TO JUTRO MI JE KAVA GRENKA

Grenka mi je to jutro kava močnega vonja
Ne da se mi dodati sladkor
Ne dovolj topla in mleko se mi zdi postano
Usrano se je spet začel dan
Nekoč sem delal za sebe zdaj za druge
Ne gre se mi na posel

Ne bi šel niti v pokoj razžrl bi me dolgčas
Karkoli počnem prazna mi je listnica

NE GOVORI ZJUTRAJ

Prija jutranja kava s vonjem obranih polj
Tišina jutra polzi
Dim cigarete se prosto dimi modro naokrog
Kolobarji plešejo po ustih
Okušam vonje s tišino cvrkutanja zalotenih ptic
Misli mi prosto letijo

Ne govori niti z mislimi o jutru ali dnevu
Režim na jutranje pripovedovanje

GANOTJE NA KORENINI ZAČETKA

Pulim si z umom korenine skozi žile še z zrnci krvi tekoče
Trgam nagubano kožo z očnjakom
Obstajam menda zato da se valjam po trnju z golo ritjo belo
Obrnil bi sam sebi vrat obrnjeno in gledal sebi za hrbet
Stopil navzgor da navzdol prej pridem

Prav na koncu razvejane korenine svojega utrujenega začetka
Ubit od sebe brez novega začetka

O MENI TIHO PIŠEJO Z USTNICAMI

Molčim o sebi svoj obstoj in svoje življenjsko delovanje
Vedno skromno in samozatajevalno
O meni z ustnicami mnogi pišejo mojo biografijo
Vse o meni vedo
A tisto, česar ne vedo, si vešče izmislijo in sami dodajo
Prepričani v svojo resnico

Hranijo se z mojim življenjem in debelijo svoj ego
Ko zdravijo svoje frustracije

ŽONGLIRANJE Z ŽIVLJENJEM

Letel visoko ali padal nizko
Zvezde v blatu
Smejal se ali jokal grenko
S solzo v morju
Žalost goltal in srečo ljubil
Z ustnicami v žrelu

Žongliranju z življenjem ni konca
Niti v deželi lažnega raja

ZJUTRAJ KRMEŽLJAV ZIJAM

Zjutraj spet krmežljav zijam v podočnjake
Črno so modro otekli
Oči modre so se zameglile v zrcalu ko iščem s pogledom
Bistrost zenice težke veke
S prsi na pamet gladim lase pred temenom
Navajen na gladkost plešavosti

Straniščni pokrov spuščam na školjko zaspano
Samo da še ne ugovarja tudi tega jutra

UTEŽ IN PERO

V meni je precep grobo krvav in nežno plah
Polovici dve različni
Ne bojujeta se temveč upirata na tehtnici
Utež težka in lahko pero
Enkrat udarjam s čvrstostjo pesti
Razbijam moško

Drugič nežnost darujem z dušo
Zajočem z žensko solzo

ČAS JE ODITI

razširil sem se po preprogi livade z roso
pomladnega jutra
nebo mi modro barva zenice z očmi
metuljem mežikam
jutro mi je posušilo solze s toploto sonca
barvam se toplo

čas je oditi po novem dnevu s čvrstim
korakom v jutri

TANGO SMRTI EMOTIVNEGA KLOVNA

Sem mar ravno emotivni klovn z velikim nosom
S poslikanim rdečim obrazom
Prevara me vedno neka ljubka mačkica
S svojim krznom lažnim
In se za fini honorar ljubezni in napitnino krvi
Naivno vedno dajem

Plešem nad breznom na vrhu igle z njimi
Tango Smrti

EN USRAN DAN

Požgalo je sonce grčavo popokano prst žejno kaplje
Ventilator vrti mlačen veter
Skoraj gol hladim obraz s kocko topne ledenice
Razpokane ustnice žejajo
Kot slika s poroke se mi prikazuješ čisto naga
Dvignjena z belino prsi

En usran dan ne grem na dojko
Pa ni niti 13-ti niti petek

HOMO HOMINI LUPUS

Psu sem danes daroval belo kost
Zakopal jo je za srečo
Mački sem natočil mlačnega mleka
Ljubko mi je po nogi zdrsnila
Pticam sem drobtine skozi okno podaril
Pele so zadovoljno

Samo me je človek prevaral s svojim nasmeškom
Ko sem mu srce daroval

S TEBOJ BREZ TEBE

Zaradi tebe se brijem in ne brijem pogosto
V mislih obremenjen
In kavo s pivom brez gušta in z guštom
V kafiču zaradi tebe pijem
In rumene imam prste od cigaret strupa rumenega
Z dimom te slikam

Spim in ne spim ko s teboj ležim
Na žuljavi klopi

S KONCEM SEM ZAČETEK

Kot pesek sem v peščeni uri
Curljam čas
Pri zadnjem zrnu me samo obrni
Usipam se od začetka
Kot voda sem z izvora bistrega hladnega
Plujem kapljice

Izhlapel od sonca slikam oblake
Z dežjem se vračam

DUŠO S PESMIJO PIŠEM

Drobim te in pritiskam na trdi papir
z konicami prstov zlagam
Muze vpijem ponoči na mesec
Jutra kradem
Izčrpan od uma domišljijo volji prepuščam
in izpisujem stih

Svojo dušo kakršna je moja je
S pesmijo pišem.

POZAJMICA

Hvala
za san
i svako jutro
kad se umijem
i pogledam Te
u svoje oko

hvala za vrijeme
pozajmljeno

hvala za kafu jutarnju
hvala za osmijeh na licu
za obraz, i gaće na gujicu
isto mi je i jedno i drugo,
dato u vrijeme pozajmljeno

Hvala
što me Matica nosi Tebi
i što ne mahnitam i pokušavam
uzvodno plivati

iako od pamtivjeka
poneki trag se na vodi mreška
ipak je sve to zajam
i nema ništa da
traje duže od Čovjeka

zalud se od nastanka Roda povijest trudi
da zasadi pomen u prolaznosti
ništa se ne može pomladiti

ono što nam se pozajmi
moramo potrošiti

kada sada
postane juče
sve se razvodni
u Vječnosti

zato
hvala
na Pozajmici

(dok Ti se sve ne vrati)

OKRENO

ovaj dan naglavačke
i istreso iz njega, i iz glavuše
pametovanje
i svo smeće

i zakleo se (sa dva jajeta,
na oko, njeno, u kojem liječim sve,
svoje zablude i hirove)
da me više nikad neće

smrskati snovi
prije nego se ispilim iz ljuske
i strašni pjevac klikne zorom
da čitavu heftu odjekuje
bosnom i hercegovinom

eho sevdaha, meraka i skičanja
lampiona svitanja, egonaciona
pa svijetu rasutom
u pređu i vezivo
koje klima sjemenom i figurama
ma, vascijelom dijasporom

dok se ne spusti zavjesa
svjetla i mraka
na očnim kapcima

draga moja
evo ti ova jedna jedina čupava sudbina
pa ti biraj
do sljedećih izbora
(ko zna - zna, možda u vreći punoj kukuruza
neka nježna ruka i nešto ko korisno i plodno
napipa ..... rima mi presjela daBogda)

I ŽIVI BILI ADEMOVI SINOVI

i naši su preci zabadali
nos u vječnost
i zidovi pećina se stide
krvave golotinje bježanja
od sebe

kamen je trpio sve
nježnosti i hirove, stvorenja od gline
lice, naličje i licemjerje
utetovirano u podkoženu dušu
i stećke - svjedoke
da lovci su ginuli za svoje želje
nabiti sebi rogove, kralja jelena
(i leći junački pod zemlju
za domovinu il za ženu)

vikinzi pravili bumerange
i njima se, na morskim valovima
vraćali kolijevci
u africi
gdje su ih plastičnim smećem
budućnosti gađali nasmijani bušmani

stari egipćani dozivali sa vrh piramida
maje u andama
a i mi se danas upinjemo da se do neba
uzdižemo
i s visoka, avionski odozgo gledamo
kako je Sve u Amanet Mrežu upleteno

i duh i materija
i oblaci i promaha
i kamen i maternice žena
(su pod Komandom
Gena)

bez prašine u očima
ne vidimo vrh nosa
zaturenog u golotinju
tuđih života

(hebeš poeziju, daljinski u ruku
i sejri televiziju,
pusti zanesenjake i pjesnike
nek im se dvogledi na očima
tamte-vamte navlače)

E ČUJ, ČUDO!

zar nije čudo što je sunce jutros zasjalo
i čitavo u tvoje oko stalo
zar nije čudo

što kiša i suze kruže
kroz naše živote
zar nije

sve što te po glavi mlatne
(il pomiluje)
čudo Božije
i u čudu susret glave
sa tvrdim predmetom
u čudu zalutalom Amanet Mrežom
baš do tvoje glavuše, il sudbine

zar
nije sve čuda Dar
rodiš se nepitan
živiš – praviš se važan
(a zajebunjeno bitaninebitan)
a mnogi i umru na kraju, u čudu

zar nije sve
haman pjesničko čuđenje
dok ti ne dođe glave (iz .... petne žile)
dok se ne natrapa (neko i napipa)
do Spoznaje, s One Strane
granice

gdje se ne čude košpice iz lubenice
kako su iz nje izašle, i u zemlju zakopane,
da bi proklijale

(duše su čudesne sjemenke čudotvorne,
moj Zemljače)

TEBI, KOJA ZNAŠ KOJA SI

cicija u ljubavi ;)

Fali ti
(Bog ti dao)
A ne znaš ni sama

Kako bi ga tražila
(I gdje ..... kulja
Vulkan pod mojim rebrima)

Jeste, sve je Sve
(I Jednoća je)
Sreće i nesreće
( i u naše sudbine uzamčene)

Plod i jalovina kroz živote
Koji zovu upomoć
Otrgli bi se robovanja
Iza rešetaka tijela i nagona

Nije lahko ni zlatokosoj ribici
Previše je Dato i teret je nositi
A opet fali, bar iskra
( u Jednoći)

Ne brini, ako se nismo razumjeli
Od Izvora do Ušća
Kad se osaburi
I munja će sred srca
Jednom pogoditi

U žar-želju se učahuri
I čekaj
Sve u Svemu
Će ti se samo kazati

I zrno pijeska da je bilo pustinja
I miomiris da je bio ružina latica
I naš vid očinji
Da je dio Jednoga

P.S.
(Eto, dobila si što si traćila
a sad mi bježi s očiju
nije mi do belaja, i srčanih promašaja ;)

DOGOVOR ZVIJEZDA

Od velikog Buma
Prapočetka
Velikih i malih carstava
Sve do Dejtona
Sklapanja i razvoda
Brakova

Bijesni ”nebeski” vjetrovi
Tkaju krvave mustre
I crne ćilime
Na koje veliki kockari
Ulažu svoje uloge
»Nevine kurbane«
Plastične živote - žetone
Male i velike postotke
Čišćenja naroda

Vječito natezanje konopca
Između dobra i zla

Sistemsko krojenja
Sudbina
Koje Vrhovni
Pedagoški
Odobrava

GODOVI I VOZOVI

Ko krugovi na vodi, odlaze
Truhnu godovi u protoku i magli
Crvaju se snjegovi, urvaju lavine
Pucaju ledovi i lome se brijegovi
Zalud nade i virkanje u vozne redove
Mora se na put, moj Putniče
Kroz šuplje rešeto vrijeme duranja ističe

Sve što je došlo i ode sa njima
Osigurana mjesta u vagonima

Ode i misao i nur gasne
Čekamo dan ko slijepi putnici
Čekamo na peronu za polazak
Čekamo zeleno na Sirat ćupriji
A nas tamo čekaju naši semafori
Neko će proći a neko pasti
Neko će samo trepnuti a neko zastati
Uglavnom svi smo prolaznici
I čekamo na Stanici

Čekamo mrak, ili da svane
Možda da kamen u vodu bučne
Il druga djeca da se zapišaju u povoje
Da otplaču i odrastu nove godine

I dok se posljednji krug na pučini gubi
Kroz moje dane šetaju tuđe sudbine
I zovu me
A još mi žao da zavrnem
»U oku ćesmu vremena«
I na škrge bih prodiso
I sunce privio na oko
Samo da razgodim godine
Što ništa do Boga ne nude.

Al opet… zapise pratim
Lakše je stati pred Njega
Neg vjećno živjeti s ljudima
Kotrljaj brate Sizife i moje godine
Životi su dati da prolaze.

Skini mi ovaj život sa ramena
Dušu pusti da prhne iz kaleža ovog kaveza
Umotaj je u modre haljine vječite daljine.

Poplave i potopi ionako sve odnose
I oguljene balvane i izmučene leševe
I dječije lopte i lubanje,
I prazne flaše, i prazne duše
I pomamu i orgijanja i smradove i zadahe
Probušene gume i oči ugašene,
I prazne očne duplje suhim suzama nasoljene
I zlatna zubala i bolove silovane
I sve,
ljudske sudbine i ljudske sudove.

EVO, OVDJE I SADA

Trgam se
Tragam se
Cijedim jagodice
Istiskujem zgasle
I tražim žešće iskre
Iz timusa, iza zanoktice

Pišem po želji sjene
O potrazi na neke sretnije
Smislenije, obećane boje
Koje, vele, s ove strane
Još ne postoje
Ali ih uporni tragači traže svi
U riječi, u prizoru
U nevidljivoj Svjetlosti
Na nebeskom prozoru
U Objavi
U Ljubavi

Nadom zadojeni
Traže nove Oblike i Dimenzije
Izživjeli kocke i krugove,
Trokute i svjetlosne godine
Traže nježnije zvuke
I frekventnije
I dublje duše
I nove ukuse Havine jabuke

Ispod nateklih jagodica
Utisaka i otisaka bolova
Plesao je zanos slova
Prandžikale pjesme
Ljeskala se lica
Plavila se bol
Mrijestila se tuga
Kopitala u grudima čežnja
Zjenica se u nedogled širila
Od preduga čekanja

Tražio se Kod
Duševna azbuka
Uzdaha i krika

I danas me nebeski glas iz Zemlje zove
Traži moj eho, gram duše moje
Traži osmjehe i kodove

Estetičarko,
Perfektno oko,
Ti koja poznaješ
Ovostranu hemiju svjetlosti
Među nama
Znam da te zanima
Koja me boja grije
A koja nadima
I koja je boja bola i ljubavi
U mojim riječima

Reći ću ti, jednom,
Na povratku iz budućnosti
Sa tragom od par kamenčića u mislima
Jer bojim se povratka
Kad me zov odvede tebi
I očara još ne zamješana
I ne dosanjana Boja
Stapanja

CICIJO,

Zaključavaš osmijehe i ztavaraš školjku bisera
Sklanjaš rubine u očima
Što pulsiraju među nama
Onostranim bojama

Evo, u karanteni sam, zražen sanjama,
Zažaren nijansama, neviđene žestine spektra
Jedino misli se trgaju, o tebi, o našoj priči
Ništa drugo ne dopire do mene
Nisu više prijemčive moje antene
Za druge jezike, sem zova (i boja) tvoje sjene

Slijedim ove nagone poredane u vagone,
U ove redove što me tobom zavode
Pakujem munje ispod kože u tajne poruke
Kružim među riječima u svim stanjima
Pleše u pjesmi paun premetanjima

Čudna je ova igra, i pjesme i plesovi
Su nam dati da dopremo do ljubavi

I zato, proviri kroz prozor, razmakni zevjese
Podmitio sam u bašti cvjetove
Da ti pjevaju serenade
Samo slušaj i smiješi se
Oni to najbolje rade

Jer
Svaka ljubav u pjesmi više voli
Nego u stvarnosti

POSMRTNI INTERVJU …

E moj …… rahmetlijo, (pokajo bi se da nisi preselio)
Vele da se tamo gdje si otišao bolje živi (ko zaradi)
I da to vječno traje
A ne sve u raskoraku, ne staje, ko s ove strane,
One Božije membrane
Koja nam neda da vidimo sve, boje

Samo, neke posebne duše, ženske
Vele da vide više
Od deset nijansi duge

Ma, imaju valjda oči kameleonske

Evo, prvo sam diso na jednu pa na drugu
Nozdrvu
I gutao slinu
Obavljao molitvu
Da ne bih zaboravio
Zašto sam, tu gdje sam
Ušao (I šta tražim još)
Prečesto mi se to dešava
Valjda zbog nerava
Vječitog putnika
Protuhe, tačnije
Koja se sama sebi smije
Il nad sobom jadikuje
Kako mu (ne) dolikuje

Jer ma koliko se trzao, nije sve dokučio
Pa ni šećer na ranu nije stavljao
Češće se to kod nas solilo, i sokolilo
Šućuraj, Šućro!
Šta bi drugo
Hebbo ti sebe šlampava
Makar u šali
U vrh Triglava
Sve do Đevđelije
Da prostite
On menika nema te i te
Ja, hajvana! Šta ti je, ba?!
Ne daj, mali moj, mozgu
Da te svako, drka

Uoči povraćanja
Luči se pljuvačka
Koja potrefi
I stidna mjesta
A usamljenost boli
Da se sve puši
I odranja, gomila sranja
Uduši

U našim crijevima
Mozak caruje, moj izgubljeni
Doušniče
Pa ti gaji u trbi leptiriće
Koji će da kruže
Iznad mantulije
(i u crve se izlegu)

ETo, kad te budu pitali kako je s one strane
Ne reci ništa, jer nemaš šta
Samo se kazuje sve

Najbolje prođe
Ko dijeli osmijehe
Zekjat bogatašima
Fatalnim ženama
I nebu sa zvijezdama
(makar kisele)

I grijeh nije (al ne vjeruj)
Ako se, međunama,
Pošteno opsuje
(Pa kokoga zejebe)

A prava istina, moja draga,
Ne da se još vijugama
Dok Duša ne zduši
I kroz Prozor zaviri
Kod Onog Ko je stvori

I šta se ja tu pitam?
Zašto svaka pjesma
Završi kod Njega?
(Tako je naređeno
Da Mu se sve vraća
A Duša nema većeg
Duga od Povratka

I EKSER

kad iz daske proviri
(kažu da vele Japanci)
masa ga poželi
nazad opet zakucati
(noge mu posjeći
il ga za glavu skratiti,
što bi u Bosni rekli)

... KROZ SNOVE

Zauzlao
Sam
Se
(U iluzije)

U pendžer- prostoru
U vrtešci- vremenu,
Tražim odgovor
Na Veliku Istinu
Pitao sam instikte,
Prekopo sve fosile duše
Rovario poput krtice
Ispod svake pore
I korijena dlačice
Zavirivao u zjene i listine
Pitao znanje i poimanje:
Šta je to...? Šta biva kad…? Zašto...?
Saznaćeš kad umreš,
Dođe odenkud eho
I ja sam umirao, nestajao,
Do nesvjesti se okretao

Odlazio od sebe
Kopirao se u sve
Znane i sanjane dimenzije
I u sebe se vraćao
Ronio kroz srž koštanu
Po blago kod-kutije
U tajni repnjače

Budio se i sanjao

Jednom sam u snu i Knjigu pročitao
Imala je sve odgovore
(Činilo mi se)
Al svaki odgovor je bio upleten u pitanje
(Bistrilo mi se)
Dok nisam do zida (moždanog) došao
Dok lubanjom nisam lupio u svitanje

I tad
I opet

Šiba škola bola
Svog (m)učenika
Iz magareće klupe
Driblaju s(a)mrtna, zemna pitanja
Svoje izgubljene utakmice
Kroz prazne duplje lubanje
Dok na rubu pameti
Svjetlost ne obasja Obećanje
Iz spirale Okanove zjenice

Hajd sad (baš onako poetski):
Osedlaj svjetlosne ćilime,
Upregni dobre duhove,
Okupi svice i duhovnike,
U Božije kočije
I zaputi se, Ademov Aladine,
Miradžom kroz sne,
Do druge obale,
U krilo Praduše,
Po fosile
Prve Iskre

When they said, Get with the programme,
I said, Thanks, but I have my own.
They said, You have an attitude problem.
I said, No, you have a problem with my attitude.
They said, The world doesn’t owe you a living.
Nor I the world, then, said I. Besides,
The world should be more giving.
And money doesn’t grow on trees, they said.
No, I replied, It’s made of them.
Why don’t you put your shoulder to the wheel?
How can I, when it keeps on turning?
You should try doing a hard day’s work.
Maybe I will, when a hard day comes my way.
They said, You don’t pull your weight.
No, I said, and I won’t:
Skip told us it makes you go blind.

May 4th 2013

*‘Skip’ (or Skipper) is a scout troop leader.

© pjb

IGRA

Vse je igra.
Pes za mačko,
mačka miš,
v blišč ogrnjenih
ples senc,
skrivalnice
za zidovi hiš.
Brcanje
prazne pločevinke,
ko ne spiš,
ko se kotališ,
votlo odmevaš
in se greš s časom,
ti loviš.

MAVRICA

Odsev luči
na mokrem asfaltu,
dremav dan
obešen pred okno,
nebo
siva krpa.
Slikarsko platno,
na katerega rišem
mavrico.

VRANE

Krempljaste ptice
brazdajo skorjo.
Brskajo,
razkopavajo,
grebejo,
kljuvajo.
Črni kljuni
trgajo
poletje v cape.
Krakajo,
vreščijo
in kličejo sneg,
da prekrije.

UMIK

Pred neurjem,
pomanjšana v zrno,
rinem
v brezvetrje.
V nič,
v praznino,
ki varuje,
dokler ne razkrije
razdejanja
po tornadu.

UTIŠANI KORAKI

Dnevne ptice
rišejo kroge,
jeklene
bele proge.
Nočne še spijo.

Sonce rdeče
robi oblake,
dan utiša
korake
v spanje.

Najlepša v deželi je tej.
Kdo je najlepši?
Ona. Najnaj.
Kdo je Najnaj?
A se ti šališ?
Nič se ne šalim.
Je Najnaj punčka?
Fantek že ni.
Nič se ne joče.
Nič ne tožari.
Nič me ne praska.
Praskajo mačke.
Tudi mačkoni.
Hujše so mačke.
Z ostrimi kremplji
Ti zasadijo
Rožo v srce.
Rožo rdečo.
Rožo krvavo.

Tuhtaš in sanjaš.
Ves si bolan.
Trebuh boli te.
Smiliš se sebi.
Strah te je vsega.
Strah in še sram.
Ko bi pognali vsaj
Brki in brada,
Da začutíla bi,
Če bi pobožal
Ustnice njene
Rahel poljub.
Kaplja krvi bi
Naj napojila
Prazno še gredo,
Da nama bi vzklila
Roža dišeča,
Vrtnica rdeča.
Naj, naj, naj!

Naj pridrvi,
Naj privrší,
Naj prihrumi
K nama ljubezen.
Naj se zares
Tako prigodi.
Naj! Naj! Naj!

Ruše, v oktobru 2013

LEPOTA – LJUBEZEN – LOČITEV

Ko ukleneš mojo
roko
v svojo, odpotujem.

Tvoja strast da
moji duši
mir.
Seveda je potem
seks
polomija.
Presneto.

jesen 2012

Kam
Izgubljena v labirintu
umskih konstrukcij -
iščeva vzgib za
BITI.

A je le zaganjanje
gonov.
Noben gib ne
gane.
Um zaklet.

pomlad 2013

S TEBOJ

Želim biti s teboj,
ko bo dež namakal zemljo.
S teboj bi se rodilo
toliko lepega. Nekaj,
kar še nisem
slutila.
Bodi nežen, ko prideš, pusti lasem,
da ti nagajajo
in potem me objemi in ne daj,
da me bo
zeblo.
In nesi me s seboj, kamor
greš.
In pojdi daleč na skalnate obale.

poletje 1972

ŽEJA
strastna žeja
rohni iz razbeljenega žrela
rjove skozi prostrano savano
leseno ječi v zvinu nasršenih dreves
bobni v trepetu tisočih kamnov
tuli skozi mrhovinaste zobe

Poezija
Požrle me bodo vse moje prikazni
če se pri priči ne zatečem v globoko senco
v pragozd brezštevilnih besed
spletenih v čudežne oblike sanj

Osvetljen LUNIN KRAJEC
preseva meglice oblakov
Danes se mi zdi luna svetla
kot ob ščipu
V meglicah je mir
Kar stojijo tam
in ne počnejo nič

Moje telo
prijetno utrujeno
počuti se kot meglica
Spomin na čudovit dan
pa lebdi
nekje nad vrhovi gora
Njihova drznost je sive gmote
dvignila nad vlažne koprene
Spomin se je priključil
odmevu moje duše
ki sem ga pustil jadrati v vetru
s kavkami tam okoli vrhov

Nekaj vrhov vstran
je vzhičena
jadrala tudi tvoja misel
Odmeva sta se zlahka našla

ČEŠNJE

sence
opletajo
med cvetočimi češnjami
skrivajoč svojo prosojnost
na pelode lepijo strah
zato plodovi zakrknejo
in grenkoba zori v njih

želim si
presijati sadovnjake
odpreti pomrznjene cvetove
dahniti barve v njih

želim si češenj
da me žgečkajo
v parih
za uhlji

USTNICE NAŠOBLJENE
v ozki O
napet obraz
pogled šviga
nagib telesa spremlja
drvim
prostor se odpira
brez škripanja
drsi
skozi zavedanje
piš dogodkov šumi
mimo
in skozi
umirjam
lovim misel
ujamem z lahkoto
packa?
ne
le senca
huškne čez
zvenim hitrost
v dotiku
ukrivljeni listi
zlomljeni cvetovi
groba misel
kot luknja na cesti
obidem
ali udarim
če sem prepozen
asfalt je zvit
luknje so zvite
zavite so v preteklost
spredaj so prehodi za pešce
posamezniki so pomembni
množice nimajo duše
vrh klanca
nepomemben obrat na poti
med prihajanjem (spoznati)
in odhajanjem (umreti)

kar je lepega
je krog
grič
zavoj
prsi
kolo
pot pride okrog
ustnice
našobljene
v poljub

niha izdih
pesem želje za dotikom
zmedeni netopirji vijugajo
med puhtečimi notami
lok pesmi se dviga
visoko
višje od globokih zvonov
mogočnost strahu obnemi
ob zveneči drznosti

nič ne ustavi zvena
noben zid ni dovolj gost
PESEM VALOVI
diha pajčevinasti spomin
iz pradavnine
občutek enosti
vsak strešnik
žleb
strelovod
zveni

postaja ostrejša
golobi povesijo
žalostna krila
barve z vitraž
se zlivajo po podobah
na videz nedosegljivih ciljev
izpirajo oddaljenost
ki teče
po sveže pobeljenih stebrih časa
vse bližje

zaniha nazaj
kod vdih
na marmornih tleh kaosa
zapleše z barvami
zatrepeta na gladini
posvečene vode
in izzveni
v barvi tvojih oči

bolečina, zažrta v jezo,
mršči obrvi
in stiska zobe.
oči se slepo zabadajo v temo,
ustnice drhtijo,
stisnjene v kričeč molk.
Usoda?
stekla lisica,
zblaznela kokoš!

spomini blodijo po prihodnosti,
še nedoživeto ima otip.
hitrost je nepomembna,
cilj je lahko kjerkoli v času.
kremplji odhoda
vedno zaskelijo.
steblo hrepenenja kazi
scefrano lubje vere,
natrgano listje upanja.

negibne misli,
kot žrtve nekih tujih načrtov.
topla kri v snegu –
še en srnin srepi pogled.
ODHOD.
bo včerajšnji manj pekoč?
je bil jutrišnji dovolj gluh,
da ne zdrami mrtvih?
koliko krvi še,
da stopim zamrznjen korak?

GOVORICA POTOKA

Če potok bi govoril,
bi govoril     O strmih pobočjih,
                    o cvetočih poljanah,
                    o pticah, ki preletavajo svet,
                    o ribah, ki drstijo v njegovih tolmunih,
                    o otrocih, ki bredejo bosi po njem,
                    o otrocih, ki po njem spuščajo ladjice,
                    o metuljih, ki sedajo na rožne liste,
                    o vsem česar sam ne poznam.

KONČANO JE

Končano je.
Telefon več ne zvoni,
obmolknile so tvoje laži.
Namesto žalosti
v srcu čutim prezir.

Končano je.
Nič več hrepenenja,
le siva praznina
zajema me
v nečloveški okvir.

Končano je.
Ni več plazu
praznih obljub,
ki bi pehale me
v brezmejni obup.

NA PRAGU

Nisem več tu.
Na oblaku sivine,
lebdim.
Ne čutim ničesar,
ne veselja, žalosti, ali bolečine.
Lebdim.
Nad negibno postavo se sklanjajo
spačeni obrazi,
nerazumljive jezike govore.
Življenje odhaja,
kako ga ujeti,
nihče ne ve.
Negibna ležim,
v meni ni moči.
Ko hočem vrata oči odpreti,
že spet v globok spanec zdrsim.
In na oblaku sivine,
lebdim.

NEMA GOVORICA

Vame še zmeraj zre
dvoje oči odhajajočega,
zazrte globoko
v življenje moje biti.

Še zmeraj čutim stisk tvoje roke,
kot da se hočeš okleniti življenja v meni.

Govoriš vzneseno, tako si nekoč govoril,
toda tvoja govorica je govorica nemega.
Kaj si mi hotel povedati?
Bo ostala večna neznanka?

POLETEL BOM

Zvezde se sklanjajo,
poletel bom na najvišjo,
nabral bom njen čarobni prah,
da bo ožarjal življenje
popotnika,
ki mu klecajo kolena.

PREZRTA PROŠNJA

S pogledom si me prosil,
postoj, v oči se mi zazri,
morda odkriješ tisto,
kar v duši me pekli.

Zaman bile so prošnje,
da bi podala ti roko,
pomagala nositi breme,
ki zate bilo je pretežko.

Ti veš, da žalost moja
mi zastrla je oko,
videla jaz nisem,
da življenje zate
postalo je pretežko.

Tvoj pogled je prazen,
v njem življenja ni,
trpljenje ga je umorilo,
brez upanja na boljše dni.

Telo negibno
na odru zdaj leži,
na obrazu tvojem videti
življenja teže je sledi.

STOPIM V NOV DAN

Jutri stopim v nov dan,
zagrnem zastore srca.
Zaprl bom vrata pozabe,
nadel si bom novo oblačilo.

ŽIVLJENJE

Sem posoda
do vrha polna,
v njej ni prostora ne za strup,
ne za zdravilni napoj.
Temne sence se tiho rogajo,
ne morem jim uiti,
nimam moči,
oklepajo se me
kot pijavke,
se utapljajo v mojem življenju.

NEGOTOVA POT

Danes vesel si,
jutri potrt,
stopaš po poti,
v prihodnost zazrt.

Le kaj mi prinese
usoda nemila,
reko gorja, da
v njem bi utonila?
Prgišče ljubezni,
da v njej bi počila?

odlomek

Je rekla, da ne bi, you fucker, kdaj pisal o meni, niti o mojem stranišču na hodniku, ki je bilo vse prevečkrat zamašeno, niti o mojem klavirju in pevskem zboru ali o moji sestri, ki mož ni pofukal že deset let, niti o moji mami, ki uživa v razkošju, srečna pa ni, kot nisem jaz kljub glasbi, kljub Chopinu, kljub temu, da imam neko vrsto svobode, ki jo ne znam prepoznati, ti, mali klošar, srce imaš, pameti pa ne, pojdi, pojdi v sosednjo sobo, ta mafija, uničila me bo, nobenega miru nimam več tu na Schopenhauerstrasse, je rekla, ko so delavci iz juga podrli streho, ona, ki je ležala v svojem kotu in kadila eno za drugo palmalko, taki pšenični lasje in tenek, piskajoči glas, never like that, never, stoji v snežnem metežu, gola, sovraži to, a vendar se vda, še preden vzame sekiro in z enim samim zamahom preseka, vse, vse.

Na Ottakringu, v novodobnem getu, nič drugače kot za čase Cankarja, Kitajci,Turki in Hrvati, razpadajoča pročelja starih predmestnih hiš, na vzporedni ulici Hatelldorfer Strasee 79 mali hotel Lucia, tista mala koroška Slovenka, ki se boji svetlobe, tik pod karminasto streho se v kopalnici zračne razdalje desetih metrov, umiva Rubensova ženska čvrstih stegen in dojk, ona čaka, z Bernhardom v naročju, Sečnja, on kadi ob oknu, v izropanem malem baru pajaci iz pozabljenih pravljic, boji se, samo potem, valovanje, kot bi rezal ji dvigne nogi na ramena in jo nabija, da je ji v kotičkih ustnic nabira slina, odpri oči, glej, glej naju, ponavlja, zaman, ne premaga razdalje telesa, nepotešena, prepotena, gola obležita, ta utrujeni dvojec brez krmarja.

Ne daleč stran od smrdljive železniške postaje ropočejo stari tramvaji, na vsakem vogalu kup plastičnih odpadkov, potepuško krdelo psov brez ovratnikov, zdolgočasene uniforme brez oči, daleč ob Brankovega mosta, zadah iz njenih ust, sprašuje kako to, da nisem pripravil pijačo, na vseh vhodih kamere, botoks, napihnjene ustnice od slabih liftingov, zemljevid kože že dobro preoran, tehnika enaka, nobenih zaigranih čustev, Ana Saltana, na štantih plapolajoče majice Miloševića, Mladića in Karadžića, čaka, skoraj trpi, da mu pride, gleda v strop, v nekoliko obledele tapete, Seka, sestra moja, jebo ti konj tvoju sestru, spodaj v Savamali čaka na novo stranko, Kalifornija blues, morda bi beseda nagraužna zadela odtenek pomena, a kaj, ko je slepo oko ekrana ugasnjeno in do večera je še daleč.

Majhna, niti meter petdeset, a čvrsto utrjeno telo, lešnikove oči, temna polt, Maja, mala tetovirana ciganka, včasih petnajst, dvajset tipov na noč, tiho šepeta, noče o tem, ne sme, boji se, luč zakrita z rdečo prosojno ruto, na stenah ikone in svete podobe, na rami tatu sončnice, smeh skozi stisnjene ustnice, fuka z občutkom, spolzka kača, na trenirane mišice, spodaj Ciganček, nič kaj višji, brez treh prednjih zob, se vzpne na prste, tako, da lahko opaziš, da ima za pasom zataknjeno beretto, izza visokih betonskih zidov, sto metrov od pravoslavne cerkve, pozabljena vukojebina, vonj po znoju, vešča, ki je otrpnila pod pokrovom svetilke, kako zna ujeti ritem, kako zlahka premaga razdalje telesa, kako tiho pada sneg na belino kože, da moški zakriči in mu Maja z dlanjo pokrije usta.

Dobro se je spominjala tistega prvega dne, ko je začutila žametni zrak, pogled na solinarske strehe brez streh, ki so plavale po morju, bil je njen prvi obisk, sploh prvo potovanje potem, ko ji je umrl mož, ni mogla zaspati, slišala ju je kako se glasno ljubita, kar vzel si jo je in potem je noči delil z obema, tako mnogo let, veliko belih poletnih noči, čiste strasti, užitka in naslade, ni ga motilo, da je starejša in potem mnogo let kasneje, tik pred zimo v krvi ga je prosila, da ji ga pokaže še zadnjič, da si ga izdrka v njena usta, da ne pozabi, vse tiste noči, ki so utonile v pozlati spomina, ki je izginjal za obzorjem prihajajoče teme.

V apartmajih Stojić se že sredi dopoldneva opotekajo pijani Škoti, zunaj je krepko pod minusom in košava neusmiljeno brije, bradati puščavniški pesnik trosi laži za marmorno mizo lokala Atene, na mizi leži obesek za avtomobilske ključe, volvo, ona ga čaka, veš, več kot tri leta nisem dala moškemu, dala, dala, odmeva, množice policajev v čeladah in oklepih, plapolajo rdeče in črno - bele zastave, golobja pesnica, ki skrivaj obožuje nacionaliste ima sveže oprane lase, ne vem, reče, mar prijateljski objem ni dovolj, pravoslavna maša, padajo trupla na tleh ležijo, pokrijejo si glave z rokami, njen pomečkani obraz, počasne, pijanske kretnje, vrnila se je iz Bruck der Mura, kjer pazi na dementno Avstrijko, pleše s povešenemi dojkami, niti ne opazi kdaj se on vrne, obrne jo na bok, skoraj strga hlačke iz nje, njene misli tam nekje v deset nadstropju obmorskega mesta Varne, zaman je, zaman.

Ljudje so se smejali moj bog, ko vstopila v hotel Sto let samote, njeni ljubezni v času kolere, pismom, ki jih je zaman čakala, v noči polne lune je praskala zid z ometov, jedla kamne, sanjala o prestolu, gnezdu, vranah, med zobmi drobila steklo jutra, svetloba jo je ubila, na trg je zmetala steklenice, rože, vrata, srce in glavo, njen velik dan slovesa, peljite me počasi, naj spregledajo slepci, ooooon, njen krik je razklal nebo in srebrne lisice so naselile strehe hiš brez korenin, ki so to jutro plavale po morju, a ljudje so se smejali, moj bog!

Nagrajeni tekst natečaja Bestseller

Pod Piramido • Ameriška pomoč in rojalistični simboli • Svetli zvoki • Puška je osnovno oružje za uništavanje žive snage.

Preselitev je pričakovala z velikim nelagodjem, pred njo bi se najraje zarila v posteljo kot pred grozečo nevihto, ki se je že od poldneva pripravljala daleč onkraj Mure, na avstrijski strani, da se je razdivjala proti večeru z nenadnim viharjem in točo. V najhujšo avgustovsko pripeko, ko ni bilo nikogar zunaj in so se dolgi razpotegnjeni dnevi počasi vlekli čez ravnino enaki drug drugemu- kurje kokodakanje, glasovi pastirjev, ko so gnali živino na pašo in v mraku domov v razgrete hleve, poštar na kolesu s časopisom in pismi ,kuhanje na razbeljenem štedilniku, pomivanje posode v veliki modro pološčeni skledi- Prve pomije z mastnimi cinki je morala vliti k hrani za prašiče- moški, ki je prišel prijavit očetovo smrt, »stari so že bili, pa betežni že od vuzma,zvoniti štirikrat na dan« - Oček je takoj moral na pot, ker je bil mrliški oglednik. Vse je natanko popisoval v veliko »mertvaško knjigo« s porumenelimi listi in rubrikami še od cesarstva dalje.

Zadnji teden počitnic pa je prišel paket iz Amerike. Od strica, ki se je nekaj let po vojni iz zbirnega taborišča v Spittalu z družino preselil v Minnesoto. Taki paketi so bili povsem neosebni,pošiljale so jih dobrodelne organizacije na naslove, ki so jih posredovali izseljenci za pomoč svojim sorodnikom v povojnem pomanjkanju. Toda mamika je bila prepričana, da je vse dobrote, ki jih doma že dolgo niso videli niti v trgovini, skrbno zavil njen najljubši otrok,edini preživeli sin, rodil se je šele po smrti Ferdinanda in Franca, ki ju je pokosila »španska«, minilo pa je že deset let, kar ga je nazadnje in zadnjič v življenju videla tistega ledenega jutra leta 1941, ko se je dan po novem letu tako žalostno poslovil, in se je šestletna Ana delala, da spi, ker ni prenesla solz in objemanja.

Mama je šla z izposojenim vozičkom v skladišče po paket. Ko so ga odpirali, so občudovali zavojčke z rižem, kavo,oranžnim sirom in rumene konzerve goveje juhe ter sladkega fižola. Vrečka z rižem se je strgala, dragocena biserna zrnca so se raztresla po podu- prav vsako je bilo treba pobrati, se splaziti v vsak kot. Glavna vsebina pošiljke pa so bila oblačila nenavadnih krojev; pisane, vzorčaste ženske obleke živih barv, jopice, čudni spalni pajaci, za očeka suknja, širok klobuk in celo plašč. Ana je seveda začela takoj pomerjati, a prav ji je bila samo temno zelena svilena bluza, posuta z belimi cesarskimi in kraljevskimi kronami.

Mama ji je odstopila še veliko konzervo želatinaste kave, zmešano z vodo je potem to grenko pijačo pila več mesecev za zajtrk.

Nov dom v pritličju dvonadstropne hiše pod Piramido je ni pričakal posebno prijazno, vendar tega tudi ni pričakovala. Ni bila vajena, da bi jo kdo z veseljem sprejemal, še doma, ko je prihajala na počitnice, so bila ta srečanja hladna: »O, ti si prišla?« Tudi poslavljanje, ko se je odpravljala na vlak, je potekalo brez ceremonij, stiskanja rok ali celo objemanja.

Dnevna soba mlajšega zakonskega para je postala žrtev razmer, saj naj bi bilo dvoinpolsobno stanovanje preveliko za dva. Podnajemniki so bili zanju nekakšna kazen, vendar je bilo bolje vzeti dijaka kot koga drugega. Gospa je bila čedna, zelo redoljubna in natančna učiteljica, njen mož pa zadržan, vendar dovolj prijazen uradnik, ki se je cele popoldneve učil slovnico ali matematiko,ker je na šoli za odrasle opravljal izpite. Popoldne sta hodila krmit pujsa, ki sta ga kot veliko drugih meščanov redila v hlevčku na veliki ploščadi nasproti hutterbloka sredi mesta. Dneve po službi sta preživljala v kuhinji,kjer je bil tudi radio.

V sobi je bilo le malo njenega. Svoje obleke in perilo si je morala zložiti v nizko omarico, ležišče si je postlala na ozkem kavču ali zofi, ki ni bila veliko boljša od prejšnjih. Ženski akt na marmorni omari je spominjal na tujo minulo ljubezen s kiparjem. Vso sobo je obvladovala mogočna hrastova miza, pregrnjena z žametnim zelenim prtom. Pohištvo je bilo izrezljano in okrašeno z ornamenti in izrezljanimi okroglimi cvetovi vrtnic. V zastekljeni knjižni omari so bile razvrščene zbirke pesmi s posvetili –Dragi Ini o božiču l. —Z ljubeznijo tvoj … za dvajseti rojstni dan … in nemški romani. Sprva se jih ni upala dotakniti, vendar jih je kasneje brala vsak večer, Moderno špansko liriko, Goethejeve ljubezenske pesmi, Nietzschejevega Also sprach Zarathustra, Gosta Berling, tako hlastno, kot da počne nekaj prepovedanega, saj ni nikoli vprašala, če si sme izposoditi kakšno knjigo. Morda je bil ta občutek podoben kot pri rabutanju češenj ali pri branju tujih ljubezenskih pisem. Ana teh občutkov ni poznala, saj so junija njihovo češnjo, edino v vasi, vsako noč napadali drugi,vaški paglavci, ki so lomili veje, da so dosegli zrele plodove; ljubezen pa je pri njih doma, kolikor je kdaj plamtela, že zdavnaj ugasnila, med starima staršema je še vedno trepetal in tlel njen tih plamenček kot večna lučka na večer.

Ani je zastajalo dihanje v novi, nekako predvojni malomeščanski utesnjenosti. Trudila se je, da ne bi bila moteča, odštevala je čas, kdaj bo lahko odšla v kopalnico, da ne bi prišla prezgodaj ali prepozno. Govorili so le malo. Ko se je vrnila iz šole, se je usidrala na enega od velikih stolov za zeleno mizo, brala, pisala ,dokler je ni kdo poklical. Imela je svoj ključ, nihče je ni več nadzoroval, tudi obiski niso bili prepovedani, celo prvi dogovori za izdajanje nove revije so se pletli ledenega zimskega popoldneva za tisto baržunasto zeleno mizo. Večere je preživljala na zastonjskih stojiščih v gledališču ali na koncertih, včasih pa tudi v kuhinji, če so jo posebej povabili. Ob sobotah ali nedeljah je odhajala na Tezno, teta ji je oprala perilo in jo nahranila,popoldne pa so šli z otroki na sprehod skozi gozd v Brezje na malinovec.

Na Piramidi je nekoč stal grad, vendar o njem razen kapelice ni bilo nobenih sledov. Rada je sanjarila, da hodi po podzemskem hodniku, ki globoko pod Dravo povezuje Piramido s

Pohorjem. Na vrh do kapelice se je dalo priti med trtami skozi vinograd, vendar šele potem, ko je bilo grozdje že obrano. Kadar ji je bilo še posebej tesno, se je sprostila ob razgledu na mesto, prepasano z Dravo s pomirjujočo raztegnjeno planino. Rada je imela kostanjev drevored, ki se je na koncu njihove ulice med pravimi starinskimi vilami napotil proti mestnemu parku. Tu je vodila njena daljša pot v šolo, med drevjem, mimo malega ribnika. in veliki ptičji kletki podobnega paviljona, v katerem je ob nedeljskih dopoldnevih igrala pihalna godba.

Oktobra se je na Lenkino prigovarjanje pridružila mladinskemu pevskemu zboru v škofiji. Njena pobožnost z otroških let se je sicer že nekoliko unesla,vendar je skrivnostno cerkveno ozračje duhovnosti še vedno vplivalo nanjo, za razliko z Grki in Rimljani in njihovo- razumsko popolnostjo Kalon kai agathon (lepo in dobro) Quidquid agis, prudenter agas et respice finem! (Karkoli delaš, delaj pametno in misli na konec!) Imperativi, po katerih se je bilo dobro ravnati,a za sanjski svet med njimi ni bilo prostora. Glasba je imela veliko razvodij in stezic, ki so vodile v drugačne,zdravemu razumu nedosežne razsežnosti. Zborovodja, profesor Zafošnik, je bil prijazen,skromen, znal se je pošaliti in ni nikogar užalil, nikoli ni zmerjal pevcev z bedaki ali kozami tako kot drugi dirigenti. S pretanjeno muzikalnostjo je prisluhnil vsakemu in odkrival v vsakem glasu nekaj posebnega. Tudi Anin nekoliko zastrti drugi sopran se mu je zdel vreden obdelave. Nenavadno doživetje zanjo je bilo, ko se je nekega zgodnjega jutra razlegel njen solo pod oboki stolne cerkve,napolnjevalo jo je kot rojstvo nove pesmi, ki se je kar zgodila:

SVETLOBA

Svetli zvoki
pod oboki
so se zlili
v reko sreče.
v oknu žarek
zlat trepeče.
Tu pokoja
duša moja
je iskala, sončna luč me
za trenutek
je z radostjo obsijala.

Njen povsem tuj glas se je širil pod cerkvenimi oboki s pobožnimi- ali morda ljubezenskimi verzi Matere Elizabete Kremžar:

Tebe išče duša moja,
ko oznanja zarja dan
v duše dnu je slika tvoja,
ko se spušča noč na plan.

Še vedno je negovala svojo nesmiselno in neodzivno ljubezen kot ptica kukavičjega mladiča. Boris je ta čas zbiral sladke mestne punčke, ki jih je vodil na koncerte,veljala sta za prijatelja, vendar med njima ni bilo nič osebnega, največkrat le pogovori o prebranih knjigah in polemične razprave.

Prve dni šole si je k črnemu krilu oblekla novo ameriško bluzo,Zdelo se ji je, da se lepo poda k njenim dolgim temnim lasem. Naslednji teden jo je med glavnim odmorom na hodniku poklicala sošolka Klara, skojevka. Rekla je, da se mora z njo pogovoriti nekaj važnega.

»Veš, tovariši v mladinskem aktivu so mi naročili, naj ti povem, da ni primerno nositi bluzo z rojalističnimi simboli, ker se to ne sklada z našo ideološko naravnanostjo. «

Tako je za vedno slekla svojo lepo ameriško bluzo in spet oblekla staro bluzico z maki in žitnim klasjem, ki ji jo je že pred leti prinesel Miklavž. Pozimi pa se to tako ali tako ni videlo, saj je nosila jopico, ki jo je iz volne domačih angorskih zajcev spletla mama. Nekega dne pa so se fantje spomnili nove igre, začeli so Ano skubsti in rdeče pobarvana dlaka je frčala po vsem razredu. Seveda so vsi vreščali, ona se jih je otepala in vpila, hrup pa je privabil novega začasnega ravnatelja,k i je planil v razred, začel vpiti tudi on, povsem zmeden:

»Vaša srca so pokvarjena, zapredena v pajčevino, vi sploh niste za šolo, vsi boste dobili ukor!« Razred je onemel za trenutek, potem pa izbruhnil v smeh,bitka z angorsko jopico je bila končana, Profesor Konrad je bil pred vojno tudi pesnik. Morda je zato zajčjo dlako, ki je frčala po razredu, zamenjal s pajčevino. Pevske vaje so vedno prehitro minile. Spoznavali s so čisto harmonijo, vznesenost, žalost, lepoto. V trenutku je ubran pevski akord zatresel lestenec na stropu pevske sobe, kristalne solze so zavibrirale in zazvončkljale.

»Pozor, še en tak akord, pa bodo popokale vse žarnice in bomo v temi,« se je na videz začudil profesor, prevzet od redkega doživetja popolnosti. Le nekaj glasbenih praznikov so še dočakali,oblast je shajanje na pevskih vajah in zbor prepovedala, profesorja pa so zaprli zaradi ideološkega nasilja in organiziranja mladine v verske in cerkvene namene.

V umirjeno klasiko latinskih tekstov in grških slovničnih fines je rezko udaril predmet predvojaška vzgoja. Razred je mlademu neizkušenemu predavatelju prizadel mnogo grenkih preizkušenj. Tako je Štefka na lepem vstala in s kar najbolj naivnim glasom vzkliknila: »Tovariš profesor, prosim, napišite nam to na tablo, ker ne razumemo srbsko!« In nesrečni fant je po tabli s kredo zacvilil ter napisal besedo z nerodnimi tiskanimi črkami. Zardeval je in se potil, skušal je biti strog in učiteljski, zahteval je učenje na pamet. »Kaži mi sve o puški!« Ana se je naučila prvi stavek: »Puška je osnovno oružje za uništavanje žive snage!« »Neprijateljske,« je dodal predavatelj. »Sedi, drvo na drvo!«

Na naslednjo uro je »tovariš« prinesel tri puške in eno razstavil-. Drugi dve je razstavljal razred. Na koncu je ostalo na klopeh polno železja, ki ga niso utegnili sestaviti. Ker je vmes minil že odmor, je učitelj vse zbasal v svojo torbo, nesrečne puške pa so ostale razorožene. Naslednji teden so morali na šolskem dvorišču streljati v cilj na obzidju, glavni šolski sluga pa se je jezil zaradi lukenj v zidu in obstreljenih sadnih dreves. Ana je ustrelila samo enkrat, vendar jo je puška sunila v ramo, da se je modrica poznala še štirinajst dni.

Čisto novi prijatelji. Kdo pa še danes piše o vitezih? Profesorja ne damo! Danes bi že vsak rad študiral!

Sredi mesta, na Partizanski cesti, ki so jo predvojni meščani še vedno imenovali Aleksandrova, so uredili prostorno čitalnico pod študijsko knjižnico. Tu je bilo shajališče vseh, ki so se želeli srečati, prebrati časopise in tudi ruske revije, pisati naloge ali se učiti. Tu se je dalo dogovoriti, kam se gre zvečer s klapo štirih ali petih, kdo bo gostoval,kaj se dogaja v mestu. Ana se je družila z Leo, Gigom, pevcem in recitatorjem Joškom, z njegovo sestro Majdo in sestrično Božo. Včasih se jim je pridružil tudi glasbenik Boris, če ni imel boljšega zmenka. Odhodi z gledališča so se včasih zavlekli za celo uro, saj so vedno sproti kritizirali predstave in se zabavali zaradi nepričakovanih pripetljajev: v Eru z onoga sveta so pevci skoraj podrli drevo, Rusalka, ki je plezala na vrbo, je bila gotovo že v sedmem mesecu nosečnosti, v Traviati je družba nazdravljala z lesenimi čašami, ki so ob ariji Izpraznimo, bratci, kipeče čaše zvenele kot južnjaško trkanje ob les za srečo. Oh, in povodnemu možu se je odlomil kos kamnitega vodnjaka, brat Valentin v Faustu je sestri v spomin poklonil veliko pasjo značko …

V čitalnici je k Ani prisedel temnolas čeden fant, vedela je, da ni z njihove gimnazije. Z njim je bil tudi prijatelj. Seznanili so se, sedmošolca iz realke sta bila pesnik Slavko ali Slavc in njegov prijatelj Stanko.

»Ti si torej tista Ana Sever, pesnica, bral sem tvoje pesmi v Brstju, kaj naj rečem, kar dobre so!« Se kje dobimo?Lahko bi skupaj nastopali, kaj ko bi skupaj priredili literarno-glasbeni večer? Saj poznaš Julijana? Pa Vanča in Janka? Ivo Leskovec bi lahko recitiral tvoje pesmi, veš, dober je, tako liričen, vpisal se bo na igralsko akademijo.«

Od množice Slavčevih prijateljev je s plesne šole poznala Julijana, bil je uglajen,prijazen, rekel ji je, da bo postal slikar, saj ga zanima predvsem umetnost. Ko sta skupaj plesala, ji je bilo vedno nerodno, počutila se je kot škrat pod sončnico, saj je bil visoke postave in se je vedno sklanjal malo naprej. Pripovedoval ji je o kulturnem utripu na realki, prinesel ji je revijo Mlada misel, kjer je prebrala Slavčeve pesmi,vedre lahkotne, in duhovite Stankove epigrame.

Dobivali so se v parku, pri Treh ribnikih in v njeni tesni sobi. Neopazno se je med njimi razraslo prijateljstvo. Slavc-Slavko Jug in zajedljivi Stanko sta Ano vzela za tovariša, enakovrednega soustvarjalca, in to je bilo zanjo novo,lepo, nepričakovano, saj je med šolskimi soliterati doživljala veliko sovražnih, morda nevoščljivih udarcev. Kmalu so ji poočitali: »Ti pa se zadnje čase družiš z realčani! Si zato tako domišljava?«

Takrat je nastala njena pesem Vitezi.

Na konjih blestečih jahajo,
Plašči po zraku jim mahajo,
V soncu jim grive plešejo,
Iskre pod njimi se krešejo –
V prašni daljavi, v beli megli –
A ko so v diru do nas prišli,
Trudni so, bledi in žalostni …
Pa je resničnost mimo šla,
v dalji ostala je prazna megla.

Ko je brala to pesem, so bil na sestanku zbrani tudi drugi literati, Slavčevi znanci, dijaki in drugi mlajši pisatelji in pesniki, ki jih je kdo ve kako privabil Slavc. Med njimi je bil tudi Palko, zaposlen v knjigarni, ki je pisal pravljice o žalostnih kraljičnah. »Od kod pa si vzela te viteze? Kaj si hotela s tem povedati? Le kdo pa še danes piše o vitezih!«

Skušala mu je razložiti, kako si slikamo prihodnost v bleščečih barvah, ko se pričakovanja uresničijo, pa spoznamo klavrno vsakdanjost. »Zakaj pa tega nisi povedala tako?«

»Ker potem ne bi bilo pesmi!«

Literarno glasbeni večer se je uresničil v mestni dvorani zunaj šolskih meja. Kar naprej so se vrstile tudi šolske proslave s kulturnim programom,gostovanje na klasični gimnaziji v Ljubljani in literarni večer Ljubljanskih kolegov v Mariboru, Za šolo je začelo primanjkovati časa-sledil je opomin pri matematiki,tudi divje skupinsko učenje ponoči pred matematično šolsko nalogo ni prineslo pozitivne ocene. Ani so v »pravih« revijah začeli objavljati pesmi, z novimi prijatelji pa so kovali načrte, da bi osnovali svoje glasilo, ki ne bi bilo šolsko, ampak bi povezovalo vse literate vseh srednjih šol na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju. Večere so preživljali v novem mladinskem klubu v vili pri parku. V tem praznem prostornem stanovanju je bilo nekaj miz in precej stolov, v kotu pa so bile prislonjene velike zastave za parade. Tu si je našel zavetje sedmošolec Peter, ki se je odselil od staršev in skušal živeti samostojno kot boem. Zavit v pisane zastave, tudi tiste s srpom in kladivom, je dvorani Svobode prespal marsikatero zimsko noč. Takrat je začel pisati prozo, vendar drugače, kot so takrat pisali. Realizem se mu je tako kot v resničnem življenju umikal v irealnost in modernizem.

Tam so razpravljali o sodobni literaturi, kolikor je bila dosegljiva v prevodih. Slavko in Stanko sta prisegala na Steinbecka in v pogovor vpletala duhovite odlomke iz Polentarske police ali Ulice ribjih konzerv.

Izšla je Kocbekova knjiga Strah in pogum, za njo pa se je začelo prašiti. Ko je Ana knjigo prebrala, se ji ni zdela nič nenavadna, pred tem je že brala Dostojevskega, Kocbekov tekst pa je bil prvi, ki je legendarni partizanski boj popisoval psihološko poglobljeno skozi doživljanje posameznikov. Vendar je knjiga povzročila kulturni vihar, kritike so prerasle meje verjetnosti, prav tako pa so pustile hude posledice avtorju, ki je iz tovariša postal izdajalec. Na klasično gimnazijo so poslali predavatelja s komiteja, ki naj bi dijakom strokovno pojasnil zablodo in izdajstvo prej dobro zapisanega pesnika, pisatelja in partizana Edvarda Kocbeka. Knjiga je potem krožila med sošolci, da so jo prebrali še tisti, ki za branje sploh niso bili ogreti.

Klasična gimnazija ni bila politična šola, veljala je za starokopitno, nesodobno, nekateri so menili, da jo je treba ukiniti, češ da danes nihče več ne govori starogrško in latinsko, tako je v govoru poudaril znani vplivni politik. Začeli so se čudni pretresi. Najprej so izključili iz šole nekaj dijakov, ki so jih obtožili protidržavnega delovanja, nekatere pa povezovanja z jezuiti. V Aninem razredu sploh nihče ni vedel, da na gimnaziji deluje še druga ilegalna literarna skupina, ki izdaja svoje glasilo Iskanja. Iz šole so vrgli enega najbolj priljubljenih profesorjev ker je bil veren, temu so rekli »zaradi ideoloških razlogov neprimeren za vzgojo mladih intelektualcev v socializm.« Po hodnikih v gornjem nadstropju so se drenjali dijaki ,kot bi rojile čebele in zahtevali, da njihov razrednik ostane. »PUSTITE NAM PROFESORJA K, HOČEMO SVOJEGA RAZREDNIKA, SMRT FAŠIZMU! ŽIVLJENJE DAMO, PROFESORJA NE DAMO!« Med skandiranjem so prišli miličniki, profesorja so aretirali in odpeljali, češ da je nahujskal dijake proti oblasti.

Druge dijake so razredniki morali spraviti v svoje razrede, vladala je zmeda, nihče ni upal ali hotel ničesar spraševati …

Odpuščeni profesor, ki je moral skrbeti za družino pa si je poiskal delo kot pomožni zidar-podavač.

Z učiteljišča se je razširila novica, da so iz šole izključili več kot trideset vernih dijakinj. Pobožne ženske vendar ne morejo ustrezno poučevati otrok za socialistično družbo!

Mnoge so se vrnile domov, na deželo, nekatere, bolj pogumne, pa so se pogojno vpisale v gimnazijo, kjer so morale kasneje opraviti manjkajoče izpite. Ena med njimi je čez leta postala sodnica višjega sodišča, namesto da bi bila učiteljica na vasi. .

Anina mama je izgubila službo, ker so ukinili njeno zadrugo. Usahnil je skromni znesek, ki ga je pošiljala hčeri za stanovanje in hrano. Nekega dne jo je med kosilom v dijaški menzi poklicala upravnica, ker v začetku meseca ni plačala hrane, dolg pa se je nabiral. V zadregi ji je Ana pojasnila,kaj se je zgodilo in da bo vse poravnala kasneje. »Pojdi v center Rdečega križa in zaprosi za pomoč. Tam imajo tudi svojo menzo, lahko boš obedovala pri njih, pri nas pa od danes ne moreš biti na hrani. Jaz moram imeti vse račune pokrite, ko pride inšpekcija!«

Naslednji dan je s težkim srcem potrkala na vrata Rdečega križa. V pisarni so sedele tri zajetne starejše gospe, najbrž človekoljubne prostovoljke. Ana je izjecljala, zakaj je prišla, da ni iz Maribora in da mama nima več službe.

»Kaj te ni sram? Taka velika, močna punca si, kmalu boš stara osemnajst let, pa prosiš za pomoč, pojdi delat! Danes bi res rad že vsak študiral, kam pa pridemo! Zakaj pa ti oče ne plačuje, je ušel?«

»Moj atek se ni vrnil s koncentracijskega taborišča. «

»Gotovo imaš invalidnino po njem!«

»Ne,ničesar ne dobivam. Hvala za prijaznost!«

Globoko je vdihnila sveži dravski veter. Samo da sem zunaj!. Kot labodi in divje race na obrežju.

Od nekod se je prikradel Jezusov govor: Ne skrbite, kaj boste jedli in s čim se boste oblačili! Poglejte ptice pod nebom in lilije na polju …

Te neumne solze! Pa še robčka nimam! Čisto prav mi je, kaj pa se plazim okrog in prosim kot pes! Zravnala se je, od Drave je pihal svež, že oster veter. Nisi prva,ki spoznava lakoto! Nekaj bo treba narediti! Občutila je žalitve kot pljunke na obrazu. Kje so pesmi in svetloba, ki sije iz njih, kje literarni večeri z jasminovimi šopki, priznanji? Kakšna nadarjenost neki! Najbolje, da greš domov in si poiščeš delo na kmetih, tabrh

Čakalo jo je mamino pismo:

Domačim so odvzeli tudi nekoč cerkveno njivo, ki so jo obdelovali že petdeset let in jo je ljudska oblast po agrarni reformi dodelila njim, kmalu pa je ta sklep preklicala; ker nimajo osnovnih sredstev za obdelovanje zemlje (konj in vozov,) do lastnine ali do najema njive niso upravičeni. Na kmetih so bile obvezne oddaje, ustanavljali so kmetijske zadruge, kjer naj bi bilo obdelovanje zemlje skupno. Ana je ljubila naravo, poznala je vsako drevo, rože in trave,motike in lopate pa ni nikoli izkusila. Domači vrt je oboževala,med počitnicami je ure in ure presedela v sadovnjaku ob knjigah, a na gredi je pred leti posadila le nekaj narcis, ki jih je prinesla s sprehoda ob Muri, kjer so za čudo po travnikih cvetele prav take kot nekje na Golici. Živela sem kot nekakšna zasanjana revna gospodična iz starinskega romana, se je posmehnila sama sebi.

Kaj naj počne na kmetih? Konje je- bolj od daleč- imela rada, krav se je bala, prašičev ni posebno marala, in klanje ji je zbujalo grozo. Mesto pod Pohorjem jo je že uročilo z obljubo, da so nekje še druga, večja mesta, ki jih bo nekoč lahko videla in občutila njihov utrip, Za vrnitev je bilo prepozno, za vračanje še ne.

Premakni se že senca, premakni in mi ne zastiraj pogleda, na blag košček neba, kjer je izpis tistih dni, ko sem imel srečo, da sem ujel veter v zdravo jadro. Nenaravno se ti zdi, da sedim po cel dan pod starim hrastom in molčim. Molčim pač, za zdaj, za te dni, ko vročina tolče z vsemi svojimi orožji; čutim jo v kosteh, da … Nek strasten ogenj se mi nabira znotraj in preganja mravljince, ki so se v vseh teh letih nabirali in gomazijo, vse gor do lobanje, kjer je doma misel na tiste dni. Naj ti povem, moleduješ. Ne, ker tvoje oči nosijo imena vseh tistih ulic, kjer sem polagal stopala, da bi prišel do nekega cilja; takrat nisem vedel, da je to moj cilj. In potem sem videl neko luč v vodnjaku na kraju, kjer je stal en sam star hrast, tak kot ta tukaj. Moledovanja so bila na njem, se mi zdi … in star vran, ki je kričal v dneve, razpeljane z oblaki. Premikal sem se le malo, le toliko, da sem dosegel vrč vode, s katerim sem skušal odžejati žabo v sebi, strašno, zeleno, ki se je napihovala in grozila, da se mi bo razpočila. Takrat še nisem vedel, da boš ti šla čez sipino poletja in nesla svoje severnjaške oči daleč onkraj starih oljk v globoke mastne sence na obrežju tišine. V tistem usodnem dopoldnevu si šla nekajkrat tam mimo in z vzdihi nesla svojo preteklost na razžerjavljeno rumeno plažo, kjer so urbani romarji prestajali hude opekline, kdo ve za katero novo vero … In ti si mi namignila, da bi se mi lahko pridružila v senci pod starim hrastom, kjer je počivalo truplo moje duševne hiše. Nisem sprejel vabila, takrat še ne. Morda tudi zato ne, ker me je nagovarjal star hrast, da naj se pregrnem z molčavostjo in naj odsanjam svoje bolečine. In sem sanjal, da … Skozi misli se mi je vila kača spomina, tako prekleto stara, sluzasta in lena. Prav počasi je levila nove in nove slike. Z neko mokroto v očeh sem videl dečka, ki išče sonce v vrbah, v smrekah, v gozdni temi, v maminem krilu, ki diši po hlevu … In spet sem videl dečka, ki se nenadoma zave, da so njegove noge pohabljene, čeprav poskočne, hitre, pa vendar. Neštetokrat si je ogledoval svoje zverižene prste na nogah in se čudil, kako drugim dečkom lepo rastejo prstki na nogah, njegovi pa … Skakal je po lužah skupaj z njimi, gazil sveže kravjake in si brisal nogi v roso … Zasmehovali so ga. Bolj kot je rasel, bolj ga je to peklo in vleklo v skrivanje. In potem se mu je skrivanje sprevrglo v strašno zanemelost med gozdnimi sencami. Velikokrat so ga iskali in klicali, on pa je tišinil v grmovju in si želel, da bi izginil. Rad bi bil nič, popoln nič. Takrat še ni vedel, da si je ostrgal dušo s to kovinsko krtačo večnih bežanj. In šel je ta deček čez gube časa, dokler ni s solzami izjokal otroka iz sebe in je postal hodec po robu svoji nagonov. Zdelo se je, da se je v njem vzgojil prav poseben gon, gon po skrivanju. Nanj sem naletel na obali, kjer je njene boke oblilo sočutje in me je vzela v noč za erotično popotnico do jutra, ko je v meni videla preteklost svoje bodočnosti. Pot sva z izjokanim dečkom skupaj pila in iskala možnost, da bi odkrila ladjo, ki naju bi odpeljala v deželo rosnih mladenk, ki so samo za to tam, da ti dajo čutnost, brez vprašanj, brez besednih nadlegovanj, samo nasmeh in roke, ki spletejo začasno pozabo. Pa je deček v njem spet zajokal in se odselil v noči, nekam onkraj ločja, kjer so murni začrkovali tišino in je luna plaho lizala stare makadamske poti speljane v napol mrtve vasi. Čez nekaj dni sva se spet našla na pomolu, ko sem prepeval v veter pesem o črnem metulju, ki mu luči sežigajo krila. In prav tako sem se tudi sam takrat počutil: zdelo se mi je, da se zaletujem v neke luči, ki se jim reče nagon in me to vedno znova sežiga. Ne vem, kje sem tiste dni pobral filozofijo, da je vagina grobnica za moškega. In od takrat so se mi ženske zdele samo lepa smrt. On pa mi je govoril o svetosti ljubezni, ki da je presežek mesa … Takrat nisem vedel, da on pred ženskami beži zaradi tistih svojih nog, obutih v stare adidaske … Bolščal je nekam v valove in mi govoril, ja, še slišim besede, še: Stari, a si kdaj razmišljal o tem, da je tvoj namen samo v tem, da si reproduciran, potem umiraš. Če ne boš reproduciran, boš prav tako mrtev, a nikoli več živ. Ženske, z njimi je isto, samo, da so one vaba za tvojo smrt – ženska je smrt za moškega, je. Saj spermiji umrejo v njej, a ne … In praviš, ljubezen, daj no. Vitezi, ki so nabirali robčke dam in se pred njimi razkazovali v čudoviti bojni opremi, potem pa tisto suvanje s palicami. Ja, kaj pa počnejo danes, kaj …? Šopirijo se z avtomobili, jahtami … vse je isto, da bi bila ljubezen spet romantična. Ljubezen je obleka nagona, to je. Preprosta ljudstva jo še nimajo, še ne … Ah, vem, zakaj je tako govoril v tisti slan veter, ki je počasi zibal privezane čolne in gnal morje pod moja gola stopala, in on se je tudi sezul … Takrat sem videl tiste prste; na desni je bil prst zvit čez nožni palec, ostali prsti so bili pokrčeni, na levi so bili vsi prsti pokrčeni – nobene estetike, res ne, ampak njegov obraz, še ves deški, oblit z mesečino in dolgi lasje – ja, lahko bi ga celo poljubil tisto noč, lahko bi ga, tako me je privlačil, res. In nisem se čudil, da so ga nekatere punce naravnost oboževale zaradi te njegove zasanjanosti, te posebne miline in tistih bogatih mesnatih ustnic. Ja, še sam sem jih žele tisto noč čutiti. Prijel sem ga za roko, kot da bi prijemal dekle … Sočutno sem mu rekel: Ej, stari, ne sekiraj se, če hiša tvoje duše ni popolna; veš, v Afriki sem spoznal, da v vegastih kočah živijo najbolj plemenite duše … Do jutra se mi je izlival; metal je svoje trpinčenje v mrmravico valov in me spreminjal v preklinjevalca človeške zlobe. Razlagal mi je, da ima nek posebne sindrom, Marfanov sindrom, da bo mogel z leti na operacijo aorte, da … In celo nekaj znanih osebnosti je preživelo s tem sindromom, De gol, Lincoln, Lennona so ubili, pevec neke pank skupine je umrl na odru, ker ni hotel na operacijo. Ko je bil v Tibetu, mu je nek svečenik rekel, ko je videl njegove noge – Buda zaznamuje svoje … Lahko bi se reklo tudi drugače, Bog označi svoje preroke, svoje množitelje besed … Pa nisva bila verna, kje pa, ne on in ne jaz. In govoril mi je tudi o svoji prvi ženski, o profesorici … Potem sva bila dolgo tiho, ker sem začutil, da je čas za oddih od zgodb. Od nekod so se vzeli pozni žuristi s kitaro. Posodili so mu jo. Kako je igral na pomolu, zakrit z dolgimi lasmi, ves usločen, ampak strune so jokale z vetrom, res … Od takrat je zame samo izjokan deček, ki lebdi nekje ob meni, vedno, kadar padem v te svoje samote, ki so mi čedalje bolj ljube. In zdaj potegne veter, tisti sladki poletni veter, ki ziblje lahka krila deklet, razcvetelih v evforijo nagona. Nad menoj stari hrast prešteva padle zvezde in mrmra nekaj o tem, da sem postal hodec za lastno senco in da je čas, da sedem v dom svoje iluzije. Smeje se mi, ko mu navržem, da so me premamile lesketavice v nekih očeh. Odgovarja mi, da sem samo preobleka nekega sanjača, ki hodi po labirintu lastnih zablod in da sem pozabil, da sem svoje valove hrepenenj poslal na napačno obrežje. Tiho sem in čakam, da se čez sipino prikaže ona, ki bo nesla popoldan v naročju, popoldan mojega življenja … In potem zaprem oči in sanjam, sanjam. Nenadoma postanem čudna roža, še ne videna v teh krajih. In neke bele roke se izvijejo iz mraka in me utržejo. Nič me ne boli, nič. Vidim, kako moj zeleni sok odteka dol po steblu in se zbira v ogromno zeleno kapljo, skozi katero se pretika en sam večerni žarek sonca, srhljivo oster in lep. Nekaj časa lebdim v zraku in se žalostno oziram dol, kjer sem rasel. Ostanek stebla je zeleno bel in iz njega mezi sok, prav počasi mezi in se peni. Roke me zavrtijo, da sem ves omotičen – nova igra zame, vrteti se, vrteti se … Znajdem se ob mogočnem boku, ženski bok je to. O, in belo krilo! Hitro me odnaša nekam proti avtomobilu. Nenadoma vse te stvari prepoznavam, vse mi je tako znano, kakor da sem to enkrat že doživljal. Vonj večera raste. Slišim murne in škržate. Sonce je že padlo za rob ravnine in sence so izginile. Poletni mrak se počasi vlači za nama. Krilo šumi in ženska nekaj govori nekomu po mobilnem telefonu: Ja, res je čuden, kar naprej ima neke izpade, ne vem … Pravi, da je zaljubljen vame … Kako mora to reči šele po treh tednih, kako? Ni, ti rečem, ni … Kaj … Ne, ne vem, v sebi nisem še razčistila. Drug drugega mečeva dol iz FB – ja, ja. Kaj pa vem, če ga ni, ga pogrešam in to je to. Ne vem, zdaj sem že v službi, ja, dopusta je konec. Bom čakala, bom videla. V nedeljo je spet norel, ja. Vedno isto, najprej me nekam pošilja, potem me prosi za prijateljstvo. Najbrž ne ve, kaj bi sam s sabo, pa z mano tudi ne. Ne, ne, nič še nisva imela, ne. Zadnjič me je objel, pa sme ga grobo zavrnila, se ti zdi to prav? Kaj? Ja, vem, avšasto sem se vedla, vem. Bojim se z njim zaplesti, res. Ja, sej je kul tip, za debato in to, samo … Kaj? Ja, ti pošljem fotko, ja. Ne vem, ne vem, zmedena sem, res. Dobro, poklicala bom, ja. Ko prideš dol mimo, se ustavi na kavi … Glas se izgubi v grmovju ob poti. V avtu diši po neki dišavi, ne vem, nekaj umetnega je. To mi ne paše, res ne. Odvrže me na zadnji sedež in zaloputne vrata. Zdaj čutim, da umiram, da se sušim v neko večnost. Zakaj me je sploh utrgala, zakaj? Slišal sem že, da delajo herbarije, da ter stisnejo med liste in si potem tam za celo večnost. Me čaka to? Joj! Ves omotičen se zbudim in poslušam veter zgoraj v hrastu. Pogledam proti sipinam, če je sonce že postrgalo popoldansko vreščanje otrok … Še slišim oddaljene klice, ki najbrž kapljajo sem gor prav dol od kopališča. Preložim se na levi bok, da bi še malo poležal in premislil, kaj naj nesem v noč, katero zgodbo. In spet je ob meni objokani deček z rdečo žogo, s tistimi čudnimi prsti na nogah. »Kaj delaš tu?« ga vprašam. On se pa nasmehne in živčno premakne žogo pod levo pazduho. »Nič, gledam te, kako spiš,« reče z rahlo hripavim glasom – to bo od mrzlega sladoleda, pomislim. »Saj vidiš, da ne spim,« mu odvrnem in se vzravnam ob deblo. »Zakaj nisi dol v svoji skupini. Spet si jim pobegnil, kaj? Skrival se boš?« mu roteče rečem. On je pa kar tiho in me žalostno gleda. Presune me ta pogled – to je pogled nekoga, ki se mrtev rodi. Potem sede poleg mene in si da žogo pod vzglavje. Posmehne se in zdaj vem, da bo spet kakšna njegova zgodba. Pri njem me čudi to, da ve vse svoje zgodbe, tudi tiste, ko je enkrat že bil odrasel, zdaj pa je spet otrok, pod starim hrastom v zaledju morja, kjer čakava na prihod nje, ki nosi bel prt popoldneva, opran s solzami trpinčene ljubezni. Začetek avgusta je in prekleto vroč, zdaj šele čutim. Pot mi mezi po debelem trebuhu in se nabira v kotanji popka. Vrč vode je že zdavnaj prazen, me strese … Mar ni omenjala, da bova lepila vrč … Razbil se je še preden se je uspel postaviti pokonci in se napolniti z vodo hrepenenja … Malemu rečem, naj steče dol k tanki niti studenca v grapi in naj napolni vrč, pa da naj pazi na robide in trnje. Prime vrč in steče. Primem žogo. Kako je vroča, pregreta s soncem, majhno vroče rdeče sonce. Za hip se mi zazdi, da se takole žoga Bog, ko je zamišljen in se smeje, tisti majhni kroglici in človečkom. Mali je kmalu nazaj, ves popraskan in smrkajoč, očitno se je napil vode – pa ja ne bo spet dobil angine, tako kot lani, ko je bil tu v koloniji na taborjenju. Poda mi vrč. Nekaj mrzlih kapel kapne na moje prerezane prsi, ostanek operacije … Kaplje me zapečejo; to so njene mrzle solze, me zaskeli v glavi. To so solze nje, ki je v jutru šla čez senožeti in nesla mleko noči v rjast sij nad morjem, kjer so galebi šivali mrežo vzdihov. Dolgi hladni požirki mi odplaknejo sanjavico v glavi. Zdi se mi, da se zdaj bolj tu, kot kdajkoli prej. Vse je tako nenavadno in resnično, deček, hrast, požgane stare trave, grmovje, razbeljeni kamni in tam spodaj bučljivo morje, ki umiva trudna telesa. »No, boš kaj rekel,« rečem in se ozrem po njem. Smešne modre kopalke so mu skorajda pretesne; elastika se mu zažira v plitev trebuh in koščene boke. »Ja, a ti povem zgodbo, o … o, Manji.« zavzdihne in si prekriža roki v dolbini trebuha. »Manji?« se začudim. »Nje pa še ne poznam,« mu odkrito rečem. »No, pas začni. Če bom vmes zadremal, me pa dregni, prav.« Nekaj časa je kar tiho in menca s tistimi smešnimi prsti na nogah – če bi to bilo danes, mislim, če bi zdaj bil tak otrok, bi ga najbrž operirali, ampak on bo z večerom izginil, in ne vem, kdaj ga bom naslednjič srečal, ne vem … »Ja, to je bilo, ko sem bil star nekaj čez dvajset let, tam enkrat. Dobil sem začasno službo v nekem skladišču in ona je delala v pisarni, Manja. Lepa je bila, polna, taka, res baba. Velike prsi je imela, to sme hotel reči. In kolikokrat se je zaradi tega celo pritoževala, celo … Ne, saj človek ne more verjeti, celo na operacijo je pomišljala. Ja, pa sva klepetala, večkrat. Sedel sem tam in jo gledal in gledal … Kadra je bila v krilu, sem bil ves nor od želje, da bi, saj veš kaj, no. In nekega dne sem jo videl v našem bloku. Oba sva bila silno začudena. Izkazalo se je, da jo je porival moj sosed. Spoznal jo je na nekem plesu in … Ne, ne, nič nisem bil ljubosumen, saj takrat še nisem bil zaljubljen. Potem sem jo nek meglen dan povabil na kavo. Šla sva, dolgo sva klepetala, dve uri in še več se mi zdi. Stanovala je pri neki ženski v Trnovem. Smešno, kadar sem jo klical, sem vedno rad poslušal coklanje njenih težkih cokel. Tot, tok, tok, dol po stopnicah, v tisti stari vili. In potem je odšla, ker je začela spet študirat na ekonomski fakulteti. Nekajkrat je še prišla tja v naše skladišče, v rdeči bundi in visokih črnih škornjih, vsa razgreta v obraz, v očeh pa čudne sanje. Priznala mi je, da piše pesmi, jaz sem jih tudi že takrat, da. Nosila mi je tiste pesmi v pisarno, kjer je prej delala, kajti zdaj so mene tja dodelili in sicer samo za popoldan, dežuren skladiščnik, bedno. No, pa je prihajala, vsak drugi dan, potem že vsak dan, tudi k meni domov je šla, pa ….Saj boš razumel, nič ni bilo med nama, nič, prav nič. Prišla je tam mimo s kupom knjig in zapiskov, z mlačno svetlobo v očeh, z vsemi tistimi sanjami, ki so se koprenile nad tišino njenih kočevskih gozdov, o katerih mi je tako rada govorila. Objemala me je z neizrekljivo melanholijo. Včasih sva dolgo kar molčala in se gledala; ko pa je odšla, je za njo ostajal vonj njenih sokov, jaz pa na stranišče in, saj veš … trenutno olajšanje je bilo hitro in silovito, včasih tudi po dvakrat zaporedoma. Potem sem ukročen premetavala papirje v pisarni, požulil sendvič, spil kavo, ki sem si jo v termovki prinesel. Z radostjo mi je pripovedovala, kako je v bližini železniške postaje našla zapuščenega mačka in ga je čez vikend odnesla dol na kočevsko k mami … Poklical sem jo tisti večer in mi je ponujala mačje predenje … pa sem ji rekel, da bi raje jaz bil v njenem naročju. Potem je bila dolga tišina, ujeta v jesenske megle njihovih gozdov. Takrat sem fantaziral, da hodim z njo po razkošnem jesenskem gozdu, da pod nama šumi listje, da se drživa za roki in se ustavljava ob deblih, se poljubljava, dokler ne prideva spet nazaj na cesto. Celo tisto jesen so me oklepale takšne sladke sanje. Zima jo je polagoma odnašala. Obiski so bili redkejši, pogovori vse bolj mlačni in njene oči … izgubile so sanje. Postale so bolj trde, zahtevne, bolj srkajoče, da … Včasih me je res zagrabila panika, da me hoče kar prebosti. Takrat, v tisti zimi, sem v sebi zgradil filozofijo, da je ženska za moškega smrt … Kadar spermiji zaidejo v njo, umrejo, saj tudi drugače, ampak … Ženska moškega izpije, ga predela v novo drugačno rast. Ko sem kasneje zrelo gledal na to filozofijo, se mi je zdelo, da sem prav lepo oblekel svoj strah, vse svoje komplekse in nevroze. S tem sem tudi opravičil svojo neaktivnost v zvezi z njo. Tudi odhodi na stranišče so skrajšali, poniknili … Na pomlad pa me je spet razvnela, pravzaprav že februarja, ko mi je za rojstni dan prinesla eno samo lepo oranžno gerbero in … ne, nisem jo poljubil. Trepetaje sem prijel tisto rožo in gledal strašno lepoto v njenih lesketavih se očeh; takrat se mi je zdelo, da tako gleda neka zemeljska dokončnost, da je tam konec, ki je v vsakem orgazmu; da, vsak orgazem je kratek konec, ko se svetloba življenjske moči razdrobi. Šla sva v kino, se lovila čez sneg, se smejala, vendar … Ostal sem za ledom svojih strahov, stisnjen v smešnega pajaca, ki se sloči nad njeno lepoto, ko jo pobira iz snega. Videl sem, kako so vojaki žejno pili njene velike prsi, ko sva sedela v avli kina in si je slekla rdečo bundo. Popravila si je rumen pulover, da so se tanke kite volne napele čez grbine njenih zares velikih prsi. Najbrž jih je namenoma nekoliko iztisnila naprej, se nekajkrat vzravnala, da bi pokazala svoje obilje. Jaz pa nič, zapredal sem jo v plehek pomenek o načinih snemanja o podobnosti filmske kamere s fotoaparatom. In takrat sem jo tudi navdušil za fotografijo. Saj veš, to so bili časi, ko so bile te stvari še drage in nerodne. Po tistem se nisva nekaj dni videla – gledala sva bebast film, neko povprečno dramo. Dobro, bila sva skupaj, blizu … Če bi vsaj roko zapeljal na njena stegna, če bi … Vedel sem, kaj bi lahko naredil, ker sem to že počenjal z dekleti, ki jih nisem ljubil, neke slučajnice pač, ampak ona … Ko sva šla nazaj proti mojemu stanovanju, se je megla razkadila in luna je na naju milo gledala. Stala sva na postajališču mestnega avtobusa in se menila o tem, kam bi lahko šla na potovanje, kar tako, da bi šla skupaj … Na potovanje!? Midva!? Gledal sem njen razgret obraz, bogati ustnici, oslinjeni … in spuščeni rjavi lasje. Z jezikom si je omočila spodnjo ustnico, v očeh ji je mignila bleščavica lune. Težko je zavzdihnila in se naslonila na steber čakališča. Najbrž si je takrat mislila: Kakšen čuden tip, kako je rezerviran, kako je neroden, čuden … Zakaj se me vsaj ne dotakne, poljubi … Počakal sem, da je šla na mestni avtobus. pomahala mi je z razprtimi prsti in se še enkrat divje ozrla po meni, res divje, z jeznim zamahom dolgih las. Jaz pa sem zmeden šel domov, gledal luno, ki skušala umiti umazanijo snega in se hitro pobral gor v stanovanje, kjer me je čakala gerbera. Poiskal sem steklenico od soka, jumbo, smo mu rekli, nalil vodo in vanjo dal gerbero. Vidiš, od takrat ljubim gerbere, od takrat … Dostikrat sem se zalotil, kako stojim pred cvetličarno in jih obožujem. enkrat se je celo zgodilo, da me je cvetličarka prestregla z očmi, lepimi, oh ja … Šel sem noter in se pozanimal, koliko stanejo. in ker je bilo že nekaj minut do sedme zvečer, ko so cvetličarno zaprli, mi je dve podarila, rekoč, da bi itak težko zdržale še nekaj dni. Celo v bel papir mi jih je zavila. In bil je december, vesel december. Premražen sem jih prinesel domov in jih dolgo gledal, samo gledal. Čudil sem se živi barvi, ki je tako zasijala iz papirja. Spet sem poiskal neko steklenico s širokim grlom. In tisti večer je zazvonil telefon, bila je druga, bila je Aleksa, ki je na kratko skočila v Ljubljano. Prinesla je nekaj Istre s seboj. Cel večer mi je razlagala, da je našla dom v stari hiši pri ostarelem domačinom, da je med njima skorajda dvajset let, ampak, da je dober in pošten. Celo to mi je povedala, da se najraje ljubita na stari kandregi – na starem stolu, ki tako obupno škripa in vmes vzdihujeta. Potem on pokadi pol pipe in dolgo gleda v ogenj v starem kaminu. Žena mu je mlada umrla, sama je tako hotela … Včasih da cel večer sedi in gleda v ogenj in mrmra stare pesmi, vse v italijanščini, take kot jih je znal še kot otrok. Ima tudi oslička in pet koz, pa dva prasca. Potem mi je še govorila o radiču, ki da je v Ljubljani tako drag, on pa ga krmi prašičem. Odšla je. Šel sem z njo do študentskega naselja, kjer imela mlajšo sestro. Nesla ji je nekaj dobrot. Ja, takrat je bil že marec. In meseci so tekli, tekli. Kolovratil sem po belih svetlobah in padal v jame obupa, če Manje ni bilo. Ko pa je prihajal, sem se zakrknil v plahega samčka, ki samo na daleč voha samico in se trese od poželenja.

Sprhnina poletja me je zapeljala v osamo. Hodil se po sencah lastne podobe in skušal ujeti kakšen trenutek nasladja, a se je vedno končalo s hudim popivanjem in naključnim ljubljenjem – in, Dora. Res je bila debela, res. Pila sva albanski konjak, ki ga je prinesla od tam dol, kadila sva neke rjave cigare in se smejala na balkonu, dokler se nisva začela oblizovati. Potem sva se zvrnila na tla, med stare časopise in čevlje, pa še ogrodje nekega kolesa je bilo tam. Z gležnjem sem zadel ob okvir in preklinjal od bolečine, ona pa se je smejala in grabila po meni, kot da bi me hotela vsega stlačiti nekam med njeno obilje. Nič ni bilo, prišlo mi je, še preden sem ga dobro uspel nastaviti … Ponovila sva vajo, pa še enkrat in je bilo bolje, dokler nisem na njej malo zaspal in se lepil vanjo. Potem mi je nenadoma zasmrdela. Vstal sem, šel v kopalnico in se na hitro oprhal. Sam sebi sem se gabil. Na hitro sem obul nogavice, da se ne bi prebudila in me videla takega, s tistimi prsti na nogah … Pravzaprav je bila budna, a je samo pohrkala tam na balkonu. Sam sebi sem rekel: pa smo zvozili brez razkazovanja, pa smo. Ne vem, kaj si je naslednje dni umišljala, kar prihajala je, posedala, kadila, ampak meni se ni več dalo, da bi se stiskal z njo – smrdela mi je. Takrat sem bil pač pijan. Zalotil sem se, da na vseh obrazih iščem sledi Manje, prav na vseh. Dora je kmalu uvidela, da sva bila samo poparčkana, tako, za eno noč na njenem balkonu, in da bo zdaj med nama samo besedno cvetje. Veliko sva govorila o filozofiji in o glasbi, pa tudi nekaj o psihologiji, ker je diplomirala na psihologiji, na filozofijo je pa pozabila. Zaposlila se je v neki zavarovalnici in … nič, odnesla je svojo gmoto v prve dni junija, ko sem hotel zabrisati za seboj sledi vseh solz zaradi raztreščenih ljubezni. Tiste dni sme našel prijeten gostinski vrt, kamor sem potem hodil na vrčke piva in se spogledoval z natakarico, ki je tam kraljevala s svojo nenavadno hojo, s svojim razpršenim smehom in z neko elektriko v očeh. Dostikrat sem se ujel v mislih, kako že delam film v glavi, kam ji polagam roki, kako ji objedam bradavici, kako … Pa sem raje naročil še eno pivo in čakal na Frenka, ki je stanoval tam blizu in je takrat delal doktorat iz sociologije. Včasih sva se sprla okrog kakšne reči, recimo, okrog psihopatskih teženj v urbanem svetu, pa okrog socializma tudi, ja. Ko je prišel, je vedno naročil dve steklenici piva zase in eno zame. Eno je nagnil in zlil vase. Temu sem se čudil. Nikoli nisem mogel tekmovati z njim v hitrem pitju, nikoli. Potem se je umiril, prižgal cigareto in začel svoje dolge razprave. In naneslo je tudi, da sva se zapletla v pomenek o nagonu, da … Trdil je, da je nagon slabo zamaskiran, da udarja ven na vseh področjih družbenega življenja, da je vse ena sama jeba. Nikoli ga nisem videl z žensko; šušljalo se je, da ima prijateljico, pa … Ne vem, z veliko brado, robat, odločen. Je pa enkrat vehementno zajel eno od mojih prijateljic in si jo posadil v naročje. Punca se je smejala in ga cukala za brado. Cel večer mu jo je razčesovala in celo pristrigla mu jo je. Obešali smo zastave poletja na vse drogove mesta in tkali nočno prejo z neštetimi besedami, o vesolju, Bogu, partiji in o drugem svetu, kjer lahko umreš, ne da bi bil smrti vreden. Frenk je rad ponavljal maksimo, da si moraš smrt preprosto zaslužiti. In nabirali smo se v majhne skupine, ki so potem tulile v veliko luno, kadar je bila. Hodili smo v obmestje, iskali še neobiskane lokale in spali tudi na prostem, če je že tako naneslo. Potem sem se nenadoma zresnil, kar čez noč. Začel sem se obtoževati zaradi pitja. Goltal sem neke vitaminske tablete in v javni knjižnici prebiral vse o alkoholizmu. Celo do psihiatra sem šel s to svojo preganjavico, da si bom kaj naredil, da … Pa se stvar ni izboljšala, še slabše je bilo. In spet sem hodil v javno knjižnico in začel prebirat vse o duševnih boleznih … In nenadoma sem imel veliko simptomov … Tako je šlo do avgusta, do sredine avgusta, ja. Potem je prišla Manja. Dež je padal, prinesla je vonj gozda, v očeh pa plahost zveri. Posedala sva po lokalih in govorila o filozofiji in o knjigah, ki jih še morava prebrati. Prepirala sva se o tem, a je status homoseksualca naravna nagnjenost, ali je to morda genska okvara. In povedala mi, kako je bilo, ko je enkrat prisluškovala bratu. Pod njenim oknom sta sedela s prijateljem, misleč, da ona že spi. Pa je brat pravil, kako so si jih merili v internatu. In nek večer da so tekmovali, komu dlje vrže, skupinska onanija … Šele kasneje mi je zaupala, da se pogovarjava o homoseksualcih zato, ker je srečala enega. Zdelo se ji je, da jo osvaja, šla je z njim v gozd, držal jo je za roko, samo to. Ona je hotel več, jasno, pa ji je zaupal, da ne more, da … Vseeno, da je vztrajala, ampak ni bilo nič, majhnega je imel, tankega, in ni se mu dvignil. Zunaj pa je tleskal dež, v meni se je zbirala gmota sle. Gledal sem njen obraz, se zlival v njene oči, omahnil v njene kraterje mlade skrivnosti. Do norosti me je zvijalo. Očitno je opazila vrenje v meni, saj si je kar naprej oblizovala ustnici in metala dolge lase. Potem se je zamišljeno zazirala skozi okno in nenadoma rekla: Ej, a bi šel z mano po Dalmaciji. Na začetku septembra bi šla. Recimo do Reke z vlakom, naprej pa z avtobusi. Najprej bi obredla Istro, pa vse dol do Dubrovnika. Očitno ves v zanosu sem privolil. Vse sva premislila, dan, uro. Popoldan sva potem šla na železniško postajo. Prepisovala sva si vozne red in kombinirala. Zvečer je odšla. Pustila mi je vonj neke iluzije. Odvlekel sem se domov in dolgo v noč premišljal, kako bo. Vsemogoče sme premišljal. Še največ o tem, kako bo, ko bova dol ob morju. Sleči se bo treba in sezuti … Sezuti, sezuti, moji prsti na nogah, moji prsti … In prehitro mi bo prihajalo. Kako bo to!? Kako, z njo … Velike prsi ima. Morda pa ne bo nič hotela, potem bom samo privesek, še en kos prtljage. In prišel je dan, ko sem šel z velikim rdečim nahrbtnikom na postajo. Čaka sem na avtobus, ki je pripeljal iz njenih krajev. Zagledal sem jo. V tesnih kavbojkah in temnordeči kratki majici, čez pa ohlapen anorak, ker je bilo jutro mokro in hladno. Na rahlo je še vedno deževalo. Šla sva v kavarno. Tam je iz nahrbtnika privlekla zvezek in zemljevid. Razlagala mi je, kje in kdaj bova. Najprej Reka, potem Novi vinodolski in tako naprej. Do odhoda vlaka ni bilo več prav dosti. Kupil sem karti in se ves čas spraševal, če je čas za umik. Ni ga bilo več. Še preden sva prišla v Reko, se je rahla jasnina razgrnila nad pokrajino. V reki je bilo že nekaj sonca in močno je pihalo. Potem, ne vem. Nenadoma me je prijela neka melanholija, neka želja po begu. Kmalu je videla, da nekaj ni v redu z menoj. Umivala me je s pogledom in vabila v skrivnost zatajevane ljubezni. Nisem vedel, da se je zaljubila vame, res ne. Takrat še nisem znal brati teh črk, bil sem ljubezensko nepismen, seksualno že, ampak ljubezensko … Dolgo sva sedela pred cerkvijo in tihinila. Dal sem ji svoj fotoaparat, rekoč, da bom šel nazaj v Ljubljano. Pospremila me je do avtobusne postaje. Sedel sem na avtobus za Koper in jo gledal dol. Nahrbtnik je imela pri nogah, moj fotoaparat okrog vratu in veter ji je metal zaveso las čez priškrnjene oči, ki so molile, da bi si premislil. Pa si nisem. Videl sem, da joče, da si briše solze. Vrtinec vetra ji je vrgel lase čez ramena. Dvignila se je in se stresala v joku. Videl sem, kako ji trzajo ramena, kako ji stresa neka strašna notranja sila obilne prsi. Pustila je solzam da so se odkapljale v veter. Z nemočjo je pograbila nahrbtnik, mi šibko pomahala in odšla med avtobusi. Solze v vetru … so bile. Še danes me pečejo, sklene pripovedovanje.

Težak molk gosto prepreda najina pogleda. Deček je vse manjši in izginja. Vedno je tako, ko se izpove, vedno … Postane neka posebna svetloba, ki se odvrtinči v zrele dni, nihajoče na veji samote. Pušča me pregnetenega z neko snovnostjo, ki je še niso dokazali, a vem, da obstaja. Včasih sem si pel pesem: ima neka tajna veza, ima neka tajna veza – najbrž res. Omočim si usta in se pripravljam, da bi šel dol na obalo, kjer so telesa razstlana po mivki in se spreminjajo v privid neke odrešitve. Teologija ljubezni, ali kaj … Površno si popravim majico in bele športne čevlje, da bi bil videti spodoben, ko bom stopil čez sence zarisane na prag neke iluzije, da je svet civiliziran in imam mesto v njem; številka sem v določeni datoteki? Še včeraj sem mi je zdelo, da se je tod mimo pasel njen vonj, njena posebna dišava, ki te ovije, da si nenadoma ebenovina. Prečim suh travnik in skušam čim prej zapustiti prostor, kjer tabori deček s svojimi sovrstniki. Vrišč se mi zabada v hrbet in stroga tabornica kriče daje navodila. Za trenutek se mi zazdi, da sem v nosnice ujel vonj njenih stopinj skozi popoldansko luč, ki se medi v izžetih travah. Suša šumi v zraku, stebla pokajo; vse je razžarjeno in raznihano. Vendarle se sem iz morja nasnuje mlad veter, še poln temne skrivnosti morskega dna, kjer spijo sanje trudnih zaljubljencev. Dve deklici me prehitita in čebljanje jima odzvanja skozi borovce, ki so se odločili, da bodo stražili rob, kjer se steza zavijuga dol do morja. Z neko negotovostjo se odločim, da bom raje šel v mesto, kjer si bom privoščil popoldansko kavo. In nehote pomislim, da bo tam njena toga drža in njene roteče oči, ki govorijo: si mi zbežal, si mi zbežal … vedno bežiš, skačeš kot kobilica in se nekam umikaš. Prejokal si do tu, zdaj se pa ustavi in vzbrsti v svoje zadnje bistvo. Ko bodo romarji šli mimo tebe, sprejmi njihov nasmeh vseh daljav, ki jih samo slutiš. In dopusti, da ritem drugega srca prebudi v tebi jutro. Vidiš, zdaj imaš hojo proti sebi. Odmahnem z roko in se spustim na stezo, ki je že oblita s sencami in je prekleto strma za moja šibka kolena. Hitro sem spodaj, kjer je sonce že nekoliko zredčeno in bakreno barva ulico, ki gre proti glavnemu trgu. Odločim se za kavarno, kjer sem včeraj videl obraz ženske, tako lep, izklesan iz tiste čudne milosti in lepote, da me je spreplet srha zavozlal v jecljavca. S kakšno eleganco je stregla, kako se je gibala … V mislih sem zaplesal z njo na pomolu, ob uri, ko mesečina obliže kamne in meče na valove drobir srebra. Prijel bi jo čez ozek pas in z njo oddrsel v globine, kjer je tišina vtkana v mulj in se nalagajo stoletja hrepenenj. V njenih očeh je bilo nekaj vlažno lepega, nekaj kopren tiste pozabljene spogledljivosti, ki te naredi mehkega in zaudarjajočega po ploditvi. Počakal sem, da je postregla še pri sosednji mizi. In potem je odšumela mimo, na hitro vrgla pogled dol name in v kotičkih ust se ji je nabral smešek, ki je začivkal: gospod, ste slinasti, kaj. Ogledujete moje zagorele noge in si domišljate, da bi po njih pasli poljube. Oh, gospod, tako domišljavi ste, res. Poljube pase moj ljubi. Zvečer pride in do jutra voziva barko po nočnem nebu. Potem zloživa jadra in zaspiva. Morda bo danes spet tam, vsa razzibana, v rumenem mini krilu in s tisto lahkostjo v gibih. Pohitim. Najdem prosto mizo. Vidim jo, kako hlastno zlaga kozarce na polico. Njena kolegica je že med mizami in pobira naročila. Ozre se. Ujame me v vlažen pogled, ki me trenutku umije in me razneži. Namenoma sem se usedel v bližino šanka, da bi jo lahko opazoval. Naročim kavo, prekrižam nogi, potem … Potem spet pride deček. Zdaj je obut v črne cokle, oblečen je v črne kratke hlače in belo majico. V rokah stiska drobiž. Najbrž je prišel na kepico sladoleda. Spogledava se in me srhne. Spet bo kakšna zgodba, ki mi bo odjedla popoldanski mir. »Zakaj me zasleduješ?« mu potihoma rečem, ko se sklonim k njemu. Samo nasmehne se in mi reče: »Zdaj niti ne veš več, kdaj me pokličeš, kaj? Od kar si srečal tiste velike modre oči, od kar vonjaš njeno hojo med oleandri, si me povsem prezrl. Pozabljaš me, ampak nikoli ne bom izginil iz tvojega življenja, nikoli. Vedno bom s teboj kot tvoja senca, še potem, ko se boš razsnovil.« Vzravnam se in si ogrnem šal molčanja. »Sedi,« ukažem. In sede. Obraz nasloni med pesti. Ugibam, v kateri stiska skromen drobiž za sladoled. »Si prišel na sladoled?« ga vprašam. »Ja, na dve kepici. Vzgojiteljica mi je dovolila, veš. Če prav, saj veš … Tisto zgodbo sem ti že povedal. Ja, sprehod, sladoled … In ko sem kupil skromno kepico, je prišla do mene in me udarila po roki … sladoled je padel po tleh, nanj so kapljale moje solze … To že veš, to sem ti že povedal, pa sme ti spet, ja …« izdihano reče in se mencaje presede. Nenadoma se mi zdi, da se je čas zgostil v veliki stekleni krogli, v kateri se je ob stenah premetavala limonada. Morda je zdaj moj čas prav taka motna snov, ki se lepi na ustnicah neke druge mladenke v nekem drugem času, v noči, ko tišina zamira v jesenskem listju in ure usihajo skupaj z listjem v stari platani, ki je presanjala vsa hrepenenja, razobešena v pomladna jutra, ko so škorci prinašali drobtine sonca. Deček se čudi moji stišanosti in mi z zvedavim pogledom očisti pogled, da ga spet vidim takega kot bi ga moral že prej. »Povedal, si mi to zgodbo, povedal,« zamišljeno rečem in si potegnem z desnico čez obraz, da bi zbrisal neke druge podobe, za katere deček še ne ve. »No, le pojdi in si izberi sladoled, meni pa naroči limonado. No, kar korajžno,« ga bodrim, ker vem, da mu je nerodno. Zavzdihne in se odlepi od mize. Zakroži tja proti stekleni vitrini s sladoledi, popravlja si krake hlače in menca. S potlčenim glasom si naroči dve kepici in izdavi, da naroča še zame velik kozarec limonade. Že dolgo nisva takole posedela v lokalu. Ponavadi se srečujeva pod drevesi, zelo starimi drevesi. Je v tem kakšna magija, je to … Saj si ne upam niti pomisliti, da bi to bilo res. Mar potem drevesa govorijo z menoj, mar res … No, no … In deček je duh, ki govori, morda pa … Ne vem, ne bom zdaj o tem, ne … Prismeje se k mizi in me gleda z neko posebno svetlobo, z neko izmitostjo, ki si jo težko razlagam. Natakarica malomarno postavi limonado na mizo in odšumi; ni prinesla tista, v katero sme se malo prej zagledal. Tista se skrivnostno nasmiha nad kozarci in ko se stegne, da bi jih dala nazaj na polico za hrbtom, napne prsi in zavihra z lasmi. O, lepota, svežost, mladost … Mi poje v prsih. Hitro se spet obrne in poklepeta s kolegico, se zasmeje in si popravil lase za desno uho. Deček me začudeno gleda in strastno oblizuje sladoled. »Kaj pa zgodba o padlem sladoledu v lepem novem lokalu, a?« me preseneti. »Te ti še nisem povedal, kaj ne?« Dolgo me pusti v praznem prostoru dvoma. Lokal, sladoled pade po tleh … Ne. »Pa jo povej,« z pridihom naveličanosti rečem, ker sem spet obesil oči na čudovite rjave lase. Deček se živčno presede, si preloži sladoled v levico in z desnico živčno popravi očala, ki se mu zarezujejo v nos. »No, poslušaj. Takole je bilo. Preselil sem se v drugo manjše mesto. Naneslo je pač tako, da sem pozabljal na neko usodnost, ki me je oprala in izvrgla iz ljubezenskega gnezda. Vroč julij je bil. Posedal sem v parku, premišljal, gledal, zehal in se vlekel v neke nove sanje. Sprehajal sem se po mestecu, si ga razgledoval in si želel, da bi bil od vseh pozabljen, neviden … Nekaj dni je tako šlo, dokler nisem spet dobil službe in sem spoznal sodelavko, ki je imela čadasto črne lase in prav take oči. Ni me premamila, le … Ja, za klepet je bila dobra. Morda so me malo mikale njene velike prsi, kaj več pa ne. Skupaj sva hodila na kavo med odmorom in razpredala o življenju, o bedi mest, o njenem Krasu. Preveč sem si domišljal, očitno … Ne, da ne boš mislil, da se karkoli poskušal, prav nič. Samo kavice in iluzije. No, pa prideva nek dopoldan v tisti nov lokal. Bilo je res nekaj prestižnega v mestu: vse tapecirano, medenina, marmor, plemenit les … In za točilno mizo je bila vrtavka … Kratko krilo, lepi spuščeni lasje, polne ustnice, prsi, v očeh pa … Ne vem, nenadoma se je nekaj zamaknilo, nekaj zabliskalo in čez lica ji je pohitel blag ogenj zadrege. Malo sem se nasmehnil in roka se mi je tresla, ko sem prijemal svoj sladoled, tako zelo obložen, da … In potem sem nerodno zasukal vseskupaj in večino sladoleda je padlo na tla, k sreči na del, kjer ni bilo tapisona. Moja sodelavka se je zasmejala, deklica pa je prihitela naokrog z vedrom in krpo in stvar hitro uredila. Potem mi je dala nov sladoled in spet tiste divje energije v očeh in čisto kratek stik mojega prsta z njenim. Dovolj je bilo, da sem potem bil tam vsak popoldan in ji razlagal o motorjih, o potovanjih …. Ona pa se je navduševala nad konji … Ure in ure sme previsel tam. Zvedel sem, da bo šla v četrti letnik gimnazije, da je doma iz vasi, da … Koliko vsega sva si povedala in kako sem potem doma fantaziral, kaj in kako. Dolgo je trajalo, da sva si izmenjala telefonski številki in naslova. In potem sem jo začel klicati domov, in … Vem, ti bi temu rekel, da sem se zaljubil, jaz pa ne vem, če je bilo res tako. Mislim, da sem se samo zagledal, čeprav sem trpel, ko je ni bilo v lokalu. Bližal se je september in njena šola. Vedel sem, s katerim avtobusom prihaja in sem hodil na avtobusno postajo. Saj veš, hrepenenje je divji konj, ki ga je težko osedlati. In zgodilo se je, da se je kar pojavila pred mojim stanovanje z neko rožo … Ne vem zakaj, ne vem, kar tako. Prišla je tja, z rdečimi lisami strasti na licih, z nevarno svetlobo v očeh, jaz pa trd in tih … Povabil sem jo naprej, pokazal sem ji slike – takrat sem še slikal; platen je ostalo malo, akvareli, risbe … ampak … Njene mlade prsi so se napenjale v hotenje, jaz pa, jaz … jaz sem bil tisti padli sladoled takrat. Odšumela je skozi jesen in si najbrž mislila – kreten! Saj sem res bil takrat, pozneje ne več. Še je prihajala, največkrat po telovadbi, ker so se stuširale in … samo v trenirki, spodaj pa nič, na hitro, tako … Gola strast, zanesenost, v meso stlačena iluzija, da si ljubljen in obljubljen. Trajalo je do decembra, ko sem jo videl na tržnici z njenim mladim spremljevalcem, mladeničem; neka potrditev, da ima tudi ona svojo dijaško ljubezen, čeprav sva se strasti pridno učila. Jezdila sva skozi močvirja in pila mlado studenčnico. Njeni poljubi so bili kot polaganje žerjavice na kožo. Iznorjena je odhajala od mene z nekim novim ponosom, z zrelo odločnostjo, da bo odslej krotilka konj in moških – tako se mi je takrat zdelo. Polagoma sem začel čutiti, da sem se zaljubil vanjo, ne vem, ne znam natančno opisati, kako se je to zgodilo. Morda zaradi tistega videnja na majhni tržnici, morda. Telefonski pogovori so bili vse pogostejši, njeni obiski pa vse redkejši. Brenčal sem okrog nje kot sitna osa, to šele zdaj vem. Prelamljajalo se je … In še je prišla, še, v januarju, v februarju, nekajkrat na mesec, kadar jo je zanašalo v hormonske valove in je bila tako polna strasti, da je grizla in praskala, se zažirala vame, jaz pa vanjo. Spraševal sem jo, kaj pa potem počne s fantom, pa me je samo žalostno pogledala in mi rekla, da je z njim bolj tako, da je prehiter, da je neroden, da ga uči … Osmodila me je z ognjem, da sem čutil ogle v kosteh. Bal sem se poletja in razgalitve, saj veš … Omenjala mi je že, da bo hodila na bazen, da … In tukaj so se stvari spet ustavile. Matura, brezčasje … Šumela je daleč proč od mene, cvetela je v drugem objemu. Ni je več bilo, vse do julija, ko sem se spet odpravljal v Ljubljano, da bi na ulicah odložil težak kopalni plašč, prepojen s strjenimi sokovi ljubezni. Jutro … Lepo poletno jutro. Prišla je v črnem krilu in majici, ki je komaj pokrivala njene oholo strmeče prsi, našpičene v nori čas zahotevanja. Ščemelo me je v ledjih, razbijalo mi je v glavi, ker sem dva dni prej zvedel, da so njeni starši na morju, pred njeno hišo pa se je ob večerih ustavljal rumen avto – z drugim je raziskovala erotiko. Pršenje ljubezni je prenehalo. Takrat sem se zavedal, da je bila to še ena poletna iluzija, ki bo umrla v poznih travah in odskakljala skupaj s kobilicami. In sva šla z njenim avtom, kmalu po šesti zjutraj. Zapeljala me je na neko bližnjico, se delala, da ji nagaja avto in se sklanjala čezme, da bi mi v naročje usula težke prsi, da bi bilo kot nekdaj … Jaz pa nič, togo sem sedel in pestoval naramno torbo. Mislil sem že, da bi segel med stegna, potežkal dojki, pa ne in ne. In potem, nič … V Ljubljani sem jo povabil na kavo. Malo sva še klepetala in se ločevala za vedno, takrat ob kavi … Še ene moje sanje so zlagoma šle čez most, oblečene v črno mini krilo, ki je skrilo žehtino poželenja. Ostala mi je grenka kava in osoren nasmeh natakarja, ki je najbrž zaslutil, da sem žensko pripravil do besa, ker sem jo odrinil od sebe. Vidiš, s sladoledom se je začelo, s kavo končalo,« dokonča in pogrize kornet. Med govorjenjem je pridno oblizoval in včasih mljasknil; zdaj me gleda krotko in nasmehljano. Verjetno se mu zdim čemeren in odsoten. Prikimam in rečem: »Ja, včasih si domišljamo, da smo zanimivi, ja, pa pride trenutek streznitve. Srečati moraš senco svoje usode, srečati jo moraš …« z neko nerazumljivo grenkobo rečem in spijem preostanek limonade.

»Spet bodo solze v vetru, spet – tokrat od sreče,« deček reče in ploskne z rokama, kar naj bi pomenilo, da izginja.

Ostanem v težki zamišljenosti. Vse se mi zdi tako prejasto, nesnovno. Rjavolaska razlaga nekomu o svojem študiju, dekletce kupuje sladoled, dve starejši ženski, se nečemu smejita … In potem mi stopi pred oči ona, nagne glavo in se smehlja … Od nekod priplava glas: čas je za tvojo srečo, sprejmi jo in ne boj se solz umitih z vetrom, ki bo iz step prignal divje konje strasti in sejal semena maka v uvelo žito tvojih let. Ne sanjaj mrzlih zim, raje se obleči v zrelo poletje in pojdi za senco, ki te vabi pod stare arkade, kjer boš umiril srce in si dal še eno priložnost, da boš izživel snov svojega življenja. Zdaj še ne razumeš, kaj ti je dano, a ko boš ves v tem, boš samo srečen in stopljen s senco nje, ki te je ogrnila s poljubi, da bi bil obujen v svetlobo radosti. Nenadoma vstanem in grem plačat. Rjavolaski se blesk v očeh spremeni v čudovite nagajive svetle pikice, ki me bodejo. Namenim se čez trg, da bi bil čim prej v parku blizu cerkve in bi poklical njo … Morda bo pa privolila na večerni sladoled, morda pa res. In spet bo nek sladoled in isti lokal, kjer je odrasel deček zvrnil sladoled na tla … V parku sem skoraj sam. Nekoliko nervozno poiščem njeno številko. Zvoni … Njen glas … Ja, pride ob sedmih, o … Od nekod se privije vrtinec vetra … drobna solza me preseneti, in še ena in še … Zdaj so res solze sreče, v vetru. In mimo prikolesari deček. Smeji se mi in zakliče: Sem ti rekel, da bodo solze v vetru, srečne solze. Zdaj se bova poredkoma videla, pa srečno s tvojo senco. Pazi nanjo, ker ta ženska te pa zares ljubi, veš.

Na predvečer državnega praznika, še preden so v mestu za minuto ugasnili vse luči, sem si oprale lase, skrtačila obleko, pripravila čevlje in torbico in potem v temi odšla spat. Na policah v predsobi so se gnetle stare in nove izdaje knjig, katere sem morala vsak večer pred spanjem obiskati in prebrati kakšen stavek. Malo je vse skupaj delovalo zmedeno, tema je namreč opravila svoje. Okoljeskrbniki so me že zdavnaj pripravili tudi na to, zato je bila baterija vedno na istem mestu, pripravljena da mi pomaga. Nocojšnji stavek je obrnil stvari na glavo. Ne, to ni bilo iz Miltonovega raja, pa tudi iz Leninovega življenjepisa ne, še manj katerega izmed romanov, bil je stavek iz moje dežele Tuintam. Dežele, v katero zbežim, ko mi ušesa že skoraj počijo od vsakodnevnih novic, nakupovanja hrane in nenehne konsolidacije bančnega računa.

»V deželi Tuintam živel je dobri vitez Fazan,« se je začela zgodba. Jaz pa, dvomljivka kot vedno, je še mogoče, da so včasih, še manj danes, živeli dobri »vitezi?« Enega sem vseeno našla, pa se je potem izkazalo, da je bil »politično« okužen. Iskal je svojega boga, pa pozabil, da je potrebno pri tem najprej iskati v sebi. Tako je grešil, kozel neumni, povzročal škodo, se nasmihal in ljubeznivo dvigoval klobuk, dokler ga nisem spregledala. Obljubljal je namreč deželo, kjer se bosta cedila med in mleko.

In spet:

»Vitez Fazan, postavni mladec, ki so mu lasje sijali kakor sonce, njegov konj je imel zlate ostroge, je jezdil skozi deželo Tuintam, da pobiral bi davke svoje, se razkazoval. Pa so ljudje ga na moč ljubili, se njegovi zlati svetlobi čudili. V tej deželi, brez meja, brezskrbno so živeli, drug drugega na moč ljubili. Ampak, tako kot vsepovsod, svetloba je preminila. Na mah deželo Tuintam je tema črna zagrnila.«

No, pa je spet zasvetila elektrika. Gotovo sem kaj narobe prebrala, medtem, ko sem s z baterijo letala po predsobi in iskala pravi tekst. Večni boj med svetlobo in temo se je spet prenesel na mojo knjižno polico, med tekste, ki se na vsak način trudijo šokirati bralca, in kar je najvažnejše, odkriti začetek sveta. Zato sem se raje vrnila v dnevno sobo, kjer sem imela še neprebrani dnevni časopis. S prsti, črnimi od tiskarskega črnila, sem brskala po straneh, da bi morda odkrila ključ nečesa novega, pozitivnega. Ah, sama groza in strah. Hudiči so na delu. Naslovi so bili dobesedno krvavi od želje, da bi novica kar najbolj šokirala. Vendar, od Hamurabija dalje, nič novega. Kaj ljudje res ne vedo, da si pijejo kri in meljejo svoje telo in dušo v prah. Nekaterim je to v užitek, drugim pa? Kakor mazohisti napajajo človeško srenjo. Raje se predam vitezu Fazanu, ki me spet vabi v deželo Tuintam.

»Kakor vihar je v deželo Tuintam prišel Nekdo, zagrnil deželo je v Temo. So nastale črne mlake, ptice so vreščale kakor prepirljive srake. So se ljudje gledali črno, vitez dobri ni znal delati dobrega več, poskrbeti za gradove, hiše, še manj za usta lačna, otroke, ki so žalostnih oči posedali na suhih temnih rebrih gozda. Vsi so močno shujšani zategnili pasove. In tudi on, kot vsi, gledal črno je in se skrival v temi.«

Kako je že s tem: vržeš droben kamenček po pobočju, nazadnje pa vse spodaj zasuje plaz! Tako je bilo tudi v deželi Tuintam, pa tudi v deželi, kjer živim in se trudim prebroditi noč in dan. Četudi se rima, nima nobene povezave, saj je realnost vse kaj drugega.

Pisk telefona je moje mislil speljal drugam. Če bom naročila to in to, potem bom dobila to in to; če bom pristala, da mi na nekem sestanku vdihnejo večno življenje, bom živela dalj in bolje; če bom prebrala to in to, potem se bom zagotovo počutila bolje. Ampak, dragi moji, če si bom kaj od tega privoščila, bom morala pošteno plačati. Le kje pa sem videla mačko, da bi zastonj škofa gledala? In, ne pozabite, je medlel glas na drugi strani, voliti boste morali pošteno! Torej, našo stranko, ki vam ponuja doživljenjske okove in čiščenje misli, predvsem pa, vse vam bomo povedali. Ničesar vam ni potrebno misliti, le slediti morate. Hvala, je še reklo na drugi strani. In bilo je vsega konec. Jaz pa niti do besede nisem prišla.

»A v deželi Tuintam so se potem zbrali veljaki,vitezi, in berači, da bi Temo pregnali, si sonce nazaj priklicali. Vendar, kot vedno je bilo, to ni bilo tako lahko. Tema se je razbohotila po hišah, skednjih in gradovih, jedla je Svetlobo, sonce zagrnila. Pa pravi dobri vitez Fazan: »Joj, prejoj, že vem kako opravil bom s to črno temo.«

V današnjem času bi bilo to bolj enostavno. Razpisali bi referendum, zapravili na kupe denarja in mlatili prazno slamo, da bi končni rezultat povedal to, kar že vsi vemo. Sodobni vitezi bi obdržali gradove, berači pa svoje malhe. Vendar je v pravljici to še bolj enostavno.

Ni pomagal meč, ne boj in jeza, zato so dejali vsi ljudje: »Drugače bomo odpravili to gorje. Srca bomo očistili vse zlobe, nevoščljivosti, sovraštva. Si bomo v roke segli, objeli, si pogledali v oči in morda, pravi vitez Fazan na to: »Še poljubček dali!«.

»Vemo, vemo,« so kričali: »Sonce ljubi vse ljudi, tudi gozd in travo, viteza Fazana in njegovo slavo, pa še berača in bogataša, otroke vseh barv, dolgih in kratkih las.«

Aha so spet modrovali: »Ko bomo skupaj živeli na Zemlji, v dobrem in slabem čuvali naravo, ustavili vse vojne in bolezni, takrat … takrat bo v deželi Tuintam Svetloba pogoltnila Temo, Sonce bo sijalo, nam svetila Luna, ptice pele, bo v divjini vladal red, človek bo skrbel, da se zarod njegov bo vedno rad imel.«

Na to vse pravi bistri vitez Fazan, se pokončno pred njih postavi, da bi se še glas njegov slišal daleč in še kam: »Saj to je enostavno, modro in pošteno. Gremo! Temo bomo pregnali, jo hudo zjezili, da od strahu bo pobegnila, še prej ljubezni se napila, temna sila bo vso moč zgubila. V deželi Tuintam ne bo več prestola imela.«

Zamenjala sem dan in noč, pa ne zaradi kakšne bolezni, ne, hotela sem se spočita in jasnih mislih udeležiti največje proslave v državi. V deželi, ki ima pravo ime, in kar je najvažnejše, prave viteze. Ti bodo sedeli v prvi vrsti, se modro držali in čakali, kdaj jih bo kdo pohvalil. Aaaa, ne vsi, ne, nekateri pa. Vitezi Svetlobe na eni, vitezi Teme na drugi strani. Za njimi pa tlačani, posojilojemalci, bolniki in mešalci megle. In med njimi še jaz, ki sem verjela, da ima resnica in pravica dobre volje na pretek, predvsem pa pozapre krive in opere nedolžne. Gotovo sanjam. Sanjam! Resnica bo temno Temo pregnala iz dežele, napolnila želodce in poskrbela za smeh in dobro voljo. Okoljeskrbniki pa si bodo oprali roke in srce, nam ponudili nove zabojnike za smeti, uničili industrijo plastike in, kar je najvažnejše, jedli bomo zmleti kamen in prah s ceste. Vsa perjad in zverjad bo zasedla mesta in vasi. Edino in samo oni nam bodo smeli piti kri.

Ah, proslava, kaj bi to? Raje si skuham dobro večerjo, se zavijem v haljo in si ogledam novo oddajo, kjer bodo vitezi Teme in vitezi Svetlobe igrali na naše strune, beri: živce. Pred tem pa, ne da bi hotela prižgem še radio in naletim na novico dneva: proslava odpade! Vitezi Teme in vitezi Svetlobe so se stepli. Zdaj si celijo rane in ravnajo kosti.

Pa naj še kdo reče, da pravljice niso resnične!

Očitno je prišla v napačnem trenutku, ne govorim, da so pravi ljudje na pravih mestih ob pravem trenutku, a karkoli je že to bilo, nisem hrepenel po novem srečanju in sem ga temu primerno odlašal, saj je bilo tudi veliko reči, ki so me motile.

Spoznal sem jo na pogrebu, tistem na katerem je vdova žalovala naga, kakšen teden dni nazaj. Tudi ona je seveda bila povsem v črnem, tako kot se za žalovanje spodobi. Že takrat bi mi moralo biti jasno, da alternativne ženske niso za kratkotrajne dotike. A kaj, ko je potreba slepa. Le kdo še na pogrebu osvaja ženske? Nikogar si ne uspem priklicati v spomin. Očitno sem res edini cepec v svoji okolici, drugi že vedo, da je to nevarno in sila nespodobno početje. Do nje sem pristopil šele na sedmini, ko je svojo črno obleko zamenjala s primernejšim sivim kostimom. Poželjivost je rasla v intenzivnosti njenih vulkanskih oči, čisto sem se izgubil v odsevu tlečih lic, celo dih mi je zastal ob vonju njenih dolgih, ravnih in črnih las. Želel, kaj želel, moral sem si jo vzeti. Ničesar ji nisem olepševal, čisti in goli flirt torej, nisem si mogel kaj, da ne bi ob uspehu dokončal kozarca s šampanjcem.

Zagotovo si mislite vse lepo in prav, le kraj bluzenja bi lahko bil primernejši. Naj vam že takoj vrnem s tem, da je morda vse to, kar se mi zdaj dogaja moja kazen, ker niti v času žalovanja in sloge, ne morem iz svoje kože. Že pet dni mi neprestano vibrira mobitel - klic za klicem, sms za sms-om. Res nisem več hrepenel po drugem srečanju in telefon sem vsakič utišal, sms-e pa preprosto in hladnokrvno ignoriral. Naj se zamisli.

Prav tako že peti dan ne spim v svojem stanovanju, že peti dan se doma izogibam v večernih urah. Prvi dan je še bilo v redu, s pivskimi kolegi smo nazdravljali spominom in preklinjali zamujanje plač. Spomnim se tudi to, da sem se presneto hudo bal, da za vhodnimi vrat ne bi bilo mojega stanovanja, premnogo krat sem pijan zgrešil prava vrata ali celo nadstropje. Vseeno sem odklenil, a glej ga zlomka, zidovi so se majali in mavrično odbijali med sabo. Ničesar nisem prepoznal, to ni bilo moje stanovanje, spet sem nekam zašel, sem si mislil in zgodaj zjutraj omagal na usnjenem kavču. Sosednji nebotičniki so zrli v nebo iz vode, stene so se menjavale v ritmu glasbe, kot je najbrž življenje poplesavalo v najbližjih diskotekah. Če sem že pri tem, lahko le še opozorim, da sem se tretji dan utrujen od poplesavanja prebudil pred svojimi vrati. No, če so res bila moja vrata, o tem nisem več popolnoma prepričan in če zdaj bolje pomislim, sem tam zagotovo zaspal zaradi tega, ker sem se prestrašil, da je za vrati res moje stanovanje in da me ona tam čaka.

Drži, poznala je moj naslov, naj vas to ne zavede, nisem ji ga jaz izdal. Kmalu vam bo vse popolnoma jasno. Zelo je vztrajna, če ne celo zalezujoča, strinjali se boste z mano, da je pač ... takšna. Previdnost res ni moja vrlina. Včeraj ponoči sem na poti domov s kolesom skoraj zbil mačka, ki je stekel iz grmovja čez cesto, zadeva ni tako preprosta, sem si mislil in si postavil načrt za jutrišnji dan: najprej jutranji tek okoli jezera, nekje 10 km bi moralo zadostovati za vzdrževanje telesne kondicije, nato pod topel tuš, potem k sosedu na domače tortilje, popoldne pa se bodo stvari že tako uredile, da me ob pol osmih spet ne bo doma. Naj me čaka, mogoče me bo v šesto spregledala, upam, da pozabila. Res ni nikakršne potrebe, da se bolje spoznava. Zvečer pa pač bo, kar bo. Verjetno bom ponoči spet dve uri iskal ključe. Raje to, kakor da se dokončno srečava. Upam, da bo jutri spet boljši.

Ne!

V to sem povsem prepričan, pozabila me bo in jutri bo boljši.

Tako optimistično sem razmišljal pred spanjem ... a kako je jutri padel! Kako je jutri padel! Pokosilo ga je kot v strelnem vodu pred ruskim mitraljezom. Ni odnehala, prekleto, res ni odnehala. Joj, ta koža, vsega je kriva gola koža! Trmasto mi je poslala novo sporočilo:

Hej, dobiva se jutri ob 19.30 v tvojem stanovanju, tvoja Smrt in poljubček :-*

No, zdaj veste, srečanje s kom tako odlašam in zakaj se takrat ne zadržujem doma. Smrt vedno pride nenapovedano, razen v mojem primeru. Smrt ti si res ena razvajena pička! Kdaj ti bo jasno, da se te z ignoriranjem želim rešiti? Le kdaj boš dojela, da je med nama bil le kratkotrajen stik, trik? Tako zaljubljena je lahko le še smrt.

Iz dneva v dan se mi je zdelo, da je prišlo do strašanskega nesporazuma, da bi moral izreči besedo, ki bi ji vse pojasnila, vendar se seveda nisem spomnil prav ničesar primernega. Prav ničesar nisem imel v repertoarju, razen tistega otroškega obraza, ki sem ga vedno imel pripravljenega kot asa iz rokava. Tanka črta je med klavrno, ubožno smrtjo in med nepotrebno napovedano smrtjo, ki tudi ne spremeni sveta. Tudi sami že veste, na katero stran bi sodila moja.

Teden dni sem se tako potepal po mestu. Prihajal spat ob neprimernih urah, služba je trpela, a pravijo, da se je za življenje treba boriti. Danes sem spet pozno ponoči prehodil prag svojega stanovanja. Iz hladilnika sem vzel steklenico peklensko dragega Armanda de Brignaca in si do vrha natočil kozarec tega žlahtnega penečega vina. Na prenosniku sem zagnal predvajalnik glasbe, stanovanje so omrežile naključne melodije: Won’t you die tonight for love, Baby join me in death, Won’t you die, Baby join me in death¹ ... »Tednu primerno,« sem zašepetal in praznil že drugi kozarec ter počasi drsel v stanje breztežnosti, dokler se ni nekdo za vrati navsezgodaj jezno naslonil na stanovanjski zvonec. »Prišla je,« sem si mislil ter si nalil še zadnji deci francoskega šampanjca in se ob tem mučil ostati buden.

¹ HIM - Join me in death

Mama naroča očetu, naj dobro pazi name. Prvič me bo vzel s seboj na Jurjevo nedeljo. Lepo sva oblečena. Čeveljčke sem že malo prerasla, tiščijo me, zemlja je že topla in mehka, najraje bi šla bosa. Oče me naloži na rame, da mi ne bi bilo treba preveč hoditi. Deževati je začelo. Ljudje odpirajo črne dežnike, veliko črnih dežnikov. Zlovešče me obkrožajo in poplesavajo vsepovsod, bojim se jih.

Oče me odnese v cerkev. Na njegovih ramenih se počutim varno, vse okrog mene pa je veliko in visoko. Orgle zabučijo nekje nad menoj, od nekod se oglaša petje. Na stropu narisane ogromne postave kot da lahkotno plavajo po nebu in stegujejo roke proti meni. Na jok mi gre, a očetova toplota me pomirja, kmalu se dogajanje okrog mene spremeni v pisane sanje.

Zbudi me sončna svetloba, oče me postavi na tla, med množico ljudi pred cerkvijo. Sem kot droben piščanček, ki se boji, da bi ga množica poteptala.

Oče me trdno drži za roko, odpelje me iz množice med zelenje košatih kostanjev na vrtu vaške gostilne. Na steni gostilne je velik plakat z nasmejano žensko, ki v vsaki roki drži vrček piva s peno, ki se cedi čez rob. Pri mizah sedijo ljudje z enakimi vrčki piva pred seboj. Z mastnega papirja jedo, kar so prinesli od doma.

Na kupu peska v kotu gostinskega vrta se igra nekaj otrok. Komaj čakam, da se rešim čevljev in se z rokami zakopljem v pesek. Ljudje hodijo mimo in naprej nekam za ovinek. Tam se najbrž nekaj dogaja. Slišim glasbo, korak za korakom se počasi pomikam proti ovinku, gledam očeta, ki pa mi ne posveča pozornosti. Z možakarji okrog mize se glasno pogovarjajo.

Za ovinkom pritegne mojo pozornost vrtiljak nasproti pokopališča. Kamnite in železne postave in tiste žive na konjičkih se gledajo, vsi imajo sedaj svoje veselje. Znašla sem se ob vrtiljaku. Umazano beli konjički z rjavimi sedli me gledajo prijazno v svoji oguljeni lepoti.

Glej, glej, čigava pa je ta lepa punčka? Mora biti od tistega moškega tam, ki strelja s puško makarone, se ozira neznani moški naokrog. Ko bi ljudje vedeli, kaj se lahko zgodi že samo pri vrtiljakih. Ne moreš tako hitro gledati, že se zgodi. Upam, da ima mala kakšnega angelčka varuha v žepu, da jo bo opozoril, preden bo prepozno, se razgovori, preden odide.

Vrsta stojnic je dolga, Na vsaki je kaj, kar pritegne mojo občudovanje. Prodajalec napihuje balone vseh barv. Majava hiška iz kartona je obrobljena z pisano verigo lučk. V njej prodajalka glasno ponuja v trikotnih škrnicljih kekse, gumijaste medvedke in malinam podobne bonbone. Nič še nisem lačna, naslednji stojnici zagledam možica, ki se drži za trebuh, se priklanja in vstaja, neprestano odpira usta in hlasta za namišljenimi cmoki, ki mu jih gospodar meče v usta. Nevarno postaja, lahko me pogoltne mimogrede.

Ustavim se pri slikarju. Okrog njega je polno naslikanih podob. Takoj postavi karton na stojalo. Eno slikico za lepo deklico?

Ja, bi, rečem komaj slišno.

Kje sta pa mamica in očka?

Ati je tam, pokažem nekam približno. Mami pa ni.

Kako ni? Je umrla?

Ne, dobila je bratca:

Je tako mlada, da lahko dobi bratca?

Ne, ne! Dobila je mojega bratca.

Tako praviš? Ti si dobila bratca?

Ne, mami je dobila mojega bratca.

Slikar ves čas nekaj riše na košček papirja.

Punčka, sedaj pa hitro poišči očka, da mu pokažeš tega angelčka.

A tukaj si? Teta za mojim hrbtom me pocuka za kitko.

Tvoj očka je že zelo hud, nič ne ve, kdaj si se mu izmuznila. Oba te iščeva.

Hvala gospod, da ste jo zadržali, lahko bi se ji kaj zgodilo.

To pa ne, rečem odločno. Imam angelčka varuha v žepu, pokažem proti slikarju.

On mi ga je narisal.

Nekoč davno je v naših krajih v dolini pod Snežnikom živel čevljar. Ob božiču, ko je vsej dolini močno snežilo in je mraz rezal do kosti, je na njegova vrata tiho potrkalo. Čevljar je odprl in pred seboj zagledal dečka, ki je stal v snegu bos in drhtel od mraza.

Povabil ga je v svojo hiško, ga nahranil in ga posadil k svojemu čevljarskemu stolu. Pravkar je za soseda končeval nove čevlje iz modrega usnja. Deček jih je občudujoče opazoval. Čevljar je to opazil in je rekel dečku:

»Ti čevlji so tvoji!«

Deček je bil presrečen in je takoj obul prelepe modre čevlje. Zahvalil se je za gostoljubje in izginil izpred čevljarjevih oči. Ta je odšel do vrat in jih odprl, ker je mislil, da je deček stopil iz hiše, vendar ga tam ni bilo.

Zvečer je čevljar o tem, kako je neznanemu dečku podaril čevlje in da je ta izginil izpred njegovih oči, pripovedoval svoji ženi. Žena se je le nasmehnila in dejala:

»Ah, star si že in ti pamet peša!«

Čevljar je trdil svoje, a ga žena ni poslušala. Raje ga je posedla za bogato obloženo mizo in praznovala sta božič.

Zvečer sta žena in čevljar šla k polnočnici. Na poti sta na štoru ob gazi našla modre čevlje, ki jih je bil podaril dečku.

Takrat je tudi žena verjela zgodbi, ki jo je pripovedoval čevljar. Ta je čevlje vzel in jih spravil za spomin na ta nenavadni in čudni dogodek.

Čevljar dečka ni videl nikoli več. Včasih se je na svojem čevljarskem stolu zamislil in s čudno željo v srcu pričakoval, da na vrata spet tiho potrka.

MOJE TELO JE KLETKA

Manšeta se je stisnila okrog njegove roke in jo ponesla v svoj objem. Sikanje zraka, ki ga je sestra spuščala iz gumijaste napihovalke je motil nočno tišino, ki se je valila po bolnišničnih hodnikih. Opazoval je živo srebro, ki je poskočilo v višave. Delovalo je, kot da se nikoli ne bo ustavilo. Čutil je močno razbijanje srca. Čutil ga je v roki pod manšeto. Kri, ki je plavala po njegovih žilah je nabijala na steno manšete, kot žogica, ki tolče ob lopar.

Medicinska sestra ga je pogledala iznad svojih debelo uokvirjenih očal, na njenem obrazu pa se je zrcalila skrb.

»Vaš tlak pa danes ne miruje. 180/120!«

Gospod Nemec se je pogladil po svojem bledem obrazu in opazoval sestro, ki je odstranjevala manšeto.

»Prosim vas,« zazrla se mu je naravnost v oči in videti je bilo, da jo resnično skrbi.

»Pustite cigarete. Vaša žena je tako odlična kuharica, da verjamem, da vam bo kuhala zdravo in manj mastno hrano, da ne boste imeli toliko holesterola. Vaš kuža pa bo zelo vesel sprehodov z vami. Vse to bi vam zelo pomagalo in vas rešilo vseh tegob. Lahko se navadite na bolj zdravo življenje. Samo voljo morate imeti.«

Odprl je vrata bolnišnice in vanj je planil mrzel zimski zrak, ki je objel njegovo obilno telo. Ko se je takole rešil bolnišnice in nadležnih medicinskih sester, ki so mu govorile kaj mora narediti, da se njegova hipertenzija ne bi poslabšala, se je počutil svobodnega. To svobodo je hotel nagraditi.

Dim se je valil pod nebo in se vrtinčil po zraku. Njegovi delci so se usedli na prečudovito vrtnico. Delček po delček so se sestavili skupaj in jo prekrili.

Še enkrat je zajel polna pljuča dima, ki se je sprehodil do vsake celice njegovega telesa in se naselil v najbolj skrite kotičke. Počutil se je polnega. Kot, da bi to pregnalo meglo njegovih temačnih misli in ga obarvalo z barvitimi barvami, ker so te barve vedno bolj bledele, kot je bledela vrtnica, na katero je sedal dim s cigarete.

Ugasil je cigareto. Drobci pepela so se prijeli njegovih čevljev in se prikradli v najgloblje zareze in jih zamašili. Pepel se je stresal po stopnicah, ko se je vzpenjal po njih. Na sredi poti v tretjo nadstropje, kjer ga je čakalo njegovo stanovanje, se je ustavil, njegova roka pa je švignila k srcu. S svojo obilno in tresočo se roko se je zgrabil za srce. Lovil je sapo in čutil, kako se njegova pljuča polnijo z zrakom, z vsakim vdihom, pa je v njegovo srce in ramo zarezala močna bolečina. Stopnišče se je začelo megliti, postajalo je bolj in bolj oddaljeno.

Vrtinčilo se je okrog njega in ga srkalo vase. Bilo ga je vse manj in manj. Čutil je, da se mu tla spodmikajo pod nogami. Ograja se je odmikala njegovemu prijemu in nekje od zgoraj se je v njegovo vidno polje zarisal temen madež. Glas iz daljave je klical njegovo ime, a ni razumel kaj mu govori. Tla so se še vedno majala, in pred njegovimi očmi se je trenutek za tem, kot črnilo na papir razlila tema.

Pojavila se je belina, kot da popivnaš črnilo, ki si ga polil na bel papir. Ostala pa je modra packa, ki se je prelivala kot barve na papirju. Te barve so se kmalu spojile in ustvarile sliko medicinskih sester in zdravnikov, katerih glasovi so brneli okrog njega, kot roj čebel. Na svojem obrazu je čutil sikanje hladnega zraka, ki je polnilo njegova pljuča. Prijel je masko za kisik in jo hotela odstraniti, a ga je mehka in suha roka zaustavila.

»Ne, gospod Nemec. Tole vam pomaga,« medicinska sestra Mara se je obrnila k moškemu, ki je stal ob vznožju postelje in sestri nekaj narekoval. »Gospod doktor? Gospod Nemec se je pravkar prebudil.«

Zdravnik je odložil temperaturni list in pisalo ter pristopil k postelji. Njegova bela halja je zaplesala okrog suhljatega telesa. »Gospod Nemec, v bolnišnici ste. Imeli ste srčni infarkt in morali smo vas operirati. Vaše srce je bilo preslabo. Morali bi se bolj paziti. Vaša hipertenzija je zaradi neupoštevanja navodil postala neobvladljiva, zato ste danes tu.«

Narejeno obtožujoče je pogledal negibno obilno telo gospoda Nemca, ki se je bočilo pod odejo. »Povejte, kako se počutite?« z nasmeškom na obrazu je prijel roko gospoda Nemca, s pogledom pa hitro premeril aparature, ki so razgalile njegovo stanje.

»Hvala vam,« je izdavil gospod Nemec izpod kisikove maske. Njegov slaboten glas pa je spremljalo sikanje zraka, ki mu je dalo tako umeten prizvok. Zdel se je tako neoseben v tisti postelji, razgaljen, z vsemi aparati in žicami, ki so ga poznale do najmanjše podrobnosti.

Počutil se je ujetega v svojem lastnem telesu polnem bolečin. Objela ga je spokojnost. Vleklo ga je v mehke blazine, ga vabilo k sebi in brisalo svet pred njim dokler ni ostala samo svetloba, za tem pa popolna temina.

Zdravnik se je nasmehnil, a je njegov nasmeh hitro zbledel. Njegove oči so se široko razprle in oplazile ravno črto, ki se je vlekla na monitorju.

Sunek iz elektrod je stresel telo gospoda Nemca, a srce se je že poslovilo in se predalo večnemu počitku.

PLES PO TANKEM LEDU

Skozi staro in razmajano okno je zavel hladen veter, ki je zaobjel njeno, že tako premraženo telo. Ležala je na umazanih tleh stare hiše. Njeno telo so preplavljali vali močne bolečine. Njeni kriki so odjeknili v temno noč in skupaj z vetrom odjadrali tja daleč stran, da bi jih kdo slišal. Mrzel pot ji je tekel po čelu in se na licih zlil s solzami. Po nogah ji je pritekla topla tekočina in se razlila po tleh. Zajela je sapo in še zadnjič na vso moč zakričala.

Trenutek za tem je prostor napolnil jok. Nasmehnila se je in ga vzela v naročje. Bil je fant.

Njen fant. Plamen sveče je osvetlil njegov ljubek obraz in po njem risal sence. S prsti je šla po njegovem krvavem obrazku in mu nežno prigovarjala. Stisnila ga je k sebi in ga s svojim telesom ogrela. Bila je daleč stran od vseh, ki jih je poznala. Bila je sama s svojo sramoto.

Ko je začutila popadke, je pomislila, da bo njena sramota zjutraj odtekla skupaj z reko, ki je tekla blizu te stare in zapuščene hiše. Nameravala je pretrgati to tanko nit, ki ga je ločevala od življenja in smrti.

A zdaj, ko je na svojih prsih čutila tudi utrip njegovega srca in ko je slišala njegov nežen glasek, ki joka, ker jo potrebuje, se je zavedla, da se je rodilo novo življenje, ki ga nikakor ne bi mogla končati.

Jutranja svetloba sonca se je sprehodila po njenem obrazu in jo prebudila v še eno samotno zimsko jutro. Minilo je že več tednov odkar je zbežala od svojega gospodarja. Njun sin, ki ga je zdaj držala v rokah, se ne bi smel roditi.

Sonce je zdaj dokončno prešlo skozi oblake in zdaj so se slišale kapljice stopljenega snega, ki so padale na tla in se stopile s pokrajino. Vse je bilo tiho, le šumenje reke je spremljalo njene korake. V košari, ki jo je nosila ob sebi, je ležalo majhno telesce zavito v odejo.

Ljudje so hiteli po sivih ulicah z mrkimi obrazi in odsotnim pogledom. Stopila se je s to množico, kot da bi bila samo še ena nepomembna kaplja v širnem morju.

Končno je nad sabo zagledala napis: Železniška postaja.

V njen obraz je tisti trenutek puhnil dim in napolnil jo je vonj po tobaku. Dvignila je glavo in pred sabo zagledala svojega brata Davida. V rokah je držal cigareto in še naprej puhal dim. Dim njene sape in njegove cigarete sta se pomešala in izginila nekje tam pod milim nebom. Njuna pogleda sta se za trenutek srečala, nato pa so njegove oči obstale na košari, ki jo je zdaj stiskala v naročju. Vprašujoče se je zazrl vanjo. Njegove ustnice so se stisnile, oči so se zožile in cigareta v njegovi roki je neslišno padla na tla.

»Kaj to pomeni? Se ga nisi znebila?«

»Nisem mogla,« je izdavila na robu solz.

»In kaj boš zdaj?« živčno se je oziral okrog. »Kaj pa sestra Julija, s katero sva že vse dogovorjena, da te vzame med nune?«

»Rekla bom, da sem ga našla,« s pričakovanjem se je zazrla v njegov obraz.

Zdaj je bil že manj napet in njegova usta so se razpotegnila v nasmeh. »Je fant?« z roko je šel v košaro in odgrnil odejo. S prsti ga je pobožal tako nežno, kot da bi bil iz krhkega stekla in bi se bal, da bi ga zlomil.

»Vesel sem, da te spet vidim.«

Sedela je v svojem kupeju in skozi okno opazovala Davida kako je odhajal s postaje.

Še zadnjič se je ozrl in ji pomahal, nato pa je izginil v oblaku dima, ki ga je spustil vlak.

Ko se je zdanilo in je Matevž vedel, da David opravlja svoje delo, se je odplazil v hlapčevske prostore. Zraven postelje je bila majhna mizica, na kateri je ležalo pismo. Vzel ga je v roke in se ozrl, če ga nemara kdo opazuje. Previdno ga je odprl in začel brati:

David!

Samo tebe ima, samo na tebe se lahko obrnem in ti sporočim to tragično novico. Marija je hudo zbolela. Ne vemo kaj ji je, vendar vročina kar narašča in že teden dni leži v postelji s halucinacijami.

Prosim te pridi čim prej. Upam, da ne bo prepozno.

Sestra Julija

Ko je prebral pismo, so se mu po obrazu vlile solze, pismo v njegovih rokah pa je lahno odjadralo na tla.. Ni vedel kje je Marija in to ga je najbolj žgalo. Njeno življenje bo ugasnilo in še tisti kanček upanja, da bi se znova srečala in izpolnila svojo ljubezen, bo izginil, kakor kapljica vode, ki usahne v suhih puščavskih tleh.

Dvignil je pogled in na mizi zagledal še nekaj, česar prej ni opazil. Bila je vozovnica za vlak. David jo je najbrž kupil, ko je prebral pismo. Tako bo lahko prišel k Mariji. Morda pa še ni vse izgubljeno. Si je mislil in se z vozovnico namenil proti železniški postaji.

Noč se je kakor nepovabljen gost splazila nad mesto in ga prepredla z nitmi teme.

Marija je stala pred oknom in opazovala zvezde, ki so delale družbo mesecu.

Ko se je obrnila proti vratom se ji je iz teme približala temna silhueta, ki se je na svetlobi izrisala v visoko in močno postavo. Ko je stopila še za korak proti njej, je svetloba na njen obraz zarisala Mariji tako znane poteze in temne rjave oči, iz katerih so tudi zdaj sijale iskrice ljubezni. Njegov obraz pa so obdajali gosti, kodrasti lasje.

»Matevž!«

Ko so tri postave stopile iz samostana, jih je zajelo na tisoče snežink, ki jih je nosil mrzel zimski veter. Izginile so neslišno, kot duh, za njimi so ostale le stopinje v snegu, a te so kmalu prekrile snežinke in tako ni bilo nobenih sledi več.

Namenili so se proti zamrznjenemu jezeru, katerega so nameravali prečkati. Stopili so na tanek led, nad njimi je gorelo na tisoče zvezd, v njihovi svetlobi pa so plesale snežinke.

Nočno tišino je prerezal zvok ledu, ki je pokal pod njihovimi nogami. Črta počenega ledu se je vlekla od njihovih nog in se združila z drugimi. Nato je led z glasnim pokom popustil.

Njihova telesa so izginila v ledeno vodo. Ostali so ujeti pot tankim ledom. Za vedno.

PRVO DEJANJE

PRVI PRIZOR

Antigona in Hamlet

Temačen hodnik, poln stebrov, nekje v zakotju dvora.

Antigona: Brat, zakaj si žalosten?

Hamlet: Antigona ...

Antigona: Povej, Hamlet, kaj te teži? Ne morem te več gledati takšnega. Nič več ti smeh ne krasi obraza, nič več ne poješ in plešeš, nič več ne zganjaš šal na naš račun, kaj te preganja? Tak si kot vsa dežela, mračen in pol zloveščih prikazni. Povej mi, da ti utolažim srce.

Hamlet: On … Ojdip … Ne more biti drugače! Ne more!

Antigona: Kaj ti je? Saj si si komaj podoben.

Hamlet: Izzovem ga.

Antigona: Nikakršnega dokaza nimaš, da je kriv.

Hamlet: Ne more biti drugače, videl sem.

Antigona: Kaj si videl?

Hamlet: Duhove.

Antigona: Bledeš brat, bledeš.

Hamlet: Povedali so mi. Mati in on sta to storila v dogovoru, ker jima je bil napoti v njuni pregrešni strasti.

Antigona: Neumnost.

Hamlet: Pobil ga je z mečem, vse sem videl!

Antigona: Le kako si mogel kaj takega videti?

Hamlet: Duh mi je povedal. Ojdip je umoril očeta, potem je prišel sem in si jo vzel v posteljo.

Misliš, da ga moram ubiti? Prav je, da ga ubijem. A vendar, zakaj ne? Zakaj mi je tako pogodu, če mi nakloni kak trenutek, zakaj ga ne zakoljem kot prasca in mu ne spustim krvi, kot je on mojemu očetu?!

Antigona: In kje se ti je prikazal tvoj duh?

Hamlet: V sanjah.

Antigona: Bledeš, brat. Pojdi in se naspi. Veliko spretnejši je z mečem kot ti, povrhu vsega pa še nedolžen. Izdal se bo odlok, da bo vsak, ki prinese novico, kakršnokoli novico, ki bi mogla razodeti izginotje najinega očeta, bogato nagrajen. Ali misliš, da bi zločinec storil kaj takega?

Hamlet: Laž!

Antigona: Vsekakor. Tvoje sanje pa resnica? Ubogi brat. Hudo mi je zate. Sam si postal duh. Blodiš izgubljen po teh hodnikih. Vsi sprašujejo zate, jaz pa ne vem, kaj naj jim rečem.

Hamlet: Povej jim, da bom maščeval očeta.

Antigona: Potem pa stori to.

Hamlet: Saj bom, saj bom … boš videla … saj bom.

Hamlet odide.

Tema.

DRUGI PRIZOR

Antigona, Ojdip in Hamlet

Prostor je isti.

Pride kralj Ojdip.

Ojdip: Antigona.

Antigona: Kralj Ojdip.

Ojdip: Ni se ti treba klanjati. Saj si princesa.

Antigona: In vi kralj.

Ojdip: Pa ne po duši.

Antigona: Kako to mislite?

Ojdip: Po duši sem nekdo drug.

Antigona: Govorite v ugankah, moj gospod. Vi ste kralj, vladate, vsi vas ubogajo. Moja mati je vaša žena in kraljica. Ne more biti drugače.

Ojdip: Ni resnica vse, kar videz razodeva, notranjost molči po svoje.

Antigona: Kaj je z njo?

Ojdip: V molku buči.

Antigona: Zakaj?

Ojdip: Zaradi nekoga.

Antigona: To vas ne razlašča kraljestva.

Ojdip: Tega ne.

Antigona: A še imate kje kakšno, za katerega ne vemo?

Ojdip: Spokoj duše.

Antigona: Tega vam pa res nihče ne more vzeti.

Ojdip: Pa more.

Antigona: Ne vem, če sem prava oseba …

Ojdip: Čisto prava.

Antigona: Vas daje vest?

Ojdip: Daje me želja.

Antigona: Želja?

Ojdip: Hrepenenje.

Antigona: Vsak hrepeni po miru.

Ojdip: Vidim, da me razumeš, draga Antigona.

Antigona: Mislim, da.

Ojdip: In kaj praviš?

Antigona: Da prelahko jemljete vse skupaj, če ste krivi.

Ojdip: Kriv sem z vso dušo in telesom, a da bi prelahko kaj jemal, tega si sploh ni mogoče misliti; še predobro se zavedam kočljivosti položaja.

Antigona: Torej je res.

Ojdip: Če veš, o čem govorim, je res, kot pribito. Neizpodbitna resnica in polagam ti jo na srce – naredi z njo, kar hočeš. Predajam se tebi! Ti pa me kaznuj ali pomiluj, nagradi …

Antigona: Nagradim … nagradim?! Razburjeno odhiti.

Ojdip: Antigona …!

Prikaže se Hamlet.

Ojdip: Hamlet!

Hamlet: Moj oče.

Ojdip: Daj, nehaj s temi prismodarijami. Nisem tvoj oče, tvoj prijatelj sem. Kod se potikaš? Pogrešamo te na dvoru. Kar turobno je brez tvoje razposajenosti. Smo mislili, da si zbolel. Vsaj mami bi se prikazal. Kakšna muha te tokrat pika?

Hamlet: Zaželel sem si tišine, in miru.

Ojdip: Miru?! Daj no! Greš z menoj? Pridi, vsi te bodo veseli. Naredi mi to čast, da bom prav jaz tisti, ki te izbezlja iz te pustote.

Hamlet: Mogoče bi šla na lov?

Ojdip: Takoj jutri, z veseljem. Še nocoj podpišem razglasitev, da lahko že zgodaj odrineva. Opravijo brez mene. Ne vem, koliko je kaj prodrlo v tvojo osamitev, naj ti kar povem, da sem se odločil nagraditi slehernega, ki bo prinesel na dvor kakršnekoli novice o izginotju tvojega očeta.

Hamlet: Odličen načrt.

Ojdip: Treba je s to rečjo zaključiti enkrat za vselej. Ne bom dovolil, da bi klevetali tvojo mater. Obiskala sva tempelj in bogovi so nama naklonili odgovor.

Hamlet: Kakšen?

Ojdip: Ne bova zdaj o tem. Jutri bo že vse jasno. Vse tole skupaj je vsekakor sila čuden zapetljaj, vendar imam občutek, da se ga da pojasniti zelo preprosto, z bogovi ali brez. Hotel sem vsekakor zadovoljiti tvojo mater. Pridi zdaj, vesela te bo.

Tema.

TRETJI PRIZOR

Gertruda, Jago

Dvor.

Gertruda na prestolu, Jago ob njej.

Gertruda: Jago, od kod kralju ta slaboumna ideja?

Jago: Sam se je domislil. Najbrž mu ni prav, da nekje obstaja pravi kralj.

Gertruda: Tako priljubljen, kot je bil Laj, ne bo nikoli, pa če se na glavo postavi. In ti, si kaj slišal po svojih virih?

Jago: Nič. Nihče ne ve ničesar.

Gertruda: Pa vendar je kaj čudna vsa ta reč.

Jago: Vem pa nekaj drugega.

Gertruda: Na dan z besedo.

Jago: Ni prijetno.

Gertruda: Bom že kako.

Jago: Vse kaže, da je kralj resnično zelo naklonjen princesi.

Gertruda: Moji Antigoni? In ona?

Jago: Ne sluti.

Gertruda: Saj, ko sem jemala toliko mlajšega drugega moža, sem vedela, da ne more večno trajati.

Jago: Nič ni večno.

Gertruda: Se spomniš, kako mlada sva stopila na ta dvor? Sinje kraljestvo Baalram – najveličastnejše pod soncem. Ti si hotel postati velik vojskovodja in jaz kraljica.

Jago: Služiti vam.

Gertruda: Služiti meni. Rekla sem ti, počakaj, pa boš videl, in bilo je še prej. Ni mi bilo težko biti najboljša med najboljšimi.

Jago: Z vašimi idejami že ne.

Gertruda: Moje so bile vedno najdrznejše.

Jago: Še stari Laj sem jim je smejal.

Gertruda: Naredil pa vedno tako, kot sem hotela!

Jago: Vedno žanjete svoje sadove.

Gertruda: Vedno le svoje. Zapomni si to! Kar sejem, požanjem! Zate, zase in za vse! Vedela sem, da se bo prej ali slej tale lutka snela z mojih rok. Ali moj lasten sin mu bo spodrezal niti.

Se kaj drugače oblači?

Jago: Ne.

Gertruda: Tudi ta ne bo za kralja. Kaj se sploh peham?

Prideta objeta in smejoča kralj Ojdip in Hamlet.

Gertruda: O, poglej si ju – rožci cvetoči! Ljubi sinko.

Hamlet: Mati.

Gertruda: Slišim, da hiraš. Da ti ni mar za nas. Se to spodobi?

Hamlet: Ni vprašanje, če se to spodobi …

Ojdip: Gertruda! Hamlet! Konec, vidva! Nocoj nam bo lepo. Gremo na vrt. Velel sem prižgati ognje.

Gertruda: Ljubi mož, saj ni praznik.

Ojdip: Pa kaj? Tako se počutim. Kot da se mi je težko breme snelo s pleč. Jago, je odlok spisan?

Jago: Samo vaš pečat še manjka veličanstvo.

Ojdip: Prinesi ga.

Jago: Kot velevate. Se odpravi.

Ojdip: Mi se pa podvizajmo. Dajmo. Veselo naj bo nocoj. Dragi Hamlet, daj mi roko, ti Gertruda drugo. Pojdemo skupaj, kot družina. Jago, poiščite Antigono. Napotite jo k nam, povejte, da praznujemo. Pa vina in jedače. Pa plesalke. Glumače, artiste!

Jago se prikloni in gre. Tudi oni se odpravijo.

Gertruda: Ljubi, kaj ti pa je?

Ojdip: In če bo treba, princeso s silo privlecite!

Včasih je življenje enostavno. Dan je dan in noč je noč. Nič senc, nič senc! Mar ne, Hamlet?

Hamlet: Jutri greva na lov.

Gertruda: Na lov? Jutri se bere razglas.

Ojdip: Bo že Jago uredil.

Gertruda: In če kdo prinese novice?

Ojdip: Bo že počakal, mar ne, Hamlet?

Hamlet: Takoj pridem za vama. Sestro počakam.

Ojdip: Kakor želiš, prijatelj. Mogoče bo potrebna še kakšna beseda – le povej ji, da nam bo lepo in da hudo resno mislimo. Kralj ukazuje! Midva pa ta čas … že kako preživiva.

Gertruda: O, si danes začuda navihan, da te kar ne spoznam.

Ojdip: Pa preobleci se, kraljevič! Tak si kot kak krokar!

Kralj in kraljica odideta.

Hamlet: Seveda ga ne skrbi, da bi kdo prišel z novicami o očetu, ker dobro ve, da ne bo nikogar! Lopov! In ta vlačuga, moja mati! Ne več kot v borih dveh mesecih po očetovi smrti se je spečala s tem pritepencem, samodržcem – podlo in nizkotno! Le kje ga je staknila? Plemič! Nikoli prej nismo slišali zanj! Navaden morilec! Moral bi ga kar takoj prebosti z mečem!

Nenadoma se mu obraz razjasni v veselju. Ali ... jutri greva na lov. Spet bova jahala skupaj.

Nato se spet omrači. O, oče, kakšno hijeno imaš za sina! Tako ti ravnam s tvojim morilcem.

Prihiti Antigona.

Antigona: Hamlet, Hamlet, res je, res je! O, kako mi je hudo!

Hamlet: Res je, kaj?

Antigona: On je kriv. Sam mi je priznal.

Hamlet: Saj sem slišal, ljuba sestrica, slišal … Menda ga zdaj lahko ubijem?

Antigona: Kaj pa, če on tebe?

Hamlet: Grem se preobleč. Se odpravi.

Antigona: Kaj boš storil?

Hamlet: Nič se ne boj. Vse se uredi. Kri zahteva kri. Ali ti se nič ne boj. Nocoj bo veselje v naši hiši. Samo veselje!

Antigona: Kaj ti je? Kaj ti je?

Poljubi me, poljubi me, brat.

Hamlet: Pojdi tja in bodi mirna. Povej jim, da bom nocoj plesal. Počasi odide.

Antigona stoji.

Tema.

ČETRTI PRIZOR

Gertruda, Ojdip, Antigona, Hamlet

Na kraljevskem vrtu.

Nešteto drobnih plamenov razsvetljuje svečano okrašen prostor. V sredini tlakovana ploščad kot nekakšen oder, zadaj dolga, bogato obložena miza, za katero sedita Gertruda in Ojdip.

Gertruda: Ljubi, mogoče mu pa ne bi smel tega reči.

Ojdip: Kaj ne?! Poglej samo, kakšen čudak je postal. In to kar naenkrat! Prej sva vsak dan jahala na lov, se pogovarjala o knjigah, poeziji, mečevala, plavala. Zadnje mesece pa kot da smo mu kužni. Tebe zapostavlja … Zaprl se je v tisti stolp in še nosu ven ne pomoli.

Gertruda: Bogvedi, kaj ga teži. Tudi njemu ni vseeno za usodo dežele.

Ojdip: Glej jo, Antigono. Prelepa je!

Antigona: Prihiti v sredo odra. Prikloni se in napove.

Svečano občinstvo, nocoj smo za vas pripravili posebno predstavo, v plesu in maskah, v petju in godbi! Posebej za vas bo nocoj nastopil očarljivi kraljevič Hamlet: v vlogi lepega mladega plemiča Arnemusa, ki so mu bile zvezde ob rojstvu še posebej naklonjene in ga po velikih srečnih in nevarnih pripetljajih postavile za kralja v daljnem in pomembnem kraljestvu!

Prihiti pol goli Hamlet v vlogi napovedanega junaka. Obraz mu krasi maska, ki predstavlja obraz prelepega mladeniča. Prikloni se. Gertruda in Ojdip zaploskata.

Gertruda in Ojdip: Bravo! Bravo! Bravo!

Hamlet: Napove. Na lutnji prekrasna princesa Antigona.

Gertruda in Ojdip spet zaploskata.

Gertruda in Ojdip: Bravo! Bravo!

Antigona se prikloni in sede ob stran ter se pripravi z glasbilom. Hamlet se postavi v začetno pozo. Sestra prične z veselo melodijo, Hamlet zapoje in zaigra svojo vlogo.

Hamlet:

Prišel je od neznano kod,
imel nasmeh je angela in stav boga,
v lasišču sij noči in
zobje kot ogledalo biserja.

Mladenič, Arnemus imenovan,
kot kak božji ali kraljevski sin,
v vseh veščinah podkovan.

Njegov pogled kot sonce,
ki se v zarjo vzpne,
na tisti dan, ko prvič jo zagleda,
hudo se znajde zapeljan.

Kot grom z neba
ljubezen trešči v to nedolžno dušo –
kot v trhli suhi panj sredi obal sveta,
kraljico samo, prelepo vladarico,
gre rek od vseh največjo krasotico,
ženo vrlega in modrega moža,
vzame si v pravico.

In Arnemusa peklenski ta urok
ne izpusti, dokler si s kraljevo krvjo
umaže ne deviških rok!

Ojdip: Besno vstane. Pamet šepava!

Ali misliš, da je meni vseeno za prekletstvo nesreč, ki je zapalilo deželo – da seme ne kali v zemlji, da so vode motne in nepitne, da jok bolnih otrok kazi nam spanje, da živina crkuje v hlevih in je dan ves z oblaki posejan, pa dežja ni, le povodenj, odnašajoča še tisto, kar bi moralo držati tisoče let!

In vprašali smo bogove in so odgovorili – a mislil sem ti to prihraniti, ker moje srce ne želi tvoje blaznosti!

Hamlet: Kaj pravijo bogovi?

Ojdip: Ni me bilo tukaj, ko je kralj izginil, zapomni si to že enkrat, ni me bilo! Niti nisem vedel za vas, niti slišal o tem kraljestvu kaj drugega, kot da obstaja!

Lahko da je kralj Laj sam odšel, lahko, da je padel v globok vodnjak, najsi ga je pokončal kdorsižebodi, jaz nisem bil!

Antigona: Kralj! Sami ste priznali …

Ojdip: O, kaj pa?

Antigona: Da ste krivi z dušo in telesom.

Ojdip: Kako …? Ugotovi svojo pomoto. Sem priznal, ja! Sem. Ampak ne tega! Ne tega … Antigona!

Ojdip odvihra.

Hamlet: Ljubi te! Ljubi! Tebe!

Gertruda: Spravite tega bedaka v posteljo. In naj se mi nekaj dni ne prikaže pred oči. Pogasite vse skupaj in pospravite. Lahko noč.

Hamlet: Mati!

Mati, vi ste razžalili mojega očeta.

Gertruda: Ne pozabi, kdo sem.

Hamlet: Raje bi pozabil. Kraljica ste in nekoč žena mojega očeta, zdaj pa njegovega morilca.

Gertruda: In kaj boš proti temu naredil?

Hamlet: U u u bibb il ga bom.

Gertruda: Revček.

Hamlet: Mama, mama … kako nedostojno je bilo vaše ravnanje, ko ste tako hitro pozabili očeta in se na novo poročili … na vse nas to meče slabo luč, vsi smo podvrženi zasmehovanju ljudstva, kaj vam je to res tako malo važno … očeta nihče ne more zamenjati, nihče … ali se vam zdi, da lahko …?

Antigona: Vsa pretresena od spoznanja. Ljubi me, ljubi … mene …

Tema.

PETI PRIZOR

Antigona in Gertruda

Hodnik.

Antigona: Prihiti. Mati, mati, čemu ta direndaj?

Gertruda: Hamlet je kralja napadel!

Antigona: Ne, ni mogoče!

Gertruda: Ali ti veš, zakaj?

Antigona: Ne, mati, ne. Nič več kot vi. Kako je z njim?

Gertruda: Kralj? Besni! Z zastrupljeno konico ga je, na srečo samo oprasnil. Še pravi čas je napadalca odbil in ga zabodel. Moj sin je mrtev.

Tišina.

Antigona: Kako … kako … je to mogoče? Kako je sploh mogoče, da sta skupaj šla na lov? Bila sta vendar si v zobeh, še na včerajšnji večer.

Gertruda: Hamlet ga je prišel prosit odpuščenja. Takoj po prebranem oglasu …

Antigona: … slišala sem fanfare …

Gertruda: … sta odjahala na lov. In moj sin ga je izza hrbta. Komaj živ se je kralj privlekel do sem. Ves krastav in penast, v vročici in slep. Verni vranec je sam našel pot. Zdravilarji in zeliščarji so sedaj ob njem. Preživel bo.

Antigona: Hvala bogu. In brat?

Gertruda: Tam leži.

Antigona: Kje?

Gertruda: Kjer se Baalram zoži, kraj, kjer se cedrov gozd prične.

Antigona: Ponj grem. Se hoče odpraviti.

Gertruda: Ne, otrok. Jo objame in prižeme nase. Ne hodi.

Antigona: Mama, naj ga pokopljem.

Gertruda: Ne smeš. Ne moreš. Ojdip ga je preklel kot izdajalca. Strašno je besen. Nihče si ne more dovoliti oporekati kraljevi volji, sploh pa ne v takem trenutku, ko je dežela v tolikšni božji nemilosti. Ljudstvo je polno neke pritlehne samozavesti. Na obrobjih že vre misel, da je Ojdip samodržec, a jaz sem prešibka, otrok moj. Starega kralja so vsi ljubili in v tem kriznem času se mora novi izkazati. Pustiva Ojdipu to priložnost.

Antigona: Se odmakne od nje. Mati, kaj pa govorite?

Gertruda: Hamlet mora tam strohneti na planem, če je taka kraljeva volja.

Antigona: Saj je moj brat in vaš sin.

Gertruda: Po krivici je hotel storiti silo nekomu! In to kralju, ki je božji namestnik!

Antigona: Vaš namestnik.

Gertruda: Dekle, brzdaj jezik. Taka je ta reč in nič drugačna. Trupla ne sme nihče zagrebsti in ne objokovati.

Antigona: Neobjokovan, nepokopan sin.

Gertruda: Veš, kakšne so postave.

Antigona: Vem. Kamenjanje ali še kaj hujšega.

Gertruda: Ne drzni si. Nato roteče k njej. Ljuba, zakaj žalostiš svojo mater? Mar ni že dovolj bridkosti, ki je zadela to družino?

Antigona: Prav zato mama; Hamlet ni bil izdajalec, to enako dobro veste kot jaz – bil je zmeden, tako zmeden – sanje so mu zbegale pamet. Mislil je, da mora kaj storiti za očeta.

Gertruda: Vem, vendar ne tako. Pojdi zdaj in obrzdaj svojo dušo, jaz pa pogledam, kaj se da storiti. Antigona se obotavlja. Pojdi, pojdi dete. Jaz moram k Jagu, baje se je našel nekdo, ki pozna usodo izginotja tvojega očeta. Pojdi.

Gertruda odide.

Tema.

ŠESTI PRIZOR

Antigona.

Isti.

Antigona: Moj brat, ko bi ne vedela, ko bi le lahko upala na matere pomoč, ko bi le ne slutila vso tisto željo v njej po tehtanju sveta, po odločanju v imenu božjih postav, nje slo po imeti vse pred seboj in mešetariti s tem vsem. Ljubi brat, bridko, kot mi je pri duši, upajoča za očeta vso to vrsto let zaman, in zdaj še ti, moj ljubi, črni krokar, skljuval mi boš srce, nič drugega; ali ti vendar nisem rekla, te rotila, pusti, pusti, pusti … Ko pa ne veš. Ubiti, kaznovati, ljubiti in imeti – vsa ta mamljiva vezanost na ta svet, a duša, ki jo raztira bol, drugače poje … kaj je važno končati morilca očeta, ko ga tako sama usoda pokonča, ljubi moj slepi brat. Zdaj pa te niti zagrebsti ne smem … s solzo ti groba pojiti …

Najbolje, da mi kar neha biti hudo, in naj te kar pozabim – o, glej, saj nikoli imela nisem pobratima, ki mi knjige je ob večerih bral in mi pomen zvezd je razodeval. Nikoli ni bilo ga kuštravca, ki je z menoj po labirintih tekal, sence lovil in se smejal mojim strahovom. Ni bilo niti tistega otroka, ki sem ga učila kobacati, ko sem še sama komaj stala, in ni bilo zibeli, nikdar, nikoli, iz katere bi sijale njegove zvedave sinje oči, me božale ter pravile: sestrica, pomahaj z vrtavko, pomahaj ... Ni te bilo, nikoli, nikdar – ali ni to neizmerno preprosto? Nič bolečine, le zaklenjen spomin in pozaba na ključ. In pozaba te pozabe. In sploh nič. Niti sama ne več. Ne misel, ne trenutek, ne spomin – le iti skozi, do tja, do smrti, do podzemlja. Prav res. In potem, kaj biti?

Zrak v zraku. Sapica spomina, ki je za trenutek zaplapolal skozi večnost in potem izprhnil skozi konjske nozdrvi.

Ne, takšnih kot sva midva, brat, res ni treba pokopavati.

Odvihra.

Tema.

SEDMI PRIZOR

Gertruda, Jago, Nora

Prestolna dvorana. Na prestolu sedi kraljica Gertruda, ob njej stoji Jago. Pred njima v ponižni pozi Nora.

Nora: Moram po resnici razodeti, moj mož, strašno je ljubosumen – na vsako malenkost, ne samo na ljudi. Ako pobožam zajca, ga bo on zadavil, če poduham cvetlico, se nasmejim vetru, zakličem srečna jutru, me on zapre za nekaj dni, potepta rožo, zagrne zavese, me razžalosti. Ničesar več bi ne smelo obstajati zame, samo on. Tako me ljubi in jaz njega …

In neki dan se mi je približal Norec, prav tak s cofi in ves pisan ter nasmejan do ušes. Veste, midva z možem imava malo cizo in nastopava po vaseh. Mož trga verigo s prsmi, debelo verigo, da priteče kri, jaz pa pojem, a odkar mi je to storil …

Si z glave potegne lasuljo – skorajda popolnoma obrito glavo ima. Saj to se ne spodobi za žensko – odkar sem takšna, nimam več glasu. Niti čiv ne spravim več iz sebe, včasih pa sva prav z mojim petjem služila. Imava dva mala otročička, veste …

Jago: Osorno. No, dajmo, kaj imaš povedati.

Gertruda: Pusti Jago, naj konča svojo zgodbo.

Nora: Oprostite moji nevednosti, sem preprosta ženska. Prvič sploh na dvoru. Moje ime je Nora in mlada sem šla za cizo. A vendar, za dva mala otročička mi je skrbeti. Le sedaj sem mu jih kar pustila. Joj, upam, da me ne pogrešata premočno. A ne da, vi modra gospa, ste sama kraljica, o kateri sem slišala toliko lepega? Videla sem vas že, v sanjah, a v resnici ste lepši.

Gertruda se nasmeji tej preprostosti.

Nora: Vi se le smejte, tudi to je lepo. Sem čista in verna ženska, a tisti vražič me je zbegal. Saj ne, da bi kaj nespodobnega hotel od mene – oči mi je odprl, v najbolj nepravem času. Otročička bi me še potrebovala. Zahlipa.

Gertruda: Tolažeče, a hkrati tudi nekoliko nepotrpežljivo. No, no – dajmo.

Nora: Ja. Prikima. Že prihajam tja. Povedal mi je marsikaj. Rekel mi je, da ga spominjam na psa. Vem, da nisem lepa, a to mi je dalo misliti. In potem naju je moj mož zalotil in potem je njega, njega, udaril z glavo – glavo pa ima kot kovaško tnalo, trdo in tudi barve takšne, sonce ga takoj ožge; pa ni v resnici Maver, a vsi mislijo tako, pa je tudi boljše za posel. No, in potem sva tistega reveža pustila tam ležati v krvi, mene pa je zaprl za cel mesec samo z otrokoma in mi ponoči, ko sem spala, obril glavo. Ljubezen gor ali dol, za žensko se to ne spodobi.

Nisem pobegnila. Povedala sem mu, da grem in še cel kup drugih stvari, saj sploh ne vem, od kod sem jemala. Saj mi ni verjel in tudi potem je še pol dneva hodil za mano in me rotil, naj si premislim, da me tako strašno ljubi, in da vse, kar počne, počne le zame … a jaz sem se odločila – saj ne vem, pravzaprav, zakaj – in tako sem zdaj tukaj, zaradi zgodbe, ki mi jo je povedal oče.

Tole sem mu ukradla.

Gertruda in Jago stopita naprej, da bi videla medaljon, ki ga drži v roki.

Gertruda: Smem? Seže po medaljonu.

Nora: Seveda, kraljica. Kar izvolite, vam ga pustim, da najdete storilca. To je medaljon tistega, ki je ubil kralja.

Jago: Kako pa veš, da kralja?

Nora: Moj oče je bil razbojnik, lahka naj mu bo zemlja. Gotovo se v podzemlju še zdaj odkupuje za svoje grehe in mogoče mu tako celo pomagam. Napadli so mladega plemiča, ki je jahal skozi gozd. Vse so mu oteli, vključno s tem medaljonom in konjem. A vendar je bil tako vešč vojnega opravila, da jim je dvajsetim, kolikor jih je bilo, uspel pobegniti in se izgubiti v gozdu. Pognali so se za njim – moj oče in še dva so ravno videli, kako je posekal nič hudega slutečega mimoidočega, v romarja napravljenega moža. Tega je gotovo zamenjal za roparja, kajti tudi razbojniki sami so se tako opravljali, da so si hitro pridobili zaupanje svojih žrtev.

Gertruda: Kako pa veš, da je bil kralj?

Nora: Oče je s pajdašema umirajočemu pobral, kar je imel. In smrtno ranjen ju je ogovoril. Povedal je, da je sam kralj Laj, na romanju, da se izkupi za svoje grehe.

Gertruda: Je povedal, kakšne grehe?

Nora: Ne, le nasmejal je naše tri … mislim očeta in pajdaša. Oče se je tudi stalno hvalil, v hudo veselje mu je bilo, ko se je hvalil, da je kralja oropal.

Jago: Kaj pa tisti plemič?

Nora: Oni je pobegnil. Ta medaljon je njegov.

Jago: Gertrudi, ogledujoč si medaljon. Ničesar ne pove. Ta reč ni od nas. Ga izroči kraljici. Obrne se k Nori. Kje se je to zgodilo, pravzaprav?

Nora: Na razpotju, pri treh hrastih.

Jago: Pokima dekletu, nato Gertrudi. Povprašali bomo izvedence. Morebiti pa najdemo morilca.

Gertruda: No, ljubi deklič, nekoliko si nam pomagala.

Nora: Dobim nagrado?!

Gertruda: Seveda.

Nora: Tako je in nič drugače. Prisežem!

Gertruda: Verjamemo, verjamemo, ljubica. Sedaj se moramo samo še prepričati.

Nora: No, če že verjamete, potem se ne rabite nič več prepričevati.

Gertruda:

Jago:, odpelji deklino in jo nagradi.

Jago: Priklon. Kot velevate, kraljica.

Nora: Zbogom, lepa kraljica. Naj vam bo usoda usode naklonjena.

Se globoko prikloni in Jago jo odvede.

Tema.

OSMI PRIZOR

Ojdip, Gertruda, Jago:, Antigona

Kraljevska spalnica.

Ojdip, stokajoč in obvezan, leži. Pride Gertruda.

Gertruda: Ojdip, Ojdip, vsaj ta novica te razveseli. Poglej, medaljon … Jo ustavi spoznanje, da kralj ne vidi več. Otipaj.

Ojdip: Naj bi se mi vrnil vid, pravijo.

Gertruda: Seveda, ljubi moj. Ta strup se z žavbami da premagati in tu imamo najspretnejše zdravilarje daleč naokoli. Tudi meni so nekoč ozdravili kačji pik. V hipu bo minilo!

Ojdip: Kaj imaš?

Gertruda: Medaljon z barbarsko podobico.

Ojdip: Od tiste dekline?

Gertruda: Nagradili smo jo in poslali proč. Zabičali, da ne besede.

Ojdip: Tako je prav. Če nam je koristila.

Gertruda: Medaljon je prinesla. Nihče ne bi vedel, ne od kod ne od koga. Smo že poklicali može, ki se s temi rečmi ukvarjajo, da se razodene ta skrivnost. Si ogleduje medaljon. Nekakšen bizon ali vol mora biti. A vendar tale dolgi nos, kot troblja, in veliki čekani, kot rogovi izpod ust. Še nisem videla bolj čudne podobe. Izroči medaljon Ojdipu. Ta ga okuša s prsti.

Ojdip: Spaka pa taka. V naši deželi smo imeli podobne živali – dolgi rilci, velika plahutajoča ušesa, okli izpod lap ...

Gertruda: Da, prav tak je tale.

Ojdip: Da, to so sloni. Tudi moja družina je imela enega v grbu. Nekaj mora pisati …?

Gertruda: Da, po tuje. Ne znamo še razvozlati.

Ojdip: Baalramske črke?

Gertruda: Se zdi ja, pa vendar drugačne. Mu vzame medaljon in si ga ogleduje. Kot da piše »in sen snuj«. Ojdip se zdrzne. Ali pa »v snu pluj« – kaj čudne besede.

Ojdip: Z zelo vznemirjenim glasom. Ali pa »v snu potuj« … Otrpne v nekem grozljivem spoznanju.

Gertruda: Kaj ti pa je?

Ojdip: Kaj je povedala ta, ki ga je prinesla?

Gertruda: Da je bil Laj napaden na razpotju pri treh hrastih, nek viteza ga je, tujec po videzu.

Ojdip: Na razpotju? Je bil razbojnik?

Gertruda: Vitez ne.

Ojdip: Napadeni?

Gertruda: Napadeni je bil kralj. Razbojniki so pretili vitezu in ta ga je zamenjal za enega izmed njih in ga končal.

Ojdip: Tiho. Pri treh hrastih…

Gertruda: Ojdip, Ojdip, kaj je s teboj?

Ojdip: Plane na noge. Nori. Nič, nič, skrij ta medaljon, skrij, da ga živa duša ne vidi več! Zavrni može, ki vedo kaj o tem! Nazaj s tisto pevko, zaprite jo! Ne, ne, ne, bolje kar v prepad z njo. Nihče ne sme izvedeti …

Gertruda: Česa, česa Ojdip?

Ojdip: Poslušaj, žena. Jo prime za roke in posede ob sebi na postelj. »V snu potuj« je moto naše družine v moji rodni deželi – slon, ta žival, je del grba. Tale medaljon je moj. Moj dobri amulet. Izgubil sem ga pred nekaj leti v nepravičnem boju s preštevilnim sovražnikom, razbojniki v gozdu. Vzeli so mi vse, le življenje sem si rešil. Se spomniš, še pripovedoval sem vam o tem. Nisem pa nikoli povedal, ne vem zakaj, da sem v nori pameti in strahu pred smrtjo tam na robu gozda posekal starca, roparja, najbrž njihovega poglavarja, ki jih je tam čakal – tako sem mislil do sedaj. Bil pa je tvoj kralj – Laj!

Gertruda: Oh, Ojdip … Si položi njegovo glavo na prsi, čemur se on takoj odtegne.

Ojdip: Vstane. In zdaj si zaslužim kazen – kri naj izmije kri, so presodili vaši bogovi!

Gertruda: Saj se je že prelila.

Ojdip: In kako prav je imel Hamlet. Bolje, da bi me ubil, bolje …! Blodi slep naokoli in se zaletava ter podira stvari. Zdaj pa sem kriv še njegove smrti! Bogovi, kaj sem storil za tolikšno pozornost? Kdo si me je izbral za svoje stave, kateri šibki jaz tam zgoraj, da je potlej tako gladko premagan?!

Gertruda skoči k njemu in ga trdo prime.

Gertruda: Ojdip! Ojdip!!

On za trenutek zastane.

Gertruda: Pusti bogove, nikoli niso nič dobrega prinesli. Ljudstvo je žejno njihove besede, a oni vedno ravnajo, tako kot mi želimo – že od nekdaj je tukaj v Baalramu tako. Naša volja je božja!

Lahko prižgemo vsa kadila v deželi, žrtvujemo device, svečenike naženemo moliti dan in noč – zgodila se bo naša volja!

Pojma nimaš, v kakšnem strahu sem živela vsa ta leta. Vsak dan sem pričakovala, da se bo vrnil. Skozi vsaka vrata. Kako me je samo spreletelo, ko sem na kom zagledala vsaj senčico podobnosti z njim. Včasih, takrat in še sedaj, sem se ti zdela muhasta in nejevoljna, a mi je ta peza zastirala vso srečo, ki bi jo lahko popolnoma zajemala s teboj. Ves čas sem se bala, da se bo vrnil! Ves čas!

Zdaj pa sem se oddahnila, oddahnila! Končno svobodna. Vstane in se mu zagrize v poljub. On jo sune proč.

Ojdip: Ne! Jaz nisem svoboden!

Gertruda: Poslušaj, Ojdip, kralj moj. Za najino srečo ni prepozno. Poslušaj vso zgodbo in presodi.

Laj je sanjal grde, turobne, zle sanje, ki mu jih je poslalo samo nevoščljivo nebo, sanjal, da bo ubit od roke lastnega sina. Ha, ha, ha, sedaj vidiš, koliko volja bogov pomeni tukaj. Ubil si ga ti, kakor da bi jaz sama to želela. Te sanje so ga preganjale, vprašal je svečenike in njihov odgovor je bil vedno isti. Srd bogov! Vendar zakaj? Tega mu niso povedali. Zato je dal najinega prvorojenca proč, kaj proč, zaklati ga je dal, kot koštruna. Jago je to storil, dobri zvesti Jago.

Ha, tu imaš ti to svojo kri, ki izmije kri. Kri nič ne izmije, le nabere se. In tukaj pri nas je je za celo morje. Dobrodošel v Baalram, sinje kraljestvo od boga zavrženih!

Ojdip: Odidi Gertruda. Pojdi proč. Ne želim te takšne.

Gertruda: Saj me ne vidiš.

Ojdip: Pojdi! Jo išče naokoli, ona se mu izmika.

Gertruda: Nisem ti povedala vsega. Kasneje se je kralj Laj pokesal, imel otroke, a v svoji duši svojega zločina ni prebolel. Zato je tisti zgodovinski dan svoje smrti šel na romanje in bil sprejet v najčistejši tempelj – tempelj smrti. Zdaj mu je gotovo že odpuščeno.

Jaz pa ga že zdavnaj nisem več ljubila. Kako? Umoril je mojega prvorojenca.

Ime bi mu bilo Arnemus!

Se nasmeji. Nato recitira.

Imel nasmeh je angela in stav boga,
v lasišču sij noči in
zobje kot ogledalo biserja.

Mladenič Arnemus imenovan ...

Vstopi Jago.

Gertruda: Kaj je, Jago?

Jago: Kraljica. Se prikloni. Kralj. Se prikloni. Antigona je pripeljala Hamleta za obzidje. Prav zdaj ga mazilijo.

Tišina.

Gertruda: Prespi, ljubi mož. Okrevaj. Vse postorim nama v korist. Ljudstvu moramo vrniti vero – bogovi bodo odločili namesto nas. Z medaljonom pa naredi, kar te je volja.

Z Jagom odideta. Nekje ob strani se ustavita, tako da ju Ojdip ne bi mogel slišati.

Jago: Ne bo več videl.

Gertruda: Jo presune. Kako?

Jago: Strup je predolgo deloval v telesu.

Gertruda: Ganjeno. Molimo zanj.

Odideta.

DEVETI PRIZOR

Ojdip, Jago, Antigona

Isti.

Ojdip: Slep kot kos pohištva ali obleke, odvržen, zavržen, kar tako v svet postavljen za muzanje in porog! Že ko je Baalram prejšnje leto naplavil volčjo lobanjo v kraljevski vodnjak, bi moral prepoznati svarilo. Takrat se je pričelo, mizerija in beda tega cvetočega kraljestva. Vsa sinjina je poniknila v nekakšno sluzavo brozgo, v kateri lahko začuda preprosto dihamo, ne moremo pa biti srečni.

Bogovi so proti. Ne primeš jih, ne vidiš jih, a tu so zmeraj! Pa ne na voljo, le da lomijo voljo in nas pehajo v strah in obup. Krvoloki nenasitni.

Še včerajšnji sem se s svetlobo igral v vrtu, a danes le tema kriči mi v prsih. Vsak trenutek kanevam za vbod globlje v to brezdno. Edina svetloba, ki ostala mi je v spominu, je ona. A tudi njo bom moral pogasiti.

O, ti nesrečno bitje, Ojdip, šala na račun božje kratkočase.

Prideta Jago in Antigona.

Jago: Kralj …

Ojdip: Si jo pripeljal?

Antigona: Moj kralj ….

Ojdip: Kje je, kje? Antigona … ? Ali se te lahko dotaknem?

Antigona: Seveda, moj kralj. Težko mi je, gledati vas v tej bridkosti.

Ojdip: Psst. Ji otipava lice. Saj sem srečen – tako ... kot en podzemni krt, da lahko počnem stvari, ki sem jih prej lahko le v najskritejšem snu želel.

Jago, prosim pojdi.

Jago: Kot velite, blagorodje.

Jago odide.

Antigona: Takšna ponižnost vam nikoli ni bila vrlina.

Ojdip: Povej, Antigona, kako ti dene moja prst?

Antigona: In kako bratova vam?

Ojdip: Ga kruto zbode. Odmakne se od nje. Prekleti …

Antigona: Nihče ni preklet. Le živimo, kot zmoremo in znamo. In če bo res povodenj vzela ta svet, so že bogovi odločili, da tako je prav. Moj brat Hamlet je mrtev in vi slepi – vse to je prav za ta svet in ne more biti drugače, kajti primerilo se je tako.

Ojdip: Ta tvoja kljubovalna trma, nepotreben nadut ponos! Nad čim? Si ti kaj več? Kraljevska kri, to je res, pa vendar iz navadnega človeka. Iz enega in drugega sta nastala sluga in vladar, in kot bi trenil, svet ju znova zavrti. Kako si drzneš preko moje volje, ker navsezadnje sem le tvoj vladar, kot v kraljestvu tako v družini, postavljati svoje postave?!

Antigona: Srce in nebo ne marata za postave in vse, kar vpije tod okoli, je le vaša nemoč spremeniti kaj!

Ojdip: Tiho! To bahanje in prevzetnost! Očeta trmastega divja kri, nobeni poslušnosti te ne uklonim!

Antigona: Sicer pa ste sami rekli, da po srcu niste kralj!

Ojdip: Kaj ne vidiš, da v meni zate vse blazni?!

Antigona: Dobri moj gospod, ali želite še kaj druga kot mojo smrt?

Ojdip: Ja, želim, želim, a zdaj ničesar več ne moreš dati.

Antigona: Ostati bratu zvesta ni sramota.

Ojdip: Sramota – kaj je to? Le odsev slabega dejanja na druge. Povleciva črto, ti in jaz, Antigona … – kaj sploh moreva? Usoda naju kobaca po svoje in izvršilo se bo, kot je zapisano v zvezdah, pa naj bo to božja pisava ali le naključno hakljane luči na mrežo neba. Povej, do mene ti je kaj?

Antigona: Ste ubijalec mojega brata, mogoče tudi očeta. Smilite se mi v vlogi, ki vam sili ven skozi vse rokave.

Ojdip: Me zasmehuješ?

Antigona: In to me boli.

Ojdip: Da, bogovi bi morali z ljudmi veliko več vaditi tam zgoraj, preden jih pošljejo sem.

Me ljubiš?

Tišina.

Prikaže se Jago, skrit izza stebrov prisluškuje.

Antigona: Mogoče, v nekem drugem svetu, v neki drugi zgodbi.

Ojdip: Potem naj se izvrši že izvršeno. Srečava se potlej morebiti tam nekje, v tistem drugem.

Antigona: Morebiti. Le dovolite mi še eno stvar, preden …

Ojdip: Povej.

Antigona: Naj se tudi jaz vas dotaknem, kot ste si vi prosili prej.

Ojdip: Daj. Zareži ... Nastavi lice. Antigona pristopi in ga nežno gladi po licu. Poljubita se, strastno in zadnjič. Ona se mu iztrga iz objema.

Antigona: Hamlet vas je ljubil.

Ojdip: Večino časa njega gledam.

Antigona: A ni pretemno?

Ojdip: Spomin je viden. In to bi rad pozabil.

Antigona: Zbogom, moj kralj.

Ojdip: Zbogom, princesa.

Ona gre.

Ojdip: Je votli mrak legel na deželo, za ves čas.

Tema.

DESETI PRIZOR

Jago in Antigona.

Hodnik.

Jago: Princesa, meni ljuba, veste, da del družine sem od zmeraj, in me prav tako kot vas boli vsa ta nesreča, ki je zadela vaš rod, ali kraljevi volji - desetkrat, ne enkrat morala bi to premisliti – se ni zoperstavljati.

Antigona: Je za večno slep?

Jago: Najbrž bo tak ostal.

Antigona: Kakšna neusmiljena kazen za tako nepremišljeno dejanje.

Jago: Skrbite bolje zase, princesa Antigona. Dobro vam hočem, ker vem, da ste širokega srca in preobčutljivi, na nekih koncih morda bolj, kot je bil kraljevič. Pokesajte se storjenega.

Antigona: Zdaj je prepozno.

Jago: Postave resda zahtevajo svoje, ali ko gre za lastno kri, sadež istega drevesa, se da marsikaj spregledati.

Antigona: Kaj so postave odločile zame?

Jago: Naj povem vam, kot veste, da slišim marsikaj in več. Vse mesto z vami sočustvuje in nič ni tako kot pravi dvor, da je treba ljudstvo nahraniti z božjo voljo. Ljudje niso takšne ovce, kot jih velikokrat vladarji želijo videti, še posebej ne tukaj, v Baalramu, kjer že od nekdaj cveti svoboda misli.

Vsi mislijo enako, a nihče ne upa si izreči: najbolj nedolžno vseh deklet za plemenito dejanje čaka kazen! Zlati venec krog vratu zasluži tak podvig – svojega brata s spokojnim onostranstvom oskrbeti! Ampak tako misli ulica, tukaj na dvoru pa postave velevajo drugače.

Ali se ne bojite smrti?

Antigona: Hvala, Jago, za dobre besede. Vendar tisočkrat raje v podzemlju z mirno vestjo opravljam, kar se tam mi pač naloži, kakor tukaj zgoraj trohnim v nikoli pomirjeni vesti, da moj brat, za izdajalca oklican čisto brez potrebe, po svetu straši kot kak duh, utajen in neobjokovan.

Kaj se je sklenilo zame? Kar povej!

Jago: Kralj je razsodil. Stopite z mano. Pospremil vas bom.

Antigona: Kam?

Jago: Na pot, ki vas ne premakne, a vendar vas odpelje odtod.

Tema.

ENAJSTI PRIZOR

Gertruda in Jago

Kraljičina spalnica.

Gertruda: Vse se je razstavilo. Vse, kar je bilo ogrodje, se je razrahljalo in čaka še samo na piš, da se razleti. Čudovita podoba iz časa in sanj.

Jago: Nič z nama ni končano. Veliko let in dela še imava.

Gertruda: Se spomniš, kako sva sanjala – midva, velika junaka velikih zgodb, kako bova usodo krojila?

Jago: En padec še ni konec. Dokler še imava od kod vzeti zalet.

Gertruda: Ojdip pojde romat.

Jago: Pojde.

Gertruda: In Antigona?

Jago: Zanjo ni več kaj skrbeti.

Gertruda: Potem bo vse znova celota.

Prinesi ogledalo. Počesala se bom. Moram biti lepa za čas, ki prihaja.

Jago se ji prikloni in stopi po ogledalo k mizi. Prinese ji ga. Gertruda se nasmehne.

Glavnik, tepček.

Tudi tega ji Jago prinese. Gertruda se prične česati.

Zapoj mi tisto pesem o Arnemusu, sinjemu vitezu.

Jago: Prične peti.

Imel nasmeh je angela in stav boga,
v lasišču sij noči in
zobje kot ogledalo biserja.

Mladenič Arnemus imenovan ...

Tema.

DVANAJSTI PRIZOR

Nora, Ojdip

Antigona in Hamlet kot duhova

Temačen gozd.

Pritava slepi Ojdip, oblečen v romarja.

Ojdip: Jago? Jagooo? Kam zdaj?! Kje si?! Jagooooo?!!

Ihte tava z rokami naprej, izgubljen, iščoč, tipajoč …

Tako nekaj časa ihtavo blodi.

Tedaj se odkrije pred nami novi prizor: Nora sedi ob ognju in nekaj kuha. Tiho si popeva.

Zagleda Ojdipa.

Nora: Gospod, stopite no semle, v luč.

Ojdip: Kdo je?

Nora: Ne vpraša se, kdo je, temveč kako ste? Stopite no bliže. V tej temi res ničesar ne morete videti.

Ojdip: Kam?

Nora: Bliže k ognju.

Ojdip: Kam ...? Ko ne vidim ...

Nora: Ali ste res tako slepi? Za božjo voljo ... Revež. Pridite, pomagam vam.

Ga prime pod roko in popelje k ognju.

Nora: Da se ogrejete.

Sedeta.

Ojdip: Hvala vam.

Nora: Ni kaj. Popotniki moramo biti prijazni med sabo. Nikoli ne veš, kdaj se bomo spet srečali. Kaj pa blodite tako sami po teh poteh? Ali ste z baalramskega dvora? Tam so prav prijazni. In kako lepa je kraljica ...

Ojdip: Kje sem?

Nora: A niti tega ne veste? Potem pa se ni kaj čuditi.

Ojdip: Pripeljali so me in pustili.

Nora: Nekam že spadate. Kako vam je ime?

Ojdip: Moje ime ...

Nora: Ime, ja, ime. Vsak ima ime. Jaz sem Nora. Na vse ostalo bi pa najraje pozabila. Od moža sem zbežala. Otroke pustila. Pa zdaj ne vem, ali me daje vest ali pa samo želja po domačem ognjišču. Ki pa je bilo tako ali tako vsakič drugje. Ampak dovolj o meni. Zal gospod ste, negovan. Vidim po nohtih. Lepši so od mojih. Ampak pojete pa gotovo ne lepše od mene. Takoj vam eno zapojem ...

Ojdip: Ne, prosim. Hvala. Tako sem utrujen.

Nora: No prav, gospod, kako vam je ime ...?

Ojdip: Arnemus.

Nora: Arnemus? Znano, znano. Ali je vaš oče izdeloval kdaj biče?

Ojdip: Ne bi rekel.

Nora: A da ne bi? Ja, potem pa ne reci. Poznala sem nekega gospoda, podoben vam je bil. Bil je najboljši bičar, kaj jih je kdaj lazilo po kraljestvu. Vsak bič je na sebi preizkusil.

Ojdip hoče nekam.

Nora: Kam zdaj greste?

Ojdip: Moram nazaj.

Nora: Kam nazaj?

Ojdip: Nekam ... iz te teme.

Nora: Ha, ste pa res čuden tič. Čakajte, vam bom postlala. Nocoj boste ob meni spali, da ne zmrznete, ko ste takšna gosposka sorta. Zarana pa si že kakšno izmisliva. Vi in jaz, midva bi lahko dobro shajala. Ob vas sem lahko grda, ali ne?

Ni odgovora.

Ni vrag, da vam ne bom uspavanke zapela.

Ni odgovora.

Alo, gospod?! Zdaj ste še pa glas izgubili?

Ojdip: Ne.

Nora: Kaj pa?

Ojdipu se ‘pogled’ začudeno upre v temo.

Ojdip: Mislim, da vidim.

Nora: No, to pa je novica.

Ojdip: Antigona ...

Nora: Kako?

Prikaže se Antigona. Počasi stopi iz teme.

Antigona: Pozdravljen, kralj.

Ojdip: Antigona? Torej nisem več slep.

Nora: S kom se pa pogovarjate?

Nora ne more videti Antigone.

Antigona: Slep, Ojdip? Ali je kdo lahko slep?

Ojdip: Samo tebe lahko vidim. Ničesar drugega. Kako to?

Nora: Pa s kom se menite, gospod? Še strah me bo?

Ojdip: Antigona, ta glas ob meni, te ženske ... kdo je to?

Antigona: Ne vem, Ojdip.

Ojdip: Zakaj si prišla?

Nora: Nori ste gospod. Nori.

Sede k ognju.

Nor je. Ubožec.

Antigona: Nekoga sem ti pripeljala.

Ojdip: Hamlet?!

Hamlet stopi iz teme.

Nora: No, za tega sem pa že slišala.

Hamlet: Kralj.

Ojdip: Živ si.

Hamlet: Nisem.

Ojdip: Nisi?

Hamlet: Mrtev sem. Duh sem kot moja sestra. Zato naju lahko vidiš.

Ojdip: Vidim duhove, ne morem pa videti sveta.

Hamlet: Tako nekako.

Nora: Jaz bom zaspala. Vi se le pomenite sami s seboj. Svobodno potlej lezite k meni.

Se zvije v klobčič.

Jaz bom zaspala.

Ojdip: Antigoni. Tudi si mrtva?

Antigona: Seveda. Po tvojem ukazu.

Ojdip: Ali sem res tako ukazal?

Antigona: Poglej. Mu pokaže prste na roki.

Ojdip: Kje imaš nohte?

Antigona: Ostali so na zidovih.

Ojdip: Tega jaz nisem ukazal! Kaj hočeta od mene?

Hamlet: Družbo kralja Ojdipa.

Ojdip: Družbo?! Kakšno družbo?

Antigona: Obsojena sva na vmesni svet, svet med To in onostranstvom. Nihče ni opravil potrebnih daritev ob najini smrti.

Hamlet: Bogovi se muzajo tam pri vratih, ki jih midva ne moreva odpreti.

Ojdip: Kakšno zvezo ima to z menoj?

Hamlet: Nekakšno prekletstvo je to.

Ojdip: Nisem nalašč ubil vajinega očeta.

Nora prisluhne.

Nora: Sem kar vedela, da bo nekaj takega.

Ojdip: Ali nisem dovolj kaznovan?!

Hamlet: Ne vem. Najbrž si. Bogovi rokujejo s knjigami postav.

Antigona: Moraš vedeti, da se to naju sedaj nič kaj več ne tiče. Rada bi se le zabavala.

Ojdip: Zabavala?

Hamlet: Ja. Ob tebi bova. Boš videl, kako nam bo lepo. Kakor včasih – ob ognjih, ki smo jih prirejali iz veselja.

Nora vstane in stopi k Ojdipu, da ga spravi na ležišče. On nerad uboga. Antigona in Hamlet se počasi odmakneta.

Nora: Dovolj je bilo, gospod. Dovolj teh blodenj. Pridite in si odpočijte. Utrujeni ste, sami ste rekli.

Ojdip: Vidim.

Nora: Vidite to, česar drugi ne. Bolje to kot nič.

Ležeta.

Ojdip: Vidim.

Nora: Vidite vase. Gledate vase in vidite. Najbrž vidite barve?

Ojdip: Vidim polno barv. Rekla sta, da hočeta družbo. Da ne moreta umreti.

Nora: Vem, gospod, vem. Najbrž jima je dolgčas. Pomirite se zdaj, zaspite. Jutro bo prineslo boljši dan. Ne more biti vsak dan slab.

Ojdip: Misliš, da sem nor?

Nora: Ja. Seveda.

Ojdip zakoplje obraz v roke. Iz grmovja stopi Godot.

Nora: Presenečeno. Godot?

Godot: Nora, pridi domov! Nora, kdo je ta moški?

Nora: Kje sta Estragon in Vladimir? Ali si otroka kar pustil?!

Godot: Ubil ga bom!

Se zažene proti Ojdipu, a se Nora postavi vmes.

Nora: Si nor?! Revež je slep!

Godot: Ubil bom sebe!

Nora: Se iz srca nasmeji. Ja, to bi pa res rada videla.

Godot: Povej, kdo je ta moški?

Nora: To je moški, ki me trenutno osrečuje. In to samo s tem, da ni žaljiv do mene.

Godot: Saj tudi jaz nisem.

Nora: Malo pozno.

Godot: Lasje so ti zrasli.

Nora: Niso.

Dvigne lasuljo.

Imam lasuljo.

Godot: Ha? Se prestraši.

Nora: Takšno si me pustil, ja. Ne rastejo mi več.

Godot: Ali res?

Nora: Takole se bova zmenila - deset let me ne bo k tebi.

Godot: Nora?!

Nora: Po desetih letih se vrnem. In če me samo še enkrat užalostiš, ne bom nikamor šla, da ne boš mislil, ampak bom od žalosti umrla. Ti je jasno?!

Godot: Tudi jaz ne grem več domov.

Nora: Si me razumel? Si razumel, kar sem ti povedala? Moški, ki ga ljubim, me ne bo žalostil. Nikoli več!

Godot: Nora?

Nora: Deset let. Toliko rabim. Deset let mi daj ali pa nič. Zdaj pa pojdi. Pojdi in skrbi za otroka. Bodi mati.

Godot: Ne grem nazaj.

Nora: Kakor želiš. Jaz pridem čez deset let in ti glej, da bo vse, kot je prav. Jaz ti ne bom govorila, kako. Sam si kriv. Pojdi zdaj.

Godot se žalostno odpravi. Obrne se.

Godot: Pogrešam te.

Nora: Ne hodi mi prej blizu!

Godot gre. Nora sede in zajoče. Ojdip se predrami.

Ojdip: Odsotno. Nič ne vidim.

Nora: Ne, nič ne vidite, gospod Arnemus. Pravkar sva sklenila pogodbo. Deset let bom z vami in z vašo druščino duhov, potem bom pa zahtevala plačilo in šla. A je prav?

Ojdip: Prav.

Nora: Meni se zdi več kot pošteno. Moje ime je Nora in kličejo me plešasta pevka. Tega pa ne bom več nosila. Si sname lasuljo in jo vrže proč. Čez deset let jih znova pustim zrasti. Se pogladi po betici.

Ojdip se obrne proč, kakor da je nekaj zagledal. Veselo ...

Ojdip: Antigona ...?!

Nora: Pozdravite jo lepo tudi v mojem imenu.

Tema.

Nastopajo:
Mojca — Rdeča kapica
Brundo — medvedek
Brcko — med¬vedek
Rožíca I
Rožica II
Rožica III
Smrečica

Prizorišče: Gozdna jasa. Ob poti so tri Rožice, v bližini pa stoji Smrečica. Po poti prihaja Mojca — Rdeča kapica in poje. Nosi šopek cvetja in košarico. Na jasi se ustavi. Zagledata jo medvedka — potepuha Brundo in Brcko, ki sta se prikradla iz ozadja. Prestrašita jo, da zakriči.

Brundo: Haha! Si se ustrašila, Rdeča kapica? Saj nisem volk! Med¬vedek Brundo sem!

Mojca: Pa mi ne boš nič storil?

Brundo: Kje pa? Poglej, tu je še bratec Brcko!

Brcko: Nikar se ne jezi, Rdeča kapica! Saj si prava Rdeča kapica, ali ne?

Brundo: K babici greš, ali ne? Prav zares me mika, da bí pokukal v tole košarico. Si lahko misliš, kako bi nama teknil lonček medu ali kaka sladkarija?

Mojca (ga krcne): Pacek. To je pa že preveč! Saj si hujši od volka. In tole ti povem: Rdeča kapica sem in nisem. Imam res rdečo kapico, ki jo je spletla babíca, ime mi je pa Mojca, da vesta. Tudi k babici grem kakor prava Rdeča kapica, toda moja babica ni bolna in ne sameva v hišici ob gozdu. Danes grem, da ji voščim za praznik.

Brcko: Že vem! Rojstní dan ima.

Brundo: ln v košarici je torta.

Mojca: Oh, lenuha, poležuha! Se še nista zbudila iz zimskega spanja? (Vsi se zasmejejo, tudi Rožice.)

Rožica I: Ne delajta nam sramote! Še Rožice vemo, da je danes velik praznik.

Rožica II: Danes se otroci spominjajo svojih mamic.

Rožica III: … pa pridni so bolj kakor druge dni.

Rožica II: Nanosijo jim drva …

Rožica III: ... pomijejo jím posodo, pospravíjo po stanovanju … Rožica II: ... da so mamice vsaj en dan v letu spočite. Takrat, ko je njihov praznik, prazník vseh mamic.

Rožica I: Posebno pa partizanskih mamic. Prí njih so naši borci dobili zavetje v najtežjih dneh.

Mojca: Sta slišala? Tudi moja babica je bila partizanska mamíca. Še več. Dva otroka je izgubila. Ubili so ju Nemci.

Brundo: Ubili? Nemci?

Mojca: Kaj nič ne veš o tem? Moja babica je včasíh srečno žívela s svojo družino v malí híši. Nobenega od nas takrat še ni bilo na svetu.

Smrečica: O, pač! Dovolite, da se predstavim! Smrečica sem. Poznala sem babičinega sina Andreja. Študent je bil, mlad postaven fant. Vsako jutro je po tej poti odhajal v mesto.

Rožica III: Tudi jaz sem že slišala, ko se je ob večerih gozd pogovarjal o njem. O tistih dneh, ko je pisal Andrej pesmi in sanjal o lepšem, pravičnejšem svetu.

Mojca: Takrat so prihrumeli sovražniki. Raztrgali so našo zemljo. Ljudje pa so hoteli svobodo. Počile so partizanske puške in začel se je boj. Sovražnik je divjal, požigal, zapiral naše ljudi. Smrečica: Med prvimi partizani je bil tudi Andrej. Toda ujeli so ga. Potem so ga mučili, strašno mučili.

Rožica I: Inpotem?

Smrečica: Na prvem lepaku z imeni ustreljenih talcev je bilo zapi¬sano tudi Andrejevo ime.

Brcko: Uboga babica!

Mojca: Srce ji je pokalo, ko je zvedela strašno novico. A ostati je morala hrabra, saj so jo potrebovali še drugi. Trepetala je za mojo mamico in očka, trepetala je, kadar je njena najmanjša, Minka, nesla partizanom pošto.

Rožica II: Bila je kurirka. Slišala sem ob večerih, ko se je gozd pogovarjal o njej. Bila je zdravo, vedno nasmejano dekle.

Rožíca III: Na jasi za goro je oddajala poročila.

Smrečica: Nekega dne pa so jo prav na tej poti ustavili Nemci. Z njimi je bil domač človek.

Brcko: Domač?

Smrečica: Da. Izdajalec Smuk. Minka je končala v nemškem taborišču. Zaman je hrepenela po domu, po svobodi, po svojih tovaríših.

Mojca: In babici je spet zakrvavelo srce. Tudi njene Mínke ni bilo več. Toda njena hišica je bila vedno polna, kot da ima sto otrok.

Smrečica: Postala je partizanska mamíca. Koliko partizanov je v njeni hišíci našlo varno skrivališče, dobro večerjo, prijazno besedo!

Rožica III: In babica je dočakala tisti dan, ko so se fantje vriskajoč vračalí z gora in peli pesem o svobodí. Objela jih je, te svoje fante. Ko pa so odšli, se je zazrla sem proti gozdu, kot da čaka svojega Andreja in svojo Minko.

Smrečica: Težko ji je bilo za njima.

Mojca: No, medveda! Sta slišala? In vesta zdaj, čemu šopek, čokolada v košarici? Babici grem voščit, saj je to zaslužila … danes, ob njenem prazníku … Tako, príjatelji, zdaj pa moramo kar pohiteti. Na svidenje, prijatelji! (Odhaja.)

Vsi: Na svidenje, Rdeča kapica!

Brcko (steče za njo): Hej, Rdeča kapica! Veš, povej svoji babici, da bom prvi lonček medu nabral zanjo!

Brundo: Jaz pa prvi šopek najlepših jagod.

(Prijatelji se poslovijo in odidejo.)

Sem glas ljudstva, ki plava med volitvami v demokratičnih državah kot iluzija pravičnosti. Kot muza imam zavezane oči in ne vidim, kako nihata skodelici moje tehtnice prave, resnične, dobre in pravične matere države in pravične solidarne družbe.

Niham med resnico in lažjo; pravico in krivico; dobrim in zlim; svetlobo in temo; lepoto in grdobijo … tam nekje med za in proti na volilnem listku.

Plavam nad množicami, ki zadnjo jesen in zimo protestirajo proti politični eliti, ker je izgubila osnovno abecedo poštenosti, spoštovanje ustave in pravne države, merila etike nad interesi politike in socialne pravičnosti nad zakoni BDP in dobička v motivih za delitev pravice do dela.

Ko bi naj na triumviratu ustavodajne, zakonodajne in izvršilne veje oblasti vlada našla skupno dobro za vse ljudi in varovala OZN človekove pravice (najprej jesti, piti in se oblačiti, potem modrovati …je nekoč govoril Engels na Marksovem grobu ); se izgublja v različnih mnenjih različnih vodij strank in ne posluša klicev S.O.S. iz množice obubožanih, brezposelnih, razjarjenih in v »v nebo vpijočih« .

Kot glas ljudstva sem bolj doma v srcu, ki čuti, se boji, razjezi, užalosti … bolj kot razume razliko med resnico in lažjo, pravico in krivico, legitimnostjo in korupcijo … in terja od oblastnikov integriteto državniških funkcij.

Čutim simbolni pomen metanja granitnih kock v vladne palače in spev čarobne moči držanja za roke v kroženju študentov okrog univerze.

Ko čutim, da skupno dobro ni navaden seštevek zelo različnih idej, kaj je dobro za dobro šolstvo, zdravo zdravstvo, kulturno politiko, socialno državo, polna zaposlenost delavoljnih… slišim tudi klice za pravičnejšo metodo UTD.

Iz spletnih strani moje želje po skupnih imenovalcih zelo različnih idej prispejo v Delov Revolt alternativnih pogledov na reševanje skupnih problemov mnogi solidno berljivi predlogi. kako spremeniti politični boj v sodelovanje in glas za skupno dobro neglede na članstvo ljudskih poslancev v različnih političnih strankah ? Ali res morajo po volji »ljubljenega« ali »zamrznjenega« voditelja v opoziciji poslušno glasovati proti?

Moj glas ljudstva na plebiscitu za samostojno slovenijo pred četrt stoletja je bil 90 za svobodno demokratično državo Slovenijo, ki pa se utaplja v izgubljenih iluzijah o pravičnosti v morju krivic.

Na glasovanju za EU 60 in AP 40 smo še hkrati dobili lastninjenje in z njim € kot obljubljeno »Švico« in »prvi vlak«, ki je iztiril v finančnih dolgovih, neproduktivnem »varčevanju« in porastu državnih dolgov.

Plavam v 51 zmage dobre volje ljudstva za dobre sosedske odnose in upam, da bodo modri predlagatelji našli zlato mero optimzma in modrosti sporazumne potrditve memoranduma s sosednjo državo za izhod SLO na odprto morje. Ko vidim na TV ekranu 70 glasov parlamenta za, se mi odpre še upanje za rastočo odgovornost poslancev brez izgovorov na zbiranje podpisov za referendum. Ali reševalci »Gordijskih vozlov« ne slišijo krikov S.O.S ljudstva na ulici in jih ne znajo prevesti v zlato mero pravičnosti ne le v Ustavo, ampak tudi Zakone za vse delovne roke, misleče glave in kulturne interese zalo različnih srčnih želja.

Čeprav je referendum za družinski zakonik in malo delo propadel ko je bil glas ljudstva proti ali ni prišel na volišče.;verjamem, da se naši družinski očetje in matere bolj počutijo odgovorne za potomce, kot »mati država« in naša vlada.

Naravna triada: oče-mati- jaz se v javnih klicih ljudstva ne sliši na ulici, ampak v hrepenenju ljubezni, ki je skrita v srcu matere, ko daje sladko mleko otroku po rojstvu in ga mehko zavija v planičke iz naravnih nitk in nitk kulture, ki neguje rast in razvoj vseh živih bitij, rož in dreves; ribic in ptic, otrok in odraslih, mladih in starih, zdravih in bolnih, kreativnih in destruktivnih.

Ko se oče lahko pridruži rojevanju otroka že v porodnišnici, ob porodniškem dopustu in zna dojenčka tudi previti, peljati na sveži zrak, se moč družine kot osnovne celice družbe ojača, obogati, utrdi.

Med glasovi ljudstva na ulici slišim več mladih nezaposlenih bodočih očetov, ki še morajo čakati na svojo priložnost za pravico do dela in lastno družino, pod svojo- ne očetovo in materino streho, ali celo pri dedku in babici, ki imata še edina varen dotok pokojnine. Slišim »beg možganov« mladih diplomiranih »kadrov« in stokanje mater samohranilk v TV tedniku… Centri za socialno delo ne zmorejo pravično izračunati niti materialne= finančne podpore in glas ljudstva kriči dalje do RK in Karitas, kjer užaloščeni in obubožani očetje in matere izgubljajo svoje osebnostno dostojanstvo in zdravje.

Mati Narava pa še vedno daje ljubezen kot darilo življenja, lepoto veze moškega in ženske v nov čudež rasti v otroku. V dajanju in sprejemanju upanja v družini se obnavlja in ponavlja moč narave, ki brsti in kali tudi v dvomljivih pogojih osamosvajanja mladih parov.

Krike materialno obubožanih brezposelnih zato čutim bolj kot varovanje lepih iluzij o izgubljeni sreči kot surovo zahtevo po večji pravičnosti. Varovanje dela in pravice do dela čutim v spretni napovedi protesta ob petkih popoldan, ko se solidarnost še zaposlenih sliši tudi kot podpora upanju za izboljšanje stanja.

Dostojanstvo osebnosti in ponos užaljenih čutim tudi v jeznem oklepu besa, ki zakriči, a se pri večini ljudi ustavi v dostojanstveni drži. Upanje, da se bodo že izvoljeni poslanci ljudstva le dogovarjali in dogovarjali in dogovorili za prave sporazume na meji zlate sredine, dvotretinske ali vsaj navadne večine. Upam, da bodo v DZ uvedli za skupne potrebe vseh volivcev metodo glasovanja »po osebni vesti«-neglede na članstvo v strankini volilni listi. Po volitvah naj bi ljudski poslanci zares postali volja vseh ljudi, ne pa tekma med strankami.

Občudujem modrost sejalca nove letine, ki je varno shranil seme za pomlad, ko je prej v jeseni razdelil potreben kupček pridelka za preživetje ljudi in na del za dobiček. Varno zaupanje v moč narave v ljudeh čutim ne le kot strah pred zimo in revščino, ampak tudi kot vztrajno upanje obnavljive moči v pomladi .

Kulturne korenine naroda segajo zelo globoko v preteklost tudi v časih turbokapitalizma, kot je dobiček cilj in motiv naravne človeške aktivnosti.

Žal mi je z jajci popackane stene občinske ali vladne stavbe in veselim se krpanja cestišč iz granitnih kock že naslednji dan.

Najbrž v časih, ko je živelo tričetrt naroda na vasi in le četrtina v gosposkih mestih; nezadovoljstvo ne bi preraslo v množične demonstracije, saj so se ljudje izpihali že tudi ob šanku ali pritoževanju nad visokimi cenami v trgovinah. Ko pa se je gnev nabral na parolah, plakatih, pozivih za odstope kradljivih politikov, se je prebudila v ljudeh prastara nekulturna navada obglavljanja »kraljev« in nekake nove »dinastije prenoviteljev«.

Ideal pravičnosti med tremi vejami oblasti kot harmonija enakih osnovnih potreb vseh ljudi in zelo različnih sposobnostih za uresničitve se lomi v tekmah in bojih za in proti, kadar naj bi bila harmonija etike na vrhu pravne države. zlato pravilo v ustavi bo prehajalo tudi med pridelavo in potrošnjo, med volivce in izvoljene, med vztrajne optimiste v pesimistični kluturni klimi in humoriste med zabave željnimi protestniki.

Naši pradedje so se baje zbirali v krogu pod vaško lipo in prikimavali dobrim idejam, predlogom za boljše rešitve … in se nasmihali neuresničljivim brez strogega glasovalnega mlina .

V »praspominu« modrih starcev okrog slovenske lipe je zapisanih na 12 vejah drevesa življenja 12 arhetipov kolektivne nezavedne modrosti, ki se ponavlja v 12 velikih bogovih Antike, 12 Jezusovih apostolov, 12 mesecev v letu … in meri tudi razmerje treh zapovedi proti sedmim prepovedim na Mojzesovih dveh tabelah iz prazgodovine kot abeceda morale.

Najbrž ni slušaj, da sedmim prepovedim sledi še sedem glavnih grehov, ko

l. »napuh« postaja zgolj napihovanje borznih dobičkov,
ko 2. »lakomnost« po miljonih najde cilj le za 1 bogatih in gnev 99 revežev,
ko 3. »nečistost« ni več spolni greh, ampak vesoljna EKO- katastrofa,
ko 4. »nevoščljivost« različnih naravnih talentov preplavi ideale pravičnosti,
ko 5. »požrešnost« napolni preveč debelih belcev in lakota mori lačne črnce,
ko 6. »jeza« poganja civilizacijo do absurda svetovnih vojn in holokavsta,
ko 7. »lenoba« postaja zapovedana muka brezposelnih množic.

Kreposti krščanske etike (pravičnost, poštenost, skromnost, ponižnost, bogaboječnost) izpodrivajo idoli zahodne kulture: Bodi popolen in ne delaj napak! Trudi se zelo tudi ko si utrujen! Pohiti vendar in ne zamujaj! Ustreži prej drugim, kot sebi! Bodi pameten in ne čustvuj! Osebni konflikti in nevroze v tekmovalni Zahodni »kulturi« postajajo splošna korupcija in tajkunizacija.

Radujem se vedrega tekmovanja na TV moja slovenija ko izmenično zmagujeta moški in ženska, modri in rdeči, prepevajoči in ploskajoči, izvoljeni in občudujoči, nadarjeni in kimajoči … tudi brez harmonike za na zdravje.

Še bolj začutim lepote Domovine Slovenije na zasneženih progah za smuči, ko zmagujejo zlati+ srebrni+ bronasti … in vsi naslednji kandidati za olimpijade in najbolj množice navijačev za vse športe.

Ob naravnih nesrečah se zbudi duša sočutja in solidarnosti, ki daje upanje in zaupanje v srčno dobroto večine ljudi pod Poncami. Klici dobrote preglasijo klice S.O.S. na ulici! Upanje obstaja!

Ko si ob Novem letu želimo: zdravja, sreče, miru v svetu … in kličemo za celo leto drug drugemu vse najlepše želje za vse najboljše resnice, vsa ljubezni polna dejanja … za praznične dni vsaj malo utišamo strahove, grožnje, očitke in druge »Zombije«.

Ko ob kulturnem prazniku ali Prešernovem dnevu komisije SAZU izberejo nagrajence, v Cankarjevem domu; slavijo zmago muze Talija bolj za tragedije, kot komedije; Eros za vse pesnitve in Polihimnija zapisuje v duše na vseh proslavah za zdravljico – himno že pol stoletja našo melodijo.

Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan.
Da rojak,
prost bo vsak,
ne vrag,
le sosed bo mejak!

Ganljive solze sreče v očeh zmagovite svetovne smučarke ob petju himne na zmagovitih stopničkah Tine Maze nas letos povezujejo v harmonijo in sozvočje zmage najvišjih hitrosti z vztrajnim premagovanjem naporov vsak dan za izbrane cilje vsakega ploskajočega na njegovi izbrani poklicni poti.

Za kateri poklic je kdo poklican, za katero umetnost nadarjen, v katero lepo Vilo zaljubjen … čuti vsako človeško bitje na svoj način in izrazi s petjem, besedo, trofejo, nagrado, izgubo ali krikom S.O.S vsaj na protestu. Ta morda pripelje preko svobode govora do pravične delitve dobrin za kulturni razcvet vrednot, ki so za preveč ljudi ogrožene in uničujoče. Ali se slišimo, ljudje!

»КРИЦИ И ШАПУТАЊА«, БЕРГМАНОВЕ »ТРИ СЕСТРЕ«

Филм »Крици и шапутања« Бергман је снимио 1973. године. То је играни филм у колор техници, у трајању од 105 минута, снимљен на филмској траци од 35 милиметара. За разлику од филма »Седми печат«, који је био снимљен у црно-белој техници, у овоме филму су Бергман и његов славни сниматељ Свен Никвист имали веома тежак задатак, а то је била техничка реализација црвене боја која преовладава филмом. Наиме, почетком седамдесетих година двадесетог века, када је филм сниман, није било тако лако представити црвену боју на филму у оној мери у којој је то требало тако захтевном редитељу и врхунском естети, у какав је био Ингмар Бергман.

»Сви моји филмови се могу замислити у црно белој боји, осим филма »Крици и шапутања«, пише Бергман и наставља: »У сценарију стоји да сам мислио о црвеној боји као унутрашњости душе. Кад сам био дете видио сам душу налик на сенку ватрено плавог змаја: биће које је лебдело са великим крилима, пола птица – пола риба. Али унутар змаја је све било црвено.«

Када се има у виду и Бергманова перфекција, бескомпромисност и захтевност у стварању, онда је је разумљив податак да је сниматељ Свен Никвист направио веома много тестова квалитета црвене боје тапета на зидовима, да би се она без остатка уклопила у боју лица протагониста филма, одеће, шминке, декора и црног експресионистичког намештаја и као у саму атмосферу филма. Али за трај труд је био и вишеструко награђен. Свен Никвист је добио Оскара за фотографију у филму »Крици и шапутања«, који представља Бергманово стилско ремек-дело и стекао ауторово неограничено поверење, тако да су заједно радили велики број филмова. Срећом, Бергман никад није имао проблема са финасирањем својих филмова, али био је и веома скроман када су били у питању трошкови реализације.

Садржај филма је следећи: Крајем деветнаестог века, у летњиковцу на једном поседу у Шведској, у току два дана одиграва се породична драма. Једна од три сестре, Агнес, умире у ужасним мукама од рака на материци. О њој се брине верна Ана која је, упркос својој потчињеној улози служавке, једина која остаје фокусирана и непоколебљива у својој љубави и одана јој до самог краја. Карин и Марија, две старије сестре, допутовале су да буду уз њу на самрти. Њих прогини осећај кривице и страх од смрти, тако да нису у стању да пруже помоћ својој умирућој сестри у последњим тренуцима њеног живота. Свет у коме њих две живе, преко професија њихових мужева, је екстремно формалан и лажан, пун хладноће, преваре и самопрезира. Шапутања као израз интиме, али, у исто време и знак неповерења према другима смењују крикови, које не изазива само физички бол, као код Агнес, већ и душевни, нарочито код Карин.

Однос између две сестре је напет. Оне неуспешно покушавају да се зближе у тешком тренутку, пропуштајући, заправо, заувек ту прилику. Томе је нарочито допринела Марија, јер је на крају порушила и оно мало сестринске интиме коју је сама иницирала. Не можемо се отети утиску да кроз филм провејава ауторски печат Антона Павловича Чехова и да хоризонт гледаочевог очекивања по некад скрене према Чеховљевој драми »Три сестре« (1901).

Бергман у овом филму третира људско лице као најлепши и најзанимљивији пејзаж. Кретање камере је увек у функцији психолошких стања ликова, каткад с неочекиваним, али благим зумирањима. Има необично мало дијалога у филму, а када се конверзација и догађа, камера Свена Никвиста се на готово провокативан начин најчешће зауставља само на једном лицу, што као резултат има то да ми сами себи дочаравамо израз и осећаје оног другог лика у сенци. То је је веома захтевно за сниматеља, који маестрално, на овом, Бергману најдражем филму, оставља печат своје уметничке фотографије.

У филму игра и мала Лин, (Linn Ullmann) – која је у стварном животу кћерка Ингмара Бергмана и глумице и његове невенчане супруге Лив Улман – која у филму »Крици и шапутања« игра двоструку улогу: улогу Марије, сестре умируће Агнес, као и улогу њихове покојне мајке на коју, у филму, веома личи.

Док за Марију њена кћерчица представља замену за лутку, служавка Ана остаје у души брижна мајка чак и после смрти своје мале кћерке, а ту неутажену материнску љубав преноси на болесну, па, напокон и на мртву Агнес.

Листа улога у овом филму није дугачка, јер је то један прави камерни филм, врло сличан форми позоришног комада:
Harriet Andersson (Хариет Андершон) – Агнес
Liv Ullmann (Лив Улман) – Марија, њена мајка
Ingrid Thulin (Ингрид Тулин) – Карин Kari Sylwan (Кари Силван) – Служавка Ана Erland Josephson (Ерланд Јозефсон) – лекар Давид

У филму играју још и свештеник, Капелан Исак као и мужеви двеју сестара, Марије и Карин, за које бисмо сликовито могли рећи да су представљени као две воштане фигуре. То се нарочито односи на доста старијег мужа најстарије сестре, Карин. Фредрик, дипломата по професији, хладним, могли би рећи »рибљим« погледом посматра све око себе, па и чак самоскрнављење своје жене. Без милости и скрупула, без било какве новчане накнаде он, после сахране Агнес отпушта дугогодишњу верну служавку Ану говорећи »да је млада и да ће се снаћи«. Такође је изразио задовољство поводом сахране Агнес, јер није било хистеричног плача, те да нико није пао у несвест. Јоаким, Маријин муж, ипак даје нешто новца за Ану, који јој Марија ставља у руку, уједно се заувек опраштајући од ње.

Бергман се није бавио често социјалним и класним темама у својим филмовима. Али у овом филму он децидирано стаје на страну сиромашне служавке, осуђујући тиме безосећајност богатих. Бергман је и у приватном животу такође имао дугодишњу кућну помоћницу о којој је шведска телевизија недавно направила документарну емисију. Њу је, после Бергманове смрти, »наследио« његов и доживотни пријатељ, стални глумац Ерланд Јозефсон, који га је надживео.

Маријин муж, Јоаким, је такође налик воштаној фигури, али оној која се, рекли бисмо, изнутра топи – и то због неисказане туге и понижења због тога што га жена више не воли. Марија га, већ дуги низ година вара са доктором Давидом, приликом докторових кућних посета поводом болести неког од укућана. Маријин муж такође подиже руку на себе у једном покушају (неуспелом) самоубиства, праћен хладним погледом Марије док је моли за помоћ.

Занимљиво је да у овом филму, тај његов убод ножем у пределу срца и траг крви из дубоке ране на белој кошуљи не оставља тако јак утисак као када Карин с разбијеним стаклом од винске чаше, после заједничке вечере са мужем, озлеђује свој полни орган и пред њим, као чин својеврсне освете и первертираног сладострашћа, размазује крв по свом лицу око устију. Јоакимов покушај самоубиства изгледа патетично и неуверљиво, у упоређењу са крвавим међуножјем Карин. Ta сцена је својевремено изазвала велики шок, чак и гађење и одбијање публике.

»Желим да ми се плати што сам морао да видим овај филм«, рекао је амерички култни нискобуџетни филмски редитељ, сценариста и дистрибутер Роџер Kорман, када му је Бергманов агент и пријатељ Пол Конер, оснивач легендарне »Тhe Paul Kohner Talent Agency«, показао филм »Крици и шапутња« у сврху лансирања истог на америчко тржиште. Објашњење за овакву реакцију налазимо у његовом ставу да је једна ствар бити слављен у Кану (1973) а сасвим друга, натерати људе у Америци да гледају филм о три сестре од којих једна умире. Главни дистрибутер Бергманових филмова је чак и одустао, тако да је Конер једва убедио Кормана да купи овај Бергманов филм. Корман је иначе, у оквиру своје агенције »Concorde/New Horizons« радио с најпознатијим холувудским глумцима и редитељима. И пошто је уговор са Корманом већ унапред био потписан, филм је приказан у Њујорку. После готово неприметне премијере, уследио је велики успех, па чак и финансијски. Бергман није ни знао колико је новца овај филм зарадио. Рекао је да је то изгледало као када убациш новчић у атомат за игру на срећу и одједном ти се три наранџе поређају у линији, те гомила новца појури ка теби.

Међутим, оба ова догађаја »самоповређивања« се ипак чине као сан. Бергман се послужио сличним методом као и његов уметнички узор, Стриндберг, у својој експресионистичкој драми »Игра снова« (1901). Реч је, наиме, о настојању да се имитира неповезана форма сна.

Најспектакуларнији елемет сна и филму »Крици и шапутања« је Агнесин наставак живота после смрти. Бергман брише границу између сна и јаве. Ретко када даје поуздане индиције да ли се ради о сну, фантазији или реалности. Стално се питамо да ли су неке сцене заправо само »субјективна реалност« лика. Можда је Карин само маштала о томе да себе озледи, како би себе онеспособила за сексуално општење с мужем, јер њено тело већ дуже времена њему не припада, већ неком дугом, тајном љубавнику.

Мушки ликови су као огледала у којиме се огледају женски ликови. У доктору Давиду огледа се Марија као његова љубавница, али и Агнес која, као и сваки пацијент од доктора очекује оздрављење. Давид је немилосрдан и одбијајуће хладан, како према физички здравој Марији, тако и према умирућој Агнес. Приликом последње посете он додирује стомак болесне Агнес, као да је носећа, као да у стомаку носи живот а не смрт, дарујући јој на тренутак срећу додира мушке руке и илузију трудноће; да би на изласку хладно добацио њеним сестрама »како ће то брзо ићи!«, мислећи на Агнесину смрт. А када Агнес, следећег јутра, очајнички се борећи за ваздух на крају и умире, он тада више није био доступан.

Раније, на позив заводљиве и веома сензуалне Марије, доктор је обичавао да остане да преноћи у породичној кући на поседу, увек када би њен муж био пословно одсутан. Овога пута, он је одбија, садистички анализирајући Маријино лице. Он јој додуше признаје још ненарушену лепоту, али зато тврди да на њеном лицу може да прочита само равнодушност, прорачунатост, подругљивост, дволичност и лењост, особине које заправо препознаје и у самом себи. На крају се гласно запита да ли, заправо, има помиловања за такве људе као што су њих двоје.

Тако Марија, у року од мање од двадесет и четири сата, губи и сестру и љубавника. Тај еротски моменат између Марије и кућног лекара има свој зачетак у Ибзеновој 1828–1906) драми »Луткина кућа« (1879) у веома суптилном односу Норе и кућног доктора. Давид, чију нам тоталну безосећајност одлично дочарава Ерладнд Јозефсон, и »као лекар и као мушкарац, користи смрт жениног тела као педагошки знак, како би професионално констатовао смрт, да би је затим, брзо одгурнуо од себе, пребацујући је на ‘неког другог’, а то је – жена«, пише Давид Аквилон у књизи »Магични круг«. То је у ствари његова постумно објављена хедовршена докторска дисертација о Ингмару Бергману.

Велики уметнички допринос у овом филму чине изузетни глумачки напори Бергманове екипе, што његов Субјективистички експресионизам доводи до самог врхунца. Хариет Андершон је маестрално одиграла улогу Агнес. Сцена са Агнес у седећем положају наслоњене на јастук, с Аном поред кревета, неодољиво подсећа на слику Едварда Мунка, »Болесна девојчица« из 1896. године. Више ситуација из овог филма, подсећају на неке Мункове слике, што говори у прилог томе колики је утицај извршило експресионистичко сликарство, као и сам Едвард Мунк, на Бергманову филмску уметност.

Агнес такође слика, углавном цвеће, када год има снаге за то. Овде је присутна и симболика цвећа, која преко Стриндберга, који је и сам сликао, иде даље све до Сведенборга, шведског филозофа, теолога и хрићанског мистичара, и његовог поетског описа латица цвећа које посећају »на само небо са расутим звездама.«

Пред саму смрт, Агнес је насликала белу ружу, симбол своје невиности, једну »цветну звезду« у својој тами. Сведенборг, који је у својој педесет шестој години прешао у духовну фазу и према сопственом исказу говорио с анђелима, духовима и умрлим особама, оставио је велики утицај на експресионисте, самим тим и на Ингмара Бергмана и његово филмско стваралаштво.

И у филму, »Фани и Александер«, дечак Александар комуницира са духом свог умрлог оца, као у осталом и Хамлет и тај траг нас води даље до Шекспира.

»Зато ми највише обожавамо Шекспира, који је узео од природе и траву, и змију, и Цезара и Сунце и цвркут птица и звекет оружја...«, пише Станислав Винавер у свом »Манифесту експресионистичке школе«. Велики узор екпресиониста, Вилијем Шекспир, као и Библија, подразумева се као непресушни извор идеја и у Бермановом уметничком стварању.

У Агнесином страдању има нечег библијског. Зато је тешко избећи паралелу с Христовим мукама. Као и Исус Христ, она умире у својим тридесетим годинама, урлајући од бола, сама у соби, питајући да ли неко може да јој помогне. Као и Христ, који је распет на крст и остављен од свих, крикнуо: »Eli, Eli lama sabachtani?« (»Боже, зашто си ме напустио?«).

Упркос себичном понашању својих сестара она их воли, као што Исус воли људе упркос неопростивим (не)делима које су починили. Агнесин свештеник, капелан Исак, у једној врло дирљивој сцени крај Агнесиног одра признаје да је њена вера била јача чак и од његове иако је у време конфирмације била још девојчица. Он пада на колена пред мртвом Агнес и моли да анђели однесу успомену на њено мучење на земљи. Његов протоколарни говор, као да је на сахрани, убрзо се претвара у тугованку над целим човечанстовом и молбу за Божије помиловање... Свештеник се обраћа Агнес – ако сретне Бога и он окрене лице према њој и разуме њен говор, тада нека га моли за оне који су доле испод хладног неба. Бергман веома сигурно гради овај »филмски небодер« на темељима које је поставио Стриндеберг својој драми у »Игра снова«: »Треба жалити живе, а не мртве.«.

Агнес носи слично име као и Жртвено јагње, »Agnus Dei« а окружена је Аном, Маријом, Јоакимом, Исаком, и Давидом. Бергман и у овом филму, наставља са традицијом употребе библијских имена, као у филму »Седми печат«, али се другачије односи према смрти. За ликове у предходном филму смрт је казна, док је овде смрт – ултимативна самоћа. Шесторо ликова из Агнесиног окуржења, укљућујући и две анонимне жене у црном које су позване да помогну око њеног одра, стоје наспрам мртве Агнес, окренути нама леђима, потпуно се дистанцирајући од (њене) смрти. Они наравно прихватају циркуларност егзистенције која интегрише смрт као природан део живота, али имају став да лично сазревање произлази само преко нечије смрти, Mors tua, vita mea (»Твоја смрт – мој живот«).

Агнес им мртва »говори« како је за њих смрт можда само једно сновиђење, док је за њу смрт – њена стварност. Овај Бергманов став о немогућности тачног раздвајања сна и јаве, потпуно је у духу Артура Шопенхауера.

Прикривена осећања и држање друге особе како на физичком тако и на менталном растојању, независно од тога да ли је у питању живот или смрт, претворено је у норму понашања и када је у питању старија сестра Карин. Она није у могућности да саосећа са својом млађом сестром, иако се ипак, механички брине о њој и бди када на њу дође ред. Заједно са Маријом и Аном помаже у прању и чешљању Агнес и учествује у читању оне исте књиге коју им је мајка читала када су биле мале. То све, на моменте, извана гледано, даје једну идиличну слику али је потпуно контрадикторно у односу на то, када јој Карин касније отворено каже да је ни мало не жали и да је то сигурно зато што је никада није стварно ни волела: те да је заправо – мрзи. Те сурове речи јој, међутим, говори тек у сновиђењу, онда када је Агнес већ мртва, али њен дух још не може да их напусти.

Бергман је у својој књизи »Латерна магика« открио како су он и његов старији брат били, додуше, понекад удружени у заједничким акцијама као деца, али и их је чешће раздвајала разарајућа мржња. Бергман нам, без остатка приказује свој демонизирани спољашњи и унутрашњни свет, како приватни, тако и уметнички. Зато та Берманова licentia poetica и даје себи за право када Карин мртвој сестри признаје да је презире управо зато што је увек била болесна, зато што никада није доживела љубав мушкарца и зато јер се у њеном надутом стомаку не налази људски ебрион већ – »ембрион« ракa. Ми би смо рекли »сурово до бола«, али такав је Бергманов Субјективистички експресионизам. Осим што је признала Марији да је и према њој увек осећала тиху мржњу, Карин иде даље, не штедећи ни себе, зато што је мучи неиздржљиви осећај кривице.

Један од најитересантнијих филмских режисера данашњице, Данац Ларс фон Трир је ову тему саморањавања ради неподношљиве гриже савести довео до самог усијања у свом новом филму »Антихрист« (2009), нескривено показујући колики је утицај извршио на њега Ингмар Бергман филмом »Крици и шапутања«, као и целокупним филмским опусом.

А саморањавање Карин само је увертира за евентуално самоубиство, о коме она често размишља, као ослобођење од монотоног окружења, које доживљава само као једно »клупко лажи«. Она свој живот упоређује са паклом. Карин је једина од сестара и једина особа у овом филму која има смртну чежњу, док се смртно болесна Агнес бори за живот и очајнички тражи помоћ.

У том Бергмановском свету и сам покушај да се буде добар човек, итекако се рачуна. То је врло типично за шведско друштво, јер постоји изрека »Fösöka duger« (»Довољно је покушати«). Знајући колико је тешко бити прави човек, Бергман »гледа кроз прсте« својим ликовима. Он им опрашта себичност и мале, па и велике слабости, у случају да имају и макар мало врлина и људскости, што ће достићи врхунац у филму »Фани и Александар«.

Марија се у сновиђењу, крај одра, опрашта са мртвом Агнес, допуштајући да јој она, својим мртвим рукама додирне лице. Агнес је исто тако, као девојчица, једном помиловала мајчино лице и у том тренутку осетила велику блискост и разумевање за мајчину усамљеност, мада је мајка највише пажње и љубави посвећивала Марији, која је сада подсећа на тренутак када су биле мале и када су се у врту склониле од кише и дуго времена остале тако шћућурене; један од ретких тренутака блискости двеју сестара. Али када Агнес, у очајној жељи за последњом утехом почиње да је грли и љуби, Марија се ужаснута, вичући, отима из загрљаја мртве сестре и бежи у другу собу, оправдавајући се касније тиме како она мора пре свега да мисли на своју кћерку и на свог мужа.

Тако да на крају, одана кућна помоћница Ана, сада у улози својеврсне »дадиље свом мртвом детету«, једина чује њен плач, види сузу на њеном мртвом лицу и привија је на своје груди.

Експресинистичка формација два женска тела налик на Пијету пред крај филма, пружа само тренутну визуелну и телесну утеху. Слика на којој мртва Агнес лежи у Анином наручју на њеном левом колену и главом наслоњена на Анину обнажену дојку, обишла је свет и донела Оскара Бергмановом сниматељу Свену Никвисту. »Та сцена, као и многе друге сцене у филму обасјане су »Белом светлошћу« која представља метафилмичну димензију прекида стварности. Осликавање ликова белом светлошћу, иницира визуализацију ничега – Шопенхаурово Das Nichts (Ништа)«.

То је визуализација закључне редукције и остварење тишине празног простора. Давид Аквилион тако објашњава Бергманов феномен »Беле светлости« и закључује да је »Бела светлост« једна завршна конкретизација која представља нулту тачку.

»Бела светлост« која обасјава Бергманове ликове представља корак у назад, регресију индивидуе према uterusu, према једном изгубљном извору. »Многа генијална открића у науци и уметности, тако и Бергманова особеност, проистичу из његовог бављења подсвсешћу, а колективна подсвест, која према Јунгу представља део психе која чува и преноси даље људско психолошко наслеђе, представља порив којим индивидуа очајнички покушава да дохвати сигурност симбиозе са мајком. Једини лек против смрти је заправо, бити још нерођен! Смрт постаје једна апстракција, упркос својој присутности, која сакрива телесну бруталност тренутком умирања,« пише Давид Аквилон.

Бергман каже да је за њега дошло као велико олакшање сазнање да тако застрашући и загонетан ванземаљски свет заправо и не постоји, када смо нерођени: »Све је овоземаљско. Све се догађа у нама, све је у нама, ми се уливамо и изливамо једни у друге. Прво те има, онда те нема«, та мисао приредила му је велико задовољство. Оно што никада нећемо сазнати јесте да ли је Бергман у часу своје смрти, пре четири године на острву Фаро, ипак помислио на Бога.

Сценарио за филм »Крици и шапутања« Бергман је написао 1972. године, у време једне своје »херметичне усамљености«, док је, потпуно сам на оству Фаро чекао да његова будућа жена Ингрид фон Росен добије развод од свог мужа. Све време је имао визију три жене у белом, у једној црвеној соби. Пошто га та слика није никако напуштала, одлучио је да почне да пише сценарио за нови филм. У свом радном дневнику Бергман је записао:

»Верујем да се филм – или већ шта је – састоји од ове песме: једно људско биће умире, али као у ноћној мори заглављује се на пола пута и моли за нежност, помиловање, ослобођење, нешто од тога, дођавола. Две друге особе су ту и њихове мисли и дела стоје у релацији са умрлим, неумрлим, умрлим. Трећа особа је спашава, тиме што је уљуља до мира, пратећи је на том путу«.

Песник и уметник Бергман је желео изнад свега да разумемо колико је важно искористити сваки минут живота као да је последњи и видети сву лепоту света у њему. Он жели да осетимо захвалност, пре него што буде касно. Тако ће дволичност и бол нестати а шапутања и крици ће утихнути и чуће се музика.

Наслов филма »Крици и шапутања« заправо је повезан са Моцартовом музиком, мада она није заступљена у овом филму. Коментаришући »21. концерт за клавир« Волфганга Амадеуса Моцарта, један шведски музички критичар је рекао како је ту музику доживео као »крике и шапутања«, што је Бергмана инспирисало за наслов овог филма.

»Ове четири жене су у нуклеусу радње: Агнес, Карин, Марија и Ана. Крици и шапутња припадају њима. Као у гудачком квартету, слушамо четири различита »инструмента«, који се међусобно преплићу у овом камерном филму«, сликовито описује Егил Торнквист, professor emeritus скандинавистике, анализирајући Бергманов редитељски опус.

Њихова полуосветљна лица, доимају се као Пикасови ликови који у анфасу показују и сопствени профил и целу своју душу. Оне излазе у крупном плану пред нас, гледаоце, као пред пороту, после завршених филмских секвенци, очекујући помиловње.

Треба напоменути да је Бергман према сопственом исказу пре свега желео да буде диригент, али га је недостатак музикалне меморије, једне специфичне аномалије, у томе спречио. Бергман је, наиме, имао врло истанчан (пасиван) слух, али није поседовао могућност самосталне музичке репродукције, нити је имао способност читања нота. Као за утеху, мајсторски је режирао Моцартову оперу »Чаробна фрула«, како на филмском платну, тако и на оперској сцени, утаживши, макар на кратко, своју жеђ за музиком. Међутим, у овом филму нема Моцартове музике. Најупечатљивији утисак у филму оставља Бахова музика »Свита за чело број 5 у ц-молу«. У секвенци када Карин и Марија имају један блажени тренутак сестринске хармоније, чује се чело уместо њихових гласова, а звук тог изузетног гудачког инструмента је на један чудесан начин сличан људском гласу.

Осим Баха, заступљена је и музика Шопена, (Frédéric François Chopin, његово дело »Мазурка број 13 у а-молу«. Више сатова који откуцавају време у кући »свирају« музику живота – откуцаје срца. Једини сат који је стао је сат у Агнесиној соби, што је својеврсна алузија на то да је њено време истекло. У паузи између напада бола она га навија, продужавајући свој живот за неколико сати, као што витез Антонијус Блок одлаже свој смртни час играјући партију шаха са Смрћу. Витез то чини да би успео да спозна смисао живота, а Агнес да би се још нагледала својих сестара и Ане, јер како је записала у свом дневнику, њихово присуство јој је доносило једину срећу у животу.

У свитање у Агнесиној болесничкој соби, сат откуцава четири пута, затим стане. Ана плаче. Мучи је бол. Пије гутљај воде. Отвара прозор. У другој соби, бдијући до пред јутро, Марија је заспала на каучу у полуседећем ставу. Ана је благо и с љубављу погледа. Записује у свом дневнику: »Боли ме« и подвлачи те три речи: »Јаг хар унт« (Jag har ont), на шведском. Казаљке које се после навијања сата покрећу све до Агнесине смрти, не представљају више време, већ само орнамент, симбол безвремности.

Филм почиње осунчаном сликом врта летњиковца, у замку Таксинге, јужно од Стокхолма, у коме су четири жене у белом, са сунцобранима и завршава се истом том сликом, изван времена. Близу куће, у врту је велика статуа златног анђела, као симбола уметности и анђела зашитника. Бергман надахнуто о овим сликама пише у свом радном дневнику: »Шта ја хоћу да постигнем са овим сновима или сликама? Да то није поново оно што се назива »смислом«?... Једино што знам, то је да ме све време покреће жеља да дочарам једно стање. Да створим један простор у сред хаоса, збрке и противречних импулса, простор где машта и очај заједничким снагама кристализују једну компоненту у мом осећају живота: неразумну и неутажену чежњу за заједништвом. Трапави покушај да отклоним растојање и изолацију«.

Бергман такође каже да је ово филм о љубави, која на крају побеђује смрт, што је и уметнички »Вјерују« овог филма amor vincit omnia!.

Ана на крају филма чита један давни запис из Агнесиног дневника. Тај дневник је једино што ће Ана понети са собом из те »Луткине куће«, која је већ стављена на продају. Још на почетку филма видимо Марију, с прстом у устима, како се одмара крај дечије играчке, која представља луткину кућу, што је својеврстан омаж Ибзену, оцу модерне драме, и »Нори« (»Луткина кућа«). Бергман, не само да је у позоришту режирао ту драму, већ је према њој написао и сценарио за једног америчког филмског продуцента.

Агнес је обећала Ани из куће да може да понесе оно шта јој је најдраже. Ана је пред »ожалоћеном породицом« рекла да не жели ништа да узме од њих. Када заувек напусти ту кућу, у живот ће је даље пратити само Агнесина љубав.

АГНЕС:
– Шетале смо се полако доле до дрвене љуљашке на храсту. И селе смо све четири, (Ана је исто била са нама) у љуљашку и љуљале се полако и ритмично, напред и назад. Зажмурила сам и осетила ветар и Сунце на лицу. Сав бол је настао. Људи које највише волим на свету били су близу мене. Могла сам да их чујем како полако разговарају поред мене. Осећала сам присутност њихових тела, топлоту њихових руку. Жмурила сам и жмурила, хтела сам да задржим тај тренеутак и мислила: Ово је у сваком случају срећа, не могу да пожелим нешто боље. Сада на неколико минута могу да доживим ту потпуност. И осетила сам велику захвалност према свом животу који ми је толико тога пружио.

Немогуће је не присетити се како је у филму »Седми печат«, средњевековни витез, кога упечатљиво игра велики глумац Макс фон Сидов, изразио осећање дубоке захвалности за тренутак радосне блискости са драгим особама, као јединим смислом живљења. Слично »упутство за употребу« своје филмске поезије Ингмар Бергман нам даје у свом последњем играном филму, »Фани и Александер«.

ИЗВОРИ
Bergman, Ingmar, »Bilder«, Norstedts, Stockholm. 2008.
Timm, Mikael, »Lusten och dämonerna, Boken om Bergman«, »Norstedts«, Stockholm 2008.
Törnqvist, Egil, »Between stage and screen, Ingmar Bergman Directs«, Amsterdam University Press, Amsterdam 1995.
Aquilon, David, »Magisk cirkel«, Gunilla Aquilon Elmqvist och Film International,Torna-Hällestad 2005.
David, Duner, »Swedenborgs drömmar«, »Рopulär historia« (nr. 3) Stockholm.
Винавер, Станислав, »Громобран свемира«, Свесловенска књижарница М.С. Стефановића и друга, Београд 1921. »Манифест експресионистичке школе«
Törnqvist, Egil, »Between stage and screen, Ingmar Bergman Directs«, Amstrdam Univerity Preess, Amstredam 1995.
Bergman, Ingmar, »Laterna Magica«, Cinematograph AB, Norsteds, Stockholm 1988, стр. 69.

Sinopsis

Stanislav Škrabec spoštljivo in tu in tam prizanesljivo kritično navaja jezikoslovna dela svojega popolnega sodobnika Avgusta Leskiena (1840– 1916), nemškega slavista, profesorja na univerzi v Göttingenu, Jeni in nazadnje v Leipzigu, učitelja velikih slavistov kot npr. Ernesta Bernekerja (1874– 1937), avtorja etimološkega slovarja Slavisches etymologisches Wörterbuch (1908 – 1914). Zato Škrabec Leskienu tudi neposredno posveča veliko pozornost, ko pretresa dognanja njegovih učencev. Čeprav ni nikjer izpričano, da bi imel Škrabec z Leskienom osebne ali kake druge npr. pisne stike, ga je zelo cenil in pogosto zagovarjal pred javnostjo. Njegovo ime se v Cvetju pojavlja v razpravah z najrazličnejšo tematiko: ob perečih glasoslovno-pisnih in oblikoslovnih vprašanjih primerjalnega jezikoslovja, ob razvojni problematiki različnih ravnin, ki zahteva specialistično poznavanje starocerkvenoslovanske slovnice in prvenstveno ob primerjavah s hrvaškim jezikom. Pri najtežjih ugankah iz slovenskega glasovja in oblikoslovja se Škrabec sklicuje na Leskienove starocerkvenoslovanske pa tudi litavske paralele in na njegovo terminologijo, nasprotuje pa občasni togosti njegovih razvojih perspektiv in dokončnih sklepov o razvoju jezika. S pomočjo kroatističnih in drugih razvojnih jezikoslovnih paralel opozarja na primere, ki v krajšem časovnem razdobju razveljavljajo nespornost nekaterih Leskienovih načel. Pri brezhibnih sistemih lahko ena sama izjema pokaže njihovo neobstojnost znotraj jezikoslovne znanosti. Jezik je živ organizem, ima številne dokazljive izjeme in njegova merila so širša, kot je območje linearnih starocerkvenoslovanskih oz. po Leskienu starobulgarskih razvojnih zakonitosti. Škrabčeva in Leskienova skupna točka je njun odklonilen odnos do esperanta.

Škrabec v zvezi z Leskienom

1. Leskien jezikoslovec in njegova doba. August Leskien (1840– 1916) nemški slavist, profesor na univerzi v Göttingenu, Jeni in nazadnje v Leipzigu, je v nemški jezikovni zgodovini znan kot inovator in začetnik nemške Mladogramatične šole. Teorija znanstvenega osnovanja glasoslovnih zakonov pa je doživela že za njegovega časa razkol med t. i. Stammbaumteorie – teorijo drevesnega debla, in Wellentheorie – teorijo (naselitvenih) valov. Leskien je skušal najti srednjo pot, vmes med obema.¹

2. Stanislav Škrabec spoštljivo in tu in tam prizanesljivo kritično navaja jezikoslovna dela svojega popolnega sodobnika Avgusta Leskiena, učitelja velikih slavistov. Med njimi omenimo npr. pri Škrabcu ob Leskienu največkrat citiranega Ernesta Bernekerja (1874– 1937), avtorja etimološkega slovarja Slavisches etymologisches Wörterbuch (1908 – 1914). Zato Škrabec Leskienu tudi neposredno preko njegovih učencev posveča veliko pozornost. V Cvetju se ime Leskien pojavlja v razpravah z najrazličnejšo tematiko: ob perečih vprašanjih jezikoslovja nasploh, ob razvojni problematiki, ki zahteva specialistično poznavanje starocerkvenoslovanske slovnice in prvenstveno ob primerjavah s hrvaškim jezikom: prav gotovo ga Leskien spodbuja k slovensko-srbskohrvaškim in še posebno h hrvaškim paralelam. Prav hrvaški naglas pa je pomemben za raziskavo prvotnega slovenskega naglaševanja. (JD 2, 168–170.)

2.1. Čeprav ni nikjer izpričano, da bi imel Škrabec z Leskienom osebne ali kake druge npr. pisne stike, ga je močno cenil. Pri najtežjih ugankah iz slovenskega glasovja in oblikoslovja se sklicuje na Leskienove starocerkvenoslovanske paralele, obenem pa nasprotuje togosti njegovih razvojnih perspektiv in dokončnih sklepov o izvoru jezika. Predvsem se ne pridružuje Leskienu in njegovi šoli, ki temelji na izhodišču, da prihaja v enakih pogojih pri istem jeziku premočrtno preko enosmernega razvoja do enakih rezultatov. Jezik je živ organizem, ki ne pozna ne meja ne okvirov, in toga jezikovna razvojna teorija mora voditi do nedoslednosti. Jezik ima izjeme, ki so »fiziološko mogoče«, dokazljive v starih jezikih kot sanskrtu, praslovanščini, torej ima širša in dalekosežnejša merila, kot je območje linearnih starocerkvenoslovanskih oz. po Leskienu starobulgarskih razvojnih zakonitosti.

3. Korespondenca

Ker se Škrabec pogosto sklicuje na Leskienove starocerkvenoslovanske, kroatistične in druge razvojne jezikoslovne paralele, je potrebno spregovoriti nekaj besed o Leskienu in njegovem stališču do teh vprašanj. Če hočemo dobro preštudirati njegov doprinos k slovanski filologiji in dobiti celostno sliko o njem kot človeku in filologu, je najzgovornejša Miklošičeva korespondenca z Vatroslavom Jagićem (1838 – 1923), ki se Škrabec z njim prav tako dopisuje. Za celosten vpogled v problematiko Škrabec – Leskien je podroben študij vseh pisem v zvezi z Leskienom nujen. Miklošičeve sodbe o jezikoslovnih vprašanjih v Škrabčevih JD najpogosteje zasledimo ob Leskienovih. Miklošič Leskiena v svoji korespondenci pogosto omenja in občasno išče most med Jagićevimi in Leskienovimi pogledi na slovansko filologijo. Jagić in Leskien sta oba dozdevna ustanovitelja filološke revije Arhiv za slovansko filologijo (Archiv für Slawische Philologie); iz Miklošičeve korespondence je kljub ustaljenemu mnenju (redaktor Jagić) razvidno, kdo izmed njiju je bil prvi pobudnik te revije. Posebej v pomoč pa nam je bila ustna informacija gospe Katje Sturm-Schnabl o tem, da se je Leskienu ob Miklošiču rodila prvotna ideja, Jagić pa je bil sposoben za knjižne redakcije. To ustvarja med Leskienom in Jagićem nenehno konkurenčno razmerje. Miklošičeva korespondenca kaže, da je bila revija sicer pretežno v Jagićevih rokah. Ta urednik prizadeto toži Miklošiču, da se hoče Leskien polastiti »Arhiva«: »Leskien wollte das Arhiv an sich reissen«, kar je storil sam (Miklošičeve korespondenca, pismo 453.). Niti obzirni Miklošič ne zadržuje zase Leskienovega strokovnega mnenja, da se namreč Jagić kot raziskovalec Leskienu ne zdi veliko vreden, obratno pa Jagić v zgodnejšem obdobju svojega dopisovanja Miklošiča postavlja nad Leskiena. Take so tudi njune medsebojne recenzije. (pismo 325, str. 454, 343, 471idr.)

Za natančno razumevanje dvolične vloge, ki jo je do Leskiena, Miklošiča in vseh sposobnih jezikoslovcev sodobnikov odigral Jagić, je najzanesljivejše berilo Sturm-Schnabl, K. Aktualnost Miklošičevega znanstvenega dela in misli.²

3.1. Čeprav Škrabec z Leskienom ni imel ne izpričanih osebnih ali drugih stikov, daje njegovo dopisovanje slutiti, kako močno ga je cenil. V pismu, naslovljenem na gospoda dr. Matija Murka, Škrabec navaja tudi Leskienovo razpravo o hrvaškem naglasu, ki jo hrani v dvojniku in mu je pripravljen poslati en njen izvod za njegovo nanovo odprto dunajsko slavistično stolico. Iz navedenega bi lahko sklepali, da je v njegovih očeh to delo, ki ga želi poslati Murku ob svečanem trenutku, cenjeno darilo za tako priložnost. (JD 4, 280.) Verjetno je bila to razprava iz: Avgust Leskien, Untersuchungen über Quantität und Betonung der slawischen Sprachen, Leipzig 1885.

4. K Leskienovi starobulgarščini. Starocerkvenoslovanski jezik je stara bulgarščina.

Po Leskienu je jezikovno nasledstvo starocerkvenoslovanščine popolnoma nesporno in jasno: bulgarski jezik kaže razvojno kontinuiteto istega jezika, torej je neposredno izšel iz starocerkvenoslovanščine. To svoje izvajanje opira na glasoslovne razvojne procese, v prvi vrsti na obravnavo vokalizma (jata) itd. Z njimi je prepričal osrednje jezikoslovce germanskega jezikovnega prostora, medtem ko so mislili številni slovanski slavisti drugače. Predvsem pa je huda napetost med Franom Miklošičem, Vatroslavom Jagićem in Augustom Leskienom v odnosu do nastanka in vloge starocerkvenoslovanskega jezika. Jagić kot avtor Zgodovine nastanka starocerkvenoslovanskega jezika poziva Leskiena k težki polemiki, ki je do konca njunega sodelovanja nerešljiva. O vprašanju zgodovine slovanskega cerkvenega jezika podaja prepričljivo najobjektivnejše mnenje Miklošič.³ Zagovorniki starobulgarske teorije bi morali pod težo Miklošičevih dokazov spremeniti ozkosrčni in kronološko zamejeni način razmišljanja. 5. Škrabčevo glasoslovje in oblikoslovje.

5.1. Vokalizem: Označevanje polglasnika. O izpadu ŭ in ǐ : Leskien o ločevanju jer in jor : Škrabec – o ločevanju ì in ù. Pri doslej že dobro raziskanem poglavju Über einige schwierigere Fragen der slovenischen Laut- und Formenlehre – O nekaj težjih vprašanjih iz slovenskega glasoslovja in oblikoslovja so zanimive razvojne vzporednice med kratkima ǐ in ŭ ter starocerkvenoslovanskima jer in jor. »Kratka i in u sta večinoma nepopolna glasova; v večini narečij ju danes sploh ni več mogoče ločiti od polglasnika in izginjata podobno kakor po Leskienu ь in ъ v staroslovanščini.« (JD 1, 159; JD 4, 203) ⁴

Ob izpadu ŭ in ǐ navaja Škrabec kot dokaz Leskienovo znano razpravo Die Vokale ŭ und ǐ in den sogenannten altslovenischen Denkmälern des Kirchenslavischen (Leipzig 1875), ki opozarja na njune etimološke razvojne stopnje in pravi, da sta oba navedena samoglasnika »že v stari panonski slovenščini /.../ pred zlogi s polnim samoglasnikom, sploh v odpertih zlogih izpadala; v zapertih zlogih pa, kjer sta se ohranila, je bil začel ǐ prehajati v e, ŭ pa v o.« To je potrjeno z nadaljnjimi primeri, kot prehod tǐma v tma, tǐmnǐca v temnǐca, lŭži v lož itd. (JD 1, 175.)

Ker pa je za knjižni jezik odločilno razmerje glasov iz šestnajstega stoletja, je treba v omikani izreki ohraniti razliko med njima in ju tudi ločevati od à, če ljudje vsaj ponekod še tako govorijo.« (JD 3, 203.) Škrabec ju zapisuje ì in ù.

5. 2. Bistvo Leskienove razvojne glasoslovne teorije. Njegov »glasovni premik« najlepše povzemata njegova učenca Herman Osthof in Karl Brugmann (1849– 1919), indoevropeist, nazadnje profesor v Leipzigu:

»Vsak glasovni premik, ki je sprožen mehanično, se brezizjemno odvija po zakonitostih enosmernega razvoja. To velja za glasove besed v jezikih istih jezikovnih skupin. Izjeme so samo pri narečnem cepljenju. Tudi glasovi besed, ki so pod istimi pogoji, bodo brezizjemno doživeli enake posledice.⁵ Tako Jean-Baptiste Lamarck kot Charles Darwin sta videla v jeziku živ organizem. Lamarck je menil, da je raznolikost v naravi posledica boja za obstanek, Darwin pa je oče evolucijske teorije (1859) in per analogiam je treba jezik rekonstruirati, če želimo priti do njegovih korenin. V 2. polovici 19. stoletja je poleg Leskiena in Brugmanna treba omeniti še Bertolda Delbrücka. Razvojni nauk o nastanku jezika ima dve veji: Prva zastopa predvsem načelo, da je jezik božje darilo človeku (Škrabec), druga sociološko-genetska pa pravi, da je postopni razvoj jezika genetsko in družbeno pogojen.

5. 2.1. Nemška pravda v Jezikoslovnih spisih.

Ta »šola iz zgodovine tedanjega slovenskega jezikoslovja« zadeva Škrabčevo glasovje in pisje. Škrabec v JD zagovarja teze nasproti R. Nahtigalu in E. Bernekerju, v prvotnem besedilu pa npr. tudi nasproti Leskienu /.../« Jagić teh njegovih izvajanj na njegovo veliko razočaranje ni hotel natisniti.⁶ Čeprav je Jagićevo nesoglašanje z Leskienom v številnih vprašanjih jasno razvidno iz njegove korespondence z Miklošičem, je iz nje prav tako možno razbrati, da so predstavljali tudi zanj Leskien in njegovi privrženci veliko avtoriteto, ki se ji ne velja zameriti.

6. O dvojnem glasoslovnem razvoju rodilniške pripone.

6.1. Pri prvem Škrabec zagovarja nastanek -go- iz -sjo, kar je pa treba izpeljati iz širše razvojne perspektive, ker je »Leskienova in Miklošičeva izpeljava -so v чьсо iz -sjo« držala »vsaj do leta 1876« kar pa po Leskienovi lastni uzakonjeni starocerkvenoslovanski teoriji ne bi šlo. Škrabec navaja Leskiena. (»Handbuch, &30,3«, JD 4, 218.) Škrabec zavrača tudi v »najnovejšem času« navedeno Brugmannovo izpeljavo -so v -чьсо iz prvotnega -so. (Grundriß der vergleichenden Grammatik 2, druga polovica.)

6.2. Pri drugem kogo proti čьso pa navaja Škrabec različne pozicijske zakone: Pred -go stoji o (ozir. e), pred so pa stoji ь. (JD 2, 282.) Poleg tega pa vidi tudi možnost razlikovanja med živim in neživim – »mej rečjo in osebo«. Analogijo potrjuje sanskr. -sja in ima vsako drugo razlago obrazila -go za nedopustno (unzulässlich). (JD 4, 217.)

6.3. Pri razmerju med mehkim in trdim g, spremembi j v g kot fiziološke možnosti, ki se lahko izvrši v katerem koli jeziku, Škrabec navaja zglede iz nemščine: gung za jung, Gude za Jude. Tukaj lahko dodamo za potrditev Škrabčeve teorije še stavek v berlinskem narečju, poznan še danes vsem starim Berlinčanom:

Eine jut jebrattene Jans ist eine jutte Jnade Jottes, kar se knjižno glasi: Eine gut gebrattene Gans ist eine gute Gnade Gottes – ‘dobro pečena gos je velika (= dobra) milost božja’. Danes je ta izrek poznan kot narečen – berlinsko in anhaltinsko (Berlinerisch und Anhaltinisch).

Analogen je tudi izrek: Jib mir ma (=mal) die Jummistiefel! V knjižni nemščini: Gib mir mal die Gummistiefel! Berlinsko in anhaltinsko (Berlinerisch und Anhaltinisch).

Zanimiv pa je tudi obraten proces v sodobnem nemškem jeziku: Gack za Jacke ‘jopič’. To je eregebiriško, zahodno od Dresdna – Eregebirisch (»westlich von Dresden, an der Tscheckischen Grenze).«⁷

7. K prehodu j v k vucje v vucke in sja v go. O tem je treba spet⁸ na kratko spregovoriti, saj obravnava najlepše kaže gibljivi način Škrabčevega razmišljanja: pri sklepih o glasoslovnem razvoju ne smemo prezreti niti enega živega zgleda, razvidnega iz primerjalne slovanske filologije. Oblak pa tudi Leskien običajno razmišljata drugače: »Gospod Brand vidi v vucké obliko imenovalnika množine, sestavljeno iz vucje in vuki« Nasproti tej teoriji, ki se ji odločno pridružuje gospod Oblak, Škrabec meni, da gre najprej za prehod g v k (JD 4, 216), da je »najprej nastalo vucgé in iz tega vucké (JD 4,. 4, 213.)

Škrabec trdi, da takih prehodov ni mogoče zanikati: »Če je prehod sja v go fiziološko mogoč, ni misliti, da bi bil za praslovanščino nemogoč«. (JD 4, 217.) To dokazuje z edinim primerom za j iz k v slo. »srajca, starejše srá’jìca, ogrski Slovenci pišejo srákica« (JD 4, 218.) /.../, »v hrvaščini kći, v slovenščini hči, je edini zgled za k in h iz d«. Trubar pozna tudi oblike sći za hči, prilikovane podobno kot sčemu za hčemu ‘za kaj’ ali ‘zakaj’.

8. O etimologiji rodilniške sklonske pripone, oblikoslovnega pregibnega morfema oz. dveh rodilniških končnic -go in -sjo. Ob času, ko so predniki Slovanov govorili skupni prajezik, so prav gotovo v vseh primerih uporabljali -sja; -go, -ga je torej drugotna pripona. Danićić (Istorija oblika, 156) domneva, »da je -go, -ga nastal iz –sja,« kar opira na edini primer prilikovanja s-ja j-ju struga iz struja, »medtem ko ги in параскевгии zavrača«. (JD 4, 250.) Škrabec ne omenja ne struga ne struja, ker ni prepričan, da ne bi bilo treba struga izvajati iz strǔg, pač pa trdi, da so se imenovalniki v novejših slovanskih jezikih razvijali in se nadomeščali popolnoma različno. S cepitvijo »sklonila« je -sjo prešel v -so in -go. Manj verjetno pa se mu zdi, da bi bili za isti sklon že takoj na začetku v rabi dve različni končnici. (JD 4, 251– 253.)

8.1. Prehod j v g. Za Škrabca je Leskienovo »nemogoče« mogoče.

Pri razlagi nastanka j iz k se Škrabec čudi odklonilnemu stališču Oblaka, saj tudi pri ruskem -vo ni treba dodatno dokazovati, da je v neposredni zvezi z -go, kot tudi ne, da sta srbsko/hrvaški -ov, -om v neposredni zvezi s staroslovanskim -oja. (JD 4, 251.)

Medtem ko se h pred g, nastalem iz j, ni mogel obdržati, pa se glede prilikovanja s-ja j-ju, Škrabec strinja z domnevo Leskiena, da je bil »stari s v kisjo krepkejši glas, kateremu se je pred časom delovanja pozneje veljavnih glasovnih zakonitosti, j priličil«. (JD 4, 251.) Leskien kot pozneje Oblak, trdi, da je pri slovanskih jezikih prehod j v g nemogoč: »Dass die dabei nothwendige Verwandlung von j in g im Slavischen unmöglich sei /.../« (JD 4, 250.) Leskien navaja tudi svoj prispevek Die Declination 109– 113. (JD 2, 482, prim. tudi JD 4, 251.) in opozarja na Prispevke Beitr. V, 409, ki so Škrabcu nedosegljivi. (JD 4, 251; JD 2, 481.) Oblak prehod j v g, potrjen s posameznimi zgledi, t. i. »izjemami«, zavrača, dokler ni drugih zgledov za te glasovne spremembe. (JD 4, 250.) Pri tem se sklicuje na Leskiena (»Ausfürungen Leskiens«). Pozneje pa se je v govoru Sebeščanske vasi na Ogrskem (na sredi Prekmurja) o tem razvoju vendarle prepričal. (JD 2, 482.)

Škrabec pa nasproti tem odklonilnim stališčem govori o variantnih možnostih tako progresivnega kot regresivnega prilikovanja in zelo umestno nadaljuje: »Kakor da bi bila možnost – lahko bi rekli resničnost – odvisna od siceršnjih zanesljivih zgledov!« (JD 4, 250.) To je njegova značilna odprtost za živost jezika, ki ga dela velikega. (JD 4, 250.)

Nerešljivo uganko o dvojnem razvoju pod istimi pogoji v istem jeziku enkrat so, drugič go (Leskien: »Die Entstehung des togo ist ein ungelöstes Räthsel«. JD 2, 482.) Škrabec zlahka reši, ko se (– per analogiam – tudi na uganko Oblaka in »dem einen Falle« so, v drugem go) sprašuje, zakaj je v enem primeru (»dem einen Falle«) so, v drugem go kot rodilniška končnica (sklonska pripona – Genitivendung)«. (JD 2, 482.) Če primerjamo Škrabčevo razmišljanje z Leskienovim, vidimo, da se Leskien pri svojih izvajanjih opira na strogo linearno logicistično sklepanje tipa, saj bi vendarle moralo nastati – »entstehen sollte«, Škrabec pa na dejansko stanje in široko poznavanje slovanskih jezikov.

Leskien namreč dopušča možnost, da je -sjo (-sja) kot -so ohranjeno v čъso: »Wenn die Autfassung (! nam. Auffassung) des so als sja richtig ist, so kann togo nicht = tasja sein, da es durchaus keinen Grund gibt, warum nich ein entsprechendes *toso entstehen sollte«. (JD 2, 482.) S tem Škrabec zavrača najtrdnejšo oporno točko Leskiena, mladogramatikov idr., da bi moral pod istimi pogoji »unter ganz gleichen Bedingungen« (V. Oblak, Bemerkungen, JD 2, 482.) glasovni razvoj potekati enako.

9. Glagolski čas.

9.1. s- futurum. Prava besedna vojna, ki se je vnela, ker je Škrabec sprejel prepričljivo sklepanje Leskiena, Brugmanna in njunega slovanskega primerjalnega jezikoslovja:

Prvotna »slavenščina« je imela za prihodnji čas sigmatični futurum, ki se je tvoril podobno kot v sanskrtu, grščini in litvanščini na » siu «, »s tistim prilepkom« /.../ (JD 2, 280.) Vse vire o tej tematiki je Škrabec v svojih spisih tudi korektno navedel. Leskien ima to obravnavo ponazorjeno s spregatvenimi vzorci v knjigi Litauisches Lesebuch. (Mit Grammatik und Wörterbuch, 212.) Škrabec se je pri tem poglavju skliceval na Leskiena, »priznano avtoriteto v slavenskem jezikoslovju, in njegovo knjigo Handbuch der altbulgarischen (altkirchenslavischen) Sprache, pg. 149 /.../ »das alte Futurum, dem litauischen auf "siu" entsprechend, ist verloren; der einzige Rest desselben« /.../ in na Brugmanna Grundriss der vergleichenden Grammatik der indogermanischen Sprachen, II Band. Žal edina ostalina, deležnik v scla., das Part. byšę, byšašteję (z. B. Greg. Naz. ed. Budil) »das einzige Rest desselben«, ki jo je Škrabec našel kot neovrgljiv dokaz za pravilnost njunih domnev, ni ohranjena v »naših« spomenikih. S to razpravo Škrabec potrjuje Leskienova spoznanja, ki so bila dobro osnovana; natančno sliko o njih kaže poglavje Leskienove Litavske slovnice (Litauisches Lesebuch. Mit Grammatik und Wörterbuch, 222). Iz najdenega relikta Škrabec pravilno sklepa o dejanskem nekdanjem obstoju te časovne kategorije »prvotne slavenščine«.⁹

Nadalje kaže na izredno spoštovanje, ki ga je Škrabec izkazoval do Leskienovih sklepov, a tudi na njegovo lastno skromnost in veličino. Škrabec si ničesar ni lastil in če je nekaj spoznal za povsem enoumno danost, je po lastni presoji temu tudi pritrdil.

Zato pa se je moral spopasti s krivičnimi očitki, da si je prilastil Leskienova znanstvena dognanja: »Ali je vis. o. Stanislav Škrabec dokazal, da je bil v prvotnej slavenščini bodočnik "sigmatičen"? Ne, on je v Leskiena Handbuch-u pg.149*) našel jedini primer, t. j. jedini ostanek tega sigmatičnega bodočnika prvotne slavenščine, "ki se je ohranil v nekih staroslovenskih spominkih ruske recenzije", t. j. byšą, in on uže kategorično piše /.../: »Pervotna slavenščina je imela /.../ sigmatiški futurum.« (JD 2, 281.)

9.2. Še nekaj besed o ne–bomkanju pri tvorbi prihodnjika z dovršnim sedanjikom, ki je doslej skrbno obdelano. (ŠM 1, 1995, 244, 2, 1997, 208, 3, 1999, 244, 4, 1998, 127.) Pri tem poglavju o efektivnem dovršnem sedanjiku: je treba omeniti Škrabčevo terminologijo »futurum exactum« (ki jo je postavil v oklepe zraven doveršni bodočnik« (JD 2, 261.) za izvršilni sedanjik, ki je uglašena z ustrezno Leskienovo v Handbuch der Altbulgarischen (altkirchenslavischen) Sprache in Škrabcu kot Leskienu ne pomeni nič drugega kot »doveršni bodočnik«. (JD 2, 261 prim. JD 2, 280, Leskien, Handbuch, 1919, 227, 228.)

Po Škrabcu mi torej v »doveršnem sedanjiku« razen v »bom« in »pojdem« ne čutimo futura; »Bolgarje, Serbje pa ga ne čutijo niti v le-teh dveh besedah«. (JD 2, 281.)

To, kar ugotavlja Leskien, velja za slovenščino le pogojno in občasno: »Das im Slavischen bis auf einen einzigen Rest untergegangenen s- Futur wird ersetzt durch dans Präsens des perfektiven Verbs.« Prav to Leskien tudi dokumentira s primeri iz prevodov psalma 2,6, ki dokazujejo, da sploh ne izraža vsak dovršni sedanjih prihodnjika »Indess muss nicht jedes perfektives Präsens ein Futur bezeichnen, diese Anwendung ist nur eine seiner Gebrauchsweisen«. (JD 2, 314; iz Leskien, & 149.) To dokazuje Leskien tudi v svoji Starobulgarski slovnici: »Es gibt noch andere Verwendungen des Perfektiven Präsens. (Albulg. G. 1981; 227 & 180.)

Tudi stara slovenščina torej v doveršnem sedanjiku samem na sebi ne čuti futura, le zveza, kontekst, mu daje tak pomen; in saj imamo tudi v drugih jezikih zadosti primerov, »dass der Zusammenhang einer Verbalform eine Bedeutung giebt, die sie zu und für sich nicht hat.« (JD 2, 314.) Škrabec citira psalm 2,6: prosi u mene i damĭ ti. Torej navežimo se na ps. 2,6 v stari slovenščini: Trubar in Dalmatin kot Luther ‘bom dal’ prevajata opisno s hoteti za razliko od originala, ki ima imperfekt, in od Vulgate. »Navedeni prevodi izpričujejo prevodno zvestobo in sporočilno skladnost prevedenega besedila. /.../ prosi od mene je v Trubarjevem in Dalmatinovem prevodu izražen z dvema prevajalskima rešitvama prosi in terjaj. Oba pomena sta zaobsežena v izhodiščni izvirni besedi. To vabilo (spodbuda) je neizogibno povezano z zagotovilom, ki ga daje energični in vsebinsko polni ter estetsko izpiljeni ‘dal ti bom’«¹⁰ Ponazorimo to s primeri:

Proſsi od mene, taku ieſt hozho te Aydie dati tebi /.../ (Trubar, Psalter, 1564)

Terjaj od mene, taku jeſt hozhem tebi dati Ajde k’Erbſzhini. Dalmatin (Biblia, 1584)

Heissche von mir / So wil ich dir die Heiden zum Erbe geben (Luther, Die gantze Heilige Schrifft, 2)

Postula a me, et dabo tibi genters hereditatem tuam (Vulgata)

Leskien s scla. torej potrjuje Škrabčevo ugotovitev, da dovršni sedanjik sam na sebi ne izraža futura, »le zveza, kontekst, mu daje tak pomen«. (JD 4, 314.)

10. O daljši in skrčeni obliki svojilnih zaimkov.

Pri nastanku krajše oblike svojilnih zaimkov Škrabec obravnava jat kot osnovnični samoglasnik pridevniške sklanjatve (npr. dobr -ě-ga)¹¹ in zagovarja trditev, da ni nobenega razloga za to, da bi po procesu progresivne asimilacije po zgledu zlěga iz zlajega ali regresivne asimilacije kot npr. delaš iz delaješ narečno diferencijalno ne nastajale različne zaimenske dvojnice (JD 4, 355). Tako se da razložiti tudi nastanek dvojnic skrčenih svojilnih zaimkov. Naš ěga v sest. skl. ni nič drugega kot -ěga in ne poenostavljeno (simpliciter) -ega. To je bistveno Škrabčevo izhodišče in ne jabolko siceršnjega spora, namreč, »ali je ě tu nastalo iz aje ali oje«. (JD 4, 358.) Ob skrčenih oblikah pridevniške sklanjatve je potrjen tudi sočasen nastanek skrčenih zaimenskih oblik svojilnih zaimkov, t. i. »svojivnikov«:

Pri hrv. kratki zaimenski sklanjatvi tipa moga, tvoga, svoga itd. Škrabec pripominja: »Blizu najstariša herv. knjiga ima /.../ le skerčeno moga, tvoga, svoga poleg dobroga«. (JD 4, 358.) O mešanju narečnih zapadnih in vzhodnih oblik in prehodu kratkega jata v i iz mejga v miga, kar je nekakšen most med Leskienovo in Miklošičevo teorijo (JD 4, 359), je že povsem izčrpno pisala Z. Zorko. (ŠM 1, 74 – 75).

11. Esperanto – jezik mednarodnega sporazumevanja. (JD 3, 262.)

11.1. Glede esperanta se Škrabec v celoti strinja z Brugmannom in Leskienom (Karl Brugmann, August Leskien v brošuri »Zur Kritik der künstlichen Weltsprachen«, JD 3,. 254 in Leskien v knjižici »Zur Einführung einer künstlichen internationalen Hilfssprache [Strasburg, Trübner], JD 3, 280), da je neprimeren sporazumevalni jezik, še posebno za potrebe za govorce neromanskega izvora, Slovencev, Nemcev idr.

11.2. K esperantu pa Škrabec sprva pristopi tako, da ni mogoče takoj razbrati, ali se norčuje ali ne in ali res upošteva Leskienovo odklonilno stališče. Neodobravanje Zamenhofove latinsko-germanske izgovarjave tega pomožnega jezika izraža s satiro: »o uspehih gospoda Zamenhofa in njegovega umotvora«. (JD 3, 262.) »Znameniten vspeh je brez dvojbe tudi znani spis prof. Baudouina de Courtenaya zoper dva glavna nasprotnika, Brugmanna in Leskiena, keterih vgovori zdaj že ne bodo mogli več dosti škoditi mejnarodnemu pomožnemu jeziku upajočega«. (JD 3, 262.) »Jeziku upajočega« je termin, ki ga je kot prevedek za esperanto duhovito uvedel Škrabec.

11.3. V Škrabčevem komentarju k Leskienovi razpravi (»Zur Einführung /.../ JD 3, 280) beremo, da Leskien presoja uporabnost starega in nekoliko boljšega novega esperanta in ugotavlja, da bi se moral preprost nemški delavec, »ki bi imel za to vsak tjeden dve uri časa, učiti blizu pet let. V tem času pa se lahko nauči toliko angleškega, da si bo lehko naprej pomagal mej 125 milijoni angleški govorečih ljudi, in zraven si bo odperl velikansko angleško slovstvo. Naj torej pusti esperanto vi miru!« (v Škrabčevem prevodu: JD 3, 280.)

11.4. Škrabec nadaljuje Leskienovo misel, da je za tiste, ki obvladajo latinščino, italijanščino in nemščino, pri tem misli tudi nase, to »stvar slabega okusa«, saj prihaja pri poimenovanju občnoimenskih besed celo do popolnih nesmislov, protipomenk v odnosu do izvirne besede oziroma njene besedotvorne podstave. Avtor JD duhovito, s prefinjenim humorjem stopnjuje smešnost tega umetnega jezikovnega umotvora in simultano dodaja italijanske in nemške skovanke, parodije k posameznim izrazom, s končnim refrenom: »non va!«

11.5. Če pristopimo k citiranemu izrazju, je popoln obup (Desperato ‘obupan’) namreč tudi v tem, da so romanski vložki pogosto pomenijo zamenjavo naravnega spola, norčevanje ali celo žalitev. Govorijo: Austrújo, Anglújo, Egoptújo, Italújo, za Avstrijo itd. /.../ Za mir rečejo paco – o pazzo (it. ‘norec’)! Za glavno mesto: čefurbo – che furbo! (it. ‘kakšen prekanjenec’), za bik: bovoviro – che gusto (it. ‘kakšen okus’)! sinjorino ‘gospa’ – caro signorino, Martino ‘Marta’, Angelino ‘Angela’ itd, patrino – ‘mati’ (ital. ‘očka ali boter’!). In besede kot mandžočambro ‘obednica’, eksedzidžo ‘razporoka’, šandžitižema ‘spremenljiv’, senšardžidžo ‘olajšanje’, kračošpruci (geifern ‘izločati zadaj’), fiškaptisto (nem. Fischfänger, ‘ribič’), nadalje dvobesedno poimenovanje: dika fingro (nem. Daumen ‘palec’), čirkaukolo (nem. Halsband ‘šal’). Temu pa je italijanščine vešči Škrabec moral duhovito dodati: admirinda miksamaso ‘čudovito skrpucalo’, Adiau, adiau! Difficile est satiram non scribere (težko je ne zapisati satire!). (JD 3, 262.) Po Škrabčevem mnenju pri izdelavi uspešnega umetnega jezika k latinščini nikakor ni mogoče mešati neromanskih elementov. ¹²

11.6. Esperanto ne, Evlalija ja.

Ker je tudi Škrabec vendarle med tistimi upajočimi na skupen mednarodni jezik, ki bi združeval vse narode v smislu 133. Davidovega psalma, do esperanta navidez spreminja stališče. Potreba takega jezika se v resnici vedno očitneje kaže: »in nikaker ne moremo reči, da esperanto ne doseže te nenavadne časti«. (JD 3, 262. Prim. J. Jug v ŠM 3, O esperantu in evlaliji 58 – 62.) Ob Škrabčevem esperantu – evlaliji, je treba omeniti dva empirista iz 19. st., ki sta gradila na latinščini temelječ umetno ustvarjen univerzalni jezik: Francisa Bacona, ki je pisal v latinščini, in Johna Wilkinsa, ki je hotel osnovati simbolen jezik, za vsa ljudstva sveta. Ob misli na latinščino kot sporazumevalni jezik ne smemo pozabiti, da so bili govorjenja v latinščini vešči že slovenski humanitsti – Adam Bohorič in, kot kažejo najnovejše raziskave, tudi Trubar in drugi protestantski pisci. Škrabec si sicer na vso moč prizadeva, da bi obredno latinščino zamenjala slovenščina¹³, ker pa ima klasična latinščina ob stari grščini in hebrejščini vendarle še tradicionalni status mednarodnega jezika v cerkveni liturgiji, je kot vsakdanji pogovorni jezik vse prej kot primerna.

O evlaliji (JD 3, 316–318.), ki je po Škrabčevem mišljenju umetna, modernizirana, oživljena latinščina v elegantni preobleki, moramo tudi spregovoriti nekaj besed, še posebno, ker je v njej upoštevano oblikoslovje Leskienovega učenca Brugmanna. Kot je razvidno tudi iz podrobne obdelave K. Ahačiča (Keria 5, 1 – 2003, 50–67, ŠM 4, 101–111.) se je evlalija odlikovala predvsem po svoji sistematiki, nekoliko manj po preprostosti, saj je sorazmerno preprosta za posvečene, to je za dobre poznavalce latinščine. Pisava in naglas sta bila posneta po latinščini, ki je temu jeziku rabila tudi za metrične primerjave, oblikoslovje pa je bilo na novo zasnovano. Določeno predznanje latinščine za uporabo evlalije je conditio sine qua non. K. Ahačič govori celo o ravni tega znanja, ki ga je treba doseči, da bi bili kos rabi evlalije. (Keria, 65.) Po drugi strani pa bi bilo učenje evlalije prav klasikom in latinistom oteženo zato, ker bi ga, kmalu bolje obvladali od latinščine, po Škrabčevem mnenju mrtvega pomanjkljivega jezika, in bi oba jezika začeli mešati. Drugače je s študijem nekoč živih jezikov, ki jih je rodila vulgarna latinščina. Romanisti in klasični filologi vedo, da so njeni hčerinski jeziki – langue d’oc, langue d’oïl in danes govoreči romanski jeziki povsem drugačna organska tvorba, ki je izrazila vrhunsko svetovno truversko in trubadursko poezijo, kot je lahko njihova še tako domišljena umetna inačica. Škrabec ob kritiki esperanta citira Leskienove misli o univerzalni angleščini, ki naj bi bila interlingualni jezik par excellence, čeprav je poznana misel, da je jezik največji razločevalni element med govorci t. i. angleškega jezika na različnih zemeljskih celinah. Še posebno krizo pa doživlja angleščina danes tudi v Angliji, ko dobiva ta jezik s prilivom azijatskih in afriških ljudstev nešteto inačic. Torej preroških sposobnosti, ki jih Škrabec ima, Leskien vsekakor nima. Skrivnost živih jezikov je njihova geneza, življenje, morda zaton in celo propad. Le-ta pa ni nikoli popoln, če je jezik ohranjen v literaturi. Čudež so seveda tako imenovani obujeni jeziki: nova grščina, ki se glasovno povsem loči od svoje stare variante in – če ta teorija drži, je tudi klasični sanskrt posodobljeni jezik svetih Ved. Pri tem po krivici omenjajo novo hebrejščino, saj ta jezik v govoru ni nikoli povsem izumrl: iz materinske klasične predhodnice je organsko zrasel in na njej vsestransko počiva. Da pa je dobil status edinega narodnega jezika, je moral jezikoslovec Eliezer Ben Yehuda, ki ni poznal le do podrobnosti vseh zakonitosti starega jezika, temveč tudi njegovo dušo in filološke potrebe svojega časa, temu prilagajanju novi dobi žrtvovati vse svoje življenje. Govoreči pa so domala vsi poznali stari jezik, če ne drugače, vsaj iz liturgije. (Prim. ŠM 4, 121.) Iz Škrabčevega prikaza in iz omenjenih študij o evlaliji (K. Ahačič, Keria 5, 1 – 2003, 50–67, ŠM 4, 101–111.) sledi, da je verjetno med drugim prispevala k njeni neodzivnosti prehuda konkurenčnost drugih interligualnih predlogov. Preveč zapletena je tudi zaimenska sklanjatev, ki se naslanja med drugim na Brugmannov sistem Grundriss der indogermanischen Sprache II, 823. To pa je neposredni odsev Leskienove avtoritete. Velike kritičnosti do esperanta Škrabec morda res ni mogel zagovarjati pri svojem jezikovnem izumu, ki naj bi bil za razliko od esperanta jasen in enostaven. Osrednji razlogi za to, da evlalija ni prodrla, pa so nadjezikovni: premajhna seznanjenost ljudi.

12. Škrabčev vzpon – Leskienov zaton.

V Škrabčevem času pa tudi še do šestdesetih let dvajsetega stoletja je veljal Leskien za jezikoslovca in učitelja, ki je bil uveljavljen v svetovnem merilu in je neposredno in posredno s svojimi učenci vplival na jezikoslovna dogajanja. Tudi za Škrabca je bil avtoriteta, ki se pri spornih terminoloških vprašanjih nanjo sklicuje (JD 2, 260.), ji pa vendarle nekajkrat ne prizanaša z drugačnimi stališči. Medtem ko v zadnjem času pomen Škrabčevega dela pridobiva na teži in veljavi, pa Leskienovo ime razen v nekaterih nemško govorečih deželah vedno bolj tone v pozabo. Ob soočanju njunega dela je možno razbrati, da so Škrabčeva razmišljanja dinamična, niso vezana na čas, so vsak čas aktualna, medtem ko so Leskienova toga, tako da mora sam lastna uveljavljena načela sčasoma razveljaviti. To trditev je mogoče nasloniti na dejstvo, da Škrabec navaja natančne kronološke ločnice, do kdaj je katera izmed Leskienovih razvojnih teorij veljala in kdaj jo je njen pobudnik opustil. Življenjska dela, ki so odraz živega jezika, so vedno bolj aktualna in si ob primernem času najdejo pravega glasnika.

Sinteza

Čeprav sta bila Škrabec (1844 – 1918) in Leskien (1840 – 1916) popolna sodobnika, ni nikjer pričevanj, da bi se osebno poznala ali si dopisovala. Med obema jezikoslovcema so nekatera razhajanja posledica različnih pogledov na jezikoslovne razvojne procese, ki se pri Škrabcu odvijajo po neki višji božanski logiki, ki se enakovredno dograjuje tudi ob posameznih izjemah, Leskienov sistem pa je v duhu mladogramatikov zgrajen briljantno, linearno, je vsestransko potrjen in kot tak navzoč v primerjalnem slovanskem jezikoslovju. Ker pa Leskien vendarle ostaja pri nespornih dejstvih, izjem pa vendarle v svojih resnih študijah ne zanika, se Škrabec v veliki meri z njim strinja in tudi sicer ob njegovem imenu spreminja svoj dokaj jasno polemični ton v strpno, povečini prizanesljivo, z razvojnimi postopki utemeljeno dokazovanje, oz. napada rajši njegove učence (Berneckerja ali druge) kot njega samega. Skoraj pri vsakem problemu, ki ga obravnava v zvezi z Leskienom, je tudi povezava s srbo-kroatističnimi pričevanji glasovno-pisno-oblikoslovne ravni. Kot kaže Škrabčeva korespondenca z Matijem Murkom, Škrabec močno ceni tudi Leskienovo kroatistično razpravo o naglasu, ker jo hrani v dvojniku v svoji priročni knjižnici. (JD 4, 280.) Glede esperanta sta si Škrabec in Leskien povsem edina, da je to neprimeren sporazumevalni jezik za potrebe Slovencev in Nemcev. Za tiste, ki obvladajo latinščino, italijanščino in nemščino kot Škrabec, je esperanto »stvar slabega okusa«. Ob esperantu, se pri obeh primerjanih filologih soočamo s filološko razgledanostjo in občutkom za kulturno realnost in potrebe doma in po svetu, pri Škrabcu pa tudi z njegovo resnobo in šegavostjo hkrati. Kar je morda dobro za svet, je za dom popolnoma neustrezno. Škrabec se povečini strinja tudi z drugimi Leskienovimi izvajanji, le redko z njim polemizira; iz tega lahko sklepamo, da ga zelo spoštuje in upošteva.

Viri in literatura

Ahačič, Kozma. 2000: Škrabčev umetni jezik evlalija in njegovo razmerje do latinščine. Keria 5, 1, 65.

Besch, Werner-Reichmann, Oskar-Sonderegger, Stefan. 1985: Sprachgeschichte1, 2. Berlin-New York.

Dalmatin, Jurij. 1584: Biblia, tv ie, vse Svetv pismv, Stariga inu Noviga teſtamenta, Slovenſki tolmazhena. J. Kraffts Erben, Wittemberg. Faximile 1, Ljubljana. 1968.

Leskien, August. 1914: Grammatik der Serbo – Kroatischen Sprache. Heidelberg.

– – 1919: Litauisches Lesebuch. Mit Grammatik und Wörterbuch. Heidelberg.

– – 1919: Grammatik der Altbulgarischen Sprache. Heidelberg.

Luther, Martin. 1545: Die gantze Heilige Schrifft 2, Wittenberg, Reprint DTV, München, 1974.

Premk, Francka. 1992: Korenine slovenskih psalmov. Trubarjevo društvo. Ljubljana.

– – 1998: Škrabčevo soočanje s staro hebrejščino in slovenskim besedjem. Škrabčeva misel 4, Kostanjevica, Nova Gorica, 606. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica. 114–117, 121.

Sturm-Schnabl, Katja. 1991: Der Briefwchsel Franz Miklosich’s mit den Südslaven – Korespondenca Frana Miklošiča z južnimi Slovani. Maribor. – – 2004: Aktualnost Miklošičevega znanstvenega dela in misli. Jezikoslovni zapiski, Ljubljana, 10, 1, 19– 46.

Škrabec, O. Stanislav. 1994–1998: Jezikoslovna dela 1–4. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica.

Krajšave:

Cv. Cvetje; hrv. hrvaščina; JD Jezikoslovna dela; ŠM Škrabčeva misel; ps. psalm; sanskr. sanskrt; scla. starocerkvenoslovanščina; slo. slovenščina.

Posebna zahvala gre gospe prof. dr. Katji Sturm-Schnabl za natančnejše ustne informacije o razmerju Leskien – Miklošič – Jagič, ki jih je pridobila pri petletnem študiju Miklošičevih rokopisov, in so za razumevanje ozadja Leskien – Škrabec zelo dragocene.

Pripombe:

¹ W. Besch – O. Reichmenn – S. Sonderegger, Sprachgeschichte, 1, 343 str.

² K. Sturm-Schnabl, Aktualnost Miklošičevega znanstvenega dela in misli, 32-33 str.

³ K. Sturm-Schnabl, Aktualnost Miklošičevega znanstvenega dela in misli, 32-33 str.

⁴ Prim. tudi F. Premk, Škrabčevo soočanje s staro hebrejščino in slovenskim besedjem ŠM 4, 115, 116 str.

⁵ »Aller lautwandel, so weit er mechanisch vor sich geht, vollzieht sich nach ausnahmslosen gesetzen, d. h. die richtung der lautbewegung ist bei allen angehörigen einer sprachgenossenschaft, ausser dem fall, dass dialektspaltung eintritt, stets dieselbe, und alle wörter in denen der der lautbewegung unterworfene laut unter gleichen verhältnissen erscheint, werden ohne ausnahme von der änderung ergriffen« Osthoff/Bruggmann 1878, XIII. W. Besch /.../ 337 str..

⁶ Prim. J. Toporišič, Spremna beseda. ŠM 4, 4 str.

⁷ Od informatorja nemškega jezikoslovca Stefana Schorcha, docenta v Bielefeldu.

⁸ Glede na dosedanja simpozijska srečanja.

⁹ Prim. J. Toporišič, Besedna družina Sloven- v Škrabčevih delih, ŠM 4, 7-20 str.

¹⁰ Prim. F. Premk, Korenine slovenskih psalmov, 102 str.

¹¹ O tem tudi J. Toporišič, Spremna beseda v JD 4, 4 str., prim. tudi Z. Zorko, ŠM 1, 74-75 str., prim. tudi A. Leskien, Grammatik der Serbo-Kroatischen Sprache, 364, Flexion der pronomina u. Adjektiva, 365 str., Entlehnung aus der Flexion des bestimmten Adjektivs oder Ausgleichnung mit der Form der weichen Stämme /…/, 365 str.

¹² O Škrabčevi kritiki esperanta je pisal J. Jug v ŠM 3, 51-64 str. O pomanjkljivostih esperanta prim. 51-54 str.

¹³ Prim. F. Premk, Škrabčevo soočanje s staro hebrejščino in slovenskim besedjem, ŠM 4, 121 str.

Poročila EPK so prekrasna. Olepšana. V podatku o programu »Na preprogi iz zvezd« je navedena najlepša številka, ki velja za EPK, enkrat in nikoli več. Ena prireditev. Zamisel o tem, da »manjšina podaja roko manjšini«, je spremljalo vseskozi nerazumevanje – občine, Javne agencije za knjigo, pa tudi EPK. Tako se tudi ne čudim podatku, ki ga je navedlo poročilo EPK. Kajpak: Slovenci so večina in kaj bi delali z manjšinami! Še več – v Mariboru se slavijo sprehodi s pivom v roki na Lentu kot najvišji kulturni dosežek. Slavi se najbolj neproblematična in komercialna kultura, ki jo izvajajo lovci na enkratne priložnosti »dvigovanja« s fondov.

V resnici se je zvrstilo v treh letih 20 prireditev. Na njih je sodelovalo 171 izvajalcev (avtorjev in dva zbora), udeležilo pa se ga je okrog 500 poslušalcev.

Seveda smo poročali. Stotine strani, debela finančna dokumentacija, izpolnjeni obrazci.

Na koncu koncev je to zelo prozorna igra. Nekemu uradniku na občini, ki nima niti odnosa do literature in kulture nasploh, nikoli na ničemer ni bil, nikoli ni prebral kakšne knjige, ker je zanj iPhone višek, zadostuje takšen podatek za to, da programa sploh ne pogleda, da ga pogleda zviška in z neprijetnim občutkom, da se nekje popraska in reče: Nič!

To je e-pe-ka in to so občinski uradniki.

5. junij 2010 - »Na preprogi iz zvezd« - maraton manjšinskih avtorjev. Ob 10 uri se je v Art kavarni hotela Piramida začel literarni maraton, ki so ga pripravili Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in revija Mentor, Zveza kulturnih društev Maribor in kulturno društvo Mariborska literarna družba. Vodila ga je Petra Bauman. Nastopili so: Dragica Breskvar, Marjan Pungartnik, Jure Drljepan, Janez Premk, Petra P. Aleksič, Katica Dajčar, Marija Šedivy, Silvestra Kološa, Angela Fujs, Marko Krezić, Željko Perović, Zsuzsa Balog, Bernarda Polanc, Slavica Elizabeta Navodnik, Danijel Rajh, Dušica Kalinger, Miran Aničić, Zlatko Kralič, Antonija Baksa Sernel, Zdravko Kokanovič Koki, Ostoja Šobot, Rade Ilić, Branko Baćović, Josip Bačić, Nataša Kjurina, Majda Senica Vujanović in Tihomila Dobravc.

6. november 2010 - »Na preprogi iz zvezd« v Pavlovi hiši - Laafeld / Potrna. Artikel-VII-Kulturverein für Steiermark Pavelhaus - Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko - Pavlova hiša, Kulturno društvo Mariborska literarna družba in Kulturno društvo nemško govorečih žena »Mostovi« Maribor so pripravili ob 18.30 v Pavlovi hiši v Potrni / Laafeld v Avstriji prireditev manjšinskih avtorjev iz Slovenije, na kateri sta nastopila ob komornem zboru Hugo Wolf (Kulturno društvo nemško govorečih žena »Mostovi«) iz Maribora pod vodstvom mag. Aleša Marčiča pesnica in prevajalka iz Novega Mesta Jadranka Matić Zupančič in Željko Perović iz Marbora. Pesmi je v nemščino prevedla Maja Kocmut, pesnica in prevajalka iz Gradca, ki zaradi nujne zadržanosti ni mogla nastopiti. V njeni odsotnosti je prevode brala Susanne Weitlaner, predsednica Kulturnega društva VII. člen. Prisotne je pozdravil in spregovoril nekaj o ciljih prireditve predsednik Mariborske literarne družbe Marjan Pungartnik. Med udeleženci so bili mag. Franci Pivec, predsednik Zveze kulturnih društev Maribor, Ivanka Gruber, predsednica društva Avstrijsko-slovensko prijateljstvo iz Gradca in Veronika Haring, predsednica Kulturnega društva nemško govorečih žena »Mostovi« iz Maribora. Prireditev je spada v okvir Evropske prestolnice kulture in jo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

19. januar 2011 - Na preprogi iz zvezd - Institut za slavistiko na KF univerzi v Gradcu - Ob 19. uri je bil na Institutu za slavistiko na Merangasse 70/I v Gradcu literarni večer v organizaciji Mariborske literarne družbe, Instituta za slavistiko pri KF univerze v Gradcu in društva Avstrijsko-slovensko prijateljstvo Gradec. Na njem so v okviru festivala »Na preprogi iz zvezd« nastopili predstavniki manjšinskih literatur - Mila Vlašić (Ljubljana, hercegovska hrvaška pesnica), ki se zaradi bolezni in smrti v družini srečanja ni mogla udeležiti, njene pesmi pa je bral Željko Perović, Senada Smajić (Železniki, bosenska pesnica), Danijela Kocmut (Gradec, slovenska pesnica in prevajalka) in Dani Rajh (Ščavnica, glasbenik in pesnik, predstavnik svoje manjšine). Večer je vpeljal dr. Ludvik Karničar, namestnik predstojnika instituta, Marjan Pungartnik je predstavil sodelujoče avtorje, prireditev pa je pozdravila tudi Ivanka Gruber, predsednica društva Avstrijsko-slovensko prijateljstvo Gradec, ki je tudi poskrbela z pogostitev ob koncu. Prireditev spada v okvir programa Maribor – evropska prestolnica kulture in je bila izvedena s podporo (upamo) Javne agencije za knjigo RS.

25. marec 2011 - Literarni večer z Rezko Kanzian in Nino Ortner - Ob 18. uri je bil v Literarni hiši na Vojašniški 12 v Mariboru v organizaciji Mariborske literarne družbe in Kluba koroških Slovencev literarni večer Rezke Kanzian (Gradec), na katerem je predstavila svojo drugo pesniško zbirko Krivopétnice (zvočne pesmi). Zvočno podobo pesmi je ustvarjala Nina Ortner. Prireditev je v okviru festivala Na preprogi iz zvezd in poteka v okviru programa Maribor, evropska prestolnica kulture 2012.

13. april 2011 - Branje na slavistiki v Gradcu - Ob 19. uri je bil v prostorih Instituta za slavistiko Univerze v Gradcu na Merangasse 70/I, 1.124 literarni večer »Povojna slovenska lirika« (Edvard Kocbek, Cene Vipotnik, Lojze Krakar, Dušan Ludvik, Ela Peroci, Dane Zajc, Ada Škerl, Neža Maurer, Gregor Strniša, Herman Vogel). Prireditev je pozdravil in spregovoril o avtorjih dr. Ludvik Karničar. Brala je dramska igralka Breda Pugelj Otrin (Maribor), pesnike pa je predstavil Marjan Pungartnik. Ob koncu je prisotne pozdravila in spregovorila o pomenu predstavljanja slovenske literature graškim študentom mag. Ivanka Gruber, predsednica društva Avstrijsko-slovensko prijateljstvo Gradec. Prireditev so organizirali Institut za slavistiko pri Univerzi v Gradcu, kulturno društvo Mariborska literarna družba in društvo Avstrijsko-slovensko prijateljstvo Gradec. Literarni večer spada med prireditve Maribor – evropska prestolnica kulture. Javna agencija za knjigo RS prireditve ni podprla.

7. april 2011 - 14. slovenski dnevi knjige - »Na preprogi iz zvezd« v Društvu slovenskih pisateljev - V Društvu slovenskih pisateljev na Tomšičevi ulici 12 je bil ob 18. uri sedmi literarni večer »Na preprogi iz zvezd«, na katerem so nastopili Elena Bulfon (Lucija), Antonija Baksa Srnel (Vodice), Zlatka Obed (Trst) in Mila Vlašić. Prireditev je vodil Marjan Pungartnik. Sledil je zanimiv pogovor o manjšinskih jezikih. Prireditev je v okviru festivala Na preprogi iz zvezd in poteka v okviru programa Maribor, evropska prestolnica kulture 2012.

12. maj 2011 - Predstavitev knjige »Če te kaj teži, prijatelju povej« Katice Dajčar - V Literarni hiši Maribor na Vojašniški ulici 12 je bila ob 18. uri predstavitev pesniške zbirke Katice Dajčar »Če te kaj teži, prijatelju povej«, ki je izšla v samozaložbi ob pomoči društva Mariborska literarna družba. Ob avtorici sta njene pesmi in prozo brali Štefka Lang in Magda Šulek, pela je Antonija Senica, na harmoniko pa je zaigral Marjan Citar.

24. junij 2011 - Na preprogi iz zvezd 7 - 2011 - V Art kavarni hotela Piramida je bila ob 19. uri 7. prireditev »Na preprogi iz zvezd« v letu 2011. Pripravili sto jo skupaj Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Zveza kulturnih društev Maribor, društvo Avstrijsko-slovensko prijateljstvo iz Gradca in Mariborska literarna družba. Nastopil je zbor citer Erster Grazer Zitherverein pod vodstvom Josefe Tasotti s triom Flauto dolce (Renate Holweg, Lisa Kremser in Bernadette Planner). Nastopili sta pesnici Žuža Balog (Škofja Loka) s pesmimi v madžarščini in slovenščini in Rezka Kanzian (Gradec) s pesmimi v slovenščini in nemščini. Večer je vodila Susanne Weitlaner, pozdravila pa ga je tudi Ivanka Gruber, predsednica društva Avstrijsko slovensko prijateljstvo iz Gradca.

15. junij 2011 - Na preprogi iz zvezd - Literarni večer z Milo Vlašić v Zagrebu - Ob 19. uri je bil v kongresni dvorani založbe Školska knjiga na Masarykovi 28 v Zagrebu literarni večer Mile Vlašić, hrvaške in slovenske pesnice iz BiH s predstavitvijo pesniške zbirke Gora sa sedam čudesa, ki je izšla pred kratkim pri Mariborski literarni družbi. Pripravila sta ga društvi Hrvaško-kitajskega prijateljstva Varaždin in Mariborska literarna družba, vodila pa ga je Milka Knežević. Najprej je govoril o pomenu tega večera, na katerem je avtorica prvič nastopila pred svojimi rojaki iz Hrvaške, direktor založbe Školska knjiga Ante Žužul, za njim pa zagrebški župan Milan Bandić in poudaril pomen kulturnega sodelovanja s Slovenije. Zbirko je predstavil književnik, kritik in nekdanji diplomat Đuro Vidmarovič in jo postavil po literarni vrednosti zelo visoko, omenil, da Hrvati v Sloveniji niso priznani kot manjšina, in se zavzel za boljšo vključenost avtorjev iz hrvaške diaspore v hrvaško književno življenje. O avtorici in knjigi je govoril tudi Marjan Pungartnik, urednik in založnik te zbirke. Mila Vlašić je nato prebrala nekaj pesmi iz zbirke. Prišli so jo poslušat številni rojaki iz Grude. Ob koncu je prisotne pogostil Ivan Stanko, lastnik restavracije Galerija iz Zagreba.

4. junij 2011 - »Na preprogi iz zvezd - Sosed sosedu« - Ob 10. se je začela v Art kavarni hotela Piramida prireditev »Na preprogi iz zvezd - Sosed sosedu«, ki sta jo pripravila Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (in njegova revija Mentor) in kulturno društvo Mariborska literarna družba. Na njej so nastopili avtorji, ki so se udeležili srečanja manjšinskih avtorjev »Sosed tvojega brega«, tudi tokrat pa sta organizatorja povabila k nastopu tudi domače avtorje. Prireditev je vodila igralka, pesnica in zdaj tudi e-pe-kajevka Petra Bauman, z nekaj svojimi pesmimi pa je nastopil tudi Peter Andrej. Nastopili so Mila Vlašić, Antonija Senica, Majda Senica Vujanovič, Vlado Vekić, Marko Krezić, Senada Smajić, Magda Šulek, Jadranka Matić Zupančič, Branko Baćovič in Mirjana ..., prvič je v javnosti nastopil pesnik iz Poljčan Mojmir Ferenc, Jure Drljepan, Tihomila Dobravc, Tatjana Jamnik, Mira Uršič, Maja David, Katica Dajčar, Rozika Močnik, na koncu pa se je pridružil še Željko Perović. Prireditev, ki sta jo izvedla Dragica Breskvar in Marjan Pungartnik, je potekala v izjemnem vzdušju, ki se je nadaljevalo še v popoldne v druženju avtorjev. Ni manjkala tudi Marseillaise, ki sta jo zapeli Mila Vlašić in Tihomila Dobravc.

27. oktober 2011 - Literarni večer s Sekumadyjem Conde - Na preprogi iz zvezd 8. Ob 18. uri smo se srečali s afriško-slovenskim pesnikom in uspešnim novinarjem Sekumadyjem Conde. Predstavil je svojo tretjo pesniško zbirko Tubab. Literarni večer spada v krog prireditev Maribor 2012 - evropska prestolnica kulture.

15. marec 2012 – Literarni večer z Markom Kravosom. Ob 18. uri je bil v okviru programa »Na preprogi iz zvezd« literavni večer s tržaškim pesnikom in prevajalcem Markom Kravosom. Večer je vodila in se z njim pogovarjala Nataša Švikart, njegove uglasbene tekste pa sta zapela Tarcizija (vokal) in Nevjo Miklavčič (kitara in vokal).

20. marec 2012 – Literature večer s Senado Smajić. Ob 18. uri je bil v Literarni hiši Maribor v okviru programa »Na preprogi iz zvezd«, ki je program manjšinske literature v Sloveniji in v zamejstvu, prvi literarni večer s Senado Smajić. Predstavila se je s pesniško zbirko, ki je konec leta 2011 izšla pri Mariborski literarni družbi, Kibela. Knjigo in avtorico, ki je prebrala nekaj pesmi, se je pogovarjal Marjan Pungartnik, nekaj njenih pesmi pa je prebrala tudi Nataša Švikart Žumer.

27. marec 2012 – »Na preprogi iz zvezd« in Koroški kulturni dnevi - Janko Ferk in Jure Drljepan. V Literarni hiši Maribor je bil ob 18. uri literarni večer »Življenje diha« s pesnikoma Jankom Ferkom (Celovec, Avstrija) in Juretom Drljepanom (Domžale) pod geslom »Manjšina podaja roko manjšini«. Večer so organizirali Mariborska literarna družba, Klub koroških Slovencev Maribor, mariborska območna izpostava Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in Zveza kulturnih društev Maribor. Z avtorjema se je pogovarjal Marjan Pungartnik.

26. april 2012 – pesnika Jurij Paljk iz Furlanije in pesnik Zenel Bejta iz Maribora. Ob 18. uri je bil v Literarni hiši Maribor četrti literarni večer programa Na preprogi iz zvezd, na katerem sta bila gosta slovenski pesnik Jurij Paljk iz Ogleja (Furlanija) in romski pesnik Zenel Bejta iz Maribora. Jurij Paljk je predstavil kompleksen položaj narodnosti v Furlaniji in Benečiji in bral pesmi v slovenščini, italijanščini in furlanščini, Zenel Bejta pa je govoril o posebnostih romske etnične skupnosti v Mariboru in o svojih poskusih njene kulturne emancipacije (poučevanje in sestavljanje besednjaka jezika mariborskih Romov). Njegove pesmi je v romščini brala učenka osnovne šole Janka Padežnika Fatima Sokoli, njene prevode pa v slovenščini Marjan Pungartnik, ki je prireditev tudi vodil.

2. junij 2012 – literarni maraton Na preprogi iz zvezd - Sosed Sosedu. Ob 10 se je pričel v Art kavarni hotela Piramida v Mariboru, Ulica heroja Šlandra 10 zaključek letošnjega srečanja Sosed tvojega brega in festivala Na preprogi iz zvezd z maratonskim branjem. Pozdravil jih je Marjan Pungartnik, ki je zastopal tudi obolelo Dragico Breskvar. Nastopili so: Jadranka Matić Zupančič, Mila Vlašić, Marko Krezić, Angela Fujs, Rozika Močnik, Vladimir Vekić, Katica Dajčar, Antonija Senica, Olga Weissbacher, Majda Senica Vujanovič, Ramiz Velagić, Željko Perović, Neda Galijaš, Milan Novak, Mojca Zupančič in Jure Drljepan, na koncu pa se je pridružila še Tihomila Dobravc. Prireditev bo vodila Petra Bauman.

22. junij 2012 – »Na preprogi iz zvezd« v Pavlovi hiši »Na preprogi iz zvezd« - Pavlova hiša, Potrna / Laafeld (Avstrija) - Na povabilo Pavlove hiše je bila ob 18. uri prireditev v seriji »Na preprogi iz zvezd«, ki jo organizira Mariborska literarna družba na temo manjšinskih literatur. Ob tej priložnosti je predsednik kulturno-umetniškega društva Angel Besednjak Bojan Farasin, ki je prireditev nagovoril, predal Susanni Weitlaner, predsednici društva 7. člen za Štajersko, sliko stare trte z Lenta. Gostje so bili mešani pevski zbor Angel Besednjak (Maribor) z zborovodjem Francijem Kovačem Zenel Bejta, romski pesnik iz Maribora, ki se prireditve ni mogel udeležiti, a ga je predstavil Marjan Pungartnik, zato pa sta njegove pesmi brali njegovi nečakinji Fatima Sokoli v romščini in slovenščini, in Zenepa Sokoli v nemščini, v katero jih je prevedla Daniela Kocmut.Na harmoniko je igral slovenske ljudske pesmi in bral svoje v prleščini Danijel Rajh. Seveda smo tudi po prireditvi igrali in prepevali in na koncu se nam je pridružil še tamkajšnji lajnar in lončar Wilfried Gomboc.

30. avgust 2012 – Literarni večer z Željkom Perovićem. Ob 18. uri je je bil v okviru programa Mariborski avtorji literarni večer z Željkom Perovićem, pesnikom, prevajalcem in organizatorjem številnih izmenjav v okviru držav bivše Jugoslavije. Z njim se je pogovarjal Marjan Pungartnik, avtor pa je predstavil predvsem pesmi iz zbikre Sinapse, ki je izšla leta 2010 pri založbi Pivec.

24. avgust 2012 – Literarni večer Zdravka Kokanovića Kokija. Ob 18. uri je imel literarni večer v okviru prireditev Na preprogi iz zvezd Zdravko Kokanović Koki. Večer je vodila Nataša Švikart Žumer.

21. november 2012 – Na preprogi iz zvezd - Jadranka Matić Zupančič Tramontana. V začetku novembra je pri Mariborski literarni družbi izšla pesniška zbirka Jadranke Matić Zupančič Tramontana, ki smo jo ob 18. uri v Literarni hiši Maribor. Z njo se je pogovarjal Marjan Pungartnik. Izdajo knjige je omogočil Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti v okviru programa kulture etničnih skupin v Sloveniji. Izšla je v zbirki Oglej (št. 19) s spremno besedo urednika Marjana Pungartnika.

Revija Apokalipsa razpisuje

16. MEDNARODNI NATEČAJ ZA NAJBOLJŠI HAIKU

Pošljete lahko največ šest neobjavljenih haikujev. Izbira te »najčistejše, najkrajše in najbolj poetične« pesniške oblike ne bo omejena z metriko 5-7-5 ali s kako posebno tematiko.

Predvidenih je več praktičnih nagrad, najboljši haikuji pa bodo objavljeni v septembrski številki revije Apokalipsa v letu 2014. O rezultatih natečaja bodo nagrajeni avtorji osebno in javno obveščeni. Prispele haikuje bo ovrednotila mednarodna žirija v sestavi: Edin Saračević, Silva Trstenjak in Alenka Zorman.

Haikuje pošljite v štirih izvodih, označenih s šifro, najkasneje do 15. marca 2014 na naslov

REVIJA APOKALIPSA
Ul. Lili Novy 25
1000 Ljubljana

s pripisom Za haiku natečaj. Pošiljka naj vsebuje tudi zapečateno, s šifro označeno kuverto s podatki o avtorju (ime in priimek, naslov, spletni naslov ali elektronsko pošto, telefon, poklic, starost). V primeru pošiljke na elektronski naslov: apokalipsa@t-2.net pa pošljite dve ločeni priponki označeni z šifro – v eni naj bodo haikuji, v drugi pa podatki.

THE 16TH APOKALIPSA HAIKU CONTEST

Deadline: March 15, 2014

Number of entries: up to 6 original haiku which have not been published or are not considered for publication elsewhere

Topic and form of haiku: traditional or non-traditional on any topic, free or formal style

Send four (4) copies of each haiku, or group of haiku, in English, signed by a cipher, along with a separate sheet in another envelope with your cipher, name, age, profession, address, phone number and email address to:

KUD APOKALIPSA
Ulica Lili Novy 25
1000 Ljubljana
Slovenia

(subject: For haiku contest)

or to a href="mailto:apokalipsa@t-2.net">apokalipsa@t-2.net

In this case enclose two attachments, one with haiku and another with your personal data, both signed by your cipher.

Judges: Edin Saračević, Silva Trstenjak and Alenka Zorman.

Winners will receive some practical prizes. Contest results will be published in Apokalipsa Review (september 2014)

Agencija »Polaris kao ideja« iz Novog Sada, raspisuje veliki međunarodni pesnički konkurs

»POLARS – NEOPLANTA 2013«

Pravo učešća imaju autori iz Srbije i inostranstva, stariji od 16 godina.

Kotizacija iznosi 6 (šest) Eura po pesmi, i uplaćuje se na tekući račun Agencije.

Mogu se poslati najviše do 3 (tri) rada.

Radovi se šalju poštom pod šifrom, u 2 (dva) primerka, sa podacima o autoru i razrešenjem šifre u posebnom malom kovertu.

Radovi se šalju isključivo na poštanski fah Agencije (postbox).

Radove slati na adresu:

Agencija »Polaris kao ideja«
post. fah 17
21102 Novi Sad, Srbija.

Konkurs će biti otvoren od 01. 09. 2013. do 25. 11. 2013. godine.

Konkurs će zvanično biti objavljen na Web stranici Agencije.

Predviđene su tri glavne nagrade, dve specijalne, kao i deset priznanja za najbolja pesnička ostvarenja.

Pored plaketa i diploma, predviđene su i vredne nagrade.

I nagrada - Zlatni Polaris – laptop računar
II nagrada - Srebrni Polaris – tablet računar
III nagrada – Sjajni polaris – tačskrin mob. telefon

Specijalna nagrada - Cvet Neoplante – digitalni fotoaparat
Specijalna nagrada – Polarisova refleksija - digitalni fotoaparat

Još 10 radova će biti nagrađeno, plaketama i umetničkim grafikama.

O nagradama odlučuje kvalifikovan međunarodni žiri.

Sastav žirija:

ENES KIŠEVIĆ, bard pesništva na ovim prostorima, jedan od najboljih evropskih pesnika.

BRANISLAV ŽIVANOVIĆ, mladi, supertalentovani pesnik, dobitnik »Brankove nagrade«.

BANE KRSTIĆ, pesnik, tekstopisac i kompozitor iz Novog Sada, osnivač i frontmen grupe »Garavi sokak«.

*MILEN ŠELMIĆ, pesnik, slikar i književni kritičar, administrativno-tehnički član žirija, predstavnik »Polarisa« i »Intergalaktike«.

SVI RADOVI će biti objavljeni u »Velikom zborniku«, koji dobijaju svi učesnici!

Nagrađeni radovi biće objavljeni i u posebnoj brošuri.

Za 15 nagrađenih predviđen je prijem u Skupštini grada Novog Sada, kao i pesničko veče, na kojem će biti dodeljena priznanja, i naravno, druženje.

Obezbeđeno je i prenoćište u Novom Sadu.

________________________________________

Uplate na račun: Agencija »Polaris kao ideja« Novi Sad, Srbija.

Za Srbiju:
t. r. 325-9500700031525-98

Van Srbije:
t. r. 325-9601700051932-64 - za uplatu u EUR
t. r. 325-9602700051932-59 - za uplatu u USD

* svrha doznake: »kotizacija za konkurs«

Intermediary
COMMERZBANK AG, FRANKFURT AM MAIN
SWIFT CODE: COBADEFF
Account With Institution
OTP BANKA SRBIJA A.D. NOVE, Serbia
SWIFT CODE: OTPVRS22
Beneficiary Castomer
/RS35325960170005193264
POLARIS KAO IDEJA MARIJANA KIŠ PREDUZETNIK
TRG KOMENSKOG 8
NOVI SAD
Srbija