Prvi test za reformo nadzorovanja je torej, da obveščevalne agencije končajo množično zbiranje podatkov. Zaradi kulture nadzora med več sto tisočimi državnimi zastopniki in pogodbeniki ter infrastrukturo, v katero je NSA investirala, da olajša množični nadzor (pravkar je bil zgrajen eden največjih centrov za shranjevanje podatkov na svetu v Utahu), ne smemo podcenjevati pomembnost te naloge.
Drugi test je preprečiti velike zbirke podatkov - ne le metapodatkov o komunikacijah, temveč finančnih podatkov, podatkov o potovanjih, podatkov o zdravju itd., do katerih imajo dostop državni organi brez zakonitega razloga za to in možnost učinkovitega nadzora nad temi zahtevami. Če želimo zaščititi domnevo o nedolžnosti in pravico do zasebnosti v velikem podatkovnem okolju, potrebujemo v končni fazi požarne zidove, ki omejujejo profiliranje in preprečujejo »ribolovne odprave«, ki so namenjene odkrivanju osnov za sumničenje nedolžnih.
Tretji je predpisati pogoje, pod katerimi lahko agencije za obveščevalno varnost dostopajo do teh podatkov, da izpolnijo svoje mandate. Ta izziv zahteva tako večjo preglednost pri tistih, ki opravljajo nadzor (moramo vedeti, kako se v praksi in s strani kogar uporabljajo »senene kopice«) kot tudi veliko jasnejše razlikovanje med zadevami nacionalne varnosti po eni strani in zbiranjem kazenskih obveščevalnih podatkov po drugi strani. Dejansko je to vprašanje o tem, koliko bi »vojnu proti terorju« morala izvajati tajna obveščevalna služba in vojaške agencije, koliko pa bi bilo treba izvajati pregon znotraj okvira pravne države.
Četrti izziv je zamenjava prijetnih (cosy), provladnih parlamentarnih odborov za nadzor nad agencijami za obveščevalno varnost z oblikami demokratičnega nadzora.
Končna razprava o iglah in senenih kopicah je odvisna od tega, koliko oziroma če bi sploh podatki morali biti pri podjetjih, ki jih hranijo za namene kazenskega pregona in varnosti ter od okoliščin za dostop do le-teh. Nevarnost leži v dimu in ogledalih, ki lahko normalizirajo tisto, kar obstaja, namesto da bi zmanjšali probleme, ki so bili razkriti. Obamov odbor za nadzor dela NSA je bil predlagal konec masovnega zbiranja metapodatkov s strani NSA, vendar je namesto tega dejansko predlagal, da ponudniki storitev hranijo podatke za dostop 30 mesecev ob kontroli (običajno) sodišč za dovoljenja nadzora.
Kot je navedeno zgoraj, se je EU premikala v drugo smer. Sodišče EU je sprejelo nejasno svetovalno mnenje o direktivi o hrambi podatkov in načelu hranjenja podatkov za daljša obdobja le, če se pozneje izkaže, da je to koristno za policijske in varnostne agencije. Na koncu bosta EU in ZDA morali rešiti vsaj nekatere razlike v zvezi s pooblastili za nadzor in varovanje zasebnosti, z namenom ohraniti in poglobiti obstoječe sodelovanje med njimi.
Po 4 letih obsežnih pogajanj sta Evropski parlament in Svet EU dosegla dogovor o novih pravilih EU o varstvu osebnih podatkov - Uredbi (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES - Splošna uredba o varstvu podatkov (GDPR). Uredba je začela veljati 24. 5. 2016, uporabljati pa se začne neposredno in hkrati v vseh državah članicah 25. 5. 2018.
Cilj Splošne uredbe o varstvu podatkov je omogočiti prebivalcem nadzor nad njihovimi osebnimi podatki in poenotiti ter dvigniti raven varstva osebnih podatkov v EU (Kaj prinaša nova Splošna uredba (EU) o varstvu podatkov?., 2017)
<
Z razvojem digitalne dobe, ki vključuje pojav široke uporabe interneta, družabnih omrežij, pametnih telefonov in aplikacij ter digitalizacijo praktično vseh področij našega življenja, se je izjemno povečal obseg zbiranja in pospešil pretok informacij o posameznikih.
Posameznikom je lažje slediti, jih profilirati in te informacije uporabiti v različne namene, zato je treba okrepiti pravice posameznikov.
Nastale spremembe so pripeljale do sprejema novega predpisa, ki v zvezi z varstvom osebnih podatkov zagotavlja poenoteno in usklajeno ukrepanje v vseh državah članicah. To bo imelo za posledico enostavnejšo in enako varstvo pravic vseh ljudi v EU, tudi v primeru, ko naše podatke sistematično zbirajo tuja podjetja, ki nudijo blago ali storitve posameznikom v EU oziroma spremljajo njihovo vedenje, kolikor to poteka v EU.
Večji nadzor in učinkovito izvajanje nadzora nad osebnimi podatki.
Lažji dostop do lastnih osebnih podatkov – posamezniki naj bi bili na jasen in razumljiv način obveščeni o tem, kako in za kakšen namen se obdelujejo naši osebni podatki.
Pravica do pozabe - če posameznik ne želi več, da se njegovi osebni podatki obdelujejo in ob pogoju, da ni zakonitih razlogov za njihovo nadaljnjo hrambo, bo lahko od poslovnih subjektov in drugih zahteval, da se njegovi podatki zbrišejo.
Pravica vedeti, kako dolgo se hranijo osebni podatki.
Pravica zahtevati popravek, izbris ali vložiti pritožbo.
Pravica do prenosljivosti osebnih podatkov, ki bo olajšala prenos osebnih podatkov, če bo uporabnik storitve želel zamenjati ponudnika storitve.
Pravica do pravnega sredstva in sankcije - posamezniki imajo pravico vložiti pritožbo pri nadzornem organu, pa tudi pravico do pravnih sredstev zoper odločitev nadzornega organa ali v primeru ne-ukrepanja nadzornega organa, pravico do odškodnine in odgovornosti.
Posameznik ne sme biti podvržen ukrepom, ki izhajajo zgolj iz profiliranja, analize ali predvidevanj z uporabo avtomatiziranih sredstev obdelave (npr. ocena osebnih lastnosti, zdravja, navad ipd.).
Pripravil: Informacijski pooblaščenec, 25.5.2017.
Obdobje hrambe osebnih podatkov ali, kadar to ni mogoče, merila, ki se uporabijo za določitev tega obdobja;
1. Pravo Unije ali pravo države članice, ki velja za upravljavca ali obdelovalca podatkov, lahko z zakonodajnim ukrepom omeji obseg obveznosti in pravic iz členov 12 do 22 in člena 34, pa tudi člena 5, kolikor njegove določbe ustrezajo pravicam in obveznostim iz členov 12 do 22, če taka omejitev spoštuje bistvo temeljnih pravic in svoboščin ter je potreben in sorazmeren ukrep v demokratični družbi za zagotavljanje:
državne varnosti;
obrambe;
javne varnosti; preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem;
drugih pomembnih ciljev v splošnem javnem interesu Unije ali države članice, zlasti pomembnega gospodarskega ali finančnega interesa Unije ali države članice, vključno z denarnimi, proračunskimi in davčnimi zadevami, javnim zdravjem in socialno varnostjo;
varstva neodvisnosti sodstva in sodnega postopka;
preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kršitev etike v zakonsko urejenih poklicih;
spremljanja, pregledovanja ali urejanja, povezanega, lahko tudi zgolj občasno, z izvajanjem javne oblasti v primerih iz točk (a) do (e) in (g);
varstva posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali pravic in svoboščin drugih;
uveljavljanja civilnopravnih zahtevkov.
2. Zlasti vsak zakonodajni ukrep iz odstavka 1 vsebuje posebne določbe vsaj, kjer je ustrezno, glede:
namenov obdelave ali vrst obdelave;
vrst osebnih podatkov;
obsega uvedenih omejitev;
zaščitnih ukrepov za preprečitev zlorab ali nezakonitega dostopa ali prenosa;
natančnejše ureditve upravljavca ali vrst upravljavcev;
obdobij hrambe in veljavnih zaščitnih ukrepov, pri čemer se upoštevajo narava, obseg in nameni obdelave ali vrste obdelave;
tveganj za pravice in svoboščine posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ter
pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, da so obveščeni o omejitvi, razen če bi to posegalo v namen omejitve.
UREDBA (EU) 2016/679 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov)
Na vrhu seznama zahtev po reformi nadzora po Snowdenu so boljši vpogled v obveščevalne službe in njihova odgovornost. Pomanjkanje politične volje za temeljito oceno, kako so liberalne demokracije omogočile, da so njihovi obveščevalni aparati postali tako izjemno močni in neodgovorni predstavlja velik problem. Kot je nekdanji britanski sodnik zapisal po Snowdenovih razkritjih, je danes varnostni aparat v številnih demokracijah sposoben izvajati svojo moč nad drugimi kraji države, ki imajo avtonomijo: sprejem zakonodaje, ki daje prednost svojim lastnim interesom nad individualnimi pravicami, izvršilnom odločanju, blokiranju antagonistov v sodnih postopkih in delovanju (skoraj) brez javnega natančnega pregleda.
Kampanje za reformo nadzorovanja so takšne, da je naivno misliti, da bodo potrebe po nadzoru odgovornosti uspele, saj je mimo desetletje poskusov, ki so se soočili z uporom, da ZDA in njegovi zavezniki prevzamejo odgovornost za svoje vloge pri izrednih izročitvah, mučenjih, skrivnem priporu, interniranju in vojnih zločinih pod firmo »vojne proti terorizmu« (da ne omenjamo kriminalnega ravnanja, ki se je izvajalo precej pred 9. 11. 2001). Po vsej Evropi in Severni Ameriki se v preiskavah po preiskavah niso uspele zagotoviti zakonom zajamčene odškodnine, saj so vlade sprejele privzeto stališče, da zagovarjajo, ignorirajo in oprostijo dejanja svojim obveščevalnim in varnostnim agencijam. Zakaj? Ker so njihovi nacionalni varnostni in kontra-obveščevalni aparati direktno vključeni v vojaško delovanje vseh teh držav in v precejšnji meri v njihove zunanje in gospodarske politike in interese. V geopolitiki so nadzorne sposobnosti - ali »situacijska zavest« - v središču projekcije trde in mehke moči.
Obstaja še eno temeljno vprašanje pri številnih trenutnih pozivih k reformi nadzora, ki je povezano s poskusi naknadnega opravičevanja nadzornih agencij, ki delujejo na skrivaj, da bi preprečile »grožnje« od znanih in neznanih sovražnikov, ki neizogibno postane protislovna vaja: argument, da je vsaki nadzor potreben, sorazmeren in pod pravilnim demokratičnim in sodnim nadzorom je resnično argument za korenito omejevanje mandata in pooblastil obveščevalnih služb ter nalog policije in kriminalističnih obveščevalnih služb s problemi, kot je terorizem. Če temu dodamo mitično obsedenost z (ne)varnostjo v večini naših medijev, je to podobno pravi blasfemiji.
Morda zato mnogi aktivisti govorijo o nadzoru, kot da se dogaja v vakuumu, pri čemer ignorirajo osupljivi razvoj nacionalnih varnostnih aparatov, zlasti od 9. septembra, njihov vpliv na »sumljive skupnosti« in njihov odnos do strategij za boj proti »radikalizaciji« in »notranjem ekstremizmu«. Rjava je nova črna in zelena nova rdeča (Brown is the new Black and Green is the new Red). Po vsem svetu se različne vrste miroljubnih protestov in civilne neposlušnosti, ki jih uveljavljajo demokrati, napadajo kot še nikoli prej kot tiste, ki (logično) zagovarjajo bolj mirne neposredne akcije, ki jih izvajajo »ekstremisti«, celo »teroristi«. Boj proti nenadzorovanemu nadzoru bi moral biti v središču boja za socialno pravičnost.
Lahko tudi vprašamo, kako to, da je neoliberalizem uspešno ujel tako veliko javnih storitev v postavki izgub (wast) in uspešnosti, medtem ko visoki duhovniki varnostnih držav lahko potrošijo nešteto milijard na vojske izvajalcev in pripomočkov, ki so jih ustvarili oblikovalci v Hollywoodu? Po nedavnem obisku »MILIPOL-a«, 18. svetovne razstave notranje varnosti države v Parizu (Leading Event for Homeland Security and Safety, The Global Security Ecosystem), je težje kot kdaj koli prej izogniti se preprostemu zaključku, da je temu tako, kajti je tisto, kar je dobro za varnostno državo je dobro za gospodarstvo, in obratno. Milipol Paris je vodilni dogodek, posvečen domovinski varnosti in zaščiti (Milipol Paris, 2021).
»Domovinska varnost«, večina katere je tako ali drugače osredotočena na tehnike množičnega nadzora, je že več milijard dolarjev vreden posel. S tem gre vedno večja zamegljenost meja med vojaško silo, nacionalno varnostjo in javnim redom ter manij do dronov in »manj smrtonosnega« orožja, tehnologij za nadzor nad množicami, aplikacij množičnega nadzora, militariziranih kontrol meja in vsega ostalega na sejmu MILIPOL (glej dodatno TNI in Statewatch’s Neoconopticon poročilo iz leta 2009). Hayes se sprašuje, koliko velikih igralcev bo zdaj v Davosu, ki bodo uporabili strah in negotovost za prodajo tistega, kar v razstavnem prostoru izgleda veliko bolj podobno močnemu poskusu, da se zaščitijo pred nemočnimi.
Preden nadaljujem prikaz in analizo razstave MILIPOL, poglejmo si poročilo o kompleksu varnostne industrije EU (TNI in Statewatch, 2009).
Transnacionalni institut (TNI) je mednarodni raziskovalni in zagovorniški institut, ki se zavzema za izgradnjo pravičnega, demokratičnega in trajnostnega sveta. TNI je že več kot 40 let edinstvena povezava med družbenimi gibanji, zaposlenimi znanstveniki in oblikovalci politik.
Statewatch je neprofitna prostovoljna skupina pravnikov, akademikov, novinarjev, raziskovalcev in aktivistov z mrežo sodelavcev v 18 državah ustanovljena leta 1991. Statewatch spodbuja objavo rezultatov raziskovalnega novinarstva in kritičnih raziskav v Evropi v področju držav, pravosodja in državljanskih svoboščin, odgovornosti in odprtosti.
Ben Hayes je od leta 1996 delal za organizacijo za državljanske svoboščine Statewatch s sedežem v Londonu, kjer je specializiral pravo EU in pravo notranjih zadev, policijsko sodelovanje, mejne kontrole, tehnologije za nadzor in protiteroristične politike. Hayes sodeluje tudi s Transnacionalnim inštitutom (TNI, Amsterdam), Evropskim centrom za ustavne in človekove pravice (European Centre for Constitutional and Human Rights, ECCHR, Berlin) in je bil kot svetovalec pri številnih mednarodnih organizacijah za človekove pravice, socialno pravičnost in razvoj. Doktoriral je leta 2008 na kolidžu Magee (Derry/ Londonderry) Univerza v Ulsterju.
»Neokon« je pogosto uporabljen, a redko opredeljen izraz, ki opisuje politično filozofijo neokonzervativizma. Izraz je prvič uporabljen pejorativno, da bi opisal ljudi, ki so se preselili z leve na desno stran političnega spektra, vendar je v zadnjem času izraz postal sinonim za Bushev režim in njegove zahteve po širjenju liberalizma prostega trga, demokracije in človekovih pravic v druge države prek vojaške sile ZD, strategije utelešene v neo-con »Projektu za novo ameriško stoletje, Obnova obrambe Amerike: strategija, sile in viri za novo stoletje (REBUILDING AMERICA’S DEFENSES Strategy, Forces and Resources For a New Century A Report of The Project for the New American Century September 2000).
Državna poraba za izdelke in storitve za domovinsko varnost (ASD reports) po vsem svetu naj bi v letu 2009 dosegla 141,6 milijarde dolarjev. Zaradi velike prioritete, ki jo ima domovinska varnost, je trg obrambne industrije zelo odporen na recesijo.
Vojna proti terorizmu je spodbudila neusmiljeno povečanje svetovnega vojaškega bremena in prispevala k različnim spremembam načinov, na katere varnost oblikujejo oblikovalci politik, mnoge med njimi pa so zelo sporne.
V poročilu Evropskega varnostnega raziskovalnega in svetovalnega odbora (European Security Research and Advisory Board, ESRAB) je posvečena »etiki in pravičnosti« le ena od 84 strani. Varnostne tehnologije in vladne politike, ki jih spremljajo, povzročajo številne različne etične in pravne pomisleke med evropskimi državljani. ESRAB je prepoznal živahno javno razpravo o državljanskih svoboščinah in potencialno izgubo zasebnosti, povezano z varnostnimi ukrepi in ukrepi v boju proti terorizmu, in priporočil, da mora biti spoštovanje zasebnosti in državljanskih svoboščin vodilno načelo. To je bila ena izmed desetih ključnih ugotovitev poročila, toda razen priporočila ni bilo več nobene navedbe, kako bi lahko dejansko zaščitili državljanske svoboščine in človekove pravice, ne glede na to, da so zaščitene v vrsti visokotehnoloških scenarijev. Čeprav pogodbe EU jasno določajo zakonsko obveznost oblikovalcev politik glede zaščite temeljnih pravic, je ESRAB sprejel stališče, po katerem so pravice in svoboščine »politični izziv« in eksperiment za iskanje »socialno sprejemljivega« ravnovesja. Varnost ima prvenstvo pred pravicami in svoboščinami. Po tem kompromisnem scenariju so državljanske svoboščine zreducirane na »etične pomisleke«, ki morajo biti »uravnoteženi« s potrebami po varnosti, potem ko so te že zagotovljene.
Leta 1785 je angleški socialni teoretik Jeremy Bentham oblikoval model zapora Panoptikon (lat. panopticum iz grškega: pan-,optikos vse-, viden), znan tudi kot »nadzorni dom«, ki omogoča, da stražarji zapora opazujejo vse zapornike, ne da bi stražarji bili vidni za zapornike. Čeprav je bil uspeh panoptikona kratkotrajen, je francoski filozof Michel Foucault dva stoletja pozneje (1995) sprejel izraz kot metaforo za tehnike nadzora in družbene kontrole v sodobni družbi. Panoptizem se je kot načelo vseprisotnega nadzora in povsem nova vrsta družbe prenesla iz kazenskega zavoda na socialno telo v celoti. Od varne namestitve bolnišnice, šole, dela in doma, dejanje biti opazovan, kar je Foucault imenoval moč »zijanja« za strogo discipliniranje, se je izkazalo kot pomembna prisilna moč države pri urejanju ravnanja posameznika.
Foucaultov model kontrole in nadzora so mnogi intelektualci pozdravili kot »dolgo iskan, izredno natančen model sodobne države in tendence, ki je vgrajena v sodobno oblast«. Pojava »nadzorovane družbe« je potrdila Foucaultovo hipotezo, ko pa so se pojavili mednarodni sistemi za množično nadzorovanje so nekateri raziskovalci šli tako daleč, da so razglasili prihod globalnega oziroma super-panoptikona.
Nadzor pa se je »izlil iz svojih starih državnih zabojnikov« (state containers) in postal značilnost vsakdanjega življenja, na delovnem mestu, doma, v igri, na poti, zaradi česar so mnogi sklepali, da panoptikon predstavlja uporaben teoretični okvir za razumevanje sodobnih nadzornih praks. Korporacije, komercialna podjetja, potrošniki in družbena omrežja zlahka uporabljajo institucije državne prisile kot nadzorne sisteme, ki hitro postajajo prevladujoča organizirana praksa našega postmodernega sveta. Podprta z revolucijo v informacijskih tehnologijah, ta proces je bil imenovan tudi doba pozabljanja, v kateri se informacije hranijo, pridobijo in reproducirajo po želji. Vprašanje nove dobe ni samo kdo nadzoruje, ampak tudi kdo zagotavlja spomin oziroma pozabo!
Del kritike je bil usmerjen na tiste, ki se pretežno osredotočajo na negativne lastnosti nadzora in podobo, ki jo je ustvaril Orwellov »Veliki brat«, pri tem pa ne upoštevajo širšega učinka tehnološke revolucije in načina, kako se sodobni nadzor uporablja in obenem uživa v njem. Celotna generacija v bogatem svetu postaja vse bolj zadovoljna z GPS napravami mobilnih telefonov, s satelitsko navigacijo, spletnimi kamerami, Facebookom in drugimi visokotehnološkimi komunikacijskimi sistemi. V svetu, v katerem vsakdo, od trgovcev na drobno do raziskovalcev, izkorišča najnovejšo tehnologijo, ki temelji na nadzoru, je za pričakovati, da si države in vlade prizadevajo storiti enako.
Izhodišče poročila ni, da je varnostna tehnologija slaba. Nasprotno, pristna, civilno vodena prizadevanja za povečanje zmogljivosti držav za preprečevanje in odzivanje na kriminal in katastrofične dogodke s pomočjo tehnologije treba pozdraviti. Toda kljub vse bolj zapletenim kritikam »staromodnih« skrbi glede nadzora, ostaja dejstvo, kot je dejal Mathiasen, da nikoli v zgodovini človeštva ni bilo tehnologije, ki bi imela tako očitno dvojni značaj; »temna stran« uporabe naprednih tehnologij za namene nadzora, je nadzor, ki hitro prihaja do točke NeoConOpticona, kjer so ogroženi demokratični temelji naših družb.
Za dopolnitev oziroma izpodbijanje Foucaultovih zamisli so bile predlagane različne alternative za panoptikon. Thomas Mathiesen je predstavil »sinoptizem«, da bi razložil (dialektični) proces »množic, ki gledajo v nekaj«, in način, kako je popularna kultura pomagala družbi pri sprejemanju novih tehnik nadzora in kontrole. Didier Bigo je uporabil koncept »banoptikon« za opis izključevalnih praks pridobivanja in zadrževanja, ki jih uporabljajo evropske policijske sile in na njenih mejah, medtem ko je Michalis Lianos predstavil idejo »perioptikona« za opis postmodernega vladnega modela kontrole onkraj svobode, demokracije in prisile.
Ideja »NeoConOpticona« je poudariti osrednjo vlogo zasebnega sektorja pri zagotavljanju varnostnih politik, ki temeljijo na nadzoru, in neo-konzervativnega poziva na »obrambo domovine« in zahodnega načina življenja pred grožnjami, ki ga uporabljajo EU in drugi aktorji. Neokonska ideologija je osredotočena na »pravico do neomejenega ustvarjanja dobičkov« , ki je v središču želje EU, da ustvari donosno industrijo domovinske varnosti. Varnostne politike EU temeljijo na neokonski filozofiji globalnega policijskega delovanja in posredovanja v neuspešnih državah, da bi tako preprečili »grožnje« varnosti in nadaljevali širjenje prostega trga in demokracije zahodnega sloga povsod po svetu.
»NeoConOpticon« poskuša povezati politike »domovinske varnosti« in rastočo industrijo domovinske varnosti, ki je sinonim za Bushevo administracijo. Grob poziv k domovinski varnosti v neokozervativnem diskurzu ponazarja »Velika strategija za negotov svet iz leta 2008 Nata, s trditvijo, da se Zahodni zavezniki soočajo z dolgo, trajno in proaktivno obrambo svojih družb in načina življenja. V ta namen morajo med časom varovanja svoje domovine obdržati tveganja na varnostni razdalji.
Mnogi kritiki so »evropski projekt« označili kot neoliberalen, kar je v veliki meri odvisno od njegove gospodarske in socialne politike. Medtem ko je zunanja politika EU tesno povezana z neoliberalno globalizacijo (ker temelji na dostopu do novih trgov za kapital, blago in storitve kot del strategije »globalne Evrope«), je malo ali nič bistveno liberalnega v procesih militarizacije in domovinske varnosti, opisanih v tem poročilu. EU ima lahko nekaj liberalnih in celo progresivnih političnih ciljev, vendar je večina politik EU na področju priseljevanja, azila, kazenskega pravosodja in boja proti terorizmu konzervativna in reakcionarna. V povezavi s skupno zunanjo in varnostno politiko EU, ki obljublja »bolj zanesljive partnerje, varnejše naložbe, stabilnejše regije«, se konsenzualno stališče EU drži konservativnega pogleda na svet.
Namesto globalnega lex mercatoria (mednarodni sistem zakonov, pravil in norm, v katerega je vgrajena neoliberalna ekonomska globalizacija), je Thomas Mathiesen predlagal nastanek mednarodnega lex vigilitoria (prevzemanje zakona v svoje roke), ki bi podpiral hitro razvijajoči se sistem za globalni nadzor in kontrolo (večinoma zasidran v zakonodaji in politiki EU). V članku Michel Foucault’s ‘Panopticon revisited (1997) je Mathiesen predstavil koncept Synopticon kot model sodobnega nadzora, po kateremu »mnogi nadzorujejo redke«, kot sociološko recipročnost panopticizmu iz 19. stoletja , ki ga je Foucault opisal v knjigi Disciplina in kaznovanje (Discipline & Punish: The Birth of the Prison), po kateremu »redki opazujejo mnoge”).
»Neo - ConOpticon« je grob poskus, da se te zamisli ujamejo: skladen državno - podjetniški projekt, potencialno globalen po obsegu, namenjen uvajanju visokotehnoloških varnostnih aparatov z izrecnim namenom ohraniti in razširiti sedanji neoliberalni red v 21. stoletju.
Paradoksno, medtem ko glavni pomisleki o všečnosti Georgea Orwella in Michela Foucaulta o vse-vidnosti vedno bolj utrjujejo vse mogočne države v politiko EU z vsakim letom, njihove skrbi vedno bolj zavračajo kot paranoične, neutemeljene in nepomembne za nove generacije. Toda kako drugače lahko zamislimo svet, ki ga karakterizira obvezni nadzor in veliko tveganje od profiliranja; svet, ki ga nadzirajo računalniški sistemi, bojni roboti in droni; prebivalstva ali deli prebivalstev, ki so podrejeni popolnem spektru oblasti.
Hipotetičen zapor, ki ga je predlagal Jeremy Bentham, ima okrogle stopnje celic okoli osrednjega opazovalnega stolpa.
Visibility is a trap, vidljivost je past.
Zato je glavni vpliv Panoptikona: v zaporniku spodbuditi stanje zavestne in trajne vidnosti, ki zagotavlja samodejno delovanje moči.
Panoptikon je stroj, ki vizuelno ločuje osebo, ki vidi in videno osebo: v obodnem obroču smo popolnoma vidni, ne da bi koga videli; v osrednjem stolpu vidimo vse, ne da bi kdaj bili videni.
Panoptikon deluje kot nekakšen laboratorij moči.
Da bi se uveljavila, policijska moč mora imeti instrument za trajen, izčrpen, vseprisoten nadzor, ki je sposoben narediti vse vidno, medtem ko sama ostaja nevidna. Mora biti kot brezličen pogled, ki spremeni celotno družbeno telo v področje percepcije: na tisoče oči so povsod postavljene, mobilne pozornosti so vedno budne, dolgo, hierarhizirano omrežje, ki po Le Maireju za Pariz vsebuje oseminštirideset komisarjev, dvajset inšpektorjev, nato »opazovalcev«, ki so redno plačani, tajnih agentov, ki so plačani po danu, nato informatorjev plačanih glede na opravljeno delo in končno prostitutke. To nenehno opazovanje je treba zbrati v vrsto poročil in registrov; skozi osemnajsto stoletje je ogromno policijsko besedilo vse bolj zajemalo družbo z zapleteno dokumentarno organizacijo (na policijskih registrih v osemnajstem stoletju, prim. Chassaigne). In za razliko od metod sodnega ali upravnega pisanja so bile na ta način zabeležene oblike vedenja, stališča, možnosti, sumi - trajno poročilo o vedenju posameznikov.
Na kratko, policija iz 18. stoletja je svoji vlogi dodala disciplinsko funkcijo kot pomožno pravico pri zasledovanju zločincev in kot instrument za politični nadzor nad zarotami, opozicijskimi gibanji in upori.
Panoptična modalnost moči - na osnovni, tehnični, zgolj fizični ravni, na kateri se nahaja - ni neposredno odvisna ali neposredno podrejena velikim pravnim in političnim strukturam družbe; vendar ni popolnoma neodvisna. Zgodovinsko je bil proces, s katerim je buržoazija postala politično prevladujoči razred v 18. stoletju, prikrit z vzpostavitvijo eksplicitnega, kodiranega in formalno egalitarnega pravnega okvira, ki ga je omogočila organizacija parlamentarnega, reprezentativnega režima. Toda razvoj in posploševanje disciplinskih mehanizmov je predstavljalo drugo, temno stran teh procesov. Splošno pravno obliko, ki je načeloma zagotavljala enakopravni sistem pravic, so podprli ti drobni, vsakodnevni, fizični mehanizmi, vsi tisti sistemi mikro-moči, ki so v bistvu neegalitarni in asimetrični, kar imenujemo disciplina. Čeprav na formalni način reprezentativni režim omogoča, neposredno ali posredno, z ali brez relejev, da volja vseh oblikuje temeljni organ suverenosti, discipline v osnovi zagotavljajo jamstvo za poslušnost sili in organom. Dejanske, telesne discipline so bile temelj formalnih, pravnih svoboščin. Pogodba je veljala za idealno podlago prava in politične moči; panoptizem predstavlja splošno razširjeno tehniko prisile. Nadaljevalo se je poglobljeno delo v zvezi s pravnimi strukturami družbe, da bi učinkoviti mehanizmi moči delovali v nasprotju s pridobljenim formalnim okvirom. Razsvetljenstvo, ki je odkrilo svoboščine, je izumilo tudi podrejanje.
Praksa umeščanja posameznikov v »opazovanje« je naravni podaljšek pravičnosti, ki je prežet z disciplinskimi metodami in postopki pregleda. Ali je presenetljivo, da bi moral celični zapor s svojimi rednimi kronologijami, prisilnim delom, nadzornimi in registracijskimi organi, njenimi strokovnjaki v normalnosti, ki nadaljujejo in pomnožijo funkcije sodnika, postati sodoben instrument kazni? Ali je presenetljivo, da so zapori podobni tovarnam, šolam, vojašnicam, bolnišnicam, ki so vse podobne zaporom?
Milipol Paris je vodilna razstava za domovinsko varnost, organizirana pod pokroviteljstvom francoskega ministrstva za notranje zadeve ter v partnerstvu s francosko nacionalno policijo in žandarmerijo, službo za civilno obrambo, francosko carino, mestno policijo, Interpolom i dr.
Sektorji na Milipolu v Parizu so: Varstvo podatkov - Informacijski in komunikacijski sistemi / Ekonomska in industrijska obveščevalna dejavnost / Integracija sistemov / Analiza in upravljanje tveganj / JRKB / Civilna obramba / Forenzične znanosti / Izvajanje zakonodaje / Protiterorizem - Posebne sile / Zaščita industrijskih in občutljivih območij / Boj proti organiziranemu kriminalu / Varnost javnih mest - Varnost mest / Varnost prometa / Varnost pristanišč in letališč - Nadzor meja / Varnost na cesti / Varnost finančnih sistemov / Zaporni sektor / Sektor za nafto in plin / Boj proti spletnim zlorabam in kibernetskem kriminalu / Varnost zasebnosti
20. Milipol je potekal od 21. do 24. novembra 2017 v razstavnem centru Pariz-Nord Villepinte. V letu 2015 je kljub težavnim okoliščinam še vedno uspelo privabiti kar 949 razstavljavcev iz 55 držav, 24.056 obiskovalcev iz 143 držav in 115 uradnih delegacij iz 77 držav.
Milipol Paris je že več desetletij vodilni dogodek, posvečen domovinski varnosti. Zagotavlja odličen forum za predstavitev najnovejših tehnoloških inovacij na tem področju, ki učinkovito zadovoljuje potrebe sektorja kot celote in obravnava tudi trenutne grožnje in nevarnosti.
Milipol Paris dolguje svoj ugled odličnemu profesionalizmu udeležencev in mednarodnem karakterju (67 razstavljavcev in 45 obiskovalcev prihaja iz tujine) ter kakovosti in količini inovativnih rešitev na ogled.
Cesar ima obleko in oklep oblikovalca. Predpostaviti je treba, da si bo že močna nadzorna dejavnost (industry) prizadevala zapolniti vsako »varnostno« luknjo, ki jo povzroča demokratična kontrola državnega nadzora. Če smo resni glede omejevanja nadzora, potrebujemo prav tako resne omejitve državnega in zasebnega sektorja.
Globaliziran množični nadzor se je pojavil, ker je mednarodnim sporazumom, namenjenim preprečevanju nastanka avtoritarnih držav v Evropi po drugi svetovni vojni, manjkala preverba konsolidacije ravno takšne nelegitimne moči, zlasti od konca hladne vojne. Organizacije, kot sta EU in ZN, ki so jih ujele korporacije in majhno število močnih držav, so nenamerno pospešile te procese. Regulatorji »velikih podatkov« so zagotovili vse pravice in vse informacije. Zasebnost je postala nekaj, za kar se odločite: z izogibanjem nekaterim storitvam in izkoriščanjem sebe od drugih. Obstaja tudi trg za to vrsto »varnosti«, pa še vedno ne uživa državne podpore in javnih subvencij, ki jih dobi industrija varnosti.
Osebni podatki so novo plačilno sredstvo namesto denarja!
Evgeny Morozov je v Financial Timesu kritiziral ozko usmeritev razprav o »obveščevalni prekoračitvi«. Vsi so zamudili glede problema množičnega nadzora, vključno s Snowdenom, ki ga je odkril. Veliko bolj moteče pa je, da so osebni podatki postali glavni način plačevanja storitev namesto denarja in kmalu bo najbrž vsakdanjo plačilno sredstvo, ki ga uporabljamo.
Če je storitev brezplačna, smo izdelek, toda če kot potrošniki prispevamo vedno več osebnih podatkov v zameno za socialni kapital in materialno korist, je večja možnost, da tisti, ki nadzorujejo »velike podatke« vplivajo na usode potrošnikov na načine, ki jih še ne poznamo – je domneva, ki je sama po sebi nedemokratična. Za Morozova je to »nova napetost v temeljih sodobnega kapitalizma in demokratičnega življenja«. Prav ima, da je za rešitev tega potrebno »malo več domišljije«.
Ma. Ja., 2012. Ameriški kongres podaljšal zakon za prisluškovanje tujcem brez sodnih nalogov: Delovanje ameriških obveščevalcev glede prisluškovanja nadzira le senatni odbor za obveščevalne zadeve . Ma. Ja., Delo.si
Mathiesen, T., 1997. The Viewer Society: Michel Foucault’s `Panopticon’ Revisited. Theoretical Criminology, 1(2), pp. 215-234.
UREDBA (EU) 2016/679 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov)
