Povzetek iz obširnejšega rokopisa

22. februar 2006

Pred nekaj tedni sem poslal direktorju Steklarne Rogaška mag. Robertu Ličnu uradno zahtevo, da me sprejme na pogovor, ker bi hotel iz prve roke izvedeti nekaj več o dejanskem položaju naših delavcev, dnevnih migrantov, zaposlenih v tem podjetju. Danes sem dobil obvestilo, da me bo zelo rad sprejel na pogovor sredi marca, kajti trenutno rešujejo v tovarni najtežje probleme. Ličen je končal organizacijske vede, bil je na študijskem potovanju v Ameriki, ima magisterij iz ekonomije na ljubljanski univerzi, uspešno je reorganiziral obrtniško delavnico v sodobno industrijsko podjetje, za kar je lani prejel slovensko nagrado za mlade menedžerje. Navadno išče rešitev izven običajnega okvira, je zagovornik timskega dela, njegov sistem vrednot pa je sestavljen iz trdega dela, enakopravnega odnosa do delavcev in človeške dobrota. Zato se res veselim pogovoru z mladim poslovnežem.

21. maj 2006

Odzval sem se pozivu dr Franca Krambergerja, mariborskega nadškofa in dr Antona Stresa novoimenovanega celjskega škofa ter se danes udeležil velike slovesnosti razglasitve nove škofije Celje in ustoličenja prvega celjskega škofa. Slovesnost je potekala na glavnem trgu, kjer je celjski opat Marjan Jezernik prebral bulo Papeža Benedikta XVI, med slovesno sveto mašo pa je nadškof Kramberger izročil škofovsko palico kot znak cerkvene oblasti prvemu celjskemu škofu dr Stresu. Poleg številnih cerkvenih dostojanstvenikov sem v prvih vrstah zlahka opazil predstavnike političnega in gospodarskega življenja v Sloveniji. Nadškof Kramberger je poudaril, da ima Celje posebno mesto v zgodovini Slovenije, kajti to mesto je na poseben način označil blaženi Anton Martin Slomšek, ki je kratek čas služil kot opat v Celju. Novi škof, moj stari znanec, se je odločil za grb na katerem piše: »Vse za evangelij«, okrašen s tremi celjskimi zvezdami kot simboli temeljnih krščanskih vrednot: vere, upanja in ljubezni. Po končani slovesnosti na glavnem mestnem trgu in v katedrali sv. Daniela, smo bili povabljeni na sprejem v bližnjem hotelu Štorman.

11. juni 2007

Zadnji vikend sem z ženo in sinom preživel v toplicah Sveti Martin na Muri. Moderne in udobno opremljene toplice so bile prava okrepitev naših teles ter duševna in duhovna prenovitev naših osebnosti. Poleg uživanja v zdravilni topli vodi smo uživali tudi v gostoljubnosti medžimurskih gostiteljev. Prvi dan smo imeli kosilo v restavraciji Mala hiža v Mačkovcu, očarani nad lepoto poletne terase okrašene z izdelki iz umetnega kamna, še bolj pa nad lepoto sadovnjaka in žuborečega potoka. Drugi dan smo se odpeljali na Železno goro kjer smo v starem gradu Terbotz naročili za kosilo srnin steak z črnimi tartufi. Prijazna natakarica nam je pokazala vinoteko s tabernaklji v katerih imajo svoja arhivska vina poslovni partnerji in enološki strokovnjaki. Mojo pozornost je najbolj pritegnila promocijska brošura o častni straži Zrinske garde Čakovec, ki vsako leto v spomin na hrvaška mučenca Petra Zrinskega in Frana Krsta Frankopana, ubita v Dunajskem Novem mestu 30. aprila 1671, organizira tradicionalno druženje v Železni gori. Tretji dan smo imeli kosilo v gostišču kmečkega turizma družine Dvanajščak. Po obilnem obroku mešanega mesa in domače kapljice smo si ogledali veliko posestvo, vinograde, sadovnjak in ograjo izza katere je bilo približno šestdeset damjakov ali jelenov lopatarjev. Iz Svetega Martina na Muri smo se odpeljali v Prekmurje, spili kavo v Dobrovniku, potem pa obiskali Bukovniško jezero in kapelo sv. Vida, ob kateri je Vidov izvir z zdravilno vodo. Radiestezisti in bioenergetiki so v tem prelepem gozdu odkrili številne zdravilne točke blagodejnega zemeljskega sevanja, ki privabljajo veliko število obiskovalcev. Prehodili smo vseh šestindvajset energijskih točk kar že samo po sebi v tem kostanjevo-bukovem gozdu napolnjuje človeka z zdravo energijo.

24. avgust 2007

V zgodovini imamo dovolj svetlih primerov dobrososedskega sožitja Hrvatov in Slovencev ob reki Sotli, po katerih bi se morali zgledovati tudi v prihodnje. Tukaj bi rad omenil samo nekaj najpomembnejših. Častitljiv spomin in hrvaško hvaležnost si zasluži predvsem grof Ivan Erazem Tattenbach iz Podčetrtka, ki so mu kot zavezniku in prijatelju hrvaškega bana Petra Zrinskega in grofa Frana Krste Frankopana leta 1671 odsekali glavo v Wiener Neustadtu.

Nedaleč od Podčetrtka stoji srednjeveški grad Olimje. Po starem izročilu naj bi ga okoli leta 1015 zgradila kneginja sv. Hema Krška. Po njeni smrti je olimski grad prešel v last krške škofije in so ga škofje dajali v fevd različnim plemiškim družinam, med katerimi še posebej izstopajo družine Tattenbachov, Rattkayjev in Erdödyjev. Grof Nikola Erdödy je leta 1658 prodal grad protonotarju kraljevine Hrvaške in Slavonije Ivanu Zakmardyju, ta pa je na svojem gospostvu ustanovil pavlinski samostan in ga izročil vodstvu pavlincev v Lepoglavi. Leta 1663 je iz Lepoglave v Olimje pripotovalo prvih šest pavlincev, ki so se naselili v gradu. Dve leti pozneje so začeli ob gradu graditi cerkev Marijinega vnebovzetja. Njihova pravila so zahtevala, da ima vsak samostan sobo za bolne brate in lekarno z zdravili. Lekarna je svoj prostor dobila v pritličju južnega stolpa. Tako so pavlinci v Lepoglavi imeli Filozofsko-teološko akademijo, na kateri so predavali znani učenjaki, pisatelji, pesniki in umetniki, v Olimju pa so gojili najrazličnejše zdravilne rastline in se izpopolnjevali v medicini. Povezanost Lepoglave in Olimja, od nekdaj znanih po tihoti in lepoti, je obrodila z biseri baročnega slikarstva menihov Ivana Rangerja iz Tirolske in Antona Lerchingerja iz Rogatca ter njihovih številnih učencev.

Proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja je Rogaško Slatino kot renomirano zdravilišče in mondeno središče obiskovalo mnogo znanih imen iz tedanjih avstroogrskih dežel. Josip Juraj Strossmayer je tukaj zgradil svoj počitniški dom kamor je rad prihajal skoraj polnih štirideset let. V njegovem domu so se redno srečevali cerkveni in posvetni gospodje iz Zagreba in Hrvaškega zagorja, z njimi pa se je rad družil znani slovenski pisatelj Josip Stritar. O tem, da so Zagrebčani pogosto prihajali in bili dobrodošli gostje v zdravilišču Rogaška Slatina pričajo številni športni in kulturni dogodki, največ pa likovni umetniki (Goldoni, Ratkajec-Kočica, Propadalo), ki so v sodelovanju s tovarno kristala ustvarjali dragocene umetnine iz kristalnega stekla.

26. avgust 2007

Vse, kar se je nekaj tednov nazaj dogajalo na reki Sotli, ko so Slovenci porušili in odstranili več brvi in mostičev, je dobilo na novinarski in televizijski privlačnosti, nič manj pa tudi na protestni napetosti, predvsem zaradi dela hrvaške delegacije pri Stalni mešani komisiji za mejo. Z največjo odgovornostjo trdim, da je hrvaška delegacija v preteklih letih sistematično ignorirala lokalno oblast glede reševanja mejnega vprašanja in obmejnih problemov v vsakdanjem življenju. Člani naše delegacije si niso na samem mestu ogledali teh nekaj mostičev, ki so našim kmetom z zemljiščem na slovenski strani od življenjskega pomena. Enostavno so, brez vsakršne konzultacije, bili soglasni s predlogi slovenske delegacije, da se ti mostiči porušijo, čeprav so morali vedeti, da je večina slovenskih kmetov z zemljiščem na hrvaški strani Sotle zadržalo svoje mostiče z rampami in ključavnicami. Prepričan sem da je naša mejna policija vedela za datum rušenja brvi in mostičev, vendar pa o tem ni obvestila občinsko oblast in prizadete kmete. Slovenija je v sklopu svojih priprav za prevzemanje schengenskega režima na meji s Hrvaško začela rušiti brvi in mostiče po katerih je lokalno prebivalstvo prečkalo državno mejo. Naredila je to prav gotovo po meddržavnem dogovoru. Zato prebivalci obsotelskih vasi Lupinjak, Strmec in Hum na Sutli ne smejo biti ogorčeni ali jezni na slovensko stran, pač pa na naše hrvaške pogajalce

29. avgust 2007

Ne glede na to katera stranka je na oblasti v Sloveniji, vsaka aktualna vlada ščiti in krepi slovensko državotvorno stališče. Tako je sedanji predsednik slovenske vlade imel posvetovanje s političnimi strankami o tem, kako rešiti odnos s Hrvaško. Predstavnik opozicije, predsednik Slovenskih socialnih demokratov, Borut Pahor, ki je tudi član Evropskega parlamenta, je poudaril, da se »v tem kaže zrelost slovenske politike, ki se zaveda, da potrebuje soglasje vseh političnih sil, ko pride do velikih strateških odločitev«. Kako pa je s hrvaškim državotvornim stališčem? Edino iz slovenskega tiska smo lahko zvedeli da je Hrvaška dobila predlog za rešitev vseh štirih hrvaško-slovenskih problemov: vprašanje meje, gospodarjenja na morju, Ljubljanske banke in jedrske elektrarne Krško. Naše Ministrstvo za zunanje zadeve je sporočilo, da ni nobenih uradnih pogovorov s slovenske strani, pač pa gre samo za konzultacije na različnih nivojih glede usklajevanja stališč o odprtih vprašanjih med državama. Bo morda tudi hrvaški premier Ivo Sanader sklical izreden sestanek s predstavniki hrvaških parlamentarnih strank? Ali jih bo seznanil s predlogom, ki ga je Hrvaška očitno dobila te dni?

12. december 2007

Pred več kot tri leta smo se na mostu med Humom na Sutli in Rogatcem veselili sprejemanju Republike Slovenije za enakopravno članico Evropske unije. Vsekakor bi takrat veliko raje videli, da je skupaj s Slovenijo vstopila v Evropsko unijo tudi Hrvaška, kot so svojčas skupaj izstopile iz državne tvorbe federativne republike Jugoslavije. Na žalost se to ni zgodilo. In zato so v preteklih letih Slovencem zrasle evropske peruti na račun balkaniziranja Hrvaške. To je še posebej prišlo do izraza to poletje pri vzpostavljanju schengenske meje in evforičnega rušenja brvi in mostičev na reki Sotli.

Vrhunec slovensko-schengenske evforije sem doživel na otvoritveni slovesnosti policijskih in carinskih objektov na slovenski strani mednarodnega mejnega prehoda Dobovec-Lupinjak. Vabilo na slovesnost sem prejel od slovenskega Ministrstva za javno upravo s podpisom ministra Gregorja Viranta. Toda na sami slovesnosti sem kot načelnik prve sosednje hrvaške občine bil popolnoma zapostavljen v ozadje. Govorniki so odmevno zagotavljali Evropejcem od Portugalske do Estonije, da lahko mirno spijo in varno uživajo v svoji samozavesti, saj jih Slovenci zvesto branijo na schengenski meji. Od koga jih branijo? Mogoče od barbarov in Balkancev s hrvaške strani Sotle? Globoko potresen in ogorčen sem zapustil otvoritveno slovesnost s trdnim upanjem, da ta evforija ne bo dolgo trajala.

10. julij 2009

Pred nekaj dnevi sem sodeloval v delavnici Radio Maribora »Sožitje brez meja«. Delavnico je pripravil Inštitut za radost življenja in Društvo prijateljev Radia Maribor. Vodja je bil znan urednik Tone Petelinšek. Vse se je dogajalo v gostilni Dolina Winetou sredi Haloz, nedaleč od Majšperka. Lastnik gostilne in naš domačin Janko Lampret je bil široke roke in nas postregel z domačim žganjem na borovnicah, s pečenimi postrvmi in domačim vinom. Delavnica je skoraj v celoti bila posvečena meni kot dolgoletnemu načelniku obmejne občine Hum na Sutli in velikemu prijatelju Slovenije, ki je predvsem zaslužen za velike prevode Kocbekovih in Slomškovih izbranih del v hrvaški jezik. V delavnici je sodelovala tudi slovenska akademikinja dr. Zinka Zorko, ki je leta in leta preučevala narečja na obeh straneh meje, ter je malce preveč hvalila sodelovanje z menoj osebno ter prebivalci naše občine s katerimi se pogovarjala

25. oktober 2009

Upravni odbor Hrvaškozagorskega književnega društva je danes razpravljal o dosedanjem delovanju in programih za naslednje leto. Ravnateljica ljudske knjižnice v Humu na Sutli je člane odbora seznanila z denarno podporo Ministrstva za kulturo, ki je namenjena meddržavni manifestaciji »Sotla nas povezuje in združuje«. Seveda smo to novico sprejeli z velikim veseljem, takoj smo prinesli sklep da se bomo aktivno vključili v pripravo okrogle mize na temo »Obsotelske hrvaško-slovenske kulturne vezi«. Soglasno sem imenovan in potrjen za glavnega govornika in moderatorja. Navzočim sem obljubil, da bom v Hum na Sutli privabil Toneta Partljiča, slovenskega pisatelja, dramatika, scenarista in politika ter Marjana Pungartnika, pesnika, politologa in urednika prve slovenske online literarne revije Locutio. Tako bom na najprimernejši način končal svoje načelniško obdobje kot človek knjig in kulturnega povezovanja, ki z velikim zaupanjem pričakuje imenovanje za kulturnega atašeja v hrvaški diplomaciji.

Der Vogel, sagte sie, sei vor der Windschutzscheibe umhergeflattert und sie habe sich erschrocken, als sie ihn plötzlich auf ihrem Rückspiegel niedergelassen fand. Wie er das geschafft hatte, habe sie sich kaum erklären können, denn sie fuhr doch fast 80 Stundenkilometer, und beinahe wäre sie in den Graben geschlittert, so sehr habe sie das Tier abgelenkt. Zwischen Kleinwaldlicht und Großmoordorf. Und dort saß es dann, das Tier, bis es an der Ortstafel von dem Auto abließ und wegflog, im Wagen wieder Ruhe eintrat und ihr Herzschlag sich verlangsamte und das unregelmäßige Schnabelklopfen am seitlichen Fenster auch in ihren Gedanken verklungen war. So hielt sie an, fast 30 Meter von ihrem Haus entfernt, an der Kapelle, sich umsehend, den Heiligen, dessen Bild dort aufgemalt war und dessen Namen sie vergessen hatte, anseufzend, sich sagend: es ist doch nichts passiert, dann lenkte sie, noch langsamer, beinahe im Schritttempo das Auto nach Hause und gab die Geschichte weiter. Ein wenig ehrfürchtig, denn: so eine Handlungsweise sei nur einem Teufelsvieh zuzurechnen, das sie vielleicht töten wolle. Ihr Gatte aber meinte, es sei nur ein Zufall, müsse nur Zufall gewesen sein. Um ihr zu beweisen, dass ihr das Vieh nicht nach dem Leben getrachtet hatte, wollte er, Michl, selbst dorthin fahren. »Eva, steig ein«, wies er mit mahnendem Ton auf das Auto. Doch sie weigerte sich und er meinte, wegen dieses blöden Tieres solle sie sich nicht so anstellen, und sie setzte dagegen, wegen dieses blöden Tieres müsse er ja nicht extra ausfahren. So fuhr er, leicht grollend, allein.

An der Kapelle vorbei, die Ortstafel von Großmoordorf bald hinter sich lassend, langsamer fahrend als zuvor seine Frau, und gespannt auf Geflatter und Geklopfe wartend, aber als 500 Meter nach dem Dorfende immer noch nichts geschehen war, drehte er auf einem kleinen Waldweg um, murmelte: »Zufall« und machte sich so auf den Rückweg. Doch kaum fuhr er an einer kleinen Baumgruppe vorbei nahm er aus den Augenwinkeln etwas Braunes auf dem Hintergrund des blauen Himmels hinter den Feldern wahr, vernahm rechts von ihm ein Klopfen, wandte den Kopf, doch da kam das Klopfen von Links und da saß er, ein Sperling, winzig und laut. Michl verlangsamte das Gefährt, rollte fast in das Dorf, und wieder schien die Ortstafel dem Tier Signal zu sein, sich zu verabschieden.

Obgleich weniger aufgeregt als zuvor Eva und obgleich im Ortsgebiet, trat er bei der Kapelle ergiebig aufs Gas und quietschte mit dem Wagen in die Einfahrt, freudig, ja begeistert, den anderen Familienmitgliedern von dem Erlebnis zu berichten: ein kleiner Spatz, offenbar von Neugier getrieben, und bemerkenswert, wie er sich selbst im Rückspiegel betrachtet hätte. Welch außergewöhnliche Erscheinung. So packte Michl seine Mutter am Arm und sagte: »Jetzt fahrst mit.« Eva saß währenddessen am Küchentisch und versuchte mit Schnaps zur Ruhe zu kommen.

Diesmal wusste Michl schon, was auf ihn zu kam; vor Kleinwaldlicht drehte er um und lachte bereits voller Vorfreude, die Mutter beim Anblick zu Vogels zu sehen. Als dann der Spatz am Rückspiegel der Beifahrerseite saß, presste sie ihre Wange an das Fensterglas um ihn besser beobachten zu können, ihre Brille klapperte aufgrund der Holprigkeit der Straße gegen die Scheibe, und sie betrachtete ihn ganz genau, wie er mit dem Kopf zuckte, hin und herblickte, manchmal, wenn das Auto von Schlaglöchern erschüttert wurde, von der Spiegelfassung hochhopste und sich doch immer wieder niederließ, einmal in den Spiegel sah – ob sich selbst erkennend oder nicht – und dann wieder auf ihre Brille, dem Geklacker der Brille ein Geklopfe des Schnabels entgegensetzend.

»Entzückend« war der Ausdruck, den sie gebrauchte, ein entzückendes Wesen, wohl recht jung, mit weichen Bauch- und glänzenden Schwanzfedern. Und noch einmal wurde an diesem Abend ausgefahren, der Vater, die Mutter, der Sohn und seine Frau, die, die Schnapsflasche noch in Händen, das Auto bestieg, weniger um daraus zu trinken, als vielmehr, um sich an diesem Gegenstand festhalten zu können. Konnte sie sich das teuflische Geflatter doch kaum als entzückend vorstellen, und auch die Aussagen der anderen konnten sie nicht recht überzeugen.

Das konnte nur der Vogel selbst, mit keckem Blick, und es war Eva als wäre er einen Moment traurig und den anderen wieder komisch, wie er dreinblickte, wie ein kleiner braun getunkter Clown, der seine Grimassen schnitt, und sie stellte sich vor, wie er den Schnabel zu Zirkusmusik hob und senkte. Aus dem Teufelsgeflatter wurde für sie eine Tanzeinlage und aus dem unruhigen Geklopfe ein Trommelspiel. Das Auto ein Resonanzkörper. Noch in dieser Nacht schlug sie in einem Buch – »Die Vögel Mitteleuropas« – den Spatz nach, konnte auf derlei Verhalten aber keinen Hinweis finden, trennte jedoch das Bild des Sperlings sorgfältig aus dem Buch und hängte es über dem ehelichen Bett, neben dem hochzeitlichen Foto, auf. »Der kleine Clown gehört jetzt zu uns«, sagte sie zufrieden, als sie die braunen Haare vor dem Spiegel auf die Schultern herabließ und bei sich dachte, dass sie und das Vögelchen auch Gemeinsamkeiten hätten, und sie klopfte mit ihrer Haarnadel ans Spiegelglas, über sich selbst und ihre anfängliche Furcht lächelnd. »Wir könnten ihn Severin nennen«, meinte sie, denn Severin höre sich nach einem Clown an.

Am nächsten Morgen, nachdem sie mit der Mutter die Hühner gefüttert hatte – und dabei war ihr aufgefallen, dass sie die Hühner an diesem Tag anders betrachtete als sonst, vielleicht etwas wohlwollender, nicht als Eierproduzenten, sondern wie Teilnehmer einer Parade mit roten Krönchen und braunen Umhängen geschmückt – standen die beiden Frauen, die alte Bäuerin und ihre Schwiegertochter (das Leben auf dem Hof hatte sie vor drei Jahren mitgeheiratet) neben dem Zaun und erzählten der Nachbarin: »Wir haben einen Vogel.« Und sie führten detailliert die Geschehnisse des vergangen Abends aus. Ob sie so etwas schon einmal erlebt hätte, wie Severin?, fragten sie. Hätte sie nicht, musste die Nachbarin zugeben und fragte, ob auch sie diesen Severin begutachten könne.

Natürlich wolle man ihn ihr gern zeigen, doch seien die beiden Männer ausgefahren, um nach dem Holz im Wald zu sehen und kämen nicht so bald wieder, wer wisse schon, ob der Vogel sich auch bei einem anderen Auto so verhalte, aber man könne mit dem Traktor fahren, der habe ja schließlich auch Rückspiegel, größere sogar, doch sei nicht zu viel zu hoffen, schließlich kenne Severin das Gefährt nicht. So machten sich die drei Frauen auf den Weg, Eva fuhr und die Mutter und die Nachbarin waren seitlich und umständlich, ihre Kleider und Schürzen mit der einen Hand festhaltend über die Räder auf den Traktor geklettert. Severin war gleich, welches Fahrzeug vorfuhr, auf diesem ließ er sich ebenso nieder wie am Vortag und Eva klatschte begeistert in die Hände, und wäre abermals beinahe im Graben gelandet. Die Mutter blickte zufrieden und die Nachbarin verbarg ihr Erstaunen nicht. Am nächsten Tag hatte bereits ganz Großmoordorf Bekanntschaft mit Severin dem Spatz gemacht.

Auch der Bürgermeister hatte die Strecke abgefahren und kurz vor der Stelle, an der Severin aufhüpfte, wurde alsbald eine kleine Holzbude errichtet, aus der im Winter üblicherweise am Eisschützenplatz Glühwein ausgeschenkt wurde, und eine Straßenschranke wurde eben dort montiert, damit jeder, der Severin sah, auch brav dafür bezahlte. Flugzettel wurden innerhalb einer Woche entworfen und gedruckt; auf ihnen befand sich das Bild des Spatzen aus »Die Vögel Mitteleuropas« und darunter stand geschrieben: »Wer unseren Severin kennen lernen möchte: die Straße wird von 8:30-19:30 täglich geöffnet sein. An einen Haushalt.«

Große Plakate zierten die Ortseinfahrten Großmoordorfs: »Heimat von Severin dem Spatz«, und als die ersten Verkaufstände mit Zuckerwatte und kleinen Plüschspatzen, die man auch beim Spatzenziehen (braun bemalte Plastikentchen mussten aus dem Wasser gezogen werden, und den Gewinn bestimmte eine Nummer) erstehen konnte, aufgemacht wurden und der Bürgermeister mit hochrotem, rundem Gesicht eine Rede auf Severin und den Severintourismus in Großmoordorf (selbst wenn die Kleinwaldlichter neidisch seien) hielt, in der er anpries, was mit den Einnahmen alles für die Gemeinde getan würde, Straßen ausgebessert und Gräben gesäubert, war Eva von Stolz erfüllt. Sie weinte fast, denn es war ihr kleiner Severin, gleich was die anderen dachten, ihre Entdeckung, ihr braunes Spätzchen, ihr Schnabelmusikant, ihr Herzensclownchen, nein, ihr Kind, das so sehr gelobt und geliebt wurde; sollten sich die Kleinwaldlichter doch zum Teufel scheren.

So sollte es immer sein: Severin sprang auf jedes an der kleinen Hütte vorbeigelassene Auto, klopfte und musizierte, schaute sich im Spiegel an und amüsierte damit die Fahrzeuginsassen. Eva aber war jeden Tag die erste, die den Kleinen mitnahm, die erste jeden Tag, die vier Euro bezahlte um in ihren eigenen Heimatort zu fahren, nur um ihren Severin zu begrüßen.

Städter kamen, um ihren Kleinen anzuschauen, und die Kleinwaldlichter gingen gerichtlich gegen die Straßensperre vor. Stoffvögelchen, Strohvögelchen, Zuckerwatte, Krapfen und Langos wurden verkauft und ein Autodrom wurde aufgestellt, bei dem sich nun allabendlich die Dorfjugend versammelte, auf dessen kleinen Autos große Vogelaufkleber – leider von Adlern und nicht von Spatzen, doch andere hatte man nicht bekommen – angebracht waren.

Doch noch bevor das Geld für die Flugblätter wieder hereingebracht wurde, noch bevor es die große Gewinne, von denen der Bürgermeister gesprochen hatte, regnete, verschwand Severin, und obwohl die Dorfbewohner den gesamten Wald neben der Straße absuchten und nach Severin oder wenigstens seinem winzigen Leichnam Ausschau hielten, um ihn der Öffentlichkeit präsentieren zu können, und obwohl der Bürgermeister weitere Flugblätter drucken ließ, auf denen diesmal um Hilfe bei der Wiederfindung Severins gebeten wurde – mit 5 Euro Eintritt sei man dabei, dürfe mit in den Wald und 500 Euro Gewinn lockten den Finder – war es nicht möglich den Spatz ausfindig zu machen. Die Straßensperre musste dennoch per Gerichtsbeschluss aufgelöst werden, so lange hielt der Gemeinderat daran fest, dass Severin vielleicht noch selbst auftauchen würde, und die Kleinwaldlichter feierten schließlich ihren Triumph über die Großmoordorfer. Dazu gab es ein Fest mit Freibier, das weit mehr Kosten verursachte, als der Teil des Bußgeldes, das die Großmoordorfer zu entrichten hatten und das in die Kleinwaldlichter Gemeindekasse fließen sollte.

Nur Eva fuhr noch täglich die Strecke ab, an der sie stets Spuren Severins zu finden glaubte, Federn oder Körner. »Wo bist du mein Vögelchen?«, rief sie. Manchmal fuhr sie auch mitten in der Nacht, sich am Schnaps festhaltend, nach Kleinwaldlicht und bewarf das Haus des Bürgermeisters mit Eiern – ihre Hühner erschienen ihr wieder wie alles Geflügel zuvor – und sie schrie, dass ganz Kleinwaldlicht es hören konnte: »Du hast meinen Severin umgebracht, du hast meinen Severin umgebracht.« Bis Michl mit dem Traktor kam und die schreiende und weinende Frau nach Hause brachte.

OGLEDALO, ZRCALO

Lažeš!
Lažem!
Laževa si.
Laževa sebi.
Laževa drug drugemu.
In si gledava v oči.

Kaj človek čaka?
In kaj dočaka?
Popolnost?
Popolno ljubezen?
Popolne laži?
V popolni prihodnosti.

Poglej, ogledalo.
Me poznaš?
Sem delček popolnosti.
Povej, zrcalo.
Kaj čakaš?
Se bojiš prihodnosti?

Laži,
láži laži.
Zadnji trenutek dočakamo vsi.
Popolnost pa vsak
že zdaj dohiti.
... Z lažmi.

Tudi ti?

ZAME

In tako je odplaval stran
včerajšnji zrak.

Praviš, da je bil zaman?
Odplaval je
in se ne vrne.

A ni bil zaman.
Bil je za naju.

In se ne vrne.

VČERAJ

Bilo je včeraj,
se mi zdi.
Včeraj,
ko sva si
utirala pot v snegu.
Včeraj,
ko sva se
našla med
nedolžnostjo rjuh.
Včeraj,
midva.

Toda
včeraj
sem bila
dve leti mlajša.

MAVRICA

mavrica ljubezni
vsi poljubi
vsi dvomi
vsi nežni dotiki
in vsi prepiri
vsi vzponi
in tudi vsi padci

zagotovila ni
toda ljubezen je
ne spreglej je!

žal mi je...

odlomki iz romana

enkrat, ne vem točno, kdaj

Ta pizda zafukana, ta kurbin sin, uničiti me hoče.

Iztok, moj mož.

Prekleti idiot, degen, bebec, kdo pa misli, da je? Počasi, prav počasi me muči, ne vem, zakaj sploh še vztrajam, zaradi hčerke ali kaj? Da se ne poruši hišica iz kart?! Kam naj bi pa šla, na cesto? Past, ki sem si jo nastavila sama. Nisem si podobna. Pride in ne pride, z zadahom, ves zapit in nakajen proti jutru, popiva s tistimi svojimi Benoti, Vladoti, Andreji, potem se ves dan vlači po hiši in pizdi.

Tistih časov, ko smo hodili ven v parih, je že davno nepreklicno konec; piknikov, zabav in praznovanj. Eni so se ločili, drugi zapili, v glavnem pa so pričeli moški solirati. Sicer pa, ta umetna druženja, vedno ene in iste debate, z ljudmi si, poznaš jih leta in leta, pa jim ne zaupaš, ne poveš jim niti ene same svoje skrivnosti. Leta in leta se družiš z ljudmi, a jih v bistvu ne poznaš in oni ne poznajo tebe. Toliko blefa in igre, toliko lažnih, praznih besed, parol in fraz. Samo vsaj dolgčas ni bilo, čeprav mi je šlo velikokrat na bruhanje. Potem pa ves čas zakajanje, to skrivno kajenje trave in kombiniranje s pijačo, kot kakšni nedozoreli mulčki. Seveda, Iztok se zakaja še zdaj, mater, nikoli ne bo odrasel in prevzel odgovornosti, posebno zdaj ne, ko mu finančno dobro gre. Seveda pa potem ni bilo nič od fuka, po travi je človek totalka pasiven. Samo če sem tudi sama žgala po viskiju in se zadevala, potem mi je kdaj pa kdaj le prišlo. Svoj limit sem izpolnila. Sicer pa tudi prej ni bilo bogve kaj od seksa z njim, zdaj pa ga moram prositi, da spi z mano. A sem se znala vedno igrati tudi sama s sabo, z njim mi skoraj nikoli ni prišlo. Z nekom živiš, navidez furaš, dobro veš, da to ni to, in vendar vztrajaš!

Beda!

sobota, siva sobota

Spomnim se pesnička, ki je hodil k nam na uredništvo, kako je bil zacopan vame, svoje knjige mi je podarjal, kupoval rože, nakit, celo obleke, taka uboga para. Sem mu rekla: Ni druge, lahko sva si blizu v mislih! On pa je vztrajal in vztrajal, pošiljal mi je pesmi, posvetil jih je meni, nekatere sem shranila. Kar tako.

… ni druge, mi rečeš v smehu, kot živeti skupaj v mislih, saj veš, srce je osamljen lovec, kot grenki med je najin sladki obup, zaljubljenca v peklu nebes…sedela sta na balkonu brez razgleda, zaljubljenca, ki iskala sta se stoletja, ona oblečena v njegovo kožo, on ubežnik, očaran nad njeno lepoto…

Z leti umre ta strast, ogenj ugasne, postelja postane ledena, samo berem še v njej in se kdaj igram sama s seboj. Iztok pride ali ne pride, večinoma spi v galeriji, vsaj dvakrat na teden nakajen, dvakrat na teden mačkast.

Samo jaz potrebujem moškega, pravega moškega, ne revčkov, ki mi recitirajo, ne takih egoističnih nakajenih pizd, kot je moj Iztok.

Kakšne kurbe smo ljudje.

In potem mora v težkih sanjah, moja hči me vidi, kako sva z ljubimcem v zakonski postelji, pride do vrat spalnice, prav nič se ne boji, nič ni začudena, zadaj igrajo kitare, kot da bi se trgalo v meni. Vsa potna se prebudim.

Ja, mnogi moški sanjajo, da bi spali z dvema ženskama hkrati, mnoge ženske si želijo seksa z neznancem, neznano je vznemirljivo. Leta opravijo svoje, naveličanost, dolgčas, rutina, celo sovražnost.

17. 11.

Samota, obdaja me samota. V naročju držim prazen, nepopisan zvezek. No, nekaj čačk je, par starih pesmi.

Nedelja, obupna nedelja. On leži. On počiva. Moj mož. Iztok. Tam v sobi je, obrnjen na bok, z daljincem v roki. Drema, morda je buden. Ne vem, to je noro, da ga moram po vseh teh letih prositi, da spi z mano. Včasih me odrine, drugič spet me sune, grobo, brez razloga. Ne vem, ali je zakajen ali se samo izmika.

Enkrat na mesec se me oprime s hrbta, pred leti me je vsaj pobožal, še suha sem, ko me napiči, ko ga zarine vame, ko se me drži za ramena, ko suva vame, ko mu pride po minuti, dveh. Potem vstane in gre brez besed pod tuš. Jaz pa ležim tam, napolnjena z njegovim semenom, ki mi toplo mezi po stegnih. Potem gre v kuhinjo in si pripravi sendvič. Potem gre v dnevno sobo, si zvije špinel, bulji v televizijo. Takrat ne vem, kdo je ta človek, ki živi ob meni leta in leta. Prisilil me je, dobesedno prisilil, da sem si po enem letu zakona poiskala druge moške. Mnogo moških. Poročenih moških, samskih, kurbirjev. Za enkrat ali večkrat, odvisno, kako dobri so v postelji, koliko dajo od sebe, koliko zdržijo in kako zabavni so. Zato jih je večina odpadla po prvem fuku. Zato, ker so dolgočasni, ker jih je sam ego, jaz, jaz, ker jim prihaja kot zajcem.

Samo zdaj se bojim, da sem se ujela, da sem se zacopala.

Nedelja je, obupna nedelja. Hči v svoji sobi gleda Živ-žav. Na mali mizici sem ji pripravila puding in žličko. Moja sončna hči. Moja razvajena, ljuba hči.

Nedelja je, moram pripraviti vse za kuho. Blitva, krompir, pečen piščanec in radič. On leži in drema. Poberem perilo iz pralnega stroja in ga odnesem na balkon. V dnevni sobi je vse polno pepela. Pa seveda ostanki džointov. Kako more, pri teh letih, totalna nezrelost.

On počiva, spi, ves zmačkan in zdelan. Prišel je tam proti jutru.

Hči se zasmeji izza vrat.

Potem stopim do kleti in ljubčka kličem po mobilcu. Številka ni dosegljiva, prosimo, pokličite kasneje. Kdaj kasneje? Kar čakam tam v zapuščeni kleti. On se ničesar več ne loti. Kot ta klet postajam. Čakam, da se obleče, da se na hitro uredi in se pobere na kegljišče k zgubam, kot je on.

Hči se komaj ustavi med vrati in zakliče: Mami, k Nataši grem!

Redko kdaj se ustavi in me poljubi na lice. Moja sončna hči. Pridi, samo kmalu pridi, zakličem nazaj. Nazaj. Zavrteti čas nazaj. Ko je bila mala, ko je bila čisto moja.

Zdaj je hiša prazna. Zdaj lahko zaklenem vrata in skoraj stečem v spalnico. Od enajstega leta je tako. Niti slečem se ne, samo dva prsta porinem za hlačke. In mislim nanj. Na mojega ljubčka. Ko se igram, ko storž naraste, otrdi, ko ga dražim vse močneje. Vidim ga, njega, nad mano je, tiča je vzel v roke, gleda me, razširil mi je nogi, ne mudi se mu, tudi on se igra in čaka, da mu stopi. Ppriprte oči ima, dviga se mu, trd je, ko se počasi igram in ga gledam, ko čaka in čaka na pravi trenutek, da sem vlažna, da sem mokra. Ko mi dvigne nogi na hrbet in počasi prodre, prav počasi, ko čutim, o bog, kako čutim, ko sune do konca, ko vidim njegov obraz, vznesen, srečen, ko šepeta, moja, moja, ko nabija, vse hitreje in hitreje, ko me preplavi topel val, ko se trga tudi meni, ko začutim tisti ogenj, tisto lavo, ko sem na robu joka, ko me strese krč žareče svetlobe, ko me v krikih odnese daleč.

Kot smrt je, kot mala, lepa smrt. Kot odrešitev je.

Sama ležim na postelji in sopem. Včasih so orgazmi čisto kratki, drugič me odnese po minuto, dve. Včasih bi se igrala dvakrat, trikrat na dan. Drugič ne čutim potrebe po dva tedna. Samo ko moram, potem res moram. Ker me boli pod trebuhom, ker so joški tako napeti, da me je strah. Kot takrat, ko sem bila noseča. Tako sem si želela, tako sem bila potrebna. Pa se me osem mesecev ni dotaknil. Ko sem ga skoraj prosila. Ko sem ga dokončno odpisala. Kot ljubimca.

Vedno sem imela moške. Potrebujem jih. Česar nimaš in ne dobiš doma, pač iščeš okoli. Doma, okoli. Doma. Gledam v strop. Spet na robu, spet ta nihanja. Kdaj bo minilo. Sedim na postelji. Si želim preveč, nemogoče? Da bi se kdo stisnil k meni, da bi se me dotaknil. Da bi bil nežen in pozoren, da bi se igral z mano. In jaz z njim.

Vključim sesalec in ga besno premetavam po tepihu sem in tja.

Nedelja je. Obupna nedelja.

Samota, obdaja me samota.

19. 11.

Torej, na uredništvu je prava norišnica. V zadnjih letih se je vse obrnilo na glavo. Založništvo je postalo marketing in trgovina, preživijo samo tisti, ki so sposobni politikom lizati rit in si izboriti subvencije. Kot ta mladi, brezobzirni napol slepi povzpetnik, član vseh mogočih komisij in žirij, član nacionalnega sveta, ki mi je pred časom rekel s ciničnim smehom:

Draga moja, vse je vezana trgovina, denar nam ne pomeni veliko, a zanj bi vse storili!

Nekateri so dobesedno preskočili več stopnic. Še včeraj smo pili skupaj kavo, zdaj pa se pogovarjamo kot tujci. Ker gre zdaj za posel, ker je založba odpustila tiste, ki so bili odveč, ker tu spodaj varčujemo. Ker mi znamo, mi zmoremo, mi bomo preživeli na trgu, tulijo naši vodilni menedžerji. Dobro jutro džezerji, kličejo vas japiji in menedžerji. Za posrat. Samo veliko založb je šlo v maloro. Mi smo najprej sčrtali naše domače tipe. Ukinili smo jih, dovolj zabave. Saj, stiskamo še kakšno knjigico, samo v glavnem učbenike, obrazce, tisto, kar se prodaja, tisto, kar prinaša zaslužek. Zato pa imajo na vrhu deset, petnajst jurjev, mi pa desetkrat manj. Ne, ne bom se razjokala, ne, samo drugače je. Za sto posto. Končno pa mi je vseeno. Konec romantike, konec jodlanja.

Ker vseeno lahko grem, kadar hočem, vzamem dopust ali bolniško in grem. Seveda, če ima ljubi tudi čas. Ker njega enako davijo doma. Njemu verjamem, njemu zaupam.

Ne, ne bom se zaljubila pri skoraj štiridesetih. Samo z njim mi je lepo. Z njim sem rada. Pa naj greva samo na kavo, pa naj se samo malo stisnem k njemu. Ali pa, ko skupaj pijeva močno, črno vino. Ali ko se divje in noro ljubiva. Fukava, po ure in ure sva v postelji. S premori seveda. Kot da bi bila spet froca. Ker on ne spi s svojo ženo že tretje leto. Ne vem, kaj je to s pari. Ker včasih, ko je bolj potreben, nič ne čaka, brez predigre se spusti vame. Jaz ga razumem, lahko ga razumem.

Samo čez pol ure poskrbi zame. In potem ure leživa v postelji in kadiva. Čisto otročja sva, ko se pogovarjava. Ko pojeva skupaj stare šlagerje. Na njegovi vikendici pod hribi. Skriti kot azil, kot zaklonišče. Med smrekami in zelenjem. Sva resnično skupaj. Ko se pokrije z odejo in se spusti k njemu. Ko mi jo liže. Tako, z užitkom. Ko mi ga draži, ko ga najde enako hitro kot jaz. Ko mi prihaja in prihaja. Ko mi potem reče: Veš kakšne probleme imajo druge, da jima pride. Si jih imel veliko? se smejem.

Ob njem se smejem. Prikupno zmeden je. Ta moj grafik, tiskar. Ta moj fukač. Ta moj prijatelj. Ta moj ljubček. Ta moj čoln. Ta moj otok. Tudi ti nisi ravno svetnica, se zasmeje nazaj in nama natoči nov kozarec vina. Midva prešuštnika, kurbirja.

A sanjamo, a kar sanjamo, delo pa čaka?! reče šef. Saj ni tako slab, tudi nanj pritiskajo. Samo včasih je tako konfuzen, tako brezvoljen, tako malhav. Saj, skoraj bi imela afero pred leti. Pa sem pravi čas ustavila konje. Na srečo.

In zdaj samo čakam na petek. Na najin petek. Pokličem hčer, naj si vzame pico iz zmrzovalnika. Pokličem njega, ali bo končno menjal na avtu letne gume.

Zdaj v bistvu samo čakam petek.

20. 11.

Velikokrat se samo čudim, kako lahko zdržim. Njegovo grobost, njegov hlad. Mrzel je kot riba. Ves čas se kregava. Rekla sem mu, prosila sem ga, da bi zaradi naliva hčer peljal do šole. Pa nič. Kako je lahko tak, do lastnega otroka? Ker ima čas. Ker on je gospod. Ker ima avtopralnico, ki jo je kupil z denarjem iz Švice, tam je delal. Takrat je lazil za mano in mi kupoval dobesedno vse. Plazil se je pred mano in mi obljubljal nebesa. Zdaj ga prosim, naj da Jelki za malico. In ji da deset evrov. Kaj naj kupi s tem drobižem? On pa se valja v denarju. On, ki misli, da ima zaradi vsega tega denarja kontrolo. Samo misli si. Saj plačuje položnice, a ne vseh. Za hrano da komaj kaj, jedel bi pa kot car. Enako se obnaša pri svoji hčeri. Na kolenih sem ga morala prositi, da ji je kupil zimsko bundo. Prekleti bednik. Na kegljišču pa pusti denarja za eno bundo vsak večer, da sploh ne omenjam trave in viskija, ki ju žge vsak drugi dan! Samo ga poznam, sem ga prečitala, vse večji revček je. Nima druge ženske, ker jo ne more dobiti. Da bi šel h kurbi, k prostitutki, pa je preveč škrt. V to sem prepričana. S tistimi svojimi obrtniki se druži. Ki imajo slamo v glavi in polno denarnico. A mi je vseeno. Samo da je do lastne hčerke tak, tega ne razumem. Seveda je prišel ponoči, nalit in smrdeč je zjutraj spal na kavču v dnevni.

Popoldne sem skočila do zdravnika po bolniško. Pohoten, star prasec je, res pa mi kadarkoli da bolniško. No, kaj bo dobrega? je vprašal. Nič, duši me, kašelj, saj veste. Cigarete ljubica moja, je rekel, slecite se do pasu. In potem je poslušal pljuča, bronhije. Potem mi je stiskal joške preko modrca, roke so mu zašle proti bokom, še nižje bi šel, če se ne bi umaknila. O, to pa ne, mi je ušlo. To je samo preventivno, ljubica moja, kdaj pa ste bili nazadnje na mamografiji, pa cigarete bi bilo treba ukiniti, saj veste, športne copate pa teči ali na fitnes, zaenkrat še ni kritično, ampak človek nikoli ne ve, to pravim vam v dobro, samo vam, ljubica moja. Me je kar minilo, da govori to on, ves slinast in zašpehan, prav on. Toda bolniško rabim, za jutri, ostalo mi je samo še dva dni dopusta za novoletne praznike.

Včasih ko čakam na srečanje z ljubčkom, mi je tako, kot da sem v puberteti, kot da me bo razneslo. Vsa vlažna sem, in če zamuja, se poigram, kar v avtu. Spodaj imam vse mokro, napeto in trdo, samo malček rabim, nekaj dotikov, nekaj norih misli. Doma me čakata gora umazanega in gora nezlikanega perila. In potem na zmrznjeno pico nastrgam sir, dodam malo svežega peteršilja in olivno olje. Moja mala ukana, goljufija. Preprosto nimam časa. Kaj misliš, da bom žrl te pomije, reče. Jelka otrpne, tiho je. Ta primitivec, ta bednik.

Kar ubila bi ga!

27. 12.

Imela sem moraste sanje. Kljub kašlju sem sredi noči prižgala cigareto. Zunaj je naletaval čipkasto droben sneg. Strmela sem skozi okno. Par, ki je stal ob betonski ogradi pri reki, se je strastno poljubljal. Ona mu je odpela plašč in se stisnila k njemu.

Kot iz pravljice sta bila.

Poiskala sem stare albume, našla moje stare poročne slike. Novi sem imela samo dve. Več kot smešni. Na eni sva sama z Igorjem. V roki drži pumpo za kolo, ves nasmejan. Na drugi smo moj brat, Jelka, Igorjeva poročna priča, Igor in jaz. V rokah imam šopek ivanjščic.

Zakaj ne morem zavrteti časa nazaj? pomislim.

In potem zaprem albume in jih skrbno shranim v leseno skrinjo na hodniku.

Pridi, pridi že, no, zaslišim Igorjev glas iz spalnice.

Tako strah me je, da bo izginilo.

Vse, vse.

Silvester

Raje se ne spomnim lanskega. Igor je bil za to bedasto idejo, da skupaj z bivšim možem in njegovo plesalko pričakamo novo leto. Ne vem, kako je prišlo do tega. Dekle je imelo dvaindvajset let, čokoladno kožo in simpatičen nasmeh. In bila je noseča. Baje z mojim bivšim. Ne briga me, sprejela sem, ker je bila Jelka za. Zdaj že lepo hodi okoli, nič več se ne opira na bergle. Kakšna operacija jo vseeno še čaka, a vidim, da se je pobrala, in samo to šteje. Očitno je z mano tako – najdem se, ko sem v krizi. Ali, koso drugi okoli mene v krizi, ko me resnično potrebujejo. Samo grenkoba je pa ostala. Ko vidim Igorja in bivšega moža, kako nazdravljata. Tu, sredi utripajočih luči, ob obloženi mizi sedi moj moški in človek, ki me je skoraj uničil. Če bi mi kdo to rekel pred letom dni, bi mislila, da je nor. A norost je nekaj najbolj normalnega, zdaj to vem. Popoldne sem storila to, kar sem hotela že dolgo. Zverižen motor sem s težavo zvlekla do brega reke in ga porinila v reko navzdol. Da ga ne bi več nikdar videla. Ne vem, kako je to z ljudmi, kako jim uspe pozabljati. Izbrisati ne morem. Tudi če bi rada. Ne morem in ne morem.

Včasih sem rada spila kozarec, dva. Štok ali vekijo. Zdaj pa se mi alkohol gabi. In ko sta se moška nalivala, sem se ves čas umikala. Niti slišala nisem, kaj govorita, bilo je, kot da ni zvoka. Jelka in noseča Brazlika sta se ves čas nekaj hihetali. V kotu je grmela televizija. Bala sem se zapreti oči, ves svet je plesal. Tako neresnično je bilo vse skupaj. Iztok je odkupil Igorjevo sliko. Naj bo v avtopralnici, me ne briga, raje kot v galerijah, naj jo ljudje vidijo, je bil Igor ves srečen. Ker on se je izogibal konfliktom. On, ki mi je šele pred dnevi priznal, kako si je vedno želel družine in kako ga je bilo strah, da ne bo zmogel.

Samo nekaj sem trdno odločena. Ne bom več imela otrok. Ne bom jih več pošiljala v ta prekleti svet.

In potem smo nazdravili in se poljubljali. Malo po polnoči sem se umaknila v spalnico.

Odgrnila sem zaveso.

Nešteto zvezd je zlato sijalo na temno modri preprogi neba.

Je kje kašna moja?

Naenkrat se je vrnilo, vse, vse.

Zvila sem se v dve gubi, pokrila z odejo.

In jokala.

                                                                 Jokala kot toča.

1. 1.

Vsi so spali kot postreljeni. Niti kave si nisem skuhala. Na črpalki sem kupila šteko cigaret. Hiša starega kmeta je bila zapuščena, polkne zaprte. Na kljuki sem mu v vrečki pustila čestitko in cigarete.

Parkirala sem pod staro češnjo in se preobula v gumijaste škornje. Sneg mi je zaškripal pod nogami.

Brunarica je bila skoraj zasuta v snegu. Z malo lopato sem porabila pol ure, da sem lahko odprla vrata in zakurila. Majhen prostor je bil v hipu topel in lahko sem se preoblekla.

Malo sem se ozirala naokoli, na srečo velikana ni bilo.

S police sem vzela popisan zvezek. Skoraj poln je bil. Malo sem polistala. Odprla sem vrata železnega gašperčka.

A nisem mogla, preprosto nisem mogla brati.

Stopila sem znova pred hišo in opazovala vas v dolini. Ledene sveče, velike kot kapniki, so postali mavrična zavesa, obsijana s sončnimi žarki.

In potem je od nekje priletela čisto drobna ptička.

Zaman sem iskala ostanke hrane po hiški, vsaj kakšno skorjo kruha.

Na pomlad, si rečem, na pomlad bom posejala celo polje ivanjščic. Na pomlad pridemo vsi trije, govorim samo s sabo.

In potem se ustrašim, da ne bi kdo prišel, in počasi peljem po zaledenelem kolovozu.

Na majhnem pokopališču gorita dve sveči.

                                                                 Hladno je.

enkrat po novem letu

Sedim ob reki, na klopci, ki jo ponavadi okupirajo klošarji. Mraz je, zato so si gotovo poiskali topel kotiček. V kakšni pasaži, čakalnici, nad rešetkami jaškov, od koder piha topel zrak.

Bože mili, si rečem, tega ne bo nikoli konec. Teden dni po novem letu me je pričelo dušiti in ne vem, po koliko letih sem se odpravila do zdravnika, ki me je poslal na slikanje pljuč. S cigareti bo treba nekaj narediti, je rekel, po izvidih bova pa videla. Ne vem, kaj mi je bilo, vsa sem se tresla tiste dni, ko sem čakal na izvide. Ne vem, zakaj najprej pridejo črne misli. Predstavljala sem si, kako mi reče: ni vam več ostalo veliko življenja. Ne vem, zakaj. Morda bi se potem zagrizla, borila bi se. Doma jim nisem niti povedala. Predstavljala sem si, kako me peljejo v bolnico, v temen hodnik, pod ogromne železne aparate. Predstavljala sem si, kako mi ob jutranjem česanju zdrsnejo vsi lasje v lijak. Plešasta obstanem pred zrcalom.

In tako sedim ob reki. Zvezek, ki sem ga hotela vreči v ogenj, imam v naročju. Isti zvezek, ki sem ga več kot pred letom nepopisanega držala v naročju. Prve besede so bile: samota, obdaja me samota. Nič drugače ni, nič lažje. Iz žepa vzamem škatlico cigaret. Posvaljkam jo, obliznem in brez razmišljanja prižgem.

Mirna sem.

                                                                 Tako nevarno mirna.

Vračajo se. Avto nima klime, zato je neznosno vroče. Poti se in utrujena je. Najraje bi zadremala, a bi bilo nevljudno, če se ne bi tudi ona vsaj tu in tam vključila v pogovor. Ocenjujejo dvodnevno druženje. Delo v delavnicah, izlet, hrano, prenočišče. Pogovarjajo se o novih znancih, s katerimi bodo prav gotovo ohranili stike, če seveda ne bodo založili njihovih naslovov in telefonskih številk.

»Si še z nami,« jo iz dremeža prikliče glas kolegice, s katero sta dva dni delili sobo.

»Poslušam, poslušam vas in z zaprtimi očmi urejam vtise. Mi je pa hudičevo vroče in zato ne bi imela nič proti, če bi se kje malo ustavili. Če pa sem čisto odkrita, bi bila najbolj zadovoljna, če bi že bili doma.«

»Čez kakšni dve uri bomo zares doma. Vsaj ti, ki boš izstopila prva,« ji odvrne voznik in že zavija na parkirni prostor pred gostilno z vrtom. Udobno se namestijo pod velikim senčnikom na terasi, naročijo pijačo in nadaljujejo s pogovorom, ki pa ga kmalu prekine, ko pokliče natakarja.

»Kam se ti mudi? Najprej siliš od doma, zdaj pa domov,« ji poočita kolegica.

No, silila ravno ni od doma, čeprav je bilo res, da je ona nagovorila kolegico, da sta se prijavili. Priznati si je morala tudi to, da si je zares želela odpotovati. Saj ne, da bi bilo doma kaj narobe, le spremembo je potrebovala. Odkar je samo doma, potrebuje spremembo. Vsaj za en dan se želi umakniti, biti nekje sama, v drugem okolju, z drugimi ljudmi, brez tistih vsakodnevnih rutinskih opravil, vedno istih poti, že videnega, že tisočkrat doživetega. Zdaj pa jo vleče domov.

»Jaz plačam,« reče, ko se ob mizi ustavi natakar z računom.

Preden spusti denarnico nazaj v torbico, s pogledom ošine rob vizitke, ki moli iz žepka. Srce ji začne močneje utripati.

»Se sploh zavedaš, da te je povabil k sodelovanju,« se sprašuje, ko leze na zadnji sedež. »Povabil te je k sodelovanju.« Najraje bi izvlekla vizitko, a se premaga, se namesti in pripne z varnostnim pasom.

V avtu je zdaj znosnejše, a razgovor nekako ne steče več. Odžejani in prijetno utrujeni nadaljujejo pot proti domu. Zdaj dremuckajo drugi. Njo pa je pogled na vizitko preveč vznemiril. Sedi, strmi skozi okno in čez čas na skrivaj spet odpre torbico. Izvleče denarnico in iz nje le vzame vizitko. Spet molče strmi vanjo, kot da ne more verjeti, da ji jo je dal.

Po prihodu in namestitvi je bila razporejena v skupino skupaj s kolegico. Ko je stopila v učilnico, jo je tako kot vedno, kadar se je znašla v novem okolju, stiskalo v grlu in prsih. Za mizo je stal mentor, sedeži pa so se že polnili s slušatelji. Mladimi. Veliko mlajšimi od nje.

Mentor je po uvodnem nagovoru odprl mapo z njihovimi prispevki.

»Samo mene naj ne pokliče,« ji je šlo skozi možgane. »Naj me pusti za jutri. Jutri bo že bolje.«

Seveda se ji pobožna želja ni uresničila. Ni bila sicer prva na vrsti, a njej se je zdelo, da se še ni utegnila prav namestiti in prisluhniti prvim analizam, ko jo je že poklical. Vsa kri ji je butnila v glavo. V ušesih ji je šumelo, da ga je komaj slišala, ko je bral odlomek iz njenega prispevka. Slišala pa je razbijanje lastnega srca in to tako močno, da bi ga morali slišati tudi drugi. Kot kaže, ga niso, ker so pozorno sledili mentorjevim besedam, in ko je utihnil še on, je zavladala tišina. Zadržala je dih. Zdaj bo, kar bo.

Najprej je morala sama spregovoriti o svojem delu. Nekaj je jecljala. Potem je mentor pozval ostale, da povedo svoje mnenje. V zadregi so gledali drug drugega. Ker nihče ni bil pripravljen spregovoriti prvi, je začel z analizo mentor. Dobro. Zelo dobro je ocenil njeno delo. Končno so se opogumili tudi drugi in tudi ona se je sprostila.

»Če bi bila samo malo bolj samozavestna, bi lahko tako kot drugi izkoristila tudi odmore za razgovor z mentorjem,« se je oglasilo nekje v njej.

»Saj vem. Pa kaj morem. Sem pač taka, da vedno čakam nekje v ozadju. Če pride kdo do mene, v redu, če ne, pač ne,« si je takoj odgovorila.

Ob zaključku seminarja so se vsi drenjali okoli mize. Vsak bi rad še nekaj vprašal. Tudi ona. A si je, še preden je prišla do mize, premislila. Namesto tega je šla v sobo po potovalko in potem čakala pri vratih, da se poslovi. Končno je vstal, vsem zaželel uspešno delo in se začel poslavljati. Vsakemu je segel v roko. Tudi njej. Zahvalila se mu je, on pa je segel v žep srajce, izvlekel vizitko in ji z besedami, »pošljite mi kaj,« segel v roko. Samo »hvala« je zajecljala, pobrala potovalko in šla iz učilnice. Ko je sedla v avto, je vizitko še vedno držala v prepoteni dlani.

»Boš nadaljevala z nami, ali boš izstopila?«

»Pa ne, da smo že doma?« se čudi. »Najbrž sem zaspala,« naklada, ko leze iz avta. Poslovi se, vzame potovalko, še enkrat pomaha in že pozvoni. Čeprav ima ključe, zvoni. Ker hoče, da ji odpre, da mu plane v objem, da začuti njegovo prijetno toploto, da mu pokaže vizitko, da čim prej strese predenj vse, kar se je nabralo v njej.

»No, no, saj te samo dva dni ni bilo,« jo v trenutku prizemlji.

»Vem. Ampak, kaj ne vidiš?« Pod nos mu moli vizitko. »Zdaj se moram zakopati v delo. Ničesar nimam napisanega, on pa mi je rekel, da mu lahko pošljem prispevke. Če jih bo dovolj, jih bo mogoče objavil v knjigi.«

»In če mu bodo všeč, in če jih bo sploh pogledal, in če…,daj no, pomiri se,« jo miri.

»Ob vsem domačem delu in takem tvojem razmišljanju mi že ne bo uspelo. Ampak odločila sem se, da bom vsaj poskusila. Začela bom že kar jutri. Ne nazadnje se tudi uredniki menjajo in zato moram pohiteti.«

»Najprej se naspi, vse dobro premisli, da ne boš na koncu preveč razočarana, potem pa naredi, kar hočeš.«

Naslednji dan mu predstavi svoj načrt. Enkrat v tednu bo šla v trgovino. Takrat je dan izgubljen, ker nakupovanje pač traja. Vsakodnevno kuhanje kosila ji tudi vzame veliko časa in ji razbije dan. Dela lahko le dopoldan. Popoldan, ko se vsi vrnejo iz službe in iz šole, v hiši ni miru in ne more delati. Zato bo en dan v tednu samo njen. Takrat ne bo kuhala, ne bo pospravljala, ampak samo pisala. In ne bo dovolila, da bi jo kdo motil.

Po zajtrku pospravi. Potem pokliče brata. Njemu že mora povedati, da je spet doma. Na dolgo in široko mu opisuje dvodnevno usposabljanje. Ko končno odloži slušalko, sede k računalniku. Odpre mapo. Preleti naslove. Odpira enega za drugim. Bere. Popravlja. Briše. Dopolnjuje. Spreminja. Vmes jo nekajkrat zmoti telefon. Pogled na uro, ji pove, da je njen čas minil. Zdaj mora v kuhinjo. Sama sebe tolaži, da bo naslednji dan naredila več. Jutri si bo prisvojila ves dan. Samo njen bo.

Pa ni bil. Ker je ni bilo dva dni, mora vsaj malo počistiti. S sesalcem dirja po hiši, drgne školjke v kopalnici, briše prah, zaliva rože, pometa pred in za hišo. Potem še skuha, ker je dan že itak zapravljen.

Po dobrem mesecu je končno sama doma. On je na smučanju, ostali so v službah in v šoli.

Pozajtrkuje. Prelista časopis. Ne bere. Le lista in s pogledom blodi od razmesarjenih trupel, do naslovov o strankarskih prepirih, goljufijah, nasilju v družini, umorih. Ne, tega res ne mara brati. Vse skupaj je ena sama velika groza, ena sama krivica, svinjarija. Besna odloži časopis, odločena, da napiše nekaj lepega. Kot protiutež. Nekaj iz življenja v njenem okolju, ki konec koncev le ni tako grozno. Ki zna biti tudi lepo, prijazno, včasih prav idilično.

S skodelico kave se namesti pred računalnikom. Odpre nov list. Belina reži vanjo, ona pa brska za idejo. Ugotovi, da tako ne bo šlo, zato spet raje odpre mapo in se ponovno zatopi v že napisano. Zmoti jo telefon. Vstane, a že naslednji trenutek si premisli.

»Ne, danes me ni za nikogar. Danes ne dovolim, da bi me kdo motil.«

Telefon še kar nekajkrat pozvoni. Presliši ga.

»To pa ni telefon,« reče, ko zasliši hišni zvonec. Sedi in posluša. Nekdo odhaja. Olajšana nadaljuje z delom. Naenkrat spet pozvoni. Za trenutek je vse tiho, potem pa zopet. Še in še.

In to danes, ko je za nikogar ni.

Ker nekdo še vedno vztrajno pritiska na zvonec, gre proti vratom. »Pa se ja ni komu kaj zgodilo,« jo prešine, ko odklepa.

Na pragu stoji soseda. Zelo stara je. Vsa drobcena, vase pogreznjena, z napol plahim pogledom strmi vanjo.

»Se mi je zdelo, da ste doma,« jo v zadregi nagovori. »Ste že bili v trgovini? Nisem vas videla, da bi šli, pa sem mislila, da bi še meni prinesli žemljico in četrt črnega. Če boste šli v trgovino. Zmanjkalo mi ga je. Pa bi vas lepo pros…«

»Prinesla vam bom,« jo prekine in že natika čevlje. Revice, ki najbolj uživa, kadar namaka žemljico v toplo mleko in jo potem muli z brezzobimi čeljustmi, že ne bo razočarala. Sicer pa ima lačna soseda v vsakem primeru prednost pred njenim pisanjem.

»Samo računalnik izklopim,« še reče, se obleče, vzame torbo in gre v trgovino po kruh.

SAMO LUČ ŠE UGASNEM

»Rože moram zaliti. Dvorišče je tudi spet nasmeteno. Da o cvetlični gredi niti ne govorim. Komaj sem jo oplela, pa je že spet vsa v travi,« žebram, ko hitim od rož na oknih do cvetlične grede, pa z metlo do malega dvorišča in nazaj v kuhinjo pa spet na dvorišče. Vmes zastanem. Zazrem se v okna sosednje hiše, kjer še ni znakov življenja.

»Zaspanci. Le kdaj kaj naredijo. Pol dneva prespijo. Jaz moram zgodaj začeti, da vse postorim, čeprav mi otroci pravijo, da ni nobene potrebe. Da bodo že oni vse naredili, ko pridejo. Kdaj pa sploh pridejo, bi rada vedela. Saj nikogar od nikoder ni. Tudi vnukinje ni, čeprav je obljubila, da pride.«

Metlo naslonim ob zid. V hišo moram. Temna veža me pogoltne in obda me smrtna tišina. Ta velika hiša kar odmeva od tišine. Čeprav sem nataknila copate, so moji koraki na stopnišču tako glasni, da kar boli. Te stopnice so prava mora. A kaj morem, ko pa je tudi moja soba v nadstropju. Pa vse rože na oknih. Hčera pravi, da so čisto odveč. Jaz pa jih hočem. Se vsaj s ceste ne vidi, da je povsod v tej veliki hiši ena sama praznina. Odprem okno, zalijem rože, ga zaprem in se napotim k naslednjemu. Vmes odstranjujem suho listje, odcvetelo cvetje in spet zalivam, dokler me ne zmoti trkanje. Pa ravno zdaj, ko sem komaj prišla gor. Nejevoljno odložim zalivalko in se spustim po stopnicah.

»Dobro jutro! Pošta!«

V rokah držim kartico. Kdo neki mi piše. Po očala moram. Tista za branje. Le kje sem jih pustila? Pošta zame? Da se ni poštar zmoti? Tudi to se včasih zgodi, čeprav on tega ne prizna. Hodim iz prostora v prostor. Iščem. Kaj pravzaprav iščem? Stojim v sobi in s pogledom potujem po predmetih, da bi se spomnila. Včasih pomaga. Se bom že spomnila, le dovolj vztrajna moram biti.

»Zalivalka! Tukaj je,« si oddahnem, ko zagledam zalivalko na mizi ob oknu. »Rože moram zaliti. To! Presneta pozabljivost.«

Zalivam. Najprej na tem, potem na onem oknu. Tukaj pa sem že zalivala. Zemlja je mokra. Končno opravim in si oddahnem. Zdaj lahko zajtrkujem. Kavo z mlekom. Pa polovička žemljice od včeraj mora še nekje biti.

»Namočiti jo moram.« Drobim žemljo v skodelico vroče bele kave. »Tako, zdaj jo lahko zmeljem kar brez zob. Te si bom vstavila pozneje, preden grem v trgovino.«

Ampak nekoč sem imela močne zobe. Oreh sem zdrobila z njimi. Tam zgoraj je pred bajto rasel velik oreh. Pa tak mir je bil je bil tam zgoraj. Tam me samota in tišina nista motili. Pa saj nisem bila tako sama. Mala je bila kar lep čas z mano. Pa ljudje so hodili mimo, pa kure sem imela in muco. Tukaj pa je hiša ob hiši, a se komaj vidimo.

Tako zdaj pa se moram obleči in iti v trgovino. Vstavim si zobe in vzamem vrečko. V trgovino hodim s platneno vrečko. Torba je zame pretežka. Zakleniti moram. Zdaj pa lepo po potki do vrat v ograji. Ko hočem odpreti vratca, obstanem ob gredici tik ob ograji. Čisto sem pozabila na njo. V travi je. No, sile ravno ni, a vendar. Cvetlična greda je za okras in zato trava na njo nikakor ne sodi. Nazaj moram. Vrnem se do klopi, odložim vrečko in se spustim ob gredici na kolena. S prsti rahljam zemljo in pulim redko travo.

Nekdo se mi bliža.

»Soseda je,« zamrmram. Po hoji jo poznam. Slišim kar dobro, le brez očal ne morem. Brati ne morem brez očal, sicer še kar gre.

»Danes ničesar ne potrebujem iz trgovine,« rečem na glas in s težavo vstanem.

»Greste sami v trgovino?« vpraša soseda in pokaže na vrečko. Kdo neki jo je pustil tam? Ne spomnim se, da bi jo jaz odložila. Da je nisem že včeraj pozabila tam?

»Neeee,« zategnem čez čas. »Kaj mi niste vi prinesli kruh?«

»Seveda sem vam ga. Pa še lonček piščančje obare sem vam prinesla,« reče in odloži kruh in obaro na klop. Le kaj počne tukaj moja vrečka? Prepričana sem, da je jaz danes še nisem imela v rokah. S sosedo sedeva na klop, malo poklepetava, a ne dolgo, ker se mi mudi. Obema se mudi. Tudi njej. Vedno. A oglasi se kljub temu tu in tam.

»Le zakaj mi nosi hrano,« godrnjam, ko se z lončkom napotim v kuhinjo. »Že res, da ne kuham rada, a zase še vedno kaj pripravim. Kakšno juhico, pa malo solate, kakšen jajček, včasih mogoče košček mesa, več pa itak ne rabim. Ampak kako lepo diši.« Priznam, da sem postala kar lačna. Ko pa tako diši. Odkrijem lonček in ga postavim na mizo. Z užitkom pojem obaro in ob tem mislim na prijazno sosedo. Zares je dobra.

Po kosilu ležem. Samo malo. Da se hrana poleže. Obara je bila enkratna. In kratek dremež se mi resnično prileže. Spočita laže pospravljam po hiši in okrog nje.

Mrači se. Čas, da se zaprem v hišo. Zaklenem vhodna vrata. Pogledam, če je izklopljen štedilnik. Ko hočem zakleniti, ugotovim da so vhodna vrata že zaklenjena. Zaradi varnosti jih poskusim še enkrat odpreti, a se ne dajo. Zaklenjeno je. Odpravim se po stopnicah v nadstropje. Zaradi stopnic se vedno znova jezim. Težko lezem po teh vražjih stopnicah in to nič kolikokrat na dan. Gor pa spet dol. Prava muka. Sem že rekla otrokom, da mi naj posteljo prestavijo v kuhinjo, pa me ne ubogajo. Gibanje, da je koristno, pravijo. Še posebej hoja po stopicah. Za njih že. Za me pa je to prava muka.

Ko se že hočem sleči, zagledam na mizi kartico.

»Lej, lej, kartica. Le odkod se je vzela,« se sprašujem in jo obračam v roki. Poiščem očala. Tista za branje. Berem. Vnukinja mi piše. Z morja. A kako je prišla kartica v sobo? Jo je odložil poštar? Pa kar v mojo sobo? Tega mu ne dovolim. Kar sam se že ne bo sprehajal po moji sobi. Mu bom že rekla, ko ga vidim.

A, kaj dela moja mala na morju? Sama? Gotovo je sama, ker se je le ona podpisala.

»Ampak sama vendar ne more na morje,« se prestrašim. Starši so dandanes tako neodgovorni. Otroka kar pustijo. To je samo njima podobno. Vedno sta jo puščala samo. Kartico odložim. Nekaj me sili, da jo spet vzamem v roke in jo prebiram. Še in še. Ta moja punca. Tako toplo mi je pri srcu, obenem pa me je tudi strah, da se ji bo kaj zgodilo.

»Poklicati moram in ju vprašati, zakaj sta jo pustila na morje,« se odločim in grem proti telefonu, a si v trenutku premislim. Naenkrat se spomnim, da ju že dolgo nisem klicala, da niti več ne vem, kje imam njuno telefonsko številko. In kako dolgo že nisem nobenega videla. Nekaj je pri njiju hudo narobe, se mi zdi.

Utrujena sem. Tako zelo sem utrujena, da se še komaj držim pokonci. Upam, da ni z mano kaj narobe. Kje pa! Dan je bil dolg in tako neznansko naporen.

Slečem se. Oblačila skrbno zložim na stol. S sklenjenimi rokami sedim na robu postelje. Molim, če je to molitev. Najbrž ni, ker se bolj pogovarjam z vsemi tistimi, ki so že odšli in onimi, ki so še. Le za te slednje dodam tisti »daj Bog, da se jim ne bi nič hudega zgodilo.« Pogledam na uro na nočni omarici.

Pozno je. Spati bo treba. Jutri bo spet naporen dan.

»Sem zaklenila?« me prešine.

V spalni srajci in copatih se še enkrat spustim po stopnicah, preverim, če je zaklenjeno, če je izklopljen štedilnik, če so zaprta okna. Hodim od prostora do prostora, prižigam in ugašam luči in končno vsa zadihana obsedim na postelji. Molim, če to sploh je molitev. Končno odložim copate, jih poravnam in ležem.

»Samo luč še ugasnem,« zamrmram, se še enkrat dvignem s postelje, bosa oddrsam do stikala, ugasnem luč, se pretipam do postelje, ležem in zaspim.

NONA

Poslušam morje. Še malo prej rahlo valovanje postaja iz minute v minuto glasnejše. Zdaj že slišim, kako valovi plosko udarjajo ob skale, kjer se s truščem razpršijo. Premetavam se po postelji. Čakam, da se na steni zariše okno. Ob prvem svetlikanju zlezem iz postelje.

»K nevihti se pripravlja. V kosteh čutim,« rečem proti mali, ki še dremlje.

Te moje kosti so vedno boleče. Ko pa so že tako stare. Nikogar mojih let ni več v vasi. S težavo povlečem nase svežo obleko. Črno. Kot so črna vsa moja oblačila. Nimam jih veliko. Le toliko, da se preoblečem, da umazano operem in posušim. Velikokrat to opravi mala. Zato se tudi v zadnjem času pogosteje preoblačim. Tudi zato, ker zdaj vse lepše diši. Odkar je pri meni, se vonj sivke in morja meša z vonjem njenih barv, šampona, ki ga uporablja, neke posebne svežine, ki veje od nje. Ona, ne vem zakaj, ima najraje vonj sivke. Zato je imava polno hišo. V vazi je, v šopih visi v senci na terasi, v omari jo imava. Neprestano jo nabiram, sušim in spletam v drobne butare. Tudi zdaj se odpravljam po sivko in žajbelj. Pohiteti moram. Da oboje naberem še pred dežjem.

»Nona, ostani doma. Vsak čas se bo vlilo,« mi pravi.

Dobro mi de, ko vidim, da jo skrbi. Ko grem mimo postelje, bi jo najraje pobožala. Zares jo imam rada. In ona mene. Čutim, da me mara. Vedno znova se me dotika. In s kakšnim veseljem mi pomaga pri zeliščih. Včasih, ko tako sedi pred mano, sem skoraj prepričana, da je ona. Prav take svetle lase ima, kot jih je imel on. Zlati so in rahlo valoviti. Dopovedujem ji, da si jih ne sme pokriti s tistim smešnim slamnikom, ki si ga tako rada povezne na glavo. Naj le vsi vidijo njene lase.

Tudi sama hodim razoglava. Da jim pokažem, da jih imam. Da so mi zrasli. Še lepši. Zanalašč jih puščam razpete in razmršene. Vse predolgo sem morala skrivati glavo, skoraj golo, ponekod porezano do krvi.

»Veš, tudi oči kot on,« sem ji rekla zadnjič. Ona pa:

»Kot kdo, nona?«

»Kot kdo, kot kdo, kaj ti bom pravila? Dobro veš, koga imam v mislih. Pa ne rabiš nikomur povedati. Bi še tebi kaj naredili, otrok moj. Tako lepe lase imaš.«

»Tudi vaši so lepi, nona. Čisto srebrni.«

Ne vam, zakaj mi pravi nona. Ta »nona« me malo moti, saj bi mi morala reči…

Iz razmišljanja me predrami oddaljeno grmenje. Zdaj pa res moram v hrib. Odsunem vrata in jih hitro spet zaprem za sabo. Močan veter z morja mi mrši lase in mi napihuje krilo, ko se začnem vzpenjati po kozji stezi za hišo.

»Nadenite si ruto,« kriči za mano. Ozrem se. V spalni srajci stoji za vogalom in kriči. Jezno zamahnem z roko in zatulim v veter: »Ne, las si ne bom pokrila. Nikoli. Tudi tebi na ljubo ne. Naj vsi vidijo, da mi jih niso vzeli. Njega in tebe so mi, lase pa še imam. In tebe tudi. Ker si se vrnila. Sama si se vrnila.«

»Ne slišim vas. Vrnite se, prosim.«

Jaz jo slišim, ker veter z morja prinaša njene besede za mano. Ubogam je pa ne. Kaj pa ona ve. Moram po žajbelj. Nekaj mi pravi, da ga moram potrgati prav danes. In to tistega na previsu. Tisti je v tem času pravšnji. Pa tudi sivka je tam.

Preden nadaljujem, bi ji to rada povedala, a je že ni več. Za mano završi. Divje se poženem mimo zadnjih hiš. Skriti se moram. Potuhniti. Da se ne bodo pognali za mano. Da se ne bodo krohotali m moji goli glavi in me zmerjali.

»Izdajalska kurva,« jih zaslišim skozi vršanje vetra. Stečem. Sapa mi pohaja. Noge me ne ubogajo. Za trenutek se ustavim. Duši me. Ozrem se. Vse je mirno. Nikjer nikogar. Hiše so ostale nekje spodaj pri morju, ki je danes čisto svinčeno. Kodra se in peni. Bučanje vetra prekinjajo kriki galebov.

Poberem košaro. Najbrž mi je padla iz rok, ali pa sem jo sama položila na tla. Naprej moram. Po sivko in žajbelj. Pot postaja strma. Strmina mi zadnje čase povzroča težave. Zelo počasi napredujem.

»Nona,« slišim med tuljenjem vetra. Ustavim se. Poslušam. Nič. Razen bučanja morja in vetra ne slišim ničesar. Najbrž se mi je samo zdelo. Po nekaj korakih me spet zmoti klic. Ozrem se. Tam daleč zadaj vidim postavo, ki mi sledi. Počepnem za grm.

»Mogoče pa je mama s hrano in vodo,« pomislim. »Pokazati se ji moram, da me ne bo iskala.« Ko vstanem, ne vidim nikogar.

Zabliska in zagrmi. Nevihta bo. Pohiteti moram. Še pred dežjem moram priti do previsa in narezati žajbelj. Če mi ne bo uspelo priti nazaj, se bom skrila v kakšno špiljo. Tukaj poznam vsak kamen, vsako kozjo stezo, vsako kamnito ograjo in previsne skale. Zavetje bom zlahka našla.

Veter od nekod spet prinese klice. Pa ne, da me kliče mala. Je tista pika na poti ona? Moram se vrniti. Moram jo zaščititi. Zdaj, ko jo končno imam, je ne smem več izgubiti. Njej, ki poti ne pozna, lahko mimogrede zdrsne.

Vedela sem. Ves čas sem vedela. Nikoli nisem verjela mami. Ni bil mrtev. Nisem rodila mrtvega otroka. Lagala mi je. Da bi ga obvarovala pred razjarjenimi vaščani. Ampak, zakaj je govorila, da je bil fant. Jaz imam punčko. In to kakšno. Tako lepa je.

Le kaj mi je, da se vračam s prazno košaro? Ne domov, v hrib moram.

»Vreme je krivo, da sem zmedena,« se tolažim.

Obrnem se in nadaljujem pot. Zdaj sem že na drugi strani hriba. Blizu sem. Še malo, pa bom zagledala skalo, ki štrli daleč nad morje. Tam je. Okoli in okoli je vse sivo od žajblja. Trgam ga in zlagam v košaro.

Tedaj ga zagledam. Daleč spodaj na najini mali plaži me čaka. Uniforma leži skrbno zložena na pesku. Ve, da me njegova uniforma moti, zato jo vedno odloži, še preden se spustim po strmini do njega. Le kam je naenkrat izginil? Ne vidim ga. Bliže k robu moram. Mogoče se je skril v špiljo. Kamenje se krha pod mojimi nogami in pada nekam v globino.

»Nona, nona,« slišim skozi veter. Ozrem se. Mala teče proti meni.

»Pridi, da ti ga pokažem. Kam si se skril?« Nagnem se še malo čez rob. Nekaj me dvigne. Odlepim se od tal. Nekaj časa lebdim, potem pa z razširjenimi rokami zaplavam proti peščeni obali. Zdaj ga spet vidim. Čisto razločno ga vidim. Z razširjenimi rokami teče priti meni.

Iz zbirke kratkih zgodb Samo luč ugasnem, ki bo kmalu izšla pri Mariborski literarni družbi

PRIMOŽ - SANJE V BELEM

Pravzaprav ničesar ne vidiš. Ne oluščenih fasad, ne bednih, oskubljenih grmičev, na katerih so obviseli papirnati robčki, ničesar. Veš le, da ti sledi. Nerodno se trudi, da bi je ne opazil. Star si bil kaka tri, mogoče štiri leta, ko te je prvič poslala v trgovino in si vedel, da te spremlja. Tistih dvajset, trideset korakov za tabo, pripravljena, da se skrije za vogal, se ustavi, ti pa se ne obrneš in ji pustiš veselje, da te lahko potem, ko varno prineseš štruco ali žemljo in v pest stisnjen, poten drobiž, pretirano in predolgo hvali. Tokrat ji ne boš vrnil denarja, vsaj danes ne. Pozneje, ko se izvlečeš.

Plazi se za tabo kot detektiv iz pogrošnih romanov, da odkrije gnezdo dealerjev. Kontrola je njena življenjska naloga. Že dolgo te ne hvali več. Ne šele teh nekaj tednov odkar je odkrila, da dvigaš denar z njenega računa, da si prodal nekaj figuric, na katere je nora. Začasno, seveda. Dokler ne uspeš. Zadihati moraš, nujno moraš zadihati. Sam.

Še zdaj ji ni jasno, enostavno ne neha. Tisti izlet na primer. Povabim vaju, kopanje na morju, sine, da se spoznamo, nobenih pridig, obljubim. Spet si nasedel. Polomija. Ves čas je buljila v vaju, direktno v žile, zasliševala Jano, ji skoraj izpulila knjigo in potem priliznjeno rekla:

»Ah, Bukowski, saj je prav zabaven, tako, za na plažo,« in vrnila knjigo.

Z dvema prstoma jo je držala, ves čas je imela v rokah osvežilne robce in brisala kot nora vse živo, vse, česar se je dotaknila Jana. In ves čas vprašaji, čeprav jih ni izrekla, tisti zakaj, prekleto, zakaj, je bil kot vklesan med vami. V hladilni torbi, med kamni, na brisači. Prekleto si rekel, gledal si vstran, trudil si se. Nima smisla.

Odplazila sta se z Jano, zaliv se je zdel varen. Nalašč, nalašč si govoril, Jana ni črhnila, le besno je frcala kamenje v sivo morje in odkimavala, nisi mogel, odvezal si trak, vrnila sta se kot skesanca.

Foter je bil kot običajno tiho in se je spet pomanjšal. Ob njej se vsi zdite pritlikavi in krivi kar tako, že česa. Včasih si še upal, da se ji bo uprl, rekel bi, pusti, to je naša, moška stvar, tako si mislil, pa ne, tebe je kar odpisal. Čutiš kako te gleda, kot tujca, kot vrinjenca, moška konkurenca. Rekel bi, smešno, stari, ne nori, to ni antični mit. Pa si raje tiho, pri vas ne razumejo šal in stari že ima malo enklavo na družinskem bojišču. Tvoj ata, brat, sestra, ti si odveč, ti si hočeš nočeš njen. Njen up, ponos, prihodnost, z vsem tem bremenom na grbi.

Naenkrat je cel kup kretenov, ki ti težijo. Na faksu, v bendu, doma. Zato se umakneš v sanje, v vzporedni svet. Saj nisi neumen, Primož, saj veš, da se lahko otreseš tega sranja. Za zdaj pač ne, ne danes. Ne pustiš se ujeti v ta ušivi vsakdan predvidljivosti, urnikov in pehanja za priznanji. V zanko začrtanih poti: študij, kariera, životarjenje v premajhnih, predmestnih blokovskih škatlah, s puncami, ki se spremenijo v male gospodinje s predpasniki.

Kar zdrsnil si v to, saj veš.

Maja je bila darilo, komaj si verjel, da te je opazila. Še veter je dišal po obljubah, namesto skript si bral liriko, bil si tako prekleto tu in živ. Uspelo ti je, najlepša punca pa tvoja, kar tako, samo zaradi tebe, se je zdelo.

»No,« je rekla mati »mala cipica te je očarala, nič čudnega, nisi edini, pravzaprav se kar prerivajo.«

Takrat si prvič pomislil, da moraš pobegniti. Verjetno si je slikala najbolj divje seksualne orgije, ki jih prireja Maja, v resnici se Maje še prav dotaknil nisi. Vse si premislil, gledal si ljubezenske prizore v filmih, zdaj so ti bili tako ljubi, moral si se prisiliti in skriti nasmeh, kar naprej ti je šlo na smeh, ljubim, ljubiš je bilo vse, kar si lahko mislil. Neslo te je do Majine hiše, kar naenkrat si bil pri vratih in se obrnil in šel spet nazaj do njenega vhoda, ne veš, kdo je pozvonil, mogoče si le pozvonil.

Tu boš končal, saj ni bilo samo to, za danes naj bo do tu. Mogoče…Maja zdaj hodi z nekim tipom, včasih ju vidiš in se obrneš vstran.

»Bodi srečen, da si se je znebil,« je rekla. Prisegel bi, da se je smejala, privoščljivo, zlobno. Pravzaprav ne veš, naenkrat je bil svet za debelo šipo nekje onkraj, zabrisan, potopljen v motno brozgo.

Tudi zato si se preselil k Jani, čeprav oba vesta, da je le surogat, bleda in žalostna kopija. Še lani se nisi zmenil zanjo, zdaj imata čudežen koren lečen. Osovraženi in ljubljeni beli prah. Kar zdrsnil si vanj, si že rekel, kar zdrsnil.

Le kaj si predstavlja zdaj, si misliš. Jim bo spraskala obraz, jim iztrgala mladiča, tem malim ribam? Pri miru naj te pusti. Naj se briga za svoje bedno družinsko življenje, za svoje travme, svoje postavljanje pred neumnimi kolegicami v službi, za svoj videz uspešne poslovne ženske, briga naj se za steklenico z viskijem, ki jo skriva med čistili.

Bedno, mati, bedno. Naj ne igra uboge, izmučene, trpeče matere, ki jo tepe usoda. Ni ji treba reševati te pred demoni tam zunaj. Preženeš jih s prgiščem drobiža v potni roki.

Nekdo te kliče, ne moreš zdaj, mudi se ti. Samo še en trip, toliko, da uresničiš projekt. Sijajna ideja to z bendom, potem boš nehal. Ko si high, vidiš belega slona, ki se smeje med puhastimi oblaki, mirno drsi med nebotičniki. Pravijo, da je to dobro znamenje. Beli slon napoveduje spremembe, pravijo.

Čudno, včasih misliš, da je prav tisti plišasti, povaljani slon brez enega okla, h kateremu si se stiskal, ko je oče ugasnil luč in so skozi stene sikale psovke besnih prepirov vzornih staršev.

Primož, si rečeš, pa vendar ne boš začel še s tem.

MILA -WHITE HORSE

Spet si vzela bolniško. Damjan je bivši sošolec, to je tako tolažeče, ta mreža znancev, na katere lahko računaš, zdravnik, sodnik, Primožev razrednik v gimnaziji. Tokrat je Damjan dolgo vrtal vate, pa kaj je, da hujšaš, da ni kaka neumna dieta, težave v zakonu? Povej vendar, izkašljaj se. Kake tabletke, morda?

»Saj veš, služba,« si rekla, »kar naprej stres, tekma z mladimi …«

Vidiš, da ti ne verjame, a kaj naj? Rečeš, da si izgubila kontrolo, da si ena tistih nemočnih bitij, ki jih preziraš?

Odkar veš zase, si načrtovala. Diploma, izbranec z največ možnih točk, poroka, otroci.

Primož seveda, prvi je lahko le primus, nato še dva, v priporočenih presledkih. Izšlo se je, deklica nato še en fant, formula je bila popolna.

Oborožena s priporočili dr. Spocka, s tisoč in enim priročnikom o vzgoji, kaj bi lahko šlo narobe? Sicer pa si imela pomembnejše naloge. Prikopati se do pravih delnic, zbiranje priporočil za odobritev kredita, napredovanje, odkupi, lobiji. Tvoj skrbno izbrani sopotnik je večino časa mrmral:

»Naredi kot veš, boš že ti, aha, ja ...« in lovil ribe.

Nisi ga premaknila, nazadnje si se vdala. Se tu in tam potolažila, priznaj. Nikoli do konca, do nezavesti, kot tvoji doma, oba, mati in potem še oče. Le tu in tam požirek, za pogum, za preživetje. Komu si škodovala s tem? In kaj jim je manjkalo, si praviš. Očitno funkcionirajo.

Tvoja hčerka, tvoj najmlajši. Tvoj mož. Za hčerko se sprašuješ odkod se je vzelo to stremuško bitje, ta primer piflarke na kvadrat, ki ji ni mar za videz, ni ti jasno odkod ta mali, ki je večino časa neviden in ne črhne po nemarnem, le, ko ga resno zaslišiš, zamomlja kaj nedoločnega in gleda mimo tebe. Moža si odpisala, sama ne veš kdaj, prav pride kot nemi spremljevalec na prireditvah, kjer se moraš pojaviti. Torej ne računaš nanje, tu so kot omare, ki jih tu in tam obrišeš, jih napolniš s svežim perilom, brez odvečnih misli skrbiš zanje, zate so kot ozadje za sliko rutinske vsakdanjosti. Ampak Primož. Tako pameten, da si prirejala zasebno kviskoteko, kjer je blestel kot čudežni otrok. Tako ubogljiv in sramežljiv deček, ki se te je držal za roko še, ko sta se vpisala v gimnazijo.

Po maturi sta se prvič sprla, šlo je za neko dekle, neko frfotavko, ki je sanjala o lepotni kraljici. Komaj si mu odprla oči a potem, ko je hotel na humanistiko in si ga prepričala, da je edina prava izbira ekonomija ali vsaj pravo, se ni več upiral. Tvoj fant.

Slediš svojemu prvorojencu, paziš na primerno razdaljo, vročina puhti že sredi dopoldneva, Primož pa nosi majico z dolgimi rokavi, da se ne vidijo vbodi na podlakti. Tako dolgo si si zatiskala oči, ko se je vračal nekje proti jutru in prazno strmel vate, si ga ovohavala, da bi zaznala smrad po pivu, vinu. To bi razumela, s tem bi se lahko spopadla. Nobenega alkohola ni bilo.

»Zadet je,« te je prešinilo kot razodetje in kobilice so prekrile nebo.

Prežala si na znamenja: ozke zenice, nenavadno dolgo zaklenjeno kopalnico, na hlače, ki so mu preširoko opletale okrog suhih nog.

»Ne nori,« je rekel mož, »domišljaš si, naš že ne.«

Po dolgem času si molila, da bi imel prav. Da bi imel vsaj tokrat prav in si res le domišljaš.

Seveda si ga vprašala. Mirno, mirno, si šepetala in štela kvadratke v preprogi, samo mirno, ko je govoril v presledkih, nepovezano, kot v sanjah nekaj o čistem nebu in ulici in da je beli slon, o čarobnem prstanu. Ničemur ni bilo podobno, zadrževala si bes in se izgubila v vzorcu, se zmotila v štetju, saj, poiskati moraš znance med psihiatri, psihologi, ti pa bedasto buljiš v tla in vidiš vsak madež. Telefonarila si sinovim prijateljem, težila njegovim znancem. V zadregi so jecljali v slušalko, oh ne bi vedeli, oprostite, prav zdaj morajo nujno… že kam.

Potem si preiskala sobo in našla pribor skrit v jogiju. Strmela si v ožgano žlico, del poročnega darila te je prešinilo in bila si besna nase, tako neprimerne misli, in nisi verjela. To bo pomota.

Ni se mu zdelo vredno tajiti.

»Tako ali tako ne boš razumela, nikoli nisi,« in roke so mu drhtele kot starcu.

»Ali se ne bi raje enostavno napil?« si mu rekla.

Še odgovoril ni. Napolnil je potovalko, vzel kitaro in šel. Vso noč si blodila, čakala pred diskotekami, prečesala parke, hodila ob reki in strmela vanjo. Blatna voda je smrdela po odplakah.

Potem si dolgo sedela v njegovi sobi, našla sliko neke deklice v belem, popisano s stihi.

So bili Primoževi? Mogoče. Ni bilo pomembno, pomembno je bilo, da ga najdeš.

Kako naj se skriješ v majhnem mestu? Kako naj v majhnem mestu prikriješ svoje grehe, družinsko sramoto, mala izdajstva?

Povedali so ti kako dolgo že traja, z naslado so pripovedovali podrobnosti in ti si se junačila, oh, saj veste, mladost, bo že, nič takega, se zgodi, je že nehal.

Hčerka te je premerila skozi debele leče in s svojim strogim, učiteljskim glasom oznanila, da njen malopridni, razvajeni, egoistični brat živi z izsušeno, izpito, mamilarsko nevesto, ki se verjetno prodaja za šus in naj vendar enkrat v življenju spoznaš, da je na svetu še kdo razen prvorojenega. Mlajši sin se te je izogibal še bolj vztrajno kot mož, oba sta hodila po prstih, z glavo med rameni.

»Vse vas imam enako rada,« si suho rekla.

Seveda si ga poiskala in obljubil je, da pride domov. Vsaj na kosilo. Prihaja in ti si ne moreš kaj, da bi ne strmela v njegove zenice, videla, da je spet izgubil nekaj kilogramov, ne moreš prezreti dolgih rokavov v poletni vročini. Nič več ne rečeš, nič ne reče.

Ko odhaja, se odplaziš iz stanovanja in mu slediš. Mimo peskovnikov brez peska, po dvorišču s polomljenimi gugalnicami, v podhod z grafiti in vonjem po scalini, čisto na koncu je nekdo narisal goloba, vse do trgovskega centra, kjer je vrvež poletnih razprodaj in ga izgubiš.

Vrneš se, gledaš tisto nalepko, ki obljublja moč in izprazniš skoraj polno steklenico viskija v odtok. Ima te, da bi umazanemu, pozabljenemu slonu v njegovi sobi, prišila izgubljen okel.

Nato pobereš svoje koščke, pazljivo jih lepiš, medtem ko poslušaš Janis Joplin.

K o n e c

STVARI, KI SI JIH TEŽKO PREDSTAVLJAMO

Si lahko predstavljate
svojo dušo?
Kakšne oblike je
in kako diši?
Kako zadrgeta,
ko se vas dotakne sovraštvo?
Kako spreminja barve,
ko se vas dotakne božja roka?
Kako se zlomi,
ko vas zapusti ljubezen
in kako ječi,
ko začuti bolečino?

Si lahko predstavljate svojo dušo,
ko blesti,
ko je v svoji najboljši formi,
in tedaj,
ko jo tlačijo more?

Iz kakšne snovi je stkana?
Ali je morda zapredena
s človeškim tkivom,
ali je prežeta z duhom,
je skvačkana z vzorci,
ali zgnetena kot kruh?
Je njena substanca kamnita,
ali je subtilno prosojna?

Če bi si lahko predstavljali
svojo dušo,
bi vsi (z mano vred)
verjetno z njo
drugače ravnali.

MOJE SAMOTE

Med eno samoto in drugo samoto
si ti.
Prideš s svojim črnim psom
in slikami pod pazduho,
me stisneš k sebi,
poljubiš me, kot prvič …
in napolniš trenutke z dobroto,
kot kruh si, ki me nasiti,
navdušiš me vedno znova,
s svojo jekleno željo po preživetju,
s svojim humorjem razbijaš mojo žalost,
v trmastem vztrajanju
sem vedno bolj tvoja,
bolj tiha, zlita s tabo,
vsaka nepomembna stvar
postane veličastna
ob tvoji prisotnosti,
potem pa se obrneš,
ker začutiš,
da moram tudi jaz živeti
svojo samoto
in ko me prepustiš sebi,
se znova rodim, kot otrok,
ki mora iz praznine časa
nekaj narediti,
potrkavati s kamenčki,
zgnesti skalo,
zapisovati abecedo v različnih zaporedjih,
kazati s prstom proti soncu,
nekaj koristnega,
kjer se lahko prepoznam.

Prepustiš me puščavam
in vzorcem sveta,
kjer preštevam peščena zrnca,
v upanju, da se dotaknem večnosti,
pa čeprav vem, da je to nemogoče,
vztrajam s tisto vztrajnostjo,
ki si jo me naučil
in prav ta samota,
v kateri me puščaš,
me ohranja živo in osvobaja
in me uči hrepeneti …
kako premagati zvok,
kako premagati barvo,
kako premagati misel,
kako premagati smisel,
kako premagati smrt …
in ko sem že skoraj doumela,
kako živeti v svoji samoti,
zopet prideš s svojim črnim psom
in vse, kar sem že skoraj domislila,
ob tebi pozabim!

ZAKAJ POEZIJO

Ko si odhajal, si še za trenutek postal
in me vprašal, zakaj pišem poezijo.
Najraje bi ti zabrusila,
da na tako neumna vprašanja ne bom odgovarjala,
a zazdelo se mi je, da je to lahko
tisti jeziček na tehtnici, ki prevaga,
zato sem dejala, da je poezija higiena duše,
da z njo očistim temne madeže,
ki se skrivajo globoko v mojem drobovju.

Žalostno si povesil pogled,
ker z odgovorom nisi bil zadovoljen,
pričakoval si nekaj vzvišenega, sublimnega,
nekaj čarobno skrivnostnega,
(verjetno si pomislil, kako si mogel
od vseh možnih žensk zbrati tako,
ki počne nekaj tako nesmiselnega).

Prebrala sem tvoje misli
in ti pojasnila, da je odgovor zelo intimen,
morda najbolj intimen, od vseh možnih …
Še vedno si nepremično držal za kljuko
in čakal na nekakšno razodetje.
Poezija me odvrača od smrti,
ker moje misli oživijo in dobijo smisel,
je čudežno ozdravljenje od absurdov življenja,
sem dejala.

Prosojno si me pogledal in rekel,
da nisem v resnici taka,
da so moje pesmi žalostne,
jaz pa sem po naravi vesela.
Ne gre za veselje in ne za žalost,
gre za željo pogledati na življenje s hrbtne strani,
goreti v strasteh in hrepenenjih,
morda je to odrešujoča ljubezen
do nevidnega, tistega onkraj naše zaznave,
ali preprosto - iskanje Boga.
Nejevoljno si odkimal,
z usti zacmokljal in odšel.

MORALA BI MOLČATI

Danes mi ni do metafizičnih besed,
počutim se čisto navadno
in nič posebnega nimam povedati,
Jasna si je zvila gleženj in ne more na sprehod,
Ines leži v postelji z virozo,
Damjana je odpotovala v Maribor,
moje pesmi pa so prezrte in res ne vem,
zakaj še vztrajam v pisanju,
morda zato, ker v otroštvu nisem dobila
tiste tako potrebne materine ljubezni,
ki omogoča otroku, da se razvije v človeka,
nemara pa vztrajam zaradi poslanstva,
kdo pošilja pismo in komu je namenjeno?
poslanci so mi bili vedno zoprni,
ker odločajo sebi v prid,
poslanstvo pa naj bi bilo nekaj vzvišenega,
ali se zavedaš, kako je tvoje delo
pomembno za človeštvo?
nihče ne bo umrl, če ne bo prebral,
nihče ne bo bolj srečen, če ne bo slišal,
morda bi morala napisati:
grobovi se svetlikajo v jutranji rosi,
ali - kje si smrt spremljevalka trenutka?
vsekakor pa mi je nekaj kristalno jasno:
nevidno je resničnejše od vidnega
in molk sporoča več kot beseda.
Morala bi molčati.

PREKLETA SMRT

Prekleta smrt!
najhuje mi je, ko pomislim,
da bo vse, kar sem domislil,
sanjal in doživel,
ob smrti zbledelo.
Moje knjige, eseji in razprave
bodo prah,
vprašanje, če se me
bo sploh še kdo spomnil,
je rekel na simpoziju
O smislu življenja
svojemu sosedu priznan filozof.

Študenti te bodo
že naslednji dan pozabili,
ker jih tako mučiš!
se je pošalil sosed, doktor znanosti,
in se prešerno zasmejal.

Ne bojta se! se je zaslišalo
iz pekla,
tu doli vse beležimo!

BLAGOST

A bolj kot smrti nas je Slovence strah življenja.
Tone Pavček

Ničemur na tem svetu
se več ne morem čuditi,
le ti me vedno znova presenečaš,
s svojo jekleno voljo
po življenju,
pa čeprav si izgubil službo,
vsaka tvoja celica vpije,
da življenje nima cene,
pa čeprav imaš v žepu le dva kovanca,
da človek ne živi le od kruha,
pa čeprav se ti sesedajo vretenca,
da ljubezen nikoli ne mine,
vedno znova me preseneti tvoja milina,
pa čeprav te grobo bije šiba recesije,
ostaja tvoj glas blag,
tvoja duša gibka
in tvoja roka mehka.

TRIOLET

na mehki topli travi kjer leživa
se riše senca daljnega oblaka
ki kakor četa steklih mož koraka
po mehki topli travi kjer leživa
in zdaj objeta vsak od naju čaka
naj mar ostaneva ali zbeživa
po zbiti topli travi kjer leživa
ali pregnalo bo morda divjaka

po zbiti pusti travi kjer leživa
se je med naju tihi dvom prikradel
ki v hipu naju je oba popadel
po zbiti pusti zemlji kjer leživa
in vsak od naju je kot kip razpadel
in sva se vsula kakor skala živa
po zbiti pusti zemlji spet leživa
z nočjo bo mrzel mrzel sneg zapadel

MOLITEV ČRNO-BELEGA DEČKA

(sekstina)

Gospod, zelo sem truden.
Truden sem se rodil.

Guy Tirolien, Molitev črnega dečka, prev. A. Berger

Gospod položi spet besed v ta votli stolp
ki k tebi kliče skozi prazne line
skozi preperelo tapiserijo kože
skozi zob razbita vrata
skozi oken dvoje
skozi srce

glej samo zamahneš z roko in je srce
in veter bo spet gnal zvonove v stolpu
in meč bo v bitkah sekal spet ljudi na dvoje
bodo v belem cvetju line
bodo trdna vrata
bo mehkih kož

preberi s te moje črno-bele kože
molitev ki ti jo nosim v srce
in upam da jo čakajo odprta vrata
da čaka v miru stražni stolp
spijo strelne line
topov dvoje

glej gospod pretaka se potokov dvoje
pod to uvelo opno moje kože
in vdira voda skozi trhla okna line
bo v njej utonilo srce
in bo spodneslo stolp
zbilo vrata

ponižno trkam da bi odrl vrata
in bi izrekel tistih besed dvoje
ki si tako srčno želim jih - oživi stolp
napni se mrtvica kože
zabobnaj spet srce
odpri line

pomlad bo spet zasijala v speče line
pomladna sapa bo odprla vrata
in jata ptic selivk se bo ugnezdila v srce
spet bova hodila v dvoje
dekle svilne kože
in jaz kot stolp

gospod daj pošlji sonce njeno v stolp skoz line
naj se dotakne kože veter njen kot piš skoz vrata
in vedi da samo to dvoje te prosi moje žalostno srce

JUTRANJICA

v mraku tihe sobe
koliko dni je prebedel gospod
ob tej težki postelji
ki mu v snežene zarje nosiš svoje rešnje telo
vonj kadila skoraj neopazno solze briše
vedno tiše
vedno tiše
vedno tiše
sliši se molitev
noč smo v misli potopljeni prebedeli
prebledeli so obrazi nam
v otožnih vzdihih
mesec bo padel to noč in nebesni svod
a na vzhodu glej
že dviga se svetloba
zarja vstaja

in ni besed ki bi v slovo jih rekli
tako so težki jeziki naši
kakor čaše zvrhane ledu
prepolne košare glav
in misli
prepereli baldahini
vse vse vse vse
je treba povedati zdaj
ta trenutek bo padlo
ta trenutek bo obstalo
vse kar je
in je bilo
in ni glasu ki bi skoz mrak zarezal
skoz to temo ki kljuje kljuje
požira vse in vse izbljuje
in glej že dviga se svetloba
zarja vstaja

čez polje tvojih sivih las
prihaja sneg
ves v cvetju hlad
in mraz ti riše potne srage
in jaz ga z nemo
roko ki trepeče
proseče
roteče
nikoli je ne bom izbrisal
črnine ki prihaja
s tvojega obraza ne
vse bo prešlo
morje se izliva vame
in petje vetra
kakor da je zadnji dan
zadnji večer
a glej
nebo bo obžarilo
zarja vstaja

kako dolga je bila noč
kako so sveče brlele
kako je udrihal jarem
da so se srca klala
in so padali angeli
in ni bilo kletve
ki je ne bi izrekel
čez vse kar je ustvaril
in v nič pognal
a glej
saj ni besed več
zarja vstaja

PIETA

pridi
v tihi krik
izpeta pesem

bi na tvoje roke lahko položil
na tvoje dlani pridal
še črt
še črt
ko se reka ne izteče
in klasje ne zaspi

pridi
v tihi krik
izpeta

z lica se ne steka več
iz oči več ne raste
svet
cvet

veter bo raznesel sanje
na tisoč strani
med polja
ki so ravno zadišala
med poljube
med preklete
veje dreves
prepletene po …

pridi
v tihi krik
in zavetje nemih rok

žalost se plete
v dolgih sivih vencih

pa kaj
saj je samo življenje
samo
teh nekaj par korakov od
tu
ne prelahko bi bilo
če bi rekel do tam

teh nekaj korakov
negotovih
neopaznih
nepotrebnih

tako naključnih
in tako neposvečenih

obup
obup

žalost me plete
v dolge sive vence

Pesmi so iz zbirke »Tubab«

.

KAKO STE LEPI, MARTA!

Marta je vstopila. Gledala sta se prek mize. Med njima je bil položaj svinčnika, posodica z bonboni, ki jih ni nikoli nikomur ponudil, bila je svetilka, kup knjig, zvezki, recepti, računalnik na levi, stetoskop, in seveda na tone merilnih trakov, nekakšnih ravnilc, kotomerov in šestil za telo.

»Ste pripravljeni, Marta?« jo je vprašal.

»Popolnoma,« je odgovorila.

»Dajva še enkrat … Torej … Še enkrat vse skupaj predelajva … Prepričani ste, da vaš nos ni na pravem mestu, da je čelo previsoko, da ste preobloženi z maščobo v trebušnem delu in bokih, da vam trebuh smešno visi, da imate preredke lase, prekoščene noge, premajhne prsi, zares krive zobe, pretolsto brado, pretrde nohte, zvite palce na rokah in preravne mezince na nogah, da ste predlakavi, da je vaša koža na zadnjici kot neerotična skorja, da imate preveliko zadnjico, da vas moti velikost vaših jeter, da sta ledvici postrani, da je hrbtenica kot pohabljen človeški lok, da je popek prenizko, da so vaši jajčniki pretežki, da je maternica kanček preveč notri in srce preveč zunaj, da so pljuča preširoka in da vam ušesa predrzno silijo s prevelike glave. Še vedno mislite tako?«

»Ja, še vedno, še vedno mislim tako!« je zakrilila kot histerična ptica.

Merlič – tako se je pisal gospod doktor – je izmeril vse njene obline, izbokline, ravnine, jih vstavil v skupno formulo za idealno telo in ji rekel, da zares precej odstopa od resnice, od želene podobe in estetike. Vendar Marti to ni nič pomenilo. Lepo pa je bilo, ko je slišala doktorjeve besede, ki so sledile …

»Popravil vas bom, Marta. Tako vas bom popravil, da ne boste vedeli, od kod se je vzela ta lepotica. Lepi boste. Kar semle stopite, k ogledalu. Vidite, vse, česar je odveč, bo manj. Česar je premalo, bo več. Vaša koža bo vaš najljubši kostim, v katerem boste hodili radostno naokrog!«

Sedem ur kasneje je prišla Marta iz Merličeve ordinacije, v čakalnico, kjer je sedela bleda ženska in še dve drugi, bolj bledi ženski. Z odprtimi usti so spremljale njeno novo podobo.

Čudovito! Čudovito!!

Leva roka ji je štrlela iz mednožja, desna iz levega očesa, glavo je imela zraščeno iz zadnjične odprtine, noge so ji cvetele iz popka, koža se ji je deviško svetila, vsi organi so bili ravno prav zunaj in ravno prav notri. Stopala so ji visela s krvavih ličnic, prsti so bili enakomerno porazdeljeni po celem telesu in z njimi je prav fino in skladno migljala.

»Lepi ste, Marta,« ji je rekel doktor v slovo in ji pomahal,«kako zelo, zelo ste lepi!«

Marta se je odkotalila na zunanji hodnik, bleda ženska je skočila k Merliču, ker je vedela – zdaj je na vrsti ona.

V zraku je škrtnilo, kot bi nekaj za hip odprlo usta in skoraj ničesar reklo.

ZAMUDA

Prečkal je zapornice, ki so se, takoj zatem, ko je prišel prek, zaprle.

To ni naključje, si je rekel, da se zapornice zganejo prav tisti trenutek. Vsak večer isto. To ni naključje.

Da je to zato, ker je prihajal tod mimo zmeraj ob isti uri, še pomislil ni. Veliko slajša mu je bila misel, da je to posledica višjih sil in principov.

Nato se je oplajal z vonjem po komaj pečenem kruhu, ki mu je silil v nosnice, ko je šel mimo pekarne proti bencinski postaji, kjer si je, kot običajno, kupil plastenko vode in majhno čokolado. Spogledal se je s prodajalcem za pultom, ki je bil že malo radoveden, kaj ta človek dela vsak večer tu, na bencinski postaji. Vendar več kot dober večer, hvala in lahko noč ni šlo od ust do ust.

Preklopil je glasbo na mp3. Olupil je čokolado, spil dva požirka in se zagledal v vlake, ki so nepremično stali. Smrdelo je po znanem železu vlakov in tirov, ki so se vlekli po zemlji kot žile, ki vodijo v globoko neskončnost. Na njih so stali vlaki. Nepremično. Nocoj nekaj ni bilo kot običajno. Običajno je šel vlak prek in moral je počakati. Nič. Vlaka od nikoder. Tiri prazni, še bolj nepremični. Prav tako vlaki. To ga je malo vznemirilo, še bolj pa, da je zagledal pet senc, ki so se počasi motale iz teme, tam od zadaj, in s hitrostjo prihajale proti njemu.

»Ej, stari, kam greš!?« je zagrmela prva senca.

»Ej, stari, pička ti materina …« so rekle tri sence hkrati v en glas – tako se mu je vsaj zdelo.

Snel je še drugo slušalko iz ušesa, da je jasno slišal. Roke so se mu malo tresle, korak je pospešil, gledal je nazaj. Ni videl še šeste sence, te, ki mu je nastavila nogo. Padel je. Slušalke so zgrmele po tleh, prav tako napravica, iz katere je po zemlji padla vsa glasba, ujeta tam notri. Predenj so prišli še novi pari nog. Nad njim so se zvijale kot senčne kače.

»Ej, stari, vohaj čevelj,« mu je rinila senca nogo v nos.

»Stari! Stari, kul … Na! Vohaj čevelj!«

Odmevalo je po temi.

Gledal je pod temna kolesa vlakov v daljavi. Skoraj bi vstal, če ga ne bi prvi par nog tako brcnil v prsi, da mu je za nekaj sekund zmanjkalo zraka. Zasopel je, na usta mu je privrela gosta slina.

»Stari,« je zakričala še ena senca,«kam pa kam? Maš kaj keša?«

»Nimam!« je strnil in dvignil pogled, v katerega je priletela ostra klofuta, za njo brca v želodec, udarec v glavo in čuden pritisk v levo nogo. Senca je stala na njem in se v histeričnem smehu pozibavala sem in tja. Čeprav se je je hotel otresti, je stala tam in pritiskala nanj. Videl je, da je ta senca vzela senčno palico, ki ga je udarila – enkrat, dvakrat, trikrat, sunkovito in do konca. Postal je omotičen, čutil je pritisk in vrtoglavico v glavi, kot bi se poslavljal. Solze so ga zalile, a temne sence niso nehale. Pljuval je po tleh. Slina se mu je zdela vse bolj gosta in temna.

»Stari, keš! Keš daj, pizda ti materina! Daj keš!«

»Ni…« ni mogel odpreti ust do konca. Čutil je, da se mu je odkrhal zob od spredaj. V dlani so ga pikali kamni. V ustih je začutil jeklen okus – kri. Sence so stale nad njim in se režale.

»Poščij ga, gnoja!« je predlagala ena od senc in se takoj zatem zvalila v divji nočni smeh.

»Poščij ga! Po gobcu ga daj! Hahaha!« je odmevalo, celo pod kolesa spečih in nepremičnih vlakov.

Kje je vlak, ki je vozil tod sicer? Kje je, da bi prekinil vse to? Kje je kdo? Kje je kaj? Kje je tisti delavec, ki hodi običajno naokrog in nekaj išče?

Začutil je scalino na svojem obrazu. Čeprav se je umaknil in je z obrazom rinil vse bolj v pesek in med kamne na tleh, mu je ena od senc obraz obrnila nazaj kvišku in scalina mu je tekla po ustih, silila mu je v oči, v katerih je začutil pekočo rezanje.

»To, stari, še jaz ga bom!« je rekla druga senca. Zdaj so po njem scale kar tri sence hkrati. Ta ritual sta spremljala lajež psov v daljavi in glasno smejanje senc, ki je odmevalo po postaji. Tema nad njim je postajala nevzdržna, scalina mu je tekla v pljuča, cedila se mu je za vrat in mu tekla daleč pod obleko. Zastokal je in se ponovno hotel pobrati.

»Kaj jamraš, stari? Ha? Kaj ti je? Prekleti kurac!«

Senca ga je brcnila. Tokrat v ustnico. Ponovno je napel vse sile, da bi se pobral s tal, pa mu ni uspelo.

»Pa … pustite me … no … kaj …« je govoril zmedeno in s težavo je počepnil. Glava mu je omahovala sem ter tja. Naposled je pričel kričati. Brcati in mahati z rokami hitro in sunkovito naokrog. To je sence spravilo v še večji smeh.

»Ne, ne, stari, kam pa kam? O, ne boš vstal kurac, jebeni! Ne, ne boš!«

Šesta senca, ki je doslej le nemo opazovala, je zdaj prijela velik oster kamen in dvignila pogled, visoko navzgor, v zatemnjeno nebo, kjer so privoščljivo svetile zvezde, ki so od daleč opazovale in uživale v gladiatorski igri senc.

»Raztrešči mu glavo!« je predlagala senca, se ponovno prijela za trebuh in se histerično smejala.

Kamen je padel in mu silovito preklal tilnik, da je počilo. Kamnita ostrina je prodrla skozi kožo, da je kri brizgnila. Sence so se v tistem trenutku izmotale proč, s smehom in histeričnim skakanjem sem in tja. Smejale so se tudi zvezde in si lizale ognjene ustnice; tako so uživale, ko so videle, kako leži tam spodaj nemočni, umirajoči, kako sope, kako piska, kako liže prah in kamenje, kako ga zaliva kri, kako je vse manj živ in vse bolj mrtev.

Še enkrat je zapiskal iz ugaslih pljuč in obležal povsem nepremičen. Kot vlaki, ki so bili ta večer zleknjeni na tire kot temni mački na preprogah sveta.

Le malo zatem je prispel vlak, ki je tod peljal vsaki večer in ki ga prej ni in ni bilo. Le malo zatem je prišel delavec, ki je tod hodil sleherni večer in nekaj iskal. A nocoj z zamudo. Nocoj je bilo vse z zamudo.

Tudi rešilni avto, iz katerega je stopil zdolgočaseni zdravnik, pogledal v ledeno hladno truplo nekaj ur kasneje in rekel:«Zamudili smo. Tu ni več česa narediti.«

DARILO ZATE

»80 kg, 176 cm, stara 33, temnopolta, rjave oči, nasmejana, poštena, iskrena, rada potujem, …«

Takšen je bil SMS, ki ga je dobil Jure natanko ob polnoči. Niti minute prej niti sekunde kasneje, zato je vedel, da je to poseben SMS, da mu je ta ženska usojena in glede na zapisano je tudi zelo lepa. Končno je našel, kar je iskal vsa ta leta. Zdaj je bilo potrebno napisati nazaj, vrniti sporočilce: »85 kg (čeprav 112 kg), 182 cm (čeprav 164 cm), star 28 (čeprav v resnici že krepko čez 50), modre oči (čeprav bledo sive), blond (čeprav plešast), pošten, odprt, zgovoren, ljubitelj narave, ki rad razvaja ženske.«

Potem je čakal. Nič. Potem je obračal mobilca. Nič. Kaj počne ta lepotica toliko časa? Kaj pa če ji ni všeč, je pomislil.

Pisk. Ja, ona je bila. Ona, ki je zdaj dobila ime. Tana. Čudovito ime. Kot iz filma. Tana, ki rada potuje, ki rada raziskuje. Prsti so se mu živčno tresli.

»Lepa moja Tana, pozdravljena, jaz sem Jure!« je napisal, ne da bi sploh razmišljal, ali zapisati svoje ali kako drugo ime. Jure. Ime, na katerega je bil ponosen, edino, česar ga ni bilo sram, kadar je pisal sporočila po telefonu.

»Jure. Seksi ime. Imaš kakšno sličico, kakšen MMS, da te vidim? Vrnem!«

Tega vprašanja se je bal. Čeprav je imel mobilni telefon, ki je omogočal fotografiranje in pošiljanje sličic, mu je v želodec sedel čuden, trdi krč in ga držal v nedogled. Roke je imel potne in mrzle. Kako naj ji pošlje svojo debelo, neprivlačno podobo. Tudi za take primere je imel stranski načrt. V rezervoarju podob je našel moškega, ki ga je snel z internetnih strani in ki je najbolj pristajal podatkom, ki jih je zapisal malo prej. Poslal je. In čakal. Ekranček je ugasnil. Tema. Nič.

Vsaka sekunda je bila neverjetno dolga. Vlekla se je. Jure je leno dvignil zavaljeni trup in vzel daljinca v roke. Histerično je menjaval program za programom.

Ekranček je posvetil. Pisk odrešitve.

»To nisi ti! Lažnivec! Vsak zna z interneta sneti fotko!«

Jure je bil prazen kot zmeraj. Vstal je, izklopil telefon in legel nazaj v posteljo.

Zjutraj je sedel v gostilni. Kadil je. In skozi steklo pogledoval na ulico. Tam so tekali otroci sem in tja. Ljudje so tekli po strminah življenja. Vsi tako hitro, naglo, eksplozivno!

»Izvolite kavico!« mu je pristavila skodelico mlada natakarica, mu potisnila račun pod roko in odhitela dalje. Še opazil ni, da se mu je medtem pridružila lepa, mlada dama.

»Je prosto?« je vprašala. Govorila je z naglasom, kot bi ne bila od tu.

Jure je pogledal naokrog. Zakaj bi sedela z njim, če je še veliko prostih miz drugje.

»Je.«

»Hvala!« je takoj zasedla stol.

Jure se ni znašel. Kaj reči? Koliko kilogramov, koliko centimetrov, kakšen …?

»Jaz sem Valerija,« mu je dala roko.

Ta ženska misli resno. Kako se ji ljubi? Ukvarjati se z njim?

»Jure,« je odgovoril.

»Videla sem vaše oči.«

»Oči?«

»Žalostne, prazne, osamljene. Sem se zmotila?« je vprašala, zavihtela cigareto in se nagnila, da bi ji jo prižgal. »200 centimetrov,« je zamomljal.

»Kako?«

»Tako velika je žalost v očeh. Praznine je za sedem ton, osamljenosti ni moč izmeriti …«

Takoj ga je prestregla, čeprav je mislil še nekaj besed spraviti iz svojih mastnih ust: »Ponoči ste sami, hladno vam je, želite si nekoga, ki bi vas božal, stiskal, objemal ….«

Juretu je splezala vojska mravljincev od stopal navzgor po hrbtenici. Čutil je prijeten mraz, ki se je vznemirljivo širil. V licih se mu je prižgal ogenj. Rdeč žamet je bruhnil v njegov tolsti obraz. Na čelu so se zasvetile drobne potne kapljice.

»Pa dobro, zakaj ste sedli k meni? Saj nisem …«

»Nisi lep, boš rekel, nisi postaven, boš rekel. Debel si, pa vendar nihče ne vidi, koliko ognja premoreš!« ga je pričela nenadoma tikati.

Pri tem ga je božala s polkrožnimi gibi po dlani, ki se mu je rahlo tresla. V tistem je zazvonil mobilec. Še ena, ki jo je pobral v nekem oglasu. Izabela je bila njena šifra, kdo ve, kako ji je bilo v resnici ime. Nadrla ga je, da ji ni kupil nove kartice, da bi si napolnila račun in da mu ne bo več pošiljala vročih fotografij.

Jure je prekinil. Vtaknil mobilca v žep in gledal Valerijo, ki je srkala dim vase. Kaj je s to žensko? Take reči se dogajajo le v filmih.

»Če hočeš, te bom nocoj jaz grela!«

»Pa daj, ti si … Si?«

»Nisem kurba, ne, nisem! Sama sem ranjena, osamljena, lačna nekoga, poglej!«

V tistem je odpela majico. Na prsih je imela veliko tetovažo, na kateri je pisalo JANEZ. Ime v srčku je moške vselej odbijalo. Juretu je takoj postalo jasno. Takšna krasota pač ne bi prišla k njemu kar tako, zaradi oči, kot je rekla malo prej. Vedel je, vendar mu je bila vseeno všeč. Pred seboj je imel žensko iz mesa in krvi, žensko, ki bi jo lahko prijel, božal, jo objemal, jo čutil. Končno ženska, ki ni bila zgolj SMS, ki je imela obraz, prste, noge, ki je govorila z njim, mu nežno šepetala, da je osamljena kot on. In NJEGA je izbrala, da ji zaduši osamljenost, da jo nahrani s SVOJO dušo, da ji da sebe.

Pa vendar ga je malo zaskrbelo: »Valerija, kdo je ta … Janez? Si še z njim?«

S tem vprašanjem seveda gospodična ni bila preveč zadovoljna. Takoj je ugasnila cigareto, odrinila skodelico, se dvignila in stekla na ulico. Jure pa za njo. Privlačila ga je in hkrati odbijala. Strah in smisel v eni osebi. In je šla. Po dveh nogah, z visokimi petami, hitro, z dolgimi koraki, da je Jure komaj sopihal za njo. Na čelu se mu je zdaj nabral že zajeten zborček kapljic. Zaustavil jo je.

»Rad te imam!« ji je rekel. To je videl v filmu. Ni vedel, ali je zaljubljen ali dela prav ali ne. Ni vedel, kaj pravzaprav počne, vedel je, da si je želi.

»Nimaš. Čeprav imam to oznako na prsih, še nisem slaba! Janez je bil moški, ki mi je hotel pogasiti samoto, kot jaz tebi. A me je zapustil. To, na prsih, je spomin nanj.«

»Saj ti ni potrebno razlagati!« je rekel in jo objel.

Dve uri zatem je Jure mobilca s polnim seznamom šifer žensk, ki nimajo ne obraza, ne prstov, da bi božali, ne rok, ne nog, ki bi hodile, zabrisal v kot, da se je raztreščil. Šle so Tane, Emanuele, Rebeke, Izabele … Zdaj je imel v rokah živo žensko, ki ga je poljubljala, katere utrip je čutil na sebi, pa čeprav ga je drugo jutro zapustila, ga okradla in je ni videl nikoli več.

Njene podobe se spomni le še takrat, ko vzame za celo pest zdravil, da bi vsaj še za kako leto zaustavil nevarni virus, ki mu ga je podarila tisto noč, ko sta na NJENO željo strastno seksala brez kondoma.

In kadar se pogleda v ogledalu, ima čez prsi veliko temno tetovažo z imenom TANA …

UKROČENA DOMIŠLJIJA

Vzela je pisalo v roke in se zastrmela v snežno belino pole pred seboj.

Bojevala je težek boj, ko si je z vsemi možnimi sredstvi skušala pokoriti nepremagljivo višjo silo – Domišljijo in se polastiti njene moči.

Domišljija je sprejela izziv, saj je bila radovedna, kako le se je bo lotila neka čisto navadna smrtnica. Ni se pretirano branila, samo blizu ji ni pustila. Kljub njeni očitni premoči pa ni bilo v njej zlobe, samo porednost otroka, ki preizkuša, kako daleč lahko gre. Ko se je naveličala igre »mačka in miš«, se je Domišljija napravila čisto brezbrižno in obmirovala.

Všeč ji je bila dekletova vztrajnost in sklenila jo je podučiti… Spregovorila je:

»Poslušaj, deklič, kaj ti bom zdaj povedala. S svojo taktiko pri meni ne boš veliko dosegla. Preganjaš me, kot da bi lovec šel nad divjad, kot da sem tvoja trofeja. Pa ne veš, da ga ni orožja, ki bi me prisililo k pokorščini. Moja moč je neizčrpna in se samodejno vedno znova obnavlja. Prihajam in odhajam, kakor me je volja in kamor se mi zdi vredno iti. Poznam take, ki bi me na vsak način radi izkoristili v svoje namene in take, ki me iščejo iskreno. Veš, na nek način si mi prirasla k srcu, ker sem opazila, da si v svojem iskanju pristna in v svoji zagnanosti odločna. Le to ti lahko svetujem, da se sprostiš in da ničesar ne počneš zaletavo in na silo. Veš, del tebe sem. Tega doslej še nisi vedela, ker si me iskala tam, kjer me ni… Izsiljevati se ne dam nikdar, a trenutno sem pri volji, da se ti razkrijem. Samo prepusti se in mi sledi, kamorkoli te povedem in stori tako, kakor ti bo rekel nek notranji glas. To je vse, kar lahko in moraš storiti, za ostalo bom poskrbela sama…«

»Kaj naj rečem? To presega moja pričakovanja. Počaščena sem, da si mi spregovorila in me povedla v svoj skrivnostni svet,« je zajecljala deklica.

»Veš, jaz začutim, kdo me je vreden in kdo me bo zlorabil. Izzvala pa sem te sama, nisi ti mene prva izbrala. Že od samega spočetja dalje si z menoj zaznamovana. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj boš začutila neznano hrepenenje po nečem, kar te presega. Hkrati pa je res, da te potrebujem tudi jaz. Ti mi omogočaš obstoj. Brez tebe sem samo neoprijemljiv pojem, nezajezena, nikomur potrebna energija. Tvoja tenkočutna narava mi ustreza, zato sem se naselila v tebi. Tudi če se ti bo kdaj zazdelo, da sem se ti izneverila, vedi, da sem nekje globoko v tebi prisotna ves čas. Obdarila te bom s svojo močjo, da boš zmogla uresničiti svoj življenjski sen. Zablestela boš zaradi mojega imena, ki ga boš proslavila, kajti dala ti bom vse, kar najboljšega imam…«

RAZMIŠLJANJE O PISANJU

»Ali sploh ima kakšen smisel, da o sebi pišem? Kaj naj še povem o sebi, saj sploh nisem zanimiva,« sem se upirala dobremu prijatelju, ki mi je rekel, da bi lahko začela pisati svoj življenjepis.

»Saj nikogar ne zanima, kdo sem, kaj mislim. In sploh se mi ne dogaja veliko…«

»Saj ti ni potrebno pisati izključno za druge. Stori to za svojo dušo. Gotovo te zanima smisel tvojega življenja in morda bi ga lahko iskala ravno v pisanju.« je še nadaljeval.

»Saj v resnici sploh ne znam pisati. Reci mi, naj ti napišem kakšen spis in dobil boš filozofsko razmišljanje z vsebino, zelo podobno kateremu izmed najinih pogovorov. Dobil boš veliko preveč odvečnih besed, in priznam, da ne bom znala biti povsem iskrena in nepristranska… Da bi zares dobro pisala, bi morala poprej prebrati na tone dobrih knjig, jaz pa zadnje čase skoraj nič ne berem, razen nekaj lahkotnejšega branja.«

Nič ni pripomnil, samo zamislil se je, zato sem nadaljevala:

»Niti ne maram, da bi me vsi tako dobro poznali, kot me še najboljši prijatelji ne… In svojo knjigo bi gotovo grozovito dolgo pisala, ker sem zelo natančna in zelo verjetno bi zato ostala nedokončana. Moram se še prekaliti in ugotoviti, kje sem zares dobra. Veš, nekaj pa imam vseeno že spisanega, sicer res nič stoodstotno osebno izpovednega, pa vendar sem delček sebe že ubesedila. Ti bi me verjetno že prepoznal v kakšnem mojem razmišljanju, kot imenujem svoje tekste, ki ostanejo brez naslova… Sicer pa ne vem, s katerega vidika naj se obravnavam in koliko sebe sploh lahko dam tudi drugim. Naj se začnem gledati tako, kot me najverjetneje vidijo drugi ali naj povem tisto, česar nihče ne bi uganil o meni, že zaradi moje umirjene narave?« To vprašanje me je najbolj vznemirilo, zato sem z zanimanjem prisluhnila njegovemu odgovoru.

»Torej si se le pustila pregovoriti. Zares sem navdušen in radoveden obenem, tako kot verjetno tudi ti, kaj bo iz najine zamisli nastalo. Svetujem ti samo to: bodi to, kar si in ne želi si za vsako ceno ugajati. Prav tako ne kopiraj drugih in si ne pripisuj lastnosti in dogodkov, ki niso tebi lastni, niti ne bodi pretirano poetična za vsako ceno, sicer misel, ki se ti poraja, nehote izgubi na pomenu. Piši tekoče, doživeto in predvsem osebno. Lahko se predstaviš z vidika, kot te še nihče ne pozna. Seveda pa je skoraj nujno, da si poprej skiciraš osnutke, ki ti bodo za orientacijo. Draga moja, samo ne zapravljaj svojega talenta, ki ga čutim v tebi tako, kakor resnično sedaj govorim s tabo…«

Še mi je govoril, pa sem njegove misli preslišala, zakaj v mislih sem že ustvarjala. Polna novega zanosa sem morala v sebi še enkrat pošteno premisliti ves najin pogovor. Ne vem od kod mu to, da me vedno takoj spregleda, vendar mi je to v olajšanje. Ne vem, kaj bi brez njega, če si ob obilici svojih dolžnosti nikoli ne bi odtrgal časa zame, vsaj pol urice za kakšen zanimiv klepet ob kavici. Vse moje osnutke pozorno prebere in jih povsem nepristransko komentira, kar pri njem najbolj cenim. Pozna me v dno duše, pozna moje najintimnejše skrivnosti in četudi mu včasih pripovedujem nekaj, kar je že stokrat slišal, mi nikoli ne poreče, da se je te teme že naveličal… Lepo je imeti prijatelja, za katerega veš, da te nikoli ne bo razočaral, kaj šele, da bi ti očital pomanjkljivosti tvojega značaja. Zanj vem, da se ne bova nikoli odtujila, ker sva pač sorodni duši. Točno ve, kdaj ga potrebujem in takrat je zame tu, tako kot danes, ko rešujeva življenjsko pomembno vprašanje, ki se tiče moje prihodnosti in je od razpleta veliko odvisno. Nič se ne bojim, da sem mu morda zaupala že veliko več, kot sem sprva nameravala, ne bojim se, da najine skrivnosti ne bi ostale varne pri njem. Njegova bližina name tako blagodejno vpliva, da kar vre iz mene, ki sem po naravi redkih besed.

SPOMINSKA KNJIGA, PRODAJALEC IN DEKLICA

Nekoč je živela spominska knjiga. Bila je zelo zajetna, nihče ji ni mogel natančno prešteti strani. Zelo se je bala zanje. Bila je še nova, brez kakršne koli vsebine, a vseeno zelo privlačna za oko. Tičala je na polici med mnogimi njej podobnimi knjigami in knjižicami, a nobena se ni mogla kosati z njo. Skrivnost je bila v njeni izredni rahločutnosti in smislu za lepoto. Ni pa bila prevzetna in nedostopna, njeno držo bi prej opisali kot previdnost. Priznati moramo, da jo je bilo kar strah, kaj se bo vanjo zapisalo in kako. Verjetno bi kar umrla od groze, če bi jo v roke dobil nekdo, ki je brez srca. Zato je iz dneva v dan trepetala v srcu, a navzven je kazala prisiljen nasmešek, kakor so jo naučili njeni izdelovalci. Imela pa je srečo vsaj v tem, da je sedaj bila pod oskrbo nekega prodajalca, ki je bil z dušo in telesom navezan na reči, ki jih je moral prodati in je nekako čutil z njimi, zato je v mislih iskal vsaki izmed njih idealnega lastnika, pri čemer za glavno merilo ni vzel dobičkonosne plati, pač pa je ponudnika presojal bolj po značaju in prvem vtisu, ki ga je le-ta pustil ob srečanju.

Spominska knjiga mu je zelo prirasla k srcu in kadar ga nihče ni videl, se je ljubeče pogovarjal z njo in sploh skrbno pazil, da se ji ne bi zgodilo kaj neprijetnega. Ona pa mu je v zameno vračala pozitivno energijo.

Oba pa sta se boleče zavedala tega, da se bosta nekega dne morala nepreklicno ločiti - takšno je pač življenje. Zato skrbni prodajalec ni izgubljal časa, ampak se je na vse možne načine skušal dokopati do pravega človeka, torej do osebe, ki bo po značaju skladna s spominsko knjigo. V ta namen se je veliko pogovarjal s strankami, ki so prihajale in odhajale - hotel je ugotoviti njihov pristni nagib, zaradi katerega so povpraševale po tem ali onem izdelku. Imel je nekako prirojen in izostren čut za to, da je znal pravilno sklepati, kaj komu najbolje ustreza in pristoji. Ta čut ga še nikoli ni prevaral. Bolj kot prodajalec je bil neke vrste krušni oče vsem tem izdelkom, ki so se na kakršen koli že način znašli na njegovih prodajnih policah. Njemu osebno bi pristajal prav vsak izmed teh izdelkov, ki so bili na prodaj. In vedno mu je nekako uspelo, da je stranka odšla iz njegove prodajalne malce bolj vedra in za odtenek srečnejša, kot je bila poprej. Ljudje so ga upravičeno imeli radi, še bolj pa »njegove stvari«.

Nekega dne pride v prodajalno dekletce blizu dvanajstih let. Dolgi pšenični lasje so ji prosto padali na ramena, pogled modrine morja pa je bil plašen in odločen hkrati. Nekaj časa se je razgledovala okrog sebe, naš prodajalec pa jo je hotel čim bolj natančno »prečitati«, kakor je bil tega vajen doslej. Ni se vmešaval z besedami, pustil jo je samo z njenimi mislimi, saj je dobro vedel, da je postavljena pred težko nalogo odločiti se pravilno. Pri tem jo je z velikim zanimanjem opazoval. Njene oči so se samo za hip ustavile na neki sestavljanki, zdrsele nato preko plišastih igračk do police s slikanicami in pobarvankami, a niso zažarele. Tako je pregledala celotno vsebino prodajnih polic in parkrat zmajala z glavo. Prodajalec je postajal že rahlo nestrpen, česar pa navzven na srečo ni pokazal.

Tedaj deklica uperi pogled na najvišjo polico, kjer so bili zvezki in spominske knjige. Dolgo, dolgo si jih z zanimanjem ogleduje, nato se povzpne na prste in proseče pogleda prodajalca.

»Aha, sedaj je pravi trenutek,« si reče le-ta, ustrežljivo pristopi in z očmi sledi dekličinemu kazalcu. Le-ta se slednjič le ustavi, in to ravno na nenavadni spominski knjigi, o kateri smo govorili na začetku.

Prvič v svoji karieri je bil prodajalec pošteno presenečen nad to izbiro. Takega odziva res ni pričakoval. Na nagloma se je skušal vživeti v dekličin svet, da bi ugotovil, kaj jo je privedlo do te odločitve. Čutil je potrebo, da začne pogovor:

»Torej ti je všeč tista spominska knjiga, ki ima na prednji platnici takšno ljubko sončece. Zakaj pa, če smem vprašati?«

»Ker imam rada sonce. In morje tudi,« se je odrezala.

»Kaj pa boš s to spominsko knjigo? Če imaš rada sonce in morje, bi ti prej svetoval kakšno slikanico z lepimi ilustracijami ali pa pobarvanko.«

»Zato, ker sem že velika deklica in rada pišem, pa tudi drugi mi kaj napišejo, pa se mi potem popisani listi papirja samo nabirajo in celo kdaj izgubijo,« je pojasnila.

»Ti si pa zelo resna za svoja leta,« si komaj opomore od presenečenja, malo pomisli in nato nadaljuje: »Saj pisala bi lahko tudi v zvezek. Pa še ceneje bi te prišlo.«

»Ne, ne, ne bi bilo enako. To mora biti nekaj posebnega. Veste, za rojstni dan sem dobila malce višjo žepnino in so mi starši rekli, naj si izberem nekaj, kar mi bo zares všeč in česar se ne bom tako kmalu naveličala...«

Prodajalec je razumevajoče prikimal in dejal: »Ker si tako velika deklica, ti bom sedaj nekaj povedal. Veš, tale spominska knjiga je zelo dragocena in vedno sem upal, da ji bom našel lastnika, ki bo nekaj posebnega, tako kot je ona. In ti imaš nekaj v sebi, to sem ugotovil že, ko si vstopila v mojo prodajalno. Všeč mi je, da točno veš, kaj želiš. Za svoja leta imaš neverjetno razvit okus za lepo. Prepričan sem, da bo tale spominska knjiga sedaj prišla v prave roke. Samo čuvaj jo, kakor nekaj, kar ti je najdražje! Veš, težko se ločujem od nje, a mi je v olajšanje zavest, da bom nekoga zares osrečil. Pridi še kaj pogledat sem in mi prinesi pokazat, kaj lepega si napisala in narisala. Prav nič ne dvomim v tvojo iznajdljivost.«

»Bom prišla, če ne poprej, pa zagotovo, ko bo ta knjiga do zadnjega kotička popisana, da si kupim novo.«

»Najvažnejše pa bi ti skoraj pozabil povedati. Ker vem, da si vestna in redoljubna deklica, pa še rojstni dan si imela pred kratkim, sem se odločil, da ti knjigo poklonim v dar. Kar vidim, da ji bo dobro pri tebi. Lahko ji boš marsikaj zaupala, tvoja nerazdružljiva prijateljica bo... Pa bom zate napravil še eno izjemo... Opazil sem namreč, da bi bilo tole modro nalivno pero kot nalašč zate. Sicer ima neko simbolično ceno, vendar ti ga dam skoraj čisto zastonj, samo en pogoj imam, ki sem ti ga pa že prej omenjal. Rad bi, da mi kdaj pa kdaj prineseš knjigo na vpogled, da bom videl, kako napreduješ. Gotovo imaš talent. Veš, malo se spoznam na te reči, saj sem svoj čas na neki osnovni šoli učil slovenski jezik. Imeli smo tudi svoje glasilo, kjer je sodelovalo veliko zelo nadarjenih tvojih vrstnikov. Torej, če ne bo vsebina preveč osebna, bi bil zelo vesel, če bom smel izreči še svoje mnenje o tem, kar boš napisala. Torej, ne pozabi na tole obljubo!«

»Veste, že kar nekaj časa pišem, pa nisem nikoli razmišljala o tem, da bi kje objavila. Zelo rada imam šolske spise in domače branje, pa tudi pri bralni znački sodelujem. Da bi pa lahko za glasilo, ki ga tudi pri nas izdajajo, kaj prispevala, pa se do sedaj nisem spomnila, ker me nihče ni povabil k sodelovanju. Vam bom kaj kmalu prinesla nekaj svojih pesmic in zgodbic, me prav zanima, kako vam bodo všeč. Ne poznam namreč skoraj nikogar, ki bi se lahko z njim o teh rečeh pogovorila.«

»Samo še to mi povej, ali imaš internet.«

»Da, seveda ga imam.«

»Potem pa ti dam svoj e-naslov in mi boš kaj poslala. Pa bi me kljub temu zanimalo tudi, kako izgledajo tvoje mojstrovine v rokopisu, v originalu. Nič zato, če boš prinesla v osnutku, lahko pozneje dodelaš, če želiš, ti bom pri tem pomagal.«

»Hvala vam, gospod. Zelo ste prijazni. Veste, da bom pazila na to knjigo. In kako bosta presenečena očka in mamica, ko jima bom vse povedala. Veste, ko bom velika, bom pisateljica. Vi ste prvi, ki sedaj ve za to skrivnost.«

»Da bi le vedno mislila tako. Ne pozabi na obljubo, ki si mi jo dala. Tako, sedaj pa pojdi, gotovo so doma že v skrbeh zate. Veliko uspeha v šoli in upam, da me boš še hotela poznati, ko boš že slavna in priznana.«

Kaj mislite, kaj se je zgodilo z deklico in s spominsko knjigo? Deklici je v enem letu uspelo popisati spominsko knjigo (veste, ima zelo ljubko in berljivo pisavo), za namenček pa jo je še obogatila s svojimi ilustracijami. Tako je nastalo veliko zelo zanimivih in nenavadnih pesmic in zgodbic. Nekatere izmed njih je posvetila tistemu prodajalcu, ki ji je vlil samozavest.

Čez nekaj let se je ta ista deklica odločila za študij primerjalne književnosti. Še vedno pa je v sebi ohranila otroško dušo in še danes hrani tisto usodno spominsko knjigo, preko katere jo je spoznal svet kot avtorico znamenitih del, namenjenih predvsem otrokom in mladini.

Tri žemljice, dva paketka sladkorja, dva paketka moke, dve pomaranči, mleko, jogurt, deset dekagramov šunke, olivno olje, kvas, vanilin. Miza je bila polna, nakupovalna torba prazna, denarnice pa nikjer.

Upokojenka Jerica je še enkrat vse natančno pregledala. Ne, denarnice ni bilo. Sedla je in glasno razmišljala:

»Dobro se še spomnim, da sem spravila drobiž v denarnico, ko sem plačevala. Potem sem jo dala v torbo. Joj, kako je bila polna! Nisem je mogla zapreti, zato sem denarnico potisnila bolj noter. Ne, v trgovini je nisem pozabila.«

V mislih se je podala po poti iz trgovine. Ustavila se je na križišču Bachove in Korenove ulice. Tam je dala torbo na tla, ko je srečala Zofko. Ta ji je vsa prestrašena pripovedovala o svojem žolčnem napadu, in da je ultrazvok pokazal dva večja kamna, ki jih bo morala dati ven. Jerica ji je svetovala, naj naredi kuro z olivnim oljem. Slišala je, da to pomaga. Tudi sama kuha vse na olivnem olju.

Zdaj se je spomnila, da je potegnila iz torbe steklenico z olivnim oljem in tako potrdila svoje besede. Takrat ji je morala pasti denarnica ven. Seveda, samo takrat jo je lahko izgubila.

Spet si je obula čevlje in oblekla plašč ter šla po poti, po kateri je malo prej hodila. Korak za korakom. Ves čas ji je bil pogled uprt v tla, a nikjer ni videla ničesar podobnega denarnici. Na križišču je še posebej pozorno premotrila vsak pedenj pločnika. Moški in ženski čevlji so se ji bližali, jo prehitevali in se oddaljevali, otroški so tekli mimo nje. Tam je ležala odvržena pločevinka in napol obgrizeno jabolko, tu pomečkana polivinilasta vrečka pa otroška rokavička (le kdo jo je izgubil?) in celo kovanca za dva evra. Samo njene denarnice ni bilo nikjer. Prav nikjer!

Začela jo je grabiti panika. Do zdaj je razmišljala preudarno in delala razumno, toda ob neuspešnem iskanju je postajala bolj in bolj zmedena. Noge so se ji začele tresti in srce močno biti, slina v ustih se ji je sušila.

»Nekdo mi jo je ukradel! Lahko je segel v torbo in sploh nisem opazila. Pa prav danes, ko sem imela v njej malo več denarja,« je tarnala sama v sebi.

Pa ne samo to. Vse kartice je imela v denarnici. Celo transakcijsko, ki je ne nosi vedno s seboj. Jasno, saj je dvignila denar. Osebno ima vedno v sprednjem predalčku in zdravstveno prav tako. Naslonila se je na zid in pred očmi so se ji začeli vrteti temni kolobarji. Morala je zbrati vse moči, da ni padla.

Šele naslednji dan je upokojenka Jerica poklicala sina Dušana in mu v joku zaupala svojo težavo. Vprašal jo je, če je javila na policijo, in ko je izvedel, da ni, jo je nahrulil. Očital ji je, da ni dovolj pazljiva, in sploh, zakaj ga ni takoj poklicala. Tisti, ki je njeno denarnico našel, je že lahko dvignil vse njene prihranke. Poklical bo banko, da prekličejo njeno številko računa.

Jerica je ponovno zajokala. Da, Dušan je takšen, kot je bil njegov oče. Tudi on jo je za vsako figo kregal in zmerjal. Nikoli mu ni ničesar prav naredila. Kaj bi zdaj rekel njen Martin, če bi bil še živ? Še bolj bi jo nadrl kot sin. Pa saj si zasluži! Tako je raztresena. Sploh ne ve, kdaj je ostala brez denarnice.

Žalostne misli ji tedaj prekine zvonjenje telefona.

»Prosim!« se oglasi, prepričana, da ji Dušan sporoča, kaj je opravil.

»Oprostite, je tam gospa Jerica Fras?« zasliši neznan, a prijeten moški glas.

»Da, pri telefonu,« zmedena odgovori.

»Gospa Fras, ste vi izgubili denarnico na pločniku na vogalu Korenove in Bachove ulice?«

»Seveda, seveda! Kako pa veste?«

»Naj se vam predstavim. Moje ime je Ludvik. Gospa Jerica, vašo denarnico sem našel. V njej imate še poleg denarja tri kartice ter upokojensko izkaznico, pa še telefonsko številko, na katero sem vas poklical. Saj je prava denarnica, ne?«

Jerica je od sreče začela jecljati:

»Ddda, dda, prava je! Moja je!«

S prijaznim najditeljem sta se zmenila, da se dobita v sredo v gostilni Lipa, kjer ji bo izročil denarnico.

»Točno ob dveh pred vhodom!«

»Seveda, točno ob dveh,« je ponovila.

Ni mogla verjeti, da so na svetu tako pošteni ljudje.

V sredo se je gospa Frasova lepo oblekla. Čez temno zeleni kostimček si je nadela plašč, ki ga je imela za boljše priložnosti, na glavo pa ličen klobuček.

»Kam pa kam, lepa soseda?« jo je nagovoril možak, ki je stanoval nad njo in ji je prihajal po stopnicah naproti.

»Oprostite, zelo se mi mudi,« mu je v naglici odgovorila, vendar pa ji je bilo všeč, da je opazil njeno urejenost.

Bližala se je gostilni Lipa in srce ji je utripalo v negotovosti. Morda pa ga ne bo? Kako ga bo spoznala? Še nikoli ga ni videla. Zakaj se nista zmenila za kakšen razpoznavni znak?

Toda vsa njena bojazen je bila odveč. Pred vrati gostilne je zagledala elegantno oblečenega starejšega gospoda. Takoj jo je prijazno nagovoril z vprašanjem, če je morda ona gospa Fras. Po glasu ga je prepoznala.

Skupaj sta stopila v gostilniški prostor. Kavalirsko ji je slekel plašč in ga obesil, nato pa še sam prisedel k njej. Gospod Ludvik jo je povabil na kosilo in ni se branila. Še preden so prinesli juho, ji je izročil denarnico. Jerici so se zasvetile oči in obraz ji je zažarel kot zora, ki se razlije v zgodnjih jutranjih urah po nebu in ga osvetli s skrivnostno svetlobo. V tistem trenutku se je Ludviku zazdela tako lepa, da je tudi njemu zadrhtel glas:

»Poglejte! Mislim, da je vse notri, kar mora biti.«

Odprla je denarnico, in glej, niti stotina si pošteni najditelj ni prisvojil.

»Denar kar obdržite,« mu ga je ginjena ponudila, »srečna sem, da sem dobila vse ostalo. Do danes nisem verjela v poštenost.«

Solza ji je zdrsela po licu, on pa jo je objel okrog ramen:

»Že dobro, Jerica, saj vas smem tako imenovati, ne?«

In pogovarjala sta se in obedovala in si zrla v obraz in ugotovila, da sta ustvarjena drug za drugega. V teh letih! Jerica je bila v devetih nebesih. Pozabila je na pokojnega Martina, na sina Dušana in na njegovo družino. Počutila se je kot mladenka, ki je spoznala svojo prvo veliko ljubezen.

Pospremil jo je domov prav do hišnih vrat. Ni hotela, da bi šel z njo v stanovanje, ker ga ni imela dovolj pospravljenega. Raje drugič. Poslovila sta se.

Stala je pred vrati in gledala za njim. V sebi je čutila nepopisno lepoto in ugodje. Na takšne občutke je že zdavnaj pozabila. Jutri, jutri se bosta spet videla! Z roko si je šla čez oči in ulična svetilka ji je skozi prste poslala dolg svetleč žarek.

Toliko sreče v enem dnevu!

Ni še odmaknila roke z obraza, ko jo je nekaj močno sunilo, da se je opotekla. Mimo nje se je nekdo pripeljal s kolesom, ji iztrgal torbico s komaj najdeno denarnico in divje odbrzel v temo.

Zakričala je od groze.

(esej)

Že nekaj dni mislim na modistinjo Stano. Desetletja se nisem spomnila nanjo. Pred kratkim pa mi je nenadoma prišla na misel. Bila je izučena modistinja, ne samo priučena. Mojstrski izpit je naredila še v cesarsko – kraljevski Avstriji. V tej stroki se je izobrazila ravno v tistem času, ko je izdelovanje klobukov doseglo višek elegance. Poleg tega še obvezna brezhibna vljudnost in visoka kvaliteta svetovanja napram strankam.

Modistinja Stana ni imela razkošnega lokala sredi mesta, pač pa na periferiji preprostega ljubljanskega predmestja. In sicer v majhni, sivo ometani enonadstropnici. S cestne strani, po štirih betonskih stopnicah, se je prišlo do belo pobarvanih vrat običajne velikosti. V zgornjem delu so vrata imela šipo, ki je bila zastrta s čipkastim blagom. Ta šipa je bila edini vir naravne svetlobe v lokalu.

Bela vrata s šipo so se odpirala na levo, zato je znotraj na desni steni viselo veliko ogledalo v naravnem, belo obarvanem okvirju iz lesa. Na nasprotni steni so bili razstavljeni klobuki na kavljih, ki so štrleli iz zidu. Klobuki so bili nagnjeni na desno, na levo, celo naprej, včasih tudi nazaj.

Nasproti vhodnih belih vrat, v razdalji dobrih treh metrov, je stal masiven pult iz pološčenega lesa. Za pultom se je dvigala temnorjava omara z mnogimi vratci, ki so imela lesen gumb na sredi. V tej omari so se nahajala tudi komaj vidna vrata, skozi katera se je prišlo v njeno stanovanje.

Kadar sva z mamico prišli po štirih stopnicah navzgor in odprli bela vrata, je zapel zvonček. Najavil je stranko. Kaj hitro je prihitela modistinja Stana izza pulta ali skozi vrata v omari. Po ljubeznivem krajšem ali daljšem pozdravljanju, se je začel pogovor o klobukih. Medtem sem si jaz ogledovala klobuke. Na najbolj vidnem mestu so bili razstavljeni klobuki po najnovejši modi. Ti so bili osvetljeni z vpadljivimi lučmi. Na manj vidnem mestu so bili razpostavljeni tisti klobuki, katerim se je reklo: »Kar je vedno moderno!« Na najmanj vidnem mestu pa žalni klobuki, neosvetljeni. Osvetljeni samo po potrebi in takrat se je z veliko pieteto prižgala luč.

Odnos med gospo Stano in mojo mamico in njenimi sestrami, to je mojimi tetami, je bil zanimiv zame. Mamica in njene sestre so se dobro poznale z modistinjo še iz mladih let. Tikale so se. Bile so zelo vljudne med seboj, pri tem tudi ljubeznive. Vselej so tete in mamica prišle najprej na posvet h gospe Stani. Kaj predlaga ona k temu ali onemu kosu blaga, iz katerega bo narejen plašč, kostim ali plonk obleka, da bo klobuk pravšen!

Naslednji obisk pri modistinji je bila že resna zadeva. »Stana, zdaj vidiš na meni moj nov, zelen kostim. Povej, kakšen klobuk mi bo pristajal? … meni bi bil tale všeč. Kaj praviš? … Za barvo veš ti najbolje. Mora biti prav tako temno zelen, kot je kostim! …« je govorila mamica. Podobno so govorile tete. Meni se je zdelo, da v začetku, ko je šlo zares, so bila vprašanja vedno enaka. Od tu naprej so se klobučni pogovori začeli razlikovati. Odvisno je bilo, katera izmed sester je izbirala. Če je bila mamica, je modistinja Stana rekla: »Špelca, svetujem ti, … vzemi klobuk po najnovejši modi. Enega od teh modelov, ki sem jih dobila pred kratkim z Dunaja. Imam pa tudi pariške modele. Tebi bi dobro pristajal pariški model, zlasti, ker živiš v malem Parizu. Poznam Zagreb, to je silno modno mesto. Zagrebške gospe dajo veliko na najnovejše modele, posebno iz Pariza. V Zagrebu je veliko bogatih Madžarov, in ti se zelo modno oblačijo … In visoki judovski krogi segajo samo po dunajski in pariški modi … Takoj bova pomerili te modele!«

Mamica, nekoliko nesigurna, je večinoma pripomnila: »Stana, pa res misliš, da bom delala dober vtis v tem klobuku? … S tem modelom?«

Modistinja Stana je znala tako lepo umiriti vsako nervoznost, ki se je pogosto pojavljala, kadar je šlo za dokončno odločitev: ta ali oni klobuk, ta ali oni model. Gospa Stana ni bila nikoli nasilna, niti se ni prilizovala. Imela pa je prijeten, nekoliko nižji glas, ki je bil prepričljiv.

Mamica je imela še vedno dvome: »Ampak, Stana! … Daj, da še enkrat pogledava barvo klobučevine zunaj, pri belem dnevu! Umetna svetloba spremeni barvo! … Moram biti sigurna!«

Potem sta šli gledat klobučevino na pločnik. Ko sta se vrnili v lokal, je dejala mamica precej odločno: »Odmeri mi še enkrat obseg glave. Da ne bo klobuk prevelik. Vem, da imaš mojo mero. A bolje je, če še enkrat odmeriš. … Ja, kdaj pa bo narejen? Čez deset dni greva z Majo nazaj. Do takrat ga moram imeti!«

Modistinja Stana je z mirnim glasom počasi odgovorila: »Ne boj se, Špelca! Že konec tedna bo gotov. Pridi ga pomerit pojutrišnjem, da vidim, če je vse v redu.«

Potem sta se prisrčno poslovili, povprašali še po zdravju, ter upali, da bo vreme še naprej lepo. Moram pripomniti, da se je klobuke pomerjalo in izbiralo le v lepem vremenu.

Kadar je šla teta Mihela k modistinji Stani, in če je bila mamica v Ljubljani, sva jo midve spremljali. Gospa Stana jo je vedno prisrčno pozdravila, nato pa pripomnila: »Mihelca, tebe pa dolgo nisem videla.« Takoj zatem je prešla k stvari: »Tale tvoj klobuk, ki ga imaš na glavi, zares potrebuje obdelavo!«

»Saj zato sem tudi prišla!« je teta Mihela povzela besedo in nadaljevala: »Vzela sem Špelo s seboj, je ravno v Ljubljani. Ima okus, kot nobena od nas. Naša mama so vedno rekli, da zanjo bi bila dobra le šivilja naše cesarice … No, Stana, zdaj pa takole: tale moj klobuk popravi malo. Za novega ne zmorem. Vedno je kdo bolan pri nas, in to stane veliko!«

Modistinja jo je razumela, zato je ljubeznivo povzela: »Mihelca, obrnila bom filc, ga na novo modelirala in prišila nov trak, vijoličasto – moder. Lepo se bo podal k temno modri klobučevini.« Prepadeno je vzkliknila teta Mihela: »Za božjo voljo! Ja ne kaj, kar bi bilo preveč moderno!«

Kadar sva šli z mamico obiskat teto Rado, in če je bilo lepo vreme, je teta predlagala: »Pojdimo do Stane! Poglejmo, kaj ima novega.« Komaj smo zaprle bela vrata s šipo, zagrnjeno s čipkastim blagom in je zvonček utihnil, je že zaklicala modistinja za pultom: »Lepo od vas, da ste prišle. Rada stanuje blizu mene, a jo vidim le poredko. Vse dobro doma, Radica?«

Teta Rada, po naravi vedno vesela in živahna, je odvrnila: »Vse po starem, glavno, da smo zdravi. Vse drugo se uredi že nekako! Pokaži nam, kaj imaš v omaricah.« Preden je šla gospa Stana odpirat vratca na veliki temno rjavi omari, je rekla v šaljivem tonu: »Že vem, Rada, ti izbiraš vedno med baretami! Jo rabiš za nedeljo ali za vsak dan?« Teta Rada je odrezala: »Kar za oboje. Take barve, da bo šla dobro skupaj z mojimi gvanti.«

Glej, komaj je gospa Stana prijela za debel, lesen gumb, pritrjen na sredo enega izmed mnogih vratc, je že držala bareto v roki. Mislim, da bo dobra za nedeljo in ne predobra za vsak dan. Poskusi jo. … Daj, da ti jo dam na glavo. … Torej, ni ne prevelika in tudi ne premajhna. Barva je nevpadljiva. Če greš kam na lepo, zatakni vanjo tole iglasto sponko. Seveda, od strani. Ja, ne na sredo!« Teta Rada zadovoljno: »Veš, da mi je všeč. Adolf še opazil ne bo, da imam novo bareto!«

Moja najljubša teta je bila teta Angela, že nekaj let vdova. In je še vedno globoko žalovala za pokojnim soprogom. Kamor je šla teta Angela, je rada vzela s seboj enega od sestrinih otrok. Kadar sem bila v Ljubljani, sem bila jaz na vrsti. Tudi za obisk pri gospe Stani.

Tete Angele se je modistinja posebno razveselila: »Angelca, kakšno presenečenje, da si spet enkrat tu pri meni. … Še vedno si v žalnem!« Žalostno je teta Angela rekla: »Ne, Stana, Žaneta ne morem pozabiti. Dve leti sva bila poročena. Potem izdihne pri zdravniku. Toliko mladih moških je pobrala prva svetovna vojna. V mokrih, mrzlih jarkih, na pol lačni – in tuberkuloza je tu.«

Takrat gospa Stana ni vedela kaj reči, ali ni hotela kaj reči. Teta Angela je prekinila molk: »Pokaži mi, Stana, kaj imaš pametnega v žalnem. Dolgi, črni šlajer čez obraz sem že odložila. Gost je in težko vidiš skozenj. Rada bi imela krajši šlajer zadaj na klobuku. Večkrat grem kropit umrle blizu nas, v mrtvašnici hiralnice, pa moram biti spodobno oblečena.«

»Stopiva k žalnim klobukom!« je rekla modistinja s pritajenim glasom in prižgala luč s pietetno kretnjo roke nad črnimi klobuki. »Tegale s šlajerjem, ki je tanjši!« je zavzdihnila teta Angela. Gospa Stana ni odnehala: »Angelca, premisli si! Obleci plašč, obrobljen z mišje sivim žametom, in jaz ti naredim tokico iz mišje sivega žameta. Kupi si sive čevlje namesto črnih.

Moja teta Angela pa je samo zmajala z glavo. A jaz sem si mislila, kako lepo bi ji pristajal mišje sivi žamet na črnem plašču in na glavi mišje siva tokica. Takole se spominjam modistinje Stane, ki je bila tesno povezana z mamico in mojimi tetami. Sedaj ni nobene več med živimi, razen mene. Tudi meni je delala klobuke. Ko sem bila dekletce, je naročila mamica zame bel klobuček z drobnimi cvetkami, ki so morale biti podobne vezenim cvetkam na moji beli volneni obleki.

Kasneje, po drugi svetovni vojni, sem še deset let hodila k modistinji Stani po klobuke. Seveda klobuki so se takrat samo predelovali. Novih klobučevin ni bilo. Gospa Stana je naredila vedno lep klobuček iz starega klobuka, ki je bil predelan v tretje ali že četrtič.

Vedrina, vljudnost in volja do svetovanja je ostala modistinji nespremenjena vse do konca njenih dni. Čeprav je dolgo trpela od hudega srčnega udarca. Posvojenka, ki sta jo s soprogom tako ljubila, jima je ušla od doma v zgodnjih letih. Predala se je življenju svoje prave matere, prostituciji. Oba krušna starša sta bila zelo prizadeta, globoko potrta, a sta udarec prenašala vdano in s pravim človeškim dostojanstvom.

Pripis: Ne vem, zakaj je mamica kupovala klobuke v Ljubljani. Obleke si je dala šivat v Zagrebu. Tudi poročna obleka je bila narejena v Zagrebu, citronasto zelen klobuk je seveda naredila modistinja Stana. Razume se, da je bil poročni klobuk popolnoma iste barve kot svetlo citronasta georget svila poročne obleke.

TEMPUS FUGIT

Čeprav bi me
zapustila
samota
jutrišnjega dne,
bi se vrnila
med dolge aleje
spominov,
kjer sta neločljivi
tesnoba in
žalost,
kakor telo
in kri –
med ritual
znanih podob,
spoznanj,
pod oboke mostov
nad neustavljivimi
rekami hitenja.

Čeprav bi me
zapustila
samota
jutrišnjega dne,
ne bi razčlenila
verige usode –
simbolnih razpotij,
kjer so ostala
gola pobočja
sončnih poletij,
jok jeseni,
stiska zime
in pomladno upanje;
ker ure nostalgije
pod lečo duše,
rišejo z ognjem pepela
neizbrisne silhuete
minulega življenja.

PORTRET

Bom kdaj?
Daleč od teh let –
pomirila
viharne trepetlike
svojega življenja,
vdana sebi,
zakrpala bolesti,
zadane v krogu
nezapolnjenih zgodb,
doživetih v poletu
sanj do neba,
v zametu nasprotij,
v katerih sem zašla
med kamnite ulice
neučakanja in
izgubila smeri.

Bom kdaj?
Daleč od teh let –
zapečatila bojazen
pred mnogimi stvarmi,
razumela tišino
poleglih utvar
onkraj kaosa,
neobremenjeno
v potu spokoja,
v kamnito pozabo
okvirila bolečine,
vsako posebej,
nikomur na vpogled -
življenjski portret,
mojih čeri …

LICE DEŽEVNEGA JUTRA

Po jutranjem dežju,
v prebujeni naravi,
sonce dolbe
nove oboke,
razblinja megle.

Kamniti zidovi
v pozabljeno dno
vpijajo silhuete;
vrtinec vetra boža gozdove,
kopaste oblake
dokončno razpre.

Zgodnji vrvež hiti
v žilave ure opoldneva;
v soparni sobi odprem okno,
prisluhnem vršenju dreves,
da se dan sveže prične.

RELACIJE

Ko bi znala prezreti,
tisto, kar ne znam…
na golih zidovih tišine
nanizano fresko
barvitih nians
minevanja,
vzgib dvignjenih vek
zatekle preteklosti,
poraslo samoto najlepšega,
ki jemlje dih in razum –
svoj dir splašene negotovosti,
bi ukrotila.

Ko bi znala prezreti,
tisto, kar ne znam …
skrajne robove svojih poti
zglajene v razpršene daljave,
šablonsko železno obleko
na plečih neizprosnih pasti –
obelodaniti boj srca,
da glas vesti,
ne bil bi neizprosen
posek času,
kot sekira stari jablani,
ki ne bo več rodila.

SOPOTNIK

Skozi stoletja
čas se levi,
neviden kot glasba,
sanjavo begoten
od življenja do smrti,
nestanovitno končen
v neskončnosti;
razklan kot drevo po neurju,
škrlaten plen v šapah pozabe –
včasih steklena kocka raja,
ki se v hipu stre.

Po neizmerljivi sledi,
ki zdi se kratka,
drsi doba v dobo;
potne srage usode
polzijo v naše svetove,
skozi majave pregrade
koščkov davnih dejanj,
v zalive svilnate vere,
da pričakovanja ne bi potonila –
kajti čas je val,
ki pride in gre.

VEZICE

Nikoli,
ne spregovorim
o samotnih obrežjih,
mehkobnih senc
svojega rastja,
vijugasti strugi reke sna,
mrtve ljubezni na njej,
bohotno bizarni enoličnosti,
ki plaho razpira nedra,
vezice duše nemi.

Nikoli,
ne spregovorim
o razsutih črepinjah sonca
na pragu navade,
ne nizko razgibanih
korakih vsakdana,
ne sijaju položenem vame,
mehkobno – na moje rane,
kdaj pa kdaj – tudi ne včasih,
govorica v očeh vzkipi.

Iz zbirke Tempus fugit

TRENUTKI

1

Čas neustavljivi
skozi prste pronica,
v praznino drsi,
v pozabo prečrtan,
s pajčevino pretkan
v spomine zabubljen
osamljen, odpisan!
Stopicam po senčnih sledeh
minut in sekund,
da misel bi kakšno zadržal,
zapisal utrip srca
ali ujel v pest drobec sanj …
A vse drsi, mi ne uspe,
prenaglo čas mimo gre.

2

V vrsti stojijo – spomini,
ujeti vsak v svoj tetrapak,
z evidenčnimi kartoni
in čakajo … čakajo … čakajo!
Boš razvrščal jih še,
katalogiziral morda?
Če se v čas potope,
ni šanse za renesanso.
V nič odhite,
jih večnost pogoltne.
Preudari trenutek!
Naglica je aspirin:
bolečino prežene,
a omrtvi spomin!

3

V zrcalu je past:
gledaš res sebe ali le nek obraz?
Je res ali le maska?
Osenčene veke,
trepalnice v tuš potopljene,
rdečilo na licih,
očrtana usta,
sijoča belina zob,
melirani kodri nad čelom …
Si to ti ali kozmetični klon?
Margaret Astor na koži,
Schwarzkopfov Poly Brillance
zastruplja lase
in Colgate sedi na zobeh.
TO nisi ti,
še maska nisi,
le kreatura…

4

Glas podrhteva v jutru,
cigareta ga barva v bas,
kašelj te posiljuje,
v grlu pa suša!
Kaj lepega težko poveš,
če v pljučih piska …
Zavpil bi lahko,
to očisti nesnažne kanale,
te opogumi
in poteši,
da nekaj le še v tebi živi.
Viski pomaga k tenorju,
misli zbistri,
trenutek se spet lepši zdi.

5

Skozi svojo senco zreš
in si misliš: REVŠČINA!
Dan enak dnevu,
zajtrk zajtrku,
pozdrav pozdravu …
Kaj te lahko šokira?
Krvav TV zaslon?
Nož v rožnatih prsih?
Posiljen otrok?
Zavržen pes ali prestreljen vojak?
Kaj ti požene kri po žilah?

V adrenalinu najdeš sebe.
Išči smrt – ta te morda odreši.

6

Trenutek se je razblinil v času …
Ostal je krut, brezdanji mrak,
morje samote v oceanu žolča.
REVŠČINA! Ni prave spodbude!
Med gubami na čelu korozija,
stisnjena usta polna pelina,
oči le žareče kot živ ognjenik …
Nič te ne odreši,
še smrt ti ni kos!
Ni motivacije, sle po svetlobi.
svet je ničen in ti si nič,
prazna lupina v brezčasju …
In tvoj trenutek je v grozi otrpnil!

ČE BI KORAK OBSTAL

Če bi korak obstal
– vsaj včasih –
bi lahko slišal
tišino misli,
šepet srca,
pesem krvi
in občutil
dihanje,
ki speši tvoj korak.
A ne – hitiš, hitiš,
sekunde so zlato…
Iz leta v leto
hitiš brezglavo, SAM,
le kam?

V zrcalu podoba:
siv, zdelan obraz,
začuden pogled. Sem to res JAZ?
Strmiš v tuje oči,
jezna usta,
neobrito brado…
In kot nalašč
se guba na čelu odpre,
iz nje sovražno pove
skrivnostni glas:
Le hiti, le hiti,
boš kmalu pri nas!

Še v banko stopiš
in roka drhti;
denar je to,
kar požene kri!
V nov avto boš sedel.
In oddrvel.
Hitro…hitreje…
Se duša ti smeje.
Možgani valovijo.
Sivo morje resnice
registrira sladke laži:
junak sem,
bogat sem,
sreča se me drži!

Mimo zlate pšenice
te honda pelje v vice. Srce že dvesto bije,
oči megla prekrije.
Ves si evforičen
na hlastni vožnji tej …
Brez misli,
brez želja
drviš naprej in dalje –
Zate ni pšenice,
gozdov, ne bele ptice,
ki v jarku žabe išče.
A žal zaman,
saj jarek je smetišče!

A tam – na cilju –
te kdo čaka?
Ni videti!
Zadihan obsediš,
si viski naročiš
in občuduješ krom.
Vozilo svojih sanj …
Le honda čaka …
Oziraš se, a zaman.
Sovražni glas le pravi:
Kaj čakaš?
Na noge,
sekunde beže!

Če bi korak obstal,
bi se pa sramoval,
ČLOVEK – poti iskal,
kjer bil doma si
in pticam šepetal.
Še te si s strupi pregnal!
V nebo bi zijal,
ozon bi kožo ti požgal …
In cvet na travi bi zapel:
prepozen si, sem ovenel!

A vendar … daj, obstoj!
Stopi iz groba,
ozri se okrog,
objemi nekoga
sredi življenjskega kroga!
Pusti KORAKU, da obstane!

GREM V GORICE

Ko sem žalosten in sam,
grem med terase v gorice,
kjer se v miru pokesam.

Po terasah hodim, trse božam,
v mislih blodim,
ko se večeri,
bregove gledam,
hiše preštevam,
kjer med njimi naše več ni,
poslušam petje ptic
sredi haloških goric.

Vsak dan iste so poti,
nikamor se mi ne mudi,
v hišah mežikajo luči,
z nočjo se moja žalost razgubi.

Naslednji dan sem zopet sam.
Sredi sem goric postal
z jato ptic in šumenjem gozdov,
ne vem, kako dolgo bom še ostal.

ZLAGAM RIME

V srcu mojem je nemir,
sliši se kot prepir,
v roke vzamem star papir,
na njega zlijem žalost in nemir.

Najrajši pišem, ko sem sam,
takrat samoti se predam,
vse misli, ki jih imam,
zapišem tako kot znam.

Nisem pisatelj, ne skladatelj,
pa tudi ne ravnatelj,
le zlagam rime, najrajši sredi zime.
In tako pišem pozno v noč,
stare knjige so mi v pomoč.

Ob brleči sveči rime zlagam,
dokler ne omagam.

Sem tu!

Čakam v vetru.
Konec časa.
Molitev!
Svoj jaz prinašam iz sebe.
Jočem brez glasu.
Trepetam za teboj.
Iz teme želim svetlobo!
Ustvarjam lastno rešitev
na okrušku preostalega …
Hočem tebe!

Pod streho mask

vrnitev možganov
k sedanjemu času,
ko ne pripadaš več sebi.
Je tam sijaj krutosti?
So kresanja fantazij?
K meni hitijo jadra
izrišejo nasmeh,
so kot izginule skale,
ki me tiščijo
in jih preganjam.
Le solze
izpovedo vse burke
iz vseh spiral zavednega.
Prazna posoda izgubljenega časa.
Nepredvidljivi odhajajo,
on je odrešen zvečer.
V kričanju frekvenc
zvok prihaja,
kot orkan bolečin.

Pod lupo izbrušeno,

izgubljena, pričakovanja iluzij.
V plamenih jezika prilesno sporočilo
mi ukaže – še zajemi zrak.
Obraz v skrivnih plamenih.
Je lepljivo, zabavno, razkrito.
Z obrazom sivim začinjeno.
A misli pretrgane.

Škratki samote,

še vidite?
Po strnišču hodi bosa,
nosi snope,
kot goli jezdec v eni sapi.
Zaupana pot,
ko te nosi veter sanj Duha,
otroških spominov, norčij,
na drugi pol.

Samotni luni pojem.

Ptici nočni se oglašam.
Brodar je čas minevanja.
V vrtincu izgubila sta se oba.
Žarek teme je eno zrno
in je reka škorpijona.
Sem pripravljen piti strup,
ki se smeje ognju ugaslemu?
Je le pljusk čez rob, saj si samo slika!

Si to ti?

S teboj sem v globini,
tvoji tokovi so moji
in tvoji,
lomijo dušo.
Kar lomi jo, a si ognjeni balzam.
Priplavajo mi besede.
Ne vidim te.
Si le piš skozi čas.
In kapljica z neba.
In kamniti vitez
Nič in jaz.

Nevidni razumejo.

Drobtine v usta jim polagam.
Ne slišiš vpitja, kako kričim.
Sama skleda edinstvena.
In sam s seboj.
Oči - v njih vrenje ljubezni ostaja.

Moč daje,

stiska.
Hočeš biti pravi.
Biti, biti pravi.
Slišim te molitve
govoriti-govoriti.
Listi malikov so obarvani.
Podobe milosti
gospoda grala.
Materija ali
zvok iz sanj?
So čudežne poti
in čar minljivosti,
ki me lahkotno dvigajo.

Kričanje.

Volk levu dušo razjeda.
Ne dovoli strahu,
da se naseli v tebi.
Ogrejem te v tvojem naročju.
Je tvoja melodija
Je pesem.
Je sadež življenja,
Kakor bit trepeče verujoči.
Nit je tanka do odhoda.

Jedno sam se vreme zanosio kako ne treba umreti odmah. Onda, protokom godina, a već sam ih navršio skoro šezdeset, shvatih kako je zgodno umreti odmah.

Ne, nisam odlučio da izvršim samoubistvo! Shvatio sam da su ovi svi koji su u mom okruženju spremni da me odmah ubiju. Dakle, ja nikoga neću izazivati da me ubije. Ja ih samo čekam da mi se prikradu i da mi ispale metak u teme ili, možda, u čelo. Ustvari, oni se i neće šunjati - doći će, uz dozvolu i podršku vlasti, da me legalno ubiju.

Sve sam im govorio, pokušavao da ih dovedem u red! Ništa nije vredelo! Zato im se sada, neobaveštenim, zaostalim i nekulturnim, prepuštam: dajem im svoju glavu! Neka oni i dalje žive u zabludi i neka me odmah ubiju. A već su me ubili! Ovaj koji sada piše nije onaj nekada ovdašnji - on je sa neke druge planete. On sada sa te kosmičke udaljenosti od nekoliko hiljada svetlosnih godina, posmatra svoje ubice.

Sve sam govorio - oni su se smejali i navijali za pogrešne. Ovo nije politički pamflet. Ovo je istina koja će, na kraju, i ubice staviti pred streljački stroj. A da li uopšte treba bilo koga ubijati, da li se to oružje mora svuda širiti, da li će »jedan gad pojesti drugog«... To je još u devetnaestom veku napisao Fjodor Mihajlovič Dostojevski... A mi i dalje tumaramo....

... Danil Harms ima jednu sjajnu knjižicu pod naslovom »Slučajevi«. Čak je po njoj i ovde pre tridesetak godina napravljen jedan film u kojem igra Frano Lasić u koga su sve devojčice bile zaljubljene.

Zašto pominjem »Slučajeve«? U toj se knjizi opisuju nadnaravni događaji, ono što se, u mirskom životu, ne može dogoditi. Ali, samo naizgled. Sve što je taj mlađani Rus tada napisao uopšte nije fikcija, to je, u stvari, stvarnost. I meni se događaju takvi »slučajevi« od kojih me je već sramota. Retko odlazim na posao. Idem samo u krajnjoj nuždi, inače sve radim kod kuće. Ali kad idem, u autobusu, osim vozača i, po neki put, konduktera i mene, muškaraca nema. Voze se samo žene, ulickane, namirisane, u lepoj odeći, u cipelama dugačkim pola metra. To je slika naše države danas – muškarci su odavno već izgubili posao, dok se to malo državnih službenica drži ponosito i svakog jutra odlazi u ta svoja nadleštva da tamo sedi ne znajući šta treba da radi. I onda, mene, kao jednog od retkih muškaraca koji još nije izgubio posao, mada me poslednjih meseci uopšte i ne plaćaju, u takvoj svakodnevnoj slici biva sramota, prosto se osećam krivim što se vozim sa tim ženama, dok njihovi muževi ili spavaju ili već loču u nekoj od bezbroj kafana kojima je naš komšiluk okružen. I, onda, jednog dana, posle nekoliko godina vožnje sa tim ženama, počeo sam malo, naravno diskretno, i da ih posmatram. Izlazile se ispred mene iz autobusa i čim bi stale na pločnik prvo bi zauzele stav za vrckavi hod, izazivajući ono malo muškog sveta na razne pornografske primisli. Počeh potom da gledam u njihove zadnjice i shvatih da je taj deo ženskog tela sada najvažniji. Više niko ne obraća pažnju na grudi, na lice, na frizuru, noge, ruke, ten – važna je samo ta zadnjica...

… Pošto slutim da ću umreti odmah, smatram da bi bilo poželjno da napišem nekoliko reči o mom ukopu. U kovčeg, ako se na bilo koji način nabavi, nikako ne stavljati pokojnika, tj. mene u nekakvom odelu, koje, uostalom, za života, nisam ni imao. Staviti me golog, jer sam takav i stigao na ovaj svet. Ali, kovčeg zatvoriti, da se prisutne dame ne bi, zbog nekih detalja na mom telu, skandalizovale. Ti detalji su, ipak, nešto najvažnije na muškom telu i za njima hrle sve žene…

SOMRAČNICA

Vešča plahuta,
slepota preprečuje
videti pod luč.

BAJANICA

Pot do belega
cveta vodi skozi vse
barve iskanja.

SVEPET

Veliki ljudje
imajo zvezdne oči,
moč utrniti.

FIČAFAJ

Kdor iz kamna kaj
ustvari, ni nerodno
spotakljiv obenj.

BABARIJA

Ljudje s praznim
življenjem drugim radi
pognojijo vrt.

UROČENO

Poljub je najbolj
intimna stvar, govori
jezik resnice.

VELO

Bela koprena.
Skozi domišljijo um
nariše sliko.

NAVPIK

Srhke dlačice
omehčajo steblo do
čutne sončnice.

BREZDNO

Karminasto dno.
Hudourne oblake
spne brezizhodnost.

10.

in a wild frenzy,
the chained dog sells out
a trapped man

Prevod Anatolij Isaevič Kudrjavickij
Objavljeno v Shamrock Haiku Journal 12

KAKOR ANGELI

Kakor angeli smo.
Na krilih sanjamo.
Noči in zvezde žarijo.
Sanje so vse, kar imamo.
Angel sreče me opazuje
in nikdar ne miruje.
Duše boleče
Izvabi iz sanj srečo.

MASKA OBJAVLJA POZIV USTVARJALCEM S PODROČJA SODOBNIH UMETNOSTI ZA PROGRAM UMETNIŠKE RAZISKAVE V LETU 2011

ROK PRIJAVE: 30.6.2010

Zavod Maska vabi ustvarjalce z različnih področij sodobne umetnosti, ki jih zanima poglobljeno in raziskovalno delo, da se prijavijo s projekti za leto 2011.

Umetniška raziskava ima značilnosti izobraževalnega in diskurzivnega delovanja in v tem smislu je stičišče vseh Maskinih dejavnosti: izobraževanja (Seminar sodobnih scenskih umetnosti), založništva in produkcije. Bistvo umetniške raziskave je poglabljanje problema, lahko je estetski, družbeni ali intimni. Format in način dela ni vnaprej določen, ampak je rezultat samega procesa raziskovanja. Spodbujamo interdisciplinarno in platformično sodelovanje. To pomeni, da si želimo delati z umetniki, ki ustvarjajo platformo za srečevanja, soočanja in skupno refleksijo raziskovalne teme. Morda kostumografi, filmarji, plesalci z videasti, režiserji s scenografi, lučni oblikovalci z slikarji, morda različni eksperti vsakdanjega življenja, pravniki, sociologi, filozofi ... neskončna kombinacija sodelovanja in prepletanj ...

Na Maski omogočamo odprt prostor za projekte, ki še niso povsem definirani. Dovolj je ideja, problem, volja, da sledite tistemu, kar vas žene, da se poglobite, raziskujete. Tudi zato, da bi lahko bili aktualni, ažurni, drzni in odprti. Da bi lahko imeli prostor za eksperiment, pravico do napake in pravico do poskusa nečesa, kar se morda šele bo pokazalo kot smiselno, produktivno in relevantno. Format javne predstavitve raziskave je odprt.

Vabimo torej široko paleto ustvarjalcev, da se prijavijo na poziv Raziskava. Prijava naj vsebuje:

- tema in vzrok raziskave
- kaj pričakujete, predvidevate, da bo raziskava pomenila za vaš osebnostni in profesionalni razvoj
- priložite CV
- katere faze, aktivnosti so potrebne, da izpeljete proces raziskave (časovni okvir)
- kdo bo vključen v raziskavo (sodelavci)
- kakšna so vaša pričakovanja od Maske

Prijavljene bomo o odločitvi obvestili preko elektronske pošte najkasneje do 15.julija 2010.

Kontakt:
MASKA Ljubljana
Raziskava
Metelkova 6
1000 Ljubljana
tel: +386 1 431 31 22, + 386 (0)31 658 281
jedrt.jez-furlan@maska.si

Ljubljana, 14. junij 2010

Revija Mentor, ki deluje v okviru Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, razpisuje natečaj za najboljšo leposlovno knjigo, izdano v samozaložbi, z letnico 2009. Najboljši avtor bo dobil za nagrado grafiko akademskega slikarja Karla Pečka, ki jo bo revija podelila na sklepnem delu Festivala mlade literature Urška 22. oktobra 2010 v Slovenj Gradcu.

Natečaj je namenjen vsem avtorjem, ki so lani sami izdali pesniško zbirko ali prozno ali dramsko besedilo, napisano v slovenščini, in so sami plačali zanjo stroške ali so del stroškov za tisk dobili s pomočjo sponzorjev.

Knjige (1 izvod) je treba poslati na naslov JSKD, revija Mentor, Štefanova 5, 1000 Ljubljana do 20. septembra 2010. Rezultati bodo znani do 5. oktobra, objavljeni pa bodo na spletni strani www.jskd.si. Knjige bo izbirala dvočlanska žirija, v kateri bosta pisatelj in dramatik Goran Gluvić ter urednica Mentorja Dragica Breskvar.

za revijo Mentor
Dragica Breskvar, urednica

Ljubljana, 21. junij 2010

Slope, 27.–29. avgust 2010

Trije prijatelji pesniki in pisatelji bodo pripravili trojec predavanj o literaturi in delavnice. Beročim in pišočim bodo predstavili svoja raznovrstna, v literarnem svetu manj znana doživetja oziroma »orodja«, s katerimi so ustvarjali leposlovje mimo »uradnih zapovedi«. Vsak bo imel najprej predstavitev svojih »orodij«, potem pa delavnico, katere cilj je odpreti ljudi za sproščeno, spontano, samozavestno pisanje v čim bolj svobodnih, zanimivih in bogatih pesmih, pesmih v prozi, prozah, potopisih.

1. DELAVNICA

Vida Mokrin-Pauer
IZ BOLEČINE V IGRIVO POEZIJO

Se zavedate, da izzrcalite oziroma oblikujete svet iz odnosa do sebe? O tem prehodu v kvantni pogled bom povedala svoje zgodbe zato, ker se bojo gotovo stikale tudi z vašimi. Opazovali bomo različne perspektive oziroma odnose do sveta (= do sebe) in jih spreminjali iz bolečinskih v igrivo poezijo.

V drugem delu bomo poslušali in komentirali vaše pesmi, ki jih boste prinesli s seboj iz domače naloge: Iz tekstiča, ki kroži po internetu, napisati pesmi(ce) – dobro bi bilo, da jim daste avtorske psevdonime, se igrate z možnimi osebnostmi, imeni … – iz perspektive enega in/ali drugega dojenčka, nosečnice, očeta, plodovnice, maternice, vesolja …

V tretjem delu boste najprej pisali besne spontane pesmi(ce), polne bolečin, ob-tožb, obupov, mor, nato pa poezijo z igrivimi, radostnimi, neskončno neulovljivimi pomenskimi in jezikovnimi razgledi.

2. DELAVNICA

Barbara Korun
OD PROZE DO POEZIJE IN NAZAJ

Katere so razlike med prozo in verzi, med pripovedjo in poezijo (poleg očitnih oblikovnih) – le motivne in tematske? Kaj označuje dobro prozo, kaj poezijo? Kaj se dogaja na njuni meji – v poeziji v prozi oz. prozi v poeziji? Predavanju o osnovnih razlikah med zvrstema s primeri iz slovenske književnosti bo sledila delavnica, v kateri bomo komentirali dela udeležencev.

3. DELAVNICA

Andrej Detela
JEZIKI ZA ISKREN OPIS CELOVITE IZKUŠNJE

Intimne izkušnje o bogastvu življenja v njegovih tisočerih pojavnih oblikah se nas dotikajo in pregnetejo. Jih znamo podati naprej kot precizen dar? V tem polju moramo biti inovatorji v najširšem pomenu te besede. Stati hkrati znotraj literature in zunaj. Ko literaturo odpremo prostorom, ki presegajo meje kanoniziranih umetniških krogov, se znajdemo na preizkušnji lastne iskrenosti.

Morda se izgubljamo v površnih preigravanjih, vse dokler ne najdemo lit. jezika, v katerem znamo izraziti tudi osrečujoče žarenje iz duhovnih in etičnih korenin. Popotni dnevniki, v katerih je treba čim bolj natančno in iskreno zapisati celovito izkušnjo drugačnih svetov, so eden, ne pa edini izziv te vrste. Bodoči avtorji bodo iskali svoje lastne korenine za zapis svoje človeško-kozmične izkušnje in izraz svojega daru.

PREDSTAVITEV TRIPPPERESNICE:

Vida Mokrin-Pauer: pesnica in pisateljica za odrasle in otroke; 14 knjig in 2 CD-ja; prevodi pesmi izšli v 10 jezikih, nastopala v 10 državah, nominirana za Jenkovo in Veronikino nagrado; univ. diplomi iz primerjalne književnosti in bibliotekarstva. Vodi lit. delavnice za odrasle in otroke. Doživetje umiranja, hoje po žerjavicah, potovanja po Aziji, diplome iz reikija in esenskega zdravljenja in mednarodna iz refleksoterapije pa tečaji iz Domančićevega zdravljenja, transcendentalne meditacije in avtohipnoze in knjige in filmi o vesolju in kvantnosti – so jo pripeljali v kvanten pogled na svet, kjer »gosenica izginja, da se še v metulja spreminja«.

Barbara Korun: pesnica, pisateljica, esejistka, občasna urednica, moderatorka in vodja literarnih delavnic; diplomirana slavistka in komparativistka, dolgoletna profesorica na gimnaziji v Ljubljani, zdaj lektorica v ljubljanski Drami. Avtorica treh pesniških zbirk, dobitnica nagrade za prvenec, prevedena v več tujih jezikov. Recitatorka Kosovelovih pesmi na CD-ju Vibrato tišine (2007) s tolkalistom Zlatkom Kaučičem.

Andrej Detela: filozof in pisatelj, lit. snov črpa tudi iz intimne izkušnje znanstvenika in izumitelja. Diplomirani fizik, v teoriji pionir na področju mlade znanstvene vede o sintropiji, kot inovator pa na Inštitutu Jožef Štefan razvija električna vozila naše prihodnosti. Avtor dveh knjig, v prvi (Magnetni vozli) tke nove lit. jezike za izražanje holističnih uvidov v filozofijo narave in našega duhovnega mesta v njej, v drugi (Sanje v vzhodni sobi) išče občutljivi jezik za necenzuriran zapis intimno-filozofskih uvidov z desetih potovanj po širnem svetu.

VEČERNI PROGRAM

Udeleženci literarne šole bodo na prvem literarnem večeru brali poezijo in kratke zgodbe svojih najljubših avtorjev, na drugem literarnem večeru pa se bodo kot literarni ustvarjalci predstavili Vida Mokrin Pauer, Barbara Korun in Andrej Detela.

STROŠKI

Šolnina znaša 48 evrov. Sklad bo po prejemu prijavnice poslal udeležencem predračun s položnico. Šolnino je treba poravnati pred začetkom seminarja. Prijavnica je nepreklicna, šolnino povrnemo le na podlagi zdravniškega spričevala.

BIVANJE IN PREHRANA

Cena paketa – 2 polpenziona (zajtrk in kosilo) na turistični kmetiji Pri Filetu v Slopah znaša 72 evrov (36 evrov na dan). Sobe so večposteljne! Storitve plačate lastnikom kmetije na koncu seminarja.

PRIJAVE

Prijavnice sprejemamo do 17. avgusta 2010 na naslov: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD), Štefanova 5, 1000 Ljubljana (za literarno šolo) ali po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si.

INFORMACIJE

Po telefonu: 01 2410 516, 041 281 956
po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si".
Spletna stran: www.jskd.si (literatura).

Vodja seminarja>
Dragica Breskvar, prof.,
samostojna svetovalka JSKD za literarno dejavnost

Gostiteljica
Vladislava Navotnik,
koordinatorka OI JSKD Sežana

Prijavnica za literarno kolonijo 2010 - MS Word

Prijavnica za literarno kolonijo 2010 - PDF

Izola, 30. september–3. oktober 2010

Prevajalnica JSKD, ki ima za sabo še skoraj dve desetletji uspešnega dela, je namenjena mladim prevajalcem, dijakom, študentom tujih jezikov in drugim, ki jih zanima literarno prevajanje. Pogoj za udeležbo je dobro poznavanje tujega jezika in materinščine. V delavnicah udeleženci ob pomoči uveljavljenih prevajalcev individualno in skupinsko prevajajo besedila iz sodobnih tujih literatur. Letos lahko izbirajo kar med šestimi jeziki: nemščino, italijanščino, angleščino, španščino, francoščino in češčino.

ŠPANSKA DELAVNICA

Cuadros de amor y humor, al fresco (Prizori ljubezni in humorja, al fresco) so zbirka triintridesetih kratkih dramskih besedil, ki jih lahko beremo ali uprizarjamo posamično, premišljena dramaturška zgradba pa jih povezuje tudi v smiselno celoto – pronicljiv pogled na sodobno družbo skozi vsakdanje in hkrati nadvse nenavadne situacije, v katerih se znajdejo osebe. Poleg živega vsakdanjega jezika sta glavna privlačnost teh besedil, kakor napoveduje že naslov, njihova tema, torej ljubezen, in humor v vseh različicah, od hudomušne ironije, prek odkrite komičnosti do grotesknih odtenkov.

José Luis Alonso de Santos je španski režiser, profesor igre in dramaturgije, pisec dramskih besedil in filmskih scenarijev. Prizori ljubezni in humorja, ki jih je zasnoval kot vaje za svoje študente igre, so postali velika uspešnica in jih uprizarjajo tudi zunaj Španije – letos smo izbor iz tega dela videli tudi pri nas v izvedbi gledališke skupine študentov španščine Hipercloridria.

Vodi: dr. Maja Šabec, asistentka za špansko in hispanoameriško književnost na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani. Osrednje področje njenega raziskovanja sta španska srednjeveška in renesančna književnost ter sodobna dramatika. Prevaja humanistična in književna besedila iz španščine in francoščine.

ITALIJANSKA DELAVNICA

V italijanski skupini se bomo osredotočili na novele, in sicer na klasično moderne, se pravi ne na tiste, s katerimi se je novelistika začela, temveč na nekatera besedila iz zrelega obdobja te zvrsti. Posvetili se bomo predvsem dvema avtorjema, Giovanniju Vergi in Luigiju Pirandellu. Poskusili se bomo tudi v prevajanju poezije, ki pa bo iz poznejšega fonda italijanske književnosti.

Vodi: dr. Martina Ožbot, izredna profesorica za italijanski jezik na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. Ukvarja se predvsem s teoretskimi in zgodovinskimi vidiki prevodnega posredovanja besedil, ureja revijo za prevajalstvo Hieronymus, prevaja iz italijanščine in angleščine v slovenščino in obratno.

FRANCOSKA DELAVNICA

Na francoski delavnici bomo prevajali odlomke iz igre Andreïa Makina Le monde selon Gabriel (Svet po Gabrijelu). Andreï Makine (1957) je pri nas znan predvsem kot romanopisec, zlasti po romanu Francoski testament, za katerega je v Franciji in po svetu prejel številna ugledna priznanja.

Svet po Gabrijelu, Makinovo prvo dramsko delo, je izšel leta 2007 in so ga z velikim uspehom uprizorili lani v Amsterdamu. Dogajanje je postavljeno v prihodnost, v »mlačni vek«, v katerem je prepovedan ustvarjalni jezik in so pesniki postavljeni na sramotilni steber, človeštvo pa se je spremenilo v čredo potrošnikov podob, ki ji vlada vseprisotni globalni medij. Igra, ki jo sprva beremo kot satiro in karikaturo sodobnega sveta, je v resnici povabilo k razmisleku o tem, v kaj se pod vplivom hipnotične moči medijev spreminja naš svet, kako se zaradi duhovne mlačnosti in zasvojenosti s ikonami potrošništva pogrezamo v stereotipen, banalen jezik in v otopelost, ki nas »varuje« pred soočenjem z vprašanji lastne usode: vprašanjem smrti, minljivosti in kratkosti življenja, vprašanjem upora in drugačnosti s pomočjo besed in pesniškega jezika. Andreï Makine nam s to igro brez prizanašanja nastavi ogledalo: poglejte, tak bo morda jutri naš svet.

Vodi: mag. Nadja Dobnik, lektorica za francoski jezik na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer poučuje prevajanje iz francoščine v slovenščino. Ukvarja se z didaktiko prevajanja, prevaja predvsem sodobne avtorje iz francoščine in italijanščine, zlasti pa sodobno francosko poezijo.

NEMŠKA DELAVNICA

V prevajalnici za nemščino se bomo posvetili besedilom, ki zaživijo v celoti šele na odru pred občinstvom: številni literati in umetniki z nemškega govornega območja so vzeli pojem žive literature zelo resno – s svojimi poetičnimi in proznimi stvaritvami, ki jih običajno zajemamo z izrazi, kot so slam poezija, spoken word, pa tudi rap in hip hop poezija, so že zdavnaj dokazali, da literature ne pišemo in ne beremo/poslušamo/spremljamo nujno v samoti, temveč da pisana in govorjena beseda prav rada koketira z občinstvom. Na prevajalnici se bomo tako v prvi vrsti spraševali, kako se lotiti prevajanja tovrstnih besedil, pri katerih so v ospredju ritem, jezikovne domislice in slogovne bravure, kako prenesti te marsikdaj težko prevedljive besedne mojstrovine v slovenščino. Skupinske oblike dela, pri katerih se vedno poraja kopica idej, asociacij in možnih rešitev, nam bodo pri tem prav gotovo v dragoceno pomoč.

Vodi: mag. Irena Samide, asistentka za novejšo nemško književnost na Oddelku za germanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer med drugim poučuje prevajanje iz nemščine. Že vrsto let je mentorica nemške prevajalnice, prevaja sodobno prozo, mladinsko književnost, strokovno literaturo ter igrane in dokumentarne filme.

ANGLEŠKA DELAVNICA

Tim(othy John) Winton (letnik 1960) je eden najbolj cenjenih avstralskih pisateljev današnjega časa, avtor devetih romanov, treh zbirk kratkih zgodb, vrste knjig za otroke in esejev. Tudi pri nas ga v zadnjih letih pospešeno spoznavamo, saj imamo prevedene tri njegove romane (Hiša na Ulici oblakov, MK 2006, Jezdeci, Miš 2006 in Vdih (Miš 2009), s kratko zgodbo pa je zastopan tudi v antologiji sodobne avstralske kratke proze Kenguru na plaži, Miš 2006).

V delavnici se bomo posvetili Wintonovim v slovenščino še neprevedenim kratkim zgodbam.

Vodi: Jure Potokar, prevajalec in publicist. Prevaja predvsem iz angleščine, včasih tudi iz hrvaščine. Med drugim je prevajal Henryja Millerja, Josifa Brodskega, Leonarda Cohena, J. M. Coetzeeja, Gorea Vidala, Dona De Lilla, Jacka Kerouaca, J. G. Ballarda, Richarda Flanagana, Joža Horvata, Jonathana Franzena, Alana Hollinghursta, Melvina Burgessa, Salmana Rushdija in Orhana Pamuka. Publicistično se ukvarja predvsem z vrednotenjem sodobne popularne glasbe (zlasti o jazzu).

ČEŠKA DELAVNICA

Prevajali bomo pesmi Martine Komárkove (1963) iz njene najnovejše knjige Modlitební knížka (Molitvenik, 2009), ki jo je ustvarila skupaj s slikarjem Michailom Ščigolom. Specifika te pesniške zbirke je tesna povezanost besede in podobe – pesmi pridobijo novo dimenzijo ob gledanju slik in slike novo sporočilo ob branju spremljajoče poezije. Avtorja sta delo oprla na motive križevega pota, ki sta ga pretresla v luči sodobnosti in mu dala nove vsebine. Jan Balabán (1961–2010) si je za moto svoje zbirke kratkih zgodb Možná že odcházíme (Mogoče pa odhajamo, 2004) izbral citat »Je čas hledat i čas ztrácet« (Pridigar, 3, 6). In že kar tu naletimo na prevajalski oreh – ko preverimo, kakšen je prevod tega citata v slovenski standardni izdaji Svetega pisma, ugotovimo, da v primerjavi s češkim zveni bistveno manj poetično.

Na delavnici ne bomo zgolj od besede do besede prestavljali izvirnikov iz enega jezika v drugega, ampak jih bomo tudi analizirali iz različnih vidikov. Opazovali bomo, kako Komárková gradi svoj verz in Balabán svojo kratko zgodbo tako na oblikovni kot vsebinski ravni, in iskali strategije, kako doseči isti ali vsaj podoben učinek v slovenskem prevodu.

Vodi: Tatjana Jamnik, prevajalka leposlovja in humanistike iz češčine in poljščine, pesnica in pisateljica, urednica, lektorica za leposlovje in učiteljica slovenščine kot tujega jezika.

NAČIN DELA

Udeleženci bodo večino besedil dobili že pred delavnicami, da jih bodo lahko (v grobem) prevedli doma. Na sami prevajalnici bodo skupaj z drugimi prevajalci in z mentorji iskali najboljše rešitve in pripravili »skupen« prevod.

Večerni dogodki: pogovori z uveljavljenimi prevajalci.

STROŠKI

Kotizacija za prevajalsko šolo znaša 55 evrov (DDV je vključen). Udeleženci, ki se bodo prijavili do 15. julija 2010 in do takrat tudi plačali kotizacijo, imajo 5 evrov popusta. Sklad bo po prejemu prijavnice poslal udeležencem predračun s položnico. Plačati jo je treba pred začetkom šole, potrdilo pa prinesti s seboj. Šolnino povrnemo le v primeru bolezni na podlagi zdravniškega spričevala.

Nekaj sob smo za vas rezervirali v Srednji gostinski in turistični šoli Izola (SGTŠ). Cena polpenziona je 25 evrov na dan, polnega pa 30 evrov. Turistična taksa (1,01 evra) v ceno ni vključena. Vse dodatne informacije za bivanje dobite po tel. 041 639 216 ali po e-pošti branko.miklobusec@guest.arnes.si.

PRIJAVE

Prijavite se lahko do 15. septembra 2010 na naslov: JSKD, Štefanova 5, 1000 Ljubljana (za prevajalnico JSKD) ali po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si, kjer lahko dobite tudi podrobnejše informacije o programu prevajalske šole (tel. 01 2410500, 2410 516).

Delavnice za posamezni jezik ne bomo izvedli, če bo prijavljenih manj kot šest udeležencev.

Razpis je objavljen tudi na skladovi spletni strani: www.jskd.si (literatura).

Gostiteljica:
Zvonka Radojevič
koordinatorka OI JSKD Izola

Vodja prevajalske šole:
Dragica Breskvar, prof.
sam. svetovalka JSKD za literaturo
in urednica revije Mentor

Ljubljana, 18. junij 2010

Prijavnica za literarno kolonijo 2010 - word

Prijavnica za literarno kolonijo 2010 - PDF

Uredništvo za kulturo 3. programa Radia Slovenija – programa ARS vabi avtorje k sodelovanju na natečaju za humoresko in kratko zgodbo. Podelili bomo največ tri nagrade v vrednosti 500, 400 in 200 evrov.

V obeh kategorijah bo Uredništvo za kulturo tudi odkupilo do deset besedil ter jih predvajalo v oddajah Literarni nokturno in Humoreska tega tedna.

Pravila natečaja: izbrana besedila pred objavo na Radiu Slovenija ne smejo biti objavljena. Dolžina kratke zgodbe naj ne presega 7.000 znakov s presledki, dolžina humoreske (oziroma humoresk na skupno temo) pa 18.000 znakov s presledki.

Humoresko ali kratko zgodbo naj avtorji pošljejo do 15. julija 2010 v štirih izvodih, označenih s šifro in s pripisom:

NATEČAJ ZA HUMORESKO IN KRATKO ZGODBO
UREDNIŠTVO ZA KULTURO 3. PROGRAMA RADIA SLOVENIJA – PROGRAMA ARS
Tavčarjeva 17
1550 Ljubljana.

Žirija bo svojo odločitev objavila 31. julija 2010 v oddaji Kulturna panorama in na spletni strani 3. programa Radia Slovenija – programa Ars. Avtorji nagrajenih in izbranih zgodb bodo svoje avtorstvo dokazali s petim izvodom. Vabljeni k sodelovanju.

Uredništvo za kulturo 3. programa Radia Slovenija – programa Ars

Revija Mladika razpisuje XXXIX. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi.

Na razpolago so sledeče denarne nagrade:

PROZA
prva nagrada 400 €
druga nagrada 300 €
tretja nagrada 250 €

PESMI
prva nagrada 200 €
druga nagrada 150 €
tretja nagrada 100 €

Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov MLADIKA, Ulica Donizetti 3, 34133 TRST, do 1. DECEMBRA 2010. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani (oziroma 30.000 znakov), ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset). Tekste in šifre lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslov: redakcija@mladika.com

Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisateljica Vilma Purič, prevajalka prof. Diomira Fabjan Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Cenda ter odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.

Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku – Prešernovem dnevu – na javni prireditvi in v medijih. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2011. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.

Rokopisov ne vračamo!

Udruženje za kulturu - Novo Sarajevo (KNS) od 11 - 13. novembra, 2010. godine organizuje međunarodnu kulturnu manifestaciju pod nazivom »IV Novosarajevski književni susreti - 2010«.

Ciljevi manifestacije su usmjereni ka više pravaca, i to:

- popularizacija pisane riječi u najširem smislu;
- afirmacija književnog stvaralaštva nove generacije pisaca;
- prezentacija književnog stvaralaštva afirmisanih pisaca;
- podrška i afirmacija rada i angažmana književne omladine na lokalnom nivou;
- prezentacija književnog stvaralaštva bh-dijaspore;
- promocija književnosti za djecu;
- promocija vrijednih i značajnih djela i angažmana na polju pisane riječi;
- regionalna književna saradnja;
- međunarodna kulturna saradnja.

Organizacioni odbor manifestacije »IV Novosarajevski književni susret-2010« raspisuje:

Javni poziv za prijavu radova iz domena pisane riječi i učešće u programu manifestacije:

Uvjeti za prijavu:

I) opšti uvjeti:

1. Da je rad autorsko djelo
2. Da tekst nije uvredljivog sadržaja
3. Uz radove navesti podatke o autoru:

- ime i prezime;
- godina rođenja;
- kontakt adresa i telefon;
- kraća biografija (prigodna fotografija nije obavezna)

4. autori mogu dostaviti do 5 radova

II) kategorije

a) lokalitet

1. književnost Općine Novo Sarajevo
2. književnost BiH
3. književnost bosanskohercegovačke dijaspore
4. međunarodna književnost

b) starosna dob

1. književna omladina
2. mladi autori
3. slobodna kategorija

c) mjesto boravka

1. književnost BiH:
- da je autor teksta iz BiH;
- da je tekst napisan na jednom od jezika govornog područja BiH.

2. Književnost iz dijaspore:
- da je autor teksta porijeklom iz BiH;
- da je tekst napisan na jednom od jezika govornog područja BiH.

3. Međunarodna književnost:
- da je tekst preveden na jednom od jezika govornog područja BiH.

d) izražajne forme

- poezija (pjesma, poema)
- proza (kratka kriča)
- drama
- književnost za djecu

Napomena:

Objavljene knjige (roman, zbirka…) koje autori dostave organizatoru biće prezentirane u sklopu programa manifestacije – uz naznaku dijela koji bi želio da se objavi u zajedničkom zborniku, što treba dostavlja u elektronskoj verziji, do pet kucanih stranica).

III) radove slati:

- poštom na adresu: Hamdije Čemerlića 49; 71 000 Sarajevo, BiH
- putem E-maila: kns_sarajevo@yahoo.com
- putem web-stranice udruženja: www.kns.ba
- lično dostaviti uz konsultacije na telefon: 061/524-505; 061/524- 505

Napomena:
Radovi koji se ne dostave u elektronskoj verziji neće biti objavljeni na web-stranici udruženja.

Javni poziv je otvoren do 15.09.2010. godine.

Radovi autora koji ne zadovoljavaju uvjete javnog poziva neće biti razmotreni. Za uspješne radove predviđena su priznanja, uvrštavanje u tradicionalnu zajednički zbirku radova i program manifestacije.

Ibrahim Osmanbašić, predsjednik udruženja

Pokrovitelj manifestacije: Općina Novo Sarajevo

Organizator manifestacije: Udruženje za kulturu-Novo Sarajevo (KNS)