ZNAMENJA ŽIVLJENJA

Nebo je pazilo sonce
V škatli dima
lahak vrisk
oživi v trenutku
prihoda mlade lady
Vonj sprememb
realnosti in abstrakcije
ujela je angelčka.
Prebita materija je zasijala
ko Bog prepušča
človeka samemu sebi.

KO OBSTAJAŠ

na posebni poti do sebe
nad tajnim izvirom
širi se
paleta mavrice

to razkošje barv
te nosi radostnega
v vsako nianso

v solzah paraš srce
daruješ ga svečenamu trenutku
med tem ko Bog
pošilja grške plesalke
na besedo Tvojega Olimpa
tam
v vsaki zori
dobiš po en kos
lastnega obraza...

SANJE PERESA

moje noči so slepi verzi
kot trava iz megle rastejo
ko se jim približaš s srcem
njihova jesen še ni prišla
v popolnosti barv
samo tu je megla
prijatelj duše
samo tu je travanj
nežnost srca
na poljanah prihodov in odhodov
sanj peresa

PROŠNJA ...

Izvleči kaktus iz moje duše!
Zdaj me bo grobar usmeril
K resnično tišini kolendarja.
Poslušaj mojo senco!
Če ti višek moje resnice ni dovolj.
Odpotujva v Canes!
Če ljubiš moje pohabljene besede.
Skrčila sem se kot da je zadnji dan.
V mojem prtljažniku stanujejo črvi.
Bodi prepričan v to!
Črne kot moj črni čevelj!
Snemi mi moj obroček!
Ne bom več grizla.
Vrni mi spomin.
Nič ne vem o njem.
Izpuli mojo noč!
Iz tega neumnega filma...

DUŠEVNI BOLNIKI

Napisan jim je scenarij...
V slovarju tišine
potuje oblak
prav do njihove svete podobe
ki piše
besedo...
Nemogoče razčesati
svojih las.
udarjajo, hrumijo. Teptajo,
da bi ubili lastno sled,
v dušljivem svetu identitete...

MORJE V DRHTENJU NOČI

školjka je zaspala
na vzgalvniku otroštva

minilo je mnogo let
vojn in miru
na poteptanem pesku

simulacija je smeh
na ustnicah vrnitve

ko sem mrtva – ne spim
ko sem živa – spim

preprosto sem odšla daleč,
dalj kot so to angeli
upali

na mokri preprogi noči,
skrivnost umira
spet propadam
nič se ne menja

HIACINTA

drhtel je kot Job
z vijoličnim nasmehom
gospod v raztrganem plašču

s pogledom je objemal
z nogami kradel
prostranstvo

v žarenju je slišal
šum čevljev v snegu

hitra nota je zaustavljala korake
para je osvobajala šepet
naslonjeni krik

s solzami v očeh
je pokleknil
in ljubkoval svoje imetje

MIZANTROP

odtrgani dnevi od ljudi
potujejo skozi dušo mizantropa
vse zvezde neba
skrivajo navdušenje svoje lepote

izplavala je skrinja zlatih misli
razmetane drobtine tonejo
preko solznih dlani

ja, nekdo je hotel nekaj spoznati
molči zaprto okno
znana tišina srca
zajame vse telo

ugašajo sveče na mizi
puščajo dim v ustih
Bog je vrgel za pest biserov
morda bo vsaj eden padel na streho
in prebudil liro pozabljene duše

BREZ SMISLA

Ustnice prepelice se vsadil v dimnik.
Roza rituale je Bog prečrtal.
Resničnost skrita v svetlobi,
je pogoltnila otroka.

Tam na morski gladini plavajo:
hlačke, krila, nederčki...

Moram se malo sprostiti.
Na primer,
skuhati pivo z marmelado.

Dajte mi to risbo!
Miliste, da je točna!
Pohodila jo bom!
Nič ne bom popravljala.

LJUDJE

Ko zlo obiskuje svet
Ljudje tečejo
Ljudje tečejo in umirajo

Ko bi svet moral biti svet
So ljudje umirali
V teku so umirali

Množica slabih misli
Gleda iz vreče slepila in sovraštva
Ljudje tečejo

V teku umirajo

Ko sem bila jaz ti
So ljudje v teku umirali
Ljudje vedno nekako
Stoje umirajo

Gorijo telesa
Z glavo v oblakih
Ljudje tečejo...

KARTA DO HIŠE

Prosim karto do hiše.
Hm, karto do hiše.
In kje stanujete?
V hiši.
Ja, vem.
Samo kje je Vaša hiša?
Tam kjer bom sezidala stolp.
Simulant.
Kaj ste rekli, Zumboland?
Potem pa prosim eno karto do Zumbolandije.

ZMEŠANA V SEBI

Posušeni cvetovi življenja.
Lutka v betonu
Rada imam življenje in njegovo ironijo

Absurd je moj smeh.
Stojim pred sveto podobo.
O, Bog dragi,
Komu naj se zahvalim za svoje ime?

Padam v pajčevino lastnih misli
Car je umrl pred sto leti
s sabo je vzel voz
kovček tihega pogleda.

Vrnila bom iskro
revnim sejemskim ljudem
Naj prodajo
Tisto nekaj za par grošev.

Pridi sem. Poglej. Razbila sem si obraz.
Svoj. Stresem vsake toliko.
S temi prekletimi drobtinami
odkrila bom temno skrivnost
Propadla v pasti stvarjenja.
Svojo pozlačeno kožo bom namazala z oljem.
Jaspid bom pogoltnila. Ta z jezika..
S katerim se delil najine dneve.
Ravno zato, da se bom počutila dragoceno,
kot ta obleka, ki visi,
za miljon dni dela. Neumnost,
slepota , greh, ker se ukvarjam
s takšnim izumom. Če ne jaz potem on.
Dvesto let staro krilo brez čipke noči.

Prevedel: Franjo Frančič

AVE DOLCISSIMA DARIA¹

Do dare
Dedi datum
Donna mona
Moda nada
Mobot robot
Eva reva
Mister master
Maior medius minor
Za premor
Dar dir dur
Tertium non datur
Darajavauš Darejavoš
Dara Dareb Dareios
Monos deuteros
Timeo Danaos
Ra ri ru
Ar ir ur
De te fabula narratur
Mar
Kom
Bol
Gol
Dol
Nor
Gor²

¹Pri izbiri tega naslova sem imel v mislih Rossinijev gospel Ave dolcisssima Maria, čeprav je veliko skladateljev Ave Marie pred in po Rossiniju. Italijanski skladatelj Gioachino Antonio Rossini (1792-1868) je znan po slavni operi Seviljski brivec, občudovana je tudi njegova Stabat mater dolorosa. Drugače je bil velik filister in uživač predvsem v kulinariki.

² Lahko bi nadaljeval in najbrž napisal boljšo (ali slabšo?) dadaistično pesem, kot je pričujoča varianta. Vendar je »boljše« največji sovražnik »dobrega«. Pišeš in nikoli ne napišeš! »Da da, raje da kot ne!« se je glasil dadaistični manifest, najkrajši manifest vseh časom, kolikor vem. Dadaizem je futurizmu sorodna smer v zahodnoevropski umetnosti (okrog 1916-1920), ki je odklanjala vso prejšnjo umetnost. Za dadaizem so značilna fantastično simbolična izrazna sredstva in negiranje zveze med mislijo in izrazom. Na Hrvaškem se je pojavil brez sicer obvezne daljše »zgodovinske zamude« kot izvirna različica pod imenom zenitizem po reviji Zenit, ki je izhajala od l. 1921 do l. 1924 v Zagrebu in do l. 1926 v Beogradu, ko je bila prepovedana! Urejal jo je Ljubomir Micić, ki je z Ivom Golom in Boškom Tokinom napisal tudi manifest zenitizma. Zenitizem je bil nezaželen otrok hrvaške književnosti. Po eni strani se je zavzemal za vse »izme« z začetka 20. st. (ekspresionizem, futurizem, dadaizem, nadrealizem), po drugi pa je zagovarjal balkanskega barbarogenija. Zagrebški purgerji s svojo politično in intelektualno elito vred ne nagibajo ne kozmopolitizmu (kateri malomeščani ne glede na nacionalnost pa nagibajo?), še manj pa balkanizmu, ki je tedaj bil izrecni velikosrbski projekt. Ne marajo pač niti levega svetovljanstva Miroslava Krleže! Ubogi ujetniki lastne utelešenosti smo. Zastopite? Drek! Merde! Shit! Scheisse!

LAVABO¹

Ockhamu²

Lavabo je posuda za pranje ruku
i malih predmeta
u svjetovne i crkvene svrhe
u ljubavi i bogoslužju

Obično je u kupaoni, zahodu
ili uz biskupski tron u ladji katedrale
Može biti
iz čelika
terracotte
mramora
plastike
steatita
betona
taraca
drveta
stakla
kamena
granita
bakra
zlata

Njegov je lavabo iz porculana ne bogzna kakve kvalitete
Ima slavinu
za hladnu i toplu vodu
nalik muškom spolovilu
i odvod za prljavu vodu
U nedužnosti ruke svoje perem³
prije
i poslije jela
prije
i poslije ljubavi
pred žrtvenikom
prije
i poslije mise
da ruke budu čiste
Na rukama je njihov zločin⁴
Tko bi rekao da je lavabo
tako stara i važna naprava

Jedna njegova gošča
upotrebljava ga kao bide
Ledjima okrenuta lavabou
spusti gačice do koljena
podigne se na prste kao balerina
da opere medjunožje
Usta joj se pritom
pune slinom
Široki listovi onako napeti
vide se i odsprijeda
Nerijetko pred njom tako stoji
i obred pranja gleda
Iza nje je ogledalo
sa slikom njenih ledja
i njegovim autoportretom

Ostavio ju je u postelji
u sjedečem položaju
raširenih nogu u obliku slova mem
i tijela nalik slovu tau
Lavabo je istom toga jutra
prvi put pažljivije promatrao
makar svaki božji dan u njega gleda i pljuje
Ne napije se kao nekad
pa više ne bljuje

Bijel je i gladak
Na proširenom rubu
lijevo od pipe leži žuta krapanjska⁵ spužva
a desno zelen podložak sa sapunom
Nad njim se umiva
brije i pere zube
Tu se sagnuo više puta
nego što se poklonio
pred ružom
u srcu
križa
Da, Domine, virtutem

28. septembra 2009

¹umivalnik

²William of Ockham (1285-1349?), angleški filozof; poleg Tomaža Akvinskega, Janeza Dunsa Skota in islamskega filozofa Averoesa predstavlja enega največjih srednjeveških mislecev; po njegovem konceptualnem nominalizmu so realne samo posamezne stvari; posamezne stvari so tudi splošni pojmi, kot imena v naših možganih; znan je tudi po frančiškanskem fundamentalizmu, po katerem Jezus in Apostoli niso imeli zasebne lastnine in zaradi katerega je bil v spopadu s papežem Janezom XXII, saj izvirno frančiškansko učenje prepoveduje neupravičeno bogatenje; drugače se je zavzemal za lastniške pravice, za ločitev države in cerkve in za svobodo govora; vendar je najbolj znan po ekonomičnem načelu »Ockhamova britev«, ki se glasi: »Brez koristi je opraviti z več (besedami), kar lahko opravimo z manj.« Svetujem v branje (tistim, ki še niso prebrali) semiotično »kriminalko« Umberta »Ecca Ime rože«, da se prepričajo v velikost tega misleca.

³Psalm 26,6

⁴Psalm 26,10

⁵Krapanj je najmanjši in najnižji otok na Jadranu 300 metrov od Brodarice pri Šibeniku. Prebivalci imajo stoletno tradicijo in so mojstri v predelavi spužev.

NIKDAR MOJA PRVA ŽENA

Moj prvi zakon je trajal osem mesecev. Imel sem dvajset let in bil sem kompletno zmešan. Za nianso je bila bolj zmešana, samo moja mlada žena. Ne vem, zakaj sva odšla podpisat tiste papirje, ko pa je bilo vse skupaj skrajno neresno. Po končani prvi stopnji faksa so me pričele preganjati stare grajske more. Živela sva nad vinotočem in moja izbranka je nekaj časa hodila v službo. Njen okrogli otroški obraz, mi je dajal neko vrsto varnosti. Jedla sva izključno konzerve in počasi jo je začelo motiti, da spijem dva, tri litre vina na dan. Nisem vedel kaj naj počnem s sabo. Kljub stalni opitosti so bile noči razsekane na kose. Spal sem po par ur. Po mesecu dni sva se sprla, vrgla mi je železno budilko v glavo in se odselila k mami. Tokrat se ni dalo zgladiti v postelji. Tam sva se res ujemala, bila sva napol otroka, odkrivala sva skrivnosti razdalje telesa. To je ali ni, to, da dva pašeta skupaj.

Sredi tedna je prišla nenapovedana, na obisk. Pod odejo se je skrivala mala mozoljasta soseda, samohranilka. Bila je tako potrebna, da se je dajala dol z vsakim. Tako, je rekla moja žena, jaz sem psihično na tleh, ti pa se fukariš, kurbir, noseča sem! Ni bilo kaj razlagati. Maratonsko, nemo sedenje ni prineslo odločitve. Potem pa: splavila bom, je rekla. Šel sem z njo na Šlajmerjevo, tik pred abortiranjem se je premislila in skupaj sva se zjokala v travi. Nato je to ponovila do konca, sama. Kako naj bi otroci imeli otroke? Samo, od takrat je bil najin zakon mrtev. Še bolj vztrajno sem pil, ona pa je pričela šopati tavorje. Kaj bi brez mene, tako krhka? sem pomislil. Bil sem pač zelenec, ki je podcenjeval žensko moč, Bebo, ženske nas preživijo za deset, petnajst let. Samo, tudi od seksa ni bilo nič. Samo še prepiri, metanje flaš ob steno in obtoževanja.

Odselila se je drugič. Po treh mesecih sem dobil vabilo na ločitveno razpravo. Voščena gospa za mizo je nekaj srala o skupnem življenju, odgovornosti in novih poskusih. Končalo se je še prej, kot poroka. Kar pojdi, sem ji rekel na stopnicah, bomo videli, komu bo bolj zneslo. Čez mesec sem jo že videl z novim tipom. V študentskem sem si našel neko brucko iz Prlekije, ki je rada pila konjak in je imela tak grozovit dialekt, da sem se krohotal, samo, če je odprla usta. Po letu dni, pa sem začel pogrešati svojo bivšo. Zalezoval sem jo, čakal pred materinim stanovanjem in jo prosjačil, da bi spet poskusila.

Niti trznila ni. Ko sem neko dopoldne skočil čez šipo v pisarni kjer je delala, je hladno poklicala orožnike. Bolj se me je branila, bolj sem težil. Nato je prišlo služenje domovini, takratni Jugi, na vojaški psihiatriji v Splitu. Pisal sem svoji bivši za drobiž in začuda je odgovorila. Ko sem se po treh mesecih vrnil iz vojaške norišnice, sem upal, da bova spet skupaj. Skoraj bi zatečnaril in jo zasnubil. Na srečo obeh, pa sem prešaltal na pivo, travo in sadjevec.

Po dvajsetih letih, sva se spet srečala. Kako življenje? je vprašala. Za en kurc, sem rekel in naročil tretje pivo. Še toliko piješ? je bila radovedna. Še tako dobro fukaš? sem ji vrnil z vprašanjem. Konec koncev, črno na belem, osem mesecev je bila moja žena.

OGNJI

Ognji so v tvojih očeh, štejem čebelja krila las, metulje, vsa mi dišiš po medu.

- Me boš počakala, zdaj, ko sem ta tleh, samo obdobja so, pobral se bom, vedno sem se, glej, čutim pomlad v krvi, zemlja diha, bodi na moji strani, jo prosim.

- Ne vem, resnično ne vem, rečeš.

Spomnim se, ko sem te srečal prvič tam na šolskem hodniku, ogrnjeno s plaščem preko ramen, samozavestno in visoko, v zreli lepoti. Spomnim se, kako si nisem upal narediti odločilnega koraka, pisaril sem listke in vabila, ki jih nisem oddal. Ne samo, da so se mi bile pedagoginje posebna kasta, po letih dela histerična in v šablone zaprta bitja, čakal sem, tvoj prvi korak.

Pri obzidju, ker je eden od mnogih džankijev skočil pred dnevi trideset metrov globoko na skale, sem te čakal.

- Zakaj ravno tu? si vprašala.

Sprehodila sva se do borovega gozdička, stopil sem čisto blizu, začutil toploto tvojega stegna, na kocki je bilo, kako boš reagirala. Objel sem te preko ramen, nisi se branila. Tvoja roka me je počasi popeljala do voljnih, napetih bradavic na dišečih prsih.

- Po medu dišiš, sem ti rekel in ti obliznil uho.

Ljubila sva se dolge ure bele noči, brez besed, na trapezu kože si mi vrnila moč, ob svetlobi srebrne lune, črni slap tvojih las, tisti izraz predanosti, tisto telo, napeto v loku, ki trza v verigi orgazmov.

Nisem znal, zakompliciram, nikoli odrasel otrok bi rad vse, ni zadovoljen z malim, ki ti napolni sedanjost, ne, zahteva več.

V sanjah je spomin na najino edino noč postal nož, ki je v bolečini presekal spanec.

Kot žareči val, ves vibriram.

Ne morem tako, rečeš, ti imaš svoje življenje, rečeš, svoje ljudi, kaj bo ostalo meni? Ne znam ti odgovoriti.

V sanje je zavito, ta najin privid, nisi vedela, takrat, ko si me sprejela, garjavega psa, obrnilo se je proti meni, drobci razbitega zrcala so mi porezali obraz, v jutru, so ciprese postale sovražniki.

Mehko, kot jadro drsijo moje misli k tebi, daj, pridi, kot klovna bova, razigrana, prevarala bova sivino pozabe, daj pridi.

Samo škripanje golih vej v mrzlem jutru. In se zima naseli v krvi.

HORS

Sto let samote je minilo od takrat, ko sva se prvič srečala. Zdaj je sedela v avtu s svojim tipom, bleda, shujšana in brez besed.

- Nič me ne sprašuj, mi je šepnila, ko tipa ni bilo zraven. Njen, nekoč okrogli obraz, ni imel oči.

Nekoč pa, z jogijem sva divjala za štreko, ljubila sva se s tisto silno energijo osemnajstletnikov, ki verjame, da zmore vse. Par let kasneje je spoznala svojega prvega moža. Bil sem v njeni sobi, ko mu je telefonirala in mi ga metala na roko. Pustila mu je, da govori in se prisesala na gobana.

- Imam nekaj šita, hočeš? je vprašala. Na začetku pivskega staža sem eksperimentiral z vsem.

In potem se je ločila in teden dni kasneje znova poročila. Srečala sva se pri nori pianistki, ki si je sama, s kuhinjskim nožem, odrezala kazalec. Vso noč sva se zaman trudila, poiskati izgubljena leta. Ostala ji je hči in stalnost občutka, da jo je življenje prevaralo.

Zadnjič sva se trudila priklicati to, kar sva zamudila kot otroka. Nenehno sem se vračal, k trgajočim se podobam fragmentov, ko smo se vozili v megleno, zimsko noč. Vrgel sem jima spalke in se odpravil na zadnjo pijačo. Ogromna žareča gmota sonca, se je dvignila ob zori. Pozdravil sem ga.

Stal sem pred pol odprtimi vrati brunarice in opazoval par, ki kleči na tleh in si z vžigalnikom, na žlički pripravlja sončni šus horsa. Nič posebnega nisem razmišljal, moj pogled je poiskal njo, ljubezen mojega otroštva. Zaman, ni imela več obraza, oči.

Iz zbirke »Meseno spoznanje«

NASELITEV IN ODSELITEV

On o sebi.

Zaradi ponujene načelnosti razmišljanja bi moral, mora, je moral

v svojo notranjost, v ta – pri pisanju – vase sključen nekaj.

Lahko bi ga – kakor kdo drugi – imenoval samoobtožba. Ali kakor še kateri drugi Kar zadeva mene. Potem mu je padla na pamet nezadostna beseda življenjepis. Tudi spomenik, kako kratkočasno. Ali beseda, ki jo v resnici ni prenašal, avtobiografija. Ali celo, kako staromodno, Curriculum vitae.

Vse to nima nič, ampak prav nič opraviti z njim ali s pisanjem, ki je vendar načeloma in pravzaprav sedenje. (Kako ljubi ti besedi: načeloma in še bolj: pravzaprav.)

Sedenje.

»Po njegovih kretnjah, njegovemu sedenju, četudi pri pisanju, ga ni mogoče popolnoma dojeti,« je zapisala in on je to vsrkal vase – kakor sporočilo, dokaz veliko razumevanje.
Pri pisanju ostanejo oči v glavi.

Distanca, ki se pravzaprav imenuje introverzija, in ki se ji je brez zadržkov predajal, prisega na distanco.
Distanca, distanca, distanca.

Ko je sredi pisanja, je bil in je nekdo drugi. Alter ego, shizoidni Jaz, z zavestjo pisoče sedečega in sedeče pisočega.

Sedenje je pisanje.

In potem znani obrnjeni zaključek :
Pisanje je sedenje.

Kljub temu se v najboljših trenutkih previdno dvigne.

To je notranja nežnost dobrega počutja. Potem ljubi samega sebe – in vse ostale.

Pisanje pomeni zbiranje neukrotljive energijske nežnosti, dejavne nežnosti.

V glavi. In nasploh povsod. Preko.

Potem postane negiben. Misli nenadoma razkrijejo samosvoje življenje in postane samsvoj in ostane. Dolgo. Nenadoma ozdravi. Začuti odrešenje. Z zgodovino. Zato je pisanje navsezadnje njegova odrešenjska zgodovina.

»Samo strti ljudje lahko pišejo,« mu pravi njegov pisoči prijatelj.

Pisanje mu vrne njegovo drugo polovico. Morda prvo.

Pri pisanju ga ni mogoče niti opisati niti pojasniti.

Pozneje navadno ne razume več, kako je postal beli papir zeleno-bel. Njegovi stavki, pesmi in zgodbe ga presenečajo. Na vprašanja ne bi znal odgovoriti. Nič tehtnega.

Sleherni odgovor je in bi bil samo beg. Odselitev po naselitvi, kajti nazadnje je pisanje njegova najlepša pokrajina. Njegova sla.

Vedno znova poskus (drugih), da bi ga našli, da bi ga premagali, da bi mu gledali čez ramo.

V stavkih, svojih najboljših, se znova najde.

Ko se znova najde, ponovi in zadosti, strah. Bojazen, da ne bo več mogel najti nobenega prvega stavka. Nikoli in nikdar več. To je brezmejni strah pred neskončno brezdomišljijskostjo. Njegov prastrah od prvih sedenj. Toda tega ne bi nikoli priznal.

Njegov strah pred doživetjem, medtem ko čas postaja trenutek, delček nekega trenutka, v katerem ne more ostati noben čas več in ne bo nič več nastalo. Ta strah je njegova večna ovira. Njegov zadržek zoper katerega bi šel sam v boj. Čeprav nikoli ne bi šel v boj.

In kljub temu zagotovo obstajajo tisti trenutki, ko mu šele pogled na ure pove, da je bil dolgo odsoten. Zelo daleč. Nič več v tistem svetu, v katerem pisava komaj velja.

V svetu, v katerem ima pisava veljavo, je njegova pravica popoln stavek, roman stoletja, platnica s težo, so deli, ki se urejajo v celoto. Je – ja, kar povej tako, pravi ona – poezija.

Poezija, ne rimaštvo: njegova želja, čeprav si nič ne piše „z duše«, niti s svoje niti s tiste iz njegove okolice, ker noče nikogar prizadeti. In kljub temu to počne, pravi ona, najraje počne to in ono.

Njegovo pisanje je besedišče ljubezni, v katerem besede postajajo besede.

Mirnost.

Otožnost in lastna žalost.

Ustnice in lasje.

Stisk rok in trenutek.

Smrt.

S pisanjem, pravi, in ve, da vsega tega ne bi nikoli rekel o sebi.

Kakšno korist pa bi imele stvari, če on ne bi imel pisanja.

Pisanje: njegova trdna odločitev, njegova najbolj skrivna zaobljuba.

JAZ

Gre za zgodbo. Gre mi za zgodbo. Za tisto zgodbo. Tisto edino. Edinstveno. Napišem jo s svinčnikom. Z glavo. S srcem. Pišem jo in pišem. Dan za dnem. Leto za letom. Celo življenje. Pravzaprav me ona piše. Zariše mi brazde in gube. V obraz. V srce. Piše se sama. Opazujem jo s svinčnikom. Z glavo. S srcem. Pišem jo in pišem. S svinčnikom. Pravzaprav sem njen svinčnik. Njen obraz. Njeno srce. Vse. Do zadnje vrste. Zadnje besede. Dokler se beseda ne vrne v nič. Ali v vse.

GREM V NARAVO

Včasih moram ven iz hiše,
na cvetoče travnike,
moram nekam, kjer izbriše
narava misli žalostne.

Po polju hodim, grem v gorice,
ko se počasi večeri,
gozdove gledam in vasice,
mi zarjo iščejo oči.

Zagledam se v gora obrise,
med njimi zarje je odsev,
oglaša v drevju pesem ptic se,
med trto slišim črička spev.

Vse mirno, tiho je pri hišah,
za okni mežikajo luči,
v lepem tihem tem večeru
se moja žalost razgubi.

Na temnem hribu bi ostala,
zaprla trudne bi oči,
tu za vedno bi zapala,
bi zveze mi bile luči.

JESEN NI POMLAD

Pomlad zacveti, se prelije v poletje,
že rože med trnjem poženejo cvetje,
sadje že prvo na drevju zori,
vse, kar je živo, se s sušo bori.

Poletje se kmalu prevesi v jesen,
zemlja človeku naročje odpira,
sad svojega dela kmet zdaj pobira,
jesen pokaže, kdo je priden, kdo len.

Mnogo prezgodaj spet svet je leden,
tako pride v življenju prezgodaj starost,
človek prevesi se v svojo jesen
in zaželi nazaj si mladost.

Toda jesen ni nikoli pomlad,
stoletna cvetica le enkrat zacveti,
enkrat je človeku dan ta naš svet,
smrt pa je kot zima, nas v grob položi.

MLINSKA KOLESA

Mlinska kolesa se več ne vrtijo,
stara, strohnela ob mlinih ležijo.
Ta stara kolesa nekoč so živela,
mnogo žita kmetom so zmlela.

Kmetje s hribov v mlin so nosili,
dolinsko so s konji zrnje vozili.
Mlinska kolesa dan so in noč
mlela za kruh, za potico, za moč.

Ajdo so mlela v moko sladko,
so stope obdelale drobno proso.
Kdor kruha in kaše dovolj je imel,
je s svojo družino zadovoljen živel.

Zdaj mlinska kolesa ob vodi trohnijo,
mlini pa stari skrivnostno molčijo.
Na njivah še vedno zrnje gre v klas,
le mline in stope melje zdaj čas.

KOZOLCI

Gorenjski kozolci,
kako ste mi dragi,
skozi vas gledam
svojo mladost.

Ko smo otroci
se srečni igrali,
pekli kolačke,
delali most.

Kadar ste z žitom
bili obloženi,
za nas in za starše
bili ste svetost.

Klasje prezlato
se je v soncu sušilo,
nam pa v srcih je up prebudilo.

Da bomo kruha dosti imeli
še ptički drobni so žvrgoleli,
petje njihovo -
naša radost.

Zdaj pa ste dostikrat pusti in prazni,
sonce in veter
zdaj sta vaš gost.

NAŠA DRUŽINA

Nekoč nas je bilo devet,
oče, mati, pet otrok
in dedek še in babica,
ki pravljice sta pravila.

Je oče delal in garal,
oral zemljo, kopal, sejal,
da družina bi imela kruh,
naš oče je kot dobri duh
nam zmeraj poskrbel za vse.

Z očetom mama je garala,
na polju, v gozdu in doma,
kljub temu je bila vesela,
kljub temu je z otroki pela
in dobre volje je bila.

Najprej so dedka odnesli,
nato še babico za njim.
Otroci rasli smo, odrasli,
odšel je prvi, mi za njim,
še oče se je poslovil,
je v tihem grobu dom dobil.

Nekoč nas je bilo devet,
oče, mati, pet otrok,
zdaj oče v tihem grobu spi,
mama sama zdaj živi,
ostal je v kotu križ in Bog.

KMEČKA PRAVLJICA

Nekoč bila je domačija,
velika skoraj kakor grad,
nekoč bila je hiša polna,
trdno stal je kmečki grad.

Pred hišo se je razprostiral
kmečki vrt, lepo cvetoč,
stara lipa je dehtela,
fantje peli so pod noč.

Sadovnjak je kakor žena
zdrave sadeže rodil,
grozdje v bregu je zorelo,
na njivi se je kmet potil.

Bila je kašča polna žita,
vina poln v kleteh vsak sod,
živina stala je v hlevu,
kmet bil je sam svoj gospod.

Zdaj vse je prazno, zapuščeno,
dom mrtev je že nekaj let,
vinograd uničen, drevje prazno,
odšli so vsi v daljni svet.

ZEMLJA

Še veš kako sva si želela
košček svoje zemljice?
Po lastni hiši hrepenela,
kjer najino bilo bi vse.

Zemljo kmalu sva dobila,
oba garala sva na njej,
da bi kaj večje dokupila,
da otroci bi na zemlji tej
živeli lepše kot midva.

Da vsega bi dovolj imeli
in z zemljo dalje bi živeli,
da zanje svet bi bil svetal.

Nobeden ni doma ostal,
da bi napredni kmet postal,
kmet kot jaz, kot ti.
Po svetu so otroci šli
in midva delava kot prej.

Zdaj zemlja nama še rodi,
a izpila nama bo moči,
kdo bo potem na zemlji tej?
Če veš, moj dragi, mi povej.

NEVIHTA

Kadar se oblaki črni
zbirajo na nebu,
ko pripravlja se nevihta,
mene strah v srcu stiska.

Ko je nevihta razdivjana,
ko blisk in tresk nebo pestita,
bi se rada skrila tja,
kjer nevihta ne divja,
kjer verig rdečih ni,
kjer tišina šepeta,
kjer je mir doma.

A ostati moram tam, kjer sem,
prestrašena skoz okno zrem,
za mir in srečo več ne vem.

A ko nevihta se zdivja,
čez nebo razpne se mavrica,
se v žarkih barvah razigra.
Spet upanje je v dnu srca.

SVEČA

Ti si kakor sveča,
jaz kot temna noč,
ti na pot mi svetiš,
jaz gledam te gredoč.

Ko sveča bo zgorela
in pot bo brez luči,
podoba tvoja draga
vodila bo oči.

Ti si kakor sveča,
jaz samotna noč,
ali boš še moja sreča,
ko odšel bom proč?

MAMA

Moja ljuba, draga mama
čisto sama je ostala.
Tam pod hribom, v hiši beli
so lasje ji osiveli.

Moje misli k njej hitijo,
vsak dan se pri njej mudijo,
že mnogokrat sem jo vabila,
da bi se k meni preselila.

A mama hoče tam živeti
in hoče tam nekoč umreti,
kjer smo otroci se rodili,
kjer smo družina srečna bili.

Povsod me spremljajo spomini
na mladost in starše ljube,
na sestro in na drage brate,
na domače njive, hišo, trate.

Mama, vem, pa misli name
in na svoje vse otroke,
za našo srečo, zadovoljstvo
vsak dan sklepa trudne roke.

MOJI VNUČKI

Moja vnučka, majhna punčka
z nebesnomodrimi očmi,
moja majhna, drobna lučka
z nežno svetlimi lasmi.

Pridi k meni, dete malo,
da te stisnem na srce,
da mladost začutim tvojo,
čas, ki ti naproti gre.

Moji majhni, dragi vnučki,
k meni pridita zdaj vsi,
da v očeh bom vaših uzrla
lepoto svojih otroških dni.

V ŽIVLJENJU ME LJUBITE

V življenju, dragi, me ljubite,
dokler imate še svoj dom,
v življenju mi cvetic nosite
in ne tedaj, ko umrla bom.

Cvetice vedno sem ljubila,
tiste z oken in z vrtov,
cvetlične šopke sem nosila
tudi s travnikov domov.

Želela vedno sem si sreče,
miru, ljubezni in cvetov,
zdaj so dnevi za ljubezen,
ne tisti v žalosti grobov.

MLADINI

Kot jutranja zarja
mladina si ti,
po noči se temni
nov dan zbudi.

Kot sonce pomladno
ste mladi ljudje,
veselo in srečno
je vaše srce.

Upanje naše
je vaša mladost,
med vami in nami
naj trden bo most.

Mladi spoštujte
starejše ljudi,
saj hitro za nami
prišli boste vsi.

KAJ SI, ČLOVEK?

Kaj je človek? To premisli,
ti, ki misliš, da si vse.
Danes si bogat in srečen,
a jutri te nikjer več ni.

Glavo nosiš ti visoko,
kot da sveta si gospodar,
sebe vidiš v luči svetli,
za druge ni prav nič ti mar.

O, le nikar si ne domišljaj,
da si edini in izvzet.
tako je na tem ljubem svetu,

VPRAŠANJA

Ali je tvoj delež to, pisatelj,
da slavijo te takrat,
ko že grob je tvoj prijatelj,
ko v zemlji si postal le prah?

Kdo bil takrat je tvoj prijatelj,
ko si za ustvarjanje živel,
ko na poti si samotni
ljubil, hrepenel, trpel?

Kdo je razumel te, pesnik,
ko si izlival na papir
bolečino in bridkosti,
ko zaman iskal si srčni mir?

Zakaj te niso bolj cenili
in ljubili že takrat?
Zakaj, zakaj, gotovo vprašal
si se sam neštetokrat.

Za umetnika v tem našem svetu
vedno rase bridek kruh,
šele ko ga grob pokriva,
svet prizna mu: »Velik duh.«

MOJA KNJIGA

Prvo knjižico prejela
sem nekoč od mame v dar.
Kako sem je bila vesela,
še spominjam se na tisti dan.

Od takrat bila je knjiga
spremljevalka mojih dni,
z njo živela sem v samoti,
bila z menoj je med ljudmi.

Naj v knjigi bo povest, naj verzi,
v tuje misli se vživim,
vživim v besede se in zgodbe
ob njih vesela sem, trpim.

Kot knjiga naše je življenje,
vsak dan odpre se nova stran,
naj sreča bo na njej, trpljenje,
to knjigo bere vsakdo sam.

GLEDALIŠČE

Gledališče, ti si zame kraj lepote,
sem prihajam, da bi vse slabo pozabila,
da odkrila tiste svetle bi svetove,
ki v življenju sem morda jih zamudila.

Tako je hitro, kmalu vse minilo,
le po lepem želja v meni je ostala,
za pozne dni, za mračni hlad jeseni
bi lepote rada polno si nabrala.

In kadar žalost mi srce prevzame,
k tebi pridem, da me potolažiš
s tem, ko mi življenja nova kažeš, -
že čakam nate, da me spet povabiš.

UTRINEK

Če bila bi jaz učena,
pesem moja lepše bi bila zložena,
lepše rime bi zvenele,
besede bi mi lepše pele.

Moje pesmi v srcu se rodijo,
v dnevih in nočeh, ko drugi spijo,
včasih solza kane na papir,
vzdih pretrga včasih nočni mir.

Moje pesmi, to so čustva moja,
to mladost in zemlja, moja pot in čas,
življenje so, ki ostalo je na zemlji,
moje pesmi, misli v mojih pesmih,
to sem jaz.

KRIŽIŠČE

Skozi okno gledam na križišče,
od koder ceste peljejo na vse strani,
kjer vsak dan je kot mravljišče,
polno avtomobilov in ljudi.

Le kam hitijo vse te ceste,
le kam ljudem se vsem mudi?
ko semaforji se odprejo,
se drug za drugim zapodi.

Večkrat pa treba je obstati,
se vprašati, kam pelje pot,
kako bi semafor življenja
nas varno vodil mimo zmot.

Prav kratka pot je na grobišče
vseh naših upanj, lepih dni,
nevidna pot drži do sreče,
na njej se človek izgubi.

NEMIR

Ko v mojem srcu je nemir,
poiščem svinčnik in papir
in pišem, pišem dolgo v noč,
dokler se mi ne vrne mir.

Ko veselje, žalost v srcu vre,
papirju belemu povem,
kaj me veseli, kaj žalosti,
papir molče sprejema vse.
Ne maram tožiti ljudem.

SMRT

Pravijo ti
bela, črna,
kruta, težka,
strašna, neusmiljena,
milostna in ne vem še kakšna smrt.

Mnogi se te bojijo,
te kličejo,
nekateri ti gredo
v objem

Jaz pa te prosim:
ko boš prišla,
mirno mi pretrgaj
nitko življenja.

Iz zbirke ZEMLJA IN PESMI

NI ME SRAM, DA SEM KMETICA

Ni me sram, da sem kmetica,
ni me sram žuljavih rok.
Ni me sram, da so mi lica
zvenela od dela in otrok.

Ponosna sem, da sem kmetica,
da zastopam kmečki rod,
saj mimo njega je pravica
hodila vedno in povsod.

Iz zbirke »Natrgani cvetovi«

Kako prost je dotik,
ko se duša premakne
v odmik.

Ples je prostor, kjer jaz lahko odzvanja.

Moški je v življenju ženske
le začimba, ne glavni obrok.

Če opaziš lepoto, ostane s tabo.

Ples je valovanje mesa
v zanosu duše.

Ples je druga frekvenca
plapolanja krvi.

ZGODOVINSKO

Močan, vlažen vonj se skrivnostno vije skozi nosne čutnice ter jih z vsakim vdihom popelje v svoj svet. Moj svet.

Tam v kotu, kjer svetloba komaj lahko doseže do roba mize, ponosno ležijo že desetletja. Jaz pa jih leto za letom, teden za tednom vztrajno hodim obiskovat. Vsaka komaj čaka, da mi lahko pozno v noč pripoveduje svoje zgodbe, ko vsi v mestu že sladko spijo. Ni pomembno kateri dan je v tednu, kateri letni čas je zunaj, koliko časa imaš.  Ona zvesto čaka. Neštetokrat se lahko poglabljaš v njo, jo gledaš, zapuščaš, a ona bo vedno tam, tebi na voljo, ko si boš zaželel miru in samote v srečnih in nesrečnih trenutkih. Samo en obrat in že te lahko popelje drugam. Samo svoje misli ji prepustiš in takoj te zasvoji. Brez izjeme.

Nežno jo dvignem, pihnem z vseh smeri, da beli drobci preteklosti zaplešejo po zraku ter previdno položim na mizo. Zaželim si potovanja. V preteklost. Tako, kot sem to počela, ko sem bila še majhna deklica, željna vedno novih in novih izzivov. Pa čeprav brez besed, v tišini in samoti. Zaželim si spominov in družbe starih prijateljic. Z njimi ni bilo nikoli dolgčas. Takrat so se odvijale najbolj divje pustolovščine v moji glavi. Samo one so me znale v eni noči odpeljati v prazgodovino, v puščave, naslednji trenutek že pod vodo in v gore ali pa kar tako, v tehnologijo in med številke. Samo one so me lahko brez besed potolažile v najhujših trenutkih in brez besed nasmejale do solz.

Z njimi sem brez strahu zaspala. V divje sanje.

Kako lahko vonj prebudi tako stara občutja v naših možganih so ugotavljali že prenekateri znanstveniki, a še danes jim ni uspelo razvozlati, kaj je ključnega pomena, da lahko na podlagi vonja vidimo že napol pozabljene spomine iz preteklosti. Preko zavrženega kupa spominov, lahko takoj zaznamo vonj prvega šolskega dne, minut, ki so bile tako nekaj novega, strašnega a hkrati zanimivega, da bodo tam ostale za vedno, preko tega kupa lahko takoj ugotovimo, kako je dišala prva ljubezen, pa čeprav jo je zabrisalo nešteto mladostniških solza, ugotovimo lahko tudi, kako močno diši poletna, rosna trava in kako ledeno je biserno-modro morje pozimi. Vse to lahko dosežemo z njimi, s stranmi, ki so polne asociacij in emocij, če smo jih le dovolj negovali in spoštovali.

Zame bodo vedno na posebnem mestu, na posebni polici v stanovanju in v srcu. One so bile moje prijateljice, tolažnice, učiteljice ter včasih le predmet namenjen jezi in žalosti. Še v najbolj norem delu našega življenja, v današnjih dneh, ko ni časa za druženje in realno bližino ljudi, one nudijo zavetje. Brez ugovarjanja. Tam so, zate¹.

Knjige namreč, ki imajo toliko zgodb, napisanih in nenapisanih v sebi, da bi lahko združile cel svet, v eno. Če ne zmoremo več trezno misliti z lastno glavo se prepustimo modrostim, ki že toliko stoletij skrbno ležijo med platnicami. Mogoče končno le nekdo prebere rešitev, kako rešiti planet ter nam s tem olajšal dni, ki prihajajo.

Ampak, črke znajo biti zelo skrivnostne, če jih ne razumeš pravilno. Tako da, kdo si upa razvozlati usodo..?

SAMOTA

Nekoč je živela majhna deklica.. ki se je zelo bala teme in neznanih ljudi.. A ljubila je samoto..  Vedno.. ko je prišel kdo nepoznan k hiši.. ga je na hitro ošinila s pogledom.. preverila kakšne kretnje ima.. s kakšnim tonom govori ter pobegnila v svojo sobo.. Risat.. To je oboževala.. Z neštetimi potezami je ustvarjala svoje lastne svetove in poti.. Prepuščala se je toku živobarvnosti.. sijaju oči..

Ko je tako pozabila na čas.. in je ni bilo tudi po več dni skupaj na spregled.. so se le spomnili na njo.. Tujci.. Trkali so.. Na velika.. lesena.. črna vrata in čakali.. Čakali.. Ni prišla odpret.. Ne takrat.. ko so oni želi.. ko so jo želeli s silo spraviti na svetlobo.. Ona je prišla potem.. Prišla je potiho.. plašno.. kadar so že vsi odšli.. Z razlogom..

Pustila jim je listek.. Na tleh.. Pred vrati.. Nanj je z velikimi.. rdečimi črkami napisala:

” NIKOLI NISEM SAMA.. IMAM SVOJE SRCE, KI MI VEDNO ZNOVA PRIPOVEDUJE ZGODBE, KADAR VI POZABITE NAME..”

A teh besed zopet ni našel nihče.. List papirja je namreč odnesel veter.. ki se je tako rad podil po zapuščenem podstrešju.. Skoz okno..²

BORBA

Rekli so mi naj se v življenju vedno borim.. naj se nikoli ne obrnem nazaj.. naj nikoli ne predam duše tujim oblastem..  naj nikoli ne neham verjeti vase.. naj nikoli ne umažem lastnega imena.. naj nikoli ne neham poslušati svojega lastnega srca.. In kdo si oni.. ki so mi to rekli..? Oni.. ki so že davno nehali spraševati za moje sanje.. ljudje.. ki jih moj vsakdan ne zanima več.. tako kot nekoč.. vsak večer pred spanjem.. To so tiste osebe.. ki so že davno nehale vsaj navidezno verjeti vame.. To so obrazi.. ki se jih ne spomnim več..

Dovolj je.. da mi v ušesih odmevajo besede.. ki sem jih uspela splesti v mrežo življenja.. Besede.. ki so narekovale moje misli..

In pravim ti.. Tebi..

Nikoli ne pozabi kdo si.. Kaj si želiš.. Za katerim ciljem potuješ in v čigavo srce pripadaš..

Vedno bo odgovor na dlani..

Do zadnjega sončnega dne.. vse dokler ne bo na zemljo padel poslednji, črni mrak smrti.. se PREDAJAJ..³

Dobro veš, kaj vse je zmožna storiti usoda.. zato je ne ustavljaj..

JUTRA

Kako obožujem jutra.. Ko se zjutraj počasi prebujava in si z zaspanimi pogledi poveva vse nočne sanje.. Ko me s poljubi po vratu žgečkaš in me prijazno napodiš iz tople postelje in ko potem jaz vsa premražena pritečem nazaj k tebi.. Še en poljub za začetek dneva.. Nič ni lepšega.. kot biti ob tebi.. se počutit varno in ljubljeno.. V tišini in napol v snu se trudiva navleči nase vse kar je ostalo na tleh po predolgi noči.. Diši po ljubezni.. Vedno.. ko začneš pri puloverju.. s kotičkom očesa na hitro preletim tvoje telo.. da vidim če so vsi odtisi poljubov ostali na svojem mestu.. In ko jaz še kar omamljeno sedim na postelji.. prideš k meni.. da se lahko za trenutek zlijem v tvoj objem.. Nežno mi zašepetaš na uho.. naj pohitim.. da ne bova pozni.. in da bova sanjali naprej.. čez dan.. dokler se zvečer zopet ne znajdeva v najinem svetu.. ..Kako rada imam ta najina jutra..⁴

BLIŽINA

Kdo ve kam so odšli vsi moji spomini..? Kdo ve v katerem letu so obstali..? Verjetno sem jih pustila na kakšni zaprašeni cesti.. ko sem čutila.. da je čas.. da jih povozi še kolona avtomobilov in pohodi skupina ljudi.. Tistih.. ki nikoli ne bodo vedeli.. kaj dejansko so pohodili.. Kaj so resnično srečali.. pa sploh niso opazili.. Mogoče je bil to edini izhod.. da sem preživela.. Počutim se kot da sem se po tistih prespanih letih ponovno rodila.. v nov svet.. z novim obrazom.. Koliko ljudi zapečati svoja čustva in jih skrije na dno svoje duše.. in koliko časa traja.. da zopet odprejo svojo notranjost.. da vsi strahovi pridejo na površje.. Včasih se mi zdi.. kot da imam senzor za tuja čustva.. za odzive v okolici.. da imam sposobnost opaziti in prepoznam vse izigrane.. uničene ljudi na ulici.. ki mi prečkajo pot.. Vse piše v očeh..

Ljudje mislijo.. da vsi upamo kazati čustva.. jokati.. se zlomiti.. Potem pa čakati.. čakati.. da bodo prišli po nas.. nas objeli in celo noč tolažili.. Čakati..⁵ Koga že..? Kdo takrat pride..? Ja.. mama.. pa najboljši prijatelj.. tudi babica.. pa sestra.. pa.. pa.. Kdo..? Nikogar ni.. takrat ne..  So pa tisti.. ki vedno stojijo molče.. nekje ob strani.. nevidno.. brez besed govorijo življenjske zgodbe.. poslušajo.. Tisti.. ki ne izgovarjajo vedno lepih besed.. ki povedo tudi realne stvari.. nas pravi čas postavijo na tla.. To so oni.. redki ljudje.. ki pridejo.. Nenapovedano pridejo.. takrat.. ko je najhuje.. A jih na nek način pokličemo sami.. Kot klic v sili.. zadnje upanje..

Ne mislim.. NE .. še vedno ne mislim sprogramirati sebe po navodilih družbe.. Še vedno ne bom hodila po pločnikih.. pa tudi čez prehode za pešce ne.. ker pravijo da je tako varno.. Da se nam tam ne more nič zgoditi.. Še vedno se bom kdaj podala na nočni sprehod.. po ”mojih” ulicah in poteh.. kljub temu.. da to naj ne bi bilo varno.. Živeti varno je tako ali tako najtežje.. Biti vedno pazljiv.. pozoren.. prijazen.. v krogu nasmejanih ljudi.. Kakor hitro se izkaže.. da to nisi.. ali pa nočeš biti.. te ocenijo za čudaka.. za drugačnega.. Kar pa pomeni.. nesprejemljivo za današnjo družbo..

Pa je to resnično tisto.. kar bi želeli..⁶ Je to res življenje..?

Tisti ”pametni” pravijo.. da je.. da je to del sodobnosti.. Pomembno je tako le tisto kar ljudje lahko vidijo.. Kdo pa še ima danes čas.. se ustaviti.. zazreti človeku v oči.. poslušati in dejansko slišati..?

Redki..⁷ Vendar so..

Preverjeno.

SOBANE

Počasi imam že dovolj..lovljenja sebe..po neštetih sobanah..⁸iskanja vedno novih in novih zasilnih izhodov.. Te prekleto dolge sobe me uničujejo..starajo moje kosti..dušijo pljuča.. Vedno z velikim navdušenjem odpiram težka..skrivnostna..neprebojna vrata.. S previdnostjo naredim prvi korak..globoko vdihnem..da se poskušam privaditi vonja.. pogledam naokoli..da oči zaznajo kaj znanega.. prijetno domačega.. Naslednji korak.. je že korak v neznano..v meglo.. Bežen pogled..odkrije življenje okoli mene..vse polno metuljev..tistih živobarvnih.. mavričnih barv.. Ko poteče rok trajanja enega prostora..takoj zavijem v levo.. v novo neznano.. sobo..

Prestrašim se velikanskih senc.. Če dobro pogledam..vidim ogromne pajke..polno jih je..vsi gredo proti meni z največjim užitkom.. Ne ustrašim se veličine.. Moja prisotnost..vonj..hlad jih ubija.. Niso zanimivi.. Odpravim se naprej..tokrat v desno..⁹

Odprem..

Znajdem se v modrini..v ozadju se svetlikajo gore školjk..zabredem v vodo..prija mi.. slano.. Končno se počutim varno..nekje v samotnem prostoru..na toplem soncu.. No..je le luč nekje visoko nad menoj.. Po napornem iskanju znanega mi zmanjka moči..usedem se na tla..vse se zlije v eno..rjavo.. Izgubljam se..v sencah starih dreves.. Dovolj je bilo..odpravim se naprej..naravnost..za soncem..ki mu vedno bolj peša sijaj.. Noč..¹⁰

S težavo odprem majhna..steklena vrata..na koncu dolgega hodnika.. Padec.. v morje perja.. Vse okoli mene je lahkotno.. nežno..v barvah beline..nedolžno.. To mi je najmanj znano..počutim se zmedeno..v neznanem svetu.. Daleč stran od znanega..domačega.. Ne znajdem se v varnosti mehkobe.. Vsak nežen dotik me zaboli.. Brezzračni prostor mi jemlje dih.. Svetloba mi žge oči.. Ubija.. ¹¹

Življenje je niz sob.. In s kom se v trenutni sobi znajdemo..to nam kroji prihodnost..¹²

Opomba urednika: Zaradi spremenljivosti interneta vse zveze ne delujejo.
¹ neznano
² Aleksander Mežek - Julija
³ Sarah Bettens & Ozark Henry - You always know your home
⁴ neznano
⁵ Declan Galbraith - Bright Eyes
⁶ neznano
⁷ neznano
⁸ Paul Van Dyk - The Other Side
⁹ neznano
¹⁰ neznano
¹¹ Paul van Dyk - White Lies
¹² Paul Van Dyk & Saint Etienne - Tell Me Why

KAK SMO SE FČILI V NEDLIČKOJ OSNOVNOJ ŠKOLI

Mi, deca z Gajiča, smo jako žmetno čakali tisti den, ka mo zadnoli oditi f školo. Doma so nan povedali, ka naj poslüšamo maloga lapca, gda de ružo po bobeni i šteo s papira: Na znanje se van davle... Deca morejo priti f školo...

Resan smo bill zadovolni, tudi gizdavi, gda smo šli po našoj vesi. Prvi den nas je lejko pelao eden od starišof, ka je Nedlica jako duga ves. Trbelo si je zapomliti, po šteron kuniki moremo iti, ka ne bi gto zablodo. Sprijala nas je vučitelica, ništernoga malo pobožala, nej je pa znala gučati po našen, ka je prišla s Kranjskoga. Ve smo nanč ne fsega razmili, ka smo se zato malo bojali, telko je bilo novoga. Obečali smo pa fsi, ka mo jo bogali i mo vrli. Tak smo se začnoli oboji mantrati: vuditelca pa mi, njeni udenci. Nikak nan je nej šteo iti v glavo kranjski jezik, kak smo mi pravili.

Starišje so nan doma pomagali pri fčenjej, kelko so znali. Računstvo nan je šlo v glavo, jezik pa zlejka ne. Tu smo bili v velkoj nevoli. Najraj bi gučal i kak doma. Šče zdaj znan, kak so se adna mamca (babica) zmešali, gda je nji va vnukica prinesla opravičilo. Napisali so, ka je Micka nej mogla priti f školo, gda je šo dešč, ka je ne mela deževnika. Ništerni učenci so skimavali z glavami, drügi se smijali pa so pravili, ka bi naj napisali, ka je mela strgano marelo. Te bi fsakši razmo.

Ajdnok smo zvedili nikaj jako veseloga za fse. Meli smo se dosta fčiti, tudi pesmice na pamet. Meni se je najbole vidila Stoji učilna zidana ... Te je pa adna učenka, važna čefka v razledi, prevzela komando za fse dekle. Skrile smo se na dvorišči v eden kot, ka nas nišče ne bi čüo, ka mo si zgučavale. »Znate, ka van poven,« je čefka zadnola, »zdaj je za nas fse jako važno to, kak se doma fčimo. Za špilanje nemamo več nikaj časa. Zvedila san, ka trbej napraviti, ka mo fse znale brez truda, brez fčenja. Gda mo večer šle spat, te si naj fsakša da pod vankiš zvezke i knjige, pa de te znala, ka njoj fse pride samo od sebe v glavo. Probajmo! Samo dedkon i starišon nikaj ne smite povedati!«

Komaj san čakala, ka se zvečeri. Spala san fkuper s teticof Veronof na velkoj posteli. Pazila san, ka me nodo vidili, ka bon delala. Najprle san djala fse školske zvezke i knjigo pod debeli prt, te pa šče gor vankiš. Gda je ži bila kmica, san samo čula, kak so se odprle dveri, ka so prišli tetica spat. Maio so poglednoli, kakša je posteo i bili zadovolni, ka je bila fajn potepkana. Te svi zmolili Sveti angel, varuh moj..., se lepo prekrižali, pa san ži čula, kak tetica frčejo. Jes san ne mogla zaspati, ka me je jako moto visiki vankiš. Po posteli san se premetavala se pa ta, ka san tetico zbidila. Naajdnok san čula: »Ka se ti gnjes telko meleš? Maš vročino? Te noga bolij?« Nikaj san nej pravila, bila san tüo kak miš. Gda san se naraji obrnola, to san začutila, kak se je poškalo zvezek pa zleto pod posteo. Ve san si več ne vupala redno odiavati. Ne ven sama, f kaksen straji san prespala noč. Prle san se zbidila kak tetica i f pamet zela, ka so zvezki pa knjiga bili nakli. Friško san gor skočila i se vladila pod postelof. Te so se tetica obudili pa so se gde bole zusagali kak jes, ka so mislili, ka san spadnola dol s postele. Bredali so: »Ka delaš? Bog pomagaj! Se ti je kaj zgodilo?" Jes san samo naajdnok fse gor pobrala i djala f ceker, ka so šče tetica nanč nej znali, kaksi cirkus san si napravila. Več svi si nikaj nej o ton gučali.

Zajtra zaran san odbežala v drugo ižo, ka me naj nišče ne čuje, kak bon fse ponavlala. Štela san sama sebe poslušati, kak bon znala novo pesmico. Odprla san knjigo i premetavala zvezke. F pamet san jemala, ka je v mojoj glavi nikaj ne novoga, ka se tak počutin, kak či bi v njoj mela slamo eli sečko. Pred seof me je bilo sran, ka san čefki vörvala. F ton premišlavanji san bila sama, pa san seglij mela srečo, ka san školi nikaj ne bila pitana tisti den, ka san samo jako pod klop gledala, gda so gospa vučitelca spitavali. S pajdašicami san ne gučala nikaj o ton, kak so se one fčile, ka me je bilo sran, či bi zvedile, ka san gde mela tak dečinsko pamet. Ne ven, či so druge bile bole čedne kak jes.

DOBILA SAN BAČKARE

V našoj kovačnici v Nedelici je fsigdar bilo več lidij, šteri so prnesli kaj popravit. Oči sta pomagala šče dva kovača: detič pa inaš (pomočnik in vajenec). Dostakrat so podkávali konje, krave, delali nova kola, klepali želiza za pluge, ka so lidje ležej orali. Što je kaj prneso popravit, je šteo kak najprlé fse popravleno odnesti domou. Tudi deca smo se rada motala kuli kovačof, ka smo se vrtela po kovačnici, gda so kukli s hamri po nákvali. Te smo zraven spevali: pinga-penga, pigapenga ..., ka se je čulo po Gajiči. Fčasi smo tudi poganjali kovački mej, gasili ogenj, se polevali z vodof. Bili smo pa sče jako dečinski, ka nan niti na pamet nej prišlo, ka si mlajšiva kovača tudi nas malo prvoščita, gda majstra (staroga kovača Števana) nega f kovačnici.

Adnoga dneva so se oča odpelali z biciklinon v Beltince, v bonto k Osterci, ka bi küpili železo za nova kola. Gda smo to f pamet zeli, smo fsa deca z Gajiča prbežala f kovačnico. Ne da se povedati, ka nas je vleklo ti. Oba kovača sta bila jako zadovolniva, gda sta nas zaglednola. Najbole se je zosmejao Mali Naci - tak smo zvali starejšoga - gda smo se rivali f kovačnico. »Znate, ka van poven,« je začno, »zdaj nómo poslušali, kak žabe regečejo v Gomilicaj v Balažovoj grabi, liki mo sešpilali nikaj novoga, či van je vola. Tisti, šteri de prvi na vrsti, dobi najjakšo premijo. Se mogoče što javi?« Začnoli smo se oglašati, kričali smo, stopali na prste eden drugomi, dokeč se nej oglaso Mali Naci: »Prvi de Štivi. On se je narodo v Ameriki, pa naj pokaže, či je jako batriven, ka se nikoga ne boji pa fse vüpa napraviti. Štivi, beži domou, olupli dva krumplina, jiva prinesi v kovačnico i siroviva pojej! To moremo fsi viditi! Kak najprle prbeži nazaj!«

Za Štivijon san prišla na vrsto jes. Kak či bi se mi senjalo, san čola: »Barica, ti si najmlajša. Fčasi dobiš nikaj bačkarof (drobiža), či nan zospevleš kakšo pesen. Rüščovi majo bonto odprejto celi den, na policaj f kaštulaj pa puno cukra, ka si ga prebereš pa kupiš.« Jako san bila vesela, nej mi trbelo dvakrat praviti, ka san že začnola: Izidor ovčice pasel, lepo zvižgal, lepo pel... Mislila san, ka dobro spejvlen, pa san šče više zdignola: Na planincaj sončece sije... Na planincaj lušno je ... Gda san tüo gratala, so mi fsi v kovačnici začnoli ploskati. Mali Naci je pa te z zamazanimi rokami z bankaša zeo štiri bačkare i mi je dao v rokico. Eden mi je šče nakla spadno, ka san ga komaj najšla. Bila san jako srečna, ka san med fso decof samo jes mela peneze. Malomi Naciji san se nanč nej zafalila, liki san fčasi odbežala s kovačnice, kak či bi me tirao vöter. Na kuniki san se šče zaletela f Štivija, ka je neseo dva krumplina, pa me ži več nej bilo nindri viditi. V Rüščovo bonto san bežala po osredki med njivami, bežala, kelko san mogla. Fsa mokra i prašnata san naajdnok stain pred Rüščovof ižof. Komaj san si odiávala, ka san bila fsa zalecana. Prijela san za kvako na dveraj, odprla i stopila v bonto. Komaj san vörvala: nikoga je nej bilo notri, tüdi male mamce nej. Začnola san kašlati, se prestopati z edne noge na drügo, gledala svoje bačkare, gda so se naajdnok začuli stopaji. Pred mené so se postavili stari Joži, me gledali prek očalij i pitali: »Mala, što te je poslao? Ka ačeš küpiti?« Gledala san nakla, predevala bačkare z edne rokice v drugo, pa te spregučala: »Peneze man, ka san je dobila f kovačnici od Maloga Nacija. Rada bi si kupila cuker.« Maio so me poglednoli, zeli peneze i je preštevali. Te so si devali očalje gor pa dol, se pa tá, kak či ne bi mogli vörvati, ka majo v rokaj. Komaj san čüla: »Mala, tej bačkarje nindri nikaj ne valájo. Nikaj so nej vredni pri nas, pa tüdi po svejti nej. Dečki f kovačnici so te znorili.« Joži so si nikaj muvili, se čemerili, poglednoli so me pa nej. Mené je v guti nikaj stiskavalo i me štelo zadaviti. Te so se pa Joži oglasili: »Mala, ti ne smiš biti žalostna! Ti si nej nikaj kriva! Vašin dečkon f kovačnici pa ne vörvli fsega! Ne dovoli jin, ka bi to meli za norca!« S kaštule so vö zeli par rdečij pa nikelko zelenij cukrof i mi je dali, kak če bi me šteli potroštati. Skoro potüo san spregučala: »Bog plati.« Na glas san kaj več nej mogla, ka mi je šlo na joč. Jako san bila tužna zavolo našiva kovača, ka sta me mela za takšo nimačo. V našoj familiji smo jiva fsi tak radi meli kak fse druge domače; molila i jela sta pri tiston stoli kak fsi drugi i se z fsemi šengarila.

Prti večeri so se oča prpelali domou. Čüba san, ka sta si z mamcof zgučavala, zato san jes nakanila oči fse povedati od Malaga Nacija, najbole šče pa to, ka dela f kovačnici, gda jij nega doma. Gučala san tak friško, ka so oča nanč nej mogli priti do reči. Te so me pa naajdnok komaj stavili: »Nikoga mi ne toži! Kelkokrat san ti pravo, ka ne mešaj kovačof f kovačnici pri njüvon deli. Zakoj ideš k njin? Ščeš biti ti prva kovačica v našoj rodbini? Boš držala hamer v roki?«

Po fsej tej tanačaj san ostala brez reči. Či bi mogla, bi nikan deleč odbežala. Nazaj bi prišla te, gda bi si fsi med seof fse slabo odpustili, pozabili na kreganje i bi začnoli znova v meri živeti.

RADOSTI I NEVOLE V RANIJ DEČINSKIJ LETAJ

Ej deca, kak je nigda sveta fajn bilo! Nemren van povedati. Šče parle kak smo záčali oditi f školo, smo komaj čakali, ka se ži zaran pri kakšoj iži najdemo pa skrmá odidemo bar v Črešnjovice, ka mo tan divjali do večera sčista sami. Nišče nas node vido, kakše vragolije mo tan delali.

Najvekše bolondüje smo pa meli v zimi, gda je spadno prvi sneg. Büo je jako globoki, mrzlo pa tak, ka nan je sneg na obrazi zmrzavao. Z nizkij cimpranij ižic so visile duge, debele cincelce (sveče). Deca smo je trgali pa ž njij cecali vodo, gda so se malo raztopile. Ajdnok je pa mene naša sosida Gejtina Ana napelala, ka gda te boli zob, te si moreš djati na vročo peč najbole debelo cincelco pa si zob zajtra namazati s ten, ka ti pusti cincelca. Jes san to probala, samo san ne mela nikšega haska. Tudi z našij mrzlij nosekof so nan fsigdar štele vö priti »cincelce«. Brisati se nan nanč ne trbelo, ka nas je v roke strašno zeblo. Gda je pa sunce posijnolo, smo komaj gledali po snegi, Ka so se na njen nabrale male, zlate zvezdice, štere so se tak jako svetile, ka so nan jemale pogled. Dečki so fsigdar lovili dekle i nas fejst mujvali pa pošikavali f kloče (luknje, jame v snegu), ka smo se komaj vöskopale. Te smo se pa škalili po snegi i kapali. Znate, ka smo ajdnok napravili?

Šli smo s škole domou. Za Tomašovof ižof je pa büo velki led na močvari. Adnomi med nami je prišlo na pamet, ka bi se probali škaliti bosi. Fsi smo torbe i punčule friško zmetali f sneg na küp pa šli na led. Zagnali smo se eden za drugün, pa nan je ne šlo nikaj z mesta, cilo stavlalo se nan je. Nogice so postanjüvale trde kak led; jako smo začnoli drgetati od mraza. Komaj smo prišli domou, ka smo se šče bojali, či starišje zvedijo, kakšo dečinsko pamet šče mamo. Nikaj je ne vö prišlo, nišče se nanč ne prelado. Ži drügi den smo fsi prišli f školo, fala Bogi. Gda smo pa bili preveč mokri, smo si na peči v razledi sišili gvant. Tü pa tan je što pozabo, kak je peč vroča, pa je gor djao roke pa se fejst zežgao. Te njemi je vučitelca rano z nikšin olion poljala i povila z belof cotof eli s šlaron.

Skoro fsa deca blüzi škole, najbole pa mi z Gajiča, smo se radi odili labdat na školsko dvorišče. Tan smo fčasi noreli do kmice. Vučitelovin san jes nosila mleko fsakše zajtro v dvej lončekaj: v rdečon z belimi pikami i zelenon. V zimi san šla jako pomali, ka so me večkrat počakali dečki z debelimi, trdimi labdami od snega i me lüčali z njimi. Tak san fčasi tüdi mleko razlijala. Gda je pa bilo po kunilci merno, san z lončekoma »zvonila«, si bole potüo füčkala pa spevala: Po logi leče, po logi leče adna žuta žunica ... Pesen san telko razmila, ka san znala, ka je nikák rad möo ftičke i se z njimi zgučavao. Gda san pa adnok najbole na glas füčkala, san f pamet zeta, ka nikak tepka za menof z velkimi stopajami. Enjala san pa se je pred mene postavo eden debeli možak. Jes san se ga zusagala. Gda san štela bežati, te me je zgrabo za roko, me potepkao po rami i pravo: »Diklička, nikaj se me ne boj! Tüdi jes man rad deco, liki na nikoj te moren fseglij spomliti. Čüo san, ka si fückala. Šče ne veš, ka to samo lejko delajo dečki? Zna se zgoditi, ka boš tüdi ti f ton megnjeni začnola postanjüvati dečko, či me nouš bogala. Ništerni pa pravijo, ka se Marija joče, či dekle füčkajo. Ti si šče mala, za tebe je nikaj nej kesno! Vrla boj!«

Gda san fse to čüla, san se tak zusagala i takši straj me je prijao, ka niti reči ne bi mogla spregučati. Nikomi na sveti božen san nej povedala, ka mi je razjasno možak. Bilo me je sran i straj, či san samo začnola misliti, bi se mi lejko zgodilo. K vučitelovin san šče izda rada šla, samo fsikdar san gledala po kuniki, či ne stoji pred školof kakši debeli možak.

Vir: Drago Beton. Sledijo druge

DEČEK, SONCE, LUNA

Videl sem neskončne kolone zgrbljenih
senc, ki so z bosimi nogami potiskale
vsaka svoj spačeni obraz
katerih ni bilo moč razločiti med seboj.
Rekli so mi, da jih
sedeminpetdeset megaton demokracije
in dvatisočštiriinštirideset eksperimentov
ne moti, da pa tamkajšnja oblast
zaračuna preveliko najemnino
za tako majhno kubaturo.
Kje imate otroke?
Spremenili so se v kuhane hobotnice
mi odvrnejo in pa, da imajo le povsem
običajne probleme z lunarnimi cikli.
Kazali so proti soncu in na odpadajočih
krpah mesa so se jim lesketala
gorska jezera.
S spretno kombinacijo močnih gibov in
sekire sem enemu razklenil lobanjo
stisnjeno v pest
in našel ribo, na kateri je pisalo:
Kaj je drevo?
Nahrulil me je: Daj nazaj!
Najti moram človeka, ki mi bo pokazal,
razložil.
Kje je ta človek?
Ne vem.

Vrnil sem mu
in nato na ogromnem monitorju
zagledal

nekam znan obraz

kako do kraja zgrožen zre
v enaindvajseto stoletje

in kovinsko nebo,

kjer se prelivajo barve groze.

GNOJIŠČE DIPLOMACIJE

Star kruh čofota v sveži krvi.
Razmesarjena telesa so čeri,
ki se plazijo

in trupla so čeri,
ki mirujejo.

Odprtih, zategnjenih ust
prosijo za svojo plahto polivinila.

Primanjkuje vsega,
le tuljenja je dovolj na tem trgu.

Starka blodi med ruševinami
in se ne ozira za ničemer.

Za njo vzhajajo visoki stolpi dima.
Smrt ji visi z obraza.

Pes z odtrgano šapo
šepa proti napol strjeni krvi,
proti svoji krvi.

Ogenj razmetan po cesti.

Golobi so se privadili odjekom.
Ližejo asfalt,
zato pa imajo krvave kljune.

Bledi obrazi bolščijo
izza razpok v betonu
ter prežijo na golobe.

Spačeni se slinijo
v pričakovanju plena.

Neka trinajstletna deklica
pa o vsem tem piše dnevnik.
Precej je že siva.

Pravi, da piše, da ne bi do konca znorela.

Pravi, da mora paziti, kako diha,
da ne bi vdihnila preveč.
Verjame namreč, da diha namesto celega mesta,
morda celo namesto sveta.

In temu primerno se smrtno resno vede.

Ko jo prosiš naj reče sranje,
zajeclja.

KONTRA KONS

slutnja smrti pravi Srečko
slutnja življenja pravim jaz
in se zmotim
da mi obraz pordeči od sramu

JUTRO

zjutraj je najlepše,
ko nafilam vase vonj kave,
ko mi jutranja megla cefra misli,
ko možgani otrdijo od mraza,
ko lačni krokar meče oreh ob tla,
da začutim udarec
na dnu medenice,
ko se jadrajoč skozi mrzel zrak
sonči poslednji jesenski list,
ko na vrhu streh ždijo dimniki
in se jim blazno fajn zdi,
da po njih tacajo golobi.

in zdaj se mi zdi
primerno, da končno
že rečem
dobro jutro.

RADA BI ...

... Rada bi se počutila varno
V svoji koži
Navpično
V svoji pesti
Vodoravno na
Tvojem telesu
V svoji špranji na
Vrhu vročega ledenika
Zažgi vse moje
Sanje misli besede
Polij me s
Toplo vodo da
Se stopim kot
Sladoled na vročem
Junijskem soncu ko
Se bog igra z vžigalicami jih
Meče vse naokoli in
Eno pusti goreti da
Mi koža zacvrči od
Tvojega rjavega pogleda
Navpično gre
Moja misel
Vodoravno teče
Tvoja beseda
Se križata
Poljubita in
Rodita nove kapljice mlečnega
Sladoleda misel
Sanje beseda
Polite od ognjene
Strasti božjega vzklika
Poljuba tvojega
Zadnja sladoledna kapljica
Pokaplja moj vrh
Ledenika amen

JUTRANJA DEŽEVNA MEDITACIJA

na avtobusu
ko ti nekdo s črtasto majico
posiljuje zaspane z
jutranjimi mačicami obarvane
oči ko
razmišljaš o prvi ljubezni
dnevnem redu
njenem toplem poljubu
smislu življenja
včerajšnjem neuspelem zmenku
dežuje
in ti bi se najraje vozil in vozil
ter premleval eno in isto:
zakaj se zgodbe nikoli ne
končajo srečno
in nato mi človek na moji
desni reče:
izgubljen moraš biti da
najdeš tisto kar ni
mogoče najti

ŽELIM SE ...

želim se razpočiti
razpočnica
iz ust mi mezi dvojina
dvojnica
želim dajati in spreminjati
kaj naj z glagoli
vedno so se mi zdeli
neokretni in grobi
da bi si razdvojila
srce na njih
srčnica
odvijam mavrico ki se
je namavričila na moje misli
zdaj lažje diham
pljučnica
na mojem jeziku pesem
kot vez med mano in svetom
srečnica

NAJBOLJŠE STVARI V ŽIVLJENJU SO ZASTONJ

V nekem drugem času sem
bila verjetno narisana z
barvico, ki pušča mavrico
po zelenem listu
pa so me potem, ko
sem že zbledela,
pozabili zbrisati,
zdaj sem samo na pol
rdeča in na pol rumena,
vmes pa malo lisasta,
a vendar sem najlepša v
črno-beli tehniki.
Jočem in dišim
po rumenih bonbonih, saj
veš -
zvijajoče,
oči trpeče,
ko jočeš brez vzroka
in se
pozabiš skriti v
svojo lupino ...
Na moje mačkaste misli
pa dežuje.

na noževi konici
sem doživela razsvetljenje
prerezala si bom žilo
in našla boga

ROJSTVO POEZIJE

krvavim iz
notranjih por
bližin
imen
v obraz mi pljuva
potrpljenje kot da ni še
pravi čas za
jagode
misli
poezijo
potem odložim misel
in jo zavijem v rožnat papir
da ne prepušča
sladkosti
naj dozoreva
da mi bo v nekem
točno pravem trenutku
padla na oči
in se mi naslednji dan
nasesala na vrat ter
trgala poro za poro
se potila
in rasla

KER SI MI VZEL DEL MOJEGA ŽIVLJENJA

Danes si vzel del mojega življenja
Se skril vanj
In mi iz globin poslal velik moker poljub
Kdo bo zdaj meni sodil
Ko sem
Takole
Naga
Brez svojega življenja
Prikovana na mrzli kamen
Ko se steklo razpoči
Ti ostanejo le črepinje
Si modroval včeraj
Ko sem od jeze vrgla kozarec z
Rdečim vinom v belo steno
Tik zraven tvoje glave je rdečina
Spolzela po tleh
Tekla mimo mojih nog
V globino kjer
Leži najin nerojen otrok
In kup mojih starih šalov
Ki sem jih spletla
Zate
Dragi
No zdaj pa mene zebe
Na tem mrzlem kamnu
Ker si mi vzel del mojega življenja

PRVIČ

Nikoli nisem čutila
Dežja na golem telesu
Ki bi izpiral strast
In pokrival goloto

Dokler nisi prodrl vame
In me naredil za novo celoto

Med kriki
In kapljami
Ki zalivajo grlo
Ko sredi mahu
In bukovih listov
Segaš vame
Daleč bolj globoko
Od zmožnosti telesa

DRUGIČ

In zdaj dežuje.

Kaplje se razletijo
Na drobce
Ob udarjanju
Na ritem
Telesa mojega,
Ki je tvoje,
Ki je nikogarjšnje
Ušesa so zalita
Z melodijo
Naraslih vodotokov
Najinih sokov
In stokov.

TRETJIČ

Debele kaplje
Se odbijajo z gladke kože
Pobrišem jo
In grem mimo spomina
Na usodnost tega dežja

Brišem kaplje
Skupaj s solzami
Za vekami
Moje srce raznaša
Daven spomin
Na globino tvojih ust
Ki so srkale te solze
Sol zemlje
Skupaj z roso jutra
Daleč od noči
Ki sva jo ukradla sestri večnosti

In zaklenila
Globoko v to srce

Ah blažena norost
Kako si daleč!

Kako ljubim dež
Ki izpira solze
In zakriva rano
Srca mojega

Sol zemlje
Odnaša v veliko morje
Razumevanja.

STOTIČ

Nisi sanjal z mano.

In nisi spil
Črne brozge
Ko je zmanjkalo mleka.

Narasle vodotoke
Je požirala noč,
Zeleno listje
Je trepetalo
V ritmu tvojega telesa.

Obriši svoje želje.
Odidi brez hotenja.

Ne prenašam več želja.

Nisi tujec v jutru,
Pa vendar,
Odidi neslišno
Brez želje
Da bi bil kaj več.

STO IN ENAJSTIČ

Mavrica
Nad oblačnim nebom
Zariše svoj obok

V barve

Potopi
Mojo slino
In izriše nov slavolok

Na bradavici moje dojke
Odsev sonca zablešči
V mojih očeh
Topel lesk
Bližine noči

V trebuhu začutim
Tvoje korake
Preden jih slišim

Odstrem okno
Za izpran zrak
Do svoje globine
Neslišno te čakam

Zapiram svoj lesk
V trepetanju zraka
Slišim daljavo
Svetlečih nebes.

Pusti mi vase
Ne zapiraj dlani
Objami me
Ostani

Tvoj vonj mi diši

MI DESEO

Čutim dotike in poglede na sebi, pa čeprav sem sama v sobi. Čutim pesek, ki polzi mimo mene, pesek v katerega rišem zgodbe svojega življenja. Prsti začutijo in ustnice okusijo. Poznam se in vidim življenje, ki mi hiti naproti. Zardim v barvi sreče, zardim ker sem. Naglas zakričim proti zvezdam, naredim prvi korak in zasujejo me s poljubi. Žareče kot so in ni jih sram. Se spomniš ko sva stala pod lučmi in se spraševala o smislu ljubezni? Se spomniš tistega jesenskega utripa, ko sva skupaj čutila? Se. A sedaj sem zopet jaz in še se spomnim. Včasih se zgubim, v svojih mislih in vprašanjih. Se zgubim in zgubljam, padam in bledim, misli podivjajo, izgubim še zadnji nadzor. Pa se spet najdem in odidem sama naprej v iste ritme in okuse, v iste misli in občutke. Ne morem več zapreti oči, želim si da strah izgine. In izginja. Zares. Zopet sem polna plesnih ritmov in korakov. Izpopolnjena. Edina. Samosvoja. Ponosna. In odločena. Posebna zase in za druge. Želim si priti bliže, čutiti željo, jo oviti v strast in izgoreti z njo. In ko pride je ne izpustim. Ostaja moja in jaz… živim za njo.

PRECIOSO

Ima nekaj v sebi. Ima nasmeh, za katerega se mi zdi, da sem ga že nekje srečala. Spominja me na otroška leta, otroške dni, brezskrbne in čuteče. Na sladke trenutke, pisane lizike in nogavice. Spominja me na čas toplih juter, svežine in pikastih skodelic. V njegovih očeh vidim modro obzorje. Vidim nebo z lesketajočimi se delci svetlobe, vidim nebo, v katerega sem zrla skozi okno hišice na drevesu. Moj svet. Majhen, a poln iskrive domišljije in vonja po toplih kruhkih. Moj raj. In prosila sem te, da me zopet odpelješ tja. Da me odpelješ domov. Na zelene travnike, na lov za kresničkami. V tople večere pod zvezdami. In to njegovo srce. Srce napolnjeno z dušo. Skozi njegove prekate se pretakajo čudeži, in skozi ventrikle svoboda. Svoboda sijaja. Na njegovi koži se odseva lepota. Čista in nežna. Zaslepljujoča. In lahko se obrnem nanj, ker vem, da je zame tu, da vidi, da čuti, da ve. A nikoli nočem izvedeti njegovih načrtov, nikoli ne sprašujem njegovih prijateljev, in nočem da joče. In nad nama je nebo, ki hoče da ga vidiva. Da pogledava skozenj, daleč, daleč v vesolje.

Da, popolnoma moje je. Moje poletje.

DE VEZ EN CUANDO

Včasih si želim, da ne bi bila del sveta. Del tega obveznega dela življenja. Včasih se mi zdi, da ne spadam sem, v to mesto, v katerem sem kot duh, kjer me vsi začutijo a nobeden od njih ne vidi. Nihče ne zagleda bistva. Nihče ne vidi resničnosti. Včasih sem kot ptica v kletki in drugi se zdijo kot srebrne rešetke, ki me obdajajo, ki mi preprečujejo pot na prostost. Pot do svobode. Včasih čutim, da sem popolnoma sama, saj so drugi le iluzije, ki mi visijo po stenah. Ker nočem biti del njih, ker nočem enako čutiti, misliti in razumeti. Saj nisem del te galaksije. Vsaj včasih ne.

Ko odplavam stran, od vsega, se za sekundo ne zavedam lastnega obstoja. Za sekundo izgubim nadzor in lebdim nekje med oblaki, zvezdami, luno in utrinki. Lebdim med črmini luknjami in kometi. Lebdim nad celotnim osončjem. Vsak planet me znova in znova navdahne in nabije z energijo. Vsak atom mojega telesa se sprosti in zvije v neskončno velik brezzračni prostor. Ovije se okoli mojih okončin in kot gost plin buta ob moje telo. Vsaka molekula mi sili v nosnici. Preplavi mi možganske celice in vdre v najglobljo podzavest. Dotakne se mračnih kotičkov in pokuka še globlje.

Vsako sekundo je močnejsa. Moja duša in glasovi okoli nje se zlijejo skupaj s šumenjem živčnih končičev.Odmev mojih misli se nariše na zid poln praznih upov. Veter razpiha še zadnji prah iz dna moje duše in se dvige vse do neba. Energija potuje kot neskončen žarek močne svetlobe in zadane ob moje telo.

AMOR. ANTIGUO Y ENTERRADO

Vidim svoje strahove in sence me vedno bolj opozarjajo. Ne skrbi me, ker skrbi so potrata mojega časa. Videla sem marsikaj živega, lepega, polnega in čutečega, preden sem videla tvoje oči. Nočem, da me zapustiš ob mraku, nočem da me zapustiš ob zori. Želela bi si da rečeš, da boš vedno tu, in da veš, da sem hotela le to, da bi vedel, da mi ni vseeno. Hotela sem čutiti sonce na svoji koži, a prinesel si dež in me poskušal zlomiti. Kaj bi rekli če bi vedeli saj pol resnice? Tisti, ki so in vedo.

Vem, da nisem tisto kar si želiš. Vem da me lahko z vsako besedo potolčeš in da mi lahko spet z drugo polepšaš dan. A kaj pomaga, ko pa samo jaz vem. Ker nima smisla, vse je kot roža brez cvetov, kot potok brez vode in kot nebo brez ptic. A ne pomeni, če zmaguješ, da si najboljši. Kupila sem si iluzijo in jo obesila na steno. Pustila sem, da mi glavo napolni s sanjami. In imela sem vse. Ampak okus ni bil tako sladek, kot sem mislila da je. Zaprla sem vrata, da bi pustila mraz zunaj in nekako sem našla voljo do življenja, a nisem te mogla pozabiti in nisem mogla, da ne bi reagirala, da se je v meni vedno znova nekaj premaknilo, ko sem te srečala. Nervoza, zadoščanje, veselje, izigranost, žalost, maščevanje.

Preveč ljudi, preveč tistih, ki vedo. Veš, da ne maram biti v množici. Počutim se kot obstreljena žival, ki je obsojena v mukah umreti. A vedno živim z nevarnostjo in vedno stojim na robu. Vedno čakam, da me nekdo potisne in da padem. Nikoli se ne odmaknem. Vedno znova in znova. Slišala sem že ogromno laži in doživela neskončno neizpolnjenih obljub. Vse prevečkrat se počutim umazano. In vsi zvoki, ki sem jih slišala so umrli. Tišina. Neznosna, kot bolečina.

A ti si eden od stotih in sam to dobro veš. Mogoče te bom enkrat zagledala tako kot vsi drugi, brez da bi me spravil v jok. Skušam te doseči, a si previsoko. A oba veva, da se srca lahko spremenijo. Če si le to želijo. Saj te pogrešam, ampak sem se vseeno sposobna nasmejati, vseeno sem sposobna početi mnogo stvari. A mrzlo srce, je mrtvo srce in ni dvoma da si ti zdaj v njem. Reka moje krvi ne bo tekla, ne, a počutim se kot živa zakopana. Včasih si mislim, da se ne bom zbudila pred smrtjo, a verjamem da me boš rešil s svojim nasmehom. Vseeno pa so sedaj moje roke zvezane in krvavijo. Naučila sem se, da ne smem zaupati svobodi, preden jo imam v rokah. V grobnici sem bleda in slabotna. Kričim in angeli z mano jočejo kri in rotijo za odpuščanje. Bil si divji ogenj in jaz sem letala okoli tebe, kot vešča okoli luči. Doživela sem pokop svojega srca. Pustil si pečat na strani neskončnega. Še vedno pa z zmrznjeno dušo in z srcem v ognju opazujem, kako se spreminjam v kamen.

Nihče me ne bo ujel ko padem. Ko se bo bliskalo, ko bo zagrmelo in ko bodo vsi občudovali lepoto grobov, bom žrtvovala vse kar imam in v kar verjamem. Počakala sem do takrat, ko se bo vse pravo izkazalo za napačno in ko bo vse belo postalo črno. Za zdaj pa te bom še vedno čutila, ko boš vdihnil in še vedno te bom slišala čeprav boš tiho. Če te bom videla krvaveti in klečati na kolenih ti ne bom odrekla pomoči. Če te bom slišala kričati, bom pregnala stran vse tvoje strahove in če te bom videla jokati, ti bom obrisala solze. Držala te bom za roko in ti dala vedeti, da me še vedno imaš.

Kljub vsemu si bom nadela nesmrten izraz na obraz, kjub vsemu bom dajala vtis nedotakljive. Skušala bom živeti stran od tebe in skušala bom preslišati vse, kar bo imelo kakršnokoli povezavo s tabo. Še vedno bom hodila po robu in iskala roko da me reši, če ne nekdo pahne čezenj. Pot bo dolga in ne bo postlana z rožami, a bom vseeno šla. Čeprav si kot strup, ki mi teče po žilah in si kot milijon rezil in skeliš kot sto kačjih ugrizov, si preprosto ti. Ničesar nočem obžalovati in nikogar nočem kriviti. V srcu ne čutim niti žalosti, a čutim da mi nekaj manjka. Mogoče to nisi ti, kaj pa vem.

Nikoli se ne bom zbudila v tvojem naročju in čutila tisto pravo. Nikoli ne bom resnični del tvojega življenja, sem le še ena oseba več. A nikoli ne bi mogla vedeti, kako lep nasmeh imaš, če te ne bi spoznala. Čeprav včasih vidim v tebi nekaj, kar želi k meni, se vse prehitro konča, da bi uspela izvedeti kaj je to. A mislim da bi lahko poljubila tvoj beli obraz in se dotaknila tvojih ledenih rok, če bi tvoj čas prišel prezgodaj. Lahko bi storila vse, da te obudim. Lahko bi se izognila vsaki prepreki, se izpovedala vseh grehov in se dotaknila neba. Lahko bi.

Nočem, da se me spominjaš in da ti spomini prinesejo grenak okus. Naj bodo lepi, pa čeprav so samo spomini. Ne bom te pozabila.

MI SUENO

V mojih sanjah živijo majhne vile, ki vsako noč preurejajo nebo. Odmikajo planete in prižigajo zvezde, ustvarjajo meglice in božajo sonce.

V mojih sanjah obstaja svet kvadratnih in okroglih oblik, pisanih vsebin in bleščeče polnih trenutkov. Tam se ura ustavi in kazalci ne poznajo svojih poti, tam se za zmeraj čas ujame v preplet zvokov in šumenja, svetlobe in sijaja.

V mojih sanjah je pomol in na njem slikarsko platno. Ob njem ni nikogar. Na platnu se same rišejo besede, rišejo se obzorja in magistrale.

V mojih sanjah se dotikam neba in ljubim svet z vsemi njegovimi lažmi. Nihče me mrzlo ne pusti na dežju, ki iz mene izpira upanje.

V mojih sanjah si želim odvzeti vse bolečine, želim si, da vsi gledajo z očmi polnimi isker svojega sonca.

V mojih sanjah si včasih želim pobegniti stran brez slovesa,želim si vedeti resnico, brez vprašanj, želim izvedeti odgovore, nič več laži, želim zapreti vsa vrata in odpreti pot svojim mislim.

V mojih sanjah živijo čarovniki, od katerih se učim trikov.

V mojih sanjah so noči brez obžalovanja in so strasti brez slabe vesti. V njih prenesem svoje telo na drugo stran in sprožim električno valovanje, ki se dotakne tujega sveta. Šok, ki ne sprašuje, šok ki le pretrese in zadane ob um posebnih ljudi.

V mojih sanjah vem kaj se dogaja in poznam izhod iz zmešnjave čustev in pozornosti. V njih mi znajo povedati več, znajo se skriti in znajo oditi. Tam se najde pravi čas in tam pravi čas resnično obstaja.

V mojih sanjah plavam v morju, v čisti vodi brez grehov in kesanj. V vodi, ki je nežna,živa, ki me objame, se ovije okoli mojega telesa, me ohladi in pošlje drugam. V njej mladost postane še bolj mehka, še bolj diši in je še bolj sočna.

V mojih sanjah mi nič ne gre na živce, tam si ljudje prevetrijo misli s pahljačami, tam hodijo bosi po toplih tleh, tam vonjajo sladki med in okušajo svetove sanj.

V mojih sanjah živali govorijo in zlobne duše ne obstajajo.

In navsezadnje.. so iz mojih sanj narejene večne stvari, njihova lepota živi naprej in nikoli ne zbledi.

EL FRIO

Prvi hlad, ki se kar ovije okoli telesa, butne v obraz, sili skozi nosnici. Prvi sneg na okolških gorah. Prvikrat po vročem poletju, ki se sedaj zdi že daleč, na dan privlečem jakno, pisano rutko, ki mi z barvami prikliče nazaj tople žarke in milino ,ki mineva.

Stopim na prag hiše. Prvič me strese od mrazu, in zopet se zavem, da je poletja konec. Konec pa ni samo najlepšega časa v letu, konec je marsikaterega objema, poljuba, pogleda.. Ko nastopi mraz, mi kar naekrat vse postane težko. Zjutraj težko vstajam, zmanjka mi volje in vse stvari postanejo obveznost, nekaj kar .. Moram. Ja, priznam, stalno me zebe in res nisem človek za dolge zime, še jesen me zadnja leta moti, saj je izgubila svoj čar. Vse prehitro listi porumenijo in popadajo iz dreves. Vse prehitro se toplo podnebje spremeni v nesramen mraz. Pogrešam jesenske barve. In letos bom pogrešala tebe. Zdi se mi, da sem se tudi jaz, tako kot klima, spremenila. Brez posebnega razloga menjam razpoloženja, menjam toplino za hlad. In hlad ostaja v meni. In prenesla sem ga nate. Pa si ga nisi želel. Rekel si, da nočeš.

V meni pada dež. Divja nevihta, neizprosna, mrzla. Želi prekriti mojo dušo, zmočiti lepoto, odnesti drobce upanja. Ti stojiš sredi nje.. a vseeno ostajaš v mojem srcu, za vedno.

Želim si zopet videti sonce.

ZAČETEK KONCA

Ko človek ve za kaj živeti!
Odpravljam se na potovanje, kjer spoznavam sebe,
in težko je bližnjemu ta dvom razumeti,
doumeti, potrpeti za rezultat, da tu ne gre trpeti.

Iskal sem in našel pot,
večkrat zrušil vse, da znebim se zmot,
naj ostaja dvom, da razbijam in gradim,
naj ostaja, da v varen pristan se napotim.

Kjer Furija usode gradi, vprašanje postavljam si,
naj točim solze za te ljudi?
Začudenje, posmeh, laži in v dar umazan cvet,
živim ali sanjam drugi svet?

Da zrastem –
da moj individualizem razbije vsak umazan konformizem.
Čutim, ko svobodo osvojim,
prav to je znak, da še vedno živim!

INFINITUS

Od tebe nastali.
Utelešena skrb, ki se je prelevila v prezir
kot bitje brez duha, a vseeno ji kljubuje nemir.
Mati, ki modro skrb deli,
o ti zelena mati, kje se upanje izgubi.

V skrbi za skrb, da plod se rodi
ti, ki napajala te lastna bo kri,
za čas, ko rodovitno te naredijo kosti,
za čas, ko spet pomirjena boš ti.

V dar ti je dano in ko potrebuješ, vzemi,
a bodi previden, lasten značaj te bo uničil.
Ko vse cirkulira, vse živi,
ko pohlep vse to ustavi, mama svoje otroke zapusti.

Zapuščeni v svet pustinje,
in spet kot da bog čisti poti,
veseli smo, kot izgubljeni sin, ki vrača se zdaj,
veseli, ko mati nas sprejema nazaj.

BESEDE

Ploha praznih, nepomembnih besed,
ki so le zaradi njih samih in zato,
da razbijejo zloveščo tišino, polno dvomov
in potegnejo cmok iz jokajočega grla.

Besede na silo vrinjene v povprečnost dneva,
ki se pajdaši z agonijo črnega angela.
Besede puhle in prazne odganjajo cunami,
ki se srhljivo in neustavljivo bliža.

Besede, ki jih sipljem vse povprek v prazno
zlepljene v blatnem podzemnem kanalu,
kjer gnezdijo podgane in smrdljivi ščurki.
Na mastni umazani površini so le votle besede.

BILA SEM ZREZEK

Dolgo sem bila velik mesen zrezek,
a vedno od vsepovsod potolčena,
in z lažmi ter zavistjo začinjena,
z nečimrnostjo drugih panirana,
cvrli so me v lastnih pekočih solzah.

Moje vile, obiskovalke rojstev,
so se poskrile in me zapustile,
znašla sem se v puščavi in brez oaze,
sam živ pesek, raznašal ga je vihar.
Včasih je prišel samotni beduin.

Po tem nisem več v nedogled jokala,
ker nisem hotela biti več zrezek.
Vzravnala sem se od tistih blatnih tal.
Zazrla sem se mimo njih v rajske njive
nisem hotela umakniti pogleda.

BOG ME JE POSLAL NA PREVERJANJE

Bog me je poslal na preverjanje, iz kakšnega testa sem.
Mi je bilo dodano preveč soli ali vode? Sem preveč mlahava?
Morda sem nedopustno popoprana ali preveč oslajena.
Sem dovolj čvrsta ali preveč vzhajana, kolikokrat so me mesili?
Pravijo, da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in slabo kaznuje.

Zazrta sem v mavrično svetlobo belega goloba,
opazujem popotovanje duš in črno agonijo.
A ga še vedno iščem in sprašujem, zakaj je poslal prav mene?
In kje je on, se je skril? Ima kosmato vest pred mano?
Kdo je sploh ON, je Bog ali Lucifer?

Sužnja sem, njega, vladarja, ko krvava solza obarva črno čipko.
Obraz imam zastrt z robcem in dež mi neusmiljeno joče za vrat.
To je preveč zame, ko postanem nema od bolečine.
Črna praznina zija vame in se mi roga, sika vame, kot kača.
A njega še vedno ni, še vedno ga iščem!

ČAS

Neusmiljeni rabelj stari,
brez črtala zarisuje gube v obraz,
brez kemikalij posrebri sleherni las.
Odšteva iz vzdrhtelega tolmuna.
Sprašujem se: »Ali sem res jaz?«

Pred obzorjem zdaj bežim,
a on za mano se podi, svojo žrtev išče,
v odsevu mojega življenja.
Rad bi vsiljivo poljubil beli obraz.
Tesnobe ladja je razpela temna jadra.

Odšteva leta, mesece in ure.
Minljivost večna me dohiteva.
Kako ustaviti korak v sivi mraz,
kako reči, da to nisem jaz?

MOJ ČRNI VITEZ

Sladkoben vonj kadila, medli odsev luči, bele dlani.
Na pragu sna te vidim, Črni vitez moj s svetlimi lasmi.
Žrtvenik, mrmranje ljudi, hladen zrak kamnitih sten.
Na koru orgel spev, Ave Marije odmev, trpek hlad.

Moj črni vitez z modrimi očmi in toplimi dlanmi,
s sivo senco okrašen, pridi iz svetlobe medle v pohote dan,
v večer s strastjo postlan in v jutro kot zapeljivec noči.
Podaj mi belo dlan in greva v blodnjak zatrtih sanj.

Pojdiva v plimovanja val, kjer ni teme in sonce žge.
Na otoku strasti se že dani in ti ujet v moj grešni stih,
pripet na kamnito steno, kjer ni zvezd, gozdov in vetra.
Proti jutru bom sužnja ruševin tvojega slepega spomina.

PODPIS

Ura se bliža ničli..in čakam..in morda na drugi strani čakaš tudi ti..na tiste trenutke..ko lahko odvrževa najini življenji in si želiva le še bližine..tako si bova povedali..najine želje in upanja..in spoznala te bom čedalje globlje..in vedela boš, da si želim tvojih oči..tvojih pogledov na sebi..česar ne znam povedati, bi prikazala s črkami..pogledaš više..in me presekaš..tako loviva trenutke, ko se dejansko gledava..ravno to potrebujem..in še veliko več..

Da z jezikom mirim dolžino tvojega telesa..počasi..to so vsi ti kotički, ki jih ne želim spustiti..da s poljubi kradem del tvoje notranjosti..koliko mi boš pustila?..in kater del bi želela obdržati?..kakšni bi bili telesi med drhtenjem..in kako razgreti morava biti, da se stapljava ena v drugo..koliko časa bi si dovolila ležati ob meni..poljubljaj tako..kot če se podpisuješ..s potezami, ki so le tvoje..še potem, ko boš odšla..bom med stenami lovila tvoj vonj..toliko vem..in toliko sem ga pripravljena skrivati med posteljnino..med zarošenimi vekami..počasi me spuščaj v svoje sobane..da bom vedela..da obstajajo vrata..katerim se bom vedno znova želela vrniti..in kjer me..morda..pričakaš ti..

GLAGOLI

..šteti zvezde, ki padajo..jih ujeti in na skrivaj spravljati v žep..hoditi po robu pločnika in..žvižgati..tiho..mirno opazovati preplet mesecev..iskreno se smejati..zapirati oči..ljubiti tebe..med krošnjami..v maju..ti polagati dlan na lica in božati lase..poljubljati besede in z jezikom poudarjati globino..leteti..s tvojim utripom..loviti sanje pomešane v regratu..dajati sebe..v odmerkih..vezati dogodke z barvnimi trakovi..zaviti na stransko cesto in se ustaviti tik pred prepadom..nasloniti glavo..na krhka ramena..jokati..v temi..v zaprtih prostorih..greti kožo v plesu sveč..trepetati..od strahu..žalosti..miriti tresoče roke..lagati..med gledanjem v oči..in prekinjati obljube..ubijati..s pogledi, besedami, premiki..molčati..pisati na liste in skrivati pred svetom..peti in plesati v dežju..ko nihče ne gleda..bežati..pred tabo..in se ne ustavljati..zaspati..v upanju, da se oči več ne odpro..

MORDA

..morda si me zjutraj slišala oditi..in morda res nisem pustila..nobene sledi..morda..in vseeno veš..kakšen je bil moj vonj..in katero majico sem imela na sebi..ostala bom le še okvir..te slike so davno prebledele..pred teboj..razgaljena..morda preveč gledaš v moje oči..morda..in takšne ostanejo tudi moje misli..sleherni dotiki teles..v tej samoti te ne rešijo nobeni vzkliki..odgovori se skrivajo v tvoji podobi..razbila bi te na tisoče odtenkov..nato še sebe..in morda najdeva tiste..sebi enake..tist smisel..ki naju je na začetku pripeljal skupaj..

..prosim..pelji me domov..nekam..kamor lahko naslonim glavo..ne le tu..ko ležim na postelji..prepotena..in si izrezujem srce..po vsem telesu..

..nekaj je ostalo..znotraj naju..oprosti..ker ti več ne znam dajati..vseh teh juter..ker ne znam pokazati..kaj pomeni preskok časa..ker sem dovolila svojim strahovom, da stopijo naprej in mi pogoltnejo jezik..oprosti vsem besedam..morda pa le nisem vedela..kako težko me je ljubiti..lahko bi vedela..da enostavno sva..v jutri in včeraj..in da si bila ti..davno pred mojim časom..ednino za kar bi prenehala čutiti..če bi dejansko znala govoriti..tako kot pišem..bi ti lahko povedala..kaj vse je raztopilo najino sonce..

ODPRTINA

..pustim da se ustavi..vse..minute..globine..preskoki srca..to so edine noči, ko končno preneham..in dovolim..da vse steče nazaj v mene..da vsa dejanja dobijo svoj pomen..

..kaj bi se danes vprašala..kaj bi rekla sama sebi..katere besede bi imele zadostno težo..da bi sama lahko vstala..

..želela bi danes..dati vse česar nisem nikoli upala..nositi v srcu..česar nikoli nisem dojela..in kar je čas odnesel z vetrom..povej..kdaj sanjaš..morje..in skale..in kolikokrat se pojavim jaz..ali sploh še iščeš..

..priznam..da sama ne bi nikoli znala spletati vrvi..in naštevati prividov..in ujeti prebledelih zvezd..nikoli..

..potrebujem..tisto česar se sama nisem več sposobna dati..in zbežala bi v tebe..točno tam..kjer bi me pogoltnilo jedro..kako je danes moje srce ostalo samo..kako sem ostala..raztrgana..ugrizni vonj..in vame..in v srce..kaj ti danes govorim brez besed..in kako glasno slišiš moje kričanje..

..in ne vem..ne vem kje začeti in kako končati vso premikanje..pelji me nekam drugam..daleč..daleč od lačnih pogledov..ostajam..neopisljivo podhranjena..dotikov..besed..objemov..ljubezni..in postani sedanjost..in ujemi dež med padanjem..krvave obljube..krvavi pogledi..soli..

..in nimam več moči reševati svojega lastnega upanja..svojih lastnih ptic..kje obstaja tista točka..ki se več ne deli na realnost in sanje..kje je tist del..ki bo v meni naredil preskok..pusti sledi..na moji koži..pod mojimi porami..

VRANA

haibun

Razum si je opasala v kričeči glas. Razum, ki ji je pomagal preživeti, ker življenje je strog in krut učitelj. Zlepa ali zgrda, nekaj je vedno potrebno dati v usta, si je gotovo mislila.
Stalnost, ki se klati. Če jo preganjaš, je ne boš nikdar videl, dvoumno, kaj?
»Ali je bela?« »Da, bela je«, je odvrnila.
»Ali je siva?« »Da, siva je«, je odvrnila.
»Ali je črna?« »Da, črna je«, je odvrnila.
Brezpogojna vera, da je vse od tega, kar te sili v samorazvoj. Redko komu udomačena… vrana.

Izkljuva si lačen
modro zelenih jajc, da
vran bo vedno sit.

ON… SVETILNIK

V jasno jutro se prebuja,
nad morjem sanje valovijo,
s poljubom nežno zadrhtijo.

Sol si reže plast spomina,
dnevu kaže se ranljiva,
pove galebu, da je minljiva.

Tam čez obzorje ga opazuje,
oblake rdeče na ustnicah oblizuje,
iskrečih oči svetilnik zapeljuje.

Ni ji treba besed velikih,
ni ji mar pogledov prikritih,
kadar hoče morje si pričara,
on bo svetil tudi ko bo stara.

Z dišečo rjuho telo pokrije,
s terase se pogledom skrije,
v objem utripanja življenje zlije.

UMEVANJE

Rubaijat

Večinoma skrito nedostopna
stoji pod krošnjami, da se žepna
ura izgublja globlje pod oslec.
Pot do cilja ni nikdar brezupna.

LIPA

domoljubna

Daj, sedi pod lipo. Nerazcvetena
ponudi senco rodoljubom. Jasnim
koreninam se vračaj, blagozvočnim
šumenjem iz globin ovrednotena.

Žilava skorja, srcu zaslutena
sreča. Slovensko sveto drevo pristnim
daje zakon, kot vodnjak izpolnjenim,
kje sme teči voda obogatena.

Na mehak les se zastava obeša,
pod težo dejstev hrasti obledijo,
se kdaj črna beli uravnoveša.

Zavedni tvoj cvet stoletja častijo,
tuje obilje te ne razteleša,
kot rej pod lipo spomin bogatijo.

BLAGODAT

Obilje samo
zase ne zmore teže
bitja nositi.
Le ljubezen zna biti
samonosilna.

MARIBOR (TAM DOLI OB DRAVI)

Pogreznjena spne
most in spokojno steče
skozi drob mesta.

TVOJEGA PISMO MOJI

Nekje me čakaš,
nekje ječiš,
ker si mislila, da sem že prišel,
pa je bil zgolj privid,
zgolj senca sreče.

Povsod te iščem.
Vidim te, pa se izmikaš.
Težko je to iskanje,
a ob uri snidenja …

… takrat bo vse to postalo majhno,
kakor so hiše majhne spričo neba,
ko se oblaki soncu umaknejo.

… takrat bo vsaka solza teh nemirnih noči
postala dragulj.

Nekega dne se bova srečala.
Takrat bova vedela,
takrat bo ljubezen premagala strah.
Ti boš potrebovala točno mene
in jaz bom potreboval točno tebe,
da bova končno cela.

EFATÁ!

Pomočil čopič v barvno sem paleto,
v paleto vtisov ranih,
v paleto vtisov, ki so sedli vame,
ko sem te prvič srečal.

Pomočil čopič sem v paleto vtisov
in naslikal v svojem srcu
podobo sveto, večno lepo.

Naslikal tvojo sem podobo,
tvojo podobo željno gledal
in ji dal naslov: Vselej taka bodi.
Ljubil svojo sem upodobitev tebe.

Ko končno sem zablode se zavedel,
mislil sem, da daleč si zbežala …

… zdaj vem, jaz sem davno te zapustil.

AMOR AMICITIAE

O, Amor amicitiae,
ki v temnem kotu luč prižgeš,
kje si?
Preden rečem, ti že veš.
Kje naj te poiščem?

Iskal sem dolgo po zgrešenih te poteh,
te videl, gledal kjer te ni,
zaman sem kričal v nemi zid,
a hrepeneti nisem nehal.

O, Amor amicitiae,
ples ljubezni in razuma,
tu si.
Naj ne zmanjka mi poguma.
Še te iščem.

Živel sem življenje s ciljem
in vse počel po ustaljenem redu,
delal, ljubil in trpel.

Dnevi niso videli zaprtih oči
in pitja niso videle moje noči.

Jutra? Zbujal sem se zdrav,
zvečer premislil, kaj narobe je bilo, kaj prav.

Z ljudmi sem vedno vedel koliko in kdaj
in kar sem dal, dobil povrnjeno nazaj.

Le misel nate sem v srcu skrival ljubosumno,
da zdaj po svetu tavam in brezumno

bežim v življenje brez cilja
in vse počnem s silnim nemirom,
delam, ljubim in trpim.

Ko si končno prišla,
sta se v meni hkrati prebudila
neznosna teža strahov
in neskončni utripi radosti.

UJETOST

Vrača se ...
Vrača noč za nočjo,
ob bledem siju lunine svetlobe,
v varnem zavetju teme.

Išče se ...
v silhuetah težkih oblakov,
išče se v vetru bučečem in
bliskih nevihtnega neba.

Bega ...
med kamnitimi nagrobniki,
poraslimi s plevelom,
bega med zlatimi črkami,
zabrisanimi sledmi preteklosti.

Zaveda se ...
vsak svoj trenutek, da prostrano nebo nad njo
in življenje, ki ga sluti daleč nekje,
nikoli dosegla ne bo.

Njen svet je ujet v varno zavetje
pokopaliških zidov.

PTICA

V soju sveče se prikrade v skrivni svet duše,
kjer prazne misli blodijo
in ugasla hrepenenja ždijo.

V podobe sanjskega sveta ujeta ptica
otožno včasih še zapoje pesem,
da obudila bi spomine,
zavite v črnino poslednjih spoznanj.

Brezvoljno kdaj pa kdaj zaprhuta še s krili,
kot hotela bi privid pregnati in
obuditi svet, ki ga več ni ter
čez strmine prepada se pognati.

V temni globeli, kjer na ruševinah razpreda se plevel,
med gnijočimi ostanki trupel
povešenih peruti čaka svoj poslednji mir.

BERAČEVA PROŠNJA

Berač sem,
ki brez dlani roki
hrepeneče dviga k tebi.

Rotim te,
milostno odvrzi le
pogled, nasmeh ali besedo
v prazno skledo mojega duha.

A ti le mimo greš,
spregledaš smet pod svojimi nogami,
ki ljubi te kot Bog je ljubil,
da brezoblični Nič
postal bi čudež novega sveta.

Berač sem, draga,
brez dlani …
rotim te, ne dovoli,
da ostal bi tudi brez srca.

DOVOLI

Dovoli, da te ljubim,
skrit pod plaščem čudežne noči,
kot vešča ljubi svetel plamen,
čeprav v tej blaznosti zgori.

Dovoli ustnicam,
da s tisočero nežnimi poljubi
pokrijejo telo;
srcu zapojejo naj pesem,
ki zavida vsemogočno jo nebo.

Postani harfa;
roké ljubeče naj položim nate,
goreča strast naj okorele prste žene,
naj melodijo angelsko igram le zate.

GREŠ?

Podaj mi roko in stopi z mano na pot …

Pojdiva tja, kjer smem ti reči: »Ljubim te!«
in kjer v svobodi ranjene ljubezni
srce kot hrepeneči romar
objeti svojo drugo polovico sme.

Ljubezen nama bo nadela krila,
da kot objeta angela bova letela
onstran zvezd in sanj in … upanja;
na koncu večnosti bova prispela v svet,
kjer ni obupa, ni strahov in ne … želja.

Samo to noč …

Greš?

ZAKAJ?

Tisoč neizgovorjenih besed …
Pogledov tisoč in smehljajev,
spominov, hrepenenj in sanj;
vprašanje eno le,
zaman odgovor iščem nanj …

ZAKAJ?

A ti molčiš;
pogreznjen v večni sen,
ko v mrtvaški prt zavit
stopaš po poti v svet, ki nam je živim še neznan,
in upaš, da boš našel tam
po čemer tu si hrepenel zaman …

ZAKAJ?

Vem, v odgovor čaka me le molk …

Med nama tisoč je svetov,
prepadov tisoč brez mostov,
da bi beseda mogla romati
do tebe in nazaj …

Zato molitev tiha naj te spremlja,
daj, upanje mi pošlji vsaj,
da si, zgaran popotnik, končno našel,
kar iskal si …

RAJ.

Tišina. Vse naokrog mir in belina debele snežne odeje. Šotori so tiho stali drug ob drugem, le ozki stebrički dima so se sukljali navzgor in počasi izginjali proti nebu. Vendar ni bilo nobene modrine. Debeli, gosti in težki oblaki temno sive barve so viseli nad spokojno pokrajino. Iz njih so začeli padati veliki kosmi snežink, najprej poredko, potem pa vedno gosteje in gosteje, da si lahko videl le za nekaj dolžin nosu predse. Kamor je segel pogled, se je razprostirala gosta bela odeja in beli puh je še kar rahlo in nežno padal in padal na mater Zemljo, ki se je pogreznila v globok spanec.

Šotori, ki jih ni bilo veliko, so stali tesno skupaj in že bežni pogled je razkrival domačnost in vzajemnost. Videti je bilo, da si ljudje zaupajo in se imajo radi. Kako tudi ne, saj so se svobodno odločili za svojo pot, osnovati lastno vejo sicer velikega rodu, ki smo ga že srečali, ko so se vračali z lova na bizone v svojo vas. Starega, modrega moža ni bilo več med njimi, tako je imel njegov sin povsem proste roke, da snuje nova pota in jih prične uresničevati. Po prihodu domov z dežele Stražarjev, kjer so se zahvalili velikemu Duhu za dober ulov in sploh za dobro in rodno leto, je sklical svoje prijatelje na resen posvet. Takole je razmišljal in jim počasi govoril: ‘Prijatelji! Zima je tu in z njo mraz. V zraku diši po snegu. Res je, kot veste, da smo imeli dober ulov, ki nas sedaj greje in hrani. Toda prijatelji! Poznate duha naših bratov bizonov. Marsikateri trop je izostal. Ta koplje, globoko rije v sneg in išče vsako suho travnato bilko. Ti bratje nosijo, po Manitoujevi milosti in daru, dolgo, dolgo rjavkasto sivo dlako, ki je voljna, topla in mehka. Dragi prijatelji in bratje! Predlagam, da vzamemo šotore in vse ostalo, kar imamo, ter naše žene in otroke in gremo tja, k tem čredam. Dovolj imamo živeža ter mehke tople kožuhovine, da lahko preživimo. Glejte, bratje! Rod se širi in širi. Nihče ne bo občutil naše odsotnosti. Mi pa imamo lepo priložnost, da širimo naš rod kje drugje, tam, kjer je še veliko prostora. Bratje, prijatelji, razmislite o teh predlogih in se modro odločite. Govoril sem! Haugh!‘ Na vrsto je prišla dolga pipa, ki je krožila naokoli. Vladala je globoka tišina, slišati je bilo mogoče le dolge vdihe in izdihe, ki jih je spremljal modrikast dim, ter prasketanje ognja. V prostoru je vladala domačnost. Vsak je razmišljal in tehtal ta predlog. Potem so postave, ogrnjene v živo pisane debele zimske odeje počasi vstale in dostojanstveno, brez besed zapustile posvetovalni prostor v šotoru. Predlog je bilo treba dobro pretehtati.

Tako so minevali dnevi, ne da bi se zgodilo kaj posebnega, in vsak je odhajal po svojih opravkih. Potomec starega moža pa je zaskrbljeno gledal v sivo nebo, polno belih padajočih pik. Mraz je pritisnil, da je reka postala en sam belo modro obarvan ledeni kristal, ki je z naraščajočim snegom čedalje bolj bledel. ‘Ja, sedaj, prav sedaj imajo bratje bizoni najgostejšo, najvoljnejšo in najtoplejšo dlako. Če želimo uspeti, bi se morali odločiti sedaj, v tem trenutku!‘ je sam pri sebi razmišljal. Mož je stopil nazaj v svoj šotor in zamišljeno sedel k družinskemu ognju, ki je veselo sijal in okoli sebe širil prijazno toploto. Tedaj pa so počasi, tiho začele v njegov šotor prihajati odete postave in se udobno namestile na debelo preprogo, da je bilo toplo in udobno. Ponovno je krožil kalumet miru, sicer pa ni bilo slišati niti besede. Potem je, nenadoma, spregovoril prvi prišlek: ‘Modro si govoril. S teboj grem! Haugh!‘ ‘Strinjam se!‘ ‘Tako je!‘ Dobro je! Pojdem!‘ Zložil bom šotor!‘ ‘Odjezdil bom!‘ ‘Haugh! Haugh! Haugh ...‘ so drug za drugim pritrjevali. Potem je vsak dodal še svoj nasvet in hitro so se uskladili. Dogovorili so se, da odrinejo že naslednje jutro, ob zori. Nekaj časa so še posedli, potem so začeli odhajati, prav tako tiho, kot so prišli. Kmalu je bil šotor skoraj povsem prazen. Véliko potovanje se bo kmalu začelo!

Prebudilo se je sivo jutro in z njim mrzel veter, ki je neusmiljeno bril čez ravan in po mili volji vrtinčil goste roje snežink zdaj sem, zdaj tja. Nikjer ni bilo mogoče najti ne zatočišča za oddih, zato je bilo treba hočeš nočeš hrabro vztrajati in potovati dalje. Tako je vztrajala tudi majhna skupina ljudi in živali, ki so, kljub hudim zimskim razmeram, marljivo vlekle ogrodja šotorov in obilo prtljage in živeža. Mož, ki je dal predlog za odhod, je jahal prvi in kazal smer ter vodil družbo novemu cilju naproti. Že nekaj dni so se počasi prebijali čez nepregledno ravan, zmeraj naprej, zmeraj proti zahodu. K sreči se jim je veter upiral ravno v hrbet, da je šlo lažje. Dan se je že zdavnaj prebudil in za njimi je ostajala le nejasna, zabrisana sled, ki je ponekod že povsem izginila. Proti poldnevu so prišli do zaledenele in zametene rečice, ravno na mestu, kjer je ta lahno zavila. Onkraj reke je stal precej gosti in sivo beli gozd z velikimi in ravnimi smrekami, ki so ponujale varno zatočišče pred zimskim viharjem. In popotniki so zavili ravno tja in v zavetju starodavnih dreves postavili svoje šotore. Potem so počivali in se krepčali. Zgodaj naslednjega dne pa so spet podrli svoje premične zložljive domove, se uredili v kolono in potovali dalje, zmeraj dalje v izbrani smeri. Veter je tulil in volkovi so mu vneto pomagali, mraz je pritiskal z vseh strani, drevje je ječalo in škripalo, ledene plošče na reki so se grmadile in nemirni mrzel zrak je postal nekam nasičen, nenavaden, poln vonjav. Mož na čelu kolone je za trenutek obstal in napel vse čute, da bi ugotovil, kaj se dogaja. In nenadoma se mu je obraz razlezel v zadovoljni nasmešek. Bizoni, bratje bizoni so tu, tu so, v bližini! Sedaj je treba le poiskati primerno mesto za tabor, si nekoliko odpočiti, potem pa pride na vrsto lov. Upajmo, da obilen, saj je od njega odvisno preživetje, obstoj.

Skupina je v gosjem redu krenila dalje. In ni jim bilo treba daleč, ko so sredi majhnih gričev, ob lepem gostem gozdu, ki jih je dobro varoval, našli čudovito mesto za tabor. Odvezali so bremena s pridnih konjičev, postavili šotore in v njih zakurili ognje. Spet je bilo lepo in po domače. Zjutraj bodo možje, lovci, krenili na lov. ‘O, veliki Duh, daj nam srečo in dober lov!‘ je prosil mož, sin modrega starega moža.

Jutro je bilo vetrovno, snežinke so plesale milijone in milijone svojih plesov. Mraz se je zažiral do kosti, a to lovcev ni motilo. Oblečeni so bili v debele obleke iz tople ustrojene kože. Oboroženi so bili z močnimi prožnimi loki, na hrbtih so nosili dolge tule z ostrimi puščicami. Na nogah pa so imeli mehke tople škornje, ki so jim segali skoraj do kolen.

Tiho, skoraj neslišno so odšli iz tabora, daleč ven na snežno poljano, kjer je bril oster krivec. Hodili so drug za drugim in stopinja predhodnika je bila pripravljena osnova za korak naslednika. Prvi je ubiral smer, za katero so slutili, da jih bo pripeljala do črede, prikovane v led in sneg, in skupina mu je sledila. Potem je vodja zapustil svoje mesto in se pomaknil na zadnje mesto v koloni, da si odpočije. Oster, leden veter jim je pihal naravnost v obraz. To je bilo hudo, a bilo je tudi dobro, saj živali ne bodo mogle nič zavohati.

Sedaj je drugi postal prvi in tako so se možje marljivo menjavali. In potem je prišel na vrsto naš mož. V roke je vzel svoje oči, svoje občutke in misli. Skrbno je opazoval okolico. Kolona pa je tiho, tiho potovala dalje. In tedaj je zagledala v daljavi temne pike, ki so izginjale in se spet prikazovale, saj je močno snežilo in so snežinke delovale kot zavese, ki se razpirajo in zagrinjajo. Še malo previdne hoje in lovci so obstali. Pike so medtem zrasle v sivo rjavkaste pegice, toda ostro oko je že lahko razpoznalo živali, zelo, zelo počasi premikajoče se bizone. Mož se je obrnil k tovarišem in jih pogledal. Vrnili so mu pogled. Razumeli so govorico njegovih oči, da se naj razvrstijo drug ob drugem, v primerni razdalji, ki ne bo moteča za njih in ne preveč očitna za oči bizonov. Streljali bodo eden za drugim. Seveda po načelu: en mož, ena puščica, en bizon. In lovci so se pridušili v sneg in neslišno prodirali, vsak proti svoji živali. Pege so se večale in že so pred njimi stale podobe živali, ki so čakale, da snežni vihar poneha. Na primerni razdalji, da ga bizoni ne opazijo, a puščice varno in zanesljivo prodrejo do svojega cilja, se je naš mož ustavil in pogledal ‘svojo‘ žival z ostrim pogledom. Mislil si je: ‘Spoštovani, mogočni brat! Oprosti, da boš že zdaj zapustil ta naš svet. Toda, veš, naše ljudstvo potrebuje hrano in toplo obleko. Kajti mraz je oster in hud in umrli bi brez tebe, dragi brat. Oprosti mi!‘ Tedaj je vzel lok, dal vanj puščico, skrbno in odločno pomeril ter – nemudoma sprožil. Šviiisss! In puščica je varno in zanesljivo našla svoj cilj. ‘Mmmmm!‘ je nejevoljno zagodla velika žival, trznila ter se upognila v smeri strela. V zraku so zasikale tudi ostale puščice, vsaka iščoč svojo žrtev. Zadeti bizoni so vsi zagodrnjali, se upognili k tlom in skoraj neslišno popadali. Tega ostale živali v skoraj negibni čredi sploh niso opazile, saj je sneg padal, kakor bi se na zemljo zgrinjala velika debela bela zavesa. Zato so lahko lovci postopek ponovili. In novi bizoni so morali pasti. Nato so se možje zbrali in se najprej z veselim vzklikom zahvalili za uspešen lov, potem so iz grl izvabili tožeče tone, kajti objokovali so duše svojih bratov bizonov, ki so morale tako nenadoma zapustiti svoja bivališča. Preostali bizoni velike črede so se ob tem vznemirili, se obrnili proti severu in se zaradi obilice snega dokaj počasi odpravili v varnejše okolje, daleč proč od preteče nevarnosti. Lovci so ponosno gledali to potovanje, kajti globoko so spoštovali zakone narave.

Po njihovem malem obredu so se takoj lotili čiščenja, ločevanja kož od mesa in podobno. Le dva od njih sta se vrnila v tabor, da pripeljeta ženske in dovolj močno mladino, da bodo pomagali. In tako je delo živahno steklo. Nihče ni čutil ne mraza, ne vetra, ne debele snežne preproge, kajti vsi so bili srečni kot že dolgo ne. Zagotovili so si svoj obstoj!

Minilo je nekaj dni, da so vse temeljito uredili. Veter se je polegel, mraz je malo popustil in nehalo je snežiti. Zato so veseli in razigrani prebivalci pripravili veliko slavje. Bobni so zamolklo peli v ritmu, ogenj je veselo prasketal in metal svetlobo in žive pobliske vse naokoli, kot da bi tudi on živahno praznoval. Lovci in bojevniki so se oblekli v slavnostne obleke, okrašene z dolgimi resicami in velikimi peresi. Zaplesali so v ritmu bobnov, na katere so tolkli starejši mladeniči. Ženske in ostala mladina pa so izmenjaje peli tožeče in vesele tone, tako da se je vse skupaj zlilo v eno samo indijansko melodijo. Zelo veselo razpoloženi so praznovali še dolgo, dolgo v noč.

Postalo je nenavadno milo in razvedrilo se je. Sonček je vedro sijal sredi nebeške modrine, ki je bila brez najmanjšega oblačka. Indijanci so počasi prilezli iz svojih šotorov in mežikajoče, začudeno gledali naokoli. Saj to je pomlad! Kako je prijetno nežno in vedro in svetlo! ‘Juhu! Juhuhu!‘ so se zelo veselili. ‘Lahko bomo začeli obdelovati velike kože in jih zamenjevati za dobrine, ki jih nujno potrebujemo! Haugh! Haugh! Haugh!‘ so odmevali klici od vsepovsod.

Potem je majhna vas popolnoma oživela in vsak je hitel po svojih opravkih. Sin starega, modrega moža je bil to jutro resnično veder. Vse se je tako posrečilo! ‘Hm! Kaj pa, če bi se danes odločil za dan počitka! Vzel bi popotnega konja, posadil v njegovo sedlo svojo ženo in sinčka, še ne enoletnega otročička, in bi odšli na potovanje v bližnjo okolico. Saj je tako lepo!‘ Rečeno – storjeno! Družina se je odpravila na raziskovalni potep. Mož in žena sta stopala, bolje, gazila po snegu, vsak na svoji strani konja, nanj pa sta, v košarico, mehko in toplo postlano, udobno namestila dečka, ki se je smehljal od zadovoljstva in veselo mahal z ročicami. Tako so počasi potovali in spoznavali svojo novo domovino. Na nebu pa so se prikazovali oblački, beli in prav ljubki.

Bilo je že krepko čez poldan, ko se je družinica ustavila, da si odpočije in pomalica. Razgrnili so veliko, fino ustrojeno kožo in nanjo položili jedi. Tudi njihov sopotnik, štirinožni pomočnik je dobil svoj delež. Vse je bilo lepo in prav, toda od nekod so se začeli zgrinjati sivi in težki, zelo težki in nizki oblaki. Hitro so drveli čez nebo. Dvignil se je hladen veter, ki je bil iz trenutka v trenutek močnejši. Njegova moč je strahotno hitro naraščala in kmalu je začel pihati v silnih sunkih. Mož in žena sta vsa preplašena planila kvišku, da bi pobrala svoje stvari in si poiskala dobro zavetje. Indijanka je planila h konju, da ga umiri, mož pa je zgrabil otročiča ter ga nekako potisnil pod svoje široko toplo vrhnje oblačilo. In to je bilo zanju rešitev! Kajti v tistem trenutku je vihar strahotno zatulil, strašen, smrtno ledeni in vrtinčil pod seboj vse, kar je dosegel. Bliskovito je zajel na smrt preplašeno družino in z grozno silovito močjo jim je začel spodnašati tla pod nogami. Mož je padel na tla s tako silo, da ga je napol zagreblo v sneg, ki je bil tam nekoliko mehkejši. Nagonsko je roko podstavil tako, da je ublažila padec in zavarovala otročička, skritega v mehkem zavetišču. V smrtnem strahu je pogledal v smer, kjer sta bili še pred nekaj trenutki njegova žena in zbegana žival. Z vso svojo voljo, z naponom vseh svojih skrajnih sil je hotel planiti k njima. Hotel je prijeti Indijanko in se z njo vreči v sneg, da vihar ne bi imel take moči nad njima. Toda zaman! Zaman! Videl je žival, na smrt preplašeno, ki se je kotalila po ravnici in divje brcala z nogami po zraku, in videl je svojo ženo, ki je nemočno opletala z rokami in se je hotela opreti nanjo, da je ne bi tako neusmiljeno kotalilo. Toda joj prejoj! O, nesreča! Kakšna nesreča! V divjih vrtincih orkana se je nesrečno zapletla med noge konja in silina prestrašenih udarcev s kopiti je storila, da žena ni zmogla več odpora. Padla je v nezavest in njeno telo je bilo prepuščeno na milost in nemilost udarcem s smrtjo boreče se živali in vrtincem neusmiljeno pobesnelega viharja. Naš borec je vse to videl, in čeprav je bil le hipec, se mu je v njegovi zavesti razvlekel v vso neskončnost. Nenadoma je pomislil, da mora rešiti sina in sebe! V trenutku je začel riti po snegu in divje kopati v snežna tla čim globljo luknjo, da bi se izognil pogubnemu smrtonosnemu vrtincu. Hitro se je potapljal v sneg in čim globlje je bil, tem večjo toploto je čutil. Kri po žilah mu je divje plala in srce mu je silno razbijalo, da ga je čutil v grlu in zdelo se mu je, da se mu hoče prebiti ven iz telesa. Nad njim se je pojavil močan snežni vihar in ga zakopal v precej globoko izkopani snežni jami. Z eno roko si je obupno varoval usta in nos, da ga ne bi zadušilo, z drugo roko pa je skušal rahljati pritisk na sprednji del telesa, da ne bi ugonobilo njegovega sinka. Pri tem se mu je pred očmi stemnilo. Prehudi napor in strašna izguba, ki se je odigravala pred njim, sta naredila svoje. Padal je nekam daleč, prav daleč, spiralasto je drvel v nekakem temnem vodnjaku navzdol, čedalje hitreje in hitreje in videl je samega sebe, kako se pri tem manjša in izginja v temačnih daljavah. Nazadnje ni vedel ničesar več. Nastal je mir, najgloblji, popolni mir.

Minilo je precej časa, da se je zunaj vse umirilo. Oblaki so ostali in snežilo je bolj nežno in čisto tiho. Tam doli, pod površjem, v jami, pa je neko majhno bitjece prišlo do tistega kančka sape, ki je še ostala pod očetovim ohlapnim ogrinjalom. Začelo je neutolažljivo jokati in se premikati, kolikor mu je ta prostorček le dopuščal. ‘Mmm! Mmm! Mmm!‘ je stokal mož, ki se je začel počasi zavedati in prebujati. Morda bi še dolgo ždel v odrešujoči nezavesti, toda gibanje in jok mladega življenja je tudi njemu počasi vračalo zavest. Osupel se je zazrl v temo in sprva sploh ni vedel, kje je. Toda snežne gmote, ki so ga obdajale, so mu hitro povrnile spomin. K sreči je ob glavi z roko ustvaril nekaj prostora, da je lahko dihal, a tudi druge roke ni imel tako vklenjene v snežno gmoto, da je ne bi mogel uporabljati. Kaj sedaj? Treba je kopati, kopati navzgor, da se s sinom ne zadušita. In začel je porivati sneg z vso svojo močjo in migati z nogami tako, da se je odrival više, čedalje više. Bil je že na koncu moči, povsem zadihan in prepoten, ko je z rokami še enkrat zamahnil, zelo silovito, s skrajnim obupom. In res! Prodor se je posrečil! Zagledal je sivi snežni dan, ki se je že začel pogrezati v prvi večerni mrak. Potem je zbral še zadnje moči, da je priplezal ven in globoko zajel svežo sapo. Nato pa se je spomnil na otročička in odgrnil svojo obleko. Dete je začudeno gledalo. Ker je občutilo neprijeten hlad, je nakremžilo obrazek ter začelo hudo bridko jokati. Oče ga je hitro prižel k sebi, da bi mu bilo topleje. Tedaj pa se je tudi on začel zavedati hude nesreče in obema so grenke, vroče solze bolečine padale po licih. Mož je kar drhtel in silovito jokal. Zaradi hude srčne bolečine so mu prihajale na misel blodne, popačene slike in videl je, kako žena kriči in izteza svoje roke proti njemu. A on ji ne more in ne more pomagati. Ko se ji že nekoliko približa, jo dvigne hudi veter in jo nese po zraku, kot suhi list, ter jo trešči nekam v sneg, kjer obleži povsem negibna.

Toda naenkrat, hipoma te strašne misli odplavajo proč in slike izginejo iz njegovega srca. Pred sabo vidi le sivo, z mrakom odeto pokrajino. Tedaj se sunkoma obrne, čisto po občutku, skritem nekje v svoji notranjosti. Ta občutek usmeri njegov pogled proti severu in nedaleč od sebe zagleda veličasten pojav, mogočno postavo, odeto v dolgo belo dlako in z veliko glavo z rogovi, s puhajočimi nozdrvmi, tako da se je zbirala bela para široko okoli nje. Videl je par ognjeno žarečih oči, ki so bile usmerjene natanko proti njemu in so ga nepremično gledale. Bil je beli bizon. Beli bizon je strahovito zatulil in zagodrnjal, da je zemlja z debelo belo odejo kar podrhtavala in z njo vred tudi Indijanec. Toda to mu je, vsaj začasno, zbistrilo um in srce. Beli bizon se je počasi in dostojanstveno premaknil ter tako dostojanstveno odšel precej daleč stran, k velikemu kupu snega, vsaj tako je bilo od daleč videti. Potem se je spet obrnil k možu in ga ognjeno predirno pogledal, da mu je v duši in v srcu postalo topleje in pogum mu je zrasel do te mere, da je začutil potrebo, da se vrne domov, v svoje novo bivališče.

Beli bizon je strahotno zapuhal in okoli njega se je nabrala mogočna bela zavesa, beli oblak, ki se je sčasoma razblinil. In tudi beli bizon je izginil. Mož je zahrepenel, da bi lahko odpotoval z njim! Vendar je svojega dečka spet udobno namestil pod površnik in se napotil tja, h kupu, kjer je našel le nekaj scefranih ostankov opreme konja. Kup je skrbno označil s krpo svetlo rjavega usnja, ki si jo je odrezal od spodnjega dela hlač, in ga pobarval s svojo krvjo. Potem se je obrnil v smer, za katero je čutil, da bi ga lahko prinesla domov. In je šel. Ni smel mirovati, saj je začel pritiskati hud mraz.

Dvignil se je ledeni veter, ki pa ni pihal s tako močjo kot prej, še zdaleč ne, toda dovolj močno, da mu je oteževal že tako trudni korak. Gazil je po globokem snegu in močno sopel. Misli so mu otrpnile, okoli srca se mu je naredil oklep, da ni občutil niti prizadetega mu gorja niti srčne bolečine. Pred sabo je videl le nebogljenega otročička, kako k njemu steguje svoje nežne majhne ročice in se mu milo smehlja. Pod svojo ohlapno obleko je dobro čutil majhno toplo telesce, ki pa se ni gibalo. Spalo je. Tudi ono je bilo zelo izčrpano. Z nožem si je v površnik naredil majhno odprtino, da je sinek lahko mirno dihal. In tako sta potovala dalje, brez prestanka. ‘Vidim duhove? So prišli pome? Ooo! Da bi bilo konec, vsega konec! Še malo, še malo,pa ne bom več zmogel!‘ si je mislil na smrt izčrpani mož. Toda lučke, ki jih je motno zaznaval, so se pojavljale še kar naprej. Postajale so celo čedalje večje in večje. ‘Haj! Haj! Haj!‘ je zaklical mož s poslednjimi močmi. ‘Haj! Hiii! Haj!‘ so mu odgovarjali in se prebijali vse bliže in bliže. Prišli so! Prišli so! Njegovi dragi, dragi prijatelji in bratje! Ti so ga obdali in ga nežno prijateljsko trepljali po ramah. In tedaj, tedaj ga je zajela sladka omotica in spet je začel padati v črni brezdan, po dolgi, živozeleni spiralni poti. In potem se ni zavedal ničesar več.

Preteklo je precej časa, preden je počasi, trudoma spet odprl oči. Okoli njega je bil vse svetlo in toplo. ‘Sem mar v večnih loviščih?‘ je pomislil. Toda ne! Pogled se mu je počasi zbistril in opazil je, da leži ob toplem, prasketajočem ognju v svojem šotoru. Ob njem se je gibala prijazna ženska, ki se je trudila, da bi mu čim bolje pomagala in ustregla. A on ni čutil ničesar. Ni imel nobenih želja. Le truden je bil, zelo truden. In spet je zaprl oči. Dolgo, zelo dolgo ga ni bilo.

Zbudilo ga je nežno, mehko pozibavanje. Dobra žena je držala njegovo glavo v svojih mehkih rokah in jo nežno božala ter rahlo pozibavala, da bi ga vendarle obudila v življenje. Ko je videla, da je odprl svoje trudne veke, se mu je nasmehnila, vzela zajemalko, polno sveže poživljajoče in čudovito okusne vode, in mu lahno omočila ustnice. Nehote je mož odprl suha in razpokana usta in žena je lahno nagnila zajemalko, da bi lahko pil. Mukoma je srknil. En požirek. A ni se vdal. Še en požirek je spravil vase, potem še enega, pa še enega. Kako mu je to dobro, zares dobro delo! Potem je spet zaprl svoje težke veke in znova potonil v globok, globok spanec.

Naslednjič, ko se je prebudil, je bil že bolj čil in krepak. Samo misel, da ima sina in nežno čutečo skrb bližnjih, ga je ohranjala pri življenju. Poskusil je vstati, a ga noge niso ubogale. Trepetale so kot listje v sapi. Zavedal se je, da to ni šala in moral se bo potruditi. Zato je nekaj časa sedel in v miru prisluškoval zvokom, ki so prihajali od zunaj. Po dolgem premoru je spet poskušal. Počasi se je le postavil na noge in pri tem globoko zajel sapo. Po zelo dolgem času je spet stal na svojih nogah. Bil je zelo šibak. Počasi se je opotekel do odprtine šotora in pogledal ven. Ves osupel in začuden je ugotovil, da je pokrajina dobila zeleni nadih. Opazil je nabrekle listne popke, ki so se že na marsikaterem drevju razprli ter odkrili pot mladim, nežnim brstičem. Nebo je bilo svetlo modro in sonce je pošiljalo svoje prve tople svetle žarke na mater Zemljo in jo prijetno ščegetalo in vabilo mlado življenje k prebujanju.

Tako je vstajal vsak dan in poskusil napraviti vedno več korakov – v šotoru, okoli njega in po vasi med šotori. Ljudje so ga prijazno pozdravljali in se mu vzpodbudno nasmihali. Nekega dne pa je v sebi začutil, da je že znatno krepkejši, in se odločil, da zapusti šotorski prostor. Vzel je oporno palico in se napotil ven iz vasi, malo naokoli. Še vedno se ni želel spominjati zimske strahote. Srce mu je še obdajal trd, negiben in težak oklep, da je težko dihal. A živeti je moral, vsaj za sina, če že ne zase! In tako se je odpravil na sprehod, počasi, opirajoč se na palico. Tudi ta dan je bil milo topel. Okoli sonca pa se je nabrala pomladanska meglena koprena. A za to se bolni mož ni prav nič zmenil. Šel je. Zlagoma je hodil in se tako postopoma oddaljil od svoje male vasi, ki je med tem zrasla še za nekaj šotorov.

Zapihal je rahel in topel veter. Oblaki, beli, sivi in tudi črni so hiteli preko svetlega neba, se združevali, pa spet razhajali, se ponovno združili, da so popolnoma zastrli smejoče se sonce. Potem so spustili svoje dolge, dolge sive zavese, ki so se dotaknile obličja zemlje, in jo močno poljubili. Začelo je deževati. Bil je topel pomladni dež. To je možu zelo prijalo. Spustil je palico, da je padla na tla, razprostrl roke, dvignil obraz k oblačnemu deževnemu nebu ter od užitka odprl usta in se prepustil prijetni mehki mokroti, da mu je padala vanje in se zbirala na njegovem obrazu, pokritem z gubami in gubicami, kot žejna in zorana zemlja, ter se zbirala v majhne potočke, ki so drseli navzdol do brade in padali na njegovo obleko. Deževne kaplje pa so padale tudi na zaprte, od vsega hudega utrujene oči, jih prijetno hladile in od tam polzele, kakor velike solze, po brazdah levo, oziroma desno od oči, mu zdrsele po licih in padale na zemljo. In glej! Natanko tedaj so se nekje razprli oblaki in nastala je majhna, bleščeča vrzel. Skoz njo so se ulili prečudoviti zlato bleščeči ravni sončni žarki in razveselili bližnji griček, ki je kar zadrhtel in zažarel od ponosa. In ravno na vrhu tega ljubkega sveže zelenega grička se je vzpela visoka, zelo zelo visoka in široka mavrica, vsa barvita v prelepih sijočih se barvah in se visoko, zelo visoko vzpenjala in se potem tudi nekje začela spuščati in pristajati na zemljo. Bolnemu možu so se na široko odprle oči, da se je mavrica, vsa lepa, odsevala v njih. Strmel je vanjo, ves prevzet od njene krasote. Barve, barve, prečudovite barve so se prelivale v njegovo notranjost in zgrabilo ga je hrepenenje, neutolažljivo hrepenenje, da bi jo dosegel in se po njej povzpel visoko v nebo, na njen vrh, da bi potrkal na nebeška vrata, prestopil njihov prag in se ne bi vrnil! Nikoli več se ne bi vrnil!

Šel je tja, na grič, brez palice, k njenemu vznožju. Gledal je samo mavrico in videl je, v sebi je natanko dobro videl prostrano in zelo široko preprogo, visečo na obe strani in prekrito z raznobarvnim ter dišečim cvetjem, ki se je pozibavalo v lahnem, lahnem vetrcu, ki je presladke vonjave rož raznašal daleč naokoli. Stopil je tja, na prag te čudovito umetelne stvaritve. Tam je našel čisto biserno bleščeče obuvalo, posuto z majhnimi svetlečimi kamenčki, ki so tiho, nežno razlivali mavrične barve. Odložil je stare rjave čevlje in obul ponujene. Brez teh se ne bi mogel vzpeti po tej rahločutno nežno čisti poti. Potem je zelo spoštljivo, a pokončno stopil na to pot. Povsod so bile temno rdeče visoke cvetice, tako da je moral pazljivo hoditi samo po ozki stezi, pokriti s kot prahom finim belim peskom. Stopal je mehko in udobno. Na levem robu te steze se je razprostiral mehka preproga živo rdečih cvetočih glavic, ki se je kmalu strmo nagnila in se spustila naravnost k tlom matere Zemlje, a jih seveda ni dosegla. Toda ta velika preproga ni bila posuta samo z rdečimi rožami. Njih so se dotikale cvetice z oranžnimi in z nežno rumenimi razkošnimi okrasi. Za njimi se je razprostiral pas rastlin z zlato sijočimi lističi. Sledila je vrsta nežno zelenih popkov še ne odprtih mladih cvetličnih glavic in pod njimi so se vzpenjale temneje zelene vitice z drobnimi listi v obliki triperesne deteljice. Še nekoliko niže so dehteli sinji cvetovi, drobni kakor majhne solzice, a zelo na gosto posejani na široki površini te preproge. Pod sinjimi cvetki, so se pozibavale široke čaše temno modrih cvetov in nato pa so končno prišle na vrsto čudovite vijolice, ki so širile svoj omamni vonj. In če bi stopil na desni rob poti in čez? Videl bi enak barvni prizor, a lahko bi tudi zaplaval po zraku in Zemlja bi ga sprejela za večno. Naš mož pa je imel povsem drug cilj. Umerjeno je stopal po ozki belini in duhal nebeške vonjave ter se vzpenjal vedno više in više. Ni se zavedal, da se bolj in bolj oddaljuje od površja matere Zemlje. Že precej visoko, a njemu se je zdelo, da je sredi dehtečega cvetličnega vrta, se je nenadoma pojavil belo zlati sijaj – silen in mogočen, a vendar tako mili. V tem siju so se prikazala vrata, ki so se odprla in skoznje je stopila mlada žena, vsa v belem, vsa sijoča, vsa mladostna in nasmejana je stopila do praga. Mož je ves prevzet in očaran obstal in jo nepremično opazoval. Žena mu je vsa radostna vabeče in ljubeče pomahala. Mož je ves osupel napravil korak, neodločen korak naprej in negotovo obstal. A žena mu je spet pomahala in pokimala s svojo nežno, nadzemeljsko lepo glavo. Potem si mož ni mogel več pomagati. Prevzelo ga je strašno hrepenenje in s hitrimi koraki se ji je bližal. Še malo, pa jo bo dosegel. In potem – spoznal jo je! Ta prečudovita mila mlada deklica je bila – njegova žena! ‘Moja draga! Moja draga! Moja prečudovita!‘ ji je šepetal. Ni mogel govoriti glasno. Spet je upočasnil korak, ves prevzet od popolne očaranosti. Bil je že blizu, oh, tako blizu nje, bil je natanko pod bleščečim se pragom. Ona je stala na pragu, nad njim. Tam je obstal, se obrnil k njej in iztegnil svoje roke daleč k njej, ki jo je tako zelo ljubil. Deklica ga je nepremično in ljubeče gledala. Potem je počasi pokleknila na prag in povesila roke ter jih iztegnila k njemu. Hrepeneče se je povzpel na prste in se iztegnil, kolikor je največ zmogel. Stegoval se je k njej, ki jo je ljubil do zadnjega gorečega diha in utripa svojega srca. In prsti njunih rok so se bližali in bližali in med njima je nastala le majhna, prav majcena vrzel. Skoraj, res skoraj bi se bila dotaknila. Mož se je trudil in trudil in napenjal vse svoje moči, a njuni prsti se niso in niso mogli dotakniti. Hrepenenje in ljubezen sta gorela v njunih očeh. Še in še je poskušal, a tako želenega uspeha ni bilo! In bil je na vrhu, natanko na vrhu veličastne mavrice. In kakor ima vsaka mavrica svoj spust, tako ga je tudi ta imela. In bolj, ko se je mož trudil dotakniti nje, ki ji je daroval svoje srce, bolj ko se je ljubezen v njem razplamtevala, bolj in bolj so postajala tla spolzka, kot da bi jokala, in revež je začel zaradi premikov, hudega naprezanja in napora počasi neubranljivo drseti po drugi strani cvetlične poti navzdol. Vedno bolj se je oddaljeval od nje, od ljubljene, drage, predrage žene. Ta je počasi vstala, se mu otožno nasmehnila in mu nežno pomahala. Ni še prišel njegov čas! Ni se še smel posloviti in vstopiti v kraj miru, v kraj radosti, blaženosti in počitka. Ne! Tega še ni smel! Usoda mu tega ni dovolila! Neizpolnjeni načrti so ga klicali! Njegov čas še ni prišel! Žena je počasi odšla. Vrata in sijaj sta izginila. Možu pa je ostala težka, težka temno siva gmota, ki se je ovijala okoli srca, mu povzročala strašne muke, hude srčne bolečine. Ves bled in izčrpan se je počasi, počasi spuščal po poti, ki je postala zložnejša. Ni več videl lepih cvetic, ni več čutil blagega, toplega vetrca, ki je pihljal okoli njega in mu poskušal hladiti pregreto ranjeno srce. Čutil je samo bolečino, težko bolečino. In glej! Ko mu je bilo resnično najhuje, je zapihal sveži veter zahodnik. Cvetice so se nežno majale sem ter tja, prelivale in izžarevale svoje prekrasne barve in veter je prenašal njihov omamno opojni sladki vonj. In v tem vonju, v tej sladkosti, v tem svežem zračnem valu je plavala ptica, drobna, lepa ptica, vsa odeta v bleščečo snežno belino, z zlato rumenim kljunčkom. Plavala je, ne da bi zamahnila s krili, plavala je dostojanstveno in gledala trpečega moža z dobrotno naklonjenostjo. Plavala je mirno in ponosno, a nikakor ne preponosno! Zaplavala je k možu, in ko mu je bila že čisto čisto blizu, je lahno spremenila lego kril tako, da se je spustila v višino njegovih oči in ga gledala z majhnimi sinje modrimi očmi, ki so izžarevale ljubezen in bi hotele reči: ‘Ne boj se, dobri mož! Samo pomagala ti bom! Odvzela ti bom breme tvojega srca!‘ In kot bi jo trdo preizkušani razumel, se je z obema rokama približal svojemu srcu in ga pokril z dlanmi. Pri tem je močnó zavzdihnil. Zavzdihnil je tako globoko, da je segalo do srca. Srce se je močno predramilo in hudo vzburilo. Z ljubeče vročim, a kot britev ostrim pogledom je prodrlo v gosto sivo gmoto, ki ga je dušila, in ta se je ljubezenske ostrine silno prestrašila. Brž se je začela dvigovati od srca in bežati, da bi pobegnila njegovi vročini. Bežala je in se dvignila ven. In ko je bila zunaj, ni imela več časa, da bi premislila, ali naj se vendarle vrne ali pa se ovije okoli kakega drugega srca. K njej je priplavala ptica in jo nežno, a odločno zgrabila z zlatim kljunčkom in lahno zavila krila tako, da jo je veter takoj dvignil, visoko, zelo visoko in jo z veliko hitrostjo odnesel proč, da je tudi izkušeno oko ni več moglo opaziti. Šele tedaj se je mož spomnil, da bi se ji lahko vsaj zahvalil. Zato je, kljub temu, da je več ni bilo videti, zavpil za njo: ‘Ptičica, draga ptičica, hvala! Hvala ti! Ampak, ampak kako ti je vendar ime?‘ Čeprav je bila že daleč, predaleč, da bi jo mogel videti, se mu je zazdelo, da je zaslišal prav mili glas: ‘Ime mi je Bela ptica! Rada pomagam vsem, ki so dobrega srca! Bodi zdrav in čvrst!‘ Potem ni slišal ničesar več. Začel je prav hitro drseti navzdol po lepo oblikovanem loku in se z vrtoglavo hitrostjo bližati površju matere Zemlje. Od hitrosti se mu je zavrtelo in zaprl je oči, da ne bi videl svoje katastrofe. Malo, še malo in – top! In pod sabo je čutil dobro zemljico zemljo. Ni mu bilo hudega! In skrajni čas je že bil, da je pristal! Kajti oblaki so se trgali na vseh straneh. Veter jih je podil sem ter tja in nehalo je deževati. Mavrica je izginila.

Mož je čvrsto stal na travnatih tleh in počasi, previdno odprl oči in se zazrl v sinje nebo. Sonce se mu je veselo smejalo. ‘Sem sanjal? Sem sanjal, da hodim po prečudovitem vrtu? Ali pa sem hodil po njem, da sem lahko sanjal?‘ Ni vedel odgovora. Toda pri srcu mu je bilo lahko, zelo lahko in toplo in prijetno. Tedaj se je upognil in se ponižno spustil na kolena, sklonil se je k materi Zemlji in bridko, zelo bridko zajokal. Prvič, po dolgih mesecih je jokal. Zopet je zmogel jokati. A to je bil globoko tolažilni jok. Spet je imel svobodno srce!

Prijatelji so ga spet iskali. Skrbelo jih je za ubogega, bolanega moža. Našli so ga daleč, daleč od domače vasi. Zaskrbljeno so ga obstopili in ga želeli tolažiti. Toda on se je ponosno vzravnal, se jim prijazno nasmehnil ter se krepko in jasno zahvalil za njihovo skrb.

Pihljal je lahen, topel vetrič in nagajivo mršil dolge lase Indijankam, ki so hodile po novo postavljeni vasi sem ter tja po svojih opravkih. Vse naokrog je zelenelo in sonček se je smehljal sredi nežno modrega neba ter prijetno ščegetal vse na pomladni zemlji, da je kar kipelo in vrelo od bujnosti in življenja. Lahni beli kodrčki so se razposajeno podili čez pomladno nebo in tu pa tam le na kratko prestregli dolge zlate tople ročice, ki so nežno otipavale še tako drobne reči in jih vzpodbujali k čim bolj živahni dejavnosti. To veselo pomladno razpoloženje se je zrcalilo tudi na obrazih ljudi. Vsi so bili zelo prijazni in veselo razpoloženi.

Naš mož, sedaj popolnoma ozdravljen, se je sprehajal v okolici vasi in opazoval prebujajočo se naravo. Tudi njega so prevzemala prijetna čustva in stare, globoke rane so se pričele celiti. ‘Ššššš, ššššš, ššššš …’ je zapihljal veter, da so mu zaplapolali dolgi, v čop zvezani lasje. Temu živahnemu plesu so se pridružile tudi vejice, dolge, zelo dolge vejice vitkega drevesa in njihovi nežni mladi svetlo zeleni listki so se obračali sem in tja; zdaj so kazali svoj levi bok, zdaj desnega, lahno pobliskavali v zlati barvi sončnih žarkov in veselo šumljali v svoji pomladanski radosti.

Tudi sveža pomladanska trava je kazala vse znake igrivosti in je veselo šumela v vetru ter se mu voljno pripogibala.

Mož je krepko zajel milo pomladno dišečo sapo. Kako dobro mu je to delo! Njegova še nekoliko upadla lica so dobila zdravo rdečkasto rjavo barvo, pogled se mu je izostril v pogled gorskega orla, njegov korak je postal lahkotno prožen in krepak, delo njegovih rok pa zanesljivo in smotrno.

Korakal je globoko v gozd, potem pa je obstal in prisluhnil. Le komu? Slišal je milijone in milijone milozvočnih napevov. Ptički, raznobarvni in vsi zanimivih oblik, so skakali sem in tja, frfotali tu in tam in vsepovsod, se veselili, se ženili, prizadevno iskali razne črvičke, ki jih je bil gozd prepoln. Potem je počasi, zamišljeno šel naprej. Nenadoma pa ge je v očeh zaščemelo. Pobliskavanje sončnih žarkov je bilo zelo močni in zelo igrivo. V gozdu? Na tleh? Ja, seveda! Majhen navihan potoček je skakljal čez skalnato dno, pršil, šumel in tekel naprej po svoji strugi ter se prav tako veselil pomladnega dne. Indijanec mu je sledil, dokler ni prišel do mirnega dela, kjer je potoček tekel bolj spodobno, bolj uglajeno, a vendar tako mladostno. Tam je obstal in globoko prisluhnil njegovemu petju: ‘Šššš – tlj – tlj – tlj – lilililili – tlj – tlj – tlj – tlj – tlj – tlj – tljü – tljü – tljü – tlji – tlji – tlji – ššššš – tlj – tlj – tlj – lilililili – tlj – tlj – tlj – lililililili – tljü – tljü – tljü – tljü - tlji – tlji – tlji – tlji – tljü – tljü – tljü – tljü – tlj – tlj – tlj – tlj – lilililili – tlj – lilililili – tlji – tlji – tlji – tljü- lilililili – ššššš …‘ Zanimivo, kajne? Mož je ugotovil, da ima tudi potoček svoj jezik, svoj spomin, svoje veselje, svojo bolečino in svoje žalosti. A vendar! Kljub vsemu ohranja svoj tek in opravlja svojo dolžnost ter tako prav vdano izvršuje svoje poslanstvo, ki mu ga je zaupal Njegov Stvarnik in on Mu tako izkazuje vso čast in slavo.

Mož je počasi, počasi korakal naprej. Svojo pozornost je usmeril na pesmi raznih bitij v naravi, ki so jih pela, vsaka po svoje: poslušal je zvončkljanje potočka, žvrgolenje ptičkov, šumenje listov dreves, prisluhnil je pesmi šumečih trav in zazdelo se mu je, da sliši sveto govorico Vélikega Stvarnika, zaslutil je Njegovo Svetost, začutil je dih, nežni dih vsesplošne, svete Harmonije Njegovih Vélikih del. Začutil je radostni zven Njegove Umetnosti.

Prišel je na rob gozda in se napotil po veliki travnati površini, kjer so se pasle črede konj njegovega rodu. Trava je bila sveže zelena, a ne visoka. Vetrc jo je božal, kodral, jo mrščil, da se je zdaj tu zdaj tam zasvetlikala srebrnkasto zeleno, potem pa se je poravnala in sijala v mlado zeleni barvi. Mož je preudarno in čilo stopal med konji. Ko je šel mimo njih, so dvigovali svoje zveste glave in širili nozdrvi. Tu in tam je kateri od njih tudi glasno zahrzal, kot da bi hotel pozdraviti svojega gospodarja. Takega prijatelja je naš mož nežno in ljubeče pobožal po mehkem in voljnem vratu in nato šel dalje, do majhnega griča in se z nekaj koraki vzpel nanj. Z vedrim in ponosnim pogledom je drsel po prelepi pokrajini, ki se je razprostirala severno in vzhodno od njegovega opazovališča in se vila proti njegovi vasi. Ta del prijetne pokrajine, ki jo je tako zavzeto opazoval, je kazal nenavadno barvitost in razgibanost. Občutek je imel, da opazuje mehke vzorce narave. Tu je lahko videl rjavkasto rdečkasto in zeleno barvo z rahlimi valovitimi vijugami, tam pa samo zeleno podlago s svetlo zelenimi viticami, ki so se vzpenjale navzgor. Vitice so se vile v majhnih, ljubkih zavojih na dolgih lesenih opornikih in njihovi lističi ter belo rožnati in vijolični cvetovi, v obliki zajčkov, so se nežno pozibavali v topli sapici. Na drugem koncu je videl proge tople rjave barve in pravokotno na te pasove spet take proge in v njih majhne zeleneče bilke, ki so lahno sklanjale zibajoče drobcene glavice. Opazil je tudi svetlo rjavo zelene površine z ličnimi kolčki, ki pa niso stali okorno drug ob drugem, kakor vojaki. Ena vrsta teh kolčkov je stala nagnjena v eno smer, druga vrsta pa v drugo smer. Tako so se kolčki obeh vrst srečali in se križali. Ker so služili svojemu namenu, so imeli zato pravšnjo dolžino in možu se je zdelo, da so se med njimi ustvarila okna v podobi kar. To ga je zelo zabavalo, saj je dalo že tako lepi pokrajini še posebno razgibanost.

Ti ljubki in živahni vzorci in prijetno tople mlado zelene in rjave barve so bili veliki vrtovi našega indijanskega ljudstva. Skrbno so jih obdelovali in jih negovali. Naš indijanski prijatelj je bil vesel ob pogledu nanje in s polnimi pljuči je zadovoljno zavzdihnil, se obrnil proti domu ter globoko pomirjen odšel v svojo vas.

Mladi rod je kipel in vrvel od življenjskega zadovoljstva in delo mu je šlo dobro od rok. Vse je uspevalo in raslo. Lov je bil dober. Le pomladanski dežek, ta bi še moral priti, kajti sonce je sijalo in grelo vse male in velike predele zemlje. Zapihal je vetrc, lahen in igriv, ter kodral vse pod sabo. Navihano se je igral ves dan in komaj proti večeru, ko je zagorel taborni ogenj, se je pomiril. Toda že zgodaj zjutraj, takoj po sončnem vzhodu, se je dvignil in se igral naprej. In postopoma se je igra spremenila v resnost. Ni mu več zadoščalo le kodranje in šumljanje ter lahen piš! Postajal je vse bolj prevzeten in močan. Šotorska vrata so divje plahutala, veje dreves so močno šumele in se majale, v zrak so se dvigali vrtinci prahu in kodrasti deli nebeške odeje so hitro brzeli od horizonta do horizonta. ‘Ššš, ššš, ššš …!‘ je pihal divjak dan na dan in zaskrbljeni obrazi so se dolgo ozirali proti nebu, toda tolažilnega znamenja ni bilo nikjer. Čez čas je postajalo še huje. Naravi sta sedaj vladala vroče sonce in močan veter, ki je prisilil velika drevesa k ječanju in ki je dvigoval oblake prahu, da je bilo nebo vso sivo. Zemlja je otrdela in ustavila čudovito rast nežnih zelenih bitij, ki so žalostno ohlapno visele na svojih oporah in so žejne, brez volje povešale svoje glavice. Še huje! Zemlja je odpirala svoja suha usta proti nebu in željno čakala na prve odrešilne kapljice, ki pa jih ni bilo od nikoder. Le suh, vroč veter, sonce in prah. Sicer veselo in kipeče ljudstvo je postajalo utrujeno, zaskrbljeno, potrto in razdražljivo. Sosed je mrko gledal soseda in padla je komajda kaka uporabna beseda. Izgledov za spremembo, za rešitev, za upanje in tolažbo ni bilo. V glavah in srcih so jim rojile temne misli. Postopoma, vsak dan, je narava umirala in se spreminjala v suhoto ter pustoto. Veter pa je pihal in pihal. Sonce je grelo in žarelo. ‘Kaj sedaj? Le kaj storiti?‘ Je obupano pomislil mož, čigar zasluga je bila, da se je osnoval novi rod, ki je začel tako lepo uspevati. Naj mar propade? ‘Ne! Ne! In še enkrat ne! Prosimo! Prosimo! Molimo! O, Manitou! Veliki Duh! Usmili se nas! Usmili se svojih otrok! Usmili se! O, Manitou!‘ Tedaj ga je prešinila misel: Zberimo se! Vsi vkup! Naredimo kroge! Prvi, najmanjši krog – otroci in žene, drugi krog – vsi lovci – močni možje ter odrasla mladina in tretji, največji redkejši krog – starejši bojevniki, ki bodo kot modri gibali oba notranja kroga z udarci na bobne v ritmu vélikega srca matere Zemlje. V sredini naj bo vrač. Ta naj prvi zatarna in zapoje prošnje. Potem naj se zavrti prvi krog in za njim drugi, tretji pa bo ustvarjal globoko zveneče tone. Vsi skupaj se zavrtimo, zapojmo in prosimo, prosimo, prosimo … Vso noč, vso dolgo noč, vse do jutra, ko bo sonce vrglo na nas svoje prve žarke. Potem bomo padli na kolena in kdor ne bo omagal, bo prosil in prosil. Res! Tako naj bo! Haugh!‘ Hitro se je napotil od šotora do šotora in klical njihove prebivalce. Prišli so! Z vračem vred! Razložil jim je vizijo. Nastala je globoka tišina, ki so jo motili sunki vetra. Tedaj pa so vsi, kakor eden, zavpili: ‘Zgodi se! Haugh! Haugh! Haugh!‘ Potem so se počasi razšli.

Spustil se je prvi večerni mrak in veter je postopoma pojenjal in povsem obmiroval. Nekje se je skril, se pritajil in zahrbtno čakal, da bo spet planil nad uboge prebivalce. Toda ti so sklenili, da se mu bodo pogumno postavili po robu. Sredi vasi so zakurili majhen ogenj. Okoli ognja je začel poskakovati vrač ter se vrteti okoli svoje osi in bridko tožiti nad krutostjo elementov narave, ki so neusmiljeno bičali izčrpano ljudstvo. Okoli ognja in plešočega vrača so zaplesale ženske s starejšimi otroci. Okoli njih so začeli tožeči ples možje, bojevniki. Največji krog pa so ustvarjali modri, ki so se nekoč vsakodnevno izpostavljali raznim nevarnostim ter nevšečnostim ter se učili iz življenja za življenje in tako postali prekaljeni do zadnjega vlakna svojega bitja. Vsi ti možje so imeli v laseh pripeta peresa časti in poguma. Naš mož si je nadel na glavo krasno dolgo perjanico in ko se je pojavil pri tabornem ognju, se je Indijancem dozdevalo, da se je ogenj razdelil na dva dela in se je en del preselil na moževo glavo ter se razširil vzdolž telesa in čudovito žarel v umirjenem siju. Mož je razprostrl roke visoko k nebu in bridko tožil nad usodo in jokal za svoje ljudstvo. Ljudstvo mu je odgovarjalo z bridkimi vzdihi in vzkliki: ‘O Manitou, o Manitou, o Manitou! Pošlji nam dež! Pošlji nam dež! Odrešitev našo! O Veliki Duh! O Oče! Pošlji nam dež! Odreši nas! O Manitou!‘ Potem so zapeli bobni in zacingljali so zvončki v njihovem pradavnem ritmu. In plesali so, plesali k Manitouju, plesali so ples dežja. Nenehno so plesali, tožili so in prosili ter jokali. Njih tožba je bila tolikšna, do so se celo kamni začeli rositi. In od daleč se jim je pridružil volk, ki je skupaj z njimi hudo zavijal in tožil. Plesali so in plesali, brez prestanka in njih vpitje in jok sta se vila k nebu kakor žgoča spirala, vedno više in više, prav strmo, podirala sta vse pregrade jeklenega neba ter mehko in nežno prodirala do ušes Edinega, ki sliši in usliši. Na daljnem horizontu se je silovito zabliskalo; prvič, drugič in še in še. Potem je do preplašenega in izčrpanega ljudstva prodrl strahovito močan zvok, zvok mogočnega groma, tako mogočnega, da so tla podrhtavala. Ljudstvo pa je plesalo, plesalo in plesalo. Že se je priplazil prvi mrak, znanilec novega, mladega dne, že se je začelo daniti, že so prihajale temne gmote oblakov, ki pa se še niso strnile. In sonce – sonce je priromalo do roba horizonta in ošinilo preutrujene plesalce. Toda kakšno je bilo to sonce! Temno, rdečo žareče, nič mladostno, bilo je utrujeno ter hudo jezno. Tedaj so se plesalci ustavili, dvignili roke k nebu in nemo, spoštljivo pozdravili novi, temni dan. Potem so počasi posedli, vsak na mestu, kjer je obstal, in tiho, brez besed obsedeli. Sklenili so počakati na zamah Usode. Težki in temni oblaki so prehajali nebesni svod. Utrujene veke so se počasi zapirale in ogenj je ugašal, brlela je le še majhna žerjavica. Tišina in otopel mir. Nobenega vetra. Na zahodu pa so preparali nebo trije mogočni bliski. ‘Brrruuummm! Brrruuummm! Brrruuummm!‘ so mogočno zapeli. Naš mož je trudno, s komaj opazno voljo odprl veke in se zazrl v daljavo, od koder je prihajala svetloba bliskov. Tam so se nagrmadili strašni, črni, grozeči oblaki. Mož je na široko odprl oči. In tedaj je od zahoda zapihal veter, čist, hladen, poln novega življenja in upanja. In vel je ter ustvaril zračni tok, nekako zračno blazino. Tedaj so se razprle oči vsemu rodu. Vstali so. Osveženi. Vsi so se obrnili proti zahodu. In kako je tam zasijalo! Zasijalo v lepi, blagi luči! Rod jo je opazoval s čedalje večjo radovednostjo, ki je preraščala v napeto pozornost. In svetloba se je bližala in bližala. Res! Bila je že blizu, prav blizu! In glej! Sredi te svetlobe je bila ptica. ‘Bela, bela ptica! Ti si! Ti si! Pridi, le pridi bliže, ti moja ptica! Moja, moja, moja bela ptica! Bratje, sestre! Glejte! To je moja prijateljica! To je naša prijateljica! Prinaša nam radostno vest veselja in miru! Tudi meni jo je prinesla!‘

In v rodu je zavalovalo! Beseda je šla od ust do ust: ‘Bela ptica! Bela ptica! Bela ptica!‘ Res! Prišla je! V nežnem, osvežujočem zračnem toku. Priplavala je. Z razprtimi belimi krili je priplavala. ‘Ooo! Ooo! Ooo!‘ je vzklikalo ljudstvo in očarano strmelo v plavajočo ptico, ki jim je prinašala vest odrešenja. In bela ptica je zaokrožila nad zbranim ljudstvom v nekaj blagih krogih. Potem je odplavala proč in vsi so se obračali za njo. Ona pa se je počasi izgubljala v daljavah vzhodnega horizonta in prinašala blago vest vsem prosečim in trpečim.

Osvežujoči tok zraka je prenehal pihati in zbudil se je grozeči vihar. Težke gmote črnih oblakov so se naglo privalile nad glave osuplih ljudi in se razgrnile nad vso pokrajino. Potem je nekajkrat strahovito zabliskalo in zagrmelo, da so preplašeni prebivalci v sebi čutili podrhtavanje gromov. Tedaj se je spustila k Zemlji, k žejni materi, ogromna mokra zavesa, ki jo je gnal močan veter, in je zastrla deželo. ‘Šššššš‘ je zašumelo od gostote vodnega toka. Iz oblakov so se zlivali beli slapovi vode in zalivali Zemljo in njena bitja in tešili Njeno neutolažljivo žejo. To je prebivalce do kraja zbudilo. ‘Vooodaaa! Vooodaaa! Deeež! Deeež jeee! Ooo, Maaa-niiitouuu! Hvala! Hvala! Hvala!‘ so veselo vriskali in skakali v vodnih zavesah. Nenadoma so se spomnili na svoje šotore in odbrzeli vsak v svojega.

Naš mož se je postavil na vhod šotora. Ni ga motila mokrota. Bil je ves srečen. In pomlajen! Skrbno je opazoval igro narave, deževno igro, ki je prinašala življenje in moč v deželo.

Vsa dežela se je zavila v gosto črno sivo oblačno odejo, ki so jo hitro nosili različni vetrovi, seveda povsem drugače od tistega lumpa, ki je deželo skoraj pahnil v pogubo. Goste dežne kaplje so padale z vseh strani, da nisi mogel nikjer najti zavetja.

Mož je zavzeto opazoval hiteče temne gmote. Zemlja je hrepeneče zadrhtela in oblikovala svoja usta v poljub. Težke in temne gmote oblakov so brž prihitele in se nagibale navzdol, čedalje bliže in bliže, in tik nad Materinim poljubom so same oblikovale poljub in ji ga poslale, v obliki široke deževne koprene. Tako sta se ljubeče dotaknila Nebo in Zemlja v dolgem, tesnem objemu in mokrem poljubu in oplajala vsa živa bitja, živeča na Zemlji in jih oživljala ter krepila.

Črnina se je potem nekoliko razredčila in pojavila se je sivina, vendar ne jesenska, zdolgočasena, ki vse uspava, ampak tista, ki v sebi nosi mnogo življenja.

Trava, vsaka bilka posebej, drevesa z mladimi listi, velike in male rastline z velikimi in malimi listi – vse je oživelo in globoko, globoko zajelo sapo in oplajalo ozračje z živo zeleno barvo premnogega življenjskega upanja. Res je! Bilka se je po zeleni barvi ločila od bilke. Ena skupina je bila radostno živahno zelena, druga je zelenila v nekoliko temnejši barvi, čudoviti ljubeči barvi srca, tretja skupina je dihala z odtenkom barve srebra ponosa, četrta skupina si je odela barve precej resnobne modrosti, da si se lahko oddahnil in globoko v sebi počival – našel si globok, globok notranji mir. Vse pa so se zlivale v harmonijo brezštevilnih različic zelene barve ljubezni in sivo barvo življenjskega diha. Res, siva harmonija je pripomogla, da se je zelena harmonija lahko izrazila, se razlila, prelivali sta se druga v drugo in prežemali vso pokrajino.

Potem so spet pridrveli močno temni oblaki. Iz teh so se spuščali vejasti bliski na vse strani in za hip osvetljevali hribe in doline. Takoj za njimi pa so se oglašali gromi, kakor v moškem zboru basov in so zlivali svoje gromko brundanje v zbor zvokov strahu in moči in to zelo, zelo mogočno, da je mati Zemlja silno podrhtavala. Pa ne od strahu! Saj so ti veliki nebeški napevi veljali ravno njej! Prišle so tudi bele zavese, zavese voda, zavese mokrote, zavese življenja. Vse se je klanjalo, vse se je upogibalo, vse je častilo ta veliki dar z Neba! Mož pa je kar gledal in strmeč opazoval igro Narave. Zelo dolgo je nemo opazoval, preden je ugotovil, da se je deževni vihar pomiril. Slapovi so se razredčili in postopoma pojenjali. Sledil jim je blagi, čudovito poživljajoči dežek, ki je prijetno škrobotal po šotoru. Tudi precej svetleje je postalo. Bliski in gromi so ponehali. Zavel je rahel osvežujoč vetrič in naš prijatelj se je odločil, da zakorači na prosto. Zagazil je v mokroto in globoko, zelo globoko zajel prijetno dišeči sveži zrak in si z njim napolnil pljuča do najmanjšega kotička. Njegova kri je živahno vzkipela in zaplala skozi žile po vsem telesu. To mu je vlilo nove sveže energije. Njegovo srce je postalo veselo in razigrano. Njegov korak je bil prožen in mehak. Oblile so ga vesele slutnje in zalile mladostne sanje. Stopal je naprej in naprej. Ustavil se je šele pri rastlini z velikim in širokim listom. Spomnil se je, kako so se kot majhni dečki skrivali pod njimi in jih imeli za velike šotore. List je sijal s prijetnim in zaupljivim zelenim sijem in močna mreža v njem je zagotavljala gibkost in čvrstost tega bivališča. Na zgornji površini je bil nekoliko svetlikav, kot bi ga nalahno premazali z voskom oziroma z mastjo. Sedaj se je list nenehno lahno gibal sem in tja, gor in dol in ves čas se je slišalo: ‘Tok, tok, tok, tok …‘ Zvok so povzročale posamezne kaplje dežja. Imel je široko površino, zato so se majhne kapljice spreminjale v drobcene potočke in se zlivale v žlebičke, se med seboj spajale in spreminjale v večje in velike kristalno čiste vodne bisere, ki so odsevali slike bližnjega sveta. Potem se je list preveč nagnil in kaplje so se veselo skotalile na njegov rob, se še poslednjič zasvetile in lagodno padle na mokra zelena travnata tla. Naš mož je globoko zadovoljno zavzdihnil in krenil dalje. Prišel je do svojega grička, se počasi vzpel nanj in si ogledoval sveže zelene vrtove s premnogimi koristnimi in hkrati lepimi rastlinami. Te bodo sedaj lahko dajale svežino in zdravje njegovemu mlademu ljudstvu. Pomislil je: ‘Vredno se je bilo boriti in vztrajati! Haugh!‘ Vidno utrujen, a srečen, zelo srečen, se je vrnil v svoj šotor. Slekel se je, se zavil v tople odeje in sladko zaspal.

Spanec pa vendar ni trajal predolgo. Krmežljavo je odprl oči, si jih pomel in se tiho izmotal iz toplih odej. Odgrnil je vrata šotora. Zunaj se je že tihotapila prva jutranja svetloba in mežikajoče zvezde so hitro izgubljale svoj svetli sijaj. Oglašati se je začel prvi ptiček, za njim pa drugi, tretji … vse dokler ni nastal vsesplošni koncert, ki je bil tako milozvočen, da je ogrel poglavarjevo srce in se je moral sam pri sebi nasmehniti. Potem se je hitro oblekel in stopil ven ter se z umerjenimi koraki napotil na svoj priljubljeni grič. Vzpel se je na vrh in se obrnil proti vzhodu. Dan je postajal vse svetlejši in v kristalno čistem jasnem jutru so zapihale sveže sapice. Vedno bolj in bolj se je svetlikalo in – glej! Mladi, sijoči in prijazni sonček je pokukal izza roba matere Zemlje in stegnil svoje dolge, svetle, nežne in tople ročice k njej in se blago dotaknil Indijanca, ki je nemo in negibno stal na vrhu griča in opazoval rojstvo novega dne. Sijajni kralj je vstal, se popolnoma vzravnal ter zablestel v vsej svoji veličini, da je kar jemalo vid. Toda na zemeljska bitja se ni obrnil ošabno, ampak je veselo pozdravil: ‘Zdravo!‘ In ‘Zdravo! Zdravo! Zdravo! …‘ je razigrano razdajal prešerne pozdrave mnogim, premnogim rečem in bitjem matere Zemlje. In bitja so, vsa drhteč od ljubezni, odzdravljala in se popolnoma predramila ter razživela. Dan se je prebudil. Kapljice rose in dežja so zažarele v prelepih mavričnih odtenkih, kakor bi nežna svetloba prežemala premnoge kristalne kroglice, ki se svetlikajo v mnogih barvah, zdaj v sinje modrih, zdaj v rdečih kakor kaplja krvi, zdaj v zlatih, zdaj v lepih zelenih, zdaj v vinsko rdeči, zdaj v nežno vijoličnih in potem ponovno v čudovito modrih barvah.

Take lepe in sijoče barvne kroglice so obstajale povsod: na vejah in vejicah, na bilkah trave, na robovih listov in se rahlo zibale v jutranji sapici in podrhtavale od ugodja in žarele v vseh barvah radosti.

Prebudili so se stari brenačači: muhe in muhice, čebele in »brundiji«, ki so rahlo migali s svojimi mogočnimi ritkami in se radostno zarili v velike čaše raznobarvnih rož. Včasih se je na njih, z roba cvetice, privalila drobna kapljica in jih malce umila. Toda čmrljem to ni ne vem kako ugajalo in so nejevoljno zabrundali, pomigali in zabrenčali s krilci, do so se jim osušila, in se spet srečni zarili v čaše in uživali v nektarju in cvetnem prahu.

Tudi na vrtovih so zažareli belo vijolični, rumeni, rdeči in belo rdeči cvetovi. Mož se je začudil, da jih je toliko in da so tako lepi. Šel je z griča navzdol in stopil med zelene vrtove, polne cvetja. Obletavali so jih raznobarvni lahkokrili metulji in marljive čebele ter razne muhe, ki so prav tako uživale v svojem poslu. Sonček pa se je veselo smejal z neba in vse vzpodbujal in grel. In kapljice, ki še niso izhlapele, so pobliskavale v njegovem sijaju. Ves vrt, vsa narava, vse je bilo židane volje. Življenje je vrvelo in kipelo. Bila je podoba raja v malem. In zato je bil židane volje tudi indijanski poglavar.

Čas je hitro mineval in preteklo je nekaj let. V deželo so zavele tople sape in jo nežno božale. Vse se je smehljalo soncu, ki je grelo vse bitje in žitje in v njegovi mogočni svetlobi in toploti so dozorevali mnogoteri sadeži in cvetele ter dehtele so raznovrstne rože. Svoje čudovite vonjave so razširjale čez hribe in ravnine. Trave so svobodno rasle in v vetriču lahno valovale.

Naše ljudstvo se je veselilo bližine žetve življenjskih sadov in v vasi je vse kipelo od radosti in moči. Lovci so odhajali in prihajali, ženske in otroci so se posvečali raznoterim domačim opravilom, rastline na vrtovih so zorele in radostno jih je bilo pogledati.

KULTURNO DRUŠTVO NEMŠKO GOVOREČIH ŽENA »MOSTOVI«
KULTURVEREIN DEUTSCHSPRACHIGER FRAUEN »BRÜCKEN«
Barvarska ul.5
2000 MARIBOR

Maribor, 08.06.2009

RAZPIS NATEČAJA ZA SODELOVANJE PRI ZBORNIKU
»VEZI MED LJUDMI – ZWISCHENMENSCHLICHE BINDUNGEN« 2009

Kulturno društvo nemško govorečih žena »Mostovi« v okviru izvajanja svojega društvenega programa razpisuje natečaj za sodelovanje pri zborniku »Vezi med ljudmi – Zwischenmenschliche Bindungen« 2009. K sodelovanju vabi tiste, ki želijo s svojimi literarnimi besedili prispevati k sporazumevanju in širjenju kulturnega sodelovanja v evropskem duhu v kontaktnem prostoru z nemškim jezikom. Namen razpisa je spodbujanje nastajanja izvirnih besedil v nemščini in prevajanje izvirnih slovenskih besedil v nemščino.

Natečaja se lahko udeležijo člani društva in drugi zainteresirani iz Slovenije, simpatizerji društva, ki pišejo v slovenščini ali v nemščini, s svojimi izvirnimi neobjavljenimi besedili v prozi ali poeziji. Poslano besedilo lahko obsega do 200 verzov poezije ali do 8000 znakov s presledki pri prozi (Dokumentarnih besedilih in esejih) v elektronski obliki (MS Word ali Open Office) na naslov elektronske pošte društva (kulturno.drustvo-mostovi@triera.net) do 15. SEPTEMBRA 2009.

Teme besedil sicer niso omejene, prednost pa bodo imeli prispevki na temo Štajerska in Maribor, njuna sedanjost ali preteklost ter življenjske izkušnje v tem delu naše domovine. Upoštevali pa ne bomo prispevkov, v katerih je izražena kakršna koli narodnostna, verska ali druga nestrpnost. Edini kriterij pri izboru besedil bo njihova kakovost.

Strokovni sodelavci društva bodo poslana besedila pregledali in iz prejetih prispevkov izbrali po strokovni presoji tista besedila, ki bodo objavljena v dvojezičnem, slovensko-nemškem zborniku »Vezi med ljudmi – Zwischenmenschliche Bindungen« 2009Zbornik bo izšel ob koncu leta 2009

Društvo bo krajše odlomke iz besedil uporabilo pri predstavitvah zbornika izključno na kulturnih prireditvah.

Predsednica društva:
Veronika Haring
Elektr.naslov društva:
kulturno.drustvo-mostovi@triera.net

Izkoristite nov slog besednega ustvarjanja in se prepustite minimalizmu SMS poezije! Svojo SMS pesem v dolžini največ 150 znakov nam pošljite na številko 4333. Zbiramo jih od 1. 6. do 23. 8. Med 25. 8. in 28. 8. boste lahko glasovali za najboljšo pesem – izbor desetih pesmi po okusu strokovne žirije boste lahko našli na www.poezijainvino.org in na portalu Vodafone live! Pošljite SMS z zaporedno številko pesmi na številko 4333 in glasujte za svojo najljubšo pesem. Tako pesnike kot ocenjevalce čakajo privlačne nagrade, ki jih podeljujeta Si.mobil in Študentska založba. Več na www.poezijainvino.org.

Nagradno igro Si.pesnik v okviru mednarodnega festivala Dnevi poezije in vina organizira Študentska založba, Beethovnova 9/I, Ljubljana (v nadaljevanju organizator). V nagradni igri lahko sodelujejo uporabniki omrežij Si.mobila in Mobitela.

Kako sodelovati v nagradni igri kot avtor:
- Pesem ne sme presegati 150 znakov.
- Tema, vsebina in oblika pesmi niso določene in so prepuščene individualnemu izboru vsakega avtorja.
- Vsak avtor lahko pošlje neomejeno število pesmi.
- Pesem mora biti napisana v slovenskem jeziku.
- Avtor lahko na svojo željo ostane anonimen.
- Zbiranje pesmi preko SMS sporočil poteka od srede, 1. julija, do nedelje, 23. avgusta 2008.
- Pošljite pesem v obliki SMS sporočila na številko 4333. Cena SMS sporočila po veljavnem ceniku posameznega mobilnega operaterja.
- Strokovna žirija bo naredila izbor prispelih pesmi, za katere bo nato potekalo SMS glasovanje. Izbrane pesmi bodo od 25. avgusta na ogled na www.poezijainvino.org in na portalu Vodafone live!.

Kako sodelovati v nagradni igri z glasovanjem za izbrano pesem:
- Izbrane pesmi bodo objavljene na www.poezijainvino.org in na portalu Vodafone live!.
- Glasovanje za najboljšo pesem v nagradni igri Si.pesnik bo potekalo od 25. do 28. avgusta 2008 do 18. ure.
- Vsi uporabniki mobilne telefonije lahko glasujejo tako, da pošljejo SMS z zaporedno številko izbrane pesmi na številko 040 66 11 33.
- Vsi pošiljatelji SMS sporočil bodo sodelovali v nagradnem žrebanju.

Nagrade za avtorje pesmi v nagradni igri so:
-1. nagrada: mobilni telefon Samsung E200 ECO in zbornik Dnevi poezije in vina 2009,
- 2. nagrada: solarni polnilnik Solio Classic in zbornik Dnevi poezije in vina 2009,
- 3. nagrada: solarni polnilnik Solio Hybrid 1000 in zbornik Dnevi poezije in vina 2009.

Nagrade za tiste, ki glasujejo za izbrane pesmi:
- 1. nagrada: Si.mobilov darilni paket (majica, kapa, blokec, trak ter svinčnik) in zbornik Dnevi poezije in vina 2009
- 2. nagrada: Si.mobilov darilni paket (majica, kapa, blokec, trak ter svinčnik) in zbornik Dnevi poezije in vina 2009
- 3. nagrada: Si.mobilov darilni paket (majica, kapa, blokec, trak ter svinčnik) in zbornik Dnevi poezije in vina 2009.

Imena nagrajencev bodo objavljena na spletni strani www.poezijainvino.org.

Nagrajenci bodo razglašeni v okviru večerne prireditve festivala Dnevi poezije in vina, v petek, 28. 8. 2009, v Medani.

Nagrajenci bodo o prejeti nagradi obveščeni po telefonu. V primeru, da nagrajenec / izžrebanec ne posreduje popolnih podatkov ali če nagrajenca / izžrebanca o prejemu nagrade ni mogoče obvestiti, le-ta izgubi pravico do nagrade in organizator izžreba novega izžrebanca oz. izbere prvega naslednjega avtorja po številu prejetih glasov.

Nagrajenci bodo nagrado prejeli po pošti. Nagrajenci morajo pred podelitvijo nagrade Študentski založbi zaupati ime, priimek, naslov, davčno številko, telefonsko številko in EMŠO zaradi obračuna dohodnine.

V primeru, da izžrebanec ni polnoleten, lahko nagrado zanj dvignejo starši ali skrbniki. V tem primeru morajo predložiti: osebni dokument izžrebanca (osebo izkaznico, davčno številko ali rojstni list) ter ime, priimek, naslov, davčno številko, telefonsko številko in EMŠO starša ali skrbnika, ki uveljavlja izžrebanca kot davčno olajšavo za družinskega člana zaradi obračuna dohodnine.

Zaposleni v Študentski založbi in Si.mobilu ter njihovi ožji družinski člani v nagradni igri ne morejo sodelovati.

Denarno izplačilo nagrad ni mogoče. Nagrada ni prenosljiva na tretjo osebo. Vrednost nagrad je izražena v bruto znesku. Organizator bo za nagrajence od navedenih vrednosti nagrad odvedel akontacijo dohodnine v skladu z veljavnimi predpisi.

Organizator bo pridobljene osebne podatke uporabil le za namene nagradne igre in jih varoval v skladu z veljavnimi predpisi.

S sodelovanjem v nagradni igri sodelujoči pristane na vse pogoje v zvezi z nagradno igro.

Avtor pesmi se strinja, da:
- bodo posredovane pesmi objavljene na spletu,
- na organizatorja prenese vse materialne avtorske pravice posredovane pesmi in sicer enkrat za vselej in za vse primere,
- organizator za obdobje treh mesecev podjetju Si.mobil d.d., Šmartinska 134b, Ljubljana, kot sponzorju nagrad v nagradni igri, brezplačno odstopi ekskluzivno pravico, da po svoji presoji javno objavlja in distribuira prejete pesmi;
- organizator odstopi podjetju Si.mobil d.d., Šmartinska 134b, Ljubljana, brezplačno pravico objave pesmi na portalu Vodafone live! in predstavitev pesmi na večerni prireditvi festivala Dnevi poezije in vina, v petek, 28.8.2009, v Medani.

Organizator si pridružuje pravico, da pesmi ne objavi na portalu Vodafone live! in pesmi ne predstavi na večerni prireditvi festivala Dnevi poezije in vina, v petek, 28.8.2008, v Šmartnem.

Organizator na željo posameznega avtorja zagotavlja anonimnost avtorjev pesmi.

Člani strokovne žirije: Veronika Dintinjana, Gorazd Kocijančič, Aleš Šteger.

POLETNA LITERARNA ŠOLA JSKD 2009

Slope na Krasu, 3.–6. september 2009

Poletna literarna šola Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti ima za seboj že tri desetletja uspešnega dela. Gre za seminar, ki predstavlja nove literarne poti v slovenski in tuji literaturi, se ukvarja z vprašanji literarne in bibliotekarske vede pa tudi z veščinami pisanja. Namenjena je širokemu krogu ljubiteljev literature – tistim, ki se z njo ukvarjajo poklicno (učitelji – mentorji šolskih glasil, literarnih krožkov, bralnih značk; šolski in splošni knjižničarji itn.), pa tudi ustvarjalcem vseh generacij.

TEME
Predavanja, diskusije, delavnice na naslednje teme: sodobna poezija na Primorskem (Magdalena Svetina Terčon, profesorica, pesnica), sodobno francosko literarno ustvarjanje – kdo danes piše v francoščini, vloga založb, nagrad, kritik, odmevi pri nas (mag. Nadja Dobnik), koliko so šole kreativnega pisanja avtorjem potrebne (Miha Mohor, profesor), kako je umetnost izgubila nedolžnost – o kolažu v moderni umetnosti (Janez Zalaznik, akademski slikar, pedagog), predstavitev literarnih revij Vpogled in Rast (pogovor bosta vodila Dragica Breskvar in Peter Rezman). Ekskurzija po Krasu.

VEČERNI PROGRAM
Srečanje s pesnico, pisateljico in dramatičarko Cvetko Bevc (četrtek), literarni večer udeležencev PLŠ (petek), ogled osrednje prireditve Mednarodnega literarnega festivala Vilenica (sobota).

STROŠKI
Šolnina za vse dni seminarja znaša 60 evrov, za posamezen dan pa 25 evrov. Sklad bo po prejemu prijavnice poslal udeležencem predračun s položnico. Šolnino je treba poravnati pred začetkom seminarja. Prijavnica je nepreklicna, šolnino povrnemo le na podlagi zdravniškega spričevala.

BIVANJE IN PREHRANA
Cena paketa – 3 polpenzioni (zajtrk in kosilo) na turistični kmetiji Pri Filetu v Slopah znaša 108 evrov (36 evrov na dan). Sobe so večposteljne! Storitve plačate lastnikom kmetije na koncu seminarja.

PRIJAVE
Prijavnice sprejemamo do 28. avgusta 2009 na naslov: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD), Štefanova 5, 1000 Ljubljana (za poletno literarno šolo) ali po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si

INFORMACIJE
Po telefonu: 01 2410 516, 041 281 956, po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si Spletna stran: www.jskd.si (literatura).

Vodja seminarja
Dragica Breskvar, prof., samostojna svetovalka JSKD za literarno dejavnost

Gostiteljica
Vladislava Navotnik, koordinatorka OI JSKD Sežana

PROGRAM POLETNE LITERARNE ŠOLE 2009

Program

ČETRTEK, 3. september 2009
16.00–18.30: Predavanje: Magdalena Svetina Terčon: Pregled sodobne poezije na Primorskem
19.00: Večerja
20.30: Srečanje z literarno gostjo: Cvetko Bevc, avtorico poezije, proze in dramatik

PETEK, 4. september 2009
10.00–13.00 Predavanje in seminarsko delo:
Nadja Dobnik: Vpogled v sodobno francosko literarno ustvarjanje (Kdo danes piše v francoščini, kakšna je vloga založb, literarnih nagrad in literarnih kritik, kakšni so odmevi pri nas)
13.30–15.30 Peš po kraških poteh
15.30 Kosilo
17.00–18.30 Miha Mohor: Koliko so šole kreativnega pisanja avtorju potrebne?
20.30 Literarni večer udeležencev PLŠ

SOBOTA, 5. september 2009
10.00–13.00 Literarno-mentorska delavnica (vodi Miha Mohor)
15.30 Kosilo
16.30 Ekskurzija po Krasu in ogled osrednje prireditve mednarodnega literarnega festivala Vilenica (mednarodna literarna branja in podelitev nagrade v jami Vilenica)

NEDELJA, 6. september 2009
9.30–11.00 Predavanje: Janez Zalaznik: Kako je umetnost izgubila nedolžnost
11.15–13.00 Pogovor: Revije v gosteh v živo: Vpogled in Rast (vodita Dragica Breskvar in Peter Rezman)

Predavatelji:

Magdalena Svetina Terčon, profesorica, pesnica
Cvetka Bevc, strokovna svetovalka pri Društvu slovenskih pisateljev, pesnica, pisateljica, dramatičarka
Nadja Dobnik,…
Miha Mohor, profesor, (so)avtor mnogih učbenikov za slovenščino in drugih knjig ter priročnikov
Janez Zalaznik, akademski slikar, tudi grafični oblikovalec, likovni pedagog in publicist
Peter Rezman, pisatelj in pesnik, član uredništva Mentorja, še kaj?????

PRIJAVNICA

V sodelovanju z
Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Maribor
Zvezo kulturnih društev Maribor

Spoštovani,

znova se začenja ciklus literarne delavnice za starejše avtorje in vas vabim k vpisu. Prvo srečanje bo v ponedeljek, 31. avgusta 2009, ob 14. uri v običajnih prostorih Doma ustvarjalnosti mladih na Razlagovi ulici 16 v Mariboru.

Delavnica je prostovoljna oblika dela in je brezplačna. Od vas pričakujem sodelovanje tako, da se boste kolikor toliko redno udeleževali srečanj, sodelovali pri izvanjanju njenega programa in prispevali svoja besedila za obravnavanje pri srečanjih, pri srečanjih povedali svoja mnenja o obravnavanih temah, včasih zapisovali dnevnik srečanj in obveščali druge udeležence delavnice o svoji dejavnosti na področju literature.

Srečanja trajajo praviloma dve šolski uri. Na njih bomo najprej obravnavali dogajanja od zadnje delavnice in napovedali dogajanje do naslednje delavnice. Sledil bo kratek teoretični uvod (s praktični primeri) iz teorije kreativnega pisanja ali tudi iz drugih literarno-teoretičnih in praktičnih besedil. V letu 2009-10 bomo še nekaj časa obravnavali kratko prozo oziroma kratko zgodbo, kar pa ne pomeni, da udeleženci ne morejo brati na delavnici tudi drugih zvrsti (pesmi, dramatiko in esej).

Obravnavali bomo obstoječa literarna besedila priznanih ali nepriznanih avtorjev.

Vsakič bomo obravnavali tudi po en prispevek udeleženca delavnice po abecednem redu. Tekst naj praviloma ne obsega več kot 4 strani normalnega enkratnega presledka. Kdor ne odda prispevka, pride na vrsto, ko se spisek izteče, če se seveda ne dogovorimo drugače. Branje je namenjeno analizi in k analizi spadajo tudi pripombe tako mentorja kot drugih udeležencev delavnice. Ni literarni nastop. Mentor ima pravico, da med branjem komentira besedilo, ker gre pač za delavnico. Ob koncu delavnice lahko vsakdo zastavi vprašanje, ki je neodvisno od teme tistega dne, mentor pa ima pravico, da odgovor odloži do naslednjega srečanja. Udeleženci lahko tudi preberejo kakšno kratko besedilo.

O delavnici se vodi dnevnik in udeleženci se vpisujejo v listo prisotnosti.

Zunaj časa delavnice se udeleženci za mentorsko delo dogovarjajo z mentorjem posebej in to ni sestavni del literarne delavnice. Mentor ima za individualne pogovore govorilne ure vsak torek od 12. do 14. ure na Partizanski 5 (Union).

Zaželeno je, da svoja besedila besedila oddajate v računalniški obliki, lahko tudi na elektronski naslov drustvo@kud-mld.si.

Ob koncu ciklusa delavnice prejmejo vsi, ki so se je udeležili vsaj 50-odstotno, tudi priznanja.

Člani delavnice imajo možnost prejemati revijo Mentor za polovično naročnino ali se (v omejenem številu) udeležiti kakšnega izobraževanja, da jim društvo prispeva za kotizacijo.

Udeleženci delavnice nastopajo vsaj dvakrat letno na skupinskih literarnih večerih. Prav tako prejemajo tudi vabila za prireditve društva in so vabljeni k aktivni udeležbi na njih, kar velja tudi za literarna srečanja, ki jih organizira Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Kadar se delavnice ne morete udeležiti, lahko svojo odsotnost sporočite ali mentorju ali razredničarki. Delavnica je odprta za vsakogar, ki ga to zanima, prav tako lahko udeleženci povabijo k sodelovanju vse tiste, ki jih poznajo in zanje vedo, da se ukvarjajo z literaturo. Ko se takšen avtor odloči, da bo sodeloval pri delavnici, izpolni prijavnico.

Redni člani pa izpolnijo prijavnico, ki vam jo pošiljamo s tem dopisom. Prosimo, da jo izpolnete in oddate na delavnici. Razredničarka delavnice je Danica Gregorčič.

Upam, da se v ponedeljek znova srečamo!

Marjan Pungartnik

Prijavnica

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
Štefanova 5, pp 1699, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel.:+ 386 1 24 10 500, 2410 516
e-pošta: www.jskd.si

Ljubljana, 7. september 2009

PREVAJALNICA JSKD

Izola, 8.–11. oktober 2009

Prevajalska šola Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti ima za seboj poldrugo desetletje uspešnega dela. Gre za delavnice, v katerih udeleženci ob pomoči uveljavljenih prevajalcev individualno in skupinsko prevajajo besedila iz sodobnih tujih literatur. Namenjena je mladim prevajalcem, dijakom, študentom tujih jezikov in drugim, ki jih zanima literarno prevajanje. Pogoj za udeležbo je dobro poznavanje tujega jezika in materinščine.

Udeleženci tokrat lahko izbirajo med prevajalskimi delavnicami iz petih jezikov: nemščine, italijanščine, angleščine, španščine in francoščine.

NEMŠKA DELAVNICA
Nemška literatura je danes – bolj kot kdajkoli prej – tudi multikulturna literatura. Zato bodo v letošnji prevajalnici v ospredju tisti številni avtorji in avtorice, ki so v literaturo nemškega govornega področja prinesli svež veter z vseh koncev sveta, pogled s strani, pogled od spodaj: Yoko Tawada, Feridun Zaimoglu, Emine Sevgi Özdamar, Doron Rabinovici in drugi. V žlahtni nemščini, z izvirno tematiko in unikatnim slogom. In: lotili se bomo njihovih kratkih zgodb. Kratkih in najkrajših.

Vodi: mag. Irena Samide, asistentka za novejšo nemško književnost na Oddelku za germanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med drugim poučuje prevajanje iz nemščine, prevaja sodobno prozo, esejistiko, dramatiko, igrane in dokumentarne filme, ukvarja se tudi s teorijo in zgodovino prevajanja.

ITALIJANSKA DELAVNICA
V italijanski skupini se bomo osredotočili na novele, in sicer na klasično moderne, se pravi ne na tiste, s katerimi se je novelistika začela, temveč na nekatera besedila iz zrelega obdobja te zvrsti. Posvetili se bomo dvema avtorjema, Giovanniju Vergi in Luigiju Pirandellu. Poskusili se bomo tudi v prevajanju poezije, ki pa bo iz poznejšega fonda italijanske književnosti.

Vodi: dr. Martina Ožbot, izredna profesorica za italijanski jezik na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. Ukvarja se predvsem s teoretskimi in zgodovinskimi vidiki prevodnega posredovanja besedil, ureja revijo za prevajalstvo Hieronymus, prevaja iz italijanščine in angleščine v slovenščino in obratno.

FRANCOSKA DELAVNICA
Na francoski delavnici bomo prevajali odlomke iz kratkega poetičnega romana Pascala Quignarda »Tous les matins du monde« (Vsa jutra sveta). Glavna tema tega poetičnega romana v 27 prizorih je ljubezen do glasbe. Gospod de Sainte Colombe, skladatelj in virtuoz na violi da gamba, se h glasbi zateče po ženini smrti in skupaj s hčerkama prireja izjemno odmevne koncerte. Marin Marais postane njegov učenec, je zelo nadarjen, vendar za razliko od gospoda de Sainte Colombe v glasbi vidi predvsem način za vzpon v družbi in pridobitev položaja na dvoru.

Pascal Quignard (1948) je glasbenik, pisatelj in esejist. Velja za enega najbolj reprezentativnih sodobnih francoskih pisateljev, nekaj njegovih del pa je tudi že prevedenih v slovenščino.

Vodi: mag. Nadja Dobnik, lektorica za francoski jezik na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer poučuje prevajanje iz francoščine v slovenščino. Ukvarja se z didaktiko prevajanja, prevaja predvsem sodobne avtorje iz francoščine in italijanščine, zlasti pa sodobno francosko poezijo.

ŠPANSKA DELAVNICA
Naslovni junak romana Juana Octavia Prenza El Señor Kreck (Gospod Kreck) je urejen zavarovalniški uslužbenec v La Plati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, zgleden družinski mož pri šestdesetih, skratka v vseh pogledih »človek brez posebnosti«. Njegovo enolično življenje pa se nenavadno zaplete, ko se odloči, da bo najel majhno stanovanje v istem mestu. Ozadje te odločitve je ovito v skrivnost, posledica pa nepojasnjena aretacija. Ali beremo ljubezensko, detektivsko, politično ali absurdno zgodbo? Morda bomo odgovorili na to vprašanje ob prevajanju odlomkov iz romana na letošnji prevajalnici.

Vodi: asist. dr. Maja Šabec, asistentka za špansko in hispanoameriško književnost na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani. Osrednje področje njenega raziskovanja sta španska srednjeveška in renesančna književnost ter sodobna dramatika. Prevaja humanistična in književna besedila iz španščine in francoščine.

ANGLEŠKA DELAVNICA
Tim(othy John) Winton (letnik 1960) je eden najbolj uglednih in cenjenih avstralskih pisateljev današnjega časa, avtor devetih romanov, treh zbirk kratkih zgodb, vrste knjig za otroke in esejev. Tudi pri nas ga v zadnjih letih pospešeno spoznavamo, saj imamo prevedena dva njegova romana (Hiša na Ulici oblakov, MK 2006, in Jezdeci, Miš 2006, s kratko zgodbo pa je zastopan tudi v antologiji sodobne avstralske kratke proze Kenguru na plaži, Miš 2006).

Njegov zadnji roman Breath (Vdih) je izšel lani in je pravkar dobil najbolj prestižno avstralsko literarno nagrado Miles-Franklin, kar je sicer samo ena od nagrad za to knjigo. Winton je doslej tudi edini, ki je to nagrado dobil kar štirikrat.

Vdih je zgodba o odraščanju v precej zakotnem mestu na zahodu Avstralije, osrednji motiv pa je deskanje na valovih kot eden izmed izrazito adrenalinskih in tudi izrazito avstralskih športov, pri katerem je metaforični vdih včasih življenjskega pomena. Zgodba je napisana neposredno, iz perspektive prvoosebnega pripovedovalca, ki je zdaj v zrelih letih in ima za seboj precej živopisno življenje, polna je lokalnega kolorita, jezikovnih posebnosti in fraz in s tega stališča tudi za prevajalca zelo trd oreh, zlasti zato, ker so nam avstralsko življenje, tamkajšnja favna in flora, pa tudi pokrajinske posebnosti sorazmerno tuje.

Prav te posebnosti so me tudi napeljale, da sem za letošnjo prevajalnico izbral odlomek iz tega romana. V osnovi namreč knjiga ni zahtevno branje in tudi prevajalec z njim ne bi smel imeti težkega dela, če ne bi opisoval športa ali morda načina življenja, povezanega z deskanjem na valovih. Vendar menim, da je prav to pomanjkanje ustrezne slovenske leksike dodatna spodbuda, ki nas bo na prevajalnici gnala h končnemu cilju – k čim bolj tekočemu in lahko berljivemu prevodu izvirnika.

Vodi: Jure Potokar, prevajalec in publicist. Prevaja predvsem iz angleščine, včasih tudi iz hrvaščine. Med drugim je prevajal Henryja Millerja, Josifa Brodskega, Leonarda Cohena, J. M. Coetzeeja, Gorea Vidala, Dona De Lilla, Jacka Kerouaca, J. G. Ballarda, Richarda Flanagana, Joža Horvata, Jonathana Franzena, Alana Hollinghursta, Melvina Burgessa, Salmana Rushdija in Orhana Pamuka. Publicistično se ukvarja predvsem z vrednotenjem sodobne popularne glasbe (zlasti o jazzu).

NAČIN DELA
Udeleženci bodo večino besedil dobili že pred delavnicami, da jih bodo lahko (v grobem) prevedli doma. Na sami prevajalnici bodo skupaj z drugimi prevajalci in z mentorji iskali najboljše rešitve in pripravili »skupen« prevod.

Večerni dogodki: pogovori z uveljavljenimi prevajalci.

STROŠKI
Kotizacija za prevajalsko šolo znaša 55 evrov (DDV je vključen). Sklad bo po prejemu prijavnice poslal udeležencem predračun s položnico. Plačati jo je treba pred začetkom šole, potrdilo pa prinesti s seboj. Šolnino povrnemo le v primeru bolezni na podlagi zdravniškega spričevala.

Za bivanje in prehrano poskrbijo udeleženci sami.

Nekaj sob smo za vas rezervirali v Srednji gostinski in turistični šoli Izola (SGTŠ). Cena polpenziona je 25 evrov na dan. Turistična taksa v ceno ni vključena. Vse dodatne informacije za bivanje dobite po tel. 041 639 216 ali po e-pošti branko.miklobusec@guest.arnes.si.

PRIJAVE
Prijavite se lahko do 1. oktobra 2009 na naslov: JSKD, Štefanova 5, 1000 Ljubljana (za prevajalsko šolo) ali po e-pošti: a href="mailto:dragica.breskvar@jskd.si>dragica.breskvar@jskd.si, kjer lahko dobite tudi podrobnejše informacije o programu prevajalske šole (tel. 01 2410500, 2410 516).

Delavnice za posamezni jezik ne bomo izvedli, če bo prijavljenih manj kot šest udeležencev.

Razpis je objavljen tudi na skladovi spletni strani: www.jskd.si (literatura).

Soorganizatorica in gostiteljica:
Zvonka Radojevič
vodja OI JSKD Izola
s sodelavci

Vodja prevajalske šole:
Dragica Breskvar, prof.
sam. svetovalka JSKD za literaturo in
urednica revije Mentor

Prijavnica

1. Revija Mladika razpisuje XXXVIII. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi.

Na razpolago so sledeče denarne nagrade:

PROZA
prva nagrada 400 €
druga nagrada 300 €
tretja nagrada 250 €

PESMI
prva nagrada 200 €
druga nagrada 150 €
tretja nagrada 100 €

Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov MLADIKA, Ulica Donizetti 3, 34133 TRST, do 1. DECEMBRA 2009. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani (oziroma 30.000 znakov), ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset). Tekste lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslov: redakcija@mladika.com

Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisatelj Alojz Rebula, prevajalka prof. Diomira Fabjan Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Cenda ter odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.

Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku – Prešernovem dnevu – na javni prireditvi in v medijih. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2010. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.

Rokopisov ne vračamo!

Pravljice nas že od malega učijo, da bo na svetu, prepletenim tako z dobrimi kot s slabimi silami, vedno zmagala pravica. Dobro bo zato nagrajeno, slabo pa kaznovano. Kaj pa, če za devetimi gorami in devetimi vodami ni vse tako, kot bi moralo biti? Če je hrabrih princev premalo, revnih in lačnih ljudi pa preveč? Če se zla ne da odpraviti s čarobno palčko?

Društvo za Združene narode za Slovenijo razpisuje natečaj za pravljico na temo milenijskih razvojnih ciljev (MRC). Milenijski razvojni cilji so del Milenijske deklaracije, ki so jo na prelomu tisočletja na pobudo Organizacije združenih narodov sprejeli voditelji 189 držav. MRC, ki vključujejo boj proti skrajni revščini in nalezljivim boleznim, zmanjševanje umrljivosti otrok ter mater, zagotavljanje splošnega dostopa do izobrazbe in enakopravnost med spoloma, naj bi dosegli do leta 2015.

V Društvu za Združene narode za Slovenijo smo si v letu 2009 v okviru milenijske kampanje zadali nalogo širjenja vesti o Milenijski deklaraciji in MRC. Povečanje splošnega zavedanja o perečih problemih, ki so vsakdanjik večine prebivalcev držav v razvoju, je prvi, a nujen, korak na poti k doseganju teh ciljev. V okviru društva smo že pripravili informativno brošuro na to tematiko in delavnice, ki jih bomo izvajali po slovenskih osnovnih šolah. Ker pa se zavedamo, da je z izobraževanjem o MRC najbolje začeti že pri najmlajših, smo se odločili razpisati tudi natečaj za pravljico. Prav pravljice so te, ki lahko otroku na prijazen način predstavijo problematiko dobrega in slabega na svetu. Na tej točki se obračamo na vas, vašo domišljijo in spretno roko, da nam v milenijski kampanji priskočite na pomoč ter napišete pravljico.

Naš namen ni, da bi s pravljico otroke obremenjevali z natančnimi podatki o Milenijski deklaraciji in delovanju OZN. S pravljicami želimo otrokom v Sloveniji predstaviti, da obstaja tudi temnejša podoba sveta, da obstajajo otroci, ki še nikoli v življenju niso v rokah držali prave žoge, da je šolanje za nekatere prestiž in ne »nujno zlo«, da je mnogo otrok zaradi nalezljivih bolezni ostalo brez staršev ipd. Pravljica bi na primer lahko govorila o malgaški siroti Tadisu, čigar mama je že kmalu po rojstvu umrla za malarijo. Prebrisani fantek, ki je, čeprav ni nikoli hodil v šolo, s svojo iznajdljivostjo za domačo vas izboril vodno črpalko od lokalnega bogataša. Tem za dobro pravljico je veliko, milenijski razvojni cilji pa naj bodo vaša opora in navdih v iskanju tiste prave zgodbe.

Razpisni pogoji:
Avtorji morajo biti starejši od 15 let.
Pravljica v slovenskem jeziku naj obsega največ 2000 besed.
Pravljica mora biti še neobjavljena.
Ker je natečaj anonimen, naj se avtorji pod svoje delo podpišejo s šifro; v dodatni kuverti ali priponki v e-mailu pa poleg šifre posredujejo še svoje podatke (ime, domač naslov, telefonsko številko, e-mail, letnico rojstva).
Avtorji naj delo pošljejo v tipkani obliki, izjemoma tudi v čitljivem rokopisu.
Avtorji za morebitno objavo odstopijo vse poslane prispevke brezplačno. Zmagovalne pravljice bodo objavljene na spletni strani milenijske kampanje Društva za ZN za Slovenijo (www.milenijski-cilji.si) in v posebni brošuri z milenijskimi pravljicami, ki bo izdana kasneje (v načinu in obsegu, ki bo ustrezal finančnim zmožnostim prirediteljev).
Rokopisov ne vračamo.

Komisija v sestavi Tatjana Logaj (profesorica slovenščine na Gimnaziji Litija), Barbara Pust (pisateljica, pravljičarka), Ana Podgornik (predstavnica društva UNAS, prozaistka, pesnica in avtorica že več nagrajenih pravljic) bo izbrala tri najboljše pravljice, ki bodo prejele tudi denarne nagrade; in sicer: prvonagrajena bo prejela 100€, drugonagrajena 60€, tretjenagrajena pa 40€. Komisija bo poleg treh nagrajenih izmed poslanih pravljic izbrala še do deset dodatnih, ki bodo objavljene na spletni strani in v brošuri. Vsi avtorji objavljenih pravljic bodo prejeli enoletno članstvo v Društvu za Združene narode za Slovenijo.

Pravljice sprejemamo do 31. decembra 2009 na naslov Društvo za Združene narode, Cankarjeva 1/II, 1000 Ljubljana ali na e-mail naslov unaslovenia@gmail.com, s pripisom »Pravljica MRC«.

Društvo za Združene narode za Slovenijo

Koristne informacije:

Milenijski razvojni cilji so naslednji:
1. Izkoreniniti skrajno revščino in lakoto
2. Doseči univerzalno osnovnošolsko izobrazbo
3. Zagotoviti enakost med spoloma in opolnomočiti ženske
4. Zmanjšati smrtnost otrok
5. Izboljšati zdravje mater (zmanjšati umrljivost pri porodu, izboljšati reproduktivno zdravje)
6. Boj proti virusu HIV in AIDS-u, malariji in drugim boleznim
7. Zagotoviti okoljsko trajnost (ohranjati biološko raznovrstnost, vsem omogočiti dostop do pitne vode in ustreznih sanitarij)
8. Vzpostaviti globalno partnerstvo za razvoj

Več o milenijskih razvojnih ciljih si lahko preberete na strani: www.milenijski-cilji.si