POREKLO DEMOGRAFIJE: OD HIPOKRATA DO SODOBNEGA ČASA ORIGINS OF DEMOGRAPHY: FROM HIPPOCRATES TO THE MODERN ERA
Prispevek k izdelavi klasifikacijske sheme védenja demografije, ki zajema demografijo zdravja in epidemiologije
A Contribution to the Development of the Knowledge map of Demography, Including Health Demography and Epidemiologies1
1. Uvodna opomba
Ta prispevek nadgrajuje članke [1] [2] in predavanja, s katerima sem sodeloval na demografskih konferencah leta 2021 [3], 2023 [4] in 2024 [5] na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani.
S Romano Muhvič-Šumandl [5] sva podala spodbudo k premisleku o izdelavi klasifikacijske sheme védenja demografije/demography knowledge map [1], ki naj bi zajemala demografijo zdravja in številne epidemiologije bolezni in drugih pojavov na koherenten način, saj se v sedanji znanstveni praksi povezuje demografija različno s drugimi znanstvenimi področji.
2. Ugotovitve in hipoteze
Kajti vse stvari imajo vzroke, znanje česar koli ni pridobljeno ali popolno, če ni spoznano po svojih vzrokih.
Kot znanost o populacijah je demografija veda o rasti, spremembah in strukturi človeških populacij. Spremembe v velikosti in strukturi populacij povzročajo spremembe v rodnosti, umrljivosti in neto migracijskih stopnjah. Demografske raziskave se osredotočajo na to, zakaj imajo ljudje toliko otrok, kot jih imajo; na dejavnike, ki vplivajo na stopnjo umrljivosti; in na razloge za priseljevanje, emigracijo in geografsko mobilnost.
Demografija zdravja je bistveno orodje pri določanju trenutnih in prihodnjih potreb javnega zdravja.
Za demografijo zdravja je odločilnega pomena definicija zdravja.
Po ustavi Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) iz leta 1948 je zdravje »stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja in ne zgolj odsotnost bolezni ali slabosti«. [6]
Celovita definicija zdravja bi morala zajemati vse faze življenja, začenši od embrija2, perinatalnega obdobja3, zadnjih dni nosečnosti in obporodnih dni, otroštvo in adolescenco, reprodukcijo, izkušnje z zdravjem, bolezni, invalidnost in smrt ter geografske, ekološke, antropološke, demografske, gospodarske, verske, kulturne, državno-pravne, nacionalne, socialne, profesionalne, psihološke, eksistencialistične in znanstveno-varnostne4 vidike življenja.
Zdravje novorojenčkov in njihovih mater je ključni pokazatelj zdravja in dobrega počutja prebivalcev.
Definicija SZO je bila tarča kritik v medicinski literaturi že od prvega pojava.
Ameriški bioetik Daniel John Callahan iz Hastings Centra5 se je skliceval na slavni aforizem avstrijsko-britanskega filozofa Ludwiga Wittgensteina »pomen je uporaba« in nato navajal težave z definicijo SZO, in sicer (1) da je brezupno nejasna; (2) da postavlja »medicinski poklic« in »psihološki poklic v vlogo visokih duhovnikov«; in (3) da ima potencial za zlorabo v rokah moralistov v slogu Savonarole, ki bodo svoje agende preprosto preoblikovali v jezik »duševnega in socialnega blagostanja«. Navsezadnje je predlagal bolj preprosto definicijo: zdravje pomeni fizično zdravje, pika. »Podoba fizično zdravega telesa je močna in če jo uporabljamo previdno, lahko nakazuje na vrsto celovitosti in ustreznosti delovanja, ki bi jo lahko upali videti na drugih področjih življenja«. [7]
Demografska struktura lahko vpliva na potrebe javnega zdravja na vsaj tri načine: (1) starostna struktura in razmerje med spoloma vplivata na vrste zdravstvenih težav, s katerimi se srečujemo, (2) stopnje rasti prebivalstva vplivajo na prihodnje potrebe po zagotavljanju zdravstvene oskrbe in (3) pomemben je lahko tudi obstoj znatnega števila priseljencev in beguncev.
Običajna predstava o demografiji ne vključuje ravno demografije zdravja (Health demography) in ne epidemiologij kot delov demografije zdravja.
Ena izmed mlajših epidemiologij je epidemiologija človeških komunikacij s pripadajočo statistiko bolezni in motenj za področja sluha, ravnotežja, okusa, vonja, glasu, govora in jezika ter z epidemiološkim pomenom danih statističkih številk. [8]
Leta 1988 je z Ameriškimi instituti za zdravje (The National Institutes of Health, NIH) [9], delu Ministrstva za zdravje in socialne zadeve ZDA, ki sestoji iz 27 institutov in centrov, bil ustanovljen Nacionalni inštitut za gluhost in druge komunikacijske motnje (National Institute on Deafness and Other Communication Disorders, NIDCD). [10]
NIDCD izvaja in podpira biomedicinske raziskave in raziskovalno usposabljanje o normalnih mehanizmih, pa tudi epidemiologijo boleznih in motnjah sluha, ravnotežja, vonja, okusa, glasu, govora in jezika, ki prizadenejo 46 milijonov Američanov, ki pomaga razumeti, koliko ljudi ima bolezen ali motnjo, ali se te številke spreminjajo in kako motnja vpliva na družbo in gospodarstvo. [11]
Posebno skupino epidemij nenalezljivih sociopatskih dejavnikov poslabšanja zdravja in umrljivosti predstavljajo lakota, alkoholizem, mamila (odpoved jeter), radioaktivne prvine, plastika, igre na srečo, depresija, obup vključno s samomori, korupcija in kriminal, ki so posledice globoke krize sodobnega kapitalizma, ki ga bo predvsem v državah »zahodne civilizacije« (ZDA in Kanada, države zahodne in srednje Evrope, Avstralija) kmalu izrinila »profesionalna družba« pravične neenakosti. [12] Prihodnosti se ne da spremeniti.
Demografija je nastala iz epidemioloških raziskav. Kar je treba dokazati!
Po Svetem pismu Stare zaveze so težko delo, bolezen in smrt kazni za (naše) grehe. Zdravje je smrt smrti, smrt smrti zmaga življenja, pa vendarle o zdravju sploh ne mislimo, dokler nas ne zapusti.
Danes se javnost vse bolj zanima za demografijo, saj je demografski prehod postal predmet političnih razprav v mnogih razvitih državah. Večina teh držav ima rodnost pod pragom 2,1 otroka na žensko, hkrati pa se pričakovana življenjska doba znatno zvišuje in še naprej narašča – razvoj, ki ga včasih imenujemo »staranje družb« (LR Kitajska, Ruska federacija, države zahodnega Balkana …).
Statistični urad Republike Slovenije [13] izračunava kazalnike rodnosti in kazalnike umrljivosti.
Rojstvo navdušuje, smrt plaši. Da se bomo rodili, ne vemo, smrt kot neločljiv del življenja nas podzavestno nepretrgoma spremlja in straši. Leta življenja štejemo, dnevov po smrti pa ne.
Kazalniki rodnosti, ki jih izračunava SURS so: živorojeni na 1000 prebivalcev, celotna stopnja rodnosti, splošna stopnja splošne rodnosti, starostnospecifična stopnja splošne rodnosti, bruto stopnja obnavljanja prebivalstva, neto stopnja obnavljanja prebivalstva, starostnospecifična stopnja dovoljene splavnosti, dovoljena splavnost na 1000 žensk v rodni dobi, popvrečna starost matere (glej 3. Prebivalstvo po starosti in spolu).
Tema tega prispevka se nanaša na področje demografije zdravja, ki vključuje epidemiologije nalezljivih in nenalezljivih bolezni kot vzrokov slabljenja zdravja in umrljivosti.
SURS izračunava sledeče kazalnike umrljivosti: umrli na 1000 prebivalcev, umrli dojenčki na 1000 živorojenih, starostnospecifična stopnja umrljivosti, pričakovano trajanje življenja in povprečna starost umrlega.
Po »zdravem razumu« (common sense) imajo prioriteto kazalniki rodnosti. Po razumevanju klasifikacijske sheme védenja demografije, ki vključuje demografijo zdravja in dolgo zgodovino epidemioloških raziskav, iz katerih demografija vleče svoje poreklo in značaj stroge znanosti, je razmerje med kazalniki rodnosti in umrljivosti bolj uravnovešeno.
Po Zakonu o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva zbira Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) množice podatkov preko administrativnih podatkovnih zbirk in raziskav.
Perinatologija prispeva vrsto demografskih kazalnikov rodnosti in umrljivost.
Perinatologija je medicinska stroka, ustanovljena za zagotavljanje celostne oskrbe ženske in ploda ter za premostitev vrzeli med skrbjo porodničarja za nosečnico in skrbjo pediatra za dojenčka. Na podlagi obstoja perinatologije kot medicinske specialnosti se je perinatalna epidemiologija razvila kot podspecialnost epidemiologije. Raziskave perinatalne epidemiologije se ukvarjajo z ugotavljanjem vplivov dogodkov med nosečnostjo na izid nosečnosti, vključno z zdravstvenimi izidi matere, ploda in novorojenčka.
Od leta 1986 se podatki o porodnicah in novorojenčkih v Sloveniji zbirajo v Perinatalni informacijski sistem RS (PIS RS). PIS RS je bil zasnovan z namenom zmanjšati perinatalno obolevnost in umrljivost. V obdobju od leta 1986 do 1992 se je začel v okviru raziskovalnega projekta razvijati sodoben informacijski sistem za spremljanje perinatalnega varstva, v katerega se je leta 1987 vključilo vseh 14 porodnišnic.
Leta 1999 se je začel projekt Euro-Peristat kot del programa za spremljanje zdravja in se je nadaljeval v tretji fazi, s končnim ciljem priprave evropskega poročila o perinatalnem zdravju in vzpostavitve trajnostnega sistema za poročanje o kazalnikih perinatalnega zdravja.
Cilj projekta Euro-Peristat je bil razviti veljavne in zanesljive kazalnike, ki jih je mogoče uporabiti za spremljanje in ocenjevanje perinatalnega zdravja v EU.
Projekt koordinira Inserm, Francoski nacionalni inštitut za zdravje in medicinske raziskave v Parizu. Projekt financira Evropska komisija. Euro-Peristat je bil vključen v projekt PHIRI za spodbujanje trajnostnega poročanja o zdravju v Evropi.
PHIRI (Population Health Information Research Infrastructure) je 36-mesečni projekt, ki ga financira Evropska komisija. PHIRI gradi na dosežkih projektov BRIDGE Health in Joint Action on Health Information (InfAct), ki sta zajemala glavna področja zdravstvene politike EU na podlagi preteklih izkušenj evropskega projekta o kazalnikih.
Euro-Peristat ima zdaj uradne zastopnike iz 31 držav po vsej Evropi ter veliko mrežo sodelujočih strokovnjakov.
Euro-Peristat je razvil seznam priporočenih kazalnikov za spremljanje perinatalnega zdravja in zbira podatke o teh kazalnikih kot podatkovno osnovo o zdravstvenem stanju in oskrbi mater in dojenčkov v Evropi. Evropska poročila o perinatalnem zdravju so bila objavljena v letih 2004, 2008, 2013, 2018 in 2022.
Končni cilj je priprava evropskega poročila o perinatalnem zdravju in vzpostavitev trajnostnega sistema za poročanje o kazalnikih perinatalnega zdravja.
ZDRAVJE PLODOV6, NEONATOV7 IN OTROK C: Stopnja umrljivosti ploda glede na gestacijsko starost8, porodno težo, pluralnost (številnost) C: Stopnja umrljivosti novorojenčkov glede na gestacijsko starost, porodno težo, pluralnost C: Stopnja umrljivosti dojenčkov glede na gestacijsko starost, porodno težo, pluralnost C: Porazdelitev porodne teže glede na vitalni status, gestacijsko starost, pluralnost C: Porazdelitev gestacijske starosti glede na vitalni status, pluralnost R: Razširjenost izbranih prirojenih anomalij R: Porazdelitev Apgarjeve ocene9 po 5 minutah R: Vzroki perinatalnih smrti zaradi prirojenih anomalij R: Razširjenost cerebralne paralize F: Razširjenost hipoksično-ishemične encefalopatije F: Razširjenost poznih splavov F: Huda neonatalna obolevnost med dojenčki z visokim tveganjem
ZDRAVJE MATERE C: Razmerje materinske umrljivosti glede na starost, način poroda R: Razmerje materinske umrljivosti glede na vzrok smrti R: Razširjenost hude materinske obolevnosti F: Razširjenost poškodb presredka F: Razširjenost fekalne inkontinence F: Poporodna depresija
ZNAČILNOSTI PREBIVALSTVA/DEJAVNIKI TVEGANJA C: Stopnja večplodnih rojstev glede na število plodov C: Porazdelitev starosti mater C: Porazdelitev paritete R: Odstotek žensk, ki kadijo med nosečnostjo R: Porazdelitev izobrazbe mater F: Porazdelitev države izvora matere
ZDRAVSTVENE STORITVE C: Način poroda glede na pariteto, pluralnost, predstavitev, predhodni carski rez R: Odstotek vseh nosečnosti po zdravljenju neplodnosti R: Porazdelitev časa prvega predporodnega obiska R: Porazdelitev rojstev glede na način začetka poroda R: Porazdelitev kraja rojstva (glede na število letnih porodov v porodnišnici) R: Odstotek dojenčkov, dojenih ob rojstvu R: Odstotek zelo prezgodaj rojenih otrok, rojenih v enotah brez enote za intenzivno nego novorojenčkov (NICU) F: Pozitivni izidi nosečnosti (porodi brez medicinskega posega) F: Politike presejanja novorojenčkov F: Vsebina predporodne oskrbe [14]
Na Vrhu Organizacije združenih narodov o trajnostnem razvoju je bila septembra 2015 sprejeta Agenda 2030 za trajnostni razvoj. Ta uravnoteženo združuje tri razsežnosti trajnostnega razvoja – ekonomsko, socialno in okoljsko – in jih prepleta med 17 cilji trajnostnega razvoja (»Sustainable Development Goals – SDGs«). Agenda 2030 je univerzalna; njene cilje bo treba doseči do leta 2030 in jih bodo morale uresničiti vse države sveta.
Eurostat je pripravil nabor kazalnikov za spremljanje napredka pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja na ravni Evropske unije. Tukaj so predstavljeni izbrani kazalniki, ki so relevantni za Slovenijo. Kazalniki se posodabljajo enkrat letno, do konca decembra. [15]
Cilj 3. Poskrbeti za zdravo življenje in spodbujati splošno dobro počutje v vseh življenjskih obdobjih
V EU kazalniki spremljajo in merijo predvsem napredek v zagotavljanju razmer, ki državljanom EU omogočajo, da živijo zdravo, in sicer s spremljanjem dejavnikov zdravja, vzrokov smrti in dostopa do zdravstvene oskrbe. Kazalniki:
3.1 Pričakovano trajanje življenja ob rojstvu
3.2. Splošno zdravstveno stanje oseb
3.3 Standardizirana stopnja umrljivosti zaradi samomora
3.4. Delež kadilcev (rednih in občasnih) med odraslimi [16]
Vendar demografija ne more ponuditi političnih nasvetov o tem, kako se spopasti z negativnimi demografskimi trendi. Demografi si prizadevajo opisati pojave in ugotoviti njihove vzroke. Z uporabo zanesljivih podatkov in statistične obdelave podatkov, sodobne demografske raziskave zajemajo številne znanstvene discipline, vključno z matematiko, ekonomijo in drugimi družboslovnimi vedami, geografijo in biologijo. Demografska proučevanja so inherentno multidisciplinarna. [17] Demografija je z nekimi znanostmi medsebojno povezana (interconnection), z nekimi sodeluje interdisciplinarno, vendar obstajajo znanstvene discipline, brez katerih demografija preprosto ne more opraviti svojega »poslanstva«, in to so predvsem epidemiologije v medicini, ki jih je treba vključiti v klasifikacijsko shemo védenja / knowledge map demografije.
Umrljivost je poleg rodnosti in migracijah prva ključna komponenta, ki prispeva k spremembi prebivalstva države. Spremembe stopnje umrljivosti so sprehodi umrljivosti. Prehod umrljivosti pomeni izboljšanje kakovosti življenja z razvojem zdravstva, zato mu je bil dan velik pomen. Razumevanje sprememb v umrljivosti, starostno specifični obolevnosti in starostno specifični umrljivosti zaradi vzrokov je bistvenega pomena za oblikovanje sprememb v politiki javnega zdravstva, dodelitev finančnih sredstev za zdravstvo in človeških virov, s čimer se preprečijo prezgodnje smrti.
Na razumevanje poročanih stopenj in trendov umrljivosti s strani uporabnikov, ki niso nujno strokovnjaki za demografijo, vplivajo tudi kakovost in vrste podatkov iz določenega dela sveta, ki so jim na voljo. [18]
Neupoštevanje cepljenja povzročajo oklevanje, zavrnitev in ovire pri dostopu. Strategije za povečanje precepljenosti in pripravljenosti na pandemijo bi morale obravnavati napačne predstave, socialno-demografske ovire in geografske razlike. [19]
Epidemiologija in demografija sta si pogosto tako blizu, da ju je težko ločiti. Ali je potrebno usposabljati zdravstvene demografe, ko bi to delo lahko prav tako dobro opravljali epidemiologi? Ali se lahko raziskovalci z obeh področij kaj naučijo drug od drugega?
Razlogi za podobnosti med obema področjema in razlog, zakaj so bili zgodnji demografi, tudi strokovnjaki za javno zdravje, niso presenetljivi. Demografe zanima velikost in struktura populacij, sila umrljivosti pa je eden od treh primarnih mehanizmov, ki vplivajo na velikost in strukturo. Dejstvo, da na umrljivost vpliva predvsem zdravje prebivalstva, je zato privedlo do tega, da sta demografija in epidemiologija postali sosednji.
3. »Metode«:
• kontekstualna analiza izbranih virov
• iskanje po izbranih bibliografskih bazah podatkov po iskalnih izrazih, izbranih na podlagi rezultatov kontekstualne analize izbranih virov
• vizualizacija podatkov, pridobljenih z iskanjem bibliografskih baz podatkov
Ta prispevek je preliminarno sporočilo (preliminary communication) in je za zdaj omejen na kontekstualno analizo izbranih virov.
4. Epidemije in zdravstvo skozi čas
Epidemije so terjale največ smrtnih žrtev v zgodovini človeštva. [20]
Katastrofalne demografske, gospodarske, socialne, psihološke in druge posledice epidemij so privedle do iskanja njihovih vzrokov ter možnih družbenih in zdravstvenih rešitev zanje s strani družbe in zdravstva. Med najuspešnejšimi zgodnjimi ukrepi je bila uvedba karanten, s prvo med njimi v Dubrovniku leta 1377. Šele mikrobiološka era je z odkrivanjem bakterijskih, virusnih in drugih povzročiteljev postavila strokovne temelje racionalni protiepidemijski strategiji z ustreznimi navodili in ukrepi, predvsem pa s cepljenji.
Nalezljive bolezni različni avtorji različno delijo: po povzročiteljih (bakterijske, virusne, glivične, zajedavske), po mestih okužbe (prehladne, črevesne okužbe, okužbe osrednjega živčevja, kože), na otroške bolezni itd.
Delimo jih tudi na bolezni, ki jih prenašajo živali (kuga, pegavi tifus, malarija), črevesne bolezni (tifus, paratifus, kolera, griža, nalezljive driske, zlatenica, otroška paraliza) in otroške nalezljive bolezni (davica, škrlatinka, ošpice, norice, mumps, oslovski kašelj, rdečke).
V Sloveniji moramo večino nalezljivih bolezni prijavljati epidemiološki službi.
Za javnozdravstveno strategijo preprečevanja in zatiranja epidemičnih bolezni predvsem s cepljenji je na mednarodni ravni sprva skrbela zdravstvena sekcija Društva narodov, po drugi svetovni vojni pa Svetovna zdravstvena organizacija.
Glede na številčnost in obseg obolelih ločimo: endemije – stalni pojav neke bolezni na določenem območju (npr. trahom), epidemije – povečano število obolelih na določenem območju v določenem času – in pandemije – povečano število obolelih v več deželah, celo po vsem svetu v določenem času (npr. pandemija kolere, influence, aidsa, covid-19). Ponazarjajoč primer pandemije je pandemija gripe v letih 1918–1919, ki se je razširila po vsem svetu in po ocenah ubila od 20 do 50 milijonov ljudi.
Epidemiologija se ukvarja s pojavom in razširjenostjo določene bolezni ter z vrednotenjem njenega za človeka in družbo ogrožajočega potenciala. Med njene metode med drugim sodijo preučevanje vzrokov in širjenja nalezljivih bolezni ter oblikovanje ukrepov za njihovo obvladovanje in preprečevanje.
Za epidemijo je potrebno zadostno število dovzetnih za okužbo z mikroorganizmi (bakterijami, virusi). Karantenske bolezni mora epidemiološka služba obvezno prijavljati Svetovni zdravstveni organizaciji. Včasih so mednje spadale tuberkuloza, gobavost, sifilis in koze, danes pa kolera, rumena mrzlica, otroška paraliza, pegavi tifus in malarija.
V predmikrobioološki dobi medicinske vede niso poznale vzrokov množičnega obolevanja.
Sledi mikrobiološka doba (od variolizacije (cepljenje proti kozam z izcedkom pravih koz pred uporabo Jennerjeve metode) do vakcinacije (cepljenja), vakcina, lat vacca krava, vaccinus kravji, cepivo proti kozam, dobljeno iz gnojnih mehurčkov na koži obolelih telic.
Odkritje povzročiteljev nalezljivih bolezni in priprava uspešnih cepiv proti njim v 19. in 20. stoletju, so epidemijam zmanjšali širjenje.
Epidemije kroničnih nenalezljivih bolezni, kot so bolezni srca in ožilja, rak, poškodbe, duševne bolezni in samomori, bolezni odvisnosti, debelost pa tudi zmanjšana rodnost, so danes nadomestile epidemije nalezljivih bolezni.
Sodobni vzroki nalezljivih bolezni, ki povzročajo klasične epidemije in pandemije, tičijo v mobilnosti svetovnih množic, razmahu turizma in trgovine, rušenju družbenih norm, krizi družinskega življenja, spolni svobodi in še v čem. Zdravstvo pri vsem tem ostaja nemočno brez osveščenih in sodelujočih množic obolelih in potencialnih bolnikov. Gmotni problemi v družbi in zdravstvu predvsem nerazvitega sveta pa lahko ponovno vodijo do širitve epidemij nalezljivih bolezni, ki se danes zdijo obvladljive.
5. »Epidemiološko« poreklo demografije: od Hipokrata do sodobnega časa
Ta pregled sem pripravil na osnovi knjige Paula de Kruifa »Microbe Hunters« iz leta 1926 [21] in ebrary10 e-knjige »Introduction to Epidemiologic Thinking« Enhances by Google. [22]
Epidemiologija je osrednja veda javnega zdravja in je opredeljena kot preučevanje porazdelitve in dejavnikov pogostosti bolezni ali še preprosteje kot preučevanje pojavljanja bolezni.
Epidemiologija se je kot formalna znanost pojavila v 19. stoletju. Vendar je njen zgodovinski razvoj trajal stoletja, v procesu, ki je bil počasen in nestalen ter so ga podpirali prispevki številnih znanstvenikov.
Hipokrat (~460-370 pr.n.št.), starogrški zdravnik, ena prvih pomembnih osebnosti v zgodovinskem razvoju epidemiologije, ki tradicionalno velja za očeta medicine. Domneva se, da je Hipokrat napisal dela »Epidemije« (~400 pr.n.š.) [23] in »O zraku, vodah in krajih« (~400 pr.n.št.) [24], v kateri govori o boleznih, ki imajo koren iz okolja. V knjigah je poskušal razložiti pojav bolezni na racionalni in ne nadnaravni osnovi. Bolezni so množični pojav in pojav, ki prizadene posameznike, in jih je kategoriziral kot akutne, kronične, endemične in epidemične ter uporabljal izraze, kot so »poslabšanje, ponovitev, razrešitev, kriza, paroksizem, vrhunec in okrevanje«.
Avicena (Ibn Sina) (980–1037), perzijski filozof, znanstvenik in zdravnik, je živel v času, ko je Evropa prehajala skozi temni vek, ko je bila znanost v polnem umiku. Toda v islamskem svetu je bila to zlata doba znanja, h kateri je Avicena pomembno prispeval. Njegov Kanon medicine [25] je morda najbolj znan učbenik medicine, kar jih je bilo kdaj napisanih; je razdeljen na pet knjig. V latinščino je bil preveden leta 1187 in je imel dolgotrajen vpliv tako na Vzhodu kot na Zahodu. [26] V Evropi je bil stoletja glavno medicinsko besedilo in je bil v uporabi še do leta 1650. Sklepal je, da se nekatere nalezljive bolezni širijo z okužbo, in predlagal uporabo karantene za omejitev njihovega širjenja ter s tem napovedal sodobno epidemiološko teorijo.
Fracastoro (1478-1553), »oče« teorije o mikrobih, 300 let pred L. Pasteurom, R. Kochom in P. Ehrlichom, ki velja za številne bolezni (napr. sifilis). Slednje povzročajo mikroorganizmi, znani kot patogeni ali »mikotiki«. Ti majhni organizmi, ki so premajhni, da bi jih videli brez povečave, napadajo živali, rastline in celo bakterije.
John Graunt (1620 - 1674), angleški statistik in epidemiolog, velja za utemeljitelja demografije kot statističnega proučevanja človeških populacij [27] in je morda prvi epidemiolog, čeprav je bil po poklicu trgovec z galanterijo. Njegova analiza vitalnih statistik londonskega prebivalstva je vplivala na pionirsko demografsko delo njegovega prijatelja sira Williama Pettyja (1623-1687), angleškega političnega ekonomista, in Gregoryja Kinga (1648-1712), angleškega genealoga (rodoslovca) in statistika.
Naslovna stran prve izdaje Grauntovih »Opazovanj« (1662) [28]
Na tehnike, ki so jih v Angliji razvili John Graunt, nadaljevala William Petty in Gregory King, kar je prvič omogočilo kvantitativno oceno velikosti populacije, stopnje rasti in stopnje umrljivosti, so se pri svojih analiza opirali fiziokrati. [29]
Kasneje v življenju so izgube med velikim londonskim požarom in diskriminacija, s katero se je soočil po spreobrnitvi v katolicizem, spravile Graunta v bankrot.
V knjigi »Natural and Political Observations ... made upon the Bills of Mortality« (Naravna in politična opazovanja ... narejeni na podlagi tabel umrljivosti), objavljeni 1662, [28] ki je eden izmed prvih primerov demografske opisne statistike11, ki uporablja stopnje umrljivosti kohorte (skupine) oseb za določitev povprečne pričakovane življenjske dobe skupine, je Graunt ugotovil, da čeprav je število rojstev moških dosledno preseglo število rojstev deklic, moški niso več presegli števila žensk, ko so dosegle rodno starost. Do prehoda je prišlo, ker so imeli moški višjo stopnjo umrljivosti kot ženske. Grauntovo delo se še danes uporablja za preučevanje populacijskih trendov in umrljivosti, na primer v študijah o samomorih. Po objavi Grauntovega dela je Francija začela zbirati bolj opisne in dosledne popise prebivalstva.
Antonie Philips van Leeuwenhoek (1632–1723), najbolj znan po svojih prispevkih k uveljavitvi mikrobiologije kot znanstvene discipline.
Bernardino Ramazzini (1633–1714), italijanski zdravnik, oče medicine dela. V knjigi o poklicnih boleznih »De Morbis Artificum Diatriba« (Bolezni delavcev) [30] je opisal zdravstvene nevarnosti kemikalij, prahu, kovin, ponavljajočih se ali nasilnih gibov, nenavadnih položajev in drugih povzročiteljev bolezni, s katerimi se srečujejo delavci v več kot petdesetih poklicih. To je bilo eno od temeljnih del medicine dela ter je imelo pomembno vlogo pri njenem razvoju. Predlagal je, da bi zdravniki razširili seznam vprašanj, ki je Hipokrat priporočal svojim učencem, z dodajanjem vprašanja pacientom: »Kaj je vaš poklic?« Ramazzini je menil, da je preventiva boljša od zdravljenja. Veliko bolje je preprečiti kot zdraviti in zato je veliko lažje predvideti prihodnjo škodo in se ji izogniti, kot pa se je znebiti, potem ko smo postali žrtev.
Daniel Bernoulli (1700-1782), švicarski matematik, je leta 1760 prvi ustvaril matematični model širjenja bolezni za obrambo prakse cepljenja proti črnim kozam.
Matematični modeli napovedujejo, kako se nalezljive bolezni razvijajo, pokažejo verjeten izid epidemije (vključno z rastlinami) in pomagajo pri obveščanju o intervencijah na področju javnega zdravja in zdravja rastlin. Modeli uporabljajo osnovne predpostavke ali zbrane statistične podatke skupaj z matematiko, da najdejo parametre za različne nalezljive bolezni in te parametre uporabijo za izračun učinkov različnih intervencij, kot so programi množičnega cepljenja. Modeliranje lahko pomaga pri odločanju, katerim intervencijam se je treba izogniti in katere preizkusiti, ali pa lahko napove prihodnje vzorce rasti itd.
V začetku 20. stoletja je Ronald Ross (1857-1932), Nobelov nagrajenec za fiziologijo ali medicino za leto 1902, uporabil zakon množičnega delovanja za razlago epidemičnega vedenja. [31]
V dvajsetih letih 20. stoletja so se pojavili kompartmentski modeli razdeljevanja na predele za namene nadzora bolezni. Kermack12-McKendrick13-ov epidemični model [32] in Reed-Frostov epidemični model (1928) 14 opisujeta razmerje med dovzetnimi, okuženimi in imunimi posamezniki v populaciji. Kermack-McKendrickov model epidemije je bil uspešen pri napovedovanju vedenja izbruhov, zelo podobnega tistemu pri številnih zabeleženih epidemijah.
Epidemiološki model prenosa in širjenja idej in znanja, ki vodi do modela rasti sistemov znanja in njihove ekologije, sta uporabila William Goffman (1924-2000), pionir matematične informacijske znanosti, in Vaun A.Newill. [33] [34]
Istega leta in v isti reviji Nature sta analogijo Goffmanovega in Newillevega modela matematično formulirala tudi Daley in Kendall [35], znano kot Daley-Kendallov model.
Približno polovica Goffmanovih citatov je iz epidemiologije znanja, ¼ iz statistične porazdelitve in uporabe knjižničnih zbirk ter ¼ iz del o shranjevanju in iskanju informacij.
Na podlagi modela SIR sta Goffman in Newill [33] ugotovila in v reviji Nature objavila analogijo med širjenjem nalezljivih bolezni in širjenjem informacij.
Kermack-McKendrickov matematični epidemiološki model SIR (Sumljiv-Okužen-Odstranjen) 15 se uspešno uporablja pri preučevanju širjenja nalezljivih bolezni kot je aids, bodisi za modeliranje širjenja bodisi za preučevanje učinkov zdravljenja ter pri oblikovanju modelov širjenja računalniških virusov. Model SIR se uporablja tudi v trženju kot marketinška strategija, podobna širjenju govoric, in pri analizah vpliva sprememb govoric na delniške trge in trge vrednostnih papirjev.
Splošni model Goffmana in Warrena [36] poleg razvoja znanstvenih komunikacijskih sistemov vključuje tudi njihovo ekologijo in mehanizme za filtriranje kakovosti z optimalno selektivnostjo in iskanjem. Model sta preizkusila na podatkih in obsežnih bibliografijah o shistosomiazi, mastocitih, simbolni Booleovi logiki, biokemiji, prehrani, imunologiji, neoplaziji itd. Kljub razlikam na prej omenjenih področjih sta v literaturi odkrila ciklične vzorce podobne rasti in upadanja, ki potrjujejo osnovni model. Šistosomijaza je danes zelo razširjena bolezen. Goffman in Waren sta opredelila tri ravni potrebnega števila prenašalcev bolezni oziroma ravni gostote: tisto, nad katero mora biti populacija polžev, ki prenašajo šistosomijo na ljudi; tisto, pri kateri se epidemija stabilizira; in tisto, pod katero epidemija upade in kmalu izgine. To so ključni parametri, ki jih je treba spremljati, da se epidemija ohrani pod nadzorom. [37]
Goffman in Warren [36] [3] sta koncept epidemije razširila na širjenje verskih idej in znanstvenih konceptov, kot so Newtonova, Darwinova in Freudova teorija. Vendar pa je širjenje znanja kot epidemije zaželen proces, epidemije nalezljivih bolezni pa zagotovo niso!
»Občutljivi« člani prebivalstva se bodo okužili z idejo, objavljeno v knjigi ali reviji (vektor), imunski člani ideje ne bodo sprejeli, vendar jo lahko prenesejo, ne da bi se okužili, tj. z boleznimi (fenomen tifusne Marije – zdrava oseba prenaša patogene). Pravimo, da se je epidemija znanja pojavila, ko je velik del prebivalstva »okužen« z idejo.
Iskanje informacij pospešuje epidemijo. Kdor išče informacije, jih bo našel. Ko uporabimo najdene informacije, nastane novo znanje. Epidemiologijo informacij je mogoče uporabiti tudi na področju politike kot uporabno politologijo.
James Lind (1716-1794), škotski zdravnik, znan kot »ustanovitelj pomorske higiene v Angliji«, čigar priporočilo, da se v prehrano mornarjev vključijo sveži citrusi in limonin sok, je sčasoma privedlo do izkoreninjenja skorbuta v britanski mornarici. S svojimi študijami skorbuta je Lind utrdil temelje epidemiologije.
Lazzaro Spallanzani (1729 -1799), francoski biolog in fiziolog italijanskega rodu, čigar raziskave biogeneze so utrle pot propadu teorije o nastanku življenja iz nežive snovi (generatio aequivoca). Francoski znanstvenik Louis Pasteur stoletje pozneje je zadal končni udarec tej ideji.
Knjiga »Expériences pour servir a l’histoire de la génération des animaux et des plantes« (Izkušnje, ki služijo zgodovini generacije živali in rastlin), objavljeni leta 1785, je zbirka povzetkov njegovih najpomembnejših del. [38] Znani so njegovi eksperimenti oploditve med jajčeci in spermiji ter oploditev in vitro.
Edward Jenner (1749–1823), angleški kirurg, je odkritelj cepiva proti črnim kozam. Leta 1796 je uporabil virus kravjih koz (vaccinia) za zaščito pred črnimi kozami, sorodnim virusom, pri ljudeh. Pred to uporabo so načelo cepljenja uporabljali azijski zdravniki, ki so otrokom dajali posušene skorje z lezij ljudi, ki so zboleli za črnimi kozami, da bi se zaščitili pred boleznijo. Medtem ko so nekateri razvili imunost, so drugi razvili bolezen. Jennerjev prispevek je bil uporaba snovi, podobne črnim kozam, a varnejše od njih, za vzpostavitev imunosti. Tako je izkoristil relativno redko situacijo, v kateri imunost na en virus zagotavlja zaščito pred drugo virusno boleznijo. Leta 1980 je bila bolezen razglašena za izkoreninjeno.
John Snow (1813- 1858), angleški zdravnik, znan po svojih temeljnih študijah kolere [39] in na splošno velja za očeta sodobne epidemiologije. Med njegovimi najbolj znanimi študijami sta preiskava izbruha londonske črpalke na Broad Streetu leta 1854 in njegov »Veliki eksperiment«, študija, v kateri so primerjali primere kolere, ki se prenaša z vodo, v dveh predelih mesta – enemu, ki je prejemal vodo, onesnaženo z odplakami, in drugemu, ki je prejemal relativno čisto vodo. Snowovo inovativno razmišljanje in pristop k nadzoru te smrtonosne bolezni ostajata veljavna in veljata za zgled epidemiologov po vsem svetu. Snowovi dosežki veljajo za izjemne glede na njegovo kratko življenje.
William Farr (1807–1883), britanski zdravnik, ki je bil pionir kvantitativne študije obolevnosti (incidence bolezni) in umrljivosti (smrti), s čimer je pomagal vzpostaviti področje medicinske statistike. Farr velja za pomembno osebnost v zgodovini epidemiologije, saj je skoraj 40 let analiziral statistične podatke o smrtih in boleznih iz Anglije in Walesa ter razvil nozologijo (klasifikacijo bolezni), ki je bila predhodnica sodobne Mednarodne klasifikacije bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene (šifrant bolezni, MKB) [40], orodja, ki se uporablja za razvrščanje in spremljanje vzrokov poškodb in smrti za spodbujanje mednarodne združljivosti pri poročanju o podatkih v področju demografije zdravja.
Ignaz Semmelweis (1818-1865), madžarski zdravnik, ki je odkril vzrok poporodne mrzlice in v medicinsko prakso uvedel antisepso.
Florence Nightingale (1820-1910) Nightingale je najbolj znana po svojem prispevku k zdravstveni negi, bila pa je tudi uspešna epidemiologinja in statistika, ki je pomembno prispevala k področju javnega zdravja. [41]
Louis Pasteur (1822–1895), francoski kemik, farmacevt in mikrobiolog, je znan po svojih odkritjih načel cepljenja, mikrobne fermentacije in po njem poimenovane pasterizacije. Njegovi prispevki k razumevanju vzrokov in preprečevanja bolezni so temelji higiene, javnega zdravja in velikega dela sodobne medicine. Z razvojem cepiv proti steklini in antraksu je rešil milijone življenj. Skupaj z Robertom Kochom velja za enega od ustanoviteljev sodobne bakteriologije in za »očeta bakteriologije; slednji vzdevek se pripisuje tudi Antoniju van Leeuwenhoeku.
Robert Koch (1843- 1910), nemški zdravnik in eden od utemeljiteljev bakteriologije. Odkril je cikel bolezni antraksa (1876) in bakterije, odgovorne za tuberkulozo (1882) in kolero (1883). Za svoja odkritja v zvezi s tuberkulozo je leta 1905 prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino.
Émile Roux (1853–1933), francoski bakteriolog, znan po delu na področju davice (difteria) in tetanusa ter po sodelovanju z Louisom Pasteurjem pri razvoju cepiv.
Emil von Behring (1854-1917), nemški fiziolog, ki je leta 1901 prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino, prvo na tem področju, za odkritje protitoksina proti davici. Bil je splošno znan kot »rešitelj otrok«, saj je bila davica nekoč glavni vzrok smrti otrok.
Élie Metchnikoff (1845-1916), ukrajisko-rusko-francoski zoolog in mikrobiolog, ki je leta 1908 (skupaj s Paulom Ehrlichom) prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino za odkritje celic, podobnih amebam, pri živalih, ki zajamejo tujke, kot so bakterije – pojav, znan kot fagocitoza, in temeljni del imunskega odziva.
Theobald Smith (1859–1934) velja za največjega ameriškega epidemiologa, mikrobiologa in patologa, ki je odkril vzroke številnih nalezljivih in parazitskih bolezni.
David Bruce (1855-1931), škotski patolog in mikrobiolog. Raziskoval je malteško mrzlico (kasneje v njegovo čast imenovano bruceloza) in afriško tripanosomiozo (spalna bolezen pri ljudeh in nagana pri domačih živalih, ki jo povzroča muha Tsetse). Odkril je prvega protozojskega parazita, ki so ga prenašale žuželke in je bil kasneje po njem poimenovan Trypanosoma brucei.
Ronald Ross (1857-1932), britanski zdravnik; leta 1902 je prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino za svoje delo na področju malarije. Njegovo odkritje malaričnega parazita v prebavilih komarja Anopheles je privedlo do spoznanja, da malarijo prenašajo komarji Anopheles, in postavilo temelje za boj proti tej bolezni.
Walter Reed (1851–1902), patolog in bakteriolog ameriške vojske, je vodil poskuse, s katerimi je dokazal, da se rumena mrzlica prenaša s pikom komarja.
Paul Ehrlich (1854-1915), nemški medicinski znanstvenik, znan po svojem pionirskem delu na področju hematologije, imunologije in kemoterapije ter po odkritju prvega učinkovitega zdravljenja sifilisa. Leta 1908 je skupaj z Éliejem Metchnikoffom prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino.
Janet Elizabeth Lane-Claypon (1877-1967), angleška zdravnica, ena od ustanoviteljic epidemiologije in pionirka pri uporabi kohortnih in primer-kontrolnih študij.
Wade Hampton Frost (1880-1938), ameriški epidemiolog, pogosto velja za očeta sodobne epidemiologije.
6. Sklepna ugotovitev
Rezultati kontekstualne analize izbranih virov potrjujejo glavno hipotezo, da je demografija nastala iz epidemioloških raziskav. Hipotez si ne izmišljujem! (Isaac Newton16)
Od leta 1895 se ena od petih Nobelovih nagrad dodeljuje za fiziologijo ali medicino. Od 1901. do 1908. leta je bilo dodeljenih celo pet Nobelovih nagrad prav za rezultate raziskav v področju epidemiologij in bolj prepričljivega dokaza v prid pomembnosti prispevka epidemiologij k znanstveni odličnosti demografije od tega preprosto ne more bit.
[2] Šercar, T. M., 2012. Informacijska ekologija. Organizacija znanja, 17 (3). OZ 2012/3 (cobiss.si)
[3] Pivec, F. in Šercar, T.M., 2021. Infodemija: Etični vidik informiranja o COVID-19 Infodemia: Ethical Aspect of Informing About COVID-19 IS2021_Volume_F.pdf
[5] Šercar, T. in Muhvič Šumandl, R., 2024.. Pokritost strokovne in znanstvene produkcije v Sloveniji v področju epidemiologije depresije kot dela demografije zdravja v COBISS.SI = Coverage of professional and scientific production in Slovenia in the field of epidemiology of depression as part of health demography in COBISS.SI. Demografske in družinske analize = Demographic and Family Analyzes : Informacijska družba - IS 2024 = Information Society - IS 2024 : zbornik 27. mednarodne multikonference = proceedings of the 27th International Multiconference : zvezek F = volume F : 7. oktober 2024, 7 October 2024, Ljubljana, Slovenia. (Str. 54-58) IS2024_Volume-F-1.pdf
[17] Draksler, Urška, 2016. Dejavniki razlik v rodnosti med slovenskimi regijami. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta. draksler14688.pdf
[19] Nkengasong, J.N., Ndembi, N., Tshangela, A. and Raji, T., 2020. COVID-19 Vaccines: How to Ensure Africa Has Access. Nature, 586, 197-199. https://doi.org/10.1038/d41586-020-02774-8
[20] Zupanič Slavec, Z, in Slavec, K., 2013. Zdravstvo proti nalezljivim boleznim skozi čas. Med Razgl. Zv. 52. str. 271–80. PDF
[21] Kruif, de Paul, 1926. Microbe Hunters. New York: Harcourt, Brace and Company. Since July 10, 2023 »Microbe Hunters« by Paul de Kruif
[22] ebrary, 2025. Introduction to Epidemiologic Thinking. Enhances by Google https//ebrary.net/71922/health/introduction_epidemiological_thinking Introduction to Epidemiologic Thinking
[24] Hippocrates. On Airs, Waters, and Places. Adams F, trans. http://classics.mit.edu/ Hippocrates/airwatpl.html.
[25] Avicenna, The Canon of Medicine. New York: AMS PRESS https://archive.org/details/CanonOfMedicine/page/n25/mode/2up>Avicenna - Canon Of Medicine : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive
[32] Kermack, W.O. and McKendrick, A.G., 1927. A Contribution to the Mathematical Theory of Epidemics. (Communicated by Sir Gilbert Walker, F.R.S.—Received May 13, 1927.) (From the Laboratory of the Royal College of Physicians, Edinburgh.) A contribution to the mathematical theory of epidemics
[33] Goffman, W. and Newill, V.A. (1964). Generalization of epidemic theory: An application to the transmission of ideas. Nature 204, 4944: 225-228.
[36] Goffman, W. and Warren, K.S.1980. Scientific information systems and the principle of selectivity. New York: Praeger Publishers.
[37] Goffman, W. and Warren, K.S. 1970. An application of the Kermack-McKendrick theory to the epidemiology of schistosomiasis. The American Journal of Tropical Medicine and Hygiene 19, 2: 278-283.
2 embrio – človeški plod v prvih treh mesecih, gl. fetus
3 Perinatalno obdobje se nanaša na obdobje tik pred in po rojstvu; od dvajsetega do devetindvajsetega tedna nosečnosti do 1 do 4 tedne po rojstvu. Perinatologija (tudi porodništvo) je veja medicine, ki deluje na področju načrtovanja in spremljanja nosečnosti ter rojevanja otrok..
4 SoS, Science of Security, znanost o varnosti in zasebnosti je leta 2012 promovirala ameriška Nacionalna varnostna agencija (National Security Agency, NSA).
5 Hastings Center, ustanovljen leta 1969, je najdlje delujoči neodvisni, nestrankarski raziskovalni inštitut za bioetiko na svetu. Hastingsovo poslanstvo je obravnavati temeljna etična vprašanja v zdravstvu, zdravstvenem varstvu, raziskavah na področju ved o življenju in okolja, ki vplivajo na posameznike, skupnosti in družbe. Hastings Center je opredelil pet širokih področij, kjer se država in svetovna skupnost soočata z resnimi izzivi in kjer lahko bioetika pomaga. Ustvarjajo načrt za delo centra v prihodnjih letih. Na ta področja se nanaša več etičnih smernic, vključno z genetiko, nevroetiko, raziskovalno etiko, javnim zdravjem in poklicno etiko. 1. Zdravje in zdravstveno varstvo, 2. Otroci in družine , 3. Staranje, kronična stanja in oskrba ob koncu življenja, 4. Znanost in jaz, 5. Ljudje in narava.
Vodilna svetovna demografska raziskovalna organizacija je nemški Inštitut Maxa Plancka za demografske raziskave MPIDR (Max Planck Institute for Demographic Research) s sedežem v Rostocku, ki raziskuje politično pomembna vprašanja strukture in dinamike populacij, kot so demografske spremembe, staranje, rodnost in prerazporeditev dela v življenjskem ciklu, pa tudi digitalizacija in uporaba novih virov podatkov za oceno migracijskih tokov.
6 fetus plod, zaplodek od tretjega meseca naprej
7 dojenček, ki je star manj kot štiri tedne
8 gestacijska starost ali nosečnostna starost je čas od zanositve oziroma čas trajanja nosečnosti. Natančno jo lahko določi zdravnik z ultrazvočno preiskavo plodu. Sicer se lahko določi tudi z neposrednim izračunom dnevov od zadnje menstruacije.
9 Apgarjeva lestvica je sistem ocenjevanja, ki ga zdravniki in medicinske sestre uporabljajo za ocenjevanje novorojenčkov po rojstvu. Rezultat od 7 do 10 pet minut po rojstvu je pomirjujoč, od 4 do 7 je zmerno nenormalen, od 0 do 3 pa zaskrbljujoč.
10 ebrary ("e" je mala začetnica) je spletna digitalna knjižnica, ki je že leta 2014 vsebovala več kot 100.000 akademskih e-knjig.
11 Deskriptivna epidemiologija se uporablja za karakterizacijo porazdelitve bolezni znotraj populacije. Opisuje značilnosti osebe, kraja in časa pojavljanja bolezni. Analitična epidemiologija pa se uporablja za preizkušanje hipotez, da se ugotovi, ali obstajajo statistične povezave med domnevnimi vzročnimi dejavniki in pojavljanjem bolezni. Uporablja se tudi za testiranje učinkovitosti in varnosti terapevtskih in medicinskih posegov. Testi analitične epidemiologije se izvajajo s štirimi glavnimi vrstami raziskovalnih študij: presečnimi študijami, študijami primerov in kontrol, kohortnimi študijami in kontroliranimi kliničnimi preskušanji. Descriptive and analytical epidemiology https://www.britannica.com/science/epidemiology
12 William Ogilvy Kermack (1898-1971)
13 Anderson Gray McKendrick (1867-1943)
14 Reed-Frostov model je matematični model epidemij, ki sta ga v dvajsetih letih 20. stoletja predstavila Lowell Reed in Wade Hampton Frost z Univerze Johns Hopkins. Čeprav je bil prvotno predstavljen v Frostovem predavanju leta 1928 in uporabljen na tečajih na Hopkinsu dve desetletji, je bila matematična formulacija objavljena šele v petdesetih letih 20. stoletja, ko je bila posneta tudi v televizijski epizodi.
15 Model SIR vključuje: S (suspectible) = osumljenec, ki je lahko okužen, I (infected) = kužen, nalezljiv, gostitelj kužnega materiala, R (removed) = odstranjeni, osumljeni in okuženi, ki izpadejo iz populacije bodisi zaradi imunosti po okrevanju, hospitalizaciji ali smrti. Posamezniki, izpostavljeni epidemiji, so bodisi imuni na kužno bolezen bodisi se lahko okužijo s stikom z gostiteljem ali prenašalcem bolezni. Čas, potreben za razvoj bolezni pri okuženi osebi po stiku z kužnim materialom, je inkubacijsko ali latentno obdobje.
16 »Hypotheses non fingo« je izrek, ki ga je uporabil Isaac Newton v eseju Scholium generale, ki je bil leta 1713 priložen drugi izdaji Philosophiae Naturalis Principia Mathematica. [42] Cit.: »Rationem vero harum Gravitatis proprictatum ex Phænomenis nondum potui deducere, & Hypotheſes non fingo.« (Vendar mi iz pojavov še ni uspelo izpeljati razloga za te položaje gravitacije in si ne izmišljujem hipotez. (str. 484)
