IZKOPATI SKALO

Širim predele mesa in štejem
okna. Varím lisice. To be

close to your flesh. Móliti v bubo.
E. A. Shaw. Kupiti časopise

s stojal, črn pas. Sonce se je
obraslo. Sredi viharja

dvigniti mat kozarec. Paluba je zalita
s štacunami. Ti, ti, klokotanje

puščavskih vžigalic. Spati na odprti
strehi. Nositi očala. Ruminirati

cirkel. Brisati mošt. Zavihati rokav.
Sploviti vijoličasti zadek. Gobe

pod kožo žarčijo. Čuva jih pošast,
Master of the Story of Griselda.

KUPITI

Kupiti okroglo mizo.
Zaliti prste na

usnju. Očediti grob. Očediti
grob. Triumvirat lisic.

Voščen si, grob. Roboti
živijo v glasilih.

Ladje s Kamčatke, podojile
ste se. Vila odjé vdrtino.

Kaj ji vihra po bokih?
Trava? Da bi

našla mucko in zajčka,
ki bi se poljubljala

in stala, stala. Scvrla
smaragde v očeh.

KOGA ČEŠEMO S SLAPI, MUCKA?

Vsi časi so črni. Vsi časi so
oblečeni. Pred mojo trato

stoji kočija. Pokrita je s senom.
Pravzaprav zakopana v

senu. V Titovi sobani je moj
pavs papir. Vkopani

žafrani, vkopani žafrani, Kabirija
ima špatolo. Jaz imam

pazduho, sonček je z vanilijo prekrit,
z bitumnom. O, požigalci

jermenov, okrog česa se vrtite na
trati? Pride mušica pred ribje

žrelo in se poboža po notranji
strani solí. Krepí smaragd.

MARINKA BO OPERIRALA

Kaj je preteklost?
Kdo si ti, ki si preteklost?

Zdaj. Ti si preteklost.
Luči gorijo.

Plešeš. Gol. Gol zame.
Tu je kozarec.. Gora. Tu je kozarec.. Gora.

Grob se giba. Vseh pet prstov. Gibajo se.
Kaj je preteklost? Sviter? Tam leži.

Črn zvezek in kôzica.
Črn trakec čez zvezek in kôzica.

Bo zrasla? Poljubila oči?
To naslonjalo je okroglo.

Ta štof, barvast, čez fotelj.
Čez brod. Ne čez brod. Drsenje.

Veslanje. Roki. Veslanje. Kdo vesla?
Kam greva? Kdo vesla?

Kam me pelješ?
Grem in odprem predal.

In vzamem ven kitajske kroglice.
Kitajske kroglice imajo zvok.

Zvok. Zvok groze.
Zavit v rjuho. Lačen.

TAM, KJER FAZAN PRELETI MOJO GLAVO,
NE USTRELIM

Gospa je zatikala prste v obe
Nosnici detetu facebooka.

Bil je židane volje. Ribal je
pločevino. Uhajal je

martirij. Blatno, ampak iz
volne. Blatno, ne iz

bombaža. Daj mi kos kaplje. Očetu
razrezati spolovilo. A hočeš kaj

več, vprašam? Plamen divja
pod ploščo štedilnika.

Tresem se kot košarkar. V hula hup
se spreminjata plin in sirup. Iz

globeli zasije fotka. Dravinja,
Dravinja, hočem te.

ŽVALE, KOT NUMERIRAN SUBJEKT

Majhen, majhen, majhen, majhen.
Čist, čist, čist, čist.

Postavljan z roko na glavo.
Delta se opije.

Giba in pregiba nebo
s tastaturo.

Bela, divja kolena slapov
tekstov. Šakice so

počivale. Ti si
tipkal. Piti

luno iz poševnega kozarca.
Drvarji se kesajo.

Tu imajo žerjav za klavir.
Dišiš v obliki V-ja.

PREDILNICA

Najel bom okno za tvoj trebuh.
Z lotosom iz železa hodimo.

Boljše kot po hoduljah. Milo mi
sije v obraz. Ko vrat

tipaš, veš. Ko vrat božaš,
čakaš. Datlji so bili

zaviti v bale prahu. Nemškim
ujetnikom smo sploščili

glave. Glina je rabila
staccato. Češnja?

Bil je deseti november.
Takrat ni cvetela.

Takrat je v banji ležal kos mesa.
Na udaru je bilo pet peres.

KONJI IZ DINASTIJE TANG POBEREJO
SMETANO IN MLEKO

Mojzes je po toči počival
in si popravil krilo.

Zaman so na njega padale
pikice. Majhne rdeče

živalice. Verigi izginotja, ki
polira ladjo: trese se,

usta mu dol visijo, trese se.
Objekt je subjekt, visi

nad pralnikom. Gospa Olga,
težke roke imam, kaj

storiti? Veš, koga bi lahko
razglasili za očeta

volne? Tebe. Skopil sem se,
Buda. Tebi na čast.

ROKOVANJA S SVETNIKI IN KONJI

To je bilo lepo videti, riti
konjev, ko si bil

razčetverjen, oziroma, nisi
mogel uživati, ker si

trpel, Hipolit. Štiri vprašanja
melanholije nastopijo

večkrat. Segel sem mu v roko,
ki je segel v roko Haile

Selasiju. Ta dečko je tudi razčetverjal,
baje z drevesi, manj seksualno

in atraktivno. Škoda. Potem
sem pobaral psa.

Kljuka ni končana. Je bleščeča,
ampak ni končana.

PREVEČ!

Tako ne gre več naprej!
Vsega je v neznosnih količinah.
Kopiči se pred mojimi vrati,
sili čez prag.
Že zjutraj,
zgodaj zjutraj.

Krema za obraz
se na mojem vročem licu
stopi v masten hudournik,
zdrsne prek ust,
odprtih od zgroženosti,
do brade,
v divjem slapu
po vratu,
navzdol, navzdol.
Tako je s kremo za obraz.

Tuba z zobno paso
se iztiskuje v neskočnost.
Ni konca ne kraja
pisanega traku Colgate.
Na zobno ščetko,
prek ščetke,
na tla kopalnice,
leze navzgor po keramičnih ploščicah,
do stropa,
do stropa.
In še v enem loku
kot girlande,
dišeče po spearmintu,
zobna pasta se s stropa obeša.

In zob, koliko zob je treba ščetkati.
Obotavljaje sežem po milu,
slutim vagone pene,
mehurčke,
ki pokljajo tik ob ušesu.
Trebuh,
ki išče pot skozi milno peno
h kljuki na vratih.

Tako je z milom.

Glavnik bi drsel skozi lase ves dan.
Trmast zdrsi skozi vse vozle,
tesno skozi lasišče.

V kuhinji se kava kadi,
sopara iz skodelice
mehča tapete na stenah.

Maslo se nalaga na kruh
v desetih plasteh,
med se cedi prek skorje
in zvabi na okensko steklo sto čebel.

Vstanem in vsak korak
se mi potroji,
da pristanem brez torbe
v predmestju,
dva dni hoda od tam,
kamor sem se namenila.

Preveč cvetja ob poti,
vonjev, ki mi grizljajo gležnje.
Odbrcnem gozd,
ki se ponižno priplazi
s tisoč grmov in grmičev
na preplašenem hrbtu.
Vabi me, vabi:
Ostani tu,
kjer je vsega toliko
in se mora človek ves čas čuditi
s sto vzkliki.
Svet ne razume,
da ga lahko sprejemam
le v previdnih požirkih.
Svet, davim se.
Zatikaš se v mojem občutljivem grlu.
KER JE ČISTO ENOSTAVNO VSEGA PREVEČ.

Svetu se ponujam
vsak dan:
vzemi me, vzemi:
zabavna sem, poskočna,
že navsezgodaj klokota v mojih žilah.
Po vseh štiri se plazi v meni
razvajen otrok,
cmeravo zahteva,
da ga ljubi ves svet.

Poslušaj:
ta svet ne objavlja mojih pesmi
na tekočem traku,
mojih opozoril,
sporočil
o vibracij mojih notranjih organov,
smeri srčnega
krvotoka.
Vsaka moja beseda tehta dve toni.
Vsak dan bi se morala
zapisati čez nebo
temperatura
mojega prebujenega čela.

Ta svet bo propadel
v najkrajšem času.

Poslušaj:
rada imam,
da mi moški olupijo pomarančo,
jabolko razrežejo v enakomerne krhlje.

Jaz bi jim včasih kar z dlani jedla.
Poslušaj,
kaj naj ti rečem,
kaj naj ti položim na srce?
Kdor ne uboga,
naj se pazi,
da ga žoga ne oplazi.
Jaz sem mala žogica,
žogica, nogica.

Sonce je zlomilo mirujoči žarek
v srebrno globino
in razprlo pahljačo brez spomina.
Evidenca luči, ki jo zlagamo v kartoteke,
je kompost zgodovine.
Edino sranja čedalje več in goščav,
pa naj še Atacama nekoč vzbrsti
in kaj obrodi.
Sonce je zlomljeno in se skriva za pahljačo fizike.

Šklocanje okenc 8mm filma in šum peruti golobov v zvoniku
spremljata intimo pokleka.

VEDUTE V KOZARCU

Čopiči se dotikajo tvojih oblin in jih dvigajo na platno.

Izbokline na kozarcu se razgledujejo v napol divji pokrajini, ki nekomu pripada, ni pa naseljena. Tako kakor jezik, s katerim govorimo, ne daje neposredne slike, temveč razburkane odseve.

Črka je namazana na vsako steblo in enako v veter veje njena samoljubna kaligrafija.

Je morda škurhov namen pobrizgati vodno gladino?

Srebrna mrčesja krila so komurkoli drugemu v breme. Ne bo zletel.

Jantar kriči nekaj o kraji sončeve solzice.

Listanje po jesenskih drevesih je zadnje branje, preden jim odpade listje.

V čipkasti pošastnosti
stopica tožba
spijo kuščarice črke

Iglice, ki očitno besede napadajo,
jeza osamljenost zbudi,
višje ko je, manj je prostora za pregrinjalo,
ni razumevanja, ni.

Od kod ta nagla nesrečanja, ,
nepremostljiva s strahi,
od koga hoteti enaka odrekanja –
ne obesiti ne poznati.

Mehke bale jutranjih meglic
prekrivajo šelesteče svitanje.
Pričakovani srebrniki besed
praznijo iskrenje pomenov.
Posivela sencà metafor
na samem pijejo jutranjo kavo
in vprašajo, koliko so dolžne.
Plačilo s tisočkrat otipanim kovancem ne zapacka
izgube iz papirnatih lokalov.
Se zaupanje skriva
v priprtih gestah odgrnjenih oči?
Mehke bale jutranjih meglic
prekrivajo šelesteče svitanje.

Kovanci na očeh spečih
na valovih Atlantika po nekogaršnjih sledeh
v revščino

Podložnik besed, ki
koplje po zakritem,
se z njimi kmalu zraste.

Razklejani trinog govorice bobna
vsak dan na okno kakor dež,
zaman, pa vendar osvajalsko.
Seseda se pod težo truda.
Upam, da ne opazi ran.
Ker ta krč prenaša na
stran tresočega rokopisa.
Negotov simbol, negotov duh,
negotova vera, negotov stisk roke.
Ta oguljeni ponos vzbuja pomilovanje,
meče polena pod noge novi predrznosti,
zavija se sam vase,
greje se z lastno sapo.
Muči s svojo nepopolnostjo, neprijaznostjo.
Bi rad pomoč iz tuje roke?
Me boš potegnil k sebi za novo brazgotino?
kruto žrelo globin izgubljene harmonije.

Prevedla Tatjana Jamnik

ČAKAM JUTRI

Čakam jutri,
Požiram tablete,
Razvajam ljubimca.

Neznosne noči.
Brišem police-
Da bi se izognila solzam.

MODNA KAPRICA

Prišla je moda za suhe modele,
Za prsa ženstvena, ne prevelika
In za pesmi pisane brez rim...

Suha sem, moja kaprica, ne modna.
Svoj pogled imam na lepoto
Pesmi v rimah še vedno pišem ob jutrih.

PRAVILA

Mi smo talci pomena –
A vendar je treba delovati drugače ...
Samo, če bo uspelo, to je še veliko vprašanje.

Se lahko živi izven časa,
Hodi po svoji lastni poti

Druge poti ni?!

Vsakdo ima svoja pravila...

Da bi jih prelomila – moram biti razpoložena –
Ni dovolj samo potreba!

Temu ne bo pomagal niti angel...
Da ne bi bilo še huje –
Sam moraš vztrajati!

Temu ne bo pomagal niti angel,
Nič ne pride samo od sebe,
Ne pade z dežjem izpod neba!

PENTLJA

Rokopisov se ne zažiga,
Mačke si pentljo nadane,
Mojster ima svojo v sanjah –
Ples in maškarada.

Samo mi še vedno zgledamo
(In vemo zakaj) –
V prelepem večeru

Ponedeljka.

Končno je prišla...
V zlatosijoči barvi...
Sončna jesen.

Koliko jeseni?
Zlata, zemeljska morda
V bakrenem sijaju.

Pobiram kostanje.
Dajem jih v žepe.
Kot talismane.

Listje šušti.
V jesenskih sprehodih.
Že tisoče let.

Prevedel: Franjo Frančič

Haiku

Pajkova mreža
ziba se na soncu
na trepalnicah se blešči solza

Vonj tulipana
zadrhtel je v vazi
a upanje v meni

Osamljeni list
pleše v vetru.
Nastavim roko.

Nocoj je zemlja oblekla
snežno žalost
za poletjem.

Prevedel

Prevedel Franjo Frančič

ČESTO SANJAM
ZEMLJU SVOJU

Želim k njoj
Vuče me moje
Korijenje

Čim prije na put
Poći moram

Da prstima svojim
Iz Korijenja
Dragu Zemlju
Izvadim

Da je još toplu
Na dlanu

Dugo, dugo
Držim

Pregršt Zemlje
ZAVJET MOJ
GRUDA ROĐENA

MUZA JE MOJA

Razmišljanje mojih
Bregova

Muza je moja
Večernja sigurnost
S Mjesecom u pratnji
Siguran korak

Niz rijeku

Muza je moja
Jutarnja nevinost

Muza je moja sunčevina
Koja stazu novu
Traži

SRETNI TRENUCI

Moji su sretni trenuci
Kada u zrcalu
Rijeke Ljubljanice
Vidim mostarsko plavo nebo
I jasno čujem malog cvrčka
Što se napreže da svoj
Neobični starodavni pjev
Daruje rođenom Kamenjaru

Pjevač zvizdana
poče se javljat jutrom
Užaren kamen.

Vidjeh Neretvu.
Kako ću doći do nje
da me osvježi.

NEKIH DAVNO
PROŠLIH VREMENA

Teče voda
bezimena
grgoljiva

Teče kroz
vrijeme
i klisure
sure
teče
lomeći
stijene

Napravi
sebi
korito
i
postade
rijeka

Dadoše
joj ime
Narona

KADA SUNCE
POHODI MOJU RIJEKU

Svekoliki život
Se razbudi

Krš zaiskri

Vodilja misao
Rasplamsa

Blag moj osmijeh
Osta

U šipcima

MENI JE MOJ KAMEN
PLODNA ZEMLJA
ŽITNIH POLJA

Iz njegova sklada
Raste pšenica zlatasta

Zrnasto klasje
Neba se dotiče

Kamen rođeni

Nerazdružljivi

U PROLJETNE NOVE
ORANICE
ZEMLJE SVOJE

Sijem želje
Zatitrane na strunama
Duše moje

Da iznikne
Umrlo zrnje

Pšenično

ZATREPERI OZRAČJE
U OSVITU JUTRA

Kadulja se ogrnu
Rosom

Sva sjemena
Zemlje rođene
Isklijaše
U srcu mome

Prosu se proljeće

Obećani plodovi
Raznose čari

LIJEPO MI JE
U DJEČJEM SNU

Volim ga
što se mogu
osloniti na nj.

Volim ga
što me ne može
napustiti nikada.

U društvu s njim
koračam, koračam
što dalje mogu
mojim dugim stazama
sve do osunčanog
dana

BADEMOV LIST

Jesen me
dodiruje

posebnim
odsjajem
lista badema

da bi
bila
što

prirodnija.

VRAĆAM SE POČESTO

u svoj
zavičaj
pozdraviti
djetinjstvo
i zadržati ga

da mi
ne utekne

S ONU STRANU
OGOLJENIH BRDA

Siđoše
Sedam vila
Na krševe
I Kamenjare

Obađoše
Sve krajolike

Jedna vila reče:
– Sutra će biti
Podneblje
Pod vrelim
Suncem.

Napuniše
Ruke mjesečinom
I odoše
Istim putom
Odakle su
Došle

NA NOVIM
POLJIMA ŽIVOTA

odsjevam
jutro svježe
zajedno s Neretvom

Proljeće se užurbalo.
Najljepše ruho
daruje drveću

kao da
priroda sva
korača u mojim
snovima.

PUTUJU PROZIRNI
VALI MOJE RIJEKE

U more svoje
U društvu galeba

Putuju
Grleni glasovi
Daha moga

U širine nebeske
Kao sunčeve zrake
Rasprostriše se

Svemirom

ZA ODBJEGLIM VALOVIMA

U žuboru

Tečeš
Prema maslinama

Brzac napuštaš
Planisnka rijeko

Teci
Dostigni sva
Odbjegla proljeća

Grijeh bi bio
Da drevna nebeska plavet
Prije tebe poljubi
Prve trešnjeve cvate

U Počitelju

Sve manje je bifea, bircuza, bistroa kao i krčmi, onih baš kafana, ali to nije nova stvar. Ne smeta mi to zbog toga da bih sada tupio o odlasku nekog usranog »starog duha« ovog, uostalom, kenjigrada. Bože sakloni i sačuvaj. A i za istoriju arhitekture, te s njom povezani estetski izgled mnogo me zabole. Meni su gore pomenuti objekti potrebni. U praktične svrhe. Da se odmorim od familije. I nije da sad ja idealizujem društvo (da ne kažem ekipu) tamo, u stilu kafana je majka i tajka naših sirotih umetnika i boema i slično. Ne. Pre svega, umetnike i živu silu ne jebem ni pet para. A drugo, govana ima gde god se okreneš. I pre. Mislim, i pre ih je bilo. Toliko, da ne pomislite da ću da opletem žvaku o nekadašnjoj boemiji, to jok ja. Osim toga, nisam ja umetnik (to ste mogli već da naslutite) i šalabajzer, već pošten čovek. Trebaju mi te kafane da mogu da odmorim dušu od familije, a istovremeno da ne potrošim sve što imam u novčaniku. (Oni moderni kafići su em preskupi em im je preglasna muzika em samo čekam da me neki klinac upuca, kako ono vele drkoši – »utokom«. Ja znam da postoji pritoka i utoka reke; tol’ko sam naučio iz geografije.) Imam poštene razloge što volim stare krčme i bistroe.

Jer te kafane, s tim jeftinim jelima, »domaćim«, škembićima, pasuljem (»praznim«), prebrancem, uz tri parčeta ‘leba, e one su narodna majka za nas. Odavno smo prestali da se hvališemo kulinarskim umećem (ono – kuvanje za po kući), pa kad nam zakrče creva posle stomaklijâ (da, da, množina, brale, kad je jedna stomaklija bila dosta?), piva, kafe (i vutre, da ne vidu bake) – e, onda ti je pasulj s rebrima (pa neka je i s bajatim ‘lebom) - spas. Hm, čini mi se da sam neskromno skrenuo u »mi«. Mä, jok. Ja sam ja. Ali čak i kada su to samo bistroi pa nema šta da se jede, dobro je što je pićence jeftino, a usput se mazne koja pizza ili pljeska, i eto.

Ovog leta nismo bili na letovanju. Tačnije letovali smo, ali nismo putovali da mi žena plakne guzicu. Moja zlobnija polovina me kolje zbog zamrzivača. Propustismo da ga napunimo marelama, ribizlama, malinama od njenih. To je još jedan dokaz koliko ih (ne) cenim, znam da ona to tako doživljava – kako bi kenjali psiholozi pička im materina bleferska – ali, nema se. Renovirali smo kupatilo. Neplanirano, poplava nas naterala, ali dobro je ispalo. Oduvek sam sanjao o tuš-kabini. I eve mi ga. Ili je. Zahvaljujući komšiji koji je odozgo pravio vodopade u kućnoj režiji. I auto smo morali da sredimo da on ne sredi nas na nekoj krivini. I eto, nema se. Ali, ide svinjokolj. Zamrzivač mora da se osposobi za ono mesište koje nam njeni šalju. Kao da me podsećaju da su oni tu, da se brinu. I da sam hranilac za kurac. E, za koga li se udala...

Imam 46. Sin ima 18. Ne znam kada sam tačno izgubio poštovanje u njegovim očima? Da li onda kada se na roditeljskom sastanku nisam suprotstavio prestrogom profi koji je maltretirao celo njegovo odeljenje (nisam, pravo da kažem, ni skontao o čemu se radilo), ili kada me je prvi put – slučajno – video kako sedim u bircuzu i pijem i isecam kupone za neku usranu nagradnu igru, a rekao sam im da idem da im završim to i to (svečano sam obećao, ne sećam se više šta), ili posle indoktrinacije njenih.

On od mene ne očekuje ništa. Od ćaleta. Čak ni pare. Proćelav, pogrbljen, neambiciozan zamenik šefa kadrovske službe u opštini, pravnik koji voli pecanje i traži izgovor da nije kod kuće. Ne uspevam da ga fasciniram znanjem koje sam nekada skupljao. Citatima. Opštom kulturom. Da ih jebala i ta »kultura«. Osećam se kao da imam 66. Izgledam kao da imam 50. I možda još koju. Slabije pamtim, primećujem. Da mogu, sad bih u penziju. Umor neki. Ne umem da objasnim. Sve mi je dosadno i brzo se zamaram. Sin me gleda i misli, koja si ti olupina, ćale. To boli. Majku sluša. Ali ne dovoljno da bi bio dobar đak. Drkoš. Iz inata ženi želim da ništa ne studira. Još me nisu ni obavestili planira li potomak nešto u tom pravcu.

Pecanje mi je penzija pre vremena. Miris reke, kažu. Kurac. Trulež drveta i travuljine, ima i govana kako animalnih tako i humanih, vonj (čuj mene – vonj!) nafte, i to. Priroda, kažu. Jes’ malo sutra. Đubreta ima, prirode nigde. Gliste ne mogu očima da vidim. Pecam na ‘lebac. Belice, i, veoma retko, šarana divljaka na plovak. Posle ga ispečem s krompirom pa krkljam koske i jedem krompir i zalivam špricerom. Ja sam pecaroš koji peca samoću.

Subota je odavno prestala da mi bude rajska. Do 40-te sam još pokušavao da džogiram, tada me je i sin još fermao, a mogao sam i da jebem kao nekad. Dizao mi se i na ženu. Čak. Još sam mogao da trčim duže od sina. Kad se setim. Još je hteo sa tatom – bio sam tada tata – da igra badminton. Jebote, koje zavaravanje. Pa onda, kao, jutarnja gimnastika. Po video kaseti s metodom Ali MekGrou. Još je dobra pička. Bravo Stive! (I sine Mekvine, šmekeru neka ti je laka zemlja!) Joga i kalanetiks. I društvo sam imao za ozbiljnije stvari. Karavanski put automobilima (i oni su bili mlađi, da ih jebeš) do crnogorskog primorja, partije remija d ortacima uz stomakliju i pivo i pornić iz videoteke. Šta se desilo između 42-uge i 43-će godine života mi moga?

Znam šta se desilo. Pare. Novac. Lova. Kriza me je konačno sjebala. Ko je ono rekao da sve na kraju svodi na novac. A i krštenica, brale. U određenim godinama, ne vredi ti sama ambicija. U određenim godinama dođe umor. Krštenica deluje. »Vrši radnju«. I tada samo pare mogu da te izvade. Ako ih nemaš, onda životariš. A onda ti sleduje čamotinja. I tada požališ što si se oženio i decu napravio.

Pravnik. A plata mi manja nego pomoćniku automehaničara ili vodoinstalatera. »Pa što nisi automehaniačar i vodoinstalater?!«, pita me moja žena. Prezir. Kada je počela da me prezire? I zašto me ne ostavi? Nisam, kako bi rekli Ameri, good provider, u krevetu joj u poslednje dve godine nisam mnogo pružio, nikada me nije volela, to jest nikada nije bila zaljubljena u mene, mislim, ima ona matore koji su još u stanju da je obezbede, koji ću joj ja? Ponekad pomislim da joj je sadistička uživancija da sina koristi protiv mene. Onako pasivno-agresivno: da se udruže u tihom podsmehu i preziru. Ubeđen sam: ona mu priča o mojoj impotenciji. Pizda!

Višnjica mi je blizu. I kafana i bircuz u jednom. Ima nečeg dirljivog u tome kada vidiš matorce – gle ko kaže! – kako halapljivo jedu jela, koja bi im svaki normalan doktor zabranio imajući u vidu njihove probavne traktove. Pasuljaga, kupus i to sirovi, škembići, beli hleb. To bre neka gimnastičarka zategnuta kao guma ne može da svari. A inače, kad rekoh gimnastičarka, ono, diže mi se, ali na klinke. Evo gledam slike ovih teniserki, raskrečenih u žaru borbe, na fotografijama iz sportskih rubrika, pa se napalim. Hoću sebi da dokažem da mogu. Fala si ga Bogu i američkim naučnicima jednom na finom otkriću! Da je drkanje korisno i za oženjene muškarce u zrelim godinama. Eto. Imam jedan običaj, mislim, onako, evo da ga kažem. Kad se tako napalim na sportašice, kako ih ja zovem, ili neke klinke na fotkama iz novina, onda odem u ve-ce tog dotičnog bifea i izdrkam ga na brzinu. Pa onda naručim jelo. Da se povratim iz malaksalosti.

Subotu volim leti. Kada je prazan grad. Mislim da sam posle četrdesete batalio letovanje jer mi je postalo žao što propuštam gradske puste ulice. Naročito letnje subote i nedelje. Ali subote najviše. Tri puta sam uspeo da »pošaljem« ženu i sina na letovanje bez mene i to su mi najlepša leta u poslednjih 10 godina. Sedim u baštama i gledam guze kako prolaze. Klinke šetaju kučiće ili trknu do samoposluge, gotovo gole. Bolje mi je nego da odem na Adu. A tamo bih morao da pokazujem svoje škembe i svoje rođene sise.

Gde mi je nestala ambicija? Gde mi je oduševljenje? Zašto više ne igram ni loto? Sedmica postiže rekorde. Ili sportsku prognozu? Greb-greb lutriju?

Kažu da kad čovek umre, da mu se čitav život odigra u vidu crno-belog filma, ama baš sve, i važno i nevažno – usrani naučnici su bajagi otkrili da mozak sve pamti – i da se ta projekcija dogodi u »deliću sekunde«. E ovo me muči: Da li se i izlapelima i onim obolelim od Alchajmera vrti taj film? Nikako da nađem nekog doktora da ga to pitam. Ili je to onda kao iscepana kopija iz Kinoteke? Ko li izmisli tu sintagmu »delić sekunde«?

To me je uvek podsećalo na cepanje atoma. Čekićem. Nije važno, šta sam ono mislio... Polako, ali sigurno, sve više zaboravljam. Uskoro ću, kada izađem iz kuće, kao pitomac staračkog doma morati sa sobom da nosim broj sopstvenog telefona i ime i prezime na papiriću. Ili lancu oko vrata.

Aha, setio sam se, meni se film dosadašnjeg života odvrti svakog bogovetnog dana, čim uspem da ustanem iz kreveta. To podsećanje ne volim. To boli. Ne inspiriše. Naprotiv. Kao da umirem svakog dana. Ma da nije to onaj, kako kažu ti naučnici oca im jebem, serotonin ili tako neko sranje? U krvi treba da ga bude toliko i toliko, i ako ga ima manje, ili više, jebemliga, nemam pojma, onda si tužan. Ili, po seljački, depresivan. Eh što bih ja klopao te pilule. Ne bi me bilo stra’.

Samo, sramota me da kažem doktoru koji mi je turao prs’ u dupe da vidi da li sam sjebao prostatu, sramota ma da njemu kažem da mi treba i za ono. I za glavu, to jest. Bojim se, pročuće se. Zato ne spominjem impotenciju lekarima. Tačnije, nikome. Neke stvari Orijentalcima ne smeš da kažeš. Doduše, ovaj moj gastroenterolog – onaj što mi je turao prst u dupe –, a jedino u njega bih mogao da imam poverenja (samo što nisam sto posto siguran), e on ionako misli da ja ne znam gde mi je dupe a gde glava pa bi možda mogao preko veze da mi napiše recept za povišavanje (ili snižavanje, jebemliga) tog sranja, mislim, serotonina. To jest. Ali, plašim se. Jesam neuspešan matori prdonja, ali samo mi to još fali, da se komšije i ženetine iz kraja okreću za mnom na ulici ili u hodniku solitera i podgurkuju se i, kao šatro, šapuću, kao fol, a čuje se do pijace »Vidi ga ludak« .

Vutra diže raspoloženje (a i apetit), ali ona ima, moram da priznam, nuspojave. Tuga mi je posle još veća a povremeno me fata i proliv pa mi sve, i škembići i pasulj i kiseli kupus i bajat ‘leba, prođe kao da sam ‘tičica. Ili je to želudac propao zbog tolike stomaklije i kafe?

»Jesi li zvao Paju?«, kevće mi žena. Paja je majstor za bojlere-šporete-vodokotliće-frižidere, pa i zamrzivače. Udebljala se, ne znam kada se poslednji put našminkala ujutru. Nju krivim najviše što me sin prezire. Kako je mogla to da mu kaže, da je ne jebem više?! Da kupim tiket za sportsku prognozu, pa da počnem da igram sistem. To mi treba.

»Zvaću ga.«

»Je l’ ove godine?!«, kevće ona.

»Po gregorijanskom kalendaru!«, ne dam se ja.

Čujem je kako psuje, onako »građanski«, kako ona zamišlja da psuju građani. Ma kočijaški. Jebalo je kobajagi građansko poreklo. A baba joj koprivom brisala guzicu.

Ovo je moja subota. Jedna pod poslednjih letnjih. Započeo sam je kao i obično – žena mi zvoca. Sina nema, ko zna gde je, ko zna gde je bio noćas, i da li se vratio? Ne pada mi na pamet da pitam ženu. Sad je kasno da izigravam očinji autoritet.

Ma... Ona mala koju je jednom doveo, guzu ima kao dve lopte za rukomet ispod vrućih pantalonica. Mogao bih da im kažem koju o Igiju Popu. Da napravim utisak na obe strane. »Na obje bande« , odjednom mi dođe, i preselim se u lude dvadesete. Moje. Rovinj, Pula, Trst. A opet predratne. Kako se nekad uživalo! Nikada ne bih pogodio da će se ovde zaratiti usred Evrope i da neće da bude III svetski rat, nikad. Ja sam budala.

Da, to je ideja. Iskopaću neke podatke o Igiju Popu, i kada onoj mojoj budali dođe riba, onako šatro slučajno, gle rokenrol. Imam utisak da klinke vole kul rokere koji se još drže. Na osnovu časopisa, mis’im. Ono, kao Skandal, Zoom i slično. Kad odem u predsoblje da obujem sandale pogledam se u ono ogledalo iznad cipela, pa pomislim: Ti si brale kul leš a ne roker. Kao da si šuster iz mrtvačnice. Pinokija da drkaš ako možeš, a ne da se zanosiš.

»Za deset dana dolazi nam meso!!«, krešti žena. Taman kad meni u nos uđe smrad mojih bosih nogu dok vezujem sandale. Nisam se istuširao. Koji će ti meso bez ‘leba, mislim.

Fala Bogu i svetome Vasiliju, izađoh živ iz kuće, samo da dođem do Višnjice.

Leto još peče, i pogled na brojne gole nožice, dupenceta i sisiće (a i sisetine) popravio mi je raspoloženje.

Usput kupim i novine, i kada prođem pored kioska sa lozovima pored stanice u 29. novembra, po ko zna koji put odlučim da ću sigurno da počnem da igram sistem. Engleska i italijanska liga. Na klupi ispod nastrešnice na stanici sedi oronuli starkelja i grebe. Greb greb češ češ, svaka druga dobija, a mercedese dele kao ulje u vreme Slobe. U stvari, pogled na olupine koje igraju loto i uplaćuju te tikete me uvek odvrati da odmah i ja ne potrošim koju na to. Neću bre da se mešam s barabama i propalitetima.

Mada .. .prognozu igraju svi. A i žene, domaćice, i one kupe loz. I grebu. Nije da ne grebu. Ali ova olupina me postiđuje. Ličim li ja na njega?! Jer, istog čoveka, retkih zuba, neobrijanog i neurednog (ali ne klošara, da se razumemo, to je ono strašno) stalno srećem kako već od ranog jutra kupuje Večernje novosti i unuče. Ili neki put ne kupi novine (znam: štedi!) već uzme one badava novine koje ostavljaju pored staničnih stubova. Tamo gde su nekada bile one nefunkcionalne kantice za đubre. U koje uvek neka budala stavi tetrapak od 100 metara kubnih. Čekamo na istoj stanici, samo ne i isti bus. I on stanuje negde u blizini, to je sigurno. Ima li i on porodicu? Nekako mislim da je samac. Udovac, razveden, svejedno, ako ima decu, odselila su se.

Ali, to kupovanje unučića. To je naročita krivica koju pokazuju prdonje kada kupuju unučad u kioscima. Vidi se da ih je sramota. Treba im sledovanje, znam. Tiho »naručuju«, jedan vinjačić, jednu stomakliju – a jeftinije bi im došlo da u diskontu uzmu flašu od litar, ali...gde bi to popili? Mesto za pijenje je važno kao i samo piće. Tako da, možda, ova ruina i nema svoju kuću svoju slobodicu, konačno mi je logika proradila. Jebeš ga, kad mi žena zvoca ne znam gde sam. kao neko đače, bre, kad radi matematiku. Saće naručim pa će sednem.

Krivica se vidi, ona se oseća. Kad kupuješ unuče, oboriš pogled, sramota te od prodavačice. I od onih koji čekaju iza tebe. Platiš brzo, često ni kusur ne uzmeš, samo da šmugneš. Iako bi ti te pare dobro došle, a toga se setiš čim isprazniš onu flašicu.

Posle krivice, sledi olakšanje. Brzo udaljavanje od kioska, a onda prva zavetrina, uz neko drvo, na klupi, pored nekog ulaza. I onda kratkotrajno uživanje u sledovanju.

Sam sebi čestitam što nisam takav. Ja, evo, idem u Višnjicu. Porodica, kak’a - tak’a. Hajde, odluka je pala: od sledeće nedelje igram sistem. Da se raspitam prvo koliko će da me koštaju engleska i italijanska liga, pa da napravim budžet za to. Da vidim koliko moram da odbijem od pićenceta. Od duvana ne odbijam, vala, ništa. Setim se da mi i to treba, pa se vratim da kupim i cigarete. Zaboravio sam ih jebemliga, žena me zbunila s onim Pajom. Zvaću ga jebogaja, evo iz kafane, poneo sam mobilni. Popraviće nam zamrzivač možda i džabe, a ako i naplati, neće da nam zacepi. Znači nema problema. Vratim se dakle do kioska da i kupim i cigarete, a moram onda – setim se - i upaljač. Da ne moljakam okolo po kafani.

Kad vidim onu ruinu kako i dalje grebe ono sranje, iz inata odustanemo od jeftinog Yorka pa kupim skuplje cigare. Ronhill rich. Da se iskupim za govna u kojima sam. Ima tu i nostalgije za nekadašnjim letovanjima, da, hajde, nisam ja duduk za te frojdističke drkaline, ali nemojmo preterivati. Jebeš Frojda. I upaljač sa onom finom baterijicom. Dobro će mi doći za podrum. I njega moram da sredim. Obećao sam ženi. Jebote, pa ja sam rob. Služim je kao egipatsku faraonku, ali to sve pada u vodu zbog mesišta koje će da pošalju njeni!

Zapalim cigaru i moja usrana opšta kultura mi šalje hint da se to lepo može objasniti, to što je žena fascinirana mesom, koje treba da ispuni zamrzivač. Pre samo koju hiljadu godina, brale, mi smo se tako dokazivali našim besposlenijim polovinama – naime pećinama, sušenim mastodontima, kljovama od istih, i tako.

Ali, zato ona meni može da kaže: »Ja te ‘ranim i odevam, čistim...a ti?!«

Zašto ja više nemam s kim da razgovaram o ovome?! Pre samo koju godinu smo se tako lepo zezali uz preferans ili remi. Ali Žile mi je riknuo na vojnoj vežbi – nesrećan slučaj, a Mrkša se odselio u Južnu Afriku, tamo su mnogo tražili elektroničare sa srednjom spremom, i bole njega ga uvo. A Šeki? Šeki se šlogirao. Ne voli da se »pokazuje«, kaže mi njegova žena. Bio sam kod njega jednom, izigravao klovna, kao tešim ga, kao ne daj se, samo Bog odlučuje kada će da nas uzme k sebi (jao kako sam srao dođe mi u zemlju da propadnem), jedem govna, sam ne verujem u to što baljezgam. On ćuti. Ne može da govori. Gleda me, vidim kako me prezire. Žena njegova nas gleda, oči joj vlažne. Ništa, popio sam kafu s njom, oboje smo pogledavali u Šekija, onako na invalidskim kolicima, bilo je u-ža-sno! Jedva sam čekao da odem. A sram me pojeo od mog ponašanja. Nisam ti ja bre za tešitelja. I posle više nisam ni otišao. I onda vidim kako više i nemam nijednog drugara.

Evo i Višnjice. Fala si ga Bože.

Prvi Ronhill sam ispušio dok konačno dođoh. Premišljam se, jal’ napolju jal’ unutra. Mnogo je upeklo. Deset dana nas lažu »ovo je poslednji tropski dan, od sutra dolazi jesen s kišom itd.«, a ono ništa. Napolju imam pogled na pičke. Ali, baš je pripeklo, onako zapara, teško je. A unutra je ipak er kondišn. Oću-neću oću-neću, i – uđem unutra.

Raširim novine, a zna se kad kažem novine mislim na nju. Konobarica me naravno zna. Samo da pita šta mi je dunulo tog dana. Ili pola litra belog ili crnog ili rozea, a nekad se držim piva. Nisam isključiv, volim da menjam. I cigarete menjam. Ne verujem onima što seru da je »zdravije« držati se jedne marke. Kurac. Ništa nije zdravo kad se držiš kao pijan plota, ni žena ni cigara ni sir, bre, ni ‘rana, ni pos’o, sve treba da se menja i isproba. Sve dosadi. I tako ja menjam cigare, ko im jebe mater. Dobar ovaj Ronhil. Ih što je onaj Fort iz Vranja bio jak, s 14 mg katrana i 1 miligramom nikotina, do prošlog leta su se još prodavale stare kutije čak i bez onog upozorenja da ćemo da opandrčimo od milion bolesti, našao sam u jednom kiosku u Železniku. Slučajno.

»Šta ćete, komšija?«, pita konobarica.

»Pola litra crnog (znam da drže makedonsku Kratošiju) i pola litre mineralne i led u čaši« Dakle nameštaj. Kako se to već zove u struci.

I krenem da bistrim novine. Uz drugo ronhilče. Po cigaretama može da se proceni čovek. Inače, trenutno, bašta poluprazna. Na jednom stolu debeljuškasti komšija takođe bistri svoje novine, na drugom omladinski par uz sokiće, na trećem neki nepoznati tipovi cevče kiselu i kafu. Unutra samo jedan sto zauzet. Cigarete pokazuju makar deo karaktera ili porekla. Romi obožavaju Bond. Sadisti, koji imaju (ili su imali) bar neku rukovodeću funkciju, puše dugi Winston (i njega su oslabili sa 13 mg katrana na samo 12), pecaroši, boemi i splavadžije nešto čuvaju zdravlje pa purnjaju »plavo More« , ili plavi Gold Coast, radnička klasa voli Fast, dečurlija oba roda i odraslije cure vole Lucky Strike, klinci u punoj snazi puše jaki Marlboro, a umetnici i ženske vole »lajt« Marlboro. Drinu bez filtera vole predratni udarnici iz predgrađa, a Moravu niža srednja klasa i siromašne zanatlije. Tanke ženske čačkalice (ono sranje s mentolom) puše bogate pizde i pederuše.

Vino mi stigne, a ja se zablenuh u teniserku koja se raskrečila na sportskoj strani, a kroz gaćice joj riba zinula kao da je na suhom. Butine zategnute. Digne mi se, nije da se ne digne. Ma šta sad, ostavim ja pola Ronhilčeta u pepeljari, pa da iskoristim priliku pre nego što me vino ošamuti, šmugnem u ve-ce. Drkajlo. Dok se vratim, Ronhilče izgorelo. Nema veze. Dan mi ipak ide u boljem pravcu.

Đubretar lokalac, znam ga, dolazi da u svoje ćoše pored frižidera odloži kapu, metlu i pribor, ‘oće da da’ne dušom uz pivo. Klimnemo jedan drugom. Gde si komšija, kako je, tu sam, šta ima, kako smo, dobro smo, evo ništa, srećan rad, i vama. Ulazi jedan – mogu da procenim – par koji će da se ženi uskoro (e kolega, saučešće!), na subotnji ručak; iz kraja; i njima pretoplo napolju.

Pređem na šahovsku rubriku – nema nijedna partija da je preigram u glavi – pa na unutrašnjopolitičke kolumne i pisma čitalaca. Vince me već ‘vata. Naši »komentatori« su još gori od meteorologa. Hajde ovi spoljnopolitički, ko ih pita, sve se bajagi razumeju šta će biti u Nemačkoj Francuskoj Britaniji Americi Pakistanu, pa sve promaše. Ali, ovi unutrašnjopolitički – pa oni u životu nisu ništa pogodili. A opet na kraju napišu, posle, »pa bilo je za očekivati«. Ko to uopšte plaća, kada samo dan posle njihovih prognoza sve bude kontra. Evo svi su znali da Toma neće da razbija radikale, a on osnovao stranku. Svi su znali da Čeda neće da pređe cenzus, a eno ga u parlamentu. Svi su znali da će Vučić da bude gradonačelnik, a eno ga Đilas. I tako dalje.

Uđe baba u kafanu. Ja pređem na horoskop, Hogara Strašnog, zanimljivosti, Da li znate. JI dalje mi fali Paja Patak. Pamtim još te epizode, te šlajfne. Ono, kad je bio u pozorištu, gledao Romea i Juliju, ali mu smeta neki glavonja koji sedi baš ispred njega. I onda se Paja doseti pa se lepo popne na pozornicu, na balkon na kojem se Julija lepo pogovara s Romeom! Horoskop: zaljubljeni u vašem znaku su pod dejstvom Venere. Neće biti iznenađenje ako zaprosite osobu s kojom ste u vezi. Zaprosio sam pinokija malo pre, fala, i jedite govna, ko bre čita te horoskope.

Baba sela za sto pored mene uz prilične muke. Ima štap. Ide kao robokap. Kukovi kalirali, vidi se. Štap nije samo za onako, bogme mora da se osloni i to svom težinom. Raspituje se za dvnevni jelovnik. Zbog vrućine i slabe letnje posete, ima samo dva jela: škembići i pasulj po 275 dinara. Eto zato su ovakva mesta spas za usamljenike. Džabaka a ne morate sami da kuvate. Pa da vas posle prljava kuhinja baci u očajanje. Gasim treći Ronhil, i odmah pripaljujem četvrti. Dovršavam drugu čašu bevande s ledom. Posmatram oklembešenu babinu nadlakticu, taj izlapeli triceps. Noge – »Đurđevi stupovi« (tačnije: »dorski stubovi« jer »stup« je zvonik, ali smisao je isti), ni minimuma estetike tu nema, starost je stigla, zgrabila i više da pusti neće. Kosa, seda, kratko podšišana. Nema tu više farbanja u onu sivkastocrvenkastu spaljenu boju, nema minđuša i loše šminke. Ali bar nije ćelava. Haljina, debele gaće i klompe u koje je jedva ugurala dva debela oluka i to je to.

Primetila je da sam je pogledao dva puta. Ja se zadubim u spoljnopolitičku rubriku. Kao da gledam izveštaj o životu na Marsu. Železnička nesreća u Indiji, Sarkozi i ona njegova riba, pa poplava u Čileu, a onda Buš prdnuo. Kada se opet okrenem, vidim baba se premestila iza mene. U ćošak. I još mi okrenula leđa. Mislim da znam: došla mi lucidnost koja me drži pola sata nakon prvog pića – sramota ju je od propalosti; želi da sačuva dignitet dok kusa taj svoj obrok. Starost je poniženje. Ako sam je ja postideo, nisam za bacanje. Još.

Moram da zamolim za još leda. Baba zove za čašu vode. Palim peti Ronhil i čitam čitulje i tv program. Nacvrcao sam se. Stomak traži hranu. Odem do šanka, da ne zovem konobaricu, i čudim se koliko se teturam. Poručim gurmanske škembiće, pomfrit, šopsku salatu i pivo. Da se malo otreznim od ovog vina. Prejaka je Kratošija za ovoliku žegu. Krenem opet na sport i već sam i zaboravo šta sam ono pročitao čim sam ušao u Višnjicu. Znoj me obliva. Trebalo je da uzmem pivo. Budala.

U šopskoj salati, četiri koluta ljute papričice. Osvežava. Hleb umačem u škembiće, pošto malo razgrnem strugani sir odozgo. Pomrfit krcka, nabadam ga po 3-4 na viljušku. (Baba ne znam kad je platila, ali odlazi. Polako, kao da hoda po pokretnoj traci. Kao da hoda na onoj napravi za vežbanje po kući, onoj mamipari iz telešopa, onoj imitaciji hodanja na skijama, ali u slou moušnu.) Hleb svež, ukusan. Treba mi hrana, vino me udarilo. (Baba još nije izašla iz kafane.) Pobiberim obilato, gladan sam. Na kraju iseckam škembiće i preko njih izručim ostatak salate, pa nabodem: parče krastavca-štapić pomfrita-parče škembeta. Dobro je. Najeo sam se. Oporavio sam se. (Babe nema.) Ali – gola sam voda. Malo od vina, malo od ljute papričice, malo od žege.

Novine sam prostudirao, hajd’ da vidim i kulturnu rubriku uz šesti ronhil. Po meni, kulturnjaci su najveći lopovi i najsujetnij ljudi. Zašto? Zato što se bave samo dvema stvarima – novcem koji neko treba da im da (da ih dotira) i nagradama. Kad ste čuli da se neki pravnik ili ekonomista (oni rade ozbiljan posao!) ili naučnik bavi nagradama ili da traži od države da mu dâ milion dinara za neki «projekat«? To se bre radi štrajkovima, pošteno. A kako će umetnik da štrajkuje? Da neće da preti da će da prestane da škraba i kreči po platnu ili da će da prestane da mrči neke romane koje niko neće da mu štampa? Ko ih jebe, umetnike.

Platim, izađem, zapalim sedmi ronhil, krenem kući. Laganica. Drinčićeva ulica je mirna. Još ima onu ustajalost 50-ih i 60-ih, kada je podignuta većina zgrada. Od tada je nisu ni »održavali«. Na samom početku, doduše, blizu kafane, postoji jedna građevinska nakaza – mame im mafijašku – sa lokalima u prizemlju i ulazom u garažu, i to tek treba da se unovči – još sve zvrji prazno.

Idem i gledam prljav grad. Podrignem, ugasim sedmi Ronhil i odmah pripalim osmi. Zaglavljene i trule roletne s početka šezdesetih odmah do balkona mramorne novogradnje. Preko puta, zamandaljeni ulaz pravo s trotoara, ta gvozdena vrata sigurno nisu otvarana još od 1978. godine. Na pola Drinčićeve nazirem već Bajlonijevu pijacu, naslućujem sinagogu zdesna. I – primetim kako sam sustigao babu.

Ona napravi desetak koraka kao na veoma usporenoj spravi koja simulira hodanje na smučkama, pri čemu se vidi sa se iz sve snage oslanja na štap u desnoj ruci, a onda stane. Mora da predahne. Usporim korak. Kada opet krene, oklembešeni triceps joj drhturi od napora. Ne znam otkud mi to, ali pomislim: tako su joj butine drhturile od orgazma kad je bila mlada. Onda se setim: na teniserkine batake sam drkao. Frojde, jedi govna.

Setim se one klinke koju je moj drkoš doveo kući nekoliko puta. Šorts tesan, a guzovi kao dinje. Moram da se preslišam za Igija Popa. Dolazi na Taš za koji dan. Koncert za moju generaciju. Da probam da uspostavim kontakt. Klinka je opasna. Gleda me, nije da me ne gleda. Odmerava. Mljacka žvaku i razvlači je, i ko zna, možda je bilo nečeg u njenom pogledu? I tata bi.

Prestignem babu. Zapalim deveti ronhil. Kada će meni trebati štap? Ne umem da objasnim, hipnotiše me taj ritam – desetak koraka kao početnik na smučkama pa odmor. Dok sam prolazio pored robokapice, vidim da se nije oznojila. Nema u sebi tečnosti čak ni za znoj iako je milion stepeni i sparno. Nije se čak ni okrenula da me pogleda. Gleda pred sebe. Ko zna, možda je pasuljaga počela da joj jebe želudac. Da li i ona misli na svoj kraj kao ja, svakog jutra? Da li se bar dovoljno izjebala dok je mogla?

Zvuči jeftino, ali radoznalost je bolesna: moram da vidim gde stanuje babac. Bole me noge, ali stojim i gledam kuda će, u koju će zgradu da uđe ta fosilna smučarka. Fosil. Danas mladi tako ne govore. Ili možda govore? Eto još jedne teme za razgovor. S klinkom. Da vam kaže fosil nešto o Igiju Popu. Pa odmah, kažete li fosil ili imate neki drugi izraz? I ponudim je Ronhilom. I budem šmeker. To!

Baba ide-ide, pa stane. Vala potrošila je sve kalorije od pasuljčine, samo još dupe da joj izdrži prdež i da nekako iskenja onolike »balastne materije«. Prošla je pored sinagoge i sada se gega prema ribljem restoranu, koji se nalazi na početku Pavla Papa, zguza Bajlonijevoj pijaci. Dakle tu je. Zgrada odmah pored. Kao da sam rešio neki važan problem, lakne mi. Pa mi se zatim smuči. Malakšem. Uđem u riblji restoran i naručim pivo. Ledeno.

Kod pola flaše, moram u njihov ve-ce da se ispovraćam. Komadi paprike krastavca paradajza luka škembića hleba jaka crvena boja kratošije pomfrit. Platim i ne dovršim pivo. Konobar me nekako gleda. Valjda sam izmučen u licu.

Dok se vraćam prema sinagogi, prođem pored pečenjare, koja osim pečenja na kilo nudi i spržu i gulaš od bubaca uz somune. S nogu, u plehanim tanjirima. Smuči mi se od pogleda na to. Potrčim prema kontejneru i kleknem na novine koje prostrem ispod kolena i opet povratim. Nema ništa. Samo zelena jed. I to sam našao baš ispred privatne samoposluge da povraćam – prodavačica i dva kupca me gledaju kroz izlog. Vidim da su novine prljave, pa ih bacim u kontejner.

Dođem kući.

»Jesi li zvao Paju?!«, kevće žena. »Sređuje« kuću po ovoj vrućini, ludača, uvezala kosu trakom, znojava. Gleda me krvnički.

»Čuj, idem sada do njega.«

I izađem opet iz kuće.

Idem da uplatim tiket engleske i italijanske lige. Sistem.

»Kdo je Alisa?«

Jordi Kan ni vedel, kaj je bilo krivo – vprašanje ali dolga leta skupnega življenja –, da sta se njegova starša skoraj identično odzvala. Mami je pero zastalo sredi besede, očetu nož sredi hlebca. Njune oči so se za nekaj trenutkov srečale. Oče je nadaljeval z rezanjem kruha, mama pa je zaprla pero.

»Alisa?«

»Alisa,« je ponovil Jordi.

Oče si je glasno očistil grlo, mama je rekla nekaj zelo nenavadnega. »No, dobro, odvezujem naju molka, ampak samo za nocoj.« Naslonila se je nazaj in kar se da ravnodušno nadaljevala:

»Alisa je bila … kako naj rečem … ženska tvojega očeta, preden se je poročil z mano.«

»Si ji ga speljala?«

»Speljala?!« je zarohnel oče, dvignil nož in ga uperil v sina.

»Srečal si jo,« je rekla mama s takim glasom, da je Jordija zmrazilo.

Jordijeva mati je imela visok čin v policiji. S petindevedesetimi odstotki rešenih primerov si ga je tudi zaslužila. Jordiju je počasi postajalo jasno, kako je dosegala svoje rezultate.

»Kako veš?«

»Ker bi taka hudobija lahko prišla samo iz njenih ust.«

Oče je nekaj zamomljal.

»Ne govori, da ni bila zlobna,« mu je zabrusila mama. »Ti si vedno videla samo njen lepi obraz. Bila pa je hudobna kača in očitno se z leti ni spremenila.«

Oče je odločno zložil kose kruha v košarico in jo z glasnim tleskom prestavil na servirni voziček. Kmalu se jim bodo pridružili še Jordijev brat in sestra ter mlada tujka, hči materinega nekdanjega sodelavca.

Oče je stopil materi za hrbet. Kadar je uprl roke v bok, je bil videti še bolj gromozanski. Visok skoraj dva metra in s širokimi rameni je bil prav zastrašujoč.

Čeprav je bil kar precej let starejši od žene, se jima je uspelo po nekem čudežu zelo lepo skupaj postarati. Oče je sedaj zgledal kot materin vrstnik.

»Kaj ti je še rekla? Da sem jo tepel, mogoče?«

Ljudje so pogosto mislili, da je življenje z (zdaj upokojenim) generalom Sandžajem Kanom pekel. Kadeti in podčastniki so se ga bali. Na vadišču in na manevrih je bil njihova nočna in dnevna mora. Kričal in preklinjal je včasih tako glasno, da se ga je slišalo v šolo, ki so jo obiskovali njegovi trije otroci. Doma … je bila pa druga zgodba. Ženo je oboževal do nezavesti in otroke bi verjetno neznansko razvadil, če mi prej omenjena tega ne bi preprečila. Doma so kričali žena in otroci.

»Da … sta se videvala tudi potem, ko si bil že poročen z mamo,« je previdno rekel Jordi.

Mama se je obrnila k očetu in hladno rekla: »Sandžu, si mi kaj zamolčal?«

General je zaripnil. Dvignil je prst in ga usmeril v sina. Roka se mu je rahlo tresla. Vendar karkoli je že mislil povedati, ni prišlo iz njega. Sedel je poleg žene in tiho, a trdo rekel:

»Jaz sem monogamist. Vedno sem bil samo z eno žensko naenkrat. Vedno. Odkar sem s tvojo mamo, sem samo z njo, z nobeno drugo. Ko sem bil z Aliso, sem bil samo z njo. Pred tem je bila še neka druga …«

Mama je položila dlan na njegovo laket in mu naslonila glavo na ramo.

»Tega mi nisi še nikoli povedal, ljubi. Kako prisrčno.«

General je nekaj zamomljal in jo poljubil na kratke sive lase. Vstal je in se vrnil k štedilniku.

»Ko sem spoznal tvojo mamo, sem bil z Aliso. In tvoja mama je imela drugega moškega …«

»Vendar ne v tistem trenutku …«

»Hočem reči, da nisva bila skupaj.«

Mama je skomignila z rameni in zbrala papirje, ki so ležali razprostrti po mizi.

»Tvoja mama je odšla s tistim drugim moškim …«

»Imel je ime …«

»Prosim, ženska, ne prekinjaj me.«

Policijska načelnica Jehudit Molinari (poročena Kan) je vstala in papirje odnesla v spalnico. »Ime mu je bilo Kaspar,« je še navrgla preko rame.

»Ja, ja! « je zaklical za njo general. »Tvoje mama je odšla s tem moškim … s Kasparjem … in nisem je videl pet let. Nekega dne pa se je prikazala na vadišču …«

»Pozabil si povedati, da te je Alisa pol leta pred tem zapustila,« sta zaslišala iz spalnice.

»Res je, Alise takrat ni bilo več na sceni. In Kaspar je par let pred tem umrl. Tvoja mama je stala na vadišču, podobna kosu prežvečene goveje kože. Potem mi je pol ure jokala v naročju …«

» … in nato me je tvoj mučeniški oče odpeljal domov,« se je Jehudit prikazala iz spalnice, »mi skuhal večerjo in naslednji dan sva bila že poročena.«

»Zelo verjetno sva tisto noč tudi spočela tvojega brata,« je dodal general.

Jordi ju je gledal z odprtimi usti. Pripovedovala sta mu stvari, ki jih malo otrok želi slišati o svojih starših. Nenadoma se je zavedel, da mama stoji v očetovem objemu, on pa jo gleda kot zadnji kozarec vode v puščavi.

»Mislim, da mi bo kar slabo,« je Jordi zadavljeno spravil iz sebe

Mama ga je strogo pogledala. »Vprašal si in midva sva ti povedala.«

»Hotel sem samo vedeti, kdo je bila Alisa.«

Jehudit je predenj postavila šest krožnikov.

»Bodi koristen. Kaj ti je kača še rekla?«

Jordi se je lotil pripravljanja mize.

»Da sem podoben očetu (general je glasno prhnil) in če ne bi bilo očeta strah za kariero, bi bil lahko njen sin.«

»A tako?« je Jehudit dvignila obrvi.

»Malo verjetno,« je zarohnel general. Postavil je košarico s kruhom na mizo in sedel na svoje mesto.

»Glej … Bila je vojna in živeli smo iz dneva v dan. Dobro se mi je zdelo, da me je čakala ženska, ko sem se vrnil z naloge. Vedel sem, da je imela Alisa tudi druge moške. Potem … je bilo vojne konec. Želel sem podreti šotor in postaviti nekaj s temelji, me razumeš?«

Jordi je pokimal. Pogledal je mamo. Oči so se ji svetile.

»Alisa … njej to ni ustrezalo. Mir ji ni ustrezal. Ne vem, kako bi to drugače rekel. Nenadoma se ji je zazdelo, da jo omejujem. In je odšla.«

»Pa mama?«

Jehudit je stopila možu za hrbet in mu položila dlani na ramena.

»Ko sem jo zasnubil, je rekla ‘ja’.«

»Pa ne takoj.«

»No, imela je nekaj pomislekov.«

»Torej se nista poročila iz ljubezni.«

General in žena sta se spogledala in nasmehnila.

»Neee, poročila sva se zaradi seksa,« se je zasmejala Jehudit.

»Zelo dobrega seksa,« je dodal general.

Jordi je začutil, kako se mu vžigajo ušesa.

»Prosim, ne spuščajta se v podrobnosti.«

»Ne bodi zdaj sramežljiv. Ti si začel,« ga je okaral oče.

»Tvoj oče mi je ponudil dom in pravo posteljo. In pokojnino, če se mu kaj zgodi. Takrat razen zdelanega terenca, tistega, kar sem imela na sebi, enih rezervnih spodnjih hlač in srajce nisem imela ničesar.«

»Jaz pa sem dobil sladko, vročo, voljno žensko luknjo.«

Jordiju je res postalo slabo.

»Kasneje se je izkazalo, da je tvoja mama salamensko dobra družba za izlete v puščavo.«

»In da je tvoj oče dober še pri čem drugem, ne samo v postelji.«

Jordi je zastokal.

»Kar se tiče Alise,« je nadaljeval general. »Vrnila se je … kdaj?«

Jehudit je pogledala v strop. »Harun je imel malo več kot štiri leta, Zulejka se je ravno dobro naučila hoditi …«

» … ti pa si bil že šest mesecev v maminem trebuhu. Pojavila se je na naših vratih, ko sem bil na manevrih. Tvojo mamo je na smrt prestrašila. Sploh si mi ni upala povedati, da jo je videla. Potem pa se je zlodej prikazal v moji pisarni. In veš, kaj si je ženšče drznilo vprašati? ‘Kaj ti je dala takega, česar ti jaz ne bi mogla?’«

Štedilnik je zapiskal.

»Kolač,« je zavzdihnila Jehudit. Poljubila ja moža na redke sive lase in odšla v kuhinjo.

»Nikar tega ne pravi bratu in sestri,« je Sandžaj požugal sinu.

»Harunu gotovo ne bom,« je zmajal z glavo Jordi.

»Edino prav. In še nekaj – Alisa. Nikoli več nočem slišati njenega imena. Jasno?«

»Ne zanima naju več, kje in kdaj si jo videl in kaj ti je rekla,« je pristavila svoje še Jehudit. »Mater, sem jezna nanjo. Samo naj se pazi, če jo srečam.«

Obrnila je pekač okoli in biskvit je z mehkim tleskom padel na pladenj.

Pri vratih je pozvonilo.

Po polževo gre navkreber. Sploh nimam občutka, da bi se premikali. Vem, da se vzpenjamo na prelaz Lovari, da moramo priti na 3118 metrov višine, a vseeno se zdi, da se sploh ne premikamo. Ves čas smo v strnjeni koloni vozil. V razmajanem, škripajočem kombiju je vroče, vonjave se mešajo med sabo in vdirajo v pljuča z vso neprijetno vsiljivostjo nezaželenega. Levo ob cesti strmo pobočje, da mu ne vidim vrha, še slutim ga ne, desno pa globača, na dnu katere se peni divja reka, noseč s sabo drevesna debla, vejevje, iz revne prsti iztrgane korenine in morje blata s prelaza. Gledam sopotnike, domačine, ki brezbrižno klepetajo v svojem, zame povsem nerazumljivem jeziku, in se niti najmanj ne vznemirjajo zaradi okoliščin, v katerih smo se znašli.

»Ni šanse, da bi nam danes uspelo priti do cilja,« skrbi sina Andreja. »Obtičali smo!«

Prav ima! Pred nami neskončna kača vozil, za nami vozila, še desno se je nagomilalo lepo število tovornjakov, prekrasno okrašenih – prave umetnine. Obtičali smo v konglomeratu, iz katerega se nam lahko pomaga izmotati le kakšna višja sila. Kajti v tej nenavadni deželi, sredi Pakistana, v divjini proč od naselij, verjamejo v višje sile.

»Izstopite, prosim,« nas opozori voznik angleško, saj je na prvi pogled jasno, da smo tujci. Sname svojo tradicionalno rjavo sukneno »binladnovko«, kot ji pravimo Evropejci, z glave in si, udarjajoč z njo ob koleno, otrese s pokrivala oblak prahu. Nič zaskrbljen ni videti, mi trije pa že rahlo obupani! Zlezemo iz prenatrpanega vozila ali bolje, skotalimo se na prosto, saj so noge, ves čas dolge vožnje stisnjene med sedeže, povsem ohromljene, skoraj neuporabne.

»Pazi, da ne zdrsneš v globino!« me opozarja sin Andrej, Jože me pa zgrabi za roko. Kot omotična grem, kamor me vlečeta. Prebijamo se med pisanimi tovornjaki, odsluženimi kombiji in blatnimi osebnimi vozili. Teh je najmanj, praviloma so džipi, saj z navadnim avtomobilom bednim cestam tu v pakistanskih planinah ne moreš biti kos. Končno za ovinkom malo čistine. Da se razgledamo.

Pa imamo kaj videti!

Kot je povedal voznik, se je ponoči zaradi močnega deževja utrgal z gora plaz in povsem uničil cesto. Prelaz je neprehoden … in samo Vsevišnji ve, kdaj bomo lahko zapeljali čez. Tudi na drugi strani plazu nepregledna gmota vozil, ki bi rada nadaljevala pot v našo smer. Sredi med eno in drugo gomilo vozil pa plaz: na tone zmečkanega lesa, kamenja, blata in deroče, čokoladno rjave vode, ki šumeč hiti v globačo, kjer postane uničujoče telo reke.

»Ura je deset,« razmišlja Joži, «če bi tja do treh popoldan očistili cesto, bi nam morebiti uspelo.« Andrej si grizlja spodnjo ustnico, kar je zgovoren znak, da je živčen.

»Kaj pa, če ne bodo mogli očistiti ceste … bomo prenočili v kombiju?« sprašujem.

»Na oni strani prelaza je planinska koča in menda imajo tudi prenočišča,« skuša tolažiti Andrej. Stojimo in strmimo v katastrofo. Domačini hitijo na plaz in z zavihanimi rokavi na dolgih belih, sivkastih ali rjavih haljah začno kar z golimi rokami reševati nemogoč položaj: kamenje in velike skale valijo dol v reko, polomljen les pa nosijo na rob cestišča, od koder ga nalagajo kar na tovornjake. Nekomu bo prišlo kurivo zelo prav. Nihče se ne vznemirja. Sonce pripeka, da se potimo kot pujsi, pod veliko naglavno ruto čutim, kako mi še po lasišču polzijo kaplje potu. Kako rada bi odložila ruto in tudi jaz zavihala rokave svoje dolge, ohlapne tunike, ki spremeni žensko v brezoblično, bonbonasto tvorbo brez oblik in individualne podobe. Vse smo si podobne, le barve so drugačne. A v tem je tudi osnovni namen pokrival in halj: ženska se nima kaj razkazovati, ženska ni bitje, ki bi smelo imeti samosvoje značilnosti!

Krenemo proti plazu. Kričanje, hrup kotalečega se kamenja, šum deroče vode … vse udarja v uho kot morasta kakofonija – medtem ko čudovit sončen dan, toplota, očarljivi vrhovi gora, ponekod pokriti s snegom, navdihujejo s svojo lepoto.

»Lovari je eden najbolj zahrbtnih prelazov v Pakistanu!« pove moški glas za mojim hrbtom. Ozrem se in zagledam nasmejan, zelo simpatičen obraz temnookega moškega srednjih let. Opazuje in bi očitno rad navezal stik. Razgledan človek, njegova pižamasta oprava oziroma šalvar kamez, kot se ji reče, je brezmadežno čista, kot da se je pripeljal v osebnem avtomobilu in se mu ni bilo treba potiti v gneči. Meri nas, najbrž ugiba, kako smo med sabo povezani. Občutek imam, da nas je opazoval že pred tem, da nas je preštudiral in mu je kar jasno, kdo smo. Nagajivo pove: »Sin je pripeljal svoje starše na potovanje po Pakistanu. Drži?« In se prijazno smehlja.

Vsakokrat, ko sem imela priložnost stati v bližini pakistanskega moškega, se mi je utrnila hecna misel, da je videti kot otrok, ki je pravkar zlezel iz postelje. Malce »zatohel«, malo spoten, pomečkan in še sanjav, kot da bi samo čakal, da ga nekdo stisne k sebi ali poboža po štrenastih laseh. Pa tako podobni so si – temnooki, črnolasi, brkati, preiskujočih pogledov.

»Kaj menite, nam bo uspelo danes priti čez?« povpraša Andrej. Gospod spodbudno prikima, rekoč: »Potelefoniral sem. Mehanizacija je že na poti. Čez kakšnih pet-šest ur bomo nadaljevali pot.« Ljubi bog, čez pet – šest ur! Tako zlahka mu je zdrknila informacija z jezika, kot bi rekel keks, meni se je pa naježila koža! Šest ur, saj to je večnost! Kaj naj pa počnemo šest ur v brezizhodni situaciji, v gneči brez primere, pod žgočim julijskim soncem … Še se nisem navadila na misel, da se nam nikamor ne mudi, saj smo na potovanju. Nihče ne pričakuje od nas, da bi počeli kaj koristnega. Če bi hoteli, bi lahko ves dan lenarili v udobnem hotelu sredi Čitrala! Saj … če bi storili tako, bi sedaj ne bili v tem kaosu! Ali pa bi padli vanj šele naslednji dan – kdo pa ve?

Možak se spusti v izčrpen pogovor z Andrejem. Sprašuje ga, če je že poročen in ker ni, ga zanima, ali ima dekle, več deklet ali samo eno. Kako je s tem pri nas v Sloveniji? Zelo je radoveden, prav vsiljiv. Potem pove, da je profesor fizike v Pešavarju in da se vrača iz Čitrala, kjer je bil na poročni slovesnosti svojega dobrega znanca, ki se je odločil za drugo ženo. Pa doda, da ni preprosto, namreč to, da imaš dve ženi in vzdržuješ dve družini. Treba je imeti kar precej pod palcem. Morda je čakal, da se pozanimamo, koliko žena ima on, pa se ne Andrej ne Joži ni odločil biti tako zelo direkten.

Opazovala sem področje plazu. Med blatom, debli in skalami je mrgolelo ljudi. Vsi so delali, a podoba katastrofe se ni kaj prida spreminjala. Potem, po kakšnih dveh urah klepeta s profesorjem fizike, je hrup v dolini preglasilo vpitje množice. Z druge strani prelaza so se pripeljali težki stroji: bagri, buldožerji in tovornjaki. Množica je navdušeno vzklikala, kot da bi bili na vojaški paradi in bi ravnokar prispel predsednik države. Nekateri so zlezli celo na strehe kombijev, mahali, vzklikali in se veselili. Nekaj vendarle bo!

»Komaj se prebijajo proti plazu,« je komentiral Andrej. »Dobro uro bodo potrebovali, da se zrinejo mimo vozil na delovišče …«

»Ne skrbite, še pred nočjo bo cesta čez prelaz odprta,« je zagotavljal naš sogovorec in že ga je zanimalo, od kod smo prišli v Pakistan in kam nas vodi pot. Andrej je pojasnil, da smo skušali iz Čitrala leteti z letalom v Pešavar, a zaradi monsunskih neviht letalo že teden dni ni moglo poleteti, zato smo se odločili za lokalni prevoz. Čez štiri dni imamo let iz Pešavarja v Karači in od tam proti domu. Vse ga je zanimalo. Vsiljevala se mi je misel, da je vohljač, saj ne bi bilo nič nenavadnega – Pakistan je militaristična država, nemiren svet, kjer se vsak hip lahko zgodi še najmanj pričakovano!

Andrej in Joži sta mu odprla duši, pripovedovala na dolgo in široko. Zelo pozorno je poslušal, navdušeno prikimaval in tu pa tam kaj komentiral, predvsem pa budno sledil vsaki njuni besedi in temne oči so napeto, zelo pozorno opazovale.

Pogledala sem na uro: šele pol treh je bilo. Sonce se je nagnilo za planine, tako da je vročina popustila. Morala bi na vece. Joži se je ponudil, da mi bo za stražarja in tako sva se spustila po strmini proti reki. Mislila sem, da nama bo uspelo najti kak skriti kotiček, saj ne moreš kar počeniti in na očeh radovednežev opravljati svoje intimne potrebe, ne? A se je izkazalo, da ni druge možnosti. Povsod so bile gruče ljudi, vse dol do reke se je veselo klepetalo, pilo čaj, tudi cvrlo in peklo na ražnjih.

»Počeni in opravi!« je hudomušno dejal Joži, prižgal cigareto in okipel. Saj me ni nihče gledal, hvala bogu. Nekoliko desno in malo pred mano je počenil domačin in se tudi olajšal. Skoraj me je zagrabil krohot ob misli, da odrasel moški opravlja svojo potrebo kot ženska!

»Poglej, kot da smo na veselici …« se je nasmihal Joži. »Vsi kaj jedo, srkajo čaj in jim je vseeno, kaj se bo ali ne bo zgodilo. Zdi se mi fino!«

Zanimiv svet. Že v Karimabadu v Hunzi me je prevzelo. Ljudem se nikamor ne mudi. Posebno moški živijo zelo lagodno, posedajo v čajnicah s pogledom na ulico, opazujejo, kakšno rečejo in srkajo čaj. Ves popoldan tako. Tudi odlični trgovci so. V eni od številnih trgovinic z izdelki domače obrti me je debelušen prodajalec tako obrnil, da sem namesto ene zapestnice iz lapisa kupila tri in še prstan zraven. Zunaj se mi je Joži smejal, rekoč:« Nisi dovolj hitro seštevala. Na koncu je njegov tako imenovani popust, če kupiš tri zapestnice namesto ene, s prstanom povsem izpuhtel. Prstan je bil toliko dražji, da je požrl popust!«

»Kaj nisi rekel, ko je bil čas?«

»Enako bi se končalo, ker tvoja matematika grozno šepa.«

Smejala sva se, saj končno vse skupaj ni bilo drago in ker mi vedno rad nagaja, potem pa hoče s svojimi tako zelo treznimi utemeljitvami zbuditi v meni slabo vest. Zadnje čase ne nasedem več, a kljub vsemu rad preizkuša mojo potrpežljivost.

Andrej naju pokliče s ceste: «Dobra novica! Stroji so se lotili dela!«

Povzpneva se po strmini. Res – stroji delajo s polno paro. Hvala bogu!

»Profesor fizike me je zapustil, češ da gre dremat, ker je vso noč preživel na nogah. Mislim pa, da je odšel, ker je zvlekel iz mene vse informacije, ki so ga zanimale,« je povedal Andrej.

Sedli smo na rob ceste in molče opazovali. Eno uro, dve uri … kot da se je čas ustavil, pognal korenine za vedno. Od nekdaj mi gre na živce vsakršno čakanje. Izguba časa. Ko je čas vendar tako zelo dragocen! Evropejcem! Ko smo bili pred leti v Peruju na Titikaki, me je nadvse osupnilo, da moški na otoku Taquile navdušeno pletejo. Lepo posedajo na betonski ograji sredi vaškega trga, se pomenkujejo in pletejo pisana pokrivala. Če ne bi videla, ne bi verjela. Tudi tam čas počasneje teče, ljudje so bolj mirni, bolj zadovoljni in se manj spopadajo z boleznimi. V tako imenovanem razvitem svetu smo pa vsak posebej svojevrstna tempirana bomba. Če se kaj nenadejano sfiži, te popade panika, stres, depresija in reakcije so zelo nepredvidljive.

Kaže, da sem zadremala. Joži me je rahlo stresel, saj sem mu skoraj že zdrknila v naročje, in rekel: »Poskusi, super je.« Mežikala sem in pogledala, kaj naj poskusim. Na iztegnjeni dlani je imel za pest nečesa oranžno-rjavega. »Suhe murve,« je pojasnil.

»Si misliš … mimo je prišel starejši moški in nama jih iz vrečke natresel za pol naročja. Pa še pojasnil, da so polne vitaminov in kalorij,« je dodal Andrej s polnimi usti. Res so bile odlične. V bistvu od jutra nismo zaužili ničesar, zdaj pa je bila ura že skoraj štiri.

»Še kakšno uro, pa menda krenemo,« je menil Joži.

Vstala sem in pretegnila ude. Res je bilo videti, kot da so stroji pregrizli plaz na pol in zvrtali vanj stezo, po kateri se bo mogoče previdno prebiti preko. A še so brneli na vso moč, potiskali debla, skale in blato dol v reko. Ljudje so se vračali k svojim vozilom. Kolona je bila neskončno dolga, tovornjaki in kombiji pa so se razvrstili na cesti v dvojno kačo. Če bi se zgodilo še kaj hujšega, bi se bilo nemogoče obrniti ali zapeljati iz gneče.

In potem končno poziv našega voznika: »Vsi k meni!« Kričal je, kolikor so mu dala pljuča. Zrinili smo se do kombija, a nam ni dovolil zlesti vanj. Naročil je, naj vzamemo ročno prtljago in gremo peš prek plazu, da bo bolj varno, on bo pa s praznim vozilom laže zapeljal na ono stran. Torej pot pod noge! Pobrali smo svoje stvari in se zagrizli v breg. Bilo nas je kot mravelj, kajti tudi drugi prevozniki so dali potnikom enako navodilo.

»Ni hudič …!« je nenadoma zavpil Andrej, ki je hodil kakšnih deset metrov pred nama. »Poglejta v nebo!«

Gromozanski črn oblak se je vlekel nad vrhove okrog nesrečnega prelaza. Kot slutnja smrti je raztezal meglene tipalke levo in desno, postajal vse mogočnejši in čez nekaj trenutkov posrkal v svojo črnino tudi strme sive gore. Joži je predlagal, da stečemo. Čeprav me je poln nahrbtnik močno omejeval, pa še malha, nabasana s spominki z dolge poti po Osrednji Aziji, obešena čez levo ramo, me je tolkla po rebrih, sem kar poletela za njima. Groza mi je povsem zablokirala možgane. Samo teci, teci, teci! mi je kljuvalo v glavi. Steza, ki so jo za silo pripravili stroji, je bila mokra in spolzka, metalo me je sem in tja, a vsaj padla nisem. Razbijanje srca mi je dajalo pospešek, da so noge samodejno merile metre. Prve kaplje dežja so me ustavile. Velike in težke so bile, prvi hip sem pomislila celo, da je toča. Joži je vpil, naj ne mečkam … Pognala sem se za njima in čez kakšnih deset minut smo se uspeli prebiti do planinske koče. Bolje rečeno malo večje lesene kolibe, naslonjene v breg pod mogočno goro. Kot mokri cucki smo končno pritekli do cilja. Zdaj se je neurje silovito razbesnelo.

»Kakšna sreča!« je vpil Andrej, saj ga iz vznemirjene množice, ki se je zgrnila v skupnem prostoru stavbe, sicer ne bi mogla slišati. »Ujeli smo zadnje sekunde.« Otresla sem vodo z oblačil in tovora, naslednji hip pa me je naval prihajajočih potisnil nazaj, skoraj do zadnje stene velike dvorane, ki naj bi bila gostinski lokal v planinski koči. Krožniki in skodelice, kozarci in steklenice – vse je poletelo v leseno steno in se razbilo. Množica se ni ozirala na nič, vsi smo imeli v mislih le to, da se moramo preriniti na varno pod streho.

Čeprav me je davilo od vznemirjenja in vse večjega strahu, sem se nasmehnila Andreju preko množice mokrih glav in se stisnila k Jožiju, ukleščenem med skupino zaskrbljenih obrazov bradatih mož. Ni bilo pomembno nič drugega, samo dogajanje zunaj.

Narava se je razbesnela z vso silo, nakopičeno v težkih črnih oblakih. Tla pod nami so začela podrhtevati, kot da se tudi pod njimi dogaja nekaj nezaslišanega. Potem je treščilo na streho. Ni bila skala, bil je močan vodni curek, ki se je zlil s strehe mimo oken in nam zameglil pogled ven. Kot da se je rodil nad nami nov potok, reka ali slap. Silne količine vode so odprle streho in strop, da je začelo teči v prostor. Med grmenjem in prerivanjem, ko smo stali že do gležnjev v vodi, me je Joži skušal potegniti k izhodu, a bili smo kot zobotrebci v škatlici, še za centimeter prostora ni bilo med premočenimi, drgetajočimi telesi.

»Haha, odneslo bo kočo ...« se je pošalil Andrej za najinim hrbtom. »Prerinimo se proti vratom k izhodu!«

»Ne gre, nimaš kam!« je vpil tudi Joži. Množica se je začela čudno premikati na mestu. Kot bi zavalovilo morje. Začeli so glasno moliti k Alahu, besede so pospremili z gibanjem teles, da me je zibalo sem in tja. Bili smo povsem nemočni, v rokah mogočnih naravnih sil, ki niso nehale izlivati svojega divjega besa. Grmenje je vsakokrat pospremil množični klic k Alahu. Potok, ki nam je tekel nad glavami, se je krepil, tako da je začelo grozljivo pokati, škripati … ostrešje je popuščalo! Andrej je zatulil, naj se prebijeva k izhodu. Še Jožija je zgrabila panika. A vendar se je bolj obvladoval kot jaz. Morda so me rešile njegova treznost, preudarnost in premišljenost. Ko se je množica zagnala ven na prosto v silni naliv, me je zgrabil in potegnil v kot, kjer so se stikale tri stene stare stavbe. »Tu bova počakala! Če se stavba tudi zruši, bo tu najbolj varno.« Andrej pa: »Ven grem! Ne bom čepel tukaj!« In že ga ni bilo več.

»Če se mu kaj zgodi …« sem zastokala v grozi, ko ga ni bilo več. Joži je odkimal: »Zna poskrbeti zase, ne boj se. In koča …mislim, da je prestala že stotine takšnih katastrof … pa bo tudi današnjo!« me je miril. Oklenjena, stisnjena k zidu, sva komaj dihala in tako sva nemočna čakala, da narava popusti. Samo midva in gomila žensk z otroki smo bili še v mokri koči, ki jo je voda poplavila, da nam je segala že do sredine meč. Otroci so cvilili, jokali, matere pa histerično prosile boga za odrešitev. Dolge halje so pometale vodo, in ker jih je imela večina na nogah natikače, so le-te zbrcale z nog in tako je moj zgrožen pogled pritegnila množica pisanih obuval, ki so plavala na površini. Zakaj so to storile?

Iz otopelosti me je stresel Andrejev vzklik: »Nevihta popušča … našega kombija pa ni nikjer!« Kakšno olajšanje. Otrok je tu in nič mu ni! Odcedil se je, kolikor se je dalo in naju objel okoli ramen. Skrben fant, najbrž je v najinih očeh prebral, da naju mora pomiriti, ker sva na robu panike. »Zunaj je groza! Avtomobili in vse drugo je povsem zasuto s kamenjem, blatom in velikimi kosi polomljenih dreves. Voda je od vseh strani prinesla material …«

»To pomeni, da …« sem hlastnila, a me je prekinil, rekoč: »To pomeni, da smo ujeti tu na Lovariju in nimamo kam. Nov plaz je povsem zasul pot, ki so jo utrli stroji. Mislim, da je še huje, kot je bilo pred tem. Sranje! A če vama pokažem, kakšne posnetke mi je uspelo napraviti zunaj, ko je narava najbolj besnela … dol padeta! Nekaj vozil je preprosto odneslo v dolino. Vse imam posneto.«

»Kako lahko razmišljaš o posnetkih, ko smo v takšni kaši … hudiča!« ga je nadrl oče, ki so ga zadnje novice končno iztirile. »Raje premišljujmo, kaj bomo storili. Zdaj gre za to, da si rešimo kožo.« Andrej se je široko nasmehnil in poln optimizma pomirljivo izjavil: «Draga moja, samo da smo preživeli, vse drugo bomo rešili, a ne?« Ljubeče naju je prižel na prsi in šele tedaj sem si oddahnila. Karkoli že nas čaka – preživeli smo!

Bobnenje je sicer ponehalo, a curki s stropa so drli z nespremenjeno močjo. Prerinili smo se mimo žensk in cvilečih otrok. Prvi pogled na položaj pred kočo je bil osupljiv, grozljiv: na stotine vozil je bilo skoraj do vrha koles zasutih z materialom, ki ga je deroča voda nanosila z gora. Narinjena eno k drugemu, tista na robovih napol prevrnjena, na strehah kosi lesa in drobnejše kamenje, pomešano z blatom … in množica ljudi, ki so že hiteli odpravljat škodo, čeprav je bilo že na prvi pogled jasno, da se kolona potujočih vsaj nekaj dni ne bo mogla premakniti z mesta. Andrej je šel pred nama, da bi poiskal naš kombi, kajti v njem oziroma na njegovi strehi so bili naši nahrbtniki z vso popotniško garderobo, knjigami in drugo kramo.

»Jezus, obtičal je spodaj v plazu … » nama je sporočil. »Nič, gremo dol!«

Tam, kjer se je na robu plazu končala kolona vozil, se je začela blatna reka. Po vsej širini plazišča reka. Kako hudiča naj pridemo čez do kombija, ki je stal na nekakšni izboklini sredi vode. Kot bi bil posajen na otok. Ob njem še en kombi in nekaj osebnih vozil.

»Počakati moramo, da vodni tok oslabi,« je vpil sin, čeprav sva ga dobro slišala. Tudi drugi so brez potrebe kričali, kot da se panika ne more ali noče poleči.

Tako nam ni preostalo drugega, kot da smo stali na robu reke in čakali, da se naravne sile milostno unesejo. Andrej je imel prav, saj je geograf in bolje ve, kako se narava obnaša. Čez kakšno uro, ko se je na Lovariju skoraj že povsem stemnilo, je vodni tok toliko oslabel, da smo se lahko podali do kakšnih petsto metrov oddaljenega kombija, ki je, vdan v usodo, čakal sredi plazišča. Drselo je in me zanašalo, a Andrejeva roka me je zanesljivo usmerjala po nevidni blatni poti. Joži je nosil največ tovora, a je šlo.

Voznik je zaskrbljen opazoval, kako se prebijamo po blatni vodi. Rekel je le: »Vračam vam prevozne stroške … kot vidite, dalje ne gre.« Andrej ga je prosil za nasvet, kaj naj storimo. Zmignil je z rameni, pomolčal, potem pa z obžalovanjem v glasu predlagal: »Najbolje bo, da se vrnete v Čitral. Tam boste počakali štiri do pet dni, da bo cesta spet prevozna. Morda se vam nasmehne sreča in ujamete letalo iz Čitrala v Pešavar. Kdo ve?«

»Nazaj v Čitral? To pa že ne!« se je uprl Andrej. » Do Čitrala je vsaj osemdeset kilometrov.«

»Ni druge rešitve,« je miril mladeniča izkušeni voznik. »Verjemite mi … pa saj ste sami videli, da je uničena tudi cesta na drugi strani prelaza. Niže v dolini boste dobili prevoz …tam ni bilo tako hudo … Ali boste v razmajani koči čepeli pet dni, morda še več?« Spogledali smo se. Čutila sem, da ima moški prav. Pa naj se narava še enkrat, dvakrat razbesni? Ne, ne bom čepela v stari, razmajani koči vrh Lovarija in čakala, da me odplakne v reko! Andrej se pa ni dal :«Gremo nazaj v kočo in najdimo kakršen koli prevoz do Pešavarja! Ne grem nazaj v Čitral!« Joži me je vprašujoče gledal. Čutila sem, da sva enakih misli. A prepustil je meni, da povem: »Ne, gremo v Čitral! Dvajset kilometrov manj je kot do Pešavarja. Četudi bomo vso noč in jutri ves dan hodili, nekako bo že …«

Bila sva dva proti enemu. Kolikor sem lahko v mraku videla, se je voznik olajšano oddahnil. Predal nam je nahrbtnike, da smo si jih otovorili, nam zaželel veliko sreče in se poslovil. Takrat nas je ogovoril moški srednjih let: »Lahko gremo skupaj … tudi jaz se bom z ženo in hčerko vrnil v Čitral.« Prijeten in prijazen glas. Dobra angleščina. Zabuljila sem se vanj, najprej nezaupljivo, potem pa me je prevzel občutek, da je njegova ponudba res dobronamerna. Dodal je: »Šofer ima prav. Čeprav bo naporno, je boljša rešitev Čitral. Iz Čitrala imate na izbiro več možnosti za nadaljevanje poti. In bliže je kot Pešavar. Zaupajte mi, poznam pot in vem, kako bo naslednje dni. Morda bo trajalo več kot teden, da usposobijo cesto. Se strinjate?«

»Hudič, kaj pa naj!« je godrnjal Andrej slovensko. Krenili smo v noč. Sploh nisem čutila več ne mraza ne mokrote ne blata na nogah – osredotočili smo se na hojo. Moški z ženo je stopal pred nami. Deklico, staro kakšnih deset let, je nosil v naročju, ker je bila brez obutve. Verjetno ji je voda v koči odplaknila natikače. Ženska jih je pa imela na nogah, a nam je v njih po razriti spolzki poti komaj sledila. Ponudila sem ji svoje rezervne adidaske iz nahrbtnika, a se je le plašno nasmehnila in odklonila. Če bi bila na njenem mestu, bi ponujeno brez pomišljanja sprejela. A to je drugačen svet in ljudje so tako zelo nenavadni, trmasti v svoji nezaupljivosti do tujcev. Mogoče bi se Alah zmrdoval, če bi obula adidaske k svoji pisani, do gležnjev segajočemu šalvar kamezu in črni naglavni ruti . Kdo pa ve? A smilila se mi je. Mokra večplastna oblačila so jo ovirala med hojo, potem pa še natikači …

»Ni mogoče nikjer prenočiti?« je že bolj prijazno vprašal Andrej.

Moški je očitno tudi razmišljal v tej smeri: »Niže doli … čez kašna dva kilometra, je kmetija, kjer bi morda dobili kakšen prostor, seveda če nas ne bo kdo prehitel. Ste videli, koliko nas je bilo na Lovariju!« Dva kilometra! Najprej me je zmrazilo, potem pa sem prenehala razmišljati o kilometrih. Če moraš, moraš!

Telo opravlja posel, ki mu je naložen. Hodimo po razritem, spolzkem asfaltu, ko ga zmanjka, se povzpnemo na obronke ceste in se prebijamo po blatnih strminah, da spet najdemo cesto, se motamo med parkiranimi vozili v dveh kolonah, polnih ljudi, ki nimajo kam …

»Kmetija!« vzklikne Andrej, ko zagledamo na desni luči in čez deset metrov tudi že obrise hiše ob cesti. Naš molčeči vodnik potrdi, da smo res prehodili približno dva kilometra poti in da je torej pred nami kmetija, ki bi nam lahko pomenila odrešitev. Vstopi v stavbo, a najprej se mora preriniti med tovornjaki, ki zapirajo pot. Kolone vozil pa še zdaleč ni konec!

Ko se čez nekaj minut vrne, pove, da smo žal zamudili, kajti gospodar je tistih nekaj prostorov v svojem domu že oddal hitečim z Lovarija. Kaj pa zdaj?

»Nataknimo si naglavne svetilke in gremo dalje proti Čitralu!« je odločno dejal Andrej. »Do jutra bi nam lahko uspelo priti do prvih vasi v dolini in tam bi se dogovorili za prevoz …«

»Nikakor!« se je uprl naš vodnik. »Utrujeni smo, moja hči je dokaj težka, ne morem je več nositi … naj se komu kaj zgodi, saj je cesta povsem uničena …v bližini ni zdravniške pomoči! Prenočili bomo, jutri pa nadaljevali pot v dolino. To je najboljša varianta.« Bil je še bolj odločen, trmast kot Andrej. Molče sem se strinjala z njim. Nog že dolgo nisem več čutila, težak nahrbtnik se mi je zalepil na pleča kot morasta usoda, obe roki sta me skeleli od manjšega priročnega nahrbtnika in malhe, polne spominkov.

»Prenočili bomo? Kje pa?« je s težavo izustil Joži.

»Prenočili bomo v enem od praznih tovornjakov,« je odločno dejal moški in se spustil v pogovor z voznikom najbližjega tovornjaka. Dolgo sta se menila v domačem narečju, potem pa je končno le sporočil, da se voznik strinja, da nas vzame pod streho. V tovornjak? Sploh me ni vrglo iz tira, kajti kar koli je bilo tisti hip bolje kot hoditi dalje po hladni noči brez ceste ali prebedeti noč v hladu, ves premočen in na smrt zgaran od prestalih dogodkov. Polna luna, ki se je prikazala iz zadnjih nevihtnih oblakov, je obsijala svet in zdaj smo lahko vsaj približno videli, kje sploh smo. Kolona tovornjakov se je vila še dalje po strmini in ob vsakem vozilu se je menila gruča temnih senc. Očitno to noč nihče ne bo zatisnil oči. Tudi naš vodnik je menil tako: »Po vsakem hudem neurju se zemlja tako razmoči, da se lahko še nekaj ur kasneje sprožijo plazovi. Ljudje so zaskrbljeni. Tovornjaki so zbiti drug ob drugem, nimajo se kam umakniti … možje bodo bedeli in stražili, za vsak primer. Mirno lahko zaspimo.«

Zlezemo v drobovje tovornjaka. Velik prazen prostor, po tleh razsuto žitno zrnje, v kotu stare, razcapane odeje, iz katerih zaudarja po vlagi, olju in še čem. Mrzlo je. Nagonsko se stisnemo v prednji del, tik ob voznikovo kabino. Iz nahrbtnika izvlečemo vse, kar nam bo olajšalo noč na trdih tleh v hladnem prostoru: puloverje, dokolenke, trenirke, anorake. Moški sprejme ponujena oblačila, ženska se pa zvije v klobčič na kupu odej, stisne k sebi deklico in zdi se, da že v naslednjem trenutku zaspita. Noče imeti stika z nami. Moški je pa zgovoren. Pove, da je poklicni vojak, med preoblačenjem nam pokaže veliko, grdo modro brazgotino na desnem stegnu, ki jo je staknil v boju s talibi in zaradi katere šepa.

»Ob meji z Afganistanom je neprestano nemirno,« pove. »Provokacije, samomorilski napadalci, mamila, tihotapljenje orožja, plemenski boji … kar naprej nosim glavo naprodaj … a plača je dobra, moram zdržati še nekaj let.« Stresem se, ko odloži velik nož, ki ga je imel za pasom, nato še enega, večjega. Andrej mi namigne, naj molčim. Saj imam grlo čisto zadrgnjeno, ne bi spravila iz sebe glasu. A pomislim, da nas med spanjem zlahka zabode, pobere denar, dokumente … nihče ne bo pozoren, nihče ne bo vedel … takšne stvari so v tej nemirni deželi vsakdanja realnost. Joži vidi, da me davi strah, leže poleg vojaka, tako da sem v sendviču med možem in sinom … rahlo pomirjena.

»Brez skrbi lahko zaspite, čuval vas bom,« pove vojak z nenavadno toplim glasom. Vliva zaupanje. V polmraku komaj zaznam smehljaj na njegovem licu., vidim, da ljubeče prigovarja ženi, skrbno pokrije deklico … in potem pride odrešilni spanec …

Zbudijo me glasovi in snop žepne svetilke. Vrže me pokonci. Tujca se sklanjata nad nami in posvetita na vsakega posebej. Jezus, menda nas ne bosta … Pogledam proti ležišču, kjer je bil vojak, preden sem zatisnila oči. Ni ga, a žena in hči sta še tu. Menda ga niso …

Stresem Jožija, ki smrči kot za stavo.

»Zbudi se vendar … čudni ljudje so tukaj …« Srce mi podrhteva, plapola, da sem vsa omotična. Možaka s svetilkama pa kar buljita vame in si šepetata.

»Kje je vojak?« se zdrzne Andrej in sede. Napeto čakamo, kaj bo. Spogledujemo se in nič ni jasno. Že se sprijaznim, da smo opleli, ko močna roka odgrne ponjavo in v kamion zleze vojak. Pove, da sta moža voznika tovornjaka in da ju je zadolžil, da stražita, dokler ga ne bo. Ni mogel spati in se je šel malo razgledat. Da je zunaj obup. Ljudje so zaskrbljeni, ker se spet kopičijo nad prelazom dežni oblaki.

Pogledam na uro. Fluorescentni kazalci kažejo, da je pol petih. Zunaj se dani.

»Najbolje bi bilo, da krenemo,« pove vojak. »Dolga pot je pred nami.«

Vsi trije si oddahnemo. Groza je mimo.

»Nehaj paničariti,« me je miril Andrej, «niso vsi zločinci! Doslej smo imeli samo prijetne izkušnje, misli na to in vključi pozitivno energijo. Treba je zaupati.«

Oprtamo si tovor in krenemo. Vojak hodi spredaj, deklica v mokrih oblačilih caplja za njim, ženska se vsa zavije v svoje blatne halje in je zadaj najšibkejši člen naše verige. Vsake toliko zdrsne in pade po tleh, a ne reče besede. Ko bi vsaj sprejela ponujeno obutev in suha oblačila. Njej bi bilo laže in hitreje bi napredovali. Ampak … kako bi si Pakistanka drznila obleči trenirko, adidaske, majico s kratkimi rokavi! Nepojmljivo! Videvali smo celo ženske v burkah! In takšne, ki so hodile ponižno kot psi meter-dva za svojimi možmi – gospodarji.

Vzpenjamo se, lezemo preko velikih nanosov kamenja, lesa, blata, prečkamo hudournike … zdi se, da poti ne bo nikoli konec. Molčimo. Stiskam zobe in se na vse pretege trudim, da ne bi zaostajala. Moja telesna kondicija je na resni preizkušnji. Takšnih naporov res nisem vajena, kajti naše potovanje po svilni cesti je bilo minuli mesec prijetno lagodno. Moram se zelo krotiti, da ne stokam od bolečin, ki se širijo po vsem telesu. Ne bom kazala svoje stiske! Po vseh štirih se povzpnem na goro kamenja, nato pa me nenadejano vrže naprej, in kot bi bila na saneh, zdrsim dol v globino … in pristanem v deročem potoku. Nihče ne komentira, nihče ne priskoči na pomoč. Vsa potolčena, mokra in blatna se skobacam na noge in pohitim naprej. Ni izbire, moram zdržati. Bolečina me otopi, kar je dobro, kajti vojak pove, da bo treba hoditi do prve vasi še kakšni dve uri. Telefonira z mobilca. V dolini že čakajo kombiji, da prepeljejo množico v Čitral. Široko, spodbudno se nasmehne in doda, da bomo ob enih ali dveh že lahko kosili v hotelu, kjer bomo na varnem. Oblijejo me solze olajšanja in polglasno jočem. Ne morem si pomagati … saj nihče ni pozoren. Vojak nas priganja, naj pohitimo, ker se bo ulilo. Da ne bi spet obtičali, kajti nimamo se kam zateči. Zdaj smo sredi NIČA, levo in desno strmi vrhovi, v sredi deroča reka, tu in tam grmičevje, kakšno drevo … ničesar ni, kar bi nas obvarovalo pred grozečim besom nepredvidljive narave. Pomislim, da huje že ne more biti, saj smo do kože mokri, blatni, zgarani, skoraj že na robu obupa. Najraje bi ves tovor zagnala v reko!

Res padejo prve dežne kaplje, velike in težke kot prejšnji dan. Potem se nebo odpre na stežaj. Na srečo ne grmi in ne bliska, samo lije, kot da bi nam z vedrom vlival vodo na glavo. Hitimo in ne vznemirjam se več. Če smo toliko prestali, nam mora uspeti. Mora!

Sredi najmočnejšega naliva vojak nenadoma obstane, se ozre na četico za sabo in zavpije: »Pred nami je prva vas! Še malo, pa smo na varnem!« Ves žari od nekakšnega notranjega ognja. Edini je, ki z lahkoto premaguje vse ovire. Zdaj spet nosi deklico v naročju, za ženo pa se ne zmeni. Ženska je ves čas kakšnih sto metrov za nami. Zdi se, da smo polni novega zagona, noge premagujejo mokre metre kot za stavo. Prve hiše, ljudje, ki nas radovedno gledajo, prihitijo iz svojih skromnih domov in nam ponujajo kose kruha, suhe marelice, vodo. Uspelo nam bo! Spodbujajo nas, sporočajo, da je cesta uničena še na naslednjih šestih kilometrih … tam pa bomo že lahko sedli v kombi in se odpeljali v civilizacijo. Še šest kilometrov! Kot da si jih želim … teh šest kilometrov. Zdi se mi, da nič več ni pretežko. A moja druga polovica je povsem ohromljena, še misliti ne morem več. Hitimo … hitimo … dež pa lije, kot da je zadovoljen, da nas lahko hladi na zadnjem delu naše kalvarije.

Padem, kakor sem dolga in široka! Vsa omotična se za nekaj trenutkov povsem izgubim in kar obležim v deroči vodi. Kot bi odpovedale vse telesne funkcije. Andrej skoči in mi pomaga vstati … in Joži hitro pograbi malho s spominki. Še vojak bi pomagal, a se potem odloči, da ne bi bilo primerno.

»Prispeli smo … vidim ljudi, kombije …!« zaslišim dekličin glas. Prvikrat jo slišim govoriti. A njen glasek je prava odrešitev. Rešeni smo! Vroče zmagoslavje me preplavi z mogočnim optimizmom, začutim, kako vre v meni nova energija, kakršne še ni bilo. Objemamo se, se smejemo, Andrej poskakuje kot kak pokavec in celo vojakova žena izdavi iz sebe droban smeh, se obesi možu okoli vratu in začne na ves glas jokati od sreče. Nato se nenadoma zasuka in objame še mene. Še dekletce se stisne k nama. Trdno se objamemo.

»Uspelo nam je, uspelo je …« vriska Andrej in se vrtinči v dežju kot klopotec, ki je izgubil orientacijo.

Samodejno iztegnem roko proti vojaku, čeprav v deželi muslimanov ni primerno, da ravna moški z žensko kot z enakopravnim bitjem. A ker nas je izjemna izkušnja močno povezala, si ne pomišlja – sprejme ponujeno roko in mi jo krepko stisne. Nismo več tujci. Kot da bi se dva svetova prepletla med sabo in ustvarila nove, brezčasne vezi prijateljstva. Neverjeten občutek: topel, presenetljiv, ljubeč, nov, tak, ki ga ne pozabiš nikoli!

NA LICA

nekam v neznano
pošiljaš svoje poglede
ostali so ti še
od rojstnih brazgotin

včasih še poljubiš
svojo mater na lica
vendar si jo zapustil
tako kot enkrat pred časom
tisti
ki jih še vedno rad preziraš

osvobodil si se verig
ki so jih pletli
belogledi gospodje
zdaj pa ti iz ust kaplja
nova želja
po potepuškem okusu

INCA STEPPA

pred sabo
zreš v omamljeno devico
in vonjaš njene orhideje
uprte v samo žezlo
sončnega zahoda

ko je sonce zašlo
in si ustrelil zadnjo
kričečo kapibaro
si vprašal svoje prste
zakaj so spet
brez pomena
trznili

preoblekel si se
in svoje mastne črne lase
spustil čez prelaze
edine šibke točke
obul si še tisto
zadnje upanje
s sočno mislijo
na jutri
ko boš korakal s soncem
in trobil kulturo in znanost
čez ognjene rogove evrope

stara
ali nova
važno da stoji pred tabo
se molze
stari kraljici v epigram
in odpira svoje mednožje
tvojim železnim udom

INDIJANEC

skupaj s kojoti
si lizal mesečino
in se drsal s sokoli
po ledenih stezicah
zahodnega neba

ko si lovil
so se tvoji lasje
spremenili v travo
in postal si neviden
še za božje oko
ko pa si spustil
svoje bakrene veke
si se lahko z njimi
nemo pomenkoval

niso te zapustili
so pa zmotno mislili
da se kri
na tvoji rdeči koži
sploh ne bo poznala

zdaj živimo kot nabiralci polžev
vsako jutro jih poberemo oni pa naslednji dan
prilezejo znova v neverjetnih množinah
ujetniki v zimi našega nezadovoljstva

dolgolasi deklici na sosednjem preveč pozidanem dvorišču
vsako jutro postaneta najbolj talentirani akrobatki
z levjimi skoki in kolesi izvajata svoje umetnije
med zapuščenimi rjavečimi avtomobilskimi lupinami
ponoči pa se z neba spusti velika plastična krogla
mlajša lepotica v zlatem dresu po vrvi spleza gor
in po čudni glasbi izvaja v obeh polovicah krogle
nekakšne zelo čudovite akrobatske plesne gibe

njen ples zlatih zavojev razkorakov premetov
spominja na plešočega zlatega angela brez peruti
angela ki se je sparil z velikim kuščarjem

začuda je vse še zelo zeleno
na breg pride z desne na sceno
(na sceno se pride vendar vedno z leve) rjavotigrasti maček
se usede pred malo bugenvilejo zoži pogled pobrska s šapo
in že ima v gobcu nekaj okroglega
potem se nekaj časa igra s plenom ki ga ne moremo razpoznati,
ga spusti iz gobca plen odskoči in skuša uiti
maček se naveliča in odide
in scena je spet cel dan prazna.

Nastala sem v notranjosti zemlje.
Z golim očesom zapaziš moje tanke
sloje.

Saj sem samo. Pepelnata zrna.

Samoumevna ploha.
Veter brije skozi raztrgane zavese.
Včeraj je bila polresnica ali množično
slovo. Vse je le površinska napetost in
skupaj ne bova zavzela obliko posode.

Rosišče.

V medplanetarnem prostoru.
Vibriraš v vakuumu.
Nikoli nisi prazen prostor.
Nikoli ne vsebuješ ničesar.

Vendar niti tam nisi popoln.

Zadnji spust.
Spodaj je jezero. Popolnoma okroglo.
S severne strani prihajajo živali.
Kam na izlet, me vprašaš.

Požiralnike bova spustila.
Ležeča na dnu presihajočega jezera
molčiva med travišči. Z vseh strani zaprta.

Izbrisal si teksturo. Razmerje niha.
Vetrnice so. In klopotci.
Podoba je ukradena iz vitrine. Ideja
pohabljena. Popisal si tri liste papirja.
Navdih. In jaz kot kruljenje v črevesju.

Stokanje žensk ne prenese dežja. Solze
pač. Prvi dan si pozabil povedati.
Ko si se razpolovil kakor celica.
Da bom jaz ena izmed osmih kromosomov.
Vinske mušice.

Vsebina kosti ni pomembna,
saj te tanka sipina varuje.
Uravnavaš svojo plovnost
dokler se ne potopiš
kakor Trieste v Marianski jarek.

Izmeriš mojo globino z bencinom.

V ravnini ne morem biti ukrivljena.
Vem
     uspelo vam bo razbiti obliko moje razsežnosti.
     ampak še vedno bom imela škrbino.
Tekla ob vznožju stene. Malula.

V obliki drevesa me preiskuješ.
Morda se zavedaš, da nikoli ne bom
prišla iz črne lune.
Sklicujoč se na predhodnost lahko
zdaj mirno zakolješ mojo maternico.

Rdeče grožnje mi tečejo po žilah.
Znotraj je le še izcedek konstrukcije,
ki razkriva lažnost.
Tvoja pozornost ne zadostuje pokorščini,
a z vsakim dotikom svetleje doživljam smrt.

Nihče me ne more peljati tja
odkar je smrt pod kozolcem
izgnala vse ptiče.
Nihče me ne more peljati tja
kjer pokanje s sklepi prstov
ne povzroča resne bolečine;
kjer prihaja do preskokov
prostega telesa,
kjer so jutra osvetljena
z odbojem svetlobe bližnjih zvezd.
Kjer se rodiva zgoščena v meglicah.

Prepričevanje, da ostanem- da ti
ostaneš. Kje?
Ker ti ne upaš zagrabiti
belega zajca za vrat.
Je nož preoster, si rekel,
če bom sam, zajca ne bo toliko
bolelo kot če sva dva.

Nespečnost v razsutem pepelu vsrka
sanje prejšnje noči, ko te nihče ni videl
bežati. Pred sabo imaš kos suhega kruha,
ki ga ne moreš pojesti, ne da bi se ranil
s skorjo.

Okna so odprta, čeprav zrak počiva pred vrati.

Po dolgem večeru zaspiš v postelji, ki ni bila
tvoja, odkar si zapustil tavanje po gozdni jasi
in potok, v kateremu si se potapljal in dihal
s škrgami, ti ne zagotovi ustrezne količine kisika,
tudi če imaš odprta usta.

Izmenjuješ skozi kožo njen vonj…

… njen vonj spreminjaš v sebe, da ga ohraniš,
a ko se pod vodo zaprejo okna, tudi ona izdihne

Visoka roka ne doseže iste police.
Spodrsljaj tik preden se les izsuši;
ko se gozdovi usmilijo tvojega joka.
Čeprav nisi drevo, ki ga bo nekdo posekal.

Je molčanje vej.

V formi kipa vzdrževana.
Raztreseni udi čez rob postelje razlivajo
drugost.

Ne bo dolgo, da bom pod svojo streho
kašljala drobovino
Boštjana.

IN TI VEŠ, KDAJ TE KLIČEM

Včasih prislonim ustnice samo za tišino.
Z zaprtimi vekami ne moreš videti,
prek koliko slojev hrepenim po bližini.
A zdi se mi, da ti enostavno veš,
kdaj spravljam med svoje rjuhe
in kdaj naju prepuščam večerom.
Toda toliko ur dajem tišini.
Ker mi je lepo, ko se smejiš,
ko rečeš, da ljubiš,
ko mi govoriš v dvojini.
Tvoje dlani pomirijo valove
in najino letenje mi ustavi kazalce.
In tako čas stoji v jutrih in večerih,
tam kjer se stikata pomlad in jesen.
Nikoli soba ni tako prazna,
kakor ko zapustiš mojo posteljo.
Tu pa ostaja vse tvoje.
In stegujem roke tja, kjer me je tvoja koža
spominjala na toplo spomladansko sonce,
ki z luno na moji strani
riše dan.
Zjutraj me budiš z modrimi vzhodi
in zvečer te uspavam z rdečimi zahodi.
In ves vmesni čas je le tišina,
preglašena z mislimi.
Nikoli si nisva risali mej, ki bi jih prestopali,
nikoli ni obstajalo tisto, kar bi bilo predaleč.
In morda se ravno zato prelivam prek novih dni
tako brezbrižno in strastno,
morda zato tako tesno objemam vse tvoje besede.
Poljubi me tam, kjer si zapisala svoje ime,
poljubi me tako, da pretrgaš kožo in vliješ vame
vse barve, s katerimi si mi narisala pravljico.
Morda raje vidiš, da sem tiho,
da te ne shranjujem med črkami
ampak le prepustim toku časa.
Toda rada te vidim tu vmes, rada te povijam v liste
in zapisujem tam k sebi.

Pusti mi, da ti vzamem še nekaj besed.
Naj bo ta pesem najina.

In tvoje prste čutim na svojem vratu,
medtem ko se nesramno zapletaš ob vrsto kodrov,
ki se ti postavljajo na pot.
Že zdavnaj sem zaspala v tvojem naročju,
Ti si pa še vedno tam in občuduješ.
Sestavljaš. Ljubiš.

HOČEM

Zdolgočaseno gledam rdeče cvetove
in se pretvarjam, da mi ugajajo.
Vonj vrtnic mi je odveč ob tej melodiji
izbrala si pač napačno pesem
(izbrala si napačno žensko).
Zakaj ne vem več kdo sem
takrat ko ugasneš vse luči?
Se kdaj vprašaš, kdo sem postala?
Preziram tiste vrstice brez barv
preziram tiste nasmeške
(preziram svoj smeh).
Priznala si mi, da sem tvoja kraljica
(zakaj te gledam iz gradu?).
Pokazala si mi, da lahko hodiš po meni
(zakaj se te bojim?).
In ne boš razumela, ko boš brala
ker nikoli ne bereš.
In boš razumela, ko boš brala
ker vedno veš.
(Znova počnem to. Iščem.)

METAFORE

Prosto se sprehajaj po vseh mojih prostorih,
nasičenimi z tišino in samoto noči,
prosto se sprehajaj tam, kjer te vedno počakam,
pri vratih, na koncu hodnikov.
Ne ljubim več po poglavjih.
Ne hrepenim več po odmerkih.
Pa veš, da ne znam želeti tako,
da se telo nebi neprestano treslo?
Iz kože bi mi znala sprati vso sol,
sloj za slojem.
Jaz bi pa za trenutek preglasila šepetanje
in ti jasno povedla do kje segajo moje sanje,
kakšne barve so moje ptice
in o čemu vsako jutro prepevajo.
Bi.
Če bi si kdaj upala spregovoriti tako glasno,
kakor znam podajati tišino.
Ljubim to, kako mi prelomiš razmišljanje
in kako me zapolniš s poljubi.
Toda še vedno iščem metafore,
ki bi se skladale s hrepenenjem,
metafore,
ki jih nikoli ni potrebno pojasnjevati.
Tako popolno se prilegaš vsakemu stihu.
Jemlješ me,
kot jaz jemljem besedam njihov resnični pomen.
Nekje v teh urah se izgubijo minute.
In morda prvič tudi vse pomembnosti.
In jaz se znova sprašujem, kje se zares prične
ta pesem
in koliko vrstic govori o naju.
A ne bom jih štela. Ker niti sama ne vem
o čemu danes v resnici pišem.
Pravim, da o tebi.
Mislim, da o naju.
Morda o sebi. Ne vem.
Vem pa, da me v temu kupu besed prek vsake vrstice
nekaj veže nate.

OBZORJE

Hodim po galeriji
in si ogledujem razstavo.
Preden sem vstopila sploh nisem prebrala
kdo je ta
umetnik.
» Obzorje.«
Tako ji je dal ime.
V vsakem kotu je slika »Brezmejnost«.
Ena. Morje.
Brezmejnost dva.
Tri. Puščava.
Brezmejnost štiri.
Na sredini je vrtiljak. In ni mi jasno zakaj. Zakaj?
Ni pomembno.
Se usedem nanj. Utrujena sem pač. Od hoje.
Počasi se vrtim v krogu
in si ogledujem kote.
Ter pospešim.
Zdi se mi, kakor da vsakič padem
prek slike v pesek
in vodo.
Vrtim se tako hitro, da se slike prekrivajo.
Blato.
Slabo mi je.
Od teh krogov.
Spustim se, naj me odnese.
V katerokoli sliko, povsod bi bila.
Delček trenutka za polet.
In pristanem na tleh
ob steni, pod sliko.
Slika.
Še platna ne bom uspela pretrgati.
Kaj šele biti. Tam.
Je res za sliko zid? Nikoli nisem preverila.

POMARANČE

Nimam potrebne motivacije
da bi se naučila besed
potrebnih za lažje slovo
le ena sama točka sem
še obdobje ne morem biti
grem in ne povem kam
pridem in ne povem zakaj
ni telesa, da bi hrepenelo
ni potrebe po pogledu
le prazna in zapolnjena
le zapolnjena in negibna
le negibna in v teku
ne vem kdaj sem zaspala
v kopeli z vonjem pomaranč
in se zbudila v ledeni vodi
ki mi je razgalila telo
in omehčala kožo
ljudje kupujejo sanje
jaz jih preziram kot sovražnika
jaz jih režem na majhne koščke
in mečem vse na isti kup.

PRELOMLJENA PESEM

Zrak mi diši po nesramni popolnosti.
Vrata zapiram za seboj, da mi ne ubeži
drznost, ovita v odeje, razpotegnjena prek cest.
Od reke.
Vse do morja. In nazaj.
Ni več šumnikov med valovi, sedaj mi je jasno.
Vonj po soli ni več nasičen
temveč lahkoten. Breztežen. Slan.
Noč je le takrat, ko poljubljam robove skrajnosti,
tiho ljubim in gledam prek svojih vrstic.
In upam, da ne bom izvedela, kje so kupi praznega papirja.
Zdi se mi, da čutim srce,
da vnovič bije, da bije hitreje,
da preglasi tišino in pretrga premor.
Nočem vse. Nočem popolnosti.
Nočem biti edina na svetu. Nočem biti edina v vesolju.
Želim si, kar diši drugače, nepopolno.
Hotela bi biti nekje na poti. Nikjer. Povsod.
Prižgem cigareto in v dimu fascinacija nedvoumnosti.
Kot prelomljena pesem.

171209

Rojena v taborišču številk.
Oblečena in obuta v platno njihovega izvora.
Če mi zmanjka številk,
bo zima sedela za mojo mizo.
Luna se ne zmeni, če iz domačega dimnika ne puha.
Brez številk mi samota ni tuja.

PODKOŽJE

1.

Onkraj sreče
so nesrečna vsa drevesa ob cesti, ki pelje navzdol.
Je sama kriva, da nosi produkt smole?
Ob zibel nihče ni prinesel ravnila.
Je mar lahko srečna, da se ne lomi,
da se krivi, dokler ne poči žila,
in ji iz rane izdajalsko zazeva smola.
Cesta za vse obtožuje oblake.

Onkraj sreče je razkuhan krompir
in so besede nesrečne, ko se valijo skale in dim.

2.

Kadar si med imata danes in jutri okus po vaniliji
in so tvoje oči sladica.
Kadar si strup mi pomoriš rože na okenski polici
in ugasneš svetlobo,
da ne vidim ugrizov in bodic, in kako mi koža krvavi,
ko stopim na vsako bodico.

3.

Prosila sem te, da mi brez cukanja naviješ lase.
V peni šampona so odstopile misli
in se kot perle nizale na svilnati las.

VODA

^*

Nikoli ne bom pozabila tvojega ječanja
pod oddrobljenimi hlačnicami meseca.
Le sonce ti sme zreti pod masko,
ko škriplješ in šklepetaš,
da se smrt skrije v tišino.

Šerpe ti plezajo po stekleni bradi
in ošiljenem temenu.
Češejo te sončni žarki
in veter blaži tope udarce.

Na pisalni mizi, ujeta v kozarcu,
me spominjaš,
da bom nekega dne prah,
in ti me boš spirala,
dokler ne bova skupaj.

Od kdaj sva na ti?
Peče me vest, ker nisva na vi.
Zvlečeš me povsod, tudi tja,
kjer nimam kaj iskati.
Radovedne oči in ušesa mi zaliješ,
da sem potem slepa in gluha
za vse tvoje svetlobne signale.

Ljubiš in boliš, ko božaš.
Z vročimi in z ledenimi kleščami
zdraviš pomodrele ugrize.
Tvoja dobrota
je kot rezina kruha, neizprosna.
Pravljična sirena
sediš na robu življenja, ko tišina pleše
in opazuješ nemočna semena.

Kapljice izvlečeš iz mojih oči,
ko te vidim v prezebli ptici
in te povonjam v bezgu,
na kruhu v džemu se te prenajem.

^*Na festivalu AnaBdi prejela 2. nagrado

MI

Posodi mi trepalnice,
da pomežikam oblakom
in pestujem radost v naročju ribnika.
Posodi mi lica,
da prestrežem solze obupanih ptic.
Posodi mi ustnice,
da polovim poljube čebel,
ki bojo pile nektar iz cvetnih čašic.
Posodi mi prste,
da radodarno kot ti
v dlani sprejmem sonce.
Posodi mi
dokler me dih na zapusti
voljo do življenja.

KO POMLAD ZAMIŽI

I.

Vzidi iz teme
in postani
moje sonce.

II.

Hrepenenje
prešteva korake
do snidenja z bližino.

III.

Mižim in s čopičem spomina
rišem poteze tvojega obraza.
Iz teme otipam trepetajočo mirnost
napete kože poletnega lica
in fluorescenčnost sanj.

IV.

Božale so me tvoje oči
in vstopile v srce,
zaprla sem veke, da ustavim čas.

V.

Ptica, odnesi pozdrave
in oblak novega jutra,
ki se dotika upanja.

VI.

Veter, vzemi žalost,
čakam na sonce
in poletje.

VII.

Dotikam se te v snu,
ko odvijam jutro
se iz ure strese dopoldan, nato še popoldan.

VIII.

Dotikaj se me s črkami,
naj v mislih drsijo in vdirajo
kot voda skozi pore presušene zemlje
in me zapolnijo s teboj.

NISEM VERNA

nisem verna
pa danes molim
vse kar me je
naučila
na mojih
mladostnih
počitnicah
stara mama

edino to
kar me je
naučila ona
znam
kajti doma
me niso
pustili v
cerkev

naučila me
je Oče naš
in Zdravo Marijo

nikdar nisem
molila
danes pa molim
tako grozno je
na gradu
kot da se
nikomur
ne da pomagati
več

NA GRADU

tu se vse
suče
okrog
treh stvari
nekdo
stoji na
sredi naše
asfaltirane
ceste
ko pridem
do njega
mi začne
pripovedovati
o svoji mami
in kako je
bilo doma
mislim
kako je
bilo pri njih
on pa
imaš 30 centov
za kavico
tudi jaz pišem
povem nekemu
pacientu
povejte
kakšno
pesem
začne recitirati
in na koncu
če imam 30 centov
za njegovo kavico
sprašujejo tudi
za cigarete
za ogenj
in telefon
toda nihče
ne posodi
mobilnega
telefona
ukradli so mi ga
predal v katerem
je bil
sem pozabila
zakleniti
okrog teh
predmetov
se suče
vse
do druge
strani življenja
če sploh obstaja
nisem se še
dokopala
lahko le
upam
da je

ZOPET MLADA

da bi bila
zopet mlada

dolge hlače
ne bi lezle
s pasu
bile bi
oprijete
da bi jih
oblekla
leže

oči bi si
pobarvala
za fante

hodila bi
kavbojke
kupovat
v Italijo
lase bi si
pobarvala

vse bi
vedela
goro knjig
bi prebavila

ni te več
nikdar se
ne boš vrnila
moja mladost
ki si izginila
kakor mavrica
na nebu

KAJ JE V MOJI GLAVI

polno kamenčkov
ledenega snega
drugič megla
brez robov

torej je v
glavi samo
nesmisel

ni res se
oglasi
nekdo

moj medo

MOJE OKNO

kot da je na
njem sneg
se včasih
zazdi
sredi poletja
sneg
če se
ozreš
skozi
grajsko
okno

ODPOVED

ko odpove
moj medo
in če ne
bi rešil
situacije
bi odpovedalo
vse

zato ga imam
vedno s seboj

NAŠA HIŠA

v naši pravljični
hiši je 28 ljudi
samo v eni
sobi so ženske

hodniki so
ozki in srečanja
neprijetna

uslužbenci nas
imajo radi
včeraj sem
igrala šah
z enim

MARJANU

zdaj si tu
potem spet
tam
jaz pa v peklu

HAIKU

kostanj se utrga
in v šumenju pada –
veverica pleza gor

DOM

kakor
obljubljena
dežela

sanjam
kdaj se
bo uresničilo
da se spet
vrnem

moj medo
in jaz sanjava
o tebi
vsak dan
vsak trenutek

ko je umrla
mama sem
prav tako
odšla
in sedaj
ko umira
oče me
zopet
ni doma

toda vem
da ne za dolgo
ne moj dragi medo

KRIKI

zvečer
vse utihne
na našem
hodniku
ostanejo
samo
kriki
o katerih bi radi
rekli
da niso
človeški
toda to
trdijo
samo
neumni
in tisti
ki jih v resnici
ne slišijo
ti kriki
so me
zbudili
v noči
in ne vem
kako bi se
navadila
pekla

SVEČKA SREČE

Temno rdeča
svečka
bo zagorela
pred prazniki

Prinesla nam bo
srečo
ker je
zlato prebarvana

Pri delovni
terapiji
smo jih
naredili
na desetine

Prodali jih
bomo

Sama sem
si eno zaslužila
Nesla si jo
bom v sobo
ki jo tudi
dobim pred
prazniki

Medo trdi
Nehaj že s
to pesmijo
Saj je v redu

----------------

* Tatjano sta oče in brat dala odpeljati v zavod Hrastovec in zdaj čaka, da dobi kje drugje dom, iz katerega je bila izgnana. Minister za zdravje Dorijan Marušič misli, da je tako po zakonu prav.

OKNO

V troje obokov
vzidano okno:

stojiš ónkraj
in oklevaš,
skozi katerega
bi pogledal.

Če izbereš srednjega,
uzreš oleandre
v glinenih loncih.

Pogled
skozi levo
okensko krilo
se zaustavi
na leseni klopi
pod rdečo bukvijo.

Ko odpahneš okníce
na desnem,
zagledaš jato labodov,
ki – zamah za zamahom –
režejo zrak.

Kako boš? –

Oleandri so odcveteli,
ko je tiho odšla ta,
ki jih je zalivala
z deževnico,

rdeča bukev
še ni zrasla
in tesar
klopí še ni stesal.

In labodi? –

Kdo ve,
kam letijo
v tem ranem jutru?

TI

Čas krpanja jader:
vrhovi jamborov
se stikajo z obalo
ónkraj morjá.

Šel bi na krov
in jadral
in jadral,
čez biserne valove,

ničesar več ne bi
dejal,
ne sebi ne meni,
le plul bi in plul,

skozi slane sape,
zdaj in potem
in vselej,
da bi slednjič

razširil roké,
pogledal sinje nebo
in ves srečen
vzkliknil:

»Sonce!«

NJENE SENOŽETI

Koprene časa
so zakrile
senožeti
njenih mladih
let,

ko v zrelem žitu
še zapeli
srpi so
nad klasjem
sklonjenih
deklet.

Kako dišal je
kruh
izpod
ráskavih
dlaní.

Vse, vse dala bi
za žametni
pogled
zasanjanih
oči,

ki zrle so
zamaknjeno
v daljave, tja,
kjer v vetru
šelestijo
travnate planjave.

In sedaj,
ko je že dolgo
ni,
jo spet uzrem tedaj,
ko lahna sapa
vzvaloví
cvetoče trave.

AIDA, JESTE ZALJUBILI...

Plaču godine
kroz koje sam gledao vreme,
sada ćutim kao mudrac
jer moji zapisi
ne razgovaraju više sa tobom.

Da ublažim veliku nesreću
a tvoje srce preslikam u svoju tajnu
i nosim je onima koji nas vole, -
zajedničkim prijateljima
koje smo imali !

Hteo sam ti izlečiti bol
zvao sam besmrtnu ljubav
da je zaustavi i kaže nam
kako bi se još jednom zaljubili,

jeste zaljubili... Aida,
osetila si pred svoju smrt !

SAČEKAJ PROLEĆE

Ulepšaj nebeski svod
iz aprila u maj
i iz proleća u večnost.
Govori zemlja
i ti govoriš...

Plakaćemo srećni za malu pobedu!

SAČEKAJ PROLEĆE II

Evo mojih suza
tridesetog januara dvehiljadedesete,
šaljem ih Bogu
da ti ostavi vid
jer je doneo strašnu bolest
koju nikada nije imao.

Moja molba će ga ostaviti samog !

SAČEKAJ PROLEĆE III

Razmišljam o novoj pesmi
da te obdari
kao toplina sunca
pred danima koji beže,
jer si suze stavila
u sobu bez prozora.

Bila si slepa i s vana i iznutra
a srce je voljelo nas.
Govorila si najpre
vidom, govorom
i sluhom.

Zatim samo vidom i sluhom.
I samo sluhom.
Nema smrti
ne boj se,
znaš da stojim na vratima
a prozore sam zatvorio

Evo nas opet bez vrata i prozora
odneli su nam Bogovi
i beli ljudi,
kažu ostat će samo ljubav.

KAR NAPREJ

Življenje je kakor pravljica,
mladost pleše razigrano,
zrelo je nemirno.

Starost škili nazaj.
Spomine melje, melje.

In mi?
Saj nismo še stari!

MARJETKE SAMO ZATE

Na slikarskem stojalu,
se zbirajo bele marjetice.
Kobacajo v svoji samoti,
v vazi zapletenega časa
molče sklanjajo glave,
kakor da bi poznale skrivnost,
kje umirajo cvetovi.

Ta trenutek za razmislek
se povije v objem,
ne v slovo.
Cvetovi marjetic,
so kakor glave otrok
v večnem pričakovanju
sanjskega plesa pikapolonic.

Dehtenje marjetic,
na platnu lanenem
nas naredi vnovič opojne.

Belina cveta za dušo,
ki se kot drobni tresljaji,
v minevanje potopijo.

PROSTRANE POKRAJINE

Hlastajoča za zrakom, se stegujem proti oknu,
kajti te pokrajine, ki si jih danes tu izmenjujemo,
utesnjujejo. Te pokrajine, ki si jih kažemo so vse
premalo prostrane in hočem videti tiste, za katere
še ne vem. Tiste dlje in tiste bolj. Sploh pa hočem
gledati iz različnih oken, ki jih premore hiša
mojega telesa in iskati nove točke razgleda,
ki jemljejo dah, ko sprožijo misel o človekovi
neznatnosti.

Okna odpirajo vrata pokrajinam.
Te pridejo, če se jim dovoli.
In gredo, s prepihom na obronkih zavesti.

PRAZNI ROKAVI

Štorklje v culah prinesejo pričakovanja,
gledajo klavrna nadaljevanja,
svoje kljune panično skrijejo med peruti.

Kako potem,
ko iz ust ne gredo,
na nebo prilepljena,
ne a ne b,
kaj šele cel abecedni nabor?

… ko so rokavi prazni trikov in
zmanjka ukan za dekoracijo dni

… ko prepričanje vrže sidro,
da mora vsak nositi
čisto svoje rokave.
Kaj šele čevlje in kožo.

Kako potem,
ko je na tronu čas,
ki ni čas razposajenosti?
Kaj šele čas sonožnih poskokov.

Kako šele, ko po mizi
z vso težo udari spoznanje,
da so presežniki redki,
stremljenje k njim pa nenehno.

… se nate prah usuje,
kot se sesuje,
kar nosijo v culah.

MEJNIKI

Nimam rok
prekrižanih na životu,
v znak obrambne drže.
Besede odpirajo.
Zalučam, kar je odvečnega, čez levo ramo.
Hkrati s frfotanjem na mestu.
Se na desno, lahkotno, izpostavim
času, o katerem sem rekla,
da prinaša mejnike,
ki bodo nekoč uokvirjeni viseli
na stenah sobe.

Času, ki bo trajal več kot pet minut.
Čas, ki si bo kot osebna relikvija priboril
častitljivo mesto v porah spomina.

Čas, ki bo časovne pasove stran
od pasjih časov.

Dan potrga čipko,
razkrije žuljav vrat,
se zakolne,
da nikoli več ne bo dan,
ki ni.

TO NI TA PESEM

Če si kdaj videl,
kako sonce zapade v morje,
potem si, če zamižiš,
lahko predstavljaš,
kako zlahka se vate
potunkam.
Če sem sonce ...

Če si kdaj videl
s kako čutnim objemom
morje sprejema, potem veš,
kako lepo hladiš
razbeljeno sončevo telo.
Če si morje ...

Če nisi ...
Če nisi, potem to ni ta pesem.

TISTI DEŽ, KI JE GLUH

Po malem
v ušesa drobi
poletni dež.

In na zemljo,
ki je tri dni rjula,
da je žejna.

Grozeče so se stresale okončine
matere Zemlje.
Še malo pa bi potrgala ušesa.
Verjemi, kadar vzroji,
se še sama ne pozna.

Po treh dneh agonije
je presahlosti
konec.

Dež pa,
ne da bi se skliceval vsaj na dolgo pot,
meni nič,
tebi nič
na lahno drobi…
V ušesa in
na zemljo,
pretvarjajoč se,
da je gluh.

STOLP TIŠINE

Ko bom
položena
v višine
stolpa tišine,
bom tiha.

V slovesu bo
potihnilo vse.
Celo ujede se
bodo z menoj
hranile v tišini.

Končno ločilo
oznanja poslednji
pozdrav.

Kolikor
sprejmeš
pesmi-
toliko bom še.

Spraševala sem –
odgovora ni.
Molčiš tudi ti
kot mrtva zemlja.
Kaj me zmerja jarova deca,
ki je bila v zmoti že v zarodku,
sprašujem tebe,
ležečega v mojem domu
na mehkih strunah,
ki prepletajo moje telo.
Mar si zaspal,
utrujen od mojih vprašanj,
povezanih v klobčič.
Ne pusti,
da me obrekuje
jarova deca.

Tam gor sem odjezdila –
se oprijela plavajočega oblaka,
ki mu modrina razjeda perutnice.
Oba sva kot jeklena duša neuničljiva
našla obalo zase.

Nikjer me ni – a tu sem.
Nikogar ni pribitega na križu,
da mu vzamem kaplje krvi,
ki bi jo rana izcedila.
Le tu sem,
ko mi pod noge polagajo cvetje,
semenja pa vpija
zemlja spod križa.

Vene mi cvetje upanja
spomladi,
a ne dam,
da bi teptali to božje poslanstvo
zame.
V njem našla bom
že zdavnaj pozabljene
kot svet velike
izpolnjene obljube.

Zasijale so velike žalostne oči,
kot da bi iz globin dopotovale
po peščeni, ogreti cesti.
Tiho, skoraj neslišno
je srce grabilo čutenje.
S kletke, kjer so grabežljivci
spletli žice
sta sijaj in svetloba
rezala okovano okno
do mojega srca.
Lesket se je ustavil na žicah kletke,
a v nje se še vedno čuti utrip
svetlobe njegovih oči.

Dear Photofriends,

United Photographers International - UPI, cordially invites you to enter the 1st UPI International Exhibition of Photography 2011.

Closing date 31 March, 2011.

The exhibition has received PSA Recognition - Electronic Imaging Division. Two divisions: Colour and Monochrome.

The Panel of Judges consists of five well qualified photographers from five continents. 30 Awards in each section!

Join UPI when you participate in the exhibition, and you will get 15 discount on the membership fee.

You will find all the benefits of membership, and all information of how to become a member, www.upiphoto.com.

I would appreciate very much if you send your entries as soon as possible, and don’t wait until the last days!

We look forward to receiving your entries, and we would appreciate if you have the possibility to distribute this information to other photographers in your country.

Best Regards

Nils-Erik Jerlemar

UPI CR4, EFIAP/p, PPSA, ARPS, ER.ISF, FICS, HonFICS, EUSPA, EFMPA, HonEFMPA,
MVÖAV, AIIPC, HonE.YMCAPS, AWIEP, HonFPSG, HonPESGSPC, S.E. HKCPAC
Vice President
United Photographers International, UPI
Långhällagatan 17
SE-212 30 Malmö
Sweden
nils.erik.jerlemar@profa.se
www.nils-erikjerlemar.se
www.upiphoto.com

1. Revija Mladika razpisuje XXXVIII. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi.

2. Na razpolago so sledeče denarne nagrade:

PROZA
prva nagrada 400 €
druga nagrada 300 €
tretja nagrada 250 €

PESMI
prva nagrada 200 €
druga nagrada 150 €
tretja nagrada 100 €

3. Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov MLADIKA, Ulica Donizetti 3, 34133 TRST, do 1. decembra 2010. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani (oziroma 30.000 znakov), ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset). Tekste lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslov: redakcija@mladika.com

4. Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisateljica Evelina Umek, prevajalka prof. Diomira Fabjan Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Cenda ter odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.

5. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku – Prešernovem dnevu – na javni prireditvi in v medijih. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2011. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.

Rokopisov ne vračamo!

MLADIKA
Ul. Donizetti 3
34133 Trst - Italija
Tel. +39 040 3480818
Faks +39 040 633307
mail: redakcija@mladika.com