Objava tega prispevka poteka po delih (pod začasnim, tehničnim naslovom »Dvosmerni most«) in prosimo tako avtorja kakor bralce, ki boste to brali, za potrpljenje.
Urednik
PREDGOVOR
Ko mi je zadnji znanstveni založnik, kateremu sem ponudil knjigo za objavo, rekel »Also doktor Šercar, kdo bo pa bral (beri: kupil) to vašo knjigo?«, sem se sprijaznil z dejstvom, da iz natisa knjige na papirju ne bo nič, in se odločil dele knjige »predelati« in jih objaviti kot članke, ki naj bi bili tudi v elektronski obliki in online dostopni! Po tej zamisli je bilo treba le še zagotoviti objavo pričujočega Uvoda v online elektronski obliki, da z drugimi deli v tovrstni obliki samodejno (na klik) »deluje« kot »omrežna knjiga« v načrtovani razsežnosti!
Za »omrežno knjigo«, v bistvu digitalno datoteko (Turšek, 2015), je bil predložen pojem eklektičnega dokumenta (Gerkeš, 1999), gr. eklektikos izbiren, izbiranje misli z raznih stran. Eklektični dokument reši problem podvajanja, redundance in količine informacij na svetovnem spletu (WWW) ter odpira nove možnosti za zagotavljanje kakovosti informacij na WWW. Zelo instruktiven prispevek o tej problematiki je tudi članek Marjana Pungartnika Knjiga, bukla in e-knjiga (2020)!
Nova vsebina informacij oz. dodatna količina informacij zmanjša entropijo in prispeva k organiziranosti nekega realnega bitja ali stvari. Posebej se mi je posrečila parabola, ki zamenja abstraktni prikaz stanja »reda« sistema v obliki enačb.
»Na institutu sem natisnil brošuro Erwina Schrödingerja What is Life? (1944) za osebno uporabo, vendar izpisa žal nisem računalniško oštevilčil. Neoštevilčen izpis sem odnesel domov, tam ga je moj maček vrgel na tla in so se papirji zamešali. Entropija izpisa je s tem zelo narasla. Potreboval sem najmanj eno uro, da sem liste izpisa brošure spravil v urejeno stanje, s tem pa sem zmanjšal količino entropije, ki je nastala po padcu listov na tla. Nato sem liste ročno oštevilčil in s tem vnesel novo vsebino informacij. Za urejanje je bilo potrebnega precej poznavanja pomena zapisanih informacij (črk, besed, sintakse, semantike in pragmatike angleškega jezika). Dodana informacijska vsebina je prispevala k organiziranosti in lažjemu vzdrževanju izpisa brošure v urejenem in uporabnem stanju, ki je zdaj vseboval dodatno količino informacij!« (Šercar, 2012b, 115).
L. 1990 smo z Tomažem Seljakom na čelu preoblikovali Računalniški center Univerze v Mariboru (RCUM) v Institut informacijskih znanosti Univerze v Mariboru (IZUM)!
Za spremljanje razvoja institucij in služb v informacijskem poklicnem prostoru v svetu, predvsem v ZDA, me je zaintrigiral prof. Božo Težak, ki je leta 1967 po zgledu na The National Referral Center for Science and Technology Kongresne knjižnice (LC) v Washingtonu, ZDA, ki je bil ustanovljen 1963. leta, osnoval Referalni center Univerze v Zagrebu (RC). Leta 1974 (1. aprila) sem se zaposlil v RC-u v Zagrebu, kjer sem do odhoda v RCUM v Mariboru (1. aprila 1990. leta) opravljal različne posle in dolžnosti, strokovnega sodelavca, tajnika, raziskovalca in direktorja. Ko sem leta 1988 ugotovil, da so ukinili Referalni center v LC, smo 1989. leta preoblikovali RC v Institut informacijskih znanosti v Zagrebu, slednji pa je bil ukinjen leta 1994!
Tako sem v obdobju dveh letih sodeloval pri oblikovanju dveh institutov informacijskih znanostih!
Zaradi te zraščenosti so l. 2000 uvedli v naslov vodilne ameriške znanstvene revije za informacijsko znanost, ki se je do takrat glasil Journal of Association for Information Science (JASIS), tudi informacijsko tehnologijo in je od tedaj naslov te revije Journal of Association for Information Science and Technology (JASIST). Takoj sem predlagal, da se tudi mi odzovemo na to spremembo in da v nazivu Instituta dodamo »in tehnologij« tako, da bi se glasil »Institut informacijskih znanosti in tehnologij«, s tem da ohranimo akronim »IZUM«, kajti nova paradigma pomeni premik od uporabe tehnologij, računalništva in inženirstva kot podpore raziskovalnem delu in znanju k integraciji tehnologij, računalništva in inženirstva v strukturo vseh drugih znanosti! Za spremembo naziva bi lahko uporabili dogodek postavljanja superračunalnika v prostorih Izuma, ki bo začel delovati predvidoma konec leta 2020! Niti nekoč sila uspešen slogan »podpora znanju« ne izraža bistva nove paradigme o integraciji!
S kolego Britovškom sva leta. 2014 napisala referat za posvetovanje Društvo i tehnologija 2014. - dr. Juraj Plenković (Society and technology 2014) v Opatiji na Hrvaškem.
Vprašanje resnice na internetu je splošno prepoznano kot resen problem.
Nekatere diskutabilne primere nisva izrecno označila kot satiro z idejo, da na »licu mesta« v razpravi pojasniva, kako ljudje nimamo »posebnih receptorjev za resnico« in kako si moramo pri ugotavljanju resnice pomagati s tehtnim preverjanjem z analizami glede na konkretni kontekst. Jezik nima vgrajenih filtrov resnice za razlikovanje od neresnice in proizvodov domišljije, saj ima le jezikovna pravila!
Žal se posvetovanja nisva udeležila in je bil referat objavljen v obliki »delovne različice« brez konzultacij z nama.
Napako je zasledil nek Britovškov kolega in naju opozoril na te lažne novice (fake news), kajti se je zdelo, da primere satir v zgodbi o žvižgaču Edwardu Snowdenu lansiramo kot »resnice«.
Na primeru zadevne reference pokažem tudi slabo stran modela »e-knjige brez redundance«, ki sem ga uporabil za objavo pričujoče knjige »Informacijska znanost na dvosmernih mostovih: izbor teoretičnih del iz informacijske znanosti«, ta model pa predpostavlja, da internetna infrastruktura deluje brezhibno.
Konekcija, »link«, https (hypertext transfer protocol secure) za varnostno identifikacijo serverja/strežnika se na klik odzove »Unable to open … Cannot locate the Internet server or proxy server« (Ni mogoče odpreti … Internetnega strežnika ali »proxi« strežnika ni mogoče najti). Proxy strežnik deluje kot posrednik med odjemalcem, ki zahteva vir, in strežnikom, ki ta vir zagotavlja.
Organizator posvetovanja je predvidel objavo referatov v obliki »elektronske knjige« po ceni slabih 200 USD po izvodu in sva Britovšek in jaz naročila in vnaprej plačala en izvod na dani račun. Organizator obljube ni izpolnil, tako da je besedila referatov objavil le v obliki »book of manuscripts« z zgoraj citiranim linkom, niti ni vrnil denarja v višini 200 USD na mojo izrecno zahtevo. Kasneje sem ugotovil , da je naročnina bila plačana na TR neke fizične osebe pri tedanji Novi KBM kot predstavniku organizatorja zadevnega posvetovanja!
Book review, prikaz, ocena, recenzija, kritika je osnoven, časovno zelo zahteven del teoretičnega dela v znanosti, kljub temu pa hkrati najbolj nehvaležen rezultat dela, ki se ne šteje pri točkovanju niti avtorju prinese kake druge »koristi«. Izjema je humanistika. Izbral sem ravno tisto oceno, kajti sem moral prebrati, in sicer »z razumevanjem?« več ali manj 1.000 strani da jo napišem!
»Prikaz knjig« je objava, običajno v strokovni in znanstveni reviji in magazinu, ki predstavlja prikazovanje in ocenjevanje pisne oblike rezultatov znanstvenih raziskav, objavljenih kot knjiga, pa tudi posvetovanj, z namenom opozoriti kolegi in druge zainteresirane bralce na pomembnost teme in/ali objavljenih rezultatov, na kratko prikazati vsebino, oceniti dosežke in pomanjkljivosti in na ta način prihraniti kolegom čas in zmanjšati družbeno redundanco. Prikazi knjig so del standardne koncepcije znanstvene/strokovne revije.
Pisanje »prikaza knjige« je kot rečeno sila časovno zamudno, knjigo je treba prebrati in prikaz napisati, in tudi finančno zahtevno, saj je čas denar in stroški uredništva in natisa znatni.
Za prikaz knjige potrebujemo predpostavljeno intenco, sposobnosti, pogojene s predznanjem, čas, denar, revijo v danem področju. Že iz naštetega je videti, da napisati in objaviti prikaz knjige ni enostavna reč! (Šercar, 2022)
Šercar je preučil model »privatizacije« razvoja, delovanja in vdrževanja knjižničnega bibliografskega sistema na Danskem in predlagal, da pri »privatizaciji« IZUM-a uporabimo primer Dansk Biblioteks Center – DBC, ki je zasebna družba z omejeno odgovornostjo in si lastninske deleže delijo Nacionalno združenje lokalnih oblasti (46), mesto Kopenhagen (11), danska vlada, ki jo predstavlja Ministrstvo za kulturo (29), in Gyldendal, zasebna založniška hiša (14). V primeru Izuma pa naj bi kot prehodno obliko privatizacije uvedli mešano lastnino, ki vključuje tudi delež delavcev.
Šercar, T.M., 1999, Osebni pogled na konferenco uporabnikov COBISS99. Cobiss obv. 4 (4), 24-27 COBISS OBVESTILA – LETNIK
Rus, V. (Ur.). Privatizacija, šolstva, zdravstva in kulture. FDV, 1996.
Posvetilo
Kot sem zapisal, sem deduktivni empirist in knjigo posvečam tistim kolegicam in kolegam, ki bodo nadaljevali raziskovati probleme, ugotovitve, teorije in domneve in v njih iskali »napake » (Šercar, 2022), tam, kjer sem se jaz (s svojimi sodelavci) zaustavil!
Zahvala
»Metafizična« osnova moralnosti je recipročnost1. Recipročnost je hvaležnost. Hvaležnost je pravičnost, pravičnost pa moralnost. Posledica pozabe je nehvaležnost, spomin pa porok hvaležnosti.
Predvsem hvala Institutu informacijskih znanosti v Mariboru (IZUM), kje sem delal dvajset let in še naprej kot upokojenec honoris causa, za najnujnejšo logistiko, ki je potrebna pri pripravi rokopisa neke knjige!
Iskrena hvala kolegicam in kolegom, Vojku Ambrožiču, Igorju Brbretu, Primožu Britovšku, Romani Muhvič Šumandl, Bojanu Oštirju, Anki Rogini, Peri Šobotu, Bojanu Štoku, Valeriji Trojar, Tvrtku Ujeviću, Alozju Urbajsu in Andreji Avberšek, ki so sodelovali pri pisanju posameznih delov knjige kot soavtorji ali strokovni svetovalci ter me neobvezno podpirali glede mojega svetovnega nazora.
Vendarle hvaležnost predvsem dolgujem Tomažu Seljaku, tedanjemu direktorju IZUM, ki mi je omogočil, da delo na knjigi nadaljujem v Institutu tudi po upokojitvi.
S primerno podporo tem projektu sta nadaljevala tudi naslednja direktorja IZUM Davor Šoštarič in Aleš Bošnjak.
Posebej se zahvaljujem recenzentom univerzitetnima profesorjema prof. dr. sc. Siniši Maričiću iz Zagreba in prof. dr.sc. Vladimirju Štambuku iz Beograda za tiste kritične pripombe, predloge in namige, ki sem jih upošteval pri pripravi rokopisa knjige!
Hvaležnost dolgujem uredniku Franciju Pivcu ter urednicami Aleksandri Rubelj in Branki Badovinac za uredništvo in objavo delov knjige, ki so kot članki objavljeni v Izumovi reviji Organizacija znanja in tako omogočajo »samodejni« nastanek »omrežne knjige«.
In ne nazadnje, dragemu prijatelju in spoštovanemu uredniku Prve slovenske literarne on-line revije Locutio Marjanu Pungartniku!
Zgodi naj se vam, kakor želite,
Tvrtko-Matija Šercar
Kazalo vsebine
UVOD
1. Uvodna opomba
2. Kaj je namen in komu je namenjena ta knjiga?
3. Strogost zoper eksaktnosti znanosti
4. Zgodovinskost informacijske znanosti
5. Pomembnost informacij
6. Kolektivni spomin informacijske znanosti
7. Znanost kot kolektivno dejanje
8. Vzajemno delovanje informacijske znanosti s filozofijo in drugimi znanostmi
9. Pregled referenc delov knjige po znanstvenih področjih
10. Načrt za naprej
11. Reference
1. Uvodna opomba
Naj začnem z mislijo, z katero je Kierkegaard (1989) končal neko filozofsko razpravo. Kajti gre za književno delo v širšem pomenu besede, naj bi bilo za katerega/o koli mislečega/o bralca/ko samoumevno, da imam skorajda neomejeno pravico do »pesniške svobode«, da povem kar koli si želim, saj sem lahko odgovoren le, če imam pravico do svobodne izbire! Edino si ne želim, da bi nekdo posvetil več pozornosti čemer koli razen vsebini, ki ni v sredstvih in formah, temveč predvsem v namenskosti ugotovitev.
Po iskanju skrivnih povezav v nedojemljivem svetu in po osebnostni obarvanosti prizadevanj, da svetu vrnemo izgubljeni smisel, spadam duhovno in zgodovinsko v postmoderno na prehodu 20. v 21. stoletje. Osebno stališče, mnenje, mišljenje ni le dana pravica, temveč je nekaj zadanega, ukazovalnega, nekaj, kar brezpogojno moramo izoblikovati, izraziti kot osebno stališče in mišljenje, saj je osebnost (očarljiva zaverovanost vase) osnovna realnost in najvišja vrednota. V tekmi, v kateri bojujemo z drugimi prepričanji za nove paradigme znanstvene veljavnosti, besedilo brez te značilnosti preprosto ni relevantno.
Razkriti namen je pomen informacij! Ista informacija lahko ima različne namene (in pomene), različne informacije isti namen oz. pomen. Informacije lahko delujejo tudi neposredno kot beseda, neodvisno od pomena kot v primeru »glasovnega pesništva" dadaizma/futurizma, ki (je) zavrača(l) jezikovni pomen in uporablja(l) jezik kot glasovno gradivo brez pomenske plati. Ob izginotju semantike prodre izključna zvočnost besed, lirika se spremeni v glasbo!2
2. Kaj je namen in komu je namenjena ta knjiga?
Znanstveniki nimamo domišljave prevzetnosti do absolutne resnice, saj znanstveno spoznanje ne podaja zadnjih odgovorov kot religije. "Vedeti vse" je "epistemološki" ideal tudi tajnih
obveščevalnih služb »črnih« in »rdečih« demokraturnih (demokra(cija)(dikta)tura) in totalitarnih režimov!
Namen knjige je pokazati medsebojna delovanja (interakcije) med informacijsko znanostjo in drugimi znanostmi, in sicer predvsem interakcije z filozofijo, znanostjo o znanosti, knjižničarstvom, računalništvom, fiziko, sociologijo, ekonomijo, pravom, psihologijo. Za predstavljanje teh interakcij sem uporabil metodo obdelave izbranih primerov. Na stičiščih med informacijsko znanostjo in naštetimi znanostmi so nastale ali obstaja možnost za nastanek novih znanosti oziroma panog, kot so informacijska filozofija oziroma filozofija informacij (Phisolophy of information (PI), Floridi, 2002) kot uporabna epistemologija, informacijska fizika, informacijska sociologija, informacijska makro- in mikro ekonomija, informacijska družba, informacijsko pravo …
Ta spoznanja so me pripeljala do naslova knjige o informacijski znanosti na dvosmernih mostovih, saj je izmenjava in promet informacij med njimi zelo dinamičen in izrazito dvosmeren, mostovi pa so prispodoba za povezovanje! V vsakem primeru sem prepričan, da je naslov knjige »Informacijska znanost na dvosmernih mostovih«, čeprav je soznačen,
bolj spodbuden kot moteč.
Za naslovom sem dodal podnaslov »Izbor teoretičnih del iz informacijske znanosti«.
V nastajanju dela z namenom, ki se ga zavedamo, »je« uporabnik zmeraj zraven (Heidegger, 1997)
Po Shoshani Zuboff bo naslednje desetletje res kritično. Lahko bi rekli, da nas bo pandemija COVID-19 vrnila nazaj, vendar Zuboffova vidi situacijo drugače. Kot uporabniki nismo samo neko anonimno, nepomembno, pasivno občinstvo. Uporabniki digitalnih informacij, tehnologije, sistemov, proizvodov in storitev so nova politična sila na enak način, kot so bili delavci in potrošniki v 20. stoletju politična sila. In so prav ljudje kot uporabniki tista politična sila, ki jo potrebujemo, če hočemo, da demokracija preživi v 21. stoletju (Keating, 2020)
Snowden je med intervjujem za video konferenco za kopenhagenski festival dokumentarnega filma 2020. leta bil bolj previden in dejal, da bi teoretično lahko nove sile, ki so jih države uvedle za boj proti izbruhu koronavirusa, ostale v službi pri vladah tudi po umiritvi krize.
Snowden je dejal, da strah pred virusom in njegovim širjenjem lahko pomeni, da vlade »pošljejo ukaz vsakemu fitnes sledilcu (fitness tracker), ki beleži srčni utrip« in zahtevajo dostop do teh podatkov!
»Pet let kasneje, ko koronavirusa ne bo več in jim ti podatki bodo še vedno na voljo – bodo začeli iskati nove stvari,« je dejal Snowden. »Že vedo, kaj gledate na internetu, že vedo, kam se premika vaš telefon, zdaj pa vedo, kakšen je vaš srčni utrip. Kaj se bo zgodilo, ko začnejo te podatke mešati in nanje uporabljati umetno inteligenco?«.
Z drugimi besedami povedano, okrepljen nadzor med izbruhom koronavirusa lahko privede do nadaljnje dolgotrajne erozije državljanskih svoboščin! (Hamilton, 2020)
.
Knjiga je namenjena predvsem strokovni javnosti, ki je dokaj zahtevno bralstvo, in širši javnosti, zainteresirani za področja knjižničnih informacijskih dejavnosti in znanosti. Od namenskosti je razen predmeta odvisen tudi način, na kateri je napisana. Pri tem se nisem izogibal uporabi alegorij (prispodoba), metafor (prenos lastnosti enega predmeta na drugega) in parabol (zgodba s (poučno) poanto) namesto abstraktnih entitet, kadar je bilo možno. Abstraktnih entitet in zakonov si običajno ne moremo neposredno predstaviti, vendar jih pogosto predstavljamo z opisih o posledicah, s katerimi jih povezujemo, kot je padec jabolka z drevesa v primeru težnosti.
Nova vsebina informacij oz. dodatna količina informacij zmanjša entropijo in prispeva k organiziranosti nekega realnega bitja ali stvari. Posebej se mi je posrečila parabola, ki zamenja abstraktni prikaz stanja »reda« sistema v obliki enačb.
»Na institutu sem natisnil brošuro Erwina Schrödingerja What is Life? (1944) za osebno uporabo, vendar izpisa žal nisem računalniško oštevilčil. Neoštevilčen izpis sem odnesel domov, tam ga je moj maček vrgel na tla in so se papirji zamešali. Entropija izpisa je s tem zelo narasla. Potreboval sem najmanj eno uro, da sem liste izpisa brošure spravil v urejeno stanje, s tem pa sem zmanjšal količino entropije, ki je nastala po padcu listov na tla. Nato sem liste ročno oštevilčil in s tem vnesel novo vsebino informacij. Za urejanje je bilo potrebnega precej poznavanja pomena zapisanih informacij (črk, besed, sintakse, semantike in pragmatike angleškega jezika). Dodana informacijska vsebina je prispevala k organiziranosti in lažjemu vzdrževanju izpisa brošure v urejenem in uporabnem stanju, ki je zdaj vseboval dodatno količino informacij!« (Šercar, 2012b, 115).
Skrajni namen umetnosti in znanosti kot kreativnih dejavnosti je sinteza. Sinteza je organiziranje celote iz relevantnih med seboj nepovezanih informacij z odstranjevanjem razlik med njimi in vnos urejenosti v očitni kaos. Pri tem sem uporabil »nanotehnološko« miselnost, po kateri je sinteza postopek povezovanja veliko majhnih delov v več večjih sklopov od samega začetka, iz katerih sestoji pričujoča knjiga!
Nekateri med nami bi morali biti dovolj drzni, da se lotijo sinteze dejstev in teorij, [...] tvegajoč, da pri tem »naredijo« norce iz samih sebe (Schrödinger, 1944).
Znanstveniki naj bi opravili sintezo idej iz preteklosti, da pridejo do novih spoznanj. Novi koncepti se potem morajo širiti med populacijo znanstvenikov, kot nalezljiva bolezen po modelu epidemije (Goffman in Newill, 1964; Šercar, 2012b), da povzročijo nove cikle še novejših sintez. Brez prenosa in širjenja idej ni novih konceptov, brez novih konceptov ni sintez, brez sintez ni novega (spo)znanja.
Deli so napisani tako, da se lahko berejo in razumejo neodvisno drug od drugega in po katerem koli vrstnem redu. Cena tega so včasih manjša ponavljanja navedb določenih dejstev in ugotovitev.
3. Strogost zoper eksaktnosti znanosti
Na začetku smo Bogu pripisovali celo resnico in je spoznanje bilo postopno odvzemanje
resnice od Boga delček po delček, toda misliti, da vemo je navadni napuh.
V diskurzu te knjige so ideje Boga, Gospoda, kralja vekov in nebes, vrhovnega vsemogočega stvarnika vseh stvareh in bitij, bogov, podobnih božanstev in nadnaravnih sil tudi prepoznavanje vzorcev istega problema le na veliko različnih načinov, ki so kot rezultat evolucije vgrajeni v vse propadle in obstoječe kulture bodisi politeistične bodisi monoteistične od začetka znane zgodovine pred približno 10.000-imi leti (Ceram, 1955), ko je človek stopil v dobo samoreflektirane zgodovine do današnjega dne. Na teh vzorcih slonijo tako kolektivistične identitete sodobnih civilizacij v spopadu kot fenotip slehernega človeka na individualni ravni. Različna so le poimenovanja teh vzorcev. Vzorec Boga imajo in uporabljajo tako verniki kot agnostiki in ateisti ne glede na razlike odnosa do »resnice«, saj vzorec boga morajo uporabiti tudi ateisti pri izrekanju svojega prepričanja, da »Bog« ne obstaja. Ateisti so pravzaprav obsedeni s Bogom in tičijo v a-teologiji, ki je negativ teologije (Hadjadj, 2012). Dostojevski (1979) opozarja na možnost, da ateisti ne verjamejo do te mere, da so zelo blizu popolnega obrata in resnične vere!
Ladan (2000) našteje imena Boga na evropskih jezikih in jezikih narodov izven Evrope:
• hebrejski – JAHVE, EL, Elohim, Sebaot • arabski – Allah (Bog – kot lastno ime), illah (bog) • grški – Zeús, theós, Kýrios • latinski – Deus, Dominus • italijanski – Dio • španski – Diós • francoski - Dieu • nemški – Gott • ruski – Bog • irski – Dia • gotski – Guth • staronordijski – Godh/Gudh • danski – Gud • švedski – Gud • litvanski – Dievas • staroslovanski – bogь • sanskrtski – Deva • staroperzijski – Baga • slovenski – Bog • hrvaški – Bog • bošnjaški – Bog, Allah • srbski – Бoг • črnogorski – Bog • makedonski – Бoг
V abrahamskih religijah (judovstvo, krščanstvo, islam) Bog zase pravi »Jaz sem, ki sem« , hebr. »éhjeh ášer éhjeh« , Jahveh, iz tega tetragrammaton JHVH, Jahve, grš. »Egó eimi ho ón«, lat. »Ego sum qui sum«, arab. أنا من أنا (’ana man ’ana)!
Grško ime Zevs je indoevropskega porekla in izhaja iz sanskrtske besede diva, nebo oz. divas, jasno nebo.
Praoblika gotske oblike guth je ghutóm. Oblika Bog je vseslovanska, praslovanska. Staroslovanski – bogь izhaja iz sanskrtske besede bhagas, gospodar, bogastvo. Germanska in slovanska oblika imata skupno korenino v indoevropski besedi ghu, in bi bog na sledi tega bil bitje, ki ga kličemo na pomoč! V svetih spisih zaratustrstva ali zoroastrizma Avesta je baga gospod, bog in bi Bog bil vsemogoče bitje, ki podeljuje srečo in zemeljska dobra!
Kot kaže se anatomsko, fiziološko in psihološko isti »mehanizem prepoznavanja vzorca« boga pojavlja pri najrazličnejšimi narodi. Lahko ima nič kolikokrat imen, gre pa za en sam pojem! Isti pojem uporabljajo ljudje različnih ver, pripadniki različnih ver istega jezikovnega področja isto besedo! Vendarle, po besedah Jezusa Kristusa »18 Boga ni nikoli nihče videl.«(Jn 1, 18) Za Giovannija Pica della Mirandolo, s čigar delom »De hominis dignitate« iz l. 1486. se začenja novi diskurz filozofske antropologije, je mogoče medsebojno razumevanje in strpnost med različnimi religijami, saj izhajajo iz enotne duhovne dediščine novoplatonizma (Pica,1997).
Ljudje uporabljamo nešteto besed oz. pojmov, ki niso podobni za logično znanstveno definicijo z univerzalnim horizontom!
Ko si nekaj nismo vedeli pojasniti, smo vzrok pripisovali Bogu, saj je skrivnost vseh stvareh. Nastajali so miti. V tem smislu je Bog mera našega neznanja. Dokler nismo spoznali, da gre za naraven pojav, ki se nujno konča s smrtjo, za naravne zakone in sile, smo življenje pojasnjevali z nadnaravnimi vzroki in silami (Bog, (bio)energija, entelehija, élan vital …) in ga imeli za nadnaravni pojav, kot je telesno vstajenje po telesni smrti! Krščansko učenje vključuje teorijo o dve smrti, telesni, ki je neizogibna, in duševni, ki nas čaka, če ne izpolnimo moralnih in verskih pogojev za kraljestvo nebesno. Ob vsem tem ostane duh (razen Duha svetega) onkraj duše! Religije so potem pokopale bogove, in sicer tako, da so verovanje v bogove zamenjale z vero v cerkve. Po izginotju božanstev v 19. stoletju, ki ga je označila Nietzschejeva metafizika, smo si prizadevali nastalo praznino (nihilizem) nadomestiti z zgodovinopisnimi in psihološkimi raziskavami mitov.
Nietzschejeva ugotovitev, da je bog mrtev je bila prispodoba. Poimenovanja bog in božanstvo označujeta nadčutni svet, svet idej, idealov in modrosti. Najprej smo iz fizičnega sveta pobegli v metafizični svet nadčutnega, v religijske kulte. Po grškem in krščanskem pojmovanju (platonske) filozofije je resničen le metafizičen svet. Prenovljena teorija informacij, ki sem jo podal v knjigi, razkriva metafizični svet kot del fizičnega sveta. Informacije se kot prvina vesolja in vsega živega selijo iz metafizike v fiziko in biologijo. Selitev iz sveta domišljije v področje znanstvenega mišljenja pa zahteva znanstvene dokaze o fizičnem obstoju informacij. Kulte sedaj nadomešča kultura, namene verovanja znanstvena teorija evolucije, ki izključuje teleološko idejo o ciljih razvoja. (Šercar, 2019)
Sodobna znanost se od prejšnjih znanosti razlikuje po eksaktnosti, lat. exactus natančen, iz exigere izmeriti, znanstveno, eksperimentalno in matematično natančen, in v odnosu do njih predstavlja diskontinuiteto. Grška »episteme« in srednjeveška »doctrina« in »scientia« niso bile eksaktne. Heidegger (1969) pravi, da niso mogle niti morale biti eksaktne! Vendar niso bile zaradi tega manj resnične in so kot sodobna znanost predstavljale razmeroma enako relativno »objektivno« resnico svoje dobe (Šercar in Brbre, 2007).
Znanstveno spoznanje danes usmerja samo sebe v neko področje bivanja, narave in zgodovine. Pri spoznavanju izhajamo iz določenega načrta bistva resnice, ki ga v raziskavah izvajamo po izbrani metodi. Načrt sestoji iz predmeta proučevanja, konteksta, metod in naših domnev o tem, kaj in kako je.
Strogost sodobne znanosti je predvsem v tem, da proučevanje izvajamo v skladu z zastavljenim načrtom in v povezovanju metod in izbranega predmeta. Sodobne znanstvene raziskave naj bi bile matematične. Za izvajanje nalog, ki smo si jih tukaj zastavili, matematike nujno ne rabimo! »Ta mathemata« (gr. nauk, učenost; učna snov, množina mathemata ali mathematika; gr. mathesis, znanost, spoznanje, nauk, poučevanje, …) ne vključuje samo številk. Če so na mizi tri jabolki, vidimo s prostim očesom, da so tri, številko tri pa kot trojstvo že vemo od prej. Vendar ne glede na uporabo matematike, v vsakem primeru moramo imeti temeljni načrt, ki naj bi vključeval prepoznavanje in izbiro pojavov proučevanja (usmerjanje) in oris znanstvenih vidikov, teorij in domnev.
Da bi naša raziskava bila stroga, ne sme biti eksaktna! Francis Bacon (2011) je kot empirist nasprotoval matematičnem racionalizmu in je bil za opazovanje in ne za računanje. Tudi knjig ni maral in v Atlantidi ni predvidel knjižnice! V svetu živih bitij so raznolikost, prepletenost, zapletenost in razvoj ravno neskončni v primerjavi s matematiko!
Strogost fizike kot matematične naravoslovne znanosti je v eksaktnosti. Pojavi morajo biti predstavljeni kot velikosti (kvantitete). Če pa živa bitja izrazimo le s številkami, predmet naše raziskave ne bodo več živa bitja, ampak neki fizični pojavi. Domneve morajo kot rečeno izhajati iz temeljnega načrta narave, ki velja kot objektivna resnica.
Newton (1726) je do domnev imel posebno stališče. Hypotheses non fingo (hipotez si ne izmišljam) – domneve, ki se porajajo iz veljavnih teorij niso ne poljubne ne izmišljene:
»Do zdaj še nisem mogel odkriti vzroka za te lastnosti gravitacije iz fenomenov in hipotez si ne izmišljam. Kajti kar koli ni izvedeno iz fenomenov, moramo imenovati hipoteza; in za hipoteze, naj bodo metafizične ali fizične ali utemeljene na okultnih vrednostih ali mehanične, v eksperimentalni filozofiji ni prostora. V tej filozofiji se posamezne podmene izpeljujejo iz fenomenov in so kasneje posplošene z indukcijo.«
Vendar eksperimentov brez teorij oziroma domnev ne moremo niti začeti in so brez teorij slepi. Količina informacij je v domnevah, ne v eksperimentu. Rezultati eksperimenta domnev le potrdijo ali zavrnejo.4Chris Anderson (2008) je ugotovil, da je »poplava informacij« naredila znanstveno metodo deduktivnega empirizma, ki vključuje empirično preverjanje domnev/teorij z uporabo kategorije vzročnosti, za zastarelo, in razglasil »konec teorij«, saj je proces znanstvenega spoznavanja nadomestila statistična analiza čistih korelacij, ki več ne potrebuje teorije5!
Računalniki in internet so z znižanjem stroškov za zbiranje, shranjevanje, obdelavo in izmenjavo informacij omogočili pojav »big data« (veliko podatkovje). »Big data« so zadnji korak človeštva, da razume in kvantificira svet, saj ne moremo upravljati s tem, česar ne merimo. Prej smo delali z relativno majhnimi količinami podatkov. Šlo je za razvoj moderne statistike, ki se je začel v poznem 19. stoletju. Kajti predstavlja odgovor na vprašanje »kaj« in ne »zakaj«, kar je načeloma »dovolj dobro«, »veliko podatkovje» omogoča pristop »N = vse«. (Mayer- Schönberger in Cukier, 2013)
Do domneve kot izhodišča znanstvenega raziskovanja lahko pridemo tudi intuitivno. Trstenjak (1985) pravi, da brez domnev tudi najbolj eksaktni vedi ne gre, marveč z zazrtjem zveze med že znanimi pojavi in še neznanimi, sklicuje pa se na nemškega matematika, fizika in astronoma Johanna Carla Friedricha Gaussa (1777-1855), ki je izjavil, da svoje rezultate ima že dolgo v svoji glavi, samo ne ve, kako bi prišel do njih. Gauss je s tem izpostavil pomembnost raziskovalne metode.
Metafiziko so danes zamenjale klasifikacijske sheme posamičnih znanosti, iz katerih nastajajo spoznavne teorije in metodologije. Poleg epistemoloških meril mora družbena skupnost znanstvenikov v določenem področju, panogi … biti sposobna organizirati tudi fakultete, revije, zbornike, knjige, specializirane informacijske centre in knjižnice, baze podatkov, repozitorije preprintov, ekspertne sisteme in druge oblike specializiranega informiranja in komuniciranja, srečanja, kongrese, spletne strani, institute, sisteme nagrad, nacionalna in internacionalna društva in druge oblike institucionalizacije znanosti, ki so med seboj povezani, podobno nevronski mreži, ter na ta način doseči širšo družbeno prepoznavnost in ugled.
Smoter organiziranosti znanosti v obliki instituta je v tem, da strokovna in znanstvena dejavnost ima danes karakter inteligentnega pogona za medsebojno sodelovanje strokovnjakov in druge delovne sile, kjer znanstvenik postaja raziskovalec, ki dela na delovnem mestu in doma nima knjižnice, se veliko dogovarja, posluje, potuje in debatira. V institutih se dela strogo po sprejetih programih, planih in proračunih. Tihega učenjaštva ni več!
Ena izmed značilnosti sodobne znanosti je, da je človek, vključno z možgani in mentalnimi sposobnostmi, postal sam sebi prvi in najpomembnejši subjekt (lat. subiectum podmet, iz subicere vreči pod …), tj. predmet znanstvenih raziskav, središče biti in vseh bitij v sliki sveta, ki vključuje tako naravo kot zgodovino, in ki je v danem obdobju za nas merodajna in zavezujoča.
Po Heideggru (1969) je novoveška slika sveta sistem. Slika sveta se preobrne v svet pojmovan kot slika, urejena v sistem znanja, v katerem se odraža organiziranost znanstvene raziskovalne prakse, dopolnjen z kulturo kot sistemom vrednot. Stari in srednji vek ne poznata slike sveta kot sistema, temveč je sliko sveta v primeru rimsko-katoliške cerkve nadomeščala predvsem cerkvena umetnost. Oboževanje ikon in slik, ki je bilo uveljavljeno na drugem splošnem cerkvenem koncilu v Niceji l. 787 je poleg učenja o nesmrtnosti duše in zamenjavi sobote za nedeljo po Konstantinovem ediktu iz l. 321 eno izmed flagrantnih odstopanj papeške krščanske cerkve od avtentičnega zgodnjega krščanstva Jezusa Kristusa in Biblije. (Šercar, 2023)
Krščansko učenje Jezusa Kristusa predstavlja izpopolnjevanje Mojzesovih zakonov. V Govoru na gori pove:«17 »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. 18 Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. 19 Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu.« (Mt 5, 17-19)
Na koncilu v Niceji 787. l. so zavrnili poglede ikonoklastov in dovolili izdelavo in čaščenje svetih podob (ikon), pod pogojem, da verniki ne molijo ikon, pač pa se preko likovne upodobitve približujejo Bogu. Tega sklepa ne priznavajo nekatere protestantske cerkve. Pri oboževanju ikon in slik se spoštuje človekova stvaritev ne pa Stvarnik, umetnik, ne pa Bog. Vera je izgubila, umetnost pridobila! Ikone in slike so v začetku uvedene v cerkve za večino nepismenih vernikov in za vizualno spodbujanje v pobožno razmišljanje izobraženih vernikov. Vendar se je izkazalo, da slike in kipi vneseni v cerkev bolj zamračijo kot razsvetljujejo resnično pobožnost vernikov, da ne usmerjajo misli k Bogu, temveč navajajo vernike v občudovanje umetnosti in umetnikov. Tovrstno oboževanje se je uvleklo naskrivaj in skoraj neopazno in se to krivoverstvo ni razvijalo naenkrat, kajti bi v tem primeru naletelo na odločno obsodbo, tako pa se je razvijalo brez kakršnega koli cerkvenega upora. (Mendham, 1686, cit. po White, 1985).
Elitne kulture komunicirajo s pisavo, populistične ikonografsko, s sliko! Vodilna je evropska krščanska srednjeveška ikonografija! Njene korenine so poganskega porekla, in sicer rimskega in grškega (avreola, angelčki z krili, antropomorfni simboli rek, vetrov …)! Veliko slik in kipov je nastalo tudi iz starejših slik in kipov. Ateistične ikonografije v glavnem ni. Zgodovina krščanske ikonografije je hkrati slika zgodovine krščanskega Zahoda. Ikonografija je zgodovini bolj prispevala kot sama teologija (Ivančević, 1990). Glavni naročnik stavb, kipov in slik je bila papeška rimsko-katoliška cerkev. Ciljna populacija srednjeveške umetnosti so bile predvsem množice revnih in nepismenih vernikov. Slika je tolmač besedila, včasih tudi napačen. V primeru sv. Miklavža so tri vreče zlatnikov zaradi napačnega tolmačenja po metodi dobesedne ilustrativnosti postale tri zlate krogle. Na risbi A. Dürerja Sveti Janez dobesedno golta knjigo. Goltanje knjige pomeni branje z velikim zanosom. Michelangelov Mojzes ima roge. Gre za napačen prevod, saj je beseda o ognjenimi žarki. Slike pričajo o pripovedovanjih o dogodkih nastajanja sveta in drugih dogajanjih iz Svetega pisma, življenju Jezusa Kristusa, svetnikov in mučencev. V politeistični sliki sveta srednjeveškega neoplatonizma, odzgoraj od enega-vsega proti mnoštvu pojavnega sveta in od spodaj od ne-bitka proti bitku, je človek na dnu hierarhije božanstev (nebesnih, pod nebesnih, bogov narave, angelov, demonov, herojev in ljudeh). Tovrstna slika sveta je imela izraz tudi v psihološko upravičeni ikonografski topografiji prostorne organizacije sleherne krščanske cerkve.
Od baroka naprej prevladujejo svetovne teme. Razsvetljenstvo je premagalo absolutizem in z njim povezano prevlado cerkve. Konkomitanta v umetnosti je bil barok. Iz zgodovine je bilo izgnano vse, kar je bilo povezano z religijo in iracionalnimi silami. Nova oblast neposredno po Francoski revoluciji je v začetnem ideološko-političnem slepilu prepovedala celo Biblijo! Potem je romantizem zamenjal razsvetljensko filozofijo z iracionalnim emocionalizmom, pesimizmom in nihilizmom. Svet je za razsvetljenstvo bil spoznaven. Po romantizmu, ki so ga namigovali nemški pesnik Gottfried August Bürger (balada »Lenora«, 1773), Johann Wolfgang Goethe (Trpljenje mladega Wertherja, 1774), August Wilhelm Schlegel (O lepem. Umetnost in literatura, Über schöne. Kunst und Literatur,1801), Walter Scott .., je svet nedoumljiv, tajen, zaprt in nesmiseln. Humanizem kot pogled na svet in život in kot moralno-estetska antropologija se je pojavil v 18. stoletju, sam pojem v 19. stoletju. Ob humanizmu se je pojavil tudi nihilizem in se je med njimi začel ideološki boj. Višek pa je bil Nietzschejev nihilizem. Od tedaj so se boji in vojne med svetovnimi nazori vodili nepretrgoma do dan danes, se vodijo in se bodo nadaljevali tudi v prihodnje.
4. Zgodovinskost informacijske znanosti
Preteklo, ki nima sedanjosti je mrtvo in zgodovinsko nepomembno. Prav tako, če navzoče nima prihodnosti, tudi ne more biti pomembno.
To spoznanje velja za vse reči in ne samo za človeka kot bitja prihodnosti, kot ugotavlja Trstenjak (1985) v svoji psihološki okvirni antropologiji. Vse, kar je, naj bi imelo prihodnost, drugače ni. Bivanje je pogojeno s časom, čas pa lahko jemljemo iz prihodnosti, le tam ga je.
Informacijska znanost naj bi bila v razvoju in kot vse druge žive znanosti, s katerimi sodeluje, ima zgodovino, ker ima sedanjost in prihodnost in če ne bi bila še naprej v postajanju, bi tudi njena preteklost bila povsem nepomembna kramarija v ropotarnici zgodovine.
Naj povzamem Heideggrovo tolmačenje (1997) Yorckovega razumevanja zgodovinskosti, zgodovine in zgodovinopisja v debati z Diltheyem. Communis opinio (splošno sprejeto stališče) zagotovo nikjer ni isto kot resnica in je v razmerju do resnice kakor žveplena para, ki jo blisk zapusti za seboj. Z zgodovino je tako, da tisto, kar je spektakel in na očeh, ni glavna stvar. Zgodovinskost ne prihaja iz objekta zgodovinskega motrenja. Samorefleksija nas bo našla historično določene, kakor nas fizika spoznava kot kozmično določene. Prav tako kakor narava, smo ljudje zgodovina in zatorej lahko razumemo tudi zgodovinskost drugih stvareh. Ne smemo se odmakniti od samega sebe, da samega sebe ne vidimo več. Zgodovina ni nekakšen zaboj starin. Naravoslovci postanejo skeptiki do zgodovine toliko prej, ker zgodovinopisju manjka eksperiment. Držati se moramo daleč stran od vsakršne kramarije kolikokrat je bil na primer Platon v Veliki Grčiji ali Sirakuzah. Vse dejansko realno, ko ga opazujemo kot »stvar na sebi«, če ni doživeto, postane mrtva shema.
Doživeto je predmet psihologije in je psihologija zatorej tako pomembna! Poznavanje zgodovine je v svojem najboljšem delu poznavanje skritih virov. Francoski filozof znanosti Gaston Bachelard je zapisal, da obstaja le znanost o tistem, kar je skrito. 28 Skrivne reči pripadajo GOSPODU, našemu Bogu, kar pa je razodeto, je na veke za nas in za naše sinove, da bi izpolnjevali vse besede te postave (5 MZ 29, 28).
Pristna zgodovinskost človeka je koren zgodovinopisja. Hermenevtika7 je samopojasnjevanje tega razumevanja in šele v izvedeni obliki tudi metodologija zgodovinopisja. Naša zgodovinskost izhaja iz zgodovinskosti sveta, v katerem živimo in izven katerega nas sploh ni. Zgodovina ima svoje korenine v prihodnosti, ki je »mati« možnosti. Zgodovinskost nastaja iz časovnosti, čas pa jemljemo iz prihodnosti in ne iz preteklosti, kakor se na prvi pogled zdi kot logično. Preteklo je tisto, kar več ni navzoče ali pa navzoče, toda brez »učinka« na »sedanjost«. Vsekakor ima zgodovinsko kot preteklo tudi nasproten pomen, saj se zgodovini ne moremo izmakniti. Potemtakem zgodovina ne pomeni (tukaj ni mišljena zgodovina kot znanost o zgodovini - zgodovinopisje) toliko »preteklosti« v smislu preteklega, marveč poreklo iz nje. To, kar »ima zgodovino«, je v sklopu nekega postajanja. »Razvoj« pomeni pri tem zdaj vzpon zdaj padec. To, kar »ima zgodovino« na ta način, jo obenem lahko tudi »tvori«. Zgodovina torej pokriva »preteklost«, »sedanjost« in »prihodnost«. Preteklost ob tem nima kake posebne prednosti.
Kritično zgodovinopisje nima za predmet nizanje posamičnih dejstev, tistega, kar se enkrat zgodi, niti občih »zakonov«, temveč faktične možnosti. Nekaj se zgodi, ker je obstajala možnost, da se zgodi, saj se drugače ne bi zgodilo, podobno neki potezi v šahu.
Sicer je »navadno« zgodovinopisje faktično raziskovanje, ki je raznovrstno razvejano in ima za svoj predmet zgodovino orodij, del, kulture, duha, idej, urejanje datumov, o katerih obstaja konsenz med zgodovinarji itd.
O zgodovinskosti informacijske znanosti lahko govorimo kot o postajanju in razvoju.
1 Zlato pravilo recipročnosti lahko najdemo v različnih formulacijah in kulturah, religijah in učenjih. Schopenhauer (1840) pokaže, da je metafizična osnova moralnosti in pravičnosti v recipročnosti. Pravilo recipročnosti zasledimo pri Mojzesu, Zaratustri, Konfuciju, Mahaviri (jainizem), v indijskem epu Mahabharata, Sokratu, Budi, Hilelu, Jezusu Kristusu, Muhamedu, Kantu in dr.
Tovrstni izrek judovskega moralnega in verskega reformatorja Hilela (75. leto pr.n.št.- 5. leto n.št.) je v nikalni obliki in se glasi: »Česar nočeš, da drugi stori tebi, ne stori ti drugemu, in v tem se sestoji cela Tora! Pojdi poučevat!« Njegova reforma razumevanja Tore vključuje največje grešnike in pripadnike vseh drugih narodov brez razlike.
Jezus Kristus pravi isto, vendar v pritrdilni obliki: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim« (Lk 6,31).
Jezus Kristus pa je poslan k vsem tistim, katerih je vera velika. 24 Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« 28 Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro. (Mt 15. 24, 28)!
2 Glejte mojo pesem Ave dolcissima Daria (Šercar, 2009) v Prvi slovenski online reviji Locutio, kjer sem objavil čez sto metafikcijskih »proizvodov« leposlovne resničnosti, ki jo ustvarjamo in potem razkrivamo, kot bi rekel Henri Levebvre, po kateremu umetniška stvaritev ni sredstvo spoznanja, temveč dejstvo, ki ga šele treba spoznati (Šercar, 2014).
3 Prof. Siniša Maričić je kot recenzent predlagal podnaslov v latinščini »Collectanea theoretica informatologica«. Predlog sem sprejel kot pobudo za razmislek in sem se, kot je videti, odločil za »srednjo pot«, da se izognem uporabi poimenovanja »informatologica«, ki je danes »eksotikum«! »Collectanea« je množina od collectaneus, colligere zbirati, pomeni pa izbor del enega avtorja ali več po nekem merilu za izbor oziroma antologijo. Grška beseda ανθoλoγια (anthologia) je zloženka iz grških besed ανθoς (anthos) v pomenu »cvet« in izpeljanke iz besede λεγω (legō), λεγιεν (legien) v pomenu »izbirati«, tj. prebrana dela, zbrana v eno zbirko. V primeru te knjige gre, kot rečeno, za izbor, ki je določen tematsko! Prof. Siniša Maričić je kot recenzent predlagal podnaslov v latinščini »Collectanea theoretica informatologica«. Predlog sem sprejel kot pobudo za razmislek in sem se, kot je videti, odločil za »srednjo pot«, da se izognem uporabi poimenovanja »informatologica«, ki je danes »eksotikum«! »Collectanea« je množina od collectaneus, colligere zbirati, pomeni pa izbor del enega avtorja ali več po nekem merilu za izbor oziroma antologijo. Grška beseda ανθoλoγια (anthologia) je zloženka iz grških besed ανθoς (anthos) v pomenu »cvet« in izpeljanke iz besede λεγω (legō), λεγιεν (legien) v pomenu »izbirati«, tj. prebrana dela, zbrana v eno zbirko. V primeru te knjige gre, kot rečeno, za izbor, ki je določen tematsko!
4 Prof. Siniša Maričić je kot recenzent predlagal podnaslov v latinščini »Collectanea theoretica informatologica«. Predlog sem sprejel kot pobudo za razmislek in sem se, kot je videti, odločil za »srednjo pot«, da se izognem uporabi poimenovanja »informatologica«, ki je danes »eksotikum«! »Collectanea« je množina od collectaneus, colligere zbirati, pomeni pa izbor del enega avtorja ali več po nekem merilu za izbor oziroma antologijo. Grška beseda ανθoλoγια (anthologia) je zloženka iz grških besed ανθoς (anthos) v pomenu »cvet« in izpeljanke iz besede λεγω (legō), λεγιεν (legien) v pomenu »izbirati«, tj. prebrana dela, zbrana v eno zbirko. V primeru te knjige gre, kot rečeno, za izbor, ki je določen tematsko! Prof. Siniša Maričić je kot recenzent predlagal podnaslov v latinščini »Collectanea theoretica informatologica«. Predlog sem sprejel kot pobudo za razmislek in sem se, kot je videti, odločil za »srednjo pot«, da se izognem uporabi poimenovanja »informatologica«, ki je danes »eksotikum«! »Collectanea« je množina od collectaneus, colligere zbirati, pomeni pa izbor del enega avtorja ali več po nekem merilu za izbor oziroma antologijo. Grška beseda ανθoλoγια (anthologia) je zloženka iz grških besed ανθoς (anthos) v pomenu »cvet« in izpeljanke iz besede λεγω (legō), λεγιεν (legien) v pomenu »izbirati«, tj. prebrana dela, zbrana v eno zbirko. V primeru te knjige gre, kot rečeno, za izbor, ki je določen tematsko!
5 Ni naključje , da se v literaturi v formatu vprašanj in odgovorov, kot je Talmud, pogosto srečamo z izrekom, da je vprašanje polovica odgovora. Sv. Avguštin je govoril: »Če me nihče ne vpraša, vem; če me vprašajo in poskušam razložiti, ne vem.« Gertrude Stein je na smrtni postelji zaprosila, da ji ponovijo neko vprašanje in ne odgovor, saj je »količina informacij« v vprašanju in ne v odgovoru!
6 O potrebi po prehodu z mehanične razlage na novo paradigmo »statistične metodike« v eksaktnih znanostih je pisal Težak leta 1931 v članku O resnici v naravoslovnih vedah (Pivec, 1998)!
6 Tisk, fotografija, film, televizija, internet so spremenili odnos do slike, posebej do slik iz preteklosti.
7 Hermenevtika (grš. hermeneuein – tolmačiti) je teorija o metodi tolmačenja (Biblije) in je glavno sredstvo egzegeze (razlaganje po pravilih hermenevtike). Sestoji iz:
• noematike (grš. noema – smisel) – za ugotavljanje pomena (biblijskih) besedil, ki je lahko dobeseden ali prenesen (kaj je bog hotel povedati z objavljenim besedilom zgodovinskih religij),
• hevristike (grš. heuriskein – odkriti) – za povezovanje dobesednega in skritega pomena, ki smo ju odkrili s noematiko in
• proforistike (grš. proferein – napovedati) – za proučevanje načina posredovanja rezultatov egzegeze (skupnosti vernikov).
8 Na tem svetu ni nič samoumevnega, tako ni Sveta trojica, Oče, Sin in Duh Sveti, ki je osnovna dogma krščanstva! Formulirali so jo cerkveni očetje, Tertulijan, prejel Klement in definiral Origen v delu O začetkih, s čimer je bil uveden politeizem. Učenje o Sveti trojici je bilo sprejeto na saboru v Niceji 325 leta in kot dogma potrjeno na koncilu v Carigradu 381 leta. Po učenju barbelognostikov, koptske krščanske sekte iz 4. st. v Egiptu, obstaja Sveta četverica, ki jo predstavljajo Barbelo, ženski Duh Sveti, pravzaprav androgin, prvo človeško bitje, Adam (?), ki je poleg Boga očeta, Boga sina in Kristusa (Maziljenca) glavno božanstvo te sekte. Barbelu se je v orgastičnih in promiskuitetnih obredih posvečala moška sperma in sekret iz ženskih spolnih organov, s katerimi so se verniki obhajali! (Mandić, 1969; https://www.britannica.com/topic/Barbelo)
