EBIONIT

Uvodna opomba

Na začetku našega štetja je bila družba v Judeji in Izraelu razločno razklana po sektah (sekta, ločina), ki sta jih Mandić (1969) in Ludlow (1975) porazdelila na naslednje glavne skupine: politično-verske sekte (samarijanci, zeloti), socialno-poklicne sekte (carinarji, pismouki ali pisarji) in verske sekte (saduceji, farizeji, eseni, nazareni (v literaturi jih poimenujejo tudi nazoreji, nazir, pridigar), ebioniti in pavlinisti¹ .

Samarijanci

Samarijanci ² so prebivalci Samarije, najsevernejšega dela Palestine³ iz katerega so Asirci po zasedbi območja v 8. stoletju pr.n.št. odvedli največji del judovskega prebivalstva v Babilon in na njihovo mesto naselili kolone iz Mezopotamije. Samarijanci so sprejeli judovsko vero z elementi mezopotamskih božanstev. Po vrnitvi iz pedesetletnega babilonskega suženjstva (586.-537. pr.n.št.) so jih Judi imeli za brezbožce in so samarijanci izgradili svoj hram na gori Garizim v okolici Jeruzalema. Judi so hram samarijancev zrušili v 2. st. pr.n.št.

Zeloti

Politično-verska sekta Zelotov, zelotes, zagrizenec, gorečnež, je po nauku o smrti, sodbi in koncu sveta eshatološka judovska sekta, ki je zagovarjala nasilje kot sredstvo političnega boja proti rimljanskim zavojevalcem, za razliko od učenja Jezusa Kristusa, po kateremu se trajnostno stanje prevlade dobra nad zlom v družbi lahko doseže le z moralno prevzgojo posameznika (primerom, pridigami in nasveti) in ne z nasiljem. Nasilje povzroča le nasilje .⁴

Sekta Zelotov je nastala v prvi polovici 1. stoletja pr. n. št. Znana je po organizaciji velike judovske (brezuspešne) vstaje proti rimskemu gospostvu v letih 66-70 n. št., med vladavino rimskega cesarja Vespaziana⁵.

Carinarji

Carinarji ali cestninarji⁶ so poklicna skupina, ki pobira davke od judovskega prebivalstva za omraženo rimljansko oblast.

Pismouki

V Novi zavezi se z farizeji pogosto omenjajo pismouki⁷ in književniki, vendar so pismouki, pismárji, pisarji »poklic«, razlagalci svetega pisma, ki jih v judovski skupnosti naslavljajo s častnim naslovom »rabbi«, rabin, učitelj, ne pa versko-politična stranka ali sekta.

Saduceji

Ime saducejev najverjetneje izhaja iz imena Sadok⁸ , prednika judovskih velikih duhovnikov palestinske teokracije. Bili so hudi sovražniki farizejev. Saduceji so izginili s propadom judovske države leta 70 našega štetja⁹

Sadok je mazilil Salamona ob nastopu kraljevske službe.

Saduceji so priznavali za svéto samo Petoknjižje (pet Mojzesovih knjig, Tora), drugo razodetje Božje besede pa so zavračali. Zavračali so tudi ustno izročilo o tolmačenju Mojzesove postave in verovanja, ki so se razvila pozneje. Za razliko od farizejev in od večine vernih judov tistega časa so zavračali verovanje v angele¹⁰ in demone, pa tudi verovanje v posmrtno življenje. Saduceji niso verjeli ne v nesmrtnost duše ne v telesno vstajenje ob koncu sveta.

Farizeji

Farizeji so nastali ob koncu 2. st. p.n.št. iz Hasidejev, hebr. bogoboječi, pravoverni, sekte ustanovljene v 4. st.p.n.št. po vrnitvi Judov iz suženjstva v Babilonu. Hasideji so sledili učenje preroka Ezre o etični ekskluzivnosti Judov in jim je bil prepovedan vsaki stik s pripadniki drugih narodov, zlasti Grkov, predvsem mešani zakoni. Toro so upoštevali tako v pisni kot ustni obliki.

Farizeji, ločeni (od posvetnega in usmerjeni v versko življenje) so delovali do konca 1. stoletja n. št. Živeli so kot navadni ljudje in sodelovali v velikem zboru (sinhedriju). Njihov je ugled bil usodnega pomena za Jude po razdejanju Jeruzalema in uničenju Hrama¹¹ 70. l.n.št., krize judovstva in propada saducejev. Farizeji so temeljili judovstvo tudi na Talmudu, in se beseda farizeji, ločeni, med Judom več ne uporablja. Znana farizeja sta bila rabina Hilel in Šamaj, ustanovitelja judovskih šol Postave. Farizej je bil tudi judovski zgodovinar Jožef Flavij. Apostol Pavel je bil najprej farizej, potem pa se je spreobrnil in utemeljil krščanstvo.

Eseni

Eseni, haššaim, molčečneži, so skrajnje ločena judovska verska skupnost, mističnih, eshatoloških, mesijanskih in asketičnih prepričanj, ki je nastala okoli leta 150 pr. n. št. in izginila s padcem Jeruzalema in rimsko zadušitvijo judovskega upora leta 70 n. št.. Plinij Starejši piše, da so sekto sestavljali ljudje, ki so bili utrujeni od življenja in preganjani od usode. Imeli so se za izbrance izbranega naroda. Bili so imenitni zdravniki. Negovali so kult čistote, skupne molitve, prostovoljno revščino in celibat. Pripravljali so ljudje za prihod Davidovega kraljestva, ki ga bo uresničil »maziljenec božji«, »učitelj pravičnosti«, ki ga bo judovski veliki duhovnik kaznoval s smrtjo, po kateri bo Odrešenik vstal, da sodi vsemi narodi. Pred Rešiteljem bo prišel prerok (Janez Krstnik), da pripravi ljudje za njegov prihod. Štejejo jih med zgodnje krščane, ki so živeli in delovali 200 let pred Jezusom Kristusom. Pozni eseni so zgodnji (pra)kristjani.

Okolica Kumrana, kjer so živeli eseni.

Esenom se pripisujejo Kumranski rokopisi, najdeni leta 1947 v Palestini v Kumranskih votlinah (Khirbet Kumran) na zahodni obali Mrtvega morja poleg kibuca¹² Kalija!

Logia Iesu

Papija, škof iz Hieropolisa (okrog 70-130), eden izmed sedmih učencev apostola Janeza, omenja zbirko izrek Jezusa Kristusa »Logia Iesu« v aramejskem jeziku, medtem ko so evangeliji v grščini. Jezusov Govor na Gori je jedro te zbirke in učenja ebionitov.

»Hebrejski evangelij« je vir (Q, quelle, vir) treh kanonsko sprejetih sinoptičnih evangelijev.

Fragmenti Papije o Mateju in Marku se ne nanašajo na kanonski prvi in drugi evangelij, ampak na prvobitnega Mateja in prvobitnega Marka. Credner (Einleitung, 1836) je v prvobitnem Marku našel vir vse zgodovinske snovi, vsebovane v sinoptikih, v prvobitnem Mateju pa vir diskurzov (predavanj, pridig) v prvem in tretjem evangeliju.

Papijeva »Logija« (Logion Kuriakon Eksegesis) se nanaša na evangelij svetega Mateja. Noben spis svetega Mateja razen njegovega evangelija ni bil splošno znan v drugem stoletju. Ni nobenega zapisa o evangelističnem delu, ki bi vsebovalo samo Gospodove besede. Celo Evzebij ni našel sledi logia kuriaka, čeprav je pridno zbiral vse, kar so o Kristusu napisali apostoli in učenci.

Fragment papirusa Jezusove »Logije«, napisane v grščini (Logia Iesou), je znan kot Papyrus Oxyrhynchus 1 (P. Oxy. 1) (glej sliko spodaj). Spada med prve papiruse, ki sta jih odkrila Grenfell in Hunt januarja 1897 v gomilah smeti v egiptovskem mestu Oxyrhynchus. Odlomek sta datirala v zgodnjo polovico 3. stoletja. Kasneje je bilo ugotovljeno, da je to najstarejši rokopis Tomaževega evangelija¹³ .

Papirus Oxyrhynchus 1 Lokacija mesta v Egiptu
Rokopis je pisan črkami »uncial« v enem stolpcu v obliki knjige (codex form).

Od del Papije je ohranjenih 13 fragmentov pri škofu Evzebiju iz Cezareje, pisatelju zgodovine kristjanske cerkve v 10 knjigah Cerkvena zgodovina (Historia Ecclesiastica ali Historia Ecclesiae. Imel je velik vpliv na dvoru cesarja Konstantina I. Velikega. Prizadeval si je za spravo med Judi in Cerkvijo in je bil popustljiv do heretikov! Na nicejskem koncilu l. 325 je vendarle podpisal koncilske odloke pod cesarjevim pritiskom. Nicejski koncil je prvi ekumenski koncil in prelomnica v zgodovini krstijanske cerkve, tako da delimo čas zgodnjega krščanstva na obdobje prednicejske in ponicejske teologije. Nicejski koncilski sklepi so bili dokončno potrjeni leta 381 na carigradskem koncilu. Pravoslavna cerkev obhaja spomin na Prvi nicejski koncil vsako leto na šesto nedeljo po veliki noči.

Ohranjeni fragmenti so viri o nastanku Markovega in Matejevega evangelija. Ebioniti priznavajo le Matejevega evangelija, ki naj bi bil sprva pisan v hebrejščini!

Genealogija paleokrščanstva

Christianisme ancien : définition de Christianisme ancien et synonymes de Christianisme ancien (français) (leparisien.fr) Navodilo za razumevanje genealogije paleokrščanstva

V mestu Yavne je nastalo sodobno judovstvo po uničenju Jeruzalema leta 70 n.št. in izgubi drugega templja, do takrat središča verske identitete Judov. Je sedež dveh miselnih šol rabinskega judovstva v obdobju tannaima (2. st. p.n.št.), poimenovani po modrecih Hillelu in Šamaju. Ti šoli sta organizirali razprave o vprašanjih obredne prakse, etike in teologije, ki sta bili ključni za oblikovanje ustnega zakona in judovstva, kot je danes. Begunci pred nacizmom so l. 1941. v mestu Yavne ustanovili verski kibbutz.

Jezusov brat Jakob je po Jezusovi smrti bil poglavar občine ebionitov v Jeruzalemu. Jakob je domnevno prva oseba, ki je videla Jezusa Kristusa po vstajenju! Peter je bil glavni apostol Jezusa Kristusa. Ime mu je bilo Simon (Šimun), vzdevek pa Kefa (aram. skala , gr. petra). Dal mu ga je Kristus, ko ga je določil za svojega naslednika (Mt. 16, 18-19). Pavel iz Tarza je po tradiciji rimske katoliške cerkve dejanski prerok in ustanovitelj krščanstva ter ideolog prakrščanske gnostične sekte pavlinistov! Prakristjan je postal v Antiohiji, kjer sta bila razširjena helenistični gnosticizem in judovski hiliazem¹⁴. Janez iz Efeza, Kristusov apostol in ljubljenec, evangelist (Mk. 5, 37 in 9, 2; Lk. 22, 8; Jn. 13, 23 in 19, 26)

Montanizem, eshatološka sekta, poimenovana po ustanovitelju Montani iz Frigije, ki se je v drugi polovici 2. stoletja začel izdajati za parakleta (gr. tisti, ki ga kličemo na pomoč; ime, ki si ga je Kristus sam dal v Janezovem evangeliju, napovedajoč, da bo Bog Oče poslal drugega parakleta (Janez 14, 16, 19 in 15, 26)). Najbolj znan član te sekte je Tertulijan.

Tertulijan je prvi, ki je za Očeta, Sina in Svetega duha, uporabil latinsko obliko besede »trojica«, ki predstavlja osnovno dogmo v krščanstvu¹⁵ , vendar je notorno znan predvsem po izreku »Credo, quia absurdum est«.

Gre za parafrazo Tertulijanovega izreka v delu De carne Christi (O Kristusovem telesu). Izjava se v izvirni obliki glasi: »prorsus credibile est, quia ineptum est«, kar bi lahko prevedli kot »docela je verjetno, ker je nesmiselno«. Kontekst te izjave predstavlja zagovor osnovnih postavk pravovernega krščanstva nasproti doketizmu:

Crucifixus est Dei Filius, non pudet, quia pudendum est; et mortuus est Dei Filius, prorsus credibile est, quia ineptum est; et sepultus resurrexit, certum est, quia impossibile. — (De Carne Christi V, 4)

Križan je bil božji sin, ne vzbuja sramu, ker je sramotno; in umrl je božji sin, docela je verjetno, ker je nesmiselno; in pokopan je vstal, gotovo je, ker je nemogoče. — (O Kristusovem telesu V, 4)

Po Tertulijanu akt človeškega spoznanja obstoji v aktu vere (fideizem).

Papež Benedikt XVI (Joseph Aloisius Ratzinger) pa kritično pojasni: »Katoliška tradicija že od začetka zavrača tako imenovani fideizem, ki je želja verovati zoper razum. Credo quia absurdum (verjamem, ker je absurdno) ni obrazec, ki razlaga katoliško vero.«

Utemeljitelj prakrščanske sekte markionita v Rimu je Markion (2. st., n.št.), upravnik prakrščanske občine v Sinopi na Črnem morju. Markionizem je izrazito antijudovko orijentiran. Oče Jezusa Kristusa kot boga ljubezni in sočutja ne more biti hudi in kruti Jahve, kakšnega ga prikazuje judovska biblija, temveč nek drug, dobri bog, ki ga ljudje še niso spoznali. Markion je sestavil prvi krščanski kanon svetih spisov, ki so proizvod božjeg navdiha. Zaradi svojih protijudovskih stališč je Markion odvrgel Staro zavezo (Septuaginto) kot sveti spis. Katoliška cerkev je potrdila svoj kanon na koncilu v Firencah l. 1440. Knjige in spisi judovskega porekla so poimenovani Stara zaveza, spisi, katerim je predmet Kristusovo učenje pa Nova zaveza. Markion se je prvi začel zavzemati za versko in organizacijsko enotnost krščanske cerkve. Kljub temu je cerkev preganjala markionite kot »heretike« in so se okrog leta 400. stopili z manihejci.

Po doketizmu, gr. dokein zdeti se, se dogodki, opisani v Novi zavezi niso dejansko zgodili in gre za prikaz materializiranih odsevov nebeških in duhovnih dogodkov; rojstvo, življenje, trpljenje in smrt Jezusa Kristusa so le iluzija; Jezus Kristus je imel človeško podobo le navidezno!

Člani »heretične« ločine donatistov v rimljanski severni Afriki, poimenovani po škofu Donatu, so bili privrženci »cerkve mučenikov«, ki so negirali veljavnost zakramentov, če jih upravljajo prezbiterji v stanju greha. Temelj donatističnega nauka je bilo načelo, da zakramenti, ki jih podeljujejo duhovniki, niso učinkoviti sami po sebi, ampak da je njihova učinkovitost odvisna od moralnosti tistih, ki jih upravljajo in posredujejo. V cerkvi lahko najdejo mesto samo popolni kristjani. Poleg tega so zavračali poslušnost cesarskim oblastem. L. 313 so bili izobčeni iz »Velike cerkve« in so utemeljili lastno cerkev, ki je delovala naslednjih dvesto let (5.-7. st.). Tako je prišlo do prvega cerkvenega razkola (shizme) v krščanstvu¹⁶ .

Velike gnostične šole so nastale v 2. in 3. stoletju, imenovane valentinizem, Barbelo-gnostiki in Ophiti. Skupno tem šolam je poskus narediti sintezo med krščansko-judovsko teologijo, platonično spekulacijo in mitološkimi podobami.

Eden redko ohranjenih dokumentov valintinizma se nanaša na platonsko razdelitev duše
1.pneumatikoi (πνευματικοί, duhovno)
2.psychikoi (ψυχικοί, duševno)
3.hylikoi (ὑλικοί, materialno)

Na temelju redkih ohranjenih dokumentov in fragmentov smatramo danes Valentina za misleca, ki je pripravil pot za velike sisteme gnoze.

Bog je nous, um, in je človeškem nous-u, duhu zaradi medsebojne kompatibilnosti neposredno dostopen. V srednjem veku najdemo vplive gnosticizma v alkimiji, pri bogomilih in katarjih. V Islamu se je prenesel v druze (bližnjevzhodna verska skupina) in jeside (kurdska etnoreligijska skupina).

V 19. stoletju prevzamejo teozofi vplive gnosticizma in kasneje tudi Antropozofija. Prav tako je prisotna pri združenju Rožnega Križa in Gibanju Svetega Grala in v psihologiji Carla Gustava Junga.

Nazareni

Cerkveni očetje menijo, da so ebioniti z drugimi judovskimi krščanskimi sektami, kot so nazareni, eno isto!

V 4. stoletju imenuje sv. Jeronim tudi Nazarene kot »tiste, ki sprejemajo Mesijo tako, da ne prenehajo spoštovati starega zakona.« V svoji poslanici 79 Auguštinu je dejal:

Kaj naj rečem o Ebionitih, ki se pretvarjajo, da so kristjani? Danes med Judi v vseh vzhodnih sinagogah še vedno obstaja krivoverje, ki se imenuje minajci (prebivalci kraljestva Main, danes Jemen) in ga farizeji še vedno obsojajo; [njegovi privrženci] se običajno imenujejo »nazareni«, ki verjamejo, da se je Kristus, Božji sin, rodil iz Device Marije, in držijo ga za tistega, ki je trpel pod Poncijem Pilatom in se povzpel v nebesa in v katerega tudi mi verujemo. Medtem ko se pretvarjajo, da so tako Judje kot kristjani, niso ne eno ne drugo.

V Janezovem evangeliju je zapisano, da nekateri mislijo, da iz Nazareta ne more priti nič dobrega.

⁴⁶ Natánael mu je dejal: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« Filip mu je rekel: »Pridi in poglej!«

V zgodnjem krščanstvu je bil izraz »nazaren, nazorej« prezirljiv. Pomen besede »nazaren« pomaga razumeti, zakaj je bil izraz ponižujoč. Hebrejska beseda nazaren ima enake korenske črke kot hebrejska beseda nezer, kar pomeni vejica, poganjek. Kdo bi želel, da se imenuje vejica? Matej ga je spremenil v častni naslov, ko se je skliceval na mesijansko prerokbo (¹ Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek obrodi iz njegove korenine. (Iz 11,1)) in pripovedoval o veji (nezer), ki bo zrasla iz Jesejevih korenin. (²³ Ko je prišel tja, se je naselil v mestu, ki se imenuje Nazaret, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po prerokih, da bo namreč imenovan Nazarečan. (Mt 2, 23)). Zgodnje kristjane so očitno imenovali nazareni, saj je bil Pavel neupravičeno obtožen, da je vodja te sekte.

⁵ Odkrili smo, da je ta človek kuga, da neti nemire med vsemi Judi po svetu in da je kolovodja ločine Nazarečanov. (Apd 24, 5)

Zgodnji zgodovinarji imajo skupino nazarenov za judovsko sekto, ki se ne bi želeli niti mogli odreči svojemu judovskemu načinu življenja, v čist etnografskemu pomenu besede. Pavel je učil, da Mojzesova postava ni zavezujoča ne za pogane ne za Jude, ker jo je izpolnil Kristus. Kasneje so nazareni zaradi tega zavrnili Pavla, čeprav je bil nek čas znan kot nazaren. Do konca petega stoletja so nazareni postali »judovski kristjani«, izraz »nozri« (nazaren) pa je ostal hebrejska beseda za kristjane¹⁷

Čeprav je osnova verovanja nazarenov (in zlasti ebionitov) – učenje Jezusa Kristusa, o katerem pričajo evangeliji, za Jude ni sprejemljivo zaradi domnevnega antijudaizma Jezusa Kristusa, za kristjane pa ravno zaradi njegovega doslednega judaizma!

Joseph Klausner, judovski zgodovinar in profesor judovske književnosti, član serkla ruskih cionističnih političnih aktivistov ocenjuje Jezusa Kristusa takole:

»Jezus ni bil krščan,« temveč je postal krščan. Njegovo poučevanje in njegova zgodovina sta tuja tradiciji Izraela ... Z judovskega nacionalnega stališča je težje oceniti pomen Jezusa. Kljub dejstvu, da se je nedvomno imel za »nacionalističnega« Juda po instinktu in celo za ekstremnega nacionalistu - kot lahko vidimo iz njegovega odgovora kanaanski ženski, iz njegovega slabotnega načina sklicevanja na »pogane in iz izraza »Abrahamov sin«, »Abrahamova hči« (ki ga uporablja kot izraz najvišje možne pohvale), iz svoje globoke ljubezni do Jeruzalema in od tega, da se je popolnoma posvetil primeru »izgubljenih ovc iz hiše Izraelove »- kljub vsemu temu se je v njem pojavilo nekaj, iz česar je nastal ne-judaizem.

Kaj je Jezus judovskemu narodu danes? Judovskemu narodu ne more biti niti Bog niti Božji Sin, v smislu, ki ga posreduje verovanje v Trojico. Oba pojma sta za Juda ne le nebožna in bogokletna, ampak nerazumljiva. Prav tako ne more biti Mesija za judovski narod: nebeško kraljestvo (»Mesijini dnevi«) še niso prišli. Prav tako ga ne morejo obravnavati kot preroka: mu manjka politično dojemanje preroka in prerokov duh nacionalne tolažbe v političnem in nacionalnem smislu.

Prav tako ga ne morejo obravnavati kot zakonodajalca ali ustanovitelja nove vere: ni si želel biti takšen. Prav tako ni »tanna« ali farizejski rabin: skoraj vedno je bil v nasprotju s farizeji in jim ni priznal pozitivne strani v njihovem delu, njihovo prizadevanje za celotno nacionalno življenje in za krepitev narodnega obstoja.

Toda Jezus je za judovski narod velik učitelj morale in umetnik prispodob. On je moralist, ki je prepričan, da je moralnost najpomembnejša za religiozno življenje. Dejansko je zaradi tega ekstremističnega stališča njegov etični kodeks postal idealen za izključene… idealen za »dneve Mesije«, ko bo »konec« »starega sveta«, sedanji družbeni red. To ni etični kodeks za narode in današnji družbeni red, ko ljudje še vedno poskušajo najti pot do prihodnosti Mesije in prerokov, in do »kraljestva Vsemogočnega«, o katerem govori Talmud, ideal, ki je za »ta svet« in ki se bo postopoma in med generacijami oblikoval v tem svetu.

Toda v njegovem etičnem kodeksu je vzvišenost, posebnost in izvirnost v obliki, ki ni primerljiva z nobenim drugim hebrejskim etičnim kodeksom; prav tako ni nobene primerjave z izjemno umetnostjo njegovih prispodob. Iznajdljivost in ostrina njegovih pregovorov in njegovih silovitih epigramov naredi etične ideje za splošno dobro. Če bo kdaj prišel dan in bo ta etični kodeks osvobojen čudežev in misticizma, bo Jezusova Knjiga etike ena najboljših zakladov v Izraelovi literaturi vseh časov« (pp.413-414, Klausner, 1922).

Po eni verziji ime mesianistične judovske sekte nazorejev prihaja iz besede nazir, pridigar. Namen krštenja je, da posveti telo, ne da opere grehe. Grehi se rešujejo življenjem pravičnika in šele tedaj lahko pričakujejo, da jih mesija odreši na tem svetu. Preroki nazorejev živijo asketsko v puščavi, privrženci pa jim prihajajo občasno slišati njihove pridige. Zavračali so formalnosti judovskega verskega zakona in niso žrtvovali živali! Domnevno so bili vegetarijanci.

V Münchenskem, najstarejšem celovitem rokopisnem Talmudu iz leta 1343 je zapisano, da so na predvečer praznika Pashe obesili Jezusa Nazoreja (nazir, pridigar). Štirideset dni je pred njim hodil kričač: »Jezusa iz Nazareta je treba kamnati, ker se je ukvarjal s čarovništvom, zapeljeval in delil Izraela. Kdor ima za njega opravičilo, naj pride in ga iznese.« Toda za njega ni bilo nobenega opravičila in so ga obesili na predvečer praznika Pashe.

Ebioniti

Izraz ebioniti izhaja iz pridevnika »reven«, ki se pojavi petnajstkrat v psalmih¹⁶.

»Ebionim« je bilo ime, ki so si ga podali ljudje, ki so živeli v Kumranu, kot je zapisano v Svitkih iz Mrtvega morja. Izraz »revni« je bil sprva skupna oznaka za vse kristjane, sklicevanje na njihovo gmotno in prostovoljno revščino.

Kraljestvo božje na zemlji lahko dosežejo le revni ljudje.

²⁴ »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« (Mt. 6,24)

Ali-ali, ali Bogu ali bogastvu!

Na drugem mestu pravi Jezus Kristus isto, le z drugimi besedami:

²⁴ »In spet vam povem: Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Mt 19,24)

In sicer le tisti reveži, ki so Judi.

²⁴ Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« (Mt 15, 24)

Po judovskem verovanju bo se odrešenik (mesija, mesianizem, vera ali nauk o Mesiji, odrešeniku, poslanem od boga; prepričanje, da kdo ali kaj reši človeštvo, narod vsega zla in prinese božje kraljestvo na Zemlji; vera ali nauk o posebnem poslanstvu kakega naroda) po naši smrti zavzemal za bogatega, saj ta ni naredil nikakšne nepravde. Po preroku Izaiji je bogastvo in politična oblast nagrada za pravično življenje na zemlji. (Iz 53, 9)

⁹ Dali so mu grob pri krivičnih,
gomilo pri bogatem, čeprav ni storil nobenega nasilja
in ni bilo zvijače v njegovih ustih. (Iz 53, 9)

Odrešenik bo na čudovit način prišel na svet:

>14 Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel. (Iz 7, 14)

Skrajnji cilj je gospodarski in politični položaj Judov kot gospodarjev v svetovnem cesarstvu. Mesianistična preroštva se še niso uresničila.

²⁷ Kraljestvo in oblast
in veličina nad kraljestvi pod vsem nebom
bodo dani ljudstvu svetih Najvišjega.
Njegovo kraljestvo je večno kraljestvo,
vse oblasti mu bodo služile in mu bodo pokorne.« (Dan 7, 27)

Ebioniti so zgodnja asketska sekta judovskih kristjanov. Sekta je nastala v Palestini in njeni okolici v prvih stoletjih našega štetja ter je vključevala nazarene in elkasaje. O ebionitih je malo podatkov in je največji del pridobljen od njihovih nasprotnikov. Prva omemba sekte je v Adversus haereses (Against Heresies) iz okrog 170. leta n.št. krščanskega teologa in cerkvenega očeta Svetega Ireneja, škofa iz Lyona.

Helenizirani hebrejski izraz »ebionit«, ebionai je Irenej prvič uporabil l. 180, ne da bi omenil Nazarene. Origen je zapisal, da med Judi ebion pomeni »reven«, in so tiste Judje, ki so sprejeli Jezusa kot Kristusa, Maziljenca, imenovali »ebioniti.« Proti hereziji ebionitov je prvi pisal Tertulijan. Sodobni hebrejski jezik še vedno uporablja za »ebionite« biblijski hebrejski izraz »potrebni«, ang. needy, tako v zgodovini krščanstva kot za milostinjo za potrebne.

Po ebionitih je svet ustvaril Bog; toda njihova mnenja glede Gospoda so podobna mnenjem Cerinta¹⁷ , gr. Kerinthos, in Karpokrata. Ebioniti uporabljajo evangelij le po Mateju in zavračajo apostola Pavla kot odpadnika. Enotni so glede obrezovanja, spoštovanja navad, ki jih predpisuje zakon, in so v svojem načinu življenja tako judovski, da obožujejo Jeruzalem, kot da bi bil božja hiša.

Jezus Kristus pravi – vsakemu po njegovih sposobnostih.

Prilika o talentih:

¹⁴ »Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje.¹⁵ Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval.« (…)²⁸ Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; ²⁹ kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. ³⁰ Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹« (Mt 25, 14-15, 28-30)

Po judovski in kristjanski veri je licemerje, hinavščina, hipokrizija , gr. hypokrinesthai, pretvarjati se, greh, ki ga bog kaznuje²⁰ .

Noben zapis od ebionitov ni ohranjen, razen nekaj citatov njihovih kritikov, pa tudi ti so v negotovi obliki. »Spoznanja« Klementa in Klementove homilije (pridige), krščanska dela iz tretjega stoletja, izražata znanstveni konsenz o prepričanjih ebionitov kot judovskih kristjanov. O stopnji ujemanja med prepričanjih ebionitov in temi spisi se razpravlja, toda Epifanijev opis ebionitov v Panarionu²¹ , kristjanski hereziologiji, je izrazito podoben idejam v Klementovih »Spoznanjih« in Homilijah.

Ebionitske spise razvrščajo v štiri skupine.

(1) Irenej je trdil, da so Ebioniti uporabljali izključno Matejev evangelij. Evzebij iz Cezareje je zapisal, da so uporabljali le evangelij o Hebrejih.

Glavna znanstvena besedila, kot je standardna izdaja apokrifov Nove zaveze, ki jo je uredil Wilhelm Schneemelcher, se na splošno sklicujejo na besedilo, ki ga Jeronim omenja kot evangelij ebionitov, čeprav naslova evangelij ebionitov ni uporabljal nihče in da gre le za drugačno »izdajo« Matejevega evangelija o Hebrejih, prvotno sestavljenega v grščini.

(2) Zbirka novozaveznih apokrifov, znanih kot klementinska književnost, je vključevala tri dela, znana v antiki kot Petrova vezja, Dejanja apostolov in delo, ki se običajno imenuje Jakobovi vzponi, najbolj verodostojen ebionitski vir. Na njih se posebej sklicuje Epifanij v svoji polemiki proti ebionitom. Prvoimenovane knjige so v bistvu vsebovane v Klementovih Homilijah pod naslovom Klementov zbornik Petrovih potnih pridig in v Spoznanjih, pripisanih Klementu.

(3) Symmachus je izdelal prevod hebrejske Biblije v grščini Koine, ki jo je uporabljal Jeronim in je še vedno delno ohranjena, in njegovo izgubljeno Hypomnemato (beležke), napisano v nasprotju s kanonskim evangelijem po Mateju. Čeprav je izgubljena, je Hypomnemata verjetno enaka De distinctione præceptorum, ki jo omenja Ebed Jesu (Assemani, Bibl. Or., III, 1). Identiteta Symmachusa kot ebionita je v študijah vprašljiva.

(4) Hipolit iz Rima je poročal, da se je v Rimu pojavil judovski kristjan Alkibijad iz Apameje, ki je učil iz knjige, za katero je trdil, da je razodetje, ki ga je pravični mož Elkesai prejel od angela, čeprav je Hipolit domneval, da je avtor sam Alkibijad. Kmalu zatem je Origen posnel sekto Elkesaje z istimi prepričanji. Epifanij je trdil, da so Ebioniti to knjigo uporabili tudi kot vir za nekatera svoja prepričanja in prakse (Panarion).

Prevladujočii krščanski pogled na ebionite delno temelji na interpretaciji polemičnih pogledov cerkvenih očetov, ki so ebionite prikazali kot krivoverce, ker so zavračali številne proto-ortodoksne krščanske poglede na Jezusa in naj bi imeli nepravilno fiksacijo na Mojzesov zakon na račun božje milosti. Po tem mnenju so ebioniti potomci judovske krščanske sekte v zgodnji jeruzalemski cerkvi, ki se je odcepila od svoje proto-ortodoksne teologije, verjetno kot odgovor na kompromis na Jeruzalemskem koncilu leta 50. ²²

Islam krščanstvu očita, da je po naukih o Trojici in s čaščenjem ikon izkrivil čisti monoteizem Abrahamovega Boga. Ebioniti so bili zvesti prvotnom učenju zgodovinskega Jezusa in so tako delili islamske poglede na Jezusovo človeštvo ter zavračali tudi klasične in objektivne teorije odkupnine, čeprav je lahko islamski pogled na Jezusa v nasprotju s stališčem nekaterih ebionitov glede deviškega rojstva, pri čemer ga po Epifaniju muslimani potrjujejo, ebioniti pa zanikajo. Krščanstvo, s katerim se je Mohamed, ustanovitelj islama, verjetno srečal na Arabskem polotoku, »ni bila državna vera v Bizantu, ampak razkolniško krščanstvo, za katero sta značilna ebionitska in monofizitska stališča.« Tako imamo paradoks svetovnozgodovinskih razsežnosti, in sicer dejstvo, da je judovsko krščanstvo res izginilo v krščanski cerkvi, vendar se je ohranilo v islamu in s tem razširilo nekatere njegove osnovne zamisli tudi do naših dni. Po islamski doktrini se je ebionitska kombinacija Mojzesa in Jezusa uresničila v Mohamedu.

Protimisionarska skupina »Judje za judovstvo« omenja v svoji literaturi z naklonjenostjo zgodovinske ebionite z namenom, da pokaže , da je »mesijansko judovstvo«, kot ga zagovarjajo misionarske skupine, kot so »Judje za Jezusa«, lažno predstavljalo pavlinsko krščanstvo kot judovstvo. Leta 2004 so nekateri mesijanski komentatorji izrazili zaskrbljenost zaradi možne eksistencialne krize za mesijansko gibanje v Izraelu zaradi ponovnega pojava ebionitizma, zlasti zaradi problema izraelskih mesijanskih voditeljev, katere je zapustila vera v domnevno božanskost Jezusa.

Ponovni pojav ebionitov je priložnost za vrnitev k pristnemu učenju Jezusa Kristusa in konec Kristusove »herezije«!

Pavlinisti

Krščanstvo je v Malo Azijo in Evropo prinesel Pavel, kjer je 30. in 50. letih 1. stoletja ustanovil več cerkvenih skupnosti.

Pred tem je vneto preganjal zgodnje privržence Jezusa Kristusa in nasilno poskušal uničiti nastajajoče prakrščansko. Pavelovo spreobrnjenje na poti v Damask je radikalno spremenilo njegovo življenjsko pot.

Pavel zemeljskega Jezusa osebno ni poznal. Kljub temu pa je po svojem spreobrnjenju začel pričevati, da je Jezus Kristus Božji Sin. Pavel je učil o življenju in delu Jezusa Kristusa in o njegovem oznanjevanju nove zaveze, ki se je vzpostavila s Kristusovo smrtjo in njegovim vstajenjem.

Danes so njegova pisma globoko zakoreninjena v teologiji, slavljenju in pastorali rimskokatoliške in evangeličanskih Cerkev na Zahodu, prav tako pa v pravoslavni Cerkvi na Vzhodu. Med mnogimi drugimi apostoli in misijonarji, vključenimi v širjenje krščanske vere, je bil Pavlov vpliv na krščansko misel in praktično življenje označen kot »tako globok, kot je bil prodoren«. Sveti Avguštin je razvil Pavlovo idejo, da je odrešenje utemeljeno na veri in ne na izpolnjevanju Postave.

V cerkvi, ki je bila namenjena nadaljevati delo Jezusa Kristusa, je bila spreobrnitev Pavela začetek nove dobe.

Savel je kot zagrizeni farizej hlepel po moriji zoper kristjane.

Jezus Kristus je izbral Savla, da mu bo »orodje«, da ponese njegovo ime pred pogane. ¹⁵ Gospod pa mu je rekel: »Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove.« (Apd 9, 15)

Pavel je leta 58, tj. 24 let pozneje, opisal »videnje« svoje spreobrnitve!

Savel se je s pooblastili velikega duhovnika odpravil v Damask. Ko je odhajal iz Jeruzalema, je še bil prepričan, da so kristjani bogokletniki. Na poti v Damask je videl slepečo svetlobo in slišal Jezusa, ki mu je rekel: »Zakaj me preganjaš?« Zaradi svetlobe je oslepel. Odpeljali so ga v Damask.

Savel se spreobrne.

¹ Medtem je Savel še naprej besnel in grozil s smrtjo Gospodovim učencem. Šel je k vélikemu duhovniku² in si izprosil pisma za shodnice v Damasku, tako da bi lahko vsakega privrženca Poti, moškega ali žensko, vklenil in prignal v Jeruzalem.

³ Med potjo, ko se je bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba. ⁴ Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« ⁵ Rekel je: »Kdo si, Gospod?« Glas pa je odgovoril: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. ⁶ Zdaj pa vstani in pojdi v mesto in izvedel boš, kaj moraš storiti!« ⁷ Možje, ki so potovali z njim, so obstali brez besed; slišali so glas, videli pa niso nikogar. ⁸ Savel se je dvignil s tal. Toda čeprav je odprl oči, ni nič videl. Prijeli so ga za roko in peljali v Damask. ⁹ Tri dni ni nič videl in ni ne jedel ne pil.

¹⁰ V Damasku je bil neki učenec z imenom Hananija. Ta je imel videnje, v katerem mu je Gospod rekel: »Hananija!« »Glej, tu sem, Gospod!« je odgovoril. ¹¹ Gospod mu je rekel: »Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna! V Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki mu je ime Savel! Glej, ta človek moli¹² in v prikazni je videl moža z imenom Hananija, kako je vstopil in nanj položil roke, da bi spet videl.« ¹³ Hananija je odgovoril: »Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. ¹⁴ Tudi tu ima od vélikih duhovnikov pooblastilo, da lahko vklene vse, ki kličejo tvoje ime.« ¹⁵ Gospod pa mu je rekel: »Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove.⁶ Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.« ¹⁷ Hananija je šel in stopil v hišo. Položil je nanj roke in rekel: »Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.« ¹⁸ In v hipu so padle kakor luskine z njegovih oči. Spet je videl, vstal in se dal krstiti. ¹⁹ Zaužil je hrano in vrnile so se mu moči. (Apd 9, 1-19)

Prvi del Apostolskih del je posvečen apostolu Petru, drugi Pavelu. Apostolska dela predstavljajo celoto z Lukovim evangelijem – so nadaljevanje tega evangelija. Zaobsegajo obdobje od Kristusovega vstajenja (okrog l. 33) do prihoda Pavela v Rim l. 61. in so odličen uvod u dela apostola Pavla in njegova pisma.

Obrambni govori apostola Pavla o njegovem spreobrnjenju

Pavel pripoveduje, kako se je spreobrnil. ³ »Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Kilikiji, odrasel pa sem v tem mestu. Ob Gamálielovih nogah sem se natančno poučil o postavi naših očetov. Bil sem vnet za Boga, tako kot ste danes vi vsi. ⁴ Smrtno sem preganjal to Pot: moške in ženske sem vklepal v verige in metal v ječo. ⁵ Véliki duhovnik in vse starešinstvo lahko potrdijo, da govorim resnico. Od njih sem tudi prejel pismo za brate v Damasku, kamor sem šel, da bi tudi tamkajšnje vernike prignal v Jeruzalem, kjer naj bi bili kaznovani.«

⁶ »Med potjo pa, ko sem se že bližal Damasku, se mi je zgodilo tole. Okoli poldneva me je nenadoma zaslepila močna luč z neba. ⁷ Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ›Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?‹ ⁸ Vprašal sem: ›Kdo si, Gospod?‹ In rekel mi je: ›Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.‹ 9 Moji spremljevalci so sicer videli svetlobo, niso pa slišali glasu, ki je govoril z mano. ¹⁰ Vprašal sem: ›Kaj naj naredim, Gospod?‹ Gospod pa mi je vêlel: ›Vstani in pojdi v Damask! Tam boš izvedel vse, kar ti je treba storiti!‹ ¹¹ Zaradi blišča te svetlobe nisem nič videl, zato so me morali spremljevalci voditi za roko, dokler nisem prišel v Damask. ¹² V Damasku je živel neki Hananija, pobožen mož, ki se je držal postave in za katerega so pričevali vsi tamkajšnji Judje. ¹³ Prišel je k meni, se ustavil pred mano in rekel: ›Brat Savel, spreglej!‹ In tisti trenutek sem ga zagledal¹⁴ Nato je rekel: ›Bog naših očetov te je izbral, da spoznaš njegovo voljo in da vidiš Pravičnega in slišiš glas iz njegovih ust, ¹⁵ da boš pred vsemi ljudmi pričal zanj, kaj si videl in slišal. ¹⁶ In kaj še čakaš zdaj? Vstani in daj se krstiti! Operi se svojih grehov in kliči njegovo ime!‹ (Apd 22, 3-16)

Pavel se zagovarja pred Feliksom

¹⁰ Ko mu je namestnik namignil, je Pavel odgovoril z besedami: »Vem, da že vrsto let deliš pravico našemu ljudstvu, zato se poln zaupanja zagovarjam pred tabo. ¹¹ Lahko se prepričaš, da ni minilo več kot dvanajst dni, odkar sem prišel molit v Jeruzalem. ¹² Niso me zalotili, da bi se bil s kom prepiral v templju. Tudi nisem povzročal nemirov med ljudstvom – ne v shodnicah ne drugod po mestu. ¹³ Svojih sedanjih obtožb zoper mene ne morejo podpreti z nobenim dokazom. ¹⁴ Priznam pa ti tudi to, da po Poti, ki jo označujejo kot ›ločino‹, služim Bogu naših očetov. Verujem v vse, kar je zapisano v postavi in prerokih, ¹⁵ in zaupam v Boga, da bodo vstali pravični in krivični, kakor pričakujejo tudi ti tukaj. ¹⁶ Zato si tudi sam prizadevam, da bi imel vedno čisto vest pred Bogom in pred ljudmi. ¹⁷ Po več letih sem se vrnil med svoje rojake, da bi prinesel miloščino in opravil daritve. ¹⁸ Ko sem se s tem namenom očistil v templju, so me našli ¹⁹ nekateri Judje iz province Azije, vendar ne med množico ali v hrupu; ti bi se morali zglasiti pri tebi in me tožiti, če imajo kaj zoper mene. ²⁰ Ali pa naj tile tukaj sami povedo, kakšen prekršek so našli, ko sem stal pred vélikim zborom! ²¹ Morda tisti stavek, ki sem ga vzkliknil, ko sem stal sredi med njimi: ›Zaradi vstajenja mrtvih mi danes sodite!‹« (Apd, 24, 10-21)

Pavel se zagovarja pred Agripom

¹ Agripa je rekel Pavlu: »Dovoljeno ti je, da govoriš o svoji zadevi.« Pavel je vzdignil roko in začel svoj zagovor ² »Mislim, da sem lahko srečen, ker se lahko zaradi vsega, kar mi Judje očitajo, danes zagovarjam pred tabo, kralj Agripa, ³ saj temeljito poznaš vse judovske postave in sporna vprašanja. Zato te prosim, da me potrpežljivo poslušaš!

⁴ Vsi Judje vedo, kako sem živel od začetka, od svoje mladosti naprej, med svojim ljudstvom v Jeruzalemu. ⁵ Ker me že od prej poznajo, lahko potrdijo, če hočejo, da sem živel po naši najstrožji verski ločini, kot farizej. ⁶ Zdaj pa stojim pred sodiščem zaradi upanja v obljubo, ki jo je Bog dal našim očetom. ⁷ Dvanajst naših rodov noč in dan časti Boga, ker vztrajno pričakujejo izpolnitev te obljube, mene pa Judje ravno zaradi tega upanja tožijo, o kralj. ⁸ Zakaj se vam zdi neverjetno, da Bog obuja mrtve?

⁹ Jaz sem sam pri sebi mislil, da moram z vso močjo nasprotovati imenu Jezusa Nazarečana. ¹⁰ In tako sem res ravnal v Jeruzalemu. S pooblastilom vélikih duhovnikov sem veliko svetih zapiral v ječe; in ko so jih pobijali, sem glasoval za to. ¹¹ Po vseh shodnicah sem se pogosto znašal nad njimi in jih silil k bogokletstvu. Neizmerno sem divjal in jih preganjal celó po tujih mestih.«

¹² »S takšnim namenom sem po pooblastilu vélikih duhovnikov in z njihovim dovoljenjem potoval tudi v Damask. ¹³ Na poti tja sem opoldne zagledal luč, o kralj, svetlejšo od sončne svetlobe, ki je z neba posijala čezme in čez moje sopotnike. ¹⁴ Vsi smo popadali na tla in zaslišal sem glas, ki mi je v hebrejskem jeziku govoril: ›Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Težkó ti je, da se upiraš ostnu.‹ ¹⁵ Vprašal sem: ›Kdo si, Gospod?‹ Gospod pa je rekel: ›Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. ¹⁶ Zdaj pa vstani in postavi se na nóge! Zato sem se ti prikazal, da bi te izvolil za svojega služabnika in za pričo tega, kar si videl in kar ti bom še pokazal.

¹⁷ Zato te bom rešil iz rok tvojega ljudstva in iz rok poganov, h katerim te pošiljam ¹⁸ da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi.‹

¹⁹ Zato, kralj Agripa, nisem bil neposlušen nebeški prikazni, ²⁰ ampak sem najprej v Damasku in Jeruzalemu ter po vsej Judeji, nato pa med pogani oznanjal, naj se spreobrnejo, obrnejo k Bogu in naj opravljajo dela, ki so vredna spreobrnjenja. ²¹ Zato so me Judje prijeli v templju in me poskušali umoriti. ²² Toda vse do danes mi je Bog pomagal, zato stojim zdaj tukaj, da pričujem malim in velikim. Nič drugega ne govorim kakor to, kar se je moralo zgoditi po besedi prerokov in Mojzesa: ²³ da mora Mesija trpeti in da bo kot prvi, ki je vstal od mrtvih, naznanil luč judovskemu ljudstvu in poganom.« (Apd 26, 2-23)

Vendar nas dela, vredna verskega spreobrnjenja ne rešijo moralne odgovornosti in slabe vesti za nekoč storjena slaba dela. Od samega sebe ne moremo pobegniti! ²⁴

Naprej >>>>>