Spet se je začelo z rahlim drgetanjem, časopis, ki sem ga držal v rokah, je zašumel kot suho jesensko listje. Slednjič sem ga moral odložiti.

Bolečina je prihajala v valovih, sprva tako blago in lahno, da me je omamljala samo s spenjenim dotikom.

Kadar sem si drznil predaleč, pa je vselej narasla v hudournik, hudournik, ki te preseneti, preplavi. Ni bilo več vrnitve, ni bilo rešitve, tok me je zgrabil, vrtinci so me zvlekli v brezno.

Prihajala je neomajno stalno in vendar jo je bilo laže vselej znova pozabljati in se predajati iluziji njenega morebitnega izginotja, kakor jo pričakovati, se nanjo pripraviti.

V mladosti sem prisegal, da se bom ubil, če bi moje telo kdaj postalo razvalina, še zlasti, če bi začel izgubljati razum.

Danes preziram divjo nespamet svoje mladosti, mladosti, ki mi ni privoščila sedanjega življenja.

Že nekajkrat sem spremljal starejše ljudi v smrt, kako lahkotno, kako voljno so večinoma odšli.

V meni ni bilo te lahkotnosti, nič v meni ji ni izrekalo dobrodošlice, nič v meni ni klicalo po njej.
In vendar bo smrt prišla, kmalu, nima se smisla pretvarjati.

Preostane mi samo še, da počakam nanjo in se osredotočim na konec ali da ugotovim resnični vzrok svoje nepripravljenosti.

Moj svet je postal v preteklih letih tako majhen, precej manjši, kot sem si kdajkoli predstavljal, da bo.

Je neprostovoljna vrnitev v nekakšno otroštvo, polno znanih stvari, polno dolgočasja in naveličanosti. Pa vendar je tudi zdaj odvisno samo od mene, ali bom te okoliščine spremenil.

Začenjam delati zapiske, prvič po pubertetniških letih, ko sem odšel proč, da bi, kakor sem tedaj verjel, za vedno ubežal ujetništvu svoje družine.

Presenetljivo, kako blizu se mi na stara leta zdi ta čas, kako pogosto mislim nanj. Obdobje odraslosti, po katerem tako hrepeni vsak mladostnik, je minilo kot v zgoščenem tempu.

Pa vendar se je zgodilo toliko vsega – vojna, šola, služba, poroka in otroci.

Kot da bi vse to v meni doživljal nekdo drug, ki je zdaj spet odšel.

To dopoldne mi je prineslo še eno presenečenje, dobili smo novega civilca; bled je, z očali, suhljat, plah in negotov.

Najbrž je prvikrat zdoma, prvič mu je zaupana odgovornost. Samo tega mi je še manjkalo.

In vendar si ne morem pomagati, da ne bi v njem videl samega sebe, je kot nekakšen moj prejšnji jaz na pragu navidezno samostojnega življenja. Mogoče bi bilo zanimivo o njem izvedeti kaj več …

Kaj se je takrat pravzaprav dogajalo z mano, kaj je ostalo od idej in idealov po koncu šole?

So nas res pripravili na vse, kar nas čaka, je bilo na tem kaj več kot samo propaganda?

Če dobro pomislim, se mi zdi, kot da bi v glasovih učiteljev že takrat zaznaval nekaj podobnega strahu, dvomu o vsem, kar so nam bili primorani govoriti, strahu pred propadom, ki nam je vsem grozil.

Veliko prehitro se je tedaj odvijalo to potovanje v vojno, potovanje brez vrnitve v nekdanje življenje.

Vse je bilo uničeno v tej vojni, vse, v kar sem verjel, vse, kar sem upal in česar sem si želel.

V nekem trenutku sem hotel samo še preživeti, za to v vojni dejansko gre, on ali jaz.

Umreti, zakaj, za opustošenje, v katerem se je znašla naša dežela, za domovino, ki pošilja svoje otroke v smrt, zaradi morilske sle rjavih zločincev, ki so se iztrgali iz spon civiliziranosti in nas pahnili v strašansko krivdo.
Samo nagon, neka volja globoko v meni me je takrat ohranila pri življenju, hotel sem govoriti o vsem, kar sem videl, o vsem, kar sem storil.

Ko sem se vrnil, ni bilo nikogar, ki bi se hotel pogovarjati, nikogar, ki bi ga zanimalo, kaj se je v resnici dogajalo.

Ljudskim blodnjam je sledila splošna pozaba, nihče več se ni mogel ali hotel spominjati. Pod novo oblastjo in rusko okupacijo je načenjanje vprašanja lastne krivde res postalo bolj nevarno, pa vendar, ali ni vsaj za vsakega posameznega človeka pomembno, da, celo nujno, da si olajša vest?

Temu se je dalo zlahka izogniti, saj so bili vendarle za vse krivi nacisti, mi drugi smo pač že od nekdaj nasprotovali Hitlerju in se mu pravzaprav po svoje tudi upirali ...

Sem bil tedaj res drugačen od ostalih? … Saj sem tudi sam odlagal svoje soočenje, priznanje, na vselej kasnejši, nedoločen čas.

Polagoma se je izoblikoval vsakdanjik, razgrnil se je čezme kot morje, spet sem zahrepenel po življenju, se veselil drobnih stvari, se znova naučil zaupati, čutiti, ljubiti ...

Pravzaprav bi rad nadaljeval z zapiski, a se ne morem osredotočiti.

Misli mi krožijo, na neki čudaški način se vseskozi vrtijo okoli fantovega obraza, dokler se naposled ne pogreznejo vame.

Zadnje šolsko leto je nekoč šel s kolegi na pijačo. Z mopedi so se v koloni peljali domov.

Na lepem so ob robu ceste zagledali patruljno vozilo, ki je takoj, ko so se odpeljali mimo, speljalo in jim začelo slediti.

Kot bi čakali samo na ta znak, so se razkropili v vse smeri.

Vozilo je seveda sledilo njemu.

Iz dvokolesnika je iztisnil vse sile, divje je zavijal okoli hišnih vogalov in upal, da mu ob tej uri nihče ne bo prišel naproti, slednjič se je rešil tako, da je zavil na nekakšen dovoz. Tam se je potuhnil, dokler ni policija odpeljala mimo, nato je potisnil moped nazaj na cesto in se hotel odpeljati še zadnji kilometer do doma, vendar si je premislil in je raje odšel peš. Ko se je približal mostiču ob kanalu, se mu je zahotelo cigarete; prižgal jo je in zložno nadaljeval pot.

Že od daleč je opazil, da v bližini nekdo stoji, oblečen v svetla oblačila, to je kljub mraku dobro razpoznal.

Da, tam je stal starejši možak, vendar je bilo na tej podobi nekaj izkrivljenega, možak ni stal na mostu, ampak na ograji, mirno in osredotočeno je gledal čez zaledenelo reko.

Zajela ga je panika.
Hrsk.

Stopil je na poledenelo lužo, katere tanka skorja se je zdrobila v koščke, kot bi nekdo ugriznil v čokoladni preliv na vaniljevem sladoledu.

Zvok je možaka najbrž prestrašil, zdrznil se je, zaveslal z rokami, da bi ujel ravnotežje, a ga je teža že povlekla navzdol in strmoglavil je v globino.

Čez nekaj trenutkov je zaslišal top udarec, nato rezek ton, ki se je razvlekel v daljavo, na ledu je bržkone nastala razpoka, prisluškoval je, ali bo zaslišal pljuskanje vode, vendar zaman.

Pohitel je k mostu, zdrsnilo mu je in komaj se je ujel za ograjo. Ozrl se je v globino, zagledal nepremično telo in nato stekel do hiš na drugi strani ceste, pritiskal je na vse zvonce, a živa duša se ni oglasila.

Zgrabil je moped in zdirjal na glavno cesto, poiskati je moral telefonsko govorilnico, policijo, reševalce …

Zazdelo se mu je, da v daljavi, na križišču, vidi patruljno vozilo, ki ga je prej zasledovalo.

Policisti so zavili levo. Semafor je preklopil na rdečo, še preden jih je dohitel, na hitro se je ozrl naokrog in ne da bi ustavljal, sledil avtu čez križišče.

Vozilo je ustavilo ob robu ceste, policisti so ravno izstopali in se pripravljali, da ga ustavijo. Zasoplo je poročal o dogodku, nato so se skupaj odpeljali na kraj nesreče.

Eden izmed policistov je z žepno svetilko posvetil v globino, nato je pomignil kolegu, ki se je vrnil k vozilu in obvestil reševalno službo.

Pozneje je sedel na policijski postaji, naredili so zapisnik, nato so se domislili še, da mu izmerijo alkohol, in odvzeli so mu vozniško dovoljenje, ki ga je dobil šele pred nekaj meseci.

Po dolgih urah, medtem se je že zdanilo, so ga končno izpustili.

Mraz.
V trenutku sem spet tukaj in zdaj. Zunaj se je medtem stemnilo, drgetam, okno je bilo ves čas odprto, v sobo hladno piha.

Ležim na postelji in skušam zaspati.

Zakaj se je v moji glavi spet odvil ta dogodek, prepričan sem bil, da sem ga že zdavnaj pozabil.

Razmišljam, kaj se je takrat še zgodilo.
Odvzem vozniškega dovoljenja ni pustil posebnih posledic. Na delo sem se pač spet vozil s tramvajem, odsedel sem svoj čas in dovoljenje vnovič pridobil.

Pa vendar, še nekaj je bilo.
Takrat so se spet pojavile podobe vojne, vsi mrtvi, ki sem jih bil prisiljen videti, vse, kar sem doživel na vzhodni fronti in kar me v sanjah še do danes preganja …

Ravno so se vkopavali, ko so njihov položaj nenadoma napadli. Granate so gosto deževale nanje in vsi so iskali zavetje. V enem izmed zatišij je zaslišal znan glas. Bil je Egon, kolega, s katerim sta se spoprijateljila, jokal je in vpil. Ko se je prebil do njega, je sprva zagledal le kri, vsepovsod kri. Poskusil ga je dvigniti, da bi ga odnesel do sanitetnega šotora. Medtem ko je tekel, je Egon obmiroval, in šele ko je prispel do šotora, je dojel, da je pravzaprav nosil samo trup z odtrganimi nogami …

Po tistem šoku sem izgubil še zadnje drobce notranje trdnosti in občutka za realnost, o vsem, kar se je zgodilo pozneje, tudi z mano, samo še o tem sem hotel govoriti. Muči me, da tega še zmeraj nisem storil …

Že vse jutro sem kot v nekem sanjskem svetu, fizično sem sicer navzoč, z vsemi čuti se odzivam na oprijemljivi svet, pa vendar v meni divjajo misli kot na vrtiljaku, ta siloviti vihar lahko obvladujem samo na trenutke, samo tedaj, kadar govorim ali pišem …

Zvečer, po dolgih urah pisanja, posedim ob kozarcu vina in vnovič premišljujem o spremembah, ki so se začele odvijati.

Včerajšnji dan je predramil moje žive mrliče; kot prej že dolgo ne več se zdaj spet bojim noči, bojim se zaspati.

Pa vendar se je v meni zganilo tudi nekaj dobrega, slutim znanilce neke nove, nenavadne moči …

Skoraj ne morem opisati, kako se danes počutim, tako lahkotno, tako umirjeno, res spet začenjam izžarevati nekaj pozitivnega, kar je opazila celo gospa Jenhardt, ironija je sicer v tem, da me je vprašala, ali sem zbolel.

Ta Mario je res popolnoma nesposoben, sama nepotrpežljivost ga je, gospa Wemmer se je prej skoraj zadušila s hrano, dobila je silovit napad kašlja in svojo juho poslala čez drugo polovico mize …

Spet sedim na balkonu in kot malone vsak dan opazujem kanal; na tem je nekaj pomirjujočega, prav vidi se, kako se izteka življenje, počasi in stanovitno, kakor voda tega rečnega rokava.

Tam čez gradijo nove hiše z majhnim privezom. Oglasna tabla obljublja individualno bivanje, pa vendar so vse hiše po barvi in velikosti enake.

Sploh velikost, komaj kaj več prostora je kot v škatli za čevlje, le kdo bi želel prostovoljno stanovati v čem takem.

Tudi malo naprej, na levi, v nekdanji tovarni sukanca, kjer sem delal polovico svojega življenja, danes lahko stanujejo, tovarniške hale so predelane v galerijska stanovanja, z najemninami, visokimi kot moja pokojnina …

Zadovoljen sem, da svojih pričakovanj nisem usmerjal na otroke, ampak sem se sam odločil za dom upokojencev.
Večina družin bi bila za kaj takega gotovo hvaležna.

Nisem mogel več prenašati tega, da me nihče ne jemlje resno, ves čas so mi postavljali nekakšna pravila, kritizirali so moje odločitve, nihče več me ni poslušal.

Pojavljale so se tudi zajedljive pripombe, češ da dogajanja v današnjem svetu tako ali tako ne morem več razumeti – kot da bi ga kdo sploh lahko.

Na koncu so mi prepovedali še vožnjo, 30 let brez nesreče in potem ti rečejo, da nisi več sposoben za vožnjo.

Preprosto moral sem proč!

Tu imam vsaj svoj mir, svojo sobo, ni mi treba trpeti nenehnega ukazovanja in nihče ne besediči o mojih s starostjo pogojenih hibah.

Tu lahko najdem ljudi svojih let, ki me razumejo.
No, večina je res malce dementnih ali pa so tako bolni, da potrebujejo stalno nego.
Pa vendar se tu počutim varnega, to je preprost svet z jasnimi pravili, je kot rutinsko urejeno delo v laboratoriju.

Danes je bila na obisku moja družina, Petra je pripeljala otroke in tistega tepca od moža.

Kljub temu se veselim, da lahko malo norim naokrog z otroki, poleg tega sta prinesla tudi steklenico konjaka in to niti ne najslabšega.

Ravno sem se dobro vživel, ko sta otroke poslala ven.

Ko so odšli iz sobe, je Petra jokavo dramatično načela: »Oče, govoriti morava s teboj …« in nato, da sta v finančnih težavah, da pričakujeta tretjega otroka in bi rada kupila novo stanovanje.

Zato se jima je zahotelo mojih prihrankov, ki jih tako ali tako ne bom več potreboval, pa še del pokojnine bi prišel prav za plačilo obrokov.

Navdala me je slabost, nihal sem med jezo in vročico, pa saj to mora biti, to je vendar zapoznela prvoaprilska šala.
Toda ona je mislila resno.

Da bi jo prekinil in pridobil nekaj časa za premislek, sem ugovarjal, da vendar ni edina, ki bo nekega dne dedovala.

Zdelo se je, da je moj ugovor pričakovala: »… Haraldu sploh ni do denarja, on se bo že znašel, pa tudi s Sonjo sem že govorila in se strinja, da najprej dobi del stanovanja, ki ga ji bova nato po obrokih odplačevala. Sestavila sva tudi že pogodbo, ki jo moraš samo še …«

Kar nisem mogel verjeti tem besedam, dobesedno utrgalo se mi je, skočil sem kvišku in grozeče zamahnil z rokami.
Vstala sta in se zaskrbljeno spogledala, a sem ju že potisnil skozi vrata in ven iz sobe, s poplavo zmerljivk pa za njima zalučal še pogodbo.

»Ni vama treba več prihajati sem!« sem še zavpil za njima, nakar sem besno zaloputnil z vrati in jih dvakrat zaklenil.

Bil sem kot odrevenel in hkrati nepopisno besen, srce je zgrabil krč, skozme je zasekala ostra bolečina, nato se je stemnilo.

Zbudil sem se in najprej sploh nisem vedel, kaj se je zgodilo, kako dolgo že tako ležim; ko sem pogledal na uro, je bila precej čez osem.

Zazvonil je telefon.
Hotel sem vstati, a so mi noge takoj spet klecnile.

Po treh ponovnih poskusih se mi je vendarle uspelo dvigniti, zvlekel sem se na posteljo in pograbil slušalko.

Petra je bila, še enkrat se je hotela »razumno« pogovoriti z mano, vendar sem brez besed odložil.

Ponoči sem nemirno spal, tlačila me je srhljiva mora, v kateri sem bil mlad pes ovčar, ki ga hočejo kastrirati, glasno sem se upiral, namesto besednega protesta pa se mi je iz grla izvijalo samo nerazločno bevskanje …

Ta dan je čista polomija, še do zgodnjega popoldneva nisem prišel čisto k sebi.

Še zmeraj čutim posledice včerajšnjega srčnega napada, moči mi pešajo in slutim, da se mi čas izteka.

Kot bi me nekdo upravljal na daljavo, brezciljno tavam naokrog, dokler ne naletim na Maria, kar me v trenutku zdrami.

Vse stavim na eno karto in rečem mu, da bi se rad pomenil z njim.

Danes nima več časa, zato se dogovoriva za naslednji dan, ob 17. uri.

Pravzaprav sem hotel vse to povedati komu od svojih otrok, vendar mi, razen obiskov iz občutka dolžnosti, ne namenjajo posebne pozornosti, vse bolj se oddaljujemo, ta vrata se zdijo zaprta.

In zdaj bo vse to izvedel ta Mario, čeprav ga sploh ne poznam, ne, niti cenim ga ne.

Vendar nimam druge izbire.
Ves dan in pozno v noč zapisujem svoje misli.

Ničesar ne izpuščam, ničesar ne olepšujem, ničesar ne dodajam.

Moje dlani hitijo prek papirja, končno sem porušil miselni jez, začetno nelagodje je izginilo in z vsakim korakom kot sem bliže koncu, bolj postajam notranje miren.

Današnji dan sem preživel lagodno, užival sem v hotelski oskrbi našega doma in zdaj sem popolnoma osredotočen na skorajšnje srečanje z Mariom.

In vendar, kaj naj mu rečem?
Zapiski so eno, a ne morejo spregovoriti namesto mene.

Ozrem se na budilko, še dobro uro časa imam, da premislim, kako bom to izpeljal.

Minute tečejo in na misel mi ne pade nič pametnega; ravno ko premišljujem, kako mu bom sploh pojasnil svoje namere, to, zakaj sem izbral prav njega, potrka na vrata.

Mario vstopi, videti je bled in zdelan.
»Kaj lahko storim za vas?«

Napeto premišljujem in še preden se mi v mislih oblikuje jasna predstava in lahko sestavim en sam stavek, se že slišim reči: »Rad bi, da sedete in samo prisluhnete. Veliko vam moram povedati in še več je zapisano v tem zvezku, ki vam ga bom na koncu izročil. Ko ga boste prebrali, se sami odločite, kaj boste napravili z njim. Zdaj bom začel, prosim, da me ne prekinjate …"

Prevedla Ana Jasmina Oseban

OGLAS

Iščem zasilno bivališče
Da bi spravila besede na varno
Da bi vrnila pod streho natipkane pesmi
Da bi imela neznanega soseda
In svojo klopco v parku
Da bi ji pesmi rojevala

Kupujem manjšo reko
Prikladno za vselitev
Kjer bi lahko v vsakem mlinu
Svoje mlinske kamne srečala

Poizvedujem za Ljubeznijo Zlatom Razglednicami
In za vsem kar je ostalo izza spomina

Iščem vogal med dobojskimi in volčjimi nemiri

Tu so ostali moji koraki
Bitje ure Narasle vode Razgorelega ognja
Obljube govorice in smrti mesečine
Razsuti verzi na literarnih večerih

Tu solzijo moja leta in rastejo sence

Zamenjam glavo pod dvignjeno sekiro
Za lesk njene ostrice

Zamenjam smer urnih kazalcev
Pospešujejo dirko prek zgodovine

Tako dneve Iščem Kupujem Menjam
Poizvedujem Izmenjujem
Razklepam objeme Svitam

Potem se usedem z obrazom v dlaneh
Malo počijem premerim besede
In znova napišem Oglas

PLAVALCI, VODA

Ob pisku piščalke so skočili v vodo

Odpluli so daleč Drug poleg drugega
Potapljajoč temno stran gladkih teles

Pri vsakem zamahu z roko Plavalci v svojo ulico
Dodajajo zrak iz prsi
Ga vrtinčijo skozi vodne valove
Ki bi lahko nekoga iz svojega objema
Potisnili na gladino

Že slutim napol golo telo
Kako pluje po vodnem strahu
In odkriva svoje življenje
V katero sem verjela vsa ta leta

Kaj pa je tu novega Rečem si
Tudi Tistemu do sebe
Tudi Tistemu do Tistega pred mano
Tudi Tistemu pred vsemi
V borbi za zlato
Razen nesreče da nisi imel več sreče

In sreče da se To ni ravno tebi zgodilo
Temveč Tistemu v čigar srečo nisi dvomil
Za katerega se ve da je edini med nesrečnimi
Kot se zdaj o Njem nič ne ve
Dvajset let pozneje

MERA BESED

Odpovedala sem obisk knjižnice

Sejem je
Danes bom lepo trgovala in nakupovala

Ne ugovarjam slasti barantanja

Tukaj se lahko neštetokrat izgovori beseda
Mera besed je šele na koncu

Vsak ima svojo stojnico iz sanj

Trguje se Kupuje se

Gumb s starih hlač
Blazina izpod glave za velike in male denarje
Kačji lev Jelenov rog
Žepna ura in luknja v žepu
Telefonska številka Prah izpod metle
Drage in poceni cigarete
Stari dežniki Noži iz prsi
Smet v očesu Senca izpred nog

Kupuje se svetloba izpod svetilnika

Hrib v Cesarstvu Konji in konjeniki
Pot pod korakom Stražarji na straži

Megle iz tisoč devetsto dvaindevetdesetega in
Triindevetdesetega Se kupuje marsikaj
Samo žalost nima cene

SKRAJŠANA SENCA

Dneve potujem zdaj pred
Zdaj za svojo senco
In vidim kako prekriva
Tudi Tistega ki ga ni

Od katerega nepričakovano dobivam pisma
V katerih me obvešča
O mestu kjer sem začasno bivala
In predla dvom
Ali to mesto sploh obstaja
Ali pa se je naključno zgodilo
V trenutku ko sem pisala pesem

Kasneje sem izvedela
Da je ta trenutek zamrznil v meni
Tisti hip ko se je senca skrajšala
In se vzravnala v mojem telesu
Kljub stopalu ki bi jo lahko pohodilo

TEMNA STRAN MIZE

Sedela sta za gostilniško mizo

Prek dima in komaj
Izginule dnevne svetlobe
So se iskali ognji v nedrih

Se je že videlo kako drug drugemu
ne odpuščata poglede izven poezije

On je trikrat vstajal …
Odhajal …
In se vračal na klic
Notranjega glasu
Katerega odmev
Se je reševal nekje v globini telesa

Ko se je vrnil dvigajoč
S težavo pogled nad sabo
Ničesar več ni bilo
Razen možnosti
Da se usede
Na temno stran mize

Prevedeč v slovenščino Željko Perović

NEKE DRUGE KIŠE

da li ćemo se jednom
sretati kao duge sjenke
u predgrađima
bez pitanja bez pozdrava

da li ćemo se jednom
pod verandama ljubavi
tražiti i začuđeni brati
svenulo vrijeme u herbariju

da li ćemo se jednom
buditi u snu lipâ
krikom snage između svjetova

da li će se u trenu
ako se pomaknem
ovi glasovi krajolika
ovi cvjetovi noćni
samo sasuti
po putu do tebe
po bespuću do mene
u žednim alejama jasenova
u kojima smo nekoć tražili
bît svih stvari

ili će nas samo
iz sna dizati
recitali mladih pjesnika
i mi ćemo napokon znati
da postoje stvari koje neće biti
ni u drhtaju cvjetova
ni u priviđenjima
ni u žeđi na usnama
ni u nespokoju dugih sjenki
u predgrađima

ODJEK

netko je prošao stepeništem
nevidljiv
oku skrit
kao topot u daljini

kao plimni val
kao sjena zastala
u grimasama moga lica

i dugo odbrojavao
znane korake
tamo
gdje siluete iščezavaju

NESANICA

Sestro, zašto taj nemir?
Brate, zašto zvijezde umiru?

Šūtimo

Nešto u meni sluša kako
Kosti zemlje pucaju i rijeke se neke vraćaju
Izvorima svijeta

Kovitlaju se nevidljivi koraci, troši se
Kreda noći, mjesečina zvjezdani sasipa prah
Prah u koji dugo gledam, mada ne znam
Što to u njemu neprebolno boli...

Umjesto sna sa snom razgovaram
Drhtava kap nad ugarkom se poput aveti
Rasipa u iluziju vremena

Hoće li izblijedjeti sjenke u ravnici zimskoj
Prostrte kroz noć ovu, u dnu svijeta
Već jednom?

Brate, zagrli mûk sazviježđâ, blāgo
Pusti membrane noćne... neka rijeke
Teku, neka se praiskonske vode
Uvirima svojim vraćaju...

DI NOTTE

niz neke vode
pospane
teče noć, zrikavci

čekam te
snen je lahor u travi

čekam
žedan
kao trešnja kiše
obrisi ti u tami
nevidljiv eros
samo se zidom
tvoja sjena primiče

ne dišu morski horizonti
sve je u tvom koraku
lakom
i srna, i pantera

žmarci u kičmi svemira

koja li misterija bijaše
stvaranje žene
možda izgovorih
ne znam
jer već se začinju
usne i krik prigušen
zatalasan po tijelu mi

raspletena kosa zvijezdâ
hūk mora u noći srpnja
zrikavci, glazba i daljine
umijeće voljenja

TIHO, U SJEĆANJU

zastadoh u tvojem vrtu
zaraslom u tamu i mir

dolazi li snova lahor uz rijeku
ili tvoje prve pjesme urezuje
u koru brezâ

nevjerica dodiruje
tvoje srce
malo i toplo poput grlice
dok recitiraš izmišljene pjesnike
pretvaraš ih u šuškanje lišća
u sanjajuće tajanstvo daljinâ

ljubiš me
prvi put
dodirom neizrečene priče
zastale na slikama
bešumnih leptira što svijetle
u rosi moga lica

PAMTIM

Njene male ruke
tople u snijegu
pamtim…

Gledali smo se zanjihani
s našom zvijezdom
nad Igmanom
ogrnuti
dahom inja

Vraćali smo se
rubom daljine
šuteći

Njen šal je lepršao
bojom naranče
Na usnama joj
se topio prah pahulja

Opet sniježi
na kraju naših proljećâ

Gledamo se

kao prvi put

Ona pita:
Gdje je sada
naša zvijezda?

Gledamo se

U oku mi piše:
Pamtim samo
tople u snijegu
tvoje male ruke…

SJETI SE…

o tebi više
ništa ne znam
u san dođe
cvijet u plavoj kosi
miris pelargonijâ
uz kameni prozor
naše mladosti

ponekad zalutam
cestom bez imena
u tvoje prve studentske dane
i tiho pored prazne klupe
kažem: pitaš li se
koliko je zaborav izmijenio
moje lice

umjesto odgovora
šumî vrijeme
mirko mirku s mirkom
šutî: reci nas
još jednom
tiho nas izgovori
odloži ogrtač
odloži bibliju
ostavi roman
pogledaj kroz prozor
sjeti se
zadrži u vizurama portrete
naših osamnaest proljeća
sada
dok trajem
dok ranjavam dan
našim nečujnim koracima
dok ne iscuri
ovaj tren

i život

DOĐE TIHO. I ODE

Zađe u naše vrtove.
Na svoje njive.
Motrî.

Gledam sa njim. Sve je blisko.
Opipljivo. Ono što je bilo.
I velika zvijezda
nad Pelješcom.
U tišini.

Onda dolazi
drugo lice nezaborava.
I brzo smo ometeni jekom svijeta.
(Vidimo se, oče,
u jednom novom svibnju.
Ako dođe.)

Otvaram vrata novom danu.
Širom.
Promičem sobom, kupatilom...
dok miris vrijeska ne izdahne.
I ne zatre mu trag
novi kut gledanja
glasno izmišljajući budućnost.

Zaboravimo.

Evo sunca. Stiže tiho novi dan.
Pa jutarnji žamor.

Još bih gledao samo trag
one zvijezde nad Pelješcom.

Dok šumi takt
nad širinom života.

I teče.

HTIO SAM

Tiho su prilazile svijeće.Pucketanje vatre,
pitomost trena, miris večeri, miris kruha.

Netom je minuo južni dan, neku olovku
željno sam oštrio. Htio sam crtati
po zidovima prosinca onu sliku dok je
toplo i mekano padao snijeg, bijel
u noćnoj tami kad ptice umiru.

Majka je unosila svijeću umjesto bajke
za slađi san, a mene je gledala misao
nedostižna: htio sam crtati mračne dolove,
hūk bure, dubok i beskrajan. Ali prozor
me gledao kao svjetionik iz ambisa.

Svi su još spokojni oko ognjišta.Vatra
pucketa u gluhoj noći, u tminama,
kad ptice umiru…

Tiho je odlazila majka sa sjajem i svijećom
ukrašena. Htio sam postati fosil u uglu
i vječno gledati kako svu noć prozor cvjeta
u bijele staze dječjih želja, kako dubina
snjegova zaključava gorje koje zvijezde
na vrancima prelijetaju.

I slušati kako se do jutra prosipa
prah po krovu, po crnim dračama.

Jesam li htio crtati svanuće nad brijegom,
hladno sunce što zatrpava prag,
dok tih svijet šumori u mojim očima…

KAD OTPUTUJEŠ …

uvijek
kad otputuješ
tek poneka struna
odjekne

ne smiješî se
karanfil u prozoru

sunce se pritaji
slušam ga
kako šuti

uvijek kad odeš
vode postaju brže

oštrije kaplju sa zida
latice cvjetova

ususret mi idu
svi krajolici
s putovanja

ne mogu izbrojati
otkucaje sata
njegove metalne suze
koje me zasipaju

odmičem se
da me ne dohvate
da mi se ne osuše
na obrazu
koji se sjaji
od nepomičnosti

uvijek
kad otputuješ
otvaram prozore
da zatomim samotan glas
koji klasa i zori
u zidovima

ZVUK I VRIJEME

Sve je tu, želja pitka u tišini.
U kadar bih. Možda jesam
iza okna usred noći, jek iz šume.

Budan vrbik, mir u lišću.
Napoji ga klorofilom
budnog tijela, damarima.

Tih puteljak, optoči ga
djetelinom, jatom ptica
u visini, probudi ga
smaragdima.

Stani okom u prozoru
da protrčim kroz maslačke.

Mjesec vreba u granama,
tiho diše, šuma drijema.

Nek prozora nad proplankom.
Listak jedan traži dlane,
mekan oblak u grudima.

Budan jasen, trava tiha.
Možda će me iza uma
samo zenit okrznuti
okom hladnim iz visina,
trenom tuge, moja draga.

Kad će svitat tvoje ruke…
Jer slutim te iza okna
dok se glasa zvuk i vrijeme
iza oka, iz nevida. Zar ne čuješ
ples u travi, u bjelini,
zvuk zanjihan u mom tijelu…

U kadar bih bar u trenu.
Ili snim. Ili samo
sliku gledam,
jer sva je tu, želja pitka u tišini.

DA LI VIDIŠ …

zagonetne su karte
kojima si igrao
duboke su vode
kojima si veslao
daleka su obzorja
za kojima si sezao
visoko je nebo
za kojim si čeznuo
da li vidiš
što je bilo u izvjesnosti
neizvjesnog sutra
koje je preksutra
prestajalo postojati
osim u tragovima
na zidu tvoje sobe

osim u uspomeni
opsjeni ili spoznaji
što presahnut će u oku
okrenutom jugu
zagledanom tamo
odakle se samo
zagonetno smiješe
uvijek nova proljeća

ZAŠTO ISPLOVLJAVAM …

Isplovim i ne znam…

Mora da je bila večer
nad hladnim vodama

Mora da me tiho budila
ljubav tvoja

Mora da se dizao val
na moru zelenom
u tvom oku
što čeznulo je

Ali zašto isplovljavam
u studen oko srca
u hlad modre špilje
u koju nikada
nismo stigli

Isplovim i ne znam
odakle dozivaš:
Možda si mene volio
ili samo dubine plave
u mojim očima
kojih nema

GLOSA DAVNOM PRETKU

Da možeš
skupiti rasuto živčevlje… da možeš oči otvoriti vidio bi lopate poluge, nabrekle vene i znoj homo sapiensa što ti uzglavlje i tisućljetni prah usipa u brektanje jutarnje elipse, u dnevne listove… likujući o uspjehu otkrića još jedne nekropole.
Da mogu
zavapiti: pustite ga nek počiva… najljepše stihove bih pisao o tvom davnom kamenu, o tvojoj hridi, o tvome moru i brodovima.
O da se davno rasuto živčevlje u čulo sluha može sakupiti, zastao bi i zasigurno se usprotivio ljudskoj opravdanosti, skicama koje ti novim cestama kidaju vječnost snova u stručku sutona, ranjavaju spokoj šumskog lahora.
Da možeš
astralnim putem iz praiskona vidio bi indiferentnost ljudsku, hladne objektive-ruke, surov glas potomaka kako bilježe: u prvi plan daj „kamene grudi“, ovamo ossa crani (u drugom planu je pustopoljina).
Da možeš…
Da mogu, iako ništa, osim faktografskih beznačajnosti ne znam o tebi, jer moja braća iz ljudske rase škrti su na riječima, posebice kad bleje u „dobro očuvane kosti“, u očne duplje…

KAKAV BI BIO DAN…

… da te ponovno ukradu
moje ruke
kao sedamdeset i neke
da te na grani procvaloj
uberem

kakav bi bio dan
tamo gdje samuju
zavičajne ptice

… da ti raspletem dūge
nad jezerskim ogledalima
gdje osviće daleki smijeh
i bajami cvjetaju

… da ponovno mogu
čuti kako nas napaja vrijeme
niz rijeku zelenu

… da te ponovno ukradem
težini pitanja
o veličini univerzuma

… da se u luku našu vrate stare lađe
i pupoljci tvoga tijela rasprsnu
što jednom vapili su
za dodirom i dahom
moga neumora

Prosto ne mogu da vjerujem
da je baš takav
bio čitav vijek

Mislio sam da je to vrijeme ovuda davno prošlo
i tek mu poneka riječ ili misao
ponegdje zastala usamljena
da sam u vremenu sasvim drugih značenja
činilo se da vrijeme radi na baterije one najjeftinije
koje pokreću i kazaljke sata
dok se na ekranu nije objavio čovjek

U jednoj ruci držao je odsječenu glavu
nekog drugog čovjeka
a u drugoj sjekač glava krvavoga sjaja
I osmijehnula mi se odsječena glava
osmijeh se prenio i na drugu
pa mi se i ona javila

U trenutku sam shvatio da su to dvije
potpuno potpuno iste glave
da je to u stvari jedna glava – moja
koja je dugo drugovala s tugama i osmijesima
Iza svega je ostao jedan dubok vijek
njegova velika groblja
spomenici i kletve

Silazim niz taj vijek
korak po korak
od imena do imena
niz strmine riječi
provalije misli
od groblja do groblja
a na svakom groblju iste riječi:
Da se ovo nikada nikome ne dogodi
uklesane u kameno nebo
na svakom
i onom dolje već zatravljenom
i ovom novom
posljednjem

Kakav vijek
Koliko pokopanog vremena
a ne znam hoće li u vijeku koji se tek zahuktava
biti vremena za preostale korake
disidenata tog vijeka kojem sam izgleda umakao

Suze sapiru korake
niz vrijeme veliku tajnu
niz raskvašeni klizavi vijek
po kojem se o misli spotičem

Ma nije taj vijek tek tako prošao
jer gdje to odlazi vrijeme upakovano u kalendare
U stvari ja sam dezertirao
i sad sa drugim dezerterima iz snova
ljubavi i nada
melanholično patim za vama
koji ste našem vijeku ostali odani
po mnogim grobljima

Prijavio sam se u drugi kalendar
ali čuvam i onaj šareni
u kojem smo crvenim olovkama zaokruživali
brojeve naših lijepih dana osmijehnutih glava
jer sve je to bila jedna glava i to ova
koju skrivam po neprohodnim zaboravima
kao i svi dezerteri

Ostavljam naš vijek
gdje se ostavljaju zemni ostaci bola
sa drugim vremenima sklonim pretvaranju
u prah i svjetlost iz kojih su nastajale
tugom ispraćane isplakane ljubavi
po kojima smo se sa ispruženim rukama
zaslijepljeni tražili mislima i ulicama

Ali dok se ja ovuda spotičem
neko me uporno odnekud doziva da mi javi
da ništa nije tačno da je sve lažno
i teško prohodne magle dvadesetog vijeka
po kojima bauljam
i zasjenjena jutra pred kojima sam klečao
da su istiniti samo krvavi tragovi
koje po glavama i po nadama ostavljaju
zalazeća sunca

Ipak taj vijek je moja adresa
moj zavičaj prepun zanosnih predjela
u pogledima po kojima sam provodio
suzne jeseni drhtave zimske zabiti
gdje sam ostao zauvijek zaturen
i samo mi se pričinilo da sam prešao preko rijeke

Silazeći niz naš vijek otišao sam predaleko
u predjele gdje već dolijeću muve
iz dalekih neznanih vjekova
a novi dan me u drugoj prostoriji
nestrpljivo čeka na doručak i saslušanje

ČIPKA LJUBEZNI

Zapisano je, da si ljudje,
z nohti opraskamo srce,
če smo si preblizu.

Ne dovoli mi, da to počenjam…
… in če te kdaj vendarle opraskam,
ne jemlji resno teh ran.
Bodi kurjač v najini hiši,
naj mi kdaj ožge lase, usta,
razvihari se, da nagne najin čoln
v smrtno grozo.
Na kolenih bom šivala ovoje za tvoje rane
iz potrganih jader…
Bodi močan kot črn bik, ki vrže jezdeca s hrbta.
Silovit kot kopje, ki ga meče v zrak tisti župnik.
Ne vrzi vstran svoje nabrušene sekire,
noža, samo zato, ker sem ženska…ravno zato jih ne vrzi.
Napravi mi copate iz trnja in osata.
Ne polagaj me le na mah.
Zapri me od časa do časa v ledenico, da bo moralo srce
hitreje utripniti …

PLJUSK

Poznega aprila je mesto sveže.
Zrak že širi nozdrvi
konja nekje v daljavi.
Zdaj je možnost!
Na površje reke, ki je še
včeraj bila mlečna cesta,
priplujejo diamanti,
ki so last vseh.
Nič ni tvoje, je le trenutek,
da odtisneš sliko
majhnega kamnitega trga z enim zelenim drevesom
na svojo zastavo, s katero boš
mahal do poletja.
Takrat ko bo zrak že gost in vroč
in ga bo treba redčiti z rdečim vinom.
Takrat bo spet potrkala želja,
da še enkrat srečam Atilia Oroviča,
dalmatinskega pevca z otoka z najkrajšim imenom.
Ne spomniš se me več, pesnik,
sediš verjetno
sredi rožmarinov, z obrazom
zahajajočega sonca, s svojo klapo,
ki mi odmevaš kot školjka, če jo prislonim na uho.
Vedno tiše, vedno tiše … Ne!
Tvoj glas si želim na zastavi tega poletja,
da spere še zadnjo kapljo spomladanskega dežja,
da me sladko spreleti ob tvojem hrepenenju,
ob pesmi, ki mi
je nisi dal, pozabil si, v katerem hotelu že sem.
Da mi pade sandal z noge, ki
binglja dol z betonske ograje.
Želim si tvojo pesem, ki si jo bom zataknila
za poletni klobuk
In želim že enkrat končno
zaživeti na svojem otoku.

IN MEMORIAM

Štefan je bil kmečki mož,
rojen v zibel, v svet stran od sveta,
rojen v trpežnost, v modrino oči.

V na stara leta slabo razumljeno govorico …
a nikoli prav zares starec …
glasen in tih, kakor je pač naneslo.

Če dobro pomislim, le malo vem o njem,
ki je preživel vojno, imel rad Zofijo,
ki je bil sam, odkar ga poznam,
le tu in tam mu nova gospodinja
namili srajco, skuha močnik.
A ena je preglasno govorila,
druga se v klet mu zvrnila.

Hiša številka 10 zmeraj polna vina in mleka,
kar je kdo rabil,
za nič ni blo treba prosit …

Vrata na stežaj odprta do poznega večera,
obuti v težke škornje, so vsi lahko prišli,
za vse tam bil je štefan …

Enkrat na leto v mesto po hlače,
ki od komolca do dlani
jim je zmeril širino,
za dolžino ni boljše mere kot razpon rok…
pa brez ugovarjanja sok in dinar
za vnuka, ki ta dan je šofiral.

Z glasom in hojo
kot močno drevo v samoti,
z razbrazdano skorjo,
a dober kot kruh, ki ga je
pred mnogimi leti pekla
kmečka žena.

Pred večerom
še stotič moder predpasnik,
nato Kmečki glas,
pod noč pa politična slika
in spat…s šalico vročega vina
oslajeni sen,
z Marijo z detetom nad sabo,
Oče naš, ki si v nebesih.

Hvala
za kuhinjo, kjer je migetala
dišeča vročina,
hvala za
prvi okus šnopsa in vina
v naših mladih ustih,
za smrtni strah ob verigi hudiča,
ki je spremljal Miklavža,
hvala za grabljice in za tiha slovesa.
Za porkamadona, bog, aleluja.

OČI JUGA

Lajež psa
ob izdihu poletja.
ko je topel, mehek,
koprenast dan.
Dan za nič drugega kot za
sprehod,
glaž bezgovega soka,
morda ping pong.
Devet golobov opazuje
belo golobico.
Mlačno srce bele golobice
se ozira
po lanskem poletju.

PET

Še pet terapij,
še pet sobotnih matinej
še pet krat pet malih belih sladkornih kroglic,
še petkrat bo sestra Dragica, diplomirana medicinska sestra,
namestila elektriko na vrat in rekla, JA, doktor vedno reče adijo,
točno se vidi, kdo ima kulturo.
Če naslednjič zamudim,
me ne bo več vzela, ne, ne bo namestila elektrod
na ledvice, med lopatice in na vrat. Ne, ne bo.
Le kdo si je izmislil popis inventarja?
Ali mislijo, da bo ona kaj domov
odnesla? Ona, ki ima le še nekaj let do penzije?
Kakšno omaro?

Naj še zdržijo te omare in te elektrode do njene penzije,
potem pa je več nič ne zanima.
Ona je človek za pravico.
Veliko srce, ki utripa v majhni sivozeleni sobi bolnišnice
pred štirimi kabinami s starimi svetlomodrimi zavesami,
ki jih včasih zagrne, včasih pa ne.

BREZ NASLOVA

Črne sence hodijo po mestu,
pijane, same, brez daril.
Le noč jih vidi,
tiha reka, most je visoko, a prišli bodo čez,
vroč kostanj malo ogreje …
Danes bodo še prišli čez …

PRIJATELJI

Ni bolj žalostnih ljudi,
kot so moji prijatelji.
Gostoto svojih življenj spuščajo v globoko čisto vodo,
kjer plujejo v jati malih morskih bojevnikov.
Le tu in tam kdo leže na letečo preprogo – skata.
Na gladini se kot kapljice približujemo,
včasih se združimo v velik krog in
luna na nas močno sije.
Kadar nimam roke,
mi prijatelji namestijo hobotnico,
a uporabiti znam zmeraj le en krak.
Naš krog ni nikoli pravilne oblike,
in ravna črta tudi ne.
Od meduz ožgane noge nam prosto plavajo pod gladino,
v nori želji, da že enkrat pride morski pes.
Le kako se je dotakniti njegove plavuti?
Včasih se primemo za noge in naredimo zvezdo.
Takrat smo zelo srečni.
Nekega dne pa bo nekdo od nas globoko zajel zrak
in se potopil, v boju izruval morsko dno
in ostali bodo videli komet… na morskem nebu.

VELUNJA

Včasih sem z zadnje, robate ploskve stopnic
v trdno zgrajeni škarpi iz klesanega kamenja,
z boso nogo stopil še naprej. V prod. Počenil,
uprl roki v potok, legel tik nad kodrasto gladino,
našobil otroška usta in pil Velunjo.
Mojo noro
vodo. Ki se je iz ustnic naselila v mojo kri,
v moje telo, v moje srce in ga zmehčala, kot je
mehka suha mivka v poletni pripeki in micene
živalce z dolgimi, pisanimi zadki tekajo po njej.
Včasih v sanjah to ponavljam v nedogled, še zdaj,
še zdaj Velunja odteka pod mojo šobico fantiča.

OLD SPICE

Zdaj se ne moreva več resno pogovarjati, čeprav
se nisva resno pogovarjala niti prej in čeprav
si mi vedno obljubljal, da mi boš nekoč nekaj
povedal.
Nisi mi. Nikoli mi nisi ničesar povedal. Nisi znal.

Tudi tebi ni tvoj oče povedal nič. Ni ga bilo. Izgovarjaš
se na njegovo zgodnjo smrt.
In je
šlo tako to iz tvojega roda v moj rod. In gre naprej.
Tvoj oče ni povedal tebi, ti nisi povedal meni, jaz ne bom
povedal svojemu sinu.
Sploh smo? Brez
očeta in brez sina. In moškega duha.

FRIDA FRIDERIKA

Postajaš druga beseda.
Ko dobiš ime Friderika, Frida.
Kaj je vse to,
kar se dogaja med vama?
A ti veš?
Kaj bi bil povod za to?
Prebudila sva se s tabo
in ti najdeš vse to
za kar niti ne vem
da je
v nama.
In me je strah
in si vaju želim.
Do solz.
Koprnenje se mi zdi,
če se zgodi kaj.
Bova občutila izjemno.
Zapišem.
Frida.

IZZA SANJ

Spiš, punčka.

V žaro se je zaprl tvoj smeh.
Med krili belih zvončkov
nabiram dehtečo sled
drobnih razigranih stopinj.

Veter mi ob strunah tvojega glasu
prepeva pesem
o svetlobi, ki ne meri razdalj,
temveč vzhaja v spomin.

Spiš, punčka.

Tam, izza sanj, se učiš drugačnih črk,
na drug način seštevaš zvezde.
Prezgodaj si se naučila, da je večnost nedeljiva
s številom sedem.

MED NEBOM IN ZEMLJO

Zelena rjuha pregrinja zemljo.
Z dihom akacije omamlja resnico,
razpeto v krilih burje.
Na ostre stene kamnov
si nizam mala sonca.
Pogled osedla bele konje neba.

Rada se oziram v nebo.
Takrat sem žejna zemlja,
presušena od burje
in slabokrvnega sonca.
Plima trav prerašča resničnost
v okrušenih nasmehih kamnov.

Ne vem, kaj čutijo kamni.
Mogoče težo preobložene zemlje,
ki jim zastira rebra neba.
Morda jim godi božanje burje,
ko izgorevajo v lubju sonca.
Ne vem, vsak ima svojo resnico.

Ne dojemam skrivnosti neba.
Iz drobnega peska zemlje
mi gradi zgubane grozde kamenja.
Včasih, ujeta v pijanost burje,
se posujem z drobirjem resnice.
In stečem za soncem.

Nad tišino rosnih kamnov
rezgetajo v odtenkih majskega sonca
utrujeni vranci neba.
Vedno glasnejše fanfare burje
prežemajo z zvoki resnice
počasen utrip zaskorjene zemlje.

Postala sva le prah kamnov,
živa zakopana v bledi zemlji.
Omrtvičena v mrku sonca
slišiva samo še krokarje lastnega neba.
Navada vsakdana je bedna resnica,
ki jo v najin dom nalaga burja.

Nakodrana burja pleše čez majsko nebo.
Na zloščenih kamnih počiva mlado sonce.
Iz nedrij zemlje kipijo vonji tisočerih resnic.

IZLOČENI DELCI

Že davno si me ubil,
da se lahko brezskrbno hraniš
z mojim truplom.
Razmočiš me v vinski reki,
tako me laže prebavljaš.
Židko me precediš skozi jetra.

Jaz pa se še vedno pogrešam.
Brskam po prevretem dostojanstvu,
med koščicami iztrebljenega spoštovanja,
v žolčnem pesku iščem delce smehljajev
in vsega, iz česar bi se morda lahko
znova zlepila skupaj. Da bom
na svoji sedmini končno
zbrana.

IME MI JE ŽENSKA

sestina

Žile vonjav utripajo po zraku.
Violine brez strun dihajo v stoječi vodi.
Otopelo gladino božajo le vzdihi vetra.
Obsekano drevo srka blatno kri zemlje.
Noč pije zadnje kaplje sonca.
S sajami se polni praznina ugaslega ognja.

Na pogorišču besed iščem ogorke ognja.
Hropem v puhlem zraku,
ki diši po spominih majskega sonca.
Čez čeri samote pljuskam vodo,
umazano od mulja in zemlje.
Otopela se prepustim zavijanju vetra.

Najino nebo ne diha z vetrom,
že dolgo naju ne greje skupni ogenj.
Kot lačni senci polziva v kožo zemlje,
ukleščena s tišino votlega zraka.
Prekinjen je šumeči krogotok vode.
Nehote sva se pripela na sonce.

Mar se trpka resnica rodi iz sonca,
ji listje odpada v pijanem vetru?
Njen vonj se ne izmije v rožni vodi,
ne vzplamti z nobenim ognjem.
Kakor kuga se širi po zraku,
dokler se spužvast ne vsrka v zemljo.

Sanjam postiljam v podrasti zemlje.
Morda začutijo toploto sonca,
ki vrtinči vence misli po zraku.
Počivajo ob uspavanki vetra,
nemo strmijo v migljavost ognja,
varne med sotočji poniklih voda.

Kakor lokvanj nad vodo
se oprijemam korenin zemlje.
Ime mi je Ženska, požiralka ognja,
izgubljena hči vesoljnega Sonca.
Lovim razmrvljene besede vetra
med razpadajočimi stavki zatohlega zraka.

Zrak briše z nevidnimi dlanmi kalno lice vode.
V vetru odmeva skrivnostni refren Zemlje.
Sonce posipa med popke jutra tleči ogenj.

HAIKU PENTLJA

žejni komarji
prebadajo tišino
vlažne sopare

vlažne sopare
se prejasto dvigajo
čez kalne luže

čez kalne luže
nazdravljajo večeru
žejni komarji

In ko rečeš povej mi pravljico
takrat se asparagusove niti podprejo in poslušajo
tista o treh prstanih je najlepša
pocukaš me za rokav
pridi topla soba naju čaka.

Padla je žlica
pa veš
da so se zmotili
župnik je rekel
da molitve niso bile več dobre
in da vernikov več ne potrebuje.

In kaj naj zdaj
se živa zakopljem
ali naj počakam da me drugi.
Nič ne izginja
žal
pa si obljubila
to veš.
Okvirjev ne bo.

Ti si rodovitnost
jaz graciozna pozeba
in
tvoja vedomka
vabljenj.
Nočem da bi
v mraku zbirala skorje od prej
in obračala dlani.
Tako sedaj veš.

Z prsti otroka pobrano
šivankaricam in krojačem podano
narcisom ukradeno
in od usode štrafano.
Ko bi imel tako dolgo roko
da bi snel sonce z neba
za naju.

Takih ljubezni ni več
da bi od lepot bolelo.
Včasih
so minute pomenile hrepenenje
ure neskončnost
leta pozabo.

Spim z obvezami
nočem da greš z menoj do starih spominov.
Ni več tvojih in mojih ljudi
ujeti svetlobe je težko
veliko cvetov oveni do takrat.
Ohrani jih
redki to znajo.

Regratovi listi izbirajo besede
sogovorniki medbesedni čas.
Med enim in drugim zamahom ptice s krili
je bila pomlad.
Kakšno je rabljeno blago?
Katerega leta smo fant moj?

zaljubljeni zid
tiho šepeta
sosednji steni
poljubiva se
v vogalu hiše

stalagmit v temi
tiho tolaži
solzeč stalaktit
čez tisoč let se
združiva v steber

procesor šepne
matični plošči
v najini vezi
divje bijeta
dva mega herca

električni tok
v temi obljublja
kovinski nitki
razžaril te bom
v stekleni sobi

zaljubljen zobnik
reče verigi
na vrhuncu sva
pri sto obratih
v eni sekundi

repati komet
bahato dvori
privlačni zemlji
ti si jajčece
in jaz sem spermij

siva matica
z zlato kronico
nad podložniki
čaka na vijak
da jo privije

ZRCALNO ŠEPETANJE

Pozno poletje
niha daleč v leto,
čutno lesketa prostor
s prozornimi zastori
obrušenega spomina.
Na pragu jeseni
otožno purpurni odtenki,
vznemirjajo gladino jezera,
v zamaknjeni pokrajini
zrcalijo samotnost hiše,
skalnatih temeljev,
dotrajanih vratnih opažev, oken …,
opazno razpadajočo
pod krošnjami vrb žalujk –
kot odtisi let na krivuljasto
žilnatih listih življenja;
zaljubljeni v šepet narave,
zamotani v otožnost,
v pokrajini brez žive duše,
zibam v sebi brezciljni zanos,
kot šepetajoče ustnice
izpoved najlepših besed.
V zapoznelem vzgibu poletja,
bijem nostalgičen boj,
begotno – kot veter z mlini;
s prepletenimi prsti
mirim notranji trepet,
ne znam drugače
orisati hotenje svojih rok,
zatečeno v oddaljen čas.

Obujena idila,
zastaja v meni,
živi brez časa;
kupole daljav,
hranijo skrivnostne občutke,
nikoli postarane;
monotonih misli bredem po koncu poletja,
kjer nihče več ne hiti mimo koga –
na obrežju venečih trav,
diham v kristal samote,
praznih rok dojemam stisko
privajeno daljni zgodbi,
ki jo nosim v sebi
za neizogibno izročilo jeseni,
ko bo v vsaki kaplji jokalo,
odgovore vprašanj brez zatikanja,
v ponovljeno čakanje spremenilo.
Globok občutek neizogibnega,
kot kamnu bližina črnega maha,
preveva toplino kraja poletja;
sprijaznjena – polna sočutja
med vlakni pogubnih delov sebe –
s smehljaji mojih vzdihov
zavajam stražarje samote,
kot svetloba sonca - sence ,
nad pogubno platano poletnih raz.

BESEDE NE CELIJO RAN

Tvegamo –
gotovo za negotovo,
lepimo koščke priseg
v mozaik odrešenja,
razmetavamo besede,
ki sladkobno
silijo v razum,
v preganjanju konca k začetku,
da bi hrepenenju ustvarili
lahkotna krila.

Tvegamo –
govorico nemoči
dokončanih zgodb,
ljubezni mečemo v ogenj
senčnega spomina,
z izgubljenim
grejemo samoto,
poravnavamo pozabo,
da nas ne bi silno
spremenila.

Tvegamo -
iskanje doline sonca,
brez stez, cest,
ki bi v svet vodila -
oviti v pregrinjalo vere,
za trhlimi stebri nečutnosti
skrivamo pravi obraz;
besede ne celijo ran,
zapahi svojih zmot
so nam jih oddaljila.

IMETI MORAŠ SRCE

Ne razumem,
niti ne vem,
zakaj se včasih
preveč zadržujem
na praznem stopnišču
razvpitih ugibanj,
ko vedno zaznam,
le svoj glas.

V svoji drugačnosti,
niti ne vem,
zakaj občudujem
polna dvorišča,
zasnežena z golobi,
opuščena gnezda lastovk,
kobilo z žrebičkom »na Zadu«,
naravi okras.

Ne razumem,
niti nočem,
zakaj je povsod
človek vmešan v vse;
zakaj ne sledi klicu
toplega utripa srca,
zakaj brezoblično dviga,
brezbrižnost v svoj jaz.

Imeti moraš srce,
vzljubiti stvarjenje
v sebi samem,
živeti obstale ure,
ko gre najlepše mimo;
z odtenkom skrivnosti
slepila v očeh,
prenesti poraz.

NI LAHKO RAZUMETI – SPRIJAZNJENO

Rasla sem –
kot drobno seme,
zasejano v žejno sušino,
negotovo dohajala
ustvarjeno za čas,
navzven mrko,
kot zamotan dež,
ki umiva bel kamen –
spontano motrila množice,
valjane z množico,
skozi vijugaste tunele
trpko zmedenih idealov,
ki so polzeli v kosti,
razdvajali realnost;
v veri dolgoživosti
sproti vozlala nov svet
za zaklad vdolbin trenutkov
samotolažbe – ko na tleh,
nimaš več kam pasti
in skozi štrene obupa
neustavljivo pronica
eno samo slovo.

Brez gub na čelu,
privlačno mrtvim poljem
svoje razsežnosti,
nisem zmogla risati večere
v črtah zoreče ajde;
skozi navado svojih oči
resnici primikala razdalje –
zanikala brazgotine bojazni,
prikrito v videzu rastja,
hotenega v iskanju sebe
nikoli dokončala;
moja rast v višino
preostalega življenja,
ne potolaženo hrepenenje
v poletu utrujenih kril,
kot simbol suhocvetke Immortelle,
v vazi brez vode zavrte rasti;
razpotje začrtane usode
ponazarja dve različici,
pregnanih in preganjanih
pestečih misli in potlačenih čustev.
Ni lahko razumeti – sprijaznjeno.

POBRATENA S TIŠINO

Tako dolgo se že sprašujem…
o občutljivih popoldnevih,
gostih poletnih večerih julija,
okrašenih s spiralnimi rjuhami
drobnih nebesnih znamenj,
prehodna ležišča moje samote,
tiha brezimna pribežališča
hrepenenj votlih glasov
skozi odrinjena sanjava leta –
odmevna vsakomur
na svoj način –
da začenjam dojemati
minljivost miline kot obledel
kalejdoskop tankočutnosti,
izgubljeno raven plimovanja
skritih zalivov oceana življenja,
kjer se znova in znova
kiralno prepirajo zame,
umrljiva poletja.

Tako dolgo se že sprašujem…
… pobratena s tišino,
da besede pomenijo
izničenje stvari,
odrezan prag labirintu
prividov sanj,
ker si upam
skozi svoj čas agonije,
radovednih oči
gasiti zublje duše,
neodrešeno verjeti
v pogrešan letni čas,
toplino milostnih sledi
voditi na ruševine sna,
kot zadnji način zavetja,
pod okriljem smiljenja sebi;
brez sonca v grlu,
skozi praznino stvari,
snubim poletna razodetja.

JESEN

gazela

Poslušaj, srce, to lepoto: Tišina, prišla je jesen.
Na travnike zjutraj rosi srebrnina, prišla je jesen.
Namesto letal čez nebo se poslavljajo ptice,
v sivino ugaša poletna sinjina, prišla je jesen.
Nad mestom zardeva gozd ko se ljubi s soncem,
spodaj še spijo hiše v megli bencina, prišla je jesen.
Roke se grejejo v žepih, tople in srečne, same,
prsti ne iščejo tvojih kjer je praznina, prišla je jesen.
Veter prebira s premrlimi usti prve verze o Zimi,
in pesmi ostajajo tople le še od vina, prišla je jesen.
In prav takrat, od kdove kod bolečina, tenak premolk,
pero mi zastane pod težo spomina, prišla je jesen.

PTICA V DUŠI

V moji duši živi kokoš
Malo pretežka rjava nesnica.
Sedi na ozki letvici
In serje na svoje vesolje.
Pod njenim perjem se grejejo bolhe,
Vsaj žive so in družba je družba.
Včasih ko gre dež, se v dušo zalezejo gliste
takrat je kokoš srečna in ima pojedino
(padaj padaj dež jesenski, dež pomladni,
kajti glej, moja duša je lačna.)
Včasih se z bleščavimi očesci ozre navzgor
In v njej, nekje v zmešnjavi črev in notranjih organov zahrešči želja,
kratko in neumno hrepenenje, da bi letela.
Po navadi potem znese jajce.

ČRNA PESEM

V temni sobi
črna noč mi
črne kite plete –
vsak od las
v pletenici
naj bo moja kletev.

Vsak moj dih
kadar zajočem
naj bo veter mrzel
ki pod oknom
ime ti poje
ki si ga zavrgel

svojega srca
ne rabim
naj bo črna ptica
ki ti v hude sanje
hodi, kljuva
tvoja lica

vsak trenutek
ko sem živa
naj bo tvoja mora,
ti kar beži
v črne kote –
zate ni prostora

ATLETIKA

Sladko sem spala s prevezo čez oči in s čepi v ušesih,
ko so oblaki z atletskimi rameni že vstali.
Čez tršat život so si nadeli copate za nordijsko hojo,
in za balansiranje s trepalnicami in rokama na trapézu vsakdana
v moj nahrbtnik pobasali rokavici.

Budilka me štopa, ko si na rezino dneva namažem spanec,
ko s karnise vsakdana spustim vezenine upanja
in z očesom zapeljujem svetlobo pri česanju oblakov novega dne.
Oprtam si brisačo obveznosti okoli vratu,
da pivna žalost, ko s hojo drobim svojo nemoč
in ko skačem iz betonskega mesta v oazo narave.

Ko na tekaških copatih
naberem sekunde desetih let, me vrže s proge,
da za okrepitev naredim še nekaj sklec,
preden sedem na kolo in nadaljujem pot v klanec.

ŽELIM SI

Želim si biti pijana od brezpogojne ljubezni
in se nekega dne v njegovem naročju posloviti v plamenu sveče
in svoj duh naseliti v travniško cvetlico.

Želim si odličnega zdravja, osebne sreče in ustvarjalne kondicije.
Želim si biti odlična kuharca, imeti vozniški izpit in svoj avto,
znati vsaj en tuj jezik.

Želim si prijateljic in prijateljev.

Želim si svojo hišo z vrtom in z bazenom.
Zadeti glavni dobitek na lotu, da bom preskrbljena do pozne starosti.
Sobo za ustvarjanje,
da mi ne bo treba pred vsakim obrokom pospravljati z mize.
V njej šivalne stroje, pletilni stroj,
krojilno mizo, likalno prešo, omare in police za ves potreben pribor,
metrsko blago, volno za pletenje, prejo za kvačkanje,
pisalno mizo in računalnik,
udoben stol, predale za zvezke in beležke v katere polovim pesmi,
police za knjižnico,
steklen strop,
rože po stanovanju.
Zvestega in vdanega zlatega prinašalca, mačkone in akvarij.

Želim si potovati po svetu, videti Niagerske slapove,
preživeti kakšno leto v misijonu ...

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . t . .t
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .e

p o g r e š . . . . . . .p o g r e . . . . . . . . .e r g o . . . . p o g r e š . . . . .š e r g o p . . . . .š e r g . . . . . . . p . . . . . . .p o . . . . . . m t
o . . . . . . . a . . . . o . . . . . . . š . . . . .. š . . . . . p . . . o . . . . . . . a . . . .a . . . . . . . . . . .a . . . . .o . . . . . o . o . . . . . o . .g . . . a … e
g . . . . . . . m . . . g . . . . . . . . a . . . . a . . . . . . . . . . .g . . . . . . . m . . .m . . . . . . . . . m . . . . .p . . . . .g . . .g . . . . .g . . r . . š . . p
r . . . . . . . . t . . .r . . . . . . . . .m . . .m . . . . . . . . . . . r . . . . . . . .t . . . t . . . . . . . . . . . . .t . . . . . . . . . r . . . . r . . . .r . . . . e . . .. .o
e . . . . . . . e . . . e . . . . . . . . . e . . . t . . . . . . . . . . . .e . . . . . . . e . . . . e r g o p . . . . . . . e . . . . . . . e . t . t .e . . . e . . . . . . . . . . .g
š e g r o p . . . . .š . . . . . . . . . t . . . e . . . . . . . . . . . .š e r g o p . . . . . š . . . . . . . . . . . . . . .p . . . . . .š . . . . . .š . . . š . . . . . . . . . r
a . . . . . . . . . . . .a . . . . . . . . .m . . .p . . . . . . . . . . . a . . š . . . . . . . . . a . . . . . . . . . . . . . . . .o . . . a . . . . . . a . . . a . . . . . . . . .. .e
m . . . . . . . . . . .m . . . . . . . . .a . . . o . p o g r e š . .m . . . a . . . . . . . m . . . . . . . . . .e . . . . . .g . . m . . . . . . m . .m . . . . . . . ..š
t . . . . . . . . . . . . .t . . . . . . . . .š . . . . .g . . . . .m a . . t . . . . . m . . . . . a . . . . . . . . . . t . . . . . . r . . .t . . . . . . . t . . . t . . . . . . . . a
e . . . . . . . . . . . . . e p o g r e . . . . . . . r e š a . .m . .e . . . . . . .t e . . . š e r g o p . . . . m a š e . . . e . . . . . . . .e . . e . . . . . . . . m

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .p o g r e š a m . . . š e r g o p
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . a . . . . . . .a
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . m . . . . . .m
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . a . . . . . . .t
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . š . . . . . . .e r g o p
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . e . . . . . . .š
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . r . . . . . . .a
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . g . . . . . . m
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . o . . . . . . .a
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . p . . . . . . .š e r g o p

V srcu te pokrivam z rdečo odejo
in se pogovarjam z mesečino, ki je tvoj sel.

V skeletu, v počasnem mežikanju in v drsečem dihanju
čutim, kako noč plete mrežo
čez vonj tvojih korakov in jih varuje.

CIKEL KO

STRAH

Kolona želja
me vsako jutro razmaže po stenah spalnice.
Dihanje se zaklene za negibnostjo.
Bolečina odpira oči v svetlobo,
ki jo iščejo kosti s pošiljanjem želja.

Bežim iz svoje ranljivosti
in čakam na drobtine
kot navita lajna, ki ji uspe vzorček zapolniti le z obliži.

S stene postrgam želje
in pometem zaplate s tal,
da se ne prestraši okno,
ko bo hotela vstopiti svetloba.

KO

Ko se zjutraj ne počešem,
želim, da me prebereš
in se spomniš kaj si pozabil.

Ko iščeš, na plošči prekipi mleko.
Umažeš si prste,
ko si tvoje misli želijo, da zdrsnem na tla.

Ko si zjutraj ne podprem grudi
ne veš, da padam brez padala
in četudi bo dišalo iz pečice
in se kadilo iz pod pokrovke,
se je v meni porušil jez.

Ko zjutraj jem, kot bi že dolgo ne,
želim, da slišiš
kako mi brbončice v ustih hlepijo po nežnosti s tvojih rok.

KO 2

Ko me primeš z jezikom in povlečeš s stola
imam ves trup iz blaga,
iz volne prišite lase, spredaj postrižene na frfru.
Zdi se mi, da sem bosa,
ker mi v globini srca zdrsne.
Strah me drži za rami in trese,
kot, da je prišla moja ura,
stopal ne čutim
in ne vem, kdo jih premika.
Kaj, če sem izstopila iz telesa.

Nič ni, nič.
Ne sprašuj.
V kamen strnjenih zvezd.
Zagorele so samo enkrat.
Kot strašna, pekoča omotica.
Povesile so se.
Besede.
Kot roke,
ki ne morejo objeti.
Na ovinku so posadili tri nove vrbe.
Stare so požagali.

Sekunda obešena
na zadnji trenutek.
Vanj se naselim.
Dotik dremave mavrice,
ki se nikoli ne razpne med prsti.
Po stranskih ulicah
letajo papirnati zmaji
in med lopaticami
je še vedno prostor za
kilometre makovih polj.
Kako bi vedel
s to hladno roko.

Danes me bolijo mišice.
Progaste in gladke,
ker se čustvo prilagaja.
Ko ga končno odneseš
na pol mrtvega,
je luna še bolj prazna.
Njen otrok si
in prenašaš
njen okvarjen gen.

Pokvarjena stikala
na dobrih ljudeh.
Odnese jih voda
skozi vse poskuse.
In pika.
Roka nariše srce
na rosno okno.
Seveda ne misli resno.
Tudi šali se ne.

Z enega pola na drugega
hiti žalost v evforijo.
Temna pozlata
na oblaku iluzije.
Z dotikom zrelega sadja.
In megleno prejo.
Odvija se kot razmazan smeh.
Vmes je vse ostalo
in zastalo v mamilu.
Ritual, rodovitnost in beg.
Krohot pametnejšega.
Kulisa polna odmevov
pa se ruši.
Nazaj.
Na svoj začetek.

Pegava plesen suši list.
Hodi za mano.
Pa vendar se čudim
vsem tem lepljivim marjeticam.
Svetloba je dala vse od sebe.
Star ključ.
Rjavi.

Naokrog pridem
kot stopnice,
balerina in njena pirueta
v mračni veži.
Vzdih za hrbtom
in skoraj dotik -
potem le senca,
ki prekrije oči z gostimi trepalnicami
negotovega koraka.
Prišla bo hladna jesen.
Ogoljufati jo bo treba.
Brez konca si grejem dlani
na lastni koži,
samotna so tla
polna mojih stopinj.
Prepredam se s črnimi vlakni,
mrtev hlad od daleč.
V njem bom zimzelena,
dokler me ne dohiti poletje
in me kamnito stopnišče
prisloni na zid
kot kraljico.

Kaj se pretaka pod mestom.
Svet pod koraki.
In lovke vsepovsod.
Pisanica na hribu.
In hrib v moji roki.
Mislila sem: svet je moj.
Sedaj je navzočna.
Njene so vse oči.
Jaz pa bi rada imela
smejalne gube.
In botoks v možganih.

Dlan molčečih solza
drsi skozi dih pod rebri tesnobe.
In premišljuješ
kakšen je odgovor.
Bo razklenil mrtva usta.
Ne bo odkril žile v zemlji,
ki je ne moreš prerezati.
Ne bo dvignil pljuč
visoko nad orlovska krila.
Bo le izpljunil en kratek NE
za celo življenje.
Hiša pa bo kar stala.
In skozte se bodo vedno selili.

Sladka bi lahko bila.
Lectovo srce. In lectovo srce.
A počen vrč ni zalepil sanj.
Telo zavezano s pentljo.
Ki je počasi postala črna
in se je držala le še ovratnika.
Koliko čutov mora umreti za brezčutje.
Da te lahko obdari s cvetjem
kot nikdar prej.

ALTER EGO

»Deklice moje, ki sladka vam grla
pojo koprneče,
mene noge ne nesejo več:
o, da bil bi vodomec,
ta pogumno preleta
vam peno valov med drugovi,
ptica pomladi, škrlatna ko morje
(na krilih samice)«
Alkman, Starogrška lirika, str 203, DZS, LJ 1964

Bravure meglic na temnem ozadju razkošnega gozda.
Ob oknu,noč se plazi med družinske slike,
berem stihe.
»Karkoli delaš, delaj previdno do konca!«
Besede ostanejo,
so,kar nočete ,
kar morate storiti,
za zanamce,
za vsa rodovna kolena , ki bodo prišla,
drenjajoč se pred vrati skromne domačije.
A greh to ne more biti.
Bolj svet iz ogledala.
Nehotenost negotovosti,
Feniks boleče samozavesti,
okruten praspomin
ovenelozgrbančenih trditev
se vrača v svet kot
bled odsev resnice.
Sem vam že povedal,
da so me zapustile veverice?
Morda aksiom,
odrekanje,
nehotena zabloda,
porogljivost usode ali kaj podobnega?
Na okenski polici čebljajo ptice.
Beseda, privid iz nekega drugega časa?
Skozi priprte oči solza polzi,
med globokimi gubami vihra neurje
In zrak je nabit z elektriko.
Renesančni človek sem,
zlit v tihi mir,
v ples dervišev oguljenih manir,
v dvomljivost pričevanj,
ki so se plazila pod oboki moje lobanje.
Presenečen sem vstal in odšel,
da le ne bi za vselej obsedel.
Da bi se odrekel stihom.
V večernem vetru je trepetal rdeči grm..
Ničesar ne počnem,
vse se dogaja samo.
Nad mestom se dani,
v noč so se izgubili lepopisniki,
ko se ovem.
Hreščeč glas, nato krohot.
Od zavisti preperela vas..
Tako to gre.
Odhajanja in prihajanja.
Drhtim , ne spim.
Hrepenenje odteka po kapljicah.

besedo, dve povej,
vame glej
in se nasmej,
ujemi blesk oči,
spomni se najinih noči,
trepalnice pripri,
ne bodi srhljivo skrepenel
in ne obračaj se,
saj vem, da boš odšel
v muževni tihi dan

KOLEDNICA

Srečno,
staro odhaja, da novo
pometlo bi z starino
in prineslo bi svežino,
človeka ljubega bližino,
bližino dobrih vseh stvari,
vsem ljubo,
ki s srečo nagajivo
smo pretekle dni
grobo potolkli si kolena
Zdaj čakamo spet tetko srečo,
Opletajočo, pravijo, s polno vrečo
vriskajoč po naših kolovozih,
da ne bi upali zaman,
da k višjemu bi se dvigovali,
da ujeli nežne bi odmeve
in ne bi se bali reve,
veseleč se, da pojdemo v ravan
po želje, prošnje, molitve stare …

Srečno,
odhaja staro, zgrbljeno, odcvetelo,
odhaja,
da nevesta bi dragemu izpolnila,
kar v urah sreče obljubila je na robu vrta..
Mar skromnost zdaj pritiče, komu zdaj ta vaja?
Sliši naj, kdor le malo ušesa ima odprta:
do prvih vej pojdimo,
do gnezdišč prijaznih pevcev ščebetalcev,
morda že jutri sežemo do krošnje!

OTOK

ne na pesku na obali ne na skali,
v zanemarjenem parku Dubrovčana,
pod trdnjavo,
na klopci gnili,
ob razpadajoči vili Djordjića Mayneri,
v zaskalju kričali neutrudno so galebi,
treslo me je
zaradi vibracij mandoline,
Dine,
občutka, da me davi, gnjavi,
da blodno noro trčeni efebi
kot delfini se igrajo na valovih,
me k a i r o s je zvabil
v čudenje spoštljivo in igrivo

loček poka pod nogami,
vlago čutim v čevljih,
srež srebri že trepetlike,
ostale so in preživele – slike

POLENA, NAMETANA

Saj lahko kričite, glasni ste,
vendar ne, da ne vem,
da k svetlobi grem
in si zakrivam oči pred mavričnim skelenjem,
vedoč, da svet je na silo spremenjen
in nametana brez reda so polena.
Kot so mi zabičali doma že davno..
Ohlip je podrl brajdo,
mineva noč, vrag jemlje sanje
knjigo odložil sem,odšel na potovanje.

Prav je, naj bo le zame,
naj me misel živa krepko objame
in za jutri zaposli, razvname,
da žel bom vse, kar sem sejal,
da nabral bom listja, trave,
da mi težki, gnili štori ne bodo več napoti

k pustoti, goličavju, mokri hosti,
gobam, ki se skrivajo v podrasti
in da ostrina ne bo čepela mi na grlu,
da vesel bom, svež in žolčne ne narave.

V kletke zaprta razočaranja
spuščam z radostjo na plano,
pri delu sam sem in sonce žge v hrbet.
Le za zgrabek je misli neizvotljene:
nihče sveta ne vidi, ne posluša,
vem, le korak sem na kamniti poti,
ne več med brati…
Od skupnih jasli gosli ne zvenijo,
v nebo se vzpenjajo fantasti in čudaki.
Le raglja buta v temo.

Ni dobra družba gostilna stara,
na pol poti, le skok je do oblakov,
vetrnjakov, ki se reže iz teme,
šteje le, da si se zrinil vase,
postoril, kar postava stara ti veleva,
čeprav ne ve se, kaj se sme,
kaj ne, do kam se gre
in kdaj poletje se konča v vlažni grapi..
stojte, dolg je velik za razbite dni!
Plačal sem račune, nič mi ni ostalo.

konec listopada 2011

VIHAR

Zadržujem dih:
na skalovje grme valovi beli.
Razbesnelo kot pena psu iz gobca
treskajo na gosposka hišna vrata,
kamor je sinoči vstopila mila vila
z mandolino.
Čvrsto držim za kljuko,
da šibki členki se belijo.
Morje vstran me vleče,
trga, vame sili,
ločiti hoče od dekleta,
starega mandrača,
strah me je :
ne bo me več po tisto dobro vino,
ki rojeva pesmi tople, veselje vrača,
oči obrača za silhueto
na cerkvenem zidu;
večkrat čakal sem tam ob uri,
ko je v stolpu živo odbilo peto..?

Jutro lepo, oster zrak,
sivka draži mi vse čute,
spomnim se ravnice,
čudež : kratko je potegnil vrag.

ČUTENJE

Zlato lesketanje v jesenskem morju čaka pristanek bele ptice.
Val z vetrom tango pleše, buči ob skali in betonski plaži.
Žarki sonca vstopajo skozi krošnjo, ponižno sklonjenega bora in
čakajo na izgubljeno dušo, ki pravkar tava v črnem krogu žalosti …
Ali morda veš, kakšna je bolečina razburkanega vala, ki trešči ob skalo?
Čutiš napor sklonjenega bora?
Ali morda brazgotine v načeti betonski plaži?
Čutiš čas, skozi katerega ostrina vetra hladi naša srca?
Počasi zapiram oči.
Prepuščam se nežnim dotikom sončnih ročic, ki me grejejo in ovijajo
v občutek varne topline, podobne vsemogočni ljubezni.

ZMENEK

Dani se in ti me ponovno vabiš v svoj objem.
Pripeljal si se na krilih žvrgolečih prijateljev.
Piješ jutranjo roso in strpno čakaš moj prihod.
Še zmeraj ležim in poslušam šepetanje vzglavnika.
Obljublja mi zgodbe jutrišnjega dne.
Ti poznaš mojo radovednost in le edino ti veš,
kaj je močnejše od nje.
Tvoj Objem.
Zato sem tukaj, sama pred teboj.
Ne morem se upreti.
Tvoj objem je topel in znan kot stara krušna peč.
Božaš mi obraz.
Prežemaš mi telo.
Srkam tvojo energijo in opijam se z njo.
Ovita v zlate žarke potujeva v svet rožnatih poljubov.

ODKAR SEM TE VIDEL

odkar sem te videl
se mi beseda zatika
srečam jo v novi zavezi
ujeto med dvema obredoma
izpulim jo
očiščeno vseh šumnikov
potem mi zbeži
čeprav sem jo ves čas imel
na koncu
prekrižanih rok
pa še noge
moje verne noge
mi bingljajo
pod čudežnim kotom
beseda me nekako spotika
da omahujem in klonim
pod vsebino
tvoje aure

jaz pa bi tako rad
stopil k tebi
in ti ponudil
adamovo jabolko

VOGAL ŠTEVILKA SEDEM

ne morem ti dati svojih ladij
preveč pristanišč
je zaplulo skozi moje naročje
ne morem te hraniti z repi morskih deklic
preblizu je poletela megla
mrkega moža
ne morem podpisati pogodbe
krvava sled se vleče
za mojimi vzdihi
ne morem spraskati
smešnih iger z volana
občutek sreče je razprodan

ne morem

na vogalu številka sedem
z vatli merim svojo dobroto
v posodi brez dna

DEČEK S KRVAVIM NOSOM

že dolgo dolgo
najina streha
ne pokriva več vseh večerov
in zidovi
rastejo kot kupi krastač
ki se vijejo do stropov
in nazaj
in naprej
nezadovoljene
in okna se vrtijo
okoli šmarnic
dišečih dišečih
ki jih nihče
ni podaril
za vse skupne zajtrke
in tla
vedno rjave barve
kričijo po obronkih
vžganih v neke pore lesa
(a še pomniš
ko naju je iskalo ležišče)
in dlani
in dlani oglušijo

DEČEK S KRVAVIM NOSOM

Nadaljevanje

ko se deček s krvavim nosom
sprašuje
ali sem jaz kriv

POIŠČI ME V PESKU

poišči me v pesku
kjer je poletje zakopalo smeh
in se je obzorje prvič dotaknilo ustnic
ko sem padla preko noge
tako blizu moje mladosti

okoli vratu si nosil črn trak
z eno samo školjko na sredini
ki se je na pamet naučila
moje ime nekega večera sredi peska

poišči me v pesku najinih iger
z mojco mileno in eldo
ki so se kotalile kot slike v albumu
tam nekje v barvah
živega poletja

nikoli nisi izrekel tistih besed
imel si jih zavite v brisačo
vsako jutro ko si mi prinesel
svoje bose noge
nasmejan umazan in skuštran

POIŠČI ME V PESKU

Nadaljevanje

poišči me v pesku
vsako zrno tistih dni
dela stojo na glavi
da bi izgrebla
misli in dogodke in molčanja
in sonce
ki je jedlo naša kosila
takrat

samo takrat

VRATA V POLETJE VI

ko mi zadišiš
skozi vrata v poletje
brcnem v vrata
ta neznosna vrata
ki mi škripaje
šepetajo
o založeni
pravljici o naju
o noči
ko dlani tulijo v luno
o smehu
ko se trava zmoti pri štetju poljubov
o morju
ko ščetinozobke spregovorijo
o škratu
ki mi nastavlja puščave
o stopnicah
ki se hranijo z obliko mojih ustnic
in o ljubezni brez vrat
vedno brez vrat

ČEŠNJA

Ko je dopolnil sedem let,
mu ded je češnjo daroval.
Naj zeleni, naj zacveti!
Čez leta sadje boš obral.

Spet je minilo sedem let.
Bogato češnja je rodila.
Bil srečen dan je za oba,
ker želja se je izpolnila.

Mlad mož iz vnuka je postal.
Da ljubi jo, ji je priznal.
Obljubil, vse bo z njo delil,
kot češnje te, dokler bo živ.

Je krošnja letos vsa rdeča,
med vejami pa smeh otrok.
Pod njo pradedek zoba češnje,
je gost darila lastnih rok.

KAMEN

Deroča reka mi je gladila obraz,
in kamni so ostrino mi pobrali.
Ko spet na bregu v produ obtičim,
se vprašam, sem to sploh še jaz.
Odsev gladine kaže tuj obraz.

ZIMZELEN

Misli, bele snežinke,
ledeni kristali.
Sneg naokoli.
V meni mrak,
hlad, mrka tišina.
Zimzelen
pod belo odejo
vzdihuje:
Zima je, zima.

BREG GORI

Breg gori v jesenskem žaru,
bukve so v plamenih.
Vmes pa bori, temne smreke,
kot posmeh jeseni.
Kot, da njih se čas izogne,
smelo zelenijo.
Bukvam, ki med njimi so,
ognja čar pustijo.

DOTIK

Objem, poljub v slovo.
Samota
naju spet bo zagrnila.
Ljubezen brez besed
se tiho je izvila,
za kratek hip.
Ta nežnost in poljub
je bil dotik
metuljevega krila.

BARVE

ZELENO

Zeleni metulji na vejah,
zeleni obeti pomladi.
Zelene livade začetkov.
zelene obljube.
Zeleno ob soncu le vznikne,
zelen je gozd.
V zelene spomine ponikne
zelena mladost.

RDEČE

Rdeče sanje,
rdeča preproga
občutkom.
Ugriz
v rdeče jabolko.
Kaplja krvi,
rdeč srh greha noči.

Rdeče rože venijo.
Trni rdeči…
Rdeči občutki temnijo.

RUMENO

Rumena zarja jutra,
rumene misli.
Odhajam.
Odhajaš?
Odhaja.
Rumeno, rumeno…
Rumene noči,
zore in dnevi.
Vse potemni.
So jutra, zore več ni.
Ostane
rumena zgodba
za rumeni tisk.

BELO

Krhka snežinka na dlani,
ivje na veji - okras,
bela marjetica v travi,
papir brez odtisa,
megla,
na nebu oblak.

Belo za svetel začetek,
ko dete priveka na svet.
V belem cvetoča nevesta
in postelja bela
ko zadnji moj vzdih
slišal bo svet.

MED NAMA

Med nama je vez,
ki je brez besed,
saj narediš tisto,
kar jaz sem hotela.
Med nama je živa tišina,
brni kakor struna,
je slutena sreča.
Med nama bo
večna zveza ostala,
ko senca bo misel
že onstran spomina.
Med nama ljubezen
bo vedno ostala,
brez misli, besed
in brez teles.

KLIC MORJA

Joče kamen,
stoka bor in
šepeta maestral:
Da me pogrešaš,
da med kamnoma
kjer vedno sedam,
zdaj dolgo že zija praznina,
da išče tvoje modro me oko,
da k sebi vabiš me.
Slišim te.

ŽIVLJENJE

sami ne odločamo
iz prahu prihajamo

   nato

je jok
je prošnja
je jeza
je ljubezen
je sovraštvo
je kletev
je bojazen
je licemerstvo
je grabežljivost
je učenje
je garanje
je trpljenje
je jeza
je bahanje
je dobrota
je krivica
je zdravje
je bolezen
je se mnogo stvari
je molitev

   in

zopet se v prah
povrnemo.

Zakaj žalostni klovn izziva smeh? Belilo po vsem obrazu briše gube in gubice, debele ustnice se spakujoče zajedajo v brezizrazno belino, oči se izgubljajo pod ostro začrtanimi obrobami. Žalostni klovn, ki si upa govoriti o svojih razočaranjih. O grenkih spoznanjih, ki so napolnila njegovo občutljivo, preobčutljivo dušo. Pa vendar ne govori o tem kakor o svoji žalosti. Ne, ljudje imajo več ko preveč svojih težav in žalosti. Če naj prisluhnejo drugemu, jim mora spregovoriti z glasom, ki ne razkriva prizadetosti. Ki se iz nje celo ponorčuje, se ji posmehne, kakor da je odmahnil z roko in rekel, sebi in drugim: Poglej ga, tepčka, kako se je začel smiliti samemu sebi. Naj rajši poskoči, ko ga oplazi bič, ki se je jeguljasto zvil pod njegovimi nogami. Naj raztegne svojo rdečo šobo in se potrudi, da ne bo preveč hrapav njegov glas, ko bo povedal nekaj o … o čem? O sebi? Bog ne daj. Nič o sebi. O nas nasploh. Pa ne tako, da bi nas zabolelo. Naj nam pove nekaj, kar se bo zdelo znano, prijazno, spodbudno, kakor nam je take besede nekoč tiho pravila mama. Ko smo se hoteli začeti cmeriti, ker nas je spustila iz naročja v posteljico.

Klovn, umetnik, artist. In njegovo občinstvo.

Ali je artist tudi vrvohodec, ki visoko nad tlemi mačje mehko in oprezno stopa po žici, razpeti med gradom in stanovanjskim poslopjem na drugi strani trga? In z dolgo palico v rokah lovi ravnotežje? Kje je mreža, da ga prestreže, če bi omahnil? Ni je. Če bi bila, ljudi njegova hoja ne bi privlačila. Saj ne bi tvegal življenja. To bi ne bilo nič drugače kakor takrat, ko je nam, predšolskim punčkam, sestra Mira s svojimi gibkimi koraki in spremljajočim ploskanjem kazala hojo mehkih mačjih šap. Ples mačk, belih, sivih, rjavih. Ki smo ga zaplesale, me, sokolska deca, svojim staršem in drugim v Unionski dvorani. Artist visoko na žici, sredi med nebom in zemljo, se počasi, brez varovanja, premika proti rešilnemu balkonu na koncu poti. V srcu me je stisnilo. Bo prišel do kraja? Nisem si upala počakati. Stekla sem mimo visokih lesenih plotov proti domu. In drugi dan si nisem upala nikogar vprašati, ali je mož srečno prispel na drugi konec žice.

O počitnicah sem v domači vasi staršev dvakrat začutila čudno, privoščljivo zavist ljudi.

Star cigan je po prašni cesti pripeljal medveda. Vodil ga je na verigi, njen obroč je prediral medvedov smrček. Pred babičino hišo sta se ustavila in na gospodarjevo tleskanje se je medved počasi vzdignil na zadnje tace. Okorno se je začel prestopati. Po nekaj korakih se je sesedel in se spet oprl tudi na prednje tace. Otroci so se smejali čokati živali s povešeno glavo in sivkasto zaprašenim kožuhom. Cigan je čakal. Gospodinja mu je prinesla dva kosa kruha. Odšla sem za hišo in v sebi zadrževala jok.

Čez nekaj dni je nas otroke presenetil glas troblje, ki je vabil pred sosedovo gostilno. Čika Sava, čika Sava! Čika Sava i njegova tvrda glava! Začela se je predstava. Nejasno se spominjam, kako so orjaškemu moškemu, ležečemu kar na zemlji, na golih prsih s kladivom razbili sod. S širokima zoboma, na katera je imel namotano nit, je zanihal v zrak kamen, ujet v zanko. Potem si je odmotal svitek las na temenu in si nanj obesil drug, poln sod ter ga vzdignil. Vsako točko so zbrani pospremili z glasnimi vzkliki, se zmrdovali ter pripominjali to in ono. Ko naj bi na koncu v nastavljeni klobuk padel kakšen dinar, so se začeli drug za drugim razmikati in odhajati. Bila sem brez ficka v žepu. Obšel me je sram za vse, ki smo se zbrali okrog ostarelega silaka.

Večkrat na leto je prišel na dvorišče visoke hiše, v kateri smo v mestu živeli, mlad človek s širokokrajnim klobukom in kitaro. Postavil se je na sredo dvorišča, zabrenkal na strune in zapel. Besed nisem razumela. Mogoče so bile nemške, mogoče iz kakšnega drugega jezika. A zapel je z glasom, ki je segel do srca. Še posebej ženskam. Ko so izzveneli zadnji zvoki, so z večine balkonov poleteli proti sredini dvorišča v koščke papirja zaviti kovanci. Pevec, ki je še pravkar zanosno pošiljal svoj pozdrav na vse strani, se je tiho sklanjal in pobiral podarjene zavitke.

Ob pogledu na njegov sklanjajoči se hrbet mi je vsakikrat bilo mučno.

Napisano leta 2007.

Po osmih mesecih, ki sem jih preživljala sama, s popoldanskim poležavanjem pred televizorjem in bolščeča v prazno, sem se odločila, da pokličem prijateljico. Za okni ni bilo razlike med pokrajino, ki vzhaja ali zahaja. Sonce ni imelo moči. Ledeni žarki so iskrili gladino potoka za šipami hiše.

»Hojla, kako si?« jo ogovorim.

»V redu, pa ti?« dobim klasičen odgovor na drugi strani satelitskega prenosa zvoka.

»Za posrat. Že mesece poležavam po službi, patim ljubav in mislim črne scenarije…

Če ne pripraviš ta vikend kakšen piknik s prijatelji, si dam kar štrik okoli vratu…,« sem presenetila s svojim glasom še sebe.

Niti filmi, niti steklenica v hladilniku nista mogli nadomestiti »kartic« izgubljenega koščka mojega življenja. Spoznavala sem, da ga moram razkosati, da ga bom znala ponovno sestaviti. A če ga bom znala sestaviti je bilo drugo vprašanje. Ko se mi je posvetilo, da nihče drug ne bo znal tega narediti, sem se oprijela misli na piknik.

»Samo moj prijatelj pride in še en njegov, ostali so porazgubljeni…,« mi je odgovorila naslednji dopoldan. Vedela sem kateri in ustrelila: »Saj drugega ne rabim!«

Čez opoldne sem krožila kot žival in prehitro prišla na dogovorjeno mesto. Prijateljica je poznala mojo stisko in izkoristila vmesni čas za psihološko tolaženje. Nato se je pojavil prijatelj njenega prijatelja.

»Vidim modrino oči. Malce zakristaljeno. Vidim poskakujočo hojo kot glasbo Zabranjenog pušenja. Pa glas modre mandale; segel mi je še globlje v srce kot takrat, ko sem ga prvič slišala. Vidim njegov obraz, ki sem ga že videla.«

Takrat se je smukal okoli njene prijateljice ali bolje ona okoli njega. Pa sem odšla. Bolj z izgovorom kot s potrpežljivostjo, da bi se ogrel zame.

Pričeli smo s peko rib in kurjim mesom. Pa vino, … in pivo…, kruh in krompir…sneberski.

Vse mogoče misli so mi med dišečim dimom in pivom preletavale zavest. Kar kadilo se je. Razbito sedemletno razmerje za menoj, nenehno koprnenje po ljubezni in dobrem ljubljenju. Moj prejšnji se mi je pustil le po kapljicah; zakaj, nisem nikoli vedela pravega vzroka. Nenehna zadržanost in nujnost - da opravi. Krč v srcu. Moja nežnost in strah do njega me je delala razgaljeno in ranljivo hkrati. Pa tako sem potrebovala. V najinem intimnem življenju so bile razpoke, ki jih nisva mogla premostiti. Nad najino posteljo je visela kača v raju. Je to raj? Je bil?

Pregnala sem misli. Potrudila sem se biti tukaj in sedaj. Srknila sem. Olajšanje. Pregon misli sem vsrkavala z vsakim požirkom več. Misli so zamenjale frekvenco. Možgani so začeli valoviti in vsrkavati erotične naboje, ki sem jih začutila, ko je prisedel skupni prijatelj k meni na vrtno gugalnico. Zagugala sva se.

Vpraša me nekaj o sebi in jaz ponovno nepredvidljivo bleknem: » …zato, ker si mi všeč!« Narahlo, a predrzno, me prime z roko pod brado in mi jo zasuče k njegovemu obrazu.

Pogleda me s svojimi globoko modrimi očmi in reče: »Potem pa ne izgubljajva časa.« Potegne še mene z drugo roko čez pas do sebe, do svojih mehkih ustnic in me začne poljubljati. Presenečena sem. Pogledujem do prijateljev kot najstnica, menjam barve na licih in hkrati ne želim umakniti svojih ustnic. V trenutku je njegov jezik prepleten z mojim. Kot ligenj se predajam in sodelujem. Njegova roka ne spusti mojega zatilja. Vse se odvija kot zablodelo, silovito sesanje dveh podivjanih delfinov. Sosednja gugalnica s prijateljema se razblini v noč, ki se je že naredila. Prasketanje žerjavice v krogu ognja. Ogenj toplo greje. Še bolj poljubi. Izsesati mi želi jezik. Ali jaz njegovega. Ne ve se več, kateri je bil bolj požrešen.

»Zgoraj imata segreto sobo. Saj veš katero…,« mi reče prijateljica. Opazi najino poželenje. Opazita bliskoviti predor erotičnega naboja.

»Greva v moj kombi,« reče on.

»Kaj pa ti je, kakšen kombi … že toliko časa nisem pošteno, sedaj pa naj bi v kombiju …«

»Saj sploh ne veš, kakšen je. Imam posteljo. Boš videla.«

Me dvigne in povleče za roko. Sledim mu kot nočna vešča k luči. Nagonsko. Brez upora.

Momljam: »... pa to je delovni kombi…tako nizko se pa ne cenim, če se bo že kaj zgodilo, se naj udobno in pošteno …«

»Pridi, pa se prepričaj najprej.«

Sledim do kombija. Odpre stranska vrata in prikaže se velika postelja.

»Je sveže preoblečena, sem jo ravnokar preoblekel, začela se je pomlad …,« govori.

Moja noga stopi na stopnico in zlezem vanj. Z desno roko mi podpre zadnjico in pomaga stopiti čez prag. Čutim toplino njegove dlani na ta zadnji. Presenečena sem. Vidim rdeče rjuhe, volneno pregrinjalo in dva mucka naslikana na vzglavnikih.

»To je pa moj drugi domek, pravzaprav prvi. Sam sem ga preuredil v delovno počitniško varianto.«

Na hrbtih se še čutijo nasmejane oči prijateljev in privoščljivost obema.

Nalahno me potisne na posteljo in se polagam na ležišče. Spontano, brez zavor. Brez sramu. Le kje sem ga pustila, … ali vsaj rahlo zadržanost … Kdo bi sedaj o tem …

Skozi okna se še vidijo dimne pike ognja in sliši njegovo prasketanje. Moja usta so vroča kot plameni ognja. Govorim svobodno. Svobodno nepovezano. V očeh je ognjeni odsev. V očeh obeh. Omamljena sva od poželenja in saharske potrebe po tekoči reki. Reki zastajajočih semen. Z njegovega obraza se kot divjemu ptiču spreminjajo poteze strasti. Le kakšen zgleda moj? Ali leti moja duša? K zadovoljitvi razorane zemlje in suhe prsti.

Zakaj neki bi se oklepala zadržanosti. Moški so, da jih stisnemo k prsim. Ženske smo, da jim ponudimo prsi. Današnja noč je namenjena, da se spremeni vsaka celica najinega telesa.

Najine veke se spreminjajo. Se ožijo. Se božajo. Roke se držijo. Usta se lepijo. Jezika prepletata. Pojavlja se dvom, da bi spet ljubila. Pojavlja se strah, da bi spet izgubila.

Ampak noč je za izsanjanje želja. In midva sva noč. Gledam v njegov obraz in oči. V njih ni drugega kot žarenje. Zastrmim se v njegove posrebrene lase, ki zaokrožajo podobo nad mano.

Roke slačijo moja oblačila. Moje njegova.

Hitiva kakor, da bo noč prekratka. Preblisk, da me bo njegovo telo posrkalo in izpljunilo z jutrom. Srce mi prične hitreje biti. Bitje srca je mešanica strahu in strasti. Utripa in iztripa strah. Ostane samo poželenje. Pa kaj! Koliko zlatnikov smo že izgubili. Po letih zatajenih erotičnih sanj se mi nudi priložnost. Daj, potopi dvome, naj jih izpere prvi spomladanski dež.

Predajam se njegovim rokam. Trganje oblačil je lahko združevanje. Postajam gola. Ko sem slečena do konca, sem še bolj gola. Pripravljena da se predam. Najina sapa prihaja v sopenjih. Mimo ušes. Mešičkov do možganskih celic. Srebrni lasje se prilepijo na moj obraz kot tipalke. Pokrijem se z njegovo goloto. Toplota teles. Razžarjenih. Ko se dotakne moje sramnice, se počutim kot riba, ki smo jo poprej pekli na žaru. Samo, da je moja ribica kot v olju in čaka na trnek. Prijeten občutek. Najina postelja postaja slana. Leživa na morju in strast so valovi. On je moj rak in jaz njegova rakovica. Njegov penis postaja jambor in jaz majhna ladja. Moje prsi plavajo po njegovem oprsju. Bradavici sta na novo zrasla graha. S stegna se premakne njegovo telo ob moje. Prsti so kot pesniška rima na mojem ščegetavčku. Telo mi drhti kot pero po papirju, ki piše erotično pesem. Vijeva se drug proti drugemu. Kot bi se brusila. Med stegni postajava gladka in špičasta hkrati. Najini utripi poganjajo najino kri. Prasketanje od isker do ognja. Na ustnice si hkrati piševa poglabljajočo se strast. Jezika sta kot taktirka nad klavirjem. Koža mojega telesa se napenja. Njegove prsi so kot žametna preproga, ki prekriva moje. Kot morski val se lahno pljuska po telesu navzgor in navzdol, ko njegov jambor pritiska po mojih stegnih. Zadržujeva prvi potisk sunka. Zadržujeva telesi pred prehitro potopitvijo. Plapolajoča presvetljena bedra so simetrija plamena…Stiskam svoja bedra in med njimi plapola njegov jambor. Drgneva se drug ob drugega. Kakor bi se želela požreti. Zatopljena. Prepletena.

Odpiram se mu kakor novo vzcvetel cvet. Kot plavajoča riba, osamljena sredi oceana. Kot razpoka na novo zaliti zemlji. Nato se s pritajenim občutkom pridrži v mojo skledo kot sonce v jutranjo temo. Kot rahel potres. Ni tratenja časa z izgubljanjem besed. Črke so poljubi, ki se sestavljajo v lahno hropenje. Zraščam se v njegovo telo, njegovo se izgublja v mojem. Jambor reže do čistega.

Kjer so bile prej suhe brazde so sedaj orošena polja. Drgetajoča pesem ljubljenja sili pod streho nad nama. Svilena postaja najina koža. Diši po svežem, novem. Diši po sveže pečenem kruhu, po mani. Pride nov nepričakovan val, ki se ponavlja in ponavlja. Ki kroži in buta ob obalo. Se peni kot morska koprena. Njegova morska deklica postajam. Sirena. Njegov jambor postaja Pozeidon. Vedno znova in znova ga čutim plavajočega v meni, njegovo telo na svoji koži. Toplota teles. Toplina noči nad še ne zgorelim ognjem za šipami. Varnost notranjosti in ponotranjenost. Spreminja se v mojo Atlantido, ki se dviga nad valovi. Da ozdravi moje življenje, da zapolni moje hrepenenje. Da sestavi drobce samotnih noči in spremeni v svetlo sončno luč. Pod njegovim telesom ozdravljam svojo praznino. Najino valovanje je nežna kirurgija na novo sestavljenih teles. Nova anatomija. Moje telo njegova simfonija. Njegovo moj ritem. Čas se pretaka med nama. Čas, ki ni pomemben. Samo da traja v takšni obliki. V razbijajočih se in ponovno združujočih gibih. Postaja vse v enem, moj moški, ljubimec, novo pišoča se pesem, moj tolažnik in nova sapa. Zasežem njegov jambor in valovim z morjem. Povezujem se z vetrom v hrbet in skrivam med ramena. Se dvigam in spuščam kot koprena. Pot mojega potu postaja pot njegovega telesa. Neenakomeren utrip se zliva z belimi sporočili prihajajočega konca. Obstajava samo še on in jaz. Jaz in on. Visoko zapičena v modrino neba njegovih oči in moje strastne grimaže. Njegov orel ujema moj let. Njegov zapik je v moji notranjosti. V sunkih postajava eno. Najini boki se zapisujejo v belino. Zapiševa se v belo. Z belim se zalijeva. Belina spušča sledove po notranjosti stegen. Zlijeva se v celoto. Pljuča se dvigajo in spuščajo v potešenosti. In midva sva jutro. In luč.

Postaneva mehka in poležavava na rdečem. Drug ob drugem zadihana. Postelja postaja zaspana.

Stene kombija so še vedno obložene s poljubi. V zraku se čuti vonj po slanem. Zunaj se dela vse novo. Veke nama dvigne cigansko pregovarjanje. Pogledam skozi okno in vidim zgodnje, črne obraze. Hitijo na nekakšno delo.

Pogleda me. Še vedno modro in baročno obrobljeno. Obraza sta zmečkana kot rjuha pod najinima telesoma. Nasmejiva se.

Njegov topel trebuh je ob mojih stegnih. Noge ovite okoli mojih. Njegov speči jambor kakor da ni potonil. Privije me k sebi in stisne nežno. Dlan prikrije mojo ličnico in prilepi poljub na drugo stran obraza. Pričneva se vzpenjati nazaj proti valujoči noči. Ponovno deliva morsko valovanje in sokove. Dvigava se v novo rojeno jutro. Iz naju zraščajo novi vzdihljaji in delajo dvojno krošnjo. Sedaj že veva, da združujeva dve osamljeni srci. Da združujeva semena potopljena v pradavnino. Vzpenjava se in vzpenjava, kakor da še nikoli nisva jedla sadežev z vrha dreves. K dopoldanskem soncu vijeva prepletajoče roke. Gibi najinih teles postajajo zašiljeni v želji, da se ne bosta odgnali. Sva dve črpalki dveh sorodnih duš. Rak in rakovica. Oba zlezla iz oklepa. Oba naredila korake naprej. Oklepe dvigava kvišku. Zemljo orjeva s svežimi brazdami. Jaz tvoja nočna sirena in on Pozeidon.

Morje prečiščujeva s svežimi algami. Ujemava ritme še bolj zeleno. Lesketajoča gladina jutranje kože nosi sol prepletene noči. Sol, ki ne reže. Izboljšuje hrano. Začenjava in začenjava vsak val znova in znova. Valoviva s posluhom. Če bo sol zaskelela rane, veva, da bova kriva sama. S spremenjenimi pogledi začenjava dan, ki ga ne davijo več zmešnjave. Njegov jezik polzi vzdolž moje obale. Moj jezik se zatika med njegove višave. Njegove veke utripajo ob pogledu na vzburjeno gorovje z okroglimi vrhovi. Skoraj jih opeva. Kot jaz njegovo ponovitveno nočno harmonijo. Zadihava se strastno v novo belino. A še se vzpenja in spušča. Z ustnicami izrisuje novo ustvarjene reke. Govori mi o moškem, ki je našel zopet del sebe in mi gleda v dušo, ki ji je zapolnil praznino.

Še danes jeva sadeže skupnega drevesa, ki nama jih ponuja znova in znova.

zakaj mi nihče ne pomaga, vsi se zabavajo, sedijo za mizami, se smejijo, pijejo … kaj naj delam … ves temen postaja in opna mu dela nabuhli obraz … .nikoli nisem bil zraven, pomagajte … ne vem kaj je prav …

nagonsko odgovorim stegnjenim ročicam in dvignem, ja, punčka je, ter prislonim na svoje rame … hkrati z dotikom začutim topli lepljivi bruh na svojem telesu … pa saj ni važno, nag sem, se bom že umil … le, kako ste lahko tako zatopljeni v zabavo … me preizkušate … res nikoli nisem bil v taki situaciji, strah me je odgovornosti, to je preveč in preveč novo zame … nemo kričim, a ni odziva … sprehajam se med mizami, a nihče ne dvigne pogleda, se ne zmeni za mojo zmedo … … ne vidite pokončne silhuete, ki jo objemam ob moji levi rami … vidim, da vam je lepo, a jaz rabim pomoč … … kolikokrat v življenju sem bil v tako pretresljivih dilemah. ali delam prav? napake povzročajo bolečino, krivico ..za napako kazen … napake so nepopravljive in nedopustne … ko le ne bi preskočil te lekcije … ni se mi zdelo verjetno srečanje s tako situacijo … tako nebogljen sem … vedno so rekli, da delujem suvereno, a v meni so se vselej bili siloviti boji, dileme, dvomi v prav … in strah pred tem da bi razočaral … strah, da bi zamočil … da bi prizadel … da ne bi ugajal … ker biti všečen je bil moj skriti življenjski moto … biti uspešen, pošten, priznan, a predvsem sprejet … in kot v vojski … ko prideš do statusa, le še napredovati … si ne privoščiti napake, ki bi zavrla napredovanje … hud boj, velika notranja borba in nenehno črvičenje vojaka v času brez zunanjih borb … tako že kar mučno in uničujočo samodisciplino sem živel in bil borbe, da sem le bil vedno pripravljen … drugi so temu rekli – ne preveč obljuden, tih, a zanesljiv in nadpovprečen … v mislih in dejanju … in sem gojil ta kult … se ob njem in od njega pasel … in padal ob le najmanjših izraženih dvomih, pripombah … bil na preži dan in noč, noč in dan, sekundo za sekundo … premleval besede in dejanja in se žrl, ko je nočna analiza pokazala, da nisem bil popoln, da je manjkal ključni stavek, ali je beseda izzvenela napačno, ali korak ni bil v pravo smer, ali ni bil pravilno razumljen …

še zdaj gledam, koliko lahkotneje se da živeti … pa dajte ljudje, si nisem zaslužil, da dvignete pogled od zatopljenosti v svoje pogovore … če že ne vidite, mar ne čutite moje stiske … na levi rami stiskam živo bitje … brezmejno sva spojena z bruhom in sluzjo … oba naga … tukaj med vami žurerji … tako izstopajoča, oba tako nebogljena, in vi tako veseli, brezbrižni …

skozi glavo mi švigajo prizori … velikokrat sem bil v nemogočih, stresnih situacijah … ure in ure prizorov z nerazločno hitrostjo …

stekel je normalen pogovor s punčko privito na mojo ramo … pa saj je naga … mokra, sluzasta … nekaj moram ukreniti … staknila bo pljučnico … in me hrabri, čisto zrelo, odraslo vodi, vzpodbuja ... ni zaskrbljena in ne moti je veseleča se družba …

mami, moja mami … in obrne se par … in v ženskih očeh se utrne globoko veselje, popolna radost snidenja s težko pričakovanim … našla sva pristan …

(zdrznem se ko me poboža po hrbtu in se zbudim in moram it napisat to zgodbo, takoj)

(vidim sebe, nagega, izmozganega, premlevam in tehtam najsvežejša dejanja in motno berem časopis)

… nesreče ni preživel nobeden od tistih, ki so vstopili v avto … policisti so bili šokirani nad prizorom … punčka je bila prisesana na še mlačne prsi …

ONA

Jutro. Zadnje avgustovsko jutro. Sedi pod borom, čigar iglice se ne premikajo, saj ni piša, ki bi jim vdihnil življenje. Nič se ne premika, niti gladina morja ne. Niti ona ne. Zre proti srebrni vodi, še negibni po nočnem počitku, še lesketajoči, kajti sončni žarki se še niso dotaknili oljnate površine, da bi jo prebarvali iz srebrne v modro zeleno. Vse okoli nje je negibno. Tiho, mirno, ovito v zagonetno jutranjo tišino, ki pa vendar neverjetno veliko pove. Osupljivo zgovorna tišina! Šepeta ji o tem, da je na čudovitem koščku sveta, da naj bo srečna, ker jo obkrožata tišina in mir, danes redki dobrini v tem drvečem svetu … šepeta ji, da ima veliko srečo, ker je lahko zadovoljna s svojim življenjem … namiguje, da je treba biti hvaležen za vsak dan spokojnosti … in navsezadnje namigne tudi o tem, da je končno spet svobodna kot oblak na nebu, ni ji treba razmišljati o prvem šolskem dnevu, o učnih načrtih, poročilih, sitnih starših in pogosto težavnih učencih. Končno svobodna po osemintridesetih letih službovanja …

Ko se čez nekaj minut skozi mogočno krošnjo zveriženega bora prikrade prvi zlati žarek, je tako, kot bi ji pretrgal sanjsko nit zavesti, prijazne misli pa v hipu izpuhtijo, ne da bi se vsaj z drobnim opozorilom poslovile. Dan je rojen, nov vroč avgustovski dan, nekje na meji med poletjem in zgodnjo jesenjo … nekje na Jadranu med Zadrom in Splitom ,,,

Z brisačo, vrženo preko rame, se odločno nameni po stopnicah navzdol proti srebrni vodi. Jutranje plavanje ji bo dokončno prebudilo telo, zbistrilo misli in vlilo svežo energijo v mišice.

ON

Odšla je, pomisli, potem se pa tudi sam izkoplje iz pomečkanih rjuh in pristavi lonček za kavo. Čudna ženska, ga prešine, ena redkih, ki je upokojitev ni potisnila v tisto nenavadno histerijo, značilno za osebe, vse življenje vpete v delo, družabno življenje, takšne in drugačne aktivnosti, ki prinašajo v šoli in širšem okolju nekaj malo ugleda, denarja pa seveda nič.

Vso pomlad ga je skrbelo zanjo, Kako bo sprejela veliko spremembo? Kako si bo zapolnila prosti čas? Venomer je tekala okoli, posebno odkar sta otroka dozorela in se osamosvojila. Kot da bi hotela v službi in različnih društvih na silo zapolniti dneve, ki jih je pred tem leta in leta posvečala predvsem njima, kot da bi v bistvu bežala pred NJIM. Da, ta zadnja misel je bila polna pelina. Bil je občutljiv moški, rahločuten, zaznaval je tudi tiste najmanjše odtenke ženinih razpoloženj, ki jih običajno moški prezrejo kot nebistvene, nepomembne. Ni povedal, da ve, ni pokazal razočaranja zaradi vse večje tišine, ki je skozi čas zazevala med njima, kot rakava bolezen se je potuhnjeno zavrtala mednju, ni se skušal upreti praznini, ki je kot vseobsežno mračno ogrinjalo ovila vase njun vsakdanjik, njuno življenje, vse, kar sta si nekoč tako ljubeče delila. Ne da ne bi imel volje ali moči, bolj se je upiral dejanjem, ker je čutil, da bi bila prizadevanja brezplodna, da bi bil zavrnjen. Slutil je, da ni pravi čas za posredovanje in tako se je prepustil toku …

Pogledal je proti srebrni vodi, kjer je z velikimi zamahi merila razdaljo med obalo in z belimi plastičnimi kroglami, nanizanimi na vrv, označeno območje kopališča pod kampom. V tej jutranji uri – bilo je šele pol sedmih – je bila edina kopalka v zalivčku. V mislih je stavil za vrček piva, da si ne bo drznila plavati do meje kopališča. Bila je zajec, vedno na preži pred morskimi psi, ki so jo strašili že leta in leta, posebno od tedaj, ko so na televiziji začeli vrteti serijo dokumentarcev o napadih morskih psov ob obalah Avstralije, Južne Afrike in še kje. Ne bo si drznila, je dejal polglasno in jo spremljal z napetim pogledom. Seveda je dobil stavo. Nekje na polovici poti se je sunkovito obrnila in z vso močjo zaplavala nazaj proti obali. Zajec, se mu je zasmejalo. Z največjim užitkom se je navduševal nad njeno predvidljivostjo. Tako jo je imel »preštudirano« kot zemljevid domačega kraja. Verjel je, da presenečenja sploh niso možna.

Ko je prihitela do počitniške prikolice, se je delal, kot da ni videl ničesar.

Nalil ji je kavo, ponudil še suho pecivo in nekaj breskev, ki sta jih prinesla s sabo iz domačega sadovnjaka.

Rekla je le, da je voda čudovito mlačna, najlepše pa je, da se svetlika prav kot neskončna srebrna planjava.

IGRA

Saj ga je videla, kako kuka proti obali in jo budno spremlja s pogledom med plavanjem, in ko se je vrnila, je celo brala v njegovem sivem pogledu iskrice zadovoljstva, ker ji ni uspelo premagati trdno zakoreninjenega strahu pred globino in njenimi pošastmi. Ničesar ni rekla. Pogovor je tekel le o tem, kaj bo ta dan za kosilo.

»Imam zamisel, nekaj malce smešnega,« je dejala veselo, prav razigrano.

»Sama ušesa so me,« ji je vrnil s kančkom humorja v glasu. Za hec je bil vedno razpoložen. Iz predprostora je prinesla revijo s križankami in pojasnila: »Da ti ne bo dolgčas, sem vzela s sabo zbirko križank. Doma se mi je med listanjem porodila misel, da lahko tekmujeva v reševanju križank.« Revijo mu je položila v roke in dodala: »Križanke so na temo ‘poletne solate’ in lahko se pomeriva še v pripravi solat. Mislim, da jih je 75, pri vsaki je seveda tudi recept za pripravo.«

»Ne mi težiti s takimi šolskimi štosi. Zdaj si upokojenka, si pozabila?«

»Ne bodi tak! Zabavajva se, saj sva na dopustu, ne?«

»Upokojenci smo na počitnikovanju, ne na dopustu …«

»Saj je vseeno.«

Zavil je z očmi, kot da se mora predati pred nadležnim nasprotnikom.

»In v čem je vic – kako bi tekmovala?«

»Vsak dan je eden glavni. Rešiti mora križanko in pripraviti solato po navodilih. Če eno ali drugo ne uspe, mora odriniti od svojih počitniških dinarcev recimo 50 kun v lonček, ki ga bom nastavila. Na koncu bova zbran denar porabila za imenitno ribjo večerjo, Kaj praviš?«

»Neumnost. Saj se ne splača truditi, če bova sadove na koncu enakomerno delila. To potem ni tekmovanje, ne?«

»Ah, gre za to, da razgibava morski vsakdanjik … ne za ruleto.«

Gledal jo je, premišljal, potem pa zmignil z rameni.

»Boš ti prva?»

»Bom. Solata mora biti nared do poldneva, križanka pa rešena do 18. ure popoldan. OK?«

Zdelo se mu je otročje in za lase privlečeno, a ker ni bilo na obzorju razen kopanja, branja, poležavanja in kartanja kakšne druge ‘zadolžitve’, je sprejel igro.

Pripravila je zeleno solato z naslovnice iz revije. Nič posebnega, doma sta jo pogosto jedla. Tudi brez navodila bi jo znal spraviti skupaj. Pripravila je tudi pečenko, kakor je bilo navedeno na koncu recepta. Križanka je bila smešno lahka, tako da mu je nalogo v celoti predložila že pri kosilu. Preveril je navodilo in pripomnil: »Česen na solati ni strt, ampak nasekljan. Napaka. Petdeset kun prosim!«

Debelo, nejeverno se je zastrmela vanj in se uprla:

»Ne bodi dlakocepec. Česen je česen!«

»Navodilo je navodilo. Ti si si izmislila pravila. Denarce prosim.«

S stisnjenimi zobmi mu je izročila petdeset kun in se potem še debeli dve uri mrgodila, molčala in kuhala mulo. A ni komentirala.

V roke je vzela knjigo, on pa Delo od prejšnjega dne.

Misli so ji begale kot zmedene kokoši, ni se mogla skoncentrirati na vrstice v knjigi. Zdelo se ji je krivično, da je tak zadrtež. Njej se je zdela ‘solatna ideja’ super in hotela je biti izvirna, pa da se malo zabavata poleg kopanja, sončenja in lenarjenja. Že doma jo je mučila misel,da bi bilo treba nekaj storiti v zvezi z njuno tako silno pusto, prazno zvezo, ki ni bila več podobna ničemur. Tole s solatami bi bil lahko prvi korak, prva stopnička v približevanju. On pa tako! No počakaj, si je rekla, pri tvoji solati bom še bolj pikolovska, kot si bil ti …

Zjutraj naslednjega dne ga je videla vneto listati po reviji s križankami. Pogodrnjal je:

»Solata, ki sledi, nima navodila. Kako naj se je lotim?«

»Seveda ga ima … če prelistaš revijo do konca, boš našel pod enako sliko, kot je na četrti strani, še navodilo za pripravo solate. Potrudi se malo, fant.«

Seveda je našel, kar je potreboval, a šele na strani 74.

»Sadna solata. Lahko izberem katero drugo?«

»Ne, lepo po vrsti bova delala, da ne bo še dodatnih zadreg …«

»Se ti ne zdi, da pretiravaš? Solata je solata.«

»Tudi sadna solata je solata,« se je zarežala in vsa sijala od nagajivosti. »Kar pripravi jo.«

Kasneje ga je videla z vrečko v roki kreniti proti trgovini. Čutila je, da se je v njem prebudila tekmovalnost in da bo dal vse od sebe. To je pri njem marsikdaj pogrešala. Ni bil ambiciozen, zadovoljil se je z malenkostmi, bil je preprost, skromen človek. Če bi mu vsaj malo zrasla krila …

Ležala je, se nastavljala soncu in sanjarila o vsem mogočem, ko jo je poklical jest. Bilo je točno poldne, kar je nakazal tudi cerkveni zvon s svojim vztrajnim večminutnim zvonjenjem, ki je odmevalo med bori v avtokampu in po vsem zalivčku.

Za kosilo je bila samo sadna solata, opisana v reviji na strani 74.

»Samo to?« se je kisala.«Kakšen kos mesa bi se verjetno tudi prilegel.«

»Navodila ne omenjajo nobenega mesa, torej samo sadna solata.«

Postregel jo je v okrušenih keramičnih skodelicah. Drugih pač ni bilo. Celo stepeno sladko smetano mu je uspelo nabaviti. Dobroto je lepo dekoriral z listki sveže mete, ki sta jo prinesla v hladilni torbi od doma. Slastno. Že na pogled zelo dobro in res je bilo dobro. Banana, jabolka, pomaranča, ananas, med, limonin sok …

»Kaj pa mango? V navodilih je naveden še mango,« se je zapičila.

»Kje pa naj bi v tem zakotju nabavil mango, a?«

»Ne vem, a če sva dosledna … petdeset kun prosim!«

»Ma daj, debeli dve uri sem kolovratil po tržnici in samopostrežnicah, da sem nabavil sestavine, eno uro sekljal in rezal, zdaj me boš pa zafrkavala!«

Ni bil preveč hud, celo nasmihal se je, a vendar le težko odrinil tistih petdeset kun. Zdelo se mu je, da bo to nagajanje, cepljenje dlake postalo še zanimivo.

»Kaj pa križanka? Si jo rešil?«

»Mala malica zame.«

»Katera? Na četrti ali štiriinsedemdeseti strani?«

»Na četrti seveda, saj greva po vrsti – kot si rekla.«

»A tudi križanka na štiriinsedemdeseti strani sodi k tej solati, dvakrat je ista slika, torej bi moral rešiti obe! Še petdeset kun prosim.«

»Pa kaj še! Do večera imam čas, tako sva se zmenila.«

Izziv ni uspel, kar je sicer obžalovala, obenem se pa pošteno zabavala, ko ga je gledala, kako se matra s križanko na strani 74, ne vedoč, da so na koncu revije navedene tudi rešitve vseh križank. Lahko bi malo pogoljufal in pokukal … in prepisal …

»Pošteno pa ni … če sva res že tako dosledna … da moram jaz v eni sapi rešiti dve križanki. Lahko bi mi vrnila kazenskih petdeset kun, kaj praviš?«

»Morda pa res,« se je omehčala in mu vrnila denar. Videla je, kako je ves zažarel. Pri denarju je bil vedno hudo natančen, varčen in zelo preudaren. Ne kot ona, ki je brez premisleka kupila v trgovini vse, kar se ji je zalepilo na prste. S tem vrnjenim petdesetakom mu je resnično olepšala dan. Vrtel ga je med prsti, jo veselo pogledal, potem pa rekel: »Ker si bila tako velikodušna, te vabim na kranjsko klobaso in pol litra ledenega piva, kar me bo stalo štirideset kun. Deset pa mi jih vendarle še ostane.«

‘Akcijsko’ ponudbo je odkril v restavraciji sredi kampa že prvi dan, ko sta prišla. Za večerjo je bilo malce skromno (po njenem mnenju).

»Predebela si,« jo je ošvrknil. »Ne bo ti hudega, če malo popaziš na zaužite količine hrane. Dopust na morju je idealna priložnost za shujševalno kuro.«

Imel je prav, a bila je globoko užaljena, ker ji je to na glas povedal. Klobasa in pivo sta v hipu izgubila ves svoj okus in čar. Molče se je spravila med rjuhe.

BAZILIKA

Po jutranjem plavanju, v katerega je vložila veliko energije, in kavici, ko se je še vedno držala kot huda ura, je krenila v naselje iskat sestavine za svojo solato. Kako je lahko tako nesramen, si je govorila med prehitro hojo. Kot da ženska ne bi sama vedela, kdaj je predebela, kdaj mora prisluhniti alarmnemu zvoncu v glavi. Kaj je treba o tem na ves glas govoriti! Imel je presneto srečo, da je bil vse življenje vitek, ne glede na to, koliko je zbasal vase, tako je lahko gobcal in kritiziral debeluhe. Res je bila užaljena.

Na tržnici je dobila vse, le sveže bazilike ni bilo pri nobeni stojnici. Kaj zdaj? V trgovini je sicer kupila suho začimbo v majhni steklenički, a je takoj pomislila, da jo bo stalo petdeset kazenskih kun, če ji ne uspe najti svežega zelišča. Sveža bazilika! Kolovratila je med starimi hišami in kukala na skromne vrtove, ki jih je huda suša povsem opustošila. Paradižnik, blitva, drobne paprike, boren stročji fižol, požgano zelenje krompirja … bazilike pa nikjer! Pred staro, napol porušeno kamnito hišo je zagledala kup keramičnih lončkov in v njih različna zelišča: peteršilj, rožmarin, timijan … in grmiček bazilike. Živo zeleni lističi na krepkih steblih so se ji vabljivo smehljali naproti. Samo utrgati bi jih morala in hladnokrvno oditi dalje po ulici. A poleg tega mini vrtička je dremala ženica v črni ruti, črnem krilu in vezenem predpasniku, na pogled stara kot Metuzalem. Kot da jo je nekdo odložil, nato pa preprosto pozabil tam sredi podrtije. Podobna je bila reliktu zdavnaj minulega časa. Nepremična, kot bi bila okamnela.

Kaj naj stori? Ženica je še ni opazila. Če bi ji ponudila kaj drobiža, bi morebiti …

»Iščete kaj, draga gospa?« je nenadoma spregovorila starka, nepremična kot še malo prej.

Od začudenja se je zdrznila in ni takoj odgovorila.

»Danes je grozno vroče, kajne? Moj mož pa je umrl …« je zamrmrala varuhinja časa. Končno je odprla tudi oči, pogreznjene v nešteto gub in gubic. Tako majhne so bile kot glavice na buciki.

»Mi lahko prodate nekaj lističev bazilike? Nujno jo potrebujem,« je končno le dahnila.

»Kaj bi rada? Baziliko? … Nimam je,« je odvrnila starka in škilila v obiskovalko. »Danes imam samo skuše in sardele, a bo komaj dovolj za kosilo …«

Očitno je bila starka v nekem drugem, vzporednem svetu, kjer resničnost ni pomembna. Stopila je bliže in pokazala na sveže zelišče v keramičnem loncu, rekoč:

»Tukaj jo imate, baziliko.« Starka se ni premaknila, samo posmrkala je.

»Kar je moje – je tvoje,« je prišlo tako tiho, da jo je komaj slišala.

Previdno je utrgala šest lističev bazilike. Omamno je zadišalo, vonj po soli in vonj svežega zelišča sta se pomešala v čudovito skladnost, da se ji je nabrala slina v ustih. Ženica niti trenila ni, tudi tedaj ne, ko se ji je zahvalila in ji obrnila hrbet, da bi šla. Po nekaj korakih je zaslišala starkine besede: »Ne pusti, da odide … bila bi velika škoda …«

Kaj neki je mislila s tem? KDO ali morda KAJ naj ne odide?

Najbrž je bilo to, kar je rekla, namenjeno komu drugemu …

A vso pot nazaj v počitniško naselje so ji starkine besede odmevale v glavi. Kot da bi šlo za prerokbo …

K solati je spekla na električnem žaru še tri zrezke. Molče sta obedovala, in čeprav kosila ni pohvalil, je videla, da mu je teknilo, saj je s koščki belega kruha popivnal s krožnika sleherno sled mesnih sokov.

»Križanka? Samo do polovice si jo rešila …« je končno pristavil.

»Bom, vidiš, da nisem utegnila,« je odvrnila mirno in spravljivo. Srečanje s senilno starko jo je omehčalo bolj, kot je želela. Misel, da je starost tako zelo nepredvidljiva, lahko tudi mučna, težka, nadležna …se splača komplicirati? A ni bolje uživati vsak dan, ki ti je dan? Zajemati z obema rokama, spoštovati vsak zlat trenutek …

»No, si brez pripomb glede zelene solate s korenčkom in svežo baziliko?«

»Pa res nimam pripomb … čakam le še na križanko,« se je hudomušno zarežal.

Zaslutila je, da se je med njima nekaj premaknilo. Pozitivna energija, ki je vela iz njegovih pogledov, glasu in mimike na obrazu, jo je pogrela.

»Veš kaj? Greva hujšat in premagovat strah « je odločno dejala.

»Kakšen strah?«

»Greva plavat do označbe na koncu kopališča …«

»Ok, pa dajva … najprej skupaj, potem plavaš sama. To bi rad doživel.«

Morje je bilo izjemno mirno, tudi zrak nepremičen, vroč in suh.

Plavala sta drug ob drugem, s krepkimi zamahi, brez tekmovalnosti. V vodi je bilo precej kopalcev, a mnogo manj kot prejšnje dni, saj so se starši z otroki vrnili domov zaradi začetka pouka. Ostali so predvsem upokojenci.

Ko sta priplavala do temno zelene globine, jo je sicer stisnilo v želodcu in ji završalo v glavi. Oglasila se je nenehno ponavljajoča misel, ki si jo je zapomnila iz knjige Žrelo: »Velika riba je bila lačna … njeni občutljivi senzorji so zaznali rahlo valovanje, premikanje, ki jo je spodbudilo, da se je hitreje pognala skozi modrino …«

Potem je prenehala obnavljati zoprno misel in se mu nasmehnila, rekoč: »Jutri boš pripravljal šopsko solato … potrebuješ bel sir v slanici … v trgovinici na obali sem videla, da ga imajo … lahko pa daš v solato navadno skuto …«

»Po mojem bi bil dober tudi sir feta …« je menil, še enkrat močno zamahnil in se prvi dotaknil bele plastične krogle na debeli vrvi, ki je pomenila rob kopališča …

ONA

Kako čudno se lahko obrne življenje!

Vedno je bila mravlja, ženska velikanskega, toplega srca, predana družini, delu, najmanj sebi. Živo se spomnim, kako jo je oče pogosto grajal, da ji je največ do otrok in najmanj do njega. Seveda ni bilo tako, njegova sodba je bila zelo pristranska in nepoštena. Ob njem je veliko prestala: bil je kvartopirec, gostilniški človek, kasneje direktor in politik, večno na »terenu«, medtem ko je ona skrbela za dom, hčere, hodila v službo in dolga leta trepetala zanj, ko je zbolel. Vedno sem imela občutek, da je neuničljiva, saj je brez tarnanja zmogla vse. Ženska, kakršne se že zdavnaj ne rojevajo več. Moja mati!

Vsako jutro sva zmenjeni ob osmi uri, da greva na sprehod in na obvezno kavico v katerega od lendavskih lokalov. Vzljubila je ta skromni obred, meni pa je pogosto zelo odveč, saj imam znanke, prijateljice, s katerimi si imam mnogo več povedati, medtem ko je pogovor z mamo omejen predvsem na kuhanje, družinske zadeve, vrt in vreme. Enolično in včasih naporno.

Tistega jutra je bila posebno lepo urejena. Ko sem vstopila v kuhinjo, vso sijočo od čistoče, vso dišečo od svežih zaves, me je prevzela misel, da nikoli ne bom tako dobra gospodinja kot ona. Čakala me je z nakupovalno torbo v roki in širokim smehljajem na licu.

»Ali kaj praznuješ, mami?« sem jo pobarala.

»Lep kostim, kajne? Včeraj sem pospravljala po omarah in ga našla,« veselo pove in se počasi zavrti pred mano. Res lep bež hlačni kostim, ki se ji je dobro prilegal, le hlačnice so bile prekratke, tako da je bilo videti, kot bi ji jih šivilja merila v vodi. A tega ji seveda nisem rekla, da ji ne pokvarim veselja. Po očetovi smrti je bila končno na vrsti ona – lahko si je kupovala stvari, oblačila, celo zlatnino, saj je prejemala po njem zelo solidno pokojnino. A je marsikaj obviselo v omari – kupila je, nosila pa nikoli.

»No, ali kaj praznuješ?« ponovim vprašanje. Tokrat glasneje, saj je postala silno naglušna in vse na slabše ji gre.

»Kaj neki? Hotela sem se lepo obleči, saj je tako lepo poletno jutro,» se veselo nasmeje in potem kreneva na jutranji obredni sprehod. Naše mestece je ob jutrih kar živahno. Na vsakem koraku srečaš znanca in mami jih ima kar nekaj, predvsem ženske. Skupaj so delale v znani lendavski dežnikarni, ki je bila znana kot prva na Balkanu. Ko se spusti v pogovor s katero od njih, je tako, kot bi bil sredi sejma: zelo glasen dialog, pospremljen z gestikuliranjem in smehom. Hecno, včasih govori ena eno, druga drugo, saj so vse že krepko v letih, med osemdeset in petinosemdeset. Pravi teater!

No, tokrat ne srečava nikogar. A mami se v trenutku ustavi sredi pločnika in se prime za usta. Zgrabim jo za komolec, misleč, da ji je postalo slabo. Večkrat jo zgrabi vrtoglavica in potem mora čim prej sesti.

»Pozabila sem zobno protezo!« pove vsa zgrožena.

»Eh, pa kaj! Saj bova sami na kavi,« jo tolažim.

»Ne morem hoditi taka okoli. Počakaj me tu, takoj bom nazaj.«

Tako odločna zna biti, da bi bil ugovor brezploden. Torej jo pustim, da krene domov po zobno protezo, saj nisva daleč od njenega bloka. Zrem za njo in prevzame me, kako urno stopa, kako drobna je, le vsa nekako prelomljena, kot bi jo teža let vlekla proti zemlji. Potem čakam. Opazujem mimoidoče in se čudim, da je v mestu, kjer sem preživela šestdeset let, vse več neznancev. Od kod neki pridejo? Ali pa se ljudje res tako spreminjamo, da se po desetletjih sploh ne prepoznamo več? Saj se tudi priseljujejo, a vse manj – v Lendavi namreč ni nobene industrije več, prišleki se nimajo kje zaposlovati. Revščina je prišla tudi do nas …

Deset minut, petnajst … začne me skrbeti. Počakam še nekaj minut, potem pa krenem proti maminemu bloku. Toliko časa ji proteza nikakor ne bi mogla vzeti!

»Jezus, kaj je s tabo?« zavpijem, ko odprem vhodna vrata. Tišina.

Najdem jo na kuhinjskih tleh. Nepremično leži na boku, oči ima zaprte … a diha, bolj sope. Stresem jo za ramo, odziva pa ni. Previdno jo dvignem v sedeč položaj in jo naslonim na kuhinjski element. Čutim, kako mi srce tolče v grlu in v hipu sem vsa preznojena od groze. Nekaj požirkov hladne vode jo počasi le vrne v življenje. Ni prvič, da je omedlela …

»Mami … si pozabila zjutraj na zdravila?«

»Zdravila? Že nekaj dni jih nimam več …« momlja, še napol odsotna.

»Zakaj pa mi nisi povedala, da bi ti šla po recepte?«

Počasi se skobaca na noge. Ponudim ji bombon, da se ji dvigne sladkor v krvi.

»Nisem, hotela sem ti reči, potem pa nisem … dobro sem se počutila …« zmedeno mrmra.

»Mami, ne moreš brez zdravil! Sladkorna, previsok pritisk, srce, moraš jemati zdravila!« rečem jezno. Kot otrok je, določenih stvari preprosto noče razumeti, ne sprejeti.

»Toliko skrbi imaš z mano, samo gnjavim te …« reče vsa nesrečna. »Kar naprej mi moraš kaj urejati. Vem, da ti gre na živce.«

»Pusti to … najbolje bo, da greva v ordinacijo in poskrbiva za recepte. Skočim po avto, ti me pa počakaj spodaj na klopci pred blokom!« ji zabičam in jo pospremim iz stanovanja.

Ker naju mamina osebna zdravnica dobro pozna, sva hitro na vrsti. Ženska v belem pokuka v karton in obrača zajetni kup listov, potem pa zaskrbljeno odkima z glavo:

»Zdravila bi ji morala zadoščati še vsaj za mesec dni. Prehitro jih je porabila.«

Ko pacientko temeljito izpraša, se pokaže, da je mami jemala zdravila kar po svoje, nekatera namesto enkrat po dvakrat ali celo trikrat dnevno. Očitno je izgubila kompas. Zgrozila sem se. Saj bi lahko umrla!

»Kaže, da postaja vaša mama močno senilna,« se zdravnica zdaj obrne k meni. »Ne preostane drugega … vsak dan boste morali preverjati, kako jemlje zdravila. V lekarni dobite škatlico s predalčki, pa ji lahko tablete za nekaj dni vnaprej pripravite. A ni najbolj zanesljivo, še zmeraj lahko stvari pomeša …«

Govorila je tiho, tako da mami ni mogla slišati. Pa tudi posebnega zanimanja za moj pogovor z zdravnico ni kazala, kot da ji je vseeno. Zadnje čase je prepuščala meni, da sem odločala v njenem imenu. Že nekaj let je bilo tako – pooblastila me je za čuvajko svojega življenja.

Ko sva se vračali domov, je zamišljeno dejala: »Veš kaj, mislila sem, da bom umrla. Nič ni bilo hudo, kar odplavala sem v temo … čudno, da nisem udarila z glavo v stol ali v tla … potem bi gotovo umrla. Saj bi bilo skoraj najbolje, če bi.«

Grenkoba v njenem glasu me je prizadela.

»Mami, saj ti v bistvu ni hudega, samo paziti moraš … na tablete, na prehrano, biti previdna na stopniščih … Zakaj te muči misel na smrt? Neumnost!«

»Precej naveličana sem že, veš …«

Tega ji nisem verjela. Tako rada je hodila pomagat na moj vrt, celo lažja opravila v vinogradu ji niso bila odveč, oboževala je vnuke in pravnuke, veselile so jo drobne stvari, kot denimo sprehodi, nakupovanje, klepet ob kavi. Ne, ni me prepričala! Nekaj drugega je moralo biti – toda kaj?

Čez nekaj dni je le prišla z besedo na dan. Sedeli sva pod velikim senčnikom na terasi hotela Elizabeta in se pahljali, ker je bila septembrska vročina že skoraj neznosna.

Dejala je:

»Kaj meniš o tem, da bi se preselila v dom upokojencev? Tvoja tašča mi je omenila, da je neka gospa umrla in imajo prosto garsonjero.«

»Se šališ, mami? Vedno si rekla, da iz tega stanovanja, kjer si preživela večino življenja, ne nameravaš oditi nikamor.«

»Saj … ampak zadnjič smo se pogovarjali …«

»Kdo se je pogovarjal?« skočim, ker se mi začne svitati, v katerem grmu tiči zajec.

»Tvoja sestra … in njen pametni mož …«

»Spet sta te strašila, da finančno ne boš zmogla vseh stroškov?«

Jeza, ki je zakipela v meni, se je v hipu dvignila proti vrelišču. Občasno sta se je lotila, posebno sestrin mož, »drugi zet«, kot ga je mami krstila (moj mož je bil zanjo prvi zet). Vedno je rekla, da je pogolten, oblastniški in koristoljuben, kar je nedvomno držalo. To smo vedeli vsi, le da si mu nihče ni drznil tega glasno povedati. Vse zaradi ljubega miru v družini.

Gledala me je na svetu tako nedolžno kot pohlevna, nič sluteča ovca, ki ji bodo vsak hip prerezali vrat in jo položili na žrtvenik. Prevzela sta me globoko sočutje in žalost, poleg jeze, ki je zakipela že pred tem. Položila sem svojo roko na njeno.

»Mami, tisočkrat sem ti že rekla, da se z njima o tem nikar ne pogovarjaj. Je res?«

Prikimala je, a imela solzne oči. Pomislila sem, da bi sestro in njenega moža enkrat res z užitkom oklofutala.

»Rekla sta mi, da bi lahko mesečno privarčevala vsaj tristo evrov … če bi šla v dom. Vsaj za pogrebne stroške da bi imela … da ne bi bilo treba vam plačevati zame, ko me pobere …«

»Mami, zdaj, ko gre vsem slabo, boš pač morala tudi ti malo bolj previdno razporejati denar. Drugače pa se nič ne bo spremenilo. Tvoja pokojnina je dovolj visoka, da plačaš vse stroške stanovanja, v katerem tako rada živiš.«

»Nimam nobenih prihrankov – to sta mi očitala …«

»Nimaš jih, oziroma jih imaš zelo malo, ampak to lahko spremeniva, če le hočeš.«

»Kako vendar?«

»Greva v banko in se dogovoriva za varčevalni račun – recimo 50 evrov mesečno – toliko bi lahko odrinila na stran. Le disciplinirana moraš biti, sem ti že rekla.«

»Tako malo se sliši …« ni bila nič navdušena.

»V desetih mesecih je to petsto evrov.«

Spogledali sva se. Moja preprosta ugotovitev je bila vendarle vredna premisleka, se mi je zdelo. Z denarjem ni znala ravnati, to smo vedeli vsi, a da bi bila jaz njena osebna bančnica, se mi je upiralo. Pogosto je poudarila, da se ji zdi krasno, ker ji ni treba nikomur odgovarjati za porabljena sredstva. Ko je bil oče še živ, ji je neprestano težil in gledal pod prste. Zdaj pa naj bi enako počela jaz? Ne morem.

»No, kaj praviš? Boš premislila?«

»Ne bosta mi dala miru! Na vsak način hočeta kaj podedovati po moji smrti,« je z grenkobo v glasu povzela in se spet zasolzila. Joj, kako težko je včasih biti star, pomislim in si obljubim, da bom sama drugačna, bolj odločna, trdnejša in bolj samozavestna kot moja mati … ko pride čas!

Že tretji dan sedim pred računalnikom, ne da bi napisal en sam stavek. Ne samo da ne vem, kako naj začnem, to je razumljivo, že dolgo nisem napisal niti vrstice, težko najdem pravo besedo oziroma sploh je ne najdem, pa tudi pravega smisla ne najdem več v tem. Moje pisanje namreč ne bo ničesar spremenilo, o Matejevi smrti obstaja uradna verzija in čeprav so njegovi najbližji malo podvomili vanjo, ji je bilo vendar najlažje verjeti, saj za kaj drugega ni bilo nobenega dokaza. Koga pa navsezadnje zanima, ali je neki starec umrl po lastni ali po tuji krivdi? Samo mene. Meni Matejeva smrt ne da miru, ne morem verjeti uradni verziji, poizvedoval sem in si ustvaril sliko, za katero sem trdno prepričan, da je resnična.

In tako sem sklenil, da bom zgodbo, kot jo vidim pred sabo, spravil na papir. Morda bo kdaj zanimala njegovega najmlajšega vnuka, o katerem sem veliko slišal. Matej je imel tega vnuka rad, rad je imel tudi njegovo mater, svojo snaho, sina pa seveda prav tako. Najmlajši sin z družino je še do pred kratkim stanoval pri njem, šele nekaj let nazaj so se preselili v svojo hišo v okolici Ljubljane, v Trzin ali Horjul ali nekje tam blizu. Ko se otroci odselijo, kmalu izgubiš stik z njimi, a Mateja so kar pogosto obiskovali ali pa so ga, kar je bilo še bolj pogosto, vabili na obisk. No, starejša dva je bolj malo videl, snaha, žena najmlajšega sina, pa je bila kar dostikrat pri njem. Kar se tega tiče, je bil na boljšem od mene, ki sem le poredko videl svojega otroka. Res pa je, da ne živim sam, že veliko let je, odkar sem ovdovel, od takrat mi gospodinji mlajša sestra. Matej pa si je gospodinjil kar sam. Kuhati je znal, bog ve kako se je naučil, ves čas ženine bolezni je kuhal in pral, samo pospravljat in likat jim je hodila postrežnica, vse drugo pa je opravil kar sam, in to ne samo zase in za ženo, ampak, kadar je bilo treba, tudi za sinovo družino.

Kako dolgovezim! Včasih sem znal pisati, vsaj mislil sem tako. Članki me nikoli niso obremenjevali tako kot moje kolege, pisal sem z lahkoto, če sem le imel o čem pisati, in zmotno mislil, da tega nikoli ne pozabiš, tako kot ne pozabiš plavanja ali vožnje s kolesom. A čas in starost sta neusmiljena, voziti se s kolesom je zame danes čista utopija, plavati pa tudi že davno nisem več poskusil.

Matej se je vozil s kolesom in plaval je verjetno tudi. Pa še v hribe je hodil. Istih let sva bila, pa vendar je bilo tako, kot da je med nama več kot dvajset let.. Nisem bil prava družba zanj, hribi me niso zanimali, bili so mi nedostopni, nisem znal ceniti njegovih podvigov niti občudovati fotografij. Prav malo skupnega nama je še ostalo. Morda knjige, pa še tu je imel čisto drugačen okus. Je pa njegova zasluga, da lahko uporabljam računalnik. Počutil sem se prestarega za te novotarije, upiral sem se na vso moč, mu pokazal vse, kar je bilo napisanega o škodljivosti računalnika, o sevanju, o pogubnem vplivu na oči, on pa me je zalagal z nasprotnimi dokazi, mi dokazoval, da se to, kar me bo naučil, lahko nauči vsak otrok, ki pozna črke. Seveda bi zmagal jaz, saj je ne naučiti česa dosti laže kot naučiti se, ko me ne bi privabila elektronska pošta. Hčerka namreč živi v Londonu, možnost, da si na tako enostaven način dopisujem z njo, je bila preveč vabljiva. Takrat še niti vedel nisem, da mi hči lahko preko računalnika pošilja tudi slike otrok, da, celo fotografijo njihovega psa sem dobil po pošti, in zdaj, ko so vnuki malo zrasli, mi že sami pošiljajo pisma. Za to sem Mateju zelo hvaležen, on pa je najbrž tudi imel nekaj veselja s tem, da me je učil.

Sam je seveda vedel veliko več od mene. Koliko več, ne morem presoditi, že tisto malo, kar je mene naučil, se je zdelo nekaterim veliko, on pa je bil resničen strokovnjak. Temu se je smejal in govoril, da znanje o računalništvu zastara tako hitro, da ga ubog upokojenec ne zmore obnavljati. »Hvala bogu, da vsega tega ne ti ne jaz ne potrebujeva. Če pa že, imam vnuka, ki je v primeri z mano zares strokovnjak in mi vse natanko razloži, ne da bi mi dal vedeti, da sem preneumen, da bi razumel.«

Neumen nikakor ni bil, prav narobe, nekoč je briljiral s svojim spominom, pametjo in znanjem. Kot otrok pa je bil šibak in bolehen in mislim, da mi je vedno zavidal mojo telesno moč in robatost. Kako se kasneje vse obrne! V znanosti sem dosegel več kot on, njemu kot da ni bilo do tega, veliko časa je posvečal svoji družini, hodil je v hribe s svojimi sinovi in gospodinjil, ko je njegova žena zbolela. Upam, zares upam, da je našel vsaj nekaj zadoščenja in zadovoljstva v tem, da je bil na stara leta tako daleč pred mano, kar se tiče zdravja in fizične kondicije.

Mislim pa, da ne. Mislim, da mi je iskreno želel zdravja in da bi bil vesel, ko bi mu bil enak in da bi lahko skupaj kaj počela, šla kam v hribe ali na kako potovanje. Saj sva bila prijatelja že tako dolgo, že od takrat, ko sva se prvič srečala na našem dvorišču. Njega je pripeljala mama, mene naša služkinja, ki se je še vedno medlo spominjam. Njihovo stanovanje je bilo tik pod našim, včasih sva v moji sobi tako razgrajala, da je prišel njegov oče in naju ljubeznivo pokaral, češ da ne more delati. Sicer pa so se najini starši čisto dobro razumeli in tako je bilo skoraj nemogoče, da ne bi bila prijatelja. In če sva bila kot otroka dostikrat skregana, kot smo temu rekli takrat, se to po puberteti ni več dogajalo, nekako od šestnajstega leta sva bila samo še prijatelja. Do odraslosti. Potem so se najina pota ločila. Nisva se sprla, nič takega, in še vedno sva stanovala v isti hiši, čeprav se mi zdi, da je Matej prva leta po poroki stanoval drugje. Preprosto: družina, služba, otroci. No, jaz sem imel samo hčerko, mene je v glavnem okupirala služba, čeprav srčno upam, da sem bil kolikor toliko dober mož in oče. Matej pa je imel tri sinove, nikakor ni mogel niti ni hotel vseh družinskih bremen preložiti na ženo, kar smo v tistih časih s čisto vestjo delali skoraj vsi. Kolikor vem, je danes drugače in prav je tako.

Zares pa sva se zbližala šele zadnjih deset let, ko je tudi Matej ovdovel. Nič nisva imela skupnega, samo preteklost in otroštvo, pa seveda še starost in samoto, ki jo prinaša.

Starost! Jaz sem je deležen v polni meri. Komaj še kaj vidim, slišim pa brez aparata popolnoma nič oziroma le nekakšne oddaljene šume. Predebel sem, pritisk imam odločno previsok, da o holesterolu in sladkorju sploh ne govorim. Bolijo me kolki, hoja po stopnicah je zame podvig, vendar me Berta, sestra, vsak dan prisili na kratek sprehod. Mateju je bilo z vsem tem prizaneseno, celo njegova samota ni bila takšne vrste kot moja, imel je avtomobil, lahko je obiskoval družine svojih sinov. Čeprav … Čeprav …

Nekako sva le imela drug drugega. Pogovarjala se nisva skoraj nič, v svojem dolgem življenju sva si skoraj že vse povedala. Največkrat sva igrala šah. Jaz sem imel dosti več od Mateja kot on od mene in ne vem, kako bi živel brez njega. Ne vem, kako bom živel brez njega. Hvala bogu, dolgo mi ne bo več treba.

Pred kakima dvema mesecema je Matej za trdno sklenil, da se odseli. Začelo pa se je že dve leti prej. Začelo se je s prvim koncertom na trgu, ki je trajal skoraj vso noč. To je bil 'napredek', 'oživitev starega mestnega jedra', tako nekako so temu rekli. Naslednji dan se je oglasil pri meni že dopoldne.

»Kaj nisi v hribih?« sem ga vprašal, saj je bil prekrasen dan, zdelo se mi je, da mi je omenil, da namerava ne vem kam že, vsekakor pa nekam visoko in daleč.

»Vso noč nisem spal,« je odgovoril. Bil je besen. Na policijo ni telefoniral, predpostavljal je, da imajo organizatorji dovoljenje. Mene ni motilo. Končno se je pokazalo, da je gluhota po svoje blagoslov. Tudi Berta je rekla, da je zaspala takoj, ko se je ulegla, da se je sicer enkrat zbudila, ker se ji je zdelo, da grmi, v glavnem pa da je spala.

Zdi se mi, da je vse dneve visel na računalniku in izbiral oglase. Ali pa se je vozil okrog in si ogledoval stanovanja na raznih koncih Slovenije. Kar bal sem se ga.

Za oskrbovana stanovanja, to je stanovanja za starejše, mi je povedal, ker je mislil, da bo tudi mene zanimalo. Pa me ni. Nisem hotel, da bi me zanimalo. Berta je res pozabljala besede in včasih je bilo vse, kar je skuhala, neslano, ker je pozabila soliti, čeprav sem skoraj prepričan, da je pozabila nalašč, saj naj bi zaradi pritiska jedel manj slano hrano. Ampak … ali je bilo to včeraj ali danes? … ko se jaz nisem mogel spomniti, kako imenuje trgovina na vogalu, in je Berta kar ustrelila ime Sv … spet sem pozabil. Ne, z Berto je vse v redu, jaz sem tisti, ki bo šel prvi. A kar se teh stanovanj tiče, je bil Matej premlad za to. Naj je še tako govoril, da so to samo čisto običajna stanovanja, le prilagojena starejšim in z urgentnim gumbom, kar naj bi sploh ne bilo slabo, je le šlo za nekaj podobnega kot dom za starce. Le zakaj bi človek silil tja, dokler mu ni treba.

Seveda je bil pri meni v ozadju strah, da bom ostal brez Mateja. Zame je bilo preseliti se v drug kraj isto kot oditi za vedno. Morda Mateju to res ni pomenilo isto. Sploh pa: Matej bi z lahkoto preživel brez mene, še dosti drugega je imel, jaz pa si življenja brez njega nisem mogel predstavljati.

Matej pa je užival. Užival je prav v tistem, kar se je meni zdelo grozno – v načrtovanju popolne spremembe, spremembe kraja, okolja, načina življenja. No, načina življenja najbrž ne, hribe bo imel malo dalj, pa kaj je to za človeka, ki vozi avto. Predvsem pa mu ni bilo dolgčas.

Takrat je bil še vsak večer pri meni, razlagal mi je svoje načrte, Enkrat se je odločil, da bo svojo sedanjo sobo v celoti preselil v novo stanovanje, drugič spet se mu je zdelo bolje, da kupi vse na novo in pusti staro stanovanje tako kot je. Selitev stane, je govoril. Nazadnje se je odločil za kompromis, svojo spalnico bo pustil nedotaknjeno, odpeljal pa bo nekaj kosov pohištva iz sobe drugih dveh sinov: pisalno mizo in nekaj nizkih omaric, kar bo lahko prepeljal s svojim avtom. Ostalo pa bo dokupil.

Dokler pohištva ni odpeljal, je bil še vsak večer pri meni. Kazal mi je porisane tlorise z raznimi variantami postavitve pohištva, hotel moje mnenje (ki ga nisem imel) in bil videti navdušen. Trdil je, da bi že zdavnaj moral storiti kaj takega, da ni nič boljšega proti depresiji in proti starosti – ali pa morda proti starostni depresiji, kot popolna sprememba okolja, pri čemer se znebiš vsega odvečnega, obdržiš samo stvari, ki jih potrebuješ, tiste pa spraviš v red. Nekaj je že bilo na tem, a čemu je omenjal depresijo? Ne jaz ne on nisva bila depresivna. Za vsemi navdušenimi besedami je prežala živčnost, da si moral pomisliti, koga pravzaprav hoče prepričati.

Nekaj pa je seveda le bilo na tem. Začeti na novo, to je res bilo nekaj, ko bi ne bil star in betežen, bi morda zamikalo tudi mene. Ni nujno, morda pa. Sicer pa si Matej ni zaprl vrat za sabo, stanovanje v centru mesta je še vedno imel, ni mu bi ga bilo treba prodati, celo oddajati mu ga ne bo treba. To sicer ni bilo čisto verjetno, mislim, da je pozabil na stroške. Sicer pa je računal, da bo v stanovanju prek tedna njegov vnuk, ki bo v jeseni začel obiskovati gimnazijo.

Zanimivo je bilo, da Berta sploh ni verjela, da misli resno.

»Samo govoriči, nikamor ne bo šel.«

Domnevam, da se je njej zdela selitev, in to celo ven iz Ljubljane, še nekaj dosti bolj groznega kot meni. Matej se ji je smilil, ker ni imel nikogar, ki bi skrbel zanj, pri čemer sploh ni nikoli opazila, da lahko čisto dobro skrbi sam zase. Zanjo je bil starec tako kot jaz, morda malo bolj zdrav, hvala bogu, celo ženo bi si lahko našel. Seveda pa je upala, da si je ne bo našel in da bo vedno ob večerih hodil k nama, na tihem sem jo sumil, da morda upa, da bo nekoč kuhala tudi zanj. To, da hodi v hribe, ni njej pomenilo nič, saj si je pod tem predstavljala kvečjemu avtomobilski izlet na Pokljuko ali kam drugam na Gorenjsko. Berta je tipičen primer človeka, ki je ostal v svetu, ki te vsak dan bombardira z informacijami, popolnoma neveden, in to kljub kar solidni izobrazbi. To se ji je posrečilo na ta način, da je vse informacije, ki se niso tikale nje ali njenih najbližjih, preprosto prezrla. Na televiziji je gledala samo solzave ljubezenske nadaljevanke, v časopisu je prebrala samo naslove. Nesreče in tragedije, ki so jih bile polne časopisne strani, je seveda z užitkom prebirala, vendar jih je jemala kot nekaj, kar se dogaja samo drugim, njenega sveta se niso dotaknile.

Seveda pa je Matej mislil resno, prekleto resno. To, da pomeni selitev, da se bova videla le redko ali pa sploh nikoli, mu očitno sploh ni prišlo na misel. Ker se mu je zdelo, da nisem preveč navdušen, me je še bolj pritegnil v sodelovanje. Jemal me je s sabo v trgovine s pohištvom, pri vsakem nakupu je hotel tudi moje odobravanje. Pripravil me je tudi do tega, da sva se neko lepo soboto odpeljala tja, tudi pri izbiri stanovanja je hotel, da se strinjam.

Sicer pa je bil to lep izlet. Berta ni hotela z nama, čeprav jo je prav tako povabil, vendar tega ne on ne jaz nisva obžalovala. In naj sem še tako trudil, da bi našel slabe strani v njegovi izbiri, je bilo slabo samo to, da okolica še ni bila urejena, povsod so bili kupi zemlje ali kamenja, in čeprav je bila sobota, je stal v bližini kamion in je nekaj delavcev pridno razkladalo neke omarice. Ko bi ne bilo kamiona in hrupa, ki so ga povzročali delavci, bi bila tu skoraj popolna tišina. V stanovanjih so nameščali kuhinjsko opremo, bila so odprta, Matej mi je razkazal tistega, ki si ga je izbral, in res ne morem reči, da mi ne bi bil všeč.

V bližini je bil park, tam se je sprehajalo nekaj starih ljudi, eden je imel bergle, drugi palico. Stavba nedaleč stran je bila dom za starce. Bil sem tiho. Navsezadnje, kljub nekakšni samostojnosti je bil to le dom za starce.

»Tole tu je dom,« je rekel Matej, kot bi uganil moje misli. Za majhno doplačilo bomo lahko tu jedli in ko ne bomo več zmogli vsega sami, ti nudijo tudi dodatno pomoč: pranje, čiščenje in tako dalje.«

»Ni slabo,« sem rekel in mu bil kar malo nevoščljiv, ker je imel toliko poguma. Celo tisto, kar se mi je prej zdelo najbolj strašno, oddaljenost, je postalo manjše, skoraj neznatno. Res je bilo, da se nisva dolgo vozila. Avtoceste so resnično spremenile razdalje, tako kot je rekel Matej. Kar naenkrat sva bila v H., vsekakor prej, kot se mi je posrečilo nekaj dni prej z mestnim avtobusom priti v šišenski zdravstveni dom.

Pa vseeno mi ni bilo prav, najbrž sem imel slutnje. Ker se je tudi prej dogajalo, da ga ves teden nisem videl. Zdaj pa bo skoraj zagotovo vsaj enkrat na teden v Ljubljani, razen seveda … Nekoč bo seveda postal star in takrat bi bil pravi blagoslov, ko bi živela v isti hiši, do smrti bi lahko užival v njegovi družbi, do moje smrti, jasno, saj nisem niti najmanj dvomil, da me bo preživel.

Na kose pohištva, ki jih je kupil na novo, bo moral čakati več mesecev. Ves ta čas se je vozaril tja in nazaj, razmišljal in planiral, kljub vsemu pa je bil skoraj vsak dan pri meni. Dokončno preseliti se je nameraval šele, ko bo ko bo imel priklopljen telefon in internet.

Ne vem, če bom lahko pisal naprej, ustavilo se mi je. Prišel sem do stvari, ki mi bodo do smrti težile dušo. Kakorkoli obračam, vem, da sem kriv, opravičuje me le moja prekleta obzirnost in navada, da se ne vtikam v življenje drugih. Vedel sem, da se Matej še ni dokončno preselil, saj je bil računalnik in tiskalnik še v starem stanovanju. V H. se je odpeljal, da montira luči, ki jih je kupil v Merkurju. Ni se vrnil še isti dan, malo me je zaskrbelo, vendar ne preveč. Naslednji dan sem ga poklical po mobitelu, rekel mi je, da pri napeljavi nekaj ne štima, da bo poskusil v tamkajšnjih trgovinah dobiti ne vem več kaj, morda bo moral v Ljubljano zamenjat luči, domov pa ga verjetno ne bo.

Se pravi, da bo ostal v H. vsaj nekaj dni, gotovo je imel s sabo spalno vrečo in za nekaj dni perila. Zazdelo se mi je celo, da mu ni bilo čisto prav, da sem poklical, malo na hitro me je odpravil, a morda se mi je samo zdelo tako, najbrž se mu je mudilo. Gotovo je imel dosti dela in najbolje je bilo, da mu dam mir.

Sem bil užaljen? Malo najbrž. Od Mateja ves teden ni bilo glasu. Mislil sem, da je bil medtem morda že doma, odpeljal računalnik in se dokončno preselil. Selitev te pač zaposli od jutra do večera, poslovilno srečanje je pač predstavil na kasneje.

Nekaj dni zatem sem ga poklical. Telefon je zvonil v prazno, kjerkoli je že bil Matej, telefona ni imel s sabo. Upal sem, da bo poklical nazaj, vendar se to ni zgodilo.

Čez tri dni sem mu poslal prvo pošto. Ni bilo odgovora. Je odšel za nekaj dni v gore, morda na morje in pozabil telefon doma? Morda me je celo klical, pa sem bil ravno takrat na sprehodu. Ni mi bilo prav, da ni našel načina, da bi mi povedal, kje je in kam gre, pa vendar – imel je pravico do tega. Razen mene je imel še dosti drugih prijateljev, morda precej boljših od mene, v njegovem življenju sem najbrž igral zelo obrobno vlogo. Vsake tri dni sem telefoniral, telefon je zvonil v prazno, poslal sem še dva mejla, pa ni bilo odgovora, to je pomenilo, da ga ni bilo ne doma ne v bodočem domu.

Ves dan sem sedel pred računalnikom in igral igrice. Pošte ni bilo, ne od Mateja ne od hčere. Igral sem igrice, tiste najbolj navadne, pasijanso in kralje. Do grla sem jih bil sit, vendar nisem vedel, kaj naj počnem drugega.

»Si se sprl z Matejem?« Berti ni ušlo, da sem potrt in živčen.

Odkimal sem. Gledala me je. »Mislila sem, zato, ker se nič ne oglasi. Ti pa mu ves čas telefoniraš. Morda si ga kako užalil.«

Nikoli nisem telefoniral, kadar je bila zraven. A je že tako. Ženske vedno vse vedo.

Navajeni smo, da se ne menimo drug za drugega. Da si damo mir. Zavedal sem se, da jaz bolj potrebujem Mateja kot on mene in bil sem pripravljen potrpeti in počakati še … koliko časa?

Vendar sem imel slutnje. Ponoči se mi je sanjalo, da me je Matej poklical. Bilo je kot klic na pomoč. Naslednji dan je telefoniral Matejev sin, Igor, in hotel od mene Matejevo novo številko, češ da ga na nobeno od starih številk ne morejo priklicati. Igorja ni prav nič skrbelo, Matej je verjetno mobitel izgubil, nove telefonske še nima, prej ali slej se bo zagotovo oglasil.

Jaz pa sem se odločil.

»Berta,« sem rekel, bi šla z mano na izlet? Z vlakom.«

Ni je presenetilo. »Lahko si greva ogledat tista stanovanja. Saj so še naprodaj.«

»Kako veš?« Res so bila še na voljo, a kako da Berta to ve, zanjo je računalnik nekaj takega kot za prvošolčka višja matematika, internet pa skrivnostna višja sila, o kateri je dvomila, da sploh obstaja.

»V časopisu je bilo.« Očitno Berto podcenjujem. Nisva šla že naslednji dan – tudi to si danes očitam, a je že tako, starčka sva, nisva navajena potovanj niti naglih odločitev.

Ko sva stopila iz vlaka, mi je postalo žal, da sva sploh šla, očitno je bilo, da je blok bolj daleč, kot sem mislil. V Ljubljani je rosilo, tu pa je skozi oblake že kukalo sonce, bilo pa je soparno in za ta čas nenavadno vroče.

Morala sva čez cesto in to je bil podvig, saj ni bilo nobenega semaforja, avtomobili so vozili eden za drugim, o predpisanih 50 km na uro ni bilo govora, nihče ni niti malo upočasnil pred prehodom za pešce, še najmanj kamioni, ki jih je bilo skoraj več kot osebnih avtomobilov. Končno je le nekdo ustavil, da sva lahko stopila na prehod, kjer se je bilo treba na sredini spet ustaviti in spustiti mimo še dva drveča avtomobila, tretji, ki je končno le ustavil, je povzročil glasno trobljenje avtomobila za njim, ki se mu je skoraj zaletel v zadek.

»To je huje kot v Ljubljani,« je rekla Berta. »Tam imaš vsaj semaforje.«

A to je bilo le v središču mesteca. Ko sva zavila na stransko pot - ulico prezgodaj, kot sem spoznal kasneje – je bila slika drugačna. Mirna ulica, skoraj nobenega avtomobila, enodružinske hiše, obdane s prelepimi vrtovi, malo naprej nizek, skoraj nov blok, pred njim travniček s tremi magnolijami, pred vhodnimi vrati klopce, kjer je posedalo nekaj starejših moških. Tabla nad vrati je povedala, da je to dom starejših občanov in to me je zmedlo, saj nikakor nisem prišel tja, kamor sem hotel.

Pa tudi daleč proč ne. Spomnil sem se, da mi je Matej rekel, da je dom za starce v bližini, da je tisti rdeči gumb povezan z domom in da si tam tudi lahko naročiš hrano. Vendar nikjer ni bilo nič podobnega stavbi z oranžnimi in rdečimi zidovi, ki sem jo imel v spominu. V soseščini je sicer bil stanovanjski blok, vendar bele barve, malo naprej pa še nižja stavba, z velikimi steklenimi okni in sivim zidom iz neometanega betona. Pred njim je bil parkiran rdeč avto, ki bi lahko bil Matejev. Sklenil sem povprašati v recepciji.

Zunaj je na klopci sedelo nekaj starčkov, še več pa jih je bilo v veži, večinoma na vozičkih. Neki gospod me je pozdravil s prijaznim o, vi ste pa nov. Berta je izginila. Okrog nekega vozička je stala skupina žensk, najbrž že zelo slabo vidim, vsaka od njih bi lahko bila Berta. Ko pa sem poklical – nisem se upal preveč naglas, saj me Berta neprestano opozarja, naj govorim tiše, ona da še prav dobro sliši, se nobena ni ozrla. Berta je v jedilnici, se je oglasil sključen gospod, ki je šel mimo. Zbegalo me je. Kakšni jedilnici in zakaj bi šla v jedilnico?

Ena od gospa je res bila Berta. Obrnila se je k meni:

»Se spomniš Brede, moje sošolke? Pridi, to je ta gospa.« Gospa na vozičku se je smehljala. Seveda se spominjam, sem rekel in ji stisnil roko. In kasneje sem se res spomnil, bila je že pri nas, ta Breda, Bertina sošolka, ljubka, kodrasta blondinka, lepša od Berte, tudi njeno ime, Breda se mi je zdelo dosti lepše kot Berta, po pravici povedano je bila tudi gospa na vozičku lepša od Berte, prijeten, nasmehljan obraz je imela. »Berta, kosilo imajo,« sem rekel.

V recepciji so mi pokazali v smeri sivega nizkega bloka, videl sem obris dveh avtomobilov, rdečega, ki bi utegnil biti Matejev, sem videl že prej.

»Sta vidva že kosila? Lahko tukaj, ceneje bo kot v gostilni. Mogoče bosta tistega gospoda srečala tu, iz bloka jih veliko pride sem na kosilo.« Berta me je pogledala in jaz sem pokimal, kaj pa naj bi storil.

Težko mi je pisati o tem. Res sva ostala tam, klepetali smo in bili veseli, kosilo je bilo čisto normalno, ne slabo ne dobro, Bertina kuhinja je bila boljša, to je že res, a lačna sva bila, poleg tega pa sem res upal, da bo Matej prišel sem, saj dokler se ne bi dokončno preselil, bi si le težko sam kuhal.

Zdaj vem, da je bila vsaka ura, da, celo vsaka minuta, žebelj več v Matejevi krsti. Pa vendar sem še vedno zapravljal čas, Berta je prinesla kavo, ves čas sem gledal, če se bo od nekod prikazal Matej, vendar ga ni bilo.

Pospremil sem ženski v Bredino sobo, da čvekata naprej, sam pa sem odšel proti sivi nizki stavbi. Tisti avto na parkirišču je bil res Matejev in tudi blok je bil pravi. Stal je na pobočju, na zadnji strani, kjer je bilo parkirišče in vhod, je imel samo eno etažo, z druge strani pa je bil v tri nadstropja, z rdečimi stenami in oranžnimi balkoni z leseno ograjo. Tudi številko stanovanja sem si zapomnil, čeprav ni bilo potrebno, Matejevo ime je bilo na tablici na vratih. Avto je bil zunaj, torej je moral biti doma.

Kar nekaj časa sem pritiskal na zvonec, vendar brez uspeha. Potem sem pozvonil na vrata obeh sosednjih stanovanj, tablici na vratih sta bili še brez imen. Šel sem iz hiše in po stezi, ki se je spuščala ob in vzdolž spodnje strani bloka, prišel na drugo stran. Razen dveh balkonov so bili še vsi prazni, Matejev je bil čisto na vrhu in prav tako prazen, vrata v stanovanje so bila zaprta. Vseeno sem poklical, vendar se ni nihče odzval.

Iz enega od stanovanj je bilo slišati ropotanje, premikanje pohištva, brnenje vrtalnega ali kakega drugega strojčka. Odšel sem spet na vhodno stran, to stanovanje je bilo nekje v srednji etaži, in res so bila tam vrata odprta, trije gospodje, dva starejša in eden še mladenič, so se zazrli vame.

»Pozna kdo gospoda Mateja Porento, stanovanje 22,« sem vprašal.

»Pogodbo je že podpisal, gumba mu pa še nismo naštimali. Skoraj vsak dan zvonim, pa ga nikoli ni doma, tudi na telefon ga ni mogoče dobiti.« To je rekel starejši gospod, tisti, ki je držal v roki strojček za privijanje vijakov, simpatičen je bil na pogled. Stanovanje, vsaj ta del, ki sem ga videl, je bilo še prazno, kuhinja pa je bila opremljena in prav tu je bil potreben izvijač, saj se vratca v spodnji omarici niso dobro zapirala, pravzaprav so visela.

Mladenič je razgrnil po pultu papirje, stari gospod, tisti drugi, očitno bodoči stanovalec, je pričel podpisovati.

Šele zdaj je mladenič pogledal proti meni.

»Kaj želite?«

»Matej Porenta,« sem rekel. »ga morda poznate?«

Rahla sled nejevolje se je pokazala na obrazu mladega moža. Bil je resen, seveda, bil je v važni službi in ni imel časa. Po drugi strani pa je najbrž spadalo k njegovemu delu, da je bil prijazen do starih ljudi.

»Stanovanje 22,« sem hitro rekel. Že kake tri tedna mora biti tu. Avto ima zunaj, vendar ga ni doma, na telefon se nihče ne oglasi.«

Mladenič je pričel brskati po mapi, ki jo je držal v rokah. »Stanovanje 22, ja, pogodba je že podpisana, ja, 20 dni je od tega.«

»Telefona mu nismo mogli montirati, nikoli ga ni doma,« je tekel simpatični starejši gospod, za katerega sem kasneje izvedel, da je vzdrževalec. »Avto pravite, da je njegov, pa ne da je to ta rdeči folksvagen, ki že celo večnost stoji na parkirišču.

»Prav ta.«

Mladi in stari sta se spogledala.

»Ste vi sorodnik?«

Odkimal sem.

»V Ljubljani sem njegov sosed in prijatelj. Že od otroških let. Imam ključ od njegovega ljubljanskega stanovanja in vem, da ga tam že več kot tri tedna ni. Telefon je sprva zvonil, zdaj pa niti to ne več. Skrbi me, zato sem se pripeljal sem. Iz Ljubljane sem se pripeljal, ker me skrbi.« Govoril sem hitro, kolikor mi je starost dopuščala, hotel sem povedati čim več, preden me prekineta, preden mi povesta, da se ju to ne tiče, da ne vesta, kako naj mi pomagata. »Skrbi me,« sem ponovil. »Ne morem se vrniti, ne da bi ga našel, ne da bi izvedel, kaj je z njim.«

»Jaz imam ključ, vendar …«

»Samo odprli bi in pogledali,« sem hitro rekel.

Vsi skupaj smo se povzpeli nadstropje više. Mladenič je poskusil odkleniti, vendar ni mogel obrniti ključa. Za njim je poskusil starejši gospod, ta je takoj ugotovil, v čem je stvar: vrata sploh niso bila zaklenjena.

Zdaj sem že vedel, da se je zgodilo nekaj groznega, in vedel sem, da tudi ostali to vedo. Vendar sem takoj z olajšanjem videl, da je stanovanje prazno. Vendar so bila v predsobi še ena vrata, vzdrževalec je takoj opazil, da so zaprta, in jih poskusil odpreti. Ni šlo.

»Zaklenil se je v kopalnico,« je rekel mladenič.

»Niso zaklenjena,« je rekel starejši, »vidite, špranja je pokonci.« Še enkrat je pokljukal, a vrata so ostala zaprta.

Mislim, da nas je bilo vse strah. Vzdrževalec je iz žepa potegnil neko orodje, lahko da je bil povsem navaden izvijač, in šaril z njim okrog kljuke. Potem ga je vtaknil v špranjo med podbojem in vrati in močno potegnil. Kljuka mu je ostala v roki, a vrata so se odprla.

Prvo sem zagledal noge.

Za razmeroma majhno stanovanje je bila kopalnica kar velika. Matej je ležal iztegnjen na tleh, noge ob vratih, glavo tik ob straniščni školjki. Bil je živ, niti nezavesten ni bil. »Matej,« sem rekel, »kaj se je zgodilo? »Nisem mogel odpreti vrat,« je zašepetal. »Franci, Franci.«

Samo to je bilo. Ni mogel odpreti vrat, ker se niso dala odpreti. Samo ta banalen razlog je bil. A mladenič je rekel najbrž ga je zadela kap in pri tem je ostalo. To je rekel tudi reševalcem in zdravniku. Zdravnik je poslušal njega, ne mene. Ne samo, da je bil mlajši, res je bilo, da sploh nisem bil sposoben govoriti, jecljal sem in govoril nepovezano, od pretresa, od šoka.

Matej je umrl deset dni pozneje. Težko mi je govoriti o tistem času. Vzrok smrti je bila podhranjenost, vendar kap ni bila izključena, bila je celo edina razlaga za morebiten padec oziroma slabost, zaradi katere ni mogel vstati. Starejši gospod, vzdrževalec – on naju je z Berto v službenem kombiju peljal v Ljubljano, svojega šefa pa kasneje v H., je seveda moral vedeti resnico, vendar je bil tiho.

»Še dve leti imam do upokojitve,« je rekel med vožnjo, najbrž na moja namigovanja. Tako je obveljala mladeničeva verzija o kapi. Kasneje sem izvedel, da je bila v vseh kopalnicah vrvica, s potegom katere si lahko poklical pomoč. Tudi v Matejevi kopalnici je bila, le da stvar še ni delovala.

Igor mi je verjel, vendar ni bil pripravljen ukrepati. Sicer pa ne vem, kaj sem pričakoval. Da bi tožil in dobil odškodnino? Nobena odškodnina Mateja ne bi vrnila, je rekel Igor. In to je bilo še preveč res.

Sicer pa, koga bi tožil? Kljuke je izdelalo podjetje, ki je medtem že propadlo. Verjetno so jih dobili poceni. Kot sem zvedel od vzdrževalca – z njim sva po tem še dvakrat govorila po telefonu – so v bloku že zamenjali vse kljuke na kopalničnih vratih, to je bilo pravzaprav že nekakšno priznanje krivde.

»Čigave krivde?« je rekel Igor. Izvajalca? Proizvajalca kljuk? Petinsedemdeset let je bil star, v teh letih ti lahko kadarkoli odpove srce.«

»Pri zavesti je bil, ko smo ga našli.«

Igorjevi bratje bi gotovo tožili. Vendar z njimi nisem govoril in Igor je imel prav. Jaz pa sem bil jezen in sem še vedno. Jezen sem bil, pa nisem vedel, na koga. Jezen sem, ker sem jaz tisti, ki je največ izgubil z Matejevo smrtjo, pravzaprav sem edini, ki je zares kaj izgubil. Seveda vem, da so ga imeli radi, vendar razen z Igorjem s sinovi ni imel dosti stikov, pa celo Igor je z lahkoto živel brez njega. Materialno bodo vsi pridobili, rešili pa so se tudi dolžnosti, ki bi jih čakala v najbrž ne tako daljni bodočnosti, da ga bodo morali hoditi obiskovat ali pa kako drugače skrbeti zanj. Izguba je samo moja.

Grde misli so to, vem, pa ne morem drugače. Nesrečen sem bolj kot lahko povem.

KRAVATA

Božo se prestavlja na barskem stolčku in skuša vzbuditi pozornost natakarice prijetne zunanjosti. Vsake toliko z dlanjo potrka po šanku ali zakliče Gospodična!, vendar ga punca ne opazi. Iz enega žepa na plašču mu kuka zajeten šop bankovcev, v drugem pa ima podolgovat zavitek.

Gospodična, tukaj prosim, pomaha in gospodična ga končno ugleda. Božo pokaže na armado steklenic, visečih nad šankom.

Dajte mi od vsega po nula tri.

Dekle osupne, potem pa vzame vrček za pivo in mu nalije po 0,3 iz vsake steklenice.

Vas pa hudo žeja, reče in poči predenj pollitrsko smrtonosno mešanico.

Žeja, ja ... Boš še ti kaj spila?

Malo pomisli, potem prikima in si nalije kozarec soka. Noter vrže še slamico in nazdravita.

In kaj praznujete? ga vpraša z iskrenim zanimanjem.

Kaj praznujem? Božo pogleda zasanjano v namišljeno točko na steni. Praznik? Praznovati ...?

Ja, priznam, da se res počutim malo praznega ...

Nasmehne se mu.

Lep nasmeh maš, reče Božo in ji ponudi roko. Jaz sem Božo.

Polona.

Polona ... ponovi. Lepa je in pogovarja se z njim. Za nekaj trenutkov vsi v prostoru zanj nehajo obstajati.

Nisi mi še povedal, kaj praznujeva ...

Živlenje, draga moja, odvrne in naredi velik požirek. Spači se zaradi mešanice okusov, ki ne grejo nujno skupaj. Praznujva živlenje.

Se pravi na živlenje, odvrne in trči z njim.

Do danes je Božo živel še kar polno življenje. Vsaj prepričan je bil, da ga je. Imel je ustvarjalno službo, ki mu je požrla večino dneva, v drugih vlogah, recimo moža in očeta, se ni najbolje znašel. Vsako jutro je prvi vstal, skuhal kavo (da je lahko žena z malima še malo poležala), se umil, oblekel in postavil skodelici s kavo na mizo, šele potem je zbudil ženo – da bi skrajšal čas, ki ga mora preživeti z njo – in počasi, brez besed srkal grenko črno tekočino. Potem sta zbudila otroka. Vse po vrsti jih je spravljal v vrtec, šolo in službo. Bil je pisec v oglaševalski agenciji.

Tudi danes zjutraj je – tako kot vsako jutro – vstal prvi, skuhal kavo itd ... Ta obred in gneča na cesti pa je prišel v službo kako minutko pozneje kot ponavadi. Kot vsako jutro – do zdaj – je ob vstopu v zgradbo pomahal varnostniku in pozdravil tajnico, ki ga je v tem času ponavadi že čakala z njegovo drugo jutranjo kavo. Kot vkopan je obstal pred vrati pisarne, ki si jo je delil s kreativnim direktorjem. Ta je vstal, ga sočutno potrepljal po ramenu in zapustil pisarno.

Aktovka mu je spolzela iz roke.

Njegova miza je bila prazna. Njegov računalnik je izginil. Gora papirja, ki je bila vedno razmetana po vsej mizi, je izginila. Celo slika njegovih otrok, ki je stala sredi mize, je izginila. Ničesar ni bilo več. Kot da Božo nikoli ni obstajal.

Čistilka je z vlažno krpo še zadnjič potegnila po površini, potem je glasno zažvižgala. Trenutek za tem sta v prostor vstopila dva krepka moška, zgrabila mizo, ga prosila, naj se umakne in jo odnesla ven. Čistilka se je prerinila mimo njega in ga potrepljala po rami.

Kaj za ...?

Božo je zbegano pogledoval okoli sebe. Uščipnil se je v roko, da bi se prepričal, da ne sanja. Sklonil se je in pobral aktovko. Napotil se je nazaj k tajnici.

Kaj je zdaj to, Nataša? je vprašal. Kaj se dogaja?

Nataša mu je ponudila stol in skodelico kave. Brez besed ga je potrepljala po rami in odšla. Če ga bo še kdo potrepljal po rami, ga bo po ... Obsedel je in prislonil skodelico k ustom.

O, Božo! ga je šef lopnil po rami, da se mu je požirek zaletel. Samo malo, je rekel v mobilni telefon. Samo malo, takoj ... Kak? Ja, samo malo.

Božu ni bilo čisto jasno, ali govori z njim ali z nekom na drugi strani linije. In ga tudi ni pretirano zanimalo. Počasi je vstal, si med vstajanjem zlil preostanek kave v usta in si poparil ustnice in jezik.

Daj, Božo, stopi v mojo pisarno, takoj pridem, je rekel šef. Kaaak? je zapel v telefon. Ne, ne govorim vam! Nič ne bom hodo k vam, vi bote lepo prišli sem: Vi ste zajebali celo stvar!! Me čisto nič ne briga, če mate gužvo!!! Jaz jo mam tud, ja?!

Šef je stlačil telefon v žep in se počil v svoj veliki direktorski naslanjač.

Sedi, Božo ... Boš kaj spil?

Božo je odkimal.

Bom kr stal. Ne, nič ne bom spil. Zanima me samo, kaj vse to pomeni – z glavo je pokazal proti svoji (nekdanji?) pisarni – ki je moj računalnik, ki je moja miza, ki so vse moje stvari?

Šef je globoko vzdihnil, vstal in vzel viski iz barčka.

Res ne bi?

Božo je še enkrat odločno odkimal, zato je šef napolnil svoj kozarec in se zvalil nazaj v naslanjač.

Ki naj začnem, Božo ...?

Živčno si je šel z roko skozi lase, si nataknil očala, jih snel in srknil iz kozarca. Očitno je skušal pridobiti na času, hotel je najti prave besede.

Kak dolgo si že pri nas?

Pet let, je suho odgovoril Božo. Kaj me sprašuješ, dobro veš, kak dolgo sem tu, je pomislil.

Pet let, je kot odmev ponovil šef. In to je blo de fakto najbolših pet let naše agencije ..., je vzdihnil, se nekam zagledal in napravil požirek, da bi znova pridobil na času. Ampak, je nadaljeval in Božo je pričakoval ta "ampak" ...

Glej, kak naj rečem ... Odrasla človeka sva, Božo, taki cajti so ... Večjih naročil že nekaj mescov ni, zaslužimo komaj še za plače. Stroške moram znižat in ukinit mesta, ki ne generirajo nekega keša.

Pa ne morš met agencije brez pisca, je s prisiljenim nasmehom poskušal Božo.

Glej, Božo, stroškov ne morem znižat na račun plač zaposlenih, ker bodo nezadovoljni, pa na račun kvalitete tudi ne – naši naročniki so navajeni na en nivo produkcije, ki ga ne morem kompromitirat. Petnajst let smo na trgu, ne morem si zabit noža v hrbet. Tu popravnega izpita ni, razumeš.

To bo trajalo, je pomislil Božo in se skrušeno sesedel na majhen stolček nasproti El Komandantejeve mize, katerega edini namen je bil, pokazati tistemu, ki na njem sedi, kako majhen je. In tak je bil v tem trenutku Božo. Tako majhen, da bi se lahko pod vrati s piskajočim glasom splazil ven iz pisarne.

Kaj pa odpovedni rok?

Glej, v pogodbi nimama predvidenega odpovednega roka. Pa najkrajši čas si tukaj, logično je, da najprej letijo letijo tisti, ki zadni pridejo. Ampak s tvojim delom sem bil vedno zadovoljn, zato bom poskrbel, da bojo agencije zvedle za tebe – to, da si delo pri nas, ti bo povsod odprlo vrata, razumeš. Tu se nimaš kaj bat. Mi mamo kaj pokazat, tak da ...

Dobro, lahko zdaj grem? je vprašal Božo.

Šef je odprl predal svoje ogromne pisalne mize, potegnil ven debelo kuverto in mu jo pomolil pod nos.

To naj bo za začetak, dokler ne najdeš nove službe ...

Božo je pograbil kuverto, na hitro preštel (pet jurjev) in si šop bankovcev stlačil v žep. Kuverto je zmečkal in jo zagnal na sredo mize.

Šef je izvlekel še podolgovat zavitek.

Tu je še simbolično darilce. Dolgo sem razmišljal, kaj bi ti dal ...

Božo je odvil zavitek. Kravata?!

Kak simbolično, je vprašal. Si mislo s tem povedat, da naj se obesim?

HAHAHA, se je gromko zarežal šef in mu požugal s kazalcem. Božo, Božo, pogrešo bom ta tvoj smisl za humor. Ne, ni blo tak mišleno. ta kravata ma svojo zgodbo ... Ko sem prišo sem pred dvanajstimi leti prosit za službo, sem mel to kravato. Službo sem dobo in s to isto kravato sem po dveh letih prevzel firmo.

Jaz pa z njo letim iz firme ... je suho rekel Božo in vstal. Hvala.

Obrnil se je in odkorakal iz pisarne.

Božo! je šef zavpil za njim. Hvala tebi – za vse. Pa brez zamere, no. Oglasi se kaj, bomo šli kaj pojest!

Si vidla, reče Božo in razvleče kravato na šanku. Za pet let življenja, ki sem ga fukno bek v tej firmi: ne da sem se stoprocentno zalago za njih, dušo sem jim prodal za ... za ... pet jurjov pa kurčevo kravato, pizda jim materna!

Polona sočutno pokima z brado v dlaneh.

Kaj te naj zaj rečem doma ženi pa malima? Da sn navadn nesposobn luzer, vredn kravate pa petih jurjov, ker pizde šefovske ne znajo opravlat svojega dela? Žena me itak vidi ko vrečo smeti, ki je noben noče odnest dol ... Al naj se rajš "de fakto" obesim? vpraša oponašaje šefa. Potem zarije obraz v dlani.

Kak jim naj pogledam v oči?

Božo, to se lahko vsakemu zgodi. Nisi prvi niti zadni. Pa saj nisi sam kriv, je tak?

Božo zapre oči in potopi obraz v dlani.

Ko odpre oči, se mu že v redu vrti. Koktejl glasov, smeha in glasbe iz preglasnih zvočnikov mu nabija možgane. S pomočjo rok dvigne glavo. Obriše posušeno slino z obraza in se ozre ven. Temno je. Ozre se po Poloni. Ni je. Pozno je že in zamenjala jo je druga punca, ki ga nekaj sprašuje. Božu dol visi, kaj hoče od njega. Obrne se in sestopi z barskega stola. Z rokami narazen skuša obdržati ravnotežje. Pol litra žgane mešanice mu pljuska ob stene želodca in pravi čudež je, da je še vedno tam notri.

Natakarica mu najeda, Božo pa zamahne z roko, pogleda po tleh, kje je aktovka, jo pobere in se opoteče proti izhodu. Pred vrati se spomni, da najbrž še ni plačal, zato seže z roko v žep plašča in na slepo potegne šop bankovcev, jih vrže čez ramo in se končno znajde na cesti.

Zunaj pogleda na uro – pol dvanajst!

Pizdarija, stara me bo ubila!

Spodaj pozvoni.

Nihče se ne oglasi.

Še enkrat pozvoni z enakim uspehom, potem odkolovrati okoli bloka na drugo stran.

Nasloni se na drevo, ker lahko samo vpije ali lovi ravnotežje, ne pa oboje hkrati.

Meta! zakliče. Meeeetaaaa!!

Ena za drugo se prižigajo luči.

Meeetkaaaaaaaa!!! Si gluha, alkaj?!

Končno luč v njuni spalnici. Okno se odpre.

Metka, hvalabogu, olajšano vzdihne Božo in se skoraj zvrne, ko se s hrbtom odrine od drevesa. Daj, odpri. Celo mesto bom zbudo.

Skozi okno namesto odgovora prileti kup srajc.

Sledijo hlače, gate in nogavice.

Božo ne more verjeti svojim očem – od šoka se skoraj strezni.

Na glavo mu prileti prazna potovalka.

Sam si spakiraj! Dovolj je!! Drugega mam!!!

Metka, kaj se ti je zmešalo?! Metkaaaaa!!!

Okno pogoltne njeno glavo in se zapre, luč ugasne, Božo pa nekaj časa skuša dojeti situacijo.

Potem zbere cunje, razmetane po tleh, jih stlači v potovalko in sede nanjo. Z roko seže v žep in otipa šefovo simbolično darilo.

Potovalko porine pod drevo in stopi nanjo. Konec kravate trdno priveže na najdebelejšo vejo, zanko pa si namesti okoli vratu. Zategne in preveri, če je okej.

Pogleda gor proti oknu in pokaže pest nekomu, ki ga ne gleda, potem pa se odloči in brcne potovalko izpod nog. Za nekaj trenutkov obvisi na veji, potem pa se – še preden ga začne res dušiti – kravata pretrga in Božo telebne direktno na trtico, da ga zaboli kot hudič.

Jebem vam mater vsem po spisku!!! sikne. Preostanek kravate si sname z vratu in zatlači nazaj v žep, pograbi aktovko in potovalko.

Še zadnjič pogleda gor, potem odkima z glavo in se vrne v kafič.

Sede na stolček za šankom in s prstom pokaže proti steklenicam nad šankom.

Hej, zavpije na natakarico. Daj mi od vsega tega po nula tri ...

ŠTOPARJA

Senca ogromnega oblaka požira cesto meter za metrom nekje med Mariborom in Ljubljano. Veter pleše z odpadlimi listi in se zapleta v dolge kodre dekleta, ki stoji ob cesti in vsake toliko iztegne palec v upanju, da se bo nanj zataknilo mimo drveče vozilo.

Rečem, da grema z vlakom, ona pa ne, sikne tip, ki čepi par metrov naprej in naveličano draži mravlje s travnim stebelcem.

Z avtom bom šla, jo oponaša. Živčno pogleda na uro. Tri ure! ji pokaže s prsti in pokima, češ boš kaj rekla na to.

Punca ga jezno pogleda. V njegovih črnih očalih je odsev ceste in ko vidi, da se v daljavi končno približuje avto, se ji obraz razvedri v novem upanju. Obrne se in znova poskusi.

Daj, Mirko, nea težači, sem se pač zmotla, mu reče čez ramo.

Zmotla?! Jaz se bom zdaj zmoto pa bom vstal pa šou domov.

Avto seveda pelje mimo.

Mirko iz torbe potegne pločevinko, jo poboža in globoko vzdihne.

Pivo se je skuhalo, jo očitajoče pogleda.

Punca se skloni, vzame pločevinko, jo odpre in krepko potegne, da ji tekočine spolzi prek roba ustnic čez brado in na vrat.

Mirko vstane in poliže pivo z nje. Objameta se in poljubita.

V daljavi zaslišita avto in v trenutku se vrneta na položaje. Mirko zeksa pir in parkira prazno pločevinko na rob ceste.

Avto upočasni, voznik si pozorno ogleduje štoparko, ko pa zagleda tipa poleg nje, pohodi stopalko za plin, se zareži in jima pokaže sredinec.

Zaleti se, prašič! besno zavpije punca in brcne pločevinko na sredo ceste. Mirko privzdigne očala na čelo, jo zgroženo pogleda in hoče nekaj reči, v tistem pa se zasliši cviljenje gum, trenutek tišine, potem pa glasen pok in mečkanje pločevine.

No, smeh ga je zdaj ziher mino! reče punca in zdirja naprej po cesti.

Pa ti si ftrgana, zatuli Mirko in se požene za njo. Prihitita do kraja nesreče in zdaj punca nesrečnemu vozniku vrne sredinec.

Marta! zavpije Mirko in jo potegne naprej – ustavita se šele po dobrem kilometru, kjer znova zavzameta štoparsko držo.

Marta živčno žveči spodnjo ustnico in si popravlja lase, Mirku pa v obraz eksplodira pivo iz nove pločevinke, v kateri se je med tekom dobro spenilo.

Nujno moraš nehat s tem! Tak ne bo šlo več naprej.

Tišina.

Enkrat boš v navalu jeze kaj takega naredla meni in ...

Tišina.

Boš rekla kaj, al nič?

Tišina.

Ma idi v ... reče Mirko in vstane s hrbtom proti njej.

Čez nekaj trenutkov ga objame od zadaj in ga poljubi na vrat.

Ta bo, reče Marta, ko se končno približa priklopnik.

Marta skoči in iztegne palec, ampak tudi ta tovornjak odgrmi mimo. Marta in Mirko se spogledata.

Da ne bi slučajno ... ji požuga s prstom.

Nima smisla, vzdihne Marta. Kmalu bo tema, prav si mel.

Seveda sem mel prav, zmagoslavno odvrne Mirko, čeprav glede na trenutno stanje nekih razlogov za zmagoslavje nima.

Skloni se in iz torbe izbrska dva sendviča. Zadnji sončni žarki obsijejo nekaj kovinskega v njegovem zadnjem žepu.

Noč je naravnost čudovita. Le tu in tam pesem čričkov zmoti avto, ki jima ne ustavi.

Dvoje luči starega razmajanega hrošča zbudi še zadnje upanje. Marta skoči kvišku ... Hrošč obstane.

Končno se je nekdo omehčal, končno se je nekdo ujel na njen palec.

Voznikova vrata se odprejo.

Vsakih pet minut, jebemti, vsakih pet minut!

Štoparja se molče spogledata. Vtrenutku je jasno, da voznik ni ustavil njima, ampak avto vozniku, očitno pokvarjen.

Brez panike, takoj bo! jima reče voznik.

Odpre pokrov zadaj in začne šariti po motorju, tu in tam se jima nasmehne, čeprav se to v temi bolj malo vidi, potem pa se znova posveti popravilu.

Mimogrede – jaz sem Janez.

Mirko.

Vesna.

Včasih mam občutek, da ma svojo voljo in da me enostavno zajebava, se nasmeje Janez, vstane in zapre pokrov.

Mislim avto, doda in brcne v blatnik.

Mogoče pa je hoto, da nama ustavite, se nasmehne Marta.

Mogoče, reče Janez. Kam greta?

Janez med vožnjo pogosteje kot običajno usmerja pogled v vzvratno ogledalo, kjer se njegove oči vsakič srečajo z Martinimi. Mirko drema na njenem ramenu in se vsake toliko premesti na sedežu, ne da bi odprl oči.

Janez se ji nasmehne in ona mu vrne nasmeh.

Ja, tak je to, zavzdihne Janez, da bi na vsak način prerezal tišino, pravih besed pa ne najde.

Prosim, vpraša Marta.

Nič nič, samo ...

Mirko se zdrami. Pogleda levo in desno.

Je kaj narobe? vpraša, potem spet zaspi.

Tvoj prijatl je vedno tak tiho? znova poskusi Janez, Marta pa pogleda Mirka.

Ne ...

V bistvu je super, da smo se srečali, reče Janez. Nea se rad sam vozim.

Pogleda jo v ogledalu in se popraska po tilniku.

Zato tu pa tam rad poberem kakega štopara, da mi ni dolgcajt ...

Mhm, pokima Marta.

Cesta je slaba družba ...

Mhm ...

Mirko odpre oči in vpraša, če je kaj narobe, potem pa zarine roko Marti pod majico, zapre oči in znova ga odnese.

Tak, slavnostno spregovori Janez. Jaz tukaj zavijem v ta hrib, tak da greta lahko tu vun ...

Popravek, se predrami Mirko – tu greš vun ti!

Ha? vpraša Janez in se začuden obrne nazaj. Mirko privzdigne rit, iz zadnjega žepa potegne kovinski predmet in ga prisloni Janezu na čelo.

Prosim, da ne delaš nepotrebnih problemov in tu izstopiš, skozi zobe iztisne Mirko. Ne sili me, da bi ti govor dvakrat, ker me potrplenje mineva! Spizdi vun! Spizdi vun!!!

Janez osuplo gleda in ni sposoben izdaviti nobene.

Tota stvar tu – Mirko pokaže s prstom na pištolo na Janezovem čelu – je sposobna nardit vlko lukno!

Mirko, nehaj, reče Marta in z dlanjo odmakne cev z Janezove glave. Čisto fajn poba je ...

Njen glas prihaja od daleč ... Od zgoraj. Čisto fajn poba!

Kurac je fajn! zakriči Mirko. Celi cajt najeda, da človek nea more spat!

Obrne se k njej in jo z levico zgrabi za čeljust.

Nikoli, ji reče, ampak res nikoli mi nea nasprotuj fpričo drugih, je jasno?

Potegne jo k sebi, da se ji ustnice našobijo in jo poljubi.

Si gluh, alkaj? reče ne da bi se odmaknil od nje. Spokaj se vun!

Janez odpre vrata.

Saj ne bota prišla daleč ... S totim hroščom ne.

Zamišljeno stopa po cesti, zre v trupla povoženih živalic in pazi, da ne bi katere od njih pohodil. Nikjer ni žive duše.

Na levi je travnik in par dreves, na desni polje.

Daleč spredaj zagleda luči. Nekaj hiš. Manjše naselje. Mogoče celo policijska postaja, da prijavi prasca, ki mu je spizdil hrošča ...

Ampak potem bi lahko zaprli tudi njo ... Ona je okej, rekla je, da je čisto fajn poba. Zadovoljno se popraska po bradi.

Počasi stopa mimo hiš. Na steno ene izmed njih je prislonjeno kolo. Staro in razmajano, ampak nezaklenjeno.

Janez pogleda levo in desno – nikjer nikogar.

Hmmm ... Ampak potem bom jaz tud kriminalec. Tak ko Mirko. Ne, ni dobra ideja. Ne morem. Ne smem. Ne bom.

Glasen pok in zračnica je v trenutku prazna. Janez razjaha kolo in ga zabriše v obcestni jarek in nadaljuje peš.

Pa pizda! Zakaj ravno zdaj! se zasliši izza ovinka. Pa kaj res nimam niti trohice sreče, alkaj? Al si pa ti s temi svojimi ... uroki al kar koli že so?

Mirko! Janez se potuhne za grm.

Kaj jaz? Sem jaz kriva, če ti nea znaš vozit?

Kaj nea znam vozit? Saj si vidla, da je onemu tud crkno vsakih pet minut?

Ja, ampak je – za razliko od tebe – tisti prijazni tip znal tud popravit! Kaj si ga pa vrgo vun!

Prijazni tip ... Janezu se usta raztegnejo v nasmešek.

Prijazni tip?! se z gnusom in čudenjem spači Mirko. Prijazn je mogoče bil, če je pa to bil tip, tak ko praviš, pol me pa res skrbi za tvoj okus in trezno presojo o moškosti!

Ja, saj glede na to, da sem zdaj tu s tabo, mene tud! jezno odvrne Marta, zavije okoli hrošča in se vsede na sprednji blatnik.

Janez vstane in se odkašlja, Marta in Mirko ga začudeno pogledata.

Mirko se dvigne in potegne pištolo.

Pa kaj ti si že spet tu?!

Mirko! zavpije Marta.

Ne ti meni Mirko! Zdaj pa je dosti heca! Vleži se na trebuh!

Janez pogleda Marto, ki samo nemočno zmigne z rameni, dvigne roke v zrak in se počasi spusti na kolena.

Ne bom ti dvakrat reko! Vleži se na trebuh! Vleži se na trebuh!!!

Janez se raztegne po tleh. Mirko stopi k njemu in ga brcne v bok.

Mirko!!! zakriči Marta.

Pa kaj je? Kaj bi rada?

Mirko je hudičevo jezen. Prav besen je.

Na čigavi strani si? Ti si si zmisla štopanje, zaj pa maš! Kaj se pajtlaš za totega ... toto revo!

Da bi stavek bolj kategorično zaključil, ga še enkrat fino brcne v bok. Janez zaječi.

Pa nehaj!

Marta se požene vanj, da se skoraj zloži po tleh in s pestmi začne bobnati po njegovem prsnem košu.

Nobena reva ni! To je dokazo, ko je prišo za nama!

Za tabo, jo popravi Janez.

Za mano, pristavi Marta. Ti – ti pa si frajer samo zato, ker maš pištolo!

Mirko za trenutek ostane brez besedila. Kaj takega se mu še ni zgodilo, zato ni vedel, kaj se v takih okoliščinah reče. S pogledom bega z Janeza na tleh na Marto, ki stoji pred njim na razdalji par centimetrov, in nazaj.

Pa ... Pa kaj je zaj to?

Nič mu ni več jasno.

Kaj sta v kakem ... skritem dogovoru, alkaj? Se poznata že od prej? Si zato hotla s štopom, ne pa z vlakom?!

Janez previdno dvigne roko.

Jaz bi nekaj reko, če lahko ...

V tistem vanj prileti še ena brca.

Kaj se oglašaš, če te ni noben nič fprašo?! Ti, punči – obrne se k Marti – se pa v bodoče malo lepše obnašaj, ker zna bit ata rahlo jezn, okej?!

Janez izkoristi priložnost, ko Mirko ni pozoren nanj, se požene proti njemu in mu z obema rokama vklešči noge. Mirko komaj ohrani ravnotežje.

Pizda ti ...

Zdaj ima Mirko zadosti, cev nastavi Janezu na glavo, v tistem ga Marta brcne v roko in izstreljeni naboj se zarije globoko v pločevino Janezovega avta. Pol brce je pokasirala tudi Janezova glava, zato od bolečine stisne objem okoli Mirkovih nog in ta izgubi ravnotežje. Zadnje, kar lahko Mirko med padcem še naredi, je da z ročajem pištole trešči Janeza po gobcu. Janez si pokrije obraz z dlanmi, Mirko pa skoči pokonci.

Tebe, lubica, sem pa danes že enkrat opozoril! reče in zamahne s hrbtom dlani proti Martinemu obrazu. Marta se odmakne in se požene okoli avta, Mirko pa za njo.

Stegni se, prasec!

Pa ti res nimaš nikoli zadosss-

Mirko ne dokonča stavka, ker mu zdrsne na ploščati gmoti, ki je bila v prejšnjem življenju jež, dokler ni Mirko čezenj zapeljal s hroščem ...

Janez in Marta stojita nad Mirkom. Mlaka izpod njegove glave se vidno veča. Janez se odkašlja.

Misliš, da je blo to nujno ...?

Marta spravi pištolo v zadnji žep.

Kaj si hecn ti? Bi bil rajši ti na njegovem mestu? se nasmehne.

A-a, odvrne Janez. Marta se stisne k njemu.

Boš pogledo, kaj je z avtom?

Janez pokima in počepne k motorju.

In kaj boma zdaj z njim?

Marta zmigne z rameni, Janez pa zapre pokrov in si obriše roke v hlače.

Ampak nekaj mi ni jasno ... Vem, da je bedarija, samo ...

Marta ga vprašujoče pogleda.

Rekla si mu, naj se stegne in on je točno to nardil!

Marta se nasmehne.

To je ... en mojih talentov. Če si kaj zares močno zaželim, se mi včasih izpolni ...

Privije se k njemu in zakopa hladne dlani pod njegovo majico – Janezu se naježi koža. Močno jo stisne k sebi.

Mam pa, nadaljuje Marta, tudi druge talente ...

Aja? Janez si oblizne ustnice. Maš?

Maaammmmmm ..., po mačje zadovoljno zaprede Marta, in ti jih bom pokazala, naj me vrag vzame, če –

Puf!

???

Janez objema zrak in začudeno gleda. Veter mu boža lase.

Za trenutek se trudi zbrati misli – se je vse skupaj res zgodilo ali je samo sanjal? Če je sanjal, zakaj potem na tleh leži Mirkovo truplo?

Sesede se na blatnik in se popraska po glavi.

Eh, vzdihne in odmahne z roko, sede v avto in obrne ključ. Stari hrošč vžge v prvem poskusu in se premakne nazaj na cesto, nekje daleč stran pa se nekdo že veseli Martinega obiska ...

ROMEO IN JULIJA

V bloku sta bila znana kot Romeo in Julija, ker se je za njunimi vrati pogosto slišalo kričanje in razbijanje.

Roman je sanjač, ki bi rad izdal največji roman vseh časov, in je za pisanje izkoristil vsako sekundo prostega časa: njegov roman pa dejansko postaja vedno večji, se pravi daljši ...

Pa kaj bi pravzaprav rad dosego s to knigo? vpraša Julčka, šivilja v tovarni sedežnih prevlek za avtomobilsko industrijo.

Kak to misliš, kaj bi rad dosego? Rad bi ... Roman dvigne pogled iznad beležke in se zazre skoz okno, kot da bo zunaj našel odgovor. Rad bi ...

Lahko bi jo recimo zdaj položo na tla pod kredenco in bi dosego dva globoka krožnika, golaž je že kuhan, se zareži Julčka.

Spet se zajebavaš z mojega dela.

Tvojega dela ... Tvoje delo je blo delo varnostnika, predn si pusto službo.

Nisem pusto službe, ampak sem bil odpuščen!

Premeščen, ga popravi Julčka in postavi lonec na sredo mize.

Ja, ampak premeščen na delovno mesto, kjer bi dejansko moral delat ...

Ki ga nisi sprejel – torej si pusto službo.

Julčka obupa in gre sama po krožnika in žlici.

Glej, s tabo tu ne morem prit do konca. Pojejma to ...

Da se boš lahko znova zapr v svojo čumnato in se umakno pred mano.

Roman zavije z očmi, zapre beležko, jo poči na mizo in si naloži na krožnik.

Ne umikam se! Rad bi izkoristo čas, ko sem na podpori, in dokončal, nekaj, kar mi ogromno pomeni.

In to bo ... kdaj?

Ne vem. Pusti me vsaj do novega leta ...

Julčka se zareži.

Zdaj smo konc junija. In isto si reko prejšno leto.

Roman zmigne z rameni.

Če ne najdem konca.

Kak ne najdeš konca. Pa nakluko si že ... kolko, pet tisoč strani?

Ne pretiravaj ... Tri tisoč štirsto pa nekaj.

Ko bi vsaj kaj mel od tega.

Pa saj sem par stvari že objavo, ne?

Ja, na netu pa v nekih obskurnih revijah, ko nič ne plačajo.

Dobivam pa dobre ocene, kar je tud nekaj vredno, ne.

Ja, ampak z dobrimi ocenami jaz ne morem v trgovino po kruh pa mleko.

Saj bo, Julči, reče Roman in jo poboža po obrazu v upanju, da bo debate konec. Nekaj trenutkov se molče gledata.

Otroka bi rada ...

Roman vstane in odnese krožnika v korito, spusti vodo in ju od sile pomije.

Moja biološka ura teče ... Ma kaki teče, zvoni!

Zdaj ni pravi čas za to.

Kdaj pa bo po tvojem pravi čas?

Roman odloži krožnik, vzdihne in zmigne z rameni. Vsake toliko ga zmasira s to temo, ko ni sposobna krotiti svojih gnezdilnih vzgibov, takrat Roman ponavadi zamenja temo ali pobegne v svojo sobo.

Enkrat me bo potrpljenjee minlo! zavpije za njim.

Roman zapre vrata in se nasloni na njih. Uide mu Pizda!, potem sede za pece in zažene urejevalnik besedil.

Saj ne, da bi bil eksplicitno proti otrokom in tudi Julčko je imel rad in vse, ampak s svojim delom je postajal obseden in upanje, da bo ustvaril nekaj res velikega, kar bo pustil za sabo in po čemer se ga bodo spominjali, ga je gnalo naprej, da je nepretrgano bruhal stavke in zlagal printe na vedno večji kup. Ko bo končal, si bo našel službo in bo skrbel za Julčko in otroka. Brez zajebancije!

Prižge tiskalnik in spusti skozi zadnjih sto in nekaj strani, ki jih je manično nakljukal v zadnjih nekaj tednih, ko brez trkanja vstopi Julčka.

Hej ...?

Pogovorit se morma – zdaj!

Julčka je videti odločena, tiskalnik pa s strpinčenim glasom pljuva liste.

O čem, Julčka? Kaj ne vidiš, da sem zaposlen?

Ti si brezposeln sanjač brez kakršne koli koristi, Roman. Jaz od tebe nimam nič. Zaslužim si več ko to in če se bom hotla s tabo pogovarjat, se tudi bom.

Julčka, za pogovor sta potrebna dva, mene pa trenutno ni.

Njene oči se zarosijo.

Glej, lubica, teh stvari se ne da izsilit ...

Rada bi samo razčistla stvari in to je vse ... Da mi daš odgovore, ki si jih zaslužim – zato ne rabiš navdiha, umetnik!

"Umetnik" ga je zadel v živec. Umetnik po njenem prepričanju ni ustvarjalec, ki je na tem, da naredi nekaj lepega, ampak parazit, ki živi od podpore in ženine plače. Ona dela za oba in mu omogoča njegove sanje, ki zanjo počasi a vztrajno postajajo nočna mora.

Žalit me nea rabiš, reče Roman smrtno resno.

Žalit, Roman? Žalit?! Žališ me ti s svojim nikakim odnosom. Pa ti resno misliš, da si nekaj posebnega? Da si več ko jaz, ker maš kao sanje? (Kao sanje podpre z narekovaji iz kazalcev in sredincev.)

Je kaj narobe, če ma človek "kao sanje"? jo oponaša Roman.

Ne, Roman, nič ni narobe, ampak jaz mam tudi sanje! Sanjam o možu, ki me ma rad, mi stoji ob strani in se mu ne zdi škoda časa za mene, ki je dober mož in oče vsaj enemu otroku ...

Roman vzame šop papirja iz tiskalnika in ga odloži na obstoječi kup svojega monumentalnega literarnega umotvora.

Sem ti reko, da zdaj ni pravi -

Čas! Vem, si reko. Nikol ni pravi čas. Pa mi povej, kdaj je pravi čas? Zvečer? Jutri? Po novem letu? Čez deset let?!

Roman nestrpno tleskne z jezikom.

Ne vem, Roman, odločit se boš moral, odkima Julčka. Al pa se bom jaz.

Kaj mi groziš?

Grozim? Recimo, da te postavlam pred dejstvo. Sita sem tega, da sem vedno jaz žrtvujem in vlečem stvari naprej, medtem ko ti glumiš pisatla pa čakaš, da ti bo enkrat kao ratalo.

Poslušaj, odgovornost mam do svojega talenta in moram iz tega nekaj napravit.

Jaz sem tud mela talent, pa sem diplomo obesla na klin zaradi ...

Zaradi mene?!

Julčka ne reče nič. Roman vstane in jo objame okoli ramena.

Pa saj sem ti reko, da potrpi ...

Do novega leta, ja, stokrat sem že čula eno in isto. Stokrat! Jaz hočem zdaj živet, ne pa po ne vem kerem novem letu!

Roman dvigne roke.

Evo, si mi že zatežila. Kak naj kaj ustvarim, če mi zatežiš sredi dela?

Roman, življenje s tabo sem si drugač predstavlala.

No, pol pa oprosti, da ne ustrezam tvojim predstavam o življenju. Poznaš me že ... kolko, dvajset let in bi že lahko vedla, kaj lahko pričakuješ od mene. Jebemti, ista si ko tvoja mati!

Pa kaj zdaj mešaš mamo? Kaj ma ona z nama?

Kaj ma ona z nama? To, da je zatežila tvojemu staremu, da se je stegno! In tebe je vzgojila, da točno to delaš ti zdaj meni!

Ona je kriva, da se je stegno? Umr je zarad alkohola!

Seveda! Saj trezn ni mogo prenašat tega najedanja nonstop!!!

Roman vstane, se prerine mimo nje v predsobo in stopi v čevlje.

Kam pa zaj?

Dol grem na pir!

Na pir? In pol bo vse okej?

Ja!

In pol se boš stegnil zaradi alkohola, pardon zaradi mene!

Ja!

Nikamor ne boš šou, zaj se pogovarjam s tabo!

Ma vprašo te bom!

Nikamor ne greš, sem rekla!

Nea me jebi!

Roman navleče jakno in odpre vrata, Julčka pa se požene vanj, da se oba prevržeta, kot sta dolga in široka. Julčka se takoj pobere, stisne vrata, obrne ključ in ga stlači v žep na kavbojkah.

Roman je pri padcu z glavo butnil ob podboj kuhinjskih vrat, da se mu je v redu zvrtelo. Ko pride k sebi, se pobere in hoče odpreti vrata.

Daj kluč!

Ne dam!

Daj mi kluč, sem ti reko!

Ne!

Roman jo odrine, da se zvrne po tleh, se prestopi čez njo in ji začne brskati po žepih. Julčka zbere moči in ga brcne v mednožje, da ga preloži kot knjigo, potem pa še v brado, da se Roman raztegne po tleh kot testo za štrudl in obleži na hrbtu.

Požene se nanj in začne s pestmi tolči po njem, pa naj pade, kamor pade. Roman si z eno roko pokrije jajca, z drugo pa obraz, Julčka pa tolče, tolče.

Če sem rekla, da ne greš nikamor, potem ne greš nikamor!!!

Tako podivjane je še v življenju ni videl. Nekako se mu uspe pod njo preobrniti na kolena, medtem ko njene pesti divje bobnajo po njegovem hrbtu.

Roman vstane, Julčka pa se ga oklene z nogami okrog pasu in rokami okrog vratu. Roman se opoteče po predsobi, žila v glavi mu nabija in pred očmi se mu bliska. Z zadnjimi močmi se s hrbtom, na katerega je prilepljena Julčka, z vso silo zaleti v zid. Julčka zaječi, Roman pa ponovi manever.

Takoj ko njen objem nekoliko popusti, se Roman obrne in jo stisne v klinč. Julčka kot stekla maha na vse strani, Roman pa stiska, stiska ...

Spusti me, Roman ... s težavo izdavi Julčka.

Pa ja, reče Roman in stisne še močneje. Ti boš mene jebala!

Njeni udarci nehajo deževati, z obema rokama se oklepa njegovih in se skuša osvoboditi iz zadnjega objema.

Spusss ... ti ... mmmmmmm ...

Roman počasi popušča, Julčka pade najprej na kolena, potem pa se negibna razleze po tleh.

Roman osupne. Nekaj trenutkov molče gleda in skuša dojeti, kaj se je pravzaprav zgodilo, potem poklekne k njej.

Julčka! Julčka, zbudi se! O pizda, kaj sem nardil?!

Objame jo in si jo privije k prsim.

Moja Julčka ...!

Roman bruhne v neutolažljiv jok. V trenutku je vse izgubilo smisel. Njegov roman je izgubil smisel.

Kaj si želel doseči z njim, Roman?

Pogleda gor, kot da se na stropu skriva odgovor. Lestenec.

Iz svoje sobe prinese kup papirja, ki je njegov nedokončani roman, iz peceja izvleče napajalni kabel.

Kaj bi rad dosegel s svojim romanom, Roman?!

Previdno stopi na kup papirja, na kavelj, na katerem je obešen lestenec, pa zaveže kabel. Na drugem koncu naredi zanko in si jo natakne okoli vratu. Zapre oči in brcne svoj nedokončani roman ...

Spusss ... ti ... mmmmmmm ...

Njegovo telo se še nekaj časa guga, medtem ko strani nedokončanega romana počasi pristajajo na tleh.

Drama v treh dejanjih

Podnaslov: Senzacionalne apokrifne zgodbe, kakršne so zlonamerno razširjali slikarji in drugi umetniki o mednarodno priznanem slovenjegraškem samouku.

Prizorišče: Igra se dogaja v letih 1950–1960 pretežno v Slovenj Gradcu in okoliških hribih in gostilnah, pa tudi v Mariboru. Značilne lokacije: Prosektura in bolnišnica v Slovenj Gradcu, Bolnišnica in Umetnostna galerija v Mariboru, telovadnica in gotska cerkev in Muzej v Slovenj Gradcu, zapor v Mariboru, nekaj stanovanjskih objektov v obeh mestih. Tretje dejanje – Galerija v Slovenj Gradcu. Vse scene so del ene in iste scene, ki se v skladu z dogajanjem na posebno umetelne načine spreminja.

Osebe:
MIKEC
JOSIPINA
RENATA
SLEJKO
TUREL
ANČKA
ŠPEGELJ
COKLIČ
FREDI
BOMBEK
BAUDEŽ
REGAZZONI
KOLMAN
MOPS
LJUDMILA
BARD IUCUNDUS
LIDIJA
NIDŽO

Dvanajst moških vlog in štiri ženske. Več trupel. Nekaj različnih oseb, kot so to na primer zaporniki ali kmetje v hribih, igrajo igralci, gostilničarke in učenke pri telovadbi pa igrajo igralke, ki imajo karakterne vloge v drugih delih igre. Nekateri moški igralci lahko igrajo več vlog, če je to nujno. V nekaj prizorih nastopajo vsi nastopajoči, tako na primer v tretjem dejanju, v galeriji. Ker je drama zgodovinska in kronika, je nekatere vezne, žanrske, razpoloženjske prizore mogoče skrajšati, nekatere pa tudi izpustiti – tako na primer tretje dejanje.

PRVO DEJANJE

PRVI PRIZOR

Pred zaporom.

HUGO KOLMAN: (Skoči s kolesa in kolo postavi ob žičnato ograjo. Potegne je dolgo verigo iz žepa in kolo skrbno priklene k ograje. Še preden je konča, stražar ponori.)

MOPS: (stražar) Takoj odklenite kolo in izginite!

KOLMAN: Kaj ni to zapor?

MOPS: Seveda je zapor. Zato je prepovedano priklepati kolesa k ograji!

KOLMAN: Pomagajte mi nesti diaprojektor!

MOPS: Jaz sem na straži!

KOLMAN: Ne bo treba stražit. Vsi bodo obvezno na predavanju o flamskem slikarstvu, stražarji tudi!

MOPS: Kaj pa mislite, jaz sem tu v službi. Moja služba je, da stražim! (Maha s puško in kriči na ves glas.)

KOLMAN: Jaz pa nisem v službi. Sem pa prišel predavat. Zapori v Jugoslaviji so humani, je sklenil vaš šef. Tu imam dopis: zaporniki in stražarji in administrativno osebje – vsi se spoznavate s slikarstvom!

MOPS: Nočem se spoznavati s slikarstvom!

KOLMAN: Stražarjev brez kulture ne bodo trpeli.

MOPS: Bom šel k železnici. Tam sem že bil.

KOLMAN: Železničarjem sem predaval pred tremi tedni. Povabili so me za čez dva mesca! Sami od sebe!

MOPS: Kaj predavate v jedilniku brzega vlaka?

KOLMAN: Kaj si mislite, predavam v remizi. Tisoč stojišč in tri sto sedišč.

MOPS: Zdaj mi je žal, da vas nisem ustrelil.

KOLMAN: S tem pihalnikom ne bi zadeli.

MOPS: To je em četrdeset osem!

KOLMAN: Če mi daste sto metrov prednosti, jaz tečem cikcak, vi stojite za ograjo in streljate! V redu?

MOPS: Zelo rad.

KOLMAN: No? Torej?

MOPS: Žal. Ne smem.

KOLMAN: Samo teorija. Zadeli bi samo, če bi ležali, če bi ležali, me zaradi roba ceste ne bi videli. Čudno, da vam že vsi niso ušli.

MOPS: Nobeden noče. Hrana je dobra. Delo lahko.

KOLMAN: Posebej pa vsi uživate, da ste za rešetkami? A ne? Svoboda je sranje kroz gusto granje!

MOPS: Popolnoma prav imate, tovariš. Zdaj se moram odločiti in vas peljati v direktorjevo pisarno ali pa …

KOLMAN: Kaj … ali pa … ?

MOPS: Ali pa ustreliti. Opravičujem se, taki so predpisi.

KOLMAN: Delajte, kar hočete, samo diaprojektor mi boste pomagali nesti. Jaz bom pa diapozitive in stojalo.

MOPS: Vse to ste pripeljali na kolesu?

KOLMAN: To ni še nič! Ko bi vi videli, kaj vse prepeljejo Vietnamci v Indokini!

MOPS: Kako pa vi veste, kaj prepeljejo?

KOLMAN: Predavam o zgodovini filma, gledam tudi žurnale.

MOPS: Pa vas zanima politika?

KOLMAN: Zakaj pa ne?

MOPS: Politika, slikarstvo, film. Ni to malo preveč?

KOLMAN: Mislite, da bi me moral še kriminal … ?

MOPS: Kriminal je hecna reč. Prav zabavam se. Kaj vse so naredili ti bedaki … ti, ki jih zdaj imamo tukaj. Vsi so mislili, da jih nikoli ne bodo dobili.

KOLMAN: Človeško življenje je umetnost, logika in policaji pa so kot okvir slike.

MOPS: Ne razumem?

KOLMAN: Ste kdaj videli, da je slika zlezla preko okvirja?

DRUGI PRIZOR

Zapor, predavalnica.

Platno, diaprojektor … Množica zapornikov je razen treh prikazana samo zvočno, kot ozadje.

KOLMAN: (Kaže diapozitive in predava.)

Zaporniki so urejeni, postriženi, umirjeni.

V tem prizoru nastopijo vsi igralci vseh moških vlog iz drame, trije od njih imajo govorne vloge.

KOLMAN: Krokarji nad žitnim poljem. Rumena in črna.

PRVI: Je to avstro-ogrska zastava?

KOLMAN: Ne, Van Gogh ni bil Avstrijec. Je pa to njegova zadnja slika. Dan potem, ko je naslikal, je šel preko žitnega polja in si pognal kroglo v srce.

DRUGI: Ni maral ptičev?

TRETJI: Ga je kdo preganjal?

KOLMAN: Van Gogh je sočustvoval z bedo delavcev, posebno rudarjev v rudnikih premoga … slikal je dolge suhljate obraze, temačne barve …

PRVI: Prosim, ne.

KOLMAN: Zakaj ne?

DRUGI: Kaj rumenega, prosim. Dosti imamo bede.

PRVI: Ja, po živih barvah nam hrepeni srce!

TRETJI: Kaj ni bil nekaj časa tudi pridigar?

KOLMAN: Da, bil je. Ni se obnesel.

TRETJI: Zakaj ne?

KOLMAN: Preveč človekoljuben je bil. Preveč se je razburjal zaradi bede rudarjev …

PRVI: Ne prenesem rudarjev!

DRUGI: (Razloži.) Ukradel je blagajno v rudniku, zato jih ne prenese!

TRETJI: Kaj pa z ljubeznijo … je ta Van Gogh preganjal kurbe pa tako … ?

KOLMAN: Tisti je bil Toulouse Lautrec!

PRVI: Tisti iz knjige Moulin Rouge?

KOLMAN: Tisti, tisti!

TRETJI: Zakaj ne kažete diapozitive prekrasnih mastnih kurb v spalnih srajcah in brez?

KOLMAN: To pa ne gre tako. Govorim vam o umetnosti!

TRETJI: Lautrecovih kurb, sem mislil!

KOLMAN: Nimam diapozitivov.

PRVI: Kako, da imate Van Gogha?

KOLMAN: Van Gogh je najznamenitejši.

TRETJI: Zakaj pa ravno ta, saj se mu je zmešalo, pa še ubil se je?

KOLMAN: Mogoče ravno za to. Bil je nesrečen. Razlite zvezde nad kavarno je navijugal, kot da se razlivajo. Slivov vrt v mesečini. Šopke rož. Van Gogh je bil gotovo največji.

TRETJI: Hvala za rože … !

PRVI: Kaj pa Turela? Imate kaj Turela?.

KOLMAN: Kdo pa je Turel?

PRVI, DRUGI, TRETJI (Se zakrohotajo.)

TRETJI: Po vseh gostilnah po Sloveniji hodi. V krogu.

DRUGI: Oprostite, ker se režimo, povsod ga poznajo, vsa Slovenija!

KOLMAN: Nisem še slišal zanj!

(Spet se vsi krohotajo.)

KOLMAN: Ne smejte s! Najbrž ni član društva likovnih umetnikov?!

DRUGI: Hahaha! Član društva likovnih umetnikov!

KOLMAN: Zakaj se pa tako režite?

PRVI: Mrliče reže v Gornjem Gradu!

TRETJI: Potem ko jih razreže, jih pa spet vkup zašije!

KOLMAN: Norci! Mrliče režejo zdravniki! To je delo za specialiste!

PRVI, DRUGI, TRETJI: (Se še bolj krohotajo.)

PRVI: V Gornjem Gradu so samo trije specialisti. Če se avto zabije v zid, morajo vsi trije operirati, kdo pa mislite, da hoče v Gornji grad …

TRETJI: Tako pa kar Turel vse razreže?

KOLMAN: Kaj pa ima tale … tale … tale … kako že s slikarstvom? Kaj pa slika?

PRVI: Mrliče vendar.

DRUGI: Pa žalujoče ostale.

PRVI: Vdove … Kristuse na steni …

TRETJI: Pa tudi gospode doktorje …

PRVI: Najboljše pa nariše kavko, pa krokarje, pa črve, pa mačke …

KOLMAN: Nisem še videl … nobenega izdelka … umetnine … ali kaj je že …

PRVI: Ja, ampak krokarje naslika boljše kot Van Gogh!

KOLMAN: Tega pa ne verjamem!

PRVI: Turel je igral harmoniko na svatbah.

DRUGI: Bolj po hribih. Ker v dolini imajo gramofone.

TRETJI: Zakaj pa reže mrliče, če igra harmoniko?

PRVI: Prej je slikal nage ženske na steklo.

DRUGI: Naivec.

PRVI: Pa ga je Slejko, a poznate Slejka?

KOLMAN: Slejko … mislim, da sem slišal. Akademski slikar …

PRVI: Slejko je našel Turelu službo v prosekturi. Slejko je rekel Špeglju, šefu bolnišnice …

TRETJI: Zdaj pa Turel med delom reže mrliče, popoldne pa slika razrezane mrliče?

PRVI: To se je spomnil Slejko. Ker to odlično izgleda: Modro zeleno temačne barve. Tovariš predavatelj, se vi sploh spoznate na slikarstvo, ko še niste slišali za Turela?

TRETJI: Pusti predavatelja, dovolj, da je slišal za Toulouse Lautreca!

TRETJI PRIZOR

Pred zaporom.

KOLMAN: (Spet pred vrati, odklepa bicikel, pospravlja diapozitive, stražar Mops se približa.)

MOPS: Kako vam je bilo všeč?

KOLMAN: Zelo so vljudni.

MOPS: Boste še prišli?

KOLMAN: Kadarkoli hočete.

MOPS: Nisem mislil, da jih zanima umetnost.

KOLMAN: Zakaj so pa zaprti?

MOPS: To so najhujši zločinci.

KOLMAN: So morilci?

MOPS: Kje pa. Hujše! – Provizije so jemali. Kaj prodajo v inozemstvo, tujci jim pa dajo provizijo.

KOLMAN: Kaj ne poveste? To ni mogoče!

MOPS: Je, je! Kaj pa šele obrtniki!

KOLMAN: Zakaj obrtniki?

MOPS: Ima prijavljeno eno, dela drugo, dela tretje, plača pa davek samo za tisto, s čimer ima izgubo …

KOLMAN: Gospodarski kriminal?

MOPS: Da, tako bi lahko rekli. Prometne nesreče so na odprtem oddelku, morilce pošiljamo v Ljubljano, tam so večji specialisti … za omejevanje svobode, mislim …

ČETRTI PRIZOR

Šolska telovadnica. Nastopajo: Ančka, Ljudmila, Renata, Josipina, in še katera. Vse igralke, ki nastopajo v ženskih vlogah skozi vso dramo.

MIKEC: (V modri delovni obleki za v železarno. Vse ženske, ki nastopajo v igri, postavi v vrsto in jih vodi od orodja do orodja. Najprej jih ustavi pred bradljo. Vse so v telovadnih dresih, ne glede na leta in kaliber, vse so strumne.) Nisem jaz kriv, da se preživljam kot telovadni učitelj. Jaz sem kipar! Največji slovenski kipar! Moji kipi izžarevajo čutnost. Oh, kako rad imam ženske, mlade, potne, ženske sredi akcije! – Naredil sem petnajst plastik iz brona. Tega, moje mladenke ne smete pozabiti: spomenik Šarhu in njegovim trem sinovom. Zadavila jih je kača Wehrmachta s pomočjo kače domačih izdajalcev. Spomenik Slavi Klavori, Nemce je zmedlo, da morajo streljati žensko, ustrelili so še tistega vojaka, ki je ni hotel ustreliti. Spomenik neznanemu sežganemu partizanu v Iškem Vintgarju. Spomenik karikaturistu Hinku Smrekarju v kolodvorski restavraciji v Ljubljani. Ustrelili so ga Italijani, ker jih je upodabljal, kako korakajo. Spomenik partizanu z bombo v roki, po fotografiji Ivo Lole Ribarja, v Slovenski Bistrici.

RENATA: (Ga šepetaje nekaj vpraša.)

MIKEC: Spomenik Rusom v Ruski Soboti so si postavili Rusi sami.

ANČKA: Tu je bradlja. Gospod Mikec, danes najbrž nimamo umetnostne zgodovine.

MIKEC: Aha, bradlja.

(Ženske se hihitajo.)

MIKEC: V kiparstvu in fizkulturi je najpomembnejši razmak med nogama.

LJUDMILA: Moja mama je rekla, da tega ne smem poslušati!

MIKEC: Tu je bradlja. Sem pride razmak. Tu (Kaže imaginarno žensko, ki bo skočila na bradljo.) je vidno, da gre za žensko. Za žensko v telovadnem dresu. Žensko, ki ima lepo, prelepo oblikovana stegna, trda kot bron. Ne, takšna mlada gospodična se ne bo pustila kar tako tja v en dan na prvi zabavi s harmoniko in gasilci, ampak bo pred tem vpila na pomoč, praskala in dosegla s pravno veljavnim zakonom upravičenost ukinitve devištva. Ali tistega, kar še ima.

RENATA: Tovariš Mikec! Higieno in spolno vzgojo ste nehali predavati predpredlani. Prepovedali so vam!

LJUDMILA: Tudi poučevanje telovadbe za deklice so mu prepovedali!

ANČKA: Ni drugega pedagoga! Ni drugega kiparja!

MIKEC: Kdo edini vlije štirimetrski kip iz brona? Brezhibno? Za tretjino cene? (Dela prevale naprej in nazaj, kolesa, stoje, preskoke, akrobatske variante.) Kdo edini dela kolo čez glavo naprej in nazaj?

RENATA: Da uganem? Je to Mile Mikec?

MIKEC: Odlično. (Razlaga.) Dvovišinska bradlja je sprehod ženske ritke visoko nad ničvrednimi pohotnimi pogledi tako imenovanih moških.

ŽENSKE: (Zaploskajo.)

RENATA: Kaj so to – moški?

ANČKA: Tisti, ki popijejo manj kot tri litre na dan!

LJUDMILA: A so kje tudi takšni? Kje jih najdemo?

MIKEC: (Se ne da motiti.) Dvovišinska bradlja omogoča ženski, seveda tisti na bradlji, dokazovati, kako je njen trebuh konkurenčen ženskam, ki niso na bradlji.

RENATA: (Zleze na bradljo in opravi nekaj sladkih vaj.)

MIKEC: … Kako je tudi njen trebuh lepo razporejen nad razmakom, ki vendar pomeni tisto, kar bo ženska v življenju skrajno drago prodala. Unovčila za suho zlato.

RENATA: … in ga dan na dan uporabljala v splošno veselje sebe in drugih in izdelovala otroke v veselje domovine!

MIKEC: Dvovišinsko bradljo so si izmislili sokoli, da bi device poletele v razkoraku proti nebu in da bi pokazale vsem sovražnikom slovenstva, ni je čez našo pičko.

ŽENSKE: (v zboru, porogljivo) Vse pride iz naše pičke in vse se vrne v našo pičko!

MIKEC: (Podpira deklice, ki druga za drugo izvajajo nenavadne vaje na bradlji.) Ve ste smrt za mojo dušo! Kdaj bom lahko predaval matematiko?

RENATA: Ko se je boste naučili, tovariš profesor!

PETI PRIZOR

Gotska cerkev iz enajstega stoletja.

Kaplan Fredi, Mikec.

FREDI: Vi ste umetnik, vi mi lahko poveste odkrito.

MIKEC: Priprite oči.

FREDI: Ubogam vas.

MIKEC: Sprehodite se bo glavni ladji gor in dol. Kaj vidite?

FREDI: Nič.

MIKEC: To je tisto. V enajstem stoletju so predvideli točno to. Po hribih so naši predniki častili drevesa iz čiste izvire.

FREDI: Pa ne v enajstem stoletju!

MIKEC: V Litvi in Latviji in Prusiji so se pokristjanili v štirinajstem stoletju, mislite da so naši predniki bili kaj manj zvesti tradiciji?

FREDI: Jaz sem samo kaplan, ne smem nič reči.

MIKEC: Sredi sovražne dežele v popolnoma črnih gozdovih polnih razbojnikov je peščica vernikov iz trdnega kamna izklesala eno samo ladjo z okni po najnovejši gotski modi, špičastimi, niso vedeli kako, pa so morali misliti, se potruditi, zgradba je nekoliko vegasta, ampak debel zid s ujame sam s sabo in plane kvišku. To ni samozadovoljna romanika izrojenih in od prihajajočih Slovanov prestrašenih Romunov keltskega porekla. To je pesem spreobrnjencev, ki hrepenijo po nebu! Po odrešitvi in večnem življenju!

FREDI: Vi bi morali biti župnik, gospod Mikec.

MIKEC: Ne morem, nisem peder.

FREDI: Ampak govorite pa toplo! Ko bi jaz tako znal!

MIKEC: Premalo kavsaš, Fredi.

FREDI: No, no!

MIKEC: Ne govori no, no! Tako govorijo moje punce pri telovadbi. – Poglej: Ladijski pod je neprimeren.

FREDI: Je pa topel.

MIKEC: Prižnica izgleda, kot da je bila narejena v času Krištofa Kolumba. Pa nekaj ni v redu. Prejšnjo, baročno, so podrli leta 1826, ker je bila črviva in naredili renesančno, psevdo, seveda … vrzi jo ven!

FREDI: Ampak mogoče …

MIKEC: Slike po stenah … tale bronast friz sem jaz naredil … sveti Martin seka plašč na dvoje … in ga daje siromaku … ogabno … če imaš kakšen hlev, ga vzidaj v hlev … ostalo pa v ogenj! Te romantične tiske najdeš v vsaki gorski cerkvici, celo v verskem muzeju … tvoj župnik Coklič nima nobenega okusa, kar kje vidi, privleče, tu ima oljne slike tri krat tri metre, ki niso vredne niti toliko, kot je vredno platno! Ven!

FREDI: Prosim, cerkev je odprta, ne kriči!

MIKEC: Oltar se topi zaradi centralne kurjave.

FREDI: Tu sem bral novo mašo!

MIKEC: Nekakšen apnenec, nekakšno zlato, nekakšni kipci, ki jih je odstopila cerkev svetega Florijana, potem ko je pogorela!

FREDI: Ne morem vendar najti oltarja iz enajstega stoletja!

MIKEC: Seveda ne, ker sem ga že jaz.

FREDI: Kje pa je? Ga je mogoče videti?

MIKEC: Videti ravno ne. – Tam kjer ti je centralna raztopila marmor, ki je seveda čudežne kvalitete, sem s krampom malo povrtal. Tla cerkve so dvignili vsaj desetkrat. Mogoče so spodaj okostja? Vrh oltarja iz pohorskega granita je zlizan kot lizika. Vlažen kot mlada pička.

FREDI: (Otipa.) Ampak ne morem imeti maše na tleh? Naj kelih postavljam pod noge?

MIKEC: Tla vrzi ven meter trideset centimetrov globoko. Na glavnem trgu mečejo ven kocke, ker otroški vozički ropotajo, kolesarji in ženske z visokimi petami se pa spotikajo, naj ti verniki nabijejo kocke..

FREDI: Tiste okrogle večbarvne kamne, čisto zlizane?

MIKEC: Niso iz enajstega stoletja, so pa podobne.

FREDI: Ne morem imeti hleva tukaj! Tu imamo svete maše … posebne še pogrebne slovesnosti.

MIKEC: Koga farbaš, Fredi. Napihnjeni Slovenjegrajčani so si že pred tri sto leti sezidali osemkrat večjo cerkev z tridesetmetrskim zvonikom, začeli so v gotskem stilu in se nekaj na sredi spomnili, da je drugje v Evropi že barok na vrhuncu, potem je prišla kupola …

FREDI: Ampak tam ima dve maši na teden župnik Coklič!

MIKEC: Tu mi naredi gotiko. Tam pa lahko poročiš in krstiš in pokoplješ celo mesto, če hočeš.

FREDI: Ampak Coklič mi ne ne pusti v tedenski razpored. Črta me z urnika.

MIKEC: Tvoj župnik ima dvaindevetdeset let. Župnišče ti je spremenil v največjo zbirko navlake in neokusa v centralni Evropi.

FREDI: Zato se moram stiskati v hotelu, v sobi za pomožno natakarico, ki je nimajo, ker preveč slabo poslujejo, saj vsi meščani pijejo po okolici.

MIKEC: No, vidiš: čaka te ona veličastna zgradba poleg … vanjo spraviš deset odstotkov meščanov naenkrat. Si predstavljaš deset odstotkov Dunajčanov naenkrat v svetemu Štefanu? Deset odstotkov Parižanov naenkrat v Notre Damu? Tebe čakajo uspehi! Ko boš postal kardinal, te bo pa naša osnovna celica sprejela v partijo!

FREDI: Nočem v partijo!

MIKEC: Ni treba. Samo alkoholik boš pa moral biti, brez tega v našem mestu ne gre. Peder si pa lahko. Pri seksu nismo natančni.

FREDI: Prižnica, oltar, klopi?

MIKEC: Klopi so renesančne, daj jih v muzej.

FREDI: Ne one spredaj, te zadaj. Za te-le je narisal načrte Coklič pred prvo svetovno vojno … kupil pa jih je … lesni trgovec Elsner v zaobljubo …

MIKEC: Ni mu pomagala, padel je … klopi vrži ven, naj se ljudje končno postavijo na lastne noge.

FREDI: Danes so verniki razvajeni. Nočejo stati.

MIKEC: Stare babe. V enajstem stoletju so pa. Pa še srečo so imeli, da so jih spustili noter. Kdor ni bil krščen, je moral stati tule pred vhodom … Te orgle prodaj, da boš dobil denar za izkopavanja.

FREDI: Orgle so v koledarju Štiri sto najlepših slovenskih orgel?

MIKEC: Ne sodijo v zgodnjo gotiko, kolikor krat ti bom moral povedati … čista vera porajajočih se Evropejcev ni znala peti. V gozdovih pod drevesi in ob vrelcih so kurili ognje, skakali čeznje in ob plesanju kola so se vrteli rok'n'roll … slovanske hite … tu so se začeli vaditi v uglašenem štiriglasnem zborovskem petju po glagolijanskem starogrškem vzorcu, kakor sta ga začrtala Ciril in Metod …

FREDI: Kako da poznaš toliko zgodovine, Mikec?

MIKEC: Že dvajset let postavljam spomenike. Moram vedeti ali narediti Kidriča ali Kardelja, ali neznanega partizana ali talca … ali kolhoznico in kolhoznika …

FREDI: Gospod župnik Coklič mi je naročil, da vas povprašam po spomeniku svetega Ciprijana …

MIKEC: (Stopita iz cerkve.) Tu pod lipo pred cerkvijo? Štiri metre in pol višine … podstavek dva metra?

FREDI: Zakaj štiri metre višine?

MIKEC: Da bo lahko v rokah vihtel mitraljez!

FREDI: Ciprijan ne potrebuje mitraljeza!

MIKEC: Bo vsaj na konju? Ali na muli?

FREDI: Ciprijan ne bo na konju, tudi ne na muli, Ciprijan je zaščitnik zdravilnih zelišč in ogledal …

MIKEC: Aha. Razumem, posebne želje naročnika … V visoko dvignjeni desnici bo vihtel koren lečen z bujnim listjem …

FREDI: Je nujno? Zaradi umetnosti?

MIKEC: Absolutno! Ne bom mu dal kladiva v roko … čeprav bi se od daleč lepše videlo …

FREDI: Ni bil kovinar … bil je puščavnik …

MIKEC: Absolutno jasno. V levici bo vihtel srp..

FREDI: To se mi ne zdi preveč originalno.

MIKEC: S srpom so zeliščarji plezali po drevesih in strgali belo omelo!

FREDI: Ni bil druid …

MIKEC: Bo pa dobil v roko ploščato železno ogledalo … kovana ogledala iz rimskih časov so se po obliki obdržala do zgodnjega srednjega veka …

FREDI: Sveti Ciprijan ni bil kurba, da bi se ogledoval … preziral je minljivi zunanji videz … !

MIKEC: So ga sežgali na grmadi ali obesili?

FREDI: Z žarečim železom so mu prebodli drobovje..

MIKEC: Odlično. Odlično … tako bo lahko simboliziran nastanek fužinarstva, železarno Ravne, gradnjo tankovskih podvozij za Irak in socialistično izgradnjo Titovega Velenja …

FREDI: Ampak midva s Cokličem nisva tega načrtovala?

MIKEC: Umetnost in religija združujeta simbole … pobirata jih naokrog in spajata …

FREDI: Pojdimo v muzej vprašat Cokliča …

MIKEC: Ni šel v penzijo nekam v hribe?

FREDI: Prišel je mlad harmonikar, prerisuje gotske slike …

MIKEC: Tiste gotske slike, ki jih sploh nimate v muzeju?

FREDI: Ja, tiste z razglednic, pa iz knjig. Harmonikar meša jajca, rumenjake in zlat prah in nor je na Giotta, všeč mu je Cimabue, odkril je ruske ikone …

MIKEC: Pojdiva pogledat harmonikarja …

ŠESTI PRIZOR

Muzej.

Tu prepiri (samo pantomima) med Slejkom, Cokličem in Tureljem, KAJ NAJ UMETNIK PRERISUJE, DA BO GENIALEN.

Mikec in Fredi srečata v muzeju Cokliča, lošči stare grablje, krampe, brane … in si ogleduje razne svetilke in podobno. Turel in Slejko pa klepetata.

Mikec in Fredi ju opazujeta. Od daleč.

MIKEC: To je harmonikar? Malo je star za harmonikarja?

FREDI: To je Slejko, mladi diplomirani slikar, včeraj je prišel iz Ljubljane …

MIKEC: Kje pa je harmonikar?

FREDI: Oni mali črni, neprestano nekaj čečka … niti pet minut ne more brez risanja …

MIKEC: Značilno za harmonikarje. Kaj pa riše?

FREDI: Trupla. Sama trupla s steklenimi, izbuljenimi očmi, pokojnike med svečami in žalujočimi ostalimi.

MIKEC: Izredno vesel harmonikar. Je dober karikaturist?

FREDI: Ne. Nobenega obraza ne zna narisati, samo sebe vedno nariše: tudi kadar riše Kristusa …

MIKEC: Potem so vsi na risbah vedno brez obrazov?

FREDI: Vsi ne. Ker na steni v kotu navadno visi Kristus z njegovim obrazom.

MIKEC: Pa se kdo na sliki kdaj smeje?

FREDI: Včasih Kristus ampak samo, kadar mežika.

SEDMI PRIZOR

Garsonjera.

Renata, Mikec.

Renata je lepa, čedno oblečena mladenka s silno urejeno frizuro. Ko pozvoni, ji Mikec odpre v trenirki.

MIKEC: Dober dan, Renata. Kaj pa ti tukaj?

RENATA: Čakala sem vas v šoli, pa ste skočili skozi okno.

MIKEC: Stavil sem z ravnateljem, da splezam po žlebu iz drugega nadstropja.

RENATA: Je šlo?

MIKEC: Ne, padel sem na streho telovadnice.

RENATA: Rada bi se pogovorila z vami.

MIKEC: Preoblečem se, počakaj me pred samopostrežno.

RENATA: Tam je slaščičarna, pol šole sedi na stolih pred slaščičarno. Moram se zmeniti z vami zaradi nezadostne iz matematike.

MIKEC: Renata, pojma nimaš. Inštruiral sem te pol leta, pa še vedno nimaš pojma. Hočeš študirati kaj eksaktnega? Ne delaj tega!

RENATA: Saj ste kipar. Saj učite telovadbo. Kaj vi veste o matematiki?

MIKEC: Ne uči ti mene!

RENATA: Ste s profesorjem matematike šli čez Plamenice na Triglav, samo zato, da je padel v prepad in zdaj vi učite matematiko?

MIKEC: Vstopi, vstopi noter, ne glej naokrog, da ne boš govorila, kakšno svinjarijo imam.

RENATA: Vsa šola ve, kakšno.

MIKEC: Dvojke ti ne morem dati, ker je ne zaslužiš. Ti je to jasno?

RENATA: Mislite, kljub temu, da sva prijatelja?

MIKEC: Moram biti pošten.

RENATA: Vsi moramo biti. Ne morem si privoščiti nezadostne iz matematike. Ne bom mogla študirat. Na pravo nameravam.

MIKEC: Ne bo šlo.

RENATA: Ne strašite me. Že tako doma ne verjamejo, da kaj znam.

MIKEC: Veš, da znaš. Samo mlada si in nekoliko zmedena.

RENATA: Zakaj ste mi potem upičili nezadostno?

MIKEC: Zato. Ker se ne trudiš.

RENATA: Pa se.

MIKEC: A seveda?

RENATA: Pri pokojnem profesorju, ki ste ga vi peljali na izlet na Triglav čez plezalno pot čez Plamenice sem vedno imela zadostno, vedno, vsa štiri leta!

MIKEC: A čisto res?

RENATA: Ni fair, druge znajo manj, pa ste jim zaključili dvojko!

MIKEC: Gospodična, ti si mi posebej všeč!

RENATA: Misliš?

MIKEC: Zaljubljen sem vate! (Ji pride zelo blizu.)

RENATA: Tudi, če ste me trenirali rokomet in košarko: tole pa ne pride v poštev!

MIKEC: Zato, ker si dijakinja, jaz pa profesor?

RENATA: Povem ravnatelju.

MIKEC: Nezadostna ti ostane.

RENATA: Povem policiji za pokojnega profesorja matematike, vsi so vedeli, da ima srčno napako.

MIKEC: Aha. Turel pravi, da je ni imel. Srce je imel brez napake ali razpoke, čeprav je padel štiri sto metrov v globino.

RENATA: Zahtevala bom komisijo.

MIKEC: Dete moje, ne boš naredila, vsak teden sem na komisijah, potrebovala bi jeklene živce …

RENATA: Povejte odkrito, profesor, kaj bi radi … kaj hočeš od mene, pizdun?

MIKEC: Da se učiš.

RENATA: Da se naučim … česa?

MIKEC: Ja, ja, da se naučiš nečesa.

RENATA: Ti si prasec! Umazani prasec!

MIKEC: Ja, ja, nauči se, da so ljudje prasci.

RENATA: Pa ne takšni prasci!

MIKEC: Prav takšni. To še ni vse. Ljubim te.

RENATA: Vraga me ljubiš. Posiliti me hočeš!

MIKEC: V redu. Lahko tako rečeš temu, samo potem boš imela nezadostno iz matematike.

RENATA: (Menca.) Oče je na pol hrom. Z mamo sva praktično sami. Ne more me eno leto vzdrževati kar tako. Moram se takoj vpisati in takoj dobiti štipendijo.

MIKEC: Rešitev je na dlani. Lahko se poročiš z mano.

RENATA: S tabo? Ne bi. Res ne bi. Deset let si starejši … pa poglej se, kakšen si.

MIKEC: Kaj je narobe? Bicepsi, tricepsi … Vem, vem, da si ti tako, lepa da ni primerjave s tabo … vse leto te gledam v telovadkah in majčki in s temi kodrčki. Dolgo-progasto mišičevje se ti tako imenitno ogreje. Kako daješ gole … kako si hitra …

RENATA: Hvala. Hvala. Kaj ti je všeč oči, postava, aha, joški? Vem, vse vem, prasec si. Povej mi razločno, kaj naj naredim.

MIKEC: Ti povej, kaj hočeš, da naredim?

RENATA: Daj mi dve.

MIKEC: Takoj jutri!

RENATA: Velja? (Ne more prav verjeti.) Velja?

MIKEC: Samo še malenkost …

RENATA: (Okleva.) Ti res misliš?

MIKEC: Res.

RENATA: Ne bodi smešen.

MIKEC: Včasih je človek tudi smešen. Smešno, ampak res.

RENATA: (Počasi sleče obleko, se sprehodi v kombineži proti postelji … štrumpantlni in nogavice.) To ni pošteno! Mami sem obljubila, da bom čez petnajst minut doma!

OSMI PRIZOR

Vaje na bradlji.

Deklice izvajajo vaje na bradlji. Mikec še vedno postavlja v vrsto deklice in z njimi telovadi.

ANČKA: (Pade na nos.)

MIKEC: Padati z bradlje, padati v življenju.

ANČKA: Samo spotaknila sem se!

MIKEC: Vsaka tako reče!

ANČKA: Ne bo se mi več zgodilo!

MIKEC: Vsaka tako reče!

ANČKA: Rekla sem: pazila bom!

(Telovadba poteka v mirnem ritmu.)

(Josipina izvaja vajo, premet z bradlje, ko odskoči, pade na Mikca in ga podre.)

MIKEC: Ti, deklica, me hočeš ubiti!

JOSIPINA: Oprostite, prosim, tovariš profesor! Pardon, pardon!

MIKEC: V hipu mi lahko zlomiš tilnik!

JOSIPINA: Vi imate zmeraj srečo! Naj vam prileti na glavo, kar hoče!

RENATA: (Jožici) Kuzla neumna, kakšno priložnost si zamudila!

MIKEC: (Renati) Tako je prav, Renata, profesorje je potrebo zaničevati. Le kdor zaničuje profesorje in sploh starejše, je primeren za kaznovanje, kaznovanje pa vodi k očiščenju! Moralnemu in čustvenemu! Javi se mi po uri, dobiš ukor po razredniku, moram napisati v dnevnik, da si me žalila. (Kriči.) Samo mladi ljudje, ki žalijo stare, so primerni za dresuro!

JOSIPINA: (Zajoka.) Nisem, nisem primerna za dresuro! Ne prenesem dresure!

MIKEC: Nisem mislil tebe, mislil sem Renato!

RENATA: Jaz pa sploh ne maram ukazovanja. Nobenega nasilja! Jaz pa sploh nisem za dresuro!

MIKEC: Jaz pa vem, da si. Kdor misli, da ni in se upira, je upornik: ja, uporniki, upornice, strašni uporniki, strašne upornice, dvomljivci, dvomljivke, to je material, iz katerega bomo na naši gimnaziji, najboljši v Slovenj Gradcu, torej tudi v Sloveniji izoblikovali bodoče oblastnike!

LJUDMILA: (Pleše na bradlji kot metuljček.)

MIKEC: Ti, deklica, imaš navdušujočo ritko.

LJUDMILA: Hvala. Hvala.

MIKEC: Ne, ne, ne, ni ti treba zardevati!

LJUDMILA: Oprostite. Oprostite! Pretrese me, če me likovni umetnik, kot vi, gospod kipar, ki znate ceniti lepoto, uči telovadbe, ker si je profesorica telovadbe izpahnila nogo.

RENATA: In če te uči še matematiko, ker je profesor matematike padel v prepad!

LJUDMILA: Nikar ne zardevaj, če kdo omenja tvojo rit. Vsi bodo vedno omenjali tvojo rit. To je to, kar imaš zadaj in je tako ljubko spravljeno v telovadni triko, to je moškim pravi sladoled. Lizali bi tako levo, kot desno polovico in mehki špeh, ki se ti v krogcu nabira na notranji strani stegen, bi ti želel podrgniti med prsti. Oh, kako radi imajo moški zjutraj ob vzhajajočem soncu padanje svetloba skozi prosojne robove maščobe na stegnih. Boš videla, vedno bodo vsi hoteli gledati, kako lulaš! (Mikec jo boža po riti in po trebuhu, na kar še po joških.) Prekrasne deklica si, take dobijo vedno najhujši nasilneži. Ne smeš popustiti. Naravnost svojo pot, naravnost svojemu cilju naproti … nikoli se ne daj natepavati celo noč brez razloga. Ti potem odideš na široko skoraj po štirih, moški pa se naspi, in čez dan ima jajca spet polna.

ANČKA: Tovariš Mikec, je res, da vsa lepa dekleta padejo v roke barabam?

MIKEC: Brez izjeme. Barabe se vedno prerinejo.

ANČKA: Jaz hočem poštenega fanta. Nežnega!

MIKEC: Ti, Ančka, lahko izbiraš. (Sladko.) Ker si pametna, se dobro učiš in ker si lepa in posebej še, ne nazadnje, ker jemlješ samo sebe pošteno in celo preveč krepostno!

ANČKA: Prav zato bom izbrala nekaj sladkega in prijaznega, doma bo copata, v službi pa neutrudne delavec.

MIKEC: Tako je prav. Punca tvojih let lahko izbere vedno samo napačno. Tako je, ti izbiraš, izbrala boš napačno. Nič ne pomaga. Najbrž boš nesrečna v življenju, pa kaj moremo, preveč si lepa.

ANČKA: Rada bi bila srečna, ne pa lepa!

MIKEC: Ah, ljubica, vse pa ne hkrati, ali eno ali drugo, srečne bodo tiste, ki so že pri sedemnajstih brez forme in cmokaste in grde in trapasto buljijo predse.

LJUDMILA: Ne mislite s tem mene?

ANČKA: Potrudila se bom!

MIKEC: Trud nič ne pomaga. Usoda je usoda. Trud je nesmisel. Vse je vnaprej zapisano v zvezdah. No, lahko se trudimo, če menimo, da nam to krepi duha in olajšuje vest: zaleže pa nič!

RENATA: (Razširja roke, dviguje nos, zelo, zelo zamorjena je in neprestano kuha mulo, dviguje joške, prekrasno dete je.) Kako ste učeni, tovariš profesor, kje ste se vsega tega naučili? Odkod takšen silne izkušnje?

MIKEC: Ženska ni nikoli vredna toliko, kot moški. Vendar to ne pomeni, da se lahko kar stran vrže. To ne pomeni, da je dobra samo za pomivanje posode. Ženska sicer nikoli ni ustvarjalna in nikoli ni nagnjena k matematičnim vedam, trgovanju, politiki in k ustvarjanju česa lepega, ne. Ampak vedno je vredna dostojnega moškega, z nepredolgim tičem, nepredebelim, to se splača prej pogledati, preden dokončno pristaneš v zakonu, ne, morala gor ali dol, tisto med nogami si vedno pozorno oglejte, zato vedno svetujem dekletom, drkajte jim ga, če le hočejo, tako zveste več o njih, kot da se napijete in daste v temi noge narazen …

RENATA: (Samozavestno drdra.) Sem se vsega naučila. Značaj ženske je najbolj zadel Weininger. Je rekel, da ima ženska samo četrtino toliko možganov kot moški. Vsi vemo, da je bila prva svetovna vojna zato, ker so delavci preveč delali in bili preveč zavrti in druga, ker so v prvi svetovni vojni popadali vsi moški, potem so pa starejše ženske kavsale mlajše moške, pa mlajšim ženskam ni nič ostalo, pa je nastala v okviru zelo konzervativne družbe skrajno nemoralna situacija …

LJUDMILA: (Hodi po bradlji, bradlja se kar ziblje.)

MIKEC: Moški na bradlji je smešen. S tičem mahati ljudem pod nosom. Kazati debela jajca v trikoju. Vseeno pa tu, na tem ženskem orodju, si pridobimo nujno potreben smisel za ravnotežje. Ravnotežje je tisto, kar je za človeka najpomembnejše.

RENATA: Točno to: brez ravnotežja ni življenja.

ANČKA: Zakaj se norčujete iz resnih reči? Moški potrebuje uravnotežen korak – le z uravnoteženim korakom bo lahko hodil po vrvi nad prepadi vsakodnevnosti …

RENATA: Je bil Apolon smešen?

MIKEC: Tu vidim bolj malo Apolonov.

JOSIPINA: Imamo vas, gospod Mikec, ni to dovolj?

MIKEC: Moški ni nič posebnega. Pač človek.

RENATA: (Sama zase, strupeno.) Aha, spet nekdo, ki je bral Weiningerja.

MIKEC: Ženska pa je bitje lepote. Ženska je kot vrata v nesmrtnost.

RENATA: Prisiljena, slovnično dvomljiva primerjava!

MIKEC: V resnici moramo reči: ženska – odprtina v neskončnost.

JOSIPINA: Zakaj neprestano zbadate profesorja Mikca? Tudi njemu je nerodno, ko mora trenirati deklice, pa četudi je kipar, vajen lepote in pravilnih sorazmerij, čistih linij in veličastnih spomenikov, ki nam jih tako pogosto vlije v bron.

DEVETI PRIZOR

Gostilničarke

Zabava v hribih.

Turel igra na harmoniko.

V prizoru nastopajo vse igralke in igralci predstave. Scena se preliva v nežnem veselju in meša z morbidnimi toni …

SLEJKO: (Pripoveduje okvirno zgodbo.) Živele so štiri sestre. »Vsak vas rad vidi,«je govorila njihova mati. »Vsak bi rad prišel zvečer pogledat, kje spite! Dekle ne more izbirati. Pride prvi, pride drugi, če še tretjemu ali četrtemu reče ne, se stepejo nekje pod oknom. Potem dekle pride na slab glas. Če bo samo ena od vas štirih izbirčna, tečna, bodo sestre prav tako v škripcih!«

LJUDMILA: Ko pa fanta spustiš skozi okno, še gre, če je trezen. So možnosti, če imaš pripravljeno kakšno lopato ali kramp, da ne bo dosegel čisto vsega.

JOSIPINA: Vendar praviloma ženski proti jutru praviloma budnost popušča.

LJUDMILA: Dovolj je samo trenutek, ko ga ne držiš trdo za kurca, pa ga porine na najnapačnejše mesto.

RENATA: Posledice doživljaš ti, ne pa on …

SLEJKO: Štiri sestre so ugotovile, kaj mati hoče, da ne bi uničile ugleda druga drugi, so našle drugačno rešitev … postale so gostilničarke …

LJUDMILA: Gostilničarka ima gostilno, v gostilno pride vsak dan nekaj sto moških, sploh ni več važno, kateri je tvoj mož, prineseš špricer in izbiraš.

SLEJKO: Mati je poslala vse štiri hčere v gostinsko šolo in ker so bile brhke in pridne so v najkrajšem času osvojile srca štirih od sto osemdesetih okoliških gostilničarjev.

JOSIPINA: Vendar sestre so si izmenjavale recepte in skupaj so naročale večje količine najboljšega vina. Še tiste okoličane, ki niso pomislili na kaj takega, so spremenile v totalne pijance.

RENATA: Po gostilnah so zbrale vse najboljše likovne izdelke, slike so postale so znan gostilniški okras.

SLEJKO: Hodil sem za pesniško druščino po gostilnah. Gostilničarke niso in niso dale iz rok nobenega kiča – Turelov e slike pa brez problemov. (Slejko dobi eno, dve tri, štiri slike in jih s težavo odnese z odra, vrne se, dobi spet nove slike pri drugi gostilničarki) …

SLEJKO: Stari župni Coklič je zbiral ljudsko umetnost in kič prejšnjih stoletij … ampak ljudje so mu sami prinesli v župnišče vse tisto, kar ga je tako zelo zanimalo … meni ni nihče prinesle Turela … sam sem ga zbiral in zbiral in zbiral …

(Devetdesetletni župnik Coklič od zdaj pa do konca predstave vsakih nekaj minut prinese na oder kakšne vile, kakšno koritce za izdelavo masla, kakšno grebljico, kakšno pocukrano sličico iz prejšnjega stoletja, kakšen porcelan ali kakšen lesen kipec … in vse te predmete zlaga nekje v dvorani, včasih celo prežene kakšnega gledalca s sedeža, da lažje zloži na njegov sedež nekaj umetnin, pa tudi na odru neprestano kopiči slike in kipe slovenske starožitnosti, drugega nad drugim … folklora likovne dediščine slovenjegraškega prostora se vsiljivo razleze po sceni … .

SLEJKO: Pa na drugi strani zlaga Turelov e slike, jih obeša, tudi te slike se spreminjajo v galerijo, oziroma v Turelov atelje pri prosekturi …

Mikec, kipar, pride mimo in si ogleduje prizadevanje tako enega kot drugega in jemlje na različnih koncih mere za bodoče spomenike revoluciji, padlim borcem in podobno, sam se v junaški pozi postavi na kakšen stol kot da je podstavek.

MIKEC: Najraje bi pa naredil spomenik generala Maistra na konju, pesnik in general obenem pa konj kot konj.

SLEJKO: Bi imel konj v gobcu mitraljez ali bombo?

(Vaška veselica se odvija ob plesu na glasbo Turelove harmonike, ob mizah v gostilnah pa sedijo vedno isti razpotegnjeni obrazi: življenje je ena sama sedmina …

SLEJKO: Mikec je po neverjetnih dogodivščinah in po zapletih z maturantko, ki jo je prisili, da se je poročila z njim, pa mu je kmalu ušla, poročil z Josipino, drobna Josipina je bila stroga in kazalo je, da se bo Mikec poboljšal, streznil, več je telovadil … in včasih je celo pozabil na Turela in njegovo harmoniko …

Špegelj in Coklič si ogledujeta, kako je Turel prerisoval angelčke in ikone.

ŠPEGELJ: Več kot vam preriše angelčkov in ikon, več navlake se nabere.

COKLIČ: Zato pa je muzej!

ŠPEGELJ: Jaz sem vesel, če pošljem bolnike domov, če bi jih vse obdržal, kakšno bolnišnico bi imel!

COKLIČ: Tudi trupel ne zbirate, doktor, ampak muzej je muzej.

ŠPEGELJ: Ljudje odnašajo svojo žalost v gostilne, Turel pa skuša njihovo žalost spraviti domov na risbe in platna …

SLEJKO: Direktor bolnišnice doktor Špegelj je Turelu našel zaposlitev v bolnišnici … ni bilo najlažje, ker Turel je bil kvalificiran livar … po letih, ko je igral harmoniko po veselicah, srečeval polno punc, bil plačevan pretežno z alkoholom, je zdaj Turel imel službo in skušal je najti ženo. Vendar vsaka se je spomnila na vse, kar je bil prej zagrešil v harmonikarskem življenju …

JOSIPINA: Človek s takim delom, s takimi navadami in s takimi prijatelji ne bi niti po naključju mogel dobiti ženske. Ančka pa je bila popolna izjema …

(Prizor z gostilnami in gostilničarkami, s skupinami gostov, s pogrebi, sedminami, pitjem kar tako in svatbami se pozno ponoči razblini in umiri … Harmonika se izgubi … )

DESETI PRIZOR

SLEJKO: Hribi so polni nizkih hiš in revnih ljudi. Na delo hodijo v dolino, ko se vrnejo pozno popoldne, do sončnega zahoda rijejo po blatnih strmih poljih … se napijejo, gredo spat, zjutraj pred svitom v dolino … tisti, ki nimajo dela v dolini so ves dan na polju in noč in dan preparirani v alkoholu … Hribe sem slikal v veselih, prijetnih rožnatih barvah … kot da so ženske prsi … vabljivi … tako zelo vabljivi so ti hribi, da nisem tam prav nikoli več … (Začne na novo.) Turel je hodil po teh hribih, risal risbe tod okoli, ni risal hribov, ampak ljudi, vsi ljudje so imeli žabje obraze, takšne kot človeški zarodki, velike oči, zaskrbljen izraz okoli ust … Potem, ko sem bil na Turelov i poroki, hribov tudi slikal nisem več … Ne, tudi ženskih prsi ne … ne, ničesar rožnatega … lotil sem se abstraktnega slikarstva, ampak v tistem času … v tistem času to ni bilo zaželeno … saj veste, politika … politika je želela kaj naivnega … ljudskega, kmečko delavskega …

(Izjava kot za nekakšen intervju, na primer televizijski. Ančka nadaljuje v istem stilu.)

ANČKA: Za umetnika me vprašujete? Kako je našel ženo? Imel je srečo. Ko je prišel iz vojske, kjer je bil tri leta bolničar, je igral je harmoniko v hribih. Na svatbah in na sedminah. Ni zaslužil kaj posebnega razen alkohola. Velikokrat sem ga gledala, kako je vsakokrat naskočil drugo mladenko. Ker je imel polne roke harmonike, je dalj časa ostal trezen. Punce se razveselijo tujca harmonikarja, si mislijo, nimam kaj dobiti, pa tudi ne kaj izgubiti. Nekoč sem si tudi sama rekla, Ančka, ne bodi vedno ravno ti vzor kreposti, ah, kaj, tudi jaz si ga privoščim, odvlekla sem si harmonikarja v gozd, pa je povedal …

(Turel in Ančka v gozdu)

TUREL: … Nobena ne da, vsaka se hoče zaročiti, poročiti, obiskati starše, zidati hišo, povedati moram prav vsaki, da jo imam rad … mene je groza laganja … nobena ni zadovoljna z mojimi slikami, nobena ni navdušena, da bi ji dal sliko crknjene mačke, ki jo ob cesti čuva žalujoča mačka … nobena ne da, če ji ne rečem, da jo imam rad, ampak kaj, ko je nimam rad …

ANČKA: Mene ni treba imeti rad …

TUREL: Nekoga moraš imeti rad …

ANČKA: Vem, da me nimaš …

TUREL: Vseeno se hočeš kar fukati z mano … ?

ANČKA: Ker si tako žalosten.

TUREL: Ne prenesem mrličev!

ANČKA: Jaz tudi ne. – Kakšni se zdijo tebi?

TUREL: Smešni. Ni to smešno, umreš, pa si še smešen … ?

ANČKA: Ženske so dragocenost. Kapljica rose v puščavi. Zakaj se potem obotavljaš? Aha: Ne moreš nobene, če ti jo kar ponudi pod nos … (počasi jo slači in si jo ogleduje …)

TUREL: Če bi bil fotograf, bi te fotografiral … čisto bela si, se toliko umivaš ali pa ne greš nikoli na sonce …

ANČKA: Nikoli se ne slečem me je močno sram …

TUREL: Kaj pa danes … ?

ANČKA: Ti si me slekel … !

TUREL: V mesečini si še bolj bela …

ANČKA: Bojim se te. Zelo, zelo se te bojim … če me napičiš, me ne bo več …

TUREL: Nobeni ne škodi …

ANČKA: Moraš se odločiti. Če me danes, me ne boš nikoli več …

TUREL: To je najlepši način, da se te rešim …

ANČKA: Tako se rešiš vsake?

TUREL: Glej, to bo v tvojo dobro … ker če me izpustiš iz rok, me nikoli več ne dobiš. V vaši vasi sem bil pred osmimi leti … kdo ve, če drugič ne pridem čez devet let …

ANČKA: Tvegam, tudi če nikoli več ne prideš. Mi bo vsaj žal za izgubljeno priložnostjo..

TUREL: Je prišel kdaj kakšen fant v vašo vas?

ANČKA: Še tisti, ki so bili, so odšli. Nič niso vredni, gredo in ni jih več.

(Nekaj kratkih trenutkov se posvetita drug drugemu, objemi so dolgi in zelo, zelo zanosni.)

ANČKA: Ko boš imel kako drugo, pa boš samo potegnil na harmoniko, pa bo spila kozarec šnopsa in padla na hrbet, takrat se spomni name … .

TUREL: Nate se bom spomnil, ko dobim prvo žensko za razrezat. Bom rekel, trda, mirna …

ANČKA: Te kaj klofutajo? Tiste samomorilke?

TUREL: Še huje. Ne pustijo me v kino, moram delati nadure.

ANČKA: So ženske drugačni mrliči kot moški?

TUREL: Vsak mrlič je človek, vsak človek je svet zase, moški so drugačni od žensk. Zdi se mi, da je smrti več kot ljudi in več različnih, včasih sem razmišljal. Da je smrt ena sama … na koncu sem ugotovil, kako je …

ANČKA: Ugotovil si, da je smrti prav toliko kot je ljudi?

TUREL: Ja. Uganila si.

ANČKA: Nisem uganila, to vem.

TUREL: V vsakomur ždi smrt in čaka na svoje rojstvo. Na trenutek, ko se bo razplamtela kot smrt. V vsakomur čaka smrt na svoje novo življenje …

ANČKA: Misliš, da imajo različni ljudje različne smrti … ?

TUREL: Ne potrebujem tvoje smrti, ne potrebujem smrti nakopičene v tebi, potrebujem nekaj malega življenja. – Na smrt je mogoče počakati na življenje nekoliko težje …

ANČKA: Ne maraš me … niti všeč ti nisem … niti malo me nimaš rad …

TUREL: Ne morem ti povedati …

ANČKA: To si pa dosti povedal …

TUREL: Ne morem reči, kako mi je …

ANČKA: Nihče ne more reči kako mu je … posebno ne, če nima komu …

TUREL: Tebi bi rad povedal …

ANČKA: Bi se moral malo naučiti o meni … bi moral kaj vedeti o meni …

TUREL: Kako naj vem, če mi ne daš?

ANČKA: Nikomur nisem dala, nihče ne ve nič o meni … tudi sama ne vem, kaj dosti o sebi … vsak me sleče in reče, da sem bela …

TUREL: Oho ho, kaj smo slišali: vsakomur pustiš, da te sleče?

ANČKA: Če je vroče, tako kot danes … pa če ni komarjev … ker bo jutri lepo vreme, ni vlage v zraku, ne bo nevihte …

TUREL: Se te lahko dotakne …

ANČKA: Saj me skoz in skoz otipavaš … si me že prej, ko si me slačil, spretne roke imaš … .

TUREL: To pride od slikanja …

ANČKA: Mislila sem, da od seciranja …

TUREL: Nekaj od čiščenja inštrumentov … ko grem domov, operem čopiče … v službi moram očistiti nože, žagice, pincete …

ANČKA: Ne bodi užaljen, zanima me še nekaj praktičnega: Si navajen pomivati posodo?

TUREL: Tudi, tudi. V vojski sem kuhal makarone, vedno sem pomil lonec in menažko …

ANČKA: Mislim, si tak zajeban tip, da se lahko zanesem, da boš vse življenje pomival posodo

TUREL: Daj da razmislim. (Dolgo razmišlja in jo gleda v oči.) Ne. Ne. Raje si poiščem drugo žensko.

ANČKA: Ti nisem toliko dragocena?

TUREL: Si. Ampak posodo pomivati je grozno … vedno isto … vedno enako nesmiselno, danes posodo pomiješ, jutri je spet umazana …

ANČKA: Meni se zdi zanimivo, danes jo pomiješ, narediš nekaj imenitnega, vse se sveti … drgneš, splakneš, boli te hrbet, vrat, roke … ampak uspel si naslednji dan kuhaš v čisti posodi. Čista posoda je kot čist karakter. Človek s čisto dušo …

TUREL: Potem v njem skuhaš golaž.

ANČKA: Polnjene paprike …

TUREL: Tebe veseli, ko kuhaš zelenjavno juho in se korenje, ohrovt, zelje, čebula, grah – vse skupaj sprime v nerazpoznavno gmoto … ko nasuješ še začimbe zraven …

ANČKA: Rastline ostanejo rastline, lahko jih kuhaš, lahko jih požreš, rastline se ne dajo, rastline pogoltnejo tebe …

TUREL: Kaj pa misliš o travi.

ANČKA: Trava rase iz mrličev.

TUREL: Zakaj?

ANČKA: Ker se jim tako mudi zlesti pod krilo, za hlačke, v kožo, v nos, v rit …

TUREL: Si se kdaj gola valjala po travi?

ANČKA: Če me boš nategnil, se bom … tebi na čast, tudi če ti tisoč trav zabije v lase, nos, med noge …

TUREL: Na zemlji so živeli mrliči, živeli so dolgo, hodili so po zemlji, živeli so svoje življenje, niso živeli svoje smrti, pozabljali so na smrt, vsakega je nekje na nekem koraku ujela smrt … pod vsakim drevesom je kdo zakopan. Nobeden ni razrezan, nobeden nima listka na nogi, nobeden ni prišel v špirit … razpadli so, trave nosijo vsakega posebej proti soncu …

TUREL: Trave so morilke. Morijo druga drugo trava klije in že duši tekmico, ki je vzklila malo za njo … tista trava, ki rase hitreje, duši počasnejše trave … trave se davijo med sabo namesto travice bi se jim moralo reči davice …

ANČKA: Veselica pač. Ljudje morimo drug drugega, ljudje žremo drug drugega …

TUREL: Ljudje požremo drug drugega …

ANČKA: Če se požremo, je še dobro. Človek je človeku skret papir. Po potrebi se obriše, pa zabriše drugega stran …

TUREL: Kaj hočeš od mene? Lepo se je ljubiti s tabo, ampak vse preveč govoriš … lahko malo manj govoriš, pa se končno odločiš?

ANČKA: Fuk je kot smrt.

TUREL: Ni res.Smrt je kot fuk!

ANČKA: Hotela sem reči: samo enkrat lahko začneš. Potem si onkraj. Ampak, kaj hočeš mene? Ti je kaj do tega, da dobiš mene?

TUREL: Sem ti povedal.

ANČKA: Še povej. Hočeš izginiti, ne? Vsako dobiš, vsakokrat izgineš? … A ne?

TUREL: Če sem moral lagati, da sem jo dobil, bi moral lagati, da bi jo obdržal …

ANČKA: Meni ni treba lagati … vzemi me, pa zgini …

TUREL: Zakaj bi izginil?

ANČKA: Če ti bo res uspelo, mi boš všeč. Mogoče mi boš tako zelo všeč, da bi umrla od žalosti, če bi me pustil. Zato ne bom tvegala. Me boš kar lepo takoj zapustil …

TUREL: Ne bom te.

ANČKA: Že lažeš.

TUREL: Prisežem!

ANČKA: Vsaki si prisegel!

TUREL: Če misliš zase, da moraš biti popolna izjema, ne vem, kaj potem misliš?

ANČKA: Dobro, umetnik, všeč si mi, ker se pogovarjaš, v teh hribih noben butec ne zna govoriti tri minute, ne da bi se ponavljal …

TUREL: Razen tebe?

ANČKA: Jaz se pogovarjam sama s sabo, sama s sabo se pogovarjam že deset in deset let – zato znam govoriti …

TUREL: Kaj si se pogovarjal sama s sabo? O levih in Arabcih v Afriki? O slonih, ki nosijo drva iz indijskega pragozda? O bolhah na potepuškem psu? O korenju v loncu?

ANČKA: Če začneva govoriti, se ne bova sfukala. Če ti začnem pripovedovati, kar sem pripovedovala sebi, boš moral ti meni odgovarjati na vse, kar sem sama sebi odgovarjala, to bo zamudno, pa še bom ugotovila, da ti nisi ti, čeprav se mi zdaj kar zdi, da si … pa mogoče ne bom več hotela … spravi se name, ampak, prosim, lepo pazljivo, z občutkom … vljudno in spodobno …

TUREL: Kako pa je to?

ANČKA: Takole. Smešno. Kot da sem mrtva …

TUREL: … kmalu boš, če me boš še dalje jezila …

ANČKA: To je preveč … to je preveč živalsko … ti si popolnoma nor … ti se preveč bojiš …

TUREL: Ja, bojim se, pa kaj potem? … Bojim se … da si ti zadnja ženska v mojem življenju … bojim se, da si ti vse kar sem našel …

ANČKA: Samo ne laži … jutri boš šel, nikoli več te ne bom videla …

ENAJSTI PRIZOR

Drugi prizor z Mikcem in Renato. Več dni kasneje. Renata pride, pozvoni, Mikec ji odpre.

RENATA: Zdaj imaš hudiča.

MIKEC: Kaj je? Zdaj si prav dobra. Dal sem ti štiri!

RENATA: Prasec!

MIKEC: Kaj, kaj, kakšen prasec?

RENATA: Kar je bilo včeraj, je včeraj, danes so mi še trije zaključili nezadostno!

MIKEC: Ni mogoče. Imela si že vse ocene zaključene, videl sem sam, prihodnji teden je zadnja konferenca. Zdaj pa res ni mogoče spreminjati ocen, razen morda na boljše, če kdo kaj popravi. Tako kot si ti popravila.

RENATA: Vprašali so me ponovno. Vsi trije.

MIKEC: Gotovo si se sama javila.

RENATA: Nisem.

MIKEC: Kateri trije?

RENATA: Trije moški, samo trije moški. Imamo samo še tri moške med profesorji poleg tebe!

MIKEC: Jaz ti ne morem pomagati.

RENATA: Skupaj sedite v zbornici. Izčvekal si!

MIKEC: Ne, ne, tvoj fant je izčvekal!

RENATA: Nimam fanta!

MIKEC: No, v to se ne spuščam. No, no, tisti, ki pravi, da je tvoj fant, je povedal na partijskem sestanku, da si ga varala s profesorjem, zdaj pa imaš.

RENATA: Jaz bom povedala, pa boš ti imel!

MIKEC: Vse se da urediti.

RENATA: Ja, prav imaš, če sem z enim, lahko še s tremi …

MIKEC: Ne, ne, nisem mislil tako.

RENATA: Kako pa?

MIKEC: Renata, najdražja moja, poročiva se.

RENATA:Nikoli!

MIKEC: Po poroki ti bodo takoj zaključili vsaj dvojke!

RENATA: Potem bom poročena s tabo. Kaj mi bo potem študij? Kaj mi bo pravo, ko bom imela pesjana za moža?

MIKEC: Ne vem, kaj ti bo študij, vem, da si čudovita, tvoja svilena koža!

RENATA: Ne, prosim o moji riti! Moja je!

MIKEC: Pa o nogah, no, pa o nogah.

RENATA: Rekel si: življenje je matematika?

MIKEC: Dvakrat dva je štiri.

RENATA: Goljuf si. Dobro … Dajva nekaj preračunati.

DVANAJSTI PRIZOR

Sodna dvorana

Nekaj let kasneje. Ženske, ki jih poznamo od prej, so zdaj odrasle, poročene, precej spremenjene.

Sodna dvorana, Razprava, v dvorani same ženske. Josipina, Renata, Ljudmila, Ančka.

JOSIPINA: (je sodnica in vodi razpravo) : Mož vas je pretepal enajst let? Vi ste seveda to mirno prenašali?

LJUDMILA: Včasih sem ga s copatom po glavi.

JOSIPINA: Da ni bila cokla?

LJUDMILA: Zakaj je to važno?

JOSIPINA: Če je bila cokla, bom dala vas zapreti.

LJUDMILA: (čez čas) Ja, včasih sem ga s coklo! Včasih sem ga z vilami, pa je žal hitro tekel, včasih se ga z nožem, kar v kuhinji, nikoli nisem uspela zadeti nobene žile, ves je v brazgotinah, pa še vedno se me še nič ne boji!

JOSIPINA: Ne hvalite, se, gospa. Tu je sodišče! Nas zanimajo dejstva!

LJUDMILA: Popival je z vašim možem, njega vprašajte! Pa s Tureljem, vprašajte tu njegovo Ančko, bo ona povedala!

JOSIPINA: Nobenih privatnosti. Če bi se jaz vtikala v zadeve mojega Mileta, ne bi nikoli mogla biti sodnica za prekrške, naš kraj bi bil pa brez njegovih čudovitih spomenikov … povejte lepo podrobnosti, kaj je počel z vami, direktor bolnišnice po prišel takoj, ta hip nekoga operira, je sporočil in bo podal izjavo …

LJUDMILA: Me je sram.

JOSIPINA: Tudi mene je sram, da moram to poslušati, ampak kaj hočemo? Ženske moramo stopiti skupaj, če hočemo izbezati resnico na plan …

SODNI SLUGA: (Šepeta Josipina na uho.)

JOSIPINA: Prekinjam razpravo (Gleda na uro.) do petnajst in trideset minut …

LJUDMILA: Jaz imam avtobus za Gornji Klinčnik!

JOSIPINA: Meni je pa ta hip moža nekdo v gostilni mahnil po glavi, mi je zelo žal, tečem čez cesto v bolnišnico in se takoj vrnem …

TRINAJSTI PRIZOR

Bolnišnica

Na postelji leži Mikec. Cevke. V komi je. Priključen na aparate. Ljudmila pride in ga pogleda. Špegelj, direktor bolnišnice, ji pride naproti.

JOSIPINA: Mile … Mile … kaj so ti naredili? Mile … moram nazaj na sodišče … si spet delal prevale preko šanka v gostilni? (Na jok ji gre.) Mile, daj se zbudi, ne morem živeti brez tebe …

ANČKA: Saj si se ločila od njega … že predlani …

JOSIPINA: Ločila sem se samo zato, ker je pil. Iz principa. Ker čakam, da neha. Ljubezen nima nič pri tem. Ljubim ga iz vsega srca, kdo ga ne bi ljubil, takšen umetnik, takšen telovadec, takšen pedagog … takšen prijatelj … najboljši prijatelj tvojega moža, Ančka.

ANČKA: Tudi jaz sem se hotela ločiti, kakor si rekla. Sem že dala Turelu list za podpisat …

JOSIPINA: Ne? Je prebral?

ANČKA: Ne, ni prebral, nikoli ne prebere, je samo zabrundal: nobenih kreditov več, dokler starih ne odplačamo …

JOSIPINA: Tebe ni mož nikoli tepel?

ANČKA: Kje bi se me pa upal. Sem pa močnejša. Četudi je mišičast, četudi dvigne največje truplo, sem pa trenirala borilne veščine!

JOSIPINA: Pa je poskusil?

ANČKA: Vse je vzgoja. Najprej: nikoli te ne sme po glavi.

ŠPEGELJ: Tovarišica Mikčeva?

JOSIPINA: Boste prišli pričat ali ne boste? Ne morem zaključiti razprave?

ŠPEGELJ: Pusti sodišče. Sodišče ima čas.

JOSIPINA: Vraga imamo čas. V kraju, kjer se samo pobijajo …

ŠPEGELJ: Vaš mož Mile Mikec je sedel v gostilni pri vratih in pil dva deci.

JOSIPINA: Ob pol dvanajstih je imel gotovo že liter pred sabo.

ŠPEGELJ: Nekdo je prišel in ga lopnil čisto na rahlo po glavi …

ANČKA: Po glavi? Tega se ne sme?

JOŽICA: Kako na rahlo?

ŠPEGELJ: No, da, na rahlo, vendar po kmečko. Glava mu je butnila ob trdo mizo …

JOSIPINA: Milijon krat je butnil na glavo s krogom, z bradlje, z vrvi, ko je plezal pod strop, kamen mu je na Triglavu priletel na glavo ko je z eno roko visel na klinih … ne me nategovat?!

ŠPEGELJ: Natančno sem poizvedel. Slikal sem možgane … možakar, so ga že priprli, je samo potrepljal po ramenih vašega moža Mileta, ko se Mile kot po navadi ni zmenil, ga je pa rahlo butnil po glavi …

JOSIPINA: Na kmečki način?

ŠPEGELJ: Zdaj je (Pokaže na Mikca.) že uro in pol v nezavesti … zbudil se bo danes, jutri ali pojutrišnjem …

JOSIPINA: Če se ne bo?

ŠPEGELJ: Mora se zbuditi, razumete, mora se … pustite ga lepo pri miru, usedite se poleg in se pogovarjajte …

JOSIPINA: Danes imam še tri razprave, na tej, ki sem jo prekinila do petnajst trideset, pa morate pričati, tovariš Špegelj …

ŠPEGELJ: Če se tri dni ne zbudi, lahko pade v komo in če pade v komo so prognoze pridržane …

JOSIPINA: Ne me morit: a to tu ni koma?

ŠPEGELJ: Po eni uri pravimo temu nezavest … ne se razburjat, tovarišica sodnica, Turel, beži stran … !

ANČKA: (maha Turelu, ki se je usedel na stol, ki si ga je po tihem spretno prinesel s sabo in se usedel v ozadju, nekoliko vstran za posteljo, za aparati) Zgini, kavka!

ŠPEGELJ: Zavij nazaj v službo, še tri trupla imaš v hladilniku …

JOSIPINA: (pobesni) Turel! Ti si vsega kriv! Ti si ga navadil pit že predpoldne! Kaj zdaj delaš tu, poberi se.

ANČKA: (Špeglju) Kako ga pustite, da moti bolnika?

ŠPEGELJ: Že eno uro je tu! Že od vsega začetka, slišal je rešilni voz, tako kot vedno.

JOSIPINA: Poberi se Turel, ti me spominjaš na smrt in sedmine in pokojnike …

TUREL: Igral sem na tvoji svatbi …

JOSIPINA: Ko boš slikal v rumenem in rdečem, takrat pridi. Dokler boš slikal samo žabjeglavce na pogrebih, ti mrhovina, pa te nočem videti …

ANČKA: Saj je moj mož, tale Turel, ampak kaj ga ne vržete ven, gospod doktor?

ŠPEGELJ: Če si z nekom razrezal na desetine lobanj ga ne moreš nikamor poditi …

ANČKA: Smešno … saj je vaš fizikalec … pomožni bolničar …

ŠPEGELJ: (šepeta) Čaka na prijatelja Mileta … !

ANČKA: To sem takoj uganila.

ŠPEGELJ: Skupaj sta popivala petnajst let, hoče videti, kakšna so Miletova jetra …

ANČKA: Da vas ni sram, gospod doktor …

ŠPEGELJ: Vi ga vprašajte, svojega moža Turela, velikega umetnika, zakaj ga tako skrbijo prijateljeva jetra …

ANČKA: Ni treba,vem, boji se za lastna …

(Turel pa še potem, ko ženski odideta, vdano čaka in čaka in ko se ženski vrneta pogledat, če še vedno čaka, on še naprej čaka. Onidve pa odideta …)

ŠTIRINAJSTI PRIZOR

Pesticidi

Renata in Bombek, menza v bolnišnici v Mariboru. Za razliko od Slovenj Gradca – popolnoma drugačen razsežnosti prostorov.

(Zagleda ga v bolnišnični menzi. Sreba zelenjavno juho. Lase ima postrižene na krtačo, suhljat, droben, neznaten z okroglimi očmi in tako pametnim izrazom. Preden sezave, razume, da je našla svojega doktorja.)

V samopostrežni v Bolnišnici v Mariboru si torej izbereta hrano in se usedeta v kot k mizi. Z velikim občutkom obedujeta.

RENATA: Kako to uganeš?

BOMBEK: Čim se te zagledal, sem vedel.

RENATA: Ne, jaz pa ne, čim si se me dotaknil, sem vedela.

BOMBEK: Vedno je tako?

RENATA: Kako to – vedno? Dobro veš, da se mi še nikoli ni zgodilo kaj takega!

BOMBEK: Samo ti veš, kaj se ti je kdaj zgodilo. Oprosti. Vse življenje imam posla z alkoholiki. Navajen sem, da pogledam človeka, pa že vse uganem.

RENATA: Ugani, kaj bo kaj z mano, pa s tabo …

BOMBEK: Meni je jasno, tebi je tudi jasno …

RENATA: Dobro, to kasneje. – Vam ni dolgčas med samimi mesarji in ranocelniki?

BOMBEK: Preveč dela imam. Ne morem in ne morem se ga znebiti.

RENATA: Za kaj vas ta hip potrebujejo?

BOMBEK: Slovenija je dežela vinogradov in sadnih nasadov …

RENATA: Oh, jasno. Spomnim se rane mladosti med razpotegnjenim gričevjem …

BOMBEK: Slovenci temeljito preganjamo metulje, gosenice, črvičke in prave gliste in za vse to potrebujemo pesticide.

RENATA: Seveda, to kje pod odprtim nebom, ne tu v bolnišnici?

BOMBEK: Pesticidi se nabirajo v pticah pevkah, teh sicer nihče ne je, nabirajo se pa tudi v kurah, zajcih, posebno zajcih, ker ti se hitro množijo in deloma v pujsih. Na koncu se naberejo v ljudeh.

RENATA: Kaj se potem zgodi z ljudmi?

BOMBEK: Niso več užitni, hahaha! (Zasmeje se, potem doda.) Šalim se. Ko se pesticidi naberejo v ljudeh, jih ni več mogoče spraviti iz ljudi!

RENATA: Ampak kako veste, da so v ljudeh?

BOMBEK: Pravzaprav ni lahko odkriti: tipamo. Ljudi pač povprašamo. Zbolijo tiste krave, ki rade jejo jabolka, tiste svinje, ki jih krmijo z jabolki, slivami, hruškami … marelicami … med ljudmi so v najhujši nevarnosti vegetarijanci in želodčni bolniki, tisti, ki se lahko hranijo samo s suhim sadjem in ovsenimi kosmiči.

RENATA: Tudi jaz imam rada sadje!

BOMBEK: Pozna se vam na obrazu!

RENATA: Ne se šalit, Borut. Stotine kilogramov marelic, sliv, jabolk in hrušk in češenj sem vsako leto s svojega doma zvozila hčerkicam. Tri punčke imam.

BOMBEK: Imate radi zajce?

RENATA: Jaz?

BOMBEK: Pri vas doma.

RENATA: Zajci so lahka hrana. Moje hčerkice so alergične na maščobo. Skoraj vsak dan imamo na jedilniku zajca. No, kadar nimamo purana. Purane dobimo na deželi, kjer se pri mojih starših pasejo na dvorišču, živijo tako rekoč naravno … (Nenadoma ji zapre sapo.) Ste vi agronom?

BOMBEK: Psihiater. Pripravljal sem raziskavo o pesticidih in sadju … Zajce kupujete na farmi?

RENATA: Ne, kje pa! To so potomci tistih zajcev, ki sem jih še jaz redila, ko sem živela pri starših na kmetiji in sem prehranila z njimi vso družino, saj so sestre hotele imeti lepe obleke, oba brata pa nove in nove motorje, pa smo pujske in krave raje prodali, kot da bi jih sami pojedli. Zajci, veste, se množijo izredno hitro. En sam par ima lahko tisoč potomcev na leto. Pri njih se generacije menjavajo kot sončno in oblačno vreme.

BOMBEK: Ampak težko je najti toliko hrane za zajce … posebno jeseni … ?

RENATA: Saj imamo sadje! No, vse hribčke okoli doma imamo zasajene s sadnim drevjem … ? (Zazdi se ji, da nekaj ni v redu.) Je kaj narobe? Vam ohrovtova juha ni teknila?

BOMBEK: Pa kaj škropite sadno drevje?

RENATA: Seveda, kaj pa mislite – saj imamo tudi vinograd, porabimo škropivo, kar ga ostane, poškropimo sadje. Kaj ni boljše ne imeti kaparja? Včasih so bila jabolka tako flekasta, da jih še zajci niso hoteli. Potem so postala jabolka debela, gladka in lepo rdeča in zajci so si brusili zobe ob njih kot ob korenčkih!

BOMBEK: Samo to bi rad vedel – kaj škropite sadno drevje redno in večkrat na leto? In s katerimi škropivi?

RENATA: Kaj si pa mislite. Škropivo je drago. Ne škropimo ga.

BOMBEK: Oh sem si oddahnil.

RENATA: (Se začenja spominjati in se pač spomni tega ali onega.) No, v mojih časih … to je pred desetimi leti, se je s tem ukvarjal samo oče, bil je že star in betežen, težko je hodil. Tudi ljubilo se mu ni nič več. (Za hip se ustavi v razmišljanju.)

RENATA: Zdaj je drugače. Kmetijo sta že prevzela brat in žena, brat je končal kemično srednjo. Kupil je že štiri nove brizgalne. Da bi videli njegovo ženo Cilko! Neumorna je s škropilnico na ramenu in s cevjo. Pod zaščitno obleko je videti kot pravi Marsovec!

BOMBEK: Zakaj sta brat in njegova žena prevzela kmetijo, kaj sta oče in mati že tako stara?

RENATA: Ne, čisto prijazna starejša človeka sta. Ne, nista stara, oče je šestdeset, mati oseminpetdeset, ampak mamo neprestano boli mehur, oče pa slabo vidi: ne more več voziti traktorja, kaj, niti motokultivatorja! Oba se pa zelo težko premikata …

BOMBEK: Povej mi, imaš rada seks?

RENATA: Moj mož je tu v službi, ne dotikaj se me. Veliko pa je zaposlen. Počakaj me čez dve uri na parkirišču.

BOMBEK: Kakšen avto pa imaš?

RENATA: Moder kombi. Samo skoči vanj, pa bo.

Nadaljevanje

PETNAJSTI PRIZOR

Garaža.

Bombek in Renata sedita na jogiju na tleh in kadita.

BOMBEK: Rada imaš seks.

RENATA: Ne vem, od česa to pride?

BOMBEK: Navadno zadostuje, da se moškega dotakneš.

RENATA: Ga pogladiš po hrbtni strani dlani … Redkeje popraskaš po bradi.

BOMBEK: Vsak pa je razumel, kadar si ga stisnila za ramo.

RENATA: Kaj šele, če za biceps.

BOMBEK: Pa mož ve?

RENATA: Kirurg je. Opravlja lepotne operacije. Lepotice so ljubosumne, vse izvohajo, vse izčvekajo.

RENATA: Te zasleduje?

BOMBEK: Dovolj ima žensk. Posebno, ker ima raje moške. Od žensk ima najrajši tiste, ki jih namerava razrezati ali pa jih celo že sam razrezal in dogradil.

BOMBEK: Vsak moški je ljubosumen.

RENATA: Seveda, ničesar ne sme zvedeti. Zato sem predlagala, da kupiva še to garažo v mestu. V mestu je drugače tako težko parkirati. Čas se mi je vseeno zožil na nekaj deset minut vsak dan …

BOMBEK: Rad bi te še velikokrat srečal.

RENATA: Se ne obnese. Mož, zelo zahteven, trije otroci, razvajeni, srednje zanesljivo varstvo.

BOMBEK: Je to tvoj prvi mož?

RENATA: Drugi. Prvi je bil telovadni učitelj, ki je kdaj pa kdaj nadomeščal druge učitelje. Ko je učitelj matematike na Triglavu padel v prepad, je učil matematiko in mi dal kol, ne bi mogla narediti gimnazije, če se ne bi z njim poročila.

BOMBEK: Ni bil toliko star kot doktor Tratnik?

RENATA: Ženskar je bil. Odstopila sem ga kolegici na pravu. Zdaj ima ženo sodnico. Mene pa je zanimala medicina, zaposlila sem se v bolnišnici in našla svojega doktorja, veličasten je.

BOMBEK: Najbrž si si našla že več doktorjev?

RENATA: Ne, najrajši imam študente arhitekture. Zaposleni so, znajo ceniti čas in imajo občutek za proporce in dimenzije.

BOMBEK: Enim udari na seks, enim na alkohol, vedno srečam samo takšne, ki pretiravajo, Renata všeč si mi, res ne bi govoril o čustvih, ampak …

RENATA: Zaljubil si se vame?

BOMBEK: Kako si uganila?

RENATA: Več ali manj se vsak. Če kričim, prižgem radio, če se kdo zaljubi, mu namenim še deset minut. V garaži smrdi, ampak je toplo. Drugače pa moramo upoštevati kratko odmerjeni čas.

BOMBEK: Še deset minut?

RENATA: Če boš kaj povedal o sebi.

BOMBEK: Imel sem leto in pol sijajno žensko, ozdravljena alkoholičarka, zapil sem se zaradi nje, povzročil prometno nesrečo, najverjetneje bom šel v zapor zaradi nesreče …

RENATA: Vsi smo v zaporu, Borut. Je bila vsaj lepa?

BOMBEK: Ne razumem, kaj te tako žene naprej … kaj ti daje toliko energije?

RENATA: Tudi jaz ne. Prej si nekaj govoril o sadju in zajcih …

BOMBEK: Sadje in zajci? (Se prestraši, preneha z ljubljenjem.)

RENATA: Moški in zajci so nespametni; vedno nehajo tisti hip, ko bi zares lahko kaj dosegli.

BOMBEK: Nisem odnehal.

RENATA: Poglej se, kako si se prestrašil. Saj ni treba, če nočeš. Če te moti garaža?

BOMBEK: Hočem!

RENATA: Moški so vedno močnejši od žensk. Posebno močnejši od malih, sladkih, mehkih, zaščite potrebnih žensk.

BOMBEK: Si se za takšno vedno imela?

RENATA: Nekaj pa je tudi pripomoglo k temu, da sem se vedno odločala za moške od nog do glave.

BOMBEK: Bicepsi na moških pa so vsako leto starejši …

(Padeta si v objem, navijeta glasbo.) …

BOMBEK: Te je kdaj kdo pretepel?

RENATA: Vsako leto so hudobnejši. Čeprav izbiram samo lepotce s poštenimi obrazi. Ja, kakšen me tudi udari, da moram takoj na urgenco.

BOMBEK: Tudi jaz bi te udaril, joj, kako bi te usekal!

RENATA: Samo ne po obrazu!

BOMBEK: Saj sem kulturen!

RENATA: Bodi žival! Vsekaj! Daj!

BOMBEK: Vsak uboga?

RENATA: Tudi ti boš ubogal, moški ste zato, da ubogate! (Ga trešči s vso silo.)

BOMBEK: (Okleva, potem trešči njo s vso silo nazaj.)

ŠESTNAJSTI PRIZOR

Ob cesti

RENATA: (Govori v mobitel.) Odpeljala sem deklice na deželo. Moram videti, kako živijo starši. Vem, da jih hočeš v petek zvečer videti doma. Jutri se vrnem … Spomnil sem se, da je pomlad, od jeseni nisem bila doma … Dobro, bom rekla deklicam, v avtu so, ti bodo telefonirale … !

SEDEMNAJSTI PRIZOR

Prosektura

Renata, Turel, Nidžo. V medli svetlobi ima Turel po mizah razpostavljenih nekaj mrličev. Nidžo pere nože in žage.

RENATA: V komi je, praviš?

TUREL: Že štirinajst dni.

RENATA: Eni se zbudijo čez leto ali dve?

TUREL: Tudi več.

RENATA: Ga lahko vidim?

TUREL: Če se ne bojiš, te bom peljal čez kakšno uro, s tisto dežurno sestro se poznava.

RENATA: Vedela sem, da je nekaj narobe. Danes sem srečala nekoga, se z njim pogovarjala, govoril je tako strašne reči, spomnil me je nanj, na Mikca …

TUREL: Sta seksala v garaži?

RENATA: Kako veš?

TUREL: Vse se zve!

RENATA: Kako veš, da sem tudi s tem?

TUREL: Če ne poznam tebe, poznam Mikca, takšen je, kot je, moj najboljši prijatelj, vsakogar pokvari do konca.

RENATA: Ali ni tale tam tvoj najboljši prijatelj?

TUREL: To je Nidžo, moj pomočnik, jaz sem pomožni strežnik, Nidžo je čistilec. Odličen je.

RENATA: Kako je odličen?

TUREL: Lepo nareže možgane na rezine, nikoli mu ne padejo na tla ali v odtok.

RENATA: A res?

TUREL: Res. Odpre ti lobanjo kot konzervo fižola. Ima roko za odpiranje.

RENATA: Vidva bosta razrezala Mikca, če se ne zbudi?

TUREL: Res, sodišče bo zahtevalo. Nekdo ga je potrepljal po ramenu, ampak bolj po kmečko.

RENATA: Misliš, da zdaj kaj misli?

TUREL: Gotovo.

RENATA: Misliš, da razmišlja o meni?

TUREL: O tebi razmišlja Tratnik, tvoj zdajšnji mož. Že trikrat je telefoniral, če si šla v domače kraje. Kje imaš otroke?

RENATA: V hotelu spijo. Receptorka je moja sošolka. – Turel, se spomniš, ko je umrl moj oče? Ti si ga počasi rezal, ker si bil pijan kot svinja, nisi in nisi mogel nehati. Prišli smo, vsa družina, sedeli okoli mize v predsobi in čakali, da končaš. Materi si prinesel prstan …

TUREL: Vsaj desetkrat sem upodobil ta prizor!

RENATA: Tete so začele jesti pečeno piško in sendviče, vsi so se napili ko živali …

TUREL: Kaj hočeš reči? Vsak dan imam tu kakšne žalujoče, pridejo po posmrtne ostanke, čakajo, da jih Nidžo zašije … a veš, da je začel lokalnim puncam krojiti hlače? sešije oprijete hlače na golo kožo, kmalu bo tako bogat, da ne bo več hotel biti moj pomočnik …

RENATA: Če se ti ukvarjaš z umetnostjo, se lahko tudi on … ustavila sem se doma … očeta ni več, očim je hrom … tako kot je bil nekoč oče … punčke sem pokazala svoji mami, pa se jih ne spomni … mene se spomni, ne ve pa, od kdaj imam tri otroke … rekla je, moja mama je rekla, odpelji te punčke k sosedi … odpeljala sem jih k sosedi, da bi se malo lahko v miru pogovorila z mamo … tam so se punčke začele igrati z brizgalno za škropivo … še več, škropiti so začele … vse naokoli … pa druga drugo …

TUREL: Tega ne odobravam, otroci se ne sejo igrati s strupi …

Renata (pripoveduje) Prišel je sosed iz svoje hiše … postaven fant … kričal je kot zmešan … nekoč v vlaku me je na poti v mesto pokavsal kar na hodniku … zdaj pa ima krvave oči … rekel je, da mu je žena ohromela, da ne more več iz postelje, potem pa me je kar popadel … je rekel, lepša si kot kdaj koli, tako rumena … gotovo se ti je zgodilo kaj strašnega, pa se hočeš razvedriti …

TUREL: Tako je pač. Črn humor. Slišal je za Mikca, za tvojega prvega moža, Mikec je postal slaven, kipar, telovadni učitelj …

RENATA: Kot moj mož se je tudi proslavil. Davno bi ga ubila. Najstarejšo punčko imam z njim. Ne vem za gotovo, takrat sem mu že ušla …

TUREL: Kaj je bilo s sosedom?

Renata (Pripoveduje dalje.) Tema na oči. Spustil je psa … na moje otroke … komaj sem jih zaprla v avto, v hišo k staršem si jih nisem upal dati … potem je vzel traktor in me skušal povoziti, vlekel je brano za sabo, brano z dolgimi noži …

TUREL: Gotovo se je prevrnil?

RENATA: Ne … ni se prevrnil …

TUREL: Peljala si punčke v hotel … medtem so pripeljala tvojega soseda … tam ga imam v hladilniku, na prstu na nogi ima listek …

RENATA: Ne. To pa ne bo on.

TUREL: Prst je edino, kar ni zmečkano, ampak po traktorju so ga takoj identificirali …

DRUGO DEJANJE

PRVI PRIZOR

Pred Umetnostno galerijo v Mariboru.

KUKI: Gospod Kolman, ne poznate me, ampak sva kolega …

KOLMAN: Me veseli, kolega, do kod pa ste?

KUKI: S trga!

KOLMAN: S katerega trga. Z Raven? Iz Slovenj Gradca?

KUKI: Ne, ne, z živilskega trga.

KOLMAN: Ne razumem!

KUKI: Na živilskem trgu prodajam angele varuhe. Angel na brvi nad razpenjenim valovjem zagrabi za suknjič v zadnjem hipu neprevidnega dečka.

KOLMAN: Pograbi, pa kaj?

KUKI: Pograbi,da. -A vi kaj prodate?

KOLMAN: Nekaj že. Vsak mesec kakšno grafiko.

KUKI: Jaz pa veliko. Angeli gredo kot sveže kislo zelje. Zato, gospod direktor, bi lahko združila najini firmi … ?

KOLMAN: Ne maram diletantov! Ne prenesem amaterjev!!!

KUKI: Še žal vam bo slike na steklo so zadnji krik mode!! Kaj pa mislite! Še Turel riše gole ženske na steklo!!! Preden se je naučil slikati krokarje z akrilom na platno!

DRUGI PRIZOR

Umetnostna galerija, Bard Iucundus.

LJUDMILA: Čaka vas gospod Bard Iukundus.

KOLMAN: Kje pa?

LJUDMILA: Tisti s črnim klobukom!

KOLMAN: Tako mlad?

LJUDMILA: Živčen je!

BARD: (koraki) Drek, sam drek!

KOLMAN: To je naša zbirka.

BARD: Čestitam, sladka je.

KOLMAN: Zakaj sladka?

BARD: Vse rožnato.

KOLMAN: Tudi vi slikate rožnate prašičke.

BARD: Ampak prašičke potem zakoljejo, veliki so, ko zrasejo, jih zakoljejo, no in mlinčki za meso jih zmeljejo v klobase …

KOLMAN: Tako pač. Transformacija živega v živila …

BARD: Se vam to ne zdi rožnato?

KOLMAN: Paranoično da … shizofreno tudi, rožnato pač ni.

BARD: Ker je črno belo, omejil sem se na črno-belo tehniko.

KOLMAN: Če bi se omejili še na človeški lik in opustili prašičke …

BARD: Ta pripomba je ideološka.

KOLMAN: Ideološka ali ne. Kako morate trditi, in to trdite s celim ciklusom risb, da se ljudi, ki jejo prašičke, sami spreminjajo v prašičke.

BARD: Ker se.

KOLMAN: Dobro, pa naj se!

BARD: Človek meni, da lahko nekaznovano mlati jetrca, rebrca, nogice, karmenatlce …

KOLMAN: No, seveda, zrediti se je dovoljeno …

BARD: Vsak uboj se plača.

KOLMAN: Ne verjamem.

BARD: Vsak uboj živega bitja vzbudi val krvoločnosti in kliče po novi krvoločnosti … mesar ubija, ampak požiralci prašičjih trupel se sami spreminjajo v grobnice svojih žrtev, spreminjajo se v nadpraseta …

KOLMAN: Biološko to ne drži.

BARD: Pa teološko.

KOLMAN: Teologija ni resna.

BARD: A biologija pa je?

KOLMAN: Je. Morda je. Poglejte tovariš Bard, saj ste Bard?

BARD: Da, Bard Iucundus.

KOLMAN: No, tovariš Bard Prijetni, beljakovina je beljakovina. Dokler je živa, je različna, ko je prebavljena, ko razpade na sestavne dele, se razlikuje samo še po odstotkih hranljive vrednosti in morda vsebnosti vitaminov in kovin …

BARD: Vidite, človek je odvisen od tega , kar je. Pujs je drugačen: če se drugače hrani, pa tudi človek je drugačen, če se hrani z drugačnimi pujsi, narava pujsov vstopi v naravo človeka …

KOLMAN: (porogljivo) Če bi jedel hobotnice, bi vam zraslo osem lovk iz glave?

BARD: (prepričano) Da. V to verjamem.

KOLMAN: Če bi pili slivovko, bi postali češplja?

BARD: Ne bodi vulgarni, tovariš ravnatelj

KOLMAN: Nisem mislil češplja, tovariš Iucundus, mislil sem sliva! Pa ne sadež, ampak drevo. Odgovorite mi, lepo prosim, če jeste slivovo marmelado, se potem spreminjate počasi in vsaj deloma v čudovit dosežek narave, ki ga poznamo pod imenom slivovo drevo …

BARD: Dobro, povejte naravnost, da pri vas ne bom razstavljal!

KOLMAN: Povabil sem vas, mislil sem na olja, Rembrandt in stari rabin, trije Židje čitajo star pergament … odlična olja … !

BARD: Olja prodam sproti. Židovske preroke mi razgrabijo. Vsak mesec naredim enega … že z ozadjem je dva tedna dela … Slovenci so taki, menijo najbrž, da bodo sosedje verjeli, da imajo na steni pravega Rembrandta?

KOLMAN: Ne!

BARD: Res ne? Kaj ni na prvi pogled je jasno, kaj je naslikal Bard Iucundus in kaj Rembrandt!

KOLMAN: Meni ni bilo takoj jasno.

BARD: Vi ste ravnatelj galerije: zato ne ločite … kdaj mislite, bi se pa Rembrandt lahko naučil tako dobro uporabljati akrilne barve, kot jih uporabljam jaz?

KOLMAN: Dobro: vaše avtoportrete z židovskimi starci in posebno tiste avtoportrete, ko ste v družbi z Rembrandtom in Saskio sem pripravljen razstaviti kadarkoli!

BARD: Tako dragih slik si ne morem sposojati pri svojih cenjenih kupcih, pri mojih cenjenih strankah?

KOLMAN: Si jih mar naj galerija pri vaših kupcih sposodi za vašo razstavo?

BARD: Kaj pa mislite, ljudje so tvegali tisoče mark, zdaj bi pa vi slike radi za nekakšno razstavo v nekakšnem Mariboru?

KOLMAN: Ne vem, če mi je toliko do vaše razstave. Mi smo bližje Dunaju kot Ljubljani, tudi Pekingu in Tokiu.

BARD: (ganljivo) Zakaj mislite, da Mariborčanov ne bi veselili prašički?

KOLMAN: Dosti imamo ideoloških tendenčnih zmazkov, tudi če so vegetarijanska simbolika …

TRETJI PRIZOR

Umetnostna galerija Maribor; pisarna.

LJUDMILA: (Je tajnica in si pili nohte, kar delajo vse tajnice.) Tu je tisti morilec od zadnjič. Otročki v flaškah, krokarji v skretu, familija na obisku pri porodnici v mrtvašnici.

KOLMAN: Recite mu, da bo o sprejemu v Društvo likovnih umetnikov odločala komisija.

LJUDMILA: To sem mu rekla. Ne verjame.

KOLMAN: Kaj morem. Ko bo sprejet v društvo, bo razstavljal v naši galeriji.

LJUDMILA: V Slovenj Gradcu je že petkrat razstavljal. Po okoliških gostilnah pa že sto devet krat.

KOLMAN: Sem slišal. Ljudje se pa zgražajo.

LJUDMILA: Ampak pravijo, da je priljubljen.

KOLMAN: Ker dela v prosekturi, če ti kdo škripne, ti ga potem, ko ga doktorji razrežejo, fino zašije nazaj, vse vem …

LJUDMILA: Iskal vas je že trikrat.

KOLMAN: Drugič si naj umije roke, preden odpira naše številne kljuke.

LJUDMILA: Zakaj pa? Tako toplo zna stisniti dlan!

KOLMAN: Za nohti se mu nabira mast mastnih Slovenjegrajčank.

LJUDMILA: Ne marate ga, to je. Ker je preprost!

KOLMAN: Za koga vi navijate, Ljudmila, za svojega ravnatelja ali za nekakšnega slikarja?

LJUDMILA: Umetnik je!

KOLMAN: Vsi ki pridejo k meni, menijo, da so. vsak dan jih deset visi tukaj. Vsi bo razstavljali, odkar je bil na sporedu film o Lautrecu, pa o Van Goghu, pa o Picassu vsi mislijo, da bodo mlatili denar in ženske … gotovo vas je podkupil!

LJUDMILA: Flaškon orehovega žganja je prinesel, ja, tu je, je rekel, da je za vas, pa sem rekla, da to nikakor, ga je pa dal meni, pa rekel, nikar povedat!

KOLMAN: Spravite to takoj stran!

LJUDMILA: Ne morem ga kar takoj nesti domov, saj veste, da moram na avtobus!

KOLMAN: V stranišče, sem mislil!

LJUDMILA: (obupano) To je orehovo žganje, prva kvaliteta, poduhala sem!

KOLMAN: Za to ste potrebovali kozarec za dva deci. Še vedno je poleg prazne skodelice kave na mizi … Pravo tihožitje … tihožitje …

LJUDMILA: Če pa vam dajejo tihožitja, v olju ali barvna grafika, potem pa nič.

KOLMAN: Samo tisti grafik Baudež zadnjič …

LJUDMILA: Aha … Pa … pa tudi Regazzoni »Tihožitje s skodelico čaja«?

KOLMAN: Pa kaj … Malkovič pa si je sposodil od mene tihožitje, ki sem ga jaz osebno odkupil od njega pred drugo svetovno, ko sem bil še študent in mislite da ga je vrnil?

LJUDMILA: Vi tihožitja, jaz šnops!

KOLMAN: Ne pustimo se podkupovati!

LJUDMILA: Dajte no, ljudje so podkupljiva roba, samo cena je različna!

KOLMAN: Takih stavkov navadno ne uporabljate

LJUDMILA: Umetnik je povedal.

KOLMAN: To ni umetnik, to je preparator!

LJUDMILA: Amaterski slikar, pa tudi amaterski preparator. Ja, prinesel bo nagačenega krokarja …

KOLMAN: Samo da ne bo podgane.

LJUDMILA: Vadil je na podganah in miših … prepariral je gnezdo miši … pravi, da je težje kot zašiti razsekanega dojenčka … bom vprašala … bi res radi podgano … Za v vitrino med kristalne kozarce???

KOLMAN: Zdaj sem že prepričan: orehovo žganje kuha iz možgan poginulih diabetikov.

LJUDMILA: Ne, iz orehov stare mame, je povedal …

KOLMAN: Še nekaj: kje dobi toliko utopljencev?

LJUDMILA: Elektrarna Fala. Tam je jez skonstruiran tako, da jih ujame v železne grablje …

KOLMAN: Falo so zgradili Nemci med drugo svetovno vojno za potrebe letalske industrije.

LJUDMILA: Mislili so na vse.

KOLMAN: Napačno. Niso mislili na vse, če ne, ne bi izgubili vojne.

LJUDMILA: Ampak mislili so na utopljence.

KOLMAN: Napačno: mislili so na Turela, kako bo lovil utopljence izmed železnih grabelj …

LJUDMILA: (Obrne sliko.) Tu je eden, poglejte, glava mu je tako narasla, da jo štirje moje z lopato komaj tlačijo v trugo, voda pa mu curlja iz meter dolgih ušes …

KOLMAN: To je odurno.

LJUDMILA: Poglejte kako ljubko zelen odtenek … imate morda slabe živce.

KOLMAN: Če bi vi vsak dan gledali olja pet krat osem metrov, smreke s prizorišča poslednjega boja pohorskega bataljona, pa freske: Štirinajsta prečka Savo bi ne imeli več niti mojih živcev!

LJUDMILA: A ni pretresljivo … Človek je bil najbrž normalno debeli, zdaj pa kot slon … poglejte to nogo, kako je črna od butanja v železne grablje jezu …

ČETRTI PRIZOR

Gotska cerkvica.

Fredi pripelje Turela in Ančko.

FREDI: Mikec mi je tako svetoval.

ANČKA: Kako? Saj je že tri tedne v komi.

FREDI: Prej, prej, pred dvema letoma.

ANČKA. Steklo je po tleh.

FREDI: Tu je predprostorček, tu je omara, tu so copati.

ANČKA: A ni bi tam zakristija?

FREDI: Je rekel Mikec, da ni gotska.

ANČKA: Fredi. Eno vprašanje.

TUREL: Ančka, ne vprašuj.

ANČKA: Kje se pa zdaj spravite v kiklo, gospod Fredi?

FREDI: Oblečem se v veliki cerkvi in smuknem čez cesto.

ANČKA: Ne bom šla naprej.

FREDI: Brez skrbi. V copatih po steklu, to je pleksi steklo, ena plošča pet tisoč mark, vse skupaj sto šestdeset tisoč mark.

ANČKA: Ne maram, da mi svetijo luči pod kiklo. Tam spodaj imate luči.

FREDI: Svetijo zaradi okostij. Pod cerkvijo so grobovi naseljencev iz osmega stoletja, poromunjenih Keltov in uglednih starih Slovanov!

ANČKA: Mrliči mi naj gledajo pod krilo? Meni že ne. Nikoli. (Že odhaja.)

TUREL: Okostja … se vam to zdi slovesno … naj verniki teptajo naše skupne prednike … Jaz zase bi si želel kaj bolj nevsakdanjega.

FREDI: Arheologi kot arheologi. Vihtijo pač metlice. Pustili pa so vsako koščico in situ. Tako kot je ležala. Vabil sem doktor Špeglja, pa pravi, da ima že z živimi preveč dela.

TUREL: Vzame si ga. Sam si ga daje.

FREDI: Ampak tudi vi se spoznate, gospod Turel, pa še umetnik ste: kakšne bolezni so imeli tile prebivalci osmega stoletja?

Turel: (Drsa s copati po tleh, potem gleda skozi pleksi steklo v tleh, potem mu Fredi ponudi še baterijo.) Onega tam je nekdo na gobec.

FREDI: Na gobec? Že v osmem stoletju?

TUREL: Tisto tam je ženska, petdeset let, križ jo je dajal, revmatizem in degenerativne spremembe na vretencih. Poglej prste?

FREDI: A prste?

TUREL: Čisto zvite prste je imela.

FREDI: Mislite od dela?

TUREL: Ne, ker s takimi prsti tako nič ne narediš, mislim, ker ni bilo centralnega ogrevanja. – Tistega tam spodaj je pa povozil voz.

FREDI: Kako to vse veste?

TUREL: Tako lepo zdrobiš golenice samo z vozom, s kladivom ali krampom ne gre.

FREDI: Kaj pa tale tu? Lepo je bil obložen, ogrlica, zapestnica …

TUREL: Mlada ženska. Ohoho! Pa imamo prekrasno lobanjo! Doletelo jo je zaradi ljubezni ali na porodu! Takrat še ni bilo naše bolnišnice, ni mogla past reševalcem po stopnicah. Koliko jih pa še imate?

FREDI: Tla so ilovnata. Pokopani so v treh plasteh. Spodaj jih je še več. Zelo veliko zob imajo!

TUREL: Seveda, ni še bilo zobozdravnikov.

FREDI: Bili so zdrav rod?

TUREL: Ne bi rekel. Široke kvadrataste lobanje, tako kot še zdaj vsi v naši dolini. Razpotegnjene navzgor. Globoke očesne votline.

FREDI: So to naši predniki Veneti?

TUREL: Ne bi rekel. To smo mi. Degenerirani od alkohola.

FREDI: Ampak ne že v osmem stoletju.

TUREL: Kaj takrat ni bilo alkohola?

FREDI: Ni bilo avtoritarnega nedemokratičnega sistema!

TUREL: Ja, tudi demokratičnega ne!

ANČKA: Vsi so bili majhni. Kako majhni! Ti niso igrali košarke. Pa grbasti so bili! Pa kako se nam režijo!

TUREL: Mislim, da je v nekaj kosteh opazna prisotnost železa. Bili so rudarji in železarji. Morda kovači. Kako velik kraj je bil tukaj?

FREDI: Nobenega kraja. Jasa na robu gozda. Kakšnih sedem vasi v nizu po pobočjih.

ANČKA: Kam ste pa dali Mikčev relief?

FREDI: V muzej.

ANČKA: Kje bo pa stal spomenik svetemu Ciprijanu? Mikec se ga je že tako veselil?

FREDI: Po Mikec povedal, ko se prebudi.

TUREL: Spomenik je že narejen v glini. Samo vliti ga je še treba. Ampak zdaj, ko ste cerkvico izpraznili in vrnili v gotsko stanje, zdaj bi vanjo sodil kakšen moj Kristus na žitnem polju v nevihti.

FREDI: Vsi vaši Kristusi so podobni samo vam, Turel.

ANČKA: Turel ima prav. Samo njegove slike so še bolj obup vzbujajoče kot preparirane kosti v glinastem podpodju pod pleksi steklom. – Imate tukaj dosti porok?

FREDI: Ne, zadnje čase nobene.

PETI PRIZOR

Gornjegrajska bolnišnica. Dva slikarja in kritik, komisija, pri Turelu na obisku.

Slejko pelje komisijo po stopnicah.

SLEJKO: To je doktor Špegelj. Direktor bolnišnice. Našel je delo za Turela.

BAUDEŽ: Veseli me … vi tukaj imate zelo znano bolnišnico!

ŠPEGELJ: Seveda, imamo Turela. (Šalil se je, diskretno pojasni.) Delamo splave za bolj fine dame. Da niso v Mariboru na očeh.

REGAZONI: Kako, mislite, na očeh?

ŠPEGELJ: Če je stiska, da se ne znajdejo s kakšno šolarko v isti postelji …

KOLMAN: Imate toliko mrtvih, da ima naš slikar kaj dela …

ŠPEGELJ: Skrbim za žive. Moral bi imeti zdravnika za seciranje … sem raje vzel specialista za anastezijo … ni denarja … malo nas je pri nas … cele dneve samo operiramo … ker smo zelo dobri, ima Turel še nekaj časa za slikanje …

BAUDEŽ: Prostor je velik …

SLEJKO: Aja, ampak to je prosektura. Tu je navadno, kadar pridem obiskat Turela, po šest trupel na mizah!

ŠPEGELJ: Tiste, ki niso umrli v bolnišnici, ampak na poti v bolnišnico, kar takoj odnesemo v drvarnico …

BAUDEŽ: Glejte, kako ličen atelje …

SLEJKO: Tu poleg pa imajo pionirji fotografsko temnico. Ubili smo dve muhi na en mah, kadar Turel nima veliko dela, jih nadzoruje, ko razvijajo filme, oni pa njemu fotografirajo slike, da ima za kataloge in razstave … krasni črno-beli posnetki …

BAUDEŽ: Kaj pa delajo trupla ta čas?

SLEJKO: Turel je uren, razreže, pokaže doktorju, zašije … tudi hlače na špic šiva po najnovejši modi …

KOLMAN: Delavec, proletarec, naivec, v surovem vaškem okolju …

ŠPEGELJ: Mi smo že kar veliko mesto …

REGAZZONI: Ampak (Gledajo slike.) žalujoči so iz hribov. Kot hlebinjska šola naivcev …

BAUDEŽ: Slavonija, čista Slavonija, hujše … bolj oglate glave, več grbastih in sluzastih in bolnih …

ŠPEGELJ: Alkoholizem je vzrok gospodarskega zaostajanja naše občine. Ljudje ne znajo pravilno izpolniti formularjev. Alkoholizem in avtomobilizem, neprestano se zaletavajo drug v drugega … (Telefon zazvoni, Špegelj ga dvigne.) Operacija čez deset minut … (Odide.)

SLEJKO: Povedal sem Turelu, naj se osredotoči na realno življenje. Truplo na secirni mizi, golo, revno in ubogo, negibno, trdo, pa še razrezano po vrhu, družina se je zadnjikrat prišla poslovit. Turel na sliki izroča vdovi poročni prstan … to je zadnje, kar je ostalo …

BAUDEŽ: Posebna specialiteta so mu otroci.

SLEJKO: Da. Mrtva mati z mrtvim otrokom. Mrtva mati in živi otroci. Mrtvi otroci in živa prestrašena mati … poglejte ta izraz …

BAUDEŽ: Vsi imajo enake obraze … nobene karakterizacije …

SLEJKO: Ampak, tovariši slikarji, avtor sam na vsaki sliki ima svoj značilen nasmešek okoli ust …

KOLMAN: Drži se kot doktor, to je poza!

SLEJKO: Aha, tovariši, nad vsako sliko zgoraj malo svetlobe …

KOLMAN: Mislite skozi lino v stropu?

SLEJKO: Ne, na platnu, slika je iz olivno zelene in rjavo zelene barve, temno modro zeleno nebo, nad modro zelenim nebom pa tanek odblesk rumene barve …

REGAZZONI: Če rečem: fantastično, sem rekel premalo: tega, kar vidimo tu, ne najdemo niti pri Rembrandtu …

BAUDEŽ: Tudi odrasli otroci, pa naj bodo živi ali mrtvi, imajo povečane oči kot človeški zarodki, pa držijo se tako zavito, kot da se še ne zavedajo prav, da so že prerasli fetalno obdobje … Izredna slika …

SLEJKO: Včasih je tovariš Turel slikal nage ženske na steklo …

REGAZZONI: Pri žetvi in setvi?

SLEJKO: Ja, ja, z debelimi nogami, med kravami in konji, z vilami …

KOLMAN: Danes Turel ne izgleda kot naivec … niti on osebno … niti njegova platna kot platna … Ta predrojstna podoba njegovih oseb, ta fetalni videz odraslih, posebaj pa še otrok, vznemirja s cinično temačnostjo … Naivci so polni groze in strahu. Tu pa najdemo razlago za grozo in strah v ribjih potezah zarodkov … To sploh ni naivno! Slikar sploh ni naivec!

SLEJKO: Saj ni. Umetnik je … V petnajstih let kar dela v prosekturi je izuril roko do te mere, da mu v trenutkih navdiha, med eno in drugo pavzo, medtem, ko doktor Špegelj nima časa, ker je hitro tekel operirat, naslika povoženo mačko in njenega ljubezenskega partnerja, žalujočega mačka ob cestnem jarku, oboje v mesečini …

BAUDEŽ: Baaaaaa … . brrrr … . tole platno … tu je trideset krokarjev!

SLEJKO: Bomo šli še k njemu domov, ima udomačeno kavko, krasna žival, kljuva črve, odvezuje vezalke na čevljih, kraka … neverjetno je pametna … tudi govori … smrt smrrrt reče, pa crrkni crrrkni …

KOLMAN: Romantika. Pokopališka romantika. Heinrich Heine, prijatelj Karla Marxa, je pisal pesmi o obešencih …

SLEJKO: Samo jih ni videl vsak dan pred zajtrkom … Turel pa dobi na mizo sveže obešenih petdeset komadov … petdeset obešencev na leto …

ŠPEGELJ: (Se vrne.) Smo ga dali v helikopter, pa v Ljubljano.

KOLMAN: Se je kaj pripetilo?

ŠPEGELJ: Štirje Turki, zaletijo se v druge štiri Turke …

REGAZZONI: Včeraj ponoči! Ja, je že bilo v časopisu.

ŠPEGELJ: V časopis je lahko spravit. Dva sta takoj umrla, jih je Turel takoj razrezal, da se ne bi preveč usmradila, ker sta deloma kar stekla med kolesi skozi dno vozil … četrtemu smo presadili ledvico enega od prvih dveh, če se ni prijela, ga bo pobralo, peti je že mrtev, samo mi smo ga še odklopili, šesti in sedmi sta na poti v Ljubljano, osmi pa nam hoče uiti, ker mu ne znamo povedati, kje je …

KOLMAN: Milijoni hočejo v Evropo za vsako ceno.

SLEJKO: To je še dodaten problem. Tudi Turela moramo spraviti v Evropo.

KOLMAN: Pa ne s to pokopališko romantiko … vsi vemo, da je smrt smrt …

SLEJKO: Ja, ampak Turel in smrt se tikata!

TUREL: (Vstopi.) je možicelj mirnega videza … deluje nadvse kooperativno, govori povsem neagresivno in skrajno vljuden je … kar je presenetljivo, ker nekaj malenkosti v barvi obraza izdaja popolnega alkoholika najhujšega žanra …

SLEJKO: To je Turel.

TUREL: (zelo mirno, zadržano, nekoliko skrivnostno, elegantno) Dober dan.

SLEJKO: Tugo, počakaj zunaj, lepo prosim … Komisija ravno dela.

TUREL: Boste malo domačega šnopsa? (Odpre omaro, prinese kozarčke in steklenico sumljivo zelene barve.) Samo gostoljubnost, ne podkupnina.

BAUDEŽ: Iz česa ga pa kuhate?

REGAZZONI: Zakaj je takšne barve?

TUREL: Čisto naraven, pravi orehovec.

SLEJKO: Dobro. Ne bomo pili,trezno se moramo pogovoriti, pa ne hodi v bife čez cesto …

ŠPEGELJ: Pojdite po Nidžota, naj skuha kavo …

ŠESTI PRIZOR

Sojenice. Prizor, ko dva slikarja in kritiki liki sojenice odločajo o Turelu … Regazzoni in Baudež, kritik Kolman … Doktor Špegelj jim pomaga pri razmišljanjih …

KOLMAN: Ne bom vaju motil, samo pripomnil bi … kaj bo počel potem, ko bo član društva?

BAUDEŽ: (Brunda.) Seveda naju boš motil, vedno motiš …

(Nazdravijo si z zelenim šnopsom.)

ŠPEGELJ: Med delom ni dobro piti iz več razlogov. Čustva se prikažejo v nekontroliranih količinah.

REGAZZONI: Od kod dobi Turel toliko platna?

ŠPEGELJ: … iz materiala za šivanje trupel.

KOLMAN: Kaj trupla šivate?

ŠPEGELJ: Samo, če imajo večje luknje.

REGAZZONI: Luknje, od česa?

ŠPEGELJ: Ljudje so polni lukenj, če pa nimajo dovolj lukenj, se pa dan na dna luknjajo … dokler se temeljito ne preluknjajo … pa če jetra Turel preveč nacefra, potem jim moramo nadomestiti s časopisnim papirjem … za srce pa je boljše malo tkanine, sorodniki hočejo urejena trupla … da se ne vdirajo rebra ravno pri srcu … drugače, ko premikaš truplo padajo kosi organov sem pa tja po mrliču …

REGAZZONI: Iz česa dela čopiče? Iz dlačic dojenčkov?

BAUDEŽ:: Prosim te! Ne bodi neokusen!

REGAZZONI: (Si ogleduje čopiče, začuden.) Tako kvalitetnih čopičev še nisem videl … (Teče pogledat na sliko.) Si kdaj videl, Baudež, da bi na kakšnem originalu, impresionistu, bile poteze tako fine …

SLEJKO: (Zažari in začne razlagati.) Potrpežljiv je naš Turel … zelo potrpežljiv …

ŠPEGELJ: Ampak samo, kadar je trezen.

SLEJKO: V naših krajih moraš biti potrpežljiv …

ŠPEGELJ: Sem opazil, če hočeš uspeti med samimi nepotrpežljivimi …

Čez čas.

BAUDEŽ:: Da ne bo Regazzoni spet kaj rekel … Regazzoni, da ne boš rekel, da dela čopiče iz kocin umrlih gospodičen …

KOLMAN: Dvome lahko preženemo. V aktovki imam mikroskop, včeraj sem ga kupil v starinarnici. Stekelca za preparate … od sto do štiri stokratna povečava …

REGAZZONI: Mislite resno? Kaj res dajeta čopič pod mikroskop?

KOLMAN: Takoj se bo videlo: ja točno, struktura človeške dlake.

BAUDEŽ: Tega je potrebno zapreti

KOLMAN: Ja, ja, v norišnico …

SLEJKO: Gospodje, to vam ni podobno! Zakaj vendar?

ŠPEGELJ: Tudi Van Gogh je bil nor!

KOLMAN: Ni pa živel v socializmu!

SLEJKO: Zakaj v socializmu ne bi smeli imeti norcev?

KOLMAN: Lahko jim imamo, samo priznati ne smemo, da jih imamo …

ŠPEGELJ: Mikroskopov imamo tule okoli po omarah vse polno. Zagotavljam vam, Turel se je samo naučil mikroskopskega obravnavanja živega sveta: uporablja samo konjske žime in prašičje dlake, pač jih cepi s skalpeli … na žimi za čopiče se uri v rezanju materiala … če prerežeš dlačico za čopič, potem znaš prerezati tudi najtanjšo žilico …

KOLMAN: In najdeš najdrobnejšo kroglo?

ŠPEGELJ: Pa z vsako kroglo tečemo na policijo in na sodišče! Brez skrbi! Več sem na sodišču kot v Ljubljani na izpopolnjevanju iz računovodstva!

REGAZZONI: Ni nam treba govoriti o sodišču, mi smo samo komisija društva likovnih umetnikov, mariborska podružnica …

SLEJKO: Doktor Špegelj, pustiva jih delati..

ŠPEGELJ: Obtožili bodo Turela še kanibalizma, ker si kuha makarone v kopalnici … veste, od vseh teh trupel ne more v bolnišnični obrat družbeni prehrane, se mu kozla …

KOLMAN: Ampak vino mu pa tekne, črno, belo, rose? Po vinu se mu pa ne kozla?

BAUDEŽ: Slikarjev nas je tako malo …

REGAZZONI: Dobrih pa še manj!

BAUDEŽ: Res ni vseeno, če koga med nami razkrinkajo kot kanibala! Potem bomo vsi veljali za kanibale!

REGAZZONI: Še vedno boljše, kot da za slabe slikarje!

SLEJKO: (Odpelje Špeglja.)

KOLMAN: Socialistična stvarnost je, kakršna je, vemo, ni vedno vse najidealnejše. Ampak poglejte te utopljence … .

BAUDEŽ: Ja, je to vzpodbudno?

REGAZZONI: Zeleni so … take zelene barve sploh ni … to je sifilitično zelena … taka je driska dojenčkov, če so jedli zelene mušnice …

BAUDEŽ: Spomnil si me, te barve so popolnoma originalne … česa takšnega ni v leksikonu umetnostne zgodovine …

KOLMAN: Drugi naivci so otožni, žalostni, pesimistični, vendar v veselih pisanih barvah njihovih slik kipi življenje … kažejo, kako se kmečko življenje izgublja in spreminja v novodobno socialistično stvarnost …

REGAZZONI: Moram reči, ta Turel mi bo razložil, samo če bo hotel, kako dela takšne čopiče, pa njegova zelena barve … vsaj pol slik bi prodal bolje, če bi znal zmešati take zelene odtenke … rišem velika platna … olje ali akril, kakor kdaj … ta Turel je lahko meter gor ali dol … barve meša kot popoln mojster.

BAUDEŽ: To je Slejko, Slejko ga je učil kompozicije … !

KOLMAN: Dobro ga je naučil!

BAUDEŽ: Prepovedal mu je vse barve razen modre, zelene in rjave, pa kar je Turel zmešal iz tega..

KOLMAN: Črne je dosti.

REGAZZONI: Motiš se. Nikoli ni črna.

BAUDEŽ: Črna barva se mu prikaže takrat, kadar namaže toliko plati modre in zelene in rjave drugo čez drugo, da barva zgubi živce in postane črna …

REGAZZONI: Ta kavka … pa to ni res … je modra, vijoličasta, zelena … samo črna ni …

BAUDEŽ: In vendar je bolj črna kot črn premog …

REGAZZONI: Ni kaj, iznašel je novo črno barvo, naš Turel …

KOLMAN: Čas je, da se odločimo. Ga bomo sprejeli ali ne?

BAUDEŽ: Zelo važno vprašanje: kaj bo počel, ko bo član društva in ne bo zgolj ljubitelj?

REGAZZONI: Kot amater proda toliko slik – poceni seveda, da bo samo v težavah, ko bo pravi likovnik … mi, umetniki, namreč skoraj nič ne prodamo …

BAUDEŽ: Tisto o nizkih cenah … tisto velja za gostilničarje, slike menjava za vino, da lahko napaja prijatelje … Nemci včasih pridejo kupit krokarje, pa plačajo v markah … tisočih …

KOLMAN: Ne razumem, zakaj potem ne pusti službo, ne ostane doma in cele dneve ne slika?

REGAZZONI: Ima samo osnovno šolo. Kako naj dobi status svobodnega umetnika?

BAUDEŽ: Sprejmimo ga v društvo, da bo nehal sekljati dojenčke, pa da bo lahko vse dneve posvetil umetnosti …

KOLMAN: Ja, tovariša slikarja, kje bo pa potem imel atelje? Prejšnji teden sem bil pri njem na obisku, živi v garsonjeri, z ženo in tremi punčkami …

BAUDEŽ: Hudiča!

REGAZZONI: Mu na občini ne morejo dati enoinpolsobnega stanovanja?

BAUDEŽ: Komu? Uradno je pomožni strežnik, brez kvalifikacije, z izkušnjami iz vojske. – V Slovenj Gradcu še zdravniki in sodniki dobijo garsonjero, seveda če sta on in ona visoko kvalificirana in še družbeno politično aktivna …

KOLMAN: Glasujmo. Trije smo. Trije za. Predlagamo sprejem. Čestitajmo Slejku in Turelu.

(Strinjajo se.)

REGAZZONI: Pa ima kraj dva slikarja, enega šolanega, drugega genialnega, zdaj bi rabil še galerijo.

KOLMAN: Muzej starega župnika Cokliča je izreden. Nekaj najbolj odvratnih primerkov ljudske in cerkvene umetnosti v Srednji Evropi. Saj res, zdaj imajo dva slikarja, še nekaj je: še galerijo rabijo.

BAUDEŽ: Zakaj pa mislite, da Slejko tako forsira Turela? Za svoje sladke pokrajine, gore kot joški debelih blondink, ne bi nikoli dobil galerije …

REGAZZONI: Zakaj pa ne?

KOLMAN: Ni dovolj socialistično!!

SEDMI PRIZOR

Spet garaža.

Bombek in Renata sedita na jogiju in kadita.

RENATA: Sem pač iz krajev, kjer preveč škropijo.

BOMBEK: In preveč pijejo.

RENATA: In se premalo zdravijo?

BOMBEK: Ti se vsaj zdraviš, všeč mi je tvoj način zdravljenja.

RENATA: Tu sva deset minut. To je pol košarkarskega polčasa.

BOMBEK: Brez time autov.

RENATA: Kolobarje imaš pod očmi, roke se ti tresejo. Samo govoriš kot da bi keglje podiral.

BOMBEK: Ne dosegam rezultatov. Nikogar ne pozdravim. Od tri stotih sem pozdravil dva odstotka. Šest alkoholikov.

RENATA: Mož mi je umrl.

BOMBEK: Mož ti pa kar tako na lepem ne more umreti. To si si izmislila? Zakaj bi doktor Tratnik nenadoma preminil?

RENATA: Včeraj zjutraj je stopil iz hiše, imava hišo na robu mesta, med gozdičkom in vinogradi, pretegnil se je in nenadoma je sedel, se ulegel, umrl.

BOMBEK: (Ga nenadoma zelo zanima.) So golobi leteli nad hišo?

RENATA: (Ne razume, kaj je tako čudnega v golobih.) Ja, leteli so, golobi in grlice. Bila sem v kuhinji, pripravljala sem kruhke s kinderlado.

BOMBEK: Kje imaš zdaj moža?

RENATA: Zahtevala sem obdukcijo, pa so rekli, da ni potrebno, saj je umrl doma, ne v bolnišnici. Potem so mi ga že popoldne pripeljali domov, rekli, ne odpiraj krste, da ga ohraniš v dobrem spominu. Infarkt je bil. Jutri bo pogreb.

BOMBEK: (Se grabi za srce, vstane, se še bolj grabi za srce in se potem usede.) Rad te imam! Rad bi živel s tabo! Vseeno mi je, kakšne navade imaš!

RENATA: Pomiri se. Z mano se najbrž ne da živeti. Mikec, kipar, moj prvi mož, je v komi v Slovenj Gradcu, moj drugi mož je pa doma v dnevni sobi … sorodniki in znanci grizljajo sendviče … sosede so peljale deklice na sprehod …

BOMBEK: Ti si našla čas zame?

RENATA: Moj mož ni samo vsajal silikonske vložke, izvajal liposukcije, sesal mast s stegen, trebuha, bokov, največ je zaslužil kot sodni izvedenec …

BOMBEK: Misliš, po karieri z ženskami mu niso več zaupali operacij, nekaj dela so mu pa morali dajati dati …

RENATA: Zadnja leta ni govoril o delu … tudi meni ne, pa delam v upravi zdravstvenega doma, na oddelku za investicije …

BOMBEK: Glavno je, da je imel denar, kaj bi naj govoril, da žaga lobanje … iz čelnih trčenj …

RENATA: Zato tudi njega niso hotel razžagati, so rekli, ne bomo našega šefa …

BOMBEK: Praviš … golobi so odleteli?

Renata: (Postane pozorna,hladnokrvno.) Kaj je z golobi?

BOMBEK: Ko sem hodil v gimnazijo, sem stanoval v internatu. V Mariboru, ob parku. Kdaj pa kdaj je počil kakšen strel. Odmeval je od hribčka Kalvarije in hribčka Piramide, golobi so zaprhutali v zrak … vrabci so besno začivkali … potem pa je odmev izzvenel …

RENATA: Ne se hecat.

BOMBEK: Starejši so rekli, da streljajo graničarji na tiste, ki bežijo čez mejo …

RENATA: Res, ljudje so neprestano bežali čez mejo.

BOMBEK: Tu pride fizika na površje. Ko sem bil v vojski, bil sem v saniteti, sem se spomnil knjige iz fizike. Meja je sedemnajst km od Maribora. Če tam kdo strelja, se v Mariboru ne sliši. Tudi če bi streljal iz mitraljeza in ves dan.

RENATA: Ne razumem.

BOMBEK: Streljalo se je v mestu, v Mariboru, vedno en strel, vedno kje s Kalvarije, vedno iz vinograda ali iz gozda.

RENATA: Ne boš verjel. Prav na to sem pomislila.

BOMBEK: Kje je stal mož? Morda pred hišo? Na odprtem?

RENATA: Na naše dvorišče se lepo vidi iz vinograda in iz gozda. Mož mi je sezidal hišo na prelepem mestu.

BOMBEK: Nikoli je ne bi mogel prodati ameriškemu konzulu. Pojdiva pogledat, če lahko najdeva kroglo.

RENATA: Kroglo? Kakšno kroglo? Misliš kroglo v srcu? (Za hip tišine.) Znaš secirati?

BOMBEK: Kombi imaš. Če so gostje odšli ali če bodo odšli, potisneva krsto v kombi in se zapeljeva v Gornji grad k Turelu. Ta ima vsaj priprave. Mizo, nože, žage …

RENATA: Poznaš Turela?

BOMBEK: Pozdravil sem enajst umetnikov, ki so hodil z njim popivat od Prekmurja do Istre.

RENATA: Koliko si jih pa vse skupaj zdravil?

BOMBEK: Enainosemdeset! Točno jih imam preštete! Šestnajst jih je prej umrlo za cirozo jeter!

RENATA: Tudi sama sem mislila na Turela.

BOMBEK: Tudi tvoj mož je morda tja pošiljal tista trupla, ki so imela kakšno kroglo v srcu.

RENATA: Si nor?

BOMBEK: V Slovenj Gradcu je meja, tam je polno trupel s kroglami, morda še več kot v Mariboru, ker kraj je bolj odmaknjen, bolj v gozdu, no, bilo jih je včasih, pa se ne pozna, če pride še kakšno … ampak, a ne bi bilo bolje, zdaj, ko veš, daj, pozabiva na vse skupaj? Na svet poln krogel, krogle za v srca?

RENATA: Prišel si do še enega doživetja … pa tako malo možnosti imaš za podobne uspehe … zdaj se moraš oddolžiti …

BOMBEK: Resnica je resnica … včasih pomiri. Včasih ubije.

(Stisneta se drug k drugemu.) Še deset minut?

RENATA: Eno uro. Da se obiskovalci razkropijo. Pa potrebna sem še dobrega udarca. (Lotita se drug drugega.)

OSMI PRIZOR

Prosektura.

Turel in Nidžo delata, Bombek opazuje …

Renata v predsobi ogleduje slike, v tesnem prostoru, ki je Turelev atelje, dviguje slike in jih osvetljuje … krokarji … mačke, povožene … ženska v belem in njen žabjeglavi ljubimec … žalujoči ostali, prav takšni kot fetusi … zelene barve …

TUREL: V možganih ni nič.

BOMBEK: Kap ga je, mora nekaj biti,

TUREL: Razrezal sem možgančke na kolutke – kapi ni. Možganska nikakor.

BOMBEK: Zdaj pa srce. Srca se sploh niso dotaknili. Ne smemo biti površni. Bosta vidva odprla?

TUREL: Če hočete vedeti, kaj ga je?

BOMBEK: Kaj?

TUREL: Krogla je v srcu.

BOMBEK: Ne govori na glas.

TUREL: Se strinjam.

BOMBEK: Kje … a tale pika …

TUREL: Sledite ji … Imel je zdravo srce za svoja leta. Velik o ljubezni in alkohola, malo maščob in malo stresov … Pač liposukcije … Daj cirkularko, Nidžo … Pinceto.. Ja, tukaj …

BOMBEK: Da, to je krogla. Ja, v srcu je krogla. Malokalibrska.

BOMBEK: Tega ne bova zapisala v zapisnik.

TUREL: Morava. Zjutraj bom pokazal direktorju, povedal bom, da je gospa Renata pripeljala moža in krogla, malokalibrska je, prirezana, počakala bo v steklenički.

BOMBEK: Ni pametno.

TUREL: Ne, da ni pametno: obvezno je. Kaj pa mislite? Vstanem sredi noči …

BOMBEK: Našla sva vas v gostilni Pri Divjem petelinu …

TUREL: Streznil sem se zaradi vaju, zaradi vas treh … dovolj sem trezen, da vem, večje kot je sranje, bolj mora iti vse po predpisih …

NIDŽO: Tu je krogla. – Jo naj zgubim?

TUREL: Nidžo, ničesar nisem slišal. Prosim, ne nakladaj!

BOMBEK: Tale mrtvi doktor je delal isto kot vi, gotovo je našel kakšno kroglo in jo je potem komu pokazal … zato je zdaj sam tu s kroglo v srcu …

NIDŽO: Prosim, brez krogle.

BOMBEK: Zmenim se z gospo Renato. Toliko, da ve, toliko, da ji je jasno. Potem truplo odpeljeva.

NIDŽO: Zmenita se hitro, nazaj ga je potrebno sestaviti.

V Turelovem slikarskem prostorčku.

Bombek stopi med slike, ki jih je Renata razložila po policah.

RENATA: (Najprej zajoka, objameta se, posluša, kaj ji razlaga.) V tej državi morajo veljati zakoni.

BOMBEK: Morali bi veljati. Tako kot v vsaki.

RENATA: Smrt svojega moža bom spravila pred sodišče. Začela bom z njegovimi kolegi, ki niso našli krogle?

BOMBEK: Krogle? Kakšne krogle?

RENATA: Ti si rekel, da je bil ustreljen. Točno v srce.

BOMBEK: Ja, ampak so meje.

RENATA: Kakšne meje?

BOMBEK: Meje do koder tvegamo: krogla je izginila.

RENATA: Tu nekje jo imate. Poiskala jo bom! (Stopi za zaveso, pogled na truplo jo pretrese.) Kje imate kroglo?

NIDŽO: Vse smo pospravili in zašili. Krogla je v steklenički. – Jo naj izgubim?

RENATA: (Pogleda Turela, Bombeka in Nidža, moževo truplo in potem se vrne med slike v Turelov prostorčič.) Naslikajmo si lepo temnozeleno sliko? Naslikajmo si nekaj temačnih razpotegnjenih obrazov s sklenjenimi rokami?

TUREL: Ne me zajebavat. Saj rad kaj naslikam. Samo časa ni nikoli …

NIDŽO: Ljudi ubijajo, mar ne?

DEVETI PRIZOR

Turel. Garsonjera. Lidija potrka. Ančka odpre.

LIDIJA: Vi ste gospa Ančka?

ANČKA: Ja, Ančka Turel.

LIDIJA: Vi ste slikarjeva žena? Jaz sem Lidija. Pesmi pišem.

ANČKA: Ah, vsak dan pride kakšen umetnik. Ampak ne pridejo sem, kar v gostilni ga počakajo in gredo pit. Ivanc, Smole, Zajc, Strniša, enkrat je prišel Josip Vidmar, enkrat Edvard Kocbek, Gajšek je pa velikokrat tu.

LIDIJA: Kateri Gajšek?

ANČKA: Tisti slavni mariborski pesnik, tisti, ki je kot rentgen, vidi vse ženske nage skozi obleko.

LIDIJA: To ni mogoče.

ANČKA: Pri pesnikih se na vse navadiš.

LIDIJA: A je pesnik?

ANČKA: Meni je že slikarja dovolj. Kadar gredo popivat, vzame slike s sabo. Kar pod pazduho, potem zamenja slike za deset ali dvajset litrov.

LIDIJA: Pa mu dajo?

ANČKA: Deset do petnajst črnega ali dvajset do petindvajset belega. Slike pa so vredne veliko več!

LIDIJA: Gospa , kar vi jih prodajajte. Ne pustite se prevarati. Nas, ženske, vsi izigrajo!

ANČKA: Prostora je malo, tu, pri nas, imamo tri punčke, že spijo, tu v kuhinji je čisto malo prostora. Sedite. Bom skuhala kavo. Kaj vam je?

LIDIJA: Ostala bom pri vas.

ANČKA: Lepo. Boste pomili posodo.

LIDIJA: Tudi.

ANČKA: Spite lahko v kopalnici.

LIDIJA: Res? Ste tako dobri? Nimate nič proti?

ANČKA: Danes je prišla komisija, trije umetniki iz Maribora in Slejko, mojega Turela so sprejeli v društvo likovnih umetnikov, zdaj bova morda dobila eno in pol sobno stanovanje, mogoče bo celo dobil kakšno službo … Kakšno drugačno službo …

LIDIJA: Ne … ne, ne še zdaj. Njegovo delo odlično vpliva na njegove slike. Imate radi slikarstvo?

ANČKA: Če bi le znala prodajati slike … Če bi jih vsaj jaz znala prodajati … če jih že on ne zna. A vi prenesete, da nekdo dan na dan pije?

LIDIJA: Umetniki pijejo.

ANČKA: Zakaj neki?

LIDIJA: Ker so žalostni.

ANČKA: Turel je najzadovoljnejši človek na svetu, pije, ker ga veseli, prijatelje iz Ljubljane vodi od gostilne do gostilne, tu pri nas je petdeset gostiln po hribih, ob železnici in glavnih cestah … če se zmotijo, gredo na vlak, se odpeljejo v Prekmurje ali v Istro … Potem pa plodijo po plodni ravnici ali pa padajo v kraške pojave …

LIDIJA: Umetniki so kot otroci, ne morejo nehati …

ANČKA: Včasih se kakšen obesi. Jaz, pa še kakšna žena, Josipina, sodnica, na primer, se voziva za njimi in iščeva zaostale … v kakšni gostilni najdeš književnika, ki je preveč popil, pa spi na skretu … našli sva jih tudi v jarku ob cesti … našli sva tudi že dva obešena …

LIDIJA: Turel pa je stal zraven in skiciral?

ANČKA: Kako veš?

LIDIJA: Uganila sem …

ANČKA: Ti si shizofreničarka.

LIDIJA: Ne, ampak umrl mi je oče.

ANČKA: Sožalje.

LIDIJA: Danes mi je umrl.

ANČKA: Potem ne bi smela potovati.

LIDIJA: Pa me je pograbilo. Kar na vlak in sem šla, čim dalje, tem bolje.

ANČKA: No, bolj bi priporočala Amsterdam ali vsaj Benetke.

LIDIJA: Zakaj?

ANČKA: Vsi iz Ljubljane pridete sem … jaz pa naj zabavam Mariborčane, pa Ljubljančane, slikarje, pesnike … danes je prišla še gospa iz Maribora, njen prejšnji mož je v bolnišnici v komi … tudi slikar … Turelov prijatelj … zelo se boji zanj …

LIDIJA: Vi pojdite spat, pomila bom posodo, počakal bom vašega moža … moram ga videti …

ANČKA: Ne bo ga. Ne danes, ne jutri, ne pojutrišnjem … vedno pride do petka, ko se nabere pet, šest mrličev … ravno lepo so uležani za obdukcije … direktor Špegelj navadno nima prav dosti časa …

LIDIJA: Umrla mi je babica.

ANČKA: Ne sekirajte se, vsem se to zgodi.

LIDIJA: Brat se mi je utopil …

ANČKA: Otrokom se dogajajo nesreče.

LIDIJA: Drugi brat je skočil v morje, ko je bila oseka. Tetraplegik je že sedem let, umreti hoče, pa mu nihče ne pomaga …

ANČKA: Otrok pa še niste imeli?

LIDIJA: Nočem jih. Zakaj bi naj blodili naokoli in čakali na smrt?

ANČKA: Otroci so smešni. Skačejo pismo. Če imajo fantki dolge lase, izgledajo kot punčke. Punčke so včasih strašne kot fantki: razbijajo in kričijo.

LIDIJA: Nikoli ne bom imela otrok. Moj ljubček pije in bo umrl,

ANČKA: No, zdaj bi radi umrli še vi?

LIDIJA: Kako veste? Ja, kako ste uganili?

ANČKA: Če hočete umret, v redu, ni mi všeč, ampak lahko počakate v kopalnici, trajalo bo tri štiri dni, da se vrne in vam kaj pove o smrti in o onostranstvu in … ampak …

LIDIJA: Je kaj narobe?

ANČKA: Ene se hočejo kar kavsati z njim, mi rečejo, kar stopite na hodnik za trenutek, moram si ga stisniti med noge …

LIDIJA: Ne, jaz nisem taka … ne … sploh pa ga ne poznam.. . drugače imam rada genije … ampak za moške sem izbirčna …

ANČKA: Gospodična, samo da je res. Tu sem neizprosna.

LIDIJA: Prisežem!

ANČKA: Kaj pa vaš ljubček? Da ne bo zjutraj pritekel in začel razbijati mojo kuhinjo?

LIDIJA: Ne bo! Prisežem!

ANČKA: Prisežete lahko, če bo pa res, bomo pa videli … moški so ljubosumni na smrt … moški mislijo, da je Turel Modigliani … ker je prej slikal nage ženske na steklo, bil je naivec … bil je naivec, ampak samo po spominu … raje pejte … jaz imam svoje skrbi, otroci spijo, morda bom morala iskati moža po Istri, Brdih, po Bohinjskem kotu ali Notranjski … vedno najde najbolj nore kraje …

LIDIJA: V nečem sva si podobni. Tudi moj ljubi je alkoholik, tudi njega je treba iskati po gostilnah, iz gostilne v gostilno, cele noči tekati za njim … pa tak umetnik, pravi genij … nora sem na genije … obe sva nori na genije … Kakšna grozna neumnost!

ANČKA: Radi bi ga pokavsali, mojega genija, kar lepo priznajte! Zdaj bi ga radi še vi?

LIDIJA: (Se zelo začudi, presenečena.) Ja, kako ste uganili?

ANČKA. Vsak dan pridejo kakšne takšne. Ne bo nič, ne dovolim, vse ima svoje meje, od kar je slaven, od kar je genij, mislijo ženske, da je javna dobrina, ne bo nič, da mi ga katerakoli trapa uniči? Že tako nič ne more! Posebno ne, če pije šest dni skupaj.. pa poglejte, kakšna suhica ste … sploh pa je moj mož slikar, ne pa morilec …

LIDIJA: A ni vse življenje rezal ljudi?

ANČKA: Ja, ja, sanitarni tehnik je, občina ni zmogla nastaviti šinterja, dali so ga za rezervnega patologa. Lopovi zdravniki nič ne delajo, je pa on pri roki … vse razseklja tako, kot je prav in po predpisih …

LIDIJA: Vem …

ANČKA: Ampak zato še ne zna zdraviti osamljenih pohojenih duš. Moja draga Lidija, na napačen naslov ste prišli!

LIDIJA: A ni genialen slikar?

ANČKA: Taka prasica ni, kot je bil, pfuj, oni Picasso, osem žen in sto ljubic in podobno, ampak vseeno … nekaj časa je bila njegova naloga loviti potepuške pse po občini.

LIDIJA: Pse? Izgubljene pse? Rada imam živali. Nadvse! Kaj potem, ko jih je polovil?

ANČKA: Potem jim je moral dati še injekcijo.

LIDIJA: Grdo.

ANČKA: Še grše jih je bilo zlagati na smetarski tovornjak, ko so bili že trdi.

LIDIJA: Zakaj jih pa niste, ko so bili še mehki?

ANČKA: Tovornjak je prišel vsakih nekaj dni, čakati pa ni hotel, da bi jih odšpricali tik pred odhodom.

LIDIJA: (nenadoma navdušeno) Dober bo! Dober bo!

ANČKA: Za kaj bo dober? Za čisto nič ni dober.

LIDIJA: Ni važno, da me ozdravi, važno da me ubije.

ANČKA: Gospodična, tako ne bo šlo. Ne,ne,ne, seksa pa ne trpim, nobenega seksa v mojem gospodinjstvu …

LIDIJA: Ne bodite malenkostni! Je ubijanje seks?

ANČKA: Marš, ven! Marš ven kurba hudičeva!

LIDIJA: Kaj sem naredila?

ANČKA: Vse se delajo fine, na koncu pa je jasno, da jim gre samo za nekaj. Da ga stisnejo v luknjo! On pa še slikar ni. Marksistične prasice potrebujejo junaka, da pritegnejo pozornost OZN in Beograda in Centra za promocijo Jugoslavije … tako je pač … vsakogar bi privlekli sem, samo, da imajo umetnika … Daga Hamerskjoelda, Borisa Berganta, Josipa Broza Tita … slikar Slejko, upravnik galerije, se pred nikomer ne ustavi …

LIDIJA: Turel ni samo umetnik, je velik umetnik!

ANČKA: Veš da, poznam jaz velikega umetnika. Ga dajem spat, mu slačim hlače.

LIDIJA: Srečnica.

ANČKA: Veš, da. Vem, kaj je to umetnik, vem, če ne bi pil, bi ne bil ničvreden; pa pije. Veš, zakaj riše crknjene ptiče?

LIDIJA: Zakaj?

ANČKA: Ker nima domišljije.

LIDIJA: Vsa svetovna javnost vam bo ugovarjala! Njegovi crknjeni ptiči so enkratni.

ANČKA: Veš da. Pač preriše to, kar se mu zdi skozi alkoholne hlape da pač vidi – vidi tako nič – kaj pa misliš, obiskovalci galerij so že kdaj videli crknjene ptiče?

LIDIJA: To je možno.

ANČKA: Ja, ja, ja,ja: kura na krožniku. Zmrznjen kos v parku. Ampak crknjene ptiče za razrezat in nagačit? Razrezane po rezinah?

LIDIJA: Neokusno.

ANČKA: Tudi jaz pravim, da je neokusno, ampak Tugo to slika!

LIDIJA: Turel je predvsem slikar ljudi!

ANČKA: Trupel. Trupel, bi rekla.

LIDIJA: A trupla niso ljudje? In posebno njegova trupla, njegova trupa v prelivanju zelenega in modrega absolutno oživijo!

ANČKA: Če jih ima on v formalinu v kleti nekaj mesecev, ne bi rekla, no, da … tudi torbica je krokodil.

DESETI PRIZOR

Znano prizorišče gotske cerkve.

Fredi, Renata, krsta, Bombek.

FREDI: Pokopati ga hočete v vaši rojstni vasi?

RENATA: Zato sem ga pripeljala sem.

FREDI: V vaši rojstni vasi je pokopališče prenapolnjeno. Tudi živih je malo, da bi urejali okolico. Svetujem vam žarni pogreb, žaro je lažje dati v avto …

RENATA: Ne. Izgubila sem očeta, mamo, brata in njegovo ženo, nikogar nimam več v tej vasi, še sosed se je ponesrečil …

FREDI: to je še manj razumljivo. Mrtvih ne moremo odriniti v mrtve kraje … a niste bili vi nekoč poročeni s kiparjem Mikcem? S tem, ki leži v bolnišnici?

RENATA: Turel ga hodi vsake pol ure gledat.

FREDI: Ja, ker je njegov prijatelj.

RENATA: Ja, ker hoče videti, kakšna jetra je imel!

FREDI: Kdo pa je tale tu?

RENATA: Gospod Bombek.

FREDI: Gospod Bombek! (Fredi se razneži.)

RENATA: Si ozdravil tudi njega?

BOMBEK: Seveda, bil je v četrtem letniku tik pred izključitvijo …

FREDI: Bog mi je pomagal.

BOMBEK: (Potreplja Fredija po riti.) K sreči smo imeli nekaj toplokrvnih na oddelku, da so ga razvedrili!

RENATA: Kaj se niti trupel ne da pokopavati brez pripomb?

FREDI: Vaš mož? Privoščim mu malo miru. Ga je Turel razrezal? Kakšna posebna storitev?

RENATA: (ostro) Kaj bi naj imel Turel z mojim pokojnim možem?

FREDI: Nič, nič, nič ne bom rekel. Zakaj mora naša bolnišnica edina v vesoljni Jugoslaviji imeti v prosekturi pomožnega bolničarja? Ja, mene – ne zanima, jaz imam svoje probleme … dobro, gospa … jutri popoldne … vi določite natančno uro … pripeljite ljudi …

RENATA: Nobenih ljudi.

FREDI: Nobenih ljudi? Pa tako znan mož … Kaj pa vaši sovaščani in sovaščanke in sorodniki iz sosednjih vasi?

RENATA: Nobenih, prav nobenih, ne starih, ne mladih, najožji družinski krog …! – Ja, tu imate okostnjake kar pod steklom, debelo steklo, pleksi, ja, pa pravi okostnjaki, kakšni pa ste, ja, kaj se pa greste?

ENAJSTI PRIZOR

Prosektura.

Lidija, Nidžo, Turel

LIDIJA: Mislim, da imam pravico do tega.

TUREL: Nobene pravice nimaš.

LIDIJA: O, ja. Je pravica na svetu. Dobro je nagrajeno, zlo je kaznovano.

NIDŽO: Tovarišica, tovariš Turel je hotel samo povedati, da tu nimate nobene pravice. Sem prihajajo mrtvi, imajo pravico do žage, noža in pietete. Prihajajo žalujoči ostali, imajo pravico do žalovanja. Prihajajo doktorji, derejo se na Turela in mene, ukazujejo, vse pravice imajo … vi, tovarišica …

LIDIJA: Lidija …

NIDŽO: Vi, tovarišica Lidija, ste pa živi, pa doktor niste, pa niti žalujoči ostali … da vam bo jasno …

TUREL: Se strinjam. Tako je.

LIDIJA: (vidno razburjena) Prišla sem iz Ljubljane. Ušla sem ljubimcu, napil se je in mi skušal iztakniti levo oko. Ugriznil me je v desni uhelj, odgriznil ga ni, ker ima slabe zobe, zaradi težke mladosti in ker je bil zaprt.

TUREL: Oh, kako hudo.

LIDIJA: Gospod Turel, vi sta zame zadnje upanje, rada bi prespala v vaši delovni sObi, med krokarji in sovami, med ščurki, ki lezejo iz velikega mrtvega ščurka, med crknjenimi mačkami in razrezanimi otročički, med mrtvimi nosečnicami in starimi mamami, med vonjem po olju …

NIDŽO: Ta njegov prostorčič za zaveso je njegova edina delovna soba …

LIDIJA: Čudovito! Spala bom na tleh v kotu tiho kot miška … vi pa slikajte, slikajte, slikajte kot da me ni … mešajte olja, pa četudi bo terpentin kapljal name …

NIDŽO: Ne slika vsak dan. Včasih tudi celo noč sedi na stolu in igra na harmoniko.

LIDIJA: Pa igrajte harmoniko … ne bom spala, poslušala bom, jaz sem igrala na harfo, od petega do enajstega leta, na violončelo, od osmega do trinajstega leta … potem pa …

NIDŽO: Nihče nima pravice govoriti. Še najmanj govoriti o sebi.

LIDIJA: Ljudje imamo pravice. Ker smo ljudje! Jaz pa sploh! Gospod Turel! Tu, tu naj tej mizi, tu je ležal moj ded. Vsi, čisto vsi, vsa družina od otrok do najstarejših, smo sedeli v krogu, prinesli smo svečo in sendviče.

NIDŽO: Vsi naredijo prav to isto!

TUREL: Izvolite sesti.

LIDIJA: (Sede in nadaljuje.) Nikoli ni isto. Kar se zgodi meni, ni isto, kot tisto, kar se zgodi drugemu. Vsaj zame ne. Nikoli. Tu, tu, na tej mizi je ležal moj oče …

NIDŽO: Ne verjamem … ta miza je za težje primere …

LIDIJA: (bučno) Buldožer se je prevrnil nanj …

TUREL: Vidiš, Nidžo, nič ne verjameš?

NIDŽO: Kako je izgledalo?

LIDIJA: Razlezel se je ..moj oče … na osem kvadratnih metrov … preden so ga zvili skupaj kot palačinko in potem previdno razvili … visel je če z robove … Čez vso mizo … tam sem videla Turela … Tisti hip … Oživel mu je dvoglavi fetus v kozarcu … On, mož s krožno žago, pa je pljuskal sam v sebi kot morje ob obalo, ko je zažgal špirit v koritu za pranje črevesja …

NIDŽO: Gospodična, gospodična … kot kaže, se poznamo … bili ste velikokrat tukaj … ?

LIDIJA: Zadnjih nekaj dni neprestano prihajam. Odganjajo me, jaz pa se klatim tod okoli, po mestu, okoli bolnišnice … po parku … zadnje dni sem tu prav pogosto …

NIDŽO: Mislil sem prej … v prejšnjih časih, letih … v prejšnjem obdobju vašega življenja … prej!

LIDIJA: Prej vsaj desetkrat!

NIDŽO: Vas zanimajo mrliči kot taki, kako jim žagamo lobanje … odpiramo prsni koš s škarjami … ali kaj podobnega?

LIDIJA: Pravzaprav ne … ne vem, kaj me privlači … ampak mamo so obducirali, očim jo je nataknil na vile …

NIDŽO: Zakaj pa?

LIDIJA: Jetra so mu začela razpadati, aorta v grlu mu je počila, sapnik se je zamašil, rak v grlu, tu … na tej mizi mu je Turel odrezal glavo, da mu je lahko snel vrv!

NIDŽO: Odrezal glavo? Vi pretiravate ali pa je on malce pretiraval? Mar ni?

LIDIJA: Ne … če mu je hotel jezik stlačit nazaj v grlo in glavo prišit na ramena, se je moral rešiti vrvi …

NIDŽO: Kaj je pokojnik vzel tisto jekleno od žičnice?

LIDIJA: Ne, no ni bila vrv, bila je pač nekakšna žica … ne vem … od likalnika ali od daljnovoda … ali zavora od bicikla …

NIDŽO: Dobro, zberi se, Lidija, povej, kaj bi rada, Lidija!

LIDIJA: Ne vem, zakaj naj hodim po svetu, kar tu bi ostala …

NIDŽO: Si navezana na mamo in očima … ?

LIDIJA: Veljko je šel v vojsko … poslali so ga v zacinkani krsti …

NIDŽO: Zakaj ste pa odpirali

LIDIJA: Turel je našel osemintrideset lukenj …

NIDŽO: Kaj je bil tvoj fant?

LIDIJA: Ne, brat. Fant je bil Ivan. S fičotom se je zaletel naravnost v drevo.

TUREL: (Se zdrzne, daje znake Nidžu, naj neha.)

NIDŽO: Samomor torej?

LIDIJA: Ni bil samomor, pomladi bi se morala poročiti …

NIDŽO: Da ti nekaj povem, Lidija. S fičotom se nikoli ne zaletiš frontalno v drevo … ker je majhen in ga obrneš, zaletiš se kvečjemu v vrata … to pa ni smrtno …

LIDIJA: (zelo razburjeno) Ni imel razloga!

NIDŽO: Nikoli nimamo razloga … !

LIDIJA: Potem je Jolanda …

NIDŽO: Sestra?

LIDIJA: Ne, hčerka.

NIDŽO: Ne bom vprašal.

LIDIJA: Ko je hranila kure, je padla v gnojnico …

NIDŽO: Kako, da je niste slišali?

LIDIJA: Izredno občutljiva nežna punčka. Ni prenesla smradu … zato najbrž ni hotela odpreti ust … pa ni kričala …

NIDŽO: No. Vidim, tu si več doživela kot jaz.

LIDIJA: (Se ustavi pri Turelu.) Všeč mi je, kako slikaš: s kakšnim občutkom. Stara mama s črno ruto s sklenjenimi rokami in z obvezo okoli glave in z zobmi,ki vseeno štrlijo …

TUREL: Nisem jaz Turel …

LIDIJA: (pretresena in razočarana) Kako ne?

TUREL: A ga ne poznaš … če si bila tolikokrat tukaj?

LIDIJA: Človek toliko gleda pokojnike, ne gleda še naokoli.

TUREL: (Jo pogleda zelo od blizu.) Nisem te še videl.

LIDIJA: Sem premalo bela za sem? sem preveč rumena?

TUREL: A te tudi daje? A te vznemiri?

LIDIJA: Mislila sem, da si ti tisti, ki slika …

NIDŽO: Oni, ki slika, je že davno bogat … sedi na vrtu pod cvetočimi jablanami … sem pride samo, če mu zmanjka navdiha … ali pa kadar imamo nenadoma več nezgod hkrati … .

LIDIJA: To je najbrž kar pogosto …

NIDŽO: Pogosto … (Ženska se ga loti, on se loti ženske.)

LIDIJA: Zaprem vrata, ne maram, da me gleda tisti otrok …

NIDŽO: Pusti, naj gleda.

LIDIJA: Pa tisti alkoholik, ki si mu ravno prej razrezal jetra …

NIDŽO: Ne bo mu šlo na jetra.

LIDIJA: Meni gre …

NIDŽO: Med trupli se počutim domače, ne zapiraj vrat … kako se naj počutim domače med živimi ljudmi?

TUREL: Naj prespi med slikami … če hoče … Nidžo, poglej, kako je žalostna..

NIDŽO: Greste domov?

TUREL: Grem pogledat, če je še kakšna gostilna odprta … žejen sem … danes bi še lahko koga srečal …

LIDIJA: Umetnik … vi ste umetnik … kako, da nisem takoj opazila? Z vami grem …

TUREL: Jutro je pametnejše od večera. Naspi se, če moreš, dobro si napihni blazino in dve odeji sta v omari … večkrat spim kar tu … ne boj se slik, ne boj se mrtvih, boj se Nidža, ampak Nidžo te bo lepo zaklenil, strašen, ampak bom počakal,da gre domov …

LIDIJA: Potoval sem tako daleč, do Ljubljane do sem, tri ure z vlakom,samo da bi vas spoznala?

TUREL: Še je čas …

Nadaljevanje

DVANAJSTI PRIZOR

Noč. Sanje … Mogoče jih je dopolniti s kakšno vizualno idejo, mogoče se Lidija s samosprožilcem slika med oljnimi slikami, ki jih je vse polno v prostoru in so zelo čudno zložene? Lidija pleše, celo zapoje kakšno čudno pesem, poje, sanjariji, si z baterijo ogleduje slike … fotografira … pije zeleno žganje …

LIDIJA: (Se zjutraj zbudi, ko odgrne zaveso … Turel že dela, Nidžo nekaj spira z vodo … ropota, ko razne potrebščine prinaša in odnaša.) …

LIDIJA: Turel? Moram z vami govoriti na samem. Ne smete imeti slabega mnenja o meni, ampak kar sem doživela to noč v sanjah, pa še polna luna je bila …

TUREL: Ne bo šlo.

LIDIJA: (Zacepeta.) Ne izmišljujte si! Tudi Ančka je dovolila.

TUREL: Dovolila je že, ubila bi me pa tudi!

LIDIJA: Če si pa želim!

TUREL: Mogoče si tudi jaz … ne imej kompleksov, nisi ravno za stran vreč … ampak misliti moramo na to, kar si misli Ančka …

LIDIJA: No, no, no, ne boste se bali lastne žene, saj je tako prijazna in nežna … ?

TUREL: (Brunda sam pri sebi.) Žene že ne, ampak nenadne smrti pa vsekakor … vi je ne poznate … škarje, nož, ruska sekira … no, bojim se je morda ne, ampak sitnosti so pa sitnosti. (Prime Lidijo za roke, bolj kot ga Lidija zaljubljeno gleda in bolj kot se zdi, da je Lidija tudi Turelu nadvse všeč, bolj je Turel zaskrbljen in nenadoma reče.) Če se hočeš, se daj z Nidžom!

LIDIJA: To pa je malo preveč. Si ti nor? Kdo je pa to, Nidžo? Nidžo je tale tu? A ti misliš, genij zahojen, naj se s temle tukaj?

TUREL: Ni slab.

LIDIJA: Kaj slišim? – Kdo ga je pa preizkusil?

TUREL: Ženskam običajno zadostuje …

Malo kasneje so stvari postavili na pravo mesto. Medtem ko Turel s cirkularko odpira pokojnike, Nidžo nabija Lidijo … za zaveso, kjer ima Turel svoj slikarski prostorček.

LIDIJA: (Kvasa vse mogoče.) Tako se končajo ljubezni. (Se zasmeje.) Med olji s krokarji sem prespala, med žabjeglavci z okroglimi očmi, med utopljeno mlinarico … (Vzdihuje.) in utopljenim dojenčkom … (Vzdihi, grize zaveso.) Vso noč sem se prebujala..polna luna je sijala skozi okno … slika njega in nje, ona v beli oblekci, on krepak, črnolas, s hudičevimi ušeščki … takšni so moški, po uporabi odvržejo vse … vse … ščurki lezejo iz razpadle buče … sova huka na pobočju, pod pobočjem pa mimoidoči, na drevesu pa obešenec … milo gleda v zeleni barvi … Primi me vsaj, stisni me, tako … pa ne me za bradavičke stiskat, kmetavs … (vzdihi, vmes brnenje žage) … Popenila bom … .popenila bom … preveč je vsega, polna luna … konji vranci v mesečini nad zelenim tolmunom z utopljeno princesko …

V tem se sredi vzdihovanja in kričanja, suvanja, cviljenja voziček z Lidijo nenadoma pripelje izza zavese in daleč naprej skozi prostor. … ..

TUREL: (Vihti žago in ko se voziček zadene najprej v drug voziček z mrličem, potem pa še v Turela, se Turel obrne in po nerodnosti z žago zadene Lidijo nekam v telo, oziroma Lidija se prekucne na žago.) … (Strašen krik … Lidija pade po tleh, Nidžo si vleče hlače na rit in priteče in zmedeno lovi voziček, na katerem je še pred nekaj trenutki ležala Lidija.)

NIDŽO: Kaj pa zdaj … šef, kaj pa zdaj?

TUREL: (Ugasne žago, vidno pretresen.) Še nisi videl nesreče pri delo? Pokliči doktorja Špeglja, pokliči kirurga Lojzeka, če je dežuren, da vidimo, kaj se da narediti?

NIDŽO: Kaj pa omarica s prvo pomočjo?

TUREL: Prežagana je, kaj boš s prvim povojem!

NIDŽO: (Temeljito pogleda, izbulji pogled.) Bo doktor Špegelj napisal mrliški list?

TUREL: Teči … reči, naj pokliče še miličnike … reči naj pridejo, pa četudi jim bo potem slabo …

NIDŽO: (Steče ven.)

Turel: (Skuša dvigniti Lidijo, še je živa, meče se sem in tja, ampak ne sliši ga več, v šoku umira … )

Čez čas se prostor dramatično spremeni.

NIDŽO: (Priteče.) Imela je fotoaparat, slikala se je s samosprožilcem, slikala se je med fotografijami in med slikami …

TUREL: Potegni film ven, nesi ga k pionirjem v fototemnico …

NIDŽO: Ne znam razvijati filmov!

TUREL: Samo potegneš ga narazen lepo do konca, da se fino osvetli …

NIDŽO: V temnici je tema …

TUREL: Ni, če prižgeš luč …

NIDŽO: Mogoče je naredila kakšno dobro fotko … Ni škoda? (Izgine v temnici.)

ŠPEGELJ: Povozil jo je bicikel, pa jo je kap?

TUREL: Ja, ja, tako nekako.

ŠPEGELJ: Nobenih neslanosti. Da je nista vozila na bolniškem vozičku v krogu po prosekturi in okoli mrličev?

TUREL: Vi ste nezmotljivi, doktor Špegelj, vi boste že odkrili, kaj je bilo, vas ni mogoče prevarati …

ŠPEGELJ: (Se začne muzati.) Si jo ti?

TUREL: Ne!

ŠPEGELJ: Jo je Nidžo?

TUREL: Aha. Pa ne bomo povedali Ančki, da ne bo mislila, da pri nas seksamo!

ŠPEGELJ: Ja, tebi je pa v hlače prišlo, pa si ji odrezal glavo, takoj grem Ančki telefonirat …

TUREL: Ni bilo tako!

ŠPEGELJ: No, gotovo je bilo še kaj hujšega … ne sekiraje, človeku, ki ti je pomagal razrezati pet sto ljudi, ne bom storil žalega … pač je tako … Turel in Nidžo imata truplo preveč …

RENATA: (Pride skozi vrata, zelo počasi in zaskrbljeno.)

RENATA: Turel, mislim, da se je ponoči Bombeku nekaj zgodilo …

TUREL: Ne, ne, samo prosim ne ta hip … sekundo počakaj..

RENATA: Znorela bom od strahu …

ŠPEGELJ: Niso še nikogar pripeljali, gospa, naj vas pomirim …

(V tem začne zvoniti telefon.)

TRINAJSTI PRIZOR

Kura.

Turel, garsonjera. Ljudmila in Ančka. Kasneje Glas (po telefonu).

(Zvonec na vratih zazvoni.)

Pred vrati Ljudmila. V rokah drži vrečko.

LJUDMILA: Gospa Ančka, rada bi vam dala kuro.

ANČKA: Ravno sekam trikilskega krapa!

LJUDMILA: Kuro lahko imate za jutri, čisto sveža je.

ANČKA: Najlepša hvala, gospa Ljudmila, ne vem, kako se vam bom ob priliki oddolžila.

LJUDMILA: Ne skrbite. Samo opravičiti se moram … boste delali paprikaš iz kure?

ANČKA: Ja, paprikaš.

LJUDMILA: To je odlično. Za celo speč bi bilo manj ugodno: usedla sem se namreč nanjo.

ANČKA: Zakaj pa?

LJUDMILA: Klala sem drugo kuro, pa mi je spodrsnilo.

ANČKA: A na tisto se niste usedli?

LJUDMILA: Ne, tista mi je ušla.

ANČKA: Dobite goste?

LJUDMILA: Vsega skupaj osemnajst ljudi. Še sreča, da imam v kleti sto kur. Samo – krhke so.

ANČKA: Kako?

LJUDMILA: Kosti jim ne vzdržijo. Zdi se, zaradi teme. Ko kuro zakoljem in zamahne s perutnicami, se ji obe krili zlomita.

ANČKA: Revica.

LJUDMILA: Več moči imajo kot prakse. Za mahanje s krili, mislim.

ANČKA: Kaj pa tiste, na katere se usedete?

LJUDMILA: Brez heca. Včasih si se na našo domačo kuro lahko usedel, pa se ji je ravno toliko poznalo, kot če bi se ona usedla nate.

ANČKA: Včasih vam ni šlo tako dobro kot danes, gospa.

LJUDMILA: Kaj mi pomaga, da vsak dan jem, ko pa težko diham, pa še na avtobus, pa v službo, telefon vam zvoni, gospa Ančka …

(Ljudmila odide.)

(Res zvoni telefon in Ančka ga dvigne.)

ANČKA: Halo?

GLAS: Je tam preiskovalni sodnik?

ANČKA: Ne, ni ga tu, sploh ne, je pa klical, ampak mojega moža, ne mene, nesrečo ima na cesti za Maribor …

GLAS: Ja, ampak je dežuren? Mi smo policija, nemudoma ga potrebujemo.

ANČKA: Takoj pride. Nekdo je zavijal čez neprekinjeno belo črto.

GLAS: Tu imamo človeka petnajst metrov in dvajset centimetrov od prehoda za pešce.

ANČKA: Jezus, se je kaj zgodilo?

GLAS: Ja, tovornjak je žensko zbil in podrsal čeznjo.

ANČKA: Se ji je kaj zgodilo?

GLAS: Gospa, že peti in trideset minut imamo zaprto cesto v Gornji grad. Kolona je dolga tri kilometrov. Z avtom nismo mogli do telefonske govorilnice. Po mobitelu smo dobili že osem vročih telefonov. Petek popoldne je. Ja, moja dolžnost je ostati pri telefonu, dokler se preiskovalni sodnik ne vrne.

ANČKA: Vi kar ostanite, če imate čas. Vi ste v službi, jaz pa sekam krapa, pa zdaj sem dobila že zaklano kuro, soseda se je usedla nanjo. – V službi se. Kaj nima preiskovalni sodnik mobitela?

GLAS: Ja, ga ima, pa ga je zaklenil v predal. Zadnjič je rekel: takoj poiščite vse zakopane dojenčke, mislil je enega, ki je nekje izginil, pa so do večera našli že pet dojenčkov, enega brez glave, dva pa v več kosih.

ANČKA: Pri nas, v našem mestu nismo našli nobenega. Ne, vem, v čem je finta z dojenčki?

GLAS: Ni finte. Samo preiskovalni sodnik od takrat ne uporablja več mobitela.

ANČKA: Zakaj ne?

GLAS: Vsi policaji poslušajo in potem najdejo toliko trupel, da ni več mogoče poslovati.

ANČKA: Oprostite, pomešati moram prežganko.

GLAS: Mi imamo žensko še vedno na cesti.

ANČKA: Kličite sosedo, sodnico Josipino … Mogoče njej ni treba mešati?

GLAS: Ona ni preiskovalna sodnica. – Pa danes ji je umrl mož, kipar Mikec, tri tedne je bil v nezavesti … bil je prijatelj vašega moža … kajne gospa Ančka?

ANČKA: Joj, ne rečite … takoj moram poklicati Turela …

GLAS: Ne kličite ga, ker je prav gotov na zvezi s preiskovalnim sodnikom, preiskovalnega sodnika pa nujno potrebujemo, cesta je zaprta, kolona je dolga že tri kilometre …

ANČKA: Ne morem vam pomagati, pomagam pa lahko Turelu, hoče dobiti Mikca v svežem stanju … hoče videti njegova jetra …

(Odloži telefon, razseka krapa, razseka kuro,vse ji frči po kuhinji, potem takoj spet pograbi telefon.)

ŠTIRINAJSTI PRIZOR

Prosektura.

Špegelj, Turel, Nidžo, Renata, Josipina …

Gneča.

RENATA: (Zajoče.) To ni mogoče! Bombek ne bi šel nikoli obračati sredi ceste!

NIDŽO: Pa še v megli! – Ne skrbite, gospa Renata, v eni uri ga bodo gasilci zanesljivo izrezali iz zbite pločevine!

RENATA: Najprej moža, potem pa še njega, kje je tu pravica?

NIDŽO: Ni pravice!

ŠPEGELJ: Turel, najprej končajva zapisnik …

TUREL: Ne boste me … Kako mi je lahko ta ženskica to naredila? In ravno, ko se Mikec naveliča kome in ko mi nenadoma umre … Mikec ima ženo Jožico, Josipina gotovo ne bo dovolila, da ga razrežemo …

ŠPEGELJ: Hišni red zahteva, da ga, Turel, ne skrbite …

TUREL: Josipina je Josipina. Vsi vemo, kako je vplivna … Nidžo, teči takoj po Mikca … obrni sestre kolikor moreš … Moram dobiti njegova jetra …

NIDŽO: Brr … vedno ta jetra … zagravžali mi boste mojo najljubšo jed!

TUREL: Nidžo, šibaj!

(Isti prizor, vendar čez čas, v zelo umetni svetlobi, zoženi na ozek prostor.)

Umetna svetloba.

Prosektura se je napolnila z novimi mrliči.

Nidžo, Špegelj, Josipina in Renata gledajo Turela.

TUREL: Dvajset let alkoholizma, dvajset let popivanja noč in dan, moj najdražji prijatelj … jetra brez ožiljka … brez gnilega mesta … brez maščobnih oblog … jetra kot pri dojenčku! (Si oddahne.) Alkohol ne škodi človeku ! Še bomo pili! AAAA! Kdo bi si mislil? Bi kdo lahko verjel?

RENATA: Kaj prerokuje iz prijateljevih jeter?

JOSIPINA: Tožila bom bolnišnico, tožila bom Turela, vse jih spravim za zapahe!

NIDŽO: Športnik je bil! Pokuril je škodljivi alkohol!

RENATA: Pokuril je sebe!

JOSIPINA: Če si zdaj srečen, Turel, če si zdaj srečen, vsaj nehaj s tveganjem, nehaj piti!

NIDŽO: (Izgine z odra, se vrne.) Malo prostora, prihaja doktor Bombek! Po pol leta abstinence je spet začel piti! Kdo ve zakaj? Tri promile! Turel, ugotoviti morava, ali je umrl od alkohola, ali pa šele, ko je kamion treščil vanj, ko je v megli obračal sredi ceste?

ŠPEGELJ: Imamo dovolj vozičkov?

TUREL: Pa ravno danes, ko sem hotel naslikati krokarja s svečo za novoletno voščilnico! Nidžo, oddahnil sem se, jetra nova, Mikčeva jetra, alkohol ne škodi, živel bom še tisoč let!

TRETJE DEJANJE

(Vsi prizori se dogajajo v novi slovenjegraški galeriji.)

PRVI PRIZOR

V Gornjem Gradu je zrasla velikanska lepa galerija.

Neverjetno imenitne slike po stenah. Barok, impresionisti, slovenski in tuji, Picasso itd.

Predvsem pa polno Turelovih slik. Podobe iz gostiln, s svatb in pogrebov, podobe žabjeokih ljudi so zdaj razvrščene po stenah …

Ančka išče Turelov e slike, spraska s slike listek s eno in nalepi nov listek s ceno.

SLEJKO: (Stopi za njo in pogleda listek, pa še en listek.) Tole sliko sem kupil tako, da sem plačal enajst litrov belega in eno kavo in tri špricerje.

ANČKA: Če je v galeriji slika po tisoč pet sto mark, kako jih naj jaz prodam po pet tisoč?

SLEJKO: Ančka, kar je preveč je preveč, v Sloveniji nihče ne da pet tisoč mark za sliko.

ANČKA: Prišla je predstavnica iz banke, velika slika, ščurki lezejo iz buče in iz velikega crknjenega ščurka, pa še krokar je v ozadju, pa še trije obešenci – pa je rekla, zakaj naj dan tri tisoč petsto, ko pa je slika v galeriji tisoč pet sto …

SLEJKO: Nočem ti delati konkurence. Imam pa manjšo težavo. Sicer sem dobil sponzorja za stekleno streho. Zdaj je strah zgrajena. Vendar pušča. Dokler mi kulturni minister ne odobri popravila …

ANČKA: Reklamiraj pri proizvajalcu!

SLEJKO: Kaj pa misliš, da sem najprej naredil? Ampak je žal že bankrotiral.

ANČKA: Če tebi zida galerijo, potem pač mora.

SLEJKO: To ni moja galerija. Moja je ravno toliko kot tvoja ali Turel . Sezidala jo je vsa Slovenija in predvsem vsi ljudje našega kraja, zase, zato ker imajo radi likovno umetnost in ker nočejo zaostajati za velikimi mesti.

ANČKA: Ampak tale Picasso je prispeval dve sliki, pa še bolj majhni, Turel pa jih je šestdeset …

SLEJKO: Sto triindvajset. Kaj veš, Ančka, ko sta ve dve z Jožico od postaje do postaje tekali za Turelovo druščino in iz jarkov pobirali pesnike, dramatike, pisatelje, esejiste in kritike, je Turela hitro kdo potegnil z avtom v Gornji grad, da je dokončal še nekaj slik, jih prodal gostilničarkam in so lahko vsi skupaj pili dalje.

ANČKA: Dobrega moža imam. To se bo nehalo.

SLEJKO: Zdaj imata večje stanovanje?

ANČKA: Ja, eno in pol sobno. Mikec, nesrečno preminuli kipar, najin sosed, nama je rešil največji problem.

SLEJKO: Ja, vse se uredi.

ANČKA: Ja, sem opazila, če kdo koga prijateljsko potreplja po ramenih, pa ga pri tem pomotoma poči z glavo v mizo na kmečki način.

SLEJKO: Cela generacija je odpor proti enopartijskemu sistemu in proti nedemokratični oblasti izražala skozi pitje alkohola. To je citat iz Tarasa Kermavnerja. Žal mi je bilo vseh teh mladih ljudi, najbolj pa tvojega moža. Ne pije več?

ANČKA: Kakšen dan, morda.

SLEJKO: Zdaj pije manj?

ANČKA: Prej je spil prvi dan deset litrov, drugi dan tri, tretji dan štiri ali pet … zdaj pa samo po štiri litre vsak dan.

SLEJKO: Ančka, kdor dela, se ne more zapiti!

ANČKA:Kdor ima družino in tri otroke se mu ni treba, tako pravijo na Centralnem zavodu za alkoholizem!

DRUGI PRIZOR

Devetdesetletni župnik Coklič je vso predstavo prenašal sem in tja razne redke predmete posebne etnografske vrednosti,nenavadne okvirje in slike cerkvene in posvetne vsebine, tiske, olja, miniature, pa porcelan in panjske končnice in kahlice čudovitih baročnih peči na drva … zdaj stoji v galeriji …

COKLIČ: Kič, sam kič.

FREDI: (Ga spremlja.) Vi ste začeli, gospod Coklič, vi ste spremenili župnišče v muzej, vseh dvanajst sobi in še stopnišče. K vam sta hodila Slejko in Turel še kot otroka prerisovat marmorne glave. Vidite, kam pripelje umetnost …

COKLIČ: Ti bodi tiho. Pol umetnin iz cerkve si prenesel na moje podstrešje. Štiri križeve pote, dvajset jokajočih Madon. Zakaj? Da imaš zdaj pleksi steklo nad okostji starih Slovanov? Kaj so dinozavri? Ljudje so, pa še v cerkvi so se dali pokopati, pa še v osmem stoletju!

FREDI: Enajstem, pa naj bo … Cerkvica svetega Ciprijana je obnovljena v pristnem gotskem duhu. Stala je prej kot Koelnska katedrala in prej kot Notre Dame …

COKLIČ: Lahko je najstarejša v Evropi, ne more pa biti najstarejša na Balkanu hahaha! Lep sakralen objekt, poln domačnosti si spremenil v športno dvorano … koliko parov pa še poročiš v copatih na pleksi steklu z okostji pod nogami? Ha!

FREDI: Kaj bi kraj brez vaših učencev? Zdaj ko ste v pokoju, priznajte vendar svoje učence, tudi Kristus jih je!

COKLIČ: Samo oni niso njega!

FREDI: Slejko je risal pokrajine v barvi rožnatega in čokoladnega pudinga i vrhovi hribčkov so bili zaobljeni čisto kot ženske bradavičke. Kaj pa zdaj? V svet je ponesel slavo Turelovih krokarjev in zapitih domorodcev Logarske doline – vse sami črno modro-zeleni temni toni …

COKLIČ: Po stopnicah imam naložene slike, lepe stare nabožne in v okvirjih! Na podstrešje sploh več ne morem, kmalu ne bom mogel več v prvo nadstropje … nazadnje bom spal v kuhinji …

FREDI: (živčen) Nazadnje pač ne bo kuhinja! – Ja, vse razumem, ampak Slejko ne more sezidati muzeja za vaše etnografsko blago, Slejko je moral sezidati muzej za tretje tisočletje …

TRETJI PRIZOR

Kolman, Baudež, Regazzoni pridejo po stopnicah.

KOLMAN: Kdaj mu je to uspelo? Ta Slejko nima občutka za mero?

BAUDEŽ: Streha že pušča.

REGAZZONI: Takšna galerija bi prišla v poštev za London ali Pariz …

BAUDEŽ: Tam bi bila premajhna, za kakšno manjše mesto, za Zuerich ali Dunaj bi pa bila kar pravšnja.

KOLMAN: Večja je kot naša v Mariboru, malo manjša od Ljubljanske …

BAUDEŽ: To je politika, spreš mesta med sabo in si podrediš deželo in umetnost.

REGAZZONI: Poglejte fotografije na stenah.

KOLMAN: Slejko in tip z brado.

BAUDEŽ: To je Haile Selasie, etiopski cesar.

KOLMAN: Ne razumem, kaj je delal etiopski cesar v Slovenj Gradcu?

REGAZZONI: Saj je bilo v teve dnevniku.

KOLMAN: Kdaj?

REGAZZONI: Ko je prišel …

BAUDEŽ:: Tu je Dag Hamerskjoeld, odprl je razstavo otroške risbe klubov OZN.

KOLMAN: A ni to tisti, ki je z avionom strmoglavil v Kongu, ko je reševal Lumumbo pred Čombejem?

REGAZZONI: Lumumbe ni rešil.

BAUDEŽ: Razstavo v Slovenj Gradcu pa je odprl.

KOLMAN: Kod je pa tale tu poleg Josipa Broza Tita?

BAUDEŽ: To je pa Boris Bergant, z ljubljanske televizije.

KOLMAN: To tu je pa Willy Brandt, nemški kancler.

BAUDEŽ: Takrat je bil samo župan Berlina, kancler je najbrž postal, ker mu je Slejko delal reklamo.

KOLMAN: Tu je pa Hruščev pred rudnikom in Hruščev v železarni.

REGAZZONI: Varnostniki niso pustili, da bi šel obiskat Turelov atelje ob prosekturi, galerija pa še ni bila zgrajena. Pa se je s Turelom in Slejkom slikal pred rudnikom pod napisom »Srečno!«

KOLMAN: Koliko je to stalo! Kakšni prostori! In vse zato, da obesiš mrtvece na steno!

BAUDEŽ: V vseh galerijah visijo mrtveci.

REGAZZONI: In pijanci.

KOLMAN: In živali, krokarji, sove, ščurki, mačke …

REGAZZONI: Tu prihaja Slejko!

ČETRTI PRIZOR

Kolman, Regazzoni, Baudež in Slejko se zelo prisrčno pozdravijo, zatopijo se v galerijske pogovore, sprehajajo se skozi sobe …

BAUDEŽ: Potem je ženska rekla, pa ima veliko galerijo in v centru Dunaja, razstavim vas, ampak samo rumena, rdeča, živo rdeča, rožnata barva …

SLEJKO: A ji nese na komunizem?

BAUDEŽ: Ne, na Cigane. Mislila je, da sem folklorni slikar iz Maribora, da pa je Maribor v Slavoniji, središče ciganske umetnosti …

KOLMAN: Razstavlja samo Cigane, to je baje moderno, iz Ukrajine, Slovaške, Romunije … manjšinska umetnost!

REGAZZONI: Smo ji dopovedovali, da je Ciganov v Evropi dvajset milijonov, Slovencev pa samo dva …

KOLMAN: Ženska hodi po Afriki in Južni Ameriki, Maribor pa ji je španska vas!

SLEJKO: Ni čudnega. Saj do triinšestdeset je bila meja več ali manj neprehodna. Samo če so koga ustrelili pri begu čez mejo, smo sploh vedeli, da se po nekaj kilometrih začenja druga država …

KOLMAN: Smo pa spravili Turela v Leksikon.

BAUDEŽ: Mene niso dali v Leksikon …

REGAZZONI: Hvala, tudi mene so vrgli ven …

KOLMAN: Turela pa so vzeli, celo dve sliki, on in Tugo Horvat Jaki bosta prva Slovenca v velikem tujem leksikonu..

SLEJKO: (Prinese pisma.) Turela vabijo na enajst razstav.

BAUDEŽ: Zakaj pa Turela?

REGAZZONI: Umetnik je, član društva, ampak vedno smo poskušali pripraviti kakšno skupinsko razstavo slikarjev naše regije v tujini …

SLEJKO: Preberite pisma. Vsako pismo predlaga : vabimo, da pri nas razstavlja najboljši slikar vaše galerije …

BAUDEŽ: Kdo pa pove, kateri je najboljši?

SLEJKO: Tisti najzanimivejši … mračni mislinjski hribi …

REGAZZONI: Nedvomno Turel … !

SLEJKO: Hočejo trupla, odprte grobove, sedmine v mračnih gostilnah, fetusom podobne glave starcev in otročičkov … trupla, še več trupel … !

KOLMAN: Ti Evropejci nimajo nobenega okusa, to je dekadentno, v nas, Slovencih, hočejo videti naivce brez razuma, brez možgan, z vodo v vodeničnih glavah, prepojene z alkoholom …

SLEJKO: Bo držalo, zavrnili so sliko, kjer Turel prijateljem igra na harmoniko, sprejeli pa tisto, ko reže na kose mrtvo nosečnico …

BAUDEŽ: Je to vse? Je vse, kar lahko pride v svet Iz Slovenije, Turel?

SLEJKO: Na svetu je dve sto držav. Slikarji iz dvajsetih pa razstavljajo po svetu … Žal mi je, slikarstvo ni šport, to niso olimpiade, to je tržišče idej in slabega okusa …

PETI PRIZOR

ANČKA: (Pride, gleda listek na sliki, pa zagleda Kolmana, Baudeža in Regazzonija, pa malo počaka, pozdravijo se.) Dobro izgledate. Dolgo se nismo videli.

KOLMAN: Zdaj bomo večkrat prišli.

BAUDEŽ: Razstava je veličastna.

REGAZZONI: Kje pa je Turel?

ANČKA: Bo prišel takoj, samo jaz bom skočila ponj. Zjutraj je šel slikat, zdaj pa ne sme iz ateljeja dokler ne pridem po njega,saj veste … pride Zajc, pride Ivanc, pride Smole, pride Hudeček, pride Peter Božič, pa imam na koncu tedna dvajset grundiranih, vendar neposlikanih platen.

BAUDEŽ: A še prodaja slike gostilničarkam?

ANČKA: Ne, sem preprečila, samo podpiše račun, oglasim se dan kasneje in plačam. Sliko prodam banki, kmetijski zadrugi, rudniku. Dobiš za eno sliko sod vina, ne pa deset litrov.

REGAZZONI: Zdaj že v vsaki gostilni, samo da stopiš vanjo, te gledajo žalujoči ostali ob stegnjenem pokojniku s svečo …

BAUDEŽ: … če ne žalujoči ostali, pa vsaj kakšnih deset krokarjev – …

ANČKA: Prej je sliko gostilničar obesil kam v kakšen kot, ali pa tudi ne. Pa jo je hitel prodat Slejku, samo da mu ni strašila gostov!

REGAZZONI: Zdaj so pa gostje trpežnejši?

ANČKA: Zdaj se jim gostilna ne zdi v redu, če ni Turela na steni …

BAUDEŽ: Kaj pa če je kakšna Slejkova umetnina na steni, rožnati in kakavnati hribčki z bradavičkami?

ANČKA: Ah. Slejko je menedžer, najboljši na svetu, njegove lastne slike mu pa visijo samo v obratih družbene prehrane …

ŠESTI PRIZOR

Josipina, Renata, Ljudmila srečajo Ančko.

RENATA: Tale pesnik Gajšek iz Maribora še vedno trdi, da je rentgen.

ANČKA: Joj, samo da ne najde Turela. Tako ga utrudi s preseljevanjem duš in filozofijo, da potem hoče kar uporabljati rumeno barvo …

JOSIPINA: Saj jo je Vang Gogh tudi. Pa Gajšek tudi slika velike oljne slike, pa vse rumeno!

ANČKA: Sem Turelu skrila rumeno. Je rekel, Ančka, kje je rumena … sem ga vprašala, zakaj jo rabiš … je rekel, na vrhu slike mora biti nekaj svetlega … da se še kje kaj zasvetlika … malo upanja …

RENATA: Gajšku se svetlika … sedi v gostilni pri steklenem pavu, reče … (Smeh jo premaga.)

LJUDMILA: Točno to je rekel:

RENATA: Moč fantazije in krila hrepenenja pošiljajo žarke skozi umetne in naravne tkanine, vse vidim nago …

ANČKA: Ta se pa nagleda riti.

JOSIPINA: Renata je rekla Gajšku, naj pove, kateri ima daljšega … Gajšek pa se je omejil samo na opise žensk …

RENATA: Kar nas je manj zanimalo …

ANČKA: Zakaj zafrkavate pesnika? Je pač tak kot je, vidi, kar želi videti, je nespodobno …

JOSIPINA: Neokusno!

RENATA: A kdo Turela zafrkava, ker vidi vse ljudi kot vodenoglavce in zarodke …

ANČKA: Oh, včasih so ga, oh, kako so ga zajebavali …

SEDMI PRIZOR

Turel pride. Igra na harmoniko. Vesel človek je, molčeč, vase zaprt, ampak harmonika govori namesto njega.

SLEJKO: V hram likovne umetnosti pa harmonika? Ančka, reči, naj ne dela norca iz samega sebe …

ANČKA: Ne, če gre za umetnost, mu ne smem ničesar reči. Ne posluša …

SLEJKO: Zdaj je slikar z dvema stranema gesla v največjem evropskem Leksikonu moderne umetnosti …

ANČKA: Vem … vem … ko ga je pa tako lepo poslušati … saj če pride ameriški podpredsednik, bo pa nehal..

SLEJKO: Ah, ameriški podpredsednik Huxtable bo prišel šele čez dva meseca, Ančka, pa še takrat ni čisto zanesljivo … ampak obljubi mi, takrat boš Turelu zaklenila harmoniko …

ANČKA: Zakaj? Bodo drugače Amerikanci Turelu začeli izdajati plošče?

SLEJKO: Pripravljamo monogafijo o Turelu na štiri sto straneh, izšla bo v Londonu in Tokiu istočasno …

ANČKA: A tisto s fotografijami, ko nese mrtvega otroka iz bolnišnice v drvarnico, pa tisto s pogreba moje mame, ko fotografije s poroke nismo našli … ?

SLEJKO: Ančka, ti si edini sposoben človek v tem butastem kraju … če hočeš, da boš lahko menjaval listke na slikah z vedno novimi listki, bi bilo dobro samo eno: samo ne govori toliko … no, da, govori malo manj …

Začne se splošna veselica.

COKLIČ: (zanosno) Prerisoval je Cimabueja, ja, iz knjige, dan na dan ga je prerisoval, potem pa se je spomnil, da lahko zmeša rumenjak in zlati prah, samo ni vedel, koliko rumenjaka in koliko zlatega prahu …

KOLMAN: Odkrival je stare recepte?

COKLIČ: Niso ohranjeni, po barvi reprodukcij in to slabih, je skušal uganiti, kako zmešaš zlat prah in rumenjak … zlat prah je dobil pri zlatarju, z rumenjaki je bilo lažje …

KOLMAN: Ampak zdaj ne uporablja zlate barve … ?

COKLIČ: Škoda, škoda … brez zlatih odtenkov ni prave umetnosti …

KOLMAN: Lepo je, da se drži enotnega stila, lepo je, da petnajst let lepo sklada skupaj te zamolkle, hladne barve …

COKLIČ: Ampak njegov recept za mešanje zlatega prahu in rumenjaka – je odličen – restavratorja je naučil, da mi je popravil že petdeset baročnih slik … zdaj mi jih ostane še sto petdeset nerestavriranih …

KOLMAN: V teh krajih ljudje nikoli niso bili normalni. Sredi gozdov, daleč od sveta, na križišču cest, pa ne delajo drugega, kot slikajo slikajo, rezbarijo …

COKLIČ: … in igrajo na harmoniko … ko bi še kaj vsaj slišal … pri mojih letih … bi še šlo … pa samo šumi in šumi …

OSMI PRIZOR

RENATA: Še Strniša se je zresnil …

JOSIPINA: Ne hodi več pit?

RENATA: Pije na kopališču Ilirija, ampak lepo postopoma …

JOSIPINA: Nobeden od te generacije se ne bo poboljšal … samo srečo so imeli, nihče jih ni potrepljal po glavi na kmečki način …

RENATA: Gajšek bo vse preživel …

JOSIPINA: Ima tako dobra jetra? Danes imamo ultrazvok, lahko to potrdimo?

RENATA: Ne, s pesmimi, precej dolge so in zapletene, ne zasluži toliko, da bi se lahko z lahkoto zapil …

LJUDMILA: Plača mu pa tudi nihče nič, ko pa neprestano razlaga, da je rentgen in vidi skoz obleko … reče … kako bi bilo lepo, ko bi človek sedel pri mizi, imel bi pa takšno strašno moč, da bi videl vse ženske skozi obleko popolnoma gole.

JOSIPINA: Kolman in Baudež in Regazzoni, kritik in slikarja, pa ga mirijo: pa ne pri kosilu, Gajšek, ne med tem, ko srebate juho.

RENATA: Vprašala sem ga, če res vidi vse ženske popolnoma gole? – Rekel je: »Še več kot to: moj pogled ni samo rentgenski, je tudi vizionarski … !«

LJUDMILA: Gajšek vedno pretirava …

RENATA: Ker je pesnik. Pesniki so norci.

JOSIPINA: Sem rekla, Gajšek, potem se pa nagledate pičk in riti, pa pimpekov, tovariš Gajšek! Saj komaj verjamem, kako potem sploh hodite po cesti, pa vam ne zakuha?

(Ženske se smejejo.)

LJUDMILA: Gajšek pa je odgovoril: ker znam ceniti lepoto. Znam ceniti estetsko plat človeškega telesa!

LJUDMILA: Kolman pravi, da Gajšek ni rentgen, da samo frazari, da hoče za vsako ceno narediti vtis!

JOSIPINA: Vemo, da hoče narediti vtis.

RENATA: Vtisa pa res ne naredi, Gajšek že ne. Ampak lepo je – kako lepo, da nekdo prizna, da me vidi golo, jaz se pa pri tem ne počutim slabo. Hočem reči, počutim se čisto oblečeno.

(Ženske se naprej krohotajo.)

JOSIPINA: Moški so otročji, pesniki in alkoholiki so pa same izgube …

RENATA: A ni bil tam še en slikar v Ljubljani, slikar, ki je slikal židovske starce po vzoru Rembrandta …

LJUDMILA: To je bil Bard Iukundus. Naslikal je Rembrandtov portret, ampak boljšega kot Rembrandt. Je rekel, imam čas za kemijo, Rembrandt pa je preveč hitel …

JOSIPINA: Ni prišel v Leksikon?

LJUDMILA: Bard Iucundus je izdelal prelepe slike, sijajne židovske starce, sijajen portret samega sebe z Rembrandtom, on sam se je na vsaki sliki spreminjal, Rembrandt pa tudi, vsakokrat sta gledala pod drugim kotom …

JOSIPINA: Kakšen smisel je to imelo?

LJUDMILA: Vse slike je Bard prodal, zelo hitro … po pet tisoč mark!

JOSIPINA: Pet? Ste rekli pet tisoč? To moramo povedati Ančki … Vedno pravi, da je Turel prepoceni!

LJUDMILA: Na koncu, ko je delal Bard Iucundus sceno v gledališču v Mariboru, je pil že liter žganja na dan …

JOSIPINA: Ampak ni prišel na obisk k Turelu?

LJUDMILA: Turel si je hotel iti pogledat Bardova jetra, v špiritu jih imajo v Mariboru … komaj, komaj sem ga pregovorila, naj ne hodi …

JOSIPINA: Kako pa, da si vedela, da hoče tja?

LJUDMILA: Vedno je prinesel orehov šnops v galerijo, skušal je podkupiti vsaj mene, če ne direktorja in kustose … takrat pa je imel še steklenico za fizikalce na mariborski prosekturi …

RENATA: Igra pa same vesele viže … za na veselico …

(Vsi nastopajoči so zbrani … ogledujejo si slike … nekateri pari zaplešejo … svetloba se zoži na to ali ono oko na tej ali oni sliki … )

Konec.

Več vem, bolj nevednim zavidam.

Nekoč sem imel upanje, danes imam spomine.

V svetu barab je barabsko biti pošten.

Svet se je obrnil na glavo, pa častimo te, ki so prodali čast!

Prednosti revolucije ne odtehtajo pomanjkljivosti evolucije.

Svoje duše so davno prodali. Sedaj trgujejo z našimi.

Vse bolj se mi obujajo svetli spomini iz temne preteklosti.

Naša demokracija je kakor hruška. Tepke bingljajo z vej.

Cenim svobodo. Žal si je ne morem kupiti.

Ovni so vselej na čelu. Tudi ovce so vselej za njimi.

Politiki živijo od obljub. Mi krepavamo od življenja.

Sklicujejo se na našo voljo, mi pa smo vse bolj brezvoljni!

Nekateri bi dali boga v šolo. Čudno, sem mislil, da že vse ve.

Nikdar mi ni bilo jasno, kako je moč v imenu božje ljubezni izkazovati slepo sovraštvo?!

Med pametnimi ljudmi je malo cepcev. Med cepci so večinoma pametni.

Je pošten! Vselej pove, kar misli. Le misli ne vedno enako.

V poplavi odrešenikov tonejo odrešeni.

Ponujajo nam sanje, dajejo pa sranje.

Želijo biti cenjeni, a so le – precenjeni.

Na trenutke nas rešuje leva, spet drugič desna. Le kdaj bo glava prišla na vrsto?!

V pomanjkanju ljudi izumirajo ljudožerci.

Pri mnogih je edina razlika med prej in sedaj v tem, da so bili v prejšnjem sistemu ničle brez položajev, medtem ko imajo v sedanjem položaje.

Baje nam delajo slabo zato, ker nam želijo dobro!

Dober politik ve kdaj mora oditi. Naši bi ostali za vekomaj.

Obogateli so čez noč. Ni čudno, tema marsikaj skrije.

Roka roko umije. Četudi sta obe umazani.

Če bo šlo tako naprej, bomo prišli še bolj nazaj.

Ne, mi ne bomo ne Grčija, ne Madžarska! Mi imamo svojo zgodbo o uspehu.

Jebati bi vas bilo treba! A kaj ko ste se že tako preveč namnožili.

Bi se radi spravljali? Pa se dajte, že enkrat, pospravite se!

Se še niso odločili, kaj je bolje za nas. Zaenkrat so ugotovili zgolj zase.

Rad imam goveji jezik. A ne tistega izza mikrofona.

Najbolj so profitirali pastirčki. Nekoč so imeli kravico, dve, danes pa ne morejo prešteti svojih goved.

Kulturno društvo Studenci Maribor
Erjavčeva 43
2000 Maribor

Razpis za
LITERARNI NATEČAJ »Pišem - torej sem« in
MLADINSKE LITERARNE DELAVNICE

V sodelovanju z EPK-jem in Javnim skladom za kulturne dejavnosti Slovenije razpisujemo literarni natečaj za mlade ustvarjalce »Pišem – torej sem«. Vsak avtor lahko pošlje pet pesmi ali en prozen tekst do 5000 znakov. Prispevke bomo objavili v e-zborniku, najboljših dvanajst pa bo poleg knjižnih nagrad prejelo nagrado letnega obiskovanja kreativnih literarnih delavnic, ki bodo potekale enkrat mesečno, pripravili jim bomo tudi skupinski literarni večer v sklopu EPK v Literarni hiši v Mariboru, nagrajeni prispevki bodo objavljeni v literarni reviji Mentor.

Strokovno žirijo sestavljajo: Marjan Pungartnik - pesnik in mentor, Dragica Breskvar - urednica revije Mentor in mentorica, Nataša Švikart Žumer - pesnica in mentorica.

Mladinska literarna delavnica je namenjena mladim, ki se želijo izpopolniti v literarnem ustvarjanju (poezija in proza) pod strokovnim vodstvom literarne mentorice Nataše Švikart Žumer, pesnice in literarne kritičarke. Namen je vzpodbujanje ljubezni do pisanja, hkrati pa razvijanje kritičnega mišljenja, prikaz različnih možnosti kreativnega pisanja. Delavnica bo enkrat mesečno v popoldanskem ali večernem času (glede na razpoložljivi prostor na Erjavčevi 43) po dogovoru z izbranimi.

Zainteresirane vabimo, da pošljejo prispevke do 11. 10. 2012, na naslov Kulturno društvo Studenci, Erjavčeva 43, Maribor. Prispevki naj bodo opremljeni z naslovi, telefonskimi številkami, elektronsko pošto, rojstnimi podatki in šolo katero obiskujejo.

Literatura pripada vsem!

Pridružite se nam jeseni!

Predsednica KD Studenci Maribor,
Ana-Marija Pušnik

You are invited to submit a poem for the International Poetry Competition “SEEKINGFOR A POEM”, organized by the Association’ La Stanza del Poeta’ from Formia/Gaeta (Italy) and DIOGEN pro culture magazine from Sarajevo (Bosnia and Herzegovina).

Please read ‘How to Guide’ bellow.

Step One

(1) Submit one poem of your choice and your short Biography, including your photo ((color and/or black-white, 300 dpi, format 1200 x 800 pixels) by 30/11/2012. Submission should be sent to seekingpoem@yahoo.com. The results will be published by 31/1/2013.

Please note that you are required to provide a valid email address. All communications with you will be exclusively in writing and via email. It is important that you keep your email address valid and active during the selection process so that we can communicate with you.

Step Two

(2) Your poem will be evaluated by our judges: poets Giuseppe Napolitano from Italy and Sabahudin Hadžialić from Bosnia and Herzegovina. Having read and assessed your poem, the judges will make a decision to either publish it or decline publication.

Step Three

(3) The poems selected for publication will be uploaded on the competition website and the top three poems will be announced. All contestants are invited to visit the website and review the results.

Step Four

(4) The top three poems will be also announced on web site of the Association ‘La Stanza del Poeta’ and DIOGEN pro culture magazine and published in the annual DIOGEN pro culture magazine No. 3. edition in March 2013.

The one who won the first place will get CD with all issues in pdf. format of DIOGEN pro art magazine (25); DIOGEN pro culture magazine (2) and DIOGEN pro youth magazine (1)

Each winner will be presented with the opportunity to publish 20 poems of their choice in the third annual edition of DIOGEN pro culture magazine.

Each winner will get adequate certificate as it was back in 2011: http://diogen.weebly.com/seeking-for-a-poem-international-poetry-competition-2011.html

Each winner will get as a gift 30 different poetry books from the poets from all around the world until summer 2013.

We would like to thank you in advance for your devotion to the development of creative writing endeavors

Additional Contest Information

Who is Eligible?

Poets of all ages are eligible and all styles of poetry are acceptable.

How and When to Submit?

We ask that you submit your writings by November 30, 2012. Submissions are accepted via email to seekingpoem@yahoo.com

Submission Requirements

Poems must be original works.

Poems should be submitted ONLY in English, or the English translation must accompany the original.

The poet's full name and email address must be provided.

The poet must be able to be notified via email if their poem has been selected for publication. Guidelines

The judges will be looking for originality, rhythm, rhymes, and audience appeal.

The judges will be looking for poet’s passion about the subject topic of the poem or a novel approach to every day topics.

Here is the info about last year competition:

http://diogen.weebly.com/seeking-for-a-poem-international-poetry-competition-2011.html

Sincerely,

PR,

diogen.weebly.com

http://lastanzadelpoeta2.wordpress.com

11.9.2012.

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA
KULTURNE DEJAVNOSTI
Štefanova 5, 1000 Ljubljana
T: 01 24 10 516, F: 01 24 10 510
e-pošta: dragica.breskvar@jskd.si
www.revijamentor.si, www.jskd.si

Ljubljana, 7. september 2012

BRIGADE so odhitele,
hribčkov noče nihče več kupiti,
kitare pa se napenjajo in ptiči kajuhi spet vstajajo ...

Revija MENTOR skupaj s studiem Ugoden zvok iz Ljubljane zatorej razpisuje

NATEČAJ MENTORJEV FEFERON ZA NAJBOLJŠO PROTESTNO PESEM.

Medijski pokrovitelj: MMC RTVSLO – prvi interaktivni multimedijski portal

Časi se spreminjajo, je zapisal Bob Dylan, mojster protestne pesmi. In časi so dandanes kot ukrojeni za udarno protestno poezijo. A ne pozabite – mojster Dylan ni nikoli ničesar napisal čisto na prvo žogo; protestna pesem ni golo rohnenje in prazno besedičenje s stokrat prežvečenimi puhlicami in rimami, ampak tudi in predvsem sposobnost satiriziranja dandanašnjika, umetnost različnih vidikov in perspektiv sodobnosti ter veščina uporabe medbesedilnih in drugih kakovostnih sorodnih postopkov, ki iz rohnenja in praznih rimarij naredijo protestno poezijo! In da ne bomo opletali zgolj z imeni iz tujine, nam daljne; v naših logih in gajih so se kalili tako kakovostni umetniki literarno-glasbenega protesta, kot so Jani Kovačič, Marko Brecelj, Feo, Boris A. Novak, Buldožer in Lačni Franzi. Dandanes imamo Tomija Lorberja, Martin Ramoveš Band, Danija Bedrača, Tadeja Vesenjaka, Actoona, Xenio Jus, Same babe in druge. Omenjenih je zgolj nekaj; v naši literarnoglasbeni zgodovini jih je še več in upamo, da se naboru pridruži še kdo.

Iščemo vas torej, umetniki kakovostnega protesta!

Takole se glasijo določbe:

- natečaj je anonimen;
- vsak avtor sme poslati največ dve pesmi,
- tri natisnjene izvode pesmi naj protestna pisarska duša pošlje do 21. septembra 2012 na naslov: REVIJA MENTOR, JSKD, »za Mentorjev feferon«, Štefanova 5, 1000 LJUBLJANA.

Pristavljamo še:
- razpis je anonimen, zato naj bo vsaka pesem opremljena s šifro, v posebni zaprti ovojnici pa naj čakajo pravi podatki, ki bodo znani šele po odločitvi žirije, najkasneje mesec dni po izteku roka za oddajo!
- žirija, v kateri tičijo umna protestniška telesa z imeni Marijan Pušavec, Matej Krajnc in Aljoša Harlamov, bo pregriznila vse prispele feferone in ugotovila, kateri najbolj useka. Nagrada za najboljši feferon bo njegova uglasbitev in posnetek. Pesem bo posnel in produciral Robert Oven (studio Ugoden zvok). Naslednja dva najboljša prejmeta knjižno nagrado iz arzenala revije Mentor in si prislužita tudi objavo v reviji. Odločitev žirije ima biti nepreklicna brez možnosti pritožbe ali groženj žiriji.
- če bo dobrega gradiva veliko, si žirija po lastni presoji v reviji Mentor dovoli objaviti še dodatno tekstovje in ima o tem obvestiti avtorje.

V upanju, da feferon zapeče tam, kjer je veseličnica (razpis revije Mentor v letih 2009–11) zgolj zajavkala, nabijamo ta razpis na vrata javnosti!

Revija Mentor

Vabljeni k sodelovanju na literarnem natečaju z rdečo nitjo »Svet, kot ga vidi moja pravljica«.

1. nagrada: 100 eur in elektronska izdaja pravljice na portalu http://www.elektronske-knjige.si

2. nagrada: tri e-knjige po lastnem izboru in elektronska izdaja pravljice na portalu http://www.elektronske-knjige.si

3. nagrada: ena e-knjiga po lastnem izboru in elektronska izdaja pravljice na portalu www.elektronske-knjige.si

Literarni natečaj je namenjen prav vsem, ki radi pišete, vendar morda še niste dobili priložnosti za objavo vaših del, pa tudi uveljavljenim literarnim ustvarjalcem, ki želijo s svojim občinstvom deliti nekaj novega.

Vaša besedila pošiljajte na naslov info@elektronske-knjige.si in dokument označite s šifro, ki jo ponovite tudi v poslanem e-mailu. O morebitni nagradi vas bomo obvestili na naslov, s katerega ste nam pisali. Vaše prispevke lahko pošljete najkasneje do srede, 3. oktobra 2012.

Strokovno komisijo sestavljajo:
Franci Rogač, pravljičar, avtor kultne pravljice Izgubljena slončica in več kot 10 drugih pravljic
Miša Gams, pesnica, pesnica, kolumnistka in zmagovalka Nikinega literarnega natečaja 2011
Nina Barbič, slovenistka in literarna komparativistka, odgovorna urednica portala elektronske knjige

1. SPLOŠNO

1A internet d.o.o. razpisuje nagradni natečaj za najboljšo pravljico z rdečo nitjo „Svet, kot ga vidi moja pravljica“ (v nadaljevanju: natečaj).
Natečaj je objavljen v mediju Elektronske-knjige.si na naslovu http://www.elektronske-knjige.si (v nadaljevanju: Elektronske knjige). Z oddajo pravljice na elektronski naslov info@elektronske-knjige.si šteje, da sodelujoči nepreklicno in brezpogojno sprejema pravila natečaja.

2. TRAJANJE NAGRADNEGA LITERARNEGA NATEČAJA

Natečaj bo trajal od 31. avgusta 2012 do 3. oktobra 2012.

3. KDO LAHKO SODELUJE

V natečaju lahko sodelujejo fizične osebe razen oseb, ki so zaposlene pri organizatorjih natečaja, člani strokovne komisije ter ožji družinski člani navedenih oseb.
Osebe, ki so mlajše od 18 let, morajo za sodelovanje v natečaju imeti lastnoročno podpisano pisno soglasje staršev ali zakonitih zastopnikov. Pisno soglasje z lastnoročnim podpisom staršev ali zakonitega zastopnika morajo posredovati na naslov:

1A internet d.o.o
Naselje nuklearne elektrarne 20
8270 Krško.

Svoja dela lahko avtorji pošljejo izključno po elektronski pošti na naslov: info@elektronske-knjige.si.

Elektronsko sporočilo mora vsebovati:
− psevdonim, pod katerim bo pravljica pregledana in znana članom strokovne komisije,
− naslov pravljice,
− ime in priimek avtorja,
− elektronski naslov avtorja in
− naslov stalnega ali začasnega prebivališča avtorja, da bomo, če bo pravljica nagrajena, avtorja lahko obvestili o tem.

4. TEMA IN POGOJI NATEČAJA

Dolžina pravljice je neomejena. Upoštevali bomo le dela, ki bodo napisana v slovenskem jeziku. Vsak avtor lahko pošlje največ eno (1) pravljico.
Besedila, ki bi kogarkoli na kakršenkoli način žalila, spodbujala k rasni, verski, politični ali drugi nestrpnosti ali vsebovala vsebine, ki so v nasprotju z zakonodajo Republike Slovenije, bodo izločena iz izbora.

5. IZBOR NAGRAJENCEV IN NAGRADE

Zgodbe bo pregledala strokovna komisija, ki jo bodo sestavljali Franci Rogač, slovenski pravljičar, avtor kultne pravljice Izgubljena slončica in več kot 10 drugih pravljic; Miša Gams, pesnica, pesnica, kolumnistka in zmagovalka Nikinega literarnega natečaja 2011; Nina Barbič, slovenistka in literarna komparativistka, odgovorna urednica portala elektronske knjige.Med vsemi udeleženci natečaja, ki so se strinjali s sodelovanjem v natečaju v skladu s temi pravili, bo strokovna komisija izbrala najboljše pravljice, ki jih bo organizator objavil na portalu www.elektronske-knjige.si.
Avtor najboljše pravljice po izboru strokovne komisije bo prejel tudi denarno nagrado v skupni vrednosti 100 evrov bruto.
Nagrajenci bodo o nagradah obveščeni po elektronski pošti ter na spletni strani http://www.elektronske-knjige.si najpozneje do 31. oktobra 2012.

6. AVTORSKE PRAVICE

V natečaju lahko sodelujejo le osebe s svojimi lastnimi avtorskimi deli (v nadaljevanju: avtorji). Avtorji jamčijo, da so pravljice, s katerimi sodelujejo v natečaju, njihova avtorska dela.
Sodelujoči neodplačno dovoljuje organizatorju v času trajanja natečaja javno objavo, dajanje na voljo javnosti, javno predvajanje, javno prikazovanje, reproduciranje in distribuiranje, prodajo in dajanje v najem tako na fizičnih nosilcih del (CD, DVD …) in kot tudi prek svetovnega spleta, v vseh medijih, ki so v domeni organizatorja. Organizator lahko dela na fizičnih nosilcih, ki jih je pripravil in izdelal med trajanjem natečaja, distribuira tudi po izteku natečaja, in sicer brez časovne omejitve.

7. DAVČNE OBVEZNOSTI

Darila, prejeta v nagradnih igrah, so predmet obdavčitve v skladu z določili zakona o dohodnini (drugi prejemki, med katere spadajo tudi nagrade). Skladno z Zakonom o dohodnini – (ZDoh-2) (Ur.l. RS, št. 117/2006, 33/2007 Odl.US: U-I-198/05-12, 45/2007 Odl.US: U-I-260/04-28, 90/2007) ter Zakonom o davčnem postopku (ZDavP-2), Ur.l. RS, št. 117/2006) mora nagrajenec za prevzem nagrade 1A internet d.o.o predložiti:
• osebni dokument (osebno izkaznico ali potni list) in
• davčno številko
ter navesti davčni urad.
Morebitno akontacijo dohodnine v zvezi z nagrado bo odvedel organizator glasovanja.
Za mladoletne nagrajence nagrado prevzamejo njihovi zakoniti zastopniki.
Organizator glasovanja si pridržuje pravico, da ne podeli nagrade, če:
• se pojavi dvom o istovetnosti podatkov.
Nagrade ni mogoče zamenjati za gotovino ali drugo nagrado, niti je ni mogoče prenesti na drugo osebo.

8. ZASEBNOST IN VARSTVO PODATKOV UPORABNIKA

Sodelujoči v natečaju organizatorju kot upravljavcu dovoljuje, da do preklica sodelujočega vodi, vzdržuje in obdeluje zbirko zbranih osebnih podatkov sodelujočih in registriranih uporabnikov v skladu z zakonom o varovanju osebnih podatkov. Organizator zagotavljavarstvo osebnih podatkov po zakonu. Upravljavec zbirke lahko obdeluje zbrane osebne podatke za namene obveščanja o nagradnem natečaju, vzorčenja, anketiranja in statistične obdelave podatkov, za ugotavljanje uporabe storitev, prilagajanje ponudbe in segmentacije, za raziskave trga, obveščanje o ponudbi, novostih in ugodnostih ter za druge trženjske namene.
Organizator se zavezuje, da podatkov ne bo posredoval tretjim osebam, razen če je to potrebno zaradi izvedbe nagradnega natečaja. V času upravljanja osebnih podatkov ima posameznik možnost vpogleda, prepisa, kopiranja, dopolnitve, popravka, blokiranja in izbrisa osebnih podatkov v zbirki podatkov, skladno z veljavnimi predpisi. Sodelujoči lahko od organizatorja kadarkoli zahteva, da v 15 dneh trajno ali začasno preneha uporabljati njegove osebne podatke za namen neposrednega trženja, in sicer s klikom na povezavo za odjavo v nogi posameznega promocijskega sporočila po e-pošti ali pisno na naslov organizatorja

1A internet d.o.o
Naselje nuklearne elektrarne 20
8270 Krško.

9. DRUGE DOLOČBE

Odločitev organizatorja o vseh vprašanjih v zvezi z nagradno igro in z njo povezanimi pravili je dokončna in velja za vse sodelujoče.
V primeru kršitev ali domnevnih kršitev zgoraj navedenih pogojev je vsak sodelujoči organizatorju in/ali tretjim odgovoren za vso nastalo škodo, organizator pa si v tem primeru pridržuje pravico, da brez kakršnihkoli obveznosti sodelujočemu ne dovoli in/ali ga kadarkoli med trajanjem nagradnega natečaja izključi iz nadaljevanja nagradnega natečaja. Ta določba velja tudi po preteku nagradnega natečaja.
Za vse morebitne zahtevke tretjih oseb v zvezi s prenosom pravic vsak sodelujoči s prijavo na natečaj organizatorju jamči, da bo prevzel odgovornost s tega naslova.
Organizator v ničemer ne prevzema nikakršne odgovornosti za kakršnekoli neželene posledice, ki bi jo sodelujoči utrpel zaradi sodelovanja v natečaju.
Organizator ne nosi nobenih stroškov, ki pri sodelujočih nastanejo zaradi sodelovanja v natečaju.

Revija Mladika razpisuje XLI. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi.

Na razpolago so sledeče denarne nagrade:

PROZA
prva nagrada 500 €
druga nagrada 300 €
tretja nagrada 250 €

PESMI
prva nagrada 300 €
druga nagrada 150 €
tretja nagrada 100 €

Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov

MLADIKA
Ulica Donizetti 3
34133 TRST

do 1. decembra 2012. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani (oziroma 25.000 znakov), ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset). Tekste in šifre lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslov: redakcija@mladika.com

Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisateljica Vilma Purič, prevajalka prof. Diomira Fabjan Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Cenda ter odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.

Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku – Prešernovem dnevu – na javni prireditvi in v medijih. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2013. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.

Rokopisov ne vračamo!

Med pomembnimi dogodki 28. SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA SEJMA (SKS) bo tudi letos podelitev NAGRADE SKS ZA NAJBOLJŠI LITERARNI PRVENEC, izdan v zadnjem letu.

Založbe in samozaložnike, ki so že ali bodo v času med 27. in 28. knjižnim sejmom, to je od 15. novembra 2011 do 12. oktobra 2012, izdali prvo literarno delo (proza, poezija, drama) avtorja/avtorice, prosimo, da svoje predloge s priloženimi tremi izvodi knjige pošljejo najkasneje do 12. oktobra 2012 na naslov:

Društvo slovenskih pisateljev
Tomšičeva 12,
1000 Ljubljana.

Nagrajeno delo bo izbrala komisija Društva slovenskih pisateljev v sestavi: Matej Bogataj, Ana Geršak in Andrej Hočevar.

Podelitev Nagrade za najboljši prvenec bo na otvoritvi Slovenskega knjižnega sejma v torek, 20. novembra 2012, ob 18. uri v prostorih Cankarjevega doma.

Društvo slovenskih pisateljev