Gre za spominski zapis Nade Potočnik, rojene From, o življenju njenih staršev (nadučitelja v Spodnji Kungoti Slavka Froma in njegove žene, učiteljice, na šoli Spodnji Kungoti) in obeh otrok Nade in Slavka, njenega mlajšega brata. Spomini obsegajo čas od leta 19, ko je učiteljski par From prišel v Spodnjo Kungoto, pa do konca druge svetovne vojne. Prvi del je življenje cele družine in življenje v Kungoti, kjer je v ospredju družina From. V to se vpleta življenje Slavka Froma (roj. 4. novembra 1925 v Mariboru), dijak realne gimnazije v Mariboru, ob izbruhu vojne je bil petošolec, literarno aktiven od 1935, s prvimi prispevki sodeloval pri Našem rodu, Mladem Večerniku (urednik Ivan Potrč) in pri Srednješolcu (ustanovitelj Kajuh), bilje med organizatorji snovanega in prepovedanega dijaškega lista Ledina. Ohranjenih je precej njegovih Črtic in zasnutkov za daljša prozna dela, hranijo se v rokopisnem oddelku UK Maribor. V svojih besedilih je ohranjal načela realističnega pisanja, tematika je zajeta iz vsakdanjega življenja večinoma kmečkega okolja, deloma pa tudi vojaškega (iz 1. svetovne vojne, spomini njegovega strica) in dijaškega življenja. Eden od zgodnjih tekstov sega v čas mostiščarjev. Njegovo pisanje kaže dober občutek za jezik, za kompozicijo in priča o tem, da bi se bil razvil v odličnega socialnega realista.

V drugem delu so objavljena besedila Slavka Froma, kakor do bili objavljeni ali pa iz rokopisov.

Med vojno je bil sodelavec mladih levo usmerjenih sodelavcev odpora, med prvimi iv skupini internirancev v Mauthausnu in se z njimi tudi vrnil. Leta 1943 je odšel v partizane, bil poslan na Gorenjsko in po tragični napačni informaciji ustreljen.

Kot sklep je objavljeno pismo, ki gaje Slavko From pisal 4. aprila 43 svojemu gimnazijskemu sovrstniku in prav tako literarno delujočemu dijaku Stanku Pahiču na Dunaj. To pismo je zgodovinski dokument o kulturnih načrtih mlade generacije v času vojne, ki je imela vnaprej izoblikovan načrt za organiziranje vsestranskega kulturnega življenja po vojni.

Urednica: Alenka Glazer
Zbirka: IZ PRETEKLOSTI

SMEH lN JOK

V banji, do roba polni, sedi,
objestno kriči,
uživa;
račko, ribico umiva,
z zabavo
vodo izliva na travo.

V banji se kakor vrtavka vrti,
poskoči,
zdrsne
in z ritko
na vodo že plitko
poči.

Vsenaokrog škropi,
da je nevarno
priti bliže.
Solze smeha
po licih teko;
vodna gladina pa leze vse niže.

Nenadoma glasen jok.
Kaj pa je to?
Joj, naš otrok!
Kaj se je zgodilo,
da joka tako milo?

Kaj? Prazna banja,
v njej niti kaplje ni več;
saj to je preveč hudo.
Naokrog vsa mokra je trava.
Na njej banja — čolniček plava.

Po licih pa potok solza
se kotrlja,
a zdaj od joka,
da človeku srce poka.

Tako navadno se zgodi:
oseki sledi
plima.

Ne gre drugač:
pri otrocih je pač
taka klima.

GREVA PUTKE GLEDAT

»Teta Piha, gleva k Cankalju putke gledat«
Tomaž,
saj jih imaš
doma.
Pri Cankarjevih so prav take
kot vsake
putke, kot naše.

Tomaž se ne vda še:
»Gleva k Cankalju putke gledat!«

Pa naj bo.
No,
tam pa je tudi petelin
in Tomaž še v hlev pokuka,
ko krava zamuka.
Pa zajčki
v beli srajčki
pa morski prašiček,
ki cvili,
da Tomažu se smili.

Zato so Cankarjeve putke tako drugačne;
zato začne Tomaž svoj dan:
Gleva k Cankalju putke gledat.

TOMAŽ LJUBI BOMBONE

Tomaž ljubi bombone;
saj to že veste.
In če kdaj greste
v samoposrežno,
dajte, kupite mu enega!
Tam jih imajo na tone,
Tomaž pa nima nobenega.

LUNA lN AVlON

Tomaž pogleda
v nebo
in se prestraši:
»Joj, teta Piha,
poglej,
avion pa bo
lunco povozil!«

UŽALJENOST

Kadar igra se, igrač je premalo,
ko jih pospravlja, pa jih je preveč.
Oči je hud že: »Tomažek, še malo,
saj uro debelo pospravljaš in več!«

Tedaj pa samo priče Tomaža predstavi:
na tleh med igračami kot na razstavi
užaljen pri dudi si išče pomoč:
»Dudo pa blazinicooo« kriči na vso moč.

RRR

Tomažek spoznava glasovje;
danes — med zadnjimi — r je odkril.
Teta zdaj nove in nove
išče besede, kjer r naj bi bil.

»Daj, teta Piha, pomagaj,
išči mi take besede, da spred,
sredi bo r ali zadaj!«

Ej, ej, takih besed
polno sta našla košaro!
ln med to pisano šaro
roke so, race, pa ribe,
našla sta reke in hribe,
mlinarje in kolobarje
pa še motor in krmarje
in še
kaj vse bi lahko vam naštela,
če glava od rrr bi tako ne brnela ...

BREZ NASLOV

A

Tomaž, vesel, da zna že reči r,
novico danes je tako razkril:
»Moj oči je brez brade in brez brk!«
(Še sreča, da je včeraj vse obril!)

NAJINO DREVO

S Tomažem imava drevo;
ob gornji tam cesti stoji.

Vse črno črnih vran je na njem.
To bil je Tomažev problem.
V začetku, seveda.

Tomaž misli in gleda:
»Teta Piha, povej,
zakaj pa je toliko vran na drevesu?
Poglej,
kako stiska telo se k telesu!«

Zato,
ker drevo zelo
je prostorno.
Glej, dolge so veje!
Se pravi, na njem je veliko prostora.

Tomažek premisliti mora.
»Mhm!« deje
zgovorno
nato.

-----------------------------

Prideva mimo naslednji dan.
Na hruški spet polno je vran,
na vejah čepijo.
Frrr! Splašijo se, odletijo.

Zakajček Tomaž:
»Teta Piha, kam zletele so vrane?«

Tja, na drugo stran.
Tomaža skrbi:
»Zakaj paaa? Kaj pa tam?
lmajo tudi tam tako drevo za vrane?«
Bo to,
najino drevo
zdaj brez vran?«

Tomažek dolgo dolgo molči.
Zamišljeno sklanja glavo,
ko ob meni drobi.
Čudno, čudno je to!

-----------------------

»Pojdiva gledat prazno drevo!«

Naj bo!
Tako
je danes kot včeraj
cilj najin enak.

Tomaž veselo pospeši korak:
»Glej, spet so vrane na njem!
Kot zmeraj!«

No, rešen je velik problem.
Tomaž si oddahne.
Zdaj je vse v redu.
Vse spet — kot treba — na svojem je mestu.

Ves srečen brblja
Tomaž, skaklja
ob meni po cesti.

MLlNAR TOMAŽ

Ob bistrem potoku je mlin, ha - ha,
tak mlinček imava midva, ha - ha,
kolo pa stoji,
se nič ne vrti,
Tomaža močno žalosti.

Če mlinar - Tomažek bi mlel, ha - ha,
ej, to vam koIo bi vrtel, ha - ha!
Za svoje potičke
in sladke rogljičke
prav drobceni pesek bi imel.

Tako pa sediva na tleh, ha - ha,
pa pihava kot da sva meh, ha - ha,
a mlin ne uboga,
se nama le roga,
kolo pa drži se na smeh.

Tomažek prihaja vsak dan, ha - ha,
čeprav ve, da upa zaman, ha - ha.
Tomaž pa kar čaka,
prst v curek namaka,
jezi se: »Lenoba pa taka!«

POLHOV GRADEC

Spet
sva na dopustu
v letni hišici.

Na izlet
v avgusut
Nama se mudi.

»Saj
v polhen Gradec
bova šla, kajne?«

Kraj
je Polhov Gradec;
si pozabil že?

»Kaj
mi nisi rekla,
da je polno hiš?

Mar
zgrajene niso?
Kaj pa so, povej!«

Kar
si sama spekla,
to nazaj dobiš!

Kar
si skuhaš sama,
To pa še pojej!

TOMAŽ ALPINlST

Polhograjski Dolomiti
zdaj so za oblaki skriti,

zdaj pokažejo vrhove,
tiste znane in pa nove,

Ki jih štejeva po vrsti,
saj stoje kot hiše v Trsti.

Kjer mogočna se grmada
Dviga, šla bi midva rada.

Tja markacije rdeče
kažejo pot, z malo sreče

najdeš jih na tleh, drevesu,
ne uidejo očesu.

Zgoraj klopca je, so skale,
spodaj hiše, čisto male,

temni naokrog gozdovi,
belih cerkvic so zidovi

Pa zelene so dobrave;
ko zazreš se čez planjave,

daleč tam v megli Ljubljana
je Trnjuljčica zaspana.

In čez to lepoto sije
sonce in gorkoto lije.

A kako, da to poznava?
Sva bila na vrh Triglava?

Ne, saj zlezli so Dobravci
v vrh po dveh, ne kot plezalci.

A Tomaž? Po vseh slemenih
– kakor gorska bi naveza –
in po strmih je terenih
kar po štirih gor priplezal...
?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!
Na očetovih ramenih!

SMEH

Nevarna zadeva je smeh;
je kot nalezljiva bolezen.

Pri našem Tomažu začne
se, seve.
Od ust se razleze
mu smeh
do ušes
in še čez,
po zobeh —
kot sneg se belíjo;
takoj zaiskri
se v očeh,
hi—hi,
se pridno bleščijo;
in zdaj je v laseh,
na vse strani
mu frlijo.
ln grlo orehe stresa,
trebušček kot žoga se boči.
Smeh šine v dlani,
da druga ob drugo poči.
Pa smeh
v obeh
nožicah nemirno poskoči.

Potem smeh
iz Tomaža sfrči
naravnost v drevesa;
visoko v vrveh
listje vrtinči, otresa.

Pa v vrane, ha—ha,
da kra, kra
na ves glas
vreščijo.

ln petelin se prešerno
smeji,
da njegov kikiriki
v naslednjo vas
zadoni.

Pa v oblakih je smeh,
napihnjeni so kot baloni,
še malo
pa bo jih razgnalo.
»Ne bo na naju kaj palo?«

Ko veter odpre svoj meh,
z oblaki odnese ves smeh.

TOMAŽEK GRE V GOSTE

Tomažek gre v goste.
Kam,
vas zanima?
Če uganili boste,
gotovo kar sam
vam pokima.
Za zdaj pa je to še skrivnost.

»Gre v gozd?«                                        Ne! Tam je še zima.
»Pa morda na trato?«                            Ah, ne! Na njej je zdaj blato.
»Morda gre na hrib?«                             Saj je pokvarjen.
»V Polhov gre Gradec?«                         Poln je že, poln.
»K mlinu hiti?«                                       Se nič ne vrti.
»Tja, kjer so vrani?«                               Ne, vsi so zaspani.
»H gredam, kjer putke sedijo?«             Že spijo.

»Kam pa?«
Naj sam
vam pove!
»He, he,«
strže korenček Tomaž.
»Ker v gozdu je zima,                    kolo le stoji,
na trati je blato                             zaspani so vrani
in hrib je pokvarjen,                      in putke že spijo —,
je poln Polhov Gradec,                  k medvedku grem v goste,
                                                      ki v postelji moji me čaka.«

Tako dva junaka
čez kratki minuti,
da ni ju več čuti,
objeta zaspita.

MRAVLJlNCl

S Tomažem čepiva na travi in gledava drobni živalski svet:
čebelo pri njeni zabavi
in polža počasneža sled
pa čmrljev kožušček na cvetu,
metulja v pisanem letu,
pikapolonico rdečo,
ki v dlani prinaša ti srečo,
pa črnega murna v fraku,
ki poje nam v prvem mraku,
in škarje hrošča-krojača,
oj, hudega hrošča rogača,
in pajka — južino suho,
glej, v mrežo ujel je muho!
Mravljico pridno s semenom,
ki trudi se s težkim bremenom,
pa črva, ki leze v luknjo,
in krtovo žametno suknjo.

Tako čepiva, čepiva
in vsaki živalci slediva,
kot bi korenine pognala,
kot bi kar tukaj ostala.

Že vso poteptala sva travo.
Končno vzravnam se s težavo:
»Joj, mravljince imam že v nogah!«

Tomaža je strah:
»Kje jih imaš, pokaži!«

Pa se izmaži,
če znaš!

OVCA

Tomažek pozna že veliko živali:
take domače in malo manj domače
pa tiste v živalskem vrtu.

A danes v sosedovi »štali«,
kjer za ograjo
so pujskove krače.

Tam čisto v kotu za stajo
so beli kožuhi
na tankih nogah se majali.

»Kaj pa je to, teta Piha?«
Ovca.
Takrat »beee« so kožuhi dejali,
Tomaž pa: »Čuj, tej živali se kolcal«

UMETNIK

Tomaž je čudežni otrok:
slikarski tak talent ima,
da, kadar je njegov obrok,
vsenaokrog vam popacka.
        Kaj proti njemu je Picásso!
        Naj mastno je klobaso,
        naj vročo sreba juho,
        krog njega nič ni suho.
Slinček je paleta,
lepo — v vseh barvah — pisana.
Na njej sta sir, pasteta,
omaka je narisana,
je sladka marmelada
in črna čokolada.
        Ker jogurt srka rad,
        vse belo je, kot da nam botra zima
        kar sred poletja v kuhinjo prikima.
        Ko jé solato — vse zeleno —
        prijazna spet je tu pomlad!
Kadár je na jedilniku špinača,
za Tomaža prava je igrača.
Ker rad špinače nima,
Prssk — iz ust kakor iz topa
izstreli,
tako da prav do stropa
zelen smodnik se razprši.
        Posebej se izkaže,
        kadar prst zamaže.
»Sam, sam,« ustvarja
z žlico umotvor,
tako da mu iz sklede gor
nazaj v obraz vsebina udarja.
        Njegov je slog
        samosvoj.
        A umetnin njegovih kritik strog?
        Je pralni stroj!

GEOCENTRIČNA

Kdo nas gleda
skozi kukalo meseca

Ali zlo ponoči vstopa
ali izstopa skozi
anus kozmosa

Čigavo je tolikšno zlato
zakovano
v nebeški izložbi

Zame se ne vrti
okoli osi
ali čebele

Zame se Zemlja ne vrti

Včasih se samo zaziblje
ta neravna plošča
polna vode

NASLOV BREZ HIŠE

Otrpnili set
na tem naslovu
kot okrašene jelke

V volnenih bradah
visijo tuji
ordeni

Pojete v zboru
kot strupene gobe
pasivne vodniki okrog vas se
pasejo v travi sovraštva

DIASPORKA

Pokrivam z rdečim lakom
črnobo za nohti
hranim jo za ne-daj-bog
in za svoje otroke

Iz zlata imam samo
most Rialto v ustih

Vsakič ko jem
se maščujem sorodstvu.

Vsakič ko jem
se maščujem lačnim letom

Vsakič ko jem
se maščujem smrti

Če me bo mačeha spet splavila
me potegnite iz kontejnerja
in pustite v košari
pred kakšno knjižnico

Računam na to pesem kakor na ključ
da se vendarle lahko nekam umaknem
da ležem na polico kot knjiga

Sem olimpijska zmagovalka
v vračanju domov.

KLIMATSKI HAIKU

Morje do vratu
globalno segrevanje
solze topijo led

Prevod: Marjan Pungartnik

Moj odmev na Križmanove pesmi Mura.
Posvetilo Mirku Križmanu

Ni me kot tebe skozi
vso mojo deželo spremljala,
nisem iz vasice svoje
dolgo kam prišla!
Je dala ona in je vzela,
je upa šlo po vodi,
in sreče dosti.
Ko nemško reko, nemško mivko
so opevali v pesmi,
ko da nje mivka ne bi se bleščala
za vse ljudi enako,
njen temni tok pa ne bi vseh
osrečeval, zapeljeval?
Sem kot otrok v tej Muri
se plavati učila.
Sunili so me surovo
kratkomalo vanjo: plavaj zdaj ali pa utoni!
Tako mi šlo je v življenju dostikrat,
ko je travnike in mojo vas,
tudi mojo dušo preplavila.
Bila sem blizu utopitve,
a vedno me je izpustila
in me prisilila k učenju.
Naučila me je, naj bom
to, kar sem.
Vedno znova me je pritegnila,
tudi jaz sem jo ljubila’
a zadala mi je vedno znova bol.
Preveč sem pač ob njej zgubila,
zgrozim se skoraj, še me kliče.
Bil bi čas, da se spravim z njo
in kot Ti se vrnem k njej!
Zdi se mi, da sem življenja smisel našla,
a v toku gnalo
me bo le - kot tebe.

Prevod: Mirko Križman

PETKRAT TANKA

TANKA 10

rešeljika bdi
nad mehko usločenim
hrbtom pobočja
razpršenih pogledov
išče občudovalca

TANKA 11

ščebetanje ur
vznemirja na blazini
speče kazalce
pod pernatim udobjem
se razpršuje pomlad

TANKA 12

iskanje časa
se s Proustom oddaljuje
noči so dolge
po sizifovsko vztrajam
da me zbode oster trn

TANKA 13

drsenje dneva
brez jate lastovk v jadru
je v prosti vesi
tik pred robom sva brez kril
nad kamnom v tlaku težka

TANKA 14

struge molčijo
v srebrnem studencu spi
postarani škrat
pogrešam krvavo sled
cinobrastega potu

KAR JE SKRITO RAZUMU

Barvam jeseni ni treba dolivati topila,
razbarvajo se do sleherne nianse
na platnu narave.
Prelivajo se v blage konture hribov,
migotajo v zraku kakor vdihi bližine
in se ob sončnem zahodu
zataknejo ljubimcem v sklenjene dlani.
Otrokom zazibljejo veke
in starce požgečkajo v zavihke upov.
Iz prepleta pršijo okruški sonca,
ki se grejejo do naslednjega dne.
Tu na sredini v vmesnem prostoru
se zbrišejo ostre poteze.
Nebo se širi do roba nihanja
in rojeva nova obzorja.
Skorja ožilja nič več ne pogreša
včerajšnjega dneva.
Vse najboljše se zgodi v jeseni.

DEKLICA S KAMENČKI

Niza jih v peščeno ogrlico pod seboj,
dovolj stran od dotika valov.
Vrvice nima.
Zamišlja si, kako bo
ogrlico obesila okoli vratu.
Jutri bodo kamenčki-trofeje
zaznamovali valovanje odrasle ženske
in samo ona bo vedela,
komu naj jih pokloni.
A danes deklica ne ve,
da so kamni lahko tudi oglati.
Kadar jih zajame val,
samo obrnejo stran.

PRAG SPOZNANJA

O trdnosti asfalta ne vem veliko.
O specifični teži bitumna še manj.
Za zmehčanje današnjega jutra
bi potrebovala odmev gonga,
ne koraka ostrih konic,
ki udarja kakor zbodljaj za mojim hrbtom -
naj se ozrem in jo spoznam,
stopajočo senco,
ki se mi lepi na podplate?
Naj vprašam, komu sledi?
Naj skrenem?

Nenadoma -
zastoj in glas;

kako da nimaš trdnega koraka,
te nihče ne pričakuje?

IZGUBLJENA

V neki zgodbi, oddaljeni zgodbi,
da bi bila resnična,
se oklepam steze in bobnenja hudournika.
Moj pes sluti neznano globel.
Mesnati vonj njegove sape me prepričuje,
da so blizu domači ljudje,
da je zlato na njihovih poljih,
in zdelane dlani v njihovih ogradah.
Držim se trdno,
skoraj med zobmi psa,
napihnjenega od nuje po vrnitvi.
Nekje pisk traktorja,
udarjajoč in zategnjen,
brazgotinjen izraz na licu kmeta,
težka sapa neznanca,
nov val hrupa,
ki ne popušča,
srka me in vozla,
za trenutek pes nima nikogar,
jaz imam srečo, pasjo srečo:

pred menoj steklena vrata doma,
kot morje pred Mojzesom.

IN BILO JE POPOLDNE

Berem,
brskam,
nič dovršenega,
same preproste reči,
takšne kot se spodobijo
za popraznično popoldne
otrdelega trebuha.
Kličem v močvarasti dan,
naj se izčisti
v lahkotnost barv,
ki polzijo
v rahlo nagnjenost
na zemeljsko ožino
najinih teles,
ko me sprejmeš
z očmi pohotnega mornarja
in postaneš za hip,
ukineš čas
ter me na izbrisanih tleh
poviješ v hrustljavost.

V zgornjem režnju oblaka
se odpre dvom;
kaj če lažem sama sebi?

I.

v kožo si zabijam
          železne bucike
ker so rjaste
se barva krvi
spreminja v
          modro
takrat sem
najboljši

II.

kdo bi lahko
malce popazil
          name
komunizem sem zajel
z veliko žlico
in sprevidel
da je preluknjan/a

sedaj si
na vilico
          navijam špagete

III.

prekinil sem
vladavino prava
          in odtočil

pojem neskončnosti
grize olupke demokracije
in jih pljuva naokoli
          kar tako
          za šalo
in sedaj
vršimo pritisk
na mahagonij
          kar tako
          za šalo

IV.

berač je prisedel

sovoznikov sedež
je vedno tako prekleto
          mamljiv
ko se pripeljem
pred groserijo
pogledam
          na levo
          na prazen voznikov sedež
takrat si obljubim
da bom še letos
naredil
          izpit

V.

kakšna markantna pojava

svila deluje
na podoben princip
          kot proteini
le alergija
na beljakovine
          je strašna
s sabo prinese
cel kup reči
          pank
          verige
          in sveže meso

VI.

na disk
so priklopljeni kabli
iz klerikalske
          slonovine
po novem edisonovem zakonu
je pretočnost izvenserijska
od a do b
v 0,0017 sekunde

in kar je pri vsem skupaj
najbolj fascinantno
          disk se nikoli
          ne nasiči

VII.

biti pesnik
je sila težavno

lizike ližejo
tvoja usta
sonce sonči
tvojo kožo
rezilo reže
tvoje ude
kamni kamenjajo
tvojo usodo

nihče pa ne vidi
tvojih
          velikih oči
          širokih ušes
          in novega procesorja

VIII.

hlapčevanje
je stvar navade
zgodovinski vzorec
se       vrti
          vrti
          vrti v krogu

in
ust ne odpremo
niti med jedjo

IX.

vračamo se h koreninam

iz pogorelih ostankov
in pepela
zidamo sistemske rešitve
ki smo jih
          nekoč
že prebavili

in ko sedim na školjki
se sprašujem
ali obstajata
dve (povsem)
          enaki

PRIJATELJU

Ne žalujem
za minulim časom
niti za izrečenimi besedami
kakor zagovor,
ki so kot
mila glasba
odzvanjale
v mojih čutilih.
Verjela sem,
popolnoma in brez zadržka
zaprtih oči
ob vseh pasteh in ovirah,
pozabljajoč,
da imaš svoja
spoznanja
in trpljenja duše.
Zavedel me je
tvoj glas
kako pesem siren
na potovanju skozi teme.
Ne obžalujem,
začel se je nek
nov čas,
v katerem izginjajo
skupna obzorja,
le kakšna beseda izplava
iz sence.

NEIZGOVORJENE BESEDE

Smisel prijateljevanja ni
niti v nesmiselnih zgodbah
niti zaradi zgodb, temveč
v smiselnih kompromisih.
Milka Knežević

Neizgovorjene besede
izginjajo v megli
nepotrebnih stikov.
Maske so padle
in nelagodnost sem lahko
rezala na kocke.
Neresnica vrešči
iz teme
in prijateljstva lažna.
Ne odrekam se
in ne zanikam dobrote
stikov z brazgotinama.
Čas bo izrekel
končno sodbo.
Samo neizgovorjene besede
in maske, tavajoče
bodo našle novo pot.

OB OBISKU GRABOVAČE

Skrivne silnice
so izvlekle podobe iz otroštva,
del za delom,
shranjene
v senčne kotičke
okamnin in skrivnosti
votline Grabovače pri Perušiću.
Dih zastaja,
ko gledam svode,
obsijane s skopo svetlobo,
ki kažejo na okrašene
okamnine prednikov
in ugaslih ognjišč.
Oživeli spomini!
Prikaže se mi ...
na levi strani
nagnjena ob ognjišču
babica Stana
in mati, skamenjena
v gibu, z verigami.
Malo naprej
na desni strani so otroci,
pozorno poslušajo zgodbe
o vilah Like.
Iščejo jih
v iskrivi igri
ognjenih plamenov.
Mila Toplota!
Iz globine in iz sence
moja vila
stegnjenih rok k meni
v zanosnem plesu
in beli obleki, stkani
iz snežink.
Pred kratkim me je
s svojim plesom,
skozi metež
odvedla na stransko pot.
Lovci so me našli
omrzlo in brez zavesti.
Zdaj ne vem,
kaj naj mislim
in kaj želi
čarovnica.
Ni več stare hiše
niti ognjiča.
Turobna sedanjost.

ENKRAT, MORDA

Skozi umazana okna,
oprana le od nedavnega dežja,
sonce liže mize
kavarne v soseski,
dotrajane, okičene
z oblaki tobačnih izdelkov.
Božaš me po prstih,
blebetaš mi o ljubezni,
medtem ko se zunaj drevesa
z uvenelimi listi
igrajo navihane igrice
in veter žalostno popeva sonato.
Rahlo me zebe.
Vprašaš me, če bi se poročila s tabo.
Vidim strah v tvojih
kostanjevo rjavih očeh,
ptice letijo na jug,
ne obračajo se nazaj.
Jesen je prišla, odgovarjam.
ti se zdrzneš …
Cigareta ti dogoreva
med prsti,
in jaz ti zašepetam:
Morda se enkrat bom …

MIR

Prihajajo praznična jutra,
okrašena z ozarjenimi
obrazi mnogih ljudi …
Božji otroci, poveličane radosti polni,
hitijo v svetišča,
k molitvi, k Najvišjemu, svojemu:
Bog, blagoslovi nas in hudega nas brani.
Amen.
Zaslepljeni v zlaganem
blišču prazničnih dni,
prepolnih miz,
omamljeni z rdečo tekočino,
ne zavedajoč se lastne minljivosti,
se bodo, ob zahodu sonca,
spremenili v utrujena,
izčrpana bitja,
ki se končno zavedo,
da ni vse to tako prekrasno, lepo
in veselo …
Ob obhodu na počitek,
bodo v krču strahu spet
do novega povsem navadnega dneva
njihova usta šepetala:
Bog, blagoslovi nas in hudega nas brani.
Amen.
In ko zaziblje jih sen, bodo
zavezani s svojimi puhastimi nitmi
končno prispeli tja,
kjer vlada tišina,
kjer ni lažnih obljub,
nasmehov, hudobnih namer.
Občutili bodo samo …
blaženi mir.

JEDILNIK

Zajtrk

Dva pečena rumenjaka
v olivnem olju
me z brezsramnim pogledom spremljata…
Še napol v snu
z očmi pošiljam strupene puščice
proti tebi, nepovratno …
Bingo!!! Sredi tvoje srčne čakre!

Kosilo

Brezsramni molk
prekinjen z naleti muhe,
s tvojim šelestenjem časopisnega papirja,
moj želodec kot ranjeni galeb,
glasno kriči in kriči …
Sedemo za mizo,
na kateri
razen para belih krožnikov
in porcelanske sklede ni ničesar …
Dviguješ pokrovko in s pogledom me sprašuješ:
Zakaj je skleda prazna…?
Glasno se smejem, smejem se in smejem …
Spustiš pokrovko na tla …

Večerja

Nezdrava navada …
Mogoče malo sadja, tudi če je malo gnilo …
Postrežem ti …
Ne vidiš večničesar,
kar je važno …
Smejem se, tja
do solz …

APOKALIPSA

Nekaj rahlo mehkega
me je priželo nase,
nekaj spolzko vlažnega
me je sprejelo vase,
in zakrilim iz kokona
proti rožnolikim vabam,
prisesan na jedre prsi
žejno pijem lepki grog
življenja volčjega mladiča
za usodne bitke
onkraj dojemljivih mej,
kjer iskrenje bele smrti
kreše zublje lačnega pekla,
neskončno žrelo golta prostornino.

Pozabi jarko luč vesolja, pozabi
mreže krvotočnih vzgibov stvarstva,
razparaj umorjeni svet
po dolgem in počez,
da uzreš črnikaste poljane
kadečevrelih geizirjev droba,
sluzasto meso mesari,
ki pripada stari mrhovini,
ker zastruplja sveži dih
moči krepčilnega napoja
iz zimzelenih host
in modrih rek prenove,
pozabi toplo luč božanstva
med ostrimi zobmi razkroja.

Prebuja se lenobna kača in
zasika nad smrdečim breznom,
nato zarine strupnik soncu
v oko prijaznega žarenja,
da ugasne ogenj hrepenenja
vzhičenih in zablodelih src
v blodnjaku lažnih stez
kavljasto bodečega plevela,
zato krvavih nog pritavaš
na razbeljeno planoto pogubljenja,
kjer vene zarod raztresenih semen,
tako polzimo proti večni noči;
naposled pomni umni človek,
ko brazdaš čez dobrine Zemlje,
da žetev je zrcalo setve;
ne rini brano pregloboko!
Ne dvigaj glavo previsoko!

RDEČI MAK

Iz oblin krvave krogle
se poraja temna noč,
ko večer potihne,
ko se žarki zložijo,
stopiš na veliki voz
s Pegazom v jarmu,
drviš, drviš v prostem teku
nad praznino črnih horizontov,
na valovih umišljene svobode
raztrganih svetov omame.

Noč razpade v požaru,
odvržeš lažno breme dneva
in zajadraš, jadraš
s krili nočnega metulja
v sesljaj vrtincev mraka
zasidranih podob sprevrženosti,
zaljubljen v rdeči mak
težak visiš na tankem steblu,
obroč gorja prižge privide,
poljubljaš soj oranžno modre lune.

Demoni rišejo sijoči slavolok,
pajaci so med zvezdami,
ko se polnoč raztelesi,
se razcepiš na milijone sonc,
ki prebijajo svetlobna leta,
netiš mrtve iskre goljufivih upov,
ker brus in jeklo sta v vodi,
rdeči mak je tvoj vrhovni bog
in ti si hlapec belkaste krvi,
naposled, ta prelepa roža, te ugonobi.

SINJI LABOD

Stražar skrivnosti zaljubljenih spominov
v nebeškem liku sinjega laboda,
sijoče zapeljivih kril
z lesketom kaolinske gline,
otrplih udov in zvitega vratu stoji
na obrežju razdeljene delte,
žalobno pogleduje v naporu steklenega očesa
pod površje v zmuzljivi
nakopičen mulj nenehnega plastenja,
koder so zaklenjeni poljubi
tisočerih src rožnega utripa,
vtisnjeni v loka hotnih ustnic
pod zvezdnim pršem zasanjane pomladi,
pa noči, ki so izgorele
med vlažnimi dlanmi tresočih prstov
na voljni koži ustrojeni za
mavrične dotike žametne ljubezni,
ko je rečni breg postal cvetoče polje;
zapisano in skrito je
pod soho sinjega laboda.

Stražar skrivnosti zavrženih bogov
v ponosnem liku sinjega laboda,
osamljeni popotnik brez poti
in lastnega gnezdišča,
z zadnjico v soncu in kljunom,
ki bi zgrabil neprevidno ribo,
večno lačen večno žejen,
ujet nad rečno strugo
v tantalovski usodi neizprosja
in brezčasni drži, okrutno
prikovan na gladko skalo,
nekoč, iz Fidijevih rok vzletela ptica
je tukaj našla svoj poslednji dom,
na razgibani obali tuje reke,
daleč od zazidanih olimpskih vrat,
tesno objamem staro mojstrovino
in sledim zamrzlemu pogledu,
na dnu lenobne reke jezdi ostareli
Zevs na hrbtu sinjega laboda;
zapisano in skrito v analih osončene Helade.

Z vsakim verzom
je duša bolj prazna.

PESEM V MODREM

Le kakšne barve pesem bo,
ki nocoj se zliva pod pero?
Bo temna, svetla je lahko,
katera barva prava bo?

Noč je v modrem,
v modrem je nebo,
pesem v modrem,
zapisalo je pero.

zmešnjava

kdor koli to bo bral
rekel bo da je škandal
ločila so se domenila
vsa po vrsti so se skrila

nastala prava je zmešnjava
prijeIa nas je že skušnjava
da bi jih kar pozabili
vsi za to pa nismo bili

končno smo se dogovoriIi
kako nazaj bi jih dobili
glej nekaj se premika
prva se pojavila je pika.

GURMAN

Dobro jem in pijem rad,
mi vedno govori starejši brat,
jaz zvesto ga poslušam,
dobro kapljico poskušam.

To je tisto, kar dolgo sem iskal,
zdaj našel sem, zato bom tu ostal,
bom dobro jedel, zmerno pil,
življenja takega se veselil.

FALOT

Bila je dolga, kriva pot do tod,
sinoči ženi skočil sem čez plot,
s kosilom tem moč spet pridobim,
v dobrem vinu greh svoj utopim.

NAROBE SVET

Slišim nekaj, kar bobni,
to je glasek, ki ga ni.

Sije sonce mi svileno,
a čutim noč megleno.

Zalotim sebe v temi,
ko iščem tisto, česar ni.

V temi izgleda mi tako,
kot narobe vse bi šlo.

Nočem teme igre špasne,
hočem dan in misli jasne.

Na koncu vse se uredi,
se prav obrne, se mi zdi.

V trenutku nekaj zablešči,
mi misli motne izbistri.

KRIK TIŠINE

Praznina,
neizmerna je tišina,
nikjer nikogar,
le brezmejen
in brezimen prazen prostor.

Kričim,
kričim v to praznino,
kričim v to tišino,
v ta brezmejen
in brezimen gluhi prostor.

Jeka ni,
saj ni ničesar,
kar bi ga odbilo
in odmev bi mi vrnilo.

Tako izgubljam
zadnje kar še imam,
tako kot krik naj še pepel
pogoltne ta praznina.

OČETU ALOJZU IZ VAJGNA

Nad hišo kmečko je trta vsajena.,
z žuljavo roko je skrbno vzgojena.
Zdaj vince Alojzu daje sladko,
po grlu nam teče, samo gladko.

Ne suše ne toče ne daj mu o Bog,
reši Alojza in trto vremenskih nadlog.
Za drugo bo oče že sam poskrbel,
da kapljico dobro bo vedno imel.

Še dolgo naj Alojz med nami živi,
želimo mu znanci, prijatelji vsi.
In Bog ohrani nam to zemljico,
ki Alojzu hrani žlahtno trtico.

Spominjali bodo se pozni rodovi,
da v Vajgnu so rasli sladki plodovi.
Najslajše med njimi je grozdje bilo
in z njim v sode je vince prišlo.

In vino veritas je po latinsko,
v vinu je resnica pa slovensko.
To je zelo staro, prav modro reklo,
v Vajgnu bo vedno pristno vino teklo.

MIX
GLUHI POLITIKUS IN NORI GENERALI

Zbrali ste se.- gluhi^* politikuS in nori generali,
da ljudstvo bi v pokoro dali,
ker ste ga zmozgali, se vam je uprlo,
okove generalske strlo.

Med generali največji si vojaK heroj,
na goloroko ljudstvo nagnal si cel vojaški stroj,
ta tolče, pleni, požiga in mori,
za tebe, gluhi politikuS, ki ti več pomoči ni.

Gluhi politikuS, zgradil si grozen in velik antispomenik,
sebi, svojim podanikom, potomcem večni pomnik,
ti in tvoji nori vojaKi s topovi,
sami ste zločinski lopovi.

Spominjali se bodo vas zanamci pozni,
kako bili ste srepi, podli, grozni,
človeškega imena ne bodo vam dali,
ker med najhujše zločince, zveri ste se zapisali.

Povem še enkrat vam, kako ste ravnali,
kaj ste narodu, sinovom, vnukom svojim dali:
žalost, bedo in sramoto,
od vas dobili so za doto.

^* ne čujem dobro
2. nov. 1991

GROZA

Iz zakotja lastne duše
prikazujejo se mi strahote vojne.
Mrtva telesa polna groze,
plavajo v mlaki krvi svoje.

Nad njimi se sklanjajo morilci,
kot vampirji žejni njihove krvi
in ubiti hočejo še tisto,
kar se ubiti več ne da.

V podzavesti podli,
imajo skrito poželenje,
da vse je treba pomoriti,
še trupla morajo razbiti.

Udinjajo se vodjem,
v veri blazni,
ki zmotno jih učijo,
da se rešili bodo
božje kazni.

Dolga roka je pravice,
polovila srepe bo zločince,
takrat dobijo povračilo
in zasluženo plačilo.

SPOMINI NA LETA SREČE

Veter topel zavel je po deželi
in iz nje pregnal ledeni hlad,
po lehah veselo ptički so zapeli,
rodila se nam čudovita je pomlad.

In sprostijo se mladostne sanje,
v poletnem gaju ljubezni zagorijo,
ostanejo spomini lepi nanje,
ki v nas do konca dni živijo.

Dolgo po parku se sprehajam,
tu prelestnih barv je nebroj,
spominom poletja se predajam,
jesenska mavrica je le z menoj.

Iz hriba v dol globoka gaz,
topijo dan s soncem obsijan,
ta odganja tudi zimo, mraz
in prebuja teloh še zaspan.

Pripis

Na polici je mirno čakala pesniška zbirka Mihaela Lotriča Pesmi navdiha, da jo znova vzamem v branje. Ko mi jo je avtor poslal, je šla skoraj mimo mene, čeprav sva se pred njenim izidom ukvarjala z nekaterimi vprašanji – denimo o priložnostnih pesmih. A knjiga je izšla takšna, kot jo je želel Mihael Lotrič – in tako je bilo tudi prav. Prebral sem jo in v spominu mi je ostala kot ena od ne preveč pogostih glasov koroških pesnikov. Šele njegova smrt mi je potrkala na srce, ko sem na koncu, v malem tisku našel dvostišje, ki sem ga v tej objavi postavil v motto: Z vsakim stihom / je duša bolj prazna., ki ne govori o zlivanju duše v verze temveč o tem, kakšno moč ima poezija. Ostal mi bo v spominu kot ljubó miren in miroljuben človek, ki ga je skupaj ena sama zvestoba drugim in samemu sebi. Ta kratki izbor posvečam spominu nanj, mehki pesniški duši, Mihaelu Lotriču.

Urednik

RECEPT ZA DAN. RIBE SO NA MOŠKE

Vprašali so me, veliko ta recept in resnica,
da sem imel nekaj dvomov o deliti zaradi dejstva,
da obstajajo že preveč tvojih različic,
enako kot dodati še eno na tem morju in zmedo.
Nalij mu nekaj mleka, nekateri pa ne.
Nekateri na debelo z chuño in drugi ne.
Eni se naredijo, drugi amarillita rdečkarjev.
Polij nekaj belega vina, pivo, drugi chicha.
Nekaj s peteršiljem, drugi z koriander.
V vsakem primeru, bom poskusil deliti recept,
ki ga vsi lahko naredi doma in to nekako povzame
malo različice vseh v verziji, da se ohrani tradicija
in zlasti kreolščina začimbo je tipično za to jed.

FIKSNA IDEJA O MORSKO HRANO

Prva stvar.
Pojdi na trgu brez fiksna ideja o morsko hrano.
Gospod ribičeve, kaj je kul danes?
Če tvoj pecaderju je njegovo šapo.
Ti bo dal najboljši na najboljšo ceno.
Na primer, dva ducata choros, 4 ligenj,
12 velikih škampov kmetijo fantje za veda,
dvanajst poontanga fan dekleta, 4 veliki školjke,
da prosimo, smo počistili, in, no,
če vedo kako se Kuhar, majhne hobotnice.
Lahko tudi pojdi osem min, polže, rake,
z vongolami in če niso v veda, rakci in morska poredneže.
Škoda, da ne moremo priporočiti madeže,
ker te dolgo nazaj so ga odpustili iz nas.

MOJ NAJLJUBŠI, ČEPRAV NIZKO

Ribe na isto stvar. Je lahko cojinova,
moj najljubši, čeprav nizko.
Ampak to je lahko tudi, rumenorepi,
lepo, cabrilla, konj skušo, liza, cachema,
coco, moj moj, perico, postrvi, pampanito, sawfish.
4 zareže od približno 200 gramov vsakega.

ZA POL MINUTE ŠKAMPI

Gremo na delo.
V ponev natoči malo olja in podgrejem prav.
Skočimo za pol minute škampi,
so lupine in kalamarijev rez v rezine
in se vrnete v krožnik.
V isti ponvi doramos zdaj štiri zrezke,
katere bomo začinjena z sol, poper
in točka česna, in potem šel mimo precej moka.
Doramos minuto na vsaki strani
in umiku krožnik lupinarje.
Gremo dol v ogenj, dodaj kanček vodo
in napraskala sva prav tiste sokove in to harinita,
ki je bila prilepljena na. Tam bo veliko okusa,
in pomagalo bo začela malo.

KUHAR PET MINUT

Sedaj dodamo novo malo olja
in skodelico sekljala čebulo omejena,
žlico česen zdrobljena
in kuhar pet minut.
Dodamo zdaj, tri žlice
za utekočinjeni aji amarillo,
dve žlici od aji mirasol smuti,
žlico aji panca napitek
in pol skodelico paradižnik
in rdeči poper smuti,
sol, poper, kumino, koriander & annatto
ali kurkuma in nekaj veje.
Peteršilja in drugih od romero.
Pustili smo to lomi vreti
in zavriva za deset minut.
Sedaj dodamo kaplico belega vina ali piva,
karkoli ti je ljubše.
Smo kuhaj jih za minuto
in dodal kaplico od choro
juha narejena z choros
in malo vode.

SAMO DOKLER NE ODPREJO SE

Samo dokler ne odprejo se.
Sedaj dodamo dve žlici od sesekljana paradižnik,
dve žlici od sesekljana poper,
ki ti bo dalo svežino, da cela.
Še enkrat smo se ribe,
smo kuhaj jih za minuto.
Na tej točki, ga bomo spustili in tako to je,
kako mi je všeč, ali bomo dali kančkom mleka,
ali kaj je odebeljen z malo chuño razredčen v vodi,
kot vam je ljubše. Sledi svojim instinktom.
Potem smo zdaj škampi in školjke,
potem kalamarijev, potem školjke sesekljane,
choros kuhala, rezino rocoto,
bolj sesekljan peteršilj,
okusil soli,
začinjeno,
naporen
in pripravljen.

1.

Dežne kapljice
zapirajo dežnike
vesoljci.

2.

Glasba violine
se je lepila na
strop.

3.

Na vetru obleka
plapola lepoti zahoda
v očeh sij.

4.

Nenadni
dež pričakujem nekoga
z dežnikom

Utrujeno pada
ob vznožju esta
Tepta preprogo
jesenskih barv
v parku
se rodi v meni upanje
Spomim se naših sprehodvo
in se vprašam
kje si le zdaj
ali te listje v barvah
name spomni
Tisto tvoje srce
dobi kdajkoli krila
da k meni poleti
proti srcu
temu mojemu
otožnemu, noremu …

Rožnato cvetijo
v visečih slapovih
balkonske rože.

5.

Prsti lešniki
po kamnu drsijo poskušam
jih razplesti.

6.

Zimzeleno listje
in rdeče jagode v lesu
hrastova zima

7

Poganjka prstan
v osvetljeni tišini
zime pojema.

8.

Vizije gredo
skozi polarni sij
zimska hemisfera.

9

V koleslju
se je rodila mama konji
po kamniti cesti.

10

Zimski mraz
drhtavica senca bledi
mesečini

11

Zabliskale
so svetilke stekleni zvon
v mesečevem vrtu.

12

Ptice vzletajo
visoko pred sončevim
žarkom – legáti.

13

Ostri svetlikavi
kamenčki raste
žuborenje morja.

14.

Odtenki svitanja
obsevajo polja z brazdami
razrita.

15

Zaplešejo sence
na nebu se zlomljeno
klasje ziblje.

16.

Iz jantarja
sadje kratke sence sekajo
dolge sence.

17

Oblaki lebdijo
preko neba zvonov
cvetovi.

18

Planinski
travnik šopek veter
zanaša.

19

Orel zaplahuta
objame cvetje roso
zora strasti.

20

Zadušljiv vojni
strup padli so v blato
mučeniško.

21

Pod nebom
modrim so cvetovi hriba
osamljenega pohojeni.

22

Strast se oglaša
v plamenu iskre
prsi bele.

23

Zdani se v vrtu
sijajnih sončnic
gnezda orla

24

Toplo diši
ognjišče na travniku
razcveta se detelja

25

Po sledeh
pomladi si gost
v večnost

26

Pomlad
neguje lepoto
opazovalcev.

27

Skozi mračno
polje ekstaze žita
sanj magija.

28

Pred zgodbo
končano pred začetkom
joka iz nemoč.

29

Atmosfera juga
nadzoruje oboroženo
svetlobo.

30

Vrenje emlje
plameni olimpijskih
cirkusov.

31

V dvorani noči
so jutra naši davni plodovi
bližine.

32

Vonj noči
razgrinja tajne vzdihe
uvele od čakanja.

33

Na ramenu
verz zahteva da
ga vdihneš.

34

Kaj je to?
Zakaj vedno neodločnost?
V vojni v sebi.

35

Ljubezni pijana
bosonoga stopala
mesec potnik.

36

Nebo objema veter
v senci vonj
rane slive.

37

V papirnati
džungli nočni tigri
ples do zore.

38

More oči
in med svetli lasje
konjski rep.

39

Budi nasmeh
matere in upava
sonce večnosti.

40

Po lepoti poletja
v trepetu nemira
zafrfota ptica.

41

Tropska nevihta
bujna planina orel
je pristal na Mesecu.

42

Vitko vreteno
srajčka iz svetov
na nebu turkiznem.

43

Napovedujoč
svobodo pogled na nebo
ognjemet.

44.

Črta na dlani
emotivni brodolom
preko noči.

45

Polje narcis
so konji oplemenitili
vaška idila.

46

Sonce pod
horizonom zemeljski
raj nebes.

47

Ali verjame
da lahko osvoji svet
v šifri zakona?

48

Najmanj vidijo
če je lahko vse to
v tem prazniku?

49

Z vizijo
bobnarja k izvirom
ekstaze letijo.

50

Na rokah
zelenega hrasta orel
rumenijo se buče.

51

Po zelenem
otrok shodi materi
je nasmeh sončni žarek.

52

Za leso
sanj modre zvezde konji
v kozmični temi.

53

Ljubimec
razdeljeno jabolko
strmo je mesec.

54

Šepeta vetere
boža lice mati
osipa se toplo.

55

Struna na vetru
sopotnik do večnosti
posvečen.

56

Napojena zemlja
skozi vodo drsijo
škornjevi podplati.

57

Uči se, kako živeti
na bolniški postelji
pozabi smoter.

58

Vas ljubkuje
da se vrnem jok matere
želja vre skozi kri.

59

V naglici pomni
se večnost starejša
kot koraki.

60

Po snežnih
ledenih vetrih
dež vrtnic.

61

Spomin se
širi vzdolž polja dejanje
odpuščanja.

62

Ruševina
polomljenih sanj
na križišču.

63

Domišljija povezana
z zlato iglo z željami
iz konoplje.

64

V laseh mraz
spi v podnožju
prozoren Mesec.

65

Omamljajoči
vonj živalskega
mošusa ošvrkne.

66

Obsije vrhove
želja, ki je minila neobčutno
velikanski cvet.

67

V vrtu dan tli
pot je pokrita s prahom
razžarjenim.

68

Med skalami
vojni fotograf slap
pod mesečino.

69

Ali se bo te
pomladi pojavila senca
spi z zimskim spancem.

70

Črta na obzorju
ogoljene krošnje
obnavljajo sijaj.

71

Šepet
preko modrega zaliva – lasje
valoviti.

72

V jasni noći
sije na mesečini
gozdov orkester.

73

Črna vdova
črni kamen na prstanu
črno morje valovi.

74

Naravo ukroti
moški duh les je les
zavrelo življenje.

75

Šumenje lisatja
privlači vetrič obrazov
vrtnice drevo.

76

Mesečina
sije na pokopališče noči
v rudniku sprememb.

77

Rosa je zamrznila prste
svileni sukanec tišine
krsital in dih.

78

Mihaelovo sonce
na planjavi obsijana
koruzna zrna.

79

Pod katerim
krikom se budim
vztrepetala.

80

Umiva rosa
žitna polja obsijana
v soncu.

Prevedel: Marjan Pungartnik

(s slano prekrit vrt)

S slano prekrit vrt.
Goreča uta greje
dečkove roke.
V prasketanju vejevja
izginja sen otroštva.

(balkon pod večer)

Balkon pod večer.
Žareči cigareti
cvetita v mraku.
S tišino zalivava
seme nezaupanja.

(praznični večer)

Praznični večer.
Dež igra Silenzio
prek strešnih žlebov.
Za meglo sprenevedanj
zija brezno praznine.

(mrzla tišina)

Mrzla tišina.
Ozek trak mesečine
deli jezero.
Ostajam polovica
nesojene dvojine.

(dež pojenjuje)

Dež pojenjuje.
Od marmorja odseva
srpasta luna.
V zametkih svita uzrem
drobno sled optimizma.

(konec žoganja)

Konec žoganja.
Iz razbitega stekla
sije tisoč sonc.
Ob brodljanju spominov
zaznavam nepovratnost.

(večerni polmrak)

Večerni polmrak
s šip briše poslednjo sled
sončne pozlate.
Za trpek nasmeh skrivam
bedo samote v dvoje.

(noč polne lune)

Noč polne Lune.
Krajina se utaplja
v srebrnem lesku.
Z doživetim tlakujem
pot do novega svita.

(viharen objem)

Viharen objem.
Nasmeh sili ustnice
v graciozen ples.
Za vlažnimi vekami
skrivam ščemenje sreče.

(prepir)

Otroški prepir.
Pod črnim trnom plahni
predrta žoga.

V mislih se vrnem za nekaj ur nazaj. Pred televizijski ekran.

Na obalo grškega otoka pljuska množica prestrašenih beguncev. Mladenič, z zagrenjenostjo v glasu govori o svoji poti čez razpenjeno ožino. Govori o predrtem čolnu in upih, ki so potonili skupaj z njim.

(čas večernih poročil)

Čas večernih poročil. Občutek imam, da se mi tla tresejo pod nogami. V mislih slišim bobnenje, hrumenje letal in tuljenje siren, ki para ušesa.

Na nekoč elitni ulici zevajo udarne jame. Gosta sivina se krade čez zvito železje in počrnele štrclje zidov. Ljudje bledih obrazov, vsi zbegani in prestrašeni, se kot sence potikajo po razdrapanih pločnikih. V rdeče obrobljenih, od joka izpitih očeh ugaša poslednja sled optimizma.

ploha izstrelkov
pod zadimljenim nebom
veni sončnica

(na planini)

Nebo nad vršaci parajo bliski. Planino stresa bobnenje. Sunkovit veter se divje zaganja v pritlikave krošnje. Skozi odprta vrata hladno diha v notranjost koče.

Na okna potrkajo prve kaplje.

Ob nogo se mi podrgne tigrast maček. Zaupljivo pogleduje navzgor. Potem skoči. Pristane mi v naročju. Tam leže in zadovoljno prede. S kremplji prebada gosto tkanino pohodniških hlač.

Nevihta pojenjuje. Dež mehko šumi. Daleč na severu zateglo pokrehava grom.

Za grebenom se oglaša kravji zvonec.

spolzka strmina
s sedežnico se vozi
julijska megla

(Reana del Rojale)

Ko je na skulpture legel mrak in je v soseščini potihnil pasji lajež, sta se poezija in glasba zlili v eno. Pronicali sta skozi čutila. Z nevsiljivo nežnostjo vstopali v sleherno poro.

Podirale so se jezikovne pregrade. Izničile razdalje. Za dobri dve uri se je svet skrčil, postal je vasica sredi furlanske ravnine. Gostoljubje in prijateljstvo sta mehko zavalovila v junijski večer.

zven violine
daljni bliski spenjajo
zvezdne koralde

(ne morem zaspati)

Premetavam se. Ne morem zaspati. Večer je že daleč. Izzvenel je še poslednji čričkov spev. Tudi zateglih skovikov sove iz bližnjega gozda ne slišim več.

Ura na cerkvenem zvoniku bije. Štejem: ena, dva, tri.

Počasi se obrnem na levi bok. Z nogami zdrsnem na parket in odtavam v kopalnico. Umijem si potne dlani. Bolščim v ogledalo. Tam s pogledom ujamem svojo podobo. Veke, o Bog, kako so zatečene.

Grem v kuhinjo in stopim k oknu. Zunaj trepeta srebrnkast zrak. Tema se na svoji poti v jutro nezadržno redči.

Segrejem si skodelico mleka. Srebam skoraj vrelo tekočino. Uživam. Ko popijem še zadnjo kapljo, se pomirjena vrnem v spalnico.

nočna tišina
prek zakonske postelje
trak mesečine

(pomlad na igrišču)

Sestopim s stopnic in po pešpoti krenem mimo lesenih skulptur. Na otroškem igrišču postojim. Čez prazna igrala se razposajeno podi pomladni veter. Globoko vdihnem in, nevajena mestnega prahu, nekajkrat kihnem. S pogledom ošinem mlada vzdrževalca, ki nedaleč stran popravljata gugalnico. Sama pri sebi se nasmehnem, dvignem obraz in poškilim proti soncu.

bela ovčica
v modrino vgraviran cvet
na dolgem peclju

Na vejah dreves
ptica išče zavetje.
Kje bo njena noč.

Gledam v zvezde,
ki pojo uspavanko.
Ura bije polnoč.

V sončnem jutru
se odpira nov cvet.
V gaju ptičji zbor.

Prastara ura
sameva na stolpu.
Ljubkuje jo veter.

Sončnice cveto,
obračajo se za soncem
v krogotoku.

Globoko s plaščem
si ovijem glavo.
Vrane krakajo.

Po vročem čaju
diši v topli sobi.
Zimski večer.

Rumeni metulji
na cvetočem travniku.
Nedeljsko jutro.

Mrzla zimska noč.
Na nebu polna luna.
Senca jablane.

Zlomljena breza,
sklonjena nad zelenico.
Veter jo maje.

Snežna tišina.
Poledenela cesta.
Avto v jarku.

Iz krušne peči
diši po gibanici.
Spomin na mladost.

Razprte dlani
sredi jutranje rose
love svetlobo.

Svetloba tone
v naročje večera.
Luna se smeje.

Lebdim v megli.
Zadnje jesenske sape.
Naletava sneg.

Na telefonski
žici se zbero lastovke.
Jemljejo slovo.

Snežna odeja
pokriva hrib in dol.
Zemlja počiva.

Na jasnem nebu
preletavajo letala.
Puščajo sledi.

Pred večerom
je zapihala burja.
Odkriva hiše.

Ob starem dvorcu
stoji kamnita ograja
Pokriva jo mah.

Žoga je padla
na sosedovo trato.
Zdaj tam počiva.

Reka se predrzno
zagrize v cesto.
Val je požrl avto.

Strela udari.
Vihar podre drevesa.
Streha ihti.

Lastovka nese
črva svojim mladičem.
Odprti kljunčki.

V nakodranem
jezeru divje race.
Ribič na bregu.

Rumeni metulj
leta s cveta na cvet.
Lepša mi dan.

Vonj hortenzije
med nežno, rosno travo.
spomin na vikend.

Na prezebla tla
visijo nage veje.
Naletava sneg.

Lovec na preži,
jelen na travniku.
Lovčeva trofeja.

Lebdim nad vasjo
kjer pustila sem sledi.
Spomin naj živi.

Strmim v zvezde,
veter mi briše solze.
Čas celi rane.

Cvetoč sadovnjak.
Sneg pada, pada, pada
in lomi veje.

5. maj 1957

Žabe v mlaki.
Kačji pastir nad vodo.
Okras poletja.

Smrečica pade
pod ostrino sekire.
Božični okras.

Šumenje slapa
udarja ob skalo.
Odmev je grenak.

Ujeta vešča
v mreži pajčevine,
lovi zadnji dih.

Plavam med čermi
v nežnem valovanju.
Ribe plešejo.

Sam v množici
iščem tvojo toplo dlan.
Hvaležen spomin.

Rdeče vrtnice
cvetijo na vrtu. Čmrlj
se pase po njih.

Slepa deklica
sredi temnega doma.
Igra na klavir.

Igrivi metulji
na cvetočem travniku,
Bleščeči dnevi.

PISMO GOSPODU DR. DANIELU MC. CELLANU, UNIVERZITETNEMU PROFESORJU V WASHINGTONU

Dragi gospod profesor,

napisali ste »Zgodovino nemške književnosti« in želite slišati mojo sodbo. — Zelo laskavo za mene, gospod profesor.

Vaša gosposka gesta si zasluži odgovor, poln pohvale. Toda jaz, zadet v srce, Vam moram odgovoriti po nemško, to pa pomeni: grobo.

Zakaj za vrata ste komično pesništvo postavili v dodatek, v mali spis, v zadnji kot svojih premišljevanj? Kaj vi učenjaki ne boste nikoli prišli k pameti? Kaj boste komično umetnost cenili šele tedaj, ko se osivi od starosti (Nestroy, Busch, Offenbac) ali morda postane nerazumljiva kot Aristofanove komedije?

Gospod profesor!

Naši čuti nam nudijo zelo nepopolno sliko sveta; niti na daleč ne opažamo vseh dogodkov (kar je isto: stvari) okoli sebe.

Še več: Naši čuti nam dajejo lažno sliko sveta. Najbližje — srbenje na vratu, lajav pes pred vrati, plamen sveče na mizi — nam javljajo čuti z vsiljivo točnostjo. Toda zamolčujejo nam grmenje protuberanc, velikanske meglene sisteme Rimske ceste.

Naši čuti nam me kažejo meseca in zvezd večjih od dveh buč na vrtu.

Razum bi moral popravljati zablodo naših vtisov: toda on je zatajil; Lahko v njihovem obsegu razumemo samo predmete, ki smo jih sami napravili, se na njih povzpeli, jih otipali: cerkveni stolp, goro. Višine oblakov na morjem že ne moremo dojeti.

Za nas so predstavljive razdalje, ki smo jih prešli: trije kilometri — sto kilometrov — tisoče. Daljavo kot, recimo, pet milijonov milj — ali svetlobno leto — takšne velikosti si lahko predstavimo samo s primerjavo.

Če damo našemu Soncu velikost kolesa, potem je Zemlja grah, oddaljen od njega sto metrov; ped dalje od graha se nahaja glava bucike: Mesec.

Toda zdaj je najbližja stalnica Alfa Centauri še vedno predaleč, da bi lahko dojeli njeno oddaljenost. Moramo spet merilo zmanjšati — napraviti sonce za oreh — potem se nam Alfa Centauri nahaja v dojemljivi bližini: tisoč kilometrov.

To je oddaljenost od Hamburga do Trsta. Torej je sonce oreh v — Hamburgu; Alfa Centauri oreh — v Trstu. Med tem je tema in hlad. Zemlja je postala zrnce ene tretjine milimetra.

Toda sonce in Alfa Centauri so samo mala telesa – in se ne smemo zadrževati pri njih.

Stisnimo vesolje na področje Hamburg—Trst (največ, kar si še lahko predstavimo): s tem tukaj ni samo Sonce, kaj šele Zemlja. Zgodovina človeškega rodu se je stisnila iz pet tisoč let na 1/100.000 sekunde.

In šele zdaj vemo za pomen človeka v vesolju: to je enako ničli. Organsko življenje na našem planetu je samo epizoda. Človek, ozdravljen domišljavosti na svojo velikost po popravku vseh napačnih meril, se vidi kot popolnoma brez smisla.

Človek na svetu nima nobene naloge in torej niti dolžnosti. Ohranjanje samega sebe in vrste — praizvori naših nagonov — brez smisla. Kdor si ustvari sodbo in ne misli na vse to, ta ni pri zavesti.

Gospod profesor! Vrniva se k vašemu drobno odtisnjenemu poglavju o komičnem pesništvu!

Kaj je izvor smeha? Po Kantu (tako pravi približno): Razrešitev velikega pričakovanja v nič.

Torej so vsa velika pričakovanja človeštva obsojena na to, da se razblinijo v nič.

Kaj je satira? Zvajanje napihnjene navidezne veličine na njeno pravo mero.

Ali nisva oba – Vi in jaz – zdaj zvedla na njeno pravo mero napihnjeno domišljavost človeštva?

»Kdor si ustvari eno samo sodbo, in če ne bisli na vse to, ni pri zavesti.«

Gospod profesor – ni potrebno zapreti verigo misli; vi razumete, da ne bi morala obstajati in da ne obstaja druga umetnost razen komične, satirične

Ljudje so bližji ušesom kakor bogovom. Pesniki, ki človeka vidijo drugače, niso pri zavesti.

Človek je povsem mali: njegova velikost so prazne marnje.

Samo nekdo lahko drobnega človeka pogledati s pomilovanjem: humorist; drugi s prezirom: satirik.

Toda nihče ne sme človeka in njegove težnje gledati kot velike; razen če je neumen.

To je, gospod profesor, resnica.

Če boste nekoč znova pisali zgodovino literature, se držite resnice!

A kaj govorim? Če je moja pridiga delovala, ne boste več pisali zgodovine literature.

Ali pa sem govoril v veter – profesorjev ne morete poučiti: potem bom jaz in tisti, podobni meni, spet postavljeni v dodatek, v zadnji kot in drobno tiskani, daleč za budali.

ZMAGOVALCI

Ovce so se drhte stisnile v ogradi. Njihovim čutom, izostrenim od strahu, so se izdale zveri pred pastirji, še več, pred besnimi psi, ki so čuvali ogrado.

Oven Kojun je zastokal:

— To so volkovi.

— Dva volkova — je zašepetal Melehma, ki je skozi reže strmel v temo.

— Trije volkovi. Prebudimo pse!

Planili so v glasno blejanje, od katerega se je prebudil pozorni pes. Prisluškoval je — zavohal volkove in se takoj z besnim lajanjem pognal k vhodnim vratom, da Saryka, tatu, ki se je hotel vtihotapiti, zgrabi za grlo.

Hej, v trenutku so se dvignili psi — pastirji so skočili na noge — oglasili so se streli — vpitje — grgljanje davljenih — stok ugrizenih — skozi noč se je razleglo smrtno hropenje raztrganih.

Daleč v sneg so preganjali pastirji in psi krdelo pobeglih Sarykov.

V jarku ob ograji je ležala v dimu krvi volčica in stokala:

— Ne čudim se ovcam, ki se nas boje, ker trepetajo za svoje življenje. — Ne čudim se ljudem, ki nas preganjajo — oni čuvajo svojo hrano. — Toda čudim se psom, kaj žene njih, da so proti nam hujši in strožji od njihovih gospodarjev, pastirjev? So ovce last psov? Mar lahko psi jejo ovčje meso, pijejo njihovo mleko in jim strižejo volno? Zakaj nas napadajo psi, čeprav smo njihov rod — lačni, divji sorodniki? Medtem ko oni siti, od vekomaj siti izdajalci pitajo svoje trebuh v blaginji suženjstva, se mi svobodni in bedni potepamo skozi grmovje in trnje — in nimamo slabšega sovraga od naših finih bratov psov …

Rekla je to in volčica je izdihnila v jarku.

Nato so se pastirji vrnili z volčjimi krzni. Bojevito, z laježem slavja so skakali psi okrog svojih gospodarjev.

— Naporen lov je bil, bratje — je zavpil najstarejši pastir — malo se bomo okrepili z vinom. Dečko, daj, prinesi mehove! — In so posedli okrog podkurjenega ognja.

Ovce so staknile glave in se pridno posvetovale. Medtem se je stari oven Kojun zvlekel skozi rešetke iz klanic, stopil pred pastirje in rekel:

— Hvala vam, gospodje, ki nas hranite in branite! Hvala, topla hvala vam in vsem psom, ki ste nas rešili pred veliko pogubo. Hvala vam v imenu črede.

Stari pastir je na to rekel prijazno:

—Lepo je, da nam ve, ovce, priznavate našo skrb. Mi pogosto zastavljamo svoje življenje za vas — pa je potem tudi dolžnost, da naša dobra dela vračate z ljubeznijo. — Pojdi, Kojun, in prepričaj čredo o naši nadaljnji naklonjenosti.

Oven je odšel.

Pastirji so pili vino in eden od njih je rekel:

— Bratje, kaj niste lačni — po lovu? Kako bi bilo, če bi zaklali Kojuna, starega ovna?

In zaklali so ga.

Umrl je kot patriot.

BLUMELHUBERJEVA SREČANJA Z RICHARDOM WAGNERJEM

Govorili smo o nadnaravnih stvareh — o pojavih duhov in o telepatiji.

— Kar zadeva mene — je rekel materialist — bom verjel šele takrat, ko bom čudež otipal z rokami.

— Udobno, vzvišeno stališče — je rekla lepa gospa in se našobila.

— Udobno ali ne — naj pride nekdo, v katerega hladno sodbo verjamem, i naj mi pove svoje doživetje. Takrat je rekel slikar Szenes:

— Dragi gospod Materialist, koga imate vi za hladnega opazovalca?

— Na primer vašega prijatelja Blümelhubeja.

— No, prav on vam lahko pove svoje veliko doživetje.

Tega Blümelhuberja mora človek poznati: s svojo hladnokrvnostjo je eden od najbolj neprijetnih članov tega dosti neprijetnega stoletja. Pred Blümelhuberjevo hladnokrvnostjo ohromeli prebledijo, osramočeni od zavisti. Če če ga pogledate, zbuja človeka k divjanju od nestrpnosti.

Kako se je samo tukaj zleknil: kot skala v močvirju. Njega ne bodo niti eoni izvlekli od tod.

Blümelhuber je odprl oči mirno kot žaba, zaokrožil s pogledom in spet spustil veke.

— Začnite, Blümelhuber! Ne mučite nas!

— Stari, ne daj se tako dolgo prositi.

— Ko pa je vendar ta tako povsem nezanimivo — je mrmral Blümelhuber.

Družba se je stisnila, polna pričakovan, slikar Blümelhuber pa je končno začel:

— Torej — pred vojno sem vedno slikal v Palazzo Vendramin v Benetkah. Tako, menda veste, gospoda, da je tu umrl Richard Wagner, ne?

— Oh!

— Ja. Ko je bila po vojni meja spet odprta, sem je takoj vrnil v Benetke, v Palazzo Vendramin.

— In potem?

— In gospod grof Bardi, tisti, ki je že lastnik Palazza, mi je torej dovolil, da lahko tam slikam. — To je torej cela zgodba.

— Ampak človek, pripoveduj naprej!

— No, in kaj se ima tu še pripovedovati?

— Da si tja prišel nekega oblačnega popoldneva okrog pete — v marcu — je vpadel Szenes. Blümelhuber je nejevoljno nadaljeval:

Da. Gondoljer je pristal … To so namreč tisti … čolni v Benetkah — prej mu je človek dal eno liro in se je lepo zahvalil — zdaj, če mu ne daš —

— Pusti to, Blümelhuber! Naprej! Naprej!

— Naprej! Že sem se vzpenjal po stopnicami — tam stoji neki sluga — torej tako svetlolas, podoben Szenesu, samo malo stasitejši od njega.

— Naprej! Naprej!

— No, pravi – naj samo stopim v dvorano.

— In?

— Nič več. Stopil sem vanjo.

— Toda Llümelhuber, kaj ne veš nič več? Saj zdaj prihaja najpomembnejše. Nedojemljivo. Ampak nadaljuj.

—Torej, bil sem notri, v dvorani, ko mi je prišel naproti, torej, ne človek, — ni mogoče reči človek; prišlo mi je nekaj naproti — nekaj takšnega z nedoločenimi obrisi — to bi bilo težko narisati — še najpametneje bi bilo z mehkim svinčnikom.

— Naprej, Blümelhuber, naprej!

— Samo bi se moralo barvati s pastelom, sicer bi bilo brez vtisa.

— Ampak drži se, vraga, stvari! Kdo ti je prihajal naproti?

— Neka mala, stisnjena oseba z baretko, imela je svileni plašč in rožnate svilene hlače. — Malo sem se zdrznil. Sakra, pomislim — ni to mogoče Richard Wagner — tako po opisu? — On me je pogledal, pogledal se vanj, on je snel …

— Baretko?

— Ne, glavo. — Dober dan — pravi. Da si gor glavo in se razblinil v zidu. —

Enoglasni krik v družbi:

— Človek! Vi pa? Vi pa?

Blümelhuber je pripovedoval:

— Jaz sem torej odložil stvari na naslednji dan —in sem odšel.

— In drugi dan?

— Prišel sem naslednji dan, pozdravil me je z glavo, znova jo je postavil na vrat in se razblinil v zidu.

— Blümelhuber! Spomni se — on se je s teboj pogovarjal.

— Ja, ampak nič posebnega. Vprašal je, tako … Kako je v Nemčiji. Nemarno — odgovorim. Ena klobasa stoji zdaj dve in pol marki.

— Vi barbar! Kako ste lahko tako neumno odgovoriti mojstru?

— Moj bog, kaj pa vem, kaj ga prav zanima.

— Blümelhuber! Ste še pogosto srečali utvaro?

— O ja! v Palazzo Vendramin sem slikal štiri mesece. Vsak dan je prišel z istim bla-bla!

— Pa mar vas ni bilo strah?

— Samo na začetku, veste. Potem sem se na to tako navadil, da mi je nekaj manjkalo, ko ni prišel. Vedno sem mu preprosto rekel: Dober dan! on pa mi je odzdravil z glavo in prisedel.

— Kaj mu niste pravili o velikih človeških problemih?

— Ne. Jaz, veste, nerad govorim, ko slikam.

— Kaj pa on? Mar ni on začel?

— To ja. Včasih je začel o bogu … o smrtnikih … in tako. Rekel sem mu: Oprostite, gospod Wagner, tukaj imam naročen posel, zelo nujen. Morate biti uvidevni. On je na to navalil name kot pes na verigi — nagnil sem se nazaj — on na okno — še sem zavpil: Ostanite tu, zunaj dežuje — on se je hotel nekako nagniti ve — ko mu je naenkart padla glava z ramen in — čof — padla v vodo; v kanal.

Vsem v družbi je zastalo srce.

Blümelhuber je nadaljeval:

— Potem sem mu rekel: Poglejte, vidite, to imate zdaj od vaše igre! Počakajte malo, grem po vašo glavo. — Ne — mi je dal znak z roko — zgodi se – bo sam šel po njo. — No, tem bolje — v marcu je voda hladna. — Po tem ni več nikoli prišel. Menda je bil užaljen. — Toda jaz ne morem čvekati z vsakomer, ko imam nujen posel.

SREČANJE Z GOSPODOM

Bilo je na prekooceanski ladji, med Ameriko in Bremenom, v burni noč. Grmele so orgle vetra, valovi.

Bil sem razdražen od ponižanja pri igri in v ljubezni, od prepira, žganja, tisoče cigaret. Besen sem odletel iz salona za kajenje — nevihta mi je iztrgala vrata iz rok in z njimi zaloputnila.

Zamajal sem se in se privlekel na palubo.

Tu sem bil sam; sam z vlažno, podivjalo temo in katranom; krpe črnega morja so letele čez mene.

Bil sem čisto zmeden … na meji zavesti … Znanost ima za to stanje neomejeno bogastvo besed.

Ne v ognjenem plamenu iz grma — ampak se je v burni noči pojavil On na palubi broda. Nič ni bilo mogoče videti — a občutil sem Njegovo bližino.

— Gospod — sem rekel — in že se mi je zataknilo. Kolikokrat sem v življenju stal pred uglednimi osebnostmi – nekoč celo pred Viktorjem Barnowskym, in nisem drhtel — zdaj pa ga nisem vedel nagovoriti.

— Vaša Svetost — sem začel in se spet ustavil: Oprostite, taj naslov pripada vašemu namestniku … pa tudi »gospod direktor« se mi zdi je premalo, kje je vendar Barnowsky … A Vi ste v mnogih stvareh močnejši od samega Rotschilda … Toda upam, da mi mojo nezgodo glede naslova ne boste vpisali med zlo … Med drugim, zdi se mi, da okrog tega ne bosti dlakocepili, če si od francoskih katolikov dopuščate nagovor z »Vi«, od protestantov »Ti« … Moj bog (oprostite: tokrat je to samo intejekcija —) — mi v Avstriji pravimo: »Ti, gospod polkovnik« … Skratka, dovolite mi premilostno, da vas enostavno kličem »Gospod« … Ne morem Vam reči, kako se s tem srečanjem počutim počaščen — kako se veselim. Že dolgo sem si želel enkrat z Vami neposredno pogovarjati. In Vam …

Gospod, nikomur se toliko ne kadi kot Vam. Cele organizacije v Evropi, Ameriki in Aziji — po vsem svetu Vas slavijo obrtoma. Potem Vam bo morda dobrodošla mirna sodba o Vašem ustvarjanju.

Vedno sem Vas hotel vprašati, Gospod, zakaj ste ustvarili določene male žužke? Zaradi njih sem dosti trpel na potovanju po Jugovzhodu — o tem sem razmišljal in nikoli nisem mogel razumeti vaše teologije.

Potem: na Dunaju oberkelnerji! Kaj ni zadosti eden edini kelner?

Ne zdi se mi, da so spolni organi primerno postavljeni … bolj bi mi bili všeč, da so na mestu ogrlice.

(Med drugim, ko več o tem govorim, moram vam biti zelo hvaležen …)

Potem: Obračanje Zemlje. Se ne bi dalo še naknadno malo zaustaviti? Dnevno potrebujem petnajst ur spanca in tako komaj pridem do dela.

S klimo bi nam Nemcem prav tako lahko ustregli. Ko bi na primer lahko Zalivski tok malo premaknili …? Ampak, bog, kaj Vam svetujem? Vi sami najbolj veste …

Nasploh, zakaj Francozi, Nemci … ti mnogi narodu? Zmešnjave jezikov nimam za dober ukrep. Seveda, če se spet misli, da bi vsi morali pisati hebrejsko, še tudi Adolf Hitler …

Vi sami ne trpite zaradi nacionalnega zapiranja meja — Vaša dela se neprestano prevajajo in razpečujejo na veliko. Predvsem v angleščini, v Ameriki, sem na vsaki nočni omarici v hotelu našel Vaše spomine, prvi in drugi zvezek. To je nerazumljiva avtorska sreča, če upoštevamo, da te stvari niso politično aktualne. Prosim, prosim — daleč sem od nepravične kritike — »Pesem nad pesmimi« je seveda prečudovita. Irena Triesch vedno bere iz nje — čisto krasno. Poslušal sem jo v New Yorku. Tudi vi, a ne? To je mala črnka? — Vaša milost je zagotovo tudi Vedo pisala lastnoročno? Spet: vsaka čast! Ponekod zelo izvirno — drugod tema … zdaj ima tema prednost.— Je, Vaša milost, čisto prenehala pisati? Od vas se ne bere več nič novega …

No, z razširjenjem Vaših spisov je lahko Vaša milost zadovoljna. Tu se je tudi Bronsel mora skriti. — Mi, zemeljski avtorji nasploh nimamo razloga za smeh. Gre nam mizerno — oprostite … Kako bi bilo, Vaša milost …? Vi imate zagotovo vpliv — posebej pri katoliških založnikih. Ko bi se malo zavzeli za mene?

Verjemite mi: za nesrečo mojega življenja so krivi samo založniki. Če bi moral — predčasno — priti pred Vaše sodišče, bodo za mojo smrt krivi samo … Prosim vas, ne govorite vedno: »Vem že, vem že« — raje berite, kaj o tem piše Tucholsky.

Imel sem sedem založnikov. Prvi se je imenoval Ferdinand Amico. Obsodili ste ga pogosto ostro, ne glede na dunajsko zemeljsko sodišče. Ko se je Amico od posvetnega hrupa umaknil v samoto, nasploh se je menilo, da bo razmišljal o ugankah vaše slave. A namesto tega je lepil vrečke in se vsak dan sprehajal od tri do štiri pod nadzorom svojega stražarja. V njegovi zapuščini je najdeno 6000 izvodov moje knjige, ki niso bile obračunane. Gospod, 6000 izvodov! Mislim, da ta številka imponira tudi Vam, ki ste naučeni računati z Einsteinovimi številkami.

Drugi založnik – tudi nad njim je po Vaši volji nekajkrat krožil mrhovinar propada — je odložil tri moje knjige — toda tako, da jih niti jaz nisem mogel najti.

Z vašo milostjo sem poiskal potem nekega berlinskega založnika. Se še spomnite? Vozil se je v avtu, velikem kot spalnica, v ustij pa je držal dimni torpedo. Rekel mi je, da so morejo imeti za literarno poolnovredne, ker za to niso dovolj dolgočasne.

Potem sem šel k drugemu, ki je vzel knjige. Ko sem odvrgel svojo cigareto, jo je hitro pobral in jo kadil naprej.

In potem evropska založba v Pankowu? Svoje odločitve je delal »odvisne od prihodnje generalne seje našega nadzornega odbora«, v resnici je vse sestajalo iz gospoda Pniowerja, štampiljke iz kavčuka in pisalnega stroja. Ta je bil črnopolt in klical je gospoda šefa »moj zlati fant«. Zlati fant je rekel: »Nekoč sem vas imel za talent, a takšne poslovne zablode se dogajajo.«

Zadnji … Prosim, ne recite spet: »Vem že, vem že« — pustite mi, da smiselno pripovedujem. Zadnji založnik je bil Menziles, imenovan Euphrosyne Z. s o. j. Ko sem mu zagrozil z vašo jezo — se je smejal — do njega sem moral ukrepati ostreje – z državnim odvetnikom.

Gospod! Gospod! Gospod! Napravite nekaj za zemeljske pisatelje! Saj ste vsemogočni, Gospod!

A kaj govorim? Spet boste poslali potop — današnje vreme ga že napoveduje. Kako naprej. Noe bo zgradil kovček in z Brehmovim »Tierleben« napravil potovalno knjižnico. Vi ne ukrepate nič resnega proti založnikom. Kaj?

Poslušal sem.

Poslušal sem napeto.

Odgovora ni bilo.

Nevihta je rjovela v praznino.

Tedaj sem opazil, da je odšel.

To je bilo moje prvo srečanje z Gospodom. Najbrž čisto brez uspeha.

KAJ SE POTREBUJE

Institut of Patentees v Londonu (Društvo lastnikov patentov – 1500 članov — predsednik Lord Asquit) izdaja velik almanah: »What’s Wanted« — »Lak se potrebuje« — popis izumov, s katerimi bi se morali ingeniozni možgani posebej ukvarjati. Izumi, ki so danes zelo zaželeni. Zadnji zvezek almanaha vključuje 339 številk: stroj, ki dobiva moč iz plime in oseke; sistem, da se zvok pretvarja v energijo; hladna svetloba; svetloba, ki prodira skozi meglo. In podobne stvari.

K tem 339 številkam moram dodati nekatere stvari, ki mi vsak dan manjkajo:

Naprava, ki mi prepreči, da nujna pisma puščam ležati na pisalni mizi, namesto da jih odnesem na pošto.

Metoda, po kateri bi se rast brade lahko prenesla na plešasto glavo.

Cigarete, ki jih ne morem vtakniti v usta z gorečim koncem.

Naprava, ki sle, poslane za nabavljanje, opomnijo na povratek: ali kakšno neškodljivo sredstvo za ta namen.

Aparat, ki jih javnih telefonskih govorilnic nasilno odžene prejšnjega uporabnika in takoj celico prezrači.

Obešalnik za plašče, ki se ki se raztegne za eden in pol metra, ko v kupeju sedem na plašč.

Brezkončno rolo toaletnega papirja.

Umetne kurje oči z vsemi prednostmi naravnih, toda neboleče.

Posode, ki onemogočajo gostilničarju, da stare kure oglaša na jedilniku kot bruseljske kopune.

Prijetna škatlica, iz katere se ne vsipa sol, ko hočem svoj kolač posuti s sladkorjem.

Žepni koledar z več plačilnimi dnevi v mesecu.

Uporabno nalivno pero.

Romani, broširani, ki jih ni mogoče razrezati.

Male, drobne svetilke, da lahko v kabaretu za časa predstave nevpadljivo brati večerni časopis.

Tablice, ki se jih nosi na vratu, z imenom za hitro sklenjena poznanstva; ali vsaj natisnjeno tablico, ki človeka opomni, da pred kratkim ločenih žensk ne vprašam za zdravje njihovega soproga.

Kakšna suflerska naprava, ki nam pove nekaj primernega, ko želi ona vedeti, kje smo bili včeraj med sedmo in deveto.

Sladka smetana, okusna, brez kakšnih koli narkotičnih sestavin, ki dekleta nepremagljivo silijo, da znova naročijo sladko smetano.

Razsvetljava stopnišča, ki ne ugasne, ko sem med nadstropjema, ali ne sveti, ko ponoči koga pripeljem k sebi.

Praktična naprava za to, da potegnem čevelj, ki ga je sobarica pregloboko potisnila pod posteljo.

Poljubi, ki k ničemur ne obvezujejo.

Zvonec, ki samostojno naglaša, ko pomemben član družine prekine svoje letovanje, da se predčasno vrne v svoje mestno stanovanje.

Budilka, ki namesto da noro zvoni in me moti, telefonira v poslovalnico: da sem dane bolan.

Fosforescentna hlada pleča (ali enak hrbet) — da me moji sodobniki niti ponoči ne morejo zgrešiti.

KAKO SEM IZGUBIL VERO.

Izhajam iz bogaboječe družine. Praded in det sta bila kaplana. Babica se je pozneje poročila z nekim trgovcem, ki je imel priimek — Aloyzij. Aloyzij z ipsilonom — in v svoji ponižnosti ji je rad oprostil službeno-župnijsko napako.

Moj oče je glasoval za klerikalce: njegovo najljubše branje je bil a »Duhovno leto« gospodične Anette von Drosta-Hülshoff. Dela Handel-Mazzetti je moj oče zavrgel, ker so bila zanj preveč posvetna.

Razen tega imam teto, ki se imenuje Pia Kristina. Cerkvi Maria Zell je podarila sliko na steklu. Stric Ferdo, bedak, je na tej sliki naslikan kot sveti Gottfried — samo malo idealiziran.

Teta Kristina je bila tista, ki me je vzgojila. Ko me božja nuja snela z njenih dobrih primerov, mi je pisala pohvalna pisma, med katerimi je za pogostejše besede uporabljala kratice:
H. B. — hvala bogu.
sv. – sveta i. t. n.

To je zgodovina moje mladosti.

In vendar: moral sem nenadoma izgubiti svojo vero.

To je bilo tako:

Nekega večera, takrat sem stanoval v Paderbornu pri vdovi Uršuli Schlauch — torej nekega večera sredi decembra pred dvema letoma sem legel spat po topli molitvi, in spal sem, ko sem se kot ponavadi zbudil okrepljen ob petih zjutraj.

Kakor sem rekel — sredi decembra. Soba je bila ledena. Kamnita tla.

Sedel sem v postelji, izmolil jutranjo molitev in potem — no, potem bi moral vstati. Sredi decembra. Soba je bila ledena. Kamnita tla.

Moje oči so iskale polstene copate.

Polstene copate so bile dobrih pet metrov oddaljene od mene, v drugem oglu.

Pomislil sem na to, da bom teh pet metrov moral hoditi po mrzlem podu in sem se zgrozil.

Klical sem vdovo Schlauch — šla je na jutranjo mašo.

Jaz v lepi topli postelji — polstene copate v drugem kotu — med nama pa pet metrov polarnega področja.

Kdo mi po pomagal do mojih copat?

Kdo drugi kot On, h kateremu sem vedno z otroškim zaupanje obračal svoj pogled — On, ki hrani vrane in odeva lilije?

In sklenil sem svoje pobožne roke in poslal k nebu vročo molitev, prosil, da mi prinese moje copate.

— O, Gospod — sem govoril. — Tebe ubogajo Mesec in zvezde, valovi in burje — Tebi ta opravek ne bo težak, prosim Te, napravi to, zame. Tvojemu zvestemu slugu, ki je svoje življenje posvetil Tvoji slavi in hvali!

Tako sem Gospodu žrtvoval od pete do sedme.

Zaman.

Ob četrt na osem se je vrnila vdova Schlauch z jutranje maše. Takoj sem jo poslal, da mi iz knjigarne prinese Haeckelov »Welträtsel«.

PENZION STIERLI

Moral bi ostati v Bazlu tri mesece. Z denarjem sem bil na tenko — torej se je bilo treba umakniti iz hotela, bil je drag. Nekdo — za vraga, kdo — mi je priporočil Penzion Stierli.

Pokazali so mi dokaj veliko sobo. Ustrezala mi je.

Šele ko sem se vselil sem jo natančneje pogledal: proti severu, cesta. Tapete; temnordeče grozdje na modrovijoličnem pladnju. Miza, delo gotskega mizarja; trije stoli, eden zvit iz trstike; dva iz ebenovine iz dožje palače; brokat malo zlizan. Zofa je morala nekdaj pripadati kakšni veliki kurtizani. Desmo je bila mala zofa. Slike po zidovih: olje — »Luka v Amsterdamu«; »Strasti« — heliogravura. Poševno od njih neka vrsta brisače z zbledelim vezom: »Zdravo, vstopi, prinesi s ečo«. Manjkala je ena črka.

Drugih prostorov hiše Stierli nisem nikoli raziskoval, nikoli. Vlekli so se daleč v mrak — mogoče milje daleč — oh, zagotovo — milje daleč. Ponekod se bila kakšna vrata odprta in skoznje je šel prepih, svetloba, vonj po čebuli. En vrata so peljala v stranišče — me je poučila služkinja. Nekje v polarni noči je običajno donel telefon; ne potrebujem ga — in nisem nikoli šel k njemu.

Nekoč so mojo sobo pospravljali in moral sem čakati zunaj v predjami katakomb, na stolu. Gospe Stierli so sedele k meni in tako sem jih spoznal.

Stara je bila neizmerno debela. Težko je dihala. Že ob našem prvem srečanju, pa tudi vedno pozneje, je govorila o nekem Baronu Rosen, ki je pred petnajst, dvajset leti tukaj stanoval. In Balte, iz Revala. Že starejši gospod. Kadil je izvrstne angleške cigare, po en frank škatlica (seveda: danes to ni čudno, toda takrat so bile cigare zelo drage …). Vedno jih je poklanjal gospe, pogosto naenkrat celo škatlo. Na trenutke ga je obiskovala njegova nečakinja, grofica Coudenhove: zelo fina dama. — Ko je stara tako brbljala, ji je vedno manjkal en soglasnik: kot na brisači.

Kmalu sem tudi o hčerki Stierli zvedel najpomembnejše. Vedno je hodila v spalni halji iz žameta, z razpuščenimi lasmi. Mulc, ki se je smukal okrog, je bil njen sin: peti razred osnovne šole. Najprej je bila v gledališču; a tu so ljudje zelo hudobni, vlada zavist, prostaškost in intrige. Človek se mora predati režiserju kot mlado dekle, če hoče kaj doseči — a tega ni hotela, ha, ha! Raje se je poročila, čisto mlada, komaj šestnajst let. Sinu je koma osem. — Bila je videti zelo izrabljena; morebiti je zofa tam znotraj … — strašna misel — … morda je pripadala njej? Ostre črte kot albanski poglavar. Iz boljših dni so ji ostali samo lepi lasje. — V tistem času sem bil nagnjen k porogi in sem ji rekel: »Pojdite k filmu.« — Tudi na to je že mislila.

Na omari v sobi sem imel svoj kovček s patentno ključavnico, v njej sem shranil svoje dokumente. Stierli so odprli moj kovček in ga premetali. Ko sem kam šel, stara je na oknu stražarila, hčerka pa je rila.

Začel sem pisati pesmi in jih puščal na mizi – brali sta moja priznanja. Brali sta, kako sem prosil Anetu, in njen odgovor.

Preiskale so moje žepe pri čiščenju obleke in prevohale mojo posteljo. Po zdravilih na mojem pralniku sta zvedeli za mojo bolezen; to mi je bil strašno neprijetno. Stara je pila moj konjak. Niti se ni potrudila manjkajoče nadomestiti z vodo; dala je prednost nerazredčenemu konjaku. — Jemale so moje žepne robce in si z njimi brisale oči, do sem se zanimal za izginotje stvari.

Odvetnik je grozil: če zaostanem z obroki za otroka … Pismo sem zažgal. Pote sem se spomnil: Ali grozi odvetnik iz Dresdena? — ali iz Prage?

Preiskoval sem ovojnico; ali so ga ženske odprle, preden so mi jo izročile; V njem je še bila lasnica stare.

Ko sem prižgal svetilko, so videle na vratih režo in takoj je izginila. Poslušale so, ko sem se umival. Vedele so, kakšno je stanje moje prebave.

Trpel sem za nespečnostjo. Prežale so skozi ključavnico: zakaj? — Obiskal me je nek agent. Prisluškovale so: zakaj?

Torej za mojega nezakonskega otroka so vedele, tudi za mojo bolezen. V kovčku so odkrile moj bančni račun. Vedele so za mojo stvar v Dresdnu: stečaj in zaplemba. Čepele so v mračni predsobi, bledi deževniki, in ko sem šel mimo, so me pogledale z zelenimi očmi, polnimi karanja, zaskrbljeno – z očmi, navajenimi na temo.

Vedeli sta za višino mojega dohodka, izdatke in dolgove; da lahko živim samo še en mesec. Služkinja je trdila, da sem ji dal samo dva franka napitnine; oni dve sta izračunale iz moje denarnice: ne, tri. Da moja teta v Pragi drži kavarno, ki je na zlem glasu, se jim je morda zlagal tisti agent.

Svoje zapiske sem stenografiral. — Hčerka nje nekoč obiskovala nek trgovski kurz. Potem sem zapisoval z grškimi črkami; obiskovala je gimnazijo.

Zavzemal sem se za mesto v kemijskem trustu; nocoj bom zvedel za uspeh. — Že opoldne mi je rekla stara: Nekoč je isto poskušal tudi baron Rosen, a so ga zavrnili; čeprav nikoli ni bil kaznovan zaradi poneverbe, — dodala je; a njene oči so se svetlikalo zeleno-zaskrbljeno.

Potem sem se ustrašil, kolena so se mi tresla; skril sem se v svojo sobo in zarjovel. Slišali sta. — Poskočil sem, šel ven in rekel: na žalost moram odpotovati iz Bazla — naslednji teden se bom izseli. — O ne, je rekla stara, oni jemljejo samo trajne najemnike; vsaj tri mesece — to sta mi takoj rekli. —Hčerka je odločno potrjevala z glavo – prav videl sem jo pred sodiščem, kako dviguje tri prste v zaprisego.

Kako naj grem od tod? Zjutraj sem rekel: »Poslušajte, gospa Stierli, moram vam nekaj priznati. V Nemčiji sem storil umor … — na mojo glavo je razpisana velika vsota.« — Mati in hčerka sta resno kimali z glavama. Umor? — Kdaj se je to lahko zgodilo? Oni sta vedeli za moje prejšnje življenje do podrobnosti in sta vedeli, da lažem.

Končno so minili pri Stierlijevih tudi ti trije meseci. Odšel sem v Frankfurt; potem v Stockholm; v Budejovice.

Po petnajstih letih sem srečal na nekem parniku na Sredozemskem morju neko žensko. Spregledala me jke kot kristal — nič ji ni ostalo skritega, telo, duša in preteklost; vedela je vse o meni — o meni in baronu Rosenu. Vse, vse. Pravkar je prišla iz Bazla, stanovala je v penzionu Stierli.

LET NA CVETOČI TRAVNIK

Nihče ni mogel reči, da je Koroščeva kdaj delala razliko med Marjo in ostalima hčerkama. Včasih se je zdelo, da jo ima celo rajši od vseh svojih otrok.

»Marja je pač takšna, kot je, glavno, da je v njeni glavi vse v redu,« je gospa Koroščeva večkrat rekla svojemu možu Albertu. Ta je odločno prikimal in tudi Marjini sestri nista nikoli mislili drugače. Deklice niso dali v šolo, mati, ki je bila učiteljica, je pustila službo, da je lahko doma vsak dan poučevala svojega najmlajšega otroka. Marja je bila vsestransko nadarjena deklica, znala je lepo risati, pri ročnih delih je bila karseda spretna, tudi prepevala je rada, vendar je bilo petje nekaj, kar zanjo ni bilo tako preprosto. A več o tem kasneje.

Vsakemu drugemu otroku bi bilo brez vrstnikov najbrž dolgčas. Biti ves čas le v družbi domačih. Marja pa je imela toliko konjičkov, toliko stvari jo je zanimalo, da je njena mama večkrat rekla: »Dan bi moral imeti najmanj petintrideset ur, da bi Marja lahko naredila vse, kar si je zadala na začetku dneva«

Sosedje so vedeli le to, da je Marja bolehen otrok, da ima težave z govorom in da zaradi posebne nege ne more v šolo. Videvali so jo na vrtu, ko je poleti brala pod jablano, osamljeno deklico, ki je vedno pomahala v pozdrav in si na ustnice pritiskala rutico.

»Marja ima zelo občutljiva dihala, skrbno mora paziti, da ne zajame mrzlega ali okuženega zraka,« jo je mama božala po svetlih laseh, ko sta na cesti srečali znance in jih je zanimalo, kako je s hčerkinim zdravjem.

In kako je z njenim zdravjem bilo v resnici?

Marja se je rodila doma. Njena mama je hodila na vse preglede k privatnemu zdravniku Mukenauerju, ki je bil neke vrste hišni zdravnik Koroščevih. Ko je zanosila, jo je povabil na razgovor ob čašici konjaka. Sama sta Sedela v njegovi ambulanti, medicinsko sestro Nušo je poslal domov in gospe Koroščevi so se tresle roke, ko si je nesla kozarec k ustnicam. Žolta barva poznopopoldanskega sonca je obsijala Mukenauerjevo staro pohištvo, da je bleščalo in jemalo vid, ko so se žarki lomili na steklenih vitrinah, v katerih je hranil instrumente. V eni roki je držala kozarček s konjakom, z drugo je tipala po beli bluzi, čeprav si je gumbke na njej skrbno zapela takoj, ko je zlezla s preiskovalne mize.

»Adela, moram vas na nekaj opozoriti, saj bi si do konca življenja očital, če bi vam zamolčal nekatera dejstva,« je začel stari doktor in gladil plastični ovoj, v katerem je bila zataknjena njena kartoteka.

»Se spomnite kaj so pripovedovali o otroku vaše tete Regine? O njenem tretjem otroku, mali Bebi?«

Koroščeva je odložila kozarec na mizo in si s trepetajočimi prsti segla k ustnicam:

»Pa menda se ne more mojemu otroku zgoditi kaj takega? Gospod doktor, prosim vas!«

»To bo vaš tretji otrok. Lahko je deklica. Tako malo vemo o tej nenavadni telesni hibi, le eno se zavedava z doktorjem Gothardom Golchahom: stvar se po nekaj generacijah ponovi. Rizik obstaja, Adela. Na to vas moram opozoriti. Žal, Adela!« Koroščeva je nekaj časa strmela v stekleno vitrino, ki je žarela za Mukenauerjevim hrbtom in potem počasi, mirno spregovorila:

»Odkar vem, da tu v meni nekaj raste, se počutim tako dobro, gospod doktor. Nekaj mi pravi, da bo ta otrok dober in pameten.«

Redno je prihajala na preglede in stari doktor jo je vedno prijazno prijel za roko ter jo, ko sta se poslovila, pospremil do vrat.

In potem so ga neke noči poklicali, da pomaga na svet mali Marji. Porod je bi! kratek in ne kaj preveč boleč. Ko je zdravnik otroka prijel za nožice in mu je glavica zabingljala navzdol, se je ta kmalu oglasil z drobnim jokom, kot to store vsi novorojenci. Razlika je bila le v tem, da se je jok oglasil z napačnega konca. Prihajal je iz odprtine med dekličinima drobnima, od napora modrikastima ritnicama. Mukenauer je zavzdihnil in položil otroka k materi.

Stari zdravnik svojemu švicarskemu prijatelju Golchahu ni pisnil o novem primeru nenavadne telesne hibe. Adela Korošec o svoji hčerki nikoli ni govorila kot o pohabljenem otroku. Kot da ta telesna deformacija otroka ne moti in še manj njenih domačih. Tu in tam so jo pripeljali v zdravnikovo ordinacijo zaradi kakšne otroške bolezni ali na cepljenje, sicer pa je bila zdrava. Mukenauer je bil spoštovan zdravnik in ko je napisal zdravniško spričevalo, da deklica ne more obiskovati navadne osnovne šole ni nihče ni nasprotoval, da jo poučuje njena mati. Stari zdravnik je umrl, nasledil ga je njegov sin Konrad, ki je o deklici vedel vse in njeno življenje je tako teklo naprej kot običajno.

Marja je rada risala. V začetku je risala z barvnimi svinčniki, ko pa jo je mati začela voditi na razstave v mestne galerije, se je deklica želela preizkusiti tudi v akvarelu in olju. Včasih se kar ni mogla ločiti od kakšne slike, ki ji je še posebej ugajala. Stala je in strmela vanjo z velikimi sivomodrimi očmi, se z eno roko zamišljeno vlekla za svetle kodre, z drugo roko pa pritiskala svileno ruto k bradi in ustom. Doma je posedala v svoji sobici in listala po monografijah znanih slikarskih mojstrov. Pri dvanajstih letih jo je slikarstvo kot uročilo. Marja je slikala z roko izkušenega umetnika, motivi so bili nadrealistični, kot da so vzeti iz čudnih sanj. Zdelo se je, da bodo začele vroče barve na platnu vreti in pokati v drobnih mehurčkih, da bodo privrele izza okvira v težkih smolnatih kapljah in odišavile prostor s čudnimi, neznanimi dišavami. Ko so njene slike našle čez nekaj let svoje mesto na razstavi, je neki kritik prav to tudi napisal:

»….Dekle, kot da namaka čopič v čudne, nam docela neznane dišave. Umešala jih je po nekih svojih sanjah, tako živih in resničnih, da še sama ne ve, če so bile res le sanje. Stojimo pred njenimi slikami in nenadoma se nam zazdi, da bo okvir slike popustil in vroče bodo udarile prek ter razjedle tla razstavišča…«

Stala je žarečega čela med množico obiskovalcev svoje razstave in ljudje so jo gledali z občudovanjem. Da ni spregovorila, da je zakrivala spodnji del obraza pod svilenim šalom, vse to jo je delalo še bolj zanimivo, skrivnostno.

Ko se je z domačimi po razstavi vrnila domov, so sedli za mizo. Mama in Marjini sestri so jo pogrnile ter prinesle nanjo kup dobrot. Oče je odprl steklenico imenitnega šampanjca, vsi so hiteli podstavljati svoje kozarce pod dišečo peno.

S polnimi kozarci so potem umolknili in počakali, da se je glava družine odkašljala in nazdravila mladi slikarki.

Marja je počasi vstala in se obrnila s hrbtom proti njim. Pokleknila je na svoj posebni stol brez naslonjala. Privzdignila si je dolgo krilo indigo barve, da so se pokazale tanke svilene hlačke. Z drobno, vajeno kretnjo si jih je potegnila navzdol, da se je pokazala polna dekliška zadnjica. Potem si je prinesla z mirno roko kozarec k presredku. Med polovicama so se napenjala drobna usteca. Razprla jih je, da se je med njimi pokazal jezik in jih ovlažil:

»Današnji dan je bil eden mojih najsrečnejših. Pa ne bo edini, verjamete; toliko slik nosim v sebi, da bi najraje že kar zdaj sedla za platno. No, pa na zdravje!« Nagnila se je globoko naprej, še bolj privzdignila boke in izpraznila kozarec.

Najstarejša sestra Regina je privzdignila pokrov velikega svetlomodrega jušnika, da je zadišalo po goveji juhi, Ema je razrezala hrustljavo pečeno kokoš, ki jo je mati prinesla iz Kovače vasi, in nalagala na krožnike slasten krompir z Dravskega polja. Oče je natakal ljutomerčana.

Koža na Marjini zadnjici je rdela in se vlažno svetila v soju sveč, ki so gorele v svečniku na sredi mize. Slastna skorjica kurjega bedrca, ji je zdrknila za rob svilenih spodnjic, drobtinica orehove torte ji je obvisela na mehkem hlebčku desne ritnice. Tu in tam je obrnila glavo in se ozrla na dobrote, ki sta jih sestri naložili na njen krožnik, pomežiknila očetu, da ji je dolil vina v kozarec. Mati je sklenila roke v naročju in z drobnim smehljajem opazovala Marjo.

»Koliko lepote in ljubkosti je v njenih gibih,« je pomislila.

Še vedno si ni mogla kaj, da ne bi vedno znova občudovala lahkotno spretnost hčerkinih drobnih rok, ki so s takšno zanesljivostjo nosile zalogaje hrane k ustom. Vedela je, da glava njene najmlajše hčerke, obrnjena od mize, od svojih domačih, ne misli osamljenih misli, da oči, ki zro na drugo stran, niso žalostne. Že zdaj zro v čudežne slike. Prsti, ki s prtičkom otirajo ustnice, v mislih že segajo po čopičih. In dokler bo zrla v to bleščavo v svoji notranjosti, ji bo vseeno, kako se mora obrniti v stranišču, s čim se nagniti nad straniščno školjko. Pozabila bo trenutke, ko je stala s toaletnim papirjem v roki in ji je jok stresal telo. Ko je jokala od užaljenosti, ker so morale biti njene oči priča temu, kar je bilo prihranjeno njenim sestram, staršem in drugim ljudem. Počutila se je kot popotnik, ki ogorčeno opazuje in vonja greznico, ki ji je neka nora roka speljala strugo prek cvetočega, dišečega travnika. Potem pa se je naučila nečesa, česar se Beba, hči daljne tete Regine, nikoli ni znala - v hipu, ko je stopila na stranišče, poleteti s čuti na tisti cvetoči travnik.

Sestre so zdaj stale objete sredi sobe in pele. Marjin zvonki sopran se je zlival z glasovi sester ter jih dopolnjeval s svojo krhkostjo. Ko je njihovo petje utihnilo, je oče vstal in vlažnih oči vtaknil veliko rdečo jagodo med Marjini razprti mehki ustnici.

CERGOLKA IZ GRAPE

Prijazne Slovenske gorice bodo za vedno ostale v mojem srcu. Kako mehkootožno je jesen dihala v vinograde in barvala razgibano pokrajino z žаrečimi barvami. Še moji učenci so utihnili ob pogledu na to mirno lepoto, ko smo ob trgatvi hodili po grebenih gričkov in nam je še vedno toplo sonce grelo hrbte.

Ko sem prišla učit v njihov kraj, so bili ljudje do mene silno zadržani. Včаsih sem postala ob kаkšni njivi ali vrtu in jih ogovorila, pa so odgovarjali le na kratko, v zаdregi, ter me sumničavo merili od pet do glave. A ko sem nekaterim vaščanom pomagala sestaviti pismo za kakšni urad in v nekaj revnih koč zanesla rabljena oblačila in obutev, so se počasi odprli ter mi začeli zaupati.

Pa srno se nekega dne v razredu pogovarjali o tem, kako lahko otroci pomagajo ostarelim ali bolnim krajanom. Učenci so pridno dvigovali roke in pripovedovali o starcih in starkah v vаsi, ki jim pomagajo nanositi drva in vodo ali pa jim skočijo po kakšno stvar v trgovino. Takrat se je oglasil še zgovorni Brankec:

»Cergolka iz naše grape pa noče, da ji pomagamo. Bolno nogo ima obvezano kar s staro, umazano cunjo.«

otroci so se začeli hihitati, Brankec pa je okorajžen od sproščenega vzdušja v učilnici jel opisovati, kаko Cergolka ob lepem vremenu sedi pred svojo kočo in, naslonjena na palico, stoka od bolečin.

»Mamika pravi, da se Cergolka boji, da bi ji zdravnik nogo odrezal,« je končal.

»Nekateri, osamljeni stari ljudje ne marajo, da se drugi vtikajo v njihovo življenje. Celo pomoči se branijo,« sem skušala otrokom pojasniti Cergolkino vedenje ter jih pomiriti.

V zbornici sem še isti dan povprašala kоlege, če kaj vedo o trmasti ženici, ki bojda sameva v grapi. Brankec ni lagal, tudi pretiraval ni. Cergolka res ni hotela, da bi ji kdo pomagal. Pred letom dni je nagnala patronažno sestrо, ki jo je prišla obiskat, soseda, ki ji je nekega dne prinesla juho, pa jo je morаla urno pobrisati, ker ji je starka zagrozila s krepelcem.

»Nikogar ne rabim! Nikogar! Dokler se še lahko privlečem do trgovine, ne rabim nikogar!« je kričala in zaloputnila vrata za njo.

Misel na Cergolko mi ni dala miru. Bližala se je zima. Nekega dne sem zašla na bližnji hrib, pihal je močan veter in ko sem se sklonila, da bi pobrala šal, ki mi ga je divja sapa odtrgala z vrаtu, mi je pogled splava] po hribu navzdol, prav v tisto grapo, na dnu katere sem za košatima hrastoma razločila bajtico, ki bi jo veter najbrž raznesel, če je ne bi mogočni drevesi varovali pred prehudimi sunki. Mikаlo me je, da se spustim h koči, vendar se mi je zdelo, da nisem pripravljena na vse, kar bi me lahkо tam spodaj čakalo.

Čez nekaj dni sem v trgovini kuрila vrečko kave, sladkor in čokolado ter se odločila, da obiščem Cergolko, pa naj bo, kar bo. Bilo je proti večeru, ko sem si nataknila gumijaste škornje in se odpravila k njej. Nekaj kokoši se je potikalo po blatnem dvorišču in suhljato mače je švignilo mimo mene ter skočilo na skladovnico drv, ki se je stiskala pod streho. Na tleh je ležalo par razbitih strešnih opek, ki jih je na dvorišče bržkone pometal veter, in na vogalu hiše se je povešal nalomljen žleb. Stopila sem po kamnitih stopnicаh, ki so vodile do vrat. Še prej sem pogledala skoz okno, vendar je bilo v koči pretemno, da bi v špranji med zavesami lahko karkoli razločila. Potrkala sem in poslušala, če se bo za vrati kaj premaknilо. Potrkala sem znova, tokrat močneje.

»Ja, ja...« je zаgodrnjal hripavi ženski glas in potem se je zaslišalo štorkljanje in udarjanje palice ob leseni pod. Ključ je nekajkrat zgrešil ključavnico, nato pa so se vrata le odprla in kalne, sivkaste oči pod sršečimi obrvmi so se mežikaje uprle vame. Stаrka se je z levico krepko držala za kljuko, z desnico pa se je opirala na grčavo palico. »Dober dan, gospa Cergol. Jaz sem učiteljica v vaški šoli, malo se sprehajam po bregačah, pa sem mislila še malo k vаm pogledat.«

Kar dvakrat sem si morala s kašljanjem očistiti grlo, ker me je starkin srepi pogled povsem zmedel. Nič več ni mežikala, ker so se ji oči že privadile na svetlobo zunaj hiše. Brez besed se je odmaknila od vrat, da sem lahko vstopila. Veža je bila temna, dа sem se že ob prvih korakih zadela ob rob neke klopi in kliknila od bolečine. Starа, ki je hodila pred mano, se še ozrla ni, le nekaj je jezno zamrmrala. S palico je odsunila vrata, ki so vodila v naslednji prostor ter segla k stikalu na steni. Krmežljava svetloba se je razlila po sobi. ob oknu, ki je gledalo na koruzno polje, je stala velikа zаkonskа postelja, z odgrnjeno prešito odejo rdeče barve in s tremi blаzinami, zapackanimi in brez prevlek. Na sredi sobe je stala miza, na njej pa skodelica iz debelega porcelana in načet kos kruha s kolobarjem klobase. Cergolka je izpod mize potegnila stol ter mi ga ponudila s kratkim namigom glave. Sama je počasi sedla na posteljo, se z obema rokama naslonila na palico in me gledаlа izpod košatih obrvi. Malce opogumljena sem se zazrla v starko, ki si je spravljala lase pod ruto.

»Veter vam je vrgel nekaj opek s strehe, ali ne?« sem začela.

Ženska je pokazala nа vedro, ki je stalo v kotu sobe.

»Jo, mi je dva dni not teklo,« je rekla in potrkаvala s palico ob tla.

»Imate koga, da bi vam pokril streho še pred zimo?« sem se zdaj že povsem sprostilа.

»Nobenega zlodeja ni, da bi mi to naredil,« je zarobantila in podkrepila svoje razočaranje z udarcem palice ob tla. »Bom rekla Nančetovemu, da spleza na streho,« sem se koj ponudila.

»Ne vem, če bi hotel. Imа najbrž svojegа delа preveč,« je zamrmrala nekam v tla.

»Sаj bo prišel, boste videli,« sem že kar pretiravala v svoji vnemi in veselju, da me ni nagnala kot večino drugih obiskovalcev.

Iz torbice sem izvlekla stvari, ki sem jih kupila zanjo, in jih položilа na mizo.

»Malo sem vam prinesla...«

Ženska se je oprta na palico in vstala.

»Mislite, da si jаz tega ne morem kupit!?« se je nаrepenčila.

»Ne, ne, mislila sem, da bi skupaj popili kavico, če vаm je...« sem pohitela in se zbegаno zazrla v palico, ki jo je starka v besu še trdneje stiskala s koščenimi prsti.

Malo bolj pomirjena je stopila mimo mene h kredenci, ki je stala na desni strani sobe. V nos mi je zаvel vonj po stаri scalnici, ki je prihаjal izpod njenih obtačil.

»Kave že dolgo nisem kuhala. Ne vem, če jo bom znala prav napravit. Vi, mestni, pijete drugačno,« je godrnjala, ko je jemala s police emajlirani lonček. Potem je stopila k mizi, vzela z nje stvari, ki sem jih prinesla, in postala pred menoj:

»Hvala za vse. Ne bi bilo treba.«

Potrepljalа sem jo po roki in potem je na mаjhnem električnem kuhalniku skuhala vodeno kavo, ki sva jo za mizo molče spili. Nato je pоnovno sedla na posteljo in stegnila predse desno nogo. Pod malce privzdignjenim robom oblačila sem zdаj zagledala njeno koleno, ki je bilo na debelo obvezano z umazano cunjo, najbrž s kakim ostankom rjuhe.

»Kаko je z vašo nogo?« sem prijazno vprašalа.

Poskočila je, kot bi jo pičila kača.

»Kako naj bi bilo?! Mаlo me boli, pa ni sile!« se je zаdrla in spet vstala.

»Lahko vam prinesem kakšno mažo,« sem pohitela.

»Kaj za hudika vas vse tako skrbi moja noga? Eni bi me radi spravili k zdravniku, drugi mi ponujajo neke maže. Solit se pojte! Kdo pa vas je česa prosil?!« se je skoraj zakadila vame, dа sem hitro skočila na noge, pograbila torbico in se umaknita k vratom.

»Nič hudega nisem mislila, gospa Cergol. Samo...«

»Nič hudegа, nič hudega,« me je zajedljivo posnemala starka. »Vsi ste pri glihi. Ven iz hiše. Ven!« je dvignila palico. Odprla sem vrata in hip za tem je nekaj poletelo za menoj. Bila je vrečka s preostalo kavo.

Nančev Janko mi je po dolgem obotavljanju obljubil, da bo splezal na Cergolkino hišo in nadomestil manjkajoče opeke.

»Z menoj pojdite, sаm ne grem. Človek nikoli ne ve, kaj lahko stari šine v glavo,« je bil odločen.

Bil je sončen, vendar hladen poznojesenski dan, ko sva se spuščala v grapo. Že od daleč sva na klopi pred hišo zagledala Cergolko. V naročju ji je čepelo suhljato mače, ki sem ga videla na dvorišču že ob prvem obisku. Ko naju je mačka opаzila, se je odgnala s starkinih kolen, da je ženska jezno zarobantila in ji požugalа s palico, ki je bila prislonjena k zidu.

»Dober dan, gospa Cergol. Pokažite, kje imate lestev. Janko vam bo pokril streho,« sem jo pozdravila. »Tam zа hišo,« je pokazala starka in si rаdovedno ogledovala fanta.

Ta se je kmаlu prikazal z dolgo lestvijo in splezal na streho z nekaj opekami pod pazduho. Kokoši so pikale po dvorišču, Cergolka pa je segala v žep predpаsnika in jim sipala koruzo. Potem je vstala in z rahlim posmehom v glasu reklа:

»Bom skuhala kavo. Sem jo sama kupila.«

Pozimi sem jo že večkrat obiskala. Ponavadi sem jo našla v postelji, ker je bilo v hiši kljub gašperju, iz katerega se je po malem kadilo, precej mrzlo. Navadila se je, da sem ji iz trgovine nanosila potrebnih stvari in včasih počistila stаnovanje. Njene bolne noge nisem več omenila, čeprav sem videla, da ji koleno povzročа precejšnje bolečine. Včasih se je kar razgovorila. Pripovedovala je o zajcih in srnah, ki ji objedajo drevje v sadovnjaku, pa o moškem iz mesta, ki jo je prišel vprašat, če bi prodala hiško. Ob božiču sem ji nesla star radio, odpisane knjige iz šolske knjižnice, pa revije in časopise in celo mačjo hrano.

Bilo je ob dnevu žena, ko sem se k njej odpravila z rožаmi in čestitko, ki so jo izdelali moji učenci. Trkala in trkala sem na vratа, Cergolke pa od nikoder. Pritisnila sem na kljuko in vrata so se odprla. Nasproti mi je zavel vonj po vlagi, ki sem gа bilа po tolikih obiskih že vаjenа. Dotipаla sem se do sobnih vrаt in obstаla pred njimi.

»Gospa Cergol, ste doma?« sem glasno vprašala in potrkala še nanje.

Nobenega odgovorа. Počasi sem jih odprla. V mraku sem razložila starko, ki je ležala obrnjenа k steni.

»Gospa Cergol, a spite?« sem potipala in se približala k postelji. Dotaknila sem se starkine rame in jo še enkrat poklicala.

»Gospa Cergol!?«

Potem sem se dotipala do stikаla in prižgala luč.

Starka se je zdaj mukoma obrnila k meni in zahlipala:

»Kdo bo poskrbel zanje, ko me več ne bo? Kdo?«

Še mаnj kot njenega smeha nisem bila vаjena njenega joka. K ustom si je pritiskala velik robec in lаsje, ki so ji zdrknili izpod rute, so bili mokri od solz.

»Za koga ne bo poskrbljeno?« sem blago vprašala in sedla na rob postelje.

Se je starki zmešalo od starosti in samote? Otrok ni imela, da bi jo skrbelo zanje, pa tudi na živali, ki jih je imela pri hiši, ni bila kaj pridа nаvezana. Cergolka je počasi sedla in zdaj se mi je prvič zazdela zares nebogljena; v beli, na ramenih raztrgani spalni srajci, suhljatih bosih nog, z dolgimi, počrnelimi nohti in nerodno obvezanim desnim kolenom.

»Danes si bovа skuhаli čaja, tаkega iz planinskih rožic sem vаm prineslа.«

Malo se je umirila in se nekajkrat glasno useknila v robec.

»Pa meda lahko date noter. Lavrenčičeva mi ga je prinesla oni dan,« je bila končno že čisto pri sebi in si popravljala lаse za ruto.

Ko sva popili čaj, se je Cergolka ostro zazrla v moje oči in začela:

»Nekaj vam bom pokazala, a obljubite mi, da ne boste mislili, da se mi je zmešalo. Sama živim v tej koči, pa vendar ne tako sama, kot si mislite. Imela sem moža, pa mi ga je v gozdu ubilo drevo, ko sva bila že zelo mlada. Drugega si nisem iskala, z ljudmi se nisem nikoli kaj prida rаzumela. Skoraj vse življenje sem bila brez družbe. Brez človeške družbe. lmam prijatelje, ki se vam bodo zdeli sila čudni, meni pa so vse.«

Podvihala si je spalno srajco in si jela odvezovati debel ovoj na kolenu. Ko je prišla do koče, je ovojek vrgla na tla in stegnila nogo. Na kolenu je bila koža povsem razjedena, plast gnoja in sokrvice je pokrivala hrustanec kolenske skledice.

»S svojim mesom in krvjo jih hrаnim in zа to so mi hvaležni.«

Z mešanico studa in zanimanjа sem gledala njeno nogo; starka je očitno gnila pri živem telesu.

»Koga hranite?« nisem mogla odtegniti pogleda z velike, mokre razjede.

»Razumejo me, kadarkoli jih pokličem, prilezejo. Veliko stvari sem jih že naučila,« se je smehljala Cergolka.

»Pi pi pi pi...,« je začela vabiti s tenkim glasom kakor gospodinja, ki kliče kokoši. Iz gnoja, ki se je kot nekakšna skuta nabral na rani, so se pokazale tri belkaste glave črvov. Kmalu so se izmotali iz svojih skrivališč nekje pod površino Cergolkinega kolena in zdelo se je, dа se njihove glave z nevidnimi očmi pazljivo obračajo k starki. »Pokažite naši učiteljici, kako znate plesati.« S tresočim starčevskim glasom je začela prepevati: »Trzinka, Trzinka, Trzinka zgodаj vstala...« in ploskati z rokama.

Črvi so se najprej zvijali vsak po svoje, nato pa so le uskladili gibanje in kmalu je bilo vse skupaj na moč podobno prizoru iz kаkšne Disneyeve risanke. Stara je jela s palico udarjati takt, kаr jih je še bolj vzpodbudilo. Prednji del

telesa se jim je sedaj v divjem plesu skoraj dotikal podlage.

»Kaj pa tisto ‘Mi se mamo rаdi’ znаte?« je prijazno povprašala, ko je končala s Terzinko. Pa je začela: »Mi se mamo radi, rаdi, radi, radi...,« in se počasi majala s telesom. Črvi so se takoj umirili, se nagnili drug k drugemu in kmalu ujeli ritem. Bilo je kot na vaški veselici, kjer je omizje še dovolj trezno in pripravljeno na družabne igrice.

»Ja, zdaj pa spat!« je Cergolka zadovoljno segla po obvezi.

Črvi so ubogljivo potonili v starkino rаzjedo, ki se je malce obarvala s krvjo. Najbrž je bila temu kriva njihova živahnost. Cergolkа si je z zaflekano obvezo prevezala koleno in zlezla v posteljo.

»Nikoli nam ni dolgčas. To so pravi prijatelji, ki te razvedrijo, ko si žalosten,« se je naslonila na blazino, precej utrujena od čudovite predstave. Potem je segla pod blazino za robcem in znova zahlipala:

»Kaj bo z njimi, ko me več ne bo? Kdo bo poskrbel zanje?«

Še vedno sem kot prirasla sedela na robu postelje in poskušala zbrati svoje misli. Starka je hlipala ter se gladila po kolenu. Stopila sem k оknu in ga оdprla, da bi me sveži zrak spravil k sebi.

»Pri vas bodo ostali, še dolgo boste lahko skrbeli zаnje, še dolgо jih boste hranili,« sem se nazadnje obrnila k njej.

»Ni je matere, ki bi lahko za svoje otroke skrbela še po svoji smrti, vi pa za svoje prijatelje boste.« Starka me je rаzumela. Nehala je smrkati in pozorno poslušala.

»Tаkrаt boste še bolj njihovi. Do zadnje kаplje krvi, do zadnjega vlakna...«

Nadaljevanje iz 86. številke

To je bil bridek čas za kraški rod. V krošnjah hrastov je sonce skrilo svoj bleščeči, z zlatom prevlečeni obraz. Ko je kosmati hudič spet stopil na bojni pohod, razočaran se je najprvo znesel nad drenovim grmom. Z vso maščevalnostjo je skočil na grm in ga tako neusmiljeno obdeloval, mikastil in tlačil, da vse do današnjih dni se dren ni več vzravnal. Kar vas je nevernih Tomažev, vam svetujem, da se ob prvi priliki odpravite na Kras, da se na lastne oči lahko prepričate. Rečem vam, da ne boste našli več kot za dva čevlja ravnega drena. Mlad drenov grm je sicer raven kot sveča. Kdo od otrok le nima strahu pred drenovo šibo? Vendar čim dren začne roditi se les skrivi, da ga ni najti ravnega več kot za dve do tri pedi in ker je čvrst je uporaben le še za kline pri kolovratu. ter za izdelovanje zob grabljam.Tako moji dragi Kraševci vse od takrat je dren odrevenel.

Hudič, ker se je čutil silno prevaran je postal žival. Skočil je s potlačenega drenovega grma na tla ter začel zverinsko rjoveti in tuliti. Ne! To niso bili zverinski glasovi, bili so kriki kakršnih na tem svetu ni.

Razdrtovci so postajali vse bolj živčni. Klicali so na pomoč Kresnika, Peruna ter gozdne vile. Zavedali so se s čim jim je vrag grozil. Župan in Branivoj sta stala sredi trga in se zadovoljna razgledovala po polju, ko se je iznenada pred njima pojavil ostuden kosmatin. Z rogovi na majhni glavi je bil podoben kozlu.

Iz prevelikega strahu, nekaj vaščanov je priseglo zvestobo hudiču. Nosili so mu češnje in ga častili kot očeta sovraštva. On pa, iz maščevalnosti, je spreminjal ljudi v zveri in zveri v ljudi. Od dogajanj, ki so se odvijale pred njihovimi očmi, ljudje so vztrepetali. V njihovih očeh besneči vrag je bil hujši od kobilic, hujši od lakote in kuge. Pod hudičevimi šapami zemlja je trepetala in bobnela. Tako se je skozi tesnobo dan prevesil v brezno noči, da se je sam župan križal in ponavljal besede: »Kresnik, Kresnik, pridi in reši nas volkodlaka!«

Ponoči skrivaj vodilni možje so se dolgo posvetovali, kako in kdaj složno napasti hudiča in ga za vedno ukrotiti. Končno po dolgi debati so se vsi strinjali, da ga je treba napasti rano pred svitom, ko bo hudič še spal.

Kovač Svetozar je priskrbel močno verigo. Blaž Cedilnik je privlekel dolge srobotne vrvi, Franc Venišnik pa je na rami komaj prinesel breme dolgih bekovih šib. Ostala truma vaščanov pa se je zbrala kar z raklami, preklami ter z različnimi koli in klini v rokah.

Komaj komaj se je jelo svitati na vzhodu, pod poveljstvom neustrašnega Branivoja, je regiment v največji tišini krenil v lokvino vrtačo, kjer je hudič še sladko vlekel dreto. Branivoj se ni nič obotavljal, spretno kot maček se je pri priči vrgel na pošast in jo prilepil v tla. Ko so ostali videli, da jo obvlada so na mah priskočili in kot so imeli ukazano so pošasti z največjo brzino, s srobotnimi vrvmi zavezali noge in roke. Branivoj, zaradi sigurnosti, je potem hudiča še sedemkrat ovil z debelo verigo, ki jo je tako pritrdil, da jo je bilo nemogoče odvezati.

»Zdaj ga imate,« jim je naposled dejal, »spulite mu jezik ter naredite z njim kar hočete, le paziti morate, da vam spet ne zbeži, ker sicer gorje vam! Meni se mudi nazaj v Dutovlje, veliko dela imam s pospravljanjem sena. V slučaju sile pa me lahko spet pokličete.«

Zavezani zlodej je izgledal kot pošasten zmaj. Skozi nozdrvi je zapuhal ogenj in se v trebuhu napenjal, da bi strgal verigo. Sence čarovniških škratov so se skušale približati in ga rešiti. Vsakič, ko se je krdelo dvignilo so verni možje složno udarili s preklami in koli in tako preprečili vsak.še tako silen in drzen poskus odrešitve.

Čim so vaščani to videli, od veselja so zarajali in zažigali ognje Perunu v čast. V enem samem trenutku nepozornosti, pomočnica smrti, Jaga Baba, hitra kot blisk je priskočila zlodeju na pomoč in mu z neverjetno hitrostjo odvezala roke in noge, da se je hudnik lahko razčepiril in se tako napel, da mu je pri priči zrastlo sedem rogov in sedem repov. Člene verige s katero je bil povezan pa je z nepojasnjeno silo tako zmrcvaril, da je veriga razpadla. Razvezan hudič je takoj zagnal izzivalni žvižgajoči krik in silno zacepetal z nogama. Iz velikega gobca vzdolž stegnjenega rdečega jezika pa mu je sikal ogenj. Razkačeno ljudstvo ga je koj s preklami in koli začelo pošteno obdelovati. Ko so zverino z raklami neusmiljeno udrihali in kamenjali se je vse bolj napihovala in opletala z dolgimi kačjimi repi. Do koder so repi segli je bilo vse pomendrano in totalno.uničeno. Razumljivo, tla so se močno tresla. Od groze so se prisotnim ježili lasje, da niso več čutili lastnih teles in ne strahu.

Ljudje se niso imeli kam skriti, Hrabrovoj je bil verjetno že doma v Dutovljah. Molitve, kesanja in klicanje Peruna ni prav nič pomagalo. Oblaki črne groze in obupa so se obesili nad vso pokrajino. Ko je večina mož, nevedoč kaj bi, le majala z glavo, je Kovač Svetozar dvignil svoj pojoči glas: »Možje, dajmo ga složno imamo kole in bojne kije ni vrag, da z našim regimentom bi mu ne mogli zdrobiti glave!«

Hrabri Svetozar je bil prvi, ki je priskočil, hudiča zagrabil za rep in začel neusmiljeno vleči. Čim so prisotni videli Svetozarjevo junaštvo, na hudirjevo glavo se je vsula toča udarcev. Udrihali so po pošasti iz vseh strani. Žene, ki so z otroki gledale od daleč, so molile in prosile Boga Peruna, naj jim pošlje usmiljenje.

Povzročitelj maščevalne nevihte, pred udarci prekel, je začel bežati kar so ga nesle noge. Razdraženo ljudstvo s težkimi koli in bojnimi kiji pa je z vso silo lomastilo za njim.Iz Razdrtega je šlo kot tristo hudičev. Vrag pa je tako tulil, da so živali bežale in drevje ob poti je pokalo. Po končanem boju tamara Razdrto, je bila bolj zmrcvarjena kot specljen grozd.

Junak Hrabrovoj se je ravno bližal domači vasi, ko je za seboj od daleč zaslišal zamolkno rjovenje. Ljudje, ki so bili zunaj na polju so plaho gledali proti severovzhodu. Spustili so orodje iz rok in pohiteli vsak proti svojemu domu. Bolj hrabri pa so previdno, s trepetom v hlačah, šli proti bližajočemu se rjovenju in proti oblaku dvignjenega prahu. Prav kmalu po cesti, ki vodi proti Razdrtemu so prišli na križado. Začudeni sredi ceste so ugledali Branivoja Hrabroslava, ki si je vihal rokave, z desno nogo pa je zarisal črto v makadam in glasno povedal: »Do tudle – ne dlje!«

Visoko drevje se je globoko priklanjalo vedno bolj naraščajočemu šumu vetra. Nebo se je stemnilo v noč in čudno bobnenje je stresalo zemljo. Sam hudič v podobi bika, s krdelom uročenih bitij in z regimentom zasledujoče Razdrtove vojske, pa se je z divjim bezljanjem naglo bližal Dutovljam.

Ni bilo treba dolgo čakati in že je, s hruščem in truščem, pridirjal hudič. V trenutku se je vnel težki boj, da so prisotni Dutovljani in Gorjanci od preplaha vztrepetali.

Branivoj, ki je bil sposoben podirati pečine, je spretno zagrabil hudiča za roge, ga vrgel ob tla in ga, s pomočjo prihajajočih radovednežev, neusmiljeno mikastil. Spopad je bil tako silen, in uročeno bitje se je branilo tako zagrizeno, da je bil položaj brezupen. Le tu in tam se je pokazala kaka iskra upanja, a hudič je vedno znal boj obrniti sebi v korist. Ravno ko so prisotni mislili, da bo hudič Branivoja zadavil, saj je bilo očitno, da je Branivoj bil že plav v obraz, je pridrvel in navalil regiment iz Razdrtega s koli, kiji in preklami ter pri priči prevesil položaj v Branivojevo korist. Razdrtovci so udrihali s tako silo, da se je hudobcu stemnilo pred očmi.

Prisotni, ki so bili bolj hrabri so z golimi rokami prijeli pošast za repe in vlekli vsak na svojo stran, da je hudič skozi nozdrvi in skozi oslinjeni gobec zapuhal ogenj in žvepleni smrad.

(Vsi vi, kar vas je nevernih se le podajte v Dutovlje in si oglejte naravo! Za vasjo so še vedno vidne vdolbine od rakel, prekel in kolov odtisnjene v skalo, kjer so v hudi jezi udarjali hudiča. Tisti, ki so bolj bistrih očes pa bodo videli celo, v kraški apnenec odtisnjene sledove hudičevih stopinj, kjer se je spopadel z Branivojem.)

Pod točo udarcev je silni demon ponovno zbral svoje moči in se pognal kvišku. Preskočil je obroč, ki ga je obdajal, stekel na planjavo in jo ucvrl proti Gorjanskemu.

Zadnje novice so se hitro širile. Že pred hudičevim pobegom obveščevalci so pohiteli na vse strani in opozarjali ljudstvo pred nevarnostjo. Po vseh cerkvah okoliških tamar so se oglasili zvonovi in tako pomagali preganjati hudiča.

Čim so Gorjanci izvedeli, da hudič beži v njihovo smer jih je preplavil silen strah. Gorjanc Klaver Lepšeslav, ki ga je pomagal krotiti je vedel povedati, da je demon na hitrem begu iz glave bruhal ogenj in iz riti dim.

Medtem, ko so Dutovljani zahvaljevali Boga, da so za las ušli hudičevim repom, so se Gorjancem začela tresti kolena. Prestrašeni so upirali poglede drug v drugega, nakar so zagnali vik in krik ter obenem vzdihovali: »Gorje nam, gorje nam, gorje nam…«

Sredi tamare so z naglico blazno sklicali tamarski zbor in ukazali prisotnim korenjakom, da čim se zlobec pokaže ga morajo složni ujeti, ga uklenjenega v vreči odvleči in vreči v brjansko štirno.

V Dutovljah je prah še vedno visel v zraku in se jel počasi zgubljati v leno popoldne, ko je hudič obstal pred zasedo, ki so jo na naglo postavili Gorjanci. Namreč na pot so bili navozili velike količine šmira in smole, upajoč da se bo zlodej vanjo zasmolil in v njej obnemogel.

Ostuden hudič je en čas samo gledal in tuhtal, ne da se bi sploh mislil premakniti. Od samega strahu so med tem časom eni Gorjanci močno strigli z ušesi, spet drugi so močili hlače, mnogi so se celo podelali vanje, čeprav je iz vseh sosednjih tamar že prihajala truma pomagačev. Morda še nihče prej ni tako živo kot Gorjanci čutil gorje, ki jim je bilo pred vrati.

Kras je bil neizmerno lep. Zrak je oddajal najžlahtnejše dišave in plemenitil prisotne. Rumeno sonce je bilo tik nad njihovimi glavami, ko so si v veliki grozi vihali rokave in brusili osti.

Kar iznenada, kot bi ustrelil sem od morja so se pričeli valiti strahotno črni oblaki. Pričelo je strašansko pihati. Od časa do časa se je oslepljujoče zabliskalo in grom s strašnim bobnenjem je stresal nebo in zemljo. Satan je napel vse sile, ki jih je še premogel. S pomočjo nevihte in silnega vetra je z lahkoto preskočil past, ki ga je čakala. Po zeleni travi in po dišečem cvetju je z neverjetno brzino zdirjal mimo Gorjanskega, da je od brzine dobil neverjetno rilčasti nos.

Gorjanci so se naposled samo čudili, kako urno je preskočil zapreko. Obstali so zamaknjeni, očarani, pretreseni so kot pribiti le gledali za njim. Pri Možcah očividci so videli, ko je oče sovraštva, v peklenskem ognju in gromu nevihte skoro letel po zraku, z legijo demonov za njegovimi petami.

O le naj dirja,so si na Mozcah mislili možje,saj tam kjer je soteska najožja, med spodnjo Brestovico in Klarči, ga čaka druga zaseda, ki je ne bo zlahka preskočil. Namreč, ko so Brstovci zvedeli za nevarnost so se hitro znašli. Župan je ukazal mladim in starim v brestov boršt na delo. Ko so eni podirali breste, so drugi z veliko nujo vlekli drevesa navzdol proti Klarčem in jih s skupnimi močmi v najožji preseki zlagali na kup, kateremu višine so se sami čudili.

Bilo je nekaj strašnega za videti, ko je hudič po mokri zemlji pretekel zgornjo in spodnjo Brestovico. Z veliko težavo je dvigal blatna stopala in se ognjenih oči oziral, kje bi koga pohrustal. Nzvkljub strahu ljudje so ostali mirni in radovedno čakali kaj bo. Bistri Brstocvi, ob zasedi, čim so ga videli prihajati so si pljunili v roke in pri priči zažgali brestovo grmado ter se levo in desno postavili v bran. Za hudičevim hrbtom je ta čas navalila vojska kmetov, celo hrabri Branivoj iz Dutovelj je bil zraven. Oborožena z vilami in kosami, množica je gromozonsko vpila in vzklikala.

Hudič se je za trenutek zmedel, več ni vedel kam bi bežal, saj ni bilo več kam bežati, da bi se rešil. Vendar, hudič je hudič, ki se nikomur ne vda, pa naj mu postane še tako gorko pod brado. In glej zlomka! Pri priči in pred vsemi očividci se je zlodej spremenil v velikega močerada in se z vso silo zagnal v nastavljeno gorečo grmado. A namesto, da bi jo skušal preplezati, se je raje zaril vanjo in navkljub ognju, med vejami je iskal in našel izhod na drugo stran. Možje, ki so podtaknili ogenj in ki so v rebri stražili levo in desno stran zapreke, ob prikazni zlega duha so se jim naježili lasje. Čutili so grozo trenutka in otrpnili. Med prasketanjem ognja je zadišalo po zažgani dlaki in po pečenem mesu. Tisti, ki niso bili bolj daleč kot za dva vatla, na spodnji strani zasede, so točno videli hudobca, ko se je preril skozi zapreko in videli so, da je imel ožgane obrvi in od dima solzne oči.

V Jamljah, na kraju predno se svet odpre in od koder ni več tako strašansko daleč do furlanske ravnine, so previdni, modri in hrabri možje iz vseh koncev pridrveli vkup. S fovči v rokah in z vilami na rami; po bližnjici sem čez Frankišče, so pribezljali: Mavhenci, Cerovci in Medvejci. Sesljančani, Devinci in Štivanci pa so prisopihali čez Vrgal. Pri Sabličih so si malo oddahnili, nabrusili sablje in cepine in že so, do zob naoroženi, hrabro korakali nasproti sovražniku. Z druge strani neba pa so pritekli vse od Sovodenj, iz Ronk, s Poljan in celo iz Rupe, ki so vedeli povedati, da na Palkišču spletajo mreže in ga upajo, kakor muho ujeti, če bi slučajno hudič zavil v njihov kraj. Vsi brez izjeme so globoko v sebi tehtali svoje moči in se ogrevali za hitro rešitev izpod hudičevih šap.

V Jamljah,oziroma pred Jamljami ali za Jamljami je bilo zbrano veliko krdelo braniteljev in potrpežljivo čakalo na povelje. Poveljeval je Zorze Pojeslav. V taki nepregledni množici sigurno so bili še drugi, ki so vodili. Toda bil je Pojeslav, ki je ukazal, da ob prihodu hudiča naj mu po sredini odprejo prosto pot.ter da naj potem potrpežljivo čakajo na njegov naslednji ukaz.

Lahko bi rekli, da od Klarčev do Jamelj ni veliko več razdalje kot le za dva koraka. Grozljivo bitje s kratkimi tacami in z dolgimi kremplji je kaj kmalu, nekoliko zmedeno, oblastno pridrvelo po sredini poti, prav kakor je Zorze Pojeslav predvideval, da bo. Ravno, ko se je hudič znašel sredi množice, je Pojeslav dal napovedani znak. Razjarjena množica je z velikim hrupom navalila na pošast in jo začela neprizanesljivo udarjati z vsem orožjem, z vsemi močmi in pogumom. Klestili so ga po glavi, po plečah, po nogah; spet drugi so ga zbadali z vilami v trebuh in stegna ter zraven upali in pričakovali, da ga bo kmalu konec.

Hudič se je branil na vse kriplje. Iz gobca mu je bliskalo in iz zadka grmelo. Njegove rdeče oči so zgledale zelo utrujene. Izmučen jih je odpiral in zapiral. Ko je z obtožujočim glasom zavpil, njegov glas se je slišal kakor glas groma: »Gorje vam nespametni Kraševci! Kaj še ne veste kakšno moč imam jaz? .Vrnil vam bom nezvestobo in udarce ter za vedno uničil ta vaš raj.«

Črt bi bil rad sklenil pogodbo z ljudmi. Obljubljal jim je zlata in draguljev. Ljudje pa so videli, da ima oči globoko ugreznjene v glavi, tako nekako kot jih imajo mrtveci. Tedaj šele so prisotni še bolj navalili nanj, s pomočjo Matere božje so mu zdaj hoteli, za vselej sneti krono z glave in ga pogrezniti v tla. Udrihali so vsevprek, vpili in kričali, da nikoli tako. Izkušeni vojščaki so vedeli, da so mu to zadnji vzdihljaji.

Naval in pritisk množice se je vse bolj večal. Od vseh strani so ga: s koli, klini, palicami, preklami, vilami in ostmi bili in zbadali. Junak Zvonigoj iz Devina mu je potiskal žrt v skrajno napeto zadnjico. Čin je poveljnik Zorze Pojeslav to videl, je takoj ves brezupen zavpil: »Zvonigoj nehaj! Nikar tega ne delaj, saj če se razpoči bomo prav vsi smrdeli.«

Satan je prvič začutil, da mu v vrtoglavici iz oči kapljajo solze. Od prevelike bolečine je zverinsko zarjovel in zaznal je, kako ga razjarjena množica neusmiljeno podira v gotov pogubni konec. Nikoli prej zaznana srhljiva sla mu ni tako zagomezela v životu. Bil je obkoljen, sam s svojo usodo. Šele sedaj se je zavel, zakaj ga je Vsemogočni kaznoval. Rad bi nazaj v nebesa, ozrl se je kvišku in se dokončno prepričal, da so mu vrata za vselej zaprta.

V boju proti mogočnemu Satanu na strani ljudstva je bil sam Bog Perun zaščitnik pravice. Nepopustljiva in neusmiljena množica je hudiča tako obdelovala, da so mu lasje pri priči osiveli. Vidno se je tresel v vsem životu. Slišal ni nič drugega kot udarce ter tuljenje in rjovenje razkačene množice. Škilil je z očmi, ki so se mu lepile in žalostno lesketale. Ko je zacepetal, mu je hitri Skačeslav skušal s fovčem prerezati tetive pod kolenom. Tisti, ki so stali tik njega so navdušeno naznanili: »Ga jamlje, ga jamlje, ga jamlje,vsak čas bo izdihnil.«

Ko so mu najhrabrejši junaki hoteli izpuliti še zadnji rep na katerem mu je ostalo samo še par kocin, je neukrotljivi satan zašklepetal z zobmi gromozonsko zatulil od bolečine in se z vso silo začel napenjati in napihovati. Ob vsakem udarcu je narastel vsaj za palec Postajal je ogromen. Debele noge z velikimi stopali so ga dvigale vse višje in višje. Bil je že na pol slep. Od udarcev se mu je bledlo. Pot je v curkih lil od njega, dasi je bil že ves izsušen in strt. Njegov pogled v kolikor ga je še imel je švigal tako besno, da so na vse strani vžigale strele. S krvavim gobcem je hudič tako strašansko in grozljivo rjovel, da so si ljudje zatiskali ušesa. Končno in iznenadno pošast se je zopet postavila na noge, se spevrgla v velikansko krastačo in se otresla mučnih udarcev. Hudič je zopet začel izkazovati zlobo in maščevalnost, ob kateri je množica v drhtavi potrebi trenutka se zopet trezno stresla. Satanove sile, ki so se sproščale iz njegovih mišic so bile nepopisne in neobrazložljive. S peklenščkovo vzpodbudo, belzebudi ki so bili kot satan razjarjeni, so z njim zacepetali in kot volkovi pošastno tulili; pošteni pa so si začeli pokrivati glave pred groznim hrupom velike, gnusne pošasti.

V zmešnjavi, ki je nastala je hudič na veliko začudenje prisotnih, v največji možni obliki krastače, z nepopisno silo bliskovito odskočil. Mladi in stari so videli, kako je telo orjaške krastače, z žvižgom in čudnim vetrom letelo proti zapadu. Nemir in hrup ljudi, ki je nastal je bil podoben orkanu. Iz zmede in zmešnjave, Bertila Črnilogar, ki je znala preteči vsako še tako hitro srno, jo je v največji nuji in brzini, ko niti niso opazili kdaj, tiho ucvrla za črtom.

Prav na obronku Krasa, tam kjer je skorja apnenca najtanjša je hudič, v podobi krastače velikanke, z vso silo telebnil na tla, s težo telesa prebil plast apnenca in se začel potapljati. Bertila, ki je prva pritekla na kraj štrbunka je še točno videla, kako se je zlobec zaman hotel oprijeti največje ribe, predno je popolnoma potonil.

Čez čas, ko voda ni več niti klokotala, so izza Jamelj pritekli najbolj hitri radovedneži in poizvedovali. Hoteli so se prepričati, kaj se je zgodilo,saj ko je krastača padla na trda tla, sta se stresli nebo in zemlja. Rečem vam celo v peklu so se morali prestrašiti, ko se je zemlja vdrla in se je hudič za vselej pogreznil v globino.

Bertila, ki je po naravi jecljala in ki je bila še vsa zasopla od hitrega teka, ko je ugledala krdelo, ki je pribezljalo za njo, je vsa vzhičena takoj začela prisotnim objasnjevati: »Dobberrrr dob…, dobbbbrrr dob , dobbbbber dob….In tako je to šlo en čas, vse dokler se je niso naveličali poslučati. Iz uboge reve več ne bi mogli spraviti, pa če tudi bi jo postavili na glavo.

Šele čez dobre pol ure, ko si je Bertila nekoliko oddahnila je sirota objasnila in povedala, da je hotela reči, da je dober konec. Možem, ki so prvi s strženom poguma iz Jamelj pritekli čez polja in travnike, so ob novici zadrhtela srca v prsih ter oči so se jim orosile od same sreče.

Prepričani, da se je satan res pogreznil jih je obšla topla sladkost olajšanja. Spoznali so dobro in zlo in spet našli svoj mir. Tihi vzdihi olajšave so jim samohotno prihajali iz src. Veselje se je razvilo po vseh tamarah in spet so prišli dnevi s soncem in vetrom. Zopet sta zapela kos in slavec; marjetice in zvončki pa so si nadeli snežnobele klobuke.

Tistega dne se je premagani vrag, s smrtno žalostnim vzdihom, kot je povedala Bertila, za vse večne čase pogreznil v podzemlje. Hudičevi pajdaši pa so se iz strahu pred maščevalnim ljudstvom poskrili po vseh mogočih temnih jamah in špiljah velikega Krasa, od koder plašijo, predvsem otroke, celo na današji dan.

Kraševce je še nekaj časa begal ropot, ki ga je povzročal hudič s pronicanjem globlje v pekel, a končno uverjeni, da se je hudič le pogreznil, so jim misli šle drugam in se počasi umirile.

Po okušeni bridkosti in strahu, ob uri zmagoslavnega praznika, Kraševcem so oči hvaležno strmele v osamljeno sivino jadranskega morja, a ne za dolgo. Kar tako preko noči so nastali spori med: črti, čarovniki,demoni ter drugimi pošastmi. Zbrana energija zborov hudih duhov je povzročala vedno strašnejši veter in nevihte ognjev. Volkodlaki, zbegane modrosti, so spet zatulili, čarovnice so posedle na metle, poletele v zrak in z vršanjem skozi temino pospeševale silovito burjo, ki je odnašala črno prst. Zemlja je kar preko noči, postala pusta in jalova, noči temne in dnevi mračni. Dvignil se je celo stribog in začel pomagati delati mrzlo burjo

Minila so stoletja, kmetje so marljivo pobirali kamenje in ga nosili na kupe ter z njim obzidavali vrtače in ponore. Prebivalci Krasa naj so še s tako vnemo pobirali kamenje, kot za stavo, vedno znova je drugo kamenje prihajalo na površje. Z nepopisno silo, piskajoč in tuleč je burja neusmiljeno odnesla vso zemljo, ki jo je Bog tako skrbno položil vrh kamenja. Pobočja so dobila golo podobo. Pokazale so se velike skalnate zaplate in griže.

»Bog je dal in hudič je vzel,« so vsi od kraja žalostno tarnali. Hudič, lačen ljubezni, je od Krasa ukradel krasno, ker Kraševci tega mu niso mogli preprečiti, jih je zelo bolelo.

Spet vsem dajem v vednost in opominjam, vse to se je dogajalo v naši davni pradavnini. V milijon letih naši prapradedje so pripovedovali in zopet pripovedovali iz roda v rod in nam iz ust do ust, z vztrajno trmo ohranili vse do najmanjše podrobnosti.

V globini našega planeta, nekje pod Doberdobom so vse grešne duše zaplesale v ritmu po volji hudiču. V samem trebuhu zemlje pa je poslej istočasno silno in strašno grmelo in ropotalo. Sprva nihče ni vedel in nihče ni spraševal zakaj pod zemljo tako bobni. Potem so se temu ropotu nekako privadili ter, vsak dan malo, pozabili nanj. Sam hudič pa je v tem času prodiral še v temnejše plasti podzemlja ter pogreznjen v najtemnejšem kotu peklenskega kraljestva ustvarjal svoje gnezdo, iz katerega še dan danes razširja svoj žvepleni smrad.

In spet so minila stoletja, bile so suše in bila so rodovitna leta, ko je bilo vsega v izobilju; potem pa nepričakovano je trajala sedemletna suša, ko niti kaplja vode ni padla na kamnita tla. Kmetje so majali z glavami, molili, hodili na božja pota in se zaobljubljali. Dežja vseeno ni bilo od nikoder. Ljudje so upravičeno mislili, da je Bog čisto pozabil nanje.

V Štivanu za nekdanjim benediktinskim samostanom, dobrih petdeset metrov levo od Kocmanove gostilne, kjer še dan današnji izpod hriba privre enden izmed rokavov Timave, zaradi dolge suše je takrat zazijala ogromna odprtina. Kmet Belivoj, ki je bil najbolj radoveden ter ker je bil od sile korajžen, ob tej priložnosti se je hotel po vsej sili odpraviti v notranjost podzemlja in ugotoviti, od kje je vedno pritekalo toliko vode, ki pa je sedaj skoro usahnila.

Belivoj, ne bodi len, ker je vedel, da prej ali slej bo Bog spet poslal dež, je pri priči pregovoril še tri sosede, da se mu pridružijo in skupno z njim čimprej odveslajo v temo podzemlja.

Takoj naslednji dan je Belivoj poslal Molkovoja in Oblakoslava v Nabrežino prosit na izposojo dva najbolj primerna drevaka. Med tem časom je z Jareslavom pripravil bakle iz koromačevih šib. Iz Mucne doline sta privlekla cel kup srobota, ga natezovala in štukala v dolgo vrv, ki naj bi jim na povratku služila kot smerokaz, da se ne bi slučajno kje v temi podzemlja izgubili.

Rečeno storjeno! Trinajstega malega srpana so naši junaki, ranega dopoldneva, zagrabili lopatasta vesla, posedli v drevaka, prižgali bakle in odveslali v neznano temo podzemlja. V notranjosti so koj ob vhodu naleteli na povodnika, ki je s svojo zelenosluzasto glavo stražil in strašil. Mimo njega so se odpirala orjaška vrata v začarano dvorano, kjer se je penila voda zelenega jezera. Mladeniči so z vso vnemo napeli vesla in že po par krepkih zamahih so jasno videli, da hrib Škrnjak stoji samo na treh stebrih. Samo za par drevakovih dolžin naprej, točno so videli, tam je stal drugi povodni mož s hudimi zelenimi očmi pekla. In predno bi trenil z očesom, že so se jim tatinsko približevali gnusni zli duhovi, da si niso upali gledati na levo, ne na desno. Vse se je lesketalo v srhljivih zelenkastih odtenkih večne teme pekla kjer ni božje svetlobe. Pač priveslali so v domovino hudih duhov, v samo Satanovo gnezdo pošastnih globin sveta.

V nemajhnem strahu, hrabri raziskovalci, priveslali so do izpod Grmade, ki je kot hrib Škrnjak sedela le na treh ali štirih stebrih, (vsaj mislili so, da je tako). Niti ne tako daleč naprej od Grmade pa je bil svet poniknjen v gromozansko brezno odprtega pekla. Na samem dnu so bile v vrstah postavljene velike kadi ali plavniki izpod katerih je švigal grozoten ogenj in oblizoval visoko zunznjost kotlov. Naši junaki so obstali kot okameneli. Bilo je vse v podobi besa in vikanja neštevilnih gnusnih postav. Krdela malih nespoznavnih očrnjenih duš pa so se v plavnikih dinstala, v sovraštvu druga do druge. Satanu so pomagali vsi zli duhovi, plazili so se v trumah, kakor mravlje. Hudič je na ražnju, na rdeči žerjavici, preobračal in cvrl duše. Žveplenobarvne sence so padale v najzadnjo globino pekla. Na ušesa je udarjalo škripanje z zobmi in strašno stokanje. Iz vseh temnih kotov so švigali jeziki plamenov. Mislili so, da bo bitij vsak čas konec ali da bodo izgubila zavest. Z velikim trudom in z utrudljivo napetim gledanjem so ugotovili, da ima vsak narod svoj kotel. V enem so se parili Avstrici, v drugem Nemci, v tretjem Italijani, naprej Madžari, Turki itd. Sami plavniki duš vse do kamor je seglo oko. Vsak kotel je imel po dva stražarja, s tlečimi glovnjami v rokah, ki sta pazila, da ne bi iz kotla kdo pobegnil, le pri slovenskem kotlu ni bilo stražarjev, kar se jim je zelo čudno zdelo, kako to? Od sile radovedni so se opogumili in vprašali Vernika, ki je prinašal nove duše in hodil od enega kotla do drugega, kako to, da slovenski kotel ni zastražen?

»Ooooo…« je Vernik na dolgo debelo potegnil: »Slovenci, ti so najbolj zanesljivi. Dobro si jih oglejte in opazujte, videli boste; če slučajno kateri od njih hoče pobegniti, oni ga iz nevoščljivosti sami nazaj potegnejo. Morda še ne veste, da so si to lastnost zaslužili takrat, ko so za šalo, Stvarniku in Abramu, za pršut podtaknili poleno. Ker niso priznali in ker so bili svobodni, namesto da bi jih Stvaritelj naredil grde, kot je Abram zahteval, jim je dal še več svobode in tako so iz napuhnjenosti postali: Zavidljivi, nevoščljivi, zavistni, sebični, nespravljivi in vse ostalo, kar si lahko sami, po lastni želji, slabega privoščijo med sabo. Tako bo z njimi vse dokler se ne spokorijo.

Najbolj globoko v podzemlje, za črtom, se je spuščal Vernik, ki ga je veter z lahkoto nosil po jamah in breznih. Videli so vodnega hudiča, kako spretno je vrgel zanko in z njo ulovil pobeglo dušo in videli so njegove žilave roke, ki so potegnile za vrv in grešnika odvlekle v še temnejše globine. Videli so hudiča, ki je od jeze bil ves zaripel v obraz, ter slišali so pretresljiv stalni jok in stok duš, kakor tudi nenehno škripanje z zobmi.

Nudil se je srhljiv, nepojmljiv in nepozabljiv prizor. Zdelo se je, da so okostnjaki nenadoma oživeli, počasi lezli proti njim in zverinsko tulili. Naši štirje junaki so bili zazrti v bliskajoče, oslepljive plamene in v tihi grozi onemeli. Bilo je nekaj nepopisno strašnega. V jezi podzemskih duhov celotno podzemlje se je močno streslo, res sprva samo na rahlo nato pa vse močneje in močneje. Zasmrdelo je po žveplu ter obenem zaplesalo pred njihovimi očmi, kot bi sam Abadon v sili muhe žrl.

Belivoj, ki je bil najmanj strahopeten in ki je vodil, je glasno zavpil: »Pustimo to prekleto gadje gnezdo! Bežimo! Kaj zijate!« je vneto vspodbujal. Peklenski trušč je bil tako silovit, da so jim ugasnile bakle. Znašli so se v popolni temi sredi razbesnelih podzemskih duhov. Upravičeno so bili že prepričani, da jih bo vsak čas vrag odnesel in da jih bo konec. Edina rešitev, ki jim je preostala je bila srobotna vrv pritrjena za drevakom. Z vso močjo, kolikor mu jo je še preostalo je Molkovoj na nagloma potegnil srobotno vrv iz vode in z vso močjo vlekel vstran od peklenske teme in groze. Ven, ven proti izhodu. Ko so v smrtni grozi z vso silo vlekli za vrv in veslali, so jasno čutili, kako so se mnogoparkljarji zagnali za njimi, vozili goreče brane in s tem plašili duše, da so se tresle in trepetale. Od vseh strani, po vsem životu so jih nevidne opolzne roke šlatale ter vlekle za lase in ušesa. Goreče glave so plavale po zraku in vihtele sekire, da bi jim jih, zdaj zdaj zasadile v pleča.

Ko so po celi večnosti končno zopet ugledali zunanjo svetlobo, od sreče in radosti, da so rešeni po licih so se jim kakor otrokom vlile solze. Od prestanega strahu obraze so imeli čisto pepelnate. Zunaj na soncu so se jim še vedno tresle noge. Prisotni vaščani, ki so radovedni čakali, kaj bo kdo povedal, so samo zijali. Predno pa so naši avanturisti sploh odprli usta, da bi kaj povedali, s polnimi pljuči so zajemali sveži zrak in si počasi neverjetno dolgo oddihavali in menda vse do danes si niso še popolnoma oddahnili.

Tako, moji dragi kraški rojaki, vse od slej pekel je večen, duše mučene noč in dan, na vekov veke. Iz sive preteklosti do današnjih dni vse to se nam je živo predočeno ohranilo preko naših očakov, ki so natezovali spomin in v svojih davnodavnih skrbeh prenašali poročila iz roda v rod.

Vsi tisti, ki mislite, da hudiča ni in da ga nikoli ni bilo ter ki trdite, da nevednost rojeva:- pošasti, strahove, demone, ko bo res oblačno in na nebu polna luna, takrat pojdite v Štivan in ponoči stopite na kraj, kjer je nekoč v davnini stal benediktinski samostan in sigurna sem, da boste ob bučanju vode iz podzemlja tudi vi glasno slišali:- žalostne klice, srhljiv jok, obupno cviljenje in celo škripanje z zobni.

Že res, bilo je v davnodavnih časih pa vseeno še se sliši pripoved vetra. Verjemite mi, minilo bo še najmanj milijon let, ko na Krasu bodo še vedno vedeli povedati legendo o pršutu in zakaj je Kras izgubil vso krasno lepoto. Spominjali se bodo tudi Abrama, ko je po prevari, ker ga je trla lakota, prosil Gospoda, da naj Kraševce kaznuje tako, da jih naredi grde. Spomnili se bodo, da namesto grdih, ker smo bili svobodni, nam je Stvarnik dopustil da smo postali:- zavidljivi, nevoščljivi,sebični, prevzetni in vse ostalo, kar smo napuhnjeni po lastni krivdi ostali do današnjih dni. In če slučajno je na Krasu še kdo, ki mojim besedam ne verjane in ki misli, da pekla ni mu svetujem naj gre v Štivan in v Gostilni naj vpraša gostilničarko Vando.Kocman Ona je vse to milijonkrat slišala od zanesljivega starega deda Kocmana, že ko jo je v gostilni na kolenih ujčkal ter z legendo stranke vedril in zadrževal pri kozarcu.

Potem, ko je hudič dobil svoje kraljestvo globoko v podzemlju, ljudje so se sami našemili in ga z grdimi maskami.posnemali. Od tod pustne šeme z dolgimi rdečimi jeziki ter z rogovi na glavi. To legendo Kraševci za sigurno dobro poznamo, ko po lastni krivdi, z burjo bijemo boj za goli obstanek. Le pridite in iz ptičje perspective se prepričajte, da ima doberdobsko jezero obliko velike krastače ter kako burja, prav vsako zimo neprizanesljivo norce brije z nami na račun tistih tako nesrečno usodnih davnodavnih dni.

Rudi se ni zmenil za dekleti, ki sta sedeli pri sosednji mizi. Bral je. Preletel je dnevne novice in se nekaj časa zadržal pri prilogi – Književni listi. Potem je iz torbe vzel knjigo z naslovom: Kafka – večni zaročenecfrancoske avtorice J. Raoul-Duval. Odprl je poglavje, namenjeno pismom Mileni, ki jih je prebral med služenjem vojaškega roka.

Pred štiridesetimi leti se je prebijal v srbohrvaščini skozi ognjemet čustev, ki jih je Franz pošiljal svoji novi zaročenki. Knjigo si je sposodil v kasarniški knjižnici, kjer je delal Roman, pivski pajdaš iz njegovih krajev. Skupaj sta pripotovala v mesto, na služenje in tam popivala ves dan. Zjutraj pa sta se videla med mimohodom vodov, ki sta jima bila dodeljena. Roman je bil še študent. Imel je težave z zdravjem, zato mu kmalu ni bilo več treba opravljati vojaških vaj. Postal je knjižničar. Proti koncu služenja je Marko zanj našel tekmeca v pitju vlahovca (pelinkoveca). Pomerila sta se z glasbenikom Lipetom. Pila sta tako dolgo, da je zmanjkalo pijače a izid je bil neodločen, čeprav se je Marko strinjal s svojim novim prijateljem, da se ga je manj prijelo.

Nekaj Kafkovih del je prebral že doma. Med njimi zgodbe iz zbirke Splet norosti in bolečine, ki mu jo je posodila znanka, in še nekatera.

Tam pa jih je bral v srbohrvaščini. Besedila so mu postajala vse bolj skrivnostna. Nekaj, kar mu je bilo blizu, a ni vedel, kaj in zakaj, je velo iz njih in se z njim vred kakor megla dvigalo v nebo. Dril je kot prah z vojaške obleke otresal v besede in stavke, ki so mu odstirali nova obzorja.

Pisma Mileni so bila drugačna od Franzevih romanov in zgodb. Tam so bili vsaj namigi za smer. V pismih pa je bilo golo vesolje, navdano s slutnjami, ki so se prebujale v njem med nastavo, pa naj je šlo za DPO¹ ali ABHO².

Za hip ga je zmotil vzklik dekleta. Ozrl se je tja. Postajali sta vse glasnejši. Najbrž sta pozabili nanj:

»Glede prevoza ni nobenih težav. Moj pride takoj, ko ga pokličem. Po navadi mi oče posodi avto,« je še slišal, preden se je vrnil k branju:

»Ko je spoznal Mileno, za katero nikdar ni upal, da jo bo uzrl pred seboj, sploh pa ne zdaj, sploh pa ne tako pozno v življenju, se zaveda, da so mu ure štete. Ni več časa za norčije.

Poleg tega Milena ni Felice.

Ko vstopi v njeno življenje kot orkan, je stara šele triindvajset let. Triindvajset let, pa že nosi breme lastne preteklosti in slabega slovesa. Kot otrok je več mesecev skrbela za mater. Gledala jo je trpeti in hirati, nazadnje pa ji je umrla v naročju. Oče je bil slovit stomatolog in tog, grob človek, ki ni hotel poskrbeti zanjo.

Ker je osirotela in ostala prepuščena sama sebi, je kot najstnica poskusila kokain in zašla v Za hip družbo dvomljivega slovesa.«

»Saj to je povsem druga vsebina od tiste pri vojakih. Le kaj sem takrat bral? Le pisma?« so mu za hip zastrigle misli.

»Neke noči je oblečena preplavala Vltavo, da bi se pridružila ljubimcu. Popoldneve je preživljala v kavarnah, gola pozirala slikarjem, najemala hotelske sobe, da se je v njih sestajala s svojimi intimnimi prijateljicami, Stašo in Jarmilo (povsem pritajeno je naokoli govorila o sapfičnih razmerjih). Podarjala jima je polna naročja rož, obleke, drobne okraske in zanju zapravljala ves svoj denar.«

»To ne more biti iz Pisem Mileni,« je podvomil in zaprl knjigo.

Namesto odgovora, mu je v ušesih zadrdral rafal besed:

»Naslednji teden grem na faks, včeraj sem bila na obisku, ležala bi do kosila, tudi moj je bil na koncertu, jutri pride pome, imava še čas, potem greva skupaj.«

»Na strnišče moram! Boš potem nadaljevala!«

Vrnil se je k branju:

Mileni in edinole njej pove zgodbo o svoji prvi spolni izkušnji, iz katere, kot pravi sam, izhaja njegov strah pred spolnostjo. Star je bil dvajset let in je študiral pravo. Nekega zelo vročega poletnega dne si je razbijal glavo, da bi se na pamet naučil neko poglavje iz rimskega prava. Tedaj je skozi okno opazil mlado prodajalko iz trgovine z oblekami čez cesto, ki se je prišla na pločnik zaužit svežega zraka. Mlado dekle ga je gledalo, on je pogledal njo. Nasmehnila sta se drug drugemu. Z znamenji sta se dogovorila za zmenek. Ko je prišel ob desetih ponjo, se je pogovarjala z nekim moškim. Ko sta odhajala, je Franzu nakazala, da jima sledi. Par se je usedel v kavarno in naročil pivo. Tudi on je sedel sam za sosednjo mizo. Par se je nato s Franzem za petami odpravil proti dekletovemu domovanju.

Zanj je bilo vse skupaj nadležno, vzburljivo in ostudno. Moški se je poslovil. Nato sta šla Franz in prodajalka v hotel. Ven sta prišla šele zgodaj zjutraj. Dva dni pozneje sta se ponovno srečala. Njegovo telo, ki je pred tem dolge mesece ječalo, je bilo potešeno, srečno. Nekaj pozneje je šel Franz na počitnice. Po vrnitvi ni več prenesel pogleda na to dekle.«

Pogledal je proti onima dvema, ki sta se spet vneto pogovarjali. Nista se odzvali na njegov vpadljiv pogled. Najbrž ju sploh ni motil. Morda sta si celo želeli navzočnosti moškega, da bi nanj odmetavali besede in vso nesnago, ki je v njih.

»Z mojim pa glede tega nimam težav. Zaupa mi,« je rekla prva.

»Saj ne rečem, da bi mi ne zaupal. Vendar niti zase ne vem, kako bi se odzvala,« je rekla druga.

»Saj veš. Prvi vtis. Potem ga nisem več videla. Morda sploh ni tak, kot sem si predstavljala,« je povzela prva, svetlih las in nekoliko polnejše postave od druge, ki je bila temnolasa.

Rudi se že dolgo ni več oziral za dekleti. To mu je navrglo mir, ki ga ne bi zavrgel še za tako mamljivo priložnost. Izbrisal jih je iz svojega miljeja in se predal drugim dejavnostim: teku v naravi, branju, gledanju športa po TV- ju in potovanjem. Toda vse bolj je čutil, da ga to ne izpolnjuje, da mu nekaj manjka. Ko je prejšnji dan prebral v časopisu naslov - KAFKA, VEČNI ZAROČENEC, se je spomnil na vojaška leta in na Pisma Mileni, ki so ga napolnjevala z notranjim mirom ter mu vračala veselje.

Besede onih dveh so vse bolj vdirale vanj.

»Vstanem pa grem,« je sklenil.

Iz torbe je privlekel denarnico. Manjkalo mu je nekaj centov, zato je vzel bankovec in si ga zatlačil v žep.

»Pozabili ste knjigo!« je za njim zaklicala temnolasa.

Obrnil se je.

»Hvala. Sem pa res pozabljiv. Leta so tu Vama lahko naročim še enkrat?« je vprašal ter vzel knjigo.

»Pa midve vam?«

»Velja. Pravzaprav se mi še ne mudi. Hotel sem prebrati celo poglavje, pa v njem ni tega, kar sem pričakoval,« je odvrnil in vtaknil knjigo v torbo.

»Kaj bi moralo biti v njej?« sta ga skoraj hkrati vprašali.

»Spomin na Pisma Mileni,« je odvrnil.

»Kako je pa naslov?« je vprašala svetlolasa.

»Naslov je Kafka, večni zaročenec,« je odvrnil.

»Potem pa to niso pisma Mileni,« je pripomnila temnolasa.

»Drži. Toda zelo težko bi vama razložil, za kaj gre.«

»Zakaj?« V čem je skrivnost?«

»Nobene skrivnosti ni. Popeljal bom vaju malo naokoli, da se bistvo te uganke, ne bo izgubilo v megli, še preden bi ga sploh uzrli.«

»Prav. Kar izvolite.«

Začutil je radovednost.

»Še ni dolgo, ko sem ženi pripravil gobe, za katere je pred nekaj dnevi pisalo v časopisu, da so se z njimi štirje ljudje smrtno zastrupili.«

»Ali je umrla?« sta izstrelili druga za drugo.

»Vidita, že po prvem stavku je nastala zmešnjava. Ne, ni umrla.«

»V bolnico na črpanje želodca je pa najbrž šla,« sta skušali uganiti.

»Ne eno ne drugo,«

»Torej ste si izmislili, izmislili,« sta ga skoraj hkrati prekinili.

»Ne, pripravil sem ji te gobe in jo šele proti koncu opozoril nanje. Pa jih je vseeno pojedla.«

»Zdaj pa nama nič več ni jasno. Ali imate naju za norca ali pa sami ne veste, kaj berete.«

»Kako bi ne vedel. Saj sem gobar, ki pozna večino naših gob. No, pa naj bo, da vaju ne bom predolgo mučil s temi norimi gobami.

Gre za vitezovko ali rumeno kolobarnico, ki je pogojno užitna. Lahko jo jemo v manjših količinah ali mešamo z drugimi gobami. Tudi vlagamo v kis. Toda če jih pojemo preveč, ali če jih jemo prepogosto, so lahko smrtne. Žena je to vedela. Videla je, da na krožniku prevladujejo druge vrste, da je teh bolj malo,« je pojasnil.

»Zakaj pa niste tega takoj povedali?«

»Saj sta me že po prvem stavku prekinili.«

»Še vedno pa ne veva kakšno zvezo imajo te gobe s Pismi Mileni?« je dodala svetlolasa.

»Imajo. Pa še kako imajo. Vidve ne poznata razmer pri vojakih. Razlike v letih. Takrat sem jih imel okoli dvajset, zdaj jih imam štirideset več. Vse okoliščine bi morali poznati, da bi razumeli, za kaj gre,« je odvrnil.

»Za okoliščine ni časa,« je rekla svetlolaska in si popravila sponko pasa na hlačah, ki se ji je premaknila proti boku.

»Kje smo že ostali?«

»Pri vprašanju, kaj ste brali. Ali Pisma Mileniali Kafka, večnega zaročenca.

»Ja, saj res. Bral sem oboje.«

»Kako? Saj imate le -zaročenca,« sta posegli obe hkrati.

»Drži. Toda v njem tudi o Pismih Mileni,« je odvrnil.

»Torej niste brali pisem, temveč razlago,« je pripomnila temnolasa.

»Zdaj sta pa že bližje.«

»Vidite. Gre tudi brez okoliščin.«

»Če sta s tem odgovorom zadovoljni, se strinjam.«

»Rekli ste, da bi vas razlaga morala spomniti na pisma,« je rekla svetlolasa.

»Natanko tako.«

»Pa vas ni. Zakaj?«

»Ne vem. Najbrž sem bil takrat drug človek,« je odvrnil.

»Najbrž bo res,« sta sklenili hkrati in dvignili kozarca, ki ju je natakarica ravno postavila na mizo.

Tudi on je dvignil svojega in nazdravil. Po nekaj požirkih je začutil podobno olajšanje, kot ga je pri vojakih po branju Pisem Mileni.

¹ DPO – družbeno politično obrazovanje
² ABHO – atomsko biološka hemijska obrana.

I. DEL – 13. poglavje

Utihnila je, kot preneha žuboreti potok, kadar mu voda usahne. Utihnila je, kot da nima kaj več povedati. Utihnila je, ker je vedela, da če bo še kaj rekla, ne bo mogla zadržati novega silnega joka, ki jo bo spet premagal.

Tudi Simon je molčal. Sedaj se je zavedal, da je to srečanje njuno poslednje in da je bilo zadnje še zaznamovano z upanjem.

Zdelo se mu je, da bi moral še kaj reči. Celo se mu je zdelo, da ve, kaj naj reče, a ni vedel kako naj to pove. Beseda, ki jo je zastavil v mislih in je prišla skoraj do zvoka, je postala bleda, prazna, suha in je izpuhtela v nič še prej, ko ji je uspelo, da bi zaživela. Nobenega dvoma ni bilo več v njem, zavedal se je, da je Sara vse natanko premislila, da je temeljito premislila in da se je dokončno odločila, da od tod dalje ne bo več nobenih dilem, nobenih vprašanj in da je vsak korak v to smer že je vnaprej obsojen na tavanje.

»Ostali bodo samo spomini,« je na koncu svojih misli želel še povedati, a je grenko misel zamolčal, ker jo je v sebi slišal kot banalno blebetanje. Skozi misel so mu zdrsnili Puškinovi verzi, ki jih je večkrat ponavljal: »Preživel želje sem in sanje, samotno, prazno je srce …«

Še nekaj korakov sta napravila po parku, brez besed, potem sta se vrnila do gostišča in se poslovila. Tesno se je prislonila k njemu, ga objela z rokama in z vsem telesom ter z ustnicami objela njegove, jezik je prepletla z njegovim, da se nista mogla ločiti in ko sta se le, je odhitela k svojemu avtu. Hitela je, kot da je napravila greh, ter odšla, ne da bi se še ozrla. Samo jokala je še.

»Vse je izgubljeno,« je rekel Simon polglasno in tudi on sedel v avto, da bi odšel. A se je v veliki zmedi premislil in stopil še v gostišče. Na hitro je zvrnil oster sadjevec in ker je ugotovil, da je resnično odličen, je naročil še enega. Nato je sklenil, da bo šel domov. A je tudi to odločitev opustil in se odpeljal proti mestu.

Po mestu je taval od izložbe do izložbe in ni vedel, kam naj umesti sebe in svojo bolečino. Ustavil se je ob priložnostnem bifeju ob cesti in stoje spil vrček točenega piva in zraven še "bičerin" viljamovke. Ker je bila pijača dobra in ker je bil še vedno žejen, je rundo ponovil. Od tam je odkorakal po ulici, da bi poiskal primeren lokal, v katerem bi ob jedi v miru premislil svojo zgodbo in njen zaključek. Prišel je do bifeja Dober dan in ne da bi kaj razmišljal, je vstopil ter sedel za mizo v oddaljenem kotu. Morda je bil prav zato nezapažen in se ni nihče obregnil obenj. Glede lakote se je premislil in tudi drugače mu postrežba ni bila po volji, zato je vstal in šel spet na cesto ter jo ubral po pločniku v drugo smer. Med počasno hojo je že od daleč videl na drugi strani ulice veliko tablo nad vrati. Ker je razbral, da sta na njej narisani vilica in žlica, se ji je približal, da bi prebral ime gostišča. Toda črke so bile čudno postavljene, kot da bi jih veter razmetal. Nekaj časa se je trudil, da mu je uspelo prebrati Kol-o-vrat. Gledal je v tablo in komentiral: »Zanimivo ime in modro zapisano. Vsak, ki gre mimo, se potrudi razbrati to pisarijo in medtem časom ga trebuh spomni, da je lačen, pa vstopi!« In tako je napravil tudi sam. V prostoru je bilo veliko gostov. Spet je izbral mizo v kotu. Očitno se je umikal ljudem. Vzel je jedilnik ter ga nekajkrat preletel od vrha do konca, a ni bil zadovoljen s ponudbo. Ko je pristopila natakarica, je naročil steklenico piva in sadjevec.

S police, ki je bila pritrjena na zid na dosegu roke, je vzel s kupa časopisov prvega na vrhu ter ga razgrnil. Ugotovil je, da je to športni časopis Ekipa, ki ga dotlej še nikoli ni imel v rokah. In tudi tokrat bi ga najraje položil nazaj na zdolgočaseni kup, a ker ga ob tej uri in v tem razpoloženju ni zanimal prav nobeden izmed časopisov, je vztrajal pri obračanju strani Ekipe. Rezultati, lestvice, zmage, porazi. Kmalu je prišel do konca in naročil še eno rundo in ob tem pomislil na Saro. V blodnih mislih jo je iskal. Spraševal se je, kje naj bi bila ta trenutek. Videl jo je v obraz in se spraševal, ali so morda njene oči mokre, ali morda njene ustne trepetajo v bolesti. Kaj pa, če se je, kot on, vrnila v mesto in ga išče po ulicah? »Fatamorgana,« je rekel in spil še zadnji požirek piva. Pogledal je, ali je še kaj ostalo od sadjevca, ki sicer ni bil tako dober, kot oni prejšnji, a tudi tega ni bilo več. Stopil je k natakarici, da bi plačal. Iz denarnice je potegnil dvajset evrov.

»Nimate drobiža?« ga je prijazno vprašala. Njene oči so bile modre in zapeljive. In brskala je za drobižem po svojem "portafolju" ter ga z nasmeškom pogledovala, kot da se opravičuje, ker ji ne gre od rok. Ko je nabrala potrebno razliko, mu je položila kovance na dlan, ga še enkrat zapeljivo pogledala, se še enkrat nasmehnila in se zahvalila. Želel ji je kaj reči, zato se je stegnil proti njej, a nič pametnega mu ni prišlo na misel, in ko se je hotel opravičiti, ker ni imel drobiža, da bi ji z njim prihranil sitnarijo, je poskočna točajka že hitela k sosednji mizi.

»Lahko bi ji kaj rekel, ker je bila tako prijazna,« si je mislil, ko je odhajal in pogledoval za njo, ko je gostom predstavljala ponudbo gostilne. Pričakoval je tudi, da se bo morda obrnila za njim, zato je pri vratih postal. A se ni obrnila. Svojo prijaznost je sedaj že delila drugim. On ni bil več v njeni igri.

»Vsaj napitnino bi ji lahko dal in jo povprašal po imenu,« se je jezil nase in na svojo izgubljenost in ob vsem tem mislil na Saro. V resnici je mislil samo nanjo.

Spet je bil na cesti in hodil brez cilja po trdem pločniku. Ljudje so ga prehitevali, on ni prehitel nikogar in tako mu je bilo tudi prav, kajti v njem je utripalo varljivo upanje, da bo na teh poteh morda naletel na Saro. S temi mislimi je nadaljeval pot skozi mestni park. Počasi je hodil in se ogledoval po njem. Ob poti so bile postavljene lepo izdelane lesene klopi. Nekatere med njimi so bile prazne. Odločil se je, da se bo na najprimernejšem kraju ustavil in sedel. A ta najprimernejši kraj mu ni bilo lahko izbrati. Vsaka, ki ni bila zasedena, je mejila na klop s posamezniki ali skupinami, v bližini katerih se ne bi počutil svobodnega.

In tako je šel do konca parka, od koder je videl na drugi strani krožišča gručo ljudi. Ustavil se je in ugotavljal, kaj tam počno in kdo naj bi bili.

»Seveda,« je rekel nekoliko jezno, ker mu to ni takoj padlo na pamet. »Tam je vendar galerija Pajčevina!« je na glas zagodrnjal. »Umni se spet zbirajo!«

Prihajali so še drugi in vsi so brez naglice vstopali v razstavni prostor, eni z resnimi obrazi, kot da gredo v cerkev k maši, drugi v pogovorih nasmejani, kot da bi se odpravljali na zabavo. Usmeril se je proti njim, da bi jih pobližje pogledal in mogoče koga prepoznal.

Sicer pa je Simon galerijo dobro poznal. Včasih se je odzval vabilom k otvoritvam, ki so prihajala na firmo. Zadnjikrat je bil tu pred več kot mesecem dni. Tudi takrat, kot še kdaj prej, ni bil povsem zadovoljen z razstavljenimi deli. Abstraktno slikarstvo! Vedno se je s težavo spoprijemal z njim in se trudil dokopati do sporočilnosti, ki jo razstava razgrinja očem in duši. Že samo ime Pajčevina ga je dolgo časa motilo, dokler mu ni bilo pojasnjeno, da se z imenom poudarja težnja galerije, da želi govoriti o krhkosti vsake umetnine ter opozoriti na varljivost resničnega in na iluzornost vidnega. Izpostavljeno je bilo vprašanje, ali tke pajek tkivo snovnega sveta ali tkivo iluzij, ki prikrivajo snovni svet. To poimenovanje so ustanovitelji galerije povzemali po indijskih vedskih tekstih in želeli z njim poudariti usmeritev svojega programa.

Simon je stopil k oknu ter skozi šipo skušal ugotoviti, kakšna naj bi bila razstavljena dela, a tega ni mogel ugotoviti. Ker je tehtal, ali naj še naprej išče kakšno pravo gostilno ali naj se odloči za galerijo, se je pred vrati dlje zadržal, potem pa je le vstopil.

Kustos galerije je že predstavljal avtorja: »Lahko bi rekli,« je govoril z visokim baritonom, »da gre za svojevrsten realizem, ki ni materialen, ampak je le naivna odslikava stvari, je sublimiran realizem splošne objektivitete, je zrcaljenje stvari v psihi. Slika pušča v gledalcu nostalgične reminiscence in občutje odsotne fiktivnosti, ki osvoji oko, ki nas omamlja in razširja brezčasnost in neko, bom rekel, pasivno zavetje. Torej, resnice ni. Tudi stila ni, ampak je le pisava, je le vpisovanje. Je snovna tišina, ki ničesar ne sporoča. Resnica je izbrisana. Realnost, snovni svet, ki nas obdaja in ga želimo upodobiti, tega ni. Slika je le vložek in prispevek hkrati, je le iluzija, na katero umetnik stavi svoj ego …«

Simon ni razumel ničesar od povedanega, zato je vrgel pogled po razstavljenih platnih s krogi in črtami, tankimi in širokimi, ki so ustvarjale praznine in temne gmote, ter je v njih iskal tisto, o čemer je govoril kustos. Namrščil se je in si rekel: »Enkrat so umetnine samo razstavljali, danes jih morajo razlagati!« ter se spet obrnil k razlagalcu umetnin. Takrat ga je prešinilo, da je te iste besede in stavke že poslušal prav v tej galeriji ob neki drugi razstavi.

»Štanca, štanca,« je mrmral Simon, kustos pa je govoril, kot da se ne more ustaviti: »A to je le ena izmed tez, je le ena od trditev, ena od postavk, da je umetnost le produkcija dejavnosti in prizadevanja okrog praznine, ki jo umetnina vpleta v svojo stvaritev. V upodobitvi je ujeta vsa resničnost in vsa resnica, zunaj te umetniške stvaritve resnice ni, ta je mogoča le v umetnini. Seveda, teh ugotovitev ni dano razumeti vsem, to resnico je sposoben dojeti le likovno izobražen intelektualec …«

Simon je spet mrmral: »Nekje sem prebral, naj ne verjamemo preveč besedam razlagalca slik, ker ta ne razlaga umetnika in njegove umetnine, ampak razlaga sebe in svojo zgodbo. Torej svoje videnje!«

Medtem je neslišno prišel do vrat in poskušal ugotoviti, ali je kdo med temi prisotnimi, napeto poslušajočimi, ki razume te razlage in te umetnine. Videl jih je, kako strogo na mestu, z odprtimi pogledi, sledijo poudarkom glasu, rok in glave razlagalca, »pozorno, da jih ne bi kdo zasačil v praznini ter odkril, da ne razumejo modrosti govorca,« si je misli Simon. »Verjetno se tolažijo s tem, da je ta njihova potrpežljivost vredna cene za bogato pogostitev, ki bo sledila tem besedam.« Počasi je pritiskal kljuko izhodnih vrat, da ne bi kaj škrtnilo in ga razkrilo pri nekulturni nameri, da sredi posvečenega dogodka zapušča kulturni hram.

Ko je bil spet zunaj, se je spomnil zapisa pisatelja Kundera: »Večina slabih slik izvira prav iz zagledanosti posameznikov v svetost njihove sle po umetnosti!«

Napotil se je proti avtu. Med potjo je zavil še v mali bistro, kjer se je postavil ob šank in se zadržal dlje, kot da bi prav tam našel svoje zavetje. Pil je zlagoma. V duši mu je bilo prijetno in žalost ga je tolažila z otožno mehkobo. Ko pa se je odpravil, se ni mogel spomniti, kje je pustil avto, kar ga je stalo kar nekaj truda in poti, da ga je slednjič le odkril.

Pot ob Soči proti Kanalu se je počasi vlekla. »O ta dolgčas, ta žalost,« je mrmral v volan. »In ni ga človeka, ki segel bi v dlan, ko dušo potrtost spreleta …« Zrl je na cesto ter mislil na Saro in spraševal: »Kaj si tudi ti potrta in izgubljena? Morda že obžaluješ, da si se tako odločila?« Pritisnil je na plin in v rahlem ovinku nekoliko zaplesal po cesti in odnehal s tem. »

Ne!« je dvignil glas. »Ona ne obžaluje! Vem! Ona ne obžaluje! Tako se je odločila!« nakar se je umiril in v nadaljevanju mrmral: »In prav se je odločila! Ne zamerim ji ….Vem da zdaj trpi, tako kot jaz.«

Da bi pregnal moro, ki ga je začela zastrupljati, je obujal spomine na modrooko natakarico v bifeju Dober dan. V mislih je videl njeno gibkost med gosti in mizami, videl jo je nasmejano in prijazno kot kakšno balerino ter lovil njene zvočne besede in njene zapeljive oči. To spominjanje v hlapih omame je obnavljal v slikah, ki so se mu neurejeno prikazovale, zraven pa dodajal še vse druge možne situacije, tiste, ki bi lahko nastale, če bi drugače ravnal. »Bolj kavalirsko bi moral z njo,« je prhnil sapo proti volanu. »Moral bi jo duhovito ogovoriti, tako kot včasih znam. In tudi bolj možato bi moral …« je trdo stisnil volan, da je avto spet zaplesal z grožnjo, da bo končal v obcestnem jarku. Spustil je nekaj kletvic, upočasnil vožnjo ter povečal zbranost. V mislih pa je nadaljeval: »Da bi jo vsaj povprašal, do katere ure bo delala in potem bi jo še vprašal, ali ji lahko plačam kavico, ker je tako brhka in poskočna in prijazna. Ne!« je spet dvignil glas. »Povabil bi jo na kupo sladoleda. Morda pa bi privolila celo na večerjo …« Ob tem je nasproti pripeljal avtobus in na vso moč zatrobil, da je Simona streslo do kosti. Ustavil je ob robu ceste in se miril. Dogodek ga je streznil, tako da je nadaljeval pot bolj počasi in premišljeno.

Prišel je do Kanala. Na trgu se je ustavil, ne da bi prej to nameraval.

3. DEL, 3. poglavje

In tako se je v dobrem razpoloženju začelo njihovo popotovanje z Rudnega polja proti očaku Triglavu. Pot se je začela položno, zato so vsi odločno potegnili korak. Maje se je oprijel občutek lahkotnosti in je bila prepričana, da ji vzpon ne bo delal težav. Vendar drobne težave niso dolgo odlašale. Po kakšni uri hoje, zdaj že tudi kdaj v pravo strmino, so se oglašale prve rahle bolečine, zdaj v nogah, zdaj v pljučih, pa v hrbtu, tako da po dveh urah hoje ni bilo več lahkotnosti, a tudi prave utrujenosti še ne.

Polde, ki je bil vedno prvi, kot kakšen zastavonoša, je naznanil pohod na Studorski preval. To je bila prva zelo resna preizkušnja, ki na začetku, v podnožju vzpona, ko so jo ocenjevali, ni kazala posebne zahtevnosti. Ploska strmina se je zdela lahko premagljiva in ne pretirano razsežna. A med potjo je zasopel občutek razkrival, da se strmina pod nogami razteguje in da je ni in ni konca. Steza, vdelana med kamenje in grušč, je trmasto cik-cakasto vodila navzgor v zdaj že utrudljivo strmino, ki se ni hotela končati. Včasih je kdo kar naravnost potegnil in presekal serpentino, a je spoznal, da ni nič pridobil, le več utrujenosti si je naložil, kot če bi šel zlagoma po smotrno utečeni poti, kot so šli drugi.

Trudoma so drug za drugim dosegli sedlo Studorski preval, preko katerega je pasje vlekel oster veter. Poiskali so si zavetno stran ter z vzdihi in oddihi posedli.

»Studor« je rekel Polde, »se imenuje po istoimenski vasi v Bohinju. Pred tisoč tristo leti je bil tam tako močan potres, da je premaknil goro in močan podor skalovja v dolino je porušil vas pod seboj, ki so jo potem obnovili in imenovali Studor, po neki logiki izpeljano besedo iz podora. Prav po tisti vasici je danes imenovan ta preval.«

»Še dobro, da se je gora stresla takrat pred tisoč leti, da smo danes lahko mirni,« je rekla Helena in odprla nahrbtnik. Tudi drugi so ji sledili in si postregli s prvim obrokom. Maja je občutila utrujenost in ni ji bilo do hrane. Vzela je limono, jo prerezala in izžemala njen sok, ter ga z vodo splakovala vase. Ploska strmolina je bila za njimi in razpoloženje se je kmalu popravilo. Vzeli so si čas počitka in priložnost umirjenega ogledovanja po alpskih vršacih ter navzdol v Bohinjsko kotlino, kjer se je iskrilo jezero, do polovice prekrito z bližnjo goro. Polde in Simon sta kazala po najvišjih vrhovih in razlagala, kar sta vedela o njih, o Ablanci, o Malem in Velikem Draškem vrhu, o Viševniku in o drugih, ki so še izstopali.

»Vsi ti so čez dva tisoč metrov visoki,« je rekel Simon z zavzetim pogledom nanje. »Tisti tam, nam najbližji debeluh, je Tosc. Ime mu je dano najbrž po tem, ker je kot kakšna tolsta masa.«

»Okrog njega bomo šli,« je razložil Polde. »Do Vodnikove koče imamo dobro uro hoje. Takrat bomo nekje sredi poti.«

Maji je huda utrujenost že popustila. Umirjena je bila, kot da bi se predala usodi preizkušnje. Ni hotela misliti o tem, kako jo kje lovi stiska in sklenila je, da bo čim manj spraševala, koliko je še do kam, do tega ali onega cilja.

»Zdaj se bomo dvignili,« je poveljujoče rekel Polde. »Do Vodnikove koče je razmeroma položna pot. Najprej se bomo spustili nekoliko navzdol, potem pa okoli tolste gore.«

»Ta pot je res večji del položna,« je potrdil Simon, »a je zato tudi najbrž najbolj dolgočasno razvlečena pohodna pot v Alpah. Težavna je predvsem zato, ker je noče biti konec.«

»Ampak za takšne junake, kot smo mi,« se je oglasila Helena, »ni nobena pot pretežka, tudi takšna ne, ki je brez konca.« Pogledala je k Maji, ki ji je junaško pritrjevala.

Res se je vlekla, kot da pelje okoli Alp, tako da je Helena postala že bolj kritična do svojega junaštva. »Ma, kot da gremo okoli sveta?« se je utrujeno smejala.

»Lažje okoli sveta, kot na Triglav,« ji je s smehom odgovorila Maja, bolj pomirjena, ker je pomislila na strmino pod Studorskim prevalom, ki ji je dala prvo gorniško lekcijo.

Vso pot okrog Tosca so imeli pod seboj lep pogled na široko in dolgo dolino, imenovano Velo polje. Lahko bi ji rekli tudi pastirska dolina, ker je na njej vsem planincem poznana pastirska koča. Pri njej se pohodniki radi ustavljajo in se okrepčajo s kislim mlekom. Ogledovali so jo in hodili molče drug za drugim. Maja je bila na koncu vrste in najraje sama, Simon in Helena sta šla tik drug za drugim ali pa vštric, ko je bila pot dovolj široka, Polde pa vedno za deset korakov pred njimi, kot da jih vleče. Ko je pokazal na Vodnikov dom, so se oddahnili in koraki do tam so postali lahkotnejši.

Vodnikov dom je bil mravljišče planincev, tistih, ki so sestopali, in tistih, ki so se podajali navzgor proti vrhovom.

»Končno,« si mislila Maja in prisedla k drugim na klop ob domu, kjer so si spet privoščili kratek počitek. Osvežili so se z mrzlo studenčnico, ki je izvirala tam v bližini in se ogledovali priti Triglavu, ki se je razkazoval v svojem planinskem blišču. Dozdevalo se jim je, da ni hudo daleč in so se že videli na njem.

»Na sredi poti smo,« je ponovil Polde, da bi jih ohrabril. »Ostala pa nam je morda samo še tretjina moči,« je posvaril. »Če pa jo bo kaj zmanjkalo, bomo posegli po rezervi,« se je posmejal in vstal, kot da bi zaukazal napad: »V treh urah bomo na cilju!«

»Gremo na Triglav!« je skoraj vzkliknil Simon in potegnil za njim korak za spodbudo sebi in drugim.

Maja je pogledala na uro. Kazala je nekaj čez devet. Pregrešila se je proti svojemu sklepu in je štela: »Tri ure je za nami in pred nami so še tri, če sem prav slišala … Oj, Triglav moj dom, kako si krasan,« je šepetala in pogledovala na vrh gore, ki jih je čakal in ki se je zdel res tolažilno blizu. A po toliko varljivih občutjih v presoji razdalj na tej poti je Maja vedela, da je ta »dom krasan« še zelo daleč. Vendar se je njena volja že dovolj utrdila, da je z njo spodbujala korake.

Hoja se je nadaljevala z različnimi vzponi, ki pa se niso mogli primerjati s tistim studorskim.

»Zdaj smo na Konjskem prevalu,« je rekel Polde naslanjajoč se na pohodni palici, ko je čakal druge, ki so se mu z zamudo približevali. »Konjski preval je na višini dva tisoč in še nekaj metrov, to pomeni, da moramo do Kredarice premagati še slabih petsto metrov, kar je za nas mala malica.«

»Masten obrok, ne pa mala malica,« je rekla Helena Maji in se glasno zasmejala. Tudi Simon je s smehom pritrjeval njeni šali.

»Tu je križišče, ki pelje v tri smeri …« je Polde nadaljeval z razlago in kazal s palico na prehojene poti med kamenjem in gruščem. Helena in Maja sta spet šaljivo komentirali, da bi te poti najbrž tudi konji težko zmogli, na kar pa se Polde ni obregnil. »Ena smer pelje proti Domu Planika,« je nadaljeval in pokazal v smeri Planike. »Druga k Domu Valentina Staniča. Tretja pa gre naravnost navzgor proti Domu na Kredarici in mi jo bomo veselo vrezali prav po tej poti! Torej, po najkrajši navzgor! Gremo!«

»Hvala bogu,« se je zasmejala Maja, ker ni vedela, kaj bo zahtevala od nje ta najkrajša pot.

»V eni uri smo na vrhu,« jo je bodril Simon.

Stopili so v zadnji del poti, ki na pogled res ni pretila s kakšno posebno muko. Pogled se jim je sprehodil po široki, nekoliko vzbočeni ploskvi, prekriti s kamenjem vseh velikosti, kot da bi se Bogu pri stvarjenju Alp prav tu po nesreči razsuli iz velikanskega žaklja. Čez njo je bila trdo zarezana pot v ostrih serpentinah, posejana s pohodniki, ki so vsak s svojo hitrostjo merili pot, eni navzgor, drugi navzdol. Pogled proti vrhu je bil bolj romantičen kot zastrašujoč. V procesiji pohodnikov se je od tam zdelo, da se bo ploskev zlahka pustila premagati.

Toda kmalu se je pokazalo, da je to v resnici najtežji del celotne poti. Napor ni bil tolikšen samo zaradi zahtevnosti, ampak tudi zaradi utrujenosti in izčrpanosti, ko telo ni imelo od kje več nabirati moči. Na ta vzpon je mislil Polde, ko je govoril o poseganju po rezervah. Korak je postajal vedno bolj počasen. Oči so zrle v posejano kamenje vseh debelin, kot da bi štele: kamen pri kamnu, kamen na kamnu. Niti bilke med njimi. Trmasta pot navzgor in navzgor, bolj trmasta, kot je bila njihova volja, da bi jo premagali.

Majo je kdaj pa kdaj zajelo malodušje, tesnobno prepričanje, da ne bo zmogla. Z muko v duhu je premagovala željo telesa, da bi se sesedlo. V takšnih trenutkih se je obračala do Gore in jo ogovarjala: »Glej, ne prosim te usmiljenja, ampak te prosim za moč, da premagam izzive, ki mi jih nastavljaš. Ti si mogočna, ti si večna, ti veš za vse naše misli na teh poteh, veš za radosti in za trpljenja vseh, ki so hodili po teh tvojih poteh in tako poznaš sedaj tudi mojo stisko. Ne kaznuj me, ker sem te še pred nekaj urami omalovaževala, ker sem podcenjevala tvojo neizprosnost …« Tako je žebrala in žebrala to svojo molitev in resnično je začutila v nogah trenutno blagodejno lahkotnost, da je lažje nadaljevala pot.

Hoja vseh je postajala vedno počasnejša. Koraki so bili kratki, s pogostim ustavljanjem in opiranjem na pohodne palice. Z vprašujočim pogledovanjem so se obračali navzgor proti vrhu, ki se je zdel vedno na enaki razdalji. Kot da se gora šali z njimi. Tolažeč je bil le pogled navzdol proti dnu ploske strmine, pogled na že prehojeno pot in na pohodnike, ki so šele vstopili na območje tega zadnjega vzpona. Oni spodaj so bili videti majhni, kar je potrjevalo, da prehojena pot ni kratka, da ne stopicajo na mestu, kot se jim je že dozdevalo. Telesa so bila prepotena. Skromni skladi zelenega snega, naloženi po nekaterih kotanjah, so mamljivo vabili k ohladitvi. Kadar so sedli za kratek odpočitek, bi najraje obsedeli, kar tam med kamenjem. Veliko je bilo tistih, ki so jih dohitevali s svojo še neizrabljeno energijo. Nekateri od pohodnikov pa so res obsedeli z utrujenimi pogledi in dajali vtis, kot da poti ne bodo mogli nadaljevati. Na višjem kraku serpentine se je nekoliko močnejši in starejši pohodnik boril s potjo, a kljub velikim mukam vztrajno napredoval. Napravil je ducat korakov, nakar je sedel in počival. Po kratkem oddihu se je spet dvignil za naslednjih deset korakov in spet sedel. Šli so mimo njega, ko je sedel in se nasmihal, da bi pokazal, da ni tako hudo, kot morda mislijo. Ko so spet počivali, sta jih prehitela oče in sin. Sinek še ni štel deset let. Bil je privezan na vrvi in oče ga je vlekel kot mlado živinče na trg. Otrok je vzdihoval in točil solze. Gledali so in niso mogli razumeti. Oče je opazil njih široke vprašujoče poglede, zato je rekel:

»Otroka moraš že zmalega učiti, da bo postal dober planinec!«

Že ves čas so se srečevali tudi z že vračajočimi. Sedaj jih je bilo več kot na začetku tega zadnjega vzpona. Ti so jih spočito in poskakujoče ogovarjali. Tega in onega so včasih vprašali, ali je še daleč do vrha in vsi so tolažilno odgovarjali, da le še nekaj korakov. Maja se je zarila vase, molčala je in očitno ji je bilo breme nahrbtnika zelo težko. Zato ji je Simon predlagal, da bi ga naložil na svojega. Toda Maja je ponosno odklonila pomoč, odločena, da bo sama premagala zadnjo preizkušnjo.

Polde se je od skupine vedno bolj oddaljeval in pospešil svoj planinski korak. Sedaj je brezskrbno potegnil naprej, ko niso imeli kam zaiti. Vse poti so vodile samo navzgor proti vrhu. »Pot je ena in cilj na dlani,« jim je rekel, ko se je oddaljeval v svojem gorniškem slogu.

Res je bilo vse na dlani in cilj pred očmi, toda napori so se še vedno povečevali. Maji je bil vsak korak ena sama muka. V njej je nastopil trenutek notranjega naloma. Noge so bile vedno težje. Kot da bi se ji z vsakim korakom naložilo na hrbet dodatno breme, tako je občutila in si govorila: »Kaj mi je bilo vse to potrebno. Kaj me je vleklo v to kamenje … v te ostrine kamna pri kamnu brez ene zelene tolažilne bilke … Slepeči beli kamen … Bog Troglav … Kot mohamedanci v Meko prihajamo k tebi … z vero … upanjem … ljubeznijo …« Toda sedaj je čutila v sebi, da že uravnava libelo notranjega razpoloženja. »Dragi očak … ne boš me premagal … ne bom se pustila,« se je njena volja začela upirati malodušju.

In končno so se približali robu vrha planote Kredarice. Na njej je stal Polde in jim spodbudo mahal.

»Zdaj je res samo še nekaj korakov,« je rekel Simon Maji, ki je kazala že bolj veder obraz. Prebudile so se nove moči, tiste skrite rezerve in napori pa so že bili skoraj za njimi.

Na planjavi Kredarice je mrgolelo planincev. Nekateri so sproščeno hodili naokrog, sami ali v družbi, kot da so tam doma. Drugi so ogledovali vrhove gora in ugotavljali njih imena, spet tretji umirjeno sedeli, oprti na kakšno skalo ali na stene planinske koče. Sedli sta tudi Maja in Helena.

»Veličastno,« je rekla Maja in se obračala na vse strani. »Ko to vidiš, pozabiš na vse napore … Ne preveva me želja, da bi vriskala, ne, v meni je tih ponos, da sem to zmogla … Še bom prišla na Triglav!« se je posmejala.

»Doživeti muko in jo premagati, to res nekaj velja. Počutiš se trdnejšo,« je pritrjevala Helena.

Maja je čutila v sebi obilo zadovoljstva in ponosa, da ni klonila, da ni popustila skušnjavi, ki jo je nagovarjala, da bi le sprejela Simonovo ponudbo in naložila svoj nahrbtnik na njegovega. »Res je dragocena izkušnja priti tako visoko,« je odgovorila Heleni in nadaljevala s čudenjem: »Kako prijetno se počutim. Nobene utrujenosti ne čutim več.«

3. DEL, 18. poglavje

Do Šmartnega je bilo le nekaj ovinkov. Simon in Maja sta se povzpela po blagi strmini do obzidja, s katerim se vas ponaša kot prava utrdba. Pri vhodu v notranjost sta na informativni tabli na steni prebrala o nekdanji pomembnosti strateškega položaja vasi na beneško-avstrijski meji. Kot utrdba je bila v sestavi obrambne verige pred nevarnostjo Benečanov, s katerimi so se Habsburžani bojevali v začetku 16. stoletja. To verigo utrdb so sestavljali Števerjan, Kojsko, Šmartno in Vipolže.

»To pa ni kar tako,« je rekla Maja. Simon pa je dodal: »Tu diši po srednjem veku.«

Stopila sta pod obok obzidja in prišla na večje vaško dvorišče, ki bi mu lahko rekli vaški trg obkrožen z hišami, ki se tesno naslanjajo druga na drugo. Pod eno od teh je bil spet velik obok pod katerim je peljala vaška pot, očitno v jedro naselja.

Stopila sta nanjo in z radovednostjo hodila po mrežasto prepletenih poteh.vasi ter si ogledovala od starosti že osivela pročelja , okna in vrata in tudi že lepo obnovljene domove.

»Vidi se, da so tukaj živeli tudi po meščansko. To obzidje, ozke ulice, trgi. Podobno kot je v Piranu,« je rekel Simon, ko sta spet prišla na odprt prostor, lepo urejen in obnovljen.

»Ja, po tem obzidju in ob njem so se bržčas postavljali vojaki kakšne gospode in tu je bila tržnica, na kateri so kmetje ponujali svoje pridelke,« je Maja v sebi pletla romantične podobe. Razpoloženo poplesujoče je dvigala glavo, kot da prisluškuje oddaljenim glasovom in govorila proti Simonu: »Mar slišiš topotanje konj in osličev, ki obloženi prinašajo na tržnico češnje, breskve, grozdje, vina? Jih slišiš?« Spraševala je teatralno, kot da bi vse to videla in kot da bi to spraševala slučajno na cesti mimoidočega.

»Če dobro napnem ušesa, jih slišim, če zamižim, jih vidim,« se je šalil tudi Simon in ji sledil.

Maja je lahkotno zapela: »Tu je kakor španski harlem …« ob čemer se je trudila posnemati Ireno Kohont. » …predmestje črncev in mulatov …« je nadaljevala v lahkotni hoji. »Poetov in kitar, deklet skrivnostni smeh … torerov brez mantilj,« je z dvignjeno roko zakrožila čez ramo navzdol, kot da bi odlagala mantiljo, in trenutek za tem svečano zaključila: »Kot srednjeveška freska …«

»Morda pa drugačen je, kot predstavljaš si ga ti …« ji je Simon odpel, jo objel čez rame, pozorno, kot da bi ji ogrinjal špansko mantiljo, nakar sta skupaj razigrano končala z vijugastimi zavoji glasov od zgoraj navzdol in spet nekoliko navzgor: »… špan-ski Ha-a-rlem…«

Maja je še nekaj korakov pozibavajoče ponavljala ta zaključni napev, potem pa se je ustavila in rekla: »Irena je ta svoj Harlem odlično zapela, se ti ne zdi?«

»Zelo dobro, kot vse, kar je kdaj zapela,« je pritrdil Simon.

»Irena poje, kot da bi se s peresi plahutajočih ptic dotikala duše …«

Simon se je sklonil do njenega ušesa in ji tiho izpel v potrditev: »Amor, mon amour, my love …«

»O, mon amour,« se je razveselila Maja in ga objela. »Ta je meni najljubša. In Irena jo je znala tako občuteno zapeti. Ko jo poslušam, se v meni vedno zganeta tako bolečina kot radost …« Zaprla je oči in pela: »… kako naj z besedami izrazim, kar čutim sedaj … da za tebe živim …« Spet se je stisnila k Simonu in ga poljubila na vrat. »To je tako popolno, čustveno bogato … najbrž ne bi mogla biti bolje zapeta.« Po nekaj korakih je še dodala: »Irena Kohont je naša Edit Piaf.«

»Slovenski slavček, kaj!« se je posmejal Simon. »Takrat, v njenem času, najbrž res ne bi zmogla katera druga bolje zapeti kot ona. In tudi kasneje ne. Še danes se mi nobena pevka ne približa tako neposredno izpovedno.«

»Upajva, da so najine sodbe tudi strokovno podprte.«

»Upajva.«

Maja ja potegnila korak, kot da želi povedati nekaj zelo resnega: »Saj je vseeno. Ko gre za umetnost, je strokovnost na drugem mestu.«

»Ko umetnik ustvarja, najbrž ne razmišlja o umetnosti. Takrat prisluhne svojemu srcu. Mislim, da je umetnina, katerakoli že, stvar ljubezni.«

»To si pa zelo lepo povedal. Tudi jaz mislim tako.«

Prišla sta do majhnega križišča z ozko slepo ulico. Simon se je ustavil, si ogledoval uličico, potem pa zapel v slogu Kohontove: »Zdaj pa slišim temni glas v trebuhu mojem …« in je pokazal na reklamno tablo, ki je visela sredi ulice nad vrati lepo obnovljene fasade. Na njej je razločno pisalo »Briška hiša«, pod tem pa so bile oznake za oddajo prenočišč.

»To iščeva,« je rekel Simon Maji, ki je strmela v reklamno tablo, kot da o nečem razmišlja.

Šla sta do vrat in z bežnim pogledom ugotovila, da je prostor po njuni meri.

Vstopila sta. Mize so bile prazne. Očitno zaradi še zgodnje ure. Natakar, ki se je mudil pri mizah, in natakarica za pultom, sta ju vljudno pozdravila.

Sedla sta in si naročila zajtrk. Radovedno sta si ogledovala okusno urejenost prostora in ugotavljala, da je odlično prenovljena stara hiša, s posrečeno ohranjenostjo bistvenih elementov starih briških hiš, kar je potrdil tudi natakar, ko jima je postregel z zajtrkom. Že zunaj sta videla, da je stavba ozka in dolga in takšna je bila tudi notranjost lokala. Očitno sta bila dva prostora združena v enega in s tem se je ustvaril vtis nekakšne pokrite ozke in dolge ulice, kar je dajalo prostoru posebno privlačnost. Pri obnovi so ohranili tudi okenske niše tam, kjer so prvotno bile. Kamen in les sta ustvarila harmonijo in intimo, tudi z nekaj elementi furlanske in kraške arhitekture, vsekakor pa z močnim pridihom nostalgije po minulih časih.

Po zajtrku sta povprašala za prenočišče in natakar jima je ponosno postregel z informacijami o njihovi ponudbi. Ker sta izrazila željo, da bi si nezasedene prostore rada ogledala, ker mislita prespati, je natakar poklical gospodarja Štefana Mavriča, ki je kmalu prišel in ju prijazno pozdravil ter razložil, da ima na razpolago še dve sobi in en apartma, ter ju, kot sta želela, odpeljal na ogled.

Po kamnitih stopnicah, ohranjenih še iz prejšnjih časov, so prišli na hodnik v nadstropju z odprto stekleno steno, čez katero je bil potegnjen podaljšan napušč. Od tam se je odpiral razgled na severno stran k osončenim Dolomitom in zahodno stran Brd, ki so se potegnila v široko furlansko raven s slutenim Čedadom. Ravnina se je končala v meglici in v fantaziji je misel šla lahko dlje vse tja do Vidma in do reke Piave.

»Zelo lep pogled imate s te galerije,« je bila Maja očarana nad prelestno veduto.

»Šmartno se nahaja v središču Brd,« je povedal gospodar Mavrič, ko je videl zanimanje za pokrajino. »Pesnik Gradnik je opeval Šmartno kot orlovsko gnezdo, ki ždi na točki, od koder se odpira pogled od Alp do Jadranskega morja.«

Medtem je s ključem v roki pokazal na vrata še prostega apartmaja, za kar pa nista bila zainteresirana.

»Potem pa,« je rekel in šel dalje, »vama preostaneta dve sobi, če vama bo katera od njih ugajala …«

Stopil je k naslednjim vratom in med odklepanjem je povedal: »Vsaka soba ima svoje ime.« In ko je odprl, jo je predstavil: »Ta soba se imenuje Izabela.«

»Izabela?« je navdušeno rekla Maja, ki je bila v hipu zadovoljna z njo že zaradi imena. Soba je bila umirjene oranžne barve, z lesenim podom, majhnim oknom, mizico s stoloma in posteljo, ki je bila očitno še nepripravljena. Vse je bilo opravljeno v prijetni domačnosti in preprostosti.

»Izabela,« je še enkrat ponovila Maja. »Kako lepo ime. Po kateri dami pa je tako poimenovana?«

»Po plemeniti dami,« se je ponosno smehljal Mavrič. Potem je nekoliko pomolčal in zatem razložil: »Po samorodni trti izabeli, ki rodi okusno dišeče jagode, iz katerih se toči omamno vino, ki spominja na okuse in duhove najstarejše trte na svetu, ki rase na mariborskem Lentu.«

Ko se nista mogla načuditi temu odkritju, je Mavrič postregel še s staro pesmijo o tej trti in njenem vinu, ki se je v teh krajih še ohranila. Zanosno je recitiral:

Izabela, izabela
je najboljša trtica.
Tu sva z deklico sedela,
sva zaljubljena bila.
Božal njene kodre črne,
gledal v črne ji oči.
Z izabelo, če se vrne,
bom nazdravil ji.

»To si bom moral zapomniti,« je rekel Simon.

Maja se je stisnila k njemu in kot da bi zaprosila, je rekla: »Jaz bi izbrala prav to sobo … Izabelo.«

Ker je Simon zadovoljno pokimal, je gospodar, ki je še vedno stal ob vratih in čakal na odločitev, rekel: »Prav! Torej Izabela! Samo počakati je potrebno kakšno uro, da se jo z drugimi vred pripravi.«

»Zmenjeno!« je rekel Simon in šel po prtljago.

Zatem sta odšla spet po vasi križemkražem ter si ogledovala posamezne zanimive hiše, oboke, strehe in kotičke. Stopila sta v cerkev svetega Martina, po katerem je vas tudi poimenovana. Maja je razložila svojo domnevo razvojne preobrazbe tega imena: »Prvotno ime je bilo vsekakor sveti Martin,« je rekla. »Z romanizacijo se je spremenilo v santo Martino ali krajše san Martino. Santo se je spremenil v furlanski šanto, ta pa v domači šan. Torej, nastal je šan Martino. Potem se je tudi to poenostavilo in rekli so š-martino. Končno, da bi beseda bolj tekla, so črtali še -i- in ostalo je Šmartno.

V cerkvi so freske slikarja Toneta Kralja, ki jih je ustvarjal po prvi svetovni vojni, v času fašizma na Primorskem. Maja se je zadrževala ob podobah križevega pota, kjer je ugotavljala posebnost, na katero še ni naletela na podobah križevega pota, namreč, da bi Jezusa bičali, kronali in križali domači ljudje, torej Judje, ne pa rimski vojaki, ki so le stali ob strani in opazovali njihovo delo.

»O čem je razmišljal Tone Kralj, ko je to slikal?« se je na glas spraševala.

»Seveda,« je rekel Simonu, ki se je ob prvem ogledu tudi čudil: »Seveda. saj so Judje zahtevali križanje. Rimska oblast ga je, tako je v svetem pismu, želela oprostiti. Potem pa so Rimljani rekli, kot je umetnik presodil, če zahtevate, pa še opravite!«

»In so opravili bolje, kot bi opravili sami Rimljani!« je pritrdila Maja.

»Je slikar Kralj ob slikanju teh podob slutil drugo svetovno vojno, kot je slutil pesnik Gregorčič prvo pri pisanju poeme Soči?« se je spraševal Simon, ko sta izstopila in šla na daljši sprehod zunaj šmartenskega obzidja, tako da sta se vrnila v Briško hišo že pozno popoldne. Bila sta nekoliko utrujena in nekoliko lačna, a polna dobre volje. Odločila sta se, da bo njun pozni obed obenem tudi večerja.

V gostinskem prostoru je bilo precej gostov. Eni so bili pri jedači, drugi v pomenku pri pijači ali kavi. Ko sta pojedla, je pristopil gospodar Mavrič s kozarčkoma na malem pladnju. Ponudil je s prijaznimi besedami: »To je na račun naše hiše! Žganje iz luštreka.« Nato je pomežiknil in tiše nadaljeval s skrivnostnim nasmehom: »Luštrek je priznan afrodiziak, ki spodbuja k ljubezni.«

»Pa tudi res pomaga?« ga je z enakim nasmeškom in enako skrivnostno vprašal Simon.

»Ja! Gotovo pomaga,« je odrezal gostitelj. »Samo verjeti moraš v to,« je še resno posvaril ter šel za svojim delom.

Odšla sta v sobo. Simon je vključil radio na omarici in poiskal postajo s primerno glasbo, ki je nagovarjala k plesu, tako da sta se oba vsak zase nekajkrat baletno zavrtela po podu. Maja se je ustavila ob stopnicah v kotu, ki so vodile k majhni ograjeni galeriji tik pod stropom. Radovedno se je povzpela skoraj do vrha stopnic in ugotovila, da je to mali otroški kot z dvema posteljicama. Sanjavo se je zagledala v to romantiko. V mislih je odgrinjala posteljno odejo in v duši ji je bilo toplo. Obrnila se je k Simonu in želela reči, da ko bosta prišla naslednjič sem, bosta uporabila tudi ta mansardni prostor in eno od teh dveh posteljic. Simon je stal ob oknu in očitno je bilo, da ne gleda v zunanji svet, ampak da se ozira v svojega, notranjega. Ni ga želela motiti. Ko se je obrnil, je stopila k njemu, sunkovito in močno se je stisnila in ko je objem nekoliko popustil, ga je vprašala: »V kaj si bil tako zaverovan?« V njej se je odprl strah, da se je bil v mislih srečal s Saro.

Nekaj časa ji ni odgovoril. Potem pa rekel s tihim, a odločnim glasom: »Maja, poročiva se … Čimprej se poročiva, Maja moja ljubljena.« Tako je rekel in jo spet objel.

Ob teh besedah se je v Maji zgodilo nekaj, kot da bi nemirno vodovje, ki se je dolgo nabiralo za neutrjenim jezom, podrlo pregrade in preplavilo dolino. Duša se ji je razprla v burnih valovih. V silnem objemu sta se drug ob drugem sesedala proti tlom, kot da bi se pogrezala. Majine oči so se spet zalile s solzami ob trepetajočem, skoraj hlipajočem radostnem smehu. Spet ga je stisnila in v otroški radosti sta se objeta povaljala po tleh ob ponavljajočih besedah, ki so se zlivale v prostor kot v začaranem transu: » … poročiva se, ljubljeni … poročiva se, Maja … Simon, vzemi me … ljubljena moja … ljubi moj … tvoj sem … ljubljeni, tvoja sem … vzemi me … vzemi …«

Sanjavo sta oddrsela do postelje, kjer sta drug drugega vzela, kjer sta se drug drugemu dajala, drug od drugega jemala ter si med ljubljenjem, ki je bilo priseganje ljubezni, prisegla večno zvestobo. Ob tem je čas pozabil nanju. Le radio jima je pošiljal v prostor melodije počasnega, valujočega tanga ter govoril o nekem večnem, brezkončnem trajanju.

Potem sta umirjeno ležala drug ob drugem brez bremen, brez besed, brez misli, ki bi se kje in ob čem ustavljale.

Ko se je Simon le nekoliko predramil iz sanjarjenja, je rekel: »Maja, slišiš, da nama igra tango ljubezni … danes sva se v resnici zaročila … Tukaj, v intimni Izabeli sredi Brd, se danes začenja najina nova življenjska doba.«

»Vse je tako kot v sanjah,« je rekla Maja. »Če pomislim, kako je bilo z nama še včeraj, ne morem verjeti vsemu temu. Vse je tako neverjetno lepo in zares.« Položila je svoje golo telo na njegovo goloto, kot da bi želela to dvoje spojiti v eno samo bitje, bitje z bitjem enega srca, kot je večkrat rekla.

Zvoki iz radia so neutrudno igrali. Simon je rekel: »Zaplešiva ta najin zaročni tango.«

Vstala sta in se predajala počasnim ritmom. Priplesala sta do mizice s hišnim telefonom. Simon je, pozibavajoč v objemu, dvignil slušalko in ko se je iz spodnjega prostora nekdo oglasil, je zaprosil, če bi prinesli v sobo Izabela steklenico šampanjca.

»Z veseljem,« se je slišal glas, v katerem je Simon prepoznal gospodarja Štefana Mavriča.

»In tri čaše,« je še naročil Simon.

»Tri? Kaj ste v treh?« ga je nekoliko sumljivo vprašal spodnji.

»Bomo, ko boste vi prišli,« je prejel prijazen, a dvoumen odgovor.

»Obleciva se,« je hitela Maja, navdušena nad domislekom in začela begati po sobi za primernimi oblačili. Nakar sta se odločila samo za večerno haljo.

Mavrič je potrkal ter na poziv počasi odpiral in vstopil. Nekoliko se je zmedel, ko ju je videl v haljah, a se je kot gostitelj hitro prilagodil.

»Ma,« se je obračal po prostoru. »Rekli ste, da ste v treh?«

»Smo,« se je posmejal Simon. »Zdaj smo v treh. Vi, gospod Štefan Mavrič, vi ste najin gost, če se s tem strinjate. Gost za en trk s šampanjcem, kot priča, če se strinjate.« Medtem je Mavrič vedno širše gledal, ker ni razumel, o čem je beseda.

»Midva sva tukaj pri vas, gospod Štefan, v vaši Izabeli sklenila, da se bova, kolikor se bo dalo hitro, poročila,« je povedal presenečenemu gospodarju. »Torej, zaročila sva se in vi, vljudno vas prosiva, bodite nama za pričo, ker želiva, da se ta protokol opravi!« je končal z nasmejanim obrazom.

»Veliko sem že doživel v tej hiši,« se je Mavrič sprostil. »Da bi bil priča zaroke, tega pa še ne.« Govoril je resno in ni skrival, da je s tem počaščen.

»Vsaka stvar se zgodi prvič! Potem sledi samo še ponavljanje,« je rekel Simon in se posvetil steklenici.

Zamašek je s pokom odskočil in trčili so na srečo, na ljubezen in na zdravje.

Ko je Štefan še enkrat izrekel čestitko in izrazil čast, da je bil njun gost, se je še enkrat zahvalil in še enkrat zaželel vse najboljše in vso srečo, se je vljudno poslovil ter neslišno zaprl vrata za seboj.

Ni preteklo veliko časa, ko je spet potrkal in dal Maji, ko je prišla na vrata, krožnik z dvema kosoma potice, skupaj z opravičilom, ker ju moti.

»To in šampanjec gre na račun hiše za vajino veselo zaroko,« je prijazno rekel, se še enkrat opravičil za motenje in odšel.

Usedla sta se in pokušala potico. Bila je izvrstna. Počasi je je zmanjkovala in ko je ni bilo več, sta se odpravila v posteljo. Noč ju je pregrnila s svojim mirom.

Zime so v teh krajih ostre in neusmiljene, brez posluha za vsa živa bitja, ki ji v tem temnem gozdu kljubujejo. Tukaj preživijo le najmočnejši. Zares je temno, kot v rogu. Sonce komaj kdaj najde prostor med oblaki in ponudi nekaj žarkov, ki bodo na svoj račun prišli šele pozno spomladi. Zraven prištejte še močno sneženje, ki mu ni videti konca in stradanje. Tako dobite pomilovanja vredno življenje. Zaželeli bi si, da vas debela snežna odeja za vedno pokrije. A bolj kot zima so tu neusmiljeni ljudje, ki se kot volkovi zbirajo v tropih. Širokih ramen, prezeblih obrazov, s hripavimi glasovi ter puškami na ramenih si utirajo pot v debelem snegu. Odločeni, da jih bodo našli, vztrajajo. Že več dni jim sledijo. Tudi volkovi so do nedavnega imeli svoj trop, ki so ga ti divji lovci zdesetkali in za seboj pustili krvavo sled. Njihove sani so polne volčjih kožuhov. Vsak je vreden nekaj zlatnikov, ki jih bodo ob vrnitvi domov, najverjetneje zapravili za žganje in tobak. Tukaj je človek zver. Le kaj ga žene v to blaznost?

V tropu pogube sta ostala le še najmočnejša, volk in volkulja s svojima mladičema. Odločena, da bosta obdržala, zaradi človeške zlobe, ta majhen trop, za vsako ceno. Tako se volk in volkulja trmasto ženeta naprej. Že zdavnaj bi jim bila pobegnila, toda njuna mladiča sta prešibka.

»Le kam tako hitimo?« sta vprašala, ne zavedajoč se nevarnosti, ki jim preti.

Volkulja je skrivala svoj prestrašeni obraz in se stisnila k njima, kot je to počela vsak večer v brlogu, ki ga ni več in ki ga ne bodo nikoli več videli. Mraz je še bolj pritisnil, veke so postale težke. Zaspali so. Ob jutranjem svitu je iz gora zapihal še nikdar tako hladen veter, ki je naznanjal nov dan, nov boj. Zopet so krenili na pot. Človeka, bolje rečeno zver, hitro zaznajo, četudi je ta več kilometrov daleč. Toda danes niso tekli, saj tudi niso mogli. Prispeli so do gozdne jase, ki se je v vsem svojem belem, zimskem sijaju bohotila sredi gozda. Začuda je tisti razjarjeni veter z gora izgubil vso svojo moč. Celo sonce je prijetno božalo njihove srebrne kožuhe. Prelepo, da bi se podali naprej v beg. Tako kot to počnejo otroci, sta se tudi njuna mladiča prepustila igri. Bilo je kot nekoč. Volk in volkulja sta se stiskala drug drugemu in sanjarila o nekem boljšem življenju. Nato pa ... glasno je počilo. Njihov spokoj je prekinil strel lovske puške. Rdeča barva je v hipu pobarvala sneg, kjer je ležal volk. Vpitje ljudi, katerih grla so bila polna radosti je pognal v beg volkuljo in njuna mladiča. Prestrašeni kot še nikoli. Stekla sta za materjo, ki se je nenadoma ustavila, da bi se prepričala, ali sta še vedno ob njej. Skrbno ju je skrila pod smreko, ki se je pod težo snega zlomila že pred dnevi in katere veje so bile dovolj goste, da so nudile zadostno skrivališče pred zvermi. Stekla je nazaj do jase, ki je bila že polna bradatih lovcev s širokimi rameni. Zmagoslavno so stali nad ubitim volkov in drug drugemu pripisovali zaslugo za trofejo, vredno nekaj zlatnikov. Skrivaje je opazovala dogajanje. Negibno je ležal v rdečem snegu. Njegove oči so bile mrtve. Kaj je v tistem trenutku občutila volkulja, najbrž ve le sama. Z njim je umrl del nje, del njenega srca. Žalost, ki se je ne da opisati. Izguba, ki je neizmerna. Strah, ki se zažre pod kožo. Bes, ki jo bo spremljal vse življenje ob sami misli na človeka, ki brez kančka slabe vesti vzame življenje. Še zadnjič se je obrnila, ga pogledala in stekla nazaj v gozd.

Tisti dan so v solzah tekli. Snežna odeja je bila precej debela in ni prizanašala njihovim trudnim šapam. Zmračilo se je ko so prispeli do reke, ki je zamrznila in tem dopuščala lahek prehod. Že več dni niso jedli. Sama bo zdržala kolikor bo potrebno saj je veljala za najmočnejšo samico v tropu. Toda njuna dva mladiča sta potrebovala njeno mleko, ki pa ga ni imela dovolj. To je tudi razlog, da več kot 50 odstotkov mladičev pogine že v prvem letu starosti. Če bi ju izgubila bi se najverjetneje tudi sama zgrudila od žalosti in debela snežna odeja bi jo za vedno pokrila. Odločena, kot še nikoli, da ju ne bo izgubila brez boja je stekla v temno noč. Še prej ju je skrbno privila k sebi ter skrila v luknjo, ki jo je izkopala z okrvavljenimi sprednjimi tacami.

Tisto noč se je v njej prebudil instinkt. Postala je lovka, bila je zver. Dolgo je zalezovala srnjad in potrpežljivo čakala na svojo priložnost, morda zadnjo. Nove še dolgo ne bo. Njen pogled je bil strašen, kakor pogled matere, ki bo naredila vse, da napolni male želodčke svojih otrok. Zdaj! Hitro se je pognala. Uspelo ji je. Še preden je zarila svoje ostre zobe v svoj plen je zmagoslavno zatulila. Do sitega se je najedla in del plena s težavo odvlekla do mladičev, ki sta zaradi lakote in izčrpanosti kar se da hitro planila po mesu, za kar ju je tudi prijazno oštela. Skrbna in ljubeča.

Prebudilo jih je novo sneženje, sledila je nova hladna noč. O bradatih zvereh s širokimi rameni ni bilo ne duha ne sluha. Najbrž so se zadovoljili z uplenjenim in se vrnili v svoje prazne domove, kjer so jih čakale njihove ženice z razpokanimi rokami in zgubanimi obrazi. Že dolgo jih ne ljubijo več. Na slab zadah cenenega žganja in tobaka so se že zdavnaj privadile. Pobegnile bi, a so ujete v njihove pasti. Prestrašene, da jih morda čaka podobna usoda pobitih volkov, nemo prenašajo vse psovke, žalitve, nemalokrat tudi tepež.

Minil je teden, mesec in še en mesec. Zima se je bližala koncu. Pomlad je bila pred vrati. Sonce bo kmalu gospodarilo v teh krajih. Tudi mladiča sta si opomogla. Iz dneva v dan ju je opazovala kako rasteta in postajata vse močnejša. Redko kdaj sta se še igrala, kar je pomenilo, da odraščata. V njenih solznih očeh je bilo moč razbrati ponos in neomajno odločnost, da ju nikdar ne bo zapustila. V njenih očeh sta njun ves svet. Sami pa vendar srečni so našli svoj prostor pod soncem. Niti za trenutek ju ne izpusti z oči, kar pa jima ni vedno po godu. Lovcev, namreč, že dolgo ni pa tudi večja sta, močnejša. Kmalu se bodo vloge zamenjale. Postala bosta njena varuha. Tudi lovila bosta sama in ni vrag, da ne bi bila uspešna. Vse ji dolgujeta in vse jima dolguje.

Za pomladjo je prišlo poletje. Tisto noč je luna močno svetila nad pokrajino. Ležali so v visoki travi in se kot nekoč ljubeče stiskali drug drugemu. Nenadoma se je zaslišal tulež volkov. Zvok, ki ga niso slišali, zvok, ki so ga bili skoraj že pozabili je zmotil njihovo brezskrbno poležavanje. Na skalnatem pobočju so tulili, močno so tulili, kakor da bi častili svetli Mesec. Prestrašeno so pogledovali proti tropu 12 volkov. Tudi ti so jih zaznali in se počasi podali s skalnatega pobočja proti visoki travi. Volkulji je srce močno razbijalo. Da bi jo zaščitila sta stekla pred njo in jo z renčanjem varovala pred neznanci, ki so jih obkrožili. In kakor je to v volčji navadi so previdno začeli z ovohavanjem. Še vedno sta renčala. S svojimi kretnjami so dajali občutek zvedavosti. Napetost je popustila. Ozračje se je sprostilo, zapihal je nežen vetrič. Prvi je k njim pristopil vodilni samec v tropu.

Še isto noč jih je trop sprejel medse. Stkale so se nove vezi in prijateljstva. Zaradi zavidanja drugih samic v novem tropu je kmalu postala osovražena, nepriljubljena. Njeno notranjo moč so čutili vsi. Njen pogled je nakazoval na težko prehojeno življenjsko pot. Toda vse to je znala prikriti, pozabiti in ostala neomajna, močna kot še nikoli. Nemalo samcev jo je snubilo. Zaradi želje, da bi jih opazila so se pogostokrat ravsali med seboj, renčali in na ves glas tulili, kot da bi tekmovali za njeno pozornost. Vse bi dali za trenutek, ko bi jih opazila in tako bi se vsak izmed njih izgubil v njenih očeh.

Prišla je nova zima, toda lovcev ne bo. Mati narava je poskrbela, da bo nov trop, v katerem je volkulja skupaj s svojima mladičema, preživel. Z zahodne strani gore, ki jo le kdaj pa kdaj obišče sonce se je utrgal plaz in pod seboj pokopal most prek reke, ki pozimi zamrzne. Ta most je bil edini, ki je povezoval mesto z divjino. Lovcev ne bo.

Zima vendarle ni bila tako ostra in neizprosna kot prejšnje, a noči so bile še vedno zelo hladne. Le polmesec je rahlo svetil nad pokrajino. Trop je zaspal. Niti za trenutek ju ni spustila izpred oči. Srečna samo takrat, ko na varnem, s polnima želodcema zaspita. Vodilni samec v tropu se je prikradel s strani, čisto neopazno ter se ji privil, položil glavo na njen srebrn kožuh. Tako je bilo tudi naslednji večer. Nič več ni bila sama. Bila je na varnem. Hvaležna za ponujeno novo priložnost ju je še enkrat več zadovoljno pogledala in se stisnila k zaupanja vrednemu vodji tropa ter zaspala.

A njeno srce je za vedno ostalo tam, na tisti čudoviti beli jasi, ki se je obarvala rdeče.

ČETRTO PISMO

Preden Ti govorim naprej o Proustovi seksologiji, naj povem nekaj o kulinariki kot umetnosti, saj rad kuhaš, in sicer zelo dobro – prav umetniško!

Po Heglu je umetnost najnižje razvrščena spoznavna dejavnost. Najbolj zanesljivo spoznanje je filozofsko (in znanstveno!?), po tem pa religijsko in nazadnje umetniško! Kot pri Platonu! Bog je ustvaril samo en resnično bivajoči stol – idejo stola – najvišjega ranga resničnosti. Mizar je izdelovalec resničnega posameznega stola nižjega ranga resničnosti. Slikar je posnemovalec videza dela mizarja najnižjega ranga resničnosti. Umetniki so povečini posnemovalci videzov dela obrtnikov, ne pa resničnosti posameznih stvari. Vendar dober pesnik mora poznati stvari, ki jih prikazuje, če jih hoče pravilno prikazati. Drugače pač ne more pesniti. Če hoče pesniti o ljubezni, se torej mora tudi spoznati na ljubezen! Po Platonu je pesništvo posnemanje – mimesis. Bližji mi je Gorgija, po katerem je pesništvo upravičena prevara, iluzija – apate, očaranje in zapeljevanje. Kant je bil mnenja, da obstajajo plasti stvarnosti, ki jih lahko zajamemo le z umetnostjo. Kot vidiš, med pesništvom in filozofijo obstaja že star spor. Po navidezno najbolj jasni, pa tudi ponesrečeni, klasifikaciji razlikujemo področja resnice, dobrega in lepega. Lepo naj bi bilo področje estetike oziroma umetnosti. Estetsko se nanaša na čutno in vsakemu čutilu naj bi bolj kot drugim ustrezala ena od umetnosti, tako na primer čutilu za vid slikarstvo, čutilu za sluh glasba, itn. Razlikujemo tudi bolj sofisticirane čute za dobro, dolžnost, odgovornost in, kot rečeno, čut za lepo.

Po Henriju Lefebvru je estetika zanemarjala čutno področje vonja in okusa in je med umetnosti uvrstil tudi kulinariko! Umetnosti niso posebne vrste spoznanja, temveč naj bi bila umetniška dela predmeti spoznanja, ki jih je treba šele raziskati in spoznati.

Umetnost je ustvarjalna dejavnost, ki prispeva k nastajanju kulture. Beseda kultura izhaja iz latinske besede cultura, izpeljane iz colo, colere, tuli, latum, colere pomeni »gojiti«. V nekem pismu je rimski pesnik Horac zapisal »Graecia capta ferum victorem cepit et artes intulit agresti Latio«, zasedena Grčija je premagala divjega zavojevalca in kmetavzarski Laciji prinesla kulturo.

Umetnost je pristna dejavnost in resnico kot rezultat spoznavne dejavnosti vsekakor lahko uporabimo kot sredstvo. Umetniška dela ustvarjamo tudi iz drugih umetniških del. Tako umetnost nastaja avtopoetsko iz umetnosti, kot ta pisma.

Kot veš, pišem pesmi. Nekoč si mi rekel: »Znam jih pisati tudi jaz in jih lahko napišem, kolikor hočeš!«

Tega zase ne morem reči! Ne morem namreč reči, da jih znam pisati niti da jih lahko napišem kar tako, kajti pesmi nastajajo iz čiste namembnosti, ne-znanja in navdiha! Pesmi, ki jih pišemo, ne vemo vnaprej, in nas včasih zelo presenetijo, ko jih napišemo. Znati pomeni biti sposoben prepoznati točen odgovor med ponujenimi, v tem primeru gre za pasivno znanje. Znati pomeni tudi sposobnost aktivnega ponavljanja znanega oziroma priklica znanega v zavest. Sposobnost pisanja je torej bolj podobna inteligenci kot prirojeni zmožnosti reševanja novih problemov, kot sta bila na primer Gordijski vozel ali Kolumbovo jajce. Preden začnem pisati, v glavnem ne vem, kaj bom napisal. Ustvarjanje pesmi izhaja torej iz ne-znanja! Potem ko pesem zapišem, pa uporabim »estetska merila« za oceno ali je pesem dobra. Sestavni del pesniškega talenta so tudi ta »merila«, ki samodejno delujejo pri katerem koli ustvarjanju. Če nimaš predstave (merila) o tem, kaj je snaga, niti školjke na stranišču ne moreš dobro oprati. Znanje se pridobiva. Sposobnost pisanja pesem se ne pridobiva in je povezana tudi z navdihom. Pesniki smo podobni pijancem, včasih pa tudi smo. Charles Bukowski je začel pisati, ker je ugotovil, da to drugi opravljajo hudičevo slabo. Bil je pijanec, boem, ženskar, razuzdanec in kockar, ter je živel čakajoč, da pride smrt. Vmes pa je pesničil! Kot veš, jaz si s prijatelji tudi rad popijem in občasno napišem kako pesem, seveda, če mi pride navdih. Pisanje pesmi vsekakor ni rutina!

Gonila našega ravnanja, ki so drugače predmet antropologije, psihologije, sociologije, ekonomije, politologije in etike kot filozofske discipline, so naša volja do sreče (Stendhal), do posestva (Marx), do moči (Nietzsche), do uspeha in potrjevanja kot nagrade (Adler), do smisla (Frankl) ter volja do užitka, predvsem do spolnega užitka (Freud).

Sreča (eudaimonia, eu, dober, daimon, duh, dober duh, najvišje dobro) je osrednji pojem grške praktične filozofije, vključno z etiko in politično filozofijo, ki sloni na starem grškem izročilu. Starogrške praktične filozofije so se razlikovale predvsem glede na vsebinsko določitev pojma sreče.

Spolni užitek je povezan z reprodukcijo in vzdrževanjem vrste. Čeprav je slednja vedno povezana s spolnim razmerjem, spolno razmerje pa ni ne vedno in ne nujno povezan z reprodukcijo in vzdrževanjem vrste! Spolno razmerje je predvsem povezano z ljubeznijo. Vendar pa je, realno antropološko, spolni užitek pri človeku sam sebi cilj, užitek zaradi užitka, spolni l’art pour l’art! Umetnost!

Albertina je sodila v neko skrito nenavadno »raso«, ki se meša z navadnim človeštvom.

Prav je videl dve Elstirjevi (Cézannovi?) sliki z nagimi ženskami v bujnem pejsažu. Sliki predstavljata kompoziciji ženskih nog in je tudi Proustov opis osredotočen prav na te noge. Na eni sliki neko dekle – ima dvignjeno nogo, kot je zagotovo dvigne Albertina, ko se vdaja mladi perici med spolnim razmerjem. Na drugi sliki neko dekle potiska v vodo drugo dekle, ki se ji veselo upira z dvignjenim bedrom, stopalo pa je komaj potopljeno v modri vodi. Prepognjena noga je podobna labodovemu vratu kot Albertinina, ko je ležala v postelji poleg njega. Tega ji ni upal povedati, da je ne bi spomnil na kakšno nago žensko telo in zažgal lezbijsko sladostrastje.

Človek je sestavljen iz več osebnostih različne moralne vrednosti. Obstajala je poredna Albertina in tudi spodobna Albertina, ki se spozna in se rada pogovarja o Memoarjih grofa Saint-Simona in klasični glasbi ter igra pianino.

Predstavlja si Albertino poleg perice in njenih prijateljic, ki jih je on imel zelo rad. Albertino je zdaj videl bolje kot v »resnici« v Balbecu v njihovi dvojni nagosti ženskih marmornih teles v vodi kot morskih bas-reliefov. Njena prepognjena noga je bila labodov vrat, ki išče ustnice drugega dekleta. Od ljubosumja vidi Albertino v orgastičnem krču, kot da je živa, in na bregu Loire govori perici: »Sem v sedmih nebesih!« Vidi mesto, kjer je perico ugriznila. Ko si je to predstavljal, se mu je zdelo, da mu srce gori v peklenskem ognju.

V Mariborskem kanconierju sem objavil štiri pesmi o slikah. Preberi si jih, ko ne boš imel pametnejšega posla.

Bistveno področje Proustove fenomenologije spolnosti je poleg lezbijstva homoseksualnost in sadomazohizem! V Iskanju izgubljenega časa opiše Proust kot homoseksualca oz. biseksualca in sadomazohisto barona Palamède de Charlusa, najzapletenejšo in najpomembnejšo osebo v romanu, ter markiza Roberta de Saint-Loup-en-Braya, najmlajšega člana družine Guermantes, poklicnega vojaškega časnika in učenjaka, ki za Prousta predstavlja »ideal« francoske aristokracije, Charliea Morela, violinisto, pisatelja, biseksualca in rent-a-boya ter Jupiena, njegovega strica, krojača, tajnika barona de Charlusa in lastnika javne hiše. Manj je bilo znano, da je Albetrtina Jupienova nečakinja, Odette de Crécy pa sestrična.

Pripovedovalec (Proust) se je očitno spoznal tudi na te vrste spolnih navad, poleg tistih, ki so povezane z ljubeznijo med moškimi in ženskami ter z ljubeznijo žensk do žensk, saj opiše sadomazohistične orgije pretepov nagih moških, v tem primeru barona de Charlusa, zavezanega za posteljo, z železnimi verigami, ki so jih izvajali mladi vojaki in pomorščaki v Jupienovemu bordelu, opremljenem tudi za takšna početja.

Z nekaj teh podatkov prispevam tudi k spletni podatkovni zbirki Kdo je kdo v Proustovem Iskanju izgubljenega časa, ki jih tam ni moč najti.

Podana fenomenologija spolnosti ni posebnost visokih družb in aristokracije, saj je brez bistvene razlike skupna vsem rasam, nacijam, družbenim razredom in časovnim obdobjem od velikega potopa do današnjih dneh.

Toda, si duo faciunt idem non est idem, če dva storita isto, to ni isto. Človeška dejanja presojamo različno! Quod licet Iovi, non licet bovi, kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu, kar je za nunca, to ni za junca. Seneka pravi, da vse ni za vse!

Generalizacija, posploševanje je neke vrste poenostavljanje. Generalizirati, generalize, v angleščini pomeni tudi več kakor poenostaviti, oversimplify. Dumas pravi, da je vsaka generalizacija narobe, pa tudi ta! Srednjeveški angleški frančiškanec in filozof William Ockham je kot nominalist menil, da obstajajo samo posamične stvari in da so tudi splošni pojmi vrsta posamičnih mislih. »Semiotično kriminalko« Ime rože od Umberta Eca prežema Ockhamova miselnost. Če dobro razmislimo, v svetu, v katerem živimo, obstajajo le posamične stvari, posamični človek itd., splošno pa obstaja le v Platonovem svetu idej.

Sumerski kralj Gilgameš iz Uruka, Noetov pravnuk (Noa, sumersko Utnapištim), je ljubil Engiduja, ker je bil mlad, lep, dober prijatelj, močen in pogumen bojevnik, predvsem pa kosmat, kot da bi bil neandertalec, podoben krapinskem pračloveku. Po sumerski mitologiji so bogovi podarili Noetu in njegovi ženi nesmrtnost, medtem ko je po judovsko-krščanskih virih bil smrten, čeprav je živel 950 let, 600 pred in 350 po velikem potopu.

Operi Cavalleria rusticana Mascagnija in Pagliacci Leoncavalla se končata s besedami »La commedia è finita!« – komedija je končana! Vendar življenje ni komedija. Namreč De Sanctis definira komedijo kot gledališko igro, ki se začne žalostno in konča veselo, življenje pa je tragedija, ki se začne veselo in konča žalostno!

Sedim v slaščičarni Hiša dobrot v soseski na Tyrševi ulici, popivam in končujem to pismo. Tu pogosto sediva s dr. Kolencem, se pogovarjava, popivava in se navdušujeva nad lepimi ženskami, ki gredo mimo. Kot veš, vsa dobra prijatelja ne glede na določene razlike v političnih prepričanjih in svetovnih nazorih. Hvala Bogu! Včasih pridejo tudi drugi znanci, znanke, prijatelji in prijateljice, najpogosteje Boris, Klementina, Klavdija, Klara, Miran, Milan, Majda, Milka, Martina, Elvira, Dani. Prisrčni ljudje. Boris pride izključno na dunajske cmoke, gre za neko ledeno sladico, polnjeno z različnimi marmeladami. Z Borisom in njegovo soprogo Tanjo, z Majdo, z Milanom in njegovo soprogo Irmo si se spoznal na Ireninem pogrebu, s Klaro pa si se pogovarjal po telefonu. Drugih ne poznaš.

Prav me je opazila Tea, sestra dr. Kolenca, in se na kratko prisedla. Spoznala sta se pred nekaj let na Silbi, ko je bila Irena še živa. Popivava zvrst od Kaurana iz mariborske okolice. Štajerska vina so zelo dobra.

Tea Te lepo pozdravlja.

Drži se! Tvrtko

V Mariboru, 21. oktobra 2014

PETO PISMO

Pot k Swannu je Proustova vrnitev k samemu sebi. Proust je Swann, Albertina pa Odette.

Ljubezen je bolezen. Swannova ljubezen do Odette je bolezen, kot je njegova ljubezen do Albertine neločljivo povezana s patološkim ljubosumjem. Ljubosumje so še bolj poglabljala spoznanja dejstev o nezvestobi in prešuštvu. Swann si je predstavljal nezvestobo Odette, kako se z očmi pisanimi z nasmehom sokrivde smeši gospodu de Forchevillu, čigar ljubica je bila še med Swannovim življenjem.

Odette spominja na ženske like na sliki Primavera še, hkrati pa na uvelo meso Mojzesove žene Zefore na freski v Sikstinski kapeli o Mojzesovih zgodbah Alessandra de Mariana, bolj znanega kot Sandro Botticelli.

Čeprav ga je varala, je imela Swanna rada, in sicer iskreno, zaradi imetja, tako da je po Swannovi smrti postala zelo bogata vdova. Za bogastvo, ki ga je prinesla v zakon s de Forchevillem, je v zameno pridobila plemiško titulo.

Njena hči Gilberte Swann je po smrti nekega očetovega strica tudi postala ena najbogatejših naslednic v Franciji, vendar ji je »bedasti« angleški priimek »Swann«, labod, oviral, da se dobro omoži, vsaj je tako mislila. Po Swannovi smrti se je Odette, kot rečeno, poročila s de Forchevillom, ki je Gilberto posvojil in postal njen očim, Gilberta pa postala de Forcheville. Ko se je petindvajset let kasneje zagledal v lepo blondino Gilberte de Forcheville, ni vedel, da gre za Gilberto Swann, hčero Swanna in Odette, in za njegovo ljubezen na prvi pogled iz otroštva, ki pa krije svoj pravi priimek!

Kot de Forcheville je Gilberta postala sorodnica vojvodinje Oriane de Germantes in se je vojvodinjin odklonilen odnos do Gilberte popolnoma spremenil, saj so Germantesovi imeli Swanna, ki se je udeleževal matinej in soarej v njenem salonu preko dvajset let, zelo radi. Kot gospodična de Forcheville se je Gilberte poročila z Robertom de Saint-Loopom, najmlajšim članom plemiške družine Germantes, ki mu je prinesla bogastvo, ona pa pridobila naslov vojvodinje de Germantes in se v rangu izenačila z Oriano de Germantes. Proustov junak niti z Gilberto, ki je kot rečeno postala vojvodinja de Germantes, ni imel spolnega razmerja.

Vojvodinja Oriana de Germantes je nerealizirana ljubezen Proustovega junaka. Germantesova je Nemka, po poreklu iz Saske, Proustov junak pa germanofil. Pogosto se je je spomnil, ko se je na neki soareji pojavila visoka, zajetna in zanosno lepa, v rdeči obleki in rdečih čevljih. Oriana de Germantes je morda njegova največja ljubezen, saj ljubezen najmočnejše čutimo, preden je uresničimo v postelji in v primeru smrti ljubljene žene. O zdravju in sreči sploh ne razmišljamo, celo se včasih dolgočasimo, dokler nas ne zapustijo. Dokler ni umrla »moja Albertina«, Irena, se nisem niti zavedal, kolikor mi pomeni in si dandanes ne morem oprostiti svoje lahkomiselnosti. Preostane mi le kesanje. Vendar je priznanje, obžalovanje in kesanje najbolj licemeren, najlažji in najcenejši način za pomiritev slabe vesti. To po Proustu počnejo predvsem preračunljivi pokvarjeni ljudje in je samo kaznovanje vsekakor bolj moralen način odkupa grehov.

Družba je zapleteno omrežje spolnih razmerij udeleženih posameznikov, ki so med seboj zelo prepleteni¹ . Odette, Gilberta in Albertina so udeleženke lezbijskih in heteroseksualnih omrežjih spolnih povezav.

Odette je udeleženka omrežja spolnih razmerij vseh njenih soprogov in ljubčkov.

Gilberte je udeleženka omrežja njenega soproga Roberta de Saint-Loopea, njegovih ljubic in rent-boyev, saj je bil tudi homoseksualec, posebej lepe Rahele, ki je bila prostitutka, preden je postala slavna gledališka igralka.

Albertina je udeleženka njegovega razvejanega omrežja spolnih razmerij in omrežij lezbijskih in heteroseksualnih spolnih razmerij njenih prijateljic in ljubčkov. Največ nas bolijo ljubezenska in spolna razmerja oseb, ki jih ljubimo, in je zato ljubezen bolezen in sveto zlo, vzrok ljubosumja, bolečin, maščevanja in zločinov. Toda alfa in omega njegovih ljubezni je vsekakor Albertina, ki je ni nehal ljubiti niti po njeni nesrečni smrti in ne glede na njegove spolne potrebe in hrepenenja po drugih ženskah, ko Albertine ni bilo zraven.

Torej, ko stopamo v nova tudi najintimnejša spolna razmerja z drugo osebo, bi se morali zavedati (odgovornosti), da je človek kot družbeno bitje del številnih omrežij in da pride do povezovanja tudi omrežij, katerih smo mi in ta druga oseba del. Gre za ontologijo omrežij, kjer je posamični človek vozlišče. V tej topologiji vozlišč ima človek kot vozlišče toliko dimenzij, kolikor ima povezav z drugimi ljudmi kot vozlišči. Nič slabega. Preprosto je tako. Takšni smo. Branje z razumevanjem Tisoč in ene noči po Marcelu Proustu nam pomaga, da to ontologijo spoznamo na pristen način.

Ljudje smo vzajemna skupna lastnina, saj se v ljubezni brezpogojno podajamo drugemu, kar neposredno razkriva uporaba posojilnih zaimkov »moj«, »tvoj«, »moja«, »tvoja« za ljubljeno osebo.

Edino ljubezen je božanska. Znovič je gledal, kako Albertina z rdečo vrtnico v črnih laseh seda za pianolo. Na ustnicah čuti njen jezik, z katerim ju poskusi razdvojiti, njen materni jezik, ki je svet in hranljiv, čeprav se ga ne da pojesti. Od tajnega ognja in rose tega jezika, celo tudi tedaj, ko drsi z njim po njegovem vratu, prsih in trebuhu z notranjo stranjo svoje kože, gladke kot podstav iz svile, celo tudi pri zunanjih dotikih, je to lizanje nekaj kot skrivnostna slast prenikanja, penetracije.

Ljubezen do matere se je mešala s spolnim užitkom. Vendar ni izgubil samo ženske, ki jo je ljubil, temveč tudi žensko, ki je ljubila njega, izgubil je sestro, otroka in nežno ljubico. Bil je srečen in nesrečen, kakor Swann nikoli ni bil, ker je Odetto, dokler jo je ljubil in bil ljubosumen, komaj videl, saj bi pogosto odpovedala sestanke z njim v zadnjem trenutku. Po poroki pa mu je pripadala vse do njegove smrti. Od Swanna je bil srečnejši, ker je Albertino imel pri sebi nepretrgoma vsaj tri mesece. Uresničil je tisto, o čemer je Swann sanjaril in uresničil šele tedaj, ko Odetto ni več ljubil. Swann ni izgubil Odette kot on Albertine. Albertina je pobegnila in je mrtva. Kajti se nič ne ponavlja, čeprav je šlo v primeru Swanna in Odette ter njega in Albertine za simetrični življenji, podobne karakterje in podobne okoliščine.

Albertina je nenadoma pobegla iz njegovega hišnega suženjstva, saj več ni mogla živeti kot talka. Njegova zvesta služabnica Francoise ga je obvestila: »Gospodična Albertina je odpotovala!« Preživel je z Albertino celo zimo. Premalo skrbimo za bolečine drugih. Bil se je namenjen z njo poročiti in se je nadejal, da si bo potem nehala želeti neodvisnosti. Po pobegu lahko začne živeti, kakor si je želela. Njena teta, gospa Montemps, je poskusila izkoristiti nečakinjo in od njega izvleči denar, toda je on itak odločil, da Albertini kupi jahto in Rolls Royce, in jih je že naročil. Jahto je poimenoval Labod (Swann)!

Ko je pisal pismo, v katerem jo prosi, da se vrne, je nepretrgoma jokal. Užival je v joku! Prijatelja Roberta de Saint-Loupa je najel, da najde Albertino. Rekel mu je, da Albertina ni nikakršna lepotica, vendar ga v to ni prepričal. Zagotovo je krasna, če je tako nesrečen zaradi njenega pobega. Ko pa je videl fotografijo od Albertine, je bil iskreno razočaran. Zaljubljenega človeka je težko razumeti. Okus in ljubezen sta individualni. Rekel je Robertu:. »Lepe ženske so za moške brez domišljije!« Za osebo, ki ljubi sta identiteta in integriteta ljubljene ženske pomembnejša od lepote. Bistveno je, da je Albertina Albertina!

Albertina se nikoli ni vrnila.

Spomni se, da je nekoč našel neko deklico pred Albertininimi vrati. Pripeljal jo je k sebi domov. Tam jo je nihal na kolenih. Medtem je čutil neznosno odsotnost Albertine. Zadržal jo je približno eno uro, potem pa lepo zaprosil, da odide. Na odhodu ji je dal bankovec od petsto frankov. Starši od deklice so ga prijavili policiji, da zapeljuje mladoletnice. Čeprav se je zavedal, da je tožbo težko dokazati, pa vendarle je tudi njim dal petsto frankov. Že prej, ko je pri njemu stanovala Albertina, ga je policiji prijavil hišnik, ta pa je določila nadzor nad njegovim stanovanjem. Zdelo se mu je, da mu pomisel na možnost, da nikoli več ne bo gugal kakšne deklice na kolenih, odvzema vsako vrednost življenju.

Ubila se je, ko je jezdila na konju, ki ga brez njegovega denarja sploh ne bi imela. Vrgel jo je s sebe in je z glavo udarila v drevo. Pustila mu je sume o nezvestobi, ki bi jih z lahkoto pomirila, da je živa, kljub vsemu, saj jo je neizmerno ljubil.

Albertine ni več. Pomislek, da bo jo pozabil, je bil bolj boleč kakor strah. Obstajala je le tesnoba. V sreči je dolgčas. Nismo srečni zaradi navzočnosti ljube, temveč ker med tem časom nismo tesnobni. Spominja se večera, ko jo je čakal zaman. Spomin na njeno nezvestobo je pridobil pomembnost, ki ga je imel nekoč. S prijateljstvom Albertine z dvema lezbijkama se je že prej sprijaznil. Zadnje tri mesece jo je držal v hišnem zaporu. Sedaj je Albertina na prostosti in se vdaja nečistovanju zdaj z enimi, zdaj z drugimi. Želji po seksu z Albertino se je pridružilo divje ljubosumje. Ljubosumje nima ne preteklosti ne prihodnosti, le sedanjost. Albertina je bila v njegovi domišljiji tako živa, da je začel sumiti, ali je sploh mrtva.

Nekaj pred nesrečno smrtjo mu je napisala dve pismi.

V prvem pismu se mu zahvaljuje, ker ji je zaupal, da si bo pripeljal doma njeno prijateljico Andrée. Albertina je bila prepričana, da bo to dobro za oboje. Zapisala je: »Čim več ste me sovražili, Vas nisem manj ljubila!« Drugo pismo ima datum naslednjega dne. Piše mu, da se je pripravljena vrniti, če še ni pisal Andrée. Pismo je končala s besedami »Od vsega srca, Vaša Albertina!«

Ljubezen nastaja iz naključja in svobode. Kot otrok je utrpel, če mati ne bi prišla, da ga vidi pred spanjem. Pričakovanje, da bo prišla in mu dala poljubčka, ga je tolažilo. Včasih je, takoj ko je ušla, zaželel, da je pokliče nazaj in reče: »Daj mi še en poljubček!« Očeta so ti obredi jezili in jih je imel za nesmiselne. Kadar bi jih obiskal gospod Swann, ki je v Combrayu bil njihov edini redni gost, mati sploh ni prišla, da bi mu rekla lahko noč. Toda da mu Swann ni slučajno govorim o Balbecu, ne bi nikoli spoznal Albertine. Kvečjemu bi njeno življenje bilo daljše, on pa ne bi trpel takšnih muk. Da gospodična de Stermaria ni slučajno odpovedala večerje tistega večera v Bulonjskem gozdu, ki sta jo dogovorila, bi se zaljubil v njo, ne pa v Albertino na plaži v Balbecu. Vendarle se ne bi mogel izključno zaljubiti prav v vsako drugo žensko. Vedno se zaljubimo v isto vrsto ženske. Čeprav Albertina, zajetna črnolaska, ni bila podobna Gilberti, vitki rdečelaski, je med njimi obstajala globoka podobnost. Obe sta bile jedri in polteni, svojevoljni, inteligentni in zviti. Imele sta pogled Mona Lise, pomen katerega je nemogoče razbrati in razumeti. Lepi? Saj sta bile ženski, ki ju drugi moški ne bi ni pogledali! Čeprav različni, sta bila njihova telesa za njega dokaj podoben vir ženskega seksepila. Albertina je žal umrla in jo bo pozabil, ženska, v katero se bo naslednjič zaljubil, pa bo morala biti njej podobna. Mislimo si, ona je edina in nezamenljiva, a nešteto je žensk iste vrste. Usode ni, dokler se ne zgodi! Prav tako izbor ženske, v katero se zaljubimo, razglasimo za vnaprej določen in nujen, čeprav je naključen in svoboden!

Kot sem Ti že pisal, se zbudim sila zgodaj. Danes sem bil po koncih že ob štirih. Načrt za pismo naredim leže doma. Ko sem ga končal ob osmi uri se nisem počutil najboljše. Bil sem izčrpan. Izmeril sem si tlak. Bil je 160/100, utrip le 54. Sumim, da nagibam tudi hipoglikemiji. Hitro sem pojedel nekaj kosov zlatega prepečenca z marmelado iz tirolskih marelic. Medtem sem si skuhal čaj iz evkaliptusa Mr. Perkins, ki ima močen vonj in okus. Legel sem se in čakal, da se mi uravna sladkor in vzpostavi stanje homeostaze, kolikor je pač možno glede na moje kronične zdravstvene težave, se pa ne pritožujem, saj bi lahko bilo samo še hujše. Nek znanec, ime mu je Tone, ko ga srečam v mestu in vprašam »Kako ste?«, vedno reče »Ne kvarite!« S tem hoče povedati »Vidite, da se sprehajam in da je dobro, dokler je tako!« Prav! Kaj češ! Končno verzijo pisma vpišem v računalnik na IZUM-u², kjer so mi po upokojitvi pustili pisarno, da delam honoris causa na svojih rokopisih.

Kot vidiš, sem se odločil napisati ta »esej« o Proustovem Iskanju izgubljenega časa v obliki pisem³. Pisma pišeš sproščeno, ko pa ti zmanjka domišljije za obdelavo neke teme ali dokazov za neko trditev, odpreš novo temo, ker pismo pišeš iz spomina in si lahko dovoliš tudi kakšno nenatančnost, pa tudi neumnost. Bistveno je le, da si dosleden izbranem miselnemu diskurzu.

Izhajam iz ugotovitve, da je glavni junak erotoman in da so za Prousta najlepši »pejsaži« ženske. Samemu sebi sem rekel: »Ko si že znova prebral Proustovo mojstrovino tako po velikosti (Bral sem hrvaško izdajo v 13 knjig, ki imajo slabih 3.000 strani, francoski izvirnik pa ima 18.) kot predvsem po umetniški vrednosti, napiši esej o tem, kako si ga razumel.« Potem pa sem izbral pisma kot obliko.

De gustibus non est disputandum, o okusih se ne razpravlja. Tako je tisto, kar pišem, nekomu všeč, drugemu pa ni! Vrnimo se samima sebi, svoji pravi, družbeni, naravi in se med seboj spoštujmo po zakonu recipročnosti. Jezus Kristus pravi: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.« (Lk 6,31). Schopenhauer pokaže tudi na primerih Sokrata in Bude poleg Jezusa Kristusa, da je metafizična osnova moralnosti in pravičnosti v recipročnosti. Naša praktična družbena narava je tudi konec slepila in teorij o naši svobodi kot posameznikov – pisana nebesna mavrica nad nami!, saj smo odvisni drug od drugega, tudi v hetero- in homo- seksualni ljubezni in spolnosti. Vse napoti na ta sklep!

Pišem, ker so besede močne in večne!

O moči besed je v Pančatatri zapisano, da podrto drevo lahko znova zraste, rana od sablje zaceli, vendar »rana«, ki jo povzroči beseda, ne zaceli nikoli!

Jezus Kristus pravi »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« (Mt 24,35, Mk 13,31, Lk 21, 32)

Antični grški filozof Heraklit je rekel »Jaz proučujem samega sebe!«

Sokrat zapoveduje: »Spoznaj samega sebe!« Tako se glasi tudi napis na Apolonovem hramu v preročišču Delfi v Fokidi pod planino Parnas.

Protagora je ugotovil: »Človek (z malim č) je merilo vseh zadev!«

Kakšen je zunanji svet na sebi, an sich, itak ne moremo izvedeti. Vendar tudi za proučevanje samega sebe ter sveta in narave, je predpogoj tudi, da smo. Moramo biti v svetu hic et nunc, tu in sedaj.

Vprašanje je tudi ali nam je sploh dano, da se iskreno soočimo z resnico o nas samih brez tankovestnosti do drugih in vplivu kulture sveta, v kateri smo vrženi, saj niti lastnega življenja nismo izbrali sami, poleg neiskrenosti do sebe samih in uporabe racionalizacij pri samopojasnjevanju kot nezavednega procesa obrambe lastnega ega. Racionalizacijam ustrezajo ideologije kot lažna vest o kulturi in morali na ravni družbe.

S človekom je tako, da ima pri nečem vselej nek namen. Delo ne napoti le k »čemu« je namenjeno in na »iz česar« sestoji, temveč umetniško delo, razen da napoti na umetnika, vključuje tudi umetniško publiko kot »uporabnike«, ki jim je umetniško delo namenjeno. »Iz česar« naj bi se sestajalo umetniško delo? Umetniško delo se vsebinsko mora nanašati na nekaj pomembnega. Kar se pa tiče oblike, mora biti »lepo«, odvisno od čutila, kateremu je namenjeno, očesu, ušesu, nosu, jeziku ali čutilu za prostor.

Goethe je rekel, da je umetnost »pomembno« izraženo na zanimiv način, kot so Šeherezadine pripovedi v Tisoč in eni noči morale spodbujati radovednost pri sultanu kot poslušalcu. Skratka, umetniško delo mora biti zabavno in bog ne daj tečno. Tudi izzivalno!

Prav tako kot umetnost, na našo družbeno naravo kaže predvsem spolnost in »omreženost« spolnih razmerij med ljudmi.

Da bi bil v svetu, si ga človek kot bitje orodij mora izgraditi kot svoj dom, saj narava ni njegov dom, čeprav od tam prihaja. Tako jutranjo zarjo ali rumenilo Sonca na vzhodu gledamo s široko odprtimi očmi in notranjim nostalgičnim atavističnim navdušenjem. Obenem aludiram na knjigo krščanskega mistika Jacoba Boehmeja Aurora oder Morgenröte im Aufgang. Pot h Bogu vodi čez pekel. O tem pa je beseda v drugi njegovi knjigi Weg zu Christo. V izgradnji tega doma ima umetnost poleg tehnologij kot orodij in postopkov, najpomembnejšo vlogo.

Jezus Kristus pravi: »Iščite in boste našli! Kdor išče, najde.« (Mt 7, 7, Lk 11, 9)

Iščite in boste našli tudi izgubljeni čas!

Ko je Proust končal knjigo z opisom matineje pri kneginji Germantes, ki se je je udeležila tudi njena sestra vojvodinja Oriana de Germantes, njegova neuresničena, vendar nepozabna ljubezen, o kateri se je odločil napisati knjigo, je Proust izpolnil »ustvarjalni krog«, ki se začne z nakano in navdihom, ter s tem dokončno našel zapravljeni čas, ki ga je iskal. Preteklost je v knjigi zagotovo na varnejšem mestu kot v minljivem telesu, kjer duh lahko shranjuje svoje misli. Corpus debile, telo je krhko!

Komu je namenjeno pisateljevo delo, za razliko od izgovorjene besede, se ne ve natanko. Po radikalni logofobični kritiki pisane besede je prevlada pisane besede nad govorjeno celo vzrok za totalitarni zdrs sodobnega sveta in ne na področju naravoslovja in tehnologije!

Kar pa se tiče pomena, avtor pusti bralcu največjo svobodo. Knjiga je svojevrstna optična naprava, ki omogoča, da bralec razbere tisto, kar brez knjige ne bi videl v sebi. Tako je vsak bralec pravzaprav bralec samega sebe in ko v sebi prepozna tisto, kar mu knjiga govori, je to dokaz njene »resničnosti«. Razlike v razumevanju pomena potemtakem lahko pripišemo bralcu, ne pa avtorju. Knjiga, ki je za bralca prezapletena ali pa nejasna, je kot motno steklo, skozi katerega se slabo vidi.

Medtem na programu Ars Radia Slovenije poslušam Jezusovo himno za dva zbora in orkester Gustava Hosta.

Dixi, rekel sem. Kar sem rekel, sem rekel, in to drži!

Drži se tudi Ti! Tvrtko

V Mariboru, ob Dnevu spomina na mrtve leta 2014.

¹ To je tudi model za širjenje veneričnih in drugih nalezljivih bolezni, ki se prenašajo z dotiki, ki jih vključuje seks. Tega dejstva ne gre podcenjevati

² Institut informacijskih znanosti v Mariboru, kjer sem delal prek dvajset let. Vodstvu Instituta sem hvaležen, da mi je to omogočilo. Ves čas do dandanes sedim na istem stolu. Gre pravzaprav za en izmed starih reprezentančnih, a neergonomsko oblikovanih, temnorjavih usnjenih pol foteljev z visokimi naslonjali iz velike konferenčne dvorane, na katerimi so sedeli člani delovnih in drugih predsedstev v zgradbi družbeno-političnih organizacij bivšega »socialističnega« režima, v kateri je IZUM od osamosvojitve in vstopa Slovenije v skupnost demokratičnih držav Zahoda.

³ Ko končujem to pismo, sta v literarni online reviji Locutio že objavljena Prvo in Drugo pismo.

prva verzija, februar 2015

Povzetek, sinopsis

Začetek druge svetovne vojne na Pohorju. V romarskem kraju Puščava Nemci obveščajo slovenske družine o rasnem pregledu. Med drugim tudi zavedno učiteljsko družino Medic. Kmalu po tem pregledu je družina Medic izgnana v Bosno. Zlatka Medic je stara štirinajst let. Nemci pridejo tudi po župnika Ignacija Nadraha in to kar med večerno mašo. Izgnan je na Hrvaško, vendar mu uspe pobegniti domov, v Stično. Po vojni se vrne v Puščavo. Nadrah ne zaupa v povojno stalinistično oblast in v idejo o raju na zemlji. Sluti, da mu zaradi tega strežejo po življenju. Od slutenj ga ne odvrne niti razgovor z Zlato, ki je pri enaindvajsetih letih gimnazijka in polna načrtov za vnaprej. Januarja 1947 se slutnje uresničijo, saj župnika ministrant najde smrtno ranjenega v župnišču. Z dvakrat prebito lobanjo mu ni več pomoči. V mariborski bolnišnici umre. Nadrah se kot posmrtni duh vrne v Puščavo. Minejo desetletja, nastopijo sedemdeseta leta dvajsetega stoletja. Ignacij Nadrah obišče Zlato Vokač, kot duh in kot eden izmed njenih navdihov za nastajajoč roman o mestu Maribor. Prično nastajati Marpurgi, ki bodo z objavo prelomen roman za mesto Maribor. Ignacij Zlati sporoči njeno glavno življenjsko nalogo in s to nalogo se tudi sam dvigne nad osebno bolečino, ki mu jo je prizadejal morilec. Izkaže se namreč, da je Zlatina duša vodnica. Njuni razgovori so polni intelektualne moči, ostrine, razgledanosti in trajnih življenjskih spoznanj. Marpurgi so naposled objavljeni leta 1985.

Žanr drame.

Drama je biografska in zgodovinska; z elementi magičnega realizma – psihedelije in z bogatimi prizori Pohorske narave.

Geografske lokacije, snemalna mesta:

Puščava, Pohorje, cerkev Device Marije v Puščavi

Činžat, Pohorje, pokopališče, jase ter gozdni kolovozi

Ruta, Pohorje, železniška postaja

Maribor, Studenci

Maribor, železniška postaja Studenci

Maribor, industrijski tir Sokolska Studenci – He Mariborski otok

Maribor, Mariborski otok, samo kopališče z gozdom

Maribor, Tabor

Maribor, samo središče mesta, mariborski Grad

Maribor, obrežje – levi in desni breg Drave, panoramska pogleda

železniška proga med Mariborom in Ruto (Koroška proga)

Virtualne lokacije: fotografske in razglednične podobe Maribora poznih sedemdesetih letih dvajsetega stoletja.

Zgodovinska obdobja, čas dogajanja TV drame:

- druga svetovna vojna,

– povojna leta 1946 -1947,

– sedemdeseta leta dvajsetega stoletja,

– zgodnja osemdeseta leta dvajsetega stoletja

in seveda nekaj posnete sedanjosti.

Najavne špice Tv drame in reklamni slogani:

Prva špica. Obstaja več Mariborov v Mariboru samem. Obstaja duhovni Maribor Zlate Vokač.

Druga špica. Že eno samo življenje je polno skrivnosti. Skrivnosti Pohorja. Nepojasnjen umor na Pohorju. Drama o srečanju podeželja in mesta, dveh generacij, dveh zgodovin; živega in mrtvega, dveh stanov, pisateljice in duhovnika – Ignacija Nadraha z Zlato Vokač.

Tretja špica. Pohorje. Druga svetovna vojna. Čas po vojni. Na stopnišču župnišča se je zgodil umor. Srečanje pisateljice in duhovnika – v življenju in po smrti. Zlate Vokač z Ignacijem Nadrahom.

Četrta špica. Je knjiga več kot življenje? Homo unius libri – knjiga, ki jo pišeš vse življenje. Knjiga življenja – navdihi Zlate Vokač. Njeni navdihi za roman Marpurgi.

pomembna opomba

Posnetki, ki izražajo sedanjost so v barvah. Posnetki, ki prikazujejo drugo svetovno vojno so v črnobeli tehniki. Prav tako so v črnobeli tehniki posnetki, ki prikazujejo čas po drugi svetovni vojni. Posnetki, ki prikazujejo sedemdeseta v Mariboru so v barvah, vendar v »sprani« zlizani color panasonic tehniki sedemdesetih. Zaželjeni so barvni odtenki, ki so imitacija nizkoherčnih analognih televizorjev, obdelani seveda v hd tehniki. Zaželjene so tudi snemalne rešitve, ki nastajajo na samem terenu in na ta način izboljšujejo snemalno knjigo in scenarij TV drame.

Dramatis personae

ZLATA VOKAČ, v drami predstavljena v treh življenjskih obdobjih, zanjo značilna živo in močno umetniško doživljanje sveta, združeno s profesorskim načinom mišljenja.

Topla in pristopna oseba. Živahno se zanima za vsa dogajanja v okolici. Spontano navezuje stike z ljudmi. Zanima jo človek v duševni in etični razsežnosti. Razgledana, študiozno analitična oseba po eni strani, po drugi strani pa umetnica z živahno, bujno domišljijo. Zgovorna kot vsi prosvetni delavci. Razvito ima instinktivno in intuitivno stran duševnosti.

Nagli čustveni odzivi na okolico. Impulzivnost in neposrednost. Svojevrstnost, a tudi svojeglavost – posebne vrste profesorica, ki premore red v neredu.

ZLATKA, na začetku vojne, stara štirinajst let

ZLATA, gimnazijka, stara enaindvajset let

ZLATA, v zrelih srednjih letih, kot univerzitetna profesorica in začenjajoča pisateljica

ŠTEFKA MEDIC, vzgojena v duhu slovenskega predvojnega meščanstva – človek zdrave sredine, nič ekstremnega ni na njej. Oseba, ki ni v sebi konfliktna. Življenjske situacije so ji hitro jasne, kar se kaže skozi dialoge v drami. Trezna in taktna oseba.

DANILO VOKAČ, inženir, praktično misleč, s smislom za štajerski humor, dober opazovalec življenja, skrben in dosleden. Človek zdravih principov, ne odstopa od svojih načel. Vedno pove svoje stališče. Velikokrat osredotočen na življenjske detajle, ki ga tudi iztirijo. Življenjski umetnik intimnega ozračja. Dobro se znajde vsepovsod. Izražen smisel za vodenje – naravna avtoriteta.

ŽUPNIK NADRAH, dolenjske konstitucije: ovalnega obraza, mehkih obraznih proporc, dober gospodar in govorec, odziven na družbena dogajanja, neposreden v družbeni kritiki, ne skriva svojih stališč – ostri mislec. Neprizanesljiv do družbenih iluzij. Realist, vendar sposoben rahločutnosti, zlasti do otrok. Hude življenjske situacije premaguje s filozofskim pogledom na svet; s pogledom orlovske perspektive na drobne življenjske dogodke. Izjemno narodno zaveden, vendar politično neopredeljen. Razgledan, sledi tudi drugim vedam in področjem.

ŽUPNIK OBLAK, zagret župnik, razsoden in dober organizator v kritičnih trenutkih življenja, zna prisluhniti malemu človeku, zna se prilagoditi - odločen, uglajen in kulturen.

IVANKA SELJAK, kuharica v župnišču, potrpežljiva, razsodna in prizemljena, »veliki človek v senci«, sposobna univerzalnih pogledov na življenjske situacije.

NEMŠKI OFICIR, Keitel, razcepljen med slovenstvom in nemštvom, uradno se ima za Nemca, čeprav je Slovenec. Servilen in lojalen oblastnikom, kot konvertit zelo zavzet za oficirsko službo. Njegova dvojna narava se kaže skozi občasno sladkobesedno hinavstvo. Pritajeno porogljiv do ljudi. Agitator nove nacistične oblasti. Uživa v svoji službi in nad dejstvom, da ima oblast nad ljudmi.

MINISTRANT 1, za potrebe dramskega dogajanja je njegov lik bolj funkcionalen, kakor psihološko poglobljen oziroma kompleksen.

MINISTRANT 2, Ciril, enako pogumen, kakor boječ, neodločnost v sebi premaguje z akcijo. Čuječen.

VOZNIK TOVORNJAKA, brez posebnih karakteristik, značilen šofer z brki, poudarjena čustvena plat njegove osebnosti

ZDRAVNIK 1, v vlogi zdravstvenega oglednika

ZDRAVNIK 2, v vlogi zdravstvenega oglednika

Statisti v četrtem posnetku. Statisti v šesti sekvenci – statisti v cerkvenih klopeh. V štirinajsti sekvenci se pojavijo trije statisti nosači.

1. sekvenca

/ dan / eksterier, Pohorje / Puščava / celosten, panoramski pogled na kraj Puščavo, ki vključuje staro šolo z župniščem, cesto in del cerkve Device Marije v Puščavi.

Sodoben barvni posnetek.

2. sekvenca

/ dan / interier / Pohorje / Puščava / župnišče, stara šola / nekaj posnetkov s prelivi

Sodoben barvni posnetek.

Notranje stopnice v stari stavbi.

Posebni efekti posnetka.

Vedro na stopnišču stare šole se prevrne in voda steče po kamnitih stopnicah. Voda iz prevrnjenega vedra se prelije v potok Radoljno. Zvočno je poudarjeno bučanje potoka. Radoljna se izliva v Dravo. Posnetek vključuje pogled na lovrenški most z žabje perspektive; na mestu, kjer se Radoljna izliva v Dravo.

3. sekvenca

/ dan / eksterier / Pohorje / Puščava / Činžat /bližina gozda

Sodoben barvni posnetek.

Zvok motorne žage.

Pogled na gozd na Činžatu in na zidove puščavskega pokopališča. Pogled na jaso ob pokopališču.

Zvok motorne žage preneha.

ZLATA: Puščava na Pohorju. Tam na tisti strmi jasi, pred pokopališčem, sem zagledala, ko sem bila stara manj kot pet let, mater božjo v žareči svetlobi. Videla sem jo zelo jasno in dolgo sva se gledali. Govorila sem o tem, a me odrasli niso poslušali. Kdo bi otroka jemal zares … Zlasti oče in tudi gospod Nadrah sta se smejala, meni pa ni bilo ravno do smeha.

Gozdni delavci pri spravilu lesa.

Drevo pade na tla.

Gozdni delavci žagajo veje in drevo tešejo v hlod.

Pogled na drvarnico.

Drvarska sekira na tnalu.

Barvni posnetek preide v črnobelega na detajlu sekire na tnalu.

Opomba. Vsi posnetki do tretje sekvence so barvni.

4. sekvenca

/ dan / eksterier / Pohorje / Puščava / Činžat / drvarnica v Puščavi ali na Činžatu

Črnobeli posnetek.

Nemški oficir pred gručo žena in otrok; skupaj sedem oseb z oficirjem v posnetku.

Vse se odvija pred drvarnico.

Poudarjena drvarska sekira na tnalu – poudarjen detajl znotraj sekvence.

NEMŠKI OFICIR: Naj bo … Tokrat še govorim z vami slovensko, naslednjič bo naš pogovorni jezik le in edino nemški jezik. Čas se slovanskim jezikom izteka, mar ni očitno!? Ne glejte samo moje uniforme, kako boste še pogledali, ko se bodo knjižne police vaše šolske knjižnice napolnile s samimi nemškimi knjigami. Vi ste prosvetarska, učiteljska družina, mar ne!? Kako je tebi, deklič, ime?

Vedno, ko oficir govori z Zlatko se nekoliko skloni, zgrbi. Na njegovem izrazu na obrazu je veliko preračunanega poroga in oficirske zadrgnjenosti.

ZLATKA: Zlatka.

NEMŠKI OFICIR: Kam pelje tale cesta, deklič!? Glej mojo iztegnjeno roko, moj iztegnjen prst.

ZLATKA: Proti Lovrencu.

NEMŠKI OFICIR: In zdaj!?! Kam kažem?

ZLATKA: Proti Činžatu. Čez Jodl.

NEMŠKI OFICIR: In zdaj.

V katero smer nese moj iztegnjeni prst!?

ZLATKA: Proti postaji. Železnici. Proti Ruti.

NEMŠKI OFICIR: Četrto smer naj pokažem sam. Četrto smer neba predstavljate vi. Vi pred menoj. Učiteljska družinica Medic. Od kod ste?

ŠTEFKA MEDIC: Z Dolenjske.

ZLATKA: Ste vi Slovenec?

NEMŠKI OFICIR: Kaj ti pade na pamet, otrok?

ZLATKA: Saj govorite slovensko.

NEMŠKI OFICIR: Samo tokrat. Sicer pa na katerokoli dvorišče pridemo vsepovsod ista pesem – nihče noče ali ne zna niti besede nemško. Prosvetarska družina Medic, vem, da znate dobro nemško!

ZLATKA: Prav gotovo ste Slovenec v uniformi.

Mama Štefka ji pokrije z roko usta.

NEMŠKI OFICIR: Poglej uniformo, dobro si poglej, kaj nosim, kajti v naslednjih letih boste videli na tisoče takšnih uniform. Poglej si obleko nove oblasti, novih časov …

ŠTEFKA MEDIC: Prihajajo novi časi, gospod!?

NEMŠKI OFICIR: Novi časi. Očitno.

ŠTEFKA MEDIC: Kaj prinašajo ti časi navadnemu človeku, gospod?

NEMŠKI OFICIR: Odvisno od sodelovanja. Obstaja lep izraz od naših prijateljev, zaveznikov Italijanov, izraz kolaboracija. Odvisno od kolaboracije, gospa. In mi računamo na dobro sodelovanje z ljudstvom. Dobro, pametno in usodno bi bilo sodelovati s tisočletnim rajhom. To je torej Puščava.

ŠTEFKA MEDIC: Puščava, gospod …

NEMŠKI OFICIR: Raje mi rečite podporočnik Keitel. Puščava je kraj s peskom in s prevročim Soncem. Tole naj bo nekakšna Puščava, kraj je preveč zelen in bujen za puščavo. In še potok teče tu … No, Zlatka, kateri potok?

ZLATKA: Radoljna.

NEMŠKI OFICIR: Spodaj teče …

ZLATKA: Drava.

NEMŠKI OFICIR: Reka … Zgoraj teče še nek potoček. Prej smo bili tam.

ZLATKA: Slepnica, ki se izliva v Radoljno.

NEMŠKI OFICIR: Slepnica spregleda v Radoljni, si to hotela reči!? No, čas je, da si popravimo vid in spregledamo. Družina Medic. Imam resne novice za vas. Morali boste na rasni pregled v Lovrenc. Ne vem pa, če so to dobre novice … (hinavsko)

5. sekvenca

/ dan / interier / Maribor / Studenci / montažna hiša / stanovanje Vokačevih / kletni prostor – delovni kabinet Zlate Vokač

Posnetek je v barvah.

V posnetku prisotni Zlata in njena mama Štefka Medic.

Hčerka Zlata in mama Štefka v pogovoru. Štefka Medic se guga v gugalniku, nasproti ji sedi Zlata, pogovarjata se o polpreteklih dogodkih, ki zadevajo družino in okolico.

ZLATA VOKAČ: Ni imel dobrih novic. Res jih ni imel.

ŠTEFKA MEDIC: Kmalu po tem obisku so nas izgnali v Bosno. V Bugojno.

ZLATA VOKAČ: Pravzaprav so takrat iskali župnika Nadraha …

6. sekvenca

/ dan / interier / Pohorje / Puščava / cerkev svete Device Marije v Puščavi

Črnobeli osnetek.

V posnetku prisotni župnik Nadrah, nemški oficir in dva vojaka. Nekaj statistov v cerkvenih klopeh. Kasneje, ob izteku posnetka, dva ministranta in Zlatka.

Dan se preveša v večer.

Prizor v cerkvi, pred kipom svetega Tomaža Akvinskega.

NEMŠKI OFICIR: Splošna izobrazba prav pride, kajne, gospod Nadrah …

Ljudje strahoma zapuščajo cerkvene klopi.

Poudarjen leseni zvok premikajočih se klopi.

ŽUPNIK NADRAH: Gospod, sredi maše je, mar niste mogli počakati do konca?

NEMŠKI OFICIR: Rekel sem: splošna izobrazba prav pride. Prepoznal sem kip svetega Tomaža Akvinskega. Mar ni Akvinski učil, da je nadvse potrebna zvestoba do oblasti, skrajna zvestoba do posvetne oblasti.

ŽUPNIK NADRAH: Cerkev mora biti na strani naroda.

NEMŠKI OFICIR: Kakor na Poljskem, kaj!?

ŽUPNIK NADRAH: Mašo ste mi vzeli … Hiša molitve ni hiša politike.

NEMŠKI OFICIR: Saj niste vredni, da jo vodite. Saj niste vredni, da pričnete mašo, kaj šele, da jo dokončate. Robec vam potisnem v usta, da boste obmolknili …

ŽUPNIK NADRAH (kljubuje): V hudih časih si z narodom …

Nemški oficir udari Nadraha, vendar se ta po udarcu postavi na noge in kljubovalno gleda oficirja in dva vojaka v obraz.

NEMŠKI OFICIR: Edino napako, ki jo delam je ta, da z vami govorim slovensko.

ŽUPNIK NADRAH: Slovensko vas ni naučila nemška mati …

Nemški oficir ponovno dvigne roko nad župnika, vendar se ta udarcu izogne.

NEMŠKI OFICIR (posmeh): Sicer pa, kakšen pastir takšne ovce. Škof Tomažič je malopriden. Vse vas je potrebno razgnati, rdeča štajerska drhal!

ŽUPNIK NADRAH: Vi ste ob pamet … Nisem komunist.

NEMŠKI OFICIR: Ampak komunisti so v teh težkih časih s svojim narodom. In njihovo opredelitev marsikdo vzame za svojo, kaj ne, gospod župnik!?

Vojaka z brzostrelkama zgrabita župnika za pazduho.

ŽUPNIK NADRAH: To je prestopek. Grd prestopek. Prestopek zoper …

NEMŠKI OFICIR: Gremo! Ne bom poslušal.

ŽUPNIK NADRAH: Kam, ljudje? Kam me ženete?

NEMŠKI OFICIR: Marš, smet, ven!

ŽUPNIK NADRAH: Ne grabite me za rokav, ljudje božji.

Zlatka sloni na pol odprtih glavnih vratih cerkve in gleda, kako Nadraha peljejo skozi stranska vrata. Mašni zvonček pade z oltarja na kamnita tla in predirno zazvoni. Prav tako se prevrne zlati kelih z vinom. Vino steče po mašnem prtu. Zlatka steče do oltarja in zvonček da na staro mesto. Kelih postavi na staro mesto.

ZLATA: (off glas) Prekinili so mašo in ga odpeljali skozi stranska vrata. Ministranta sta obstala, kakor vkopana …

MINISTRANT 1: Kar v cerkev so vdrli. Kdo so ti?

MINISTRANT 2: Švabi.

MINISTRANT 1: A sva midva še potrebna?

MINISTRANT 2: Niti minute več.

Prestrašeno pogledata Zlato.

ZLATKA: Od zdaj bodo maše v nemščini. Najverjetneje.

Ministranta skomigneta z rameni. Zlatka prav tako skomigne z rameni, zapre crkvena vrata za seboj. Poudarjeno zapiranje vrat.

7. sekvenca

/ dan / interier / Maribor / Studenci / montažna hiša / stanovanje Vokačevih / kletni prostor – delovni kabinet Zlate Vokač

V posnetku prisotni Zlata in njena mama Štefka Medic.

Hčerka Zlata in mama Štefka v pogovoru. Štefka Medic se guga v gugalniku, nasproti ji sedi Zlata, pogovarjata se o polpreteklih dogodkih, ki zadevajo družino in okolico.

ŠTEFKA MEDIC: Najhujše zanj je prišlo po drugi svetovni vojni …

ZLATA VOKAČ: Ja, po vojni sva se z Nadrahom samo še enkrat pogovarjala, tako od blizu. Na štiri oči. V Puščavi. Bilo je pred drvarnico. Malo pred njegovo smrtjo …

8. sekvenca

/ dan / eksterier / Pohorje / Puščava / pohorska drvarnica

Katerakoli drvarnica v Puščavi ali na Činžatu, ki prinaša vzdušje Pohorja in starinskosti.

Pogovor pred drvarnico.

V posnetku prisotna župnik Nadrah in Zlata, mlado dekle.

ŽUPNIK NADRAH: Prinesi košaro bližje …

ZLATA: Radi sekate drva!?

ŽUPNIK NADRAH: Rad imam drvarnico. Vonj žagovine. Les pomirja človeka. Poleg tega sekanje drv krepi mišice. Daj košaro bližje, menda se me ne bojiš, a!? Res dolgo se nisva pogovarjala, vmes je prešlo veliko zgodovine.

ZLATA: Vas se ne bojim, a religija je mamilo za ljudstvo …

ŽUPNIK NADRAH: Zlata, kje si to slišala?

ZLATA: V šoli. Pri politični vzgoji.

ŽUPNIK NADRAH: In kaj se še učite pri tej politični vzgoji?

ZLATA: Da, je raj samo in izključno na zemlji.

ŽUPNIK NADRAH: Res, kje pa je ta raj?

ZLATA: V Sovjetski zvezi.

ŽUPNIK NADRAH: Si ti osebno videla ta raj?

ZLATA: Ne. V šoli učijo …

ŽUPNIK NADRAH: V šoli učijo … Vzemi se v roke, dekle. Imaš dvajset let …

ZLATA: Enaindvajset let, gospod Nadrah.

ŽUPNIK NADRAH: Poglej naokrog, tukaj je doma zdrava gozdarska in kmečka pamet in ta ti govori, da raja na zemlji pač ni, če že v religiji vidiš opij za ljudstvo. Še moliš?

ZLATA: Ja, predvsem materi božji, ampak tako po svoje …

ŽUPNIK NADRAH: Kako po svoje!?

ZLATA: Tako po svoje, tako po moje, izmišljujem si molilne vrstice, molim po svoje.

ŽUPNIK NADRAH: Nekoč si kot otrok na glas molila.

ZLATA: Spominjam se tega …

ŽUPNIK NADRAH: Ti si posebna … Že kot otrok si bila drugačna od ostalih otrok. Ti boš enkrat velika gospa, ampak jaz tega ne bom dočakal …

ZLATA: Ne govorite tako …

ŽUPNIK NADRAH: Vem, kaj govorim. Nesreča se bliža, čutim.

ZLATA: Nesreče so za nami. Druga svetovna vojna je končana.

ŽUPNIK NADRAH: V glavah ljudi ni nobena vojna končana, Zlatka, ne bodi naivna. Ko odjekne bomba, potem odmeva še mnoga leta …

Sicer pa, ne zapusti poti zbliževanja z Bogom, karkoli bi od tebe zahtevali, ne zapusti te poti …

ZLATA: Pot cerkve, gospod …

ŽUPNIK NADRAH: Ne, pot pobožnosti. V vsaki slovenski vasi stoji cerkev, človek pa se resnično vpraša, koliko pobožnosti je v srcih. Duhovniki to najbolje vemo.

ZLATA: Spominjam se, kako sta z očetom govorila o babah, ki ližejo oltarje, njihovo življenje pa je daleč proč od pobožnega življenja.

ŽUPNIK NADRAH: Ja, otroci radi vlečete na ušesa pogovore odraslih. Na srečo in hkrati žalost tudi vse razumete, kaj odrasli kvantamo.

ZLATA: So ustaši res z noži, tam na Hrvaškem, kamor so vas izgnali?

ŽUPNIK NADRAH: Spreminjaš temo.

Seveda so, zakaj to sprašuješ?

No, vas mlade vedno zanimajo najbolj grozne reči.

ZLATA: So vas Nemci tepli?

ŽUPNIK NADRAH: Ne. Ušel sem mučenju, skrival sem se blizu doma. V Stični. Tam sem, kot veš, dočakal konec vojne …

9. sekvenca

/ dan / interier / Maribor / Studenci / montažna hiša / stanovanje Vokačevih / delovni kabinet Zlate Vokač

Hčerka Zlata in mama Štefka v pogovoru.

V posnetku prisotni Zlata in njena mama Štefka Medic.

Štefka Medic se guga v gugalniku, nasproti ji sedi Zlata, pogovarjata se o polpreteklih dogodkih, ki zadevajo družino in okolico.

Mama Štefka ima sive lase.

ZLATA: Takrat se z menoj ni dalo pametno pogovarjati, bila sem polna idealov, ki so nam jih prikazovali pred šolsko tablo. Številne šolske ure neustavljive sovjetske propagande. Šele ob razhodu Tita od Stalina se mi je povrnila razsodnost zdrave kmečke pameti, kakor bi dejal gospod Nadrah.

ŠTEFKA MEDIC: Bili so to idejno zmedeni časi, takoj po vojni. Oblast je bila rosna in mislila je, da se je z njo vse pričelo in da vse staro sodi na smetišče zgodovine. Še posebej meščanska vzgoja, v kateri si bila vzgojena, Zlatka …

ZLATA: In vsepovsod sovjetski ideali. V šoli ruščina. V kinu Partizan sovjetske risanke. V internatu Vesna na zidovih hodnikov snopi sovjetskega žita, ovekovečeni s peterokrako zvezdo. V učilnici gimnazije dva portreta, kasneje samo eden.

ŠTEFKA MEDIC: Ampak roko na srce Zlata, še vedno so boljše sovjetske od ameriških risank. .

ZLATA: Ja, mama. V pravljicah ni politike. V sovjetskih risankah je bila prisotna le narodna duša in slovanske fantazije so le nekaj drugega, kakor nasilje v ameriških risankah.

ŠTEFKA MEDIC: Ti si bila tiste čase vsa v knjigah … Za Nadraha je prišel tisti januar. Dvanajsti januar. Tisto najhujše mu niso naredili Nemci, ampak … (ne dokonča stavka) .

10. sekvenca

/ dan / interier / Pohorje / Puščava / notranjost cerkve svete Marije Device v Puščavi

Črnobeli posnetek.

V posnetku izključno ministrant.

Ministrant išče gospoda župnika.

Najprej notranjost romarske cerkve svete Marije Device v Puščavi. Sredi dneva, ko dovolj svetlobe prodira v cerkev.

Cerkev je zapuščena.

Ministrant prisloni obraz na okno. Obe roki prisloni na okno, tako da prepreči prodiranje svetlobe v svoje vidno polje. Pogled na ministranta iz notranjosti cerkve.

Poudarjen detajl znotraj sekvence – ministrantov obraz.

11. sekvenca

/ dan / eksterier / Pohorje / Puščava / neposredna okolica puščavske cerkve in župnišča.

Črnobeli posnetek.

V posnetku izključno ministrant.

Iz eksterierja v interier.

Ministrant prehodi celoten polkrog cerkve in kjer je le možno pokuka skozi okno v cerkev. Potem se odpravi proti župnišču. Na pragu župnišča je drobna luža krvi. Ministrantu spodrsne, ko stopi v drobno lužo krvi. Z roko zgreši kljuko, s težo telesa odpre vrata. Telebne na tla.

12. sekvenca

/ dan / interier / Pohorje / Puščava / stopnice župnišča ali kakšne druge pohorske kamnite stopnice, ki prinesejo nadih starinskosti.

Črnobeli posnetek.

V posnetku izključno ministrant.

Ministrant najde gospoda župnika z okrvavljeno glavo na stopnicah, v župnišču.

Močna dnevna svetloba pokaže ležečega Nadraha z okrvavljeno glavo. Na vznožju stopnic. Ministrant pade z obrazom pred župnikove mašne čevlje. S te žabje perspektive pogleda in premeri župnikovo ležečo telo. Nekoliko se dvigne in nagovori nezavestnega župnika.

MINISTRANT 2: Gospod župnik, mislil sem, da ste že v cerkvi, da je ključ pri vas, gospod župnik, gospod župnik …

Ministrant je zelo prestrašen in na robu joka. Prime župnika za gornji del čevlja in ga stresa. Župnik se ne odziva.

13. sekvenca

/ dan / eksterier / Pohorje / Činžat / Puščava / prizorišče pred drvarnico

Črnobeli posnetek.

V posnetku ni nikogar, izključno potepuški pes in glas župnika Nadraha.

Na prizorišču drvarnice je zelo veliko sveže nacepljenih drv.

Potepuški pes (v resnici zdresiran policijski pes, pripravljen na posebne naloge) .

ŽUPNIK NADRAH: (off glas) Les človeka pomirja, les človeka pomirja, les človeka pomirja …

Na leseno tnalo se zasadi drvarska sekira.

Vidimo močno kosmato moško roko, ki zasadi sekiro v tnalo; prav tako vidimo rokav uniforme.

Črnobeli posnetek preide v barvnega. Črnobelo tnalo je nenadoma barvno tnalo.

Drvarska sekira je okrvavljena, vzdolž lesenega tnala pričenja mezeti kri. Potepuški pes, ki se je prej zadrževal pri rešetkastih vratih drvarnice se požene do tnala in pričenja lizati kri.

14. posnetek

/ dan / eksterier / robustni tovorni tovornjak s temnozeleno plahto; s posušenimi sledovi poškropljenega blata na plahti se ustavi nekoliko dlje od župnišča, stare šole.

Ponovno črnobeli posnetek.

V posnetku župnik Oblak, voznik tovornjaka, zdravnik, ministrant 2, župnik Ignacij Nadrah na nosilih in trije statisti.

Pomembno je, da tovornjak stoji na neasfaltiranem cestišču, ni nujno, da ravno pred župniščem.

Opomba. V posnetku nikakor ne sme biti asfalta.

Prizor na cesti.

Župnik Oblak s hitrim korakom gre proti vratom tovornjaka, sledi mu ministrant. Ministrant je še v ministrantski obleki.

Na poti do tovornjaka se župnik in ministrant pogovarjata

MINISTRANT 2: Skoraj nikoli mi ni bilo treba v župnišče po ključ, gospod župnik so bili zmeraj pravočasni, velikokrat so pripravili namesto mene …

ŽUPNIK OBLAK: Pomiri se, Ciril …

MINISTRANT 2: Gospod še dihajo …

Župnik se ustavi, trdno prime ministranta za rame in se resno zazre v fanta.

ŽUPNIK OBLAK: Poslušaj, Ciril, to je preveč resna stvar za obrekljive jezike. Ne govori tega, kar si doživel. Zadaj je prav gotovo politika.

MINISTRANT 2: Kaj je politika, gospod?

ŽUPNIK OBLAK: Danes si jo videl. Krvava je in umazana.

Vrata tovornjaka se odprejo.

VOZNIK TOVORNJAKA: Pripeljal sem, kakor ste odredili, gospod Oblak …

ŽUPNIK: Martin, drži jezik med zobmi glede na to, kaj boš sedaj videl … To ni tema za gostilne.

Ponovno se odprejo vrata župnišča. Dva moška previdno in počasi na nosilih prineseta gospoda župnika. V spremstvu zdravnika. Zdravnik ima oblečeno belo zdravniško haljo. Globoko nezavesten župnik občasno hrope. Na glavi ima kos bele rjuhe. Na temenu je ta kos rjuhe rahlo krvav. Ko so nosila dovolj blizu, se spremeni izraz na obrazu voznika tovornjaka.

VOZNIK TOVORNJAKA: Jezus, saj to je puščavski gospod župnik.

MINISTRANT 2: Gospod še dihajo …

ZDRAVNIK: Hrope … Globoko nezavesten je.

Župnik Oblak se zaupno in resno obrne proti vozniku tovornjaka.

ŽUPNIK: Še je živ. Hrope.

ZDRAVNIK: Čimprej ga moramo prepeljati v bolnišnico. V Puščavi nimamo operacijske sobe. Želim, da je čas na njegovi strani.

Voznik tovornjaka sprosti zadnjo stranico tovornjaka in vrže zadnji del plahte na streho.

Kratek pogled iz notranjosti tovornjaka. Iz teme proti svetlobi.

VOZNIK TOVORNJAKA (skoraj zajoka): Kaj naj naredim za gospoda?

Župnik se najprej posveti transportu in fantoma z nosili.

ŽUPNIK OBLAK: Pubeca, gir ga dajmo, počosi pa previdno …

(Edini narečni stavek v drami pomeni: Fanta, privzdignimo, počasi in previdno. )

Župnik se sedaj s pogledom obrne proti vozniku tovornjaka. Voznik tovornjaka pretreseno nemirno gleda naokrog in komaj pogleda sogovornika župnika in ministranta. Pogled mu zaplava tja v vrhove smrek.

MINISTRANT 2: Nezavestni so …

Ministrant opazuje, kako fanta dajeta nosila na tovornjak. Zdravnik seveda pomaga.

VOZNIK TOVORNJAKA: Vidim …

Župnik položi roko na ramo voznika tovornjaka in ga sočutno pogleda.

ŽUPNIK OBLAK: Vozite srednje hitro, na ovinkih počasi, da ga ne vržemo z nosil. Nočem, da nam zaradi prehitre vožnje izkrvavi.

VOZNIK TOVORNJAKA: Vi, vi se peljete z menoj.

Župnik pokima in še bolj zaupno pristopi k vozniku tovornjaka.

ŽUPNIK OBLAK: Želim, da ljudje v Mariboru vidijo ta prizor. Dovolj je, da ga vidijo. Moč mnenja preprostih ljudi tudi nekaj velja. Sem pa proti otresanju jezika, to je preveč resna stvar za obrekovanje …

Župnik pristopi k spuščeni stranici tovornjaka in zavpije v notranjo temo tovornjaka.

ŽUPNIK: (nadaljuje) Kako je z njim, fanta?

NOSAČA: Še je živ … diha …

ZDRAVNIK: Nimam kaj dodati. Srce mu slabotno utriplje, komaj diha. Stvar se slabša … Neredno diha, srce popušča …

ŽUPNIK: Gremo!

VOZNIK TOVORNJAKA: Takoj poženem …

Transportna fanta skočita iz tovornjaka. Župnik skoči v notranjost tovornjaka. Zdravnik mu poda roko. Fanta vsak na svoji strani privzdigneta zadnjo stranico tovornjaka in namestita poklopec. Ministrant pristopi k stranici.

MINISTRANT 2: Ključe od cerkve, gospod …

ŽUPNIK OBLAK: Saj res … Tu so.

Župnik potegne ključe iz žepa.

Tovornjak je prižgan, voznik počasi dodaja plin.

MINISTRANT 2: Zaklenil bom cerkev.

ŽUPNIK OBLAK: Glavna vrata so tako in tako zaklenjena; ti pogledaj, če so tudi vsa stranska. In potem takoj domov.

Iz teme tovornjaka se iztegne roka in prime ministranta za ramo.

ŽUPNIK OBLAK: Ciril, po moško prenašaj zadevo …

15. sekvenca

/ dan / eksterier / Pohorje / Puščava / Činžat / nekaj posnetkov na odprtem – neasfaltirani kolovozi in poti skozi Činžat / okolica kapelice svete Ane

Črnobeli posnetek.

Odhod tovornjaka v Maribor.

Tovornjak spelje. Ministrant Ciril v slovo dvigne roko, ki čez nekaj trenutkov omahne. Zazre se v vrhove smrek. Tovornjak odbrzi za vogal, pelje čez Jodl, skozi Činžat. Ko tovornjak izgine iz vidnega polja, iz gozdiča na Činžatu, stopi gospod Nadrah. V prelepi beli gosposki obleki stopa po kolovozu nazaj proti Puščavi. Obraz in lase ima močno napudrane. V roki nosi kovček. Celotna njegova pojava spominja na človeka, ki je vstal od mrtvih. Nadrah gre in obstane pri kapelici svete Ane. Ponuja se panoramski pogled na Puščavsko cerkev, potok Radoljno in cesto. Ob vznožju hribčka stoji ministrant, ki ponovno dvigne roko v slovo. Župnik Nadrah mu z enako kretnjo odvrne pozdrav, potem pa izgine. Ob kapelici svete Ane ni nikogar več. Pogled obstane na vrhovih smrek.

16. sekvenca

/ dan / eksterier / Maribor / staro dvorišče

Dvorišče stare bolnišnice na Taboru ali pa katerokoli staro dvorišče na desnem bregu Drave. Dvorišče naj ponuja razgled na mostovže starega poslopja.

Črnobeli posnetek.

Prihod tovornjaka v Maribor.

Tovornjak se počasi premika in obstane.

17. sekvenca

/ dan / interier / Maribor / Tabor / bolnišnica / mrtvašnica

Črnobeli posnetek.

V posnetku prostor mrtvašnice in pogovor dveh zdravnikov o pokojniku.

Pokojnik župnik Nadrah v mrtvašnici.

Površna obdukcija in pogovor dveh zdravnikov.

Pogled potuje skozi polmrak in obstane na vratih, kjer je na vratih prilepljen medeninast izvesek, na katerem piše mrtvašnica. Na vratih žoltosive barve. Vrata so polodprta, vidimo zgolj sloka okna in zavese iz sanitetne gaze, ki preprečujejo jasen pogled z zunanje strani. Slišimo glasove dveh zdravnikov, ne vidimo pa njunih obrazov, saj pogled obstane na pragu vhoda v mrtvašnico.

ZDRAVNIK 1: Poglej, dvakrat prebito lobanjo ima … Lobanja se pod prsti kar drobi, kakor zdrobljeno steklo je …

ZDRAVNIK 2: Lobanja je počena, kakor kozarec.

ZDRAVNIK 1: Mesarski prizor.

ZDRAVNIK 2: Smrtno ranjenega so že pripeljali. Na več mestih kuka zmečkana možganska skorja … Zgleda, da so mali možgani nepoškodovani; ti so ga ohranjali pri življenju.

ZDRAVNIK 1: Uporabljen je oster predmet. Železna palica ali hrbtna stran sekire. Glava mu rahlo smrdi po starem železu …

ZDRAVNIK 2: Ne, samo to, poglej drobci plesnivega starega zrjavelega železa. Ja, uporabljen je železen predmet, ki je padal po nesrečniku.

ZDRAVNIK 1: Vijoličastoplave maroge ima po telesu. Več udarcev.

ZDRAVNIK 2: Ne dotikajva se ga preveč, saj gre vse narazen, na koncu bo spaka.

ZDRAVNIK 1: Čakava kriminalista že lep čas …

ZDRAVNIK 2: Njega pa seveda od nikoder …

ZDRAVNIK 1: Povprašati moramo nadškofijo kako in kaj, obvestiti sorodnike, če jih morebiti ima in če so še živi.

ZDRAVNIK 2: Mar ni vojne konec?

ZDRAVNIK 1: V glavah nekaterih se še nadaljuje.

18. sekvenca

/ dan / interier / pisalna miza / uradniški list papirja

Črnobeli posnetek.

Pisalni stroj.

Uradni zapis dogodka in smrti.

Tipkajoč pisalni stroj in list v njem.

Pisalni stroj na bel list uradniškega papirja z uradniškimi rubrikami, z datumom 14. januar 1947, tipka in zapolnjuje naslednje prazne rubrike: ime in priimek: Ignacij Nadrah; poklic: duhovnik; zadnji kraj bivanja: Puščava. Zadnja zaposlitev: župnik Device Marije v Puščavi. Vzrok smrti: umorjen, 12. januarja 1947; storilec: ni znan. Posebne zasluge pokojnika: vzorno opravljal svoj poklic, posebno skrb namenjal bolnim in obnovil cerkev.

19. sekvenca

/ dan / eksterier / Pohorje / Puščava / Činžat / razpelo kot znamenje ob pohorskem kolovozu

Črnobeli posnetek.

Župnik Nadrah v posnetku.

Fantastičen prizor na prostem: župnik Nadrah ob razpelu na Pohorju.

Župnik Nadrah kot privid stopa na značilnem pohorskem kolovozu; bližina puščavskega pokopališča. Ustavi se pred manjšim razpelom, ki ga je zob časa temeljito načel. Pogleda in nagovori lesenega Jezusa.

ŽUPNIK NADRAH: Kako prav si imel Jezus, ko si tolažil: »Ne jočite hčere Jeruzalemske nad menoj, ampak nad rodovi, ki prihajajo. In vsak rod, generacija doživi vsaj eno vojno in solza v solzni dolini še ni konec.«

20. sekvenca

/ dan / interier / pisarna / pisarniška miza / uradniški list papirja

Pogled je usmerjen na mizo in to, kar je na njej.

Uradniški papir je natipkan, leži poleg starinskega pisalnega stroja.

Bel list uradniškega papirja počasi orumeni, zgornji desni rob lista pa se strga - znamenje starosti in krhkosti papirja. Posnetek se prelije v naslednji posnetek.

21. sekvenca

/ interier / Maribor / Studenci / montažna hiša / stanovanje Vokačevih / delovni kabinet Zlate Vokač

Hčerka Zlata in mama Štefka v pogovoru.

V posnetku prisotni Zlata in njena mama Štefka Medic.

Mama Štefka Medic in hčerka Zlata zamišljeno zreta predse, pogovor med njima je za nekaj časa zamrl. Na obrazu se njima zrcali odsotnost - duševni obisk preteklosti.

Naposled spregovorita.

ŠTEFKA MEDIC: Najbolj čudna pri vsej zadevi je bila počasnost ljudske milice. Niso bili ravno presenečeni nad tem, kar se je zgodilo.

ZLATA: Morilcu so krili hrbet …

ŠTEFKA MEDIC: Tiho odobravanje krvoločnega umora.

ZLATA: Nikogar ni bilo blizu.

ŠTEFKA MEDIC: Na vse so ves čas gledali z razdalje.

ZLATA: Leti 1946 in 1947 sta mi dandanes neresnični, kakor pogled na potopljeno mesto, ki ga zaliva morje iluzij.

ŠTEFKA MEDIC: Družbenih iluzij. In tudi mi smo bili sestavni del tega časa, čeprav s svojimi pogledi nismo sodili vanj. Spremenjeni smo bili vsi.

ZLATA: Tedaj sem živela v svojem svetu.

ŠTEFKA MEDIC: Hvala bogu, Zlata. Ti si že vse življenje v knjigah. Prav to te je obvarovalo pred prostaško stranjo življenja.

ZLATA: Je knjiga več kot življenje?

ŠTEFKA MEDIC: Na to ti ne znam odgovoriti. Knjiga je trajna vrednota. Učenost tudi. Stanovske veščine določenega poklica tudi. Družbeni politični cirkusi pa so hitro minljiva in umrljiva zadeva.

ZLATA: V primeru gospoda Nadraha gre za resnejše zadeve.

ŠTEFKA MEDIC: Ja.

ZLATA: Tako si želim, da bi se mi gospod Nadrah oglasil. V sanjah ali pa, da bi mi poslal kakšno znamenje; sem dol na zemljo.

ŠTEFKA MEDIC: Mogoče pa te nekega dne še obišče …

Z a t e m n i t e v

22. sekvenca

/ dan / eksterier / Maribor / železniška postaja na Studencih

Barvni posnetek.

Najpoprej color panasonic sprane barve na posnetku.

Odtenki barv nizkoherčnih Tv sprejemnikov; barvna imitacija sedemdesetih let dvajsetega stoletja.

Od tu naprej hd ostrina in jasnina posnetka.

Maribor - Studenci. Železniška postaja.

Prehod iz eksterierja v interier.

Za kratek čas pogled na železniško postajo Maribor-Studenci iz strojevodske kabine dizelskega vlaka. Šipe vlaka ne smejo biti pretirano čiste; rahlo prašne, mestoma umazane.

Ponovno prehod iz interierja v eksterier.

Tir, na katerem stoji tovorni vlak.

Smo na železniškem tiru, na katerem stojijo po navadi tovorni vlaki. Pogled se ustavi na tovornem vagonu, ki stoji na tiru, na odbijaču vagona je pritrjen železni izvesek z napisom Cokla. Detajl znotraj posnetka – poudarjen je napis Cokla, ki visi na odbijaču.

23. prizor

/ dan / interier / gostinska soba / Maribor / barvne razglednice mesta Maribor iz sedemdesetih na vrtljivem stojalu.

Barvni posnetek.

Na pisalni mizi.

Dnevni bar s turističnim pultom.

Trgovinsko stojalo z razglednicami. Stojalo se vrti in izpušča škripajoč zvok. Razglednice prinašajo podobe Maribora iz sedemdesetih let dvajsetega stoletja. V stari barvni tehniki. Nekatere so kolorirane. Vmes so tudi ljubezenske razglednice jugoslovanskega podjetja Jugoreklam. Razglednice morajo biti osladne, pocukrane. Izraz potrošniškega okusa sedemdesetih.

V ozadju revijska orkestrska glasba iz sedemdesetih. Poudarek na sintesajzerskem in vibrafonskem fraziranju.

V barski temi se svetijo fliperji.

Fliperji na žetone pojejo in cingljajo; občasno oddajo elektronski glas.

Roka vzame s stojala eno izmed razglednic in jo položi na mizo.

Razglednica Studencev pri Mariboru na pisalni mizi.

Pogled je usmerjen na mizo in to, kar je na njej.

Razglednica v color tehniki sedemdesetih z motivom Studencev in Mariborskega otoka. Razglednica je nekoliko obledela.

Sledi poseben efekt.

Rjava miza se na posnetku zlomi, spremeni, pretoči v rjavo Dravo.

Trden predmet se spremeni v tekočega, povezovalen element sekvence je intenzivna kavno rjava barva.

24. sekvenca

/ dan / eksterier / Maribor / reka Drava /bližina He Mariborski otok / nekaj posnetkov na reki Dravi, Radoljni in v sami Puščavi

Barvni posnetek.

Fantastičen prizor, ki vključuje posnetke reke Drave, potoka Radoljne in vedra vode na kamnitem stopnišču v župnišču.

Slikovito potovanje po reki in potoku navzgor.

Potovanje konča pri vedru vode.

Prehod iz eksterierja v interier.

Najbolj vodnati in divji predeli Mariborskega otoka. Po Dravi s pogledom ne potujemo naprej, proti Mariboru, ampak nazaj. Znajdemo se pri izlivu Radoljne v Dravo. Hiter pogled na lovrenški most z žabje perspektive. Pogled potuje po brzicah potoka Radoljne. Odprejo se stara vrata župnišča. Ponovno smo na starinskem kamnitem stopnišču, pri vedru vode. Globok pogled v notranjščino vedra, polnega vode.

Zaslišimo oddaljen zvok motorne žage.

25. sekvenca

/ dan / eksterier / Pohorje / Puščava / Činžat / gozd / gozdni delavci

Zelo oddaljen pogled na gozdne delavce, ki podrto smreko spreminjajo v hlod.

Sodobni barvni posnetek.

Gozdni delavci rokujejo z motorno žago.

V posnetku so gozdni delavci in zgolj glas župnika Nadraha.

Povsem sodoben prizor na gozdne delavce. Spravilo lesa.

ŽUPNIK NADRAH: (off glas) Les človeka pomirja. Les človeka pomirja. Les človeka pomirja.

Pogled se dvigne proti vrhovom smrek.

Pogled se zaustavi na vrhovih smrek.

Svetli vrhovi smrek potemnijo.

Na posnetku se dan prevesi v večer.

26. sekvenca

/ noč / eksterier / Pohorje / Puščava / Činžat / neposredna bližina puščavskega pokopališča

Sprehod skozi gozd ponoči.

Noč na Pohorju.

Noč na Činžatu.

Pogledi v nebo in v vrhove smrek.

Pogled na gozd ponoči, še posebej na travnike in praprot ob prilesju, svetu ob gozdu.

Posnetki sveta zaraščenih posek.

Nočni pogled na puščavsko pokopališče iz gozda.

Oglašanje gozdnih ptic. Med njimi je zvočno poudarjena sova, ki skovika.

27. sekvenca

/ dan / jutro / Maribor / Studenci / industrijski tir v studenškem gozdu

Pupa v gozdu, ob industrijskem tiru.

Dani se, vendar ne v pohorskem gozdu, ampak na industrijskem tiru Maribor Sokolska – Mariborski otok. Nekje globoko v studenškem gozdu. Jutranje oglašanje gozdnih ptic. Na eni izmed korenin, ob tračnicah industrijskega tira, je v sedečem položaju položena velika otroška pupa iz šestdesetih let dvajsetega stoletja. Lepo je oblečena. Pupa odpre oči, na njeno telesce je položeno zapečateno pismo. Pismo z rdečim voskom.

Z a t e m n i t e v

Na črno podlago pisalni stroj tipka: Maribor / Studenci / 1979

28. sekvenca

/ dan / interier / Maribor / montažna hiša / stanovanje Vokačevih / delovni kabinet Zlate Vokač – kletni prostor

Barvni posnetek.

V posnetku sta Zlata in župnik Nadrah.

Obisk posmrtnega župnika Ignacija Nadraha.

Pogovor o življenski nalogi Zlate Vokač.

Ogledalo na steni. Zlatin obraz v njem. Zlata dahne v ogledalo, ogledalo se orosi. Precej velik kolobar sape na steklu.

Z belim robčkom želi obrisati orošeno in prašno ogledalo, ko se v ogledalu pojavi privid župnika Nadraha. Duhovnik stresa s svojega površnika umazan puder; daje vtis umazanega popotnika. Mimogrede je v delovni sobi, na začetku sobe, lavor vode.

Nadrah si v njem umije svoj napudran in prašen obraz. V vodo se stoči nekaj krvi.

Zlata ga molče nejeverno opazuje in mu poda svežo brisačo.

ZLATA: Gospod Ignac, kaj pa vi pri meni? Po vseh teh desetletjih!?

ŽUPNIK NADRAH: Prečkal sem mejo mrtvih, da sem ponovno tukaj, med živimi.

ZLATA: Res je.

ŽUPNIK NADRAH: Ko človek stopi v zemeljski svet ga čakajo prah, znoj, kri in tudi solze. Z eno besedo: umazanija … Gravitacija in fizični svet.

ZLATA: Nepričakovan obisk …

ŽUPNIK NADRAH: Ti me ne bi poklicala. Spiritistične seanse so ti tuje …

ZLATA: Tega se jaz ne grem … Do česa takšnega me res ne pripraviš. Mrtvi naj pridejo in odidejo sami od sebe, predvsem pa naj ne škodijo.

ŽUPNIK NADRAH: Se ti zdim škodljiv, teta Zlatka?

ZLATA: Teta Zlatka mi pravijo vsi, ki sem jih sprejela za svoje. Dobro veste in čutite, da imate posebno mesto v mojem srcu. Zato ste tudi prišli …

ŽUPNIK NADRAH: In tudi ti potrebuješ od časa do časa znamenje, da je poleg praktičnega sveta še svet skrivnosti.

ZLATA: Vsakdo potrebuje takšno znamenje. Damijan in Danilo bosta vsak čas doma, jaz trapa pa govorim na glas …

ŽUPNIK NADRAH: Ne boj se, dodobra se lahko pogovoriva. Grozno si hrepenela po tem, da se ti oglasim.

ZLATA: Res je. Kako je na oni strani? (rahlo zajoka, vendar se premaga)

ŽUPNIK NADRAH: Smrt in življenje ne spremenita osebnosti.

ZLATA: Torej ste mi odpustili …

ŽUPNIK NADRAH: Saj ti nisem niti zameril, drobna nekdanja Zlatka s predpasnikom, kako boš zameril mlademu dekletu, ki ga takoj po vojni polnijo s stalinističnim aktivizmom.

ZLATA: Danes je to smešno, takrat pa je celotna družba z menoj vred jemala tedanje družbene levite smrtno resno.

ŽUPNIK NADRAH: Smešno? Danes je smešno tisto, zaradi česar se je nekdaj jokalo. Zame ne bo nikoli smešno, dvakrat prebita lobanja ni šala in številne žrtve stalinizma tudi ne.

ZLATA: Ljudje so po ovinkih govorili dejstva o vas. Na zaprtem Pohorju pa poleg dejstev rada zacveti ljudska fantazija v vsej svoji moči. Nikoli ni bilo povsem jasno, kaj se je v resnici zgodilo z vami. Razločnost se je izgubljala skozi govorice …

ŽUPNIK NADRAH: Bil sem umorjen. Hladnokrvno in kruto umorjen. Se spominjaš pogovora pred drvarnico leta 1946, ko je bila vsa družba v snopih sovjetskega žita?

ZLATA: Seveda se.

ŽUPNIK NADRAH: Kaj ti je najbolj ostalo v spominu?

ZLATA: Tisto o pobožnosti. In tisto, da vojna v človeških glavah traja naprej.

ŽUPNIK NADRAH: Tvoje notranje duhovno oko je takrat vse videlo.

ZLATA: Sčasoma pa tudi vse bolj razumelo. Kdo vas je takrat umoril?

Župnik vzame pisalo in v zvezek napiše ime. Pokaže ji.

ZLATA: Poznam. Ste oprostili svojemu morilcu?

ŽUPNIK NADRAH: Ko umoriš človeka je potrebna pokora desetih življenj, ne ene morilčeve molitve, ki niti ne prihaja iz srca.

ZLATA: Vaš morilec ni molil!?

ŽUPNIK NADRAH: Ne, ni molil. Z nobenim dejanjem. Oprostil? Prej bi dejal, da sem se dvignil nad osebno bolečino, pravzaprav sem prišel zaradi drugih in večjih stvari, ki so …

ZLATA: Poslanstvo človeka. Mrtvi ne prečkate meje kar tako.

ŽUPNIK NADRAH: Poslušam tvoje molitve, ki niso niti krščanske niti judovske niti pravoslavne niti koptske, so pa čisto tvoje, Zlatka …

ZLATA: Smisel molitve je, da se odvržejo oblačila in da duša stopi gola v vesolje.

ŽUPNIK NADRAH: Preprosti ljudje temu rečejo iskrenost molitve.

ZLATA: Kult Marije mi je blizu, če rečeva temu kult črne Marije v turškem Efezu ali Devica Marija v Puščavi na Pohorju se ne oddaljujeva ravno od bistva.

Župnik stopi do knjižne police, vzame s police mehko vezano knjigo z motivom pravoslavne bogorodice na naslovnici …

ŽUPNIK NADRAH: Od knjig se nisi nikoli odlepila … Prav tako se ne oddaljujeva od bistva, če rečeva bogorodica Uspenskega … Lepo te je bilo gledati, ko si preučevala ruske knjige, ki so nastajale v času Petra Velikega.

ZLATA: Opazovali ste me.

ŽUPNIK NADRAH: Reciva, da sem kukal, kakor takrat, ko sem vaju s sestro Cvetko opazoval pri otroški igri. Izrezovale ste dame iz modnega mesečnika. Z damami iz modnega mesečnika sta zavzeli domači travnik nad staro šolo.

ZLATA: Vaš obisk prinaša določeno sporočilo, gospod Nadrah?

ŽUPNIK NADRAH: Prej navdih.

ZLATA: Navdih za …

ŽUPNIK NADRAH: Navdih za leposlovno knjigo.

ZLATA: Ideja za roman je še moja skrita misel, vendar ste jo vi že izsledili. Za sedaj zori v moji najbolj skritih možganskih vijugah.

ŽUPNIK: Na zemlji se da marsikaj skriti, v vesolju pa so stvari gole, kakor na oni strani, od koder jaz prihajam … In tudi na zemlji se literat ne more večno skrivati za psevdonimom.

ZLATA: Tudi to veste …

ŽUPNIK: Tudi to vem.

ZLATA: Res me budno spremljate. Leta 1972 sem se odločila, da objavim dve krajši prozni stvaritvi … Pod drugim imenom …

ŽUPNIK NADRAH: Pod psevdonimom Stefana Marpurgo.

ZLATA: Pa menda niste naročeni na Dialoge v onostranstvu?

ŽUPNIK NADRAH: Eh, Zlatka, zlepa te še ne bo zapustil tvoj smisel za humor.

ZLATA: Vsega ne veste, tudi v tem vašem vzporednem, paralelnem svetu. Študente, tiste, ki berejo še kaj drugega razen popularnih tednikov in mesečnikov sem povprašala, če berejo naše mariborske Dialoge. Nekateri so za literarno revijo vedeli, drugi ne. Pozornost sem skupinici študentov predramila, ko sem na popoldanskih vajah na akademiji omenila neznano ime Stefane Marpurgo. Razveselila bi se dejstva, sem tedaj dejala, pred katedrom, če bi v telefonskem imeniku Maribora našli to skrivnostno pripovedovalko. Jaz da nimam časa, da sem večino časa na pedagoški akademiji in res nimam časa prelistavati imenik s prizivno številko 062. Poleg tega pa so avtorji veseli mladih bralcev, če jih ti pokličejo … Bodočim štajerskim intelektualcem se spodobi, sem tedaj pristavila, če se posvetijo branju Dialogov, saj se na straneh te leposlovne revije od časa do časa pojavi kakšna zagonetna oseba. No, tako sem naložila, malo zares malo za šalo.

ŽUPNIK NADRAH: Si bila prepričljiva?

ZLATA: Dvoma nisem prebudila. Če pa bi kdo sumničavo vrtal po meni, bi seveda takoj priznala, da za to Štefko von Maribor stojim sama in nekako preizkušam bralstvo. Dosegla sem svoje. Po telefonskem imeniku niso ravno iskali, novelici pa sta bili prebrani.

Sicer pa, saj niste sedaj, ko ste pokojni, za naš svet vsevedni …

ŽUPNIK NADRAH: Daleč od tega. Vem pa temeljne zadeve …

ZLATA: Je kratka proza temeljna zadeva?

ŽUPNIK NADRAH: Prej bi dejal, da je začetek. In ti to veš.

ZLATA: Če prihajate zaradi nekega začetka je to zares lepo, ker je bil vaš zemeljski konec tako bridek.

ŽUPNIK NADRAH: Katero koledarsko leto je?

ZLATA: Me preizkušate … 1979 …

ŽUPNIK NADRAH: Mar ni čas, da daš mestu, v katerem živiš in službuješ nekaj trajnega?

ZLATA: Vam ni težko uganiti mojo namero, sploh pa slutim, da ste eden izmed slov navdiha prav vi … Ves čas ste nekako v ozadju, niste mi poslali znamenja …

ŽUPNIK NADRAH: Usodnega res ne, vendar cel kup majhnih znamenj.

ZLATA: Res se pripravljam k pisanju knjige.

ŽUPNIK NADRAH: Že pripravljaš gradivo?

ZLATA: Vse od začetka sedemdesetih. Gradivo za gradivo, drobtino za drobtino; študijo za študijo.

ŽUPNIK NADRAH: Pogled na pisalno mizo kaže, da premoreš red v neredu.

ZLATA: Meni podobno …

ŽUPNIK NADRAH: Tvoja navada, da podčrtuješ in delaš zapiske v knjige je že spet čisto tvoja.

Župnik stopi še enkrat do knjižne police in vzame v roke neko strokovno knjigo. Odpre poljudno stran v knjigi in se gromko zasmeje.

ZLATA: Temu pravim sama doživeto branje … Nikoli se še nisem lotila pisanja kakšnega obsežnega leposlovnega teksta, posebej pa ne romana.

ŽUPNIK NADRAH: A ravno pravi čas prihaja …

ZLATA: Ne vem, če je ravno pravi čas. Vse napore sem dala v študij, doktorirala sem … Najnovejšo službeno mesto pač zahteva najvišji možni strokovni naslov. Spet sem bila primorana odložiti svoje literarno ustvarjanje …

ŽUPNIK NADRAH: To je že za teboj. Zagovor v Zagrebu je že za teboj.

ZLATA: In za vas ravno pravi čas prihaja …

ŽUPNIK NADRAH: Po tihem ta roman že pišeš … Leta ga že snuješ …

ZLATA: Vlak za Madžarsko ni zmeraj zadostno ogrevan, pogreti se moram. Če ne klepetam v kupeju, se kratkočasim s pisanjem v beležnico ali z lepimi melanholičnimi spomini na …

ŽUPNIK NADRAH: Puščavo.

ZLATA: Vožnje na Madžarsko, v Szombathey me bodo stale zdravja. S službo sem zadovoljna, le vožnje niso zmeraj prijazne. Večni prepih na vlaku …

ŽUPNIK NADRAH: Moje zadnje vozilo na zemlji je bil tovorni tovornjak. Saj boš vzdržala, saj si po naravi borec …

ZLATA: Zakaj pravite, da ravno pravi čas prihaja? Iz stališča večnosti nekaj let ne pomeni ravno dosti; še posebej ne, če ni izpolnjen življenjski cilj.

ŽUPNIK NADRAH: Tvoj življenjski cilj je roman o mestu, poleg vseh drobnih sreč.

ZLATA: V maniri romanov devetnajstega stoletja mora biti glavni junak mojega romana prav mesto.

ŽUPNIK NADRAH: Obdravsko mesto.

ZLATA: Male Benetke. Čas je, da Maribor dobi svoj duhovni roman, tega se zavedam. Vse drugo se je že zgodilo. Mesto je bilo prelito z veliko črnila. In črnilniki so bili različni.

ŽUPNIK NADRAH: Lepe besede nizava okrog tega slovstvenega cilja.

ZLATA: Veliko dela je za menoj, veliko dela me čaka.

ŽUPNIK NADRAH: Veliko dela … Sicer pa si otrok podeželja in dobro veš, da je tako malo v življenju prineseno na pladnju.

ZLATA: Obstaja ena dežela in tisoče svetov. Obstaja več Mariborov v Mariboru samem … Obstaja tisti del Maribora, ki so ga ustvarili praški Judje.

ŽUPNIK NADRAH: In obstaja duhovni Maribor Zlate Vokač. Tudi ti si ena izmed Mariborčanov, ki s peresom v roki in s predavanji odganjaš sivino tega industrijskega mesta, ki mu je večna naloga poiskati svoj izvor in najti svoj pravi obraz. Za Maribor kot mesto ta proces še dolgo ne bo končan.

ZLATA: Bo Maribor kdaj premagal to kulturno sivino?

ŽUPNIK NADRAH: Prizadevanje mora biti obojestransko, med posameznikom in mestom. Sicer pa homo unius libri …

ZLATA: Ja, načelo homo unius libri.

ŽUPNIK NADRAH: Knjiga, ki nastaja vse življenje.

ZLATA: Za ustvarjalni postopek velja, da mnoga dela zorijo dolgo, celo predolgo. Ne glede na količino napisanega velja latinsko načelo homo unius libri. Človek, ki je spisal eno samo pomembno knjigo. In to knjigo piše vse življenje. To se meni dogaja.

ŽUPNIK NADRAH: Človek piše eno samo knjigo skozi vse knjige, ki jih utegne napisati, si to želela reči?

ZLATA: Ja.

ŽUPNIK NADRAH: Skrita knjiga življenja, ki zahteva …

ZLATA: Zahteva idejo, zalogaj slovnice in zalogaj življenja. Utrip moje duše je povezan s pohorsko Puščavo in ravninskim Mariborom, drugačno ne more biti moje za sedaj skromno pisanje. Komaj tri novelice …

ŽUPNIK NADRAH: Za začetek je to dovolj …

ZLATA: Čutim svoj črnilnik in črnilo v njem … V marsičem sem intelektualka prejšnjih stoletij, tako zelo me določajo zemljepisne lokacije.

ŽUPNIK NADRAH: Čas je za nekaj večjega … Lev v senci mora stopiti na Sonce …

ZLATA: Nikoli nisem hrepenela po slavi. Svojo srečo sem dobila z možem Danilom in sinom Damijanom. Delam, kar najbolje znam.

ŽUPNIK NADRAH: Ideje …

ZLATA: Vse ideje niso tako zvišene, gospod Nadrah. Življenjske so. Včasih dobim kakšno idejo v modni reviji Burda, čeprav me na akademiji karajo, da se za univerzitetno profesorico ne spodobi, da lista po modni Burdi. Ampak s pomočjo Bahtina sem spregledala, da je univerzitetna resnoba zgolj umetna resnoba. Umetno zaigrana bledica.

ŽUPNIK NADRAH: Tvoje strašno znanje mora biti uvezeno v knjigo. Malo bolj debelo kot je modna revija Burda. Že kot otrok si rada gledala elegantno oblečene ženske na modnih letakih.

ZLATA: Modne trgovine Strmecki v Celju, ja.

ŽUPNIK NADRAH: Otroški spomini so tako dosledni spomini.

ZLATA: Seveda, ker je toliko čustev v njih.

ŽUPNIK NADRAH: Še preveč …

ZLATA: Kar ne morete pozabiti mojih otroških let …

ŽUPNIK NADRAH: In predpasnika na tvojem telescu tudi ne.

ZLATA: Saj veste, to je bila uporabna predvojna moda. Otroka obleči v delovno obleko. Bodoče pohorske gospodinje opasati s predpasnikom. Otrok je pač otrok in še prikupen je v takšni oblekci. Meni ni bilo namenjeno, da bi bila gospodinja.

ŽUPNIK NADRAH: Čas je za roman. .

ZLATA: Tega se zavedam. Nikoli se nisem lotila obsežnega teksta. Res pa je, da je vse moje življenje predpriprava na ta roman in zaradi tega ste prišli kot navdih.

ŽUPNIK NADRAH: Tvoj pravi navdih je pravzaprav pot domov. Neprestano se ti pred očmi zarisuje Pohorje. Lokacije: Fala, Činžat, Ruta, Puščava, Lovrenc … Tudi Mariboru iščeš prave duhovne starše, to ves čas počenjaš …

ZLATA: Gospod Nadrah, sedaj se prvič pogovarjava kot odrasel z odraslim?

ŽUPNIK NADRAH: Ja. Kaj pa je sedaj to?

Glasba od zgoraj.

Damijanova soba je zgoraj, zato zvoki glasbe prihajajo od zgoraj.

Iz Damijanove sobe prične odmevati jazz-rock fuzija sedemdesetih Return to forever. Hymn of the seventh galaxy. Vinilka na hi-fi gramofonu prinese vzdušje sedemdesetih let dvajsetega stoletja.

Glasba prihaja skozi zaprta vrata, zato je zvok zadušen. Gre za naravno sobno akustiko, ki jo na posnetku ne kaže tehnično pretirano izboljševati.

ZLATA: Saj slišite glasba. Sodobna. Jazz. Rock. Burda. Mogoče se tudi midva kaj lahko naučiva od mojega sina Damijana?

ŽUPNIK NADRAH: Naju sliši.

ZLATA: Mogoče misli, da imam kakšen govorni nastop za porabske Slovence. Določene teme je potrebno skrbno pripraviti, pač ne moreš improvizirati. Govorim na glas in tukaj v kabinetu se ne ve, ali s kom govorim, se pogovarjam po telefonu, modrujem sama s seboj …

ŽUPNIK NADRAH: Še te obiščem. Razpoka med tem in onim svetom se manjša, moram švigniti skozi to razpoko.

ZLATA: Gospod Nadrah, gospod župnik …

Župnik Nadrah izgine, prav tako izgine lavor z vodo, kakor rabljena brisača.

Posnetek se prelije v naslednji posnetek.

29. sekvenca

/ dan / interier / Maribor / Studenci / stanovanje Vokačevih / jedilnica v montažni hiši

Barvni posnetek.

V posnetku Zlata in Danilo Vokač.

Akcent štajerske govorice v kuhinji montažne hiše.

Danilo v predpasniku in z naočniki, ki mu od časa do časa zdrsijo do nosne konice. Kuha in se pogovarja z ženo Zlatko. Na začetku posnetka poslušata informativna poročila na radiu Maribor, vendar glasnost stiša, ko se bliža čas kosila.

DANILO: Damijan, boš ti jedel, kaaaj!?

ZLATA: Saj ga ni. .

DANILO: Kaj ga ni, če pa muzika odmeva, kaj govoriš.

Danilo odide do vrat, potrka, odpre in se začudi, ker mladeniča res ni v sobi.

Na gramofonu se vrti vinilka Milesa Davisa A big fun.

Danilo ugasne gramofon in da vinilko v ovitek.

DANILO: (nadaljuje) Kaj so duhovi prišli na obisk?

Pride nazaj v kuhinjo.

DANILO: Zlatka, kje je Damijan?

ZLATA: Nekam ven je šel z risalnim blokom, kaj vem, že dopoldan …

DANILO: Pa ve, kdaj je čas za kosilo?

ZLATA: Pusti to. Jazz. Rock. Burda. Mladina, saj veš.

DANILO: Kaj!? Kaj si ti navila gramofon, tako za hec?

ZLATA: Ne.

DANILO: Daj, jejva, juha se hladi. Zadnjič si omenila, da boš knjigi dala naslov Marpurgi. Ideja ni slaba.

ZLATA: Seveda ni.

DANILO: Boš žlico kisle smetane v juho?

ZLATA: Ja, seveda. Pa ne dve …

DANILO: Dve se da v en krožnik …

ZLATA: Potem pa daj tri.

DANILO: Nič nisi rekla, kakšna je juha?

ZLATA: Dobrega kuharja iz Marpurga.

DANILO: Slišim, da se je ime že prijelo. Kaj bo kakšen kuhar v tistem romanu?

ZLATA: Bom še razmislila, mogoče. Veš, Danilo, v srednjem veku so bili ljudje veseli, sploh ni bilo tako mračno.

DANILO: Danes, v dvajsetem stoletju je še bolj zaskrbljujoče, ko imamo atomsko bombo, česar v srednjem veku še niso imeli. Kako mračno utegne biti šele dandanes, če se to aktivira.

ZLATA: Razlogov za trpljenje bo seveda več.

DANILO: Jedli pa so radi, kaj, v srednjem veku?

ZLATA: V krčmah so jedli in popivali, čez mero.

DANILO: Holesterol …

ZLATA: Holesterol je kar tekel po bradi. Dosti holesterola.

Zlata se čutno pogladi po bradi.

DANILO: Kako pa se naglaša Marpurgi?

ZLATA: Tokrat se ne bom zafrkavala z naglasi. Čisto običajno, ko izgovoriš r v besedi, se nekoliko zaustaviš in potegneš do konca purgi. Čisto lepo izgovoriš Marpurgi, kakor v gledališču.

DANILO: Resno mora biti, da ne boš javnost zabavala s svojimi naglasi.

ZLATA: Moje zabave z napačnimi naglasi pravilnih besed bodo v tem primeru prihranjene.

DANILO: Damijan se je vrnil, muzika spet odmeva.

ZLATA: Damijana ni v sobi.

DANILO: Vidva imata danes neko dogovorjeno zabavo, malo me hecata, kaj!?

ZLATA: Danilo, ne jemlji vsega tako resno …

Danilo odide do sobe, potrka na vrata in vstopi.

DANILO: (se prismeji) Ni mi jasno, kje je? Nekje v hiši je.

ZLATA: Ni ga. Morebiti imajo duhovi zabavo, kaj veš.

DANILO: Jaz pa duhovi, to sta dva pojma.

ZLATA: Mogoče ravno za tvojim hrbtom …

DANILO: Zlatka, nehaj se zafrkavat. Kje je?

ZLATA: Ni ga.

DANILO: Gotovo je v hiši, čaka na tvoj signal. Precej neverjetno je tole z gramofonom. Mala zabava v času kosila.

ZLATA: Jazz. Rock. Burda.

DANILO: Malo se zresni. Tvoj študentovski humor gre čez mejo.

Spodaj se slišijo odpirajoča vrata.

ZLATA: No, sedaj pa je res prišel …

Danilu zdrsne žlica v krožnik in rahlo pljuskne čez rob.

DANILO: Ja, seveda na tvoj znak.

Na črno podlago pisalni stroj natipka: Maribor / 1979

30. sekvenca

/ dan / eksterier / Maribor / mariborska tržnica / obrežje Drave na levi strani Maribora / nekaj posnetkov s prelivi

Mariborska tržnica v nedeljo dopoldan. Na drogu stojnice visi ena sama majica z motivom Sandokana. Detajl znotraj posnetka. Na prazni uličici proti židovski Sinagogi odmeva redna nedeljska oddaja, ki prične ob dvanajsti uri: Mariborski feljton. Ulico polnita glasova Franca Klasinca in Milene Muhičeve. Na uličici ni žive duše. Ko pogled ujame Sinagogo, se zasliši tipkanje pisalnega stroja. Poudarjeno tipkanje pisalnega stroja, ki iz počasnega obotavljivega tipkanja preide v prave tipkarske rafale. Ko tipkanje doseže vrhunec, se odpre pogled neba nad Dravo. Odpre se pogled na desno stran Drave, proti Studencem in se zaustavi na cerkvi svetega Jožefa na Studencih.

Opomba. Posnetki naj ne prikažejo novejših arhitektskih dosežkov, temveč naj prikažejo starejše gradbene elemente, zato naj velja pozornost podrobnostim. Izostrene naj bodo malenkosti, večji posnetki pa motni in zabrisani.

Na črno podlago pisalni stroj natipka: Maribor / Studenci / 1982

Se nadaljuje

Intervju na Knjižnem sejmu 2015, Ljubljana. Na Velikem pisateljskem odru se je ob izidu pesniške zbirke Patricije Dodič Ljubimje (ZTT, Trst 2015) pogovarjal mag. Zoran Pevec.

O sebi … Iztok Osojnik je nekje izjavil: »sem polivalentna mlečna kislina, ki jo je bolje vzeti zares.« Sicer pa se opredeljujem kot utopidist, velik optimist, idealist in hkrati realist. Poezija je zame način bivanja. Namesto živim, bi lahko rekla poezijim.

Na eni strani s svojimi pesmimi »mehko« božaš življenje, na drugi si v trdni resničnosti s sploščenimi sanjami. Zakaj se ti zdi, da potrebuje poezija oboje?

Ne vem, če je poezija tista, ki potrebuje to. Najbrž potrebuje, sicer pa odvisno, koliko in kaj želiš skoznjo sporočati. Poezijo jemljem kot globokočutno upovedovanje trenutnega stanja v meni, zato lahko v eno smer sežem do najsubtilnejših, božajočih drhtljajev, uvidov in še česa, na drugi strani pa do tiste lapidarne, paradoksalne vsakdanjosti življenja. Odvisno, koliko in kaj želiš sporočati, pri meni gre za to, da včasih s tistimi zelo trdimi prijemi le opozarjam na zadeve ali pač upovedujem svoj način pogleda na svet, družbo, vesolje na sploh.

Značilnost tvoje poezije je neposreden pristop, erotičnost in iskreni odnos do vsega, kar se dogaja pesniškemu subjektu. To so atributi lastni dobri poeziji. Bi se lahko strinjala s tem?

Moj edini način pisanja je pisati tisto, kar sem, kar živim, kar čutim. Pišem o vsem, kar me dela to, kar sem. Pesnik je predvsem tenkočuten opazovalec, ki si mora upati pogledati tja, kamor si drugi ne upajo. Iskrena in neposredna sem tudi v življenju, včasih preostra, da bi me nekateri zdržali. Že Henry Miller je rekel, da piše življenje, ne literature, in tako je tudi pri meni, izpisujem življenje, podrobnosti. Ravno zato mi je všeč pisanje Mazzinija, Frančiča, Eduarda Galeana, Oriane Fallaci itd. Všeč mi je s svojo prodornostjo in neposrednostjo tudi Jolka Miličeva, ampak takšni ljudje smo nato trn v peti marsikomu, kot se ve.

V zvezi s tem je potrebno poudariti veliko mero svobode na poti v poetično kontemplacijo. Tvoj lirski subjekt to omenja kot slikarsko akademijo svobode. Kaj pomeni svoboda pri ustvarjanju pesmi.

Morda je prav, da povem najprej to, da se mi vedno pesmi izrišejo najprej kot slika, podoba, uvid, šele nato jih zapišem in še to fragmentarno, razšpršeno. Je pa pri svobodi tako, da se vedno sprašujemo, koliko jo zares imamo. Najbrž si jo privoščiš ravno toliko, kolikor želiš biti sporočilen in kolikor poznaš pravila jezika, njegove oblike, preigravanja in podobno. Kolikor si jo želiš privoščiti, bi lahko rekla. Kolikor si želiš imeti jajca, kolikor si jo želiš vzeti. Ampak moraš jo že poprej tudi živeti. Svoboda je ne nazadnje znati preživeti dva koraka stran od sebe, biti objektiven do sebe, slišati cviljenje črk in upoštevati njihove želje in podobno. Malpoix je v knjigi O modrini napisal: tako hodim v jeziku, s koraki volka na listu papirja. V nekaterih pesmih imaš več svobode, v drugih manj. Poleg tega mi je zelo pomembno, da si dopuščam brisati tisti »kaj, če«.

Pesniška zbirka Ljubimje je razdeljena na dva sklopa. Kaj pesniško upoveduje prvi in kaj drugi del?

Prvi del, Ko prižgeš lastno sonce, uvedem z mislijo Malcolma de Chazala iz Čarnega čuta, meni enega najbližjih pesnikov glede na sporočilnost njegove poetike. Gre za nekoliko ožji, bližji svet, ki se ga dotikam, v katerem živim, delujem, diham, gre za čutenje, ki ga dajem svetu. Drugi del, ki ga uvajam z mislijo Ane Ristović, meni odlične pesnice, je odziv na svet v splošnejšem dogajanju, ki se skozme izrisuje. Izpisujem, kako ga doživljam, kako se odzivam nanj, na vse, kar se dogaja okrog mene.

Zbirko uvaja pesem o življenju v naravi. Pesem govori o eksistencialni tubiti, o naravi, pravzaprav je vitalistično neposredna. Gre za odnos do sveta in sebe. Kaj je potem pomembneje, Jaz ali Pesem?

Osho pravi, da je na začetku narava, na koncu je narava, zakaj torej na sredini tako razgrajamo? Ne bi rada ločevala Jaza od Pesmi, sicer je res, da prevelika navzočnost Jaza ali biti v Jazu pomeni zarisati ločnico okoli sebe, pomeni razlikovati jaz od ne-jaz-a. Jaz navadno osamí. Vendar seveda, osamitev lahko koristno uporabiš, da ustvariš pesem, da opaziš podrobnosti, lahko pa v njem zamrzneš, kar pomeni, da tam ni več ljubezni, topline - kar pa ne predstavlja Patricije tu prisotne. Sem srčna in topla in zagovarjam zdravi egoizem, daleč od tega pa, da bi se šla kakšno samovšečnost ali kaj takega. Najbolj se meje razblinjajo v ljubezni, torej tudi tiste med jazom in poezijo in če ljubim naravo, je notranji jaz lahko povsem tam ali pa ga ni, pesem nastane kljub temu.

Zakaj lastno sonce, torej preveč ega, razdeviči svet?

Lastno sonce tu ni mišljeno kot preveč ega, temveč kot svetloba, pomlad v nas, ki nasprotuje zapiranju vase, nezaupanju, odtujevanju. Je nasprotje togosti in zamrznjenosti današnjega sveta. Če pa bi jemali tako, kot praviš, da tisti ego razdeviči poprej nedolžen svet, potem ti moram povedati, da ne verjamem v nedolžnost sveta, torej bi si nasprotovala.

Želiš biti s svojo poezijo tudi odbita, drugačna, svoja?

Naj dam kot primer vodo, meni najpomembnejši simbol, kot naslavljam tudi svojo poprejšnjo zbirko: voda gre navzdol, išče najgloblje dno, želi biti ne-entiteta, ne želi se razglašati za edinstveno, izjemno, nenavadno. Nikakršnega pojma nima o egu – in meni je to zadostni in odlični ideal. Če pa odgovorim neposredno na tvoje vprašanje: ko pišem, o tem sploh ne razmišljam. Kakšna se zdim drugim in če je to odbito, drugačno, samosvoje, boš tudi moral povprašati o tem koga drugega. Drugačnost potrebujemo, da se spoznavamo, da dozorevamo, da sprejemamo. Lahko ti rečem le, da sem zelo samosvoja, da si upam tvegati, da imam jajca za marsikaj, za marsikaj pa najbrž tudi ne. Največkrat povem, kar si mislim, argumentiram, zakaj tako, če je potrebno, in to je to. Če preživiš dve hudi prometni nesreči in pri drugi komaj preživiš in nato izveš, da sta se v razmiku petnajstih let zgodili na isti dan, 16. septembra, potem na svet, življenje in ljudi gledaš zelo drugače in pomembno ti je tisto, kar ti v srcu pomeni največ. Prioritete daješ tistemu in tistim, kar in ki se ti zdi/jo, da si ta tvoj čas zasluži/jo, nepotrebnostim se pa pač izogibaš in te to, kaj kdo vidi v tebi, če ti ni blizu, pa nima pomembnosti niti toliko kolikor je črnega za nohtom, bi rekli stari ljudje. To je to. Ne gre vedno gladko, je pa lepo, če lahko obdržim samosvojost čim dlje. Ne puščam si preveč omejevanj. Čeprav trdim, da je čisto vsak posameznik samosvoje bitje. In spet - lahko si samosvoj, kolikor si upaš biti. Če se pomikaš ubrano s srcem, naj stane karkoli, potem ja, si samosvoj. Če le nimaš kakega by passa, se ve (hec).

Vsekakor je v tvojih pesmih izpostavljena tudi ženska. Je to feministična borka ali osebnost z intuicijo, ki živi v evaziji, na svojem samotnem otoku, iz katerega prihaja vsake toliko časa na dopust v vsakdanji svet.

Izpostavljam žensko, ker sem sama ženska. Izpostavljam tisto z malo več jajci, ker si sama upam biti in živeti. Predvsem tisto, ki se ne obremenjuje z zamerami. Predvsem tisto, ki ima intuicijo. Predvsem bojevnico, ampak takšno, ki se zaveda, za kaj se je vredno boriti. Morda sem se premalo cenila in imela rada v preteklosti, ne vem, in zato žensk kot mladenka nisem preveč spoznavala. Rada imam tako ženske kot moške in ostala bitja, ki si to zaslužijo, Sem nadvse proti kakršnemu koli nasilju nad ženskami, moškimi, otroki, živalmi, rastlinami, živimi bitji na sploh, nasiljem nad čemerkoli, kakršnemu koli manjvrednemu obravnavanju, kakršnemu koli razlikovanju na moško-ženske stvari, ker s podobnimi debatami niso prišli nikamor v preteklosti in tudi mi ne bomo odkrili tople vode na ta način. Zatrjujem, da je ženska včasih močnejša čustveno (ne nazadnje v svoji primarnosti ohranja rod), če pa gre v minus, je lahko genialna manipulatorka na vseh področjih – in takšnih ljudi, manipulatorjev, naj bodo moški, ženske, kdorkoli, ne maram, ne odobravam. Sem feministka ravno toliko, kolikor se mi zdi smiselno biti, če pa se le da, sem rada zmiksana tako v ženski kot v moški svet in če me sprašuješ, ali bi živela s krdelom samih žensk na samotnem otoku, potem ne. Rada imam mešano druščino, predvsem pa moški, za moje pojme veliko manj komplicirajo. Z leti vse manj maram kakršna koli kompliciranja in vse bolj ženske, tiste ta kul, se ve. (smeh).

Vsaka pesnica, vsak pesnik ima v svoji spominski skrinji tudi igrače in doživetja iz mladosti. Je ohranjanje otroka v sebi pomembno za pisanje poezije?

V diplomski nalogi sem obravnavala delo Borisa A. Novaka in ga primerjala z deli francoskih simbolistov in od tam se spomnim njegovega verza: vsak pesnik je otrok in vsak otrok je pesnik. Negovati otroka v sebi pomeni prepustiti se drobnim norostim, odvreči »kaj si mislijo« stavek, prebuditi otroško zadovoljstvo s svetom. Otrok še vidi čarobnost in dokler v sebi dopuščamo videti stvari na tak način, s čudenjem, radovednostjo, navdušenjem, se ne moremo postarati. Ko si otrok, opaziš/slišiš/vidiš najmanjše podrobnosti, si poln zaupanja, si prepuščen z vsem samim sabo in si iskren, neposreden in v sebi. In si si v tem zvest. Otrok je navzočen tukaj, v sedanjem času, ne ubada se z jamranjem, je nedolžen, kar ni otročje, je otroško. Čudesa življenja obstajajo, verjetje v pravljičnost traja, verjetje v lepo, v smeh, ne nazadnje v igro, ker življenje je igrivo in če nanj gledate tako, se otresete bremen in ste breztežni. In kaj je lepšega, kot biti breztežen v tem tako zelo gravitacijskem času in svetu? In tako si posledično ali vzročno veliko bolj iskren v poeziji in na sploh v življenju. Skratka, ohranjati otroka v sebi bi morala biti ustavna pravica.

Ljubezen in poezija. A se na tem svetu sploh kaj začne brez ljubezni, kot piše tudi Badiou?

Aleš Šteger je nekje napisal, da je odgovor na vse ljubezen. Se popolnoma strinjam. Ljubezen je najboljše zdravilo, najvišje hrepenenje in nadejanje vsakega bitja, da bi v njej raslo, bílo. Najvišji ideal je ljubiti in biti ljubljen, pa naj se sliši še tako inzulinsko. Ljubezen je bila opevana na vsakršne načine iz strani vseh, kot zemeljska, torej kot samo spolna privlačnost, še večkrat morda kot duhovni aspekt. Ljubezen onkraj spolnosti je edinstvena in ceni posamičnosti vsega in drugega človeka. Ljubezen ne nazadnje korenini v svobodi, v ne-posedovanju, v vesoljnosti njenega obsega. In trdim, da veliko ljudi ne ve, kaj je prava ljubezen, zares prava ljubezen, ki ni čustvo berača, temveč cesarja, pravijo vzhodnjaki. Izliti jo na papir, da ne postane prežvečena, je pa umetnost zase in trudim se ji dati lasten pečat.

Brez besede ni ničesar, ne človeka ne poezije. A je pomembna tudi tišina, kajne?

Ravno gost tokratnega knjižnega sejma, francoski pisatelj Beigbeder (ki mi je med drugim izvrsten pisec), je izjavil v enem izmed svojih del, da je vsak pisatelj ghostbuster, izganjalec duhov. Zdajšnjost zahteva notranjo tišino, ki se stika s tihoto vesolja. Sama že celo življenje delam z ljudmi, kar pomeni, da je vmes veliko besed in kar pomeni, da ti je besed včasih preveč in dovolj in potrebuješ ponovni stik s sabo, ki ga najdem najbolje v tišini. Iztok Osojnik (dam spet in spet ga omenjam, ampak tudi on mi je odličen pisec) je rekel, da je o nečem pač treba molčati. In tudi iz pesmi se da narediti tišino. Ali ji podaljšati čas. Ali z njo podaljšati čas. Tišina je moje najstalnejše bivališče, poleg besed. Okus tišine je vedno enak in če smo nekaj časa tiho, lahko slišimo hrup, ki se skriva znotraj tišine. V tišini in čakanju nekaj v nas raste. Z njo uglasiš svoje strasti, cilje, spoznanja. Je prostor, kjer srce utiša naša žlobudranja, navzkrižja uma, je prostor, v katerem smo privilegirani. Vsaj za nekaj časa. Tišina mi je zelo dobra prijateljica tudi zato, ker se svojih misli ne bojim, jim prisluhnem, včasih jih zapišem ravno takrat in nastane pesem. Trdim pa, da so moje pesmi pisane za glasno branje, ker je občutek tišine, ki se spremeni v glas, izreden.

Pesem Pričakovanja se konča z verzom: »in postaneš samo negotovo človeški.«. A verjameš v Človeka, ali se ti zdi človek izmuzljiv, stalno spremenljiv, neulovljiv? Goji tvoj lirski subjekt zaupanje v Drugega?

Človek. Ne verjamem v takšnega človeka, kakršen se izrojeva danes. Človek je raziskovalec, lahko bi svet jemal kot lepoto. Človek postaja britvica. Danes je človek psihotik, sprogramiran z medijskimi tripi, prevzet od denarja, pohlepa in tehnologije, prednosti in pomen daje le razumu, zaničuje nadčutno in metafizično, zanikuje vsakršno mistiko. Spet, ne govorim o vseh. Pred leti sem obiskovala literarno delavnico Uroša Zupana in tam besedi »duša« in »neizrekljivo« nista našli doma. Moj lirski subjekt goji zaupanje na ravni kvantnega skoka - skoči in ne razmišlja, kaj bo potem, »gre na blef«, vzneseno pada, še kako občuti padec, vendar zaupa življenju, zaupa toku, ne da se, ve, da ne obstaja nič, kar se mu lahko odvzame, ker nič ne izgine, če odmisliš čas, če odmisliš prostor in rečeš, da je vse eno. Človeka v nas ni mogoče izgubiti in ga zmanipulirati, če tega ne dovolimo. Moj lirski subjekt - tako kot jaz izven pesmi - verjameva v Človeškost v odnosih, v ljudeh, če le to hočemo biti in zame je biti Človek na prvem mestu, šele nato si pesnik, predsednik, kovač ali striptizeta, direktor ali bedak ali kdorkoli. V nekem članku v reviji Gea g. Lunačka sem prebrala, da biti človek ni niti zgolj tragično niti prvenstveno veličastno, pač pa predvsem strašansko smrdljivo komično - s čimer se strinjam.

Formalno gledano pišeš zelo različne pesmi. Nekatere so daljše, skoraj pripovedne, druge kratke, tudi le dve vrstici na primer. Kdaj v poeziji je dovolj besed, kdaj se konča pesem in prične življenje/ljubimje?

Res je, sem zelo razpršeno bitje na vse strani. Zame so besede drobna samoživeča bitjeca z lastnimi frekvencami in energijami. So življenje. Same mi povedo, če so prave, in kdaj jih je dovolj. Biti sredi teh drobnih bitij je način življenja in bivanja in če jih znaš poslušati, jih vidiš, kako frčijo mimo, nekatere ostanejo, nekatere gredo v kaj drugega, nekatere ti prekinejo tok, nekatere se ovijejo v celofan, druge se zapišejo tja in tja. Poslušaš njihove zvene, glasove, pomene, poslušaš prave vmesnosti in veš. Kako veš? Če veliko bereš, študiraš te zadeve, če te vse to zanima, potem prepoznati obmolk, ni težko. Včasih pa pač nekatere hočejo enostavno biti tam, četudi ti kot avtor, kot stvarnik, ne moreš pri tem nič, in ne moreš. Včasih so trmaste in se odločiš in jih pustiš tam. In si rečeš: se te bom pa v drugi pesmi znebil. In tako poezijski svet teče dalje. Ko besede postanejo floskule in ne stojiš več za njimi, nisi več iskren ali preveč hermetičen, takrat se pač moraš ustaviti in to je to. Takrat zaživiš, jih pustiš počivati za dolgo in potem ste spet frendi in evo ti jih spet.

Kaj pa ironija? V pesmi Ali je dovolj se mi zdi, da uporabi tvoj lirski subjekt tudi ta pesniški postopek.

V poeziji nisem ironična, tudi humorna najbrž ne, čeprav imam v vsakdanjem življenju najraje smeh, tudi ironijo, na sploh humor, veselje do tubiti. Zato obožujem pisce, kot so Galleano, Beigbeder, Pratchet in še jih je, ki te ironije, cinizme, humornosti odlično prepletejo v tekst. Imam občutek, da Slovenci nismo ravno tipi, ki bi znali biti humorni ali ironični, prehitro preidemo v jamranje in zavist, v škodoželjnost na neki način. Sama nočem biti takšna, ker so mi te človeške lastnosti zelo daleč. Ne vem, če sem tako daleč, da bi se jim lahko sploh približala. Tako z ironijo kot s humorjem se na svojstven način zavaruješ, odrivaš od sebe spoznanje, da je življenje vse prej kot humorno, po drugi strani pa zagovarjam trditev, da zna biti vesolje neumorni šaljivec in na življenje skušam gledati z navihanostjo, če se le da, pokažem pa jo seveda tistim, ki so mi srčno blizu.

V nekaterih tvojih pesmih eksperimentiraš z besednimi in miselnimi igrami (ma-ma, glu-o-nem). Je za poezijo pomembna tovrstna inovativnost in zakaj?

Predvsem ne gre za inovativnost, v preteklosti, kot veš, so se s tem poigravali mnogi. Gre bolj za upovedovanje zunanjega sveta na moj lasten način. V pesmi Mama se navezujem na arhetipsko povezanost z maternico, materjo, ki na nek način vpliva na veliko večino naših odločitev v življenju, na oddelovanje življenjskih vzorcev itd. Morda na ravni nezavednega, pa vendarle. V drugi pesmi pa pravzaprav govorim o otroku mojih prijateljev, ki se je rodil gluhonem in preživljal mnoge težke trenutke skupaj s starši, mnoge operacije itd., da ima danes kolikor toliko zadovoljiv način življenja. Imela sem nalogo lektorirati diplomsko o njem in skozi branje napisanega, sem pač dobila navdih za pesem. Poskušala sem se vživeti v svet otroka s posebnimi potrebami in nastalo je pač, kar je nastalo. Ko začutim svet, ga zapišem.

Na začetku je izvor. Sta to oče, mati, rodni kraj?

Izvor so lahko oče, mati, rodni kraj, čeprav vztrajam, da je izvorno prvotno bil dotik (smeh). Pomemben del našega življenja je vsekakor in nedvomno otroštvo do dvanajstega leta, kakšen je odnos staršev do tebe, okolje, odnosi, vse. Če pa bi govorila o drugačnem izvoru …Vsak atom vsebuje moj duhovni delec, pravijo v Skrivnosti življenja. Vse je bivajoče. Vse izvira iz duhovnega in zato so zame tudi atom in pion in vsi njegovi podatomski delci duhovno. Zanima me kvantno, v kolikor lahko povežem z mislijo, ker je zame Misel nekaj najmočnejšega in izvornega: kakor misliš, tako ti bo dano. Vendar sta metafizika in nadčutno, ali kakršno koli naslanjanje na nadnaravno, zavržena dandanes kot čudaškost, neznanstvenost, bluzenje. Narava, Bog in podobno so postali le pesniški izrazi, medtem ko po drugi strani opravičujejo razne nesmisle in jih delajo verjetne. Izključitev duhovnega iz narave in od vsepovsod pač ni zame. Zame brez duhovnega ne gre. Ideologij mi ne morete prodati kot resnico, ker verjamem v misel in v ljubezen.

Tvoj partner, Tomaž Mahkovic, zapiše v naslovu spremne besede, da je pesniška zbirka fraktal in dežela ljubezni. Za poezijo je verjetno pomembna tudi matematična natančnost, saj vemo, da je samo izliv čustev premalo.

Verjamem, da ima vsak glas svojo frekvenco, svojo energijo, vsaka črka, vsaka beseda svoj prostor ravno tam, zato se pesmi rada posvetim natančno, s posluhom, in ko naredi v tebi klik, veš, da je prava. Sicer pa obožujem eksperimentiranje. Všeč so mi dobre primerjave, metafore, ki upočasnijo pesem, enjambementi, prestopi misli, večpomenskost in naj se še tako trudim biti okostenela in z manj povedati več, me vedno zanese v kolažiranje in izmišljanje novih besed, ker je moj svet intenzivno poln in najbrž brez odvečne krame v njem ne gre. Pesem se mi zdi kot ženska - če jo povsem ogolim, je lepa, a je bolj skrivnostna, če ima kako tančico čez kakšno besedo.

Si bolj pogodbena ali bolj statusna avtorica? Se hočeš publiki prilagajati, ali si ob pisanju poezije samosvoja?

Publiki, bralcem se lahko prilagodim le toliko, kolikor sprejmejo mojo željo, da se hermetično ne zaprem, da sem razumljiva, kolikor pač lahko sem, da skomuniciram toliko, da sporočilnost poezije doseže pravega naslovnika, prava ušesa. Vendar ostajam zvesta sebi, samosvoja in neprilagodljiva in ne iščem vsesplošnega razumevanja tistega, kar napišem, ker si tega niti ne želim. Moje vesolje je kljub temu, da se zdi zapleteno, zelo preprosto, in ljudje, kljub temu, da se zdijo preprosti, zelo zakomplicirajo vse. In tu si nekako ne pridemo skupaj. Z nekaterimi. Z drugimi pa. Kakor v življenju, tako na papirju. S poezijo sprašujem, napeljujem k razmišljanju, k glasnemu branju in k ljubezni in če to nekdo sprejme kot takšno, kaj bi si le želela več? Ne javljam se več na natečaje, ker mi za tekmovalnost dol visi, tudi v revijah zelo malo objavljam, ker z leti spoznaš ozadja in se mi ne da se nekaj komurkoli dokazovati. Največkrat vem, kdo sem in kaj hočem. (smeh).

Bi se sicer rad izognil vprašanju, pa vendar: a je v tem času pesnica v slovenski knjižni pokrajini še vedno zapostavljena, ali pa je morda bolj enakovredno sprejeta v tej maskulinizirani družbi, kot je bila nekoč ali pa te to morda sploh ne zanima in enostavno pač ustvarjaš?

O, lahko bi se razpričala, kod vse je marginalizirana, v poeziji, literaturi pa se mi zdi, da niti ne. Veliko je objav, veliko je urednic, založnic, literarnih kritičark, in za vse lahko rečem, da tečejo enakovredni častni krog z moško populacijo. Seveda, obstajajo izjeme, kot vedno, kjer so te ali one postavljene ob stran, vendar mislim, da si je doslej ženska že toliko opomogla, da ponekod spravlja moškega v kot. Prej bi rekla drugače, da se tako literarne revije kot založbe zanimajo za svoj zaprti krog avtorjev in skozi določene filtre pač ne moreš, pa se lahko z glavo rineš, sploh če si iz province, sploh če si to ali ono, v kar današnja slovenska družba pada. Vendar vztrajaš in je - te začnejo te malenkosti ne zanimati, ustvarjaš dalje, ali pa nehaš in se ubadaš s čim drugim in to je to.

Se ti zdi, da je danes poezija marginalizirana? Ali je izgubila svojo digniteto?

Če sem na začetku citirala Iztoka Osojnika, naj ga še za konec. On trdi, da biti pesnik spominja na zadnje izpuščaje časa, ali kepe snega, ki umirajo v dežju. Poezija je čutno globoka, pove mnogo na majhnem prostorju, zahteva čas, ki ga v tej površinskosti sveta menda nikoli ni dovolj. Zahteva postoj, razmislek, nekatere poezije celo večkratno branje, več razmišljanja. Nikoli ne bo usahnila, je pa vsekakor marginalizirana, tako kot kultura na sploh. Še mongolski Džingiskan je ob sebi imel pesnike, ki so opevali boje in bojevnike. Če danes rečeš pri nas, da si pesnik, ti zabrusijo: »eh, vi pesniki …«. In ker tudi likovno ustvarjam, ti rečejo še »eh, ti umetniki.« (smeh) Nekoč so zasedali prostore na cesarskih dvorih … Hugo Ball se v začetku 20. stoletja sprašuje, kako ubežati oz. rešiti kulturno krizo. Torej se od zgodovine ne učimo ničesar. Vendar je na srečo internet morda za te stvari zelo odprt in danes lahko objavljaš kjerkoli, izdaš knjigo na Tajvanu, če želiš, odprt je svet, le od tebe je odvisno, koliko ga želiš okusiti in koliko si želiš podati se vanj.

Povej mi kaj bereš in povem ti, kdo si …

Tako različna področja in tako zelo veliko, da bi me morala o tem govoriti tri dni. Na stranišču na primer svetovne pravljice, Svet in ljudje, Geo, Radar, sicer pa le nekaj imen: Galleano, Fallacijeva, Vonnegut, de Cordova, Nora Iuga, Malcolm de Chazal, André Velter, Osojnik, Moderndorfer, veliko slovenskih avtorjev mi je zelo všeč (in jih ne bi naštevala, da kdo ne bo užaljen, če ga pozabim), pa Prattchet, pa facebookovce, kot so pesnik Mensur Čatič, Vesna Šare, Ana Ristovič, Jodorovski, monografije, zgodovinske in zf romane, kar mi pade v roko naključno in hote. Sem knjigožrka, knjigobubka, knjigomoljka, kar hočeš. Mesečno pišem Misli ob knjigah, razmisleke ob prebranem za občinsko glasilo in veliko tega. Imam pa eno navadico, da berem knjige s svinčnikom in vse, kar mi je pomebno zapisujem v zvezke in takšnih napisanih izbornikov imam že več kot deset. Vanje zapisujem ročno, samo kot zanimivost.

Hvala za pogovor.

Hvala, Zoran, za pogovor tebi in sploh.

Priredbe priljubljenih pesmi za mešane, mladinske, moške in ženske zbore

Mešani zbori

Adijo, pa zdrava-ostani Snamite datoteko
Amazing Grace Snamite datoteko
Ana dečva mje snouč dou šribova Snamite datoteko
Ave Maria Snamite datoteko
Bod moja 1 Snamite datoteko
Bod moja 2 Snamite datoteko
Bom šel na planince I Snamite datoteko
Bom šel na planince II Snamite datoteko
Čej so tiste stezice Snamite datoteko
Cigani Snamite datoteko
Dekle na vrtu Snamite datoteko
Dobrú noc Snamite datoteko
Dve beli brezi Snamite datoteko
En starček je živel Snamite datoteko
Fala Snamite datoteko
Fantje po polj gredo Snamite datoteko
Gozdič je že zelen Snamite datoteko
Jutri gremo v napad Snamite datoteko
Kaj ti je, deklica Snamite datoteko
Ko b sodov ne blo Snamite datoteko
Kolkor kapljic Snamite datoteko
Ko so fantje Snamite datoteko
Kurirček Snamite datoteko
Lahko noč Snamite datoteko
Lastovki v slovo Snamite datoteko
Lipa Snamite datoteko
Luna sije Snamite datoteko
Mati piše pismo belo Snamite datoteko
Na svetu lepše rožce ni Snamite datoteko
Nmau čriez jizaro Snamite datoteko
Oče naš Snamite datoteko
Očenaš, hrvaško Snamite datoteko
Oh, kako je dolga pot Snamite datoteko
Osamljeno doni zvonček Snamite datoteko
Padel je Snamite datoteko
Pesem XIV. divizije Snamite datoteko
Pleničke je prala Snamite datoteko
Plovi Snamite datoteko
Pod rožnato planino Snamite datoteko
Pojdam u Rute 1 Snamite datoteko
Pojdam u Rute 2 Snamite datoteko
Po jezeru Snamite datoteko
Pozdravi Snamite datoteko
Pozimi pa rožice ne cveto Snamite datoteko
Prav lepa je trnovska fara Snamite datoteko
Predica Snamite datoteko
Pri farni cerkvici Snamite datoteko
Sem šel čez gmajnico Snamite datoteko
Sijaj mi sončece Snamite datoteko
So še rožce u hartelnu Snamite datoteko
Svobodna Slovenija Snamite datoteko
Škrjanček poje Snamite datoteko
Tam, kjer teče bistra Zila Snamite datoteko
Tancuj, tancuj 1 Snamite datoteko
Tancuj, tancuj 2 Snamite datoteko
Tancuj, tancuj 3 Snamite datoteko
Tancuj, tancuj 4 Snamite datoteko
Ta paver Snamite datoteko
Teče mi vodica Snamite datoteko
Ti si urce zamudila Snamite datoteko
Večerna Snamite datoteko
Večernij zvon Snamite datoteko
Venci veli Snamite datoteko
Veseli pastir Snamite datoteko
Vigred se povrne Snamite datoteko
Vrtec ogradila bodem Snamite datoteko
V tihi noči Snamite datoteko
Vuštnejša ja ni Snamite datoteko
Z nobenim purgarjem Snamite datoteko
Zabučale gore Snamite datoteko
Zdravljica Snamite datoteko
Žabe Snamite datoteko

Mladinski zbor

Amazing Grace Snamite datoteko
Beli cvet Snamite datoteko
Brala Jana kapini Snamite datoteko
Čej so tiste stezice Snamite datoteko
Cigani Snamite datoteko
Deep River Snamite datoteko
Dolenjski furmani Snamite datoteko
Domača pesem Snamite datoteko
Ej, topla pomlad Snamite datoteko
Eto plitem mrižu Snamite datoteko
Fala Snamite datoteko
Farandine moj Snamite datoteko
Home on the Range Snamite datoteko
Jutri gremo v napad Snamite datoteko
Kurirček Snamite datoteko
Lastovki v slovo Snamite datoteko
Lipa Snamite datoteko
Mamici Snamite datoteko
Moja mamica - enoglasje Snamite datoteko
Moja mamica - dvoglasje Snamite datoteko
Naša vojska Snamite datoteko
Nmau čriez jizaro Snamite datoteko
Oda radosti Snamite datoteko
Oj Moravo Snamite datoteko
Pojdam u Rute Snamite datoteko
Pozdrav Snamite datoteko
Pozdravna pesem Snamite datoteko
Predica Snamite datoteko
Ptičja svatba Snamite datoteko
Puobec Snamite datoteko
Rož, Podjuna, Zila Snamite datoteko
Roža na vrtu Snamite datoteko
Štajerski fantič Snamite datoteko
Tam, kjer teče bistra Zila Snamite datoteko
Tancuj Snamite datoteko
Teče zelena Mislinja Snamite datoteko
Vuštnejša ja ni Snamite datoteko
Vzhajaj, sonce Snamite datoteko
Yesterday Snamite datoteko
Zdravljica Snamite datoteko
Zeleni maj Snamite datoteko
Živagova melodija Snamite datoteko
Stanko Premrl: Zdravljica Snamite datoteko

Moški zbori

Adijo, pa zdrava ostani Snamite datoteko
Amazing Grace 1 Snamite datoteko
Amazing Grace 2 Snamite datoteko
Ana dečva mje snuoč Snamite datoteko
Ave Maria Snamite datoteko
Bele cvetice Snamite datoteko
Bom šel na planince Snamite datoteko
Cigani Snamite datoteko
Čej so tiste stezice Snamite datoteko
Dečva Snamite datoteko
Dekle na vrtu Snamite datoteko
Dobrú noc Snamite datoteko
Dve beli brezi Snamite datoteko
En starček je živel Snamite datoteko
Fala Snamite datoteko
Fantje po polj gredo Snamite datoteko
Gozdič je že zelen Snamite datoteko
Kaj ti je, deklica 1 Snamite datoteko
Kaj ti je, deklica 2 Snamite datoteko
Kako bom ljubila Snamite datoteko
Když jsem šel Snamite datoteko
Kje je moj mili dom Snamite datoteko
Ko so fantje Snamite datoteko
Lahko noč Snamite datoteko
Lastovki v slovo Snamite datoteko
Le enkrat bi videl Snamite datoteko
Luna sije Snamite datoteko
Mati piše pismo belo Snamite datoteko
Na svetu lepše rožce ni Snamite datoteko
Nmau čriez jizaro 1 Snamite datoteko
Nmau čriez jizaro 2 Snamite datoteko
Oče naš Snamite datoteko
Očenaš, hrvaško Snamite datoteko
Oh, kako je dolga pot Snamite datoteko
Pesem o Martinku Kebru Snamite datoteko
Po jezeru Snamite datoteko
Pod klančkom Snamite datoteko
Pod rožnato planino Snamite datoteko
Pojdam u Rute Snamite datoteko
Pozimi pa rožice ne cveto Snamite datoteko
Prav lepa je trnovska fara Snamite datoteko
Pri farni cerkvici Snamite datoteko
Prišla bo pomlad Snamite datoteko
Puobeč Snamite datoteko
Sem šel Snamite datoteko
Sem zaljubljen bil Snamite datoteko
Sijaj mi sončece Snamite datoteko
So še rožce u hartelnu Snamite datoteko
Ta paver Snamite datoteko
Tam, kjer teče bistra Zila Snamite datoteko
Tam na vrtni gredi Snamite datoteko
Tancuj, tancuj 1 Snamite datoteko
Tancuj, tancuj 2 Snamite datoteko
Ti si urce zamudila 1 Snamite datoteko
Ti si urce zamudila 2 Snamite datoteko
V snegu Snamite datoteko
V tihi noči Snamite datoteko
Večerna Snamite datoteko
Večernij zvon Snamite datoteko
Venci veli Snamite datoteko
Veseli pastir Snamite datoteko
Vuštnejša ja ni Snamite datoteko
Zabučale gore Snamite datoteko
Zdravljica Snamite datoteko

Ženski zbori

Adijo, pa zdrava ostani Snamite datoteko
Amazing Grace Snamite datoteko
Ana dečva Snamite datoteko
Ana sama riec me griva Snamite datoteko
Ave Maria Snamite datoteko
Bele cvetlice Snamite datoteko
Beli cvet Snamite datoteko
Brala Jana kapini Snamite datoteko
Cigani Snamite datoteko
Če ti ne boš moj Snamite datoteko
Čej so tiste stezice Snamite datoteko
Dečva Snamite datoteko
Deep River Snamite datoteko
Dobrú noc Snamite datoteko
Dolenjski furmani Snamite datoteko
Dva Bracanina Snamite datoteko
Dve beli brezi Snamite datoteko
Ej, topla pomlad Snamite datoteko
Eto plitem mrižu Snamite datoteko
Fala Snamite datoteko
Fantje po polj gredo Snamite datoteko
Fantu Snamite datoteko
Farandine moj Snamite datoteko
Gozdič je že zelen Snamite datoteko
Home on the Range Snamite datoteko
Iz stolpa sem zvon zvoni Snamite datoteko
Jednu sem ružu mel Snamite datoteko
Jutri gremo v napad Snamite datoteko
Kaj ti je, deklica Snamite datoteko
Kako bom ljubila Snamite datoteko
Když jsem šel Snamite datoteko
Ko so fantje Snamite datoteko
Kolkor kapljic Snamite datoteko
Kolo Snamite datoteko
La montanara Snamite datoteko
Lahko noč Snamite datoteko
Lastovki v slovo - solo Snamite datoteko
Lastovki v slovo Snamite datoteko
Le enkrat bi videl Snamite datoteko
Lipa Snamite datoteko
Luna sije Snamite datoteko
Mati piše pismo belo Snamite datoteko
Na trgu Snamite datoteko
Naša vojska Snamite datoteko
Nmau čriez jizaro Snamite datoteko
Oče naš Snamite datoteko
Očenaš, hrvaško Snamite datoteko
Oh, kako je dolga pot Snamite datoteko
Oj Moravo Snamite datoteko
Osamljeno doni zvonček Snamite datoteko
Po jezeru Snamite datoteko
Pod rožnato planino Snamite datoteko
Pojdam u Rute Snamite datoteko
Pozdrav Snamite datoteko
Pozdravna pesemi Snamite datoteko
Pozimi pa rožice ne cveto Snamite datoteko
Prav lepa je trnovska fara Snamite datoteko
Pri farni cerkvici Snamite datoteko
Prišla bo pomlad Snamite datoteko
Ptičja svatba Snamite datoteko
Puobeč Snamite datoteko
Rož, Podjuna, Zila Snamite datoteko
Roža na vrtu Snamite datoteko
Sedem si rož Snamite datoteko
Sem še mihna bva Snamite datoteko
Sem zaljubljen bil Snamite datoteko
Sijaj mi, sončece Snamite datoteko
So še rožce u hartelnu Snamite datoteko
Spomin za zimski večer Snamite datoteko
Škrjanček Snamite datoteko
Štajerski fantič Snamite datoteko
Ta paver Snamite datoteko
Tam, kjer teče bistra Zila Snamite datoteko
Tam, kjer teče bistra Zila 2 Snamite datoteko
Tam na vrtni gredi Snamite datoteko
Tancuj, tancuj 1 Snamite datoteko
Tancuj, tancuj 2 Snamite datoteko
Teče zelena Mislinja Snamite datoteko
V tihi noči Snamite datoteko
Večerna Snamite datoteko
Večerni ave Snamite datoteko
Venci veli Snamite datoteko
Veseli pastir Snamite datoteko
Vrtec Snamite datoteko
Vuštnejša ja ni Snamite datoteko
Yesterday Snamite datoteko
Z nobenim purgarjem Snamite datoteko
Zabučale gore Snamite datoteko
Zdravica Snamite datoteko
Zdravljica Snamite datoteko
Zeleni maj Snamite datoteko
Žabe Snamite datoteko
Živagova melodija Snamite datoteko
Stanko Premrl: Zdravljica Snamite datoteko

Založba Pivec razpisuje natečaj za najboljšo izvirno neobjavljeno pesem. Na njem lahko s po eno pesmijo, ki ne sme biti daljša od 60 verzov, sodelujejo avtorji s pesmimi v slovenskem jeziku stari vsaj 16 let. Avtor, ki bo poslal več pesmi ali predolgo pesem, bo izločen. Žirija, v kateri bodo poznavalci sodobne slovenske poezije, bo izmed sodelujočih izbrala štiriindvajset najbolj uspešnih avtorjev. Ti se bodo v začetku aprila pomerili na dveh polfinalnih turnirjih. In sicer tako, da se bo polovica od izbrane štiriindvajseterice pomerila na enem, druga polovica pa na drugem. Na obeh polfinalnih srečanjih bo strokovna komisija izmed dvanajstih pesmi izbrala štiri, dve pa občinstvo z glasovanjem, kar pomeni, da bosta tisti dve pesmi, ki bosta prejeli največ glasov občinstva ob štirih izbranih s strani komisije, napredovali v finale.

Dvanajst izbranih pesnikov bo v soboto, 23. aprila 2016, s svojimi pesmimi, ki jih bodo sami interpretirali, sodelovalo na »16. PESNIŠKEM TURNIRJU« v Mariboru. Strokovna komisija bo izbrala VITEZA/VITEZINJO PESNIŠKEGA TURNIRJA 2016, ki bo prejel(a) kovano vrtnico, knjigo in denarno nagrado v višini 500 evrov. Svojega nagrajenca bo z glasovanjem izbralo tudi občinstvo.

Avtorji naj svojo pesem pošljejo na naslov

Založba Pivec
Krekova 13
2000 Maribor
s pripisom PESNIŠKI TURNIR 2016

najkasneje do 29. februarja 2016. Pesmi naj bodo podpisane le s šifro, v posebni kuverti, prav tako označeni s šifro, pa naj bodo avtorjevo ime, priimek, naslov, elektronski naslov in telefonska številka. Zaradi anonimnosti natečaja ne sprejemamo pesmi poslanih po e-pošti. Strokovna komisija bo 14. marca 2016 objavila imena štiriindvajsetih izbranih avtorjev na spletni strani Založbe Pivec (http://www.zalozba-pivec.com) in v določenih tiskanih medijih. Dodatna pojasnila dobite na nino@zalozba-pivec.com ali po telefonu 02 250 08 28.

Udeležba v zborniku vam omogoča:
● da si aktivni del največjega literarnega kluba v Sloveniji,
● da se obseg vaših objavljenih literarnih del nenehno povečuje,
● da se vaše ime redno pojavlja na kulturni sceni Slovenije,
● da si vaši literarni dosežki utirajo pot v širši kulturni prostor.

Vabimo vas k sodelovanju:
● Prijave sprejemamo do 28. februarja 2016, (prijavnico spodaj ali e­mail).
● Dokumentacijo sprejemamo do 15.03.2016.
● Življenjepis avtorja, ki prvič objavlja v Zborniku.
● Osebno fotografijo, ki naj ne bo starejša več kot pet let.
● Na hrbtni strani fotografije napišite čitljivo ime in priimek.
● Gradivo naj obsega vsaj 4 strani.
● V tem obsegu pošljite literarno gradivo in pri tem upoštevajte naslednje merilo:
● na eno stran Zbornika gre 38 vrstic proze ali 7 kitic po štiri vrstice v poeziji.
● Nakazilo v znesku 60 EUR za 4 objavljene strani v Zborniku, vam omogoča obvezen odkup pet posameznih knjig Zbornika.
● NOVO ­ V primeru večjega števila strani bo možno prevzeti manj knjig, s tem pa se bo zmanjšala tudi cena dodatnih stani.
● Po prijavi pride položnica za 4 strani. (v dogovoru je mogoče plačilo tudi na obroke).
● Literarne prispevke lahko pošljete po elektronski pošti: likus@likus.si ali na CD disku, natisnite oziroma jih napišite z roko in jih pošljite na naslov LIKUS­a.
● Izid 27. zbornika bo predvidoma v mesecu septembru, promocija pa v oktobru 2016.
● Dodatne inf. GSM: 041 634 736 ­Dejan Čegovnik, 041 628 601 Andrej Štrus.

Prijavnica

Založba Fran razpisuje 3. natečaj za izvirna besedila in likovna dela, tokrat o smejalnih radostih z naslovom

In smo se smejali ...

Ko nas potrese spontan smeh v veselje ali se zakrohotamo do neukrotljivega trebušnega, smo sproščeni, drugače pogledamo na svet, pozabimo na bolečine, mimogrede prepodimo napetost, slečemo potrtost, si izboljšamo odpornost, smo čudežno bolj zdravi. Povejmo si nasmejane zgodbe za radost življenja, za sprostitev, za zdravje. Tudi tiste o nasmejanih zaljubljenih očeh ali one o visokofrekvenčnih hipnih kaskadah smeha v šaljivi družbi. Najboljši literarni in likovni prispevki bodo izbrani za knjižno objavo.

Izbrana dela bo Založba Fran objavila v estetsko opremljeni knjigi In smo se smejali ... jeseni leta 2016 v istem formatu kot knjigi s prejšnjih natečajev Žled in V barvah utripajo bližine. Prozna besedila lahko obsegajo do 10.000 znakov, poezija pa do 100 vrstic ali 3 pesmi. Izbrana besedila bodo jezikovno pregledana in avtorjem posredovana v avtorizacijo. O svojem likovnem prispevku pošljete zelo dobro fotografijo, primerno za tisk. Na natečaju lahko sodelujete s tremi likovnimi deli, bodisi s sliko, risbo, fotografijo, skulpturo ali kipom ipd. Originalno delo ostane pri vas. Načrtujemo razstavo izbranih originalnih likovnih del. Avtorji besednih in likovnih prispevkov ostajajo lastniki svojih del. Posamezniki lahko sodelujejo v več kategorijah. Založbi Fran dovolijo brezplačno objavo v knjigi, prejmejo po dva izvoda knjige in imajo možnost kupiti nadaljnje izvode po avtorski ceni.

Prispevke zbiramo do 15. maja 2016
na elektronski naslov smeh@zalozba-fran.com
na spletni strani www.zalozba-fran.com/smeh

ali na naslov
Založba Fran
Brateläckerstraße 8
9020 Klagenfurt Celovec
Avstrija.

Ne pozabite pripisati avtorskih podatkov: imena in priimka, leta rojstva in domačega naslova.

Uvod v PREVAJALNICE 2016: PREVAJALNICE POLJSKEGA JEZIKA
Prevajalske delavnice poljskega leposlovja JSKD 2016

Organizatorji: JSKD RS in revija Mentor v sodelovanju z območno izpostavo Velenje
Kraj izvedbe: Velenje
(vse ostale prevajalske delavnice bodo potekale 29. 9. – 2. 10. 2016 v Izoli)
Termin: od petka pop. do sobote pop., 5. (16.00)–6. februar 2016 (cca. 21.00)
Mentorica: Tatjana Jamnik
Cena: 30,00 evrov (kotizacija za šolanje)
Število udeležencev: 5-12 udeležencev
Rok prijave: ponedeljek, 1. februar 2016

Poljska prevajalnica JSKD je namenjena mladim prevajalcem, dijakom, študentom tujih jezikov in drugim, ki jih zanima literarno prevajanje. Pogoj za udeležbo je poznavanje poljskega in slovenskega jezika. V delavnicah udeleženci ob pomoči uveljavljene prevajalke individualno in skupinsko prevajajo besedila iz sodobne poljske literature. Poljska delavnica bo letos potekala prvič, in sicer v Velenju ob slovenskem kulturnem prazniku.

Način dela:

Udeleženci bodo večino besedil dobili že pred delavnicami, da jih bodo lahko (v grobem) prevedli doma. Na sami prevajalski delavnici bodo skupaj z drugimi prevajalci in z mentorico iskali najboljše rešitve in pripravili »skupen« prevod. Odlomke prevedenih besedil bomo glede na možnosti objavili v eni od številk revije Mentor leta 2016 in prebrali na večerni prireditvi, posvečeni slovenskemu kulturnemu prazniku.

Stroški:

Kotizacija za prevajalsko šolo znaša 30,00 € (DDV je vključen) . JSKD bo po prejemu prijavnice poslal udeležencem predračun s položnico. Plačati je treba po predračunu pred začetkom šole, potrdilo pa prinesti s seboj. Šolnino povrnemo le v primeru bolezni na podlagi zdravniškega spričevala. Vsi udeleženci dobijo potrdilo o udeležbi in aktivnem sodelovanju!

Za bivanje in prehrano poskrbijo udeleženci sami.
Spanje si lahko organizirate v Mladinskem hotelu v Velenju - prijavi se vsak sam, mora povedati, da je prijavljen na "Prevajalnico poljskega jezika"; prijavo po spletu na info@mc-velenje.si, do 2. 2. 2016. Cena spanja na noč je 15,39€; z zajtrkom pa 19,39 €.

Prijave:

Na delavnico se lahko prijavite do ponedeljka, 1. februarja 2016, po e-pošti: mentor@jskd.si (zadeva: Prevajalnica 2016-poljski jezik), kjer lahko dobite tudi podrobnejše informacije o programu celotne prevajalske šole (tel. 01/24-10-516, 051/675-238).

Delavnice ne bomo izvedli, če bo prijavljenih manj kot pet udeležencev.
Prevajalske delavnice bodo potekale v Vili Bianci (Stari trg 3, Staro Velenje)
Razpis bo objavljen tudi na spletnih straneh: www.jskd.si (literatura).

Okviren urnik:

petek, 5. 2. 2016
16.00–20.00, prevajanje posamezno in v skupini

sobota, 6. 2. 2016
9.00-13.00, dopoldansko prevajanje po skupinah
13.00-14.30, organizirano kosilo za udeležence (prav tako v vili - cena bo cca. 4 €)
14.30-18.30, skupinsko prevajanje in priprava na kulturni večer
19.00, literarni večer z javnim branjem prevedene poljske poezije in slovenskih pesmi ob sloven-skem kulturnem prazniku, vstop prost, v sodelovanju s Šaleškim literarnim društvom Hotenja.

Dodatne informacije:

Tatjana Vidmar, JSKD OI Velenje
Barbara Rigler, sam. svetovalka JSKD za literaturo in odgovorna urednica revije Mentor

Predstavitev delavnice:

Vodi:

Tatjana Jamnik, prevajalka leposlovja in humanistike iz češčine in poljščine, pesnica in pisateljica, urednica in lektorica leposlovnih in humanističnih del ter učiteljica slovenščine kot tujega jezika.

Poljska delavnica 2016

Izabela Morska (s pravim priimkom Filipiak, rojena 1961) je poljska pisateljica, esejistka in pesnica. Izdala je kratkoprozne zbirke Śmierć i spirala (Smrt in spirala, 1992), Niebieska menażeria (Modra menažerija, 1997) in Magiczne oko (Čarobno oko, 2006), romana Absolutna amnezja (Absolutna amnezija, 1995) in Alma (2003), pesniško zbirko Madame Intuita (2002), dramo Księga Em (Knjiga Em, 2005), esejistični priročnik Twórcze pisanie dla młodych panien (Ustvarjalno pisanje za mlade gospodične, 1999) in zbirko feljtonov Kultura Obrażonych (Kultura razžaljenih, 2003). V doktorski disertaciji z naslovomObszary odmienności. Rzecz o Marii Komornickiej(Območja drugačnosti: o Marii Komornicki, 2007), je obravnavala transspolnost (transgender) kot umetniško radikalno držo ob primeru pozabljene poljske modernistične pesnice Marie Komornicke (1876–1949).

Diplomirala je z nalogo Śmierć jako gwałt (Smrt kot nasilje) pod mentorstvom Marie Janion na Univerzi v Gdansku. Leta 1986 se je odločila za emigracijo in zaprosila za politični azil. Leto dni je živela v Parizu, nato pa se je preselila v New York. Leta 1996 se je vrnila na Poljsko.

Konec devetdesetih let je vodila tečaj ustvarjalnega pisanja na varšavskem Collegium Civitas ter predavala teorijo družbenega spola na Univerzi v Varšavi in na oddelku za literarno-umetniške študije Jagelonske univerze v Krakovu. Leta 1998 se je kot prva znana osebnost na Poljskem v medijih opredelila za lezbijko. Trdi, da je coming-out pozitivno vplival na njeno osebno življenje in kariero.

V letih 2003–2006 je bila gostujoča profesorica na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju. Leta 2005 je doktorirala iz filozofije v varšavski Šoli za družboslovne vede Poljske akademije znanosti. V letih 2007–2009 je študirala angleškojezično književnost na Mills Collegeu v Kaliforniji in pod mentorstvom Christine Garcia pridobila naziv MFA. Od leta 2009 dalje predava na oddelku za ameriško literaturo in kulturo na Univerzi v Gdansku.

Prijavnica

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA
KULTURNE DEJAVNOSTI
Štefanova 5, 1000 Ljubljana
T: 01 24 10 516, F: 01 24 10 510
e-pošta: mentor@jskd.si
www.jskd.si

Revija Mentor, ki deluje v okviru Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, razpisuje natečaj za najboljšo leposlovno knjigo, izdano v samozaložbi, z letnico 2015.

Natečaj je namenjen vsem avtorjem, ki so lani sami izdali pesniško zbirko, prozo ali zbirko dramskih besedil, napisano v slovenščini, in so sami plačali zanjo stroške ali so del stroškov za tisk dobili s pomočjo sponzorjev.

Knjige (1 izvod) je treba poslati na naslov JSKD, revija Mentor, Štefanova 5, 1000 Ljubljana do četrtka, 30. junija 2016, skupaj z lastnimi podatki (ime in priimek, letnica rojstva, naslov, e-naslov, telefon/gsm, kratek CV z izdajo dosedanjih publikacij, kratek opis dosedanjega literarnega ustvarjanja).

Rezultati bodo znani do konca poletja, objavljeni pa bodo na spletni strani JSKD www.jskd.si. Vsi prijavljeni boste obvestilo o izboru dobili po elektronski pošti, vabilo na podelitev priznanj in sodelovanje na okrogli mizi o samozaložništvu pa še po klasični pošti.

Najboljši avtor bo za nagrado dobil recenzijo v eni od jesenskih številk revije Mentor v letu 2015 in priznanje na podelitvi ob državnem srečanju literatov seniorjev – V zavetju besede 2016, v petek oz. v soboto (ko bo potekala okrogla miza) - 18. in 19. novembra 2016, v Mariboru.

Knjige bo izbirala dvočlanska žirija, v kateri bosta pisatelj in dramatik Goran Gluvič ter urednica Mentorja, Barbara Rigler.

Barbara Rigler,
samostojna strokovna svetovalka za literarno dejavnost
in odgovorna urednica revije Mentor

Prijavnica

Vabimo vse zainteresirane avtorje, da pošlje dela na letošnji 27. po vrsti razpis za XXVII. mednarodni festival poezije in pesnikov »Subotica–Palić 2016«. Pravico do udeležbe imajo vsi avtorji, ki pišejo v jezikih bivših jugoslovanskih republikah in jezikih narodnostnih manjšim. Pesniki iz vseh drugih dežel naj svoje pesmi pošljejo na v svojem jeziku z obveznim prevodom v srbski jezil.

PROPOZICIJE NATEČAJA

Potrebno je poslati 3 pesmi dolžine do 32 verzov v treh izvodih na naslov:

Ratko Belić
Lazara Bačića 17
24 000 Subotica
Srbija

Besedila lahko pošljete tudi na elektronski naslov ilijaklepic©gmail.com.

Pesmi morajo biti podpisane s šifro, v posebni kuverti pa morate dodati razrešitev šifre. Če pošiljate besedila po elektronski pošti, pošljite v ločenih Word datotekah – v prvem so pesmi, podpisane s šifro, v drugi pa rešitev šifre s polnim imenom in priimkom, naslovom, številko telefona i e-mail (v datoteki z deli).

Pesmi naj bodo v MS Word, Times New Roman, velikost pisave 12, cirilica in latinica.

Tema natečaja je PROSTA.

Natečaj je odprt do 1. aprila 2016.

Ni potrebno poslati na oba naslova temveč po izboru, po polžji pošti ali po elektronski, prednost pa ima elektronska pošta.

Žirija bo svojo odločitev o izboru najboljših del sporočila do 1. avgusta 2016. Vse avtorje, ki bodo uvrščeni v zbornik, bomo povabili na literarni večer, ki ga organiziramo v Subotici in na katerem se bodo brala zastopana besedila.

Prosimo avtorje, da upoštevajo pravila natečaja in rok pošiljanja.

Pričakujemo vas v velikem številu!

Fotografinja Rasta Fašmon se ukvarja s fotografiranjem metuljev. Skupaj z Literarno hišo Maribor razpisuje natečaj za projekt »Metulj« (fotografija in poezija). Kdorkoli želi sodelovati na tem natečaju, naj ji pošlje sporočilo z zadevo »Projekt Metulj« na elektronski naslov rasta.fasmon@guest.arnes.si. Poslala mu bo fotografijo metulja in na to fotografijo avtor napiše pesem.

Sodelujejo lahko avtorji iz Slovenije in tujine. Pesmi lahko pošljete do 15. avgusta 2016 po elektronski pošti na naslov drustvo@kud-mld.si z zadevo »Projekt Metulj« ali na naslov

Kulturno društvo Mariborska literarna družba
Pobreška 20
2000 Maribor

s pripisom: Projekt metulj.

Na natečaj lahko en avtor pošlje do tri pesmi neomejene dolžine.

Tričlanska komisija bo pregledala prispele prispevke in izbrala tiste, ki ustrezajo razpisu in kakovostnim kriterijem. Izključni kriterij izbora bo kakovost.

Prispevke bomo objavili v e-zborniku tega projekta ob 50-letnici Fotokluba Maribor in vse sodelujoče avtorje povabili k nastopu na prireditvi 26. septembra 2016 (na lastne stroške) v Literarni hiši Maribor.

Rokopisov ne vračamo in objave ne honoriramo. Udeleženci prejmejo kopijo e-zbornika.

Natečaj in državno srečanje sta namenjena avtorjem in avtoricam, ki – ne glede na državljanstvo – stalno ali začasno (vsaj eno leto) bivajo v Sloveniji, pišejo pa predvsem v svojem maternem jeziku (ne v slovenščini).

Obseg poslanih besedil

Proza in dramski teksti – do 10 strani (lahko tudi odlomki daljših tekstov), poezija – do 10 pesmi. Priloženi prevodi v slovenščino so zelo zaželeni, niso pa obvezni. Pričakujemo samo besedila, ki še niso bila objavljena v knjižni obliki. Besedila naj bodo zapisana v wordu, pisava 11, leva poravnava, enojni razmik, brez dodatnih oblikovanj in fotografij.

Šifra

Vsak prispevek mora biti označen s šifro avtorja, v drugi e-priponki naj bo prijavnica s podatki: šifra, ime in priimek avtorja, domači naslov, letnica rojstva, izobrazba oziroma poklic, telefonska številka, naslov e-pošte, jezik besedila (v priloženi prijavnici) – tudi knjižne novosti prijavljenih avtorjev (z naslovnico in kratko vsebino). Podatki bodo uporabljeni za namene razpisa.

Žirija

Poslana besedila bo pregledala žirija, sestavljena iz poznavalcev literature posameznih jezikov, ki bo med prispevki izbrala avtorje najboljših besedil za državno srečanje (osem finalistov). Izbor literarnih besedil bo objavljen v elektronski reviji Paralele (št. 20), drugo leto pa natisnjen bienalno skupaj z izbranimi besedili natečaja 2017 (Paralele, št. 20/21). Avtorji odstopijo svoja besedila za objavo brezplačno.

Prijava

Avtorji naj svoja besedila pošljejo do konca februarja – do ponedeljka, 29. februarja 2016, v izvirniku (torej ne v slovenščini) po elektronski pošti na e-naslov:

mentor@jskd.si,
z zadevo: Sosed tvojega brega 2016.

Kot uvod v letošnje srečanje in promocijo natečaja vabimo avtorje k branju svoje literature v ponedeljek, 22. februarja 2016, ob 18. uri v Hiši Evrope v Ljubljani, Breg 14, v počastitev mednarodnega dneva maternega jezika UNESCO (21. februar). Prosimo za potrditev uvodnega sodelovanja na zgornji e-naslov do četrtka, 11. 2. 2016.

Državno srečanje Sosed tvojega brega 2016 bomo pripravili skupaj z izpostavo JSKD Škofja Loka v Škofji Loki v nedeljo, 29. maja 2016. Na programu bo predstavitev vseh prijavljenih avtorjev in njihovih novih knjižnih izdaj (dopoldanska branja), literarna delavnica s priznanimi predavatelji in mentorji, popoldanska zaključna prireditev s predstavitvijo finalistov ter srednjeveško glasbo in plesom. O izboru in povabilu na srečanje vas bomo še obvestili.

Prijavnica

Namenjen je starejšim avtorjem in avtoricam (leta niso »predpisana«).

Avtorji lahko sodelujejo s svojimi še neobjavljenimi pesniškimi, proznimi in dramskimi besedili. Število poslanih prispevkov je omejeno na 10 pesmi, 10 strani proze ali drame. Vsak prispevek naj bo označen samo s šifro avtorja, ne z avtorjevim imenom, v posebni priponki pa morajo biti navedeni naslednji podatki - avtorjevo ime, kratka biografija do 7 vrstic (ta naj se nanaša predvsem na ukvarjanje s pisanjem ter z dosedanjimi objavami), letnica rojstva, domači in elektronski naslov ter telefonska številka - prijavnica.

Prispela besedila bodo prebrali strokovni spremljevalci, ki bodo na regijskih srečanjih vodili literarno delavnico, namenjeno predvsem analizi poslanih besedil in pogovoru o literarnem ustvarjanju nasploh. Regijskih srečanj bo šest, JSKD jih bo pripravil skupaj s svojimi izpostavami:

petek, 27. maja 2016 - Rečica ob Savinji (JSKD OI Mozirje)
četrtek, 2. junija 2016 – Žirovnica (JSKD OI Jesenice)
ponedeljek, 6. junija 2016 – Vrhnika (JSKD OI Vrhnika)
petek, 9. septembra 2016 – Maribor (JSKD OI Maribor)
nedelja, 25. septembra 2016 – Divača (JSKD OI Sežana)
torek, 27. septembra 2016 – Metlika (JSKD OI Metlika)

Med avtorji, ki jih bodo nominirali strokovni spremljevalci regijskih srečanj, bo državni selektor Marjan Pungartnik izbral osem finalistov. Izbrani avtorji bodo povabljeni na državno srečanje starejših literatov, ki ga bo JSKD pripravil skupaj s svojo izpostavo v Mariboru, in sicer: v petek in v soboto, 18. in 19. novembra 2016.

Srečanje bo posvečeno spominu na slovensko pesnico, pisateljico in igralko Berto Bojetu, ki je bila rojena 8. februarja 1946, v Mariboru. Svojo poezijo je objavljala v številnih revijah, med drugim tudi v reviji Mentor. Leta 1986 je prejela nagrado Borštnikovega srečanja za vlogo Agate Schwarzkobler v istoimenski drami, deset let kasneje še nagrado kresnik za roman Ptičja hiša (1996).

Besedila izbranih avtorjev bodo objavljena v zborniku V zavetju besede, v elektronski ali tiskani obliki.Objave ne bodo honorirane. Organizatorji bodo finalistom krili stroške strokovnega dela srečanja in prehrane. V okviru državnega srečanja bomo izvedli tudi javno okroglo mizo (in delavnico) o samozaložništvu in podelili priznanja za najboljšo samozaložniško knjigo 2015.

Prispevke za literarni natečaj je treba poslati 25. aprila 2016, na elektronski naslov:

mentor@jskd.si
(Zadeva: V zavetju besede 2016).

Kdor nima svojega elektronskega naslova, se lahko za pomoč obrne tudi na območne izpostave JSKD.

Dodatne informacije

mag. Barbara RIGLER
samostojna strokovna svetovalka
za literarno dejavnost

Prijavnica

V času računalnikov, pametnih telefonov, tablic, avionov, planetov in ostalih hiperkinetičnih fenomenov razpisujemo natečaj za PAMETNO KNJIGO.

Sodelujejo lahko vsi avtorji, starejši od 18 let, ki pišejo v slovenskem jeziku.

Na natečaju lahko konkurirajo še neobjavljena avtorska besedila. Udeleženci natečaja so v celoti odgovorni za izvirnost poslanih avtorskih del.

Vsak prispevek, poslan na natečaj, naj vsebuje kratko predstavitev predloga ter predstavitev avtorja s kontaktnimi podatki. Predstavitev oz. vizija PAMETNE KNJIGE ni nujna, je pa dobrodošla.

Vabimo vas, da si pri interpretaciji natečaja oz. zasnove PAMETNE KNJIGE dovolite povsem svobodno pot kreiranja in razmišljanja in se ne držite nobenih ustaljenih konceptov (likovnih, tekstualnih ali tehnoloških).

Ocenjevalno komisijo sestavljajo: Jelena Lasan, Matej Pollick in Mira Sušić.

Avtorja zmagovalnega prispevka bomo obvestili po navadni pošti.

Izbrana dela bodo natisnjena (v 100 izvodih), predstavljena na literarnem večeru ter promovirana s strani Založbe Ekslibris.

Prispevkov ne vračamo. Avtorjem svetujemo, da obdržijo kopijo.

Ekslibris si pridržuje pravico, da na natečaju ne izbere nobenega od prejetih prispevkov, če na uredništvu ne bi bili zadovoljni z nobeno od idej.

Vaše rokopise sprejemamo v elektronski obliki na:

urednistvo@ekslibris.si.

Rok oddaje: 5. april 2016

Izid natečaja bo objavljen dne 26. 6. 2016 na spletni strani Založbe Ekslibris.