Misli na mé v pomladnih nočeh
in misli na mé v poletnih nočeh,
misli na mé v jesenskih nočeh
in misli le nàme v zimskih nočeh.
Čeprav me ni tu, sem pač tam daleč nekje,
ni me ob tebi, nekje sem v tujini,
vlezi na hrbèt se — med hladne lanene
rjuhe, kakor da v mórju lebdiš,
prepusti se válu z menoj—samotna kot jaz.

Za dne pač ne silim ti v misli;
naj jih le dan vse spreobrne.
Osmodí naj te dim cigaret in pijača preplavi,
zamóti se, daj, doklèr ne zbledim spred tvojih oči.
No prav, ne misli na nič tekom dne,
na mène le misli, o mèni sanjari—sredi noči.

Od daleč, ko slišiš vlakóv ta nočni brlizg
ter veter, ki trga na kósme oblake,
zabôga tedaj—čuj!—me usliši.
V kamrici tvoji naj čutim te tvoje
od vzhičenja in od bolésti priprte oči
in dlaní na sencéh—ter srce, ki kriči.

Glej, tako te rotim, da v tihoti noči,
ko po strehi nad tabo dež poškrebljá,
ko ledene so rože v oknih in sneg se iskri,
ko tam si nekje med zavestjo in snòm:
Pomisli na mé v pomladnih nočeh,
in misli le nàme v poletnih nočeh,
pomisli na mé v jesenskih nočeh
in misli le nàme v zimskih nočeh.

Prevedel: Boštjan M. Zupančič

BUCOLIC

Hither and thither
Over the heather
Flits a plastic bag
With a broken wing

November 6 2015

BULLSHIT EVERYWHERE NIGHTMARE

There’s bullshit on the chair and bullshit on the floor,
Bullshit on the stair and bullshit on the door,
And bullshit in my hair… Why! there’s bullshit everywhere!

There’s bullshit on the street, in every face we meet.
Bullshit when we greet and bullshit when we tweet
Polluting sea and air: yes, there’s bullshit everywhere.

There’s bullshit in the church and bullshit in the school
And bullshit in the Commons, where they treat us like a fool.
We’ve enough bullshit to share, so much bullshit everywhere.

There’s bullshit in the park and bullshit in the pub,
Bullshit in the booze and bullshit in the grub,
But we don’t fucking care, so there’s bullshit everywhere.

We have a bullshit job and we lead a bullshit life.
We have some bullshit kids, ditto a bullshit wife.
So perhaps it’s only fair that there’s bullshit everywhere.

Bullshit under my skin, bullshit in my head,
Poisoning my thoughts as I toss and turn in bed.
Even dreams fill with despair when there’s bullshit everywhere.

November 19 2015

INTERVIEW WITH THE DOVER WOLF BOY

I was raised by wolves
At 23 Lavender Avenue in Dover
An only child
My parents ate the others
During the long winter of ‘62/63
The hunting was thin that year
Many wolves died
Whole dens wiped out
I’ve never suffered from survivor’s guilt
And I have no idea why I was spared
I didn’t realise my parents were wolves
(or rather that I was a boy)
Until I was eight years old
I saw them returning one night
After a hunt
Each carrying a bloody bone
In its jaw
That was my breakfast
But my discovery came too late
I had already started catechism classes
I was wary after that
Although I was always treated with affection
And willy-nilly returned my parents’
Enthusiastic licks
And so life proceeded normally
I did all the things that young lads do
Of course, I could never bring friends home
Then one summer night
I saw them leaving under a hunter’s moon
Silver-grey silhouettes loping over the back lawn
Disappearing behind the potting shed
They never returned
Now I sit on the living-room carpet
Howling at the TV

November 2015

NATURE’S JUST NOT NICE

They’re all driving to the mountains
To get away from it all
Hiking rocky hillsides
To answer nature’s call
Anyone would think
They’re on the way to paradise
I guess they’ve all forgotten
Nature’s just not nice

No, nature’s just not nice
Nature’s just not nice
Look in the bathroom mirror and you’ll see
Nature’s just not nice
Nature’s just not nice
So culture’s not much better either

Only last month did I see
A corbie raid a robin’s nest
And when it flew away
It had yolk smeared on its vest
I’d say that there crow
Had found its paradise
But crows don’t seem to care
That nature’s just not nice

No, nature’s just not nice
Nature’s just not nice
Look in the bathroom mirror and you’ll see
Nature’s just not nice
Nature’s just not nice
So culture’s not much better either

Walking in the mountains?
Inside yourself you’re walking
Talking about nature?
About yourself you’re talking
Say, how can you be far
From where and what you are?

No, nature’s just not nice
Nature’s just not nice
Look in the bathroom mirror and you’ll see
Nature’s just not nice
Nature’s just not nice
So culture’s not much better either

October 25 2015

PENCIL

When they drew the line
Everyone insisted on holding the pencil
But there were too many hands
So they tried making a bigger pencil
But there were still too many hands
Or the hands had grown bigger
So they made still another pencil
But again the hands were too many
And too big
And because there were so many huge grasping hands
Each time they made a bigger pencil
It was always too small
And this went on and on and on and
So now the pencil is so big
That even with all those hands
Those huge grasping hands
It’s too heavy to hold at all.

19 September 2015

DIE LETZTE ZIGARETTE

in memoriam K. H.

Die letzte Zigarette
drückte ich im
Aschenteller der
Erinnerungen aus.

Zwischen den Zinnkrügen
verfing sich mein Blick.
Blieb hängen im Mantel der Zeit.

Ich bettelte noch
um etwas Sand
für die Uhren.

Doch das Glas zersprang.

Sekunde der Atemlosigkeit.
Vor mir nochmals
begrenzte Ewigkeit.

EINGEKERKERT ZWISCHEN DEN BERÜHRUNGEN

deiner Hände in den Kerben des Gestern
überflutet dein Sommergedächtnis die
Erinnerung zerbrochener Worte

Glas zu Glas
das Weiße zum Weißen
das Braune zum Braunen
und du sagst die Musik Wagners
mochte sie nie
das Grüne zum Grünen
und die Hoffnung zersplittert

Trenne ihn sorgfältig
den Müll der Gefühle
den Hass und den Neid
das ist doch Restmüll
sagst du und
stopfst die Blätter mit
wortlosen Worten
beschrieben in die blaue
Papiertonne von nebenan
du weißt nicht wohin mit der Liebe
nicht zum Alteisen sagt sie
denn da rostet sie an

Die Biotonne holen sie nie
ab vor vier.

ICH BIN DIE PANTOFFELN

deiner Seele
am Morgen danach.
Du machst zu große
Schritte,
reißt mich aus
meiner Mitte heraus.
Deine Seele verlässt
barfuß das Haus.
Die Pantoffeln
liegen zerfetzt
im Flur.
Ich bin die Pantoffeln
deiner Seele nur.

MATHEMATIK

Dein Leben ist voller Brüche:
nenn die, die zählen.
Bündle die Leidenschaften
zu spitzen Winkeln
addiere die Hoffnungen im Quadrat
ziehe die hungernde Wurzel
potenziere das Resultat.
Die Summe der Jahre
schwingt auf einem Trapez
ohne doppelten Boden
das Produkt der Gefühle
eingeschlossen im Kreis.
Zeichen jagen Zahlen
schließen sie ein
in Pyramiden aus Zeit
teilen, addieren
multiplizieren und dividieren
wieder und wieder:
ein Rest bleibt.

MEINEID

Im Mai einen Meineid schwören
am Tag der Arbeit
im Monat der Verliebten

Im Mai stören Worte die Stille
wo ein Weg, da ist auch ein Wille

Im Mai einen Meineid schwören
die Wahrheit will keiner hören
auch nicht im Monat der Verliebten
auch nicht am Tag der Arbeit

Die Bäume sind grün, der Wind weht flott
der Euro schwankt
Länder stehen vor dem Bankrott

MUSIKALISCHE LIEBE

Ich wünschte,
ich könnte
dich lieben
abandonné:

innocente
passionato
perdendo.

Ich möchte
In deinen
Armen
mich drehen:

con brio
burlando,
nicht
raffrenando.

Pianissimo possibile
möchte ich dich
spüren,

wenn auch
con tutta la forza.

Für sempre sein
dein primo volta
senza misura.

Soave – vacillando – a piacere.

SCHLAG’MICH AUF

wie ein Buch,
und leg’ mich
nicht nach
drei Seiten
beiseite.

Fahre fort und
entschlüssele
mich,
auch wenn müde
werden die Augen
und starr dein
Gesicht.

Und wenn du
mich tausendmal
liest,
du wirst die
Antwort nicht
finden.

Ich selbst
weiß sie nicht.

Die Antwort
steht vielleicht
auf der letzten
Seite,
und die fehlt
in meinem
Buch.

Drum blättere
Nicht weiter.

Schlag mich
auf wie ein
Buch,
und begnüg’ dich
mit wenigen
Zeilen.

SCHUTZENGEL

Engel mit den abgebrochenen Flügeln
wie willst du mich beschützen?

Selbst schutzlos ausgesetzt dem Leben
hat leises unvorhergesehenes Beben
dich selbst zum Schutzlosen gemacht?

SEELENCOCKTAIL

Meine Seele schlägt dreimal Purzelbaum,
bleibt dann hängen am Saum deiner Gefühle.

Bitte tritt nicht drauf,
lass ihr freien Lauf.

Sie ist auf der Flucht
vor sich selbst.

STERNZEICHENWANDERUNG

Im Sternbild der Zwillinge gestrandet

ins Leben gekrebst

dem Löwen zum Fraß geworfen

die Jungfrau schielte zur Waage

der Stachel des Skorpions saß tief.

Wandern im Sternbild der Zwillinge

Auch der Schütze verfehlte sein Ziel

Ich lieh mir ein Stück Sturheit vom Steinbock

Wassermänner traf ich nie

Auf dem Trockenen zappelten die Fische

Ich widderte durchs Leben
und traf auf den Stier

TODESPRÄLUDIUM

Für Jockel

Es war, als schliefest du nur.
Dein Atem - ein sanftes Gleiten.
Und nur noch ein Flügelschlag
trennte dich von den ewigen Weiten.

Dann war es still.

Doch die Stille war hörbar und laut.

Mir war, als schliefest du nur,
so vertraut war dein Anblick und nah.
Ich glaubte Lerchen zu hören
im Lärmen der Nacht.
Doch es war nur der Auftakt
von himmlischen Chören.

Dann wurde es laut.

Doch dem Lärmen entstieg die Stille.

Du entgleitest dem Leben
In den ewigen Schlaf.
Um mich wird es still und stiller.

WENDE

Sommersonnenwende
ich trug gewendete Kleider

blieb hängen damit am Sommer
fing Feuer an der Sonne
verbrannte an der Wende

Sommersonnenwende
gespendete Kleider
verkauft im Second-Hand Laden

Kleider geladen mit Gefühlen
Liebe zu Feuer geworden
Hass zu Asche

Ich trug gewendete Gefühle
Kleider aus Feuer
Die Liebe behielt ich nicht
sie wurde nach der Wende zu teuer

Die Asche hab ich verstreut

Der Hass blieb kleben an meinen Waden

Die Gefühle trug ich in den Second-Hand Laden

ZUBETONIERT DER HIMMEL

mit Sonntag aus Wolken
mit Klängen von Glocken

Ich glaubte an Gott
als der Himmel blau
sich im Sonntag verlor
die Sonne sich schälte
aus Blütenstaub

Riesenräder
rudern gegen die
Himmelswand
Sterne splittern ab
Gott wird geteilt
in Gut und Böse

Wie knie ich nieder vor dir
mein Gott des Guten
wenn das Böse mich nimmt
bei der Hand

Wir zerschellen an der
zubetonierten Himmelswand
im Kniefall zerstäubt der Sonntag
du schöpfst Glauben von uns

Der Traum bleibt hängen

I

Have you ever, my true love,
aske’d yourself where do your longings lie
and if you do at all belong,
to whom or to what purpose will you spend your life?
With forty years on your brow
and wrinkles ’round your now flush’ed cheeks,
you will still be all that you’re now
and yet your eyes, that every man now seeks,
will see and be look’ed at, proud
no longer of the spell they cast.
Your charm irresistible is in the landscape vast,
is in your soul now still veil’ed by a childlike shroud,
disclose it with the way you spend your future’s past:
your inner beauty is what disconnects you from the crowd.
Belong thee, therefore, to your own ’nblemished self
And if my love is real, belong thee to myself.

II

Consider me thy friend in need,
on whom your life will well be spent,
you, to who my care belongs in every deed,
insufferable longing if you yourself absent.
I would, but will not die for your depart,
because what use, if cease I and desist,
would have you for the stoppage of my heart
and mind’s travail in order to release
the conflict of identities into pursuit of art?
For in your falsehood you’re are truer still
than most are in sincerity,
your intuition, even of me, deeper—and so is your will
although deprived of constancy,
to rescue yourself and me from loneliness ’nd misery.
And thus I need your love much more than you do mine,
Together we shall navigate along the shore,
I am your compass — and you’re mine.

III

If we confront each other every day,
Bereft of mercy and with cruelty possesse’d,
atrocious accusations fling we may,
jealous of every move, yet unconfess’d;
my eyes don’t hear, what my love should see,
you miscomprehend my deepest fears,
seeing abandonment, where I to thee
belong so true that nothing even nears:
to shake awareness of the dear you.
Is it not this ambivalent proximity,
the intimacy lovers due,
that between us metamorphoses pity
into true love?
Inside grow we stronger must,
lest fire of o’r love will turn into dust.

IV

When you are fay away and I alone,
with others when you are, happy perchance,
how miserable am I, lonesome, to the distraction prone.
I would but call on you—and with you dance!
Do I still keep a stiffer upper lip,
My throat with tears constricted,
I long for your reoccurrence, or to take the trip,
To see, embrace you and to kiss—as predicted:
A woman old and far in village Auber,
Told you and me, how we shall one day part
and then together come again. T’is now, her
prophecy fulfilled, for she is smart.
Nothing will part us now ’xcept for pick and shovel,
Together we shall stay — and let the world grovel.

V

And so you go through life misread, misunderstood,
As I, again ’n again disproved ’n disconfirmed,
browbeaten by the so-called love, and good
to others, my own heart to ashes burnt,
helpless perhaps to comprehend
that what we seek is deeply buried,
your being different—is close at hand.
Surrender, loosen control of your emotions varied,
begin to feel, ’vry pore a wound ’nd sore,
that you like me, are real and unique and carried
away with your desires. Redeem identity, forlorn
utterly in rage and furies—and in the yearnings buried.
Find not in others, seek in your own very self
the music of blazing passions—enjoying themselves.

VI

T’is only me to stand below, cradle your fall!
Disintegrate, do fall apart and do despair,
experiencing horror, crave, be hungry, call
out for me to hold you, to embrace and care!
Fair be my child, I’ll nourish you and mother
your need for understanding and support,
help you express your sentiments and rather
than open seas to sail—please come to port.
Sort out your feelings even in fists and guts and sex,
And separate pristineness from the counterfeit.
Embellish not, but rather relish and do not vex
in your descent: to make your soul to your body fit.
For there is nobody ’except me so well to understand,
respect your inner beauty—and your errors to amend.

Bok! Već je dugo što se nismo vidjeli, čuli, čitali ... Dvije godine ... I još onda samo nekoliko djelića pokupljenih od tu i tamo – o vremenu, cijenama, nekoliko ironičnih misli na račun vladajuće klike, o drhtanju srca. Sada nepozvan i neočekivan upadam u tvoj inbox, udaram o ekran tvoga računala. Sigurno misliš, da ti želim poručiti nešto posebno – dvije godine su naposljetku dvije godine ... Ruku na srce, ništa posebno se mi nije dogodilo u te dvije godine. Bar ne takvog, što se mi nije dogodilo već i prije. Preseljen i opet preseljen, otpušten iz ljubavi, prepušten samoći dva tri blackouta, novo računalo sa sposobnijom grafičkom karticom, nekoliko posjeta starim predjelima, puno šetnji po nebrojeno prehodanim putovima ... Zašto se onda javljam? Pitanje je na mjestu i zahtjeva odgovor – ne želim biti netko tko drugima oduzima vrijeme. Ali tu zašutim. Ne znam. Zaista ne znam. Dvije godine sam preživio zavijen u šutnju, a sada, ta znaš – jesam li čovjek koji sanja leptira, ili sam leptir koji sanja čovjeka? Pokušavam naći razlog svojoj šutnji – tiranski poljubac koji mi je zalijepio usta, zasužnjenost s računalnim igricama ili jednostavno samo umor od bavljenja jezikom. Izgovori, izgovori. Samoprijevare, samoprijevare. Najbolje bi bilo, kad bih ostao zatvorenih usta. A ipak sam ovdje u tvom inboxu, na tvom ekranu ... Odlijepljujem usnice, rastvaram plotove zuba, podižem otrpli jezik k suhom nepcu ... Samo zbog toga da bih progovorio? Stvarno samo zbog toga da bih opet progovorio?

Je li cinizam zaista sve što mi je još ostalo? Sjedim na šamlici i igram se s mačkom. Mačka se je prije nekog vremena doskitala k mami. Sada joj pravi društvo i većinu vremena izvodi gluposti. Bacam joj klupko vune i zavidim joj njenu nedužnost. S nedužnošću ne mislim na čistunstvo, što ga Amerika projicira na djecu, nego na okrutnu i beskompromisnu nedužnost djeteta i divlje životinje – kad nešto žele, to žele, kad nešto ne vole, to ne vole. Htio bih stupiti na cestu i povikati iz dubine utrobe: »Sve ste nam pokrali: posao, život, jezik! Da, ukrali ste mi jezik, da sada nije više cilj, nego samo još sredstvo, lopata za odgrtanje dreka, kojim nas zalijevate dan na dan!« Umjesto toga pak, kad ostanem sjedeći u nekom društvu, kažem:«Zadnji put sam bio na Žalama i čitao prezimena na nadgrobnim pločama, jedan je bio Dobrota, bila je žena, pokopali su ju, gospođu Dobrotu, tako kao što su sreću i prijateljstvo bacili u zatvor.« I cinično se osmjehnem. Ah, Pauvre Lelijan, kad bi samo znao kamo je doveo veliki modernistički projekt estetizacije društva! Umjesto da bi posmatrali Brancuisove divno neuporabne ptice nasred galerije, čitamo natpise na njenim stijenama – one koji pokazuji smjer kretanja, koji pokazuju gdje je vece. Mačka skoči za klupkom vune, promaši ga, te mi s kandžama raspara kožu na srednjem prstu. Krv na mrzlom jesenjem suncu, koje sije kroz kuhinjsko okno zabljesne kao rubin.

Nastupila je noć usred dana, sunce se je promijenilo u crnu pjegu i race, kokoši i guske zarile su glavu ispod perja u zbunjenom uvjerenju, da je već večer. Svi su govorili o milenijskom kukcu, poplavama, vatri s neba, izjednačavali su se sa tiranozaurima i ponavljali Nostradamus, Nostradamus, Nostradamus, vrućićni od očekivanja kraja svijeta i samih sebe, umorni od svijeta i samih sebe. Gledao sam koz pocrnjelo staklo potpuni sunčev mrk i bio nemalo razočaran nad njim – bio je tako dalek i zbog udaljenosti uopće ne fascinantan. Zato sam odložio staklo te si ga radije ogledao u neposrednom tv prijenosu. Upitah, što je vidio stari prorok, ako je bio prorok i ne samo prefrigani gotovan različitih knezova, kad se mu je otvorilo okno na naše vrijeme. Što, ako se mu je otvorilo u kino dvoranu, gdje su upravo prikazivali »Deep Impact« ili »Amargeddon« ili neki drugi film o padu asteroida? Lebdeći iznad glava gledatelja imao je osjećaj da putuje s asteroidom kroz svemir i izravno prema ništa strašno slutećim stanovnicima zemlje. Kakve boje? možda je uskliknuo! Kakvo uništavanje! , možda je rekao. Pa to je fenomenalno, možda je zamrmljao kad se je okno konačno zatvorilo i na sreću još pred kraj filma. Jer to bi ga tek zbunilo. Pretresen od snage prirode mogao bi pomisliti, da je u odjavnoj špici vidio pročitano pravo božje ime – na primjer Bruce Willis.

... bijelo, bijelo ... sve bijelo ... polja, travnici, cesta, crveni krovovi koji obrubljuju, ograde .. na kraju sela, kuća s srušenim drvenom krovnom konstrukcijom, srušena štala ... bijelo je nebo, iz kojeg se prosipa bjelina --- bijela je kuhinja, spavaća soba ... bijele su kosti majke koja je umrla na porođaju, kosti maćehe, koja se je objesila u štali ... bijelo, bijelo ... moje noći, moja sjećanja na kožu neke djevojke, njena koža... bijeli i mrtav je sin ... bijelo je ludilo žene, koju je doveo kući ... uže kojim su svako veče svezali oca ... bijelo, bijelo ... sve bijelo ... moji tragovi u bjelini, kad idem tamo mimo ... moje grlo obloženo gnojnom anginom ... bijeli su vrtovi, dvorišta, dovozi ... dovoz do susjedne ruševine ... bijeli je dim, koji suklja iz njihovog dimnjaka ... bijelo je drveće u voćnjaku ... bijela je živa živica ... bijela je škarpa ... susjedi žive tiho i sretno, u ljubaznim osmijesima otkrivaju bijele zube ... bijeli u bijelom zaboravu ... u još uvijek dosegnutoj normi seoske idile – njihova baka je sredinom prošlog stoljeća sjekirom usred kuhinje ubila muža ... bijelo, bijelo ... krv je crveno obojila bijeli stolnjak, naslikala sublimnu sliku ...

Sjedi kao da bi sjedio na željezničkoj postaji zabačenog gradića iz američkih vesterna i čekao nekoga koji će doći »tiho i otići u legendu«. Okolo njega je puno otvorenih, uništenih i rastrganih kofera, putnih torbi, ruksaga i potrganih vrećica s reklamnim natpisima na različitim jezicima. Tu vire dječje majice, sa sašušenim mrljama kakaa, mlijeka ili čokolina, tamo iskrivljene i izlizane tenisice, zamazane zemljom s livade, na kojoj je u nekom od pretprošlih života zabio par golova; opet drugdje su pentrajuće traperice različitih veličina, hrpe iznošenih cipela i šlapa, probušenih i od znoja otvrdnulih čarapa; uporabljene kemijske olovke i odgriznute olovke leže unakrsno pored dva laptopa i stacionarnog računala s razbijenim ekranom, kao štapići za mikado; tamno plavo odijelo, preusko u struku, obimni broj popišanih gaća, okrvavljenih zavoja i gaza, zgužvanih flastera; popisani i porisani listovi papira, dva albuma fotografija, koja ga pokazuju u mlađim verzijama uz više ili manje važnih spomenika, na više ili manje razvikanih razglednih točaka; smeđi sametni sako, što ga je zaboravio obješenog na ogradi školskog igrališta – htio ga je imati zato da bi bio sličan starijem bratu, koji mu sjedi nasuprot usred svoje vlastite prtljage, usred svojih vlastitih istrošenih, slomljenih, skrhanih, svijenih, zahrđalih, posušenih i rastrganih stvari; vrijeme sjeda na njih kao prašina iz arizonskih ili teksaških prerija, pobjeljuje njihovu sve rjeđu kosu, sve krhkije prste; nakon smrti, pomisli, rastu samo još nokti i kosa; ne znam, što je to, kaže brat, a u zadnje vrijeme si moram rezati nokte i dvaput tjedno; možda pa uopće već nismo živi, pomisli i zagleda se u zalazak sunca, kao da je tajanstveni stranac već odjahao u nj, te će se sad sad preko prizora zavrtjeti natpisi.

Moje računalo je otišlo među gusare. Preko velikog plavog oka si je nadjenulo crni povez, te se s pravom hekerskom odlučnošću otisnulo na more world wide weba. S oskudnim poznavanjem gusarskih običaja, pobranim iz Wikipedije je nasrnuo na različita ministarstva i banke te je jedanput u svojoj slijepoj brzopletnosti latio čak i visokih bedema Pentagona. Uzalud sam mu govorio da iz sebe pravi budalu, da nije kadar zarobiti niti jahti, čamaca za napuhavanje, sandolina, kajaka, kanuja, a kamo li provaliti u pažljivo čuvane vladarske trezore. »Pogledaj«, rekoh mu »još turistima na pedolinima prije dozoveš osmijeh na lice, nego natjeraš strah u kosti «! Nije se obazirao na mene. Pjevao je »usred mora crna oluja« i »hej, haj i puna flaša ruma«, sanjario o blagu na zaboravljenim otocima prastarih filova i svejedno napravio dovoljno gužve, da su ga Gatesovi bankari ožigosali za srećolovca. S vremenom je posustao. Nije više trčao za tim ili onim crakom, nespretno je trapao po palubi i dahtao kao asmatičar. »Kriza srednjih godina, vrijeme kad svakome istekne garancija mladosti«, dijagnosticirao je liječnik koji ga je našao čamećega od iscrpljenosti na obali Partisa te ga poslao u bolnicu. Sada mu čiste od katrana i nikotina umrljana pluća, okrepljuju krv razrijeđenu virusima i bakterijama, zaraženu na egzotičnim mjestima, peru mu mozak - da bi iz njega opet napravili plavookog mornara zadovoljnog s plovidbom u pripobalnim vodama.

Iznad televizije i pod ruševinama paučine: komarac usred siječnja kao zujajuće čudo. Probudile me vrane, stopljene s tamom, drvo koje raste pod oknom – istegnulo granu i sa drvenim prstom pokucalo na nju. Rat protiv prirode je epski i beskonačan: štakori u kanalizaciji, golubovi na trgovima, vrapci na vrtovima gostionica; s jeseni sam promatrao vjevericu koja je poskakivala među šetačima na početku dvoreda na Igriški, u proljeće pticu grabljivicu, koja je iz automobilske haube vrebala za sitnom životinjicom, za hranom ovijenom u još žive kožuščiće. U uskoj ulici negdje između Grand Place i Manneken-Pis punoj pasjih drekova i zaudarajućoj po urinu, kamenit reljef i natpis na starom flamanskom jeziku još uvijek zovu k Starom slonu na gutljaj piva, na razgovor od javnog značaja. Naslonio sam uho na zazidana vrata i začuo šumor novih posjetitelja: pretakanje klorofila, zeleni pir divljeg raslinja. Trava razara asfalt, drveće zauzima predgrađa, podivljane mačke i bekućni psi, organizirani u vučje čopore (rulju), prevrću po kontejnerima. I moja se krv niti približno ne obazire na pristojnost – ako bi me sada netko zaklao nožem! zakrvario bih i zamazao parket.

Ljubljana, 25. prosinca 2007. – Brisel, Passa porta, travanj 2008.< -

Ljubljana, 19. siječnja 2011

Na Zmajskom mostu me dirne sudba zmajeva. Njihove teškoće su bile neizmjerne – šišmiševa krila privezana na trup krokodila, jedva su ih nosila po zraku, da pri tom ne pomislim na nespretna pristajanja: s bodljikavim repom su pokosili čitave šume, kao da su te bile engleska trava. S mačjim očima, duboko usađenim na rogatu glavu, mogli bi odvojiti sjene od tame i to čak za mlada mjeseca, ako bi uopće bilo što vidjeli – bile su bez vjeđa, zato su im stalno suzile. Zmajevo srce je bilo čarobno i veliko kao ovčje, ako čak i ne kao kravlji mijeh. Kad je usplamtjelo u ljubavnoj strasti, doslovce je zaplamtjelo i spalilo sve oko sebe – najprije one koji su im bili najbliži i najdraži. Slijepi i osamljeni su se nespretno bacakali preko ogorjelog svijeta, preklinjali bolesnu ljudsku maštu i otužno molili prolaznike za milostiv udarac kopljem. Sad jih gledam zamrznute u vremenu i bronci, kako ih nježno načinje zelena plijesan.

Ljubljana, 22. prosinac 2007. – 4. travanj 2011.

Frank vozi polako, nigdje nam se ne žuri, Ivana, tiha i umorna od prošle večeri, počiva na zadnjem sjedalu. Pripovijedamo si priče. Sam pripovijedam priču o Paulu Kleeu – ne znam da li je stvarna - o tome, kako je spoznao, da neće biti nikada nešto više od dobrog slikara, i toga se je prestrašio, kako je potom nakon mjeseci traženja, u kojima je htio zaboraviti Europu, uzeo olovku ljevicom i izumio kleejevsku liniju. Namjenjeni smo u Ypres, našli smo se na imanju Willija Verhegghea, punom knjiga, CD-ja, i vinilnih ploča, s klavirom u primaćoj sobi i natpisom Penny Lane nad ulazom u jednu od soba – valonsko pivo usred Zapadne Flandrije, neočekivano zaustavljanje na putu u povijest, komadić povijesti koja me pogodi poput šrapnela: Willijeva Oda Wilfredu Ownu, engleskom pjesniku, palom u prvom svjetskom ratu. I onda dalje kroz valovitu pokrajinu, kroz moj strah, da neću nikada biti nešto više od dobra pjesnika, kroz beskonačne drvorede kuća uz cestu, u Oudenaarde, Frankov rodni kraj i k fotografiji, koju snimi Ivana: Frank de Crits, pjesnik i moj prijatelj, ispred svoje rodne kuće u Qudenaardeu, u trenu kad spozna, da njegova kuća nije više njegova kuća, da njegov rodni kraj nije više njegov kraj, da njegova sjećanja nisu više dorasla suncem obasjanom butiku, restauracijama i potoku koji šumi ispod okna njegove nekadašnje dječje sobe, u trenu, kad se Zemlja zaustavi i kad me Frank pogleda iz takve udaljenosti, kakvu živi čovjek još smogne.

Brisel, Passa Porta, 26./.27. travanj 2008.

Ponekad se dogodi, da sve zastane. Jučer se je to dogodilo. Zaustavio se je Franci, s pladnjem u rukama na vratima Svemira, zastalo je pivo kojeg je netko natočio u čašu, zaustavio se cigaretni dim nad glavama gostiju, zaustavili su se automobili na Igriškoj, zastala je žena na pješačkom prijelazu, zastao je vrabac za skakanja od stola do stola, sve ptice su zastale i sve vjeverice koje koriste još zadnje jesenske dane za nabiranje zimskih zaliha, zastale su, zastao je vjetar i oblaci su zastali, zastala je blaga kiša kojoj ne možeš vidjeti kraja, zastali su avioni u zraku, kao što avioni nikako ne mogu zastati, zastao je asteroid, koji je zalutao u Zemljino ozračje, njegov ognjeni rep se je promijenio u sliku ognjenog repa, Zemlja je zastala, Mjesec je zastao, Sunce je zastalo, s iznenada okamenjenim Sunčevim bakljama, koje strše u prazninu, zastale su sve vrste zvijezda, i sve vrste zvjezdanih maglica su se prestale vrtložiti u prostoru. Greška već u nekakvom nacrtu, za tren sam djelićem oka opazio nastali zastoj, prije no što sam se i sam zaustavio kao pokvareni samostojeći sat, i pomislio da se tako mora osjećati Bog, ako Bog postoji, kada se odluči prošetati kroz svoj svijet. Nije čudno, pomislih, da ga počinje mamiti napraviti sa svemogućim prstom novu crnu rupu u tkanini prostor-vrijeme, preusmjeriti put kometu, izroditi misao, prevrnuti kojeg od dvonožnih kipova, te si potom na fast forward ogledati nastali metež (zbrku?). Jučer se je to desilo. Stigla je policija, zatvorila cestu, izmjerila put kočenja, i pokrila ženu bijelom plahtom.

Bio je požar, kakvog još nije bilo. Mnogo vatrogasnih automobila različitih dimenzija dovezlo je veliki broj vatrogasaca. Odmotali su cijevi, otvorili hidrante, navukli azbestne rukavice. Skupili smo se oko njih, prometnuli se u zijala te se gorljivo prodavali drug drugome. Gorući u izjavama, čekali smo da se nauživamo strašne ljepote uništenja. Pet, deset, petnaest minuta, pola sata plamtjeli smo u očekivanju. Potom su vatroglasci objavili lažni alarm i ostavili nas - same i izgorjele do zemlje.

Ljubljana, 4. siječanj, 2008.

Pjesničke proze su iz Semiličeve zbirke Noč sredi dneva (2012)

Sa slovenskog prevelaJadranka Matić Zupančič

Obula sem kabalistične superge.
Koraki odmevajo po neskončnih stopnicah.
Kje so mesta, ki so me obiskala, ko sem samevala v difuznem negovoru.
Tujejezičniki udarjajo po stratosferi noči.
Krčeviti so, napadalni, Arabci nepotešeni, lačni verbalnih prigod.
Zaloputnite jim vrata pred nosom.
Tesno jih stisnite v pragmatični sendvič.
Bojujte se z meči, sulicami, srednjeveškimi arhivalijami/skriptorji v filmsko
neprebojnih sekvencah.
To so falange premetenih, licemernih, prevzetnih barbarov, ki epsko naskakujejo heraldični Parnas.
Sveto domovino jezika in domače nestrpnosti.
Bodimo čisti, očiščeni od vsega nepravega, si govorim v naglici reperskega vitalizma.
Ko vstopam s tehnološkimi sunki v našo skupno vesoljno vasico zgubljeno v siju piramid.
Vojna zvezd, a mi v predprostorih zgodovine, gluhi in slepi za nelokalne objeme.
In zaprti v smrtnih škatlah. Vzorčni primerki nesprememb.

OBČUTEK ZA NESREČO

Na mizi je stal globus, monitor, tipkovnica,
Noč se je zavrtela na osi lastne radovednosti in bila je skoraj vneta v tej želji, da me pogasi.
Vrh literarnega sveta je postala logaritemska funkcija, jaz sem ga zavrtel, ustavil se je,
pogled, na tihem oceanu. Čutil sem, da bi lahko začele padati, liti solze. Brez mene?

Nepričakovano elektronsko
pismo me je vabilo na Harward, ali nekaj takega, skoraj sem se zmenil. Vedel pa sem
še, da se ne splača, da gre za papirnat avionček iztrgan iz ene od Knjig. Zemlja kot
planet ima (po človeku) do potankosti prepoznano število in oblike tektonskih plošč. Drsimo
na magmatskem plašču? Juan de Fuca, in tako nazaj.

Ožina, preliv do nebes.
Nekaj sekund se je potegnilo v zavoje večnosti, kjer sem stal prvi, in še danes –
takrat, čeprav sem se že močno zvijal nad mizo, in komaj zadržaval občutek sreče,
ki mi ni bil znan, dotlej. Vedel sem, da se varam, vsaj tako sem si mislil. In verjel
sem, da sem, ker takrat si nisem rekel: jaz sem, pač pa, živim sem. Tukaj sem tudi
doma.

Minila so, nekaj let.
Postal sem oče. Dvakrat, in imam enega sina. Življenje pa še vedno teče naprej,
v isti smeri, kot vselej ... Nobeno število ni dokončno. Me bo zgrabil artritis, mi bo zraslo kurje oko tako veliko, da bom komaj hodil, vprašanj je lahko nešteto. Odgovor je eden.
Ljubim. Jo.

^* Sovražim, kjer je bolje reči; preziram moške, ki odpovejo; ki obupajo in že vnaprej
prevarajo, čeprav se prej ločijo, da lahko dalje iščejo srečo, občutek za pravo
ljubezen. Svet ne bi bil možen, ko bi rjuha bila navadna potuha. Edino orožje je človek in,
nekaterim je življenje samo ruska ruleta. Hiša Las Vegas.

ZLATOROG

Startna hišica je nekje na sredini pobočja, ki se golo dviga kot jezik brez smrek pod strmino v stenah proti kamnitemu vrhu, od katerega se blešči - pa se serpentini pot do njega. V jasnem dnevu se vidi čisto daleč v dolino, naprimer; spodaj se vidijo zelo majhne hiške in ljudje, ki s koleni rastejo proti obrazom »na dol«, ko se počasi, a vztrajno tudi s postanki, valijo predse. Tudi jaz sem se - in spet so bili na vrhu majhni ljudje, ki so rasli proti meni, ko sem se sam valil na vrh, če sem dvignil glavo in globje zajel, da bi jih videl do oči. Vsi, ko pridem gor gledamo v nebo in povsod naokrog, da bi našli še kakšnega. Sonce nam drži veke skupaj. Opeklo nas bo. Čez predele, ki nam padajo v obraze od koder gledamo, si polagamo na ušesa in nosove očala, držimo vodoravno, da smo z glavami in očmi in pogledi vsi, v eno, vsak s svojimi tremi smermi obrnjeni, docela enakomerjeni, kot puščice, nimamo izbire, ko začnemo drseti čez.

Naši robniki so zadostni, ostri, s telesi kole polagamo naravnost in mimo njih, da sneg v eni potezi gladimo, v drugi - posledično in vzročno istega, belega pršimo. Sneg je stisnjen v led. Med navpičnimi mislimi stoji praznejši prostor, koder so podaljšane v eno, ker v cilj ni možen slalom, in je zato potrebno, da, kar najbolje iti edino naravnost, skozi kolikor je možno, medtem, ko že gremo v smeri. Ko sem zadnjikrat enega položil, mu je izbilo zastavico in ga vrglo iz luknje, da je še dolgo vibriral z mano po bregu navzdol za vse večne čase. Tu ni ovinkov, iztegneš se v areno in se z lastnimi pestmi potegneš dol. V končni fazi gre vedno za smuk, časi so pa odvisni od tega koliko si ga vzameš pri vsakem zavoju in kako zarežeš prelomnico,
da razlika v prostoru ni v napoto s tem; ko moraš enkrat spet gor.

***3

Dovoli mi, da
te pustim
nedokončano – in celo.
Naj naju tokrat nič
ne razpolovi.

Obljubim, da
ne bom lovil pomenov
in ponosno našopal
tvojega telesa, sešil
kože iz nekih besed.

naj vse ostane v zraku!

Sleciva se do golega
– izginiva,
(p)ostaniva htonska.

DARILO

                         (Živalski Vrt)

Suha struga tone pod vsakim tvojim korakom,
tla; vedno bolj nese. Za teboj ostane njena polt
kalna, kot omama. Kadiš oblake vonjavih poti,
okoli vsake greš; na mašnice, balončke – kletke
pripenjaš

na njih. Teren ni naravnost, zato je težje zdržati
z vodo v breg. Na določenih mestih se vkoplješ;
svoje kraterje pustiš, da zaživijo, dokončno tam
se predaš. Kjer si se sklenil se rojevajo pupki ...
(zajokaš)

od sreče. Pihaš svečke. Na beli torti jih; sedem
in en zelen krokodil, in napis vse najboljše ... je
ogrlica iz rožic, sladka smetana na robu. Zadiši
ko ugasnejo. Trenutek popolne teme in tišine –
želje;

kot bi te vse razumele. Nihče nič ne reže. Baloni
v sobi so pisani, luči se prižgejo, in vsi ostajamo
tiho. Noge stolov, dajejo zvoke, voda v kozarcih;
ko se stegujemo, prevrnemo; kak krožnik se-pajá
lahko zlomi

medtem ko lezemo gor – smo vsi celi od torte. Čez
njo se močno stisnemo. Skupaj, da dvigne bregove
vse stene, zdrobi vsak rob
v prah zvodeni.
Zrak

PIVOT

življenje teče
nekaj ujameš
nekaj gre mimo.
(če se odločiš za šport
je tako –
veliko truda
odrekanja ...
precej gre mimo)

Z reprezentanco
smo priprave
za sezono 99-00
preživeli na Islandiji,
v Reykjaviku, kamor
nas je povabil predsednik
njihove rokometne zveze.
(vsi govorijo, kako
so severnjaki hladni
brez duše ...
pa temu ni tako)

Živeli smo po hišah
domačinov.
Jaz sem bival
pri družini Hauksson.
Jon, Johana in
prikupna hčerka
Anita. Vsi
so bili v poslu
s kitovo mastjo.

En konec tedna
smo obiskali Johaninega brata
Einarja in njegovo družino
v obmorskem mestecu Flateyri,
na samem severu države.
Einar ima košato brado
in je izkušen in cenjen
kitolovec.
(Pravijo da, ko gre on
na morje, se kiti tepejo,
kdo bo ujel njegovo ost)
Bil je ravno čas velikega
mimoplova sinjih kitov.
Vzel nas je s sabo.
(ko bi vedeli, kako veliko
barko ima Einar
in kakšne velikane
ima obešene doma na slikah,
bi bili prepričani,
da ga imajo kiti radi)
»To pot se bomo samo družili -
kita ne smeš ubiti,
če je na krovu novinec,«
mi je razložila Anita,
oddahnil sem si.

Večer se je obetal
(znotraj vsega neizgovorjenega
sem čutil, da
si postajamo
blizu)

Vsi smo:
Einar, Jon, Jaz, Johana, Anita in
Anna, Einarjeva žena
zvračali šilca žganja ...

Noč je prišla
in minevala
za nas.

Proti jutru,
5:00 je bilo,
ko se je Anna opravičila
in zapustila mizo ter
prižgala tv sprejemnik.

Na divan si je vzela
telefonski aparat in
prestrašeno zrla v ekran.

Jon mi potiho pravi:
»Njen brat je umrl v vojni
bil je pilot
življenje je dal
pa sploh ni bilo potrebe
Živel je v Srbiji, kjer sta
ostala njegova žena in sin
Italia uno
je edini program,
ki iskreno poroča o dogajanju
tam dol
in vedno obvestijo,
kdaj bodo vzletele bombe.«

Zaradi številnih treningov
(tudi vratar mora trenirati ogromno)
sem telefonske številke
mojih dol
pustil pri Anni.
Brez odvečnih besed
sva se dogovorila,
da bo tudi njim javljala
vsako pošiljko miru
iz Aviana.

SIFON

Saj ne gre za metafore
tega česar ni,
karkoli (že) to je,
konec.

Ni potrebe, da drevesa z vejami
lovijo pujske v letečih pločevinastih baletnih krilcih,
ki kot meduze stiskajo vsakršen premik
in jih dodobra stresejo preden
jih zasadijo v tla
kot rože,
tudi jaz nič ne vem
le to – če sem,
nisem drevo.

Ko bo ugasnila žareča žoga
se bom nehal izkoriščati,
zaprl bom šah
in se pritrdil na nek greben.
v času (in)htonizacije bom stružil energijo –
saje iz japonske restavracije,
kjer lampijončki ne zrastejo iz gosenic,
kjer opice svobodno nosijo lesene klobuke (in plešejo kan kan),
kjer mačke ne predejo. Ker jim je fino, pihajo v vroče mleko,
kjer natakar izvede trojni aksel v brezno
in resetira lovilec maščob,
če mi rečeš ljubim te.

METEORNA

                                        Pesem o vodi
                                        –
Prostor za vodo

        Potrkana vrata

        z vsemi žejnimi jeziki, ki jih odpirajo
          razuml(j)eni mi, brez kljuk,

za besedo
     – ne pridem nikamor,
če ji ne zrastejo lastne noge,
     roke.

               so zakrivile prvo ploščat –

               ost?) kje je ...

Danes
     ne vstopamo v objek
te, kakor v vodnjak čebriček
potopimo

     Najprej v ravnino
Fasade prebijemo pravokot-
no, skozi vrata, vstopamo in ...
skozi okna ven gledamo, če
bi se dalo stopiti, naenkrat –
cel v celo zgradbo, ne bi imel časa, da
se ustaviš, četudi na poti ven
pri debelini vhodnih vrat, pri
njenem toplem lesu.
     – ne bi mogel ven potem – tako
Medtem, ko en dan razmišljaš
kako je okus iz pipe vedno bolj kamnast

Pesem bi lahko bila kriva,
že prva,
čeprav je šlo morda za vkles
          in tam nekje
     mora še biti, še njen izkles ...

          kako naj že teče voda

Ta pesem ni kos oblikovanega kamna
          Nekje, da bi jo držal skupaj
               hiša –
naj tiho; v kosu, reče, da je lahko mirno
napušč, tam kjer ven pokuka
žleb,
     se začne,

(nekdo –
     jaz sem ostal, tu spodaj,
kjer mi kaplja na črne salonarje,
     in naprej
     steka v kanal)

FISTULA

besede so kamni.
z njimi gradiš pot čez reko
polno življenja

z brega na breg.
poskakuješ previdno
upaš, da nov kontinent
ne bo le ščavje okoli pašnika
ker še nisi našel zemlje zase
se želiš vtihotapiti – cel
ne samo z mislimi besed

(učiš se)
tako naglas ne gre
vsak kamen ki ga polagaš
za svoj napredni korak
ustvari pljusk kažin
in srk! (kamor padeš malo
po malo izginjaš)

na drugi strani –
te več ni in zdaj te lahko veselo
nosi senca ... do naslednje reke
pozabi(š)

enkrat se zamisliš
in ustaviš (dejavu)
obrneš in vrneš se po vsako
oko ki si ga na poti izgubil
dolgo te ni

v novi reki:
z bregov mečeš le
tihe okrogle kamenčke
poslušaš
koliko časa padajo
kolikšna sta globina in tok
...
prideš do profila strug
v sredino vržeš še sebe
namesto kamna ti
razklan zaplavaš

POD SEDLOM

Janko cepi drva za v peč
pred njuno hišo iz brun
sredi manjše jase
obrnjene na jug,
par minut hoje
pod gozdno mejo,
kjer je še ptičje petje
lažje slišati,
in dimnik je le rahla odprtina skozi katero;
zdi se še, hiška tiho diha.
Vsaka sekira,
usekana v čok, ali leseno tnalo,
to je navaden del hloda, pod plitkim napuščem ...
ki je lahko sončna ura,
je bila z njegovimi rokami, zasajena,
čakajo.
Tap – gre nova na dvoje.
Tako na jug –
tako severno
precej visoko,
kjer je zrak najbolj svež
na meji – znova Janko bolj in bolj,
že napenja križ, da se kot lok
sproži v vedno debelejše dele debel
dreves, ki so, morala stati mogočna,
še prejšno poletje ...
Sneg so napovedali, Tap –
Njegova Špela je iz mesta bila,
in spet je šla dol
sama, v dolino, sama reče, boh,
da sem preživela ... in te našla.
Janko ima že polno slik,
kjer ima Špela brke od kislega mleka -
kot, da to mleko zares poveča njen nasmeh ...
si rad misli, kadar ima čas Tap –
upam, da grem prej jaz
kot ta volnena kapa s cofom,
ki mi jo je spletla ...
kako jo imam rad.
In kakšne čvrste roke ima Janko,
ta biceps
pa triceps ...
Vsi čakamo
tap –

CARBON BASED ACCESS TO A TRANQUILLITY - CYCLEFORM

Enter(ing) C:
...
+ me
– a-compound-like
Fusion
Visual section
Illusion
Trasspassed
Inside
Installing
Red meat
White meat
(Flying not yet
Forgotten)

Blow
WHAT ...

Air
Dissolving
Ashes diether
Sense compact
Metal shaped
Distraction
Dispersion
No out
Liquified
Yourself
As a Three
I still

Grow
WHERE ...

All-over
Gravity strenghtenes
only
itself
towards
towards
. . .
???

Out of center ...
Relapse ...
A
Be
Ing

AJME ...

bože
pomozi
svima

nama
koji
nemamo
uši

dovoljno
duge
da
nam
...
jih

jer
i
mi
sami
noge

pre
kratke
imamo
da

bi
mogli
popeti
se
u

ta
tvoj
grudnjak
ka

sliči na običan
balkon izpod kojeg je
hrpa vezanih pasa
i bačenih štapa

YOKOZUNA

V eni roki sonce, in
v drugi, nič več.
Opekline.

(MLEKO) V PRAHU

suša. sonce pretaka. paleta mojega potrpljenja.
bazeni nežive narave. suh kamen, suha voda,
suh les. njihove barve. čakajo odprtih ust. prva
priteče, beseda, in začne
tolažiti. kot mlin
melje molk
do zrna.

v črno

noč. vse
tone da - padajo, v njej votli.
plašč, ko zapenja svoje gumbe, vsaka
svojo. barvo nosi. z bosimi nogami pokuka
suha sol na suhe rane. sonce miži, ne gleda stran -
začutim: mami ... da nas obrača, na svojo polovico neba.
tema se sprehaja od roba do roba, na koncu pade, v lasten žep.

Prosto po Martinu Niemöllerju

Ko so Madžari postavili bodečo žico,
sem ostal tiho, saj nisem Madžar.
Ko so bodečo žico postavljali naši vojaki,
sem molčal, saj so vendar naši.
Ko je v bodeči žici umrla prva košuta,
sem bil tiho, saj je to stvar lovcev.
Ko so postavili žico ob Sotli in Kolpi,
nisem protestiral, saj se kopam v morju.
Ko so visoko ograjo postavili Avstrijci,
nisem spregovoril, saj so naši stari prijatelji.
Ko so namestili bodečo žico ob Dragonji,
sem lepo molčal, saj nisem Istran.
Ko so prišli na mejo Italijani s strojnicami,
sem bil tiho, saj so nas vedno radi varovali.

Ko so z bodečo žico ogradili vso Slovenijo,
ni bilo nikogar več, ki bi spregovoril.

KAKO SMO ZAPRLI SVOBODO

Povej prehodom v mejah,
povej raje mejam,
da imajo prehode;
povej prehodu,
da ščiti mejo pred
mejo,
da volkovi tulijo
v odmevih zatohlih pisarn,
da so pisarne meje,
da volkovi stražijo prehode,
da so prehodi povsod
in meje
in volkovi
in nihče ne vidi volkov,
kdor ne vidi meje –

povej pisarnam,
kako debele stene
nosijo drobna vrata,
kako volkovi v temnih nočeh
skačejo skozi luno.

STOLETJE

Za to hišo ni prostora,
da bi kar tako metali
prazne številke,
da bi se kar slekli in goli čofotali po jezerih
hladnih pogledov,
hladnih alkoholnih zmešancev,
hladnih vrtnih dobrot –

zemlje
in te vlažne maternice vsega –
na vrtu hiše s premalo prostora.

Zakaj potem mečeš pred vrata
suhe smrdljive knjige
in nove udobne fotelje?
Ti sin dnevnih časopisov,
posoda spletnih novic,
zaspal si in iz zemlje je zrasla
roža –
jedel si
in lačni so videli rožo.

MRTVI NIMAJO TEH VODNJAKOV

S kakšno pravico si dovoliš?
Razen
če gre res dež.
Če se ves omotičen
spotika po vogalih
zaprašenih mestnih ulic
in vrtov
in mansardnih –
to je: (pod)strešnih –
staromeščanskih teras.

S kakšno pravico potem
si dovoliš razbijati posode za rože,
da mi gre vsa zemlja
v oči,
da sva zdaj oba blato –
saj ne moreš med brcanjem
široko razpreti neskončno dolgih rok;
s kakšno pravico?

Razen
če se razpustijo vse podivjane črede
mestnih postopačev,
če nanje obesim svojo krivdo,
če pridejo pred tvoja vrata
in ti z jeziki
izljubijo oči,
da postaneš med praznimi
praznina –

takrat se nekako izobesi
in zahtevaj,
da vse ponovijo,
ker ni veliko predstav,
ki bi bile zastonj.

PRIŠLA JE K MENI

Prišla je k meni,
tako neprisiljeno
se mi je prikazala pred očmi
preden sem zaspal.
V sanjah se mi je smejala,
dekle iz mojih sanj;
odšla je ob prvem svitu.

Prišla je k meni
kot pravljica za lahko noč
odšla je iz moje samote
kot zadnji jesenski vetrič

GOLOGLAVCI

Gologlavci
se sprehajajo
pod mojim oknom.
Gologlavci
brez dežnikov!

Dež jim pada
na golo glavo,
mokrí jim lase
in pronica jim
v možgane.

Ne poznajo drugega
kot da glavo
klonijo.
Kmalu jih dež
prepoji
in kmalu so oni
dež.

Padejo,
kamor jih veter zanese.
Ujamejo
se v vsako posodo.

Kdor je suženj
se ne boji dežja,
kdor je svoboden
se izogne dežju.

SMEJI SE NAJ VESOLJE,

smeji
naši pohoti in pohlepu,
ker v vsej neskončnosti njegovi
tega ni.
Smeji se naši zemlji,
ki dovolj za vse rodi
in smeji se,
ker vsak kosa ne dobi.

Smeji se nam vesolje,
smeji se dolgi noči pesnikov,
smeji umnosti pisateljev,
ki spremembe sanjajo.

Smeji se našim zemljevidom –
kdo se ne bi –
ker na Zemlji črtic ni.
Smeji se kroni stvarstva,
ker živi v vojni in bedi
in si same krivde ne prizna.

Smeji se nam,
ker poslušamo glasbo
s čepki v ušesih.

Smeji se nam vesolje
in ob tem blazno se zabavo.
Še solza se mu ne utrne,
ko ugotovi, da postali smo kot on;
trdi in temni,
neskončno mrzli in izgubljeni,
sami sebi tuji.

SVOBODA

V koraku s časom
ne trkaj na srce,
ker nikogar ni doma.
Svoboden si,
ne delaj si skrbi.

Ljubezen smo iztrebili,
še preden se je rodila.
Razmnožuj se;
nekdo mora plačati penzion.
Svoboden si,
delaj kar hočeš.

Ne skrbi
kaj je prav in kaj ne;
drugi ti bodo že povedali.
Svoboden si,
da se sam odločiš.

Ne upaj si
prijateljevati s tujci,
kajti sam boš tujec
in izdajalec.
Izključili te bomo
in zaničevali.
Svoboden si
delati kar želiš.

Ne misli –
to bodo delali drugi.
Ne govori –
govorili bodo drugi
Ne spreminjaj sveta –
za to so mesta že rezervirana.

Mnenje in prepričanje
in vero in up
zamenjaj za navodila
trendov, časopisov,
mode, politikov,
policistov in učiteljev,
kajti tako ali tako
se motiš,
kajti tako ali tako
nimaš prave vere,
kajti tako ali tako
boš poteptan.

Vse to naredi,
kakor hočeš,
saj si svoboden.

DOBRA NOČ

mora biti zadnja.
Mora biti rešilna bilka,
ki se je držiš,
čeprav veš, da je kopriva.
Mora biti bluz bar
sredi srednje
jugo-jugovzhodne Evrope
v sredi vodnjaka
v sredini tvojega srca.
Mora te parati
od znotraj navzven,
mora biti svinčeno srce;
mora ti pokati
in vriskati in piskati v glavi.
Moraš hoteti oditi in ostati
v isti meri.

Težka, težka mora biti
dobra noč,
sicer ti ne potone
v dno duše.

Težka mora biti,
ker dobra noč
nikoli ni lahka.

PROFIL DOBREGA ČLOVEKA

so potočile največ solza,
najprijaznejše in dobro srce
je doživelo največ gorja«

Ne bodi dober človek.
Dober človek je otok,
ki iz svojih kosti ladje dela,
da lahko ljudem na celini pomaga.
Iz svoje kože podmornice šiva,
da tiste na dnu morja
spravi do zraka.
Ne bodi dober človek:
ko ni več kosti,
ko ni več kože,
razdre svoje mišice, svoja tkiva
v dolge trakove,
da z drugih deževne oblake
nadse povleče.
In ko ostanejo le živci
in srce in duša in možgani
gre dober človek prostovoljno v pekel,
samo da dela družbo tistim,
ki so v peklu sami.

DOBRI MOŠKI

Vedno igram
rusko ruleto v glavi.
Vse stavim
na črno
ali na nič.
Vseeno kako daleč
od kanala,
od oltarja;
vedno si bom zapomnila
nate pozabiti.

Dobrega moškega
je res težko najti;
samo tujci še
spijo v moji postelji.
In moje najljubše besede
so »zbogom«
in »na svidenje«
in moja najljubša barva
je rdeča.

Dolgo mrtev sem vojak
z druge strani okvirja;
a nobeden ne pomni
vojne moje,
nobeden ne pomni
imena mojega.

Pojdi po livadah,
kjer samotarijo vrane.
In boš, videla boš;
tam samo dežuje,
tam ne raste nič;
tu boš našla mene.

DRUGA STRAN ŽIVLJENJA

Pojdi na drugo stran življenja,
kjer dež ne riše mavric
in sonce ne nasmeha.
Pojdi onkraj slanega morja,
kjer izvira reka Nil,
kjer so pravljice neznanke.
Novinarji so se že poskrili,
a škrab, škrab, škrab
odmeva v zibelki človeštva.
Škrab,
škrab.
Škrab,
škrab. Škrab.
Škrab, škrab, škrab –
tam kjer razvil se prvi človek
je v sodobno zver,
kjer ne zmaga solidarnost,
samo še kamen in papir.

NIKOLI NIHILIST

Jaz sem glasoval
za drugačno večnost!
Kdo si je izmislil
čas z življenjem speti?

Ljudje potrebujejo
samo kavo in cigarete,
mi pa samo pisalo in papir –
kako smo zahtevni.

Kaj bomo pa kronirali?
Popoln propad pozitivnih mehanizmov!
Spodrsljaj, poskus, padec v cinizem!
Afrika naj umre,
mi pa naj se slepimo s kavomatom,
ki ne zna narediti latte macchiata?

Kdor odpada, naj odpade!
Naj bo odpadnica,
če je drugačna!
Naj odpade
zlati list, ki je drevo obarval!
Saj mora,
saj je naravno,
saj služimo bogu ,
saj smo vedno tako delali!

Ne potrebujemo argumentov!
Samo s parolami zasuta usta!
Samo s paragrafi zasidrano zavest!
Samo ravno linijo iz zibelke do groba,
iz groba do za pridne nebes!

Draga, ne sprašuj me
zakaj sem naenkrat nihilist;
kdor ljubi ne more biti nihilist nikoli.

PIŠEM

Pišem,
ker mi tako narekuje vest.
Pišem,
ker tinta vre,
ker me tinta v krvi žge.
Ne pusti mi spati,
ne pusti mi
odložiti peresa
in opustiti papir.

Pišem,
ker ne prenašam več
vaših plastičnih obrazov
in moralnih konstruktov.
Pišem,
ker hočem biti svoboden,
svoboden okov
vaših namišljenih norm
in vašega svetohlinstva!

Pišem,
ker v brazdah mojih možgan
divja burja.
Pišem,
ker sem že pisal
in ker še bom;
in bom odnehal,
ko bom zaspal.

LUČI

Starejša ženska,
oblečena v črno,
z dežnikom ob boku,
umikom v pogledu,
to jutro ob zori
stopa čez cesto,
ki jo pretava s počasnim korakom,
ko se odloči obiti prehod –

ko se odloči –
ko prečno zareže

po cesti
v svet
lastne besede.

Pozno popoldne
se vračam domov,
v mrtve graščine
visokih poslopij,
ko me nasmeje zavržena vrečka,
ki živo zapleše med tremi kesoni –
za steklo, papir in ostale smeti.

V temnečem se dnevu,
pred praznino okna,
prižgem bele sveče,
ker hrepenim.

V daljavi zagledam obcestno svetilko,
šepeče mi v megli,
v tolažbo gori,
kot včasih,
že davno,
na prav tem dvorišču,
ko sem prijadrala
s svodom noči.
A danes le sveti
v pozdrav širnim cestam,
in me sprašuje
kot romar nevesto,
kdaj se odpravim
pod druge luči.

SOPOTNIKI

Šop balonov: rožnatih, pomarančnih, turkiznih, jajčno rumenih.
Cerkveni stolp,
ki bije poldrugo zjutraj.
Nad hladnim nebom
preletavajo prve lastovke.
Gluha tišina ledenega zraka
dreveni misli ob toku reke,
na mostu,
kjer sva se spoznala.
Na oni strani ustavi rdeč vlak,
odprejo se vrata vagona,
ki s sobno svetlobo
objame nove sopotnike,
olajšane,
ker so ušli uram na samotnem kraju brez imena -
vsaj do naslednje postaje, ko bodo prišli spet drugi
in v resnici noči razmišljali o dogodkih preteklega dne,
leta, ali veka,
medtem ko mimo njih beži pokrajina,
ki ne ve,
da se na okenskih steklih lesketajo oči,
stopljene s sliko njenih bregov,
dolin, voda in dreves,
in da so ljudje,
ki z enolično melodijo lokomotive potujejo mimo nje,
delci njenega pejsaža,
z obrazi večnih obiskovalcev.

DRHTENJE

Sveča ugaša,
oblika prasvetlobe, v katero zrem, umira.
Govor senc potihne v temo
in v blodnjaku spominov iščem pogled,
odsev tišine svojih sanj.

Ljubim golo silhueto,
skrito pod prostiračo črnih čipk.
Ljubim zrcalo molka ustnic,
hrepenečih po dotiku mrtvega obraza.
Ljubim tišino noči,
v kateri iščem pogled.

Hodim po dežju, vidim te, kako gola ležiš na cesti. Mraz opaja tvoje telo, vse od stopal do umrlih vaginalnih sten, dojk in do od mraza nabreklih prsnih bradavic. Ustnice so modre, oči meglene. Tebe gledam mrtvo, na črni cesti iz asfalta.

Odsev ugaša plamen,
tišino, ki zbuja sence.

Pretvarjaj se, da si življenje.
Pusti mi dotike tvojih dojk.
Šepetaj mi, da me ljubiš
in pusti mi drhteti.

MAŠKARADA

Hlinim boga odsevu oči,
ko maski človeka podobo zakrivam,
mrtvaških lutk telesa gibam,
kak sodnega dneva čakam noči.

Črn veter tišino veje,
neti lahno smrti plamen,
obupa trose v zemljo seje,
kot ogenj zublje stvarja zlo.

Zataja sle krvnikov senca,
rojeva ljudskih srca krik,
obuja zveri glas strašan,
da vse krvava sen dalji.

Molitev smrti njih posveča,
krivde misel raj ječi,
stolpov ikon zapah odklepa,
kar mrtva toži greh boga.

Razkroji pokrajin mater trupla,
jasni tihot neba pepel,
svetli vitraž prosoj grobišča,
kjer teman obraz spokoj žari.

Zdaj našli ste vsak svoj grob.
Ne več črno sonce sije,
le v morju svet iskri,
skoz oblak opoj oplaja,
kakor bel golob leti.

Ozdravi krog duha obred,
cvetje otrok mu poklanja,
staroselcev totem duš slavi,
ker boga oltarju srečo pleše.

Kamen davnine znanja modrost,
piše mladosti nebes hologram,
ves levitira narave obstoj,
da miru ljubezen nas navdaja.

Rase mogočnih drevo korenin,
katedrali deblo ovija spomin,
miruje tolmunu čas šelestenja,
ki krošnje sadež dozoreva.

Sem maškarada življenja,
hrepeneča po lepoti svojih maškar,
nisem dobra in ne zla,
kak smrt v život nosim rojstva.

Le pojdite! Rodite se, živite, umrite ...

Sam sem. Gledam, razmišljam, –
danes o mačku ki lenobno poležava.
Tačke ima obrnjene v zrak.
Ko ga pokličem, se le pretegne,
se obrne in nadaljuje
spanje, zvit ko paragraf.
Nje, ki ga razvaja, danes ni ...

Tam v kotu na stropu je, vidim ga!
Celo domovanje ima; mrežo,
tudi streho nad glavo! Ni lačen?
Le kaj je, bo preživel če ni muh …
Sosedov pes laja po oknom,
želi biti pomemben, nikogar ni.
Morda pogreša mojo pozornost …

Pa prižgem TV ter gledam,
poslušam o ograjah, o jezi,
strahovih. Kar ugasnem ga,
Saj je še radio. Na osrednji slovenski
radijski postaji sama angleška glasba !
Le kje živim? Grem kar ven na zrak
Razmišljam, kod živim v ... kje že?

TAKO PAČ JE IN PIKA

Rekli so mi naj se smejim, kar na ukaz,
pa se ne morem, na jok mi gre …
A ne gre, solze so se izsušile, ni jih več.
Zakričal bi, a nimam več glasu.

Vedno so me učili naj bom pošten,
da bom sicer kaznovan, osramočen,
nekateri pa si kar prisvajajo, jemljejo,
potem pa na poti do obsodbe traja …

Nato zla dejanja zastarajo včasih
zaradi bolezni, dolgih postopkov,
pritožb ter vsemogočih akrobacij,
na osumljenih ostane le madež dejanj.

Menda ima peščica ljudi v rokah vse,
več denarja in posredno lastnine kot
preostanek človeštva na planetu Zemlja
zato ostajam nem, brez solz, nasmeha.

gozdni obronek -
na poleženih steblih
nizi majhnih sonc

vrtna zabava -
v čaši sladke penine
negiben sršen

zalivanje rož -
žvižg jutranjega vetra
v prazni plastenki

starec na klopci -
parkinson odkimava
mimoidočim

sončna pripeka -
sredi borovničevja
senca slamnika

sonce v zenitu -
luža na kolovozu
žareče oko

vrtinčenje sap -
nad gredo mestnih luči
cvet večernice

popoldanski vlak -
sredi cvetočih narcis
sanja narkoman

moraste sanje -
skozi priprto okno
se huli žarek

vršanje vetra -
po mokrem asfaltu
razlita luna

večerno nebo -
pod prgiščem pepela
žareč ogorek

jutranja slana -
sveži govejak greje
mušje nožice

tihoten večer -
nebo s purpurnim trakom
robi vrhove

nebesno oko -
jutranja burja čisti
tujke z modrine

strta jagoda -
ob lepljivi kapljici
osja zdravica

vetrovno jutro -
aplavz gabrovih dlani
zametkom sonca

jutranji ščebet -
zgodnja svetloba robi
nočno samoto

ploha izstrelkov -
na zadimljenem nebu
ugaša sonce

narasel potok -
akaciji odnaša
zrcalno sliko

oster žvižg vlaka -
na jezerski gladini
mesečev pečat

strešni grebeni -
ugasel dimnik njuha
večerno burjo

vas v mesečini -
iveri težkih besed
prebadajo sen

klop pod platano -
V ženičkinem naročju
se igra senca.

silovit naliv -
pod premajhnim dežnikom
žari dvojina

bobneče nebo -
preko brezinih listov
divji tok brzic

horizont temni -
trepetava zrna zvezd
klijejo z neba

nedeljsko jutro -
s cvetoče češnje vihra
vrtna folija

večerni veter -
oreh v golih štrcljih tre
žarečo kroglo

I. Port Said in Sueški prekop.

Dospeli smo v Port-Said dne 31. vinotoka (minul, leta) ob precej lepem vremenu. Solnce ravno ni sijalo, bilo je nekoliko oblačno, a vendar je bilo tako gorko, da smo morali na krovu ladije biti v belih platnenih oblekah. Vhod v luko Port-Said je prav lep. Že od daleč se vidijo hiše in minareti mohamedanskih džamij. Iz bližine pa je pogled velikanski. Tu vidiš ladije vseh narodov, parnike in jadrnike, trgovske in vojne in tudi mnoge ribiške ladije. Parobrodi se ustavljajo blizu pri morju na kakih 20 metrov; tik brega se ne morejo ustaviti, ker je morje preplitvo in primanjkuje kejov. Port-Said je samo postaja za premog in za pilote in torej tukaj ni treba tolikih naprav, kakor so potrebne pri kakem velikem trgovskem pristanišču.

Tik obrežja je velika cesta, ob kateri stoje najlepša poslopja. Na južnem koncu stoji poslopje delniške družbe: »Compagnie de Suez«, v mavriško-turškem slogu sezidano. Poslopje je jako veliko, dvonadstropno in krog in krog so prav lepe verande. Razven tega so tam različni konzulati, vladno poslopje in nekaj kavarn. Navpično na to cesto je nekaj drugih cest. Najlepša med temi je Main-Street. Na koncu te stoji v lepem — tukaj seveda zelo redkem — parku kip graditelja prekopa — Lessepsa. Na južni strani pa so veliki magazini za premog, katerega semkaj uvažajo večinoma iz Anglije.

Ko mesto vidiš prvič, ti jako ugaja s svojimi živahnimi barvami. Poslopja so barvana jako različno, tu rudeče, tam modro, tam zeleno. Nekatera poslopja so tudi rudeče in rumeno progasta. K tej podobi si moramo misliti še temnosinje nebo in zelenkasto morje in živahno gibanje prebivavstva, kakoršnega si Evropec še predstavljati ne more, ako ga ni videl.

Port-Said ima okoli 5000 prebivavcev. Med temi je večina mohamedanska. Veliko je tudi Grkov in Židov.

Pet minut po prihodu kakega parnika je ves krov posut z brezštevilno množico. Tu prodajajo oranže, datole, tam razglednice in fotografije, ondi je zopet kak menjavec, tukaj skoro padeš čez razstavljene zlatnine, ki ti jih ponuja trgovec. A nikar mu ne daj toliko, kolikor zahteva! Za četrtino cene lahko vse dobiš, in gotovo boš plačal dvakrat čez vrednost.

Na breg se pride v malih čolnih. Tri pence (15 kr. av. v.) se plača za osebo. Na desno in levo ti mole roke, ki zahtevajo znani »bakšiš«. Vedno ti je treba imeti roko v žepu. Ko prideš na breg, obsujejo te od vseh stranij: deset ti jih pomaga iz čolna in ti seveda moli roko pod nos, tu te obsujejo vodniki in portirji hotelov. Med vso to množico stoji, sedi ali leži kak turški stražar v znanem turškem »dolce far niente« in se ne briga za vse to vrvenje.

V Main-Streetu, kjer je prodajalnica zraven prodajalnice, ne moreš drugače hoditi, kakor da suješ na desno in levo. Vpitje je grozno. Vse jezike sveta čuješ tu. Največ seveda angleško. Arabski fantini prodajajo žveplenke, datole, oranže in vse mogoče reči. Pred vsako prodajalnico stoji dotični dragoman in vpije na ves glas in ponuja svoje blago. Posebno veliko znanih egipčanskih smotčic se tukaj prodaje. Tobak in smotčice so tukaj po ceni, za jeden krajcar se dobe že najboljše. Razven tega prodajajo v Port-Saidu oblačila in klobuke za gorke kraje. V Main-Streetu je tudi veliko kavarn in gostiln. Seveda je vse odprto, in na stropu vise velike pahljače, ki skrbe za prepihovanje. Turška kava je izborna, a za naše razmere nekaj draga. Prav majhna čašica velja six pence = 30 kr. Če sediš v kavarni, najbolje opazuješ življenje. Seveda tudi tu človek nima mirú pred prodajavci. Pahljače, sadje, žveplenke, dragocenosti, vse ti ponujajo za drag denar. Paziti moraš tudi, da mošnje ne vidijo. Arabci so zelo navihani. Nakrat se ustavi neki Arabec pred kavarno, vrže svoj kaftan od sebe in stoji pred nami v trikotu. Tla pregrne z malo preprogo in začne potem hoditi po rokah, skakati in plesati. Na drugi strani zopet pride nekaj italijanskih pevcev z mandolinami. Vse je živo.

Odpluli smo od Port-Saida ob dveh popoldne in takoj vstopili v prekop.

Sueški prekop je bil zgrajeni. 1869. Zgradil ga je francoski inženir Lesseps, ravno isti, ki je pozneje pri panamski pravdi igral precejšno, a ne posebno lepo vlogo.

Prekop je približno 160 kilometrov dolg in povprečno 60 metrov širok. Globočina je vseskozi osem metrov. Dva velika parobroda se ne moreta izogniti. Za take slučaje so posebna mesta, kjer parobrod čaka drugega. Vožnja je jako počasna, da se ne pokvarijo keji vsled pritiska vode.

Skozi prekop vozi vsako leto okoli 4.000 parobrodov, izvzemši majhne parobrode, ki vozijo iz Aleksandrije v Suez in nazaj.

Na obeh bregeh prekopa je puščava, v kateri so semtertje slana jezera. Videli smo s parobroda tudi nekaj karavan. Tu in tam stoji kaka hišica in od deset do deset kilometrov je postaja za železnico in za parobrode. Nekam v sredi med Port-Saidom in Suezom je Ismajlija, od koder gre železnica v Kajiro in Aleksandrijo. Arabska beračija za »bakšiš« se vidi tudi na bregeh prekopa. Neki fantalin, skoro popolnoma nag, letal je dobro četrt ure memo parobroda, skakal v vodo in zopet ven. Metali smo mu denarje v vodo, da jih je pobiral.

V Suez smo dospeli ob 6. uri zjutraj.

V Suezu nismo dolgo časa ostali. Mesto nima velikega pomena; ostali smo precej daleč zunaj v luki.

Potem pa smo šli naprej po Rudečem morju, naprej v črno Afriko.

(Na krovu »Reichstaga« v Rudečem morju dne 2. listopada 1898.)

II. Nemška vzhodna Afrika.

Čudno se zdi tujcu, ki je došel iz angleške kolonije, da najde v nemški Afriki dežele, lepo organizovane, razdeljene v ob¬ čine in okraje, kakor v kaki kultivirani evropski državi; ne malo se začudi, videč ondi višja oblastva, vojaštvo, stražništvo, lepa mesta s širokimi, ravnimi cestami in krasnimi hišami.

Prva postaja za nas evropske potnike v nemški Afriki je bilo mesto Tanga . Vozeči se na hitrem parniku vedno tik obrežja, smo opazili, da je dežela kaj rodovitna ter da ima živahno tropično vegetacijo. — Lepe kokosove palme, mangovo in kruhovo drevo dičijo obrežje, ki je prav do morja zarasteno z gostim grmičjem. Le redkokje smo videli golo zemljo. — V ozadju smo opazili gorovje Usambara, čegar visoko rebrovje se razteza daleč v notranjo deželo.

Indijski »dhauri« in čolniči domačinov so nam pričali, da so nam prav blizu človeška bivališča. Vendar nismo mogli precej k obrežju, ker je tu morje zelo plitvo; parnik je moral pluti v velikem ovinku, predno smo dospeli v pristan. — Ponoči je sploh nemogoče, priti z ladijo k obrežju.

Ko smo se ustavili v luki, očaral nas je mamljiv prizor. Nasproti so nas pozdravljale lepe, po evropskem vkusu zidane hiše z visokimi stopnicami —, v bujnih nasadih vitke palme in druga južna drevesa. Veličasten most nam je odpiral pot od morja v mesto; prav sredi pristana leži zelen otočič, ves obrastel s palmami, nekdanje pokopališče.

Sedli smo v čolniče in se peljali do obrežja, kjer smo izstopili na kopno in šli po širokih stopnicah. Pred sabo smo uzrli starinsko portugalsko poslopje »Boma«, kjer je sedaj okrajni urad. Staro je to zidovje, vendar vsekako še dosti trdno; pred njim je črno-rudeča vojaška stražnica, in ne malo ponosno korači kraj nje vojak - zamorec. Črnci so kaj žilavi vojaki, in si mnogo domišljujejo o vojaški časti in službi.

Zadaj za »Bomo« so prekrasni nasadi, živobojen park. Pač je lahko napraviti todi nasade in drevorede, saj drevesca ne stanejo ne denarja ne truda; treba jih je le vtakniti v rodovitno zemljo, v kateri rastejo in uspevajo pozneje brez vrtnarjevega prilivanja.

V sredi parka je lep spominik za padle nemške pomorščake, ki so ob okupaciji kolonije žrtvovali tu življenje. Ob širokih, skrbno opravljenih cestah se vrste v sredi med nasadi, palmami in mango-drevesi prekrasne palače. — Sploh so radi tega znamenita vshodno - afriška mesta, ker hiše v njih niso stlačene druga k drugi — po evropski šegi —, ampak stoje vsaka posebej, obkrožene s palmami in prepletene z bujnim, vijočim se zelenjem. Tu ni najti nesnage, ne ozkih zaduhlih ulic in cest, kakor v Mombassi, ampak vse je snažno in prostorno. Meščani namerjajo zidati novo poslopje za okrajni urad, ki bo stalo 200.000 rupij, t. j . 168.000 gld. naše veljave. Hiše zidajo ondi navadno iz lehnjaka (Tuffstein) in koralnega kamenja; ravno tako uporabljajo oboje tudi za zidanje cest.

Mesto leži večinoma poleg morja. Na glavnem trgu je prav lep hôtel »Nemški cesar«, kjer se dviguje tudi prostorna, s pločevino pokrita tržna lopa. Vse, kar se tukaj prodaja, je namenjeno večinoma domačinom. Pisani katun za žensko obleko, dolge bele srajce za moške, stekleni biseri, mali papirčki, katere grizejo črnci namesto tobaka, in jednake malenkostne stvari vidiš tu na trgu. Naokrog trga so velike prodajalnice, kjer se kupujejo in shranjujejo poljski pridelki iz notranje dežele.

Vrlo skrbé domačini za olepšavo mesta. Starinske arabske hiše se nikakor ne smejo popraviti, podreti se morajo popolnoma in namesto njih se pozidajo nove.

V ozadju mesta je vojašnica in kaznilnica. Ta afričanska vojašnica je kaj različna od naših. Sestoji namreč iz veliko malih, dobro obzidanih hiš. Pri vsaki hiši je mala hladnica. Vsak vojak ima namreč svojo hišo, kjer stanuje ž njim tudi žena in deca.

Kaznilnica je dobro zavarovana z močnim zidom. V sredi zidovja je jednonadstropna hiša, ječa za Evropce; pri zidu so pa krog in krog ječe za zamorce. Kadar izpuste jetnike na delo, jih vklenejo osem do deset mož skupaj s težkimi verigami, tako da jim zbežati sploh ni mogoče.

Blizu postaje železnice, ki vodi iz Tange v usambarsko gorovje, stoji lepa hiša — šola. Poleg zidajo še učiteljsko semenišče, kjer se bodo izučevali nadarjeni zamorci za učitelje. — V notranji deželi namreč manjka šol in učiteljev. V šoli se uče otroci brati, pisati in računati.

V mestecu je tudi misijonska postaja; prav lepa in čedna katoliška cerkvica razveseli ti oko in srce.

Naokrog mesta so veliki nasadi, kjer raste kavovec, palme in druga drevesa. Kraj morja na obrežju so daleč na okrog raztresene hiše različnih društev in trgovskih podjetij, v drugih se izlaga blago iz pomorskih ladij.

Ko smo si nekoliko ogledali mesto, vrnimo se k morju. Po lepih stopnicah pridemo do vode, da se popeljemo k parniku. Plima je bila sicer narastla, in čolnički so bili precej daleč v plitvem morju. A ni nam bilo mnogo do tega; zamorec je jednega za drugim ponesel v čolnič, naloživši nas na krepke rame. Deset minut pozneje smo bili že na parniku.

Vozili smo se osem ur neprestano poleg zelenega obrežja ter došli naposled v Dares-Salaam. Tu je glavno mesto, zajedno vladarski sedež nemške vshodne Afrike. Dočim je Tanga zelo važna za trgovino, je to mesto v trgovskem oziru neznamenito. Skoraj si ne moremo misliti lepše vožnje v pomorsko mesto, kakor je v Dar-es-Salaam. Morje ni ravno nikjer globoko, in ladija more voziti v velikem ovinku, kateri je po vsodi zaznamovan z bojami. Na desni strani se vidi krasna bolnišnica, mogočno poslopje, na levi visok jambor za signale. Dasi smo bili mestu vedno bliže in bliže, vendar nismo videli drugega kakor ti ogromni stavbi. — Morska pot nam je bila vedno ožja, dokler ni imela naposled samo 50 metrov širine; v tej ožini smo se vozili kakih 200 metrov zelo počasi in oprezno. Naposled se odpre pred našimi očmi lep pristan, ladija zdrči mirno vanj, in pred nami je Dar-es-Salaam v vsej krasoti!

Dar-es-Salaam je lepo mesto. Na levi strani so nasadi s krasnimi hišami, in v sredi njih se blesti lepa katoliška cerkev; na desni strani je guvernerjevo poslopje z zasebnim stanovanjem; zatem je kazina in nadalje cela vrsta raznih vladnih in uradnih hiš, katoliški misijon, velika katoliška cerkev, katero še zidajo, evangeljski misijon, hôtel »Nemški cesar«, hôtel »Bismarck«, pokopališče, vojašnica, zamorska bolnišnica in pa veliki, novi most, ki drži k poskuševališču za nasade.

Počasi smo se vozili v sredino pristana. Tam smo si ogledali mogočno in trdno nemško vojno ladijo »Condor«, ki se je uprav mudila tukaj. Razven te so bili tu trije ali štirje mali parniki, ki opravljajo carinsko službo. Vsi ti parniki so pripravljeni za ustavljanje drugih ladij in da potope, ako treba, tihotapske čolne. Jeden teh parnikov »Wissmann«, imenovan tako po slavnem nemškem majorju in preiskovavcu Afrike, Wissmannu, — se da razložiti v posamične dele in je bil že na vseh večjih afriških jezerih.

Pogled raz morje je veličasten; — ne moreš se ga kmalu naveličati. A sedaj ostavimo parnik in sedimo v čolničke, katerih je vse polno naokoli! Ne malo se čudimo, da so čolnički zaznamovani s številkami kakor kočije naših prevožčkov v večjih mestih, in da ima vsak čolnar pri sebi tarif, katerega ti precej pokaže, če tudi ne vprašaš zanj.

Črnci krepko sukajo vesla, in v malo minutah smo pri velikem, iz cementa zidanem mostu. Na levi strani mosta je arzena], lepa hiša z dvema stolpoma. Obrnimo se na desni kraj morja! Tu vidimo obzidano obrežje, ob katerem so nasajene akacije. — Mogočno poslopje nas pozdravlja, kraj njega dve vojaški stražnici —: to je vojašnica »Boma«. Štirje topovi zro nepremično doli v pristan in na morje.

Précej za vojašnico se začenja lep drevored, in kmalu smo pri spominiku cesarja Viljema I. Lep — a prav preprost je doprsni kip cesarjev, izklesan iz svetlega marmorja. Za nekaj korakov od spominika je ličen hotel »Nemški cesar«, čegar lastnik je Oger. Ta hôtel je najboljši v Dar-es Salaamu. Prav lepa bo nova katoliška cerkev; slog, kakor tudi lepi prostor, na katerem je cerkev zidana, pričata, da bo še kdaj znamenita in prava dika krasnega mesta. Ne daleč od cerkve je pošta; za njo se vrste vladna poslopja z raznimi oddelki. Na koncu stoji guvernerjeva hiša sredi lepih nasadov. Tukaj je tudi prekrasno poslopje uradniške kazine. V prvem nadstropju so knjižnice, čitalnice in igralnice, spodaj je velikanska sobana z orjaškimi stebri, v kateri je oder za glediške predstave. Razven te je še v pritličju mnogo soban za restavracijo. Pročelje kazine meri 100 yardov, tj . 91 metrov dolžine.

Obrnimo se nekoliko od obrežja, pa pridemo do bolnišnice, ki leži na drugi strani dolgega zemskega. stegna. — V bolnišnici je kakih trideset postelj v velikih sobanah z mogočnimi stebri. Ondi je tudi prostorna soba za operacije in mnogo drugih pripravnih sob, prav po evropskem vkusu. — Ne daleč od bolnišnice je rastlinski vrt, ki je jako bogat najrazličnejših rastlin in dreves za nasade. — Obrnimo se nazaj na glavno cesto, ki je vsporedna z obrežjem! Imenuje se »Pod akacijami« in je v resnici vredna tega imena. Dolga vrsta dreves stoji na obeh straneh ceste. Ta cesta je znamenita radi tega, ker se ob nji dobivajo vse potrebne stvari za potujočega Evropca. Tu je mnogo restavracij, vinotočev, pivnic za pivo ter je prav po ameriškem vzoru ta kraj imenovan »bars«. Navpično na to cesto se razteza druga, ob kateri kupčujejo zamorci. Trgovci so Indi, ki imajo tu prav živahno kupčijo. Tu se prodaja največ pisane robe za zamorke, mnogo lepotičja za obleko itd. Dalje naprej ob cesti imajo zamorci stanovanja. Grede po tej cesti pridemo zopet k mostu nazaj, in pred nami je krasno poslopje »arzenal« z vsemi pripravami za vojaštvo. Ugodno so urejena stanovanja za uradnike, vse je uravnano prav po vojaško; tudi tukaj se opaža znana natančnost nemških častnikov.

Poleg vojašnice je veliko carinsko poslopje in za njim pokopališče. Tudi to je pravcat vrt! Tu počiva marsikdo pod palmami in drugimi lepimi drevesi, daleč od doma, kjer bi imel morda osamel grob na vaškem pokopališču.

Nasproti pokopališču je bolnišnica za zamorce, kjer je zajedno tudi vojašnica. Tu se čuje vojaški boben in trobenta. Kaj je to? Črni vojaki so prikoračili in se držijo trdo po koncu, prav kakor njih beli tovariši. Menda gred6 ravno od vaj; v hoji in v kretanju se prav nič ne ločijo od naših vojakov. Oblečeni so v rumeno indijsko platno in imajo dokolenice in čevlje. Glavo si pokrivajo z rumeno čepico, na kateri je orel. Oboroženi so s puškami repetirkami in bajoneti. Kraj njih korakajo častniki, ki so z naredniki vred Evropci.

Pohitimo nekoliko k novim poskusnim nasadom ali k plantaži! Pot drži čez most, ki se dviguje nad ozkim morjem. Tu so nasajene agave — neka vrsta konoplja, ki zraste zelo velika ter daje jako trpežne niti. Domačini imajo pripraven stroj, ki tare stebla in pripravlja iz njih močne niti.

Prebivavci mesta Dar-es-Salaama so kaj različne narodnosti. Domačini so Suaheli, neko zamorsko pleme, ki ni lepe rasti, sploh ne telesne lepote, pa pošteno in delavno. Vere so poganske. Arabci so bolj potuhnjeni, več ali manj sami za-se, kakor sploh mohamedanci, in imajo največ posla s trgovino. Indi so rumeno-bele polti in črnih las; ponajveč so budhisti ali pa mohamedani. Tudi ti so navadno trgovci; nekateri imajo kot gostilničarji splošno veljavo. Došli so večinoma iz Bombaya čez Zanzibar. — Goani, ki so prišli iz portugižke pokrajine Goe v Indiji na afriško-nemško obrežje, so inteligentni, vseskozi katoliški ljudje, prav bogati trgovci. — Naposled še omenimo Evropce, katerih je v Dar-es Salaamu okoli štiri sto.

Če opazujemo splošne razmere v nemški vshodni Afriki, pač moramo priznati, da je vse vkusno, prav elegantno urejeno. Vsak olikan človek, bodisi nemške ali druge narodnosti, nahaja v Dar -es Salaamu ali v katerem si bodi drugem mestu v nemški Afriki malone vse tiste ugodnosti, katere ima doma v evropskih velikih mestih.

Glavni pogled na Zanzibar

Vendar so v političnem oziru Nemci vse premalo praktični v svojih naselbinah. Angleška n. pr. dobiva od svojih naselbin v inozemstvu vsako leto milijone, Nemčija pa vsako leto plačuje na milijone stroškov za kolonije. Angleška le pičlo oborožuje svoje kolonije; Nemčija pa vsiljuje po naselbinah vojaštvo in uradništvo, lahko rečemo, več nego polovico — odveč.

Afriška vshodna nemška naselbina sama na sebi je rodovitna in zdrava. Kokosove palme, kavovec tu kaj dobro uspevajo; poleg tega je zemlja sedaj še kaj po ceni. En hektar velja splošno jedno »rupijo« t. j . 84 kr. naše veljave. Bilo bi pač želeti, da bi naši izseljenci ne iskali novega domovja v pogubni in nezdravi Braziliji, ampak v rodovitni in zdravi vshodni Afriki.

III. Zanzibar.

Potnik, ki se vozi na odprtem morju, ima poleg drugih prijetnosti j pač največjo prijetnost to, da se menjava prizor za prizorom, dežela za deželo tako različno in živahno, da ga ta raznoličnost vsekako zanima, a nikdar ne utrudi. Na daljnjem potovanju opazuje mesta, dežele in narode, ki se skoraj ne dad6 primerjati z onimi, katere je videl doslej.

Nikjer se pač to nasprotje ne opaža lože, kakor na vožnji iz Dar-es Salaama v Zanzibar. To vam je čudovita podoba! Množica staro-arabskih hiš, odprta ladijestaja z najrazlične, širni bojnimi ladijami, indijski dhavri in zamorski čolniči, poleg tega cela vrsta kričečih čolnarjev, ki hočejo odvažati in dovažati došle potnike, vse to nareja na tujca neizbrisen in nepozaben utisek.

Predno si ogledamo Zanzibar natančneje, izpregovorim nekaj o njegovih razmerah.

Sultanova palača v Zanzibaru pred l. 1896.

Zanzibar je otok, ki meri okoli 24.000 kubičnih metrov ter ima 800.000 prebivavcev. Že glavno mesto, takisto imenovano Zanzibar, šteje okoli 80.000 ljudij. Na tem otoku, kakor tudi na nekaterih sosednih manjših otokih vlada sultan, toda le po imenu, ker pravi gospodarji so todi Angleži. Le-to se je prav očitno pokazalo leta 1896., ko se prejšnji sultan ni hotel pokoriti ukazom angleškega zapovednika, ki je zahteval, naj se prihodnjega dne do 12. ure sname rudeča sultanova zastava raz svetilnik in namesti z angleško. A to se ni zgodilo. Ob zadnjem udarcu 12. ure na svetilniku zagromi strel na angleški vojni ladiji v pristanu in razcefra sultanovo zastavo na kosce. Za prvim strelom je sledil drugi in tretji toliko časa, da je padlo v prah krasno sultanovo poslopje z bližnjim haremom, svetilnik in druga poslopja v bližini. Harem je bil podrt in razdejan prav do tal, sultanova palača pa toliko poškodovana, da ni bila več za rabo. Sultan je srečno odnesel pete na neki nemški ladiji v Dar-es Salaam, kjer še danes biva ter uživa od nemške vlade pokojnino.

Naslednik mu je bil njegov stric, ki se je pa popolnoma podvrgel angleškemu poveljniku; zatorej vlada le po imenu, pravi vladar je Anglež.

Zanzibar je zelo važno kupčijsko mesto. Odprto pristanišče varuje otok grozečih viharjev kakor pravcat morski zid. Tudi obrežje samo je zelo ugodno ladijam, tako da lahko dojdejo ladije ob katerem že koli času prav do suhe zemlje. Tu je pravo sredotočje vse trgovine med Bombayem in med srednjo Afriko, tu se zamenjavajo pridelki dveh zemlja, Azije in Afrike; ni čuda torej, da so Angleži z odprtimi rokami sprejeli ponudbo lahkomiselnih Nemcev, ki so jim ponudili Zanzibar za skaloviti pusti otok Helgoland.

Otok je zelo rodoviten; rastó in uspevajo kokosove palme, kava in razne rastline za dišave.

Pa vrnimo se k mestu in oglejmo si je nekoliko natančneje! Prvo, kar tujca zbode v oči, je sultanova palača in njena bližina. Do palače se pride mimo velikega carinskega poslopja. Starega sultana palača je velikansko poslopje, ki je okrašeno z lepimi villami. Na vratih hiš vidiš krasne arabske rezbarije; ville stoje na visokih železnih stebrih. Na doprsnih zidih hiš so arabski napisi. Nekdaj je morala biti ta palača res krasna stavba, sedaj ni drugega kakor razvalina. Stebri so poškodovani, lepe ville podrte, stekla v oknih pobita in tu in tam manjka že prvotne stene in zidu. Palačo so sicer že začeli popravljati, namerjali so ji prizidati nov svetilnik, pa zapričeto delo počiva, sultan namreč nima denarja.

Pred palačo štrlé nakvišku slednji ostanki usodnega svetilnika; vse drugo je uničilo streljanje angleških topov.

Velikanska je podrtina harema poleg sultanovega poslopja. Tu se pač ne da več določiti niti velikost, niti prvotna oblika nekdanje hiše. Le kosi prekrasnih stebrov, marmornatih plošč, zlomljeni dragoceni beneški lustri, — vse to opazovavcu nemo govori o razkošni bogatiji in krasoti sedaj v prah razdrte hiše.

Ostavimo to grobje, ki živo govori o angleškem vandalizmu, in oglejmo si nekoliko novo sultanovo palačo.

Novo poslopje je zidano brez vkusa, brez okrasja, — ter je navadna, preprosta dvonadstropna hiša. Na levi strani je dolg zid, ki seza prav do morskega zaliva; skozi ta zid drže vrata k elektrarni sultanove hiše. Prav blizu obrežja je kletka za sultanovega leva. To vam je mlada, krotka žival. Vsakdo, kdor pride k njemu, se lahko poigra ž njim, kakor bi igral doma z ljubeznivo mačico. Todo, tako je namreč levu ime, se vleže na hrbet ter pomoli pri vratih mogočne šape venkaj, hote ž njimi uloviti to ali ono stvar. Lahko ga ljubko božaš, ne stori nikomur nič zalega.

Na desni strani sultanove palače je velika obzidana kapnica, ki je zelo podobna nekaki ladiji. V njo se steka deževnica, zakaj vode primanjkuje v Zanzibaru.

Bilo je ob deveti uri zjutraj; zdajci je zapela močna tromba. Sultanovo vojaštvo je prišlo k stražni paradi. Naj prvo je stopal oddelek kričeče množice, ki sestoji iz različnih narodov, kakor bi jih veter skupaj nanesel. Za njo so prišli vojaki-godci, ki so vsi oblečeni v rumeno platneno obleko. V prvi vrsti koraka deset vojakov s piščalmi, za njimi šest vojakov z malimi in trije vojaki z velikimi trobentami. Za temi se vrsti cela posadka, oblečena ravno tako kakor godci. Vojaki so bosonogi in imajo na glavi povezan turški fes. Korakajo uprav topo; sme pa vsak početi, kar hoče: jeden je, drugi puši, tretji govoriči po svoji dobri volji s tovarišem. Kraj vojakov korakajo častniki, oblečeni v belo platneno obleko, pa tudi bosi; le glave si ne zavezujejo s fesom, ampak imajo jo pokrito z neko kapo, ki je vse bolj podobna čepici kake Crnogorke kakor pa častniški kapi. Častniki so skoraj vsi Goanci.

Ko so došli vojaki pred sultanovo palačo, so odpustili straže. Zvrstili so se lepo pred pročeljem, in godba je zasvirala krasno sultanovo himno, — res mojstersko delo: vendar se iz vse godbe ne sliši skoraj nič drugega kakor velika in mala trobenta.

Sultan je sedel ves čas pri oknu, pušil smotko ter zadovoljno gledal vojake na dvorišču. — Mož je že precej postaren ter ima častitljivo sivo brado. — Glavo si pokriva s turbanom. Evropce zelo čisla; malone vsak Evropec, ki biva ondod stalno, je bil že pri njem v avdijenciji.

Štirikrat na dan se ponavlja ta ceremonija pred sultanovo palačo: rano zjutraj ob četrti uri, ko mogočen strel iz topa vzbudi iz spanja mestne prebivavce, ob deveti uri dopoldne, ob šesti in ob osmi uri zvečer.

Okrog sultanove palače stoje povsod mogočni topovi, ki pa nimajo nobene druge veljave ne drugega pomena, kakor da so iz železa.

Kraj obrežja dalje od sultanove palače stoje velike arabske hiše, v jedni se nahaja francoska pošta.

Vrnimo se nazaj k obrežju, prav tje, kjer smo izstopili. Tu je pravo mesto Evropcev in sedež različnih konzulatov. V Zanzibaru je namreč avstrijski, nemški, francoski, angleški in portugalski konzulat. V tem oddelku mesta so krasne, velike hiše Evropcev in najrazličnejša skladišča. Hiše so zidane prav po arabskem vkusu z umetno izrezanimi vratmi, so zelo obširne ter imajo krog in krog prekrasne hladnice. — Stanovanja v teh poslopjih nikakor niso predraga; navadno se plača za celo hišo na mesec 100 rupij, to je kakih 84 gld. našega denarja. Tu nahajamo tudi lepe hôtele, kakor hotel »Afrika« in hotel »Pošta«. Tudi tiskarna je v mestu, kjer izhaja tednik »Sansibar-Gazette«. Na treh glavnih cestah Mainstreet, Commercialstreet in Portugeesestreet je prav živahna trgovina, podobna evropski trgovini; trgovci so večinoma Goanci.

Važni za Evropca so veliki bazari; ondi namreč lahko dobi vsega, česar si poželi. Tu se nahaja raznolično blago, kakor na Angleškem. Tudi cene niso previsoke; navadno velja tukaj vse blago 30 odstotkov več, nego pri nas doma v Evropi.

Tudi sultanova pošta je v tem oddelku mesta, poleg nje tvornica za soda-vodo in za led.

»Angleška biblijska družba« ima tukaj veliko zalogo biblij, katere pošilja v vseh jezikih v najrazličnejše kraje afriške. Koliko ljudij se vsled tega izpreobrne h krščanstvu, ne vem, a to je znano, da so te biblije silno po ceni.

Ulice v Zanzibaru so večinoma zelo ozke in zidane zel6 nepravilno; tu pa tam so tudi obokane, ker so nad njimi bivališča.

Vedno ožja in nesnažnejša je cesta, po kateri se pride v indijski oddelek mesta. Že od daleč nam je udaril v nos neprijeten duh. Tu je izložba pri izložbi, delavnica pri delavnici. Indi izdelujejo tu prav krasne srebrne stvari, kakor ročaje za meče, uhane, zapestnice i. dr. Tu in tam se vidi dragocena srebrno ali zlato okrašena tkanina. Indijski krojači izdelujejo za Evropce obleko iz rumenega platna, in čevljarji jim prodajajo lahno spletene opanke.

Na trgu se dobiva dražestno lepo sadje, ki raste pri Zanzibaru. Tu ti ponuja za majhen denar Ind pečene ali posušene ribe ali drugih živil; posebno veliko je na trgu riža. Dobro otovorjeni osli prinašajo in odnašajo blago na trg; malone vsi so bele dlake, kar se jim prav dobro poda, tem dolgoušnikom.

V stranski ulici je priprava za mletje kokosovih orehov. Velika kopanja, v kateri je poševno položen hlod, ki se znotraj vedno drgne ob stenah, vse to je priprava za to imenitno delo. Kamela z zavezanimi očmi hodi v jednomer naokrog in goni ta preprosti stroj.

Ob cestah stoje mnogi »bars-i« — pivnice, v katerih se toči vsakovrstna pijača. Posestniki teh pivnic so večinoma rumunski Judje. Razven teh imajo tudi Indi nekake restavracije, v katerih se dobivajo japanski čaj in druge okrepčevalne pijače.

Dalje gredé po »Mainstreet« smo prišli do bolnišnice, ki je lepo, prostorno poslopje z zel6 obširnim vrtom zunaj mesta. Poleg bolnišnice je jetnišnica, ograjena z močnim zidom, in za njo vojašnica.

Ne daleč od vojašnice je obširno pokopališče Indov. Grobi so približno dva metra dolge in jeden meter široke piramide; naokrog piramid stoje kakti.

Nadaljujmo pot, pa pridemo kmalu do zamorske vasice s prav malimi hišami. Te hišice so narejene iz lesa in iz ila, pokrite pa so najčešče s širokim listjem kokosove palme. — Med posameznimi hišami stoje palme, ki dajejo zamorcem okusno sadje in zajedno prijetno senco.

Obrnivši se na desno opazimo lepo, prostorno igrališče Angležev. Tu igrajo običajno svoj Lawn-Tennis, Cricket, Golf in druge igre.

Po prav lepi cesti se pride od tega igrališča k sultanovi restavraciji v Mweri. Dasi je pot precej dolga, hodi se namreč kakih sedem angleških milj, vendar smo se drage volje odločili za njo. Sli smo najprej mimo velikega evropskega pokopališča. Pokopališče je razdeljeno v več oddelkov, vsak narod ima namreč svoje grobe. Tu so grobi Portugalcev in Goancev, za temi je pokopališče Nemcev in za njim nasproti imajo Parsi sežigalnico za mrliče.

Došli smo v krajino, ki ima izredno bujno rast. Vitkorasle palme stoje ob cesti, med njimi gostolistna mangosova drevesa, ki rode sad, zelo podoben pomarančam. Divili smo se lepemu drevju s sadjem, kakoršno je videti le v južnih deželah. Dateljeva palma, papaje, prav podobne palmam, s sadom, kije sličen našim melonam, plantane in banane so nas pozdravljale. Trava je tu zelo visoka in bujna; zelenega grmičja se skoro ne more nagledati oko. — In v tej travi in v grmičju žive najrazličnejše živali. Zapazili smo v travi velike polže z lepimi hišami, majhne in velike mnogonožce, ki so smukali med travo. Pisani tiči so poletavali od veje do veje, nekateri pojoč, drugi kričeč; od cvetke do cvetke pa so letali pisani metulji in nič manj pisane muhe. Vse je živobojno in pisano, vse živahno in veselo, res prava slika južne pokrajine.

Došli smo do lepih nasadov, kjer je posajeno dišavno grmovje. To grmovje raste na obeh straneh ceste ter je približno tri metre visoko. Med grmovjem smo opazili celo trumo pridnih delavk; mlade zamorke in zamorske žene so namreč pobirale zrel sad z vej. Ne daleč od tam so stale kokosove palme; grede mimo smo opazili zamorčka, ki je spretno plezal na drevo, da natrga sebi, morda tudi materi in sestri, sladkih orehov.

Pot nas je vodila mimo policijske straž¬nice, in črn policist se nam je topo pred stavil ter salutiral. Med drevesi so tičale skrite male zamorske koče; tu in tam ob cesti je bilo videti malo utico, ki je nekako počivališče potujočim zamorcem.

Naposled smo došli utrujeni in upehani v »Mwero«. — Predstavljali smo si to letovišče, kakoršno je res. Hiše so tri ali štiri; v sredi je mala, zidana hiša, pokrita s palmovim listjem — to je sultanovo letovišče. Okrog so lepo razvrščene male hladnice in za temi je krasen drevored. — Kako živobojno, kako raznoliko je vse! Tu se menjava barva z barvo, vendar je povsod ista lepa razporedba, ki tako prija človeškemu očesu. Grmovje, katero so nasadili že pred leti, raste samo ob sebi bujno, brez skrbne vrtnarje ve roke.

Lahko rečemo, da se odlikuje Zanzibar po svoji rodovitnosti in krasoti kakor biser med drugimi afriškimi otoki.

Ob koncu še omenimo nekoliko o prebivalstvu. V deželi je največ domačinov, Suahelov; raz ven teh je tudi precej Arabcev, — sultan sam je Arabec —, nekaj Indov in Evropcev. Indi, ki so večinoma trgovci, se dele v tri različne rodove, so namreč: Parsi, Goanci in Baniani. Najimenitnejši in najbogatejši so Parsi. Ti se že po rasti kakor tudi po obleki kaj dobro razločujejo od ostalih Indov. Na glavi imajo visoko kapo, ki je prevlečena s tanko svilo; oblečeni so navadno v dolge, bele hlače in bel kaftan.

Goanci se oblačijo kakor Evropci ter niso nič manj izobraženi in podjetni kakor oni.

Baniani so večinoma mali trgovci, katerih kar mrgoli v Zanzibaru. Imajo preprosto, belo obleko, na glavi lično črnogorsko čepico. Ta je cesto pretkana z umetnim vezenjem, tako da je res lepa.

Splošno moramo reči, da ima Zanzibar (mesto) živahno trgovino, krasno okolico rodovitne in bujne rasti, kakor ne marsikatero morsko mesto. Trgovina cvete v Zanzibaru kakor malokje drugje.

IV. Južno-afriška republika ali Transvaal.

Ta republika meji na severu z Limpopo, na jugu z Vaalsko državo, dalje ima tri četrtine meje z angleškimi kolonijami, le na vshodu meji z Mozambique-om in nekoliko na jugu tudi z oranjsko državo.

Približno 1800 m nad morjem, torej skoro tako visoko, kakor so visoke naše Alpe, leži nedogledna planjava, ki je brez gozdov, a obrasla povsod z bujno travo. Le redkokje vidiš na tej planoti hiše z neznatnim drevjem. — V njih stanuje Boer s svojo družino; naokoli se pasejo neštete črede ovac, govede in oslov; med travniki se nahajajo tu in tam majhna polja, nasejana s turščico. Skoraj tri četrtine dežele ima to jednolično podobo; dalje proti severu se planjava niža in niža, podnebje je gorkeje nego na jugu, in pred sabo uzreš deželo, bogato in rodovitno, v resnici podobno zemskemu raju. Ta dežela, po kateri potekajo mnoge reke, je rodovitna, da ji menda ni podobne pod solncem. Čeravno zemlja ni obdelana, vendar tu bujno uspevajo bombaževec, kavovec, sladkorovec in različne palme; vse, kar se tu posadi, obrodi stoteren sad. — V daljavi obkrožajo to planoto visoke gore s praveškimi gozdi, kjer so neizčrpni viri premnogih rek.

Pa, kdo stanuje v tej deželi?

Prvotni prebivavci te dežele so Kafiri (Kafer ni pravilno), ki so dosti razumni in civilizovani zamorci. Že pred 200 leti so se naselili na »rtu dobrega upanja« različni narodi: Holandci, Nemci in francoski Hugenoti; iz teh so se razvili dandanašnji Boeri ali Baueri. Več nego sto let so živeli ti narodi v medsebojnem miru; šele, ko so vladarji l. 1815. Angležem pripoznali kapsko kolonijo in pa oblast nad tamošnjimi Buri, začel se je med narodnostmi prepir.

Buri so se izselili iz dežele. Po krvavih in junaških bojih so se naselili v Na tal- u ter ustanovili ondi republiko. Toda Angleži niso bili zadovoljni, da so odpustili Bure tako z lahka; že leta 1843. so razglasili, da je N a t a l angleška kolonija.

Hoté ali nehoté so Buri ostavili novo bivališče ter se pomaknili naprej. Tačas so si prisvojili deželo med rekama Oranjem in Vaalom — sedaj Oranje-državo. L. 1854. sta obe državi proglasili, da sta od Anglije popolnoma neodvisni.

Angleška vendar ni mirovala ter je neprestano hujskala zamorska plemena, naj se upro Burom. Ko so si Buri po mnogih krvavih bitkah podjarmili Kafire, so Angleži l. 1877. proglasili »Transvaal« za angleško kolonijo.

Pa kratko, le tri leta je trajalo angleško nasilje. L. 1880. so se uprli Buri ter junaško premagali Angleže. Od tedaj je prenehala angleška oblast v tej deželi. Večkrat so še sicer poskušali Angleži svojo moč, tako n. pr. je pred tremi leti Jameson izkušal podjarmiti Johannesburg; pa je bil premagan in ujet. Pred dvajsetimi leti še Transvaal-republika ni bila civilizovana, lahko bi jo imenovali pravo kmetiško državo. Danes je izmed najbolj civilizovanih dežel v Afriki in ima mesta, s katerimi bi se lahko ponašala tudi Evropa.

Ta izredni napredek transvaalske republike izvira le iz jedne ugodnosti: dežela je prebogata najrazličnejših rudnin.

Splošno je pa ta dežela v vsakem oziru blagoslovljena. Zemlja je rodovitna, da malokje tako. — Na širni planjavi raste in uspeva vsako žito, vsako drevo kaže ti hitro in bujno rast. — Najlepša in najrodovitnejša je dežela na severu. Toda ne bujna rast rastlin, ne rodovitnost zemlje nista privabili tujcev, da so pozidali todi lepa mesta, — privabilo jih je blesteče zlato.

Bogate vire zlata, pač največje na svetu, so odkrili l. 1888. v Witwatersrandu. — Že poprej se je na mnogih krajih v deželi dobivalo zlato; vendar so ti novi viri prekosili vse ostale. Tekom deset let je nastalo ondi, kjer je stalo poprej le nekoliko ubožnih koč, velikansko mesto s krasnimi palačami. — To mesto se lahko primerja z najlepšimi in najživejšimi evropskimi mesti. Kakih 82 kilometrov daleč ne vidiš drugega kakor same stope za rudo; vmes so delavske hiše in uradniška poslopja nadzornikov. Lansko leto je postala ta republika, kar je bilo pričakovati, prva dežela, v kateri se dobiva največ zlata na svetu. Vrednost zlata l. 1885. je bila 120.000 gld. a. v., dočim je v zadnjem letu dosegla najvišjo vsoto 51,600.000 gld.

Pač je ta dežela najbogatejša, kar se tiče rudnin, ki se tu nahajajo. Ni je skoro rude, ki bi se ne dobivala v Transvaalu, in vedno prihajajo poročila, da se je nekje zopet odprl nov rudokop.

Glavni dobiček prihaja seveda iz zlatih rudokopov; vendar je tudi toliko drugih porabljivih rud in to v taki množini, da bi se jako dobro izplačalo, ko bi se tudi ozirali na druge rudnine.

Naj le naštejem razne tukajšnje rudnine: zlato, srebro, živo srebro, baker, železo, svinec, cink, antimon, krom. Razven tega še premog, grafit, žveplo, solitar, azbest, petrolej, rubini in demanti.

Od vseh teh rud se pa koplje samo zlato, premog in bore malo srebra. Ker je premogov rudokop itak že znana reč, naj nekoliko povem o zlatih rudokopih.

Prvi je odkril zlato v Transvaalu neki Marais l. 1854. Bilo je to takozvano alluvijalno zlato, zlato, katero se najde v majhnih ali večjih kosih v pesku rek in potokov, ki so tukaj po zimi skoro popolnoma suhi.

Takratna vlada pa je prepovedala vsako kopanje zlata iz strahu, da ne bi prišlo preveč tujcev v deželo. Našlo pa se je več in več zlata, in naposled je bila vlada l. 1868. vendar primorana preklicati omenjeno prepoved.

L. 1873. se je začelo kopanje na alluvijalno zlato v okraju Lijdenburg, in tu se je našlo v teku dveh let za dva in pol milijonov goldinarjev zlata. Privabilo je to seveda mnogo podjetnih mož v deželo, kateri so povsod po zlatu iskali, in tako se je l. 1884. našlo zlato v veliki množini v dolini De Kaap blizu portugalske meje. A to zlato se ni našlo kot alluvijalno, temveč je bilo v kamenju razdeljeno v včasih mikroskopnih množinah. Treba je bilo stop, ki so kamenje drobile, treba je bilo rovov in pravih rudokopov za pridobivanje rud. Ustanovilo se je v kratkem času veliko število - delniških družb, izmed katerih je najbolj i uspevala družba, ki je obdelovala »Sheba«- i rudokop. Deleži, ki so imeli vrednost jednega funta šterlinga (12 gld.), dvignili so se ) na 20, 30, 50, da, celo na 90 funtov šterlingov.

Nastalo je v bližini teh rudokopov mesto . Barberton, ki je v kratkem štelo 5000 prebivavcev, nastale so tam banke, hôteli in vse, česar potrebuje Evropec za dobro življenje.

A ravno tako hitro, kakor je vse to nastalo, je zopet vse propadlo, zakaj razven - »Sheba«-družbe, ki ima še danes lepe do- - bičke, je ostalo le malo družb.

L. 1885. se je našlo zlato na takozvanem Witwatersrandu, ki je središče zlatokopa in ki je sedaj na celem svetu najbogatejši zlati rudokop. Po slabih poskusih, ki so jih naredili v okolici Barbertona, bili so tu bolj previdni in vsled tega je bil tudi uspeh jako sijajen.

To je v kratkem zgodovina zlatokopov v Transvaalu.

Razven na omenjenih krajih so poskusili tudi na veliko drugih krajih kopati zlato, a primanjkuje železnične zveze in zato se delo ni nadaljevalo.

Ko je bila še Kalifornija dežela zlata, bilo je pač tudi posameznikom možno pridobiti si premoženja, ker vsakdo je smel kopati in je našel zlato v kosih ali v obliki drobnega peska. Tukaj, v Južni Afriki, je pa druga reč. Zlato je tako drobno v kamenju razpršeno, da posameznik ne opravi z delom ničesar, temveč za obdelovanje je treba rudokopov, strojev itd., in to zmorejo le delniške družbe.

Poglejmo, kako se zlato kamenje koplje in kako se iž njega dobiva zlato.

Zlato kamenje se razprostira vedno v popolnoma ravni črti in se navadno izgublja v večji globočini. Rudokopi kopljejo večinoma rove v globočino, ker je cela dežela bolj ravna. Ker je skalovje zelo trdo, so vsi ti rovi izkopani brez posebnih varnostnih naprav. Podpor iz lesa primanjkuje in tudi druge priprave so jako preproste. Razsvetljava je v rudokopih Witwatersrandskih navadno električna; kjer pa te ni, rabijo rudarji razne sveče. Za spravljanje rude rabijo včasih samo nekake škafe ali korce, ki vise na vrvi.

Kamenje samo kopljejo črnci; če je treba kamenje streljati, rabijo dinamit.

Največje globočine so sedaj v nekaterih rudokopih do 160 m.

Kadar pridejo rude iz globočine na svetlo, denejo jih pod stope. Stope drobe rudo na male drobne kosce in potem se starejo še v možnarjih popolnoma v pesek. Ta pesek pride na nagnjeno ploščo, ki je pokrita z živim srebrom, in tukaj se zlato z živim srebrom spoji v amalgam. Iz amalgama se potem dobiva zlato, ako se v retorti močno razgreje, ker živo srebro se izpremeni v par in zlato ostane.

To zlato pa ni popolnoma čisto, temveč ima še nekaj bakra, železa in srebra v sebi, čistina je 875 tisočin.

Opazili so, da veliko zlata še zaostaja v pesku, ki prihaja od amalgamovanja. Da se to zlato ne izgubi, so posebne priprave in v novejšem času rabijo za ta namen tudi elektriko.

Naj povem sedaj še nekaj številk, kolikor mi jih je znanih.

Jako različna je količina zlata v kamenju.

V nekaterih rudokopih je bilo komaj 100 gramov v angleški toni (1043 kilogramov), pri nekaterih sta bila skoraj dva kilograma v ti množini. Ravno tako so različne tudi dividende, katere plačujejo razne družbe. Nekatere so plačevale in še plačujejo čez sto odstotkov, druge zopet prav nič ali le malo.

Družb je sedaj v celem Transvaalu čez dvesto. Okoli dve tretjini sta samo v Witwatersrandu. Povprečno so vse te družbe plačevale 25 odstotkov dividende.

L. 1897. je bilo v rudokopih 9.530 belih in 69.127 črnih delavcev. Oni so dobivali od 50 do 150 gld. na teden, ti pa povprečno 36 gld. na mesec.

Zlata so od 1.1884. naprej pridelali (ako je izražamo v denarni vrednosti) v okroglih številih:

L. 1884

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . gld .

120.000

1885

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ."

72.000

1886

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ."

408.000

1887

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ."

2,028.000

1888

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ."

11,604.000

1889

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ."

17,880.000

1890

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ."

22,428.000

1891

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ."

35,088.000

1892

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ."

54,492.000

1893

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ."

65,760.000

1894

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ."

92,004.000

1895

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ."

102.828.000

1896

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ."

103,236.00

1897

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . ."

139.836.000

Vidi se, da številke vedno rastejo. Največji dobiček je bil v grudnu l. 1898., znašal je namreč 19,800.000 gld. ali po teži 136.840 kilogramov.

Mislim torej, da se ni bati, da bi kmalu zmanjkalo zlata za cekine!

Transvaal meri 300.000 km2 in ima poldrugi milijon prebivavcev. Od teh jih je pol milijona Kavkazov; ostali so Kafiri in Indi. (Ti-le so se izselili iz Indije.) Največji in ob jednem skoro jedini mesti sta Johannesburg in Pretoria.

V sredi Witwatersranda leži Johannesburg . To je glavno mesto za zlato, središče vsega bogastva dežele. Kakor je bilo že rečeno, še pred desetimi leti tega mesta ni bilo; danes šteje okoli 100.000 prebivavcev.

Evropec, bodi še tako razvajen, dobi lahko tu vsega, česar si poželi. Čeravno je vladni — kot narodni — jezik tu holandski, vendar ga slišiš v Johannesburgu le malo. Občevalni jezik je angleški, s tem se lahko v Johannesburgu vse opravi. Poleg angleščine slišiš tu malone jezike vseh narodov, kakor so tudi prebivavci mesta iz vseh narodov sveta.

Mesto ima jako široke ceste, ki se pravokotno ali navpično stekajo druga v drugo. V sredini mesta so velike, krasne palače. Velikanska stavba v mestu je pošta, kar je pač umevno, saj potrebuje mesto s tako živahnim in ogromnim prometom velikanskega poštnega poslopja.

Tudi uradna poslopja so vkusne, velike hiše.

Pravcate palače so pa poslopja, v katerih se shranjuje in prodaje zlatnina. Pred vsem se odlikuje borza, nadalje banke, katerih je v mestu 18, in pa razna zavarovalna društva. Med temi je posebno znamenito »The Mutual«.

V mestu je 13 cerkva. Najlepša med njimi je katoliška s kongregacijo oo. oblatov. Ti redovniki imajo tukaj lepo šolo; kdor jo dobro prebije, lahko vstopi na evropsko vseučilišče, kakor iz gimnazije.

Zemljevid transvaalske republike.

V obližju mesta so mnogi hoteli in razni drugi klubi. Prav blizu mesta je tudi lep drevored, kjer se trudni potnik lahko odpočije v hladni senci košatih dreves. Povsod naokrog pa so krasni vrtovi z neštevilnimi vilami. Umeva se, da ima to lepo mesto električno razsvetljavo; tudi precej razširjen telefon je na razpolago. Le-ta posreduje promet med mestom in zlatokopi.

Transvaal: Church Street v Pretoriji. (»Cerkvena cesta.«)

Prav živahno je na cesti v Johannesburgu. Tramvaji, izvoščki, privatni vozniki in pa ročni vozovi črnih zamorcev posredujejo gibanje. Med temi hitijo premnogi kolesarji in mnogi jezdeci sem in tje. — Razven teh se pomika po cesti težki tovorni voz, v katerega je upreženih osem do dvanajst oslov. Kaj čudna je velika »potujoča hiša« Burov, to je velik voz, katerega vleče navadno 20 volov.

Vozeči se dve in pol ure po železnici, dospemo v Pretorijo. Ce nam ugaja Johannesburg radi veličastva in krasote, ugaja nam Pretorija radi nežnosti in prijetnosti.

V tem mestu je sedež vlade; prav za prav je Pretorija glavno mesto dežele. Danes šteje mesto okoli 30.000 prebivavcev, od teh je 10.000 Evropcev.

Mesto ima lepo lego ter je od vseh stranij obdano s holmi. Razteza se precej daleč na okoli, tako da daje pač dovolj prostora za petkratno število svojih prebivavcev.

Kakor Johannesburg ima tudi Pretorija široke, pravokotno se križajoče ceste. V sredi mesta je prostor za cerkve; v sredi med njimi je reformirana cerkev. V obližju se nahajajo najimenitnejša poslopja, kakor: vladna hiša s parlamentno dvorano; nasproti tej pa stoji justična palača, katera še ni popolnoma dozidana; dalje so mnoge banke in poštni urad. Od tod drže na vse strani mnoge ceste, ob katerih se nahajajo povsod lepe hiše. Da prehodiš jedno tako ulico, ne potrebuješ več nego pet minut, potem se cesta križa z drugo in v lepem četverokotniku stoje na obeh straneh vrti, v katerih so čedne pritlične hiše, obkrožene okrog in okrog z hladnicami. Lep razgled in sladek počitek uživaš, če se na večer vsedeš v tako hladnico.

Transvaal: »The banks corner« v Pretoriji. (»Bančni vogal«)

— V mestu ne prebiva nihče, ondi so le prodajalne; vsakdo stanujerajši zunaj mesta. — V Pretoriji ni sicer tako živahnega prometa kakor v Johannesburgu ; vsekako pa ima več živahnega obrta kakor evropska mesta z jednakim številom prebivavcev. Tudi tu se nahaja katoliška cerkev s šolo; ker je cerkev precej majhna, zato namerjajo zidati še jedno večjo.

»Črtice« je objavil »Dom in svet« leta 1898 kot nadaljevanje (strani 61, 91, 155, 221, 250 in 283

Koza na Barju • Dvoživka • Trojka s srcem • Diagnoza

Poročni obred na magistratu je potekal uradno,vsakdanje, nevesta je imela črn kostim z belo bluzo in šopek vrtnic, ženin pa svojo prvo temno modro obleko s srebrno kravato iz Trsta. V elegantnem avtomobilu je svate peljal sosedov prijatelj, šofer predsednika mestnega sveta (brez njegove vednosti.)

V hiši na barju so pripravili kosilo z govejo juho na začetku in s poticami na koncu. V spalnici so razdrli postelje, da so naredili prostor za dolgo mizo. Nekaj stolov so posodili tudi sosedje »Mat kurja,.« kot je med kašljem kar naprej govoril stari Višnjar, nekdanji rudar. Emilova mati si je brisala solzne oči, Anina mama pa je zmedena zaželela vso srečo prestrašenemu Emilovemu prijatelju,ki je bil poročna priča, saj je pred tem videla svojega zeta le enkrat. Pogovor se ni razvil, na silo so se pač srečali tujci. Rekli so na zdravje s kozarcem kislega vina in se kmalu razšli. Ano je Emil pospremil v študentsko naselje, in se vrnil domov v svojo sobico, ki je v njegovih otroških letih bila namenjena podnajemniku-»cimerherju.« Civilna poroka je bila po materinem mnenju premalo, da bi mladoporočenca brez greha smela skupaj prespati.

Naslednje jutro so se dobili v trnovski cerkvi (Trnovo, kraj nesrečnega imena) za cerkveni obred, vendar nekako na skrivaj. Župnik je govoril, da naj bo nevesta kakor vinska trta in naj si bosta zvesta v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni. Dokler vaju smrt ne loči.

Ana je vse dogajanje spremljala nekoliko odsotno, kot bi opazovala od strani. Ni se še zavedela, da je v tem obredju tudi ona pomembna .Izgubila je glas in komaj izdavila »usodni da.«

Emil je čez nekaj dni odšel v Maribor, nastanil se je kot eden začasnih pribežnikov, ki ni imel kam, pri mamici Zofki, saj je stolpnica z obljubljenim stanovanjem šele rasla v grobo rdeče osmo nadstropje.

Morala se je preseliti, zapustiti prijetno sobo v naselju, kolegice in svobodno študentsko življenje. Kmalu se je zavedela, kako odvečen družinski član je postala, nekaj vmesnega med podnajemnico in »snaho,« ki ni ustrezala merilom ulice. Po vseh selitvah, ki jih je že preživela do svojega dvajsetega leta, seveda ni pričakovala posebne prijaznosti. Tudi dobila je ni.

»Ubogi naš Emil,še žal mu bo! Zdaj se že tolče po glavi, gotovo se joče vsak dan:«

Njen urnik se ni veliko spremenil, le vstajati je morala bolj zgodaj, saj je bilo od Loga do fakultete več kot pol ure hoda. Vračala se je zvečer,ko so zaprli knjižnico. Kosila ni bilo na dnevnem redu; opoldne je šla v Rio na kavo, včasih si je kupila po dve »ostrožnici,« nekakšni žemlji iz enotne moke, ki so jih začeli peči po veličastnem političnem zborovanju na Ostrožnem, kamor je prišel celo maršal Tito in je v govoru poudaril, da Slovenci pojedo preveč belega kruha…

Emila je pogrešala, pisala mu je objokana pisma, on pa je bil navdušen nad svojim pripravništvom na sodišču, občudoval je znanje starih izkušenih sodnikov, ki so mu pokroviteljsko pomagali in svetovali. Ano je tolažil, češ da mama ne misli nič hudega in da se bo že unesla. Po prvi plači je prišel na obisk in dal domačim denar za stroške.

Z Borisom sta se naivno napotila iskat delo. Šla sta v uredništvo Ljudske pravice in Slovenskega poročevalca. Uredniški mački so ju začudeno poslušali in si ju pomilovalno ogledovali, ker sta vdrla v njihov mir brez vsakega priporočila.

»O čem bi pa pisala?«

»O glasbi, koncertih in gledališču« je predlagal Boris.

»O knjigah, o kulturnem življenju,« je malodušno, z občutkom poraza momljala Ana.

»Vsa ta področja so že zasedena, imamo stalne sodelavce, no- spomladi bi se kaj našlo o ponudbi in cenah na živilskem trgu ali pa pridobivanje reklam in stalnih oglasov.Za zdaj žal ni nič odprtega,« so ju odslovili.

Malodušno sta capljala še v muzej in galerijo ponujat svojo intelektualno pripravljenost za delo, a mladih pomočnikov niso nikjer potrebovali.

»Mami je rekla, da so pri vas zdaj trije kljunčki, pri nas pa trije ptički ,« je povedala mala vnukinja »Mat kurje.« Imela je prav, delal je samo Emilov oče in plača v pivovarni je bila borna.

» Kljunčki,« mama, Emilov mlajši brat in Ana, ki se je trudila, da je prihajala »domov,« ko so že povečerjali, so le redko sedeli za skupno mizo

»Ana, vzemi kakšen jajc in si ga ocvri,« se je zaslišalo že iz postelje, kadar ni ostalo več enolončnice ali krompirja od večerje.

Jajca si je vsako jutro cvrl petnajstletni Janez, vajenec pri »malarju.«

V majhnem kurniku ob hiši so preživljale svoje dolgočasno življenje tri kokoši in nesle jajca za sproti .V sosednjem , večjem hlevčku, je stanovala koza, ki je z rogovi rada butala vratca. Kozo so imeli najbolj v čislih zaradi mleka,iz katerega je gospodinja delala tudi skuto in posnemala smetano.

Ana ni marala ne koze ne gostega mleka, čeprav naj bi bilo zelo zdravo. ( »Le kaj se zmrduje, saj ni grajska! Pri njih doma še koze niso imeli!«)

Emilova mama je bila zelo skrbna, na vrtu je pridelovala solato, fižol , krompir in zelje, ki so ga ribali za ozimnico, pobrala je vsako jabolko, rekla je, da so o najboljši gambovčki in jih shranjevala za nedeljski štrudl. Od pranja in drgnjenja je imela nohte obrabljene do konca prstov. V »prostem času,« ki si ga je ukradla, je hodila pomagat k trnovskim solataricam, ki so pridelovale veliko zelenjave in jo v meglenih jutrih s cizami na dveh kolesih vozile prodajat na trg .Kot otrok je nekaj let hodila v madžarsko šolo,pisala je tako kot govorila- v prekmurščini, pomešani z ljubljanščino. Rada je pripovedovala o svoji prvi službi pri bogati ljubljanski družini Ranzinger , kjer je bila služkinja od svojega petnajstega leta.

»Če se ne bi poročila, bi živela kot grofica Marica,« je rada ponavljala. Zelo je bila navezana na svoje mnogoštevilne prekmurske sorodnike, ki so pogosto prihajali na obisk. Njeno gostoljubje so še leta kasneje znali dobro izkoristiti in so k ljubljanski teti Rezki pošiljali svoje hčere, Emilove sestrične, da so živele pri njej , ko so bile trgovske vajenke .Bina, Treza, Krista, Irina, Angela. Tudi po dve hkrati. »Te pa Boug ti plati, sestra!« . Res je znala delati čudeže. Vedno se ji je zdelo, da je vsem nekaj dolžna in da jih mora obdarovati za vsak praznik. V nedeljo je hodila k rani maši, včasih sta si s sosedovo mamo celo privoščili najmanjši »brinovček« pri Khamu, vsak večer je dolgo tiho molila.

Prvo novembrsko soboto se je tašča že zjutraj odpravila k Majorki ali Debeli Urši ribat zelje. Ani je naročila, naj poskrbi za živali.

Nenavadno se ji je zdelo, da je sama. Prepisovati je začela evangelij za seminarsko nalogo pri starocerkvenoslovanščini.

»I vdzigra se mladenec v ontrobe jejon,« je o Marijinem obisku pri noseči teti Elizabeti zapisala v transkripciji. »In zganil se je otrok v njenem trebuhu…«

Mir je kalila koza s stalnim butanjem. Nenadoma je zahreščalo-podrla so se trhla hlevska vratca , koza pa je kot lastovka šinila čez vrt in naprej po sosednjih vrtovih ob kanalu s črno barjansko vodo. Ana je stekla za njo, a koza je bila hitrejša. Posmehljivo se je ozrla in zanihala s svojimi kosmatimi »ringeljci.«. Koraki so se pogrezali v premočeno travo, Ana je pobrala preklo in skušala zavrniti begunko. Nikogar »z naše ulice« ni bilo zunaj, gotovo pa je kakšna soseda oprezala za zaveso in se škodoželjno smejala študentski snahi, ki tekmuje s kozo na barju…

Zaustavila se je, tako polna obupa, da so jo oblile solze.

Kaj počnem tu? Zašla sem, preganjam se za neko kozo po barjanskem blatu- kakšen simbol za mojo sedanjost in prihodnost. Ne žena, ne dekle,predmestna nebodigatreba snaha. Študentka- pa saj nihče ne verjame, da bo kaj iz mene. Če bi vedela, kako bo, me nihče ne bi s štirimi konji zvlekel iz naselja in tudi ne v zakon! Koza zmešana!

Drobno je pršelo, megla je zakrila Krim in Kamniške planine na drugi strani.

Koza se je zaustavila pred potokom Čurnovcem, preskočiti si ga ni upala. Kljub odporu jo je Ana zagrabila za usnjeno ovratnico in jo skušala zvleči nazaj proti domu, a se ji je iztrgala in kot obsedena nadaljevala svojo dirko in pregon v polkrogih med hišami in vrtički.

Obe sta se podili po travniku, premočeni in premraženi.

»Ana, Ana, Kje je koza?Zakaj si jo izpustila?«

»Ušla mi je, ne morem je spraviti domov!«

Tašča je še nekaj mrmrala o nesposobnosti in poklicala Mekico, ki se je vsa nedolžna pohlevno vrnila v svoj hlevček.

Zima je že kazala obraz pozne mokre jeseni z blatom in meglo. Cesta dveh cesarjev se je vedno bolj vlekla, še zlasti zvečer mimo Malega grabna, kjer ni bilo žive duše, samo tesnoba in strah .Najtežje je bilo mimo spomenika padlemu partizanu- fantu iz soseščine, ki so ga med potjo k dekletu ubili Italijani. Dve veliki vrbi žalujki sta s svojimi dolgimi biči segali na cesto.

Pred novim letom sta se z Emilom po dolgem potovanju srečala na drugem koncu Slovenije, pri Anini mami. Zvečer so bedeli, šli so v cerkev, kjer je potekala srednjeveška pobožnost v znamenju smrti in bežnosti časa.

Ano je zeblo, zdelo se ji je, da ženske tulijo turobno besedilo:

Nocoj dvanajsta ura bije,
Z njim staro leto nam izgine,
V neskončno večnost zlije se.

Počasi so pili domači klinton, igrali dureka in človek ne jezi se. Opolnoči je moral oček zvonit, da se je vedelo, kdaj je novo leto. Mogoče kdo tudi praznuje? V daljnih mestih se ljudje zabavajo in plešejo. O tem je pisal že Andersen v svojih pravljicah.

Po vasi je bilo vse temno, ko so legli spat. Edino prijazno zavetje v nekako zlohotnem času po mamikini smrti sta mladoporočenca našla v objemu, ko sta že skoraj pozabila znane dotike. Z »betlehema« so dišali božični piškoti, mačka je skočila na posteljo in Ana je dobila občutek, da je spet doma.

Januar se je vlekel kot ledena megla v mestu. Ana je zmrzovala v nekoliko oguljenem ameriškem plašču in v nizkih čevljih z visokimi petami. Sneg je na novo umazal ulice .Bližali so se kolokviji in izpiti. Priplazile so se tudi zimske bolezni, na štedilniku je vsak večer dišalo po kamiličnem čaju, tašča je kašljala, mučila jo je astma, Janez pa se je prehladil, ko je s triciklom po mestu vsak dan razvažal orodje in material za mojstra . Emilov oče se je na hitro upokojil. Žena ga je prepričevala,da mu bo doma dolgčas in naj raje gre pomagat zidarjem, saj je med njimi mnogo znancev iz Prekmurja, pa še zaslužil bo vsaj za cigarete. Zjutraj je srknil nekaj močnega, da bi se ogrel…Rad je bil med ljudmi in je zelo pogrešal pivovarno. Na delo si je nosil krompirjevo ali fižolovo solato ,ko je prišel domov, sta z mačkom Medom večerjala, a maček je dobil boljše grižljaje .

Ani je tast pripovedoval,kako lepo mu je bilo, ko je v kavarni Drek za Ljubljanico igral brač v tamburaškem zboru…

» Ata, gotovo se je kavarna imenovala drugače!«

» Bom pa že vedel, tako je bilo .«

In kako ga je bilo strah, ko ga je, komaj osemnajstletnega soldata ,na soški fronti zasul plaz v bunkerju pod Krnom.

Po vojni je delal v trgovini z dežniki v stari Ljubljani. Takrat je prišla na poti s trga v trgovino in v njegovo življenje lepa Prekmurka Rezka . Na fotografiji iz tistih časov je dvajsetletni mestni mladenič, podoben Charleyu Chaplinu, v gosposki obleki in klobuku, s sprehajalno palico in tankimi brčicami pod nosom.

Nekega dne ni več zmogel iti na šiht, obšla ga je slabost in začel je bolehati. Tudi kamilice in obkladki niso pomagali. Zdravnik ga je poslal v bolnico . Po operaciji želodca se je kmalu vrnil domov , vendar mu je bilo vedno slabše. Nič več ni mogel vstati,mučile so ga bolečine, da je stokal vso noč, le kadar je dobil »zdravilno« injekcijo, se mu je vrnila dobra volja, da je celo skušal zapeti : »Prelepa je trnovska fara, še lepši je trnovski zvon.« Rana na trebuhu in se je razcvetela in naraščala. Ana se je bala svojih tolažljivo- lažnih besed, vsak večer se je težje vračala skozi meglo in silovito utrujenost. Ponoči je prisluškovala tastovemu stokanju in jokala od sočutja in nemoči.

V mestu pod Piramido je končno odrasla osemnadstropna stolpnica, vselile so se mlade in starejše družine,zadnje je bilo na vrsti stanovanje, namenjeno Emilu, saj so morali od dvosobnega oddvojiti eno sobo, ker je novi dirigent, direktor Opere pri mestnih oblasteh zahteval trosobno, čeprav sta bila tudi onadva z ženo sama, pravzaprav sta imela irskega setra Ajaksa.

Med semestralnimi počitnicami se je tudi Ana preselila v prvo pravo stanovanje, skoraj dom. S pohištvom na kredit. Z novimi ljudmi. Spoprijateljila se je z Manjo, ki je bila poročena z Emilovim kolegom in je morala prekiniti študij zaradi dveh otrok. Znala je spretno gospodinjiti, potresala je svoje skoraj zlate kodre, obešala perilo na terasi in govorila o Vojni in miru , o Andreju in Nataši . Tudi njen sin je bil Andrej. Z njo se je zares dalo pogovarjati, imela je pravo mero zbadljivosti in je znala presoditi ljudi. Ob večerih so radi tarokirali. Ana se je med tem v domači kuhinji učila, nekajkrat pa jo je posrkalo dvigalo, da se je povzpela v osmo nadstropje in »kibicirala« pri taroku, čeprav o igri ni imela pojma.

»Dvojka! Berač! Solo brez talona! Pagat ultimo« so bile zanjo šifre nekih skrivnostnih miselnih procesov. Opazovala je pisane podobe in uživala pri bolj ali manj duhovitih pripombah .

»Došao daso s komiteta« je ob ujetem mondu pripomnil sosed, inženir Vojo.

» S polne riti je lahko s…,« ga je zavrnil soigralec.

» Štejem, štejem, ne preštejem« -Manja je med igro štela taroke.

» Dobro, Ana, pusti te tvoje Ruse in pridi nocoj gor igrat, ker smo samo trije,« jo je v soboto zvečer prišla povabit v osmo nadstropje.

»Saj veš, da ne znam,« se je skušala ubraniti, čeprav jo je mikalo.

»Saj ti bomo pomagali, v štirih gre lažje,«

Pristala je. S tresočim glasom je napovedala : »TROJKA. S SRCEM!« In šlo je, kmalu tudi zloglasni pagat ultimo. Seveda na škodo ruske književnosti.

Počitnice so se iztekale.

»Emil, razumi me, ne morem se vrniti na barje!

»Pa ostani tu! Sva vsaj skupaj- saj sva dolgo čakala .«

»Seveda je lepo, a jaz ne morem biti samo gospodinja!«

Pogovor je obstal, kot bi zaškripala varnostna zavora.

Potožila se je Manji in ji povedala, kakšne so razmere pri Emilovih domačih.

»Bom jaz uredila. Gotovo te bo sprejela moja mama .«

Tako se je Ana znašla pri Manjini mami- Rusinji. Z možem Dragoslavom sta živela v bloku blizu mestnega pokopališča. V večjem kabinetu sta stali dve postelji, na eni je spala natakarica Fanika, zdelana prijazna punca, ki se je iz gostilne na drugem koncu mesta vračala sredi noči. Z bližnje pokopališke cerkvice se je nenehno oglašal pogrebni zvonček z opotekavim molovskim sopranom.

Po predavanjih je še vedno hodila študirat v knjižnico, »domov« pa si je prinašala ruske romane, ki jih je morala prebrati za izpit. Gospa Varja je bila svetovljanka, govorila je mehko slovenščino z ruskim naglasom, vedno zelo zaposlena, zaskrbljena za svoje hčere, delala je v internatu, po službi kuhala in pospravljala, ob nedeljah pa je za vse pripravila velikanski lonec boršča. Prijateljevala je s pisateljem Lojzom Kraigherjem, ki je bil sorodnik Manjinega očeta. Nekaj iz njunih prijateljskih pogovorov je zaupala tudi Ani, ki jo je zlasti zanimalo vse o Cankarju in njegovem bivanju pri Sveti Trojici v Slovenskih Goricah. Tam se je rodil tudi pisatelj iz »generacije pred zaprtimi vrati,« Ivo Brnčič, kasneje poročen z Anino profesorico ruske književnosti, ki so jo študenti ljubkovalno imenovali Veročka…

»Da te ne bo preveč zeblo,« jo je ponoči Fanika pokrila s starim debelim kožuhom.

» Po starem atu ga imam!«

»Hvala- pa ti, si dovolj pokrita?«

»Meni je še vroče, saj sem nocoj s Poljanske ceste hodila peš!«

Menjavala je vloge,se spreminjala iz študentke v gospodinjo, - vsaka menjava je trajala po teden dni. Včasih se ji je zdelo, da neprestano stoji ob cesti in čaka na avtoštop. Tovornjaki so bili še najzanesljivejši, gospodje v osebnih vozilih so hoteli vse vedeti o tebi in so neprestano nekaj spraševali-kje si doma, kje stanuješ, kaj študiraš, zakaj se voziš na štop. Seveda nikomur ni priznala, da je poročena, gotovo bi se zgražali in ne bi razumeli, kako se dva s krediti preživljata z eno začetniško plačo in kako si lahko mlada žena privošči še študij…

Pritegnili so jo pogovori o družbenem dogajanju, o političnih razpotjih, o kultu osebnosti in krivicah, ki se dogajajo kmetom. Pri tem se je spomnila na Negovsko jezero in zgodbe o samomoru »kulaka«, ki so mu vzeli zemljo.

V njene pesmi je kanila drugačnost, spreminjal se je stil in besedišče. Pripravljali so literarno gostovanje, ona pa ni mogla s kolegi, na pot jim je dala le dve pesmi.

Prav tisti večer se je ustavila v mestu pod Piramido pred razsvetljenim oknom kavarne Astoria. Ciganski orkester je igral »usodno« pesem Tužna je nedelja. Obstala je in občutila, kako jo zapreda visoki, tresoči glas violine in jo polni z nerazumljivo žalostjo. Nekaj minut je stala in zdelo se ji je, da je v njenem življenju vse zamujeno . Sem prezgodnja ali prepozna? »Nekateri prihajamo vedno prepozno…«

Nočni tarok je potolažil njeno sentimentalnost. Inženir Vojo je pripovedoval novo varianto zgodbe o srečanju z medvedom. Njegov junak se je nasproti besne medvedke vzravnal in ji zapel na ves glas pesem Tužna je nedelja, od začetka do konca.

»A mečka uzela pušku i ubila se.«

Emil se je pridružil moškemu pevskemu zboru, dvakrat tedensko je hodil na vaje, obetala so se jim gostovanja v tujini, res so v nekaj letih, ko so bile meje še zaprte, videli Italijo, Nemčijo, Francijo, Madžarsko in na tekmovanjih evropskih zborov dosegali prva mesta.

Ana je pogrešala glasbo in druženje s prijatelji. Radia si še nista mogla kupiti, in nekega večera je v temi pri odprtem oknu poslušala prenos Adamičevega koncerta iz nekega stanovanja v drugem nadstropju: »Oblački na nebu, kam tako se vam mudi /in vi ptički –kraljički, /kam tak urno vsak leti… Ob tihi večerni uri/ potrkal ti bom na duri/ in šla bova spet/na klop sedet/ tja, kjer nihče ne hodi.« Čeprav to ni bila visoka poezija, je vneto vpijala ta mlada besedila, prežeta s sproščeno, novo glasbo .

Maribor, kolikor se je v njem še ohranilo starega meščanstva in je poganjalo novo, mlado, pravkar porojeno in razposlano z razih fakultet, je družabno življenje gojil na sobotnih plesih, ki so se vrstili od jeseni do pozne pomladi : medicinski, pravniški, ples inženirjev in tehnikov,planinski,ples ekonomistov, učiteljski in pajkov ples. (V mestu je bilo več tekstilnih tovarn. )Z Emilom sta v družbi njegovih kolegov prihajala na vse, kadar je imela Ana »mariborski teden.« Črna obleka (edina, ki jo je imela) za okras umetna orhideja ali vrtnica-plesno vrvenje, lahkotno kramljanje in vso noč en sam kozarec vermuta ,vse do jutra…

Boleti je začelo nenadoma.

Žulj na nogi se je razširil, kmalu po vrnitvi z Gorenjskega, ko sta s prijateljico Malči prehodili božjo pot od Radovljice do slovite cerkve na Brezjah. Ana je pričakovala preveč, saj so o tej božji poti in o čudežih pripovedovali vsi domači. Morda je bila cerkev brez obredov in pozvanjanja preveč vsakdanja, hladna in je ni ganila.

Naslednjo soboto, ki je pripadala mestu pod Piramido, je na sobotnem plesu začutila silovito bolečino. Noga ji je zatekla in oteklina se je nakopičila v veliko bulo v pregibu. Zdravnik jo je napotil v bolnico in tam je morala ostati. Med drugimi pregledi so ji odstranili košček bolnega tkiva. Že čez nekaj dni se je začelo rentgensko obsevanje. Ko je ležala v sterilni komori, je gledala vrhove kostanjev, sprva brste,kasneje lističe in popke. Oslabela je, da ni mogla več vstati. Na skrivaj je prebrala diagnozo, ki jo je zdravnica pustila na mizi, ko je za trenutek odšla iz ordinacije. ..RAK ali SARKOM. Po kritični meji sevanja so jo odpustili iz bolnice. Razmišljala je o svoji B- diplomi, pisala pisma, brala Okrogle povesti in jemala zdravila, »ki naj bi vedno pomagala.« Študirati ni mogla, vendar se ni hotela smiliti sama sebi. Od nekod so se jemali prijatelji in jo obiskovali.

Fant Emilove kolegice Saške, ki je stanovala kar na sodišču, ker v mestu ni dobila sobe , ,ji je podaril svojo pesniško zbirko za otroke Maček na dopustu in z njo otroško vedrino : »Tisti maček, ki sijajne/ brke nosi izpred ust,/ je pobasal svoje cajne/ in šel k morju na dopust.« Vedno znova je prebirala igrive pesmi, da jih je znala že na pamet.

Bolečine se niso manjšale, vendar se je zamotila z branjem. Nekoliko je tudi vstajala in skušala kuhati, prišel je prvi maj. Nekje daleč je tekel semester, izpiti, kolokviji…Kolega je v njen indeks lovil podpise profesorjev. Ves mesec je ponovno hodila na obsevanja. Ta potovanja do bolnice so trajala nekaj ur. Med potjo je vsaj štirikrat počivala, tudi na Glavnem trgu, kjer so zadnji preživeli kočijaži čakali na morebitne stranke.

Golobje spe na starem spomeniku,
Ljudje hite po trgu in vsem se mudi,
Le dva sva, ki čakava, čakava venomer,
Jaz in žalostni kočijaž.

Sonce z bičem udarja na leno mesto,
Ceste iztezajo v daljo prašne roke.
Midva pa še čakava, čakava venomer,
Jaz in žalostni kočijaž.

Večer šepeta v kostanjevem drevoredu,
izložbe odpirajo tope neonske luči.
Trudna se vračava, saj sva čakala zaman,
Jaz in žalostni kočijaž.

nihče ne ostane
vsi se premaknejo
neznano kam
zjutraj rane izginejo
zavlečene v neko samoto
zamolčijo
Karmen Vidmar

Deklici je zamolkli krik v mladem jesenskem jutru pokopal dan. Spala je, ko so skozi vrata sobe s težkimi okovanimi škornji vdrli vojaki in jo nenadoma prebudili. S hrupom so napolnili sobo ter namerili puške naravnost v drobceno telo, ki se je streslo. Ni razumela, kaj se dogaja. V ušesih so odmevali glasovi in od silnega strahu je komaj dihala. Gledala je enega za drugim in srh ji je naselil vsako celico telesa.

Podivjani pogledi so ji vzbujali grozo. Zbrala je moči, se nagonsko izmuznila med vojaki in bežala po stopnicah. Ni se zavedala, kam teče, naenkrat se je znašla v kuhinji. Po nogah so ji polzeli topli in lepljivi potočki, kot iz uma je stekla k noni in se vsa trepetajoča privila k njej.

»Zverine, kaj so ti storili, saj si vsa polulana in pokakana,« je rekla ženica skozi zobe in jo še tesneje privila k sebi.

Vojaki so hišo preiskali, prebrskali in vse razmetali. Vzeli so steklenico žganja, nekaj hrane in spravili v torbe. Nono so zasliševali, očeta je nekdo ovadil, da je pri partizanih. Obe so hoteli odpeljati, vendar enemu izmed vojakov se je Jolanda zasmilila in se je potegnil zanjo.

»Lasciala stare, perché è ancora bambina.«

Postal je in jo pogladil po laseh. Povedal ji je, da ima doma deklico iste starosti. Za hip je videla v njem podobo očeta.

Skozi vrata so odpeljali nono, koraki so izhlapeli. V trenutku ji je bilo odvzeto vse, kar se odvzeti da. Sesuto kot domine. Kriki njene žalosti so odmevali iz kota, kamor se je zatekla in zazdelo se ji je, kot da se je v njej nekaj premaknilo. Igrače so se razbile, razsule in umrlo je otroštvo. Od takrat se je igrala z razpokami, prisluškujoč korakom jutra.

Praznine ni bilo mogoče zapolniti in kot običajno je stala ob oknu in strmela proti hiši staršev, ki je bila prazna. Vsak dan se ji je zdelo, da prihaja nekdo, ki ga čaka. Nona Tinčka je imela hišo le nekaj metrov stran. Vzela jo je k sebi in skrbela zanjo. Tam je živel tudi stric Jošt, nonov brat, ki je bil invalid. Granata mu je v prvi svetovni vojni raztrgala nogo, preživel je. Imel je več sreče kot brat, ki se iz Galicije ni vrnil. Tinčka kljub izgubam ni klonila, strmela je naprej, v nov dan v boljši jutri. Kljub izgubam je s pravo mero poguma, samozavesti in odločnosti postala trdnejša.

Naenkrat je ostala sama s stricem, ki jo je tolažil. Sedla sta pred hišo na klop, ki je bila prislonjena na orehovo deblo. S široko odprtimi očmi je strmela predse. Poslušala je veter, kako prelistava listje po vasi, poudarki stopinj so bili nepremični. Vzorec slike je bil natlačen s srhom, ki se je ponavljal kot filmski trak, ki se previje in znova odvrti.

Zunaj se je že trgal mrak, ko je vsa zadihana odprla vrata nona. Bila je izčrpana, toda vesela, da je doma. Jolanda, ki je sedela za mizo, ji je planila v objem, s tenko ročico jo je držala za rob obleke. Komaj takrat je začutila varnost in groza je popuščala. Dolgo sta molčali.

Deklici so misli preskakovale. V prsih ji je zaskelela topa bolečina od preslikanega časa.

Spomnila se je na vojaka, ki ju je videla z okna. Mama je na hitro stekla po stopnicah, si odvezala predpasnik in jima odprla. Slišati je bilo le premikanje korakov po podu. Sedela je na vrhu stopnic in stiskala k sebi punčko iz volne. Materi so dovolili vzeti le najnujnejše stvari. Stisnila ji je roko ter ji rekla, naj steče k noni in jo tam počaka. Skozi okno je videla le, kako so mamo strpali v vojaško vozilo. Zelo hitro je morala noter. Slišala je vojake, kako so vpili. Preplašena ni mogla odvrniti pogleda od nje. Če ne bi videla odhoda, bi ji bilo morda lažje.

Potem so ji iz vsakega kotička misli pospešeno sledili spomini na očeta.

Zunaj je bilo slišati lajež psov. Za mizo so jedli zajtrk, ko je vstopil oče. Z globokim glasom je govoril tiho. Videti je bil zaskrbljen. Močno se ga je razveselila. Dvignil jo je in objel ter dolgo strmel v njo. Iz obleke mu je lezel vonj po tlečem lesu in zemlji. Obraz je imel zagorel in rahlo opraskan. Okrog prsta si je ovila koder njegovih las, ki mu je padal čez čelo. Nesel jo je na grič, ki se je vzpenjal pred hišo. Nabiral ji je sadje, ki je raslo okrog hiše, položil v majhno košarico, ki jo je spletel iz vrbovih vej. Cel dan sta si delila nasmehe. Iz njih je vela svoboda. Niti trenutek ga ni izpustila izpred oči. Po vsakem prostoru je sejal sebe. Bližal se je čas odhoda. Obljubil ji je, da se kmalu vrne, še preden škorci pojedo zadnje fige. Ob polmraku je neopazno odšel.

Tako so odmori tišine pretakali čas.

Nekega jutra, ko ji je prva svetloba z okna oplazila obraz, je po vasi slišala petje. Z nono sta stekli pred hišo. Zazdelo se ji je kot, da je dan sveže opran in pokrajina poslikana s cvetlicami. Ljudje so se veselili, vriskali, objemali. V srcu ji je vzkalilo upanje, čeprav se je vsega tistega tudi bala.

Nekaj dni po tistem je videla, kako k hiši prihaja neznanka. Stekla je in ji odprla vrata. Na pragu hiše je zadržano stala ženska, bleda, ugaslega pogleda. Odkašljala se je in solze so ji stekle čez lica. Strmeli sta ena v drugo, dokler je neznanka s krušljivim glasom ni poklicala po imenu. Jolanda se je zdrznila in zadržala dih.

Mama.

Mati je veliko molčala in dnevi so bili tihi. Ob večerih sta sedeli pri mizi in čutila je nenavadno toplino, ko jo je česala s prsti skozi lase. Toda iz dneva v dan je pogrešala očeta. Na papir mu je risala vrata, da bi jih odprl, in sestavljala stavek, s katerim bi ji odgovoril. Preden je zaspala, se je pokrivala z daljavami, s katerimi ji je bil blizu. Zamižala je, da bi dlje videla, kako jo nosi na ramenih, jo meče visoko v zrak in kako se glasno smejita.

Vsako jutro zatem je Jolanda stekla pred hišo in ga pričakovala. A nekega jutra je nenadoma obstala in pred praznim dvoriščem. Zazrla se je v škorce, ki so se hranili z zadnjimi figami in se zbirali v jate. Naenkrat jih je bilo toliko, da je počrnelo nebo. Niso več peli.

Odleteli so.

Kralj Devetega kraljestva je nekoč na vrtu z mečem ranil kačo, ker se je bal, da bo storila kaj hudega kraljici.

A kača je bila nekaj posebnega – bila je najljubša igrača močne čarovnice, ki je živela v kraljevem gozdu. Čarovnica se je razžalostila in je urekla otroka, ki ga je kraljica nosila pod srcem:

»S cigani bo šel, kače ga bodo oddojile. Rešila ga bo pastirica.«

Nekoč so se za vasjo na koncu Devetega kraljestva ustavili cigani. Ko so odhajali, so pustili na pečevju jokajoče dete, ki so ga ukradli v kraljevem vrtu. Neprestano je jokal, jokal, a ga niso mogli potešiti. Pa so ga pustili kar tam.

Otroški jok so slišale kače. Priplazile so se k njemu in ga mirile s svojimi telesi. Prišla je kačja kraljica in ga podojila. Dete je utihnilo in zaspalo. Prebudilo se je in bilo je spremenjeno v kačo. Le velike svetleče se oči so govorile o tem, da ni navadna kača.

Pridružil se je kačjemu rodu in živel z njimi.

Postal je branitelj kačje kraljice. Njeno kraljestvo se je razprostiralo po podzemnih votlinah in rovih v velikem gozdu Devetega kraljestva. Bilo je zastraženo. Vanj ni imel dostopa nihče, ne človek ne živali. Stražili so ga zeleni, bleščeči kačji pastirji, ki so preletavali pobočja gore

Bil je kačon s posebno močjo. Njegove oči so privlačevale živa bitja in jih s čarobno močjo priklepale nase. Znal je žvižgati s čistim zvenečim glasom, kot bi igral pastirček na piščalko. Tudi plesal je in takrat so ga obkrožile kače od blizu in daleč ter ga občudovale.

Nekoč se je sončil na skali in stražil kačje pleme. Slišal je, kako nekdo lepo piska na piščal. Prisluhnil je melodiji in šel za njo. Na travniku ob velikem kraljevem lesu je pasla čredo pastirica. Izvabljala je čudovite melodije iz svoje pastirske piščali. Kačon jo je poslušal.

Vsak dan je prihajal na travnik in jo poslušal in ljubezen je začela rasti v njegovem kačjem srcu. Začel je odgovarjati na njeno piskanje in jo oponašati.

Pastirica je slišala, kako se ji nekdo oglaša.

»Le kdo me sliši, kdo mi vrača odmeve dan za dnem,« je razmišljala.

Nekoč je kačja kraljica povabila svojega branitelja, kačjega princa in mu rekla:

»Vse moje služabnice se ti klanjajo, tudi mojim hčerkam si všeč. A ti si izbral pastirico in boš nesrečen med nami, če je ne dobiš. Izberi si darilo zanjo in jo poprosi za roko.«

Iz kupa nakita, ki so ga kače nabrale za svojo kraljico z vseh strani, si je izbral lep prstan.

Splazil se je na travnik. Začel je vabiti pastirico. Njene melodije je ponavljal kot odmev in žvižgal in piskal, da mu je mladenka prisluhnila. Še nikoli ni slišala tako hrepeneče pesmi, še nikoli je ni od sreče tako bolelo srce.

Sledila je pesmi in prišla do skale, na kateri je ležal zvita pisana kača in ob njej je bil lep prstan. Kačine oči so jo pritegnile, da se ji je približala kot urečena. Dotaknila se ga je, vzela prstan in si ga nadela na roko.

Zašumelo je drevje, veter je zavel in svetloba jo je napolnila. Iz kačjega telesa se je izvil prelep mladenič.

Dejal ji je:

»Odčarala si me, prelepa mladenka, hvala ti! Zdaj boš kraljica mojega kraljestva.«

Šla sta na grad Devetega kraljestva. Kralj je še vedno žaloval za svojim sinom. A ko je mladenič stopil pred kralja, ga je ta takoj prepoznal.

Od hiše do hiše, od vasi do vasi se je širila vesela novica, da se je izgubljeni kraljevi sin vrnil s prelepo nevesto.

Bila je svatba, ki ji ni bilo enake. Kralju je sinu predal kraljestvo in pastirica je postala kraljica.

Glasba je prišla tudi na uho čarovnice v kraljevem lesu. Prisluhnila je in razumela.

»Cigani vzeli, kače oddojile, pastirica vrnila!«

Leta 1788 je Kentakee, ki so mu sedaj pravili »Kentucky«, pristopil k zvezi Držav. V njem je živelo nad sto tisoč duš: več, kot so šteli vsi rodovi ob Ohiu. Grozeča bela nevarnost je silila čez Lepo reko. Nekdaj je bil Ohio meja: Dolgi noži so stanovali južno, severno so prebivali svobodni rodovi Šavanov, Lenapov, Miamov, Pinakešavov, Veov, Vendatov in Irokezov iz rodu Seneka. Še bolj na severu, v divjih gozdovih ob Mičigamiju in ob Sault St. Marie so prebivali Potavatomiji, Otavi in Očipveji. Ti so se klicali »Anašinabi«. Sosednja ljudstva so jih spoštovala na poseben način. Ti severni rodovi - z izjemo Potavatomijev, ki so bili zapleteni v nenehne boje z Vinebagi – niso bili tako izvedeni v bojevanju kot Šavani ali celo Irokezi. Severnjaki so bili čarovniki, magi severnih gozdov. Očipveji so poznali skrivne bratovščine vračev. Poznali so divje zeli in umetnost sanjanja. Vedeli so za očiščujočo in zdravilno moč parne kopeli in za pomen vizij. Trmasto in žilavo so se upirali misijonarjem, ki so prihajali mednje z naselbin na vzhodu. Verjeli so v svoja božanstva: v junaka Manaboža, (ki so ga Šavani klicali »Nanabočo«). Nanabočo je bil sin Meseca in vnuk Zemlje. Prekanil je lososovce in divjo rečno pošast. Iz neba je izmaknil koruzni storž, plemenom je prinesel tobak, pa tudi posebno mešanico zelišč, ki je povzročala sanje in vizije. Pobil je hudobneže, a rad se je pošalil tudi z dobrimi. Cenil pa je pogum in zvitost. Bil je prijatelj vseh živali, le z rosomahom se nista mogla. Predvsem pa je bil požeruh: jedel bi in jedel, in ni mu bilo nikdar dosti. In pozno ponoči, ko so otroci zaspali, so starejši pripovedovali o njegovih številnih dogodivščinah z mladimi Indijankami. Nanabočo je bil nasprotnik divjega Megisivona. Naredil si je lok in prežal nanj, nato je streljal vanj strelico za strelico, počasi in gotovo, pobil ga je s kijem in mu iztrgal srce, ki ga je nato podaril bobru. Od tedaj so govorili, da Megisivon prihaja na jug, ker išče svoje srce. S tem so menili viharje, ki so prišli s severa in zametli vasi in vigwame. Tedaj je rodovom trda predla. Zaprti v svoje koče, ki so bile polne zimskih zalog, posušenega mesa, koruznih storžev, suhega sadja, zelišč in koreninic, so peli pesmi in plesali. Toda zaloge so pohajale. V mesecu, ko so prišle prve odjuge, je nastopila kriza. Zaloge so bile le majhne. Vrači so peli zategle pesmi. In če so odjuge dolgo dolgo zamujale in so bili zameti visoki, je pričel po vasi strašiti Wendigo.

Wendigo je bil zli duh, ki so se ga severni rodovi najbolj bali. Predstavljali so si ga kot mršavo, suho bitje, ki je hlepelo po hrani, z globoko udrtimi očmi in krvavimi usti. Wendigo - nekoliko podoben našemu Neteku - se je polastil koče. Usedel se je v kot, sedel je tam, strmel predse in mrmral v brado. Mrmral je in mlaskal z jezikom, ter se oziral s krvavimi očmi, pa nič ni videl. In kamor je prišel Wendigo, so ljudje pričeli zbolevati za nenavadnimi boleznimi. Posebej hudo pa je bilo, če se je Wendigo polastil človeka. Tak človek je pričel hlepeti po človeškem mesu. Želja v njem je naraščala, in postala tako silna, da se ji ni mogel več upirati. Slej ko prej je na skrivaj umoril nekoga iz vasi, in ga naskrivaj, v temi pojedel. Ko so Indijanci zvedeli, da se je nekoga iz vasi polastil Wendigo, jih je prevzela groza. Kurili so ognje in peli zakletve. Toda nič ni pomagalo. Z Wendigom se je zmogel soočiti le izkušen vrač. Le tak vrač, ki je bil zelo cenjen, se je zmogel zoperstaviti uničujočemu pohlepu, ki ga je predstavljal Wendigo. Vrač se je moral z Wendigom soočiti pred skupnostjo. Pozval ga je na dvoboj, in ves čas ga je moral gledati v oči, ni smel odmakniti pogleda. Wendigo je besnel in tulil bolj in bolj. Iz ust mu je tekla kri, pomešana s peno. Njegove globoko udrte oči so se zavile, da so se videle le beločnice. Izpuščal je nerazumljive glasove. Tedaj je vrač vedel, da prihaja odločilni spopad. Odložil je svoja oblačila, stal je nag, namazan le z bobrovo mastjo in z medvedjimi šapami okoli vratu, s tetoviranimi prsmi in obrazom. V roke je vzel ropotuljo, v drugo roko je vzel boben. Udaril je na boben in klical sile pomladi in sile juga, klical je dobre duhove logov, duhove potokov in rečnih zalivov, klical je Nanaboča in njegove živalske pomočnike. Bolj in bolj je udarjal na boben. Tam-tam, tam-tam. Z drugo roko je stresal ropotuljo. Pel je in se oziral navzgor, k strehi koče, da bi iz juga in vzhoda privabil Nanaboča. Wendigo je besnel bolj in bolj. V agoniji se je hotel polastiti ljudi, jim odveti srca in duše, se prenesti nanje. Vrač ga je gledal v oči in mu to preprečil. Vedno bolj sta donela boben in raglja, vedno hitreje je plesal vrač. Ljudje, ki so gledali strašni prizor, spopad Nanaboča in Wendiga, so trepetali. Mrmraje so peli, da bi njihovo petje vlilo moči vraču. V zadnji agoniji je Wendigo planil na človeka in ga hotel požreti. Tedaj je vrač zapel posebej glasno, ljudje, ki so trepetali od groze, so mrmranje povišali v visoki monotoni tremolo. Vrač je pričel sopsti in se potiti. Wendigo je hotel planiti po človeku, a ni mogel. Hotel je napasti vrača, pa je vrač zapel glasneje. Odložil je boben in ropotuljo, ni več gledal Wendiga, gledal je navzgor in po ljudeh, z odsotnim, a hkrati prečudno jasnim pogledom, in pel. Ni bil več on, ki je pel, sedaj je globoko v njem pričel prepevati Nanabočo. Nanabočo je pel o zmagah nad losovci in nad morsko pošastjo, pel je o vitkih brezah in o boju z prekaljenim rosomahom, pel je o svojih ljubezenskih dogodivščinah in o velikih pojedinah, pel je o losih in o medvedih, pel je o svetlo zeleni koruzi … In ko je Nanabočo pel o svetlo zeleni koruzi, ki daje hrano rodovom, se je Wendigo skrčil od groze. Stresli so ga krči in pričel se je sušiti. Nanabočo je opeval mlado zeleno koruzo, njeno vitko postavo, njeno rast proti nebu, njeno rodovitnost, njene storže, ki dajejo hrano ljudem. In Wendigo ni zmogel več, zapuščale so ga moči, padal je vase, pobiralo ga je, iz njegovih udov je sopela zoprno smrdeča sopara, se združevala z dimom od ognja, na katerega so bila naložena očiščujoča zelišča, in izginjala ven, v zimsko noč. In Nanabočo je pel naprej, milo in lepo je pel, pel je skozi vračeva usta. Pel je o jugu in o pticah, o goseh in labodih, o ljubkih logih, kjer se je ljubil z mladimi indijanskimi princesami in kjer je tekmoval z bojevniki v teku, v rokoborbi in streljanju. Wendigo je hropel v zadnjih vzdihljajih. In Nanabočo je pel o njej, ki je bila njegova najljubša, pel je o koruzni boginji. Pel je o njenih tankih svetlih laseh, o njeni vitki postavi, o njeni rodnosti, pel o njeni domovini na daljnem jugu, o njenih bratih in sestrah, o njenem očetu. Wendigo je zahropel v zadnjih vzdihljajih. Od njega so ostajale samo še votlo strmeče oči, dve očesni krogli, ki sta se obračali in potikali po tleh, se spet vrgli na tla, kleli v neznanih jezikih, jokali, tulili, blazneli. In Nanabočo je pričel mirno peti o dnevu, ko je dekletu v znamenje ljubezni podaril koruzni storž. Pel je o njenem ljubkem, sramežljivem, hvaležnem pogledu, in njegov glas se je vzpel pod strop wigvama, gorel je z ognjem, zanetil je moč in pogum v srcih ljudi. Tedaj, sredi petja, se je zaslišal hreščeč zvok, kot bi se pretrgalo nebo. Zunaj so zatulili volkovi, veter je pometal okoli koče, ljudje so peli z vso močjo. Vrač, skozenj katerega je pel Nanabočo je sedaj govoril o ljudeh, katerim je mlada Indijanka izročila storž, o njihovi hvaležnosti … o koncu dolge lakote, o koncu vojn … pel je in padal po tleh..odnašalo ga je … pel je..govoril o sreči ljudi … in nenadoma se je vse pomirilo, volkovi so utihnili, veter ni več zavijal, zunaj je vstajalo jutro iz mraka. Vrač pa je ležal na tleh, nezavesten, s penastimi ustmi. Ljudje, ki so uvideli, da so odrešeni, so z grlenimi glasovi zapeli zahvalno pesem Nanaboču, sestri koruzi in duhovom juga. Na ogenj so naložili zelišča, peli so in peli, zunaj pa je vstajal dan.

In ko so stopili na plano, so videli, da se je sneg pričel tajati. Prišla je dolgo pričakovana odjuga.

Po več letih me moja otroka peljeta v Piran. V mesto spominov. Presenečena sem. V Piranu je vse drugače. Nikogar več ne poznam. Počutim se tujka. Zastrem oči in se odenem v črn pajčolan.

PIRAN – PRVI DAN

Morje me potegne k sebi in me poljubi. Stojim na kamniti spolzki stopnici. Oseka je pozabila nanjo. Oči zbežijo med valove. Slišim krike, ker njega ni. Usoda ga je potopila v globino tišine.

Sedem mesecev trpkosti. Sedem mesecev boleče praznine.

PIRAN – DRUGI DAN

Rano vstanem. Čisto nebo mi vrže pozdrav. Hitim k morju. Noge potopim do kolen. Nevidne ribice me ljubko kljuvajo. Oči odhajajo daleč po morju, kakor da ga iščejo. Valovi udarjajo skale. Ob vsakem udarcu odmeva melodija skrhane kitare.

PIRAN – TRETJI DAN

Moja preljuba družina odhaja. Stojim ob hotelu. Sama. Z rokami jim pošiljam pozdrave in poljube – srečno pot! Dlani so polne solza.

V žalosti se povešam na skalo. Prileti velika bela ptica. Obkroži me in odleti. Pritečejo golobčki vseh barv. Skačejo po mojih nogah in odletijo.

PIRAN – ČETRTI DAN

Sonce me dviga po neprespani noči. Telo je trdo kot kamen. Morje me kliče. Pomikam se po obali do svoje skale, na spolzki stopnici zdrsnem v morje. Še vedno je prilično slano. Plavam. Oddaljujem se od obale v črne globine. Dotakne se me strah. Vrnem se s pospešenimi zamahi k skali.

Nad menoj kroži črnosiv galeb. Solze drsijo po licih tako prikrito, da jih nihče ne opazi.

PIRAN – PETI DAN

Sonce me z rokami objema kakor mati. Razneži me. Ko obrišem žalost in solze, zazrem veliko belo ptico. Kroži, čisto nizko, in obsedi na moji skali. Lepotica vseh ptic. Oči ji krasijo rdeči in rumeni kolobarji. Smehlja se. Govori, a je ne razumem. Hočem jo objeti, a me zavrne.

Če so moje misli dovolj trezne, velika bela ptica ni galeb. Ni navadna morska ptica. Takšne ptice v življenju nisem videla. Nekaj je v njej. Čutim. ON je. Ko izgovorim njegovo ime, ptica dvigne mogočna krila in odleti. Leti visoko, daleč na odprto morje. Na skali krotim tesnobo.

PIRAN – ŠESTI DAN

Dan zgodaj vstaja. Nebo je čisto, umito. Slutnja me žene k morju. Ne zaman. Na moji skali sedi velika bela ptica. Prijaznost ji sije iz oči kakor sončni žarki na nebu. V moj obraz strmi. Strmi v globoke brazde, iz katerih klije bolečina. Ob njenih pogledih obupujem. Ne vzdržim več.

Skočim v morje. Globina me potegne vase. Velika bela ptica skoči za menoj in me potegne k sebi. Obe plavava.

Tiho. Nežno. ON je. Varuje me. Z menoj letuje. Slišim njegov dih. Vse dni sem ga čutila ob sebi.

Stopam iz morja. Vrnem se k skali. Iščem ptico, a ptice ni. Kot bi bila prikazen, ki se v hipu spremeni v nič. Kričim, a iz grla ni glasu. V prsih čutim ogenj. Gorim.

PIRAN – SEDMI DAN

Nebo je belo kakor perla. Sonce prihaja. Čistim sobane v nebo segajoči stolpnici. Po tleh topotajo drveče solze. Pakiram. Sonce me zadržuje, saj se bledega telesa še prav dotaknilo ni.

Črnino vržem po tleh. Stečem k skali. Kličem veliko belo ptico. Iščem jo po morju, kolikor sežejo moje oči. Kdo ve, kje je.

Obiščem polje tišine. Sedim na črnem kamnu. Pripovedujem mu o Piranu. Govorim in govorim, jočem in jočem. ON molči, najbrže utrujen od dolge poti od Pirana do Maribora.

Piran, prve dni v avgustu 2014

Kratka radijska igra

Osebe:

Litvanec,
Franček

Dogaja se v Cankarjevem domu ob razglasitvi osamosvojitve.

Cankarjev dom, banket ob razglasitvi slovenske osamosvojitve. Precej hrupno. Novinarji sprašujejo prisotne o vtisih. Mogoče nekaj avtentičnih odlomkov izjav s tistega dogodka.

Litvanec: Zelo sem vesel, da sem vas spoznal. Vi ste napisali članek, da naj Slovenija prizna Litvo?

Franček: Zelo so me kritizirali. Več publicistov je interveniralo. Zgražali so se. Če Slovenija ni samostojna, ne more priznati Litve, ki tudi ni samostojna.

Litvanec: Osrečili ste me! Ne veste, kako ste me osrečili. Jaz sem iz Litve, Litvanec sem, ne, nisem politik, sem poslovnež Samo, da sem prebral v časopisu, da je Slovenija, ki sicer ni bila samostojna, priznala Litvo, ki sicer tudi ni bila samostojna, so se mi uresničile stare sanje. Takoj sem v časopisu zahteval, da Litva prizna Slovenijo. In jo je!

Franček: Me veseli. Poslušajte, naš Jože Pučnik je pravkar rekel: Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več.

Litvanec: Tudi Sovjetske zveze ni več. Kakšen dogodek! Ko sem se peljal z avionom nad Panonsko nižino, sem razmišljal o Jantarjevi poti. Na obali Baltskega morja smo v pesku mi, Litvanci, nabirali ostanke starodavnih dreves in v njih iskali jantar. To veste?

Franček: Sem slišal.

Litvanec: Koščki smole izpred dve sto milijonov let, v smoli pa včasih mušice in iglice.

Franček: Ta jantar ste tovorili v južne kraje... na primer, v Italijo?

Litvanec: Z letala sem vse videl: pot pelje preko Poljske do Donave, nekje med Bratislavo, Dunajem in Budimpešto, seveda teh mest pred dvajset tisoč leti ni bilo, no, tudi pred tri tisoč leti jih ni bilo, potem pelje jantarjeva pot do Blatnega jezera, pa do Drave in današnjega mesta Ptuj, kjer je bil prehod, potem čez razne doline do Nauportusa? Kje je danes Nauportus?

Franček: Vrhnika. Nauportus, po grško Novo pristanišče, je danes Vrhnika. Dvajset kilometrov od Cankarjevega doma in Ljubljane, samo pristanišča ni več. Če se peljete z ladjico od Tromostovja eno uro daleč po reki Ljubljanici, lepa vožnja med drevesi in polji in vikendi, prispete do Nauportusa, to je do Vrhnike, kjer so Grki ladje potegnili na kopno in jih po snegu vlekli do morja...

Litvanec: S severnimi jeleni, karibuji, tistimi, ki jih danes imajo samo še Laponci na Finskem in Sibirci v Sibiriji, smo tovorili jantar do Nauportusa in pa seveda do Akvileje.

Franček: So severni jeleni odlične tovorne živali?

Litvanec: O, odlične! Samo navajen moraš biti nanje. Pač pa se severni jeleni ne obnesejo v spopadih. Jantarjeva pot je bila nevarna. V Panonski nižini so nas napadali Kelti in Rimljani. Nam kar zastonj pobrali jantar. Zato smo kasneje krenili po poti preko Karavank. Severni jelen se imenuje karava, to je po slovansko krava, podobno kot se imenuje tudi domača žival kava, Karavanke se imenujejo po severnih jelenih, naših, jelenih iz Litve. Na prehodu čez Karavnke so se jeleni napasli na planinah, no, vsaj kakšen mah na drevesih so našli in potem smo v Akvileji prišli do toplic. Aqua Keleia pomeni topla voda, tam smo si greli premražene kosti in tudi naše jelene smo namakali v toplo vodo...Rimljani niso razumeli, da je topla voda najvažnejša, pa so menili, da ime Akvileja pride od nekakšnih orlov...Kje je zdaj Akvileja?

Franček: Od Ljubljane do Trsta je sto kilometrov, Akvileja pa leži še štirideset ali petdeset kilometrov proti zahodu. Znamenit zgodovinski kraj. Samo nihče več ne tovori jantarja na severnih jelenih. Tovornjakov pa je na avtocesti na tisoče in tisoče...

Litvanec: Gledal sem iz aviona, kako majhna je Evropa, od Baltika do Jadrana pičli dve uri poleta, sploh ne vidiš razlike med Panonsko nižino in Slovenijo...

Franček: Z avioni je problem. Če se avion dvigne z Brnika, to je, z glavnega slovenskega letališča, naredi lok čez jug Slovenije, takorekoč leti že čez Hrvaško, ko pa obrne, je že nad Alpami, takoj prileti do Bodenskega jezera in Švice... Ja, Evropa je za vsak resen avion prava mala malica, zadnjič sem se peljal najprej do Frankfurta, uro in pol, in potem smo leteli z airbusom na Japonsko, leteli smo preko Finske, mimogrede je pilot povedal o Baltiku, Litvi, Latviji, Estoniji, no, čez štiri tisoč finskih jezer smo leteli dobro uro...Teh jezer in jezerc je resda na tisoče....potem smo prišli nad Sovjetsko zvezo...

Litvanec: A ne, kako ogromna?

Franček: Zares ogromna.

Litvanec: Ni je več, upam, da je zares in za večne čase ni več. Leteli ste torej čez Rusijo?

Franček: Dvanajst ur čez Rusijo in Sibirijo, dobil sem neprijeten občutek, da je Evropa pogrešljiva malenkost. Vse, največje, kar najdemo na planetu zemlji sta pa Rusija in Sibirija... Danajst ur čez tundro in vijugaste rečne veletoke...

Litvanec: Ste videli kakšno mesto? Franček: Nobenega. Airbus je letel previsoko. Videli smo pa Kamčatko, tisti sibirski polotok ob Tihem oceanu, pa Korejo … tudi Koreja iz aviona izgleda kot en sam polotok, ne moreš reči, da se deli na Severno in Južno...in ko smo se približali Japonski, smo se oddahnili. Končno pred nami nekaj manjšega, nekaj Evropi podobnega, nekaj obvladljivega... nekakšen otok, no, nekakšno lično otočje v Tihem oceanu...

Litvanec: Ubogi severni jeleni.

Franček: Zakaj ubogi?

Litvanec: Avtohtona plemena so se na severnih jelenih selila preko vse Rusije in Sibirije do Tihega oceana in čez zaledenelo Beringovo ožino v Severno in Južno Ameriko, kjer so se iz teh avtohtonih plemen razvili Indijanci...

Franček: To je bilo pred tisoči in tisoči let!

Litvanec: Kaj hočete, leta minevajo, tisočletja pa na koncu tudi stoletja. Litva od sedemdeset let ni bila samostojna, pa se je nam, Litvancem zdelo, kot da je minilo že tisočletje!

Franček: Se vam je zdelo, kot da še vedno tovorite na severnih jelenih jantar v Italijo?

Litvanec: Da. Ampak to smo počeli pred dvajset tisoč leti, pa pred tri tisoč leti in pred dva tisoč leti, pa smo kupovali v Sredozemlju bronaste izdelke, da smo se lahko borili za samostojnost...Vse dokler nas ni Slovenija priznala kot samostojno in neodvisno državo...Da smo danes končno prav zares samostojni!

Franček: Vi ste pa priznali nas, pa zdaj lahko nazdravimo. Poglejte, prijazni natakar prinaša šampanjec...

Nazdravita.

Franček: Polotokov je na svetu veliko, polotoki skrivajo za velike sosede zoprno priložnost, da si jih poskušajo razdeliti. Pomislite na Korejo, na Vietnam, pa da ne bi govorili o Balkanskem polotoku, pa tudi s Finsko in Italijo ni bilo vedno vse v najlepšem redu, polotoki skrivajo skrite nevarnosti...

Litvanec: Ne meni razlagat!

Franček: Ko smo se izkrcali iz airbusa na tokijskem letališču Narita, je drug, manjši avion, pripeljal petdeset stjuardes iz Južne Koreje...sladkor se mi je dvignil. Kaj tako lepega in nadvse sladkega še nisem videl. Petdeset, to je za dva šolska razreda deklet v modrih kostumčkih, v nogavicah bronaste barve in z visokimi petami, vse lepo s kodrčki, pa z uhančki, vsaka vleče pogumno za sabo svoj kovček na koleščkih...pošiljajo jih po skupinah na različne airbuse, razdeljujejo jih na različne skupine za razne destinacije na različnih celinah...nekatere so prišli iskat kar njihovi piloti...

Litvanec: Pripeljale so se pač na mednarodno tokijsko letališče, stjuardesde kot stjuardese, kaj je tu posebnega?

Franček: Ne razumete? Lahko bi priletel avion s petdeset Severnokorejskimi stujardesami. Lahko bi priletel avion s petdeset stjuardesami s Kamčatke in bi jih razdeljevali na airbuse, ki bi Kamčatko povezovali s svetom. Kamčatka je tri krat večja kot Slovenija, Kamćatka je velika za četrtino nekdanje Jugoslavije, Kamčatka ima štirideset ognjenikov, včasih smo se o tem učili v šoli, trije ali štiurje še vedno nenehno bruhajo tekočo lavo in pline...

Litvanec: Kako da ste se spomnili na Kamčatko?

Franček: Ko sem hodil v prvi razred osnovne šole, me je najbolj preetreslo, ko sem zvedel, da ima tudi Italija tri še vedno žive vulkane. To so Etna, Stromboli in Vezuv. Če ima lahko država na Zahodu tri vulkane tako kot znamenita Kamčatka na skrajnem vzhodnem robu Sibirije in seveda Sovjetske zveze, kakšna verjetnost je potem, da bo zares zmagal socializem na vsem planetu?

Litvanec: Zmaga socializma, k sreči, ni bila odvisna od vulkanov, ne od mirujočih, ne od delujočih

Franček: Ja, ampak jaz tega takrat nisem vedel. Samo to, tega takrat nisem vedel. Sem mislil, da je prihodnost sveta odvisna od vulkanov!

Litvanec: Danes pa veste, da je prihodnost pokrajine vedno odvisna od tega, ali je pokrajina samostojna država in ima svojo lastno letalsko družbo, ki leti povsod po svtu in svojih lastnih petdeset in več stjuardes v ličnih kostimčkih?

Franček: Ja, tako je, dragi moj, osamosvojiti se je treba. Samo osamosvojiti se je treba!

Litvanec: No, Sloveniji je uspelo, tudi Litvi je uspelo...

Franček: Lahko si čestitamo.

Hrup v avli Cankarjevega doma ne pojenjuje. Novinarji prenašajo navdušene izjave politikov in seveda tudi novinarji so nadvse navdušeni.

Konec

SVETLOBA SVETA

Naše zatočišče, naše rodni kraj in topli dom je svet idej. Ideja sama in svet duha. In resnično je morda malo čudno, da se danes v postmodernem času vendarle živi v svetu dije. Čeprav smo navidezno popolnoma utopljeni v čutnem svetu in svetu materije – je ideja tista, ki nam daje smisel in kažipot. Čeprav se ideje ne da videti in dotakniti z znanimi čutili, za razliko od materije, ki je zelo vidna in otipljiva, sta ideja in duh naša prava rešitelja.

Svet materialnega nas preko Farme vodi v sobo Velikega Brata in nas tako pretvarja v zombije in dead man walking. Resnično je fascinantno, kako je dominacija materialnega pripeljala človeka do stopnje stupidnosti in kako so stoletja in stoletja razvoja človeškega duha in ideje v zadnjih dveh desetletjih vrženi v prah. In kako smo iz mislečih bitij, ki so verjela v ideale svobode, lepote in resnice, spremenjeni v srečne idiote, ki so jim ideali postali ne-svoboda, grdost in brutalna laž. Vse je postalo mimikrija.

In na prvi pogled se nam zdi, da je boj izgubljen in da so pajki zamrežili nebo. Toda izhod mora obstajati nekje. Ker ideja in duh živita večno in sta nesmrtni za razliko od materalnega, ki se drobi in je minljivo. Strategija odpora je vsebovana v ideji, da se danes mora biti »menih v blagovnici«. Da torej živimo kot vsi drugi, da se obnašamo kakor oni, da govorimo z njihovim jeziom, a da smo svobodni in svoji. Da smo Vitezi svobode, lepote in resnice. In da vemo, da nas Veliki Brat ne more podkupiti z nikakršnim tozemskim sijajem, stolpi in gradovi, temveč da nam je dano, da smo znanilci Svetlobe in Nove zore, ki bo kmalu zasijala.

Svet laži, blata in mraka bo izginil, a neopazno se bo v naše misli in srca vselila resnica, steza in svetloba Sveta. In zato vi še nerojeni veste, da so tudi v tem času nevihe obstajali Tisti, ki se niso predali Molohu in ki niso favstovsko prodali svoje duše Mefistofelesu.

ARHETIP SILIKONSKEGA ČLOVEKA

Mi, ki smo rojeni, ostali in preživeli vse do tega mračnega in tihega jutra 15. oktobra 2015. leta, na teh »zahodnobalkanskih« vročih in zanimivih prostorih (hahaha, kakšno etimološko foliranje in podložniško prilizovanje antlantističnim NATO okupatorjem) imajo ta »privilegij«, da se bolje znajdemo v življenjsko kriznih situacijah od »naših zahodnih prijateljev«, ki so odrasli v dolgočasnih in hladnih »odprtih družbah«. Izobilje, urejenost, red so dober način, da se živi (a tudi umre) z občutkovm, da niste nikoli niti živeli po meri Človeka, temveč samo po meri Ureditve. Sprejemanje medijsko-sleparske slike sveta (s katero smo danes bombardirani) kot zaželenega obrazca obnašanja, je gotov pot v Dobo praznine in smrti človeka renesančnega tipa (katerega oči sijejo z božanskim sijem) in nastanek nekega atomiziranega človeka zombija, ki se bo popolnoma vključil v tip Novega atlatnističnega srednjeveštva. V katerem nam bo jezuitski pogleda na svet ugasil ne le sijaj v očeh ampak tudi sam spomin na čas svobode in celo na sanje o svobodi.

Eden od načinov, ki nam morda lahko pomaga, da ne končamo na postmodernih grmadah, je meniško umikanje v svoje male svetove, v katerih ne bo prostora za nebe evrokratse in nato vrednote in mantre. V teh naših malih svetovih morajo vladati resnica, svoboda, ljuezen in LEPOTA renesančnega tipa. In zato se moramo upirati medijskemu vdoru, ki iz nas dela koristne idiote. In da začnemo ponovno misliti in analizirati. Moramo analizirati in dekonstruiramo vse, kar nam je danes s strani Velikega Brada vsiljeno kot zaželen in edi možni model obnašanja in pogled na svet. Ker nič ni tako, kakor zgleda. Ključ vsega sta jezik in kultura, ker se v njih svetle skrivnosti, ki nas lahko rešiti ipred zlom potrošniške dobe in države brez meja. Da bi lahko danes živeli bolj resničnostno, je dobro, da včasih pogledamo v lastno dušo in dušo Človeka, in da dam najdemo prvzore oziroma arhetipe, s katerimi se bomo lažje znašli v življenjsko pomembnih in kriznih situacijah. Kakor so vse življenjske situacije našega človeka krizne, bo vedno obstajala potreba za dekonstrukcijo osrečevalne slike sveta, ki nam jo naši vladarji vsiljujejo kot edino mogočo. In ne samo po tem, ampak tudi po analiziranju in samoanaliziranju in poseganjem za arhetipi.

Z razkrivanjem sedimenta v jeziku in kulturi prihajamo do arhetipov (pravzorov), ki nam veliko bolj govore, kdo smo danes, ampak kakor si lahko to zamislimo. A to spoznanje nam lahko pomaga, da relativiziramo številne ideologizacije obstoječih ikonosfer: rasne, nacionalne, ideološke (v političnem smislu), geografske (npr. evropocentrizem). In tako prihajamo do v osnovi humanistične (danes bi se z dozo dolarske škodoželjnosti reklo) prosvetiteljsko-romatične ideje poznanega antropologa Marcela Maussa, da antropologija in humanistične vede lahko pomagajo človeškemu bitju, da popravi svojo družbo zdaj in tukaj. Tukaj namerno ne govorimo o modernem času, ker analiza pojma moderen kaže na prehodnost (fr. mode, lat. modus – način, po sedanjem običaju, po najnovejšem okusu). To, da mi v nizanju časa prihajamo kaneje, ne pomeni, da posedujemo pravico do univerzalnosti. Na ta način bomo prišli do možnosti, da smo lahko manj posesivni, oholi in tudi imerialni v svoji egotrip želji, da samo mi posedujemo pravico do Resnice. Ko bomo zmogli moči, da premagamo vsakršno oholost, ničevost, nečimrnost, ki smo je polni od prvega dotika z materinimi prsi, ta stika pa nam ustvarja občutek, da smo mi center sveta in da nam pripada, torej šele takrat bomo lahko hodili po Trgu Svobode kot resnično svobodni ljudje.

POGLED MNEMOZINE

Velika sila in pri tem velik napor sta potrebna, da ne podležemo skušnjavam svetovnega sveta, skušnjavam, ki uspavajo čutila in um. Tistim, ki so boginje umetnosti vodnice, lahko računajo na blaginjo prepoznavanja LEPOTE tam, kjer je zarasla v koprivah, a samo izbrane lahko vidimo kot zmagovalce nad minljivostjo sveta, ker oni lepoto in ljubezen vidijo povsod. Lepota in ljubezen v njih in oni sami so LJUBEZEN. Ker je takšno stanje redki privilegij, drugim, ki se mu približujejo – kakor so pesniki in filozofi – je prepuščeno, da nam s pomočjo antične boginje spomina Mnemozine kažejo pot, da ne bi ostali v Kantovi samoskrivljeni nezrelosti. Življenje je nedeterminirano od nas in je nujnost, nam pa ostane samo »da spominjamo se« (Ivan V. Lalić), da ne bi ostali v ne-pravem obstoju (kot na primer obstaja kamen). Zadano nam je, da eksistiramo kot posamezniki, ki so uresničili heglovsko nujo in se s tem dvignile k zlati SVOBODI.

»Breskvi je naloženo, da cveti,« je pel Ivan V. Lalić, ki niti po najmanjšem naključju v tem stihu ni uporabil sibol breskve. Breskva je simbol pomadi, ker cveti zelo zgodaj, v japonski kulturi in mitologiji pa je tudi simbol nesmrtnosti. S to simboliko se krepi pomen stiha – večnost, ki jo pooseblja breska in nujnost, ki jo izraža naloženost, da cveti, so v nerazdružljivi povezavi in niso podložne minevanju. Naša naloga pa je, da to zvezo neprestano prepoznavamo in da tako reinterpretiramo svet, da bi prišli do spoznanja, da cilj ni nič in daje gibanje vse.

TANČEVO ŽIVLJENJE

Tisti kraji slovenske zemlje, kjer naredi pri Celju Savinja koleno in zavije proti umazani Savi, niso rodili veliko sinov, ki bi bili zapisani v zakladnici slovenske literarne zgodovine. Med vsemi se najvišje dviguje izklesana osebnost Antona Aškerca. Daleč v njegovi senci, ne da bi mnogo ljudi vedelo zanj, je živel in ustvarjal Anton Tanc. Rodil se je takrat, ko je dosegel Aškerc svoj umetniški višek, bilo Je to 13. l. 1887. leta v Modriču pri Laškem. Tančevi so že od nekdaj prebivali tu, medtem ko je bila pisateljeva mati iz sosednje Rečice nad Laškim. Tančev oče je bll nepismen zidar, rojen 16. l. 1858., mati je bila nezakonska hči, tri leta mlajša od očeta, rojena 15. IV. 1861. leta v Rečici. Tedaj, ko se je rodil Anton, oče in mati še nista bila poročena, vendar pa je oče ob otrokovem rojstvu pred dvema pričama priznal očetovstvo. Lele čez dobrih devet let sta se starša poročila, 17. oktobra 1897. v Laškem. Tančeva mati je bila preprosta, nepismena ženica, ki se je vdinjala kot dninarica in poljska deIavka pri premožnejših kmetih. Mati je bila tista, okoli katere se je sukal ves otroški svet doraščajočega dečka. Oče se ni mnogo brigal za družino, zato se je mati s skoraj nečloveškim naporom trudila, da je zagotovila svojim otrokom vsaj skromen kos črnega kruha. Tanc o sebi in o svojem Življenju ni rad govoril, zato so edini viri, iz katerih lahko izvem kaj o njegovem življenju, neštevilni spominski spisi. Prvi tak spis, ki nam osvetljuje najbolj zgodno Tančevo mladost, je v rokopisu ohranjen »Moj prvi maj« (za katerega nisem mogla ugotoviti, če je kje izšel); V njem pravi takole: »Bilo je 1892. leta, meni je bilo jedva pet let. Moja nezakonska mati je preživljala sebe, mene in mojega dveletnega bratca s trdim delom v rudniku Hudi jami, kjer je 12 ur na dan prerivala vozičke in prebirala premog. Vstajala je pozimi ob pol štirih zjutraj in odšla, naju pa je s težkim srcem prepuščala čez dan najini usodi. Vračala se je zvečer po trdi temi vsa izmučena in premražena. A namesto da bi legla k počitku, jo je doma čakalo novo delo. Skuhala nama je večerjo, ki je obstajala vedno iz koruznih žgancev in črne kave; kar je bilo potrebno zašiti, je storila v večernih urah, tudi prala je ob tem času. Pri izpiranju sem ji v bližnjem potoku moral pomagati. Svetil sem ji. Nataknila mi je svoje čevlje, povezala glavo z veliko ruto in mi potisnila v roke svetilko. Mati je razbila na potoku led, da je prišla do vode, kamor je namakala perilo, mencala in izžemala. Stal sem poleg in držal v prezebli ročici sveti)ko, v kateri je gorela polkrajcerska sveče. Pri tem so mi šklepetali zobje in treslo me je po vsem životu tako, da je svetilka v moji roki močno binglja)a. Mati me je vedno opominjala, naj mirno držim, sicer ona nič ne vidi. Dosti ni pomagalo, navadno sem začel tuliti in mati se je podvizala nazaj v bajto, kjer je istočasno od strahu v temi vekal mali bratec.«

Gostovali so tedaj v Spodnji Rečici. Tistega leta enkrat je vzela mati Tanca s seboj v rudnik, ti vtisi so se mu za vse življenje vsadili v zavest. Težko je bilo pozimi, toda ko je vzcvetela pomlad, je bil deček malo bolj svoboden. Čez dan se je klatil po gozdovih in travnikih, zdi se, do mu je njegova velika ljubezen do narave v poznejših letih ostala še iz tega časa. (Rokopis: MŠK.) V Laškem sta bili tedaj dve šoli, slovenska in nemška. Kdaj je bil Anton Tanc vpisan na slovensko šolo in s kakšnim uspehom je razrede zdeloval, nisem mogla ugotoviti, ker so vpisnice iz slovenske šole med okupacijo izginile. Tu je naredil štiri razrede osnovne šote. Posebno v lepem spominu mu je ostal slovenski učitelj Četina, tudi se spominja, da so se mnogokrat pretepali z učenci nemške šole, ki so nosili s seboj hrastove vejice, oni pa so si natrgali lipove in s tem dražili drug drugega. Štirje razredi osnovne šole so pa bili tudi vse njegova sistematična izobrazba. še v to šolo je hodil s težavo, kajti skoraj ničesar ni imel za obleči in za obuti. Po končanih štirih razredih osnovne šole je moral ne kmete služit najprej za pastirja, nato pa za malega hlapca. (Č: Moji Božiči, DP 1927, št. 103.) Toda tudi njega je izvabilo od kmečkega dela stara laška pivovarna in nato hrastniški rudnik, kjer se je vdinjaI 3 leta. Bolehnost pa je bila kriva, da je to delo pustil in je čez poletje 1908. leta delal kot točaj v laških toplicah. Toda gostje so odhajali in tudi njega je vleklo dalje v svet. Vedel je, da bo gospodar v laških toplicah reduciral osebje, zato je na več strani poslal prošnjo za službo točaja ali hotelskega sluge. Kako je potekalo njegovo službovanje v Ljubljani, zvemo iz spominskega spisa »Po ljubljanskih hotelih« (KCD 1941, 71). »Imel, sem srečo, da sem prejel vsaj eno ponudbo od hotela Union v Ljubljani,« pravi. »Bil sem sprejet. Ves srečen sem se odpeljal, da se predstavim. Ko sem odhajal, je šla mati z menoj. Do takrat sem služil kruh le po domačem kraju, prihajal često domov in po svojih močeh podpiral našo revno družino... Ljubljana je napravila name močan vtis, saj do takrat, razen Celja, še nisem nobenega drugega mesta videl.« (74). Gotovo se je že takrat zanimal za kulturne reči, saj ga je že prvi dan zvabilo gledališče. Toda življenje v ljubljanskih hotelih je bilo vse prej kot prijetno. O tem pripoveduje takole: »Drugi dan se je začela služba. Vstajati sem moral ob šestih. Nižji uslužbenci smo morali spati na podstrešju, ki je bilo s stenami iz surovih desk razdeljeno v več koj. V pozni jeseni je bilo že občutno mrzlo, skozi strešno opeko je neusmiljeno pihalo. Tla so bila iz opeke. Zjutraj, ko smo vstajali, in zvečer, ko smo legali spat, so nam zobje šklepetali od mraza in na sebe smo zmetali vso obleko, kolikor je je kdo premogel.« (76) Bil je točaj, nastavljen v točilnici. »Ob enajstih se je začelo živahnejše življenje. Do tedaj sem moral vse potrebno pripraviti: pomesti in obrisati lokal, pomiti posodje od prejšnjega večera, očistiti hladilnike in točilne mize in mnogo drugega.« (76) To delo se je vleklo pozno v noč. Tu je nekoč videl tudi Ivana Cankarja v pogovoru z Etbinom Kristanom. Prav pred zimo je bil zaradi zmanjšanega prometa odpuščen, dobil pa je službo pri Maliču (»Stadt Wien«). Tu se je srečal z Aškercem, o čemer bo pa govora na drugem mestu. Tudi v tem hotelu (stal je v Šelenburgovi ulici) je bilo dosti dela, tako da je komaj našel kako urico za branje. Tu je prvikrat resno obolel.

»Pri vsakodnevnih vožnjah z omnibusom ne kolodvor in pri čiščenju parketov v hotelskih sobah, pri čemer mi je znoj curkoma lil s čela, medtem ko je skozi odprta okna in vrata vel ledeni prepih, sem se bil pošteno prehladil. Vrat mi je bil čisto otrpel in otekel.« (76) Ležal je v zanemarjeni čumnati, kjer je bilo prostora le za posteljo in polomljeno mizico. »Ležala je niže kakor blatno dvorišče, iz katerega je čez prag pronicala voda, ki je med vrati zmrznila, tako da se niso dala dobro zapreti. Edino okno je imelo razbite šipe, zadelane s papirjem, vendar je burja na podoknico zanašala sneg. V tleh so deske strohnele in je bila videti gola ilovica.« (78) Nekako je pretolkel bolezen in se spet zagnal v borbo za vsakdanji kruh. V hotelu je imel priložnost opazovati najrazličnejše ljudi. Posebno so pritegnili njegovo pozornost številni gostje – socialno demokrati, ki so prišli na tivolski shod. Tudi njega so dogodki potegnili za seboj in od tedaj se je začel bolj zanimati za »Rdeči prapor«. S 1. aprilom 1909. je bil hotel »Stadt Wien« zaprt, zato je Tanc našel novo službo v »Hotel Südbanhof« v Kolodvorski ulici. Čim manjši je bil hotel, tem težji so bili delovni pogoji. Moral je biti pri zadnjem večernem vlaku, ki je opolnoči prihajal v Ljubljano. zjutraj ob petih pa je že moral buditi goste, ki so se odpeljali. Ker je videi, da si tu v celem letu ne bo mogel prislužiti niti obleke, je odšel v hotel »Slon«, kjer je bil kljub napornemu delu še najbolj zadovoljen. Tu je bilo njegovo glavno opravilo, da so bile njemu dodeljene sobe temeljito očiščene. Ko je ob neki priliki naročila lastnica hotela, naj pospravijo podstrešje, je tem Tanc našel nekaj dobro ohranjenih knjig in ker se ni nihče zanje zanimal, si jih je shranil. »To so bili posamezni zvezki znane nemške izdaje konec 18. st. Tacitove rimske zgodovine in Ciceronovih govorov. In ob nedeljah sem potem večkrat vzel na Rožnik s seboj Tacita ali Cicerona in legel z njima pod kak grm« piše (83). Ko je oktobra 1909. leta moral k vojakom, mu je bilo kar žal, ker je moral zapustiti to dobro službo. Prihranil si je 50 gld, del tega je pustil materi, ko se je na poti v vojsko ustavil doma. V uniformi avstrijskega vojaka je bil Tanc od 7. oktobra 1909. do 12. septembra 1911. Vojaško življenje ga je gotovo ubijajo s svojo monotonijo, zato je še pred potekom enega leta naslovil prošnjo na občinski urad v Laškem naj mu skrajšajo vojaški rok na eno leto. V prošnji je navedel, da ima revne starše, ki jih mora finančno podpirati. Tudi starše je prosil, naj pošljejo prošnjo z enako vsebino na občino. Toda njegova prizadevanja so ostala brez uspeha. V vojski ga je zelo močno pretresla tudi materina smrt. Mater je ljubil čisto po cankarjansko in kot lahko sklepam iz nekaterih opazk njegovega brata, je tudi mati najstarejšega Antona ljubila najbolj. Leto pozneje, ko je bil že v službi pri grofu Barbi v Ljubljani, si je v beležko opisal tisti dogodek. Navajam odlomek zaradi tega, ker je pisan s posebno toploto in ker nam daje vpogled v Tančeve družinske razmere.

Bil je v kasarni, sedel je v sobi in zaslišal na hodniku izgovarjati svoje ime: »Kot električni tok mi je šinilo pri teh besedah po vsem telesu, vedel sem koj kaj to pomeni; vzel sem brzojavko v roke in jo nekaj časa brezčuten držal v rokah, nisem si je upal odpreti. Končno se osrčim in pogledam. Moj Bog kako more par besed na mrtvem papirju tako veliko vlogo igrati v človeškem življenju. Toda nisem se vil v krčevitem ihtu, temveč popolnoma mirno (vendar se je lahko spoznala na meni neka mrzlična nestrpnost in mraz me je začel tresti) in z nekim nerazumljivim smehljajem na ustnah sem se začel pripravljati na odhod. Stotnik mi je dal dva dni dopuste. Na kolodvoru sem moral čakati skoraj do poldvanajstih, stisnil sem se v kot v čakalnici in ne meneč se za okolico, udal turobnim mislim. Končno prisopiha vlak in vstopim. Bolestno sem primerjal to vožnjo s takratno, ko sem se vesel vozil na dopust o veliki noči. Ah, nikdar več, sem si mislil, ne bom tako vesel pozdravljal z vlaka tebe ljubi Maribor in se radosten oziral nazaj proti zeleni Dravi z venci ljubkih goric. Z materjo bo tudi mladost in njena sreča pokopane. Nikdar še nisem tako žalosten pozdravil Laški trg, kakor takrat; sam sem izstopil v mrzli zimski noči krog dveh zjutraj. Napotil sem se v breg po dolini: vedno sem se še tolažil, da je ta brzojavka kaka zmota ali kaj enacega, da še mogoče mamo živo vidim in ko se bližam ovinku, od koder lahko vidim do naše koče, sem prosil Boga, da bi ja ne videi razsvetljenega okna, potem bo vse dobro. Toda usoda je bila neizprosna. V oknu je bila luč. Ko pridem do koče postojim in poslušam: smrtna tišina, nobenega glasu iz hiše. Po prstih grem skozi vežo k durim in odprem. Nem sem stal napragu, motreč žalosten prizor, od srede nasprotne stene proti sredini sobe je bil postavljen oder in na njem je ležalo v revni opravi najdražje bitje na svetu. Na polici pri okni.) na levi strani je gorela sveča in stala skledica z blagoslovljeno vodo. V kotu na desni je poleg mize na eni strani sedel oče in z rokami na mizi podpiral glavo. Pri mojem vstopu je obrnil svoj skrbi polni in žalosten obraz proti meni, kot bi hotel pri meni iskati pomoči in tolažbe. Na drugi strani mize je sedel večji brat Karel. Tresel se je od mraza. Pri peči je na eni strani skrinje sede)a sestra Marica in me z vzklikom pozdravila. Doli s peči so me začudeno gledale polzaprte objokane oči malega bratca Franca. Z enim samih pogledom sem preletel vse to, v drugem trenutku sem se že vrgel proti odru, sestra to videč preplašena vzklikne »ne« ne vem zakaj. Toda jaz sem že pritisnil ustnice na umrla in otrpla usta, katera so mi nekdaj tako ljubeznivo govorila in tako gorko poljubljala. Še danes čutim oni poljub na ustnah. Potem sem se spustil na kolena, a moliti nisem mogel, vstal sem in z blagoslovljeno vodo pokropil drago telo... Po sobi se ni slišalo drugega kot krčevito ihtenje petih, ljudi.« (MŠK. Rokopis v beležnicl).

Od vojakov je odšel Tanc v Ljubljano in nastopil 10. oktobra 1911. službo komornega sluge pri grofu Barbi. V tej službi je ostal do 20.V.1912. leta, ko je prišel na Bled in postal vratar v hotelu Malner (21.V. - 8.VIII.1912). Od tod so ga klicali na orožne vaje. Po njih se je ustavil na Dunaju in si iskal dela s pomočjo raznih posredovalnic* Bil je sluga pri plemiških družinah von Boschau (11. nov. 1912.), pri Avgustu Dehmu (1. dec. 1912 - 3. junija 1913), pri Bachofenu in v penzionu »Patria« (Vlado Pipan: Prolet. umetnik A.T. No 1950, 85). Dunaj se mu je prikazal v vsej svoji resnični podobi, kjer so se za zidovi in ne cestah dnevno dogajale tragedije.. Bil je večkrat brezposeln in večkrat lačen (kot daje slutiti nek komaj začet rokopis). Kljub temu je skrbno zbiral knjige. Profesor Teply se je spomnil, da mu je nekoč Tanc pripovedoval o tem, kako so pri nekem grofu na Dunaju naredili zaradi tatvine hišno preiskavo in kako so se nemalo začudili, ker je imel navaden lakaj večjo knjižnico od gospodarjeve. Toda takšno brezdomno življenje ni moglo večno trajati. Tanc je odšel nazaj v Ljubljano in dobil službo komornega sluge pri ljubljanskem prvaku dr. Ivanu Tavčarju (14. V. 1914). Tu pa je bil le malo časa, kajti kmalu za tem je izbruhnila prva svetovna vojna in Tanc je bil mobiliziran. Ravno si je zdravil roko v ljubljanski bolnišnici, ko je izvedel za izbruh vojne. Še se je utegnil poslovit na Visokem od svoje gospode in že je bil na poti v Maribor, kjer je bil dodeljen k nadomestni In pozneje k poljski stotniji. Medtem je tudi zvedet (apr.) za očetovo smrt. Nedelja 16. maja je bila zadnja, ki jo je Tanc preživel v Mariboru, proti večeru so se že odpeljali proti ruski meji. Toda že ob božiču 1914. so ga Rusi ujeli, prišel je kot vojni ujetnik v Turkestan, od tam v Donbas, kjer je 3 leta delal v rudniku Čulkovsk. Tančevo pot po Rusiji ne morem do podrobnosti zasledovati, razni naslovi pa kažejo na to, da je prehodil in videl mnogo tega. življenje ujetnika je bilo zelo težko, v zmedi vojnih dni je bil Tanc prepuščen samemu sebi in svoji iznajdljivosti. V Rusiji je živel pod raznimi režimi: carstvo, provizorična vlada, getman Skoropadski, boljševiki, nemško-avstrijska okupacija, general Denikin in spet boljševiki. Ob nastopu vojne je bil Tanc še precej navdušen za Avstrijo, saj nosi beležnica iz vojnih dni napis: Živela Avstrija 1914 - 1915 in vzklik: O Avstrija, moj dom, kedaj, kako te videi bom? Vojna leta pa niso šla mimo njega brez sledu. Poleg ostalega so mu veliki premiki v ruski državi zbistrili pogled na narodno vprašanje. Ko je zvedel o dogodkih v Avstriji, o formiranju nove države, o tem, da se bo v Ljubljani sestavila vlada, je bil resnično srečen in kar ni mogel pričakati povratka v domovino, Iz vojne se je vrnil duševno mnogo bolj razgiban, čutil je, da Je tudi zanj prišel čas, ko bo po svojih skromnih močeh lahko doprinašal svoj delež k izgradnji novega življenja.

Toda v domovini ga je spet pričakala služba komornega sluge. Vrnil se je pod krov Tavčarjeve hiše. Toda če je pred vojno še nekako prenaša; ponižujoč položaj, ki mu ga je narekovala njegova služba, pa je postalo stenje po povratku tako kritično, da mu je grozil duševni pogin. Prvikrat je videl Tanc natisnjene svoje članke v »Napreju«, njegova duševnost je zahtevala sprostitve, toda služba mu le puščala minimalno časa za tako delo. Sicer pa nam je sam svoje stanje in duševne stiske najbolje opisal v pismu, naslovljenem na mariborske sodruge, v katerem jih je prosil, naj bi mu preskrbeli kakršno koli službo. Koncept pisma se je ohranil v MŠK in je datiran s 26. avg. v Ljubljani. Glasi se:

»Sodrugi! Duševni obup me sili, da se obračam na vas z naslednjim pismom. V službi sem pri županu dr. Tavčarju kot lakaj: Ker se pa značaj te službe in poleg tega še pri človeku, ki je meni kot zavednemu socialistu najhujši politični nasprotnik, kar moram vsaki dan na žaljiv način občutiti, nikakor ne strinja z mojim mišljenjem in karakterom, se čutim ves čas odkar sem zopet stopil v to službo, to je od decembra (1918), ko sem se vrnil iz ujetništva v Rusiji, globoko nesrečnega. Najtežje pa občutim to, da odkar sem v tej hiši, mi je vzeta vsaka možnost, de se na kakršen koli način udejstvujem nekoliko političnega ali družabnega življenja. Kajti tisti izmed Tavčarjevih ljudi, ki bi se drznil simpatizirati s »rudečkarji« riskira, da se ga napodi iz službe. Ker bi pa tak slučaj pri današnjih razmerah pomenil zame pogin, sem prisiljen molčati in trpeti: za teh vzrokov še do danes nisem član naše politične organizacije in »Naprej« sem prisiljen kupovati v trafiki, ker si ga ne morem naročiti v hišo. Sem že od začetka član »Svobode« a se še do danes nisem mogel udeležiti niti enkrat njenih prireditev, uporabljati njeno knjižnico in se seznaniti z njenimi člani. Temu se ne boste čudili, če vam povem, da sem samo vsako drugo nedeljo popoldne 3 - 4 ure prost, ves drugi čas pa, razen skromnega nočnega počitka moram biti na razpolago mojim gospodarjem; moj delovni čas traja zjutraj od 6 do 11 zvečer. Da zamorem prečitati »Naprej« se moram skriti pod streho ali pa v klet in Čas za čitanje knjig ter pisavo si moram pritrgati pri spanju.

Da v takih razmerah kolikor toliko kulturen človek ne vzdrži dolgo mi boste gotovo pritrdili, in zato vroče želim, da bi se mogel iztrgati iz tega miljeja in vdihati svobodo in zadovoljiti moj nagon samoizobrazbe in duševne produktivnosti. Zato se obračam na vas, sodrugi, da mi svetujete, kjer bi mi bilo mogoče dobiti primeren delokrog kot pisarniški sluga ali temu podobno; glavni pogoj je, da bi imel več prostega časa, da bi se lahko udeleževal društvenega, političnega življenja in pisal.« Nato navaja površen življenjepis in nadaljuje. »Že v moji mladosti sem se zanimal za socialna vprašanja, na Dunaju sem bil član zveze gostilniških in hotelskih uslužbencev. Skozi vse moje dosedanje življenje se vleče kot rudeča nit želja po samoizobrazbi, ki je tudi kriva, da nisem do sedaj še nikjer našel za dolgo obstanka, dasi mi je že 32 let. Zato se mi je tudi tako milila »matuška Rus«, ker mi je s svojim »narodnim univerzitetom« nudila največ šans, da najdem samega sebe. Toda ko smo slišali, da so tudi Slovencem odpadle tisočletne spone, nas niti rudeče stepe niso mogle zadržati, da ne bi hiteli na pomoč rojakom dopolniti prevrat in zasigurati svobodo. »O sveta priprostost«, kako bridko srno se varali. Namesto svobodnega državljana sem samo moderen suženj, katerega puhloglavi mlekozobi smejo psovati in ki je primoran prekletim buržujem kahle in stranišča pomiva ti. Z materinim mlekom sem vsesal gnev do te gadje zalege in moj zadnji vzdih bo prokletstvo, ki nam jim prinese pogin. Klatil sem se iz kraja v kraj, Iz službe v službo, iz brloga v Jamo, iz jame v brlog, enako velikemu klatežu Gorkiju, preden je spoznal svojo misijo propovednika Pravice. In želel bi slično njemu, povedali celemu svetu in krivici; ki se mu godi, da bi se zganil. No moj realni položaj mi tega še za enkrat ne dovoljuje. Zato prosim sodrugi pokažite mi pot, katerega mi je iti, da brez bojazni za svoj obstanek zapustim to gnezdo trotov, ki pomeni zame duševni pogin. Mislil sem že iti delat v rudnik pa se ne počutim več sposobnega, ker sem si pri neki ponesrečbi v rudniku zlomil ključno kost v rami in težkih del ne morem več opravljati. Vešč sem ruščine in nemščine v govoru in pisavi. Moje politično prepričanje priča najbolj nekaj dopisov, katere sem v zadnjih mesecih priobčil v »Napreju«.

Sam se zdim kakor rudar kojemu je zaprla izhod iz rova ogromna skala, ki se je utrgala s svoda. Revež se zaman upira, da bi jo premakni!, Kramp od trdega kamna samo odletuje in ostrina se je že odlomila. Zdaj mu začne še ugašati luč, ker mu zmanjkuje olja, a sam že omahuje od lakote in žeje. Visoko gori pod stropom, tam kjer se skala skoro dotika stropa, se je prikral v rov svetel žarek belega dne. Ko ga omagujoči trpin uzre, zbere še enkrat vse svoje moči, da si prikoplje izhod, toda granit je trd, iz prstov mu brizga kri in pljučem zmanjkuje sape. Mu bo li pravočasno prišla pomoč, ali ga čaka smrt za živo pokopanega.

Odgovor na to prepuščam vam sodrugi!«

Vse pismo nam živo predočuje Tančevo stisko. V duševnem pogledu se je razvil do stopnje, ko se ni mogel več zadovoljiti zgolj s prebiranjem knjig in časopisov, ampak je želel sam ustvarjal. Ker ni mogel zadostiti temu notranjemu hotenju, je napisal ono pismo, ki je naletelo na tovariško razumevanje in pomoč.

Tanc je v pismu opozoril na članke, ki so bili priobčeni v »Napreju« (1919.leta). Če je mogoče spoznati iz njih njegovo politično prepričanje, kakšno je to prepričanje v resnici bi lob V prvem članku »O boljševizmu in drugo« (Naprej 30.1. 1919) je še ves pod vplivom dogodkov v Rusiji, vzel v zagovor boljševike, ki jih je slovensko časopisje napadalo. Boljševizem je po njegovem mnenju »logika, katero je rodila dolgotrajna in nečloveška borba in katera hoče priti do zadoščenja ne le v Rusiji in Nemčiji, ampak tudi po vseh drugih deželah. Sam je skoraj razočaran, ko je po povratku v domovino videl tako malo zanimanje za socializem in socialna vprašanja. V sestavku »Prvi maj na Ruskem« (Naprej 30.II.1919) pa se v vznesenih besedah spominja praznovanja delavskega praznika nekje v ruskih stepah. V članku »Ruskij kružok« (Naprej 10.6.1919) pa se zavzema za to, da bi se v delavsko-izobraževalnih društvih začeli učiti ruščine. Kot hišni sluga je bil priča socialni nezaščitenosti, ki so ji bili izpostavljeni hišni posli, zato se je začel zavzemati za to, naj se le-ti organizirajo v okviru socialno demokratske stranke. (»Hišni posli«, Naprej 22.III. 1919.) Ni čudno, če mu je bilo s takimi pogledi tesno pod krovom Tavčarjeve hiše.

Še pred odhodom v Maribor Te bil Tanc od 15.9.1919 - 15.11.1919. na orožnih vajah v vojaški intendanturi v Celju. V tistem času je polnil poseben zvezek, v katerem se med drugim nahaja tudi spis »K vprašanju delavskih stanovanj«, za katerega je dobil Tanc prvo nagrado. V njem je opisal kakšna naj bo vzorno delavska kolonija in delavsko stanovanje. Iz spisa veje velika želja, da bi tudi delavci lahko zaživeli boljše, kulturnejše življenje, v katerem bo prostora še za kaj drugega, kot za golo pehanje za zaslužkom.

Končno se je Tancu uresničilo njegova goreča želja. S 1.l.1920. leta je dobil službo pri bolniški blagajni v Mariboru. V tej službi je ostal vse do svoje smrti. Odhod iz ponižujoče službe hišnega lakaja je pomenil zanj odrešitev telesno in duševno. Predvsem pa duševno. Bil je star že več kot 30 let, ko je končno postal gospodar svojega časa in svojega življenja. Tu je bila sicer njegova služba, toda mimo nje si je ves ostali čas izpolnil sam. Te-le stvari so sedaj napolnile njegovo življenje: samoizobrazba, hlastanje za knjigami, delovanje v delavsko-prosvetnih društvih, pisanje, prevajanje, Objavljanje svojih del in aktivno poseganje v politično življenje.

Po prihodu v Maribor si je kmalu uredil svoje skromno gospodinjstvo. Poročil se ni, toda bil je vešč vseh gospodinjskih poslov, zato si je svoje gospodinjstvo vodil kar sam. V zadružni banki si je izposodil nekaj denarja, z njim si je kupil opremo za sobo. Stanoval je najprej Ruški cesti, potem v Razlagovi ulici in končno v Stolni.

Takoj po prihodu v Maribor se je vključil Tanc v delavsko izobraževalno društvo »Svoboda«. To je bila v obmejnem Mariboru prva delavska, čisto slovenska organizacija. Ravno tedaj, ko je prišel v Maribor Tanc, se je začelo v tamkajšnji Svobodi živahnejše življenje in ko je bil februarja občni zbor, je bil Tanc že izvoljen za tajnika. To delo ga je izredno veselilo, zato ni čudno, če je bil v društvu eden najbolj delavnih. Naslednjega leta je bil izvoljen za predsednika. Poleg predsedniških poslov je deloval skoraj v vseh sekcijah. Bil je telovadec, pevec in po potrebi celo pevovodja. pomagaj je pri organizaciji raznih proslav. Na njegovo iniciativo so prirejali spominske svečanosti raznih delavskih, zlasti pa ruskih pisateljev! v spomin Gorkemu, Tolstoju, Puškinu, Sinclairju itd.). V delavskih društvih v Mariboru je bilo dosti nasprotovanja in intrig. Pod oznake »Svobode« so se dogajale razne stvari, ki niso imele nič skupnega z osnovnimi cilji takih društev. Ko se je l.1923. v »Kresu« razvile debata o tem, ali naj se »Svoboda« imenuje socialistična kulturna organizacija ali ne, je Tanc k temu dodal nekaj svojih načelnih misli. Ugotavlja tu, »da je strah pred imenom »socialističen« znak, da se še nismo otresli predsodkov, ki nam jih je meščanska vzgoja vlila v žile. To znači da še nismo osvobodili samih sebe. Dokler pa nismo osvobodili samih sebe, nismo zmožni kazati poti k svobodi svojim sotrpinom, kajti pogoj, da se osvobodimo materialna je, da postanemo najprej neodvisni v naših dušah.« Razredna socialistična kultura ima določen cilj, da vzgaja one, »ki tavajo v temi samoponiževanja k odkritemu priznanju osvobodilnih, človečanskih socialističnih idej«, (O socialistični kulturi, Svoboda, 1925, l. zv. 5.) V okviru »Svobode« so bili ustanov)jeni še razni drugi odseki. Tako je bilo 1925. leta ustanovljeno društvo »Detoljub«. Za društvo je Tanc spisal številne pesmi in prizore, nekateri so njegovi lastni, druge je prepesnil ali prevedel. Recitirali in igrali so jih na raznih prireditvah. Delavskim kulturno-prosvetnim organizacijam je ostal Tanc zvest vse do vojne.

Tudi v političnem življenju je bil Tanc zelo aktiven. Saj se spominjajo prijatelji, da ni bilo shoda ali sestanka, ki bi se ga ne udeležil. Bil je član JSDS od l.1919, po reorganizaciji pa SSJ. Naj mi bo dovoljeno na tem mestu čisto na kratko opisati razmere v stranki, ki ji je pripadal Tanc v tistem času, ko je bil v njej najbolj aktiven. Vse tri jugoslovanske socialno demokratske stranke so se ravno takrat, ko je bil izglasovan zakon o zaščiti države, združile 18.12. 1921 v Socialistično stranko Jugoslavije (SSJ). Program in statut nove stranke je sprejela slovenska JSDS na kongresu v Trbovljah 27.XII.192. Toda sloga v novoustanovljeni strani ni trajala dolgo. Kmalu je prišlo do cepitve, kjer so se izoblikovale naslednje frakcije: Naprejeva, ki je predstavljala tajništvo, Zarjani z Zarjo, ljubljanska oblastna konferenca z RP, mariborska oblastna organizacija z Enakostjo in celjska frakcija. Velik poraz na marčevih volitvah 1923. leta pa je pripeljal do več zedinjevalnih konferenc in do izrednega kongresa (avgusta 1923). Ta kongres je združil Mariborčane (vključno RP) ter celjsko frakcijo in ustanovil«novo pokrajinsko org. SSJ za Slovenijo«, kot strankini glasili pa določil »Socialista« (26.8.1925 začne izhajati) in »Volksstimme«. Tako so bili Naprejevci s svojim glasilom izobčeni in ko se je septembra 1923. »Socialistu« priključila še »Zarja«, imamo v SSJ le še skupino okrog »Napreja« in »Socialista«. Drugi so sestavni del vsedržavne SPJ, Brnot z »Naprejem« pa je vzdrževal slovensko socialno demokratsko kontinuiteto. Vendar pa so se stalno pojavljale težnje po združitvi. Za februarske volitve 1925. leta so socialisti snovali »rdeči blok«, v katerem naj bi bili obe frakciji združeni. Zanimivo je, da je to pot prišla iniciativa za združitev s terena, kjer so Bernotove in socialistične organizacije začutile živo potrebo po enotnem delavskem zastopništvu (Šoštanj, Trbovlje, Črna). Do bloka ne pride in socialisti temeljito propadejo. Še je bilo leta 1925 več sestankov in konferenc. Delavska politika, ki je začela izhajati 1.I.1926.leta (do 1940 v Mariboru), pa je bila določena za novo strankino glasilo. (M. Mikuž: Razvoj slovenskih političnih. strank, ZČ IX. 1955.)

Navedla sem v glavnih obrisih dogodke v SSJ v letih 1921 — 1926: za ta čas je namreč izpričano, da je Tanc aktivno deloval v političnem življenju. Bil je v svojec političnem udejstvovanju zelo vesten in načelen. Od razcepa v stranki je bil pri mariborski frakciji in se od časa do časa oglašal v njenem glasilu, največ s pesmimi. V »Napreju« ni nič več objavljal, pač pa je nekaj njegovih prispevkov v »Enakosti« in »Socialistu«, sodelavec »Delavske politike« pa je bil vse od do njene ukinitve. Zlasti 1924. In 1925. leto je moral biti v političnem oziru precej agilen, saj je predlagal (6.VII.1924) Socialistu v Ljubljano pa tudi raznim strankinim kongresom spremembo pravilnika in je bil za februarske volitve 1925. leta postavljen celo za kandidata SS. Mislim, da je bila tudi tista šoštanjska resolucija, ki je pred volitvami pozivalo k enotnosti vseh socialističnih frakcij, plod Tančevih prizadevanj. Kajti njemu je šlo predvsem za to, da bi delavski razred kot celota dosegel določene pravice in zahteve. Vedel je, da razcepljenost in neenotnost ne moreta pri nesla nič dobrega in čeprav se ni strinjal s koncepcijami različnih frakcij, si je prizadeval za njihovo združitev v imenu nekega višjega cilja. Tanc je imel v mnogih političnih vprašanjih jasne, odločne in napredne poglede. Tedaj, ko je bila SS na znotraj razcepljena, na zunaj brez vsakega vpliva, je posegel tudi Tanc v diskusijo »O vzrokih«, ki se je razvila na platnicah Pod lipe 1925. leta in ki je ugotavljala vzroke pešanja socialističnega gibanja. Po njegovem mnenju je JDSS vse do prevrata gojila idejo samoodločbe narodov, po letu 1920. pa je to geslo zamenjale z zahtevo po samoupravi, se s tem približala centralistom in vrgla od sebe ono privlačno moč, ki ji je do tedaj ustvarjala simpatije najširših množic. Nato razvija še nekatera druga vprašanja. Mnenja je, da je samouprava važna pri narodih z enotnim nacionalnim, kulturnim in gospodarskim obeležjem, pri nas pa ta nacionalna enotnost še ni dosežena, zato se je treba najprej boriti, da dosežemo to. Opozarja nato na ruske sovjete, ki da so pravilno zadosti)i vsem nacionalnim težnjam. Poleg tega je treba posvetiti največjo pozornost socialnemu vprašanju. Ker je po njegovem mnenju pravična samouprava tako dolgo nemogoče, dokler bo na krmilu centralističen režim, mu je treba napovedati jasen,programatičen boj. Članek zaključuje takole: »Torej posezimo praktična v našo dnevno politiko, zavzemimo konkretno stališče k reviziji ustave in nacionalne ureditve države. To nas bo veliko bo)j približalo idealu enakosti in bratstva, kakor pa vsa gesla, za katera ljudstvo nima nobenega smisla... Socialistični program moramo prilagoditi posebnim razmeram v naši državi, če nočemo, da naše gibanje ne vsahne na dogmah. Ustvarimo najprej zvezo vseh jugoslovanskih narodov, zgrajeno na medsebojnem sporazumu. To bo prva etapa k svetovni zvezi vseh narodov in končni dosegi socializma. Gradimo naš pokret na živem življenju in ne na zastarelih dogmah.« (PL 1925, št. 4) Ko je Tanc poslal zgornji članek Antonu Kristanu na razpolago, mu je odgovoril tudi na nekatera druga vprašanja. Kristan je tedaj nameravala osnovati svojo kmečko-delavsko stranko in Tanc mu je za svojo osebo izrazil željo, da se stanje v stranki končno razčisti. »Izjavljam pa za svojo osebo, da se bolj na desno, kakor sem danes, ne bom orientiral. Prej na levo. Kmečko-delavsko republikansko gibanje, ki bi stremelo za federativno ureditvijo drža ve v svetovni uniji bi pozdravil, če bi bilo zgrajeno na razrednih marxističnih principih in se priključilo eni izmed internacional.« (lz koncepta pisma A. Kristanu MŠK,.) Tako so tu in tam razkropljene Tančeve izjave o sodobnih političnih vprašanjih, sintezo njegovih političnih nazorov pa bom skušala podati ob koncu tega poglavja.

1. maja 1923. leta je bil Tanc premeščen v Šoštanj, ko so tam poslovalnico urada zaprli, se je preselil 30. oktobra 1924 na ekspozituro OUZD v Slovenjgradec in od tam 1. maja 1925 ponovno v Maribor. Kljub političnemu udejstvovanju in delovanju v delavskih društvih je bil Tanc z novim službenim mestom zelo nezadovoljen. Kmalu po prihodu je naredil prošnjo za premestitev nazaj v Maribor, toda to se mu je posrečilo šele čez dve leti. Z nekega koncepta pismo Kristanu izvorno, da je prosil za premestitev v Maribor zato, ker se v tem gnezdu (Šoštanju;) nima prilike kultivirati. »Če ne bom poprej odpuščen,« pravi dalje, »ker sem tudi jaz na indeksu revolucionarnih. Pisanje mi povzroča neprilike, ker v svoji sobi zaradi mraza pozimi ne morem delati, v pisarni pa le zvečer do 7 h, s posebnim dovoljenjem ob praznikih, čez teden pridem pa tako fizično izmučen s težavnih tur kontrolnih, da ne morem še duševno delati.« (Koncept datiran 10.II.1924 MŠK.) ln podobno Prežihu: »Tiste dni sem imel precej težavno službo: vsak teden sem moral vsaj enkrat iz Slovenjgradca v Mežiško dolino. Oblezel sem vse njene bregove in se čestokrat vračal do skrajnosti utrujen. Neredkokrat sem v krogu Tvoje družinice našel urico oddiha.« (Prežihu V. 9. 9. 1945, prepis Iz MŠK.) Iz tistega časa je izviralo Tančevo zbližanje s Prežihovim Vodrancem, s katerim sta preživela marsikatero uro, hodeč po Kotljah in okolici. »Ne pretiravam, če Ti povem, da štejem tistih nekaj redkih ur, ki mi jih je bilo sojeno preživeti v Tvoji družbi, med najlepše trenutke v svojem življenju.« (Prežihu V. 9.9.1945, prepis iz MŠK.) Kmalu po tem je moral Prežih v emigracijo. Tanc pa je odšel spet v Maribor. 1925. leta se je udeležil v družbi s Cvetkom Kristanom delavske olimpijade v Frankfurtu in naslednjega leta na Dunaju. Nekako kmalu po povratku se je tudi močneje začela oglašati njegova bolezen (na pljučih), ki ga je prisilila, da se je 1927. in 1928. leta zdravil v zdravilišču, prvo leto na Rabu, naslednje pa v Klenovniku. Njegovo življenje je potekalo odslej enolično, mirno, brez večjih sprememb in pretresov. Največ se je ukvarjal s čitanjem in pisanjem, v letih pred vojno je z naraščajočo grozo opazoval zmagoviti pohod fašizma in opozarjal pred vojno. Toda njegovo svarilo se ni daleč slišalo. Vojna ga je zatekla že kot 50-letnika. Tanca je zavod za socialno zavarovanje premestil na Dunaj kmalu po izbruhu vojne. Tam je bil od 9.X.1941 do 8.9.1942. Menda so ga imeli v Mariboru na piki. Na Dunaju je stanoval pri teti Ani. L. 1944 so ga gestapovci aretirali, vendar pa je bil na intervencijo zavoda izpuščen. 17.3. 1945 pa je bil prisilno odveden k utrdbenim delom v Slovenskih goricah, po nekaj tednih se je zaradi bolezni vrnil (15.5.1945). (Po podatkih g. Rezke Kristof 25.XI.1953.) Po vojni je z radostjo pozdravil novi čas in pravilno spoznal zgodovinsko prelomnico. »Živimo v heroični dobi,« je pisal, »na prelomnici v zgodovini in srečen sem, da smem to dobo sodoživljati. Želel bi si le, da bi bil še tudi jaz mlad, da bi se mogel vreči v ta vrtinec življenja. Tako pa sem že skoraj nebogljen starec, priklenjen na ta ozek košček življenja, ki me obdaja, kakor pes v svoji hiši, ki nima več moči, da bi se strgal z verige.« (Vrancu 16.II.1946, MŠK.) Zdaj se oglašata že starčevska resignacija in tegobe šestdesetletnika. Še želi ustvarjati, vendar mu okoliščine komaj dovoljujejo, da vzame v roko pero. V nekem pismu pravi: »Jaz se za zdaj ne morem nič s takimi posli pečati (s pisateljevanjem). Me služba popolnoma izčrpa. Nikdar se še ni od človeka toliko zahtevalo, kakor danes. Zdi se, da smo zlezli nazaj v dobo šlezijskih tkalcev. Komaj čakam, da se kako izmotam. V januarju bom dopolnil 60 let, potem bom pa skušal, če se bo dalo doseči kaj pokojnine. Potem bi še imel zopet časa in smisla za takele reči. Načrtov bi imel še dosti, samo ne vem, če jih bom mogel še kaj prida uresničiti, leta hitro tečejo.« (Pismo Cirilu Štuklju 26.V.1946) Načrtov ni mogel nič več realizirati, kajti k vsemu se je pridružila še nova bolezen, »včasih ne vrže«, piše Cirilu Štuklju. »Veš, bolujem že nekaj let na žolčnih kamnih. V današnjih časih je pa ta reč še posebno vsiljiva. Le ne bo prešlo, se bom moral podvreči operaciji.« (Pismo C. Štuklju 9.6.1946.) Pa ni prešlo. Poleti 1946. je moral zaradi žolčnih kamnov v bolnišnico, ki jo je zapustil samo za dva meseca, nakar je jeseni moral ponovno na zdravljenje in je po hudi operaciji shiral. Med boleznijo se je brigal zanj samo ožji krog njegovih prijateljev, ki so vsak dan prihajali k njemu na obisk, dokler ni zaprl svojih trudnih oči. Bilo je to 3. decembra 1947. leta v mariborski bolnišnici. Njegov grob je na mestnem pokopališču v isti jami, kjer je bil leta 1909. pokopan prvi socialno-demokratski poslanec mesta Maribor Albin Horvatek. Oba imata skupen spomenik.

Ob Tančevi smrti je France Filipič v »Slovenskem Poročevalcu« napisal tople besede, s katerimi je orisal njegovo življenjsko pot in literarna prizadevanja.

Naj še v kratkih besedah opišem duševni Tančev profil.

Tanc je bil socialno globoko čuteč človek, ki je z neverjetno globino dojel stisko slovenskega proletariata. Z vso prizadevnostjo se je vključil v vrste tistih, ki so iskali rešitve iz tega stanja. Deloval je v najrazličnejših delavskih društvih In pri tistih političnih strankah, za katere je domneval, da najbolje zastopajo delavske interese. Pri vsakdanjih opravkih - takega so ga poznali prijatelji - se ga g. Vilko Ivanuša spominja s sledečimi besedami: »Tone Tanc je bio kao čovjek osrednjeg stasa, mršav, vitak in djelovao je zbog toga više rastom, što je zaista i bio. Nosio je kratko podrezane brkove tkz. engleski brk (mimogrede: o teh brkih pravi prof. Teply, da jih je gojil s posebno ljubeznijo, ker jih kot lakaj ni smel imeti). Kosa mu je bila kestenjeva. Bio je samec, stari neženja, veoma povučene naravi. Stan, rublje radio si je misilm, posve sam. lmao je krasnu knjižnico, u životu je bio veoma uredan u svakom pogledu. Nisem posve siguran, ali držim, da si je čak i kuhao sem. U tim kučnim poslovima bio je veoma spretan, poput kakve žene, iako ni je bio femina tip, niti bilo s kakvim homoseksualnim crtama... Bio je vrlo, vrlo dobar prijatelj, velike kulture, iako samouk, koji je nastojao, da u svojoj izobrazbi sistematskim učenjem i čitanjem ispuni one praznine, koje najčešće ima ju samouci... U društvu je bio jednostavan, skromen, ugoden. Rednici su ga veoma voljeli. (Pismo Vilke Ivanuša 16.XI.1958.) Tudi drugi znanci imajo na Tanca lepe spomine. »Tudi v službi pri socialnem zavarovanju je bil Tanc izredno dober tovariš. Četudi bi bil mogel napredovati, se je temu izmikal in je vse svoje življenje ostal skromen, nižji kontrolor pismo Jelene Zagorskemu 6.VIII.1953.) ali »V službi je bil vedno skromen in se ni nikoli potegoval za kak višji položaj, dasi mu ni manjkalo sposobnosti. Najraje je popravljal stranke, ki so iskale pri zavodu svoje pravice. Pri tem je bil sila ustrežljiv in brezmejno potrpežljiv, tudi robati nastopi strank ga niso spravili iz ravnotežja. Po okupaciji je bil uradno prestavljen za šefa rentnega oddelka, toda ta funkcija mu ni kar nič ugajala; prizadeval si je toliko časa, da jo je tako-rekoč vsilil meni, sam pa se je vrnil k svojim strankam-bolnikom, kjer ni imel nič več podrejenih (pismo Presla Zagorskemu 6.VIII.1953.) Tančevo plemenito srce, ki je sočustvovalo z vsakim in drhtelo za najboljše prijatelje, odseva iz treh ,i sem Prežihu Vorancu. Skrb za Prežiha – človeka diha iz njih in občudovanje Prežihove pisateljske veličine. Napise! pa je tedaj tudi nekaj drobcev o sebi: »Ti si bil edini slovenski pisatelj, ki sem z njim prišel v ožji stik... Trudil sem se držati s Teboj korak, da nisi moral kmalu potem zapustiti svojce domovine bi se bil tudi jaz najbrže drugače razvijal in morda v drugem pravcu, kakor sem se. Tako pa sem zaostal daleč, daleč za Teboj in skopnel v neznatnosti (pismo Tanca Prežihu, 9. 9. 1945). Če si mislimo, da je moral Prežih iz domovine zaradi svoje pripadnosti komunistični stranki, potem si lahko zgornje vrstice tolmačimo v tem smislu, da bi se tudi Tanc razvijal v svetovno nazorskem in političnem pogledu podobno, kot Prežih, če bi ostal v njegovi druščini. Kajti Tanc je imel vse dispozicije za to, samo premalo trdnosti je bilo v njem, da bi se samostojno odločal. Na. to je opozoril že Milan Koblar (SM 52/53), kjer pravi: »Tanc se ni razrasel v velikana, kot njegov tovariš po duhu in peresu Pr. Voranc, za to so gotovo potrebni posebni fizični pogoji, ki jih prinese človek že na svet, a niš manj važne niso bile okoliščine, v katere je človeka pehala družba. Prežih je bil poosebljena ljudska Sila. Tanc ni bil iz take snovi, ne tako odporen, niti tako samorasten. Bil je preskromen, presramežljiv, prepoln ozirov do sveta, da bi zdržal boj za svoje uveljavljanje. V Izredno težkih pogojih se ni mogel razmahniti, ali bolj prav: te pogoje je sprejel kot nekaj nespremenljivega, celo kot mučeništvo (v tolstojanskem smislu), medtem ko so šli n.pr. Prežih, Čufar, Moškrič drugo pot, pogumnejšo, sicer bolj tvegano, a odrešilno.« (762) Po izjavi prof. Teplyja Tanc ni bil komunist, bil pa je na skrajni levici socialistične stranke, isto tudi V. Ivanuša. »U političkom pogledu nije bio komunist, več lijevi socijalist, ali je do Staljinove krvave »čistke« simpatizira° s SS5R-om. Ideološki mogli bismo ga uvrstiti na liniju Rose Luxemburg.« (Pismo V. Ivanuše 16. XI. 1958.) Če je Tanc v dvajsetih letih s simpatijami spremljal razvoj v Sovjetski Rusiji, pa ga začne v 30—ih letih obsojati.

Značilne za Tančev filozofski svet so misli, ki jih je razvil v eseju »K stoletnici rojstva Leva Nikolaja Tolstoja« in pri katerih je ostal najbrž do smrti. V eseju je duhovito, opisujoč nekega predavatelja in njegovo poslušalstvo, zavrnil klerikalno razlaganje Tolstojevih idej in življenja, potem pa v vznesenih besedah slavil tega velikana; sugestivni moči njegove filozofije se ni mogel ustavljati. »Proletariat pa pozna drugega Tolstoja, ne samo Tolstoja sijajnega stilista in globokega psihologa, ... pač pa tem bolj Tolstoja pobornika vseh krivic, obsojevalca nasilja, vojne in smrtne kazni, apostola pravic, Individualne svobode in navdušenega zagovornika izkoriščanih in teptanih...« Tem je zapustil svoje filozofske spise, »ki bodo imeli trajno vrednost, dokler se ne uresniči njegov ideal človeške družbe, bratskega komunizma, slonečega na medsebojnem priznanju človeškega dostojanstva in ljubezni.« Tako se je Tanc racionalist razviti v Tanca-tolstojanca (idealist je bil v obeh fazah), verujočega v bratski komunizem, ki naj sloni na človeškem dostojanstvu in ljubezni. Taki Tančevi nazori izvirajo od tod, ker si kljub študiju marxizma ni prisvojil ideologije proletariata - dialektičnega materializma. Ta esej je zanimiv tudi zato, ker nam odkriva, kako so se spremenili Tančevi pogledi na dogajanja v Rusiji. Saj pravi: »Ni samo slučaj, da se danes v Rusiji pristaši Tolstojevih idej, ki hočejo živeti praktično po njegovih naukih brez nasilja in v polni individualni svobodi sloneči na medsebojni ljubezni, ravno tako kruto preganjajo od sovjetskega režima, kakor najizrazitejši kontrarevolucionarji.« Nato meni, da bi bil Tolstoj sedaj prav tako razočaran, kakor je bil za časa carizma, kajti oba režima se v temeljih ne razlikujeta. Glavno zlo: država in vlada manjšine nad večino je ostalo. Ta vlada se mora logično opirati na oboroženo silo in se vzdrževati z nasiljem nad ljudstvom, od katerega proti njegovi volji jemlje sredstva za vzdrževanje. Materializem in racionalizem sta produkta zahodnih kultur, medtem ko je brezavtoritativni komunizem, sloneč na medsebojni bratski ljubezni, jedro istočne slovanske duševnosti. Ker pa se je današnji ruski komunizem oprl bolj na zapadni materializem, se Marxa, kakor pa na ideje svojih rojakov, se je moral ponesrečiti.« (ADK 1929, 59 in dalje).

Zvesto samemu sebi, je razrešil Tanc tudi vprašanje Boga in konfesije. V matični knjigi v Laškem stoji: odpadel od katoliške vere s svojim izstopom iz katoliške cerkve 5. nov. 1927. Kakšno je bilo Tančevo razmerje do katoliške cerkve, lahko samo približno sklepam. Sprva je bil skoraj gotovo veren, Toda življenje ga je tako zasukalo, da je v 20-tih letih, ko je prišel v Maribor, ostalo od te vere bore malo. že za časa vojne se mu je zagabilo početje vojnih kuratov, ki so v imenu boga blagoslavljali vojake in jih pošiljali v vojni metež. Pozneje se je njegov kritični odnos do katoliške cerkve in njenih institucij še povečal in ga končno pripeljal do izstopa. Najbolj ga je Žalilo to, da je oblast, ki je zatirala, delovnega človeka, našla v cerkvi popolno oporo. V romanu pravi eden izmed rudarjev: »Strogo ločim dvoje: Kristusov nauk in cerkveno politiko. Bog dopušča posvetno oblast te v toliko, v kolikor je človeškemu rodu potrebna in kori strga. če pa se ta oblast sprevrže v tiranijo in izkoriščanje, potem bog po svojem bistvu ne more biti več na njeni strani, ampak prestopi na stran ljudstva, ki se bori za svoje človeške pravice.« (št. 35 leto 1934) Če je z zgornjim izstopom Tanc formalno označil svoje odnose do cerkve, pa razodevajo njegove pesmi, da je izgubil tudi vero.. v Boga kot začetek vsega stvarstva. Vendar ni sprejel materialističnega tolmačenja, ampak je povsod v mikro in makrokozmosu čutil pričujočo Vstvarjajočo silo, h kateri se je obračal z nekim panteističnim zanosom. Kaj več o tem sledi pri analizi pesmi.

Vem, da sem nehote prezrla to in ono važno dejstvo. Kdo bi mogel registrirati vse tisto, kar se človeku ure. in ure, dneve in )eta pretaka skozi možgane. še sam s seboj ima človek težave, koliko težji so problemi pri sočloveku. Upam, da sem razsvetlila vsaj nekatere pri Tancu.

Tančevi prvi pesniški poskusi segajo že v osnovno šolsko dobo. še kot šolarček je skušal zlagati pesmi, predvsem rodoljubne, ker je bila narodna zavest med šolarji slovenske šole v Laškem precej razvita. Vendar pa se ni ohranila nobena njegova pesem iz tega časa. Prva ohranjena pesem je iz leta 1908. Sam pravi o njej takole: »V gostilni sem ob dolgočasnih jesenskih popoldnevih, ko sem pospravil točilnico in klet in pomil stekleno posodo in če ni bilo gostov, zapadel v melanholično razpoloženje. Tedaj se mi je porodila za 20-letnega fanta nenavadna pesmica »Zimski dan«, ki opisuje mračno zimsko popoldne in tudi pisatelju se pojavlja misel na čas, ko bo padel sneg po njegovi stari glavi. Zložil sem še eno pesem ‘Deseti brat’, ki pa sem jo izgubi). Spominjam se le, da je v nji tožil nesrečnik, da se mora potikati po svetu iz kraja v kraj in da zaman išče dobrega srca, zveste duše, ki bi ga pomilovala in ga sprejela v svoj topli objem. Najbrž jo je rodila neutešena ljubezen. Imela pa je 12 kitic.« Tedaj je služil Tanc pri Maliču v Ljubljani, kamor je zahajal tudi Aškerc. Do Aškerca je imel Tanc svojevrsten odnos. Bila sta doma blizu skupaj in gotovo je to pripomoglo, da se je začel že zgodaj zanimati zanj. Njegovo balado »Mejnik« je znal že v ljudski šoli na pamet. Ko pa je v Ljubljani videl Aškerca, (takole pravi: v gostilno »sem videl vstopiti starejšega moža, nizke, čokate rasti, s topim nosom na širokem obrazu in z bujno do prs segajočo brado, ki mu je že precej osivela. Nosil je suknjo, palico in mehak klobuk. Bil je tih in redkobeseden«). Tanc si je kupil njegove pesniške zbirke in jih čestokrat prebiral. Ni čudno tedaj, če je hotel svoje prvence pokazati prav Aškercu. Nekaj pesmi je res po natakarici poslal Aškercu, ta jih je vzel v roke in prebral. Prt odhodu pa se je ustavil pri Tancu in ga vprašal: »Torej vi ste to napravili? Koliko razredov srednje šole pa imate?« Ko sem mu v zadregi, ves rdeč v obraz, odgovoril da nobenega, se je malo začudil. »No v tem slučaju ni čisto slabo. Ampak vi ste vendar mlad fant, ste komaj pričeli živeti pa imate že tako žalostne in obupane misli. Morate biti bolj vesel in korajžen.« ... Zelo je laskalo mojemu samoljubju, da sem imel srečo, da me je ta veliki pesnik osebno nagovoril. A čisto na dnu duše me je bolelo, da je bilo to srečanje tako kratko in suhoparno. Mladi ljudje, zlasti če so pesniško navdahnjeni, so navadno silno domišljavi in mislijo, da se mora ves svet le okrog njih sukati. Tudi jaz sem na tihem pričakoval, da se bo Aškerc kaj več zanimal za moje pesmi, jih analiziral, mi da! nasvete in vzpodbudil k nadaljnjemu delu. Njegove besede pa so delovale kot poliv z mrzlo vodo in pesnikovanje mi pozneje skoraj deset let ni več prihajalo na um.« Tako je zapisal Tanc v KCD (1940, 87) v sestavku »Srečanje z Aškercom«. Toda povsem ne drži, da mu pesnikovanje deset let ni prihajalo na um, kajti številni koledarčki in beležnice, ki jih je polnil že preje, posebno pa med vojno, pričajo, da se je za pesmi neprestano zanimal. Tu zasledimo zapise raznih priložnostnih in vojaških pesmi. Nekatere so stare ljudske, druge je spesnil sam. Res je, da nimajo te pesmi nobene cene. Po navadi so diletantske, dolgovezne, z velikim številom kitic s šepajočo rimo in opisujejo razne dogodke vojaškega življenja; Vojak na bojnem polju umira, doma pa dekle prosi zanj, »Molitev pred bitko« »Ob slovesu« ali pesem, ki nam pripoveduje, kako je prišel v rusko ujetništvo ali satirična pesem avstrijskih vojnih ujetnikov v Rusiji robotajočih na Čulkovskem rudniku, ko opisuje v neki mešanici ruščine in slovenščine življenje v rudniku. Toda teh poskusov Tanc po pravici ni cenil, samo eno pesem je vzel pozneje v zbirko. Naravnost neverjeten pa je skok od teh diletantskih začetkov do prve objavljene Tančeve pesmi. Nič ne kaže na to, da bi se Tanc kontinuirano pesniško vzgajal. Tako nas prva objavljena pesem »Ples na vulkanu« po pravici preseneti, oblikovno in vsebinsko razodeva vpliv ruske revolucijske lirike in zato name nehote kažipot, kje naj iščemo tiste življenjske in pesniške vzpodbude, ki so prebudile Tančevo latentno pesniško naturo. Največjega pomena za vso Tančevo življenjsko pot kot pesnika, pisatelja in človeka je bilo njegovo bivanje v Rusiji in doživetje vojne. Prvo mu ni razbistrilo samo političnih vprašanj, ampak mu je predvsem omogočilo, da se je seznanil z rusko literaturo, s klasiki in sodobniki. Njegovo kulturno in intelektualno obzorje se je neverjetno razširilo in poglobilo. Navdušenje nad ruskimi avtorji ga je pripeljalo do tega, da je začel s prevajanjem. Najprej se je lotil Gorkega, ki je nanj močno vplival. Z njim Tanca ni družila samo podoba življenjska pot, ampak tudi soroden pogled na življenje. Eno izmed prvih del je prevedel Gorkega »Pesem o sokolu«. Prevod je v verzih in je še precej okoren, po plastiki izražanja močno zaostaja za originalom. Prevajal je predvsem krajša dela Turgenjeva, Gordina, Nevjerova, Zarine, Premirova, Kuprina, Skitalca, Oligerja, Lazareviča itd. V teh krajših sestavkih gre za vsebino s socialno tematiko. Prevodi, ki so zapisani v njegovih zvezkih, se od objavljenih v jeziku precej ločijo. Pozna se, da se je Tanc boril v začetku ne le s sintakso, ampak z najbolj preprostimi slovničnimi zahtevami. S prevodi je začel. Med tem pa se je 1922. - 1923. leta pojavila tudi prva izvirna pripovedna stvarca »Vroče noči«. Začel pa je pisati tudi pesmi. V pesniškem oziru je bilo za Tanca najbolj plodno desetletje od 1920-1930. MŠK hrani med drugim rokopisnim gradivom tudi mnogo zapisov pesmi, najpomembnejša sta zvezka »Trpki sadovi l« in Trpki sadovi Il«. V prvi zvezek je začel zapisovati pesmi 1922. leta v Mariboru, v drugega pa 1925. l. v Slovenj Gradcu, zaključil je ta zvezek 1928. leta, ko se je od pesništva poslavljal in se vse bolj oprijemal proze. Kljub temu pa se je s priložnostnimi verzi ukvarjal vse do svoje smrti. Razumljivo je, da si je želel Tanc nekje objavljati svoje leposlovne poizkuse. Zato mu je prišlo prav, ko je pod uredništvom Karla Kocjančiča in Angela Cerkvenika pri »Svobodi« začel izhajati mesečnik »Kres« (julija 1921. - 1923. l.) Tu je bila prvikrat objavljena Tančev] pesem »Ples na vulkanu« s še dvema drugima. Tudi je tu priobčil informativna članka o Leonidu Andrejevu in Uptonu Sinclairju in brez pridržka navdušeno pozdravil Seliškarjevo pesniško zbirko »Trbovlje«. Ti članki niso nobene poglobljene študije o omenjenih pisateljih, saj tudi nimajo tega namena. Preprosto hočejo opozoriti bralca na te avtorje. Vanje pa je vpletal Tanc svoja opažanja in poglede na najrazličnejša vprašanja. Tako v sestavku o Andrejevu ugotavlja, da je hvalevredno, da se slovenski prevajalci lotevajo tudi ruskega slovstva, ki nam je po duhu sorodnejše kot francosko. Pravi, da posnemanje zapadne dekadence še ni nikdar tako cvelo, kot zadnji čas po preobratu in se sprašuje, če je to potrebno. Seliškarjeve pesmi pa je označil kot preporod naše poezije. Seliškarja primerja Bezruču, »ki pa ne toži o izgubi razrite, jetične in neplodne doline, ki se utaplja v blatu in razvratu, temveč navdiha revna človeška bitja, ki gomazijo po njenem blatu z novo silo življenja in maščevanja proti Marki jem Gerom« ki jih s svojo železno pestjo tlačijo še globlje v blato, dasi jih je vse rodila ista človeška mati. Nato se Tanc s sarkastičnimi besedami obrne do tistih, ki so kritizirali Seliškarja, češ da v njegovih pesmih ni srca. Končno prišteva Seliškarja k najnovejšemu modernizmu, ki ima na Ruskem v Bloku, Kamenskem, Ehrenburgu i.dr. odlične zastopnike.« (Čulkovski: K Seliškarjevi zbirki »Trbovlje« Kres II, 3, 67).Te besedi bi bile lahko tudi Tančev literarni program. Pesnik naj išče snovi tam, kjer se v najbolj obupnih življenjskih pogojih bore ljudje za svoj obstanek. Naj ima čuteče, razumevajoče srce, kaže naj na socialne krivice in se bori za njihovo odpravo. Pesmi te vrste vrednosti s stališča svojega razredno opredeljenega svetovnega nazora, zato jih ceni tako visoko, čeprav. bi po svoji umetniški prepričljivosti tega vedno ne zaslužile. Iz vroče ljubezni do delavstva izvira njegova čestokrat enostransko posmehljivo napadanje buržujskih poetov.

Toda Kres je 1923. leta prenehal izhajati in Tanc ni imel kje priobčevati svojih reči. Zlasti pesmi se mu je nabralo lepo število. Ko je bil v Šoštanju je pisal A. Kristanu: »Svoje proste ure uporabljam za samoizobrazbo in literarne poskuse. imam pripravljen zvezek pesnitev (vidim Vaš pomilovalni nasmeh) in nekaj proze, toda odkar je zaspal »Kres« nimam več prilike priobčevati, na druge liste se pa ne moram obračati, do lastne založbe pa dvomim, da bi se mogel kdaj povzpeti. Sicer pa imamo na tem polju že dosti izobražencev in bi se za proizvode preprostega delavca najbrž nihče ne trgal. Prevajam tudi precej iz ruščine, za kar se imam zahvaliti svojemu 4 letnemu bivanju v tamkajšnjem ujetništvu, kjer mi je bila dana možnost svobodnega gibanja. Če bi se enkrat vzpostavili normalni odnosi z Rusijo, bi mi bilo mogoče na kak način to ugodnost uporabiti.« (MŠK koncept pisma A. Kristanu, kot odgovor na Kristanovo pismo z 10. X. 1923.) Naj na tem mestu omenim tudi koncept pisma Gorkemu, ki sicer ni datiran, napisan pa je bi) leta 1923. Vsebuje nekaj avtobiografskih drobcev, v začetku ugotavlja Tanc, da je njegova usoda podobna usodi Gorkega, nato navaja dela, ki jih je prevedel v slovenščino: »Pesem o sokolu«, 9. januar«, »V Ameriki«, »Stric Arhip in Lenka« (to je bilo prvo delo, ki ga je že kot 16. leten deček dobil v roke),«Konovalov« in pravi, da je v preteklem letu napisal dve študiji o njem in Andrejevu. Sporoča, da ima v knjižnici 21 njegovih knjig in sprašuje, kje bi se lahko dobila knjiga Revolucija in kultura. Tudi se zanima, če bi lahko prevedel še katero njegovo delo v slovenščino, ker mu on in založnica v Ljubljani ne morejo dati za to nobene denarne odškodnine. Zaključuje pa to pismo takole: »Прощу искренно сделайте одолжение и ответите обожателю Антону Танцу.« Gotovo ni Tanc prejel odgovora na to pismo, kajti bolj vestno bi ga spravil, kot vsa ostala pisma.

Toda Tancu ni bilo treba dolgo čakati na novo revijo. Sredo novembra mu je namreč Kristan sporočil, da je v Ljubljani ustanovil Zadružno založbo, ki bo s 1, januarjem 1924. leta začela izdajati svoj list »Pod lipo«. Tanca je povabil Kristan k sodelovanju, ga prosil naj prispevke pošilja kar njemu, ki jih bo po možnosti honoriral. Že v prvem letniku revije je v njej objavljenih 36 izvirnih Tančevih pesmi in nekaj prevodov. Za drugi letnih je prispeval spet 18 lastnih pesmi, nekaj prevodov iz japonske in ruske lirike, prevode, spis »Posredovalnica za službo« in članek »O potovanju na delavsko olimpijado v Frankfurt«. V drugem letniku pa so se že začeli s svojimi prispevki oglašati tudi drugi: Mile Klopčič, Karlo Kocjančič, Peterlin R. Petruška, ki so v naslednjem 1926. letu glavni pesniški sotrudniki, medtem ko je to leto Tanc objavil povest v 12 nadaljevanjih »Griška Onučin in njegova žrtev«, 3 pesmi in prevode Heineja,Tollerja.

1927. leta revija zaradi pomanjkanja naročnikov in zaradi bojkota ni izhajala, Kristan jo je oživil spet 1928. leta. Tančevih prispevkov je tu manj. Poleg 5 pesmi so pomembnejši članki »Makedonsko vprašanje in soc. internacionala«, »Mehika« in »K stoletnici rojstva L.N. Tolstoja«. S smrtjo A. Kristana je umrla tudi njegova revija in Tanc se je moral spet seliti. Toda sedaj je imel že literarno ime in druge delavske publikacije so ga rade in mnogo vabile k sodelovanju.

Zanimivi so v tem času odnosi Antona Kristana in Tanca. Verjetno sta se spoznala tedaj, ko je najemal Tanc pri Zadružni banki posojilo. Pozneje so se njuni odnosi še poglobili. Kristan je bil eden izmed redkih Tančevih pesniških svetovalcev. Že on je spoznal vrednost in hibe Tančevih pesmi, zato bom v sledečem njune stike malo bolj podrobno osvetlila. Na prvo prošnjo po prispevkih za novo revijo je Tanc odgovoril s precej zajetno pošiljko Kristanu v Ljubljano. Ta je takoj v prvi številki objavil dve pesmi in Tancu sporočil, da je prva pesem »Kontrast« idejno čedna. »Zdi se mi, da je precej pesniške nature v vas, le problemi se mi zde zelo težki, ki jih obdelujete, vse bo treba še poglobiti in s prošnjo po krajših povesticah je pismo zaključil. (Kristan Tancu 23.l.1924.) Tanc je poslal nato 3 prevode in izvirno črtico »Vroče noči«. Od poslanih proznih reči je Kristan objavil le poučno zgodbico »Cekin«, ostala dva prevoda je obljubil pozneje objaviti, medtem ko je močno erotično Tančevo črtico zavrnil. 16. 11. 1924. Je Kristan Tanci pisal: »Pošljite mi skupaj več povesti, ki jih natisnemo kod posebno »Knjižico« Pod lipe, da ustvarimo proletarsko leposlovje. Za PL pa bi mi ugajale kratke, poučne, vzgojne povestice.« V sledečem pismu mu Kristan svetuje, naj sl poleg psevdonima Čulkovski nadene še enega, ki pa naj ne bo Rus, »in videli bodete zanimiv proces v presoji.« Tanc si je namreč nadel psevdonim Čulkovski po rudniku Čulkovsk v donskem bazenu, kjer je delal kot ujetnik. Sedaj pa si je pridal še novega Tone Maček (po dekliškem priimku svoje matere). Kot kaže korespondenca je bil Anton Kristan skoraj edini, ki je zasledoval Tančev pesniški vzpon in ki mu je dajal vzpodbude tedaj, ko jih je najbolj potreboval. Skušal mu je pomagati z nasveti in ko je prejel od Tanca pesmi »Krmar« in »Gorje ti svoje nosi sam«, je bil nad njima resnično navdušen. »Čestitam«, vzklika v pismu 29. marca, pesmi sla zelo lepi. Zelo.« Nato ga prosi, naj v Boštanju in Velenju razširja PL, tudi z novim psevdonimom je bil zadovoljen. Vsak mesec je prejel Tanc od Kristana vsaj eno pismo. Večji del govori Kristan o svojih problemih, tu pa tam se pa le zasveti iz njih kak drobec, nanašajoč se na Tanca. Če ugotavlja Kristan aprila meseca, da je Tanc edini pesnik za PL, kar mu zadošča, pa maja že sporoča svoje pripombe, predvsem na račun oblike Tančevih pesmi. »Dajte bolj ugladiti formo. Mojster oblike je Gregorčič, dajte njega proučevat. Misli vaše so zelo lepe, vendar najboljši pekrčan iz sklede ali lonca ne diši tako kot haložan iz kupice. Vaših pošilj sem zmeraj vesel, ker me vesele vsebinsko (podčrtala jaz) in me razbremene.« S sodelovanjem pri reviji si je Tanc zaslužil toliko honorarja, da je bil njegov dolg pri banki poravnan (1680,—). Torej ne drži trditev raznih člankarjev, da ni prejemal za svoje delo nobenih honorarjev. Julija spet piše: »Pri pesmih pazite na formo, lep jezik — pilite, da bodo plodovi Muze lično in Metno opremljeni.« Isto prošnjo ponavlja avgusta: »Pri pesmih bi prosil, da se nekako bolj ozirate na sistem {melodičnost, kadar čitate svoj elaborat) in kjer so rime, tudi na te. Berite O. Župančiča, Jurčiča, Levstika, naše klasike. Vi imate lepe misli, drzne misli: ali povsod nekaj manjka. Vzemite pesem »V svečanem trenutku«:

Ozrl sem se v brezdanje višave
in sem videl med ozvezdji svoj obraz,
objel sem z očmi sinje daljave
in sem ozrl podobo svojo kot odraz.

Ali bi ne bilo bolje:

Ozrl sem se v brezmejne višave
in videl sem med ozvezdji svoj obraz.
Objel sem z očmi sinje dalje
zazrl sem podobe svoj odraz.

Pri prevodih se ne smete pretesno držati oblik originala in jezike, iz trojega prevajate. Pisati morate tako kot Slovenci govorimo. Prevod naj se bere kot original.« (Kristan Tancu 23. VIII. 1924.) Vprašanje je, koliko so zgornji popravki estetsko učinkovitejši. Kristan razumljivo na začetku Tančeve pesniške poti ni mogel videti, da je Tanc že docela sformirana pesniška osebnost, ki je nekatere svoje najbolj sugestivne pesmi zložil na začetku pesniške poti in je pozneje razširil zgolj vsebinsko in idejno plat svojih pesmi, medtem ko oblikovno ni napredoval. Kmalu se Kristan ni mogel zadovoljiti zgolj s Tančevim pesniškim gradivom, ampak je le-tega prosil, naj posreduje pri nekdanjih sodelavcih Kresa, da bodo začeli priobčevati v PL, kar se je v naslednjem letu res zgodilo. Ali je bil urednik tako dobro založen s Tančevimi pesmimi ali pa se je navdušenje zanj začelo ohlajevati, je v sledečih pismih vse manj govora o Tančevih prispevkih in vse več o tem, da naj pomaga razširjevati (časopis) revijo. Pošilja mu naslove naročnikov, Tanc je res pobiral naročnino in vsestransko pomagal Kristanu. Vse do leta 1928., ko je revija prenehala izhajati, je Kristan Tancu vestno sporočal o vseh spremembah. Še ga je prosil za razne prispevke, vendar mu nasvetov glede pesnjenja ni več dajal. Omogočil pa je medtem, da se je Tančevo sodelovanje razširilo na nekatere ameriške slovenske publikacije: nov Ameriški družinski koledar In Proletarca, ki mu je ostal Tanc zvest vse do vojne.

Tanc pa je medtem ustvarjal dalje, njegova pesniška vnema je bila na višku. Zato ni čudno, če je želel videti po revijah in časopisih raztresene pesmi zbrane v knjigi. Ker ni mogel najti založnika, jih je založil kar sam. Tako je 1929. leta izšla njegovo edina pesniška zbirka »Glasovi iz teme«. Kaj več o usodi zbirke sledi v sledečem poglavju.

Če je bilo desetletje med 1920 do 1930 v znamenju pesništva, pa je bilo desetletje med 1930 - 1940 v znamenju proze. V tem času je namreč Tanc napisal najboljše črtice in jih 1938. leta izdal v knjižici z naslovom »Ženin iz Amerike« ter svoj najdaljši pripovedni tekst roman »Slučaj Kumberger«. Objavljal je svoja dela največ v DP. Tu je v ponatisu izšlo precej pesmi iz pesniške zbirke. Bil pa je tudi kulturni poročevalec pri časopisu. V kulturni rubriki je pod inicialkama T.M. priobčil poročila iz raznih delavskih prireditev, ocenjeval je na novo izišle knjige, predvsem delavskih pesnikov in pisateljev. Njegova poročila so napisana sicer s precejšnjo simpatijo do tovrstne literature, vendar pa ima živ čut za to, kaj je bolj in kaj manj umetniško vredno. Pomembni so tudi Tančev prevodi Kurta Tucholskega in Petzolza v Svobodi 1933 in pa sodelovanje v KCD.

^* Objavljamo dele diplomskega dela Brede Cajhen o Antonu Tancu iz leta 1959 na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Nadaljevanje sledi v naslednji številki

ZAKAJ SO MOŠKI NA SVETU.

Da nekdo misli.

Da lovijo koze in streljajo kozle.

Da lahko skrbijo matere za otroke.

Da bi države imele kralje, predsednike, inšpektorje in policijo.

Da bi poskrbeli za vojne in bi ne bilo preveč prebivalcev na svetu.

Da bi jih imele ženske rade vsaj takrat, ko jim prineso dragoceno darilo.

Da bi lahko praktično preizkušali enakopravnost.

Da bi lahko ženske z njimi plesale in spale.

Da bi ženske nanje mislile in hrepenele.

Da bi ob ženskah sprevideli, da še niso dovolj pametni.

Da bi imeli zakonske zveze in razveze.

Da bi poleg šivilj na svetu tudi krojači, razbojniki in postopači.

Da bi lahko ljubili svoje bližnje.

Da bi lahko hodili gledat, če so še kakšni norci na drugih planetih.

Da bi lahko obstajala moda, naftne krize in da bi ne hodili preveč brezskrbno po ulicah in cestah.

Ker bi si sicer Giljot ne izmislil giljotine.

Brez moških bi ne bilo ne templjev ne piramid ne zmage na maratonskem polju in sploh ničesar lepega in zgdovinskega.

Ker bi se sicer zares razpasle čarovnice.

Ker bi sicer nihče ne gradil napačnih stolpnic in mestnih četrti.

Ker bi brez moških ne bilo ne ladij ne letal ne avtomobilov ne cigaret ne mamil ne bomb in teroristov in bi časopisi ne imeli o čem pisati.

Moški so kot petelini: kličejo putke, priboljške pa pojedo sami.

Moški od nekdaj radi mahajo s sulicami, meči, pištolami in s svojimi falusi.

Žena mi pravi, da sem najboljši izmed vseh, kar jih je imela.

Moj prvi ljubezenski sestanek je bil tak: Čakal sem in čakal, ura je tiktakala, pa sem odkorakal …

Žena mi pravi »butel«, jaz pa njej »buteljka«.

Težko je biti nezakonski otrok, še teže zakonski mož.

Najbolj lenobna bitja so moški. Izmišljujejo si vse mogoče stroje in robote, da jim ne bi bilo treba težko delati.

Odkar so moški podarili ženskam enakopravnost, so te začele nositi hlače, kaditi, voziti avtomobile in se pridruževati gangsterjem.

Če moški kaj važnega počjejo, so to vojne, atentati in ugrabitve.

Vladavina žensk bi odela ves svet v čipke in dišave, moški pa bi ga najrajši vsega oklestili in začeli vse znova.

Moških so samo mišice in ukazovanje, ženske sama nežnost in sladkanje.

Moda ni le estetika, marveč tudi poneumljanje ljudstva zaradi profita.

Če mladeniči preveč kikirikajo, jih je treba le oženiti. Ženska jih popolnoma utiša.

Nekateri moški hočejo samo ukazovati.

Ženske so druga polovica moških.

Ženske nam, moškim, vedno znova dokazujejo, kako zelo so nam potrebne.

Fantiči imajo luleke za vsak slučaj.

IZREKI

Cepec je cepec, če že mlati prazno zlamo ali cepi dlake kot dlakocepec.

Jakopič
Jakac
Jaki

Bolje je enkrat za dvakrat kot dvakrat za enkrat.

Kje se nekaj godi, tam se kaj zgodi.

Vse težko gre sčasoma tudi zlahka.

Enkrat je vsaka stvar zadnjikrat.

Za prizadevne je dan prekratek,
za lene pa predolg.

Ne spreminjaj po nepotrebnem dneva v noč.

Modrost je razmišljanje in spoznanje.

Živimo zato, da bi umrli.

Ni važno tisto, kar veš, temveč tudi,
kar znaš: opravljeno delo.

Smrt zna biti tudi odrešilna.

Življenje je samo snidenje in samo slovo.

Mladi radi čas zapravljajo,
ostareli ga štedijo.

Mladi ljubijo hrup in nemir,
stari pa tišino in mir.

Kdor misli, morda tudi kaj izmisli.

Kdor ne misli, ničesar ne izmisli.

Misliti se pravi nekaj hoteti.

Mislec misli, a ne dela.

Misel prinaša nova spoznanja.

Dobra misel ali ideja človeka osrečuje.

Zlobna misel je vredna kazni.

Človek brez vseh idej je pravo teslo.

Iz dobre ideje nastanejo nove ideje.

Nekateri veliko berejo, a malo storijo.

Smrt je popolna in brezkončna nezavest.

Mladi samo vpijejo, odrasli pa samo pijejo.

Bedak misli o bedakih,
da so samo oni bedaki.

Bedak misli o vseh drgih,
da so bedaki.

Bedak najde vedno še večjega bedaka,
da ga občuduje.

Poln trebuh se težko uči!

Kritika je lahko neprijetna,
tudi če je dobrohotna.

Pravzaprav in Nenazadnje sta se narodila v Ljubljani.

Ne ne vem in Dol se vsedi! sta se narodila v Mariboru.

Včasih sem bil raven kot sveča,
sedaj sem kot vprašaj.

Včasih sem imel polno upov.
Sedaj sem včasih kar obupan.

V mladosti leta prištevamo,
na starost jih odštevamo.

V mladosti stvari skupaj znašamo,
na starost jih razdajamo.

V mladosti je vsak korak lahak,
na starost pa pretežak.

Viharni časi mlaosti se pomalem unesejo. In že so tu možnosti za nove nesmisle.

Človeška neumnost je tako velika kot človeška genialnost.

Če se genialni zmotijo, je polomija še večja.

Nekateri ljudje so zares zoprni: vse jim je zoprno.

Tri dni sem delal boga, na koncu pa se mi je ta hudič zlomil.

Ob delu pozabiš na smrt.

Vse je le začasno.

Ena ura sprehoda velja več kot ena ura ležanja. Ali pa vsaj tako.

Uporabljaj kdaj pa kdaj tudi lastno pamet.

Če hočeš plačati dolgove, začni z dolgom do sebe samega.

Hrana privlači muhe in pajke.

Tvoj dom je daleč.

Če loviš ribo z mrežo, ne govori, da se ulovi vanjo sama.

Želiš si leteti. Slabše je, če ti ta sposobnost postane potrebna.

Tvoja smrt je enako blizu kot takrat, ko si se rodil.

Lahko je videti svet, če imaš oči.

Tudi svinja ima cilj življenja, a jo vseeno pojedo.

Hoče riba imeti noge?

Ko vdihneš, jemlješ. Daješ, ko izdihneš?

Če razpihaš ugašajoč kres, bo gorel isti ogenj? Ali drugi?

Mar gledaš na nebo samo zato, ker ga nisi videl prej?

V kupljeni knjigi je tvoj samo papir.

Manj nevarno je z mečem kositi travo.

Trava raste in ne sprašuje zemljo.

Najdragocenejše so sledi v globokem snegu.

Tistemu, ki živi v koritu, ni jasno, kam gre voda iz njega.

Prazna školjka se odpira čisto tako kakor školjka z biserom.

Ne ostane nedotaknjena tista koralna vejica, ki je od vseh najlepša, ampak tista, ki raste najgloblje.

Ogenj sveti, greje in obžiga toliko, kolikor smo mu blizu.

Meč ubija samo tistega, h kateremu je obrnjen.

Število las na glavi se ne spremeni, če jih ostrižeš.

Nesmrtni se ima za takšnega samo zato, ker še ni umrl. A saj to lahko o sebi reče vsak smrtnik?

Kdo ve, koliko razlogov najde poteptana trava za svoje nesreče?

Blaten človek ve, zakaj je blaten.

Kletve in pohvale nič ne prinašajo tistemu, ki jih je vreden.

Za kaj bi ti lahko koristilo življenje?

Česa od tega, kar imaš, bi se lahko rešil?

Živeti v puščavi je mogoče samo pri vrelcu, a živeti je mogoče ne samo v puščavi pri vrelcu.

Oči roparja gleda gledajo naprej, oči plenilca – na stran.

Košček tkanine je mogoče zložiti v drugi košček manjših mer.

Pridelek je za sejalca ali sejalec za pridelek?

Kamen, ki pade v potok, se je dotaknil dna na enem mestu, krogi pa gredo drugam.

Če je oblak, za koga on obvezno zakriva sonce.

V bobnu ni zaman narejen prostor za to, kar je zaprto v njem, sicer ne bi zvenel tako.

V steni trdnjave ne more biti okno, so lahko le vrata.

Zemlja prenaša orača.

Sredi mosta ni vredno razmišljati, kam iti naprej.

Trta ne daje plodov zato, da bi jih uporabljali za hrano, vinogradnik ne vzgaja trte zato, da bi dajala seme.

Reka spodjeda svoje bregove; ni videti, da bi ji to škodovalo.

Prah in voda sta vsak za sebe podrejena vetru; blato, ki se napravi iz prahu in vode, mu ni podrejeno.

Gora se ne zdi nedostopna, če jo gledaš z njenega vrha.

Napravil si nekaj. No, in kaj?

Če nekdo hoče vzeti nekaj pri tebi, ne da bi vprašal – pusti mu, naj poskusi vzeti. Če to lahko – pomeni, da je tega vreden.

Kaj lahko napraviš, napravi zdaj; kdo ve, če boš to še lahko napravil pozneje?

V srcu ni kosti.

Če v čoln vprežete konja, bo šel tudi po suhem, a kaj bo z njim na koncu poti?

Čeprav je meč zataknjen v skalo, lahko ubije, preden se dotakne zemlje.

Akrobat, ki pleše na vrvi, ima več svobode v gibanju kot drugi, ki hodi po zemlji.

Kovanec, ki pade na dno reke, se ribam lahko zdi kot dar z neba. Kaj bodo delale s tem darom?

Razume svinja svojo smrt kot kazen?

Toplo podnebje, ki rešuje pred hladom, nikakor ni slabše od toplega doma.

Če vidiš nekaj, na kar je vredno položiti roko, ne ravnaj tako, kakor ti govori razum, ampak kot ti govori razpoloženje.

Na vsaki ladji je sidro, ki mu ne da pluti. Je to kaj hudega?

Nihče ti ne pove, kam gre, ampak samo, kam upa, da bo prišel.

Svet ne deli plodov na užitne in strupene.

Pero, ki služi za polet, ne more letati brez tistega, komur služi.

Tistega, ki išče žorgo v zrnju, je težko prepričati, da je v njem ni.

Oči na temenu ne rešijo pred dežjem.

Ni pomembno, če je kdo šel tod pred tem.

Morda ješ sveži kruh in misliš, da okušaš izbrano hrano?

Morda okušaš izbrano hrano in misliš, da ješ sveži kruh.

Vsakdo lahko udari šibkega, a samo šibek bo udaril šibkega.

Si sam skoval svoj meč?

Nikoli se riba ne pogreje pri kresu.

Če se lobanja smeji – to pomeni, da ima za to razloge.

Vsakdo nosi v črevih svoj ekskrement. Kam?

Slavec se hrani s črvi.

Poslanički mandat je čuvar vašeg imuniteta.

Poslanski mandat je čuvaj vaše imunosti.

Platonska ljubav ispunjava čoveka. Naročito posle dobrog seksa.

Platonska ljubezen izpolnjuje človeka. Posebej po dobrem seksu.

Mi ne primamo platu, jer radimo u fantomskoj firmi.

Ne dobivamo plače, ker delamo v fantomski firmi.

Političari, tajkuni i kriminalci funkcionišu na principu spojenih sudova.

Politiki, tajkuni in kriminalci funkcionirajo po principu veznih posod.

Uvek kad se ja pozovem na činjenice, one nisu merodavne.

Vedno ko se sklicujem na dejstva, ta niso merodajna.

Studirao je dvadeset godina. Bez muke, nema nauke.

Študiral je dvajset let. Ne gre uk brez muk.

Idemo prečicom, jer je naokolo bliže.

Gremo po bližnjici, ker je naokrog bliže.

Narod je uvek žrtva. Samo se zločinci biraju na izborima.

Ljudstvo je vedno žrtev. Samo zločinci se volijo na volitvah.

Uzalud oni pozivaju na razum. Sa neprijateljem nema dijaloga.

Zaman kličejo k razumu. S sovražnikom ni dialoga!

Sve dok političari jedu govna, narod će biti gladan.

Vse dokler bodo politiki jedli govna, bo ljudstvo lačno.

Ministar je organizovao konferenciju za štampu, bez prisustva novinara. Koga nema, bez njega se može.

Minister je organiziral tiskovno konferenco brez prisotnosti novinarjev. Tistega, ki ga ni, ne pogrešamo.

Častio je ženu za rođendan. Dao joj je pare da kupi sise.

Častil je ženo za rojstni dan. Dal ji je denar, da si kupi joške.

Narod više neće glasati za njega, jer ne voli neostvarene diktatore.

Ljudstvo ne bo več glasovalo zanj, ker nima rado neuresničenih diktatorjev.

Narod više neće vođu. Od sad će ga voditi instinkt.

Ljudstvo več noče vodje. Od zdaj ga bo vodil instinkt.

Građani su kaznili vođu. Neće glasati za njega do sledećih izbora.

Državljani so kaznovali vodjo. Ne bodo glasovali zanj do naslednjih volitev.

Srbe u raju je lako prepoznati. Prave paklenu atmosferu.

Srbe v nebesih lahko prepoznate. Delajo peklensko atmosfero.

Posle uigrane kombinacije naše odbrane, postigli smo efektan autogol.

Po uigrani kombinaciji naše obrambe smo dosegli efekten avtogol.

Opozicionari su zaštićeni. Policija ih pazi kao oči u glavi.

Opozicijci so zaščiteni. Policija pazi nanje ko na punčico svojega očesa.

Više nemamo izlaza. Sa svih strana smo okruženi prijateljima.

Izhoda več ni. Z vseh strani smo obkroženi s prijatelji.

Posekli su hrast od šesto godina, ali će na drugom mestu zasaditi, veći lepši i stariji.

Posekali so hrast, star šesto let, a bodo drugje zasadili večjega, lepšega in starejšega.

Kad prorade političke kuhinje, uvek proključa bosanski lonac!

Ko začnejo delati politične kuhinje, vedno zavre bosanski lonec.

Lako je postati poznat van Srbije, jer niko ne zna gde su joj granice.

Lahko je postati znan zunaj Srbije, ker nihče ne ve, kje so njene meje.

Sve ima svoje granice. Osim Srbije.

Vse ima svoje meje. Razen Srbija.

Kad je čovek u sosu, svi hoće da mu zabibere!

Ko je človek v zosu, mu hočejo vsi popoprati.

Pare nisu problem. Naštampaćemo ih.

Denar ni problem. Natisnili ga bomo.

Pojedini mediji vode zlonamernu kampanju, prikazujući naš mrak crnjim nego što jeste.

Posamični mediji peljejo zlonamerno kampanjo in prikazujejo naš mrak bolj črn, kot je.

Na fotografijama se vidi da sam osedeo, ali u prirodi sam mnogo crnji.

Na fotografiji se vidi, da sem osivel, a v naravi sem mnogo bolj črn.

Taj aforizam odavno niko nije napisao pre njega.

Tega aforizma že dolgo nihče ni napisal pred njim.

Mi ćemo ostati bez teritorije, jer mi sve svoje susede bezgranično volimo.

Ostali bomo brez ozemlja, ker imamo vse svoje sosede brezmejno radi.

Kako da so barve narisale slikarja?
Pustil jim je svobodo.
Zakaj ga niso vklenile?
Ljubil jih je, še preden so bile.
In zakaj so slikarju narisale rože?
Ker ga še vedno
skrivnostno vabijo v svoj objem.
Smiljan Trobiš

Narisale so ga, ker jim je pustil svobodo. Ljubezen je seveda v tem, da izpuščaš, ne da grabiš k sebi. Zato so slike Draga Moma tako odprte v neskončje. Krč ga morda zagrabi samo v začetku, ob praznem platnu, potem pa teče vse samo od sebe.

»V ekspresivno uglašenih in globoko čustveno občutenih slikah Draga Moma lahko izluščimo metafizične prvine, ki neposredno simbolizirajo vprašanje slikarjevega osebnega minulega ustvarjalnega razvoja, obstoja in preživetja. Svet teh simbolov, s katerimi se avtor izraža in ponazarja lastne življenjske izkušnje, se po likovni plati manifestirajo v soodvisnosti krepkih barvnih kontrastov in poudarjenih kontur risb. S svojimi izvirnimi likovnimi stvaritvami dopolnjuje znano dejstvo, da umetnost nenehno prodira v našo zavest in dušo in da je duševnost vseskozi prisotna v umetnosti. Umetniško poslanstvo opravlja brez slehernega sprenevedanja in zato pri svojem ustvarjalnem delu nikoli ne prelomi načel, ki niso v skladu z njegovim značajem.« (Jožef Matijevič, citat iz kataloga Sedem stoletij svetlobe in senc, 2002, Galerija Škof, Novo mesto)

Ker sam ne vklepa barv v svoj ego, so mu poslušne in zapojejo na sliki. Vedno je najboljše tisto, kar dela samo od sebe. Potem se postavi nasproti ustvarjalcu in se loči od njega. Morda se slikar še zaveda ne, da je narisal preseženega sebe v danem trenutku.

Na svetu se vidi zelo majhen del vse resnice, ki plava po vesolju. A njen najvišji del zažari iz slike in da misliti, da mora biti še nek drug svet, svet ljubezni in svetega. Neizrekljivo je le delno prikrito ljudem, javlja se v umetninah in knjigah modrosti, pa tudi v karizmah ljudi, ki to presežno vedno nosijo v sebi.

Rože so najlepši simbol presežnosti tega sveta. Zato jih Drago Mom velikokrat uporabi za svoj motiv, ki je vedno zanimiv. Vanje vlije svojo svetlobo, temine, pa tudi bolečino. V razpetosti med nebom in zemljo lahko vztrajajo le močni. In ko se vračajo v svoj mir, so srečni le, če so izpovedali svoj višek notranjega obilja, ki strašno tišči in boli, če ni bilo uresničeno.

Svoboda umetnika je pogojena bolj z notranjimi kot z zunanjimi dejavniki. Ko umetnik v mladosti to opazi, lahko reče z Van Goghom: Če ne bi slikal, bi znorel. Iz notranje sile ga ženejo naprej v ustvarjanje, saj le tako lahko uresniči svoje poslanstvo – razkrivati ljudem lepoto morda nekega drugega sveta.

Liebe Vera, liebe Romi, liebe Ksenia, liebe Freunde von Josip, liebe Organisatoren der Literarna Hiša!

Ersteinmal möchte ich mich bei Euch allen ganz herzlich dafür bedanken, dass Ihr diese Abschiedsfeier für Josip organisiert habt und es möglich gemacht habt, dass ich an dieser Feier teilnehmen kann. Besonders gerührt hat mich die Freundlichkeit und Warmherzigkeit, mit der mich Vera, Ksenia und Romi aufgenommen haben, obwohl ich mit eine Ursache für Josips Tod bin.

Eigentlich mag ich öffentliche Reden dieser Art nicht und versuche sie, wenn irgend möglich, zu vermeiden. Aber für Josip mache ich eine Ausnahme, denn er war ein Ausnahmemensch: er war so ein besonderer Mensch, der mich auf so besondere Art berührt hat - seelisch, leiblich und geistig - wie nie ein Mensch zuvor. Er war so liebevoll, so warmherzig und gütig, ein Mensch, dem jede Bosheit fehlte.

Nie zuvor habe ich einen Mensch so ohne jedes Falsch getroffen. Er ging durch die Welt als ein Naiver - er erinnerte mich ein wenig an Parzival, der ja auch unberührt von allen Händeln, Egoismen und Kleinlichkeiten dieser von Konkurrenz geprägten Welt durchs Leben ging. Josip erzählte mir gelegentlich mit Begeisterung von dem Projekt "Terra Parzival", das Miha Pogacnik mit der Intention ins Leben gerufen hat, die vergessenen Verbindungen der Südsteiermark mit der Parzivalssage wieder zu beleben.

Josip, mein "Habibi", hatte aber nicht nur ein großes Herz, sondern war auch ein im umfassenden Sinne sinnlicher Mensch: er lebte und liebte mit allen Sinnen, mit Augen, Ohren, Nase, Händen. Er liebte die Musik, die Malerei, gutes Essen, die Natur, Schönheit in jeder Hinsicht, ein Synästhetiker, ein Holist, der die fürchterlichen Arbeitsteilungen zwischen körperlicher und geistiger Arbeit, zwischen akademischer und Alltagskultur, zwischen Kunst und Leben nicht akzeptierte und in seiner Person ein Stück weit überwand. Er war praktisch Ingenieur, Philosoph und Künstler in Einem. In dieser Hinsicht hatte ich in Josip eine verwandte Seele gefunden: auch mir hat die Überwindung der schrecklichen Vereinseitigungen immer sehr am Herzen gelegen, die uns der Kapitalismus mit seiner profitgetriebenen, neuerdings durch seine neoliberale Variante noch schneller gedrehten Versteinerung alles Lebendigen aufzwingt.

Ebenso wichtig war für Josip ein anderer Gedanke, den ich aus ganzem Herzen mit ihm teilte: der Gedanke der Interdependenz. Der Gedanke, dass niemand abhängig, dependent, von jemand anderen sein solle, gleichzeitig aber ebenso wenig völlig unabhängig, independent, von anderen sein kann, sondern dass alle prinzipiell interdependent sind, das heisst sich in einem Verhältnis wechselseitiger Abhängigkeit voneinander befinden, immer in irgendeiner Weise miteinander verbunden sind: das Tun des Einen ist das Tun der Anderen. Hier hat Josip sich immer mit großem Respekt auf die Ideen seines Lehrers Matjaz Mulej und dessen dialektische Systemtheorie bezogen. Ihm verdankte er viel, ihn hat er nachgerade verehrt.

Wobei er den Gedanken der Interdependenz durchaus nicht nur auf das Verhältnis von Menschen untereinander bezogen hat, sondern auch auf das Verhältnis zu anderen Lebewesen und zur Natur insgesamt: dass wir alle prinzipiell mit allem verbunden sind. Hier ähnelte sein Denken sehr dem von Kropotkin mit der gegenseitigen Hilfe im Tier- und Menschenreich. Oft haben wir uns auch über die Vorstellung der südamerikanischen Indianer von der "Pacha Mama" unterhalten, der Mutter Erde, die uns Menschen ernährt und versorgt und mit der wir genauso sorgend und pfleglich umgehen müssen wie sie mit uns, statt sie aufzureißen, auszuschlachten und zu verstümmeln und damit unsere eigene Lebensgrundlage zu zerstören.

Das politische Engagement für den Erhalt und den pfleglichen Umgang mit der Natur (wobei der menschliche Körper und die menschliche Seele ein Teil dieser Natur sind) verband Josip mit dem politischen Engagement in der sozialen Frage, insbesondere dem Kampf gegen die auch in Slowenien enorm hohe Arbeitslosigkeit, von der er auch selbst betroffen war. In seinem Projekt einer Sozialkooperative für einen alternativen, ökologischen Tourismus, der das Wohlbefinden aller Beteiligten in jeder Hinsicht befördern sollte, versuchte er beides zu verbinden.

Auch das war für mich eine wunderbare Erfahrung: Josip war der erste Mensch, der mir begegnet ist, der soziales und ökologisches Engagement gleichermaßen wichtig nahm. So hat er auch sofort mein Engagement für Arbeitszeitverkürzung, für die 30Stundenwoche für Europa, verstanden: als ein Engagement für den Abbau der Arbeitslosogkeit, das den Menschen ihre Würde, ihre Gesundheit und ihre Zeit für sich und andere ein Stück weit zurückgeben soll, und er hat versucht, diesen Gedanken in die politische Diskussion in Slowenien einzubringen.

So ist für mich nicht nur ein wunderbarer Mensch, ein Mensch, mit dem ich so unverhofft so vieles teilen konnte, ein liebender und geliebter Mann gestorben, sondern auch ein Gefährte im Kampf um eine freundlichere, sinnlichere und lebenswertere Welt.

Ich vermisse Dich unendlich, mein Habibi.

Das Einzige, was mir und uns bleibt, um Dein Andenken zu bewahren und Dich unter uns wenigstens in Gedanken weiterleben zu lassen, ist, Deinen Kampf für eine Welt, in der der Mensch dem Menschen und der Natur ein Freund ist, fortzuführen.

Auf Wiedersehen - wo immer Du auch sein magst

Tvoja ljubicica Margareta

»Arabska kaligrafija nekoliko drugače« morda najbolje opisuje tisto, kar želi na Dunaju živeči in v Jordaniji rojeni umetnik prikazati s svojim delom. Njegov cilj je preoblikovati arabsko pisavo tako, da jo združuje z ornamenti in simboli, hoteč ustvariti umetniško delo brez človeških podob. Da bi kaligrafske znake ustvaril zanimivejše nearabskemu očesu, se umetnik odpoveduje tradicionalnim kriterijem, kot so bela podlaga in črne črke. Namesto tega zaznava opazovalec podlage v obliki različnih okrasov in struktur v raznolikih barvnih paletah, brez vpliva na vizualni kontrast arabske pisave. Umetnik nanaša na osnovo številne barvne sloje, pričenši s temnejšimi odtenki, najraje kar s črno, ki se na končani sliki odražajo v obliki bogatih lazurnih nanosov na različnih koncih in v raznih nijansah.

Navkljub takšni slojevitosti posreduje likovna celota opazovalcu vtis lahkotnosti. Vsako sliko poudari z belim robom kot borduro v smislu okvirja v okvirju, ki predstavlja umetniku okno, skozi katerega zre v zunanji svet. Osrednje slikovno polje platna pa umetnik zapolnjuje z napisi v med seboj bistveno razlikujočih se slogih in potezah. V središču velikoformatnih slik lahko odkrijemo tudi zametke križa, ki v opazovalcih sproži razmislek glede možne vsebine ali funkcije, četudi se umetnik izogiba religioznim vidikom. Križi predstavljajo predvsem gube, kot jih lahko najdemo v starih rokopisih, dodatno poudarjajoč starinskost njegovih del.

Umetnik signira svoje slike z ležeče pravokotnim žigom temnordeče barve, ki kontrastira besedilu in hkrati spodbuja opazovalca k razmiselku. V notranjosti žiga je namreč umetnik svoje ime namenoma zapisal po arabsko, torej od desne proti levi, zato se zdi, kot bi šlo za zrcalno podobo. Osnovno sporočilo tega zapisa je univerzalnost umetniške izpovedi, ne glede na različnost jezikov v našem raznolikem kulturnem okolju.

Navdih in spodbudo črpa umetnik najpogosteje v starih arabskih rokopisih in zemljevidih, ki jih z umetniško svobodo, brez tradicionalnih okovov, v mislih na novo oblikuje in reinterpretira, nato pa jih upodobi na platnu.

Nov slikarski ciklus spodbuja opazovalca k razmišljanju in spraševanju o tem kaj pravzaprav vidi in kaj je hotel umetnik povedati. Ali gre za kartografsko risbo? So to matematične formule v vogalu? Kaj počnejo tukaj lune? Katero zvezdno znamenje vidim tukaj? Kje se pravzaprav nahajam? Ali je vse to le del kakšne knjige pravljic? Nočno nebo, zvezde, mesec s svojimi cikli so že od nekdaj fascinirali človeka in vplivali na njegovo življenje. Astrologi so jih preučevali in natančno opisovali, z njihovo pomočjo so bile odkrite nove dežele.

S pomočjo vseh uporabljenih elementov, od barv, struktur in vzorcev pa vse do različnih simbolov in pisav je umetnik ustvaril edinstveno harmonijo, prežeto z vplivi daljnovzhodnih filozofij, kot jih doživljemo danes. Slikovne kompozicije tako posredujejo opazovalcu umetnikov slogan: »arabska kaligrafija nekoliko drugače«.

Tatjana Debeljacki: Hiša iz stekla (Kuća od stakla), Udruženje pisaca "Poeta", Beograd 2015

Čeprav naslov ni vedno govoril o naravi ali o pravi identiteti tistega, kar je zbrano med platnicami neke knjige, je vedno, ali skoraj vedno, poudarjal pot, po kateri je bilo treba stopiti k razkrivanju avtorjeve namere ali poslanstva. Pesmi v zbirki Tatjane Debeljacki – Hiša iz stekla so ob pesniški iskrenosti kot konvencija izpoved in kot etično-estetsko obveznost gradijo »hišo pogledov in odsevov«. Skozi steklo lahko gledamo, a se v steklu lahko tudi odražamo. Kot ogledalo, ki podvaja prostor pred seboj in sebe istočasno. Tako tudi ta »hiša iz stekla« ustvarja poseben pogled, daljnogled, s katerim vidimo notranji svet, vendar tudi »stekleni vrt«, v kateme ljudje, stvari, emocije, čas in večnost, življenje in smrt ... obstajajo simultano kot v pesmi »Pravi ljudje« :

Ljudje umirajo samo
ob mraku in ob zori,
večni grobovi ne obstajajo.

Dišim po bazilki
prijetno in božje
in ljubim do svobode.

V velikem številu pesmi se skoraj na ravni pesniškega emblema in pravila sugerira misel in izkušnja človekove odtujitve, da so med zavestjo in tistim, kar so najbolj elementarne potrebe in izvorni nagoni, stopile navade, prepričanja in trde istitucionalne oblike tolmačenja in sprejemanja sveta. Obenem je kot pri dobrih romantikih lepota za Tatjano Debeljacki oblika odpora smrti, a ta ne obstaja v tej poeziji kot estetska kategorija, ampak kot upanje in občutek. Samo tisto, kar je narejeno v izjemnih okoliščinah, lahko preživi lastni trenutek, samo tisto, kar je bilu »tragičnemu občutenju življenja« se lahko približa resnici. V pesmi »Gol obraz« ogoljenost občutenja kot pogoj in posledica vere in ljubezni, ljubezen prerašča v slepo ulico smisla.

V meni je bes od vsega začetka,
vseeno mi je do samega konca igre.
Izgubili so jo.
Kaj je z drugim človekom?
V dvajsetem poglavju v samem redu
ga je izdal gol obraz.
V triindvajsetem poglavju
bilo je zbogom.
Isti obraz pod klobukom,
gol obraz.

Prav v tem pesmi prepoznavamo bistveno neopredeljivost (dobivamo vtis, da pesnica vztraja pri tem) vzajemnih prehodov iz slikovnega reda v pojmovni, iz abstraktnega v realistični red – kot pesmi v celoti kakor tudi posamčnih pesniških podob – v dinamičnem menjanju in povezovanju različnih spoznavnih perspektiv, skozi katere se svet povnanja V okviru takšnega odnosa vzvišeno in posplošeno, sakralno in profano funkcionirajo kot konci pojmovnih meja, navidezni antagonizmi (Iščem v neimetjih / a imam v iskanjih), ki globlje osveljujejo osnovni pesniški princip pesmi v celoti, s čimer oblikuje širok horizont mišljenja, ki pogosto prestopa temo, podkopujoč njene ustaljene meje zaradi odkrivanja tistega nenavadnega in izvirnega, ki se nahaja za njo. Zunaj konvencionalnosti in ustaljenih stereotipov, zunaj pričakovanih vzrokov in posledic. Torej obstaja samo en obraz in množica mask, za katerimi Tatjana Debeljacki dolgo in vztrajno išče in jih najdeva v najbolj uspelih pesmih in posamičnih verzih. Njena avtorefleksivnost ni samo potreba po tem, da globlje vidi vzroke in njihove projekcije na duhovni karti, temveč želi videti tudi vse pogojenosti med vidnim in nevidnim, družbene norme in njene podobe v neposrednosti izkušnje in duhu doživetja (Najslabše je notranje umiranje).

Raznolika ritmičnost ne duši misli in asociativnosti in posreči se ji, da skoncentrira pozornost na raznovrstnost in sugestivnost podob. Pesnica želi najti in odslikati mistiko odnosa med zunanjo in notranjo dramatičnostjo, v njihovem prežemanju najti pravo mero za svoja lirska premišljanja. Z gotovostjo lahko trdim, da se ji v večjem številu pesmi to tudi posreči in da je to povezano s pesniškim konceptom pesnice, ki teži k temu, da ima vsaka pesem jasna miselno-vsebinska okostja, vendar da je vsaka podoba posebnega psihološkega stanja in lirskega čutenja sveta.

Tatjana Debeljacki je pesnica atmosfere in sicer ne samo tiste vizualno oblikovane. Anticipacija življenjske izkušnje in meditativnost teh pesmi nosijo potrebu, da ustvarijo kompleksno lirsko sliko in tudi preverijo smisel in dramatičnost prehojene poti. Ta občutek, za katerega lahko trdim, da je dominantna lastnost te zbirke, približuje pesnico in njenega bralca k drugemu polu pesniško polivaletne osebnosti, k svojemu, k svojevrstnemu spoju skeptičnega in vitalističnega občutja svea. K pesniškemu fluidu, ustvarjenim iz podobe in emocije, ki se pojavlja pred vsako intelektualno sintezo.

Stih in pesem v celoti je za Tatjano Debeljacki del prizadevanja, da ustvarja pesniški svet (zamenjava za negostoljubno in varljivo stvarnost), ki bo imel vsaj nekakšne konstante in v katerem bo nestalno in kratkotrajno človeško življenje, izmučen v krizi smisla, našel pot osmišljanja. Če ne v kakšnem novem smislu, pa vsaj v spoznanju sedanjega nesmisla.

Andreja (Hrašćanec Jezernik) Malta: Vsakdanje stvari / Svakodnevne stvari, Pesmi in zgodbe, Zadar 2015

Iz globine notranjosti, od ene poloble srca do druge se luščijo sloji in plasti cvetnih listov pesmi in zgodb te dvojezične slovensko-hrvaške knjige. Izhajajo iz besed podzemne reke in rastejo v ozvezdju prednikov in potomcev, prihajajo od tam iz bitk, do tukaj, iz preteklosti prehajajo v sedanjost, prepletene so s spomini in zavite v ogrinjalo besed in pred nas razgrinjajo tkanje pesmi in zgodb tkalke, pesnice Andreje.

S spretnostjo odlične poznavalke poezije, z osvobojeno dušo se pesmi in zgodbe tekoče prelivajo iz avtoričinega življenja, zajete na obalah dni in noči. Vsaka pesem, zgodba govori, da ni samonikla, ampak je svojevrstni intelektualni performans besed. To je prenos iz notranjega avtoričinega sveta v zunanji svet – iz bogastva notranjega sveta, duha in duše, raste iz semena spominov, izkušenj in doživljenega. Z ene strani v zgodbah najdemo navdih pesmi, z druge pa tudi pesmi pripovedujejo zgodbo, kar se mi zdi velik dosežek te zbirke in kar bo bralec znal še posebej ceniti.

Andreja Jezernik jemlje z desk gledališča življenja: Nostalgija, žalost, hrepenenje … so transcendentalne funkcije sfer, od katerih odvija nit za tkanje. Prepričan sem, da bo knjiga pustila globok in jasen vtis, literarni pečat, ne samo njenemu literarnemu imenu ampak tudi v literarni javnosti.

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA
KULTURNE DEJAVNOSTI
Štefanova 5, 1000 Ljubljana
T: 01 24 10 516, F: 01 24 10 510
JSKD
mentor@jskd.si

Festival Urška združuje mlade, še neuveljavljene in uveljavljajoče se avtorje in avtorice, ki pišejo v slovenskem jeziku. Skozi strokovno selekcijo šestih regijskih srečanj izberemo pet finalistov, najboljšemu JSKD RS v naslednjem letu izda knjižni prvenec.

Kam je padla lupina

si si kdaj želel s kom na hitro
izmenjati oči?
da bi ti glava kot na fedri
bingljala iz okvirja ogledala
ni važno kako si gneteš
noge nikoli ne bodo tako gladke
kot tiste ki si jih videla
poletne noči v zrcalu vode
lahko si zopet pogladiš prste
ki so se namakali v ravno prav osmojenem vprašanju kje je naravnost
imaš maske polne napak?
tvoja vedra najbolj donijo
zlivaš jih nase
med obleko in dlake
kot da bi zaradi tega bojazen
postala manj suha med krušenjem drobtin
pričakovanj
in še gosenica ve
da je zgolj oklep

Urška Kramberger, uršljanka 2015

RAZPISNI POGOJI

Sodelujejo lahko avtorji in avtorice, stari od 15 do 30 let^*, ki svojega literarnega dela še niso izdali v knjižni obliki (razen v samozaložbi). Mladi literati lahko pošljejo na natečaj svoja še neobjavljena literarna besedila - prozo (do 10 strani), poezijo (do 10 pesmi) in dramska besedila (odlomek, prizor – do 10 strani).

Prispevki morajo biti napisani z računalnikom in poslani po elektronski pošti, in sicer: v eni priponki so podatki avtorja s šifro (avtorjeva šifra, ime in priimek, domači naslov, izobrazba, poklic, letnica rojstva, telefonska številka, elektronski naslov – izbor regijskega srečanja), v drugi priponki so besedila, označena s šifro. Besedila morajo biti zapisana v wordu, velikost pisave 11, enojen razmik, brez posebnih grafičnih in drugih oblikovanj (izjemoma, če to zahteva oblika vizualne pesmi), brez dodatkov in fotografij. Strokovni spremljevalci dobijo v branje samo šifrirana besedila, avtorji se razkrijejo na šestih regijskih srečanjih.

OBJAVE

Vse poslane prispevke odstopijo avtorji za morebitno objavo v reviji Mentor brezplačno. Dela izbranih avtorjev bodo objavljena na način in v obsegu, ki bo ustrezal finančnim možnostim prirediteljev. Avtorje bomo o objavi obvestili.

POTEK NATEČAJA

Vse sodelujoče avtorje bodo prireditelji povabili na eno od šestih regijskih srečanj, ki jih bodo gostile območne izpostave Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Srečanja v obliki kratkih literarnih delavnic in javnih branj bodo potekala od februarja do aprila 2016:

petek, 5. februarja 2016, Rogaška Slatina, JSKD OI Rogaška Slatina (za Celjsko in Koroško)
petek, 4. marca 2016, Kočevje, JSKD OI Kočevje (za Osrednjo Slovenijo)
sobota, 12. marca 2016, Ankaran, JSKD OI Koper (za Primorsko)
petek, 18. marca 2016, Trebnje, JSKD OI Trebnje (za Dolenjsko, Belo krajino in Posavje)
ponedeljek, 18. aprila 2016, Škofja Loka, JSKD OI Škofja Loka (za Gorenjsko)
sreda, 20. aprila 2016, Maribor, JSKD OI Maribor (za SV Slovenijo)

Na regijska srečanja so vabljeni vsi prijavljeni avtorji, ki po kratkih literarnih delavnicah (namenjenih samo njim) javno preberejo izbrane odlomke svojih prijavljenih besedil, strokovni spremljevalci pa nominirajo najboljše za državni, finalni del festivala. Državni selektor za Urško 2016 bo pisatelj, literarni kritik in publicist, Aljoša Harlamov.

Finalni del festivala mlade literature Urška 2016 bo potekal 14. in 15. oktobra 20165 v Slovenj Gradcu, z nastopom petih finalistov (literarne matineje, sobotna delavnica) in s predstavitvijo prvenca Urške Kramberger iz Dobrne, uršljanke 2015.

NAGRADA

Najboljšemu avtorju bo revija Mentor natisnila knjižni prvenec, ki bo objavljen v zbirki Prvenke, predstavljen pa na finalnem delu festivala Urška oktobra 2017 v Slovenj Gradcu. Avtorji bodo kot honorar poleg mentorske in uredniške pomoči pri nastajanju prvenca dobili tudi sto izvodov svoje knjige.

Uredništvo si pridržuje pravico, da prvenca ne natisne, če bo menilo, da delo še ne zadošča kriterijem za objavo. V tem primeru bo izbor najboljših besedil objavljen v reviji Mentor.

ROK ZA PRIJAVO

Šifrirana besedila je treba poslati na uredništvo revije do petka, 22. januarja 2016, na elektronski naslov: mentor@jskd.si, z oznako – Zadeva: Urška 2016. Prijave avtorjev (in njihovih podatkov) so možne le preko spletne strani:

https://www.jskd.si/literatura/prireditve/uvod_prireditve_literatura.htm

Uredništvo revije Mentor

^* V 30. letu svojega življenja je France Prešeren napisal Slovo od mladosti, to je - poleg mladosti, zrelosti in priložnosti za objavo prvega literarnega dela v knjigi - razlog, da smo zgornjo starostno mejo sodelujočih omejili.

Društvo slovenskih pisateljev in revija Sodobnost razpisujeta natečaj za nagrado Slovenskih dnevov knjige za najboljšo kratko zgodbo. Nagrada znaša 1000 evrov in bo podeljena ob izjemni pozornosti medijev v navzočnosti uglednih gostov na slovesnem odprtju 21. Slovenskih dnevov knjige v Ljubljani.

Nagrajeno zgodbo in šest nominiranih besedil bo objavila revija Sodobnost.

Poslana besedila bo ocenjevala tričlanska žirija.

Avtorji, ki želijo sodelovati, naj pošljejo s šifro opremljena besedila v treh izvodih najpozneje do 10. marca 2016 na naslov:

Društvo slovenskih pisateljev
(za nagrado SDK)
Tomšičeva 12
1000 Ljubljana.

Besedilu naj v posebni zaprti ovojnici (označeni z isto šifro) priložijo svoje podatke: ime in priimek, naslov, telefonsko številko, lahko tudi elektronski naslov. Zgodba ne sme biti daljša od ene avtorske pole (30.000 znakov s presledki). Vsak avtor sme sodelovati samo z enim besedilom.

Revija Sodobnost razpisuje natečaj za najboljši slovenski esej leta 2016. Zmagovalec bo prejel nagrado v znesku 1000 evrov. Podeljena bo v navzočnosti najvišjih predstavnikov slovenske kulture in države na slavnostnem odprtju 21. Slovenskih dnevov knjige v Ljubljani. Do šest najboljših esejev (vključno z nagrajenim) bo objavljenih v reviji Sodobnost. Besedila, ki jih bo ocenjevala tričlanska žirija, je treba poslati v treh izvodih do 10. marca 2016 na naslov:

Sodobnost
Suhadolčanova 64
1000 Ljubljana

Besedila avtorjev, ki ne bodo upoštevali vseh pogojev, bodo izločena.

Pogoji so:

a) besedila je treba opremiti s šifro,
b) v posebni ovojnici, označeni z isto šifro, je treba priložiti ime, priimek, naslov, telefonsko številko in morebitni elektronski naslov,
c) esej naj bo splošne oz. literarne narave; strokovnih esejev z opombami žirija ne bo upoštevala,
č) avtorji smejo sodelovati z največ tremi prispevki, ki morajo biti poslani ločeno,
d) avtorji ne smejo biti člani uredniškega odbora Sodobnosti,
e) eseji ne smejo biti krajši od 20.000 in ne daljši od 40.000 znakov s presledki.

Nagrada vsebuje tudi honorar za objavo eseja. Za objavo predlagani eseji bodo honorirani.