Povzetek iz obširnejšega rokopisa

6. oktober 1993

Ob devetih zjutraj me je obiskal Vlado Hustič, direktor komunalnega podjetja iz Rogaške Slatine. Pogovarjala sva se o čistilni napravi kot nujnem predpogoju za polnjenje Sotelskega jezera. Skupaj sva se odpeljala v Krapino, spotoma nekaj malega prigriznila v gostišču Pod staro streho, potem pa potrkala na vrata dr. Franja Kajfeža, župana Krapinsko-zagorske županije. Sprejel nas je zelo ljubeznivo, poslušal z veliko pozornostjo in na koncu dejal, da se popolnoma strinja z najinimi predlogi glede kanalizacijskega omrežja z hrvaške in slovenske strani Sotle. Na županovi mizi sem med uradnimi spisi in vsakdanjo pošto opazil tudi svojo najnovejšo knjigo zgodb in črtic pod skupnim naslovom Razdruževanje, kar me je prav posebej razveselilo.

V popoldanskih urah smo se poslovili od Tončka Tepeša, legendarnega direktorja Konfekcije Rogaška Slatina (KORS) in predsednika krajevne skupnosti Rogatec. Tonček je pravzaprav eden iz plejade znamenitih Humčanov, rojen je namreč v naši občini, v majhni vasi Rusnica. Priženil se je v Rogatec, življenjsko kariero pa je začel in končal v Rogaški Slatini kot ustanovitelj in dolgoletni direktor modne konfekcije. Na pokopališču sem se spominjal najinih srečanj in pogovorov, posebej pa sodelovanja na prirejanju monografije »Rogatec ob 700 letnici podelitve trških pravic«, ki je bila predstavljena na proslavi 8. septembra 1985. Tonček je takrat govoril o velikem pomenu humske steklarne Straža za krajevno skupnost Rogatec in napovedal pobratwnje dveh sosednjih krajevnih skupnosti, ki so danes obmejne občine in še vedno čakajo na pobratenje.

7. maj 1994

Je morda bolje, da se odpovem popotovanju Pliberk, simbol in metaforo vseh hrvaških hudobij? Dolga desetletja se o pliberških žrtvah ni smela čuti niti besedica, zato sta evforija in paradiranje na Pliberškem polju v prvih letih samostojne Republike Hrvatske postala skoraj neznosna. Vsako leto se tamkaj zbere na tisoče in tisoče Hrvatov, služi se sveta maša za duše nedolžnih, masakriranih in ubitih hrvaških domobranskih vojakov, ustašev, civilistov, beguncev, žensk in otrok. Pod pliberškim pokolom razumemo zločin proti človečnosti, genocid nad Hrvati in drugimi pripadniki poraženih sil v drugi svetovni vojni. Nobenemu od njih ni bilo sojeno, nobeden od njih ni imel priložnost braniti svoje stališče, zato velja domneva nedolžnosti. Ta domneva velja kljub veliki verjetnosti, da je med ubitimi bilo res veliko število »zveri«, ki so odgovorne za grozote Jasenovca, Stare Gradiške in drugih, bolj ali manj znanih, fašističnih zločinskih zaporov. Osebno menim, da je ustaštvo mrak hrvaškega naroda, da je to najbolj črno in sramotno obdobje naše zgodovine. Žal se je veliko število antifašistov pod vodstvom maršala Tita že med vojno, še bolj pa v prvih povojnih letih, prelevilo v najhujše zločince. Čutim bolečino in žalost zaradi tega ker smo padli tako nizko, da v imenu ideologije, nacije, vere ubijamo in mučimo svoje someščane. Zato se ne bom podal na pot. Pripognil se bom vsem nedolžnim žrtvam v svoji zbranosti in skritosti.

28. januar 1995

Zjutraj sem bil v Rogaški Slatini pri nadžupniku Janezu Krašovcu. Pogovorila sva se in dogovorila glede daril ki jih naši ljudje prevzemajo v njihovem župnijskem Karitasu. Veliko ljudi iz naše občine je namreč obiskovalo tamkajšnji urad in jemalo oblačila, ki so jih kasneje preprodajali ali odvrgli. V prihodnje se kaj takega ne sme več dogajati. Vsak jemalec daril bo moral poskrbeti za potrdilo na v upravni enoti naše občine in šele s potrdilom priti po darilo.

Iz Rogaške Slatine sem skozi Bizeljsko in Brežice nadaljeval v Samobor na uradni pogovor z predstavniki tamkajšnje tovarne kristala v kateri bi naj delo dobili steklopihalci iz naše občine. To zadevo moramo speljati v dogovoru s menedžmentom tovarne kristala v Rogaški Slatini, kajti brez dogovora bi lahko prišlo do množičnega odpuščanja naših delavcev, prek tristo dnevnih migrantov, ki odhajajo vsak dan na delo onstran Sotle.

Po odhodu iz Samobora sem obiskal prijatelja dr. Mileta Babića, bosanskega frančiškana, begunca iz Sarajeva in začasnega gvardijana samostana v Podsusedu pri Zagrebu. Za današnji popoldan je imel zmenjeno srečanje z Ivanom Kordićem, bosansko-hercegovskim pesnikom in pisateljem iz Sarajeva. Skupaj sva se podala v restavracijo Kaptolska klet. Kordićeva nežnost in čar visokega, gosposkega prebivalca Sarajeva, njegovo spoštovanje in ljubezen do bosanskih frančiškanov, vse me je to spomnilo na pesem Tina Ujevića Visoki jablani (Visoki topoli). Danes zjutraj sem to pesem znovič prebral in se prepričal, da je res primerna za Kordićevo stasitost. Srečanje s sarajevskim pesnikom in izmenjava najinih pesniških zbirk je vsekakor najlepši dogodek moje javne dejavnosti in duhovnega ponotranjanja v zadnjih mesecih.

10. julij 1995

Solze, kletve in jeza naših delavcev zaposlenih v Rogaški Slatini so me nagnale, da sem napisal pismo g. Miljenku Žagarju, hrvaškemu veleposlaniku v Ljubljani in ga opozoril na dejstvo vse večje in eksistencialno hude neenakosti med hrvaškimi in slovenskimi delavci glede uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja. Naši delavci nimajo pravico na nikakršne olajšave pri plačilu davka na plače, tako da morajo plačati veliko več davka od svojih slovenskih tovarišev. Ko bi vsaj dvajset odstotkov tega davka dobila občina njihovega stalnega prebivališča! No, pa to še zdaleč ni vse, od maja letos naši delavci nimajo več pravico dobivati dohodnino za otroke. Grenkoba in jeza prebivalcev naše občine, ki dnevno odhajajo na delo v Slovenijo, raste vsak dan zaradi mačehovskega odnosa do njih (čeprav večina teh delavcev ima več kot dvajset let delovne dobe v Sloveniji). Vse bolj pogosto prihajajo delegacije opravičeno razvnetih delavcev v moj urad s prošnjo naj nekaj naredim v prid delavske enakosti. Občinski svet je uradni sklep naslovil na župana dr. Franja Kajfeža in županijske zastopnike v Hrvaškem saboru, mene pa zadolžil da v imenu nezadovoljnih in razočaranih delavcev napišem pismo hrvaškem veleposlaniku v Ljubljani s prošnjo, da uradno urgira pri Ministrstvu za delo. Ob koncu pisma sem ga povabil naj obišče Zdravilišče Rogaška Slatina, tamkajšnjo tovarno kristala, naj se v sami tovarni pogovori s hrvaškimi delavci, potem pa naj pride kot dobrodošel gost v našo občino.

3. oktober 1995

Danes zjutraj sem polne tri ure v ozračju dokaj toplega oktobrskega razkošja bral pogovor partizanskim novelam Edvarda Kocbeka izpod peresa Andreja Inkreta pod naslovom »Pričevanje o brezumni slasti in o zadnji grozi«. Znamenitega Slovenca, partizana in kristjana Kocbeka sem srečal v januarju 1969. na literarnem večeru in pogovoru s študenti teologije, pripadniki misijonske družbe lazaristi, v ljubljanski Maistrovi ulic. Njegovo majhno telo, tipični brk štajerskih kmetov, visoko čelo, več belih kot sivih las, predvsem pa njegovi zloženi stavki, nabiti z življenjskimi izkušnjami - vse je to naredilo name vtis nepozabnega srečanja s prerokom. Zato se pogosto vračam k njegovim knjigam in se prisrčno veselim prevajanja v hrvaščino njegovih pesmi, novel, dnevnikov in premišljevanj.

28. februar 1996

Čutim veliko neskladje med ustvarjalnim naporom, ki me sedaj osrečevalno prevzema, in želenih učinkov v družbeni realnosti, ki jih nikakor ne morem doseči. Kar nekaj dni zaporedoma sem z veseljem pričakoval ljubljansko Delo z mojim razmišljanjem o hrvaškem jeziku, izvirno napisanem v slovenščini, da bi včeraj v telefonskem pogovoru z nekaterimi uredniki zvedel kako so me cel čas potegovali za nos, ker moj tekst v resnici ne želijo objaviti. Mar samo zaradi tega ker gre v njem za pričevanje z leve strani Sotle, pričevanje ki ni zaželeno in sprejemljivo od strani slovenske politike?

Sotla je skozi stoletja bila in bo najbrž tudi v prihodnje meja med državnim ozemljem, ne pa med človeškimi lepotami in velikimi ljudmi. Prepričan sem, da so jo tako pojmovali grofje Celjski kadar so odhajali v hrvaške kraje, da jo je tako pojmoval grof Peter Zrinski ko je leta 1645 otkril vrelec mineralne vode v Rogaški Slatini, da so jo tako pojmovali grofje Ratkaji z legendarno Veroniko Deseniško, da jo je tako pojmoval Anton Aškerc za časa svoje duhovniško pastirske službe v Podsredi, ob branju Gundulića in Mažuranića v izvirni hrvaščini. Tako je dobesedno pojmujem tudi jaz v tem svojem Obsotelju, srečen že zaradi samega dejstva, da sem se na ta svet prijokal na magičnem bregu z leve ali hrvaške strani Sotle. Po končanem študiju teologije leta 1974 v Zagrebu in filozofije leta 1978 v Beogradu sem se zaposlil kot prevajalec in urednik delavskega mesečnika v domačem podjetju - tovarni stekla Straža. S tem pa se je začelo zelo zanimivo obdobje mojega življenja glede spoznavanja neusmiljene resnice kako je jugoslovanska indoktrinacija bratstva in enotnosti v gospodarstvu in politiki pravzaprav oddaljevala in odtujevala Hrvate in Slovence. Namreč, Slovenci so v višjih razredih osnovne šole učili srbohrvaščino, katero so potem pri vojakih v jugoslovanski vojski samo utrdili. Zato so se na srečanjih gospodarstvenikov, še bolj pa politikov in znanstvenikov, vse do leta 1990 s svojimi hrvaškimi partnerji pogovarjali ali po slovenski ali po srbski, nikakor pa ne po hrvaški! To so dejstva o katerih sem osebno pričeval dobrih dvanajst let, žalostna dejstva za vsakega dokaj zavednega in poštenega Hrvata. Po letu 1990 so se ti odnosi bistveno spremenili. Slovenski gospodarstveniki, politiki i znanstveniki so se naenkrat znašli v hudi zadregi zaradi svoje srbohrvaščine. Velikokrat sem imel priložnost videti kako se slovenski sobesedniki mučijo s hrvaškim jezikom, videti in poslušati njihovo nerodno opravičevanje zaradi globoko vsajene srbske ekavščine. Ta opravičevanja bi po navadi končala z obremenjenim molkom, ki sem ga vsakič na lep način poskušal prekiniti s spominjanjem na Franceta Prešerna in njegov stavek iz pisma Stanku Vrazu: »Združitev vseh Slovanov v en knjižni jezik bo ostala najbrž pobožna želja«. Čast in slava dr. Francetu Prešernu! On je prižgal luč slovenskega jezika in slovenskega naroda, luč katero ni uspela ugasniti nobena politična sila. Pri nas Hrvatih je žal luč hrvaškega jezika, od Marka Marulića do naših dni, bila večkrat popolnoma ugasnjena ali pa je le mrliški plapolala. Politika je delala po svoje – najprej s hrvaškim jezikom, potem pa tudi s hrvaškim narodom, kateremu so Srbi v zagrebškem časopisu Srbobran na samem začetku dvajsetega stoletja napovedali končno iztrebitev. Toda, vsak narod je neuničljiv dokler se zaveda svoje zgodovinske utemeljenosti, svojega jezika in literature, svoje vere, upanja in ljubezni. Teh stvari se je hrvaški narod zavedal prav tako kot slovenski, pa tudi veliko bolj, zato ker je skoraj devetsto let ohranjal v živem spominu zlato obdobje svojih narodnih vladarjev in kraljev od začetka devetega do začetka dvanajstega stoletja. Hrvaško nacionalno zavest so ohranjali, prebujali in krepili slavni hrvaški možje – bojevniki, duhovniki in pisatelji. Tem velikanom hrvaške zgodovine, kot so Evgen Kvaternik, Ante Starčević, Mihovil Pavlinović in Stjepan Radić, pripada vsekakor tudi dr. Franjo Tuđman s svojo sintezo hrvaške zgodovinske zavesti in politične miselnosti – z uresničenjem te sinteze in pomiritvijo vseh Hrvatov. Pod njegovim vodstvom je hrvaški narod, po devetstoletni križni poti in golgotskem poniževanju in sramoti, končno doživel svoje vstajenje – svoj ponos, svojo čast in svojo državo. To je zgodovinsko dejstvo in zato ne morem razumeti tistega intelektualca, najmanj pa hrvaškega, ki si upa to pred zgodovino zanikati. Po velikem začetnem navdušenju z novimi državami na prostoru bivše Jugoslavije nam je sedaj omogočeno, da lahko povsem umirjeno in iskreno ljubimo svoj narod in delujemo za boljše dneve svoje države, kar je osnovni predpogoj in zagotovilo spoštovanja vsakega drugega, predvsem pa sosednjega naroda in države. Moje izkušnje, srečanja in doživetja v tej sotelski dolini me iz leta v leto vse globlje prepričujejo, da v prihodnje Hrvate in Slovence ne morejo več zbliževati nikakršne parole o bratstvu in enotnosti, pač pa predvsem i nadvse le gola resnica in resnične vrednote naših narodov in držav na vseh področjih človekovega življenja, ustvarjalnosti in počlovečevanja sveta.

11. april 1996

Ob devetih dopoldne me je poklicala tajnica občine Rogatec in me obvestila, da bodo v kratkem času vsi župani občin Rogatec, Rogaška Slatina, Podčetrtek in Kozje imeli skupni sestanek glede mojega dopisa v katerem jih prosim za podatke o Hrvatih, ki živijo v njihovih občinah. Dodala je da gre za podatke, ki imajo določeno politično težo. Pol ure kasneje me je poklical nadžupnik iz Rogatca in me prosil naj bi za danes napovedan sestanek preložili vsaj za teden dni. To so vsekakor značilna reagiranja iz sosednje slovenske občine in nadžupnijskega urada. Samo tisti, ki nekaj takega res doživi, more odgovorno govoriti o občutljivosti Slovencev za svojo narodno identiteto, občutljivosti kakšna se nasproti hrvaškem narodu in državi skorajda manifestira kot preobčutljivost na meji narodne ogroženosti. Kakšna pa je naša občutljivost glede nacionalne identitete hrvaškega človeka in hrvaškega ozemlja?

5. julij 1996

Pred kratkim sem v Rogaški Slatini doživel zelo prisrčno srečanje z mlado profesorico nemškega jezika Vlasto Kučiš i njenim prijateljem Mariom Plenkovićem, doktorjem informacijskih in organizacijskih ved. Vlasta je hčerka mojega starega znanca iz tovarne stekla Straža, kratek čas je delala v humski tovarni kot prevajalka, sedaj pa je predavateljica na Filozofski fakulteti v Zadru. Mario mi je podaril svojo knjigo Komunikologija masovnih medija, se pohvalil kako me dobro pozna kot pesnika in pisatelja, zato je še posebej vesel, da sva se danes srečala in tudi osebno spoznala. Pogovarjali smo se o poslovnem komuniciranju v pluralistični družbi, o komunikoloških aspektih novinarstva, ter o kulturi dialoškega komuniciranja. Posledica tega srečanja je uradni poziv, ki sem ga danes dobil. Dr. Plenković me poziva v imenu organizatorja na mednarodno znanstveno konferenco »Novinarstvo in demokracija«, ki bo oktobra meseca v Zadru. Seveda se bom pozivu rad odzval in sodeloval na konferenci.

5. december 1996

Knjižničarka v Rogaški Slatini mi je včeraj fotokopirala In memoriam dr. Antonu Trstenjaku, filozofskemu antropologu, psihologu in teologu, ki je umrl 29. septembra letos v devetdesetem letu življenja. Predaval mi je na Teološki fakulteti v Ljubljani zgodovino filozofije in psihologijo. Kot vrsten grafolog je na izpitu izkoriščal priložnost, da se vsaj malo zamisli nad rokopisom študenta, ki je pristopil k izpitu. Spominjam se kako me je sočutno pogledal in vprašal kaj pravzaprav iščem med bogoslovci? Ko je slišal, da prihajam s hrvaške strani Obsotelja, me je še bolj predorno pogledal, se nasmehnil in mi zatrdil, da na svoji poti ne smem omahniti. Tedaj njegove besede nisem jemal resno, nisem razumel njegovega poročila, toda z današnjega vidika, ko se ozrem na prehojeno pot, moram velikemu slovenskemu psihologu in nepozabnemu profesorju izraziti globoko hvaležnost in spoštovanje. Ta neutrudljivo dober človek nam je zapustil prek petdeset knjig namenjenih predvsem oplemenitenju človeka in počlovečevanju sveta. Vsebinska razsežnost njegovih del se razteza od pastoralne psihologije do psihologije umetniškega ustvarjanja, od grafologije do filozofske antropologije in logoterapije. V svojem znanstvenem delu se je zavzemal za čim bolj širok pregled tradicionalnih in najnovejših teorij, izogibajoč se namerno odvisnosti od posameznih šol in njihovih skrajnosti. Poleg znanstvenega preučevanja, univerzitetnih predavanj in publiciranja številnih knjig je treba posebej poudariti njegovo svetovalsko in terapevtsko delo s posamezniki. Spominjam se kako sem s prikritim občudovanjem in bogaboječo spoštljivostjo štiri semestre hodil mimo njegove kurije in zastrtih oken na ljubljanski Resljevi cesti. V njej je skromen duhovnik in velik človek z vsem srcem in dušo delal za duševno zdravje svojih sodobnikov in njihovih potomcev.

2. januar 1997

Direktor založbe iz Đakova dr. Ivan Zirdum me prosi naj bi mu čimprej prevedel zanimivo knjigo Skozi prizmo besed dr. Antona Trstenjaka, ki je izšla pri Matici slovenski pred osmimi leti. V prvem delu avtor obravnava fenomenologijo besed, oziroma odnos med človekom in besedo, med besedo in osebnostjo, ter med osebnostjo in kulturo. Drugi del govori o človeku kot zgodovinskem bitju, o krizi in razmahu znanosti, ter o vzponih in prepadih kulture. Meni je vsekakor najbolj zanimiv tretji ali zaključni del, ki vsebuje razmišljanja o človeku kot bitju vrednot in upanja, o človeku pred ugankami sveta, pred izgubo smisla za življenje, in ne nazadnje, o človeku zagledanem v prihodnost, v čudež vesolja in usodo človeštva. Globoko sem prepričan, da bo hrvaška kultura s tem celovitim delom postala bogatejša za novo razsežnost duhovnosti.

4. oktober 1998

Zadnjih nekaj dni je bilo prežeto s slovesnim pričakovanjem in vzvišenim doživljanjem drugega obiska Papeža Janeza Pavla II. naši deželi - Zagrebu, Mariji Bistrici, Splitu in Solinu. Tej vzvišenosti se je pridružil še eden nadvse svečani Memento mori. Namreč, pred nekaj dnevi sem bil pozvan na promocijo knjige Zaustavljeni David, knjige o življenju in delu prezgodaj umrlega slovenskega duhovnika in publicista Frančka Križnika, mojega nepozabnega življenjskega spremljevalca. Takoj sem poiskal ohranjeno številko ljubljanske Študentske tribune v kateri je leta 1968 objavljena moja pesem posvečena njemu, poiskal pa sem tudi morda še edini ohranjeni izvod zaplenjenega intervjuja z njim leta 1974 v ediciji Svjedočenja (Pričevanja) zagrebške založbe Kršćanska sadašnjost. Napisal sem v slovenščini posebno besedilo za promocijo, v katerem sem posebej poudaril Križnikove besede o kardinalu Stepincu, ki ga Janez Pavel II. namerava med svojim obiskom razglasiti za blaženega na Mariji Bistrici, zaradi katerih je omenjeni intervju pred štiriindvajsetimi leti bil zaplenjen. Svoje besedilo sem prebral pred polno dvorano kulturnega doma v Šmarju pri Jelšah natančno ob isti uri ko je Sveti oče prispel z letalom na zagrebško letališče in bil dočakan z burnim ploskanjem.

Včeraj sem cel dan prebiral lepo urejeno knjigo o Križniku, njegova avtorska dela, ter številne spomine nanj. Enostavno ne morem verjeti, da je svoje burno kratko življenje živel tako celovito in zaokroženo. Seveda se tega nismo zavedali ne mi, ki smo se družili z njim, ne on, ki je vedno imel časa za druženje z nami. To mi je postalo jasno šele ko sem prebral njegovo zadnje predavanje z naslovom »Poslednje presenečenje«. Takoj sem poiskal vsa Križnikova pisma, ponoči pa se v meni porodila zamisel s katero sem se zbudil danes zgodaj zjutraj. Zamisel nove knjige v slovenščini z naslovom Moje slovenske izkušnje. V prvem delu bom objavil dnevniške zapiske iz svojega ljubljanskega obdobja, v drugem svoje pesmi izvirno pisane v slovenščini, v tretjem eseje o doživljanju slovenskega jezika in duše, podnebja in kulturnega vzdušja, prijateljevanja z znanimi in velikimi Slovenci kot so Edvard Kocbek, Janez Gradišnik, Franček Križnik, Franc Rodé, Tone Stres, Franci Zagoričnik, Veno Taufer in dr. Rokopis bom ponudil Mohorjevi družbi v Celju. Na ta način se želim ustvarjalno oddolžiti slovenski kulturi in osebno prispevati vzpostavitvi in utrjevanju dobrih sosedskih odnosov dveh narodov, ki ne smejo drug drugega onemogočati, pač pa se morata dopolnjevati z obilico lepote in miru.

16. februar 1999

Nocoj sem v društvenem domu sosednje občine Rogatec užival na literarnem večeru Toneta Partljiča, zelo prijaznega in iskrenega pisatelja, ki je prebral eno žalostno zgodbo o svoji materi in eno duhovito o sebi. Enostavno in prepričljivo je govoril o knjigi, politiki in pomenu Prešerna glede slovenske identitete. Prireditev je bila organizirana ob priložnosti širitve narodne knjižnice, oziroma dograjenega oddelka za otroke. Po končani slovesnosti in kulturnem programu sem osebno pozdravil spoštovanega pisatelja in poslanca v slovenskem parlamentu, ki je bil nenavadno vesel srečanja z mano, povedal mi je, da ima dve moje knjigi in je resnično vesel, saj je njegova žena Milica tudi rojena v Humu na Sutli. Izkazalo se je, da je njegova žena nečakinja znamenitega Humčana dr. Janka Oberškega, biblicista in zagrebškega kanonika. Torej še eno spoznanje več o Humu na Sutli kot povezujočem mestu Hrvaške in Slovenije!

22. septembra 1999

Ob razglasitvi slovenskega preporoditelja, Prešernovega vrstnika, vzgojitelja, pesnika in mariborskega škofa Antona Martina Slomška za blaženega, na slovesnosti, ki jo je prejšnjo nedeljo v Mariboru predvajal papež Janez Pavel II., sem z amaterskimi društvi iz Huma na Sutli in sosednjega Rogatca pripravil celovečerno kulturno prireditev poimenovano po Slomškovih verzih »Z veseljem sladko vince piti«.

Anton Martin Slomšek me prav posebej privlači s svojo rodoljubnostjo in domoljubnostjo. Na liceju filozofije v Ljubljani se je srečal z Francetom Prešernom do katerega je celo življenje negoval primerno spoštovanje. Kratek čas je obiskoval licej v hrvaškem primorskem mestecu Senju, kjer se je naučil hrvaščino, se seznanil s hrvaško zgodovino in navduševal z idejami hrvaških preporoditeljev, prav posebej pa z naravnimi lepotami Hrvaškega primorja.

Kot duhovnik ni skrbel samo za duh pobožnosti med bogoslovci, temveč je bodočim slovenskim duhovnikom držal tečaje slovenskega jezika in spodbujal veselje do branja in prevajanja. Bil je kanonik in šolski nadzornik. Izdal je tri molitvenike z veliko izbiro delno svojih pesem. Bil je pobudnik in prvi urednik Drobtinic, letopisa za učitelje, starše in vzgojitelje. Objavljanje njegovih pastirskih poslanic v slovenščini je bilo duhovnikom v veliko pomoč. Narodno zavest je širil tudi z ustanavljanjem različnih društev in bratovščin. Močno je podpiral vključevanje duhovnikov v slovensko narodno prebujanje, saj je tudi sam bil član Slovenskega društva v Ljubljani. Napisal je veliko število člankov, pridig in pastirskih pisem: »Bog nas varuj samomorstva«, »Zakaj sveta vera v naših šolah umira«, »Lepo petje, lepo srce«, »Narodnost – znamenje naše dobe«, »Ljubezen do domovine«, »Dolžnost svoj jezik spoštovati«, »Pomislite, koga boste izvolili«, »Pastirsko pismo o žganju« … Čeprav se kot pesnik ni povzpel na najvišjo umetniško raven, kakor je to uspelo Prešernu, se njegove pesmi o vinu in lepotah štajerskega podeželja rade pojejo ne samo po štajerskih hribih in hribčkih, pač pa tudi s hrvaške strani Sotle. Ljudje jih največkrat sploh ne razlikujejo od ljudskih pesmi. Upoštevajoč Slomškovo misel, objavljeno v letopisu Drobtinice leta 1862, ki se glasi: »Častimo naše slavne predhodnike, zveste rodoljube in obnavljajmo spomin na njih tako da bomo sledili njihove slavne primere«, smo s to medobčinsko in meddržavno kulturno prireditvijo naredili zelo konkreten korak v kulturnem in verskem zbliževanju in doseganju najboljših odnosov hrvaškega in slovenskega naroda in njihovih samostojnih držav.

13. februarja 2000

Zbudil sem se iz čudnega prizora v sanjah: pogovarjal sem se z enim od najbolj pomembnih slovenskih psihologov dr. Antonom Trstenjakom o vsakdanjih stvareh, prebival sem v nekem mediteranskem mestecu s kraljevskim trgom, številnimi kavarnami in restavracijami, na obisk so mi prišli prijatelji pesniki, ženo sem odpeljal na delo v neko mednarodno agencijo in ji obljubil, da ne bom za goste pripravljal nikakršno kosilo, raje jih odpeljem nekam ven… Ne spomnim se ali smo sploh kaj jedli, ostal sem brez prijateljev, se sprehajal ob jezeru z ogromnimi ribami in vidrami, gor in dol po hribu s papigami, da bi se naposled znašel na javnem stranišču, čistem in blestečem, tukaj se umil in uredil, snel z obešalnika bele hlače in se zbudil… Trstenjak ima vsekakor prav ko piše o peti dimenziji popolnoma svobodne in čiste eksistence v povsem drugačni telesnosti, pa vendarle v eni in isti osebnosti.

13. april 2000

Na literarnem večeru v Rogaški Slatini je nastopil družinski in pisateljski par - Alojz Rebula in Zora Tavčar. Gospod Rebula je danes gotovo eden najpomembnejših sodobnih slovenskih avtorjev, filozofski navdihnjen realistični pisatelj proznih knjig z elementi simbolizma in ekspresionizma. Njegovo pisanje je prežeto s premišljanjem o narodu, človečnosti, ljubezni, umetnosti in ustvarjalnosti. Gospa Tavčarjeva je znana esejistka, pedagoginja in prevajalka. Ves srečen sem se po uradnem delu približal slavnostnem paru, se predstavil in častitljivemu umetniku omenil najino prvo srečanje pred več kot trideset let v njegovem stanovanju na Opčinah nad Trstom. Na moje veliko presenečenje se je štiriinsedemdesetletni, zelo živahen i bister intelektualec spomnil kako me je takrat nahrulil zaradi mojega navduševanja z verzi Baudelairea in Rimbauda. Nadaljevala sva prijateljski pogovor o Miroslavu Krleži, Edvardu Kocbeku i Frančku Križniku, o odpiranju Hrvaške proti zunanjem svetu, o zagrebškem nadškofu Josipu Bozaniću, o pesniku in politiku Vladi Gotovcu in pisatelju Predragu Matvejeviću. Na koncu sem ga hvaležno zaprosil za pomoč, če bi hotel prebrati in oceniti moj rokopis v slovenščini, ki ga pripravljam za Mohorjevo družbo. Tudi njegova ljubezniva družica Zora mi je obljubila pogledati to stvar in se zavzeti za njeno tiskanje. Ko sem se pozno zvečer vračal domov, sem resnično bil izpolnjen z nepozabnim srečanjem in pogovorom.

29. april 2000

Včeraj sem skupaj s svojo ženo cel dan sodeloval na proslavi desete obletnice orglarske delavnice Antona Škrabla v Brestovcu pri Rogaški Slatini. Lep sončen in topel dan, nad dvesto udeležencev iz Slovenije, Hrvaške, Nemčije, Avstrije, Madžarske in Belgije, zaljubljencev v orgle, ki slovijo za kraljico vseh inštrumentov. Mojster Tone i njegova soproga Zorka sta pred vhodom v delavnico čakala goste. Vsak gost je dobil na dar bogato monografijo, CD s posnetimi Bachovimi deli za orgle in kristalni suvenir. Proslava se je začela z recitacijo moje pesmi na slovenskem, hrvaškem in nemškem jeziku, ki je natisnjena na samem začetku monografije. Napisal sem jo navdihnjen predvsem z nenavadno prijetnim človekom, njegovo ljubeznijo do orgel in sploh do življenjske harmonije. Po uvodnih pozdravnih besedah in blagoslovu koprskega škofa Metoda Piriha je sledil koncert na najnovejših orglah. Prvi del proslave se je končal s švedsko mizo pod šotorom in ogledavanjem delavnice. Drugi del proslave se je nadaljeval ob petih popoldan v kristalni dvorani Zdravilišča Rogaška Slatina s kulturno prireditvijo folklorne skupine, mešanega pevskega zbora, vokalne skupine, s slavnostnimi govori in pozdravi, ter nadvse bogato večerjo.

25. junij 2000

Še vedno sem otročje naiven, ko se veselim nečemu, kar se nikakor ne more zgoditi tako kot si zamišljam. Včeraj sem se cel dopoldan navduševal s srečanjem v Mariboru, pripravil sem lepo aranžirano darilo (Antologijo hrvaške duhovne lirike in svojo knjigo Zavičajna radost življenja), napisal posvetilo in naučil na pamet zdravljico, ki sem jo nameraval izgovoriti na sami svečanosti. Morda pa se to ni moglo uresničiti samo zato ker je v vsem tem bilo preveč individualne, sebične radosti, zato ker si želim veliko preveč kot pa v resnici zaslužim.

Torej, včeraj popoldne sem bil z ženo in mlajšo hčerko v Mariboru na škofovskem posvečenju dr. Antona Stresa, prijatelja iz mladosti, danes pa znanega katoliškega profesorja, filozofa in teologa, avtorja številnih knjig, dekana Teološke fakultete v Ljubljani in Mariboru, predsednika slovenske in evropske komisije Justitia et pax, od danes naprej pa tudi pomožnega mariborskega škofa. V Maribor smo prišli uro pred začetkom posvečenja. Zanimivo je da sem kljub dokaj slabemu poznavanju mesta prispel s avtom tik pred katedralo in našel svobodni prostor za parkiranje pred samo škofijo. Nadžupnik iz Rogatca gospod Andrej Grobelnik nas je takoj opazil in odpeljal v četrto klop pred glavnim oltarjem, ker je vedel da imamo povabilo. Tako smo mogli čisto od blizu videti obred posvečenja. Počutil sem se dokaj razneženo v srednjeveški katedrali sv. Janeza Krstnika, lepo okrašeni in nabito polni s pobožnimi verniki. S posebno nestrpnostjo sem pričakoval ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodéta, beograjskega nadškofa dr. Franca Perka, svoje nekdanje profesorje na ljubljanski fakulteti. Med številnimi duhovniki, redovnicami in redovniki sem opazil v prvi vrsti predsednika slovenske vlade dr. Andreja Bajuka, ministra Janeza Janšo i nekaj drugih ministrov. Užival sem v orgelskem igranju in večglasnem petju, pa tudi v posameznih delih obreda. Po končani slovesnosti v katedrali smo se nekaj časa mudili na Slomškovem trgu kjer smo se pozdravili z misijonarji iz Celja in zagrebškim pomožnim škofom dr. Vladom Košićem. Potem smo šli v Slomškov atrij kjer je bilo pripravljeno kar lepo število švedskih miz s hrano in pijačo. Zaužili smo nekaj malega, mimogrede sem pozdravil pisatelja Alojza Rebulo in se mu zahvalil na obširnem pismu. Potem smo poiskali novoposvečenega škofa Stresa, ki je bil zelo vesel naše udeležbe in se mi posebej zahvalil na prevajanju njegove knjige Pravičnost in svoboda. Približali smo se tudi nadškofu Rodétu, ki je pravkar končal pogovor na francoskem jeziku z nekim Črncem iz Južne Afrike. Počakal sem minuto-dve, potem pa se predstavil, nakar me je on prisrčno objel. Izrazil je svoje zadovoljstvo s prevodom njegovih izbranih del, ne pa z dejstvom da v Zagrebu ni organizirana promocija njegovih knjig, kar seveda tudi meni kot prevajalcu ne more biti vseeno.

15. julij 2000

Včeraj sem celo popoldne prelistaval in prebiral knjigo Personalizam in njegovi odmevi na Slovenskem. Ta knjiga me je predvsem razveselila s dejstvom, da jo je uredil Peter Kovačič Peršin katerega se zelo dobro spominjam iz študentskih dni v Ljubljani, ko je zbiral okrog sebe intelektualno skupino mladih kristjanov in so začeli izdajati krščansko revijo 2000. Zlasti se rad spominjam srečanja v Bohinju s posebno milino mladih ženskih teles in moje prismuknjene izoliranosti. Šele danes se vse bolj zavedam, da sem se skozi življenje prerival kot ljubimec usode. Fletno sem se izogibal vsaki obliki institucionalnega krščanstva, izjema je edino sedanja družinska oblika, ko poskušam na vsak način biti pravi mož svoji ženi in dober oče najinim otrokom.

Lahko sem res vesel, da sem v življenju imel srečo osebno poznati in se pogovarjati z najbolj pomembnimi slovenskimi osebnostmi personalističnega pojmovanja življenja: Edvardom Kocbekom, Ivanom Mrakom, Antonom Trstenjakom, Francom Rodétom. Pozorno sem prebral Trstenjakovo prilogo o Romanu Guardiniju, čigavo knjigo Gospod sem to poletje prevedel v hrvaščino. Zvedel sem, da je Guardini doktoriral na Bonaventurinem nauku o odrešenju, da je bil duhovnik, oznanjevalec, vzgojitelj in učitelj. Zanimiva je Trstenjakova trditev da Guardini »nikjer ni prav našel samega sebe in svojega mesta v svetu…, da si je kot novomašnik dal na podobico zapisati Jezusove besede – Prišel sem, da vržem na zemljo ogenj«. Sedaj mi je ta velik mislec, ki mu ob soočanju s drugimi avtorji ni šlo nikoli za »boj« proti nasprotniku, marveč vselej le za »sintezo rodovitne napetosti«, postal nenavadno blizek in ga bom zagotovo prevajal z veliko večjo vnemo.

Danes zjutraj sem takoj po umivanju prebral odlomek o personalizmu Marjana Rožanca, še enega iz plejade velikih personalistov in iskalcev Boga katerega sem imel čast osebno poznati in se z njim pogovarjati. Spominjam se kako me je nekega popoldneva leta 1970 dr. Franc Rodé vzel s sabo na obisk k Rožancu. V spominu mi je ostala prenapolnjena delavna soba, zidovi obloženi s knjigami in Marjan za ogromno pisalno mizo, skoraj napol zastrt s časopisi in revijami. Vedno se rad spominjam njegove nasmejanosti in navdušenosti s katero je pripovedoval o slovenskem košarkarju Ivu Danevu. Tedaj še nisem v njem prepoznal velikega pisatelja, zato sem danes veliko bolj ponosen in vesel, ker vem koliko knjig je napisal, kaj je vse pretrpel in kako modro je živel. Srečen sem, da sem ga imel priložnost v živo slišati in gledati, a šele sedaj, deset let po njegovi smrti, se obvezujem prebrati njegova najpomembnejša dela: novele Mrtvi in vsi ostali; roman Slepo oko gospoda Janka; avtobiografski Roman o knjigah; eseje Demon Iva Daneva; in dramo Zadnji čudež tehnike.

21. julij 2001

Ob prazniku svete Ane sem danes bil navzoč svečani proslavi Dneva občine Rogaška Slatina. Stisnil sem roko Borutu Pahorju, predsedniku slovenskega parlamenta, Franciju Butu, slovenskemu ministru kmetijstva in predsedniku stranke Krščanski demokrati Slovenije, domačemu županu Branku Kidriču in sosednjim županom Martinu Mikoliču iz Rogatca in Marjanu Drofeniku iz Podčetrtka. Za svečano mizo sem sedel skupaj z Jožetom Čakšem, županom občine Šmarje pri Jelšah, starim znancem in kulturnim delavcem, ki je bil in je še vedno ravnatelj knjižnice. Svoj pozdrav in željo za sodelovanjem na mednarodni lokalni ravni sem izrekel v uradnem hrvaškem jeziku. Franciju Butu sem se pri večerji predstavil kot predsednik občinske organizacije HSS-a (Hrvaške kmečke stranke), ki je pravzaprav sestrska stranka KDS-a, nato pa sva veselo nazdravila drug drugemu in pokramljala o pomenu naših strank v političnem življenju dveh sosednjih držav. Bilo je to zelo lepo in prijazno srečanje, ki me vsekakor spodbuja, da obnovim in učvrstim svoje vezi s slovensko kulturo. Na poti domov sem se na trenutek ustavil pri vhodu v kristalno dvorano Zdravilišča, kajti nad vhodom so dogorevale bakle, v dvorani pa je potekal tradicionalni Anin ples za visoke elitne goste iz Slovenije, Italije in Avstrije.

9. avgust 2001

Zadnji teden sem politično angažiran z organiziranjem protestnih shodov v naši občini in županiji zaradi parafiranega sporazuma o meji Drnovšek-Račan po katerem bi naj celo Sotelsko jezero pripadlo Sloveniji. Jezero je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja bilo zgrajeno s skupnimi močmi Slovenije in Hrvaške in z namenom, da obvaruje Atomske toplice, Podčetrtek, Kozjanski konec in Kumrovec pred poplavami ob hujših neurjih. Dvainpetdeset odstotkov akumulacije pripada Sloveniji, oseminštirideset pa Hrvaški. S hrvaškega dela je pred graditvijo akumulacije bilo izseljeno okrog dvajset družin. Zaradi teh dejstev smo dolžni napraviti vse, da ta sporazum ne bo ratificiran v Hrvaškem saboru. Moje izjave in stališča se že nekaj dni vrtijo v oddajah lokalnih radijskih postaj i na straneh lokalnega tiska.

Včeraj me je strankarska kolegica opozorila na morebitne spodrsljaje v političnem korakanju in poudarila, da ne smem javno napadati vlado v kateri je HSS ena od koalicijskih strank. Dodala je še, da nikakor ni dobro pozivati opozicijske člane županijske skupščine na občinsko konferenco za tisk. Torej, ne gre samo za čvrst dokaz na podlagi argumentov, v politiki je očitno najbolj važna pazljivost pri javnih nastopih. To lekcijo je takoj naučila nova, do včeraj tako rekoč povsem apolitična županja, jaz pa še vedno nimam tega pred očmi, čeprav že prek dvajset let stopicam v lokalnem političnem močvirju.

22. avgust 2001

Resnica o zdravilni topli vodi in nastanku Atomskih toplic v slovenski občini Podčetrtek, danes Terme Olimia s termalnim parkom Aqualuna, nam zorno pokaže eno od številnih zgodovinsko ideoloških zaslepljenosti hrvaške politike. Prvotni vrelec tople zdravilne vode se je namreč vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja nahajal v gozdičku nad vasico Harina Zlaka z hrvaške strani Sotle. Leta 1952 je Miroslav Sternad, župnik v Podčetrtku, povabil k sebi gospoda Matu Vukčevića iz Klanjca, inženirja varstva okolja in komunale, in mu sugeriral naj odnese vzorec vode iz Harine Zlake na analizo v Zagreb. Analiza je pokazala, da gre za izredno zdravilno toplo vodo. Toda samo zato ker je iniciativa prišla od katoliškega duhovnika, »črne ovce in klasnega sovražnika«, so dnevni časopisi in tedniki v Zagrebu tedne in mesece negativno pisali o zdravilni topli vodi v Harini Zlaki in prepričevali bralce, da gre tukaj za cerkveno prevaro, zaroto ali navadno manipulacijo od strani katoliškega duhovnika, ki bi iz termalnega vrelca v Harini Zlaki »hotel storiti nekakšen Lurd v socialistični Jugoslaviji«. Tako smo torej, ideološko zaslepljeni Hrvatje, prepustili to nadvse dragoceno zdraviliško in turistično priložnost župniku Sternadu, za katerega pa je takrat »bratska« republika Slovenija imela veliko več razumevanja, čeprav se je nahajala v isti Titovi Jugoslaviji! Leta 1956 sta dva podjetnika iz Trbovelj zgradila in uredila v Harini Zlaki mali bazen v katerem se je kopalo okrog tisoč kopalcev dnevno. Kopalcev je iz meseca v mesec bilo vse več in mnogi od njih niso mogli priti na vrsto za kopanje v enem dnevu. Zato je župnik Sternad za razširitev kopalnih možnosti in zdravljenja predložil slovenskim oblastem v Celju in Ljubljani primernejšo lokacijo na slovenski strani Sotle. Po nekaj mesecih so izvajalci začeli z vrtanjem do podzemnega bazena zdravilne tople vode, kar se je zelo uspešno končalo. Slovenci so tik ob Sotli zgradili Atomske toplice, pozneje preimenovane v termalni park Aqualuna in Terme Olimia. Danes je to eden najlepših rekreacijsko-zdraviliških kompleksov, biser slovenskega turizma, ki sodi v sam vrh evropske turistične ponudbe. Na tem zgodovinskem in termalnem dobičku sosedom Slovencem niti malo ne zavidam. Obžalujem le hrvaško ideološko zaslepljenost v času polpreteklega stoletja. Pozdravljam in veselim se vsakemu pogovoru o Sotelskem jezeru, ki bo v prihodnosti turistično povezovalo Podčetrtek in Rogaško Slatino s slovenske ter Hum na Sutli, Zagorska Sela in Kumrovec s hrvaške strani.

31. avgust 2001

Skupaj z podžupanom Đovanijem Brozom ter občinskimi načelniki Kumrovca in Tuhlja sem v Podčetrtku sodeloval na skupnem sestanku o meji in usodi Sotelskega jezera. Sogovorniki s slovenske strani so bili župan občine Podčetrtek Marjan Drofenik in direktor Term Olimia Zdravko Počivalšek. Prebral sem svoj prispevek k razpravi in pritegnil veliko pozornost navzočih. Zavzemam se za čezmejno turistično cono z ene in druge strani Sotle. Vse kar so Slovenci v nekaj desetletij nazaj naredili iz Atomskih toplic je vsekakor vredno čudenja. Imam občutek da se nahajam nekje zelo daleč, ne pa v neposrednem sosedstvu. Med toplicami Hrvaškega zagorja in Termami Olimia obstaja globok prepad, ki bi ga lahko najprej in najbolj uspešno premagali na način, da Terme Olimia kupijo Tuheljeske toplice in danes-jutri prevzamejo upravo nad Sotelskim jezerom. Slovenski sogovorniki so izrazili veliko pripravljenost, strinjajo se s tem, da bi državna meja naj potekala po strugi reke Sotle. Po temeljiti razpravi smo sklenili, da moramo v vsakdanjem življenju ob meji edino z dogovori reševati probleme ter se dosledno držati Sporazuma o maloobmejnem sodelovanju, ki nam daje veliko možnost sodelovanja na lokalni ravni.

Kosilo je bilo pripravljeno v restavraciji Lipa, po kosilu pa smo vsi skupaj odšli na spodnjo brano Sotelskega jezera kjer sta Drofenik in Broz dala uradne izjave za hrvaško in slovensko televizijo in časopise. Od tam smo skupaj prešli na hrvaško stran in se napotili proti turistični kmetiji Masnec, ki se nahaja na visokem hribu Sutlanske poljane, od koder se odpira krasen pogled na Terme Olimia in Harino Zlako. Ta pogled me je napolnil z neko čudno otožnostjo zaradi vsega lepega kar je narava Hrvatom podarila, mi pa ne znamo to izkoristiti. Bilo mi je na nek način žal, da toliko zaostajamo za Slovenci glede turistične preobrazbe in plemenitenja čudovite obsotelske narave. Na kmetiji Masnec smo veselo kramljali in se po debeli uri vicev, dovtipov in zabavnih opazk veselo razšli.

21. rujna 2001

Danes sem ves dan preživel v Gradcu. Pripeljal sem se z avtobusom iz Rogaške Slatine, ki je brez zamud ali problemov na meji prispel v metropolo avstrijske Štajerske ob pol desetih. Na končni postaji mi je namesto »hauptbanhofa« dobrodošlico zaželelo ogromno gradbišče z žerjavi. Popolnoma brezbrižno sem krenil prek Europaplatza proti hotelu Europa, se po tekočih stopnicah spustil v trgovinski center in se na drugem koncu zopet po tekočih stopnicah dvignil na pločnik v Annenstrasse. Nadaljeval sem z lahkimi koraki proti središču mesta, kjer me je čakal razrovani Hauptplatz in neka ohcet na odprtem. Mojo pozornost je privabila visoka nevesta v rdečem s prižgano cigareto. Pohitel sem dalje do trga An eisernem Tor, kjer sem v Austriabank plačal trimesečno anuiteto kredita. Ostalo mi je le kakih tristo šilingov in polnih pet ur svobodnega časa. Na Jakominiplatzu sem zmazal porcijo »leberkäse« s koruznim hlebčkom. Krenil sem proti južnem delu mesta, na uličnem pultu knjigarne katera prodaja izključno katoliške in evangelijske knjige sem vzel zastonj ponujen katalog in nadaljeval proti cerkvi Srca Jezusovega v kateri sem prebral program katoliške visokošolske mladine v zimskem semestri. Nadaljeval sem proti Univerzi glasbe in uporabnih umetnosti, se nekaj časa zadržal v univerzitetni cerkvici iz dvanajstega stoletja in se spomnil številnih hrvaških študentov, ki so v Gradcu priskrbeli sebi visoko izobrazbo. Potem sem poiskal hlad v senci bližnjega parka in tako ohlajen v prvi slaščičarni naročil sladoled z okusom gozdnih sadežev. Ohlajen in posladkan sem stopil v Annenkirche, sedel v drugo klop in nadaljeval z branjem knjižnega kataloga. Naenkrat se zraven mene znajde mlado žensko bitje in me s šepetom duha vpraša če potrebujem hišno pomočnico. Zgledala je kot lepo oblečena Ciganka. Povedala je, da ima dvoje otrok, da prihaja iz Bosne in da nima nikogar. Žena pri kateri trenutno služi želi, da čimprej najde sebi novo službo. Rekel sem, da ji pri najboljši volji ne morem pomagati in ona se žalostno umakne. Ostal sem še nekaj časa sedeti in razmišljati ali je to bilo zgolj naključje ali kaj drugega. Ko sem zapuščal srednjeveško svetišče sem med svečami pred visokim kipom sv. Antona Padovanskega opazil starejšo ženo kateri se moja sogovornica razočarana pritožuje in verjetno ji pripoveduje kako je naletela na zgrešenega človeka. Na ulici prikličem v spomin podobo Dragojle Jarnević (1812-1875), pisateljice in učiteljice, ugledne pripadnice hrvaškega narodnega prebujanja in Ivana Trnskega (1819-1910), obmejnega častnika in pesnika, njihovo romantično srečanje na Schlossbergu. Dragojla je prav tako prišla v Gradec in se tukaj vzdrževala kot guvernanta in vzgojiteljica otrok neke bogate družine. Se mi je morda to v popoldanski svetlobi Annenkirche prikazalo obličje neumrle pisateljice, znane po svojem Dnevniku?

27. december 2001

Prelistal sem in prebral nekatere zanimive teme v precej debeli knjigi Izzivi in odgovori Vekoslava Grmiča, upokojenega mariborskega škofa, ki sem ga kot ljubljanski bogoslovec imel za zelo naprednega, skoraj revolucionarnega za takratni čas. Bil je predstavnik katoliške levice in se ukvarjal s vprašanjem modernega ateizma. Zavzemal se je za dialog me cerkvijo in državo, za soživljenje ljudi z različnimi stališči in mišljenji. Poudarjal je, da ne more biti pravega iskanja resnice brez spodbudnega, ustvarjalnega dvoma. Najvišje merilo etičnosti in moralnosti je po njegovem mnenju človekova vest. Verske inštitucije vidijo svoj cilj predvsem v zunanji moči, bolj v »vladanju« kot pa v »služenju«. Zanimivo je, da sta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja Grmič in Rodé bila najbolj priljubljena pri študentih. V vmesnem času je Rodé postal konservativno avtoritaren, Grmič pa partizansko legendaren.

25. marec 2002

Podpisal sem izjavo o podpori dveh čezmejnih projektov: »Celotna prepoznavnost obmejnega področja občine Rogatec, kulturno in gospodarsko sodelovanje z hrvaškimi občinama Hum na Sutli in Pregrada« ter »Turistične dejavnosti občine Rogatec glede konjereje, jahalnega športa in rekreacije v sodelovanju s sosednjimi občinami in mesti Hrvaške«. Oba projekta sta zanimiva in dobrodošla za našo občino. Prepričan sem, da nam edino taki projekti lahko pommagajo pri realizaciji hitrejšega okrevanja gospodarstva in turizma, prav tako pa tudi kulturnega povezovanja in plemenitenja slovenskih in hrvaških prebivalcev v obsotelskih občinah.

11. junij 2002

Danes se je Krapinsko-zagorska županija predstavila v mariborskem hotelu Piramida mestni občini Maribor. Županja Vlasta Hubicki je podpisala sporazum o gospodarskem in turističnem sodelovanju. V kongresni dvorani so predstavljena naša podjetja Vetropack-Straža in Stražaplastika iz Huma na Sutli, Regeneracija iz Zaboka, Bolnišnica za kardiovaskularno kirurgijo Magdalena in prvo hrvaško genetično podjetje Genera iz Krapinskih toplic. Krapinsko-zagorska turistična skupnost je predstavila svojo bogato ponudbo - Viteški turnir, ki se vsako leto prireja v Gornji Stubici, v spomin na Matijo Gubca in kmečki upor leta 1673, potem pa je sledil kulturni in gastronomski program. Moje pesmi v slovenščini je bral mariborski igralec Bojan Marošević. V prisrčnem pogovoru sem zvedel, da je že pri štirinajstih letih igral glavno vlogo v prvem jugoslovanskem barvnem filmu Krik sonca režiserja Boštjana Hladnika. Premiera filma je izzvala burno reakcijo konservativne kritike, gledalcev, posebej pa nekaterih oblastniških struktur. Pozneje je posnel prek trideset filmov v domači in tuji produkciji. Ljubezen do glasbe in teatra je zedinil v avtorski dramatizaciji Süskindovega dela Kontrabas. Obljubil mi je, da bo z veseljem prebral moje dve knjigi, ki jih je dobil s posvetilom, ker mu že prebrane pesmi dajo naslutiti »prvinsko vznemirjenost in ustvarjalno izvirnost«.

8. oktober 2002

Na konstitutivni seji skupščine Evropskega kulturnega centra Maribor, v dvorcu Betnava, sem izbran za predsednika upravnega sveta v katerem so zraven mene še občinski načelniki iz Slovenije, Avstrije, Italije, Nemčije in Madžarske. Center deluje v okviru programa Evropske unije. Namen centra je propagiranje splošne kulture, ki se temelji na različnostih skupne dediščine, ter spodbujanje kreativnosti in širjenje interkulturnega dialoga. Na konstitutivni seji je sprejet uradni naziv centra, dogovorili pa smo se tudi da bo uradni jezik na sejah nemški. Občina Hum na Sutli bo prijavila čezmejni projekt arheološkega odkopavanja srednjeveške trdnjave Vrbovec v Klenovcu Humskem.

27. november 2002

V Rogaški Slatini je danes promoviran turistični vodnik Obsotelje in Hrvaško zagorje v štirih jezikih, vsekakor hvalevreden čezmejni projekt meddržavnega sodelovanja i dobrososedskih odnosov hrvaškega in slovenskega naroda v prelepem sotelskem podnebju. Sodelavce na projektu in vse zbrane ob tej slovesnosti sem pozdravil v svojem imenu, v imenu vseh prebivalcev občine Hum na Sutli in v imenu krapinsko-zagorske županje Vlaste Hubicki, ki zaradi že poprej prevzetih obveznosti ni mogla biti navzoča. Ona je prav tako prepričana, da bo ta vodnik v precejšnji meri še poboljšal in utrdil skozi stoletja negovano in ohranjeno lepoto soživljenja dveh sosednih narodov.

17. januar 2003

Moj spodbujevalec in lučonosec v študentskih letih, sedaj pomožni mariborski škof dr. Anton Stres, je ta večer v viteški dvorani srednjeveškega gradu Betnava proslavil svoj šestdeseti rojstni dan. Za organizacijo slovesnosti je poskrbela ustanova pooblaščena za zagotavljanje pomoči revnim študentom. Vsi udeleženci praznovanja smo tej ustanovi nakazali denarne prispevke, slavljenec pa je bil počaščen z bogatim kulturnim programom, uradnimi pozdravi in toplimi besedami.

Pridružil sem se slavnostnim govornikom in slavljencu čestital z branjem svoje pesmi v slovenskem jeziku. Bil je očitno zelo zadovoljen, da sem se odzval tej slovesnosti. Zbralo se je okoli sto prijateljev, posvetnih in cerkvenih profesorjev, predstavnikov mestnih občin Maribor in Ptuj, prišla pa je tudi precej številna delegacija iz občine Rogatec z županom in nadžupnikom. Pozdravil sem se z dr Janezom Grillom, urednikom knjižnega programa podjetja Družina, ki je slavljenca pozdravil v imenu ljubljanskega nadškofa Rodéta, stisnil roko in se pogovarjal s starimi znanci in prijatelji, največ pa z dr Francom Smoléjem, s katerim me veže najino skupno prijateljstvo s pokojnim Frančkom Križnikom. Povedal mi je, da monografija o Križniku ni imela velik odziv v medijih. Franček je pač odšel s svojim časom. Zato pa je z ustvarjanjem velikih del nadaljeval in nadaljuje naš dragi slavljenec, čigava bibliografija je resnično impresivna.

20. marec 2003

Dopoldan sem bil navzoč pri svečani otvoritvi maloobmejnega prehoda Rajnkovec-Mali tabor s slovenske strani. V svojem govoru sem vse navzoče spomnil na zgodovinski zapis, ki se izrecno nanaša na ta mejni prehod. Tu je namreč leta 1817 nemški znanstvenik in potopisec Georg von Martens potoval iz Stuttgarta v Benetke, in je po nekaj dnevih počitka v Rogatcu odločil, da se bo ravno tukaj, na mostu med Rajnkovcem in Malim Taborom, odpeljal prek meje in obiskal hrvaško plemiško posestvo Vučja Gorica, ki se je nahajalo na bližnjem hribčku (danes so na tem mestu moderni vikendi). Ta obisk je zelo zanimiva epizoda opisana v Martensovem potopisu v dveh zvezkih Reise nach Wenedig (Popotovanje v Benetke), objavljenem v Ulmu leta 1824. Martens takole opisuje omenjen obisk: »Po kamnitem mostu prek Sotle sem prekoračil nemško mejo in se z veliko radovednostjo podal proti plemiškem dvorcu Krizmanićevih (Edelsitz Krischmanitsch) katerega sem že od daleč opazil, ker je zgrajen na lepem hribu. Pod hribom sem zagledal prve Hrvate, dva pastirja ki sta se vračala domov v svoje s slamo pokrite hiše... Skozi enostavna lesena vrata sem stopil na ograjeno dvorišče... V veliki sobi za goste sem naletel na precej številno, toda vljudno društvo gospe in gospodov, ki so sedeli na klopeh za dolgo leseno mizo na kateri je bilo raznih jedi in vse polno vinskih korazcev. Ko sem domačinu povedal kdo sem in kaj želim, mi je takoj ponudil mesto zraven sebe in sem se pridružil veselemu društvu, ki se je med seboj pogovarjalo v hrvaškem jeziku, razumeli pa so tudi nemški jezik in se z menoj zabavali po nemško. Razume se samo po sebi, da sem moral prevzeti njihovo hrvaško navado, po kateri moraš s vsakim, ki ti nazdravi z besedami ‘Bog živi!’, spiti do dna kozarec vina. Ker je pa gostov bilo precejšnje število, sem vsake toliko slišal ‘Bog živi!’ K sreči so kozarci bili zelo majhni, vino pa čisto, nikakršen delanec (Wein rein und unverfälscht), lažje od večine neckarskih vin, z zelo prijetno kislobo, svetlorumene barve, slično renskemu vinu (dem Rheinweine ähnliches). Okrog desete ure zvečer smo se razšli. Naš dober domačin nas je pospremil do mosta na Sotli kjer smo na hrvaški strani meje izpraznili še nekoliko steklenic na zdravje plemenitih Hrvatov.« Ta zgodovinski zapis nam govori o tradiciji evropskega soživljenja v tem našem obmejnem področju, ki traja skozi dolga stoletja. Želja nam je in vse bomo naredili, da bi se ta slavna tradicija nadaljevala v obojestranskem spoštovanju in plemenitenju slovenskih in hrvaških prebivalcev tega prelepega obsotelskega kraja. Slovenskim sosedom sem čestital na lepo urejenem maloobmejnem prehodu. Upam, da bomo do konca leta imeli priložnost biti navzoči pri svečani otvoritvi enako lepo urejenega dela tega prehoda tudi s hrvaške strani.

26. junij 2003

Danes sem doživel tisto kar je vsakemu pisatelju najljubše – krasno organizirano in dobro obiskano promocijo nove knjige Moje slovenske izkušnje. Slovesnost se je odvijala v svečani dvorani dvorca Strmol v Rogatcu pred več kod sto prijateljev lepe besede, pod pokroviteljstvom občine Rogatec in župana Martina Mikoliča, v organizaciji knjižnice Rogatec in založbe Mohorjeve družbe iz Celja. Po županovih pozdravnih besedah so o knjigi spregovorili direktor Jurij Ludvig i urednica Alenka Veber, odlomke iz knjige pa so brale Metka Kodrič in Lidija Zalezina. V glasbenem delu programa so nastopili učenci Glasbene šole v Rogaški Slatini pod vodstvom Tatjane Šolman. Prodano je prek petdeset knjig, za prigrizek in veselo druženje pa so poskrbeli sponzorji Marijan Jutriša, gostitelj, Franci Žerak, lastnik podjetja Mesnine Žerak in Franc Janković, predsednik Društva vinogradnikov Rogaška Slatina.

31. oktober 2003

Na predvečer praznika vseh svetnikov sva z ženo bila na pokopališču v Rogatcu in Rogaški Slatini. Prižgala sva sveče na grobovih umrlih prijateljev in znancev, se ustavljala pred marmornim razkošjem posameznih spomenikov. Bral sem nemške, slovenske in hrvaške priimke, ki najbolje pričajo o evropskem soživljenju v tem sotelskem podnebju. Stoletja smo živeli kod dobri sosedje z občasnimi nacionalističnimi prehladi in kihanjem, na kar me boleče spominjajo nekateri ponemčeni in poslovenjeni priimki kot so na primer Berlisq in Brezinšek. Na žalost je danes veliko Hrvatov (v stotinah), ki se v obmejnih slovenskih občinah pretapljajo v Slovence, kar je pač nepreklicna zgodovinska in družbena posledica neodvisnosti hrvaške in slovenske države. To dejstvo je treba imeti pred očmi in ne kar na slepo nasedati politični pragmatiki Bruslja kako se edino Srbi v hrvaških občinah in mestih pretapljajo v hrvaški nacionalni korpus.

16. april 2004

V srednjeveškem dvorcu Betnava pri Mariboru je danes novinarjem predstavljen novoustanovljeni mednarodni zavod Evropski kulturni center Maribor. Ustanovitelji zavoda so načelniki občin Podčetrtek v Sloveniji, Bolzano v Italiji, Leutschah v Austriji, Fichtelberg v Nemčiji, Szengotthard na Mađarskem in Hum na Sutli na Hrvaškem. Zavod je osnovan z namenom pripravljanja in realizacije različnih kulturnih, edukativnih in družabno koristnih čezmejnih projektov. Kot eden od ustanoviteljev in član upravnega sveta sem izrazil veliko zadovoljstvo zaradi tega, da ima preko Evropskega kulturnega centra v Mariboru že sedaj možnost intenzivne kulturne povezave z državami Slovenijo, Italijo, Avstrijo, Nemčijo in Madžarsko tudi Hrvaška, ki ravno te dni čaka pozitivno mišljenje Evropske unije glede odpiranja postopka o kandidaturi za člana. Spregovoril sem o zelo dobrih izkušnjah čezmejnega sodelovanja naše občine s sosednjimi slovenskimi občinami Rogatec, Rogaška Slatina in Podčetrtek. Ni mi pa nikakor jasno zakaj sem se ves čas počutil na nek način odtujeno, tako da sem komaj čakal trenutek, da se poberem na Pohorje, se zaustavim v Ptuju in uživam v vožnji skozi prelepe Haloze.

18. april 2004

Danes zjutraj sem v Beležnicah Emila Ciorana prebral zanimivo misel: »Edina prava skupnost je tista, ki temelji na duhovnem, ne pa na nacionalnem ali ideološkem sorodstvu. Počutim se solidarnega samo s tistimi, ki me razumejo in katere tudi jaz razumem, s tistimi, ki verjamejo v nekatere vrednosti nedostopne množicam«. Razmišljam o tem kako je sinoči potekala seja odbora naše stranke na kateri se razen mene nihče ni upal odprto spregovoriti o slabih odnosih znotraj stranke. Kasneje so mi ob kozarcu vina ali soka v bližnjem lokalu posamezniki začeli z izkrivljenimi obrazi odobravati in se po pasje prilizovati. Tej skupnosti zagotovo ne pripadam, toda moram živeti v njej in nasprotovati njeni družbeni in politični ponarejenosti. Ljudje s katerimi živim in med katerimi delujem niso moji duhovni sorodniki, so pa vsekakor eksistencialni sopotniki in ljubeča bitja brez katerih je nepredstavljiv čar obstoja, občudovanja in hvaležnosti. To so moji Zagorci in sosedje Štajerci, Hrvati in Slovenci, tako navdušeni in gorečni v svoji majhnosti, da me vsako jutro silijo na iskanje sorodnikov zunaj sotelskega podnebja

29. april 2004

Na promociji skupnih spletnih strani za občine Rogatec in Hum na Sutli, ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, sem navzočim takole spregovoril: »V manj kot dva dni se bo odprla nova stran v zgodovini slovenskega naroda in države. Po nekaj več kot enem desetletju samostojnosti in državno političnega dokazovanja bo Slovenija vstopila v Evropsko unijo kot enakopravna članica. Gospodje Slovenci, prebivalci občine Hum na Sutli se kot vaši prvi sosedje iskreno veselimo vašega uspeha! Skupen projekt, ki ga danes predstavljamo je najboljši dokaz naših dobrososedskih odnosov. To je samo eden v celi vrsti naših skupnih čezmejnih projektov. Pred nekaj dnevi je Stalna mešana komisija za mejo na seji v Kopru sprejela pismo namere o ustanavljanju meddržavne turistične cone »Sotla - dolina izvirov zdravja«, kar nas posebno veseli. To je vsekakor še en razlog več, da v dobrososedskem vzdušju slovensko-hrvaškega sotelskega podnebja delimo z vami veliko veselje, pa tudi veliko odgovornost s katero bomo vsaj nekaj naslednjih let morali vztrajati na šengenski meji po strugi reke Sotle. Dragi sosedje, želim vam vso srečo v novi evropski skupnosti! Ne smemo pa nikoli pozabiti na ljudsko modrost, da je od vsega na tem svetu najbolj važno imeti dobrega soseda!«

28. maj 2005

V rokah držim svojo najnovejšo in najdebelejšo knjigo Sotla kot usoda. Navdaja me veselje, obenem pa tudi neke vrste tesnoba, bo knjiga dobro sprejeta v hrvaški javnosti, bo založnik uspel pokriti vse stroške, čeprav je za začetek dobil podporo Ministrstva za kulturo. To je zagotovo najbolje opremljena in trdo vezana knjiga. Prvo neuradno predstavljanje sem imel danes na letnem srečanju prijateljev občine Rogatec. Več kot sto poslušalcev, moji slovenski prijatelji, so bili navdušeni z branjem mojih pesmi in odlomkov iz esejev v slovenščini in hrvaščini, saj so svoje navdušenje potrdili z burnim aplavzom in iskrenimi čestitkami.

22. julij 2005

Drugi dan dopusta sem obiskal Lesično in Pilštanj, mesti ki so mi ostala v spominu iz otroških dni, ko sem z očetom hodil peš na romanje v božjepotno cerkev Marije Pomočnice v Zagorju pri Lesičnem. Župnijska cerkev je pravzaprav jedro naselja in kulturni spomenik državnega pomena. Zgrajena je res ne lepem, podolgovatem hribu, z zunanje strani lepo urejena in žal zaklenjena. Pilštanj je v srednjem veku bilo naselje s trgom in velikim tržnim prostorom. Iz teh slavnih časov je ohranjen le sramotilni steber ali pranger na katerega so privezovali storilce nekaterih sramotnih dejanj in jih izpostavljali javnemu posmehu in sramotenju. Sam trg se je oblikoval med dvema vrhovoma, ne enemu od njiju je stal grad Pilštanj (Peilenstein), na drugi vzpetini pa je stal grad Hartenštajn (Hartenstein). Danes sta oba v razvalinah. Po legendi je na gradu Pilštanj bila rojena edina slovenska svetnica sv. Ema, o čemer pričata njena freska in kip v župnijski cerkvi sv. Mihaela.

3. sebtember 2005

Na proslavi ob prazniku občine Rogatec sem se pridružil mnogim gratulantom in v svojem govoru poudaril dejstvo, da je v preteklem tednu bilo veliko kulturnih in športnih dogodkov pri katerih so aktivno ali pasivno sodelovali tudi prebivalci sosednje občine Hum na Sutli, kar me posebej veseli. To je še en dokaz dobrega sosedstva, razumevanja in ljubezni katera ne pozna nobenih državnih meja. Občina Rogatec je res lahko ponosna na ustanove, ki negujejo in propagirajo bogato kulturno dediščino slovenske Štajerske, ki je meni kot hrvaškemu pisatelju in prevajalcu vedno bila in bo ostala pri srcu. Letos sem še posebo vesel in se počutim srečnega zaradi tega ker sem s pomočjo mariborskega škofa Franca Krambergerja izbral in prevedel v hrvaščino življenjepis in najpomembnejša dela Antona Martina Slomška. Knjiga je pred nekaj dnevi izšla pri založniku dr. Ivanu Zirdumu v Đakovu, slavonskem mestu znanem po velikem ljubitelju vseh Slovanov Josipu Jurju Strosmayeru. Tako smo opravili še eno kulturno nalogo, ki bo v prihodnje slovenski in hrvaški narod povezovala tudi s poznavanjem Slomškove rodoljubne i svetniške osebnosti.

10. november 2005

Ob priložnosti današnjega srečanja s predsedniki Republike Hrvaške in Republike Slovenije Stjepanom Mesićem in Janezom Drnovškom, v dvorcu Strmol na področju sosedne občine Rogatec, sem prebral vnaprej pripravljen in dokaj strjen govor. »Spoštovani gospod Mesić, vi ste s svojim skoraj celodnevnim obiskom 25. aprila letos v občini Hum na Sutli pustili nepozabno dobre vtise na vse nas, ki smo imeli priložnost družiti se z vami in uživati v enostavnosti in spodobnosti predsednika države. Dovolite mi naj vas ob današnji priložnosti spomnim na obljubo, da bo Vaš urad urgiral pri vladi in ministrstvu v zvezi pospešitve pogajanj Hrvaške in Slovenije glede podpisa sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja pokojnin. Obljubo ste izpolnili, pogajanja so bila pospešena, sporazum je podpisan. Hrvaški sabor ga je ratificiral v drugi polovici julija, slovenska vlada pa ga je poslala v ratifikacijo parlamentu Slovenije sredi septembra. Zato z veliko hvaležnostjo in prav prisrčno pozdravljam tudi vas, spoštovani gospod Drnovšek, v svojem imenu in v imenu vseh pet tisoč in petsto petdeset prebivalcev obmejne hrvaške občine Hum na Sutli. V naši in treh sosednjih občinah živi osemsto štirideset upokojencev, ki so svojo delovno dobo oddelali v Sloveniji in si zaslužili slovensko pokojnino. Vsak mesec so v povprečju prikrajšani za sto do sto petdeset evrov po upokojencu. Zato z veliko nestrpnostjo pričakujejo ratifikacijo pogodbe, ki jih ne bo bremenila s dvojnim obdavčevanjem. V njihovem imenu in v imenu vseh štirih občin Vas lepo prosim da pospešite ta postopek v Slovenskem parlamentu. Glede vsakdanjega življenja in sodelovanja s slovenskimi sosedi, lahko izrazim svoje osebno in splošno zadovoljstvo vseh prebivalcev naše občine. Naj omenim, da se na lokalni ravni že leta in leta vzpostavlja temeljito dobro sosedsko sodelovanje na gospodarskem, kulturnem in turističnem področju. Želja nam je, da bi se tudi na državni ravni prinesel sklep o revitalizaciji in revalorizaciji Sotelskega jezera, za katero je občina Hum na Sutli živo zainteresirana. Pred kratkim sem na literarnem večeru, ki so ga organizirali zagrebški Slovenci v svojem Slovenskem domu sredi hrvaške metropole, na predstavljanju moje najnovejše knjige Sotla kot usoda, omenil kako sta se sredi 14. stoletja hrvaški ban Petar Gisingovec in grof Fridrih Celjki dogovorila in prevzela obvezo da se bo ‘vsak morebitni nesporazum med Hrvati in Slovenci v prihodnje poravnaval na reki Sotli’. Spoštovana gospoda predsednika, tak dogovor i prevzem obveze od srca želim tudi vama dvema, zato s posebnim zadovoljstvom in veseljem poklanjam vsakemu po en izvod knjige katere naslovno stran krasita portreta dve velikanov - Franceta Prešerna in Ljudevita Gaja.«

Se nadaljuje v prihodnji številki.

MELODIJA

Violina,
zvoki dolgega pričakovanja,
pozvanjanja v notranjost skrite stiske,
res stisnjene na zadnjo steno pobega,
zdaj malce poskočno,
skoraj razposajeno.
Jutro,
ki se je združilo z glasbo,
slišati in občutiti,
zvoki so se polastili dneva,
si ga prisvojili,
vzeli
in z vsakim tonom pokazali,
da je lahko potem,
ko vsi odidejo
in je prostor zaprašen,
ves tuj od spominov,
glasba tista,
ki se zoži v svet,
razširi v svet,
razplamti v svet,
razcveti v svet,
zmagovalka zvokov,
ki - je svet.

ČAJ ZA SAMOTNE

Samotni pijejo čaj,
zdaj zelen, zdaj črn,
takšen za poživitev in oni za strast,
čaj za pomiritev in za odmik.
Samotni srkajo čaj
in imajo otožen pogled.
Če je v njem še mleko,
ni več zelene barve,
ni tak,
kot bi moral biti čaj.
Samotni hočejo imeti obred,
gledajo v skodelico
in si nočejo priznati,
da so vsi že zdavnaj odšli.

NISEM SE SMEJALA

Nisem se smejala,
ko so se ljudje spakovali,
kremžila sem se,
ko so ponujali šale.
Nisem se smejala,
ko smo se rokovali.
Imela sem siv pogled
in povešene ustnice,
ko so pripovedovali dolge zgodbe
o labirintih v življenju.
Nisem se smejala,
ko jih ni bilo več
ali pa so se iznenada oglasili.
Smejala sem se,
ko me je poklical otrok
in rekel,
da se mu hoče mojega smeha.

VISOKO POLETJE

Svetloba polzi po listih,
premikajo se,
ko se jim kot ljubimec
približa veter.
Že zjutraj je koža vroča,
slane potne kapljice se sušijo.
Kakšen dan bo danes?
Kaj se bo zgodilo
v visokem poletju?
Ali bom ves dan spet samo molčala?
Bom srečala znanca
in govorila kot navita
ter z žuborenjem besed prikrivala,
kdo sploh sem?
Vem,
kaj imam v sebi,
in to napravi visoko poletje tako tuje,
prosojno odmaknjeno in vsiljivo.
Morda bo samo vroče
in bodo misli zdolgočaseno
polegle kot živali v stepi.

VEDRINA

Sij dan,
morda poslednji,
sij na moje zožene dneve,
razblini težo v zavesti,
stori,
da bom spet igriva.
Obleči me v sinjino,
pokrij me z bližino vdanosti,
vedrine,
slepečega upanja
in preperelih sanj.
Sij,
da mi bo dobro,
okleni se me,
podari dotike,
daj mi dolgo pričakovanje,
o, kako rada bi bila spet vestalka,
svečenica sklenjenih rok
in eno s prostranim vesoljem.

PREBLISK

Nekaj je šinilo vame,
prihuljeno, zatajevano,
pestovanje tega hipa,
prav tega,
ko sem vsa omotična in nema.
Je bil strah,
ki hromi ude,
morda bežni trenutek,
oblepljen z nemirom?
Najbrž sem hotela drugi jaz,
gladek in ne več bodičast,
zaobljeno čist,
pobešen kot sivi papir.
Zgodilo se mi je,
spet so se priplazile besede,
vedno znova,
zveneče in topotajoče,
dolge in kratke,
besede,
ki me ohranjajo.

NI ŠE ČAS

Ni še čas za školjke bisernice,
prezgodaj je za poletno nevihto
in grom,
ki zareže v telo.
Ni še čas za žarenje,
ki privabi potne srage
in napravi telo slano.
Ni še čas.
Ni še pravi čas.
Je samo zdaj,
v vesolju brezmejnega obupa,
tukajšnja stisnjena samota,
prekrita z zamolklim brnenjem odmika,
dan kot drugi zoženi čas,
ure z ujetimi minutami.
Ni še čas.
Tako rada bi,
tako zelo rada,
da bi bila s časom eno,
zdaj in tukaj,
za vedno.

MIRNO ČAKANJE

Čakanje je mirno,
tiho in sivo,
skrito v pesem,
razposajeno na travi.
Počasi polzi,
komaj opazno,
zapre pore
in povzroča ihtenje.
Jok je tih,
komaj slišen,
kot da si odvečni ljudje
ne upajo jokati na glas.
Tako mirno je.
Čakam.
Tiktakanje poskakuje
v smeri mojega srca.

KAJ BI ZDAJ?

Kaj bi zdaj,
ko je zunaj mračno in sivo?
Kaj bi s svojo veliko in sanjavo poniglavostjo?
Bi se bilo smiselno umakniti,
in posuti poti s kamenjem odhoda?
Ali naj vstopim v dokončno slovo?
Bi zmogla kaj velikega?
Morda smešnega?
Bi prenesla porog in posmeh?
Me ne bi upognili,
ko bi pritiskali name?
Ali še sploh vem,
da so dnevi različni,
zdaj razposajeni,
zdaj rumenkasto sivi
in zaprašeni?
Nekaj bi morala storiti.
Karkoli.
Zdaj.
Zagnati se v iztekanje časa,
pognati polet
in se imeti v posesti.

STIK

Stik z belino,
poljub noči,
spoj prosojnih ved,
prostor,
nazobčan čas,
jaz med drugimi jazi,
po naključju
in včasih zaradi nujnosti,
prenaseljena prst
in samotni zaselki.
Na tem koščku sveta,
premaknjeni pogledi,
sama s sabo
in s sledovi drugih,
nikoli pozabljenih.
Vedno ostanejo v tebi.
Pridejo
in ti vzamejo dan.

POTI

Hoditi, hoditi,
nikoli priti,
natrpati dneve,
se stiskati v kot,
grabiti,
se zaslepiti,
oditi,
ne zanetiti ognja,
veslati,
zdaj jaz,
zdaj ti,
poti,
srečanje,
ne danes,
morda včeraj ali jutri,
ne zdaj,
ker me je strah,
da bo spet bolelo tisto,
kar se je že zalepilo.

NEKAJ DRUGEGA

Prežati na dan,
hrumeti,
ko pride noč.
Čisto tiho,
spokojno in sivo,
storiti kaj igrivega,
teči po pobočju,
pustiti,
da se mušice zaletavajo v obraz,
sopsti
in gledati želve v ribniku.
Nekaj drugega,
biti
in skriti se v kot.

PTIČJI ŠČEBET

Tudi ptice so glasba,
spreletavajo se
in imajo kljune,
polne pesmi.
Sedajo na veje
in njihov ščebet
je melodija za samotno sprehajalko,
visoki toni novega dne,
ščebet v svežem zraku,
pesem za popotnico
in cvrkutanje za hipni postanek miru.

MAMA

Ko bi lahko še enkrat
karkoli rekla,
vsaj pet besed svoji postarani hčerki.
Ko bi prišla samo za hip,
s tistim zadržanim smehom,
le za kratek trenutek
na tej dolgi poti,
ki se ji reče življenje,
in se zaustavila,
tukaj, kjer nam je tako samotno,
rekla bi kaj drugega,
kot bi mislila.
Nič zato,
samo da bi zazvenel tvoj glas.

PEČAT

Pesem si, ki z besom razpihuje
svoja prostranstva.
Roža čudodelna posajena v puščavi.
Notranji zemljevid, ki nezadržno cefra
anatomijo zvoka.
Celota, ki ji ne more uiti moja
pregnana beduinska duša.
Peščeno vesolje, morje mehke otožnosti,
odtisi otroških stopal,
in veter, ki jemlje dih
vsaki besedi izgovorjeni
v nezadržnem siju speče slepote.

DATELJNI

Sladki sadeži
pripravljeni za mojstrski užitek
fotografskih izbrancev.
Sveži, topli in nedotaknjeni.
Od razkošne svetlobe.
Presvetljeni od znotraj,
Kot površina gladkega jezera,
ujeta v svojem podzemlju
ukročenih vulkanskih izbruhov.

BISERI

Rada bi imela bisere,
vlažnega sija,
ki bi krasili vrat,
kakor ogrlica smrti
polna električnih impulzov
in neskončnih napetosti
pritajenih zvezd.

VODA

Sanjam o strašnem objemu vode,
ki neskončno
odpira in zapira
moje pretočno
vetrovno srce.
Na brisanem prostoru
prostranega polja
jemlješ zadnji dih
deževnih kapelj.
Ujeta v večno plimovanje
ponavljaš
smrtni ris
Saturnovega prstana.

Iz torbice sem potegnil fotoaparat in čakal. Bil sem že nestrpen, na skrivaj sem pogledoval na uro in molil, da me Vanda pokliče šele pod noč. Pojma nisem imel, kaj bi spet natvezil, če bi telefon zazvonil v tistem trenutku.

V zadnjih tednih sem se že tolikokrat zlagal, da sem se včasih še sam čudil, ker mi Katjuša ni rekla niti besedice.

»Kar počakaj, ne premikaj se. V ozadju je grad, modro nebo, tudi svetloba je pravšnja,« sem ji nestrpno zaklical. Ona pa se je obrnila in se mi nasmehnila.

Zdelo se mi je kot da nekaj išče. Tehta. Meri. Nekajkrat je stopila do nizkega zidu, pod katerim se je videlo morje.

»Pazi, da ne padeš!« sem vzkliknil, čeprav, to moram reči, bi mi bilo vseeno, četudi bi.

»Mohor, ne bodi siten, saj imava čas. Ko najdem prostorček, ki mi bo všeč, me boš lahko fotografiral.«

Gledal sem jo, a je nisem slišal. Njene besede so spolzele mimo ušesa in se porazgubile v vetru, ki je od morja prinašal duh po sivki.

Predolgo sem bil že z njo. Poslušal ene in iste zgodbe. Ene in iste besede. Zmeraj me je objela tako kot da to počne prvič. Nežno se je dotaknila las, me pobožala po vratu, se podrgnila po licu in se potem stisnila v vdolbino vratu, kjer je obmirovala. Včasih ji je roka zašla na prsi, kjer je s prsti brodila po dlakah. Jih ljubkovala. Ali pa je tiho ždela, ter čakala, da sem jo pogladil po laseh in trepljal po hrbtu. Če ne bi kuhala tako dobrih drobnjakovih štrukljev, bi jo že zdavnaj odpikal.

Nenadoma opazim, da se je nekam preveč hitro obrnila, za trenutek se mi je celo zdelo, da se ji je mogoče zavrtelo v glavi, potem pa je z odločnimi koraki stopila na drugo stran, kjer je iz trave štrlelo nekaj kamnov, ki so bili zloženi drug na drugega. Usedla se je, si poravnala pulover, me pogledala naravnost v oči in glasno rekla: »Lahko me fotografiraš.«

Roka mi je za hip zastala in se rahlo zatresla. Nek čuden strah me je zagrabil za srce in ko sem nagonsko pomislil, da ve, da mora vedeti, da točno ve, da je še pred dobrim tednom na istem kamnu sedela Vanda, me je prešinilo, da sem se ujel v past.

»Prekleti bedak, zakaj nisi fotografije izbrisal iz mobilnega telefona!« sem pridušeno zaklel in si z naglo kretnjo zavihal ovratnik, kajti izdajalska rdečica se je počasi razlezla tja do ušes.

»Bo tako dobro?« je zaklicala Katjuša in v njenem glasu ni bilo ničesar, zaradi česar bi me sploh lahko skrbelo. Le dlan, s katero se je naslonila na kamen, je do pičice enako obmirovala kot Vandina.

Ni gledala mene, ampak je pogled uprla nekam v daljavo. Daleč stran. Na drugo stran vesolja.

Strmel sem vanjo in razmišljal. V tisti sekundi, ko sem pritiskal na sprožilec, sem se prav bedasto vprašal, kdaj sva se nazadnje ljubila.

Prejšnji teden? Oh, ne, takrat sem bil z Vando. Osmega marca? Ne, ne, ne, prinesel sem ji le rože, potem pa se mi je mudilo, zelo mudilo. Februarja?

Skoraj tri mesece je že. Kako čas beži…Zakaj mi ni nikoli niti namignila, da ji ni prav? Zakaj, za božjo voljo?

Pa bi prišla, če bi ji le tlesknil s prstom. Vendar ji nisem. Čez zimo sem imel časa več kot dovolj. Mogoče me je Vanda preveč obsedla, saj sem nenehno iskal trenutke, da sem bil z njo, doma pa sem sedel na stolu, za pisalno mizo in z zaprtimi očmi razmišljal o stvareh, ki sva jih počela....Njenem nasmehu, vročih ustnicah, prstih, ki so se me oklenili tam doli, da sem ponorel že ob sami misli, kaj so nazadnje počeli z menoj, se nisem več znal upreti. Katjuša ni bila taka. Ona je bila … hm … preprosto dolgočasna. Zmeraj jo je preveč skrbelo zame. Nikoli ni stopila bliže, mi segla z roko za pas in me porinila na kavč.

Po lanski gripi se res nisem počutil najbolje, ampak … Zakaj hudiča je bila zmeraj tako prekleto materinska!? Kaj potem, če me je tiščalo v grlu, na to pač človek takrat pozabi, mar ne?

Lani, ko sva se spoznala, je bila drugačna. Polna ognja. Vroča kot žerjavica. Nekoč, morda je bilo to celo prvič, sem si jo poželel med sprehodom v gozdu. Naglo je dihala, ko sem jo naslonil na deblo in ko sem se z usti dotaknil njenega hribčka, je glasno sopla, me držala za lase, da je jezik, ves trzajoč in hrapav, zdrsnil med utripajoči ustnici in potonil skupaj z glasnim krikom, ki se je ujel med veje dreves. Včasih sem ji že hotel reči, ljubica moja, praskaj me, zagrabi me okoli vratu, zajahaj me, da me bo bolelo, pa tega nisem storil. Jebiga, kot ženska se mi ni zdela nikoli dovolj privlačna, da bi mi vzbujala tek.

Kljub temu se je nisem znebil, kar je pogosto še mene čudilo. Marsikaj na njej je bilo drugačno kot pri drugih ženskah, ki sem jih imel. Prej in potem. Pravzaprav mi družbe nikoli ni manjkalo. Kolega, ki je delal na bencinski črpalki, kjer sem po navadi natakal gorivo, mi je zmeraj govoril, da sem star zgonjen kurbir. Prasec. Baraba.

Ob njegovih besedah sem se glasno zakrohotal. Včasih sem se dopoldan pripeljal mimo z eno, popoldan z drugo, zvečer s tretjo.

Črpalkar me je mrko opazoval izpod čela, zlasti še, če so se mi ženske obešale okoli vratu.

Nekoč je neka Celjanka prišla k njemu tarnat in jokat. Zaradi mene, kakopak.

»Tožila ga bom. Življenje mi je uničil!« je kričala med vrati, dokler je ni zagrabil in odvlekel v pisarno, kjer jo je posadil na stol, ji stlačil v roke robčke in ji zagrozil, da bo poklical policijo, če ne zapre gobca.

Za to uslugo sem ga peljal na pivo, navlekla sva se ga do mrtvega in v zgodnjih jutranjih urah so me potem policisti odložili na domačem pragu, kjer me je malo po peti našla žena in me spravila v kuhinjo na kavč. Ko me je prvič videl s Katjušo, me je zagrabil za komolec in me resno pogledal v oči.

»Ta ženska ni zate, Mohor. Pusti jo. Ona je drugačna. Obožuje te in v njenih očeh je ena sama ljubezen.«

Planil sem v gromek smeh.

»Nisem vedel, da na črpalki delajo tudi pesniki in romantiki.«

Pustil sem ga z na pol odprtimi usti in stekel k avtomobilu.

Priznam, res je bila drugačna. Če sem odkrit, moram reči, da je bila tudi daleč najbolj koristna od vseh, ki sem jih poznal. Po svoje sem jo imel celo rad. Smešno za kozlat. A toliko pa sem že bil pameten, da ji tega nisem nikoli povedal.

Kadar me je predolgo gledala v oči in čakala, da se bom zganil in ji zašepetal kaj lepega, sem zmeraj ostal stvaren. Prizemljen. Realen.

»Ljubezen se izkazuje z dejanji,« sem ji rekel in čeprav niti nisem dobro vedel, kaj sem s tem hotel povedati. Ona je vsa navdušena prikimala in me nežno objela.

Bilo je enkrat decembra, ko sem spoznal Vando. Bila je industrijska oblikovalka, najboljša, kar jih je delalo v Ljubljani in vsi, ki so prisegali na kvaliteto, so se pulili za njene usluge. Po svoje sem imel srečo, da je imela butastega moža, ki se je raje ukvarjal s svojo tajnico kot z ženo. Tako je naneslo, da se je najino poslovno dogovarjanje že na prvem srečanju sprevrglo v dolgo vroče popoldne, ki sva ga zaključila s sprehodom po Brdu. Bil sem dober in pozoren poslušalec, vedel sem, da na to finto padejo vse ženske. Brez izjeme. Tudi Vanda je.

»Ti si človek mojih sanj,« mi je rekla, ko sva se vračala proti Lesnini, kjer sva pustila avto. Bil sem zelo zadovoljen. Pri tej menjavi uslug sem dobil še dosti več kot ona. Zaradi njene praktične pomoči v firmi sem lahko najel še dva delavca. Dober biznis ni kaj.. Dokler Vande nisem poznal, mi čas ni povzročal nobenih problemov. Ko mi je zadišala kakšna sočna pička, sem enostavno poklical Katjušo in ji rekel, da imam delo. Ali pa sem se izgovoril na črpalkarja. Da ga moram peljat na Štajersko, v toplice ali kar nekam.

Katjuša je zmeraj prikimala in rekla.

»Prav Kobilček. Se bova videla jutri?«

»Seveda, jutri.«

A ta jutri je bil največkrat šele čez kakšen teden ali več, kajti takrat, ko sem dobil v roke sočno in radodarno meso, mi ni padlo na pamet, da bi ga prehitro zavrgel.

Zadnjič sva s črpalkarjem sedela ob pivu in ne vem, zakaj me je moral vprašati po Katjuši.

»Še hodiš z njo?«

»Seveda, zakaj pa ne? Saj sem ti povedal, da še nobena pred njo ni bila tako uporabna.«

»Ne razumem te. Kaj hočeš reči s tem?«

»Si pa res tepec. Katjuša je ta trenutek pri meni, v pisarni. Pomiva šipe, pospravlja, kuha.«

Začudeno se je ozrl vame.

»Mater ti cigansko, si pa brez vesti, Mohor. Medtem ko ti nateguješ druge, njo mirno izkoriščaš. Naj ti žena pospravlja, zakaj jo pa imaš?« Nič nisem odgovoril. Brez veze se je bilo kregati z njim.

Ko sem se vrnil v pisarno, se je vse bleščalo od čistoče. Na mizi je stala vaza z rožami.

»Kaj mi nosiš to travo v pisarno. Ne bi bilo treba,« sem grobo zinil.

Buljil sem v računalniški ekran, a sem vseeno čutil, kako ji je nasmeh ugasnil na obrazu in potem dolgo časa ni rekla niti besedice. Komaj slišno je za seboj zaprla vrata kopalnice.

»Prekleto. Nikoli ne narediš tistega, kar se dogovoriva. Zmeraj nekaj po svoje.«

Ko sem videl, da sem jo prizadel, sem stopil do čajne kuhinje in robantil kot star pesjan, namesto da bi ji rekel hvala. Vsaj to. Jebemti.

V sebi nisem čutil nobene krivde. Ničesar. Sicer je pa sama hotela, da mi pisarno spravi v red. Nisem je prosil.

Počesala se je in naličila.

»Moram iti,« je rekla tiho.

»Kosilo, ki sem ti ga prinesla, imaš v hladilniku.«

Stopila je do mene in čakala, da jo objamem in stisnem k sebi.

Nič od tega nisem storil.

»Bolan sem, ne počutim se dobro,« sem vseeno zamrmral in ji pritisnil hiter poljub na lice.

»Pomlad ti bo prinesla tudi zdravja,« se je vdano nasmehnila in mi še zadnjič s prstom poslala poljub ter izginila skozi vrata.

Preklete babnice.

Toliko sem počakal, da se je usedla v avto in se odpeljala, potem pa sem poklical Vando.

»Moral sem iti na Štajersko. Službeno,« sem se Katjuši izgovoril čez nekaj dni, ko je spet prišla v Ljubljano in želela, da se srečava.

Nisem pa vedel, da me je poklicala z dvorišča, kjer je bil še zmeraj pakiran tudi moj avto.

»Ne, ne, danes ne moreš priti. Žena se bo oglasila, pa ne vem, kdaj,« sem povlekel izgovor iz rokava naslednjič, ko sem začutil, da spet rine vame.

»Oprosti, ampak telefon sem pozabil doma, pa te nisem mogel poklicati,« sem se ji izgovoril v sredo, malo po tistem, ko sva se z Vando še zadnjič objela, preden je odhitela nazaj v službo.

A pred dnevi, ko se je Katjuša vseeno nepričakovano pojavila na vratih, me je skoraj kap. Če bi prišla pet minut prej, bi se z Vando srečali na stopnicah. Bil sem še ves mačkast, kajti Vanda je vedela, zakaj je bog ženski ustvaril roki, jezik in češpljo.

- - - -

Ko sem jo sedajle gledal, kako se je nastavljala soncu, točno tako kot pred dnevi Vanda, me je prešinilo, da morebiti le ni tako neumna, za kakršno sem jo imel.

Strmel sem vanjo, skoraj nepremično, in opazoval, kako je iz torbice potegnila očala in si jih poveznila na nos.

»Ej, Katjuša, ne moreš se fotografirati z očali!« sem zaklical.

Prekrižala je nogi in si sezula čevlje.

»Zeblo te bo,« sem dejal presenečeno.

Moje besede so se izgubile v hrupu avtobusa, ki je pripeljal na bližnje parkirišče trumo italijanskih turistov.

Po pravici povedano, nisem vedel, kaj bi. Naredil sem vsaj deset posnetkov, zdelo se mi je več kot dovolj. Zapičila si je v glavo, da jih hoče imeti - naj jih ima. Kaj mi mar!

Fotoaparat sem spravil v torbico in se nato še zadnji hip umaknil trem vreščavim ženskam, ki so prikorakale mimo. Izkoristil sem trenutek zmede, se s hrbtom obrnil proti Katjuši in na hitrico izbrisal iz mobitela vse tri sporne fotografije, na katerih je bila Vanda.

Ob misli, kakšen cirkus bi šele zganjala žena, če bi jih našla, me je zmrazilo.

»Greva, dovolj sva videla,« se Katjuša iznenada pojavi pred menoj in me prime za roko.

»Nisva!« sem protestiral.

»Sva. Sem gor sem prišla samo zato, da bi me fotografiral. Sedaj lahko greva nazaj v dolino.«

Bila je neizprosno odločna. Neomajna. Drugačna.

Ko sem jo objel čez ramena, me ni odrinila. Nenavadno nežno se je stisnila k moji roki in jo pobožala.

»Rada te imam,« so zašepetale njene žalostne ustnice, čeprav čeznje ni zdrknil niti en sam samcat glas.

Ko sva se vračala, je bilo vse drugače. Nagonsko sem čutil, da se je na vrhu, tik pred grajskimi ruševinami, rodila druga ženska. Katjuša je bila še zmeraj ob meni, toda zdelo se mi je, da je na tisoče kilometrov stran. Gledala me je s svojimi modrimi očmi, ki so me božale kot še nikoli poprej. Bile so podobne spominčicam, ki mi jih je zadnjič prinesla Vanda.

Z zidu, ki je zastiral pogled proti morju, se je krušilo kamenje.

»Bi skočila v globino, če bi te prosil?«

Seveda sem se šalil, kaj pa drugega.

»Če bi se utapljal v vodi, bi….«

»Neumnosti trosiš….«

Nič ni odgovorila.

Ob avtu se je obrnila k meni in mi položila roko na prsi.

»Ni mi več do tega, da mi fotografije pošiljaš na mail,« je rekla tiho a dovolj odločno, da ji nisem ugovarjal.

»Zakaj pa sva potem lezla tja gor?« je jezno planilo iz mene.

Najina pogleda sta se za droben trenutek ujela. Hitro sem se ozrl stran, kajti v njenih očeh je bilo preveč ljubezni in bolečine.

Pogledal sem v tla, in požrl kepo, ki se mi je nabrala v grlu.

Hotel sem se spomniti česa lepega, da bi ji to rekel, a mi ni nič takega padlo na pamet.

»Mar res že greš? Ne bi šla kaj pojesti?«

Sam sebi sem se zdel trapast, ker sem jo poskušal zadržati.

Zmajala je z glavo kot da ne želi, da jo še karkoli sprašujem.

Prvič, kar sem jo poznal, sem opazil jamici, ki sta se naredili, ko se je nasmehnila. In drobni gubici na čelu. Njena dlan, ki je počivala na mojih prsih, je bila topla in nežna.

Morda je vedela že od samega začetka, kakšen prasec sem? Me je šele zadnje dni ujela na laži? Ji je kdo kaj izčvekal? Črpalkar? Ne, ne, ne, on že ne.

Odpeljala se je, jaz pa sem prej, preden je izginila za ovinkom, boleče začutil, da sem ostal tako prekleto sam. Neštetokrat sem ji lagal, da se ne moreva videti, ker me boli glava, grlo, srce, karkoli, a tisti trenutek, ko je kar odšla, ne da bi mi rekla zakaj, se mi je zdelo, da me bo razneslo od bolečine, ki se mi je vedno bolj razraščala v prsih.

In v tisti tihotni praznini, ki se je zgrinjala name, mi je nekaj govorilo, da sem ga posral, pošteno posral.

ČREPINJE

Včasih me prime, da bi razbijal vrče.
Črepinje imam rad, poslikane še raje.
Vsaka, še tako drobcena črepinja –
zgodba oglata – zgodba bogata,
z biseri posejana resnica – bleščica.
A ker je resnici treba pristriči peruti,
ker ni potrebna, ker je nihče več noče,
se veselje obeša na vejo.
Zadrgnjeno. Ubesedena vrlina,
grudasti nesmisel.
Razbijam vrče, vina že zdavnaj ni več.
Topotam skozi sluzasto koruznico
lanskega leta, od dežja in snega, slan in vetrov zlizano in spolzko
in pljuvam v staro brazdo.
Zemlja hoče davek, hoče mene,
speča lepotica, zarje mi sili v roke,
z mavricami me hrani,
s »sončevimi potnimi sragami«
me zaljša, plemenit nakit !
Včasih me prime, da bi razbijal vrče.
Sanje niso podarjene.
Črepinje, saj … med divja nihanja sem vpet
in nikoli nisem mogel ujeti ritma.

PREPLETANJA

Sence so tudi – hinavske. Tista, ki se je spogledovala s strmcem,
se je spajdašila z najlepšo meglico, kar sem jih videl.
Kar jih je kdajkoli prilezlo iz kakšnega kota.
Kakršne svetlijo ostrice gora.
Se spogledujejo s pregrešnimi jutri.
Plastasto nalagajo koscem na pleča – ob treh.
Sijoče milosti. Skorje zarjaste svetlobe.
Treskale so mi v hrbet, zaboga svetega.
Preganjale so me in naposled me znorele.
Spajdašile so se, to znajo, s sencami,
ki so jih, za kazen, požrle in hinavsko odtavale.
Nič »zbogom«, nič » nasvidenje«.
Prav pa to ni, če dobro premislimo.
Vendar ostane. Preganjale so me. Sence in meglice.
Zdrvel sem v dolino, nič pametnega mi ni prišlo na misel.
Buljil sem v punčaro, ki je skočila izza mačkovine.
V zajca, ki se mu je zmešalo od strahu.
Rosa me je tolkla po obrazu.
Dekle je s spodrecanim krilom ostro zadrgnila besedo.
Pod mielinsko ovojnico mi je zabrnelo. Ho!
Ne moreš ostati kar tako,
skleni sporazum. Sam s seboj.
Imel sem polno glavo senc, meglic, deklin…
Vsega preveč, marsikaj premalo, komaj je še kaj ostalo
za spodobno spraševanje.
Usedli so se mi za hrbet, obesili za levo pa za desno roko,
za vrat, obtežili teme,
vsi ti scofani levi, modrijani, evkaliptusi estrade,
oguljeni voli, mrkogledi faleži,
ponižne miške, kretenčiči pisarniških oltarjev,
grobarji raztresenosti in mirnega lebdenja…
Tako: imel sem polno glavo senc, meglic, deklin…
In ker sem pač zdrvel v dolino,
sem moral gristi kolena nazaj.
Kot je v navadi, tako v nedogled.

Vse za grehe očetov, mater, dedov, pradedov,
vesoljne žlahte,
sosedov nemara,
deklin, ki jih nisem zgrešil,
domačih nalog,
ki jih nisem napisal.
Pojdite no kam drugam prodajat traparije.

V PRID RESNICI

vsak dan zavijem do tja
zavijem odmotavam se
neposlušljiv
takšen pač sem
neponovljiv
gledam ribe pod mostom
tigrasto ščene bevska
vijolico trese vetrič
v drobnem je hudič
črkujem povedke
zamerljiv
zbrusila me je sila spomina
parrhesia
trhlina se meša med sivake
krenem čez brv
mimogrede se spotaknem
spodmaknem cucku taco
čez slinasto pot se vlači črv
ljudje molče
odgovarja nihče

VRIŠČ V GRABNU

Drenjali so se ob reki,
kričali nanjo,
metali v nemirno vodo okrogle kamenčke,
palčke vseh vrst,
pljuvali,
vrešče odganjali ptice,
zadrti božjastniki oholega vrišča,
obračali ploščato kamenje
Kar je preveč, je preveč,
trušč je cefral nedolžno obrežje,
nikamor se ni bilo moč umakniti,
nikamor skriti,
nikomur prikriti drenjavo vsiljivost,
ki so jo ponujali s hudobnimi pogledi.
Zazdelo se je,da jim vse to,
ta trapasti vrišč,
to lizanje barv,
skrunjenje modrega neba,
to brskanje za gnezdi med rečnim grmovjem,
med potmi,ki so vodile tjakaj med pečevje,
da jim vse to ni dovolj,
vendar so mi kradli rečne pobliske.
Ni še čas, da bi zažvižgal na prste,
na piščal, na trobljo iz mačkovine,
da bi pel, boječe stokal muževni bas,
ni še čas, da bi jih razgnal.
Toliko so mi še dolžni.
Vso reko.
Vse ribe
Zmuzljive kleniče.
Zgubljeni prihodnji čas.
Potem bom odrinil k sebi.

Z DRENOM MI JE LAŽJE

S sanjami prepredeno grmičevje.Včeraj.
Naveličanost obredja, polzečega v grapo.Danes.
Tortura vsakdanjosti, strašljivost bližajočih se korakov.Jutri.
Neporavnani računi, nabritost vsakršnih levičarjev. Ostalina časa.

S sanjami prepredeno grmičevje, grozeče prepadje.
Sedež v kamnu, črn trn, zategel, čvrst, zarit v skalo.
Spodaj globel, kjer dih zastaja, cvete dren in migotajo veje
ptici črni v pozdrav. Lovim besede, ptic glasove, zdi se mi za malo.

Naveličanost obredja, nihče nikogar ne posluša.
Ves zbegan in prestrašen se oglaša ptič.
Stiskam se k sebi, sam potujem vase, preizkuša
me globel, tečnari duša, beseda sili vame kot zatič.

Tortura vsakdanjosti, verjemite, gospod je brcnil kužka.
S skale zrem v potoka suho strugo, krhko pokrajino,
ki so ji storili silo. Kakšna dobrota : ostala je le še hruška.
Hiša na gozdnati strani stoka, trepetaje čaka zimo.

Neporavnani računi? Lezem vase: živimo od prefinjenih utvar!
Brenčanje misli lokavega lovca ne sliši nihče.
Razkošna odeva, razdrapane besede … udvorljiva stvar
sotesko poljubuje, Judežu ni mar, za hrbtom tiho čivka pišče.

ZAROTA

Razmršenih las,
pramen mi je zlezel na obraz,
potnega vratu
(vse je šlo k vragu)
sem se spotaknil ob trnavo skalo.

V petek pozno popoldne,
med kopišnicami in malinovjem
se je komaj videlo melovje zarastlo,
pred katerim je / kdove zakaj / trepetal sosedov trdelin,
me je vrglo v trnovje.

Razdrapan, krvav sem se spustil po drči stari.
Kakorkoli že, me je streslo,
nebesa in pekel sta nam zagotovljena,
če tako pravi farovška Mica.
Odneslo me je nekam vmes.

Zarota zelenja, trnjavega steblovja, brejih oblakov
in kislih obrazov. V dneh, ko ni hotelo umanjkati mrazov,
me je vselej izstrelilo na plano.V meni kres,
kres visoko v moje nebo,
ki me je, iskro, izbljuval tja čez.

Odgovarjali niso motajoč se naokoli.
Neumnim stvarem lažje verjameš,
pametnim težje slediš,
beseda ni prišla iz njih ust,
padel sem povprek v mokro travo.

Je bil res bog na konici veje?
Se je zarota začela, ko potegnil je piš
čez planjavo in je drget čepel, mrzel in pust,
nad mojo glavo?
Kotaljenju ni hotelo biti konca.

Popoldanska peta v zvoniku je odbila..
Nočem se truditi, pretvarjanje je grda mrcina.
Nad melovjem laja lisjak.
Ljubezen, če pride … mehka novina,
prav, da le izvlečem se iz tega lonca.

Zarota. Kdo je še v kaj prepričan,
se zgoščuje mi pod temenom mokrim,
ko vrisujem črtice na star rovaš:
ljubezen, če pride….znorim, prekričan
in prebičan od trnovja, bojim se konca.

Vsi nastopajoči, vse scene in vsi dialogi so fikcija.

DJAKARTA

So določene osnovne zakonitosti
Katere moraš upoštevati
Kadar hočeš naslikati karkoli
Recimo drevo

Prvič
Silhueta drevesa
Če poznaš karakteristično obliko drevesa
Ti bo to omogočilo
Da ga spoznaš že od daleč

Zavedaj se da drevesa po obliki
Niso vedno skladna s svojo vrsto
Kot ljudnje niso vedno skladni s svojim videzom

Drugič
Opazuj kako deblo drevesa vstopa v zemljo
Bor ali oreh sekata površino zemlje
na popolnoma drugačen način

Tretjič
Človek je kot drevo
Ko mu enkrat spodsekaš vitalno korenino
Ti mora biti jasno, da je z njim konec

KDO SMO

Gone with the wind.

V vrtincu.

Ali lahko rečeš tudi gone and forby, vse je preteklost.

Da bo izpričano in zaznamovano z ognjenimi zubljii, da rdeči vihar ne bo mogel izpihati puščavskih rož v Sahari, Kalahariju in gobi,da ne bo izginilo v pesku. .

Prihajajo drobni in zaliti krilatci. Zmeraj več jih je, cele jate. Majhna telesca. Raffaelovi kerubini. Slišiš tihi svišč njihovih rdečebelih peresc?

Dva sta se zdaj ustavila. Naslonila z rokicami na kamenito ograjo in pogledala gor proti nečemu, česar ne vidim. Tisti na desni si je naslonil bradico na dlani, glavo je obrnil v levo in tudi gleda gor proti levi. Kerubin levo poleg njega ima eno podlakt naslonjeno na ograjo, z desno roko pa si podpira brado. Tudi njegov pogled gre v isti smeri, gor pa levo.

Še vedno imata odprte premajhne prerutničke.

Skozi sivino prihaja žarek rožnate in jih ožari.

Voham toplejši morski zrak.

Zdaj zadoni v italjanskih zvonikih: v Giottovem turnu v Firencah,v poševnem stolpu v Pisi, v stolpu Amaffi, v zvoniku S. Biagio di Monteguliano, v zvoniku Altamure, v vročem julijskem sončnem zraku palermskega S. Giovannija, v zvoniku Svetega Duha Sathe v Rimu, v stolpu Svetega Gottarda v Milanu, v zvoniku Svetega Marka v Benetkah in v zvoniku di St. Maria del anima v Rimu.

Prav verjetno je, da bodo zvonili in doneli tudi zvonovi Nemčije, zvonovi Francije in Belgije, zvonovi združene Evrope, uresničenih sanj Karla Velikega in mnogih kraljev in zavojevalcev pred njim in za njim.

Ali bo drobceno steklasto življenje od daleč slišati kot potrkavanje vrvi in jamborov v marini ali bo prišlo tako visoko, da se ga bo slišalo tudi na žametno mehkosivih oblakih, oblakih, obsijanih z ledenim soncem visoko zgoraj v vsemirju, ali pa bo padlo v črno luknjo ledene nebesne modrine?

Zvonovi in zvončki njene zelene dežele ne zvonijo niti ne potrkavajo.

Oni niso zvočna spremljava jasnih in premočrtnih zgodbic Montyja Pytona za petdeset sekund.

Čakajo.

ODKOD PRIHAJAMO, KAM GREMO

V Pallazzo Grassi, v novembrske temačne in poplavljene Benetke.

V Keopsovi piramidi sem se samo malo vsedel v prazno grobnico, in tren, sploh ne vem kdaj, pa sem bil v Palazzo Grassi.

Sem že malo pozabil, kakšna je.

Tukaj je bolj prijetno kot v tisti zatohli piramidi.

Na Ponte Rialto so takšne množice turistov, da bi se lahko vsak izgubil.

In smo v visokem poletju.

Približno tisoč devetsto dvajset, olje na platnu. Zelo velika slika. Mogoče tri krat štiri metre. Impresivna. Figure v gibanju, podobe različnih ljudi, ki grejo čez vidno polje z leve proti desni in zginejo čez rob slike . Figure so interaktivne, trodimenzionalne, ampak, kako naj rečem, v futuristični maniri, nekako razsekane, razkosane, razdeljene, izgubljene v mreži svetlobe in gibanja.

Obiskovalci razstave, tipični poletni turisti, se živahno sprehajajo pa marmorni baročni palači, po z morskimi odbleski obsijanih stopniščih, neobremenjeno kramljajo.

Šum njihovih pogovor teče kot nedolžno čebelje brenčanje.

Che meravigllia, reče blondina suhljatemu sivemu, vsakič, ko se ustavita pred kakšno sliko.

Che meravigllia.

Skozi ogromna okna, mimo rdeče žametnih težkih zaves s kremastimi muslinastimi volani, prihajajo zvoki klavirja. Nek mojster sijajno igra Barcarolo veneziano.

Spet ta valček.

Temu čednemu fantu se mudi na pico, oni zaliti gospe v zlatem šalu in belih visokopetnih lakastih sandalih mogoče na zmenek.

Na sliki preberem Boccione in zraven: kdo smo, odkod prihajamo, kam gremo. Oker- modrikasto - rumenkasto - bela skrivnost, izražena v kompoziciji geometrijskih likov.

Ja, poznam kretske labirinte in z Minotavrom sva si bila kar dobra, dokler se me ni naveličal.

Natalija vleče nit in odmotava klobčič. Nit ni rdeča, ampak zlata in vretenasta.

Natalija. Ona je...enkrat podobna čarobni vili iz Disneyeve risanke .. drugič spet Clavdiji Cardinale v Passolinijevem Gepardu...v dolgi rdeči toaleti se znenada pojavi na ekranu, dolgi temni gladki lasje krasijo njeno nizko vitko postavo, zvonko se zasmeji... glasbena spremljava zvonklja….spremljajo jo zvoki steinwayskega klavirja, Leoncavallo, Il primo baccio, prvi poljub, valzer, 1923...toni metuljčkastih kristalov se lovijo v presladkih spiralah čustva in strasti, melanholije in nostalgije, prerivajo se in udarjajo, enkrat nizko potem visoko in spet nekaj vmes, zaigra glavni motiv, in odlpleše naprej, za njim gre odmev, se vračajo in spet odletavajo v plesočih vrtincih, spiralah in ritmih, gor in dol, nežni zvoki valčka, pojejo, vstopajo skozi ušesne membrane v žile, v kri. Zvoki poživljajo, plešejo, skačejo, letijo, valovijo, krožijo, se lovijo, pospešujejo, upočasnujejo, tolčejo, v vrtincih, majhnih, večjih, gori doli naokoli, valovijo, si sledijo, dramatično podivjajo, drobceno čisto tiho in nežno božajo - valček ponese in nosi v ples. Klavirski zvoki: Ruggero Leoncavallo, Il primo baccio.

Kadar stopi v kader Natalija....kadar dvigne drobno čarovno paličico in trikrat kratko zamahne z njo, bleščeče zvezdice letijo čez kader.... in fffk se odpre prizor.

Včasih kakšen prizor tudi zapre, večinoma pa se kar sami zgubijo.Potopijo se v mrak in tišino.

Antonija, Klementina, Natalija, Flori. Taka so imena teh punc. In fantje imajo drugačna imena Djoni, Milan, Dodi, Stani, Boris, Andi. In tako naprej. Veliko imen pa malo časa. Ki pridejo in grejo. Ampak, mislim, nekje, ne vem kje, brenčijo njihove besede.

Rojijo kot čebele.To so oni.

KDO KJE KDAJ ZAKAJ

Večja soba s spuščenimi roletami. Polmrak z umetno svetlobo. Postelja in bleščeče kovine. Desno in levo ob postelji na stojalih obešeni prozorni kontejnerji iz mehke plastike. Tekočine v njih se svetlikajo. Izhodne cevke iz njih so napeljane v telo.

Leži na hrbtu, nepremično, brez glasu, z zaprtimi očmi. Brez opaznih znakov življenja, glava je povezana v bele povoje, trup je v belih opornicah, roke in noge privezane na ogrodje. Celo telo je pritrjeno na posteljo, kot v nekakšni stajici.

Vsenaokrog bolniške postelje z negibnim in brezglasnim telesom so postavljeni v polkrogu stroji, ekrani, tipke. Nad posteljo visi aparat za ventrikulacijo in defribilator.

Računalniška kontrola viralnih funkcij se nepretrgoma izpisuje in črta linije in grafe v svetlečo svetlo zeleni, enakomerni bipi zvočnih signalov ritmično sledijo telesnim funkcijam, kritične vrednosti so posebej vidno označene in sprožajo v nujnem primeru zvočene alarme. Rdeče utripajoče luči pomenijo nevarnost. Alarm.

Rdeča nevarnost.

Plastične cevi grejo v telo, ena skozi prerezan vrat in sapnik v pljuča, ena skozi trebušno steno v želodec, ena za odvajanje tekočine ven iz telesa. Ožje cevke so namenjene drenaži poškodovanih organov, pooperativni negi, vnetemu tkivu.

Po bolniškem hodniku pridejo primarij z dežurnim zdravnikom, dve sestri, ena suha in blond, druga nižje rasti in precej debela in bolniški strežnik.

Primarij in zdravnik se pogovarjata

Ko minejo tri leta, je praktično nemogoče, da bi se tak bolnik zbudil iz kome, pravi primarij.

Dežurni zdravnik, na videz nekaj med Sokratom in jerebom, pokima.

Razen če čakaš na čudež, reče.

BOŽIČ

Bled

Če bi imela sina, je rekla, v mrzlem decembrskem zraku pred brezjanskimi osvetljenimi jaslicami, če bi imela sina... kakšno ime bi ti dala otroku, če bi ga imela danes, jo je vprašala njena mama.

A danes, ne vem.

Natalija pogleda čez mizo s karirastim prtom in drobnim božičnim okraskom.

A, a, danes, a, ne vem.

Jaz bi mu dala Hana, Sara, Nina, Ana

V gostilni je bilo toplo, zatohlo, dišalo je po kuhi. Živahni gostje. Pri sosednji mizi sta sedeli dve ženski z otrokom Mama je deklico poklicala Flora.

Natalija je bila takoj prevzeta od miline tiste deklice, tiste Flore. Punčka je živahno govorila in mahala z dolgimi svetlimi kodri. Kaj naj rečem, da ne bom...ja, no, bila je sijoče otroško lepa. V slabo razsvetljeni gostilniški sobi, je bila videti, kot Boticellijeva Flora, samo polovico mlajša. Nezemeljska in cvrkutajoča, posuta s pomladnimi cvetkami.

Zakaj sama ženska imena, je vprašala.

No, pa...

Flora, je rekla Natalija. Če bi imela zdaj otroka, bi dala hčerki ime Flora. Sinu pa Angel. Včasih si tega ne bi upala, sem bila prepričana, da mora biti ime tako primerno in prijetno, da ne dela nosilcu težav. Nerodno, če imaš čudno ime. Ali pa priimek.

Poglej imena mojih otrok, je rekla Klementina, vsi imate fina imena. Evita je sijajno ime, prav zahvalila se mi je zanj. No, ja, Eč je po očetu, pa takrat je bila taka navada, da se sin poimenuje po očetu. Če bi imela zdajšno pamet, mu nikoli, nikoli, ne bi dala takšnega imena. Če bi imela zdajšno pamet, se nikdar ne bi poročila s tistim prascem. Kakšni prasci.

V golaž na krožniku je drobila kose žemlje. Zajela je jed z žlico in jo nesla v usta.

Ja, si rekla, da je Natalija rusko ime.

Natalija je bila ruska princesa. Bila mi je všeč in sem ti dala njeno ime.

Ja, jaz sem pa brala, da obstaja tudi svetopisemska različica tega imena.

Mogoče, tega ne vem. Tukaj je pa res slab zrak, tako zatohlo je.

Z mamo sta naročili goveji golaž. Zelo lačna, ker sta se z Bleda pripeljali okrog pol petih in ni še nič kosila, je pomočila polovico žemlje v golaž, s slastjo ugriznila, in, ko ga je imela v ustih, pogoltnila.

Zakaj sama ženska imena?

Ja, je rekla, ja. Flora in Angel. Ja, se sliši, čudno, pa kaj. To mi je všeč. Ne morem pomagat, če bojo ljudje to...

Flora pri sosednji mizi je sijala.

Oh, kakšna neumnost. Grozno, je rekla Natalijia mama. Dobro, da ne boš imela več otrok.

Natalija pogleda na desno. Skozi malo, na štiri drobne prekate razdeljeno okno stare kmečke gorenjske hiše. Zunaj je bilo že temno, videlo se je samo tisto, kar je bilo osvetljeno. V skalnati vdolbini reflektorsko osvetljene jaslice. Figure so bile nenavadno velike, v naravni velikosti ljudi. Marija, božje dete, Jožef, drobnica, vhod v hlev, pokrajina z mahom in palmami.

Pogled ji povzoči nelagodje. Spomni jo na njeno pesem z naslovom Božič, kot še nikoli. Na tisto večno, prekleto nezadovoljstvo, ki so mu včasih rekli hrepenenje.

Ta izraz ni več moderen, ni sodoben, pa kaj.

Na butasto, kurčevo, nepremagljivo nezadovoljstvo, za katerega je Televizija rekla, da je kronična bolezen našega časa. In dolgčas, si je mislila. Večno dolgočasno, butasto hrepenenje in dolgočasje.

Greva, je rekla, in mama je plačala večerjo, in v avtu je obrnila ključ in prižgala motor in luči in speljala, in tista deklica, Flora, je bila tako lepa, tako živa, ni čudno, da jo je njena mama ves čas gledala in ponavljala njeno ime, kot bi bilo čisto zlato, in govorila, ves čas, Flora to in Flora ono. Flora, kaj boš ti, boš štruklje, boš juho, kaj boš pa pila, daj jej, Flora, sleci kvačkano svetlo jopico, Flora, naj ti nalijem, a si slišala, a si videla…in Flora je mahala s tisto njeno svetlolaso kodrasto glavico, vstajala od mize in spet sedala, odgovarjla mami, odgovarjala mogoče teti, gledala naokrog z izrazom zadovoljnega ptiča, deklica ljubka, čeveljci čedni, jopica fina. Obrazček lepo izrezljan.

Flora. Ja, Flora bi bila.

ANTONIJA

Bil je čas okrog Božiča, ko so se vsi zavlekli v svoje luknje in si lizali rane, ki jim jih je zadal čas.

Enaindvajsetega, v petek zvečer, bilo je nekaj po osmi uri, je Antonija zagledala majhno rdečo mravljico na svoji pisalni mizi.

Pa saj to ni mogoče.

Mravljica je v majhni polkrožnici hitela proti izrezljanemu robu mize iz češnjevega lesa. Prazni in popisani papirji, zloženi v neenakomernih kupih in kupčkih, zvezki, beležnice, notesi in mape različnih formatov, dopisi in odgovori uradnikom vseh vrst, voščilo zbornice za obrt in trgovino, reklamne ponudbe in informacije o novih artiklih, novih trgovinah, novih načinih izdelovanja tega ali onegacvetličnega izdelka; računi nabave in dobave, plačani, neplačani, ali reklamirani: taki s prošnjo po odlogu ali plačilu na obroke, opomini, rdeče mape s potrdili o plačilu najemnine, potrdila o plačanih davkih, elektriki, smeteh, o izplačanih plačah delavkam in izvoščku. Niti knjiga prejemkov in izdatkov v debelih kaširanih zelenočrnih platnicah jo ni ustavila.

Antonija je vzela z mize v roke majhen gledališki daljnogled, medeninast, z ohišjem iz slonovine in biserne matice, in ga nastavila na mravljico.

Njeno drobceno, v tri člene členjeno telesce, je poplesavalo malo desno levo, kot da se ne bi mogla dokončno odločiti, kaj jo čaka v naslednjem letu 1942.

Kako se barva njene kože ujema z jantarjem njenega peresnika.

Tedaj je spodaj za hišo zarjula služkinja Mari.

Nejevoljno je Antonija odrinila podložen plišast stol od mize. Tukaj v njenem studiu, na njeni pisalni mizi, ko je kontrolirala svojo knjigovodkinjo, skoraj preveč pobožno gospodično iz Marije Snežne, so stvari postale in obstale realne in take tudi ostale. Iz brezobličnega zelenja in raznobarvnih cvetov je po nekakšni čudežni metamorfozi kot v brbotajočem, hitečem, a ne preglasnem potočku, nastajal realen, kar trden denar, jugoslovanski dinarji.

Za gotovino si lahko vedno ugodno kupil hrano in pijačo, ki si si jo poželel, nova zimska oblačila, odšel z družino na počitnice v toplice ali na morje. Kupil nakit, zlat denar, avstrijske, francoske ali švicarske zlatnike, ali, še bolje, dišečo in trdno zemljo, večno nepremičnino.

Mari je vpila, tarnala.

O, Marija..o, Jezus, Jezus, Marija....

Le zakaj vse te ženske toliko hodijo v cerkev, da skoraj ne morejo povedati spodobnega stavka ne da bi klicale vse svetnike na pomoč?

Zdelo se ji je, da je problem, ki se je pojavil pred Mari, malo trše narave, in bo potreboval njeno asistenco. Saj je njen drugi mož, pedantnež kot vedno, ob petkih na kartanju na bridžu, ali kaj si ga vedi na kakšnih božjekradnih zabavah, kjer se bo spet napil, da bo komaj ohranil svoj kvazigosposki videz visokega poštnega uslužbenca.

A o njem drugič, zdaj se ji je mudilo na vrt za hišo. Vstala je, z dolgimi razpuščenimi lasmi, v rahlo skodranih kostanjih, o katerih si je domislila, da dišijo po majskih belih in rožnatih kostanjevih socvetjih, v resnici pa so dišali po pravi brezovi vodi, stasita in jedra v smaragndozeleni satenasti bleščeči halji z belim puhastim maribujem okrog vratu, pohitela, preskočila preprogo, v katere vogal bi se kmalu zalpletel njen novi usnjeni opetnik. Pohitela je v vežo in po stopnišču navzdol, iz prvega nadstropja na vrt.

Zdelo se ji je že malo čudno, tisto nemogoče Marino javkanje in javskanje.

Prišla je izza vogala in jih zagledala, razsvetljene z mehko rumenkasto svetlobo električne žarnice, previsoke, predrage in preveč po modi zafnane vrtne svetilke, ki jo je kupil seveda, kdo pa drug, njen .....

Mari je sklepala in razklepala roke, vpila in tarnala, klicala zdaj Marijo, zdaj Jezusa, in gledala širokoodprtih temnih oči skozi odprta vrata iz lesenih desk v notranjost velike lesene večprostorne lope, v drvarnico, ki je služila tudi za garažo.

V notranjost se skozi vratno odprtino ni videlo, in Antonija si pod milim bogom ni mogla predstavljati, kaj bi lahko bilo tam tako strašnega, da bi bilo vredno tolikega vpitja.

Čisto zraven Mari je leseno stala njena najmlajša hči, mežikajoče hlipala in se prestopicala z ene noge na drugo..

Gospa, o, Bog, gospa..zakaj...zakaj ...takšna nesreča.. je hlipala Mari.

Skušala je Antoniji preprečiti, da bi šla mimo njiju naprej proti odprtim vratom drvarnice.

Pa kaj je tej ženski, kaj ji je padlo v glavo, kaj to Kristusovo rojstvo, s prekratkimi mračnimi dnevi, res tako vpliva na ljudi, ki so drugače čisto marljivi in delavni in zdravega uma? In njena hči...

Odrinila je obe ženski in odločno stopila do odprtih vrat drvarnice. V notranjosti je bilo tako temno, da ni razločila ničesar, razen nejasnih, še temnejših in gostejših obrisov. Bilo je čisto tiho, zdaj je tudi Mari nehala z javskanjem in njena hči s hlipanjem. Neprijetna teža se ji je vsedla v želodec, srce ji je postajalo od strahu veliko pretežko.

S hladno roko je segla za vrata in obrnila gumb bakelitnega stikala.

Tedaj ga je zagledala.

Zašumelo je in zašuštelo, kri ji je butnila v glavo z veliko močjo, butnilo in siknilo je kot kača, prestrašilo jo je na smrt .

In se je stemnilo in je padla na pod, na tlakovce, vlažne in spolzke od sluzaste rdečkaste gline.

Kako občutljivo in krhko je življenje, kako ga moramo uživati vsak trenutek in se zavedati njegove pravzapravšne trenutnosti.

Antonija je globoko zajela sapo in poskusila počasi in zavestno dihati, kot jo je učil njen spovednik. Ritmični, počasni vdihi in izdihi, ob štetju, naj bi jo pomagali umiriti, odpraviti njeno razburjenost, njeno čezmerno potenje in tresenje njenih rok. Čutila je, kako se ji jeza in bes nabirata v notranjosti, čutila je napeto zavito jekleno vzmet v svojem drobovju, ki jo je usmerjala, kot bi bila njegova lutka.

Ni imela nobenega miru, odkar..odkar..odkar... močna energija jo je vrtinčila, jo je vlekla za sabo in jo pošiljala naprej, iz sobe v sobo, v kuhinjo, na hodnik, pa spet nazaj v salon.

Stopila je do okna in pogledala v nočni vrt in oddaljeni mlaj. Nič jasnega ni bilo videti, tema je stala takoj za šipo in ji ni dopustila, da bi žarki njenih oči prodrli tja čez v mraz. Samo nejasne svetlejše lise, skoraj neslišno šelestenje zimzkega zraka. Popolno mrtvilo, ki pa se je hotelo gibati in plaziti. Kam?

Služkinja je že spala in kuharica je spala, in njen mož je bil spet mrtvo pijan v postelji, brez življenja. Tudi njeni hčeri sta šli spat že ob devetih, takoj po večerji, kot ponavadi.

Antonija sama pa ni mogla spati, še celo misel, da bi se samo usedla, za šivalno mizico na primer, ji je bila tuja, tako tuja, kot, da bi ji jo narekoval nekdo drug, nekdo od zunaj in ne njena lastna, rjavolasa glava.

Ves dan je po zdravnikovem nasvetu pila baldrijanove kapljice v soku črnega ribeza, ob večerji, kateer se je komaj dotaknila, saj ni imela nobenega apetita, vse odkar, odkar... Popila je veliko rdečega vina, ki ji ga je nalival mož pri večerji v zelene kozarce z zvitimi peclji. Niti poskusila jih ni šteti.

Kot lisica v krogih, je zdaj stopicala, mrzlično po kašmirskem tepihu, svilenem, tistem z vzorci iz kabale, ki jih je tako ljubil tudi…

Spotakne se ob gubi in se sesede v fotelj, liberty fotelj, velik, udoben iz temno zelenega pliša z rdečevijoličnimi makovmi cvetovi.

Ko odpre oči, stoji tam, v salonu pri vratih in jo gleda.

Ljubo … Ljubo ... ah, a, a si to ti … ob tako pozni uri…

Oblečen v usnjen trenčkot, škornje, ki jih je nosil za na motor, za njegov ljubi Bugatti, na glavi ima temen meščanski klobuk s krajci, ki mu mečejo senco na nežni, bledi obraz. Miren smehljaj na obrazu in v očeh, modrih in sijočih kot večna božja ljubezen.

Polnoč je, reče.

Mami … nič ne skrbi … nič ni hudega …

Hotela je vstati, da bi ga objela, pa jo je s komaj vidnim zamahom roke pritisnil nazaj na fotelj, da se je pogreznila, kot bi bila težka tisoč kil.

A, že dvanajst ... si le prišel, ti je uspelo ... kako…?

Nič več ne reče. Gleda jo, tih in vdan, nič se ne sleče, rumenkasta svetloba edisonove žarnice osvetljuje krog okrog njega, drug krog svetlobe je okrog Antonije, vmes med njima pa je neka črta..neka črta, ki jo Antonija slabo vidi...

Glej, reče, in vzame z mahagonijeve medaljonske mize popisan list papirja, glej, in vzame vžigalice iz jantarjeve škatle na mizi, vžigalice njenega kadilnega pribora.

Ona si zelo zaželi prižgati cigareto, ki je že pripravljena v škatli in na mizi v jantarjevem ustniku, vendar se ji zdi, da se ne more premakniti, da ne sme niti migniti. V grlu čuti izšušenost.

Prižge vžigalico, vzame papir v drugo roko, ga zažge na bližnjem vogalu in ga dvigne v zrak.

Glej.

Antonija strmi s široko odprtimi očmi v hitro izgorevajoči papirček.

Preden pride plamenček do njegovih prstov, vrže izgorenino v pepelnik iz pisanega stekla, kjer se spremeni v črno sivo mehkobo in nato v pepel.

Zavzdihne in začne tiho jokati.

Vstane, pohiti proti njemu, s stegnjeno desnico se ga želi dotakniti, se prepričati. Proti komu jo nese tok, kje je?

Premakne se zrak, iz nočnega zimskega vrta zadišijo opojno, vznesenosladko, njene velikocvetne bele vrtnice.

Pogleda skozi okno na vrt. Sadna drevesa so gola, njihove rjave veje ujete v rokavice trdega žleda, gredice so pokrite s svetlečim snegom, ki je na vrhu otrdel v skorjo, kot izgubljeno hrepenenje.

Nikoli ni marala zime in teme, zdaj pa se jih je začenjala bati.

Pokrije jo tema, tišina, nič.

Na najbolj tihih krilih, prihajajo najtišje sanje, najslajše in najbolj divje sanje.

Ali kot je rekel nekega dne Henry James. Naj prileti bela golobica, naj ponese proč od mene na svojih krilih mojo neutolažljivo žalost za teboj.

Potem so jo začeli ljudje čudno pogledovati. Gledali so jo, kot bi bilo z njo nekaj narobe. Najprej domači, pa služabniki in uslužbenci. Potem prijatelji in znanci, stranke v cvetličarni, dobavitelji in izvoščki, mimoidoči v mestu.

Najhujši pa so bili tujci.

Antonija je bila utrujena. Bila je zelo utrujena. In brez energije.

Udje so ji bili težki. Gibi počasni, vleklo jo je k tlom, v fotelj, na stol, v posteljo, na tla. Le s težavo in počasi se je premikala po veliki, lepo pospravljeni in meblirani sobi, ki ji je po predbožičnem mestnem vrvežu izgledala zapuščena, prazna in odmaknjena od življenja.

Mogoče je samo lačna. In zaspana.

Ves dan je hodila po opravkih, tekala po različnih opravilih, potrebnih, manj potrebnih in celo nepotrebnih. In zdaj se je upanje, obljuba, ki je prišla od neznancev, da se bo dan prevesil v smiseln zaključek, izkazala za prazno.

Ko je pozno ponoči le zaspala, jo je v spanju nekaj preganjalo. Bela golobica na svojih krilih ni odnesla njene bolečine. Ni ji prinesla miru. Črna tema je bila vsenaokoli, v boju s svetlobo je zmagovala in Antonijo je postalo strah. Njen strah je rastel in se ponoči prevesil v tesnobo in grozo.

Brez zaupnika ali pomočnika.

Natalijin stari oče po mamini liniji je bil družinska skrivnost. Pravzaprav je mama vedno, kadar je Natalija spraševala o njem, rekla:

Nič ne vem, ga nisem poznala.

Kako da ne, saj je bil vendar tvoj oče..

Umrl je še ko sem bila majhna..

Kako majhna?

Ne vem.

To je bilo vse, kar je Natalija lahko zvedela o starem očetu in to se ji je zdelo čudno, a kaj več od mame ni zvedela. Mami se o njem sploh ni zdelo vredno govoriti, še več, kadar je Natalija vztrajala, da bi rada kaj vedela o svojih prednikih, da je tradicija, narodova in družinska, vendar zlata nit ne vem česa že, je mama rekla:

Umrl je, to je vse kar vem. Ne zvok glasu ne obraz ji nista izkazala kakšnega čustva, vsaj takega ne, ki bi ga bi bila Natalija sposobna razbrati.

Ja, kako, koliko je bil pa star, zakaj je umrl?

Ne vem.

V nadaljevanju takih pogovorov se je zgodilo nekaj čudnega, česar si Natalija ni poskusila razlagati. Mama je enrat rekla: dobil je pljučnico, drugič je rekla, imel je jetiko, in spet, največkrat, padel je v vojni.

Enrat pred maturo je Natalija prespala pri stari mami. Njena hiša je bila v Rožni dolini. Dvonadstropna z vrtom in drvarnico. Tudi teta Črta je živela tam, po vojni in revoluciji, pa so eno nadstropje zasegli in tam so živeli lumpenproletarci, večinoma z juga države.

V veliki altdeutsch postelji, v perilu okrašenem z ročno klekljanimi čipkami s cvetovi v obliki zvončkov, se je počutila, ne vem kako, no, spomnila se je na uršulinske nune s temačnimi hodniki velikega samostana in s tisto uro na visokem baročnem zvoniku na Kongresnem trgu.

Ura je imela samo številčnico in ni kazala niti pripovedovala ničesar, še najmanj pa čas.

Ko se je premetavala po postelji gor in dol in so ji milsli letele na vse strani je prižgala svetilko art nouveau na nočni omarici. Stekleni senčnik v obliki zvončka je metal belkastozelenkaste sence in skozi senco, pravzaprav čez mejo zelenkastobele sence je prilezla tista trapasta mala faraonka.

In je začela zelo tiho nekaj piskljati in sikljati. Visoko, drobno piskajoče, tiho. Natalija je pomislila, če ne bi imela ostrega sluha, kot ga imam, bi bolj tesno piskala.

Zelo čudno, faraonka, ki je rekla, da je oficirka drugega reda, in da ima lahko kratkotrajen počitek, ker so vsi na svojem mestu in opravljajo svoje delo zelo disciplinirano in popolnoma v skladu z navodili in predpisi. Kakor seveda je matica upravičena pričakovati. Je rekla, da se ji zdi prav, da ji pove, glede na to, da so bile toliko časa v gosteh v tej hiši, hvala bogu, resni in urejeni meščanski hiši, s kar dobrim standardom.No, glede na to, v zvezi z vsem tem, je rekla, je rekla Faraonka Oficirka dve, in še, ker je ta decembrski dež, itak ne morem kaj posebnega ...

Je rekla:

Naša družina je velika, marljiva in zdrava. V to vilo pod Rožnikom smo se preselile, takoj ko je bila zgrajena. Gospo Antonijo opazujemo že ves čas odkar smo tukaj.

Po razpadu Avstroogrske leta tisoč devetsto devetnajst, je prišel tvoj stari oče, ki je bil prvi mož tvoje stare mame Antonije, v SHS državo, na ozemlje današnje Slovenije. Prišel je s skupino več tisoč Italijanov Primorcev. V Ljubljani na Šelenburgovi je našel lokal in začel s cvetličarno.

Verjetno je bil v Italiji vrtnar, njegov nelepi stari oče je prišel iz južne Italije, bil je bolj majhen človek, “kalabrež”. Baje mu je šlo kar dobro. Hotel si je v Sloveniji poiskati nevesto in dobil je Antonijo Mlačnik iz Dol pri Litiji.

Nekaj časa sta bila skupno, menjaje v cvetličarni, potem ko je gospa Mlačnikova že znala cvetličarsko obrt, je bila vedno bolj ona sama v cvetličarni, mož pa je začel pit in po rojstvu drugega otroka (prvi Ljubo, je zelo lepo igral na klavir, drugi Črta), umrl. Vzrok ni bil znan.

Gospa Mlačnikova je dobro izgledala, bila je vitka. O možu ni nikoli nič govorila, pa si je kmalu našla družbo. Razni pevci iz Opere, pozneje tajnika glasbene matice Lasbacherja s katerim se je šestdesetletna poročila.

Septembra leta tisoč devetsto petdeset je slovesno praznovala petinpetdeseti rojstni dan, tam je bil tudi Marjan, ki ga je povabil sin slavljenke Ljubo. Z njim sta se spoznala štirinajst dni prej v skavtskem taboru na Koisachersee. Seveda je malo želel najti družbo sestri Klementini. Ko se je razvila simpatija sta hodila skupaj.

Cvetličarno prenese izpred pošte v Frančiškansko tri in se preseli z otrokoma v to hišo v Rožni dolini, cesta dve, številka dvaintrideset.

Z Lasbacherjem živita vsak v svojem stanovanju, ona postaja vedno bolj ljubosumna nanj. Ko je bila že samostojna v cvetličarni je začela malo bolj nobel. Vedno več kadi.

Malo kasneje on umre v parnem salonu hotela Slon.

Hčerka Klementina, rekli so ji ljubkovalno tudi Babi, je bila večkrat odsotna.

Ob smrti sina Ljubota je bila Antonija sama v novi cvetličarni.

Pogreba nismo videle in se o tistem tudi nič ne spomnim.

Za sinom Ljubotom žaluje gospa Mlačnikova sama. Postaja čudna, ljudje govorijo o preganjavici.

Živi osamljena in pelje v cvetličarno svojega belega pinča, ki ga je dobila za rojstni dan od dobrega znanca Gabriča. Ta je živel v Zagrebu, poročen z židinjo, živečo že od SHS v Zagrebu.

V cvetličarni ima dve pomočnici, zato je lahko več na domu, v hiši kjer stanuje tudi naša družina.

Ob mojih prihodih mi razlaga, da se boji soseda v hiši, ljudi, ki hodijo mimo oken s sekiro, žago, kladivom, in jo grdo gledajo. Ji grozijo. Kmalu pobegne k bratu Jožetu, priseljencu iz Dol pri Litiji, ki je bil starejši od nje in je tudi imel otroka.

Ta obvesti, da se čudno vede in da naj jo pregleda zdravnik, češ, da jo je videl s hčerko Črto hoditi zbegano ob bregu Ljubljanice.

Merodajni zdravnik odredi, da jo z rešilcem odpeljejo v bolnico za duševno bolne. Tam se je zdravila z elektrošoki dva meseca, za božič je prišla domov, pa je nepozdravljena morala nazaj v bolnico.

Živi sama, se slabo spominja, pozneje mnogo bolje, je kot ozdravljena a večkrat »odsotna«.

Brat Jože Mlačnik svetuje njen sodni preklic, radi posestev, ki jih je neprestano dokupovala

In tedaj še imela, ki naj bi jih Mlačniki (Mirko) z Dol vzeli za svoje. Nepreklicano so pregovorili k prodaji in še precej pokradli.

O tem priča tamkajšnja zemljiška knjiga, kjer so se zemljišča prepisovala, ne da bi bila za prepis izkazana merodajna pravna podlaga.

Gospa Mlačnikova ostane sama s hčerko Črto, delno ima težave z želodcem, pošilja hčerko v gostilno čez cesto po hrano, čim odide eventualni obisk, ki ji je prinesel jedil. Preje ni lačna, ne more jesti, ko pa je sama, pa hitro, hčerka v gostilno, je zelo lačna.

Tako živi osamljeno še več deset let.

Pozneje mora v bolnico in tam umre.

Smrt, pokop, pogreb, in kar sledi, ni v spominu.

OTROK

Prišel je datum njene menstruacije in minil, menstruacije pa ni dobila. Sprva jo to ni preveč motilo, nikoli ni bila povsem natančna, datumi, ure, vse mogoče in nemogoče obveznost.

Vse te stvari so jo utesnjevale in so ji bile odveč. Nič ni vendar tako jasno, natančno in določeno, pri teh bioloških zadevah, si je govorila. Ali je možno, da je noseča? Možno bi bilo, toda s tem ni imela še nobenih izkušenj, sploh ni razmišljala o tem, da bi lahko zanosila in kaj naj bi se zgodilo potem. Je bila zato nezrela za svoja leta študentke drugega letnika?

Ko pa tudi naslednji mesec ni dobila menstruacije, so se ji začela pojavljati vprašanja:

Kaj pa če sploh ne bom dobila menstruacije, kaj če sem noseča?

Vprašanja so preraščala v dvome, dvomi v negotovosti in strahove.

Iz strahov so se ponoči rojevale grozljive more, ki so se dogajale praviloma v belo poploščenih straniščih in kopalnicah, menstruacijska kri je tekla v potočkih, sredi mesta je puščala mokre, krvave živo rdeče sledi, zbudila se je z vlažno sočno pičko, si oddahnila v norem upanju, da je začela krvaveti. Ta zaostala in neprihajajoča menstruacija je zdaj postala center njenega upanja, center, okoli katerega se je vrtela sreča ali nesreča njenega preživetja.

Ponoči so jo preganjali nedonošenčki, človečnjaki, čudni in iznakaženi dojenčki vseh vrst in podob, včasih majceni in zgubani, drugič predimenzionirani in ogromni, preraščali so celo obzorje, včasih nemi in spačenih ustec, potem spet mastni od cedeče se, tople, rdeče krvi. In zmeraj, brez izjeme grozljivo grdi in ogabni, nekaj je bilo vedno strašno narobe z njimi, nekaj, česar nisi odkril, niti na prvi pogled, niti s priostrenim, bližnjim pogledom…

Mokra, težko sopeča, zbegana se je zbujala z molitvijo, da bi se še vse uredilo, in, da bi končno spet dobila to odrešujočo menstruacijo.

Čez mesec dni se ji je začelo dozdevati, da se najbrž mora sprijazniti z mislijo, da je noseča.

Otrokov oče se je novice ustrašil in odpotoval v München. Rekel je sicer, saj sa,j in nekaj hrkal, in nekaj krožil s pogledom, in mogoče, bi se lahko poročila, a kasneje, zdaj še nimam diplome, in, kaj pa kariera, in nekam čudno izgovorjavo in mimiko je imel in zraven je malo posmrknil, bil je namreč iz tretjega sveta.

Natalija je vedela samo eno, da tega otroka noče imeti. To je bila kapitalna misel njenega dneva od jutra do noči, in kapitalna misel ponoči. Sovražila ga je, vedela je, da je zdaj to vprašanja preživetja, ali bo preživelo bitje, ki ga je nosila v maternici, ali pa ona.

Nima nobenih materialnih pogojev za preživljanje otroka, je rekla na komisiji za splav In zoprni, vrtajoči zdravnici, ki jo je zajebavala, da je prošnja za splav napisana površno, ne.

Popolno in šlampasto, pa ni uporabila tega izraza, nekega drugega, se je zjokala skoraj v naročje. Doktoričin obraz je bil ptičji, z orlovskim nosom, medene lase je imele spete v figo vrh glave, in njena bleščeče bela halja je sijala sterilno trdost krute medicinske danosti.

Kaj pa če potem ne boste več mogli imeti otroka? To se lahko zgodi, to se celo dostikrat zgodi, prvo nosečnost praviloma ne želimo umetno prekinit.

In partner, kot ga je imenoval zdravnica, je študent, tujec, rumenopolt in okrogloličen, in majhen in vranjelas, svetlečih in sijočih, od daleč, brez sredstev za preživljanje…

Kaj pa vaši starši? Vejo, da ste zanosili? In da hočete splaviti?

Oče ne ve, mati pa.

Natalija je ugledala spakljivo podobo svoje matere, ki ji je rekla:

No, bomo pa zibali, in prali pleničke, in ga pazili, bomo pa imeli dojenčka in saj…in saj so luštni in…oh in ah … Pri tem je imela čudno bebast izraz na obrazu, njen glas je bil visok in nenaravno spakljiv, Šlo ji je kar na kozlanje, ko ga je slišala.

Čas, ko je zdaj Natalija čakala na bližajoči datum, da gre na polikliniko delat splav, je bil med najtežjimi časi.

Nikoli več v življenju ne bom nesrečna, če to preživim, si je govorila.

Nesreča jo je pokrila kot nepredušen plastičen zvon, ki ni prepuščal zvokov, šumov, vonjev gibov in kdo ve še česa, iz vsakdanjega življenja. Iz preprostega, mirnega brezproblemskega življenja navadnih ljudi, ljudi, ki so jo obkrožali in so čisto mirno živeli, ne da bi sploh opazili njeno grozljivo moro in njeno veliko stisko in njen strah pred tujkom v njenem trebuhu.

Otrok v njenem trebuhu je bil tujek, zajedo, rak, alien. Smrtno nevarni, hitro rastoči in grozno grdi, tumor v trebuhu.

Splav je umor zarodka, umor nerojenega bitja, umor človeka. Tega ni odobravala, to je bil zločin storjen nad nemočnim bitjem, tako je to čutila in tako je bila sveto prepričana, vedno bo tako mislila.

Vendar je šlo zdaj za preživetje, ali ona ali otrok, in v takem spoznanju zanjo ni bilo več dileme. Ona je tista, ki odloča o svojem življenju, o svojem preživetju. In če mora zato moriti, umoriti svojega nerojenega otroka je odločitev lahka.

Odločitev je nepreklicna, to je vedela. Neponovljiva in nepopravljiva.

Če bi se ji kdaj kasneje pojavili dvomi o tem, ali je storila prav, se mora zavedati: ni storila prav, a drugače ni mogla. Ujeta v mišnici, brezprizivno, brez prijateljske in razumevajoče roke, brez materialnih, in celo brez čustvenih in družbenih možnosti.

Temu otroku v njeni maternici ni bilo usojeno življenje. Vse se je zgrnilo proti njemu, vse zunanje in notranje silnice, vse subjektivne in objektivne okoliščine.Ni ga prenesla, ni ga marala, ni ga mogla imeti, ni ga želela, čas ni bil zrel zanj, ona ni bila zrela za otroka, za materinstvo, ali sploh za kaj. Je bila Natalija v tistem trenutku, več kot trideset let nazaj, sploh zrela za karkoli in kdo, ali kaj, je bilo krivo za njeno nezrelost?

In kje je bil angel varuh še nerojenega, z enim samim nežnim zamahom bele peruti, z enim samim prijaznim dihom zanj?

Ena njegova prijazna beseda, ena gesta in mogoče bi Natalija nehala biti tako grozno prestrašena, tako smrtno prepričana v tisto, ali preživi on ali jaz, v svoje smrtno sovraštvo in nesprejemanje tujka v svojem mladem napetem trebuhu.

Nekateri ljudje imajo angele varuhe in drugi ne. Ta njen otrok ga ni imel in zato mu je bilo usojeno umreti, zato ni bilo pomoči ne njem, ne njegovi materi.

Lej, hej, to je pa zanimivo. Na števcu kilometrov kaže 120120. Kakšna fina cifra. Kako sem se utelesil v tej živali, s preprostim računalnikom v glavi? Najbrž preprostejšim od njenega.

Konec julija 2012. Čas lova na tiste drobne zelene hrustajoče. Na ptiče spomladi, na tiste čudne kot hudiči pozno jeseni, ko pritisne mraz in zgodnji mrak in tema.

Sezona lova na tiste ... živali?

Ležim na veliki mehki postelji. Bolniški?

Pretegnem se. Oglasim se v pravi navidezni kadenci. Oglasim se. privlačno, in povedno. Zaviham si lica navzgor v nasmeh. Sicer bom prehitro postal grd, obložen z buldogovimi gubami starosti. Belo podbradje s smrčkom, srčkanim, mehkim, seksi.

Moji brki so antene, ki čakajo na plen. Plenilec, to sem jaz. Plenilci, ki smo premagali svoje prednike pred tridesetimi milijoni let.

Življenje je lepo.

Sprehajam se z zverinami in potem se pripravljam na lov.

Pripravim si kremplje. Varno spravljene v prstnih blazinicah, ostre kot nož. Plen se giblje.

Moje oči mu napeto sledijo, voham njegov surov duh, moja gazela odskoči visoko, visoko in v divji dir…Skočim tudi jaz, daleč, visoko, se poženem, hitro, hitro, hitreje, dohitim toplo, dišeče drhteče bitje, naskočim, stisnem z očniki za kosmati rjavo črni vrat, zagrabim s kremplji prvih tac, spodnesem.

Topel in slasten okus.

Življenje je lepo.

Odlomki iz romana »Zgodba leta«

Mnogo nas je, ki nas je domovina razdedinila.

Bili so veliki režiserji naše revščine.

Kaj bi se zgodilo, če bi bil Adam homoseksualec?!

Ostajam v opozicij, kjer ne poznam propozicij.

Osamosvojiteljem smo verjeli kot Bogovom, zato smo zdaj končali v vicah.

Odvezali so nam roke, zdaj se lahko tudi sami obesimo.

Vrnite nam naše zaupanje v vas!

Mladi so povsem zgrešena investicija, če nimajo možnosti ustvarjati in delati.

Mladi bi morali biti vedno zaljubljeni. Zato naj se poročajo.

Bil je in ostal režimski ali strankarski pisatelj.

Ne postavljajte spomenikov neznanem junaku temveč-malemu človeku.

Topoglavci najlažje prenašajo udarce usode.

Dobra knjiga je kot oljka. Več stoletij daje sadove.

Nova jara gospoda po vsako ceno hoče imeti svojo zlato podlago.

Služabniki vseh funkcionarjev v mnogih strankah so funkcionalni dvorni bebčki.

Ob vsakih volitvah kandidati polnijo glave volivcem z obljubami in mislijo na svoje polne žepe.

Ko se končajo volilne predigre, sledi parlamentarno onaniranje.

Najslajše se smeje tisti, ki ima denar za zobozdravnika.

Na led dajejo samo najbolj pokvarljivo blago.Bolj redko tudi pokvarjene politike.

Še nobeden enciklopedist, ni napisal antologije ljudske neumnosti.

Nisem še spoznal nobenega preroka, ki je napovedal vse poroke sodobnega človeštva.

Če v raj pridejo Slovenci in Hrvati skupaj, to bo prava podoba pekla.

Ko politiki posilijo dobro idejo se rodi zla ideologija.

Ideološko in versko opijanje povzroči večstoletnega mačka.

Zakockali so svojo priliko. Čas je, da zamenjajo igralce in igre. Predlagam rusko ruleto!?

Tudi tajkunom ni lahko. Njihove banke napovedujejo bankrote in stečaje.

Ko voditelji začnejo pripovedovati pravljice skoraj vedno se ta pravljica konča tragično.

Velika ljubezen in veliko sovraštvo se ne zgodi le samozaljubljencem.

V času krize prevladuje rdeča barva. To nima nič s komunizmom.

Sodobni voli so navdušeni nad silikonskimi mlečnimi žlezami.

Nimam nič proti, če me davkarija pomolze do konca. Samo naj to dela hitreje.

V debel mah sem pritapala,
se v mahov prištevek pritajila,
je moje ude pritkalo,
je moje srce pritalilo.
Priteklo je besedje vame,
vsaka pesem pritepenka,
privleka tisočerih trosov,
prikovala me v privid
prikritih prizem prispodob.

Nisem več mogla med tujce
ki bi me poljubovali mimo
me stiskali v prazen objem.
Besede so želele k morju
in na pokopališče k mami.
Besede so me silile k
k Borisu A. Novaku
in Albi v vsakem koraku.

Danes so me neke besede
rinile v jutranje meglice,
preganjale so me v pekla
in dušile do solz
krožile kot lastovice
in iskale pravo škrgo.
Tavale so v mraku
se preganjale po zraku
in se ugrezale v mahu.
Drsele so po stropu,
tolkle po omarah,
visele na stopnicah,
zgubile so se v vicah.
Jaz pa jih nisem zapisovala
v pravem vrstnem redu.
Dregale so se besede kar same,
čudežni gozd posadile so vame.

Za tristotimi morji
si tristotim zmajem
glave odsekal,
tristo viharjev prebrodil
tristo juter si čakal,
da se je tristo vrat odpahnilo.
V kamrici mali te je čakala
vsa drobna,
s solzami poljube vklesala
in se vpletla v tvoj objem
za tristo naslednjih življenj.

Tebi zelena Venera
kradem krajce
in tebi zlato sonce
bakrene svetke.
Tebi platinast slap
smaragdne vdihljaje
za ljubezni kradem.

Včasih sva se srečevali
ob nočeh, prihajala v sanjah,
prepoznala sem te po koraku
v visokih petkah.
Že dolgo me ne obiskuješ več,
slike so zbledele
in vonj po tebi je ušel v dalje.
Še ti puščam duri odprta,
morda samo zato,
da se spomnim mehkobe tvojih usten
morda samo zato
da občutim materinski objem,
želim ti pokazati svoje cvetlične gredice,
in kosovko, ki s šopi trav si gnezdo spleta.

Začnimo pri dveh potokih. Prvi potok je tekel po kamniti strugi, zato so ga imenovali Kamnitec. Drugi potok se je valil, penil in odtekal po peščeni strugi, zato so mu dali ime Peščenko. Potoka sta tekla vsak na svojem koncu mesta, dolbla sta vsak svojo strugo, imela vsak svoje doživljaje in imela vsak svoje skrivnosti. Tekla sta v časih, ko so ljudje vodo častili in potokoma so spletali vence. Vsako pomlad sta bila potoka z venci okrašena, spleteni rožnati venci so zasanjano drseli po strugi Peščenka in valovali v ritmu Kamnitca. A ti lepi časi so odtekli. Prišli so časi, ko so ljudje mislili le na sebe in vso ropotijo in nesnago metali v potoka, tako je bilo njuno dno pogosto polno ropotije. Kamnitec je na svojem kamnitem dnu pogosto zadrževal boben pralnega stroja in vrtel kolo sosedovega Jurčka, ko se ga je ta naveličal in ga vrgel kar v potok. Tudi Peščenka je doletela ista usoda, kakor Kamnitca. Na svojem peščenem dnu se je zadrževal zimski plašč, star dežnik je bil zarit globoko v prod in iz potoka te je od časa do časa s svojimi začudenimi očmi pogledala velika plastična pupa, ki pa se je brž potopila in izplavala na nekem drugem koncu potoka Peščenka. Bili so časi, ko tako revni, kakor bogati niso marali za naravo in njeno lepoto, tisti, ki so imeli več materialnih dobrin in denarja, so onasnaževali več, kot tisti, ki so trdo služili svoj vsakdanji kruh. A pravo prekletstvo za potoka je prišlo z odplakami. Nek hudo pameten deček, ki je živel ob potoku Kamnitcu, je nekega dne izlil črnilo v potok, s tem je pokazal, kako strupeno pameten je. Črnilo za peresnike je napodilo ribe v večjo reko in podvodni mah Kamnitca se je obarval črno. In v času te grdobije je iz mestnega rotovža zakrilila jata golobov, ki je mestnemu svetu sporočila, da je pametni deček izlil dobršno mero črnila v potok. Če je pameten, še ni dober, so sklenili mestni možje in pričeli takoj čistiti oba potoka, zakaj prihajali so časi, ko so bogati ljudje spoznali, da pamet in zlatniki niso vse. Kdo nam bo povrnil lepoto tekočih voda in pitno vodo, so se spraševali in si z roko gladili gladka in lepa čela. Že lep čas se nismo odžejali z vodo iz Peščenka, so dejali reveži, ko so gledali, kako so delavci po odloku mestnega sveta čistili potok. Pili smo dlje časa iz potoka, kakor premožni, z novci preskrbljeni ljudje, a tudi mi smo zanemarjali potok, so ugotavljali in si z roko gladili zaskrbljena čela. Pritekli so drugi časi in nevidna bitja, ki so nekoč že živela ob potokih Kamnitcu in Peščenku so se vračala. Ljudje so spregledali, sprejeli so svoje napake, tako revni, kakor bogati, eni imajo zlatnike, drugi se ženejo za njimi, a lepota narave in tekočih voda je zlatnik vseh zlatnikov, je premišljevala velika kamnita vila Skalnica, ko je videla bogate in revne čistiti vodo. Tudi vila zaščitnica potoka Peščenka je po dolgem času razpustila svoje lase v potok in se nastanila v podvodne, podrečne sobane iz peska in proda, tudi njo je končno pomirila čistilna akcija revnih in bogatih. Malo zatem, ko se je vrnila s spremstvom vodinov, drobcenih bitij, ustvarjenih iz kapljic šumeče vode, je zagledala na gladini potoka podobo pametnega dečka s črnilnikom v roki. Deček je bežal v drugo mesto. Mestni možje so namreč napisali razglas, na katerem pozivajo predvsem dobre deželnike, da takoj javijo, kdaj in kje so videli pametnega dečka, najbolje pa je, da ga, če se le da, privedejo s črnilnikom v roki oblastem reda in pravice oziroma policiji. Deček je zbežal. Ni bil dober ta deček, bil pa je strašno pameten in zavoljo njegove pameti so ga v sosednjem mestu vzeli v službo pisarja. V sosednjem mestu so bili meščani strašno pametni, toda srcu niso pustili do besede. Kamnitec je tekel dalje in le včasih se je jezno razpenil na kakšni skali, ko se je spomnil dečka, ki je vanj zlival črno črnilo. Potok se je jezno belo razpenil, ko se je spomnil hudobije dečka, a potem je tekel dalje in delal družbo uram, ki so merile čas. Delal je družbo peščeni uri, ki je sipala puščavski pesek iz ene steklene bučke v drugo in to na mizi mestnega svetnika. Delala je družbo veliki rotovžki uri na mestnem trgu, pod veliko številčnico so po navadi kinkali in vzletavali golobje. Čas so merila tudi drevesa, ki so rastla ob bregovih Kamnitca in Peščenka. Pametni deček se je potegnil v moža, krasili so ga lepi črni brki in s svojimi izbranimi lepimi besedami je zmeraj znova prepričeval svet, kako pameten da je. A kot smo že zapisali, v njegovih besedah je bilo zelo malo srca, saj je mislil samo hladne misli. Golob je v mesto prinesel novico, da nekdanji deček s črnilnikom živi v sosednjem mestu. Ptica je priletela pod veliko številčnico rotovžke ure in zaupala bratom golobom, kaj je videla v sosednjem mestu. Golob je videl moža, kako se sklanja nad papir in zapisuje številke, srepo in pozorno se je sklanjal ta mož nad listom papirja. »In tam je bil tisti črnilnik, kakršnega izdelujemo samo v našem mestu,« je grulil golob bratom. In videl je še svetlobo v očeh tistega pametnega moža, ki si je od časa do časa trebil črne brke in se pametno zaziral skozi okno. Nič ni videl ta mož, razen številk in svojega pohlepa. Gledal je skozi okno in ni videl goloba, ki ga je zvedavo gledal. Gledal je goloba, vendar ga ni videl. Zrl je v naravo, ki se je odpirala, razgrinjala za okni in kazala svoje čare, vendar nekdanji deček s strupenim črnilom ni videl narave in njenih čarov. Tako je golob spoznaval, da mož, ki gleda skozi okno in ga ne vidi, ni domačin tega mesta, da je nekdo, ki ga prav dobro pozna. Golobje so s kljuni trkali na okno mestnega svetnika, ta je prav takrat napisal ček za revne otroke, ki živijo na bregovih Peščenka. Najprej je mislil, da si ptice pač brusijo kljune, potem pa ga je obšlo, da mu sporočajo pomembno novico. Grulili so golobje mestnemu svetniku o malopridnežu s črnilom, kje da je in potem poleteli okrog velike rotovžke ure. Veliki kazalci so pokazali polno uro in velika Justicija, žena s tehtnico pravičnosti, se je prikazala meščanom na ogled in v opomin. Vsako polno uro je urin mehanizem izstrelil Justicijo, veliko ženo,ki je tehtala besede in dejanja ljudi. Vsako polno uro je žena s tehtnico v roki naredila obhod. Vratca so se odprla, glasnik s trobento je naznanil povorko treh podob, treh oseb in sicer sebe, kot glasnika pomembnih sporočil, žene s tehtnico v roki in matilde s koso, ki nas bo vse nekega dne zazibala v spokojen spanec. Povorka treh je pod veliko številčnico rotovžke ure naredila svoj redni obhod, ki ga je izstrelil urin mehanizem vsako polno uro. Zadovoljno so grulili golobje krog rotovžke ure. Mož s prekrasnimi brki, ki si jih je venomer zadovoljno trebil, je odprl vrata svoje pisarne, v kateri se je bleščalo od snažnega pohištva in zlatih kipcev. Možje njegovega domačega mesta so stali na pragu. Prvi mož je v roki držal spis o njegovem nekdanjem hudodelstvu, ko je s črnilnikom v roki stal, kot mladenič pred potokom in zlival vanj pametno črnilo, ki pa žal ni tekočina srca, kakor je kri, ki gre skozi srce in naredi naša dejanja topla in srčna. Mož je zdaj prvič pošteno prebledel in se v trenutku spremenil v veliko črno ptico, zakaj v možu ni živel samo človek, ampak so se v njem zbirale, kotile davne, starodavne slabe sile, zato je lahko z lahkoto zakrilil v sobi, kot velika črna ptica. V sobi, ki se je bleščala od snažnosti in dragocenih predmetov, je zakrakala vrane. Golobje iz mesta, kjer sta tekla potoka Kamnitec in Peščenko, so opazovali ta čuden in začaran prizor, ko so možje pravičnosti stali na pragu pisarne in ko je obtoženec, drugače spoštovan meščan tega mesta, zakrakal, saj se je v trenutku prelevil v vrano. Njegova krila so dvignila papirje z mize in ti so se kot snežinke sredi decembra zazibale v sobi. A to ni bil dober sneg, ki pade na trudno zimsko zemljo, da bi skril, kar bo pomlad iz zemlje pognala; to je bil umetni sneg papirja, na katerem so bile številke pohlepa. Na teh belih listih je bila zapisana gonja za denarjem in nikjer v tej sobi ni bil podpisan ček za otroke, ki se niso rodili pod srečno zvezdo in so bili pogostokrat lačni in slabo oblečeni. Vrana je močno krakala in letala po sobi in naposled razbila okno. Poletela je nad golobi in visoko zakrilila nad zemljo. »Ne boste me dobili, ne bom vam padla v roke, meni ne bo sodilo nobeno človeško sodišče,« je krakala vrane in letala kar na slepo, zakaj ni videla narave in ker je ni poznala, je tudi videla ni, zato so črna krila plahutala kar tako tja v en dan. Črna ptica je zadevala v krošnje dreves, v dimnike hiš in zvonike cerkva, a pošteno se ji je zaiskrilo pred očmi, ko je priletela in zadela v rotovžko uro njenega domačega mesta. Takrat je padla na obhodno pot povorke treh podob – glasnika, žene pravičnosti ter smrti. Golobje so prileteli za njo. »Sama se je pokončala, nihče se je ni niti dotaknil,« so grulili golobje in gledali vrano, ki je negibno ležala pod številčnico velike rotovžke ure. Zazvenela je glasba, odprla so se vratca in prikazale so se tri podobe meščanom, kakor se prikažejo vsako polno uro. In ko je matilda s koso zagledala črno ptico, se je nasmehnila, da, ta je moja in jo s koso vrgla z obhodne poti rotovžke ure. »Čestitam vran, priletel, prišel si pravočasno,« so zapele osebe z rotovžke ure; enoglasno so zapeli glasnik,smrt ter žena pravičnosti. Ležal je mož v krsti. Mož s prekrasnimi črnimi brki, nič več si jih ni trebil, nič več se ni zadovoljno zaziral skozi okno svoje pisarne in nič več ni pisal pametnih številk. Bele roke so držale črn črnilnik. Mestni svetnik se je držal resno ob njegovi krsti. Golobje so gledali in nihče izmed njih ni grulil. Roke mestnega svetnika so odložile nepodpisani ček tega mrtvega moža na mizo. Kaj je bilo temu možu, tej črni vrani, da je sestavil pogodbo za redno podporo revnim otrokom sveta, a je ni podpisal, le kaj, je mislil gospod mestni svetnik in gube so se mu nabirale na čelu. Katera kaplja srčne krvi je takrat stekla skozi njegovo srce, so nemo grulili misel golobje. Mož torej ni mislil samo hladnih misli. In takrat se je s poslednjimi močmi pobrala velika črna ptica, zakrilila je nad mestnim tlakom, se dvignila in priletela na okno mrtvašnice. Črno krilo je odprlo okno, ki so ga zavešale pajčevine in odgrnilo staro zaprašeno rdečo okensko plišasto zaveso. Vrana se je znašla na ramenu mestnega svetnika. Iz kljuna ji je kapljala kri. Cedila se je kri po svetnikovem površniku. Črna ptica je vzela iz žepa površnika peresnik in ga namočila v svojo kri. Ček je ležal na stari hrastovi mizi. Na vrstico, ki je bila namenjena podpisu, se je podpisala v imenu pokojnika in tako je bil nepodpisani ček za revne otroke sveta naposled podpisan. Ptica se je zibala na robu krste in izpustila iz kljuna peresnik, ta je padel na prste belih rok, ki so držale črnilnik. Vrana je zletela na okno, stare pajčevine so se zibale v rahlem vetru, ki je pričel zračiti neprezračen prostor mrtvašnice. Golobje so nemo gledali. Gospod mestni svetnik je zbrano in resno gledal pokojnika.

»Ali so se suhe ustne pokojnika nasmehnile ali pa se mi tako samo zdi, zdi, zaradi svetlobe v tem prostoru, ki jo je zdaj nekoliko več,« se je sam s seboj pogovarjal svetnik in si dlani trl v tem nezakurjenem prostoru. Čisto rahlo je mahedrala okenska zavesa v tem drobnikavem svetu, zakaj okno je bilo priprto.

Manijak nije ni jak
Ma on je samo...

Dubina je bina
na kojoj trešti DU DU DU DU
Najdublja muzika

Čak i kad bosom nogom
dodirneš zemlju
čini to pažljivo.
Pazi, popeo si joj se na glavu.

Kad se pare, onda se pare
a kad su pare onda sam sama.

Zvezde se mogu a i
ne moraju sudariti
sve zavisi od njihovog raspoloženja.

Imati sebe.
Gde ćeš većeg bogatstva
za siromašna čoveka.

Treba ići u crkvu
inače samo što nije cvrknula.
Učinite dobro delo.

Hajdemo svi u globalizaciju.
Ma ne.Pogrešno ste pročitali,
nisam rekla u kanalizaciju.
Pažljivije čitaj.

Ko zna šta je sve ostalo
u Pandorinoj kutiji.
Iznenadjenje.

Isus je zasigurno imao petu
jer kako bi inače bio razapet.

Ako još malo porastem
udariću u nebo.
Ko će iznova stvarati svet.
Teško nama.

Gola žena je samo žena,
golotinja je za druge.

Muškarci su izvanredna bića
zato ih treba puštati mimo svakog reda.
Nije im u prirodi.

Kaži mi nešto novo
da već jednom počnemo po starom.

Iskočila sam iz rama
i na to mesto stavila sliku.
Lepo me je pogledati.

Poklanjam ti ove stepenice
kojima se zasigurno stiže do vrha.
Kad si već na vrhu
ne zaviruj pod suknju.

Pre nego što počne da preliva
samo mirno pusti da teče.

Droga je dobra
dok ti od nje ne izadju rogovi.
NEDADE.

Zagonetka glasi
odgonetni me.
Ako ništa drugo makar me METNI

.Lepota je najlepša kad je udružena.
Voli obezbedjenje.

Dirigentska palica
ima dva lica.
Au, palililica.

Sex je najbolji hladan.
Tako ti se nikad neće osvetiti.

Ceco, obožavam te,
ne plačeš ti džaba na gore
sve ja platim na dole.

Umesto da udišem
počela sam da uzdižem,
nema više cigareta.

Akva voda,
al nas vodaju.
Volim svoga tatu-Matu
Ops.Moj se tata ne zove Mata.
On je Hari.

Živo meso treba pržiti
paziti da se ne ugljeniše.
Od njega treba da ostane samo DIM.

Kuca kuca kukavac
zaskoči ga skakavac.

Moraćemo početi da
sahranjujemo po dvoje
u jednom sanduku.

PRENASELI SMO.

Sahrane su nam postale
pravi šou
Tamo kad stignemo
čeka nas GRAND.

Ma volim ja sve ljude
al im tepam lude.

Ma imala sam ja pre
življu maštu
dok je stvarnost nije uzela pod svoje
Teško mi je da ih razaberem.

Samo beri brigu, beri brigu
dok te ne udari veselje.

Aj Srbijo tebe ću za kraj
nešto si mi najmilija,
lija si ti lija.
Povika na Vuka
a lisice meso nose.
Stvarno si mi dolija.

S R B I J A
G R BI J A
S R BI G R B
Eto ti do jaja.

I Hrvati su nam braća
samo što nam se mama
u to vreme kurvala.
Pa sad ne znamo
dal po babu il po stričevima.

Sloveni su bili najmudriji
mama im je imala sidu
a znaju ko im je tata.
Ne rade testove,
pozitivni ljudi.

Apsolutna veličina
je stvar banalnog čina.
Spustite zavesu.
Postidela se svoje veličine.

Strani jezici su skroz nepotrebni.
Ne razumemo se ni na našem.
Stranci nam zavide.

Volim Crnu Goru
zato što je i CRNA i GORA
CRNA I GORA od svake GORE.
GORE LIST!

I Albanci su nam bili braća
dok nismo počeli da
utvrdjujemo očinstvo.
Kurvinska posla.

Bosnu od sna
deli BOLAN.

Morala bi malo da zaćutim,
neka i drugi nešto progovore.
Tišina ubija,
plašim se poubijaće nas.

Umre ovaj,
umre onaj.
Nikako da umre smrt.
Ne stigne jadna od tolko živih.
Samo je umore.

Bubnjevi udaraju,
sve mi bubnja u glavi.
Daj nek neko uzme udaraljke.
Bole me ruke.

Sve što pišem-pišem tebi
jer meni su pola odpisali.

Direktori još uvek neguju
samoupravljanje.
Najteže je upravljati sobom.
Ali biti ugovnan je u modi.

Volim ptice one lete
a nemaju ni jedan razred osnovne škole.
Zato tako lete.

Dok prelaziš zebru
čuvaj se da tebe
ne predje magarac.
Razlikuj rasu.

Neke stvari moraš da prećutiš
neke da izgovoriš.
Ja volim knedle sa šljivama.

Ako celom svetu okreneš dupe
ili te boli ili se foliraš.
Moram znati šta je u suštini.

Političari nikad ne lažu.
Oni sad nikad više nisu bili u pravu.

Pustite ludake svojim kućama
Imamo toliko beskućnika.

Odreži mi krila
Ne znam ni da ćopam
a kamoli da letim.
Eto koristi makazama.

Šta ti ostaje od života
osim ostatka.
Vreme ja da sabiraš.

Iluzionisti slikaju stvarnost
uljanim bojama,
zato je tako razlivena.
E mrljo, mrljo.

Kap po kap
nigde ne stiže,
a i ne žuri joj se.

Davno je to bilo,
to što se zbilo.
Treba ga malo razrediti.

Sposobnost se meri
brojem obrtaja u minuti.
Sat nam je na opravci.
Nisam znala da postoji želja
dok mi se sama nije javila.

Još malo pa će zora
a ja sam baš orna.
Hajde više smrkni.

Trla baba lan
da joj prodje dan,
da joj prodje, da joj prodje,
i stvarno nikako da joj prodje.
Stalno je nekako u njoj.

Ne igraj se smešnim
možeš zaplakati.

Dirljivo je gledati
ljude dok plaču.
Dodje ti da ih dodirneš
a muka ti da plačeš.

Hajde da malo obrnemo stvari
pa da već jednom gledamo uspravno.

Nije lako biti sam
u društvu je još teže.
Najteže je ostati.

Kad učim uvek gledam
da zaboravim baš ono
što sam i ranije znala.

Lavirint i postoji zato
da svi budu u zabludi,
kako se nešto kao traže
i stvarno će se naći.

Mi moramo početi da
uvozimo lekare.
Skupi su nam lekovi.

Zub vremena nagriza sve
osim karijes.

Ako padneš u očajanje
podići će te čaj.

Ko drugome jamu kopa
ispašće mu oba oka
a onaj ko ne kopa
taj je već slep.

Lepo je lepo
i baš je lepo
i ne znam šta mu fali.

Ne moraš mi graditi kuću
i onako se svi selimo u selo.

Pusti koren
uhvati se ploda.

Biljke su najnežnije
jer im je trava najbliži sused.

Koliko toga ima
biće dosta svima.

Kad se našminkaš
izadji na ulicu.
Kad staviš šminku
znaj da si sebe zaboravio u neseseru.
Ne mari što seru.

Popij lek
Otrov je lak.

Sve ima smisla
al nam nedostaje sve.

Ja verujem u tvoju ljubav
al drugi traže dokaze.
Dokle da se dokazujemo.

Srce i nije neki organ
u to su ga ubedila creva.

Klimajmo glavom
dok nam ne klimnu
da je dosta.

Hajdemo da mislimo da je kraj
tako će nam početak doći glave.

Kad uzmem olovku
ne znam šta s njom da radim.
Ne mogu sve ko ostali ljudi.

Ala se naslušah tišine
Upalite svetlo da bolje čujem.
Ni mravi ne bi bili toliko vredni
da ih nema kolko ljudi.

Volim da se igram
i da poskakujem
a plašim se poskoka.

Volim svoga psa kao druga.
Navikla sam na najboljeg druga.
Bio mi je kao pas.

Hajde, nebo otvori se,
dole ima šta da vidiš.
Podmetnuli su ti ogledalo.

Savršenstvo ima samo jednu manu.
Upoznato je sa tim.

Ne treba nam municija.
I ćorak je smrtonosan.

Dok su pendreci udarali
i nisu se mogli čuti u toj dreci.

Volim ceo svet
zato ga čuvam u šaci.

Imala sam pojma
sve dok nisam shvatila
da sam ga izgubila.

Ima li šta lepše
nego čekati jutro
kad je noć zaboravila da joj javi
da je svanuli.

Umri muški,
žene ionako nikad ne umiru.

Sve smo se lepo dogovorili
samo da se setimo oko čega.

Sa Kosovom treba
ko sa sovom.

OBLAK

Svetel si oblak
Kot oči otroka
Z dušo v njih
Svetel si
Brez oblik
Utelešen v nevidnem
Ljubezen si
Oblak
Ki si svetel.

PREBIJAŠ

Ko žarki prebijejo oblake
Se rodiš
Med mavrično trato
Na novo
Z dihom pomladi
S prihajanjem kristalov v zraku
Razprtih oči
Razgaljenega telesa
In do konca odprte duše
Stezaš dlani

In me lomiš
Drobiš
Oblikuješ

Po svoji volji.

SLOVO

Tako globoka
Temna žalost
Je pritekla vame
Z gostoto noči

Žalost slovesa
Žalost vseh sloves na svetu
Žalost tistih
Ki ostanejo
Ko bližina drugih odide

Tako globoko temna žalost
Je pritekla vame

Žalost nebesnega svoda
Brez zvezd
In blatni mlakuž
Jesenskih cest
Slovesa
Brez srečanja nebes
Žalost zadnjega bluesa
In velikega pogleda
Osamljenih otrok
Sredi neznano kam vodečih cest.

TI SI

Črv
V mojem drobu
In mrcvariš me
Na kose
In te jočem
In te smejem
In te hočem

Ti si brez oči
Ušes
Brez duše

Imaš rdečo vrtnico
Na svojem snežnobelem telesu.

NASMEH

Naj se dotaknem tvojega nasmeha
Čisto blizu sebe
Naj se ga dotaknem
Na večer rdeče zarje
Ugašanja
Utelešanja
Življenja

Naj se sklonim čisto k tebi

Naj se dotaknem tvojega nasmeha.

RADA TE IMAM

Rada te imam
Plavi nasmeh
Zastrtih oči
Z oddaljeno dušo

Rada rada rada...

SLUTNJA

Slutim te
Za meglicami
Tam-v luči

In rada bi govorila
S tvojimi mehkimi dlanmi

Pa nimam poguma.

NEMIR

Spet se rojeva nemir
Na krilih teme
Z odmevi korakov
In trkanjem tišine na vrata

Vstajajo sence
In padajo
Čez najino drobno
Krhko vez.

ROJEVANJE

Kako se lahko rodiš
V mojih žilah
Ko zelena reka življenja
Teče po njih
Z rosnim vonjem
V zgodnjem jutru
Ko nisi spal
Ko si se skrival
Klepetal
In se božal
Z vetrom v laseh

Rodil si se v mojih žilah
Na to pomlad
Spet
In ostal.

TRENUTEK

Toliko stvari
Ti imam za reči
Pa vendar molčim
Ko si tukaj

Božam zastrtost
Tvojih oči
Tišino
oddaljenega nasmeha

Iščem iskre
In skrivam skrbi

Lovim žarke mesečine
Na tvojem telesu.

NE SLIŠIM

Ne slišim več
Bitja tvojega srca
Samo oddaljenost

Ne slišim več
Tišine tvojih ustnic
Samo šepet vetra

Ne slišim več
Barve tvojih oči
Samo presket isker.

Ne slišim te več
Samo nemir v sebi še.

POZABA

Pozaba je preteklost
Stkana
V vedno novo bližino
Tvojih mesečinastih dlani.

Rada imam tvoje dlani
Šepetajoče jutro
Ki budiš se v meni

Ležiš mi na srcu
Na duši

Čeprav te ni.

ZATE SEM

V odprtem naročju spim

Zate sem svetloba
In sonce
In dež.

Vse
Za kar me hočeš
V Vsem
Me smeš vzeti.

NOČI

Noč
Je odsanjala tvoje poljube
Spet razpiraš krila
Novega jutra

Vse
Vse je v tebi.

JUTRA

Nasmeh v ranem jutru si
Ko se zazibaš v sen
V času
Ko se večina prebuja

Imam te pri sebi
- čeprav sploh ne veš -
Tišina utihne
In zvok zazveni
V ritmu srca tvojega

Prastar spomin si
- ne da bi sluti l-
Padaš v globine tolmuna
Slišim odmev
Tišino in bitje
Svetlobo in noč

Slišim tvoje želje
In hočem
Za vedno hočem proč.

ODHAJAM

Črta se izrisuje jasneje
Dan se rojeva
Na mojih dlaneh
So sledovi noči

Odhajam.

Na obzorju zažari svetel pramen.

GRM RUMENIH VRTNIC

Plavali smo pred približno eno uro. Moram še enkrat do druge strani v tej noči, ker mi prav nič ni všeč pogovor, ki sem ga imel. Žejo bo potešil verjetno muškat v lepem dragocenem kozarcu. Ohlajen ob bazenu je prijal. Plaval sem, da ga spijem do konca. Po ramenih sem čutil, kako polzijo kapljice; premikal sem se kot žaba; počasi in previdno, da pljuskanje ni odplavljalo pisanih napihnjenih stolov kričečih barv. Bil sem sam. Ob stekleni pregradi sem imel čez platneni stol vrženo majico in lejviske. Pod njim moje najbolj udobne čevlje. Ja, tako se je mudilo. Prekleto to delo. Ljudje imajo radi... Kaj imajo radi na sploh? Da bi bili na koncertu Elvis Presleya, ki bi trajal neprekinjeno en mesec in to sredi Vegasa. Hočejo to? Najbrž. Potem pa jim je to potrebno za ekskluzivno ugodno, samo njim namenjeno ceno, ki vključuje njegov podpis na retuširani fotki, tudi priskrbeti. Se to da? Da, da. Še zmeraj? Še zmeraj.

Druga pesem pa je doma imeti neumetne rože. Kupiš jih lahko tudi pri kmetu, ki je slab vinogradnik, gospodar. Povsod. To ni problem. Imeti doma tudi ni problem, bi lahko rekli. Od koncerta pa se razlikuje ravno v tem, da je ta organiziran, ima določen čas pričetka in pospravljanje po njem. Pakiranje. Razumeš? In kaj več tudi ne dobiš za vstopnico. Še če ti uničijo obleko, si jo boš moral na lastne stroške sam naslednji dan kupiti, dati prat. Zato obojni hočejo Elvisa v živo. Publika reče: Yes! In organizator tudi.

Roža pa je lepa in živa. Kaj to pomeni, bi rekli in pogledali na kakšno stran. Lepa, nedoločeno lepa je, ker ne govori. Tako si prevzet lahko tudi nad tem, lahko ceniš. V tem je pojasnjena skrivnost, zakaj jih stanovalci tolerirajo in redno zalivajo, čeprav si jih niso izbrali in kupili. Tolerirajo jih enako moški kakor ženske. In tudi čustva zbujajo. Pomisliš na kajvemkatero prigodo in roža ti vzbudi čustva. »Nebogljena,« rečejo ženske in moški: »Dragocena.« Včasih se poda tudi v večjih količinah, da ne govorimo o smrtno resnem razmišljanju njihovega števila. To povzroči z njimi vzbujena nepojasnjena vprašanja, ki bi si jih rad tisti, ki jih je prejel, razvozlal in zapomnil; najbolje kar besede iz ust tistega, ki jih je dal ali podaril. In samo menjava smeri pogovora reši kočljivo situacijo. Modreci (moj oče nima nobene zveze z njimi, pa mi je predlagal isto) na zahodu predlagajo, da jo, ali jih, postaviš na okensko polico v nadstropju stanovanjske zgradbe, kjer živiš. Tudi kreganje je že bilo zaradi neduhovitosti okrog rož. Morda bi bila rešitev ob prvi priliki podariti še enkrat isto, iste. V enciklopedijah so naštete vsi razlogi, da si kupiš rožo, hitreje kot si si mislil, za domov ali za poklon.

So pa tudi napake. Roža, rože so žive. Ne tako kot Elvis v Vegasu, ampak tako kot ga jaz ali ti dojemava. To lahko pomeni bolj, ali ravno nasprotno.

Kupil sem prejšnji teden grmiček rumenih vrtnic v lončku pri prismodasti prodajalki (želel sem si jih sicer podariti, vendar do tega ni prišlo). In sem jo slišal, kako je rekla, da se zalivajo enkrat tedensko, in sem to tudi naredil. Vendar je grmiček ovenel. Sedaj samo upam, da je kakšno stebelce preživelo. Toda počakati bom moral. Sedaj vem, sem si tiho rekel. Skrben bi moral biti, pa mi to ni uspelo. Skrben. In tako bi tudi ta trenutek radi moški podarili prav takšen grmiček rumenih vrtnic v lončku; marsikomu.

(Nasvet: Ko kupuješ ali dobiš rožo, rože, se pozanimaj glede zalivanja, nege in primernega prostora, ki ga za svoj obstoj rabi, rabijo. In to še ni vse. Rad jih imej in tako kot jaz zvečer za pisalnim strojem ob prižgani namizni lučki, prijetni glasbi, ki sem si jo posebej izbral za ta večer ter pisanje in imam v tej sobi še nekaj lončkov z rožami (tudi še vedno grmiček rumenih vrtnic), uživaj trenutke lepote in lepih, včasih tudi tihih, stvari.)

GLAVO POTISNEM DALEČ NAZAJ

Glavo potisnem daleč nazaj. Vznak. Od zadaj na vratu se porjavela koža zgrbanči. Od nosa navzgor se začenja, na rjavečih kovinskih nogah, privita velika kot najmanj deset zakonskih postelj, oljnato oljčno zelena, z belim pasom uokvirjena tabla; vodič za avtomobiliste in motoriste. Pri njenem dnu je neznanec, mislim da je bil le eden, naredil podpis iz polomljenih, na koncih kot bički oblikovanih in s serijo krogov, črk nedoločljive modro sive barve. Nima smisla. Bolj pomemben je vodič na tabli. Pri vrhu rahla, z mušicami obarvana, osvetljava. Polovično dela. Črpalka osemsto metrov naprej in desno. Še malo hočem raziskovati, kam bi se še dalo stopiti, ko mi začne s škornji drseti v zlovešč in skoraj navpičen jarek. Zajema ga tema; iz njega šumi, kolikor dovolijo še drugih glasov močni motorji vozil. Tam, kjer gleda na svetlo trava, je drobno svetlo kamenje, na katerem so potem v neenakomernih skupinah raztreščeni večji in različno veliki prašni zaobljeni kamni. Pazljivo prenesem težo z ene noge na drugo, da hlačnica spolzi iz škornja; tako se izognem drčanju. Poskusim rahel korak. No, gre. Z levo nogo na široko stopim čez pas vzdolžnega kamenja na črni asfalt. Piskajoča sirena. Nato pa glasba; monotona, razbijajoča. Tišina in zvok. Tišina in zvok. Zvok. Zvok. Tišina. Nelahko in počasi obrnem glavo in vidim, kako je tabla privita na zadnji strani na poševne noge. Ne vidi se več sporočil, jaz sem mimo. Hodim naravnost, kar naprej naravnost; po sledovih svetlobe, pazljivo, da me ne zgnete vozilo. Čez čas zavijem na odcep. Tam ob drobnih drevesih. Tam bi mogle biti tudi lesene klopce na betonskih ploščah. In polivinilast smetnjak. No, kupe belih prikazni je videti. Postojim, iz žepa izvlečem zavojček cigaret in si enega v temi prižgem. Rahel veter odnese rahlo zvrtinčen dim proti samo z zvokom nakazanim gozdovom iz mladih smrek. Po turško sedem in si popravim hlačnici. Šele sedaj vidim, da je nekdo na parkirišču. Družinski bivalnik ima osvetljeno zadnjo tablico in vidita se še parkirni lučki. S tleskom se odprejo sivobela vrata in v črnem puloverju silhueta odide za prednji del vozila, poklekne pred žaromete in z roko z zavihanim rokavom prične nekaj trgati izpod vozila. To počne nekaj minut. Opazujem iz položaja, ko sem se prestavil in sedel na robnik in ob meni na tleh leži že prvi ugasnjen cigaret. Človek se spravi na kolena. Pokleknil je, da ga svetloba obsije še malo čez pas, toda obraza še vedno ne prepoznam. Ženski je, najverjetneje. Zaradi dolgih las.

Vstanem in s koraki, s katerimi sem se hotel osebi pokazati, da sem v bližini, odpešačim proti avtomobilu. Zaslišim vzklik hura. Ženska začne motoviliti z rokami in kazati v vozilo skozi prednjo steklo. Zakličem proti njej in zaslišim nasmeh. Dolg, iskren smeh. Nato se premakne in obraz ji prepoznam šele na kratki razdalji med nama. Toda ona zamahne s plosko dlanjo in hiti odpirat tista, s tleskom odprta vhodna vrata. Pred njimi sem videl dva zložljiva stola in sedem na enega ter šele tukaj zaslišim rahlo glasbo iz notranjosti.

Ropot hladilnika je to noč pogost. Zjutraj se zvijem iz spalke, kar ob vozilu. Zavila sva iz parkirišča na široko cesto in kolona že utrujenih vozil, na poti v city, naju požre. Megla je, pomešana z izpušnimi plini in onesnaženjem. To leto nisem bil več doma.

NARCISE

Med dvema črnima vejama, ki se razhajata zmeraj bolj na široko, se je zaustavilo in sije oslepljujoče sonce. Ni veliko. In toplo ravno tako, kot je topla limonino rumena barva. Nebo je skoraj belo. Nebesna modrina daje občutek hladu. Ni še spomladanskih popkov in listkov. Le dve sloki, štorkljasti črni veji obdajata sonce. Nižje, kjer se dokaj elegantno združujeta, začenja teči deblo. Nekoliko bolj temno rjavo je. In bolj grčasto. Poteka hitro navzdol in po metru in pol izgine v šopih zelene trave. Naokoli je kopica posušenih tankih vej vsega mogočega rastja, ki jih je morda nekdo malomarno odvrgel. Tudi tam so šopi trave. Ta del zemljišča je zapuščen. Pred deblom drevesa pa, kakor da bi si jih nastavil slikar za spomladanski motiv in vse naokoli, v nebo gleda na desetine lepo različno rumenih odtenkov pobarvanih cvetov narcis. Lepo so pognale iz slabe zemlje za katero nihče ne skrbi. Kakor da se jih prostor, kjer so pognale cvetove, čisto nič ne tiče. Verjetno so se okolici nesebično opravičile in takoj nato predstavile ter dejale, da bodo tudi one tukaj nastavile liste soncu. Verjetno je za ves okoliš govorilo drevo. Saj je najvišje. Verjetno se je malce tudi opravičilo. Vsaj glede okolice. Je pa najbrž znalo povedati lepe stvari in kdo vse prebiva v hiši levo in desno takoj za ograjo, ki je delala eno izmed mej te zemlje.

»Da. Desna hiša je tudi stara. Bolj stara kot jaz. Dosti bolj stara kakor jaz. Takrat so me prinesli in posadili še delavci. Sedaj so vsi lastniki hiše že stari. Tam, takoj za in malce nad ograjo, na preperelih vrveh včasih gospod obesi perilo, da se posuši na soncu. Mlajši gospod. On živi s svojim očetom, ki ga skoraj nikoli ni iz hiše. Podobna sta si. Takoj prepoznaš očeta in sina. Mlajši večino dni v letu pred sončnim vzhodom odide s kolesom. Na cesti se usede na kolo in se odpelje. Vrne se okrog poldneva. Ampak takrat ga ne vidim. Ker globoko dremam. Samo vem, da pride, ker me je že nekajkrat njegov hrup zbudil. Nadstropje više živi gospa. Kot svet stara gospa. Včasih priklicuje vse vrste ptic, da jih potem hrani. Včasih jo je slišati skozi odprto okno, kako se jezi. Tudi ona gre redko iz hiše. Spominjam se samo njenih belih spetih las in suhega obraza z modrimi očmi in globokimi podočnjaki. Večkrat se nagiba skozi okno. Na tem in edinem oknu tudi suši perilo. In tukaj hrani golobe. Večino časa je iz njenega okna slišati radio. Prijetno tiho glasbo in napovedovalce. Nima rada bučne glasbe. Ona je najbolj zgodnja v hiši. To vidim, ko odpre svoje okno. Težko, ker je že staro, odpre okno. Vedno ga najprej odpre na stežaj. Od tukaj si lahko kar predstavljam stare omare in drugo staro pohištvo v njenem stanovanju, ki ga krasijo stari prti in prtički. Drugih prostorov ne vidim. Oče in sin imata vedno zagrnjeno okno z zaveso in z večerom spustita žaluzije, da niti svetloba ne prodre skozi njih. Svojega okna, ki ga vidim, ne odpirata. Morda zato, ker je na senčni strani. Na njuno okno nikoli ne posije sonce. Odpirata drugo okno. Tisto, ki gleda na ulico. Toda tistega jaz ne vidim. Samo slišim včasih mladega gospoda in sklepam, da je tam še eno okno, ki ga občasno odpirata. Zato, ker delata hrup. Njuno okno, ki pa gleda na ta vrt, pa je vedno zaprto. In zatemnjeno. Nekajkrat na leto slišim, kako oba sekata drva. Delata počasi. Pozimi tudi mladega slišim in malce vidim, kadar okrog hiše odmetava sneg. Takrat odmeče sneg okrog cele hiše in naredi ozko potko. Skrben je. S svojim očetom se zunaj hiše ne pogovarja. Samo v stanovanju ju je slišati. No, drugih ljudi tukaj ne poznam.«

Tako je klepeta drevo z narcisami, da bi jim opisalo svoje življenjsko izkustvo. In tudi narcise se večkrat priklonijo, če zagledajo ljudi iz okolice. Toda one se ob tem še druga drugi hihitajo. Od veselja. Od veselja, da so to pomlad zagledale sonce, in od veselja, da živijo.

PRED HIŠO

Na vratih pozvoni in odpre jih. Korak naprej stoji kot vkopan star zravnan moški, ki na bledem pravokotnem obrazu ne spremeni izraza, kakor je pogostokrat, ampak desno spuščeno veliko lopatasto roko, ki ji je videti le dolge prste, iztegne pred sebe v višini pasu in šele sedaj postane vidna cenena, na pol polna vrečka. Moški je prinesel vrečke. On se zahvali in obstoji. Pogledata se in stari moški mu nameni pogled izpod obrvi, ki bi morale biti bujne, a so pristrižene, kot ima perje piščanec. Vpraša: »Ali boš jutri naredil kosilo?« In on odgovori: »Ja, bom.« Kljub temu da je star, se moškemu telo prebudi in preide v hitre, lahkotne gibe, ki bi lahko spominjali na smešnega zabavljača. Prikloni se, dvigne večjo polno vrečko in hip nato pokaže hrbet; za hip se mu zazdi, da je zastal, nato pa moški s sprehajalno hitrostjo hoje odide. Kmalu ga je videti le do kolen, nato pasu ter nato izgine za vogal. On zagleda nejasne obrise pritlehnega rumenega spomladanskega cvetja med redko travo iz velikih širokih listov. Malo naprej vidi odvrženo plastično steklenico in raztrgano plastično vrečko z deževnico. Nejasno se razloči deblo drevesa. Ve, da je breza.

Ozka a dolga slika. Pomarančno pastelno oranžno sonce se je že več, kakor dotaknilo doline med dvema gričema. Griči so črni, prav tako tudi, na desni, dve ženici, ki na glavah nosita vrče in sta naslikani v razkoraku s krili čez koleni. Na levi suhi drevesi z dvema, tremi vejami, črni, z temno modro vrženo senco. Med drevesoma in silhuetama pa je slikarka naslikala majhne bohotne črne grmiče. Vse ostalo so še prijetna roza in peskasto rjava barva.

Ne morem, da ne bi dodal nekaj tej sliki. In sicer: rjovenje dveh kraljevskih levov po obilni zgodnji večerji, ki pa jih slikarka ni slikala. Toda leva je slišati. In, dodajam, da si ju predstavljam, kako sta zleknjena na stran.

»Sem jaz na vrsti?« prijazno, z nekoliko povišanim glasom, ker hoče biti vljuden, reče star moški in je pripravljen, da na potrditev še enkrat pod seboj na stolu pregnete brokatno zeleno blazino, medtem ko bo vstal. Toda odgovora ne sliši. Še zmeraj se sliši samo glasba iz radia. Črna plastificirana zavesa se le od časa do časa premakne. Ko pa se ponovno premakne, se pokaže nasmejan obraz moškega s privzdignjenimi brki in reče:

»Sedaj ste pa na vrsti vi.«

Tanka

Metulj
od cveta do cveta
zaplava.
Frfotava obleka
ji je pretesna.

Jokaje razpleta
zavozlane nitke
v klobčič.
Nekdo ji je ukradel
vršiček rožmarina.

Poraščena brada –
vonj po moškem glasu,
bližina.
O strašno, de ona.
Osirji potepuški.

Rdeča Pikapolonica
pobira
mladostnike.
Stoletnica zamahne –
pot pod noge, lenuhi!

Plaz besedi
jo posuje.
Udarja toča.
Rešuje njun čolniček
pred viharjem.

Neznanec
ji pripne vrtnico.
Gneča.
Slapovi krvi
v ledeni strugi.

Lastovka šviga,
gradi gnezdo
pod streho.
Vsi strme v škarjasto
violino.

Rožnati negliže
v razporkih.
Koža se mu vzdraži.
Bulji vanjo
zadet.

V korzetu in dekolteju
varna, popolna,
se spogleduje.
Ko ji on vse odpne,
je kakor zavržena cunja.

Cvetoče jablane –
vonj mleka v krošnjah.
Slačiva se.
Veter
odpihne cvetove.

Nebo se zniža,
snežinke zašelestijo.
Neprestano plešejo.
Pot mi curlja.
Kidam, kidam sneg.

Marčevske ide –
bujenje.
Na gmajni stopinje jelena.
To pa si
kakor vetrovno vreme.

Svečka.
Njen plamen trepeče
noč za nočjo.
Gorijo
nepoužita jabolka.

Belo perje na nebu
golob ob golobu.
Preštevava ovčke.
Potepuški pes
je zadavil mladičke.

Koralde se razsujejo
po trati.
Pobiram jih.
Davno pozabljene
zrele pomaranče.

Kamenje
po strmi poti.
Vrh se bliska.
Spotaknem se
in padem v brezno.

Leska lešnike razsuje,
bukev žir,
dob šiške.
Šolarček se sklanja –
pobiram smeti.

Voda spere švic, blato,
veter osveži
preležane rjuhe.
Ona vzdihuje,
oh, njegove pleničke!

Vrtnice v ogledalu,
preplavljena miza
z voščilnicami.
Le kdo je z njo?
Kdo z njo praznuje?

Na stolu se vrti,
guga v naslonjaču
starka.
To so zdaj moje
poslednje igrače.

DREVO

Prosinca je najino drevo
v rokavice iz čipk odeto,
še rumeno obsijano ihti.
Vetrovni Svečan suhih
bolnih veja ga osvobodi,
muževno se Sušca obreji
pomladi voljno se preda.
A brstenju v Malem travnu
sledi ljubezni mesec, ki
s krono cvetja ga ovenča.
Rožnika odvrže cvetne liste,
pogrne belo zelenilo trat.
Mali in Veliki srpan oba
pozabi vse zapišeta, že
Kimavec plodove zoreče
v razrede uvrščuje, glej,
Vinotoku pa obljubo da:
»Najboljša vina prešal bo!«
Rjo jeseni, nje gvante zlate
pa megleni Listopad za god
staremu Grudnu podari…
Tako najino drevo živi.

IMPRESIJA NA POTI

Iščem vas, vi prihajate po
vaših kolovozih se podam
a vse zaman, to pot
je vaša, moja ne, drugod
vijuge mojih dni teko
me v neznano vodijo

BITI UJET

Biti ujet
v kamri srca
Zreti gor
med klavikuli
kjer spim!

UJET SEM

Ujet sem
v kamri srca
med klavikulama
spi moj jaz

PRED SVITOM

Kakšna bo pesem
ko se prebudim
kakšna bo svetloba
ko spregledam

GREENWICH MARIBORU

Goram se hrepeneče bližam črkujem
Radostna sporočila na belih čelih
Eno sva Ti in Jaz in topel mistral
Enost kipi iz nedrja tvojih vrlin
Najina bela žrebca spodbada tje:
Whereby all sorrow fleesus all
In the flames of Love s fire shall be
Changed great sorrow to joy eternally
How youthful hearts may bless in Love.

Maribor mesto moje koder pota hite
Ali kliče delo in ljubeče srce v
Resah mojega žita vedno živiš ko
Iz zelenih gozdov Pohorja, Kozjaka ob
Bregovih Drave splavljaš živo zlato
Obdaja plašč me spominov nate, z
Razuma krili prečkam širno reko
Usmerjam življenje novemu jutru naproti.

LOVRENŠKI HAIKU

Radoljna gibka steza Jezernika

Adrenalinsko sikanje me nagovarja;

Dvigni se na poletno skalo radosti

Obležim prisluhnem žuborenju vode

Lepota odstrta v nirvani gozda čez

Jezove tonalita pulzirajo curki

Neprekinjen tok eko dobrotnika

Ah, to šumljanje v zeleni modrini

HIP

Le ti, za hip, vsake bolesti
me ozdraviš, le ti spore
pomiriš, prepreke prehodne
narediš, kot da diamanta
blesk – trdota – tvoji
sta oprodi.

Je slavca pesem skop ščebet
Ko v srcu ti spregovoriš…
Sodbe vse razkleneš,
Svoj pečat na ustne deš,
Lisice poloviš, me v
Nemoči vsaki,
Za hip
V nežno upanje položiš…

OB VEČERIH SEM IMELA TAKO LEPE MISLI

Lahko noč pesem moja,
lahko noč moj metulj,
pobožam še tvojo samoto,
bila sem edina,
iz tega sveta,
iskala sva skupaj lepoto.
Lahko noč moje sanje,
lahko noč moj brezup,
kako sem želela verjeti,
ostati v svetu,
ki znotraj žari
in ptico v letu ujeti.
Lahko noč belo jutro,
lahko noč ljubi moj,
odšla bom čez lepe spomine,
hodila bom dolgo,
iskala spokoj,
na dnu sreče in bolečine.

A VČASIH SO ME PREMAGALE SLUTNJE

Tiktaka korak po številčnici dni,
žaloben somrak me preveva,
zvezden utrip mi zastira poti,
čar jutra na cvetu sameva…
Spletam poglede lepote v dar,
prebuja se rosa v daljavi,
nekaj še vedno za naju je kar
omamlja v presladki skušnjavi…
Potem pa z dotikom zapre se nebo,
hrepenenje se skrije za stene,
slutnja prepreda nemočno telo,
v oklepu samote um vene.

ŽENSKE OBČUTIMO

Mračne tesnobe -
zastrto srce,
vsaka svetloba zapeče,
kot črne prikazni
grabijo v mir,
budijo rane skeleče.
Krotijo praznino,
cefrajo brezup,
oklepajo nočne se grive,
božajo včasih
po sledi ljudi
razbolene dotike in žive.
Na zlatem obodu
duša sloni,
telo se polašča spomina,
prepoln hrepenenja
plamen beži,
ugaša ga bolečina.

OBSTAJAJO TRENUTKI VDAJE, POTEM SI SPET TI ...

Kakor prašna plast na cesti,
obleži nasmeh na zemlji,
dvigneš jo zdrobljeno v pesti,
bolečine k srcu si ne jemlji.
Čas za norce in ljubezen
mineva mirno in lažnivo,
pogled utrujen, mrk in jezen
trči mimo v skalo živo…
Nič ni res, kar duša sanja,
konec je v zavetju niča,
um v kletko se zaganja,
tolaži se s podobo kiča.
Pridi tiho, upanje varljivo,
dvigni sidro iz obupa,
zasej me znova v plodno njivo,
reši me za vedno strupa.

IN TRENUTKI HREPENENJA ...

Me vsaj v sanjah tvoj poljub še išče,
tako kot moj še tebe živo sanja,
v tišini najde varno zatočišče,
v svetlobi upanje ohranja,
da ljubezen nikdar ne presahne,
da se le včasih v srcu skriva…
Rani, ko v nemoč omahne,
pod brezčutnostjo ostane živa.

NA KONCU POIŠČEMO SVOJE BISTVO

Vrnila se bom,
nikoli ne bom odšla,
vrasla bom v meso
in cvetela sredi zime.
Kar naj me izpira
brezbrižnost,
zmanjkalo je bo.
Skrivališč vedno zmanjka.

Iščem se v tišini.
še preveč se jemljem za samoumevno
ker sem mimoidoča
minljiva
Pa ni tudi tebi enkrat vsega dovolj?
da bi pustila vse za sabo
in pobegnila
onkraj sanj
spominov
In obotavljaš
kot da ima razum kakršnokoli vlogo
kot da si pozabila kakšen vonj ima nebo
Bolje, da te napaja luna
ker jaz, po vseh teh letih, ne znam ljubiti
pa vendar bi želela shajati dan za dnem
z mano
poljubljaj me v noči
v belini snega
ko vsi spijo
bova midve bolj glasne od sveta
Morda se bodo najini pogovori stapljali s smolo
tvoj vonj
kakor moj
kakor barva jeseni
krvava
Lahko ti pokažem, da ljubezen ni nič manj poetična, kot umiranje
kje se začne in kje se konča
in kaj je na drugi strani
ponovno prebudi poletje v meni
kot da je morje izhlapelo
in pada nate kot dež
Ta pesem ni niti zate
tudi moja ni
pomen se skriva nekje v osončju
in čas bo tisto, kar si bova dovolili lastiti
iščeva ukradene trenutke
kako minljiva so lahko najina pretvarjanja
in ne veš, da te potihoma prosim
da prisloniš svoje ustnice name, ko si v meni
sila tvojih rok bi se kazala s poljubi
in vame lahko naseliš včerajšnji vonj tihe reke.

Še vedno se lahko prosto sprehajaš po teh sobanah..prihajaj in odhajaj koliko te je volja..in vmes ne zapiraj vrat..seveda..kot da ljubim po odmerkih..ker je vse za eno življenje preveč..veš kako se lahko dotaknem..notranjosti kože..tebe..

Ne morem.
Ne znam biti drugačna od tega, kar sem.
Zate votla.
Ravnaš z mano, kot da me lahko narišeš na list papirja.
Ker veš, da ko bom zadosti, me boš lahko vrgla v koš.
Pri tem pozabljaš, da se črnilo razliva kot moje srce.
Kaplja čez rob.
In čez pore.
Že dolgo me ne znaš več poljubljati.
Grizeš mi ustnice. Lomiš zobe.
Še preveč si me spraznila.
Nikoli več te ne želim iskati v samotnih nočeh.
Enako.
Znova in znova me prepričaš v to, da utonem.
Poznalo se bo na drugih.
Kako lahko skelijo tvoje besede.
In moja dejanja.
Pokazala ti bom. Danes. Jutri. Za vselej.
Kako hitro lahko zaprem knjigo.

bi dovolila, da utonem?
pod vodo se igram z lučmi
prepozno si stegnila roko
in moji prsti so zakrneli v času bivanja
zadržujem dih.
videla te bom le še ponoči
ko zaprem oči
in ko potujem s telesom po prostoru.
približala si bom pretekle dni
takšna si bila:
pila kavo in kadila
večkrat
vedno
želela sem te poljubiti
te potegniti iz resničnega sveta
tu so polja, ki ne zahtevajo pravila
kjer se težišče srca sklada z očmi.
če ne bom govorila
ne bo nihče poslušal
kaj boli in kaj umira
reci mi, da živiš zame
da me potrebuješ
da razumeš zakaj bežim.
da me boš ustavila

ZASTOJ

če se ustavi srce
se lahko izničim
ostala bom ujeta v preteklosti
tam bom pustila svoje telo
ure in ure tišine, ki je vse bolj glasna od mojega kričanja
pove tisto
česar si razum ne dovoli izgovoriti
težnja po premikanju
do tebe
mimo vseh
me bo pustila na robu prepada
podarjene so minute ne obdobja
ker obe čutiva presijo časa
kazalci mi ne povedo nič več kot izgubljene trenutke
katere poskušava znova nadoknaditi

VIGILE

pozabljam, kako enostavna so lahko jutra ob tebi
kako mi sončni žarki objamejo telo, ki še vedno nosi tvoj vonj
vse bom postavila na svoje mesto
s časom
ko ne bom izgubljena med silhuetami in hlastala za neko navidezno toploto
takrat boš vedela, da se to hrepenenje v mojem srcu ne misli končati
ne čakam nate
ali nase
celo življenje bi lahko čakala na naju
da zapolniš praznino z odtenki preteklih let
če bi želela bom ostala votla
da slišiš odmev
in vedela boš kje se naseliti
ali lahko čutiš to napetost, ki razjeda meje?
obstaja prostor kamor se lahko zatečem
kamor se bom vračala
popiši me s svojim imenom
tako bom vedela, kaj je tvoje in katera krila nosijo mojo barvo

VEŠ

pokazala mi boš srečo
tako mi obljubljaš
in tako sem ti pripravljena verjeti
ker poznam vonj tvoje reke
in šumenje vetra med kostanjem
prepuščam se toku
ko me potegneš vase mi ne pusti več izdahniti
polna bom tvoje prisotnosti
kot je v tebi vihar
in v meni neurje
zgodbo bi lahko izpeljali do konca
napiševa knjigo in jo zapreva
tako lahko je pri tebi govoriti o dvojini
kolikor utripov je zamudilo najino srce
tako dolgo bom čakala

SHOCK

po tvojih mislih hrepenim
tvojih rokah
tvoji jutranji sapi
prevedla bom svoje besede v dejanja
morda boš potem počasi spoznala
da lahko moj obstoj prinaša zavetje
in razumela bom da kako držiš
in kaj poveš
ne bo nikoli povsem definiralo tisto
kar v resnici si
kako lahko vdiraš v moje telo
in ta sla lahko kriči ven tvoje ime
kot bi bilo moje
naključna psihična bežanja pred časom
če mi lahko pomagaš pozabiti
potem se bom trudila da se ti spomniš
kako neresničen je čas ki naju obkroža
ptice pozabijo kaj pomeni leteti
listje krvavi barvo
in ti me naprej udarjaš
kot da znaš vsako noto na pamet
kot da skušaš naslikati podobe čez moje prsi
je vonj ki ga imaš ko sem v tebi
kako moje ustnice vžgejo tvoje meso
vse to zaradi česar nič ostane nič
paralelno z najinim jedrom

ROSARY

poljubi so že davno izhlapeli s kože
zabrišem koledar in z njim čas
morda zato sredi gneče na pločniku zapiram oči
česar ne čutim ne bom nikoli razumela
kot najina šepetanja v jutrih

poljubi so že davno izhlapeli s kože
za sabo si pustila hlad
tih in jasen odlomek najinega poletja
preselila bi ga v naslednje segmente življenja
zabrišem koledar in z njim čas

zabrišem koledar in z njim čas
kakor, da je med vsem neizrečenim dovolj gostote
nabira se med presledki bitja
težišče srca se bo merilo s pogledom
morda zato sredi gneče na pločniku zapiram oči

morda zato sredi gneče na pločniku zapiram oči
ker se mi v spomin včasih prikrade tvoj vonj
preseka mi razum in smisel
tako nehote povlečeš parabolo skoz moja ramena
česar ne čutim ne bom nikoli razumela

česar ne čutim ne bom nikoli razumela
slišiš melodijo mojega doma
sama jo lahko sestavljaš in prekineš
med dlanmi boš znala ohraniti vse
kot najina šepetanja v jutrih

kot najina šepetanja v jutrih
ostane grenak spomin na to
kako sladko se lahko ustnice spuščajo po stegnih
lovim ideale in oddaljena morja
poljubi so že davno izhlapeli s kože

POLJUBI SO ŽE DAVNO IZHLAPELI S KOŽE

poljubi so že davno izhlapeli s kože
zabrišem koledar in z njim čas
morda zato sredi gneče na pločniku zapiram oči
česar ne čutim ne bom nikoli razumela
kot najina šepetanja v jutrih

poljubi so že davno izhlapeli s kože
za sabo si pustila hlad
tih in jasen odlomek najinega poletja
preselila bi ga v naslednje segmente življenja
zabrišem koledar in z njim čas

zabrišem koledar in z njim čas
kakor, da je med vsem neizrečenim dovolj gostote
nabira se med presledki bitja
težišče srca se bo merilo s pogledom
morda zato sredi gneče na pločniku zapiram oči

morda zato sredi gneče na pločniku zapiram oči
ker se mi v spomin včasih prikrade tvoj vonj
preseka mi razum in smisel
tako nehote povlečeš parabolo skoz moja ramena
česar ne čutim ne bom nikoli razumela

česar ne čutim ne bom nikoli razumela
slišiš melodijo mojega doma
sama jo lahko sestavljaš in prekineš
med dlanmi boš znala ohraniti vse
kot najina šepetanja v jutrih

kot najina šepetanja v jutrih
ostane grenak spomin na to
kako sladko se lahko ustnice spuščajo po stegnih
lovim ideale in oddaljena morja
poljubi so že davno izhlapeli s kože

KOSTANJI

Veš kaj, to so nekakšni namišljeni kostanji. Tako zelo sem žalostna in ti si tako dobre volje.

Zdelo se mi je, da si danes moj in zdelo se nama bo, da imava razlog za strah, ker sem spet razmišljala. Mislim, da se približujem novi krizi identitete, pa ne samo zato, ker jo doživljaš tudi ti. Imela sem občutke, kot da jih ni, kot da te ni, kot da sem pripravljena na vse, kot da sem pozabila. Stanje brezbrižnosti, tako zelo vseeno mi je. Morda bi morala odpotovati še kam drugam, to mesto je tako zelo majhno.

Ko sem bila še otrok, smo se igrali pod kostanji v parku, lučaj od našega pravega doma, mama nas je čez balkon poklicala na kosilo. Ko smo hoteli družbo, smo odšli do blokov in kričali pod okni, kaj se lahko pride (vstavi ime) igrat? Kradli smo zemljo in metali petelinčka, lovili smo metulje in plezali po drevesih. Babica je rekla, da če ne bi bilo nje, bi še vedno skakali po vejah. Ni sama kriva, vedno smo jo povabili zraven.

Spomnim se mavrične žoge in bradavic na podplatih, ker nisem hotela nositi čevljev. Uničila sem dežnik, ker sem hotela padalo. Spomnim se, kako smo varovali mrtvega goloba pred skrunitelji grobov, pa so ga fantje na koncu vseeno razstavili. Spomnim se, da smo se igrali Petra Pana in plezali v bunkerje. Iz kostanjev smo delali ježke. Takrat te nisem poznala, pa si bil vedno tako zelo blizu. Tako blizu, kot si danes daleč.

Spet sem razmišljala, kot da se ne bi zavedala. Mislim, da hočem stran, stran od tebe, ker te imam rada, stran od majhnega mesta in majhnih spominov, stran od tega občutka modrosti. Želim biti ponovno izgubljena, ponovno nepopolna. Zaslužim si še eno priložnost, da vse uničim.

Nisem vedela, da si še vedno pijan, verjetno sem jaz tudi. Moja obleka je ostala na kavču, ne spomnim se, kdaj sem jo slekla. Vedno sem mislila, da nisem igrača, pa smo vsi le otroci. Nisem plesala na mizah, sem pa hotela, nekdo me je dvignil v zrak, zajela sem polna pljuča dimnih krpic, žvižgali so, ko sem hodila po stopnicah. Z nikomer nisem govorila. Žal mi je, da nisem ostala do konca, morala sem stran, hotela sem svež zrak, spet sem tekla. Rada tečem ponoči, takrat je zrak res rezek. Pljuča me bolijo in ne znam se ustaviti. V visokih petah, v preozki obleki, z rdečo šminko in nakodranimi lasmi, tečem, tečem kot voda.

Zdi se mi, da voham resnico v tvojih laseh. Nekdo te je polil z vinom. Igral si se Petra Pana, kradel si zemljo. Tako si lep, ko si srečen.

Rekel si, da hočeš otroka, gledal si me skoraj preveč ljubeče, vrtal si v moj strah. Nočeva odrasti, ali sva sploh vredna navdiha? Kričal si ime svojega nerojenega sina, ko si se drsal po pločniku, potem sva šla čez cesto na pivo. Danes mi ne paše cigareta, počutim se kot ogorek in ti lebdiš. Mislim, da imava pljuča polna misli, najini možgani so polni pepela. Ali res verjameš, da si človek? Že cel teden nisva šla na kavo, pozabila sva se kregati. Nikamor več nočeva. Ponoči pobegnem, s slušalkami na ušesih, v svoj svet, kjer te ni. Stisnem se k sebi in obstajam. Jočem za spoznanjem, nikoli ne bom mogla oditi.

Stara gugalnica je bila vrtiljak, s Petro iz sosednjega bloka sva drveli po zraku. Tistega dne mi je neimenovani fantek prvič pokazal, kaj ima pod spodnjimi hlačami. Pod kostanji, ki jih gledam še danes. Ostarela lepotica mi je pripovedovala o svetleči zeleni obleki, ki jo je nekoč nosila. Spomnim se tiste obleke, v njej sem se igrala odraslost. Pripovedovala mi je o preteklosti, ki jo sama pravkar doživljam, o večerih, ko ni ničesar več, razen noči in divjega, divjega ponosa, da si. Skoraj obžalujem, da sem tako mlada, nekakšen čar se skriva v ovenelosti. Pravkar živim vse, kar bo kdajkoli vredno pripovedovati. Jaz pa, namesto da bi obstajala, sanjam o daljnih deželah in neznanih pogovorih, kot da ne vem, da je vse enako … zmeraj enako … povsod enako. Kot da se nisem nikoli ničesar naučila. Zdi se mi, da sem za trenutek pozabila, kako se nič ne spreminja. Drvim proti oveneli lepoti v ogledalu. Mislim, da se treznim. Naenkrat si zaželim, da bi bil ob meni. Nikoli več se nočem zbuditi sama.

V knjižnici naju vsi poznajo, nikoli ne plačava zamudnine. Kupil si stare knjige, rekel si, da bova imela zbirko. Rekel si, da bova imela prihodnost. Včasih naju vidim, kako iz vej gradiva hiše na drevesih, kopljeva grajske jarke in se skrivava pod odejami. Ne veš, da me je še vedno strah teme? Ti pa se kot bav-bav skrivaš po omarah.

Ko si bil še majhen, si padel na lego kocko in si presekal glavo, včasih še opazim brazgotino. Odlomil se ti je zob, ko si padel po pločniku, raztrgal si kožo na kolenih, ko si drvel v nesmrtnost. Božam tvoje lesketajoče se napake. Stremim k navadnosti. Stojiva pred ogledalom, kako sva odrasla, kako sva zdaj najdena, nikjer več ne duham najine nedolžnosti. Še vedno zreva na isti park, kot ko sva bila otroka. Še vedno se igrava. Gugalnice so zarjavele, sediš na njih in loviš komarje. Še vedno sva tukaj. Še vedno hodiva po istih poteh, še vedno srečujeva iste ljudi. Na vsakem koraku se spotikava ob spomine. Včasih hočem več, včasih manj, oprosti, ker vibriram. Mislim, da raje obtičim in žalujem in sem s teboj. V tem majhnem mestu, od zmeraj za zmeraj, s teboj.

Kostanji se majejo v vetru, nihče jih ne bo nikoli posekal. Moje okno je prašno, objameš me. Doma sem.

UTRIP

Črt je bral knjige, čeprav se je zavedal nespametnosti svojega dejanja. To so vse samo besede, napiše jih, kot da bi bile njegove. Posluša Salingerja, nekoč mu ni bil všeč. Danes prosi, nehaj se igrati z mojimi možgani. Zobotrebci mu že gledajo iz oči in ploščice so mrzle. Stisne se k stari peči na drva, stoji na eni nogi. Ob jutrih ne more iz postelje … njegovi prsti nočejo mirovati. Kot da bi vedeli, da je povedal preveč. Ve, da ti je dolgčas, hoče te nazaj. Spij vino, pojej cigaret, odrgni stopala. Zbudi se iz ledu, ki hladi tvoje nespametnosti. Ukaži krvi, naj teče. Spomni se njega, ki te je pijan poljubil. Plesala sta po nežganih opekah. Spomni se, kako vama je bilo vseeno. Preden ti je psihiater rekel, da si preveč cinična.

Vsega je kriv Salinger. Gleda ga, ko spi. Morda njegova babica sploh ni mrtva in je zažgal neki tuji grob, morda ni bil pijan nazadnje, ko je imel njegov dedek rojstni dan in ko so praznovali božič. Njegov stric ni padel s stola, tako pokorno zakonom fizike, ki jo študira. Ima same desetice. Ima boljše ocene kot on.
Njegov brat ne ve več, kdo je, ampak tega si ne bo nikoli priznal. Baje si rotvajlerje kupijo samo ljudje s šibkimi osebnostmi. Njegova pamet mu služi v zanikanju, rad je boljši od ostalih, rad je prvi, potem se ne rabi tako dolgo gledati v ogledalo. Njegova punca je rekla, da jo skrbi, ne zdi se, da ga ima premalo rada.
Vesel je, da je spet februar. Zebe ga in noče iskati, živčen je in preveč spi, vsi načrti padajo v vodo, kot da sploh ne bi bila zamrznjena in sneži … sneži … sneži. Njegova prijateljica je pozabila na vse, ko se je zaljubila, ne more ji zameriti nesposobnosti. Boji se, da je brezčuten, ker ga njen neuspeh zanima. Hoče videti, kako dolgo bo trajalo, preden pade. Ne zato, ker bi bil zloben, za kaj takega je ne mara dovolj.
Moral bi iti v Zagreb, pa je preveč snežilo, imel je mačka, ker je pil vino, zbudil se je še pijan. Nisi prenesla vonja postanega alkohola zgodaj zjutraj, on pa je spil kozarec do konca, ko ga nisi videla, ko je tvoje ostanke v kuhinji izlival v korito. Spet sta našla trenutke, ni hotel oditi, pa ni imel izbire. Preveč vama je bilo slabo.
Ugotovil je, kako lahko je sedeti na miru in biti sam. Ostaja v sobi, ne pozdravi jih več, ko pridejo. Začel je pošiljati e-maile in zdaj se igrata komunikacijo. Na spletu ima na vseh slikah v roki cigareto in ostali radi zalivajo svoje zanikanje. Želi si, da bi ga slišali, ko jim pove, da kadi. Ne veliko, ampak kadi. Ne zato, ker kadijo njegovi prijatelji, ne zato, ker bi mislil, da bi ga to lahko definiralo, ne zato, ker bi bilo narobe, ampak zato, ker hoče. Posluša ljudi, s cigareto v roki govorijo, kako si želijo nehati, ne ve več, kaj si naj sploh misli, ko izgublja spoštovanje in oni dostojanstvo. Ko bo hotel nehati, bo nehal, do takrat bo kadil. Ne boji se te. Prižge si te kot cigareto.
Veš, da te ima rad. Njegovi prsti se podijo kot nalašč za težkimi nohti, nehote so odkrili kasete, s tem ko je počasen, je tudi previden, ne bo več delal napak. Njegov oče si želi, da bi bil več doma. On ne ve več, kje je njegov dom. Boli ga. Tukaj je, v tuji hiši, v tuji postelji, gleda te, draga deklica, sediš pred računalnikom in vsake toliko se mu nasmehneš, počuti se daleč, daleč stran.

Kot nasmeh se je olje razlezlo po vodi. Primerja te s samoto, veje so težke. Breza je v resnici parazit, ali je on tudi? Včasih dvomi v lastno zmožnost občutenja … česarkoli. Večinoma mu je dolgčas, predvsem pa mu ni vseeno. Njegov mali bratranec je pobruhal avto od zunaj in odznotraj, ko je spal, ko je njegov brat pijan peljal svojo punco domov. Drveli so po avtocesti, okna so bila odprta. Zaradi tega mu niso vzeli izpita, ker ga tako ali tako ni več imel. Ob bratu se je vedno počutil na varnem in hkrati ogroženega. Včasih ga je hotel pretepsti s kijem za baseball. Vedel je, da ne zmore več lagati, kljub temu bo večno varoval skrivnosti tistih, s katerimi deli kri.
Ugotavlja, da ne zna pisati poezije. Ne želi si, da bi njegova babica umrla. Knjige so kot strup, ponovno je prijel pero, morda bo danes poletel med vrsticami. Tako dolgo je skrival resnico, da mu nihče več ne verjame. Misli, da je našel olajšanje, želi si, da bi našel tebe.

Vprašal te je, ali ti je kdaj dolgčas, čeprav je poznal odgovor, rekla si, da dvomiš v svoje odločitve o prihodnosti. Videl je, da spet nič ne ješ in da si spet osamljena in žal mu je, ker ni več s tabo, ker te ne pozna več in ker si padla med ljudi, ki te marajo le, ko si dobre volje. Povedali so mu, kaj počneš in hotel te je poklicati. Če nista pijana, ne znata biti iskrena. Zadnje čase sploh ne znata več biti iskrena, boji se, da umiraš. Tvoje zlomljeno rebro je kot nalašč. Brez njega bi še vedno spala.
Utripa, zadnje čase utripa. Všeč si mi, ti pove, in utripne.

ROJSTVO

Kje si, moja lepa, najlepša? Vse že spominja nate, pa te sploh ne pozna. Gozdovi so tihi.

Na začetku je bil krik, ko ji je roka prekrila usta in jo je preplavil smrad. Vse je potekalo v tisočletjih, ni se zavedala, kako zelo hitro. Njen obraz je priletel ob lubje, hropenje je pospešilo, nato ponehalo. Sesedla se je ob korenine, padla je vase.. Ni razumela, da je bilo spočetje. Bolečina je bila prevelika. Veje nad njo so šumele, dan se je skrival za hribi. Misli so vedele le, da nočejo. Vse je prekrivalo zlo, njeno lastno ničevost je prevzela teža sramu. Obležala je na tleh v gozdu, ko temne postave že davno ni bilo več. Ostala je sama.
Ko je začel njen trebuh rasti, je z njim rasel obup in se iznakazila lepota. Pobegnila je še dlje, v mirno zavetje gozda, kjer je bilo vse zeleno in nič ni imelo oči. Našla je jaso in nastavila napet trebuh soncu, poslušala je daljno šumenje potoka in jedla jagode, skrivala se je pred samo seboj. Hlad je ni dosegel, ko je bila še nedolžna, ponovno je želela najti toplino. Ženske, ki so nabirale dračje po oddaljenih pobočjih, so jo včasih videle, kako je tavala med vejami, med praprotjo, in govorile … govorile … govorile. Nikoli jih ni slišala. Zatiskala si je čute, gladila je izboklino in se počasi začela predajati usodi. Vse dokler se ni otrok prvič premaknil, se ni zavedala čudeža. Vse dokler se ni z ponovnim občutjem pod njenimi rebri, ko je majhna nožica ujela tkivo, našla. Odprla je oči, v spoznanju. Noč je bila temna, ognji daleč, drevesa mirna, zrak tih. Stala je sredi izgnanstva, obkrožena le z odpadlim listjem, in ni bila več sama. Nekaj je božalo njene otrple misli od znotraj, padla je na kolena. Tukaj si, je šepetala, ob meni, ko so vsi ostali daleč, tukaj si, v meni, moja koža kliče po razlogih, tukaj si, je govorila v praznino, le tebe še imam. Častila je življenje v svoji maternici, gozd je postal njen ovoj, vedela je le, da ponovno ljubi. Moja hči, je šepetala, ležala v vesolju, ponovno je postajala človek.

Poletje je prešlo in jagod je zmanjkalo. V nekem jutru jo je našla bolečina, njene roke so grabile, kot bi imele upanje, po prsti. Na začetku je bil krik. Nekje daleč v praznini gozda so ženske odvrgle dračje na tla in pritekle na pomoč. Čutila je, da jo vlečejo iz zelenja, iz domačega občutka grobega listja, nazaj v hlad, nazaj med zidove. Hotela je kričati, toda ves njen glas je že obvladovala tema, ki se je izlivala med njenimi nogami.
Svet je bil in štela je lepotične pike svoje fantomske hčere, globoko v njeni duši je maternica že davno nehala krvaveti. Slepa je bila in komaj je videla njeno težko ničevost v ogledalu pod sliko, lep je bil in njegovi kremplji so jo držali za vrat, maternični vrat, svita ni bilo. Kres je segal do neba, kriki tudi.
Topla roka med njenimi stegni se je izvijala primežu in silila življenje biti. Kri se je strjevala okoli upanja, okoli zavesti, dokler ni bila tema tisto, kar je uresničilo svetlobo. Oklepala se je dvojine, pa je bil tok premočen. Ženske so se ustavile in ženske so utihnile in ženske so ji držale noge narazen, da je lažje vreščala, ko je roki sledila glava in ko ji razum ni zmogel slediti. Tam nekje na drugem koncu se je vročina spremenila v žerjavico in je njeno telo goltalo lastne krče, kot da so kruh. Kaplje potu so bile mimo obstajanja in so izpuhtevale tam nekje, kjer je res le, da ni res. Sanjala je zeleno. Hotela je nazaj, pa ni več zmogla, hotela je zlesti vase, k njej, pa je bila prešibka. Voda je zavrela in prepojila bele brisače, ki so ji bile ponujene, in čakala in čakala. Krči so stresali nebo in zrak. Nekdo je kričal skoraj tako glasno kot ona, ki se ni znala ustaviti in se je tresla skupaj s svojo podzavestjo. Smrt v tišini, listje je padlo z dreves, jasa je ostala prazna.
Nekdo je kričal še glasneje kot ona, nekdo ji je dal roko na ramo in jo brisal z brisačami in ji rekel, konec je.
Tukaj je tvoj otrok, konec je. Konec je, in zakaj ni bilo veselja na njihovih obrazih?
Ni bila ... in njene oči so bile polne solz, ko je videla. Njene roke so bile polne krast, ko ni zmogla. Njene sanje so bile polne črnine, ko se je obrnila in se stresla skoraj huje kot prej. Skoraj je izkrvavela, so govorile ženske okoli nje, skoraj je umrla, ko je spravljala na svet malo pošast.
Otrok, ne otrok, tresla se je kot otrok, ki so mu vzeli najljubšo igračo, moja bi morala biti, je jokala, moja deklica, moja lepa punčka ... spet ga je nekdo hotel pritisniti obnjo, mu hotel ponuditi njene prsi, njeno mleko, njeno življenje ... odrinila jih je, v krčih ... ne za njo, ne za njo, ki ni bila hčerka, nikoli za pošast.

Otrok je ostal sam. Ženske so odnesle mater v drugo sobo, kjer bo lahko okrevala. Zagrnili so zavese in zaprli vrata. Otrok je ostal sam.
Kako je svet velik, je mislil, kako temen. Kako je svet prazen, je videl, kako hladen. Zrak okoli njegovih lačnih ust je bil prijeten, ni pa bil koža, odeja pod njegovim golim, zgubanim telescem je bila topla, ampak ni bila koža in krpa, v katero so ga zavili, je bila mehka, ni pa bila koža.
Otrok ni več jokal. Otrok je ostal sam.

LAŽJA

Kot da bi vedela, da v resničnosti ni ironije in kot da bi si želela, da bi znala plavati in kot da bi utonila, če ne bi imela vesolja v pesti, kot da bi razmišljala le še v superlativih in kot da bi že davno obupala nad lastno odrešitvijo. Kot da ni vredno in kdo še lahko trdi, da je?
Je sploh kaj dovolj pomembno, da je vredno omembe, razen nje same? Kaj je sploh dovolj veliko? Če ničesar ni in če je ona ničvredna … in če je svet njej podrejen in manjvreden … potem se za odrešitev ni potrebno truditi … nič ni, kar bi ji jo ponujalo, ali sploh postavilo kriterije za situacije, kjer bi bila odrešitev potrebna. Saj ji ne znajo povedati, kaj je storila narobe, s čim se je preklela, saj ji ne znajo dati razloga, zakaj bi odrešitev sploh potrebovala. Grešnica. Greh je storil tisti, ki je z ljudmi začel delati, kot da so objekti. To je nekoč rekel destruktivni človek, modrejši od nje same. Toda ona greši le proti sebi in tega se zaveda … ali je greh, ki ga zagrešiš z odprtimi očmi, veliko hujši od slepega? Slepi greh se skriva za krinko zanikanja in neumnosti in ni niti približno dovolj pronicljiv. Greh odprtih oči je viden … zato ga nihče ne opazi.
Ničvredna je in nihče ne vidi njenega greha … ničvredna je, sama je dolžna zreti na lastno ničvrednost kot na kazen, ki si jo je sama zadala, jo sama preživlja, jo le sama lahko umakne. Če je ničvredna, je nepomembna, je nevidna, je svobodna. Grešnica. Vidi le sebe, ljubi le sebe, uboga le sebe, uničuje le sebe in ni odgovorna za nič, kar se dogaja okrog nje. Ničvredna in nevidna ni priklenjena na lastno imenitnost, ki zahteva toliko truda … toliko resnice. Laž je lažja.
Nisem lepa, je govorila v ogledalo, da bi se prepričala v nasprotno. Nihče me ne mara, je šepetala sama sebi, da bi se prepričala v neiskrenost. Želim si biti sama, je ugotovila po vseh neuspelih poskusih infiltracije. Ne zna si priznati, da ne zna obstajati. Drugi ljudje jo motijo, ob njih čuti nenaden pritisk, potrebo po maski, po črnini, po nevidnosti. Lepota skriva njeno čudaštvo in hvaležna je nasmehu, ki zna tako dobro skriti sovraštvo. Kdo sem, se lahko vpraša, kot marsikdo, pa se samo zasmeje. Ve, kdo je, toda to ni pomembno. Bolje, kot jaz sem jaz, jo opiše poenostavljena, skrajšana, sklenjena različica jaz sem.

Odšla je v klet s steklenico vodke in desetimi škatlicami cigaret. Položila jih je poleg oskubljene žimnice, prekrite z odejo, podprte z idejami o spancu. Iz pipe je kapljala voda, zaželela si je, da se ne bi bila spomnila francoske besede za pipo. Predpreteklik ji je na obraz priklical nasmeh. Bila je odločena. Poljubila je steklenico, še enkrat, še enkrat, še enkrat.
Klet je bila zvočno izolirana. Vrata so se lahko zaklenila od znotraj in le od znotraj: tukaj nikoli ne bo zaprt nihče, ki noče biti le sam sebi ječar. Na steni je viselo ogledalo, prepleteno z rjavimi nitmi, ki so pričale o njegovi starosti.
Nekaj je zašepetala v lastno počeno podobo. Nihče je ni slišal.

Spak je v resnici dekle in v resnici ne obstaja. Toda včasih se ji zdi neobstajanje kot lastna odločitev veliko bolj sprejemljivo kot obstajanje po krivdi ostalih. Je le posledica spolnega akta, ki sta ga zagrešila njena starša. Trenutno je precej pijana. Toda, če se tako odloči, in odločitev je pot do samega sebe, je lahko izmišljena, neobstoječa, plod lastne domišljije, vendar pa po svoji odločitvi in le zase odgovorna. Spet ta beseda in zasmeji se. Odgovornost, ki je ni zmožna sprejeti in ki se je boji, ki si jo želi toda se ne zmore sprijazniti z lastno nesposobnostjo. Večna vrnitev nazaj h klišejem je postala utekočinjen razlog za strah. Groza pred samim seboj kot potaknjencem dveh zelenjavastih odraslih, ki niti ne razmišljata o potrebi po razmišljanju niti te potrebe ne občutita, je usoda hujša kot biti nor. Spet ta misel in zasmeji se. Tako se je trudila postati nora, da so jo ljudje počasi imeli za zmešano. Toda nedoumljiva jasnost njenih misli je vedela, da je tudi tega nezmožna. Kdo sploh sem, se je vprašala še kot otrok in odgovor je bil sicer očiten, toda nesprejemljiv. Nezaželena, ona sama, kot tudi odgovor. Pokrovček je zletel s steklenice, odločila se je postati nič, ničesar drugega ni ne zmožna ne vredna in si ničesar drugega si niti ne želi. Pogreznila se je v vato in si dala novo ime. Rodila se je iz čudovitosti osebe, se ogrnila v rjavost in obstala na mestu. Umazanka, si je rekla in bila rahlo zadovoljna.

Zaželela si je teme, črnine, anti-svetlobe, da bo lahko anti-obstajala. Sumila je, da si ima nekaj za povedati, nekaj za razkriti, nekaj za povrniti. Ni bilo resnice, nič več, ni bilo realnosti. Virtualna tema je nastajala s presenetljivo hitrostjo, ko je po steni vlekla zavese kot vlak in zastirala okna, tam nekje nad svojo glavo.
»Ču ču … vlak,« se je zahihitala in zaplesala, se zvrnila na tla in se zapletla v lastne misli, ponovno.

Socvetja njenih misli … kot da bi skoraj že vedela, kaj želi povedati. Nekoč, si je rekla, bom to celo dojela, izrazila, izrabila, uporabila … postala. Nikoli več izgubljena v lastni nespečnosti. Razmišlja, vedno, neprekinjeno, bogato a neproduktivno, kot da je mir. Nekoč bo urejena in čista, nekoč ne bo več v zadregi, ker je vedno ugotovila, kaj je treba povedati ravno tisti trenutek, ko je že izgovorila napačno. Zmeraj je bila prepozna in kljub občudovanju je vedela, da zamuja. Da, občudovali so jo in ona je zrla skozi lastno neizraženost in pomislila … če sem jaz nekaj dobrega … kako je šele gniloba zavzela ostalo. Vse, kar so imeli za uspešno, dobro, kvalitetno, je videla kot le povprečno, sicer neprimerjano z ničemer, a licemersko v lastni podstandardni realizaciji, polno napak, polno slovesa, polno človeškosti, katere izgubljeni potenciali so jo začenjali strašiti. Živi v groznem svetu in edina je, ki ga vidi tako polnega umazanije, kot dejansko je. Joče za izgubljenim nečim, česar nikoli nismo imeli. Skoraj očarana je nad vsem, s čimer smo se zadovoljili. Slej kot prej so vsi obupali in rekli, to je to. To je dovolj. Ni dovolj. Njej ni dovolj.
Vidi se, kako želi, kako ne zmore doseči niti lastnih želje, prepletena, nedopolnjena, osvežujoče obupna, zlahka patetična, toda z očmi, ki vidijo praznino in z ušesi, ki slišijo krike in z mislimi, ki analizirajo, iščejo, razvrščajo, arhivirajo, opažajo grdoto in ne zmorejo prenehati z iskanjem nečesa vrednega, kar ni ne ona ne svet. Kje, kaj in kako? Kdaj? Morda nikoli, toda včasih se tolaži že z možnostjo opažanja, če ji je že nadgradnja odrečena in popolnost prihranjena.

Leži na tleh, ne ve še, ali je zlomljena. Zdi se ji, da ni … zdi se ji, da bi morala biti … nekje tam znotraj ve, da je. Pogumno vstane.
»Prekleti serum resnice,« reče in si prižge cigareto.

Nekoč je bila otrok, sumi, da so vsi nekoč bili. Ali pa bili otroci. Nekoč je marala pikapolonice. Srečna je bila, če in kadar je videla pikapolonico, pikapolonice prinašajo srečo. Nežno jih je bilo treba vzeti v roke in jim pustiti, da so počasi splezale visoko, še višje, najvišje, kar se je dalo na otroški dlani in potem previdno vzletele v nebo. Otroci so se hihitali, ko so jih žgečkale po prstih in jim, edinim žuželkam, pustili, da so se jih dotikale brez občutka studa. Pikapolonice so lepe in prijetne in prinašajo srečno. Nekoč je bila srečna, če je videla pikapolonico. Zdaj zre v steklenico vodke in občuti isto. Primerno se ji zdi, da je zamenjala otroštvo za realizem. Ne pogreša pikapolonic, veliko se je naučila in zdaj se ji niti neumne ne zdijo več. Preprostost bivanja, ki jo nekateri tako hvalijo, je zanjo ne le dolgočasna, ampak tudi strahopetna. Podala se je torej v neznano teme in v globine obupa, kjer je našla kaos in ga vzela kot svojega podanika, razgalila je lastne pole, znanje in kožo in ugotovila, da je sreča na žalost dolgočasna.

Cigarete so se vedno poigravale z občutkom svobode in čeprav so prepojene s smradom po najstniškem brezsmiselnem uporništvu, ji dišijo, kadi in kadi in kadi, dim se vrtinči in jo objema. Zavrti se z njim, vpije ga v svoja oblačila. Prostor postane megličast, sivina dobiva nove odtenke, zdi se ji, da je imela prav.
V klet se je podala z večno enakimi idejami in večno enakim namenom, da jih spremeni. Sesede se, po ponovnem neuspelem poskusu plesa, in se objame okrog kolen. Ne ve, zakaj še vedno rada pleše. Ples je stvar preteklosti, nekoč je bil življenje. Preden je imela besede, jih je plesala. Zdaj je izgubila gibe, kot je izgubila vse. Poboža se po laseh, pogladi se po licu.
»Moja moja,« si nežno reče.

Kotali se. Preveč je človek, da ne bi bila človek in preveč je mlada, da bi postala oseba. Zakaj torej je, in za koga? Kje je vrednost njenega obstajanja, če ne v zavrženih tujih trenutkih, ki bi morali biti njeni? Kje verjame še v koga, razen v sebe in zakaj je bog preveč neizražen, neizrazljiv in nepomemben, da bi kakorkoli definiral, ovekovečil, osmislil njeno bivanje? Ni časa, ni nje, ni občutja, ni … preprosto ni … več. Ničesar. Večnost postaja realnost, nič ni več res, rodilnik je zanemarjen in otroci so postali brezzvočni odrasli v virtualnosti, ki niti ni njihova … nič več. Ljudje so govorili lepe besede, ki niso spremenile ničesar, kar ni bilo potrebno spreminjanja in otroci so nastajali zunaj obstajanja, ki ni imelo vrednosti. Kaj sploh ima težo, ko je vse slej kot prej prelahko? Kje je njeno življenje? Zakaj?

Morda je bolje, da sploh ni ničesar in morda je izginjanje odrešitev. Misli, da to ve od nekdaj. Nikoli še ni bila tako neumna. Vedno je želela več, nikoli ni ničesar prejela. Sprašuje se, česar je sploh vredna, in kot vedno, zakaj?

Zakaj?

Zazrla se je v posrebreno počeno steklo.
»Ti si budalo, kot vsi ostali. Ugotovi, prosim.« Potem se je zasmejala in se vrnila k vodki. Steklenica je izpraznjena do polovice, vedno bolj se ji vrti, počasi, pada, počasi …želi si cigarete …

Cigarete prinašajo slabost, ampak če ji bo dovolj slabo, ne bo čutila ostalega … mmmm … vata. Ne ve več točno, kaj počne ali zakaj, nekaj minut nazaj je imela vsaj idejo o utemeljenosti dejanj.

Velike ideje. Velike, vedno večje. Grozijo z ogromnostjo in obupom vedno bolj verjetne nezmožnosti uresničitve. Prišle so iz knjig, ki jih je brala in iz besed, ki jih je poslušala, preživele so cedilo pozabljanja in se zasadile globoko v njenih globokih tkivih. Verjemi mi, ne ve ničesar. O vsem le razmišlja, razglablja, vse išče in analizira, zaliva ideje in ničesar ne doseže, kot nikoli ni nihče še ničesar dosegel. Z neverjetno odpornostjo. S segajočimi željami, kdo pa sploh je, da lahko dojema? Njene misli, četudi množične, niso razlog za njen obstoj, le njegova posledica in zakaj so torej tako pomembne? Nezdrobljive ideje, ki so prišle iz knjig in zvokov in vzrokov, zakaj so torej tako nedoumljivo neuresničljive? Tako mogočne, tako zavojevalske, tako prodorne. Ideje nas delajo potencialne morilce. Morda niso smisel obstoja, morda sploh niso smiselne. So le posledica potovanja elektrike in včasih iz njih celo nekaj nastane. In glavna ideja idej, majhnih ali velikih, ni nič več kot ideja sama. V kolikor so nerazložljive, prav zato, ker so njihovi sistemi bivanja tako kompleksni, podvrženi subjektivnosti sanjačev in vizionarjev in so večinoma sploh obsojene na smrt, hvalabogovom, nihče ne more zanikati njihovega vpliva. Nihče preprečiti njihovih posledic. Ker četudi se nikoli ne uresničijo, sprožijo plaz misli, novih idej, dogodkov, vidikov, želja. Neverjetne so. Vsega zmožne. Delajo jo nečloveško in predvsem, humano.

»Humanost je komična!« zakriči in se zasmeji. Poskuša stati ravno, misliti ravno, hoditi ravno, ravno zdaj, ko ničesar ne zmore. Še neprižgana cigareta se ji izmuzne iz prstov, ima čudno željo, da bi jo pojedla. Zvrne se po tleh, mimo stare žimnice, in zaspi. Trdota tal ni dovolj dober razlog za budnost.

Vse je eno in zato je vseeno.

Sanja medvede. Medvedi hodijo po mestu, v katerem ne živi več. Gleda jih izpred vrat v hišo, ki ni več njena. Mati z mladičkom se sprehaja mimo pošte, naenkrat jo zaskrbi njena pretiha bližina, preveč izražena grobost. Ne ve, kateri letni čas je, toda mati z mladičkom ne pomeni nič dobrega. Njena rjava dlaka se sveti v soncu, veličastna je. Lahko da je nevarna, toda v resnici tega ne verjame. Medvedi so miroljubne živali. Oče, ki stoji ob njej, je popolnoma miren, tudi takrat, ko se medvedka odpravi čez cesto do njiju. Polni jo adrenalin, tesnoba v tresljajih. Zakaj je tako miren … ne bi smel biti miren. V parku na drugi strani hodi še en medved – kako so sploh prišli sem? Zakaj? Nikjer ni nikogar, ulice so prazne, ne zdi se ji čudno. Strah pride počasi, postopoma in naenkrat se zaveda, da mora proč. Steče proti vratom hiše, prepričati skuša očeta, da ji mora slediti. Ko se zapre v svojo sobo v prvem nadstropju, medvedka utrga vhodna vrata s tečajev. Medvedi so miroljubne živali. Medvedi ne ubijajo ljudi. Ko posluša, kako kosmata žival trga njeno družino, se spomni, da je te sanje že nekoč sanjala.

Včasih si zmeraj sanjala medvede, ko si bila še majhna.

Zbudi se prepotena in zmedena, žejna in utrujena. Morda je celo že trezna, toda dvomi. Nekoč je zmeraj sanjala medvede, zakaj se torej tega ne spomni? Kaj si je želela povedati? Ne ve, zakaj bi morala vse vedeti. Raztreščena je, sprašuje se, kaj karkoli pomeni. Morda nič. Probleme ima s težavami in regresira. Verjetno vsi le plavamo proti toku. Želi si, da bi imela nekoga, ki bi mu lahko pripovedovala. Noče biti sama. Obrne se stran od sebe in se skuša prepričati, da ni žalostna.

»Sem le posledica spolnega akta svojih staršev …«

Razmišlja o medvedih. Voha usodo. Klet je postala premajhna za paniko, bila je le svoja ječarka. Zakaj se je morala omejiti, ko se je le skušala počutiti svobodno? Zakaj je bežala od drugih, ko si je želela le ljubezni? Vse, kar je imela za pogumno, je izviralo iz strahu. Vse, kar je imela za neresnično, je imelo dokaze v realnosti okoli nje. Vse, kar je imela za resnično, je plavalo. Dvom v vse se je izkazal za ubijajočega. Dvomi v vrsticah, med vrsticami, dvomi v vrstice same. Igra se z elitizmom, ves čas, zakriva ga z večvrednostjo in ostalimi brezpomenskimi samostalniki, razmišlja o tem, da bi postala smešna. Večino časa je tako ali tako komaj človeška. Počne stvari, in zakaj? Za koga? Naenkrat razmišlja o brezhibni slovnici in nekaterih ljudeh, ki jih mara in to se naenkrat zdi dovolj, da bi lahko prekrilo življenje dolgčasa. Ali ni res, da se vse življenje le trudimo, da nam ne bi bilo dolgčas? Uporabljamo besede kot je zagotovo, toda, dejansko, morda in v bistvu ter njeno najljubšo, v bistvu, samo da bi zapolnili praznine med pomembnimi trenutki.

Zagotovo ni dovolj pomembnih trenutkov, toda če bi jih bilo več, bi jih lahko prenesli? Sovraži življenjska vprašanja, kljub temu jo nadlegujejo, brez kakšnega posebnega razloga, po navadi niti ne relevantna, le ambiciozna. Nekako. Neverjetno, kako plitki smo. Vsi mi, žalostno je in neobhodno. Konec koncev pa smo ljudje in kot taki smo velikoma neumni. Toda tega ne bomo nikoli videli niti sprejeli, hvalabogovom, saj smo neumni. Nevednost je blagoslov, ni nikoli nihče rekel, in besede so vse, kar imamo, je rekel Samuel Beckett.

Neverjetno pijana je. Ne ve več, od česa. Vodke ni več, vodka je še, žejna je, pije jo namesto vode. Nepopolna surovost, ki jo lovi iz dneva v dan. Ugonablja njene potrebe, njeno čudovito pomanjkanje napredka. Voda teče po njeni glavi v njeno globino, nihče nima pravice ničesar reči proti njej. Predobro je zavarovana, preveč se ima rada, premalo ji pomenijo, preveč vrednosti jim daje. Kot da ima prav. Kot da deli pravico, kot da ima oklep namesto kruha in kožo namesto krvi. Kot da nima smisla.

»Smisel nima smisla in je nesmiseln, antismiseln in sursmiselističen … nekaj«

Nekaj je, ničesar ni. Zlomljena. Še vedno je neumna. Na tleh v kleti in še vedno je neumna.

V dnevni sobi sedi Črt, ki ima rad konje in Rolling Stonese in palačinke. Ki ima rad njo. Čaka jo, zmeraj jo je čakal. Preživel je tedne, ko je bila ob njem in jo je čakal, ko je ni bilo tam in jo je čakal, ko je bežala, se vračala, razmišljala, pozabljala … in on je čakal. Posvetil ji je vso svojo možnost čakanja, dvomi, če kdo sploh razume to žrtev. Njegova potrpežljivost je rasla skupaj s časom … kako velik je ta čas, kako razumen. Kako lep je, kako neznaten. Črt ne potrebuje velikih vprašanj, le njo. Ona potrebuje odgovore, potem bo morda potrebovala tudi Črta. Črt čaka in to je dovolj.

Oblike (samo)omejevanja

Človek kot žival, ki jo krasi agresivnost, nenasitnost in želja po varnosti, se je bil tekom svojega obstoja prisiljen povezovati v večje ali manjše združbe, kar je njegova temeljna potreba tudi v današnjih časih. Ko je dosegel raven, na kateri skuša svojo živalskost potisniti v ozadje in si, sklicujoč se na svojo socialno naravo, priboriti najvišje mesto med vsemi mikro in makro organizmi planeta Zemlja. Med najpomembnejšimi oblikami in tistimi, ki igrajo najvidnejšo vlogo v procesu razkrajanja slehernikove samobitnosti oziroma individualnosti, so država, politična grupacija, kateri tvorno ali zgolj pasivno pripada in sosed oziroma mejaš v katerikoli svoji podobi, da je le med njim in nekom drugim potegnjena neka, čeprav umišljena črta, ki kriče opozarja do kod se sme posegati v tuje.

Najbolje bi bilo, ko bi pričeli z obravnavo naštetih razmejevanj od zadaj, zato se najprej posvetimo sosedu. Sosedstvo, pa naj bo med dvema ali več posamezniki, med mestnimi četrtmi, občinami ali državami, temelji na lastnini. Lastnina ni nujno vselej ustvarjena, lahko je zgolj pridobljena, odvzeta, izvojevana in zanjo človek nima neke posebne zasluge, z izjemo te, da je žrtvoval nemalo svojih sodrugov, ki so s ceno lastnega življenja plačali za to, da se preživeli in njihovi potomci ponašajo z določeno danostjo. Večinoma naravno, pri stvaritvi katere človek ni participiral ničesar. Kar je, upoštevaje njegovo destruktivno naravo celo dobro, saj bi v nasprotnem primeru lastninjenega ne bilo.

Tako si, denimo, ljudje radi lastijo morja, reke in jezera, doline in hribe ter visoke gore, travnike in gozdove ter celo zračni prostor, ki se razprostira nad njihovim kraljestvom. Celo za lastništvo nad živalmi, divjimi, kakopak, se vse bolj potegujejo, meneč, da je nekaj povsem samoumevnega, da je žival, ki stopi na zemljišče, vpisano v zemljiški knjigi pod njihovim imenom – njihova! Težko bi drugače opisali takšna ravnanja, kot z razlago, da so vsa lastninjenja posledica neke nenasitnosti, ki se ne zadovoljuje s tem, da je nekaj dano v souporabo, če že, pač pa vztraja na tistem moje! In, ker so naštete naravne danosti v odmerjenih količinah, medtem ko je, z druge strani vse več lakomnežev, se je pojavila potreba po tem, da se deljeno čim bolj pravično razdeli, ne da bi se komurkoli vzelo in drugemu ne dalo, hkrati pa bi se zaščitilo pred sovražnimi hordami, ki skupaj s pripadniki plemena lastnika izkazujejo apetite po obravnavanem, v nenehni pripravljenosti po sprostitvi lastne agresivnosti, pa je tako nastala združba, ki ji v njeni sodobni formi pravimo država. In katere namen je, poleg organizacije dela oziroma njegove (raz)delitve ter bolj ali (raje) manj pravične delitve pridelanega, krotitev nenasitnosti in agresivnosti ter hkratno zagotavljanje kolektivne in posameznikove varnosti.

Glede političnih strank, katerim bi zlahka pridodali tudi malodane vsa verska združevanja, pa velja, da je njihov temeljni interes obstajati v obliki neke notranje organiziranosti, ki le v najnujnejših točkah sovpada z organiziranostjo na državnem nivoju, zaradi česar se dostikrat izkaže, da obstaja kot država v državi. Z nekimi svojimi normami in pravili in svojim sankcioniranjem in aparatom, ki ga izvaja. Ter z nenehno prisotnostjo širitve lastnega vpliva in odločanja na vso državo, pri čemer se ne bi branile, te združbe, celo svetovne nadvlade.

Vse naštete in temeljne oblike raz- in (samo)omejevanja eksistirajo v miru izključno toliko časa, dokler posameznik v njih spoznava tudi svoj interes (pa čeprav zgolj tistega, ki se kaže v ljubem miru) in dokler spoštuje pravila igre in v zameno za ugodnosti plačuje zahtevan prispevek. Ki je različen, saj se odmerja v odvisnosti od bistroumnosti odmerjevalca, njegove strpnosti in obvladovanja lastnih zahtev in apetitov. In toliko časa, seveda, dokler združba razmejevanja ne zapreti po spreminjanju meja, česar ni moč izpeljati drugače, navadno vsaj, kot na škodo – soseda. Pa naj bo ta sosed sosed kot fizična oseba, konkurenčna politična stranka, verska skupnost ali – država.

Ponudba omejevalnih združb

V odvisnosti od števila interesnih dejavnosti, s katerimi dvonožec oblikuje interes v želji po zapolnitvi lastnega, sicer večinoma praznega življenja, je tudi število združb, v katere se, pa čeprav so omejevalne, vključuje. Izbira je pestra, vendar nizanje različnih odločitev, ki sicer zagotavlja določeno pestrost in dinamičnost, prispeva ne le k manjšanju kakovosti na vseh ravneh, pač pa tudi k temu, da praznina, ki je sicer porodila željo po takšnem naborku, postane le še bolj očitna. Zato je najbolj priporočeno, če posameznik da kaj nase in če ima sploh na kaj kaj dati, seveda, da se združi zgolj v eno, tisto temeljno in pravzaprav obvezno obliko omejevanja, torej v državo. Prostega prostora med posameznimi državami namreč ni, pa se vse in brez izjem kažejo kot nekakšno nujno zlo. No, vsaj na tej stopnji razvoja dvonogih, ki smo ji priča.

Državna ponudba se razlikuje od države do države. V odvisnosti od resursov, s katerimi razpolaga, od njene pripravljenosti po dajanju in, ne nazadnje, od bistroumnosti tistih, ki menijo, da so poklicani odločati v njenem imenu. Da se ne bi zapletli v primerjave med posameznimi državnimi tvorbami bo najbolje, da se osredotočimo kar na domača polja in loge, saj bo tako tudi slehernemu uporabniku teh vrstic, na osnovi njegovih izkustvenih dognanj, če že ne spekulativno-predstavitvenih možnosti tako najbolj jasno o čem govorim. V konkretnem primeru torej lahko ponudbo naše dežele delimo na področje naravnih danosti, področje naravno umetelnih danosti, področje neumetelno naravnih danosti in področje neumetelnih danosti.

Med naravne danosti štejemo že prej omenjene zadeve. Pri nas, konkretno, Triglav, Blejsko (z otokom vred) in Bohinjsko jezero, Sočo, Pokljuko, Portorož, Otočec, Brdo pri Kranju… Kar nekaj je tega in tudi znotraj teh danosti obstajajo razlike. Če bi povsem preprosto povedali, so nekatere ceneje dostopne, druge nekoliko dražje, medtem ko pri ostalih vlada poseben režim in so dostopnejše zaslužnim in zaslužnejšim, medtem ko morajo običajni dvonožci, kadar se jim nasmehne tovrstna sreča, po njih hoditi po prstih, še posebno takrat, kadar so opravljeni v službene, denimo natakarske, kuharske in podobne oprave. Značilnost teh naravnih danosti je v tem, da nihče zanje ni s prstom mignil, ker pač obstajajo, natanko takšne, kakršne so, same po sebi. Seveda so oplemenitene, včasih celo na izjemno sprevržen način, s stolpi, cerkvami, gradovi, mostovi in pletnami, pa je zanje potrebno izkazati ustrezno odpovedovanje že zgolj zaradi tega, ker obstajajo in ne glede na to, koliko jih kdo uporablja in sploh pozna. Povzdigovanje tovrstnih vrednot sega celo v absurdne višave, pa se zna pripetiti celo to, da se uradno število Slovencev hipoma bistveno zmanjša, sledeč pravilu, da ni Slovenc, kdor se vsaj enkrat ni povzpel na Triglav. In tu, grešnik, priznam, da sem med temi, ki si ne zaslužijo tega častnega naziva, saj mi višave (tudi politične) porajajo občutke slabosti in me celo silijo na bruhanje.

Naravno umetelne danosti so tiste, pri katerih država, vsaj praviloma, ni imela prste vmes, tako v fazi njihovega porajanja, kakor tudi za časa njihovega fizičnega obstoja. Nasprotno, če se je le dalo, je izkazovala v najmanjši meri vsaj nezainteresiranost, če že ni odtegovala svoje naklonjenosti vsem domnevno zaslužnim. Med te danosti štejemo vse pesnike, pisatelje, slikarje, kiparje, arhitekte in druge umetnike, po možnosti tiste velike in največje ter izključno šele potem, ko so se že davno ohladili prekriti z rodno zemljico, na vekov veke jim hvaležno. Pravzaprav gre tu za legalizirano krajo avtorskih pravic, po vprašanju stvaritve teh umetnikov in slehernega med njimi, saj so za njihovo delo v prvi vrsti zaslužni tisti posamezni dvonožci, samice in samci, ki jim po domače pravimo starši ter neposredno, predvsem sorodstveno okolje, ki je kakorkoli pripomoglo k temu, da so umetniki ne le preživeli do svojega ustvarjalnega obdobja, pač pa se prebili tudi skozenj. Zaradi njih, torej teh naravno umetelnih danosti in njihovega nudenja državljanom, država terja dodatno stopnjo spoštovanja in priznavanja svoje domnevne kultiviranosti, če želite civiliziranosti, ki jo bojda izkazuje s tem, da tlači njihove like na svoj denar, jih opeva na ustreznih proslavah, jim postavlja spomenike in si prisvaja njihova dognanja in stvaritve kot neke splošne družbene vrednote in dosežke. Seveda bi bilo krivično, ko bi na tem področju obdelali le del teh naravno umetelnih danosti in spregledali drugega, ki je, upoštevaje sprotno naklonjenost države in njeno izkazovanje priznanj prav tako pomemben za preživetje in soliden obstoj slehernega naroda ter je sestavljen iz menedžerjev leta, raznih mistrov in misic, Slovenke in Slovenca leta, osebnosti leta in kaj vem še koga, skratka iz pomembnih pripadnikov sredine, ki s svojimi prispevki bogatijo njeno bit in ji dajejo nek svojstven pečat.

Neumetelno naravne danosti zajemajo širok nabor aktivnosti in njihovih nosilcev, ki so v nekem širšem merilu zlahka prepoznani po svojem slovesu, zlasti in predvsem takrat, kadar jim navkljub temu slovesu uspe pripraviti prvovrstno in odmevno presenečenje. To so aktivnosti in njih nosilci, ki radi gredo na horuk in zlasti v mejah domačih logov ne izkazujejo neke pretirane stopnje baletnih ali nasploh umetniških znanj, medtem ko v okrilju tujine iztisnejo iz sebe poslednje atome svojih moči in se predstavijo tudi v podobi z nekoliko višjo umetniško oceno. Med te danosti tako lahko štejemo naše športnike, z izjemo redkih izjem, ki sodijo v prejšnje poglavje, in med njimi zlasti tiste, ki venomer obetajo in jim še najvišja mesta niso nedosegljiva, potem pa povzročajo tiste oh in ah vzdihe, češ spet nas je nekdo zafrknil, ker smo revni, majhni, pošteni, neznani in kaj vem kakšni še, vključujoč – nerealni. Neumetelno naravne danosti sicer niso, kakor preostale druge, deležne pretirane pozornosti države, zlasti ne finančne, z izjemo tistih trenutkov, ko država in nje protagonisti presodijo, da si lahko z njihovo pomočjo prislužijo kakšno politično točko, pa ubogemu in po možnosti skakajočemu ljudstvu, tako za dobro mero, ponudijo še svoje nasmejane ksihte in evidentne izkaze odsotnosti posluha, tudi po vprašanju dobrega okusa.

Neumetelne danosti, ki jih država ponuja svojim dvonogim, pa so vse ostale danosti, ki niso naštete v predhodnih poglavjih in se njihova neumetelnost veča premo sorazmerno z rastjo državnih prizadevanj, da bi jih končno enkrat spravila v red. Med te danosti torej sodi sama država, s svojim birokratskim in nikdar dovolj velikim aparatom, s parlamentom v dveh delih, sodišči, vojašnicami, policijo, šolstvom, zdravstvom in še čem, da predvsem ne pozabim omeniti davkarijo, ki je v svoji neumetelnosti tako dovršena, da celo tiste podatke, ki niso bili zbirani za te namene, uporabi za to, da reorganizira davčno obremenjevanje naivnih državljanov. Tudi s temi danostmi država marsikaj nudi in ponuja, pri določenih, resnici na ljubo, vse manj, pri drugih pa, žal, vse več in več – slabosti in kozlanja!

Obravnava ponudbe politične stranke in (ali) verske skupnosti je namenoma združena v isto poglavje, saj nekih bistvenih razlik med obema interesnima dejavnostima in oblikama njunega udejanjanja ni. Obe namreč svojim pristašem ponujata status vernikov in jim razkrivata svete resnice tega sveta, razkrinkavata sovrage in povzdigujeta bogove, nudita določeno moralno, če sta pa na oblasti pa tudi fizično zaščito, celo v smislu nedotakljivosti, možnost prodornega prodiranja po družbeni lestvici, včasih tudi pridobitve neutemeljenih, še posebej pa neupravičenih dobrin, lahko tudi v obliki denarnih sredstev in jim, po potrebi ali pa tudi brez nje razkrivata dejansko zgodovino slovenskega naroda in jih opozarjata na potvarjanje dejstev, zlasti tistih, ki bi utegnila dotično stranko in (ali) versko skupnost predstavljati v slabi, da zapišem nekoliko bolj medli luči. Vsake toliko pa obe, če tako nanese, obljubita in tudi v realizacijo ponudita dejanja in, pa čeprav zgolj verbalna, sproščanja v duhu zdravega, klenega revanšizma, usmerjenega izključno v dobrobit graditvr nekega novega reda, temelječega na spravi in strpnem sožitju vseh demokratov, da so le pravoverno zdemokratizirani.

Ponudbo soseda je lažje opredeliti, kajti načeloma sosed nudi le višek, pa še to, kadar ugotavlja manjko.

Pričakovanja in zahteve omejevalnih združb

Da si ne bi knjiga prislužila sloves diskriminatornega pristopa, bomo v tem poglavju zamenjali vrstni red in pričeli z najmanjšim, torej s sosedstvom. Ki je lahko v različnih pojavnih oblikah in na različnih razvojnih stadijih, tako kot sosedstvo med fizičnimi in (ali) pravnimi subjekti, kakor tisto, ki se nanaša na razmejitvena dejstva med bolj ali manj neumetelno oblikovanimi umetnimi tvorbami.

Temeljna pričakovanja soseda kot takega so pusti me pri miru, kadar ocenjuje, da bi ravnanja nekoga drugega utegnila (po)seči v njegove interese; pusti me z mirom, kadar ocenjuje, da bi pasivnost nekoga drugega utegnila koristiti njegovim težnjam po uveljavljanju lastnih interesov na sosedovem področju; pusti mir pri miru, kadar oceni, da bo z evidentnim kršenjem obstoječih dogovorov in razmejitev in računajoč na njegovo pacifistično popustljivost, nekomu drugemu uspel odžreti pridobljene pridobitve. Zahteva pa je, v principu, ena sama in bi se jo dalo opredeliti kot trajno pričakovanje, usmerjeno do nekoga drugega, da bo ravnal natanko in izključno ter vselej tako, da se bo potem sosed lahko hvalil s tem, češ kako dobrega (včasih tudi bebavega, nesposobnega, strahopetnega) soseda ima.

Pričakovanja politične stranke in (ali) verske skupnosti niso kaj bistveno bolj zakomplicirana. Svojo naklonjenost in izhajajoče pripustke in odpustke podeljujeta na osnovi pripadnosti slehernega svojega uda, tako v njeni fizični, kakor tudi duhovni obliki, pri čemer umske razsežnosti niso v ospredju, saj so pri takšnih dvonožcih zanemarljivo razsežne. Zahteve pa se, izhajajoče iz pričakovanj, bolj ali manj osredotočajo na pridobitev glasu, prostovoljnega dela in, če je le možno čim višjega finančnega prispevka. In na neomajno ter brezpogojno zaprisego vrhovnemu božanstvu, v primeru stranke njenemu presvetlemu vodji osebno, v primeru verske skupnosti pa samemu bogu in v njegovi odsotnosti prenašalcem in razlagalcem njegovih misli in svetih resnic.

Pri državi pa je vprašanje pričakovanj in zahtev nekoliko kompleksnejša zadeva, zlasti v času demokracije, ko vsakokratna državna podoba terja vsakokratne in njej všečne izkaze lojalnosti. Kar je opazno zlasti v deželi, v kateri sleherna vlada meni, da je država ona sama in – prav ona!

Naivnost je gotovo ena od kategorij, ki ni le zaželena, pač pa predvsem pričakovana, zlasti v primeru pravljično uspešnih državnih združb, katerih predstavniki tekmujejo med seboj v tem, kdo bo več naložil. Njihovo nalaganje je trajnejši proces, utemeljen na neznanju, nesposobnosti in prepričanju, da je volilna baza dovolj bebava (če jih je že izvolila), da bo brez slehernega zadržka in brez časovnih omejitev sprejemala vse, kar ji servirajo. Poznamo več stopenj naivnosti, ki jih opredeljujemo glede na število primerov, ko se, posamezniki ali skupine ali pa kar večina, znajdejo na ledu. V primeru tovrstne, torej naivnosti naroda, bi lahko zapisali, ne velja trditev, da gre osel le enkrat na led (saj je prav zaradi tega osel, ker bi se v nasprotnem, morda, celo naučil drsati), pač pa je njegova vztrajnost neomejena in se, kot vselej spolzka, konča z bolečim pristankom na trdih tleh.

Trpežnost je druga odlika, ki jo voditelji pričakujejo od (predvsem za nos) vodenih, saj je v neposredni navezavi z že omenjeno naivnostjo in iz nje izhajajočimi zdrsi. Tudi trpežnost sodi med pričakovane vrline, na osnovi katerih si zdaj te, zdaj neke druge vladajoče opcije gradijo podobo vsevedne umnosti, med katerimi v bistvu ni nekih večjih razlik, in si dovoljujejo ne le napačnega odločanja, pač pa tudi napačnih in dvomljivih praks, iz katerih praviloma izhajajo brez sleherne praske. Le-te, praske torej, običajno beležijo navadni državljani, pri čemer jim je v veliko pomoč nizek inteligenčni količnik, zavoljo katerega nenehno upajo v boljše, podlegajo pa slabšemu.

Pravovernost je veščina, za katero ni potrebno biti posebno vešč, saj zadošča praznoglavost in izhajajoče prepričanje, da tisti tam zgoraj že vedo. Pri tem ni pomembno, če se pravovernost udomači znotraj politične stranke ali verske skupnosti ali države ali katerekoli druge interesne dejavnosti oziroma krožka, pač pa je pomembno izključno in samo to, da je resnično tista prava! Pravovernost se izjemno uspešno dopolnjuje z naivnostjo in trpežnostjo in poraja sadove na dolgi rok, saj tako in tako ni pričakovati kratkoročnih odrešitev, zaradi česar je njeno upanje utemeljeno z upom in se utegne izkazati kot jalovo šele tedaj, ko upajoči že zapustijo tosvetna prostranstva. Torej – nikoli.

Razumevanje je izpopolnitev predhodno obravnavane kombinacije naivnosti, trpežnosti in pravovernosti in je njeno delovanje usmerjeno v sprejemanje številnih razlag, ki v skrajnem primeru dopovejo nedopovedljivim, da je, denimo, sredi julija, potem ko je sonce že mesec in pol žgoče žgalo s sinjega neba, končno posijalo! Taisto sonce, kakopak. In to zgolj zahvaljujoč dejstvu, ker je ta in ta (posameznik ali politična stranka ali verska skupnost ali državna tvorba) povedal(a) ali storil(a) to in to. Denimo razbremenil svoj odvodni kanal in takega pihnil, da je pregnalo vse, tudi tiste potencialne oblake v daljne daljave.

Samostojnost je cilj sleherne države, tako ko gre za vprašanje njenega statusa, kakor tudi takrat, ko ji ustreza, da bi bili njeni smrtni pripadniki čimbolj samostojni in se ne bi ozirali proti njenim koritom po pomoč. Samostojnost je resda relativen pojem in v praktičnem svetu soodvisnosti omejeno dosegljiv, čeprav tisti, ki jo pričakujejo, nenehno razlagajo, kako da so prav oni dosegli, da je »naša« država ali politična stranka ali verska skupnost samostojna, tako v svojem obstoju, kakor v sprejemanju odločitev, ki so prav zaradi tega ne le suverene, pač pa najboljše med boljšimi. Samostojnost rada zelo hitro dobi svoje državljanske pravice, kadar se okliče s tega nivoja, tudi takrat, kadar država ali politična stranka ali verska skupnost v bistvu ne ve (dokončno) niti tega, do kod sega oziroma kje so njene meje. Včasih samostojnost mešajo s pojmom suverenost, kar pa večinoma ni pravilno, kar kaže tudi naš primer, ko smo samostojni, dokler gre drugim dobro, in krizni, kadar recesija zagrabi razvitejše od nas, pa postanemo relativno samostojni v suvereni državi z odprtimi mejnimi vprašanji in s sosedovimi mejnimi kiblami na naši zemlji. In obratno, tudi v časih relativne samostojnosti so potrebni naivnost, trpežnost, pravovernost in razumevanje, da ob vseh diktatih iz tujine in ob že omenjenih kiblah suverenost živi s polnimi pljuči.

Za zaključek tega poglavja uporabimo (samo)iniciativnost, ki je reden pojav med veljaki, ki kaj veljajo v državi (ali v politični stranki ali v verski skupnosti) in nekoliko manj reden med rajo, ki se je nekoliko že naveličala podajati predloge, ki jih nihče ne posluša, še manj sliši, zlasti pa je, upoštevaje prepotencirano socialno politiko, ki nas zasipava s svojimi dobrotami v poslednjem desetletju, dveh, zamrla potreba po tem, da bi ljudje odstopali od predhodno opisanih pričakovanj, ki jih sleherni dober, predvsem pa z neba podarjen politik v svojem imenu, kar je praktično v imenu države ali politične stranke ali verske skupnosti izkazuje do ljudstva.

Nadgradnja opisanih pričakovanj, praktično njihova sinteza, h kateri teži sleherno vodstvo, v premo sorazmerju s svojimi umskimi kapacitetami, je – domoljubje! Le-to pa je, zlasti v današnjih časih in na naših tleh postalo pravi modni hit, pa ga zaradi tega kaže opisati v posebnem poglavju. Vendar šele potem, ko bomo spregovorili, vsaj na kratko, tudi o zahtevah, ki jih obravnavane združbe izkazujejo do svojih članov. In med katerimi so najpomembnejše plačevanje davkov (ali članarin ali prostovoljnih prispevkov), spoštovanje zapovedanega in oddajanje glasov na volitvah in referendumih. Včasih, v odvisnosti od jasnine (ali temačnosti) v glavah države (ali druge združbe), med temeljne zahteve sodi tudi biti naš ali vsaj in pogojno ne biti njihov. Menim, da je zapisano slehernemu dodobra jasno že brez podrobnejše razlage, pa bi bilo povsem neumestno, ko bi tudi tu žvečili davno prežvečene teme.

Domoljubje

Kakor je že bilo povedano, gre za nadgradnjo in sintezo hkrati temeljnih pričakovanj, ki jih različne oblike oblasti oblikujejo napram smrtnikom do te mere, da znajo ta pričakovanja prerasti celo v zahtevo, pri čemer njeno (ne)izpolnjevanje pogojuje posameznikovo mesto v združbi, ki si ga lahko v ekstremnih primerih poišče tudi meter pod zemljo. Tudi pojmovanje domoljubja je namreč lahko relativen pojem in je bolj zaostreno, bolj kot so tepasti tisti, ki ga tolmačijo.

Poznamo več oblik domoljubja oziroma tistega, kar določeni politiki in politične opcije pod tem pojmom pojmujejo in zvečine bi med njimi lahko potegnili določene vezi, ki vse in brez izjem od domoljuba terjajo, da je v omejevalni združbi vsaj – omejen. Med temeljnimi značilnosti domoljubja v njegovi zabetonirani obliki so izpolnjevanje pričakovanj in zahtev združbe do posameznika, občudovanje naravnih danosti in lepot, ki si jih združba lasti in z njimi razpolaga, konzumiranje jedače in pijače, ki ju pridelujejo v okviru možnosti, ki jih združba zagotavlja lastnim pridelovalcem, trošenje na združbenem teritoriju in lepo besedičenje o trenutnih in trajnih vrednotah, ki jih združba prepozna kot edino njej dane in zatorej lastne. Domoljubje na nekoliko višji stopnji terja tudi občudovanje gora in zahajanje nanje (v konkretnem, torej našem primeru šteje zlasti že omenjen vzpon na Triglav) ter vsaj še tisti kdor ne skače ni Slovenc, katerega odmev izpričuje dejansko predanost skupni stvari, ki, zvečine, služi za to, da se vsaj za nekaj ur, morda celo dni, sprosti neizrabljena energija in se napolnijo praznine, tako umske, kakor tudi duhovne, vsekakor pa lačne samo dokazovanja in samo potrditve, v smislu biti nekaj. Pri čemer niti ni pomemben tisti »več«.

Domoljubje najvišje stopnje pa, poleg naštetega, vključuje tudi najmanj odklonilno stališče do izbrisanih, pedrov in lezbijk ter, kakopak, rdečih. Slednje niti ni tako nenavadno, kot bi se utegnilo kazati na prvi pogled, saj je splošno znano (pa čeprav v živalskem primeru napačno) dejstvo, da rdeča ni moteča le za bike, pač pa za vse pripadnike govejega rodu. Ob omenjenem to, pravo domoljubje terja tudi ustrezne aktivnosti na področju odstranitve cvetličnih korit z Jorasovega dovoza, odstranjevanje sleherne (zlasti pa petdeset letne) podlagev, ki bi utegnila neželena zgodovinska dejstva prikaz(ov)ati v napačni luči in načelno ter predano nastopanje zoper njih in njihove, v prid našim. Ki so tu zato, da se okrog njih vrti svet.

Tako v domoljubje zagotovo ne sodi kritičen odnos do slehernika in slehernosti, še manj pa izkazovanje nezadovoljstva nad sadovi dela, ki so ga v dobro vseh nas in bodočih rodov vložili veleumni in domoljubno naravnani predstavniki omejevalnih združb.

Temeljni problem domoljubja je v tem, ker potrebo po njem ugotavljajo razni pravniki in ekonomisti in zgodovinarji ter predsedniki različnih (omejevalnih) združb, z državno na čelu, ki so praviloma pripadniki praktičnega tipa dvonožca in skušajo življenje ravnati po zakonitostih razuma. Medtem ko je domoljubje (kot sleherno drugo lubje) čustvena kategorija, ki je ni moč zapovedovati. Z druge strani pa se v reševanje nastale zagate vključujejo določeni pesniki in filozofi in (že) obstoječi domoljubje vseh možnih zvrst in podzvrsti, katerih nacionalizem, v svoji pretirani obliki daje slutiti, da so njihova ravnanja utemeljena na čustvih in kot takšna daleč od razuma. Ki pa je potreben za določitev pravega pristopa do uzakonitve domoljubja kot edinega sprejemljivega odnosa do, denimo, države. Tako so, denimo, na zboru starešin, če lahko tako poimenujemo skup domnevno modrih imen, ki so se, v konkretnem primeru, sestala pri predsedniku naše dežele, sklenili, da bi bilo potrebno domoljubje učiti v šolah. Že od malega. Da bodo otroci vzljubili svojo domovino, po možnosti celo brezpogojno in jo sprejemali natanko takšno, kakršna je.

Seveda je zapisano skregano z zdravo pametjo, kajti imeti rad nekoga se ne uči tako, kot si to predstavljajo omenjeni pravniki in ekonomisti in zgodovinarji ter predsedniki različnih združb, hkrati pa imeti rad ne pomeni imeti rad na način, kakršen je dan nacionalističnemu pojmovanju, ki sledeč svoje nerazumsko utemeljene argumente raje vodi v sovraštvo, kot v ljubezen. Kar tudi ni nič čudnega. To namreč, da je pouk domoljubja že v svoji osnovi skregan z zdravo pametjo. Kajti le-ta, pamet torej, tudi ne bo ne pot, še manj sredstvo, s katero bodo, v kolikor zamisel postane praksa, udejanjali načrtovano, torej učenja domoljubja. Nasprotno, da bi vzbudili v mladeži pozitivno energijo in čutenje, bodo ti razni pravniki in ekonomisti in zgodovinarji ter razni predsedniki hodili mednje, jim pripovedovali (vsak svojo) pravljice in se z njimi, z otroci, po zaključenem besedičenju najmanj petnajst minut toplo objemali. Pri čemer jim bodo, tesno objeti, na uho šepetali Cankarjeve črtice in Prešernove verze, jim pripovedovali o čudovitem pogledu s Triglava in, med drugim, kakopak, o svojih zaslugah v osamosvojitvi Slovenije in svetu, kakršen bi bil brez njih. Za njimi bodo nastopili še določeni pesniki in filozofi, tisti zadostno nacionalistično obarvani, ter otrokom predstavili razumske osnove, ki so jih pripeljale do nacionalizma. Svoja čustva bodo ob tem pustili pri miru in jih torej ne bodo skušali prenašati na mladino, saj bi, ob kipečih in že prenesenih čustvih onih prvih, recimo racionalnih tipov utegnilo priti do hiper čustvovanja, kar bi lahko, ne nazadnje, po tisti matematični, da dva minusa dajeta plus, pripeljalo do nasprotnega učinka in bi učenci utegnili potegniti kratko, v obliki nekega prebliska, ki bi utegnil naznaniti, da glava na vratu ne služi zgolj za frizerja, pač pa še za kaj drugega. No, vsaj kot (žal večinoma neizkoriščena) možnost!

Na ta način bo doseženo želeno in bo volk sit, kozli pa bodo še naprej ostali kozli. In kdo ve, če ne bo čas prinesel tudi nekakšne preverke, izpite, s katerimi bodo ugotavljali, v katero šolo se lahko posameznik vpiše (po končani obvezni, seveda), če sploh in ali je primeren kandidat za to ali ono zaposlitev, funkcijo in sploh za to, da ga združba v svojih omejenih danostih zadrži kot svoj nezaželen člen, ali bi bilo bolje, ko bi ga kar deportirali v neko drugo okolje, kjer še ne bodo tako umni, da bi tratili čas na – neumnosti.

Odlomki iz rokopisa »Temelji zaplankanosti ali neresno resno iskanje zrna resnice v resno neresnih stvareh«

PRIDI, POVABIM TE V SVOJE ŽIVLJENJE

»Pridi, povabim te v svoje življenje. Tako mi je samotno in pusto, ker so pozabili, da sem sploh še živ…«

»Malce se vas bojim, ko začnete tako kot sedaj govoriti v pesniškem jeziku.«

»Nikar. Saj me vendar poznaš. Veš, kakšen sem. In mislim, da nisem slab. Saj nikomur nič žalega nočem, pa me vsi narobe presojate. Za vas sem preveč drugačen in nepredvidljiv. Očitno sem izvenserijski model, ki na tržišču ni preveč zaželen…«

»Ah, gospod Josi, ne govorite tako. Čisto v redu človek ste, samo predobro srce imate, to je vse.«

»Tako je pač življenje, Klara, in jaz ga tako rad živim. Sem svoboden kakor ptički na nebu, kaj mi pa manjka? Sit sem, opran tudi, žena in otroci me imajo radi. Včasih še kam pridem in koga srečam. Vidim še tudi za silo. Lahko še sam za sebe poskrbim, vsaj tisto najnujnejše. Moj razum je še zdrav, čeprav eni pravijo, da nikoli ni bilo prav vse v redu z mojo glavo. Staramo se, staramo…«

»Dobro zgledate, Josi, za vaša leta. Ste kot kak mladenič! Kje pa so vaše gubice, da nobene ne opazim? Kam ste jih le dali? Vidim, da vam je usoda mila.«

»Sem bil vse življenje zmeren v vsem, imam mirno vest, zares skregal se nisem nikoli, še manj, da bi sejal kakšne zamere in razprtije med drugimi. Pošte nisem nikoli prenašal. In delal sem, dokler sem le zmogel. Po naravi sem pa tudi zaprisežen optimist, tako da mi nič ne more do živega. Skrbi imam, pa jih ne obešam na veliki zvon. Res pa je tudi, da nobenega truda nisem obžaloval…«

»Sedaj ste mi povedali recept za dolgo življenje. Kaj pa ste mislili s tistim verzom ‘Pridi, povabim te v svoje življenje’?«

»Sem se samo ene pesmi spomnil, ki sem jo napisal v svojih mladih letih. Samo da takrat ni imela takega nadaljevanja, kot si ga prej slišala.«

»Jaz pa sem mislila, da ste jo prej kar iz rokava stresli. Kako pa gre v celoti, če se je še spomnite?«

»Otrok moj, saj veš, da mi že spomin nagaja, pa tudi te pesmi pozneje nisem shranil, tako da je vse čas vzel. Resda sem jo takrat objavil v enem glasilu, a kje so že tisti časi…«

»Dajte no, gospod Josi, nekaj pa se gotovo spomnite.«

»Ko si že tako tečna, nimam druge izbire. Torej poslušaj. Ne vem, če ti bo všeč. Gre pa tako:

Pridi, povabim te v svoje življenje.
Čimprej vstopi, bova dva.
Vem, da sem nate čakal,
zdaj si najdena.
Brez tebe vse bilo je sivo,
niti črne ni bilo,
ti prinašaš mi paleto mavrično.
Pridi, dobrodošla v življenju mojem,
postani mi sopotnica,
dnevu mojemu še svojo barvo daj,
daj, da mrtvo oživi.
Vem, da tvoj vrt že cveti,
zato, najdražja, mi odpri
kadar bom zunaj podoknico pel,
da si tvoj cvet bom s ponosom pripel.

»Josi, morate mi jo napisati. Vsa sem ganjena. Gotovo ste jo namenili svoji ženi.«

»Takrat je še nisem poznal. Bil sem še zelo mlad in to je bila moja prva velika ljubezen. Moral sem si jo šele osvojiti, saj so tudi drugi fantje pogledovali za njo. Bila je tako prikupna in nežna, skoraj še otrok. Bilo ji je tedaj 16, meni pa 20. Bila je iz moje rodne vasi, z Velikih Lašč. Bila sva skoraj soseda, toda prej se nisem nikoli zavzel zanjo…«

»Zakaj ste premolknili ravno sedaj, ko je najbolj napeto. Morate mi povedati, kaj je bilo potem.«

»O tem nerad govorim, čeprav me na Zalo vežejo sami lepi spomini. Veš, vsega ni dobro povedati, nekaj mora ostati samo tvoje. Te bo že življenje naučilo te modrosti, sedaj si še mlada.«

»Če pa vam na očeh vidim, da bi radi povedali.«

»Ne morem ti do živega. Ne vem, po kom si le tako trmasta. Kolikor poznam tvoje, ni nobeden tako neobvladljivo neugnane narave kot ti. Torej se vdam. Ne bom pa ti povedal vsega, besede, ki sem jo dal samemu sebi, ne mislim prelomiti. Veš, najina zgodba je bila preveč lepa, da bi ti jo znal povedati z besedami. Povedal ti bom samo toliko, kot se mi zdi, da je potrebno. Ne vem točno, kaj naj ti povem. Bilo je toliko vsega, da ne vem, kje naj se lotim… Ti res moram takoj zdaj povedati? Veš, rad bi se malo zbral in uredil svoje misli. Počakaj do jutri. Lahko prideš mirne duše k nam, te povabim na kosilo. Na srečo moja žena ni prav nič ljubosumna in mi ne zameri teh mojih spominov. Ja, zlata je, ne vem, kaj bi brez njene podpore. No, njej sem seveda povedal vse in je razumela, kot sem že rekel, ni bilo nobene sledi kakršne koli ljubosumnosti. Od časa do časa še pomislim na Zalo, sva le bila skupaj najini dve leti, potem se je s starši preselila v Opatijo, kjer so podedovali hišo in od takrat sva izgubila skoraj vse stike. Tudi ona se je medtem že poročila, ima svojo družino in je sedaj babica. Pa počakaj do jutri, bom še svojo Marjano vprašal, če se še ona spomni kaj takega, kar sem jaz že pozabil. Torej jutri.«

»Zdaj ste pa vi zmagali. Pa naj vam bo. Rada pridem, me že dolgo ni bila pri vas. Boste vsi doma?«

»Saj veš, da ta mladi delajo, Jurij in Boštjan sta v šoli, Jakec pa v vrtcu. Sami bomo in ne bomo se pustili motiti. Še enkrat lepo vabljena. Zdaj pa moram iti, sicer bo Marjano skrbelo, kod tako dolgo hodim. Že zdavnaj bi moral priti iz trgovine. Srečno, Klara.«

»Na svidenje, Josi. Pa doma pozdravite vse. In ne pozabite, da ste mi dolžni napisati to pesem.«

SREČANJE

»Dober večer, Petra. Kam pa kam?« soseda ogovori Špelo, dekle z njihove ulice.

»Pozdravljeni. Veste, malo grem ven,« reče Špela.

»Ja, vi si to lahko privoščite, jaz pa moram doma paziti vnučka. Saj poznate našega Mihca?« se razgovori soseda.

»Seveda ga poznam. Sosedje se vendar moramo poznati. Ampak vseeno vas bom vprašala, koliko je star. Nikoli si ne morem zapomniti.« se tudi Špela ustavi in nadaljuje pogovor.

»Ja, pet let in pol je star. Ampak ne boste verjeli, če vam povem, kako zna biti priden, če le hoče. Pravi, da zna skrbeti sam zase in da mu je včasih nerodno pred prijatelji, ker ga preveč crkljamo. Kaj hočete, bratca ali sestrice nima, samemu bi bilo dolg čas in tako smo mi skoraj ves čas z njim. Ko pa se bojimo, da bi nam prehitro odrasel in odšel.«

»Ja, to naše življenje, ki tako hitro gre. Zdi se mi, da skoraj ni veliko od kar je shodil, pa bo počasi začel že brati, a ne da?«

»Mhm,« pokima soseda. »Zelo dobro že obvlada velike črke, pa tudi z malimi tiskanimi nima prevelikih težav. Seveda se je tudi pisati že naučil… Gladko že prešteje do sto – najprej smo ga naučili od ena do deset, nato od deset do dvajset, potem pa desetice do sto, katerim pridaja enice, pozna pa tudi vse tisočice… Malo smo ga že učili poštevanke. Rad računa. Mu bo v šoli bolje šlo, če je že sedaj tako priden. Zdi se mi, da se kar igraje uči, skoraj brez slehernega napora.«

»V mali šoli je, kaj ne? Lahko pa bi bil že v prvem razredu.«

»Nismo še bili pripravljeni na to, saj bo to njegovo zadnje brezskrbno leto, ko mu bodo še prihranjene skrbi… Saj se veseli šole, samo mi se je malce bojimo. Ne vemo, kako se bo vključil med svoje sovrstnike.«

»Meni se ne zdi preveč boječ. Velikokrat ga vidim, da se druži z dečki naše ulice. Pa tudi k nogometu že hodi in to je tudi učenje, čeprav bi nekateri rekli, da mu šport nikjer ne bo koristil.«

»Kako da ne? Saj veste, da imajo v šoli tudi telesno vzgojo.«

»No, kaj sploh sprašujem nekaj, kar je povsem logično? Morda pa bo športnik, nikoli ne veste. Se mi zdi, da je njegov oče tudi zavzet za šport, samo da sedaj nima več toliko časa, da bi se redno ukvarjal z njim. Včasih ju vidim, da igrata nogomet na igrišču.«

»To pa je res. In tudi na tekme ga vzame zraven. Skoraj nobene ne izpustita.« pravi soseda.

»Joj, koliko pa je ura? Sem skoraj pozabila, kam sem v resnici namenjena. Pozna bom!« se zdrzne Špela in nervozno brska po torbici.

»Upam, da me ne boste imeli za nevljudno, če vas vprašam, ali se vam mudi na zmenek…«

»Ne, ne, kje pa. Sem že vajena podobnih vprašanj. Niste prvi, ki ste vprašali… Na avtobus se mi mudi, v mesto moram, izpit imam, pa še v knjižnico skočim.«

»Potem pa vas ne bom več zadrževala. Hvala za pogovor. Se mi zdi kot da se poznava že leta in leta, pa sem vas komaj letos spoznala, saj ni dolgo tega, kar ste se priselili sem…«

»Oprostite, res se mi mudi. Ne bi rada zamudila izpita. Avtobus me že čaka,« se Špela poslavlja.

»Srečno! Pa dobro opravite. Potem pa se lahko oglasite pri meni. Vas povabim na kavo. Ker ste tako prijazni. Pozdravite stare starše, ko boste prišli domov. Pa res se oglasite. Saj ne bodo vaši imeli nič proti.«

»Že dobro. Imajo radi obiske, pa tudi meni včasih rečejo, da bi morala malo v družbo, da preveč tičim v učbenikih in zapiskih. Saj skoraj polovico vasi ne poznam. Vsaj svoje vrstnike bi morala poznati.«

»Ne zamerite mi, ampak tudi meni se mudi domov, pogledat kaj dela naš Mihec. Saj je doma tudi moj mož, ker sta naš Marjan in Fanika še v službi… Ja, dobro, da ima naju… Vi pa boste zares zamudili, če se boste zagovorili z mano. Zato pa grem. Še enkrat srečno in dobro opravite. Se vidiva.« se poslovi soseda, naša Špela pa hiti na avtobusno postajo.

MAJHNA POZORNOST

»Kako prijazno od vas, mladi mož, da ste opazili neznatno starko,« se prijazno zahvali sivolasa ženica mladeniču, ki ji je v gneči na avtobusu odstopil sedež.

»Veste, gospa, jaz veliko lažje stojim kot vi, sicer pa tako ali tako v službi veliko preveč sedim,« se je hitro znašel iz zadrege.

»Se mi zdi, da je danes kar težko naleteti na sočutje in pozornost, ker je vse preveč komodnosti. Ga skoraj ni, ki bi še kaj naredil zastonj. Največkrat se mladi naredijo, kot da ne vidijo starega človeka in mirno sedijo dalje, morda gledajo skoz okno ali pa jih ravno takrat kdo pokliče po mobitelu. Sem že velikokrat stala, ker je današnja mladina bolj utrujena kot pa mi, stare koprive, ki ne pozebemo kar tako.«

»Mene so starši vedno učili spoštovanja do starejših, pa tudi si mislim, da si bom s tem zaslužil vsaj malo spoštovanja na svoja stara leta. Veste, saj mi mladi nismo tako slabi, kot dajemo prvi vtis. Nekateri pač čakajo, da se jim reče. Prepričan sem, da sem v marsikom s tem dejanjem vzbudil začudenje in občudovanje hkrati, čeprav tega ne bodo priznali. Dajejo pač vtis hladnosti in nedostopnosti.«

»Lepo, da jih branite. Saj nisem rekla, da ste vsi mladi zanič. Samo se pozna, da so danes drugi časi. Včasih je bilo dosti več spoštovanja, če samo pomislim, kakšno strahospoštovanje smo v šoli čutili do učitelja. Seveda, ko pa so nas vzgajali tudi s šibo. Nihče izmed nas ni niti vedel, kaj pomeni neopravičen izostanek od pouka. In preklinjali tudi nismo, tako kot vi danes. Nismo potrebovali nobenih varnostnikov, upravitelj je znal narediti red v šoli.«

»Torej smo mi preveč razvajeni, če sem vas prav razumel. Ne jemljem tega kot osebno mišljeno grajo, ampak kot splošno dejstvo. Res je, da si skoraj ne znamo zamisliti tistih vaših starih časov, o katerih tako radi govorite. Gotovo se jih radi spominjate, čeprav niso bili niti malo rožnati.«

»Prav presenečate me s svojimi globokimi mislimi, ki vam jih glede na vašo mladost ne bi prisodila. Verjetno so vam stari starši veliko pripovedovali o svojih najlepših letih.«

»Na srečo se res dobro razumem z obema in za enkrat sta še kolikor toliko zdrava. Res mi zelo rada pripovedujeta, tako da znam njune zgodbe že na pamet, vendar se nikdar ne naveličam poslušati.«

»Pa me vseeno preseneča, da ste se kar takoj spustili v pogovor z mano. Veste, ne smete mi zameriti, da toliko govorim. Izredno rada se pogovarjam in spoznavam ljudi. Ko sem bila mlada, je v naši hiši bil dobrodošel prav vsak, ki je zavil k nam. In radi so nas imeli. Sploh se nismo zapirali sami vase. Veste, sem iz podeželja, iz kmečke družine. Bila sem za gospodinjo, ko sem se priženila, imeli smo kmetijo in vedno je bilo dovolj dela, da mi ni nikoli bilo dolg čas, pa tudi bolna nisem imela časa biti. Imam pet otrok, sedaj imajo že vsak svojo družino… Ah, kako je bilo takrat lepo. Pa kaj vam sploh pripovedujem, morda se ne bova nikdar več srečala. Upam, da zaradi mene niste pozabili izstopiti na vaši postaji, kamor koli že greste. Veste, na naslednji postaji pa zares izstopim. Bilo mi je v veselje klepetati z vami. In še enkrat hvala za prijaznost. Čeprav sem že stara, pa vendarle čutim pri sebi, da tega srečanja ne bom kar tako pozabila. Sedaj, ko so naši večinoma zdoma, jaz pa nisem več preveč pri močeh za kako težko delo, se vas bom še dolgo spominjala, kako ste mi polepšali dan. Pa tudi svoje mnenje o današnji mladini sem zaradi vas pripravljena spremeniti.«

»Nisem še srečal tako posrečene gospe, kot ste vi. Bi vas z veseljem povabil na kavo. Tudi jaz namreč izstopim na isti postaji kot vi, pa tudi se mi zdi, da sem vas že nekje videl. Bom povedal svoji stari mami. Ona vse pozna. Samo povejte mi, kako se pišete in ali ste zares z naše vasi. Dobrodošli tudi pri nas, stara mama bo zelo vesela, ker je tudi ona včasih osamljena. Prepričan sem, da se bosta dobro razumeli. Torej sedaj oba izstopiva. Boste sprejeli povabilo? Če bodo vaši domači hudi, recite, da so vas opravki zadržali dlje, kot ste pričakovali.«

»Sprejmem. Bi res rada spoznala vaše stare starše, lahko da se poznamo. Veste, ne poznam vseh iz naše vasi, ker zadnje čase več ne zahajam veliko med ljudi, me bolijo noge. Vendar pa takšne prilike, kot jo imam danes, res ne smem zamuditi. Pustila se bom presenetiti.«

»Tako, pa sva le dočakala najino postajo. Torej greste sedaj v mojo smer. Seveda, kaj sploh sprašujem. Dovolite se opreti name, ko ste rekli, da težko hodite. Vzemite si čas, jaz ga imam na pretek. Ni daleč, še tri hiše, pa bova pri nas. Komaj čakam, da vidim, kako bo stara mama presenečena.«

»Malo mi je vseeno nerodno, da me tako vabite. Kaj pa bodo ostali rekli? In zdaj je ravno pred kosilom.«

»Nič se ne izgovarjajte, obljuba dela dolg. Sicer pa, ker smo iz iste vasi, je tudi prav, da se spoznamo. Tu smo tako ali tako skoraj vsi med seboj sosedje.«

»No? Kdaj mi jo boš predstavil?« je vprašala z navihanim prebliskom v očeh takoj, ko je zaprla vhodna vrata in sta sedla za mizo. Zasmejala se je, ko sta mu ob tem trznila kotička ustnic in oblikovala nagajiv nasmeh. Potem jo je pogledal narejeno resno in najprej preslišal vprašanje.

»Kaj? A ne dobim kave?« Vstala je, obrnila gumb na steklokeramični plošči svojega štedilnika in pristavila džezvo z vodo. Potem je znova sedla za mizo nasproti njega, njen obraz je bil en sam širok nasmeh, oči polne pričakovanja.

»Evo, dobiš. No, povej.«

»Kaj?« se je delal, da ne ve, o čem govori.

»O, ne reci, da ti je nerodno,« se je zabavala, »Sploh te ne bom vprašala, če si zaljubljen, ker se to že z aviona vidi.«

»Da se vidi? Je tako očitno?« se je nalezel njenega smeha.

»Tistim, ki te dobro poznamo, je očitno, ja. Zato me pa zanima, koliko časa že traja, kje si jo spoznal in kdaj jo bom še jaz.«

»No, priznam,« je odgovoril ves sijoč, »Ampak ne vem še, kdaj. Zaenkrat ne, je še prekmalu.«

»Ne, no ...« se je pretvarjala, da oporeka.

»Spoznal sem jo v službi, šele dva meseca sva skupaj.«

»Aha? Zakaj jo pa skrivaš?« se ni dala.

»Saj je ne. Le prekmalu je še. Rad bi še malo počakal, da vidim, kako gre ...«

»Ti je lepo?« mu je vskočila v besedo.

»O, ja! Zelo lepo ...«

»No, to je važno,« se je toplo nasmehnila.

»... ravno zato,« je dokončal misel.

»A?« je bila zmedena.

»Saj veš, kako je. Najprej bi jo rad malo bolj spoznal, preden jo komurkoli predstavim. Še posebno tebi,« se je obregnil.

»Kaj? Zakaj?« je bila presenečena.

»Ker si takšna, kot si. Vedno direktna. In ker znaš biti res nerodna z besedami.« Ni bila užaljena, morala mu je dati prav. Res je vedno bleknila prvo stvar, ki ji je padla na pamet, ne da bi vsaj malo razmislila. To je ljudi, ki je niso poznali, pogosto spravilo v zadrego. Pri njegovi izvoljenki, ki si verjetno želi, da bi jo njegovi prijatelji sprejeli, bi znala biti to sila nehvaležna slika.

»Se bom močno potrudila biti premišljena,« je odgovorila hihitajoč.

»Vem, da se boš, ker si želiš, da bi se krasno razumeli. Ona pa tudi.«

»Dobro, dovolj o tem zaenkrat. Povej, povej kaj o njej,« jo je tako razganjalo od radovednosti, da se je moral najprej nasmejati. Potem je pripovedoval ...

»Komaj čakam, da jo spoznam,« je bila navdušena, ko se je njegov obisk bližal koncu. Ko ga je poslušala in opazovala, je videla, kako srečen je. Zato je bila srečna tudi sama. Zanj. Katja ji je bila všeč, čeprav je še ni poznala. Z Mihom sta bila očitno skladna in to je bilo vse, kar je bilo važno.

»Konec tedna prideva s Katjo na obisk,« je Miha veselo zažgolel v telefon mesec dni kasneje.

»Ooo! Super,« Zoja prav nič ni skrivala navdušenja.

»Rada bi ji naredila ogrlico ...«

»Pa saj ni treba,« je vskočil.

»Vem, da ni treba! Ampak bi rada. Samo ... Rada bi naredila takšno, da ji bo prav ...«

»Saj znaš.«

»Znam, če poznam dimenzije. Nje pa še nisem videla. Lahko za mero vzamem sebe?«

»Ah kje, ni tako suha. Visoka je približno toliko, kot ti, ampak to je ženska osemdesetih kilogramov.«

»Uh,« Zoja kot vedno ni znala skriti presenečenja.

»Ja, ni tako grajena, kot ti,« je nadaljeval, »Drugačno konstitucijo ima. Ni debela. Pa tudi, če bi bila. No, saj boš videla.«

»Važno, da je tebi lepa,« Zoja po stari navadi ni znala brzdati jezika in skriti dvomov.

»Meni je zelo lepa, za ostale me pa itak ne zanima,« je miroljubno zaključil.

»Še dobro, da me Miha tako dobro pozna, da ve, da sem štorasta in se ne spotikam zares v videz ljudi,« je Zoja premlevala še nekaj časa zatem, ko je odložila slušalko, »Tako ali tako ima vsak svoj okus.«

Na dan njunega obiska se je še posebno potrudila. Uredila in pospravila je po stanovanju bolj, kot sicer. Ves čas si je v mislih ponavljala: »Bodi, kar si, sicer se bo čutila narejenost – a premisli, preden blekneš nekaj, kar se ne bi dobro izšlo. Umirjenost, sproščenost in pogostitev – saj znaš.«

Ko je zaslišala zvonec, je imela že vse pripravljeno. Veselo je stekla k vratom. Ko jih je odprla, so njene oči kar kričale od veselja in radovednosti – hip zatem pa od presenečenja:

»O! Pa saj si lepa!« Katja, ki ji je vtem ponudila roko, je otrpnila in pogledala Miho.

Otrpnila je tudi Zoja, ko se je zavedela svojih besed. Joj ... Že takoj na začetku! Kar ugreznila bi se v zemljo, če bi se lahko. Miha je miže pogledal v nebo, obstal sredi koraka, potem zgovorno pogledal Zojo. Prva je spregovorila Katja:

»Zakaj? Je rekel, da nisem?«

»Oprosti ... Nisem tako mislila!« je stokala Zoja, »Rekel je, da si njemu lepa!«

»Aha, da njemu sem lepa,« je zamomljala Katja in v očitnem nelagodju pogledovala zdaj enega, zdaj drugega.

»Ja, njemu si zelo lepa. Samo ... ko sem slišala, da imaš osemdeset kilogramov, sem pač mislila ...« Katja je položila desnico na bok:

»Povedal si ji, koliko kilogramov imam? Zakaj pa? Številko noge si ji tudi povedal?«

»Ja ne ... Vprašala sem ga, ker ...« se je Zoja na vso moč trudila rešiti kolobocijo.

»No, Katja, o tem sem ti govoril. To je Zoja, ki nikoli ne premisli, preden blekne. In kot sem opozoril – ko skuša popravljati, vse še bolj pokvari,« se je končno oglasil Miha.

Zavladal je trenutek tišine v napetem ozračju. Potem so se spogledali in prasnili v smeh. Končno se je malce sprostilo ozračje.

»Pa je to ves čas tako pri njej?« ga je med smehom vprašala Katja, medtem ko sta se rokovali.

»Aha. Jap, precej,« se je v zadregi smejala Zoja in odhitela pristaviti džezvo za kavo.

»Ja,« je povzel tudi Miha, »Pa saj se navadiš. Ko jo spoznaš, veš, kaj misli, ko takole useka, in da je le nerodna. Zato se tudi pretvarjati ne more.«

Njihov smeh je še vedno rahljal ozračje, ko se je Katja zresnila in obrnila k Zoji:

»Zanimivo. Ampak imam občutek, da mi boš všeč.«

»Tudi jaz imam tak občutek zate,« se je nasmehnila Zoja in ji vrnila topel pogled v oči. Miha je sedel za mizo in odprl pločevinko piva. Njegov obraz je izžareval olajšanje.

Stara, izmučena lupina.
Morda je bila stesana prav za prevažanje gospode ob lepih opoldnevih.
Dame s senčniki in žvrgolečimi glasovi – le kam so razgrnile tista košata krila? In gospodje so veslali, poslušali, ali pa s kakšnimi znanstvenimi razlagami, o katerih niti sami niso imeli dosti pojma, osvajali gospodične.

Danes so dame zamenjali pajki, široka krila kupi listja na dnu in za senčnik je hrastova veja, ki moli nad vodo.

Morda so bili pa ribiči tisti, ki so blodili s čolnom po ribniku.

Eno je gotovo. Čas je svoje delo opravil dobro. ČOLN je varno pripeljal na obalo, kjer se nežno pogreza v mehko blato in mulj. In spet, kot je to bil včasih, postaja isto z vsem, kar je pripravljeno za ponovno rast.

Kaj pa dame?

Tudi.

ČISTA ENERGIJA vre izpod skal, drvi v potokih, zbira se v reke, čisti in s seboj odnaša materijo. Se upočasni, odloži jo v mulj jezera in že hiti naprej. Potem se ustavi. Ponikne.

In sistem jo spet požene med skale. Znova čisti. Vedno več materije, vedno več smrdljivih odplak, vedno več neznane, novoustvarjene materije. Jezera se polnijo. In nove materije nerade sedejo v mulj. Zato materijo nosi naprej. Ponikne.

In znova privre energija, a tokrat ne več čista. Na poti ponovnega kroga si naloži še materije. In se zgosti. Nekega dne tako zelo, da se ustavi.

Če je to kri, telo takrat umre.

Če je to voda, Zemlja takrat umre.

Če je to svetloba, tudi vesolje umre.
SVEŽE ZORANA ZEMLJA
iz nje puhti vabilo
toplo
v kosmih
in brez naglice
puhti, zjutraj, najbolj zasanjano tik pred tem,
ko se je dotakne prvi drzni žarek.

Megla, ki jo je pritegnilo sonce,
dovoli odprti zemlji vdihniti jutro
in izdihniti nakopičen vonj njene plodnosti.

Vse, kar si želi, je novo seme,
ki ga bo nežno vzela vase in ga objemala,
dokler se ji ne odpre.
Potem bo vse leto skrbela zanj
in ga vzgojila v postaven primerek izbrane sorte.

S tem bo svojo nalogo za to leto opravila.

TRNJE

Začnemo kar kmalu po snegu, da preprečimo velike pohode majcenih bitij, ki rinejo prste v naše genetske zasnove in nas hočejo upočasniti, saj nas je vse več in smo vse močnejši in to zato, ker brstičem ne pustimo spati, ko je čas za rast in zasedanje prostora, ki je omejen in ga ni dovolj za vse, zato bo moral nekdo umreti, vendar to ne bomo mi, ki smo zgodnji in takrat, ko se drugi šele budijo, mi že plezamo po njihovih zaspalih telesih in jim plenimo hrano, saj bolj kot se raztezamo naokrog, več prostora ko prepletemo, več ko jih prerastemo, bolj smo vplivni in več jih pokorimo in jih prisilimo, da utihnejo in trpijo, da nas podpirajo in za to ne zahtevajo nič, saj si ne upajo, ker bi jih takoj spodjedli in spremenili v prah, ki bi na koncu spet koristil nam in tako bi se še bolj utrdili, a za tiste najbolj uporne razvijamo bodice, da nas ne utrgajo in močno notranjo zgradbo, da nas ne pretrgajo in s tem popolnoma prevladamo drugim vrstam, ki bi rade z nežnimi dotiki in brez trnja dosegle hrano, in ki se sploh ne zavedajo, da nimajo nobenih možnosti več, ker smo jih prehiteli in obrasli in jih ne bomo spustili iz trnovega objema, saj tudi mi njih potrebujemo tam spodaj, da lahko plezamo višje, da se lahko s trni opiramo v njihova telesa in rastemo, prerastemo v drevesa in s tem dobimo še več hrane, še več moči, še več bodic, še bolj prožna in močnejša telesa, še več brstičev, še večjo prevlado in ni ga, ki bi nam to lahko še vzel in tega smo veseli, saj smo zmagali in se objemamo in pri tem po nesreči zbodemo z bodicami, a zaradi tega, ker smo vselej in vsakogar le napadali, ne znamo razumeti, da se je nekaj zgodilo zgolj nenamerno in zato bodemo nazaj in se prepletamo, da bomo močneje zbodli in sok uspeha se izliva iz številnih ran, zato pričnemo veneti in za nas prej hrana je postala gola smrt, zato zakrnimo in se pričnemo sušiti, vse od sočnih vršičkov do močnih teles, ki še vedno slonijo na tistih potlačenih, kateri pa zaradi naše uvelosti dvignejo glave, zberejo moči, se prerinejo skozi nas in nas prerastejo, nam prevzamejo vso hrano in nas pahnejo nazaj v temo, kjer se dokončno sesedemo vase, torej tja, kjer smo začeli, a kljub temu verjamemo, da bomo naslednjo pomlad spet prvi in že sedaj vemo, da bomo poskusili znova.

Občutek nemoči, ki
se lepi name kot zdrizasti izrastek iz ukradenega
in več ne vem kolikokrat odtegnjenega,
je prerasel v gmoto nakopičenega balasta in me s tem
končno toliko obtežil,
da več ne morem vzleteti.

Če je bil to cilj, potem sem presenečen.

Prav zato ne verjamem.

KRASNA IGRA.

Gre za misli.
Položaj je videti brezizhoden.
Pričakuje se, da položim orožje in se pustim vkleniti.

A gre za misli.
Takoj, ko se spet zavem, kako pomemben je njih vonj,
se realnost preoblikuje.
Kar naenkrat se čudim, zakaj se v strahu oklepam
zadnje korenine nad prepadom,
ko vendar imam krila
in toliko prostora
za letenje.

Jasen jesenski dan umira.
Megla, ki se je vzela od kdo ve kod, se vali čez prelaz, kot hladna sapa čez zobe zmrznjenega trupla. Takoj za zobmi vse zagrne senca.

Ko pridem do želodca, je že mrak. Tudi če ne bi bilo hladno, bi me zmrazilo. Nekje znotraj, pod hrbtenico...
Drevesa ob poti molíjo zverižene prste kvišku, posušene, hladne, črne.

Potem se spomnim, kam sem namenjen. Običajno bi srce poskočilo v pričakovanju. A tokrat ne. Kot bi tudi ono zamrznilo v tesnobo.
Če ga tukaj izgubim, mi nobena volja vere več ne obudi.

Strašljiv občutek. Samemu sebi tujec. S slutnjo, da sem izgubil dom in nikamor ne pripadam.

Če hočeš postati MRLIČ, se moraš tako tudi počutiti.

Ko večer diši po snegu
je TIŠINA najbolj zgovorna.

Ko se ostro zagrize v lica,
duši korake
in v zamete zastira svetlobo svetilk.

Bleščeči kristali polzijo med prsti,
sipki in neulovljivi, kot življenje.
In spet, kot vsako leto, ko je tišina močna,
začutim kepo, ki se je razsula za ovratnikom.
Zbudi se sladek spomin na vonj po dlaneh,
ki so jo zgnetle.

Janko je povsem običajen mladenič, ki pa se mora tako kot vsi njegovi sovrstniki, prav vsak dan na vse pretege boriti, da bi ohranil svojo človeško celoto. In za to svojo celoto je pripravljen biti izgubljeno bitko, saj se dobro zaveda, da je boj že vnaprej zapisan porazu, kajti nevarnosti razčlovečenja sila postaja čedalje silovitejša; in tako bo po njej od njegove vitalnosti kmalu ostal le še prah, ki ga bodo pljuča vetra ponesla na vse strani potapljajočega se sveta.

Janko tako verjame, da ni dovolj razvijati le svoj um, po njegovo je potrebno skrbeti tudi za krepitev fizičnega skeleta, saj drugače je človek že v samem izhodišču le napol človek. In zato se Janko rad poda v hribe, ali pa plavat v bližnje jezero. Še največkrat pa se usede na kolo, saj mu pritiskanje na pedala omogoča, da v možganih zavlada nekakšno prijetno mrtvilo, in da se tako za nekaj časa dobesedno zlije z okolico. Da, Janko zna ceniti tiste trenutke, ko se mu za nekaj časa uspe zbrcati ven iz luknje neskončne minljivosti in za kratek čas le živi: takrat ni važno kaj je bilo prej in kaj bo potem, saj se v notranjosti prižge plamenček prasketajoče vedrine, ki segreje njegovo bit; ampak kaj, ko ta plamenček lahko tli le takrat, kadar ostane prikrit s korakom...

Jankova jutra so iz dneva v dan čedalje bolj siva – a se ne predaja, on vedno gleda le naprej in le naprej, kot so to delali že njegovi predniki tudi takrat, ko so se znašli v navidez brezizhodni situaciji.

A tudi Janko ima svoje dneve; in danes je eden izmed njih.

Ko je Janko dvignil ruleto in odprl okno, ga je po obrazu pobožalo nekaj upanju podobnega, ki se je nato izrazilo skozi njegove ustne, na katerih se je izrisal nasmeh. Janko je takoj vedel, kaj mu je storiti: napolnil je nahrbtnik, v katerega je stlačil vse, kar mu bo na izletu prišlo prav, in se otovorjen z ničelnim bremenom, ki mu je padel iz ramen, odpeljal proti prihajajočemu dnevu.

Prvi kilometri so bili za Janka naporni, saj se je moral najprej ogreti in ujeti pravi ritem, s katerim bo potem nadaljeval pot proti svojemu cilju. Najprej Janko ni vedel kam se sploh podaja, a takoj ko mu je panorama narisala svojo pravljico, je vedel, da bo današnji njegov cilj gor v hribih – tako je zavil na cesto proti Ljubelju.

Kmalu se je Janko znašel na poti, ki pelje mimo krajnih koncev gostih in temačnih gozdov, kjer so približno dva stoletja nazaj gospodovali Rokovnjači. O njih Janko sicer ne ve prav dosti, zato mu je domišljija bujna predvsem zaradi romana, ki ga je nekoč na to temo prebral. Kaj je Janku pri njih tako privlačno? Verjetno to, da je njihovo življenje zavito v tančico skrivnosti, in kot običajen fant se temu seveda ne more upreti. Pa vendar ga pri njih privlači še nekaj in to rad poudari; pogled mu je odločen in postava višja kot ponavadi, ko svojemu pripovedovanju pristavi naslednji stavek: »Rokovnjači so bili poleg kmetov puntarjev, ki so se že stoletja nazaj borili za svoje pravice, eni prvih izmed naših prednikov, ki so pokazali svojo odločnost, da na svoji zemlji bodo pač razpolagali s svojim življenjem sami!« In težko bi se ne strinjali z Jankom, saj kljub temu, da o Rokovnjačih ne vemo prav dosti, vseeno vemo, da so se upirali zahtevam Avstrijcev in Francozov, ki so v te kraje prihajali – kljub posameznim koristim, ki so jih prinašali – le z enim in edinim namenom: okoristiti se z delom drugih! Za povrh, pa so še zahtevali, da se fantje hodijo za njih borit. In tistih nekaj pogumnih in odločnih mož je sprevidelo njihove ukane, zato so se uprli in zbežali v gozdove, kjer so živeli tako kot so sami želeli. Ob tem je seveda treba priznati, da so Rokovnjači storili nemalo zločinov, ampak bili so brez izbire. Ja, ko se je Janko vozil mimo teh gozdov, si je z lahkoto predstavljal, kako so ob temačnih zimskih večerih tukaj izza grmovja in dreves prežali Rokovnjači in napadali sprva še nič hudega sluteče trgovce; in tudi potem, ko so si trgovci že sem in tja zagotovili vojaška spremstva, to še vedno ni odvrnilo teh pogumnih in svojevrstnih gospodarjev gorenjskih gozdov. Sicer pa, kako bi lahko ljudje, ki jim je za cilj le ropati in izvrševati zločine, izumili svoj jezik in vzpostavili svoje skupnosti, v katerih so bivale tudi ženske in otroci?!

Janko se je tako zatopil v razmišljanje o preteklih časih, da je skoraj pozabil, da se mora držati roba cestišča, in na to ga je opozoril nek jezen voznik, ki se je dobesedno obesil na hupo svojega kamiona. Janko se je takoj umaknil, da ga je neučakani voznik lahko prehitel, a kljub temu ni ubežal psovkam, ki jih je skupaj s smrdečimi izpušnimi plini, za njim pustil voznik. Janku se vse to zdi že docela neumno, ko se sprašuje, kam hudiča se vsem tem divjakom tako mudi, saj tistih pet minut kasnejšega prihoda na cilj ne pomeni praktično nič, razen morda kakšno žrtev na slovenskih cestah manj.

Ko se je zrak končno spet sčistil in je Janko ponovno lahko zadihal s polnimi pljuči, se je še enkrat več spomnil na Rokovnjače. »Namreč morda pa bi skozi fascinacijo o njih« – je razmišljal – »lahko iskali pot k naši celoti; morda bi skozi njihov vzor lahko poiskali že skoraj izgubljeni kompas naše eksistence!«

Čas je Janku hitro mineval: mimo gozdov, mimo jas, kjer proti večeru kar kipi od življenja, ko se na njih pride past divjačina, ter mimo polj, ki počasi že zadobivajo tisto svojo najlepšo podobo, torej tisto jesensko, polno plodov težkega dela – se je Janko, kot bi mignil, pripeljal do vznožja vzpona na Ljubelj, ki se začenja v Tržiču, v tem našem nekoč tako slavnem obrtniškem mestecu. Stvari se pač spreminjajo, tega se Janko dobro zaveda, ampak vseeno se mu zdi super, da se nekateri pretekli običaji še vedno ohranjajo, saj človek mora vedeti od kje prihaja, če ne mu grozi totalno razosebljenje.

Tako si Janko, medtem ko kolesari po mestnih ulicah, v spomin prikliče Gregorjevo, ko je Bistrica s svojimi tisočerimi lučkami res čudovita. Pa tudi spomin na vrvež Šuštarske nedelje ga ne pusti ravnodušnega, saj se takrat v mesto vrne vsaj malček tistega preteklega vzdušja. Tega avgustovskega popoldneva je sicer slika ravno obratna. Danes ja namreč to mestece, ki mu družbo delajo čudovite okoliške gore, povsem brez življenja – a tudi v tem je svojevrsten čar, tudi v tem – paradoksalno – se ohranja življenje!

Janko tako naredi še nekaj metrov, ki ga vodijo skozi mestno središče, kjer se v arhitekturi pozna vpliv meščansko obrtnega sloga, ter mimo novodobne podobe mesteca – torej blokov, in že se cestišče začne naglo vzpenjati.

Janko potrebuje nekaj časa, da se prilagodi novim okoliščinam, ki so nastale s spremembo terena, a mu na srečo delo olajša dejstvo, da na cesti ni veliko prometa, zato se Janko lahko povsem skoncentrira na vožnjo.

Čez nekaj časa Janko že ujame pravi ritem, zato sedaj začne uživati v tem, kar mu tukaj narava ponuja; in tega je ogromno.

Janka ne privlači samo neopisljiva lepota, ampak tudi neopredeljiva grozota, ki ga med mogočnimi vršaci opozarja na to, da je on v bistvu povsem neznaten delec v tem brezkončnem vesolju, ki ga po vsem logičnem dojemanju delovanja in naravnih zakonitosti lahko v trenutku pogreši – »Torej si povsem nepotreben!« si prigovarja Janko. A na to se začne spraševati, če je temu res tako?! »Morda je temu res tako za znanost,« ugotavlja Janko, »a človek ni samo znanost, človek je še vse kaj drugega!« In Janko tako sklene, da bo od sedaj naprej verjel v sozvočje vseh stvari, torej v to, da je prav vsak posameznik potreben temu vesolju, saj je prav vsak posameznik sestavni del te in samo te resnice, ker če ne, to ni več le ta in ta resnica.

»Skratka,« si poreče Janko, »vsakdo šteje: enostavno moram verjeti v to!«

A sklepu navkljub se Janko ne more znebiti tistega strahotnega pritiska, ki ga ima to večno vprašanje na človekovo notranjost. Zato se Janko odloči, da bo v tem prekrasnem dnevu, ko sončni žarki objemajo njegovo telo, poizkusil narediti korak nazaj: poizkušal bo postati eno s trenutkom in s tem bitje, ki preprosto le živi. Pa vendar Janko tudi tukaj najde vprašanje, ki je tako preprosto, a je nanj nemogoče odgovoriti: kaj to sploh je življenje? Ob tem se Janko spomni na neko pripoved, ki jo je nekoč nekje prebral: avtorica le-te je v njej razmišljala, da kdor je pripravljen nekaj narediti, mu to lahko tudi uspe narediti; da kdor resnično poizkuša nekaj narediti, to tudi naredi; ampak le tisti, ki ljubi, živi...

»Kakorkoli,« si je sam pri sebi mislil Janko, »neskončno vprašanj, še več odgovorov, a vsi napačni! Vrženi smo v ta svet – zdaj pa plavaj in skušaj doseči vedno se izmikajoči se breg.«

In ta negotovost v Janku je postala še bolj negotova, ko je na svoji desni strani zagledal tablo, ki ga je želela opozoriti na kilometer oddaljen spomenik, ki je postavljen v spomin vsem žrtvam podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen. Pred očmi so se mu začele prikazovati tiste koščene postave ljudi, ki jih je videl v številnih dokumentarnih filmih o drugi svetovni vojni, pa tiste slike kupov zoglenelih človeških ostankov, ki so bili prikazani v zgodovinskih učbenikih, kjer so bile dodane besedilu, da bi služile kot opomin vsem, v želji, da se kaj takega nikoli več ne bi ponovilo. A kaj, ko je človek včasih tako brezbrižen, zato se je Janko kar najhitreje možno odpeljal mimo.

Ni bilo več dolgo in Janko je prikolesaril do mejnega prehoda, a miru tam gor, na vrhu smučišča, kjer so previsne stene, s svojim krušečim kamenjem, res veličastne, ni našel. Ta njegova brezbrižnost je v njem sprožila občutek tesnobe, in kljub svežemu zraku, je komaj dihal.

»Ljudje so trpeli, odvzeto jim je bilo človeško dostojanstvo, in to le zaradi napačne narodnosti,« si je ponavljal, ponavljal...

In tisto, kar je sklenil nedolgo časa nazaj, da bo verjel v to, da vsakdo šteje, se je razblinilo kot milni mehurček. Spraševal se je: »Kako lahko vsakdo šteje, če pa se te nekateri želijo znebiti le zato, ker drugače izgledaš od njih?!«

Janka se je polotila strahotna zbeganost – kaj takega do sedaj še ni občutil, saj kljub temu, da so bila tla njegove eksistence do tega trenutka vsa ledena, so bila vsaj tla, ker sedaj, ko je njegovo podlago nekdo polil z antifrizom, ni od tal ostalo več nič: Janko je samo še štrbunknil v vodo!

A Janko je čutil, da nekaj mora narediti – morda vsaj počastiti vse mrtve in trpeče s tem, da se jih spomni. Zato se je usedel na kolo in se odpeljal nazaj dol – tokrat ni gledal v drugo smer in se tudi ni le odpeljal mimo – ampak se je ustavil, naslonil kolo k deblu nekega drevesa, ter si vzel čas, da se sprehodi po okolici in ga tako nekaj nameni spominu na vse žrtve brezumnega sovraštva, saj njihovo trpljenje ne sme biti zaman!

– A bilo je zaman! In Janko je to vedel.

Ko je Janko sklenil, da se bo ustavil in ne pogledal stran, je upal, da ga bo to notranje obogatilo, a zanimivo, zgodilo se je povsem nasprotno, zdaj je Janko postal še bolj razvran: »Ljudje so trpeli, a trpijo tudi danes! Ja, to je tisto, česar ne prenesem, ko mi nekdo reče, da se nimam za kaj sekirati, saj je moje trpljenje veliko manjše od trpljenja tistih, ki so živeli v tistem turbulentnem obdobju, ker ravno tak pogled na celotno situacijo, nam bo onemogočil spravo, saj teptanje drugega temeljev, preprečuje izgradnjo – a moj narod, na žalost, ne zna drugače!«

Ves zmeden in jezen sam nase, da se je prepustil nekemu slepemu pozitivizmu, se je Janko usedel nazaj na kolo in pognal dol proti dolini.

Hitro gre, mestoma celo prehitro, a ko je človek takšne volje, potem se samodestruktivno vedenje brez večjih težav pomeša med karakterne lastnosti naroda – prometne nesreče? Da, prometne ‘nesreče’! Prosim lepo, to je navadno nadaljevanje fašizma, le da se sedaj pojavlja v ovčji preobleki. Včasih so morili naravnost, danes morijo bolj sofisticirano: a razlike praktično ni, saj gre v obeh primerih za nestrpnost do drugačnosti!

In potem so tukaj še Strojanovi – brez tega primera seveda ne gre. Zakaj se ne prilagodijo našemu načinu življenja? Zakaj le?! Kje pa piše, da je naš način edini pravilen način življenja?! Ni demokracija (torej antifašizem: a ne tisti povojni, ki se je izrodil v anti-antifašizem) ravno pravica do drugačnega mišljenja, torej do drugačnega načina življenja od tistega, ki ga goji večinsko prebivalstvo?

»Veliko vprašanj, še več odgovorov – a vsi so napačni... Pravijo, da to ni tisto, kar naj bi bilo: a kaj naj bi bilo tisto, kar naj bi bilo? Realnost se spreminja in resnica je vedno pluralna – tudi to je demokracija, če se že gremo demokracijo!«

Tako razmišljujoč je pridrvel Janko dol v dolino in ugotovil, da je vse drugačno kot prej, pa čeprav bi objektivno temu morali nasprotovati: hiše stojijo tam, kjer so stale prej; reka teče tam, kjer je tekla prej; vršaci so visoki toliko, kot so bili visoki prej; Janko sedi na kolesu, kot je sedel prej – z le eno razliko: hiše, reka, vršaci so bili pred tem na njegovi levi, sedaj pa so na njegovi desni; in temu se morda reče riziko objektivnosti, kar pomeni, da je vsaka objektivnost subjektivno objektivna!

Ko se ljudje zvečer spravimo k nočnemu počitku, v minutah preden zaspimo, radi še preračunamo svoj dan. In Janko je nocoj, potem ko se je prijetno utrujen zakotalil v svojo posteljo, počel prav to:

»Dan je bil lep, kaj lep, prekrasen: preživel sem ga med gorami, tam kjer sem najraje! A dan je bil še nekaj več, ker sedaj vem, da sem vse do današnjega dne delal eno zelo veliko napako: skušal sem bežati! Namreč tako to ne gre, saj življenja človek enostavno ne more razdeliti na različne kose, ker je med seboj vse prepleteno. Od danes naprej ne bom več bežal, raje bom zbral pogum, ker je pač moja človeška dolžnost, da so moje oči vedno odprte!«

SONCE

Pod vplivom fizikalnih sil …
Gibanje v kompleksnosti in temi …
Kot lutka stojim, drhtim …
Kdo se sploh zaveda, da … živim?
Le pika na obzorju planeta sem,
brez vednosti se prepuščam tokovom vesolja!
Kako močna je moč Boga, narave in vesolja.
Zjutraj … sonce prebudi zasanjane mi oči …
Žarki posijejo po morju,
svetloba se baha na obzorju,
toplota bogati vsak skriti kotiček …
Zvečer … črni plašči objame beli dan …
In zlatega sonca … ni!

MANIPULACIJA SVETA

Manipulacija sveta …
Žeja, ki se nikoli ne pogasi …
S perutmi zamahnem
In se podam na potovanje
Katerega odgovor že poznam.

Pod mano švigajo že vnaprej znani pripetljaji …
Slišim strele … krike …
Glasovi umirajočih mi sežejo globoko v srce.
Samovšečni svetniki
Pa nazdravljajo uspehu krvi in blamaže.

Skomercializirana relativnost nam kaže zobe …

Letim nad sedežem svetosti …
A kaj se skriva za masko modrosti?
Kapital in oblast?
Mogočni zidovi katedrale
Dajejo odgovor …
Pogledam v nebo nad sabo …
Vem, da nisem sam!

Nadaljevanje iz 52. številke

Za vsako srečanje sem zato naredil »obsežne« priprave, določil izhodiščno temo, ki se je morala povezovati z predhodno, literarni uvod, morebitni slikovni material, tu in tam pa tudi okrasje npr.: šopek rož, borovnic… Navedeno sem potreboval za ustvarjanje dialoškega vzdušja. Večinoma smo zato prvo stopnico nezaupljivosti hitro prehodili in prešli v i v odprt, iskriv, sodelujoč klepet v katerem so udeleženci predstavljali svoja videnja teme delavnice, nato pa smo jih skušali zapisati. Poseben izziv je bila predstavitev, oziroma branje zapisanega. Po krajšem premoru, ki je bil lahko tudi klepet o slišanem smo oblikovali zaključke – spoznanja srečanja. Številne sem tako, kot večina drugih udeležencev, prepoznaval kot učinkovite, poglobljene nasvete za reševanje osebnostno zahtevnih problemov pred katere nas postavlja življenjska situacija. Zaključki so naše skupno dobro, saj so nastajali v timu. Na njih bodite še posebej pozorni.

Osnovni cilj, ki sem si ga zastavil je bil zelo visok in zato težko dosegljiv - prevrednotenje čustveno vrednostnega oz. konativnega sistema uporabnikov ŠENTA. V središče srečanj nisem postavil ustvarjalnosti uporabnikov ampak revitalizacijo osebnosti - duhovno kondicijo. Zato sem šel v lov za tovrstno vitalistično literaturo, no vsaj namen je bil takšen. Zaradi takšnih in drugačnih okoliščin pa sem se naslonil predvsem na svojo poezijo, kar pa ob obilici knjig, ki sem jih napisal ter vitalističnost, ki je v jedru mojega pisanja ni bilo težko.

Osnovni cilj vsakokratne delavnice je bil (poenostavljeno rečeno) najti recept za ponovno radostno življenje in se usposobiti za lasten preporod. Med srečanji sem doživel kar nekaj presenečenj, nekatere sem že navedel. Tu bi dodal da me je več krat osebnostno vzradostila in presenetila: javno, jasno in odločno povedana odločitev nekaterih uporabnikov, da si želijo živeti in se osebnostno razvijati. Poudarjanje pomena avtorskega pisanja udeležencev izven delavnice, zato ni bil cilj. ¹

LITERARNE DELAVNICE

NAJGLOBLJA ŽELJA

Ugotovitev želje in prepoznavanje »Kdo sem?« je ključnega pomena za klesanje samopodobe in rast osebnosti.

Prva tema, ki smo jo obravnavali, je bila najgloblja želja. Ne moremo je ugotoviti brez meditativnega vpogleda vase. Zato sem poudaril pomen miru, pozitivnega okolja, ki ga potrebujemo, da si lahko uspešno zastavimo vprašanje: Kaj je naša največja želja? Tudi ugotovitve skupine so bile podobne. Da globlje spoznamo sami sebe, potrebujemo mir, pozitivno okolje - toplo domačo osebo, svetlobo, tople barve, čistočo, pozitivno vzdušje, iskrenost… Hlinjena, navidezna prijaznost pa je strup, ki povzroči veliko škode, saj nas zavede. V tem primeru se lahko naslanjamo in zanašamo na popolnoma napačna dejstva. Soočenja z realnostjo so v takšnem primeru lahko zelo travmatična, toda zakaj bi jo sprejeli, saj lahko lažemo tudi samemu sebi. Videz nadomestimo z vsebino. Postanemo načičkana škatla zmehaniziranih samonamembnih nasmehov. Temu sledi nezadovoljstvo in razpadanje osebnosti.

Pri spoznavanju najgloblje želje moramo razlikovati med trenutnimi in trajnejšimi željami. Predpostavke nam lahko onemogočijo spoznati svoje najgloblje želje, zato jih moramo odpraviti. Moramo zbrati pogum, da si zastavimo vprašanje: Kaj si želim? Preden opravimo »ritual« ugotavljanja svoje najgloblje želje, moramo torej zagotoviti pogoje za osebno svobodo. To pa ni ravno lahko, saj smo velikokrat v oblasti nečesa, » začarani«. V debati smo hitro ugotovili, da rešitev na mikro ravni posameznika vpliva na celotno civilizacijo, saj ima tudi civilizacija svojo »najglobljo« željo. In res smo pred tem,da bo civilizacija sprejela skupne vrednote.

Težave ne pridejo zato, da bi nas zlomile, temveč zato,
da bi nas ojačale.

Želja se sooča z razočaranji, že ob najmanjših problemih, ki ovirajo njeno uresničenje. Toda našli smo odgovor na to; Vsaka težava je dobrodošla, če ni tako huda, da te zlomi. Iz težav se učimo. Če se pri iskanju najgloblje želje ne aktiviramo sami po sebi, nas lahko aktivira nesreča, ki pokaže, kaj smo izgubili.

ZAKLJUČKI

Pri izbiri najgloblje želje je pomembna osebna svoboda.

Brez meditativnega vpogleda vase, ne moremo priti do svoje najgloblje želje.

Pranje možgan (pogosto se dogaja že pri najmlajših), je škodljivo za razvoj posameznika in družbe.

Mlade je treba seznaniti z njihovimi pravicami in dolžnostmi. Razvoj osebne svobode omogoča družina.

Zaradi pretirane obremenjenosti staršev, družina razpada v svojih osnovnih funkcijah.

Prevelik vpliv informacij na vzgojo - odraščanje, človeka odtuji od samega sebe, tako, da lahko postane tarča manipulacij.

Manipulacija namesto sodelovanja, človeka še bolj oddalji od stika s svojo podobo.

Čustveni in razumski del sta na različnih bregovih, prav je, da drug drugemu pomagata najti notranjo podobo. Treba se je ustaviti in pogledati vase. Izstopiti iz stehniziranega pogleda na življenje - življenje je tudi skrivnost.

ZVEZDA, KI JO IMENUJEM DUŠA

Zvezda v tebi gori
lahko je tvoje oči
lahko je prerok, ki te vodi
v konec noči

Kdor ne ljubi sebe
kako naj bi ljubil druge
Kdor ne ljubi svoje zvezde
kako naj bi vedel kaj je dobro in kaj ni

Je srečna, igriva
si ljubezni želi
Za njo meja ni
saj le začasno v tebi živi

Njeno življenje je prava skrivnost
ljubezen neskončna in polnost

Spoštuj jo, naj bo srčika tebe
- središče vseh tvojih ravnanj
Poveže v eno in Svet - v nov DAN

DRUG DRUGEMU MORAMO POMAGATI.

Ljudje smo odvisni drug od drugega in od narave. Prav je, da se tega zavedamo. Dolžni smo urediti medsebojne odnose in svoj odnos do narave, čeprav je to zahtevna naloga.

DAROVANJE (gr. AGAPE)

Zgraditi moramo dom v sebi in izven sebe, tako, da združujemo zdravo in pozitivno - tudi to sta bili spoznanji delavnice z naslovom: soodvisnost med ljudmi in naravo.

Novembra 2008 smo obravnavali temo darovanje (gr. AGAPE) in skupaj ugotavljali, kako starša (predvsem mati) darujeta življenje otroku. Obenem pa se tudi otroci darujejo svojim staršem. Že s samo prisotnostjo se darujemo soljudem in naravi. Toda tu naletimo na vprašanje, kaj darujemo. Če smo notranje umirjeni, vitalni, lahko darujemo povsem druge kvalitete kot, če smo duševno uničeni. Zato je prav, da poskrbimo za svoje dobro počutje. Postavilo se je tudi vprašanje robatosti. Ugotovili smo, da ni vedno negativna, saj moramo razlikovati med robatostjo in agresivnostjo. Toda dopustna je samo robatost do robatosti same, nikakor pa ne smemo raniti notranje biti sočloveka; je ponižati, manipulirati z njo… Šibkejše moramo zavarovati pred agresivnostjo drugih, robate pa obrusiti. Zanimivo je tudi razmišljanje opazovalca delavnice, študenta višje zdravstvene šole, ki je zapisal:

»Če je darovanje dvosmerna komunikacija, menim, da se v današnjem svetu izgublja. Slednji temelji na individualizmu in enosmerni komunikaciji, kjer si hočejo ljudje zagotoviti stvari le zase, pa čeprav na škodo soljudi. Ta sistem se sedaj sesipa sam vase, v bližnji prihodnosti pa bo nazadoval v razvoju in bomo morali vse obnoviti, ali pa se bo pojavil nov sistem, boljši in bolj pravičen. Začeti je treba na najnižji ravni, človek - človek, ne pa na družbeni ravni. Odgovornost torej ne leži samo na vladi ali kakšni drugi skupini, ampak na vseh nas. ¹ Ko sem v letu 2008 urejal knjižico literarnih del uporabnikov ŠENTA sem ugotavljal, da je za pisano večinoma le obnavljanje stanja ujetosti in nemoči. Tudi to dejstvo me je utrdilo v prepričanju da za izvedbo vitalistično orientirane literarne delavnice niso pomembna.

Javni sklad Republike Slovenije
za kulturne dejavnosti
Revija Mentor
p.p. 1699, Štefanova 5, 1000 Ljubljana
tel.: 01 24 19 516, faks: 01 24 10 510
e-pošta: dragica.breskvar@jskd.si

Ljubljana, 17. marec 2010

REVIJA MENTOR

razpisuje

LITERARNI NATEČAJ ZA SREČANJE SENIORSKIH PISCEV 2010

Razpis je namenjen upokojencem in starejšim piscem, ki pišejo v slovenščini.

Pogoji:

1. Avtorji lahko sodelujejo s svojimi še neobjavljenimi pesniškimi, proznimi in dramskimi besedili.

2. Obseg poslanih prispevkov naj ne presega 10 pesmi ali ene avtorske pole (16 strani oz. 30.000 znakov) proze ali drame. Prispevki naj bodo natipkani (enostransko).

3. Vsak prispevek naj bo označen z avtorjevim imenom, priložiti pa je treba še kratko biografijo (ta naj se nanaša predvsem na ukvarjanje s pisanjem), točen naslov (tudi elektronski) in telefonsko številko.

4. Prispela besedila bodo prebrali strokovni ocenjevalci, ki bodo na regijskih srečanjih vodili pogovor o poslanih besedilih in literarnem ustvarjanju nasploh.

5. Regijskih srečanj bo šest. Pripravili jih bomo junija, septembra in oktobra 2009 na Jesenicah (za Gorenjsko), v Mariboru (za SV Slovenijo), Slovenskih Konjicah (za Celjsko in Koroško), Ajdovščini (za Primorsko), Ljubljani (za osrednjo Slovenijo) in Novem mestu (za Dolenjsko, Belo krajino in Posavje); gostiteljice srečanj bodo območne izpostave JSKD v teh krajih.

6. Izbrani avtorji z regijskih srečanj bodo povabljeni na državno srečanje starejših piscev, ki ga bo JSKD pripravil skupaj s svojo izpostavo novembra 2010 v Trebnjem.

7. Izbor najboljših besedil bo objavljen v posebnem zborniku V zavetju besede 4. Objav ne honoriramo.

8. Prispevkov ne vračamo, zato naj avtorji obdržijo zase kopije.

9. Organizatorji krijejo stroške strokovnega dela srečanja in prehrane, pri državnem srečanju tudi bivanja.

Prispevke zbiramo do 15. maja 2010 na naslovu: Revija Mentor, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, s pripisom »seniorji 2010« ali na e-naslovu: dragica.breskvar@jskd.si.

Dragica Breskvar, urednica revije Mentor

Mladinski kulturni center Maribor prireja ob zaključku 13. slovenskih dnevov knjige v Mariboru – Ko te napiše knjiga 2010 VELIKI ZAKLJUČNI LITERARNI MARATON, ki bo potekal v petek, 23. aprila 2010 v klubu KGB, Vojašniški trg 5, Maribor.

K sodelovanju na maratonu vabimo literate (pesnike, prozaiste, aforiste …), ki se bodo na maratonu predstavili s samostojnim nastopom v živo pred publiko.

Za sodelovanje na 7. velikem zaključnem maratonu je potrebno izpolniti prijavnico, ki jo najdete na spletni strani MKC Maribor na naslovu www.mkc.si (lahko pa kontaktirate MKC Maribor, da vam jo pošljemo po pošti ali v elektronski obliki, tel.: 02 300 2994, e-mail: petra.kolmancic@mkc.si). Prijavnico je potrebno poslati po elektronski ali navadni pošti na naslov MKC Maribor, Ljubljanska ul. 4, 2000 Maribor, s pripisom VELIKI ZAKLJUČNI LITERARNI MARATON najkasneje do 15. aprila 2010. Obvezno je treba pripisati naslov in telefon, da bomo organizatorji udeležence lahko obvestili o vrstnem redu in času, ki ga bodo posamezniki imeli na voljo za svoj nastop.

Dodatne informacije daje programska koordinatorica 13. slovenskih dnevov knjige v Mariboru – Ko te napiše knjiga 2010, Petra Kolmančič po telefonu 02 300 2994.

Prijavnica:
Prijavnica MS Word
Prijavnica PDF

2. del: Literarna kolonija

Vojsko pri Idriji, 7.–9. maj 2010

Kolonija je vključena v praznovanje 120. obletnice rojstva Franceta Bevka z naslovom Človek s človekom, ki ga pripravlja Občina Cerkno skupaj z Osnovno šolo Cerkno.

Javni sklad RS za kulturne dejavnosti skupaj s svojo Območno izpostavo Idrija vabi na 2. del Literarne šole JSKD 2010 – literarno kolonijo, ki jo tokrat pripravljamo na Vojskem pri Idriji. Gre za intenzivne delavnice, namenjene ustvarjanju novih besedil in kritičnemu pretresu poslanih besedil, literarnim branjem, srečanjem z uveljavljenimi avtorji.

MENTORJI

Mentorja letošnje kolonije bosta uveljavljena slovenska književnika, člana Društva slovenskih pisateljev – Jože Štucin (pesnik, glasbeni pedagog in literarni urednik Primorskih srečanj) za poezijo in Meta Kušar (pesnica, esejistka, publicistka) za prozo.

Kolonija bo posvečena dvema primorskima pisateljema – Francetu Bevku (120-letnica rojstva in 40-letnica smrti) in Cirilu Kosmaču (stoletnica rojstva).

V pesniški literarni delavnici bomo skušali izkoristiti idiliko okolja, zato bomo preverili našo pesniško senzibilnost in sposobnost ubeseditve idiličnega vzdušja. Vsaj na dva načina – s svobodnim verzom in tudi v haiku formi, ki je strožja in terja več samodiscipline, racionalnosti, odrekanja odvečnim besedam. Torej – »pastirske« pesmi v treh korakih: 1. kot lirične, osebne in intimne zabeležke, 2. kot pesmi v prozi, kjer se vključujejo tudi racionalni premislek, realizem in pripovedna tehnika in 3. kot haiku utrinki.

V prozni delavnici bomo skušali obuditi pripovedno mojstrstvo Cirila Kosmača in Franceta Bevka, ki sta danes odrinjena iz literarne in literarnozgodovinske zavesti. To bo izhodišče za razmišljanje in iskanje trdne povezave med stilemi in vsebino. Na osnovi tega bodo avtorji samoreflektirali moč in nemoč lastnega ustvarjanja.

PROGRAM

Poleg pesniške in prozne delavnice pripravljamo literarna branja, predstavitev Literarnega društva Ris iz Idrije, pohod in še kaj.

OBVEZNOSTI UDELEŽENCEV

Avtor naj hkrati s prijavnico pošlje še 3 pesmi ali kratko prozo oz. odlomek iz daljšega proznega besedila (največ do 3 strani!). Vsak avtor naj tudi izbere po dve strani katerega koli dela Franceta Bevka in Cirila Kosmača, razmisli o načinu pripovedovanja obeh pisateljev in odlomke prinese s seboj na kolonijo.

PRIJAVA

Prijave sprejemamo do 3. maja 2010 na naslov: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Štefanova 5, 1000 Ljubljana (za literarno kolonijo), po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si, lahko tudi po faksu 01 2410 510 begin_of_the_skype_highlighting              01 2410 510      end_of_the_skype_highlighting.

KOTIZACIJA

Kotizacija znaša 48 evrov (DDV vključen; plačilo po položnici, ki jo bo sklad izstavil po prijavi), za vse, ki so se prijavili za vse tri dele Literarne šole JSKD, pa 40 evrov.

BIVANJE

Bivanje in prehrano smo rezervirali v gostilni Pri belem kamnu Alič na Vojskem. Penzion stane 30 evrov na dan, polpenzion 25, nočitev z zajtrkom 15 evrov. Vse sobe so večposteljne!

Dodatne informacije o koloniji dobite po tel. (01) 2410 500 (centrala) ali 2410 516 (Dragica Breskvar) ali po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si.

Gostitelj:
Rado Božič
koordinator JSKD
OI Idrija

Vodja
kolonije:
Dragica Breskvar, prof.
samostojna svetovalka JSKD za literarno
dejavnost in urednica Mentorja

Prijavnica za literarno kolonijo 2010

Prijavnica za literarno kolonijo 2010 - PDF

Leto 2010 je posebno leto za blagovno znamko Maxim premium, ki ves čas svojega obstoja v slovenski prostor vnaša spodbudo k užitku,saj praznuje 15. obletnico. Ob tej priložnosti so Ljubljanske mlekarne objavile poseben natečaj, v okviru katerega želijo spodbuditi Slovence k soustvarjanju Knjige užitkov.

Kaj je Knjiga užitkov?

Gre za knjigo, v kateri bodo objavljene raznolike oblike prispevkov avtorjev na temo »Moj edinstven užitek«.
Kot prispevki se bodo štele vse oblike pisnih prispevkov (zgodbe, kolumne, pesmi, blogi, scenariji itd.) in vizualnih prispevkov (ilustracija, risba, grafit, fotografija, notni zapis itd.), v katerih bodo avtorji predstavili svojo zgodbo na temo knjige. Avtorji prispevkov bodo na eni strani izbrani znani Slovenci, na drugi strani pa bodo k sodelovanju lahko pristopili vsi Slovenci, ki bodo želeli ustvariti svoj prispevek za knjigo.

V čem bo Knjiga užitkov posebna?

• gre za knjigo, ki jo bo ustvarjalo večje število avtorjev.
• gre za knjigo, v ustvarjanju katere bo lahko sodeloval kdorkoli - tudi ljudje, ki niso poklicni pisci ali avtorji

Kako bo natečaj potekal?

Nagradni natečaj bo potekal preko spletne strani www.maxim-uzitek.si. Vsak sodelujoči mora pripraviti prispevek na eno izmed dveh možnih tem:
a) tema Moj užitek ali
b) tema meseca, ki bo vsak mesec drugačna, objavljena pa bo v začetku vsakega meseca na spletni strani www.maxim-uzitek.si v kategoriji »Natečaj«.

Najdaljša možna dolžina prispevka bo do šest strani.

Za vizualne prispevke veljajo naslednje omejitve: a) fotografije: velikost najmanj 210 x 297 mm, resolucija 300 dpi, zapis .jpg, .tif, .psd ali .eps; b) ilustracije: najmanj 210 x 297 mm, resolucija 300 dpi, zapis .jpg, .tif, .psd, .eps ali .ai .

Vsak mesec bo komisija izbrala najboljše prispevke, ki bodo kasneje objavljeni v knjigi. Imena avtorjev zmagovalnih prispevkov bodo objavljena na spletni strani www.maxim-uzitek.si; sami prispevki pa bodo objavljeni v knjigi, ki bo izšla v mesecu novembru 2010.

Izbor bo potekal v naslednjih ocenjevalnih obdobjih:

• 4. 3. – 31. 3. • 1. 6. – 30. 6.
• 1. 4. – 30. 4. • 1. 7. – 31. 7.
• 1. 5. – 31. 5. • 1. 8. – 15. 8.

Prispevke bodo avtorji poslali na spletni naslov maxim@l-m.si" ali na naslov Ljubljanske mlekarne, Tolstojeva 63, Ljubljana.

Kdo lahko sodeluje v natečaju?

V pisanju Knjige užitkov lahko sodelujejo:
• vse polnoletne fizične osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji.
• vse mladoletne osebe starejše od 15. let z dovoljenjem staršev za prevzem nagrade (pri čimer se upošteva starost na dan oddaje prispevka).

Število oddanih prispevkov ni omejeno – en avtor lahko namreč odda tudi več prispevkov. Vsak prispevek je lahko nagrajen samo enkrat, en avtor pa je lahko nagrajen večkrat.

Kdo bo komisija?

Komisijo, ki bo skrbela za izbor prispevkov, bodo sestavljali:
1. predstavnica stroke: Vesna Milek
2. predstavnik organizatorja: Aljoša Bagola
3. predstavnica založbe Kres: Selina Ambrož

Avgusta bo tečaj zaključen, prispevki za knjigo zbrani, a užitek se nadaljuje…

Izbrani prispevki bodo izdani v obliki knjige, ki bo izšla novembra 2010, kjer bo na dogodku ob 15. obletnici izdelkov Maxim premium tudi premierno predstavljena Knjiga užitkov. Knjiga bo izšla pri družbi Založba Kres d.o.o. in bo v prosti prodaji na mestih, kamor jih bo distribuiral založnik. Ljubljanske mlekarne d.d. se bodo odpovedale celotnemu dobičku pri prodaji knjige in bo torej ljudem na voljo po neprofitni ceni.

5. junij 2010 v galeriji Muzeja Železniki, Na Plavžu, Železniki

Vabimo k sodelovanju vse domače in tuje literarne ustvarjalce, ki bi želeli nastopiti, ne glede na to, v katerem jeziku pišejo.

PROGRAM

16.30 Začetek zbiranja udeležencev literarnega maratona
17.00 Začetek literarnega maratona MAVRICA NEBA 2010
18.00 Finalisti literarnega natečaja v OŠ Železniki
18.30 Predstavitev Nine Novak Oiseau (http://ninanovak-oiseau.com/)
19.00 Predstavitev revije Sejalec
19:30 Večerja
20:15 Martin Ramoveš Bend (http://www.myspace.com/martinramoves)
20:45 Nadaljevanje literarnega maratona
24:00 Zaključek

BRALNI KOTIČEK

Na literarnem maratonu bo postavljena stojnica, na kateri bo možno razstaviti knjige, jih izmenjevati in tudi prodajati.

Zatorej, prinesite s sabo svoje knjige in delite z nami vsemi še več svojega ustvarjalnega duha.

PRIJAVE

Prijavo pošljete po elektronski pošti na naslov tomaz.sturm@gmail.com ali pa Tomaž Šturm, Ojstri Vrh 2, 4228 Železniki.

Za informacije pokličite: 041-521-456, Tomaž Šturm.

Prijava naj vsebuje podatke:
- ime in priimek,
- naslov,
- telefon,
- elektronski naslov,
- kratko predstavitev, objave in/ali izdaje.

Prijave zbiramo vključno do 5.06.2010.

Udeležba na maratonu ne bo honorirana. Organizatorji pa bomo poskrbeli, da udeleženci maratona ne bomo žejni in lačni.

Sponzorji prireditve:
Občina Železniki
Javni sklad RS za kulturne dejavnosti

Literarni maraton manjšinskih avtorjev

Javni sklad RS za kulturne dejavnosti s sodelovanjem Zveze kulturnih društev Maribor in Mariborske literarne družbe vabi na literarni maraton »Na preprogi iz zvezd 2010«, ki bo

v soboto, 5. junija 2010, s pričetkom ob 10. uri v Art Kavarni hotela Piramida na Ulici heroja Šlandra 10 v Mariboru.

Maraton je namenjen vsem v Sloveniji živečim manjšinskim avtorjem, ki jim materni jezik ni slovenščina.

PRAVILA ZA SODELOVANJE

Vsak avtor bo imel 5 minut za predstavitev svoje literature v kateremkoli žanru.

Prijavi se lahko s priloženo prijavnico ali po elektronski pošti (dragica.breskvar@jskd.si). Prosimo pa vas, da pošljete popolne kontaktne podatke (naslov, telefonska številka, e-naslov).

Razpored branja bo potekal po tem, kakor bodo prihajale prijave, organizator pa si pridržuje pravico do manjših sprememb zaradi boljšega poteka prireditve.

Če bo avtor presegel svoj čas, ga bo na to opozoril zvonček neusmiljenja.

Prispevki z maratona bodo objavljeni v posebni številki revije Locutio, zato vas prosimo, da svoja besedila oddate po nastopu ali jih pošljete na elektronski naslov revije Locutio (locutio@kud-mld.si ).

Organizatorji ne zagotavljajo povrnitve stroškov prevoza, zagotavljajo pa obrok prehrane.

Če poznate kogarkoli, kdor bi lahko nastopil na maratonu, a doslej ni bil vključen v srečanje »Sosed tvojega brega«, ga povabite, z veseljem ga bomo sprejeli.

Dragica Breskvar, urednica revije Mentor

Prijavnica MS Word

Prijavnica PDF

Odprto branje

Festival Dnevi poezije in vina je postal v štirinajstih letih delovanja sinonim za sproščeno in kvalitetno literarno druženje. Letos bo potekal med 24. in 28. avgustom na Ptuju. Gostili bomo 28 vrhunskih pesnikov z vsega sveta, večerna pesniška branja in koncerte pa bo spremljal raznolik kulturni program čez dan, znotraj katerega si bomo lahko ogledali številne predstave, filme, razstave, performanse in prisluhnili debatam na okroglih mizah. Tudi letos vas vabimo na odprto branje – PROSTI TRG, ki ga bo Festival pripravil skupaj z revijo Mentor. Mikrofon bomo ponudili vsem, ki si želijo predstaviti svojo poezijo obiskovalcem in udeležencem festivala. Postanite del edinstvene atmosfere!

PRAVILA IN POGOJI ZA SODELOVANJE

1.Odprto branje Prosti trg je namenjeno vsem, ki želijo svojo poezijo predstaviti javnosti.

2. Potekalo bo na zaključni dan festivala, v soboto, 28. 8. 2010, med 13.00 in 16.00 na Vrazovem trgu na Ptuju. Prijave bo do 28. 8. do 12.00 zbirala Staša Pavlovič (stasa.pavlovic@zalozba.org).

3. Vsebina in forma poezije nista določeni, prav tako ne način interpetacije poezije.

4. Avtorji, ki se bodo udeležili odprtega branja, bodo imeli za interpretacijo pesmi na voljo največ 4 minute.

5. Pesnike, ki bodo brali na Odprtem trgu, čaka po branju kozarec vina in plaketa, ki bo potrjevala udeležbo na festivalu Dnevi poezije in vina.

Več informacij v zvezi z odprtim branjem Prosti trg:

Študentska založba
Borštnikov trg 2
1000 Ljubljana
poezijainvino.org
tel.: 01 200 37 08 in 01 200 37 05
info@poezijainvino.org
Kontaktni osebi: Staša Pavlovič, Jelka Ciglenečki