I.
Bil je hladen novembrski večer. Po ulicah je rahlo pihal hladen veter, dišalo je po mokrih odpadlih kostanjevih listih. Andreas Abelard je izstopil iz lokalnega avtobusa. Prižgal je cigareto in se skozi novi del napotil proti staremu delu mesta, kjer je v podstrešnem stanovanju stanoval stari Sergej. Nista se videla skoraj pet let. Prej, tekom študija, je Andreas Abelard Sergeja obiskoval skoraj vsak teden. Med potjo proti stari hiši, kjer je stanoval Sergej, je Andreas Abelard razmišljal o številnih diskusijah, ki sta jih imela s Sergejem. Sergej mu je odprl oči za filozofijo, zlasti pa za krščansko mistiko. Kolikokrat sta se pogovarjala o Cerkvenih očetih, o ruskih romanopiscih, zlasti o Dostojevskem; o misli Solovjeva, Berdjajeva in Florenskega. Sergej je bil modri starec, kot vzet iz Jungovih spisov ali vzet iz krščanskih apoftegem in Andreas Abelard je čutil njegov dobrohotni vpliv ves zgodnji čas študija. Potem je Andreasu Abelardu umrl oče, podedoval je denar, preselil se je v lastno stanovanje in se pričel zanimati za okultne vede. Nekaj časa je še prihajal k Sergeju, toda Andreasovega srca se je z vso silo polotilo strastno zanimanje za »skrivne in prepovedane« vede. Sergej ga je vedno mirno poslušal, toda Andreas je čutil, da Sergeja ta stvar ne zanima in da je nekje v globini srca ne odobrava. Počasi je nehal prihajati. Čez nekaj časa je od Sergejevega znanca slišal, daje Sergej odpotoval v Rusijo in od tam na Atos. Od takrat se nista več videla.
Andreas se je ustavil pred hišo, kjer je stanoval stari Sergej. V podstrešnem oknu je gorela luč: Sergej je bil doma. Andreas se je sicer nekaj dni prej po telefonu najavil, da pride, toda luči je bil vseeno vesel. Odškrnil je masivna vhodna vrata in se napotil po starih škripajočih stopnicah mimo drugih stanovanj na vrh zgradbe, kjer je na oguljenih vratih pisalo: Sergej O. Potrkal je. Zaslišali so se koraki, zaškrtal je ključ in vrata so se odprla. Pred Andreasom je stal Sergej, skoraj tak, kakršnega je bil vajen. Bil je nekoliko shujšan, imel je brado in njegove poteze so bile za spoznanje bolj stroge. Iz oči sta mu sijala spokojna prijaznost in mir.
Andreas pa je bil vidno spremenjen. Bil je shujšan, toda bilo je očitno, da to ni posledica bolezni, kajti Andreasova polt je bila zdrava, brez bledice ali rumenkaste barve, ki jo povzroča na primer hepatitis. Še vedno je nosil dolge temnorjave lase, bilo pa je očitno, da frizerja ni obiskal že lep čas. Največjo spremembo pa je Sergej opazil, ko je Andreasu pogledal v oči. V njih ni bilo več lahkomiselnosti; ali pa jo je bilo znatno manj. Namesto tega sta iz oči sijali resnoba in lesk, ki je dajal vedeti, da so za njim zares tažavni časi.
Sergej ni pokazal, da je opazil spremembo. Andreasu je prijazno je ponudil roko v pozdrav in Andreas jo je vljudno sprejel. Sergej ga je povabil noter in za njim zaprl vrata. Andreas je odložil svoj volneni pončo (ali nekakšno jopo) ter sezul močne usnjene čevlje. Sergej ga je povedel v svojo sobo, sam pa je odšel v kuhinjo, da po ruski navadi pripravi čaj. Andreas se je razgledal. V sobi so bile postelja, pisalna miza in velika knjižna omara s knjigami. V prejšnjih letih je pogosto občudoval te knjige – Sergej je po navadi odšel v kuhinjo in Andreasa pustil med knjigami samega, tako da jih je ta lahko po mili volji pregledoval in listal. Potem, ko je Andreas podedoval denar, je pričel sam zbirati in kupovati knjige. Ustvaril si je čedno zbirko, nekaj nad sedem sto del, predvsem iz področij, ki so ga zanimala: filozofije, teologije, antropologije (in humanistike vobče), književnosti ter okultnih ved. Skoraj polovica Andreasovih knjig je bila tako ali drugače povezana z okultnimi vedami in imel je dela, ki so bila zelo redka – dela, pisana v baročni nemščini, latinščini in celo arabščini. (Andreas je tekoče bral baročno nemščino; nadpovprečno dobro je razumel in bral tudi latinsko, arabsko pa se je učil nekaj časa, vendar je tekoče bral le stežka.) Čeprav je njegova zbirka verjetno presegala Sergejevo, je bila Sergejeva nedvomno bolj častitljiva. Andreasove knjige so bile namreč pretežno nove, medtem ko so bile Sergejeve knjige stare in oguljene, nabrane po antikvariatih, dobljene v dar, in podobno. Skratka: če je Andreas svojo zbirko ustvaril v par letih, je Sergej knjige zbiral celo življenje. Iz Sergejevih knjig sta - tako kot iz Sergeja samega - sevali dobrota in ljubezen, iz Andreasovih pa prometejska ambicija.
Medtem ko si je Andreas ogledoval knjige, je Sergej pripravljal čaj iz obal Črnega morja. Med pripravo je razmišljal o Andreasu. Spominjal se je, kako sta se prvič srečala. Bilo je kakih deset let nazaj, pred pravoslavno cerkvijo, nekaj dni pred pravoslavnim božičem. Andreas je beračil za denar in Sergej ga je, namesto da bi mu dal miloščino, povabil v stanovanje. Andreas je povabilo sprejel. Sergej je skuhal čaj in Andreas se je razgovoril. Zelo hitro je prešel na teologijo. Sergeja so osupnile njegova erudicija, nenavadna za mladeniča njegovih let (Andreas jih je tedaj dopolnil dvaindvajset), jasno in pronicljivo sklepanje ter – in to je bilo najbolj nenavadno od vsega! – Andreasov duhovni uvid. Bilo je skrajno nenavadno, da fant, ki berači po ulicah, razume delovanje Sv. Duha na dušo, način le-tega delovanja ter vlogo greha (Sergej se je spominjal, da je Andreas tedaj uporabil celo malo poznan latinski izraz: homo incurvatus in se: človek, zazrt/uperjen vase). Sergej je po sami dikciji vedel, da to ni znanje, prebrano iz knjig. Za temi uvidi so brez dvoma stale resnične izkušnje, skrajno nenavadne za tako mladega človeka. Še bolj je Sergej osupnil, ko mu je Andreas (potem, ko je popil čaj in se okrepčal s prigrizkom, ki mu ga je postregel Sergej) povedal, da je odvisen od heroina in da pravzaprav berači za drogo. Sergej o narkomaniji ni vedel veliko, toda kombinacija krščanske teologije in mamil ga je prepričala, da je Andreasu pustil, da je pri njem ostal nekaj ur. Andreas je bil glede uživanja mamil sicer zadržan, toda tisto, kar je povedal, je vzbudilo zanimanje, vse bolj pa tudi ljubezen starega Sergeja. Andreasa je povabil, naj ga še kdaj obišče.
Nekaj tednov se Andreas ni prikazal. Potem pa je nekega večera ponovno potrkal na njegova vrata. Že na prvi pogled je bil pošteno zadet: veke so mu lezle navzdol, s težavo je govoril, smrdel je po cigaretnem dimu, alkoholu in umazaniji. Sergej ga je kljub temu spustil naprej in skuhal čaj, toda tokrat je Andreas klatil same neumnosti. Postavljal se je s tem, kako veliko denarja naberači, Sergeju je razlagal o metodah beračenja in tako naprej. Sergej ga je le s težavo poslušal. Mladeniču je pustil, da je spil čaj, nato pa mu je gladko pokazal vrata. Andreas je poklapan odšel. Kak mesec se ni prikazal in Sergej je bil prepričan, da ga ne bo videl nikdar več – razen morda mrtvega v obcestnem jarku. Bilo mu je žal, da je mladeniča napodil in sam pri sebi si je to očital. Potem pa je nekega večera spet potrkalo. Na pragu je stal Andreas, snažen, obrit in že na pogled zresnjen. Sergeju je stisnil roko, nato pa se mu mirno in razločno opravičil. Sergej je bil več kot vesel, in Andreasa je skoraj radostno spustil naprej.
Tako se je pričelo njuno druženje, ki je sčasoma preraslo v tiho, nikoli upovedano prijateljstvo in odnos, ki je spominjal na odnos med učencem in učiteljem - čeprav je Sergej Andreasu vedno puščal popolno svobodo.
Andreas je Sergeju povedal, da se je prijavil na metadonsko terapijo. Sergej je domneval, da Andreasu na duši leži precej stvari in da bi rad govoril o drogi, toda proti njegovemu pričakovanju je Andreas o svojem uživanju drog in življenju na ulici govoril malo ali nič. To poglavje je držal zase in samo zase. Iz tistega malo, kar je povedal, je Sergej izvedel, da je heroin pričel uživati v starosti šestnajstih let, po predhodnem uživanju trave in cele palete kemičnih drog. Heroina ni užival dolgo: poleti je s sposojenim denarjem pobegnil od doma in se podal na dolgo klatenje po Dalmaciji. Tam je doživel neko izkušnjo, o kateri Andreas prav tako ni veliko govoril. Pravzaprav jo je samo nakazal. Vrnil se je domov, šel delat, vrnil sposojeni denar in dokončal srednjo šolo. Heroina in drugih drog se ni dotaknil. Ker se z očetom ni razumel, je precejšen del srednje šole preživel pri teti, ki je želela, da postane duhovnik. Andreasa je religija zanimala že kot najstnika, toda tetina verska tiranija in fanatično pobožnjaštvo sta se mu upirala. Delno zato, delno pa tudi iz želje po pustolovskem življenju in svobodi, je po končani maturi odšel v Ljubljano živet v skvote, ki so tedaj rasli kot gobe po dežju. Preživljal se je z občasnimi deli in beračenjem, dneve pa je preživljal v branju knjig. Bil je vpisan v vse večje ljubljanske knjižnice, vključno z NUK, denar za vpisnino pa je povečini naberačil. V skvotu je spoznal Sofijo W., svojo veliko najstniško ljubezen. Hodila sta kaki dve leti in Andreas ji je večkrat predlagal poroko. Sofiji se je ideja zdela zelo romantična, toda sama pri sebi je bila – upoštevajoč tako njen lastni, zlasti pa Andreasov gmotni položaj & način življenja – skeptična. Potem je Sofija spoznala starejšega moškega in se iz Ljubljane preselila k svojemu novemu partnerju. Andreasa je njun razhod zelo potrl; to je bil eden od razlogov, da je Andreas po šestih letih pričel ponovno uživati heroin, ki ga je nazadnje pripeljal do poznanstva s Sergejem.
Toliko je Andreas povedal o sebi, sicer pa so se njuni pogovori vrteli predvsem okoli filozofije in religije. Sergej je opazil, da slednja Andreasa strastno zanima. Ugotovil je, da je Andreas vsaj v glavnem seznanjen s patristiko, sholastiko in s sodobnimi teološkimi tokovi – in ni si mogel kaj, da ne bi sam pri sebi kdaj pa kdaj pomislil, da se teta, ki je skrbela za Andreasa, morda v svoji želji niti ni zelo motila. Pogovarjala sta se o vsem mogočem: o antičnih gnostikih, katarih, Mojstru Eckhartu, Nietzscheju, Solovjevu in ruski sofiologiji; o odnosu med svetovnimi religijami, o drugem vatikanskem koncilu, o hezihazmu, o literaturi in o različnih etičnih dilemah… Andreas Abelard je prihajal skoraj-da redno, vsak teden. Tekom prvega leta druženja se je preselil nazaj k materi, ki se je medtem od moža (Andreasovega očeta) ločila. Odločil se je za študij antropologije. (To je Sergeje presenetilo – bil je prepričan, da bo Andreas izbral filozofijo ali teologijo!) Še vedno je prihajal na obiske, našel pa je novo zanimanje: okultne vede. Sergej o okultnih vedah ni imel najboljšega mnenja, toda vedel je, da je Andreasova pot njegova in samo njegova in da vanjo ne sme posegati. Potem je Andreasu umrl oče in Andreas je podedoval veliko količino denarja. Njegovi obiski so postajali redkejši in njegovo zanimanje za krščanstvo je znatno uplahnilo. Njun odnos je bil še vedno topel in intimen, toda ker Sergej o alkimiji, rožnem križarstvu, skrivnih redovih ter teoriji in praksi zahodne magije ni vedel veliko, je pogovor postal težaven, predvsem pa enosmeren: Andreas je večinoma razlagal, in sicer to, kar je prebral v knjigah, Sergej pa je poslušal in čakal, kaj iz tega bo.
Potem se je tudi za Sergeja pričelo novo obdobje. Vleklo ga je na pot, najprej v njegovo domovino, Rusijo; na tihem pa je v sebi gojil željo, da bi obiskal stare samostane v Siriji, na Sinaju, na gori Karmel in na Atosu. Hkrati je čutil, da v Andreasovem življenju ni več potreben: Andreas je opustil metadonski program in prestal abstinenčno krizo. Od sveta drog in ulice se je povsem odmaknil. Kupil si je manjše stanovanje v Ljubljani in živel življenje uspešnega študenta: poleg podedovanega denarja, ki bi sam po sebi zadoščal za najmanj pet let dobrega življenja, je zaradi svojega študijskega uspeha prejemal tudi neko mednarodno štipendijo, ki je skrb za preživetje povsem izključila iz njegovih namer in ambicij. Dneve je preživljal v študiju, tako formalnem kot osebnem, obiskoval je kino, gledališče, opero, muzeje in galerije in občasno zahajal na študentske žure, čeprav pravih prijateljev ali dekleta ni imel. S podedovanim denarjem je pričel kupovati knjige, od katerih jih je večina obravnavala okultne vede. Nekoč je Andreas Sergeju pokazal eno teh knjig. Bili so zloglasni Salomonovi ključi (Clavicula Salomonii) iz 16. stoletja. Andreas je Sergeju na kratko razložil vsebino: magični krog in trikotnik za izklic inteligenc, sezname knezov, princev in markizov pekla, opise njihovih pojavnih podob in nalog ter njihove pečate. Sergej je bil vajen marsičesa in knjige se ni bal; na svoj način se mu je zdela celo zanimiva – vendar pa je čutil, da je nekako zlovešča. Spomnil se je, da so judovski rabini študij kabale zabranili neporočenim in mlajšim od štirideset let – Andreas pa je bil samski, štel pa jih je šestindvajset. Toda klicala ga je pot, klicali so ga samostani na Sinaju, Karmelu in na Atosu ter upanje, ki ga je dolga leta nosil v sebi, namreč da bo srečal enega tistih legendarnih starcev, o katerih gre glas, da so skozi dva tisoč let človeške zgodovine ohranili skrivni nauk Jezusa iz Nazareta, nauk njegovega Srca in ne nauk črke. Ukrenil je vse potrebno za odhod, skrb za oddajo stanovanja v najem je zaupal tesnemu prijatelju in odpotoval. Z Andreasom sta se poslovila karseda prisrčno, obema je šlo skoraj na jok. Toda življenje terja take reze, navezanost na karkoli vse prerado napravi iz bistre reke življenja smrdečo in malarično močvaro.
II.
Zdaj je Andreas Abelard ponovno stal pred njim, toda precej spremenjen. Sergej se ga je spominjal kot čednega mladeniča z zelo temnimi, skoraj črnimi očmi, iz katerih sta sijali volja in ljubezen do življenja, odločnost in hrepenenje po resnici. Ko ga je nazadnje videl, je bil Andreas Abelard čedno oblečen, urejen, nekoliko zadržan mladenič – pravzaprav mlad moški, ki je dajal vtis gentlemana. Sedaj pa je bil neobrit, sicer ne ravno zanemarjen, toda tudi ne posebno urejen. Predvsem pa je Sergej ugotovil, da nosi v sebi toliko neizpovedanega, da en sam pogovor ne bo zadoščal. Bil je kot velika tempirana bomba, ki jo utegne zdaj zdaj razmesti. Sergej je spoznal svojo vlogo: uvidel je, da bo nekaj časa predvsem poslušalec.
Sergej je stopil v sobo s čajem in samovar postavil na pisalno mizo. Obema je natočil čaja. Nekaj časa, medtem ko se je čaj hladil, sta oba molčala. Tudi Andreas Abelard je gledal Sergeje v obraz. Iz njegovih oči so kot pred leti sijale mir in ljubezen, toda Andreas je v njegovem pogledu zaznal posebno svetlobo: ko ga je Sergej pogledal, je bilo, kot t bi se ga dotaknila modrina Neba. Pomiril se je: videl je, daje Sergej našel, karkoli je že iskal. Kljub temu ga je povprašal o njegovem potovanju.
Sergej mu je na kratko opisal glavne postaje: leto dni življenja v Rusiji, obisk sorodnikov, sestre in nekaterih prijateljev iz študentskih let. Od tam se je napotil v Armenijo in Gruzijo, obiskat tamkajšnje samostane. Pot ga je nadalje vodila na Atos, kjer je kot knjižničar delal v nekem samostanu in spoznaval življenje tamkajšnjih menihov. Opisal mu je življenje teh menihov, ki so živeli po načelih starodavne pravoslavne tradicije. (Tukaj je Andreas v njegovem glasu zaznal sled grenkobe: bilo je očitno, da Sergejeva pot ni bila brez bolečih izkušenj in razočaranj.) Iz Atosa je Sergej odpotoval v Egipt. Nekaj časa je preživel v Kairu, kjer je na univerzi Al-Azhar poučeval njegov znanec, ki mu je omogočil bivanje in zasebno poučevanje ruščine, tako da je Sergej lahko za silo preživel. Od tam je odšel obiskat samostan Sv. Katarine Aleksandrijske na Sinaju in samostan Naše Gospe iz gore Karmel v Haifi. Po postanku v Jeruzalemu je iz Tel Aviva odletel v Atene in se vrnil nazaj na Atos, kjer je ostal skoraj tri leta; najprej v nekem skitu in naposled kot samotar v družbi Starca. Ko je Starec, s katerim sta si delila votlino, umrl, se je Sergej vrnil v Slovenijo.
Sergejev opis je bil kratek in skop. Potem, ko je opisal svojo pot, je ponovno premolknil. S svojim molkom je dal vedeti, da je sedaj na vrsti Andreas Abelard.
Andreas Abelard je najprej izpil čaj, ki mu ga je natočil Sergej. Nato je globoko vdihnil, se nagnil na stolu naprej in s pogledom, zazrtim nekam med knjige, pričel pripovedovati svojo zgodbo. Pričel je nekoliko zadržano, kmalu pa je njegova pripoved dobila rdečo nit in stekla.
»Sergej, verjetno se spominjaš, ko sem ti govoril o svoji preteklosti. Povedal sem ti mnogo, ne pa vsega. Če želiš razumeti to, kar ti bom povedal, moram pričeti tam, kjer se je vse skupaj pričelo.
Bil sem zelo radoživ otrok. Vedno so me privlačile različne dogodivščine, in na tihem je bilo to všeč mojemu stricu, možu materine sestre, ki je poučeval etnologijo in religijske vede na univerzi v Istanbulu. Oboževal sem stričeve obiske, kadar je prišel iz Istanbula v Ljubljano. Pripovedoval je izjemno zanimivo in vedno je prinesel kak čudovit čajni pribor za mater, kak dragocen spominek za očeta, meni pa: knjigo. Tako so knjige zelo kmalu postale moja strast. Že v starosti dvanajstih let se je moja mati – na mojo pobudo in željo – vpisala v mestno knjižnico, ker je v otroški knjižnici knjig, ki sem jih želel brati, zmanjkalo. Umaknil sem se vase in knjižnica je postala moje zatočišče. Najprej so me privlačili severnoameriški Indijanci, kmalu pa sem pričel prebirati spise o azijskih verstvih. Veliko sem bral o budizmu in indijskih verstvih, čeprav sem tematiko komajda dobro razumel. Ob azijskih verstvih meje privlačilo tudi to, kar je dandanes poznano kot »Zahodna ezoterična« ali »Zahodna okultna tradicija«. Prelistaval sem dela o gnosticizmu, čarovništvu, tudi o moderni magiji. Izbor literature v tistem času sicer ni bil niti obsežen niti posebno kvaliteten, toda ravno ta manko je podžigal mojo domišljijo.
Ker sem že takrat (star sem bil šestnajst let) čutil žilico za pisanje, sem napisal krajšo zgodbo. Povsem dobesedno ti je ne morem obnoviti, ker sem v nekem obdobju svojega življenja veliko stvari iz svojega osebnega arhiva, vključno z zgodbo, sežgal. Pisana je bila v prvi osebi, in subjekt zgodbe sem bil jaz sam. Naj ti jo na kratko obnovim po spominu.
‘Bil sem bil vzgajan v krščanski družini. Starši in sorodniki so mi želeli srečo, toda mene je bolj od vsega privlačil okultizem. Hodil sem v knjižnico in bral vse, kar je bilo na voljo o okultnih vedah. Toda to mi je bilo premalo, želel sem srečati nekoga, ki bi me tudi praktično uvedel v svet okultnega. Dolgo mi ni bilo treba čakati. Nekoč sem naletel na skrivnostnega starca. Pričel sem ga obiskovati. Govorila sva o magiji in zopet o magiji. Stari je častil božanstvo z imenom Abraxas. Njegov simbol je bil krog, iz katerega središča je izhajalo devet krakov, ki so tvorili devetkrako zvezdo. V središču kroga je bila režeča se lobanja. Nekaj neustavljivega me je vleklo k temu starcu, ki me je gledal hkrati vabljivo, hkrati pa je bilo v njegovih očeh zaznati nekaj takega kot obžalovanje in težko žalost. Nisem mu mogel določiti let; lahko bi mu pripisal tako petdeset, kot tudi sedemdeset let. Bilo je očitno, da je veliko potoval; v najinih razgovorih je med vrsticami včasih omenil čudne in eksotične kulte, v katere je bil iniciiran, in katerih nisem poznal niti po imenu. Nisem več zdržal. Naravnost prosil sem ga za iniciacijo. Rekel mi je, naj zadevo dobro premislim in pretehtam: povratka nazaj ni, mi je rekel. Toda vztrajal sem. Ko sem naposled vztrajal zadosti dolgo, se starec ni mogel več upirati. Velel mi je, naj prinesem živo krastačo. Ves naslednji teden sem se trudil, da bi jo našel in ujel. Naposled mi je uspelo. Obred je potekel ob treh ponoči v starčevem stanovanju. Dal mi je popiti nek zvarek, in moji udje so postali čudno lahki in težki obenem. Pričel sem videvati starca v povsem drugačni luči. Njegove oči so žarele vražje in zmagoslavno, toda v njih je bila tiha žalost. Od nekod je potegnil bodalo in krastači razparal trebuh, da se je ven usul drob; nato sva jo oba použila. Izgubil sem zavest in se nato kar naenkrat znašel v zraku, ob starcu, kako letim na čarovniški sabat. Sabat je bil orgija, polna fantastičnih bitij, pa tudi ugrabljenih ljudi, ki so bili obredno žrtvovani Princu Teme, imenovanemu Abraxas: vladarju kozmične Ječe. Na sabatu je bilo veliko žensk, pohotnih in razuzdanih, in nisem mogel opisati početja, ki je sledilo: vsi so se parili z vsemi, in v znak spoštovanja poljubljali Abraxasa na spolovilo, prsi in čelo. Vse to se mi je zdelo zanimivo; našel sem celo neko čarovnico srednjih letin se pripravil, da opraviva svoje; spolna vzburjenost, ki sem jo občutil, je bila kot tok deset tisoč voltov proti dvesto voltom običajne erotične vzburjenosti; bal sem se, da mi bo razneslo tako spolovilo kot srce. Tedaj, na vrhuncu sabata, pa je prišel starec v črnem ogrinjalu, gledajoč me v oči posmehljivo, kot bi hotel reči:«Sam si želel, sam si vztrajal, sam silil!« Na pladnju je nosil: srce mojega malega bratca! Zakričal sem od groze, toda pobegniti nisem mogel. Srce mi je bilo ponujeno v jed. Odklonil sem. Ponujeno je bilo drugič – ponovno sem odklonil. Ko je bilo ponujeno tretjič, je bil pritisk prehud: skoraj sem že zagrizel v iztrgano srce svojega malega bratca, toda tisti hip sem se spomnil molitev, ki me jih je učila moja mati: »Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj /…/« in »Očenaš, ki si v nebesih /…/.« Ko sem pričel moliti, je vse navzoče spreletel srh. Vizija je pričela izgubljati svojo moč, jaz pa sem molil vedno bolj goreče in klical angele in svetnike: nadangela Mihaela, Sv. Jurija, Sv. Andreja in Sv. Ivano Orleansko. Na lepem me je ponovno zalila tema. Kako dolgo je nezavest trajala, nisem vedel. Zbudil sem se v starčevem stanovanju: stal je ob meni in mi vlažil čelo z mokro krpo. Ko sem prišel k sebi, je skuhal nek napoj, po katerem sem si kmalu opomogel. Želel sem jesti in starec mi je ponudil jedače, ki sem jo zalil z vodo, kajti starec vina ni pil. Potem je primaknil stol in se usedel poleg mene. »Kljub temu, da nisi zaužil srca, si se ga dotaknil z ustmi. Sedaj si iniciiran«, je dejal. »Abraxas je v tebi in ti si v njem. Njegova kri je tvoja kri in tvoja kri njegova kri. Oblast nad kozmično Ječo imaš, toda s tem shajati je veliko težje, kot se ti morda zdi. S tem boš živel do konca svojih dni.« Jaz pa sem čutil stud in bes, hkrati pa nedoumljiv strah, da utegnejo starčeve besede biti resnične. Kosem prišel domov, sem izvedel,daje moj mali, tri leta star bratec tisto noč umrl. Oblila me je zona, noge me niso več držale. Potreboval sem nekaj tednov, da sem prišel k sebi. Od znanca sem kupil revolver, z namenom, da starca ubijem in za vsako ceno, tudi ceno doživljenjske ječe, in tako preženem to strahovito zlo iz sveta. Toda na moje presenečenje starca ni bilo več. Odpotoval je, in novi najemnik ni vedel povedati, kam. Od tedaj naprej je bilo moje življenje podobno peklu – in kar je bilo najhuje: čutil sem, da se bo po smrti pekel šele začel.’
Zgodba je bila razmeroma naivna, pisana na roko in ni obsegala več kot nekaj deset strani zvezka formata A4. Napisal sem jo v trenutnem navdihu, niti vedel nisem zakaj, čemu & za koga. Vsekakor pa je izdajala mojo takratno fascinacijo z okultnim. Pokazal je nisem nikomur: dolga leta je zvezek ležal na dnu velike škatle, v kateri sem hranil svoj osebni arhiv.
Imel sem prijatelja, ki mu je bilo ime Nik. Spoznala sva se ob koncu osnovne šole. Zanimale so naju podobne teme, predvsem pa naju je združevala želja po različnih pustolovščinah. Nekoč sva brez vednosti staršev odšla štopat na morje in ostala tam teden dni; živela sva pretežno od beračenja in prodaje trave, ki jo je Nik s seboj vzel veliko zalogo. Z Nikom sem pokadil tudi svoj prvi džoint, toda moja prvenstveno zanimanje je še vedno veljalo tematikam, ki sem jih omenil. Nik se je vse bolj potapljal v droge. Tudi njega je zelo zanimal okultizem in veliko je bral dela Aleistra Crowleya, ob tem pa je vse pogosteje jemal tudi LSD. V tistem času se je dobil v obliki majhnih pivnikov. Vsak pivnik je imel na sebi določen znak. Nekateri so nosili znak Smeška in so se imenovali »Smileyi«, drugi podobo odštekanega kolesarja in so se imenovali »Hoffmani«; in podobno. Nikov govor je postal vse bolj nekoherenten. Vedno bolj je v svoje pogovore vpletal Satana in neke domnevne moči, ki mu jih slednji daje. Vse to sem opazoval z naklonjenostjo, toda tudi z nekim tihim nelagodjem. Potem ko ga neko določeno razdobje nisem videl, me je Nik, vesel srečanja, povabil k sebi domov. Nikova družina – oče, mati, sestra in Nik - je živela v prostornem dvosobnem stanovanju z dvema kabinetoma, od katerih je bil eden Nikov. Ko sem stopil v Nikovo sobo, sem se zgrozil: vsa soba je bila porisana s flomastri in barvami, v najbolj bizarni maniri, kar si jo lahko zamisliš, Sergej. Na steni so bili veliki, navzdol obrnjeni križi. Bile so podobe pošasti z rogovi, ki so na čelu nosile narobe obrnjen znak pentagrama. Vmes so bili napisi: »Trip – and that’s all talk for today« in »No hope without dope«. Nad samim vhodom v sobo pa je bil napis, vzet iz Dantejevega Pekla: ‘Tu skozi do trpečega greš mesta, tu skozi pot gre v večne bolečine,tu skozi k pogubljenim pelje cesta. Pravično umel je stvarnik iz višine, naredil me je silno, brez napake, v ljubezni prvi, iz vednosti edine. Pred mano ustvarjene stvari so take bile kot jaz, ki tu stojim za večno, kdor vstopiš, pusti zunaj upe vsake!’«
Andreas je obmolknil. Sergeja – ki je bil sicer vajen marsičesa in je na svojih potovanjih slišal marsikatero nenavadno zgodbo – je stresel srh. Nekaj minut sta sedela v tišini. Potem je Sergej odšel v kuhinjo in se vrnil z samovarjem. Usedel se je na stol in po kratkem premolku dal Andreasu znak, naj nadaljuje. »Bilo je očitno, da je z Nikom nekaj zelo narobe. Toda ker je med nami prijatelji veljalo neko tiho načelo, da drug drugemu puščamo svobodo in drug v drugega ne posegamo, nisem Niku rekel nobene besede, pač pa sem – z nekoliko ponarejenim glasom – celo pohvalno komentiral njegovo sobo.
(Ko se zdaj spominjam tega načela Sergej, ti ne znam povedati, kako strahotno žal mi je! Če bi tedaj govorili iz srca in iskreno ter drug drugega opozorili – vsaj taktno in previdno – na stvari, ki se niso zdele niti modre niti dobre, bi bile marsikatere usode drugačne! Tako pa lahko samo pritrdim prvemu verzu Ginsbergove pesnitve Tuljenje: I saw the best minds of my generation destroyed, laughing histerically naked, walking at the negro streets at dawn, looking for an angry fix.)
»Jaz pa bi dodal: ‘Mladost je norost, čez potok skače, kjer je most,’« je rekel Sergej.
»Res je, Sergej. Čeprav ima skakanje čez potok ob mostu svoj čar in je na nek način koristno za razvitje prave moške konstitucije, mišljeno tako dobesedno kot metaforično, bi prehod čez most marsikaj obrnil drugače – to je nesporno dejstvo. Kmalu je namreč postalo očitno, da me je Nik k sebi povabil s posebnim namenom. Od nekod je izvlekel zavojček, ga skrivnostno podržal pred menoj in ga odprl. V njem so bile temnorjave grudice. »To je heroin,« je zarotniško dejal, »poglej.« Iz predala je potegnil v krpo zavito podolgovato stvar. Odvil je zavoj. V njem so bili injekcijska brizga, žlica, zavojček citronske kisline, vžigalnik in nekaj vate. Rekel mi je, naj ga počakam, on pa je odšel v kopalnico, natočit vode. Nato je žlico previdno obrisal in nanjo stresel polovico vsebine zavojčka. Rjave grudice so imele močan in izrazit, nekoliko neprijeten vonj. Dišalo je po nečem kemičnem – hkrati pa je bil vonj ravno zaradi te kemične konotacije izzivalen. Nik je dodal citronsko kislino in vodo, vse skupaj premešal in nato pričel raztopino segrevati z vžigalnikom. Kemični vonj, ki ga je oddajala rjavkasta raztopina, je postal še izrazitejši. Ko so se raztopile vse rjave grudice, je Nik raztopino najprej nekoliko ohladil, nato pa vanjo vrgel kos vate in vsebino skoznjo navlekel v injekcijsko brizgo.
Sam pri sebi sem se zdrznil, Nik pa me je pogledal s posebnim leskom v očeh: mešanico ponosa, zarotništva in izraza »probaj tudi ti, če si upaš«. Nato je zavihal rokav svojega Killer Loop puloverja, nastavil iglico brizge na veno v pregibu roke, predrl žilo, potisnil batek ven, da je nastal v brizgi vakuum in je vanjo vdrla temnordeča venozna kri, ter vbrizgal.
Priznam po pravici, Sergej: bal sem se – hkrati pa sem bil radoveden. Na moje rahlo razočaranje pa se ni zgodilo nič zelo presenetljivega. Nikove veke so postale težke, njegovi izraz obraza blažen. Med govorom se mu je zapletal jezik in opazil sem, da cigaret v njegovi roki dogoreva, ne da bi Nik sploh vedel za to. Ob njem sem ostal še nekaj časa, toda vse, kar je govoril Nik v svojem heroinskem opoju, je bilo razmeroma banalno. Vendar me je celotni ritual, ki sem mu bil priča, izzval in zamikal. Tudi Nikova soba, porisana z narobe obrnjenimi križi, slikami pošasti in demonov ter popisana z raznimi napisi, se mi ni zdela več strašna: prej celo mikavna; in napis nad vrati iz Dantejevega Pekla je bil resda bizaren, toda hkrati tudi drzen in nekako v stilu tega, kar je počel Nik.
Vse to, Sergej, ti pripovedujem zato, da boš lažje razumel nadaljevanje. V naslednjih mesecih sem tudi sam eksperimentiral z LSD-jem, mešanica Nikovega prigovarjanja in moje lastne radovednosti pa je botrovala tudi temu, da sem Niku dopustil, da mi je injiciral raztopino heroina. Na gimnaziji, ki sem jo obiskoval, smo pri Slovenskem jeziku ravno takrat obravnavali Charlesa Baudelaire-a. Bral sem njegove pesmi – Les Fleurs du Mal, »Rože zla«; njegovi eseji o hašišu – Les paradis artificiels ali »Umetni raji« pa so name naredili izjemen vtis. Prav tako sem prebral tudi Borrougsovega Junkya in podobno klasično subverzivno boemsko literaturo. Kajpada se naše in moje uživanje kanabisa in tudi doživetja pod vplivom le-tega ni moglo niti pod razno meriti z doživetji, kot jih je popisal Baudelaire. Dejstvo je namreč, da sofisticiran, umetniško občutljiv in inteligenten človek doživetja pod vplivom drog povsem drugače doživlja kot kak primitivec – o tem se je razpisal tudi slovenski psihiater Bogomir Magajna, ki je v času med obema svetovnima vojnama delal poskuse z meskalinom in jih opisal v poljudni reviji Modra ptica. Medtem ko sta psihiater Magajna in njegov kolega Šerko pod vplivom meskalina nepopisno živo halucinirala, je hlapec, ki mu je Magajna dal enak odmerek mamila, občutil samo naval divje spolne strasti in hotel naskočiti bolničarko, kar mu je Magajna žal preprečil.
Izkušnje z LSD-jem pa so bile, priznam, zelo zanimive. Na tihem sem se LSD-ja na začetku bal, predvsem zaradi izjemno plastično prikazanih vizij v filmu Kena Russella Altered states. Vendar pa je bila prva izkušnja z LSD-jem očarljiva. Vzel sem ravno pravšnjo količino, in po kaki dobri uri se je svet pričel spreminjati v pravljico. Vizij ne bom podrobneje opisoval, takole samo na kratko: bilo je nenavadno, ko se je po naključju razmetano suho listje spremenilo v geometrične, mandalam podobne vzorce; drevesa so postala orjaške roke, ki so rasle iz tal, obcestne svetilke serija sonc v galaksiji... Kar me je najbolj presenetilo, pa je bilo to, da je LSD odprl neke nenavadne povezave. Pričele so se dogajati različne korespondence, včasih smešne, včasih bizarne,včasih celo grozljive. Določene osebe sem srečeval na točno določenih, pomensko specifičnih krajih in mestih. Če ilustriram s primerom: imel sem znanko, Nino, ki se je rada seje oblačila nekoliko bolj zrelo, kot bi sicer pristajalo najstnici – nosila je mini krila, visoke salonarje in podobno. Kadar sem vzel LSD-ju sem jo večkrat srečal ravno takrat, ko sem šel mimo lokala, imenovanega »Dama«! Takih korespondenc je bilo zelo veliko in na nek način je bila to moja prva praktična izkušnja – ali, bolje, »prvi flirt« - s svetom magije.
Potem se je zgodilo, da sem nekajkrat doživel slab trip, kot se reče. LSD-jase nisem več dotaknil, užival pa sem heroin. Občutek po heroinu je zares nasladen – toda ravno tako nasladno se je bilo poigravati z likom džankija, ki sem ga pričenjal igrati. Nastopila so zimska jutra, in ko sem se zbudil sem odšel ven pokadit cigaret. Hodil sem med bloki v megli in se samemu zdel kot junak iz Borrougsovih del in se temu primerno počutil zelo kul. Včasih sem v petek ali v soboto zvečer sedel v kakšnem klubu, prijetno omamljen od heroina, z vrčkom piva in cigareto, ki je – tako kot pri Niku – dogorevala v roki. Z Nikom sva si heroin injicirala po različnih kleteh ali samotnih stopniščih; po javnih straniščih v zdravstvenih domovih ali v lokalih. Bil je eden lepših časov mojega življenja.
Potem pa se je Nik pričel spreminjati. Enkrat me je povabil na pokopališče. Injiciral je na klopci v bližini grobov, v relativni bližini križa, brizgo pa pustil tam, kjer so ljudje prižigali sveče. Res je: bilo je nekoliko v Baudelaire-ovskem stilu, toda na tihem sem do takšnega ravnanja čutil odpor. Ko sem ponovno prišel v Nikovo sobo, je bila le-ta tako porisana, da skoraj ni bilo praznega mesta, kamor bi še lahko dodal napis. Njegov govor je postajal vedno bolj ciničen, sarkastičen in nekoherenten. Predvsem je sovražil vse, kar je dišalo po krščanstvu. Rekel mi je je, da si bo na nadlaht roke dal vtetovirati narobe obrnjen pentagram. Denarja je imel razmeroma veliko, toda vedel sem, od kod: od doma je odnašal vredne stvari in jih prodajal preprodajalcem za heroin.
Prišlo je poletje. Imel sem to srečo, da se s heroinom v tej prvi fazi uživanja nisem telesno zasvojil. Oddaljil sem se od Nika. K temu je botrovalo tudi ločevanje mojih staršev: pojavilo se je vprašanje, ali bom živel z očetom ali z materjo. Mati je odšla živet v Ljubljano, v prostorno stanovanje; v tem mestu je imela tudi moralno zaledje sorodnikov. Ker se z očetom nikdar nisva posebno dobro razumela, sem se vsaj za določen čas odločil, da ostanem pri materi, kasneje, ko je mati dobila novega partnerja, ki je bil plešast in povrhu še psihiater, pa sem se preselil k teti. V šoli sem imel vsled svojega narkomanskega obdobja slabše ocene kot sicer; želel sem jih spraviti v red, da bi lahko nadaljeval šolanje na eni od ljubljanskih gimnazij. Tisto poletje sem odšel tudi napotovanje z avtostopom po severni Dalmaciji, o katerem sem ti že pripovedoval. Kot se spominjaš, me je k sebi domov vzel neki Karlo; bilo je v Saliju na Dugem otoku. Njegova družina je imela majhno kamnito hiško v enem od samotnih zalivčkov na Kornatih, in popolnoma brezplačno mi jo je dala v uporabo. Na Kornatih sem preživel dva tedna v popolni samoti, ob vodi, ognju, kamnih in pod nebom, posutim z zvezdami. Samota, narava in dobrota Karlove družine so preobrazili mojega duha: dotaknilo se me je nekaj, kar je bilo globje in lepše od najbolj intenzivnega tripa in najboljšega heroinskega fleša. Čeprav sem pozneje za neko določeno razdobje ponovno pričel uživati heroin in druge droge, je tisto obdobje na Kornatih – in leta, ki so sledila in ki so vsa izvirala v tistih dveh tednih samote – v meni pustilo neizbrisno sled. Naj ta del pripovedi, Sergej, sklenem takole: čeprav sem z drogami eksperimentiral več kot marsikdo, v srcu nisem nikoli postal narkoman!
O obdobju po preselitvi v Ljubljano, Sergej, sem ti že veliko pripovedoval, zato bom povzel samo najbolj bistveno, ker moram vsaj nekako povezati preteklost s sedanjostjo. Torej, preselil sem se v tetino stanovanje in zamenjal šolo. Zaradi izkušnje na Kornatih, in tudi iz globokega premisleka – morda prvega resnega odraslega premisleka v mojem življenju – sem popolnoma spremenil svoje življenje. Svoj čas sem vlagal v učenje, ker pa me želja po pustolovščinah ni minila, sem slednje iskal na zdrav in konstruktiven način. Pogosto sam, včasih pa tudi v družbi nekaterih prijateljev, ki sem jih postopno pridobil, sem pričel hoditi v gore; predvsem pa me je vabila Dalmacija. Uspešno sem maturiral, do dvaindvajsetega leta sem postal tudi precej izkušen popotnik. Prepotoval sem Balkan, Grčijo, in Turčijo ; štopal sem tudi po Evropi: po Češki, Nemčiji in Nizozemski. Okultnih ved pa se nisem več dotaknil, predvsem zaradi usode, ki je doletela Nika. Svoj vpliv pa je imela name tudi teta: vsaj za določen čas me je navdušila za krščanstvo in tako sem namesto okultne literature prebiral Cerkvene očete, sholastične mislece in sodobne teologe. Krščanstvo me je zelo zanimalo; zdelo se mi je lepo in žlahtno – tetinega pobožnjaštva pa nisem maral. Kadar sem ji namreč omenil karkoli, kar je bilo povezano z nekrščanskimi religijami, je bila teta mrka in zadržana. Sicer je spravljivo rekla, da »mladi ljudje iščejo«, toda vedelo se je, kaj po tetinem prepričanju pomeni to domnevno »iskanje«: izteči se mora - tako je teta sveto verjela - v sledenju Cerkvi in njenim duhovnom, obiskovanju maše, prejemanju zakramentov in redni molitvi po obrazcih, kot jih predpisuje katekizem.
Nik pa je v heroin in neko svojo, povsem idiosinkratično obliko magije bredel vedno globje. Ker je pričel kazati znake popolne čudaškosti (med enim od naključnih srečanj mi je pokazal srednje veliko pilo in rekel, da si bo z njo popilil zobe, da bo postal čim bolj podoben Satanu!), ga je mati pripravila do tega, da je obiskal psihiatra. Po daljšem razgovoru je – tudi zaradi težke zasvojenosti z opijati – psihiater presodil, da je potrebna hospitalizacija. Nik je v psihiatrični bolnici ostal skoraj leto dni. Prestal je sicer abstinenčno krizo, toda namesto poprejšnjih doz heroina so mu sedaj psihiatri, povsem legalno, na zdravniški recept, dajali dobesedno pesti različnih tablet: od antipsihotikov prek antidepresivov do pomirjeval diazepamskega tipa. Ko je Nik, v sodelovanju z nekim pijancem, ki je bil tam zaprt zaradi megalomanskih blodenj, skušal pobegniti, je pričel dobivati depo injekcije. Depo injekcije so neke vrste kemični prisilni jopič: po taki injekciji, ki drži nekaj tednov, se človek premika kot robot in govori jecljaje. Mati je videla, kaj se dogaja z Nikom, in skušala posredovati, toda bilo je prepozno: ko je Nik prišel iz rok psihiatrov, je bil od rastline boljši le toliko, da je lahko (in še to s težavo) govoril. Kmalu zatem se je povrnil k uživanju opiatov in od takrat naprej Nika nisem več videl. Domnevam, da je bodisi mrtev, ali pa zaprt v enem izmed tistih zavodov tipa Hrastovec, iz katerih človek le stežka, če sploh lahko, uide.«
Sergej je pogledal na uro. Andreas je razumel namig – ura se je bližala enajsti in bilo bi nevljudno, če bi ostajal dlje, poleg tega je moral ujeti lokalni avtobus do četrti, kjer je prebival. Sergeja je vprašal, če lahko naslednji dan spet pride, kajti bilo je očitno, daje njegova zgodba šele na začetku. Sergej je pokimal, potem pa brez besed močno objel Andreasa. V svojem objemu ga je držal skoraj minuto. Andreas je čutil ljubezni polno toploto, ki je iz Sergejevega srca prehajala v njegove prsi, očiščevala, odpuščala,zdravila, sprejemala in krepčala. Prsi so se mu širile od tega nenavadnega vala duhovne svetlobe, ki je prehajalo iz Sergejevega srca vanj. Hotel se je umakniti iz objema, pa gaje Sergej zadržal in ga še krepkeje prižel k sebi. Andreas se je umiril in sprejemal, kar mu je Sergej posredoval. Po kaki minuti gaje Sergej počasi izpustil iz objema, počakal, da si je obul čevlje, nato pa mu odprl vrata in ga – ker luči na hodniku ni bilo – pospremil do veže. Tam sta se še enkrat poslovila, nato pa je Andreas odšel v megleno novembrsko noč.
Andreas se je odločil, da bo pot do svojega stanovanja prehodil peš. Bil je neskončno olajšan. Sergej je s svojim mirnim sledenjem njegovi pripovedi in sprejemanjem Andreasove nenavadne zgodbe storil več, kot bi storilo tisoč diplomiranih zdravnikov-psihiatrov in pet komun. Zavedel se je dejstva, o katerem je že velikokrat razmišljal: mnogi od marginalcev bi, če bi bili sprejeti kot ljudje s svojimi specifikami, in bi te specifike ne bile zaničevane, postali ne samo zelo ustvarjalni člani družbe, pač pa morda celo izjemni talenti na določenih področjih. Toda, kdo razen Sergeja in njemu podobnim bi te stvari razumel? Enako je veljalo za magijo. Dolgo razen enemu od znancev-prijateljev (Andreas še ni vedel, kam naj ga umesti) ni mogel o tem nikomur nič povedati, zato je misli hranil zase. To pa je izjemno naporno – da bi ljudi olajšali mučne odgovornosti samemu sebi in mučnega pritiska, ki ga imajo neizpovedane stvari na dušo, je katoliška Cerkev izumila spoved!
Zatopljen v misli je Andreas prišel do svojega stanovanja in vstopil. Ko je odložil svoj plašč na kljukico pri vratih, si je globoko oddahnil. Tudi on je imel, tako kot vsi ljudje, potrebo po varnosti, in njegovo stanovanje, na katerega vrata je Andreas narisal veliko rozeto, je bil njegov nedotakljiv brlog. Iz hladilnika v majhni kuhinji je vzel pločevinko piva in jo izpil skoraj na dušek. Videl je, da ima še eno: odprl in spil je tudi to. Potem se je usedel na kavč, kjer je tudi spal. (Stanovanje je obsegalo eno srednje veliko sobo, majhno kuhinjico in WC s tuš kabino; v sobi so stale pisalna miza s prenosnim računalnikom, kavč in knjižna omara z velikim številom knjig). Hotel je naviti alarm in tedaj se je zavedel, daje nekje izgubil mobilni telefon. Pograbila ga je jeza. Nekaj časa je razmišljal o srečanju s Sergejem, potem pa odpotoval v deželo sanj.
III.
Naslednji dan seje Andreas prebudil pozno. Med jutranjim umivanjem zob, britjem in česanjem se je zagledal v svoj obraz. Bil je bled, lasje so bili neurejeni. Zavedel se je vsega, kar se je zgodilo v zadnjem letu. S pogledom je preletel sobo, opazil Kolomonov žegen in ga spoštljivo položil na knjižno polico. Vrnila se mu je dobra volja. Ob petih popoldne – bila je že tema – je ponovno potrkal na Sergejeva vrata. Sergej ga je sprejel vljudno in veselo. Po obveznem čaju in prigrizku, je Andreas ponovno pričel pripovedovati.
»Obdobje, ki sem ga po odselitvi od tete preživel v skvotih, bom preskočil, saj sem ti o njem že pripovedoval. Kmalu potem, ko sva se spoznala, mi je umrl oče. Drug na drugega nisva bila nikdar posebno navezana, saj je očeta zanimala predvsem tehnika, mene pa stvari, ki jih je oče imel za vetrovnjaštvo. Naj bo tako ali drugače, podedoval sem precejšnjo vsoto denarja, ki mi je omogočila popolno samostojnost. Vpisal sem sena študij antropologije. Odnos profesorjev, docentov in asistentov do nas študentov je bil zelo lep. Toda formalna predavanja – čeprav pogosto zanimiva – niso nasitila mojega radovednega duha. Imel sem prijatelja, Jana, ki je študiral filozofijo. Imela sva podobna zanimanja: zanimala naju je krščanska mistika, azijske religije in sploh vse, kar je dišalo po avtentičnem izkustvu. V tistem času sem preboleval svoje drugo obdobje uživanja heroina, in glede nekaterih stvari sem se v oziru do Jana čutil superiornega. Imel sem lastne duhovne in predvsem življenjske izkušnje, ki jih Jan ni imel; Jan pa je živel boemsko življenje v najetem stanovanju, ki so mu ga plačevali premožni starši. Poznal je veliko ljudi, in tako sem vstopil v različne kroge študentov, večinoma iz Filozofske fakultete in FDV-ja. Moj poprejšnji strah do drog je nekako izginil; lastno stanovanje in denar sta mi dajala precejšnjo samozavest tako v oziru do novih znancev kot tudi do žensk. Čedna zunanjost, zanimiva preteklost in denar sta pri ženskah učinkovali čarobno: tistega, kar mnogi moški tako nevoščljivo pogrešajo, nisem stradal nikoli – če pa je brez seksa minilo daljše obdobje, je bilo to zato, ker me je veliko bolj zanimalo znanje kot tisto, kar imajo ženske med nogami.
Po dobrih desetih letih se je v meni ponovno prebudil želja po poznavanju okultnih ved. Pričel sem obiskovati knjigarne in kupovati knjige o okultnih vedah. Nekaj knjig sem dobil v antikvariatih, katerih reden gost sem postal, tako da mi je bilo kar malo nerodno, ko so me antikvarke ogovarjale z »gospod Andreas Abelard S.« Največ knjig pa sem naročil prek spletnih knjigarn in antikvariatov. V izborih sem bil previden: pozanimal sem se, kateri avtorji so na svojem področju avtoriteta, in kupoval tiste. Zlasti so me zanimale antična gnoza, judovska kabala, srednjeveška in zgodnje moderna alkimija, krščanska teozofija ter indijska tantra, ki je od vseh indijskih verskih struj najbolj okultna. Ob začetku podajanja na Atlantik okultnega sem si obljubil, da bom ostal kar se da daleč od del Aleistra Crowleya in moderne magije vobče. Ni pa me odbijala magija kot taka in tudi ne Aleister Crowley: strašila meje Nikova usoda.
Postopno pa je tudi ta razvpiti avtor pričenjal buriti mojo radovednost. Nisem mogel drugače: naročil sem njegovo poglavitno delo – Liber ABA – v solidni trdni vezavi. Branje te knjige je bilo odločilno: poprejšnje zanimanje za okultno, ki je nekako ostajajo v mejah filozofskega vpogleda, je nadomestilo strastno zanimanje za magijo. Kaj kmalu sem se seznanil tudi z drugimi avtorji moderne magije: Eliphasom Levijem in zlasti Austinom Osmanom Spare-om; preučeval sem tudi magično tradicijo afriških ljudstev in zlasti sinkretistične kulte v Srednji in Južni Ameriki: voudun, santerio, umbando, comdomble in celo zloglasni palo mayombe. Ker sem imel na razpolago čas & denar, sem veliko obojega namenjal tudi razmisleku. Sčasoma pa je v moji duši zraslo hrepenenje, da bi resnično izkusil vse to, kar sem bral v okultnih delih: da bi sam sprevidel in ugotovil, ali magija deluje ali ne. Skratka, pričel sem hrepeneti po živi izkušnji. Pravijo takole: »Kadar si človek nekaj res želi, takrat vse vesolje stremi k temu, da se mu želja uresniči.« Ni mi bilo potrebno dolgo čakati. Janov znanec, prav tako študent filozofije, vendar nekoliko starejši, mi je enkrat, ko smo sedeli v eni od ljubljanskih kavarn in modrovali o magiji, mistiki & sploh vsem, omenil nekega starejšega znanca, ki se baje izjemno dobro spozna na kabalo, in domnevno zna tudi čarati. Vprašal sem ga, ali bi me z njim seznanil, in odgovoril je pritrdilno. Čez kak teden sem ga poklical in ga prijel za besedo. Bil je pripravljen in dogovorila sva se za naslednjo soboto.
Hodila sva skozi eno od ljubljanskih predmestij in obstala pred večjo hišo, ki bi že vsaj desetletje potrebovala obnovo. Janov znanec je pozvonil na nek priimek (stanovanje je bilo očitno najeto). Čakala sva, potem so se zaslišali koraki. Radovedno sem čakal kaj bo.
Vrata so se odprla in pred nama je stal starec nedoločljive starosti – prav lahko bi mu prisodil petdeset, lahko pa tudi sedemdeset ali več. Imel je orlovski nos, poudarjene ličnice, ozke ustnice in dolge sive lase, ki so bile spletene v kito. Če ne bi nosil copat in večerne halje, bi ga zlahka imel za šamana iz plemena Yaqui. Najine oči so se srečale: to so bile oči sokola, temne in predirne, ostre in trezne; vendar pa sem nekje v kotičku zaznal tudi oholost in posmeh.
Bil sem prepričan, da naju bo starec zaradi pozne ure najmanj nadrl. Namesto tega pa je z medenim glasom rekel: »O, dobrodošla! Kar naprej, kar naprej!« Stopila sva v staro hišo, stari pa je zavrtel stikalo (bilo je skrajno staromodno, takšna kot imajo ali so nekoč imeli po zakloniščih) in prižgala seje luč. Sledila sva mu po stopnicah v enega od gornjih nadstropij. Starec je odprl vrata in znašla sva se v enem od stanovanj. Poleg stanovanj starca je bilo v hiši še nekaj vrat in drugih stanovanj. Ne vem zakaj mi je prišla na misel pesem Svetlane Makarovič, navajam ti jo po spominu, Sergej:
‘Zrasle so velike hiše, V njih prebivajo ljudje, Sanjajo prelepe sanje, Da so živi, da žive.’
Hiša je bila sicer stara in napol razpadla, stanovanje pa presenetljivo udobno. Stari nama je odkazal mesto na dveh nekoliko oguljenih foteljih, sam pa je odšel v kuhinjo, pripravit kavo. Med pripravljanjem kave sem si ogledoval prostor. V njem je bila nizka kredenca, na kateri so bili najrazličnejši predmeti: kipci iz Azije in Afrike, ki so prikazovali Budo, Šivo, pa tudi različna druga božanstva, ki bi jih verjetno prepoznal, če bi si kipce lahko bolje ogledal. Na drugi strani prostora je bila knjižna omara. Vljudnost mi (še) ni dovoljevala, da bi si knjige ogledal, toda nekateri od naslovov so mi bili znani. Bilo je mnogo okultne literature.V oči so mi padla dela Aleistra Crowleya, veliki leksikon mitologije, strokovna dela o babilonski, asirski in egiptovski religiji…. Razbral sem tudi nekaj proznih del, med njimi dela Bulgakova, Henrya Millerja, Sartra in Nietzscheja. Na steni nasproti fotelja, kjer sem sedel, je bila neka stara grafika, pravzaprav bakrorez, kabalističnega Drevesa življenja. Ker se je starec v kuhinji mudil dlje časa, sem si omaro s knjigami (kar ni bilo nič nenavadnega, saj so me, kot veš, knjige vedno zanimale) še enkrat. Na posebnem mestu, nekoliko odmaknjena od ostalih knjig, je stala črna knjiga, skrbno ovita v prozoren plastični ovitek. Nisem se mogel premagati: stopil sem bližje, knjigo vzel iz police in pogledal prednjo plat. Skoraj bi kriknil od začudenja, pa sem se zadržal: bil je zloglasni Necronomicon.
Starec seje vrnil s kavo. Po uvodni predstavitvi smo prešli na kabalo in tantro. Starec nama je pričel razlagati korespondence med sefiroti in čakrami. Obe tradiciji, tako hermetično kabalo kot indijsko tantro, sem poznal razmeroma dobro, toda kmalu sem spoznal, da starčevo znanje presega moje. Kar sem vedel, je bilo večinoma knjižno znanje; imel sem sicer nekaj močnih izkušenj duhovne narave, toda starčev govor me je prisilil k spoštljivemu molku. Obenem pa tudi starcu moje znanje – predvsem pa zmožnost intuitivnega zapopadenja pojmov mistike in magije – nista ušli. Celotni večer smo preživeli v prijetni diskusiji; in kaj kmalu sem pričenjal razumevati, da se čakre nanašajo predvsem na intrapsihično stanje, medtem ko sefiroti predvsem ponazarjajo človeka v relaciji do sveta.
Po krajšem pogovoru smo se poslovili. Starec meje pogledal z otožnim, čudno domačim pogledom, kot bi me vabil na neko skrivnostno potovanje; hkrati pa je bil v njegovih očeh tudi nek nenavaden lesk, ki mu še nisem znal določiti pomena. Kakorkoli, zdelo se mi je, da sem na starega napravil vtis, saj je na moje vprašanje, če ga lahko še obiščem, odgovoril pritrdilno in celo z veseljem.
Med potjo domov sem govoril le malo. Ko pasem prišel v svoje stanovanje, sem si rekel: »To je to, Andreas! To je ta izkušnja, ki jo iščeš – toda, bodi previden.«
Starega sem pričel redno obiskovati. Neka neznana sila meje privlačila kot magnet. Zelo veliko sva govorila o magiji. Stari mi je pojasnil pomen magičnega pečata ali sigilluma, mi razložil, da obstajajo nesestavljeni in sestavljeni magični pečati. Primer nesestavljenega magičnega pečata so denimo pečati inteligenc in grimorijev, kot so denimo Picatrix, Liber Iuratus Honorii, Clavicula Salomonii in Dragon Rouge (čeprav, kot mi je razložil stari, so v določenih primerih tudi ti sestavljeni, saj gre za spajanja in združevanja več inteligenc v eno samo astralno bitje, in podobno). Primer sestavljenih ali kompleksnega magičnega pečata pa je na primer kabalistični Etz Chayyim, Drevo življenja. Prav tako so primeri sestavljenih magičnih pečatov, ki jim je dodana tudi velika umetniška vrednost (In kot je pojasnil stari, sta magija in umetnost tesno prepleteni, saj je umetnost v nekem smislu magija, magija pa je – poleg tega, da je tudi znanost in veščina – predvsem umetnost.)
Magični pečat (sigillum) je zapis določene astralne ali duhovne realnosti v nek simbol. Zelo kompleksna duhovna realnost je tako simbolno obeležena, vendar pa bo nekomu, ki takšnega pečata ne zna aktivirati, magični pečat pomenil malo ali nič. Za razumevanje poante Drevesa življenja, na primer, je potrebno celoživljenjsko prizadevanje: in še tedaj ni nujno, da se bo krasota tega opisa duhovne realnosti v celoti razodela čarovniku. »Opusti akademsko znanje, ali ga vsaj daj na stran«, mi je velikokrat govoril stari. »Akademiki so polni napuha, ki ga dajejo tone prebranih knjig, udeležbe na simpozijih (ki so pogosto le oblika samopromocije!) in njihovi nazivi, na katere so tako prekleto ponosni. Akademik je sposoben napisati debelo knjigo, kateri se bodo so-akademiki klanjali, zgolj zaradi referenc pišočega akademika, toda knjiga je lahko samo naštevanje golih faktov, ali pa razprava o tem, kar so povedali drugi. To ni nikakršno znanje: to je pravzaprav ponižanje znanja, v najboljšem primeru oblika sofizma,v najslabšem učeno nakladanje. Za uvid v magijo je potrebno več. Na prvem mestu inherenten dar, nadalje zmožnost uvida preko običajnih meja, in veliko prakse.«
Se nadaljuje.
