Leta 1992 sem na prošnjo zdaj na žalost že pokojne Sonje Golec prevzel mentorstvo pri literarnem krožku Društva upokojencev Maribor center. Krožek so ustanovili kakšno leto pred tem s Tihomilo Dobravc, Berto Čobal Javornik, Sonjo Golec in nekaterimi drugimi. Sestajali smo se v prostorih Društva upokojencev Maribor center na Slomškovem trgu, ki imajo verjetno najbolj strme stopnice v Mariboru, pa tudi zelo dolge so. Ko smo se kasneje preimenovali v delavnico, smo naleteli na nasprotovanje društva in so nam odpovedali gostoljubje. Rekli so: Starih volov na novo vprego ne boste navadili. A preimenovanje od krožka na delavnico je bilo izraz prav tega, da bi namreč uvedli izobraževanje. Krožek je bil sprva mišljen samo kot medsebojno branje in mentorjevo ocenjevanje.

Pri obravnavanju besedil – vedno je bil na vrsti eden od udeležencev – sem poskušal nevsiljivo vnašati izobraževalne elemente: literarne teorije, kolikor je bilo pač smiselno, literarne zgodovine, sodobne literature, govorništva … Videl sem, da člani navkljub starosti niso »stari voli« in da se vse tisto, »kar napiše neuka roka«, mora podvreči vrednotenju in s tem tudi izobraževanju. Res je, da se akademskih znanj ni dalo uveljavljati, a verjel sem v postopnost tega procesa. Namesto visokih zahtev sem vpeljal korake, pogovore o besedilih, samovrednotenje, kar sicer ni potekalo brez nasprotovanj, a nekako je šlo. Prilagajal sem se posameznikom in zaznaval njihove ambicije. Če je kdo želel doseči kaj več, je dobil več, če sem videl, da je kdo zadovoljen s tistim, kar je, sem sprejel tudi to. Takšna delavnica je najbrž samo eden od dejavnikov v njihovem pisanju. Velikokrat je »jaz« tako trden, da se ne preoblikuje brez prelomov, nisem pa tudi pristal na to, da bi »lomil« prav jaz. Računal sem na to, da je za vsako spremembo potreben daljši čas, pri starejših najmanj pet let, da pride do spoznanja, ali delavnico sploh potrebuje. Ponavadi starejši avtorji potrebujejo odziv, v glavnem potrjujoči, v krogu sebi podobnih. A delo se tu ne konča. Smiselne so objave, nastopi, sodelovanje pri različnih oblikah izobraževanja in na koncu tudi knjige.

Vse to smo počeli. Bilo je veliko nastopov v poročni dvorani starega rotovža, v Beli dvorani Uniona, v Klubu prosvetnih delavcev, kasneje tudi v Ljubljani in v Gradcu, Münchenu … Posebno pozornost smo posvečali prvim samostojnim literarnim večerom in smo jih skušali napraviti čim bolj svečane.

Z mlajšimi avtorji smo postavljali na noge revijo Locutio (pa ne postavili) in tudi starejši so bili deležni objav. Kasneje, ko je stekla on-line revija Locutio, so starejši avtorji iz krožka bili redni gostje revije.

Kar dosti so se člani delavnice udeleževali tudi izobraževanja, ki so ga organizirali pri Zvezi kulturnih organizacij/društev Slovenije (pozneje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti) in včasih so bili naši člani večina udeležencev pri Literarni koloniji ali Literarni šoli – in to je tudi te izobraževalne programe sililo, da so se prilagajali tudi starejšim avtorjem. Ne brez opazk in nasprotovanja.

V Zvezi kulturnih društev Maribor sem se dogovoril za literarna srečanja starejših avtorjev po vzoru mlajših, in to je kmalu preraslo v vseslovensko gibanje z državnim, dvo- ali tridnevnim krovnim srečanjem, do katerega so se prebili najboljši avtorji. Zanimiv je podatek, da so nekje od 2008 naprej starejši avtorji začeli po udeležbi prehitevati mlajše.

Tudi knjige smo začeli izdajati. Sprva v okviru Zveze kulturnih organizacij Mariboru, pozneje pa v okviru društva, ki smo ga ustanovili z mlajšimi in starejšimi avtorji. Istočasno so namreč potekale tudi literarne delavnice za mlajše avtorje in velikokrat je kakšna prireditev potekala v sodelovanju med tema dvema skupinama.

Računam, da smo se v tem času sestali okrog 800-krat in opravili 2400 pedagoških ur. Skozi delavnico je šlo okrog 100 posameznikov. Nekateri so prišli samo na oglede, nekateri so se nam pridružili za dlje časa, nekateri so umrli, a skozi delavnico je nastajala neka literarna skupnost, ki je nekaj časa predstavljala osnovno literarno publiko v Mariboru. Res je, da so skupini pravili tudi »Pungartnikove babe«, a nihče drug ni imel tako zveste in predane publike, ki je napolnjevala dvorane.

Srečanja so potekala tako, da smo najprej obravnavali tiso, kar se je literarnega dogajalo v Mariboru in potem obravnavali kakšno literarno besedilo člana delavnice. V tem času smo jih obdelali brez števila. Kmalu se je izkazalo, da to ne zadostuje in smo začeli obravnavati tudi druge avtorje – domače in tuje. Imeli smo cikle slovenskih pesnikov, kratke proze, svetovne literature, potem cikle teorije pisanja kratke proze, romana, poezije, iz angleščine smo prevedli nekaj knjig avtorjev kreativnega pisanja … Dokumentacija, ki je ob tem nastajala, gre v tisoče strani (letno prejmejo člani delavnice vsaj 250 strani dokumentacije) in arhiv je že kar zajeten. Ob koncu letnika delavnice smo začeli podeljevati priznanja.

Vredno je analizirati, zakaj so se ljudje pridruževali delavnici.

Veliko se jih je pridružilo zato, ker so hoteli slišati kakršno koli kritiko svojih besedil. Ta jih je zadovoljila ali pa tudi ne.

Veliko se jih je pridružilo zato, da bi se naučili napisati ali bolje napisati svojo lastno zgodbo.

Nekateri so se hočejo ponovno aktivirati, potem ko so se upokojili. Ponavadi so pisali kot adolescenti in jih je poklicna kariera preveč obremenjevala, da bi pisali.

Nekateri se pridružijo zato, da bi objavili svojo knjigo.

Nekateri se vpišejo zato, ker potrebujejo drugo okolje. V družini jih bodisi ne podpirajo ali pa so ostali sami.

Nekateri se vpišejo zato, ker so radovedni, kako to gre. Včasih samo iščejo krog, v katerem bi se zadržali.

Iz delavnice so odhajali ljudje zaradi tega, ker jim je bila to prevelika obremenitev za starost ali so dobili vnuke/pravnuke. Nekateri niso bili zadovoljni, ker niso doživeli »osebnega« obravnavanja, t.j. da bi se mentor posvetil samo njim. Nekaj jih je odšlo zaradi kakšne mentorjeve izjave, ki jih je razjezila, recimo tiste, da se ukvarja z »obrobnimi ljudmi«. Drugi spet niso bili zadovoljni s tem, kako jih je sprejela skupina in so rekli, »da jih ne razume«. Nekateri so rekli, da vedo o literaturi več od mentorja. Nekatere je motila odprtost do manjšin in posebej do nemške manjšine v Mariboru. Nekaj jih je presodilo, da ne morejo ustreči kriterijem, ki se postavljajo v delavnici. Rekli so, da pišejo za predal in ne potrebujejo javnosti. Nekateri so rekli, da so predobri za delavnico. Nekatere so zaprli na psihiatrijo. Nekateri so se podredili svojim partnerjem.

Čeprav govorijo o tem, kako ne smemo zaupati mentorjem, ki rečejo, da so se v »delavnici veliko naučili«, menim, da tudi mentor doživlja v trajnem delu spremembe in da se s časom tudi česa nauči. In moje ugotovitve so naslednje:

Sposobnost literarnega učenja je povezana z branjem literature. Spodbujati je potrebno branje, ki so ga avtorji kakorkoli zamudili v mlajših letih, in morda branje tistega, kar se pojavlja kot problem pri pisanju.

Za starejše avtorje je uravnotežena kritika njihovih besedil zelo pomembna. To pomeni, da v besedilu najdem jedro, okrog katerega je bilo zgrajeno, in predstavim njegove možnosti.

Potrebno je neprestano iskati nova besedila, ki osvetljujejo probleme pisanja. Šele dosti širok izbor literature omogoča opredelitev glede osrednjih vprašanj. V literaturi je včasih izjema bolj pomembna kot pravilo.

Osredotočiti se je treba na literaturo drugih. Lastno pisanje je drugotno, pri udeležencih in pri meni.

In vendar – kar lahko počne Jupiter, vol ne more.

Mentor nisi samo v okviru delavnice. Veliko mi je pri tem pomagalo društvo. Nekatere stvari kot objave, nastopi, knjige, izobraževanje ostajajo stvar odločitve posameznika. Mentor jih mora podpreti, ne pa tudi odločati za njih.

Samo dve osebi sem vrgel iz delavnice, ker sta bili žaljivi, ne da bi ju s izzval osebno. Enkrat je šlo za bolni nacionalizem in enkrat se je neka starejša gospa bala, da sem ukradel njene zgodbe. Za obe mi je še danes žal. Veliko stvari se da urediti s humorjem in hkrati dati občutek veljave, ki ga starejši avtorji potrebujejo.

To, kar boste brali v številki 67, so poslali avtorji in se v izbor nisem spuščal. Verjamem, da je tudi to zanje preizkušnja, v katero se ne smem vpletati.

Marika je iskala mamico. Prebujala se je iz spanja, tavala z mislimi in sploh ni vedela, kje je. Klicala je mamo in jo prosila, naj jo vzame k sebi.

Skozi okno je sijala velika bleda luna. Nasmehnila se ji je, jo z nežnimi žarki pobožala po ličkih in ji šepnila, naj kar mirno spi.

A Marika se ni mogla potolažiti. Prosila jo je, naj jo odpelje k mamici.

»Dobro, pokazala ti bom pot do nje, vendar je to dolga in naporna pot:« je rekla luna.

»Hoditi moraš vedno po moji bledi rumeni poti. Če boš šla po zlati, te bo sežgalo sonce. Zaiti ne smeš niti na belo pot, kajti na njej bi zmrznila in nikoli ne bi srečala svoje mame. Da boš laže dosegla mesečevo mesto, v katerem je tvoja mama, ti podarjam lučko. Z njo boš lažje potovala skozi težka močvirja in skozi pustinje, čez hribe in po dolgih dolinah.

Marika je odšla na pot. Bliskala se je zlata sončna pot, a ni stopila nanjo. Prestajati je morala vročino, mrazilo jo je, a lunina lučka jo je peljala naprej. Vabila jo je bela pot, a tudi ni stopila nanjo.

Prispela v mesečevo mesto. Spraševala je sence, kje naj išče mamico in končno le prispela do nje. Mamica je bila kot s sencami in luninimi žarki naslikana podoba na vodi. Marike se je razveselila, abila je žalostna.

»Marika, ni še prišel tvoj čas, hitro moraš nazaj k rejnikom. Spoznala boš, kako zelo te imajo radi,« ji je z med solzami govorila.

Marika se je razjokala, tako silno, da je pregnala brezkončno bolečino, ki jo je stiskala v prsih.

Položila lunino lučko na mamin grob.

Prebudila na svoji postelji. Pri njej sta bila zaskrbljena rejnica in zdravnik.

Zdravnik se je oddahnil in veselo rekel rejnici:

»Tako, najhujše je minilo, zdaj potrebuje samo še veliko spanja, da si odpočije.«

»Hvala bogu, vročina ti je padla, mislili smo te že odpeljati v bolnišnico,« je rekla rejnica. V njenih besedah in objemu je Marika začutila veliko ljubezni.

Zunaj je sijala čisto nad jutranjim obzorjem velika bleda luna.

Še preden se je prav zavedala, je rekla prvikrat s tihim glasom skrbnici v uho:

»Mama.«

Ti in jaz hodiva po svetu
in se veseliva življenja,
pijeva vino iz lepega,
fino brušenega kozarca …

RDEČE IN ČRNO

Najraje pišem zjutraj ko ustnice sonca
našminkate s češnjevordečo šminko
poljubljajo Sonjo

Najraje pišem opoldne ko rime
poplesujejo po mizi kamor jih
servirajo Kralji tišine

Najraje pišem zvečer
ko so dinozavri
otroške igrače odpravljajo spat

Najraje pišem ponoči zapišem
še o Križanem ki ima glavo nagnjeno na desno
in ga neprestano obletavajo angeli
z nadzemsko lepimi obrazi

Šiva spi v orjaškem
tulipanu in tudi v
sanjah meditira

Če me vpraša Stane
me ljubiš ji odgovorim
bolj kot metulj rožo

LUČKA

Snubim vas kadilci
postanite moji prijatelji
ne bo vam žal

saj bom vsakega
bogato nagradil mu
kupil lučko ali kornet

AMOR

Kaj je zapisal
pesnik ko je pohajkoval
po Parnasu

Ali vse tiste
sladke besede iz besednjaka
ljubezni

ki si jih jecljajo
zaljubljenci
na uho

preden vzdrgetajo
v nasladi preden so eno
v večnosti

ŽELJA

Ne želim ti pokvariti
sončnega dneva,
ne temnih noči,
iz srca ti želim
dobro zdravje
in še mnogo let
veselih, srečnih dni.

UPANJE

Kako sem nekoč bila vesela,
ko pisma sem od dragega prejela.
Neštetokrat sem jih prebrala,
od sreče, veselja na srce jih dala.

V upanju sem ves čas živela
in lepe sanje sem imela.
Naenkrat minilo je vse,
nič pisma več in upanja zame.

VEČNA LJUBEZEN

Ljubezen v človeku vedno živi,
dokler ne zaspijo utrujene oči.
Prvi trenutki ljubezni in sreče,
v srcu gorijo kot prižgane sveče.

Ko popek cveti in se razcvetava,
takšna ljubezen v srcu je prava.
Ona te vzpodbuja in te poživi,
v srcu jo nosiš vse žive dni.

JESEN

Vreme se je spremenilo,
močno se je ohladilo.
Dež pada, vrtove zaliva,
a sonce se nam za oblake skriva.

Jesenski plodovi so dozoreli,
v shrambo sem jih dala.
Za vse te dobrote,
Stvarniku hvala.

IZREK

Hranim vse moje misli,
ki trkajo mi na srce.
Od Stvarnika mi je dano,
da je v mojem življenju
vse zapisano.

MALI OGLASI V MESTU IN NA VASI

Odgovor na ponudbo

Kaj je za dušo in oko skrito, je v sočloveku globoko.
Prijeten dom, večer življenja, želi si vsak v samoti življenja.
Mnoga srca ste zbudili iz sna, to vam bodo pisma pokazala vsa.

Pisem boste toliko prejeli, da jih prebrati ne boste uspeli.
Sem vedrega lica, za šalo, brez dima, tako kot pesem, pri meni vse štima.
Marsikdo drage osebe pogreša in ne želi, da mu življenje kmalu opeša.

Zato iščemo drug drugega in na tihem si želimo, da še enkrat v dvoje zaživimo.
Življenje je upanje na lepše dni, to pričakujemo osamljenih src vsi.
Zato, če me želite spoznati, se morate k pisanju podati.

ODGOVOR BREZ ODGOVORA

Vaša ponudba je opozorilo bila
in je mnogo ženskih src osvojila.
Koliko vzdihujočih src se vam je odkrilo
in koliko bo za vami hrepenelo?

Katera bo ta srečna duša
najboljšo oceno dobila,
da bo zadnji izpit pri vas položila.

Sedaj se boste pomladili,
ko ste željo vsem ženskam odkrili.
Zagotovo vam to srcu godi,
da ponudba za ponudbo hodi.
Še celo vam bo pokojnina premalo,
toliko vas bo to pisanje stalo.

No, pa saj je to dober vic.
»Tako se življenje podaljšuje,«
je rekel nekdaj stric.

ZDRAVLJICA

Prosto po Prešernu

Kot da bi komaj lani,
se danes zdi mi, to bilo,
ko smo pri vaji zbrani
se veselili s pesmijo,
ki spodi
vse skrbi,
tolažbo, radost nam vzbudi.

Komú najpred svečano
zdravljico, pevci, čmo začet’?
Na zdravje Radovanu,
še dvakrat, trikrat tol’ko let!
Krbi naj vse
se razprše,
naj z nami spet nasmeje se!

Popevkarstvo je vsakoobsojeno na kratek čas.
Naj tako vso navlako
prevpije ljudske pesmi glas!
Naj se glasi
na vse strani:
»Še vedno APZ živi!«

Ubranost, tekma zdrava
naj zbore vse oplajajo,
konceti, pesem prava
naj množice prevzgajajo.
Naj naša oblast
izkaže jim čast,
pa tudi nagrade naj daje jim v last!

Na zdravje, sopranistke,
ve redke, žlahtne rožice!
Enako ve, altisktke,
vse Julke, Brede, Jožice!
Vaš naraščaj
ves poje naj,
da nov kak APZ bo kdaj!

Tenorji, baritoni,
izpraznite čaše, eks do dna!
Iz basov nizki toni
enako naj za vas velja!
Saj tudi vas
taakrat kot nas
v APZ je združil čas.

Živi naj še kultura,
naj končno že dočaka dan,
ko gmotno – sice cura –
bo strah za njen obstoj pregnan;
v kultiri vsak
ne bo korak
za miloščino več prosjak.

Nazadnje APZ-ja
spomin spet vsi proslávim,
v čast tvoj’ga jubileja
spet, Radovan, nazdravimo!
Dokaj dni
naj živi
vsak, kdor petje rad goji!

^* Zložila in v Mariboru prebrala ob praznovanju 60-letnice Radovana Gobca, našega pevovodje. Seveda je moja Zdravljica nastala davno pred izborom Prešernove Zdravljice za slovensko državno himno.

MEMENTO A-PE-ZE-JA

Prosto po Prešernu

Naj, APZ, bila je tvoja era kratka,
A vendar, ej, kako bila študentska je svoboda zlata!
Je Radovan nas vodil kakor dobri tata,
Živ kapitan je bil, njegova mi posadka.

In dasi naša pot bila ni vselej gladka,
Vse so dvorane odpirale nam vrata.
In pesem metna se glasila je, kantana;
Res narodna nam je bila posebno sladka.

Al’ morda veš – čeprav minila so že leta –
Da, Radovan, ostala ti je cela zvesta četa
Od apezejevskih je pevcev v Mariboru?

Verjetno kdo od nas drugje prepeva;
A pomnil vsak do zadnjega bo dneva:
Najlepe nam bilo je pač v a-pe-ze-jevskem je zboru.

Maribor, 15. novembra 1969, ob praznovanju Radovanove 60-letnice

RADOVANU

Pod tvojim vodstvom APEZE prepeva,
Ej, Radovan, ko smo bili še mladi!
Takrat, ko smo ves svet imeli radi
In ni za petje žali bilo nam niti dneva.

Naš zbor iz leta v leto bolj uspeva,
Ob vsakem času tam v balkonski vadi.
S koncerti, gostovanju po navadi
Edinstveno pri publiki odmeva.

Minili so študentski časi zlati,
Dočakali pa smo tvoj jubilej bogati.
Enako poldno tvoje je življenjsko delo.

S teboj zdaj radostno tvoj jubilej slavimo,
Edini v tem, da zdravja vsi želimo
Ti, zadovoljstva, družbo še veselo.

Maribor, 3. junija 1994, ob praznovanju Radovanove 85. obletnice. Sonet prebran v gostišču Jamnik pri ljubljani na srečanju APZ.

KRONIKA

O A-PE-ZE-ju

Vsak kronist beleži redno,
vse, kar izve, obelodani.
Prav pozoren pa je vedno,
kadar jubilej oznani.
A 80. obletnica je vsaka
véliki dogodek, srečen je,
srečen je, kdor jo dočaka.

Zdi se mi, da ni še dolgko, odkar naš Radovan
slavil je v našem krogu sedemdeseti rojstni nad.
Takràt obujali prijetne smo spomine,
ej, na študentsko dobo, ki prehitro mine!
Po mladih letih so cedile se nam sline …
To so bili še tisti časi zlati,
ko se inflacije nam ni bilo še treba bati,
ko naši narodi (z izjemami) so počutili se kot brati …
Brez Radovana si težko zamišljam prvi ŠE-PE-ZE,
saj z njim povezano njegovo je ime.
Zdaj sodi pa začetek zbora ŠPZ že skoraj v zgodvino:
Tedaj zbral Radovan študentsko je mladino,
ki vadila v balkonski je dvorani, gostovala,
si kmalu slóves in uspehov si nabrala.
Saj smo bili pač mladi in smo peli radi.

Za akcijo so se vrstile akcije,
bile so prave to atrakcije.
Bila kot prva Pesnice je regulacija.
Za mnoge pevce je bila senzacija.

Odkar je ŠPZ zagledal luč sveta,
o njem se je pisála kronika;
sa se med nami je reči zgodilo sto in sto.
No, mórda kdo spoznal bo zgodbo to,
ki trdno mi ostala je v spominu:
ko cvet deklet je komaj ušel poginu.

Neko v koncetnem drugem delu smo nastopíla le dekleta;
poslušala pozorno nas je publika zavzeta.
Ko »Rasti, rasti, rožmarin …« smo milo se glasile,
nabito Unionsko smo dvorano vso ganile,
joj, – tresk! – mladinskega emblema gmota
k nam na oder s stene je zgrmela …
A ženska vrsta – dalje je junaško pela;
»… na pare bom polóžena …«
Mrtvaško razpolóžena se v pesem je vživela.
Na koncu pa zasluženo viharni je aplavz požela.
Še sreča, da tedaj za nami ni fantov vrsta stala,
saj bi emblema teža pod seboj jih pokopala.

Ker živi smo ostali vsi, odšli smo na turnejo,
ob istrski obali vzdolž, tja daleč v Medvejo.
Tam »morsko vilo« Marto smo v valove potopili,
pri tem pa marsikoga smo do mokrega krstili.

Zaj pa Lijak (l. 1948) – regulacija:
Tam v astronomske so višine lezle norme,
udarniško vihteli krampe smo, kar brez reforme.
Dopoldne smo rabotali, popoldne peli,
v okoliških vaseh nastope imeli.
Na primer v Černičah, kjer dvorana
bila nam hiša – še iz vojne je požgana.
Namesto praktikablov imeli smo opeko;
ljudje prinašali so sadja nam in mleko …
Pa v Čepovanu smo bili še in drugod,
lepo so nas sprejemali povsod.
Vrstili so po krajih vseh naši se koncerti,
brez nas nobenih ni bilo proslav,
ker pevski smo zares bili esperti.
In nepozabni so ostali mi spomini,
kako prijazni z nami v Kojskem^* so bili vsi domačini.
Z zaboji grozdja, fig so naložili tovorjak,
pod hudo težo stokal je naš »siromak«.

Primorsko prevozili smo tako po dolgem in počez,
bili takrat nomadi pravi smo, zares!
Brez praktikablov peli smo, na prostem, v času vsakem;
v vročini, v soncu in vremenu takem,
da je v dežjù po nas, kot bi iz škafa lilo.
A šepezejevcev t ni prav nič motilo.
Če treba je bilo, na mah bili smo v kamionih
in peli tisto našo »Mi smo mladi bataljoni …«
Ob koncu delovne pa akcije spet na Lijaku:
Kaj pa je to? Kaj grupa tam pomeni zadnji dan?
Grob kopljejo, da zadnji čevelj bo vanj’ga dan?
Od dela je dotrajal revež, ves razcefran.
Vsi složno v zboru bilje smo žebrali,
ko rekvizite delovne »hvaležno« v zemljo smo dajali.

In v Crikvenici ^**! Ko v Češki vili
smo pevci marsikatero hecno »zagrešili«.
Ej, to bili so dobri, zlati časi,
ko razen petja so zvrstili se še drugi »resni« ščasi!
Na prímer: Právcati napad, ko »gaunerski« so asi
se zvezali z »nedolžniki« in ti z »idealisti« –
ter složno vtihotapili ponoči v želji siti
so v bližnji »raj« se k »angeljčkom«, nič hudega slutečim.
Ker ni bil čisto pravi raj, so grešnikom, nedolžno spečim,
zagodli »angeljčki« naslednjo noč v osveto nam peklenski ples.
In iz oblakov – iz blazin – letelo perje je in vmes
še kaj, da tresel se je »sveti raj« …

Ko smo iz Crikvenice se pripravljali že na odhod,
je »moštvo« odpeljalo se v slovo na Krk po vina sod.
Ojoj, pa skoraj se končal je stragedijo ta pohod!
Do roba poln je vode čoln v viharju rešil kapitan –
posadka in z njo Radovan priplula v varen sta pristan.
Od morja zunaj mokri zdaj, a notri, ker nameso vina pili so lečaj,
potili so se brodolomci, da bilo jekaj!
»Oj, Vrbniče nad morem …« v postelji so peli,
namesto da v zabavi se na plesu bi vrteli.

In s pesmijo »Lepo je v naši domovini biti mlad«
odšli smo na mladinski festival, najprej v Novi Beograd^***.
Ker ni ugajal nam tam neenaki položaju
in zagrozili smo, da bomo šli takoj nazaj (v Slovenijo)
so naelili nas v gostoljubne hiše.
Prišlki bi v tekmovanju dosti više,
če napol.poklicnih pevcev ne bilo bil v Lole Ribar-horu;
saj Radovan nam vtepel je v ušesa makedonski ritem
v Ajde oru: en dva tri, en dva-en dva …

Še en spomin se mi je iz življenja ŠE-PE-ZE utrnil,
prav živo se v zavest mi vrnil:
Na vsaki prvomajski smo paradi
korakali A-PE-ZE-jevci in peli radi.
Ko smo nekoč ob koncu se preoblačili v balkonski,
zaslišali se pred Univerzo so huronski
klici: vse polno ljudstva je pred Univerzo stalo,
skandiralo »A-PE-ZE, A-PE-ZE« in »Zdaj zaori« in druge pesmi:
več sto se jih je tam nabralo.
A mi? Napol že v »civilu«, napol še v naši »uniformi«
takoj bili smo spet v »koncertni formi«
in na balkonu neumorno peli, peli
do poznega še popoldneva, od jutra vsi razgreti in veseli.
Aplavzom ni bilo ne konca, kraja …
A preden smo se še razšli, zapeli smo še našo »himno«:

»A-PE-ZE, najboljši pevci smo na svetu, svetu ,
A-PE-ZE, najboljši pevci smo na svetu,
A-PE-ZE, najboljši pevci smo na svetu,
tam dol u Tivoli se ringlšpil vrti,
na njem pa A-PE-ZE sedi.«

Še mnogo lepega naš A-PE-ZE je doživel,
a kje zdaj to je, kdo v spominu še bi vse imel!
A še in še spominov bi lahko naštela,
a kronika bila bi predebela.
Pa naj med vami kdo doda še kaj,
saj se dogodkov je nabralo marsikaj!

Na zdravje Radovanu dvignimo zdaj čaše,
za rojstni dan, v spomin na lepe skupne čase naše!

^* V Goriških brdih

^** Septembra 1948!

^*** Leta 1948.

Na »svitlo dala« in kroniko prebrala na praznovanju Radovanove 80-letnice, ob srečanju njegove generacije APZ-ja (prvotno ŠPZ) v gostišču Jamnik pri Ljubljani leta 1989.

VOJNA IN POEZIJA

Vojna, izvirna vrlina
človeškega zla, daje
neskončni vir
za poezijo.

Ljubezenski verzi,
značilna pesniška lepota,
na fronti magnetna
čustvena vrednota.

Sodobno poezijo zla
tovarne orožja tiskajo,
strojnice oglašajo, morilne
granate krajino drobijo.

Izvirni ljudski pesniki,
prevajalci, založniki
iz vojnih grozot
nesreče minule
ovekovečajo.

Deklamatorji, deklamatorke
jih umetniško razglašajo.

SVET – UREJENA DRUŽINA

Ko bi ljudje kot bratje
in sestre se ljubili,
različnih jezikov in
barve kože, po srcu
vsak bil bi vsakemu enak.
Podrli bivse meje,
pregnali trpljenje, grozote,
stopil bi se sovraštva led.

SANJSKA PRIKAZEN

Med spanje se vrinejo sanje,
iz njih prihaja privid.
V viziji sodelujejo ljudje.
Ljudje prinašajo moč,
in moč zahteva spremembe.
Ribe skačejo iz vode,
norim kravam gospodarijo
divji, pohlepni ljudje.

Zbujajo se prepiri,
povzročajo menjave,
zamenjave in spopade –
od besednih do oboroženih.

Nedolžni trpijo,
pohlepni bogatijo.

Ribe v vodi, živali
z ljudmi na zemlji
in v zraku,
vse se duši.

Zdravja, bogastva ni.

V VINU SO RESNICE

V vinu je toliko resnic,
kolikor iz bratcev pivcev
žlahtna kaljica govori.
Toliko je v vinu resnic,
kolikor pivcev v njem
tolažbo dobi.
V vinu je toliko resnic,
kolikor bratcev pristnega
v kozarec dobi.
Toliko je v vinu resnic,
kolikor pivcev po pitju
sladko zaspi.
V vinu je toliko resnic,
kolikor bratcem huhano
prehlad pozdravi.
Toliko v vinu je resnic,
klikor novatorjev,
racionalizatorjev,
iznajditeljev,
pesnikov in pisateljev
modrecev
vinček
v modrost opogumi.
Za kristjane
je vinska resnica
vsakodnevno
v mašnem vinu.

ANIČINA POROKA

Bratovo povabilo na poroko me je presenetilo in razveselilo. Čutila sem, da se po najinih žilah pretaka ista kri, ki naju povezuje, čeprav nisva odraščala v istem družinskem gnezdu.

Čez dva tedna sva se z možem v novih oblekah in z nabrušenimi petami odpravila na poroko. Vetrc je rahlo pozibaval liste na drevesih, ko sva se ustavila pred nevestino domačijo. Tam so godci že igrali poskočne in svatovske melodije. Pridružila sva se veseli družbi razigranih svatov.

Stiski rok in objemi so se vrstili.

»Kje pa je nevesta?« sem radovedno vprašala svaka Edija, ki je bil ženinov starešina. Tako na široko se je smejal, da so mu usta segla skoraj do ušes.

Tedaj sem opazila, kako veselo so si privoščili ženina Frančka, ki je bil že po naravi naiven. Bil je ves na trnih in vznemirjen. Namesto njegove izvoljenke Anice je pred njega stopila neka grda ženska, coprnici podobna. Bila je debela in za več kot glavo večja od njega, z otrokom v naročju. Neusmiljeno ga je nadlegovala, češ da je on oče temu otroku in zahtevala od njega denar. Franček je bil ves zmeden in čedalje bolj živčen.

»S tako grdo babo pa jaz res nisem nikoli spal. Ne! To pač ne,« se ji je izgovarjal, da se mu je jezik kar zapletal. S tresočo roko je segel v žep in ji ponudil denar. Ona pa se ni strinjala s ponujeno vsoto. Tarnala je dalje, da je to premalo in z otrokom v naročju vse bolj rinila vanj. Med svati pa je bilo smeha polna malha, saj so vedeli, da je to le stari običaj. Ženin je končno ženski naštel zahtevano vsoto. Tako se je znebil lažne neveste in tistega otroka-lutke, ki ga je držala v naročju.

Šele sedaj se je prikazala njegova prava, nevesta. Pogled je vrnil pogled in dobrodošel vetrič je Anico božal po licih. Bila je šibka, a čedne postave, z venčkom na glavi. Na sebi je imela skromno svetlo rjavkasto obleko, v rokah pa pisan poročni šopek. Ko sem tako opazovala svojo bodočo svakinjo, me je navdajal občutek, da je bistro, delovno kmečko dekle. Na njenem nežnem obrazu pa so se risale prve gubice. Kazale so sledove njene težke mladosti. Rahel, grenak nasmešek in odsoten pogled je na njenem obrazu izražal zaskrbljenost. Zdelo se mi je, da stopa na novo življenjsko pot z vso resnostjo in odgovornostjo.

Doma se je Anica, kot se spodobi po stari navadi, poslovila od samskega stanu in prosila očeta za odpuščanje, če ga je kdaj nehote užalostila. Oče pa jo je pokrižal na čelu in ji dal svoj blagoslov za srečo.

Pot do cerkve ni bila dolga, a vendar ni šlo brez zapletov. Za prvim ovinkom, pred gozdičem, nas je pričakala šranga. To je z zelenjem okrašen tanjši hlod, s katerim zaprejo svatom pot. Poleg pa je stal štokerl, pokrit z belim prtičkom, na njem pa s cvetjem okrašena pleténka vina, kupice in krožnik za denarne prispevke. Svatje so segali po njih, si natakali in ga dajali na zob. Treba pa je bilo tudi seči v denarnice in položiti drobiž na krožnik. Godci so na moč raztegovali mehe. Svatje pa so vriskali, da je odmevalo čez hrib in dol:

»Naj se ve, da se moži kmečko dekle!« je zavrisnil sosed.

Po uradnem delu na matičnem uradu je ženin svojo najdražjo peljal pred oltar v farno cerkev pri Sveti Ani. Tam ju je pred cerkvenimi vrati čakala Frančkova mama Rozika, ki ju je pospremila z besedami:

»Veliko sreče, razumevanja, predvsem pa božjega blagoslova na vajini skupni poti vama želim.«

Franček je zrasel pri očetu in krušni materi. Njegova mama pa je živela drugje, zato je bil njenega blagoslova zelo vesel. Bil je presrečen, da se je odločila in prišla na njegovo poroko.

Mlada dva sta stopila pred oltar, kjer sta izrekla usodni da. S poljubom sta se združila in izmenjala poročna prstana. Duhovnik pa jima je dal božji blagoslov. Tako sta Anica in Franček stopila na novo pot, ki naj ju druži v lepem in zlem.

Po končanem obredu sta novoporočenca s starešinama odšla v župnišče, kjer sta se podpisala v debelo knjigo in tako potrdila cerkveno poroko. Za tem pa jim je župnik natočil ta boljšega in zaželel zdravja in sreče, ter da bi se v hiši kmalu slišal otroški glas.

Pred cerkvijo so mladoporočenca pričakali starši, sorodniki, znanci in radovedneži od blizu in daleč. Obsipavali so ju z rižem, kar naj bi pomenilo srečo in blagostanje v njunem skupnem življenju. Otroci pa so pred cerkvijo hrepeneče čakali na bonbone, žvečilni gumi, čokolado in drobiž, ki bi ga naj kot po navadi natrosili svatje. Na vso moč so se otroci prerivali med odraslimi, kot bi tekmovali, kateri od njih bo več stlačil v žep.

Po obredu so svatje zavili v najbližjo gostilno, kjer so pili, peli in zbijali šale. Poleg veselih godcev pa je bil glavni Vili. Domači so ga poznali kot veseljaka in navihanca prve vrste. Družbo je znal držati pokonci z raznimi šalami tudi vso dolgo noč.

Zunaj se je začelo mračiti, kar je nakazovalo, da morajo domov, kjer jih čaka pripravljena gostija. Na pragu Aničine domačije jih je pričakal mož, ki je v rokah držal ključ od hišnih vrat. Mladi mož je dobil ključ šele, ko je obljubil, da bo vzoren in skrben naslednik kmetije sedaj že ostarelega dolgoletnega gospodarja Rudija. Glavna kuharica pa je Anici izročila kuhalnico v znak, da bo vestna gospodinja in dobra kuharica, kar pa je že dolga leta bila. Največ kuharskih spretnosti si je pridobila na kuharskem tečaju, kamor so jo povabile kmečke žene, ker so vedele, da odrašča brez matere in ji bo vse, kar se bo tam naučila, v življenju koristilo. Saj ji je mama umrla, ko je bila stara deset let.

Pijače je bilo doslej na pretek, tako da so ga nekateri imeli kar preveč pod klobukom. Brž smo sedli za mizo, saj smo bili že pošteno lačni. Dobrot na mizi je bilo v izobilju, tako kot se za kmečko ohcet spodobi. Žlice so žvenketale. Pohvale kuharicam pa so deževale. In ko smo si malo potešili svoje želodce, so godci zaigrali poskočne. Pari smo se drug za drugim veselo zasukali. Le mladi par je moral po starih običajih sedeti do polnoči pri mizi in le opazovati, kako se drugi veselo vrtijo.

Bližala se je polnoč in prišel je čas, ko mora starešina še posebej paziti na nevesto. Ivanu so oči bliskovito švigale po prostoru in iskale morebitnega tatu.

»Bog ne daj, da mi ukradejo nevesto, če jim uspe, bom to drago plačal. Zdaj pa mi gre že pošteno za nohte, ker se bliža polnoč.« je rekel.

Medtem je eden od svatov kot nevidni duh izginil. Kmalu pa se je pred starešinom Ivanom pojavil moški, ki je bil oblečen v žensko-kuharico in nekaj blebetal, da bi ga zamotil. Ivanu je v glavi nekaj kliknilo. Naglo se obrnil in opazil, da neveste ni. Divje je zamahnil z roko, nehote dregnil v rebra prvega ob sebi, kot da se mu je zameglil razum, in zavreščal:

»Jebemti!«

Kar se je dalo hitro, je rinil med plesalci ter odvihral skozi vrata ...Vsi smo osuplo obstali, brž šli za njim in radovedno gledali …

»Madonca! Tatič jo že ima v avtu. Zaloputnil je vrata. Samo sekunda! Pritisnil bo na plin in jo odpeljal,« je zavpil, ko je pritekel na dvorišče.

»Ivan, hitro, hitreje!« smo vreščali vsi povprek.

Hitro kot strela, je vrgel drog pred avto in s tem preprečil pobeg.

»Uspelo mi je! Niti sam ne vem, kdaj in kako mi je prišel v roke?« se je še ves zadihan pohvalil.

Ženinu so se usta raztegnila v nasmeh. Njegov modri pogled je sijal kot sinje nebo. Zastal je na nevestinih temnih laseh, na katerih je bil bel venček. Prišel je čas, ko ji ga bo snel z glave. Medtem pa je nevestin starešina spregovoril:

»Zdaj sta mož in žena za vedno združena.«

Za tem so godci zaigrali in na vrsti je bil solo ples za ženina in nevesto. Noge so se jima zapletale in kolena so se tresla, saj sta opazila, da so vse oči uprte le v njiju.

Tudi oče Rudi je opazil, da je obema neprijetno. Solze so mu silile iz oči, ko je rekel:

»Ne znata plesati. Bila sta zvesta zemlji in njenemu delu. Anica ni nikoli poznala veselic in ne plesa. Njeno življenje je en sam delavnik.«

»Ja, Rudi, tudi Frančku se je enako godilo. Na lep grunt se je oženil. Veliko znoja bo še preteklo, da si bosta opomogla. Ko bosta prišla na zeleno vejo, pa jima bo lepo.«

V drugi polovici noči so se najbolj zagnani plesalci še zavrteli, drugi pa so se med seboj pomenkovali. Tudi oče Rudi je vzdržal do jutra.

Zunaj se je svitalo. Rudi si je poravnal brke, prižgal pipo in zaklical:

»Posluh! To se ne zgodi pri vsaki hiši. Pred mnogimi leti sem kuhal slivovko. Ta dan sem imel rojstni dan, na katerega se skoraj nikoli nisem spomnil. Moja ljuba hči Anica, ki je v tistih dneh uspešno zaključila kuharski tečaj, je spekla nadstropno torto za moj praznik. Od presenečenja in radosti sem se topil. Takrat sem se odločil, da bom zakopal v zemljo pri vrtni ograji en liter dvakrat žganega. Ko se bo moja ljuba hči možila, pa jo mora izkopati njen starešina.«

Rudi je vzel v roke palico, odkrevsal proti vratom in rekel:

»Vsi za menoj. Zdaj pa veselo na delo!«

Starešina je z lopato v rokah pričel iskati in izkopavati.

»Ivan, daj, daj!« smo navijali. Vesela budnica pa je zbudila vse sosede naokoli, ki so se nam radovedno pridružili in spraševali:

»Kaj pa iščete? Morda zlato? Škoda, da nisem vedel, da imate pri vas zlato jamo.«

Ivanu sta z nasveti priskočila na pomoč Franček in Anica.

»Tu! Tu bo!«

Z belim robcem si je obrisal potno čelo in zavreščal:

»Dovolj mi je iskanja in kopanja!«

Ivan je bolj za šalo kot zares zabrisal lopato po travi in se nekoliko oddahnil. Nato pa jo znova dvignil, pljunil v dlani in rekel:

»Oče, kaj pa vi menite? Le kje se skriva, ta flaša?«

Tedaj se je vmešal Rudi:

»Tam v vrtu koplji, tam, kamor seže senca krošnje jablane. Ograjo smo pred leti prestavili za dober meter, ko smo povečali vrt.«

Čeprav je Ivan že skoraj obupal, je poslušal starega virta in poskušal ponovno. Naenkrat pa se je pripognil, pograbil steklenico,jo dvignil visoko v zrak, hripavo zavriskal in nazdravil. Vsi smo mu ploskali in se veselili.

DOLGA POT

Nekaj dni je trajalo, da sta si Ana in Rudi končno le opomogla in dojela, da sta resnično spet skupaj.

Rudi je odgrnil zaveso in molče zrl skozi okno na novo posejano žitno polje ter drevesa, ki so že slekla svoja jesenska praznična oblačila.

Ana se mu je nasmehnila. Nežno ga je prijela za roko in jo božala. Zasmilil se ji je, ko je neopazno gledala sledi ozeblin, ki jih je dobil v tisti mrzli zimi na fronti.

»Pismo, ki sem ga prejela od tebe iz ujetništva, me je hudo pretreslo, saj se je le malokdo vrnil iz Rusije. Vesela sem, da si ob meni. Hvala Bogu, da si se vrnil živ. Premnoge so vrnili v krstah ali so se izgubili za zmeraj … Rudi, zdaj mi pa povej kaj več o svoji dolgi poti.«

Rudi se je ljubeče zazrl v njene iskrive oči, jo rahlo prijel za žuljave dlani in otožno, zapel:

»Oh, kako je dolga, dolga pot, iz tujine pa do doma…«

»Še vedno poješ kot slavček,« ga je pohvalila Ana.

»Iz ujetništva so me zopet poslali na fronto. Bilo je grozljivo. Premraženi in sestradani kakor volkovi v divjini. Brez kančka upanja, da se bova še kdaj videla. V vojaški baraki smo se našli trije Slovenci in postali dobri prijatelji. Veš, Ana, kako smo stradali, pa saj tudi ruski vojaki niso imeli veliko hrane. Velika revščina je tam, še večja kot pri nas doma. Vso zimo smo kovali načrte, kako bi pobegnili. Dovolj nam je bilo vsega hudega in domotožje nas je vedno huje grizlo.

Šele na pomlad nam je uspelo pobegniti. Takrat nam je bila sreča naklonjena. Pobegnili smo trije, potem pa smo se razšli, da bi bilo manj sumljivo. Izogibal sem se ljudi. Živel sem v večnem strahu, da me bodo ujeli … Hodil in blodil sem po skrivnih poteh. Skrenil sem s prave poti in se znašel v deželi, kjer nisem razumel niti besede, pa tudi živali so bile takšne, kakršnih še nisem videl. Po dolgem iskanju sem končno našel pravo pot proti domu. Hvala Bogu, da sem se rešil in ostal živ. Po vsem, kar sem videl in doživel v vojski in v ujetništvu, si upam trditi, da je človek človeku največji sovražnik.«

Ana je Rudija sočutno pogledala in vprašala:

»Kako pa si se znašel, da si preživel?«

»Delal sem pri kmetih za živež in prenočišče. Nekateri so me prijazno sprejeli, drugi pa so me brezsrčno, grobo napodili kot kakšnega potepuškega psa. Saj sem, kot sama veš, zgledal pravi potepuh.«

»Rudi, povej mi, če si pri ljudeh, kjer si delal, doživel kaj posebnega.«

»Joj, vsega ti ne morem povedati v enem dnevu. Nekega dne sem se ustavil pri nekem kmetu in ga prosil za delo. Ta me je smešno prijazno sprejel. Pokazal mi je velik kup polen. Cepal sem jih ves dan. Za obed sem dobil nekaj žlic koruznih žgancev in kislo juho, v kateri so plavali ocvirki, ki so imeli okus po plesni. Od lakote sem zmetal hrano vase, kot da bi muho v pekel vrgel. Sonce je šlo v zaton, meni pa se je že meglilo pred očmi od lakote. Še vedno je bil kup drv za cepanje pred mano, jaz pa nisem imel več moči v rokah. Odložil sem sekiro, sedel na veliko klado in si naslonil glavo na dlani. Napenjal sem ušesa, kdaj me bo gospodinja poklicala k večerji. Končno sem slišal njen glas: »Hoj!« To je pomenilo, naj pridem jest. Gospodar, ki je sedel pri mizi, se je basal s hrustljavo svinjsko pečenko. S polnimi usti je nekaj momljal v mene, mahal z vilicami in nožem po zraku. In, ker ga nisem razumel, se je na ves glas cinično zakrohotal. Kaj kmalu mi je bilo jasno, da mi je gospodinja skuhala le toliko zrn ješprenja v slani vodi, kolikor sem nacepil drv ta dan. Po tej obilni večerji mi je v hlevu po tleh nametal koruzno slamo, da sem legel nanjo. Krave so mukale okrog mene, zdelo se mi je, da se pogovarjajo z menoj. Bil sem vesel, da me gospodar po celodnevnem težkem delu ni napodil v temno noč. Saj ne bi vedel, kam naprej. Vendar sem vseeno kuhal zamero, ker je bil človek tako pogolten. Videl sem, da ima polno shrambo suhega mesa. Rekel sem si, da naj dedec plača za opravljeno delo. Zato sem se ponoči odplazil tja in si odrezal največjo klobaso. Ob prvem svitanju pa sem se hitro odpravil naprej. Žal je bilo takih ljudi kar precej. Večja kot je bila bogatija, manj so dali. Nekoč sem prespal pri neki revni družini, ki sama ni imela skoraj ničesar, pa so me kljub temu povabili v hišo in z mano delili skromen obrok.«

»Kako si se pa z ljudmi pogovarjal? Saj znaš samo slovensko in nemško.«

Rudi se je nasmehnil in nadaljeval:

»Pogovarjali smo se bolj z rokami kot z usti.«

»Kje pa si spal?«

»Velikokrat sem prespal v zapuščenih, od vojne porušenih podrtijah, v utah, drvarnicah, pod milim nebom, za kakšnim grmom ali pod drevesom. Poletje in jesen pa sta bila zame zlata jama. Nabral sem si sadje in ga spravil v vojaški kovček za hude dni. Na njivah sem izpulil kakšno peso ali repo. Opral pa sem v mlaki, potoku in surovega snedel. Ko pa je snežna odeja prekrila zaklade narave, je bilo zares hudo. Krvavelo mi je srce, ko sem se spomnil nate, ljuba moja, na najin topel dom in tvoje kuharske mojstrovine ... Ta hip pa sem se spomnil na čudovit dogodek, ki se mi je dogodil v kasarni. Dobil sem darilo …«

»Zlat prstan?« ga je vprašala Ana.

»Za rojstni dan mi je kolega iz Ormoža čestital. Nato pa je iz žepa potegnil svoj edini kos kruha, ki ga je tisti dan dobil, in mi ga podaril. Verjemi, da je bilo zame to darilo, najlepše in najdražje v življenju. Še mnogo, premnogo ti imam povedati, a vsega ti ne morem v enem dnevu.«

»Pa drugič.«

»Ura je odbila polnoč. Utrujen sem, draga moja. Tri leta dolga pešpot mi je izpila veliko življenjske moči. Hvala Bogu, zdaj je mir! Ob tebi sem, draga moja Ana! Zdi se mi, da sem se na novo rodil! Čeprav sem zdelan, se bo za naju začelo novo življenje, boš videla,« je optimistično zaključil Rudi.

»Res je pozno. Tvoja pripoved je zastala v mojem srcu. Pred dnevi si me kot neznanec tako prestrašil. Dobrih sedem let si bil tako daleč, danes in tukaj si mi spet tako zelo blizu …« je še dodala Ana in ga ljubeče prižela k sebi …

RUDIJEVO ODHAJANJE

Anica je vstala pred zoro. Črni oblaki so zagrnili nebo in sivina je legla na njeno dušo. Bila je v skrbeh zaradi bolečin v križu in trebuhu. V glavi pa se ji je tako čudno vrtelo in sililo jo je na bruhanje. Na stežaj je odprla vhodna vrata in stopila na hišni prag. Močno je vdihnila svež pomladni zrak in sama pri sebi rekla:

»Vzdržati moram! Samo mesec dni je še do termina.«

Ovčar Muri je pritekel iz ute, pogledal Anico z žalostnimi očmi in v nebo vpijoče zatulil.

»Kaj ti je, Muri? Zbudil boš očeta, če boš tako zavijal. Že ponoči sem te slišala tuliti okoli hiše? Tiho bodi!« mu je ukazala.

Nenadoma jo je obšla strašna slutnja, ko je pomislila na bolnega očeta.

»Pravijo, da pes začuti smrt,« je pomislila. S težavo se je opotekla v hišo. V kuhinji si je odprla pipo, si natočila kozarec vode in jo popila. Obotavljaje se, je tiho potrkala na vrata očetove sobe.

»Oče, še spite?«

Ko ni bilo odgovora, je odprla vrata in vstopila. Strahoma se je približala očetovi postelji. Skoraj ji je zastal dih, ko je zagledala njegovo negibno telo in voščeno bled obraz. Žalostna je pobožala očeta po licu, ki je bilo blago hladno.

»Moj Bog! Ata! Nikar sedaj še vi!« je zajokala.

Čeprav je ta žalostni trenutek že nekaj časa pričakovala, saj je oče zadnje čase vedno teže hodil, pa se njeno srce ni moglo sprijazniti z njegovo smrtjo. Bridek jok je odmeval od samotnih sten nenadoma prazne hiše.

»Anica« je zaslišala v glavi tih šepetajoč glas.

»Odšel sem k njej, ki sem jo ljubil nadvse. Ne joči. Misli nase in nerojenega otročka. Jaz sem rešen trpljenja.«

Naslonjeni na očetovo roko, se ji je zazdelo, da sliši njegov glas, kako jo tolaži. S tresočimi rokami si je obrisala solze, ki so ji polzele po obrazu. Prižgala je svečo, poleg je postavila križanega in s tresočim glasom komaj spravila iz sebe:

»Dragi oče, odšel si v onostranstvo. Odšel si tja, kjer te čaka tvoja draga žena Ana, moja ljuba mami.«

Aničino globoko žalost je ta hip začutil le pes Muri, ki je stal poleg nje. Žalostno je povesil glavo in legel na leseni pod ob Rudijevi postelji ter tiho cvilil.

»Počakaj tukaj!«mu je ukazala Anica in se s počasnimi koraki, kot da bi hodila po trnju, odpravila k sosedu.

»Dobro jutro, sosed! Oče so nocoj umrli! Prosim, če telefonirate Frančku na vrtnarijo v Avstrijo. Naj se nemudoma vrne domov. Tudi zdravnika in mrliškega oglednika pokličite, prosim.«

Osupli so obstali sredi dela, nato pa ji izrekli sožalje.

Soseda Darinka je odšla k telefonu in poklicala mrliškega oglednika, nato pa Frančka v Avstrijo. Slavkov oče Štefan pa je vzel iz omarice rožni venec in majhno stekleničko z

blagoslovljeno vodo. Oboje si je vtaknil v žep. Opirajoč se na palico, je počasi koračil k pokojniku. Med okrasnimi grmiči je odtrgal vejico pušpana. V izbi je v grobni tišini na nočni omarici poleg križanega migetal plamenček sveče. Pristavil je kozarec z blagoslovljeno vodo, namočil vejico in pokropil dragega prijatelja Rudija ter ga pokrižal. Z žalostjo v srcu se je Štefan poslavljal z besedami:

»Dragi Rudi, hvala ti za vse dobro! Naj ti Bog poplača. Molil bom zate. Zaslužiš si nebesa ... Dovolj si pretrpel na tem svetu.«

Štefan, ki je bil molivec na raznih pogrebih in sedminah, je pričel moliti rožni venec kar sam. Kmalu se mu je pridružila še njegova žena Lonka.

Ko si je Anica nekoliko opomogla, je kot vsako jutro šla v hlev.

»Uboge živali so odvisne od človeka, saj si same ne morejo vzeti ne hrane ne vode. Na verigah nas čakajo, kdaj se jih bomo usmilili. Svinje pa nas nemočne čakajo v zaprtih svinjakih, da jim prinesemo jesti,« si je tiho mrmrala.

Anica je bila prijetno presenečena, ko je zagledala Darinko, ki je počistila gnoj kravam, bikoma in teletom. Slavek pa je s senika nametal seno in ga polagal v jasli. Iz mlake pa je v vedrih nanosil vodo za napajanje.

Anica je izza vrat vzela pručko in začela molsti. Liška je nemirno opletala z repom, kar ji je paralo že tako napete živce.

»Oh, kako živali čutite človekovo stisko, da ste tako nemirne,« je govorila kravi Lindi.

Medtem ko je ona pomolzla vseh dvanajst krav, je Darinka nakrmila svinje, Slavek pa je odpeljal v velikih kanglah mleko v zbiralnico. Bal se je, da bi zamudil tovornjak, ki je vozil mleko za mariborske mlekarne. Tam je namreč naložil kangle že okrog pol šeste zjutraj.

Darinka je po opravljenem delu v hlevu malo pospravila v kuhinji. Anica pa je odšla v kuhinjo in vsem pripravila zajtrk.

»Hvala vam ker mi pomagate v teh težkih trenutkih,« je šibko dejala. »Ne vem, kaj bi brez vas, sedaj ko dela Franček v Avstriji, moj čas pa se vedno bolj približuje.«

»Saj sama dobro veš, da smo si sosedje vedno pomagali med seboj. Kdo si pa bo, če ne mi?« je tolažeče dejala Darinka.

Štefan in Lonka pa sta v izbi še vedno molila. Anica si je zadovoljna šla z roko prek čela. »Bolečine v glavi in križu so mi pojenjale. Trenutna nosečniška slabost je minila,« je rekla Darinki, ki je sedela pri mizi.

»Komaj čakam, da se vrne Franček.«

Na Ketiševo domačijo je legla žalost. Tiho so sedli za mizo. Štefan se je prekrižal in molil, drugi pa so polglasno momljali za njim. Popili so le malo tople bele kave. Hrana ta dan nikomur ni teknila. Muri, ki je še vedno ležal na podu ob Rudijevi postelji, je v hipu skočil pokonci in planil na dvorišče. Na uho mu je udaril ropot mopeda, ki se je ustavil pred hišo. Anica pa je rekla:

»Hvala Bogu! Franček se je vrnil.«

Ves bled je stopil v kuhinjo in le z dvigom roke pozdravil. Brž je stopil k umrlemu tastu, ki ga je v času bivanja z njim zelo vzljubil. Obstal je in solze so mu polzele po licu in kapljale na srajco. Anica se mu je tiho približala, se ga oklenila in zajokala na njegovi rami.

Darinka in Slavek sta ju pustila, da v tihoti žalujeta, in se odpravila iz kuhinje domov po svojih opravkih. Štefan in Lonka pa sta brez besed obsedela pri mizi.

»Pomagala bova pri umivanju in preoblačenju rajnika. Ko bo spokojno ležal na parah, pa bova spet molila. Saj vidva imata skrbi in dela čez glavo. Anica, ti pa se ne naprezaj in pazi nase.« jo je opozarjal Štefan.

»Nekdo se je pripeljal z avtom,« je rekel Franček.

»Doktor je prišel, da ga pregleda« je rekla Anica in si s predpasnikom obrisala solze z lica. Pokazala je zdravniku pot do pokojnika in se umaknila v kuhinjo.

»Umrl je med spanjem,« se jim je kmalu pridružil zdravnik.

»Srčni infarkt,« je dejal med umivanjem rok. Napisal je mrliški list in se odpeljal.

Po obisku mrliškega oglednika je Franček opravil vse druge uradne zadeve na matičnem uradu in v župnišču.

Čeprav Anica še nikoli ni šla dalje kakor do meja svojega kraja, je znala vsakomur podariti lepo besedo. Prijazno je sprejela vsakega, ki je prišel kropit očeta in molit. Za vsakega je našla prigrizek in kozarček vina iz domače kleti.

»Rojstvo in smrt si podajata roke,« pravi stari rek. Anica je vedela, da pretirana žalost lahko škoduje otroku, ki ga nosi pod srcem. Hudo ji je bilo, ker si je njen oče srčno želel videti vnuka ali vnukinjo, pa mu je žal prej odpovedalo srce. Trudila in bojevala se je s svojo notranjostjo, da mora očetov odhod sprejeti kot nekaj naravnega in da bomo vsi nekoč prišli na pot odhajanja za zmeraj.

Rudija je pospremilo na zadnji poti veliko ljudi. Proti pokopališču so se valili kot mogočna reka. V zvoniku pri Sveti Ani pa je žalostno pel zvon. Z vsemi častmi in s cerkvenim obredom so tistega poznega popoldneva položili Rudija k večnemu počitku.

KAJ BOVA DANES KUHALI, BABICA?

Prepotena in utrujena od dolge vožnje z avtobusom je počasi stopala po prašni cesti navkreber. Sopihala je pod težo nahrbtnika, v katerega je stlačila preveč stvari. Moderni čevlji so jo ožulili do krvi. Bila je jezna na starše, šolo in ves svet.

Sovražim jih, vse po vrsti, neumne profesorje, ki preveč zahtevajo, šolo, ki mi sploh ni všeč. Starši pa me ne razumejo in zaradi nezadostnega uspeha zganjajo tak cirkus. Bom pač ponavljala ... , se je jezna pogovarjala sama s seboj. Namesto na taborjenje s prijatelji sta jo starša napotila k babici v hribe. V roki je stiskala list, na katerega ji je mama opisala pot do rojstne vasi. Še odpeljati je nista hotela. Morala je na avtobus in se znajti sama. Solze razočaranja so ji polzele po licu. Spraševala se je, kaj bo počela dolga dva meseca na majhni odročni kmetiji z ostarelo babico, ki je doslej ni poznala.

Skoraj je že obupala, ko je naposled le zagledala staro hišico, ki se je sramežljivo skrivala med sadnim drevjem. Skrušeno je sedla na leseno klop pod jablano. Zaprla je oči in kmalu jo je premagal spanec.

»Dober dan bog daj, mlada gospodična. Končno si le prispela. Pričakujem te, odkar sem pred dnevi prejela mamino pismo. Bila sem prav presenečena, da se je po tolikih letih spomnila name. Vesela sem, da si tukaj,« je žvrgolela stara ženica.

Nives jo je začudeno gledala in končno rekla:

»Dober dan … babica. Da, tukaj sem, kot vidite. Vendar vedite, da sem prišla samo zato, ker sem morala. Nisem imela izbire, starša sta me prisilila. Jaz sploh nisem vesela in ne razumem, zakaj ste me sploh sprejeli?«

Babičin obraz je preletel nagajivo skrivnosten smehljaj. Ni odgovorila, le obrnila se je in odkrevsala v hišo. Nives je strmela za njo in se spraševala, kaj naj počne tukaj.

Skoraj stemnilo se je že, ko je naposled le stopila skozi vrata stare hiše. V izbi je bilo temačno. Na mizi je gorela petrolejka. Babica je sedela na klopi pri krušni peči. Jedla je iz okrušene keramične skodelice kruh in mleko. Z roko je pokazala na star zidan štedilnik v kotu, kjer je bilo v črnem loncu vroče mleko. Na mizi je bil črn hlebec kruha, zraven stara skodelica in žlica iz aluminija.

Moj bog, kje sem? V muzeju, ali pa ne vidim dobro?

Nives ni mogla verjeti svojim očem. Goreče je upala, da sanja in se bo kmalu zbudila v svoji razkošni sobi, prenatrpani z avdio in video tehniko. Imela je občutek, da se je znašla v nekem drugem času. Obupana se je sesedla na edini stol pri mizi. Gledala je babico, ki je mirno jedla in tiho vprašala:

»Mar res mislite, da bom živela tukaj dva meseca? Takoj jutri zjutraj se bom vrnila, ali pa raje umrem.«

»Kakor želiš, zaradi mene lahko greš že nocoj, ampak avtobus vozi le ob delavnikih, jutri pa je sobota. Do mesta pa je okrog trideset kilometrov. Jaz bom legla, ker moram zgodaj vstati,« je mirno odgovorila babica in vstala. Umila se je v okrušenem lavorju in odšla v izbo. Spotoma je še povedala, da je njej pripravila posteljo zadaj v štiblcu.

Sonce je bilo že visoko na nebu, ko je se je Nives naslednje jutro prebudila. Bila je zelo lačna, babice pa ni bilo nikjer. Vstala je in pričela stikati po kuhinji. Ampak strašno, nikjer hladilnika, mikrovalovke, niti plina ali elektrike.

»Kako bom polnila mobitel? Šit, kaj tudi signala ni? Ne more biti, saj to je prava nočna mora,« je siknila in zabrisala telefon skozi majhno okence. Razletel se je, ko se je srečal z železnimi križi. Odrezana od sveta je ugotavljala, da se bo morala znajti sama.

Na štedilniku je bilo mleko, v drugem loncu pa koruzni žganci ali nekaj podobnega.

Nagnusno, tega že ne bom jedla, je pomislila in odvihrala iz hiše.

Jezna se je sprehajala po starem sadovnjaku. Pobirala je hruške, da bi vsaj malo potešila lakoto. Vročina je bila neznosna. Umaknila se je v senco in čakala babico. Čez nekaj časa je prišla vsa prepotena z njive.

»Kaj bova danes kuhali?« je vprašala vnukinjo. Slednja je samo skomignila z rameni in se leno pretegnila.

Za kosilo sta jedli krompirjevo juho in jabolčno pogačo. Nives je kljub kremženju vse pojedla. Bila je že pošteno lačna. Babica je po kosilu legla, še prej pa je naročila:

»Pospravi mizo in pomij posodo! V špajzi je lesen škaf, voda pa na štedilniku.«

Nives se je smilila sama sebi, ko je ročno brez detergenta drgnila posodo.

Babica je bila prijazna. Vendar ji je dala jasno vedeti, da bo morala tudi pomagati, če bo hotela jesti in odslužiti svojo kazen pri njej. Nerada se je vdala, saj ni znala in niti želela delati, sploh pa ne tukaj in tako, kot je delala babica. Bilo ji je neznosno dolgčas. Pogrešala je zabave, računalnik, televizijo. Tudi cigaret ji bo kmalu zmanjkalo. Z veliko težavo je preživela dva dni, kako naj bi dva meseca.

Trdno se je odločila, da bo v ponedeljek, ko vozi avtobus odšla.

Toda prekanjena babica si je zadala nalogo. Na vsak način je hotela pomagati svoji vnukinji, če hčerki nekoč ni mogla. Dolga leta je tiho trpela zaradi njunega spora. Marica je kot najstnica pustila šolo in odšla v neznano. Obiskala jo je samo enkrat, takrat ko je bila noseča. Vendar je kot mati ostala neizprosna. Preveč njenega zaupanja in težko prisluženega denarja je šlo po zlu, da bi lahko popustila.

Hči je šla svojo pot, mati pa je ostala sama z svojo bolečino.

Leta so minevala, včasih je za praznike dobila pismo s skopimi novicami. Vedela je, da se je hči poročila in da je rodila deklico. Obiskali pa je niso nikoli. Večkrat je v svoji samoti točila solze obžalovanja. Ni znala obdržati edinega otroka, ki ji je ostal po prerani moževi smrti. Obe, vsaka na svoji strani sta trmasto vztrajali.

Sedaj ji je hčerkina prošnja pomenila novo priložnost. Trdno je bila odločena, da je ne bo zamudila.

Zamudila je pa Nives in sicer v ponedeljek zjutraj avtobus. Vrnila se je žalostna in jezno ošvrknila s pogledom staro stensko uro, ki je zaostajala že nekaj let.

Naslednji dnevi so bili prežeti z upornostjo ne eni strani in odločnostjo na drugi. Babica je vztrajno tkala vezi z vnukinjo. Neopazno je spreminjala njeno razmišljanje in ji vcepljala življenjske vrednote, ki jih do slej ni poznala. Čeprav sta izhajali iz različnih svetov, sta se učili druga od druge.

Ker pa se je babica vseeno bala vnukinjinega odhoda, je v nedeljo zbolela. Ostala je v postelji in tožila z bolečinami v križu. Nives se je prestrašena vrtela okrog nje. Spraševala je babico:

»Kako naj vam pomagam? Kaj naj delam?«

»Najprej bo treba pomolsti Lisko. Nato počistiti hlev in nakrmiti prašiče,« je naštevala babica. Nives sama sebi ni mogla verjeti, ko je v velikih gumijastih škornjih kidala gnoj. Molzla je z veliko težavo. Liska zaradi muh brcala in mleko je slabo teklo. Počasi se je učila kuhati preproste kmečke jedi. Brez težav seveda ni šlo. Prismodila je žgance, prekipelo ji je mleko in pogačo je pozabila soliti. Vendar je vztrajala in poskušala znova. Kot majhen otrok se je veselila, ko je uspela narediti čisto pravi domači sir. Neopazno je odkrivala drugačno življenje in spoznavala delo svojih prednikov. Pričela se je zavedati svojih korenin.

»Babica zakaj te mama ne obiskuje, čeprav mi je veliko pripovedovala o tebi in življenju tu v hribih?« je bila radovedna vnukinja.

»To je dolga zgodba. Z Marico se pač v nekem obdobju nisva sporazumeli. Ampak to je bilo že davno. Menim da je medtem tudi ona spremenila mnenje o vzgoji pubertetnic…« se je smehljala babica. Sproščeno se je nasmejala tudi Nives in prvič objela svojo babico.

Nič več ni razmišljala o odhodu. Nasprotno, nehote ji je postajal všeč gorski mir, ki so ga motile le živali z svojim oglašanjem. V njeno srce se je naselil mir in postala je drugačna. Skoraj ni več pogrešala stvari, ki so bile do nedavnega nujne.

Nekega dne je babici sramežljivo priznala, da se prvič v življenju počuti koristno in zadovoljno. Prepreke in razlike med njima so padale kot domine.

Veliko sta se pogovarjali, se smejali in šalili. Pogovarjali sta se celo o »travi«, ki so jo tukaj kosili in sušili za krmo, v mestu pa le kadili. Na koncu sta obe razumeli.

Čas je hitro mineval in babica je že »ozdravela«. Počitnice so se bližale kraju. Nives je otožno razmišljala o odhodu v svoj mestni svet. Vendar je bila zadovoljna in srečnejša kot kdaj koli. Tiho je upala, da ji je to poletje uspelo mimogrede zgraditi tudi davno porušeni most med svojo materjo in babico. Ni se uštela. Ravno je prihajala iz hleva v babičinem predpasniku in gumijastih škornjih, ko se je na dvorišču ustavil avto.

»Mama, oči! Pozdravljena!« Nives je objela starše in poklicala babico. Stala je na pragu in s solzami v očeh gledala svoje drage. V zadregi se je odkašljala:

»Dobrodošli! Pridite, rada bi spoznala zeta.«

Nives je bila srečna kot že dolgo ne, ko je opazovala prisrčno snidenje. Bila jim je hvaležna. Vedela je, da bo odšla bogatejša. Izkusila je novo, drugačno življenje.

Počutila se je odraslo.

NAJLEPŠE BOŽIČNO DARILO

Popolnoma sem bila zbita, brez energije. Skodrani živci so me opominjali, jaz pa sem kar naprej brezglavo hitela, a še sama nisem vedela kam. Opravljala sem vsaj pet stvari hkrati in se smilila sama sebi. Odkrito se spogledujem s stresom, zavestno z odprtimi rokami hitim na proti izčrpanosti. Del razuma se jasno zaveda napačnega ravnanja in posledic, drugi pa mu vztrajno prigovarja:

»Nič ne moreš! Časi so taki, standard in življenjski ritem nas priganjata vztrajno in brez milosti. Ne ustavljaj se! Moraš, čaka te še in še …« jaz pa sem hitela, saj je bil vendar »veseli december«.

Zmanjkalo mi bo časa za nakupe, darila, priprave … pa še v službi je norišnica, inventura, zaključek. Moram se urediti, hčerko moram peljati na plesne vaje, pa na sinovo tekmo ne smem pozabiti. Mož tako ali tako nima časa. Živa groza!

Ura je že zdavnaj odbila polnoč in končno sem se skušala malo sprostiti v dišeči kopeli, ko sem zaslišala, da je tudi mož prišel domov. Pridružil se mi je v kadi, tarnajoč kako je utrujen. Še v isti sapi me je presenetil z novico, da gremo ta vikend na morje. Jahto moramo prepeljati v drugo marino in ker je vreme ugodno, bi malo tudi izpluli, se malo spočili in uživali. Bila sem preveč utrujena, da bi se lahko upirala.

Moj bog, kako mi bo vse uspelo? Bom zmogla? mi je rojilo po glavi. Nejevoljno sem pomislila na večno nerganje in upor svojih nadebudnežev. Zaprla sem oči in skušala sama sebe tolažiti.

Bom že kako, se bom vsaj nadihala svežega morskega zraka … morda tudi malce oddahnila!Vdala sem se brez besed in svoj tempo naslednje dni še povečala in ko smo se v soboto zjutraj peljali proti jugu sem si želela le mir in počitek.

Sonce je prijetno grelo in maestral se je igral z mojimi neurejenimi lasmi. Počasi smo pluli proti oddaljenim otočkom, ki smo jih vsakič od daleč občudovali. Tokrat je mož na prigovarjanje otrok skrenil z običajne poti in se približal enemu od otokov. Občudovali smo slikovit otok, poln zelenja, ki je raslo po kamnitem hribu. Tudi v tem letnem času je bil čudovit. Očarani nad prizorom nismo bili pozorni na ostro skalo, v katero je zadela naša barka. Udarec je bil močan. Mož je sunkovito spremenil smer, vendar nam je bilo kmalu jasno, da je nekaj hudo narobe.

»Moj bog, mislim, da smo poškodovali barko. Jernej prevzemi krmilo, grem pogledat!« je neprijetno presenečen komentiral moj mož Igor. Motor je dobil čuden zvok, dokler ni popolnoma utihnil. Odhitel je pod palubo in se kmalu vrnil z neprijetno novico:

»Ladja je preluknjana in spodaj je že vse v vodi. Hitro vzemite najnujnejše in se vkrcajte v gumenjak! Goriva je tam sicer bolj malo, upam da bo dovolj vsaj do otočka.«

Brez besed smo se spogledovali, lepota otoka pa je naenkrat postala za nas le izhod v sili. Mrzlično smo med prtljago, ki smo jo vzeli s seboj iskali vsak svoj telefon, da bi poklicali pomoč. Nemalo presenečeni smo drug za drugim ugotavljali, da na otoku ni signala. Sin se je spomnil na prenosni računalnik, ki je ostal na jahti. Z očetom sta se odpeljala nazaj. Jahta se je že nevarno nagibala. Razočarana sta ugotovila, da je prostor v podpalubju, kjer je bil prenosnik že zalila voda.

Z možem sva skušala ohraniti mirne živce, saj sta bila dovolj sitna že otroka.

»No, pa smo brodolomci. Nam je bilo tega treba?« je bila sitna Sabina.

Brat pa jo je dražil:

»Kaj ni super, saj smo pravi Robinzoni…«

Midva pa sva se samo spogledala. Vedela sva, da ne bo lahko, saj je ta čas le malo možnosti, da se tod mimo pripelje kakšna ladja. Dan se je hitro nagibal proti večeru, zato ni bilo časa za daljše razprave. Morali smo si poiskati zavetje, saj se je veter stopnjeval in še oblačiti se je začelo. Imeli smo srečo. Na drugi strani otoka smo našli leseno kolibo, ki je bila najverjetneje last kakega ribiča. Bila je narejena iz lesa in kamenja, majhna in že dotrajana, vendar izbire ni bilo. Igor, ki še ni čisto pozabil na svoj smisel za humor, je skušal na šaljiv način razbiti temačno vzdušje.

»Poglejte dragi moji, pred vami je edini in najlepši hotel na tem otoku. Izvolite, vstopite!«

Zasmejala sva se, negotovost pa je glodala. Jerneja je gnala Robinzonska radovednost in že je odpiral dotrajana vrata. Zaškripalo je in zarjaveli tečaji so popustili. V koči je bilo temačno. V kotu je stal star razmajan stol, tam, kjer je verjetno stal nekoč pograd, pa je bil le kup preperelega lesa. V drugem kotu pa je bilo nekaj starega ribiškega pribora in nekaj praznih pločevink.

»Živa groza! Recite mi, da se šalite, tukaj res ne moremo ostati!« je obupano kriknila moja razvajena hči.

»Meni pa je zelo všeč. Kot v filmu. Malo fantazije gospodična …« jo je zbadal brat. Igor se mi je zavezniško nasmehnil in že sva hitela pospravljati naše borno bivališče. Pojedli smo kar smo imeli in si skušali oddahniti.

Otroka sta se še vedno zbadala, jaz pa sem se čisto po tiho globoko v sebi smejala. Ne glede na to, kako rada ju imam, se zavedam razvajenosti naših otrok. Starši jim želimo ponuditi vse več in več ne glede na ceno, z materialnimi dobrinami jim skušamo nadoknaditi čas, ki nam ga zmanjkuje za igro in druženje.

Morda pa je to znamenje, da bi se morali malo ustaviti. Poiskati pozabljene vrednote in odpreti oči. Saj smo postali čreda s pohlepnih materialistov. Življenje pa neusmiljeno drvi mimo nas …sem tiho razmišljala in podzavestno po dolgem času poiskala moževo roko.

Skrbelo me je glede pitne vode, kajti pijače nam je ostalo le za vzorec. Bilo je hladno zato smo se stisnili skupaj in kmalu zaspali.

Prebudilo me je kričanje galebov in butanje valov ob obalo. Tiho sem vstala in se sprehodila po otoku. Kmalu sta prišla za mano tudi mož in sin, hči se je skušala s spancem izogniti realnosti. Neskončno srečni smo bili, ko smo zagledali vodo, ki se je v tenkem curku stekala v kotanjo. Zajeli smo jo v dlani in z užitkom pili. Sedli smo na skalo in skušali najti rešitev. Nato smo zakurili ogenj, da bi lažje pritegnili pozornost. S kamni smo izpisali veliki »SOS«.

Dan smo preživeli še kar mirno, saj smo bili prepričani, da se bo kmalu pojavila rešitev. Proti večeru je naše upanje počasi skopnelo. Vikend je bil pri koncu.

»Oči kaj bomo storili?« je stokala Sabina.

»Jaz moram na pevske vaje, božični koncert je že čez tri dni. Tudi plesne imam…«

»Ne bodi tečna, jaz imam pomembno tekmo že jutri, pa ne jokam,« je bil hraber Jernej, čeprav tudi njemu ni bilo vseeno. Vsak po svoje smo se obremenjevali z obveznostmi, ki so nas čakale doma. Takrat se še nismo zavedali, da nas bo vse moralo počakati. Hrane nismo imeli več dovolj, le nekaj ostankov. Pojedli smo, malo popravili kolibo in jo z grmičevjem bolj zaprli. Nabrali smo suhe trave med skalovjem in postlali trda tla. Tudi dovolj drv smo pripravili za čez noč, tako je bila naša druga noč udobnejša.

Naslednji dan smo morali najprej poskrbeti za hrano. Precej spretnosti je bilo potrebno, da smo končno uspeli uloviti nekaj rib. Spekli smo jih in z užitkom pojedli. Bila sem srečna in hvaležna bogu, da smo imeli vsaj pitno vodo. Nekako bomo že preživeli, sem razmišljala, ko sem gledala svojo družino, ki si je z igro krajšala čas na otoku.

Podobno smo preživeli še naslednja dva dni, le pogovarjali smo se vsak dan več. Časa je bilo na pretek. Presenečena in z občutkom krivde sem spoznala, da se doma sploh nismo več pogovarjali. Komaj kdaj smo se videli. Hiteli smo eden mimo drugega in živeli nekakšna vzporedna življenja. Skušala sem nadoknaditi čim več zamujenega.

Moj bog, v kaj smo se spremenili? Saj smo že skoraj roboti brez pravih čustev. So mar družina, povezanost in zdravi medsebojni odnosi res le še preteklost, sem se zgrožena spraševala in ugotavljala, da svoje družine skoraj ne poznam več. Počasi smo se zbliževali in šalili na račun izpuščenih obveznosti. Sestanki, treningi, predavanja, druženja, šola in služba, vse je bilo tako daleč. Nobene naglice, telefona ali hrupa, le mir in tišina, ki jo izpolnjuje le glas narave. Božansko, vsaj zame in mojo izčrpanost. Počasi sem nabirala moči in tkala, že skoraj potrgane vezi s svojo družino. To mi je takrat bilo najpomembneje. Hotela sem izkoristiti trenutek, ki mi je bil dan. Vedela sem, da nas bodo slej ko prej našli, vrnili se bomo v realnost, bogatejši za izkušnjo.

Naslednji dan smo preživeli s pripravami na božični večer. Še sama sebi nisem mogla verjeti, koliko tihe radosti in skrivnostnega pričakovanja nas je povezovalo. Najbolj me je presenetila Sabina. Neprecenljivo je bilo odkrivanje notranjega bistva slehernega izmed nas. Namesto neštetih lučk, ki smo jih imeli doma, smo pripravili velik kres. Novoletno jelko je nadomestil grm. Kot brezskrbni otroci smo se podili po otoku in iskali okraske za božično drevo. Pustili smo domišljiji prosto pot in presenečeni ugotavljali, kaj vse je mogoče, če resnično hočeš in želiš. Narava nam je s svojimi plodovi ponujala enkratne okraske. Tudi različne smeti, ki jih je naplavilo morje, smo uporabili. V sanjah si nismo predstavljali, da si bomo na pustem otoku naredili najlepšo novoletno jelko.

»Večerja je pripravljena, pridite, moji najdražji!« nas je veselo povabil Igor. Pečene ribe so bile ta večer še slajše. Bilo je tudi nekaj suhega sadja, ki ga je Igor staknil med prtljago. Ni bilo praznično pogrnjene in preobložene mize. Ni bilo potice in ne peciva. Vendar smo bili zadovoljni in praznično razpoloženi. Objeti smo sedeli ob ognju dolgo v noč, prepevali smo že pozabljene božične pesmi. Tudi moliti smo poskušali … tako kot nekoč doma. Z Igorjem sva se spominjala otroštva, najina otroka pubertetnika pa sta naju prvič zavzeto poslušala. Pripovedovala sva o praznovanju in pomenu božiča nekoč. Prevzela so naju že davno pozabljena čustva ob spominu na starše in družino.

»Mami, zakaj midva nimava dedka ali babice?« je vprašal Jernej, Sabina pa je nadaljevala:

»Saj res, vedno sem si želela starih staršev, vsi v razredu so jih imeli, samo jaz ne?«

Z Igorjem sva se spogledala, potem pa je hitro odgovoril:

»Žal so že umrli, ko sta bila majhna…«

Zazrla sem se v tla in bila hvaležna mraku, ki je skrival solze v mojih očeh. Nastala je tišina, ki sem jo s težavo prekinila:

»Če je to res vajina velika želja, se bom potrudila in vama podarila vsaj enega dedka.« Presenečeno so me pogledali, še najbolj pa Igor. On je vedel za dolgoletno trmo in zamere do mojega očeta. Vprašujoče in brez besed so zrli vame, vendar sem v borbi sama seboj ostala tiho.

Najbrž res nimam pravice prikrajšati svojih otrok za nekaj, do česar imata pravico. In ali sploh imam pravico obsojati očeta, zato ker se je že v moji mladosti ločil in poročil z drugo žensko, sem sicer še vedno z grenkobo pomislila. Živo sem se spominjala materine bolečine, ko naju je zapustil. Takrat je mati pretrgala vse stike. Videla sem ga še nekajkrat bežno, ko me je od daleč opazoval. Nikoli ni stopil bliže, le pomahal mi je. Nenadoma me je prešinila misel: Morda pa je tudi on trpel? In ali je prav ravnala moja mati, ko mu ni pustila blizu?

Stresla sem se in se in hitro spregovorila:

»To naj ostane presenečenje, kot novoletno darilo. Zapojmo še enkrat sveto noč…« Zapeli smo in si tako brez besed pričarali najlepšo božično praznovanje. Imeli smo čas, čas samo zase, nihče nas ni motil, ne sosedje, ne televizija, nič, kar je bilo pred dnevi tako pomembno. Moji najdražji so zaspali mirni in zadovoljni. Jaz pa sem še dolgo v noč razmišljala in se odločila. Poiskala bom očeta.

Prebudila sem se v prekrasno božično jutro. Tiho sem zapustila kočo. Z ljubeznijo sem položila pod naše božično drevo tablico čokolade, ki sem jo doslej skrbno skrivala. Vzhajajoče sonce me je pozdravljalo in božalo s svojimi žarki. Morje je bilo spokojno. Lesketalo se je v zlato rdeči svetlobi, ki se je na obzorju spajala s kristalno čistim nebom. Sedela sem na obali in opazovala čudovit prizor. Nekaj galebov se je igralo nad morsko gladino. S vsem svojim bistvom sem vpijala lepoto trenutka. Želela sem jo skriti globoko vase in odnesti s seboj.

Predramil me je zvok helikopterja, ki nas je naposled našel. V tistem trenutku se ga sploh nisem razveselila. Vstala sem in skoraj razočarana pomahala pilotu. Zagledala sem svojo družino poleg našega božičnega drevesa. Jedli so čokolado počasi in z užitkom. Klicalo so me in mi vsilili moj delež.

Hvala ti, dragi bog, za najlepše božično darilo doslej, sem pomislila in jih brez besed objela.

DAREŽLJIVA JESEN

Jesen natrosila
je toliko barvitih suhih rož,
litja, pisanih srajčk –
v vetru se sušijo
in frlijo na vejah.
Toliko lepe muzike –
polk in valčkov
se v vinogradih vrti,
temno in belo grozdje
v prešah se stiska –
o, kako diši in vabi
vinski mošt, mlado vino
se cedi in meša glave.
Zdaj je še lepa in darežljiva.
Kmalu bo ostala brez darov,
gola in hladna s svojimi sapami,
meglami in melanholijo,
ki zajema duše.
Uživajmo njene darove zdaj,
ko je še vsa zlata in bogata.

ZAMAKNJENOST PRI SV. MIKLAVŽU NAD DOBRNO

Že pred leti sem rada po samotnih teh poteh hodila.
Zasnežene in vse bele so bile.
Danes v zimi mrzli in brezsnežni
zamišljeno stopam navkreber.
Vsa bela in obnovljena se z grička
cerkev svetega Miklavža
mladostno in prijazno smehlja.
Ob zamrznjenem potočku tu in tam
se vodni curek zaiskri na dan,
zaklokota, veselo zašumlja.
Ob njem visoke suhe trave,
vse z ivjem posrebrene v vzorcih filigranskih
se nežno iskrijo.
Vrbe so se napele, svež, opečni si nadih nadele.
Na griču sedem na klop kraj cerkve.
Mirna spodaj Dobrna ždi.
Nad menoj jasno je nebo razpeto,
vsenaokrog obrisi hribov
mehko so zamegljeni.
Zanosno občudujem to lepoto,
uživam blagodejno tihoto,
ki jo le lajež pasji kdaj pa kdaj zmoti.
Srečna sem v zimski samoti.
Morda srečnejša bi bila,
nemirno mi vzdrhtelo bi srce,
če neke drage, tople dlani
zajele in ogrele bi moje mrzle roke.

RADA BI

Življenje, vrni mojim ustnicam
spet nasmeh!
Brez njega so nad njimi
nanizale se gube –
in ustne so boleča črta postala.
Le zveneča tišina
in bleščeča svetloba jutra,
ko sonce na prestol seda,
ko se rože odpro,
se ptice oglase,
mi čarni ta čas
na ustne zvabi nasmeh.

KO PRIHAJA NOČ

Kot mehki kosi bele vate
plovejo mimo polne lune
sanjave jadrnice –
puhasti oblaki.
Pred veliko svetlo kroglo
sili proti nebesni strehi
visoka temna smreka.
Njene veje se majejo v vetru
in kdaj pa kdaj zakrijejo
polno luno.
Svetlobe je vedno manj,
oblakov vedno več.
Temina mlade noči raste.

NERAZCVETENI CVET OTROŠTVA

Mlada otroška duša
je najlepši popek vsake rože.
Treba ga je negovati, zalivati
s svetlimi, dobrimi mislimi,
z veliko nesebično ljubeznijo,
dobroto in požrtvovalnostjo.
Brez sončne luči, brez nežnih objemov
je glas otroštva šibak, brezbarven.
Iz krhkega popka se ne razvije
čudežna, zdrava, srečna roža.
Nikoli povsem ne doraste –
in ne zasije v zlatem
brezskrbnem otroštvu.
Vedno nekaj pogreša, išče.
Ni rasel v varnem zavetju,
ljubljen, niso mu pomagali dorasti.
Ostal je samorastnik, občutljiv,
ranljiv za krivice, ponižan
in s sklonjeno glavo.

S PTICAMI SE JE TUDI POLETJE ODSELILO

Na jesen ptice selivke
v toplejše kraje odletijo.
Na perutih s seboj poletje jemljejo,
živahnost in barvitost rož in zelenja
in toplo luč sijočega poletja,
ki nas je grelo vse dolge dni.
Tudi prelepe pesmi s seboj odnašajo.
I ko se bodo spet vrnila,
bo vse oživelo, zadehtelo
in zapelo himno novemu življenju.
Zadišalo bo po zoranem,
sonce bo prebudilo rože,
drevesa bodo zabrstela in zacvetela.
Med veje se bo spet pesem ptic naselila
in nam dušo z novo lepoto napojila.
Zato, ptice v jatah jesenskih,
prosim vas, vrnite se kmalu.
S petjem nam olepšajte maj
in na zemlji spet pričarate raj.

MAJSKA SAMOTA

Vidim, čutim, da je pomlad,
da vse cveti, dehti, živi.
Najlepši mesec v letu.
Kot v nežni pravljici
ptice pojo in cvetijo kostanji.
Cvetoče sveče so prižgali,
da se novi zaljubljenci
teme ne bi bali.
Vsenaokrog razkošje trav in rož.
Gledam, občudujem življenje v maju –
in žalostna postajam.
Saj v vseh majskih skrivnostih
z utrujenim srcem
na vseh pomladnih poteh
le sama ostajam.

BOLNA PROŠNJA

Toplo diha poletni večer.
V temi ob oknu slonim,
in strmim v zibanje košatih vej.

Listje temno rahlo šelesti,
ob njem spomin v srcu vzvalovi
in misel drobna k tebi hiti.

Ob oknu morda tudi tebe bo našla,
ko čakaš, da pride sen lep v mlado srce,
da v naročje vzameš jo drhte.

Skozi večerne sence misel moja
tipaje iskala k tebi bo poti,
da beseda topla tvoja jo pomiri.

Ti je v srcu ne boš sprejel.
Zardela prošnja bo kot pred smrtjo sleč.
Saj vem, že dolgo name ne čakaš več.

BELO JUTRO

Ponoči je zapadel sneg.
Blizu ulične svetilke
so bela drevesa
kot razcvetele češnje.
Odprem okno.
Svež zimski zrak
mi trudno glavo zajame,
mi zbistri pogled –
bela podoba v tišini
mi napolni dušo.
Z jasnega neba
se mi dobrikajo redke,
že obledele zvezde.
Želim biti bela in čista
še jaz.

KO ČEŠNJA CVETI

Vsako jutro razkrije
nove pokrajine, nove barve.
Na vrtu stoji zdaj
kot kraljica vseh dreves
razcvetela češnja
v vsej nedolžni lepoti.
Najlepša jev poltemi
in ob jutranjem svitu.
Takrat belo žari samo ona.
Prinaša mi radost.
Stojim uročena in jo
občudujem. V mojo dušo
prinaša mir.
Češnja,
darujem ti najsvetlejše
misli.

Mami

»Mama.«

Mama narahlo odmaknejo vrata in pogledajo, kaj je.

»Prinesi brisače in vodo!« zakliče na ves glas.

Joži priteče z lavorjem vode in brisačami. Prime ji glavo, mama pa mokro, mrzlo brisačo polagajo na čelo in vrat. Pred noskom ji držijo suho brisačko, da teče kri nanjo. Ne neha in ne neha teči.

»Zdaj pa mora v bolnico!« rečejo mama.

Štuparama jo nese moški v beli halji, po globokem snegu, po bregu navzdol, pred njim hodi drugi v beli halji, zadaj gre stric. Tam, kjer gre cesta ob robu gozda ni toliko snega, tam je vedno lažje. Potem je spet nekaj odprte poti, kjer se globoko zagazi, pa je že tu vrh klanca, samo še to, spodaj je odprta, splužena cesta.

Zagleda rešilni avto, znajde se ob njem in opazuje skupino, eden od njih nosi deklico na hrbtu, skupinica se spušča po klancu navzdol. Trepetaje čaka, da bodo prišli.

Celo zimo je v bolnišnici. Puding, ta puding ne bo najbrž nikoli pozabila. Sestra sede zraven, ker sama noče jesti, začne pitati, žličko za žličko. Vsakič, ko mora odpreti usta, se ji vse obrne in bruhne puding ven. Puding je povsod, okrog ust, po obrazu, po pižami, povsod, povsod. Toliko pudinga! Solze spirajo, pa še kar odpira usta in bruha …

Ko spravljajo mrvo v kopico, se zasliši klic:

»Kača je!«

Že se znajde orodje v rokah in ubogi slepec v dveh kosih leti po pokošeni strni.

Sedi na odejici pod staro tepko, s slikanico v rokah. Za konec prvega razreda ji jo je dal učitelj, ker je bila pridna. Moj dežnik je lahko balon, še nalepka z njenim imenom je na notranji strani.

Na ves breg spodaj, kjer grabijo še zadnjo mrvo te košnje v kopico, ima razgled. Lepo ravnajo z njo, mama ne pustijo, da bi ji kdo naložil kakšno delo. Pravijo, da ima slabo kri. Vedno znova si ogleduje to slikanico in punčko, ki lahko leti. Gleda njih, ki hitijo z delom, da še pred dežjem spravijo mrvo skupaj. Nekaj krav v štali je treba preskrbeti.

Le zakaj počnejo take reči, slepec bi v trenutku izginil kar nekam, le zakaj takšna reč, se je res treba takole spraviti nanj?

Ledeno mrzla voda studenca v vročem dnevu je pravi blagoslov. Čeprav teče tako na tanko, da je treba kar nekaj časa čakati, da se napolni vedro. Kadar je dolgo suša, je to potrebno prav pogosto.

Tu, k izviru, so menda prišli nekoč preverjat, če je ta voda res zdravilna. Pa niso našli nič posebnega. Mama pa imajo vseeno še vedno najraje to vodo, pravijo, da je dobra.

Malo nižje med ločjem ob cesti se ob mraku že oglašajo žabe, tam se studenec razlije in porazgubi.

Izpod od vode razjedene sklale pridejo v zelo vročem dnevu mnki, gibke živalce, za prst dolge. S štirimi nožicami in temnimi očesci na čisto črnem, gladkem telescu. V dlan skupaj z vodo zajema gibka telesca in se zabava s tem, ji bo uspelo zajeti enega ali morda več. Voda hitro odteka iz dlani, male zverinice se silovito zvijajo, hitro položi dlan nazaj v vodo, da se spustijo nazaj na dno. Igra traja in traja, dokler jo pošteno ne zazebe v roke.

Še nekaj požirkov preden gre domov. Dlan nastavi pod curek, malo nižje, kjer je nekakšen žleb, da se voda steka v prodnato korito. V njem se včasih pere, ko pri hiši ni več vode. Otrese roki, da bi se na soncu hitreje ogreli in stopi proti kolovozu, ki se konča ravno tu, pri izviru in se od tu naprej spelje v čisto prijetno in široko makadamsko cesto. Kolovoz tja v hrib je poln skal, ki štrlijo iz tal, da ga le redko kdo uporabi, samo če je nuja. Za peš hojo je steza po meji, med tem kamenjem in njivo.

Nekaj korakov naprej preko cele širine kolovoza mirno leži mogočen modras. Temno rjavi vzorec se blešči v soncu, glava miruje nad šopi trave pod stezo. Lep je, debelo in dolgo telo, široka glava, rog pa kot razpoznaven znak, češ:

»Da boš vedela, kdo sem.«

V tistem zasliši klic od hiše zgoraj, ki je nekaj deset metrov naprej od stare tepke na vrhu vzpetine:

»Pridi.«

Na ves glas zavpije:

»Ja.«

Čas za kosilo je. Modras je očitno pravkar prišel iz gozda in uživa v polni sončni kopeli. Nič ne kaže, da se namerava premakniti.

Pogleda, kje naj gre mimo. Na desni, takoj za njegovim repom, je neprehodna podrast, ki meji na gozd. Na levi, no, to bi šlo. Stopi preko studenca v mokro travo in po nekaj korakih na izsušeno njivo in tako zaokroži mimo njega proti domu.

»Hitro steci po pelin,« naročijo mama.

Zgoraj, na koncu starine, kjer se začno vinogradi, je polno grmičevja, med njimi je velik grm pelina. Steče tja gor, nacufa polno pest mladih vršičkov. Na hitro še ošine drugo stran, kjer se starina zajeda višje v vinograde, perunike so že skoraj odcvetele, škoda, tako rada ima te svilnate cvetove z bradatimi pestiči, zdaj pa skoraj ni prišla do njih. Ob teh cvetočih grmih lahko sedi, dokler ne pade tema.

Teče nazaj k hiški spodaj na bregu, da bi lahko čimprej jedle. Teta Joži da nekaj listov pelina v lonček z mlekom in pristavi na štedilnik, da prevre. Po kosilu bodo mama popili, za tiste želodčne reči, ki jih kar naprej mučijo.

Teta Joži se poroči in preseli na sosednji, veliko višji hrib. Od tam se vidi daleč, vsi se šalijo, da je ime hriba iz nasveta »prim se za kol«, Primskovo, ker je res vse tako navkreber, če bi padel, bi pristal tam dol v dolini. Vleče jo tja, kadar jo le pustijo, teče k njej.

Nekje na drugi tretjini pobočja, že skoraj pod vrhom, je mlaka, kjer tudi v največji suši ne zmanjka vode. Tam notri so vedno žabice, majhne zelene regice. Vedno se ustavi in si oddahne po precej strmi poti navzgor. Opazuje žabice, kaj počnejo, vedno enako. Nekaj jih lebdi na gladini, velike oči in del glave gleda nad vodo, kakšna rije po mulju spodaj in kali vodo, in to je to, mirno in tiho. Sredi dneva se ne ljubi nikomur niti oglašati. Sede na kamen ob robu mlake in jih gleda. Verjetno so si v tem trenutku precej podobne, ene same oči, ki opazujejo. Tako nekaj časa mirujejo v toplem zatišju, ko se naveliča opazovati.

Ozre se po drevju pod potjo, na tej strmini niti ne verjame, da bi lahko videla kakšno gobo, pa še do nje ne bi mogla, tudi če bi jo zagledala. Na gobe bi se morala spomniti že prej, v gozdu, pa je tekmovala sama s seboj, kako hitro lahko pride gor.

Pot naprej je v senci. Samo en pas med krošnjami dovoli soncu, da direktno sveti na to mlako, strmo zaraščeno pobočje nad njo pa je ves čas osončeno. Opoldan se ravno prav upre, da je tudi sem dol pada vroč pramen. Ošvrkne še neprehodno strmino nad potjo, skale, med njimi kakšno šibko drevo, večinoma pa grmičevje.

Na najnižji skali, ki gleda kot polica iz brega, tik nad njeno glavo, zvit in popolnoma zlit z okoljem, uživa opoldansko sonce modras. V svetlih barvah kamenja zgleda kraljevsko, da zastane dih. Prav res je edini in nesporni vladar na tem najlepšem, sončnem prestolu. Njegova glava z vladarskim rožičem mirno počiva na velikem kolobarju, oči so zaprte v popolnem opoldanskem vpijanju toplote. Z široko odprtimi očmi se tiho pomakne na spodnjo stran poti in odide naprej.

Prišli so domov, da bi si zgradili kaj manjšega, najprej tam, kjer stoji kajža, v kateri sta nekoč živeli stari teti. Najprej jo je treba podret, ko začnejo z delom, se zasliši:

»Tam doli, pod kajžo imajo kače gnezdo!«

Okrog hiše nastane cel vrvež, vsak s svojim orodjem gre, da uredi to reč. Potem sliši, da so neke črne, precej dolge kače in da je treba nastaviti steklenico z mlekom, da se tudi mlade ujamejo in ne vem kaj še vse.

Zasliši zbadljivo:

»Nehaj se že držati mame za krilo, to ni nič takega.«

Čez nekaj časa vse okrog tega gnezda potihne.

Precej temno je v tem gozdu, vse zaraščeno. Ozka steza je pa še kar shojena, edina je, ki vodi tam skozi. Dobro jo pozna, zato teče, pa vseeno gleda pod noge, da se ne bi spotaknila ob kakšno korenino. Zagleda ga in sunkovito podaljša korak. Preko steze se vije mlad gad, preskoči ga. Ne pogledala nazaj, prestrmo je in bi padla, če bi se ozirala.

Iz dnevnika

Petek, 5. junij

Kaj naj pišem? Dan je enak dnevu. Zjutraj vstajanje, ličenje, kava, služba … Ko bi mi vsaj hrana teknila. Potem bi napisala, kaj sem dobrega jedla. Vsa sem že shujšana. Oblačila, ki so mi nekdaj lepo pristajala ali bila celo tesna, so mi zdaj ohlapna. Dogodek dneva bi lahko bil srečanje z Olgo. A bi mi bilo ljubše, če je ne bi srečala. Spet je klevetala:

»Videla sem tvojega bivšega fanta Matevža, kako se je sprehajal po ulici s tisto, saj veš. S svojo novo punco. Skoraj smo se zadeli drug ob drugega, pa me nista videla, tako sta bila prevzeta od zaljubljenosti.«

Ne maram poslušati njene privoščljivosti, zato sva se kar kmalu poslovili.Vem, da uživa, če me prizadene, obenem pa jo jezi, ker je Matevža spet zamudila. Dolgo se je metala za njim. Potem pa, ko je Matevž zahajal k meni, se je rada porogala:

»Matevž, ti si pa res pod srečno zvezdo rojen. Izbral si si najlepšo in najboljšo punco.«

Prav danes mineva eno leto, odkar se je Matevž odselil in še vedno ne morem verjeti, da je zares odšel. Nekaj njegovih oblačil je še vedno zloženih v moji omari. Včasih jih vzamem v roke, začutim njegov vonj in takrat se zjočem. Prstan nosim zdaj na sredincu, ker je prstanec postal predroban. Kupil mi ga je nekoč, ko sva bila na izletu v Istanbulu. Na tržnici, med množico stojnic, me je pritegnila vitrina z energijskimi prstani. Prodajalec pa je vabil mimoidoče in vpil:

»Kupite čudežni prstan! Spreminja barvo. Pri zaljubljencih postane rdeč.«

In sem ga dobila. Tako, bolj za šalo. Zdaj ga vsak dan opazujem. Ni več rdeč. Na obroču se kot cikcakast vzorec spajata dve vrsti trikotnikov. Ena vrsta je bledo rjava, druga bledo zelena. Umazano bledo, nemarno bledo. Tako bledo kot je moj vsakdan. Ali bo še sploh kdaj žarel v rdečem? Energijski prstan, ki z barvo izraža moje počutje.

To sicer ne spada med dogodke današnjega dne, a tega tudi kdaj prej še nisem zapisala.

Nedelja, 7. junij

Dolg in zoprn dan za samevanje, si rečem zjutraj. Spet me v prsih tišči. Kot bi mi vsi notranji organi nabrekli in pritiskali na prsni koš.. Pozneje upoštevam nasvet mojega zdravnika, naj se veliko gibam na zraku. Zaradi bledice, da se razgibam, da se mi povrne tek. V nahrbtnik zložim rezervno majico, plastenko vode, čokolado. Kaj dosti naprezati se pa tako ne nameravam. Nadenem si nahrbtnik, za njegove naramnice še zataknem anorak in se podam na Pohorje. Že nekaj časa se vzpenjam po gozdni poti in odločim se, da grem samo še do križišča, kjer se pot razcepi v tri smeri. Tedaj me dohiti neki moški.

»Gospodična, anorak ste izgubili,« mi reče in v roki res drži moj anorak.

»O, hvala!« mu vsa zadihana rečem in se čudim, ko s tipanjem ugotovim, da ga res ni več za mojim hrbtom. Že hočem dalje, a me zadrži njegov tako prijazen nasmeh, da mu ga ne morem ostati dolžna.

»Res ste prijazni,« mu rečem in se tudi malo nasmejem. Skupaj potem nadaljujeva pohod. Svoj lahkoten in siguren korak zdaj prilagaja mojemu počasnemu in okornemu tempu. Kar kmalu se zapleteva v pogovor. V križišču sploh ne pomislim več, da bi se vrnila. Pripoveduje mi, da gre skoraj vsak dan po tej poti. Zato, da je lahko pri svojem delu bolj zbran, da bi izgubil nekaj kilogramov, da ohranja kondicijo, da odvrže slabe misli. Tudi jaz postanem precej zgovorna. Zaupam mu celo, kje stanujem. Takoj za tem imam pomisleke, da sem le nekoliko preveč zaupljiva. A se kmalu pomirim, saj je moški vsaj za deset let starejši od mene, in za moj okus res nekoliko zavaljen. Čeprav bi rekla, da je prijeten in predvsem zanimiv sogovornik. Počutim se kot šolarka, ko ga poslušam. Ob povratku si naberem šop klasaste trave in nekaj travniškega cvetja. Nikoli prej še nisem opazila, da je trava lahko tudi lepa.

Zvečer sem prijetno utrujena, po dolgem času spet malo lačna. Sem se kar prav odločila, da sem odšla v naravo.

Sreda, 10 junij

Nedeljski sprehod mi je dal toliko energije, da se še danes dobro počutim. Minila me je solzavost in dan dobiva svoj smisel. Moje delo v službi ni več tako dolgočasno, kot je bilo še pred dnevi. Sodelavci se mi zdijo bolj prijazni. Kako je že rekel sprehajalec?

»Kljub vsemu je svet lahko lep, če ga sprejemaš s prave strani.«

Popoldan se spet odpravim po pešpoti. Morda zato, da bi se s kom pogovarjala. Ali pa zato, da bi spet srečala tistega moškega. Ah, ne! Zato že ne, saj nisem več pubertetnica, in to misel modro odrinem. Kljub temu se odpravim ob isti uri in po isti poti kot v nedeljo. Že kar na začetku poti ga srečam, ko se on že vrača s pohoda. Šele zdaj si ga dobro ogledam. Res ni napačen. Bi celo rekla, da je privlačen moški zrelih let. Pozdraviva se in on reče:

»Jutri bom pa šel šele ob petih.« Ne trudim se zatajiti prijetnega presenečenja, saj bi mi ga lahko vsakdo prebral z obraza. Zdaj ugibam, ali je to vabilo? Grem dalje in svoj pohod tokrat nekoliko skrajšam. Na prvi jasi se ustavim, sedem na najbolj osončeno mesto in se prepustim toplim žarkom, da me oblizujejo. Sprašujem se, kako to, da že kdaj prej nisem zašla sem gor in se veselim jutrišnjega dne. Ti sprehodi mi res dobro denejo. Danes se mi celo poje.

Četrtek, 11. junij

Pred tovarno spet srečam Olgo. Tokrat sem je prav vesela, zato jo s pozdravom prehitim:

»Pozdravljena, Olga! Zakaj si tako zamišljena?«

Presenečena nad mojo zgovornostjo in dobro voljo me sumljivo opazuje. Naenkrat se njej mudi dalje in razen pozdrava ne reče nič. Pa kaj si ona misli , da bom jaz večno žalovala za Matevžem in nosila masko razočaranja. Morda pa misli, da se je Matevž vrnil k meni in sem zato spet vsa rožnata. Njo pa grize zavist. Naj jo kar grize, si rečem in prav privoščim ji en dober zalogaj negotovosti.

Ob petih sem brez oklevanja spet pod Pohorjem. Moj sosprehajalec me že čaka. Stopi mi nasproti, mi poda roko in poljubi na čelo. Prijateljski poljub. Všeč mi je in sproščeno se zasmejem. Čisto nenadzorovano vre smeh iz mene. Oba se smejeva in počasi stopava navkreber. Govorim in govorim, pripovedujem prigode iz otroštva, o travniškem klasju v vazi, ki se je posušilo in je seme raztreslo okoli vaze …, da on sploh ne pride do besede in samo posluša. Nasproti nama prihaja manjša skupina pohodnikov. Že od daleč nadvse spoštljivo pozdravijo:

»Dober dan, gospod doktor!«

V trenutku umolknem in ga plaho pogledam. Celo ustavim se. On pa mi s komaj opaznim nasmeškom pomežikne. Za trenutek položi roko na mojo ramo in da znak, da greva dalje. Jaz pa bi se najraje obrnila in zbežala nazaj. Naenkrat je ob meni čisto drug človek. Da bi prekinil molk in pregnal mojo zadrego, se zdaj on razgovori. Na dolgo in široko mi našteva rastline, ki rastejo visoko v gorah, opisuje njihov izgled in lastnosti, vključi tudi vremenske vplive. Še vedno sem vsa zmedena, a čas kljub temu vse prehitro mineva. Ob slovesu se čisto spontano objameva. Navaden objem, brez poljuba. Le z obrazom se bežno dotakneva. Naslednje srečanje je predvideno šele v nedeljo. S celo zmešnjavo občutkov, od dvoma, zadrege do nesmisla in ugodja, se vračam domov.

Petek, 12. junij

Danes mi delo ne gre najbolje od rok. Kar naprej sanjam pohorske poti, vedno z Mirom. Tako se mi je predstavil. Zdaj pa se mi blede. Povsod me spremlja njegova podoba, slišim njegov glas, ponavljam njegove stavke. Čeprav vem o njem samo to, da mu je ime Miro, doktor Miro. Olga bi se mi glede njegove starosti nesramno režala. Tega, da je doktor, ji tako ne bi povedala. Doktor, tisti v beli halji in stetoskopom, zataknjenim v zgornji žep halje, z resnim pogledom. Presnete skomine! Saj vendar ne morem in ne znam biti »doktorjeva«.Sicer pa, kaj si sploh domišljam. Zakaj sploh rinem prav po tisti poti, kot bi bila edina na širnem Pohorju. Ves popoldan se že ukvarjam s to zablodo in se otepam nesmiselnih sanjarij. Nenadoma me popade jeza, potegnem predal iz omare in vsebino zvrnem kar na tla. Zato, da bom počela kaj koristnega. Da mi poželenje mine. Da si iz glave preženem neumnosti in blodnje. Iz pomešanega kupa sortiram nogavice, modrce, rutice … Sredi zlaganja, ko svoje misli že usmerim v lahkotnejši tok, me popade panika. Po stopnišču slišim korake. Nekoliko upočasnjene, preudarne korake. To bi lahko bil Miro. Kaj za vraga hodi sem! Saj ga nisem povabila, se kot po ukazu razburim. Le zakaj sem izblebetala svoj naslov. Moj drugi jaz je srečen: nič zato, da je le prišel. Ostanek, na tleh pomešane vsebine, naglo zmečem nazaj v predal. Kar preko kupčkov, ki sem jih že celo uro skrbno sortirala in zlagala. Napeto poslušam. Zdaj, zdaj bo pozvonilo. Čakam. Koraki se začno počasi oddaljevati in kmalu vse potihne. Še vedno v napetem pričakovanju klečim na tleh poleg predala in se zazrem v prstan na sredincu. Še nekaj dni prej umazano rjavi trikotniki sedaj žarijo od rdečine, sivkasto zeleni so modri kot ocean. Izdajalec! Lažeš! zavpijem in se ustrašim lastnega glasu. Jaz, da sem zaljubljena? V koga neki? Kaj naj si začnem z njim, z dohtarjem? Jaz, jaz … pa saj sem se zaklela, da me noben moški ne bo več premamil. Samo naslaja se in išče avanture. Ne bom mu nasedla, ne! Čimprej se moram izvleči iz te igre. Ne maram ga več videti in v nedeljo ne bom šla nikamor! Naj me kar čaka! Moj drugi jaz pa že kljubuje: v jasnem vremenu je v mestu zadušljivo vroče, zato je bolje, da se odpravim na Pohorje. In če bi slučajno deževalo, kdo ve, ali se bova še sploh kdaj srečala? Preden ležem spat, vzamem dva apaurina. Preveč sem razburjena.

Sobota, 13. junij

Če bi se dalo, bi dan najraje prespala. Begata me negotovost in dejstvo. Želja, biti ljubljena in kljubovanje. Razganja me od dvomov. Nekomu se moram zaupati, si rečem in že kličem Olgo. Kljub njeni obrekljivosti bi me ona še najbolj razumela. Poslušala bi me in vsaj tisti trenutek bila na moji strani. Čeprav bi izplen moje zaupljivosti znala pozneje obrniti sebi v prid. V stanovanje si je ne upam povabiti. Za vsak slučaj. Lahko bi Miro, gospod doktor, res prišel. Olgi zato predlagam, da se dobiva na vrtu bližnjega bifeja. Takoj opazi, da sem drugačna kot pred dnevi. Ne več tako vesela kot oni dan. Tudi ne tako potrta kot še pred dobrim tednom.Vrta vame z vprašanji, mi zaupljivo izdaja skrivnosti, kdo se s kom sestaja, komu šef najbolj zaupa in podobno, da bi me omehčala in od mene čimveč izvedela. Jaz pa razen tega, da se veliko gibam na zraku, ne povem ničesar. Pozneje si čestitam, da mi je uspelo zadržati svojo veliko skrivnost. Kljub temu čutim olajšanje. Tem bolj, ker sem svoja doživljanja zavarovala pred razvrednotenjem. Moj prstan vztrajno izžareva živo rdeče in oceansko modro. Pred spanjem zopet vzamem pomirjevala, ki mi jih je predpisal zdravnik.

Nedelja, 14. junij

Samo v tem tednu je popisanih skoraj toliko listov dnevnika, kot v celem letu, odkar me je Matevž zapustil. In še teh nekaj vrstic sporoča samo bolečine, osamljenost, solze, Olgine novice in obrekovanja, zdravila … Nič se mi ni dogajalo, kar bi bilo vredno zapisa.

K čaju grizljam prepečenec z maslom. Pomirjevala še vedno delujejo. Čustva so otopela, zato se ne obremenjujem z mislijo na sprehod po Pohorju. Izjemoma pa si že zjutraj pospravim sobo. Ne, to ni več izjema. Že nekaj dni to počnem. Brez pravega zanimanja listam po starih revijah. Počasi si začnem pripravljati nahrbtnik, ne da bi o tem razmišljala. Kar tako, samoumevno, in grem. Zato, da ubežim samoti. Ker tisti moj drugi jaz, skrit nekje globoko v meni, tako hoče. In končno zato, ker želim zopet poslušati njega. Poslušati zgodbe iz knjig, spoznavati vesolje, slišati vprašanje: »Kako se počutiš danes?«

Sediva na grebenu planine, globoko pod nama se med gosto posejanimi hišami vleče reka. Preštevava mostove, iščeva najvišji dimnik. Na stekleni strehi neke zgradb se lomijo sončni žarki. Vsa stavba žari, da je videti kot velika svetilka.

»Je tam prižgana luč?« vprašam naivno.

»Sonce se poigrava v steklu,« reče.

Zamišljen gleda tja dol, nekam v prostranost in zaman išče točko, kamor bi lahko odložil svoj pogled. Še malo prej nasmejan obraz se zresni in bolestno skremži. Začudi me njegova nenadna sprememba. Čez čas nadaljuje:

»Za vsakega gori nekje lučka. Tudi če je še tako plaha, jo je vredno negovati.« V teh besedah zaznam toplino, občutek varnosti in počasi se izvijam iz osamljenosti. Nekaj se v meni premakne, čustvujem njegovo počutje. Nato zmaja z glavo kot bi odkimaval in povrne se njegova prvotna podoba. Spoštljivo ga poslušam, ko mi pripoveduje vsebino neke knjige, ki naj bi jo že nekoč davno prebral. Napeto sledim zgodbi o razočarani mladenki in njenem prizadevanju, da bi našla izhod iz stiske. Nenadoma zapiha močan veter. Kot otroka me z anorakom ogrne in mi čez glavo povezne kapuco.

»Paziti je treba na ta ušesca. Veliko bodo še morala slišati,« reče. Vstaneva, se primeva za roke in stečeva kar preko strmega travnika.

»Prej kot v sredo ne utegnem.«

Tokrat jaz predlagam termin, ko se poslavljava. Bojim se namreč, da bi bilo najinih srečanj prej konec, preden bi razvozlala bistvo mojih čustev, ki jih gojim do njega. Veliko se pogovarjava, a o sebi mi ne pove ničesar. Kot ocean je skrivnosten.

Ponedeljek, 15. junij

V blagovnici stikam po polici s pletenimi kapami. Odkar sem spoznala Matevža si še nikdar nisem poveznila kape na glavo. Za njega sem morala biti vedno izzivalno napravljena in v družbi vzpodbujati zavidanje. Zdaj naenkrat potrebujem kapo. Za pohode po Pohorju. Stojim pred ogledalom in jih pomerjam. Nenadoma se mi v ogledalu prikaže poleg stojala za šale Mirova podoba. Naglo se obrnem in hočem stopiti do njega, a mi invalidski voziček zapira prehod. Ženska v njem si v stoječem predalu izbira nogavice. Nekoliko pozornosti namenim njenim skrbno negovanim rokam. Pustim kape, grem iz trgovine in se postavim pred izložbo. Čakam, kdaj bo prišel Miro. Senzorska vrata se samodejno razmikajo in spet zapirajo. Ljudje izstopajo, vstopajo. V parih, posamično. Vrata se spet odprejo in prikaže se invalidski voziček z žensko, ki si je prej izbirala nogavice. Obrnem se proč, da bi z ogledovanjem izložbe prikrila čakanje. Tedaj zaslišim znani glas:

»Oprosti, Marta, zdaj morava domov. Otroka naju že čakata. Te bom jutri odpeljal k frizerju.«

Nenadoma trznem. Zreva si v oči in za trenutek otrpneva. Ko zakrčenost v mišicah popusti, s prijaznim nasmeškom enoglasno rečeva:

»Dober dan!«

Miro z vozičkom pred seboj previdno zavije desno, jaz kot burja na levo. V naslednji ulici začnem hiteti, Čez most že tečem. Pozabim na službeni sestanek, namerno ne grem na zmenek z Olgo. Samo domov, med svoje štiri stene si želim.

Skušam ubežati pravkar razgaljeni resnici, z naglico odklepam vrata in jih za seboj hitro spet zaklenem. Torbico od daleč vržem na mizo. Odpre se in iz nje zdrsne majhno ogledalo. Zdaj leži na tleh, razbito. Tako kot je razbita Mirova podoba. Vržem se na posteljo, ki sem jo zjutraj še v zanosu vsega lepega, skrbno poravnala. V prsih me zaskeli. Ne morem jokati, ne sovražiti, ne pomilovati.

Torek, 16. junij

Noč je težka. Prebujam se iz blodenj: trgovina, Miro v ogledalu, ženska v invalidskem vozičku, Marta, oprosti … Mirov pogled, dober dan, vljuden priklon, dostojanstven, spontan. Prizori se kar naprej ponavljajo. Mučim se z vprašanjem, zakaj neki me je vse to tako zelo prizadelo. Saj mi vendar ničesar ni obljubljal, ne zahteval od mene. Le prijazen je bil in … njegov dotik. Sama sem burila svojo domišljijo in gojila upanje. Pripravljena sem bila celo na več. Vse dogodke in občutke zdaj zlagam v skladovnico, tehtam in presojam. Nobenega vzroka za obsojanje ne najdem, nobene grešnosti za teptanje doživetega. Novega obzorja, ki se mi je zadnje dneve razgrinjalo, ne morem in tudi ne želim več zagrniti. Pohorske poti, najina srečanja, njegove besede so utrinki, ki bodo za vedno svetlili moj spomin. Bolj kot vsa leta doslej prav v tej noči, odraščam in dozorevam.

Zjutraj se uredim za službo. Kot običajno. Veliko ličila, in še več, da bi prikrila podočnjake. Pa visoke pete, tesno oprijete hlače. Matevž je hotel, da sem vedno naličena, močno naličena. Tudi doma. Na hodniku grem mimo ogledala, se še bežno pogledam in se na mah ustavim. Ne, saj to nisem več jaz. Osupnem, ko ocenjujem sama sebe. Ta obraz ni več moja podoba. Ličila sevajo z njega kot moteč tujek, kot odvečna navlaka. Pozna sem, zato ne storim ničesar, samo hitim dalje. Zgodi se prvič, da sem s temi pomadami na obrazu nesrečna. Vedno sem si svoj make up po nekaj krat na dan še dopolnjevala. Zdaj komaj čakam, da si ga zbrišem.

Popoldan se ob povratku domov ustavim še v knjižnici in se včlanim.

»Ano Karenino, prosim«, rečem knjižničarki. Čudim se svoji odločnosti, saj mi je za branje knjig vedno bilo škoda časa. Toda Miro pravi, da z dobro knjigo lažje prebrodiš stisko. Doma se takoj lotim branja knjige, a ne zmorem koncentracije niti za dva stavka. Misli mi kar naprej uhajajo k včerajšnjemu dogodku. Še vedno tehtam svoje zaključke in jih prelagam sem ter tja. Nobenega motiva za obsojanje sebe ne njega ne izluščim. Zlepljeno ogledalo iz torbice zdaj kaže brazgotine loma, Mirova podoba dobiva okvir. Že dva večera ne vzamem več pomirjeval. Hočem jasne misli. Na prstanu se rožnati trikotniki stikajo z nežno modrimi.

Sreda, 17. junij

Drugačno jutro je, svetlejše. Posušeno travno klasje v vazi odseva doživljanje preteklih desetih dni. Neka umita lahkotnost me prevzema. Ne tratim časa z ličenjem, le malo senčila na veke in poudarek ustnicam. Preseneča me, da misel na Matevža ni več boleča. Njegova samovšečnost zdaj preveč izstopa, zato vloge njegove slepe, in vdane lutke ne bi mogla več prevzemati. Rešena sem navezanosti, kljub temu se ne počutim prazno. Vznemirja pa me misel na popoldan. Naj grem, ali ne?

Pred tovarno me čaka Olga. Že od daleč me bučno zaslišuje, zakaj v ponedeljek nisem prišla na najin zmenek. Izmotavam se s slabim počutjem, dodatnim delom v službi in še kaj. Da mi ničesar ne verjame, ji berem z obraza. Izmenjava še nekaj nepomembnih fraz in greva vsaka svojo pot. Jaz nekoliko zmedena, ona začudena in z rahlim posmehom.

Doma že lep čas pogledujem na uro. Odloči se! Ni še prepozno, si prigovarjam in oklevam. Pa saj sem vendar jaz predlagala sredo, mar ne. Me bo čakal? Tedaj se spomnim, kako globoko je bil zamišljen in potrt, ko je rekel:

»Za vsakega gori nekje lučka. Če je še tako plaha, jo je vredno negovati.« In jo tudi obdržati, sedaj samozavestno dopolnim njegovo misel.

Našla sem torej svojo lučko in zdaj vem, da sem tudi jaz za nekoga lučka! S tem spoznanjem podkrepim svojo odločitev in se odpravim.

Zopet sediva na grebenu najinega priljubljenega hriba. Poslušam nadaljevanje zgodbe o razočarani mladenki, ki jo je v nedeljo prekinil veter. Na pokrčena kolena naslonim glavo in jih z rokami objamem tako, da je roka s prstanom osončena. Miro za hip prekine pripoved, se zagleda v prstan na moji roki in reče:

»Nisem še videl prstana s tako sijočimi barvami. Lep je.«

KONEC

ZAKAJ NE BI ŠLA

Zakaj ne bi šla
še enkrat na zmenek
z mestom tistega davnega maja.
Med cvetje španskega bezga,
med klopce in potke,
med študentske spomine,
kjer se na skalnih stopnicah
sprehaja neka druga mladost.

Zakaj ne bi šla
na hrib sredi mesta
pocukat za brk generala
v kavarno na kavo z vami častiti.
Ah ne, saj tudi vas davno več ni.
Pogledat čez strehe, čez kupolo cerkve,
tja do samostanskega vrta
kjer pozabljena jablana cveti.

NA ŠIROKIH AVENIJAH

Na širokih avenijah
Novih sončnih mest
Ni kotička kot je najin
V mestu najinih poletnih sanj

Tam so ulice ozke,
Da z roko dosežeš drugo stran
Tam sončni žarki si polomijo konice,
Da nemočne popadajo na hladen tlak

Na pragu mrzle zime
Se grejeva še vedno, vsak večer
V spominih na nebesa ob obali
Sanjava o vrtu, kjer igra cigan
O vinu, tangu, ki se pleše
Dolgo v vročično noč.

SONČNICA

Kot sončnica
obračam se za soncem
Senca za menoj
ne pozna mojih misli
Ne vidim je.

Obrnem hrbet senci
Sonce pred menoj
Ne ve za moje misli
Le ti, ki obsiješ me opoldne
Vidiš vse, kar je in kar bo.

Oblaki visijo
nad golim drevjem.
Deževalo bo.
Prisluškujem kot pesmi
sladkemu šumenju.

Na trnjevem vrtu,
ograjenim z bodiko,
sanja roža.
Le kdo si bo upal
prestopiti ograjo.

Roža v vazi.
Pesem nebes in zemlje.
Veni v obupu.
Vse bi dala za meglico,
za kapljico svežine.

Sončni zaton.
Razblinjajo se vonjave dneva
v lep večer.
Vso noč bomo peli
pesmi o domu in luni.

Preko hribov,
prek zvokov potovanja
dospeš na cilj.
Dovolj je bilo tavanja
na vse strani neba.

MORFOLOGIJA

V morfologiji nisem doma.
Za korenino vem.
Pod zemljo je najbrž shranjen ves
moj genski material.
Če bo dovolj trden, bo olesenel.
V stoletjih bo pognal šopaste
stranske korenine.
Zanamcem se bodo spričo degenerativnih šokov
zapisale povsem nepoznane lastnosti.
Njihov glavni poganjek morebiti
ne bo mogel opravljati fotosinteze.
Zato že danes shranjujem v kovček svojo strast
nad občudovanjem tega naravnega pojava.
Nekoč ga bodo zakopanega pod plastjo
človeških odpadkov s sonarji odkrili.
Upam, da bodo v zmedi podatkovnih mrež
uspeli razvozlati njegovo vsebino.

KAKO ZGREŠIŠ RESNIČNOST

Pride čas, ko te Diana zvabi v lovišča.
Ni nujno, da si prepričan v uspeh lova.
Uokvirjaš slike centrifugiranega Jadrana,
gležnjem dolivaš vonje soli in sivke,
si prikrojiš božanje maestrala
in loviš brhke poglede mladih lovcev.
Vse v upanju, da boš pozabil na viharno hitenje časa.
Žal zadošča en sam izstreljen naboj preteklih let
in že zgrešiš resničnost, v katero spadaš.

STOL

Zadnjič sva naleteli na sijajen stol.
Vsaj tako si dahnila.
Pokala si od občudovanja.
Vsa pripadna klanu kupcev.
Vsa zaščitena …
Jaz sem se pretvarjala, da
me njegova dodelanost navdušuje.
V resnici sem bila ravnodušna.
Moreče razdraženo sva krožili okrog objekta,
ti pod dirigentsko palico prodajalca,
jaz pod nelagodnim občutkom samoprevare.
Najraje bi se znesla nad teboj,
pograbila tiste plastične noge
in jih zmrcvarila.
V zlorabi udvorljivih besed
te je uniformirana postava
namestila v tisti strukturirani pliš
in v trenutku si bila sredi božanskih občutkov.
S pogledom si zanikala obtožnico,
ki je visela nad tvojim vzglavjem.

NIČTA VREDNOST

Čudno.
Zdi se mi, da moje telo
pogosto gostuje na
gledaliških deskah.
Preoblačijo ga.
Mu nadevajo nove obrazne maske.
Ga balzamirajo za prihodnost.
Ga uničujejo, da bi ga znova rodili.
Ga nategujejo in krčijo.
Iz njegovih besed črpajo snov
za obsodbo mojih dejanj.
Zanikajo ga vsega, kar ga je v meni.
Jaz pa se pretvarjam,
da tega ne zaznam in
še naprej sadim rožice.
Zgodi se, da vse,
kar prodre skozi kožo
in se okrvavi,
dobi novo podobo.
(Pomislim na pavijanov
zamaknjen pogled
v ljubljanskem živalskem vrtu)
Nešteto je vrednostnih sodb.
Težava nastopi, kadar
v dojemanju sprememb
začutim ničto vrednost
svoje človeške podobe.

DISONANCA 2

Steze v meni ječijo.
Vse smeri so začrtane.
Brezpotja kar ni.
Studenec misli ne žubori,
le blágo pretaka besede.
Kamniti stisk rok se je naostril.
Beli golobi nizko letijo.
Ni barv, ne glasbe, vonjav.
Le tigri ponoči renčijo.
S prostranostjo diha edino nebo.

VSE IZMERE SVETA

Ko bi mogel raziskati težo rose,
ko bi znal zabeležiti vse barve sveta
in s kronometrom izmeriti tresljaje planeta,
ko bi ti za trenutek uspelo ustaviti čas,
bi postal moj polihistor.
Namesto vedra kapelj
bi potežkal mojo kožo,
namesto merjenja mavričnega spektra
bi posnel žarenje moje avre,
namesto polaganja zrn graha na opno
bi izmeril tresljaje mojih notranjih organov.
Čemu ti bodo statistike in grafikoni,
če ne veš, da sončna krogla v meni
lahko v hipu presvetli tvoje misli.
Čemu ti bo trdno zabeležena
projekcija gibanja planetov,
če pa ti ni uspelo izmeriti
niti zemljevida mojih ozvezdij?

Bil je torek, ko je bilo Rozi naloženo novo opravilo. Anzel je menil, da lahko samo njej zaupa nabavo koksa, ki ga je potreboval v kovačnici. Tako je navsezgodaj ob pomoči hlapca zapregla konja in odpeljala proti Ptuju.

Jutro je bilo hladno. Roza je zadrhtela in se močneje ovila v odejo.

Slutiti je bilo zgodnjo zimo. Ob misli na moža je nejeverno zmajala z glavo. Preden je odpeljala z dvorišča je pritekel iz hiše in se povzpel na voz. V roki je držal debelo odejo in ji ogrnil ramena.

Da te ne bo zeblo, je dejal in ji skrbno ovil še noge.

Tega dne je bila čakajoča vrsta na koks še daljša kot sicer in Roza je bila možu hvaležna za toplo odejo Vozovi so se pomikali počasi in Roza je zaskrbljeno pogledovala proti soncu. Hitro je izginjalo za temnimi oblaki, ki so oznanjali neurje.

Ob ostrem sunku vetra je zadrhtela. Dolga ura je bila potrebna, da se je tudi njen voz zatresel pod težo premoga. Tedaj je Roza stopila h konju in ga pogladila po glavi. Velike blage oči so hvaležno sprejemale njeno pozornost. Bila sta stara prijatelja. Konj je bil vajen njenih mirnih gibov in besede v njunem sporazumevanju že dolgo niso bile več potrebne. Poznala sta se že mnogo let in mnogo skupnih poti je bilo že za njima.

Roza je proti njemu nagnila glavo in zašepetala: »No sedaj pa pojdeva domov.« Čakala ju je dolga pot, ki jo je konj mnogo težje premagoval s polno naloženim vozom. Roza se je povzpela na voz in se ponovno ovila z odejo in zategnila vajeti. Konju je popolnoma zaupala in dolga mirna pot je bil čas, ki ga je izrabila za premišljevanje o svojem življenju.

Konj je stopal mirno in sigurno. Svojo pot je dobro poznal Danes se je najprej pomudila pri petletni hčerki. Preden je odšla je še stopila v sobo svoje matere. Ob njej je skrita pod odejo ležala kodrasta glavica. Mirno in brezskrbno se je stiskala k svoji babici.

Mati Marija je počasi odprla oči.

»Ni prav, da moraš na pot, dovolj moških je pri hiši.«

»Rada grem malo od hiše, nič se ne bojte mati.«

»Ne pozabi na malico,« jo je opomnila mati in Roza je z nasmehom prikimala. Ko je šla proti vratom se je še enkrat ozrla. Hčerke prav nič ni moglo prebuditi, mirno je spala.

Misli so se ustavile še pri dveh moževih sinovih. Ljubosumno sta pazila na očeta, kar pa je vodilo v sovraštvo do nje, ki pa ga ni znala krotiti.

Misel na moža ji je zbujala nasprotujoča si čustva. Slepa ljubezen do sinov ga je gnala v nerazumen odnos, ki ga je vzpostavil z njo. Kakor da bi pred njima želel opravičevati trenutke naklonjenosti jo je že naslednji hip zasipal s poniževanji in ploho pikrih besed. Bila je mnogo mlajša od njega, zato se ljubosumnim podtikanjem ni bilo mogoče ogniti.

No, takšno bo pač moje življenje, ko le ne bi bilo še kaj hujšega, se je tolažila. Zagledala se je proti oddaljenem gozdu, skozi katerega jo bo vodila pot. Pogled na vse gostejše snežinke je ni opogumil.

Poskusila je pognati konja malo hitreje a večjega učinka ni bilo Konj je ubiral svoj tempo in tega je po navadi držal do doma. Roza se je namrščila. Sneženje se je krepilo in ob sunkih vetra se je razvilo v pravo neurje.

»Danes se bom pozno vrnila,« je pomislila in si tesneje ovila obraz, ki ga je bičal ledeni veter in nepregledna gostota snežink.

Roza ni slutila s koliko jeze je tega dne mati potiskala lonce po velikem štedilniku, pogledovala skozi okno kuhinje in godrnjala.

»Le kaj je bilo treba ženski na pot. Moški so pa na toplem. Bog ve kako Roza premaguje to pot. Današnji moški niso več pravi moški, sram jih bodi.«

Tudi Anzel v teh trenutkih ni bil brezbrižen. Roza bi se morala kmalu vrniti. Poti je vse bolj zasipaval sneg in zaradi vetra so nastajali visoki zameti. Stal je pred vrati kovačnice in se zaman oziral v nepregledno belino. Sinova, ki sta opazovala očetov zaskrbljen pogled, sta se spogledala.

Anzel se je zdrznil ob znanih besedah.

»Vrag naj jo vzame, če bi bila poštena, bi bila že zdavnaj doma.«

»Bog vedi s kom se vlači po tistem Ptuju, saj pravim, da bi morali že zdavnaj ukrepati.«

Besede sinov so se kot puščice zajedale v Anzlovo srce.

»A ni dovolj, da sami garamo, gospa pa se vozi po svetu in obiskuje svoje ljubčke.«

Že nekoliko potlačeno ljubosumje je znova vzplamtelo in njegove misli so slikale strašne podobe. Videl je ženo v objemu zdaj tega, zdaj drugega. Znani in neznani obrazi so se vrstili in ni jim bilo videti konca.

»Ubil jo bom, nekoč jo bom ubil,« je sikal Anzel in stopil do vrča z vinom. Vrč se je praznil in srce je postajalo lažje.

»Navsezadnje, vrag naj vzame vse skupaj, jaz in moji otroci smo dobili dom, vse drugo ni važno.«

Tako mrmraje je izpraznil še en vrč, se napotil skozi kuhinjo do svoje sobe. Zvrnil se je na posteljo in zaspal. Materinega divjega pogleda ni opazil.

Pogled skozi okno je Marijo znova prestrašil. Veliki kosmi snežink so se divje vrtinčili, sedali na drevje in pokrivali naravo pod seboj.

Dnevne svetlobe skoraj ni bilo več, skoraj stekla je po visokih stopnicah, od koder je s podstrešja skušala videti v daljavo. Ničesar premikajočega ni zaznala, le gosta bela zavesa je migotala pred njenimi očmi.

Nekje daleč med polji sta pot proti domu premagovala utrujen konjič in z snegom obsipana voznica. Obrisi ceste so se že zdavnaj spojili s poljem. Konj se je vse težje upiral naletom vetra. Hotel se je ustaviti a mu Roza tega ni dopustila. Vedela je, da se mora pomikati naprej in da kolesa ne smejo obstati. Stoječega voza konj ne bi več mogel premakniti.

Pred seboj končno zagleda gozd. Pot med drevesi je bila lažja, saj so goste veje zadržale nekoliko snega. Roza je rahlo ošvrknila konja. Le redkokdaj se je česa ustrašila, toda ta vožnja ji je povzročala čudno drhtenje. Njen pogled je zaobjel temino gozda in srce ji je stisnila tesnoba. Bila je sama, tako strahotno sama. Le ona in njen star izmučen konj. Roza mu je vzpodbudno prigovarjala in konj je vlekel, kot bi razumel njeno stisko. Tudi sam si je želel varnega zavetja v hlevu.

V daljavi je zagledala rahlo svetlikanje, ki je naznanjalo konec temačne poti. Toda v istem trenutku se je konj ustavil. Roza se ga je rahlo dotaknila z bičem, toda s tem je izzvala le njegovo nemirno premikanje. Previdno je stopila z voza in se s težavo prebila do konja. Pogledala je po poti in v grozi onemela. Kar je videla jo je navdalo z resničnim strahom. Le malo pred konjem je preko ceste ležalo deblo velikega drevesa.

»To bi lahko bil moj konec,« je pomislila, poznala je zgodbe o zmrznjenih voznikih, ki so jih našli na samotnih poteh. Misel na tako smrt se ji je do kraja upirala. Toda, kot bi nekdo preizkušal njene moči, je močan veter zamajal mogočne veje nad njo. Nanjo se je z vso težo usipal plaz snega. Roza bi v tem trenutku najraje zajokala. Z rokami je objela vrat konja in se s čelom naslonila nanj.

»Kaj bova naredila?« je spraševala in ga trepljala po vratu.

Konj je hrzal in nejevoljno zatresel z grivo

»Prav imaš, čakanje nama ne bo koristilo,« je pomislila in mrzlično premlevala situacijo v kateri se je znašla.

Spomnila se je materinih besed: »Kadar je najhuje ostani mirna.«

In res je poskušala ostati mirna. Obšla je voz in si ogledala drevesa ob poti. Bila so pregosta in niso dovoljevala izogiba ne v levo ne v desno. Pot je vse bolj zasipaval sneg. Vedela je, pohiteti bo morala.

Stopila je pred konja, nekaj mrmrala in merila, uzrla edini izhod, ki bi ki bi jo mogel rešiti iz snežnega objema.

Stopila je pred konja in se mu zagledala v oči.

»Pomagaj mi, sedaj mi pa pomagaj prijatelj moj stari,« je dejala in se odločno lotila dela. Stopila je k zadnjemu delu voza, kjer je visela dolga, močna veriga. Nekega dne jo je tja pripel Anzel:

»Tukaj naj visi za vsak slučaj.«

Roza jo je s premraženimi rokami snela in stopila proti vrhu ležečega drevesa. Sreča, da drevo ni bilo ukleščeno med drugimi drevesi. Konec verige je ovila okoli debla nekoliko pod vrhom, drugi konec je pripela na oje tik ob glavi konja. Stopila na voz in zategnila vajeti.

»Hi, nazaj,« je ukazala konju.

»Nazaj, nazaj,« in konj se je korak za korakom zadenjsko pomikal proti vozu. Kolesa so se premaknila in Roza je previdno zategovala vajeti. Konj je hropel in njegove mišice so se divje bočile pod kožo.

»Hi, hi,«je v gozdu odmeval spodbujajoči in odločen glas njegove gospodarice. Še nekaj korakov in drevo se je premaknilo. Veje si zahreščale in se lomile z glasnimi poki. Roza je vedela, da mora ohraniti mir, le tako bo obvladala konja, da bo ubogal njene ukaze.

Verige, s katerimi je bil pripet so se napele do skrajnosti.

»Vleci, vleci!« je ukazovala in prosila in konj jo je ubogal. Še močneje je usločil hrbet in napel vse sile. Nič manjše napetosti ni čutila Roza, v sebi je zbrala vso moč in voljo. Še enkrat je rahlo zategnila vajeti in voz se je ponovno premaknil Konj se je pomikal zadenjsko, za seboj je potiskal težek voz, pred seboj pa vlekel drevo. Roza je tedaj nekoliko popustila in skočila na tla. V voz se je z vso silo uprla tudi sama.

»Hi, Hi,« je ponovno vpila in hkrati potegnila vajeti. Konj je hropel in pena na žvalah se je rdeče obarvala. Voz se je počasi, a vztrajno pomikal nazaj. Še dober meter in bila sta rešena. Drevo je bilo premaknjeno toliko, da je lahko odpela verigo. Prijela je konja za uzdo in ga previdno peljala okoli ležečega drevesa.

Veter je nekoliko pojenjal, snežinke pa so padale in padale. Roza je ustavila konja in iz vreče , ki je visela ob vozu zajela šop sena. S hitrimi gibi je zdrgnila prepotenega in spenjenega konja po hrbtu.

Njegovo izmučeno telo je stresel drget, toda Roza mu ni pustila počitka.

Vedela je, da ga mora prisiliti k ponovnemu gibanju.

»Ne tukaj, doma boš počival,«mu je prigovarjala in konj je znova potegnil. Sneg in veter sta že zdavnaj zbrisala vse poti a Roza in njen rjavček se nista vdala. Prevečkrat sta prevozila to pot, da danes nebi vsaj slutila njene smeri.

Še dolgo sta se ta dan prebijala med zasneženi polji in njivami. Samotna popotnika, odvisna od volje drug drugega, a obojega je bilo v izobilju. Roza si je počasi segrevala od mraza premrle prste. Tu in tam je konju privoščila nekaj spodbudnih besed. Morala se je z nekom pogovarjati.

Misli so ji uhajale v toplo kuhinjo, konj je hitel v zavetje svojega hleva. Prihod na domače dvorišče je pomenil olajšanje za oba, vendar se je Roza ob pogledu na vhodna vrata ponovno zdrznila. Na pragu je zagledala mater. Ovita v volneni plet je mirno stala v mraku z leščerbo v rokah strmela v noč in čakala. Drobna ženica je trepetala za svojo hčer. Le ona. Nihče drug si ni belil glave.

Iz hleva je pritekel mlad hlapec Franček. Prebudilo ga je glasno hrzanje konja. Pomagal ga je izpreči in odvesti v hlev.

»Prinesi mu sena,«je dejala Roza, z rokami zajela šop slame. Z velikimi krožnimi gibi je pričela otirati konja. Franček jo je nekaj trenutkov opazoval, nato pristopil tudi sam. Konja sta dobro osušila in pripravila na počitek. Preden je stopila iz hleva ga je še enkrat objela in naslonila glavo na močan vrat. Čutila je njegovo toploto in mirno utripanje žile.

»Prijatelj moj stari, prijatelj moj ...« je šepetala.

Počasi se je umirila tudi sama. Pogledala je fantiča in se nasmehnila.

»Dobro si to opravil, sedaj pa le pojdi spat.«

V kuhinji jo je čakala mati z vročim čajem. Marija je prilila šilček žganja in tiho opazovala vračanje barve v Rozina lica. Potem je prisedla in jo vprašujoče gledala. Roza je odkimala.

»Ne nocoj, mati, ne nocoj.«

Marija je razumela. Kadar je čustev preveč, besede ne najdejo poti.

Da ne bi prebudila moža, je, kar se da tiho odgrnila odejo. Ob njegovem glasu ji je roka zastala.

»A v svojo posteljo hočeš?«

»Nisem te hotela prebuditi.«

»Lažeš, bog ve s kom si se vlačila, zato se mi sedaj izmikaš.«

Iz njegovih ust je prihajal vonj po pijači.

Roza je onemela. Za trenutek je celo pomislila, da bi bilo bolje, če bi ostala tam v gozdu.

V utrujenih očeh so se zalesketale solze, Tekle so in se niso hotele ustaviti.

»Oholo in razvajeno, kot sem bila, me Anzel še preveč razvaja. To je sedaj moje življenje.«

S sebe je odvrgla še zadnje mokro oblačilo, potem so se po njej stegnile roke in jo potegnile v železen objem.

TATOVI NA DVORIŠČU

Ura se je nagibala že blizu 00, ko sem v kuhinji gledala film. Občasno sem zaslišala hrup na dvorišču. Bilo je v obliki nekega prekladanja, trših predmetov v gajbo ali pa v žakelj. Vse bolj intenzivno je postajalo, da je potegnilo moj firbec, da sem dvignila rit s klopi. Sprva sem pri balkonskih vratih v temi prisluškovala. Nato sem stopila po prstih na balkon in se skrila za najdaljše dele žehte, ki se je sušila.

Prekladanje je občasno prenehalo kot bi mi prisluškovalo. Jasno mi je bilo, da nekdo je v šupi v kateri je bila tema kot v rovu. Noč je bila tudi temna. Moja bujna domišljija je do potankosti skicirala roparja kako baše v punkle. Kaj naj? Dol že ne grem.

Počasi spet odprem balkonska vrata in razlagam pantom, da si slučajno ne bi drznili spustili kakšne zvočne izdajalske zvoke. In proti dnevni sobi, sinu, ki je bil za računalnikom, kličem psssss psssss pssss psssss psssss. Potiho kolikor se je dalo namignem sinu, da je na dvorišču tat. Še sama sebe nisem dobro slišala, ker sem tako potiho govorila in pričakovala, da me bo sin slišal. Ko sem ga le pregovorila je prišel na balkon.

Zdaj sva oba prisluškovala roparju. Priznam, da so mi hlačnice trenirke drgetale. Ne predstavljam si kakšen krik bi spustila, če bi me kaj, hm.

Ti počakaj tu, reče sin. Bila sem trda od strahu tako, da nisem vedela ali gre zbudit ata Ključarja. Ali se bo sem soočil z roparjem, ki je še vedno ropotal. Oči sem napela na dvorišče, da mi ne bo kaj ušlo, da bom pravi čas prižgala luč, da bom pravi čas zavpila,... se mi je podilo po glavi kaj bom morala naredit.

Na lepem zagledam nekaj belega. Prvi hip sem bila čist šokirana. Nisem mogla verjeti a je to res kar vidim. Kar zabrenkalo mi je v glavi. To kar sem videla so bile spodnje hlače ata Ključarja. Vsa ostala gola koža se je spojila s temo. Pogumno, da je kaj, je bos šel proti šupi. S sinom sva se spogledala. Pomislila sem, da si bom dala pest v usta, če bo treba, saj ob tem času si ne smem privoščiti, da bi spustila živalski krik.

Naposled pogumni ata z baterijo posveti v šupo proti točki od koder je prihajalo tatinsko ropotanje. Ven pa pridirka mačkon.

BLEDA SLIKA IZ LETA 1968

Danes ugibam, da se je moralo pisati leto 68, ko ocenjujem Marjetkino starost in kaj si je najbolj zapomnila. Primerjam jo z mojimi otroci, ko so bili njenih let. Ne smem pozabiti biti do nje bolj prizanesljiva, saj vem da sta z mamo živeli na robu družbe in je to vplivalo na vse. Tako daleč ju je spravil Marjetkin oče, ki mu je alkohol zavladal in vladal dokler ga ni spravil v grob. Hladilnik in omare z oblačili, copati in čevlji ni bilo težko pospraviti, ker je bilo še praznega prostora dovolj. Mama se je trudila po najboljših močeh, a je bila vseeno majhna in drobčkana. Pri meni je danes drugače, boljše, a v poplavi vsega po trgovinah se kar izgubi v premalo.

Marjetka je že znala hoditi in ni vedela kam gresta z mamo, vse dokler nista vstopili skozi vhod v ozko dvorano, z mizicami pogrnjenimi s prti in otroci, spredaj je sedel Dedek mraz. Slišala je morda že zanj, a sedaj ga je prvič videla. S stropa so visele luči z belimi bunkami, ki so prostor napolnile z rumeno bleščečo svetlobo. Ne vem kako ji je uspelo pridrobencljati po vrečko, v kateri so bile rokavičke na en prst v nebesno modri barvi, z belo kosmato obrobo v zapestju. Ne spomni se kako je našla mamo, ko je bilo konec. Se pa toplih rokavičk na rokah, ko sta šli domov.

Danes bi rada vedela, katera dobra vila ji je podarila da je prvič videla Dedka mraza, tiste rokavičke še danes nosi v srcu, in srce še danes sedi na malem stolčku za mizico in plašno iz skodelice pije čaj. Tisto teto ali strica bi želela obiskati in se zahvaliti, da so ji z dobroto odprli veselje v srcu, ki kot zbledela freska na steni v decembru zadiha v barvah spomina. Skrbi jo, če bi razumela ali razumel koliko bi njej pomenilo, v njenih ali njegovih očeh zagledati dobroto in povedati, da jo mama nebi mogla peljati in bi ostala brez spomina na Dedka mraza.

EROTIČNE FANTAZIJE

Okna so bila na stežaj odprta in hladila stisnjeno sobo. Koprenaste zavese z vezenimi žerjavi so dopuščale v sobi čutiti prisotnost meseca z odprtimi usti. Ustavila se je pod snopom. Drhtenje znotraj telesa, kot podrhtijo krilca metulja se je nalezla med vožnjo zibajočega avtobusa. Prebudil je založeno željo in potopljene valove, nepričakovano izkopal in razburkal.

»Oh, ti leseni sedeži,« je zastokala Olla, pogledala proti mesecu in pustila mislim pobegniti nazaj k doživetju med vožnjo. Z pritiskom na trdi sedež je čutila prebujanje vulkana iz gozdička in odpiranje zvezdnega predora. Vsak pritisk je prinašal čvrstejši objem toplote. Les je hladil stegna, ki jih je ritmično pozibavanje, ustavljanje, pospeševanje poredno masiralo. Občasno je stisnila stegna, ker je hotela več ... Z očmi je ujela bežečo pokrajino in iznenada vstala, kot bi bil stol prevroč in stopila k vratom. Izstopila je iz avtobusa, ki je imel vsako postajo manj potnikov.

Od neznancev na drugi strani ceste in, ki so jo obdajali pred prehodom za pešce je pronical vanjo popolnoma nenavaden nov občutek. Srečanja z očmi, ko so šli drug mimo drugega so jo plašila, da nebi izdala.

»Kaj bi izdala?« da hrepenim. »Pa saj mi ne piše na čelu,« se misli prerekajo in ugovarjajo.

Komaj je čakala, da stopi v hodnik in prehodi lesene stopnice. Zadnjih deset je stekla in planila proti vratom, kot bi jo nekdo preganjal. Odklenila in zaklenila za seboj. Torbico z rame je obesila na obešalnik v garderobni omarici.

Odšla v sobo in obstala pod snopom meseca. Ta večer in noč bosta sama, saj domači še uživajo na dopustu, ko je ona morala že v službo. Zamižala je in dvignila glavo, da bi začutila božanje. Z desno dlanjo si je pokrila obraz in s čela pogladila lase čez teme in dol proti zatilju. Se dotaknila z licem in obrazom mehki del dvignjene roke in pritisk dotika povečevala. Obstala z naslonjeno brado. Leva roka, je z razširjenimi prsti hlastala čez trebuh do desnega boka in nazaj. Bila vse bolj zahtevna in zaobjela zdaj eno obilno dojko in se vračala k drugi. Miže dvignila glavo navzgor in ponudila vrat mesečevemu snopu, da ga boža. Obračala glavo v desno in levo stran, da bi prejela več mesečine. Prsti desne roke, so začeli odpenjati drobne gumbe na beli srajci. Bluza je pristala, na tleh ob bosih nogah in na njej nedrček. Leva dlan je ušla s počasnim drsenjem blazinic, po vroči mehki koži dojk. Bradavici sta se napeli in klicali igranja na strune harfe. Prebujena struna se je napela in čakala ostale, da zaigra v zvokih ljubezni in sprejemanje golega telesa. Dolgi lasje so izrabili goloto hrbta in ga ljubili, ko je nalahno premikala glavo v levo in desno stran. Blazinice prstov so odvrgle zadržke in v lahkotnosti nežnega peresa božale telo. Se osvobodile preostalega perila, ki je pristalo na parketu. Potegnila s posteljo laneno rjuho, se ovila in odvila, ko sta roki poplesovali okoli golega telesa, ga razkazovali mesecu in zakrivali. Topla koža je klicala po vročini, sragah … Pokleknila je na vznožje postelje in se kot mačka splazila na sredino. Dojki sta poplesavali, z desno roko jima je odvzela težo in ju stisnila k telesu. Se podala proti popku in vulkanu, ki je nestrpno čakal na izbruhe. V zvezdnem predoru je prijetno ščemelo. Spustila toplo telo na posteljo, ki ga je ohladilo le toliko, da je pričakovanje naraščalo. Opustila težo telesa, da je začutila njegovo lahkost. Se obrnila na hrbet, pa na trebuh in blazinicam pustila potepanje in raziskovanje, da so se strune napenjale druga za drugo. Srce je hrepenelo, lovilo in hlastalo za zrakom in sprejetju. Vročina je netila in zanetila izbruh vulkana. Telo so zajeli podivjani valovi in ga ovili v mogočnost.

Preteklo je že leto od jesenskega popoldneva v oktobru, vendar so moje misli in čustva še vedno tako živa in močna, kot bi se nepozabni dogodek zgodil včeraj. Dan za dnem, noč za nočjo, ob delu in zabavi me spremlja občutek doživete lepote, ljubezni in strasti. Od tistega sončnega dne nisem več popolno bitje: vedno nekaj iščem, pričakujem, najbrž čudež, hodim na kraj sreče v upanju, da bi se mi prikazal čudoviti pomladni cvet jeseni, da bi ob njem našel svoj manjkajoči del in spet zaživel polno in srečno življenje. Pred dnevi sem tam zagledal le cvet modre vijolice, ki je začudeno strmela in še strmi v sončne jesenske dneve in mrzle noči. Sklonil sem se, jo poljubil, ji nežno šepetal ljubeče besede, a ona me je samo nemo gledala; nisem slišal ne nerazumljivega šepetanja ne tiste vzvišene sanjske melodije mladostnih ljubezenskih doživetij iz lanske jeseni...

Tistega dne sem vzel dve košari in nož in se odpravil po hribu skrajno zahodnega dela Slovenskih goric v vinograd iskat zelene trave za naše živali. V hlevu so željno čakale na take priboljške, one in mladički, ki so se skotili krepki in zdravi. Z veliko voljo in skrbnostjo sem hodil vsak lep dan na vse strani iskat in nabirat še nepobrana jabolka in ruške. Doma sem jih skrbno obrezal, jih umil in nazadnje narezal na primerne kose. Takrat sem košari že domala napolnil, ko sem prišel na zahodni konec vinograda. Od tod se lepo vidi vzhodni del Kozjaka, na najvišjem hribu pa cerkev svetega Urbana, priljubljena izletniška točka Mariborčanov. Nekaj časa sem občudoval lepoto stvarstva, ki je tisti dan še posebej blestela ob zahajajočem soncu, in si močno zaželel, da bi svoje lepe občutke delil z ljubljenim bitjem...

Malo otožen sem se spet zazrl v tla, da bi našel še nekaj zelene hrane za naše razvajene živali. Stemnilo se mi je pred očmi od gledanja v zlate sončne žarke, a je meglica kmalu prešla. Prikazala se je belina kot dlan velikega cveta, podobnega marjetici, vendar s temnim sončkom na sredi, ki so ga sramežljivo pokrivali manjši beli cvetni lističi. Čeprav malo zmeden zaradi čudovitega cveta sredi jeseni se nisem prestrašil, temveč sem se zahvalil stvarniku za darovano mi lepoto – kot vedno v svojem življenju. Pokleknil sem, se sklonil in poljubil temni sonček. Nejasno sem videl, da so se majhni lističi nekoliko razmaknili. Zaslišal sem nepopisno lepo melodijo in nežno nerazumljivo šepetanje. Začutil sem čudodelno lepoto po vsem telesu. Dotaknil sem se cveta in ugotovil, da je odtrgan. Pobožno sem ga dvignil, vstal, ga spet poljubil, zaslišal spet znano melodijo in šepetanje in ga položil v žep na srčni strani. Kot v sanjah sem vzel košari, negotovih korakov odšel na bližnji skedenj in legel na dišeče seno. Previdno sem vzel cvet v roko, ponovil ritual nežne ljubezni, zaslišal šepet odzivnosti in čarobno melodijo. Čudežni cvet sem stisnil na srce, začutil lepoto nedoživete prve ljubezni in od nje vse prevzet sem odjadral v svet sanj...

Ave z bližnje cerkve svete Kunigunde me je zbudil, odprl sem oči in se bliskovito spomnil čudovitega cveta. Nisem ga imel v rokah, na srčni strani tudi ne, zaman sem preiskal vse seno, na katerega so kapljale grenke solze za izgubljeno srečo. S stokom sem padel na kolena na seno.

Bila je že noč, ko sem iz hleva zaslišal glasove lačnih živali. Ovedel sem se svoje dolžnosti, ki sem si jo pred leti usodno naložil – nahraniti in skrbeti za njih.

USODA

Vsak zase
   zdaj trpiva
a vendar ne poznava se,
   usoda naj bo mila,
za tvoje in moje srce.

Združiva,
   najine samotne poti,
da srečo deliva,
   na jesenske dni.

VABIŠ ME

Vabiš me
in snubiš,
   pa ti ne uspe,

kličeš in vztrajaš
in veš, da nisem dekle.

Se ti izmikam,
od tebe grem stran.

   Ti trmastvo vztrajaš
   in ne greš drugam.

Se skrijem,
potuhnem,
   da me ni več,
   ti vztrajno me iščeš;

ljubimec goreč.
   Sem sitna in strpna,
   a tebi ni mar;

počakaš,
da v meni,
mine vihar.
   Zdaj končno spreglej
   in pozabi na me,

da ženska sem prava,
to rekla sem že.

KOMU SEM ŽENA

Komu sem žena,
kdo moj je mož?
   ... ... tujca. ..

se poznava?

   Ljubila sva se,
   a se ne poznava.

Iskala sva srečo,
in jo izgubila

   Spočela sva dušo,
   ta je med nama.

   ... ... tujca ...

   midva se ne poznava.

Ti tujec si,
v duši z drugo dušo.

   Jaz telo sem,
   ki vzel si mu
   dušo.

   ... ... tujca. ...

ki trpiva,
za,
od naju spočeto dušo.

»Imam pa res srečo«, sem si rekla, ko sem zlezla iz obcestnega jarka in srečna preštela, da imam še vedno dve roki in nogi, no, koleno je bilo opraskano in enega čevlja nikjer, ampak glava in bicikel sta bila še tu, oboje sem potipala in si srečno oddahnila.

Vsako soboto so me poslali po kilo govedine za nedeljsko juho. Vrsta pred mesnico je bila dolga in muhe tečne: Imela pa sem srečo, ker je mesarju Špeharju pomagal sin. Ta še ni bil tako rejen kot ata in se je sukal med tnalom in pultom, da ga je bilo veselje gledati.

»Pol kilce mesa, pol kilce kosti, ja kaj pa mislite, da je krava brez kosti, še sreča, da ste na vrsti gospa, še malo, pa še kosti ne bo več«.

Tako pametno je govoril ta mladi Špehar in meni je ves čas mežikal in mi nakup lepo zavil, ga ročno v cekar položil, potem pa še za mano pritekel, češ, račun ste pozabili, gospodična.

A je potem čudno, če sem cesto zgrešila? Na tistem cegelcu je mladi junak napisal: Zvečr me počak, na drugi strani pa: pri kapeli, 8 H.

Doma sem dala meso v vedro in ga spustila v studenec, tak hladilnik smo imeli, ampak sreča je bila preveliko breme in sem vedro malo preveč globoko spustila, da je meso v globino odplavalo.

Take prozaične stvari, ko se mi obetajo nebeški užitki duha in ljubezni, imam pa res srečo, to poletje, ha, počakajte punce, septembra, ko bo spet šola, bom tudi jaz o ljubezni govorila. To z mesom, to bo naša mačka kriva, taka malenkost mi ne bo sreče kalila.

Pri kapeli Gašperja zvečer ni bilo, na izvezenem prtu na oltarju pa kamen in spet listek, da naj drugi dan obvezno na tombolo pridem, ki se bo v bližnji vasi na travniku vršila, in da imam lepe oči, ki mu spati ne pustijo.

Nad vrati kapele je pisalo: V tvoje varstvo se prepustimo. Sreča mi je sicer pogled zameglila, ampak bi prisegla, da mi je Marija pomežiknila, in sem od sreče zapela Marija skoz življenje…

Moje priljubljene angleške, ki sem jih sicer na radiu Luksemburg lovila, so se v tem poduhovljenem trenutku zdele čisto bogoskrunstvo.

Ej, Špela, glej, da kaj ne zamočiš. In sem pripravila teren. Popoldne moram nujno po eno nalogo k Štefki, ki je moja sošolka in je neoporečna. Očala nosi in na koru poje in šivat zna. Tja lahko grem, še silijo me doma, da bi se njenih dobrih manir nalezla. Kaj naj pa oblečem? Sestra ima eno tako krilo kot Natalie v filmu Poletje v travi, v pasu nabrano, ene rožice so gor vtkane, in ji ga zvečer sunem in pod slamnjačo skrijem, lase si operem, s kisom splahnem, da se bodo svetili in jih potem na ličkanje navijem, ni, da bi brez kodrčkov fanta omrežila.

Še sreča, da so poletne noči kratke in je treba zjutraj pred nedeljsko mašo krave napast in čas mine. Naša Liska je bila deležna objemov in božanja, da je revica še na deteljo pozabila, kar v hlev se ji je mudilo in je bilo kosilo. Sem rekla, da imam srečo, za govedino še vprašali niso. Je ena kura nekaj šepala in smo jo snedli. Govedina bo na jutri počakala, je rekla mama in, da naj se lepo obnašam pri Štefki.

»Če ti bodo kaj dali, se lepo zahvali in reči, da ne boš, da si se že doma preveč najedla.«

Ata mi je kolo posodil, le prej sem ga morala s petrolejem namazat in je bilo kot novo, krilo sem že prej za ovinkom v koruzi skrila, malo predolgo je bilo, pa sem ga v pasu večkrat zavila, da sem kolena kazala, pomislite, pa za Mary Quant še slišala nisem, potem pa čez polje na veselico in tombolo, kjer so na odru pravega fička kot glavno nagrado kazali.

Cesta je bila prašna, luž ni bilo, da bi si krilo poškropila, le veriga mi je nagajala in sem imela od šmira črne roke in neke maroge po nogah, hujšega pa na srečo ni bilo. Travnik so prej krave popasle, ljudje so stare koce razgrnili, na plakatu, ki je na drogu visel je pisalo, da so kranjske skoraj zastonj, kozarce pa naj ljudje s sabo prinesejo in da bodo muzikantje, ki se jim Škrjančki pravi, lepe domače viže igrali. Pravkar so tisto star sem Dvajset let, pa moram it po svet urezali, jaz pa sem vrat stegovala in Gašperja iskala. Ene moje vrstnice, same važičke, so v krogu pri šanku stale in se hihitale, in se delale, da fantov še vidijo ne, oni so mišice napenjali in pljuvali, jaz pa sem ponosno glavo pokonci držala in sedla čisto pod oder, da me ne bo zgrešil moj mesar v gneči. Otročaji so se lovili, sladoledar je pri svojem vozičku čepel, v kotlu so se debele klobase bahale, sosedov Franček je hotel k meni sest, komaj sem se ga znebila, sem rekla, naj bo raje previden, ker imam uši, zato mi lasje tako čudno štrlijo, pa se je urno pobral in sem imela mir. Potem pa sem le Gašperja dočakala in mi je tombolsko karto prinesel. V roko mi jo je potisnil in mojo roko v svoji držal. Še sreča, ker se mi je tako tresla, da sva morala karto oba skupaj držati. Potem je muzika udarila tuš in se je tombola začela. Gasilec Francelj, ki ima bas je na sredi odra stal in se drl: Tri, trinajst, trideset. Njegovi hčerki Tinki so oči zavezali, z rokco je segala v košaro po listke, večkrat je zgrešila in ji je njena mama pomagala v pravo smer.

Listke mora obvezno nedolžno dete izvleči, da ne bo govoric o goljufiji. Tinca pa številk ne pozna in je vse pošteno in po pravilih.

Sem imela srečo, da je Gašper dobro slišal in še na mojo srečko škilil, ker mi je od sreče na uho udarilo in sem vse narobe slišala, videla sem pa tako kot bi v jesenski megli po gozdu blodila.

Gašper je svinčnik oslinil in številke obkrožal, toliko sem videla, da so moje že skoraj vse obkrožene, pa me ni zanimalo, sem raje gledala, kako mu en koder na čelo visi, pa kravato je imel z iglo k srajci pripeto in sem mislila, da je sigurno zlata. Mislim, igla, on je bil tako ali tako zlat, malo od sonca, še bolj od ljubezni. Njegova srečka pa je bila še čisto brez krogcev, viš, kako je zlat, meni je ta boljšo privoščil. Tak nemir je bil v meni, da nisem zdržala in sem malo vstala,

On pa: »Počak, kaj pa imaš tu na riti?«

Sem še sama zavohala in bi se v zemljo vdrla, prav na kravjeku sem sedela, moje rožce na krilu sem pognojila. Še sreča, da je v tistem trenutku z odra zarjovelo:

»Ena polna vrsta naj po nagrado pride. Lepo z gatrožami poslikana steklenica in šest kozarcev je vredna,« je rekel gasilec Francelj in jo pokazal.

Prav rada bi jo imela, doma smo kar z zajemalko vodo srebali, servisa v kredenci smo se dotaknili le, ko smo imeli obisk iz mesta. Na, pa je Gašper spet rekel:

»Počak, ti imaš srečo, boš fička zadela.«

Zdaj me ni več za roko držal, malo vstran je sedel in nekaj okrog svojega nosa brkljal, jaz sem krilo s travo drgnila, da je bilo že čisto zeleno in so se rožice komaj še videle.

Potem je bil premor in so igrali Grabila je seno in Tam kjer murke cveto in takrat je Gašper izginil.

Videla sem, da se je k Cilki prislinil, pa prav k njej je moral, njo sem imela v želodcu že od prvega razreda, ker je jedla kruh z marmelado iz trgovine, kjer je bila njena mama trgovka.

»Še sreča, da kdo k meni ne sede«, sem si rekla in buljila v karto in krogce s tintnim svinčnikom ozaljšane.

Spet je k meni Frančka zaneslo, sem videla, da mu je nekdo pijačo kupil, je komaj na nogah stal.

»Boš videla. Spet ne bodo dali prve nagrade. Premalo kart so prodali,« je rekel in se majal.

Brigala je mene nagrada, moja sreča me je skrbela, to. Pa madež. Pa sramota.

Prehitro sem sodila, mesarček je spet k meni prisedel, le nekam vstran je gledal, nič več v moje lepe oči, svojo karto je v žep stlačil, na mojo pa na hrbtno stran z veliki črkami napisal Gašper Špehar, rojen 1944, Spodnji Gasteraj, mesarski vajenec l.r. Mi je bilo malo čudno, pa ne preveč, sem bila srečna, da se je vrnil in sem Cilki, ki je vame buljila prav nedamsko pokazala jezik.

Francelj na odru je rekel, da zdaj pa bo in so spet udarili tuš, Tinci je rutica z oči zdrsnila, malo so jo popravljali, prava gneča je bila okrog košare, ljudje so žvižgali, fantje so planke s plota pulili in z njimi po zraku mahali, sladoledar se je čisto na rob travnika umaknil, sonce je še kar sijalo.

Potem Francelj zabasiral:

»Trintrideset, petnajst, dvajset.«

Vsakokrat je pod odrom završalo kot bi vihar nastal, nato pa:

»Ah! Fuj! Sram vas bodi! Goljufi!«

Gasilci so se prijeli za roke in obkrožili oder. Pesti so se grozeče vzdigovale. Bilo je tako kot se za veselico spodobi. Kam pa pridemo brez poštenega pretepa, rešilca in črev na plotu. Takrat je Francelj zavpil:

»Zadnja izžrebana številka je … sedem!«

»Tukaj, tukaj!« je vpil Gašper in že je bil na odru, moja srečka se je visoko dvignjena v njegovi desnici svetila v zlatem soncu.

Poletela sem k svojemu sončnemu kralju, ko je Gašper iztegnil roko in k sebi na oder potegnil rdečelično Cilko:

» Zadela sva fička!«

»Ti imaš pa res srečo,« je rekel Franček in mi z zvitkom trave drgnil madež z belega krila.

Ste videli mojo bližino?
Ste jo začutili?
Odmaknila se je od mene.
Iščem jo.
Čudna postajam.
Moj studenec je usahnil.
Moje grlo je suho.
Kozarec čiste vode prosim.

Tudi potrgane nitke
se sčasoma zravnajo.
Vse je prepleteno in
vse se obrača.
Vse je obsojeno na
poslednji dan do izdiha
ob določeni uri in času.

Iz trdote je zrasla
čudovita nežnost,
a jaz je nisem zaznala.
Prepozno sem jo začutila
in ti si jo odnesel s seboj
v prostranstvo.

Življenje je pravljica,
življenje je resnica,
življenje je dragoceno
zlitje radosti in bolečine.

Do onemoglosti se zaletava
ptica trnovka po trnovju,
vendar vidi modrino neba
nad seboj in širino,
ki jo vabi k poletu.

Iščem moči v sebi,
moja molitev je resnična.
Svoje bedno koleno
sklanjam v prošnji
za tisto pomoč,
ki daje uteho razumu.
In občutkom.
Da ju združi v enost.
Iščem notranjo harmonijo.

Zahvaljena bodi,
božja previdnost.
Moj jaz mi ni več v breme,
učim se biti sama.
Srečanja mi postavljaš na pot,
drobne sreče.
Srečna sem, da jih spet vidim.
In občutim.
Moj zvesti spremljevalec
se je odzval na moj klic.

Noč maha v pozdrav,
že rojeva se nova temina.
Eno samo temnenje.
Sonce, le bleda luč,
ne svetli dneva brez vonja,
brez sprehoda v dvoje,
brez klepeta ob kavi.
Prazna samota.
Tihe stopinje po praznini.
Prepočasi pozabljam.
Odpreti moram vrata
novi pomladi,
novim vonjem,
svetlobi.

Tudi če prižgeš
le bledo luč v očeh,
vidim sijoče zvezde
modrega neba,
vidim pot
po širnem vesolju
do najinega planeta.
Primi me, odletiva.

ukradla sem čas
očistila svoje podstrešje
ometla pajčevine
odstranila odvečno navlako
ostale so čiste misli
premišljevanje o vnukih
o soncu o poeziji
in nasmeh

razglašena lovim svojo misel
grabim se na kup
včeraj lahkotna, brezskrbna
danes zgrbljena, zaskrbljena
bom zmogla težo
mama med zvezdami
sama na trdih tleh
je že moja jesen

Eksplozija pesmi.
Hudournik stihov.
Nato suša.
Popolna.
Ni besed, niti črke.
Pesmi so utihnile.
Praznina.
Morda bodo spet prišle.
Kot dež.

Tonetu Pavčku

Pretrgana podoba pesnika.
Poet za otroke.
Juri Muri v Afriki.
Besede za sladkosnede.
Juri Muri po Sloveniji.
Otrok do konca.
Zaljubljen v življenje,
v obstoj, v poezijo.
Stihi in sonce.
Razkošje besed.
Upočasnitve.
Bil je.
Ostale so pesmi.
Dediščina.
Z njimi podoba.
Nepretrgana.
Cela.

Pričakovanje
razpreda mreže.
Kmalu prideš.
Ne vidim te še.
Zaznavam že.
Svetlejše so sence,
glasnejša tišina,
hitrejši utrip.
Poznana hoja.
Širok nasmeh.
Ujeta v toplo mrežo.

Oprano jesensko nebo.
Pod njim med kamni
kraško borovje, brinje,
nezahtevno, vajeno burje,
zelenilo v veliko odtenkih.
Zlatorjave polegle trave
gostijo raztresene
ognjene grmiče,
kupčke krvavečih ran,
spomin na vihranje vojn,
za mene
neboleče dotike ognja,
toploto krasa.

odlagam
razhojene copate
obrabljene fižolovke
okruške popitih kav
odtrgane gumbe
burjo, jesenske meglice
polomljena polkna
neprespane noči …
na breg starega planeta
naplavina med zvezdami

Bila je dobra vila.
Pred pol stoletja je odšla.
Je njena sled okvir podobi,
mladost iz nje mi šepeta.

SEPTEMBRSKA NOČ

Grebem v spominu prav do dna. Komaj štiriletni se mi je septembrska noč polna nemira, vprašanj in sprememb ostro vtisnila v zavest.

Zvečer sva z Ančko morali ostati v kuhinji. Hanika naju je pregovorila, da sva legli na očetovo ležišče. Cmerila sem se in hotela k mami, a Hanika je vztrajala.

»Mama je bolna in zdaj spi. Kar k Ančki se stisni in pridno spančkaj! Saj si pridna punčka!«

»Tudi ateka ni,« sem nergala, da bi kaj dosegla.

Hanika pa, kot da je gluha. Molče je skakala po kuhinji, pospravljala, nalagala polena v štedilnik in pristavila največji lonec vode. Včasih je izginila, v sobo k mami. Slišala sem jo. Zakaj je Hanika še ponoči pri nas? Očeta ni in mama je bolna v sobi onkraj tanke stene. Ne smem k njej. Še poklicati je ne smem. Kurimo, kuhamo …

Kot rešilne bilke sem se oklenila sestre, ki me je nekako pomirila, da sem zaspala.

»Hvala Bogu, da sta tu! Težko sem vaju čakala!«

Hanika je bila glasna. Zbudila me je njena nejevolja in začudno sem gledala kdo prihaja.

Vstopil je oče in ob njem manjša debeluška s trebušasto torbo. Nisem je poznala.

Nato so šepetali, kimali in majali z glavami.Oče je kmalu izginil. Radovedna gostja je pogledala v lonec. Hanika ji je porinila v roke kup rjuh in brisač, ki jih je takoj odnesla. Praznih rok se je vrnila in segla po umivalniku.

Čudna ženska, roke si umiva v našem umivalniku in se vede kot, da je tu doma.

Ni mi bila všeč.

Žalostna sem zadremala. Zbudil me je ropot, kot da bi čreda krav z zvonci šla na pašo.

V kuhinji pa je bila le Hanika sklonjena nad krušno skledo. Z žlico je strgala ostanke testa.

Naša krušna skleda je bila z razliko od lesenih nečk, ki so jih imeli pri drugih hišah, narejena iz nerjaveče jeklene pločevine. Imela je ovalno dno in dva ročaja. Bila je velika in težka. Oče jo je zvaril in lepo obdelal. Vsi smo bili veseli dobrega domačega kruha iz nje.

Hanika je strgala, da je bobnelo, s kratkimi presledki vedno znova.

Mama je to hitro opravila. Hanika pač ne zna.

Pogrešala sem mamo in se stisnila k Ančki. Spala sem le v presledkih, kajti žlica je bila kot kembelj in skleda zvon. Tista ženska je iskala to in ono. Oče, je le za hip prišel v kuhinjo. Govoril je Haniki o neki kuri v škafu. Mene, ki nisem spala, je le pobožal in s prstom na ustih utišal. Ne, nisem več jokala, menda me nihče ne bi slišal.

Ko sem se prebudila je bilo vse drugače. Bilo je nenavadno mirno. Hanika je hodila, kot po prstih. Tišino je zmotilo le nalivanje vode v umivalnik. Ko si je debeluška umila in obrisala roke, je zaprla torbo. Upala sem, da bo odšla.

»Ta pob jo je pa zdelal…, ni več mlada,« je hripavo zakokodakala in Haniki šušljala nekaj o krvi.

»Hvala Bogu, da je mimo!«

»Sem pridno zvonila?«je še vprašala Hanika in komaj slišno nadaljevala:

»Deklici sta, pa…«

Obe sta se zazrli vame. Nisem se še znala potuhniti.Tedaj sem šele ugotovila, da je tudi Ančka že vstala.

Nesrečna, ker so me vsi zapustili, sem se skobacala ob štedilnik. Tu je bilo vsaj toplo.

Pristopila je Hanika in mi pomagala pri oblačenju.

»Ti še ne veš. Bratca si dobila,« je brez naglice veselo razlagala.

Gotovo sem jo začudeno gledala, saj nisem ničesar razumela.

»Štorkla ga je prinesla in spustila skozi dimnik.«

»Štorkla?«

Nikoli je nisem videla.

»Včeraj je mama pekla kruh…, dimnik je bil vroč…,« sem glasno razmišljala.

»Ves črn je bil, zato ga je morala babica umiti,« je povedala, ko mi je natikala volnene nogavičke.

Nič mi ni bilo jasno. Še manj sem razumela, ko so prinesli pokazat tistega brata, ki je baje mamo hudo zdelal.

Bela štruca z obrazom. Čudno! Kakšen brat, majhen, kot pipika, sem razmišljala.

Kri…, zdelal mamo…. Kako le?

Razočaranje in kup vprašanj brez odgovora.

Vsi so prišli v kuhinjo, le mame ni bilo. Imeli so svečane obraze, kot da bi molili. Podajali so si to štruco iz rok v roke in ji prijazno šepetali:

»Naš Teo! Tejči! Tejči!«

Bilo je že jutro in morda sem bila že lačna, da se mi je pogled ustavil na mizi. Tam je bil šopek jesenskega resja. Kot v cerkvi, rože na oltarju.

OBISK

Po nedeljskem kosilu je mama povedala, da nas bo naslednjega dne obiskala Hanika.

»Prav, prav,« je bil kratek očetov odgovor. S časopisom v roki je zapustil kuhinjo, da bo pred hišo v miru bral. To je bil njegov nedeljski obred za počitek, razvedrilo in tedenski pogled v svet.

»Ti boš zgodaj napasla, potem pa boš šla z njo. Povedala sem ji, da so gobe.«

Tudi mama je bila vesela, ko sem pritrjevala in poskakovala od zadovoljstva.

Rada sem bila s Haniko in v nabiranju gob sem bila že izkušena. Njeni obiski so bili vselej prijetni in zanimivi. Mama je bila le v hiši in na mizi je bilo kaj boljšega. Mamina prijateljica nikoli ni prišla praznih rok. Tudi bolj veselo je bilo takrat.

»Hoj, Marta, se spomniš …,« ali »Hoj, Marta, moram ti povedati …« in njun pogovor je tekel, kot potok in smeh je žuborel. Otroška ušesa so vselej ujela zanimivo zgodbo. V naših glavah je nastajal pisan mozaik njunih pripovedi. Izvedeli smo marsikaj.Več let sta si delili sobo pri Kasjaku, kjer je bila Hanika neke vrste guvernanta. Šele, ko so se dekleta, razen Binčke poročile, je odšla v drugo gosposko hišo.

Naslednje jutro še paša ni bila običajna. Sonce je počasi lezlo nad obzorje in pes Cigan se je naveličal loviti storže. Ovce so mulile rosno travo. Nič se jim ni mudilo domov. Dolgčas sem preganjala s stikanjem za gobami. Golobice z gozdnega roba, tri jurčke izpod kostanja in nekaj lisičk sem spravila v predpasnik.

Te gobe ji lahko podarim, saj mi ona vedno kaj prinese.

Čisto oblečena in skrbno počesana sva jo s Teom pričakala na robu jase.

»Hanika! Hanika …«

Od hoje zardela v obraz in presenečena, ker naju je zagledala že na poti, se je za hip ustavila.

»Joj, saj vaju skoraj ne bi spoznala, tako sta zrasla.«

Sklonila se je k bratcu in ga zaupljivo vprašala, kaj je, da je že tako velik.

»Žgance, fižol, pa… meso imam rad.«

»Tega pač mama danes ne sme skuhati. Ti boš kmalu večji od mene. Kaj, če bi jedli gobe?«

Oči so ji žarele in vsi smo se smejali.

»Tole je pa zate.« V roke mi je stisnila z rožicami poslikan porcelanski lonček iz katerega je molela papirna vrečka.

»Bombone bosta razdelila. Tudi mama in Ančka jih imata radi.«

»Vedno razdelimo.«

Dregnila sem ga v hrbet. Teo je bil tako zgovoren, da se morda moja zahvala sploh ni slišala.

Še preden smo krenili je bila tudi vrečka z bomboni v bratovi levici, z desnico pa se je obesil Haniki na roko in govoril, da je gostja dodala le kakšen začuden ja, ali kaj ne poveš.

V meni pa je brstela drobna, ljubosumna jezica. Stopala sem zadaj, kajti steza je bila preozka, da bi lahko šli vštric. Ni mi bilo pogodu.

Regica! Regica! In…kot, da mene sploh ni. Komaj sem zadržala očitek.

»Mama! Smo že tu! Hanika tudi,« se je drl pred pragom.

Doma sem si oddahnila in jeza je skopnela. Vedela sem, Teo bo šel po malici spat, premajhen je še za nabiranje gob. Počutila sem se veliko in pomembno, ker bom jaz sama v gozdu s Haniko. Dopovedala sem si, da je najlepši del dneva šele pred mano.

SO GOBE, SO

Mama je komaj uspela postreči kavo in miške, ko sem, neučakana, presenetila s svojim darilom.

»Zjutraj sem jih nabrala.«

»Glej, glej! So gobe, so.«

Radovedno jih je ogledovala.

»Šli bova v gozd, da še kaj najdeva, kajne?«

Mene je gozd vedno mikal, sedaj pa še posebej, ker je dišal po gobah.

»Marta, ti jih boš spekla. Midve jih bova nabrali in zrezali. Saj jih imate vsi radi. Otroka sta mi povedala.«

»Ne bo jih treba narezati zvrhan jerbas, kot takrat na Vrelenku, ko ….«

Mama ni dokončala, ker sta obe bruhnili v smeh. Te zgodbe še nisem slišala, a Hanikin pogled na uro je odločil, da je ostala zame nedokončana.

»No, ti že veš, kam morava, da bo kaj.«

Zvito, kot da je to najina skrivnost, mi je pomežiknila, si oprtala koš in že sva krenili.

Ni me skrbelo zaradi gob in zadovoljna sem bila, da sva med hojo molčali. Vedela sem, molče lažje hodiva v strmino. Tiho sem hodila za njo in jo nemoteno opazovala.

Visoka, vitka, s svitkom temnih gostih las na temenu, v gosposki rjavo – zeleni žametni obleki z ozkim životcem, napihnjenimi rokavi zgoraj in zoženimi ob zapestjih ter s širokim krilom z robom nad visokimi čevlji, je bila tako lepa.

Kot princesa ali kraljica v pravljici, sem pomislila. Le koš na hrbtu in pipec v roki sta kvarila podobo.

Nad Ladino se je nenadoma ustavila in mi z roko nakazala naj jo prehitim.

»Ti veš, kje rastejo gobe, zato bodi ti spredaj.«

Nenadoma se je zazrla v moje bose noge.

»Kje imaš pa cokle?«

»Saj me ne pika. Tudi na paši sem vedno bosa.«

Izgovor je bi le polresnica. Nisem jih marala. Na strmini se je stopalo v coklah obračalo in na lesen podplat se je lovilo blato. Raje sem bila bosa, čeprav sem iskala gobe tudi pod kostanji.

Še vedno je gledala moja bosa stopala in nekaj mrmrala o Frajlinih čevljih, ki da jih je prerasla.

Sploh nisem utegnila poslušati do konca. Stekla sem do gob, ki so kipele iz tal.

»Kajžeri, kajžeri!«

Eden, dva, pod grmom pa kar trije, ne, pet jih je tam, sem ugotavljala in roka je že objela kocen.

»Ne ruvaj, odrezat jih morava! Ne, ne cepeči preveč, da jih ne pohodiš!«

Stisnila mi je pipec v roko in nato počepala, da sem lahko polagala gobe v koš.

Tudi lisičke so bile v bližini, prava rumena zaplata pod mlajem. Pod hrastom pa malo temnejši jurčki. Golobice sva našli pod brezami ob poti, peščenke in rumene medvedove tace pa so rasle med borovničevjem ob borih. Hanika je hotela, da sva pobrali še plave lisičke. Pri nas nekaterih gob do tedaj nismo nabirali. Hanika je trdila, da je kakšna od teh dobra vmes, da lepo diši in izboljša okus.

»Boš videla, kako so dobre,« me je prepričevala.

Ubogala sem in pobirala, kot je naročila, čeprav sem dobro vedela, da bo naša previdna mama že poskrbela, da nekaterih ne bo na naših krožnikih.

»So užitne, a težje prebavljive. Dovolj je drugih. Zaradi otrok, raje ne…,« tako bo modrovala in jedli bomo le jurčke, lisičke in golobice.

Mama že ve in rada nas ima.

»Koš je že težak,« sem zaslišala Haniko. Snela ga je, da je pogledala vanj.

»Dovolj, prek dovolj jih je za obe družini! Hitro sva jih nabrali. Lepe, mlade so in zdrave …«, se jih je veselila.

»Nič več!« in že je sedela na panju posekanega drevesa, jaz pa na drugem poleg nje.

»Oddahni si! Greh bi bil, če bi videli samo gobe.«

Obraz ji je bil umirjen, ko je molče strmela v daljavo. Njena desnica je sledila obzorju od vzhoda proti zahodu in počasi zdrsela v naročje. Oči so ji objemale s soncem obsijano lepoto in ustnice so se ji pregibale, a je le nemo govorila o nečem lepem, kar je oklenila v spomin.

»Kaj neki vidi?«

Sleme Pohorja se je stikalo z jasnino neba, Mariborsko in Ruško Pohorje, Klopni vrh, Plešič, Ribniška koča, Kope… in kmetije na jasah ter Lovrenc raztegnjen med polji v kotlini. Vse je bilo pred nama.

»Ali veš, kje sem doma?«

»Mhm!V tretji veliki hiši od cerkve nazaj. Vidim jo!«

Pogled pa mi je že naslednji hip pristal bliže in pobožal streho domače hiše, ki je bila nekoliko nižje na bregu pod nama.

»Mama že kuri,« sem opozorila, ko sem zagledala koder dima nad dimnikom.

V dolini so glasno pela tovarniška kladiva. Enakomerni udarci, kot srčni utrip. Noge so mi ujele njihov ritem. Pred Haniko sem poplesavala proti domu.

DOBRA VILA

Grahova juha in krompir sta se že kuhala, solata je bila oprana in mama, ki ni znala obsedeti brez dela, nama je pomagala. Skrbno je odbirala gobe, jih čistila, Hanika in jaz pa sva jih rezali. Kmalu so tudi gobe pristale na štedilniku. Prijetno je zadišalo. Ženski sta prepletali novice s spomini. Čas dogajanja mi je postal uganka. Seveda, saj nisem dovolj zbrano poslušala. Pogovor me ni več zanimal. Pogled mi je neprestano uhajal k Haniki pod brado. Slednjič se je tam kar prilepil.

Opazila je. Z roko je segla ob ovratnik, ga potresla, kot da bi osa lezla po njem.

»Kaj pa je? Pajek?«

»Ne, ne. Le ta vaš prelep gumb gledam.«

»Je lep, kajne?«

»Zelo lep.«

Bil je kot broška, veliko zeleno stekleno oko v sredini, okrog pa preplet, zlato svetlečih vitic.

Lepšega še nisem videla, sem pomislila.

»Prinesi škarje!«

Dvignila se je do ogledala na steni. V njem sem videla samo Hanikin prijazen obraz. Škrtnilo je in v dlan levice je ujela gumb.

»Tvoj je.«

Odločno mi ga je stisnila med prste.

Mama ji je rekla, da to res ni bilo potrebno, meni pa, da ciganim. Hanika se je nasmehnila in kratko zaključila, da je vse v redu.

Morda mi je želja gledala iz oči. Prelep gumb, seveda sem ga želela imeti. Oglasil se je kanček obžalovanja.

»Zdaj ga pa vi nimate.«

Hanika se je z rokami uprla ob mizo in me pomirila.

»Glej, na tem rokavu so trije, tam pa samo dva, pa bo tale tretji sedaj pri vratu. Doma ga bom prešila.«

Gumbi so bili podobni, a manjši. Niso bili tako imenitni kot moj, ki sem ga že tiščala v žep predpasnika.

Po dobrem kosilu, vsi smo ga hvalili, je tudi oče obsedel za mizo. Po napornem delu v tovarni in strmi poti je potreboval odmor. Odrasli so premlevali časopisne novice in oče je imel glavno besedo, saj je vsak časopis prebral od prve do zadnje črke. Tega dne sta sveže novice in njegovo mnenje poslušali kar dve ženski. Hanika je že vedela marsikaj. Bila je dober sogovornik in znala je tudi oporekati, zato se je razpletel živahen pogovor.

Tiho sem se izmuznila iz hiše. Nihče me ni pogrešal. Zunaj sem sama vsak hip lahko pogledala svoj gumb in vselej se mi je zdel čarobno lep.

Hanika se je začela odpravljati. Oče je prinesel kozarec medu in tanek kolešček voska.

»Tole bo pa za zdravilo.«

Usta pod brki so mu risala veselje, ker je lahko nekaj podaril.

»O hvala za oboje. Spet se bova z našo Frajlo sladkali.«

Prostodušno se je zasmejala in stisnila očetovo roko. Pobožala je brata po laseh, mu nekaj pošepnila in on ji je prikimal. Nato je objela mamo.

»Pazi nase, Marta!«

Pospremila sem jo skozi Brezje, do Mlake. Ob poti sem tresla odrezke gob in upala, da jih sejem.

»Domov boš morala, saj boš danes še pasla.«

Pritrdila sem. Tedaj se je sklonila, me mehko objela čez ramena in se mi zazrla v oči.

»Še imaš gumb?«

Prikimala sem in ga izvlekla iz žepa, da je zasijal na dlani.

»Za srečo sem ti ga dala.«

»Vem.«

Pomahali sva si.

Na ozki stezi je za zavesami krošenj izginjala moja dobra vila.

DAMIJAN

Bila sem v tistih norih letih, ko nisem bila več otrok, odrasla pa tudi ne. Teo je bil preveč otročji, v Ančkino družbo pa tudi nisem spadala. V počitnicah sem se tičala doma, pomagala staršem pri delu ali s počitniškim delom skušala kaj zaslužiti.

To leto so borovnice bogato obrodile in ko je Hanika napovedala svoj obisk, sva jih bratom dan poprej nabrala tudi zanjo. Oba sva si tako zagotovila prost dan obiska.

»Z Damijanom bova raje stikala za gobami, plazila po drevju in se igrala,« se je veselil Teo.

Damijan, me ni brigal, vedela sem, da je enako otročji kot Teo, Hanika pa mi je bila ljubša od vseh sorodnic in znank, ki so kdaj prišle k nam.

»Vroče pa je, vroče!«

Hanika je vsa zaripla brisala potno čelo in stiskala roke v pozdrav.

»To pa je naš Damijan.« Smeje ga je predstavila.

»Midva se že poznava,« je hitel Teo. Če ne bi posegla mama, češ, da sta gosta gotovo lačna in žejna, bi ga gotovo kar odvlekel.

Sedeli smo pred hišo in malicali, ko je Hanika ugotavljala, da jo je pot utrudila.

»Ne vem, če bom danes nabirala črnice. Križ me boli. Dobro bo, če se bova napasla …,«je rekla brez obžalovanja.

»Ne bo treba nabirati, so že v kleti,« je hitel Teo, da bi dečka, lahko čim prej šla po svoje.

»Hoj, Marta, si videla, kako se jima mudi? Nič ni utrujen.«

»Teo, na drevje pa nikar!« je prepovedala mama in komaj dosegla obljubo, ko sta že tekla navkreber.

»Ta naš Damjan! Nič mu ne manjka, pa vendar … Prav je, da pride med otroke in malo pozabi.«

Iz Damjanovega nahrbtnika je izvlekla drobna darila, vrečico bombonov, glavnik, sponke…, določila za koga je kaj in podelila tako svečano, da so dobila poseben čar.

Potem se je vključila v pripravo kosila in na svoj šaljiv način premlevala novice iz kraja, časopisa in pripovedovala o svojih dogodivščinah in spominih . Prijetno jo je bilo poslušati.

Ko se je slednjič tudi meni razvezal jezik, sta kot veter, puhnila v kuhinjo oba dečka.

»Po košaro sva prišla. Lisičke so v gozdu pod Kohom, jurčkov pa ni,« je razlagal Teo.

Da je presuho smo vsi ugotavljali.

Damijan se je stisnil k Haniki.

»Tam zgoraj sem videl Ribnico. Pokopališče se pa ne vidi.« Svojo žalost in razočaranje je Damijan razsul med nas.

»Nič zato! Mama je v srčku. »

Z besedami in božanjem po laseh ga je skušala potolažiti. Vsi smo onemeli. Vedeli smo, da je Damjan ostal pozimi brez mame, ker ji je snežni plaz s strehe zlomil tilnik. Tudi v meni se je oglasilo sočutje. Najraje ga bi še jaz pobožala. Teo pa ga je kmalu pograbil za roko in brez besed sta se zapodila v breg.

»Ubogi otrok!« je dahnila.

Otožnost je obvisela med nami, čeprav je Hanika pripovedovala, kako rada ga ima in da sorodniki lepo skrbijo zanj.

Mame pa nima, mi je odzvanjalo v mislih.

Šele, ko sta gosta zadovoljna odhajala s košarico borovnic in z lisičkami v nahrbtniku ter šopkom borovnic, je žalost skopnela. Dojela sem, da je bil za vse lep dan.

BOG LONAJ, HANIKA

Naša lipa je v vetru šelestela in pahljače vej so Haniki po naporni poti vračale izgubljene moči. Po malici smo obsedele v senci, ki v vročih julijskih dneh tako dobro dene.

»No, zdaj bi pa lahko šla še do Koha ali do Rebernika.«

»Nikamor več! Vesela sem, da si tu.« Mamino zadovoljstvo je bilo očitno in morda sem ji še jaz pritegnila.

Tedaj se je Hanikin pogled ustavil na meni in naslednji trenutki so bili moji.

»Zelo si zrasla. Kite pa si porezala …, seveda …. Kako je v šoli v Mariboru?«

Pri odraslih nikoli ne veš, kaj naj rečeš, ko vsi vidijo le spremembe na tebi ...

Nerodno mi je bilo in zmedeno sem odgovarjala, a sem občutila, da me ima rada in da ji je do pogovora. Potrudila sem se in skrila zadrego.

»Naša Frajla se samo uči. Zdravnica bo,« je ponosno dejala.

Na mamino vzpodbudo je sledila v kuhinjo, jaz pa sem izkoristila priliko in šla s skodelico ob vrt po ribez. Mama je sklenila, da je prav, če ponudi po gobovi juhi in ajdovih žgancih še posladek.Ta je bil tega dne moja skrb.

Borovnice in ribez s sladkorjem ima Hanika rada. Le kdo se bi branil?

Hitro sem bila nazaj

Ob pripravi kosila je bilo prijetno klepetati, vendar sem Haniko raje poslušala. Po novicah je sledilo:

»Hoj, Marta, se spomniš tistega, ko so jagri prinesli k Murnu kofe, da ga naj Urša skuha?

Ko so prišli nazaj, bi ga radi pili, pa je rekla, da je še vedno trd?« Zvonek Hanikin hi, hi je vel od štedilnika.

»Seveda! Še kje drugje se bi tako zgodilo,« je trdila mama zelo resno. Ni ji bilo do smeha.

»Kofe sva znali pri Kasjaku skuhati, kajne Marta,« po kratkem premoru pa. »bolj malo pa sva ga spili.«

Mama je le prikimala.

Tedaj je zadišalo, saj je Hanika pražila kavo. Postala sem radovedna.

»Le glej, da boš znala! Ti jo boš zmlela. Po kosilu jo bova skuhali.«

Takrat sem menda prvič videla surovo kavo in spoznala, kako jo je treba pripraviti.

Tudi jaz bi jo kuhala, kot Urša, sem pomislila.

Doma smo imeli mleto Knajpovo kavo in Frank. Spomnila sem se, da je med vojno in tik po njej mama pražila oves in ječmen, nekoč celo olupljen hrastov želod, a je bila kava iz njega trpka. Nobena pa ni tako dišala.

»Justa mi jo je prinesla za god. Nekaj let je ni bilo!«

»Potem jo pa prineseš meni…,« je bil mamin ljubezniv očitek. »O, v nedeljo smo jo že pile: Frava, Justa in jaz pa še gospod…. Tole pa sem prihranila, zate. Malo prej bomo praznovale tvoj god. Pile jo bomo na tvoje zdravje in srečo.«

Objela je mamo in ji stisnila poljub na lice.

»Hanika, dobra duša si. Bog lonaj!«

Ne kava, Hanikina ljubeznivost je tisto, kar naj Bog poplača, sem razumela. Tedaj sem pomislila na svoj denar in na kavo, ki bi jo rada privoščila mami, ko bo njen praznik.

Kje neki jo je pa Justa dobila?Gotovo iz Amerike.

Popražena kava je popoldan dočakala zaprta v mali pločevinasti škatli. Po kosilu sem jo zmlela in potem sva jo s Haniko kuhali. Kakšna umetnost!

Hanika je šarila med skodelicami in kot da govori sebi, modrovala.

»Potrebovali bi manjše skodelice, pa bo v najmanjših za vsako le do polovice.«

Potem sva šteli žličke kave in sladkorja, pogreli oboje v lončku, da je zadišalo in zalili z malo kropa.

»Ko se ti kava zasmeje jo pomešaj in odstavi!«

Debelo sem gledala in mešala, kava pa je lezla proti robu. Hanika je še ujela pravi trenutek, zgrabila lonček in ga odstavila.

»Vidiš, skoraj se ti bi krohotala. No, še sva jo ujeli.«

Nič ni očitala, le kavin in Hanikin smeh se je zarisal v spomin.

»Kava je le za odrasle. Malo manj sem ti je nalila.«

Mama je prinesla mleko in radovedno sem okušala prvi požirek. Ne vem, če je bila kava tisto čarobno. Bilo pa je posebno doživetje izkušnje in vonja odraslosti v teh nekaj požirkih Hanikine kave.

Neobičajno za moškega,
da dobro razumem njeno
potrebo po pogovoru.

Neobičajno za žensko,
da je do mene tako odkrita.
In vem, da govori o stvareh,
o katerih ne govori niti sama s seboj.
Ker jo je strah.

In mi zaupa, ker mi verjame.
Ker verjame, da ne bom zlorabil.
ZAUPANJA.
Ker se že dolgo poznava.
In je zelo pomembno, da odmislim
da sem moški.
Ker je zanjo to edino pomembno.
Ker je postala drugačna.
Ker je njena ženskost zlomljena.
Ker resnično hoče verjeti,
da obstajajo,
četudi nekje zelo daleč,
človeški moški.
Moški s čistimi, iskrenimi čustvi
in zdravim razumom.

Morda je zaradi te čajne mešanice, ampak
v soju leska njenih zaupljivih oči opazim,
da je lepa.
Kako daleč bo odskočila,
če jo poljubim zdaj?

UTRUJEN SANDAL

Utrujen sandal
noče peščene plaže
ne penastih valov

Utrujen sandal je zaprašen
in ves preboden z bodičevjem
in osatom

Porezale so ga ostre skale
in opekla žerjavica
ki so jo za seboj pustili vedeži

Utrujen sandal je ubiral bližnjice
da bi jih dohitel
da bi jih pregovoril
a so bili zmeraj korak pred njim
nedosegljivi v snopu časa

Utrujen sandal si ne želi
zlizanih kamnov čarobnega mesta
ker so vedeži napovedali
da bo tam sam

Ko smo spuščali zmaje
in so njihovi repi frfotali visoko v zraku,
sem razmišljal o njihovi svobodi tam zgoraj.
Pogum, s katerim so se zlepili z vetrom
je prerasel navezanost na napeto vrvico.
Zdeli so se tako naravni.

In ko so breze završale v sunkih,
so zmaji zašumeli.
Pomislil sem, da od strahu.
A njihov NAZOBČAN TREPET je razkril
strast.

In zmedene ptice so morale biti zmedene.
In krpasti oblaki so se morali cefrati.
Ker si se ti povzpela po napetih nitih
in v njihova tresoča krila.
In postala si
najbolj črna od vseh zmajev,
najbolj bela od vseh oblakov,
najbolj ponosna od vseh misli,
ki sem jih držal v rokah.

Stojiš v poltemi
kot bi se bala
kot bi se bal
te opazujem naskrivaj
neopazno
Razmišljam le o tem
kar si povedala
v svojem nagovoru in
kako pomembno je bilo
razumeti tvoje oči
uprte vame
ker je bilo SPOROČILO skrito pred ostalimi
Potrkavanje s kozarci
in vsiljivi pogovori v množici
ne prekinejo mojih misli
ker čutim
tvoj pogled
a ti ga ne vrnem
malo iz previdnosti
malo iz previdnosti
(nikoli ni preveč)
in skušam ostati miren
ko zaznam
da te ni
in neopazno odložiti
kozarec z vinom
ki si mu prej
tako mistično vznesena
opisala žlahtnost in cvetico
in vanjo
s spretnostjo pajkovke
vpletla
številko svoje sobe

NIČ NI REKLA

Ljubek, iskren nasmeh,
z živim ognjem v očeh,
preprosta drža,
nič posebnega v njenih gibih.

A njena bližina seva.
Po koži se splazi mraz,
od znotraj zarenči vročina,
ki hkrati žgečka
in bode
in stiska,
iz jeter iztisne zadnjo kapljo krvi.

Ko pójem to mantro
nastaja snov,
doneča,
nabira se pod stropom
in kot živa megla seda vame.

Nisem je klical,
prisežem!
Verjetno je slišala pesem,
morda navonjala meglo.

In tudi jaz nisem nič rekel,
ko sem ji odprl
vrata svoje sobe.

Redno prihaja
Sramežljivo in molče
diha moj zrak
Skrita tava med žarki
in ne ve
da skrbno opazujem vsak njen gib
Verjamem, da bi se razblinila od strahu
če bi jo ogovoril
Zato se skrijem tudi jaz

Tudi jaz se tihotapim vanjo
in si lažem, da ne sluti
A prav ta laž
je najslajša
NEŽNOST
prelivajoča se po telesu
tančica dišeče meglice
in dotik
od ugodja zaboli

TRUDIM SE BITI VLJUDEN
vsaj to
medtem ko odklanjam
obiske v svojem zalivu
a mi ne uspeva
in sem robat
nestrpen
in vzkipljiv

tudi tisti
ki so že bili tukaj
ki sem jih bil zmeraj vesel
in tisti ki tukaj živijo
danes niso dobrodošli

danes
ko sem pijan
od lepote občutkov
od toplote v prsih
od tega pomladnega sonca
danes
hočem biti sam
z odmevi kratkih nasmehov
ki odpirajo
z odsevi otožnega obraza
ki vabijo
z lasmi ki valovijo do gladine
a se je ne dotaknejo
iz spoštovanja
do bližine

vse žarke hočem le zase
da me izžgejo
da me izpijejo
da me izžamejo
da takrat
ko bo spet zašlo
ne bo mogla priteči
nobena solza

ODPUŠČANJE JE DEL ZAKLADA

S težavo je Imra odprl veke. Ni se mogel spomniti, kaj se je zgodilo. Ko se je premaknil je čutil bolečine po vsem telesu, nog ni čutil. Na obrazu je otipal nekaj lepljivega. Pogledal je po izbi.V pramenu večerne svetlobe je v poltemi zagledal na tleh žensko. Glasno je smrčala.

»To je Lojzka!« je zamrmral.

Poskušal se je spomniti, kaj se je zgodilo. Naenkrat so se mu dogodki kot film zavrteli pred očmi. Lojzka je prišla spet domov pijana. Pri sosedih si je kupila pijače. Ko se je prizibala v sobo, jo je Imra prosil čaja. Pograbila je poleno in ga udarila po obrazu.

»Crkni stari hudič!« je vpila in padla po tleh, ter zasmrčala.

Zadnje čase je bila pijana vedno, ko je prišla do denarja. Za Imra se skoraj ni več zmenila. Že nekaj dni je hudo kašljal, včasih je izkašljeval tudi kri. Če je bila Lojzka slučajno trezna mu je kaj skuhala in prejšnji teden je celo poklicala zdravnika. Ta mu je predpisal zdravila, ki pa jih je Lojzka v zadnji pijanosti vrgla stran.

Imra je razmišljal, kaj naj stori.

» Če bi lahko prišel do sosedov, bi jih prosil naj pokličejo pomoč,« je razmišljal. Poskušal je vstati. Omahnil je nazaj na posteljo in bolečine so postale vse hujše. Ob pogledu na smrčečo žensko ga je zgrabil obup. Poskušal je zaspati. Ni mogel. Zaslišal je premikanje pred vrati. Kljuka se je premikala in vrata so se škripaje odprla. Ovčar Rex je planil v sobo. Sedel je na tla ob Imrovem vzglavju in ga gledal.

»Samo tebe še imam Rex. Ko bi me razumel in šel po pomoč. Spomnim se je dneva, ko je Lojzka prvič prišla na obisk. Takoj sem opazil, da te ne mara. Tudi ti si se je izogibal. Pravijo, da psi zavohajo dobre ljudi. Takrat sem bil slep. Že dve leti sem bil vdovec, otroci se niso več oglasili in nujno sem potreboval ženske roke v hiši. Sam veš, da po hiši ne znam postoriti ničesar. Tistega kar sem skuhal še ti včasih nisi hotel jesti. Lojzka se je s pismom javila na oglas, ki sem ga dal v časopis. Sosedova Marija je napisala oglas in odgovorila na Lojzkino pismo. Takoj je prišla na obisk. Deset let mlajša je od mene. Imela je skodrane lase in bila lepo oblečena. Kako začuden sem bil takrat, da se tako lepa »gospa« zanima zame. Ti si vedel kdo je, dva dni nisi prišel v hišo. Še danes se spomnim vsake njene besede. Povedala mi je , da živi pri bratu, da je bila sirota, ki je zgodaj izgubila starše. Poročila se ni, saj take revice ni noben hotel, ima pa dva nezakonska otroka, ki pa se po krivici zanjo ne zmenita. Ker ni imela sredstev za preživljanje, jih je morala, takoj po rojstvu dati v rejo. Oba sta že poročena, z njo pa ne želita imeti stikov. Edino, kar si želi je svoj dom, kjer je nihče ne bo mogel »naganjati« od hiše. Kako naiven sem bil, da sem vse verjel. Lojzka se je čez dva dni že vrnila. Kako sladka je bila dokler se nisva civilno poročila in dokler ji nisem zapisal pol posestva. V začetku je čistila in kuhala. Z mano je hodila pomagat tudi k Mariji. Čez dober mesec se je prvič napila, potem je bilo vse gosteje. V začetku je zaleglo, če sem ji povedal da mi to ni prav in nekaj časa je bilo boljše. Leto za letom je huje. Hiša je vedno bolj zanemarjena. Potem je prišla ta bolezen. Noge me komaj nosijo. Vseeno se trudim, da kaj postorim na polju. Lojzka vedno bolj pije. Prodala je vse, kar se je dalo, tudi živino in celo socialno pomoč, ki jo dobivamo hitro zapila. Do mene je sovražna, verjetno razumeš, saj je bila do tebe taka že od prvega dne. Tudi tepe me zadnje čase, verjetno me bo ubila.

Spet je poskušal vstati, a zaman.

»Le zakaj sem dobil to hudičevo žensko?«je rekel.

»Verjetno me je kaznoval Bog za moje grehe. On je pravičen, vse to sem si zaslužil. Ko bi ti razumel in šel po pomoč.«

Rex je stekel iz hiše. Imra je zaprl oči. Samo zaspati je hotel.

Sanjal je o svoji mladosti, ki jo je preživel kot hlapec na kmetijah in o pijanem očeta, ki ga je z materjo večkrat pregnal iz hiše. Potem je sanjal o svoji poroki po očetovi smrti. Pred očmi so se mu porajale vedno nove podobe iz preteklosti. Sanjal je o Etelki. Bila je Ciganka, pripeljal jo je iz sezonskega dela v Slavoniji. Bila je stara šele 16 let. Pobegnila je z njim, saj so tudi njeni starši bili proti zvezi. Vedeli so, da to ni običajno in bali so se, da bo okolica grdo ravnala z njo. Imrova mama jo je dobro sprejela, potrebovala je pomoč in Etelko je vzljubila. Žal je hitro po njuni poroki umrla. Sosedje so se Etelke dolgo izogibali, čez čas pa so jo le sprejeli.

»Kako delovna in čista je bila,«je zamrmral Imra in poskušal odpreti oči.

Spet je zaprl oči. Sanjal je o svojih treh otrocih. Kako ga čakajo pred hišo, ko se je vračal iz sezonskega dela. Sanjal je kako je iz ljubosumnosti pretepal Etelko, ki je bila najzvestejše bitje na svetu. Včasih se je napil tudi v gostilni, kjer so se mu pijani dedci posmehovali, da ima Ciganko.Vso jezo je takrat stresal nanjo. Vedno pogosteje je bil nasilen, Etelka pa je vse mirno prenašala, saj ni imela kam z otroci. Njena družina ni imela stikov z njo. Ko so otroci odraščali so bili vedno bolj na mamini strani . Celo sovražiti so začeli nasilnega očeta.

Sanjal je, kako otroci drug za drugim odhajajo po svetu. Starejši je našel delo v rudniku in za seboj spravil še ostala dva. Mami so večkrat pisali in v pismu poslali denar, vendar ga je Imra vzel in večkrat tudi zapil. Etelka je pri 36 letih zbolela. Bila je vedno bolj suha in slabotna. Imra ji ni verjel. Vedno težje je delala. Nekega dne se je zgrudila na njivi.

Ko je videl, da se ne premakne, jo je odnesel domov in odšel po zdravnika.

Ta jo je pregledal in dejal, da mora v bolnico. Prišel je rešilni voz in ko so jo odpeljali in je Imra sam sedel v izbi, je šele spoznal, kako krivico ji je delal vse življenje. Ničesar lepega ni imela z njim, tako mlado je odpeljal in ji omogočil le trpljenje. Etelka je v bolnici kmalu umrla. Sanjal je o pogrebu. Prišlo je veliko ljudi in marsikdo mu je dejal:

»Bila je Ciganka, a boljša od naših ljudi!«

Prišli so tudi otroci. Imra je v sanjah videl, da stojijo stran od njega. Po pogrebu je le najstarejši stopil predenj in dejal:

»Bog te bo kaznoval, ubil si mamo!«

Nobeden ni šel v hišo in domov niso nikoli več prišli.

Imra se je premaknil.Začutil je kako mu po licu tečejo solze.

»Le zakaj sem bil takšen s Etelko?« je rekel naglas.

»Če bi znal biti dober, bi mogoče še živela?«

»Tudi otroci me nebi zapustili.«

»Res je bila Etelka Ciganka, a najboljša ženska na svetu. Njeno življenje z mano pa je bilo eno samo trpljenje. Bog mi je poslal to pošast, da bi spoznal kaj sem storil.«

Ženska na tleh se je premaknila, vendar se je le obrnila in zaspala naprej.

Imra je zatisnil oči. Zagledal je Etelko, vso mlado kot nekoč. Imela je črne lase in oči, bila je v roza obleki, ki ji jo je kupil na sezonskem delu. Kako lepa je bila v tisti obleki. Smejala se je in mu z razprtimi rokami šla nasproti.

»Etelka, mi lahko odpustiš?«je prosil Imra.

»Odpuščanje je del zaklada,« je dejala.

Bila je vse bliže, Imra je začutil njen dih in njene tople roke so ga objele.

»Nikoli več ne bom grd s tabo Etelka !« je zahropel.

»Vse bo še dobro Imra, rešilec smo poklicali,« je zaslišal moški glas.

»Še sreča, da ima tega psa, izkrvavel bi,« je rekla sosedova Irma.

S težavo je odprl oči in zagledal rešilni avto. Ob njem sta stala soseda in Rex. Zalajal je.

»Kaj bo z Rexom?« je zastokal.

Rešilec se je premaknil in odpeljal po prašni cesti. Rex je tekel za njim.

ODISEJ SE JE VRNIL

Ladja je drsela po mirni gladini. Po dolgi vožnji se je prileglo malo sapice, ki je pihljala na krovu. Opazovala sem potnike. Sami starejši pari. Večina od njih je bila od dolge poti precej utrujena. Tu in tam se je iz kota zaslišal prešeren smeh. Pogledala sem v tisto smer. Dve mladi dekleti sta sedeli tam.

»Še dvajset nimata,«sem razmišljala.

»Le kaj ju vleče na ta samotni otok?«

Že dolgo tega je, kar je tu bival Odisej. Legenda pravi da se je tu vanj zaljubila Kalipsa. Obljubljala mu je večno mladost, pa je vseeno odšel..

Potniki ladje smo bili namenjeni v edini hotel na otoku. Tiha glasba pri večerji in kratek sprehod po otoku je bila tukaj edina zabava. In seveda narava, tišina ob jezerih in tisti sončni zahod in tista popolna tema, ko svetijo le zvezde. Sem niso zahajali mladi, željni zabave. Isti ljudje smo se vsako leto vračali, čeprav smo se vsako leto poslavljali z besedami:

»Drugo leto pa bomo verjetno šli kam drugam.«

Prvi dan sem opazila mladi dekleti na kolesu. Zvečer, ko se tukaj nič ne dogaja, sem opazila eno od deklet samo. Radovedna sem bila, kje je druga. Naslednji dan sem jo zagledala. Na plaži pod borovci. Ni bila sama. Mlad domačin je bil z njo. Prejšnji dan sem ga videla za računalnikom v recepciji.

»Verjetno študira in med počitnicami dela,«sem razmišljala.

Odslej sem ju vsak večer srečevala. Objeta sta se sprehajala ali opazovala sončni zahod.

Prišel je čas odhoda. Nosili smo kovčke na ladjo. Prišli sta obe dekleti. Eno je spremljal tisti fant iz recepcije. Z ladjo se je peljal z njo do kopnega. Pogovarjala sta se v kotu. Žalostna sta bila.

» Slovo je vedno žalostno,« sem pomislila.

Na obali nas je čakal avtobus . Zložili smo kovčke in že je oddrdral po kamenju.

»Piši Maja, klical te bom, kmalu se vidiva,«je nosil veter za avtobusom.

Na domačem letališču smo se razgubili. Čez leto sem pozabila na otok.

Minilo je leto. Spet smo bili na ladji. Takrat se spomnila Maje. Iskala sem jo med potniki. Zagledala sem jo na palubi. Bila je sama. Gledala je proti otoku.

»Gotovo jo čaka njen Odisej,« sem pomislila.

Ladja se je bližala pomolu. Begavo so njene oči iskale med množico na pomolu. Ni ga bilo. Vsak dan ga je čakala. Posedala je na pomolu ali na tisti njuni plaži pod borovcem.

»Kako je mogoče?«

»Le kaj se je zgodilo?« sem razmišljala.

Nekako upala sem z njo, da bo prišel od nekod. Predzadnji dan sem jo opazila pred Odisejevo jamo. Prišel je dan odhoda. Kovčke je tokrat nosila sama. Še se je ozirala iz ladje, mogoče bo prišel zadnji trenutek in bo ostala z njim. Ni ga bilo. Ko smo prišli do obale se ni več ozrla. Opazila sem, da joče. Pozabila sem nanjo. Naslednjih nekaj let nisva šla na otok.

Potem se nama je stožilo po tistem miru in spet sva bila na tisti ladji.

»Koliko let nisva šla sem?« sem vprašala.

»Preveč, če mene vprašaš,«je odgovoril.

Od nekod mi je veter prinesel v naročje klobuček. Preden sem se zavedla mi ga mala punčka iztrga iz rok.

»Moj je!«

Gledala sem za njo.

»Mama se mi zdi znana.«

»Ne vem od kod poznam ta mladi par,« sem rekla.

»Mogoče pa so že bili tukaj.«

»Dvomim, mladi ne hodijo sem, verjetno si jo s kom zamenjala,«je rekel.

Tokrat nas ni pričakal direktor hotela. Pričakali so nas stari znanci iz recepcije.

»Kaj je novega pri vas?« sva spraševala.

»Novi lastnik, pa menjave osebja, pa novi direktor pride konec tedna,«so povedali.

Mlado družino sva srečevala vsak dan. Naenkrat sem se spomnila.

» Tista mlada punca je, ki se je tu zaljubila. Spoznala sem jo po tistem zvonkem smehu in žalosti v očeh,«sem rekla.

»Spet si si nekaj izmislila,«je rekel.

»Le zakaj se je vrnila?«sem se spraševala.

Minil je teden. Spet smo nosili kovčke na ladjo. Mlada družina je prišla na pomol. Takrat sem zagledala mladega direktorja. Maji je zastal korak. Nihče ni opazil, kako sta se njuna pogleda srečala.

»Očka pozabila sem klobuček,« je rekla punčka.

»Pridi greva ponj,«je rekel očka.

Maja je ostala sama s kovčki. Direktor hotela je pristopil, vzel kovčke, njuni roki sta se dotaknili. Nekaj sekund sta se njuna pogleda združila, potem je moški odnesel kovčke do ladje.

Maja je stopila na ladjo. Sunkovito se je obrnila:

»Kje si bil, čakala sem te dve leti?«

Odgovor je obvisel v zraku. Od nekod je zapihal veter in samoten val je udaril ob pomol.

»Kako majhni in minljivi smo,« sem pomislila.

»Mama našla sem,«je vpila punčka in skočila na ladjo.

»Kako prijazen direktor, videl sem, da ti je pomagal pri kovčkih,«je rekel mož.

Maja ga ni slišala. Zrla je v morje. Nekoč ju je ločilo, pokopalo je tiste sladke besede, ki bi prebudile še kamen.

»Maja ali je vse v redu?«je vprašal mož.

»Samo razmišljam. Drugo leto pojdemo drugam, verjetno vama je bilo dolgočasno.«

»Mahajmo v pozdrav,«je klicala Aja.

»Rada bi fotografijo hotela iz morja.«

Mož je slikal hotel in ljudi na pomolu.

Iz zvočnika se je zaslišala melodija:

»More moje plavo, za sve tajne znaš…«

»Zanima me ali se je Odisej po odhodu kdaj vrnil na ta otok,« sem se vprašala.

Vprašanje je odnesel veter.

OB JEZERU

Na koščku kopnega, ki so mu ljudje pravili otok je bilo jezero. Ozka odprtina ga je vezala z morjem. Okrog jezera so rasli borovci.

»Nikjer ni takega gozda,« so govorili ljudje.

Borovci so jezero ščitili pred burjo, zato je bilo gladko kot ogledalo. V njem je živelo mnogo sivih in srebrnih rib, le ena jata je bila zelena s črnimi črtami. Vse ostale ribe so se jih izogibale. Tudi ribiči so jih pustili pri miru.

»Strupene so,« so govorili.

Ribice, ki sploh niso bile strupene pa sploh niso vedele, čemu se imajo zahvaliti za svoje mirno življenje. Zvečer so se ponavadi zbrale v kotu jezera, kjer je nazadnje zašlo sonce in dan za dnem poslušale zgodbe najstarejše ribe Aleksa. Aleks je vsak večer pripovedoval o svoji domovini.

»Mi smo posebne ribe. Naši predniki živijo tam daleč ob velikem grebenu. So zelene barve in imajo črno znamenje nad vsakim očesom. Na otoku rastejo visoka drevesa polna sadežev. Pisani ptiči pojejo najlepše pesmi. Veter boža vrhove velikih dreves. Včasih dežuje in ribice se umivajo v mehki vodi, da postanejo še lepše. Sonce sije vse leto. Ljudje na otoku so goli. Jedo sadeže, semena in drobne živali. Vedno, ko so nas zagledali, so zaplesali, misleč, da jim zaradi črnega znamenja prinašamo srečo. Starejše ribice učijo mlajše iskati hrano, potem pa počivajo v senci palm. Kako spokojno življenje je bilo to.«

»Zakaj pa si potem odšel?« so ga spraševale ribice.

»Zdelo se mi je, da temu življenju nekaj manjka. Od zore do mraka lovijo ribe in nikoli ne najdejo časa za svoje sanje. Le eden je nekoč davno odšel svet. Pripovedoval je zgodbe o velikih morjih, hišah na vodi, črnem dežju in… Zgodbe so se prenašale iz roda v rod. Hotel sem videti svet. Poznati le svoj otok se mi ni zdelo dovolj. Vsem zgodbam nisem verjel, sam sem se hotel prepričati. Vedno pogosteje sem sanjal,da da bom nekoč odšel.«

»Samo enkrat nam je ponujeno, da naredimo kar si želimo,« je vedno govoril moj oče.

»Nihče ne sme zapustiti domačega otoka, saj se ne bo vrnil živ,«so govorili drugi.

»Bil sem v veliki skušnjavi. Neke noči sem sanjal, da me je poklicalo morje in reklo:

»Čas je, da slediš svojim sanjam, pomagalo ti bom.«

»Naslednjega jutra ko so vsi še spali, sem zapustil domačo obalo in greben in odplaval na odprto morje. Plaval sem za soncem, ki je ravno vstalo. Valovi so bili vse višji. Premetavali so me in čudna velika riba je priplavala mimo.«

»Beži, je zavpila. Pridejo morski psi.«

»Kdo pa ste?«

»Delfini. Kam pa si sploh namenjen.? Mislimo, da bi moral ostati ob grebenu in svojih.«

»V velika morja grem, kjer so na obali velika mesta.«

»Bolje da se vrneš.«

»Rad bi videl svet. Boljše je za nekaj umreti, kot za nič živeti.«

»Vzemi svoje življenje takšno kot je in rajši sanjaj o drugih svetovih.«

»Kdor hoče kaj narediti išče pot, tudi jaz ne bom odnehal.«

»Potem pa plavaj za soncem, čim bolj na površini. Zvečer poišči jato delfinov, ščitili te bodo. Povej jim, da so te poslali sorodniki iz kamnitega grebena.«

»Potoval sem dan za dnem, noč za nočjo. Boril sem se s plimovanjem in lastnimi dvomi. Bil sem na smrt utrujen in žalosten. Toda verjel sem vase, če je bilo nebo še tako temno sem vedno našel kakšno zvezdo. Že sem se hotel vrniti, ko sem v daljavi opazil tisočere luči. Kot da bi se na enem mestu zbrale vse zvezde. To moram videti od blizu, verjetno je veliko mesto.

Toda gorje. Komaj sem prišel do prvih plavajočih hišic, sem se začel dušiti. Smeti so plavale na vodi in voda je smrdela. Prestrašen sem odplaval na odprto morje, a tam je stala velika siva ladja. Slišal je hrup in ribe so bežale na vse strani«.

»Beži,« mi je rekel delfin.

»Zagledal sem, kako se mi približuje velika mreža in v njej vse kar živi v morju.

Ni se mogel premakniti. Delfin je odprl usta in me nežno pobral ter odplaval proč. Bil sem v temi in čez nekaj časa me je delfin spustil v morje.«

»Od kod pa si nesrečnik, da se približuješ ladjam smrti« je vprašal.

»Iz toplega grebena ob sinjem otoku.«

»Ali ne veš, da ostane za takimi ladjami prazno morje?«

»Kaj pa se zgodi z vsemi bitji?«

»Nekatere ljudje pojedo, drugo zavržejo. Vedno več je teh ladij in nekoč bodo ubili vse, kar je v morju.«

»Kaj pa bodo spraznim morjem?«

»Vseeno jim je. Sedaj pa beži. Tam na zahodu je majhen otok. Skrij se ob obali. Tam si naberi moči za povratek k svojim.«

»Zvečer ko je sonce zahajalo sem priplaval do otoka. Presenečeno sem se oziral naokrog. Trideset dni in noči sem bil že z doma. Bil sem žalosten, a včasih ne moreš drugega kot nadaljevati pot. Velika riba se je pognala nadme. Nagonsko sem zaplaval v ozek kanal in pristal v toplem jezeru. Pošteno premražen sem že bil. Riba ni upala za mano. In tako sem prišel sem, v to jezero.«

»Morje,« so v en glas rekle ribice.

»No ja, za vas morje, saj pravega morja še videle niste. Vse drugo Vam lahko pove Zenobia.«

Zenobia se je takoj oglasila:

»Kako čudno smo ga gledali in ga spraševali od kod je. Povedal nam je in meni se je zdel najlepša riba na svetu.«

»Aleks je plaval za mano. Bil je spet srečen. Pozabil je da misli oditi. Prišla je jesen in ribe so ga svarile:

»Sedaj ne moreš več na pot. Morje je mrzlo in valovi so mogočni.«

Ostal je čez zimo, čez leto in dobila sva majhne zeleno sivi ribice. Tako je ostal za vedno. Še sanja o svojem grebenu, toda vem, da nas ne bo zapustil.«

»V življenju ničesar ne zamudiš, vedno pride, kar ti je namenjeno,« je rekel Aleks.

Včasih je po pripovedovanju vseeno postal žalosten. Da Zenobia ne bi videla njegovih solz, je včasih odplaval v samotno laguno. Ob obali, je ob večerih posedal starček.

Starček se je začel pogovarjati z Aleksom.

»Take kot ti sem videl tam daleč pri rajskem otoku. Ali si ti od tam?«

Aleks je pomahal s plavutjo. In potem mu je starček pripovedoval o svoji mladosti, plovbi po svetu, brodolomu, življenju na rajskem otoku.

»Zakaj sem odšel?« se je vsak dan znova vprašal.

»Spet me je premamil blišč denarja, vse življenje sem se pehal za dobrinami. Obljubil sem ji da se bom vrnil.«

»Če bi vedel to, kar vem sedaj, ne bi strmel za bogastvom. Minljivo je.«

»Videval sem stati najlepše dekle ob obali,« mu je povedal Aleks.

»Vsak večer je vrgla v morje venček iz rož. Zakaj je ne poiščeš?«

»Star sem in bolan, ko bi ji vsaj lahko rekel kako mi je žal.«

Aleks je vse to pripovedoval svoji jati. Mala Lenka ga je poslušala z odprtimi usti in se odločila. Kot nekoč Aleks je odplavala v svet za sanjami .Z vsem srcem je želela videti otok od kod izvira njen rod. Kdor se trudi in išče s srcem mu to uspe. Tudi Lenki je. Sorodniki so jo začudeno sprejeli. Le redki so še se spomnili Aleksa. Ko so izvedeli za vse grozote iz morja so enoglasno sklenili, da ne bodo nikoli šli iz otoka. Tudi Lenka se ni upala vrniti. Bala se je, da poti ne bi preživela. Ob večerih je počivala pri obali in sanjala o svojih tam daleč. Na obali je posedala starka in pela o svojem princu. Še vedno je sanjala, da se bo vrnil. Lenka bi ji rada pomagala. Nekoč je pridivjal veter. Prosila ga je naj ponese otožno pesem tja daleč kjer je starec. Vihar je zdirjal čez morje, potapljal ladje in ustvarjal divje valove. Opešal je pred obalo, kjer je sedel starček. Prinesel mu je pesem drage. Starček je zaprl oči in začutil njen dotik ne licu. Zaspal je za vedno. Blažen nasmeh je bil na njegovem obrazu. Našli so ga domačini, ki so šle lovit ribe.

»Spet je zaspal s svojo knjigo,« so govorili in šli naprej.

Veter je spet dobil moč. Naredil je valove, ki so starca odnesli v morje.

»Čudno, knjigo je pozabil,« je rekel ribič, ki se je vračal iz lova.

Prebral je naslov:

»Odiseja.«

»Odnesel mu jo bom,« je rekel.

»Toliko je potoval, pa mu še vedno ni dovolj. Noče verjeti, da ne moreš naprej, dokler ne pozabiš preteklosti.«

Iz knjige je padel list papirja. Ribič je sedel na upognjeno deblo borovca in začel brati:

Toda iz katere snovi je čas? In kje nastaja, če je vse določeno, nespremenljivo, enovito? Ponoči gledam prostor med zvezdami, vidim praznino brez mere; in , kar vas, smrtne, premaga in odnese,je tu negiben trenutek brez začetka in konca.
Ah, Odisej, ko bi lahko zbežala temu večnemu zelenju! Ko bi lahko spremljala listje, ki orumenelo pada in z njim živela trenutek! Ko bi vedela, da sem smrtna.
Zavidam ti tvojo starost in si je želim; te oblike je ljubezen, ki jo čutim do tebe. In sanjam, da sem druga, stara, siva, upadajoča, in sanjam, da čutim. Kako mi pohajajo moči in kako sem vsak dan bliže Velikemu krogu, v katerem se vse vrača in vrti; da se porazgubljajo atomi, ki tvorijo to telo ženske, ki ji pravim Kalipso. Vendar ostajam tu in zrem na morje, ki se razteguje in umika, občutim njegovo podobo, trpim ob tej naveličanosti, da sem, naveličanosti, ki me kruši in ki ne bo nikoli poplačana-in ob prazni grozoti večnosti.

A. Tabucchi: Odlomek iz pisma nimfe Kalipso Odiseju

V NEKAJ MORAŠ VERJETI

Iskal sem čudeže,
a nisem jim verjel,
saj le preizkušajo srce.

Povsod tema, tišina,
ki se ne odmakne,
luč le v sanjah
se me dotakne.

Verjel sem,
da lahko gorim,
ostanek zate
v plamen spremenil,
da grel te bo,
saj verjel sem vate.

FUJ GA BODI

O letih mladostnih sem pel,
o kruhku, ki sem si ga želel.
O časih sedanjih zdaj pojem
in o ljubezni, ki življenja je pojem.

Po tujih odrih in shodih
te pesmi so brali,
skrivali solze ali smeh.
Na odru domačem
so se le spogledovali:
»Kdo neki poje?«
so se le spraševali.

MAKSIME

Ljudje te imajo toliko radi, kolikor vedo, da bodo imeli od tebe koristi.

In ni je ženske, d abi ji lahko vse zaupal.

Kdor je poln sladkorja in medu, ta zagotovo ni dober človek.

Če si takoj užaljen za vsakobesedo, potem ne hodi v družbo, ampak pojdi v gozd in se pogovarjaj z drevesi.

Da ženska moškega ljubi, je dokaz v tem, da na njega naveže in ga hoče imeti ob sebi.

Če bi srake lahko kradle kot ljudje!

Žena je lahko za umetnika velika sreča ali pa velika ovira.

Z več ljudmi ko se družiš, več razočaranj doživiš.

Žena moža dosti stane, če je ne ljubi. Ne stane pa nič, če on njo ljubi in ona njega.

Ljubezen je minljivo čustvo, ki zagori in ugasne.

Ljubezen lahko primerjamo z baklo, katere plamen gori in ugasne.

SLIKARSKI IZREKI

Slikarstvo se ne da na kruh namazati kot marmelada.

Umetnost mora prehitevati čas, če ga ne, je obrt.

Slikar ne slika slike s čopičem, ampak z očesom.

Če na rdečo ploskvno napačnonaslikamo veroneško zeleno, se barvna harmonija poruši.

Če slikar nima oči za barve, jeravno tako kot če krava ne razlikuje repe od trave.

Kdor ni umetnij, je mazač ali pleskar.

Umetnost je najgoblja resnica dobe, v kateri živimo.

Bedak hoče umetnost razložiti in jo narediti pedantno.

Čas beži, ti pa ne veš, ali slikaš dobro ali slabo.

Slikarji morajo ustvarjati oziroma slikati iz srca ne pa iz knjig.

Če ne slikaš, nič ne naslikaš, če pa slabo slikaš, je bolje, da sploh ne slikaš

»Kaj lepega si počela danes?«

»Joj, kako ne maram takšnih vprašanj. Kot da potem ljudje pričakujejo, da bi se mi moralo ves dan kaj otipljivejšega dogajati. Če postrežem samo z odgovori kot so »pospravljala sem, likala, skuhala kosilo, šla v trgovino po nakup...«, potem sem ubesedila samo neka splošno znana ustaljena opravila, ki se ponavljajo iz dneva v dan. Ti, ki ti ni samo do postranskih stvari, se gotovo ne bi zadovoljil s takšnim odgovorom.«

»Potem pa mi zaupaj, o čem si danes razmišljala.«

»Tudi takšna vprašanja mi niso ravno najbolj pri srcu, ker se mi zdi, da že kar vdirajo v mojo zasebnost. Vsekakor vsakomur ne bom dovolila, da mi pride tako zelo blizu. Na tovrstna vprašanja imam vso pravico ne odgovoriti. Samo od moje dobre volje, predvsem pa od moje naklonjenosti sogovorniku je odvisno, koliko sem pripravljena tvegati in se izpostaviti.«

»Čeprav nisi povedala nič kaj določnejšega, mi je tvoj odgovor všeč. To pa zato, ker v svojem bistvu že nakazuje neko razmišljanje in se vsekakor nanaša na tematiko mojega vprašanja. Iz tega tvojega odgovora lahko sklepam, da si med dvema mogočima skrajnostma (na eni strani ne odgovoriti na vprašanje, na drugi strani pa podati razmišljanje, ki se ti je porodilo v tem hipu) res pretanjeno izbrala neko zmerno srednjo pot, tako da si se odločila biti iskrena po svoji meri, torej si izbrala preudarno iskrenost.«

»Čeprav sem vajena, da večinoma ko odgovarjam na zastavljena mi vprašanja, sicer skorajda ne vem, kaj povedati, se mi zdi, da se bo v tej najini čedalje bolj razgreti debati še meni razvozlal jezik. Medtem ko si se ves razvnel v pojasnjevanju mojega prejšnjega odgovora, so mi misli kar uhajale, namesto da bi sledile povedanemu, tako da sem nekajkrat komaj ukrotila svoj jezik, da nisem vmes kaj pripomnila ali dodala.«

»Naj te potolažim, da se tudi meni dogaja podobno. Če me kdo kaj vpraša in če mi je tematika vprašanja blizu, potem še znam nekaj povedati, ko pa moj sogovornik načne kakšno zanimivo temo, se tudi jaz le z največjim naporom premagujem, da mu ne posegam v besedo in da ne prekinjam toka njegovih misli. Vendar bi se najraje oglasil s svojim medklicem, ker se mi ravno takrat zdi, da bi utegnile biti moje domislice zelo zanimive in umestne. Takrat me razganja od nestrpnosti. A to mi je po drugi strani le vaja v samoobvladovanju, pa tudi se medtem učim veščin dobrega in olikanega poslušanja.«

»Če bi naju zdajle poslušal kdo, ki ne mara filozofije in ki je mnenja, da lahko preveč razmišljanja celo resno ogrozi zdravje, potem bi gotovo dobil vtis, da midva sploh nisva sposobna nekega stvarnega življenja, ker da sva po eni strani samo človeka besed, torej filozofa v slabšalnem pomenu te besede, po drugi strani pa da takšni »filozofi« samo Bogu kradejo čas, državi pa denar, ker da tako ali tako niso sposobni za nobeno drugo delo kot to, da do onemoglosti izčrpavajo svoje sive celice, kakšno fizično opravilo pa je zanje že pretrd oreh. Ti »filozofi« naj bi torej živeli samo od besed svojih ust, ne pa tudi od dela svojih rok...«

»Uf, to pa je sedaj bila res težka filozofija. In precej trdo zvenijo te besede, a čeprav nerad, jim priznavam neko stvarno podlago. Res je, da velika večina pojmuje delo samo kot neko dejavnost, za katero je potrebna fizična moč in spretnost. To delo vrednotijo glede na to, koliko fizičnega truda je treba vložiti, da se opravi, po drugi strani pa po končnih rezultatih, glede na korist, ki jo ta dejavnost prinese. Da ponazorim še s primerom: nekdo mora urejati zelenice in po potrebi tudi kositi travo ter prirezovati drevje in grmovje, drugi pa, ki je še študent, prebije ves dopoldan in še del popoldneva na fakulteti, kjer vestno sledi predavanjem in si ureja zapiske. Seveda bo večina rekla, da je več truda vložil tisti, ki je bil zadolžen za zelenice, ob morebitnem ugovarjanju, da je tudi študij delo, pa se bo večina le pomilovalno nasmehnila, rekoč, da to pa že ni več delo ali celo, da se na tak način najlažje pride do kruha, ker pri tem »delu« nisi nikdar umazan, ker ne delaš na normo, ker se fizično ne utrudiš, kaj šele, da bi se telesno iztrošil... Vem, da nisem povedal nič kaj bistveno drugače kot ti. Upam, da iz povedanega uvidiš, da imava kar podobno mišljenje.«

AKVAREL

Iz hladnih sivih spon
plane s prvobitno slo,
drgetajoč
in čisto sam –
beli konj.

Zasluti vonj
oddaljenih savan,
kjer sonce žge
in veter brije.

A beli konj se smeje,
smeje,
ker ne potrebuje sanj.

MOLITEV

Oče naš,
vzemi si čas
kdaj tudi za nas,
ki nismo skovani
po tvojih željah.

Ki nas boli krivica,
ki ne znamo nastaviti drugega lica,
če še na prvem klofuta skeli.
Ki si ustvarjamo svoje kraljestvo,
kjer vsakdo je angel
in vsakdo vrag.
Dolžniki smo vsi,
a za to nam ni mar,
tu naša je volja, ki šteje.
Hočem in nočem je naš besednjak.
Za kruh ne stegujemo roke.
Uživaj je zakon,
dokler nas čas –
naš rabelj –
spet ne povrne v prah.

Oče naš,
vzemi si čas
za nas –
ker nas je včasih strah.

O moj bog žal mi je
ker nisem grešila
ker bi z grehi razveselila sebe
ker se je prvi poljub zataknil med ustnice
ker sem drugič sokove prepredla z nitkami
ker sem se tretjič dala zvabiti razumu.

A veš da sem si
tisti in naslednji dan večkrat
potipala noht da ne bo preoster
ko se bom znova dotikala tvoje kože.
Da mi je bilo dano to odkriti
najprej zašepetano
nato izkričano.

Ko poslušam zgodbe o mamah
se spomnim za nazaj
in da je nimam več.
Z napotki jo slišim vsak dan.
Bila je tesnobna in svetla.

Ko ti bo hudo
pridi.
Le.

GOLGOTA

Objeta okoli telesa z rokami, je sedela na vrhu stopnic. Pozibavala se je in tiho mrmrala. V obraz je bila spačena. Od časa do časa je odprla na široko usta, pogled usmerila proti stropu. Iz njih ni bilo krika, pa tudi vdihniti ni mogla.

Mrmrala je vedno glasneje. Želela preglasiti odmev v svoji glavi »crkni prasica«. To me bo ubilo, ji je šinilo skozi misli. Moram nekaj storiti zase. Zmešalo se mi bo.

Počasi je vstala in se opotekajoča spustila po stopnicah. V jedilnici je bilo vse razmetano. Na mizi so bili še vedno ostanki hrane prejšnjega dne. Pričela je iskati mobilni telefon. Ko ga je našla, je dolgo časa listala po imeniku. Pričele so se ji tresti roke. Kam sem jo zapisala? Kako se piše? Kaj je z mojim spominom? Vse me zapušča. Še pred nedavnim sem imela družino, kup prijateljev in prijateljic. Danes pa sem popolnoma sama, v brezizhodnem položaju.

Iz torbice je vzela notesnik in pričela s stresočimi rokami iskati telefonsko številko. Pa to ni mogoče, saj sem jo zapisala. Notesnik in torbico je izpustila iz rok. Padla sta na nepospravljeno mizo, na kozarec z ostanki z vodo razredčenega soka in ga prevrnila. Oprijemaje se zidu je odšla v spalnico. Ustavila se je pred plaščem, ki je ležal pri vznožju postelje. Preiskala je vse žepe in našla listek , na njem številko. Listek je stisnila v obe roki in jih pritisnila na prsi, ki so se sunkovito dvigale in spuščale, saj nikakor ni uspela umiriti dihanja.

Pokliči, si je skoraj ukazovalno šepnila. Saj je rekel, naj ga pokličem, če bom v težavah. Srečala ga je namreč ravno tisti dan, ko so ji povedali, da jo čaka delovna knjižica v kadrovski službi. Takrat mu ni niti upala povedati, da ima prav tisti trenutek hud problem, kateremu bodo sledile nerešljive težave.

Usedla se je na posteljo, vnesla številko telefona in poklicala. Dolgo se nihče ni oglasil. V mislih si je ponavljala, kako naj hitro in jasno opiše problem, ki jo potiska na sam rob obupa.

Končno se je oglasil.

»Vranka pri telefonu, rada bi ...«

Prekinil jo je z rahlo nestrpnostjo.

»Zdravo, kako si? Pravkar si me dobila sredi gužve. Me lahko pokličeš čez kakšno uro. Še boljše bi bilo, če bi me jutri. Kaj praviš?« je rekel. Začutila je, da je ne bo sprejel, toda v »kaj praviš«, je začutila, da ima še eno možnost. Malo možnost.

»Popolnoma sem na tleh. Ne vem več, zakaj naj še živim. Življenje mi je popolnoma odveč, samo še breme. Toda preden ... sem pomislila, da te pokličem in te prosim ... sam si rekel, da te lahko, če bom imela probleme,« je rekla s tresočim in že skoraj jokajočim kričečim glasom. Za trenutek je nastala, zdelo se ji je, neskončno dolga tišina. Pretrgal jo je z globokim in mirnim glasom.

»Kdaj bi lahko prišla?«

»Takoj. Čez eno uro, toliko imam vožnje,« je rekla in z drugo roko že iskala torbico, ključe avtomobila in plašč. Zunaj je bil strupen mraz.

Motor je mirno predel in počasi segreval notranjost avtomobila. Misli so ji s svetlobno hitrostjo listale po njenem življenju. Na njenem odru so se ji pred očmi zdaj smeje, zdaj predrzno, pojavljali igralci groze. Prvi se ji je priklonil gospod Strah in ji priredil predstavo, da jo zazeblo do kosti. Kmalu za njim se je v ospredje prerinila gospa Nemoč in njena sorodnica Jeza. S svojimi rezkimi in ostrimi besedami, sta ji rezali po duši in jo prisili do krika. Odprla je le usta, ki so samo nemo zazevala. Na licih je začutila dve vroči sledi. Solze. Končno. Mogoče pa je še upanje.

Rezek zvok avtomobilske hupe jo je predramil. Pogledala je in komaj prepoznala ulico. Ustavila je na prvem prostem parkirnem prostoru. Tekla je po z ljudmi polnimi ulicah. Ko se je ustavila pred vrati ugledne privatne psihiatrične ambulate, je bila popolnoma zasopla in tresla se je po vsem životu. Vstopila je v predprostor.

»Gospa, ste naročeni?« jo je s hitrim pogledom ošinila sestra in se takoj naprej pogreznila nazaj med papirje.

Vpršanje je preslišala in svoj pogled uprla v vrata ordinacije, kjer naj bi jo čakal in ji odvzel vso breme tega sveta, ki se je zgrnilo na njo.

»Sestra, vzel bom še samo eno, ki naj bi ... Zdravo, si že tukaj. Kar vstopi!« Prijateljsko jo je prijel za ramo in jo skoraj potisnil v ordinacijo. Z močni je bila popolnoma na koncu. Sesedla se je v stol.

»Vranka, kaj se ti je zgodilo? Vranka, me slišiš!« jo je rahlo tresel za ramena. Pogled je dvignila in s težavo pogledala v njegov obraz.

»Ali lahko prosim malo vode?«

Popila je požirek vode. S komaj slišnim glasom je pričela s pripovedjo. Govorila je popolnoma zmededeno, brez povezav, preskakovala je teme po več let in jih ponovno pomešala z zadnjimi dnevi. Prekinil jo je z globokim in mirnim glasom.

»Med tem, ko si mi pripovedovala o težavah, sem si naredil nekaj zapisov. Na vse načine poskušam narediti analizo stanja in priti do nekega logičnega sklepa, zakaj se ti to dogaja.«

Preložil je popisane papirje, jih dvignil z mize ter poravnal in jih ponovno odložil.

»Vzroki, ki naj bi botrovali tvojemu neurejenemu in nekontroliranemu življenju so nekje tukaj in tukaj,« je potrdil s trkanjem svinčnika po mizi, se nagnil nazaj v stol, počasi dvignil pogled pod strop in nadaljeval:

»Kar po alineah sem si nekako zapisal,« in se sunkovito nagnil nazaj nad mizo in papirje. »Neurejeno družinsko razmerje med možem in ženo. Nasilno reševanje problemskih sklopov. Kontrola in nadzor močnejšega. Alkoholizem in njegove posledice ...«

Toplota v ordinaciji, njegov monoton, nizek in miren govor sta jo odpeljala v njeno vedno urejeno pisarno, kjer je sestavljala in risala projekte. Za sabo je začutila, kako jo nekdo opazuje. Obrnila se je in zagledala novega direktorja. Hitro se je poravnala in odstopila prostor, da bi lahko pogledal nastajajoče načrte. Ni stopil proti mizi, stopil je tik do nje. Ko je spregovoril, je začutila neprijeten zadah, ki se je z vsako izgovorjeno besedo povečeval.

»Obe s Karmen sta odlični, saj veš, ostala bo le ena, danes so drugi časi, da ne razlagam, pač tista ... res lepa perspektiva risanja, še posebej tako od zadaj …

»... otroka tako prevzameta vedenjske vzorce močnejšega člana..,« jo je nazaj pripeljal monoton globok glas »... in pričneta razvijati življenjske strategije pretežno na temelju nasilja. Produkte skozi vedenjske vzorce usmerjata drug v drugega in ostale. Dobro,« je zaključil in jo pogledal z očmi, ki niso ne vabile ne odganjale.

»To bo najin načrt obdelave. S sestro se boš dogovorila za termin. Zavarovanje imaš, sicer... no bova že kako,« med tem je že napisal recept.

»To vzemi dvakrat na dan, mnogo tekočine je priporočljivo in seveda po kakšno uro na dan sprehoda, zdaj imaš časa na pretek. Se vidiva. Sestra ti bo povedala ... Nasvidenje.«

Ne da bi se zavedala, kako je zapustila ordinacijo in sestro, se je znašla sredi ulice. Predramil jo je oster hlad, pomešan z različnimi vonji ulice. V rokah je držala recept in mali kartonček. V očeh, kjer ji je že zdavnaj ugasnilo sonce, ni bilo več odseva. Pogled je postal prazen in votel. S svojimi dolgimi rokami je objela svoje telo, se rahlo sključila naprej in odšla po ulici. Imela je občutek, da nanjo pretiska neizmerna teža hiš. Pričelo jo je dušiti. V glavi ji je nemirno šumelo in bitje srca je začutila v grlu. Pričeli so ji šklepetati zobje. Opotekla se je do izložbenega okna in naslonila vroče čelo na hladno šipo. Kaj, če bom umrla? Bila je tako nesrečna, omotična in vsa je drgetala. Zakaj je smrt tako boleča, tako strašna, je takšna? Obupno se je oklenila stene in okvirja izložbenega okna. Nog ni mogla premakniti. Dolgo, dolgo je tako stala. Ni opazila, da je v središču mesta, ki je slikovito vrelo od življenja. Vrvenje jo je pričelo prebujati. V izložbeni šipi je zagledala svoj obraz. Zazrla se je v svoje oči in se vprašala.

Kaj sem storila narobe? Komu sem storila kaj hudega? Kaj sem storila, tebi otrok moj, da si me zapustil in se pridružil tistim, ki me danes tako nizkotno zmerjajo in ponižujejo? Veste, gospa, ne potrudite se dovolj, služb je kolikor jih hočete ..., če nočete ... referentka. Iščeš službo, pa hkrati prosiš, da je ne boš našla. Le moji prihranki te zanimajo, crkni ... bivši mož. Lena si, delo ti smrdi, samo na drug račun bi rada živela, pa crkni ... otrok. Vsi so ji v zboru odgovarjali in kričali, kričali in kričali.

»Utihnite!« je zakričala in udarila po šipi, da so vse podobe v trenutku izginile. Ozrla se je po ulici s preplašenimi očmi in pričela je teči. Tekla je vedno hitreje in hitreje, vse dokler se ni znašla sredi mostu, kjer jo je objel leden veter. Ustavila se je, se oprijela ograje in zazrla v reko, ki se je leno premikala.

»Speri z mene vso to težo in jo odnesi daleč tja v neznane kraje,« je zamrmrala.

»Oprostite, gospa,« je rekel neznanec, ki se je zaletel vanjo, ko je skupaj z množico hitel preko mostu.

»Ni kaj,« je odvrnila in rekla za njim:

»Vi ste bili do zdaj še najbolj nežni od vseh.« Na njenem obrazu se je poigraval komaj zaznaven nasmešek. Naslonila se je na ograjo, mimo nje pa je tekla množica, ki je tekla, kot reka pod njo, v neznane kraje. Trdno se je oprijela ograje, dvignila obraz proti zahajajočemu soncu in začela najprej potihoma nato vedno glasneje peti.

»Obljubljal je, da me bo vzel in graditi dom začel...«

Sem in tja se je kdo mimoidočih sklonil in vrgel kovanec na šal, ki je ležal ob njenih nogah.

»Lana, ali ni tam tvoja mama? Poje.« je pokazala Tina proti pojoči ženski.

»Si ti čisto nora ali kaj?« je rekla Lana, prijela Tino pod roko in jo potegnila v tok množice, ki se je stekal proti središču mesta. In dan se je prevesil v večer.

Anno Domini 2011

DENARNICA

Bila je nedelja. Mare je imel občutek, da je mogoče še nekoliko preran, ko je izstopil iz avtomobila. Odprl je zadnja vrata avtomobila in preveril, ali je na zadnejm sedežu vse tako, kakor je pripravil in zložil. Ko je zaloputnil zadnja vrata avtomobila, se je za njim oglasil Andrej:

»Ja, kaj je pa tebe prineslo, kako si pa ti zašel sem gor?« je rekel z gromkim glasom in se ves čas smejal. Zaradi telesne hibe, ki jo je imel že od rojstva, je govoril nekoliko nerazumljivo in skozi nos.

»Ja, zdravo, Andrej, si že vstal? Prepričan sem bil, da si še vedno pod kovtrom in zdraviš novoletnega mačka. Saj ste slavili za novo leto, ne?«

Stopil je proti njemu z razširjenimi rokami. Prisrčno sta se objela in ob tem spuščala najrazličnejše zvoke pomešane z gromkim smehom.

»No, se menda ja ne boš zjokal. Se še nisi streznil, da si tako jokav,« je rekel Mare in ga še močneje objel čez ramena, a se mu je Andrej sunkoma izvil. Skoraj divje ga je pogledal in stopil dva koraka vstran.

»Poslušaj, zgodilo se mi je nekaj strašnega, da sem se v trenutku streznil. Čuj, greva v hišo, sem že zakuril. Mrzlo je, pa malo sem še res rahel. Daj, greva, pusti zdaj avto, da ti povem kakšen kriminal’c sem bil,« in že ga je vlekel za rokav. Mare pa se je kljub temu vrnil k avtu, odprl zadjna vrata in vzel dve vrečki z zadnjega sedeža.

»Daj, primi,« mu je rekel in mu ju porinil v roke. Zaprl je vrata, zaklenil avto in obvezno preveril, ali so vrata res zaklenjena.

»Greva, res je mrzlo, ja.« Porinil je Andreja in oba sta se odpravila v hišo.

Ko sta vstopila, ju je objela prijetna toplota in zelo bučna glasba domačih napevov. Okrogla miza je bila pospravljena z miljejem, na sredi njega je stala lesena vaza z umetnimi rožami. Ves prostor je bil urejen, kakor bi ga ravnokar pospravila zelo marljiva gospodinja. Mare je nekoliko postal pri vročem železnem kaminu.

»Daj, sedi, prosim te, to zgodbo moraš slišati, povem ti, bil sem pravi kriminal’c. To je bilo nekaj zgodovinskega,« je rekel. Med tem ko se je Mare udobno nameščal na stol, je Andrej postavil na mizo steklenico vina, plastenko mineralne vode in pladenj raznovrstnih piškotov. Pristavil je stol tudi zase, se udobno usedel, razprl roke ter si popravil lase. In je pričel.

»Poslušaj, to moraš slišati. Zanima me, kaj boš ti rekel, ker mislim, da se spoznaš na te stvari,« je rekel in se prav počasi nagnil nazaj v stol. Napravil je nekoliko premora.

»Dobro, povej že! Kaj se ti je zgodilo?« je Mare pričel drezati vanj, saj je dobil občutek, da prav čaka na spodbudo. In res, Andreju je zažarel obraz.

»Najprej bom povedal, potem pa bom pripravil južino. Vse že imam nared, lahko baraš Vančeka, z njim sem šel že navsezgodaj po kruh. On pride čez kaki dve uri. Vse to je že slišal, zato ti bom zgodbo zdaj povedal, da me ne bo priganjal, naj skrajšam.«

»Dobro,« se je strinjal Mare in se pripravil na poslušanje. Kazalo je, da bo zgodba nekoliko daljša.

»Veš, ukradli so mi denarnico,« je rekel. »Zbrali smo se jaz, Dušan, Mirko s punco in Vinko, ki ga moraš še spoznati. Morda že danes. Saj veš, narezal sem, pijače sem prinesel dvakrat po deset litrov. Tistega boljšega. Sem rekel, fešta mora bit’, saj ne vemo, kdaj gremo tja gor.«

Pogled je usmeril pod strop in Mare mu je samo prikimal.

»No, cel večer smo ga lepo cukali in jedli. Malo pred polnočjo pa me je Dušan pripravil, da sva spila na dušek vsak svojo steklenico vina. Lahko si misliš, kako debelo sva kmalu začela gledati. Vse sem videl, kot bi bil pod vodo. Videl sem jih, slišal pa ne.«

»Proti jutru smo se počasi odpravili vsak na svoj konec. Mirko s punco je šel že prej, zadnja sta odšla Vinko in Dušan. Naslednji dan, sem bil res hudo zmešan. Pomešal sem vse dneve in nenadoma me je prejelo, da moram na pošto plačat čeke. Saj veš, vodo, elektriko, pa – «

Po vratih je nekaj popraskalo. Mare je stopi k vratom in jih odprl. Drug čez drugega sta se v hišo prerinila pes Taras in maček.

»Daj, sedi in poslušaj. Pusti stvári, saj sta siti. Kje sva ostala?« roko je spustil k psu, ki se je usedel tik ob njegovi nogi.

»Kako si hotel naslednji dan na pošti ... « Andrej ga je takoj prekinil in nadaljeval.

»Pripravil sem si čeke in segel v kredenco po denarnico. Saj veš, kje jo imam vedno?« Vstal je in stopil do kredence in položil roko na mesto, kjer je tudi v tistem trenutku ležala denarnica.

»In denarnice nikjer. Dobro, saj sem jo že večkrat odložil kam drugam, sem si rekel in pričel z iskanjem. Premetal sem kuhinjo, nato spalnico in kopalnico, spravil sem se tudi v shrambo. Vedno bolj me je pričelo skrbeti. Ne boš verjel, pričel sem jo klicati. Večkrat sem zaprl oči in jih spet odprl in si mislil, da jo bom kar na lepem zagledal. Pa nič. Usedel sem se za mizo in pričel tuhtati. Spet nič.«

»Odločil sem se, da pokličem Dušana. K sreči je bil doma in je takoj prišel. Vprašal sem ga, če je videl mojo denarnico. Zatrdil mi je, da ne, in me vprašal, če sem preveril v kredenci. Odgovoril se mu, da že nekajkrat. Na njegovo pobudo sva vse še enkrat preiskala. Vse sva premetala in nič. Videl sem, da je tudi Dušana zaskrbelo. Kar stisnilo me je v prsih. Nalila sva si špricer, a ga nisem utegnil spiti, ker mi je po glavi rojila ena sama misel, kje je moja denarnica.«

»Naenkrat je zazvonil telefon. Klical me je gostilničar. Ja, kaj bi pa on rad, sem si rekel in se mu oglasil. On pa kar: ‘Andrej, v svojem poštnem nabiralniku sem našel tvoje dokumente – vozniško, osebno, bančno kartico, pa še neke papirje. Vse sem dal v vrečko. Daj, pridi hitro gor!’ In je odložil.«

Presedel se je na stolu in pogledal Maretu strmo v oči. Pritegnil je njegovo pozornost in preveril, ali ga je dovolj pazljivo poslušal. Mare se je nekoliko nagnil k mizi in ga pričel spodbudno gledati z nastežaj odprtimi očmi. Andreju je ta spodbuda bila popolnoma dovolj, da je nadaljeval:

»Takoj sem se odpravil. Dušan me je spremljal. Do vrha sva si bila že nekako edina, da mi je denarnico z denarjem vzel Vinko. Sklenila sva – nihče drug kot Vinko. V gostilni se nisva zadržala niti deset minut. Vzel sem vrečko z dokumenti in odšla sva nazaj domov. Vso pot sem se bal, da je denarnica z denarjem za vedno izgubljena. V njej je bilo točno 365 evrov in 70 centov. Najmanj 300 evrov bi potreboval za plačilo čekov. Pričel sem preklinjati in se pridušati, da tistemu, ki mi je to naredil, polomim obe roke. Tudi Dušan me je takoj podprl pri tem.«

»Nič, sem si rekel, prej bom še poklical policijo. Kaj, od njih sem dobil zelo kratek odgovor, da ne bodo iskali, ker je na dokumentih preveč različnih sledov. Povem ti, pograbila me je taka jeza, da so se mi kar solze ulile. Poslušaj, od tu naprej pa postanem pravi kriminalec.«

»Misliš reči kriminalist,« mu je Mare hitro skočil v besedo.

»Seveda, to, ja. Povem ti, to je bilo zgodovinsko. Spomnil sem se na enega prijatelja iz Celja, ki je kriminal- no, kako se že reče?«

»Kriminalist« mu je priskočil na pomoč Mare.

»Ja tako. Poklical sem ga in mu povedal vso zgodbo, tako kot zdaj tebi. Svetoval mi je, naj gledam samo na račune. Ko mi je to rekel, sem se znašel v popolni temi. Od hudega sem šel vse še enkrat preiskat. Pa spet nič. Spet sem se usedel za mizo in se začel pogovarjati sam s seboj. Ni trajalo dolgo, ko mi je šinilo v glavo!«

»Takoj sem poklical gostilničarja in ga vprašal, kdo vse je bil danes pri njem. Povedal mi je, da je prišel v gostilno Vinko okrog desete ure, z dvema vrečkama naravnost iz trgovine, da je na hitro spil dva deci in odšel. Vinko. Vedel sem, sem si rekel in se takoj odpravil tja. Vsem sem povedal, da mi je Vinko ukradel denarnico z denarjem in točno koliko. Kar iz gostilne sem ga klical, a ni se oglasil. Seveda, jaz se tudi ne bi, sem si mislil in se ob tem spomnil na nasvet, ki mi ga je dal kriminal’c, da naj bom pozoren na račune.«

»Kriminalist« ga je popravil Mare.

»Kar odneslo me je v trgovino, kjer sem Mariko, sosedo, saj jo poznaš, lepo prosil, če lahko pogleda, koliko je danes pri njej zapravil Vinko. Takoj mi je odgovorila, ne da bi pogledala, da je nakupil za 15 evrov in nekaj centov. Zahvalil sem se ji in se odpravil domov.«

»Ko sem prišel pred hišo, sem slišal brata, kako je prosil Dušana, če gre lahko še enkrat v trgovino. Dušanu sem zaklical, naj se oglasi pri meni, preden odide. Ko je prišel, sem mu povedal o svojem odkritju, da je bil Vinko že v trgovini in gostilni in da bodo kriminal’ci jutri prišli po dokumente ter jih pregledali.

»V tistem pa je Dušan vstal in mi rekel: ‘Veš, stric, lahko da bodo našli tudi moje odtise, ker sem jaz pri Kranjcu za cesto našel tvoje dokumente, jih pobral in odvrgel v nabiralnik gostilne.’

»In jaz sem ga ves začuden vprašal: ‘Dušan, kako da jih nisi meni, saj je ja od tam bližje do nas, kot do gostilne?’ Odgovoril mi je, da ga je bilo strah, da ga bom po krivem obdolžil kraje. Takoj me je spomnil, da že tako in tako vem, da mi jo ukradel Vinko.«

»Veš, takrat pa mi je postalo vse skupaj malo politično in sem ga takoj vprašal, kaj pa je on kupil. Menda samo cigarete in kavo, kot mu je naročil ata. Ti moram povedati, da sta mi v tistem trenutku postala že oba sumljiva. Za Vinkota sem že preveril račun, potem pa sem hotel še Dušanovega. Nekako tako sem mu rekel: ‘Dušan, zdaj pa takoj z menoj v trgovino, da preverim, kaj si ti kupil.’ Namesto, da bi vstal, je obsedel na stolu in mi rekel: ‘Stric, ali me boš udaril?’ Bil sem tako presenečen, da sem obstal kot vkopan in ga vprašal, zakaj le? ‘Stric, jaz sem ti vzel denarnico.’«

Andreju je zastala beseda in povesil je pogled v tla. Mare pa se je sklonil še bolj nad mizo in ga je prav počasi vprašal:

»Andrej, ali je to mogoče, da te je domači okradel?!«

Spogledala sta se in za trenutek je kuhinjo napolnila melodija Avsenikovega valčka. Andrej je nenadoma udaril z dlanjo po mizi.

»Tako kot sem tukaj, je res! Tako kakor vidiš sedaj, so se mi tudi včeraj ulile solze. Oba sva jokala. Hkrati pa me je imela taka jeza, da bi mu odtrgal glavo.«

»Poslušaj naprej. Vprašal sem ga, kje ima mojo denarnico. Ker je bil kar tiho, sem mu ponudil petdeset evrov, če mi pove. Prikimal je in me odvedel k zajčniku. Izpod njega je potegnil denarnico. Pogledal sem vanjo in našel samo 65 evrov in 70 centov. Ponovno sem ga lepo vprašal, kje je preostalih 300 evrov. Tega pa mi ni hotel povedati kljub grožnjam s policijo in da mu bom celo družino vrgel na cesto.«

»Odvlekel sem ga v bratovo hišo, kjer so se vsi nemo zastrmeli v moj razjarjen in Dušanov objokan obraz. Na kratko sem jim povedal, da me je okradel, in jim zabičal, naj mi, kakor vejo in znajo, vrnejo denar do naslednjega večera. Dušanu pa sem prepovedal še kdaj prestopiti moj prag.«

Andrej je utihnil in si s prsti obrisal solze. Nato si je z dlanmi zakril oči in rahlo stresel z glavo. Mare je izkoristil premor in nalil še dva špricerja. Enega je potisnil pred Andreja, drugega pa povlekel predse.

»Andrej, na zdravje!« Dvignila sta kozarca, trknila in izpila na dušek. Mare je odložil svojega na mizo in nadaljeval:

»Zelo žalostna zgodba, Andrej. Toliko dobrega si naredil zanj, zdaj te pa še okrade. Groza. Čimprej pozabi na to in mislim, da sva si zdaj zaslužila malo južine, da bova potem lažje spila.«

Kot na povelje, je tudi Andrej odložil kozarec in vstal. Pričel je pripravljati južino, Mare pa je ponovno nalil dva špricerja. Iz zvočnikov so še vedno polnili prostor domači napevi. Po nekaj minutah poslušanja, se je Andrej pričel tako smejati, da je komaj izustil:

»A si lahko predstavljaš, da je na koncu hotel še 50 evrov. Pubec pokvarjen!«

Tedaj pa sta oba planila v neustavljiv krohot.

VID

Stojim pred travnimi bilkami
in one me gledajo.
Stojim pred drevesom
in ono me gleda.
Stojim pred gozdom
in on me gleda.
V njih pogledih vidim
bleščave odseve.
Ti pa hodiš mimo mene
in me ne vidiš.

PUSTOTA

Hodim iz dneva v dan,
iščem tvoj vonj telesa.
Z dlanmi zakrivam
suh razbrazdan obraz.

Bolečina vame riše
globoke brazde, puste,
suhe, brez kali
Iz njih veje le pusti piš.

Tam nekje spodaj
kliče iz tresočih prsi
odmev brezobličnega glasu,
ki ga ne poznam.

COGITO

Kam me pelješ, misel?
Slepo ti sledim,
ker želim vstran od tod,
kjer so razmrvili ljubezen.
Kam me že pelješ, misel?

Leno se mi prebuja zavest,
sredi nakopičenih barv,
v njih ujeti sončni žarki,
kot čopiči na slikarjevi paleti.
Prav leno se mi prebuja zavest.
Mimo stopa sprehajalec.
Ujame me nemir.
Pošiljam mu barvne misli.
Nikar ne kriči, tudi v duši ne.
Vsa lepota barv se bo osula.
Hvala, da sem tu, misel.
Kratki bi lahko bili odgovori,
če bi bili prepričani v tvoje barve
in verjeli vsak dan v svoje .
Hvala za to misel, misel.

OBLJUBA DELA DOLG

Obljubili ste jim,
da bodo svobodni hodili.
Obljubili ste jim,
da bodo za zeleno mizo sedli.
Obljubili ste jim,
da je ne boste črno ali rdeče prekrili.
Obljubili ste jim,
na sinjem nebu jato belih golobov
a v rokah jim vrabca ubili.
Obljubljali ste jim,
pa so pozabili,
da so le svojo svobodo pohodili.
Obljuba dela dolg.
In obljubili ste jim končno ,
da jih boste z razparanimi trebuhi
in polomljenimi udi,
na levo in desno stran
gospodovo posadili.

DAN ZA PRAZEN NIČ

Posušena, prazna votlina
izza prsnice kriči.
Kriči na glodalce
pod urejenimi pričeskami.
S piedestala se sklanjajo
k praznim pogledom
in delijo jim srčno ljubezen.

PASJE ŽIVLJENJE

Zavežeš res lep
pisan trak psu na rep.
Klapouha ušesa
ljudem parajo živce.
To prispeva redno
v človeško blagajno
nenavadno norih pomisli.
Vnetja v srednjem ušesu
resno ogrožajo mehkobni
vdor gospodarjevih
mnogočlenjenih besed
pasjih repkov.

STISKA

Hladen, neprijazen asfalt
ga neznosno udari v čelo.
Raztrgani nohti
mrzlega januarja
bujno cvetijo.
Močno bučanje
v razpenjenem tolmunu,
vznožju srčne stene,
čaka na strasten objem.

Sel s sporočilom.
Smrt (pravkar)
rojeva sina.

DAVI Z DREVI, DREVI Z DAVI

Pastirji zakurijo visoke ognje,
noč se stiska k svetlobi,
jeziki zubljev trepetajo
in noro zaljubljena svetloba
vabi v objem vitke sence teme,
ki bijejo poslednjo bitko
z rano ranim davi.

Davi zdaj davi in davi,
kriči, vihti, preklinja,
preganja v kup in na kup,
čvrsto vkuje vso hlepenje,
trpeče ukrivlja hrbte.
A morala mirno pluje
in z jokom spira dan,
ko drevi ga objema.
Pastirji zakurijo visoke ognje.

Pesem je zame
šola poguma
nikoli ni prava
ljudem
želijo je ne

šola poguma
je otrok vseh nas
pogumnejši boš
laže boš pisal

slon tiger panter srna
so v telesih naših
preveč različni smo
slon nikoli ne postane srna
to so zakoni
ne znamo jih razvozlati

vsak po svoje jih razume
to je dano že ob rojstvu
ukazuje sila
ki ukleščena je v nas

zvoki kitare
poslušam jih
poslušam klavir
brez njih
ne bi znal pisati
samo sanjal bi

daljava se šri
krči in oži
napetost na nitki
me zmerom prebuja
tišina moreča
je sladka rolada

življenje je šahovska plošča
čas je boleč
vse bolj me preganja
spominjam se dni
ki večno bedijo
greje me misel
da napolnim praznino

blodnje
so majhne vrzeli
padam ob njih

v skalovju se skiva
majhna votlina
tja se zatečem
pred požari neurji

požar rad uniči
nahrbtnik moj
prazen postanem ne gre več naprej

sem in tja hodim
nemiren osamljen
iščem v sanjah
v ogledalu

res je
samota lomi srce
raztrgan v hipu
še zavem se ne kdaj

ADIJO VOZNIŠKA

Sem žena starejše generacije,
izgubila sem že mnogo
od svoje mladostne gracije.

Dolgo, davno je tega že
kar me grobo pobožala je
težka stabilizacija,
a zdaj me trdo tepe
njena sestrična – inflacija.

Mi težko pade to
kot staremu človeku,
kako naj preživim,
sam sem že v 94. letu.

Po srcu še mladenka,
moj najljubši avto
je bil stoenka.

Miličniški avto
sem bočno poljubila,
zato sem doživljenjsko
vozniško izgubila.

PREPOZNO JE

Mati meni pravi –
Fant ta ni tvoj pravi!
Ta pač ni odkrit,
meni se zdi zvit.

Hči, poslušaj me,
prihrani si solze,
se nič ti ne mudi,
ker si še mlada ti.

Mati, prepozno je,
čez kakšna meseca dva
bom jaz že mamica.

Hčerka, saj si nora,
ti moja boš pokora.
Nimaš nobenih šol,
ali si me prinesla okol.

RANA NA SRCU

Na srcu nosim rano.
Moj fant je šel v neznano,
na oknu zdaj slonim
in jočem se za njim.

Ga temna noč je vzela,
se ljubiti nisva smela,
njegovi in moji branili so,
zato je prišlo tako.

Sem na prsih mu slonela,
je njegova dlan me grela:
Deklica, pozabi me,
jaz ne bom nikoli te.

Prav vse sem dala mu,
preden je odšel.
Na mojega srca dnu
zdaj žari pepel.

Zdaj so zvezde brez sijaja,
potok več mi ne šumi,
na vsem svetu pač ni kraja,
da moja žalost se utopi.

OKRUŠEK

Hodim po poti razhojeni
v primežu jarma bolesti,
k mivki ogreti, naplavljeni.
Vsrkavam prirode prelesti.
Tu najdem okrušek ljubezni.

RAZDVOJENOST

Nad sončno deželico
hribi Gorjancev brišejo
snežne pajčevine.
Dnevi daljšajo svetlobo.
Zeleni Jurij se kiti
z brezovimi vejami.
Že trka na vrata hiš.
Vetrič nad polji poje
pomladno melodijo.
Vabi me med mlade trave.
Jaz pa na obrežju Drave
čutim bol laboda
ki s strtim krilom
sameva ob hiteči reki.

ZEMLJA

Zemlja vsa mirna,
tiha, prelestna.
Krasijo te brazde,
trate, gozdovi.
Napajajo jiz dež,
rosa jutranja.
Koreninam mejiš.
Suši te veter,
greje te sonce.
Zemlja rahljana,
posejana zrnja kališ.

Zemlja ponižana,
brezčutno izžeta,
teptana, tepena,
bolno zastrupljena,
molče zapuščena.

Zemlja občudovana,
v miru spiš,
se v rasti prebujaš,
v zorenju plodiš.

DARILO JUTRA

Gmajna na robu vasi
z lipo in vrbo mrežasto.
Pastirjem bosonogim
daje steze trde, vijugaste,
ko poganjajo živino
v stelnik loze brezove.

Tu na gmajni, ko se zvečeri
fantje zapojo prijateljsko,
v upanju na lepše čase,
na ljubezen, bogatejše dni …

Po tolikih letih
gre čez majno mož sivolas.
V svitu jutranje luči
sliši znane ptice glas.
Gleda v travah rosne kaplje –
solze je skrival v tujini –
gleda domače trave vaške gmajne,
darilo jutra mladega.

Gleda v minljivost, zazrt v čas.

LESNIKA

Stuolietna lesnika
košoti jonki,
mornjem s tuobo.
Smo bili mvodi,
v tvoji sienci smo
sedeli, se imeli
rodi.
Hom te je prerostu,
komovc je vdrt,
odrgjeno koleno.
S tuobo se bom
zliva v eno.
Še bom prišva
k tebi.
Ko pogvadam te čiez
ramo, me spomniš
na mojo lubo
mamo.

MOJA LESNIKA

Vonj po južini
je že davno
izpuhtel.
Stopinje na
ozarah,
tisočkrat pokošene.
Lesnika samevaš.
Grablje, kose in srpi
rjavijo za tramovjem.
Pogrešaš vrisk
camarjev, svatov.
Ob tebi ni grče z moštom,
belih prtov.
Srna te oblizuje.
V burji prisluškuješ
uri v zvoniku.

VRISK SVATOV

Iz vasi se čuje
vrisk camarjev,
družice.
Glasba, pomporton,
trompeta.
Nevesta v belem,
pesem neizpeta.

ŽANJICA

Se krivi žanjica.
Zlato klasje.
V židano adrco
odeta je pšenica.
Pot žanjici lije
po obrazu,
ji družbo dela
lastavica.

NA ODUORU

Na oduoru stari oča
s palco hodi,
pipico kadi.
Dečvo opazuje,
snope šteje,
kašelj ga teži.

POGLED NA PEKRSKO GORCO

Večernica
nad obzorjem.
Potka me
vodi k njej.
Zorana njiva
dehti.
Konj mimo
steče in zadiši.
Sonce požiga
Pekrsko gorco.
Se trta v modrini
blešči.
Pogled na Pohorje.
Drevo samotno
k nebu vpije.
Zefir.
Korak se ustavi.
Name pada
vsemir.

ZELENI RAJ

Val za valom
dviga se, rdi.
Čolni plameneči.
Črn dim.
Mati Gea toži.
Zeleni raj umira.
Jata modrih čiger
izgubljena lea.
Smreka drhti,
kokleka.
V podrast pižmovka
beži.

ZDRAVILO

Jočem.
Skleda je polna
solz.
Postavim jo
na balkon.
Solze zmrznejo
v drobne kristale.
Zmeljem jih
v prah.
Prahu dodam
aquae destilate,
rjavi sladkor,
ščepec pelina,
sivke, rožmarina.
Pustim zavreti.
Dobim
najboljše zdravilo
proti zapeki
in depresiji.
Prosim,
vzemite
pol žličke.

S sprehoda

V parku vselej posedata pod istim drevesom na leseni klopci odmaknjeni od široke aleje.

Nina je oblečena toplo, nosi modro pleteno jopico, plašč. Vedno si nadene klobuk ustrezne barve. Mina je manj občutljiva, se lahno obleče v pomladni kostum.

Breza je že ozelenela. Svetlo zeleni smaragdni listi se bleščijo v pramenih svetlobe. Lahno drhtijo. Breza ju sveži, pomirja.

Poslušata ptičji živžav. »Slišiš ščinkavca, pravkar si znaša gnezdo, nekaj je odnesel v kljunčku,« je vzradoščena Nina. Spet prileti, zbira suho travo, skaklja, si nabaše poln kljunček.

»Srečna ptičja mati. Oba prinašata pletivo in spletata domek. To je popolna družina,« na glas razmišlja Mina.

Pomlad začutita v žilah, v srcu se razplamti neznan plamen daljav in širine. Prebujena narava ju povezuje.

Razdajati se, osrečevati, deliti modrost. Nenehno ustvarjati, podoživljati lepoto do zadnjega diha. To je Minina pot.

Nina se ne odreka bogastvu, užitkom. »Hočem biti nekaj, hočem biti urejena, hočem biti spoštovana, biti vselej dama.«

Stoletna drevesa se bujno razraščajo ob sprehajališčih, nudijo zeleno streho. Hrapava skorja diši, razpoke, mozaiki, rastri. Naravne mojstrovine. Drevo je kot človek! Nenehno dozoreva.

»Takole zunaj pod nebom bi želela dočakati poslednje minute. To je najlepše. Tudi stara mama je tako govorila. To si zares želim. Nenadno, hitro poslednjo uro. » Modruje Mina.

»To je vendar še daleč!«

Ne, Nina, nikoli se ne ve. Želim biti spravljena s sabo.

»Kako, Mina?«

To je moja skrivnost. Želim oditi, ko bo čas. Zaspati in počivati.

»Mina, ali ni ta bela dama z nama tudi tukaj, sedaj?«

Gotovo naju že od rojstva spremlja. Nevidna je Nina, a vseprisotna. Ne sprejemamo je vsi enako.

»Je ona tudi božanstvo?«

Seveda. Božanstvo nad božanstvi. Vse izgladi, izravnava, vrača zemlji, vesolju. Spremstvo se ji priklanja.

»Mina, je ta gospodarica prijazna?«

Nadvse. Čista je kot najina bela breza. Čutiš, da sva pravkar odkrili najino novo prijateljico? »Ah, ja!«

To je najstrožja učiteljica vsega človeštva. A je zelo blaga, usmiljena. Pravična do vsakogar. Za mnoge je tolažnica, rešiteljica.

»Zakaj pa se je potem bojimo, jo odganjamo?«

Trpe predvsem tisti, ki je ne sprejemajo. Niso spravljeni z njo. Že davno smo se izdvojili od ostalih živih bitij, ki samodejno poiščejo počitek. Saj vendar počasi vsi neprestano umiramo. Vse je poslednjič. Noben trenutek se ne povrne, nobeno dejanje, beseda, gib. A vse se vtisne, nekam skrije, ostane v lesu, kamnu, zemlji, v zraku. Valovi, se vrača, opominja. Dokler se ne sčisti od onesnaženosti.

»Od kdaj si pa postala tako učena Mina? Tudi jaz večkrat o tem razmišljam, samo del prirode smo, vsi se spajamo v eno materijo in se vračamo v vesolje.«

Sporočata si najgloblje misli: lahkotnejši, svetlejši. Strah, bojazen se odmikata. Se celo pošalita:

»Le za peščico let še živiva, morda za nekaj lončkov čaja, za prgišče odmrlih listov. Spoštuj gospodarico, nikoli ne veš.«

Od nekod zaveje topla južna sapa, prinaša vonjave cvetja in eteričnih hlapov. Drevje se odeva v nova oblačila, marjetice dvigajo glave, malčki zbirajo pod smrekami in bori storže, želod pod hrasti, se sklanjajo k zemlji. Veverica švigne po deblu.

»Nina, si želiš dolgega življenja?« je radovedna Mina.

»Veš, bojim se visoke starosti, svojega mlahavega telesa, okorelih korakov, otopelih čutil, počasnega krčenja.«

»Ne boj se, dolgo živeti je lepo. Starost in mladost sta sestri. Nikoli se ne razideta. Še si mladostna, polna lepote duha. Ljubiš rastje, vonjaš grude prsti, čutiš dih vsake cvetice. Najine gube na licu so le topli sončni poljubi, so brazde sapic, so kapljice rose na vrtnici. Najin pogled v daljavo je modrost poslednjih sončnih žarkov.

Telo postaja lahno, sanjavo, blago. Zemlja naju sprejema s smehljajem. Le zaspali bova, zasanjali.«

»Srečna si, če lahko zares tako razmišljaš, veš, poslednje minute so za marsikoga težke, boleče. Ni se lahko ločiti s tega sveta, preveč smo povezani s tem življenjem s tisočerimi nitkami. »

Vem, a moj dedek je tako lepo zaspal brez bolečin in stokanja. Ugasnil je kot svečka. Želel je počivati.

Doma ju že čaka pogrnjena miza.

Zavihata rokave in zadiši v stanovanju po čebuli in peteršilju in solati, vinu. Zahvala je mati modrosti.

Začutita v sebi, hvaležnost za dani trenutek življenja.

DOPOLDAN

Sonce, sonce.
Kot razbeljena krogla
skozi bele oblake in skozi morje
napaja raste vse do globine.

Galebi krožijo nad ladjami in čolni.
Utrujeni,
brez strahu izberejo mesto
za počitek.

VEČER NA MORJU

Svet se je zožil
v mali krog svetlobe,
ki so ga ustvarile prižgane svetilke.
Soba zadehti po morju.
Valovi. Njihovi vršički se lesketajo
v razsvetljeno noč.
Vesela glasba odmeva
vse do polnoči.

JUTRO

Z radostjo jutra
ki valovom na morju se utrne,
si pojem pesem:
Po morju jaz veslam,
ubog mornarček sam
Srečna uživam to lepoto.
Z vztrajnosti sonca v ekvatorju
bi žgala s poljubi valove morja.

SEPTEMBER

Z vsakim jutrom sprehod ob morju.
Nisem sama. Za menoj gre mnogo ljudi.
Občudujejo belo peneče se valove.
A ne za dolgo, si rečem.
Zopet se bo morje umirilo v oseko.
Jata galebov kroži nad valovi,
dotikajo se grebenov valov.
Glasno pozdravljajo sonce in morje.

PRED POLNOČJO

Plesala sem.
V sebi sem začutila ptico
Zibala sem se lahkotno,
kot da bi imela peruti.

Moj ples je bil ritem zemlje,
brez perutnic sem poletela,
brez teže pozabila tla.
Le srce je pelo, pelo.

Poslušala sem valovanje morja.
Ozvezdja in Mesec
mehko drhtijo
kakor skrivnostne strune srca.

OD JUTRA DO VEČERA

Jutra so vsa enaka.
Ni objemov ni ne poljubov,
le bolečina se po telesu pretaka.
In v glavi šumi.

Posije sonce, po vrtu počasi stopam.
Tiho upanje v meni raste.
Cvetice vprašam, če one vedo,
ali bo vedno tako?

Ta tišina vsakdanja
od jutra do večera
Le zvon,
iz daljave večer oznanja.

KADAR PREBIRAM KOSOVELA

Kadar prebiram Kosovela,
je pred menoj cvetlična greda.
Svetli blisk gre skozme –
dobro sem ga razumela.

Te besede o svetem molku.
In samoti.
Neslišne besede drhtečega večera.
Lilije modre in bele.

PESEM

Samo bitje srca.
Tišina povsod.
In potem –
kos v vrhu jablane,
nekje visoko škrjanček,
rumena pastirica, pegam,
stržek, taščica,
pogorelček, penica,
grmovščica …
To je pesem pomladi.

LONČEK MLEKA

Janko je smučal na sosednjem hribu po steptani progi, ki so jo naredili otroci sami z večkratno vožnjo po strmini navzdol. Na vrh so se vračali bočno s smučkami na nogah.

»Samo eno uro, nič več,« je rekla mati, ko je odhajal.

Sonce je še z zadnjimi žarki bdelo nad smučarji, iz daljave je slišal klic: «Janko, Jan-ko!«

Smučke je dal na ramo in z najdaljšimi koraki, ki so jih zmogle njegove noge, odhitel proti domu. Zeblo ga je v roke, svečko pod nosom si je utrnil v rokav, ker je v drugi roki držal smučarske palice iz leske. Po kolovozu gor in dol je prisopihal na manjšo ravnino, kjer je samevala stara tepka. Mati je stopila iz hleva, ki je na severni strani čuval hiško pred viharji.

»Klicala sem te že celo večnost, tebe pa od nikoder. »Liška se pripravlja, očeta pa ni doma, da bi šel po živinozdravnika.«

Obdelani deščici sta še vedno počivali na ramenu, palice so same zdrsele na sneg.

»Po tistega gospoda, ki se vozi v svetlem hrošču, grem jaz.«

»Predaleč je in stemnilo se bo,« je rekla.

»Po bližnjici bom šel. Vem, kje stanuje. Tam pri mostu ob reki Dravi.«

»Mimo gradu se spusti do glavne ceste. Pazi, da ne padeš!«

Zmrzovalo je, z gladkimi podplati je podrsaval z ene strani na drugo stran ceste. Mogočne bukve so nad njim stegovale z ivjem posute veje. Strah ga je bilo, slišal je, da so se nekoč v bližini zbirale čarovnice. Ustavil se je šele pod gradom na glavni cesti. Hodil je po odrinjenem snegu v nasprotni smeri toka Drave. Luna je posijala na tri večje zgradbe, ki so poslušale pokanje ledenih plošč na zamrznjeni reki. Zmeden in ves zaso-pel je pritisnil na zvonec pri prvi hiši. Vrata so se odprla.

»Gospod, krava bo dobila telička.«

Ko je vse povedal, je šele opazil, da pred njim stoji ženska.

»Fantič, gospod živinozdravnik stanuje v sosednji hiši.«

S sklonjeno glavo je v mesečini lezel proti visokim vratom in trikrat pozvonil. Uho je pritisnil na les, slišal je korake.

»Kaj pa je tebe prineslo v tem mrazu, otrok ubogi?« je vprašala mlada ženska.

»Stanuje tu gospod živinozdravnik? Naša krava ne more povreči. Mama je sama doma, prosim pomagajte.«

»Prav si prišel,vendar moža ni doma. Odšel je na porod h kmetu čez dravski most. Telefonirala bom v gostilno, naj ga poiščejo. Stopi v hodnik.«

Nemirno je prestopal, premražene roke je potisnil pod jopo in poslušal.

»Tu Danica, prosim, poiščite mojega moža pri Lovrečevih. Čaka ga že drugi porod, naj pohiti domov.«

»Predolgo sem bil na snegu? Kaj če Liška umre? Sestri in bratca bosta brez mleka. Dobrih sirovih kolačev, ki jih najrajši jem, ne bo več. Kriv sem. Kaj pa oče?

Močna svetloba, ki je obsijala Jankov razmišljajoč obraz skozi dve ozki šipi, je hitro ugasnila. Velik ključ je zaškrtal, kljuka se je premaknila, vstopil je gospod s črno torbo.

»Pomagajte, naša Liška pometava.«

Gospod je stekel po stopnicah in se takoj vrnil v pritličje. V roki je še vedno držal črno torbo, s ključi zarožljal in povabil fantiča v avto.

»Zdaj pa le povej , kam se morava peljati.«

Janko je sedel na mehki sedež. Motor je zabrnel, luči so zasvetile, avto se je počasi premaknil.

»V Velikem vrhu številka 16, sem doma.«

»Kdo te je poslal tako pozno? Še zmrznil bi, če bi zašel s poti.«

»Jaz sem najstarejši, oče je v službi. Mama je pri Liški in mlajših otrocih.«

Gume so drsele navkreber po makadamski cesti skozi bukov gozd.

»Še dva ovinka in nato naravnost do prve hiše, tam sem doma.«

Avto se je ustavil pri hruški, mati se je približala in sklenila roke:

»Gospod, rešite kravo.«

Živinozdravnik je sledil brleči petrolejki, se sklonil pod podboji in na molzni stolček odložil torbo.

»Liška, pomagal ti bom,« je rekel.

Slekel je zimsko jakno, zavihal rokav desnice in segel v kravo. Zamahnila je z repom in se v križu upognila.

»Nepravilna lega je, pomagati mi morata. Ti prinesi slamo, vi pa obesite luč na tram.«

Njegova roka se je poglobila do ramena. Stiskal je zobe, po licu so polzele znojne kaplje. Na obrazu so se napete mišice sprostile, ko je navezal mladiču na noge vrv.

»Zdaj pa počasi vlecita. Potegnita močneje.«

Na slamo se je skotalil velik teliček. Liška je oblizovala mladiča po vsem telesu. Živi-nozdravnik si je obrisal roke in čelo. Stopil bliže h kravi in teletu, ki se je že postavil na noge. Mati je Liški prinesla velik kos v vinu namočenega kruha in tele potrosila z otrobi.

»Uboga Liška pojej, da se ti povrne moč.«

»Posteljico še mora nocoj izločiti. Skuhajte kamilice in jih vlijte v mlačno vodo. Žejna je. Če se ne bo sčistila, me jutri poiščite.«

Janko je sanjal, kako je nalival mleko v lončke, ki so jih v rokah držali njegovi sestri in brata.

SIROV ZAVITEK

Na list je vsak dan sproti zapisovala, kaj potrebuje. Po nakup živil sta se peljala z možem samo enkrat tedensko. Testo za pogače je pripisala zadnji dan.

Mira je bila gospa že zrelih let. Nosila je vijoličast ali črn klobuček. Nataknila ga je primerno oblačilom in priložnostim na katere se je namenila. Ta dopoldan je oblekla karirast kostum, obula čevlje s srednje visoko peto in pred ogledalom pomerjala klobučke. Odločila se je za vijoličastega in s tako šminko obarvala ustnice. Mož je odnesel vrečke, ki jih je sam sešil iz blaga, v avto in poslušal radio. Ko je le prišla, je ugotovila, da se torbica ne sklada s pokrivalom.

»Malo še počakaj, torbico moram zamenjati.«

Med hojo po stopnicah se je oprijemala ograje in zadovoljna sama s seboj prisedla.

»Skoraj pol ure te že čakam v avtu,« je rekel.

»Neurejena ne morem iti v trgovino. Ti oblečeš hlače in jakno pa je vsega konec. Ženska mojih let mora skrbeti tudi za zunanji videz. Si naj prihodnjič naročim taksi?«

V trgovini je mož tiho potiskal voziček, žena pa je gledala obložene police in polnila kovinsko košaro. Vozil je po že znanih labirintih in ji sledil. Približala sta se blagajni in čakala v vrsti. Pregledala je še revije in dodala NAŠO ŽENO. Na tekoči trak je preložil vsebino vozička in na drugi strani zlagal živila v ekološke vrečke. Plačal je s kartico in ves nakup odpeljal do avtomobila.

Jože je Mirin sopotnik že več desetletij. Zvesto ji sledi, vsega kar potrebuje v življenju se je že naučil. Ponosen je, da je žena vedno urejena, čeprav se včasih, ko jo čaka, tudi jezi.

Doma je zlagala živila v hladilnik in zagledala v njem skuto in smetano. Na mizi je ležal popisan list. Prebrala je zadnji zapis »testo za sirov kolač«.

»Jože, pozabila sem listek in nisem kupila testa. Prosim, pojdi nazaj in ga prinesi.«

»Ne, danes ne grem več v trgovino! Jutri zjutraj,« je rekel.

Pogledala je smetano in skuto, rok trajanja je še veljal dva dni. Na štedilnik je pristavila lonec in čistila zelenjavo.

»Že zjutraj sem ti povedala, da bo za kosilo juha in sirov zavitek. Dvakrat sva šla mimo hladilnika s testom, pa me nisi spomnil.«

Njena obtoževanja je preslišal in mirno bral časopis, ki ga je prinesel iz nabiralnika.

Takoj po jutranji kavi se je naslednji dan peš odpravil v trgovino. Pri vratih mu je še rekla:

»Samo testo kupi.«

Medtem je v skledi mešala skuto, smetano in jajce. Janez se je hitro vrnil, vrečko je odložil na mizo. Iz nje je zvlekla zavitek testa in še nekaj otipala. »Ja človek božji, kaj si še prinesel?«

»Kupil sem kos sirove pogače.«

»Pa sem ti rekla, ne zapravljaj! S tabo živeti je vsak dan težje.«

Povesil je glavo in sprejemal očitke, ki so kot toča padali nanj. Njegov posladek je z ovitkom vred vrgla v zamrzovalnik. Ko je neurje ponehalo, je uprl pogled v njene žolčne oči in se postavil.

»Saj sem kupil za svoj denar!«

Obrnila je glavo in skrila solze, ki so privrele iz globine. Z okna je vzel zvezek slikovnih križank in odšel v dnevno sobo. V kuhinji je zadišalo.

Sedela sta pri mizi. Ko je jedel drugi kos sveže pečenega sirovega zavitka je rekel:

»Ti pečeš najboljše sirove pogače.«

TUKLA

»Kaj bova jedli danes za kosilo?« me je vprašala sodelavka.

»Dušen riž in vinsko omako,« sem rekla.

V nedeljo sva kuhali kosilo v najini najemniški sobi. Oprema je bila skromna. Spali sva na dveh divanih stisnjenih k steni. Sredi sobe je stala velika miza in dva zibajoča stola. V kotu nasproti vrat je času kljubovala že večkrat prebarvana omara. V spodnjem predalu sva shranjevali živila. Najino bivališče je polepšala visoka zelena lončena peč.

»Malo riža je še v vrečki. Vina pa ni. Tudi kupiti ga ne moreva, trgovina je v nedeljo zaprta,« je rekla Ida.

»Tisto tuklo, ki sem jo shranila v omaro, vlijva namesto vina. Sami bova skuhali in tudi pojedli.«

V litrski ponvi sem na olju pražila čebulo, vsula lonček riža in prilila vodo. Zmes sem mešala z leseno kuhalnico in asistentko ves čas opozarjala:

»Vklopi, izklopi, vklopi, izklopi!«

Če je vsebina preveč brbotala po ponvi, je izključila vtikač. »Vklopi še!«

Žica je zažarela in takoj ugasnila. Ponev je še vpijala toploto iz keramične obloge.

»Pa ravno danes je crknil ta kohar, počakajva, da se ohladi.«

Še toplo spiralo sva nategovali po keramičnem labirintu. Večkrat nama je že uspelo. Žica se je lomila na vseh zasilnih spojih. Ida je dvignila pokrovko na odstavljeni posodi in pokušala riž, ki se je napel in rekla: «Danes bo polovično kosilo.«

»Ne! Še omako bova skuhali.«

Na hodniku sva našli dve opeki, podložili likalnik, da je bila grelna ploskev vodoravna.

Šefica za stike z elektriko je vključila, jaz sem v majhni kozici mešala moko in sladkor. Ko je masa porumenela, sem rekla:

»Prilij tisto tuklo, da se ne bo zažgalo!«

Vrata omare so zaškripala, ko je iz nje izvlekla na pol zaprto steklenico. Dvignila je plutovinast zamašek in previdno vlivala tekočino v posodo. V sobi je zadišalo. V vedru je zajela vodo in z njo razredčila omako.

»Ti si pa hotela sok, ki sva ga dobili na prvi trgatvi v Halozah, zliti na travo. Iz belega grozdja priteče svetel mošt,« je rekla.

»Zdaj si pametna. Tisti večer, ko sva pri luči pogledali steklenico, si pa bila tiho. Krožnike pripravi! »

Sedli sva k pogrnjeni mizi. Kosilo nama je teknilo. Ponev z vinsko omako sva složno polizali.

ZAKAJ DANES NE GREM NA LITERARNI VEČER

na tolike
literarne
večere
sem hodila
sama

potem sem
si omislila
plišastega
medveda
in hodila
tja z njim

Danes
je Vilma
udarila
medeka
po glavi

zvečer sem ga
zdravila z
obkladki
tudi vreme
ni bilo najboljše

tako naju danes
ni bilo ...

Tatjana in medo

PSIHIATROVE OČI

ugasnile
so za vedno

le zakaj
sem v njih
videla vse

trpljenje
grozo
smrt

sedaj so
ugasnile

le kako
bom brez njih?

MOJA LJUBEZEN

šel bi za tebe
v pekel

zakaj bi
to napravil?

ker boš
umrla

in ko bi
umrla?

postal bi
pesnik

in pisal
o tebi

da bi postala
nesmrtna

potem bi
zelo težko
umrl

bil bi namreč
nesmrten

tvoj medo
rudolf

STANOVANJE HREPENI PO NAMA

je vse pobeljeno
na novo opremljeno
samo midva z medom
morava imeti pogum
da se vseliva in zaživiva
v njem

TUKAJ IN NA NEBU

po likalni
deski
potiskam
likalnik

bele
oblačke
dela
za sabo

skozi
okno
se zazrem
v nebo

nekaj
belih
oblačkov
plava
po njem

kot moje
oprano
perilo
ki ga zgoraj
nekdo
lika
s parnim
likalnikom

ŽERJAV

počasi
se povzpneva
na žerjav
da se dotakneva
neba

potegneva
nebo
na zemljo

tako ni
videti
zvezd
ne lune
niti naše
hiše
ki je ostala
na nebu

neizmerno
nama je
žal

nič se
ne da več
spremeniti

tako je
in konec

ČISTO NOVO

znašla sem
se nekje
čisto v novem
kjer se bo
iz ovinka
zdaj zdaj
priplazila
strupena
kača
in terena
sploh
ne poznam

samo sanje so

da bi zdaj
vozila svoj
avto ali kolo?

za zidovi
čakam na zdravje

ali mogoče samo
lebdim

toda medove
oči so jasne
in ne obupajo

BLUES ZAVILMO

velika, čisto
posebna drevesa
ji hladijo srce

ponosna
je na svojo
diagnozo

pravzaprav
to opaziš samo
ko toliko
govori
da poslušalec
obupa
da bi vse
dojel kar
brblja

sedaj je
morala
zopet
v Hrastovec

vsi v
norišnici
upamo
da se ji
bo izboljšalo
in se bo vrnila

ko zjutraj vstopi vedno
pove isto
naša mama

BIBA LEZE, BIBA …

vse teče
počasi

pisma
s sodišča
prihajajo
kakor da
se jim
zeha

večer
pride
peš
kot
kakšen
upokojenec

vse
se vrti
slow
motion

Zaspim
počasi
zbudim
se še
počasneje.

Kava
noče zavreti,
jaz pa jo pijem
kot da ni
časa.
Zjutraj
jo nesem
k ustom,
zvečer
napravim
požirek.

Vse me
spominja
na pesmico

biba leze
biba …

Ja, pri spovedi že dolgo nisem bila. Nazadnje takrat, ko sem bila zadnjič noseča, nosila sem najmlajšega Trezleta. Pa še ono je že polnoletno.

Če sem čisto odkrita, me je župnik razjezil, ni mi hotel dati odveze. Tak kurc, ki mu je stal takrat, ko me je spovedoval, tako kakor metlin štil tam v kotu, tak kurc me že nebo zajebaval. Saj ne rečem, da nisem verna. Nekaj najbrž je nad nami, župniki pa so iz mesa in krvi, kakor mi vsi. Po pravici sem mu povedala, da sem noseča in da nisem poročena. Pa tudi to sem mu povedala, da imam doma že štiri otroke. Vprašal me je, če je bilo kaj luštno. Po pravici sem mu povedala, da je bilo. Razjezil se je in mi rekel:

»Nesramnica, ne dam ti odveze!«

Jaz sem mu pa rekla:

»Kurc te gleda, ti imej svojo odvezo, jaz bom imela pa svoje grehe!«

In od takrat naprej nisem šla več k spovedi.

Saj po tem mu je postalo žal in me je klical nazaj:

»Gospa, le pridite, saj vam bom dal odvezo!«

Jaz sem mu pa še enkrat zabrusila:

»Kar lep kurc naj te gleda, kar imej svojo odvezo, jaz bom imela pa svoje grehe!«

Moji otroci so res nezakonski, a za vse sem lepo skrbela. Nobeden ni trpel pomanjkanja. Tisti zakonski so vsi prisiljeni, moji so se pa rodili vsi iz ljubezni. No, pa tudi njihove očete sem znala priviti, tako, da so mi lepo plačevali zanje.

Saj, otroci na vasi so se norčevali iz mene, pa to so vse bili krivi njihovi stari. Za mano so se drli:

»Roza, koliko hočeš, bo dovolj sto dinarjev?«

Naredila sem se, kakor, da sploh ne slišim, dokler se niso naveličali in utihnili.

Seveda so bili kmetje jezni name, ker jim nisem hotela garati po njivah. Saj niso nič plačali, le hrano so ti dali, pa še to le tebi, če so videli, da bi bila otroku kaj dala, so že pisano gledali. Pa še roke bi bila imela čisto razbrazdane od plevela. Saj s takšnimi rokami bi ne mogla ujčkati tičev.

Velikokrat mi je kateri kmet povedal, kako fajn bi bilo, če bi njegova žena imela tako mehke roke kakor jaz. Poizkusila sem res skoraj vse, dohtarje, učitelje, občinske uradnike, kmete.

Te zadnje sem imela najmanj rada, ker so bili najbolj zamazani. Le v soboto so se umili. Enega sem imela že takšnega, da sem mu vedno prej zagrela vodo in sem mu rekla, če se bo umil, sicer ne bo nič.

Kaj je hotel, moral se je umiti.

Ha, ha, ha, edino župnika in Tita sem tešča.

V pregreho zavite misli,
postlane na ozarah strasti,
gad se prebuja v tebi, goriš.
z rutinskimi kretnjami božaš ženo,
tvoja suha usta so žejna ljubice.

Misel na njo ti prikliče slino v usta,
požene ti kri do vrelišča,
obraz potapljaš v blazino,
ne v topel vrelec njenih dlani,
in goriš, goriš z visokim plamenom.

ŠKRLATNO

Jutro v škrlatno
se odeva in
val ljubeč v
svoj plašč me
ogrinja.
Potujem med
sivke vonj
kot plahi konj
med jato
divjih ptic.
Med trsje
v blatu in
med mokre
oljke me odnaša
veter k soncu.

LETEČI ŽERJAVI

Podolgovati oblaki
kot leteči žerjavi
režejo modri
nebesni hlad.
Spijo strehe in
ozke line. Odprta
vrata zevajo v
stolpu srčnih nad.
Trepetajoča roka
objema zrak.
Zadoni neizpeta
pesem vetra.

KOT BOGINJA

Ljubim rožnate
planote, ko
se breza odeva
v zlato.
Bukev rdečo
kot boginjo,
ki na ples
gre z nočjo.
Posute trate
z rubini in
smaragdi, ki
kažejo poti.
Tigrovo oko
svari pohode
v pravljične
jesenske dni.

UKRADENE SANJE

Nad mrtvimi
strehami molk
se dviguje in
zrak ledeni.
Otrpla noč gleda
z belim pogledom
otožni smehljaj
usahlih cvetov.
Ukrivljeni mesec
v jutru odhaja
s polnim naročjem
ukradenih sanj.
Na bledih se licih
svetloba poslavlja.

NEMO SRCE

Modre oblake,
reko in zarjo
sanjam s teboj.
Tvojo bližino
in nemo srce.
Žalost preženejo
drzne ptice, ki
se kot veter
z mano pode.
Tiho se sklonim
na belo gladino,
ki se razpre.

NAKOVALA

V neprehojen sneg
zagazim v spomine.
Skorja poka in cvetovi
beli so stopinje.
V prsih kladiva,
razvnemajo srčna
nakovala, da kri
v valovih pljuska,
čez razmočeno obalo.
Bolečina se zaljublja
v lastno senco, ki
v oblake povzdiguje
brazgotine belih ran.

SKRITE OČI

Na črnih konjih
jezdijo oblaki
čez meglo.
Grbasti s temno
grivo skrivajo
obraz v temo.
Sence v vodi
trepetajo, ko noč
razpre peruti
čez nebo.
V svilnati odeji
skrite oči
v mraku
šepetajo.

UŽALJENE POLJANE

Veter siplje
svojo jezo
čez užaljene
poljane.
Z nasmehom
luna gleda
vse premražene
črne vrane.
Misel širi
svoje roke,
me objema
do kosti.
Nežno se
dotika kože,
me z mravljinci
prepoji.

IZ DAVNINE

Čez razbrazdani
obraz vodi dolg
predor tišine.
V očeh se skriva
lesk, nosi misli
iz davnine.
Ne morem več
v noč poklekat
z blodnimi očmi.
Nočem čakat
svetlo jutro,
da me dan zbudi.

VETER BRUSI

Trka noč na temna
vrata. Veter brusi
siv pogled.
Med divjanjem
po dolini odpira
vrata hiš in streh.
Strah peščeni
sabo nosi, jezdi
prek visokih smrek.
Med zvezdne ceste
vabijo črne me poti .
V ogledalu pajčevine
lunin krajec se smeji.
Vetra sablje se
zajedajo v oči.

OBRAZI

Naučiš se,
svoj svet
neopazno izdvojiti
v dve polovici;
stopiti v videnje sebe -
se ne videti,
skrčiti spontane ovire
na prepihu dneva,
raskavem brez sanj,
igrano prijazno
zasenčiti grenilo obraznih potez,
v slepote drugih potešiti
skrivnostne ostrine.

Naučiš se,
motriti ljudi – zoreti s časom,
navidezno pregnati temo svojih dni…
biti človek -
z jokom v krvi,
nasmehom v znamenitem prostoru,
ki se drugim poda;
naučiš se,
odtekati kot voda,
poglobiti - zajeziti
struge veselja ali žalosti,
izžarevati čustven sijaj,
nekomu blizu – drugemu odtujeno,
prikrito prstenega obraza orati ledine.

Naučiš se,
jasnovidne mimike
obraznih potez –
brati svetovljanstvo
gubnih znamenj samoljubja,
nič manj temeljito kot svoje;
naučiš se,
odeti v lastno podobo sveta,
svoje sence odmakniti za ogledalo duše;
obrazi - motreči odrazi,
vsakomur dana usoda
na obraze sipa čustven prah,
obarvan brezbrižno ali sojem miline.

OSIP

Življenje
na mojih ramenih
včasih zazveni,
kot brušen kozarec
rezan z diamantom –
na stičišču tistih senc,
ki potujejo z mano,
kot žeja
in glad.

Življenje
na mojih ramenih
včasih spodmakne
viseče dneve, poti …
tiste nepozabljene,
vrezane vase,
da v utvari pomislim,
kako meni poje,
zaljubljeni škržat.

POSTLAN VEČER

Nad obličjem gora čemi –
prosojno škrlaten slap,
v razkošju zamolklega zlata
vijugasto pahlja nebo,
soj osuplosti medi postlan večer;
obred veličastja narave
na oknih prežema
pozno cvetoče nageljne –
vzdušje privajeno otožno,
preveto s svetlobo izgorevanja,
pokončnost ur upogiba v temine.

V meni šumi tišina,
ne ohladi žalosti.
Mirno nesrečna,
zibam izgubo obritega dneva –
pestujem težo skrbi;
tipaje za bliščem z očmi
odmikam postane slasti,
ki so me pajčevinasto potrle,
da razdvojena
ne padem na tla,
kakor drevo s sonca presajeno,
ko mu ranijo korenine.

Ožarjen poljub večera –
krasi nebesni kolaž,
odmika podane obrise
in zgane postanek noči;
mehkoba perjanice svoda
valove togih misli upočasni …
toliko tega sloni v meni -
okroglost bežanja moje mladosti,
davno obnošene - nikoli izživete,
polnost hrama stresa – od nečesa …
stisnjeno v življenjski čas,
mojih prvih las - srebrne sivine.

RELACIJE

Ko bi znala prezreti,
tisto, kar ne znam …
na golih zidovih tišine
nanizano fresko
barvitih nians
minevanja,
vzgib dvignjenih vek
zatekle preteklosti,
poraslo samoto najlepšega,
ki jemlje dih in razum –
svoj dir splašene negotovosti,
bi ukrotila.

Ko bi znala prezreti,
tisto, kar ne znam…
skrajne robove svojih poti
zglajene v razpršene daljave,
šablonsko železno obleko
na plečih neizprosnih pasti –
obelodaniti boj srca,
da glas vesti,
ne bil bi neizprosen
posek času,
kot sekira stari jablani,
ki ne bo več rodila.

VSEKROG

Obseg človeškega napuha
mnogokrat preseže daljavo
lučaja kamna,
ker nikoli nismo tisto,
kar mislimo, da smo
v nihanju samega sebe –
namesto strpnosti trosimo
slamnato samovšečnost
po dnu ali vrhu vsakdana,
bredemo v plesni in mahu
utripajočega pulza nečimrnosti ¬¬-
za rahločutnost,
prostora ni.

Toliko votlo lepega
zaobjema spravljivost,
krepi kremen primika v dalj,
z drobci kreše iskre slepila;
lastne sence tepta,
oddaljuje sočutne korake,
trga verižice toplih besed,
katerih izpraznjen zvok
zapoveduje molk,
ki ognjeno prasketa,
z žarečim ogljem tišine;
ne, to ni zaznava vetra –
veter hladi.

Vsekrog obledelih smeri,
neprosojna lupina,
iz katere se ne vidi sveta
preprostega zadovoljstva;
marsikdo od nas
se ne zna prepoznati
v bližnjem cvetu
ali podobnem ogledalu;
treba je razumeti,
da končna višina ne obstaja –
ni druge možnosti
za doseganje neba,
razen osebne rasti.

Živela sem v rejništvu, vse dokler se nisem zaposlila. Kot zelo mlado dekle sem spoznala fanta, ki je živel v bližini mojega doma. Bil je prav takšen, kakršnega sem si zares želela. Že v osnovni šoli smo deklice sanjale, kakšne može si bomo dobile. Vedno sem prisegala, da bo moj mož visok in črnih las. Prav takšen je tudi bil moj Martin. Ta moja prva in nepozabna ljubezen je trajala, dokler ni odšel k vojakom, kamor mu je začela pošiljati pisma druga ženska. S svojimi pismi ga je povsem omrežila in verjel je njenim lažem. Bila je poročena in že tudi ločena ter vdova in seveda spretnejša od mene.

Porušil se mi je svet in utapljala sem se v solzah. Življenje je teklo dalje in menila sem, da bom ob drugem moškem pozabila nanj. Začela sem se sestajati z Ivanom. Že po nekaj sestankih med nama je prišlo do tesnih stikov. Bili so hladni, a vseeno sem zanosila. Tedaj so se v moje življenje vmešali moji starši, čeprav jih ni nikoli prej zanimalo, kakšno je bilo moje življenje pri rejnikih. V šestem mesecu nosečnosti sem se morala na silo poročiti, sicer nikoli več ne bi smela prestopiti praga domače hiše. Starši so trdili, da je sramota imeti nezakonskega otroka. Velikokrat sem sem se vprašala, zakaj nikoli niso pomislili na to, da ni bilo pošteno, ker so me dali v rejništvo, kjer sem morala živeti pri hudobni ženski, hujši od čarovnice.

Po poroki sva se z možem preselila na deželo k starčku, ki je živel sam brez žene in sorodnikov v mali hiški. Ko sem rodila hčerkico, je bil to prvi in neskončno srečen dogodek v mojem življenju, odkar sem se razšla s svojo prvo ljubeznijo.

Moj prvi fant se je vrnil od vojakov in se z žensko, ki naju je razvezala, takoj poročil. Toda njegov zakon je trajal le štiri leta in pol, pa tudi moj se ni obnesel, saj je trajal le šest let in pol.

Velikokrat sem slišala od znancev, da se Martin prepira s svojo ženo, ker ga vara z drugimi moškimi. Modro sem molčala in se pretvarjala, kakor da me sploh ne zanima, v resnici pa me je še kako zanimalo. Ko se je moj zakon po dolgotrajnih prepirih in pretepih povsem sesul in sva bila že v ločitvenem postopku, sem od prijateljev zvedela, da se tudi Martin ločuje. Bilo je golo naključje. Z možem sva imela drugo razpravo na sodišču, ko sem na stopnišču sodišča srečala Martina. Šel je po stopnicah navzgor, jaz pa navzdol. Takrat me je prvič pozdravi, odkar sva se razšla. Vprašal me je, kaj delam na sodišču. Hladno sem mu odgovorila, da sem bila v sobi za ločitve. Nasmejal se je rekoč, da gre tudi on tja. Vprašala sem ga, če ni srečno poročen, pa mi je odgovoril, da je odšla z veliko mlajšim moškim v tujino. Odgovorila sem u, da ga je bog kaznoval, ker me je pustil. Takrat še nisem vedela, da mu je zapustila tudi tri leta in pol staro hčerkico. Šlo mi je na jok, stekla sem po stopnicah, da se nisem vpričo njega razjokala, saj ga toliko let nisem videla tako blizu. Zavila sem v slaščičarno. Vso pot do slaščičarne sem si očitala, zakaj se nisem dalj časa zadržala v pogovoru z njim. V slaščičarni sem sedla k mizici v kot, tako, da sem imela hrbet obrnjen k vratom. Počasi sem srebala kavico, glavo sem imela polno najrazličnejših misli. Nekje, zdelo se mi je od daleč sem zaslišala glas, ki me je spraševal, če je še prostor za enega. Ko sem zagledala ob svoji mizi Martina, kako se mi prijazno smeje, mi je skoraj padla skodelica iz rok.

»To je pa naključje!« je rekel in sedel.

»Nisi mi pobegnila daleč od sodišča, pa me menda ja ne sovražiš tako močno, da bi pobegnila od mize?«

Za oba je naročil še eno kavo, ki sva jo zelo dolgo pila.

Še preden sem se odselila od moža, sva se z otrokoma nekajkrat srečala, da sta se spoznali. Preselila sem se k njemu in začela sva skupno življenje. Pred poroko me njegova hči nikoli ni poklicala mami. Opazila sem, da me je že mislila, a ji je glas zastal. Razumela sem jo, saj sem se te besede izogibala sama, kadar sem obiskala starše. Nekega dne je prišla z mojo hčerko v kuhinjo in stopila pred mene, moja hči je ostala pri vratih in čakala. Moževa hči mi je pokazala naj se sklonim k njej in mi šepnila na uho:

»Ali ti tudi jaz lahko rečem mami?«

Objela sem jo in solze so mi kar same začele teči po licu. Deklica se je prestrašila, ker je mislila, da jočem zaradi njenega vprašanja. Tudi ona je začela jokati, še prej pa se je obregnila v mojo hči rekoč, da je vedela, da ni prav, če bi me tako klicala.

»O ne, prav je, da me boš klicala mami. Razjokala sem se od sreče, tako sem vesela in srečna, da so mi solze kar same pritekle iz oči.«

Še dolgo sem jo objemala in se spominjala, kako sem si v otroštvu želela, da bi lahko komu rekla mami. Ko je prišel mož iz službe, je bil presenečen in tudi njemu so stopile solze v oči. Tisti dan sta deklici vsake toliko časa klicali z dvorišča in nekaj spraševali, samo, da sta lahko uporabili besedo mami. To je bil v mojem življenju drugi nepozabni in neskončno srečen dogodek.

MISLI

samotne ceste zasenčene
vijo v neskončne se daljave
kot misli tebi posvečene
trpljenja nočnega sanjave

V TEMI

ko sneg v kosmičih drobnih pada
srce preveva misel sama
kot tiha hrepeneča nada
da še bo kopna pod pred nama.

TVOJ

svetel lik omamlja mene
kakor cvet krasan
čeprav mi skoraj
čisto je neznan

TLI

ljubezen tvoja še do mene
se našla bova spet spomladi
ki dala sanje izgubljene
da v njih bom
zopet zaživela v nadi?

TVOJA PODOBA

kot plaha luč v ponočnem snu
si od nekod prišla
in našla pot do mojega srca.
V samotnih dneh
srce zaman se spraševalo je
kje sem nekoč v življenju
srečala te.

IZPOVED SRCA

ti zame podoba si nežnih cvetov
ki niso v žalosti vzklili
ti zame podoba si tistih vrtov
ki bodo življenje krasili

MORDA

bo ljubezen mi vzela obup
ki v srcu ljubečem se skriva
morda izpolnila boš večni moj up
ki v mislih le nate prebiva

OJ DEKLICA ZALA

tvoj mili obraz
ljubezen zanetil je v meni
zdaj čakam da prišel
pomladni bo čas
ko dvomi bili bi izgubljeni

VPRAŠANJE

ponoči ko brez spanja
po sobi hodim sam
me v duši moč spoznanja
skrivnostno vpraša – kam?
a misel mi šepeče
da ne predaleč stran
le tja kjer večne sreče
mi je obraz že znan.

SONATA V C-DURU

Pljusk, pljusk, bum …!
Morje s svojimi modrimi prsti
udarja ob skalni klavir
in izvablja močno-grozeče odbojne tone.
Pljusk, pljusk, pljusk ….

Rakovice udarijo ob
činele –
Bum!
Morje se visoko razbesni,
dviga se kristalni zaslon –
počilo: bum!

Na nebu se pojavi dirigent –
polna luna.
Gizdavo se ogleduje v lesketajočem se morju
in izgine za temen oblak.

Iz morja se dvignejo morske deklice.
Za cel orkester jih je.
V bodro-svetlikajočih se tančicah
nežno vlečejo z loki
po kamnitih instrumentih
in izvabljajo čudovite akorde …

A svet se umiri.
Burja poneha.
Luna se spet zasvetlika na morski površini.
Dur prehaja v mol.

SANJAM

Zvončki cingljajo.
Trobentice trobljajo.
Megle se razblinijo.
Črne misli odletijo.
Pomlad je tu.

Brodim po listu – rumenem,
rjavem in rdečem.
Smejim se sama sebi –
pomlad je tu.

Griči se dvigujejo izza
obzorja.
Vse je rumeno – rjavo – zeleno –
grozdje je obrano.
Berači že ukajo –
poskušajo svoj pridelek.

Vzpenjam se na ozelenele holme,
srce mi poskakuje v prsih.
Sonce prijetno greje –
pomlad je tu.
Kaj res?
Res, pomlad bo tu.

PONUDBA

Halo, halo!
Tukaj Prešernova družba.
Kuharica, odlična, ponujena za
30 €.
Na drugi strani žice:
Ojoj! Kuharica.
Pa saj jih imam že dvanajst.
Prešernovka:
Krasno. Krasna zbirka.
Pa še eno zraven.
Ta je pa res odlično odlična …
Prava zbiarka.
Na drugi strani žice:
Ne, ne, ne. Pa saj sem
že rekla –
dvanajst jih imam.
Bojim se
številke 13.
Nadaljuje:
Veste, kaj si želim?
Ne kuharice,
pač pa k-u-h-a-r-j-a.
Takega, ki bo vedno
nekaj dobrega skuhal
in prav nič ne zakuhal.
Smeh!
Prešernovka:
O, res!
Takšnega bi si pa želela
tudi jaz.
Pa se slišimo še kdaj drugič.
Adijo.

KAJ BOMO SAMO UMIRALI

Kaj bomo samo umirali?
Janez, Pepca, Anica,
Romanca, Lizika …
Fuj!
Meni je dovolj tega.
Hočem življenja, hočem
radosti, hočem lepih dni.
Se dobimo?
Ja?
Upokojenci –
trač party.
Ta je umrl, oni je umrl,
ta ima raka, ta ima
bypas, ta …
Mrš!
Pa se pogovarjajmo kaj
lepšega.
Življenje, dojenček,
sonce, lepo vreme,
prijateljstvo, ljubezen …
Življenje, življenje,
lepo življenje.
Tebe kličem.

NEVESTA

Belo odeta stopa nevesta …
Listje zažari v čudovitih jesenskih barvah.
Gladina ribnika se skrivnostno kodra –
dve otvi zaplavata proti otočku.

Obleka sega do tal in se oprijema telesa.
Napet trebušček obeta naraščaj.
Otvi se priklanjata druga drugi.
Ogolelo drevje skrivnostno šumlja.

Ženin je objel nevesto okoli pasu –
nežno, ljubeče in previdno.
Še nerojen otrok zadiha
skozi pore materinega telesa.

Imel bo dobro mamo,
imel bo ljubečega očeta.
Srečen je.

MUCEK SE BRIJE

Mucek zamišljen sedi pre
ogledalom in modruje:
Preveč kocin je vsepovsod,
treba se bo obriti.
Vzame mačjo peno,
v njo pomoči rep
in se namaže.
Brki so predolgi,
brada prekosmata,
ušesa so že zaraščena.
Škarje in še – brki so
skrajšani.
Brada – prečesano prekosmata.
Britev sem in – frr …
Brada je odpadla.
Frizura –
tudi glava je preveč kosmata.
Irokesa – na desbni pas, na
levi pas – irokeza.
Joj, na barve sem pozabil.
Irokeza –
spredaj rdeča,
zadaj vijolična,
na sredini pa zelena.
Tako, zdaj pa sem nared –
Jaz, Mucek.
Muce, Mace, hop!
Naskok.

Z JASNEGA NEBA

napade noč,
vrže ga po tleh,
meče sem ter tja.

Ko se priplazi moč,
izdahne tihi klic.
Ujame ga demon,
ki bdi nad njim.

Nežna roka ga poleže,
pretipa do kosti,
dotakne se podtalnice,
črne krvi, ki pije kri.

Doktor Gong pogasi ogenj,
pogasi pepel,
na zelenici zaigra na piščalko,
odmeva kitajski narodni spev,
a o mu poljublja srce plemenito.

PETNAJSTI OKTOBER

dan protestnih shodov,
dan krikov,
svet naj spremeni življenje
lačnih.
On, iz zasneženih vrhov,
kjer smreke otožno pojo,
z dušo podpira v nebo vpijoče
za odpravo krivic,
krivic, ki tudi njega težijo.
Ni lačen, a gladuje,
ni bolan, a boluje,
sodobna svoboda govora vrisuje
krivulje po njegovem življenju.
Petnajsti oktober,
dan tišine,
ne kliče, molči,
trpim kot on,
bolujem kot on,
kličem, kličem,
ko ujame moj glas,
iz daljave hiti k meni,
čakam, čakam do noči.
a njega ni, njega ni,
preveč boli,
utaplja se v bolečini.

ŽERJAVICA TLI

Po mestu se potepajo divje
mačkice,
za vogali ostrijo kremplje,
zalezujejo miši in podgane,
ob mesečini neslišno stopijo
v kolibe, kjer mačkoni
smrčijo nežno.
S kremplji pretrgajo sanje,
iz ušes praskajo maslene zamaške,
nategujejo brke in dlake,
se prisesajo v notranjost teles,
brskajo po predalčkih življenja,
a starega veka sledov ljubezni
ni več.
Mačkicam oči zažarijo,
divje skačejo, škripljejo z zobmi,
odenejo se v kožuhovino,
so bolj privlačne,
vase nalivajo kuhano vino,
iz gobčkov opojno diši,
postavijo se na zadnje tačke in
zaplešejo mačji ples.
Poželjivo pogledujejo mačkone,
ki predejo dreto,
ples ljubezni jih ne gane,
ljubezen je gluha, mrtva,
samo spomini v žerjavici tlijo.

YENI RAKI*

Zagledana sem v tebe,
Yeni raki,
v tvoje vonjave,
biserni studenec,
v tvoj veter,
ki žgoli kot ptič,
znova se rojevam.

Naj starost ne moti,
z opojem pričaraš mladost,
ko polziš po ustih in grlu,
po telesu,
na ogenj dolivaš šilce
za šilcem,
da ne ugasnem,
s plameni se dvigam v oblake,
v obcestnem jarku s seboj
prenočim.

Ko se zavem,
tebe ni.
Doživetja noči sama umivam.
Zdaj vem, Yeni raki,
zlorabil si šibkost
in zagledanost vate,
nasedla sem,
da te pijem kot zdravilo,
a pila sem strup,
osramotila sebe,
svoj svet.

* Yeni raki (turško) – kumino žganje

IZLIV SRCA

Osmega februarja pod
gomilo zasneženo
utrujeno srce odstiram
poetu in tebi,
predraga Jana.
Pred mnogimi leti si mi
pisala,
me tolažila in bodrila in
spet so se orosile oči.
V dolgih letih se moje
življenje ni prevesilo na
svetlo stran.
Ne mine tema,
ne mine trpljenje,
udarci palice odmevajo
vsak dan.
Nesrečno bitje kliče gospode,
naj ga vržejo na goreča
polena, da bo končano
razmišljanje o smrti,
kako pridi do nje čim tiše,
neboleče.
Zaman je trud.
Moči so pošle.
Ne morem ga dvigniti z dna
vodnjaka,
rešiti gnezda strupenjač in
duhovnih zmešnjav.
Upiram se skoku z dravskega
mostu v prepad.

»Adijo ljubica! Škoda, da nočeš z menoj. Jutri nadaljujeva s klepetom.«

»Ni mi, res ne. Lepo se imej. Dijo!« Gledala je za njo, še vso mladostno in polno življenja.

»Kako ji je še za te neumnosti? Ni se spremenila, niti po smrti očeta ne.« Zatopila se je v branje.

Mama je imela prav. Študij na tujem jo je izčrpaval. Morala bi se sprostiti, si nabrati novih moči.

Nenadna tišina jo je preplašila, osredotočila se je na ritem dihanja. Srknila je zadnji požirek kave, odložila revijo, počasi vstala in odšla v svojo sobo. Svetlo, toplo in prijetno. Dišalo je po sveži posteljnini. Tudi ob daljši odsotnosti je bila takšna, kot da je sploh ne bi bila zapustila.

Končno je razpakirala kovčka. Njen modni plašč je še od prejšnjega dne nemarno visel čez fotelj. Vzela ga je, odprla omaro in poiskala prazen obešalnik. Ob tem je na tla padel zmečkan in zamazan košček papirja.

Spomnila se je. Ko je s kovčkoma v mraku stopala proti hiši, je v zraku poplesaval. Pritegnil je njeno pozornost. Vetra namreč ni bilo, niti sapice ne. Kar trajalo je in trajalo, preden je padel na tla. Točno pred njo, še stopila je nanj.

Sklonila se je in ga pobrala. Na njem so še bile sledi čevlja. Ves vlažen je bil, zato ga je vrgla proti košu za smeti. Ni zadela. Počepnila je in ga z elegantnimi, dolgimi prsti razgrnila:

»VABLJENI NA PLES V MASKAH, ki bo v soboto, dne … .«

List je odložila na mizo. Na deželi je bilo pustovanje vedno zabavno in veselice ta prave! Velemesto je bilo čisto nekaj drugega. Brez duše. Ljudje so hiteli kot roboti in življenje se je odvijalo prehitro. Na vasi je bilo vse tako ležerno, umirjeno, vsi so se poznali. Kljub vsemu tu ne bi več živela.

»Kot nalašč! Pojdem! Mi je žal, da nisem prej mame poslušala! Bom vsaj malo poklepetala s sošolci in prijatelji. Zanesljivo kdo pride!« je razmišljala.

Že dolgo ni šla na nobeno prireditev, saj je kar nekaj mesecev ni bilo domov. Intenzivno je študirala. Rada bi se čim prej zaposlila.

Ampak … na listu piše, da vstop brez mask ni mogoč! Bi poklicala mamo? Ne. Seveda ne. Ni je hotela motiti v toku pustnih norčij. Sama se bo znašla, še vedno se je.

Odšla je v mamino spalnico. Odprla je izrezljano omaro. Tečaji vrat so zaječali. Kot bi želeli opozoriti na svojo častitljivo starost. Vonjala je sivko. Previdno je odmikala obešalnik za obešalnikom. Neverjetno. Še obleka od birme je bila tu! Vsa v pentljicah in rahlo porumenela. Že dolgo je bilo tega a spomin na punčko v kitkah je bil še živ. Nasmehnila se je in iskala dalje. Tole bo. Odstranila je zaščitno prevleko. Tkanina ji je zdrsela čez prste kot svilena pajčevina. Nekaj naborkov in čipk je obogatilo preproste, gladke linije. Pomerila jo je in se pogledala v ogledalo. Obleka ji je bila kot ulita. Od mature ni prav nič pridobila na teži!

Turkizno zelena je poudarila njeno svetlo polt. Dolgi, rdeči lasje so zažareli kot ogenj. Zavrtela se je. Videti je bila kot Sneguljčica brez sedmih palčkov. Spomnila se je prve ljubezni, svojega sošolca. Zelo dober plesalec je bil. Lep par sta bila na maturi. Rada sta se imela a razdalja ju je odtujila.

Na dnu omare je našla še modne dodatke, torbico, čevlje … Močno se je naličila, si spela lase in vanje pripela turkizno svileno vrtnico. Skoraj bi pozabila. Maska. Brez nje ne bo mogla noter! Vedela je, kje v shrambi jo bo našla. Odločila se je za črna žametna očala z nosom. Bila je zadovoljna in vesela, da pojde.

Zapeljala je na parkirišče. Neverjetno … nikjer nobenega vozila. Le odslužen Jugo brez tablic in koles je sameval v kotu. Pogledala je proti gostilni PRI KRIVCU. To je bil lokal z družinsko tradicijo. Nikoli ji ni bilo jasno, zakaj stoji tako blizu cerkve in pokopališča. Najbrž je bil dobiček v faranih in sedminah. Kot majhna deklica je večkrat sledila očetu v to gostilno, da ji je kupil golaž. Vedno jo je bilo strah a golaž ga je premagal. Kako je že rekel oče? Strah je znotraj votel, od zunaj ga pa nič ni …

Pisani balončki so vabili že pri vhodu, trakovi v vseh barvah so plapolali naokrog. Luč nad vrti se je dušila pod čez poveznjeno bučo. Žarele so le oči in režeča se usta. Vsa okna so bila zastrta. Čisto malo svetlobe je uhajalo in slišala se je glasba.

»Oh, seveda! Tu radi pogledajo v kozarec in svoje jeklene konjičke pustijo doma! Pametno! Če ne bi imela dolge obleke in čevljev z visoko peto, bi tudi jaz prišla peš!« je pomislila. Izstopila je in zaklenila.

»Še dobro, da ni snega! Brrr, zebe pač, zebe … « Pospešila je korak. Pri vhodu je nekoliko postala in pogledala naokrog. Upala je, da bo vstopila še s kom. Zaman. Pritisnila je na hladno kljuko in odrinila težka vrata. Vanjo je puhnil vonj po zatohlem.

»Tole so pa precej zapustili … potrebno bi bilo prenove. Kot, da se je ustavil čas!« si je mislila medtem, ko so se njene oči privajale na mračno notranjost.

Za točilnim pultom je slonelo nekaj pustnih kreatur, nič kaj izvirnih. Vaški pijančki. Na podestu so bili le trije godci v črnih frakih, nekaj parov je sledilo počasnemu taktu.

»Dober večer družba! Sem prišla prav - na pustovanje? Tole je bolj podobno noči čarovnic!« se je pošalila, da bi premagala začetno negotovost in zadrego.

Nihče ni odzdravil, le kimali so in strmeli vanjo. Nekaj čudnega jo je prešinilo, v prsih je čutila tesnobo, za hrbtom pa tudi nekaj.

Sunkovito se je obrnila in zagledala postavnega motorista. Vzel se je iz nič. Elegantno se je priklonil, ji ponudil orokavičeno roko ter jo s kretnjo povabil na ples. Zdel se ji je nekam znan. Odleglo ji je.

»Hvala! Malce sem že bila prestrašena! Tole ste pa dobro pripravili!« je žvrgolela. Prijel jo je za roko in jo popeljal v lep plesni ritem. Njegove oči so bile skrite pod črnim vizirjem čelade. V njem je videla le rahel odsev svojega obraza.

»Prosim privzdigni to stvar. Moti me, da ti ne vidim v oči. Lahko vsaj spregovoriš?«

Odkimal je. Gledala mu je čez ramo in opazovala. Vse je bilo preveč strašljivo in temačno. Pust je vendar vesel in masten okrog ust! Da ji ni slučajno kdo vse to nastavil za dobrodošlico? Ne, ne bo se dala zmesti … ne sme pokazati strahu.

»Ne vem, sem morda kaj spregledala na vabilu? Vsi ti čudni kostumi … tako podobni so. In ta ambient?!« On pa nič.

Videla je le blede obraze s strašljivimi silikonskimi maskami. Oblečeni so bili v stare obleke, polne lukenj in franž. Razhojeni in razpadajoči čevlji so delno razkrivali njihova stopala. Neokusno, srhljivo in brez pustne domišljije. Zdelo se ji je, da tudi ciprese voha.

»Prav mi bodi! Počutim se kot bela vrana! Kaj pa nisem prebrala vabila do konca … « je zašepetala.

Medtem je orkester odigral. Kar nekaj. Vleklo se je v neskončnost in še čez. Zaslišala je nove takte: ONLY YOU. Je mogoče? Njuna himna! Z Borisom sta jo tisočkrat poslušala! In odplesala …

Zdrznila se je, ko jo je njen plesalec prijel čez pas na prav poseben način. Tako je znal le Boris. To je on! Kako, da ga ni takoj prepoznala? Motorist … Vedno je bil zaljubljen v motorje …

Nekoliko ga je odrinila, on pa jo je še močneje privil k sebi. Vohala je njegov parfum. Ne, to ne more biti naključje! Najbrž je vedel, da pride in ji je pripravil vse to. Norčije mu niso bile tuje. A tole je šlo predaleč …

»Marjeta! Moja Marjeta!«

»Ja Boris, prosim?«

Ni bila prepričana ali je prav slišala, ker se ni odzval. Le nežno jo je prižel k sebi. Zaprla je oči in naslonila glavo na njegovo ramo. Usnje je bilo hladno in mrazilo jo je. Prepustila se je njegovemu objemu, čelada je preprečila poljub. V njej so se prebujala stara čustva. Takrat ga je neizmerno ljubila. Ga še sedaj? Ni si upala priznati …

»Boris! Vem da si to ti, čutim te! Samo ti znaš tako plesati … Vesela sem, da si tu! Prosim, reci že kaj … « je s tresočim se glasom moledovala in mu z nepričakovano kretnjo privzdignila vizir. Zdrznil se je.

Zazrla se je v njegove oči. Ni videla njihove sinje globine, ne temnih trepalnic. Bilo je le nekaj motnega, nedoločenega. Zaradi diskretne svetlobe …

S hitrim gibom si ga je namestil nazaj in jo nežno pobožal po laseh. Z rokavico je zadel ob svileno rožo, da je padla na tla.

Preden se je znašla, se je on že sklonil. Za čelado, na beli majici pod kombinezonom je nekaj videla. Kot madež od krvi! Prestrašila se je. Veliko madežev … Koža na vratu je bila speta z nekakšnimi sponkami. Kje je že to videla? V filmu, pri obdukcijah! Grozno, zares srhljivo! Naježile so se ji vse dlake na telesu.

»Joj, joj Boris! Poškodovan si! Si padel z motorjem? Mislim, da krvaviš!« je izdavila, ko si je opomogla. Stal je ob njej in odkimaval.

»Sorry, res sem trapa! Dobro si se našemil, do vseh podrobnosti! Kar preveč prepričljivo!«

Pokazala je na njegov strgan in odrgnjen kombinezon ter razdrapane škornje.

»Za hip sem pozabila, da je pust! Vse je tako resnično! Človeška domišljija res nima meja!« si je na glas vlivala poguma.

Zopet je bila zmedena. Poskušala je s šalami a ji ni zneslo. Strah ji je stiskal grlo, kolena so se ji šibila. Glasba je utihnila.

»Prosim, mi lahko prineseš kakšno konkretno pijačo? Ne vem … karkoli … . potrebna sem pijače!« Pokazala je proti šanku. Natakarjev ni bilo videti.

Pospremil jo je do proste mize. Odmaknil je razmajan stol, da je sedla in odšel po pijačo. Opazovala ga je, njegovo značilno zibajočo hojo. Ni bilo dvoma, to je bil on! Nekaj parov zamaskiranih oči jo je opazovalo. Zlovešče. Vsaj čutila je tako.

Prinesel je le en kozarec. Zanjo. Rdečkasta brozga v kozarcu je bila videti vse prej kot okusna. Najbrž je bloody Mary … Navdajal jo je gnus. Zahvalila se je in iz vljudnosti srknila. Okusila je vodko in sladkast, nenavaden priokus. Dopuščala je možnost, da je v tej zanikrni gostilni že kaj splesnelo. Paradižnikov sok na primer. Sililo jo je na bruhanje.

»Na stranišče moram. Prosim, pojdi z menoj. Strah me je … Mislim, mislim, da bom potem kar šla. Tole mi ni všeč. In vsi ste tako strašljivo tiho! Se tu sploh kdo zabava?«

Pričakovala je, da se bo zdaj, zdaj prižgala luč. Njeni prijatelji bodo sneli maske in prava zabava se bo pričela!

Spremljal jo je do vrat. Medtem, ko se je osvežila, ji je prinesel plašč. Kavalirsko ga je pridržal, jo objel okrog ramen in jo pospremil ven.

»Si ti z motorjem? Imaš prevoz?« ga je vprašala. Odkimal je.

»Lahko te peljem domov! Če ne greš nazaj na zabavo seveda … « mu je predlagala. Odziva ni bilo.

»Prisedi, saj tole tu ni nobena veselica … « je rekla medtem, ko je iskala ključe. Ura v zvoniku je večkrat odbila.

Sedla je in mu odprla vrata, ker sam tega ni storil. Pa zopet nič.

»Boris, sploh te ne razumem! Kot, da to nisi več ti! Verjetno želiš nazaj. Tudi prav.« Izstopila je. Da se poslovi in ga dokončno pozabi.

Ni ga bilo. Kar izpuhtel je. Se je v zemljo vdrl? Neverjetno! Bila je do konca zbegana. Kaj zbegana, bila je zelo, zelo prestrašena. Ni vedela, kako se je pripeljala domov. Upala je, da je mama že prišla, da ji vse pove. Ura je bila komaj nekaj čez polnoč. Ni je bilo. Njena zabava se še ni končala. Legla je in še dolgo v noč razmišljala. Zaspala je pri luči.

»Ooooo, pripravila si mi zajtrk! Hvala! Si se lepo zabavala?« je vprašala mamo.

»Seveda otrok moj, škoda … « ni dokončala stavka, ker ji je Marjeta segla v besedo.

»Mami, moram ti kar takoj nekaj povedati … nekaj srhljivega … tudi jaz sem šla včeraj zvečer ven! H KRIVCU!«

»Kaj ne poveš! Zakaj pa ravno tja? Verjamem, da te je bilo strah! Si hotela videti to žalostno pogorišče … kdo ti je povedal???«

Prebledela je, mama pa je nadaljevala:

»Ko sva že pri tem … še nekaj ti imam povedati … «

Stopila je k njej in jo objela:

»Boris … Boris se je ponesrečil. Lani, z motorjem. Ko se je peljal z zabave na dan čarovnic … ni mu bilo pomoči! Žal mi je … «

Želodec je čutila v grlu, planila je v jok in se izvila iz maminega objema.

Stekla je v svojo sobo. Listek je bil še tam. Obrnila ga je. Bil je prazen.

Omahnila je duša smela,
ki ni klonila, se boreč,
usoda jo je le zadela
takó, da se ne dvigne več.
(Lili Novy)

Že od jutra jo je bolela glava in mrazilo jo je, zato je predčasno zapustila pisarno in se odpravila domov. Na poti jo je spremljal močan veter, ki ji je nosil debele dežne kaplje v obraz. Prezebla in premočena si je v toplem stanovanju oddahnila, tudi zato, ker ji ne bo treba kuhati kosila, saj se mož vrne šele pozno zvečer. Pripravila si je čaj in vzela aspirin. Pod volneno odejo na kavču ji je kmalu postalo toplo in veki sta se ji počasi zapirali, ko je pozvonilo. Odprla je oči in mirno obležala.

»Verjetno sem že sanjala,« je pomislila in prisluhnila v upanju, da se zvonec ne bo več oglasil. Komajda je dihala, ko je tišino pretrgalo rezko zvonjenje. Sprva se je mislila potuhniti, čez čas, ko je znova poznonilo, pa se je le odločila odpreti vrata. Med odklepanjem se je spraševala, katera tečna soseda ji ne privošči tako potrebnega počitka. Pa ni bila nobena soseda; na pragu je stala neznana ženska: »Dober dan, gospa...«

Jasna se je tesneje zavila v jopico in jo vprašala: »Želite?...«

Posumila je, da kaj prodaja, vendar je opazila, da ima v rokah le torbico in dežnik.

Ženska je odgovorila: »Vse kaže, da se me ne spomnite, čeprav sva nekoč na tem stopnišču izmenjali nekaj besed. Bila sem v družbi vaše sosede, gospe Anice.«

»Žal se vas ne spomnim, gospa,« je bila odkrita Jasna.

»Sem Aničina prijateljica in pri njenih vratih sem zvonila precej časa, vendar se ne oglasi. Tako sem vas prišla vprašat, če morda veste, kje bi bila. Nujno bi morala govoriti z njo, zato sem se tudi, kljub slabemu vremenu, pripeljala tako daleč.«

Ni je hotela vprašati, kako daleč je to, odgovorila ji je le, da sosede tega dne še ni videla in da ne ve, kje bi bila. Pogledala je sem in tja po hodniku, da bi pridobila na času, medtem ko je premišljevala:

»Le kaj naj počnem z revo, vso bledo in premrzlo ?«

Rešitev ji je ponudila obiskovalka sama: »Kaj bi lahko počakala na Anico pri vas? Zunaj je tako mrzlo...«

Jasna jo je povabila v stanovanje in ji v dnevni sobi primaknila fotelj, sama pa je na hitro pospravila kavč, nato pa je iz kuhinje prinesla krožnik s piškoti. Ponudila ji je alkoholne in nealkoholne pijače, ona pa se je odločila samo za kozarec vode. Da bi premostila tišino, je obiskovalka, medtem ko si je slačila plašč, pripomnila:

»Se pa človek kar upeha po teh vaših stopnicah v četrto nadstropje.«

»Stanujete vi v nižjem nadstropju, ali pa imate dvigalo?« je zanimalo Jasno.

»Mi imamo hišo. Pravzaprav jo imam sedaj sama, mož se je namreč odselil k mlajši ženski.«

Jasna ni vedela, kaj tolažilnega naj ji reče. V ameriških filmih bi ji rekli, da jim je žal, Jasna pa je, da bi vsaj nekaj rekla, vprašala:

»Ste že dolgo tako sami?«

»Že dve leti, vendar boli še vedno tako, kot da bi minil le kak teden. Če ne bi imela tablet, bi bilo neznosno,« je zavzdihnila in v torbici poiskala robček. Jasna je hotela preprečiti izliv solza:

»Imate otroke, ki so vam v tolažbo?«

Počasi je povedala: »Hčerko imam in vnukinjo. A, saj veste, kako je, če ima otrok svojo družino; potem je mati postavljena na stranski tir. Občasni, kratki obiski niso tolažba za osamljeno mater.«

Jasna se je trudila, najti kaj pozitivnega v njenem življenju: »Kaj pa sodelavci in prijatelji?«

»Sodelavcev več nimam, ker sem upokojena, prijateljic pa tudi ne, razen Anice. Njej edini tudi lahko zaupam, a kaj, ko je tako daleč, jaz pa ne vozim preveč rada. Tokrat pa jo moram videti in govoriti z njo,« je povedala, nato pa je zopet sledila tišina, ki jo je čez nekaj časa prekinila Jasna:

»Kako pa bo gospa Anica vedela, da ste tukaj, pri meni? Ste ji na vratih pustili kako sporočilo ali pa lahko z njo govorite po mobitelu?«

»Ne, tega pa se nisem spomnila. Mobitela pa tudi nimam, sem ga izgubila...Sicer pa niti ne vem, če ima Anica mobitel,« je odgovorila.

Jasna, ki je upala, da jo bo soseda kmalu rešila nepovabljenega obiska, je hitro našla rešitev:

»Dala vam bom papir in pisalo, pa ji napišite, pri kom jo čakate.«

Obiskovalka jo je zaprosila, naj napiše sporočilo kar ona, ker da se njej preveč tresejo roke. Jasna je na list papirja napisala sporočilo, nato pa jo je vprašala po imenu, ki ga naj podpiše. Tako je izvedela, da se imenuje Pavla. Kar sama je odnesla sporočilo pred sosedina vrata in preden ga je zataknila za kljuko, je še parkrat pozvonila, da bi videla, če je gospa Anica morda že doma. Razočarana se je vrnila v dnevno sobo, kjer je gospa stala pred veliko stensko sliko in nepremično gledala vanjo. Počasi se je napol obrnila k Jasni:

»Anice še ni, mar ne?« nato pa je po kratkem premoru nadaljevala: » Se pri vas lahko kadi?«

Jasna ji je pojasnila, da niti ona niti mož ne kadita.

»Vidim, da imate balkon. Lahko grem kadit na balkon?« je vprašala, medtem ko si je že oblekla plašč in iz njegovega žepa potegnila škatlo s cigareti in vžigalnik.

Jasna ji je odprla balkonska vrata, rekoč: »Kar pokadite katero, jaz pa bom v tem času skuhala čaj, da se boste lahko nato pogreli.«

Misel na vroč čaj jo je kar razvnela, tako da se je hitro lotila priprave in kuhanja. Tudi sama si je zaželela te zdravilne tekočine, pri tem pa ni več mislila na glavobol in slabo počutje. Bolj jo je skrbelo, kdaj se bo vrnila soseda Anica. Do takrat pa mora biti dobra gostiteljica njeni nesrečni prijateljici.

Čaj je nalila v lepi skodelici iz češkega porcelana, ki jih je imela le za goste, in ju postavila na mizo v dnevni sobi, zraven krožnika s piškoti. Zatem se je odpravila proti balkonu.

»Gospa Pavla!« jo je poklicala, ko je stopila na prag balkona.

»Čaj je ...« Najprej je pogledala v kot, kjer so stali stoli, nato pa je s pogledom počasi premerila še drugi del balkona. Znova se je zazrla proti stolom, ko je zagledala plašč, ki je visel na balkonski ograji...

Moj ljubi mož, Bog mu grehe odpusti, bi za apfelštrudl, že izraz mi je šel na živce, prodal dušo hudiču.

Bogve koliko kilometrov sem mu ga že zvila v dobrih štirih desetletjih. Nikoli mu ga ni bilo dovolj. Meni pa kaj kmalu. Najbolj pa mi je presedalo, ko sem morala kar naprej poslušati, kako ga je njemu in njegovim tovarišem vsak teden pripravila njihova partizanska kuharica Anuška in to v bunkerju v pohorskih gozdovih. Včasih bi ga bila najraje poslala k Anuški, če že ne k mami, ki je bila tako dobra, da ni nikoli položila roke nanj pa mu ne bi škodilo, ni nikoli kuhala ričeta, pa štrudla tudi ni znala delati, ha – ha. Nič ni pomagalo, da sem ga zmerjala z reakcionarjem in Avstroogrcem, tej dobroti vseh dobrot se ni hotel odpovedati. Zato je v njem zorela ideja, da si ga bo začel pripravljati sam. Srečno je dočakal penzijo in čas, ko se je začel po svojih najboljših močeh posvečati gospodinjstvu. In nekega dne je beseda meso postala.

Vračala sem se iz službe z dveh avtobusov v poletni vročini, primerno zdelana stopam po klancu, obložena s cekarjem in vrečkami. V teh so seveda moje cunje in čevlji, ker sem vsaj še dve uri stikala po mestnih trgovinah.

Že od daleč zagledam na štriku za perilo pred našo hišo nekaj čudnega, kar me še najbolj spominja na rjavo lisaste plenice, kakor jih je sušila pred 50 leti v Melju naša soseda z dojenčkom, ker je varčevala z energijo in pralnim praškom. Zaskrbljena in radovedna se približujem sumljivemu teritoriju in materiji, kar me obide spoznanje: prt, nanj prilepljeno raztegnjeno testo, od njega odstopajo in kapljajo naribana jabolka in druge sestavine ŠTRUDLA!

Primem se za glavo:

»Ja kaj si si pa mislil?!«

»Sem mislil, če se bo posušil, bo odstopil.«

Lahko si mislite, kakšno so rekli sosedje! Pravijo, da je smeh pol zdravja. Res smo bili vsi kar lep čas zdravi.

Mi je pa marsikatera soseda celo zavidala pridnega in razumevajočega moža. Ženske pač.

Uživala sem ob pripombi našega šaljivega malarja:

»Lahko njej, lahko hodi, kjer hoče, Janez ji vse napravi, mimogrede pa še kak štrudl na štrik vrže.«

Ljubljana, 19. april 2012

Revija MENTOR

razpisuje

LITERARNI NATEČAJ ZA SREČANJE SENIORSKIH AVTORJEV IN AVTORIC 2012

Razpis je namenjen starejšim avtorjem (leta niso »predpisana«), ki pišejo v slovenščini.

Avtorji lahko sodelujejo s svojimi še neobjavljenimi pesniškimi, proznimi in dramskimi besedili.

Obseg poslanih prispevkov naj ne presega: 10 pesmi ali ene avtorske pole (to je 16 strani oz. 30.000 znakov) proze ali drame. Prispevki naj bodo natipkani (enostransko).

Vsak prispevek naj bo označen z avtorjevim imenom, priložiti pa je treba še kratko biografijo (ta naj se nanaša predvsem na ukvarjanje s pisanjem), točen domači naslov in e-naslov ter telefonsko številko.

Prispela besedila bodo prebrali strokovni ocenjevalci, ki bodo na regijskih srečanjih vodili pogovor o poslanih besedilih in literarnem ustvarjanju nasploh.

Regijskih srečanj bo šest, pripravili jih bomo: 5. junija v Slovenskih Konjicah za Celjsko in Koroško, 12. junija na Jesenicah za Gorenjsko, 6. septembra v Piranu za Primorsko, 7. septembra v Mariboru za SV Slovenijo, 12. septembra v Brežicah za Dolenjsko, Belo krajino in Posavje in 18. septembra na Vrhniki za osrednjo Slovenijo. Gostiteljice srečanj bodo območne izpostave JSKD v teh krajih.

Izbrani avtorji z regijskih srečanj bodo povabljeni na državno srečanje starejših avtorjev in avtoric, ki ga bo JSKD pripravil skupaj s svojo izpostavo novembra 2012 v Domžalah.

Izbor najboljših besedil bo objavljen v posebnem zborniku V zavetju besede 6. Objav ne honoriramo. Prispevkov ne vračamo, zato naj avtorji obdržijo zase kopije.

Organizatorji krijejo stroške strokovnega dela srečanja in prehrane, pri državnem srečanju tudi bivanja.

Prispevke zbiramo do 18. maja 2012 na naslovu: Revija Mentor, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, s pripisom »seniorji 2012«, ali na e-naslovu: dragica.breskvar@jskd.si. or

Dragica Breskvar, urednica revije Mentor

Prijavnica - Word

Prijavnica - PDF

S haiku ubesedi dogodek, trenutek, dejanje, misel, spomin, zeljo ob kateri ti zaigra srce

Haiku je trivrstična japonska pesniška oblika, ki obsega sedemnajst zlogov. Prvi in tretji verz imata po 5 zlogov, drugi 7.

Rok oddaje 30. junij 2012

Nagrada: 100 €

Pošljite na e-naslov:
tamara.mesko@skis-zveza-si.

Vsi prispevki bodo razstavljeni na Sejmu rabljenih učbenikov, ki bo septembra v Križankah.

info: www.skis-zveza.si

Založba Litera v okviru festivala Spogledi organizira nagradni natečaj za najboljšo kratko zgodbo z glavno nagrado v vrednosti 1.500,00 EUR bruto.

Kandidate vabimo, da nam pošljete kratko zgodbo (lahko tudi pesem v prozi) poljubne tematike (določeni obseg je do 5000 znakov) in se z njo potegujete za nagrado. Kratko zgodbo, označeno s šifro, morate poslati na naslov

Založba Litera
Miklošičeva ulica 4
2000 Maribor

Zgodbi mora biti dodana zaprta kuverta z navedbo šifre, točnim naslovom in kontakti (elektronska pošta, mobitel ali stacionarni telefon).

Pošiljke morajo biti poslane do 5. 6. 2012 ali najkasneje ta dan oddane na pošto.

Komisija v sestavi Robert Titan Felix, Orlando Uršič in Milan Vincetič bo izbrala dvanajst polfinalistov, ki se bodo pomerili na dveh polfinalnih branjih (20. in 21. junij 2012). Šest jih bo napredovalo v finalno branje (22. junij 2012) in med njimi bo publika izbrala zmagovalca.

Prireditve bodo potekale v Rušah, o napredovanjih v finale in o zmagovalcu odloča z glasovanjem občinstvo, zato je udeležba na posameznih prireditvah pogoj za sodelovanje.

K sodelovanju vabimo vse zainteresirane za objavo nekomercialnih besedil na portalu brezplačnih digitalnih knjig www.e-knjiga.si.

Ljubljana, 19. maj 2012

Novo mesto, 25.–27. maj 2012

Javni sklad RS za kulturne dejavnosti vabi na Literarno kolonijo JSKD 2012, ki jo tokrat pripravlja v Novem mestu skupaj s svojo Območno izpostavo Novo mesto.

MENTORJA

Mentorja letošnje kolonije bosta uveljavljena slovenska književnica Cvetka Bevc (literarna ustvarjalka in glasbenica; piše poezijo, prozo in dramska besedila pa tudi učbenike za glasbeno vzgojo) in dr. Gašper Troha (kritik, esejist, urednik, klarinetist in založnik).

VSEBINA

Po krajšem uvodnem predavanju o ustvarjalnih postopkih pri pisanju kratkih zgodb in pesmi se bo Cvetka Bevc skupaj z udeleženci podala v raziskovanje osnovnih pojmov, kot so ideja, navdih, glavna tema, določitev junakov, uporaba simbolov, vprašanje abstraktne ideje in konkretne izpeljave. Sledila bo predstavitev in analiza posameznih prispevkov udeležencev in nekaj praktičnih vaj s področja kreativnega pisanja.

Dr. Gašper Troha bo (v nedeljo) spregovoril o tem, kakšne so zakonitosti dobrega teksta, ki naj pritegne pozornost izdajatelja.

PROGRAM

Poleg delavnic pripravljamo še literarna branja, predstavitev pesnic Marjance Kočevar in Jadranke Matić Zupančič, ki živita in ustvarjata v Novem mestu, ogled mesta (v povezavi z literarnim dogajanjem) in še kaj.

OBVEZNOSTI UDELEŽENCEV

Vsak avtor naj hkrati s prijavnico pošlje 3 pesmi ali kakšno svoje krajše prozno besedilo.

PRIJAVA

Prijave sprejemamo do srede, 23. maja 2012, na naslov: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Štefanova 5, 1000 Ljubljana (za literarno kolonijo), po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si, lahko tudi po faksu 01 2410 510.

KOTIZACIJA

Kotizacija znaša 30 evrov (DDV vključen; plačilo po položnici, ki jo bo sklad izstavil po prijavi).

BIVANJE

Bivanje in prehrano smo rezervirali v Dijaškem domu Novo mesto. Polni penzion stane 26 evrov, polpenzion 24 evrov v dvoposteljni sobi (+ 1,01 TT).

Dodatne informacije o koloniji dobite po tel. (01) 2410 516 ali po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si,.

Vodja kolonije:
Dragica Breskvar, prof., samostojna svetovalka JSKD za literarno dejavnost in urednica

Prijavnica - Word

Prijavnica - PDF