Poslušajte, z vami govorim s tišino oblaka ali drevesa. Kar me je opogumilo, je smrtnost. Zmešali ste slovo obdobja z začetkom novega. Navdih sovraštva s pesniško lepoto. Moč slepe sile z neko popolno obliko. Gotovost norcev.

Tisti s srci imajo zlomljena srca.

Kaj je poezija, ki ne rešuje narodov ali ljudi, vprašujem. Da sem hotela dobro poezijo, ne da bi za to vedela. A to sem odkrila mnogo kasneje.

Ogenj se širi in trava se rojeva na uporniški način. Ogenj se širi do mesta in naprej.

Ogenj brez plamena drži mesto budno in pokonci. Ulice in hiše z vročino. Ko vročina preneha, barve sončnega zahoda z oblaki padejo v objem. Hodimo kot tujci od hiše do hiše in prosimo za darila. Oči, ki so predirljive, hladne kot zlato. Roke, ki so prazne.

Leta čakanja. Grmeči svetlikajoči se oblaki brez dežja. In vetrovi, kot viharji, ki niso postali viharji. Spimo, se zbudimo in se jih – bojimo. Oči, kot kamni, kot da bi bili opeke v steni. Ki so zgradile z rokami nekaj, česar roke ne gradijo.

Voda, ki se suši na obrazih. Smrt, ki je počasna. Nekje med svetlim in temnim. Med verzi spreminjajočega se sveta. Letno vračanje in nadomeščanje in prinašanje rož. In dežja – njegove roke, ki prebujajo in ranijo.

Mnogo let je šlo mimo – brez dežja. Niti kapljice. Brez rož. Niti ene rože. Brez sadja. Kakor do so palmova drevesa spomenik. Košček vode in ognja. Polja cvetov, ki se šele odpirajo. Strahovi, ki polnijo srca pred vetrovi. Glasovi, ki kličejo. Nebo osvetljeno kot lilije v ognju. Planota z mestom, ki se sveti. S semeni, koreninami in mrtvimi.

Za mestnim obzidjem, s katerimi se mesto obdaja od vročine.

Žejna zemlja za njenimi stolpi, palačami in nasipi. Oblaki, ki so se razpočili z dežjem in večnostjo poslušanja od enega viharjem do naslednjega. Šepetanje vetra pod mokrimi drevesi. Zvoki stopinj in rok. Ujeta luna, ki krili kot metulj ali kakor ujeta zvezda. Darilo oblaka. Košček vode. Kapljica, o kateri je šepetal veter. Da bo mesto očiščeno svojih grehov.

Ogenj se širi in trava se rojeva na uporniški način. Ogenj se siri do mesta in naprej. Poklonjena cela na srebrnem oltarju.

O ljubezen, o bolečina.

Kadilniki, ki širijo dišave. Peli so verze iz božje knjige in gradili dišeče stene. Poškropljena tla z dišečimi olji in gorečimi solzami. Ogenj, ki se vije iz palmovih vej.

Žalost z zaprtimi ustnicami.

Pesem o dateljnih, kruhu in rožah. Molitev s kapljicami toplih solz.
Melodije, pesmi, solze, modrosti, misli, bogastvo, nežnost, usmiljenje, ki se skrivajo v otožnih pesmih.

Ogenj se širi in trava se rojeva na uporniški način. Ogenj se širi do mesta in naprej.

Sanaa, Jemen, junija 2011

FRANJINO POSLIJEDNJE PISMO RODITELJIMA

Franji Frančiču

dragi moji pišem ovo pismo iz ludnice
kako to drugovi nazivaju ovu tobože bolnicu
u kojej mi doktori trpaju svake vrste
lijekove da ne bih poludeo
u ostalom ranije su mi dali
pušku u ruku da bih s njom izmazao
sa liste imena živih mi neprijatelja
nestali su već imena kolega iz dvorišta
ne znam oče da prvo idem
kod tvoje srpske braće ili možda
majko da zakucam na vrata tvojih sestara rođenih
u Hrvatskoj kako da im pogledam u oči
kada me dočekaju vinom ili rakijom ne znam dragi
osećam se kao da sam sam sebi neprijatelj
i zato sam odlučio da precrtam
takođe slova svoga imena
ovo pismo ćete dobiti kada budem na putu
ka Bogu ...

Prevod v srbščino:Olga Lalić-Krowicka

FRANJEVO ZADNJE PISMO STARŠEM

Franju Frančiču

dragi moji pišem vam to pismo iz norišnice
tako pač prijatelji imenujejo takozvano bolnico
v kateri mi zdravniki dajejo vsakršna
zdravila da ne bi znorel
pred tem so mi dali puško v roke da bi jih izbrisal z njo
s seznama še živečih sovražnikov
izginila so imena prijateljev iz dvorišča
ne vem oče naj grem naprej
k tvojim srbskim bratom ali morda
mati da potrkam na vrata tvojih sester rojenih
na Hrvaškem težko jim bom pogledal v oči
ko me pričakajo z vinom in žganjem ne vem dragi
čutim kot da bi bil samemu sebi sovražnik
in zato sem se odločil
da prečrtam črke svojega imena
to pismo boste dobili ko bom na poti
k Bogu ...

Prevod v slovenščino: Franjo Frančič

Ježki gozdni
lepotci tekajo
po bukovih dvorih.

Akacija
in medeni
trilčki čebel.

Vagabund
s steklenico
v žepu-

En lokvanj
stavhal
drugega.

Zaljubila sem se.
Poklonila bi ti modrišev
šopek noči.

Freska mesečine.
Noč je tisočroki
slikar.

Haiku je
simfonija v
enem taktu.

V Hadu nič
novega, le slovo
od ljubice sem vzel.

Žolna okupirala
drevo, rjavo
večudje

Divje race
v vodi. Potsavljajo
se na glavo.

Morske zvezde,
s kraki tako lepimi
kot tiste na nebu.

Blues, ki tako
godi ušesom
petdesetletnikov.

Ovijalka fižola
pleza v
nebo.

Pišem naprej ker
ne morem nazaj
v svojo zibelko.

Marelica tako
slastna, da bi jo
jedli še bogovi.

Med praprotjo
velik zlat hrošč –
iznenada vzleti.

Pav z repom
podobnim damski
pahljači.

Planika se
nadihala ozona
in zdaj spi.

Slak splezal na ograjo.
Trikrat prikimal
v vetru.

Opoldan. Metulj
poplesuje kot lok
po stradivarki.

Lapuhov list
velik kot
slonovo uho.

Na poti v gozd
mravlja pohodila
mravljo.

Poletje. Mak
veselo otresa svoje
rdeče oblačilo.

Na stropu
žarijo zlate zvezde
in mi dvorijo.

Murn prilezel
v sobo
in zdaj cvrlika.

Zrcalo ribnika
poševno lomi
sončne žarke.

KRETA

Bela skala v rdeči megli.
Bela hiša
v krvavi zemlji.
Sonce mi utripa na sencah
in med kaplja tekoč
iz ust -
poln rdeče zemlje.
Kamor plujem s tabo
ne pluje nobena ladja.
V kraje kamor me vodiš
ne vodi nobena roka.
Tvoji lasje dišijo po mirti
in oljčno olje ti umiva
golo vznožje trebuha.
In naenkrat je mir...
in samota
dveh človeških zrcal.

ZLATA

Obležala bova
kot zlata snopa pšenice
na rjasti njivi.
Beli konji oblakov
nama bodo dirjali skozi oči
in sabljasta burja
nama bo grgrala zgodbe
o zlatih žlicah obal
in belih mestih
južnih morij.
Obležala bova
kot zlata snopa pšenice.
Rosna,
godna
in usmrčena.

POMLAD

Prišla bo pomlad
s črnimi križi v črni zemlji
s krvavimi noži v belem polju.
Težak veter jo bo nosil naokrog,
z ostrim zvokom,
prežrtega grla kitare.
S črnimi zvončki
se bo oglasila
v suhih vrtovih
in s krvavim telohom
bo pletla grozo
v sanje ljudi.
Prišla bo pomlad.
Črna,
mrtva pomlad.
Nato bo tišina
...
tisoč
milj
naokrog.

NEZAPISANA ŠTIPANJA

1

krive me svi
odmičem ih
jer sam i bez njih
sam sebi kriv
za nezapisana štipanja
za nečitljivost nezapisanog
za mučninu neizgovorenog
za nepodjeljenost
za kusastu cjelovitost
za nepronađenu riječ
za vlastito nepobjegnuće
s prepoznatog gubilišta
koje sve pretače u ništa

2

moćno me svrbi
nepronađena riječ
svrbi me ono „tada“
svaki taj svrbež
samo je pokop
novi pokop
ispraznih nada
mogla je biti
pozlata odbjeglog trena
a nikada je neće biti
na izgubljenom mjstu
ojađenog trebalo
sa kojeg ne silazi
nemoćna dozivka alooo
ono »onda« se kroz doziv
lahorno pretače u »sada«

3

pločaju svoj put prazninom
isprazna čekanja
na tren udavljenog »tada«
tako mali
a tako veliki
trenutak »tada«
taj trenutak
taj trostih
ta kičma pjesme
tvrdoglavom uvjerenošću
o sigurnom zapamćenju
svaki put ostade
na čekanju do jutra
a svako jutro donese
prazno čekanje
prazno od neponovljivosti
svako je čekanje
u nečujnost pobjeglo
u plast neponovljivosti
ni sada ni onda
ne ponavlja se ništa
a lako se opetovano
ponavlja tvrdoglavost

PRETAKANJE

Daleke rumene boje
Iznutra me kroje
Energija krvi
Vuče poteze svoje
Sa srcem u cvijetu
I dušom u djetetu
Vuče mi dojam
Nepronađeni pojam

Lagano ljubavi
Ona rekla nije
Njezina krila sreće
U mladost me nose
Da usisavam miris
Iz njezinecurinske kose

Njezini treptaji
Mojom dušom zvone
Boja dva glasa
Glazba dva srca
Bijegom od nevremena
Sunce u osmijeh pretačemo

11.V. 2011

CRNI ANĐELI

mogao sam opjevati Fušfilologa
a on zaglibio
spasavajući sebe
umjesto ljubavi
odabra potonuće
ode među crne anđele

»službeno lud« sam
za crnog anđela
time odgađa
svoj javni ponor
         istinski anđeli proskribiranom
dodjeliše svjetsko ime
bosanskog sublimizma

Fušfilolog se plaši
svoje prošloti
sustižu mu se
gutljaji tišine
životom prevaren
preživa sumorne snove
uz sve jače mirise sjete
a »službeno lud« pjeva
pjeva kao slavuj
i pleter ljubavi plete

07.III.2011

JESENJIN NA MLAVI

Ugušiše jastukom
Neposlušne hirove
Spavaonice nemira
Pa je mrtvu objesiše
O kvaku prozora
Ne znaju irgeti mraka
Da nema te moći
Koja može ubiti
Dobrog i ponosnog pjesnika
A ja sam pola stoljeća
Zrnce istine krivo
U podmladak ureziv’o

Šumove Mlave
Moj dah prepoznaje
U uzdahe mi ugniježdeni
Šume kroz obronke duše
Naprsnućima svojim
I kada kovitlac
U meni utihne
Ja sam na Mlavi u Petrovcu
Na istom mostu stojim
Kolute sreće
Na licu rijeke brojim
U šumovima njezinim
Slušam eho kajde
»Seoskog pjesnika«

Teče voljena Mlava
Niz leđa zaborava
I svoje šumove sklada
U kolute novih nada
Ščučuren do bola
Meljem dirigiranu laž
O suicidu Sergeja Jesenjina
Čežnja mi iz svakog
Koraka pomalja
Dok Jesenjin vrcavi
Šumi rijekama života
Ja ga slušam na Mlavi

30.XII.2010

ČEKANJE

Kažu,
u svakoj sekundi neko umre,
ljudi znani i neznani...
Možda baš sad,
dok čitaš ove stihove,
nekom se tamo ili ovde negde,
opelo čita nad glavom.

Ljudi se smeju,
dok neko pod nebom vedrim,
baca u raku komadić zemlje
suzu pušta,
dok govori poslednje zbogom
nekom svom ili tuđem...

Život nekom tek dolazi,
nekog zaborav polako odnosi,
raka puna nekom je kolevka večna,
dok ona prazna nekog drugog čeka...

Život dolazi,
zaborav odnosi,
a mi čekamo...

IRONIJA

Samo si ti umeo
otopiti ledene grebene
svojim čednim glasom
I nežnim pogldom.

Samo je tvoja ruka
uspela spustiti albatrosa
i učiniti ga mirnim
na zemlji, kao kakvog običnog goluba.

Jednim pogledom kroz moje oči,
dosegao si do najdubljih kanjona
i najudaljenije zvezde,
mog svemira.

Pitkim rečima bi slomio kamen
i napravio od njega ogrlicu,
koju bi nežim prstima, polako,
stavljao oko mog vrata...

Kao teške okove
svakom svom novom robu.

LAŽ

Ako su ti se oči predale već,
pred zlatnom kapijom mog srca,
ako više nemaš snage
da otškrineš i zaviriš
kroz zlatnu kapiju,
koju samo jedna lepa i iskrena reč
može razoriti na komadiće zvezdane prašine,
onda idi.
Neću te zadržavati,
vrati se svojim iluzijama
i lošoj glumi...
Možda negde na stazi za nazad,
pronađeš parče papira sa tekstom,
iz nekog davno odigranog pozorišnog komada
koji će ti dati još trunku nadahnuća
za dalje laži.
Pazi samo da negde u dubini njenih očiju,
Ne nabasaš na moj lik,
jer nateraće bujicu istina na tvoja usta,
koje ne želiš da izgovoriš.
Vrati se nazad lazima,
koji su tvoja jedina istina,
ključeve zlatne kapije baci
u kolotečinu prljave reke,
neka ih odnese,
neće ti više trebati.
Tamo gde je nakad bila kapija,
koju je jedna lepa reč razarala,
sada su neprobojni zidovi.

PESMA BEZ REČI

Ovo je pesma bez reči
bez slova i tački,
bez zapeta i crta
bez stihova i strofa
bez rime.

Ovo je pesma za tebe
i to je najlepša pesma.

Jer ona leti
po horizontu beskrajnosti moje mašte,
sama za sebe
pravi puteve prolaza i prodire do srca.

I ja je puštam...

Neću da je okujem rečima.
Reči su krute i nemaju dušu,
neću da je vežem
za bezvredni papir
i ubijem vrednosti njene.

Neću da je sputam.
Neka leti!

Neka se širi i hrani
mojim osećanjima..
Neka raste.

Ne mora biti napisana
da bi je ti pročitao,
ne mora biti ulepšana
epitetima i metaforama,
da bi ti rekao da je lepa.
Jer tada i neće biti

SAN

Sanjala sam bagreme,
na putu za nedokučivi nepovrat.
Sanjala sam da kapi kiše
miluju moje umorno lice,
kao tvoje nežne ruke,
one jeseni.
Sanjala sam belu haljinu,
oltar na istoku,
bukete kala,
Nas.
Sanjala sam da me odvodiš
zauvek sa sobom,
kroz aveniju bagrma
na putu za nedokučivi nepovrat.
Ne brini, samo sam sanjala.

Med velikimi črnimi kapljami hodim

S hitrimi koraki veselja
Preko mostov znova in znova
Tako lepi, visoki, mogočni

Upehana izgubljam čas in prostor
Stapljam se z Vsem
Izginjam in se pršim v mimoidoče
Potujem nad

Raztezam se

Moja vrv se odvija
Niti plujejo z vetrom in z reko in s spomini
V daljne kraje naših zgodovin

Ujemam se vanje
In trgajo se niti
Medtem ko rastejo nove
Ki nikoli niso popolnoma nove

Raztezam se
Izgubljam substanco
Postajam vse drobnejša
Niti so vse bolj tanke, vse bolj zveneče

Raztezam se
V tkivo ujemam glas morskega kita
Ki se je že zdavnaj razblinil v jok

Nenadoma
Postanem žareča

Vsa luč in vsa kri
Vse moje telo Ki me spravlja v jok
Vse o vse …

Žareča

V hrepenenju, da vendar še ni prepozno.

NOČ, POJDEM S TEBOJ …

Noč, prešla si svojo temo!
Zdaj čakam na tisi vzgib,
ki ga hraniš zame.
Ne bojim se te več, pozna obešalka duš!
Ne bojim se tvoje pošastne obleke,
narejene iz netopirjevih kril,
razmočene od nočnega besa.

Noč, pojdem s teboj tokrat!
Pogledava si v oči in rečeva,
kar je reči treba.
Počešem ti blatne lase,
razmažem oči s šminko,
da se potem reživa tisti neumni kotanji,
ki kliče!

Prijetno je bilo kramljati.
Skoraj bi me vzljubila,
a nekaj v meni se je premaknilo,
odločilo, vzkipelo.

Dani se …

LE VIDEZ

Čeprav se zdi vse drugače,
je to le videz, odsev, približek.
Nihče ni stopil dovolj blizu,
da bi zares videl.
Stena je siva in nekoliko poškodovana,
popraskana od kamnov, s katerimi so otroci
v igri risali po njej.
Odškrnjena je in hrapava,
verjetno je veja v neurju zadela obnjo.
Zbledela je od Sonca
in zamolkla od Noči.

Nihče ni vztrajal, spraševal,
podrgnil ali pogledal,
da bi videl …

PIŠEŠ

Pišeš, ker te Nekdo opazuje.
Gleda čez tvojo ramo in glasno črkuje,
bere besede in šteje verze.
Pišeš, ker ima strog pogled,
mršči obrvi in stiska pesti …
Saj se Ga ne bojiš –
pišeš Zanj!
Pišeš Njemu,
da mu privabiš nasmeh na obraz,
odobravanje in sproščenost.
Da prikima,
brišeš besede ali črtaš vrstice.
Tako Ga zadržuješ ob sebi …
Strah te je,
da se bo naveličal.
Potem te ne bo več bral
in ne bo ugibal, katera misel bo naslednja,
zapisana in hkrati izbrisana.
Ne bo več buden nad tvojim navdihom,
strahom ali strastjo.
Potem boš kar ustavil vse vozove
in obstal ob cestnem znaku
ne vedoč, kam!

OCEAN VSEH DUŠ

Kako počasi zna kapljati,
curljati iz vsake rane,
iz najmanjše ureznine,
vsake celice svoje biti.

Tako počasi in previdno,
da je kdo ne prestreže,
ne zaveže izvira in prekine
njenega plesa.

Iz trenutka v trenutek,
neusmiljeno in vztrajno,
z zvokom strune
trubadurjeve lire.

Previdna je, brezkončna tekočina,
topla, odrešujoča, poželjiva.

Kapljica za kapljico
v neskončen ocean vseh duš,
ki se stapljajo tod
in bosonoge plešejo po steklenih drobcih.

TEGA NE ČUTI NIHČE

Odkrušil se je kamen s terase,
kamen, ki sem ga s srcem
iztovarjala s tvornega plovila,
nosila v naročju,
polagala,
usklajevala odtenke barvne,
brusila,
gladila,
poljubljale so me rečne ptice,
samotarji gozdov dvigali v oblake.

Terasa,
ljubezen, radost moja,
pod klobukom sončnega časa
gostiteljica mladosti,
pod sivim oblakom
zavetnica starosti,
propada.
Med pore se tihotapi razjeda,
kruši zunanjost, notranjost,
oblikovno in čustveno,
razjeda življenje moje.

HITIVA, MILA

Sinko me pelje v neznano.
Kot kača se vije pot med polji,
skozi loge,
med hiškami,
ki migljajo v sončnem sijaju.
Na kraju dolge poti,
nad tihožitno dolino,
rumeno poslikana vila
prijazno vabi.
To je njen dom,
tu jo pestujejo kakor mati.
Cerkveni zvonovi potrkavajo
do srca.
V kamrici petnajst počiva
utrujeno telo,
otožna, boža lica obema,
oči govore,
na tej poti usahne ljubezen,
usahnejo sanje,
utihne bolečina.
Padajo solze,
padajo solze.
Ko zapuščava kamrico,
čelo okrasiva s poljubi,
zibelko s šopki želja,
vrni se, Mila.

Z JASNEGA NEBA

napade noč,
vrže se po tleh,
meče sem in tja.

Ko se priplazi moč,
izdahne tihi klic.
Ujame ga demon,
ki bdi nad njim.

Nežna roka ga poleže,
pretipa do kosti,
dotakne se podtalnice,
črne krvi, ki pije kri.

Doktor Gong pogasi ogenj,
pogasi pepel,
na zelenici zaigra na piščalko,
odmeva kitajski narodni spev,
a on mu poljublja srce plemenito.

PRI ŠTIRIH HRASTIH

Prijateljica Gizela je prihajala k meni skoraj vsak dan. Kakor hitro je opazila, da sem prišla iz službe, me je poklicala s praga:

»Odloži stvari in pridi na kavo.«

Stanovala je v vrstni hišici poleg mene in včasih mi je bilo kar dovolj njene domačnosti. Bila je invalidsko upokojena, njen mož je delal v tujini in ko je bilo stanovanje pospravljeno in gredica na dvorišču opleta, se ni vedela kam dati.

»Greva proti večeru v gozd na sprehod?« je sitnarila in že splahovala pod pipo jabolko, ki ga je med pogovorom ves čas grizljala. Ob kavi mi je tiščala pod nos biskvit, suh in seseden, da sem ga komaj spravila po grlu, jeseni pa mi je prinašala svojo doma vkuhano presladko marmelado. Stikala je po kotih moje dnevne sobe in me gnjavila:

»V mestu sem videla prekrasno blago za zavese. Sijajno bi se podale k tvoji zofi. V enem dnevu ti jih sešijem. Hočeš? Poglej, če premakneš to stojalo bolj v kot, boš imela več prostora za mizico. Jo premakneva?«

Tudi ko sem imela obisk, nisem imela miru pred njo. Že kakšnih deset minut po prihodu gostov je stala na mojem pragu in mi molila pod nos krožnik svojega biskvita in mi zarotniško pošepnila:

»Vem, da ti peka peciva ne gre od rok, pa sem ti prinesla nekaj koščkov biskvita. Ponudi jim ga.«

Stala sem med vrati s krožnikov v roki, ona pa je že vihrala proti svojim vratom in mahala z rokami, kot da se otepa mojega prevnetega zahvaljevanja.

Kadar je pozno ponoči opazila luč v mojem oknu, se je prikazala s skodelico kamiličnega čaja:

»Popij ga, z medom je. Te daje nespečnost, kaj? Me je od Farazina, če hočeš, ga kupim tudi zate.«

Po svoje se mi je smilila, Gizela. Upirala je vame svoj kravje krotki pogled in skušala ugotoviti, kaj naj še naredi zame, da bi me spravila v dobro voljo in da bi ji dovolila sesti na divan v moji dnevni sobi. Nekajkrat sem jo že zrinila skozi vrata, pa me je zvečer, ko sem legla v posteljo, skoraj zapekla vest. Gizela ni imela nikogar, ki bi jo poslušal. Še njen mož, ki je poleti prihajal domov, je že po tednu dni iskal opravke v mestu, da bi zbežal pred njeno lepljivostjo.

Vse bi še prenesla, njeno pleteničenje ob kavici po delu, sesedeni biskvit, drobne usluge, ki mi jih je vsiljevala, vse. Ko pa se je postavila predme v svojih svetlomodrih tenis copatih in pretesni vetrovki in zasitnarila: »A greva na sprehod?« mi je vedno zavrelo.

»Danes se mi ne ljubi. Res ne,« sem se izmikala. Pa je silila vame s svojim nosljajočim glasom:

»Samo za dvajset minut, samo do jase.«

Pa sem popustila. Hodila je ob meni, grizljala jabolko in neprenehoma govorila, govorila. Tu in tam je podrezala z nogo pod kakšen grm, mi tiščala pod nos gobo, ki jo je staknila, in se vsakih nekaj minut zazrla gor v krošnje in vzdihovala:

»Kakšen zrak, kaj?«

Bilo je pred leti, v začetku avgusta, ko me je nekega poznega popoldneva spet zvlekla v gozd. Na sredi poti k jasi je nenadoma obstala in z napol obgrizenim jabolkom pokazala na potko, ki se je zgubljala med gostim grmičevjem.

»Tu še nikoli nisva šli,« me je pogledala in cuknila za rokav.

Zgrozila sem se. Bila je to moja potka k štirim hrastom. Moja potka, moji hrasti.

»Sem že hodila po tej potki, nič kaj zanimiva ni,« sem jo skušala odvleči na staro stezo. Pa se ni dala. Kako bi rada spoznala vse potke, kako ji prija večerni zrak, je besedičila in že je odvrgla ogrizek v grmi in zakoračila v novo smer. Odlomila je gabrovo vejico in z njo udarjala po praproti, ki je v šopih silila na pot, se zagnala med ciklame, ki so privzdigovale odpadlo listje in osmukala listje z veje mlade bukve, ki jo je oplazila po ramenu.

»Poglej, vse, kar človek potrebuje na tem svetu, so takšni sprehodi v gozd. Proč od trušča in ljudi, se ti ne zdi? Je silila vame.

Nenadoma sem začutila, da se okrog naju dogaja nekaj čudnega: rastje ob poti se je začudeno stegovalo k potki, ob gležnjih sem čutila lasnati mah, ki je spolznil s kamnitega sklada, grmičevje me je skušalo ustaviti z metlasto dlanjo, grčava korenina bodike mi je zagodila čevelj, vedno teže sem se pulila iz vznemirjenega rastja.

Miren človek sem, moj korak je prožen in tih. Tak, kot ga imajo ljudje, ki imajo radi naravo in se znajo gibati v njej.

Pot do štirih hrastov je bila navajena mojega ponižnega romanja, ko so mi poplesujoče svetlobne pege utripale morsejeve znake na priprte veke. Po potki sem vedno hodila miže. Rastje tam naokrog me je poznalo po vonju, po dihu.

Prišli sva do prvega hrasta, katerega debelo prastaro deblo je zakrivalo tri mlajša drevesa, ki so rasla skoraj v ravni črti za njim.

»Hrast, hrast, kodrogrivec, kdo lase ti razčesava …« se je postavila Gizela podenj. »Kako gre naprej, se spomniš?« je odganjala roj mušic izpred obraza in me nestrpno gledala. Sploh ni opazila, da je gozd popolnoma obmolknil. Kot da se je odprl nekje med borovničevjem ogromen lijak. Slišala sem, kako so posamični zvoki klokotaje izginjali vanj, kot voda iz kadi, ko izvlečeš čep. Gizela se je naslonila na deblo najstarejšega hrasta in ponovila:

»Kako gre naprej: Kdo lase ti razčesava …« Sedaj je zahteščalo v hrastu, da je poskočila od strahu. Deblo za njenim hrbtom je zevnilo, da je nekaj lubja kar sfrčalo na vse strani in Gizela se je zvrnila v notranjost drevesa. Reža se je zatem s tleskom zaprla in v istem trenutku je krik gozdne vrane razcefral tišino nad krošnjami. Nato so začeli pljuskati od vsepovsod glasovi in kmalu napolnili ozračje.

Nekaj me je podrezalo pod koleni, ko sem se obrnila, da bi se odpravila proti domu. Bilo je malinovje, k se mi je nudilo svojimi jagodami, prijetno hladnimi v prvem mraku.

SPOMENIK

Umrl je moj stari prijatelj. Še sedaj ne morem verjeti, da ga ni več. Poznala sva se že več kot trideset let. Mislim, poznali smo se on, njegova žena in jaz. kako sem ji zavidala, komu je šla s prsti skozi kratko postrižene kodre, obrnila sem se proč, ko jo je šegavo ogledoval z očmi, modrimi kot cvet cikorije. Ko smo sedeli v njunem stanovanju na rdeči plišasti sofi in nama je pripovedoval o fantovskih potegavščinah iz svoje mladosti, je zdolgočaseno balansirala copat na konici prstov in bolščala proti kuhinjskim vratom. Med pripovedovanjem se je trepljal po trebuhu in si segal s prsti za odpeto srajco. Moj bog, kako krasno je bil poraščen po prsih. Goste zlatkaste kocine so se mu svedrale in iskale pot celo skozi gumbnice na srajci. In ko sem zvedela, da je umrl, sem najprej pomislila prav nanje, na čudovito mehkobo, na skoraj rezek vonj, ki mi je puhnil v nosnice, ko me je nekega večera, prd mnogimi mnogimi leti med plesom napol za šalo stisnil k sebi.

Za njegovo smrt sem izvedela, ko sem sedela na klopci v mariborskem parku in drobila kruh grlicam.

»Nič ni bolehal, kar nenadoma ga je pobralo,« mi je povedala znanka H., medtem ko se je njen pes nepotrpežljivo postavljal na zadnje tace in hrepeneče pogledoval k pticam. »Bila sem na njegovem pogrebu in lahko ti pokažem, kje leži njegov grob,« se je ponudila. Ko se je poslovila in jo je pes skoraj v diru odvlekel proti Trem ribnikom, sem še dolgo sedela tam in pustila, da sta mi dve grlici vzprhutali v naročje in kar iz vrečke zobali krušne drobtine.

Drugi dan sem stopila na pokopališče in poiskala njegov grob. Postavili so mu tudi že spomenik, neobdelan granitni sklad z lepima tremnorjavkastima žilama, ki sta tekli diagonalno po kamnu in se nato združili v koničastem vrhu.

Prižgala sem svečo in vtaknila v masivno vazo oranžno gerbero. Počepnila sem na robnik in si zaprtih oči priklicala v spomin njegov obraz. Po potki, posuti z belim peskom, so hodili ljudje, čistili grobove, prinašali vodo v plastičnih kantah, odnašali prevel in se tiho pogovarjali. Pričenjalo se je večeriti in slišala sem, kako si je zadnji obiskovalec splahoval roke pod vodovodno pipo ob pokopališkem obzidju.

Nenadoma je zavelo vame – sapa z drobnim, komaj zaznavnim vonjem. In ko se je dotaknila mojih nosnic, sem ga v hipu prepoznala.

Dvignila sem glavo in odprla oči. Bil je to vonj moškega nektarja, tistega, ki je nekoč puhtel s poraščenih prsi mojega dragega prijatelja. Zazrla sem se v spomenik, ni bilo videti niti milimetra granita. Ploščo so preraščale srebrne kodraste dlačice, ki so se rahlo vlažne razdišala v zahajajočem soncu. Počasi sem šla s prsti skoznje, se jih dotikala z licem.

Z vrha spomenika sta me mirno opazovali dve grlici.

SIN BEZ OCA - MAJKA BEZ MUŽA

Početkom proljeća 1915. ratne godine pošao sam u Ovčarevo posjetit fra Alojzija Perčinliča. U jesen se trebao održati kapituil Provincije, i , iskreno govoreći, htio sam ga nagovoriti da prihvati kandidaturu za definitora. Ponio sam, tomu učenomu i načitanomu fratru, nešto knjiga jer znadoh njegovu strast za znanjem i saznanjem. Uložio sam truda da nabavim MLADU HRVATSKU LIRIKU, jer kod njega domaćica bijaše majka onoga Ive za kojega držaše da je nadasve darovit pjesnik.

Odmah sam prepoznao Katarinu iako sam je prvi i jedini put vidio prije 23 godine. Teret godina ostavio je traga na licu te tihe osobe, ali smjernost njezine frizure, ostala je ista. Češljala se kao građanka i nije kosu pokrivala maramom koja je seoskim ženama povazdan bila na glavi. Tu jednostavnu, zategnutu kosu sputanu iza glave ugledao sam početkom listopada 1892. godine u Đebića kući. Bio sam župnik u Docu i mene su prvoga obavijestili o neobičnosti pojave da se žena porodi u svratištu. Čim sam saznao da je bila domaćica kod župnika u Busovači, a da joj je muž sudski podvornik Antun Andrić, odmah sam uzjahao konja (tad sam još mogao jahati) i pravo u Travnik. Poznavao sam okružnog sudca, a ovomu je odmah sve bilo jasno. Žurno je poslao službenu obavijest da se državni službenik odmah javi u Travnik. Četiri dana poslije u Dolac je stigao suhonjav brko u odori sudskog policajca. Sutradan je došao s furmanom iz Travnika. Zahvalio je staroj Đebićki, platio kiriju i odvezao ženu s djetetom u naručju na Zenjak kod svoga prijatelja Tadije Antunovića, koji također bijaše sudski dvoritelj.

I ona je njega prepoznala. Čim je otvorila vrata odmah se okrenula i viknula:

- Stigao je fra Jako.

Te večeri pričali smo o mladome pjesniku. Mene je najviše zanimao njegov dnevnik, jer smo iz pouzdanih izvora saznali, da ga policija najviše tereti upravo na temelju njegovih bilješki.

- Reci mi Kate od kada bi on mogao pisati dnevnik?

- Nisam sigurna, ali čini mi se da je to od onda kada je ponavljao šesti razred gimnazije. Onda kada im je za profesora jezika došao Tugomir Alaupović. Tad se promijenio. Teško mi ga je bilo gledati kako raste bez oca, a muška djeca bez oca izmetnu se. Bio je nestalan, šutljiv. Sve je slabije učio, a i pobolijevao je. U četvrtom razredu je imao 119 propuštenih sati. No, kada je morao ponavljati razred, a izgubio je potporu, bilo nam je naročito teško. Tad je u školu stigao Alaupović i tada se i on najednom premetnuo u drugu osobu. Postao je ozbiljan, zainteresiran, angažiran. Biće da je tada počeo i dnevnik voditi.

- A veliš, muška djeca bez oca izmetnu se?! - prekidoh je jer me njezino realno sagledavanje sinove naravi naprosto isprovociralo.

- Nije on ni prvi ni jedini koji je odrastao bez oca, ali da zbog nekih ideja dospije zatvora, to mi nikako nije jasno - umjesto odgovora na moju provokaciju nastavi ona sa iznošenjem svoje muke i svojih nedoumica. - A tuberkuloza, ne smijem ni misliti. Ako je na Andriće... Ma neće valjda s njime... sva loza. Pejići su zdravi i dugovječni... - pokušavala je grozničavo dokučiti neumitnost usuda hvatajući se za slamku nade da je dragi Bog milostivo propisao njezinu sinu Ivi dugovječnost siromašnih Pejića, umjesto kratkovjekosti tmurnih i oholih Andrića.

- Nemoj se ti Kate toliko brinuti. Nemaju oni nikakvih dokaza protiv njega, a svi znaju da je bio na studijama izvan zemlje. Naši izvori nam javljaju da bi mogao biti oslobođen.

- Iz vaših usta ujače, u Božje uši - reče Katarina i ode oprati suđe.

Slijedećeg dana stiže poštar pred župni ured. Fra Alojz primi brzoglas, otvori ga i preleti pogledom.

- Dobre vijesti, Kate! Slušajte šta piše!? "Danas mi je javljeno da državno odvjetništvo odustaje od svakog postupke protiv mene. Još ne znam gdje će mi odrediti mjesto boravka. Ivo Andrić."

Katarina sklopi ruke i s majčinskom zahvalnošću što joj se vraća njezin zabludjeli sin pogleda u nebo. Život prema njoj bijaše toliko surov, ali ona je skrušeno podnosila sve nedaće. Podredila ga je jednom cilju: da jedinorođenomu sinu osigura takvo odrastanje u kojemu ga nedostatak oca neće učiniti neobuzdanim više nego što je to normalno. Primijetivši da je upitno promatram kao da hoću prodrijeti u njezinu dušu ona spusti glavu, duboko uzdahnu i udovolji mojim prikrivenim pitanjima.

- Kako god okrenete muška djeca bez oca uvijek prave čuda. Nekad dobra, češće loša...

Nikada me za mojega dugog života nitko nije tako ukopao u mjestu i natjerao da se zamislim.

- Dobra stvar je taj telegraf - pokušavao je fra Alojzije zapodjenuti razgovor dok smo stajali na kamenom peronu željezničkog kolodvora u Travniku.

No, meni se nije dalo razgovarati o telegrafu i tehničkim dostignućima kada su tisuće ljudi ginule na raznim frontama. Gledao sam u kočiju i konje ostavljene iza stanice, pod kestenovima pokraj bolničkog parka. Bilo je to jednino mjesto gdje kotači nisu duboko uranjali u blato što je kipilo od ožujskog sunca te ratne godine. Čitave zime Austrougarske snage nisu provodile nikakvu ofenzivu na istoku tako da vlakovi s ranjenicima nisu remetili vozni red. Stoga je odmah po prestanku zvonjave na crkvi svetog Ivana i svetog Alojzija u isusovačkoj gimnaziji, te utihnuća glasa mujezina sa munare Hadži Ali-begove džamije bilo za očekivati da se vlak pojavi. Fra Alojz je bacao pogled niz Lašvu odakle se najprije morao pojaviti izdajnički dim, a tek onda čuti brektavo čučutanje ćire kroz sutjesku rijeke s kojom se provlačio ispod stare tvrđave. Podne je već odavno bilo prošlo i meni se učini da je postao nervozan.

Mogao sam osjetiti karakter te neuroze. Nije ona zbog toga što je on morao čekati, već zbog njegove domaćice Katarine, udove Antuna Andrića, koja je sva brižna nestrpljivo čekala da napokon, poslije tri godine, vidi svoga jedinorođenoga sina Ivana. Osjećajući da ga pokušavam razumjeti on opet progovori.

- Od prošloga kolovoza, kada smo saznali da je Ivo uhićen i osuđen kao pripadnik "terorističke organizacije Mlada Bosna" ta tiha žena je postala još stišanija i naprosto kopnila od briga. Nastojala je svoju zabrinutost nositi sama na svojim krhkim ženskim plećima. Ma koliko pokušao prikriti da je bolestan iz njegovih pisama se naprosto osjetilo da nije "malko slab".

- Njegovo stanje bi i najtvrđim debelokošcima probila oklop ravnodušnosti, a kako ne bi tako senzibilnima kao ti koji si svaki dan sa tom jadnicom - pokušam mu dati do znanja kako ga razumijem.

Ponovo je svaki od nas utonuo u svoje misli. Mladića nisam nikada vidio, osim jedan tren kada je tek rođen, ali od kada sam pročitao, antologiju Hrvatska mlada lirika u kojoj su objavili šest Andrićevih pjesama nije mi izlazio iz glave. Naročito mi se u sjećanje urezao tekst koji je priređivač napisao u bilješci o autoru: "Najčudesniji Sarajlija: bez i najmanjeg turskog atavizma: nježan, bijel i bolno-tanko mirisave duše kao oni bijeli njegovi cvjetovi što zare slatku tugu njegovih ženstveno čežnjivih snova. Odviše bez energije da bi pisao duge članke. Kratak kao prolaznost avanturističke ljubavi. Princ bez dvora, paževa i princeza...Nesretan kao svi artisti. Ambiciozan. Osjetljiv. Ukratko: ima budućnost." Te dvije zadnje riječi često bi me bocnule i taman sam htio o tomu zapodjenut razgovor s fra Alojzijem kada ugledasmo dim.

Zahuktalu grdosiju vidio sam tek na Zenjaku, upravo kada je naišla iznad kuće obitelji Tadije Antunovića, kuma studenta iz Krakova, mladog buntovnika koji je po svemu sudeći obolio u mariborskom zatvoru od iste bolesti kao i njegov prerano preminuli otac. Vlak je uz nesnosnu škripu točkova i kočnica napokon stao. Iz vagona poče izlaziti šarena rulja među kojom bijaše naviše ljudi u vojničkim odorama. Fra Alojz je znao da će Ivana dopratiti carsko-kraljevski žandar i pogledom tražio odoru zatvorskoga službenika, ali ona se nije dala uočiti sve dok se oni putnici, koji su točno znali kamo idu, nisu udaljili od vagona. Tak tada ugleda dvije figure koje su tvorile očekivani par. Žandar i suhonjavi mladić koji se klatio na nogama kao da je pijan.

- Je li to mladi gospodin Ivo Andrić? - upita fra Alojz prilazeći paru putnika koji nikoga drugoga nije zanimao.

- Jeste. - odgovori žandar. - A vi ste sigurno fra Alojzije?!

- Jesam. Daleko je Maribor. Kako ste putovali?. - upita fratar pružajući ruku mladiću koji se nekako uspio ispraviti i čvršće stati na rodno tlo.

- Trajalo je to beskonačno dugo. Hvala Bogu da smo stigli. Sav sam kao otrovan od te buke i dima, tvrdih klupa i suhe hrane - odgovori blijedi zatvorenik dok je pokušavao baciti pogled po kolodvoru kao da je očekivao još nekoga.

- Idemo odmah u Ovčarevo. Majka te nestrpljivo čeka - predloži fra Alojz.

Da malo predočim situaciju blijedom mladiću i rumenom žandaru iz Like ja dodah: - S kolima će mo brzo stići, a ručak je već odavno spreman.

- Može, može - odgovori žandar i krenu za fratrom i Ivom.

Pasažera je polagano klizila kroz blato uz Kalibunar. Na vrhu brda kočijaš Lovro pucnu bičem i konji pođoše kasom. Mladi Ivo je zatvorio oči a otvorio usta pokušavajući što dublje udahnuti zrak svojega djetinjstva. Dalo se zamijetiti kako se mlado zatvorom i bolešću iscrpljeno tijelo muči u naporu da se privikne na čist zrak, ali kada kočija stiže do uspona u mladićevim obrazima se pojavi malo rumeni. Zatvorio je usta i nastojao uravnotežiti disanje.

- Kako je majka? - upita tiho, kao da ga je uhvatio stid za svu bol koju joj je nanio.

- Dobro se drži. Plače kada misli da je nitko ne vidi... U zadnje vrijeme je bila zabrinutija nego obično... Nikako joj nije jasno što se s tobom događa, kuda stranjaš... Nije joj jasno zašto su te uhitili i sudili - brzo, kao da je davno naučio govor izdeklamira fra Alojz.

- Nije ni meni samom puno toga jasno, ali sve je to Božja volja. Ako je njegov naum da se ja promijenim onda mi je doista dao vremena da razmislim. Već osjećam da je moj dosadašnji način življenja prošlo svršeno vrijeme, samo da nekako prebrodimo ovu tmurnu ratnu, zatvoreničku sadašnjost jer se moje misli okreću budućnosti...

- Čudni su putovi Gospodnji - promrmlja fra Alojz na spomen riječi budućnost koja je iz beznadne ratne stvarnosti i boležljivih usta mladog pjesnika doista bila maglovita i o njoj je mogao pričati samo netko tko ima snažnu vjeru u Božju nepogrešivost.

Konji su se već počeli sapunati kada iziđoše na stranu ostavljajući Travnik iza leđa. U daljini se počeše pomaljati kuće u selu Ovčarevu. Onda se, kao stidljiva planinska ljepotica sakrivena u zavjetrinu, ukaza velika kamena crkva. Žandar se poče raspitivati. Dok mu je fra Alojz odgovarao ja sam promatrao šutljivog mladića. Živnuo je tek kad ugleda skupinu seljana na putu iznad župne kuće. U toj skupini bila je žena čiji su prsti s obje ruke bili grčevito isprepleteni kao što se sreća i tuga uplela u kolosalnu zbunjenost i radost majke koja sina jedinca čeka na povratku iz pogibeljnoga svijeta.

Pasažera se zaustavila ispred skupine. Fra Alojz polagano siđe i stade pored kola dok je mladi Ivo silazio. Mladić je zbunjeno gledao u zemlju, kao da pazi da ne posrne, a onda polagano ispravi glavu i pođe prema majci. Katarina je raširila ruke i gledala u svoga Ivu kao da joj se ukazao uskrsli Krist. Plakala je, grlila i milovala svoga Ivu a onda se kroz suze poče smijati.

Pogledah u fra Alojza. Njega je prizor toliko dojmio i da je netko mogao zaviriti u njegovu dušu primijetio bi da u nutrini plače od siline majčinske ljubavi.

Da nekako otpustim nategnute strune dirljivosti tražio sam odgovarajuće riječi, ali ništa mi prilično ne pade na pamet te prozborih najprozaičnije što je moguće: - Hajdemo u kuću. Gosti su gladni i umorni.

SAN OD 10 MILIJUNA MARAKA

Možda ima još živih ljudi u Dolini, ili na nekom drugom dijelu Zemlje, koji se mogu sjetiti austrougarskog časnika Nikole Didaka zvanog Pukovnik, probisvijeta kojega se ipak najbolje sjeća njegov stričević Anto. A razlog da ga se i Anto sjeća najviše je sadržan u činjenici da je njemu baštinio banknotu, državnu obveznicu na kojoj je pisalo »Zehn Millionen Mark« izdata 1. listopada 1923.g. u Berlinu. Na njoj je pored dva pečata bilo devet potpisa, svih direktora državnih banaka tog vremena. Tom banknotom država je donositelju garantirala isplatu navedene sume uz odgovarajuću kamatu.

To poslije sedamdesetak godina iznosi doista golemu svotu novca da je ni moćna država kao što je Njemačka, kad bi se dosljedno ponašala prema onome što je na njoj pisalo, nije mogla isplatiti bez problema. Zapravo, ne bi mogla isplatiti nikako.

Ako je Nikola bio časnik Austrougarske vojske, razmišljao je Anto, onda su negdje u vojnim arhivima morali postojati podaci o njemu, a svi tragači su se uzdali u austrijsku pedanteriju i pismenost. Godinu dana je Anto tragao za tim podacima, jer oni nisu bili u kompjutorskim datotekama već starim prašnjavim vojnim arhivima u koje se nije moglo lako prodrijeti. A kad je već prodro onda je trebalo tragati, jer nije imao nikakvih podataka osim imena i prezimena. No trud se isplatio.

Saznao je nešto više o stricu. Nikola Didak je rođen 4. srpnja 1894. godine. U Prvi svjetski rat je ušao kao poručnik. Početak rata, 1914. godine bio je u Srbiji kao časnik u 5. armiji. U travnju 1915. godine borio se na zapadnom frontu s činom natporučnika, a već krajem svibnja 1915. godine, po ulasku Italije u rat, našao se na Soči. U bitkama na Soči tijekom 1916. istaknuo se kao hrabar i odlučan zapovjednik i tu je dva puta promaknut u viši čin. U bici kod Kaporeta krajem listopada 1917., kada su snage Centralnih sila probile talijanski frontu i izbacili Italiju iz rata sve do samog kraja, stekao je čin pukovnika Austrougarske vojske. A pukovnik biti nikada nije bila mala stvar. Poslije toga nalazio se u stožeru feldmaršala Borojevića sve do lipnja 1918. kada mu se pomalo počinje gubiti trag u evidencijama carske vojske, da bi mu se od 24. listopada 1918. za vrijeme bitke kod Vitoria Veneta izgubio svaki trag u vojnim evidencijama.

Po svoj prilici je bio zadužen za dragocjenosti koje su bile ratni plijen časnika stožera 5. armije (sočanske), odnosno stožera grupe armija Borojević, a koje je netko morao sklanjati na sigurno. Nigdje se to nije moglo eksplicitno utvrditi, ali iz dužnosti koju je obnašao od 1917. i često odsustvovanje iz evidencija krajem 1918. godine, moglo se zaključiti da je obavljao neke povjerljive zadatke.

Njegov misteriozni nestanak u metežu raspadnutog carstva također je zanimljiva pojava. Pedantne evidencije Austrougarske vojske nisu bile bez važnih napomena. Bilo je dezertiranja u tom ratu, ali o tome je vođena precizna evidencija do zadnjeg dana. O njemu nije bilo nikakve napomene da je dezertirao, da je ranjen ili poginuo.

Netko od ukućana sjetio se da je Nikola bio u legiji stranaca. Anto je izgubio dosta vremena i novca kako bi saznao samo to da je izvjesni pukovnik austrougarske vojske, rodom iz Bosne, bio od 1923. do 1928.g. u Legiji stranaca. Kodeks Legije stranaca nije dozvoljavao da se kaže ime i nije bilo novca kojim bi se to moglo kupiti, a živih svjedoka već odavno nije bilo. To je imalo logike ako se zna da je banknotu kupio te godine prije stupanja u Legiju stranaca. To je imalo logike jer je njegov povratak padao negdje oko 1928. godine. No, što je bilo između 1918. i 1923. godine to je ostala nepoznanica.

Anto je držao vjerojatnim da je stric živio negdje u Švicarskoj, kao protivnik ideje o ujedinjenju Slovenije, Hrvatske i Bosne u kraljevinu SHS. Još godinu dana je potrošio da bi ustanovio gdje je Nikola Didak živio u Švicarskoj. Zapravo, pronašao je samo podatak da je 1922. godine boravio nekoliko mjeseci u poznatom hotelu Savoy u Zürichu. Zapravo u hotelu je samo spavao, a hranio se u restoranu Kropf, stotinjak metara od hotela, u jednoj uskoj uličici. Vlasnik tog restorana bila je obitelj Huber, ali od tadašnjeg nasljednika nije mogao saznati ništa o vremenu iz 1922. godine. Iz te napomene u knjizi gostiju, koju su pedantni Švicarci čuvali kao muzejsku vrijednost, jer su u te knjige bili upisani mnogi znameniti ljudi, moglo se zaključiti da se Nikola na izvjestan način skrivao. Novca je sigurno imao čim je odsjeo u tako skupom hotelu tako dugo, ali ako se skrivao onda sigurno nije dugo boravio u skupim hotelima. Dalja potraga po knjigama gostiju bila je besmislena. I to što je otkrio bilo je zanimljivo, ali nije našao ništa znakovito.

Anto je angažirao odvjetnike, fratre, mešetare i svi su se tu angažirali, jer je niz ništica iza jedinice bio dugačak. Principijelni Njemci ogovorili su da postoji neka klauzula po kojoj je isplata moguća ako postoje trojica od onih devet direktora državnih banaka. Potraga je potrajala. Našao je dvojicu. Jesu bili stari ali živi. Treći je upravo te godine umro.

Tada je Anto odustao od potražnje cjelokupnog basnoslovnog iznosa, htio se nagoditi. Da mu daju samo deset milijuna. Bez tih silnih kamata. Nijemci su tu principijelno stali na stanovišete: sve ili ništa. Onda je počeo tražiti načina nebi li mu isplatili samo milijun i sanjati menje zahtjevne snove od onih koje je sanjao dok je očekivao moguće višestruko veće sume. Njemački bankarski sustav nije bio za nagodbe, jer je njihov zakon, kojega su oni htjeli ispoštovati, bio jasan.

Tek, kada je potrošio svu ušteđevinu, nadajući se da će naplatiti »barem nešto« od njemačke države, Anto je saznao da je njegov stric Nikola tu banknotu od 10 milijuna maraka kupio za nekoliko zlatnih američkih dolara, jer je tada već počela visoka inflacija pred slom čitavog sustava.

Uto su se na Antinu grbaču natovarile godine pa ga i smrt stiže jedne noći, dok je sanjao kako mu, odjevenom u crni frak, u Frankfurtu isplaćuju deset milijuna maraka. Umro je, kažu, a da ni za sanduka nije imao, nego mu pokop plati centar za socijalni rad.

V majhnem mestu so majhne uličice in stari, starikavi trgi. Takšni postarani od preobilja časa prebitega na dežju, snegu, soncu in vetru. In takšni, ki ponosno prenesejo ime Glavnega trga in se nesramežljivo obdajo s petimi hišami iz leve in šestimi iz desne, zaradi mostu, ki jim vzame daljšo cesto in ime. Takšni in drugačni. Kajti na drugi strani mostu...

V majhnem mestu na majhnem trgu se odvijajo majhna življenja. Takšna, ki komaj uspejo prečkati ulico do konca tedna in ob nedeljah malo dlje. Na drugo stran mostu ali celo v hrib. Temu se tudi sicer izogibajo, da jih ne bi odneslo v svet ali pokvarilo svetovljanstvo. Raje ostajajo na majhnem trgu sredi majhnega mesta in merijo veličino svojega življenja po številu dvignjenih klobukov v pozdrav in izmenjanih receptov za potice vseh vrst.

V našem majhnem mestu je trg. Skozi vrata moje trafike se vidi naravnost nanj. Trafika stoji sredi njega, vrata v njo vodijo s pločnika in pred njo je kovinsko stojalo za kolesa. Od nekdaj je tam in tudi trafika je tam od nekdaj.

Notranjost trafike, ki je velika kakšnih šest krat pet metrov, je razdeljena na tri dele. Takoj ob vhodu skozi vrata je prostor za stranke, ki ga od prodajnih polic loči vedno preobložen pult na katerem najdeš vse, od dnevnega časopisja do kondomov. Med pultom in zadnjim delom so police, na katerih so zložene vrednejše stvari. Police in stara zavesa zakrivajo kotiček, majhen zaseben kotiček ki premore mizo stol in star kuhalnik. V tem malem kraljestvu sem bila že leta in leta kot ukleta kraljična, čeprav roko na srce, kraljeviča niti čakala nisem več.

Ko zjutraj zložim časopise in prezračim majhno kuhinjo, ki se skriva zadaj za zaveso za posebne goste, ki čez dan prihajajo v mojo trafiko na kavico in zastonj branje revij in časopisov, se naslonim na pult in čakam stranke. Zvrstijo se po nenapisanem redu in le redkokdaj se zgodi, da pride Pavle pred Vikico ali Marjetica skupaj z gospodom P. Če se kdaj to zgodi, potem se ve, da se je Vikici na poti v vrtec, kamor pelje vnučka, zgodilo nekaj nepredvidljivega in če prideta Marjetica in gospod P. skupaj, potem vem, da sta kljub zgodnji uri pila v bifeju pri »Visečih lulekih« kakor imenujejo domačini beznico v pritličju doma Društva upokojencev. Takrat ne pomaga moje zračenje trafike in male kuhinjice zadaj za zaveso, kajti vonj, ki pride skupaj z njima iz bifeja, spominja na veliko kad, polno cigaretnih ogorkov pomešanih z dvema ali temi vedri človeškega urina, v kateri sta se hrabro okopala. Približno takšen ali pa še hujši vonj oddajata. Neverjetno pri vsem tem je, da se to ne zdi nič takega in da bife redno obratuje kljub vsem obiskom sanitarne inšpekcije, vsak dan od 05.00 do 23.00, vinjenim gostom in tistim, ki pljuvajo po tleh, ne strežemo, prosim lepo!

Vonj, ki ga prineseta iz bifeja traja še par ur in nič ne pomaga, da strankam strežem še posebej prijazno in ustrežljivo. Vsem se mudi, samo cigarete bi in če sem že dobila revijo Moj pes.

Ko se okoli desete ure val poleže, ko so na policah le še delne zaloge in pomijem skodelice prve in druge, včasih tudi tretje kave, odvisno, kdo vse je bil za mojo zaveso, pride čas, ko gledam na trg. Naslonim se na pult in se skozi šipo zaprtih vrat zazrem čez cesto. Vrata na moji trafiki so stara, tako stara, kot je star trg in ob vsakem odpiranju in zapiranju neprijetno škripljejo. Kar je lahko moteče ali poživljajoče v monotonosti dni. Trg ob tem času miruje. Če je bil zjutraj v zaspanem vrvenju, a kljub temu živahen, se zdaj čez njega potegne koprenasta tišina. Le redki se sprehodijo čezenj, kmetje, ki so prišli v mesto in kakšen tujec, ki se je pomotoma znašel v tem mirovanju. Pod velikim kipom Marije, ki stoji sredi tega trga, dogoreva sveča, ki jo vsako jutro prižge »farovška« Pepca, na poti k prvi maši. Vedno prižiga majhne sveče, ki dogorijo tam okoli popoldneva, da še opominjajo s svojim plamenom mimoidoče »šihtnerje«, ki zavijajo k »visečim lulekom« in igrive šolarje, ki okoli 13 . ure vreščijo skozi trg proti avtobusni postaji. Vozači, jim pravijo in ti šolarji so po tej uri odtujeni dogajanju v majhnem mestu, njihovo življenje se potepe po bližnjih vaseh. Ti, se za umirajočo svečo pač ne zmenijo.

Trg je v dopoldnevih prazen. Nabit z vonjem po malomeščanstvu in segedin golažu, ki prihaja skozi odprta okna. Včasih tudi kričanju ali melodijam radija. Poleg hiše, v kateri je dom Društva upokojencev, imajo čez dan zaprtega psa. Nikoli ga še nisem videla, samo njegov lajež poslušam občasno, pa še ta se zdi, da ni preveč otožen. Kod da je psu kar prav, da gospodarjev ni doma in lahko mirno kraljuje po posteljah, blazinah in označuje novo perzijsko preprogo. Vsaj tako si jaz predstavljam samotnega psa v hiši poleg doma društva. Na sploh je dom društva upokojencev najbolj zanimiva hiša tega trga. Čeprav v njenih kletnih prostorih deluje neugleden bife, ki ga tisti iz društva vztrajno imenujejo klub, in čeprav se po neuglednih zlizanih lesenih stopnicah, ki škripljejo vsaka drugače, povzpneš v prostore društva, kjer naletiš na umirajoč fikus in odcvetelo tajnico društva, ki se zdi kot nekdanja uslužbenka Kmetijske zadruge, primerna oseba za tajnico društva upokojencev in čeprav so prostori društva ravno tako obrabljeni, dotrajani, skupaj z nesrečno položenim zelenim linolejem posredi, je bila to nekoč imenitna hiša.

Fasada je še vedno okrašena z ornamenti in poslikavami, ki segajo preko dotrajane kritine do stolpa z uro, ki sicer ne bije, a je nekoč, še po drugi vojni z bitjem naznanjala pol, četrt in polno uro. Res se fasada lušči in kaže okuse in srečno roko malarjev skozi stoletja in res je, da je kamen pri vhodu zlizan od stopinje in so stara vrata z intarzijami razpokana od sonca in dežja ter zbrcana od težkih pijanih čevljev, a nekoč je bila to Mestna hiša. Pisano z veliko. Hiša v kateri je delil roko trški sodnik in v kateri so v spodnjih prostorih nudili en topel obrok dnevno trškim revežem. In ura, ki zdaj stoji, je nekoč veselo bila, a še pred njo, je bil v stolpiču, ki mu manjka okna, zvonček, ta je zvonil ob polnih urah in opoldne vabil reveže po svoj obrok hrane. Zvonček je poganjala človeška roka, roka tistih, ki so prihajali v hišo po hrano. Tako so bile stvari na pravem mestu, žive in enako tople od človeške revščine in dobrote.

Kdaj so nehali deliti tople obrok in kdaj se je trški sodnik preselil v veliko zgradbo, ki ji še dandanes pravijo sodnija, čeprav so v njej nastanjeni občinski reveži (neverjetno, pomislim, vse nekoč imenitne stavbe imajo v novejši dobi socialne in podobne klavrne vsebine), bi morala vprašati mestnega zgodovinarja, ki je med drugim o Mestni hiši zapisal, da je bila med drugo svetovno vojno, še vedno zelo pomembna, saj je v njej delovalo nemško okrajno poveljstvo, po drugi svetovni vojni, pa so si jo zaradi neurejenega lastništva podajali iz roke v roko, dokler ni vzela pod streho društva upokojencev in začela počasi siveti in umirati skupaj z njimi, čeprav se njeni najemniki ne bi strinjali z mojim opisom.

Hiša sredi trga živi po ustaljenem, varnem in vnaprej predvidenem redu svojih najemnikov. Ob četrtkih in torkih prihaja v prostore društva predsednik in sestankuje s predsedniki pododborov, kadar pa stopi vanjo izven uradnih ur, vem, da se je pripetilo nekaj izjemnega. Takrat nad vhodom zavihra črna zastava in v vitrini, ki je poleg vhoda, zajoče parta. Vitrina je sicer namenjena obveščanju upokojencev o skupnih izletih in o kegljanju na katerem se pomerijo pododbori, a vsake toliko, včasih bolj, včasih manj pogosto, služi kot kraj, kjer visijo osmrtnice. Ves čas, ko v vitrini visi parta, je promet pred vhodom v klub vedno bolj zgoščen, upočasnjen, včasih celo čisto obstoji. Takrat se v gručah zbirajo po trije, štirje ali dva in po mimiki njihovih obrazov (slišati jih skozi zaprta vrata ne morem, razen poleti, ko imam vrata odprta cele dneve in se v mirnih urah prislanjam na podboj, opazujem mimoidoče ter vlečem cigareto) po mimiki njihovih obrazov predvidevam, da se pogovarjajo o umrlem. Včasih so mrkih obrazov, včasih pa živahno krilijo z rokami. Velikokrat najprej pripoveduje eden, ostali ga samo poslušajo. Ko konča, se je gruča za hip sprosti, pogledi begajo po obrazih sogovornikov, nato pa pogovor spet steče, posamično ali hrupno drug čez drugega. Spoznala sem, da je to odvisno od tega, koliko so umrlega poznali in koliko je bil ta zanimiv. Včasih se gruča razdeli. Dva ali trije vstopijo v notranjost, v bife, predvidevam, da tam nadaljujejo govorjenje o umrlem, drugi pa gredo po svojih poteh. Kakršno koli že je dogajanje pod črno zastavo in pred obvestilom o pokojnem, vedno se zdi, da so ljudje, ki se zbirajo na nek način zadovoljni. Prav veseli, ne glede na to, da je na obvestilu napisano ime nekoga, ki so ga poznali, se z njim srečevali pri krožku pletenja ali tekmah ruskega kegljanja, veje iz obnašanja ljudi nekakšno olajšanje. Kot, da so veseli, da na parti niso prebrali svojega imena. Lahko pa, da se meni vse skupaj samo dozdeva, ko takole skozi šipo opazujem grimase in kretnje ljudi, kot v kakšnih starih, nemih filmih.

Nekega dne, pa zastave ni bilo a, pred omarico z obvestili, se je vseeno zbirala gruča ljudi. Slonela sem na pultu in se zabavala ob pogledu na njihovo kriljenje z rokami, ki je bilo za spoznanje bolj živahno kot običajno in tudi ljudi se je zbiralo veliko. In v glavnem so po skupinah odhajali v bife, prav malo je bilo takih, ki bi po živahni razpravi šli dalje. Že res, da je bila sreda in da je predsednik društva ta dan prišel v prostore društva, po čemer bi lahko sklepala, da se je zgodilo nekaj neobičajnega, a begalo me je to, da ni bilo črne zastave. »Mogoče pa grejo sivi panterji na kakšen izlet po vinski cesti,« sem potolaženo pomislila in se nasmehnila ob misli, da upokojenci te vrste izletov imenujejo strokovne ekskurzije.

»Ni plačevala članarine, zato nima zastave.« sem čez nekaj časa ujela pogovor dveh, ki sta vstopila v mojo trafiko in brskala med revijami. Poznala sem ju, redno sta prihajala prelistavat Playboy in podobno literaturo, kupila pa Večer ali cigarete. Nekako sem pogledala skozi prste in nisem gnjavila ljudi, ki so postavali po trafiki in si ogledovali vsebine revij. Ni mi bilo do tega, da bi jim dopovedovala, da se revij ne prebira, če jih ne nameravaš plačati, tega se v majhnem mestu, kot je ta, zagotovo ne počne. Kaj hitro bi se me oprijela oznaka, da sem »hohštaplerska« in to bi pomenilo za mojo trafiko smrt. Zato sem tudi pazila, da sem tistim rednim, zares rednim, dajala še kakšen izvod časopisa zastonj. To je bila najboljša reklama, ki sem si jo lahko privoščila med prodajo tobačnih izdelkov in obeskov za ključe.

»Zakaj so pa potem parto obesili?« je zanimalo drugega.

»Eh , predsednik je dobra duša, ali pa je z njo kaj kdaj imel; kdo bi vedel,« se je nečisto posmejal slednji.

»Ja, saj pa je bila baje včasih dobra baba!«

»Kaj je nisi poznal!?«

»Si pozabil, da sem v vaše konce prišel zaradi lederfabrike, ko sem bil že čez trideset. Saj je skoraj mojih let, malo starejša celo, kako bi jo potem poznal, z mladega.«

»Jaz pa sem jo.«

»Ja, no in?«

»Ja, ne bi ji rekel ne. Ampak v tistem času, bi ona mene Ne bi hotela, čeprav je bila že takrat malo zmešana?«

»Zakaj te ne bi hotela?«

»Je bila pri »taboljših« v našem mestu.«

In sta odkašljala in odkrehala iz trafike, preden sem ju lahko vprašala o kom se pogovarjata. Playboy je žalostno obvisel na stojalu na strani 21 pri lepotici silikonskih prsi in z kalogenskimi in kislinskimi injekcijami napolnjenih ustnic.

Poravnala sem revijo in za bežen trenutek potežkala misel o minljivosti. Lepote, časa, trenutka, življenja, potem pa sem se spet posvetila naslanjanju na pult in gledanju proti gruči ljudi pred vhodom v bife. Očitno je bila umrla(obiskovalca sta mi vendarle nehote izdala pomembno informacijo, da gre za smrt in to ženske), zelo zanimiva oseba. Kriljenju in govorjenju ni bilo videti konca, vmes se je videlo smejanje in ženske so zmajevale z glavami, moški pa so si mežikali. Nekateri so se tudi božali po zavihanih brkih ali si tako ali drugače dali opravka okoli ust. Radovednost v mali trafiki je naraščala in ne bi mogla reči, da je niso začutili nekateri med govorci, kajti trije so se namenili proti mojim prostorom in obetala sem si podrobnejših pojasnil.

»Oštarijo so imeli, to vem, da pa so imeli tudi mesnico...?« so prinesli pogovor z ulice v moje vedoželjno kraljestvo.

»Moj oče je vedel povedati, da je njen oče na veliko klal tod okoli in da se je dalo pri njih kupiti dobre klobase.«

»Kaj jim ni že oštarija dosti nesla?«

»Zagotovo, ampak saj veš kako je to. Ko je enkrat kup, hočeš še večjega.!« V oštariji je v glavnem gospa delala, Roza je potem pomagala, ko je bila že večja.«

»Meni se zdi, da je imela tudi brate, eden naj bi bil inženir v Ljubljani.«

»Tri brate je imela, pa še eno sestro, a saj veš kako je bilo včasih z otroci. Če je eden umrl, so pa drugega naredili. Meni se zdi, da sta ostala samo ta brat, za katerega praviš, da je v Ljubljani, pa ni v Ljubljani, niti ni bil. Bil je v Mariboru in je že umrl. Pa ni bil inženir, le od koga si to pobral, samo tehnik je bil.«

»Ja, ne vem no...«

» Ti pa jaz povem!«

» A Roza je bila pa kar doma.«

»Ja, pa stari je ni maral, že iz otroštva ven ne. Menda se mu je zamerilo, ker je njen brat dvojček umrl, ona je pa živa ostala. Baba!«

»A od dvojčka je bila?«

»Ja, no, menda je bil stari kriv, oče njen, da je bila malo zmešana.«

»Zakaj?« »Eh, včasih so otroke tepli, bolj tepli, kot pa so jim dajali kruha, Rozo je pa menda stari še posebej pretepal. Pa kar po glavi, zato pa je bila malo čudna. Čedna pa čudna!«

»Ja, če je v gostilni delala, je morala biti tudi pametna, da je znala računat.«

»Saj je bila. Pametna, čista, vse! Pa ko je bila mlajša je bilo v glavnem še vse v redu z njo. Samo kadar je bila luna polna, je norela. Takrat jo je stari zaprl v sobo pa pošteno prebutal, da je dala mir. Za dan, dva, pa je bila spet dobra.«

»Ni čudno, da se ji je zmešalo, če je tako delal z njo!«

»Ne, zmešalo jo je potem na stara leta. Stari ji je dal potem mir, ko ga je enkrat z motiko nazaj udarila!«

»To pa nisem nikoli slišal!«

»Ja, pa je res, na vrtu je bila, stari jo je pa v gostilo klical. Baje so imeli lep vrt, škoda da je šla hiša in vse potem k vragu. No, kaj sem že hotel reči.? Aja, ni ga čula in jo je začel zmerjati. Ni še odložila motke, ko jo je stari prijel za lase, veš kakšne lepe črne lase je imela in jo začel tolči po glavi. Takrat ji pa je baje čist utrgalo. Z motiko je začela tolči po svojem očetu, da so ga komaj rešili v špitalu v Celju. Njo so hoteli zapreti, pa se je brat potegnil zanjo in zanikal, da bi ona kaj naredila očetu. Pa stari je tudi ni hotel ovaditi, zaradi sramote pri hiši. Sam pa ni spregovoril več z njo, dokler je živel. Mogoče je tudi to malo pripomoglo, da je bila čedalje bolj nora.«

»Ne, po moje pa pol, ko je šla oštarija na kant in je šla delat na kmetijsko zadrugo.«

»Ti sem čul, da je bila prej za čistilko pri Zidarju.«

»Ne, pri Zidarju je bila potem, proti koncu. Prej je bila še v Menzi, tam se ji je začelo mešati.«

»A po tistem...?«

»Ja, po tistem.«

In sta sogovornika obmolknila, zahtevala tobak in dvoje čokoladic in šla. Tretja iz skupine je bila ženska, ki je med tem brskala med voščilnicami, poznala sem jo, zato sem ji upala reči:

»Koga pa pokopavajo?«

»Noro Rozo.« je bila kratka in zdelo se je da je pogovor zaključen.

Ah, seveda, lahko bi vedela. No, ali pa tudi ne, sploh nisem razmišljala, da je že nekaj dni ni bilo na spregled. Smešno, kako se na nekoga lahko tako navadiš, da se ti celo zdi, da ga vidiš in slišiš, čeprav že dolgo ni bilo njenega kričanja po trgu. In opletanja z rokami okoli sebe, ko je živahno odganjala namišljene ljudi stran od sebe. Ja, tako je bilo! Zmerjala in krilila je tja v en dan, da je že nihče ni več resno jemal. Pred oči mi je stopila stara ženska, ki je blodečega pogleda in štoraste hoje koračila po mestu in imela poleti in pozimi na glavi ruto. Zavezano na poseben način, niti ne naprej niti ne nazaj, nekakšen vozel se je ujel za njenimi ušesi in držal ruto na glavi dolgih las, ki so v neurejenih pramenih padali na ramena. Ko sem jo spoznala še rjavi, v zadnjem času pa že sivi, no, zdaj pa….Živahna in vitalna se mi je zdela vse do zadnjega.

»Pa kako je umrla?« sem vseeno vprašala žensko.

»Rak jo je baje, zdaj na koncu. Ni hodila k zdravniku pa nihče se ni brigal zanjo. Sosedje so pa nekaj dneh opazili, da je ni iz koče, je bilo že prepozno. Mislili so da jo je kdo ubil, ko je imela tako neurejeno življenje, pa se je izkazalo, da je imela raka. No, pa saj je revica rešena,« je bila prizanesljiva sogovornica.

Nisem hotela drezati vanjo. Malo hudo pa mi je vseeno postalo čeprav nisem ravno tiste vrste, da bi hodila v mrliško vežico gledat, če ni kak znanec umrl, da bi šla jokat za njim.

Roze sem se dolgo časa bala. Ko sem bila otrok, še posebej. Blodila je po mestu in vpila nad nami, otroki. Tudi ona je imela otroka, sina, hodil je na našo šolo. Čuden fant, ali pa so nam ga kot čudnega predstavili učitelji. Otroci smo radi sprejeli mnenje odraslih in bili še veseli, da smo se imeli iz koga norčevati. Ne vem kdaj me je moj sošolec zapustil. Menda so ga dali v posebno šolo. Seveda, posebne šole so bile za take otroke. Za drugačne, za neumne ali pa za pametne. Prepametne. Take, ki jim danes pravimo, da so posebni. Vendar v drugo smer. Takrat pa so bili posebni do te mere, da so jih dali v posebne šole, kjer so jih skušali prilagoditi. Nam normalnim. Po tedanjih merilih, seveda.

No, Roza je že takrat hodila po mestu in zmerjala otroke in mislim, da tudi svojemu sinu ni prizanašala. Ali pa je bila takšna samo v javnosti in je bila v njegovi družbi samo mama. Težko verjamem, a vendar? Zdi se, da je bilo še slabše z njo, ko so ji sina vzeli. Ali je odšel sam. Ne vem, v kasnejših letih je nekaj časa bivala v drugem mestu, a se je vsak dan vozila v naš kraj. Z lokalnim avtobusom. Ker je bila umazana in neurejena so se je ljudje izogibali in šoferji so jo preganjali iz vozila. Na lastne oči sem videla in slišala, ko jo je šofer lokalnega avtobusa nagnal iz njega, češ da smrdi in da on takega gnoja že ne bo vozil. Tudi v trgovinah so trgovke s sprejem brizgale za njo, ko se je sprehajala med policami. Z vonjem po vaniliji ali španskim bezgom. Kot preganjana zver se je zdela, kajti nenehno je renčala nazaj. Včasih je imela jasen pogled. Takrat si ji lahko rekel besedo dve, se kaj pomenil z njo. Vem, da sva se nekajkrat pogovarjali, ko je vozila smeti na bližnje smetišče in si s tem zaslužila še dodaten tolar, čeprav je imela pokojnino, ki si jo je sama zaslužila. Tisto z Zidarjem je bilo res. Takrat mi je rekla, da je alkohol smrt in da smo ljudje prasice, ker puščamo svinjarijo za seboj. Saj bi ji dala prav, če ne bi bila sama takšna, no, kot .. ..

S svinjami je imela tako ali tako nek poseben odnos. V obdobju leta ali dve, je celo vodila prašička po mestu. Na vrvici. Svinji je bilo to celo všeč. Otroci pa so se imeli iz česa in koga norčevati. Seveda tudi odrasli. Roze se spomnim tudi po obdobju, ko je bil ob njej moški. Leta in leta sem jo srečavala z ruto na glavi in v zimskih čevljih, neke jeseni, pa se je ob njej znašel moški. Urejen gospod, vsaj na videz, s palico v roki in v črnem suknjiču. Takrat je bila Roza - roža. Frizerka, ki dela v mestni frizeriji je še dolga leta govorila o tem, kako je bilo, ko je prišla k njej Roza in naročila, da ji umije lase in naredi frizuro. Rekla je, da ji je lase umivala z rokavicami na rokah in v posebnem prostoru, da je ne bi druge stranke videle. In, da jo je tako uredila, da je še sama ni prepoznala. Ob tem se je potrdilo tisto, kar so trdili starejši ljudje, da je bila nora Roza prava lepotica. Zakaj je moški potem izginil in kam je izginil, ne vem. Nekateri so pravili, da je umrl, drugi, da je imel ženo in da se je vrnil k njej. Tretji pa so iz tega naredili pravi zgodbo. Pravili so, da je bil moški Rozina prva ljubezen, ki ji jo je oče prepovedal, ker fant ni bil slovenskega rodu pa še reven je bil. Pravili so, da je Roza zato znorela, ker imela otroka z njim, on pa jo je zapustil. In se po tolikih letih vrnil k njej, ker je tudi on ni mogel pozabiti. Neverjetno kako romantično je vse skupaj zvenelo in kako lepo je bilo slišati tako ganljivo ljubezensko zgodbo, čeprav nekoliko neverjetno. Kakorkoli je že bilo in kaj je bilo res, mislim, da ni vedel nihče. Dejstvo je, da je Roza od tistih dni, kar je moški odšel, posedala po avtobusni postaji in čakala svojega princa. Saj so ji tudi pravili tako, kraljica avtobusne postaje.

Če prav pomislim, še nikoli nisem toliko časa mislila nanjo. Bila je del našega mesta, del mojega vsakdana, ko je včasih prestopila prag moje trafike in mi nekoč celo nabrala rož. Če prav pomislim, se ji nikoli zares nisem posvečala ali se zares zagledala vanjo. Mislim, tako, zares. V oči, v njen pogled, ki je bil včasih, kot sem rekla, povsem jasen. Kdo ve, kako pa me je ona videla skozenj?

»Boš šla na pogreb?« me je vprašal gospod P.

»A Rozin? Ne, zakaj?«

»Celo mesto menda gre.«

»Zakaj pa?«

»Ah, saj se je vsem po malem smilila, pa dobro je delala ljudem. Saj je pomagala, pa čistila in v dneh ko je bila pri pameti je bila čisto v redu?« »Nisem imela takšnega občutka, da bi jo ljudje kaj posebej marali.« »Ah, saj veš, ljudje ne marajo drugačnosti, pravzaprav se je bojijo in nori ljudje pravijo, da so od Boga poslani. Marsikomu je vrgla resnico v obraz, tega niso marali.« » In kaj je bilo pravzaprav res?«

»Tega najbrž nihče ne ve, ali pa nekateri vedo, pa so tiho. Saj veš, da je bila Roza iz premožne družine in da so grdo delali z njo. Potem pa so bili še ob imetje in nekateri so ji to privoščili, čeprav se je tudi smilila marsikomu. Potem pa je šla delat in dokler je delala pri kmetijski zadrugi je bilo v redu, ko pa je šla delat v menzo se je pa zgodilo.« »Že drugič danes slišim, da se je nekaj zgodilo z njo. Pa kaj je bilo?«

»Eh, pravijo, saj veš, govorili so, da je tudi stregla tem zidarjem, no tem, ki so delali na gradbišču. Vse sorte smetje, fizikalci od vsepovsod. Da je kuhala v menzi in tudi stregla hrano in pijačo. Pa še čedna je bila in se je marsikdo obregnil vanjo in jo malo »pošlatal« Roza je bila že takrat zelo hude sorte, najbrž je imela kaj proti moškim, ker jo je oče tepel, zato jih je zmerjala in ni dovolila, da bi se je kdo dotaknil. Menda pa so jo en večer pričakali, ko je zaklepala menzo. Pravijo, da jih je bilo več in da so jo celo noč imeli na mizi. Da so ji na koncu že flašo noter tišali pa palico od biljarda...ne vem, saj pravim, vem da je zjutraj bilo vse narobe, da je prišla policija in rešilec in da so jo odpeljali. Za kar nekaj časa. Bojda ji je čisto utrgalo. Toliko, da ni vedela niti pokazati na krivce in povedati kdo je bil. Saj vseh najbrž niti ni poznala. Sezonci so bili, a kot so govorili, tudi domačini. In oni tudi niso bili toliko neumni, da bi izdali drug drugega. Tako je bila vsa stvar zamučkana. Še lastni oče jo je izdal. Ni pustil, da bi govorili o tem in da bi poiskali krivca ali krivce. Kot da se ni nič zgodilo, se je nosil. Da se ne bi preveč govorili o tem in, da ne bi gostilna zgubila svojih gostov. Eh, ja! Stari je bil res čuden. Po zdravljenju je prišla nazaj delat, a za čistilko. Ni bila več sposobna kaj drugega. Pa otroka je medtem rodila, najbrž zaradi tiste noči. Ne vem, no, tega je pravzaprav že tako dolgo. Mogoče tudi ni bilo čisto tako. Kdo bi to pogreval in še mislil na to!«

»Ja, pa če so ljudje vedeli, kako, da ni nihče podal ovadbe, da bi se zadeva raziskala.«

»Nihče se ni hotel mešati, saj sem ti rekel, pa vse je bilo tako nejasno in še ona je bila tako čudna, no nora, ves čas... Torej ne greš na pogreb?«

»Ne, res ne. Mislim, da ji tudi ti ne boš pomagal s tem.«

»Ja, veš, je pa le v redu, če greš za »trugo«. Naj bo kakorkoli, tudi mi bomo šli in ni fajn, če se te nihče ne spomni ob zadnji uri.

Hotela sem nekaj reči, a sem mi ni zdelo vredno. Zložila sem žvečilne gumije in poravnala revije, prižgala sem si cigareto in se naslonila na podboj odprtih vrat. »Še huje je, če se te nihče ne spomni, ko si živ,« se mi je misel skupaj z ogorkom cigarete potopila v prah glavnega trga.

OSEBE po vrstnem redu nastopanja:

VODIČKA
TURISTKA
DRUGA TURISTKA
TURIST, starejši gospod, doma v Evropi ravnatelj šole
POMOČNIK ŠOFERJA AVTOBUSA, zelo mlad
AJAJ, desetletnik
MAMA, njegova mama
RADHIKA, njegova sestra
DIPENDRA, učitelj v indijski šoli
KAMELA MOTOGILERA je precej nesrečna in nerga.
SLON TITO se pogosto oglaša z globokimi notranjimi samogovori.
PAV se samo razkazuje, včasih pa tudi kaj pove.

V raznih prizorih nastopajo: Turisti v avtobusu, učenci v šoli, kamele v kolesarnici, sloni in krave na parkirišču.

1.

Avtobus poln turistov se prebija po avtocesti nekje v Indiji. Vodička razlaga v mikrofon. Potniki vpijejo vprašanja.

VODIČKA: Obveščam vas, da bomo morali zaviti z avtoceste. Poskusili se bomo prebiti po stranskih poteh, vendar to bo zelo zamudno.

TURIST: Zakaj vozimo po avtocesti v napačno smer? V Sloveniji se vendar kaj takega ne sme!

VODIČKA: Preveč me vprašujete!

TURIST: Vi ste vodička, dajte, vprašajte šoferja!

VODIČKA: S šoferjem med vožnjo ne smemo govoriti.

TURISTKA: Če že vozimo v napačno smer, potem najbrž lahko?

TURIST: Pa vprašajte šoferjevega pomočnika!

VODIČKA: Ravnokar jemlje nove plastenke vode iz hladilnika! Zaradi vaših vprašanj vendar ne moremo ostati žejni!

TURIST: se močno razjezi, glas mu kar piskaHočem vedeti, pravico imam vedeti, zakaj vozimo naravnost proti tisoč in tisoč kamionom in terenskim vozilom!

ŠOFERJEV POMOČNIK: Gospod turist, zdaj bomo zavili z avtoceste. Nekaj ur se bomo peljali skozi vasi ob avtocesti.

Manjši časovni preskok, avtobus ves čas manevrira v gostem prometu.

VODIČKA: Pomembno obvestilo. Šoferjev pomočnik me je prosil, da vam povem, da bodite previdni. Otroci bodo tekli za avtobusom, ne mečite jim bonbonov, če pa jih mečete, jih mečite daleč stran, da ne bo kakšen otrok skočil pod avtobus, zelo radi imajo namreč bonbone.

ŠOFERJEV POMOČNIK: Tudi, povejte prosim …

VODIČKA: Pozor, pozor. Tudi ne fotografirajte otrok, kot da so opice v živalskem vrtu. Niso nikakršne opice, so čuteča bitja, četudi so zelo suhi, hodijo celo v šolo, fotografirajte jih diskretno, če že hočete …

TURIST: Kaj pa krave?

VODIČKA: Krave so tukajšnja značilnost. Hodijo tudi po cesti. Nanje bo pazil naš šofer, brez skrbi, krave pa lahko fotografirate koliko hočete.

ŠOFERJEV POMOČNIK: Voda, boste vodo? Ledena je. Tri plastenke?

VODIČKA: Opozarjam vas, da se bomo peljali skozi zelo revne kraje. Tako revne, da bi se razjokali, če bi otroke videli od blizu. Tu mnogi ljudje živijo z desetimi rupijami na dan, deset rupij, to je sedemnajst centov.

TURIST: godrnja Samo šestnajst, evro je spet padel!

VODIČKA: Videli boste hiše, podolgovate so in z dvorišči, v taki nizki hiši živijo razširjene družine s po več deset člani …

TURISTKA: Kako lepo! Dvajset otrok na dvorišču!

VODIČKA: Skoraj pri vsaki hiši imajo kolo. Nujno ga potrebujejo, ker se morajo pogosto odpeljati v mesto. Prvo manjše mesto je oddaljeno šestdeset kilometrov.

TURIST: Kaj nimajo avtobusa?

VODIČKA: Avtobus tu sicer vozi, upam, da nam ne bo ta hip pripeljal naproti, ker cesta je ozka, primerna kvečjemu za kakšno volovsko vprego … Ampak vozovnica stane toliko kot dva kilograma moke, to se pravi, ni sicer draga, ker za en sam evro dobimo v Indiji deset kilogramov moke, vendar moka ima važno vlogo v prehrani vaških prebivalcev, brez avtobusa pa ljudje nekako preživijo.

TURIST: Kam pa hodijo otroci v šolo? Zdaj se vozimo že eno uro, pa nismo videli nobene šole?

VODIČKA: Pomočnik šoferja nam bo povedal.

POMOČNIK ŠOFERJA: Pot v šolo je zahteven logistični problem. Ste videli ob hiši prislonjeno kolo? Ob tej hiši, pa še ob tej naslednji hiši? To je dokaz, da smo zgodnji in se še noben otrok ni odpeljal v šolo!

VODIČKA: piha v mikrofon Šoferjev pomočnik mi je vse razložil. Pri vsaki hiši imajo kolo. Če mora ata v službo, kar je redko, ker je brezposelnost velika, se otrok pelje s sošolcem iz sosednje hiše, drug drugega peljeta na štangi. Če pa je je otrok veliko, koles pa malo, se tudi pet otrok pelje na enem kolesu!

TURIST: Kaj pa, če zmanjka koles?

TURISTKA: Potem otroci ne gredo v šolo?

DRUGA TURISTKA: Kako se pa naučijo računalništva?

VODIČKA: Problem. Videli boste, da pri nekaterih hišah sploh ni kolesa. Prebivalci so tako zelo revni, da imajo namesto kolesa kvečjemu kakšno kamelo.

TURISTKA: Joj, kamelo, kako lepo!

VODIČKA: Kameli se sicer redko kdaj strga ketna, ampak tudi kamele so muhaste. Kamela je zgolj žival, lahko je nezanesljiva!

TURIST: Vem, kamele pljuvajo. Kako pljuvajo! Jahal sem kamelo v Tuniziji, jahal sem kamelo v Egiptu, nikoli več nočem videti nobene kamele!

VODIČKA: Kamel boste videli prav veliko, prenašajo drva in vodo. Tu se vozimo skozi vasi, kjer so številne kmetije, kmetije navadno morajo imeti traktorje. Tako kot pri nas v Sloveniji. Seveda so to tudi kdaj pa kdaj zelo stari traktorji. Ampak, ene kmetije so tako revne, da nimajo niti traktorja, Imajo samo kakšnega slona!

TURIST: Kaj govorite, slon je prijeten za jahat … slon je odlično prevozno sredstvo … tudi v paradah nastopa …

VODIČKA: Opozarjam vas, ti sloni niso za jahat, ti sloni so namesto traktorjev … Da vozijo vreče žita in prosa na odkupno postajo, da vlečejo kamione iz blata, da podirajo drevesa, če je potrebno … Sloni tudi orjejo, če ni nobenega vola pri roki …

2.

Jutro v precej odročni indijski vasi. Pav kriči in leta na streho in s strehe.

PAV: Jaz sem pav. Paaaav. Letam s strehe na streho. Razširim perje. Zložim perje! Kako sem lep! Padite v nezavest! Glejte me. - Kdo me gleda, ko še nihče ni vstal? - Jaz sem pav! Paaaav! Lep sem, krasen sem! Hočem, da me gledate!

MAMA: Ajaj, zbudi se, Ajaj, hitro se zbudi in vstani! Naš pav se že dere na ves glas!

AJAJ: Ura je pet! Se ti ne zdi, mama, da je nekoliko prezgodaj!

MAMA: Zgodilo se je nekaj izrednega. Očka je dobil službo.

AJAJ: Kje pa?

MAMA: Na železnici!

AJAJ: Na železnici? Ni mogoče. Že deset let si želim, da bi očka dobil službo na železnici! Kaj se je naučil pisati?

MAMA: Ne laži! Pred desetimi leti si se komaj rodil. Pa že takrat je tvoj očka znal pisati, samo vejic ni znal postavljati!

AJAJ: Kako pa da so ga zdaj vzeli? Je njegov bratranec podkupil postajnega načelnika?

MAMA: Ne, vlak je iztiril. Osem vagonov. Očka bo samo pomagal spraviti vagone nazaj na tire in odstraniti razbitine. Za deset dni dela bo imel, so rekli. Moraš mislit, kakšna sreča!

AJAJ: se je pošteno prestrašil Upam, da ne bo vzel našega slona s sabo?

MAMA. Ne, nočejo, da pride slon!

AJAJ: Pa tako dober je v odstranjevanju zvitih vagonov!

MAMA: Slon je zadnjič pohodil dokaz, da je šlo za terorističen napad.

AJAJ: Nič ne vem, niste mi povedali!

MAMA: Stopil je na mino.

AJAJ: Moj slon pa na mino?

MAMA: Mina je bila pod razbitim vagonom, eksplodirala je šele, ko je slon odšel že naprej. Tako se je to zgodilo. Slonu ni bilo prav nič, dokaz pa se je razletel! - Zato bo tvoj očka tokrat šel s kolesom!

AJAJ: Ne, samo tega ne! Vsi šolarji iz soseščine se vozijo po trije, štirje na enem kolesu. Edino jaz sem peljal samo sestro Radhiko in sestrično Umo. Danes imamo proslavo ob zaključku šolskega leta, na županovem travniku pred županstvom, pride delegacija učiteljev iz Evrope, iz daljne Slovenije, sami učitelji na turističnem potovanju, prišli bodo tudi novinarji …

MAMA: Ajaj, moj dragi Ajaj, nič ne skrbi, malo prej sem te zbudila, pohitel boš in pripravil kamelo. Na kamelo spraviš Radhiko in Umo, pa še kakšnega sosedovega otroka, ker tudi njihovi očetje gredo danes na železnico … Koles ne bo dovolj …

AJAJ: zelo potrt V šoli imamo polno kolesarnico. Kam naj tam privežem še kamelo? Če jo bom pa privezal na smetišču za šolo, bo nenehno jedla bananine olupke in se tepla s svetimi kravami.

MAMA: Nimaš izbire, Ajaj … Kamela je čisto dober nadomestek za kolo. Kamela je pravi indijski bicikel! Pomisli, da bi moral na slonu jahati v šolo! Kje bi pa pustil slona?

AJAJ: Imaš prav, mama … bom vzel kamelo. Zadnjič, ko sem moral s slonom v šolo, so me vsi klicali maharadža. To pa ni prijetno.

MAMA: Ampak ti si moj mali maharadža! Vem, spraševali so te, maharadža, kje imaš svojo maharani? Ne smeš biti tako občutljiv. Če imamo kamelo namesto kolesa, pa slona na mesto traktorja, to nič ne pomeni … ! Se nam pač poslovna sreča še ni nasmehnila! Samo, vsako jutro smo umiti in v čistih oblekah! In priporočili smo se bogovom, da nam kakšen pujs ne prekriža poti!

AJAJ: Ti, mama, me vedno potolažiš. Dobro. Grem po kamelo, mama, ti zbudi Radhiko in pokliči sestrično Umo! Naj se hitro umijeta, ker kamela je počasna! Do šole pa je dvajset kilometrov!

3.

Kamela brca in rita in noče poklekniti

KAMELA: notranji monologBrcam, ritam, nočem poklekniti. Ne, poklekniti pa ne! Ne grem na kolena! Vedno ista pesem. Ata se odpelje na kolesu, pa me kar pri priči osedlajo. Nadomestiti moram kolo. Ni dovolj, da me kličejo Holland Retro, kot da sem bicikel, tisti bicikel s košarico spredaj! Ni dovolj, da bom morala v tej vročini do šole! Ko mi šola sploh ni potrebna, saj sem za kamelo povsem dovolj izobražena, raje ves dan nosim vodo kot pa te nemirne punčke in fantke!

Vrišč, nekaj deklic in dečkov.

RADHIKA: precej grdo sitnari Mama, mama, vsi otroci so na kolesih, mene pa silite na kamelo! V šolo hočem, ne pa na kamelje dirke!

MAMA: Radhika, kaj morem, ni vsak dan bicikel, kakšen dan je tudi zgolj kamela.

RADHIKA: V beli oblekci sem, v belih žabah, z belim klobučkom, zadnjič me je poškropil džip, zapeljal je v slonovsko govno, recitiram na prireditvi ob koncu šolskega leta, kako si naj med nastopom ves čas stepam kameljo dlako? Mama! To ne bo patriotsko!

AJAJ: Mama, Radhika na vsak način hoče hoče, da vzamemo slona.

MAMA: Pa vzemite slona!

AJAJ: Ampak, mama, slon vedno kaj poje. Svarim te, zadnjič je župan nasadil mehiške kaktuse, reče se jim aloa vera, slon je kaktuse poteptal, posnifal zmečkanino, potem pa pihal bodice naokrog …

MAMA: Ti nisi resne! Slon ne je kaktusov, kako naj slon ve, kaj je to kaktus!

AJAJ: Župan je rekel, da če še enkrat vidi našega slona, kako žre njegove kaktuse, bo natepel mene in slona in bomo videli hudiča!

MAMA: Ah, Gandi, ne pretiravaj, če hoče župan koga natepsti, naj te natepe, tako ali tako te premalo tepemo, ne bo ti škodovalo, če pa bo natepel našega slona, bo pa on sam videl hudiča, sploh ne ve, kaj je to kvaliteten slon! Bo slon pihal njegove zobe skozi rilec!

4.

Slon močno zatrobi.

AJAJ: prebuja slona Vstani, moj zlati slon, danes greš v šolo! Vstani, moj zlati slon! Končno se mi ponuja priložnost,da prijezdim v šolo kot maharadža.

SLON: notranji monolog, zelo se jezi Nadomestim naj kamelo, ki je nadomestek za kolo? Če kamelo kličejo Holland Retro, kako bodo klicali mene? - Ne, nočem biti bicikel. Sem že rajši traktor, kličejo me lahko Ferguson, pa Zetor, pa Pobjeda, pa Crvena zastava … traktor biti, to je primerno za slona! Ampak nositi otrok v šolo? Nositi otroke in kam? Med samo otročad! Kar trobec se mi bo povesil!

MAMA: O, priden Ajaj, pripeljal boš sestro Radhiko in sestrično Umo na svojem predragem slonu, tako se naši deklici ne bosta pomečkali in umazali. Učitelj te bo gotovo pohvalil.

AJAJ: Mama, zvoni ti mobi.

MAMA: govori v mobi Da, da, da … sem razumela … takoj pridem … da, s slonom pridem … Ampak moj dragi Ajaj, žal imam slabo novico. Sosedu je crknil njegov Ferguson, peljati mora banane in mango na tržnico, posodili mu bomo slona, da bo vlekel prikolico! Dobro plača!

AJAJ: Hočeš reči, mama, naj zlezemo s slona? Jaz, pa Radhika in Uma? Ker sosed dobro plača? Kaj, dobro plača, odlično plača, dal bo slonu dve sto kil gnilih mangov, vse tisto, kar mu čez opoldne zgnilo, ko bo ob cesti čakal na kupce, bo pa slon pijan od zavrelih mangov in bo grdo in nespodobno prdel!

MAMA: spet brenčanje mobi-ja. Da, da, da, takoj bomo, takoj, no ne takoj, malo kasneje. - Tudi levemu sosedu se je pokvaril njegov Zetor. Slon bo moral odnesti sto vreč prosa na odkupno postajo. Potem pa hitro priti domov, da odpelje še traktor levega soseda, tisti ruski traktor Crvena zastava na servis!

AJAJ: O, jaz nesrečnik, slon ima vedno delo, naš ata pa nikoli.

MAMA: V vasi je sto petintrideset odraslih moških, slon je pa samo eden! In to naš slon!

AJAJ: Kaj mi torej pomaga naš slon, ko bo ves dan delal, jaz bom pa moral peljati sestro in sestrično na kameli. Motogilera, počepni …

MAMA: Ne kliči kamele Motogilera, potem bo res mislila, da je moped! Kliči jo lepo po domače, Holland Retro, tako, kot ji je ime! Holland Retro, počepni in poklekni, da se mularija zbaše nate!

KAMELA: glasno protestira, spušča hropeče kamelje glasove Seveda, kamela gor, kamela dol, imajo me za navaden bicikel! Slon pa lahko blefira, da je traktor. Nič žival, traktor! Lahko hlača v mesto, pa steguje rilec po gnilih bananah! Joj, zakaj nisem slon! Joj, kako lepo je biti slon!

OTROCI: Na svidenje, na svidenje!

AJAJ: Daj v drugo prestavo, Motogilera! Dajmo, Holland Retro!

5.

Vrvež pred indijsko šolo.

RADHIKA: Poglej, Ajaj, otroci že sedijo na travniku pred šolo, vsak na svoji rutici!

AJAJ: Naš učitelj Dipendra pa ni zadovoljen.

RADHIKA: Da, zdi se mi prav hud!

DIPENDRA: Ajaj, zakaj se niste pripeljali s kolesom?

AJAJ: Gospod učitelj, prišlo je do nenavadnega dogodka, ata je dobil službo na železnici.

DIPENDRA: Vem, vem, vlak je iztiril … Kaj doma nimate dveh koles? No, seveda, nimate jih. Ali pa - kaj se vas niso mogli pripeljati vaši sosedi na štangah in prtljažnikih?

AJAJ: Nikakor ne, ker so tudi drugi očetje dobili zaposlitev na železnici in so se odpeljali s kolesi.

DIPENDRA: Ojejej, pa ravno danes, ko imamo proslavo!

AJAJ: Najprej sem vzel slona, našega dragega slona, imamo namreč tudi slona, pa je dobil že tri zaposlitve kar predpoldne, kaj bo šele popoldne … Samo tale kamela nam je preostala …

DIPENDRA: Zate bo še šlo, Ajaj, tebe bom postavil kje zadaj v zborčku, ampak Radhika in Uma morata plesati narodni ples, če jima bodo s sarija letele kamelje dlake, kaj bodo rekli gostje iz Evrope? Sami učitelji na turističnem potovanju?

AJAJ: Naredil sem, kar sem mogel. Samo eno vprašanje imam, kaj veste, kam naj parkiram kamelo?

DIPENDRA: V kolesarnico, lepo prosim. Sicer pa … Saj menda ne je gum in sedežev?

AJAJ: Nisem čisto prepričan. Ampak naročil ji bom, naj ne bo požrešna! Mogoče bo zaleglo!

DIPENDRA: Težka bo. Kaj pa če jo privežeš pred županstvom?

AJAJ: Tam sem vedno privezal slona. Ni se obneslo. Pojedel je mehiške kaktuse!

DIPENDRA: Kaj pa če bi prijazno poprosil svojo kamelo, naj se uleže med svete krave in nekaj ur lepo mirno prežvekuje?

AJAJ: Samo da se kamela uleže v prah, je že prašna, čim se uleže v blato, je blatna … da je lastna kamelja mati ne bi spoznala …

DIPENDRA: Ne delaj težav. Ajaj, bodi miroljuben in imej razumevanje z mano, s svojim učiteljem. Tudi jaz bi rad, da bi prišli vsi učenci na kolesih v šolo. Pa imam tu pred šolo enajst kamel in tri slone! Tri slone in enajst kamel! In zdaj pride še avtobus z Evropejci in trije terenci z novinarji!

6.

Oddaljene vasi ob stranski cesti. Avtobus pelje po ozki cesti skozi te vasi. Kamioni in avtobusi mu kdaj pa kdaj pripeljejo naproti. Srhljiva izogibanja. Turisti iz Slovenije vreščijo in govorijo drug čez drugega.

VODIČKA: Važno obvestilo. Na šolo maharadževe nečakinje bomo prišli ob dvanajstih. Biti moramo točni. Ampak na željo nekaterih med vami, da bi poleg bogate šole, ki bo najbrž podobna kakšni naši iz Slovenije, videli tudi kakšno revno vaško šolo, so nam na inšpektoratu za šolstvo priporočili vaško šolo, ki ima danes proslavo ob zaključku šolskega leta. Priti moramo ob desetih, videli bomo šolo z dvema učilnicama in šestimi razredi. S seboj imamo kemične svinčnike in jih bomo otrokom razdelili. Spet vas prosim, ne fotografirajte neprestano, posebno ne učiteljev in inšpektorja, ki bo tudi prišel, da se seznani z nami! Med proslavo pa bo ste lepo stali med drevesi, da ne bo kdo dobil sončarice ali pa ga ne bo zadela kap …

TURISTKA: Tako je prav, to je pošteno, najprej revna šola, potem šele bogata!

DRUGA TURISTKA: In svinčnike bomo lahko razdelili!

VODIČKA: Samo potrpite, popijte čim več tekočine, takoj bomo tam … vidite, že od daleč se vidijo otroci, sedijo lepo na travi …

7.

Šola. Otroci zbrani na travniku. Na daleč odmeva indijska muzika. Plesni nastop. Turisti iz Evrope se drenjajo med drevesi.

TURISTKA: Gospa vodička, krava me grdo gleda.

VODIČKA: Popraskali ste jo po glavi na sredi med rogovi, gospa, krava pa je sveta in si tega ne dovoli!

TURISTKA: Tako lepa žival. Siva in z grbo. Mislila sem pa, da je taka kot kakšna naša slovenska krava!

VODIČKA: Tu krave živijo, dokler ne umrejo nravne smrti, ta krava je stara vsaj trideset let, poglejte, kako samozavestno gleda.

TURIST: Gospa vodička, starejši izkušeni pedagog sem. Zakaj moram stati med enajstimi kamelami in tremi sloni?

VODIČKA: Saj sem vam rekla, da se ne približujte slonom.

TURIST: Ne približujem se slonom. Ampak kamelam se ne morem izogniti. A me kamela ne more pomečkati?

VODIČKA: Lahko. Ampak v tej vročini se ji ne bo ljubilo!

DRUGA TURISTKA: Kamela mi hoče nekaj povedati!

Kamela grgra hrapav kamelji klic.

KAMELA: notranji monolog Kje so našli te posebneže? Najprej me otroci imajo namesto bicikla, zdaj me pa turisti fotografirajo! Kaj naj si mislim sama o sebi? Saj se mi bo zmešalo! spet po kamelje zahrope.

VODIČKA. Mogoče res hoče kaj povedati. Ampak mogoče pa samo hrope, da se malo shladi.

TURISTKA: Zakaj so krave svete?

VODIČKA: Indijci verjamejo, da so krave njihove pra-matere. Vsa civilizacija je bila pred tisočletji odvisna do krav, ki so vlekle vozove. Zdaj krave samo še brskajo po smeteh in se sprehajajo po avtocestah, da je bolj napeto … pa na tisoče jih je, ampak še vedno so svete … Tradicija pač …

DRUGA TURISTKA: Jaz res ne bi rada imela matere, pa še močno svete matere, takole do kolen v smeteh, kako brska za bananinimi olupki med praznimi plastenkami in starimi čevlji.

VODIČKA: Razni kraji, razni običaji! Tudi pri nas imamo na drevesih golobe, tu pa papige. Naši golobi se nenehno iztrebljajo, papige pa tudi. Ni razlike. Vedno ti nekaj pade na glavo. Če nisi previden, seveda.

TURIST: Tam vidim opico!

VODIČKA: Ni samo ena, devet jih je. Druga za drugo so prišle gledat šolsko proslavo. Čakajo, da kakšen otrok izgubi malico. Opice so nore na makarone, na indijski kruh čapati in kaj šele na bonbone. Vendar bonbonov ne bo noben otrok izgubil.

Glasba se izteče.

Ploskanje.

DIPENDRA: Pozdravljam naše goste iz Slovenije, to so učitelji in učiteljice, pripotovali so Indijo, da se iz prve roke seznanijo, kako se šolstvo razvija na indijskem podkontinentu in posebej še v naši zvezni državi.

Ploskanje.

DIPENDRA: Za vsakega med vami, otroci, so prinesli po tri kemične svinčnike …

Spet ploskanje.

DIPENDRA: Zdaj vam jih bodo razdelili, ne gnetite se … prosim, počasi, prosim …

8.

Nekje pred šolo.

Ajaj najde Turista in se mu odločno približa. Turist in Ajaj se vneto pogovarjata.

AJAJ: Oprostite, ste vi učitelj?

TURIST: Pravzaprav sem ravnatelj osnovne šole.

AJAJ: Nekaj bi vprašal. Ima pri vas vsak otrok kolo?

TURIST: Kako naj to vem?

AJAJ: Se vsak pripelje s kolesom v šolo?

TURIST: Ne, skoraj vsi pridejo peš. No, ne čisto vsi. Eni se pa pripeljejo z avtobusom.

AJAJ: Kaj pravite? Nobeden ne prijaha na kameli?

TURIST: Ne, pri nas ni kamel.

AJAJ: So pa konji? Rjavi, beli, črni?

TURIST: Da, da, da. Ampak nihče ne prijaha na konju v šolo. Samo Pika Nogavička.

GANI: Kaj pa na oslu?

TURIST: Na oslu? Ne, ne, nikakor ne.

AJAJ: Na slonih pa najbrž samo, kadar učitelj hoče, da deklice niso pomečkane za nastop?

TURIST: Pri nas ni slonov. Samo kakšen morda v živalskem vrtu!

GANI: Ni slonov? Kako pa potem nalagate hlode? Aha, že vem: Se potem otroci pripeljejo s traktorji v šolo?

TURIST: Ne bi rekel. Traktorji so za delo na polju.

AJAJ: Pri nas doma nimamo traktorja, imamo pa slona. Slona imamo namesto traktorja. Drugi kmetje imajo traktorje, ampak so to stari traktorji, pogosto se pokvarijo, naš slon pa je že zelo star … ampak slon, veste, živi sto let.

TURIST: Imaš rad svojega slona?

AJAJ: Zelo.

TURIST: Kako mu je pa ime?

AJAJ: Tito. Ime mu je Tito. Pred dobrimi tremi desetletji se je pripeljal skozi našo vas voditelj neuvrščenih iz Evrope, predsednik Tito. Dedek je slonu dal ime Tito. Meni je ime Ajaj, moja sestra je pa Radhika, to je tista v beli oblekci, zdaj ravno recitira pesem o domovini … Sestrična je Uma, pleše narodne plese.

TURIST: Lepo. Odlično! In Tito, praviš, še vedno opravlja svojo funkcijo?

AJAJ: Vedno boljše. Zdaj je to slon v zrelih petdesetih letih. Traktor po tridesetih letih zarjavi, slon pa je po tridesetih letih kot nov! V najlepših letih! Mislim, da ga bo jahal še moj vnuk ali morda celo pravnuk!

TURIST: Mi lahko pojasniš nekaj malenkosti?

AJAJ: Lahko, samo če bom vedel.

TURIST: Povej mi samo, koliko učilnic imate?

AJAJ: Dve: Eno za prvi in drugi razred, drugo za tretji, četrti, peti in šesti razred.

TURIST: Ampak kje pa sta ti dve učilnici?

AJAJ: Tu pod obokom je prva učilnica, tu poleg je pa druga.

TURIST: Jaz sem mislil, da je to oder.

AJAJ: Nimamo nobenega odra.

TURIST: Ampak vrat v učilnico tudi nimate?

AJAJ: Bi jo morali imeti? Učilnica nima prednje stene, zato pa tudi vrat ne potrebuje.

TURIST: Pa velika je samo kakih šestnajst kvadratnih metrov?

AJAJ: Dvanajst. Tri krat štiri metre. Če se ne motim. Otroci v prvem razredu so majhni. Po trije na kvadratni meter sedijo vsak nas svoji rutici in držijo zvezke na kolenih.

TURIST: Pa tako lahko pišejo?

AJAJ: Seveda, pišejo, rišejo, pojejo. Pri nas še učitelj na tablo, potem pa skupaj ponavljamo.

TURIST: Ampak imate pouk v več izmenah?

AJAJ: Ne, prvi in drugi razred skupaj, tretji, četrti, peti, šesti pa tudi skupaj. Druga učilnica je večja, ker so otroci že večji, pa ker smo štirje razredi skupaj.

TURIST: V kateri razred pa hodiš?

AJAJ: Jaz? V peti.

TURIST: Vi ste pa že večji in debelejši. Učilnica pa je majhna. Pa vas ni preveč za tole učilnico?

AJAJ: Ne, ker smo skoraj vsi precej zaposleni. S kamelami hodimo po drva in s sloni na tržnico, da pomagajo branjevcem odstraniti gnile banane in zavrele mange. - Pa tudi kravje, kamelje, slonovske iztrebke zbiramo in sušimo. Za kurjavo.

TURIST: Kaj pa boš, ko boš velik?

AJAJ: Zdravnik ali pilot. Bom še videl.

TURIST: Ne boš računalničar?

AJAJ: Oče bi prodal slona in mi kupil računalnik, ampak v naši vasi ni elektrike. Mogoče dobimo najprej sončne celice in potem računalnik, ampak tudi interneta ni … Ne vem, kako naj se potem naučim …

TURIST: mu zelo resno svetuje Moral bi hoditi v šolo v mestu.

AJAJ: Tisto, ki jo boste šli pogledat, takoj ko se naša proslava konča? Šolo maharadževe nečakinje? Ne, hvala, tam vzamejo samo petletne otroke, tam moraš najprej v njihov vrtec. Pa še šolnina je dvesto dolarjev na tri mesece!

TURIST: Ampak, so nam obljubili, da nam bodo pokazali računalniški oddelek, torej, mislim, imajo računalniški oddelek.

AJAJ: Imajo tudi šolski avtobus. Pisalo je v časopisu. Vsi v vasi smo se čudili. Ampak meni je moj slon bolj pri srcu. Veste, slon je zaposlen, vsak dan se najde kakšno delo za slona. Za ljudi pa ni pravega dela. Samo delo na polju. Na železnici pa ne potrebujejo tisoč in tisoč delavcev. Ampak če si pismen, lahko prideš v službo na železnico.

TURIST: Si ti pismen?

AJAJ: Sem pa še premajhen. Slona lahko vodim, ne smem pa s slonom prenašati turistov. Ker pa ne smem s slonom prenašati turistov, je jasno kot beli dan, da ne smem biti strojevodja.

TURIST: Lahko pa si pomočnik strojevodje in nalagaš premog?

AJAJ: Lahko bi bil pomočnik šoferja avtobusa in bi prodajal turistom hladno vodo. To je izredno lep poklic. In po dveh letih tudi sam postaneš šofer. Pa sem tudi za to delo še premajhen.

TURIST: Teči pogledat, če imajo še kaj kemičnih svinčnikov. Da ne boš ostal brez kemičnega svinčnika!

AJAJ: Zakaj pa naj imam kemični svinčnik? Da bom pisal račune? To, kar slon zasluži, je sicer veliko, vsi živimo od tega, ampak zapisovati se ravno ne izplača, vsak dan spoti vse porabimo za moko, proso in banane.

TURIST: Če boš imel kemični svinčnik, se boš naučil dobro pisati, potem boš lahko na računalnik pripravljal projekte in kandidiral na razpisih. To so vladni razpisi, pa evropski in ameriški razpisi. Odpotoval boš v Evropo ali Ameriko in postal boš znanstvenik.

AJAJ: Ni čudno? Vsi mi to pravijo. Zdaj pa še vi. Da, to mi vi pripovedujejo, res, vsi isto … Se nenadoma spomni … Gospod turist, vaši gredo v avtobus …

VODIČKA: Vsi za mano, hitro, hitro, moramo v avtobus … šola maharadževe nečakinje zahteva točnost … videli boste trideset učilnic s klopmi in stolčki … videli boste bazene in teniška igrišča …

TURIST: Deček, kot kaže boš ostal brez kemičnega svinčnika … Na, tu ti dam svojega, malo boljši je kot tisti, ki so jih delile naše učiteljice …

AJAJ: Hvala, svinčnik bom v trgovini zamenjal za banane za mojega slona … Povedal mu bom, da ste rojak predsednika, po katerem je dobil ime. Vesel bo, čeprav vas osebno ni spoznal. Srečno!

TURIST: Srečno!

Avtobus odpelje

9.

Odročna vas. Pav skače s strehe na streho in se dere. Krave mukajo v senci med hišami.

MAMA: No, pa ste pripotovali domov!

RADHIKA: Mama, kamela se neprestano ziblje. Ajaj pa jo zanalašč brca, da pri tem še poskakuje!

AJAJ: Slon, moj Tito … Kaj si že doma?

SLON: zatrobi Že doma? Ajaj, moj Ajaj, kako sem vesel, ko te vidim! Ves dan sem igral traktor, pozabil bom, kje se me rilec drži In še zatrobi.

MAMA: Tito je bil priden. Pojedel je dvesto kilogramov gnilih mangov, sto kilogramov banan in en traktor je odvlekel na servis, trideset kilometrov daleč, drugega pa na odpad, tri kilometre daleč. Pa tudi deset dreves je podrl, ker so bila že stara. Pa še tak ogromen kup govna je naredil, da bomo imeli kurjavo za kuhanje.

SLON: spet zatrobi v pozdrav Vse sem postoril kot bi mignil!

AJAJ: Slon moj, ti si srečen, da me vidiš, jaz srečen, da te vidim, ti si najboljši slon na svetu, nadomeščaš nam traktor, pomagaš nam gojiti spomine na neuvrščene … Zaslužil si si kemični svinčnik, hočem reči, bonbon, ki ga bom v trgovini dobil za kemični svinčnik!

KAMELA: zahrope Name so takoj vsi pozabili. Kot da me ni!

SLON: zatrobi Takšna je naša usoda, kaj hočeš, kamela!

Veliki avtobusi vozijo po ozki stezi mimo odročne indijske vasice. Pozno popoldne, popolna idila …

RADHIKA: Kje je naš pav?

MAMA: Na strehi.

AJAJ: Pav, pav, pav, zakriči, da te slišimo!

PAV zakriči. Potem še enkrat in še enkrat. Vedno tišje.

AJAJ: Pav, tako je prav! Priden.

RADHIKA: Kako je lep, naš pav, kako razširi rep in maha z njim po strehi!

AJAJ: Pav kriči, slon trobi, kamela hrope … vaška idila … vse v najlepšem redu.

RADHIKA: Pa nobenega kolesa ni doma, da bi se človek kam odpeljal!

Konec

pesniška zbirka Raghde Gamal iz Jemena

Svet se neprestano spreminja skozi prostor in čas, od enega dneva do drugega, iz enega kraja do drugega. In človek ni izjema, spreminjamo se tudi mi. Vse naše življenje je privajanje in prilagajanje.

Ko se preko časa in prostora prepoznamo sebe v drugih in druge v sebi, ali ni pri tem tudi nekaj stalnega? In ali obstaja nekaj, kar vsebuje tekoče čustvovanje in stvari, ki se spreminjajo.

Seveda obstaja in to je poezija. Jeziki so različni in različno vstavljamo besede, stavke in oblike. Toda poezija, četudi različnih oblik in ritmov, nas vrača nazaj k dialogu in v stalnost življenja samega.

Pesnica iz Sane, Raghda Gamal, dobrodošla v razgovoru. Povej nam nekaj o sebi?

Raghda: Sem jemensko dekle, ki ljubi svojo deželo bolj kot karkoli. Imam dovolj poguma, da sem objavila pesniško zbirko v jeziku, ki ni moj materini jezik. Rada berem, posebno romane in poslušam glasbo. Toda Labodje jezero Ruskega skladatelja Čajkovskega je moja najljubša glasba.

Ni kraja, ki ga ljubim bolj kot moj Jemen, še posebej stari del mesta. Zato sem vztrajala, da pokažem lepoto tega mesta na ovitku moje pesniške zbirke.

Marca tega leta si objavila prvo zbirko pesmi v angleščini z naslovom »Izgubljena v pravljici« (Lost in a Fairy Tale). Bi jo predstavila?

Raghda: Zbirka vsebuje 33 pesmi, ki so razdeljena na 9 poglavij in ki obravnavajo odnose med ljudmi, prijateljstva, družino, dom, poželenje, razočaranje, žalost, moje občutke, ki pa so lahko občutki katerekoli ženske v tem delu sveta.

Zakaj naslov »Igubljena v pravljici«?

Raghda: Odraščajoče dekle pogosto posluša romantične zgodbe o tem, kaj jo čaka v življenju ali na življenjski poti. A ko odraste in se sooči z resničnostjo, pogosto to ni pravljica. To še posebej drži za Jemen, kjer so ženske pogosto izgubljene v sanjah, tradicijah in še v mnogočem.

Moja zbirka se prične z uvodom v dekliški sanjski svet, ki jo potem spremlja v življenje.

Dovoli vpogled v okolje, v katerem pišeš, ustvarjaš?

Raghda: Naj izdam skrivnost? Največ pesmi sem napisala med dolgočasnimi predavanji na univerzi. Usedla sem se zadaj, odprla beležko in – pisala.

Z jezikom izrazamo različne poglede, vrednote, izkušnje, vse, kar nas naredi »človeške«. Izraža naše strahove, upanja, poželenja. Katera so tista, ki tarejo jemensko žensko?

Raghda: Jemenska ženska se kakor tudi katerakoli ženska v sedanjem svetu srečuje z mnogimi izzivi. Kar zadeva Jemenke, je to njena družina in družinske vrednote, ki ji onemogočajo, da bi lahko šla preko tega, v kar njena družina in - razširjena družina – verjame in zagovarja.

Poezija lahko v svoji najvišji obliki izrazi »resnico«, ki je osnova človeštva. Katera je tista skupna, obča, in po čem se razlikujemo?

Raghda: Poezija odraza nase – človeske - občutke in to je tisto »človeško«, kar je skupno. Naši občutki so tisti, ki nas lahko združijo ali tudi ne.

Tvoje pesmi klicejo po spremembi – na najboljše. Kaj predlagaš?

Raghda: Poskusila sem prvi korak, povedala, napisala sem svoje intimne občutke in šla z njimi v javnost.

Ali želiš, da se Tvoja zbirka uvrsti v zbirko kulture mladih, ki kličejo po spremembi v Jemenu?

Raghda: Vsekakor. Jaz sem ena izmed tistih, ki zahtevajo spremembe. Prav zato je bilo podpisovanje moje knjige na Trgu Sprememb pred Univerzo v Sani.

V tvoji zbirki so pesmi posvečene Jemnu. Jemen to pomlad doživlja spremembe. Kako jih doživljaš ti in kaj si želiš za Jemen?

Raghda: Ne moreš si predstavljati, kako ponosna sem na to, kar se dogaja v moji ljubljeni deželi. To je slavni čas za Jemen, čas sprememb in svobode. Počaščena sem, da sem ena izmed mladih Jemencev, ki so vstali in rekli NE k nepravičnosti.

Kaj načrtuješ za prihodnost?

Raghda: Študij in mogoče bom napisala zbirko kratkih zgodbe ali celo roman.

Raghda Gamal pesnica iz Sane hvala za pogovor.

JEMEN

Daješ mi varnost, ki jo potrebujem
In dovolj sreče, da lahko večno traja.
Moja lepa domovina.
Tudi če govorijo – ah – in mogoče
te ogovarjajajo.

Velik boš za večno!

(Iz pesniške zbirke Izgubljena v pravljici)

O Raghdi Gamal

Pogovarjala se je Irena Knehtl

Sana’a, Jemen maj 2010

4. junija 2011 je bil v Art kavarni hotela Piramida v Mariboru literarni maraton manjšinskih avtorjev. Priredila sta ga Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in kulturno društvo Mariborska literarna družba. Na njem so nastopili avtorji srečanja »Sosed tvojega brega«, k nastopu pa smo povabili tudi druge mariborske avtorje. Organizatorja sta sklenila, da bodo prispevki vseh nastopajočih objavljeni v posebni številki revije Locutio.

»Na preprogi iz zvezd« je prireditev iz serije Maribor, evropska kulturna prestolnica 2012 in je sofinancirana iz njenih sredstev.

U MENI JESU TISUĆE ČAROLIJA

Pupoljak ruže
posljednju rosu gubi
u ranoj zori.

UZ PUTOVE PRAŠNE

po bijelom kamenjaru
nabirah šipke
kadulje i smilje
a u proljeća mi draga
razlepršana i puna dara
nabrah za sva vremena
mirise behara

OKRUNJENA VIJENCEM KRASULJAKA

vtrčah po livadi
moga djetinjstva
da naberem
cvjetove male
za sjećanje
na dane mlade

HOĆEŠ LI TI

vljubitelju moje pjesme
i kada mene ne bude više
pronaći Livadu moga djetinjstva

Tamo je ona gdje su najljepše bašče
U svako doba godišnje
raznovrsne plodove daje

Uberi procvale Uspomene

KAD IZAĐOH IZ LIVADE MOGA DJETINJSTVA

zapitah srce svoje
— Znašli ti
mudrost puta kojemu kreæem —

— Prati te plavet neba
pred tobom su staze
duge i tajnovite —
Ubrzah hod kroz Vrijeme
da stignem

Od svih putova
izabrah put radosti.
Staze poduge.

RAZABIRAM NA STRANU

Iz minula Vremena
Sve što bi mi moglo
Pomutiti radost

Iz prašume osjećanja
U raskošno proljeće
Izbi čudo ljepote

Priđoh ljubavi

Svemir mi dade
sunčev pram da ga nosim
svakog proljeća.

U TVRDIM KRŠEVIMA

Divlja krševina

Krševina Krša
Kamena golet

Na kršnom Kršu
Žedno zemljište

Brdo zemjište
Sa sedam zlaćanih Gora

Svaka Gora
Sa sedam čudesa

Svako čudo
Ispod sedam zvijezda

Ja kršna
U svojim Gorama

Kao stijena hercegovska

Trešnjevo stablo
najnježnije se budi
misleći na me.

PREKO PRAGA

Prenosi
Me
Sunčev
Tračak
U
Odaje
Mojih
Gora

Čuvam u sebi
one tihe korake
sa staza plavih.

KAD POSTADOH KRALJICA

I kad naumih
Uselit zdanje
Svoje kraljevine

Bez građe sagrađene

Vidjeh crnu mačku

A kad naumih
Prag prekoračit
Dvorca svoga

Crna mačka
U tren oka

Opsta

Put meni
Prešla nije

Uđoh u predvorje
Života svoga

Prastara pjesma
pomaže mi otkriti
svitanje dana.

SEDMORO SUNČEVA VRATA

Otvaraju
Gore moje

U Gorama
Ja s trnjem

U njedrima mi
Napitak prastari

Napitak omamni

Napoj čudotvorni
Pola ja ispila
Pola
Dragom ostavila

Crvena ruža
Trnjem prepletena

Zamre zvijezda.
S prvim zrakama Sunca
rosa nestaje.

SEDAM KULA

Dvorca moga
U Gorama

Ponosno se
Raskriljuju

U njima
Je kućanica

Na vrh kula
Ptice slijeću

Na svakoj kuli
Rešetaka sedam

Rešetke blistave
Suze isplakane

Crvena ruža
trnjem dan uljepšava
sprženoj Gori.

REŠETKE ISPLAKANE SUZE BLISTAVE

Iza rešetke prve
Jedna ruža
Boje crvene

Iza rešetke druge
Jedna ljubav
Boje sanjajuće

Iza rešetke treće
Veliki plam
Vode pjevajuće

Prirodo čarna
taj dar plodnosti
k meni pristiže.

BLIJESAK OČIJU MOJIH

Svijetle odaje tamne
Moje kraljevine

Dah moj
San ruže crvene
Napojom omamljene

Sanje moje
Kule visoke
Dvorca moje kraljevine

Izdarovah sve sevdahe
Plave

Sunčev izlazak
prikloni se tišini.
Ona ga mami.

JA VLADARICA SVOJE KRALJEVINE

Lutam, lutam sa Suncem i Mjesecom
Drugujem sa zvijezdama

Ratujem s vjetrima
Tugujem s kišama

Treptaj mi treperi
Žeđim za žeđi

Zvijezde mi sjajnije
Noći mi najtamnije

Svijet mi najveće
Ljubav mi najljepše

Sve to nazivam

Srećom

S kapljom mudrosti
izlije se blagoslov
vječna svemira.

MAGIČNI SVIJET PREBIVA

U kraljevini mojoj

Nevidljiva čudesa

Ja se po odajama
Kao kraljica krećem

U žilama mojim
Vječno proljeće teče

Moja vječna ljubav
Kao život vječan

Svemirski konj
Krila srebrnih

Jezdi
Samo jezdi

Rže
Samo rže

Nit vodu pije
Niti zob zoblje

Pjesme moje
Česme rajske

U tom svijetu
Plove

Vode plamene

Šipci miruju.
Čuje se šaputanje
stoljetnog hrasta.

BIJELI KAMENE

Ja nemirne noći
Do tebe putujem

Nisam umorna

Želim
Da se uz tebe
Privijem

I na tvom ramenu
Zaspati želim

Da povratim
Vrijeme

Kad bijah
Nestaška

S pletenicama

Zamre zvijezda
S prvim zrakama Sunca
počnem novi dan

NAVIRU MI BESJEDE

za pjesmu
ja ih
dočekujem
i s njima
se
razgovaram

ZAPLELA SE PČELA U TRAVI

Kad je lahor put sebi
Utirao

Povede me u kraj
Začarran
Gdje vladaju
Njegovi zakoni
Od iskona

Nadahnu me
A ja
Kao da razumjeh
Nijemi jezik ljubavi

PRIČALE MI SMILJKE

Da je čežnja velika
Kao i ljubav

Našla sam se
U čaroliji
Razdragana proljeća

U misli mojoj
Krletka ljubavi

Sami gugutavi golubi

SAMO MOJ DAH

I zore znaju
Bure i kiše
Samotna priroda
Neponovljiva

U krajičku raja
Dozivljem se grlicama
Da popunim vrijeme
Zemlje svoje

TIPAŠ VANJE,

zasanjan, tako
v neznanske odtenke,
tako žival,

tako te je
ob mraku v belo
uransko oko, lisjak,

poskušaš prelisičiti
nemir, ga splaviti
in se spraviti, pa kar

seva sanje, ko
(kakšen slad ječanja!)
v beli grozi

z bele veje veje
bezeg,
kostni mozeg zvezd

KO TE VZAME,

te s srhom
razsipa po Vsem,
potem pa zvablja

zrnca zraka,
pa se k tvojim
pa z jezikom

pa pribija
pa k sinapsam
pa privija

k jutru, pa sleče
pa kosti,
še kosti!

reče, pa nase
pa sesuje
vase, nisi

misijonar tišine,
le zdi se, da si
Njeno

sidrišče, sploh ne veš,
zakaj je umirjeno,
kar lomi, v oko

te je, v svoje
onemelo, zase
vzelo

JEK

čustva tipajo
h krhkosti mišljenja,
filigransko razsuto

tavaš, zamaknjen,
v blodnjaku, kjer si
samo utrinek,

obsojen na slutnjo
(od sline Jezika
lahko oslepim,

Slutnja, ali je res,
kar zmoreš
le slutnja) , ta

jek – Kirka
ti pod kože leze,
tod, pravi, besede

mezé,
za nekaj hipcev
njene, s tvojih ust,

se razpirajo
v visoke tišine,
glej, skozi sinapse

polzé, od povsod

PLASTENJE MOLKA, S PAVZAMI

antropolog raziskuje pigmejske prste: ena in
mnogo mnogo, utripajo dlani, njihove
žene pa zvija spod trebuha, tam nekje so uplenili
svetlikajoči plankton molka (zdaj odet v
metamorfoze, zadevaš ob lastno protislovje in pol-
noč je že elastična, čuječni čuti se predevajo
v celec čustev, plast po plast, zorí
k zôri, podrsavajo
pavze, na slehernem peclju
trepetlikajo smisli, tolikokrat
sem te že prepoznal, rečeš nenadnemu glasu,
ko sulice spet zadenejo v polno)

NA OSOJU

danes pa je kar vse
iz tvojih stanj, vsaka
oblika vibrira

nek tok (kakšen
lok čela!) se pne
po struni molka

na osoju, konspirativno,
magija stika šumlja
o meandrih večnosti

^*Iz zbirke Sinapse

GENI

1.

Izgara život – u ognju je par.
Miješaju se geni –
snaga su njegovi,
ljepota su njeni.

Ljubav spaja snagu i ljepotu,
čar želja daje novom životu.

2.

U brazdu ruše se želje,
a klija ljubavi sjeme.
U tami izrasta div
i čeka svoje vrijeme.

Geni, geni!
Dobrota i zloća –
slast radosti
i gorčina voća.

Ugasi se požar, i potrebe čin,
osjećaji nestaju kao dim.
U nepovrat skriše se želje,
i radosti s njim.

NA IZVORU TOPLE VODE

Sunce radosti grije,
mjesec tajne čuva,
vatrene su želje,
sve se ponavlja kao prije.

Miješaju se geni.
Osjećaji oblikuju diva,
ljepoto upija snagu,
a on, budući,
traži tamu i vlagu.

U košmaru je par,
razum se pretače.
Hormoni su boj.
Želja se rađa,
veselje pripada njoj.

NE BI NAS BILO

Puštam oku do traga
za ljepotom tvojih oblina.
Puštam maštu do kopa
po skrivenim dijelovima tvoga tijela.

Puštam mislima, da te oblikuju,
puštam proljeću, da te rascvjeta,
puštam te ljetu, da budeš pollje,
i jeseni, da u plod te zgusne.

Ne želim da te vjetrovi odnesu
ili da te isperu kiše,
jer ostao bih sam – polovica jedna,
i ne bi nas bilo više.

TAJ LIJEPI BIJELI VRAT

Izbirač si i čudan svat,
nudim ti čar i ljepotu,
ti samo želiš moj bijeli vrat.

Nisam ni slijep ni čudan svat,
žudim za ponuđenim,
privlači me taj bijeli vrat.

Ludim zbog te boje,
želje su mi bjeline tvoje.
Ljepše su od srebra i zlata,
bjelina me zove sa tvoga vrata.

Oh, ti, vragolanko mala,
imaš me za čudaka i nikakvog svata,
ja te želim cijelu,
a najviše bijelu boju tvoga vrata.

ZA ONAJ DOLAZEĆI SVIJET

Oči moje rasipaju vid.
Rukama želim milovati želje.
Tražim zabranjeno mjesto, veselje –
na tvome tijelu stid.

To su želje pohlepe i hira,
možda trenutak slabosti, nemira,
ili potreba koja me melje.
Svejedno!
Negdje se moraju sresti đželje.

Neka sve b ude isto na obje strane.
I sve raskošno kao cvijet.
Ako otpadne ljepota, sjeme ljubavi ostane
za onaj dolazeći svijet!

SUBJEKTI

Ona je radost i ljepota,
preobražena je zemlja.
Ona je cvijet života.

On je snaga i sjeme,
predvodnik je stada.
Na planeti čuva mir,
hoće da razum vlada.

Snagu privlače
njene draži,
miješaju se osjećaji
Sjeme života ležaj traži.

Strast dogorijeva
požudu i sjeme.
Nagon određuje
spojeve i vrijeme.

Razbude se geni i hormoni,
prividan je boj,
vitamini i minerali
prelaze u spoj.

PITANJE VRSTE

Zašto vam nisam brat,
a krv nam je ista?
Zajedniški su nam svjetlo i mrak!
Toplina i zrak.
I rani i pozni sat.
I kapi sa lista.

Dijelimo ista mjesta.
I kruh nam je pečen
od istoga tijesta.

Ne priznajete me za svog.
A isti nam je Bog.

Sve nam je isto,
a ipak sam sâm,
kao da nikome
ne pripadam.

Od rođenja smo stranci,
a ljubav u nama svjeta.
Po bespućima svijeta
prate nas mržnja i lanci.
Članovi smo ljudske vrste,
misli nas iste čvrste.
Pa zašto nas pakost jede?
Kakvi demoni u nama sjede?

Sad svatko ima svoj strah.
A svi bit ćemo isti prah.

(O)DA

V njej je še isti embrij hibridne boječnosti,
oplojen s prvim vriskom v Ahilovi peti,
še odmeva, se razmnožuje in krvoželjen
v nedogled kroži …

A njenem jadru iz zakrpanega vzdiha
je še vedno silno ljuba plima navdiha,
ki jo kot slamico dviguje
v novo rano
in počasi zapira v krasto,
novo brazdo.

Samo navzven se zdi drugačna,
na dotik trša, a ko jo zapraskaš,
se vidi –
ista krvavkasta svetloba ji zaliva zrkla,
še zmeraj širi isti vonj rdečega strdka,
iz časov odpetega loka.
Ostala je ista mala Bušmanka,
ki še verjame v čudeže.

Glej jo! Še vedno liže prste
in čara bele kristale.
Tudi sol je bela.
In polna je joda, o,da!

ODKRUŠEK

Dobro je, že popušča
dletu volje
tekstologija
prefinjenega molka.
Kruši se skorja
medvrstičnega zaporedja,
pršec sige že polni
odmev votline.

Gospod Be, potisnite si
klobuk na oči!

Posilstvo duše se tako ne vidi.

Zaprite usta, prosim!
Iz stalaktita vašega očnjaka
kaplja mošus megalomanske
pižmarice, ki se pripravlja
na ponovni beg. A ne!
Še en udarec od zgoraj
in zasuk v zadnjem dejanju.

O, gospod Be, kako lepo
se vam prilega krzneni ovratnik!

Slišite?
Mir.
Nobenega cviljenja ni.

PISALA BOM

Ko bom zmogla, pisala bom o verigi
po kateri smo se spuščali v kraterje
istega meseca,
o strgani koži, ki smo jo puščali za vrnitev nazaj
v brezupje.
Morda bom spotoma omenila kakšen grozd
svetlih zvezd,
s katerega smo lizali prah, da se ne bi lepil za lesk
balzama iz ovčjega loja,
ki nam je ščitil telesa pred gnilobo v mlaki
zbranega znoja.
Ko bom zmogla, pisala bom tudi o tem
kako topo odmeva šklepet praznega zobovja

(zanimivo bo, jaz pišem slikovito in zvočno, in vem, da je to le malo kdo slišal).

Verjamem,
da me bo to spodbudilo, da potem napišem tudi nekaj
o zvenkljajočem drobižku iznad fontane želja.
Verjetno bom takrat omenila, da smo ravno tu,
v tem parku,
dan za dnem, z grenkobo fistula zalivali svoja lačna grla.

Vendar nikoli, nikoli ne bom črhnila
niti besede o tem,
kako smo se počutili, ko smo z dlanjo tehtali
moko za pogačico,
ki nam je podpirala klecajoča kolena,
medtem ko smo brisali kvas obupa,
ki je kipel preko roba in kiselkasto zaudarjal.
Povsod.

Tako bi to razumel le tisti, ki ima blazen odpor
do poezije življenja.

Ne vem še,
ali sem ameba
ali pa zvezda, ki se
med kamnitimi kapljami
neslišnega deževja
prebija skozi skalovje
vesolja.

Vem le, da
svetlobno leto
ni prava mera
za molk,
v katerega se pogrezam.
Na tej globini
so moje oči zanemarjene
do zakrnelosti
in vse je skrčeno le
na dihanje sposojenih
pljučnih kril
in neizogibni dotik

nedefiniranega dna.

Šta mislite da li ikoga zanima da li ja dobijam bore ili ne? Šta mislite da li ikoga zanima da li sêdim ili starim? Odmah da vam kažem, ne, nikoga! Ali svakoga, pa i vas bi zanimalo kada bi rekao da mogu da dobijem bilo koju ženu na svetu i recimo... da sam spavao sa... Klaudijom Šifer.

Znam, niko ne voli bore, i niko ne želi da ih ima, ali zato pola populacije, u koju spadaju manje-više muškarci, voli Šiferovu, i voleli bi da je imaju, a druga polovina u kojoj spadaju manje-više žene, je ili mrzi ili bi volela da je kao ona.

Naravno, niko mi ne bi verovao da sam to uradio, ali ako bih bio dovoljno istrajan, muškarci bi me pitali kakva je u krevetu a žene bi mi rekle da mi muškarci i tako nemamo glavu, odnosno da je imamo na pogrešnom mestu, što znači na tamnom, vlažnom ili skučenom prostoru, iz čega sledi da je ta glavica zaglupela, otupavila i zablesavila i da nije ni čudo da zbog toga mislimo samo na seks.

Ili… recimo, kada bih rekao da sam se zaljubio u Klaudiju – muškarci bi rekli da mi ne veruju i da sam to sigurno napravio zbog seksa, ili para, ili slave ili svega zajedno, a žene bi mi rekle: – Naravno, ljubav je jedini normalan uzrok zbog koga se uopšte i odlučujemo da sa nekim stupimo u intimne odnose.

Kada bih rekao da je tokom seksa vrištala od uživanja – muškarci bi me pitali da li je to istina a žene bi se pitale: – Zašto se to nama češće ne dešava.

Kada bih rekao da ima strije – muškarci bi rekli da oni to znaju pošto su to već videli na internetu, a žene bi rekle: – Sada nam je lakše kada vidimo da ni ona nije savršena.

Kada bih rekao da ćemo se venčati – muškarci bi rekli: – Wauuu sine, bravo majstore, upala ti je sekira u med, a žene bi rekle: – Pih, nju ćeš da uzmeš a ima strije.

Kada bih rekao da čekamo bebu – muškarci bi rekli: – Samo da ne bude lepo dete na tatu a pametno na mamu, a žene bi me zamišljeno pogledale i rekle: – Pazi samo, ima će ona posle porođaja još više strija.

Kada bih rekao da me je ostavila – muškarci bi rekli: – Naravno to se i očekivalo, a žene bi rekle: – Znaš šta, ona je kučka koja pored svega još ima i strije.

Kada bih rekao da me je ostavila zato što sam je prevario sa Džulijom Roberts – muškarci bi se nasmejali i rekli: – Hahaha... Super... ali to ti ne verujemo, žene bi se namrštile i rekle: – Ma nemoj! E to ti ne verujemo, ali zato verujemo da si muška šovinistička svinja!

Kada bih rekao da sam osim sa Klaudijom, Džulijom, Nikol Kidman, spavao i sa Severinom i Cecom – muškarci bi mi rekli: – Ne seri!, a žene bi mi rekle: – Ne seri!

Eeeeeeeee! Jel vidite... jel vidite?

I jedni i drugi bi rekli: Pa ako malo bolje pogledamo vidimo da dobijaš bore.

Nemojte da zezate! Ne mislim na to. Svi su ubeđeni da se žene i muškarci razlikuju, odnosno da misle drugačije, a ja sam eto dokazao da kada im se lepo objasni i jedni i drugi misle isto!

Branko Baćović: Kučka i strije

KRAJOLIK

Svijet potopljen
izvan mora
izan svijetloga
tla molitve.

U auri otoka Cresa
u auri mjesečeva jezera
u pejzažu
hladnog Saturna

Tu je ta vručina
krhko pomiješana
sa samotnim prkosom
Lubenica
sa samotnom hladnoćom
buduće galije

Pjena dana
svježa bura
koja izoštrava
miris ljeta
Našu krhku
stamenost
prozirnost naših tijela
barokne morske grobnice
uzduž
još nevidljivog
tla
budućeg
rukopisa.

NALET MORA

Kula od šećera
kao pješčani grad
od nepobjediva sna
uzareo Severov rukopis
u zadnjem broju Republike.

Njegove zaostavštine
pjesnika
koji hoda po čarobnoj žici
što vavijek iznova
izranja
kao svježi nalet
mora
tjeran nemilosrdnom
tjelesnošću,
zemlje što se
zvučno
odronjava
u izbjeglom
svemiru.

BROD U BOCI

Kao posljednji od svih
poteza na zamišljenoj slici
Hvara, Cresa, iskonske
pustare
pejzaža svemirskoga
uzduž Vranskog jezera
kolio ljekovite vode,
koliko mošusa
treba imati u svome
nadahnuću,
da preplavljenost riječi
preplavi
sjećanje na strasnu
gustoću jezika
unutranjeg govorjenja,
kako ceta razgovore sa
znakovima,
kako pokreće još
nerođeni svijet
ljubavnog iskupljenja,
kako čarobnost daruje
stvarnom brodovlju
drhtavi potez
oslobođenosti.

O, ružo
koja stasaš
u mukloj
zavjetrini
tvoj je cvat
svekolika
trpkost
govora
slijepe
glasbe.

ODLAZAK KAO OSTAJANJE

Je li napokon
ovo novi prostor
iz balona
ili concorda?

Drukčiji su
tlorisi
promjenljivih
dimenzija.

Naseljuje li ih
duša
imaginarnih
tapiserija?

Naseljuje li ih
tkivo pjesme
ukroćena
sila
virtualnog
podmorja?

Ptice u letu
obrušavaju se
u nepostojeća
gnijezda
kako da
visinom
žele
dokazati
svoj plodan
pad.

Turbolencije
silnih
podrhtavanja
Etne
dotiču
mistično
dno
Kairosa.

Evo ga,
izgara
plameno
dno
faraonskog
arhipelaga.

NEBO U OKU

proljeće je uranilo
skupa s mirisnim
lahorom
u tvojoj kosi

sunce radoznalo
zirka u sobu
prvi leptiri
dolepršaše u jutro

njihova krila
kao da su zaboravila
letjeti
noseći bisere rose
kao hranu
za zaljubljene grlice

dok
u tvom oku
sinjina neba
gnijezdo svija

dok
u mojoj pjesmi
na rubu papira
zastade let

SITNE KAPI KIŠE

sitne kapi kiše
kapaju
na čelo
u magli noći
uspavano selo
diše
u tami

u sivilo
sami
moramo poći
dok se lomi
java
na pragu snova

misao trepti
prostranstvima riječi

rastanak
kao kamen
kao ružan znamen
među nama
kleči

ZAŠTO U TVOJIM OČIMA

stihovi u nastajanju
još traže riječi
po labirintu leksikona
dok cvjetaju snovi
i ožiljci peku

u jutarnjoj rosi
kad se duga rodi
potone mi pogled
u prohladno jutro
i duboka njedra
neba

u modroj svježini
ranog povjetarca
kad šeretski šumi
u granama
iznad nas
pogledom ljubim
let ptica
koje izlijeću
iz prekinutih snova
na vlažne grane
svanuća

ali ne znam
zašto tako često
u oči tvoje
sijem
suncokrete nade
i blistave kristale
suza
kad ti iz mene
krećeš
a ja u tebi
tonem

PINOKIO

u začaranom ogledalu
zatvoren u krug
hodaš bos
i zabezeknuto gledaš
kako ti još uvijek raste
drveni nos

tvog oka kosturu krhkom
neka zvijer grize kosti
i ždere srce krsnoga kuma
dok šmirgl-papirom
brusiš kristal
čistoga uma

za promjene beznadno moliš
i čekaš čudo
božjega dlijeta
od iverja ti se u glavi
sakuplja čađav
ugrušak svijeta

kad zakoračiš preko crvenog
ruba smućene duše
u stres
pljuneš ogledalu u oči
i u ruke uzmeš
samokres

i tako poslije gromoglasnog pucnja
poslije toga očajničkoga
hica
snuždeno sakupljaš po podu
britke komadiće
svoga lica

MUŠICA DVOJBI

dvoličnost i lukavost
nisu ti u zipku dani
pa te spotiču
i pokušavaju da unište
sve što voliš

sav tvoj ponos
širinu i blagost duha
tretiraju kao smeće
kao otrov za okoliš

mušica dvojbi
u srce polaže
jajašca svome crvu
od savršenosti kruha
izboriti možeš
samo mrvu

sad tapkaš na mjestu
a pod plućnom mrenom
reži crni ris
list po list svoje sudbe
odlažeš
u zgužvan spis

smisao postojanja tražiš
stružeš bjelinu
svoje kože
i s nekog ruba
misli glupe

prihvatit ne možeš
da si na svijetu
samo zato
da ti vječnost strune
na dnu grobne rupe

STRANAC U NOĆI

Na posebnan se način opraštam.
Sa nevjerom, u mutnim večerima.
S mrtvim nebesima i što ja znam.
Predan iskonu i mitskim zvijerima.

To ti dođe iz hlada mojeg bunara,
studen cjelov čist i nag.
Od tuđeg toplog srca stvara
ledeni mi sarkofag.

Na poseban se način opraštam.
Ne pozdravljam čedni stid osjećan u tmini.
Samo nježnost o kojoj maštam.
I nevine, hrabre ljubavne čini …

Po mojim planetima drugi se veru.
Ja sam pješak: kroz noć u drugom smjeru.

KRAJ IGREII

Bit ćeš lijepa i zrela,
kao izronjena iz samoće,
oslobođena patnji nebeskih tijela.
Isto davno, zabranjeno voće…

Striček u kaputu kojeg vole.
Kojeg vole Tvoji klinci.
Svratit će: bio je na putu,
ali šuti: ručak, purica, mlinci …

Miris kave, nestat će iz vrta.
Svi će na stanici dugo mahati.
Za osmjehom Harlekina strta.
Ti usamljeni pjesnici strašno su bahati.

Vide i usred tamne noći.
Osušeno grlo i načas zamagljene oči.

BAJKE

Sve te priče dobro znam.
Prožima ih tuga.
Zbog njih i ja ostajem sam.
Dobro, budi Pepeljuga.

To ti daje čvrsto obećanje,
san i kočije iz bundeve.
Lijepi princ, ni više ni manje.
Zaborav za sve dobre i lijeve.

Moj galeb, moje sidro,
moje snivano, nedoživljeno.
Trebala bi biti, mala vidro.
No ja sam ti pače iskrivljeno…

Koje Andersena vrlo dobro zna.
A neće postat labud na svršetku sna.

SERGEJ I JESENJIN

Pitam te: »Što je ostalo
od Sergeja i Jesenjina?«
Osim stihova, sve je postalo
crni prah i ocvala drenjina.

Tužna grafika na koricama.
U muzeju možda i šal Isadore Duncan.
Eto i njega je glave došla dama.
Ostade prosto nasanjkan.

Obično tako mudrujem u vlaku,
s mišlju o vječnom nepovratu.
Obično u kakvu večer mraku
kad peku neostavljeni otisci na vratu.

Zaborav nosi humusno tlo.
Ništa drugo, baš ništa iz ničego.

JEDAN OBIČAN DAN

Ponekad se pitam na glas:
Kuda me ovaj vetar nosi?
Da li i umrli šapuću u noći?
Da li prvi sunčevi zraci
donose sa sobom prokletstvo proročice?

Na stubovima večnosti zviždi vetar snova
i budim se u svetlosti zaborava,
tražim kraljicu vatre
hvatajući se za zvezde na nebu.
Kao da tražim zemlju
pokrivenu belim oblacima,
za jednu večnost
koje ima, i nema.

Vraćam se u noći,
mesečina se plavi,
osećam anđele
i hladnoću blizine tvoje.
Moja osveta u smrt utkana
je osveta koju ne možeš zaboraviti,
ni oprostiti.
Moja volja će doći zaslepljena,
prokleta, a neoproštena.
Umire se oduvek, umreću i ja
i sve će posle biti
kao jedan, jedan običan dan.

MISLI SU MI

Ponekad naiđu noći
kad san na oči ne dolazi,
uzmem olovku u ruku
da napišem samo par reči.

Šta me na sve to tera,
pitam se ponekad.
Priznajem vam, odgovora nemam,
a da znate voleo bih imati.

Misli su mi neke čudne
koje glavom lutaju
i kao da je u meni nešto
što ne bi trebalo da je.

Čekajući na neko novo jutro,
zaspim od umora
i budim se, opet,
kao da nije bilo ništa.

NE PITAJ ME

Ne pitaj me, pesniče, gde ću sada,
jer stojim sam ovde na raskrsnici svega:
na raskrsnici dobroga i zla.

Korak po korak prelazim
preko reke mojih snova,
sam, polako, lebdeći.
Prelazim na drugu stranu
i u snu ljubim drugu,
a mislim na tebe.

Kao da sam u nevolji svojoj
u sebi rastrgao sve nevidljive lance,
kojima sam bio vezan.

Ne pitaj me, slobodan sam,
a ne znam šta sada da radim,
ne znam kuda bih, a i ne znam zašto bih.

SPOZNAJMO SE!

Spoznajmo prijatelji se med seboj,
življenje nam bo lepše takoj.

Odprimo svoja srca,
življenje gre naprej.

Če te kaj teži,
prijatelju povej.

On ti bo prisluhnil in roko podal.

Prijatelj bo ves srečen,
da tebe je spoznal.

ŠALICA IN KAVA

Šalica je bela,
ročica je plava,
iz nje se dnevno pije
mala, črna kava.

Na šalici je morje,
po njej ladja plove,
iz te lepe slike
dobiš snovi sanjske.

Morje je plavo,
ladja je bela,
v njej se vsak dan vozi
Ančica vesela.

HVALNICA STVARNIKU

Na žitnem polju angel stoji,
v rokah skledo z žitom drži.
Golobe hrani, ki ga obletavajo,
da se žitnega zrnja nasitijo.

Angel v nebo gleda in Stvarnika hvali,
da na zemljo to bogastvo je dal,
da lakote ne bo nihče trpel,
zato je vso zemljo obogatel.

Žitno polje veter maje,
sonce greje, žito zori.
Stvarnik zemljo je požegnal
in na zemlji vse ljudi.

IZREK

Hranim vse moje misli,
ki trkajo mi na srce.
Od Stvarnika mi je dano,
da je v mojem življenju
vse zapisano.

PRVENEC V 80. LETU

Končala sem moje pesmi ljubeče,
prižgala luč sem od velike sreče.
Božja sila pokonci me je držala,
ko vse pesmi skupaj sem zbrala.

Potem se knjiga je rodila,
za visoki jubilej sem jo dobila.
Vsa srečna in vesela,
da knjiga je bralcem
v roke prispela.

Za to moč Najvišjemu hvala!

PO MOLKU

Zdaj več ne verjamem
Niti kamnitemu stolpu Tvojemu!

Od tu in preko morja
Se naše kraljestvo ruši

Zamolčano mi vrni da ga
grmovje in trava prekrijeta

Mogoče nam zacvetijo
besede ki se jim verjame

VRH RAMENA

Proč od mene v daljo zreta
Slep Apolon kruta Afrodita
Med stihi brodim pesnikov
Iščem na srcu roko Tvojo …

Polagoma pred teboj brezimni
na obe koleni se priklonim
Pred dnevi se priklanjam
trudno besedo oblikujem pravo

Kamen jalovine Sizifa objemam
vrh desnice Te Desetnica srečujem
tam me tvoj bronasti nasmeh obsije
Izpod krajcev iz ila Davidov spomin.

PRITAJENI OGENJ

Biti morajo nekje izviri, ki nam besede znova pozlate
Skrivnostni ogenj, ki prižiga in ugaša v naši biti
Kamen pa oltar molka na katerem se igrajo
Rdeče nevihte in otroci rasti, ki se ne bodo rodili
Na tem prestolu genija ki ne razpravlja niti odgovora ne daje
Vstaja nadčlovek kajti zavest mu rjoveti ne jenja
A ti ledeni izviri so naše krvi svetinje pravijo
Le hrabrosti nimamo v vsem se kot v ogledalu pogledati
Primeri se nam včasih da zle misli izrečemo
Gluh zvon potem je naše ime in prstni odtisi na njem
Kogar hoče greje to pritajeni ogenj v nas (in vas)
Mrtve ali otroke nerojene v maternicah (ali kamen)
A besneče nevihte močno navalijo in vztrajajo
Dokler se šakali sovraštva v nas bliskovito grizejo
Srdito porivajo en drugega kot valove v orkanu
Čas obiska se izteče in zginemo kot sled na pesku
Čudežna igra ali je kje njen konec
Ljudje se bodo nekega dne obesili v svoj stil.

Pesmi Azema Škrelja je iz srbščine prevedla Mira Uršič in jih je na srečanju prebrala v spomin na tega imenitnega albanskega pesnika.

Jutro, zapredeno v koprene, se je trgalo iz objema noči. Kot tekač, ki hiti do cilja, je skozi mrzel januarski ponedeljek proti Ljubljani brzel vlak. Novoletni prazniki so pravkar minili in maloštevilni potniki so mi omogočili razkošje lastnega kupeja. Svoje ude sem udobno zleknila po sedišču nasproti in opazovala nedotaknjen snežni pejsaž, oblit z rdečino komaj rojenega dneva. Razkošna stvaritev me je polnila z energijo. Vlak je ena najboljših stvari, ki si jih je izmislil človek.

rožnato jutro/ drdranje vlaka -/ padem v sanje

Iz kaosa vrvečih misli so se iztrgali haiku verzi. To me je zdramilo in v trivrstičnice sem poskušala ujeti vilinsko lepoto, v kateri so še dremale sanje.

jutranja megla/ spleza na hrib –/ hiše zažarijo

Na prste sem preštevala zloge, da bi dobila kombinacijo 5 – 7 - 5, ideal starodavnih haiku mojstrov. Japonščina je drugačen jezik. Dobila sem samo približke.

Na robovih streh/ ledene sveče/ v srcu plamen

Pobrskala sem po torbi za pisalom in beležko. Čeprav mi ni povsem uspelo, sem bila zadovoljna. Potujoča meditacija je ponovno obrodila sadove. To je razlog, zakaj potujem z vlakom, če je le možno.

Dobre volje sem pospravila pisalni pribor nazaj v torbo. Bližali smo se Zidanemu mostu. Prestopna postaja. Počakati bomo morali kakšnih dvajset minut na zvezo za Ljubljano. Precej nizke temperature so grizle v kožo in me pregnale v čakalnico na drugi strani perona. Tam bom na toplem.

Na moje korake se je pri vhodu izlila ploha razburjenih besed:

"Kaj ne vidite, da so tla pravkar pomita! Ne morete kar takole vstopiti z umazanimi čevlji. Zamazali ste sveže umita tla!"

Sredi čakalnice je stal možakar in jezno zrl vame. Opazila sem, da razen naju ni bilo nikogar drugega v prostoru. Tudi tla so bila res čista.

– Človek je verjetno zadolžen za pomivanje tal in malo preveč resno jemlje svoje delo, sem pomislila.

Ker ni nehal z nerganjem, sem se pobrala ven in še enkrat s pogledom preletela prostor. Na stranski klopi sem opazila pogrnjene deke, napravljene kot ležišče.

Nisem mogla prav dobro dojeti situacije, zato sem stopila nekaj korakov stran. Izbruh se mi je zdel pretiran in tudi moji čevlji niso bili ravno zamazani. Možakar je s papirjem brisal moje stopinje. Nejeverno sem ga opazovala.

Nato je pri vhodu v čakalnico zavzeto pobiral smeti, čeprav jih ni bilo nikjer videti. Med opravilom je ves čas razpredal, kako ljudje ne znamo paziti na čistočo. Pozornost mi je pritegnila njegova obleka. Precej urejen je bil videti. V hlačah temno rjave barve in svetli srajci, preko katere je oblekel pleten brezrokavnik v bež odtenku s trikotnim izrezom, je bil bolj primeren za obisk pri zdravniku ali za k maši. Vsekakor to ni bila oprema čistilca prostorov.

Še enkrat sem pogledala skozi okno v notranjost čakalnice. Moški je pravkar pospravljal vrečke, v katerih je verjetno imel hrano. Prestavljal jih z leve na desno in še enkrat nazaj.

– Kot skrbna gospodinja, sem pomislila.

V hipu me je spreletelo:

– To je vendar njegovo stanovanje, to je njegov dom! Osupla sem obstala in z odprtimi usti presunjeno zrla v človeka, ki si je z vsemi močmi prizadeval dajati videz urejenosti, to je bila bitka za človeško dostojanstvo. Zmedeni občutki sočutja in spoštovanja so me ovili v svoj primež in me trpko gledali. Nebo se je zrušilo. Na tleh so obležale razbitine življenja.

Med potjo do Ljubljane se je poetika jutranje idile razblinila kot megla, ki jo je ožgalo sonce. Njen prostor je zasedlo vznemirjenje, ki je porajalo premnoga vprašanja. Koliko časa že zaseda prostor? Dolgo ne bo mogel ostati. Življenje ga je pustilo na cedilu in zdaj je kot brodolomec ždel v čakalnici, edinem zatočišču, kamor ga je naplavilo neurje usode. Tudi drugi so morali opaziti njegovo stisko, saj se nihče ni niti približal vhodnim vratom čakalnice. V nekem tihem dogovoru so se vsi, tudi osebje železniške postaje, izogibali prepovedanemu območju.

Celodnevni opravki v glavnem mestu so mi preusmerili misli.

Ob večernem povratku je imel vlak v Zidanem mostu le kratek postanek. Nismo izstopili. Spomin na jutranji dogodek se je znova predramil. Stopila sem k oknu, da bi preverila, če je možakar še v čakalnici. Bil je.

V napeti drži je vzravnano sedel na klopi in kot kerub pred vhodom v svetišče budno pazil na vhodna vrata. Svoj novi dom mu je uspelo obvarovati pred vsiljivci, četudi je moral kdaj zapustiti prostor.

Sprevodnikov žvižg je naznanil odhod vlaka, ki je drdraje izginil v noč.

Na strehe hiš je sedla tema in pestovala razbite sanje do novega jutra.

ZVON

Kisel zrak najeda bron.
Volk zelen, strupen,
ukrade zlati sij očem.

Saj ni zlat.
Je bron, le bron.

V zvoniku poje stari zvon.
Brez leska je in ves zelen,
ima pa vedno še svoj ton.

TRUD

V brezvetrju jadro,
v daljavi obala.
Na čolnu vesla,
boleče dlani.
Veslamo, veslamo,
dlan peče, skeli …
Obali smo bliže.

Je v upanju veter,
ki daje moči.

OLJKA

Pod oljko sem sedel.
Je vetru šepetala.
Vojakov horda tod je šla,
jemala je in klala.

Ob zori že so Kraševke
ob deblu mi slonele.
So odložile jerbase,
jim pot je lil čez čelo.

Pod mojo krošnjo matere
v obupu so jokale,
ker tuj otrok bo prsi pil.
Še sebe so prodale.

Tu sta objela se v slovo,
po kruh jim v svet je šel.
Preklela je v zatišju vej
ta dan, ki ga je vzel.

Grenkoba, kri, znoj, solze,
so mojo prst pojili.
Zato je trpek sadež moj.
Naj olje bo zdravilo.

ZIMA

Na beli njivi
kavke krakajo.
Mar jastreba
ali odjugo čakajo?

Nič zrnja ni.

Ob domačiji
gnilih buč in jabolk ni.
In ni smeti.
Ledene rože v oknih so …
Odprte duri …

Le kavke krakajo.

ODMEV

V mestu,
kot v panju življenje buči.
Časa več ni.
Tu kruh je, med, mleko …
Mene duši.

Pojdem
med gore,
da slišim
odmev.
V kotline,
v tesne doline.
Pojdem
na barja,
gmajne
v vrtače
in jame,
da me samota
objame.

Vriskam.
Kričim.

Prisluhnem.

Odmev.

Ne iz tebe, ne v meni,
nekje vmes med nama,
kakor med vrsticami,
v medprostorjih črk,
vzletavajo nove misli.

Med nevidnimi srečanji
na novo se spočenjajo,
v svežih jutrih izbrane,
v poldnevih nama dozore
misli nedoumljivih svèti.

Iz naših cvetnih gajev,
s tvoje večno zelene lipe,
skozi jasno king’s blue,
nad srebrninami mesta
lepote živih sanj lebdé.

Ne iz tebe, ne v meni,
temveč nekje med nama,
med torami, povedanega,
med ozkimi precepi želja
nama vznikajo pomladi.

PESNICI SONJI

Usahnil je čarobni grad.
Ni več nasmeha
ne solz ne plamena.
Okna brez rož,
samo pozabljene vrtnice
na gredi.
Srebrna smreka se košati.
Ogenj je spomin
na neizpeto ljubezen.
Čarobni grad
brez strehe, oken, vrat.
Duh še tava naokrog,
siplje nežne ciklame
na obledele pesmi.
Mesečina –
bleda senca tihih sanj.

POSLEDNJA TOČAJKA

Osem križev,
še vitka, mladostna.
Posluša radostno pesem
Drave.
Na bregovih njive pšenice,
naloženi vozovi.
Naokrog perjac
in vino,
polni sodi,
nalite čaše.
Stara oštarija.
Marjeta
pomni prešerne zdravice.
Nešplje še
razsipajo plodove.
Njene ciganske oči,
uhani,
knežja drža.
Ogrlica za ogrlico,
davna pesem
za pesmijo.
Poslednja točajka.

STARKA

Starka stopa počasi.
Svetloba jo varuje.
Zrcali se ji v dlaneh,
na licih, v očeh.
Je mladost
in modrost
in sprava z davnino.
Njena pot je pot miru.
Seje zrna blagosti.
Zrna sonca.
Se klanja dihu zemlje.
Spaja dušo v enost.

BELA PTICA

Priplavala je
bela ptica.
Krožila je in krožila
nad mojo streho.
Oddajala je poseben sij.
Sedli sva za mojo mizo
in jedli iz enega krožnika.
Smejali sva se, plesali
in počeli bogsigavedi kaj vse.
Vzela sem godalo.
Z mano je zapela
pesem o mladosti.

MLADIČI

Mladiči, čeprav odrasli,
se vračajo.
Otroci poznega poletja.
Posedajo na zelenih vejah,
ki so ožarjene od sončnih
žarkov, mesečevih poljubov,
in zobljejo rdeče jagode
kot plodove največjih ljubezni.
Čebljajo, čebljajo, da pojdejo
za soncem, samo za soncem.

NEVESTA

Ven se peljiva.
Daleč ven iz mesta.
Skrijva se ljudem.
Boš moja razcvetela roža.
Ob kavi, ob moštu
pijeva čarobni napoj.
Hormoni, endorfini
nama igrajo preludij.
Nič se ne boj.
Med boki, korintskimi stebri
boš moja kraljica.

OBISK

Bil je mrak,
veter je stresal
orehe.
Kdo je on, ki po
vročem asfaltu
si brusi pete?
Kdo je ona,
ki čaka ga
v jutranjo zoro
molče?
Iznenada je stopi
čez prag,
ko je najmanj
pričakovala.
Bil je mrak
in vse bi dala,
da bi bilo
in je bilo.
Si res ti, je dejala.
Kako v očeh ti blesti.
Mokro imaš pokrivalo,
si me dolgo iskal,
je deževalo?
Pridi, v moji zibki je toplo.
Stisni me v objem.
To ni pesem,
ljubezen je to.

BOROVČEK

Našla sem te.
Poteptanega v blatu.
Sklonila sem se k tebi
in skoraj zastal mi je dih.
Napojila sem te
s sokom življenja.
Ozelenel si,
vdano tih.

LJUBEZEN

Spustila se je
skozi okno.
Zavzela svoje
mesto na mizi.
V kuhinji.
Bila je povsod navzoča.
Samo otroške oči
so jo videle, belo.
Ptico iz sanj s srebrnimi
perutni
in z otroškim smehom.

ROKE

Golobice bele.
Drhtijo od poželenja.
Prsti vitki bi objeli svet.
Prsti skrivenčeni
od bolečin
ustvarjajo.
Gibanje.
Tople, mehke dlani
ljubkujejo,
se sramežljivo zaprejo v školjko.
Ustvarjajo srh, mirujejo.
Dotik …
Brbončice, ptice ljubezni.
Brazde, gube, črte usode.
Te roke Golobice bele!
Želje.
Izvabljajo angelske melodije.
Poželenje.
Posušijo solzo na licu.
Dlan na dlani.
Toplina.
Akvareli, modeli, akti
od boga poslani darovi večni.

ČUDEŽ

Bil si med
korintskimi stebri,
bil si vihar.
Čutiš, krila si razpel,
me v pajčolan vso odel.
Sem vate skrila svojo bol.
Boga prosila, naj ne odhajaš,
naj kot svetinja
v meni ostajaš.

SVETLOBA

V tujino odhajam.
Ne bom te pozabil.
Včasih mračno bo srce.
Sonce bo sijalo
v moj kelih zlati,
vsakokrat.
Ko luč iz zelenja mladosti.
Le joči! Še zadnjič
me objemi.
Radosti mi natoči.
Dolgost moje odsotnosti
sprejmi kot ljubezni znak.
Kot diamant naj moj korak
se prelije na puščavo,
na črni, trdi asfalt.

Za devetimi vodami, tam, kjer vzhaja sonce, se tu in tam dogajajo nenavadne reči. Verjetno je že tako – ko vzide sonce, se prebudi življenje.

Ob mlaki, čisto ob robu vasice, svoje dni preživlja mravlja. Je bolj neobičajna mravlja. Ima štiri pare nog in odeta je v živo pisan kožušček. In drobenclja.

»Nov dan,
nove dogodivščine,
nihče me ne zmoti,
svojim željam hitim naproti.«

Poplesuje, radostno vzklika in se veseli.

Sklene poiskati dom svojega znanca slinastega polža, ki že par dni spi pod listjem ob kamnu.

Prične deževati in mravlja razpre dežnik.

»Verjetno se je že prebudil in ga malo izbezam na plan,« pomisli.

Med tem razmišljanjem pripelje po cesti avto. Mravlja dvigne dežnik višje in avto jo premoči do kože.

»Grozno, grozno, kaj se dogaja,« godrnja in otresa svoje štiri pare nog in kožušček.«

Opazi jo metuljčica izpod brezove veje: »Lep dan, kajne, soseda? Jutri bo še lepši.«

Mravlja se nasmeji hudomušnemu pozdravu, kihne in stopi naprej, naravnost v mlako: »Fuj! Nekaj mi pravi, da za dežjem posije sonce, draga metuljčica.«

Dež ne poneha in pada in pada: »Namočim zemljo in operem naravo, da se bo lesketala v soncu.«

»Res je,« se smehlja metuljčica izpod listov: »Le osveži naravo, da bo spet lepa kot v jutranji rosi in bom lahko obiskovala cvetove.«

Mravlja, vsa premočena do kože, pricaplja k polžu.

»Dober dan, stari prijatelj. Dovolj ležanja. Posodi brisačo, da se obrišem in sušilec, da posušim tipalke.«

»Aaaaaa. Kaj pa ti navsezgodaj?« se leno preteguje polž.

»Nič ni zgodaj, sonce je visoko na nebu in čas je, da se prebudiš,« ga bodri mravlja.

»Pogrejem ti kakav in pripravim zelenjavno solato.«

»Dobro, dobro. Tačas se odplazim umit v kopalnico.«

Mravlja pripravi kosilo in ga postavi na mizo. Priplazi se polž z zavihanimi brki in po kosilu skleneta, da se bosta poročila.

PRIJATELJI SO KOT ZVEZDE

Prijatelji so kot zvezde
ne vidiš jih zmeraj,
a so vedno nekje tam med nami.

POT

korak za korakom
stopinja za stopinjo
vdih za vdihom
pot
tiha mirna
brez tebe
brez tvoje besede
nasmeha
pogleda
samo pot
strma vijugasta
ponekod tlakovana
vendar samo pot
samo pol
sem ti rekel
samo pol doze
in zdaj sem sam
in je moja pot
strma
tiha
vijugasta

MATI

v kotu zatohle sobe
sediš sama s temnimi podočnjaki
s kalnimi očmi izpranimi od joka
s tresočo roko in zgubano kožo

osramočena skrita pred pogledi drugih
na tvojem krilu
oguljen album
z že stokrat pregledanimi
fotografijami
listaš počasi
sliko za sliko

na njih otrok
lep najlepši v tvojem naročju
s tistim pajackom ki ga je dobil
ob porodu od pokojnega moža
lep preklet spomin

prvi koraki zobki besede
vse je v teh slikah
ponosna mati
na morju planinah na pikniku
1., 2., 3., 4., 5.
vsi rojstni dnevi
valeta matura vse je
v teh starih slikah

in potem zadnja stran albuma
tam ni slike
samo izrezek iz časopisa
izrezan ne prilepljen
z že neštetokrat
prekletim naslovom

Morilcu žene in svojih dveh sinov
30 let zapora

JAZ BOM

JAZ bom spremenil svet

JAZ bom uničil tajkune
vladne podkupljivce
skorumpirane managerje

JAZ bom šel na ulico
naredil prevrat v tej državi

JAZ bom na barikadah
v prvi bojni liniji

JAZ bom prevzel tovarne
vam dal delo in plače

JAZ ne bom kot oni
kar bom obljubil bom storil
pa čeprav v svojo škodo

JAZ BOM ...

tiho kakor do sedaj

BREZČASNI

globoko rine
ta mali črviček
v moji težki glavi

brezčasni

hoče ustvariti
neponovljivo
dih jemajoče

brezčasni

črke polaga
briše piše
da bi ga razumeli

brezčasni

nekje globoko
v njegovi mali glavi
ve da nikoli ne bo postal

brezčasni

Ljubljana, 4. julij 2011

PREVAJALNICA JSKD

Izola, 29. september–2. oktober 2011

Prevajalnica JSKD, ki ima za sabo še skoraj dve desetletji uspešnega dela, je namenjena mladim prevajalcem, dijakom, študentom tujih jezikov in drugim, ki jih zanima literarno prevajanje. Pogoj za udeležbo je dobro poznavanje tujega jezika in materinščine. V delavnicah udeleženci ob pomoči uveljavljenih prevajalcev individualno in skupinsko prevajajo besedila iz sodobnih tujih literatur. Letos lahko izbirajo med šestimi jeziki: nemščino, portugalščino, angleščino, španščino, francoščino in slovaščino.

ŠPANSKA DELAVNICA

Na letošnji španski delavnici bomo prevajali zelo v španskem slogu: »algo para picar«. Okušali bomo drobne slastne »tapas« – mikrozgodbe, ki jih je ustvaril sodobni pripovednik José María Merino (1941). Pisatelj, ki bo letos oktobra obiskal Slovenijo, je objavil vrsto romanov, pesniških zbirk, potopisov, zgodb za otroke, najbolj pa se je izmojstril prav v pisanju kratke in še krajše proze. V slednji tenkočutno razgrinja svojski pogled na vsakdanje situacije, s katerim spodbuja poglobljeno razmišljanje o današnjem svetu in odpira vrata brezmejni domišljiji.

Vodi: dr. Maja Šabec, docentka za špansko in hispanoameriško književnost na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani. Osrednje področje njenega raziskovanja sta španska srednjeveška in renesančna književnost ter sodobna dramatika. Prevaja humanistična in književna besedila iz španščine in francoščine.

PORTUGALSKA DELAVNICA

Na portugalski delavnici se bomo dotaknili dveh jezikovnih realnosti portugalskega jezika: brazilske portugalščine in evropske različice portugalskega jezika. Iz brazilske portugalščine bomo prevajali prozo vzhajajočih brazilskih literarnih »zvezd«. Eden izmed njih je zagotovo Milton Hatoum, ki je z romanoma Dois Irmãos in A Cidade Ilhada požel izjemno pozornost bralcev in kritike na ameriškem in evropskem kontinentu. Iz evropske različice portugalskega jezika pa bomo prevajali kratke zgodbe najpomembnejših predstavnikov portugalske proze 20. stoletja (A. Bessa Luis, Torga, Saramago, L. Jorge).

Vodita:

Blažka Müller Pograjc, lektorica za portugalski jezik na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani. Osrednje področje njenega raziskovanja je portugalski jezik v primerjavi s španskim jezikom. Prevaja književna dela iz španskega in portugalskega jezika.

Mojca Medvedšek, lektorica za portugalski jezik na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani. Osrednje področje njenega raziskovanja je portugalska književnost in dramatika dvajsetega stoletja. Je članica uredništva revije Literatura, za katero pripravlja tematske bloke in piše recenzije literarnih del. Prevaja zlasti literarna, sociološka in filozofska besedila iz francoskega in portugalskega jezika.

FRANCOSKA DELAVNICA

Na francoski delavnici bomo letos prevajali odlomke iz knjige Trgovinica za samomore sodobnega francoskega pisatelja Jeana Teuléja. »Ste zavozili svoje življenje? Z nami se boste uspešno zapeljati v smrt!« je slogan družine Tuvache, ki se že deset generacij ukvarja s prodajo pripomočkov za samomorilce. Dokler se nekega pomilovanja vrednega dne v mrakobno, žalobno in zlovoljno vzdušje njihove trgovinice ne prikrade zahrbtni sovražnik: veselje do življenja ...

Duhovita zgodba, polna bodic in črnega humorja, nas predvsem opozarja na samoumevnosti in predsodke, v katere smo ujeti in nas ovirajo pri sprejemanju sveta in v odnosih z drugimi in nam pokaže, kako malo je treba – bi bilo treba – da bi bil svet bolj prijazen in nasmejan.

Jean Teulé (1953) se je na začetku ukvarjal s televizijo in filmom, in sicer kot igralec in pisec scenarijev. Izdal je več stripov, njegov prvi roman, Mavrica za Rimbauda, pa je izšel leta 1991 in pomeni začetek uspešne in odmevne pisateljske poti. Trgovinica za samomore (Le Magasin des Suicides) je Teuléjev deseti roman in je izšel leta 2007.

Vodi: Nadja Dobnik, lektorica za francoski jezik na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer poučuje prevajanje iz francoščine v slovenščino. Ukvarja se z didaktiko prevajanja, prevaja predvsem sodobne avtorje iz francoščine in italijanščine, zlasti pa sodobno francosko poezijo.

NEMŠKA DELAVNICA

V ospredju letošnje literarne prevajalnice za nemščino bo ena najbolj priljubljenih literarnih zvrsti: kriminalna zgodba, ki prav v zadnjem času z izvrstnimi pisatelji dokazuje, da lahko tudi ta nekdaj zgolj trivialna zvrst izpolnjuje najzahtevnejše slogovne, vsebinske in estetske kriterije. Tako imenovano »novo nemško kriminalko« poleg vseh klasičnih elementov odlikujejo družbenokritični pogled, psihološka pronicljivost in jezikovna inovativnost. Pri prevajanju kratkih kriminalnih zgodb Günterja Kunerta, Wolfdietricha Schnurreja in drugih se bomo spoprijemali z zanimivimi prevajalskimi strategijami, od prevajanja dialoga in pogovornega jezika do različnih jezikovnih registrov in ustvarjanja dramske napetosti.

Vodi: mag. Irena Samide, asistentka za novejšo nemško književnost na Oddelku za germanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer med drugim poučuje prevajanje iz nemščine. Že vrsto let je mentorica nemške prevajalnice, prevaja sodobno prozo, mladinsko književnost, strokovno literaturo ter igrane in dokumentarne filme.

ANGLEŠKA DELAVNICA

Letošnja delavnica bo nekaj posebnega. Prevajali bomo namreč pesmi singapurskega pesnika Alvina Panga (1972), ker se nam je ponudila priložnost, da objavimo celo knjižico njegovih pesmi v slovenščini. Pogoj za to je, seveda, da bodo prevodi dovolj dobri in da bodo sodelujoči pripravljeni v delo vložiti še nekaj dodatnega truda in časa po prevajalnici.

Alvin Pang je ugleden singapurski pesnik srednje generacije, ki je z odliko diplomiral iz angleškega jezika na Univerzi York, študij pa je nadaljeval na morda še bolj znani ameriški Univerzi Iowa, kjer je bil vključen v mednarodni pisateljski program (2002). Doslej je objavil dve pesniški zbirki, Testing the Silence (1997) in City of Rain (2003), leta 2005 pa ga je singapurski nacionalni umetniški svet imenoval za mladega umetnika leta na področju literature. Kot urednik je pripravil tudi pet zanimivih tematskih antologij.

Udeleženci naj na prevajalnico prinesejo prevod (vsaj) ene izmed treh Pangovih pesmi, ki jih bodo dobili skupaj s prijavnico, da bomo takoj videli, kako nam kaže. V primeru, da bodo prevodi dobri in da bodo udeleženci pripravljeni s prevajanjem nadaljevati tudi kasneje, lahko pričakujemo, da bo knjižica Pangovih pesmi izšla pri JSKD naslednje leto, ko bo Slovenijo obiskal tudi sam avtor. Kdor se želi s Pangom podrobneje seznaniti, naj poskusi na tem internetnem naslovu:

http://en.wikipedia.org/wiki/Alvin_Pang.

Ker ne želimo odvrniti niti tistih, ki se prevajanja poezije morda bojijo, smo za prevajalnico pripravili še drugo možnost. Prevajali bomo tudi kratko zgodbo ameriškega pisatelja Toma Coraghessana Boyla (1948), avtorja dvanajstih objavljenih (in dveh neobjavljenih) romanov in več kot sto kratkih zgodb. Leta 1988 je dobil nagrado PEN/Faulkner za tretji roman World’s End.

Vodi: Jure Potokar, prevajalec in publicist. Prevaja predvsem iz angleščine, včasih tudi iz hrvaščine. Med drugim je prevajal Henryja Millerja, Josifa Brodskega, Leonarda Cohena, J. M. Coetzeeja, Gorea Vidala, Dona De Lilla, Jacka Kerouaca, J. G. Ballarda, Richarda Flanagana, Joža Horvata, Jonathana Franzena, Alana Hollinghursta, Melvina Burgessa, Salmana Rushdija in Orhana Pamuka. Publicistično se ukvarja predvsem z vrednotenjem sodobne popularne glasbe.

SLOVAŠKA DELAVNICA

Prevodno se bomo zbližali s proznimi miniaturami iz zbirke Miniromány (2009), ki združuje »miničrtice« ključnih sodobnih slovaških avtoric in avtorjev srednjega in najmlajšega rodu. Tako bomo v slovenski literarni sistem poskusili vsaditi to svežo zvrst, ki močno zrcali duh sedanjega časa, njena izraznost pa se razteza od pikre satiričnosti, rahločutne poetičnosti, žlahtne anekdotičnosti do zagonetne fragmentarnosti, s čimer se kaže kot mikaven in obvladljiv izziv pri prevajalskem spopadanju z zelo različnimi pisavami.

Vodi: Andrej Pleterski, književni prevajalec za slovaščino, angleščino in francoščino; vodja različnih jezikovnih tečajev in priprav. Posveča se prevajanju slovenske in slovaške poezije, dvakrat nominiran za Lirikonov zlát (2010 in 2011) za vrhunske revijalne prevode poezije; prevaja romane, pravljice in radijske književne prispevke, pripravlja antologijo sodobne slovaške kratke proze.

NAČIN DELA

Udeleženci bodo večino besedil dobili že pred delavnicami, da jih bodo lahko (v grobem) prevedli doma. Na sami prevajalnici bodo skupaj z drugimi prevajalci in z mentorji iskali najboljše rešitve in pripravili »skupen« prevod.

Večerni dogodki: pogovori z uveljavljenimi prevajalci.

STROŠKI

Kotizacija za prevajalsko šolo znaša 55 evrov (DDV je vključen). Sklad bo po prejemu prijavnice poslal udeležencem predračun s položnico. Plačati jo je treba pred začetkom šole, potrdilo pa prinesti s seboj. Šolnino povrnemo le v primeru bolezni na podlagi zdravniškega spričevala.

Za bivanje in prehrano poskrbijo udeleženci sami.

Nekaj sob smo za udeležence rezervirali v Srednji gostinski in turistični šoli Izola (SGTŠ, Ulica prekomorskih brigad 7). Cena polpenziona v dvoposteljni sobi je 28 evrov na dan, polnega pa 33 evrov. Turistična taksa (1,01 evra na dan) v ceno ni vključena. Vse dodatne informacije za bivanje dobite po tel. 041 639 216 ali 05 662 17 40.

PRIJAVE

Prijavite se lahko do 10. septembra 2011 na naslov: JSKD, Štefanova 5, 1000 Ljubljana (za prevajalnico JSKD) ali po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si, kjer lahko dobite tudi podrobnejše informacije o programu prevajalske šole (tel. 01 2410500, 2410 516).

Delavnice za posamezni jezik ne bomo izvedli, če bo prijavljenih manj kot šest udeležencev.

Razpis je objavljen tudi na spletnih straneh: www.revijamentor.si in www.jskd.si (literatura).

Gostiteljica:
Zvonka Radojevič
koordinatorka OI JSKD Izola

Vodja prevajalske šole:
Dragica Breskvar, prof.
sam. svetovalka JSKD za literaturo
in urednica revije Mentor

Prijavnica DOC PDF

Ljubljana, 6. julij 2011

LITERARNA ŠOLA JSKD 2011

Rogaška Slatina, Dijaški dom, 26.–28. avgust 2011

Literarna šola JSKD, tradicionalna izobraževalna oblika, ki jo pripravljamo že več kot tri desetletja, je namenjena širokemu krogu ljubiteljev literature – tistim, ki se z njo ukvarjajo poklicno (učitelji – mentorji šolskih glasil, literarnih krožkov, bralnih značk; šolski in splošni knjižničarji in bibliotekarji), in literarnim ustvarjalcem vseh generacij.

PROGRAM

Letošnjo šolo smo posvetili naslednjim temam: avtorski interpretaciji umetniških besedil (zakaj in kako predstavljati (svojo) literaturo, da bosta obe umetnosti v užitek vsem; predavanje in delavnice bo vodila Vida Mokrin Pauer), še vedno (pre)malo znanima slovenskima pisateljicama Ljubi Prenner in Almi Karlin (prvo bo predstavil Andrej Makuc, drugo pa Marijan Pušavec) in najnovejši slovenski poeziji pesniške generacije, rojene po letu 1970 (David Bedrač). Ob tem bo potekala tudi literarna delavnica (vodila jo bo Cvetka Bevc), vsi udeleženci pa bodo imeli priložnost nastopiti tudi na literarnem maratonu revije Mentor na Dnevih poezije in vina na Ptuju (organiziran prevoz iz Rogaške Slatine). Literarni gost bo Goran Gluvić, ki mu je pred kratkim izšla nova knjiga refleksij o literarnem ustvarjanju z naslovom Z mojstrom na čaju (JSKD, zbirka Mentorjevi priročniki, Ljubljana, 2011).

STROŠKI

Šolnina znaša 40 evrov. Sklad bo po prejemu prijavnice poslal udeležencem predračun s položnico. Šolnino je treba poravnati pred začetkom seminarja. Prijavnica je nepreklicna, šolnino povrnemo le na podlagi zdravniškega spričevala.

BIVANJE IN PREHRANA

Sobe in prehrano smo rezervirali v Dijaškem domu Rogaška Slatina, kjer stane polni penzion 30 evrov na dan (bivanje in prehrana skupaj znašata 60 evrov – brez sobotnega kosila!).

PRIJAVE IN INFORMACIJE

Prijavnice sprejemamo do 18. avgusta 2011 na naslov: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD), Štefanova 5, 1000 Ljubljana (za literarno šolo). Spletne strani: www.revijamentor.si, www.jskd.si (literatura), e-pošta dragica.breskvar@jskd.si, tel. 01 2410 500 (Franci Cotman) ali 01 2410 516 (Dragica Breskvar).

Vodja seminarja
Dragica Breskvar, prof., samostojna svetovalka JSKD za literarno dejavnost in urednica revije Mentor

Gostiteljica
Leonida Došler, koordinatorka OI JSKD Rogaška Slatina

PREDAVATELJI IN MENTORJI

VIDA MOKRIN PAUER, pesnica in pisateljica za odrasle in otroke; izdala šestnajst knjig in nekaj zgoščenk; nominirana za Jenkovo in Veronikino nagrado; univ. diplomi iz primerjalne književnosti in bibliotekarstva. Vodi literarne delavnice za odrasle in otroke.

CVETKA BEVC, literarna ustvarjalka in glasbenica; na Filozofski fakulteti v Ljubljani končala študij muzikologije in primerjalne književnosti; piše poezijo, prozo in dramska besedila pa tudi učbenike za glasbeno vzgojo.

ANDREJ MAKUC, pisatelj, urednik, esejist, profesor slovenskega jezika in književnosti na slovenjegraški gimnaziji, piše prozo in dramska besedila; izdal več knjig: Oči (finalist za nagrado večernica), Norci, Šolniški kruh, Antigonce ali Klijini oključki …

MARIJAN PUŠAVEC, komparativist in slovenist, pisatelj, avtor knjig Zbiralec nasmehov ter Niklas in Petra Bermudtzky, bibliotekar, zaposlen v Osrednji knjižnici Celje, urednik za literaturo pri reviji Mentor, avtor zasnove spletnega portala o Almi M. Karlin.

DAVID BEDRAČ, profesor slovenščine, član uredniškega odbora revije Mentor, kritik in esejist, avtor pesniških zbirk Neskončnost, Poezija pomolov, Pesmi iz šipe, . Izdal je tudi zbirko otroških pesmi, slikanico Pesniška hiša, in priročnik o pesnjenju z naslovom Brez uteži.

GORAN GLUVIĆ, pisatelj, pesnik dramatik (izdal štiri zbirke poezij, osemnajst knjig proze, veliko dram in radijskih iger – skoraj trideset izvedb); leta 2005 mu je JSKD izdal prvo knjigo refleksij o umetniškem ustvarjanju Mala šo(a)la kreativnega pisanja, leta 2011 pa še drugo knjigo Z mojstrom na čaju.

LITERARNA ŠOLA 2011

Rogaška Slatina, Dijaški dom, 26.–28. avgust

PETEK, 26. AVGUST

Dijaški dom Rogaška Slatina
14.00–17.00
Predavanje in delavnica:
Vida Mokrin Pauer: Zakaj in kako predstavljati (svojo) literaturo, da bosta obe umetnosti v užitek vsem
17.30–19.00
Predavanje:
Marijan Pušavec: Alma Karlin med domom in svetom
20.30
Pogovor z avtorji:
Goran Gluvić - Vida Mokrin Pauer - Cvetka Bevc

SOBOTA, 27. AVGUST

Dijaški dom Rogaška Slatina
9.30–11.00
Predavanje:
Andrej Makuc: NLP (P) – Neznana Ljuba Puba Prenner
Ptuj (Vrazov trg)
13.00–15.00
Prosti trg: odprto branje
Literarni maraton revije Mentor na Dnevih poezije in vina
Stara steklarska Ptuj
16.00–17.30
Predavanje:
David Bedrač: (Skoraj) vse te besede so bile že videne
(Slovensko pesništvo generacije, rojene po letu 1970)
Dijaški dom Rogaška Slatina
19.30–22.00
Interpretacijska delavnica (nadaljevanje)
Literarna delavnica: vodi Cvetka Bevc

NEDELJA, 28. AVGUST

Dijaški dom Rogaška Slatina
10.00–13.00
Interpretacijska delavnica (nadaljevanje)
Literarna delavnica (nadaljevanje)
14.30–16.30
Priprava na nastop in interpretacije udeležencev

Prijavnica DOC PDF

Ljubitelji dobre besede, vabljeni

na literarni natečaj v počastitev Bevkovega dneva

KUD Cerkno razpisuje literarni natečaj v počastitev Franceta Bevka. Literarni natečaj se bo sklenil na Bevkovem dnevu, ki se bo zgodil v tretjem koncu tedna v letošnjem septembru. Točen datum in lokacija prireditve bosta javljena naknadno v vseh razpoložljivih javnih občilih.

Ker je bil France Bevk v resnici vrhunski kuhar na papirju, ki je mojstrsko mešal zgodbe in v vse svoje recepte dodajal ravno prav vejic, pik in besede, vas sprašujemo, kaj je tisto, zaradi česar se vam pocedijo sline ob polnoči? Zaradi česa v temi iščete, če je v hladilniku še kdo doma in če ima še prižgano luč? Je tisto sladko, slano ali kislo? Se stopi, če preveč dolgo časa iščete žlico? Je stepena smetana na tistem kičasta, ali nujna, ker če ne okus ne bi bil natanko tisti?

Prosimo pišite nam, kaj je vaš najbolj sočni in sline cedilni Nočni prigrizek.

Mi že vemo! Naš najboljši, dietetični in nizkokalorični nočni prigrizek so vaše besede!

Pri kuhanju, pisanju in serviranju obvezno upoštevajte naslednje sestavine:

- vaše literarno kulinarične mojstrovine so lahko prozne ali poetične vsebine. Kot kuharji ste lahko osnovnošolci, ali pa odrasli, ki se po srcu počutite večno mlade.

- kuhate za nas vsejedce, ki imamo radi prozo na žaru in poezijo ob vodi in vinu, zato pri kuhanju besed pustite domišljiji prosto pot in nikar se ne »šparajte« pri začimbah.

- literarni prispevki naj ne presegajo dolžine 1000 besed

- prispevke sprejemamo po elektronski pošti do 3. septembra 2011 na naslov kudcerkno@hotmail.com ali pa z dobrim starim poštarjem v naš nabiralnik, ki sliši na ime KUD Cerkno, Bevkova 9, 5282 Cerkno

- vsak literarni prispevek naj bo opremljen s šifro, ki si jo poljubno izmislite sami

- v elektronsko sporočilo napišite svoje ime in priimek, naslov, telefonsko številko in šifro, da vas bomo lahko dešifrirali

Najboljši trije prispevki iz vsake kategorije, bodo prejeli nagrade, ki bodo podeljene na sklepni prireditvi. Prispevki bodo tudi objavljeni v prostoru, kjer so doma vse Bevkove knjige - v Bevkovi knjižnici, v Idrijskih novicah (v številkah po Bevkovem dnevu), na spletni strani KUD-a Cerkno ter na naši blogerski strani.

Prosimo, ošilite svinčnike in nabrusite papir, ker smo LAČNI vaših besed!

1. Revija Mladika razpisuje XL. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi.

2. Na razpolago so sledeče denarne nagrade:

PROZA

prva nagrada 500 €
druga nagrada 300 €
tretja nagrada 250 €

PESMI

prva nagrada 300 €
druga nagrada 150 €
tretja nagrada 100 €

3. Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov MLADIKA, Ulica Donizetti 3, 34133 TRST, do 1. decembra 2011. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani (oziroma 25.000 znakov), ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset). Tekste in šifre lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslov: redakcija@mladika.com

4. Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisateljica Vilma Purič, prevajalka prof. Diomira Fabjan Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Cenda ter odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.

5. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku – Prešernovem dnevu – na javni prireditvi in v medijih. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2012. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.

Rokopisov ne vračamo!

HKD Napredak Travnik razpisuje mednarodni natečaj za poezijo, ki jo navdihuje

- podoba Iva Andrića
- Andrićevo delo
- Travnik

Natečaj je odprt do 15. septembra 2011. Zaželeno je, da pošljete po eno pesem v enem od jezikov, ki je razumljiv žiriji (bosanski, srbski, hrvaški, slovenski in makedonski) oziroma s prevodom v te jezike.

Dela, ki jih podpišete s polnim imenom in priimkom (tako bo samo letos), pošljite na elektronski naslov hkdnapredak-tr@hotmail.com (s pripisano kategorijo).

Žirija:

prof. dr. Vanda Babić (Zadar)
dr. Nura Bazdulj-Hubijar (Travnik)
Anto Zirdum (Vitez)

Nagrade so denarne in so povezane z Ivom Andrićem, pet prvouvrščenih v vsaki kategoriji pa bo povabljenih v Travnik 8. in 9. oktobra 2011, da sodelujejo na simpoziju, ki ga organizira HKD Napredak Sarajevo skupaj s svojo podružnico v Travniku na temo Ivo Andrić – od mladostne lirike do Nobelove nagrade.

Zanje bomo pripravili podelitev nagrad in pesniški večer.

HKD Napredak Travnik

»POEZIJA, SO JO INSPIRIRALI LIK ANDRIČA, NJEGOVO DELO IN KRAJ TRAVNIK«

Izvleček iz pravilnika o podeljevanju nagrad

Člen 3.

O prejemniku nagrade odloča strokovna žirija, ki pri ocenjevanju upošteva umetniške in strokovne standarde. Člani žirije so dolžni sestaviti širšo listo (33 pesmi s po 11 v vsaki kategoriji, in to so pesmi, ki so objavljene v zborniku) in ožjo listo kandidatov za nagrado (po 5 kandidatov, ki se vabijo na praznično podelitev nagrade v Travnik 9. oktobra tekočega leta).

Žirijo sestavlja ustanovitelj nagrade.

Žiriranje poteka v treh krogih. Širši krog kandidatov, 11 naslovov, bo objavljen 29. septembra, ožji krog kandidata, pet nominiranih finalistov bo objavljen 4. oktobra tekočega leta. Ime zmagovalcev bo oznanjen na sami podelitvi nagrade, v samem izboru pa bodo na ustrezen način ob članih žirije sodelovali tudi avtorji, ki so nominirani za nagrado v določeni kategoriji.

Vsak član žirije bo avtorje točkoval s 5, 4, 3, 2, 1 točke, avtorji pa bodo točkovali svoje štiri protikandidate s 4, 3, 2 in 1 točko, seštevek pa bo dal končnega zmagovalca.

V primeru enakega števila točk bo imel prednost tisti, ki mu je predsednik žirije dal višjo oceno.

PROSTI TRG je odprto branje, ki ga Festival že tradicionalno pripravlja skupaj z revijo Mentor. Mikrofon bomo ponudili vsem, ki si želijo predstaviti svojo poezijo obiskovalcem in udeležencem festivala. Dobimo se v soboto, 27. 8. 2011, med 13.00 in 15.00 na Vrazovem trgu na Ptuju. Prijave bo do 27. 8. do 12.00 zbirala Staša Pavlović (info@poezijainvino.org). Postanite del edinstvene atmosfere!

PRAVILA IN POGOJI ZA SODELOVANJE

1.Odprto branje Prosti trg je namenjeno vsem, ki želijo svojo poezijo predstaviti javnosti.

2. Potekalo bo na zaključni dan festivala, v soboto, 27. 8. 2011, med 13.00 in 15.00 na Vrazovem trgu na Ptuju. Prijave bo do 27. 8. do 12.00 zbirala Staša Pavlović (info@poezijainvino.org).

3. Vsebina in forma poezije nista določeni, prav tako ne način interpetacije poezije.

4. Avtorji, ki se bodo udeležili odprtega branja, bodo imeli za interpretacijo pesmi na voljo največ 5 minut.

5. Pesnike, ki bodo brali na Prostem trgu, čaka po branju kozarec vina in plaketa, ki bo potrjevala udeležbo na festivalu Dnevi poezije in vina.

FREE MARKET is an open reading event prepared by the Festival and the Mentor literary magazine. The microphone will be offered to anybody wishing to share their poetry with the participants and visitors of the festival. See you on Saturday, 27 August 2011 between 1 PM and 3 PM on Vrazov trg in Ptuj. Applications will be collected by Staša Pavlović (info@poezijainvino.org) by 27 August by noon. Become a part of the unique atmosphere! More on www.poezijainvino.org.

Spoštovani!

Znova se začenja ciklus literarne delavnice za starejše avtorje in vas vabim k vpisu. Prvo srečanje bo v ponedeljek, 39. avgusta 2011, ob 14. uri v prostoru za literarna delavnico v Karanteni, Pobreška ulica 20 v Mariboru.

Delavnica je prostovoljna oblika dela in je brezplačna. Od vas pričakujemo sodelovanje tako, da se boste kolikor toliko redno udeleževali srečanj, sodelovali pri izvajanju njenega programa in prispevali svoja besedila za obravnavanje pri srečanjih, pri srečanjih povedali svoja mnenja o obravnavanih temah, včasih zapisovali dnevnik srečanj in obveščali druge udeležence delavnice o svoji dejavnosti na področju literature.

Srečanja so tedenska in trajajo praviloma dve šolski uri. Na njih bomo najprej obravnavali dogajanja od zadnje delavnice in napovedali dogajanje do naslednje delavnice. Sledil bo kratek teoretični uvod (s praktični primeri) iz teorije kreativnega pisanja ali tudi iz drugih literarno-teoretičnih in praktičnih besedil. V letu 2011-12 se bomo vrnili k poeziji. To pa ne pomeni, da udeleženci ne morejo brati na delavnici tudi drugih zvrsti (pesmi, dramatiko in esej).

Obravnavali bomo obstoječa literarna besedila priznanih ali nepriznanih avtorjev.

Vsakič bomo obravnavali tudi po en prispevek udeleženca delavnice po abecednem redu. Kdor ne bo izkoristil svojega termina, ki mu ga zagotavlja razpored, pride na vrsto takrat, ko se bo spisek iztekel, lahko pa tudi po dogovoru.

Tekst za delavnico naj praviloma ne obsega več kot 4 strani normalnega enkratnega presledka. Zaželeno je, da svoja besedila oddajate v računalniški obliki, lahko tudi na elektronski naslov drustvo@kud-mld.si. Branje je namenjeno analizi in k analizi spadajo tudi pripombe tako mentorja kot drugih udeležencev delavnice. Ni literarni nastop. Mentor ima tudi pravico, da med branjem komentira besedilo, ker gre pač za delavnico.

Ob koncu delavnice lahko vsakdo zastavi vprašanje, ki je neodvisno od teme tistega dne, mentor pa ima pravico, da odgovor odloži do naslednjega srečanja. Udeleženci lahko tudi preberejo kakšno svoje kratko besedilo.

O delavnici se vodi dnevnik in udeleženci se vpisujejo v listo prisotnosti.

Zunaj časa delavnice se udeleženci za mentorsko delo dogovarjajo z mentorjem posebej in to ni sestavni del literarne delavnice in tudi ne režima delavnice. Mentor ima za individualne pogovore govorilne ure vsak torek od 12. do 14. ure na Pobreški 20 (Karantena).

Udeleženci delavnice, ki so tudi člani društva, imajo možnost prejemati revijo Mentor za polovično naročnino ali pa se lahko enkrat udeležijo kakšnega izobraževanja, za katerega jim društvo prispeva kotizacijo. Mentor lahko presodi, če je udeležba na izobraževanju smiselna.

Udeleženci delavnice nastopajo vsaj dvakrat letno na skupinskih literarnih večerih. Prav tako prejemajo tudi vabila za prireditve društva in so vabljeni k aktivni udeležbi na njih, kar velja tudi za literarna srečanja, ki jih organizira Javni sklad RS za kulturne dejavnosti.

Kadar se delavnice ne morete udeležiti, lahko svojo odsotnost sporočite ali mentorju ali razredničarki.

Delavnica je odprta za vsakogar, ki ga to zanima, prav tako lahko udeleženci povabijo k sodelovanju vse tiste, ki jih poznajo in zanje vedo, da se ukvarjajo z literaturo. Predlagamo, da se novinci nekajkrat udeležijo srečanj in vidijo, če jim oblika dela ustreza. Ko se takšen avtor odloči, da bo sodeloval pri delavnici, izpolni prijavnico.

Redni člani izpolnijo prijavnico, ki vam jo pošiljamo s tem dopisom. Prosimo, da jo izpolnite in oddate na delavnici ali mentorju ali razredniku.

Udeleženci delavnice pišejo zapisnik o poteku dela v delavnici.

Ob koncu ciklusa delavnice prejmejo vsi, ki so se je udeležili vsaj 50-odstotno, tudi priznanja.

Delavnico izvajamo kot skupni program Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Zveze kulturnih društev Maribor in kulturnega društva Mariborska literarna družba.

Ob začetku delavnice skupina izvoli tudi razredničarja, katerega naloga je, da skrbi za razpored branj, ima po potrebi stik s člani delavnice in opravlja

Upam, da se v ponedeljek, 29. avgusta 2011 znova srečamo!

Kontakti:
Telefon: 02-23-42-111, 031-267-264
e-mail: drustvo@kud-mld.si

Marjan Pungartnik, mentor in vodja delavnice

Maribor, 22. avgust 2011