Črna sol noči se je raztrosila na rano jutra, ko je ogrinjalo padlo s tvojih ramen in si šla na rob puščave, da bi škorpijonom dala upanje za še en ugriz v medeno slast kože, ki je dišala po prvem jutru, imenovanem z besedo vetra. Prejokana si sedla na osamelo grbino in čakala, da se roke stegnejo v objem, tako dolgo pričakovan, da so puščavske rože zažarele od silne nevihte tvojih solz. Samotni vodnjaki, skriti pod peskom vzdihov, so čakali, da ti umijejo ustnice, ki so tam zgoraj daleč na severu molile v mraz in hotele ukleniti sonce v polomljene roke dreves, ki so zibala kamnito zibel tvojega otroštva. In ti si šla za puščavskim vetrom, onkraj obzorja, kjer so stali trhli stražarji tvojega devištva. Preštevala si samotne palme, se igrala puščavsko izgubljenko, da bi nekako v sebi našla sled za vonjem kuhanega mleka v skromni kuhinji v zavetju stare hiše, ki jo je mrak časa ogrnil z mahom. Z eno samo suho skorjo kruha, si nasitila lačno ptico pobega v sebi in si šla. Pozabila si, da je svet narejen za vse možnosti, da pa so tvoje rjave oči hotela samo zrcalo, v katerem bi videla srno ujeto v snegu in ti jo neseš v zavetje svoje ljubezni. Zdaj se ure zbirajo v studencu, zadaj za gmajno, kjer sta se s prvim fantom igrala odraslost. Morda prav zdaj sediš na sipini, sklanjaš glavo, se odevaš v bel plašč in čakaš, da bi v sebi zaslišala drobno mletje ure, ki te spodnaša. Nisi prenesla babičine stare ure, kajne? Sama si mi govorila o tem, da te je tisto klenkanje ubijalo, da si … Sredi noči si vstajala in strmela v tisto uro. Nekajkrat si jo ustavila, preprosto – prijela si za nihalo in ura se je vstavila. Babica te je kregala, ker se je vedno znova jezila in bila prestrašena, češ, da kadar se ura sama ustavi, da bi to lahko pomenilo, da je nekdo umrl. Ti pa si se tej njeni zvestobi smejala, res, babica je bila zvesta svojemu vraževerju. Neusmiljeno te je učila pesmic, ti kazala, kako se uliva svinec v ponvi in se iz tega potem prikazuje usoda – svinčena usoda. Še najbolj ti je bilo všeč, kadar si z njo šla gor na hrib k cerkvici, ker je bil tam tako lep razgled. Če je bilo jasno, se je videlo morje. In že takrat si pasla sanje, vse tja dol do morja si jih pasla, in še naprej, vse dol do puščav, kjer veter joče nad samoto. Biti odrešen, biti odrešena, ti je nabijalo za hladnim čelom, ko si mrmrala v veter pesem, ki si jo rada pela ob studencu, dokler … Dokler ni prišel tisti štorasti fant in ti je kazal, kaj ima v hlačah. Takrat še nisi razumela, da je ljubezen vse kaj drugega, kot drobna plašna ptica v srcu, ki hoče poleteti naravnost v sonce. Babica ti je pripovedovala pravljico o ptici, ki se je zaljubila v sonce. Že zdaj jo znaš, še zdaj. In v jutru slišiš babičin glas sem čez sipine. Zavija te v vijugo, v kateri si našla mamo, kako se sklanja nad tipkovnico in nima časa, da bi ti povedala, zakaj je oče naredil samomor, kar tako – baje je šel na most in se odgnal v globino, v mrzle prsi reke, kjer so ostale za njim samo pene in nek silen vrtinec, ki da se tam pojavi vsak četrtek ob uri ob tisti uri, ko se je tvojo če odgnal v hlad, v nič … Spominjaš se njegovih kravat, vseh njegovih vodic po britju – nekaj si jih spravila v sobo, in včasih, ko so težke nedelje, jih še vedno vdihuješ. Ko si srečala moškega, ki je uporabljal podobno vodico, si se mu odmaknila in se stisnila v gubo iz katere te ni mogel več zvabiti v uporabno ljubljenje. Sediš v gnezdu vetra in poslušaš babico: No, pa je prišlo jutro, ko se je ptica začela pogovarjati s soncem. Veliko dni je ptiček prečivkal v samotni grapi, kjer je sonce posijalo samo okli poldneva. Tistega jutra pa, ko je ptiček zaslutil, da se bo sonce drugače postavilo nad dolino, se je odgnal visoko gor nad veje in še višje. Čudil se je, kako visoki hribi so levo in desno. Njegovo majhno srčece, se je krčilo, in skoraj bi zajokal. Dejal si je: nikoli ne priden na ono stran, nikoli. O, sonce, tako te ljubim, tako zelo, pa ne morem poleteti gor do tebe. Dol do studenca že zmorem, pa tudi na jaso že znam, ampak jaz bi gor, gor k tebi sonce. In je mahal in mahal s krili. Od nekod so se vzele tople sape, tiste, ki k nam pridejo prav iz Afrike, tako pravijo. Pa se je ptiček ulegel na val zraka in ga je nosilo vse dol do reke, kjer se dolina odpre in tam, tam ga je prijel vrtinec zraka in ga nesel visoko gor, visoko, prav do sonca. Šele ko je ptiček začutil, da ga silna vročina jemlje vase, se je ustrašil, da ga bo ta ljubezen pogubila. In ga je. Izgubil se je v soncu. Dvignila si obraz, da bi ti hlad jutra umil pravljico. Začutila si, da te je ta pot odpeljala v naročje čudovite samote, ki te je zavozlala v neprevidno radovednost. Sanjala si močnega jezdeca, ki bi te odnesel v prah puščave in te pustil tam, da bi tvoje bele kosti hodile po senožetih pod vasjo in strašile nočne pijance. Babica ti je vedno rekla, da tisti, ki bežijo po svetu, se ne zavedajo, da so kot polž, vse skrbi vozijo s sabo, vse, tako kot polž hišico. Ti pa si ji smrkljasto odgovarjala, da obstajajo tudi polži brez hišic. Potem si se zavila v ogrinjalo in z bosimi nogami narisala sled v novo jutro. Spodaj v taboru se je tišina že lomila z zamolklimi besedami in kašljanjem belobradega starca, ki je bil z vami, da je razlagal pomen zvezd v puščavi in druge skrivnosti. Njegov presušena koža te je spominjala na neko sliko iz otroštva, ko se je tvoj nono sklanjal nadte. Prišel je naravnost iz vinograda, smrdeč po znoju. Pustili so te v senci, da si dremala. Nono, pa se je sklanjal nadte in ti šepetal, da spiš kot angelc, dokler mu nisi pomežiknila in pokazla jezička. Potem ti je z blatnim prstom povrtal v popek in te dražil, da si lisica zvitorepka. Hribovski nono je bil bolj molčeč in strašansko bradat. Tudi zate so že pripravili obredni jutranji čaj, preden spet odnesete svoje nemirne telepatije v škatlaste džipe. Vsi so te gledali, kot da si iz puščave prinesla skrivnost, ki ti je cvetela na čelu. Mrmraje so te povabil v krog, kjer te je čakal zajtrk. Starec je molče lomil ploščati kruh in se ti na poseben način smehljal. On je vedel, da si v puščavo prinesla solze in vzdihe in vse strahove, da si sem prišla, da bi se očistila z vetrom. Šotori so res že malo drhteli od vetra, ki je obetal rahel vihar, najbrž ne tak kot pred dvema dnevoma, ko ste bili stisnjeni v krogu in ste komaj čakali, da se unese. Takrat si pomislila, da boš res morda samo bela kost, moleča iz peska, takšna kot ste jo videli na robu neke soteske. Vodnik vam je povedal, da je tam pač obstala neka francoska odprav in da nikoli niso pobrali posmrtnih ostankov. Lobanja je bila odložena na kamen, in zdelo se je, da se vam smeje. V sanjah te je potem preganjala in plašila. Vedela si, da bo to potovanje po manj idiličnih predelih puščave, ampak ti si hotele izgubiti sebe v pripeki in v hladu noči, ko droban ogenj cvete gor pod zvezde in je tišina skorja čez utrujeno dušo, v kateri utriplje luč večnosti. Starec vam preko tolmača pove, da so se njegovi predniki sem čez odpravljali s kamelami, tudi že s konji in da so tod mimo šle karavane, dokler se je še splačalo plenjenje. Povedal vam je tudi zgodbo, kako so zgrešili pot in so zaloge pošle. Rešila jih je ena od starejših kamel, ki je s svojo nezmotljivostjo našla pot do oaze, kjer so jih po treh dneh našli neki drugi puščavski nomadi, ki so šli namenoma v tisti predel, dva dni jezdenja od normalne poti. Z neko nenavadno nemostjo si preučevala starca – gledala si njegove roke, kako lomijo ploščati kruh in prigrizujejo trd sir, tako zelo slan. Dolgo je mlel grižljaje, najbrž tako dolgo, ker ni imel vseh zob. Rada je govoril o dneh, ko je s kamelami prejezdil puščavo, in ko je imel priložnost videti odličnike v bogatih oazah, kjer so včasih taborili po več dni. Še najraje je govoril o časih, ko še ni vedel, da obstaja svet tak kot je. Sin pa je odprl turistično agencijo in vozi turiste z džipi preko puščave. On je bil z njimi, ker je najboljša navigacija. Saj so imel s seboj vse potrebno za satelitsko navigacijo, a je starec vedel za vse pasti v puščavi, poznal je vetrove, poznal je pesek … Včasih je zvečer sam šel čez pesek, pokleknil in ga presipaval med dlanmi. Nekaj si je mrmral in najbrž molil, tako kot vsako jutro. Sin jih je pričakal na letališču, jim odredil hotel za prve tri dni, dokler ni sestavil karavane, potem ga niso več videli. Deset džipov, v vsakem po trije turisti, ne več, pa dva vodiča – eden je govoril samo francosko, drugi je znal odlično angleščino in malo nemščine. Šoferji so znali malo francoščine, mogoče kateri tudi angleščino. Jutro se je polagoma cefralo izza peska. Sonce je poslalo blesk na ogledalo bližnjega džipa in se odbilo v oko starca, ki je razpotegnil suha usta v nasmeh. Zahvaljeval se je soncu, čeprav mu je celo življenje pilo moči in ga sušilo. Oba vodnika sta začela preverjati opremo, se pomenkovala s šoferji in z nekaterimi udeleženci. Tvoja posadka, še ena ženska, mlada Parižanka in njen fant, sta sedela ob džipu in vlekla svojo jutranjo dozico trave. V puščavo sta prišla, da si bi dokazala, da res sodita skupaj. On je bil dosti bolj zgovoren kot ona, pa tudi angleščino je znal, še bolje pa je govoril italijanščino, saj so bili njegovi starši Italijani, ki so se preselili v Pariz. Spotoma je povedal, da je že videl tudi Slovenijo, da mu je ugajala. Spominjal se je Bleda in vožnje s čolnom. V njenih očeh pa je bila krotkost kobile, njena mama je Nizozemka, oče pa iz Tunizije – zato jo je menda gnalo v pesek, zato … Njena polt je bila malo bolj temna, ne preveč, ravno prav. Če je že govorila, je rada govorila o svojih podvigih iz prejšnjih potovanj – ni prvič v puščavi. Tudi to je povedala, kako so jih morali reševati, ko jih je zasul peščeni vihar, kako je padla v nezavest in je bila teden dni v bolnici, ker je bila dehidrirana in opečena. Pa še ni odnehala, kakor da išče belo smrt med valovi peska, belo in tiho, ki prejezdi svetle noči in te pogrne s spancem in s pregretim peskom, da mineš, še preden vzcvetijo puščavske rože. Nek večer so se pogovarjali o tem, na kakšen način bi bilo najlepše umreti. On je trdil, da bi bila zanj bolj blaga smrt nekje v Alpah, da te stisne mraz. Rad je hodil v gore, celo plezal je – zato je poznal naše hribe in plezarijo. Njegov oče da je zmogel celo že enega osemtisočaka z neko italijansko odpravo. Pisal da je dnevnik o tem in ga celo izdal v knjižni obliki. Sam, da si ne želi tako visoko, zdaj pa sploh ne, ko ima ob sebi Mariane. Nastaja je običajen šum ob pripravah na nadaljnjo pot. Smeh, drobna zbadanja in tista nervoza, ki je tako sladka ob jutrih, ko ne veš, kakšne sončne nevihte te čakajo tam v pesku. In potem si predan vodnikoma in starcu, ki ve vse, tudi to, kdaj pride bela smrt in se smeje sem čez pesek. Nenadoma te je popadel strah, kaj če … če se pokvari džip, če odpovedo radijske zveze, če starec umre na poti, če bo spet vihar, če bomo napadeni, če … Kar naenkrat so začeli deževati če – ji. Mariane je opazila trzljaj ustnic in zakrčenost. Prijela te je za ramo in ti svetovala, da preprosto uživaš, da se nasloniš in gledaš puščavo izza oken v udobnem džipu, ki premore zmogljivo klima napravo. Mauro je zatopljen v fotografiranje. Skuša govoriti s šoferjem, ta pa je preveč resen in zaverovan v svojo graciozno vožnjo. Z nenavadno lahkostjo se ukvarja z volanom in res obvladuje vožnjo po pesku. Še nikoli ni nasedel, tako kot vozilo pred njim. Stiska ti je v prsih brbotala in brbotala. Zdelo se ti je, da že vidiš steber peska, ki se dviga in te zagrinja. V ustih si že čutila okus peska in iz vrtinca je izstopila v belo tuniko oblečena smrt. Šklepetala je z zobmi in mahal s koščeno roko. Govorila ti je: A, moja Mojca, ti bi rada suho smrt, kaj? Tvoj oče, ubogi oče, si je izbral mokro, ti bi pa rada suho in vročo. O, ne bo še šlo, še ne. Samo pogledat sem te prišla, če te je kaj strah. Tako je prav, da te je strah, tako je prav. Dokler te je strah mene, si želiš živeti. Jaz pospremim na pot tiste, ki niti strahu nimajo več. Veš, strah je neke vrste tudi življenjska energije, je, čeprav te zavozla. No, kar mirno, vihar bo mimo, jaz imam zadosti drugega dela. In res se je od nekod prikradel veter in začel udarjati s krili peska ob šipe. Šofer je namignil, da se bomo morali ustaviti. Tudi v njegovih slušalkah je bilo slišati panični glas enega od vodnikov. Nenadoma so se dvigovali celi stebri peska. Spet so postavili džipe v krog. Starec je stopil ven, ves zavit in nekaj mahal proti vzhodu. Eden od vodnikov je prišel do džipa in vam povedal, da bo to trajalo kakšno uro, da je samo sprehod vetra, da so satelitske slike pokazale, da ne bo hudega. In tesnobnost se je razcvetela. Tišino je lomil samo šum klimatske naprave in občasno strganje vetra ob okna. Še preden so se dobro zavedali, jih je zajel silovit vrtinec, da je kar stresal džip. Nič se ni videlo, rumenkasta tema jih je zalivala. Strašno bobnenje je lomilo voljo. Ogromna gmota peska je dobesedno zalila džip. V tebi so zaspale pravljice o snežnih palčkih. Nenadoma si videla slike iz otroštva, ko si bila na počitnicah pri teti, ki se je poročila gor na neko planoto, kjer je burja prav tako vrtinčila sneg. Stala si ob oknu in gledala, kako visok steber snega nosi med drevesa pod hišo in kako sneg udarja ob šipe. Stara ženica ob peči pa ti je rekla, da plešejo snežni palčki, da tako zelo plešejo, da se snega kar vzdiguje. Tebe pa je bilo strah, da bo hišo kar prevrnilo, da vas bo sneg pokopal. Stisnila si se k peči in strahoma poslušala, kako burja udarja ob okna. In starec, ki je prinesel velik kup drv, je bil poln snega, na klobuku, na ramenih, na brkih, povsod ga je bilo dovolj. Prav smešen je bil, tak, obložen s snegom. Teta je prevzela drva, starec pa je otresal klobuk in slekel jopič. Otresel ga je ven, pa ne do kraj, ker je burja med tem spet udarila. Starec je hitro zaprl vrata in počakal, da se sneg odvrtinči, potem jih je spet odprl, pometel sneg in otresel suknjič. Kar tam se je preobul in šel do velikega zidanega štedilnika. Dolgo si je grel roke nad razžarjeno ploščo in spotoma pokukal pod pokrovko, kaj brbota v loncu. Čas se je zavozlal v tiste silne stebre snega in strah se mi je smejal skozi nozdrvi vetra, ki je krotak zapredel v večer. Dnevi, ki so se nizali so bile polni otroške radovednosti. Izza zametov so se kazale glave sosedovih otrok in sanke so me nosile v naročje modrine, ki je tako žlahtno prekrila celo planoto. Fantje so me naučili, kako se naredi pravo kepo, kako s liže sneg, kako se nataknejo smuči … In padci v tisti dolini, se ti je predlo skozi glavo, ko je pesek še kar udarja in obsipaval džip. Mariane, se je ogrnjena v obup, obrnila na šoferja in je hotela govoriti z vodjo odprave. Ta pa je samo skomignil z rameni in ji podal mikrofon radijske postaje. Spraševala ga je, do kdaj bo to trajalo in če imajo dovolj zalog vode in hrane, da preživijo dan in noč v tem peklu. Dobila je odgovor, da se nekaj kilometrov za njimi ozračje že umirja in da se vihar seli na vzhod. To je ni pomirilo. Še naprej se je živčno presedela in fantu dopovedovala, da si ne želi biti lepa lobanja zakopana v pesek. Minilo je skoraj še tričetrt ure divjega udarjanja. Pesek je segal že do oken, sprednji del džipa pa je bil iz leve strani popolnoma zasut. Pa se je fant razgovoril, da je bral o bojevanjih v drugi svetovni vonji, kako da so jim motorji odpovedovali, dokler niso začeli uporabljati posebnih filtrov. Pa tudi o tem je govoril, da so ameriški vojaki v Iraku uporabljali kondome za zaščito puškinih cevi pred peskom … Minilo je, le še drobni vrtinci so strgali pesek in pozvanjali v razgret dan. Bila je zelo mučna tišina. Šofer je odprl okno in v notranjost je udaril pregret suh zrak, ki je kar brnel. Z roko je skušal odmetavati pesek, pa ni šlo. Počakal je, da se bodo prebili do njih. Trajalo je kar nekaj časa, da so se po radijski zvezi zmenili kako in kaj. Dve uri je potekalo reševanje iz zasipov. Šlo je zelo počasi v neznosni vročini. Prepovedali so jim piti ustekleničeno vodo. Ponujen jim je bil samo čaj iz termovke, kot da bi bili na mrzlem severu. Končno so le zvozili na trdnejša tla. Pokrajina se je začela spreminjati. Pojavljalo se je posamezno grmičje. Srečali so skupinico na kamelah in še velik džip. Malo naprej je bil celo nek zaselek, tam pa kup radovednih otrok, ki so tekali ob džipih in nekaj kričali. Ostali so vrtincih prahu med kozami in psi. Šofer jim je razložil, da se tu začnejo mali zaselki, ker sledi velik starodavna oaza, kjer bodo prenočili in kjer bo možno tuširanje. In potem si se molče naslonila na okensko šipo in gledala smešna gola suha drevesa in šope suhe trave. Zamišljala si sebe sredi peska. Sedla bi in čakal, čakala … Stopinje smrti bi se vtisnile v pesek. Sonce bi me pivnalo in pivnalo, kakor ptičko v babičini pravljici. Zakaj vse to, čemu … Doma bi bila v senci, še pet dni dopusta … In V – ju nisem rekla, da grem. Že ko sem bila na letalu, šele takrat, sem se spomnila, da bi mu poslala sporočilce. No, ko smo pristali, sem mu napisala. Odpisal mi je, da sem čudna. Pa saj sem res, te je grizel dvom, ko si se krčila v zaskrbljenost. Nenadoma si zahrepenela po njegovi dlani v laseh. In če bi tole prekinila, če bi v oazi dobila kakšen prevoz nazaj do hotelskega kompleksa, potem pa domov. Danes je četrtek, v soboto, bi že lahko sedela pri V-ju na balkonu in pila pivo. Joj, trapasta sem bila, trapasta, te lomi. Pa se nenadoma zganeš in sopotnikom oznaniš, da imaš peska dovolj, da boš zvečer zaprosila za prekinitev potovanja, da greš preprosto domov. Mariane te sočutno gleda in ti govori o tem, da se v puščavi rade pojavijo tesnobnosti, da to res ni za vsakega. Drugi del potovanja naj bi šel po delu puščave, kjer niso tako pogosti viharji, so pa zato poti bolj kamnite in je treba previdno izbirati smeri. Tebi je bilo dovolj te slepeče svetlobe in teh čakanj na premik. Končno ste le našli primerni kraj za popoldanski počitek. V zavetju starih presušenih dreves ste se ustavili. Videti je bilo, da je to klasično počivališče popotnikov, saj je bilo nasmeteno s plastenkami in s konzervami. Zagotovo jih veter raznese po puščavi in so to potem nekakšne potujoče reklame novodobne civilizacije. Eden od vodnikov je bil hkrati tudi kuhar. Na plinskem gorilniku vam je pripravljal popoldanski obrok – mešanica riža zelenjave in mesa. Mariane se je ponudila, da naredi nekaj palačink iz že pripravljene mase, ki jo je bilo potrebno samo razredčiti z vodo, premešati in speči.
Starec je prišel do tebe in te dolgo gledal. Videl je v tebi plešoči strah. Počasi ti je v polomljeni francoščini skušal povedati, da je puščava usmiljena samo do tistih, ki si jo želijo, da ona ve za strah in takih noče na svojih vročih prsi. In še ti je govoril, da so duhovi vetra včasih samo malo razigrani, da imajo svoje plese, da pa smrtni ples prihranijo samo za izbrance, za takšne, ki so se odločili, da bodo ostali za vedno z njimi. Očitno je tvoj obraz sijal neko bledo grozo, ki se je mešala s stisko, zataknjeno nekam v drobovju. Tolmač je stal ob strani in se smehljal. Umirjeno je kadil svoj popoldanski hašiš in srkal čaj. Kar nenadoma so se vsi zavedali, da so te izgubljali. Nihče te ni skušal prepričati, da ostani z njimi. Glavnemu vodniku si kar takrat omenila, da bi zvečer rada odpotovala. Nemudoma je šel do džipa in po radijski zvezi povedal kako in kaj. Nasmejan je prišel nazaj in ti povedal, da te bodo pobrali v oazi in da boš ob treh ponoči že v svojem hotelu, ker gre ena karavana nazaj na sever. Pogledala si na zemljevid na njegovem prenosnem računalniku. Vse ti je pokazal. Z rdečo črto je bilo narisano kolovratenje, ki ste ga od nedelje opravili. Najprej na jug, potem malo na zahod, potem krog in na vzhod – ostali bodo šli spet na jug. Oaza je bila res blizu hotelskemu kompleksu. To ti je vrnilo nekaj barve na lica. Z užitkom si pospravila riž z zelenjavo, koščke mesa si komajda prežvečila, a je šlo. In celo hladne kokakole nisi zavrnila, celo tega ne. Neke nove vibracije so te privzdignile, da ti je nenadoma postal vse tako zelo lepo in varno. Zdaj ti je bilo že žal, da se boš poslovila od starca, ki je nosil nasmeh med vami in je bil pripravljen pripovedovati čudovite zgodbe. Sedla si k njemu in ga prosila, naj ti še enkrat pove, kako je bilo, ko je bil prvič v življenju na letalu. Obiskati je šel sina, ki je študiral v Parizu. Ko so ga stevardese prevzele in mu pokazale sedež, se mu je začelo vrteti v glavi in bi najraje pobegnil, a je bilo že prepozno. In ko je letalo začelo rezati svojo smer v čisto modrino, se ni mogel načuditi pogledu. Košček puščave je kar zdrsel, potem pa se je čez čas pokazalo morje. Prvič v življenju je videl morje, vso tisto vodo. Vprašal je stevardeso, da če je pod njimi res vse tisto voda, pa da se mu je nasmehnila in mu povedala vse o tistem morju, koliko kilometrov ga je in kje je najgloblje. Najbolj da ga je bilo strah, da bi padli v vodo, da če bi padli v pesek, bi se že znašel, voda pa … In ves čas, da je molil in molil. Ko so prišli nad Pariz, da pa je na glas vzkliknil, koliko ljudi da je tam. In kar ga je najbolj begalo, je bilo hranjenje na letalu. Ni mu šlo v račun, da človek leti in je in pije čaj. Sin ga je moral čez nekaj dni odpeljati do morja, da je vanj potopil noge in ga je okušal, če je res tako zelo slano. Še najraje pa je govoril o poslušanju puščavskega vetra. Razlagal vam je, kako se že od daleč sliši, kakšen bo veter, od kje vleče in kaj bo prinesel. Včasih, ko so še potovali s kamelami, so te živali natančno napovedale, kaj se ima zgoditi. In še največkrat je bilo tako, da so brezskrbno zaupali njihovemu gonu. Presunila te je zgodba, kako je nek bogat trgovec peljal v puščavo svojo tretjo ostarelo ženo in jo tam pozabil, namenoma pozabil, pa so jo rešili. Veliko so jih že pobrali v puščavi. Starec je zatrjeval, da ima pravi čut za pozabljeni ljudi. Govoril je o tem, da se izgubljen človek razdaja s posebno energijo, da njegov duh oddaja posebno moč, ki jo nekateri lahko zaslutijo, drugi pa ne več. In tudi o tem je nek večer govoril, da so včasih na daljavo vedeli, kaj se s kom godi in kako globoko so v puščavi. Njihova stara mati, da je vedno točno napovedala, kako in kaj se godi karavanam tam zunaj. Pa tudi prihode karavan je znala napovedati dokaj natančno. Če se je kdo izgubil ali so ga ubili, je to povedala, še preden se je stvar izkazala za resnično. Ko so njegovega brata ugrabili puščavski roparji, je stara mati sklicala vse, ki so bili takrat v tisti oazi, in tudi natančno je povedala, kam so ga peljali. Ni bilo jasno, kako je to zares vedela, pa so šli tja, jih napadli in rešili brata. S takimi zgodbami si odlebdela na rob popoldneva. Starec se ti je smehljal in ti kimaje rekel: »Tvoje srce je šibka ptica, ki se boji neba. Ljubi svojo kletko.« Z mrvicami njegovih misli si sedla v džip in se odplaknila v čas, ki je vroče strgal težak popoldan, tvoj zadnji v puščavi. Kar nenadoma se ti je zazdelo, da je izza sipine pokukal tvoj oče, joj! Videla si ga, v beli srajci, s kravato in vsega zariplega v obraz. Nekaj ti je kričal, a ti tega nisi razumela. Menda ti je rekel, da so ga ubile mrzle besede, da je ta svet postal prehladen, da … Mislila si, da se ti že blede od te vročine in od tega poskakovanja po slabi cesti, ki se je vzpenjala na nekakšno planoto, kjer naj bi jo prečili še pred nočjo. In spet si zagledala njegov obraz, zdaj samo obraz in roki, ki sta tako čudno vozlali sonce v prispodobo zvezde. Nikoli ga nisi videla jokati, nikoli. Vedno se je držal strogo in resno; kar naprej je usklajeval čevlje in kravate. Vse je moralo biti brezhibno dognano. Za pomembnejše sestanke je moral imeti novo kravato, in potem je nastal problem, katere čevlje obuti. Včasih je po cele večere kombiniral te stvari v dnevni sobi. Nosil je kravate, jih podržal pod lučjo in vaju z mamo spraševal za mnenje. Ti pa si samo kimala in mu dala vedno prav, ker te to niti ni zanimalo. Tisto jutro, ko je odšel za vedno … Tisto jutro mu je mamam zabrusila, naj se vendar že neha ukvarjati s temi norostmi okrog kravat in čevljev. In da je pomembno, kaj bo povedal, kako bo ukrepal, ne pa kako bo usklajen. On pa ji je nazaj zabrusil, da bo usklajen v celoti, z besedo in videzom. In še to je rekel, da ga ne brigajo te mrzle besede, da ga naj ne čakamo, ker da bo pozen. Na hitro sem ga pogledala, joj, bil je brez kravate, pa tudi suknjič je bil drugačen kot hlače in srajco je imel razpeto. Za trenutek se je ozrl v okno moje sobe, se mi nasmehnil in se stlačil v črn avto. Speljal je besno, tako besno kot še nikoli. Pa tudi prejšnji večer je govoril, da mu bo razneslo glavo, da ne zmore več, da mu nabija, da bo znorel. K zdravniku pa ni hotel, to pa ne. Čeprav sem slišala, kako mu je mamam prigovarjala, da bi moral. Ne, on je ji je zabrusil, da ima svoje zdravilo, ki bo zagotovo prijelo. In spet je skakal po sipinah, smešno, brez trupa, samo glava in suhi nogi, zdaj brez rok. Skoraj bi kriknila in ga poklicala. Morala si se zadržati, da nisi zajokala od silne stiske. Zdelo se ti je, da ti prigovarja, da pridi ven, da bo tu vendarle mir, da tu ni treba kravat in ni mrzlih besed. Čez čas si se le zbrala in si skušala dopovedati, da je to zaradi vročine in sonca, zaradi strahu. Začela si stremeti v svoji živčni roki, ki si jih prelagala na zagorelih stegnih. V ušesih ti je odzvanja očetov glas: Pridi punčka, pridi, punčka moja, se bova žogala. Saj si kar naprej lezla v peskovnik, ko smo še živeli v bloku in si hodila dol na igrišče. Ja, celo v usta si nosila tisti pesek. Pa sem te udaril po rokici, oprosti, veš. Drugače ti nisem mogel dopovedati, da se to ne dela, da to ni zdravo. Kaj vem, morda si pa res potrebovala neke minerale. No, pa hiške si zidala, hiške. Ni čudno, da si se odločila za študij arhitekture, res se ne čudim, čeprav bi jaz raje videl, da bi šla v politiko, tako kot jaz. Veš, tisto jutro sem izvedel, da sem del neke afere, da so me vpletli, ne da bi vedel. Tega nisem prenesel, zato sem šel v vrtinec, zato. Pa mama, ja no … Punčka pridi ven, da se bova o vsem govorila. Postala bova razigrana puščavska viharja in bova letela prav do ekvatorja, če se bo nama ljubilo. In veš, da sem videl črne ovce. Se spomniš, kako si si želela črno ovco. Fantazirala si o tem, da bi jo imela doma na vrtu in jo božala. Ko si že hodila v vrtec, sem ti kupil plišasto črno ovco. Dolgo sem jo iskal. Nisi marala medvedkov, hotela si črno ovco. Zdaj vem za kraj, kjer so črne ovce, no, tudi črne. Pridi ven, pa bova šla do njih. In kako si lepo skrbela zanjo. Odnašala si jo ven pred hišo, kakor da se pase. Prepevala si ji pesmice. Joj, celo okopala in sušila si jo! Mamam ti jo je enkrat odložila na omaro, se spomniš? Pripeljal sem te iz vrtca, tvoje ovce pa nikjer. Jokala si in jokala, pa sem ti jo nežno prislonil na lice in se je jok potišal. Si zamišljaš, nebo polno črnih ovc, ki letijo v viharju. Joj, si zamišljaš to. In jedla bi banane, sproti obrane. Vem za kraj, kjer rastejo divje banane. Se spomniš, kako sva skupaj brala zgodbice ob večerih, ko je mamica imela popoldansko izmeno, se? Včasih sem se košček kakšne zgodbe kar izmislil, veš. Tisto, o slončku, ki je šel od mamice in se je izgubil, pa je tako jokal, da je nastal kar majhen studenček, ki je tekel vse dol do obale, tam pa da se je zlil v morje – in zato da je morje slano. Pa si me še večkrat potem vprašal, če je res morje zato tako slano, ker so jokali sloni in krokodili. No, no, ne bom te več nagovarjal. Vidim, da si se zapredla v svoj svet, da pluješ v svoja obzorja. Za zdaj nasvidenje, pa doma pozdravi. Mami povej, da obžalujem samo to, da nimam groba. Niso me našli in me ne bodo, nikoli me ne bodo, ker sem veter nad puščavo, to sem zdaj. Kdo ve, morda bom kdaj dež nad vašo hišo, morda. Ti boš že vedela, če bom. Po zvoku me boš prepoznala. In domov pojdi, ta samota ni zate. Zagotovo boš našla nekoga, ki ti bo pomenil toliko kot črna ovca, res. Tisti, s katerim si zdaj, tisti, ne, tisti ni zate. Preveč len je in nima pravega življenja v sebi. Tisti je hladen in same hladne besede govori. Morda te telesno ogreje, a duša bo mrzla ob njem. Ti bo že stopil pravi na pot, morda še to jesen, morda. No, nasvidenje. Vozel besed je odzvonil, na čuden način odzvonil – zazdelo se ti je, kakor da bi nekdo drobil steklo v možganih. Pogledala si spet ven in videla obrise skal. Šofer vam je pravkar sporočil, da bo spet kratek postanek za čaj. Potem pa še uro vožnje do oaze, če bo pot čista.
Končno kava, si pomislila, ko si sedela na hotelski terasi in zbirala razsute kroglice spomina. Ozirala si se v polkrog palm ob bazenu, ki je odblesknil turkizne luči majhnega bifeja tam čez. Pretipala si si izsušeni ustnici in leno stegovala nogi. Spet je napovedan vroč dan, celo do 43 stopinj, sicer za ta mesec tukaj kar običajno, doma je malo manj, ker je že zelo pozen avgust. Tunizija, Tunizija, ti je odzvanjalo skozi glavo, ko končno naredila dolg požirek dvojne kave, ki ti jo je postregel eleganten mladec. Veš čas si razmišljala, kako so tu ljudje povsem drugače grajeni, ženske, vsaj tiste, ki jih je bilo moč videti, so imele v sebi nekaj gracioznega, nekaj, kar se doma ni dalo videti. Nisi se več čutila, da ti je V govoril o ženski, ki je imela tako postavo in polt, da je onemel, ko jo je zagledal v hotelu, kjer je delal kot priložnostni nočni receptor. Prišla da je s svojim spremljevalcem, postaranim Nemcem, in ga tako globoko pogledala, da … On fantazira, samo fantazira, v postelji pa, prehiter je … Pa sem mu svetovala, da bi se le oglasil pri psihiatru, ki zdravi to motnjo. Ni hotel slišati za te reči, ne. Mislim, da je še tak deček, majhen deček, plašen, pa vendar. Mar je to znak, da ga pogrešam … te je zaskrbelo. Dolgo si potem gledala v pene na kavi, lepi biseri jutra so se nizali ob robu. Počakala si, da drug za drugim popokajo. In nenadoma si se spomnila Cankarja, Skodelica kave. Ja, ta melanholija, odplaknjena z obilico alkohola, te je obšlo. Koščki puščave so še vedo odzvanjali v tebi, drobne slike so prhnile in te kremžile. In spet si zagledala velikega škorpijona, ki ste ga ulovili v prvem taboru – starec je rekel, da so to živali, ki jih je vzredil nek zloben duh, po krščansko, da bi se mu reklo hudič. Revček je končal v ognju. Kajpak so ga morali vsi fotografirati. Tebe to ni zanimalo, ti si fotografirala samo ostanke starih utrdb in nekih izginulih naselji. Še posebej te je prevzela stara zgradba ob poti, ki je bila včasih kot nekakšen motel za kamele in ljudi. Del je bil že porušen, a notranji zidovi so bili prebarvani z nebesno modro barvo, ki je dajala tak lep kontrast rdečerjavim ostankom. Vodnik ti je povedal, da so jo zaminirali, ker da je tam potekal spopad med sprtimi stranmi. Kar naprej neka pobijanja, za Boga, za politiko. Politika, politika … Oče … Te je spet namrgodilo. Dolgo si pustila kavi, da ti obleži v ustih namesto poljuba. Pogledovala si po mladcu, ki je nameščal prte na terasi. Spretno jih je zapenjal na kovinski oval miz. Njegove roke pletejo neko melodijo, te je prevzemalo. Potem se pojavi debel lastnik, z močno poudarjenimi ličnicami in mesnatih podbradkov. Nekaj zagodrnja, da se mladec kar upogne, se prikloni, kar preveč prikloni in steče v notranjost. Skok sonca izza palm te preseneti. Vroče tipalke so ti sedele na levo nogo, da si jo sunkoma umaknila v senco. Spodaj ob bazenu sta se pojavila dva moška, oba debela in klepetava. Jezik se ti je zdel znan; nekaj slovaškega bo, si pomislila. Sklonila si se, da bi ju bolje videla. Ja, Evropejca na dopustu, natopljena v alkoholu. Očitno se vračata iz zabaviščnega kompleksa v bližini, kjer sta se nagledala trebušnih plesalk, kdove, morda sta si še kakšno kupila, kdo ve … te je obšlo. Vzela si mobilca in še enkrat preverila, če je z rezervacijo sedeža na letalu vse kot mora biti. Naslonila si se nazaj, si iz čela potegnila sončna očala in skušala malo zadremati, kajti dve urici zgoraj v sobi sta bili premalo za izmučeno telo. Nenadoma si začutila prhut človeškega telesa. In spet si zaprla oči, da bi ujela tkivo dremote. Ni dolgo trajalo, pa si zaslišala šepet: No, deklica moja, se boš vrnila domov k materi, se boš. Le daj, skrbi jo veš, kljub temu jo skrbi. Od kar si se preselila v Ljubljano, se mi zdi, da se je povsem upognila in se je še bolj zarila med svoje solate na vrtu. Vem, zamerila mi je, da sem tako šel, vem. Ampak nisem več zmogel. In če sem odkrit, sem vse počel samo zato, da bi ji stalno ugajal, da bi imela razlog, da me občuduje, če prav zdaj vem, da je to nemogoče, da se začetna očaranost razgubi. Najinih skoraj trideset let … Kaj naj rečem, lepo mi je bilo, ampak zadnja leta, od kar sem končal v profesionalni politiki, ja … Vidiš, tam me je začelo nažirati. Prekleta strast je to, prekleta. Najprej sem mislil, da bom imel udobno mesto v stranki, da bom skrbel za tekoče stvari, za volitve in to. Potem so mi dolagali nova in nova področja, me vpletali v razne posle in ja, ne moreš in ne smeš reči ne. Ko si enkrat znotraj, preprosto ne moreš več ven. In postaneš zasvojen, res. Še ko sem bil sprejet v partijo, v mojih mladih letih, sem čutil neko blaženost. Vidiš, nikoli ni bilo priložnosti, da bi ti to zgodbo povedal. Zato kar poslušaj. Letalo gre šele popoldan, veliko časa še imava. Dobra kava, kaj? No kar mirno počivaj in poslušaj. Ti samo poslušaj, moja punčka. Takole je bilo. V drugem letniku gimnazije so me predlagali, da bi lahko postal član ZK v naši krajevni skupnosti, ker sem kod mladinec sodeloval na vseh mogočih akcijah, povsod sem bil zraven, in moj oče je bil borec, mamam tudi. Pa so me povabili na sestanek OO ZK v zadružnem domu. Ti ne veš, kako so mi gorela ušesa, ko sem prišel med tiste krajne, ki so takrat nekaj veljali. Moja babica pa je bila sila proti. Ja, takrat mi je rekla, da bi bilo bolje, če bi šel v farovž, ne pa med te, ki zganjajo politiko. Zanjo so bili vsi politiki hudičevi sodelavci, tako je nergala, tako. No, tisti večer sem samo poslušal, kandidat pač. Potem je stvar stekla. Meseci so se vlekli. In ko sem bil naslednje leto na praznik republike, 29 novembra, sprejet v ZK, sem kar medlel, ko sem prejel rdečo knjižico in knjigo – Tone Svetina – Ukana, vse tri dele, kot zgleden mladinec in nov komunist. Ti ne veš, kakšen ogenj se je po meni zlival, s kašno slastjo sem ovohaval knjižico in knjige. Res, veš. Knjižico sem potem nosil v notranjem žepu suknjiča. Poleti je bila doma v nočni omarici. Ni bilo večera, da je ne bi odprl in se pogledal. Sam sebi sem si govoril takrat. Ej fant, še daleč boš prišel. Bori se, tolči se! Zame je bilo to nekaj sakralnega, tisti obred, vročanje knjižice in aplavz. Oče je žarel od ponosa, mama malo manj, ker je dosti več prebirala in vedela nekatere stvari, ki jih ni hotela povedati, tako kot njena mama, moja pametna babica, ki je raje gostila župnike v hiši. Mraz je bil, jaz pa sem ves gorel. Ostali smo v vaški gostilni in pili. Praznik je bil, praznik … Peli smo same borbene pesmi, pa s kakšnim zanosom. Ko sem šel s prijatelji domov, sem kar padal v sneg. Vsakokrat sem preverjal, če je s knjižico vse v redu. In da boš vedela, leta in leta je bila v moji nočni omarici poleg starega molitvenika, ki mi ga je dala babica, ko sem bil pri birmi. Smešno, kaj. Komunist pa birman in molitvenik. Ne, Boga nikoli nisem zares odpisal. V svoji miselni zmedi sem prišel do sklepa, da je komunizem na nek način bolj krščanski od kapitalizma. Ja, takrat sem verjel, da bomo izboljšali svet, res sem verjel. Gorel sem za to idejo in jo celo filozofsko razpredal v nekaterih svojih zapisih – nekaj jih je ostalo. Na podstrešju so, poleg dveh pisalnih strojev v lesenem zaboju. Žal ne boš vedela, kje je ključek, z menoj je šel. No, pa saj zaboj ni jeklen. Ni ga težko odpret. Vzemi sekiro in odbij ključavnico. Videla boš, da sem veliko razmišljal in pisal, ponavadi v nespečnih nočeh. Mama je pač mislila, da pripravljam gradiva za večne seje. No, saj tega je bilo veliko – kaj hočeš, same mrzle besede, samo da so bile. Ko pa se je slutnja nove države nakazala, takrat sem se pa zavedal, koliko je ura. Moral sem naštudirati, katera stranka bi imela največ možnosti. Našel sem pravo, saj veš. Partijska knjižica, ja, punčka moja, ta je tudi šla z menoj. Tisto jutro sem jo dal v žep, poleg malega križa s križanim, ki mi ga je enkrat kupila nona, mislim, da mi ga je prinesla z nekega romanja, tega res ne vem več. To je bila moja popotnica onkraj. Odšel sem, ker preprosto nisem prenesel, da bi bil nepošten, čeprav je zdaj to nov zakon. Moj dober prijatelj, pisatelj, mi je očital, da smo politiki kot nogometaši, da samo menjamo dres, igra pa je ista. In še kako prav ima, res ima prav. Mnogi moji kolegi, ki so bili z menoj v partiji, so se potem porazgubili po raznih strankah, od strogo krščanskih, do takih, ki silijo na levo stran. Samo za koristi gre, hčerka moja, samo za to, je šlo in bo šlo. In zato sem raje odšel, kakor pa da bi se moral udinjati temu lažnivemu sistemu. Vse je napisano, tudi to sem zapisal, da ti poklanjam vikend na planoti in vse prihranke, ker mama ima dovolj svojih. Preskrbljena boš. Dovolj se je nabralo, da boš lahko odprla svoj biro, vem, sposobna si. Videl sem tvoje načrte, dva sem ti pomagal unovčiti s pomočjo strankarskega lobiranja. Tako to pač gre, tako se danes dela. In to me je potrlo, to. Pa veš, kam to vodi, veš? Ne obremenjuj se s tem. Samo pošteno delo šteje, samo to, punčka moja. Naj ti ne bom vzgled, prav. Na nek način sem se jim prodal. In ko sem to spoznal, sem šel. Kdo ve, morda bom nekoč zaživel v drugačni obliki in bom ljudem bolj koristen kot sem bil v tem usranem življenju. Saj navzven je bilo vse v redu, a ne. Imamo lepo hišo v elitni četrti malega mesta na obali, imamo vikend na planoti na severu primorske, imamo majhno jahtico, vse imamo. Veliko, za fanta, ki je prišel iz hribovske vasi, a ne. Se ti zdi smešno, da še vedno govorim, imamo. Ja, še vedno, pravno gledano. Pa ne bo dolgo tako, ne. Septembra bo obravnava, menda veš. Testament je deponiran pri mojem pravnem svetovalcu, pri J. Prebran vam bo na obravnavi, in tam jasno piše, kaj sem ti dodelil. Napisal sem ga v nedeljo, se spomniš, tisto nedeljo. Po kosilu sem se zaprl v svoj kabinet, ker da imam nujno delo. Nikoli nisem delal ob nedeljah. Ti si bila pri nas na kosilu in si se temu čudila, mama pa še bolj. Pravzaprav si bila cel mesec doma, ker so ti v Ljubljani prenavljali stanovanje. No, pa sem lepo napisal, kaj in kako. Vse je napisano, prav vse, zato bo obravnava samo formalnost. Ja, v kaj je sprhnel moj idealizem, v kaj? V hišo, v parcele z vinogradom, v račun v Švici in na Cipru in v mrzel objem Soče. Verjetno se sprašuješ, zakaj sem izbral tisti most v Solkanu? Veš, Moja mama je bila doma iz Solkana, tja me je vleklo, tja gor. In pomladne vode so bile dovolj narasle, da me je voda skrila v svojo mrzlo skrivnost. Veš, ko sme stal tam na mostu, se je mimo pripeljala domačinka na kolesu, tista, ki je poklicala policijo in mi rekla, naj se vendar premislim, da Bog ne mara samomorilcev, je kričala. Jaz pa sme ji rekel, da je Bog hotel, da pridem k njemu in sem se odgnal. Let je bil nekaj enkratnega. V trenutku sem videl lepe slike, videl sem tebe na prvem malem koles v prozorni spalni srajčki, videl sem tebe v zibelki, videl sem Mamo, kako se sklanja nadme, videl na stotine sličic življenja, potem pa je sledil močan tlesk. Nekaj minut me je še mučilo, potem … potem je bila tema. Izgubil sem zavest. Zdaj mi je dobro, verjemi. Odnesel sem s seboj vse mrzle besede, ki so kdaj pa kdaj privrele čez moja usta. No, odpočij si. Se bova že še pogovorila.
In spet je mimo tebe hušknila neka hladna senca. Sunkoma si se vzdignila in privzdignila očala. Nič se ni spremenilo. Palme so v brezvetrju stražile jutro ob bazenu. Mlad natakar se je spet pojavil na terasi in te v polomljeni angleščini vprašal, če morda želiš, da ti postrežejo zajtrk kar tam. Privolila si. Naročila si jajce in jogurt, pa košček šunke, kajpak tudi naraven sok pomaranč in mineralno vodo. Vsa ta zgodba, to brnenje v ušesih, joj! te je grabilo. Poskušala si dobiti mamo preko satelitskega mobilnega telefona. Vedela si, da pozno vstaja, da je še zgodaj, ampak hotela si ji povedati, da se ti oče oglaša … V trenutku si si premislila in se odločila, da boš o pomenku tiho. Dobila si jo in ji povedala, da si predčasno končala potep po puščavi in da se danes vračaš domov. Ni bila ravno zadovoljna, da si jo vrgla iz dremeža. Hladno ti je rekla, da naredi kakor hočeš, zelo hladno. Zakaj te mrzle besede, zakaj, mama? si zašepetala. In v tistem trenutku so se zazibale palme in prej tako mirna voda na bazenu se je zgubala. Prijetno bo pihalo in odneslo mrzle besede …
