PREDHODNIKI IDEJE O ANTROPOCENU IN »BIBLIOGRAFIJA« NJIHOVIH IZBRANIH DEL PO KRONOLOŠKEM VRSTNEM REDU Z ADNOTACIJAMI
Uvodna opomba
Besedo »antropocen« je leta 2000 skoval nizozemski kemik Paul Crutzen, Nobelov nagrajenec za kemijo leta 1995. Nekega dne je Crutzen, ki je prejel Nobelovo nagrado za odkrivanje učinkov spojin, ki tanjšajo ozon, sedel na neki znanstveni konferenci. Predsednik konference se je ves čas skliceval na holocen, obdobje, ki se je začelo ob koncu zadnje ledene dobe, pred 11.500 leti, in to - vsaj uradno - traja še danes.
»Nehajmo,« se spominja Crutzen, ki je rekel »Nismo več v holocenu. Smo v antropocenu.« No, nekaj časa je bilo v sobi tiho. Ko si je skupina privoščila odmor za kavo, je bila glavna tema pogovora antropocen. Nekdo je predlagal, da bi Crutzen avtorsko zaščitil besedo.
Anthropocen je novo ime za novo geološko dobo – tisto, ki jo opredeljuje naš ogromen vpliv na planet. Ta znak bo ostal v geoloških zapisih še dolgo potem, ko bodo naša mesta propadla. Age of Man: Enter the Anthropocene (nationalgeographic.org)
Reference z mojimi privatnimi osebnostno obarvanimi adnotacijami
Tema dela je človek in narava: ali fizična geografija, spremenjena s človeškim delovanjem. Marsh je s tem želel pokazati, da »medtem ko [drugi] mislijo, da je zemlja ustvarila človeka, je človek v resnici ustvaril zemljo«. Človek lahko uniči sebe in Zemljo, če ne bo obnavljal in vzdrževal globalnih virov. Marshovo delo je prispevalo k zagonu sodobnega naravovarstvenega gibanja.
Dinamika zemlje nam je postopoma razkrila sile, ki vladajo zemeljski obli in jo nenehno spreminjajo. Trajni učinki teh sil so dokaz delovanja teh sil, dokler njihovi učinki trajajo, kot strjena lava priča, da se je vulkan sprostil. Vulkan je ugasnil, to je, vzrok je prenehal; ampak lava ostaja, se pravi učinek ostaja.
Alp niso ustvarile nobene druge sile kot druga gorska območja zemeljskega površja, v kolikor zunanjih oblik ne spremenijo rušilni ali regenerativni vplivi ozračja, vode, ledu ali drugih sekundarnih pojavov.
Arrhenius, S., 1896. On the influence of carbonic acid in the air upon the temperature of the ground. Phil. Mag. J. Sci. Ser. 41, 237–276. (iop.org)
Ogljikova kislina v zraku vpliva na temperaturo zemlje in bi se temperatura na arktičkih regijah dvignila okoli 8° do g° C, če bi se ogljikova kislina povečala na 2,5 ali 3-kratno sedanjo vrednost.
Človek je prepoznan kot geološki dejavnik in se v članku prikazujejo njegova dejanja na neživo naravo. Človeško obdobje kvartarja se je začelo, ko se je začelo njegovo delovanje na resno spreminjanje zemlje s selitvijo in z gradnjo barikad pred divjimi zvermi in obsežna dela transporta in kopičenja, ki jih je mogoče izslediti v piramidah ali v Cuzcu, mestu v jugovzhodnem Peruju blizu doline Urubamba v gorovju Andov.
Od izuma parnega stroja je minilo stoletje in šele začenjamo čutiti globino šoka. Naše vojne in naše revolucije bodo štele za nekaj malega, če se jih bomo sploh spomnili. Ampak o parnem stroju in sprevodu izumov vseh vrst se bo morda govorilo tako, kot se govori o bronu ali lomljenem kamnu iz predzgodovinskih časov, kateri služijo za opredelitev dobe (str.138-9).
Geokemija je nova veda v dvajsetem stoletju, ki vključuje delitev zemeljskih zunanjih plasti ali ovojov glede na njihove fizikalne, kemijske in biološke značilnosti.
Vpliv človekove dejavnosti kot je umetna proizvodnja ogljikovega dioksida na temperaturo Zemlje je ne samo mogoč, ampak se dejansko dogaja v današnjem času.
»Misel ni oblika energije. Torej, kako za vraga lahko spremeni materialne procese? Na to vprašanje še vedno ni odgovora.” Vladimir Vernadski je razvil teorijo, da je noosfera tretja stopnja v razvoju zemlje, po geosferi in biosferi, opredeljena kot biološko življenje.
Živa snov je celota vseh organizmov, ki so kadar koli obstajali na Zemlji. Običajno je pomembna taka celota, čeprav je pri obravnavi vpliva človeka na procese na tem planetu lahko pomemben en sam posameznik. Živo snov Zemlje lahko razumemo kot vsoto povprečne žive snovi vseh taksonomsko prepoznavnih skupin. Vsaka od teh skupin naj bi bila sestavljena iz homogene žive snovi. Živa snov obstaja le v biosferi. Živi organizmi lahko preoblikujejo planete tako zanesljivo kot katera koli fizična sila. Noosfera je novejši geološki pojav na našem planetu. V njej človek prvič postane geološka sila velikega obsega.
»Naš izropani planet« je knjiga o uničevanju okolja in Zemlje. s strani človeštva.Posvečena je vsem, ki jim je mar za jutri. Če nam bo bolj mar, da umremo, bo narava to nadomestila na svoj način, neizprosno, kot je že začela početi.
Razvoj koncepta noosfere se pripisuje Vladimirju Vernadskemu in Pierre Theilhard de Chardinu. Jezuitski duhovnik, francoski geolog, paleontolog in filozof Pierra Teilharda de Chardina v eseju »Fenomen človeka« (Le phénomène humain), ki je nastal v 30-tih letih 20. stoletja, vendar je bil objavljen šele posmrtno, leta 1955., opisuje evolucijo kot proces, ki vodi v vse večjo kompleksnost, ki doseže vrhunec v poenotenju zavesti.
Wilson, D. S., 2019. This View of Life: Completing the Darwinian Revolution. Knopf Doubleday Publishing Group.
Evolucijski biolog David Sloan Wilson je v svoji knjigi »This View of Life: Completing the Darwinian Revolution« iz leta 2019 zapisal, da je njegovo delo "posodobljena različica Teilhardovega dela »Fenomen človeka« (The Phenomenon of Man).
Osnovno vprašanje, ki ga je bilo treba raziskati na posvetovanju na temo vloge človeka v spreminjanju obraza Zemlje je bilo: »Kaj se je in se dogaja z zemeljskim površjem zaradi tega, ker so ljudje na njem že dolgo časa, neenakomerno naraščajoč v številu in spretnostih, na različnih mestih in v različnih obdobjih?«.
Commoner, B., 1971. The Closing Circle: Nature, Man, and Technology. (Zaključujoči krog: narava, človek in tehnologija). Madison: Knopf. (Pretvorjeno v digitalni zapis 2007) Barry Commoner (1917.–2012.) velja za očeta sodobne ekologije in enega najnaprednejših mislecev in znanstvenikov-aktivistov na svetu. Zasluge za ustvarjanje štirih neformalnih pravil ekologije pripisuje marksističnim idealom, ki so ga pripeljali do prepričanja, da podnebne spremembe povzročajo kapitalistični način proizvodnje in ne prenaseljenost. Leta 1980 je kandidiral za predsednika Združenih držav Amerike na listi lastne državljanske stranke Citizens Party.
Zemljina ekosfera je poškodovana. Vzroki okoljske in energetske krize so človeški ekonomski, socialni in politični sistemi. Moramo takoj ukrepat ekonomsko, socialno in politično, da bi sklenili krog življenja in »naravi povrnili bogastvo, ki si ga od nje izposodimo«. Commoner je kot temeljni vzrok za naraščajoče okoljske krize izpostavil »obsežno preobrazbo proizvodne tehnologije od druge svetovne vojne«. Commoner je predvidel tudi Crutzenov argument v ovi formulaciji: »Tehnosfera je postala dovolj velika in intenzivna, da spremeni naravne procese, ki urejajo ekosfero.«
Meadows, D. H., Meadows, D. L., Randers, J. & Behrens, W. W., 1972. The limits to growth.
Ljudje črpamo svetovne vire hitreje, kot jih je mogoče obnoviti, in sproščamo odpadke in onesnaževala hitreje, kot jih lahko Zemlja absorbira ali naredi neškodljive. Vodijo nas proti globalnemu okoljskemu in gospodarskemu propadu, vendar je morda še čas, da se s temi težavami spopademo in ublažimo njihov vpliv.
Isti avtorji v delu »Meje rasti: 30-let kasneje« (2002) človeštvu razkrivajo megleno, a kritično mejo med človeško rastjo in človeškim razvojem in nam zdaj ponujajo posodobljen scenarij in načrt za zmanjšanje naših potreb, vključno z rastjo prebivalstva, da bi zadostili nosilni zmogljivosti Zemlje.
Lovelock, J. E. 1979 Gaia: a new look at life on Earth. Oxford, UK: Oxford University Press.
Zemeljska živa snov, zrak, ocean in kopno skupaj tvorijo kompleksen sistem, ki lahko ohranja Zemljo kot primerno mesto za življenje.
Toda hipoteza Gaia je hipoteza sanjača. ki je namenjena tistim, ki radi hodijo ali preprosto stojijo in strmijo, se sprašujejo o Zemlji in življenju, ki ga nosi, ter špekulirajo o posledicah naše lastne prisotnosti na planetu.
Ugotovitve te študije preučujejo naše razumevanje povezav med industrijskim razvojem in izkoriščanjem virov ter globalnimi ekološkimi in geografskimi sistemi, ocenjujejo, kako lahko globalne okoljske spremembe zavirajo ali spodbujajo regionalni razvoj, ter raziskujejo institucionalne in organizacijske zasnove za boljši okoljsko ozaveščen razvoj politik in vodstev. Rezultati so vir informacij o razmerah med svetom in ljudmi: okolje ter kot nabor predlogov, kako bi se lahko približali cilju trajnostnega razvoja.
Revkin je zapisal preroške besede, da morda bodo raziskovalci Zemlje v prihodnosti poimenovali novo post-holocensko obdobje po človeku kot njegovem vzročnem elementu. »Vstopamo v dobo, ki bi jo nekoč lahko imenovali, recimo, antrocen [sic]. Navsezadnje je to geološka doba, ki smo jo ustvarili sami«(str. 55]. Morda mnogi bralci niso upoštevali manjše jezikovne razlike in so novi izraz prebrali kot antro(po)cen! Pravzaprav pred uvedbo koncepta antropocena. Revkinova knjiga v živahni pripovedi, podprta z dramatičnimi barvnimi fotografijami in posebnimi umetninami, predstavlja vznemirljivo napoved o spremembah v zraku, ki jih je povzročil človek, in njihovem vplivu na živa bitja na Zemlji – z 20 predlogi za posebne stvari, ki jih lahko vsakdo stori za zmanjšanje globalnega segrevanja.
Samson, P. R. & Pitt, D. (eds) 1999 The biosphere and the noosphere reader. London, UK:
Temelj analize podnebnih sprememb je vloga naftne industrije pri soočanju s podnebnimi izzivi in obeti zajemanja ogljika ter shranjevanje v »sporočilih iz skal« (str. 87)
Ali obstaja nizkoogljična prihodnost za naftno industrijo? Naftna industrija, soočena s prepričljivimi novimi geološkimi dokazi, ne more več ignorirati posledic podnebnih sprememb, ki jih prinaša poraba njenih izdelkov. Vendar bo svetovna skupnost še naprej kurila fosilna goriva, medtem ko bomo upravljali prehod na nizkoogljično gospodarstvo
Pripis
Vsaka doba v geološki zgodovini Zemlje, ki se je nekoč začela, se je neizogibno končala po upadu geološke sile, ki jo determinira in nastopu novega dejavnika.
Koncept noosfere sta razvila Vladimir Vernadsky in Pierre Theilhard de Chardin.
Jezuitski duhovnik, francoski geolog, paleontolog in filozof Pierra Teilharda de Chardina v eseju »Fenomen človeka« (Le phénomène humain), ki je nastal v 30-tih letih 20. stoletja, vendar je bilo objavljeno šele posmrtno, leta 1955., opisuje evolucijo kot proces, ki vodi v vse večjo kompleksnost, ki doseže vrhunec v poenotenju zavesti.
Evolucijski biolog David Sloan Wilson je v svoji knjigi »This View of Life: Completing the Darwinian Revolution« iz leta 2019 zapisal, da je njegovo delo "posodobljena različica Teilhardovega dela »Fenomen človeka« (The Phenomenon of Man).
Wilson, D. S., 2019. This View of Life: Completing the Darwinian Revolution. Knopf Doubleday Publishing Group.
Po Floridiju se je z izumom pisave v Mezopotamiji okoli leta 5200 p.n.š. začela informacijska doba. Od tega trenutka so obstajali sistemi, ki so lahko beležili dogodke za prihodnjo porabo.
