NI BILO V PONUDBI

NI BILO V PONUDBI

v hipu
trd pristanek
tlak nepoškodovan
počitnice oblečene
v mavec

VZTRAJNO

detel
potrkuje
iz ozadja teme
posiljuje me z vprašanjem
zakaj

KO SE ČAS RAZLEZE

dolgčas
razrezujem
na kote vogale
na trikotnike kvadrate
sobe

hoja
z molkom zraka
kilometer števec
se vztrajno vrti v samoti
dihov

POBIRAM ČREPINJE IN SEBE

desna
roka pozna
potrebne razdalje
levica se zaletava
povsod

SLEČEM

še en naveličan dan
ko je vse kar premikam
neviden zrak
postan od korakov v krogu
in iskanja kota
kamor bi se zavlekla
in spočila
od obličja
ki je brez potez
in samo strmi vame

vržem ga skozi polzaprta okna noči
mogoče ga nocoj kdo požre

če ne

me zjutraj brez vneme spet naskoči

BREZ RAZGLEDA

čas me izobliči
v brezoblično gmoto
in zastre s kopreno
ki se je ne da predreti
ker se skriva v niču

barve izgubljajo okuse
dotiki so jezik tujcev
ki me ne zanima
okusi se izmuznejo
preden pridejo do brbončic
vonje popijejo oblaki
in nekje tam daleč izpljunejo
zvoki so oviti v zaskorjeni molk
utrujene lune
ki se je obesila na žico

skrčim se na najmanjšo možno mero
in bi rada samo izstopila

iz misli brez razgleda

BREZ OPERACIJE

ko se praznina hoje
speča z vročino
in bolečino
(ki čaka v zasedi na vsak nepravilen gib
da ga spremeni v pekoč občutek
ki zavrta v globino
ali se počasi premika
od točke A do točke B in nazaj
ali se zapiči kot šestilo
in zariše enkrat večjo drugič manjšo krožnico)

je v glavi prostor le za

muhe mušice nočne metulje
komarje
(nimajo usmiljenja
sedajo točno tam
kjer jih levica ne doseže
in puščajo brezsramno srbečico)
in ose
(pazim
da me katera spet ne piči v jezik)
in samopomilovanje
(ki se razrašča v mreno )

prestraši me topo prhutanje nad glavo
sivkasta kanja se počasi dviguje
tu in tam predirljivo zažvižga
nato preobrat
razprostre peruti in kratek progast rep
da glave se skoraj ne vidi
z razprostrtimi velikimi resastimi krili
se nasloni na boke nevidnega toka
stopita se v eno
v polglasno šumenje
delata kroge
rišeta neskončnost
znova in znova

lebdenje
lahkotnost
molitev
modrost prepuščanja

lepota me zmrazi
do bolečine
predre mreno

KO DVIGNEŠ POGLED

danes štejem

število os v paradižnikovi solati
gosenice na listu ohrovta
zamahe metulja na roki
zdrse hrošča pri plezanju po mreži
martinčke brez repov

presledke med vonji dneva
gibe ki se jih spet učim
požirke iz pol praznega kozarca
vejice pike klicaje
ki plešejo po zraku
omejitve
ki me bodo še nekaj mesecev spremljale

v pajčevini samopomilovanja
me zbode resničnost
mnogim ne dovolijo živeti drugače
še več
mnogim tudi to odvzamejo

ZELIŠČARICA

na boleče rame položim

potrkavanje ptička
ki kodra kamen
s slemena sive strehe

vonj zrele dinje
ki predre skorjo
z rumenim nasmeškom

grlene vzdihe krošenj
ki vtirajo veter
v neučakana nedra

besede neznanca
ki teknejo kot razpokana skorja
kruha iz krušne peči

mehke zrele robidnice
ki izstopijo iz sence
nedosegljivih sanj

bose stopinje
ki so se pogreznile
v dobroto zemlje

da lažje diham

v neizbežnost