Mladić sa opekotinama na leđima
Čvrsto je odlučio da pobedi Sunce
Njegova nagorela koža
Ogrubela od patnji
Postaje gvozdeni oklop
Ukrašen šarenim pustinjskim prahom
Zalutalom u porama
Njegova stopala
Teško podnoseći teret
Ostavljaju crveni trag u
Zrnu koje je donelo vetar
Oku pomaže da shvati prevaru i
Prepozna krug koji Zemlju
Obmota dvostruko
Koji god put izabere
Njegov je
U pokušaju da zapreti
Svojoj senci
Zatvorio je oči
I započeo novi krug
POMAMA
Ispružene dlanove
Polaže
Na meki pesak
Zavodnički nežan
Mami ga
Poljubac
Visina maslačka je
Metrika
Između pomame i
Usana spremnih za greh
Miris
Istine
Razara zanos
USAMLJENOST
Strasno je želeo da oseti bol u očima
Ali je Sunce izlazilo tako
Da nikada nije mogao da vidi sjaj
Osećao je opaku vrelinu na golim leđima
Opekotine su postajale veće
Okretao se izbezumljeno
Drskost Sunca je dozvoljavala
Samo
Da pred sobom posmatra svoju senku
Koračao je oborenog pogleda
A onda je
Odvojio bradu od prsa
I uzdignute glave
Počeo da izgovara reči
Njihova jasnost je nadjačala
Sunčevu žestinu
Glasovi su progutali telo
Preobrazili u novi oblik
Ostale reči
Koje nastavljaju da koračaju
Tako je usamljenost postala Sunčeva zver
RAZGOVOR
U neprekidnoj težnji
Ne da izmeri svoju senku
Već da savlada Sunce
Govorio je Suncu
Ubeđivao da smanji
Toplotu
Sunce je ćutalo
DVE SENKE
Za jedno Sunce
Imao je dve senke
Svoju
I drugu
Lepog obličja
Ne toliko jasno tamnu
Koju tek treba da otkrije
Oblikuje i oboji
OKVIR SOBE
Hiljade oblika jednog lica
Menja boju
Haotičnim kretanjem
Ispunjava prazan prostor
Zgusnuti vazduh
Izaziva vrtoglavicu
ZA STOLOM
Mrzim kiselu vodu
Ali zato
Volim jabuku
Podelimo je na pola
Hajde uzmi griz
Ne
Nisam Eva
Samo želim
Da te zavedem
PREPOZNAVANJE
Pored tebe sam malo dete
Koje učiš da hoda
Da razaznaje ukus ponosa
Boje
Krik oluje
Različite glasove
I pokrete
Naučila sam da
Prepoznajem životinje
I najvažnije gde su
Četiri strane sveta
NEGDE IZMEĐU
To nije onaj trenutak izlaska
Odvajanja iz majčine utrobe
Kada se po prvi put udahne
I zaplače
Niti je To
Smrt
To je
Danas
Obezbojena toplota
Tišina koja ne miriše
Zaustavljena
Negde između
Početka i završetka
Jer u prazno
Najlakše ulazi
Ništa
SOBA
Na zidu ljubičasti sat
Zatvara krugove
Pored je palma u saksiji
Preko puta prozor
Svetlost iz okna
Ističe šare
Ručno tkanog ćilima
I predmete na stočiću
Bokal vina
Čaša do pola puna
Kikiriki u činiji
Knjige
Papir
Olovka u ruci
Ispisuje crveno
Oči prate linije
Urezana slova
Svedok su stanja
U jednoj sobi
Pred sumrak
U NASTAJANJU
Slovo
Crtica
I još ponešto
Slažem reč po reč
Stihove
Nenapisane zareze
I tačka
Iz zbirke pesama »Negde između«
ZIDANJE VREMENA
Gradili smo građevinu
Godinama slagali kamene blokove
Nadograđivali čvrste zidove
Sprat po sprat
U daleke visine
Unutrašnji radovi su prefinjeni
Pažljivo odabirani ornamenti
I raznobojni staklići
Za mozaike
Na prelazima nivoa
Širili smo
Stepenište od mermera
Spiralno ali usko
Postavljali
Vrata
Prozore
Otvorene
Kroz njih struji vazduh
Sa mirisima soli
Lavande i verbene
A kada se pogleda naviše
Na modrom nebu zvezde padalice
I Mlečni put
Jer ovo je
Kuća beznebeska
CELINA
Izdeljena na delove
Između kreacije i kreiranog
Između emocije i postojanog
Raspolućene četvrtine
Iz centralne tačke
Rastaju se u pravcu strana sveta
Kruže oko Zemlje
Ako se sretnu
Načiniće celinu
GRADSKA TREPERENjA
I ovim gradom hodaju duše
Zalutale
Nečije
Ispod lampiona
Kiša boji njihove tragove
U tačkastu svetlost
Koja
Nestaje
U pukotinama kaldrme
Širim ruke
Visoko
U prazno
Grlim sve zvezde
Sve ljude duše
Ničija
RASTANAK
Sve tuge Sveta sakrila sam
U sebi
Plač moj je nedovoljan
Da pomiri
Nepodnošljivi teret
Tišina je savršena
Grom nad jezerom
U stvari je leptirov treptaj
Suština koja objašnjava
Nastajanje noći i dana
U kojima su nebo i kiše
Manji od moje tuge
KAO ŽIVOT
Kad se spusti tama
Zvezde siđu u krošnje olistalih lipa
Ukrase proziran vazduh
I proleće
Vidi
Padalice se zakačile na vrhove grana
Pomisli putnik
Pijan od romantične ljubavi
Odsjaj uličnih svetiljki
U prozoru noćnog tramvaja
Dolaze i prolaze
Kao njegov život
OKEAN
Tvoj dah je tiši od kiše
Sakrili smo naša tela
U kapi
A uzdahe u zvuk talasa
NOĆNI PRIZOR
Linija asfalta ove ulice kojom hodam vodi u ponor
Neonke razotkrivaju
Lažni sjaj osmougaonih kristala
U mimoilaženju sa gladnim psima
Zagledaju me i iz uglova kapaka
Kradu (mi) tugu
Hodam po asfaltu
KIŠA U PUSTINJI
Sklona sam greškama
U vreme dok kiša pada na pesak
Na kratko pustinja procveta
Nepredvidljiva i divlja
Uspevam da uđem u svoju senku
KUTIJA TAJNI
Otvaraš svoju tajnu kutiju
Otključavaš me
Tinjaju mrve
Hrane klice
Nedovoljno posoljene za rast
Uzimaš sekiru
Sečeš zelene listove
Koji su se pokrenuli na vetru
U njihovom nežnom šuškanju
Pogrešno si prepoznao
Kretanje zmije
Stavljaš ih u herbarijum
Stavljaš i srce zmije
Jednog dana uvidećeš razliku
Zaključaj me sada iznova
Ključić baci
Da ga nikada više na nađeš
MLADENIČ IN SONCE
Mladenič z opeklinami na hrbtu
se je trdno odločil premagati Sonce.
Njegova osmojena koža,
ogrobela od trpljenj
postaja jekleni oklep
okrašen s pisanim puščavskim prahom
zatavalim v porah
Njegova stopala
ki težko prenašajo breme
puščajo rdeče sledi v
zrnu, ki ga je prinesel veter
očesu pomaga da doume prevaro in
prepozna krog, ki Zemljo
ovija dvakratno
Katero koli pot izbere
je njegova
V poskusu da zagrozi
svoji senci
zaprl je oči
in začel novi krog
OBNORELOST
Iztegnjene dlani
polaga
na mehki pesek
zvodniško nežen
mami ga
poljub
Višina regrata je
metrika
med obnorelostjo in
ustnami pripravljenih za greh
Vonj
resnice
uničuje zanos.
OSAMLJENOST
Strastno je želel občutiti bolečino v očeh
a je Sonce vzhajalo tako
da nikakor ni mogel videti sijaja
občutil je hudobno vročino na golem hrbtu
opekline so se večale
obračal se kakor brez pameti
predrznost Sonca dovoljevala je
samo
da pred seboj opazuje vsako senco
hodil je s povešenim pogledom
a potem je
dvignil glavo od prsi
in dvignjene glave
začel izgovarjati besede
Njihova jasnost je premagala
Sončevo ostrino
glasovi so požrli telo
preobrazili v novo obliko
Ostale so besede
ki še naprej korakajo
tako je osamljenost postala Sončeva zver
POGOVOR
V neprekinjeni težnji
ne da izmeri svojo senco
ampak da premaga Sonce
govoril je Soncu
ga prepričeval da zmanjša
toploto
Sonce je molčalo
SENCI
Za eno Sonce
je imel dve senci
svojo
in drugo
lepega obličja
ne toliko jasno temno
ki jo mora komaj odkriti
oblikovati in obarvati
OKVIR SOBE
Tisoči oblik nekega obraza
spreminja barvo
s kaotičnim gibanje
izpolnjuje prazen prostor
Zgoščeni zrak
povzroča vrtoglavico
ZA MIZO
Sovražim kislo vodo
zato pa
imam rada jabolko
Razdeliva jo na pol
daj, vzemi grižljaj
Ne
nisem eva
Želim te
samo zavesti
PREPOZNAVANJE
Ob tebi sem majhen otrok
ki ga učiš hoditi
da razpozna okus ponosa
barve
krik nevihte
različne glasove
in gibe
Naučila sem se
prepoznavati živali
in najpomembneje kje so
štiri strani sveta
NEKJE VMES
To ni tisti trenutek izhoda
ločevanja iz materine maternice
ko se prvikrat vdihne
in zajoče.
To niti ni
smrt
To je
danes
razbarvana toplota
tišina ki nima vonja
zaustavljena
nekje vmes med
začetkom in koncem
Ker v prazno
najlaže vstopa
nič.
SOBA
Na zidu vijolična ura
zapira kroge
Zraven je palma v loncu
na drugi strani okno
Svetloba iz okna
poudarja lise
ročno tkane preproge
in predmete na mizici
Bokal vina
kozarec do polovice poln
kikiriki v posodici
knjige
papir
Svinčnik v roki
izpisuje rdeče
oči sledijo črtam
Vrezane črke
so priča stanja
v neki sobi
pred mrakom.
V NASTAJANJU
Črka
črtica
in še nekaj
Zlagam besedo za besedo
stihe
nenapisane vejice
in pika
Iz pesniške zbirke »Nekje vmes«
ZIDANJE ČASA
Gradili smo zgradbo
Leta smo sestavljali kamnite bloke
Nadgrajevali čvrste zidove
nadstropje za nadstropjem
v daljne višine
Notranja dela so prefinjena
pazljivo izbirani ornamenti
in raznobarvni kamenčki
za mozaike
Na prehodih ravni
širili smo
stopnišča iz marmorja
spiralno a ozko
Postavljali smo
vrata
okna
odprta
skoznje struji zrak
z vonjavami soli
sivke in sporiša
A ko se pogleda navzgor
so na modrem nebu zvezdni utrinki
in Rimska cesta
ker tukaj je
hiša breznebesna
CELOTA
Razdeljena na dele
med ustvarjanjem in ustvarjenim
med emocijami in stalnega
Razpolovljene četrtine
iz osrednje točke
se ločujejo v smeri strani sveta
Krožijo okrog Zemlje
Če se bodo srečali
bodo ustvarili celoto
MESTNA TREPETANJA
Tudi po tem mestu hodijo duše
zatavale
nekogaršnje
Pod lampijoni
barva dež njihove sledi
v točkasto svetlobo
ki
izginja
v razpokah tlaka
Širim roke
visoko
V prazno
objemam vse zvezde
vse ljudi duše
nikogaršnja
SLOVO
Vse žalosti sveta skrila sem
v sebi
Jok moj ne zadostuje
da bi pomiril
neznosno breme
Tišina je popolna
grom nad jezerom
je pravzaprav metuljev trepet
bistvo ki pojasnjuje
nastajanje noči in dnevov
v katerih so nebo in dežji
manjši od moje žalosti
KOT ŽIVLJENJE
Ko se spusti tema
zvezde stopijo dol v krošnje olistalih lip
okrasijo prozoren zrak
in pomlad
Glej,
utrinki so se zataknili na vrhove veja
pomisli potnik
pijan od romantične ljubezni
Odsev uličnih svetilk
v oknu nočnega tramvaja
prihajajo in odhajajo
kot njegovo življenje
OCEAN
Tvoj dih je tišji od dežja
skrila sva svoji telesi
v kaplji
in vzdihe v zvok valov
NOČNI PRIZOR
Linija asfalta te ulice po kateri hodim pelje v prepad
Neonke razkrivajo
lažni sij osmerokotih kristalov
ko gredo mimo lačnih psov
Zagledajo me in iz vogalov vek
kradejo (mi) žalost
Hodim po asfaltu
DEŽ V PUŠČAVI
Nagnjena sem k napakam
v času ko dež pada na pesek
Na kratko se puščava razcveti
Nepredvidljivi in divji
se mi posreči vstopiti v svojo senco
ŠKATLA SKRIVNOSTI
Odpiraš svojo skrivno škatlo
Oklepaš me
Brlijo drobtine
hrane klice
nezadostno posoljene za rast
jemlješ sekiro
sekaš zelene liste
ki so se premaknili na vetru
V njihovem nežnem šuštenju
si napak prepoznal
gibanje kače
Vstavljaš jih v herbarij
Vstavljaš tudi srce kače
Nekega dne boš videl razliko
Zakleni me zdaj znova
ključek vrzi
da ga nikoli več ne najdeš.
