v mehkobi maka
ki se blešči
iz šopa zrelih kamilic
v toplem vetru
ki diha za vrat
travniškim cveticam
v sladkih vonjih maja
ki se medijo na kamnu
starega vodnjaka
v korakih
ki me nosijo čez poljane
in zorijo v čakajoče dotike
v biserih bakine ogrlice
ki si jo pripenjam
GRANATNO JABOLKO
Postala si zlata posoda,
Začutila si neslišno rast,
ki se je ugnezdila v tebi.
Prisluškuješ ji.
Toplina tvojih rok seže do maternice,
ki jo varujejo prednice.
Potuješ.
Čuječe in ponosno.
Samosvoje.
Polnokrvo plešeš iz sebe vase,
čisto tukaj in povsem onkraj.
V enost.
V ljubezen.
VRTNICE NORO CVETIJO
rumen šopek je za naju
da sva vez med koreninami in krošnjo
da odpleševa v gibe brezčasja
in v jeseni ne iščeva pomladi
rožnat je zate
da prepustiš pišu kar skeli
da izplešeš vonje podarjenega cvetja
in gledaš v svet z mehkimi očmi
rdeč je za vaju
da zorita v predanosti
da razumeta neizrekljivo
in lovita sence svojih dreves
bel je zate
da zoriš v miru plesočih bokov
da boš pripravljen pretrgal vez
in se ugnezdil v naše krošnje
ČRNI LABOD
Tvoje gladko, vitko telo,
rojeno za ples,
se se vedno bolj spreminja
v žametne obline
polnega krajca.
Oviješ se v belo.
Iz globine telesa
zajadraš v gibe.
Razgrinjaš svilo
po gladini morja.
V mehkobni odločnosti
rišeš loke, ki dišijo po zemlji
in izginjajo za obzorjem.
Tiho zapoješ v maternico,
v zapredek vajine tišine.
Potrpežljivo čakaš,
da se bo bolečina iztočila v jok
in se bo razprla svetloba.
DOBRIKANJE
Na pol ležim na plaži z galebi,
vranjekom in pojočim grmom.
Po morski travi dišeča oljnata gladina,
mi počasi liže podplate.
Zaprem oči.
Svetlobe različnih barv
plešejo pod vekami.
Pri vas je že somrak.
Mislim tebe,ki rasteš
v njenem mehkem zavetju.
Steguješ prstke kot tipalke
in eden ti zamigeta v usta.
Začneš kolcati, namrščiš se.
Z nogami tipaš prožno steno.
Zazehaš in se zviješ v klopčič.
Galeb zakraka.
Nasmehnem se v tišino,
ki me spet čaka.
POTOVANJE
Na dan polne lune
si ji začel razpirati boke.
Po napornem, večdnevnem potovanju
si se znašel med njima,
med avokadi, mandljevci
in pršenjem meglic.
Ona je še vedno vsa tvoja.
V njenih gibih se ziblješ,
zaspiš v njen glas.
Sočne dojke so
topla, sladka ebenovina,
ki se jim prepustiš med jokom in spanjem.
On te nosi od rojstva,
ko si v prestrašene dlani vtisnil prvi dih.
Grapave roke dišijo po boru
in so varne, čeprav nerodne,
ko te naslonijo na koščene prsi.
Sesaš in sesaš, a je samo slan pot.
In ti.
Piješ mleko
in njun čas;
lulaš, kakaš, spiš in se oglašaš -
ne nujno v idealnem razmerju.
Vrtiš ju v svojem ritmu.
Kamni so črni
in cesta je neskončna vijuga.
Tam doli se morje ne loči od neba.
Pletejo se nedoumljivi vzorci
in vprašanja,
ki še nimajo odgovora.
NEBO IN ZEMLJA
Vznemirjena
sem previdno odprla vrata.
Žarki poznega popoldneva
so se brezskrbno igrali z vama.
Cela soba vaju je bila polna.
Sedela si na postelji,
podprta z blazinami
in ga dojila.
Spomnim se tvojih mehkih oči,
topline nasmeha.
In drobnih prstkov,
ki so se razpirali.
Vsa mehka
sem se usedla na rob postelje.
In pila.
Bližino, predanost.
Potem smo se objeli.
Sin ti je ponudil štruco, zavito v modro odejico.
Naključje, tudi ti si bil v modrem.
Nerodno si ga vzel v roke;
vzdih olajšanja.
Poteze so se ti mehčale -
povezana za vedno.
Nisi mogel ugotoviti barve
njegovih oči.
Modro se je prelivalo v rjavo.
DRŽIM TE V NAROČJU
v jutru večera
ob tvoji drugi polni luni
koža na kožo
vame zadišiš po mleku in življenju
dišim po zemlji
v dlaneh so dotiki neba
prisluškujem tvoim dihom
in se skrijem vanje
tiho mrmranje
se počasi steka vate
zabubljena v zapredek
v govorico bližine
ODEJA
Ovijam te v dotike, objem, glas.
V odejo,
ki sem jo potrpežljivo pletla;
z dotiki prednikov;
s prejo zemlje in neba,
vode in ognja.
Delala sem goste, čvrste petlje
in vmes pustila prostor.
To je največ,
kar ti lahko dam.
COPATKI
Kvačkam te copatke
za nožice sladke,
da se bodo grele,
gladke in vesele.
So rumeno sonce,
so kot rože zlate,
cofka sta dve bučki,
sijeta kot lučki.
Ko bodo prekratki,
bodo šli za škratki.
Bom spet kvačko vzela,
v nove te odela.
