Si temna tekla za vasjo, za logom
skoz mursko dólinsko ravan;
v mrtvašnici ležal je z Bogom
mrtvak, ki se z valovi je boril zaman.
In Mura vzbujala je strah v otrocih in odraslih,
molče hodili smo po vasi sem in tja,
s pokopališča in grobov poraslih
je vela groza v vas in do neba.
Vse črno je bilo: mrlič in voda in nebo.
Še pozvačin je taval z navčki sam.
Kdaj bo na nas, na svet prišlo,
kar je v večerni zarji še bledó ležalo tam?
Neskončna pa ravan in reka silna v njej
boleče rezali sta v nas kot bi rezkó zveneli;
in nekaj je z zateglim glasom reklo: »Glej,
ujeti ste in boste še trpeli!«
Srce je vpijalo pomladni cvet,
oko je zrlo v griče na obzorju,
tam videlo zvonik, na nebni svod pripet,
in daleč, daleč ob pogorju
sijalo zadnje sonce je na vas.
V noči, polni zvezd in lune blišča,
še bolj je mislil vsak od nas
na tisto tam s pokopališča.
SVETLA REKA
(Prlekija, kopanje v Muri pri Veržeju)
Sončna, zlata, pisana ravan,
v daljnem krogu na obzorju griči;
je stopal z drugimi v korak droban,
na nebu letali ošiljeni so ptiči;
z družbo k vodi vsak je šel,
saj varno ni bilo v tej reki.
Kogar je tok močno zajel,
zmrazilo ga je kljub pripeki;
objem valov, deroča voda, mimo mlini
in kmalu strah: kam in pa do kod
bo nesla voda? Z levico pač veslá, z desnico vodo klini.
Tako se končno vrnil je na pesek in na prod,
kjer sonca vedno je bilo obilo.
Vse je zvenelo tiho, glasno, zrak nad peskom bil je kot opoj;
kamnov pok, z mlinskega kolesa bisere je lilo,
v očeh odseval je lučí njih soj,
peščene jase, gozda sence, listje kot safir,
za njim pa polja močni vonj. V sanjah kdaj Obir.
S poljan ščebet, a vik prej na obali mürski,
kjer Prlekije se razžarja dan.
Čeprav je videl fant že slap obirski,
mu duša je razpeta v to ravan.
ŠUMEČA REKA
(Mura s parkom in polji v Cmureku)
Ob griče stisnila se je tesno,
na drugem bregu poje o ljubezni ji ravnina;
nad vsem visoko boči se nebo
in zrak kristalno čist. V daljavi zre planina
na ta obmurski nežni svet,
še v prvotnem miru speči.
S pasom sinjim je pripet
vsak grič na Muro, valovi jih objemajo šumeči.
Marija Snežna blagoslov deli visoko
in sije daleč na ravnino.
Ganilo fanta je nenadoma globoko
in v roke vzame violino.
In sliši se zvonjenje kdaj z obeh strani
pa zlije se v valove, griče, polja,
vsak zven oči in vodo posrebri.
V nočeh srebro prihaja iz vesolja,
oko v krasoto lune zre, nenehne sanje
bude cvetovi, hrasti, smreke, žita
in gričev in gozdov in Mure valovanje.
Duša poje, violina in klavir tenkó zvenita,-
kot da bi vino teklo v čaše, v svet in glave.
Tam snuje fant, z lepoto prepojen,
želi razmišljati v pomladnih travah in pa v žametu otave.
In mimo teče Mura. V krog lepote in neznank tam svet je potopljen.
REKI TREH SVETOV
(Mura pri Brucku na Muri, izliv Murice, zrenje v tri svetove)
Dve mehki reki sta ob kamnu se znašli v objemu
in vsaka mnoge svoje zgodbe drugi pravi.
Je Mura večja, silnejša, kljub temu
se zdi, da se ob Murici za hip ustavi.
A vendar teče burno in obrne se ostro na jug.
Zdaj voda alpska združena gre dol v ravnine.
Prej čaka jo še temni, mirni gorski čar, kjer svet je drug.
Razpotje ob kolenu Mure je od pradavnine:
Murica prihaja od planin z vzhoda,
od koder vidi daleč valovita se ravan,
obdaja slutja Dunaja nas, trt stražarja, na obrobju svoda,
ko vzpnemo se visoko v gorski dan.
Na zahodu daleč da Salzburgu Mura roko,
na Koroško sred doline še srce zavije.
Ko Murico zajame Mura, se zazre globoko
vanjo, iz nje pač blesk in žalost vzhoda pije.
Murica pozdrave nosi Dunaja v Muro, lahnó
kot valček vije po dolini se tja do izliva.
A Murini valovi o rudarjih in drvarjih ji pojo
melodijo nežnejšo zdaj voda združena dobiva
in teče dalje proti mestu, kjer je na hribu strnjena kultura.
Grad in mesto vladavin sta mnogih davni priči.
Od tega mesta nosi zgodbe žalostne in vedre Mura
in zliva se v ravnino, ukloni se pred razprostranjenimi griči.
In kot da Mura mogla gričev spodaj ni predreti,
ob njih obrne se v kolenu spet tja proti vzhodnim krajem.
Tam pa, kot da iz valov besede slišali bi le šumeti:
»Vaša sem, drugačna sem in vodo, hrano, moč vam dajem!«
In tam so vonji polj in grozdja, godba orgel, gosli, že pozdrav iz Prlekije.
In fant nenadoma zdaj v dveh jezikih poje, moli,
šumeča voda se v srce mu, glasbo in v pesmi zlije.
S soncem in valovi Mura vsem ljudem da upanje tu doli.
REKA IN MOSTOVI
Zdaj vežejo obmurski svet mostovi, a brodovi so igrača pač države iste, druge.
Pohlep zdaj čez mostove hrope, tuli, blaznost, da lepo se služnost plača.
Mostovi lahek so prehod teles in duš brez hrepenenja in brez lastne struge.
Ta nosi sem in oni tja dobrote plehke; denar je vse in mastna krača.
Tok Mure pa pod mnogimi mostovi teče še kot nekdaj - prihaja in odhaja,
šumi otožno; sanjajoča Mura teče hitro, teče, valovi, a je v globinah zvesta.
Človek tam na mostu več ne postoji, mu voda duše več ne polni s sanjo, ki v večnosti nastaja,
hiti na posel, po nakupih in v gostilno. Vse zveze so le hitra cesta ...
V nežnem šumu slišim čase z mlini, brodi. O Mura, zdaj samevajoča ti nevesta.
Ljubila si človeka, ki je plaval, sanjal, nežen bil ob tebi in gozdovih tvojih, bil je blage volje
in ostal je del prirode, čutil tvoje loke in nevarno ali božajočo, nežno vodo,
ni zaprl v okovje pločevine se, da bi od tam le bežno gledal vate in na polja.
Kaj šumeč nam praviš, Mura? Od kod do kod prinašaš strupa zase in za nas? Namakaš z njim prirodo?
So rekli, da mostovi dobro, hitro kraje vežejo, dobrine in ljudi.
Kako naj človek čuti, zbrano misli, ko ne ve, kam vodijo nas ti mostovi, kjer duše v avtu prazne so in vse hiti?
Mura veže od davnine krajev in ljudi usodo, bit prirode in človeka vso, blagrov in trpljenja čase
in nam o tem šumi. Ne slišimo drveč je. Pod mostovi Mura zdaj se bolna joče vase.
