I
V davnodavnih časih pravzaprav navado imamo reči nekoč … Ne, ni bilo v davnodavnih časih in nikakor ni bilo nekoč. Z vso gotovostjo ter brez vsakega pomisleka zapišem, da je bilo veliko veliko prej, prav na samem začetku časov. Če se slučajno bo našel kdo, ki ne bi tega verjel, pa naj si vzame pot pod nege in se sam uveri: kje, kako, kdaj in zakaj je bilo edinole tako kot bom jaz zapisala.
Kar pišem ni nikaka domišljija ampak je čista, svetla in sveta resnica, ki nam je bila ustno posredovana. Vse od pamtiveka se je pretakala in se ohranjevala iz roda v rod prav do današnjih dni.
Naši prapradedje niso znali brati ne pisati, bili pa so modri, skrbni in pošteni ter so znali vrednotiti in ohranjati dogodke, kot so se dogodili. Najbolj važno pa je, da so poskrbeli za vse, kar je bilo vredno, da ni šlo v pozabo.
A kaj bi to samo govoričila v temi in si sama sebi delala težave pri nevernikih, tako da se bo navsezadnje našel kdo in mi hudomušno rekel:
»Glej noro babo!«
II
Vsemogočni Bog, v preeksistenci, tik predno je začel ustvarjati naš svet je ob sebi imel Abrama in se mu dal spoznati. Govoril mu je:
»Jaz sem Bog Abramov, sem onkraj prostora in časa ter hočem vložiti svojo vsemogočnost v načrt sveta. Jaz sem, ki sem večen, to je od včeraj do danes in naprej.«
No, pa smo tam na samem začetku ne glede, kaj kdo reče ali oporeče …
Ko se je strašanska tema razprostirala nad globinami, duh božji je zavel nad vodami. Po božjem duhu in besedi iz kaosa je bil ustvarjen svet in red na njem. Ker je bila še tema nad gorami in vodami, drugi dan je Bog stegnil roko in položil sonce na nebó, ki je poslalo žarke skozi gosto temo. Nastalo je nebo, morje in zemlja. Pokazala so se znamenja, ki so ločila temo od luči in ustvarjena sta bila dan in noč.
Peti dan je Bog zopet stegnil roko in z vsakovrstnimi ribami oplodil reke in morja. Šesti dan je Bog na zemlji ustvaril živali in dopolnjeno je bilo vse za gospodarja človeka.
Tekom dneva je Bog ustvaril deželo za deželo. Bil je že šesti dan proti večeru, ko je Bog dovršil Nebesa pod Triglavom, nad katerih lepoto se je sam začudil. Od snovi, s katero je ustvarjal, mu je ostalo razmetanih par vreč kamenja in nekaj zemlje, ki ga bi obremenjevalo na poti nazaj v nebesa.
Naš Gospod,bil je truden in lačen, zato je pozval Abrama naj pomete in pospravi odpadke v vreče; med tem časom je sam zavezal popek svetu, nakar se je poten sesedel v senco košate lipe. Čez čas, ko se mu je zazdelo, da bi Abram moral končati s pospravljanjem, ga je glasno poklical:
»Abram, Abram, kje si?«
Pri priči se je Abram oglasil:
»Tukaj sem Gospod! Spotaknil sem se v popek in padel.«
»Kam si padel?«
»Na nos, Gospod.«
»O ti neroda nerodna zakaj ne gledaš kod stopaš! Pozno je že, vreče kamenja in zemlje, ki si jih nabral prinesi mi sem! Da se ne bi jutri vračala, bi tisto preostalo kamenje rad stresel ob morju, pokril z zemljo, zasadil hraste in lipe in si tako, pred jeznim morjem, zavaroval nebesa pod Triglavom. Jutri pa se bova pošteno oddahnila, če si za to.«
»Oh, moj Gospod, prav na vse misliš!«
In že je Vsemogočni iz vreče sipal kamenje kraj morja. Kamenje prekril z zemljo, grabil, ravnal, sadil drevje, cvetje in trave, da se je Abram čudil in vzdihoval:
»Krasno, krasno je to. Prekrasno in dovršeno, da nikjer tako. Po teh gričih in grapah si razsul vso lepoto za oči. Veseli in srečni ljudje bodo živeli tu, moj Gospod, in te na veke slavili za stvarstvo.«
Gospod si je mel roki in govoril:
»No poglej Abram! Nebo je moj prestol in zemlja podnožje mojih nog. Tu na obronku te krasote sem položil svoj zadnji kamen in svoje zadnje prgišče zemlje. Tu je popek sveta in vse je prav dobro.«
Abram je samo gledal in gledal ter se čudil temu, kar je Bog nazadnje ustvaril s tako spretnostjo in ljubeznijo.
Da je Stvaritelj Abrama zbudil iz zamaknjenosti, je glasno zavzdihnil:
»Dovršena sta nebo in zemlja.Dovolj sva naredila , jutri bom samo še blagoslovil in posvetil to nebo in zemljo, nakar se vrneva v nebesa in bova počivala. Zdaj pa si umij roke vzemi pršut in meh medice, ki nama ga je podaril Nežnivoj iz tamare Sveto ter nama nareži in nalij kot se spodobi.«
Po trudapolnem dnevu je Abram stopil h hrastu, snel nahrbtnik z veje, prisedel k Gospodu, izvlekel pršut iz nahrbtnika in začuden ugotovil, da mu je nekdo, neko noč, ko sta trdno spala, pršut zamenjal s polenom.
Abram ves zaskrbljen, kaj bosta večerjala je zmajeval z glavo in tožil Gospodu:
»Gospod, moj Gospod, nekdo je s potegavščino nama izmaknil pršut. Glej! V zameno nama je podtaknil to poleno in ves ta čas, vse od tamare Sveto, kjer nama je bil darovan, nisem opazil, da pršuta več ni.Vsemogočni, naredi nekaj, da nama ga vrnejo. Tako lepo je dišal in kako se bi zdaj prilegel. Kar sline se mi cedijo po njem, sedaj pa nimam s čim bi postregel.
Kako mnogotera so tvoja dela,Gospod. Vse si z modrostjo ustvaril, vse je bilo po tebi ustvarjeno, kar je v nebesih in kar je na zemlji. Vse si oblagodaril s tako milostjo. Nekateri teh ljudi pa nimajo duha ponižnosti in spoštovanja pred tvojim trudom; kaznuj jih gospod! Grdo jih prizadeni!«
Počivala sta lačna in žejna. V svoji ljubezni je Gospod rekel:
»Abram, nič se ne huduj! Nekdo se je pač iz naju le naivno ponorčeval, bodi brez skrbi, da ga bo nazaj prinesel. Veš kaj, Abram, vzemi oslička in pojdi od tamare do tamare ter povprašaj župane, kdo je nama to storil. Povej jim naj se grešnik pokesa greha in nama popravi krivico, ker sicer utegnem vse kaznovati.«
Abram je pri priči, truden in lačen, s polenom v nahrbtniku odšel na pot. Najprvo je prišel do Hribogojeve tamare. Ves nadav je poiskal župana in ko ga je našel mu je koj potiščal pršutu podobno poleno pod nos in se pritožil nad njegovim ljudstvom. Župan, modri mož, je močno zmajal z glavo in vidno presenečen je takoj dal sklicati večo in pri priči je hotel najti, kdo je iz nahrbtnika izvlekel pršut in jima podtaknil poleno.
Župan je koj vsem svojim prebivalcem tamare zagrozil s kaznijo, ako bi bil kdo, ki je storil to podlo dejanje in ne bi priznal ter takoj vrnil pršuta. Bolj je župan grozil s kaznijo, bolj so se vsi drug za drugim zaklinjali, da niso oni tega storili.
Luna je že ožarjena pogledala z neba, z vso močjo je sijala v rani večer, in Abram je z lahkoto ubiral pot. Oglasil se je še: V Bratigojevi, Stanigojevi in Cvetogojevi tamari. Povsod so nedolžni obtoževali drug drugega in ponavljali, kar je že prej slišal. Nihče ni hotel biti kriv, da bi priznal in jima vrnil pršut.
Abram se je vrnil k Gospodu silno truden, razočaran in potrt. Bridko je potožil:
»Gospod, nihče ne ve kdo je to storil. Vsi se lažejo, kaznuj jih vse! Naredi jih brez nosa, naredi jim bradavico na čelu, naredi jim kosmata ušesa, naredi jih enooke, naredi jih, naredi jih…«
»Ne Abram, tega ne, ker potem bodo mene dolžili, da sem jih grde ustvaril. Sedi, se odpočij in se potolaži.
Veš kaj Abram, ker sem jih ustvaril svobodne in ker vidim kako si potrt, da te potolažim naredil jih bom: Nevoščljive, zavidljive, sebične, brezobrazne, norčavi pa itak so že. Za te grehe bodo krivi sami. Tako vidiš jih bom kaznoval.«
Takrat, človek je bil še v intimnosti z Bogom, ko mu ni bilo treba umreti.
Sedmi dan. Stvarnik in Abram, sta zjutraj še spala, ko so zbori hišnih gospodarjev, z župani na čelu, zaskrbljeni stopili pred Gospoda. Vsi so prinesli s seboj darove, da bi jih poklonili v spravo. Imeli so: Jagnjeta, kozlička, kapuna, gos. fazana, prašiča, medice, mleka, vina …
Gospodarju neba in zemlje se je mudilo. Z Abramom sta itak zakasnila in dolga je bila pot nazaj v nebesa.
Stvaritelj je vse tamarane poklical k sebi in jim velel naj se postavijo v zbor.
Pred stoječimi je vsevidni Bog zmajal z glavo in povedal:
»Kako le morete biti tako neumni, trmasti in norčavi, da ne priznate krivde. Kaj ne veste, da vidim v vsakega izmed vas. Svobodni, ste čez noč postali napuhnjeni in škodoželjni.Vem, kdo in zakaj je to storil. Ni ukradel ne, ker mu ni bilo treba. Pršut je zmaknil samo zato, da bi nama malo ponagajal in iz naju norce bril. Vse kar hočem je, da prizna in se pred vsemi pokesa svojega greha ter da dá vzgled ostalim, da ne bi i oni kdaj padli v skušnjavo.
V nebesih imam angela, ki namesto da bi mi služil in me poveličeval, ker mene ni doma, se je uprl mojemu zvestemu služabniku nadangelu Mihaelu. Nespameten, po vsej sili hoče sedeti na prestolu, postati Bog in vladati namesto mene. Revež, saj ne ve kaj dela, enako vi, ki ste se opijanili v preveliki svobodi, ki sem jo vam bil dal. Ustvaril sem vas po svoji podobi in že vnaprej določil, da bi edino meni služili in edino mene zahvaljevali ter tako pomagali nadaljevati stvariteljsko delo.
Nehvaležne, kot ste, vas vseeno ne bom kaznoval, čim bom jutri spet v nebesih, vam pošljem upornega angela Satanaela, da se iz dolgočasja ponorčujete z njim in on z vami. Norčevali se boste lahko iz dneva v dan in iz leta v leto.«
Težka krivda je prisotne stisnila v grlu. Obtoževanje drug drugega je popolnoma prestalo. Vsak zase, globoko v sebi so tuhtali, kdo bi bil, ki je zakrivil grdo dejanje, a vse brez vsakega uspeha.
Po jutru stvarjenja je nastal čas stvariteljske tišine. Vse kar še ni imelo imena je bil molk. Molčanje: Skal, gora, voda,trav, živali…
Odpuščajoči Bog, bogat v usmiljenju, na začetku časov: poten, truden, zamazan in lačen je hodil sredi nehvaležnega in nezvestega ljudstva. Medtem ko je razmišljal, kje bi še kaj popravil in izboljšal, ga je Abram potegnil za rokav in mu poočital:
»Vsemogočni, truden hodil sem od tamare do tamare in iskal krivca. Medtem ko so se oni samo izgovarjali in se delali nedolžne se je njihova otročad podila za mano in me zmerjala. Najprvo so vsevprek vpili za mano: ‘Popek, popek, popek ima rdeč nosek.’ Ko so videli, da se ne zmenim zanje so kot podivjani začeli izzivati in se režati: ‘Na nos, na nos, na nos, na nos…’
»Moj Gospod, ker so Tvoji in ker imajo svoboden delež pri Tvoji previdnosti, Ti jim prizanašaš oni pa, z grešnim in grdim dejanjem so naju opeharili za večerjo.«
Abram je v sveti jezi dvignil roko, da se bi sam maščeval nad Ognjiščarjevimi tamarani. Najvišji mu jo je bliskovito zadržal in mu povedal, da je vse hoteno od njega, prav kakor so: zvezde, luna, cvetlice, drevje, živali in trava. Vse odvisno drugo od drugega, v harmoniji in lepoti njegove ljubezni.
Bog je stal v vsem svojem sijaju; obrnil je svoje vsevidne oči proti Popku in stegnil roko proti ljudstvu, rekoč:
»Le poglejte proti nebu, kako žari! Že sam norčavi angel Satanael v nebesih kuri kresove in komaj čaka, da pride med vas ter da se z vami malo pošali in nasmeje.«
Bil je sedmi dan, z Abramom se je Stvarnik v ranih urah povzpel na goro Popek, komaj ustvarjenega sveta. Zajahala sta vsak svojega belega vranca z velikimi kreljutmi in sončno razsvetljena, v nadnaravni luči, odletela v nebesa.Ko sta bila že visoko v letu je Stvaritelj poslednjič stegnil svojo sveto roko in z višav blagoslavljal nebo in zemljo.Mel si je žuljave dlani in vse je bilo odlično dovršeno.
Truden od tolikega napora in dolge poti, v nebesih je Bog najprvo šel počivat. Dolgo je moral počivati. Med božjim počivanjem angel Satanael, namesto da bi bil poslušen Bogu, je iz nevoščljivosti sam od sebe postajal vse bolj zloben. V nezvestobi je odklonil Bogu vdanost in iz hudobije je sam hotel postati Bog.
III
Minila je večnost! V milijonletih se je marsikaj spremenilo, ljudje so že bili pozabili na Boga; zaživeli so mlačno in razuzdano brez vsakega božjega strahu. Bilo je menda na začetku prvega zemeljskega veka. Morda se je zgodilo pred vesoljnim potopom ali še prej. Zanesljivo res je, kakor je Sv. Janez napovedal, ko je bilo Bogu dovolj je ukazal zvestemu nadangelu Mihaelu naj vodi boj proti Satanaelu in ga pahne iz nebes. Ognjeno rdeč zmaj s sedmimi glavami in sedmimi repi, po težkem boju, je bil s svojimi zvestimi hudimi duhovi pahnjen iz nebes na zemljo.
Slišalo se je v sedmo vas, ko je Satan s svojim krdelom hudih duhov telebnil na zemljo s tako silo, da so stekla v oknih zažvenketala. Ljudje pa so od strahu jekali in zijali, ne da bi vedeli kaj se pravzaprav dogaja.
V svetu brez zablode je iznenada nastal boj med svetlobo in temo. Morja so se prelivala in bobnela je zemlja. Poraženi hudič se je znašel na zemlji z veliko v srcu jezo, ker v nebesih ni bilo več prostora zanj.
Lepega dne, ko nihče ni nič slutil na kraju, ki so ga imenovali Vrh polja se je pojavil lep mladenič. Zavit je bil v črn plašč, ki je bil znotraj krvavo rdeč. Mladenič, na konju grešnih misli, sklanjajoč pogled na veliki razgled najlepšega božjega stvarstva, se je na moč hudobno zarežal. Po dolgem premišljenem ogledu kraja, je preračunano šel od vrat do vrat, si ogledoval živino, prežal na stare ženice, se jim sladko nasmihal ter tako jim dajal vtis, da je dober.
Mladenič, kakor je bil prišel,tako je neopazno odšel. Nihče ni vedel po kaj je pravzaprav prišel.
Čez štirinajst dni je Husljev Branigozd videl istega mladeniča na Kosmatem vrhu. Trdil je in prisotne vneto prepričeval, da so ga črni kozli na žarečem vozu peljali po zraku. Ljudje mu niso in niso verjeli. Branigozda so imeli za prifrknjenca, ker jim je hotel natveziti take potegavščine in ker so mislili da bi rad, da mu bi nasedli.
Takoj naslednji teden ga je v kraju Duplje videla Primota Kenigunda. Prikazal se ji je kot škrat v človeški podobi. Med obiranjem fižola ga je jasno videla se peljati po sivi megli.Vedela je celo povedati, da ga je videla, kako se je nato spremenil v črnega ptiča in se potem spustil v špiljo pri Spodnji tamari.
»To je lahko bil edino črt,« je trdila sosedam, »ki ima moč zlega duha. Izjemno se moramo paziti njegovih zvijač!«
Prijateljice in sosede so se ji le smejale, in se med seboj muzale, misleč da se je morda napila medice ali česa drugega ter da govori kar tja v prazno brez zveze.
Ni bilo dolgo potem, mrzlega jutra, rano v polmraku, ko je Ognjiščarjev Jurij Pod Stajami stopil v hlev, da nakrmi živino, se je pri vratih soočil s čatežem, kateri je do pasu bil človek naprej pa kozel. Jurij, ki je bil zelo zanesljiv in od vseh spoštovan poštenjak je čatežu na čelu točno videl znamenje, ki je pričalo, da je povezan s hudičem. Jurij je resno zatrjeval, da je pri soočenju ostal popolnoma miren.Cel čas sta se s čatežem gledala iz oči v oči, nakar se je Jurij umaknil nazaj v tamaro in ukazal z burnikom zapahniti vsa vrata. Dal je sklicati zbor hišnih gospodarjev z županom na čelu.
Župan Maleša je prvi stopil v besedo:
»Saj ga ni hudiča, kje si ga pa videl?«
»Hudič je!« To rekši se je Jurij stresel in se pomaknil nazaj proti kotu prostora.
»Kako si pa videl, da je hudič, če pa trdiš, da je bila še tema?« Je silila v Jurija Trobčeva Cvetka.
»Kaj ne bi videl! Stala sva si čisto blizu nasproti. Imel je izredno veliko glavo, globoke črnožareče oči, nohte pa kakor kavlje.«
»Sihudiči, sedem polhov in tri podgane, kaj bomo storili sedaj?« je pričelo skrbeti Trobčevo mamo.
Niti ni še vsega povedala, kar je mislila, ko je začelo po vasi švigati in piskati. Vmes so se slišali tako bolestni glasovi, da je pretreslo vsakega izmed njih in jim prineslo strah v kosti. Kakor hitro se je tisto šviganje in piskanje pojavilo, je hitro tudi nehalo. Nekateri izmed njih so bili čisto prepričani, da je samo vrtinec šel skozi tamaro.
Od tistega jutra je minilo nič koliko časa in ker ni nihče več videl in ne slišal nič nenavadnega, počasi so skoraj pozabili na prikazen.
V naslednjih milijonletih, zaradi Adamovega greha, smrt je prišla na vse ljudi, da so zaplavali v morju luči in teme. Kras je bil neizmerno lep. Pokrajina se je kopala v lepotah raja. Zrak je bil bolj svež kot češnjev cvet. Dolge veje vrb so zakrivale tolmune in reke. Voda je rahlo in neslišno poskakovala preko kamenja in sonce je vabeče migljalo v krošnjah dreves, da so srca ljudem igrala v silnih sladkostih. Bog je Krasu in Krašovcem res veliko darov dodelil ter vse okinčal z najlepšim vencem Njegovih stvaritev.
Lepega dne se je sem od Popka, ki so ga sedaj imenovali Na-nos, grozno stemnilo. Tulilo je in žvižgalo s tako močjo, da so prestrašeni zemljani planili iz hiš in začudeni strmeli v nebo. Dvignil se je silen veter, švigale so nepojasnjene sile. Zasmrdelo je po žveplu in že spet je močno zaropotalo; po zraku pa se je slišalo nepogrešljivo peketanje konjskih kopit. Raja je odrevenela. Temna noč je razprostrla svoja krila na zemljo. Črni oblaki so medtem spustili svoje pošastne glave do skrilavih streh.
Kimavec je pritresel izjemno bogato jesen. Škrat je v vas Večkoti prihajal med pastirje v podobi zelenega lovca. Okrog pasu je bil tako obložen s polhi, da se je komaj prestopal. S pastirji se je obnašal z vsemi človeškimi lastnostmi in sposobnostmi. Da je lažje zapeljeval nič hudega sluteče pastirje, se je kazal: sposoben, razumen, močan in dober. Pokazal jim je, kako je treba pihati in drezati v bukova dupla debla in kako najlažje ujeti polha. Dal jim je polovico ulova in tako zlorabljal svojo moč nad šibko otročadjo, ki mu je po opičje verjela, in sledila.
Škrat v človeški podobi se je pastirjem tako prilizal, da ga je Pitislav Zvonko, za rokav, s silo vlekel v tamaro, kjer je potem dobil večerjo in prenočišče. Divji lovec je pred spanjem dobro premislil, kako bo učil kmete: orati, sejati, žeti in kako gospodariti. Spretno je premislil, kako bo izkoristil njihovo mehko stran in povsod tam, kjer se bo dalo, vrinil zlo. Bil je neznansko močan. Svoje žeje po tuji lasti ni mogel nikoli potešiti.
Takoj zjutraj pri zajtrku so videli, da je njegovo obličje bilo ovito v meglo. Gospodar Pitislav nikakor ni mogel razločiti potez njegovega obraza. Vrag se je pred gospodinjo bahavo norčeval ter se predvsem važil. Čim je črt stopil na dvorišče, je mama Fefa takoj posvarila otroke, naj se ga izogibljejo, ker da je pravi norec.
Besu se ni nikamor mudilo. Hodil je od hiše do hiše in zabavljal. Zvečer se je ustavil pri Kobencljevih. Stari Kobencelj je bil velik veseljak in je rad govoril. Ker je imel dva odrasla sina, Branka in Privoja, ki sta skrbela, da je delo bilo opravljeno v pravem času, je lahko pogosto posedal v družbi, popival in klepetal.
Bes je za tisto noč dobil ležišče pri Kobenclju na skednju. V hiši ni bilo prostora zanj, ker so imeli veliko otrok.
Zlodej ne bi bil zlodej, če ne bi kaj špekuliral in ušpičil! Ko so vsi spali je stopil v hlev in odvezal tele. Objestno tele je v temi po dvorišču skakalo in ropotalo. Kobencljeva sinova , ki sta se od ropota zbudila sta mislila, da je zunaj medved. Hitro sta se dvignila, pograbila vsak svoj cepec in začela v temi neusmiljeno udrihati po živali. Pošast je najprvo odskakovala, a po več minutnem neusmiljenem napadanju se je končno zgrudila in obležala mrtva na tleh. Brata zadovoljna zmage sta stopila v hišo in si vesela nalila čašo žganjice. Branko, niti ni izpil do kraja, ko je ves poten začel navijati:
»Privoj, pravzaprav ti ga nisi, jaz sem ga - pokončal!«
»Kaj, da jaz ga nisem! Ti ga nisi, jaz ga sem! Poglej moje velike dlani in trde mišice, vedno sem bil močnejši od tebe.«
To podcenjevaje je Branka tako razdražilo, da je začel kar vpiti:
»Ti ga nisi, jaz ga sem!«
Ker Privoj ni popustil, saj je tudi on udrihal kolikor se je dalo, sta se oba začela glasno prerekati:
»Jaz sem ga, ti ga nisi!«
»Ti ga nisi, jaz sem ga!«
»Ne, jaz sem ga, ti ga nisi!«
»Ti ga nisi, jaz sem ga!«
Kobencljeva mama, ko je slišala komedijo, je neopazno prišla v hišo, vzela metlo in pri priči oba nagnala spat. Brata sta legla k zasluženemu počitku in se še vedno prerekala, kdo da je pravzaprav ubil medveda.
Zjutraj, ko je Kobencljeva dekla Neža, ki je prva vstala, šla v štalo molsti, stopivši na dvorišče je skoro omedlela. Tresočih nog je stekla nazaj ter z obupnim vpitjem dvignila družino na noge.
Zdajci brata, ko sta zagledala mrtvo tele, sta spet odločno začela braniti sebe in tožiti drugega:
»Ti si ga, jaz ga nisem!«
»Jaz ga nisem, ti si ga!«
»Ti ga si, jaz ga nisem!«
Prerekanje se je tako stopnjevalo, da sta se brata nazadnje pošteno zlasala in zravsala.
S to grdobijo je hudnik zanetil prvo sovraštvo v tamari. Ko je tisto jutro bilo treba odreti mrtvo tele. Črt, ki ni bil vajen dela, je stopil v gostilno, kjer je našel mnoge pajdaše, z njimi bril norčije ter klatil neverjetne neumnosti. Ko je videl, da so nekateri postali naveličani in začeli odhajati, je iz žepa izvlekel karte jih učil igrati, da so potem z njim kvartopirili,se kregali in kleli.
Kelnarci, Valburgi Slivarjevi, je tako domišljavo in nemoralno lagal, da ji je čisto zmešal glavo in si jo po želji z lahkoto ovil okoli prsta. S časom se je v vasi prilagodil vsem običajem in vsaki situaciji. V družinah je širil: nemir, sumničavost, sebičnost, posvetnost, uživanje, nezaupljivost in sovraštvo.
Ko je Hudič videl in se prepričal, da nekaterim kmetom ne more do živega, se je na lepem razsrdil in se začel napihovati. Najbolj divji je postal proti tistim, ki so živeli po božji postavi. Takšen je pač bil! Hotel je in predlagal, da bi kmetje sejali, a on da bi žel, s čimer se ni nihče v tamari strinjal.
Na travniku pod samotno lipo so vaščani po maši sklicali večo,na katero je bil povabljen tudi škrat s svojimi pajdaši, ki jih je zdaj imel že za cel regiment. Njegova največja privrženka Valburga je prijezdila kar na prašiču ter vneto nabirala podatke in izdajala vaške tajnosti, da je hudnik točno vedel, kje in koga napasti in da se je potem z njo veselil zmag.
Bes je imel vsevidne oči, ko je stopal po polju je smukal klasje, si tešil lakoto in si sam sebi govoril:
»Eh, ker so sejali naj bo letos njihovo, za drugo leto pa se bomo zmenili, čigavo bo.«
Letina je bila od sile bogata. Pridni kmetje so napolnili kašče in čakali zimo.
Po opravljenem trudapolnem delu, Satan s svojimi pridobljenimi pajdaši je obkolil vas, dajal povelja in svaril:
»Letos ste poželi in lakomni pospravili sami. Drugo leto bo drugače! Prvih šest palcev pridelka na vrhu bo mojih vse ostalo pa vaše.«
»Sihudiči,« je zatarnal Ogradnikov Burivoj, »saj od lakote bomo konec vzeli.«
Bes je po malem spuščal satanov dim, hujskal brata proti bratu. Zahteval je, da bi vsi kleli Boga ter da bi se pri priči oprijeli laži in ugasnili luč.
Eni so se prestrašeni, kaj se dogaja, križali in molili, spet drugi so molili zmaja in zver ter po sili kleli one, ki v nebesih prebivajo.
Častilci besa so dobili znamenje na čelo. Nekateri so se iz hudobije, drugi iz strahopezdljivosti vdajali hudiču. Oni, ki so stali ob strani pa so samo začudeno zijali.
Pozno je bilo že. Tisti večer, šele ko so vse luči stvarstva ugasnile, so poštenjaki ugotovili, da je tisto temno bitje v resnici pravi zlodej. Točno so videli, ko so mu iz očesnih jamic zažarele ognjene krogle.
Bes je, zadovoljen s samim seboj, čez kakšen teden stopil v tamaro Ritomeče. Dan prej ga je, kraj poti, videla Mlakarjeva dekla, ko se je v mraku vračala s polja. Bil je v živalski podobi risa. Imel je najmanj za šest palcev izbuljene, ‘glovnji’ podobne žareče oči in dolg rep. Tako se je reva prestrašila in zbežala, da potem, bela kot pepel, je šele čez dve uri komaj spregovorila in pojasnila, kaj se je zgodilo na poti domov.
Bes, da se je najlažje prikupil vaščanom, je najprvo stopil med otročad. Bahal se je, kako zna obračati smer vetra in kako delati točo. V satanskem veselju se je norčeval iz njih, češ da so zabiti in da nič ne znajo. Lokvin Vodoslav, ki je bil od vseh najbolj navihan ga je pozval na tekmo, češ če je tako sposoben naj se preizkusita, kdo bo bolj daleč zagnal kamen. Hudir se je takoj sklonil, poiskal primeren kamen in prepričan v zmago se prvi postavi za odmet. Vodoslav pa mu je takoj zadržal roko in postavil pogoj, da morajo biti zbrani vsi vaščani, kot priče tako velikemu dogodku. Predlagal je še, da bi se naslednji dan rano zjutraj sestala na tamarski križadi in se pred pričami preizkusila. Bes si je mislil, da bo to zanj še veliko večja čast; niti malo ni podvomil v morebiten neuspeh.
Vodoslav je točno vedel kaj mora storiti. Doma si je v kozolcu, kjer so se po navadi pasli vrabci, nastavil ptičjo past, vanjo natrosil zrnja in potrpežljivo čakal. Niti ni dolgo čakal in že so priskakljali vrabci, ne da se bi mogli braniti rumene pšenice. Čim je bil vrabec v pasti je spretno potegnil vrv in hopla! Vodoslav je imel vrabca v roki. Da se je vrabec umiril ga je najprvo pogladil po glavi, nakar ga je vtaknil žep. Tako je ponavljal dolgo v noč. Zjutraj dokler je imel količkaj časa je spet vadil. Vrabec se je čisto umiril in se pohleven vdal v usodo.
Koj ob devetih zjutraj, ko so bili vsi tamarani zbrani, je Vodoslav vneto iskal kamen in po kratkem izbiranju ga končno našel pravega. Pred pričami je Vodoslav odprl dlan, kamen pokazal Hudiču ter prisotnim in takisto je storil tudi Hudič
»No,če si res tako spreten kor praviš zalučaj že, da vidimo, kako daleč boš vrgel,« je pozval Vodoslav svojega tekmeca. Hudir se ni nič obotavljal, zavrtel se je na desni nogi, da je pesek zaškripal pod stopalom in v pričo vseh je kamen spretno letel po zraku čez Gabrovo dolino na drugi kraj.
»Oh!« je vzkliknil Vodoslav, »moj bo letel najmanj dvakrat tako daleč. Le napnite oči!«
In res, iz žepa je neopazno izvlekel vrabca, se z njim v roki trikrat zavrtel in ga silovito odvrgel. Ubogi vrabec, lačen, spočit in prestrašen je frčal po zraku s tako vnemo kot še nikoli prej. Dvigal in spuščal se je, prav kakor po vodni gladini odvrženi kamen. Dasi so kamnu vsi prisotni napeto sledili, nihče ni videl, kje daleč čez greben doline je vrabec in ne kamen sedel na tla.
Hudiman je od sramu povesil glavo; menjaval je glas in se tresel od togote. Govoril je globoko in zveneče, spet kot ženska visoko in mehko. Vidno poražen je takoj na licu mesta ukazal Vodoslavu, da se bosta jutri kosala prav na tej križadi in ob isti uri. Preizkusila bosta kdo ima večjo moč v roki. Stiskala bosta vsak svoj kamen in tisti, ki ga bo bolj stisnil bo dvakrat zmagal.
»Drži, drži,« je takoj pristal Vodoslav, »in to bova naredila brez rokavic,« je še navdušen dodal.
Ritomečane je prevzela velika skrb, kako jo bo njihov vitki Vodoslav tokrat odnesel proti hudiču s takimi orjaškimi šapami. Vedeli so tudi, da je vrag neizprosen in kar se da maščevalen. V velikih skrbeh in nepopisnem strahu so nestrpni vaščani čakali in dočakali naslednji dan.
Strah tamarske srenje je bil čisto odveč. Doma je Vodoslav koj stopil v hram, kje so hranili sir. Navihanec si je od velikega kolača, še svežega sira, odlomil za dobro pest mase in jo začel potrpežljivo oblikovati v grčavo kepo. Gnetel je in stiskal vse dokler ni bila kepa podobna naravnemu kamnu Čim je bil z obliko popolnoma zadovoljen je kepo sira povaljal v prahu, ponovno vse pretisnil, nakar jo je skrivaj odnesel na križado ter skrbno ob strani zida položil med druge slične ji kamne. Predno je odšel je svoj varljivi kamen s podobnimi kamni nekoliko založil in zarisal črto v tla, da bo zagotovo vedel kje ga mora kasneje iskati in najti.
Ob določeni uri, križada se je nenadoma napolnila z radovedneži. Nekateri, tisti ki so bili bolj spretni so splezali na drevesa, drugi so se povzpeli na bližnje zidove, otroci pa so zlezli kar na rame svojih očetov, napeto gledali in v strahu čakali kaj bo.
Hudič se je tokrat pojavil z volovjim očesom sredi glave. Osiguran zmage s seboj je prignal Pehtro z dvignjeno sekiro v roki. Stopala je s ponosom in z zaničljivim pogledom na nasprotnika. Mislila si je:
»Ti bo že pokazal, smrkavec!«
Po predpisanem rokovanju so sodniki ukazali, naj si tekmeca poiščeta vsak svoj kamen, nakar so se umaknili v krog in naredili prostor za dvoboj.
Vrag je prav kmalu, na tleh sredi križade sebi našel, za pest debel jajčast kamen. Vodoslav pa je skrbno prebiral tako dolgo, da je Zlodej postajal že živčen. Vodoslav, ko je končno le staknil primeren specimen, ga je pred vsemi težkal na dlani ter stopil v sredino začrtanega kroga.
Stiskanje se je začelo na trikratni pisk roga. Stiskala sta enakomerno in vidno vedno pod večjim pritiskom. Vodoslav je z vso silo zavijal oči in se zvijal; tako da mu je v obraz postajal vedno bolj zaripel. Hudiču je tudi zmanjkovalo sape. V roki se mu je iskrilo in pobliskovalo, stiskal je prav kakor bi namesto roke imel železno čeljust.
Pot tolikim pritiskom se je besu kamen končno razpočil in se zadimil. Kateri so bili pod vplivom hudiča, od veselja so zagnali vik in krik, prepričani hudnikove zmage. Vodoslav pa je še vedno stiskal in stiskal. Ravno, ko so vsi prisotni najbolj pazljivo gledali, in ko so mislili, da se bo revež razpočil, so razločno videli kapljo vode, ki je kapnila izpod njegove pesti. Vodoslav je popustil, odprl dlan in na njegovi, od stiskanja rdeči dlani, se je umiril za oreh debel kamenček. Hudnik si je takoj otipal stisnjeni kamen in se sam pred pričami uveril v Vodoslavovo zmago. Od zavisti in nevoščljivosti je hudnik na licu mesta prebledel ter se v pričo vseh spremenil v krokarja, koj nato v volka in spet v postavnega mladeniča. Da je spretno izkoristil položaj, začel je širiti upornost, obup in razdor.
Poraženec, iz Ritomeč se je takoj drugi dan odpravil v tamaro Skopo. Ker mu kri ni dala mirovati je tudi tu zapeljaval ljudi. Kratkonog, črnook zlodej se je takoj spravil na Dudkovega sina Aleša, ki ga je videl furati z lesom. Hotel ga je preizkusiti, če kaj zna. Vprašal ga je, v čim želi z njim tekmovati in da če zmaga mu bo dal dva bela vranca, taka ki jih ni daleč naokoli. Dudkov Aleš ni bil nikaka prismoda. Pri priči je predlagal, da če že hoče, da se gresta, kdo bo prej nasitil vola ali kokoš; in ker je Aleš vedel za hudičevo lakomnost, mu je velel naj on prvi izbira.
»Tepec!« si je sam pri sebi mislil vrag, »Zdaj si nastradal, saj vsi vedo, da ima kokoš manjši želodec. In tako, domišljavi bes je takoj segel po kokoši ter z omamo v duši si zadovoljen drgnil dlani.
Krajani, ki so vedeli, kaj se je dogodilo v Ritomečah in da se bo sedaj zlodej preizkušal z njihovim Alešom, so se začeli zbirati v majhne skupine ter v strahu šušljati, da je v vasi hudi duh v živalski podobi. Zadrhteli so pred njim, ker so vedeli, da jih bo zapeljaval, ropal in delal hudo zgago, prav kakor jo je delal vsepovsodi drugod.
Pred tekmo se je vrag sladko muzal. Hotel je pridobiti na svojo stran vse tamarane. Da bi se uprli hudičevim zvijačam, trdni možje se niso dali zbegati. V tla so zarisali krog, stopili vanj in se niso dali , da bi na prigovarjanje hudiča izstopili iz osoljenega začrtanega kroga. Tako so uspeli in niso mogli biti zapisani vragu.
Pred preizkušnjo sodnik je odredil polurno krmljenje živali. Po pretečeni pol uri morata vsak svojo žival pripeljati sredi tamare, kjer ju bo on preizkusil s ponujanjem hrane.
Ob zmenjenem času preizkušnje modri bes je svojo kokoš odnesel na kaščo, jo postavil h kupu pšenice in se, od zadovoljstva, sam sebi posmihoval v brk. Vedel je, da v pol ure časa bo kokoš tako sita, da ne bo sposobna pojesti enega samega zrna več.
Aleš se ni plašil, mirno po lestvi je zlezel na skedenj in v trombo nametal najboljše detelje in otave. Čim je vedel da ima dovolj, je stopil v hlev, odvezal Sivca in ga spustil h krmi. Vol, kot tolikokrat prej po težkem delu, je po sladkih bilkah hlastal in vidno polnil vamp, da ga je bilo veselje gledati. Med tem časom, da se je vol nažrl, si je Aleš požvižgaval in mirno čakal boj z mogočnim satanom.
Po minuli pol uri, ko je sodnik Kozlovoj dal ukaz naj tekmeca pripeljeta vsak svojo žival, je Aleš ravno napojil svojega sivca, ki je zdaj izgledal skoro bolj širok kot pa dolg. Vol je krotko pristopil, na povelje obstal in še predno mu je sodnik pomolil žbrinco dišečega sena, začel prežvekovati in potem je prežvekoval, ne da se bi sploh zmenil za krmo. Bes se je s svojo kokošjo prismejal zadnjo sekundo in jo ošaben dal na tla pred sodnika k polni skledi pšenice. Rdečerepka je svobodno zafrfotala in v veliko presenečenje prisotnih skočila na gnoj ter začela kar najbolj vneto in prizadevno brskati in iskati gliste. Pravičen sodnik je takoj prisodil zmago volu.Čim je hudič priznal zgubljeno stavo, mu je vse telo zadrhtelo v vročem srhu. Od sramu je dobil vijoličaste prste. Ubogi tamarani, po hudičevi zavisti, pa so bili ob mir.
Vsak dan malo bolj hudičeva moč je vdrla v vse kote. Zaradi črta ljudje so se brez razloga ljubili in se sovražili. Vse pogosteje, iz vseh temnih kotov, so se začeli pojavljati mračni, nadnaravni demoni. Sam hudič se je spremenil v strašnika, ki je strašil in blodil kri ovčarjem v planini.
V tamarah Večkoti in Ritomeče kmetje nikakor niso pozabili hudnikove grožnje. Vsi so čutili težo njegovega pohlepa. Vedeli so, da ko bo čas žetve, bo prišel in izterjal svoje., a vseeno se niso dali ugnati, kar tako. Pred časom setve so v vsaki tamari sklicali pojezdo in se dolgo posvetovali, kako bi odpravili hudičevo grožnjo. Preudarjali so resni in trezno. Točno je lahko vsak izmed njih zaznal, kako jim je strah izžareval napetost mišic na obrazu. Mistični svečeniki, ki so bili med njimi so prižigali ognje, dimili po zraku in pokorno prosili Trimožjad za nasvet. Vsi so postajali vsebolj sigurni, da ni rešitve in da si bo navsezadnje zlodej vse klasje sam posmukal. Tik predno so se razšli je stopil na visok hrastov štor Ogradnikov Burivoj.
»Veste kaj, možje,« je začel,« nikjer ni zapisano, da moramo sejati ravno pšenico. Če zlodej hoče imeti, kar je na vrhu, pa naj tisto ima. Mi bomo letos posadili krompir.« Zbrani so navdušeno zaploskali in se čudili Burivoju, kako je prišel do take rešilne zamisli, ko pa so si oni ves dan ubijali glavo zaman.
Rečeno storjeno! Tisto predzimo ni nihče oral in ne sejal. Rala so potegnili iz skednjev šele spomladi, ko je že kukavica zakukala in je nevarnost pozebe minila. Krompir so sadili: Mlakarjevi, krompir so sadili Petelinovi, Lokarjevi, Bregarjevi, Vdovni in krompir so sadili vsi tamarani. Po opravljenem delu kmetje so dali roke navzkriž in potrpežljivo čakali na boj z mogočnim satanom, ko bo prišel po nezasluženi pridelek.
Med čakanjem pridelka, Pogačarjev pastir je vedel povedati, da zlodej gnezdi v vrtačah in špiljah na goli zemlji ter da vsepovsod nastavlja zanke fazanom. Rekel je še, da po spodrsljaju s kokošjo se prav rad zateka v Trnovski gozd, da se spreminja v začaranega ptiča noči, leta po zraku ter da se skriva po najbolj skrivnih odtenkih teme, spet teka kot zver in čaka žetev.
Takoj malega srpana je hudič poslal škopnika naj gre v Skopo in v Ritomeče in si ogleda pridelek ter naj pove kmetom, da bo kmalu prišel po svoje. Z ogledovanjem in ocenjevanjem škopnik ni bil nič kaj zadovoljen nad tem, kar je videl. Nobena njiva, kolikor jih je videl, ni valovila in ne sklanjala težkih klasov. Pridelek je bil nenavadno pritlikav in kar je bilo na vrhu je bilo podobno hrastovim šiškam.
Že isti večer je škopnik, vse kar je videl, natančno poročal hudiču, ki je od navdušenja postajal tako radoveden, da je koj rano v jutru stopil na pot, da se sam uveri. V tamari se je zglasil pri županu in od njega zahteval naj mu da ljudi, ki mu bodo pomagali pospraviti pridelek. Župan je zbral najbolj pogumne kmete, jim dal velike košare in jih poslal za hudičem. Možje so pridno nabirali in s šiškami polnili košare, katere je hudič začudeno gledal, tu pa tam dal kakšno šiško v usta, nakar jo je hitro izpljunil. Grdo je preklinjal ter iskal priliko, da bi koga požrl.
Kmetje so dobro vedeli, da hudič ni zadovoljen s pridelkom, vendar so bili dovolj modri, da so strah pred njim reševali tako, da so se delali, kot da se ga ne bojijo. Pogačarjev pastir Tilen mu je celo pokazal, kje je pravi pridelek. Iz zemlje je izkopal grm krompirja in se mu v brk zarežal rekoč:
»Kakor smo se zmenili, vzemi na vrhu kar je tvojega in se poberi, od koder si prišel. Hudič je poskočil zarjovel in zatulil, prav kakor bi ga pičil najbolj strupen modras. Bridko je spoznal, da so ga kmetje spet pošteno nabrisali ter da za zdaj mu ne ostane drugega, kakor se umakniti praznih rok. Predno se je spustil v dir, je v največji ihti prevrnil košare s šiškami vred ter z najvišjim glasom zagrozil:
»Letos ste me spet pošteno nabrili, a kar povejte županu in si dobro zapomnite! Drugo leto bo moje kar bo na vrhu in kar bo zraslo spodaj, vaše bo edino kar bo ostalo v sredini. Gorje vam, če ne bo tako kot vam jaz ukažem, v tem slučaju vas vse spremenim v podgane. Po tej grožnji se je hudič zarežal s krohotom sedmih norcev, nakar je čez drn in strn gnusen odkopitaril proti dolgim grižam.
Tisto mrzlo zimo so v vaseh Ritomeče in Skopo ljudje jedli krompir zjutraj, opoldne in zvečer. Pripravljali so si ga na razne načine. Jedli so ga: v oblicah, praženega, dinstanega, pečenega, kislega, mlečnega, v enolončnicah in juhah in narejenega na sto drugih načinov. Sam Bog da je bil in da jim ni bilo treba stradati lakote. Ob dolgih zimskih večerih so po toplih zapečkih zahvaljevali Boga, ker so tako poceni ugnali hudiča. Zavedali so se tudi, kaj jih čaka spomladi, ko bo treba spet sejati in kaj bodo jedli naslednjo zimo. Vsak kmet je zase začel resno in trezno preudarjati, kaj in kako.
Dolgo so napenjali možgane, ne da se bi mogli strinjati. Nekje proti kraju svečana, je v tamaro prišel trgovec, da nihče ni vedel od kod se je vzel in jim ponujal neko novo kulturo, ki je sami niso poznali in ne slišali zanjo. Zatrjeval jim je, da je rastlina zelo donosna in koristna za ljudi in za živino. Vdovni Bogoslav, ki je bil najbolj navdušen, ga je prosil naj to rastlino malo opiše, kako rastlina izgleda in čemu je podobna. Trgovec se je začudil, da tako pomembne kulture še ne poznajo. Malo se je pomišljal, kako bi začel, a ne prav dolgo. Stopil je k ognjišču, iz njega vzel ugasel ogelj in znjim na okajeni zid jim jo je narisal ter do potankosti objasnil kako izgleda. Spodaj z velikimi črkami je napisal: TO JE SIRK!
Kmetje skoro niso mogli verjeti očem.Ogradnikov Burivoj je koj vesel zavzdihnil:
»Saj ta sirk je kot nalašč za nas. Če ga vsadimo, potem naj le hudič pride po kar bo zrastlo na vrhu in spodaj, sredina bo naša. Možje, rešeni šibe so molili Trimožjad in na daritvenih oltarjih ognjev so zakurili v čast bogu Belinu, mu poklanjali himne in kadili. Kraševci so si lahko spet svobodno stresali glave, v sunkih novega in neobvladljivega veselja in sreče.
Sirk je bil vsejan in v svojem času je lepo porumenel, in ves ta čas so vaščani imeli blaženi mir. Lepega dne, ko se je sem od Nanosa začelo svitati in se je tema nagloma umikala vzhajajočemu soncu, je veter močno zapihal čez vse obzorje. Z vrtincem vetra je sredi tamare obstala grozna prikazen. Za vekami ni imela nobenih oči. Iz jam izpod čela se je iskril ogenj iskrečih se žarkov. Kmetje, ki so bivali na obrobju tamare so videli, skozi sadovnjake prihajati krdelo tistih, ki so bili v službi hudiča in teh ni bilo malo. Ko so se hudečevi pajdaši s praznimi bisagami dovolj približali, je hudič glasno zapiskal:
»Župan Jutrovoj, takoj sem!« Besede je izgovarjal resno, mračno in rezko, da je vso bogaboječo srenjo pretreslo do kosti.
Župan, prestrašen od alarma, je pritekel v samih spodnjicah in tak kot je bil obstal pred režečim se hudirjem. Jutrovoj je dobro čutil nevarnost tega demonskega bitja, a ker ni nič zakrivil je hitro dobil prisotnost in hudirja pogumno ozmerjal:
»Bog te plentaj, kaj tuliš, rovariš in kaj iščeš pri nas?«
»Jutrovoj, nič se mi ne repenči, ker sicer te utegnem zdrobiti kot črva. Vidiš bisage, hitro mi jih daj napolniti s tem, kar je zraslo na vrhu, in z onim, kar je zrastlo spodaj! Vse ostalo v sredini je tvoje. Tako kot sva se lani zmenila.«
»Oh,« se je nasmehnil Jutrovoj, »sem že skoraj pozabil. Takoj pošljem staro in mlado na delo, tvoji pajdaši pa naj bistro čuvajo, da ne bi kdo kaj osleparil.«
Hudičevi privrženci so vneto nosili hudiču natlačene vreče koruznice in jih zlagali v ogromen kup. Kmetje pa so si s težkimi stroki sirka pridno polnili kašče.
Ko so bile njive obrane in koruznica v vrečah jo je zlodej, s trumo pajdašev z vrečami na ramah, po sredini klanca ubral proti Razdrtemu. Sredi poti so lačni ustavili čredo in zakurili ogenj. Hudič je ukazal napolniti kotle s koruznico, posesti na parobke ob stezi in počakati na obed. Po enournem kuhanju, hudič si je prvi nabasal usta in izpljunil. Pohudirjena kri mu je čisto zavrela, skoro skoro se je revež onesvestil. S prav žalostnim vzdihom si je priznal, da so ga zopet ugnali. Iz same jeze, na licu mesta je nazaj v tamaro Skopo odposlal Škopnika, ki naj bi, s pihanjem dima pod nos, davil otroke, jim trosil bolezen in lakoto. A vseeno, ker župan Jutrovoj je držal besedo in jim dal del, ki jim je pripadal je Škopnika poklical nazaj in s pajdaši odrinil proti tamari Razdrto. Računal je, da so tam kmetje veliko bolj nazadnjaški in skrajno zabiti.
»Trda in dolga bo zima,« je črt dopovedoval prisotnim. Postajalo ga je očitno vse bolj sram in ni mogel razumeti, da so ga ravno ti prismojeni kmetavzarji vedno prinesli okrog. Ker od prevelikega sramu si ni upal naprej, je sklenil se utaboriti kar v bukovem gozdu ter od tam razmisliti in narediti naslednji korak.
Dolgo, tedne dolgo, si je potem, hudiman, v bukovem gozdu z glavnimi privrženci belil glavo; kam bo krenil, kako iztirjal hudičeve pravice in kaj naredil kot naslednji korak; prazni želodci pa so jim krulili in kruljincali.
Oropan vseh zemeljskih zmag, zlodej je postal kot iz uma. Res ni vedel, kako se bo s svojimi zvestimi hudimani pretolkel skozi zimo.
V Skopem, čim je hudič s svojimi zvestimi odšel iz tamare, so takoj za njim poslali ogleduha Črnigoja, da poizve v katero smer izginjajo in kje se mislijo utaboriti. Hudiča v gozdu je zakril pajčolan jesenske megle. Od mrzlih sap so se začeli vsi tresti. Potrti so stali na robu gozda in gledali skozi krošnje dreves proti Teminji griži. Naslednji dan, ko so sončni žarki škropili po tratah, so šli naprej in se utaborili v Temni grapi. Grapa je bila v sredini popolnoma mračna, kajti visoko v previsih je zarezo prekrivalo košato vejevje več stoletnih brestov.
Ogleduh, ki ga je Jutrovoj poslal za njimi se je skrival med grmovjem, oprezno stopal po mahu in travi in jim brez najmanjšega šuma sledil. Po dveh dneh vohunjenja, prepričan, da bo vražje krdelo prezimilo blizu Razdrtega, je zadovoljen odbrzel nazaj poročat Jutrovoju o hudičevih vražjih nakanah. V predpomladni sinjini, ko so še zavijali mrzli vetrovi in se dan še ni prevesil in ker je Kresnik poslal že prvo toploto, je drenov grm radodarno odprl svoje zlatorumeno cvetje. Hudič se obetavnega cvetja kar ni mogel nagledati. Zvijačne misli so mu hipno šinile v glavo. Da ne bi bil zopet varan, tokrat je sklenil uporabiti vso previdnost in namesto, da bi sam šel v tamaro je odposlal svojega kurirja ter mu strogo zabičal naj pove županu v Razdrtem, da od drevja, ki prvo cvete bo on obiral sad. Od onega, ki bo zadnje cvelo pa bo iz usmiljenja pustil njim. Krvaveče oči so mu divje žarele, ko je še dodal:
»Gorje jim, če me bodo tokrat varali!«
Ko je kurir Grižarjev Drlevoj v sami srajci s privihanimi rokavi stopal skozi mrzli gozd, so bogato cvetoče drenulje v jutranjem soncu razkošno zlatile breg. Drlevoj je od veselja hitel in poskakoval, kot da bi bil brez teže telesa; v mislih si je ponavljal hudirjeve besede, da ja ne bi katero slučajno pozabil. Iz Skopega v Razdrto po bližnjici, je istočasno tekel obveščevalec Radogost Nosovoj z naročilom, da opozori Razdrtovce, kje hudič prezimuje ter da naj se kraja previdno izogibljejo. Vsekakor na Razdrtem so se že širile govorice, da so videli hudiča na Repišču. Spet nekateri so vedeli povedati, da se vrag zadržuje v Burivojevi Jeplenci. V resnici, dokler ni prišel Radogost Nosovoj in jih prepričal z resnico, za sigurno ni nihče vedel, kaj se v njihovi bližini godi.
Ravno se je Radogost poslovil, ko se je na drugem koncu Razdrtega prikradel med prve hiše hudičev pajdaš, zlovešči čarovnik, Grižarjev Drlevoj s svojo čarovniško palico v roki. Od teka je bil ves rdeč v obraz, saj se je poganjal navzgor čez mokro travo in skozi visoki praprot, kot bi bil obseden. Drlevoj je važen obstal pred županovo hišo, dvignil čarovniško palico, trikrat oglušujoče zažvižgal in potem je tako poknilo, kot bi ustrelilo. Otroci so zaječali, žene so se križale; med tem časom je spet silovito zagrmelo. Nastali so črni oblaki in debela toča je neusmiljeno klestila vrtove.
Župan, ki je vse videl in slišal je takoj stopil pred Drlevoja in ga vprašal:
»Kdo si ti in kaj hočeš od nas?«
Drlevoj je na vprašanje še enkrat ustrelil, spustil par kosmatih kletvic in nevihta se je spet sprostila, da je lahko zarenčal:
»Jaz sem Grižarjev Drlevoj. Prihajam izza sedmerih bregov in govorim v imenu samega hudiča. Zapomnite si dobro, ta svet je njegov in če se bo kdo temu uprl, ga bo on tako kaznoval, da mu noben svetnik ne bo mogel pomagati. Zapomnite si tudi, sadje drevesa, ki se je prvo razcvetelo bo letos on obral, vi pa boste, po milosti hudiča, lahko imeli sad drevesa, ki bo zadnje v razcvetu.«
Potem, ko je sel izpovedal, po kaj je prišel, je še enkrat s čarovniško palico pošteno ustrelil, se zlobno zakrohotal, dvignil roko, krčevito stisnil pest in se pognal nazaj od koder je bil prišel.
Ljudje so en čas strmeli za odhajajočim, ne da bi mogli verjeti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Nekateri pa so spregovorili rekoč:
»Radogost ni lagal, saj to ni bil pravi človek; to je bil čarovnik ali pa sam zlodej v človeškem kožuhu.
Iz previdnosti so preplašeni verni Razdrtovci z blagoslovljeno vodo škropili na vse štiri strani neba. Na prage hiš in hlevov so posipali sol, da se bi tako obvarovali hudega duha.
Župan je iz Dutovelj dal poklicati neustrašljivega Branivoja, ki se ni ustrašil deset vragov.On jih bo rešil.
Po tem nepotrebnem preplahu je vse utihnilo. Nobenega najmanjšega vznemirjenja ni bilo slišati več, le temne sence noči so se nekaj časa lovile med seboj.
V začetku velikega travna so v tamari slavili pomlad, igrali so na dude in na čembale, zobali rdečelične češnje, plesali in se veselili. Hudodelci noči pa tudi niso spali.
Najvišji čarovnik je bil v obraz rdeč od besa. Raztogoten je poklical Belcebuda in pomočnico smrti, Jaga babo, ter jima ukazal:
»Vzemita vsak svoje krdelo hudih duhov in jih odpeljita v vas krotiti te nesramne Razdrtovce. Dovolj mi je prevar. Ne dopuščam več, da se bi norčevali iz mene. Povedal sem jim in jih pravočasno opozoril, da od drevesa, ki bo prvo v cvetju, bom jaz pričakal in obral prvi sad.. Zdaj oni zobljejo sladke češnje in se nam hinavsko muzajo, medtem ko se mi postimo z drenuljami, ki so bolj zelene, kisle in trpke kot lesnike. Kar čimprej pojdite v vas in naredite nevihte in ujme. Odtegnite kravam mleko, zažgite županovo hišo in vse kar ni bilo poškropljeno z blagoslovljeno vodo. Čarajte in uročajte, delajte kugo in druge bolezni. Naredite naj se prepirajo med sabo, si lažejo ter preklinjajo drug drugega …
Nastala je divja in grozna noč, temne sence volkodlakov so se pričele pomikati skozi gozd proti tamari in skrivno švigale mimo mokrih hrastov. Veter je iznenada začel zavijati in tuliti skozi krošnje visokih dreves.
Razdrtovci so se pred hrupom poskrili v hiše, zamašili vse špranje; celo luknjo v ključavnici so zadelali. V tresočih rokah so držali križe, škropili vrata z blagoslovljeno vodo ter goreče molili.
Čim so škratje pritulili v tamaro, so takoj zagrozili, da jih bo hudič potegnil globoko v večno temo in ogenj. Grozili so, da če oni ne zmorejo, da bo prišel sam Satan in jih ukrotil.
Medtem ko so bili Razdrtovci varno zaprti v hišah, je vas jezno hropela. Grozni glasovi so se odbijali od sten in razločno je bilo slišati šum toče in vetra.
Bilo je že jutro, ko je iz Dutovelj pritekel Branivoj, se pridružil trepetajočemu županu, hladnokrvno stopil pred Belcebuda in ga z gorjačo upalil čez pleča:
»Poberite se,« je zavpil »kaj hočete še od ljudi?«
Belcebuda se je Branivoja silno prestrašil, vendar se je počasi umiril in zbral pogum rekoč:
»Kmetje, nehajte varati hudiča! Poznate njegovo moč in dobro veste, da ga je nemogoče premagati. Dogovorjeno je bilo, da dobi on sad drevesa, ki bo prvo v cvetju, sedaj pa vi zobljete prvi sad. Hitro, hitro pošljite mu kar je njegovega. Gorje vam če ne ubogate. Njegovega srda vam ne bo mogoče zadržati!«
»A to! Le povej hudiču, če je pozabil! Sam je predlagal in hotel imeti sadje drevesa, ki bo prvo v cvetju. Češnje so se razcvetele zadnje in mi nismo godrnjali. Pobrali smo kar nam pripada, zato hudič naj bo kar tiho. Le povej hudiču, da se ga mi ne bojimo in povej mu še, da če bo preveč nergal in grozil, da bomo poklicali Mater božjo in Kresnika na pomoč.«
To je bil bridek čas za kraški rod. V krošnjah hrastov je sonce skrilo svoj bleščeči, z zlatom prevlečeni obraz. Ko je kosmati hudič spet stopil na bojni pohod, se je razočaran najprvo znesel nad drenovim grmom. Z vso maščevalnostjo je skočil na grm in ga tako neusmiljeno obdeloval, mikastil in tlačil, da vse do današnjih dni se dren ni več vzravnal. Kar vas je nevernih Tomažev, vam svetujem, da se ob prvi priliki odpravite na Kras, da se na lastne oči lahko prepričate. Rečem vam, da ne boste našli več kot za dva čevlja ravnega drena. Mlad drenov grm je sicer raven kot sveča. Kdo od otrok le nima strahu pred drenovo šibo? Vendar čim dren začne roditi se les skrivi, da ga ni najti ravnega več kot za dve do tri pedi in ker je čvrst, je uporaben le še za kline pri kolovratu ter za izdelovanje zob grabljam.Tako, moji dragi Kraševci, vse od takrat je dren odrevenel.
Hudič, ker se je čutil silno prevaran je postal žival. Skočil je s potlačenega drenovega grma na tla ter začel zverinsko rjoveti in tuliti. Ne! To niso bili zverinski glasovi, bili so kriki kakršnih na tem svetu ni.
Razdrtovci so postajali vse bolj živčni. Klicali so na pomoč Kresnika, Peruna ter gozdne vile. Zavedali so se s čim jim je vrag grozil. Župan in Branivoj sta stala sredi trga in se zadovoljna razgledovala po polju, ko se je iznenada pred njima pojavil ostuden kosmatin. Z rogovi na majhni glavi je bil podoben kozlu.
Iz prevelikega strahu je nekaj vaščanov priseglo zvestobo hudiču. Nosili so mu češnje in ga častili kot očeta sovraštva. On pa je iz maščevalnosti spreminjal ljudi v zveri in zveri v ljudi. Od dogajanj, ki so se odvijale pred njihovimi očmi, so ljudje vztrepetali. V njihovih očeh besneči vrag je bil hujši od kobilic, hujši od lakote in kuge. Pod hudičevimi šapami zemlja je trepetala in bobnela. Tako se je skozi tesnobo dan prevesil v brezno noči, da se je sam župan križal in ponavljal besede:
»Kresnik, Kresnik, pridi in reši nas volkodlaka!«
Ponoči skrivaj vodilni možje so se dolgo posvetovali, kako in kdaj složno napasti hudiča in ga za vedno ukrotiti. Končno po dolgi debati so se vsi strinjali, da ga je treba napasti rano pred svitom, ko bo hudič še spal.
Kovač Svetozar je priskrbel močno verigo. Blaž Cedilnik je privlekel dolge srobotne vrvi, Franc Venišnik pa je na rami komaj prinesel breme dolgih bekovih šib. Ostala truma vaščanov pa se je zbrala kar z raklami, preklami ter z različnimi koli in klini v rokah.
Komaj komaj se je jelo svitati na vzhodu, je pod poveljstvom neustrašnega Branivoja regiment v največji tišini krenil v lokvino vrtačo, kjer je hudič še sladko vlekel dreto. Branivoj se ni nič obotavljal, spretno kot maček se je pri priči vrgel na pošast in jo prilepil v tla. Ko so ostali videli, da jo obvlada so na mah priskočili in kot so imeli ukazano so pošasti z največjo brzino, s srobotnimi vrvmi zavezali noge in roke. Branivoj, zaradi sigurnosti, je potem hudiča še sedemkrat ovil z debelo verigo, ki jo je tako pritrdil, da jo je bilo nemogoče odvezati.
»Zdaj ga imate,« jim je naposled dejal, »spulite mu jezik ter naredite z njim kar hočete, le paziti morate, da vam spet ne zbeži, ker sicer gorje vam! Meni se mudi nazaj v Dutovlje, veliko dela imam s pospravljanjem sena. V slučaju sile pa me lahko spet pokličete.«
Zavezani zlodej je izgledal kot pošasten zmaj. Skozi nozdrvi je zapuhal ogenj in se v trebuhu napenjal, da bi strgal verigo. Sence čarovniških škratov so se skušale približati in ga rešiti. Vsakič, ko se je krdelo dvignilo so verni možje složno udarili s preklami in koli in tako preprečili vsak.še tako silen in drzen poskus odrešitve.
Čim so vaščani to videli, od veselja so zarajali in zažigali ognje Perunu v čast. V enem samem trenutku nepozornosti, pomočnica smrti, Jaga Baba, hitra kot blisk je priskočila zlodeju na pomoč in mu z neverjetno hitrostjo odvezala roke in noge, da se je hudnik lahko razčepiril in se tako napel, da mu je pri priči zrastlo sedem rogov in sedem repov. Člene verige s katero je bil povezan pa je z nepojasnjeno silo tako zmrcvaril, da je veriga razpadla. Razvezan hudič je takoj zagnal izzivalni žvižgajoči krik in silno zacepetal z nogama. Iz velikega gobca vzdolž stegnjenega rdečega jezika pa mu je sikal ogenj.
Razkačeno ljudstvo ga je koj s preklami in koli začelo pošteno obdelovati. Ko so zverino z raklami neusmiljeno udrihali in kamenjali se je vse bolj napihovala in opletala z dolgimi kačjimi repi. Do koder so repi segli je bilo vse pomendrano in totalno.uničeno. Razumljivo, tla so se močno tresla. Od groze so se prisotnim ježili lasje, da niso več čutili lastnih teles in ne strahu.
Ljudje se niso imeli kam skriti, Hrabrovoj je bil verjetno že doma v Dutovljah. Molitve, kesanja in klicanje Peruna ni prav nič pomagalo. Oblaki črne groze in obupa so se obesili nad vso pokrajino. Ko je večina mož, nevedoč kaj bi, le majala z glavo, je Kovač Svetozar dvignil svoj pojoči glas:
»Možje, dajmo ga složno imamo kole in bojne kije ni vrag, da z našim regimentom bi mu ne mogli zdrobiti glave!«
Hrabri Svetozar je bil prvi, ki je priskočil, hudiča zagrabil za rep in začel neusmiljeno vleči. Čim so prisotni videli Svetozarjevo junaštvo, na hudirjevo glavo se je vsula toča udarcev. Udrihali so po pošasti iz vseh strani. Žene, ki so z otroki gledale od daleč, so molile in prosile Boga Peruna, naj jim pošlje usmiljenje.
Povzročitelj maščevalne nevihte, pred udarci prekel, je začel bežati, kar so ga nesle noge. Razdraženo ljudstvo s težkimi koli in bojnimi kiji pa je z vso silo lomastilo za njim.Iz Razdrtega je šlo kot tristo hudičev. Vrag pa je tako tulil, da so živali bežale in drevje ob poti je pokalo. Po končanem boju tamara je bila Razdrto bolj zmrcvarjena kot specljen grozd. Junak Hrabrovoj se je ravno bližal domači vasi, ko je za seboj od daleč zaslišal zamolkno rjovenje. Ljudje, ki so bili zunaj na polju so plaho gledali proti severovzhodu. Spustili so orodje iz rok in pohiteli vsak proti svojemu domu. Bolj hrabri pa so previdno, s trepetom v hlačah, šli proti bližajočemu se rjovenju in proti oblaku dvignjenega prahu. Prav kmalu po cesti, ki vodi proti Razdrtemu so prišli na križado. Začudeni sredi ceste so ugledali Branivoja Hrabroslava, ki si je vihal rokave, z desno nogo pa je zarisal črto v makadam in glasno povedal:
»Do tudle – ne dlje!«
Visoko drevje se je globoko priklanjalo vedno bolj naraščajočemu šumu vetra. Nebo se je stemnilo v noč in čudno bobnenje je stresalo zemljo. Sam hudič v podobi bika, s krdelom uročenih bitij in z regimentom zasledujoče Razdrtove vojske, pa se je z divjim bezljanjem naglo bližal Dutovljam. Ni bilo treba dolgo čakati in že je, s hruščem in truščem, pridirjal hudič. V trenutku se je vnel težki boj, da so prisotni Dutovljani in Gorjanci od preplaha vztrepetali.
Branivoj, ki je bil sposoben podirati pečine, je spretno zagrabil hudiča za roge, ga vrgel ob tla in ga, s pomočjo prihajajočih radovednežev, neusmiljeno mikastil. Spopad je bil tako silen, in uročeno bitje se je branilo tako zagrizeno, da je bil položaj brezupen. Le tu in tam se je pokazala kaka iskra upanja, a hudič je vedno znal boj obrniti sebi v korist. Ravno ko so prisotni mislili, da bo hudič Branivoja zadavil, saj je bilo očitno, da je Branivoj bil že plav v obraz, je pridrvel in navalil regiment iz Razdrtega s koli, kiji in preklami ter pri priči prevesil položaj v Branivojevo korist. Razdrtovci so udrihali s tako silo, da se je hudobcu stemnilo pred očmi.
Prisotni, ki so bili bolj hrabri so z golimi rokami prijeli pošast za repe in vlekli vsak na svojo stran, da je hudič skozi nozdrvi in skozi oslinjeni gobec zapuhal ogenj in žvepleni smrad.
(Vsi vi, kar vas je nevernih, se le podajte v Dutovlje in si oglejte naravo! Za vasjo so še vedno vidne vdolbine od rakel, prekel in kolov odtisnjene v skalo, kjer so v hudi jezi udarjali hudiča. Tisti, ki so bolj bistrih očes pa bodo videli celo, v kraški apnenec odtisnjene sledove hudičevih stopinj, kjer se je spopadel z Branivojem.)
Pod točo udarcev je silni demon ponovno zbral svoje moči in se pognal kvišku. Preskočil je obroč, ki ga je obdajal, stekel na planjavo in jo ucvrl proti Gorjanskemu.
Zadnje novice so se hitro širile. Že pred hudičevim pobegom so obveščevalci pohiteli na vse strani in opozarjali ljudstvo pred nevarnostjo. Po vseh cerkvah okoliških tamar so se oglasili zvonovi in tako pomagali preganjati hudiča.
Čim so Gorjanci izvedeli, da hudič beži v njihovo smer, jih je preplavil silen strah. Gorjanc Klaver Lepšeslav, ki ga je pomagal krotiti, je vedel povedati, da je demon na hitrem begu iz glave bruhal ogenj in iz riti dim.
Medtem, ko so Dutovljani zahvaljevali Boga, da so za las ušli hudičevim repom, so se Gorjancem začela tresti kolena. Prestrašeni so upirali poglede drug v drugega in zagnali vik in krik ter obenem vzdihovali:
»Gorje nam, gorje nam, gorje nam…«
Sredi tamare so z naglico blazno sklicali tamarski zbor in ukazali prisotnim korenjakom, da ga morajo složni ujeti, čim se zlobec pokaže, ga vklenjenega v vreči odvleči in vreči v brjansko štirno.
V Dutovljah je prah še vedno visel v zraku in se jel počasi zgubljati v leno popoldne, ko je hudič obstal pred zasedo, ki so jo na naglo postavili Gorjanci. Ti so na pot bili navozili velike količine šmira in smole, upajoč da se bo zlodej vanjo zasmolil in v njej obnemogel.
Ostuden hudič je en čas samo gledal in tuhtal, ne da se bi sploh mislil premakniti. Od samega strahu so med tem eni Gorjanci močno strigli z ušesi, spet drugi so močili hlače, mnogi so se celo podelali vanje, čeprav je iz vseh sosednjih tamar že prihajala truma pomagačev. Morda še nihče prej ni tako živo kot Gorjanci čutil gorja, ki je bilo pred vrati. Kras je bil neizmerno lep. Zrak je oddajal najžlahtnejše dišave in plemenitil prisotne. Rumeno sonce je bilo tik nad njihovimi glavami, ko so si v veliki grozi vihali rokave in brusili osti.
Kar iznenada, kot bi ustrelil sem od morja, so se pričeli valiti strahotno črni oblaki. Pričelo je strašansko pihati. Od časa do časa se je oslepljujoče zabliskalo in grom s strašnim bobnenjem je stresal nebo in zemljo. Satan je napel vse sile, ki jih je še premogel. S pomočjo nevihte in silnega vetra je z lahkoto preskočil past, ki ga je čakala. Po zeleni travi in po dišečem cvetju je z neverjetno brzino zdirjal mimo Gorjanskega, da je od brzine dobil neverjetno rilčasti nos.
Gorjanci so se naposled samo čudili, kako urno je preskočil zapreko. Obstali so zamaknjeni, očarani, pretreseni so kot pribiti le gledali za njim. Pri Možcah so očividci videli, ko je oče sovraštva v peklenskem ognju in gromu nevihte skoro letel po zraku z legijo demonov za njegovimi petami.
O le naj dirja, so si na Mozcah mislili možje, saj ga tam, kjer je soteska najožja, med spodnjo Brestovico in Klarči, čaka druga zaseda, ki je ne bo zlahka preskočil. Ko so namreč Brstovci zvedeli za nevarnost, so se hitro znašli. Župan je ukazal mladim in starim v brestov boršt na delo. Ko so eni podirali breste, so drugi z veliko nujo vlekli drevesa navzdol proti Klarčem in jih s skupnimi močmi v najožji preseki zlagali na kup, kateremu višine so se sami čudili.
Bilo je nekaj strašnega videti, ko je hudič po mokri zemlji pretekel zgornjo in spodnjo Brestovico. Z veliko težavo je dvigal blatna stopala in se ognjenih oči oziral, kje bi koga pohrustal. Navkljub strahu so ljudje ostali mirni in radovedno čakali, kaj bo. Bistri Brstovci so si ob zasedi, čim so ga videli prihajati, pljunili v roke in pri priči zažgali brestovo grmado ter se levo in desno postavili v bran. Za hudičevim hrbtom je ta čas navalila vojska kmetov, celo hrabri Branivoj iz Dutovelj je bil zraven. Oborožena z vilami in kosami je množica gromazansko vpila in vzklikala.
Hudič se je za trenutek zmedel, več ni vedel, kam bi bežal, saj ni bilo več kam bežati, da bi se rešil. Vendar hudič je hudič, ki se nikomur ne vda, pa naj mu postane še tako gorko pod brado. In glej, zlomka! Pri priči in pred vsemi očividci se je zlodej spremenil v velikega močerada in se z vso silo zagnal v nastavljeno gorečo grmado. A namesto da bi jo skušal preplezati, se je raje zaril vanjo in navkljub ognju, med vejami je iskal in našel izhod na drugo stran. Možem, ki so podtaknili ogenj in ki so v rebri stražili levo in desno stran zapreke, ob prikazni zlega duha, so se naježili lasje. Čutili so grozo trenutka in otrpnili. Med prasketanjem ognja je zadišalo po zažgani dlaki in po pečenem mesu. Tisti, ki niso bili bolj daleč kot za dva vatla, na spodnji strani zasede, so točno videli hudobca, ko se je preril skozi zapreko in videli so, da je imel ožgane obrvi in od dima solzne oči.
V Jamljah, na kraju, predno se svet odpre in od koder ni več tako strašansko daleč do furlanske ravnine, so previdni, modri in hrabri možje z vseh koncev pridrveli vkup. S fovči v rokah in z vilami na rami. Po bližnjici sem čez Frankišče so pribezljali Mavhenci, Cerovci in Medvejci. Sesljančani, Devinci in Štivanci pa so prisopihali čez Vrgal. Pri Sabličih so si malo oddahnili, nabrusili sablje in cepine in že so do zob oboroženi hrabro korakali proti sovražniku. Z druge strani neba so pritekli vse od Sovodenj, iz Ronk, s Poljan in celo iz Rupe, ki so vedeli povedati, da na Palkišču spletajo mreže in ga upajo kakor muho ujeti, če bi slučajno hudič zavil v njihov kraj. Vsi brez izjeme so globoko v sebi tehtali svoje moči in se ogrevali za hitro rešitev izpod hudičevih šap.
V Jamljah,oziroma pred Jamljami ali za Jamljami se je zbralo veliko krdelo braniteljev in potrpežljivo čakalo na povelje. Poveljeval je Zorze Pojeslav. V nepregledni množici so gotovo bili še drugi, ki so vodili. Toda bil je Pojeslav, ki je ukazal, naj ob prihodu hudiča po sredini odprejo prosto pot inpotem potrpežljivo čakajo na njegov naslednji ukaz.
Od Klarčev do Jamelj ni veliko več kot dva koraka. Grozljivo bitje s kratkimi tacami in z dolgimi kremplji je kaj kmalu, nekoliko zmedeno, oblastno pridrvelo po sredini poti, prav kakor je Zorze Pojeslav predvideval, da bo. Ravno, ko se je hudič znašel sredi množice, je Pojeslav dal napovedani znak. Razjarjena množica je z velikim hrupom navalila na pošast in jo začela neprizanesljivo udarjati z vsem orožjem, z vsemi močmi in pogumom. Klestili so ga po glavi, po plečah, po nogah; spet drugi so ga zbadali z vilami v trebuh in stegna ter zraven upali in pričakovali, da ga bo kmalu konec.
Nadaljevanje v 90. številki
