»Teze o Feuerbachu« je enajst kratkih filozofskih zapiskov, ki jih je napisal Karl Marx kot oris za prvo poglavje knjige »Nemška ideologija« leta 1845. Dokument je predvsem znan po epigramatični 11., zadnji tezi: »Die Philosophen haben die Welt nur verschieden interpretiert, es kömmt drauf an, sie zu verändern» (Marx, 1845), ki je kot epitaf vklesana tudi na Marxovem nagrobniku na pokopališču Highgate v Londonu, skupaj z zadnjo vrstico Komunističnega manifesta »Delavci vseh dežel, združite se«.
Običajen prevod 11. teze v slo se glasi: »Filozofi so svet le interpretirali na različne načine, pomembno je, da ga spremenijo.«
V literaturi na spletu najdemo 11. tezo tudi v obliki, v kateri ni besede »verschieden«, različen: »Die Philosophen haben die Welt nur interpretiert, es kömmt drauf an, sie zu verändern.« Prev. v slo. Filozofi so svet le interpretirali, pomembno je, da ga spremenijo.
Feuerbach
Ludwig Andreas Feuerbach (1804-1872) je bil nemški filozof, predstavnik antropocentričnega antropološkega materializma in vodilna osebnost med mladimi hegelijanci. Najbolj znan je po svoji knjigi »Das Weſen des Chriſtenthums« (Bistvo krščanstva) iz leta 1841 in kritiki religij, ki se ne sme mešati s kritiko Biblije! Zapisi o kritiki religije segajo vsaj v 5. stoletje pr. n. št. v antičnih Atenah, z Diagoro, »ateistom« iz Mela. V antičnem Rimu je zgodnji znan primer Lukrecijevo delo »De rerum natura« iz 1. stoletja pr. n. št.. Po Feuerbachu je Bog projekcija bistvenih lastnosti človeštva. Feuerbach je most med filozofijo Georga Wilhelma Friedricha Hegla in filozofijo Karla Marxa. Feuerbachovo teorijo odtujenosti bo kasneje Marx uporabil v svoji teoriji odtujenosti.
Slika 1. Naslovnica knjige L. Feuerbacha »Das Wesen des Christentums« (Bistvo krščanstva) iz leta 1841
Dve različici Marxovih tez o Feuerbachu
Marxove »Teze o Feuerbachu« iz marca 1845 leta je prvi objavil Engels 1888 kot dodatek knjižni izdaji svojega »Ludwiga Feuerbacha«. Tekst za objavo je Engels precej preoblikoval in ponekod dopolnil. Nekatere formulacije je Engels skušal tudi razvezati.
Slika 2. Naslovnica brošure, v kateri so bile leta 1888 prvič objavljene Marxove »Teze o Feuerbachu«
Engels priča: Vendar sem enajst tez o Feuerbachu, natisnjenih v dodatku, našel v starem Marxovem zvezku. To so zapiski za kasnejšo predelavo, napisani na hitro, nikakor niso namenjeni objavi, a neprecenljivi kot prvi dokument, v katerem je položen briljanten kal novega svetovnega nazora. London, 21. februar 1888. Friedrich Engels
V nadaljevanju piše Engels: Dovolite mi osebno pojasnilo. Moj prispevek k tej teoriji je bil v zadnjem času večkrat poudarjen, zato se težko izognem temu, da bi tukaj povedal nekaj besed, ki bi to vprašanje razjasnile. Ne morem zanikati, da sem pred in med štiridesetletnim sodelovanjem z Marxom igral določeno neodvisno vlogo tako pri utemeljitvi kot zlasti pri njeni izdelavi. Toda večina vodilnih temeljnih idej, zlasti na področju ekonomije in zgodovine, in še posebej njihova končna, ostra formulacija, pripada Marxu. Kar sem prispeval, bi Marx verjetno lahko dosegel brez mene – z možno izjemo nekaj specializiranih tem. Jaz ne bi mogel doseči tega, kar je dosegel Marx. Marx je stal višje, videl je dlje in raziskoval več in hitreje kot kdorkoli od nas. Marx je bil genij; ostali smo bili kvečjemu nadarjeni. Brez njega teorija še zdaleč ne bi bila to, kar je danes. Zato upravičeno nosi njegovo ime.
V prvotni obliki je »Teze« prvi objavil Rjazanov v I. zvezku Marx-Engels-Archiva leta 1926/1927.
Pozitivizem
Učenje Karla Marxa je, žal, vključevalo pozitivistično teleološko1 idejo o razvoju človeške družbe.
Glavna predstavnika pozitivizma sta bila Comte in Spencer.
Pozitivizem 19. stoletja2 je zavračal metafiziko in priznaval le psihološki senzualizem in indukcijo kot metodo.
Auguste Comte in Herbert Spencer
Comteju (Auguste Comte,1798-1857) se pripisuje tudi naziv utemeljitelja sociologije. Nova znanost ne odkriva le zakonitosti družbe, temveč uporablja ta načela za družbene reforme. Sociologi na osnovi opazovanj brez raziskav (nota bene!) odkrivajo »načela« in na osnovi teh so poklicani reformirati celotno družbo v smeri čim boljšega kraja za življenje.
Herbert Spencer (1820–1903) se včasih imenuje drugi utemeljitelj sociologije. Spencer se ni strinjal s Comtom, da bi morala sociologija voditi družbene reforme. Niti Spencer ni izvajal znanstvenih raziskav, menil pa je, da se družbe razvijajo iz nižjih, »barbarskih«, v višje, »civilizirane«, oblike. Z minevanjem generacij preživijo najbolj sposobni in inteligentni, »najbolj prilagojeni«, člani družbe, medtem ko manj sposobni izumrejo. Tako se družbe sčasoma izboljšujejo. Pomagati nižjim razredom pomeni posegati v ta naravni proces. Najsposobnejši člani bodo ustvarili naprednejšo družbo – razen če se jim ne bodo vmešali zmotni dobrodelniki in pomagali preživeti manj prilagojenim. Spencer je to načelo poimenoval »preživetje najsposobnejših«. Izraz se običajno pripisuje njegovemu sodobniku Charlesu Darwinu, zato so Spencerjevi pogledi na evolucijo človeške družbe v tedanji družboslovni praksi postali znani kot socialni darvinizem.
Vendar je tukaj prišlo do zelo nenatančne rabe pojmov »to za ono« (quidproquo), ki je povzročila eno večjih zmešnjav v vseskupni zgodovini svetovne znanosti in ideologij.
Charles Darwin
Po Darwinovi teoriji o izvoru vrst z modifikacijo skozi naravno selekcijo posamični organizmi uspevajo preživeti in te spremembe sčasoma gensko prenesti iz generacije v generacijo, iz roda v rod, do stopnje, potrebne za preživetje posamičnega organizma in vrste teh organizmov v danem okolju. (Šercar, 2019)
Darwinova teorija o izvoru vrst ne vključuje teleološke ideje o razvoju, temveč predstavlja teorijo o naravni selekciji na osnovi sposobnosti preživetja.
Po Spencerjevem »socialnem darvinizmu« sta dobrodelnost in pomoč revnim napačni, saj preprečujejo razvoj družbe. Bogatim kapitalistom so te ideje všeč: saj se imajo za »najbolj sposobne« – in zato superiorne. Spencerjevi pogledi kapitalistom pomagajo tudi, da se izognejo občutkom krivde, ker živijo kot kralji, medtem ko so ljudje okoli njih lačni in bolani. Spencer si je pridobil široko podporo v Angliji in Združenih državah Amerike, kjer je bil iskan kot govornik, a so njegov »socialni darvinizem« sčasoma diskreditirali argumenti z drugega konca političnega kontinuuma.
Vrnitev naslovni temi
Zdaj se bom vrnil naslovni temi, 11. tezi o Feuerbachu Karla Marxa, ki se glasi: »Die Philosophen haben die Welt nur verschieden interpretiert, es kömmt drauf an sie zu verändern.« (»Filozofi so svet le interpretirali na različne načine; bistvo pa je v tem, da ga spremenimo«; moj prevod: »Filozofi so imeli svet le kot predmet za različna pojasnjevanja, vendar je postala nujna njegova sprememba.«)
Pri tej nalogi močno zamujamo z urnikom.
Njegove zadnje (erotične) sanje so se, kot se pogosto zgodi, končale z nepričakovanim preobratom na temo eseja, ki ga je takrat pisal o Feuerbachu in Marxu. Preobrat je rešil problem.
Svoje protagoniste bo predstavil z nekaj izbranimi izreki iz različnih literarnih virov, ki na neposreden čustven način pričajo o njihovih pogledih na različna vprašanja znotraj danega konteksta, ki jih povezuje.
Na spletu je tovrstnega gradiva v izobilju.
To besedilo pišem po vzorcu »kar je v glavi, je tudi na cesti«, »kar je v izložbi, je tudi v trgovini!«.
Feuerbachovi izreki
• Ni tako, kot v Svetem pismu, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Nasprotno, človek je ustvaril Boga po svoji podobi.
• Rajši bi bil hudič v zavezništvu z resnico kot angel v zavezništvu z lažjo.
• Kjer koli morala temelji na teologiji, kjer koli je pravica odvisna od božje avtoritete, se lahko upravičijo in vzpostavijo najbolj nemoralne, krivične, zloglasne stvari.
• Za vernike je sveto resnica, za filozofe je resnica sveta.
• Krščanstvo si je za cilj zadalo izpolnitev človekovih nedosegljivih želja, a prav zato je prezrlo njegove dosegljive želje. Z obljubo večnega življenja mu je odvzelo časno življenje, z učenjem zaupanja v Božjo pomoč pa mu je odvzelo zaupanje v lastne moči; s tem, ko mu je dalo vero v boljše življenje v nebesih, je uničilo njegovo vero v boljše življenje na zemlji in njegovo prizadevanje, da bi dosegel takšno življenje. Krščanstvo je človeku dalo tisto, kar si njegova domišljija želi, a mu prav zaradi tega ni dalo tistega, kar si resnično in zares želi.
• Religija so sanje človeškega uma. Toda tudi v sanjah se ne znajdemo v praznini ali v nebesih, temveč na zemlji, v kraljestvu resničnosti; resnične stvari vidimo le v očarljivem sijaju domišljije in muhavosti, namesto v preprosti dnevni svetlobi resničnosti in nujnosti.
• Moja edina želja je spremeniti Božje prijatelje v človeške prijatelje, vernike v mislece, privržence molitve v privržence dela, kandidate za onostranstvo v študente sveta, kristjane, ki so po svojem lastnem izhodišču in priznanju napol živali, napol angeli v osebe, v celostne osebe.
• Ko širimo svoje znanje o dobrih knjigah, krčimo krog ljudi, katerih družbo cenimo.
• Moč misli je luč znanja, moč volje je energija značaja, moč srca je ljubezen. Razum, ljubezen in moč volje so človekove popolnosti.
• Moč čudeža je moč domišljije.
• Človek je ustvaril Boga po svoji podobi.
• Sedanji čas ... daje prednost znaku pred označeno stvarjo, kopiji pred originalom, domišljiji pred resničnostjo, videzu pred bistvom ... kajti v teh dneh je samo iluzija sveta, resnica profana.
• Kar je bila včeraj še religija, danes ni več tako; in kar je danes ateizem, bo jutri religija.
• Naloga moderne dobe je bila spoznanje in počlovečenje Boga – preobrazba in razpustitev teologije v antropologijo.
• Vera je v bistvu netolerantna ... v bistvu zato, ker je z vero nujno povezana iluzija, da je človekov vzrok tudi Božji vzrok.
• Jasno je kot sonce in očitno kot dan, da Boga ni in da ga ne more biti.
• Der Mensch ist, was er isst. Človek je to, kar jé.
• Človek najprej nezavedno in nehote ustvari Boga po svoji podobi, nato pa Bog zavestno in prostovoljno ustvari človeka po svoji podobi.
• Ali je človek tisti, ki ima ljubezen, ali pa ni veliko bolj ljubezen tista, ki ima človeka?
• Za teologijo ... je resnično le tisto, kar ima za sveto, medtem ko je za filozofijo sveto le tisto, kar je resnično.
• Prvi in najvišji zakon mora biti ljubezen človeka do človeka. Homo homini Deus est - to je najvišja praktična maksima, to je prelomnica svetovne zgodovine.
• Če je torej moje delo negativno, nereligiozno, ateistično, naj se spomnimo, da je ateizem - vsaj v smislu tega dela - skrivnost same religije; da sama religija, ne le na površini, ampak v osnovi, ne po namenu ali po lastni predpostavki, ampak v svojem srcu, v svojem bistvu, ne verjame v nič drugega kot v resnico in božanskost človeške narave.
• V zavesti neskončnega ima zavestni subjekt za svoj objekt neskončnost svoje lastne narave.
• Doktrina o hrani ima velik etični in politični pomen. Hrana postane kri, kri postane srce in možgani, misli in snov za um. Človeška hrana je temelj človeške kulture in mišljenja. Bi izboljšali narod? Namesto deklaracij proti grehu mu dajte boljšo hrano. Človek je to, kar jé [Der Mensch ist, was er isst].
• Radosti teorije so najslajši intelektualni užitki življenja.
Marksovi izreki
• Moj življenjski cilj je odstaviti Boga in uničiti kapitalizem.
• Če ljudi ločim od njihove zgodovine, jih je enostavno nadzorovati.
• Kopičenje bogastva na enem polu je hkrati kopičenje bede, agonije dela, suženjstva, nevednosti, brutalnosti in duševne degradacije na nasprotnem polu.
• Izobraževanje vseh otrok, od trenutka, ko se lahko znajdejo brez materine oskrbe, naj poteka v državnih ustanovah.
• Obkrožite se z ljudmi, ki vas osrečujejo. Z ljudmi, ki vas nasmejijo, ki vam pomagajo, ko ste v stiski. Z ljudmi, ki jim je resnično mar. To so tisti, ki jih je vredno obdržati v svojem življenju. Vsi ostali so le mimo.
• Odvzemite narodu dediščino in jih je lažje prepričati.
• Teorijo komunizma lahko povzamemo v enem stavku: Odpravite vso zasebno lastnino.
• Ulovi človeku ribo in mu jo lahko prodaš. Če človeka naučiš loviti ribe, uničiš čudovito poslovno priložnost.
• Komunizem se začne tam, kjer se začne ateizem.
• Zadnji kapitalist, ki ga bomo obesili, bo tisti, ki nam je prodal vrv.
• Če lahko ljudi odrežete od njihove zgodovine, jih boste zlahka prepričali.
• Demokracija je pot v socializem.
• Ko se bodo trpeči naučili razmišljati, se bodo tudi misleci naučili trpeti.
• Nimamo sočutja in od vas ne prosimo sočutja. Ko bo prišel naš red, ne bomo iskali izgovorov za teror.
• Od vsakega po njegovih sposobnostih, vsakemu po njegovih potrebah.
• Za pravilen razvoj komunizma je potreben visok, progresiven ali stopnjevan davek na dohodek.
• Prvi pogoj za srečo ljudi je odprava religije.
• Pomen miru je odsotnost nasprotovanja socializmu.
• Delavci sveta, združite se; nimate kaj izgubiti razen svojih verig.
• V samem jedru družbenega sistema, ki povečuje svoje bogastvo, ne da bi zmanjšal svojo bedo, mora biti nekaj gnilega.
• Vsak, ki kaj ve o zgodovini, ve, da velike družbene spremembe niso mogoče brez ženskega pretresa. Družbeni napredek se lahko natančno meri z družbenim položajem nežnejšega spola, vključno z grdimi.
• Zgodovina se ponavlja, najprej kot tragedija, nato kot farsa.
• Religija je opij za množice.
• Religija je vzdih zatiranih bitij, srce brezsrčnega sveta in duša brezdušnih razmer. Je opij za ljudstvo.
• Sledite svoji poti, ne glede na to, kaj ljudje govorijo.
Zaključne misli
Z več kolegi sem se pogovarjal o obliki in prevodu 11. teze in so vsi bili mnenja, da se 11. teza v slovenskem prevodu glasi: »Filozofi so svet le interpretirali na različne načine, pomembno je, da ga spremenijo.«
Kdo? Filozofi? Toda se napr. Platon, najvplivnejši filozof vseh časov, ni ukvarjal s političnim delom in upravljanjem države, temveč je pisal knjige o politiki in državi.
Jaz vztrajam pri tem, da gre bolj za razlaganje, intrepretacijo kot za pravilen prevod in insistiram na tem, da se prevod 11. teze o Feuerbachu v slovenščino mora glasiti takole: »Filozofi so imeli svet le kot predmet za (različna) pojasnjevanja, vendar je postala nujna njegova sprememba.«
Navsezadnje, ali niso filozofi poklicani, da preučujejo, razumejo in razlagajo »zakone«, po katerih se svet sčasoma spreminja, in oblikujejo svoje »vizije« o boljšem svetu od tega, v katerem živimo, in da prakticirajo pisanje knjig o teh zadevah, po možnosti brez »zamude«.
Hegel primerja filozofijo z Minervino sovo.
Minervina sova je metaforo za to, kako lahko filozofija razume zgodovinske okoliščine šele potem, ko se zgodijo.
Znanost ni ‘končana’ in bo še naprej odkrivala nova odkritja. Filozofija pa je svoj čas, dojet v mislih. Toda za namen, da bi svet naučili, kakšen bi moral biti, filozofija vedno pride prepozno. Filozofija kot misel sveta se ne pojavi, dokler realnost ne zaključi svojega oblikovalnega procesa. Zgodovina tako potrjuje nauk o pojmovanju, da se ideal šele v zrelosti realnosti pojavi kot protiutež realnemu, dojame resnični svet v njegovi substanci in ga oblikuje v intelektualno kraljestvo. Ko filozofija svojo sivino pobarva s sivo, se ena oblika življenja postara in s pomočjo sive je ni mogoče pomladiti, ampak le spoznati. Minervina sova vzleti šele, ko se zgrinjajo sence noči. (Hegel, 1991)
Končni doseg filozofov je vizija prihodnosti kot matere mogočnosti boljšega sveta od sedanjega in pisanje »knjig« o teh vizijah!
Terja rešitev prav dejstvo, da filozofi zamujajo v opravljanju teh nalog.
Slika 3. Štiri sile, ki se spopadajo v sodobnem svetu v področju ekonomije in politike (Šercar, 2025a)
Predindustrijska družba je temeljila na pasivnem lastništvu zemlje, medtem ko se je industrijska družba osredotočala na izkoriščanje kapitala. V današnji poklicni družbi kot »družbi pravične neenakosti« (Šercar, 2019), organizirani po vertikali, ima človeški intelektualni kapital ključno vlogo, ki ga oblikujejo posameznikova afiniteta, talent in izobrazba.
V področju ekonomije in politike se spopadajo štiri sile: kapitalizem, komunizem, nacionalizem in »profesionalna družba«. Temelje kapitalizma kot »kozmopolitičnega« gospodarskega sistema je spodkopal predvsem nacionalizem. (Šercar, 2025b)
Del BDP, ki se nanaša na »profesionalno družbo« je v nekaterih državah že danes večji od dela s kapitalistično razredno strukturo v celotni teksturi družbe. (Šercar, 2024)
Reference
Hegel, G.W.F., 1991.. H. B. Nisbet (ed.). Elements of the Philosophy of Right. Translated by Nisbet, H. B. Cambridge University Press. BERLIN, June 25th, 1820. Translated by S W Dyde, 1896 Philosophy of Right
Rjazanov, D. B., [1926]-1927. 1. Marx-Engels Archiv. Zeitschrift des Marx-Engels-Instituts in Moskau. Hrsg. von D. Rjazanov: Dubbelpl Periodieken. Frankfurt a.M.: Marx-Engels-Archiv.
Šercar, T.M., 2019. Teorija pravične neenakosti. Locutio 22 (108) Locutio
Šercar, T.M., 2024. Capitalism ant the Depression. Int. J of Eng. Lit. and Soc. Sci. (IJELS) 10 IJELS, 9 (3), pp. 78-98. Capitalism and the Depression
Šercar, T.M., 2025a. Zgodba o nastanku »kritike politične ekonomije«. Locutio 29 (134). Locutio
Šercar, T.M., 2025b. Friedrich List in Donald Trump: »Homage« Danielu Fridrichu Listu. Locutio 134) Locutio
Pripombe
* Jemljejo ga za t.i. “verodostojnega postmarksista”, ki se z Marxom v marsičem ne strinja (nasprotuje uporabi kakršnegakoli nasilja v “kreiranju” zgodovine, “pozitivističnem” teleološkem razumevanju človeške zgodovine, itd. V zodovini ni napredka. Edina stalnica je sprememba! Marx sam je nekoč zapisal: "Nisem marksist! Karl Marx"
1 Gr. telos, teleos smoter, nauk o končnih smotrih stvari; vsi pojavi so smotrni in vse dogajanje ima vnaprej določen smoter. Transcedentalna teologija izhaja iz sklepa o obstoju boga, ki naj bi bil tak smoter postavil.
2 Toda neopozitivizem, logični pozitivizem, temelji na sodobni matematični logiki kot znanosti o vzorcih in dedukciji kot metodi.
