BALLAD

Went out one day to poke around,
Met Sheriff John Bailey and blowed him down.
Went back home to watch TV
With my 9-millimetre right next to me.

I got to thinking ‘bout the deed I done,
But after a while, it didn’t bother me none.
Then I remembered John’s deputy,
So I made a packed lunch, took a lid of tea,

And I headed on out for Hollywood.
I was feeling fine, I was looking good,
Till steam came pouring from the radiator,
And I said some things I was ashamed of later.

I got out the car to see what was wrong,
Out in the brush I heard the coyote’s song.
It sent a hot chill clean through my soul
When I seen the red flash of the highway patrol.

I grabbed my lunch pail and grabbed my gat,
In the rush almost forgot my hat.
Plunging deep into the purple sage,
I stomped on a rattler, sent him in a rage.

Lady Luck done tickled my spine,
Cos when I reached the Pacific line,
A long old drag was a-crawling by,
But when I jumped on, she begun to fly.

I stretched out for to take my ease,
Ate a good sandwich of American cheese.
Washed it all down with warm Perrier,
Then lit a fat spliff in my usual way.

Stars started twinkling pretty in the sky,
A new moon was rising and so was I.
Took my harp from my greasy bandanna
And tossed them both into the dark savannah.

The long arms of Morpheus dragged me deep,
As I settled down for a well-earned sleep.
Just before dawn, I had this crazy dream
Of a beautiful maiden in a mountain stream.

She beckoned me with great eyes of flame,
Chanting over and over this oneiric name -
‘Oh Theo, my Theo, dreadful glad, Theobald.’
Don’t know what she meant - that aint what I’m called.

I woke to the sound of the whistle’s shriek,
Stiff as two corpses, in need of a leak.
That’s one thing I don’t plan to try again -
Emptying my bladder from a moving train.

Jumped off at a ghost town called Yasgar’s Blot,
Hitched me a ride on a passing yacht.
Skipper wants to know if I can cook,
So I give her a smile that says ‘recipe book’.

She wants to commit a great culinary sin:
Wants to taste sautéed mermaid fin.
So she asks, What d’you think of that?
And I give her a lecture on saturated fat.

She laughs with the laughter of ecstasy,
Peels off her skin and hands it to me.
I follow her jig as she heads below decks,
And together we play raising sunken wrecks.

I guess you’re still wondering the reason why
In cold blood young Johnny had to die.
Weren’t no choice but to take his life -
He’d been kissing n’ cuddling my darling wife.

She’s still stinking up the house, I guess,
Sprawled on the bed in my favourite dress.
I did reminisce about her one time,
Deliquescing into a pool of slime.

And before you ask – I don’t feel no remorse:
Aint no different from when you shoot a horse
To put the creature out of its misery.
The only difference is the creature’s me.

Went out one day just to poke around,
Met Sheriff John Bailey and I shot him down.
Well, I used to have a moral for this sad song,
But now I clean forgot, cos it’s took so long.

COMMISSION

…Smiling, His Eminence brushes my cheek.
With a slur of drink and lingering reek
Of lamb, he whispers me nearer: ‘But we
Understand the true meaning of beauty.
That the deeper, the real soul of great art
Is revealed only to those…pure in heart.
I would like you to paint me a touching scene
Of summer at her most tenderly green,
In a leafy wood, by a limpid pool,
With a splash of boys playing the fool.
A couple tussling, while some take the sun.
In the lake, two others absorbed in fun.
Now, you see my page, yon Pietro there,
With that angelic head of long blonde hair,
So fair of face, not to mention limb…
If it please you, then you must capture him.
Let him be one of the wrestling pair,
With Luka, my valet, him - on the stair.
Be sure to render those long slender shanks:
Smoother they are than two fresh-polished planks.
He’s wet from the lake, skin dripping and cool,
Glistening with drops, like some sparkling jewel.
Let the younger boy pose, supine, beneath,
A scarlet apple twixt still perfect teeth,
With the valet above, gripping him tight,
Slowly descending, preparing to bite.
All has to be in the nicest detail
To show the nobility of the male
Form, created by God in his wisdom,
Us to save from infinite tedium.
First, sketch some studies that I may peruse:
A drawing, too, can distract and amuse.
All will be for my private collection,
So modesty won’t require protection:
To paint the beauty of blossoming youth
‘s your duty: naught, boy, but the Naked Truth.’
He places his silk-gloved hand on my thigh,
Drains his glass, holds me eye, sighs a long sigh,
Says, ‘I’m too tired to talk of a fee
Now. And money’s so vulgar. You agree?
Shake a leg there, my boys, it’s time to go…
Naturally, you will be discrete, I know.
I’ll handle the matter personally:
Don’t speak of this to my secretary.
To show good faith, I’ll lend you my page:
Remarkably artful, given his age.’
His Eminence winks, the door loudly slams,
And there grins the lad, perched on his pert hams.
As he draws closer, eyes glowing like wine,
The candlelight on his face is divine.
Thus, when he falls as in prayer to his knees,
I cry out, ‘Perfect, Pietro! Now, freeze.’

INVOCATION

Wise King Suibhne fly to me
From you may I learn
To soar and plummet like the sea

Teach me the song the starling sings
Startling the beards of barley

Teach me the tale of your freckled wings
With your eye like an owl’s bright as a marley
Aglint like a flint struck by the sickle moon
Twinkling like the stars that summer brings

Teach me the rainharp’s liquid melody
That beads our feathers when the thunder rings

Teach me to dance the wild winds and mild
Steady airs reeling gusts meanderings merry
Through the waving heather through the eggshell sky
Trilling and whistling and warbling as a child

Wise King Suibhne fly with me fly

To where the eye holds the land from Cork to Donegal
To where the earth grows as small as a Hurley ball
No bigger than a rosehip in the ruddy fall

Than the hairy seeds
Inside

ALLOWANCES

The world remains unfinished,
Fuzzy around the edge.
You can see it in this puzzle,
In the tangle in your hedge.

The cosmos is incomplete,
Yet there are no missing pieces
That were lost in translation
Down in the cracks and creases.

Reality’s a fraction
Quite irrational as pi.
It’s ragged, it’s in tatters,
Like clouds torn in your eye.

Things don’t quite hang together,
And there’s no centre that won’t hold.
The crow rocks on the wire.
As the wind, its blood is cold.

SPIRIT AND FLESH

Spirit and flesh grow weary of each other.
Spirit and flesh begin to wander apart.
Each to the other seems part of another
With which it cannot be united by love, magic or art.

Nothing can arrest this inevitable fission,
Although nothing will arrest the illusion of time.
This now is merely a point of transition
As the final break brings fusion sublime.

SWIMMINGLY

Aswim with a school of endolphins,
We’re all of us learning to fly -
It’s only by flapping your elfins
You’re ever going to get high.

One is dressed up as tomorrow,
Another a harlequin clown.
The last one says, “We will borrow
The river that ribbons through town.”

After woods, we’re off for a funning,
Lots of bright prospects on top.
Once that river is up and running,
She’ll never know where to stop.

FAT LAND

I went to sit by the old oak tree
Into her arms she lifted me
She raised me up until I could see
The fat land all around

She lifted me up beyond the sky
I never knew I could get so high
And there below all in my eye
Lay the fat land all around

When she raised me past the sun
I saw her magic had just begun
She showed that I and my lust were one
For the fat land all around

So I was crowned with a starry crown
Then gently tender she lowered me down
Beneath lay the lights of the sparkling town
In the fat land all around

And in the midnight moonlight brave
I gave the sweet oak a final wave
Then sought out all the desire I crave
From the fat land all around

THE NEW PIANO

Up at the big house they bought a piano:
Pat smashed his hand while unloading the cart.
Now the new Mistress is pining with sorrow
From playing an air that’s broken her heart.

An ash fire is burning bright at the mansion
In the room where they keep the fine baby grand.
The Master holds forth on his plans for expansion.
Doyle whispers to Boylan, ‘It looks second-hand.’

While, up above, in the dim master bedroom,
Tears course the Mistress’ cheeks smooth as silk.
Indeed, her face is so soft you’d assume
She bathes it each day in wild ass’s milk.

But rough men and weather can take their toll
If you lack the hands of a squire’s wife,
And the Mistress possesses a fragile soul,
Wanting the strength for the hard country life.

The Master complains how he can’t understand,
And he calls her skiver and shirker.
He’s always threatening to take her in hand
Like some common tenant or worker.

Now she shudders across to the window,
Trembling hands lifting velvet aside.
In the stew frozen, the moon’s icy glow
She sees as a teardrop by some goddess cried.

The bright gleam of the moonlight’s inspiring,
Resolution now burns through her veins.
And with herself she sets to conspiring
To break free the next day from His chains.

But then, surveying the Master’s estate,
With hands clasped to her breast as in prayer,
She rethinks, I’m young, but he’ll soon be late:
I can abide to become his sole heir.

At that happy moment, Big Mick appears,
A strapping hung taig from the village.
He calls up, Mistress, will I dry your tears?
She laughs, Aye, let’s play rapine and pillage.

Mick’s spud-brown teeth tug down her garter,
As if they’d practised a few times before.
Below, Doyle mangles the Moonlight Sonata,
As sudden light floods the polished oak floor.

VERS LIBRE

The scarab rocks on its carapace,
Legs waving in frantic prayer,
The perfect picture of love,
Which leaves all as it was,
Untouched by the will,
Unwarmed by desire.
How distance contracts
Or collapses or merely ceases to be.

A breeze flips the beetle.
Its metallic back cradled in shade,
It pauses as if in wonder
At life’s whimsy, then waddles
Into the hollow of the banyan tree.
See - poetry sets even insects free.

YEATS STANDS A ROUND

Mystics babble by streams at moons and stars,
Preaching timely disasters, casting charms
With whiskey and porter in smoking bars,
Proposing a lock-in and calls to arms;

Upbraiding history with a well-turned curse,
Heroes of legend instead invoking;
Turning defeat into drama and verse,
Art, and thus the ancient curse revoking.

By the alchemy of myth and liquor
Time may be transformed, this tragedy too,
Into golden hours that go no quicker,
It would seem, than a stopped clock’s hands can do.

Though visionaries chant, ‘Away with borders’,
Still the stout landlord bellows, ‘Last orders’.

MLADI PESNIŠKI ŠOLI

Hočete z muzo, vzneseno, povezati
nečedne kumpane, nesramne tovariše,
in pankrtom v odjekih reklam
zapustiti zanamcem v posmeh naša imena!
Vam je tudi jasno takšno neumno stremljenje?

Vsakdanjega človeka topa in neumna
poželenja in dejanja so smešno ohola,
ne moreš jih občudovati, tudi ne sovražiti,
treba jih je kot šaljivce nagnati,
da zaman hlepijo po sočnih užitkih.

Samo tam, kjer še bijejo pogumna srca,
polna žarečega zagona za pogumna tveganja,
v viharju strasti in domišljije,
tam samo sedi božanska gospa Poezija,
uživa pri razkošnem obedu življenja.

ŠTAJERSKI

Blagoslovljena dežela! V času majskem
Styria, naj ti bo šopek posvečen.
Nebeško si lepa. Tvoje je skalno čelo
ponosno kronano z demantom snežnim!
Žarijo kot tvoja bistra jezera,
kjer kot obrvi svete hoje stoje.
Tukaj zlato klasje, tam meglice
veselo vence spletajo krog tvojega oprsja.
In povsod tam, kjer sicer motike
ničesar drugega ne najdejo kot večne sence,
v globini zvestega srca tvojih gora
rudnin neprecenljivih bogastvo skrivaš,
katerih moč obnavlja zemlje sad,
katerih zvok razveseljujejo src čistóst,
ob glasu tvojem vztrepeta sovražnik.
Lepa si in čudovita, blaga in močna,
še v grobu skrivaš cel svet spodbujajoče življenje,
ljubljena nadvse, Štajerska moja.

PODUK ZA PESNIKA

Pritožuješ se, da tvoja ženka
noče brati tvojih pesmi.
Piši v poljubih in ne v verzih,
pa bo vedno znova brala.
Ko boš daleč, bo vedno rada
pod bezgom pesmi brala.
A če ptič si sam prepeva,
zakaj bi v perju brali?
Vedi, da smeri ne zna ubrati
modrih književnih sodnikov,
Ljubša od največje pesmi
ženski pač je mladi pesnik.
In zatorej, kadar skupaj sta,
časa ne trati, da prebiraš pesmi.

SKRIVNOST

V gozdu mir. Dva čmrlja pozvanjata.
Dan se že nagiba.
Tedaj bližnje postave iz daljnih dni
nemo me pozdravijo,
stari znanci,
nemo pomahajo mi skrivnost
in odtavajo mimo.
… Nič nisem razumel.

ZVEZDA V JEZERU

Prelepa zvezda
topla in svetleča
zablesti na jezeru tako čudežno. –
Dekle sladko
nasmeje se in reče:
Ljubim te!

Pazi, pazi,
jezero je mrzlo,
zrcali le
nebeško luč –
lažniva zvezda,
lažnivo srce;
zaupaj mu nikar!

Ne zaupaj mu,
če hoče prepisano
v tujem sijaju polno zacveteti.
Pristno srce
naj ne blesti,
globoko in tiho naj žari.

SVET MI JE PREDALEČ

Svet mi je predaleč
in pretrdi so mi ljudje,
tako na smrt žalosten prihajam
k tebi, ti samota sveta.

Prihajam iz zle dežele,
kjer vsaka sla bolečino rodi,
kjer – kljub vreli krvi –
v očesu solza zledeni.

Jok je tam hudo zaničevan,
kletve, psovanja so tam v navadi,
tukaj vene mah in roža vene
še hoja, še beli trn.

Še moja duša hoče oveneti,
dokler oko se trudno ne zapre,
o spusti pokoj v moje srce,
ti sladki, sveti gozdni mir.

ODŠEL PRIJATELJ JE V AMERIKO

Odšel prijatelj je v Ameriko
in pisal je pred nekaj leti:
Pošlji mi vrtnice iz Štajerske,
da jih na glavo dam nevesti.

Minilo leto je in dan,
ko pisemce mi je priteklo:
Pošlji mi vode iz Štajerske,
da bom krstil otroka!

Ko leto mine spet, je hotel drug
ah, še nekaj drugega mu imeti:
Pošlji zemljo mi iz Štajerske,
moram otroka in ženo pokopati.

In tako si je želel ubogi mož
za daljne, tuje ceste
za največjo srečo, najglobljo bol
domače zemlje žegen.

OTROK V JUTRANJI HALJI

Za hiško vem, otrok v njej živi,
nenegovan, in kot otroci vsi
želi si ven v zeleno trato,
pa nima krilca, da bi ga oblekel.
Očetov suknjič, s čepico na njem?
To ni slabo, reče in stori.
S takšnim oklepom in takšno čelado
je kar imeniten, mali kujon;
Eni zunaj rečejo: To je možak,
ki malo ve, a mnogo zna!
Drugi pametneje menijo: to je starec,
ki žal le malo zna, a mnogo ve.
Res bistro, duhovito, vendar slepo! –
Saj rekel sem, bil je otrok.
Povem vam, kdo je ta otrok, če vam je prav,
Izvir njegov je v moji tesni glavi
v suknji očetovi, in je – ojoj! –
podoba pesnika kar tjavendan – ideja.

NEKOČ SE BOŠ SOLZAM OGIBAL

O joči, ljuba mladež, joči,
dokler so solze sladke še,
poslanke mile srčne topline
in ne žalosti bridke.

Nekoč se solzam boš ogibal,
smejal se glasno, kljub notranji bolečini,
a rezki smeh bo bolj grenak,
ko danes tvoj jok tihi.

MODRI NASVET

Bi rad vedel, kdaj v družbi
in kdaj naj boš sam?
Si želiš veselja, pojdi med ljudi,
hočeš srečo, ostani sam s seboj.
Vedi, kdaj bo tvoje delo
najbolje in najčisteje lahko uspevalo:
Kadar delaš, pojdi med ljudi.
ko ustvarjaš, bodi sam s seboj.
Čeprav vsak ravna na svoj način,
naj povem ti eno:
Kadar sovražiš, ogibaj se ljudi,
kadar ljubiš, ne ostajaj sam s seboj

GOR PROTI NEBU

Ljudje gradijo, ljudje uničujejo,
ljubijo, objemajo in se ubijajo;
Se navdušujejo za lepote, krepost in časti
se vzpenjajo kvišku v veliki sili.
Vendar so zgoraj v bližini cilja,
tako umira želja, se obrača volja –
se spet potopijo nazaj v blato.
To je zgodovine večni tek,
ne moremo nič obrniti,
ne spremeniti ali končati,
naša usoda je večni boj
gor proti nebu.

Prevod: Marjan Pungartnik s pomočjo Brede Pugelj

Nekoč je živel car, čigar dejanj si nihče ne more predstaviti; zbral je v svojem srcu z dobroto in dobrodelnostjo toliko milosrčnosti, da tega niti sam ni mogel izmeriti. Vročekrvnost in trdost svojega jeznega srca je umirjal z dobrotnim dihom bogaboječnosti, z radodarnostjo je tolažil vročino bolje od oblakov, ki so nosili vlago; obilni dežji, ki so padali z neba, so bili darovi, s katerimi je nagrajeval ljudi.

Strah in trepet pred njim je prevzel vse strani sveta, bolj strašen od groma se je zdel ljudem, a njegova milost in ljubezen sta bili bolj očarljivi od materinih dojk za otročička.

Temu velikemu in proslavljenemu carju je bilo ime Finez.

Imel je vezirja, čigar modrost je dosegla nebo, s svojim razumom je izmeril vzdolž in počez Zemljo, z učenostjo je proniknil v morska brezna, zračne pojave in zvezdne poti je napisal na tablo svojega srca. S krotkostjo govora je krotil boječe živali in jih napravil podobne ljudem. Po njegovem nagovoru so se skale talile kot vosek, ptice so govorile s človeškimi glasovi.

Temu vezirju je bilo ime Serdak.

Car je imel svojega vezirja zelo rad. A car ni imel na srcu niti skrbi niti žalosti, edino to ga je bolelo, da ni imel sina.

Nekoč je razdal neznansko bogastvo revežem, da bi prosili boga za sina zanj.

Car je imel evnuha, prepirljivega in vzkipljivega človeka; bil je načelnih carskih palač in je bil predan carju. Imenovali so ga Rukha. Rekel je:

– Kdo od carjev je zapravil toliko dragocenosti?

Serdak je povedal zgodbo:

HORASANSKI CAR

V Horasanu je bil velik, dober, razumen, radodaren in usmiljen car. Nekoč je oprl tri zakladnice in sklical vse svoje podanike, da bi vsakdo od njih, star in mlad, velikaš in siromak, vzel v trajanju dvanajst ur vse, kar je zmogel odnesti. Vsi so jemali iz teh treh zakladnic, a izčrpati jih niso mogli.

Tega dne je car napravil pir in je rotil svoje vezirje, naj mu povedo, če je kdo od njih slišal o carju ali ga poznal, ki bi bil podoben njemu ali ki bi ga presegel z darežljivostjo. Šest vezirjev se je zaklinjalo, da niso slišali o podobnem carju, mlajši od vezirjev pa se je zasmejal.

Car je vprašal:

»Zakaj se smejiš?«

Vezir ga je prosil, naj se zakolne, da ga ne bo ubil, in car se je zaklel za svojo glavo. Vezir je, opogumljen z obljubo, poročal:

»Na Kitajskem živi Žid po imenu Malkoz. Podrejen mu je velmož, ki mu ni bilo enakega po darežljivosti doslej in mu ne bo tudi zanaprej.«

Car je bil užaljen, a ker se je zaklel, ni mogel usmrtiti vezirja in ga je zaklenil v temnico. Snel je carske obleke, se napravil v drug plašč in se odpravil na pot, da bi videl tega velmoža. Prišel je v mesto, kjer je ta živel. Pokazalo se je, da je imel velmož takšen običaj: takoj ko je videl tujca, ga je peljal k sebi domov; mu dal umiti se in oddahniti, pogostil ga je in potem, ko ga je obdaril, odslovil.

Zgodilo se je, da je velmož taval po okolici mesta. Srečal je tega carja v preobleki berača, vzel ga je k sebi in ravnal z njim tako, kakor je običajno ravnal z drugimi. Ko so berača oblekli, je velmož videl, da pred njim ni preprost človek, temveč človek, dostojen časti in spoštovanja. Začel je spraševati, kdo je on, od kod po rodu, in ga pripravil do tega, da je vse povedal. Peljal ga je v svojo hišo, ki je ni imel niti car. Hiša je bila urejena z nenavadno razkošnostjo, preproge, zastori – vse je bilo iz brokata. Pripravil je sprejem v čast carja. Vsa posoda je bila narejena iz dragocenih kamnov. In vse to je podaril carju.

Devet dni je stregel carju. Vsak dan mu je dodeljeval vse bolj razkošne sobe, stregel z boljšim, dragocenejšim priborom, mu prirejal še bolj vesele pire in ga zasipal z darovi.

Car se je čudil veličini in radodarnosti tega človeka. Devetega dne ga je velmož povabil v sobo tako presenetljive lepote, da je tudi opisati ni bilo mogoče; preproge, zastori, mize in pohištvo – vse je bilo iz celih dragocenih kamnov. Iz so bili izrezljane čudovite podobe cvetja in drevja. Vse to je izročil carju. Podaril mu je še tri pevke; ni jim bilo enakih po lepoti in glasu. Ko je odhajal, car ni vzel nič od dragocenosti razen demantne čaše, dragokamnega pokala, cvetlice iz dragocenih kamnov in treh pevk in gospodarju izrazil zahvalo;

– Naj mi ti bog pomaga povrniti.

Car je odšel nazaj in prišel v svoje mesto. Ukazal je spustiti vizirja iz temnice, mu vrnil prejšnjo čast, in živel, se gostil in veselil.

Gospodar tega velmoža je bil čarovnik. Zvedel je o vsem, kar se je zgodilo, in se razjezil na velmoža, ujel ga je, uničil in ukazal kaznovati. Velmoža so odpeljali morišče. Ta je prosil krvnike, naj ga ne ubijejo. Velmož je skril v naramnici dragoceni kamen in si s tem kamnom kupil življenje. Ti ljudje so mu rekli:

– Ti sam veš, da je naš gospodar čarovnik in kjerkoli bi bil na površju Zemlje, bo on vseeno zvedel in bo pogubil namesto tebe nas; a glej, kaj bomo napravili …

Rablji so ga zaprli v skrinjo in ga odnesli na morišče.

Čarovnik je povedeževal, pogledal, vendar tega človeka ni bilo nikjer na zemlji. Čarovnik je verjel, da so ga kaznovali.

V tem času so se pojavile v mestu tatovi, ki niso kradli le doma, ampak niso prizanesli niti grobovom. Prišli so k tej gomili, kjer je bila skrinja, jo razbili in našli skrinjo in jo izvlekli. Videli so, da v njej sedi človek in so ga izpustili.

Ta se je odpravil na romanje, prehodil veliko dežel in nepoznan prišel v prestolnico horasanskega carja. Car je piroval na visokem balkonu in pele so mu tri pevke. Ena od njih je prepoznala v človeku, ki je šel spodaj, svojega gospodarja, zajokala in izpustila iz rok čange.¹

Car jo je vprašal:

– Kaj se ti je zgodilo?

Rekla mu je, koga je videla. Začeli so iskati tega človeka in so ga našli. Okopali so ga, oblekli in mu dali, da si odpočije. Naslednjega dne je car sedel na konja, napadel čarovnika, ga ubil in vse njegovo posest dal temu človeku.

Tako se mu je oddolžil in tako je velmoža nagradil za dobroto.

-------------------------------------

– To zgodbo sem ti povedal zaradi tega: nihče ne more razdati takšnih darov, kakršnih ne dajejo drugi; tudi bog ne dopušča, da bi dobro delo izginilo tjavdan. In se čudim jaz, Rukha, ko slišim od tebe takšne besede!

-------------------------------------

Minilo je nekaj časa. Bog se je usmilil in daroval carju sina, siju katerega je zavidalo sonce in petnajstdnevni mesec je prosil, da mu dodeli svetlobo. Zvezde so se čudile njegovemu žarenju. Črne obrvi, podobno kot krila lastovk, so se razprostirale po kristalnem čelu. Črnilni ribniki njegovih oči so bili obrobljeni z ahatovim trstikovjem trepalnic. Na licih so cvetele, zlivale lilije in vrtnice.

Dali so mu ime Džumber.

Ko je sin zrasel, ga je cesar peljal ven in predstavil svojemu vezirju Serdaku in svojim podanikom. Vezir ga je vzel na roke, blagoslovil in spregovoril:

– O, car, naj mu bog ohrani življenje! Naj bo tvoj sin srečen in blagoslovljen od danes na vekov veke. Naj mu bodo darovani bistrost osla, zvestoba psa in sila mravlje.

To je slišal Rukha, evnuh, se razhudil in rekel vezirju:

– Zakaj si preklel carskega sina? Vezir mora biti razumen, hladnokrven, navdihnjen v govoru, kajti carjev dvornik mora obvladati pet lastnosti:

najprej – njegov govor mora biti sladek;

drugo – mora pomirjati tistega, ki pade v jezo in ne jeziti bivajočega v veselju;

tretje – iz njegovih ust ne sme pasti zla beseda;

četrto – dolžen je govoriti pravočasno in ob pravem času;

peto – govoriti tako, da je rečeno bilo všeč vsem ljudem.

Serdak ga je pogledal in odgovoril tako:

– Vse, kar si rekel, je pravično, a kadar pri moškem odsekajo to, kar ga dela moškega, on dobi lastnosti ženske. Sodi se po tem, če ne zaradi drugega zato, ker mu po skopljenju izgine brada in brki. Evnuh mora obvladati tri lastnosti:

prva – biti sramežljiv kakor ženske

drugo – ne sme dajati svobode hudobnemu jeziku;

tretje – čuvati skrivnosti svojega gospodarja.

Sploh nisem preklel carjeviča. Če je potrebo, se boš hitro tudi ti prepričal o tem; pelji osla čez lužo tako, da se bo ujel v blatu, potem pa ukaži osušiti lužo. Če se ti ga posreči prisiliti drugič, da gre po tej isti cesti, je osel neumen.

Vzemi pri siromaku njegovega mršavega, lačnega psa in ga daj bogatemu, da bi ga zredil, tedaj bo pes – nezvesto bitje.

Ulovi mravljo, drži ga v steklenici lačno dvanajst dni, potem jo spusti. Če ne bo dvignil teže, ki go štirikrat večja kot njegova lastna, je mravlja slaba in sem lažno sodil, če pa ne, zakaj me grajaš?

Pripeljali so osla in psa, prinesli mravljo in napravili tako, kot je govoril vezir, in vse se je končalo po njegovi besedi. Car se je veselil besed vezirja in vrlinam svojega sina.

Nekoč se je ponoči sanjalo carju o prelepem mladeniču, ki je podoben po možatosti in moči levu, postaven, svetlega obraza, rdečeličen, vitek, kot cipresa. Komaj poganjajoči puh se mu je vil, kakor hiacinta, in osenčeval njegovo nevideno lepoto tako, da ga je bilo ljubo gledati.

Rekel je carju:

– Naj bog podaljša dneve tvojega sina. Če mi ga ne izročiš, je to tvoja volja, a nihče ga ne bo vzgajal bolje kot jaz. Če me boš začel iskati – me boš našel, če me ne začneš – pripiši to sebi.

Dal je v roke carju svojo podobo, narisano na pergamentu, in rekel:

– Išči me in našel me boš, zaklinjam se na tvojo glavo!

In ga ni bilo več.

Car se je prebudil in videl: v svojih rokah je imel pergament, v sobah ni bilo nikogar. Ker ni našel tega mladeniča, se je car žalostil tako, kakor če bi umrl njegov sin, in se je predal veliki žalosti. Prišel je k njemu vezir, videl, da car leži v postelji in ga razjeda težka žalost, in rekel;

– O, car, že veliko let prebivam pod tvojo streho in niti enkrat te nisem videl tako žalostnega, naj te očuva gospod pred vsako boleznijo!

Car mu je rekel:

Nisem bolan jaz, a meni se je sanjalo nekaj, zaradi česar sem zamišljen.

Vezir ni vprašal o tem, kaj se je sanjalo carju, in mu je povedal zgodbo:

POHLEPEN REVEŽ

Živel je na svetu revež, ki ni imel ničesar svojega. Sanjalo se mu je, da ima šestdeset ovac in jih hoče prodati. Prišel je nekdo in mu ponudil za vsako ovco po pet kirmaneulov² . Lastnik ovac je zahteval po šest. V tistem času, kar sta trgovala, se je revež zbudil in v polastilo se ga je obžalovanje. Zaprl je znova oči in podal roko kupcu.

– Daj po dva kirmaneula, pa ti dam ovce, je rekel.

-------------------------------------

– Sicer kdo bi mu dal srebro ali komu in kaj je lahko on prodal? Takšne so vsake sanje. O car, ti pristoji žalostiti se za hudičevo prikazen?

Car je rekel:

– Moje sanje niso takšne.

Povedal je vizirju vse in mu podal pergament.

Vizir se je začudil lepoti mladeniča in naznanil cesarju tako:

Če ta človek ne pride sam, ga je potrebno iskati, tako kakor mi ne vemo, od kod je po rodu, tudi on ni rekel svojega imena. Kako ga lahko najdemo? Vetra se ne da zadržati z rokami, lenemu se ne da gnati za svojim pogledom. Človek se ne more ogniti usodi, ki mu jo je vnaprej določil gospod …

Vizir mu je povedal zgodbo:

SKOPI BOGATAŠ

Na svetu je živel bogat trgovec. Zbral je toliko bogastev, da niti sam ni znal števila svojih zakladnicam. Od same skrbi ni ne pil ne jedel dosita in se ni oblačil, kakor gre.

Na koncu je rekel:

– Glej, koliko sem nakopičil, zdaj pa bo sedel, gostil se bom in trošil to, kar sem pridobil.

Šel je k eni od zakladnic, bila je zaprta in je ni mogel odpreti. Šel je k drugi, k tretji, pogledal je vse zakladnice in niti ene ni mogel odpreti.

Razjezil se je in začel zmerjati. Iz zakladnice se je zaslišal glas:

– Kdo si ti, ki odpira vrata? Kaj potrebuješ?

Bogataš je rekel svoje ime.

– To je moje premoženje, želim ga trošiti …

Od tam se je slišalo:

– Če je tvoje, zakaj ga tudi sam do danes nisi uporabljal in nisi pustil uporabljati niti ženi niti otrokom? Vse to zdaj pripada tesarju Nazaru.

Trgovec se užalil in rekel:

– Napravil bom tako, da bo vse propadlo in ne bo dobil niti jaz niti on.

Vzel je dolg, ukazal zvleči skupaj množico hlodov in jih izdolbsti; položil je vanje vse zakladnice, jih zamašil in vrgel v reko Šadi. A ta tesar je bil prebivalec Bagdada, skozi katerega teče Šadi. Tesar je prišel zgodaj zjutraj na breg reke: ne pelje nekdo splav? Vidi, reka nosi tesno zbite hlode, človeka pa ni videl. Dal je denar plovcem, ti so se vrgli v vodo, izvlekli hlode in jih zavalili na tesarjevo dvorišče.

Bivši bogataš je sledil hlodom. »Zvedel bom, komu jih pošlje usoda,« je razmišljal. Prišel je k tesarju na dvorišče in vprašal:

– Kdo pa si ti?

– Jaz sem tesar Nazar, je ta odgovoril.

Bogataš je rekel tesarju:

– Vzemi hlod in ga odnesi v hišo.

Ko ga je potegnil noter, je rekel:

– Razkolji hlod s toporom, kaj je tam znotraj?

Tesar je razklal hlod – razsuli so se biseri in dragi kamni. Tesar je osupnil. Ta človek pa mu je rekel:

– Vsi hlodi so takšni kot ta, ki ga vidiš. Bog je vzel od mene in dal tebi.

– Tesar je odgovoril:

– Naj jih gospod vrne tebi! Vzemi jih nazaj.

Bogataš ni hotel vzeti.

– Vzemi vsaj polovico, vsaj četrtino.

A ta ni vzel nič.

Tesar je prosil:

– Vzemi vsaj tri hlebe na pot.

Ta se je strinjal.

Tesar je šel k ženi in rekel:

– Speci tri večje hlebe in položi vanje tri večje dragocene kamne. Morda jih bo vzel ta človek, da mu ne umrejo žena on otroci.

Žena je poslušala, spekla hlebe, zavila v platno in jih dala človeku. Ta je vzel hlebe in odšel. Na poti je videl – v puščavi je bil razprostrt šotor iz kozjih kož. Prišel je bliže in v njem je bil reven Arabec. Njegova žena je rojevala. Sosedje so odšli na letne paše, oni pa jim niso mogli slediti. Niso imeli ničesar: niti postelje niti v kaj zaviti novorojenca. Arabec se mu je zaradi bede zasmilil, dal mu je hlebe in rekel:

– Pojdi v Bagdad k tesarju, nesi mu te hlebe. To je bogoboječ človek in ti bo dal zibelko in tkanino, da boste povili novorojenca.

Bogataš je odšel. Arabec je odnesel hlebec tesarju, tesar mu je dal vse, kar je on zaprosil.

Tesar je prišel k ženi, dal ji je ta hlebe.

In povedal ženi zgodbo:

ČLOVEK Z REŠETOM

Sedel je človek na bregu reke. V rokah je imel rešeto. Potapljal je rešeto v vodo in ko se je napolnilo, je govoril:

– Komu bog daje – daje tako.

Dvigoval je rešeto in ko je voda iztekla, govoril:

– Pri kom jemlje – jemlje tako.

-------------------------------------

– Bog nam je poslal srečo k samim vratom.

-------------------------------------

– O car, če je bog namenil tebi tega človeka, ga bo pripeljal k tvojim vratom, sicer ga je najti težavno. Rukha je rekel:

– Ni niti dežja niti snega, zakaj bi nam trkal na vrata? Če mi ne vemo, kje je on, od kod on pozna našo deželo! Poslali bomo ljudi in ga poskusili najti. Je mar padala hrana komurkoli v usta brez pomoči rok, se je mar kdorkoli oblačil v obleko, ne da bi se trapil?

Povedal je Rukha zgodbo:

NEDOMISELNI PLAVALEC

Plavalca je neslo po toku. Kričal je:

– Gospod, reši me!

Tovariš mu je rekel:

– Zgani z rokami – in rešil se boš.

-------------------------------------

– Poiščem ga in najdem.

Vezir je rekel evnuhu:

– Ti si nadvse razumen človek. Če je mogoče brez božje pomoči izpeljati kakšno delo, zakaj ne poskusiš znova postati moški, ki bi se radoval in naslajeval skupaj z ženo in otroki?

Vezir je povedal zgodbo:

BOGATAŠ Z ZLO SREČO

Bil je bogat trgovec, ki ni verjel v boga. Zbral je ves razpoložljiv denar in kupil žito. »Če bo naslednje leto slabo obrodilo žito, ga bom prodal dvakrat, štirikrat dražje.«

Naslednje leto se je zgodilo, da je bila obilna letina. Spet je kupil zrno poceni v upanju, da se mu ga bo naslednje leto posrečilo prodati draže. A z vsakim letom je bila letina vedno obilnejša in obilnejša. Segnilo je njegovo zrnje in on je izgubil vse svoje imetje. Nič mu ni ostalo. Vzel je dragocenosti svoje žene in se odpravil v Francijo. Prodal jih je, zaposlil se je s trgovino in spet pridobil neštega bogastva, vendar se zaradi požrešnosti ni vrnil domov. Sedel je na ladjo in računal, da bo zaslužil še več. A razdivjala se je burja, brod se je razbil in vse njegovo imetje je šlo na dno. On sam se je rešil na nekakšni deski. Val ga je vrgel na breg.

Silno razžaloščen je prišel v neko mesto. Poiskal je vladarja te dežele in mu povedal o vsem, kar se je z njim dogajalo. Vladar mu je rekel tako:

– Če si ti, ki si bogataš, osiromašel, živi leto z nami, na mojem posestvu, napravil te bom za upravitelja, ti pa boš zaslužil še večje bogastvo, kakor si ga imel prej.

Trgovec je postal upravitelj. In takoj je ukradel pšenico in riž, ker se je bal, da bo dobil malo.

Ob koncu leta je trgovec dobil ogromno premoženje in si je rekel:

– Grdo sem ravnal.

Začel je jemati iz svoje shrambe ukradeno zrnje in ga vsipati v shrambe gospodarja. Ljudje so videli, kako je šel ponoči k shrambam svojega gospodarja, posumili na krajo in to sporočili vladarju. Ta se je razjezil, vzel pri njem pridobljeno bogastvo in ga izgnal. Jokaje se je oddaljil trgovec, prišel je na obalo morja in videl: približuje se ladja in na njem deset trgovcev.

Povedal je trgovcem o svojih nezgodah. Tedaj mu je vsakdo podaril kakšen dragoceni kamen in so se poslovili od njega. Pet dragocenih kamnov je zavil v cunje in privezal k bedru, pet pa jih je dal v usta. Na poti je srečal tri razbojnike in so ga ogovoril. Ni se odzval, ker je imel v ustih dragocene kamne. Razbojniki so ga imeli za nemega.

Eden od njih je rekel:

– Oropajmo ga!

Drugi je oporekal:

Kaj boš z njega vzel?

Tretji je rekel:

– Pregovor pravi: dvanajst je jemalo z nekega golega srajco, pa se jim ni posrečilo.

Te besede je slišal kupec, nasmejal se je in prikazala sta se v ustih dva dragocena kamna. Zgrabili so ga za grlo in mu vzeli druge tri kamne. A teh petih kamnov, ki jih je zavil v cunje, razbojniki niso našli. Razbojniki so nameravali prodati kamne in so odšli v mesto. Srečali so jih carski trgovci, uganili, da so to tatovi, jim vzeli te kamne, da bi jih predali v carsko blagajno in razbojnike obsodili na smrt.

Prišel je trgovec v mesto, izvlekel svoje kamne, da bi jih prodal. Ti isti carski ljudje so ga videli, mu vzeli kamne in ga odpeljali, da bi ga kaznovali. A pokazali so se trgovci, ki so mu podarili kamne. On jih je milo poprosil:

– Od teh deset kamnov, ki ste mi jih podarili, so mi pet vzeli razbojniki, ostalih pet – ti ljudje, in še me hočejo kaznovati.

Trgovci so se zakleli, da so mu oni podarili te kamne, niso ga kaznovali in obvestili o tem carja. Car je ukazal:

– Če je moral izkusiti toliko nesreč, ga bom postavil za načelnika mojih zakladnih čuvarjev.

Zaupali so mu blagajno.

Nekoč se je skrivil ključ zakladnice. Ni hotel porabiti dveh grošev za ključavničarja, da bi popravil ključ, sam je vzel kamen, prislonil je ključ na steno in udaril s kamnom. A izkazalo se je, da je stena narejena samo iz ene vrste opek. Porušila se je in odkrile so se sobe carskih žensk.

Prišli so evnuhi, zatožili carju, prijeli so tega človeka in mu izkopali oči.

-------------------------------------

– To zgodbo sem ti povedal zato, da je, če človek brez pomoči boga z lastnimi močmi ne pride do sreče, zaman vse njegovo prizadevanje, treba je prositi za pomoč pri bogu.

Car je pritrdil:

– Povedal si odlično, kakor se spodobi takšnemu modrecu. Pri tebi in pri Rukhu lahko vedno o čem lahko pobesedujem. Zdaj pa ukaži vojakom, naj sedejo na konje, jaz bom prav tako sedel na svojega valaha, našli bomo lepa in prijetna mesta in bomo za teden na lovu.

Ko so vojaki zvedeli, da se car odpravlja na lov, se je zbrala takšna vojska, da se je pod njeno težo upogibala zemlja.

Starci so poplesovali, prav tako mladeniči:

– Izkazali smo nam čast iti skupaj s carjem!

A mladeniči so se obnašali kot zreli možje:

– Če bi le car ukazal vzeti s seboj tudi nas!

Takšna radost je obhajala vse!

Osem dni so bili na lovu. Pobili so brez števila divjadi. Vrnili so se in prišli na mesta, kjer je rasla prekrasna cipresa, pri njenih koreninah so bili vrelci, travniki so bili posejani s cvetjem, Tisti, ki je to videl, je pozabil vse žalosti.

Pod drevesom je v senci spal mladenič; tam je bil privezan osedlani konj.

Poklicali so mladeniča. Pristopil je car in ko ga je videl, je prisegel: bil je enak kot obraz, narisan na pergamentu.

Vsi so se čudili lepoti mladeniča. Mladenič je vstal, pozdravil carja, izrazil mu je veliko hvalo in poljubil roko.

Car mu je ukazal sesti na konja in ga je vzel s seboj. Začel ga je spraševati, od kod je, kdo je in kam vodi pot.

Mladenič je sporočil carju:

– Ne vem, od kod sem. Kaj si upam reči carju? Vem eno, kličejo me Leon. Moj oče je umrl, ko me je mati še nosila, mati je umrla, ko sem se rodil. Rasel sem in se potepal po svetu.

Rukha je rekel Leonu:

– Prisežem na carjevo glavo, doletela te je zelo zla usoda.

Leon ga je pogledal, razumel, da je to evnuh, in odgovoril.

– Imaš prav. Če bi me doletela srečna usoda, se danes ne bi srečal s teboj! Zato si srečnež! Če si možak, kje imaš brado in brke? Če si ženska, kje so tvoji dolgi lasje? Če si mladenič, kje je moč tvoje dlani? Če si deklica, daj mi, da se stisnem na tvoja prekrasna prsa. Če si moški, so tvoji udi izgubili moč. Če si ženska, vseeno ne moreš roditi. Zlosrečni! Ti si brezmočen, da bi izpolnil to, za kar te je določila priroda. Če se ti posreči nagovoriti žensko, jo predaš drugim. Zlosrečni! Ti ne moreš izpolniti poslanstva moškega in in naj te ne primerja gospod niti z vlačugo. Tam, kjer beseda evnuha nekaj rešuje, tam ženske niso žene svojega moža.

Leon je povedal zgodbo:

EVNUH IZ HALABA

V mestu Halaba je živel velmož in imel je zelo zvestega evnuha. Imel je tudi drugega sužnja, ki je bil po obrazu in postavi podoben evnuhu. Sužnja sta se imela zelo rada. Dogovorila sta se med seboj in evnuh se je ustavil pri ženi svojega gospodarja:

– Vem, da te želi gospod odpustiti in se oženiti z drugo. Pomisli, kako pomagati pri stvari!

Ženska je bila šibkega uma. Navedel jo je v zablodo in ljubezen do moža se je spremenila v sovraštvo.

Ženska je rekla evnuhu:

– Če mi želiš dobro, povej, kaj naj najbolje ravnam, kaj naj storim, če me mož zavrže?

– Evnuh ji je odgovoril:

– Dal ti bom lek, natri mu noge in on bo takoj umrl, imam pa prijatelja, lepega in dobrega človeka, poroči se z njim in boš gospodarica nad njim.

Ženska je podlegla skušnjavi, ubila svojega soproga, se poročila s tem človekom in mu predala vse svoje premoženje.

-------------------------------------

– To zgodbo sem ti povedal, da bi pokazal, kako je vsakdo, kdor je podoben tebi, sposoben tudi za hujše, ker ne pozna strahu pred gospodarjem in nima sramu pred ljudmi.

Tedaj je vezir rekel Leonu:

– Zelo me veseli tvoj prijetni govor in očara me tvoja dobra vzgoja in tvoje obnašanje. Pa pojdiva h gospodu carju, boš vrhnji vizir, više od mene, in car te bo štel za brata.

Leon je rekel vezirju Serdaku:

Ti me nastavljaš tako kot oče ljubljenega sina, tako bom tudi storil. A poslušaj me …

In Leon je povedal zgodbo:

VEZIR INDIJSKEGA CARJA

Oče mojega očeta je bil, kakor sem slišal, starejši od petih vezirjev indijskega carja. Tega starejšega vezirja je car zelo ljubil – bolj od samega sebe. Drugi štirje vezirji so mu postali sovražniki. Govorili so:

– Kaj naj napravimo z njim, car posluša njegove besede, sledi njegovim nasvetom, nas pa že o ničemer ne sprašuje.

Sestavili so dogovor.

Komaj se je zdanilo, je prvi prišel k carju in rekel:

– Minulo noč sem videl v sanjah vašega očeta, velikega carja, poveljnika Indije. Ukazal vam je sporočiti, da se je odločil poklicati k sebi velikega vezirja. »Pri meni so zanj nekakšna dela – je rekel – kmalu jih bom uredil in ga pustim nazaj.«

Prišel je drugi vezir in povedal carju o sanjah, da je na nekem neobičajno lepem mestu videl njegovega očeta in da ta kliče k sebi vezirja s tem, da ga bo kmalu vrnil. Tretji in četrti vizir sta povedala to isto, kakor so se dogovorili med sabo.

Car se je začudil, a ni uganil njihove ubijalske zamisli. Pomislil je: »Če bi to rekel samo eden, ne bi posumil, da to ni resnica.«

Car je poklical k sebi starega vezirja in mu vse povedal. Vezir je razumel, da so to spletke njegovih sovražnikov. A kaj je lahko storil? Če bi to rekel carju, bi bilo še slabše. Odgovoril je:

– Prosim vaše veličanstvo, da mi dovoli napraviti tako, da bi pri mojem sežigu ne trudila niti tuji vol niti tuji delavec. Nočem stopiti kot grešnik pred blaženega carja. Daj mi štirideset dni časa, da bi lahko pripravil drva in vse nujno. Plačal bom za vse sam in z veseljem odidem k velikemu carju.

Dali so vezirju štirideset dni časa. Zaupal se je štirim zvestim sužnjem. Pripeljali so dva kopača. Prekopali so podzemni hodnik od vezirjevega doma do ploščadi za mestom, prebili rov na ploščad, zložili nad njim velikanski kup drv, podoben hribu, in pustili na sredi odprtino, skozi katero se je bilo mogoče spustiti v podzemlje.

Ko je minilo štirideset dni, je vezir prišel k carju in rekel:

– Naj car blagovoli pogledati na sežig svojega sužnja, ki odhaja k njegovemu očetu.

Zbrali so se k ogledu car in ves narod. Vezir se je povzpel na grmado. Navalili so naokrog trsk, polili z nafto in prižgali.

Ko se je dim dvignil visoko, je vezir zlezel v odprtino, šel po podzemnem hodniku in se vrnil na svoj dom. Drva so zgorela, pepel so razsuli, niso našli niti kosti. Vhod v podzemlje je bil do vrha zasut s pepelom. Vezir se je dvajset dni skrival v svojem domu. Potem se je oblekel v belo obleko, vzel v roko palico in se odpravil na carski dvorec. Carju so dali vedeti o njegovem prihodu. Car je skočil s postelje, odšel na dvorišče, objel in poljubil vezirja in domneval, da se je vrnil z onega sveta.

Začel je spraševati o svojem očetu in kako je vezir potoval tja in nazaj. Vezir mu je poročal o raju, nagovoril se je veliko različnih izmišljotin in njegova laž je bila veliko lepša od resnice.

Potem je rekel:

– Vse, kar je bilo nujno tvojemu očetu, sem izpolnil. In zdaj je ukazal, da pridejo tudi ti štirje vezirji – prav tako jih bo hitro odpustil, ima zanje nekakšna dela.

Če ste verjeli sanjam, kako bi ne verjeli temu, kdor se je v resničnosti vrnil z drugega sveta? Poklicali so vezirje, car jim je ukazal, da se odpravijo na pot. Niso se domislili zateči se k enaki pametni zvijači. Potisnili so jih v ogenj in zgoreli so. Sami so si izmislili, sami so plačali za svojo izmišljijo.

-------------------------------------

– To zgodbo, oče Serdak, sem povedal tebi zato, ker je vsak človek zavisten, jaz pa se bojim, da bi v okolju carjevih vezirjev ne začeli sovražiti in graditi grmade.

Carju je bila všeč prijeten govor mladeniča. Razveselil se je in mu rekel:

– Če me boš poslušal in mi sledil, ti dam vse, kar si želiš, razen mojega carstva.

Rukha je povedal zgodbo:

POBOŽNI ZLOČINEC

Živel je človek, ki je delal veliko različnega zla, a pri tem je bil velik pobožnež. V času, ko ni delal zlodejstev, je molil in jokal.

Pred njega se je postavil angel in rekel:

– Gospod ti ni dodelil raja za tvoja zlodejstva, a ti si tako pobožen, da ti da namesto raja vse, za kar poprosiš. Ta človek je rekel:

– Če mi ni dano biti v raju in če vam je volja izpolniti kakršno koli mojo prošnjo, spremeni me v takšnega velikana, da mu nihče, razen mene, ne bi mogel dati mesta v peklu.

Tega bog ni mogel napraviti in ga je spustil v raj.

-------------------------------------

– Ta mladenič je tako pretkan čarodej, potrebuje nekaj takšnega, česar ne moremo izpolniti, in zavlada v tvojem carstvu.

Leon se je zasmejal in je povedal zgodbo:

STAREC IN DEČEK

Brezzobi starec in deček sta sedela skupaj in jedla. Oba sta zajokala.

Vprašali so starca:

– Zakaj jočeš?

Starec je odgovoril:

– Nimam zob, težko je žvečiti. Ta deček je vse pojedel in jaz sem ostal lačen.

Tedaj so vprašali dečka:

– Zakaj pa ti jočeš?

On je rekel:

–Tačas ko sem žvečil, je on goltal cele kose in jaz sem ostal lačen.

Vsi so vedeli, kdo od njih ima prav, a onadva sta zvračala krivdo drug na drugega.

-------------------------------------

Podobno kot pri njiju tudi tukaj vsi vidijo, kdo od naju je hudoben in kdo dober, z božjo pomočjo bo za to zvedel tudi car.

Car je rekel Leonu:

– Zakaj je tebi težko biti pri meni?

Leon je odgovoril:

– Ta, ki je pri carju, je podoben tistemu, ki v mrazu sedi pri velikem ognju. Če sedi preblizu ognju – zgori od vročine; če se oddalji – zmrzne od mraza.

Tisti, ki je pri carju, mora obvladovati pet redkih lastnosti:

prvo – zapaziti z enim očesom več, kot je mogoče videti s stotimi očmi, drugo oko mora biti bolj slepo kot pri slepcu;

drugo – poslušati samo z enim ušesom, na drugo mora povsem oglušeti;

tretje – obvladati mora s srcem več od karavan-seraja; mora se vmešati in hraniti vse, kar je prišlo vanj skozi uho;

četrto – ne sme ponavljati vsega, kar sliši, ampak to, kar je dobro in razumno;

peto – imeti jezik, ki razlikuje med od strupa.

Leon je povedal zgodbo:

Prevedel: Marjan Pungartnik

PAST PATHS

Mom brought a new Daddy, packed up
her three daughters and they set off, trading
skyscrapers for the wild West. Grandma
and Grandpa rejoiced to see them go.

The girls soon gawked at buffaloes
in road-side zoos, caged rattlesnakes,
two-headed coyotes, gigantic rock sculptures,
real Indians on cactus-dotted prairies
and long, empty highways.

Step-daddy’s schemes to make a bundle
fell through again and again as the tribe
grew to eight, on the run from unpaid
landlords and grocery bills to yet another
town, yet another home, yet another
endless road.

Daddy a.k.a. Pop tried to make farmers
of them all, and seasonal workers. Taught
them hunting, horseback riding, fishing
and poker. Things to share with the sons
who came too late.

As girlhood turned to maidenhood, Pop
prepared his rifle for eventual weddings,
but as they came of age the three sisters,
one by one, drifted back to the city.

A LESSON WELL LEARNED

Low set slivers,
those flat basement windows,
scarcely admitted
lightning’s flickers
but outbursts of thunder
sent Grandma to shivers.
She bustled her charges
straight onto the bed,
her three little dears
carefully safeguarded.

Wide-eyed in the darkness
they humored each other
with squeals and snickers,
boasting of braveness
and slowly absorbing
primordial fears
as Granny pleaded
intense in the darkness:
»Careful your feet
don’t touch the floor!«

A MEETING AMONG NATIONS

An ancient cast iron pot, survivor
of centuries, hooked to an equally
agéd tripod; a charcoal fire,
cobweb clouds filtering flashes of sun
across flowing hills, no wind: the perfect
picnic setting.

Twenty-two souls at ease raise wine glasses
to salute the success of their international
assembly. Tantalizing aromas
slither past their noses and circle
surrounding slopes. Neighbors sniff the air.

Onions chopped, potatoes cut, rabbit
sliced, garlic diced, the chef now stews
his delicacy on the open blaze. He’ll
toss in spices at the critical moment –
plus the lightest dose of fine white wine.

And as the sun touches the horizon,
the guests seat themselves, snatch up forks
and dig in, except for the lady from Györ
stalking round and round the table, muttering:
»Poor bunnies, poor bunnies«.

WINTER VACATION

Clammy afternoon, only a hint
of blue in sky and sea. She misses
children at play, couples strolling
on the beach. Enough she’s had
of droopy pines and scrubs, limestone
boulders, concrete slabs. Enough, too,
of soggy sand, weeds grasping for survival
on rock walls, and plastic debris
tossed up by the tides!

Seagulls screaming, scenting fish, speed
toward her spouse, his lines cast
from the wharf. But, oh, a distraction:
a dark speck skimming the surface,
growing into a motorboat.
She jumps and waves. The boatman stares
straight on, unheeding, but she runs
parallel until he fades into a haze.

Chilled to the bone, numb, tired
of counting birds or scuffing at seashells,
she renews her hopes and joins restless
gulls on the dock where her mate
blissfully scales his catch,
and she listens to wavelets washing
the shore, swishing and slapping –
like a foot slowly tapping.

ALMOST DAUGHTER-IN-LAW

Cute as a button, bright as a spotlight,
pungent as feferoni, she was a tempest
wild to transform her settings.

Broom and dust rag raged in our son’s quarters.
Then she pummeled order upon our yard,
garage, porch, hallways,

and otherwise edged into our lives, questioned
our choices, mocked our thoughts,
faulted our friends. But our resistance,

that middle-age insistence on clinging to ways,
drove her mad, so she packed off one autumn day.
Left empty rooms and peace behind.

Now, from time to time in unexpected places
blossoms spring up in the yard, like memories,
catching you unawares,

treasures she had tucked in and abandoned:
a daffodil here, a hyacinth there,
a bleeding heart.

SKORAJ SNAHA

Ljubka kot Gumbek, svetla kot luč,
ostra kot feferon, bila je nevihta,
ki bi silovito spremenila svoje okolje.

Metla in omelo sta divjali v sinovi sobi.
Nato je napadla še dvorišče,
garažo, teraso, hodnike,

in tudi drugače je zasedla naša življenja, dvomila
o naših odločitvah, se posmehovala našim mislim,
nergala nad našimi prijatelji. Ampak naš upor,

to staromodno vztrajanje pri naših poteh
jo je spravilo ob pamet, zato je na neki jesenski dan
odšla. Pustila je prazne sobe in mir.

Zdaj se od časa do časa na nepričakovanih krajih
pokaže cvetje na dvorišču - kot spomini,
ki te ujamejo nepripravljenega,

trenutne muhavosti, katere je zapustila:
narciso tu, hiacinto tam
in kot krvaveče srce – Lepe srčke.

Prevod: Valerija Vrenko

CHRISTMAS SPIRIT

Christmas installations in store windows,
Santa Claus all over town. Gift shopping.
This winter, the coldest in decades. Shivering

and weary I slip into a café, surprised to find
a fog of smoke inside and shrill, adolescent
chatter competing with loud Yuletide carols.

Vaguely eyed as I enter, a pause in the racket,
and the prattle quickly resumes. I feel like odd
(wo)man out, turn to leave, then recall the weather

and my bones moan. So I stay. And sure enough,
as flush returns to flesh, the spirit of St. Nicholas
unfolds in bells, ornaments and mistletoe, the scent

of coffee, the smiling waitress. As cosmic order
is restored, the ease of those cheerful youths
seems to augur a new era, one of joy and geniality,

and suddenly, alone at my table,
I am one with the crowd.

SUSIE

Homeward bound, headlights from oncoming
traffic skim white heads and you hum
Mozart from the concert we and our spouses
just left.

The moon, swollen gold, spews an amber
glow that blots out stars. Sliced from time to time
by black clouds, it shifts, now left, now right,
and I wonder how you will celebrate

this moment in your sketchbooks,
condensed diaries, tributes to your travels
and surroundings:flowers, figures,
people, scenes.

We four are still heightened by being
together, though decades of moons
have brightened shared events:
exhibitions, debates, parties,

sunset strolls along the Danube,
births and deaths. We don’t bother
to recount them any longer,
or even recall them, or anniversaries,

or birthdays, needing instead to retrace
the path to our glasses, our billfolds,
or to recollect the names of friends
we knew so well – so many of them gone.

Gazing at that brilliance in the sky, I say:
»There’s never been such a beautiful moon!«
And you reply:
»You’re never out this late any more!«

ENLIGHTENMENT

A scrawny, unattractive infant,
a gawky, awkward child,
a gaunt, homely man,
but deep,
he haunted the streets,
hugged trees,

and the depths of his uncompromising
soul transported him
beyond the need to assimilate,
beyond the need to procreate,
beyond the need to love or be loved,
or even to care for himself,

and delivered him into the bright,
brilliant presence of pure Being –
padlocked.

BELOVED EARTH

If I have been here
once before,
or even twice, perhaps a score
of lives, to greet
what mystic test
my soul must meet,
what task to serve it best
to grow, still,
to this wondrous Eden
I adore,
I would with utmost love
return
a million times
or more.

LJUBLJENA ZEMLJA

Če tu sem že
nekoč bila,
morda že dvakrat ali več
življenj,
da bi spoznala
ta skrivnostni test,
ki moja duša ga opravi,
kako raste naj in služi,
v čudovita ta nebesa
ki jih ljubim,
z veseljem bi se spet
vrnila,
milijonkrat
in še več.

Prevod: Sandra Vida

RAZPOLOŽENJSKA

Mimo gredo ljudje. Mrzli Peterburg,
Modri sneg vrti se.
Okrog katedrale veter pobira.
Neprijazno nebo nad Nevo.

Meteža večne kaprice.
Mrežnica hladna oken.
V njenih muhastih vijugah
Na kartah označen vzorec.

Kdo me v igri kart napove?
Usode ukaze prebere.
A vetrič samo – in topijo se karte.
A čemu na srcu je led?

Oktober 2002, Sankt-Peterburg

Močna, močna, močna …
Šepetajo za hrbtom prijatelji.
Stigme zemeljske nemoči
V krvi motíjo mir.

Močna, močna, močna …
Kje naj zberem moči?
Z milostjo božjo še živim.
Sveče v cerkvi gore.

Z voskom gorečim objokane,
S solzno molitvijo v tišini.
Sence se sprehajajo v preddverju.
Jočejo pohlepno novčiči.

Močna, močna, močna …
Zvonec odmeva v odgovor.
Volja Gospodova je vsemogočna!
Sedem ali sedemdeset bed?

Zagreb, 21. november 2002

BOŽU BIŠKUPIĆU

Leta bodo minila. Pomladi prešle.
Utihnil bo plamen vročih poletij.
Okrasil bo s sivino lase
Dim slastnih zmag.

Na srcu brazgotine strastnih bitk,
Opoj oslepljujočih napadov.
Spomini … Bojišče
In volja, stisnjena v pest.

Letijo leta. Nezadržna duša,
Mlajši je iz dneva dan.
Naj sivina okrasi lase,
Prelepa je pozna pomlad.

Zagreb, 4. november 2002

Ah, kako zoprna laž!
Kako lepljiva in nesramna.
Brezbožna, brez sramu, sramotna.
Kuhinjski nož v hrbet
Je moji duši milejši,
Enako brez veselja.

A rečeno naravnóst,
Na laž lahko bi pljunila,
Prezrla jo, ne bila nanjo pozorna,
A kaj napraviti z lažno prijateljsko pozornostjo?

Prijatelj naš, ta bedni akrobat,
Dela odločno entrechat,
Pozablja, da je žica, moj bog, tenka!
Zdaj-zdaj bo zdrsnil, padel nehote v globino!
O, navdih laži! Padca neslavni trenutek.

Zagreb, 4. maj 2000

Senčnica trpežnih čipk.
V uvelih listih vonj poletja.
Nemočna modrina neba.
Prepirljiv golobji pogovor.

Starih klopi očitajoč pogled,
Vej sramežljiva golota,
Povsod lenost, utrujenost, medlost.
Še kakšen dan in jesen odhaja.

Príšel bo nevabljen gost hladu,
Prasketajoči trije kralji, do solz.
Belino dišečih tuberoz
Objel bo hladno mraz.

Zagreb, 20. maja 2000

JESEN

Drhte višine. Pleše dež.
Sprehaja se noč-pijanec z žarom.
Tleskanje hladnih rozg.
Po steklu mokro drhtenje.

Nebrzdana, predrzna, vsa pijana,
V cunjah blatnih raztrganega listja
Sprehaja jesen se v preddverju,
Z vzvišenimi besedami zaprisega.

Plamenijo ji poševne oči.
Trdo čeljusti igrajo,
Spet je jesen. Spet žalost …
K meni mrak s čašo bitja steguje.
Pijem jo do dna.

Zagreb, 3. maja 2000

Negotove stene hiš. Negotova stekla.
Vse se je skazilo v drhtenje zenice.
Svet moj zanesljiv, vsakdanji, običajni.
Je to čudež ali taktika zla?

Nihajo zgradbe. Vse je ostrejše, nevarnejše …
Strehe katedrale so privzdignjena.
K nebu se vlečejo divji pašniki.
S poti v orbito zletavajo oči.

Moj statični svet samo zmaličen je, krhek.
Ne diha zaradi gomil opek.
S kriki se oglašajo bolne oči.
V nebo odhajajo neme besede.

EDUARDU KUZMINU

Belejše od snega list papirja
Belejše od žalosti, bolečine, bed.
Belejše od utrujenega kodra –
Prijatelja minulih let.

Belejše od sveta, kruha, znamenja,
Katerega znak sovražniku je znan,
Belejše od rokavic duelantov,
Čela, ki ga svinec je prebil.

Belejše od razjarjene pene
Morja težkega, pijanega.
Belejše od konja na bojnem polju,
Zmage mračne, posivele.

Zmage blede, osiromašene
surove tekme, viharjev bed.
Belejša od lista, belejša od molka,
Belejša od smrti je bolečine zmag.

Zagreb, 1. november 2002

Noči padajo bele
Na savane nemosti.
Nemočne noči blede,
Obkladki so – sanje.

Jutro vstaja nepočesano,
Mračno, kot pokopališče.
Kdo praska po moji vratih?
Dan ali urok?

Teže žalost vesoljno
Presek napetih oči.
Kaj so mi večna upanja,
Pomiritev ali urok?

Sliko gledam nenehno.
Ne samo gledam – vedežujem.
Nad usodo se ne pritožujem,
Vse nase prevzemam.

Zagreb, 16. marca 2013

Odhaja dan s težkimi koraki.
Hiti noč s prozornostjo modrine.
Zlovešča luna caruje nad oblaki,
Praznujejo trizno prividi v noči.

Sumov vino curlja
Iz drevesa življenja. Polno vedro.
Kadi luna in čad se širi
Po omrtvelem nébesu.

Histerik veter odpeva hripavo.
Brezumen preroški obraz Usode.
Po kapljah se sok toči.
Radujejo se prividi v noči.

Zagreb, 8. maja 2000

V razkošnem sijaju dneva
So ugasnile nočne more.
Utihnil je dušeči val
Tudi Tartar mi ni enak.

V nove noči, v temo
Podarjen mi je predah.
Pozabljena za trenutek je vstopila
k sebi domov zasopljenost.

Zasopljenost sumov v noči.
Trki spremenljivih usod.
A prijatelj moj, ne reci,
Da se ob noči vsakdanjost drobi.

Zagreb, 20. maja 2000

LET 511

Zagreb. Jesenski spomin …
Z utrujenim listjem
Se veje drhte pozibavajo.
Dežuje v nalivu.

Eh, Moskva zametena …
Mraz in megla v kosteh.
Sneg škripa vdano.
Beli se usipa prah.

In drsim v času
V časovnih pasovih.
Vse poti so izgubljene
In zapravljeni sni.

A kaj – izguba je moja mati
In škoda – moj oče.
Zamudila sem z rojstvom
Ah, za tisoč let.

Naj bo za tri ali tisoč,
To moja krivda ni.
In šepetam Vsevišnjemu:
Moli za mene ti.

Zagreb 5. december 1999

Prevod: Marjan Pungartnik

NEŠTO MOJE

Reci mi kako sačuvati čistim ovo što imamo,
jer znaš, zaboravih ti reći,
ja uništim zaista sve što dotaknem,
a moram ti reći,
volim kada me gledaš onako krijući,
misleći da ne vidim,
volim kada pričaš,
čak i nekom drugome,
onako preglasno, da te mogu čuti i kada nisam u blizini,
i odem, verovatno nepotrebno, bezbroj puta popraviti šminku,
jer znam da ćeš me ispratiti pogledom,
a moram ti reći,
kolena ne slušaju kada si u blizini,
i zaista se bojim da ne uprljam nešto ovako čisto i nevino,
jer znaš, moram ti reći,
ja uništim sve što dotaknem,
zato te molim,
reci mi kako da nas sačuvam,
i kako da savladam želju da ti kažem,
dok me gledaš i dok mi pričaš,
»zagrli me i poljubi me«
od straha da ne uništim sve ...

JAPANSKA OGLEDALA

Iz dubine slutnje odjek nemira nalik grmljavini nevreme dozvala.
Ostaci nedojedene ljubavi čežnjivo posmatrali njegove usne.
O daljim zalogajima izronila odluka iz utopljenog srca
što mislila je da od ništa – nešto biti ne može.
Uznemireni pokreti uzdrhtalih udova sanjali o večnim dodirima otkucaja.
Zbog dvodnevne opijenosti snom, mamurluk se godinama šepurio.
Ispovest ugašenog Vulkana otvara tajne stranice tek začete knjige.
Orgazmu duše nisu potrebne reči, već slova u zamagljenim obrisima tela.
Zar pljuvačka nema isti ukus koji ubija razliku poljubaca.
Ostaci pojave žene u crnom –Japanski zatvor od stakla pretvori se u iskričava ogledala.
Stvaram ogromni zastor neba što prekriće njihov sjaj.
Strepim od vetra prolaznosti što nagoni oblake zaborava čija mekoća uzrokuje KRAH.

NA PUTU ZA JAPAN

Mišići su bili napregnuti do maksimuma, ali mi nije
padalo na pamet da odustanem. Životinjskom snagom,
svojstveno očajnici, stiskala sam šipku uz tihu
molitvu, mada nisam bila uverena da je svevišnji uz mene.
Znoj mi se slivao niz čelo i pekao širom otvorene oči, a žila na
vratu, nabrekla kao crevo, pumpala je krv u glavu.
Prozirna izmaglica širila se podmuklo, mikro zvezde
titrale su u roju uz jednoličan pisak.
Sve se odvijalo u boji.
Sa užasom shvatih da mi prsti vlaže i šipka klizi
iz bespomoćne ruke. Pokušah nešto, ali bez uspeha. Voz
je ubrzano nastavio niz prugu dok sam poražena ležala u
blatu.
On je bio u njemu.

IMA

Neko lomi granu?!
Izdrži do jutra.
Evo je u meni,
Nevina,žedna
Još čeka hleba i mleka,
Ispija čaj od nane.
Donesi spokoja bez cilja
I cveće za vazu.
Ne zna da joj duša zebe,pa ne žuri.
Sto puta je vidi i nikad ista.
Počinje da veruje u čuda.
Ima li ljubavi do neba i
Tolikog plamena
Da se nikad ne pretvori u pepeo?
Uvek zrela kao jabuka!
E, moje traganje za vatrom...
Opijena pesmom,ne vinom!
Tvoje su reči vetar
Što mi raznose
Ljubav!!!

OPROŠTAJU

Nije ovo slagalica,
Drvo života,
Uzor vrline,
Dnevnik hronike,
Oštri sused,
Mali pljusak,
Cvet zaborava,
Vitka vrba.
Probudi se
Usnuli leptiru
Nuždom uzbuđen,
Kukavico!
Ostavio si mi rajsku pticu,
Poput strelice, ravno u srce.
U čaši - pola vina,
Buru oćutanih reči...
Predah ti noć,
Stihovi pupoljak.
Gorka, slatka,
Zanesenosti

ODANA

Istina ne postoji,
Istina i laž
Se podržavaju!
Svaka istina nužno
U sebi nosi nešto lažno!
Ambiciozna
laž nije toliko lažna,
izmišljena, nije večna.
U sebi ne sadrži istinu
prilagodjenu samu od sebe.
Rešava enigmu tajanstvenosti
ne obazirući se da li istina
kada se preokrene čini laž!
Ove dve suprotne moći
uzastopno pokreću jedna drugu,
negiraju se u igri reči,
pokreću bes, osvetnički gnev.
Zagonetno, odgonetno, stidim te se!
Skriven mi pogled pod velom,
boja svetlosti zadivljujući opus!!!

PREKASNO ZA JUG

– Izgleda da smo zakasnili!

– Nije bilo razloga za žurbu.

Grana je bila tanka i tresla se sve do stabla. Dole su jurili automobili. Sneg je pokrio čitavo područje. Najednom se golubica pokrenu, kao da će da poleti, a onda se stropošta pod točkove limuzine.

Mužjak se smrznut klatio na grani.

CIRKUS

Protiv svih – iz svog iskustva!
Promenado!
Sve što može danas

Ne odlaži za sutra.
Svakodnevnost će te iznenaditi.
Okovana laž brže stigne do uma!

Spor let u duetu sa pticom plače!
Ludilo ne ostavlja nečistu savest.
Dostupna je sloboda kretanja.

Romantične činjenice:
Tri zalogaja golog ručka,
Bogatiji, “veliko hvala!”

Mrzim prljavog emigranta!
Ego dokazivanja preplanulog
lica prepunog sigurnosti!

Dva oka uporna, bez treptaja
izgovaraju: “Ona je zakonita
žena!” A šta je to zakonita?

Samo na papiru nosi prezime i ponosi se!
Objekat vezan za subjekat!
Hm, ironija, vrag u svima isti!

Majka priroda ih obdarila,
I drži ih, ali ne zadugo, spore u igri.
Godine vrenja prolaze!

Neću ti reći šta je ova zvezda čudna,
sjajna... Kad je nađeš – znaćeš,
sad je tajna.

Na mestu gde počinje san
plavetnilo je bilo sve!
Ljubav u moru mržnje!

Na putu izgubljene priče
tebe boli manje! Kako
hodati kroz život nezaštićen?

Samo korak, spojeni zauvek!
Samo od tebe želim da čujem
da blizu mene manje boli!

Hodaj kroz život, promenado!
Pokrivaj oblak, prazninu,
zemaljskim robotima.

Šta radim ovde kad ti
živiš u nekom svom vremenu?
Mesec ko dukat žut u rukama!

Davno se razdanilo,
probudi se, umiven tragaj,
zagrli me kao cveće rosu, sunce zoru!

Do očaja ljubi! Sutra ćeš se kajati
što si bio loš. Istina je prepoznatljiva,
a sve što je prepoznatljivo je privid!

Beli patuljak u depresiji na vrhu
vulkana! Posledica udara eksplozije.
Crna rupa ustupa mesto milostinji!

Začin zemlje u ustima!
Neću te ostaviti još uvek! Nekakav
prijatelj- ljubavnik si bio.

U dugoj noći, misao, ispovest labilnog,
bez svog ja, povodljivog.
Posle orgazma hvataš se za plafon.

Bez uživanja u strasti
Partnerke, gledaš na sat?!
Moraš krenuti, strah od pedesetih.

Svečanost je blagoslov.
Blago onom ko te ima!
Judita u haremu sjanih zvezda!

Pojavi se tvoje ime
da me podseti da sam te imao.
Zarobljenik govnarije, tabu tema.

Nije sve onako kako izgleda.
Vladaju ratovi, ne daju razumu
da prizna, istom svetu pripadamo.

Kružile su priče I nisam dirnuta.
Je l’ ti misliš da mirno spavam?
Kasno je za zablude!

Iskustvo ne dozvoljava
vreme, dileme, pravo na metu.
Sigurnost nosi viktoriju!

Filozofija se stiče..
Mudro, pametno, ne otkrivaj sve karte!
U svemu jednostavan, prema svima isti,

Glas savršen.
Maštarijo, uvijaš svoje ćutanje!
Urođenim instiktom, iskusila sve aspekte.

Smeš da poistovećuješ lik sa
ulogom glumca! Izveštačenost
sentimentalne budale, zauvek proklete!

Osećam slast rastanka!
Ćutim, ležim. Mladi mesec
žudi, uzbudi me, prodire silno...

Zvezdo, sa rosom u kosi,
drhtim od groznice! Nije san!
Vodimo ljubav dobrodošlicom očarani!

Poželjnost je postala izraženija, lepota nadilazi zavist,
topi se radost davanja u blaženom stanju,
telesna glad, žeđ izazivaju najveći nemir.

Duh ne pokreće telo, duh nema prohteve,
duh ne uzrokuje promenu, duh može da
probudi telo tako što uspava, preoblikuje.

Učini radost lepim rečima. Sunce
upravlja danom, mesec upravlja noćima,
a zvezde svetle i bude. Znaci vremena, dana i godina.

Želje i fantazije do izranjavljenosti,
do bolnog zamora. Čulno si se prikazao
u drugim slikama i akordima.

Iza svega, svet za drugo lice ogledala!
Unutrašnjost u unutrašnjosti sveta!
Unutrašnjost pesnika, nedostatak sna!

Dugi dani i kratke noći. Godine u cirkusu!
Nisam dozvolila da me emocije uzmu
pod svoje. Nastojim da sačuvam unutrašnju ravnotežu.

Ono čemu se diviš ima
jaku privlačnu snagu. Najveći uspeh je dopustiti
cveću da procveta!

Ovaj svet neće postati pusto polje!
U životu uvek više pitanja nego odgovora.
Kako prebroditi i uspostaviti stanje tolerantnosti među ljudima?

Kako isprazniti gledalište šarenog cirkusa?
Možeš se plaziti liku iza kulisa.
Pazi da i ti ne postaneš dresirana cirkuska senzacija.

SLIKE

Ne voli
Ne spaljuj
Ne doživljavaj

Ne voli ih
Ne spaljuj ih
Ne doživljavaj ih

Voli, spaljuj, doživljavaj
Doživljavaj, spaljuj, voli
Spaljuj, doživljavaj

Voli, ne voli ih, voli ih
I voli i spaljuj i doživljavaj
Doživljavaj, voli spaljuj ih-ne?

ZA ONA, OVA I BUDUĆA VREMENA

Tešku molitvu uzmi za tajnu
Tražim da odeš zato što te volim
Molitvo milosti i spasenja.
Tonem u njegovom ćutanju,
Strast zebe u nama
Sa svojim časnim urlikom,
Sa samoglasnikom i suglasnikom.
A mi bi,ne bi,
Ili bi, pa bi, ali...
Ljubav klija svojom srži,
Raznežena i razmažena,
Uz to govorim o svom srcu.
Sretni me,
Ima ko će se sećati
I ko će u samoći imati smelosti
Da sabere, oduzme i opet da voli.
Prvi i poslednji sretni me.
Šta sputava slobodne poteze
Slika iz reči skriva dugu.
Bog je svedok lomnog toka.
Nadzornice robova
Ne oštri te ljubomora,
Savladava te sigurnost
I vara ogledalo koje vas ogleda kao jedno
Uz predigru igru reči
Godina, godina i zalogaja.
Ljubavi krštena mojim imenom, njegovim
Prezimenom,
Hvala tvom srcu i verovanju.
Ništa ne ostaje sem
Isčekivanju.

ZRIKAVAC

Raspolozenje tinja
Varijacije kombinacije
Na planeti budjenja
ljubavnik persona
Kada je tvoje odrastanje
Halucinacije svakodnevne
Po raspalom univerzumu
Mastrubacija hrani...
Intelektualnu sposobnost
Prevazilazi ocekivanja
Isprati kurvu
Sa staklenom amajlijom
Emotivnim prelivima
Podivljalog plamena
U skripcu zločin

V TVOJEM OBJEMU

od kod in kam
se sprašujem zaman
a vem le –
da mi je lepo

zakaj in kako
se sprašujem zaman
telo se je znotraj
zažarelo

naj le ostane tako
ne sprašujem se zaman
se počutim mladega
pri srcu mi je vroče

SONČNICA

zagotovo vem
da tvoja razcvetelost
ne prenese mraza

zagotovo vem
da ob tebi sem nekdo
ki ne zapravlja časa

zagotovo vem
da s tabo moj vsakdan
spreminja se v okras

zagotovo vem
kaj ljudem pomeni
nasmejan obraz

MISEL NATE

bodi prijatelj
ne bodi osvajalec
svetuje misel nate

bodi svetel lik
ne bodi spomenik
narekuje misel nate

bodi radodaren
ne bodi malomaren
me povzdiguje misel nate

bodi posvetitelj
ne bodi skrunitelj
me zavezuje misel nate

OGRLICA

milina tvojih ustnic
slonokoščena belina vratu
v ogrlico lepo se je zlila
in pretočila v moje oči

gledal sem ogrlico
od sijočih lesenih korald
z amuletom na prsih
ki hrani usodo

srečala sva se
ko sva izgubila
najljubši bitji v vesolju

hvaležna dediča sva
njihovih zagovorov v večnosti
večne ljubezni v najinih srcih

TVOJA KOLENA

ko si mi s telefonom na ušesu
v kuhinji sedela naproti
čutil sem vse kar si prebolela
a vseeno ostala vzravnana
ljubezniva in zapeljiva

tvoja kolena v pregibu
so bila čudovito uglajena
izžarevala so lepoto
tvoje umetnosti
ves red in nered
tvojega ateljeja

odsev tvojih kolen
sem shranil v svoje srce
kot dragocen vrelec ljubezni
priznam da sem metulj
ki iz čistega veselja
obletava slike

SPREMENJENJE

Ruthi Podgornik Reš

vzela je s sabo vse stvari
brez katerih si ni predstavljala vsakdana
in se odpeljala v visoke gore

smučala je z zaupanjem v naravo
v katero se je vedno rada zatekala
s fotoaparatom v roki

z veliko radostjo in nasmehom
je poslikala bledi mesec nad jelkami
okrašena z ljubkimi snežinkami

umita v jutranji zarji
je na smučeh odhitela smrti v objem
pustila svojo senco daleč za seboj

in doživela je spremenjenje
njena oblačila so postala bela kot luč
obraz ji je zasvetil kakor sonce

SONCE NA OBZORJU

zbudim se
z mislijo na sončnico
in zagledam sonce na obzorju

umivam se
zaljubljen in sanjav
v žarkih sonca na obzorju

občudujem
najljubšo umetnico
v nasmehu sonca na obzorju

pozdravljam dobrotnico
hvaležen za vse kar mi privošči
v toploti sonca na obzorju

SKUPAJ SVA

skupaj sva
čeprav daleč
drug od drugega

skupaj sva
čeprav v računalniku
ni tvojega odgovora

skupaj sva
ker mislim nate
iz dneva v dan

skupaj sva
saj ob sebi
čutim tvoj vsakdan

DOZORELOST

ne obremenjuje me
število let

iz dneva v dan
je svet vse lepši

to niso dnevi
mladostne ponorelosti

ne razmišljam
o morebitni zapoznelosti

prepuščam se
medeni dozorelosti

DONAČKA GORA

donačka gora je moj pogum
veselo oznanilo iz otroških let
spodbuda pri odhodu daleč v svet
znamenje zvestobe domovini
klic po osebnostni višini

ne pridem na vrh donačke
natovorjen z odvečnimi rečmi
pod samim vrhom srečam dobre ljudi
okolje zanimivejše od sebičnosti
nazdravljam v imenu sprostitve

na donački gori
me tolažilno preraščajo roke
noge se iztegujejo v vrhove
od daleč slišim ubrano valovanje
romanja iz zgodovine v pravljico

SRNJAK

po nekaj deževnih dneh
sem v hladnem oblačnem jutru
stopil iz tople spalnice na balkon
sanjavo pogledal na dvorišče
in v nepokošeni visoki travi
zagledal mladega srnjaka

s široko odprtimi očmi
skoraj nisem mogel verjeti
v čudežno jutro igrive navzočnosti
pod visokim češnjevim drevesom
je zares bil ponosen srnjak
na balkonu pa divjak

žival je vedela kako in kam
naznanila mi je da nisem sam
skupaj sva opravila jutranjo molitev
priklicala sončno osvetlitev z obzorja
potem pa nadaljevala svojo pot
on proti gozdu jaz v svoj kot

STRNIŠČE

po najinem srečanju
in vseh lepih besedah
je ostalo le bodeče strnišče

po najinem pešanju
in vsem lepem vedenju
je ostalo le kamnito perišče

po najinem urjenju
in vsem lepem potenju
bo morda ostalo tiho žarišče

DREVO V SUŠI

ob sliki na razstavi

valoviti karton
in čipke v koreninah
so njegova vzgonska moč

temnomodra obarvanost
podzemeljskega vpitja

ob prepletajočem se
vejevju kartonskih krošenj
se v žareče višave vesolja
vzdiguje komaj zaznaven oris prikupne slikarke

PESEM Z AKROSTIHOM

edina si in takšna le ostani
resnična si popolnoma iskrena
narava tvoja se je razcvetela
in vsakogar prisrčno bi objela

fajansa tvojih barvnih tihožitij
enotno zbrano ustvarjalno bitje
resnica ki ljubeče bi veljala
jasnina ki pokonci bi držala
a zdaj je vse tako kot mora biti
napolnjen kelih bom pač moral spiti
in se z grenkobo v srcu pomiriti
čeprav hudo se zgodaj bo buditi
enak enakega težko zavaja
v očeh ostala bo le temna slika
in jaz na sliki pričujoča pika

OB KOZARČKU CVIČKA

ljubljena moja
ne pridem nikoli več
na obisk presenečenja
ob kozarčku cvička
ti pošiljam le utrip
srca ljubečega

ljubljena moja
ostala boš večna luč
v kmici mojega pešanja
ob kozarčku cvičeka
ti pošiljam le utrip
srca ljubečega

ADVENTNI ČAS

srečal sem ženo
z mrtvo rožo in pol srca
se ji od blizu zagledal v obraz
v tolažbo slišal glas njen mili
in vstopil v adventni čas

vzljubil sem ženo
z mrtvo rožo in pol srca
občudujem ta okras neba
naravi zvest in spokorjen
z vonjem trave prepojen

rad imam ženo
z mrtvo rožo in pol srca
čeprav sem daleč od nje
in dobro vem da nisem njen
počutim se kot prerojen

KAR ŽELIM NE DOBIM

kar želim ne dobim
in si potem na tihem mislim
da se je tako pač moralo zgoditi
ker si drugače ne bi mogel
želeti česa lepšega

kar želim ne dobim
in si potem na tihem mislim
da se ne splača gristi in žreti
veliko bolje je malce otožen
pohiteti v sanje z mozartovo
eine kleine nachtmusik

kar želim ne dobim
in si potem na tihem mislim
da se ne bom več slepo zanašal
o vsem bom zbrano in resno premislil
in se pohlevno sam vase stisnil

OSTAJAVA PRIJATELJA

kako lepo se je začelo
naenkrat vse je zablestelo
kako hitro je leto odletelo
kako hudo me v srcu
čutenje zaskelelo

kako boli tvoj otožni glas
kako grozi ta najin kratek čas
ne bo več obetajočih sestankov
opojnosti jesenskih poljubov
poželenja ostankov

ostaja le tiho spoznanje
da vzgon življenja je iskanje
in je za naju nekaj največ vredno
da ostajava drug drugemu
prijatelja za vedno

IZ HUDIČA NAREJENA

Iz hudiča narejena
pred noge bogov položena
da slabo preberejo
dobro izločijo in obdržijo.

KRUH SE JE VEDNO REZAL BOLJ NA DEBELO

Kruh se je vedno rezal bolj na debelo
nismo uporabljali noža za mazanje masla ali jetrne paštete
da sploh obstaja ta nož
mi je šele kasneje povedala Livia
sem debelo gledala v čem je smisel
in mislila kaj nekaj komplicira
moja mama že ni komplicirala pri takih stvareh
naša družina je bila obrtniška po očetu
uslužbenska po mami
nobeden od njiju ni delal na občini
a sem si jaz kot najstnica lahko to še tako želela
kajti to je pomenilo da dosti več pomeniš
da si bogat in imaš veliko plačo
in vsi okoli te prijazno ogovarjajo
in prineslo je petice v redovalnico njihovega otroka.
Danes uporabljam poseben nož za mazanje.

LJUBA MOJA

Ljuba moja
skrij se pot mojo perutnico
da te ne bo našel seks do (za) dva,
en popoldan in večer.

Ljuba moja
skrij se da ti ne bodo vzeli diha

Ljuba moja
skrij se da ti ne bodo od besed
ostale brazgotine.

Ljuba moja
varoval te bom
v objemu ki so mi ga najini predniki dali zate.

POGREBCI SO PRIŠLI POŠTIRKANI

Pogrebci so prišli poštirkani
oče pleše z menoj smejoč
redko se to zgodi
usta imej zaprta da ne boš imela zadaha.

RADA TE IMAM

Rada te imam
je rekla zloba zavisti
štiri zloge še počakajva
da se nama pridruži še pohlep
maščevanje bo naš otrok
in tako bomo izdelana družina.

Blaginja

Prepotentni
                   alfa samci
                        omege
               alfe in omege
sedijo na robovih socialističnih klopc

XX ima lepo rit XX ima dobre joške XX je fukiš
                              fundamenti zamarkirani v vlažnem,
                               tiskočkrat pokozlanem,
                              od psov poscanem
                              lesu

Vtakni si X-e v anus, naj ti balast obrne po prebavni cevi proti luftu. In trikrat si šusni v glavo
                                  da boš zinil: Lessing Doris – carica
                                  in da ne bi slučajno rekel Lessingova Doris, nihče si nas ne lasti,
                                     od nikogar nismo.

Pljunem ti na pomečkan ogorek, ki ima v DNA zapisano: Frauen – die Geburtsmaschine.
                                  Prejšnji teden mi je veterinar odstranil maternico in ovarije.

VIVA izbira.
VIVA Jaz.
VIVA testisi.

more worth less
more word less

Čuden

Čuden
si ko ti po obrazu teče
kri brez lastnika
ko ti iz grla prihaja
sapa brez sopenja
ko govoriš preudarno
so besede nerazumljene

z ostriženimi nohti ti stisnem akno
brezbožne umazanije
nisi bel, nisi čist

vstal boš ko ti bo zavrelo upanje

Pesniki so itak že mrtvi

Pesniki so vsi že mrtvi
Ušesa prislonite k tlom
in poslušajte črve v zemlji,
kako grobarijo po živem.
Slikajte si portrete umrlih,
ker pesem ni več ista.
Izbiram si sama,
Lek, Krka ali no money
                        Oklepam se vsakega stola ki ima eno nogo krajšo od ostalih treh.
Pa koga sploh briga poezija?
Mešanje že tako posranega.
Sej veš. Pesniki so itak že mrtvi.
Uskladiščena bom raje počakala v formalinu,
zgnila ne bom nikoli.
Die young, stay pretty.
Ker male otroke zebe sredi poletja
in ker male otroke resnično ne zanimajo hibe poetov.
Pesniki so pocrkali, ljudstvo si je zamenjalo kri.

Frekvenca ne bo več ista.

Huxleyju

Krasna sem
ko na dan reformacije izobesim zastavo v zahojenem kraju
in tečem vsak dan ker pazi! nimam nič za delat
in obesim gate bratom
ki bi se zdavnaj lahko odselili

svojo mater skrunim
ker imam nohte nalakirane na živo rdečo
tako mi sama pravi
nikoli nisem razumela
zakaj je rdeča barva nohtov sinonim za kurbo
tako kot je Izidor sinonim za Slovenca
važno da ima nov traktor in grunt največji v krajevni skupnosti
ženski ne bi dal denarja še za Always une z eno kapljico

jutri pridemo vsi na pokopališče
žene v novih krznenih plaščih
baje se vračajo v omare
možje na preži za brhkimi blondinami

krasni
stari svet

Nie wieder

svoje ime bi spremenila
v trenutku
in neko imaginarno bivanje
del moje socialne fobije
in anksioznost
ki duši in stiska prsni koš
da rebra predrejo plevro

začela bom znova
ti si zadnja v slovenščini
ne bom se ugriznila v jezik hlapca
začela bom pisati v jeziku sterilnosti
in tvoj pogled bom
pospremila v propad

vpila bom: Untergang!
in te morda naslavljala s … Führer.

nočem te več

za mano bo ostalo dva milijona nekega naroda
vseeno mi je

želim si sanjati lastne sanje
preživeti obsesivno kompulzivno motnjo

ich komme nie wieder zurück, nie wieder
hast du verstanden?…

(letztes Gedicht)

Intima

vedno odpreš pismo namenjeno meni
izveš prvi
in prebereš vsako razglednico
vsako voščilnico
z rentgenom greš skozi vsak paket
vsako knjigo ki si jo kupim ker bo še ena od mojih biblij
pred teboj ne gre ničesar skriti
ne smeš me pustiti
ker sem se izgubila
(po tvoje)
težko me je prebrati
težje kot odpreti pismo
bi se spremenil v moj alter ego a ti ne dovolim
kričim!

Pustite ga. Saj ne ve, kaj dela.

Intima 2

nedosegljiva sem
vseeno me je priklical
mama je podala slušalko domačega telefona

spet ta
da kje sem bila
ker me je klical ves pretekli teden
in še vsak dan v tem

človek

bila sem
ne rabiš vedeti

nekje na dopustu
da ne pohodim samo sebe
te ne slišim. te ne vidim. Warnung! Achtung! Bitte. (Pazi no, prosim.)
Du bist nur eine sensitive Dichterin, die hat keine Empathie um mir zu hören. (Itak si samo občutljiva pesnica, ki nima empatije me poslušat)
Stopp. Bitte. (Umir se, prosim.)

Dej pejt stran.
Idiot.

vržena slušalka na tleh
in njegov:
Warte doch! (Počaki!)

Keine Zeit für Verständnis, stari. (Nič te ne razumem, stari.)

Intima 3

Ena soba. Nekje pri oknu na dva dela.
Jaz jočem. On je ravnokar vstopil. Skozi vrata.
Vzel ščipalko za nohte. In striženje opravil kar tu. Sredi sobe.
Da se ga bom spominjala. Za vedno.
Lahko si shranim še nekaj njegovih las iz umivalnika, gratis.

Odšel je. Skozi okno na dva dela.
Ostala je soba.
Pobrala sem tiste odrezke nohtov. In tiste šope las sem izvlekla iz grla umivalnika.
Si jih spravila v primeru da me res zapušča.
Za vedno.

V nohtih se kopičijo umazane stvari.
In v laseh tudi.
Ves odpad, vsa gnojnica, ki bi jo zlil name.
Ve, da ne prenašam metana.
Amonijak še teže.

Ni se poslovil, ker me je klical že pretekli teden.
Želel je restavracijo tega čudnega razmerja.
Nisem ga poznala.

Živela nisem nikoli.

Amsterdam

molitev je propadla Oče

Stalingrad
trume mrtvih za sabo
hladnih neorokavičenih besed
Moskva
Waterloo
Napoleon did surrender
Berlin
Poznan
Hitler did the same
Pariz
Praga
Dunaj
predajam se Oče

sezidaj me v Amsterdam

Molilnica

poganka sem
oče
Euer Vater weiß, was ihr braucht, ehe ihr darum bittet.
potrebujem novih biblij
ne boš me kupil z eno
Denn so ihr den Menschen ihre Fehler vergebet, so wird euch euer himmlischer Vater auch vergeben, Wo ihr aber den Menschen ihre Fehler nicht vergebet, so wird euch euer Vater eure Fehler auch nicht vergeben.
naučila sem se moliti v nemščini
oče
manj me boli
predvsem manj boli
Dein Reich komme. Dein Wille geschehe auf Erden wie im Himmel.
verjamete v nebo?
v kraljestvo?
v kruh
Ich, mein Vater erkläre hiermit, dass bei mir nur Toast gegessen wird.

Afrodiziak

moraš se spomnit igrce
ki smo se je šli pred dobrim desetletjem
ko froc ni imel vseh udov amputiranih

če bi mogla bit sadje
bi bla nezrel meden kaki
ki ga pomotoma vtakneš v usta
in ga še v istem pramomentu preklinjaš
ker ti je zagrenil okus po zelju in krvavicah v ustni votlini
navzven bi zgledala
vsa mehka kot da bom ravnokar lupino potegnila navznoter
ne smeš me vekslat z govedno
zakol krave kontrolira VURS kaj ti bo štala papirjev
mene lahk zakolješ kar doma
lahko rečeš da sem se obesla
prodaš vse s kostmi vred
z gliceridi bogate kose posebi
vitalne organe transportiraj v privat bolnice
možgane razlij ob pločnik
rodila lahko podariš nekrofilom
potalaj me preden se javim na spodnji EPP:
iščemo ljudi z možgansko sepso
degradirane
v tekoči trak
Ne moreš bit intelektualka
(p)ostani kurba!

No Poems’ Land

Pesmi se piše na okrušene
robove zvezkov za matematiko in
knjig ki so jih napisali enako
razočarani.

V kavarni se napišejo na postrezi-si prtiček
pišejo in vlagajo se v
usta bodočih partnerjev
tako dolgo da jih posvojijo
ali vsaj vzamejo v rejo.

Urežejo se na od inverzije zamegljene
avtobusne šipe
na razbeljen asfalt poleti
in na hrapavine zimskih pnevmatik.

Napičijo se na kovinske vilice in nas popraskajo po zategnjenih obrazih
puščajo si kri
da iz njih padeta kazalka
ali vonj po starikavi prihodnosti.

Pesmi se piše v tujini.

Holzu

OK.
Nimava zgodovine.
No history. Better for us. History is a crematory.
Let’s fly grounded
mi boš polagal keramiko?
Nočem deklamirati Dume. You know.
Tujina. Še domače vukojebine ne poznam.
You’re right man.
But still no money
no history at all.
Sounds tempting
very tempting.
Hamburg
Hamburg
Amsterdam is a better choice.
Spiš
grammatically corrected
in poskušaš pofukat vse vejice.
Tempting.
Zidam se v intelektualno kurbo.
Pomen je nonsens.
Tempting.
Vsi se predajamo.
Keep me in backstage.

OPIT

I noćas me
vino vodi u sanj
kadi si tu,
i ja i brige
za »tuje« stvari,
vrata zaprit?
već otprit
kako kračunon?
raskračunat,
ki drage ruke zdire,
z ognjice zbudjena
tvojima besidami
moje zlatne
su š njima procvitale
zate, zate,
voli hi
kako ča ja
ljubin tebe
iiiii?
biš li da ustanen?

ZAVEĆANJE

Zrušila se gradina
zletili dimi zgorun
zuz grede nevidne
otprto svitli
vrh neba,
naspored zida ugnjišća
žerava u popelu
za jutro čeka
ruke duš
ke staknut će nas
joped,
na to smo se
zavećali
smo, smo,
smo pitaj andjele...

PIŠE

Z duše
zresla si mi roža
a ja
nis lovac,
ni ukodlak
samo
teplinje željna iskra
tvoga ognja
nezgorenega
ti ljubljenja,
sve je to
zapišeno

KAPLJA SPAMETI

Tvoje se veselje utopilo
u čaši besid
stečenih
kako kaplje
žljuknjene bilice
cideć crvenilo
gustinon ulja ulike,
spuškali su
piski roženic
i proškripljali
kako zgoreni glasi,
sve se zljutilo,
zvidašilo
zamukle roženice,
a z prazne boce
vapi molitva duše
za oprost.

ULIKA

Pod ulikon Ulika
suru krunicu prebiruć,
ćuti se kako divojčica.

BUDI TU

Večeras mi se ne spi
a oči išću sanje
sluša mi se
ritko čujenih zdihi
tamo zgora
kadi ti duša
u molitvah šeće,
ja san uni
ki te u kruni
samo ustani,
samo ustani...

KORAK U MISTU

Srića
ča je od neba došla
donesla je dušu
tvoga imena
i stisla me use
kroz tvoj govor
zalivenega cvića,
jedan kup
zdija je kopu
spod ke
zbudila si mi življenje,
kako korenjen ulike
uvezala, spjevala, splesala,
sveno jena nesušna
ustala je suza
ni z sanja ne pušćaš me
h sebi eli h meni,
kud naprid, kamo
kamo brez toih korki,
moji su
u mistu shodjeni,
a ja te još više ljubin.

PUTI H NAN

Od okna do okna
korak
kako da ga je i ni,
zmakne se,
pojde
svako okno
svojin puton
u oči ustaje,
zapameti se nasmih
dovidova
niko jutri
eli prija
ko stanemo se
zgor podglavka
skud sve gre
h nan,
samo h nan.
malice

RODI

Zad vrati i okni
lišćepad pripravlja
svoje dohoduće
vrime
a z polja i šume
poje dihi stelje
od trav umeknjene,
svaki grm
svojon lipoton
cvita,
redi trsoroda
zlate se i črne
kapljami bob ukrunjeni,
zuz oganj
u loncu
zvrću se rose, sunca
i duše plodi,
na lako spravljan
tu bogatiju
da za zime
na lito nas spominju,
brez tebe
svi bi plodi rodi
neuživljeni bili.

U HLADU DUŠ

Za spokojne noći
dneva
zad oči diteta
prosvitli ko svitlo
od nikega
življenja,
mir z ruk
čuva ga
kako pod hladon
pina
a usne nonice
siju ljubce
na obraze sanji,
molin te:
– neka čuje se mir
u dihi duš,
beside spravit ću
u pjesmu
za pokle
za jutri
za kad ćeš.

DOMA DOMA

Burin nosi
dihe Vizač
opijaju me
i hodin
po tvojih
shodenih
i neshodenih
korki,
staju se
vrimena
u surinji kamika
povidaju mi
ka me bogica
liči besidami
i smihon duše moći,
na lako šapću
mi korki starinje
kroz travu vode,
na Galvici
gledac šeće
zuz brige i strane,
zdol čuje se
štrmor,
molitva fali
grome spalih spon
sad uzdihle duše
galijota,
sidin na stolici gromače
i zidan poj Histri
doša san doma,doma...

NE NE

Ne, ne
ne želin te
ne želin te
ljubit
samo uvi hip,
već svi vik.

DIMI DUŠE

Nisu mi oči
plačne od dima
vognja,
već od
dima duše,
dušo
moga duha.

KONCI ZVEŽENI

I danas
san bra cviće
slikajuć ga
uz more
grija se u hladu,
a cviti
šapćali su
niku
još ne spišenu pjesmu
ne prolistane knjige
ka zasvitlit će
z tvojih
duše ruk
i kamo
da sad gren?
z nespišene pjesme
i ne štampane knjige
kamo?
samo spat,
lipa i mila van
pjesma sanji
pjesnikinje zlatnih konci
mojih pjesam.

SVITO

Ti na moreš znat
da z naših besid
u raskorku mista
ljube se duše,
na,
sad samo zbudjene
z postelj slušamo
podna zvone
ne za nas,
već zase
da zvona glase
vitru dadju
i reču
kadi svili smo se
u nas.

PITAJU

Pitaju me prijatelji
koj to ženi
krunu z krunon krunin,
kadi je skrivan
zad kih vrati i čuvari
bojćeg hrama,
putaju me jeli tepla meka
tako kako glas moj
kad njoj pjesmu čitan,
pitaju me kadi je nosin
u kin dilo svoga tila,
stili bi da vide
sve te špage i veruge
z kih me
njoja duša spliće,
jedan dan
razgrnut ću sve košulje
poprekidat
sve te špage i veruge
da mi prsa
tilon gola budu,
neka vide neka gledaju
kadi me svojin hladon
hladiš, gladiš
i raspinješ po lipoti
i dobroti svoje duše
krune zgor krun
samo neće,
neće znat
kemu san to spisa?
Vilieli sanju

ZDRHI ISKANJA

U korki ti milina
uvito ziblje želje
mora ljubljenja,
oči moje dihon miluju
sva tvoja skrito neskrita
mista srićnih hipi,
ćutiš li
koliko nan se
zdrhi staju
u volji iskanja
neprohodjenh puti,
u hlad zovu nas
zovi pjesam
z naših tili
nespjevanih,
kad prsti po stožcu
življenja šeću.

KRILO NOĆI

Sad ki hip prija
ču san
zdih i zih
i snje
na prosrtin krilu
postelje, u po puta noći
meka teplinja zove
za spat,
kako,
kega u krilo svit?
išćen cvit molin,
u njemu te zazvat nać
da počine noć.
Laka van noć...

SANJI U SAJI

Unu noć u škurini daž pada
bura tuli
spod nog led naokolo zima, sve use stisla
i škurina kako da je još škurija,
z šume zaša san a na po polja
svitlo jeno malo okno,
stalo je bliže meni i zaplesalo
unako kako da niki maše,
zove dojdi, dojdi,
z već na po promrzlima rukami
potiho potuka san i ču mali glas:
dojdi, samo dojdi,
zad ugnjišćon nonica sidi
krunica leži oganj potiho govori gori,
sve nikako kako da stoji
sija san promišljajuć
koliko je noći zbrojila, ognji zložila
i jutri dočkala, nič mi ne govorii
na glas muči mišljenja mi čuje,
sve ča je i ni u saji dima,
zida, dimljaka piše
u sji čovika i tu piše,
piše u saji, piše u saji,
kad sta san se bi je dan,
krunica leži nonica sidi
bi je dan pred noć
sve sveno krunica, nonica, oganj i saje,
prenu san se ni bi dan samo sanji,
samo saje, samo put svitla
na snigu sanja.

ČUT

Eko sad
na pun trbuh
reć ću ti
da zvizde ne svitle
sporad nas
već sporad ljubljenja,
nis na nebu
ninega iska
ni vidi
a sti san
malo od neba
čuda za se
sti san te
čut vidit ćutit
sti san
ma kako da
nidan ni ču
sti san tebe
biš li čula.

Dragi moji osamelci,
gorci, jagri, rokodelci,
vsi, ki kruh si služite
v potu svojega obraza
in drugače ružite –
ni bil škrat in ne nakaza!
Medved, prej ko slej, Tožbar,
trdo služil je denar,
zgodbe vreden za vsekdar,
ki zapeti jo želim,
da ostala bi za njim
v opomin in za spomin.
Dokler gornik bo živel,
takih pesmi bo vesel,
za spomin in v poduk
na težav nebroj in muk.

Bil je prava korenina
dosti žganja, še več vina
mu po grlu steklo je,
z njima je krepil srce.
Marsikaj je na tem svetu
že preskusil, doživel,
le da zlobe, strahopetstva
ni doživljati želel.

Pravijo, bilo v gozdovih
je v bližini Mangarta,
kjer so delavci gradili
cesto skoraj do vrha.

Tisti čas bili medvedi
tam so kaj domača stvar,
ovce, koze pa še krave
so jim dobro šle v denar.

Za zaščito pa Tožbarja
delavcem poslali so,
bolj zato, da delo s cesto
bi potekalo gladko
kot v skrbi za življenje
teh pozabljenih ljudi –
če imeti kaj želijo,
naj si iščejo sami,
so jim rekli in odšli.

Ali sploh imel je puško,
danes več nihče ne ve,
mislim pa, da je verjeti,
bolj kod da, da raje ne.
Potlej so lahko mu rekli,
saj kot medved si močan,
če ga primeš v svoje šape,
bo kar prav hudo bolan;

Če pa še s svojim glasom
kakšno krepko boš zapel,
medved bo od hude groze
v trenutku osivel.
Palice prav nič ne rabiš,
korenina, kaj bi z njo,
bolje, da po buči treščiš
jo mrcino kar s pestjo.

Tožbar pa, bolj prostodušen,
je gosposki vse verjel;
kar takole bom napravil,
če bi medved kaj začel.
Spak nikoli ne počiva,
kar ne ve zdaj človek vsak,
preobleče se v medveda,
kar ni čudno, saj je vrag.

V resnici bil je medved
velik za medvede tri,
kakor vedra so velike
vate gledale oči.
Šape pa, kaj bi govoril,
gromozanske kakor hrast
so debele – strašno močne
Tožbarju bile v propast.
Ko znenada ga je srečal,
grozen medved je to bil,
da bi zgodba bila kratka,
sem veliko izpustil.

Ko Tožbar renčanje sliši,
delavcev bilo ni več,
ker so vsi odkotalili
se v dolino – prav bobneč.

Nekateri so ostali
kakor skale, od strahu
v hlačah so zadrževali
znake groznega smradu.

A Tožbar ni tratil časa,
pač pa iz oči v oči
se mrcini je postavil –
niti hip okleval ni;
strašno pest ji je namenil
položiti na glavo,
glej ga šmenta – ko udari,
glave ni nikjer bilo!

Prav naravnost strašna spaka
mu pogleda v oči.
So rogovi mu veliki
gugali se kot zvoniki.

Daj, udari, če si upaš,
reče spaka, enkrat še,
potlej pa bom jaz udaril,
če to hočeš ali ne.
Enkrat Tožbar moč še zbere,
enkrat še udari vanj,
če udaril bi po smreki,
ne bi mogla stati tam –
bil udarec je močan.

Ah, bili so drugi časi,
svet je lep bil in vesel,
če se človek tega spomni,
skoraj bi več ne verjel.

Prav takoj mrcina mahne,
Tožbar bil je pravi hrust,
a od močnega udarca
mu odneslo je čeljust.

Zdaj nakaza je napadla –
Tožbar ni se branil več,
kaj storim naj, je pomislil,
saj sicer prišel bom preč.

O Marija, vsi svetniki,
je moliti zdaj začel –
v trenutku se razblinil
spak je in kot piš spuhtel.

Črno ruto si je Tožbar
še zavezal čez čeljust.
Večno bo sledil medvedu,
zgodba pa od ust do ust
bo hodila za rodovi
poznimi kar še naprej,
taka ali pa drugačna,
kot povedal sem jo prej.

Tožbar je sledil medvedu
po dolinah in vrheh,
taval reva je uboga
in iskal tolažbe v gorah;
ni je našel pri ljudeh.
Sonce je zašlo za goro
v naročje Mangarta.

Dolga senca na pobočju
je Tožbarjeva bila.
Prav na gore drugi strani
ob obali jezera, v hišico,
ki tam je stala, ta postava je odšla.

V hišo, kjer nekoč živela
je njegova ljubica.
K njej je hotel se zateči,
da bi ga pozdravila.

Vso pot se za njim je vlekla
rdeča sled, bila je kri,
slutnje kakor črni vrani
so polzele čez oči.

Ko je odprl vrata hiše,
tam bilo nikogar ni.
Rdeče sence so žarele
na gladini jezera,
zadnja sled večerne zarje
kakor glava Rabeljska,
včasih še večerna zarja
o ljubezni šepeta.

Brez miru, z odprto rano
tava sem ter tja povsod,
za medvedom neprestano,
da bi mu prišel na pot.
Ve, da v njem nekje globoko
z rane teče črna kri.
Kakor je nebo visoko
in kot sonce tam žari,
peče ga in ga skeli
groza, ki v njem molči.
Kadar gozd spregovori
in ko veter v njem molči,
sluti ga, ko mu sledi.

Kdo je medved, kdo Tožbar,
kdo je živ in kdo grobar,
ki zagrebel listje bo,
vse okrog bo le belo,
kdo medvedu zdaj sledi,
je za njim, so le oči,
se obrne in ga ni,
se obrača kar naprej in nazaj,
tja kjer ni mej,
so za njim zdaj le sledi
zbrisane in jih več ni?

Sam v planino boš odšel,
veter bo v drevesih pel.
A ljubezen bo živela,
nespoznavna za ljudi,
saj bila je take vrste,
da je tukaj najti ni.

Le v večerni zarji vidiš
nad drevesi še jo kje
in za njenimi sledovi
še oči in še roke
se dotikajo plamenov,
ki odsvitajo jo še.

Temne sile so vtaknile
svoje črne prste vmes,
v skalah, včasih nad previsi
slišimo še jok dreves.

Tam za studencem,
kjer sta se srečevala,
se mu je zdelo,
da tudi zdaj ga čaka,
vendar ko bliže je prišel,
se le kot senca mu je prikazala,
drevesa ali pa nečesa drugega,
kot bi meglico
sila vetra gnala.

Kaj tisto je med njima
kdaj bilo, ki ju je hkrati
združevalo in razdvajalo?

Je našlo sled morda
v bučanju vetra,
šumenju pomladanskih vod
po dolgem travniku?

Zdaj sence megel se krepijo
in na večer, ko že nikogar ni
in tudi veter in bučanje
se umiri –
v tišini srečevanja
bivajočega in tistega,
kar dolgo že ne biva več,
ju videl boš, ko hodita
z roko v roki
dva osamelca in pregnanca –
in tudi onadva
se v večerni megli izgubljata,
da bosta z zarjo jutranjo
spet vstala
in se večno znova vračala.

HAIKU IN EN TANKA

* * *

Bregič.
Zamika bajcko kosmulja.
Trnjava podi žival.

* * *

Koreninice,
micelij mojih poti,
odmirajo počasi,
kakor betežni hrasti
sredi jelovja.

* * *

Želod drobižek,
na veter hud naš mižek,
išče kapico.

* * *

Med ljudmi misel živi.
Pajčevina noči.
Na kamnu ime.

* * *

Odprite vežna vrata:
lubadar in misel
po srcu sta brata.

* * *

Da sanje lažje ločiš od resnice,
nikar ne meči kovanca.

* * *

Oskubili so me do suhega.
Ostal mi je le ponos.

* * *

Ne prenesem samotnih poti.
Preveč jih je.
Tesno se zdi.

* * *

Včeraj je reka hrula desno.
Danes levo.
Na vresju prod.

* * *

Ni potočka.
Izginila je stara ročka.
Le mah povsod.

* * *

Kormoran na sosedovi njivi
na eni nogi stoji.
Spi.

* * *

Na knjigah prah,
na mizi lužica vina,
na mojem srcu mah.

* * *

Odvečno veselje,
divjaško kesanje,
žeje tesnoba.

* * *

Strehe tramovi
narazen gredo
ko pust je dom in prazen.

* * *

Med vresjem je maj.
Ne oziraj se nazaj.
Plazovje grmi.

* * *

Živel je nekdo.
Nihče ga ni opazil.
Človek za druge.

Vogal Hiše

Ki mi reče:
»Tukaj sem zato,
da se sliši, kako se drži-«
skupaj.

Nasloni se Name

Sem le, Beseda,
laže mi bo
–nesami

v zraku, kjer je vsak prostor
že tako; vrtoglavica

Trd pristanek.

-*-

Pesem je dotik(anje) večnosti,
zato je vsak list v knjigi, hkrati
popoln Absurd.

99

Pesem je bitje,
Ki se oglaša,
z ušesi.

Spomin

Sprva te ni
Potem si
in čutiš; vidiš, tipaš, slišiš
(vohaš,
okušaš)

Jez ki zadržuje
Zavest ki zasvet-
i kot nekje zgoraj še nekaj
Se odpira in

vidi

nazaj
le Ljubezen
obstaja

Nate

(Dan je,
Sonce V Omari)

The Colour Love

The Colour Love.

Very very Light-
ly, We step
do Wn, so th-
at We do´nt
eveN
Make A Sound -
n th dffrnc btwn s
not even a vow el

and we still, touch it.
Music. Becomes
her´s.

12.

This is how we do it.
(46:10)

MRAK : ZARJA

Stojiš na rdečem obzorju.
Postajaš podoben mraku
ki se plazi po ozkih ulicah
in me iščeš
medtem ko puščaš
temne sledi.
Vrgel si sonce
v črno morje svojih občutkov
in zdaj upaš
da ti ga bom znova podarila
ko pride jutro.
Morda te spominjam na zarjo
ki se igra v lesketu jutranje rose.
Res je.
Tudi jaz stojim na obzorju.
Stojiva si nasproti
a se ne vidiva –
izgineš še preden se zbudim
in se pojaviš takoj ko spet zaspim.
Ne pretvarjaj se več!
Predobro poznam vsak tvoj naslednji korak.
Kajti ne znaš skriti
svojih sledi.
In dobil boš svoje sonce nazaj
a od mene ne več.
Zate sem le jutranja zarja
slepo zatopljena v svojo igro
a jaz stojim
na zlatem obzorju.

NEZNANČEVI ČEVLJI

Neznanec vedno znova hodi
po svojih stopinjah.
A vsaka je drugačne barve in oblike.
On pa hodi.
Po nekaj letih
neprestane hoje
se nenadoma spomni
da hodi bos
da je nekje nevede
odložil svoje čevlje
in pozabil njihovo številko.
Zdaj se zmeden ustavi.
Kljub napenjanju možganov
jih ne more več najti
kajti čas teče
in moda se spreminja.
Tako ostane bos
sredi neskončnega morja čevljev
različnih oblik in velikosti.

PRSTI

Utrujeni prsti
se zarijejo v pesek
in obmirujejo.
Rdeč krog
se počasi preoblači
v črne oblake
in pade za okno.
Zdaj se prsti dvignejo
iz posode
in v upanju izlijejo drobce
na rdeč ogenj.
A v plamenih
drobci ostajajo nespremenjeni
ko rdečina počasi pronica
v nič.

TUJE …

Tuje se odbija
od tal in prehaja
skozi debele zidove.
Tuje.
Od daleč in blizu.
Vedno glasneje
se votel odmev
kjerkoli spotika …

V OBJEMU DIMA

Sedem si na koleno …
Moje telo lebdi v dimu
ki se kadi skozi moje oči …
in v dimu zagledam črna krila
ki letijo brez obstanka …
do konca …
in mi padejo v naročje …
zdaj udarim z vso strastjo po njih
čeprav jih ljubim!
Dim pa se vali …
še vedno …
in kar naprej …
počasi …
utrujeno …
zaspano …
zato zaprem oči
in poletim …
s krili v naročju …
s črnim soncem naprej …
počasi …
utrujeno …
zaspano …
v dim …

PRIPETI NA TLA

Med nebom in Zemljo
lebdimo
s težo pripeti na tla.
Pogled sili kvišku,
v jasnino, k soncu,
svetlobi,
sanjačem pa k luni,
v lesk zvezd
in zlata.

Viharji hrumijo
in težki oblaki
so streha obzorju,
daljave zastira megla.
Nebo je grozeče,
bliski, grmenje,
nalivi in toča,
zameti snega.
Poletna vročina,
suh veter in žeja,
polja, potoke suši.
Majhni, nemočni
pod bičem narave
prežeti smo z grozo,
s skrbmi.

Dež rastje zalije,
napolni vodnjake,
sneg blato prekrije,
briše sledi.
Utrip narekuje
nebo nam in Zemlja.
V ujmah in blišču
nas prizemlji.

POMLADNE MEGLICE

V noči
pomladne meglice,
dojilje zelenečih trat,
razpnejo prosojne tančice,
poljubljajo trate
in mleko njihovih
prsi polzi v rast.

Z jutrom
se odplazijo po dolini,
potonejo v reki,
presahnejo v oblakih
in jasnini neba.
Zbežijo pred soncem.

HUDA URA

Huda ura.
Iščemo zavetje.
Mati bi na ogenj vrgla
vejico blagoslovljenega lesa
in sklenila roke v molitev.
Križ božji!

Sumljiv šum prerašča v hrup.
Grozi uničenje.
Ploha. Lije v curkih.
Blatni potoki orjejo nove struge.

Otrpli čakamo, da nebo
pretoči svoj gnev.

REKI

Brezobzirna in kruta,
kažeš svojo silno moč.
Vrbam groziš,
kradeš jim prst
in jim puliš lase.
Labodi in race ždijo na trati.
Strmijo v mrtve ribe,
med drhtečimi grmi.

Še most pod mano ječi.
Take te ne poznam.

Besna si.
Jeza kipi v tvojih valovih.
Grizeš, ruvaš, trgaš,
lomiš, odnašaš in naplavljaš.
Prestopaš breg.
Brez mere
osvajaš polja,
lezeš v domove,
rušiš in jemlješ.

Vesoljni potop?
Je to začetek apokalipse?

Ne slišiš me.

Podivjana v moči
bučiš hrup uničenja.
Vse živo beži,
ti pa hrumiš dalje.
Nihče te ne ustavi.

Moja reka!
Komaj te prepoznam.

GUVERNANTA ČLOVEŠTVA

Stara gospa,
podprta s palico
veljavnih izkušenj,
modra guvernanta človeštvu,
nas krcne po prstih,
ko hočemo
obračati svet po svoje.

Svari in opominja,
da smo premajhni, nedorasli.
Ne smemo ji ukazovati.

Dobrodušno se smehlja
znanstvenikom ob odkritjih,
a kmalu zažuga.
Prekrškom sledi kazen.

Pozabljamo.
Smo le marionete.
Niti so v njenih rokah.

MELANHOLIJA MEGLE

Puhaste megle
prekrivajo ravnico.
Pod njo jočejo travnate ozare
in rjavo postlane zibke
komaj rojenega žita.

Vlažno, hladno brezveterje
narekuje korak v strmino.
Hišice v tilu meglic
slutijo sonce,
vrh blešči v milosti
sončnega dne.

V kleti je slovesno.
Sveča gori, sodi brbotajo,
da vzdihujejo vrelne vehe.
Mošt se bistri,
odrašča v vino,
se zlati,
sklada simfonijo okusov.

Užijem sok življenja,
sonce, svetlobo vrha,
pogled na puhasto ravnico,
preden se potopim
v melanholijo megle.

DOTIK ŽARKOV

V zgodnji pomladi
sem sončnica.
Obračam se k soncu.
V dlan, v misli in občutke
lovim žarke.
Ne dajo se ujeti,
čutim le topel dotik.

Noge postanejo lahke,
misel jadra v vetru,
svetloba poudari barve,
občutki prekipevajo
in nevidne strune zazvenijo.

POSRKAM LEPOTO TRENUTKA

Kamnita strma pot.
Nad mano obok
zvezdnega neba.
Lunin krajec slika sence,
srebri reko v daljavi.
Opojno nočno tišino
moti moj korak.
Obstanem.
Tiho posrkam
lepoto trenutka.
Še rosni kamni
na poti bleščijo.

SINOV DOTIK

Vračaš se rad domov,
to vidim v barvi tvojih oči,
ko skrivajo tisti pogled
kateri te ni nikoli prerastel.
Skozi vse, kar je tu isto,
okušaš Ljubljano drugače,
pod stropom si si lahek
bolj kot nikoli,
čeprav skozi misli se naslanjaš
na nekaj, kar te veže,
nekaj, kar je laže v pogledih
razumeti kot povedati z besedo.

ANONIMNEŽ

Ko me je pogledal
z leskom v očeh,
sem se v njegovem
pogledu počutila doma.
Odhajala sva na najino jaso,
kjer me je krmil kot svojo ptico,
počutila sem se kot njegov dar.
Med nama je bilo tako,
kot bi bila od vedno
in bi premaknila kazalec
na uri v neskončnost.
Skrit je bil v anonimnosti,
a je obstajal.

NOČ

Tako skrivnostna in prežeta
s samoto,
nekaj, kar se prevesi čez,
in nekaj, kar obstaja tu,
kot pobožna misel,
ki v budnosti šepeta brezčasje.

ŠANSON

Tema odseva poglede
z barvo glasu
in vznemirja čas.
Poslušam pesem
iz skrivnosti globin,
ki spominja na šansone
oddaljenosti in bežnosti,
kjer se je včasih
težko spustiti nazaj na zemljo.
Spomnim se na vrhnje obleke besed,
ki si mi jih slekel
in so izgubile svoj vonj
in ko sem mislila, da je vsega konec
si se spet pojavil.
Samo pesem je bila tolmač tvojih skrivnosti.

NOČ NE PRIDE OPOLDNE

Imel si barvo večera,
morebiti si se izmuznil
skozi njene oči
in kar naprej si odhajal
preoblečen v pravljico,
kjer bi jo med stotimi drugimi prepoznal
z zavezanimi očmi,
bila je lepa in resnična
na lice si ji odlagal poljub
in z mislimi božal glas,
jo poslušal, kako se s samoto hrani,
in ji ni nikoli dovolj tišine,
čeprav je vedela, da tvoja noč ne pride
nikoli opoldne
in njen dan ni nikoli tvoj večer.

Obraz ribnika
prekrijejo lokvanji
z mehko pernico cvetov.
V tišini senčnih voda
šelesti poletni piš.

Večer vseh svetih.
Postarani veseljak
si naliva mošt.
Trpek okus poplakne
pod gladino zavesti.

Dan izgoreva
v razkošju večernih barv,
meša se z vetrom.
Upočasnjene misli
tiho tonejo v spanje.

Jutranje sonce
skozi sinje oblake
boža cvetove.
Misli mi odlebdijo
v poletje rimskih fontan.

Večerne sape
v skodrani krošnji hrasta
zibajo sonce.
Za kuliso prevare
slutim spačene sence.

Vetrovno jutro
za priprtimi okni
dviga zavese.
V scefranih ostankih sanj
iščem smisle življenja.

Sidrišče jutra,
zarja si s prsti sonca
liči bled obraz.
Ob gromozanski kavi
grizljam kolač spoznanja.

Mrtvi cvetovi,
lučke plešejo z vetrom
v nežen začetek.
Vem, nepredvidljiva smrt
prehiteva po levi.

Zoreči češnji
v znakovni govorici
hvalita vreme.
Rahlo melanholična
slišim šelest spominov.

Belo padalo,
senca igrivo polzi
s krošnje na krošnjo.
Nitkaste sanje spletam
v rahel dotik svobode.

Postarana noč,
bledikave zvezdice
drsijo proti svitu.
Iz scefrane resnice
krpam svitek tolažbe.

Nedeljski večer,
na posivelem nebu
ogleni sonce.
Iz pohabljenih misli
izbrskam slutnjo jutra.

Majska sapica
češe divji vrtnici
rožnato grivo.
Iz daljnih spominov tkem
misel na nonin nasmeh.

Izgorel zahod,
zgodnji večer rojeva
prve roje zvezd.
Spregledane minute
sukam v konopec besed.

Murvina veja
riše grčavo senco
na lunin obraz.
Razgaljena obtičim
v brezkončnosti šepetanj.

Puhast oblaček,
luna si z njim prekriva
zapeljiv nasmeh.
Razcefrana do globin
drhtim na Rimski cesti.

Razbohoten mah
zaščitniško objema
sključeno vrbo.
Iz zvoka more si tkem
gosto tkanino hotenj.

Slavčkova pesem,
mrakobno noč ovija
vezenina sna.
V studencu ženske biti
mi zažubori nemir.

Utrip poletja,
dišeč oleandrov cvet
mre na asfaltu.
Sredi golih nesmislov
razpletam klopčič vprašanj.

Razpršen curek
z belimi šivankami
prebada tolmun.
Misli se prelivajo
v igreželjno milino.

Medle svetilke,
na zapuščenem vrtu
tli slutnja sonca.
Sanjam o skupnem včeraj,
upe skrivam v toplo dlan.

Večerno nebo
si v kodrasto pričesko
vpleta žareč trak.
V reki deročih misli
iščem drobce otroštva.

Dlani drsijo.
Roj žgečkljivih trepetavk
ti pleše v očeh.
Mamljiv spomin ponika
za nazobčan rob časa.

Bleščavo sonce,
med krpicami snega
odteka zima.
Iz poteptanih želja
luščim nove začetke.

Milni mehurček,
za brezšumnim razpokom
otroški obraz.
S krhkim sojem iluzij
si osmislim lesk v očeh.

Dolgolasa vrba
sredi trstičja išče
pomladni odsev.
V zametek svita vpletam
iluzijo začetkov.

Zametki jutra.
Kričavi vrabec zoblje
razbitine sna.
Zaslepljena od zamer
prezrem spravljiv nasmešek.

Živordeči mak
prek pšeničnega klasja
mežika v naliv.
Nične sanje zamenjam
za svit novega upa.

Majska nevihta.
Razvejan bezeg sipa
roje belih zvezd.
Milijone trenutkov
spnem v šopek nepozabe.

Stari predpražnik.
Lepljivo blato skriva
prijazen WELCOME.
Za slapom težkih besed
čutiva obraz jutra.

TULIPANI

Cvetoči tulipani
v pomladnih dneh
zvesto me čakajo
ob vseh poteh.

Stojé in čakajo in ne bežé!

Le človek vztrajno nekam gre
za cilji, upi, ki pred njim žaré.
Kolo življenja pa jih vztrajno tre,
dokler poslednja želja v srcu ne zamre.

IMPRESIJA

Bele meglice kot pajčolani
mehko zakrivajo veje dreves.
Zarja poletnega dne se prebuja.

V nizu dni spet nov dan!

Par samotnih vran se na nebu črni.
V brezbrižnem letu
plava čez prazno nebesno plan.

BELE NOČI

Svetloba, luč, kje si?
Nemo kričim v duši, ko črni zven noči
tegobno obvisi nad omrtvelo zemljo.
In temne, mrzle sence neusmiljeno kotí.

Zgubljena sredi noči, ki težko se vali
v naročje jutru.
Čakam na prvi svit, na petelinji klic,
ki beli dan prikliče,
na zgodnji ptičji spev, ki nežen, blag odmev
v duši mi vzbudi.

In čakam, čakam željno, da dan bi že prišel,
da mrak, ki gloda dušo, bi kakor noč odšel.
In temne, mrzle sence bi kot meglé razvel.

BIČANJE

Ura je pet, dan se pričenja.
Zunaj siv dan že odriva noč.
Sen se poslavlja,
zavest se prebuja,
kot kače, misli že sikajo bes.

Pečejo, grizejo, kruto me karajo,
stiskajo v primežu lastne vesti,
ki tenkočutno
presoja dejanja,
misli in čustva
preteklih dni.

V možganih vrve atomi, ioni,
z blazno hitrostjo se skozme pode.

Oj, misli črne, ej, misli krute,
Od kod ste privrele?

V duši razbičani
rane so drobne,
rane pekoče zakrvavele.

USEDLINE ŽIVLJENJA

Na usihajočem trsu življenja
vise le grozdi spoznanj.
A to so grozdi brez sokov:
»Vse, vse je bilo zaman!«

Spoznanja niso pregnala temé
na poteh blodnih iskanj.
Potolažilo ni srce,
hrepenenje rojeno iz sanj.

Kar srce je želelo,
roké niso nikoli objele.
Zato so svetle zvezde želja
že davno potemnele.

Žejna ob virih življenja
dolgo hodila sem.
Nikogar odžejala nisem,
le tujka sem vsem ljudem.

Brez plodov to edino življenje
samó za smrt dozoreva:
»Vse, vse je bilo zaman!«
Grenko v duši odmeva.

NA BAJONETIH

Najine besede so kot bajoneti z žlebom,
kjer lahko odteka kri.
Najine besede so kot strup na bajonetu,
njegov dotik v srcu zaskeli.

Strup s kaljene konice prodre v žile,
v možgane, v srce.
Zato težke, rdeče kaplje, bolesti polne,
v srcu zakrvave.

Zakrvavijo tudi v možganih
in jih razžarijo v divji bes.
A v resnici se razbolijo v srcu,
ko bes preplavita žalost in kes.

Ljubi bog, imaš za naju še kapljo
        razuma?

Pomagaj, da rešiva se iz zanke,
v kateri sva obvisela!
Ljubi bog, daj nama še ščepec poguma,
da strgava mrežo, ki sva si jo splela.

Saj sva samo za nesrečo rojena,
naju bo rešila le hladna bela žena
in njena neusmiljena kosa jeklena.

Prah se bo končno povrnil v prah.
In vse, kar žgoče boli
bo hladno pogasila
- in naju - vsa raztrgana in
razbolela potolažila in umirila.

DEKLICE

Tri deklice, tri kresnice
- ob ognju ljubezni prižgane,
mlade kot brstje,
a kot življenje stare
od pradavnih sokov življenja,
stare kot prva celica,
v uri božjega stvarjenja,
čiste kot solze,
žive kot bister potok, kot gorska jezera.
Rastejo in zore za sadove.
Za daritve na oltarju življenja.

VRBA

Samo vrba sem:
golo, skrivenčeno drevo.
Ali morda le grm?
Toda živa stvar, ki zna le to: živi!

S stoterimi življenji
vzniknem iz zemljé:
kisle, trpke, močvirnate.

        Kot vrba sem!

Vzniknem v življenje,
kjer se dotaknem zemlje,
poženem brstiče,
čeprav do kosti porežejo me.
Ozelenim, četudi se do srca osušim.

Ozelenim nenadno ob žarku z neba.
In pohitim z vejami rasti
proti soncu ljubezni,
kajti po njej
nenehno in neutešno hrepenim.

NA OSANKARICI

V spomin Pohorskemu bataljonu

Iskala grobove sem
skrite med drevjem
na vrhu planin.
Mrtvi junaki klicali so me
iz grobnih temin.

Dolgo, dolgo so me vabili na kraj,
kjer tišino in mir
pregnala je nekega zimskega dne
- razbrzdana nemška zver.

Zdaj v gozdu našla sem spet
samo mir in tišino.
A nad grobovi drevesa mogočno se vpno
v višino.
        Širijo svoje veje - prežete s
        hrepenenjem:
        vzpeti se kvišku, k soncu,
k toploti, ki vse ogreje.

Kadar zima prežene sonce,
viharji grozeče besnijo.
Vendar na pomlad gozdovi ozelenijo!

Najglobljih, najtišjih struj življenja
zatreti nikomur ni moč.
Skrivnostna in mogočna sila
vedno premaga noč.

Kar živi, večno prezira uničenje in smrt.

Zato je upor proti smrti
v čudežne sanje zazrt.

NA LEDENIH PLOSKVAH

Ledeno jutro
me boža s
svojimi otrplimi
pogledi belih sveč.
Rastejo gobe in
stopničasti kipi.
Na ledenih ploskvah
se zablešči žarek.
Med kapljami
ledenih solz
stokajo veje in
groze temni oblaki.

PESEM KRILATE PTICE

Dežne kaplje se
obešajo na veje
kot drobni kristali
bledih oči.
Iz vsake veje
se lesketajo obeski.
Stekleni prsti
dvigujejo svoje roke.
in krilata ptica
zapoje pesem
strahu, ki beži
skozi gozd.

V LEDENEM OBJEMU

V ledenem objemu
se zamaje drevo.
Ptice zapuščajo
zledeneli gozd
med šumom
padajočih dreves.
Gole roke polomljenih
vej prosijo pomoči.
Greh sveta ledeni,
ječijo smreke,
jočejo ptice
in joče srce.

ZLATE GRAVURE

Sonce riše med
bele vzorce
zlate gravure
razsipnih barv.
Nebo joče
ledene solze,
ki se obešajo
na mrzle veje.
Debla mirujejo,
ječijo in nosijo
težo grehov
človeštva.

ŽUGA BELI POGLED

Sanje srca
ječijo v ledu,
pod težo žalosti
posutih poti.
Svet je odet
v haljo ledeno.
Ni luči, ne tople peči.
Naselil se je hlad.
V beli palači ledu
kraljuje gospodar smrti.
Z ledeno roko
žuga beli pogled.

LEDENI GRADOVI

Hlad se plazi in
zapira svoje poti,
stresa besede,
noč zadrhti.
V ledenem objemu
pokajo veje,
padajo snopi
ledenih konic.
Drsijo koraki med
dneve spominov.
Ledeni gradovi
prižigajo luči.

PROSIM NEBO

Ptica sedi na
belih prstih
oguljenih vej
in išče prenočišče.
Pobegne iz gozda
preko ledene skorje,
pogrnjene bele
odeje ledu.
Gledam grozo
sklenjenih rok,
prosečih dlani
in velikih oči.
Prosim nebo,
naj ne rosi,
ne pošilja več
ledenih solz.
Iščem pogled
sončnega žarka,
da posije in
podari svoj nasmeh.

LEDENI STRAŽAR

Sonce upira oči
in s svojo močjo
podira oblike
klecajočih bilk.
Led poka,
ječijo veje.
Lomijo se in
padajo ledene kocke.
Kosi ledu pokrivajo
tla kot izbruh
gejzira padajočih
ledenih sulic.
Skozme kaplja
ledeni stražar
in sključen omahne.

ŠUM GROZE

Slišim grozeče
bučanje belih
ledenih objemov
oklepa smrti.
Prsti gospodarja
zime se topijo
in popuščajo
Bogu sonca.
Narava bije boj
dobrega in zla.
Sence begajo,
navdaja me
šum groze.

31. januar 2014–3. februar 2014

AVTOBUS OB DVANAJSTIH

Nepremično in zatopljen v svoje misli je sedel šofer Stanta za volanom starega avtobusa in zrl na belo, vijugasto cesto, bleščečo se v dopoldanskem junijskem soncu. Motor je neenakomerno ropotal in šipe v razmajanih okvirih so žvenketale. Suhljata kmetica za njim je neprestano zamolklo pokašljevala. Slišal je glasen prepir in ne da bi se moral obrniti. je vedel, da sta to delavca iz avtomobilske tovarne. Že vse jutro si ni dal opraviti z ničemer drugim, premišljeval je samo o tem, kljub temu da mu je bilo neprijetno in je nagonsko hotel pozabiti in se otresti te misli. Trdovratno je zastrmel na s soncem obsijano cesto in ni nič mislil. Mimo je šinil sivi inozemski avtomobil, dvignil oblak prahu in izginil na ovinku pri gozdu. Nad temnim pasom gozda je zagledal bela poslopja avtomobilske tovarne. Še nekaj minut. Boleče se je zajedlo v Stantove možgane: to je zadnja vožnja. Osem let je vozil starega Mercedesa na progi od mesta do tovarne, dobrih petnajst kilometrov, in nazaj. Osem let! Nikoli mu ni bilo dolgčas na vožnjah, kakor je bilo drugim šoferjem, saj je vedno videl kaj novega, kaj povsem nepomembnega pa vendar zanj silno zanimivega. Nič mu ni ušlo, morda nova kilometrska tablica, sveže prepleskana ograja, popravljen pločnik in še mnogo majhnih čisto vsakdanjih stvari. Zdaj bo vse to minilo in nič več ne bo videl, če so zgradili novo hišo, postavili kilometrsko tablico, popravili pločnik. Stisnil je ustnice in požrl slino. Vpraševal se je – se bom lahko privadil temu, da sem že star in da sem dobil od direkcije nalog o upokojitvi? Na to si ni znal odgovoriti, pa tudi poskušal ni, ker se je bal prihodnosti, pred katero je stal. Šofer Stanta je stresel z glavo, kakor da bi hotel odgnati mračne misli. Le zakaj že zopet misli o tem, saj nima pomena, on ne bo pri tej stvari prav nič spremenil. Upokojeni avtobusni šofer Jože Stanta. To je bilo slišati žalostno in smešno obenem. Sicer pa to je zadnja vožnja in tudi ta bo minila kakor vsaka druga, samo zadnja bo za spremembo. Stanta je krepkeje stisnil za volan in z nogo počasi pritisnil na plinsko ročico. Za hip se je ozrl na odrgnjeno in zvito tablico nad glavo, na kateri je pisalo: Ne moti šoferja med vožnjo! Potem mu je pogled preskočil na cesto in zopet nazaj na sprevodnika Huga, suhljatega možaka z zgrb¬ljenim nosom in vdrtimi ličnicami. Da, Hugo bo še ostal, le on, Stanta bo odšel, čez petdeset jih že ima in desna noga, v katero je bil ranjen v prvi svetovni vojni, mu je zadnji čas močno pobolevala. Pripravil se je do tega, da je odšel k zdravniku, nato pameten nasvet: »Stanta, vložite prošnjo za upokojitev, vaša noga je odslužila!« In tako je prišlo vse hitro in nepričakovano in danes vozi zadnjič starega »Mercedesa« na progi od mesta do avtomobilske tovarne, dobrih petnajst kilometrov in upal bi si priseči, da bodo takrat, ko bo privozili pred tovarno, sirene tulile opoldanski odmor.

– Izstopite, prosim! – Hugo je brcnil ogrizek jabolka s prašnih tal avtobusa in pridušeno zaklel Delavca v modrih kombinezonih sta izginila v množici ljudi proti avtomobilski tovarni. Sirene so še vedno tulile in motor je pritajeno brnel. (Pajac, obešen na nitki pred šipo, se je smešno zibal.) Zunaj se je v čisti zrak dvigal oblak modrih, izgo¬relih bencinski h hlapov. Stanta je trudno izpustil krmilo in si obrisal potno čelo. V avtobusu je bilo vroče, vonjalo je po gnilih jabolkih in bencinu. Vrata avtobusa so se s treskom zaprla. Hugo ,je leno odložil usnjeno torbo in sedel na sedež pri oknu. Zdolgočaseno je zazehal, izvlekel iz predala zavitek češenj in jih začel zobati, peclje je metal skozi okno, jih štel in mislil, kako je dolgočasno na svetu. Čez nekaj časa je pogledal na uro in rekel Stantu, ki je pisal v avtobusni dnevnik: – Ti, zdaj pa lahko greva, četrt je že. – Stanta je prikimal, odložil dnevnik in potegnil za vzvod. Motor je začel škrtati, vendar se avtobus ni premaknil. – Hudič, stari kurnik je odslužil} – (Hugo je avtobus vedno zaničljivo imenoval kurnik.) Stanco je nekaj zbodlo in v grlu je začutil grenkobo. Kurnik! Stisnil je zobe, da ga je zabolelo: »Pojdi k vragu!« – je siknil in močneje potegnil za kovinsko ročico. Hugo je bil` presenečen, hitro je vtaknil nova češnjo v usta. Avtobus je sunkoma potegnil, in zavil po cesti nazaj proti garažam na južnem koncu mesta. . Na tleh je ostal velik oljnat madež in oblak dima, ki ga je veter nosil proti gozdu.

Danes sem zaspan kot … Sprevodnik Hugo stavka ni dokončal, izpljunil je pečko na betonska, z oljem polita tla garaže »Avtoprometa«. (Nekje je bilo slišati škrabljanje stružnice.) Hugo je sproščeno zazehal. Stanta si je brisal roke v mokro cunjo. »Do petih zjutraj sem bil pri teti Lini, saj jo poznaš, sina ima zdaj na letalski akademiji. Hči se je poročila, pa je dobra Lina povabila še mene. Ampak rečem ti, bilo je prijetno.. Danica je imela srečo, ujela je. bančnega direktorja, veš tistega debelega, ki se je na novo leto svinjsko napil in so ga potem, ko je razbil vse kozarce, vrgli iz kavarne. Sreča pravim! No, sicer je pa punca tudi lepa, da, prav srčkana je, toda denar je le denar. To je bila poroka! Žak je rekel, da je ne bo do smrti pozabil. In vino! Jeru¬zalemčan, šampanjec, kapljica, da bi jo angelci pili!« Stanta si je še vedno, ne da bi vedel zakaj, brisal roke in videti je bilo, da pripovedovanja ne posluša preveč pazljivo. Na vsako vprašanje je samo kimal z glavo in tu in tam rekel: – Mhm. – Hugo je utihnil in znova zazehal. »Ti, danes pa nisi nič kaj zgovoren! Kaj pa ti je? Jaz na tvojem mestu bi bil vesel, da se rešim tega starega kurnika.« Stanti je šinila vsa kri v glavo in vse, kar se je v njem nabralo zadnje dni, je zdaj bruhnilo na dan. – Kaj pa ti veš, prekleto! je zakričal na ves glas, da je odjeknilo po prostrani garaži. Mlad mehanik pri bližnjem avtobusu, je začudeno dvignil glavo in položil francoski ključ na blatnik. »Kaj veš, kako garam in se ubijam vsak dan! Žene nimam, to veš, sam sem, po¬polnoma sam. Vsi skupaj ste bedaki, neumni cepci in…« Stanta je zaripel v obraz ,na sredi stavka obstal in ni vedel dalje. Zalučal je mokro krpo po tleh, da je tlesknila ob beton. »Vsi skupaj se pojdite solit!« je končal in naglo stopil v avtobus, se sesedel v odrgnjeni usnjeni naslanjač in si zaril prste v redke lase. Možu je bilo hudo. Ta hip se je počutil neznansko utrujenega, osamljenega in nebogljenega. – Star si! – je kljuvalo v njem. Prijelo ga je, da bi zajokal. Nastopila je tišina, ki jo je motilo le brnenje stružnice in nabijanje mehanika pod »Bianchijem«. Mladenič pri drugem avtobusu, je pobral ključ in sklonil glavo nad mehanizmom.– Prava reč! Hugo je v zadregi zmignil z rameni in odšel proti pisarni. Njegovi koraki so močno odmevali pod stekleno streho garaže. Zgubljen sončni žarek je strmo padal skozi odprt preduh na strehi in risal na umazanih tleh svetal pravokotnik svetlobe. Prah se je srebrno svetlikal v zraku. Zunaj na avtocesti so neprestano trobili mimovozeči avtomobili in vse tri črpalke pred garažo so brnele. Kazalec električne ;ure na nasprotni steni se je pomaknil proti dvem. Stanta se je šele ;pozneje zavedel, da je bilo to bedasto dejanje. Saj Hugo ni nič kriv, navajen je reči Mercedesu kurnik, niso krivi pri direkciji„ sam, sam je kriv vsega. Starega šoferja je stisnilo pri srcu. Popravil si je ovratnik in počasi izstopil iz avtobusa. Sklonil se je, pobral cunjo s tal in začel ljubeče brisati prašne, z blatom obri¬zgane robnike starega avtobusa.– Še malo to obrišem, da ne bo tisti, ki pride za mano, rekel, da sem bil lenoba. Blaten si danes, seveda, včeraj je deževalo. Ti, kaj praviš koliko kilometrov sva skupaj prevozila? – je mrmral Stanta in brisal osušeno blato z robnikov. – Rekel bi, da kar precej. Vidiš oba sva stara, jaz grem v pokoj in ti boš tudi kmalu končal v topilnici, starega železa nihče ne ceni. Jutri te bo že vozil nekdo drug. Le glej, da mu ne boš na sredi poti crknil, ker bi te potem klel. Jaz pa ne maram, da bi te nekdo klel Tudi Hugu ne zameri, če ti bo še kdaj rekel, da si star kurnik. Veš, ljudje imajo precej čudne navade, drugače pa je Hugo dober fant. Se spominjaš najine prve vožnje? Sedem¬inštiridesetega. Bil je ravno prvi maj, vse zeleno, vozili so se sami praznično oblečeni Ljudje, bilo je mnogo pesmi, veselja. Čas, mnogo časa je minilo od takrat. – Stanta .se je zatopil v spomine, se tiho smejal pa zopet nerazumljivo mrmral, dokler ni začutil roke na ramenu. S kalnim pogledom se je zazrl v sprevodnikov obraz. Hugo ga je motril z dobrodušnim podganjim pogledom sivih oči. Ne, sprevodnik se ni pretvarjal. (Tako je gledal samo, kadar je bil ganjen.) Okoli oči so se dnu nabrale drobne gubice. »No, saj je vse v redu. Oprosti! Tudi meni Je težko, da greš. Navadil sem se te. Ampak, nekam raznežil si se stari! V redu, jaz grem, pozno je že in Fani bo jezna, če me ne bo domov,« je Hugo hitro preskočil na drugo misel. »Ko boš končal, tam v pisarni na mizi so češnje, kar poskusi jih, zgodnje so. Ključi so v predalu. Jutri … Pravzaprav ključi naj kar ostanejo.« (Navadno je ključe od garaže odnašal Stanta domov.) Sprevodnik se je zmedel. Zdaj pa moram res iti. Srečno!« Hugo je podal žuljavo desnico in obdržal šoferjevo roko v svoji dalje kot po navadi. Potem se je sunkoma obrnil in pohitel proti izhodu. »Srečno!« je zamrmral Stanta in nekaj ga je stisnilo v grlu. Nato je znova pograbil krpo in s hlastno naglico začel brisati že očiščene rodnike.

Kazalec na električni uri se je znova premaknil. Sončni žarek je izginil, stružnica je utihnila. Mladenič pod »Bianchijem« je že odšel, tudi mehanik pri sosednjem avtobusu je ropotal z orodjem in se pri¬pravljal k odhodu. Močno je smrdelo po bencinu. Stanta je truden končal s čiščenjem in odložil mastno cunjo. Nekoliko minut pozneje je že stopal z odrgnjeno aktovko po prazni garaži. Izpod sive, zamaščene čepice, na kateri je pisalo »Avtobusni promet«, mu je pritekla kapljica znoja. Bilo je soparno. Pred vrati ga je od bencinske črpalke sem pozdravil mlad fant in zataknil gumijasto cev na vilice. Stanta je pre¬magalo, še enkrat se je moral ozreti nazaj na garažo in na razcefran reklamni plakat za »Mobil oil«, ki je že od osvoboditve visel nad vhodom. Z naporom vse svoje volje je odtrgal pogled, naredil korak ,pa zopet obstal, kakor da se ne more odločiti, potem še enega in še enega, dokler ni prispel na asfaltno cesto ter nadaljeval pot proti domu. Nekje v središču možganov pa mu je še vedno lebdela pred očmi garaža, reklamni lepak za »Mobil oil« in fant, ki zatika gumijasto cev na bencinsko črpalko. Sonce je še vedno sijalo pošev proti njemu. V očeh ga je zaskelelo in začutil j c, da so mu postale vlažne. Ljudje, avtomobili, cesta in hiše, vse to se je zdaj čudno skrčilo, zatrepetalo, se napelo kot balonček iz milnice ter nazadnje izginilo v svetlem vrtincu senc, barv in svetlobe. Stanta si je hitro z dlanjo obrisal oči in se ozrl po ljudeh.. Nihče ni tega opazil. Stopil je dalje. Niti enkrat se ni več ozrl nazaj proti garaži, hitro, morda malce prehitro kot po navadi, je stopal proti doma in čevlji so še mu nekoliko pogrezali v vroč, mehak cestni asfalt.

NEKI HEROJI IN DETE

Vedeli so, da niso naredili nič velikega, nič tako pomembnega. Bili so samo navadni, vsakdanji ljudje. Niso bili heroji in niso niti hoteli postati. O vsem tem so premišljevali, ko so v poznem oktobrskem dnevu počasi lezli po tistem hribu. In še o marsičem drugem. Misliti ni bilo prepovedano, to je lahko delal vsak, ki še ni postal delček velikega stroja; stroja, imenovanega vojna.

Bili so štirje. Štirje možje v veliki vojni. Naneseni z vseh vetrov sem; z juga in severa. Nepomembni in neznatni, precej neznatni. Ranjenca so nesli na nekakšnih hitro narejenih nosilih. Ven izpod sivega koca, se je videla samo polovica glave z razmršenimi lasmi. Bil je menda hudo ra¬njen, ker je mnogo in venomer ječal. V prav kratkih presledkih je ječal. Oni _štirje se niso dosti zmenili za to. Saje in dim so umazale njihove obraze; pa se je vseeno videlo, da jim res ni bilo mnogo mar za ranjenca. Njihove oči so bile široko, živalsko razprte in nosnice so jim podrgeta¬vale. Vedeli pa so, da bi kdorkoli od njih prav tako ječal, kakor ta mož na nosilih, če bi bili sami tako ranjeni kot on. Čisto nekje globoko v sebi na dnu duše, ki se je skrila za čadastimi obrazi, pa je ležala prav drobna iskrica usmiljenja. Bila je vojna in fronta jih je naplavila na ta pozabljeni košček sveta kakor naplavi morje odpadke na obalo.

Tanki so že popoldne močno ropotajoč oddrveli nekam naprej. Sedaj niti ni več smrdelo po izgoreli nafti in oljnate madeže je popila zemlja. Sledovi tankovskih gosenic v mehki zemlji so se presenetljivo točno, kakor ogromni črni kažipoti, vlekli proti goram na jugu dežele. Nad temi mračnimi gorami so nepremično viseli nakopičeni sivi Jesenski, oblaki in za temi oblaki je nekje moralo biti sonce. Zdaj se ni točno videlo, kje naj bi bilo sonce, ker so bili oblaki enakomerno sivi. Nebo je bilo zelo podobno ogromnemu svodu katedrale. Druga polovica nebesa je bila modra tako jasno modra kakor na kakšni stari renesančni podobi. Včasih se zgodi, da je jeseni nebo tako modro. V tisti modrini so se kakor klobčič srebrne volne previjali sledovi, ki so jih pustili bombniki ob napadu. Letala so odletela, a sledovi so ostali v zraku. Tam na jugu, nekje pod tistimi gorami je moralo biti, je še vedno bobnelo orožje. Tam je bila fronta.

Veliki kozolec, nedaleč od veleposestva, je še vedno gorel z jasnim plamenom. Gorel je že od opoldneva in je bil najbrž poln žita. Nizko nad zemljo se je vlekel modrikast dim. Edino kar je bilo čudno, da ta dim ni vonjal po zgorelem žitu. Zdaj so se že trudoma vlekli po majhni vzpetini, med drevesi sadovnjaka. Zgoraj na vrhu je stala kmetija, okoli katere je raslo nekaj od drobcev granat okleščenih topolov, žalostno štrlečih v prazen zrak. Možje so se spotikali ob grudah zemlje na robovih bombnih lijakov in so si želeli, da bi že bili zgoraj pri kmetiji. Kadar se je kdo spotaknil, so se nosila močno nagnila. Ranjenec je takrat še močneje zaječal in glava mu je mrtvo omahnila. Vedno, kadar se je to zgodilo, je rekel .visok mož zadnjima dvema: »Pazita!« Onadva nista od-vrnila ničesar in sta le v mislih preklinjala otrdele grude rjave prsti. V sadovnjaku je bilo mnogo sivih postav vojakov. Kopali so tiste majhne, smešno plitve jarke, v katere lahko ob napadu vtakneš glavo in si misliš, da prav` tebe ne bo zadelo. Kopali pa so jih z veliko vnemo. Nekaterim se še kopati ni ljubilo. Ti so negibno ležali ob skrivenčenih drevesnih deblih in nanje je jesenski veter nasipal mnogo suhega listja. Če ne bi kdaj pa kdaj dvignili noge in se presedlí, bi kdo utegnil pomisliti, da so zares mrtvi. Ležali so ob deblih in nepremično strmeli v neko nevidno točko na nebu.

Potem je iznenada jedko pribrenčala prva granata, kakor nadležna osa, in se zamolklo razpočila nekje spodaj ob rečici. Nekdo je živalsko zakričal in sive postave v sadovnjaku so kot na povelje zlezle v sveže izkopane, plitve jarke. Sadovnjak je naenkrat postal prazen in nasipi rjave izkopane zemlje so mu dajali videz zapuščenega vaškega poko¬pališča. Topovske granate so začele pogosteje padati. Oni štirje vojaki so samogibno pričeli hitreje lesti navkreber. Nekoliko so se bali, da jih ne bi kdo prehitel na poti proti kmetijí, ali pa da bi jih zadela granata. Druge možnosti so se mnogo bolj bali. Kadarkoli je pisnila granata nad njihovimi glavami, so se ustavili, hitro sklonili glave in se skrčili vase. Mižali so in niso mislili ničesar. Potem, ko je granata padla kje vstran od njih, so bili veseli, da jih nobeden od njih ni izkupil. Nekateri so se potem celo posmehovali lastni strahopetnosti. Zdelo se jim je, da je kme¬tija na vrhu vzpetine že zelo blizu. Dolgin je pogledal na uro in je videl, da je bila peta ura popoldne. Kozolec je počasi dogoreval kakor ogromna karnevalska. bakla, ko se izrabi. Mrak se je spuščal. Še enkrat so` se ozrli nazaj. Videli so, kako so se eksplozije prižigale po hribu kakor male, svetle lučke. Od tod se jim je videlo to zelo zabavno.

Omahnili so v nizko in temno vežo. Zadnji je hitro zapahnil vrata za seboj. Obstali so v temi in so se zelo oddahnili. Žvižg in grom izstrelkov je zdaj imel neki daljni in neresnični zvok. Šele zdaj so jim klecnila kolena v nekem zapoznelem strahu. Šele zdaj so postali samo mali prestrašeni ljudje, Nekdo je s čelado butnil ob leseni strop. Zaslišala se je jezna kletvica. Ranjenec je nerazločno mrmral. Potem so se zopet pre¬maknili, se dotipali do nekih nevidnih, v `temi skritih vrat in se prerinili v očrnelo kuhinjo. Pohlepno so vdihnili duh po ožganem tramovju, da bi za vedno pozabili duh smodnika. Na stenah so visele štiri preproste podobe, izrezane iz otemnelega :lesa. Največja od njih je prikazovala čredo ovac s pastirjem. Te podobe so bile značilne za to severno deželo. Na odprtem ognjišču Je še slabotno plapolal ogenj. Odblesk vzbuhov granat je trepetaje osvetljeval strop s slepečo, modro svetlobo. V tem svitu se je zdelo, kakor da se čreda ovac na leseni podobi enakomerno giblje. Na klopi pred pečjo je sedel rdečelas, krepak fant in se nemirno oziral po vojakih. Pravkar jih je hotel povprašati, kaj bi radi, pa se je premislil. »Kam naj ga damo?« je hripavo vprašal vojak in z glavo po¬kazal na ranjenca. Fant je naredil prostor pri peči in zdaj so ranjenca previdno položili tja. Vojaki so utrujeni posedli za široko, prazno kmečko mizo in odložili orožje nanjo. Na sredi mize je ležal velik kos črnega kruha in okrog tega kruha, ki ga nihče od vojakov kdo ve zakaj ni hotel vzeti, se je grmadilo orožje. Brkati vojak je jezno zalučal spored nabojev po tleh. »Til« mu je grozeče rekel dolgin z nekimi našitki na prsih. »Pazi se človek! Mi smo vojaki.«

»To mi je prekleto malo mar!« je zamrmral oni.

Potem je nastal zlovešča tišina. Nekje blizu je padla granata. Košček ometa se je odluščil in padel s stropa. Neslišno.. Ranjenec pri peči je zastokal: »Vode…« V tej besedi je bilo mnogo, mnogo trpljenja. Dolgin je pristopil k njemu in mu nerodno nastavil čutaro na razpokane, suhe ustnice. Voda je zaklokotala. Iz sosednje sobe se je zdaj zaslišalo pri¬dušeno stokanje: Vojaki so napeto prisluhnili. »Gospodinja rodi,« je dejal fant v kotu, ki je bil najbrž hlapec na posestvu. »Jaz imam doma štiri otroke,« je kdo ve zakaj rekel krepak možak z močno povešeno spodnjo ustnico in se poigraval z jermenom puške. Mislil je na svoje otroke. Pod nizkim stropom je brlela sajasta petrolejka in metala na tla pramen svetlobe. Plamenček je ob eksplozijah nemirno trepetal. Obrazi so bili obliti z motno rumeno lučjo. To so bili za vse brezbrižno, voščeno otrdeli obrazi. Stokanje v sobi ni več prenehalo. Rdečelasi hlapec je ,nemirno pogledoval proti vratom. Samo enkrat je prišla neka stara ženska ven in zašepetala besedo hlapcu na uho. Po vojakih se ni ozrla. Potem sta oba izginila v sobí. Pritlikavi vojak z zalitim obrazom je menda hotel pogledati skozi ključavnica. »Ne bodi tako vražje radoveden, sinko! To so čisto naravne stvari,« se je oglasilo iz kota. Debeluh se je lokavo na¬smehnil. »Zdi se mi, da bomo dobili novega državljana,« je rekel. »Če ne boš takoj tiho; ti razbijem tvoj predrzni gobec,« je grozeče zapretil tisti, ki je prej omenil, da ima štiri otroke. »Le počasi. Ime mi je Emil in . pred vojno sem bil boksar, ti tam.« Debelušasti vojak je postal smešen v svoji jezi. Nekdo se je kratko zasmejal. »Kaj takega pa še ne! Emil, vojaček, spodaj v jarkih pa nisi bil tako zgovoren. Zaradi kakšne nič¬vredne granate se je skoraj podelal v hlače, naš boksarček. Ne, spodaj pa res nisi bil tako zgovoren.« Dolgin z našitki je molče gledal kos papirja, na katerem je bil okorno narisan postaven vojak. Pod vojakom je z neošiljenim svinčnikom pisalo: »Bodimo hrabrí!« – Bodimo hrabri! Bodimo hrabri! Bodimo hrabri! in je vsiljivo kljuvalo v glavi. Letak je bil močno zmečkan: V dolginovih rokah je nekoliko trepetal. Na obraz mu je metal veliko senco. Brkati se je poigraval z naboji, kakor da bi ga to ne vem kako zanimalo. Debeli vojak se je usedel na konec klopi. Od nekod je privlekel majhno fotografijo in jo pokazal dremajočemu sosedu. »Vidiš, to je moja hiša. Tista punca pred hišo je moja žena. Njen stari me je nekoč vrgel iz te hiše. Rekel je, da ne bo dal hčere takemu revšetu, kot sem Jaz. Poslušaj, revše mi je rekel! Starega je pozneje zadela kap in punca je bila moja. Enostavno, kaj? Včasih sem bil boksar. Po vojni…« je žlobudral vojaček. Zaspani vojak se je zdramil iz nemirnega dremeža. »Ti, če mi ne boš tiho, te počim pa si mi lahko brat! Pojdi k vragu sitnoba!« Mali vojak se je užaljen umaknil. »Barabe,« je pre¬vidno rekel. Nihče ga ni slišal. Možak v kotu je imel čelado močno po¬tisnjeno na čelo in je tolažeče tiho in mrmral popevčico o pijanem grenadirju s svetlo sabljico. Mlad fant poleg njega je že nekaj časa molče in utrujeno poslušal in videlo se je, da pri tem nekako trpi. Končno je možak pesmico o grenadirju končal. Mladi fant je rekel: »Poslušaj to. V noči čvrčijo črički v lesovih. Kdo je, ki se počasi bliža mojim durim in narahlo trka? Komaj vidim obraz, beseda ni izgovorjena, tišina neba je vsepovsod. Odgnati svojega gosta ne morem. Zrem v njegov obraz in ure sanj minevajo,« je končal mladenič. Možak s čelado, glo¬boko potisnjeno na oči, je zaničljivo zmrdnil z ustnicami. Videlo se je, da je malo manjkalo pa bi pljunil.

»Tagore,« je pojasnil fant.

»Ja, toda pesmica o grenadirju je lepša. Stara mati me jo je, naučila, ko sem bil še smrkavec.«

»Študiral sem na univerzi. Tam smo se učili take stvari.«

»Jaz nisem študiral nikjer. Pred vojno sem bil delavec v avtomobilski tovarni. Ti ne veš, kje leži vplinjač v avtomobilu? No, vidiš. Na učene stvari ne dam dosti. Meni je pesmica o pijanem grenadirju mnogo bolj všeč kot ta tvoj Tagore ali kako že.«

»Indijski pesnik, zlata duša, ti pravim,« mu je še vedno hotel do¬povedati tisti, ki je nekoč študiral na univerzi. Delavec je samo pomembno zamahnil z roko. »Tudi Shakespeara znam na pamet,« je požrtvovalno poizkusil študent vnovič, ki je hotel najbrž pozabiti. da okoli kmetije treskajo granate.

»Kdo je to?«

»Neki Anglež, ki je znal dobro pisati igre. Razumeš? Hočeš, da ti recitiram?« »Hvala, ni treba, sinko. Presneto slab čas si si izbral za te reči.« – Študent se je končno vdal. Kaj misliš ti o vojni?« je spremenil pogovor. »Jaz? Vse skupaj je ena velika svinjarija, sinko, to si zapomni. Mi preprosti ljudje smo dobri kakor kruh. Ti tega še ne razumeš, ker si mlad. Zdaj pa bodi tiho!« je zaključil delavec in krcnil krušno drobtino na mizi. Molk se je pritajeno splazil po sobi.

Ženska v sobi je kar iznenada močno zakričala: »Jezus Kristus!« Brkati je rekel: »Zdaj se je začelo,« in je odprl usta v velikem pričakovanju. Ostali vojaki so bili tiho. Emil je z nožičkom hlastno strgal osu¬šeno blato s čelade. Ženska v sobi je kričala. Ranjenec je stokal. Zunaj so padale granate in plamenček v petrolejki se je potuhnil. Tudi štirje vojaki so se potuhnili in so pričakovali, da jih ruševine kmetije zmeljejo pod sabo. To so bile neprijetne misli. Čakanje na smrt jim je bilo vsem neznosno. Nekdo si je. trdovratno mislil: »Mi nismo heroji. Mi sivo siti vojne do grla in še čez.« To so mislili vsi štirje, a so molčali. Nekdo je gledal ranjenca ob dogorevajočem ognju in je mislil: »Tako lahko tudi mene zmelje., Naenkrat. Kar na lepem nas lahko zmelje.« Ranjenca pa so gledali vsi štirje in so približno enako mislili. Kadar je zunaj zažvižgala granata, so se močneje skrčili vase in pobledeli, takoj nato pa so zopet olajšano ugotovili, da so še tu, in da jih še ni vzel hudič. Tega pa so bili neznansko veseli vsi. Bili so samo štirje navadni vojaki v veliki vojni.

Nič se ne ve koliko časa je minilo letak z narisanim vojakom je zdrsnil iz dolginovih rok in je ležal zdaj na zelo umazanih in prašnih tleh. Dolgin se ni pripravil do tega, da bi se sklonil in ga pobral. Brez¬brižen za vse drugo je mislil: »Marija. Moj dom. Moja družina.« Nekje je tiktakala ura, vsaj zdelo se je tako. Lahko, da so bile puške. Nekje zelo daleč. Slišalo se je precej zabrisano. Granate so še vedno padale v sadovnjak in ubijale vojake v tistih smešno plitvih luknjah. Morda je minila ena ura. Prej je bil ranjenec miren. Zdaj je nenadoma začel nočno ječati in je z roko kazal možem, naj pridejo k njemu. Dvignili so se in okorno odštorkljali preko sobe. Ustavili so se ob njem in nekdo je prav neumno vprašal: »Kaj bi rad?« Morda se je potem ugriznil v jezik. Beseda pa je bila že izgovorjena in se ni več dala izbrisati. Prav tako se ne bi dal izbrisati blaten madež vojaškega čevlja na letaku na tleh. Okoli so treskale granate. Zelo močno. Oni so stali okoli ranjenca in še vedno niso vedeli, kaj bi. Ranjenec je z roko še segel v žep in privlekel ven neko okrvavljeno fotografijo. Vsi. so dobro videli, da je bila precej krvava. Čelo ranjenega se je svetilo v mnogih znojnih kapljicah. Premaknil se je in se nekako začudeno ozrl po vojakih. Potem je mukoma zasopel: »Dajte materi … velika neumnost … ta vojna.« Dolg zategel ah! se mu je utrgal iz prsi. Prsi so se mu močno napele, padle in se umirile, kakor da se je oddahnil. Vsi pa so vedeli, da je umrl: Ranjenčeva roka je počasi zdrsnila po hrapavem kocu in mrtvo zanihala nad tlemi kakor ustavljeno nihalo pokvarjene stenske ure. Videli so belino mrtvečevih oči. Delavec je pristopil, mu zaprl odprte veke in rekel: »Eh, sinko…« Ranjenčev obraz je bil zdaj umirjen in tog. Polovica obraza je bila obsenčena. Prsti so krčevito stiskali zmečkano fotografijo. »Mrtev je,« je končno spregovoril dolgin in potegnil siv koc čez mrtvečev obraz. Vsi so mu bili hvaležni za to. Potem je hotel previdno vzeti fotografijo iz otrplih prstov, pa ni šlo. »Jaz mislim, da mu jo bomo morali iztrgati iz rok. Prav zares mislim, da bomo morali storiti tako,« je rekel z oblo¬ženim glasom. Nekaj je bilo občutiti v tem njegovem glasu. Takoj za tem je od nekod prižvižgala izgubljena granata in tresnila bliže od vseh ostalih. Odbila je polovico stene in razbila šipe na oknih: Steklo je veselo zažvenketalo po tleh. Omet se je vsul po štirih vojakih, da so bili naenkrat beli kakor mokarji. Prah se je polegel. Skozi nastalo odprtino v zidu se je videl teman obris oddaljenega hriba in velike svetle zvezde na nočnem nebu. Ena od zvezd je bila posebno velika. Takoj za tem, ko se je že vse umirilo, je v sosednji sobi močno zavekalo dete. Neko pravkar rojeno dete. Obrazi vojakov so bili doslej trdi in togi, zdaj pa so se nenadoma razlezli v nekem neslutenem, toplem in veselem pričakovanju in vsi so kakor na povelje pogledali proti vratom, izza katerih se je slišalo predirljivo kričanje rojenega človeka

Leva in desna Drava • Zavetišče pri mamici Zofki • Dedek Mraz v koncertni dvorani • Ljubljana – daljna in sama …

Leva Drava, kot jo je več desetletij kasneje imenoval takratni župan, je bila mnogo imenitnejša od desne Drave. Tu se je zgostilo pravo mesto s tržnico, Gosposko ulico, restavracijami, trgovinami, umetnostno galerijo, gledališčem, z muzejem i, starosvetnimi hoteli in kavarnami, šolami, mestno hišo in partijskim komitejem, škofijo in cerkvami; desna Drava je imela velike tovarne, pokopališče, nove bloke, nekaj povsem navadnih gostiln. takih za špricar po šihtu, kopico nizkih hiš z vrtički, visoke akacije na Studencih, ki so ob mostu vsaj teden dni omamno cvetele, v daljavi Pohorje in Pekrsko gorco. V novih blokih so se naselile delavske družine, ki so prišle s podeželja – iz Slovenskih Goric, s Prekmurja, Koroškega, Prlekije. Novi prebivalci se niso trudili, da bi postali meščani, zadovoljni so bili, da je ata delal v tovarni, mama pa je skrbela za otroke, gospodinjila ter klepetala s sosedami. Niso posnemali gosposke govorice, rekli so »dol zapri vrate,« »ne na vem« in »vstala sen se«. Nekateri so najeli celo košček zemlje, za krompir, čebulo in zelje ter pridelke včasih celo prodajali manj pridnim sosedom. Tako jim tudi na tržnico ni bilo treba. Odkar so pri tovarni avtomobilov odprli kino dvorano, ob sobotah niso hodili v mesto, v tovarniški trgovini pa se je tako dobilo vse, od Radiona, nadomestka za poper do blaga na bone.

Leva in desna Drava sta se vedno bolj razhajali. Med njima so križarili dijaki, ki so hodili v mestne šole. Sčasoma niso več vedeli, katera je njihova, domača stran, tista s tovarnami in pohabljenimi drevesi, ali ona druga, z zaprašenim rdečim parterjem v gledališču in prerivanjem na glavnih ulicah.

Lenkina mama Zofka je bila mamica za vse, ki so se kdaj zatekli v visoko staro hišo blizu parka na Krekovi ulici. Pri njih je neprestano zvonilo, prihajali so Danijevi in Lenkini sošolci, če kdo ni našel prenočišča, se je za nekaj časa preselil »na Krekovo««. Menjavali so se tudi stalnejši najemniki, najprej dijaki, mlada zdravnica, jurist, ki je po diplomi dobil v Mariboru prvo službo, medicinska sestra. K njim pa so kot čebele na pašo prihajali tudi njihovi prijatelji – na pogovor, po nasvet, na partijo taroka. Mamica se je vračala iz službe popoldne in se lotila dela, kuhanja in pranja, vsem se je zdelo, da ona pač zmore vse, ne da bi ji kdo pomagal. Nikoli se ni jezila, če so gostje zasedli kuhinjo z mizo vred. Tudi Ana se je zatekala na Krekovo ulico skoraj vsak dan, kar zaneslo jo je tja, vedno si lahko srečal stare znance ali spoznal koga na novo. Včasih sta se z Leo, ki se je rešila profesorske družine in se preselila iz huterbloka, in Lenko tudi učili, zlasti latinščino ali grščino. Tu je bilo vedno toplo in mnogo svetleje kot v njeni sobi. Tam je vladal resnoben molk, tu pa so se vedno pogovarjali, razpravljali o glasbi, književnosti ali o filozofskih vprašanjih. Mamica je potem proti večeru pričarala veliko skodelico čaja ali kakava iz mleka v prahu.

Na drugi strani mize je kot na razgledni točki na svojem velikem stolu posedal Lenkin oče, ki se je moral po kapi upokojiti in je le težko hodil ob palici. Čeprav je bil bolan, se tudi on ni nikdar pritoževal, bil je vedno dobre volje, rad je imel to spremenljivo družbo, dobre šale, glasbo in tarok. Prebiral je časopise, reševal križanke, bil je duhovit in vedno pripravljen za potegavščine, pred zgroženimi dekleti je nekega popoldneva, ko se je že začelo mračiti, zavpil: »Tako, dovolj imam tega življenja!« si nastavil na sence veliko pištolo in sprožil – namesto poka se je zaslišalo brnenje vklopljenega sušilca za lase, ki je velik in črn zares spominjal na smrtonosno orožje. Znal je zapeti vrsto predvojnih kupletov, zlasti šaljivo balado o Japončku, ki je imel nezvesto ženko Šafarenko in je naredil harakiri. Gospod Matija je nekoč pel v opernem zboru, ponorčeval se je, da je bil enkrat tudi solist, in to v operi Rigoletto, ko je igral razbojnika Sparafučila, kar je z globokim basom tudi rad dokazal.

Vsaka zima teh gimnazijskih let je sicer bila neprijazna, (»meščanska in pusta«) brez opevanih zimskih radosti. Le kadar je zapadlo veliko snega in je nad mestom vse čudno potihnilo, so se prijatelji, ko so se vračali iz gledališča, kepali in se metali po zasneženi ulici.

Oblast je zimske praznike premaknila, razveljavila in celo prepovedala. Nič več ni prihajal Miklavž, malomeščanska obdarovanja na Miklavževih večerih so izginila. V veliki hiši na Teznem so po stopnicah navzgor in navzdol divjali trije pijani parklji, oblečeni v stare cape, namazani s sajami, rožljali so z verigami, ropotali po vratih in na smrt preplašili vse otroke.

Božič je postal navaden delovni dan, le bolj dremav, saj so nekateri vseeno šli k polnočnici. Marsikdo je zadnje dni pred praznikom stiskal pod plaščem kilavo smrečico, skrivaj posekano ob vznožju Pohorja. Velike priprave pa so se začele dan po božiču, po mestu so razobešali bele in rdeče lučke in postavljali okrašene smreke, ki so z novim praznikom spremenile ime, nenadoma so vse postale novoletne jelke. Iz Sibirije je prihajal tudi novi svetnik – Dedek Mraz.

V predmestju, na desni Dravi, ni bilo sledu o prazničnem okrasju. Na koncu ulice, imenovane po ruskem heroju, se je z visokega lesenega nosilca stegovala svetilka z golim vratom in svetila v megleni decembrski dan, ko se je Ana z malima bratrancema napotila v mesto, da bi si ogledali prireditev s slovesnim prihodom dedka Mraza. Veliko, sicer koncertno unionsko dvorano so spremenili v zimski pravljični gozd, obrasel z gostimi smrekami, pokritimi z vato. Povsod pod nogami so se mlele debele plasti razmočene blatne vate. Joj, kaj bo s parketom, je pomislila, saj je v svoji sobi morala večkrat loščiti tla, v plesni šoli pa je učitelj plesalcem pod noge strgal vosek, ki so ga potem koraki tanga ali angleškega valčka vtirali v parket.

Na odru so se pogovarjali zajec, srna, volk in lisica, potem je prišel dedek Mraz s kučmo na glavi, oblečen v starinski, z velikimi rdečimi tulipan obšiti kožuh. Začelo se je, tako kot včasih ob Miklavževem obisku: Pozdravljeni, otroci, ste bili kaj pridni? Angela je nadomeščala bela vila s košarico bombonov, parklja pa velik volk na dveh nogah. Otroka sta stokala, da ju zebe, mali bi moral takoj lulat in novoletna pravljica se je spremenila v glasen jok. »Tu ostani, midva bova takoj nazaj, pa nikamor ne hodi!« je naročila starejšemu in malega vlekla na hodnik iskat stranišče. Ko sta se vrnila, tudi večjega bratranca ni bilo nikjer. Iskala ga je med smrekami, spraševala, če je kdo videl šestletnega fantka z belo kapo, vendar ga nihče ni opazil. Prerivala se je med otroki, ki jim je vila delila skope slaščice, mali se je drl, da hoče bombon, po zvočniku je odmevala pesem o mali srnici in o sivi kučmi – beli bradi – Ana pa je begala z otrokom v naročju po dvorani med majavimi smrekami kot v slabih sanjah. Vladek se je vdrl v zemljo. Obšla jo je groza, kaj če je odšel ven, na cesto, sam ne bo znal domov, lahko se mu kaj zgodi!. Mesta ni poznal, kaj bo, če se je izgubil? Da ne bi padel Dravo! Nikjer ni bilo nobenega miličnika, da bi ji pomagal iskati ubežnika.

Stekla je iz dvorane, malega je vlekla za roko in na ves glas vpila po hodniku »Vladooo, Vladooo!«

»Kaj pa se dereš, si čist nora, « jo je nahrulila starejša ženska, ohomotana v volneno ruto.

»Otrok se mi je izgubil, fantek z belo kapo s cofki … Ste ga mogoče videli?«

» Kaj, tak mlada, pa maš že dva pankrta! Jezus, kam smo prišli!« se je ženska zgrozila. Ana ji ni pojasnila zmote in sorodstvenih vezi, begala je dalje po stopnišču in klicala » Vlado, Vlado!« Pod stopnicami je v mraku zagledala temno kepo, otrok se je stiskal pred kletnimi vrati, se tresel od mraza in jokal. Pravzaprav so potem jokali vsi trije.

»Ali gremo nazaj k dedku Mrazu?«

»Ne, gremo domov!« sta zatulila oba. Mokra od solz in od snega sta mala dva lizala vsak svoj bombon – darilo dedka Mraza. Tekli so na avtobusno postajo, se vsi trije stisnili na enem sedežu in komaj čakali, da bodo v varni topli kuhinji, kjer jih je na božičnem drevesu čakalo še nekaj piškotnih srčkov.

»Joj, saj ste čisto mokri! No, kako je bilo v mestu pri dedku Mrazu,« je otroka takoj začela spraševati mama.

»V redi,« je odgovoril Vladek. Ana mu je bila hvaležna za ta jedrnati odgovor. Bratrancema je slekla premočena plaščka in se na hitro poslovila, da je pri tovarni ujela avtobus, ki jo je spet odpeljal v zasneženo mesto, in se vrnila »domov« v mrzlo sobo pod Piramido.

S februarjem je skozi rešetke na dvorišču počasi curljala pomlad. Temni kupi snega ob pločnikih so se krčili, debeli sneženi mož pred šolo je čez noč shujšal do metle in do večera odtekel v podzemlje. Iz plesnive trate v parku so bruhnili zvončki, še zanemarjeno grmovje nad ribniki je pokazalo svojo boljšo stran z drobnimi mačicami in rumenimi popki. V Jemčevi vrtnariji na drugi strani ulice, nasproti Anine sobe, so začeli presajati rože, doslej nemi ptiči v drevoredu so se spet razgovorili, skozi odprta okna so uhajale radijske melodije in opotekave lestvice klavirskih vaj po Bayerju.

Šola je učenjaško vztrajala in odrejala pravila o redu in doslednosti. V krožku so tekle žive razprave z načrti: kam bomo šli gostovat, kdaj bomo priredili naslednji literarno- glasbeni večer, kaj je še treba postoriti za naslednjo številko Brstja … Postavljali so si kratke roke, vsako popoldne so se sestajali, brali, kritizirali, načrtovali. Ana je pisala ponoči, kadar »se je odprlo, « je morala izkoristiti trenutek, ki se je iztekal v pozne ure.

Po neki taki neprespani noči, ko je nastalo kar nekaj pesmi, je v šoli pri slovenščini dobila cvek iz metrike, seveda je bil profesor H. zelo zmagoslaven, ker mu je uspelo zmesti šolsko pesnico ( da si ne bi kaj domišljala!!) Menda se je ob tej novici zabavala vsa zbornica.

Obisk Ljubljane je bil vedno zanimiv dogodek v sivini šolskih dni. Včasih so dijake peljali v galerijo, tudi na grafični bienale, ogledali so si balet Pina Mlakarja Goslač na strehi – Ana je bila zagledana v Gogolja, očarale so jo njegovi Večeri blizu Dikanjke, v Mrtvih dušah pa je iskala vzporednice z živečimi sodobniki, tako je Gogoljev svet vseboval romantično poetiko starožitnosti, ki je še tlela v spominih njene stare matere, in spoznavanja posameznikov brez sidra in kompasa, z mečem satire. Tak se ji je zdel tudi njen takrat najboljši prijatelj Stanko, ki so ga ravno takrat zaradi ostrega peresa izključili najprej iz mladinske organizacije, malo kasneje pa tudi iz gimnazije, še preden se je začelo njegovo preseljevanje od gimnazije do gimnazije – med Mariborom, Celjem, Ravnami in Ljubljano, kjer je čez nekaj let maturiral.

Ko so se popki v kostanjevem drevoredu začeli razpirati, je Stanko povabil Slavka in Ano s seboj domov, kar pa je pomenilo skoraj izlet nekam med vrhove Kozjanskega—Stankova domačija, posestvo njegovega deda, kjer so takrat živeli, se je razprostiralo po vsem hribu, z goricami, sadovnjakom, njivami, vrtom, gospodarskimi poslopji in prostorno hišo, Za hišo so že cvetele češnje, razgled se je odpiral v dolino proti Dravi, vse do Pohorja. Mesto je bilo videti kot kup belo-črnih domin, ki jih otroci niso pospravili. Ano je bogastvo novih nepričakovanih lepot očaralo in ni mogla razumeti, zakaj Stanko ni zadovoljen s svojim domom in se ga skoraj malo sramuje. V bistvu je ostal mestno dete, saj je pred vojno preživljal brezskrbno otroštvo v Bjelovaru.

»Rad bi te videl, kako bi ti bilo všeč, če bi morala vsako jutro s teh hribov v šolo, zvečer pa nazaj, samo spat, in to pozimi po snegu in ledu!« je Stanko pridušil njeno navdušenje.

Vendar je blestel ta dan v Aninem spominu kot cekin v kupu sivih kovancev drobiža, vseh tistih mestnih dni, polnih odrekanja.

»Naj bo tu,
kdor je nor,
mi pa gremo
nazaj v Maribor.«

so peli vsakič, ko so se vračali iz Ljubljane, po melodiji ruske pesmi »Nas ulica šumom vstrečala, zvenela bulvaram Moskva«. Ljubljano so zaužili vsak po svoje, ko so se raztepli po mestu, na grad, v park Tivoli, na nebotičnik, k znancem. Ana je šla obiskat svojo prijateljico Galjo, ki se je z družino pred letom dni preselila iz Maribora v Ljubljano, kjer je oče – ugleden zdravnik – dobil službo. Ana je dve leti mlajšo prijateljico boleče pogrešalala. Galja je izvirala iz emigrantske ruske družine, in pri petnajstih letih je bila odrasla in tako izkušena, kot da je preživela že več rodov. Do Ane se je vedla pokroviteljsko, malo naveličano, kadar sta se pogovarjali o ljubezni. Povezalo ju je pisanje, Galja je pisala zgodbe o ruskih družinah in o čudaških ženskah, ki jih je spoznavala na domačih sprejemih – imitacijah srečanj v nekdanjih salonih. Veliko sta si dopisovali, Galja vedno z zelenim črnilom in z oglatimi črkami, Ana pa v konzervativni, na desno nagnjeni pisavi. Sproščeno Galjo je vseeno po svoje pritegnila Anina zamaknjena čustvenost, ki je bila zanjo čudna novost. Zadnji obisk pri Galjini družini se je slabo iztekel. Povabili so jo na kosilo kot vedno, kadar je prišla v Ljubljano. V lepem meščanskem stanovanju se je nekaj spremenilo. Na belo pogrnjeni mizi v jedilnici je prijazna Galjina mama postregla juho v belem porcelanastem jušniku. Galjin oče je bil na smrt bolan. Le stežka je še sedel za mizo. Ana ni mogla jesti in se je opravičevala, gospod je bil razdražljiv in nestrpen. Komaj je čakala, da se poslovi in zadiha. Kolodvor s sošolci, ki so se zbirali na večernem vlaku, se ji je zdel kot prijazen brezskrben dom z žvižgi in klici : Daja, Ksenja, Joško, Boris! Tu je dihalo življenje, Galja pa je morala na hitro odrasti in preživljati najhujše. Morda ji pomaga ljubezen, s fantom, glasbenikom, sta hodila že od otroštva, kadar je Ani omenjala Jana, se je zdelo, kot da govori rahlo naveličano o nečem, kar je samo po sebi razumljivo in trajno kot dolgoleten zakon.

Kmalu zatem je Galjin oče umrl, pisma so se redčila, srečali sta se komaj še kdaj. Med njunima svetovoma se je nakopičilo preveč žalovanja in nekakšnega srda nad življenjem. Ana se je počutila otročjo in nebogljeno. Kljub knjigam, ki jih je prebirala vsevprek, gledališču in koncertom je v življenju zaostajala. Prihodnost s študijem, ljubezen ali celo poroka – vse to je bilo neskončno daleč. Njena sedemnajstletna sestrična se je poročila in je že rodila sina, nekdanja sošolka pa je svojega nezakonskega otroka utopila; a bolj prepričljiva in je bila nesrečna Margareta v Faustu.

Ona pa je imela svojo drugačno, veliko zaljubljenost, ne da bi vedela, zakaj, in brez vsakih pričakovanj. Ničesar drugega si ni želela, samo, da bi jo imel vsaj malo rad. Nekega večera je pred hišo, v kateri je on igral Rahmaninova, stala tako dolgo, dokler ni klavir utihnil. To glasbo je sprejela kot dragoceno darilo, čeprav ni bilo namenjeno njej. Olje na ogenj čustvovanju je prilil še film o Chopinu in romantični ljubezni z George Sand. Zatem so vsi, ki so vsaj malo obvladali klavirske tipke, kar naprej skušali zaigrati Valse triste, kak Nocturno ali celo Polonezo.

Ameriški filmi, ki so se polagoma pritihotapili v mestne kinodvorane, so kot znanilci bleščečega življenja in zabave pljuskali v sivino vsakdanjosti z veselimi, bogatimi revijami. Tako je v Anino življenje iz Plesa na vodi priplesala Esther Williams. Nekje je vendar obstajal drugačen, lepši svet, ki pa je bil obdan z železnim zidom. Vrata vanj so se odpirala le v knjigah in filmih. Kako bi bilo zares potovati v druge dežele?

MORANA I

MONOLOG STAREGA KRALJA
(praslovanskega)

Stojim nag pred tabo, o Morana, in se smejem razkritosti svojih genitalij. Naravnost v tvoj objem grem in ni me strah. Poberi me kje na križišču, ne morem več poslušati pesmi, ki je jok. Pridi in me vzemi, o moja boginja. Vem, da je tvoj poljub – poljub Smrti, toda mar ni Smrt … le sprememba obličja za nas, karpatske kralje, vladarje staroslovanske? Iz mnogih sem se stopil v enega, ednina pa je trpljenje, če je iz mnogih. Ponesi me skoz oblake do daljne dežele, v kateri se ledeniki nikoli ne stopijo. Vzemi me, Morana! Mar nismo patetični v južnih deželah, mi, karpatski narodi, častilci snega? Mar našo nostalgijo za zavijanjem volkov lahko umiri vonj limonovcev? Pogrešam medvedje krzno in kuštrave ovčje kože, v katere bi se zavijal; pogrešam planinske konje, ki bi me nosili skoz veter po snežnih vrhovih. Naposled sem, Morana, pripravljen na tvoj poljub.

Rimljani in Iliri si z močjo orožja jemljejo pravico do svojih zgodovinskih balkanskih ozemelj. Naše puške so stare in zarjavele. Verjeli smo v ljubezen sosedov, praprebivalcev Balkana. Mislili smo: minilo je že tisoč let, komu je še do zgodovinskih ozemelj? Imeli smo napačne predstave. Naši preroki so zavrgli slavo naših bogov, začeli so spoštovati rimske in ilirske, lažnive in hinavske. Mnogi so zapustili naše stare bogove, pa so tudi naši bogovi zavrgli nas, razdelili so nas, naša obramba je postala neučinkovita. Imamo zvezane roke, za umski odpor pa je prevroče, ta sončna dežela nam sežiga razum, spodbuja strasti … nenavadne, za nas tuje. O Morana, Rimljani se nam smejejo. Z meči nam sekajo vratove, medtem ko častimo njihovega boga. Naše naivno ljudstvo ne dojema, da je rimski bog samo rimski bog in da nas ne bo rešil pred rimskim mečem. Mnogim ni več mar slava naših bogov, o Morana, opozori jih na napako. Poglej, saj ljudje sploh ne nasprotujejo, prostovoljno nastavljajo svoje glave na panje. Naši otroci pojejo ilirske pesmi. Poveličujejo Ilire, medtem ko jim ti posiljujejo matere, vse to zaradi teh prekletih novih bogov. Vse zaradi laži in prevare.

Jaz se jim bom uprl, o Morana, pa četudi sam, z vso močjo svojega slovanskega srca. Galopiral bom na konju skoz dež rimskih puščic in posekal bom Murata, poglavarja rimskega. Posekal bom tudi njegovega sina, gobavega naslednika, da se zgodovina ne bo več ponavljala. Posekal bom tudi rimskega boga, da naše ljudstvo ne bo več verjelo lažem hinavskega mrtvega boga. Spet bodo naši otroci peli o Perunu. Spletali si bodo vence iz lipovega listja. Zemlja se bo vdirala pod Rimljani in Iliri, ko bom v galopu navalil nanje in zapel: Vid, Vid, Svetivid!

In ko padem, o Morana, preboden z rimsko sulico, mi z nežnim poljubom ovlaži usta, naj Rimljani in Iliri zavidajo karpatskemu kralju, da ga ljubi boginja. Naposled sem, Morana, pripravljen na tvoj poljub.

Napisano v Kranjski gori 1995
Korekcije v Splitu 1998

MORANA II

MOLITEV PREKLETEGA PRASLOVANA

Jaz, svečenik v belem, ti nocoj žrtvujem svojo kri, ki je bleščeče svetla, a ne od sonca, o boginja Smrti. Snemi z mene uroke, ki so jih name vrgle gobave roke podlih stark, histeričnih, zavistnih sovražnic moje matere, kakor tudi roke frigidnih ljubimk, katerih obupanih pričakovanj nisem izpolnjeval: ali nisem želel ljubezni z njimi ali nisem želel ostati z njimi. Snemi z mene uroke, Morana. Jaz sem mali svetlobni Princ, ujet v srebrni kletki groze. Jaz sem jezdec na vetru. Jaz sem prerok. Osvobodi mojega duha, o boginja Smrti – snemi z mene uroke. Povzdigni me. Okrepčaj me, o lepa Morana. Naj moji sovražniki padejo pod stopalom tvojega najbolj okrutnega obličja. Kot gobavce jih poteptaj s teptanjem. Ti si pravična boginja, in hladna kot najlepši kristal. Naj mojim sovražnikom marčna burja za zmeraj napolni drobovje. Naj zmrznejo od tvojega hladnega diha, po katerem hrepenim z vsem svojim telesom, o naj zmrznejo ti toplokrvni mediteranski psi.

O pošlji nadnje Daboga, hladnega in maščevalnega boga, tvojega služabnika, spusti ga z verige, naj z njihovo krvjo izrisuje svoje nore simbole po zrušenih zidovih njihovih hiš. Naj uživa, smejoč se njihovemu strahu. Naj to počne počasi, z zadovoljstvom, prepuščajoč jih vzdihu pričakovanja, prepuščajoč jih samorušilni histeriji panike. Naj se smeje med žretjem plodov njihovih gnilih drobovij. O naj se smeje. Naj njihove kosti razsuje ob neznanih poteh in po neznanih poljih. Naj Dabog opravlja svoje delo v Naravi – v službi Pravice!

Jaz sem veličastni vladar snežnih Karpatov, začaran in prisilno zaprt v krhki lupini, oviti z žico, oblepljeni z bronom. Roke so mi vklenili z Zakonom. Voljo so mi zvezali z Revščino. Solze ne morem izsolziti skozi lupino, čeprav želim … Želim ponovno jahati na vetru, svoboden, in prosto preletavati sibirsko puščobo. Želim ponovno piti stopljeno prozornost ledenikov. Jaz sem goreči častilec tebe, Pravica, tebe, Morana. Snemi z mene uroke. Jaz sem tvoj Princ, o moja gospa.

Split, 25. 3. 1998

Prevod: Ivo Antič

MORSKA DEKLICA

Skale in skale in skale. Samotna drevesa. Zeleni macesni. Neskončno modro nebo nad njimi. Svoboda, kot smrt ostra svoboda. Samotna svoboda. Snežna kraljica, gorska koza nad ledeniki. Zelen sneg. Divje rože. Planike in murke. Samotne stezice, ki se križajo in križajo, se srečujejo, oddaljujejo, vodijo vsaksebi, se ponovno srečajo. In ena pot, pot za dva, edina, kamnita. Ob njej brinovi grmi in ciprese. Mediteran. Šumenje žuželk. Čebele, ki nabirajo med na sivkah. Žgoče nebo nad razdrapanim skalovjem. Bori, bori, bori. Senca in vonj po borih. Izvir v samotnem zalivu. Slano morje in izvir v zalivu. Mir. Noč. Zvezde. Luna. Ogenj gori. Pogovor. Smeh. Na ognju je kotel. V kotlu brbota. Petje v daljavi je zamrlo. Ljudje so odšli spat. Pred spanjem se pogovarjajo pozno v noč. Jutri zarana bodo odšli na njive, orat težko rdečo zemljo. Rdečo kot kri. Odšli bodo navzgor, nabirat sivko, da bi iz nje delali travarico. Travarico, ki je eliksir, in ki zdravi vse bolezni, domače in tuje. Nad zalivom tema, zvezde, zvezde, zvezde. Luna, sama in lepa. Njen soj nad morjem. Nežno valovanje, plivkanje morja. Zvok morja ponoči. V globinah se premikajo živali. Murene iščejo plen. Raki hodijo postrani. Lignji svetijo s fosfornimi tipalkami. Globoko, globoko, globoko.

Pred ognjem odeja. Velika, debela, živo poslikana odeja. Barve so nekoliko obledele. Take odeje so nekoč prodajali indijanskim ženam na trgovskih postojankah ob Misuriju. Ob odeji steklenica vina, pol odprta. In na odeji moški in ženska, objeta, gledata v ogenj pred seboj. On govori. Počasi, mirno in nežno, gotovo, pripoveduje. Govori o daljnih krajih, govori o ladjah in pristaniščih, o ljudeh, ki niso kot ljudje tega rodu. Govori o ljudeh, ki so trdi in kruti; in govori o ljudeh, ki cel dan ne počno drugega kot ubirajo napeve na lutnji. »Praznovanje traja cel dan«, pravi. Žene kuhajo in možje prepevajo, in potem se zamenjajo: možje sedijo in kadijo, žene pojejo svojo pesem. Otroci se igrajo.« Ona posluša zamaknjeno. Njena glava na njegovi rami. Posluša zvok njegovega glasu. Počasi ji govori, hipnotično in monotono. Govori o vračih. Govori o plesalcih dežja in o bobnih. Govori o nevihtah in odmevih, o glasu nakoval in o železnih kačah. Govori o ognju in krvi, o puščavah in stepah, o nežnih izvirkih v skalovju. Vedno znova govori o ljudeh. Govori o njihovi radosti, o krčih žensk, o zanosu moških, o plesu vračev. Tum, tum, tum. Ples plesalcev dežja. Ples duhov. Ples smrti. Ples zadnjega v vrsti. »Pridi, plešiva«, reče. Ona ga gleda v oči, on vstane, drži jo za obe roki. Ogenj plapola v noč. Luna sveti. Počasi se premika. Noga na nogo. Noga z noge. Noga na nogo. Tum ta-ta, tum-ta-ta. Noga, roka, noga, roka, boki, prsti, pas. Počasi pleše, ona mu sledi. Polna luna sveti. Pleše hitreje. Drži jo za obe roki. Boki, prsti, roka, noga, noč, zvezda, sin, gora, otrok, omara. Noč, noč, noč. Tum-ta-ta. Pleše, pleše, pleše za njim. Vedno hitreje, hitreje, počasi in hitreje, počasi hitreje počasi hitreje. Lasje mu vihrajo, on gleda v luno. Luna ga slepi s svojim sijem, luna ga uroči s svojo norostjo, luna ga vabi s svojo modrostjo. Gleda v luno in pozablja na vse, in ona za njim. Plešeta. Razpusti lase, krilo se ji opleta okoli nog. Krohota se. Krohota se v zanosu. Morje plivka. Gleda v Luno, gleda njo. Zaljubljeno, ne ve zase. Stopa proti morju, vabi jo. Voda je slana, slana in žgoča kakor krst. Morje vabi. Temno morje daljnih odsevov. Temno morje norih let. Temno morje neznane prihodnosti. Pleše po vodi. Voda škropi okoli. Slana je, kot solze. Vabi jo k sebi. Zaupa mu. Pozablja. Predaja se. Stopata v morje. Objema jo. Objeta v krču plesa. Plešeta objeta v morju. Poljubi jo. Njegov poljub - žgoč in pust hkrati, daljni spomini so v njem. V njem so vbodi mečev in nezaupanje. Žgejo njegovi poljubi, kot pečati žgejo ko jo poljublja po telesu. Moški, ki jo je zapečatil s poljubi. Govori ji. Nežno, lepo. Prigovarja. »Odvrzi krilo, žena, odvrzi krilo«. Obotavlja se. Ne zaupa. Kdo je ta tujec , mož s tremi srci, nor in lep, a zverižen in pust, brez domovine in brez rok, z nogami ki rastejo iz zemlje? Počasi popušča. In on vzame morsko vodo v svoje dlani in jo poljubi, in vlije ji vodo navzdol po prsih, da jo zazebe in vzburi, in ji teče preko prsnih bradavic in prek srca prek nežnega trebuha, in majcen potoček priteče do špranjice. In potem gleda v Luno in se noro smeji, in vzame drugo polovico vode, in jo pokloni Luni, pusti, da jo obsije s svojim sijem, jo poljubi, šepeta neznane molitve, sklanja se, zaklinja, dela čarna znamenja. In potem jo umije tam, kjer je mokra. Počasi, nežno jo umije. S prsti razpre njeni ustnici in njegov jezik se je nežno dotakne tam, kjer je najbolj nežna. Počasi jo okuša. Liže jo. Pomalo in pomalo zastane. Okuša njen okus. Všeč mu je. In se vzravna in jo poljubi močno, objame jo in skupaj zaplavata v temno morje. Nič strašnega ni več: le temno morje pod njima in on ob njej. Na obali gori ogenj, v kotlu brbota jed, in onadva plavata. Nič več ni morje strašno in ni čuden on, ki plava ob njej. Plavata prsno in se obrneta na hrbet, in ves čas jo poljublja.

Potem odrineta nazaj, in počasi se bližata ognju. Prispeta na obalo, on sopiha, kamni pod prsti ga bodejo. Ona se mu smeje in ga škropi z vodo. Malo je neroden, skuša jo škropiti nazaj, pa mu uide. Teče za njo, pa je spretnejša in se mu izmuzne na vrh skale ob zalivu. Kliče jo nazaj in ona noče. Pusti se klicati. Kliče jo dolgo, dokler se ne naveliča. Potem se spravi k ognju in poskrbi za ribji golaž. Ona pa sedi sama na skali, zre v zvezde in v luno in v majhno vasico v daljavi, kjer v oknih ugašajo zadnje luči in tudi tisti, ki so do sedaj pili in kvartali, legajo k počitku. Gola je in mokra, nežen morski veter piha in ji suši nežno kožo. Je kot morska deklica iz onega kipa na Danskem, kot mala ribica, ki je našla svoj sen. Luna nad njo pa se nežno smehlja in jo boža z milimi žarki.

Prisede k ognju. Jesta. On je kot divjak. Ona mu naredi pridigo o manirah. On je naprej, požrešno, in potem pije vino. Pije vino in strmi v ogenj, tu in tam podreza in podkuri. Potem prične peti. Poje pesmi iz daljnih morij, gusarske pesmi in pesmi iz Kantona; pesmi, ki jih je slišal med nabiralci biserov in med pristaniškimi delavci v Daar es Salaamu. Poje pesmi Newyorških klatežev in ciganov z Madeire. Poje divje ruske koračnice in zategle pesmi kanadskih Algonkinov. In ogenj buči in gori, buči in gori. In njej buči v glavi, vzame mu iz rok steklenico in pije in pije in pije. Postane pijana in vstane. Želi ga vzburiti. Sovraži to njegovo zateglost. To njegovo predanost žalosti in melanholiji, to njegovo tujost, ki ji ni videti kraja: bolj temna in tuja kakor morje.

Pleše počasi in z vitkimi gibi, pleše Luni in pleše Soncu, pleše Zemlji in Nebu, pleše vetrovom v zahvalo. Pleše očetu in materi, bratom in sestram, odsevom na gladini jezer in talečim se ledenikom. Pleše ognju in vodi, toploti in mrazu in lepi beli liliji. Pleše gozdu in lesu, in borom in hrastom in vitkim lipam, in brezam in hojam in jelkam in storžem in vsej naravi. In njeni gibi so ljubki in mehki, nežni in pravilni, vabeči in ljubki. Majhna gazela je, ki se pase na obmorski sivki, in on jo gleda z očmi, malce kalnimi od vina. Ne strmi več v ogenj in ne poje več zateglih pesmi, niti ne gleda lune in ne mrmra molitev, očaran gleda njo in ona pleše. Pleše proti morju in ga vabi, in on počasi vstane in stopa za njo, uročen, kot za malo deklico morsko, da ga povede v valove. In morje zadovoljno mrmra in ribe pod morjem se podijo v veselju in raki igrajo s svojimi kleščami na bodice morskih ježkov. Vse morje je en velik orkester, neslišan do sedaj, in on zamaknjeno posluša. Pleše proti morju in proti ognju, nazaj in naprej in okoli njega, z ognjem v sredini. Gre nazaj na odejo, gleda jo, samo gleda. Pleše ob njem, vabi ga, je mačka in vila, je kača in kobra, je čarovnica in svečenica. On postaja nemiren, vidi, da mu trzajo roke in trebuh, in otrdi tam, kjer moški otrdi. In ko to vidi, se mu smehlja prav po kačje in se privije obenj, ob njegovo belo kožo, ob njegov trebuh in prsi. On pa je izgubil pamet, gleda samo še njo in njene oči, in on ga gleda v oči in sta dva žareča vroča oglja, in skloni se nadnjo, jo poljubi in prodre vanjo počasi, nato nežno, nato gotovo, nato silovito, nato divje, nato ekstatično, nato nepopisno… /…./ /…./ /……/ /……./ /…. … … .. .. /.. .. . … .. … /. . .. .

In ležita objeta, ogenj gori počasi in mirno in dim se suka naravnost v temno nočno nebo. Nanju pa sveti luna in njej se zdi, da ju tiho blagoslavlja s svojim sijem.

ENIGMA

Zunaj so se pričeli oglašati golobi.

Odprl je oči. Spet jih je zaprl. Hotel je spati, ni mogel več. V ustih zoprn okus po prekrokani noči, okus po sladicah in šampanjcu, po dragih cigarah, po divjih besedah, po smehu. In obledeli okusi poljubov… Počasi se mu je v glavo vračala zavest, počasi, drugo za drugo, kot bi nekdo prav počasi vrtel filmski trak, je vstajala prejšnja noč v njegovem spominu. Prvo, česar se je zavedel, je bila množica in obrazi v njej.

Nekdo zraven je zasmrčal in se premaknil. Ni ga zmotilo. Neka ženska je nadvse globoko dihala. Navdala ga je nadvse bizarna misel. Pomislil je, kako je prejšnjo noč alkohol skozi želodec prodrl v telo, se razgradil v jetrih in celicah, in sedaj se njegovi razkrojki izločajo s kisikom. Prisluhnil je sopenju. Ni ravno vedel zakaj, toda sam v sebi je bil hvaležen, da je sopenje: da ni smrčanje. Potem se je sprostil, roki je dal daleč proč od sebe, namestil se je v pozicijo med križem in otrokom, in počasi pustil spominom, da so prodrli v zavest.

Množica, obrazi, smeh, pitje, žvenket kozarcev, razgrete oči, pijani poželjivi pogledi, moški, ki nataka ljubici, ljubica, ki si moškega poželjivo ogleduje; moški, ki ne more skriti izbokline na hlačah ... tu se je tok misli na lepem prekinil. Spomnil se je na njen obraz, na njen lep, inteligenten, poseben, tako lepo zasanjan obraz … In potem spet pijača in šale. Sprva duhovite in znosne šale, mnoge celo izvirne in poučne v svojem kontekstu. Potem vse bolj drzne in vulgarne šale. In najprej zadržani smeh žensk, zarotniški pogledi med sabo. Najprej smeh tistih najdrznejših, z največ izkušnjami. Potem počasi smeh vseh, vedno bolj vesel, razigran, sproščen smeh. Smeh na smeh in šala na šalo: seks in kri, kri in seks. V spominu mu je živo vstala ženska, umetnica, ki je ustvarjala – tako so pravili, kajti umetniških razstav se že dolgo ni udeležil, niti ni bral veliko o umetnosti – s konceptualno umetnostjo. Bila je temna zvezda večera, kot prekrasna žival, z gibkimi udi in žametno kožo, z izpiljenimi potezami obraza, s strogostjo, ki jo na obraz vtisne življenje. A poteze okoli njenih ust: krute in poželjive poteze! Ona, ki je vedela vse o umetnosti renesanse – tiste renesanse, ki je nagnjena k ezoteriki – ona, ki je vnašala v sodobno umetnost simbolizem alkimije in ki je požela prva velika priznanja na trenutni sceni, se je po nekaj kozarcih pijače spremenila. Njene oči so žarele bolj in bolj. Postopno se je dihanje poglobilo. Še bolj živo se je udeleževala pogovorov, toda sedaj z razgretimi lici in s široko odrtimi očmi. Potem je tema zanesla h kriminalu (priljubljeni temi družabnih večerov). Na začetku je utihnila. Nato se je počasi vključila v pogovor. Na tihem jo je opazoval. Vedno bolj se je prepuščala pogovoru. Vedela je vse: vedela je o Charlesu Mansonu in Richardu Ramirezu, o forenziki in metodah ubijanja. Poznala je na desetine serijskih morilcev. Njen najljubši film so bile franšize o Hanibalu Lecterju. Kri jo je vzburjala. Bil je razvnet od kokaina in med pogovorom se mu je zdelo, da se spreminja. Govorila je in govorila, družbi je razlagala psihologijo serijskih morilcev. Njeni nosnici sta pričeli plati in se širiti. Vohali sta vonj po krvi in semenu. Gledal je njene roke, njene dolge nalakirane nohte, njeno popolno večerno toaleto. In ona je govorila o morilcih in o tem, zakaj se ženske zaljubljajo vanje. Pozabila je na vse, iz nje je pričela govoriti srednješolska profesorica s pozornostjo za skladnjo in detajl. Pričela je uporabljati strokovne izraze, lica so ji žarela in v oči je postajala podobna tigrici, ki hlepi po kosu krvavega mesa. Vsi so utihnili, prisluhnili so razlagi pred seboj. Pred njo je sedela blondinka, v črni večerni toaleti. Njen obraz je bil mil in lep, oči sinje modre, kot dva akvamarina. Gledala jo je in se vključila v pogovor. Ni se strinjala, a se je ponovno strinjala, in tako je pogovor tekel med njima. Njemu se je ponovno zdelo, da halucinira. Videl je dve samici, pripravljeni na dvoboj, ki pa ju je vendar družilo isto zanimanje: kri. Samici, ki tekmujeta med seboj, a ju druži skupna strast: kri. Kri in seme.

Vzdihnil je in prekrižal nogi. Pred oči so priplavali novi prizori. Videl je pladnje v kotu dvorane, ki so se šibili pod težo jedi in pijač. Na njih sadje: ananas, banane, breskve, češnje; mango in liči, tropsko sadje vseh oblik in velikosti. In poleg njega prigrizki, majhni kanapeji domiselnih oblik, včasih posnemajoč glavo ribe ali majhne miške, z domiselno ustvarjenimi očmi in gobčkom: za oči zeleni poper, za gobček košček redkvice. In zraven seveda biftek, krvavordeče barve. In poleg bifteka siri s plemenito plesnijo. In takoj levo od njih vina dragih znamk: cabernet iz Francije, temni rdeči bordojec, lahka italijanska vina, spet sladka, temna, močna, dalmatinska vina. In zraven roseji iz Perzije. Poleg njih šampanjci. In poleg šampanjcev druge pijače: martiniji, whiskyi, različni aperitivi. Pomislil je, koliko pijače je steklo to noč.

Napol se je dvignil in pogledal po dvorani. Videl je stene, na katerih so bile razstavljen drage slike, dela znanih mojstrov. V kotu dvorane je stal klavir, pred njim stol. Okna so prekrivale temno rdeče brokatne zavese. Za njimi so bile nežnejše zavese, svetlo modre barve, iz dragocene svile. Po dragih preprogah iz Orienta so na tleh križem in drug čez drugega spali ljudje, dihali, smrčali in sopli. Po preprogi na tleh je bil polit šampanjec; ob njem so bili madeži od bruhanja in (vsaj tako se mu je zdelo) posušene kaplje moškega semena.

V kotu sobe, nekoliko odmaknjen od ostalih pa je stal kavč, neke vrste zofa. Bil je sinjemodre barve, žameten, mehak in lep. Nad njim se je pela zavesa in ga rahlo zastirala. Zaveso, ki je bila prav tako sinjemodra, le da je bil odtenek za spoznanje temnejši, se je dalo potegniti preko kavča, tako da je sredi dvorane nastal intimen kotiček.

Na kavču je ležala ženska in mirno dihala. Eno roko je imela spodvito podse, in druga ji je prosto ležala na boku. Oblečena je bila v večerno obleko, v krilo sinjemodre barve in v belo bluzo, z nabranimi čipkami. Mehki, svetli, rahlo rdečkasti lasje so ji polzeli po licih. Ustnice je imela rahlo razprte.

Zavedel se je, da je lepa. Vzdignil se je in jo gledal. Mrak je spolzel z njegovega obraza. Pozabil je na dogodke prejšnjega večera in gledal njo, edino. Zavedel se je, da jo ljubi.

Ulegel se je nazaj. Poiskal je cigaret na tleh in ga prižgal. Petnajst let ni kadil – po petnajstih letih je spet prižgal. Potegnil je aromatični dim globoko v pljuča, ga izdihnil malo skozi usta in malo skozi nos. Prijal mu je, in prebudil ga je. Značilna vrtoglavica mu je zbistrila možgane in kri je zaplala po njegovem mlahavem, od celonočnega pijančevanja uničenem telesu.

Potem so ga preplavili spomini.

Videl jo je na zabavi, pomešano med množico. Prišla je med prvimi, govorila je in se smejala, toda nikdar vulgarno. Pila je izbrano pijačo, toda v njej ni bilo sledu oholosti. Namesto tega ji je bral v očeh ljubko zasanjanost, pomešano z rahlo žalostjo. In zdelo se mu je – in imel je tih, a gotov občutek, da je to opazila – da je samo on, edini v tej množici, opazil to tiho žalost. Drugi so govorili z njo, se smejali, pogovarjali; videl je moške, ki so ji dvorili, včasih zelo odkrito in neposredno. To so bili postavni moški, umetniki in intelektualci, šarmantni moški s temno poltjo in z lepo negovanimi bradicami, dišeči po kolonjski vodi in po dragih parfumih. Pogovarjala se je z njimi, pila je z njimi, smejala se jim je, jih izzivala – toda v srcu je bila žalostna in sama. To ni bil obup, ki se počasi, skozi leta nabira v človeku in ga razjeda od znotraj. V njej ni bilo zagrenjenosti in niti malo se ni zdela obupana. Niti ni bila prirojena melanholija. Poznal je tip žensk, ki so bile nagnjene k melanholiji, in tudi tisti tip žensk, ki so iz tega ali onega razloga polzavestno ali nezavedno – ali pa na tihem celo namerno – gojile melanholijo. Pri njej ni bilo tako. Niti ni bila žalost zaradi kakega dogodka ali izgube. Bilo je nekaj globjega. Čutil je to, čeprav tega ni povsem razumel. Čutil je in zato se mu je zdela lepa. (Na misel mu je prišel izraz »sveta«, toda zavrnil ga je. Ni ustrezal. Niti malo ni ustrezal – pa vendar je bila ta žalost nekje v tej smeri. Žalost, ki ne misli nase. Žalost, ki pozablja nase. Žalost, ki se daje, ne da bi terjala kaj v zameno. Žalost, vedno znova razočarana, a vedno znova odpuščujoča. Žalost, ki se smeje – smeje ljubko in iz srca.) Tako nekako je premišljeval med zabavo. Tako nekako mora biti, si je mislil, ko je videl, kako je k njej pristopil znan pisatelj in popotnik, ji govoril o novi knjigi, ki jo piše, o motivu, ki ga namerava razviti, o tem, kako si dela zapiske in kako hodi na ulice gledat brezdomce, da bi našel zanimivo snov za svojo knjigo. Poslušala ga je in zanimalo jo je. Pogovarjala se je z njim in nekaj časa sta govorila, še kar vneto – toda na koncu je obsedela sama. Pila je, kokaina pa se ni dotaknila, čeprav so se posamezniki in skupinice – tako moški kot ženske – vedno pogosteje zadrževali pri srebrnem pladnju, na katerem so se svetlikale snežno bele grudice.

Spominjal se je, da je stopil k pladnju, kjer je bil kokain, in da ga je opazila. Videl je, kako je z zanimanjem spremljala njegove gibe, in bral je v njenih očeh naklonjenost. Stopil je nonšalantno k pladnju, zavihal je rokav svoje srajce in potegnil na dan umetelen srebrn naprstnik za snifanje kokaina. Naredil si je črto, posnifal, si natočil martinija in se usedel tako, da ni mogla videti, ali gleda njo ali množico. In tako je lahko gledal obe. Tako ga je opazil kdo iz množice, je mislil, da mu prija nekoliko samote; če pa bi ga gledala ona, se je lahko pretvarjal, da opazuje množico.

In jo je na tihem gledal, ker ga je zanimala in ker ga je vleklo k njej. Čutil je nekaj…ni znal opisati. Samo gledal jo je.

Gledal je njene pametne oči, kako so zvedavo motrile množico in prostor. Videl je, kako se s pogledom sprehaja po prostoru, videl je, kako se sama pri sebi zadovoljno nasmehne, ko opazi kaj lepega ali nasploh kaj, kar je vzbudilo njeno zanimanje. Videl je, kako je gledala slike po stenah. Pri vsaki se je ustavila nekaj časa. Gledala jo je pozorno, in pri vsaki ji je na obrazu zatrepetal rahel zadovoljen smehljaj.

Rada je bila sama. Udobno in lepo se je počutila v samoti, in drugi so se tega že tako navadili, da je niso več nadlegovali. Zabava se je namreč razživela. Starim plešastim bankirjem, oblečenim v srajce in kravate, je vino pordečilo lica in zameglilo oči; in umetnice so pod vplivom hašiša, ki je stal na pladnjih poleg kokaina v obliki majhnih rjavih srčkov, zvezdic in podobno, pomešan z medom, v starih gospodih zagledale mlade postavne mladeniče. Na zabavi so bili namreč vsakovrstni ljudje, povečini bogati in slavni: bili so voditelji podjetij, uspešni menedžerji in trgovski potniki na dolge razdalje; predvsem pa je bilo veliko umetnikov in intelektualcev.

On je stal ob pultu s kokainom in hašišem, držal v roki kozarec z martinijiem in opazoval njo. Ona pa je sedela na kavču, držala v roki kozarec in gledala prostor in zabavo.

II.

Spomnil se je, da jo je gledal in je kar naenkrat opazil, da tudi ona pije martini. Presenetilo ga je in pogledal je bolj pozorno ter ujel njen pogled. Zmedlo ga je in tudi ona je bila videti malo nervozna, toda smehljala se je naprej. Dvignil je kozarec in nazdravil preko sobe. Čisto rahlo se je nasmehnila, pokimala in privzdignila kozarec. Videl je, da nosi temno modre salonarje, zelo temno modre – skoraj vijoličaste oziroma indigo. In šele sedaj se je zavedel, kako svetlo, belo in mehko polt ima dama. Njena polt ga je spominjala na barvo mleka.

Ni vedel, kako dolgo je sedel tam ob klavirju in ob pladnjih s kokainom – moralo je biti zelo zelo dolgo, kajti ljudje so se začeli obnašati nesramno. Ženske so pričele otipavati moške, in moški niso skrivali, da jim je to všeč. Videl je stare gospode, ki so bili ponosni, ko so dame pod svojimi finimi prsti zatipale, da korenjak stoji. Videl je ponosne nasmehe dedcev, in pohotne poglede dam. Bili so pogledi, ki bi zažigali, če bi jih nekdo usmeril v les, in če bi se hkrati zavedli svoje pohote. V njih je bil ogenj, ogenj, ki je požigal vse. Za hip se mu je zazdelo, da bo soba vzplamtela. Videl je, kako so človeške oči zakurile nešteto majhnih ognjev, kako se ognji širijo, požigajo zavese in pohištvo, kako cela soba gori v uničujočem požaru in kako v njem gorijo ljudje. Vizija je postajala vse bolj pošastna, ni več zdržal in si je natočil še en martini. Moral je usmeriti pogled proč od ljudi, na zavese, na sinjemodre nežne zavese zadaj za debelimi brokatnimi, da se je lahko spet zbral in gledal mirno. Sedaj je videl tudi jasneje. Ljudje so se mu sedaj zazdeli kakor majhni prašički, ki iščejo ugodje in pri tem zadovoljno krulijo. Videl je damo, ki je otipavala postavnega rektorja univerze, in naenkrat se ji je zdelo, da iz nje prihaja zadovoljno kruljenje. In rektor je odvrnil s krulečim glasom močnega prašičjega samca, ki se zaveda svoje moči in položaja v družbi prašičev. Krulil je in hohnjal, in si odpenjal zadrgo, in videl je debel krepak penis, ki je vstal izza zadrge in zanihal pred obrazom dame. Ta se je razveselila, zakrulila je v zadovoljstvu in se lotila sesljanja penisa. Sesljala je prav z užitkom, močno in vešče, zagledalo je, da to ni bil njen prvi samec in tudi ne eden prvih.

Zdrznil se je. Zadnja misel ga je zmedla. Kar nenadoma se je vrinila. Naenkrat so bili ljudje pred njim spet ljudje. Gledal je kitastega, žilavega moškega z debelim tičem, kako ga obdeluje dama srednjih let, umetnica ali intelektualka, saj ni bilo važno. Ljudje so stali okoli in nazdravljali in to je bil uvod v vsesplošen razvrat. Z rokami so segli drug po drugem, se znebili oblek, jih odvrgli prekprek in se lotili parjenja. Moški so z debelimi kurci tepli po ritih porednih žensk, ki so zadovoljno vzdihovale, porivali so jim debele prste v češpljo med nogami, in kak perverzen samec je kaki novodobni dami prste porinil kar v rit, češpljo in v usta hkrati, tako da je golčala od zadovoljstva in ji je kar prihajalo, še preden jo je nasadil. Toda to mladega moškega ni motilo, pustil je ženski njen užitek, nato pa se je zavihtel nadnjo, jo prijel za vrat in za eno roko (in ona je pričela sopihati in sopsti, tako da ga je za hip oplazila nadvse komična misel, kako podoben zvok daje od sebe lokomotiva) ter se zasadil vanjo. Fukal je, potil se je in fukal, in njegove oči niso bile več ognjene, pač pa kalne od poželenja.

Nekaj časa je gledal to. Ni ga pretirano presenetilo, kajti vajen je bil takih prizorov in redkokaj ga je vrglo iz tira. Kar je bilo zanimivo, je bilo to, da je ta dan gledal tako, kot da vse vidi prvič. Kmalu pa so mu oči zašle k modremu kavču, kjer je sedela ona.

Tudi ona je gledala ta prizor in tudi nje ni presenetil. Morda ji je bilo rahlo komično in morda si je celo predstavljala, kako se počutita moški ali ženska pod njim. Toda njene zelene oči so gledale prej z zanimanjem, s treznim, naklonjenim zanimanjem kot s pravim poželenjem.

Dojel je, da ga od vseh žensk zanima le ta edina.

V tem trenutku je vstala in se približala. Hodila je počasi, ljubko, kot antilopa, a nekoliko bolj nerodno. Videlo se je, da na takih srečanjih ni prvič, da pa se jih ne udeležuje prav pogosto. Prihajala je k njemu. Vstal je in ji podal roko. Povedal ji je svoje ime in tudi ona ga je povedala njemu: Enigma.

Nekaj časa sta govorila neumnosti, kot je običajno pri ljudeh, ki se ne poznajo. Videl je, da je rahlo zbegana, in da je nanjo napravil vtis. Povedal ji je, kje je študiral, in povedal ji je, kje je delal. Predlagala mu je, da gresta na kavč. Šla sta in govorila. Govoril ji je o svojem burnem življenju, govoril ji je o času, ki ga je prebil v Mehiki in drugih deželah juga, in o ekspedicijah na polarni sever. In ves čas, ves čas je govoril o puščavah, o mrzlih neskončnih puščavah osrednje Azije. O divjih peščenih viharjih, o dnevih, ko se sonce stemni, ko vstane šum, in prične namesto dežja padati mrzli pesek, raznaša ga povsod naokrog, zaletava se v hiše, v skednje, v karavane, mori, pobija, uničuje: pa je vendar droban pesek, nič drugega. In govoril je o majhnih trgovskih karavanah, ki se prebijajo prek kotline Takla Maklan, prek tarimske puščave in prek puščave Gobi, od step Turkmenistana do gorskih dolin Karakoruma, od majhnih oaz do oaz. In je govoril tudi o teh oazah, o majhnih rajih sredi puščav. In je govoril o ljudeh osrednje Azije, ki niso kakor ljudje tega sveta: bolj otožni in mili kakor cvet, in bolj kruti in divji kakor rezilo, ki prereže vrat konju. In o starih mestih, ki živijo svoja življenja pod prevleko modernizacije. O majhnih trgovinicah, kjer čez dan delajo majhni plešasti starci z značilnimi čepicami. Sklanjajo se nad kaftane in nad hlače, in šivajo ob svetlobi štiridesetvatne žarnice. Ko pa pade noč, odložijo svoje delo in pospravijo trgovino. Tedaj pridejo na obisk drugi moški. Odidejo v gornje prostore ali na streho, posedejo po tleh pod zvezdnatim nebom, in se pogovarjajo. Govorijo o časih, ki so bili in jih ni več, a pridejo. Govorijo o zvezdah in o luni, o starih junakih, ki so odšli v temo Zahoda. O neskončnih bitkah, o ljubkih nevestah, o deklicah z ustnicami kot kri. O divjih krutih možeh na konjih, s sabljo v Damasku skovano, uvoženo prek svilnate ceste. O njih, o njih, o samotnih jezdecih v puščavi. In o plemenskih shodih, o praznovanjih in popivanjih, o smehu, smehu, smehu. Govorijo si šale, smejejo se, pijejo in se smejejo, starci brez zob. In nekdo potegne saz (=glasbilo, podobno lutnji), in prične igrati. Sprva igra nežno in milo. Na strune govori o svoji pogubni strasti, o tem, kako je ljubil žensko, njo, edino. O tem, kako mu je razparala srce. O krutosti in lepoti življenja. O prvem poljubu. O strastnih nočeh pod zvezdami. O hrepenenju, divjem sladkem hrepenenju…in o tem vedno znova, in vedno znova… Govoril ji je o skrivnostih Buhare, o temnih knjižnicah, ki se baje skrivajo pod medresami, o knjigah, prepovedanih za ta svet. In o vaseh Tadžikistana. O gorah v daljavi, na katere zre konjenik s svojega konja, ko se svita dan ali ko sonce zahaja: gore v daljavi, oaze v gorskih dolinah. V oazah ljudje gojijo čaj. In tam so samostani, tu se stikajo tri velike vere sveta: staro krščanstvo, ki se je v teh odmaknjenih kotičkih ohranilo od najzgodnejših časov; budizem, ki je še starejši, in je ostal tu, ni ga vzelo krščanstvo niti ga ni preplavil islam, stopilo se je s starimi plemenskimi verovanji, vsrkalo prvine krščanstva in kasnejšega islama: lepa, nenasilna, čarobna vera – bolj vednost kot vera, vednost, ki jo je učil Sidharta Gotama v dobro vseh ljudi. In nazadnje islam: vera enega Boga in njegovega preroka, vera obrezanih mož s temnimi očmi, s sabljo za pasom in knjigo v roki. In žena v čadorjih, ki se molče sklanjajo nad svoje delo. »Tja me vleče«, jo je gledal. »V soteske Pamirja in v Karakorum.«

Gledal jo je v svetle, jasne, lepe, mehke oči. In ko je bila v njegovem objemu, so se te oči še omečile. Soba je pričela izginjati. Videl je samo njeno belo polt. Prislonil je svoje ustnice k njenim. Začutil je prav rahel, mehak puh na zgornji ustnici. Šel je z ustnicami čez lica in bilo je, kot bi pil zdravilno mleko. Trepetala je v njegovih rokah in se mu prepuščala. Zgrabila ga je strast. Položil jo je na moder kavč, zagrnil je modro zaveso. Bila sta v sobi – a vendar nista bila: ločil ju je sinje moder baldahin. Odložil je suknjič, si slekel majico. V njegovih rokah je postala voljna in mehka, kakor postanejo ženske, ko prično zaupati moškemu in čakati na tisto, kar jim lahko da samo on. Nežno jo je božal, izmenjavala sta si nežne poljube.

Zagledala je njegov trebuh in njegove prsi in zakričala. Hotela se je umakniti, pa jo je nežno poljubil. Njegove prsi in trebuh so bile polne brazgotin. Tu so bile sledi vbodov z noži, bile so usekline od mačet in luknje od krogel. Gledala je trebuh in zdelo se ji je, da je človeka pred njo prestrelil mitraljez. Je padel, je bil zažgan, je bil utopljen, obešen? Je bil mučen, zaklan, raztegnjen na natezalnici? Slačil se je in vse njegovo telo, ki je bilo poprej zakrito z obleko, je kazalo sledove udarcev in mučenj. Na nek nenavaden način se je zdelo, kot da je moški pred njo vsaj polovico teh udarcev, vbodov, ureznin – povzročil sam. Tega ni še nikdar videla. Skoraj ni bilo mesta na njem, ki bi bilo zdravo. Morda okoli prsnih bradavic … nekoliko … in na vratu … in na obrazu.

Vendar jo na nek nenavadni način vse to ni motilo, kajti bil je nežen in pozoren, in ves čas je govoril. Božal je njeno mehko svileno kožo, ji šepetal o daljnih krajih. In o tem, da ga njena koža spominja na mleko. Pozabila je na brazgotine, in se prepustila njegovemu dotiku.

Tudi njemu je bila všeč. Spominjala ga je na neko divjo žival, morda na gorsko kozo. Mehka je bila in naravna, brez ostrih linij, zaobljena in mehka. Sprehajal se je z ustnicami po njeni beli koži, poljubljal jo je, se ustavljal, jo spet poljubljal. Spoznal jo je z dotikom in ustnicami, in zavedala se je, da je moški umetnik. Z ustnicami in prsti, z vsemi deli telesa pravzaprav, je igral nanjo kot na glasbilo … Razmišljala je: kitara? Saz? (Na misel ji je prišel synthesizer, pa je misel odvrnila). In še preden je zmogla odgovoriti, se je sklonil k njenemu ušesu in je on povedal besedo: harfa.

Preplavil jo je občutek toplote in lepote. Umrla bi zanj. In čutila je, da čuti isto. Izginil je spomin na brazgotine, vzela jih je kot del njega. Ležal je ob njej in jo ljubkoval in počasi je potovala s prstom čeznje. Najprej ga je streslo, kot bi ga prebodlo tisoče hladnih nožev, nato pa se je umiril in se prepustil njenemu dotiku. Vzdrhteval je, ko je šla čez brazgotine na rokah in nogah, in ko se je počasi bližala tistim na ključnici in na prsih, ter na trebuhu. Vzdrhteval je, trepetal in se ji zahvaljeval z očmi. Gledala je ta njegov obraz, in ga poljubljala. Po dolgem času je bil prvi moški, ki si ga je res želela.

Potem se je počasi dvignil in jo gledal. Gledal jo je z bolečino in ljubeznijo, kot gleda brat sestro, kot gleda oče hčerko, kot gleda otrok mater. Poljubil jo je na čelo in stopil izpod baldahina. Pomešal se je med množico in izginil. Bila je jezna. Prvič po dolgem času res jezna. Prisegla bi, da se je želel, in brazgotine so se ji zdele tako postranske. Izdal jo je. Grizla bi in pihala. Oblekla se je in naličila, klela je sama pri sebi. Stopila je izpod baldahina, ošinila s pogledom pladenj s kokainom in stopila k pijači. Natočila si je martini in whisky. Ni bilo dovolj. Poiskala je večji kozarec, zlila skupaj martini, whisky in gin ter pila. Orgija je bila na samem vrhuncu, moškim je prihajalo vsevprek. Po preprogi so se kazale dolge bele črte iz nabrizganega semena. »Fuck!« »Fuck!« je govorila sama pri sebi. Sedla je nazaj na modri kavč in ga gledala iz daljave, kako je potegnil veliko črto kokaina. Obenj se je zadela neka ženska, pogledal jo je, jo prepoznal, govoril z njo. Kazal ji je stvari, ji razlagal, se razživel, in jo objel … peljal jo je k stranski sobi.

Sedaj ni mogla več. Padla je na kavč, medtem ko so okoli nje izzvenevali pohotni stoki. Zarila je roke v kavč, trdno ga je zgrabila s prsti, lasje so ji padali razpuščeni na rame in čez oči, in je jokala. In ko je čez njeno lice spolzela prva kaplja, je prek zaves zaslišala, da je zunaj zagrmelo. Skrila je obraz in jokala, jokala, jokala … in solze, ki so bile sprva vroče, so postajale nežni potoki, ki so odnašali blato preteklih let. Jokala je in zunaj je padal dež, namočil je zemljo in jo zrahljal, tekel je po listih in po deblih. Solze pa so kapale na kavč in naredile velik moker madež, ki je na sinjemodrem kavču zgledal temnejši.

Ni vedela, kako dolgo je jokala. Zavedela se je, da je pozna noč, da so skoraj vsi že pospali, le posamezni parčki so se med seboj ljubimkali in se prepuščali dremavici. Nežno so ljubkovali drug drugega, pohota jim je izginila z obrazov. Nek par je smehljaje vstal in stopil h klavirju. Moški se je usedel ob klavir in ženska ga je gledala, usedla se je obenj in mu položila roko na rame. Oglasili so se prvi toni: mehki in lepi, rahlo otožni, pa spet veseli … Drseli so mimo njenih ušes kot nežna reka, kot potok, ki teče čez kamne, kot majcena rečica. V polsnu je videla majhno gorsko dolinico, kjer so rasli gozdovi. Mir je vladal. Oglašali so se ptiči, nežno žvrgoleli, glasovi so tvorili majcen orkester. Po sredi doline je tekla rečica. Kamni so bili obrasli z mahom, voda bistra in čista, mrzla, da je kar rezala v roke. Sem in tja je v apnenec izdolbla kotanje, in nastali so majhni tolmunčki. V njih so plavale gorske postrvi. Tiho in mirno je žuborela voda, tekla čez kamne … Zdelo se ji je, da je tako, kot mora biti. Tako je bilo tisočletja in tako bo, vedno. In pritekel je majhen srnjaček. Pritekel je k vodi, opazoval. Povohal je zrak. Stresel je z ušeskom, ni bilo nevarnosti. Povohal je vodo. Nato je vanjo pomočil majhen gobček in pil. Za njim je izza goščave pokukala srnica. Počasi, oprezno je prišla za njim. Nekaj časa je stala, in ker je srnjaček mirno pil naprej, je v vodo gobček pomočila tudi ona. Pila sta. Potem ko se je srnjaček napil, se je z gobčkom nežno dotaknil srnice. Pomel je svoj gobček ob njenega, nekajkrat udaril z repkom in stekel nazaj v gozd. Srnica mu je počasi in kot malo užaljena sledila. In potem je zaspala.

III.

Sedel je na tleh, kadil je cigaret in jo gledal. Zdela se mu je čista in mila, kot bi jo opral pomladni dež. Lasje so ji zakrivali obraz, eno roko je podvila pod sabo, druga ji je ležala na boku. Čipke okoli vratu je imela pomečkane. Zavedel se je, da je njen obraz drugačen. Na njem ni bilo več tiste žalosti, ki jo je bral na njem v jutru. Bil je kot obraz mlade vile, nežen in lep. Oči z dolgimi trepalnicami je imela zaprte, nanje je padal koder njenih mehkih svetlih las. Smehljala se je. Očitno je nekaj sanjala – nekaj lepega in zanimivega. »Kaj sanja?«, je pomislil.

Počasi je vstal. Ljudje so ležali drug na drugem kot trupla, hropli, smrčali. Spomnil se je vizij prejšnjega večera, a se ga niso dotaknile. Bili so le ljudje. »That’s how the world goes«, si je mislil. In na misel mu je prišla srednjeveška pesem o Fortuni: Sreči. Takole je šla:

O Fortuna,
Velut Luna:
Statu variabilis,
Semper crescis
Aut decrescis…

(O Fortuna,
Si kot Luna
Spremenljiva
Zdaj se dvigaš
In spet padaš…)

Sprehodil se je med telesi na tleh. Ozrl se je na njo, ki je ležala na kavču. Tako je stal kake pol ure, neodločeno. Gledal je njen nasmeh, močno brado, nos, smehljajoče se ustnice. In zaprte oči z dolgimi trepalnicami.

Razmišljal je, kaj sanja.

Čez čas je vstal. Pogledal jo je še enkrat. Ni več zdržal. Stopil je prek teles, prestopal jih je po dva hkrati. Šel je dol po stopnicah, in prišel do vhodnih vrat. Odprl jih je. Zunaj so ščebetale ptice, asfaltna cesta se je vila proti gozdu. Postal je za trenutek. Nato se je spustil v tek. Tekel je in tekel, in groza v njem je naraščala. Tako je tekel kako uro, in nato je tekel samo še počasi. Tekel je, in pred njim je vstajalo sonce v vsej svoji krasoti, silno in mogočno. Razsvetlilo je pokrajino, razsvetlilo griče in doline, in tudi najtemnejšo senco gozda. Ker naenkrat se je zavedel, da je v gozdu. Okoli njega ni bilo več ljudi. Bile so samo ptice, ki so pele milo. Dlje je šel, bolj divji je bil gozd in manj so se ga bale živali. Ptice so mu sedale na roke, prihajale so srne in risi.

Prišel je pod mogočno drevo. Dolgo je čakal, počasi se je pomiril. Vzhajalo je sonce in razsvetljevalo dan.

JUTRO

Zgodnje majsko jutro pronica skozi priprte pore čutnih zaznav. Vonjave razcvetele pomladi zgalopirajo lenobni tek krvi iz nočnega utripa. Pritajen ščebet ptic milozvočno boža krmežljavo dušo. Plašč noči zdržema drsi z ramen, razgalja se nov dan. Ker je jutro najlepši del dneva nemudoma vstanem, dvignem roleto in odprem okno. Spremenjena kulisa odplakne še poslednje pajčevine sna.

Iznenada mi prijazno sonce skoči v naročje. Nežna sapica me objame s tisočerimi prsti in lahna rosa me blago prepoji s svežino mladega dne. Zbor ščebetalk povzdigne hvalnico jutru v slovesni krešendo in sleherno jutro ob tej simfoniji pomislim na scenarij čarobja božanske prelesti, katerega kvarni del smo žal ravno ljudje. Napaka v sistemu, ki navzlic svojemu opevanemu umu, z nespametnim početjem , od znotraj razjedamo organsko tkivo naravne harmonije. Ihtavo odženem črne misli, kajti hočem užiti to jutro, tukaj in sedaj, do dna. Do poslednjega atoma pričujoče prvinskosti. Razširim roke in globoko zadiham, nakar se zavem!

Prijazno sonce ima tvoj mili obraz. Nežna sapica je tvoj sladki dih na moji žejni koži. Skozi šumenje krošenj mi šepetaš najlepši besedi našega besednjaka. Svežina rose je tvoj rahli poljub iz srčnih globočin. To jutro je tvoja pesem, tvoja poživljajoča mladost. To jutro si ti sama, ti ob meni in v meni. Tvoja kričeče odsotna prisotnost v tem rajskem trenutku mozaičnih utrinkov nedojemljivih občutij. Pijem in vpijam to srečo, to blaženo blaznost opojnega eliksirja, ki se z ekstatično nujo zajeda v slednjo celico, v zadnjo špranjo čuječe duše, v bistvo samega ega. Slednjič, na višku osupljivega čara, ko sem čakal tvojega utelešenja, v primežu neizmernega hrepenenja po tebi, slednjič dokončno vse mine.

Vse mine! Zamrznem v ledenem prostranju vesoljske praznine. Rožnati madeži ljubezni so razbrizgani po stenah. Sonce je prekrila čreda črnih trebušastih krav. Podivjani veter lasa nemočna drevesa. V daljavi zagrmi in prve kaplje angelskih solza zaštropotajo po napušču. Zaprem okno in spustim roleto ter ležem. Jutro je dozorelo v še en deževen dan, dan brez tebe.

PRAZNIK

Danes praznujem! Praznujem štirideset let svoje slepote. Priznam, kar malce nenavaden razlog, za praznik, lahko mu celo porečemo antipraznik, pa vendar jaz praznujem. Iz hladilnika vzamem steklenico penine,jo postavim na mizo in primaknem še kozarec. Počasi ogolim njen vrat, previdno odvijem žičko, nakar sedem. Preden se lotim slovesnih mehurčkov, v mislih naglo preletim plovbo po svoji še neimenovani življenjski reki.

Ker ljudje tako radi stvari predalčkamo, poimenujemo, označujemo in temu slično,sem se tudi jaz odločil nadeti ime temnemu delu struge svoje življenjske reke. Naj poskusim z Rubikonom? Ne gre. Nikdar ne bom Cezar. Morda pojde Leta? Bolje ne. V njej bi pozabil vse: Sebe, slepoto, moj ljubi Maribor in celo vas, draga družba. Kaj pa Stiks? Nikakor. Lahko srečam Harona, ki bi mi nemudoma zaračunal dva zlatnika, da me prerano ne prepelje tja preko, saj veste kam. Najbolje storim, če ostanem pri prvotnem bistvu mojega jubileja in jo zato slovesno imenujem Slepava.

Kaj je ta reka, ta Slepava , z mano vse počela? Spomnim se cefranja lastnega ega čez ostrine črnikastih čeri, pomislim na butanje samozavesti ob spolzke skale in vlažne stene kanjonov, na potapljanje ponosa v premnoge brzice in vrtince, na struganje ter brazdanje samopodobe ob številna prodišča in obvodnem trničju. Pomislim na vse krokodile, želve, ščuke , povodne konje ter ostale brihtneže in telebane, katerim sem štiri desetletja razlagal, dopovedoval in dokazoval, da smo povsem normalni ljudje, le da pač ne vidimo. Naši križi so v naših očeh in ne nadstropje više ali drugod.

Dragi sotrpini! Resnično nam ni lahko. Kakšne rožice neki, osat in koprive. Toliko truda , volje in energije za tako neznaten uspeh ob nenehnem oranju skozi ščavje nevednosti, predsodkov ter raznih zadreg. Žal nekatera semena očitno kalijo zelo počasi. Morda pa nekoč zraste prelestno latje razumevanja in spoštljivosti.

Navzlic vsemu danes praznujem! Slednjič penino odprem in si jo natočim. Seveda malo polijem, a nič ne de, imam izgovor, saj sem vendar slep. Končno dvignem ta praznični kelih in vam zakličem: » Ne dajmo se, moji nevidni prijatelji, borimo se za svoj sončni žarek, borimo se za našo slepo pravdo! Na zdravje!«

NEJEVERA

Ko Je na zadnja skoraj tri desetletja Svojega življenja pogledala z današnjimi očmi, Je videla, da so bila pravzaprav drugačna, kot pa jih Je v resnici doživljala. Če Je v otroštvu, potem ko se Je o nečem nekaj naučila, naredila povzetek ter v njem zajela bistvo in se je v preverjanju znanja to pokazalo kot prava pot in posledično kot pričakovano znanje, čemur je sledila nagrada v obliki učiteljičine dobre ocene Njenega izdelka, pa tega ni mogla trditi za povzetek in pogled čez Svojo partnersko zvezo, trajajočo tako mnogo let.

Nobene nagrade ni bilo, nobene zunanje pohvale. Ne aplavza ne priznanja. Je pa bilo védenje in zavedanje ter dejstva.

Dejstva, za katera Se Je morala šele naučiti, kako operirati z njimi, kam jih umestiti v smislu pomembnosti in teže, in kako Si z njimi kot sestavinami – ki so Ji bile vsiljene s strani resnice in življenja, ne da bi Si jih bila sploh kdaj želela ali zmogla predstavljati – zamesiti nov kruh, da bi z njim zmogla zapolniti trebuh za naslednja desetletja. Ali pa morda zgolj za kakšen mesec, leto?

Kajti, če se Ji je že doživeto nizalo v povsem drugačni luči, kot ga Je v resnici doživljala, pa čeprav Je bila neposredno prisotna kot ena glavnih igralk, kako naj potem ve, kaj naj Jo vodi vnaprej?

Katere substance naj določajo kemijo tega, kar je šele pred Njo?

Na kaj se opreti, ko te odnaša, kje je rogovila, ki se v godlji, v kateri brodiš in te vleče navzdol, pokaže kot rešilna?

Kako se ustaviti v vrtincu in določiti točko, ki se ji reče tukaj in zdaj, ko pa se je vse, kar je, kar je bilo in kar šele bo, zgostilo v neprepoznavno kepo zmede, čudenja, absurda, nejevere, ničevosti, malodušja, agonije?

Vse to Jo je prevevalo ves čas trajanja tega čudnega stanja. Morda, Si Je mislila, je dobro najprej najti rogovilo. Začeti z enozložnimi povedmi. Kratkimi. Vprašalne povedi pa morda skrčiti na zgolj eno in ji dati čas, da zaživi šele na koncu.

Na koncu Njene poti.

To je dober začetek za zgodbo, se Ji je zdelo. Da Si – morda – s ključno vprašalno povedjo dovoli priti na plan šele, ko bo Njena zgodba, ki bo mnogo širša kot bo tale, ki je tukaj zapisana, pri kraju. Takrat Si ga bo zastavila, to vprašanje: JE PRAV ZARES VSE TO TUDI V RESNICI – RES?

Nemara se bo takrat krog končno sklenil in bodo odgovori preprosti, jasni, enozložni. Močno si Je želela, da je temu tako. Ker, v čem bi bil sicer smisel vse centrifuge, metanja iz orbite, padanja kometov naravnost na nas, če ne v tem, da se nam bo nekoč razodel in razprostrl odgovor v vsej svoji preprostosti in da bo uvid tehtnejši od vseh dosedanjih.

Globlji in – pravilen.

Do takrat pa – najti rogovilo in se je oprijeti, se dvigniti nad gladino godlje, se je očistiti ter si jo ogledati od daleč, kot bi gledal film, v katerem so ti akterji znani, to pa je tudi vse, kar veš ali je treba vedeti.

Naj bo Njena rogovila Njeno srce? Kajti, kot že tolikokrat poprej, se Je tudi sedaj najprej spomnila nanj, nepogrešljivega v nasvetih, saj jima je šlo kar dobro. Do sedaj.

ZLOMLJENO SRCE

Poslušati srce pa je bilo v tistih trenutkih, kot je vse kazalo, nevarno, kajti raztrgano srce ima dovolj dela že sâmo po sebi in ni ne primerno ne zmožno bruhati relevantnih napotkov.

Bruhati?

Da, razbolela duša potrebuje vulkan napotkov, pravih, takih, ki bi dušo pobožali do te mere, da bi se spet začenjala smehljati in se zlagoma zasmejala na glas. Tako pa je urejen sistem črpanja in izmenjavanja krvi porušen, iz ran štrlijo potrgane nosilke prej prečiščenih čustev, ki pa so zdaj, ko nimajo več pravega domovanja in rutine, ki jim je dajala varnost in posledično omogočala zanesljivost, zgolj skupek zmede, neurejen klobčič vsega mogočega.

Srce, utrujeno od prečrpavanja krvi, poškodovano od ran in zmedeno od čustev.

»Deluj samodejno,« je nagovarjala in prosila Svoje srce.

»Ne pusti se motiti, bodi stalnica, tako zelo potrebna v tem kaosu, poleg vsega tudi nenehno spreminjajočem se. Ko te bo obliž časa začel celiti in ko se boš zacelilo,« Si je mislila, »bom vesela zate, če se tkivo ne bo zabrazgotinilo. Ne bi ti jih mogla, veš, srce, z roko masirati, tvojih zabrazgotinjenih mest. Zato se potrudi zase, kajti potrebujem tvoj doprinos, tvoj delež, da bom nekoč, na koncu, zmogla zastaviti tisto končno in poglavitno vprašanje nad vprašanji. Nisi, namreč, zgolj eden izmed mnogih v navezi; gonilna sila karavane si, zato računam nate, srce,« mu Je prigovarjala.

In še: »Ne polagam pa vate vseh upov, ne nalagam ti nemogočega bremena. Dajem ti čas, toliko, kolikor ga potrebuješ, da mi nekoč spet miru nasnuješ v sen. Redno kukam vate, pritajim se in se neopazno pomešam v tvoj dom, samo toliko, da vidim, da si še. In da vidim, če je tvoj svet morda že kaj podoben staremu, znanemu, prijetnemu in nenevarnemu.«

Tu in tam, tako se kmalu vendarle zazdi, so včerajšnji kraterji le še struge in naslednjič samo še kot razpoke v suhi, žejni zemlji.

Dobro je tako.

Da bi se le vzporedno z njimi vedno znova ne trgala prosojna povrhnjica in se spet ne ustvarjale nove jame in brezna … Solze se ujamejo vanje in jih samo še poglobijo in v breznih zrastejo jezera, ki jim vodo izsuši šele ogenj! »Tega pa, srce moje,« mu je rekla, »moj vodja karavane, nimam zate.«

Šele izginula in presahla voda bi sôli solz dala pot in moč, da bi se rana brezna zacelila, samo solze in njihova sol bi manjšala in izsušila zevajočo mokro luknjo, da bi zlagoma postala luknjica in na koncu spet nič.

»Zato ti dajem solze, ranjenec moj, to je moj zvarek, da bom nekoč lahko poslušala čustva, ki jih boš, zdrav, zvaril zame ti, ko boš, tako upam, znova cel in boš spet sam prižigal ogenj in ga razpihoval do gorečega, da boš sproti izsuševal jezerca, nastala iz mojih solz. Do tedaj pa se vidiva le ob mojem tihem in skorajda neopaznem mimobegu skozi tvoje domovanje. Pritajeno in sklonjeno se smukam in te opazujem, ko trpeče brizgaš dragoceno tekočino, ko jo, nemočen kot si, nehote razlivaš naokoli in razsipavaš z njo, kot da je nevredna. Pa ti nič ne zamerim. Svoj čas potrebuješ, tako kot ga potrebuje vsak, ki je ranjen, razcepljen, razdeljen in raztrgan,« ga je opogumljala.

Tako kot ga, svoj čas – to Je že dolgo zelo dobro vedela – , potrebuje mnogo stvari na tem svetu, predvsem pa vsako živo bitje, ki je iz takšne snovi, kot je Njeno srce in je obenem tudi del Njenega srca. Ali pa od tam vsaj prihaja.

Toda, nekaj je skorajda že popolnoma uničeno srce. Otrok pa …

RAZODETJE

Strta otroška duša predstavlja še večji in še bolj trpek zalogaj ter ga potrebuje morda neskončno mnogo, tega ranocelnika, časa.

Sploh, če je duša mlada, ter zaradi tega še bolj nepripravljena in presenečena ob občutku, kot da jo je – ter tudi njeno mamo in še dva majhna – zadela vojna, pri čemer se je zdelo, kot da gre za vojno brez vojne napovedi; zaradi načina ter njene vsebine in udeleženih v napadu pa za – bratomorno.

Tako nekako se je namreč ob krutem spoznanju, ki jo je doletelo, odzvala ta mlada duša, dasiravno tudi že s svojo vsebino in ne zgolj kot povsem nepopisan list papirja.

Spoznanje, da njen najljubši, očka, kar naenkrat ni več narejen iz sanjske snovi, je zarezalo v dušo osuple srednješolke zelo globoko.

Pregloboko.

Njeni kratki temni lasje so se odzvali, kot da bi bili bodice ježka, ko so se vidno postavili pokonci ob spoznanju, da gre zares, da – kot je kričala skozi režeča se usta, polna slin, ki so nekontrolirano silile na vse strani – njena družina razpada, in da njen dom to nikoli več ne bo v pravem pomenu besede.

Grozljiv občutek Jo je obšel, ko jo Je vnovič videla prizadeto – sicer na povsem drugačen, a prav tako nepotreben način – in znova do obisti.

To dete pa, nekoč majhno in v Njenih očeh majhno tudi še pri šestnajstih, je iz svojega srca z muko in velikim naporom privleklo zrcalo, staro, a še zmeraj odličnega odseva in držala Mu ga je, to zrcalo, iz katerega se je Vanj zastrmel On sam in zdelo se je, da Mu prav nič ni bilo po godu, da je kaj takega sploh storila, saj soočenje s samim seboj zmeraj prinese velike in nemalokrat težke uvide.

Dete pa Mu ni prizanašalo.

Očitala mu je toliko stvari!

Mu držala zrcalo z besedami modrosti, za katere bi Ona, njena mama – če bi ne vedela, koliko modrosti je v tem mladem bitju, ki je bilo obenem že stara duša – mislila, da jih je potegnila kdo ve od kod.

Iz knjig, nemara; na televiziji takih reči namreč ne učijo.

Tako pa Je vedela – kajti samo mama ve o hčerki toliko; vse – , da so ti uvidi del nje same. Kako bi tega tudi ne vedela, ko pa Je bila dnevnik, v katerega je hči redno in neumorno pisala, prav Ona sama.

Toliko Njenih listov je hči že popisala, pa vendarle so se zanjo v Njej vsak dan rojevali novi, beli, pa vseeno takšni, za katere drevesom ni treba pasti. Kupila ji je sicer že pred časom bogato izvezeno beležnico, a otrok je za liste papirja vedno znova raje izbral Njo. Mamo.

Njo in še dve nežni dekliški duši, ki sta bili njen steber, ko ji je življenje ponagajalo in jo že v času, ko so druge deklice šivale oblekice svojim punčkam, prisililo v življenje med belimi stenami bolnišnice, ko še ni mogla razumeti – če ljudje to sploh kdaj zmoremo -, čemu in zakaj nekega jutra na sosednji posteljici njene najljubše bolnišnične prijateljice ni več in je pri tem tudi ostalo …

Dete – leta po odhodu bolezni še zmeraj kratkih temnih ježkovih las – je v tistih časih, ko je v njem pustošila bolezen, svoje dolge temne kodre puščalo na tujih blazinah dolgo, predolgo, tako da so ga zapustili prav vsi in so kdo ve katerim smetem s svojo lepoto bili v uteho, da se je torej preostala vsebina koša počutila bolje in nemara celo osmišljeno zaradi sobivanja s prelepim temnim predivom; pa čeprav v košu ...

Mnogokrat je jokala za njimi in kot kaže, dovolj glasno, saj so ji zrasli novi, čeprav nikoli več spiralastih zvitkov, temveč ravni in štrleči, sprva zgolj kot nežen puhek. Mladi ježek je bila torej, nato pa so pridobivali na drznosti in kmalu kot kapa barve črne čokolade obrobljali obraz s temnimi očmi, očetovimi, kot se je vedno rada pohvalila, ko se je kdo zazrl vanje in osupel vprašal po njihovem izvoru.

Čudovite in velike rjave oči sta imela, On in Njuna prvorojenka.

Lasje pa … Nikoli več ni dovolila, da bi prekrili vsaj ušesa, vedno so jih škarje obiskale že mnogo prej. Ko v telo tako mladega človeka zareže skorajda usodna bolezen, čas za dolgolaske, kot je kazalo, mine. Ta vlak je – za zdaj že odraščajočega ježka – odpeljal za zmeraj.

V dnevih, ko Je trepetala za njeno življenje, za življenje Svojega otroka, se Je odločila za kupčijo; ponudila Se Je vesolju.

Prošnja matere

Če bi bilo mi dano, če zmogla bi in znala,
dih bi svoj ji dala.

In pri tem tako mala, majcena bi postala,
da res le dih bi ostala.

In šla bi v nič, da bi – na drugi strani –
iz mojega ugasnjenega diha
zanjo zrasel nov in z njim – nova Fani.

Če bi bilo mi dano, ponudila bi se, predano,
se cela dala bi, dala vsa.

In čas bi k sebi potegnila, níkdar ga ne izpustila,
da mir v njej trajal bi in trajal,
nikoli njene brezskrbnosti omajal …

Nikoli nje noga na kraj bi ne stopila,
kjer tudi kos svojega srca za vedno sem pustila.

Daj zdaj ji moč, vesolje milo,
da zmogla bo, da bi se – zacelilo!

Če hočeš, vzemi mene.

Plesala bom s teboj, vesolje milo,
samo da bi se to, kar jê se, nikoli ne zgodilo!

Prosim te, vesolje milo,
prosim te goreče in z vso silo,
da bi ji, ki je bolna, se sonce podarilo!

Če hočeš, vzemi mene.

Vzemi, kolikor pač potrebuješ,
le da mojemu otroku znova mir in spôkoj v sen nasnuješ …

Toda – danes so se borili z novo boleznijo.

Z razvezo.

Fantka sta jo sprejela manj dramatično; še vedno jih bo družil šport, sta se tolažila, in najbrž je bila njuna starost tista, ki jima je bila zaveznica; v vrtcu so se veliko in odkrito pogovarjali o razvezi in življenju, povezanim z njo, srednji izmed Njunih treh majhnih pa je v šoli imel najboljšega prijatelja, katerega starši so že zdavnaj bivali vsak na svojem bregu.

Poleg tega sta bila – fanta; kar so mnogi, ki so sočustvovali z družino, razumeli kot prednost, Ona pa jim ni oporekala niti kimala.

Zanjo je bilo dejstvo – da so tisti, ki so še naprej ostajali treznih glav menili, da vsaj mlajšima otrokoma ni tako zelo težko, kot pa se je to zdelo Njej, mami – dragocen obliž na rano.

Uteha.

Čeprav sta jokala, dolgo jokala in so bila lica mokra, ne le solzna, pa so solze vendarle presahnile, kot slednjič tudi pri ježku.

Le da je ježek pokazal svoje bodice ne le s poprejšnjim držanjem zrcala.

Za dolge trenutke se je namreč odtegnil od svojega najljubšega, dokler ni – leta za tem – dovolil, da se njegovim bodicam očka znova približa.

Sprva Ga je z bodicami še bodel, zbadal in odganjal, slednjič pa se je izvil iz klobčiča, v katerega se je bil zvil še kot odraščajoči, da bi, v odraslosti, zaceljen, spet zmogel pokazati tudi trebušček, ki je pri vsakem ježku in nato tudi že ježu – mehak.

Šele, ko je dete postalo mama, Mu je namreč odpustilo, očku.

Toda, zdaj smo šele pri začetku, šele najstnica je in zanjo, mlado dušo ježka – in še to takšnega s samo navideznimi bodicami – , si Je Ona želela, da bi se v njeno knjigo bila zapisala drugačna zgodba. Ni Se še zmogla nagibati k temu, še manj pa Se sprijazniti ali vzeti v zakup; da nemara pri vsem skupaj vendarle gre za darilo.

Ni ga videla, darila.

Ne še.

Nikjer.

Morda nekoč, Si Je mislila, a šele tedaj zagotovo zgolj pogojno.

Darilo, porojeno iz bolečine, ob njej ali v njej, se namreč zgodi le ob rojstvu novega življenja. Le tam je bolečina osmišljena, vsaka druga je le opozorilo, nauk, udarec, prebujenje.

Opozori, nauči, udari ali prebudi pa nas lahko vse kaj drugega, kot pa ravno bolečina, ki je bila – kako nepotrebno! – zdaj zadana Njej in Njunim otrokom.

MAMA

Dobro desetletje nazaj se je Zanjo prvič dogajala in končno zgodila ta, poprej opisana, osmišljena bolečina.

Lahko bi rekli, da so ji bile, novorojeni mladi duši, Njeni hčerki, zvezde naklonjene kot v pravljici.

Za nekaj časa.

Vsaj astrološki prerez njene novonastale osebnosti je bil – izrisan sicer nekoliko kasneje, ko so iz dlesni že pokukali beli biseri – takšen, da ni kazal več kot le ene temne pege na njeni poti skozi življenje, ko se je, sicer ne več povsem mladi – pa vendarle še čisto dovolj – prvesnici, rodil v pravzaprav – tako Zanjo, kot za otroka in vesolje – najbolj primernem trenutku, ta mali veliki čudež.

Zagotovo se skoraj vsaka ženska boji te bolečine, zadane s strani evolucije, dvomi o potrebnosti njenega obstoja in posledično tudi prisotnosti v njenem lastnem telesu. Tako zelo se jim zdi nepotrebna! Že skorajda nujno zlo, ki ga sprejmejo kot nekaj, zaradi česar je potrebno stisniti zobe in ji poskušati uiti, čeprav babice in tiste, ki znajo in že vedo, porečejo, da se ji je nesmiselno upirati, saj se ji je najbolj modro zgolj – predati in zaplesati skupaj z njo, ki je znanilka nečesa novega, obetajočega, izvornega, prvobitnega, unikatnega.

Porodna bolečina, ki ima svoj piedestal v poeziji, ne pa vedno tudi v glavi porodnice; v kateri se odraža kot nekaj, čemur se je bolje izogniti, pobegniti, se morda pred njo vsaj začasno umakniti v nek skrivni kotiček, kjer te ne bi – vztrajno in pretanjeno, v časovno logičnem zaporedju – zopet našla.

Vedno znova in znova, vse do trenutka, ko izgine neznano kam, bojda še isti hip pozabljena, ko se rodi novo življenje.

Morala Je reči, da temu ni vedno tako, kajti trikrat se Ji je zgodilo, da občutki, kot jih popiše večina mamic, niso bili tudi Njeni lastni.

Njeno doživljanje vseh porodov je glede porodne bolečine, ki ji ne uide skoraj nobena, podoben večini le do točke, da je bila vsakič res prisotna. Da pa bi jo v trenutku, ki je z besedami neopisljiv, ker ga v slovarjih ni jezika ne besednih zvez, ki bi zmogle ponazoriti stanje duha ob doživljanju poroda in pričakovanju novega življenja ter končno rojstva le – tega, pozabila takoj, ko se je v prvo in tudi v drugo ter nato še v tretje razlegla najlepša melodija iz ustec otrok?

Ne.

Osmišljena, kot je vedno bila, se je zapisala in shranila v Njeno bit tako globoko, da jo je bilo in jo je še vedno moč tam skorajda zatipati kot pomemben dokaz, da se je trikratni čudež v razmaku nekaj let prav zares zgodil, čeprav potrdila v dokaz temu ne potrebuje. Vidi ga, ta prelep dokaz namreč, pred seboj.

Vidi ga vsak dan in vedno znova Je hvaležna, ker Ji je bilo dano biti njihova mama, ker je zmogla in znala takrat in ker zmore tudi zdaj, čeprav zrušena.

Kaže, da bo še kako znala in zmogla, predvsem pa hotela biti mama tudi vnaprej.

Ne glede na vse.

Sploh pa, tudi če bi kdaj po kakršnemkoli, Njej sicer doslej povsem neznanem ključu, mislila ali čutila drugače, ne bi mogla nikoli izstopiti iz tega vlaka, kajti materinstvo, ko se zgodi, traja vse do konca naše poti, ki jo slutimo tam nekje, daleč naprej, v pozni starosti, če imamo srečo, da odidemo prvi in nam vesolje ne pokaže zob že prej ter nas – prosim, nikar! – oropa čudeža, ki se mu reče otrok.

Morda je bilo to, da je bil trikratni čudež rojstev in posledično Njeno doživljanje teh dogodkov kot najlepših trenutkov Njenega življenja – in ne poročni dan, kot menda meni in čuti večina ljudi – krivo, da se je zakon sesul na drobne kose, Njeno življenje pa, posledično, na nemara nikoli znova povsem sestavljive razbitine.

Kdo ve, kje je bil začetek konca.

Prav gotovo ga ne gre iskati tam, kjer bi se lahko iskanje spridilo v absurd, saj je rojstvo otroka vzvišeno dejanje, ki si nedvomno zasluži poseben piedestal in mu nikakor ne gre dajati naziva grešnega kozla, kajti, dogodek kot tak in lepota, ki raste iz njega, je sam po sebi popolnoma plemenit in je imel Zanjo vsakič najmočnejšo težo v Njenem čustvenem doživljanju in odzivu.

Zato poroka, čeprav nedvomno čustven obred, Zanjo ni mogel nositi teže, kot jo ima lepota poroda.

Besedilo je začetek romana Ne hodi po mušnicah

.

»Kaj zijaš?« je dejala in potegnila dim cigarete.

»Oprostite,« ji je z nerodnim nasmeškom odgovorila ženska, ki je je sedela na edinem ne polomljenem plastičnem stolu na eni izmed avtobusnih postaj predmestja.

Popravila si je očala na nosu, obrnila pogled stran in se zazrla v množico luči, ki so s stolpnic kot svetlobni nasmešek osvetljevale večerno nebo ter njuni postavi na mračni postaji.

Ženska z rdeče obarvanimi ustnicami, je potegnila še zadnji dim cigarete, vrgla ogorek na tla, ga pohodila s peto škornja, si popravila mini krilo in kratko črno jakno ter stopila iz zavetja strehe postaje na rob cestišča. Dolgo časa je opazovala jekleno ožilje večpasovnice, ki je poganjala delujoči stroj večmilijonskega mesta. Hrup jo je navdihnil, da je začela postopati gor in dol ob cestišču ter s petami koketirati z mimo vozečimi avtomobili.

Ženska na ne polomljenem stolu je ignorirala njeno obnašanje, kot je ignorirala hupanje voznikov, ki so se režali izza volana. Posvetila se je božanju križa pripetega na svoji redovniški obleki, ki je skrbno skrivala vse čare telesne lepote.

A mrzel zimski veter je žensko v mini krilu pregnal nazaj pod streho postaje. Postavila se je v toplo zavetje ob redovnici, v torbici poiskala žvečilko in z glasnim žvečenjem med rdečima režama na poslikanem obrazu, skušala ubežati pred mrazom.

Redovnica se še vedno ni zmenila za njeno početje.

Obe ženski sta se namreč svojega nasprotja dobro zavedali, zato se pač nista zapletli v pogovor. A ko je ženska iz živordeče obarvanih ust pljunila žvečilko in zagrabila z bližnje kopice snega kosmič beline ter zagrizla vanj, je redovnica prekinila svojo notranjo molitev in dvignila pogled.

»A še nisi okusila snega?« jo je trdo v glasu vprašala ženska.

»Ne,« ji je zbrano odgovorila redovnica.

»Danes ima okus po robidah,« je dodala ženska.

»Prosim?« ji je odgovorila redovnica.

»Kaj te tu čudi?«

»Kako prosim?« je ponovno vprašala redovnica.

»Danes ima okus po robidah, sem rekla. Si naglušna? Že drugič ponavljam.«

»Ne, nisem. Le nisem še slišala, da bi lahko imel sneg okus.«

»Kako bi le lahko slišala. Zaprta za zidovi svojega uma in telesa.«

»Motite se«, jo je redovnica odločno zavrnila.

»Dobro. Se popravljam. Tu in tam se odpravite med ljudi in razlagate o tem kako je bog dober, milostljiv in podobne bedarije.«

»Bog je ljubezen. Tudi v vas gospodična.«

»Oh! Aleluja! Zato pa moški obletavajo moje telo. Ker so željni ljubezni, ha, ha…«

Začela se je glasno smejati in obračati glavo, da jo je možakar, ki je pravkar stopil z avtobusa, ki je pripeljal na njuno postajo, v velikem loku zaobšel. Ženska je pljunila za njim ter dalje grizla sneg.

»Ne vem kako živite in nimam namena se vpletati v vaše življenje…« je začela govoriti redovnica, da bi prekrila svojo nelagodje nad dano situacijo,

Ženska jo je prekinila:

»Nehajte. Meni je vse jasno.«

»Iz vas govori jeza.«

»Se vam zdi? A vi ste pa mirni, ker imate Boga? Jaz ne rabim posrednika, da verjamem v ljubezen. In ne rabim Svetega pisma, da si izgradim moralne in etične norme. Pravzaprav gospa, obe sva izgubljen primerek. Obe sva prodali telo za moškega. Edina razlika med nama je v tem, da so moja telesa otipljiva, vaš bog pa je fikcija, nekaj kar ne veste, če sploh obstoja. Nihče ga ne more dokazati, ne zanikati.«

»To ni res gospa. Jaz čutim Boga.«

»Tudi jaz čutim moškega oh, ja, pa še kako čutim perverzne razuzdance. In vsem je isto, da so v strahu pred intimnostjo svoj delovni čas, svoj vsakdanjik omejili na površinske, kratke stike. In da veste, večina ljudi danes živi tako. Čeprav vam bo vsak rekel, da ni del tega hladnega sveta.«

»Ne želim se vpletati v vašo razmišljanje gospodična, a sveto pismo pravi, da je tudi Marija Magdalena…« je začela redovnica.

»Ne tratite besed za prepričevanje«, jo je prekinila, »vem, kaj počnem, a preprosto ne morem živeti kot mati, ki je delala v tovarni za mizerno plačo. Gledati vsak dan kako se njeno življenje suši. Ne! Preprosteje je razkrečiti noge. In pri tem dobiti pljunek v obraz duše.«

»Ne razumem.«

»Ni vam treba razumeti. Preživeti v tej džungli ni enostavno. In če hočem plačevati šolnino, je realnost takšna, kot pač je. A nekega dne ...«

Zazrla se je v nebo kot, da njene razmišljanje razumejo samo zvezde, in nadaljevala njun pogovor, ko so luči ponovile že drugič svoj tribarvni kader.

»Saj ni vse tako črno. So jutra, ko diši po travi, ko te vonj propadajočih smeti ne moti. Ulični pijančki so ljubki in še pljunki besed mimoidočih ti ne sežejo pod kožo. To so jutra, ko ima življenje okus. Po robidah, vaniliji in cimetu.«

Nežen pogled, ki se je razkrival izpod šminke in pudra, je hitro skrila za kremžljanjem z usti in črno počečkanimi obrvmi.

»No ja, so pa tudi drugačna jutra. Jutra, ko se sivina razliva čez pohištvo v vseh svojih odtenkih v sobi in ko me niti nasmešek z plakata ne more prebuditi. Takrat se odpre pogled v najtemnejše prostore…«

Utihnila je, kajti na postajo je pripeljal avtobus. Eden tistih, ki od jutra do večera vsakih dvajset minut izpljuni množico teles, ki so se ob koncu dneva vračajo v svoje panje, množico, ki tava v brezčasovnem toku in si kupuje materialno srečo.

Ženska je odvrnila pogled od potnikov in si ponovno prižgala cigareto. Šele, ko se je pomirila z dimom, se je obrnila nazaj k redovnici.

»Gospa, če smo ljudje tako željni, potrebni ljubezni in je življenje brez ljubezni težko sranje, zakaj je človek potem danes tako osamljen, ubit v strahu, da iz sebe izvleče kakršnokoli čustvo? Od kod to?«

»Težko bi vam odgovorila na to vprašanje … vem le, da je delo z dušo dolgotrajno in ne smemo pričakovati nekakšne dokončnosti. «

»A veste, koliko ljudi poznam, ki trpijo zaradi pomanjkanja ljubezni. Ne seksa. Preprosto jim manjka druga polovica postelje.«

»Moja postelja ni prazna. Z menoj je vedno Bog,« ji je z žarom v očeh odgovorila redovnica in se prijela za križ.

»Eh, nima smisla. Predaleč ste, da bi videli oči, ki se ne prepustijo razmišljati s srcem. To je svet, v katerem obstaja samo glava, ta je pa hladna. Na srečo ste v svojem kokonu z Bogom. Jaz takšne utvare preprosto ne zmorem ponotranjiti. Saj sem s seboj, ne se bati zame. Nekaj drugega je….« Potegnila je dim cigarete, in med izpuhom izrekla tisto drugo:

»Hudo je biti osamljen med ljudmi. V množici.«

Redovnica jo je z žalostjo v očeh pogledala.

Ženska pa si je popravila jakno iz umetnega usnja, stisnila prste za robove rokavov in se ji trpko nasmehnila:

»Ne pomilujte me s tem pogledom. Jaz pomilujem svoje stranke, ki vidijo v ljubezni breme. Ki verjamejo, da ljubezen zakomplicira življenje. Verjemite, od hitrega seksa se zmanjša srce.«

Redovnica se je tedaj nasmehnila in ji odgovorila:

»Če sem jaz predaleč, da bi videla, ste vi preblizu, da bi videli.«

Ženska si je tedaj podrgnila z rokami po stegnih, da bi nekoliko skrila svoj nemočen pogled in segrela noge v mrežastih najlonkah:

»Mogoče sem staromodna, ampak mislim, da je tako in naj se mi smeje, kdor hoče. Ravno danes…« V stavku jo je prekinil zvok ustavljajočega avtomobila, ki je z utripajočim smerokazom zavil na avtobusno postajo. Odškrnila se je temna šipa sprednjih vrat in iz teme sta zaslišali glas:

»Koliko?«

»50« ,je odgovorila ženska brez obotavljanja in medtem že stopila bliže.

»Okej. Prisedi.« je odgovoril glas iz notranjosti.

V hipu je ugasnila cigareto, jo vrgla na tla, brez, da bi ogorek pohodila s peto, preverila težo torbice na rami, si obliznila usta, da so se zasvetila v svoji vlažnosti in si odprla sprednja vrata. Preden je zaprla šipo, je zaključila njun pogovor s pomežikom oči kot, da redovnico pomirja s svetom z nelepe fotografije.

Redovnica pa je v presenečenju uspela dojeti le sliko avtomobila, ki je zdrknil v strugo vsakdanjika in pustil za sabo sledove koles.

V motrenju filma njunega pogovora, ki si ga je vrtela znotraj obzorja v naslednjih minutah sedenja, jo je prekinil prihod njenega avtobusa, ki ga je prepoznala po kričečih barvah na trupu in v napisu številka 3313.

Vstala je s stola, z roko še enkrat pobožala križ okoli vratu in med čakanjem, da se izkrca zadnja skupina potnikov, potegnila z roko po kopici snega in se zagrizla v kepico na dlani.

»Изгледало ми је као да чујем огроман, бесконачан, крик природе« рекао је норвешки сликар Едвард Мунк за своју познату експресионистичку слику »Крик« (1893).

У филму »Крици и шапутања«, Ингмар Бергман је такође на екпресионистички начин осликао човеков страх од смрти и очај пред неминовношћу нестанка. Покушао је да покаже, као и Мунк, да, као једини сведок људског постојања остаје управо - »Крик«. На почетку прималан, затим крик одраслог човека који протествује, реагује на свет око себе и самим тим - ствара, покушавајући тиме да се некако »нагоди« са самом смрћу. Из тог крика, настала су сва саврема уметничка дела - како Мункове слике тако и Бергманови филмови и дела стваралаца пpe после њих. Ингмар Бергман је свој Субјективистички експресионизам пренео даље у филмску уметност кроз 20. и 21. век, направивши преко шездесет филмова у свом, осамдесет девет година дугом животу.

Његова три филма: »Седми печат« (Det sjunde inseglet, 1957), »Крици и шапутања« (Viskingar och rop, 1972) и »Фани и Александер« (Fanny och Alexander, 1982) воде нас од дилема средњевековног витеза, преко проблематике грађанске породице с почетка 20. века, све до »унутарњег« прелома жене.

Настанак ова три филма протеже се кроз Бергманов стваралачки период у временском оквиру од двадесет пет година. Овај временски период је својеврсна „временска машина«, кроз коју се могу пратити динамичке промене културолошке мапе Европе.

Анализом ових Берманових филмова и освртом на велике савремене, европске редитеље који су стварали и даље стварају своја велика филмска дела под утицајем Бергманове естетике, Бергманово филмско дело може посматрати и као својеврсни мост преко кога је експресионистичка драма, која се појавила око 1910. године, постала саставни део данашњег »Независног европског филма« тe ce огледа у филмовима аутора као што су Ларс фон Трир, Вим Вендерс, браћа Каурисмаки као и амерички редитељ Гaс Ван Сант и многи други. Бергман је наставио оно што је било карактеристично за експресионизам, а то је својеврсно »изобличавање стварности«. Вертикални систем живота и смрти, Бергман поставља у хоризонтални, метафизички свет и обратно.

Ингмар Бергман је светски признати мајстор широког плана, којим приказује суптилну емоцију својих филмских ликова. Користио га је увек када је желео да покаже фотогеничну неурастенију својих ликова, али и тешко уочљиве обрисе персоне. Управо тај »фотогенични флуид« је постао знак препознавања Бергмановог филмског стваралаштва и његовог Субјективистичког експресионизма. И ми ћемо се послужити Епштајновим афоризмом: »Лице није никада фотогенично, али његова емоција понекад јесте«

Бергман је, увођењем психоанализе у драматургију својих филмова и показивањем структуре индивидуе и њеног сукоба са друштвеним токовима и најзад, историјом постао један од родоначелника савремене европске стваралачке и културолошке мапе.

Под Бергмановим утицајем, између осталих утицаја, савремена светска уметност постала je апокалиптична и мрачна, а карактерише је траума појединца и траума друштва. Ингмар Бергман доживљава индивиду као жртву историје и друштва, баш као и Фриц Ланг, немачки експресиониcтa, аутор »Метрополисa«.

Бергман је почетком седамдесетих година прошлог века написао да има осећај да је наш свет на граници колапса: »Иза угла чека један свет инсеката, који ће једног дана провалити у наше превише индивидуалистичко окружење.«

Културолошка реперкусија Бергманове филмске естетике огледа се у томе да је она у естетику савремене Европе увела појмове као што су »постапокалиптична зебња« и »индивидуа«.

»Бергман прича са бојама, покретима и звуком. Овде владају ноћ и снови, сцене са таквим интензитетом и поезијом каквој до сада нисам присустовао «, написао је Лејф Зерн у листу »Дагенс Нихетер«.

Давид Аквилон (1965-1999) у својој недовршеној, али постумно објављеној докторској дисетацији са маркантним насловом »Магични круг«, каже како Бергман приказује директну визију светлости и боје, у корист снажног експресивног садржаја: »У јаким бојама и оштрим контрастима Бергман слика непријатну слику човека који у исто време носи добро и зло. Злочинац и жртва стоје раме уз раме«

Мада се, према сопственим речима, Бергман није претерано занимао за сликарство, два сликара су ипак извршила одлучујући утицај на његово филмско стваралаштво, а то су Албертус Пиктор, шведско-немачки сликар из петнаестог века, чија му је слика »Смрт игра шах« послужила као вeликa инспирација за филм »Седми печат«, као и Ибзенов сународник, Едвард Мунк. Неколико познатих слика Едварда Мунка, Бергман је такође »уградио« у свој филм »Крици и шапутања« што су »Болесна девојчица« из 1896. године, »Црвено и бело« (1894), »Кpај одра« (1895), »Девојке на мосту« (1900) и многе друге слике. Бергман је својој кући имао и један Мунков цртеж, Стриндбергов портрет, а код Бергманa, знамо да ништа није случајно.

»Бела светлост« као наговештај смрти у Бергмановим филмовима, има свој зачетак у Мунковим сликама, нарочито у слици »Пролеће« из 1889. године, на којој веома болесна девојчица cеди крај прозора, кроз који допире обиље светлости, док поветарац напиње завесу као једро. »У овом контексту светлости и снаге, девојка изгледа крхка, слаба и беспомоћна. Она не гледа кроз прозор, већ изгледа као да ce потпуно предала својoj судбини« пише у коментару слике.

»Бела светлост« као да у девојчицу удахњује Cмрт, уместо Живота.

Непроцењиву вредност за историју филмске уметности представљају женски ликови у Бергмановим филмовима с којима савремена жена може у потпуности да се идентификује, што је такође један од великих утицаја у изван-филмској сфери, односно општег културолошког утицаја овог аутора и његовог богатог опуса на културолошку мапу савремене Европе. Његови женски ликови, наиме, имају обично већи контакт са својом сексуалношћу од мушких, и не боје се да то обзнане, понекада на тако шокантан начин као у филму »Крици и шапутања«. У интервјуу који је 1964. године дао америчком часопису »Плејбој« Бергман је рекао да je за њега манифестација секса врло важна, јер изнад свега не жели да ради веселе интелектуалне филмове.

Продуживши постјунговски поглед на свет све до краја прошлог века, Бергман је подстакнуо гледаоце, филмске ствараоце и научнике да уживају, истражују и стварају уметничка и научна дела надахнута његовим Субјективистичким експресионизмом, јер као што Жак Омон пише, Бергман је пронашао »сањану, ослабљену, изравнату, увећану, искривљену, опсесивну слику тајног света, у који се повлачимо у будном и уснулом стању, слику тог живота већег од живота, у којем живе злочини и јуначка дела која ми никад не починимо и у којем се губе наша разочарања и рађају наше најлуђе наде«, јер је вредновање експресионистичког доживљаја повезано са вредновањем сваког појединца посебно.

Бергманово филмско стварлаштву препуно је митова и митопоетских симбола као што су хришћанство, смрт, демони, Пијета и Мадона.

»На пољу уметничког стварања мит је, дакле, »прича над причама«, односно прича пре свих других прича и она која зачиње, генерише све остале, потоње приче. Отуда је овај термин потеребно, најпре, ослободити уских оквира и значења по којима митска прича претпоставља јасно одређену конгрегацију верника да би се оваплотила, веру која не постоји без верника. Пре ће бити да неку причу као митску одређује степен универзалности, бављења суштинским и увек довољно апрстактним питањима o егзистенцији света и човека у њему«, пише Миомир Петровић у својој доктрорској дисертацији.

Велика Бергманова филмолошка и лична заоставштина, која се готово у целости налази у Шведском филмском институту у Стокхолму, пружa обиље материјала за изучавање Бергмановог филмског опуса и његовог свакодневног утицаја на свет око нас.

»Ми живимо као бродоломници између својих успомена и тражимо доказ да смо живели. Дневници, фотографија, писма и други документи добијају драматичан садржај када Бергман описује кризе и сличне прекретнице у нашем животу: Оне сведоче о крхкој садашњости«, написао је Лејф Церн у својој књизи о Бергману.

Немачка кинотека организовала је најобимнију до сада, изложбу о животу и стваралаштву Ингмара Бергмана, са назвивом »Од лажи и истине« , 2011. године кoja ce састојaлa од следећих делова: »Пролог«, »Трагање,« »Уметник«, »Вера«, »Релације«, »Форо« (Fårö), »Егзил у Немачкој« и »Резиме«.

»Безвременост« или временска универзалност такође су карактеристични за Бергманов филмски опус. У насловној причи у америчком магазину »Тајм« из 1960. године, Бергман је за себе рекао да се осећа као илузиониста док прави своје филмове.

»Моји филмови су конструисани симфонијски, као музика, са пет, шест или више мотива«, изјавио је Бергман још 1958. године, у новинама из Малмеа, »Квелспостен«.

»Идеолошке позиције уметника и њихових дела такође се међусобно разликују а то што се користе истом митском матрицом значи да је организација текста истовремено и његова идеологија и да једна иста митска прича може бити архетпско полазиште за различите идеолошке поруке«, написао је Миомир Петровић.

Подробније бављење Бергмановим књижевним и драмским опусом излази из оквира овог рада. Али је зато билo немогуће не осврнути се на драмске писце, као што су Стриндберг, Ибзен и Бихнер, управо због њиховог директног утицаја на Бергмана лично, на његов филмски опус и на Бергманов даљи утицај на друге филмске ауторе.

Иако Бергман није превасходно био драмски писац, његови филмови се, после његове смрти, изводе као позоришна дела.

У Данској, у Копенхагену вeћ почетком априла 2011. године, одржана je промоција позоришне представе »Фани и Александер«, која је оцењена као можда и превише верна копија истоименог Бергмановог филма. Бергман је умро као филмски редитељ, а ускрснуо као позоришни писац!

Позоришна престава, »Као кроз стакло«, рађена према истоименом Бергмановом филму, која је премијерно изведена у Лондону 2010. године, у Београдском драмском позоришту је имала премијеру у фебруару 2011. године. Миливоје Павловић је подвукао уз помоћ поезије, како уметничка Србија одавно више није »земља касног цветања«, где новитети стижу са великим закашњењем.

Бергман користи игру светлости и таме као шаховско поље стварности и премешта људе као фигуре са светлих у тамна поља, из живота у смрт. Феномен шаха Бергман преноси и на филмско платно. У филму »Седми печат« смрт буквално игра шах са главним јунаком, који ту шаховску партију игра са улогом сачињеним од сопственог живота.

Бергман се плашио смрти, али се није плашио старења. У једном интервјуу са Лизом Маркер, почетком осамдесетих година прошлог века, Бергман је рекао: »Што сам старији, брже се умарам, али зато сада имам ширу визију. Свако јутро када се пробудим, још увек сам радознао.«

Фасцинантна je чињеница дa је Бергман, на неки начин, чини се предосетио своју величину још у раној младости: »Дубоко у мојој сулудој души има једна охола помисао: Mожда ће једном, ипак, нешто светло и лепо да се изроди из ове беде. Као један малени, малени, малени бисер из црног, проклетог оклопа шкољке. И ако икада нешто лепо буде могло да изађе из мене, онда сам ја испунио свој задатак у животу«, записао je Бергман као двадесетогодишњак, a Марет Коскинен, професор на Шведском филмском институту, преноси тo у својој студији o Бергмановом раном књижевном стваралаштву.

Најважнији културолошки допринос Ингмара Бергмана уметничком идентитету савремене Европe је јасна порука из култног филма »Седми печат«, да је породица, а не индивидуа, та која представља наставак живота. Једино кога Смрт није повела са собом, је мала, уметничка породица номадског глумца, који своју одану жену и aнђеоског, малог сина, са пуно љубави води кроз живот, који је представљен као цветно поље уоквирено плаветнилом неба, као симбол вечности и раја. Тако, нарочито крајем јуна, за Ивањдан, изгледа и Шведска, не разликујући се пуно од Бергманове филмске идиле.

Бергманово »Вјерују«, изражено кроз речи кловна Фроста у филму »Вече жонглера« из 1953. године, је тежња повратку мајци, у време пре рођења.

VIII. ЛИТЕРАТУРА

Blackwell, Marilyn, Johns, »Gender and Representation in the Films of Ingemar Bergman«, Camden House, INC, 1997.

Boëthius, Maria-Pia, »Kvinnorna finns inte längre«, »Svenska Dagbladet«, 06.10. 2005.

Strindberg, August, »Fadern, Fröken Julie Ur förordet till Fröken Julie«, »Natur och Kultur«, Stockholm 2009.

Srtindberg, August, »Brev till Verner von Heiderstam«, 1888.

Strindberg, August, »Dromspelet«, »Norsteds«, Stockholm 1988.

Timm, Mikael, »Lusten och dämonerna«, Boken om Bergman, »Norstedts«, Stockholm 2008.

Boëthius, Maria-Pia, »Kultureliten är stendöd«,»Ekspressen«, Stockholm, 07.08. 2007.

Shargel, Raphael, »Ingmar Bergman interwiews«, University press of Missisippi/Jackson, USA, 2007.

Gudmundson, Per, »Män som matar kvinnor«, »Svenska Dagbladet«,, 27.03.2011.

Jacobs, Marc, »2020 års treneder idag!« »H&M Magasine«, vinter 2010. Stockholm.

Koskinen, Maaret, I begynnelsen var ordet, Ingmar Bergman och hans tidiga författarskap, Stockholm, W&W, 2002.

Koskinen, Maaret, »Mannen som ville vara kvinna - feminister om Bergman«, DN.se

Aquilon, David, »Magisk cirkel«, Gunilla Aquilon Elmqvist och Film International, Torna-Hällestad 2005.

Bergman, Ingmar, »Седми печат«, сценарио, http://hem.passagen.se/vogler/texter/detsjunde

Bergman, Helene, »Feministerna i Assange-härvan gör våld på feminismen«, newsmill.se, 11.02.2011.

Beckman, Åsa, »Manliga genier med rätt att svina«, »Dagens Nyheter«, Stockholm, 17. 01. 2010.

Sanders, Tracy, »Heda Gabler – Fiend or Heroine«, Australian Catholic University, 2006.

Ångström, Anna, »Fångad av Ibsens känslor«,»Svenska Dagbladet«, Stockholm, 01.11. 2007.

Bergman, Inгmar, »Bilder« Norstedts, Stockholm 2008.

Bibel, »Uppenbarelse boken 8:16«, Verbum, Stockholm

Библија, 8:16 Књига откровења Bibel, Uppenbarelse boken 8:16, Verbum, Stockholm 1999,

Ring, Lars, »Allt går igen hos Bergman Gengångare«, »Svenska Dagbladet«, Stockholm 23. 09. 2007.

http://hem.passagen.se/vogler/texter/detsjunde.htm.

http://www.dramaten.se.

Ingmar Bergman Foudation, Ingmar Bergmn Face to Face, »Myt och mänska«

Петровић, Миомир, »Митска матрица у медијским и уметничким текстовима (роман, филм, дрaма, слика)«, докторска дисертација одбрањена на Интердисциплинарним студијама Универзитета уметности у Београду, Београд 2008.

Törnqvist, Egil, »Between stage and screen, Ingmar Bergman Directs,« »Amstrdam Univerity Preess«, Amstredam 1995. (Јеванђеље по Јовану: 19.30)

Ring, Lars, »Svenska Dagbladet«, Stockholm, 31.7.2007.

Jonson, Ben, »To the memory of my beloued, The AVTHOR MR. WILLIAM SHAKESPEARE: AND what he hath left vs, in Shakespeare«, William; Hinman, Charlton (ed.); Blayney, The First Folio of Shakespeare (2nd ed.), New York: W. W. Norton & Company, 1996, стр.10.

Conah, Roger, »К/К А Couple Of Finns And Some Donald Ducs Cinema in society«, Government printing centre, Helsninki 1991.

http://www. ingmarbergman.se, »Face to Face«.

Ingmar Bergman Foudation, Ingmar Bergmn Face to Face/Мarker

Boëthius, Maria-Pia, »Ingmar Bergman beundrade Hitler«, »Dagens Nyheter«, Stockholm, 12.08. 2007.

Wood, Jason, »Wim Wenders« »Axiom Books«, London 2008.

Strindberg, August, »Вrev till Emil Schering«, 13 maj 1902.

Koskinen, Maaret, »Spel och spelningar, En studie i Ingmar Bergmans filmiska estetik«, Stockholms universitet, Stockholm 1993.

Ahndoril, Alexander, »Regissören«, »Albert Bonniers Förlag«, Stockholm 2006.

Hedling, Erik, »Bergmanbok värd en applåd«,»Svenska Dagbladet«, Stockholm, 28.04. 2008.

Duner, David, »Swedenborgs drömmar«, Рopuläр historia (nr. 3)

Marker, Lisa-Lone, »Ingmar Bergman, A life in the Theater«, Cambridge University press, Univesity of Toronto, 1982. Pavičić, Jurica, Ingmar Bergman - Odlazak filmske ikone 20. stoljeća, »Jutarnji list,« Zagreb 30.07.2007

Винавер, Станислав, »Громобран свемира«, Свесловенска књижарница М.С. Стефановића и друга, Београд 1921. »Манифест експресионистичке школе«

Bergman, Ingmar, »Laterna Magica«, Cinematograph AB, »Norsteds«, Stockholm 1988.

David, Duner, »Swedenborgs drömmar«, »Рopulär historia« (nr. 3) Stockholm.

Ring, Lars, »Bergmans saga får en egen ton«, »Svenska Dagbladet«, Stockholm 18. 09. 2010. Koskinen, Maaret, »Spel och spelningar, En studie i Ingmar Bermans filmiska estetik«, Stockholms universitet, Stockholm 1993.

Zern, Leif, »Se Bergman«,»Norsteds«, Stockholm 1993.

Bergman, Ingmar: »The screen: I am a conjurer«, »Time Magasine«, New York, 14. 03. 1969.

Ingmar Bergman Foudation, Ingmar Bergmn, Deutsche Kinematheks stora Bergmanutställning.

Павловић, Миливоје, »Србија и свет: четири деценије сигнализма (1969-2009)«,

»Комуникације, Медији, Култура«, број 2, год. II (2010), Годишњак Факултата за културу и медије Мегатренд универзитета у Београду, Београд 2010.

Bischoff, Urlich, »Munch« Edvard Munch: 1863-1944 (Basic Art), Benedikt Tasch Vörlag Cmblt, Köln, .2000.

Селенић, Слободан, »Драмски правци« XX века, Уметничка академија у Београду, Београд 1971.

Bergman, Ingmar: The screen: I am a conjurer, Time Magasine, New York, 14. 03. 1969.

Омон, Жак; Бергала, Ален; Мишел, Мари; Верне, Марк, Појмовник теорије филма 3 у Теорије синеаста, Clio, Београд 2007.

IX. ABSTRACT

Ingmar Bergman (1918-2007) poet with filmcamera, with his films he created his own world with expressionisam, post-Jungism and mythpoeticism, wich has been very influenced on contempory film directs, or like an alternative of a special kind to the majority of film and other esthetic waves. Films of prestige film directors such as Lars von Trier, Gus van Sant, Mika Karusmaki, Aki Karusmaki and Wim Wenders, they heritage Bergman´s expressionistic poetry and they present contempory »Independent European film«.

Cinema opus of this famous Swedish film director and theatre director is his own »time machine«, when the question is about dynamic change culturalistic map of Europe. Bergman equally successfully shows dilemmas of a medieval knight, as well as the problematic of a dynamic bourgoise family in the beginning of the 1900th century, as well as »inside mirror motif« contempory woman, through giving birth to and destroying life and family.

Bergman’s films carry with themselves the symbolic marked expressionism: »twisting« reality with a goal to introduce the artist’s inside world and feelings, put on the white screen. Timelessness or time universal, are characteristic for Bergman’s cinema opus.

Ingmar Bergman has taken in charge the elements subjectivistic expressionism first part of the 1900th century and in his parts makes one mans microcosmos, getting deeper in the psychoantropological segments of the individual. The European aesthetic in the cinematic and culturalistic way, would not be the same without the apperence of this, genuine and original film director.

Bergman has extended the expressionistic view on the world till the end of the last century, which is important not only for the cinematic art and European culture, even for the fullborded and development the thouhgt of learning, because the knowledge in the cinema art, not only fun, are for education. Bergman’s cinema opus present a lot of important source for studing contempory European culture and civilisation. X. БЕЛЕШКА О АУТОРУ

Алексанадра Лутхандер (03.08.1982, Минхен, Немачка) је након основних студија на Филозофском факултету, Одсек за културу и медије у Стокхолму, магистрирала на Филмском институту Универзитета у Стокхолму 2005. године.

Одбранила је докторску дисертацију у Београду: »УТИЦАЈ ФИЛМСКОГ ОПУСА ИНГМАРА БЕРГМАНА НА СТВАРАЛАЧКЕ И КУЛТУРОЛОШКЕ ОКВИРЕ ЕВРОПЕ 20. И 21. ВЕКА«, на Мегатренд универзитету - Факултет за културу и медије, 18. јула 2011. године, стекавши назив доктора културолошких наука.

За време магистарских студија у Стокхолму, била је на обавезној пракси у Дому културе у Стокхолму, радећи као асистент продуцента у постављању изложби и организацији књижевних програма. Том приликом је сарађивала са главним кореографом у Кући плеса у реализацији плесних пројеката у Дому културе. Са истим кореографом је за време својих основних студија сарађивала, тада као члан европског плесног пројекта »Neutrancemision Dance Co«.

Као део магистарског рада такође је имала праксу на Отвореном ТВ каналу у Стокхолму као асистент камермана. Припремала је и текстове за програме различитих етничких културно-уметничких друштава у Стокхолму.

Списак објављених радова:

»Феномен жене као диве и мајке у Фелинијевим филмовима«, Филмски институт у Стокхолму 2005.

»Значај сарадње европског плесног пројекта »Neutrnasmision Dance Co« са реномираном плесном компанијом Вејна Мекгрегора, »Random Company«, за развој плеса младих у Шведској«, »Dansens Tidning«, Стокхолм.

Организовала је локална такмичења у поезији, такозвани »Poetry Slam« у Стокхолму. И сама се такмичила као песникиња, како на локалним такмичењима, тако и на Шведском првенству у поезији 2001. године. Песме су јој објављене у неколико шведских и српских антологија поезије.

XI. РЕЦЕНЗИЈE

РЕЦЕНЗИЈА КЊИГЕ »Бергман и жене« аутора Др Александре Лутхандер

Књига Александре Лутхандер »Бергман и жене« , (други део књиге »Бергман је умро – живео Бергман«) поред свих културолошких, филмолошких, наратолошких и структуролошких апеката Бергманoвoг Субјективистчког експресионизма, као и виртуозних анализа филмова, гoвори заправо о томе, да у историји уметности није постојао уметник који је био срећнији од Ингмара Бергмана и пре и после смрти, главна је порука ове књиге др Алекандре Лутхандер, која је произашла из њене докторске дисертације под називом »Утицај филмског опуса Ингмара Бергмана на стваралачке и културолошке оквире Европе 20. и 21. века«. Бергман је био песник с камером, доказ да су стихови Бранка Миљковића путоказ за срећу: »Један несрећан човек не може бити песник«!

Бергман је живео дуго, скоро деведесет година, никада није био гладан, остварио је све своје замишљене филмске и позоришне пројекте. Никада није имао проблема са новцем. Женио се пет пута и добио деветоро деце. Готово цео свој живот је провео у својој вољеној Шведској, пишући сценарије за своје филмове на свом матерњем језику. Радио је са фантастичним глумцима, који су му били пријатељи и са глумицама које су му биле одане љубавнице. Родио се у имућној, интелекуалној породици. Отац му је био парох. Као дечак је становао у лепом здању, само неколко кваротва удаљеном од Шведског краљеваког прозоришта, »Драматен«, из кога је после пола века отишао у заслужену пензију.

Једино што није ишло »по плану« је то, да је Ингмар Бергман надживео своју пету жену, са којом је био у браку преко двадесет година. Хтео је да оде пре ње. Мада се још у младости одрекао религије, када је она умрла поново је постао религиозан, желећи да је сретне и после овоземаљског живота. Ако следимо Бергманов сан, онда можемо да замислимо како са својом вољеном супругом, која га је иначе веома подсећала на његову мајку, удобно седи у у ложи у »Драматену«, где је некада као дечак био сакривен и гледао Стриндбергове представе, а сада може поносно даглада – »сам себе«, представу »Фани и Александер«; гледа и то како у његов идилични дом на шведском острву Форо, долазе велики европски филмски редитељи, као Вим Вендерс, који следе његов пут, као што се Бергман »уселио« у Ибзенову »Луткину кућу« и доследно следио Стриндбергов пут (»Пут у Дамаск«). А већ следеће године би, приликом куповине, плаћао са новчаницом на којој би видео свој лик...

Пред крај свог боравка у Минхену, где је једно време је био у пореском егзилу, Бергман је у току само једног дана приказао три представе у својој режији: »Луткину кућу«, »Госпођицу Јулију« и своју предстваву »Сцене из брачног живота«. Ибзен, Стриндберг, Бергман. Тако је и сада. Скандинавска драмска тројка језди у краљевским кочијама у Kраљевско драмско позоришете. Само неколико година после Берманове смрти, у позориштима се приказују његове представе раме уз рамеса представама Бихнера, Шекспира, Молиера, Ибзена, Стриндберга, свих оних великих драмских писаца, које је он цео свој живот неуморно режирао. Бергман је умро као филмски редитељ, а ускрснуо као позоришни писац!

»Ни један други редитељ, као Ингмар Бергман, није дошао на филм са толиком зависношћу од литетратуре, са толиком јединственошћу и књижевном културом своје земље«, цитира Александра Лутхандер Јорна Донера, директора шведског Филмског института.

Вођена сигурном руком свог ментора, др Миомира Петровића, који је и сам књижевник, од пријаве рада до његове одбране пред трочланом комисијом, Александра Лутхандер је према оцени те комисје написала докторску дисертацију која »представља пример анализе мултимедијалне синергије Бергмановог филмског опуса а исходиште рада је, дакле, ширег - културолошког карактера - те припада врсти научног истраживања и усавршавања какви се негују на Факултету за културу и медије Мегатренд универзитета у Београду.«

Књижевник Миливој Анђелковић је на свом сајту www. amika.rs годину дана објављивао део по део Александриног докторског рада који улазе у ову књигу. Литерарни електронски часопис P.U.L.S.E је такође објавио најзанимљивије делове рада, адекватно и обилато илустроване. »Афирматор« такође објављује делове Александриног докторског рада.

Александра Лутхандер се и у свом магистарском раду, одбрањеном 2005. године на Филмском институту Универзитета у Стокхолму, бавила (трагичном) судбином жене у Фелинијевим филмовима (између диве и проститутке), да би у свом даљем истраживачком, научном раду на филмском опусу Ингмара Бергмана, доказала тезу да је жена, према Бергмановој визији, заправо најзаштићенија у оквиру породице, те да је породица та која преживљава, а не индивидуа, што је Ингмар Бергман јасно и приказао у својим филмовима. Тако је итлијански израз »la famiglia« заживео пуним плућима кроз Бергманов филм »Фани и Александер«. Треба нагласити да је то породица која је реалистична и добронамерна, која прашта свим својим члановима ситне људске слабости и подстиче њихове таленте, те представља збир индивидуа које повезује љубав, толеранција и разумевање. То је тај заштићени, »мали« Бергманов свет пун личне среће, дакако у једној богатој скандинавској земљи, пуној подршке за индивидуу, што би могло да послужи као пример за остваривање срећнијег живота, ма где се он одвијао.

Много тога у биогафији др Александре Лутхандер је повезано са Бергманом.Александра је рођена у Минхену 3. августа 1982. године, у време док је Бергман јошживео и радио у том граду, као и њен отац, шведски новинар Пер Лутхандер.

Александра је последњи пут видела Бергмана како у локалној радњи на Карлаплану број десет купује млеко. Пре него што се дефинитивно одселио на Форо, пред крај живота, Бергман је живео у Стриндберговој такозваној »Црвеној кући« у Стокхолму. Били су тако рећи суседи. Њени родитељи су се срели са Бергманом и видели све три поменуте Бергманове премијере у Минхену. А док је био дописник из Београда, средином седамдестих година прошлог века, Пер Лутхандер је испред тадашњег биоскопа »Јадран«, срео њену мајку. Можда је тога дана на репертоару био неки Бергманов филм... Случајни, али судбоносни сусрет по Александру, забележио је Перов фотограф и пријатељ, Бела Унгер и објавио у »Експресену«. Тим шведскимновинама Бергман је касније у Минхену дао ексклузивни интервју.

Пер Лутхандер је коаутор књиге »Југословенска лица«, а Ленарт Лутхандер, његов отац, написао је књигу »Стриндберг у Данској«. Александра је у свом докторском раду цитирала и свог деду, великог Стриндберговог познаваоца, Ленарта Лутхандера, чији је стриц Пер В. Лутхандер, пореклом валонац, основао 1856. године шведску пивару Обро, која је у сећање на свог оснивача лансирала ексклузивно светло пиво »Лутхандер«. Лутхандерова је са флашом »свог« пива прославила са колегегама у Београду свој успешно одбрањени докторат о Бергману.

Али, Александра је и кћи српскo- сведске песникiње. На промоцији њене песничке књиге у Скадарлији, један песник и професор на Мегатренд универзитету је упознао њену ћерку, Александру Лутхандер, тада магистра наука и препознао њен огромни радни капацитет и интересовање за филм, које гаји још од малих ногу, те јој је убрзо указано поверње и част да нам, пишући ћирилићним писмом, пренесе своје велико знање о делу Ингмара Бергмана и да са 28. година, у Београду, постане доктор култуолошких наука, а убрзо и аутор књиге »Бергман је умро – живео Бергман!«.

Eleonora Luthander

РEЦЕНЗИЈА докторске дисертације »Утицај филмског опуса Ингмара Бергмана на стваралачке и културолошке оквире Европе 20. и 21. века«, Мр Александре Лутхандер

Третман теме докторске дисертације Александре Лутхандер под називом »Утицај филмског опуса Ингмара Бергмана на стваралачке и културолошке оквире Европе 20. и 21. века« превазишао је уобичајене нормативе филмолошке и театролошке методологије. Ауторка је, служећи се методологијом интердисциплинарности, структурализма, аутоцитатности, компаративне анализе па и биографским методом (који се у теорији савремене уметности сматра и превазиђеним али налази своје јасно место када је у питању лик и дело Ингмара Бергмана), израдила рад који речито говори о културолошким импликацијама опуса овог филмског редитеља. На тај начин, ова докторска дисертација представља пример анализе мултимедијалне синергије Бергмановог филмског опуса а исходиште рада је, дакле, ширег - културолошког карактера - те припада врсти научног истраживања и усавршавања какви се негују на Факултету за културу и медије Мегатренд универзитета у Београду.

Предмет рада Мр Александре Лутхандер »Утицај филмског опуса Ингмара Бергмана на стваралачке и културолошке оквире Европе 20. и 21. века« представља филмски опус чувеног шведског филмског и позоришног редитеља Ингмара Бергмана (1918-2007) са посебним освртом (узорци рада) на његова три филма: Седми печат (1957), Крици и шапутања (1972) и Фани и Александер (1982). Настанак ова три филма протеже се кроз Бергманов стваралачки период у оквиру од двадесет пет година. С друге стране, теме узорака водили су кандидаткињу од дилеме средњевековног витеза преко проблематике динамичне грађанске породице с почетка 20. века све до »унутарњег прелома« савремене жене. Циљ докторске дисертације Мр Александре Лутхандер био је да докаже утицај који су Бергманов поетски хабитус и филмска естетика извршили у: 1) појмању савремене филмске, као и драмске уметности и; 2) реперкусије које су поменуте категорије извршиле на пољу модалитета стваралаштва и културног идентитета савремене Европе. Другим речима, циљ овог докторског рада било је доказивање да европска естетика, у филмолошком и културолошком смислу, не би била иста без појаве оваквог аутора.

Бергманов филмски опус представља вишеструко значајан извор за проучавање савремене европске културе и цивилизације и, у много чему, испуњава празнине и омогућава нове погледе на ту тему. Основна хипотеза докторског рада Мр Александре Лутхандер лежала је у тврдњи да је Ингмар Бергман, преузевши елементе Субјективистичког експресионизма прве половине 20. века, а третирајући у својим делима микрокосмос појединца и задирући у психоантрополошке наносе индивидуе (очитоване у драмским ликовима), створио аутохтону естетику чији је развојни ток у много чему био паралелан и независан у односу на темпоралне стилове, жанрове и естетске одреднице (модернизам, постмодернизам) те их је надживео. У томе је ауторка у потпуности успела.

Научни допринос овог докторског рада је идентификовање Бергмана као једног од родоначелника савремене европске стваралачке и културолошке мапе, увођењем анализе и показивањем структуре индивидуе и њеног сукоба с друштвеним токовима и, најзад, историјом. Другим речима, испуњен је научни резултат овог рада кроз доказивање изванфилмолошког, односно шире: културолошког утицаја аутора и његовог богатог опуса на културну мапу савремене Европе.

Др Миомир Петровић

ИЗВОРИ

ИЗВОРИ za »Krici i saputanja«

Bergman, Ingmar, »Bilder«, Norstedts, Stockholm. 2008.

Timm, Mikael, »Lusten och dämonerna, Boken om Bergman«, »Norstedts«, Stockholm 2008.

Törnqvist, Egil, »Between stage and screen, Ingmar Bergman Directs«, Amstrdam Univerity Preess, Amstredam 1995.

Aquilon, David, »Magisk cirkel«, Gunilla Aquilon Elmqvist och Film International,Torna-Hällestad 2005.

David, Duner, »Swedenborgs drömmar«, »Рopulär historia« (nr. 3) Stockholm.

Винавер, Станислав, »Громобран свемира«, Свесловенска књижарница М.С. Стефановића и друга, Београд 1921. »Манифест експресионистичке школе«

Törnqvist, Egil, »Between stage and screen, Ingmar Bergman Directs«, Amstrdam Univerity Preess, Amstredam 1995.

Bergman, Ingmar, »Laterna Magica«, Cinematograph AB, Norsteds, Stockholm 1988, стр. 69.

ИЗВОРИ za fani aleksander

Timm, Mikael, »Lusten och dämonerna, Boken om Bergman«, »Norstedts«, Stockholm 2008.

Koskinen, Maaret, »I begynnelsen var ordet, Ingmar Bergman och hans tidiga författarskap«, Stockholm, »W&W«, 2002.

Törnqvist, Egil, »Between stage and screen, Ingmar Bergman Directs«, »Amstrdam Univerity Preess«, Amstredam 1995.

Bergman, Ingmar, »Bilder«, »Nordstedts«, Stockholm 2008.

Shargel, Raphael, «Ingmar Bergman interwiews«, University press of Missisippi/Jackson, USA, 2007.

Ring, Lars, »Bergmans saga får en egen ton«, »Svenska Dagbladet«, Stockholm 18. 09. 2010.

Koskinen, Maaret, »Spel och spelningar, En studie i Ingmar Bermans filmiska estetik«, Stockholms universitet, Stockholm 1993.

Strindberg, August, »Dromspelet«, »Norsteds«, Stockholm 1988.

ИЗВОРИ: za Munkov i bergmanov krik

Bischoff, Urlich, »Munch« Edvard Munch: 1863-1944 (Basic Art), Benedikt Tasch Vörlag Cmblt, Köln, .2000.

Zern, Leif, »Se Bergman«,»Norsteds«, Stockholm 1993.

Bergman, Ingmar: »The screen: I am a conjurer«, »Time Magasine«, New York, 14. 03. 1969.

Aquilon, David, »Magisk cirkel«, Gunilla Aquilon Elmqvist och Film International, Torna-Hällestad, 2005.

Ingmar Bergman Foudation, Ingmar Bergmn, Deutsche Kinematheks stora Bergmanutställning.

Павловић, Миливоје, »Србија и свет: четири деценије сигнализма (1969-2009)«,

»Комуникације, Медији, Култура«, број 2, год. II (2010), Годишњак Факултата за културу и медије Мегатренд универзитета у Београду, Београд 2010.

Marker, Lisa-Lone, »Ingmar Bergman, A life in the Theater«, Cambridge University press, Univesity of Toronto, 1982.

Петровић, Миомир, »Митска матрица у медијским и уметничким текстовима (роман, филм, дрaма, слика)«, докторска дисертација одбрањена на Интердисциплинарним студијама Универзитета уметности у Београду, Београд 2008.

Törnqvist, Egil, »Between stage and screen, Ingmar Bergman Directs«, Amstrdam Univerity Preess, Amstredam 1995.

Селенић, Слободан, »Драмски правци« XX века, Уметничка академија у Београду, Београд 1971.

Bergman, Ingmar: The screen: I am a conjurer, Time Magasine, New York, 14. 03. 1969.

Омон, Жак; Бергала, Ален; Мишел, Мари; Верне, Марк, Појмовник теорије филма 3 у Теорије синеаста, Clio, Београд 2007.

Koskinen, Maaret, I begynnelsen var ordet, Ingmar Bergman och hans tidiga författarskap,W&W, Stockholm 2002.

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA
KULTURNE DEJAVNOSTI
Štefanova 5, 1000 Ljubljana
T: 01 24 10 516, F: 01 24 10 510
www.jskd.si, mentor@jskd.si

Sem videl, de svoj čoln po sapi sreče,
komur sovražna je, zastonj obrača,
kak veter nje nasproti tému vleče,
kogar v zibéli vid’la je berača,
de le petica da ime sloveče,
de človek toliko velja, kar plača.
Sem videl čislati le to med nami,
kar um slepí, z goljfijami, ležámi!

(France Prešeren: Slovo od mladosti, 1830)

NATEČAJ REVIJE MENTOR ZA MLADE LITERARNE TALENTE

Festival mlade literature URŠKA 2014

Festival Urška združuje mlade, še neuveljavljene in uveljavljajoče se avtorje, ki pišejo v slovenskem jeziku. Skozi strokovno selekcijo šestih regijskih srečanj izberemo pet finalistov, najboljšemu JSKD RS v naslednjem letu izda knjižni prvenec.

RAZPISNI POGOJI

Sodelujejo lahko avtorji, stari od 15 do 30 let (v 30. letu svojega življenja je France Prešeren napisal Slovo od mladosti, to je - poleg mladosti, zrelosti in priložnosti za objavo prvega literarnega dela - razlog, da smo zgornjo starostno mejo sodelujočih omejili), ki svojega dela še niso izdali v knjižni obliki (razen v samozaložbi). Pošljejo lahko še neobjavljeno prozo (do 10 strani), poezijo (do 15 pesmi) in dramska besedila (odlomek, prizor – do 10 strani).

Prispevki morajo biti napisani z računalnikom in poslani po elektronski pošti, in sicer: v eni priponki so podatki avtorja s šifro (avtorjeva šifra, njegovo ime in priimek, domači naslov, izobrazba, poklic, letnica rojstva, telefonska številka, elektronski naslov), v drugi priponki so besedila, označena s šifro. Strokovni spremljevalci dobijo v branje samo šifrirana besedila, avtorji se razkrijejo na šestih regijskih srečanjih.

Vse poslane prispevke odstopijo avtorji za morebitno objavo brezplačno. Dela izbranih avtorjev bodo objavljena na način in v obsegu, ki bo ustrezal finančnim možnostim prirediteljev.

Revija Mentor poleg natečaja za mlade literate vsako leto razpiše tudi natečaj za seniorje V zavetju besede (objavljen bo marca 2014), s februarjem 2014 pa bomo odprli še nov tematski razpis za literarne ustvarjalce med 31. in 60. letom.

POTEK NATEČAJA

Vse sodelujoče avtorje bodo prireditelji povabili na eno od šestih regijskih srečanj, ki jih bodo gostile območne izpostave Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Srečanja v obliki kratkih literarnih delavnic bodo potekala od februarja do maja 2014, in sicer:

sreda, 5. februarja 2014, Gornja Radgona (za SV Slovenijo)

petek, 14. februarja 2014, Zreče, Slovenske Konjice (za Celjsko in Koroško)

petek, 14. marca 2014, Metlika (za Dolenjsko, Belo krajino in Posavje)

petek, 21. marca 2014, Sežana (za Primorsko)

sreda, 26. marca 2014, Ribnica (za Osrednjo Slovenijo)

petek, 9. maja 2014, Škofja Loka (za Gorenjsko).

Regijske žirije in državni selektor bodo med pravočasno prispelimi prispevki izbrali najboljše avtorje za nastop na regijskem in finalnem srečanju.

Finalni del festivala bo 17. in 18. oktobra 2014 v Slovenj Gradcu, z nastopom finalistov Urške 2014 in s predstavitvijo prvenca Tinke Volarič, uršljanke 2013.

NAGRADA

Najboljšemu avtorju bo revija Mentor natisnila knjižni prvenec, ki bo objavljen v zbirki Prvenke, predstavljen pa na finalnem delu festivala Urška oktobra 2015 v Slovenj Gradcu. Avtorji bodo kot honorar poleg mentorske pomoči pri nastajanju prvenca dobili tudi sto izvodov svoje knjige. Uredništvo si pridržuje pravico, da prvenca ne natisne, če bo menilo, da delo še ne zadošča kriterijem za objavo. V tem primeru bo izbor najboljših besedil objavljen v reviji Mentor in tudi honoriran.

Prispevke je treba poslati na uredništvo revije do 17. januarja 2014 na elektronski naslov: mentor@jskd.si, z oznako – Zadeva: Urška 2014.

Uredništvo revije Mentor

Prijavnica

Internationaler Kinder- und Jugendbuchwettbewerb der Stadtgemeinde Schwanenstadt
Auf Schmetterlings- und Schwanenflügeln

12. mednarodni natečaj za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt v Gornji Avstriji

Na krilih metulja in laboda

Od leta 1997 naprej poteka mednarodni natečaj za najboljšo otroško in mladinsko knjigo; v sodelovanju s furlansko občino Bordano: Sulle ali delle farfalle e dei cigni, z občino Sacile/Furlanija, s študijskim centrom za mladinsko literaturo »Alberti« v Trstu, s Circolo Athena v Belpassu in Cataniji, z občino Belpasso ter Univerzo v Salzburgu (Institut za romanistiko) pa poteka v gornjeavstrijskem mestu Schwanenstadt za leto 2014 dvanajsti mednarodni natečaj za najboljšo otroško in mladinsko knjigo pod naslovom NA KRILIH METULJA IN LABODA. Simbol metulja je povezan z mestom Bordano in simbol laboda z mestom Schwanenstadt.

Z natečajem želimo pritegniti mlade ustvarjalce na literarnem in likovnem področju; v poslani dragoceni otroški in mladinski literaturi odkrivati in nagraditi nadarjene ustvarjalce. Zato vas mestna občina Schwanenstadt prav prisrčno vabi k sodelovanju in sooblikovanju letošnjega tekmovanja.

Okvirna tema za leto 2014 se glasi:

Wie groß ist deine Welt zu Fuß? Quanto lontano vai se parti a piedi? Podaš se na pot – kako velik je tvoj svet? You set out walking – how big is your world? Tu te mets à marcher – combien lointain vas-tu?

Dandanes postajajo razdalje med ljudmi vedno krajše. Kaj se dá v neposredni bližini odkriti? Katere dogodivščine, odkritja in srečanja so tu možna? Katere razdalje so peš, ob sprehodu, potovanju, alpinizmu, romanju ali nakupovanju (mogoče v lastnem kraju), razumne in izpolnjujejo človeka? Podajte se peš na pot. Pozorno opazujte in zaznavajte. Dragocena opazovanja in srečanja je možno dojeti le s počasnim korakom.

Posebno v skupni Evropi je pomembno, da spoznamo lastno identiteto in regije. To naj bi odkrili s pešačenjem. Vabimo vas, da v besedi in sliki ovekovečite dogodivščine, ki ste jih doživeli ob pešačenju.

Ali je ta svet, ki ga lahko z nogami odkrijem, v resnici manjši kot navidezno veliki svet?

V knjigi lahko nastopajo seveda tudi figure iz človeške domišljije ali živali, ki nadomeščajo človeka.

Izbor naslova je prost, nanaša naj se le na letošnjo okvirno temo.

K sodelovanju so povabljeni vsi interesenti iz mesta Schwanenstadt in iz vseh evropskih držav ki želijo izdati ilustrirano otroško ali mladinsko knjigo ob upoštevanju okvirne teme. Dela naj bodo napisana v maternem jeziku ali pa dvo- oziroma večjezično. Po presoji mednarodne žirije sledi podelitev nagrad v soboto, 20.9.2014, ob 15.00 uri, v Mestni dvorani v Schwanenstadtu. Ob začetku julija 2014 bo mestna občina Schwanenstadt objavila na spletni strani www.schwanenstadt.at odločitev žirije s seznanom nagrajencev.

Nagrade bodo podelili sledečim oddelkom:

1) osnovna šola (ljudska šola)

2) osnovna šola (glavna šola, nižja stopnja gimnazije)

3) srednja šola, poklicna srednja šola, strokovna srednja šola, gimnazija (višja stopnja gimnazije, poklicno izobraževalna šola, strokovna šola, poklicna šola)

4) višja šola, višjestrokovna šola, izobrazbena ustanova za učitelje, univerza (študentje na univerzah, višjih šolah in pedagoških akademijah)

5) odrasli.

Višina nagradnega fonda znaša (po oddelku): za 1. mesto 333 €, za 2.mesto 222 € in za 3.mesto 111 €. Nadaljna nagrajena dela dobijo »Posebno nagrado žirije« ali »Posebno omembo žirije« in s tem denarno nagrado. Vsak nagrajenec dobi poleg tega še katalog z objavljenimi izvlečki nagrajenih letošnjih del.

Poleg tega določi žirija tisk in objavo nagrajene knjige, ki bo dostopna vsem interesentom in knjižnemu trgu. Tekmovalni seznam bo kot v prejšnih letih obsegal izvlečke nagrajenih knjig. Seznam je po podelitvi nagrad na razpolago na mestnem uradu. Tudi tekmovalne sezname za leta 2003 do 2013 lahko naročite pri mestnem uradu Schwanenstadt (cena 15 €). Po podelitvi nagrad ima mestni urad Schwanenstadt pravico do objavljanja seznama z izvlečki in knjige zmagovalca.

Rok za oddajo:

Napisane in oblikovane izvirnike (originale) ali zelo dobre kakovostne barvne kopije pošljite najkasneje do petka, 21. junija 2014, do 12. ure na mestni urad Schwanenstadt.

Naslov:

Stadtamt Schwanenstadt
Stadtplatz 54
A-4690 Schwanenstadt
Austria

Izvirnike vam vrnemo na dan slavnostne podelitve nagrad. Za vračanje izvirnikov po pošti (iz tujine) nam priložite 15 evrov za poštnino.

Smernice oblikovanja:

Format: 21x21 cm; obseg (jedro): 18 do maksimalno 22 strani. Poleg tega naj bi bil ovitek v istem formatu. Posebno pozornost naj bi posvečali povezavi med besedilom in ilustracijami. Tako sta npr. besedilo na levi in ilustracije na desni strani. Besedilo in ilustracija pa sta lahko tudi na isti strani. Obseg besedila naj ustreza oblikovani knjigi. Pri otroških knjigah naj bodo v ospredju predvsem ilustracije, besedilo naj ne bo preveč obširno.

Knjige pa tudi lahko oblikujejo skupine ali šolski razredi. Ponekod bi bilo sodelovanje dveh oseb, pri katerem je ena oseba pristojna za besedilo in druga za ilustracije, zelo primerno.

Knjigi priložite dodatni list (prilogo) s sledečimi podatki:
- naslov knjige, ime in priimek pisatelja/pisateljice (oziroma avtorjev), naslov, telefonska številka in e-mail, šolska izobrazba in rojstno leto.

Pri šolskem projektu:
- ime, naslov in telefonska številka šole, razred, ime sodelujočih učencev, vodja projekta ali učitelja ter e-pošta odgovornih oseb.

Prosim, da priložite list s točnim seznamom vseh prilog oziroma vsebino pošljene ovojnice.

Kontakt:

V slovenskem jeziku se lahko javite pri:

dr. Peter Fantur
A-9184 Šentjakob 174 b
Austria
telefonska številka: +43-(0)676-3879806 email: p.fantur@aon.at

Koordinator projekta
dr. Michael Aichmayr
e-mail: michael@aichmayr.com

Informacije v nemškem jeziku dobite s strani urada mesta Schwanenstadt pri:

Biljana Jurić
tel.: +43-(0)7673/2255-33
e-mail: biljana.juric@schwanenstadt.ooe.gv.at

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI
Štefanova 5, 1000 Ljubljana
T: 01 24 10 516, F: 01 24 10 510
www.jskd.si
mentor@jskd.si

Datum: 5. 2. 2014
Št.: 6117-9/1

Revija MENTOR vabi uredniške odbore (šolskih) literarnih glasil in njihove mentorje, da sodelujejo na natečaju za najboljša literarna glasila s prispevki osnovnošolskih otrok ter - letos tudi prvič - najboljša literarna glasila z besedili srednješolskih in gimnazijskih avtorjev. Na ta način bi se radi še bolj seznanili z literarno ustvarjalnostjo učencev in dijakov v osnovnih in srednjih šolah ter zunaj nje ter z njihovimi objavami v (šolskih) glasilih in drugih literarnih publikacijah (zborniki, samostojne knjige posameznih avtorjev), hkrati pa dali avtorjem, mentorjem, šolam in drugim organizatorjem (območnim izpostavam) priložnost za posebno javno predstavitev.

Zanimajo nas najnovejša (samo literarna!) glasila, zborniki z letnico 2012/13 in tudi samostojne knjige učencev in učenk, ki so izšle v letu 2013, tako v tiskani izdaji kot v elektronski obliki.

Med vsemi poslanimi glasili bo žirija, ki jo sestavljata profesor Miha Mohor in Barbara Rigler, izbrala najboljše (nagrajene bodo najboljše osnovnošolske in srednješolske publikacije, vsaka v svoji kategoriji), vse publikacije pa bodo od 19. marca 2014 mesec dni razstavljene v Osrednji knjižnici Celje. Razstava bo ena od prireditev v okviru XXVII. Roševih dni, tradicionalnega literarnega srečanja za osmošolce in devetošolce, ki ga vsako pomlad v Celju pripravlja Javni sklad RS za kulturne dejavnosti s svojo Območno izpostavo Celje in Osnovno šolo Frana Roša Celje. Knjižne nagrade in priznanja bomo mentorjem nagrajenih glasil podelili 19. marca 2014 popoldne na odprtju razstave v celjski knjižnici.

Glasila in druge publikacije naj uredništva pošljejo do petka, 28. februarja 2014, na naslov:

JSKD
Revija Mentor
Štefanova 5
1000 Ljubljana

s pripisom »Mentor-literarna glasila«.

Glasilu, prosimo, priložite izpolnjeno prijavnico. Poslanih knjig in glasil ne bomo vračali, ampak jih bomo shranili v Osrednji knjižnici Celje in drugih matičnih knjižnicah. Če bo možnost, bo razstava gostovala tudi po drugih slovenskih osrednjih knjižnicah. O tem vas bomo obvestili naknadno.

Barbara Rigler,
odgovorna urednica revije Mentor in strokovna svetovalka za literarno dejavnost

Prijavnica

Pozivam aforiste, ki so že javno objavljali in imajo svojo zbirko aforizmov, da lahko neobjavljena besedila objavijo v Zborniku slovenskega aforizma 2014.

Potrebno je poslati:

• 3 tipkane strani aforizmov
• fotografijo
• življenjepis, ki naj ne bo daljši od polovice tipkane strani

do 30. 4. 2014 na mail: maja.david@gmail.com.

Da vidimo, kdo z besedo dobro brcne!

Maja David

Udruga „Goranski koraci” Delnice, Grad Delnice i TZ Delnice raspisuju natječaj za Druge delničke susrete haiku pjesnika

NATJEČAJ ZA HAIKU POEZIJU

1. Natječaj je otvoren za sve pjesnike.

2. Jezik: Hrvatski

3. Teme:

PLANINA
SNIJEG

(Riječi planina i snijeg ne moraju biti explicitno navedene u haiku pjesmi)

4. Kategorije:

Haiku za odrasle
Haiku za učenike osnovnih škola

5. Forma:

Dobrodošle su i tradicionalne i moderne forme haikua.

6. Broj radova:

3 neobjavljena haikua za svaku od dvije teme.

7. Rok:

Poštanski pečat 10. ožujka/marca, 2014.

Dodijelit će se po tri nagrade u svakoj kategoriji. Broj pohvala ovisi o broju i kvaliteti prispjelih radova. Podaci o članovima prosudbene komisije bit će objavljeni nakon završenog natječaja.

Uputa za radove učenika osnovnih škola: Molimo svakog učenika (obje teme) navesti na jednom papiru ili u jednom doc.dokumentu koji nosi ime i prezime učenika, te na svakom dati podatke o mentoru/mentorici i podatke o školi.

Radove molimo slati na e-mail adresu: gorancica56@gmail.com

Poštanska adresa:

Udruga "Goranski koraci" Delnice
S.S.Kranjčevića 12
51300 Delnice

sa naznakom „za haiku natječaj "

Do viđenja pod Petehovcem!

BESEDNE NITKE, IZ KATERIH SE SPLETAJO UMETNINE

V času Vseslovenskih klekljarskih dni, ki bodo s svojo bogato vsebino ponovno zaznamovali žirovski etnološki in turistični utrip med 26. aprilom in 4. majem 2014,

klekljarsko društvo CVETKE iz ŽIROV razpisuje

5. Literarni natečaj v poeziji ali prozi »Vrnitev v preteklost«Literarna dela, v katerih se boste- kakorkoli že- sami vrnili v neko obdobje iz preteklosti, ki si ga boste izbrali, boste oddali do 2. aprila 2014 na

mail cipka.ziri@gmail.com

ali na naslov:

DRUŠTVO CVETKE
GREGORČIČEVA 26
4226 ŽIRI

Besedilom, ki jih pošljete po elektronski pošti, dodajte šifro. Besedilom, ki jih pošljete po pošti, priložite zaprto kuverto s svojimi podatki: ime in priimek, naslov, telefonsko številko in morebitni elektronski naslov.

Najboljša dela bodo nagrajena z zlato, srebrno in bronasto čipko.

Nagrade bodo podeljene v PETEK, 2. MAJA 2014, ob 18.00 uri, v Muzeju v Žireh, na literarnem večeru, na katerega bodo povabljeni vsi sodelujoči.

Vsi sodelujoči pa bodo povabljeni v Žiri na ogled razstav in ostale spremljajoče prireditve. Poskrbljeno bo tudi za prigrizek.

Kulturno-gledališko društvo Reciklaža vas vljudno vabi k sodelovanju na vseslovenskem literarnem natečaju za najizvirnejšo časopisno novico »Ne prezrite: obiskal nas je revizor!«. Gotovo ste že slišali za Gogoljevo komedijo Revizor, v kateri avtor smeši majhnost prebivalcev ruskega gubernijskega mesta, ki vsi po vrsti trepetajo pred prihodom revizorja. Od prve polovice 19. stoletja je minilo že kar nekaj časa, a se naš odnos do avtoritete, pa čeprav navidezne ali celo namišljene, v resnici ni spremenil. Nič nenavadnega ni torej, da je prav omenjena komedija vsebinska podlaga letošnjega literarnega natečaja.

Pošiljanje prispevkov

Vaše besedilo pošljite v štirih izvodih v A4-kuverti, v katero vstavite še manjšo zaprto kuverto z vašimi podatki: ime, priimek, starost, naslov, elektronska pošta in telefonska oz. mobilna številka. Če želite, da prispevek objavimo pod psevdonimom, ga dopišite k zgornjim podatkom.

Besedila pošljite najkasneje do 28. aprila 2014 in jih naslovite na

Kulturno-gledališko društvo Reciklaža,
Nad jezerom 3,
2235 Sveta Trojica,

s pripisom »Za literarni natečaj«.

Vsebinska navodila piscem

Vsebinsko se navežite na komedijo Revizor Nikolaja V. Gogolja in napišite sodobno ali starejšo časopisno novico o tem, kako je bodisi posameznik bodisi skupina ljudi laskala človeku, ki so ga imeli za avtoriteto, a so na koncu spoznali, da je prevarant. Sploh ni nujno, da je omenjeni prevarant revizor, važno je le, da mu ljudje pripisujejo položaj, ki lahko uniči njihov ugled. Lahko gre za stoletje ali več staro novico, vendar naj bo obravnavana tematika v vsakem primeru povezana z našim prostorom. Pišete lahko tudi v prvi osebi, revizorja pa lahko že v naslovu nadomestite s kom drugim. Več podatkov o tem, kaj mora novica vsebovati, najdete spodaj.

Pogoji za sodelovanje

Edini pogoj je, da preberete komedijo Revizor ali vsaj povzetek dela, ki ga najdete na naši spletni strani.

Dolžina besedila

Besedilo lahko obsega največ 5000 znakov s presledki; če boste med vrsticami imeli presledek 1,5, je to približno ena stran in pol A4-formata. Vsi prispevki naj bodo natipkani na računalnik in napisani s pisavo Times New Roman, katere velikost naj bo 12.

Zaključek natečaja

Zaključek natečaja bo 21. junija v Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Poskrbeli bomo za organiziran prevoz, izlet po Sveti Trojici, kosilo, kulturni program in prijetno druženje.

Nekaj besed o časopisni novici

Novica je krajše pripovedno publicistično besedilo, v katerem širšo javnost seznanjamo z aktualnim dogodkom. Vsebovati mora podatke o tem, kdo, kje, kdaj, zakaj in kako v njej nastopa. Avtor je navadno podpisan z začetnicami, lahko pa ostane anonimen. Vse ostalo je stvar vaše domišljije.

Nikolaj Vasiljevič Gogolj

(1809 – 1852)

je avtor, ki tako v ruskem kot v svetovnem merilu velja za enega največjih mojstrov peresa. Rodil se je na območju današnje Ukrajine, natančneje v Poltavski guberniji, ki je tedaj bila del Ruskega cesarstva. Mama je bila ukrajinskega porekla, o očetovih poljskih koreninah pa priča priimek Janovski, ki ga je dedek spremenil v Gogolj. Čeprav je po preselitvi v Peterburg pisal izključno v ruščini, ga moramo zaradi njegovih korenin in najpogosteje obravnavanih literarnih tematik prišteti tako k ruskim kot k ukrajinskim pisateljem. Med njegovimi povestmi so najbolj znane t.i. peterburške, h katerim prištevamo tudi znameniti Plašč. Njegovo znamenito prozno delo je roman Mrtve duše, najpomembnejše dramsko delo pa komedija Revizor – idejni oče obeh naj bi bil Puškin.

Nagrade

1. nagrada za najboljši prispevek:
tablični računalnik v vrednosti 400 evrov

2. nagrada za najboljši prispevek:
vikend paket z zajtrkom za dve osebi v Kaliska B&B garni hotelu

3. nagrada za najboljši prispevek:
unikatni izdelek iz ročno graviranega kristalnega stekla

Dodatne nagrade:
knjižne nagrade

Posebna nagrada za najboljši osnovnošolski oz. srednješolski prispevek:
bon za božično potovanje v izbrano evropsko prestolnico za dve osebi

Nagrada za vse udeležence natečaja:
knjižna izdaja vseh prispelih besedil!

Strokovna žirija

MARJAN PUNGARTNIK (*1948) je pesnik, urednik, učitelj kreativnega pisanja, organizator kulturnih (literarnih) prireditev. Končal je novinarstvo na Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo v Ljubljani (sedaj je to Fakulteta za družbene vede) in za diplomo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Med drugim je bil urednik za kulturo na Radiu Študent, glavni urednik Dialogov, tajnik Zveze kulturnih organizacij (društev) in vodja območne izpostave SLKD, zdaj pa je koordinator za društvene dejavnosti JSKD in tajnik Zveze kulturnih društev Slovenije. Prejel je Častno priznanje (Certificate of Honor) Regional Lifelong Learning Festival Skopje 2003 za izjemni primer organiziranja uspešnega vseživljenjskega učenja (Skopje 2003), Zlati častni znak deželnega mesta Gradec (2006) in Plaketo ZKD Maribor s priznanjem (2008). Objavil je enajst pesniških zbirk, a tudi knjige za otroke ter lutkovna in dramska besedila.

Več: users.triera.net/pungartm

IVO STROPNIK (1966) književnik, član Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega centra PEN; podjetnik v kulturi (Asociacija Velenika), vodja Velenjske knjižne fundacije, večletni organizator mednarodnega književnega festivala Lirikonfest in urednik Rp. Lirikon21 (mednarodne revije za poezijo XXI. st.). Avtorsko med 1983–2013 objavil osemnajst samostojnih knjig leposlovja za odrasle in mladino, od tega dvanajst zbirk poezije za odrasle, s katero je predstavljen tudi v revijalnih, festivalnih in antologijskih prevodih v več tujih jezikov. V Velenju ustanovil lutkovno-gledališko skupino Pet prstov preštej (kasneje preimenovana v Dudovo drevo), ki je med 2002–2013 uprizorila več njegovih besedil/iger za otroke. Piše tudi songe (ps. Toni Pivosrk). Je (so)avtor in (so)urednik več šaleških domoznanskih in literarnih zbornikov, monografij idr. knjižnih izdaj.

Več: : www.drustvo-dsp.si/si/pisatelji/104/detail.html

ANA PORENTA (1965) Magistrica znanosti (FF Ljubljana, Oddelek za pedagogiko in andragogiko), učiteljica, Ustanoviteljica Zavoda za razvijanje ustvarjalnosti, soustanoviteljica portala www.pesem.si ter glavna urednica od njegovega nastanka (2007). Pesniški zbirki Sem se (2005) in Kitke (s Sonjo Votolen in Jano Pečečnik, 2009), avtorica številnih učbenikov in priročnikov za pouk slovenščine na začetku šolanja, mladinskega romana Virtualnisvet.com (2004), cd roma Na sledi za medvedi (2002), zgodb in gledaliških besedil za otroke in mladostnike. Poezijo objavlja tudi v literarnih revijah (Vpogled, Otočje, Lirikon, Literatura, Apokalipsa …) ter mednarodnih zbornikih (Republika Poezije, Novosarajevski književni susreti, Dotaknuti stihom). Je mentorica literarnih delavnic za mlade in starejše, večkrat tudi v vlogi selektorice na literarnih srečanjih pri JSKD RS. Je pobudnica in koordinatorica festivala ustvarjalnosti Dan sonca, ki se od 2006 vsako leto odvija na Trubarjevi domačiji na Rašici.

Spletna stran: www.pesem.si

Sodelavci

Idejni pobudnik in vodja natečaja je predsednica Kulturno-gledališkega društva Reciklaža Sara Špelec, univ. diplomirana rusistka in primerjalna slovanska jezikoslovka, urednica zbirke Sto slovanskih romanov v Sloveniji ter mlada raziskovalka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo.

Soorganizator natečaja, grafični oblikovalec in oblikovalec spletne podobe je zastopnik društva Tine Dolžan, univ. diplomirani inženir in mladi raziskovalec v LMSE na Fakulteti za elektrotehniko.

Soorganizator zaključnega druženja bo že tretjič turistični vodnik Jože Ploj.

Za pomoč pri zagotavljanju 1. nagrade se iskreno zahvaljujemo Darku Frasu, županu Občine Sveta Trojica v Slovenskih goricah.

Za strokovno plat natečaja bo poskrbela tričlanska žirija, katere del so literati in literarni mentorji Marjan Pungartnik, Ivo Stropnik in Ana Porenta.

Tematska ilustracija je delo Zvonka Pušnika, profesorja likovne umetnosti.

Izvedbo natečaja so omogočili naši sponzorji: Občina Sveta Trojica v Slovenskih goricah, Kaliska B&B garni hotel, GraviArt, Lešnik & Zemljič, Notera, KUD Lema, Društvo Slovenija Rusija, Riko in Krka.

Povzetek Revizorja

Po majhnem ruskem gubernijskem mestu se razširi novica o skorajšnjem prihodu revizorja. Prebivalci mesta so obrekljivci, spletkarji in prevaranti, ki jim umetnost podkupovanja nikakor ni tuja, zato se napovedanega moža več kot upravičeno bojijo. Vse zgoraj našteto velja predvsem za mestnega glavarja Dmuhanovskega, ki se odloči, da bo visokega gosta treba omrežiti in ga pridobiti na svojo stran. Ko krajevna graščaka Bobčinski in Dobčinski h glavarju v zanosu »priplešeta« z novico, da sta v gostilni videla revizorja, se začne boj za njihov obstoj. Da je mlad moški, star kakih triindvajset let zares revizor, so prepričani tudi zato, ker se že dva tedna masti na račun gostilne, česar so, kot rečeno, od oblasti pač navajeni. Glavar se na vse kriplje trudi, da bi v mestni okolici in po ustanovah počistil nakopičeno svinjarijo ali jo vsaj skušal upravičiti. Medtem ko se glavar odpravlja k domnevnemu revizorju Ivanu Aleksandroviču Hlestakovu, bralec oziroma gledalec izve, da ta ni nihče drug kot navadni registratorček, ali drugače: nižji peterburški uradnik. Ko na njegova vrata potrka glavar, smo priča komičnemu prizoru, v katerem se Hlestakov pritožuje nad mestno zaplankanostjo, storitvami, stenicami in tako naprej, kar glavar razume kot izraz najglobljega nezadovoljstva, ki mu je treba čim prej narediti konec. Ogledu različnih ustanov sledi sprejem na glavarjevem domu, kjer Hlestakova pričakata radovedni žena in hčerka. Pred vsemi se na veliko hvalisa, da mu peterburška družba kar naprej pripisuje visoke nazive, ki se jih v svoji skromnosti otepa, da pred njim vsi trepetajo, da si je s Puškinom tako rekoč na ti in, navsezadnje, da pod psevdonimom tudi sam piše. Skratka: zaprepadena družbica je zdaj več kot prepričana, da ima opraviti z na moč pomembno osebo. Da bi glavar dobil še kakšno koristno informacijo, podkupi »revizorjevega« slugo, ki se denarja, kakopak, ne brani. Na račun sodnika, poštarja, policijskega nadzornika, dvornega svetnika in graščakov obogati tudi Hlestakov, in sicer pod pretvezo, da je denar po nesreči izgubil. Njegov sluga spozna, da ga imajo za nekoga drugega, in mu svetuje, naj se čim prej pobere iz mesta. Hlestakov nastalo zmešnjavo opiše v pismu, ki ga pošlje v objavo peterburškemu novinarju. Preden se iz mesteca dokončno in za vedno odpravi, sprejme še denar in nekaj priboljškov za na pot od obupanih trgovcev, ki naj bi jih v zameno obvaroval pred izkoriščevalskim glavarjem, in, nenazadnje: izključno za lastno zabavo pade na kolena pred glavarjevo hčerko in jo zaprosi za roko (no, da je burka še večja, izpove ljubezen tudi glavarjevi ženi). Po odigrani komediji se resnično odpravi v Peterburg, češ da se kmalu vrne. Glavarja in družino na veliko obsipavajo s čestitkami, a vsesplošno veselje prekine poštar, ki je odprl Hlestakovovo pismo in se prepričal, da v resnici sploh ni revizor. V pismu se je Hlestakov iz vseh po vrsti ponorčeval, kar sproži vsesplošno negodovanje in krike, ki jih prekine žandar – sporoči jim, da se je v mestu pravkar nastanil revizor, ki jih že pričakuje. Vsi obstojijo kot okamneli, čemur sledi nemi prizor.