Esej je poskus prereza literarnega ustvarjanja danes domala že kultne ameriške pisateljice, esejistke in novinarke Joan Didion. Pregled v časovnem pogledu ne sledi premočrtno Didioninemu ustvarjanju in pričenja raje z opisom njenega dela iz leta 2005, The Year of Magical Thinking (Leto magičnih misli) ki je, zavoljo svoje pronicljive odkritosrčnosti in neposrednosti, dodobra pretreslo ameriško (delno tudi svetovno) bralstvo in bo zato podrobneje in intenzivneje predstavljeno. Avtoričina knjiga We Tell Ourselves Stories in Order to Live: Collected Nonfiction (Zgodbe si pripovedujemo zato, da lahko živimo: Izbrana nepripovedna dela), ki je nedavno izšlo (oktober 2006), je pravzaprav nabor pisateljičinih preteklih stvaritev. Zbirka vsebuje celovita besedila iz sedmih znamenitih esejističnih knjig – Slouching Towards Bethlehem (1968) (Kolovratenje proti Betlehemu), The White Album (1979) (Beli album), Salvador (1983), Miami (1987), After Henry (1992) (Po Henryju), Political Fictions (2001) (Politične fikcije) in Where I was From (2003) (Od koder prihajam).
»Ne, to vsekakor ni bilo leto realizma«, je, malo po izidu knjige Leto magičnih misli oktobra 2005, izjavila Joan Didion. »To ni bilo leto, ko bi ti realizem pomagal pri vztrajanju in ti omogočal vzdržati.« Lahko bi rekli, da je Leto magičnih misli delo, s katerim se je pisateljica skušala soočiti s smrtjo moža Johna Dunna, prav tako pisatelja, ki je nenadoma umrl za srčnim infarktom, 30. decembra 2003, v njunem stanovanju na zgornjem vzhodnem delu Manhattna. Le pet dni potem, ko so hospitalizirali njuno posvojenko Quintano Roo. Na božični večer so jo v naglici prepeljali na urgentni oddelek bolnišnice Beth Israel North na Manhattnu, diagnozirali pljučnico, nato Quintana nenadoma pade v septični šok.
Leto magičnih misli je zelo neposredno in detajlirano delo. Delno je to pogojeno z dejstvom, da je pisanje nastalo tudi na podlagi natančnih obnov medicinskih poročil, ki jih je Didion nabirala v bolnišnicah, ter neštetih medicinskih priročnikov in študij, prebranih v času po moževi smrti in med boleznijo Quintane Roo. V faktografske pasaže pisateljica briljantno vtke spomine, preteklost, perečo sedanjost in miselne utrinke prihodnosti. Dogodkom, situacijam in emocijam podeljuje občečloveške razsežnosti.
Joan Didion je vedno inspiriralo to, kar sama pogosto imenuje »neizgovorljiva grožnja vsakdana«. Morda je bila ta grožnja v zgodnejših zapisih bolj abstaktna, v kasnejših pa dobiva vedno bolj konkretno in oprijemljivo podobo. Zelo konkretno in nazorno v Letu magičnih misli.
»Vse skupaj je izgledalo tako, da sem pač sedela, jokala in pisala. Sploh nisem imela občutka, da pišem knjigo. Ponavadi veliko pozornost posvečam ritmu stavkov in temu, kako proza deluje. Ob pisanju te knjige pa se s temi stvarmi nisem ukvarjala«, pripoveduje Joan v intervjuju za New York Times Book Review, 9. oktobra 2005. Svoje magično leto Didion prične z iskrenimi mislimi, ki nosijo globoko in intenzivno sporočilno vrednost. Identifikacija z napisanim se ne zdi težka.
Življenje se spremeni hitro.
Življenje se spremeni v trenutku.
Usedeš se k večerji in življenja, kot si ga poznal, je konec.
Delo pa ni le poskus Joaninega soočanja in prebolevanja dogodkov strašnega decembra 2003, ampak je kalejdoskopski pregled skoraj 40 let skupnega življenja z Johnom, s katerim sta bila nerazdružljiva tako v letih bivanja v Kaliforniji kot v New Yorku, kjer Joan biva danes. Za pisateljico je ustvarjanje te knjige pomenilo popolno prevrednotenje vseh idej in prepričanj, ki jih je imela o smrti, bolezni, življenjskih verjetnostih, sreči, nesreči, poroki, otrocih, o moči spominov, žalosti, ter nenazadnje o tem, kako tanka je meja med duševno zmedenostjo in zdravim umom. V nobenem izmed prejšnjih del se ni tako neposredno soočila z najbolj skritimi in najbolj krhkimi aspekti človeške narave.
Tako John kot Joan sta v svojih delih najpogosteje pisala prav o sebi, o svojem zakonu, živčnih zlomih, o scenarijih, ki sta jih pisala v duetu, pa o blišču in bedi losangeleškega ter newyorškega življenja. Za oba je bilo pisanje, strukturiranje in kreiranje pripovedi edini način kako osmisliti in vsaj delno urediti kaotičnost življenja.
V Letu magičnih misli Didion z izjemno natančnostjo popisuje dogodke; je kot poročevalec, ki ne izpusti niti minute dogajanja in hkrati minutažo tudi beleži. Ne pozabimo, da je Joan tudi novinarka in kako je v 60. letih zaslovela s svojimi prispevki, ki so sodili v obseg »novega žurnalizma«. Poglejmo, kako Didionino precizno opisovanje deluje na papirju.
»Natančen čas sedaj, ko pričenjam pisati te vrstice, je 4. oktober, popoldan, leto 2004. Pred devetimi meseci in petimi dnevi, natančno ob deveti uri zvečer, 30. decembra 2003, je moj mož, John Gregory Dunne, kot je izgledalo, oziroma kot je dejansko tudi bilo, trenutek zatem, ko sva ravno sedla za mizo v dnevni sobi najinega newyorškega stanovanja, da povečerjava, doživel srčni infarkt, ki je povzročil njegovo smrt. Najina edinka, Quintana, je bila nezavestna že pet noči in je ležala na oddelku intenzivne nege v bolnišnici Beth Israel Medical Center, Singer Division, ki je bila v tistem času na aveniji East End (bolnico so zaprli avgusta 2004), bolj pogosto so jo imenovali »Beth Israel North« ali pa »Bolnišnica starozdravniške garde«. Kar je ob sprejetju na urgentni oddelek na božično jutro izgledalo kot hud primer decembrske gripe, se je razvilo v pljučnico in nato septični šok.« (Str. 6,7; prevod L.F.)
Pisateljičina prepoznavnost, kot že omenjeno, leži v njenem izrednem smislu za opisovanje detajlov, v izrazitem konkretiziranju in takšno pripovedovanje na prvi pogled morda daje vtis skoraj prevelike distanciranosti, faktografskosti, a v posameznih besedah, besednih zvezah in stavkih kmalu vidimo in začutimo izobilje čustev. Njena proza ni sentimentalna, je pa globoko doživeta. Repeticija, podvojevanje besed in besednih zvez je nekaj, kar je Joan Didion blizu in ji omogoča učinkovito okrepitev zvena in pomena misli na papirju. Avtorica tako v vseh svojih delih razkriva veliko, a ni tipična izpovedna pripovedovalka, saj je pri njej vedno navzoča samocenzura, premišljeni zadržek in izjemna natančnost v izboru besed. Nikoli je ni zanimalo prosto, nekontrolirano izlivanje čustev. Tak pristop k pisanju mnogo dolguje Ernestu Hemingwayu. Njeno razmišljanje o bolečini in žalosti v Letu magičnih misli je doživeto in nazorno. Joan se natančno spominja večera v bolnišnici, kamor so prepeljali Johna Gregoryja Dunna nemudoma po njenem klicu za nujno pomoč, 911.
»‘Mrtev je, kajne’, sem slišala svoj glas, ki je govoril z zdravnikom. Zdravnik je pogledal socialnega delavca. ‘Je že v redu’, je rekel socialni delavec. ‘Gospa je kar mirna, skulirana stranka’. Odpeljali so me v predeljeno sobo, kjer je na eni izmed postelj ležal John, sam. Vprašali so me, ali bi želela duhovnika. Rekla sem ja. Prišel je duhovnik in povedal svoje. Zahvalila sem se mu. Dali so mi srebrn etui, v katerem je imel John vozniško dovoljenje in kreditne kartice. Dali so mi tudi denar, ki ga je imel v žepu. Dali so mi njegovo zapestno uro. Dali so mi njegov mobilni telefon. Dali so mi plastično vrečko, v katero so, kot so dejali, spravili njegove obleke. Zahvalila sem se jim. Socialni delavec me je vprašal, ali mi lahko še kako pomaga. Rekla sem, da mi lahko priskrbi taksi. In ga je. Zahvalila sem se mu. ‘Imate denar za taksi’, me je vprašal. Rekla sem, da ga imam, jaz, skulirana stranka. Ko sem vstopila v stanovanje in videla Johnovo jakno in šal, ki sta še vedno ležala na istem mestu na stolu, kjer ju je pustil, ko sva se vrnila iz obiska pri Quintani v Beth Israel North (rdeč šal iz kašmirja, vetrovka Pentagonia, kakršno je nosila filmska ekipa na snemanju filma Up Close & Personal), sem se spraševala, kakšno vedenje bi bilo dovoljeno manj skulirani stranki. Popoln zlom? Pomiritev s sedativi? Kričanje?« (Str. 15, 16; prevod L.F.)
Čeprav je Joan Didion že leta zavedna New Yorčanka in zvesta tudi pretežno liberalnemu časniku New York Times ter njegovi nedeljski knjižni prilogi New York Review of Books, za katero redno piše, so njene korenine nekoliko drugačne. Rojena je bila 5. decembra, 1934 v Sacramentu, v Kaliforniji, v republikanski družini z dolgo in bogato zgodovino. Svoje pogumne pionirske prednike je vedno spoštovala in uporniški duh, ki ga nosi s seboj, pripisuje prav svojim koreninam. Po diplomi iz angleščine na Univerzi Berkeley v Kaliforniji in zmagi na pisateljskem natečaju Prix de Paris revije Vogue, se je Didion preselila v New York in več let delala kot urednica omenjene revije.
V tem času je začela tudi s pisanjem knjižnih in filmskih recenzij za konzervativni štirinajstdnevnik National Review. Domotožje po rodni Kaliforniji je spodbudilo nastanek prvega Didioninega romana Run, River (1963) (Teci, reka). Leta kasneje je Joan, v svoji zbirki esejev Where I Was From (2003) (Od koder prihajam), kritično ocenila svoj prvenec, rekoč, da gre za delo, ki skuša naslikati idilični ruralni mit Kalifornije na nekoliko nepristen, prisiljen način. Leto po izidu prvenca, torej leta 1964, se je v Kaliforniji poročila z Johnom Dunnom, novinarjem revije Time ter vzhajajočim pisateljskim talentom, ki ga je spoznala v New Yorku. V mnogih pogledih je bila ta zveza usodna za oba. Takole Joan Didion razmišlja o njuni dolgoletni zvezi v Letu magičnih misli:
»Poleti se mi je kar naenkrat posvetilo, da nimam niti enega samega Johnovega pisma, niti enega. Le redko sva bila daleč ali pa dolgo narazen. Morda je šlo za kakšen teden, ali dva ali tri tu in tam, ko je nekdo izmed naju delal na kakšnem članku ali pa knjigi. Leta 1975 sem mesec dni med tednom predavala na Berkleyu ter vsak vikend s Pacific Southwest Airlines letela domov v Los Angeles. Nato je bilo nekaj tednov v letu 1988, ko je bil John na Irskem, kjer je zbiral gradivo za svoj roman Harp [Harfa, op. L.F.], jaz pa sem bila v Kaliforniji, kjer sem pokrivala predsedniške volitve. Ob takih priložnostih sva vedno, po večkrat na dan, govorila po telefonu. Visoke telefonske račune sva pač razumela kot del najinega odnosa, prav tako kot sva imela za nujen del najine zveze tudi visoke račune za hotele, v krajih, kamor smo vsi trije, s Quintano, kadar sem jo lahko za nekaj časa vzela iz šole, leteli. In nato tam skupaj bivali; John in jaz sva lahko delala ob istem času in v istem apartmaju.« (Str. 164; prevod L. F.)
V znameniti zbirki esejev iz l. 1968, Slouching Towards Bethelehem (Kolovratenje proti Betlehemu) [ime je zbirka dobila po besedilu iz pesmi W. B. Yeatsa, »The Second Coming«], Didion opisuje svoje življenje v Kaliforniji v 60. letih. Predvsem izpostavlja revolucionarno poletje 1968, ki je prineslo mnoge, predvsem politične prevrate ne le na ameriških tleh ampak tudi na evropski celini. Veliko esejev iz zbirke je prvotno izšlo v The Saturday Evening Post-u, nekaj pa tudi v reviji American Scholar.
Odlomek, ki sledi, je iz prvega dela knjige, naslovljenega Življenjski slogi v zlati deželi, poglavje pa nosi naslov »Nekateri sanjači zlatih sanj« in jasno kaže na tematiko in slog pripovedi. Didion pravzaprav slika Kalifornijo na precej črno-bel način, a prav takšno je bilo tudi življenje v »zlati deželi«; to je bilo življenje velikih upov in velikih padcev ter revolucionarnih vetrov, ki so mrščili čela okostenelih mislecev:
»To je zgodba o ljubezni in smrti v zlati deželi in prične se z opisom dežele. Dolina San Bernardino leži le uro vzhodno od Los Angelesa, ob avtocesti San Bernardino, a je v nekaterih pogledih prav nenavaden kraj: ni obalna Kalifornija subtropskih somrakov in božajočih zahodnih vetrov, ki pihajo s Pacifika, ampak je ostrejša Kalifornija, ki jo vznemirja puščava Mojave, ležeča za gorami, opustoša vroč in suh veter Santa Ana, ki skozi reže prelazov potuje s hitrostjo 100 milj na uro in stoka, ko zadeva podrta stebla evkaliptusov in načenja živce. Oktober je v vetrovnem smislu slab mesec, je mesec, ko je dihanje oteženo, griči pa se samodejno vžigajo. Že od aprila ni dežja. Vsak glas se zdi kot krik. To je čas samomorov, ločitev in ščemeče groze, kadarkoli zapiha veter. To je Kalifornija, kjer lahko kadarkoli z lahkoto pokličete spiritualno linijo, težko pa tu kupite knjigo. To je dežela, kjer je vera v dobesedno tolmačenje Geneze neopazno prešla v vero v dobesedno razumevanje dvakratnega izplačila odškodninskega zneska, dežela nakodrano skuštranih las in kapri hlač in deklet, ki se jim življenje vrti le okoli sledečega – bele dolge poročne obleke in rojstva neke Kimberly ali neke Sherry ali pa neke Debbi, ločitve v Tijuani in vrnitve v frizersko šolo. ‘Samo nori otroci smo bili, to je vse’, rečejo brez obžalovanja in se ozirajo v prihodnost. Prihodnost v zlati deželi vedno izgleda dobro, saj se nihče ne spominja preteklosti. Tu piha vroč veter in stare navade se ne zdijo pomembne, tu je odstotek ločitev dvakrat višji od nacionalnega povprečja in kraj, kjer vsak 38. človek živi v prikolici. Tu je zadnja postaja za tiste, ki prihajajo od drugod, za vse, ki so se ločili od mraza in preteklosti in starih navad. Tu želijo odkriti nov način življenja, želijo ga odkriti v edinih dveh stvareh, v katerih znajo iskati, v filmih in v časopisih.« (Barnesandnoble.com, odlomek; prevod L.F.)
Drugi roman Play it as it Lays (1970) (Igraj po pravilih), je Joan izstrelil med literarne zvezde. Eksistencialno ogoleli Los Angeles v razvpitih 60. letih ter ženske, ki se soočajo z ekstremnimi življenjskimi situacijami, sta osrednja predmeta te knjige. Didionino pisanje odlično zajame duh prevratniškega desetletja. Gre za opis družbe, v kateri prevladujeta občutje izpraznjenosti in ennuia. Osrednja junakinja, Maria Wyeth, je izgubljena igralka, ki je postala domala imuna na kakršnokoli bolečino in tudi užitek. Je neumeščena v realnost okoli nje in brezciljno plavajoča nekje med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Roman je Joan v celoti napisala v Los Angelesu, kamor sta se z Johnom preselila iz New Yorka l. 1964; odločitev je nekoliko zabavno ter nekoliko ironično in sarkastično opisala v eseju »Goodbye to It All« (»Slovo od vsega tega«), kjer pravi, da je New York preveč zasičen z ljudmi, ki pišejo, Kalifornijo pa je v tem času dojemala kot bolj osvobajajočo.
Zakonca sta v 60. in 70. delala kot pisatelja, novinarja in esejista, kmalu ju je pritegnil tudi Hollywood in začela sta s pisanjem scenarijev. Priredila sta Igraj po pravilih, pa Dunnovo delo The Confessions (Izpovedi) (1981), kjer sta v filmski priredbi zaigrala Robert De Niro in Robert Duvall. Michelle Pfeiffer se je pojavila v filmu Up Close and Personal (1996), katerega scenarij je prav tako skupni projekt Didion in Dunna. Njuni scenariji sicer ne veljajo za literarne presežke, a kot je nekoč dejala Joan, omogočali so jima udobno življenje, hišo z bazenom, številna potovanja, pa vsakoletno počitnikovanje na Havajih, ... Joanino pisanje so v 60. ter 70. letih povezovali tudi z deli predstavnikov t.i. »novega žurnalizma«, katerega glavni »oznanjevalec« je bil nedvomno Tom Wolfe, sledijo pa mu Gay Talese, Jimmy Breslin, Dick Schaap, Terry Southern ter Hunter S. Thomson, če naštejemo le nekaj imen, ki so ponavadi omenjena v povezavi s tem literarnim fenomenom. Novinarji, ki so se umeščali v omenjeni krog piscev, so se upirali tradicionalnim novinarskim pristopom, ki dejstva pač razvrščajo po pomembnosti od najbolj aktualnih navzdol po principu t.i. obrnjene piramide (novinar že v uvodu članka napiše najpomembnejše podatke, v samem besedilu nato niza tiste manj pomembne). Zagovarjali so tudi pomen bolj subjektivnega videnja dogajanja ter vpletanja osebnih perspektiv piscev v teksturo člankov. Na takšen način je Didion na primer opisala znamenito nacionalno demokratsko politično konvencijo v Chicagu leta 1968, ki je bila pravzaprav veliki protivojni shod in skupek mnogih protestov, ki so bistveno oblikovali tako ameriško politično kot tudi kulturno sfero.
Didioninemu pisanju včasih pripisujejo hermetičnost, avtorica naj bi velikokrat preprosto domnevala, da bodo bralci seznanjeni s še tako detajlnimi podatki o specifičnih problemih in situacijah, ki jih opisuje. Ta očitek gre predvsem njenim esejem, včasih pa se v krog hermetizma umeščajo tudi fikcijska dela, ki mnogokrat delujejo kot nekakšni komentarji k njenim nepripovednim delom.
V 80. letih se je Didion posvečala predvsem nepripovednim, esejističnim delom - The White Album (Beli album) (1979) se ponovno ukvarja z dekado 60. let, pa z Joaninim lastnim življenjem in pisanjem kot poklicno ter življenjsko izbiro. V Reaganovih letih sledita še dve deli, in sicer Salvador (1983) in Miami (1987). Prvi je nastal na podlagi pisateljičinega obiska El Salvadorja leta 1982, v času besneče državljanske vojne, ki jo portretira, hkrati pa opozarja tudi na napake ameriške zunanje politike. Miami se v večji meri ukvarja s Kubo, nelegalnimi priseljenci, Castrovim režimom in neuspelim poskusom Amerike, da zruši njegovo vladavino.
Beli album je enkraten mozaik poznih 60. in zgodnjih 70. let. Joan Didion poleg lastnih travm in precepov v pripoved vpleta tudi življenja mnogih, takrat znamenitih osebnosti, domala ikon. Omenja Mansonovo »družino«, pa žensko gibanje in Doris Lessing, celo velikega Jima Morrisona. Takole pripoveduje:
»Nekega zgodnjega pomladnega večera leta 1968 sem okoli šestih, sedmih sedela na mrzlih plastično-vinilskih tleh v glasbenem studiu na Sunset Boulevardu, kjer sem gledala skupino The Doors kako snema svojo skladbo. Na splošno me rock and roll skupine niso najbolj zanimale, toda The Doors so bili drugačni. The Doors so me zanimali. The Doors niso slepo verjeli, da je ljubezen bratstvo in Kama Sutra. Glasba skupine The Doors je vztrajala, da je ljubezen seks in seks smrt in tako odrešitev. The Doors so bili nekakšen Norman Mailer lestvice Top Forty, misionarji apokaliptičnega seksa.
Tisti večer, leta 1968, so bili zbrani v neudobni simbiozi, da posnamejo svoj tretji album. Studio je bil premrzel in luči so bile presvetle in vsepovsod so bili nasipi zlovešče utripajočih električnih žic, s katerimi pa glasbeniki tako zlahka živijo. Trije od štirih članov skupine The Doors so bili navzoči. Tam je bil basist, ki so si ga izposodili pri skupini Clear Light. Tam so bili producent in inženir in menedžer, par deklet ter sibirski haski po imenu Nikki, ki je imel eno sivo in eno zlato oko. Tam so bile papirnate vrečke do polovice naložene s trdokuhanimi jajci in piščančjimi jetrcami in cheeseburgerji in prazne steklenice jabolčnega soka in kalifornijskega roséja. Prav vsi in vse, katere in kar so The Doors potrebovali za nadaljevanje snemanja svojega tretjega albuma, so in je bilo tam, razen četrtega člana, pevca, Jima Morrisona, štiriindvajsetletnega diplomanta Univerze UCLA, ki je nosil črne hlače iz plastičnega materiala in bil brez spodnjega perila. Morrison je bil tisti, ki je označil skupino The Doors za ‘erotične politike’. Morrison je bil tisti, ki je definiral interese skupine kot ‘vse kar zadeva upor, nered, kaos, dejavnosti, za katere izgleda kot da nimajo smisla’. Morrison je bil tisti, katerega so aretirali v Miamiju leta 1967 zaradi ‘neprimernega’ nastopa. Morrison je bil tisti, ki je napisal večino besedil za The Doors, nenavaden človek, ki je izžareval bodisi dvoumno paranojo ali pa popolnoma nedvoumno vztrajanje pri načelu oziroma enačbi ljubezen je smrt je vir najvišjega užitka. In Morrison je bil tisti, ki je manjkal v studiu.« (Visions of America, 252, 253; prevod L.F.)
Nekoliko pozneje se je Joan Didion začela v svojih tekstih intenzivno ukvarjati s politično sceno, z volitvami, predvsem predsedniškimi: z Dukakisom, pa Clintonovo prvo kampanjo, obdelala je tudi »škandal Lewinsky«. Zasluge za svoje zanimanje za politično dogajanje Joan pripisuje predvsem takratnemu uredniku priloge The New York Review of Books, Robertu Silversu, ki ga je v New Yorku spoznala že v zgodnjih 70. letih. Premik od National Review k New York Timesu pisateljica ne vidi kot posledico kakšnih radikalih političnih premikov v njeni ideologiji. Izjavila je le, da je začela pač bolj kritično in zavzeto opazovati ameriško in svetovno politično dogajanje. Njen neortodoksni konzervatizem se je sprevrgel v zelo osebno in posebno kritiko oblasti. Bolj kot situacije same jo zanimajo liki, igralci v politični areni in njihovi idiosinkratizmi.
Preden se je začelo rojevati Leto magičnih misli, Joan napiše še nekaj del, predvsem esejističnih, na naslove katerih lahko ponovno spomnimo - After Henry (Po Henryju) (1992), Political Fictions (Politične fikcije) (2001), pa zbirko Where I Was From (Od koder prihajam) (2003). Slednje delo je doživet opis kalifornijske zgodovine, z vsemi njenimi miti ter zapovedmi, protislovji, pomanjkljivostmi in prednostmi, je pa tudi zgodovina Joanine družine. Pisateljica poglobljeno govori o depresiji svojega očeta, delo pa zaključi s smrtjo matere, ki ji je zapovedala, naj vsak dan je s srebrnim priborom, saj je vsak dan edino, kar imamo. To je moto ali pa maksima, ki se je Joan skuša držati še danes. Knjiga je prepojena z duhom žalosti in žalovanja ter poskusom doumetja razsežnosti minevanja in smrti in nekako napoveduje pisateljičino »magično leto«.
Rachel Donadio, ki je 9. oktobra 2005 za New York Times pripravila pisateljičin portret, omenja govor, ki ga je imela Didion za bruce na Kalifornijski Univerzi v Riversidu leta 1975. Besede briljantno ponazarjajo Joanino splošno življenjsko filozofijo, ki se je oklepa tudi v najtemnejših trenutkih. S sledečimi besedami Joan nagovarja »prvošolce«:
»Na srce vam polagam, da skušate čimbolj aktivno živeti v tem svetu. Ne ga zgolj trpeti, ne ga zgolj prenašati, si želeti le to, da ga preživite, ampak živite v njem. Glejte ga. Poglejte celovito podobo. Živite tudi nepredvidljivo. Tvegajte. Ustvarjajte in se ponašajte s svojimi uspehi. Živite za trenutek. In če me vprašate, zakaj bi se sploh prizadevali za vse to, vam lahko rečem, da je grob sicer zelo fin in zelo zaseben kraj, a tam se nihče ne more objemati, peti, pisati, se prepirati, ali pa opazovati plimovanje na Amazonki, nihče tam ne more objeti svojih otrok. In zato morate to početi in doživeti dokler lahko in srečno vam želim.« (prevod: L.F.)
Joan rada pripoveduje, kako ji še vedno v spominu odzvanjajo Johnove besede, ki ji jih je nemalokrat namenil: »Zakaj moraš imeti vedno prav? Zakaj moraš imeti vedno zadnjo besedo? Vsaj enkrat v življenju samo pusti stvari, pusti jih.«
S svojimi deli, predvsem s pravljičnim Letom magičnih misli, Joan Didion ni izrekla svoje zadnje besede, je pa izrisala nepovraten, nezamenljiv in hkrati nesmrten portret smrti, življenja ter vseh razsežnosti moči misli in volje. In seveda brezpogojne ljubezni.
Literatura:
Didion, Joan. The Year of Magical Thinking. Knopf: New York, 2005.
Donadio, Rachel. »Every Day is All There Is«. The New York Times Book Review. 9. 10. 2005.
Kukutani Michiko. »The End of Life as She Knew It«. The New York Times. 4. 10. 2005, .
Visions of America. Persea Books: New York, 1993.
Writers at Work: The Paris Review Interviews. Penguin: Harmondsworth, 1985.
Web page:
Barnes & Nobele.com, odlomek iz Slouching Towards Bethlehem (Kolovratenje proti Betlehemu)
http://search.barnesandnoble.com/booksearch/isbninquiry.asp?ean=9780374521721&displayonly=EXC&z=y.
