Ni mesta, ki ne sanja. O izgubljenih jezerih, ki se lomijo. O lučeh, kjer je luč zlomljena s spominom. O zimah, shranjenih v vrtovih.

Vihar, ki je zajel mesto z napetostjo pomladi. Moker veter s poročno glasbo in vse, kar poje v barvi kamna in kosti. Kot paž ljubezni. Ogenj z istega modrega neba opoldne. Spomin vode.

Je že jutro?
Kdo pere odeje?
Oblečem novo obleko?
Na kateri strani mosta naj čakam? Nič.

Svet kot običajen. To je prvo jutro. Četudi drevesa obdržijo barve čez zimo, vse zeleno je drugačno to pomlad. Budna opazujem pomladno noč, ki beži. A ne ostane. Megla v svetilki praproti. Zelena krila zvita pred hladom. Dišeči ogenj rdečega in modrega. Mrmram blues, staro pesem o kitajskih nočeh. O dhawu, ki me pelje v daljavo. Rumena noč, ki se razliva. Razpoka v oblakih. Le kakšen je bil moj obraz, predno sem bila rojena? Bela maska in črni zobje. Na dnu ribnika.

Hodim po ozki ulici v hiši zadnjih dni. Luč odseva na listih tresočih se dreves. Milijon duš z žarečimi obrazi, ki so hodili po temnih prostorih. Prižgan ogenj v srcih.

Srca in ocean so izgubili mrzlost.

Kako vem, kdo sem jaz. Kako se val najde v oceanu. Ne vprašuj drevesa po imenih. Moja dlan brez sonca. Ne vprašuje doline po njihovih materah. Ne vprašuj, kaj se dogaja. Rumeni dim, ki se vleče po cestah.

Še je čas. Pripravi obraz za srečanje z drugimi obrazi. Še bo čas za ustvarjanje. Spusti vprašanje na krožnik. Čas za tebe in čas za mene. Čas za sto neodločnosti. In tisoč sanj in ponovnih pregledov.

V sobo ljudi prihajajo in odhajajo. In še bo čas za razmišljanje. Si upam? Si res upam?

Si res upam zmotiti – svet?

Sana`a, Jemen, marec 2011

(Da Il libro per mio figlio)

1

Non temere la paura, figlio mio, poiché anche se è come un diamante
che lascia un segno perfino nella più dura materia, un solo raggio
di sole la dissolve in una mite acquerugiola che illumina l’ultimo
angolo cupo del cuore.

2

Quando in una gelida notte scorgerai la luna nell’alto cielo,
il senso della solitudine e della desolazione ti abbandoni.
Perché la sua luce disseta tutti coloro che le rivolgono
lo sguardo, figli suoi.

3

Quando parli agli sconosciuti, pronuncia le parole come cantando
una preghiera a un dio crudele che ti premierà solo dopo la morte.
Quando invece ti rivolgi ai conoscenti e ai tuoi cari, le tue parole
siano dure come pietre che risuonano nel dolce vento.

4

Cerca di udire ciò che, come ombra dietro ad aspre parole,
passa: il soave suono dell’imperscrutabile, di cui sei figlio.

5

Vedrai migliaia di morti e sentirai parlare di centomila vite
e nessuna morte e nessuna vita sfioreranno il tuo cuore.
Ma il tuo cuore non sarà di pietra. Poiché vive
un’unica morte.

6

Sole, luna, stelle – tutto e nulla, tutti e nessuno. Medita
così e nella notte sorda ascolta il canto solare che
desta i sogni e indora il mare.

7

Pensa senza pensare, sogna senza sognare, ama senza passione
e troverai la risposta all’interrogativo che ti sei posto
all’alba della tua giovinezza: cosa sarò da vecchio?

8

Quando rammenterai il luogo e il tempo della tua nascita,
quando ricorderai il volto materno e la luce che sorgeva
dietro tuo padre, quando ti sovverrai anche dei colori
dei fiori che stavano appassendo nel giardino, allora
saprai che questa era la tua ultima nascita.

9

Non basta incontrare un vecchio, vedere la sofferenza di un malato
e attraversare l’ombra di un moribondo per svegliarti e scoprire
che il mondo è un’illusione e l’allegra dimora degli ignoranti.
Devi invecchiare, ammalarti e la morte deve separare il tuo corpo
dalla tua mente. Solo allora incomincerai a sognare la realtà
e spunterà l’alba di tutte le albe.

10

Eri uno di quei fortunati, la cui nascita non preannunciava
un’epoca nuova. Uno tra coloro, la cui morte era la fine
del conteggio del tempo. Adesso sei una nuvola che non
tutti i bambini scorgono, perché sei benigno e troppo
effimero per togliere la luce al sole.

11

Eri il padrone della gioia e dagli animali hai appreso
i gesti e il linguaggio. Ora conti i tesori che il vento
ti ha portato dal sud. E i tuoi gesti e il tuo linguaggio
sono grevi e freddi. Hai tradito il tuo padrone.

12

Ti sei liberato dell’acqua e dell’animale, prendendo in mano
la felicità come pane quotidiano. Ma in pieno inverno hai
incontrato una sorella, la neve, che stava seppellendo la tua
casa. Per la prima volta ti sei reso conto della tua solitudine.

13

Se deciderai di partire, non farlo, quando i tuoi cari
stanno dormendo. Perché tu sei il loro sonno e così non
si risveglieranno mai più. E nessuno saprà che te ne
sei andato.

14

Leggerai in che modo gli dei diventarono uomini e come costoro
rinnegarono se stessi. E ti sorprenderà la rabbia che si desterà
in te. La notte sarà ricolma di lacrime, foriere di fede.

15

Sedendo accanto ad un libro chiuso, ti renderai conto che la nascita
è l’inizio della sofferenza e del dolore. E che è il desiderio a mettere
l’animo in subbuglio, e che l’anima vaga, prigioniera nel corpo. Apri
il libro e ascolta il canto dell’uccello che vola verso il sud per morire.

16

La tua via sarà ormai in declino e t’inoltrerai verso la valle
del riposo. E penserai di avere raggiunto l’estrema
sapienza: di aver capito la Dottrina. Ma allora, chi ti seguirà,
dirà: "Hanno piantato dei chiodi sui davanzali, affinché
gli uccelli non possano più posarvisi. Perché l’hanno
fatto?" E scenderai in silenzio verso la valle del riposo,
conscio di non poter capire mai la Dottrina fino in fondo.

17

Non fidarti del libro anche se parla la tua lingua. Perché
la lingua è la figlia del serpente che giace freddo e immobile
sotto il sole cocente, cullando in sé il veleno – unica verità
che nessuno può negare, ma nemmeno esprimere.

18

Non sei ciò che ritieni di essere, perché non sei tu ciò che pensi,
ma i pensieri vivono in te per conto proprio e quindi non appellarti
mai a loro. Lascia andare i pensieri col vento che si è fermato per
un attimo sul tuo viso, e allora ti abbandoneranno l’inquietudine
e il brusìo di centinaia di voci, che – come il cuculo - ti hanno
prescelto per farne di te, straniero, il loro nido.

19

Ascolta la musica che ti porta in strani paesi sconosciuti,
acciocché tu intraveda laggiù, in un raggio di sole che filtra
da una nube, la tua vita passata e quella futura. Nato
nella musica che non sentirai mai, poiché il suo nome
è silenzio.

20

Un giorno, quando il passato apparirà ai tuoi occhi, il tempo sarà
luminoso come all’alba. Le cristalline immagini della vita, che si
è spenta ormai da un pezzo, saranno dolci come miele, e tu ti tufferai
dentro come in un caldo mare del sud. Comunque sappi: le immagini
del passato sono un fuoco, nel quale arderai. Si nutrirà con i tuoi
desideri, le tue passioni e gli oggetti che prenderai in mano. E
lo stesso accadrà con i fenomeni, di cui farai parte.

21

Passeggia per i sentieri, lungo i quali camminavi da
piccolo. Passa davanti alle case e ai giardini che erano
amici fedeli della tua crescita. Chiamali tua madre e
tuo padre. Però – tutto quello che ripercorrerai,
tingendolo con i tuoi ricordi, non è la tua vita trascorsa.
Bensì le tue innumerevoli morti, nelle quali sceglievi
sempre una nuova nascita.

22

Forse non ti seguiranno mai mille discepoli, a cui rivolgere
la parola sul colle, simile alla testa di un elefante. Ma per
questo il valore della tua vita non sarà inferiore a quello
di colui che si chiamava l’Iniziato (il Desto). Perché anche
lui sognava come te – ad occhi aperti. Ed anche tu potrai
dire: "Ciò che bisognava fare, è stato fatto."

23

Probabilmente non avrai discepoli e forse perfino non
proverai la vera amicizia. Ma certamente amerai e
l’amore ti renderà sveglio e attento a ogni anelito
della tua anima. Essendo figlio (?) del vento che spirava
fin dall’inizio del mondo.

24

Quando sentirai dire qualcuno: "Mi trovo a mio agio, anche se
sto semplicemente nella tua ombra," sappi che costui è tuo figlio.
Che abbandonasti, perché temevi che ti avrebbe inchiodato alle
illusorie apparenze del mondo, dando un nome alla tua libertà.

25

Se deciderai di scrivere poesie, sappi che si tratta di
una libertà tremenda. Puoi scrivere qualsiasi cosa, ma
ciò che hai scritto, ti condanna a condividere in eterno
la sua sorte, anche se non riesci più a infondervi la vita,
ma solo la propria morte.

26

Chiudi gli occhi e il buio, nel quale piomberai, sarai tu stesso
che non esci mai dal tuo intimo. Tappati le orecchie e i suoni
che udrai – poiché non è vero che alla fine sentirai il silenzio –
saranno tu che non riuscirai mai a capirti.

27

Se ti capiterà di incontrare in un bosco profondo una belva
inferocita, non avvicinarti ad essa e non cercare di ammansirla
con dolci parole in un docile giocattolo, in un’amica fedele
della tua solitudine. Perché non sei l’Iniziato (il Desto) che
per tre giorni sopportò pazientemente inumane sofferenze.
Addormentandosi placidamente il quarto giorno.

28

Trattieniti sempre nel bosco e non uscire mai allo scoperto;
mangia solo quel cibo che tanto gli uccelli quanto gli animali
dal sangue caldo evitano; vestiti di raggi solari che di primo
mattino distendono i loro tessuti sulle radure; non accettare
mai i doni che la notte posa ai tuoi piedi, e nemmeno quelli
che adagia sul tuo guanciale; non dimostrare mai la tua
benevolenza verso le cose, i fenomeni e gli esseri che si fidano
di te ciecamente. Così raggiungerai un elevato grado di solitudine.

29

La luminosità del volto che segue le stelle nel cielo notturno
incanterà anche i più umili. Perciò bada: non fidarti dei volti
e neanche delle stelle. I primi vanno verso la morte, le seconde
sono morte ormai da tempo immemorabile.

30

Dopo una pioggia incessante che durerà nove giorni, verrà
la malattia a suscitare in te il desiderio di unirti a tutti quelli,
di cui ascoltasti le parole. Uscirai allegro sotto il cielo piovoso
e in silenzio li saluterai. La pioggia cesserà di cadere,
ma non tornerà il sereno.

31

Quando costruirai la tua casa, fa’ sì che le sue pareti siano
trasparenti, fatte di lamine solari, affinchè tu possa ascoltare
ad occhi chiusi la musica dalle profondità dell’oceano: bianche
creature-pietre vive che erigono una scalinata verso il cielo.
Quando ti costruirai la casa, falla così spaziosa come la palma
di una mano e traccia con un coltello i suoi confini che la
separino dall’austera madre terra.

32

Il tuo canto sia semplice, ripeti la voce del vento, segui
il merlo, guarda il cielo e lassù vedrai tutto ciò
che non sarà mai nel canto.

33

Non dipendere dagli altri, ma in loro cerca rifugio, così
insegnava l’Iniziato che partiva nei sogni che tutti
gli insonni sogneranno. Era il partente, erano
i sognatori e tu sarai un’isola.

34

Viaggerai verso nord-ovest e i fiumi canteranno come
dei flauti. Non cercare di capire la loro melodia essendo
stata fusa dal silenzio e canta ciò che verrà dopo la fine.

35

Colui, al quale offrirai l’ultimo pasto prima di ottenere
l’Illuminazione, ti coprirà di doni: il tuo cibo diventerà
preghiera che tutti reciteranno, anche i più infimi tra i
mendicanti.

36

Raggiungerai il tuo scopo se porterai in dono al tuo Maestro
le lacrime che hai versato, nel momento in cui sei venuto a
sapere il numero dei giorni che hai ancora davanti. Perché
sei diventato l’interprete del mistero.

37

Forse alla tua ultima ora non tremeranno né la terra né il cielo.
Ma ciò non significa che partirai senza che entrambi, tanto il cielo
quanto la terra, sappiano che tu li abbia amati e onorati. Perché
i genitori anche con il silenzio riconoscono il figlio devoto.

38

Canta, poiché il tuo nome è uccello, venuto da lontano, dal
limite del mondo, dove iniziano il Vuoto e la Perfezione che
ad ogni essere sensibile assegnano un compito sublime; di
rendere testimonianza della loro vacuità e perfezione; della
loro forma che è vuota e della perfezione che non ha forma.

39

Contempla il cielo notturno; lassù, dove vedrai il Gran Carro*,
troverai gli insegnamenti di chi è morto felice. Invece là dove
s’indora il Piccolo Carro**, vivono i comandamenti di coloro
che temevano la felicità.

Nota del poeta:* Mahajana ** Hinajana

40

Davanti a te ci saranno quattro strade e nessuno saprà dirti
quale devi imboccare, affinché il tuo viaggio non finisca mai.
Perciò aspetta che cali la sera e, libero dal dubbio, va’ dove ti
porta il cuore ansioso. Nel buio più fitto, e dove il profumo
dei fiori è amaro.

41

Sono quattro le vie della conoscenza e le scoprirai se guarderai
il mondo dei fenomeni a occhi chiusi, abbandonandoti stupito
alla ricchezza delle forme, dei colori, dei profumi. Ma dopo apri
gli occhi e il mondo intorno a te scomparirà. L’azzurro, circonfuso
di biancore, sarà tutto ciò che ti circonderà e tu ti troverai dentro.
Unite tutte e quattro le vie

Traduzione: Jolka Milič

JAVA JAZZ

raztrgano na tleh
potuje trobenta
poleg stola števika pet
jazz dama
ki je odšla v kino
rumeni časopisi
odhajam s scene
pred zadnjim refrenom
njen nedokončani portrte
dvignem

spet nima oči

ŠIZO IN VIZIJA

sonce, ki po eni sije kot v snu
gleda optimistično iz neba oči

vidim par ki se sprehaja
žalostna vizija
dve uri kasneje sem bral o tem
molčim
dve uri kasneje jo kličem
tišina

dve uri kasneje kričim:
včeraj smo pluli po robu
policaji so nam ukazali da pijemo vodko iz kozarcev
da spimo na komunističnih žimnicah
da ne nagovarjamo sprehajalcev
s pinceto si sežemo v oko

pišem golobom
danes nič grlenih glasov

»mnogo, mnogo takih je ugasnilo napol«*

pesniki ne lažejo?
rekel je, da nikoli
ko zmanjka kruha
samo to je vse za zaveso

vedno se bodo našli prijatelji
ki vedo da živiš za resnico
samo za prgišče besed in privide
za pet grošev na dan

pesem se rodi sama
nočejo jo krstiti
in zdaj jokamo ===
pesmi-otroci in mi.

* Vincent Boleslav Rozanski

Prevedel: FranjoFrančič

I, kao zveckanje čajnog servisa,
čuje se zvuk crkava venecijanskih
u jednoj kutiji života slučajnih.

Josif Brodskij, Laguna

Onog nedjeljnog jutra koncem maja 2001 voz Udine-Venecija stigao je sa zakašnjenjem od pola sata. Stoga moja supruga i ja nismo uspjeli da budemo prisutni na oproštaju od Nadežde Ivanovne Bramberg, naše Nadje: njen pastorak, pedeset-i-kusur-godišnjak sportskog stasa, u elegantnom crnom odijelu, već je bio rasuo njen pepeo po vodama ispod Rialta. Dvadesetak minuta kasnije, u hotelu, reći će nam: »Žao mi je, mislio sam da ste zaboravili… Ah, niste mi ostavili broj vašeg mobilnog telefona.« (Kad mu rekosmo da nemamo mobilni telefon, on nas pogleda čudno, možda onako kako su konji u Engleskoj, nekad davno, gledali ljude bez kišobrana.) Ručali smo zajedno; i taj ručak je bio među posljednjim željama njegove maćehe. O Nadeždi Ivanovnoj razgovarali smo malo, uostalom kao i o drugim stvarima. Skoro ništa osim njegovog pitanja: »Kako je moguće da ste vi tako dobro poznavali pokojnicu?« i mog odgovora: »To je jedna duga, duga priča…« Njegov mobilni je zvonio svakih dva-tri minuta, on je odgovarao ubjedljivim glasom pravog advokata. Prije rastanka me zapita: »Hm, vi ste autor priča koje su se tako dopadale Nadeždi Ivanovnoj?« Duboko iznenađen tim, meni zaista neočekivanim, riječima izmucah jedno da-da, kao da sam zbog nečeg bio kriv. Zato mi se, po izlasku iz hotelskog restorana, kli-kli venecijanskih galebova učinise ironični, štaviše podrugljivi? Utom se oglasiše zvona. Bila su živi odjek iz jedne kutije života slučajnih?

Nadju Ivanovnu prvi put sam susreo u friulskom gradu Kazarsi, u decembru 1993, nakon predstavljanja jedne moje knjige priča. »Nadia Bramberg...«, tako mi se obrati jedna starija ženica s plavim šeširićem, vunenim pončom iste boje koji, na svaki živahni pokret njenih ručica, njenom sićušnom tijelu davao je izgled leptira. Užurbano zatraži moj broj telefona i, ostavivši me zbunjenog, ode. Javiće mi se nekoliko dana kasnije. »Ja sam, Nadja... Pročitala sam vašu knjigu...« Tek što joj zahvalih za pažnju koju je posvetila knjizi, iz slušalice stiže jedno međutim, nakon kojeg je slijedilo: »Mogu li s vama razgovarati?«

I… tako, jednog predvečerja, u jednom baru u centru Udina, po čijim zidovima su se utrkivali odbljesci božićnih svjetiljki (kroz prozor sam, s vremena na vrijeme, bacao pogled na novinski kiosk okružen plakatima o glavnim vijestima dnevnih novina: Balkan – jedan beskrajni rat?, Sarajevo – opsada bez kraja?), započe dugi niz mojih susreta sa Nadjom, obilježenih, prije svega, našim polemikama. Bile su dolcemente aspre. Slatko oštre. Njeno francusko r davalo je njenom glasu i u našim polemikama ton neke primamljive otmjenosti. Ipak, to r odavalo je i staru istinu o strancu koji se naizgled ni po čemu više ne razlikuje od ljudi zemlje u kojoj živi, osim sto ga prate, kao neodvojive sjenke, njegovo ime i barem jedan glas koji nije uspio prilagoditi. Ah, kako da se ne sjetim njene prve opomene, u kojoj r u scrivere – pisati krcnu kao da se lomila grana: »Vi morate pisati i o drugim stvarima!« Istu opomenu će mi ponoviti u svom prvom pismu, upućenom iz Rumunije. Slijedila su i druga, brojna pisma moje, u to vrijeme sedamdesetogodišnje, leptirice, sa njenih putovanja po istoku Evrope, u potrazi za starinama za njen antikvarijat u T***. (Leptirica, uvijek leptirica! Imala je pončo za svako godišnje doba.)

A u onom pismu? I drugim, nakon ovog?

O sebi – ni riječi. Na način čudesno prirodan obraćala mi se na temu mojih priča: »Vi, tokom svog pripovijedanja, tek što stignete do tačke od koje bi se mogla razviti jedna ljubavna priča, sve to napustite i zaputite se ka pitanju: zašto čovjek ratuje? Da li ste vi svjesni da većina čitalaca ne razbija glavu tim pitanjem?« Pobunih se: »To ne možemo znati posve sigurno!« Ona se naroguši: »To ne, zacijelo, ali jedna stvar bi vam morala biti jasna: većini čitalaca se više sviđaju ljubavne priče!«

Prolazili su dani i mjeseci, rat u Bosni se završio, mi se nismo vratili u zemlju koju nikad prije nismo ni pomišljali napustiti, a moj odnos s Nadjom suštinski se nije mijenjao: o svemu što sam pisao i objavljivao nije nedostajalo njenih kritika. Bile su, kao i naše polemike, dolcemente aspre. Uslijedio bi redovno njen smiješak, polutužan: Kome ja to sve govorim? Ali govoriću ti ovako, dok sam živa! (Već nakon našeg prvog susreta ona je istrajavala u nastojanju da pređemo na ti. Nećkao sam se, meni je to ti, u odnosu prema njoj, zvučalo grubo, neučtivo, ali popustih. I, tako, s prvim proljećem, u našoj kući u Z***, ona postade naša Nadja. Ah, da ne zaboravim reći: bila je od rijetkih osoba koje nas nisu zapitkivale da li ćemo i kad ćemo se vratiti u Bosnu.)

Naša Nadja, na pragu jedne zime – baš tih dana duvao je burian, vjetar koji od Urala i ruskih stepa Friuliju donosi hladan vazduh i suh snijeg - ipak će početi da govori i o sebi: »Ja sam stvorenje došlo na svijet čistim slučajem... Znaš li ti šta je slučaj? Hm, nije važno! Zamisli zimu na obalama Crnog mora – ah, ova friulska, i kad zaduva burian, samo je jedna šala! – zamisli ledenu buru, mnogo ljudi u luci grada Odese: građani i plemići u bijegu… Ah, već znaš: građanski rat, bijeli i crveni. I, tako, svi čekaju brod za Istambul. Mnogi sumnjaju da će se pojaviti na vidiku a još više, ako se pojavi, da će svi moći da se ukrcaju. Medju njima je jedan mladi plemić: oči mu se žare, ima groznicu. Pored njega je kofer, nevelik. Posve blizu, on čuje jedan glas. Ženski, mekan, mladalački. Koji časak potom njegov i njen pogled će se susresti. I to baš u trenutku kad se bude oglasila sirena očekivanog broda! On ima mjesto na brodu, unaprijed obezbijeđeno, ali, svejedno, njegov pogled je tužan, bolan. Ne uspijeva vidjeti gdje je ona koju je maločas vidio, čuo njen glas. Ni lice onog starijeg čovjeka s okruglim naočalima, koji je, misli on, njen otac. Ipak, vidjeće ih, među licima onih koji nisu imali sreću da se ukrcaju na brod. Očekujući da nekim čudom opet bude spušten pokretni most, stoje na molu, nepomični, kao živi kipovi. Mladić se probija kroz masu putnika, žuri prema pramcu, da zamoli kapetana broda da primi još dva putnika. Ali kapetan, bez riječi, samo niječno zavrti glavom. U tom času mladić izvadi pištolj iz onog kofera i, uperivši ga prema kapetanovom čelu, kaže da ne želi popustiti: ili-ili. Gle, čudo! Most je spušten, jedan čovjek i jedna mlada djevojka žurno se penju… Mladić, pospremivši oružje, skine sa prsta veliki zlatni prsten: poklon kapetanu, za strah i ostalo… Dalje? Naravno da ima dalje… Ona djevojka na brodu koji plovi prema Istambulu njeguje onog mladića, da bi što brze i bolje ozdravio od upale pluća. Kasnije? Ima i kasnije, dragi moj! Desiće se, zamisli, zbog nekog nesporazuma u polasku vozova prema Parizu, da izgube jedno drugo… Ali, kao u svakoj pravoj priči, oni će se naći ponovo, dakle u Parizu. Njihova kćerka će u tom istom gradu, tri godine nakon završetka drugog svjetskog rata, upoznati jednog advokata, Italijana, koji će se u nju zaljubiti. I ona, naravno, u njega. On će se toliko zaljubiti da će zbog nje ostaviti suprugu i jednogodišnjeg sina. Njihova priča se nastavlja u Italiji, prvo u Bolcanu, gdje je advokat naslijedio jedno imanje, zatim u Veneciji, Veroni, Paviji, Mantovi i, na kraju, u jednom planinskom mjestu u Friuliju. U tu priču će ući i njegov sin, koji će nakon majčine smrti, živjeti sa njima. Putuju, mnogo, bože, koliko su putovali! Ali svim zajedničkim putovanjima dođe kraj, kao i svemu, zar ne? Ah, rekla sam, na kraju, nešto zaista blesavo?«

Posjećivala nas je iznenadno, u nepravilnim vremenskim razmacima, zadržavajući se kratko, nikad duže od dan-dva. Istina, ponekad smo se brinuli zašto se dugo ne javlja. Jednom smo joj telefonirali na broj njene radnje u T***. Glas telefonske sekretarice nam je objasnio da gospođa Bramberg otvara radnju samo na poziv pravih ljubitelja starina. Pitali smo se i zašto se bavi antikvarijatom. Budući udovica jednog advokata vjerovatno nije imala materijalnih problema. »Zašto tako često putuješ, Nadja?« zapitasmo je jednom, po povratku sa jednog od njenih putovanja po Mađarskoj. »Putovanje je susret s vremenom ispunjenim razmišljanjem o dvije najvažnije stvari…« reče ona, ne trepnuvši okom, kao da je samo čekala čas kad da je o tome upitamo. »O dvije stvari?« kliknusmo, uglas. »O ljubavi i smrti...« Poćutasmo potom, kao po dogovoru.

»Ima li šta novo?« Tim pitanjem mi se obraćala odmah nakon pozdrava. »Iste teme – iste priče!« uzdahnula bi, ne skrivajući svoje razočarenje. Ni za moje ne-poezije (bolje reći diskurse nimalo lirične, stvarane u zapitanosti ko smo unutar Istorije u Pokretu i koliko je istina a koliko iluzija da smo zaista vidjeli njeno lice) činilo mi se da nije željela pokazati ni trunku razumijevanja. Istina, nad jednim ne-stihom se zamislila, ali vrlo kratko: Ko sam u vremenu novih atlasa? Prema našim friulskim prijateljima angažovanim u mirovnim pokretima bila je bespoštedna; kritikovala ih je i zato što me nisu savjetovali da se bavim nekim drugim literarnim temama. »Pacifizam je ideologija, a ideologije ubijaju umjetnost…« Oni su je ubjeđivali da misao o miru i nenasilne akcije zasnovane na toj misli nisu nikakva ideologija već potreba. Ona je ostajala gluha za njihove riječi. »Uz sve to, ko je taj koji je u stanju izmijeniti puteve kojim se kreću točkovi istorije? Niko!« neumorno je ponavljala. »Nama preostaje samo ljubav… Ljubav, ljubav prije svega! Ah, vi ne znajete čto ljubov!« Tako joj se, prvi i posljednji put, oteše riječi na ruskom: Vi ne znate šta je ljubav!

Jednog martovskog popodneva, 1997… Pisao sam, tastatura kompjutera je tiktakala kao neki nesvakidašnji sat; Nadja, čitajući jednu knjigu, sjedila je meni nasuprot. »Šta nam lijepo pišeš, a?« zapita me nakon dugog ćutanja. »Jednu priču…« odgovorih. »Razumjela sam, ali o čemu?« reče odižući jednu obrvu. Ah, tako dobro sam poznavao taj znak na njenom licu! Odavao je, naravno, njenu spremnost za polemiku. »Eto, pripovijedam o jednom starom jugoslovenskom piscu, partizanu, koji je prije više od pedeset godina proživio rat koji kod nas nije bio samo oslobodilački, kako su nas učili u školi, već i bratoubilački… Krajem osamdesetih, ispunjen tjeskobom, naslućujući da bi se svo zlo iz prošlosti moglo ponoviti, odlučio se na jedno putovanje diljem cijele zemlje, koje, naravno, više nema i…« Bože, s koliko naslade u glasu ona nastavi nit radnje: »…i u jednom mjestu, sasvim neočekivano, susreo je jednu svoju staru ljubav!« Ali ohladih plam njenog oduševljenja. »Ne, draga Nadja, to se nije desilo… Želio je, potom, da obiđe krajeve i gradove u kojim se dotiču ili prepliću zemlje mržnje, nesloge, nesporazuma: Jerusalem, Belfast, Kipar, Baskija... Želio pa i učinio! Potom je namjeravao posjetiti i američki Jug, Foknerov, ali u toj namjeri neće uspjeti jer…« Nadja pljesnu dlanom o dlan, poskoči sa stolice. »…jer na trajektu za Kipar susrešće drugu staru ljubav?« Drugu staru ljubav? Kao da su se baš u času pisčevog polaska na put svijetom razmiljele sve njegove stare ljubavi! »Ne, draga Nadja... To se nije desilo jer, jednostavno, njegov život završio se…« Ona me pogleda kao da sam joj nešto silom oduzeo, očito ne želeći čuti kraj jednog zaista stvarnog poglavlja iz života tog pisca. »Ne, dragi moj! Nije on umro jednostavno kao što ti misliš, već zato što je sebi umislio da može dodirnuti čvorove istorije i, zarobljen njima i mišlju kako da se razriješe, nije uspio naći nikakav izlaz… Ali, da zaista je susreo neku staru ljubav..?« (Malo kasnije nađoh na stolu isječak iz jednih dnevnih novina: D. Smith, engleski oficir mirovnih snaga u Bosni, ostavio je suprugu i djecu zbog jedne lijepe Bosanke, prevoditeljice… A na margini članka, Nadjinom rukom napisano: Iskoristivo? Šta misliš? Tek tada spazih da je zaboravila knjigu koju je čitala: Misljaščij trostnik, Nina Berberova. Jedna prava ljubavna priča, samo to sam mogao reći sam sebi o Trsci koja misli. Koja je, uistinu velika priča, kao što je istina i da je Berberova bila pravi pisac: pisala je, u egzilu, ne misleći da li će njena djela ikada biti objavljena.)

Nikad prije nisam vidio Nadju tako ljutitu kao onog dana kada je saznala da je jedan rimski književni časopis zatražio da se predstavim sam, na nekoliko stranica. »Uz sve to smatraju da si pisac migrant? Bolje da su rekli: egzotična životinja!« poče da grmi moja leptirica ne skidajući svoj pončo. »Pisci, dragi moj, ili su pisci ili to nisu! A zna se koji su pravi…« Nastavih: »…oni koji pišu prave ljubavne priče!« Njene oči se ovlažiše, bila je ganuta mojim riječima iako si bile ironične.

Kroz nekoliko dana, dok sam joj čitao fragmente iz Nečeg sličnog predstavljanju samog sebe, činilo mi se da Nadja ne korača već prolijeće iz ugla u ugao sobe, siktavo razbacujući svoje opomene, savjete, žaoke. »U mom friulskom danas, kad pišem, nijedna od magičnih biljki koje rastu duž otrovnih staza nostalgije nije toliko živa kao stabalce igde (Elaeagnus angustifolia). Raslo je u središtu avlije mog djetinjstva. Njeno glatko sitno lišće, za ljetnih dana obasjanih suncem, iskrilo se kao da je bilo posrebreno; noću bi se pretvaralo u plavičastu sjenku usidrenu u mir avlije. Igda iz nekad - krhko stabalce u središtu svijeta: bezbroj listića, svaki listić – jedno lice, jedna sudbina u raspršenosti lica koja sam poznavao, s kojim sam dijelio ono što tako često odveć jednostavno, i ne misleći zašto, nazivamo život… Imao sam tu igdu pred očima dok sam pisao i moju priču Saučesnik. Preobrazio sam je u Igdrasil, sveto zimzeleno drvo iz nordijske mitologije, izraslo u središtu svijeta, koje je vršcima svog stabla dostizalo do neba, granama i lišćem stajalo nad svijetom živih a korijenjem bilo povezano sa svijetom mrtvih…«

Slušala me ćutke, vrteći prstima kao da prebire samo njoj vidljive brojanice. »Htio sam biti iskren…« rekoh. »Iskren? Naravno, takav si bio i dok si ostvarivao sliku koju vidiš u zapadnim prozorima tvoje kuće u Z***!« uzviknu ona obuzeta svojom slatkom ljutnjom i ponovo se lati one knjige. Ali naglo poskoči i maši se mog rukopisa. »Iza polja kukuruza vidim zgradu Centra za prijem imigranata, onu istu u kojoj sam se, zajedno sa mojom porodicom, na početku stranstvovanja polako vraćao u život i suštinu običnih a dragih stvari. U daljini, na posljednjoj liniji horizonta, vidim vrhove Pjankavala u čijem podnožju je velika vojna baza, poznata u cijelom svijetu… Tako jedna vazdušna linija duga pedesetak kilometara povezuje dva znaka savremene istorije: prvi, koji ima značenje mogućeg mira i jedne stvarne solidarnosti; drugi, jasan u svojoj poruci destrukcije i smrti…« to pročita glasno, teatralnim pokretima ruku prateći svaku riječ pa zaćuta, u jasnom očekivanju da joj nešto kažem, tako da bi mogla povećati naboj svoje ljutnje.

I ja sam ćutao. Potom, ona me samo ošinu pogledom i nastavi čitati.

»Od mojih istočnih prozora pruža se vidik na lanac Alpa, slovenskih. To je djelić zemlje u kojoj sam rođen i iz koje sam pobjegao, odbijajući sve vojne uniforme, na početku bratoubilačkog rata: Da, pobjegao, praćen, kao i mnogi drugi, dodatnim imenima: pobjeglica, dezerter, podlac, izdajnik… U Sloveniji, na početku mog stranstvovanja, bio sam bez važećih dokumenata. Nakon protjerivanja iz Slovenije, u Italiji sam cijelu godinu dana proveo kao turista (tako je stajalo u mojoj i dozvoli boravka svih Bosanaca). Dakle, mnogo je vode proteklo rijekom Kormor, dok nisam postao pravi pravcati izbjeglica, profugo. Mnogo, mnogo vode je proteklo Kormorom i dok nisam počeo shvatati da je onaj centar jedno ostrvo, prilično usamljeno: dovoljno mi je bilo da se otisnem od njegovih obala, pa da susretnem i mnogo drugačijih ljudi: odbojnih, sumnjičavih, medju kojim nije nedostajalo ni onih ravnodušnih ne samo prema našoj već tragediji svakoj, uopšte. A ona riječ, profugo, tačnije njena prva dva sloga, pri izgovoru stvaraju neku vrstu vjetra…« Nadja odloži rukopis na sto i uzviknu: »I? Čemu sve to?!« Zaustih reći da je i to jedna činjenica, neporeciva, pa zasto je ne objelodaniti. »Svakako da je to jedna činjenica…« reče ona kao da mi je čitala misli. »Ali, dragi moj, to je činjenica više nego komplikovana!« Oči su joj počinjale odavati tihi očaj a glas već znanu mi ljutnju. »Jeste, činjenica je i da te tvoje činjenice nemaju nit će imati ama baš nikakvu vezu sa ljubavnim pričama!« Slegnuh ramenima. »Tako je, Nadja Ivanovna…«

Ah, bilo bi bolje da nisam izustio te riječi!

»Tako je? Naravno da je tako! A činjenica je i da u toj tvojoj komediji od predstavljanja nisi mogao napisati da si rijetko ili nikako nagrađivan!« Ponovih ono tako je, a bolje da nisam. »Nisi u stanju ni da se čestito fotografišeš, kao, recimo, onaj slavni profesor i pisac, čiju jednu knjigu imaš!« Naravno, znala je gdje je ta knjiga. Učas joj se nađe u ruci. »Evo, dragi moj. Pogledaj! Poza je jako važna, pogled i, naravno, frizura. Ti na fotosima izgledaš kao da tek treba da uđeš izjutra u kupatilo…« Pokušah da se branim. »Pa… gledam kako gledam, ne umijem pozirati a kose imam sve manje.« Pogleda me zabezeknuto. Pomislih da će mi reći da nabavim neku periku ili barem počnem bojiti ostatak kose. No, prevarih se. »Tipovi kao ovaj i zarađuju bolje od tebe! Znaš li da ga zovu Prof Milion? Taj se ne mrda nikud bez milion lira!« Samo klimnuh glavom, potvrdno, s vedrinom koja nju iznova naljuti. »Ti… Ti… Ti! Ah, bolje je da ćutim…« prosikta i ode, bez pozdrava.

Iduće godine, jednog jesenjeg dana, na moju nesreću ispripovijedah joj da sam počeo raditi u jednom magazinu kućnih potrepština a naveče pohadjati jedan kurs za obradu metala. »Odlično! Nakon berbe grožđa prošle jeseni, ovo je novi vrhunac tvoje kreativnosti! To što si do koji mjesec prije tumarao po školama, kao jezički i kulturni posrednik, izgledalo mi je skoro egzotično… K tome, na italijanskom je zvučalo otmjeno: mediatore linguistico-culturale! A sada?« Ponovih za njom, kao odjek: »A sada, Nadja Ivanovna?« Ona, žurno se ogrnuvši svojim pončom, reče: »Dragi magazineru na probnom radu, sada… Ništa!« Uskoro se začu reski zvuk zatvaranja ulaznih vrata. Ali, dva dana kasnije, kao da nismo razmijenili ni jednu jedinu riječ na temu mojih snalaženja i nesnalaženja u zemlji mog utočišta, Nadja se pojavi raspoložena kao malokad prije. »Ako želiš barem malčice biti savremeni pisac, moraš naučiti nešto vrlo značajno…« reče mi, ozarena lica. »Koju stvar?« Ona mi se približi i šapnu mi na uho. Odmaknuh se od nje. »Moram naučiti kako se postaje snob?« Ah, kako me prostrijeli pogledom. »To je formula uspjeha i za pisce!« uzviknu ona glasno. »Treba, dragi moj, razraditi jednu dobru taktiku!« Nakon dugog a za nju jalovog perioda naših polemika o temama i sadržajima mojih priča, pretpostavih da započinje drugi: onaj koji će biti zasnovan na planovima za moj preobražaj u uspješnog pisca. Odlučno se pobunih. »Draga Nadja, osjećam se dobro samo kad pišem. Mnogo manje kad mislim na uspjeh. To je, znam, jedna vizantijska osobina…« Licem joj preletje podrugljiv smiješak, govorio je više od riječi koje će izreći. »Da nisi, možda, neki dalji rođak imperatora Justinijana?« Ne, ne ostadoh joj dužan. »Ne, prije će biti da sam, kako kažeš, dalji rođak živopisaca ili, možda, slikara ikona.« Nikad prije ne vidjeh toliko tuge u njenim očima. »Jadna ja, izgleda ponovo ću morati da slušam da tim tvojim slikarima nije bilo važno njihovo ime… Ne, neću to da slušam! Već sam se naslušala sličnih riječi od mog oca…Ali…« zastade, u ruke mi tutnu jedan notesić. »Ovo sam napisala za tebe!« Poćutah, zbunjen. »To je priručnik o koristi preobražaja u snoba?« Nadja me samo pogleda, bez riječi, pa me žurno napusti. Nemajući pri ruci naočale za čitanje, samo prelistah nekoliko stranica. Pa ostavih notesić na jednoj polici. I zaboravih na njega.

Bio je to naš posljednji susret. Javila se nekoliko puta, samo razglednicama. Posljednja je bila iz Transilvanije. (Pričala nam je, nekad prije, da je to najčarobniji evropski kraj, nigdje šume nisu tako zelene, niti ima ljepših drvenih kuća.) Nekoliko puta smo telefonirali nadajući se da cemo je zateći u njenom antikvarijatu. Bezuspješno. Posljednji put, sjećam se, glas automatskih informacija mi reče da sam pozvao nepostojeći broj. »Nadja više ne dolazi jer mi nema ništa reći? Bio sam za nju zid koji sluša njene riječi ali sam ostao zid koji se ne mijenja?« pitao sam se, ponekad. »Uz sve to, ko zna šta bi mi rekla da me vidi u plavom radnom odijelu metalskog radnika, na meni i dok se suši na konopcu?« A tješio sam sebe: »Pa, barem sam je uvijek saslušao!«

Prolazili su, tako, proljeća i ljeta, jeseni i zime. Sve do onog telefonskog poziva njenog pastorka.

»Mislim da je sada jasno: Nadjin pepeo je rasut po vodama sa istog mjesta sa kojeg je ona, nekad prije, rasula mužev…« rekoh mojoj supruzi u povratku iz Venecije. »Može biti… Štaviše, vjerujem da je tako!« reče ona. »Ali ne vjerujem da je tebi jasno da je Nadja od tebe očekivala jednu stvar: da napišeš jednu dugu-dugu priču o njenom životu…« Potom iz tašnice izvadi onaj notesić. »Sad čitaj!« Pročitah tada prvi put one Nadjine pribilješke: jedan divni biografski haos u kojem vremena, mjesta, tri jezika (francuski, ruski i italijanski), lica i nekoliko muških imena (dakle advokat Bramberg je bio njena posljednja i najveća ljubav)… Sve to ličilo je na rijeke i rječice koje žurno teku prema jednom beskrajnom okeanu ljubavi i vremena. Da, u notesiću je zapisala svoju želju: neka moj pepeo završi u vodama Venecije; ne pitajte se da li to zapadni zakoni dopuštaju! Sasvim u uglu, sitnim slovima, bilo je napisano: tamo ćemo se naći nas troje. Od pomoći mi je bila ženska intuicija. »Ko je treći? To može biti samo prva supruga Nadjinog muža…« reče mi moja supruga. Prva supruga advokata Bramberga? Žena o kojoj je Nadja samo jednom izgovorila nekoliko riječi! Ona druga, iz sjenki koje su pokrivale Nadjino ćutanje o ženi koja je zbog nje ostala napuštena. Ali, imam li pravo i pomisliti da je ćutala? Ako je ćutala preda mnom, to ne znači da… (Stop! Zaboga, zašto bi trebalo sve reći u jednoj priči? Svejedno što nije duga-duga, kako je mislila jedna starica koje više nema, neka bude produžena, sad je jasno, mnogim praznim mjestima. A prazna mjesta, iako nevidljiva, liče na rupe, kao što su one u planinskim stijenama kroz koje sviraju vjetrovi što mirišu na vječne snjegove i nestalne oblake? Ne znam. Samo se pitam šta svira kroz rupe u pričama. Istorija? Slucaj? Sudbina? Ljubav?

Ah, da ne zaboravim dopisati… Na posljednjoj stranici, prepisan sitnozrnastim slovima, bio je kratki odlomak iz Trske koja misli: »Svojstvo Venecije je da nestaje trenutno, ne trči za vozom, ne maše čas sa lijeve, čas sa desne strane, kao što čine drugi gradovi koje napuštaš, već iščezava u jednom času, kao da je nema i kao da je nikad nije bilo.« Slijedili su stihovi jedne stare ruske pjesme: Izdaleko dugo teče rijeka Volga,/ meni je sedamnaest godina. /Izdaleka dugo teče rijeka Volga,/ meni je sedamdeset godina… Pjevušili su je Nadjini roditelji? U Parizu, dok se spuštala noć na grad prenaseljen ne samo ljudima već i samoćama? U jednom trenutku mi se učini da odbljesci sunca, blistavi i zasljepljujući, na staklima prozora kupea iscrtaše obrise jednog ponča.

Za kišom biće duga, Novo pokolenje, Zagreb 1950

MARIBORSKI OTOK

Zahući hukom, zlbučaj,
niz brane, vodostaje,
iskri penom, ne sustaj,
zamlazi ko žagor graje.

Divljina bila si pusta,
trgala bedeme, pašnjake,
nosila žita, prašnjake,
a sada, kao kroz usta,

protičeš tiha i bučna,
slivaš se bela i modriš,
i nečim silna si, župna,
i nečim srce mi bodriš.

Al ne sni; zanos sisama,
i sobom, virom radostiš.
S čoveka što se ne slama
puteve samo premostiš.

Nek kaže livac Guštena,
drugovi iz Jesence,
strugar: čim si spletena,
zemlja: znoje i lice.

I pitaj druga Drageca,
i ruke što su tačak varile,
koliko noga zakleca,
al oči se žarom žarile.

I kolko noči nesnio
čovek, da vitlaš ponosna,
s Otoka hud da bi besnio,
da živa si, naša, sva rosna.

Nek hrane ti vode s Istoka,
sad bujice su ti splodjene,
sad div si s zemlje rodjene,
s grada, s brane Otoka.

Pa huči hukom, klobučaj,
slivaj se bela i modri,
iskri se penom, ne suštaj,
srce mi gali. obodri

I u železari bez straha Janeza
što krije pute, a okom poziva,
i sav je branik, sav je pun opreza
i poklič smeli, za boje doziva.

Gle, jutro osvanu, i smrknuti ljudi
kao sa Oktobra da dobiše snage,
to pružaju prstom ruke svoje nage
na ubice, i razgole grudi.

Ne vapiju, ne mole, no prete
stegnutom pesti na boga i cara,
i hleba traže il ljute osvete
za sva umiranja usred ratna gara.

Hej, bujica vitla. Ko će na put stati
mržnjama svetim za dom i za zemlju
kad buntovni rastu požari i sati,
i ruke pružene životu i Kremlju.

str. 58-59

II

Na blatnom putu tragovi od kola
prošlog, prohujalog za sedmicu dana.
Poprskaniprozor i srušena škola.
I na starom stablu zasečena grana.

I kuće zatuže. I vrt sav opusti.
Ljudi vežu, odvedu daleko.
Po neko suzu u maramu pusti,
al niko nije pred tuđinom kleko.

Ne poji zemlja to sebi opela,
nit glavu u pesak sagiba ko noj.
Zemlji nikad niko neće s čela
ukrasti veru. Niko sapet boj.

Tišina nesta. I groznice vrele.
Kroz noć gustu hode ljudske stope.
I ruke predu koje nisu prele.
I nigde vresnik konjem se ne prope.

I tamo gde nikad jataka ne beše
dođu daleki neznanci u mrak.
Gle, puti kao pređe se upleše,
i vrate rašire tek kad čuju znak.

I sused jednom tiho šapne: hoćeš
u novcu dati, u vešu, u hlebu,
ili javkom kratko kaže: doćeš
u ponoć tačno. Ne gledaj po nebu.

I dečak Maja što vidi žandare,
i zapamti livca krvoavog sred puta,
hteo je sa visa preletat atare,
al dođu mržnje, svud uzraste knuta.

I novoj straži, crnoj, nemilosnoj,
gleda mesto, prati noćni hod.
Znade on pute misli spasonosnoj,
i gde su nišani, gde kleti uhod.

Kopa, i rije, rukama, svim telom,
đubrište starom za kućom sakrito.
Tužio je negda. Veru krio čelom.
I puške slago. Nikog nije pito ...

I sada, eto, u noć kišnu, ovu,
jednu po jednu mladićima deli.
I onom što straži s dimnjaka na krovu.
I Janezu hromom kad budu ga sreli.

Gledaj: četa ide. U dalji odlazi.
Mališan negda, sad komesar prvi.
I znade staze. Svi gde su prolazi.
I gde su zamke. Gde puti bez krvi.

Oslušni: ide vojska po toj noći,
i na jednom iznenadi sela.
Zbori sa ljudima. Zove ko će poći.
Nisu dani priča nevesela.

Negde šine odlete u vodu,
i most zapaljen gori celu noć.
Hej, znaju ljudi – nosi to slobodu.
I livci iz kuća kad kreću u ponoć.

I glasi kad zore: Nemci leže mrtvi.
I Beli na putu krvavi. Al žrtvi
nije u mladića – vojske pune snova.
Novi karabini. Džep prepun olova.

Tȁ zemlja nije priča rasplakana,
ni tuga teška od koje se mre.
Zemlja krv je osvetom istkana.
Zemlja živi. Zove. Rađa sne.

str. 98-100

PALOM PESNIKU TONETU ČUFARJU

I tebi bi htele, moj neznani druže,
novo jutro dok onmin Jesenece
ruke da se u tvom gradu pruže,
i možda kanu suze radosnice.

No tebe nije. Ti pade u boju.
Ja pevam danas tvojoj železari
ko gost sa ravni dalekih u znoju,
ko žita kosači, snopova vezari.

Zemlju si davno snom vere vidao,
i poruke slao starom ocu, majci.
»Pobeda« - Okom pisao po baraci.
Kliktao glasom. Nikad zaridao.

Neka je hvala žaru srca tvoga
za sve što dade i što htede dati.
Srvrgnusmo onog što zido je boga,
i sad smo tvoji, ko sunce krilati.

str. 109

Odhod brata Jakala, Pomurska založba 1979

STEKLO TI UHAJA V OČI

Sneg je bil, ko si se rodil.
Rodil si se na snegu.

Zdaj nas več ne vidiš, Jakali.
Zdaj nas več ne slišiš, Jakali.

Odhajaš od nas skozi tajinstvene dveri.
Ne odkrivaš nam ne poroga ne upanja.

Samo okno na kolibi odpiraš.
Samo zemljo ločuješ od trave.

Še glave k nam več ne obrneš.
Še z roko se nas več ne dotakneš.

V daljne krajine snegovja odhajaš.

str. 14

Potujemo proti tvojemu rojstvu.
Nihče ne sliši topotanja kopit.

Globel je za nami. Smo v hosti. Brez ognjev.
Smo nad vodovjem. Ledeni kristali zvezd ne rasto.

Konji so beli. Sneg je bel. Šotor je bel.
Zapuščeno polje za nami. In meja. In mlin.

Ali te zembe, Jakali? Se dolgo ti vleče pot?
Se spominjaš črnine vrb? Tuka je bil ubit Fero.

Oledenele so strune kitare. Ne pusti, da bi se utrgala pesem.
Reka ne hodi več. Ne daj, da bi usahnili konji.

Prihajamo k tvojemu rojstvu.

stran 16

Prevod: Severin Šali

Iz knjige Još san sebe da dovrši, Zrenjanin 1979

Istočna Bosna

Ormari su paučina.
Ti tražiš čalmu vetar da ti ne ozebe lice.
Krpe su trulost neraspadnuta.
Ti strepiš cokula da ti ne probuši opanak.
Šljivu si pustio ridjompilom da testere momci.

Sused bi na žvižduk oputama stigao do ranjave medje.
Dete bi na sev brdana otišlo kose da naoštri.
Starac bi nožićem lagum iskopao u potoku stene.

Ni prstom noge nisi video knežinu.

Valjaš blato trbuhom u mutnoj vodi.
Grebeš noktom badalj da dohvatiš za zalogaj.
Skupljaš potiljak prazna da ne bude lobanja.

Šehade ne spasava.

str. 47

Igman

Nezahodni u rupu tudje stope udje,
na svima guli kore, sam na dračcu traži kolač,
diše u lice ledenu jaru.

Kroz mrak uvek ide rohav na beloj kobili,
iskoči iz krošnje na vis, na oborenu pušku,
osloni se o rame dlanovima.

Sve topi u ledu,
sve njuši.

Na koju stranu.

str. 57

Bol Sutjeske

Doboleo se dan,
igračka crna,
grumen nezgrumljen.

Ne zovite govorom ni žilu, ni reč.
Ne rugajte se uzaludnosti bele pene.

Pustite kožu mlohavo neka se cedi na prutovima,
pustite ruke neka miluju rupe na odelu.

Ni urlik neba ne može da pomeri u dalj.

str. 63

Dovršen ovde san je,
još san sebe da dovrši.

str. 70

Vode nečekane, Pobjeda, Titograd 1984

RAT

Uhodao je rat.

Sedla su krvava.
Njive su krvave.

Na kamenu
starac i dete.

Ubiše i kamen.
Ubiše i starca.
Ubiše i dete.

Ništa ne osta
za pomen.

str. 27

Svakodnevnica, Zagreb 1983

PREKO VODA

Kako je lepo preko voda videti slobodu.
Kako je lepo preko voda videtilepotu.

Medje nas medje
dubokim nabojima.

Čime razgraditi kućerke,
čime utisnuti u druge boje,
u šta se preobuće.

Kakvim magijama opseniti oči što nas gledaju,
kakvim melemom utihiti grč zborane usne.

Kako reči toj uskovitljanoj začeteti usna cvetom
da se ne ježi više k nama.

O, lep kako leputi stiće,
slobodu zagrliti.

Život
kao robijaš ne bude.

Pripomba urednika:

Pesmi Slobodana Berberskega objavljam iz dveh razlogov. Najprej kot dolg dr. Vaneku Šiftarju, ki je objavo pripravil za Dialoge, vendar do nje ni prišlo. Drugi razlog je objava v čast romskemu bardu samemu, ki pri nas s svojim časom tone počasi v pozabo – kar pa ne velja za svet, ki priznava njegovo vlogo pri uveljavljanju Romov kot naroda.

SUZA

Kad’ se jave kao suze,
Ove mora kapi slane,
Kad’ se kao dišpet dane,
Ove stine izaprane,
Kad’ premreže pokrpane,
Malu valu mriže gladne,
Kad’ se galeb kalat stane,
Što do suze, tu ostane...!?

Malo Lago-Pasadur-otok Lastovo-2004.

VOLIM TE GLEDATI MORE

Volim te gledati more...

Valove tvoje zimi...
Bonace tvoje ljeti...

Mada nismo od koristi....

Ni ja tebi....
Ni ti meni...

Heliodrom-otok Lastovo-2005.

KUGLA SLADOLEDA

Povučena kao crta,
Voda ispod neba,
Na toj crti sunce dođe,
Kao kugla sladoleda...

STUDENI

U poznu jesen već se ćuti,
Studeni...
Dok sjeverac zube oštri,
Pred sniježenje,
Studeni...
Gudi zadnja sunca zraka,
Preko struna jeseni,
A zvuk staklen i zaleđen,
Studeni...

A. B. Š.

Obraćam Ti se sa Ti
I sam sam od onih
Što piše pjesme,
Antune Branko Šimiću
Jer ti
Govorim svima onima
Koje volim,
Koji jesu,
I koji nisu, Čuđenje u svijetu...
Golem pod zvijezdama,
Među nama Ti,
U sazviježđu,
Stablo zvijezda...

POSUDIONICA SNOVA

U posudionici snova,
Tko brine, za zakasnine!?

JEDNOSTAVNA LJUBAVNA PJESMA

- ?
- !

46.

46.
Polja...
46.
Brežuljaka...
46.
Crkvica...
46.
Otočića...

..............
..............

=

_______________________
LASTOVO

*U nekome nepisanome pravilu,
na ovome škoju,
tako stoji,
od četrdeset šest,
dalje se ne broji...

BATINANJE PO LASTOVSKI

Strgnut ću te!
Forstat ću te!
Izjentrat ću te!
Nacjepat ću te!
Nagulit ću te nog!
Napeštat ću te!
Narebuškat ću te!
Natoć ću te! Odred ću te!
Omaškarat ću te!
Dat ću ti bate!
Perpepetat ću ti jednu perdeljusku!
Raskvartat ću te!
Zamlatit ću te s kijem god,
Da ćeš se desterat!

BUKIĆ I STARI ŠJOR

Bukića, umilna psića,
Stari je imao Šjor,
I on je kao i svaki,
Pas čuvar,
Lajuć čuvao dvor...

Ali od Bukića umilna psića,
Nije se dalo spat,
Taj vam po cilu Božju noć,
Prestaja nije lajat...

Na Bukića voljena psića,
Šjor stari nije da,
Susjede sve bi redom,
On zbog njega,
Posla u ݟonu stvar«...

S Bukićem se pozabavi,
Općinska cila struktura,
Oko lajanja toga,
Cila se podigla bura...

Ka da se protiv Bukića psića,
Podiga cili svit,
Ne stane li noću lajat,
Dat će ga ustrilit...

Kad’ je s općine,
Doša doma,
Voljeni njegov Šjor,
Izložio on je njemu,
Rečeni mu skor:

»Slušaj me dobro Bukiću dragi,
Banda nam cila radi o glavi,
U gradskoj vladi,
Nema nam druge,
Što da se radi...

Kad’ laješ dobro od sada pazi,
Od deset uri do šest ujutro,
Molim te ne laj,
Već stoj mi kuco...

Od šest ujutro,
Navečer do deset,
Moš lajat prijo do volje mile,
Jesi me razumija,
Druge ti nije... «

SEA OF SPARKS

I don’t let things happen to me I happen to myself
Surprised
I neither fight nor fly
I turn myself off
I die
And become free
At last

Of every tie
Of countless ties
That bond my life
From atom bonds
On

I eye life
That lives in my eyes
While I live
In others’ eyes
For all comes in two
There is no object unless observed
And no observer without the object

I am a broken glass
And no longer know
Who else keeps the shatters
To gather them back together
I would have to retrace
Every person I’ve ever faced
For in the deep of their scull
They keep an idea of me

I am a shiny spread
Covering a thousand minds
Blinking in the dark
Of their inactive memories
I am a sea of sparks

NEVEREST

If you dare
Free-diving into my stare
Don’t hold your breath

You may be swallowed
By the black hole of your shallowness
And land at some far corner of the universe
Safely recomposed

In no time on your feet again
You will busily start to crawl
In an unspecified direction
Waiting for things to befall

If you are deep
My neurons will butterfly around you
While I am mute with fear
Of tasting happiness
This horrid prospect
Of reaching a peak
From where the only way is down
It may seem tall as an atoll to you
It is Neverest to me

IN LOVE (AGAIN)

Love discretely bent me
Disguised as a friend
It crept up from behind my shadow
To invade my mind
The willful ghetto

My voice chords swollen with the unspoken
My heart crashing its crowded cage
I could but see: love was in me.

Eons later
I woke up in the twilight
Mind un-poisoned from uncertainty
I laid my eyes upon a world
All of a sudden lovable
Loving words flew off my lips
Like mischievous swallows
I kissed the memory of you on the pillow
And knew: love was no longer in me
I was now all in love

FALLING APART

I cannot sail the high seas anymore
My raft is breaking up
I need to get ashore
Or I will give up
And drawn in aloneness
Of alcohol
This is what life distills to
A glass in front of TV
Make it three
And tears turning dreams
More true than truth

Perhaps one must disintegrate
Before becoming whole
But my core lacks gravitation force
To keep my atoms from defining the limits of space

End precedes the start
Yet my falling apart
Has no end

EVERY THING

Everything has been invented
And commented upon
Professed and confessed
Tried and lied about
There is no more new on Earth

At every given now
Someone else is thinking
If not reading
What I am writing

So thank you, You
For the few things
Remaining immeasurable:
Stars, numbers, universes parallel
And imagination
That can count the stars
Calculate the ultimate equation
Define infinity of space
Yet keeps imagining beyond
Imagined

ANCHOR INSIDE

Hopelessly homeless
For years
I’ve been searching
For home
In places and lovers
In cats and belongings
To round me
To fill me
Taking in, leaking
Taking in, leaking
Illusions of freedom
Unsafe

For years
I’ve been walking
Streets winding and windy
Passing by houses
All lights on with candor
Yearning to stand in front of a door
With a key
Fearing that door would close shut
Behind me

And yet
I have had a home
All along
It just took forever to see:
I can come home
To myself
Throw the anchor inside
For good
Turn the lights on
And be
No less safe than free

LOVE IMPOSSIBLE

I love you
Now that speaking out my heart
Has made me skinless
I better leave you
Before you leave me
With no tomorrow

Your slightest imperfection
Stands no correction
For me there is no complex you
For me the only you is now

I can’t get enough of your scent
Until I’m breathless
I have to pull away then
To claim my body back
The only shack my soul can rent

At the end
You’ll hold my mended heart
In your hand
So cold
Throw it far
Across the water
If you need
Don’t squeeze it first
You’ll bleed
For it’s made of brittle
Is ours a world indeed
Where one must buy
What one has broken?

BABUSHKAS

At night
I find myself
Inside
Babushkas of my mind

At last my Self
Is tucked inside my scull
My body hugged by blankets
My bed is safe behind the door
My bedroom cannot leave the house
So locked and outside-proof

My house’s secured inside my street
Which can but stay within my town
A fragment of my land
Itself a parcel of a continent
So firmly rooted in the Earth

And here I am
Sleeping like a trusting child
In so many babushkas
Easily escaping
All of them
To reach the outer space of dreams

THE SHARK IN MY AQUARIUM

Every minor fight you win
Silencing me by injustice
Brings you closer to your final fall

Since you’re obviously trying
To destroy your dearest
Is dearest meaningful at all?

Love and hate may well be one
In your world of basic instincts
And your sole unconscious wish
To come first to the finish of loss

You make me want to stand
Over your open grave
And wander
How many people actually mourn
And how many, like myself
Would be secretly relieved
If those who’d ground them endlessly
Ended dust at last

Worst of nightmares carried through:
The shark in my aquarium
Nowhere can I hide from you
No safe haven any longer
Die I must or grow stronger

To what extent I fear you now
Can only be compared to trust
I used to put in your I-love-yous
Yet I can see the day
When all that will remain of you
Will be the oil stain
In my parking space

ENCOUNTER BY NO ACCIDENT

I saw you cross the street the other day
Unaware I was there
Spotting you while being spotted?
Who could say …

You were about to charm someone
So improbable at your side
By pushing back your hair with the familiar flair
That took me on a memory ride

And made me recognize you
Despite the faded foxy looks of grownup waif
That probably replaced your usual demonic aura
In but a flip of the manipulation coin

You used to be my only home
And now you’re hardly worth a poem
In memory of a crossroad of my youth

Who hasn’t asked themselves how they have changed
When seeing entropy embodied in a long lost friend?

A tic, a sneeze, a smell works like a click
To archives so hard to reactivate
Please, be sincere: how are you?
So I can template the phantom to the oracle
I’ve stopped to hear

No bad news to ever fear
All such encounters tell the same: time has direction
And past is under no protection
One only needs Proust’s Madeleine

We live a streak of accidents
Related by an inner logic
That we could only comprehend
If we sent the infinity of data
Colliding into moments
To processors with »God Inside«

LINE NO. ∞

I ride this train
Speeding madly
In sun and rain
Receding landscape
Badly undone

Clueless where the line had started
I climbed on at the station Birth
And then the train quickly departed
From Childhood, Youth, First Love
And many, many other stations
With my impatience for the Truth
Too grand for me to dare descend
And explore some more

And so I’ll ride
Until my ticket is expired
Or, too tired
Of seeking for the grail to no avail
I’ll bring myself to jump on the track
Roll down a hill
Stop on my back
And finally let everything
Come to a still

With sparks of light imprinted on my eyelids
Perfume of grass exploding in my brain
I’ll loom over next train to pass

Pesmi so iz knjige 33 Ounces of Something, ki je izšla pri Zavodu za kulturno iniciativo »Locutio« l. 2011

IZBOR AFORIZAMA

Kada sam počeo da govorim istinu,
ubrzo, više nikog nije bilo da je sluša.

Sve su prihvatili na reč.
Sada ispaštaju pod ugovorom.

Kada se istina, napokon, razgolitila,
odmah su se našli oni, koji će je , opet, kvalitetno obući.

Ovo je mesto za istinoljubive i odvažne!
Zagrme đavo na ulazu u Pakao.

Prodao sam obraz i svoju čast.
Napokon mogu kao čovek da živim. ..

Postadosmo fenomen. Zato nas i drže pod stkalenim zvonom.

U Novom svetskom poretku dobili smo ulicu »Ćoše kod Toše”.

Ovo je zemlja poštenih ljudi i onih koji je vode.

Svakog dana u ovoj zemlji rodi se deset novih budala
i još sto pametnih – koji će morati da ih slušaju.

2020. godine Evropa će imati samo pet zemalja:
Evropsku uniju, Beograd, Vojvodinu, Šumadiju i južnu Srbiju.
2040. dobiće i šestu: Negotinsku krajinu.

Ako je svet veliki circus, naša zemlja je Kuća smeha.

Rođen sam u obećanoj zemlji… …Mefistu.

Dobar je ovaj narod, samo ne valjaju ljudi.

Nebesa su naš drugi dom. Već odavno smo kao mrtvi…

Vlast je uvek slika naroda.
Na koga li se onda narod ugledao?

Sve državne institucije su zatvorile vrata za običan svet.
Imaju i one svoj nivo.

Besposličari su došli na vlast.
Pre njih su bile K A B A D A H I J E…

Za mesto predsednika konkurencija je bila PAKLENA.
Mefisto je pobedio Kerbera i Sotonu.

Nova garniture vlasti je gora nego prethodna,
ali je bolja od sledeće. Ne može ni to u nedogled!

Ne pravi se mnogo pametan i ne štrči.
Još ako si stvarno glup…

Popucali nam šavovi. Zakrpiše se svi oko nas!

Briljantan je stručnjak i sjajnog karaktera.
Mora naći posao, kad – tad.

U borbi protiv nameštenih konkursa
država je definitivno ukinula konkurse.

Na šalterima svi su nasmejani.
Dive se naivnosti građana.

Ovo je zemlja srećnih i zadovoljnih ljudi,
rekoše stanovnici Hada, nedavno pristigli iz Srbije.

Postignut je još jedan diplomatski uspeh.
Svako lice koje potpiše ugovor sa našom državom,
biće mu priznat i u Paklu.

Zalivao je svoju glupost svakodnevno, dok su je ljudi oko njega djubrili.
Plodove će, na žalost, morati drugi da jedu.

Bio je veliko govno. Zato je brzo I isplivao na površinu.

Stoj! Ko ide? – Ljudi! Viknu vođa. – Lažov napred, ostali stoj!

Um mu je bio neograničen.
Zato su mu i zabijali kočeve sa svih strana.

Prodana je duša… … i kupljen položaj.

Mi smo deca tranzicije. Iz kazneno popravnog doma.

Jugoslavija je nastala, negde dole, u Jajcu,
da bi nam se, na kraju, popela svima na vrh K….

Nekad smo pevali: »Proklet bio izdajica svoje domovine”.
Danas se samo ćutke pitamo: K o j e?

U Jugoslaviji sam se rodio. Još uvek ne znam u kojoj zemlji ću umreti.

BIOGRAFIJA:

Starost sam dočekao u Srbiji, zrele godine u Zajednici Srbije i Crne Gore,
mladovao u Saveznoj Republici Jugoslaviji, školu završio u SFRJ,
a rodio se u P I Z D I M A T E R I N I!!!

Do sada sam živeo u četiri zemlje, a nisam se ni makao iz svoga stana.

Kurva o poštenju,
a mi o demokratiji...

Borismo se protiv Stradije NAŠE,
i na kraju, izborismo se za DemoSTRADIJU.

Demokratija govori stotine jezika,
na žalost, bežala je sa časova srpskog…

Demokratske snage su zbile redove,
zato i ne možemo nikako da ih nađemo.

Njegova je reč kao ZAKON u Srbiji.
Niko je ne poštuje.

Pisci naših zakona odavno su uvršteni
Medju najveće srpske komediografe.

Pljunuo je na sve što je u prošlosti govorio.
Par miliona ljudi sada skida pljuvačku sa svoga lica.

Mi smo jedno veliko obdanište.
Malo imamo državu, pa je nemamo,
malo je gradimo u pesku, onda srušimo…

Institucije sistema su uništene.
Kakve bi tek bile da su uopšte i postojale?!

Bio je Trojanski konj pravednih. Sada ga jašu za sve njih.

Da su postojali elektronski mediji u to vreme,
raspeće Hrista bi bila najgledanija emisija svih vremena.

Još od Hrista pravednicima je namenjena Golgota.
Ostalima, Tenerifi.

Na njegovim nabildovanim grudima nalazio se iznemogao Isus Hrist.
U njegovu sitnu dušu nikako nije mogla da se smesti velika, Isusova.

Ako si se zaputio ka čoveku
nikada nećeš stići na svoje odredište.

Bog je u nama, ali nam đavo neda mira.

Pratite me braćo do provalije.
Spasiću vas svakodnevnog umiranja.

Sve nam je unapred zapisano.
Da mi je samo naći tog pisca…

Puni su para a malo pričaju.
Neka ljudi misle da su i pametni.

Čovek sam bivšeg režima i nove buržoazije.

Zlatni krst na grudima ga je otkrio.
I prevelika ljubav prema domovini.

Bili su najgori šljam, da bi se obogatili
i stekli ugled za vreme tranzicije.
Trenutno iskajavaju grehe
na rukovodećim pozicijama.

Ušli su u sve pore javnog života
a nekad su bili pioniri srpskog podzemlja.

Po Andriću u ratna vremena svaka fukara ispliva na površinu.
Mi smo napravili pomak. Kod nas su to učinili još pre ratova.

Država se zalaže za prave vrednosti i etiku bez licemerja.
Šta bi tek bilo da propagira kriminal i dvostruki moral?!

Od majke je naučio da laže, a od oca da krade. Na kraju, postao je ubica.
Ipak, nešto mora i sam da uradi u životu.

Sa oca na sina, kažu od davnina.
Ako ne presečemo taj lanac, odosmo do đavola.

Batina je iz raja izašla. Znao sam da ne postoji P a k a o.

Da nije bilo porodice, ne bi bilo ni bratoubilačkog rata.

Ako su politički disidenti direktne žrtve državne represije,
onda su aforističari njena koletararna šteta.

Satira je mrtva. Živele hronike!

Ovde su svi spremni da kvalitet izdvoje i izoluju.

Ubili su mu delo… … i podigli spomenik!!!

Ko kaže da nismo pravna država?
Imamo najveći zatvor za slobodoumne u celoj Evropi.

Beogradski aforističari su slobodni…
… da objavljuju sve svoje priloge
u bilo kom drugom gradu ili državi.

Naš urednik je pobedio na našem konkursu.
Pa neće valjda na njihovom?!

Umetnost je kod nas na ceni.
Problem je što je već odavno
cela država na rasprodaji.

Proglasili su ga za živog sveca,
još samo da ga ubiju…

Ovoj zemlji ne trebaju aforizmi.
Svako je već učesnik bar u jednom.

Neko je rekao: »Sve je laž.«
To nije tačno. A gde je prevara?

Onog momenta kad se umoriš od licemerja,
otkrićeš da postoje zavist i taština kao dobra alternativa.

Svaka mu je bila na mestu. Pogrešnom...

Radovao sam se tudjim uspesima
Kao što su se i drugi radovali mojim.
Nimalo...

Podržimo mladog i neafirmisanog umetnika…
…da zauvek ostane mlad. I neafirmisan!

Poslat je u Čistilište,
jer za Pakao još uvek nije bio pogodan.

Bežeći od sebe, uvek se možete saplesti o druge.
Verni sebi, samo o sebe ćete se i saplesti.

Na krst ga razapeše čim ih je ubedio da je bolji od njih.
Do tada su ga samo ignorisali.

Čeprkati po ljudskoj duši je isto kao i po svemiru.
Svuda mrak i čemer, tek poneka iskrica.

Ispeci pa reci,
da ne bi rekao, pa bio ispečen.

Siledžije i kriminalci postadoše mudraci,
a sudi se mudrima, kao nižeg ranga ljudima.

Imao je široke poglede,
pa su ih ogradili zidom ćutnje.

Ne dam ti svoje znanje – reče intelektualac birokrati.
Niko ti nije ni tražio – ravnodušno odgovori birokrata.

Pogledi nam sezali u budućnost. Tu su i ostali.

Meri svet po sebi ako si glup i površan.
Ako nisi, brzo se skloni u pećinu.

Pola života je potrošio u ništa,
a pola u nešto. Više ne brine ni zašta,
proćerdao je život, ono što je ostalo – čista je veresija.

OGLAS

Menjam (svoj) polovan život za novi uz doplatu.

Ovde se neistina skupo plaća.
Za objavljivanje u SKANDALU 300,
SVET-u 350, a u KURIR-u i celih 400 evra.

Mi smo jedna vesela država.
Satiričari nam ne trebaju,
možda poneki hroničar.

Kako bi se koja baklja na grbu gasila,
još jedna Republika bi nestajala u plamenu.

Kada će nam otkriti da već dvadeset godina
učestvujemo u serijalu VELIKOG BRATA.

Živimo kao u Luna parku.
Te neko nas voza, onda nas zaplaši,
pa do suza nasmeje i na kraju uzme novac.

Učesnici smo serijala SURVIVAL.
Do sada je ispalo iz ZEMLJE oko 300.000 ljudi.

Toliko nas lažu u dnevno političkim emisijama,
da često pomislimo da je reč o komediji ili drami.

Političari su sjajni glumci koji kroz ozbiljne role
zasmejavaju narod do ivice suza.

Sada trepnemo samo kad kažemo istinu.

Tajkuni imaju stila.
Prvo te časte pićem,
a onda uzmu sve pare.

Ovde se ne stiče, ovde se uzima.
Ovde se ne ceni, ovde se plaća.

PRAVDA

prvi deo

Koliko košta pravda u Srbiji?
Ne pitaj, nemaš tih para.

drugi deo

Ne tražimo pare, tražimo samo pravdu.
Prvo nađite pare, pa će biti i pravde.

treći deo

Pravda je samo jedna,
od slučaja do slučaja
i čoveka do čoveka.

Dete sam režima. Doduše, nevoljeno.

Deset godina se borio protiv njih,
sada se novi bore protiv njega.

Sto godina smo krv prolivali zbog drugih.
Sledećih sto – to ćemo činiti zbog sebe.

U dva režima mozak mu je ispiran svakodnevno.
Ovaj treći, može napokon da se opusti.
Posao je u potpunosti obavljen.

Prvo je bio vođa revolucije, a onda i režima.
Sada predvodi pobunjenike u zatvorskoj spavaonici.
Ko zna šta je sledeće?

Situacija je kristalno jasna:
Ne zna se ni ko pije, ni ko plaća.

Dok je bio u opoziciji neprestano je govorio:
»Mi moramo podići glave. Mi ne smemo biti nekritični.«
Od kako je došao na vlast, čuje se druga priča:
»Ko to tamo stalno štrči?! Ko to zna samo da kritikuje!?«

Kada bi se plaćao porez na korupciju
država bi se napokon trgla iz krize.

TRPLJEN-SPAŠEN

(još jedna poslovica države)

U državi je vladala anarhija.
Zato je uveden zakon da bi se to i ozvaničilo.

STRPLJENJE JE MAJKA MUDROSTI!

(Omiljena poslovica onih koji su brzo uspeli)

Biti čovek je neponovljivo iskustvo.
Biti čovek u Srbiji – NEMOGUĆA MISIJA.

Ko ovde preživi
i na Severnom polu će se snaći.

TABLA SA PORUKOM
NA ULAZU U ZEMLJU

Ako tražiš pravdu, na pogrešnom si mestu.

Neki su se ovde ozbiljno usavršavali,
da bi, ni pet godina po završetku studija,
Pobegli iz zemlje. Odmah bi oni i posao i stan!

O, bespuće, ka tebi se zaputih,
skrenuvši davno na tvoje staze.
Ni jednog trena ja i ne slutih
kakve budale njome gaze!

Na LOTO-u je izvukao sedmicu.
Tražio je običnu zemlju, a rodio se u nebeskoj.

Ceo svet nam se divi.
Takvo ludilo nigde ne postoji.

Prošao sam pakao dok nisam napokon shvatio
da se u njemu i nalazim.

Svi su ko jedan krenuli da brane svoju otadžbinu.
Pitanje je samo, zašto su to činili van njenih granica?

Političari i kompletna elita, dali su svoj glas za oslobođenje zemlje.
Ostali deo naroda se borio po frontovima.

Ceo rat nije skidao uniformu,
dok su tamo neki krvarili po rovovima.

Mobilisao je celu zemlju da postane predsednik.
Kasnije se zemlja, jedva mobilisala da bi ga oterala.

Crkva je opijum za narod, a država konačno osvešćenje.

Dok ga nisu priznale druge zemlje i naša je bila ravnodušna.
Pa da posle neki kažu kako idemo mimo sveta.

Država je činila sve da ga onemogući u zamislima,
pre svega da bi očvrsnuo i postao čovek.

Najbolji uslovi za stvaraoca su izolacija i poniženje.
Kod nas to funkcioniše po najvišim standardima.

Prodao je dušu đavolu i kupio kartu za raj.

Nekad smo bili jedna država, a vredeli za šest.
Sada imamo šest država, a ne vredimo ni za jednu.

U zemlji gde nema nevinih
najbolje je da se sudovi i policija
prodaju stranom partneru.

Prodaj se i kupićeš novo odelo.
Prodaj druge – imaćeš auto i stan.
Prodaj svoju zemlju i steći ćeš bogastvo.

NA ULAZU U SRBIJU

(izvod iz epske pesme)

Ko nogom ovde kroči
videće, što ne videše ljudske oči.

Još u prvobitnoj zajednici postavljeni su temelji modernog društva.
Ubij, otmi, stekni imovinu i na kraju budi poštovan.

Najprirodniji uslovi u kojima je čovek živeo
vezuju se za zajednicu ljudoždera.

Srednji vek je sinonim za uspešan obračun sa raznim hoštaplerima i mešetarima
koji će se u kasnijim periodima pogrešno zvati
- филозофи, научници, уметници...

Period inkvizicije se smatra vrlo uspešnim
jer je izvukao iz čoveka ono najiskrenije.

U istoriji su uglavnom zapamćene ubice i patološki slučajevi:
- Atila Hunski, Aleksandar Makedonski, Cezar, Napoleon, Hitler….
Tu je i poneki amater, kao na primer Džek Trbosek.

Atilu Hunskog, Napoleona i Hitlera
Vezuje jedna vrlo stabilna ljudska osobina.
Ludilo...

Dugo godina je u svetu bilo vrlo neprirodno stanje.
A onda je počeo Drugi svetski rat...

Naš narod je najstariji na svetu.
Pre njega su vodozemci izlazili iz Okeana.

Osmanlije su mnogo učinile za našu zemlju.
Čim nam nešto ne ide, oni su nam opravdanje.

Naša uloga u dva svetska rata je ogromna.
Prvi smo izazvali, a u drugom dovukli na Balkansko poluostrvo
još pet novih nemačkih divizija.

Prvi smo se opredelili za nebesko u odnosu na zemaljsko,
na Cara Ferdinanda prvi pucali, prvi uveli socijalističko samoupravljanje.
Odatle i prva naša svetska poslovica: »Ne daj Bože, da ti srpsko bude prvo.«

Naši prosvetitelji i umni ljudi uživali su široko poštovanje naroda:
Vuk Karadžić i Dositej Obradović – austrijskog, Crnjanski – engleskog,
Danilo Kiš – francuskog...

Obećali smo jedni drugima da ćemo promeniti svet.
Ubrzo nismo znali ko je dao obećanje.

Svaka socijalistička revolucija bila je popločana dobrim namerama,
Samo što niko nije shvatao da je to put do Pakla.

Kapitalizam je nastao na najstabilnijoj ljudskoj karakteristici: egoizmu.
Zato je i uspeo...

Prvo su se obogatili a onda proglasili demokratiju.

Promenio sam ime i prezime,
uradio plastičnu operaciju,
učlanio se u partiju,
i postao slavan.
Jedino je talenat ostao isti.

OSAM MALIH DRŽAVA

Osam malih država, jedna se obogatila – ostalo je sedam.
Sedam malih država, jedna nam je pogegla – ostalo je šest.
Šest malih država, šesta suncu težila – ostalo je pet.
Pet malih država – peta se podelila, ostale su četiri.
Četiri male države – ljubav tu je cvetala, ostale su tri.
Tri male države – hleb su gorak delile – ostale su dve.
Dve male države – stvaraju još šest...
Osam malih država - ...

Sve su pokrali od intelektualaca, jedino su im pamet ostavili.
Uzeli bi i to, ali plaše se da kasnije ne prođu kao oni.

Ili budite budala i siledžija i napravite karijeru,
ili pronađite duhovni mir opravdavajući svoj neuspeh.

Nama ne trebaju svetske krize.
Mi iz naše ionako nikad ne izlazimo.

Od 5. oktobra 2000. – 5. oktobra 2009.

Na desetogodišnjicu od građanske revolucije,
demokrate su zvanično proglasile
da se ona nije ni desila.

Dok sam bio demokrata svi su mi se divili i čudili.
Tek kad sam postao siledžija počeli su i da me uvažavaju.

Zakon protiv mobinga nije moguć u Srbiji,
Jer bi predstavljao anti-državni zakon.

Otkako nas je i Crna Gora napustila
Definitivno nam je potvrđena dijagnoza
»Sindrom neuzvraćene ljubavi«.

Šta je sve Srbija činila da zadrži Crnu Goru,
ali loš glas njenih prethodnih ljubavnika je pobedio.

Nije imala srca da nas ostavi u potpunosti.
Crna Gora je sve svoje najgore kadrove
ostavila na čelnim položajima u Srbiji.

Mediji su čuvari istine.
Problem je samo što je neko bacio ključ

Reč u Srbiji je čvrsta kao kamen.
Baciš je u reku i ona zauvek potone.

Kadrovi nam se menjaju gradacijski:
Lenj, lenjiji, najlenjiji.
Glup, gluplji, najgluplji.
Lopov, lopovčina, ministar.

Kakv je on ministar?
U Vladi je već godinu dana,
a još uvek nema stan i nova kola.

Dosta smo sisali vesla.
Sad možemo da progutamo
sve njihove jahte, bazene, avione...

Tranzicija kod nas traje već dugi niz godina,
a kad bolje razmislim, nikada nije ni prestajala.

Našli smo svoj put...
... samo ne znam zašto polako prelazi u poljski.

Izdvojili smo sve sposobne kadrove... ... i izolovali.

Vraćamo se samima sebi.
Opet smo, kao kao nekada, goli i bosi.

Za Lidijo Š.

Rečem si, moreš kdaj pa kdaj slišati Adagio
ali se utišati z Bahovimi kodrčki,
medtem ti nosečnice kot pisane
napihnjene račke patruljirajo zaigrano gubernijo.
Vsak poziv je sodna zarota. Vsaka tožba
je elegija in se ponavlja v istih intervalih kot
boginje mest. Berač, tvoj pogled se mresti in
šklopota v nevihti. Tvoj dih je para iz dob, ko
so z mrtvimi pesniki pokopavali pivnike in
nalivna peresa. Konopljo si razširil in zdaj
klecaš, budalo! Složni so samo atentatorji.
Tepčki niso. Sanjarijo, strižejo z ušesi kot škorci
v kongresnih restavracijah. Kako te bom spet našel,
moja modrooka miljenka? Kako ti bom poljubil rame,
ko ti je nerodno? Miško moj okičeni, kaj stiskaš
akne kot zadete uši, kdo te bo vodil po mokrih
ulicah opolnoči?
Kdo te bo čakal pred sodišči in norišnicami,
če se spet utrudiš in plosko padeš pred moje noge,
pomarančaste od sitosti in sprehodov po
viličastih obalah Amazonke?

Prevod Iztok Lečnik

IN SE NAZADNJE STOPIŠ

Pokončen in nežen
V krhkem kornetu,
Z nežnim nadihom
Rožnate jagode,
S temnim kavnim vrhom,
Lesk in lepota,
Obljubljata,
Ko se te dotaknem z jezikom
Kot v prepovedanih sanjah
Previdno navzdol,
Da se nazadnje stopiš
V moji toploti.

TUKAJ NE MOREM

Ti ne razumeš, dragi.
Moram imeti svojo veliko majavo mizo
Svojo rdečo svetilko
In sosede, ki hodijo zgoraj
Da jih preklinjam,
Ker me motijo, do rdečega besa
Potrebujem vazo in rože.
Ki bi jim morala že davno zamenjati vodo.
Pa Pajčevino v kotu ob oknu,
Ki me v trenutku vrže ven.
Mora biti pepelnik poln ogorkov (oprosti)
In moja hči, ki me kliče iz sobe,
Da ji prinesem kozarec vode.
Vse to mora biti,
Da napišem pesem,
daljšo in lepšo od prejšnje.

Mihaela Hojnik, objava v Dialogih 7/8 1978

DVE VODI

ŠE SMRTI NI

Gorici, kjer sem se rodil

Samevaš v meni kot zavržen kamen,
kot molk svetlobe in brezup svarila.
Še iščeš zgodbo, ki se ni zgodila,
in greješ pŕsi, kjer je ugasnil plamen?

Kako varljíve so srcá bližine!
Pod lubjem tisoč let sva se iskala,
ob mrzli reki klovna sva postala,
v bolésti sama  kot obèt, ki mine.

Kako neznosni so kristjanski klici!
Preblizu sonca, kjer bi radi umrli,
predaleč v krošnjah, da bi se ozrli ...

Kako brezbrežna so nebeška vrata!
Še smrti ni ... Le dva labodja svata
iz kmečkih glav, posekanih v Gorici.

BILJÁNI

Nocoj medlì v zelene soške brajde
večerni mesec, ko polzí z oblakov.
Si najin deški glas, šepet korakov?
Mordà je smrt, ki ljubega ne najde.

Ne najde sôlze, kamor se pregnana
v jetníški mah poskrila je svetloba.
Si najin tih grobar, srcá zvestoba?
Čez griče v belo noč medlì Biljána.

Medlìš, Biljána, kakor jaz, v tihôti.
V pogúbni čar ljubezni sva verjela
še ónkraj krésa, ki temní v lepôti.

Temní v lepôti tvoj sovražni genij.
Ko senčni brajdi, trtam boš zapela,
zapoj še njemu, le srcé – zakleni!

DVE VODI

Motiv Sovodenj na Goriškem

Dve reki sva, dve ljubi, dva objema.
Povsod sva dvojni: daješ in dobivaš.
Nevidna sla v brezpotjih sva obema
varljiva maska: vse poveš in skrivaš.

Sovodnji sva, dvojina brez tančíce:
v škrlatnem pesku bova z roso tkali
lepljivo slast in grozo rajske ptice.
Z vodómci bova drobno sled iskali ...

Sovodnji sva in v dvojni spev rojêni.
Še pod večer, v glinéno slutnjo ujeti,
dve sestri sva, a v njej obe zgubljêni.

Dve reki sva in ples valov je najin
dom. Čez bele grúdi sva nemír obéta
in večni dvom: dve ljubi, dva objema
 noč tatov!

LE TVOJA PESEM

Skrivaj sem sanjal vrbe ob Vipavi,
glinéno pot, zavito v dolge njive
in nisem vedel, da ob njej koprive
častijo zemljo, rastejo pa – v glavi.

Ko v brajdi veter vije šal dekletu,
igra se s krilcem in budí zaspane
morda ne ve, da piš z odprte rane
oznanja milost praznemu obetu.

Kaj čakaš, reka? Kam se je poskrila
visoka pesem kratkih dni prostósti?
Še prosiš zanje, sestra Bogomila?

Ne slišiš pevca, ljubljena, lažniva,
častíš pogubo, ne oltar krepósti …
Le tvoja pesem, ta je vsega kriva!

SLUŽKINJA

Mami Vidi, Cvetki, Zori, Milki …

Še vidim ptice, ko bežé z Lobárja,
še slutim žalost, ki te je ovila …
V veníški prt si belo rožo skrila
na sinjem nebu svojega mizarja.

Odšla si v tujo hišo, do Milána,
na pot si šla, da bi življenju dala
kar ti je vzelo, da bi bol pregnala
še vsa otroška, drobna, razigrana.

Si upala, si v strahu trepetala?
Si sanjala o majnici zeleni,
o srečni zvezdi, ki bo luč prižgala?

A svet je vzel, kar si hotél je vzeti.
Ni vprašal zvezde ne boga na steni,
ni videl solze ne srca skeleti ...

POSTAJA V VOLČJI DRAGI

Saj nisem vedel, če je čisto moja,
ko na postaji čakal sem na vlak
in je prišla, kot pride morski zrak
na mrzlo okno starega metrója.

Le njo smo gledali, ob njej mencali
in z jutrom koprneli med vagoni …
V nočeh pa beli, puhasti hormoni
kot živo oglje so pod popkom žgali.

Ah, v tistih časih vlaki so vozili
prepolni delavcev in nas, dijakov
in lepih dam, da v mislih smo grešili.

Zdaj čakam sam na čudežni postaji:
nikogar ni, ne ljubice ne vlakov,
le mačka glásno prede na ograji …

SVÈTLA MOČ

Molčé je segla k pŕsim tvoja roka.
Z lučjó strastí iz tèmne bolečine
si rekla plaho, svètla od bližine:
tu notri, glej, so pesmi za otroka!

Oko se je na drobno orosilo
in ustnici sta v tih šepet drhteli:
ni rádost, ljubi, kar so nama vzeli,
ne srčna želja, da bi seme vzklilo ...

Saj več ne vem, kaj vse si govorila.
Ostal sem štorast, zakopán v mrtvíco –
le drobno upanje sva vase skrila.

O, polne lune blažena svarila!
Kraljevska igra je prešlá v končníco,
kjer od pleníc ni lepšega darila …

VONJ PO KAVI

Ni slajših misli narodov ob spravi,
ne boljše družbe, ki častí potico,
ni krajših uric z ljubko govorico,
da prvi vseh vonjav je vonj po kavi!

Se človek včasih sam od sebe ustavi
na dolgi, ravni cesti pred Gorico,
v prijaznem mestu, nékdaj le vasíco,
in diha z njo najljubši vonj po kavi.

Na Travniku v kavarni te pozdravi,
obrnjen vase, spravljen na polico,
le včasih še slovenski vonj po kavi.

In kadar greš na skalni svet ob Savi,
kjer še opaziš mrzlo laško žico,
pomisli nanjo in na vonj po kavi.

KJE NEKI

Ko si postajal siv in ves jesenski,
se tvoja muza spet je prebudila.
V podobah slik in fresk iz besedila
še svéti gral je zadišál po ženski.

Na tvoja platna je razpela krila,
zaplavala je kot metulj čez rože
in skrivnim čarom njene gôle kože
je tvoja roka s čopičem sledila.

Nikjer je ni, a vsepovsod je živa.
Iskal sem jo v središču in ob robu,
iskal za platni, kjer se včasih skriva,

poslušal utrip srca ob nekem grobu,
razkrival vzdih skrivnostnega motiva,
končal pa sem, kje neki – pri Golobu.

POPLAVE

Ko se nebó od morja je stemnilo
in Nanos se pokril je z belo kapo,
je veter k nam zanesel vlažno sapo
kot živ namig, da se bo spremenilo.

Rit bo mokra, če gre dež od morja!
Tako se je od zmeraj govorilo …
Z zahoda, če Furlanka dviga krilo,
pa bo prešla jasnina čez obzorja.

Po izročilu nékdaj so živeli
ljudje z vremenom, kakor pleve z njivo.
Nikoli ni bilo, kot bi želeli.

Nebo je dalo in nebo je vzelo,
najbližjim še poplave na parceli …
In zdaj, kako je? Vsak dan bolj veselo!

BREVIR SRCA

POSKUS VRNITVE

Trstu in sebi

Od daleč sem te gledal, sinje mesto:
v svečávi mokrih lun si se smehljalo,
šumelo v murvah, sládko brbotalo
z visokih streh v morjá široko cesto.

Od blizu sem te videl, mesto sinje:
z bolestjo v prsih poješ o svobodi,
lebdíš v valovju in se daješ usodi,
objemaš svet in trpko kraško brinje.

Od tukaj ni družíce bolj igríve:
ljubkuješ med oboki drzne sanje
in se ne braniš sreče radožíve!

Od ónkraj slišim šepetanje Krasa:
še iščeš med ozvezdji svoje panje,
zgubljêni sin slovenskega Parnása?

LEPA VIDA

V glinéni rob srcá sem vtisnil dlan,
poljubil njeno mrzlo kraško reko
in se odpravil kakor romar v Meko
ob svete kamne svojih skritih sanj.

Kako si plah, glineni vrč samote!
V saminah tihe in v tišinah same
prebujaš upe v tesnem kotu jame
in ves drhtiš – kot bi se bal lepote.

Glinéni plašč odéla je zvestoba …
Čigav si, romar k njeni mrzli reki?
Le Vidin zdrs je slišal onkraj roba.

Brezšumni val se je dotaknil lica,
kot lesk večera se rodí v oseki ...
In tja pod nébes je zletela ptica.

OSMI

Mojstru J. M.

Od rož do vaze so potí neugnane,
v prešerni nôči biblično mikavne:
dobiš odpustke za smeri neznane,
kjer se godijo igrice zabavne ...

Nihče ne vpraša, koliko kaj stane.
Pač ni tak dan, da bi koprive jedli!
Vsak pameten pomisli na banane
in vse, kar sodi zraven  bi prisedli?

Hudó je nam, ki smo sedaj na svetu,
ko ženski Trst medí tako sproščeno,
da je preskromno peti zanj v sonetu!

Naj torej rože sprejmejo vse vaze,
saj vemo, da na koncu, ko bo jutri,
za suhim cvetjem skrijemo obraze.

BELA ŽENA

Devinu in Rilkeju

Katero pesem slajšo si od njene
zapel boginji na prepadni steni?
Si upal z njo, da val ljubeči ženi
povrne sólze, rádosti zgubljêne?

Od prasvetlobe do osrčja časa
je kratka pot, a dolgo potovanje.
Še ljubiš jo, ki ti je vézla sanje
od prebujênja do gluhôte Krasa?

Z valôvi val se vrača med sipíne.
V kamníti mêji, z rujem obsijani,
je zrastel temen bor  iz bolečine!

Pričakam te, ko se svetloba skrije.
Na tistem kraju, ob otožni skali,
še slišim kdaj devinske elegije ...

VONJ KRIŠKIH ČUP

V Sesljanu

V čarobni spev nočí si me ovila,
ko v kriških čupah díšal je zaliv
in poletél sem – mlad galeb igriv,
v valove tvojih ust, ki so ljubíla.

S poletnih lun si glad selila vame
v razprtih krošnjah tiho koprneča
in sem si vzel, kjer se rojeva sreča,
njen zlati lesk, ki si ga skrila zame.

Od tistih dni, ki se jih svit dotika
z osutim lubjem tople slane vode,
ostajaš v meni plaha trepetlika.

Prihajava, čeprav vse bolj ranljiva
in vse manj sprta s slepo igro usode.
Vonj kriških čup še zvabi iz zaliva ...

ŠTIVÁNSKI BORI

Od črnih mej, akacij, lip šumečih,
v štivánske bore, hraste in zidáve
je votla reka iz poganjkov spečih
priklícala v moj stih gazí sanjáve.

Z otožnim glasom vabijo svetišča
v mitrêj izjokat grenko zapuščino.
Morník ohlaja tôplo slast ognjišča,
ko s kraških trstov luščim bolečino.

Popotni tam še najdeš kal modrósti:
njen žarki lesk in tempelj iz davnine
živita zvesta kratkim dnem prostósti.

Od belih kamnov do sidrišč v pisavi,
kjer raste mah in se dobrika luna,
ostajam z njo v brežinah ob Timávi.

LOČJE

V norósti čas in mučnih preizkušenj,
strašljivih psovk in vzvišenih načel,
se na večer priplazita z brezpotij
moj zvesti rabelj in polblazni sel:

veníški glas, ki sam nekje minéva,
in déški mah, ki se bojí bližin ...
Njun tèmni brat me spremlja, ko bežim
pred mrzlim jutrom v krhko ločje speva.

Zaman si rišem drobna zrna sreče
v oblak prelestni z opuščênih staj!
Le plaho prošnjo mi srce šepeče:

v zelene lipe, oljke, v svet tam dôli,
bi pletel svitke z roba kraških lun
in ljúbil bi, kar je biló – nikoli.

BREVIR SRCA

Je tvoja roka, ki se v moji skrije
in kakor sla ponikne med obzorja?
Po tiho krade tèmni solzi mórja
v dlanéh ljubezni skrite melodije.

Brevir srcá pa duše ne spočije.
Zorí v prelúdij in v vezívo speva,
skelí v zavetju simoníje dneva,
drhtí v kristalni krogli herezíje …

O, lepa starka, kómu spiraš rano!
Ostajam suženj tvoje dolge sence,
ki noč in dan pošilja sle za mano.

Tako sem sebi nerešljiva uganka:
dovolj od blizu vidim daleč vase,
a kaj bo jutri, ve samó  ciganka.

KO ŠLA SI MIMO

Nad mestom se razpirajo oblaki
in reka nosi krhko listje speva.
Z osutim cvetjem in ostanki dneva
se v prázni noči zgubljajo koraki …

Igral sem gosli z eno samo struno.
Ko šla si mimo s prsti na klavirju,
sem bil podoben mašnemu pastirju,
ki ljubi sonce, a večerja – z luno.

Prišla si k meni kuštrava in slana
iz neke davne, svètle pradavnine
z okusi zemlje in z močjó terana.

Prišla si v bokih – željno, koprneče,
z igrivim šarmom muhaste dvojine,
kjer blizu je, a dolga pot do sreče …

MESEČEV ZALIV

V obrazu svoje zemeljske slepote
mrakobnega nemira slutnje spijo,
ne zlih duhóv, ljubezni se bojijo,
ko vrže sidro med strastí in zmote.

Je res ljubezen le namig pohote,
naj žíve bakle v mrazu dogorijo?
Od kje krepósti, ki v nebó žarijo,
v najvišji klic čaščênja in lepote?

Ko pesmi z mórja tkéjo maestrali
in vonj po ljubem si želi objema,
sediš in poješ na strunjánski skali,

kjer za poljub do lune smo veslali!
Bo mesečev zaliv s slastjó obema
še kdaj razvezal čolne na obali?

VERMUT

Okušam droben požirek
prozornega vermuta
s prosojno lupinico limone
v trikotnem pecljatem kozarcu
na terasi nebotičnika
v že zdavnaj zabrisanem času
neke sobotne noči
Prevzemajo me tvoje velike besede
O Volji in Moči
ki bodo kmalu izgubile sijaj
v bledi svetlobi
nepomembne vsakdanjosti
Srk vermuta
drobna lupinica limone
iz tankega trikotnega kozarca
na koncu
še vedno
komaj zaznavno
greni

UROKI

S težkimi koraki
prihajajo dnevi,
ki loputajo z vrati.
Okna momljajo
pradavne zarotitvene obrazce:
Zagovor proti kačjemu piku,
Zagovor zoper otok,
Zagovor zoper hudo uro
in molitev svetih treh kraljev.

S stropa sobe se spuščajo pajki
z dolgimi pokvečenimi nogami,
s črnimi križi na izbočenih hrbtih
mi prinašajo mračna sporočila
Objestne ulice se pripravljajo na predajo-
vse so potihnile,
pridušene, zakrite
v belih tančičastih zankah.

ROMANJE K PESMI

Pod črno plastjo odpadlega listja
zajamem grenki izvir vode
na zamišljeni poti
proti kamniti
romarski cerkvi
Čez razklani prag zapuščene hiše
se vijugajo demonske kače
varuhinje tvojih prednikov
Obraščeni kamniti obrazi
na pozabljenih keltskih grobovih
mrmrajo pradavne sage iz časov
ko še ni bilo svetnikov
Nad procesijo velikih črnih mravelj
pomenljivo nihajo odcvetele šentjanževe rože
Pod težkimi koraki mojih misli
se krhka smrekova brv
pogreza v močvirje brezčasja
Opotekaje se spušča od cerkve
obešenjaška viža
pevca – bukovnika
ki v raztrganem košu
nosi svoje pesmi
in razdaja ljudem svojo revno dušo

VADI

(puščavska reka)

Znani gozdovi so odšli.
Ne morem se nasloniti
na trdno deblo
zanesljivega hrasta,
se okleniti mlade lipe
ali trpkega posmehljivega kostanja.
Potujem po strugi presahle reke VADI
v tretjem mesecu suše.
Nisem popotnik iz Prešernovega soneta,
vse nevarnosti je zabrisal
milijon krat presejani
puščavski pesek.
Ne čakam,da bi čudežno zacvetele
bele puščavske lilije.
Ne morem več upati,
da se bova še kdaj srečala z Malim princem,
ki bi mi dal nasvete o gojenju sebičnih vrtnic
ali kako udomačiti lisico
in kar naprej skrbeti za nekoga,
pri tem pa gledati s srcem.
Saint de Exupery je strmoglavil blizu Marseilla.

S kom uganjajo svoje norčije
gozdna bitja- sanjski duhovi
iz kresne noči?
Koga čarajo,
koga zavajajo
v ljubezenske zmote
sence,
spočete
iz mesečine?
Sipki pesek
sproti briše
sledove za mano –
po presahli reki vadi,
ki že izgublja svojo strugo.

HAIKU

Oranža v roki
mlade žene s klobukom –
Portret v rjavem.

Šuštenje koruze
se neopazno pretaplja
v novembrski dež.

Po grozdju diši
v starem maminem pismu
besede blede.

Cvetje na prtu
je vezla že tresoča
mamina roka.

Zaledenela
zelenica ob cesti
zamrzli zvončki.

Beračev klobuk
poln marčnega dežja –
pustna sobota

CIKLUS ISKANJA

Če bi najprej …
klel …
bi se odprle pokrajine,
iz mulja bi zraslo zelenje
in modrina bi poslala blagoslov.
Če bi najprej mislil,
pesem ne bi pela;
če bi najprej molil,
bi se utopil v dvomih,
v mislih, v mulju duše …

Žalostno gledam v svet,
da bi našel nasprotje,
ki je globoko v nebu
in še globlje v meni.
Odmišljam.
In najdem čisto filozofijo
in čisto poezijo,
mimo ljudi,
a prav z njimi, v njih …
Kakor v sebi, kakor globoko v nebu …

Ne, ne bom delal.
Glava naj počiva.
Še mnogo drugih organov imam.
Potok šumi pod oknom.
Sliko prijateljice gledam …
Čutim se.
Mir je najtoplejši takrat,
ko ga napor misli ne moti.
Jaz se umika. Ne bom delal.
Tonem v prijeten dremež.
In če pišem pesem,
jo v meni piše nekdo drug.

Beži od začrtanega razuma
vsakdanjikov,
utopi se v svoje mehko
in sproščeno telo,
misel naj služi srcu, ne glavi.
Le na to glej,
da ti bo toplo in da se čas ustavi.
Dovolj težkega je bilo.
Razum je zver,
ki vse požre ali pokvari.
Beži pred to zverjo!

Dvignil sem roko
brez namena, brez pomena.
Samo preizkusil sem,
če me je še kaj več kot v glavi.
In postal sem lahak.
Svinčnik se je zakotalil na tla
in razbil mojo ječo.
Nekaj v meni se je zasmejalo
približkom
in veliki slučaj
je zavladal malemu neslučaju.

Zahvaljujem se za vse,
kar je narobe.
Ker življenje ni črta,
niti lik niti prostor.
Ker ni mavrica ali tema.
Ker tisto, kar gre narobe,
razbije ječo jaza
in steklenica z zadušljivim vinom
se odpre in svež zrak stopi vanjo.
Zahvaljujem se
in v miru živim s svojim nemirom.

CIKLUS RAZPOLOŽENJA

Glava ventilator.
Kdo me poganja, da mešam zrak?
Izključim. Zdaj je mir.
Počasi se premikajo reke sanj
in oblaki spet visijo nad travniki.
Spominjam se zoranih polj in
lebdenja v njihovem pogledu.

O, kje vse sem hodil,
kje sem bil,
kaj vse sem govoril, mislil,
kaj storil,
pa sem vedno plaval v oceanu,
ki se bo v nebo prelil …

Danes zvečer
sem profesor v pižami
in jutranji halji,
z očali na nosu,
upokojen brez odpravnine,
na pol ležim na mizi,
kadim in pijem kavo.
Tako lepo je,
da si pojem
in tiho zaupam,
da bo nekoč vedno tako …

Vse se mi zdi zaman.
Globoko v blatu sem
in ne morem ne ven, ne stran.
Sprejel bom,
in čeprav sem s želel biti metulj,
bom nilski konj postal.
Široko bom zehal len in zaspan.
Metulje bom nebu prepustil,
saj je vsak moj dvig pregnan
in vedno na koncu ostanem sam.

Zlahka se spreminjam v živali.
Popoldne sem bil muc.
Čisto počasi sen lezel po cesti
in samo sebe sem imel rad.
Zjutraj sem bil osel, tako priden,
da sem opravil vse delo za čez dan.
Popoldne sem bil lev.
ki je glasno recitiral
in dal ljudem vedeti,
da je skupni imenovalec vsega: mir.
Zdaj sem nilski konj.
Valjam se v toplem blatu
in stoječa voda ne prinaša ničesar novega.

Visoko poletje 2009

JUTRO

Jutro za jutrom
jasnina.
Razpeta daljava,
razprta okna,
vsa vrata poletja.
Čas se ustavlja.
Ko zaplavava,
ni več ona, nisem več jaz,
ni spomina.
Vstaja novi dan.
Oplaja voda.
Piransko morje
napaja duha.

MINICA

Izprana, zavržena
v nežni modrini.
Cotica razgaljena
v ramenih,
nedrih, v
stegnih franžasta.
Med sanje nočne –
zvezdni dan.
V poletno noč obalni žar.
Oživljam te,
ni starosti,
le radoživa sla življenja
zakipi.

ROSANA

Za hip se ustavi.
Spodaj lesket,
zelenomodro
valovanje.
Se prelevi.
Sname rdeče sandale,
bordo naramnice.
Zrem v boginjo.
Lepšo od Venere, slajšo
od Eve.
O, bog kako je skladna,
elegantna!
Kdo te je ustvaril?
Kdo te je ustavil na tej poti?
Rosana izklesana.

ŽIVI PESEK

Ugrezam se,
ugreznem v drobce
kamenčkov, peščenih zrn.
Ostrina reže.
Val zapljusne in oblije
vso obalo, skale.
Sedem med skalovje šumno.
Vgrebem noge,
se vkopavam v živi pesek.
Val za valom buta vame.
Polna upanja v lahkotnost –
v novi dan poletja.

PLAHTA

Platno plahuta
kot voda pleše na gladini.
Sem in tja v
levo, desno venomer.
V nemir.
Počivamo,
čakamo umirjeno nebo.
Čakamo na blage sape,
čofotanje,
mizo na terasi pod platneno streho in
klepet domači.
Doklej ne ve nihče.

NIKOLA

Mlada nevesta.
Svetlolasa, modrooka.
Z baržunom na licih,
s smehljajem. Topla, mila.
Andrej in Nikola –
Nikola, Andrej v nebesih.
Se prikloni,
zapiše dušo Bogu večnem.

VEČERNE LUČI

Kruh večera
je skrivnost za dva,
za dve za
dan in noč.
Večer pomirja, seže v
dalje, sveti,
razsvetljuje sanje.
Z Majo vse deliva.
Vse besede in
korake, vse stopinje.
Sladko je še slajše.
Sladoled.
Kepica za kepico –
Vanila, čokolada,
lešnik, ananas.
Smeh za smeh na
korzu davnem.

JAHTA

Lahno ziblje boke ob pomolu.
Bela z zlatim vencem.
Tisoče oči uprtih
v čudo.
Mravljišče radovedno.
Čigava je, čigava?
Kod potuje
svetla in visoka?
Napojena s slavo in obiljem.
Kdo pozna jo Arabello s
smehom bliščem,
a pripeto?
Lepa dama
pluje, pluje v dalje.

ČEVELJCI

Pomerjam nove čeveljce.
Rozeta spredaj,
mične,
mat usnje, nizka peta.
Kar zaplesala bi,
lahkotna,
se vrtela po Piranu
in norela.
Od veselja pela, pela.
Kdo mi poklanja
princeskine sandale?
Kdo mi dvori balerini ribici?
Eno sonce tone in
sta dve, so tri.

LOJZE

Viski mi ponuja,
brinjevec,
kaviar, pršut.
Srečen sem, da vidim te!
Poglej,
srh me spreletava.
Moja lastovica
izpod Pece, Uršlje.
Tam je moje davno gnezdo,
tam so moje steze,
gmajne,
tam fabrika, grajske dečve.
Pesmice privro,
teko, teko kot črno vino.
Požegnajo večer piranski
v gostišču neke dame.

PUNTA

Polna luna.
V zavetju Punte tuba
poje,
vmes trobenti,
spet pozavna, rog.
Umirjeno svečano
v ložah
starodavnih vil, palač.

Glasbeniki v
kvintetu iz Emone
s šarmom, eleganco.
Melodije davne
zablestijo
na valovih, valčkih,
dozorelih figah,
bujnih oleandrih v ples
večera.
Sladko šepetanje.
Pesem Punte
se razliva v mesečino.

LJUBEZEN

Oživi ob polnoči pod klifi, borovci
                   Ona vsa drhti.
Njene roke se rahlo dotikajo
Njegovih dlani.
Voda pljuska v najino srce.
Duša ve,
Telo je ogreto, čaka.
Že dolgo , neprestano.
Voda pljuska.
Ljubezen se v hipu razplamti
V modrino gladine.
Ovija, dišavi.
Biser iz školjke v naročju.
Biseri
Vse naokoli.
Ona tiho šepne:
On je, našla sva se!

Ta pesem bo zadnja,
kar jih bom napisal.
Potem bom obmolknil
in molčal za vse veke
do konca časov.

Zvezde bodo dogorele do kraja in se ugasnile,
planeti mrtvi lebdeli v vsemirju,
komete zaman iskale svojih repov,
kdove kdaj izgubljenih v prostranem vesolju,
in mir bo vladal vsepovsod,
ne včeraj in ne jutri,
le še danes razpršen v prašne delce niča.

Tedaj bom odprl oči,
slepe od večne teme,
otresel zvezdni prah s prilepljenih ustnic
in ozrl se bom po tebi,
ti boš še spala z otroškim nasmehom,
prebudi se, ljubica, jutro je,
in tvoje krmežljave oči se bodo ozrle vame,
izpod vek bo ušel lesk novih sonc
in dah tvojih ustnic bo pognal v tek
od pradavnine strjeno kri v mojih senceh.

In protoni in elektroni spet zaplešejo ringa raja po nedoločenih orbitah,
nebesna telesa se v parih zavrtijo po srebrnih plesiščih
in snov kroži v ljubezni in v sovraštvu,
znova in znova izgoreva in se presnavlja
skozi vsa ta življenja in vse te smrti.

In jutro je, draga,
jutro povsod,
jutro je nad morji, oceani,
jutro nad zaspanimi gorami,
jutro je za naju,
ljubica,
in jutro je za vse.

SLOVENSKE GORICE

Od klasja rumene doline,še lepši so griči zeleni,
posajeni s trto vinsko. Strmine –
tam misli so najbolj skrite.
Z njimi živim, stikajo se, kakor grozd pri grozdu.
Strmim v ta čudež,
kakor da z roko razmikam zelene bregove.
Za njimi uzrem nove in nove svetove.
Vedno dalje in dalje zrem.
Znani kraji, znana lepota.
Zaprem oči in v kraje neznane duša se potopi.

POZNO PLETJE

Sočni grozd, poln sladkosti.
Jagode v soncu kipijo.
Kostanjev gozd pod gorico temni.
Topol ob cesti visoko se vzpenja,
veter košate hraste hladi.
Upanje je uplahnilo,
skrilo se je solznim očem.
Sonce za Pohorje tone
Po cesti utihnilo vse.
Rože same v vrtu dehtijo.
Ježek išče svoj plen..
Žolna se iz sadovnjaka oglaša.
Sama strmim v poletni večer..

LIPA, LIPA

Lipa pred Maistrovo vilo na Zavrhu

Lipa cvetoča,
dehti v maju,
kakor stražnik.
Preko gričev njen vonj veter raznaša.
Šelesti.
Cvetje trosi duši nočni,
ki pozno v noč se veseli.
Vriskanje se daleč razlega,
spanec je odšel.
Je veselje našlo soseda?
Je vesela moja sestra,
morda moja hči?
Brez odgovora lipa šumi.
Njen vonj,
čez dolino
veter raznaša. .

PESEM ŽALOSTI

Ta pesem je žalostna,
iz preteklosti izvira.
Težko trnovo pot opeva.
Vem, ta pesem,
če bi ji prisluhnili,
dolgočasila bi vas in žalostila.
A ta pesem sem jaz.
Je kakor moj obraz.

KDO SEM?

Kdo sem,
ki stopam pokončno,
iz dneva v dan?

Razumem čas,
ki v njem živim?

Ne jokam,
ne tarnam o bolečinah.

Še vedno bojevnik sem.
Se ne dam.

Kdo sem,
ki stopam z vami?

Moč življenja
se počasi izgublja.

Čutim, da še nekdo
mi stopa ob rami.

TUKAJ SEM OSTALA

Tukaj sem, ne sprašujem se zakaj.
Moja žalost sem me je poslala.
Tiho rastem v tem lepem vetrovnem kraju,
rastem iz tišine v miru.
Za hišami so vinogradi, v soncu ves dan sanje,
tišina in molk, tukaj sem in čakam.
Trta raste, zori in omamno diši.
Štorklje preletavajo završki hrib,
preko polja, vse tja do jezera.
Tam se ob večerih žabe oglašajo.
In jesenska lepota izginja.
Poslavljam se tudi jaz.

ZAVRH JE MOJ PRISTAN

Sama stopam skozi vasico.
Slutnja ob hišah. Brez luči.
Veter se podi preko hiš in maje drevesa.
Na koncu vasi mi cvetoča češnja cvet podari.

STRMA GORA

Stare hiše s slamo krite v temi spe.
Ob njih so nove grajene.
Bo kdo še kdaj vinograd sadili?

ZAVRH

Zeleni griči završki.
Vlažen veter k meni zvije,
kakor da me iz sna prebudi.

Te meglice,
ki se nad tabo dvigajo,
so tvoj obraz.

In sem ptica,
nad hribčki poletavam
in se jih veselim.

Ah, veter svojo pesem prepeva,
raznaša vse, kar se krepko ne drži.
Sonce ga le ogreje,
a ne prepodi.

Nekoč sem iskal
luči v daljavi.
Zdaj vem, da jih ni.
Sedaj vem.
Nimam izbire.
Ne imeti izbire
me osrečuje.
Le življenje izbira.
Luči v daljavi ni.
Vse je tukaj.
Neizogibno.
Močnejše in popolnejše,
kot sem mislil.
Pomlad je,
sneg se topi
že nekaj tednov.
Reke sonca
so vse daljše,
in luči v daljavi
me bodo
nekega dne našle.

Moja ljubezen je gotovo
sorodnik norosti.
A noben norec ni
popolnoma nor.
In tako ostajam ujet
v norost,
ko se zavem,
da odhajaš.

Tako preprosto je
ljubiti te.
Brez laži.
Brez jutri.
Brez tolažila
tvojih bogov.
Nočeš razumeti?

Prostora ne ukrivlja
masa zvezd
ne miljoni atomov.
Zdaj vem.
Einstein se je motil.

Le en korak bliže tebi
prebudi praznino,
zaustavi čas in
prižge
temo med nama

in nato še mnoga
druga sonca
v kobaltni tišini
vesolja.

Niti meter proč.
Ležiš ob meni.
Nepreklicna obsodba?
Tako daleč.
Uničujoč arzenal na
moji zahodni meji.
Se me dotikaš, ko spim?
Za hip me pogledaš.
Orientacijska točka si,
ki nihaš tik ob meni.
Približaš se
in nato
lahkotno odideš.

Sneg pada vame.
Tudi umazana zima je
vsak večer vijolična.
Mesto v daljavi visi
nad svodom,
polnim zvezd.
Življenja padajo v
črne fuge razrezanega neba.
Brez besed izginjajo.
Proti neznanim soncem.
Morda pa v
temo vsemirja,
kjer se vse konča
in ponovno začenja
v belini snega,
ki pada že ves teden.

Čas leži
daleč od mene.
Tednov se dotikam le s prsti
in dni ne najdem več.

Nekje nad
mano je rastoči mesec
s tremi očesi.
Gleda me.
Dan za dnem
in čaka.

Mogoče pa lahko vstanem?
Do tja.
Visoko nad
ravnino cest strahu
v meni.

Na tem planetu
je udomačen strah.
Naselil je
nalezljivo norost,
že stoletja je tukaj
in pripoveduje laži.

A mi le gradimo gradove,
vse višje zidove.
V dlan vzamemo kamen
in vsi vemo,
da ga bomo zalučali prvi.
In požgali vse
druge okoli nas.

100 RECEPT ZA SREČO

Denarja – malo
Pameti – malo
Službe – malo
Pričakovanj – malo
Hrane – malo
Ciljev – malo
Prijateljev – malo

Vse skupaj mešaj v sebi nekaj let in pazi, da še kaj ostane od tebe.

MALO ČASA IMAMO

Sprašujem se,
ali je v vsem,
kar sem videl,
enaka usoda.

Žgoče tišine,
pepela tesnobe
v globini duš
ne razume nihče.

Danes lahko nove oči
kupiš tako poceni.
Zamenjaš obraz in
greš naprej.

Nato ponovno bereš
tisoč strani
knjige ljubezni
in ponovno odnehaš pred koncem.

Malo časa imamo,
le to nam
šepetajo bogovi
že tisočletja.

Sneži.
Veje se počasi zvijajo proti meni.
Jutro je na tvojem licu
Skozi okno prihaja
dan v sobo
polno najinih demonov.
Sestanek z vetrom
in nato zaprem okno.
December je dobesedno zadušil
ulice, hiše,
drevesa.
Rojstvo Jezusa odrešenika.
Obrazi v modrih
in rdečih lučeh mesta.
Sredi dobe snega,
ki traja,
traja,
in vse diši po smrti,
živijo v popolno
beli lepoti
le tvoje plenilsko
modre oči
in topijo pocinkano
tišino mračne zime.

Ko noč pade
in vse ugasne naokrog,
prideš k meni
skozi vso temo
in tišino vesolja,
ki je že
predolgo med nama.

Tvoja bližina
je prav tako lepa,
kot daljina,
s katere te gledam
vsak dan.
Trgovski potnik z nekaj
ljubezni podobnega v žepih
hodim okoli tebe.
Ne vem več,
ali kupujem tebe
ali le prodajam sebe.

Prodal bi se.
Poceni!
Tudi kupil bi te.
Sedaj še bolj,
ko stojim pred temi vrati
in upam, da bo
morda čez leta
nekaj ljubezni podobnega
v mojih žepih
dovolj zate.

V omami beline življenja
se me že leta
dotika skrivnost
za Tvojimi očmi.
In čeprav nisem nikoli
resnično prepričan,
dvigujem roke,
svoje srce
v Tebe.
A sem le zelo pameten
parazit,
vlačugarsko iskreno tvoj,
in nato le
lep pozdrav.
Adijo.
Do naslednjič.

Danes mi je
ta travna bilka dovolj,
da čutim,
da sem zaokrožen v Svetlobi,
kjer lahko umiram,
pozabljam
in najdem pot naprej.

Ko je Bog ustvaril vesolje,
je bil sam, popoln,
in tako je lahko naredil
zvezde, reke, bilke,
mene in tebe
le iz sebe.
Tudi smrt, rojstvo, smeh,
dotik, poljube, ljubezen,
bolečino in solze
je naredil iz svoje popolnosti,
ki prijazno
in potrpežljivo
tli v meni,
tebi.
Nikoli ne ugasne.
Le čaka.

Nekje v glavi
nekje v kosteh
smo vsi popolni,
vsi smo iz luči.

Spet si tu.
Kot velika teorija vsega,
kar obstaja,
se me dotakneš.
S svojo pobožno pornografijo
raztrgaš dogločasna
tisočletja v meni.
Vsi moji
zemljevidi so ti znani,
in ne morem stran,
ko poslušam
mehko svetlobo
tvoje kože.

Rumi je rekel,
vse, kar se morju rodi,
se morju vrne.
Morda pa se je vse
rodilo iz ognja
in bo v njem zgorela
blaznost
moje ljubezni,
ki je vsa morja
ne morejo ugasniti.

Mefistu je vse bolj dolgčas.
Duše ljudi so te dni čisto poceni.
Le za kratko laž,
ne za trenutek,
ki ustavi čas,
nas je kupil že miljone.

Mefisto ve,
da sanje niso več sanje,
ko zaživijo,
in da je vsa
bolečina tega sveta
le izgubljena
topla luč
izginjajočega otroštva.

Rišem pozabljene podobe
neke svobode
v svojo bolečino.
Leta sem potreboval.
Glasovi so mi pripovedovali
o približevanju Svetlobe
in da je življenje kratko.
A ne najdem je.
Morda nisem
čakal dovolj dolgo.
Le izhlapevam.
V kozmično Samoto,
ki je bila nekoč sijoča zvezda.

SONCE IN VETER

Hodila sem po polju,
ko je mak cvetel
in opojno je dišala trava.
Sonce na visokem nebu
je postopalo v razkošnem poletju
prav počasi pred menoj.

Ustavilo se je za trenutek,
se sklonilo k meni
in me poljubilo
na čelo, na oči, na lice.
Veter, skrit v drevesu,
na preži je stal buden.

V srcu zbodlo ga je ljubosumje,
zato zapihal gost oblak je
pred samo svetlo soce.

Sonce močnoje gorelo
in ko oblak je izsušilo,
spet je prosto pot imelo.

Nebeški zlati knez
me kmalu je dohitel,
vrgel name zlato mrežo,
se prižel tesno k meni,
me poljubil silno.

Veter je počival v hribu,
od koder videl je na vse strani.
Ko zagledal je ljubeče sonce,
zaletel se je v zemljo
in dvignil temni prah
visoko do nebes.

Ljubega ni bilo več,
zakrila ga je
temna zemlja.

Naprej hodila sem po polju,
kjer je mak cvetel
in opojno je dišala trava.

CVET

Angel me je poljubil na čelo
im moje oči so se odprle.
Zagledala sem droben cvet
na dnu brezmejnega morja.

Cvet se je dvignil,
zapustil je objem
mogočnih voda.

Rastel je cvet,
rastel je vedno večji,
vedno lepši.

Sonce z zlatom
ga je posvetilo,
Luna s srebrom
ga je obdarila.

Cvet je rastel
še naprej,
bi je vedno lepši.

Ko dosegel je nebesni svog,
zlati prah je stresel name.

SPOMIN

Jasmin je cvetel
in opojno dehtel,
ko pod kostanji sva šla.

Govorila sva o soncu,
o rožah,
o sladkem hrepenenju,
o radosti zlatih sanj.

Poljubila sva se
in objela tesno.

Val opoja naju je dvignil
visoko nad oblake;
zibaje naju je nosil
čez jasne poljane,
polne razkošnega cvetja,
mimo žuborečih potokov,
mimo senčnih gajev
vse tja do studenca
tisočerih čarov,
do studenca ljubezni
v večni enosti.

SANJE V ČASU

Oblak zarisan s svinčnikom
ljubkuje
jagode besed v prespanem jutru.

Puščice jezikavih vran
iščejo
mojstra prerokovanih statev.

Prazna luč ugaslega ognjišča
hladna
seda med labode
v dalje vpetih misli.

PREOBRAZBA

Silhueta brvarja
med jeklenimi vrtnicami
z votlo konico zliva opojno besedo.

Objestno neprepoznavna
jezikavo strupena
zelena silhueta.

V senci bokov
rogavo pokašljuje
sramno požira deške
robove vek.

MAVRICA ŽELJA

Paleta razlitih barv
polita po sinjem platnu
popisana peresa gostobesedno
padajo na bel papir.

Oprijemljiva obokana
vrata se odpirajo.
Zloženo sedeš v mojo dlan.

ODLOČITEV PRAVICE

Kupi namišljene pravice
poveznjeni preko zavite besede.

Neprepričljiva v svoji odločnosti
železna sponka las
niha nad dvosmernim mostom.

Vžgana spirala v krožnem križišču
izpljune še eno laž.

Stičišče med levo
in desno polovico
gubastih možganov kroji resnico.

OBLJUBLJENA NEVESTA

Neslišna gladina
jezera zrcali
jesenko listje.

Obljubljena
nevesta podi
liste preko blatnih poti.

Zadnjič trka s pogledom
v šumeče klasje
njegovega polja.

PRAZNOVANJE / JUICE AND ROCK AND ROLL

Cimetove žbice zabodene
v olupek pobegle pomaranče
iščejo
umazane nogavice
ob luknjastih spodnjicah.

Rjavo obarvana črta
dišeče smrekove veje
prireja zabavo za fante.

VOLKULJA

Dama z depiliranimi
podvezicami,
skuštrano pričesko,
prepotena in naga čaka
na semaforju.

Oranžno odbijajoča svetloba
grbanči dolg trup.
Srebrna dlaka zvija telo.

Pompozno siva,
bledikavo bela,
vsa kosmata lepotica
jemlje dih.

ŠKRLATNO OGNJIŠČE

Čvrsta rdeča preja
ovita okrog kamina
neprodušno hlasta
v pozornosti ognja.

Ožgana od podpisa
posipanega pergamenta
vztrajno meče škrlatna polena.

ČAKAM NA MAJ

Prišla je nekega poletnega dne.
Njen obraz sem občutil kot sonce,
njen nasmeh stisk rok,
pozdrav, objem iz srca!

Toda odšla je,
mi v slovo ponujala prijateljstvo.
Takšne besede bi morala izreči,
ki ne bolijo,
a me z bolečino, nemočnega,
v srcu prizadetega pustila samega ...

Čeprav živi v meni le še boleč spomin,
se bom spominjal najinih lepih trenutkov,
iz srca odprtih,
njenih čarobnih, delavnih rok,
saj sem vse sprejel v sebe kot darilo,
svetel žarek upanja v jutrišnji dan.

Ne bom čakal na njeno vrnitev,
v meni bi spet odprla bolečino.
S skrivnostjo je živela,
jo pred menoj zaklenila,
zapahnila vrata pred menoj.
odšla z njo v svet.

Ko so mi je rekli, da je stara,
sem mu odgovoril, da je mlada po srcu ...
nekdo drug spet da ima gube na licih.
toda, ko se je nasmejala, so izginile,
vedno sem poskrbel za njen nasmeh.

Spet sem poslušal,da je vzvišena,
morda ker je nasmeh hranila za mene,
jim ni odgovarjala na vsa vprašanja,
z besedami reševala njihovih vprašanj,
a jim je pomagala po svoje.

Ko so mi govorili da je skrivnostna,
da jim njen glas ni všečen,
sem rekel, dobro prisluhnite,
ne iščite v njej sebe,
v mene se je prikradel nasmeh ...

Ne bom klical demonskih sil, zla,
jih pošiljal tja, kamor je odšla ...
da bi se ji prikradle v misli, njene sanje,
naj upa v jutri, vanje.
le posušen cvet sem ji poslal.

Če ga bo oživela, dovolj moči imela,
izpolnile se ji bodo skrite želje,
za njeno srečo, pot naprošam Njega,
naj v molitvi obvaruje je nesreče, zla.

Čutim, da ponovno se smehlja,
s pramenom njenih las že burja se igra.
morda da ji neželene spomine prežene,
vodi v sončen dan popelje iz teme.

Ko spomni srečnih dni se in išče svoj ponos,
naj zgradi si prek prehojenih poti trden most,
takrat zlato, denar postane postranska stvar,
ponujeno prijateljstvo začuti, sprejme v dar.

Že dih pomladi čutim,
ko v maju vse bo v cvetju,
me vonj omamil bo prevzel,
prisluhnil pticam, z njimi bom žgolel.

Takrat pod češnjo bom postal,
cvetočo vejico iskal, izbral,
utrgal, k tisti pohitel,
ki želi ljubezni, jo poljubil in objel.

Če morda odkloni cvet dehteč,
ubrani se poljuba, objema,
ljubezni, maja v sebe ne sprejema,
nekoč morda žal bo obema ...

ODMEV IZ SRCA

Prinašaš dih pomladi,
svetlobo dneva,
moč noči,
sanje.

Si resnična kot sonce,
žarki ki božajo,
to čutim,
vem.

Brez besed poveš vse,
čutim tvoj dotik,
utrip srca,
tu si..

Občutim vrtinec strasti,
si ga podajava,
sprejemava,
odmev iz srca.

NA KRILIH NETULJA

Želel sem si poleteti kot metulj,
s vabljivimi pisanimi krili,
igraje, lahno nad tratami,
s travnimi cvetlicami,
okušati sladkost.
življenje.

Zaželel sem biti pojoča ptica,
da bi popotnik obstal,
prisluhnil žgolenju,
začutil v sebi,
čar narave
mir.

Toda ostajam le nekdo, človek,
ki si išče, si le skuša najti,
pot iz neke preteklosti,
v toplo prihodnost,
po sončnih
poteh.

28. JUNIJ 06

< b>Barve.
Siva
= nezanimiva.
Črna
= preveč temna.
Rumena
= sonce,
naj me ogreje.
Vijoličaste ne maram,
= mrtvaška,
čeprav so ciklame tako
ljubke.
Bela
= deviška
in najbolj čista,
je kamen,
Kras in Soča
in kamenčki,
ki jih prinašam domov,
bela
= studenec, slap,
očiščuje, zdravi,
umiva.
Zelena
= travnata preproga,
po kateri stopam,
je drevje,
pomlad,
je roža.
Roza
= prava ženska,
naj bom roza –
koketna , zapeljiva,
igriva;
Peščena
= mivka,
so bose noge
in gladka toplina
puščave,
= Rab in neka plaža
neodkrita.
Oranžna
= sočna pomaranča,
ki jo pojem.
Rdeča
= tako ženska,
tako ognjena,
da se je bojim.

Vzamem paleto,
zmešam barve:
globino morja,
sinjino Raba,
modrino Soče,
belih kamnov
in tvojih lepih oči.

Naj bom
turkizna,
kot kamen,
ki ga nosim
za srečo,
da ohladim
nemiren plamen
ognjene
ženske v meni.

I.

ROZA = prava ženska,
naj bom roza –
koketna, zapeljiva,
igriva.

Venček belih
marjetic
nasuj v naročje!
Bova bosa hodila,
otroka igriva,
sonce lovila,
svilene mreže tkala;
bo pesek
napolnil čas
– otroka –
se bova bosa,
gola igrala,
dokler
ne bo tkanina
peščena zbledela
in se bo
za hip ustavil čas.

Midva bova obstala
na prodnati peščini
na sončni strani Alp.

Tisoč obrazov imam,
a ti vidiš le enega:
zagorela, v čokolado
in pesek odeta,
ponosno, elegantno,
z ritmom ciganke hodim..
Kaj vidiš,
da ničesar ne opaziš?
V tisočih obrazih vidiš
le enega,
neko lahkotno zapeljivko,
ki je ne spoznaš več.
Ne opaziš,
da na mojem licu
solze žalosti polzijo,
ne želiš videti,
kaj ti moje oči govorijo.

Te dneve predivjam
ponoči ne spim,
se v jutra sveža zbudim
in čakam njega,
ki ne pokliče
in si ga želim ...

V nočeh brez spanca.
objemam blazino,
iščem vrelec mladosti
in spet čakam njega,
ki ne pokliče
in si ga želim,
dokler ženska
v meni –
ne zaspi.

In se igram z nekimi
»koju igru igraš«,
me pokliče B,
ki se mu toži po meni
in pokličem I-ja,
ki dela
in dela,
klepetava z M.,
ki bi me rad videl
in malo potolažim
svoj ženski ego.

A še je v meni nemir
in vozim
Tomaj – Sesljan,
ker ga ni
v teh dnevih in nočeh,
ko ga ni
in si ga želim
in ga ne pokličem
ker se bojim ...

Ko boš izmila
svoj obraz,
se spomni name,
ki te čakam.
Tu sem –
zate in zame,
govorim in pojem
na lutnjo
pozabljene
balade
o neki ljubezni
nedoživeti.

Ko bo klasje dozorelo,
bom seme
dozorelo
raztreseno na njivo
posejal;
bo vzklilo v zemlji,
strohnelo na obrazu
tvoje neobčutljivosti.

Ko boš izmila svoj obraz,
se spomni name,
še čakam na dni,
neizpolnjene noči...
Zaman?

Dva stebra kamnita
podpirata baročen obok.
Ga občudujem,
ljubkujem,
pestujem
naskrivaj
z otroškimi očmi.
V sanjah trepetam,
da se ne zruši niti eden,
saj se potem porušita oba
– je za vedno pokopan
baročni porcelan.

Nemir
Lepo belo majico
– spleteno iz ljubezni –
hranim zate;
modre rjuhe,
sveže oprane,
parfum
Gabrijele Sabattini,
oranžno solno svetilko,
Kerševanovo poezijo
in mojo
polno
ženskost:
zagorela,
sveže
odeta v belino
te čakam
v svetlobi noči
s čipkami v laseh,
a tebe,
dragi moj ni
in ni.

Neka
nepotešena
ženska
v meni ječi,
ko tebe ni.

Moje korenine
so globoke,
moje veje so široke.
Le krošnja
je moja ujetnica
in obenem prijateljica.
Se bojim sprejeti moje
neznano znane ljudi –
sprejeti,
ne spremeniti.
To lahko naredi
le stvarnik vsega lepega...

Zelo
= pameten
njegov um = čudovit,
ve kdo = Norma Jeane,
kdaj se je rodil Elvis Presly,
kdo = Sopenhauer,
relativnostno teorijo
in formulo za pi kvadrat,
si preslika obraz
v fotografski spomin,
ve kdaj sva bila v Dubrovniku
in kje sva pohajkovala
in koga srečala;
o vesolju in NASA in NATO
veliko ve,
in kdaj je Napoleon
izgubil bitko pri Waterlooju;
vse ve,
njegov um je čudovit,
IQ visok,
kar ne vem,
ve on –
o, kako se dopolnjujeva
intelektualno
in razhajava čustveno.

Živa enciklopedija je:
zbira, sortira,
programira,
resetira.

Vse ve in nič ne ve:
ne ve, kdaj me
je zadnjič pobožal,
tudi jaz ne vem,
tako davno je že..

Ko ne
pričakuješ več –
pride privid
tople omame,
dih puščavskega peska;
oaza tvojega nasmeha
se vzpenja
po robovih trepalnic:
harmonija simfonij.

Ne potrebujem
te tukaj in zdaj,
prijateljica moja.
vsepovsod te imam,
moja zaveznica:
v slikah, mavrici in poeziji,
v soju svečnika in roži,
ki si mi jo podarila.
Vem, da te imam za vedno,
da mi boš v pravem trenutku
s svojo toplino,
dala topel obliž
na mojo bolečino.

Prinesel si
vsa jutra
zasanjana,
oblake modrine
in belih kepic omame,
vse si dal:
dneve, noči,
vzplamtel
toplo uro
pričakovanj.
Vse,
čisto vse
si mi dal –
ničesar pričakoval:
blaženost,
ocean,
rojen za naju dva.

Dokler sveča
ne dogori,
se spomni dragi,
da nama je življenje podarilo
sanje – kako živeti,
na tem ali onem
planetu:
z bledim
luninim sijajem
bova obstala
za trenutek,
dokler nežna
marjetica
še hrani
in neguje
košček svetlobe.

Sem ujetnica,
prikovana
na galejo,
a potrebujem jadrnico,
da svobodnih kril
plovem,
kamor me veter nosi,
da se vzradostim,
pomirim.

Ko se imam rada,
je moja koža
žametna
preproga,
po kateri stopam
z bosimi nogami.

Ko se imam rada,
so oči tako svetleče,
otroško radovedne
radostne,
da je ves svet
okoli mene lep.

Ko se imam rada,
so dnevi
prekratki
za videnje,
tipanje,
božanje
vsega,
kar narava ponuja.

Ko se imam rada,
srečujem prave
ljudi,
tople,
svetle,
prijazne.

Ko se imam rada,
so vse misli
skladne,
pozitivne,
meni in svetu prijazne.

Ko se imam rada,
so vsa ogledala čista,
vsa okna v svet
umita,
bleščeča.

Ko se imam rada,
znam peti,
plesati,
delati prevale
in stoje,
risati bele ceste
moje prašne mladosti.

Ko se imam rada,
je morje velika
mamina zibelka,
ki me z uspavanko
zaziba
v nedolžen sen.

Ko se imam rada,
je vsaka barva prava
vsaka majčka mi pristaja,
Vse je kot ulito:
Le katera šivilja
mi je vzela mero ?

Ko se imam rada,
je svet mehka ovčja tapiserija
zame stkana,
me greje,
varuje,
objema.

Ko se imam rada,
sem lahko sama v vseh nočeh.
Ko se imam rada,
sem spet lepa
in mlada.

Zakaj se imam tako malokrat rada?

MOČ

Moč ni v nasilju,
v filozofiji ali nezmotljivosti.
Moč ni v sarkazmu ali nadvladi.
Moč ni v udarcih besed.
Moč ni v smejanju na tuj račun.
Moč ni v prodajanju in kupovanju.
Moč ni v oblasti ali obtoževanju.
Moč je prenašati vse to,
ne obsojati teh ljudi
in se kljub temu veseliti življenja.
Moč je verjeti vase in pustit
tuja življenja živeti
Moč je v razumevanju sebe in drugih.
MOČ JE BITI:

ILUZIJA

Vse je iluzija,
psihoanaliza embalaže brez vsebine,
drama zlagane dobrote.
Kontradikcija navidezne celote.
Pomembna je le bližina
verjetnosti resnice.
Vse je iluzija,
fikcija iznakaženih popolnosti,
homogenost čred, ki ropajo pristno eksistenco.
Raztrgani trenutek, moment.
Razpoka v času v podlagi,
prepad med idealnim in realnim,
iluzija začaranih obročev
ujeta v končne ničle.
V človeku bipolarno in nevarno.
Položaj z napako.
Plošča z napako.
Vse je iluzija …

POŽREŠNICA

Žrem vaše misli.
Trgam vas, analiziram vašo
Notranjost, ki smrdi po pohlepu.
Jaz ki sem lačna žrem,
neusmiljeno žrem.
Pokvarjeno hrano
in na koncu umrem.

NAJ TI POVEM

Ne išči me, če namesto objema
razdajaš ostre besede.

Ne išči me,
če namesto iskrenosti izbereš igro.

Ne išči me, če ne maraš razmišljati.
Ne išči me, če v resnici sploh ne
želiš me najti.

TIŠINE BI RADA

Rada bi dihala,
rada bi zrak.
Zakaj vedno znova
se zgodi,
da moj dih
je nepomemben,
moj obstoj povsem
odveč.
Kdo si ti,
da to lahko počneš?
Kdo si ti, da odločaš?
Kdo si ti, da mi jemlješ?
Kdo si ti, da me ubijaš?
Vedno znova,
vedno znova.
Kdo si ti, da kradeš mi.
Vžiraš se v kožo,
dušiš moj dih,
zamegliš mojo vizijo.
Zastrupljaš moj vsakdan,
da že mislim da jutrišnjega dne zame
ne bo.
Da mi govoriš, ko te ne vprašam,
da govoriš stvari, ki jih ne poznaš.
Dajte mi tišine – tišine bi rada.

OMINA PARATUS

Očistila sem svoje misli
vseh tegob in strahu.
Očistila sem svoje srce
vse bolečine, ki se je nabirala v njem.
Očistila sem svojo dušo prepredeno
z negotovostjo in nesmislom.
Očistila sem vse, a ostale so brazgotine,
ki prikličejo spomine, grenak nasmeh
in začudenje …
kaj vse človek zmore,
kaj vse človek preživi,
kaj postane, kaj doseže.
Kar boli, te bogati.
Tu stojim pripravljena, da narišem nove ceste
in uberem še neuhojene poti.
Tu sem in taka sem.
Ime mi je Ženska.

ODNAŠANJE

Grizem trgam, bašem se z zatohlim zrakom.
Nažiram se z informacijami.
Berem tisočkrat eno stvar, pa čeprav je laž,
se počasi zdi kot resnica.
Tu sem nekje v centru,
Poskušam osmisliti svoje bivanje,
ponovno najti sebe, se zgubiti,
se vračati in izginjati brez sledi.
Bruham vso balast in vsa pretekla življenja,
ki so prihajala in odhajala k meni in od mene.
Vse se zdi tako banalno.
Moti me sto stvari, pa ne morem ničesar spremeniti.
Jabolka ležijo na tleh, brez smisla so,
kot človeški možgani.
Vse je brezmejna rutina.
Vnaprej napisan program scenaristov brez talenta.
Ždim tu in čakam svoj dialog,
naj se že skotali iz paraliziranega grla.
Grizem notranjost svoje osebnosti.
Žvečim samo sebe, da zaboli v kosteh.
Ne morem sama proti toku.

KAJ DELA CESTA PONOČI

Kaj dela cesta ponoči?
Ali se smeji,
ali pa posluša,
kako nekaj na njej brenči?
Morda pa sanja o velikih avtomobilih?
O brezi, kako šumi,
ali pa v sanjah riše,
kako se ji sonce smeji?

PODSTREŠJE

Podstrešje je veliko,
razmetano in polno stvari.
Večkrat grem gor,
na podstrešje
in gledam stvari.
Veliko je plišastih igračk,
knjig in zvezkov,
največ pa otroških oblačil.
In na vsem počiva prah,
Velo veliko ga je.

Podstrešje mi je všeč,
tiho, veliko, raznoliko.

BI GA IMELA NA DVORIŠČU

Stopala je vzravnana. Zrla predse. Z rdečimi obrobami ob očeh. A suhimi. Iz njih ni bilo več vode. Roke ob bokih, brezbrižne. Kot da jih ima na bingljajoči vrvici. Prsti so mečkali robec. Ga je imela pripravljenega. Za vsak primer. Če bi še kaj priteklo.

Je delala dolge korake. Dohajajoč krsto. Dohajajoč telo v krsti. Je bila črna. Vrabčevska postava v preveliki črnini. Se je zibala, kot da je daljinsko vodena.

Ihtenja nič. Tresoča ramena so ostala nekje doma. Za zidovi otrokove sobe. V tistih dveh nočeh, ko se je poslavljala. Ko je izlila kri in vodo. Ko je grebla rane do drobovja. Ko si je razpraskala dlani na stenah. Da so krvaveli zidovi. Ker se ji je razpočilo telo. Da se je vlačila po tleh.

Ni dala sina. Drugim. Zaklenila je vse duri. Zavrnila vse in vsakogar. Ga hotela imeti še dva dni samo zase. Ga je škropila z žegnano vodo. Za lanski božič jo je natočila v cerkvi.

Mu je lička prekrila z oljko. Mu vejica leži na obrazu. Ki postaja voščen. In se je še nagledovala sinovih obrvi in trepalnic. Ustnic. Pepelnih že. Poklopljenih vek. Zlepljenih. Zaspalih. In premnogo hipov upala, da jih odpre. Če bo le dovolj močno želela. Bo imela čarobno moč. Bo njena volja odprla njegove oči. Bo pogledal v nebo. In rekel: Mami, sem se že naspal. In se je oklenil. Se ji zagozdil pod brado. In tam zadihal.

Končno jo prešine. Posloviti se je treba. Urediti pokop.

Je dejala, da bi ga shranila na dvorišču. So ji predlagali: Gospa, ne bi vi šli v umobolnico?

In se je stresla, kako da je treba paziti na besede. Sicer še za sinovo krsto ne bo mogla iti. Ljudje so ji zelo zamerili zaklepanje.

In ko je tako ravno in neihte stopala za sinom, jih je slišala, da ji je pobralo ves um.

FELARKA

Ljudje pravijo z njo da mora biti nekaj narobe.

Mnogo se jih je že razšlo, a so si vse našle nove žrebce. Ene prav na hitro. Iz enih gat v druge. Eden še ni prav šel, že je žimnico naslednji grel. Še na uro nisi utegnil pogledati, že so se pripeljale z novim dedcem v novem avtomobilu.

Se ženske znajdejo. Dva žepa več sta dobrodošla mošnja. V teh časih. In ženska brez dedca pač ne more, ne zmore. V teh časih. Pač ne. Naj bo blok ali bajta, oboje kliče po moških rokah. Popravila vseh sort se najdejo. Saj si babnica sama še varovalke ne zna zamenjati!

Ja, pametne se znajdejo, se znajdejo… Nič dolgo ne čakajo. Bolje drži ga, nego lovi ga. Saj ljubezen pride kasneje. Ali pa ne pride. V postelji in v temi se ljubezen ne vidi. Kdo pa sploh še kaj na ljubezen da? Da le živimo, da lepše živimo. V žepih je ljubezen, v žepih. In denarnici.

Toda z njo, s to, pravijo, mora biti nekaj narobe. Da ima najbrž kakšen felar, pravijo. Da je proslavljala, pravijo, ko se je dedca rešila. Ker je končno sama. Da je, pravijo, jokala od sreče. In so čakali, kdo bo prišel za prejšnjim. Pa nič. In še nič. Nihče.

Ja, z njo, s to, pravijo, mora biti nekaj narobe. Kakšen felar le ima? Kako bi le izvedeli?

Tisti z brki je bil včasih pri njej. Tisti z brki že ve. Ampak zdaj tudi njega ni več videti. Čeprav je kar dolgo taval tam okoli. Menda ga je, pravijo, pri belem dnevu spravila v past. Njena vhodna vrta mu je, pravijo, odprla lastna žena. Črni z brki jo je bojda ucvrl naravnost v avto. Mogoče je mislil, da mu slaba vest povzroča privide.

Babnici pa se menda nista stepli. Čudno. Vsaka pametna baba bi se scufala do onemoglosti. Ti dve pa druga drugi rečeta- hvala za pomoč. In se mirno razideta.

In tako je še vedno in spet sama.

Eh, pravijo, sigurno ima kakšen felar.

*felar- napaka

JOGURT

Metki sem kupila dva jogurta.

Drobcena gospa, siva stara gospa, z desno roko zakoplje v torbico. Bi mislil človek, da bo povlekla jogurt, ga pokazala svetu, pa je izvlekla prazno roko.

Metki sem kupila dva jogurta. Ne sadnih jogurtov. Navadna jogurta hoče.

Drobcena stara gospa zaobli ustnice v krogec pod nosom. Kot da bi se ustnice načrtno, premišljeno potiskale v šobico pod nosom.

Ženska, ki stoji pred njo, se ji uvidevno nasmehne. Pogleda na recept, ki ga drži v roki. Se ozre po vitrinah, da bi se izognila klepetanju one drobcene stare gospe.

Vrsta pa se nikamor ne premakne.

Drobcena stara gospa spet potiplje v torbico. Roka porihtava notranjost. Roka tipa, če sta Metkina jogurta na varnem. Če se nista prevrnila v torbi.

Aaaa, še sta tukaj, Metkina jogurta, povleče z glasom.

Metkina jogurta s srebrnim robom, reče in izvleče suhceno roko.

Metkina jogurta, navadna jogurta s srebrnim robom, ponavlja, in kot otrok srečna spusti pogled v žensko pred seboj.

Ne smeta pasti. Moram paziti na Metkina jogurta, da se ne prevržeta. Potem je Metka huda, ker se premešata in nista tako čvrsta. Bojda sta zanič, če sta premešana, pravi Metka, pove drobcena gospa. In je malo nervozna.

Zavrti glavo s sivo trajno levo in desno in nazaj. Gleda okoli sebe. Gor. Dol. Pogleda v torbo. Po prostoru. Je res postala nemirna. Čuden strahec se ji zrcali nad obrvmi.

Stopi iz vrste. Postavi torbo ob zid. Pri vratih. Je zaščitniško sklonjena nad torbo. Jo poravna. Potreslja. Obredno. Pogladi notranjost.

Tu počakajta, Metkina jogurta, reče v torbo ob steni pri vratih. Nakar nenadoma zakriči. Ne vstane. Pade po tleh. Roka na križu. Druga sega proti torbi. Na čelu mokro. V očeh groza. Strah. Nuja.

Ženska, ki je stala pred njo v vrsti, se skloni. Pomoč ne pride prav. Gibi staro drobceno sivo gospo preveč pikajo. Ljudje gledajo na tla. Farmacevt pokliče pomoč. Stara drobcena gospa zajokca ženski, ki je stala pred njo v vrsti:

Joj, nesite, prosim, Metkina jogurta Metki. Naj mi oprosti, ker ji ne bom mogla postreči. Joj, le kdo ji bo zdaj hodil po jogurt s srebrnim robom? Joj, povejte ji, da me je rešilni odpeljal. Mogoče ne bo huda name. Recite ji, naj se raje vrne v mesto. Tam ima trgovine pred nosom. Pa jogurte tudi. Pri nas na vasi ni trgovine na vsakem koraku. Naj se Metka vrne v mesto, ji recite. In naj tam hujša z jogurtom. Saj ona ni več za vaško življenje. Sploh noče na svetlo. Ker je predebela. Pravi, da se bo vrnila v mesto, ko bo tu na vasi shujšala. Pa me, jeb…, pošilja po te preklete jogurte. Zdaj pa imam! Vrag pocitra Metkine jogurte in njeno dieto!

In tako jo je torej doletelo, drobceno staro sivo gospo, ko si je prišla po pomirjevala.

Jo je doletelo. Zaradi Metkinih jogurtov s srebrnim robom.

PRED MENOJ MORJE

Pred menoj morje. Sedim na skali valoloma, ki kot ogrlica obdaja obalo Punte, najstarejšega dela mesta. Dopoldan je. Morje je mirno. Kot vedno rahlo valovi in nenehno se med seboj prepletajo poplesujoči odsevi sončne svetlobe, ki se lomi in odbija od nešteto majhnih zrcalc, pravzaprav majhnih valov in ko s pogledom potujem počasi proti obzorju, se morje enakomerno spreminja v neskončno širino, ki je ponekod svetlejša, nekje temnejša. Nebo je popolnoma jasno in rahel maestral pihlja proti meni. Za menoj se na prostoru pred cerkvijo, nekakšnem odprtem trgu, igrajo otroci. Slišim njihove razposajene glasove, občasno kdo zavpije, drugi se smejijo. Glasni so in ves čas se med njimi nekaj dogaja. Na klopi ob vzdolžni steni cerkve sedi starejša gospa in bere knjigo. Predvidevam, da je tam zaradi enega izmed otrok, njegova varuška. Otrok je v družbi vrstnikov, igrajo se, torej je na varnem in si lahko privošči branje. Ko bi bila sama z njim, bi morala biti ves čas pozorna nanj, tako pa je skupina prevzela njeno nalogo. Nekam nerodno mi je sedeti na tej skali. Pa ne da bi mi bilo neudobno, ampak je bolj nespodobno, ne spadam več na skale, to je. Sem namreč prestar, po letih precej blizu tisti ženski, ki na klopi bere knjigo.

Zgodaj tega jutra sem bil še na čisto drugem koncu dežele. Sredi glavnega mesta, na postaji sem čakal na avtobus, ki me bo odpeljal na začetek, začetek moje zgodbe. Moral sem priti tja, kjer se je vse skupaj začelo. Nekaj tednov sem se v mislih odpravljal na to pot. Nikakor si nisem mogel dopovedati, da imam spomine, da je to dovolj, da mi ni treba nikamor, a počasi sem le prihajal do spoznanja, da se enkrat moram spet srečati z njim, z mojim mestom. Pa čeprav bo to morda zadnjič, tega ne vem, ker tega nihče ne more vedeti.

»Anka, Anka, pridi, greva domov, kosilo naju čaka, pa oči bo kmalu prišel,« in majhna deklica se loči od ostalih otrok, gre proti njej, ki jo je pravkar poklicala. Vidno je razburjena in ne da se ji še, a mora ubogati, pridna punčka je.

Sedim na tej, od Boga pozabljeni skali in težko verjamem, kar sem ravnokar slišal; saj se je natanko tako zgodilo pred skoraj pol stoletja, s to razliko, da je danes ta gospa zamenjala mojo staro mamo in ta punčka ni jaz. Neverjetno, a res je tako! Nekoč sem bil tudi sam otrok in potem nikoli več 

Včasih pomislim, ali je res bilo tako, kot se spominjam? Do neke mere zaupam svojemu spominu, a zavedam se, da je nezanesljiv. Čas je opravil svoje in marsikaj je zbledelo ali izginilo, preprosto - se ne spomnim. Preteklost bi lahko bila kot film, a ni tako enostavno. Prej bi jo lahko primerjal z nanizanko, kjer je vsaka zgodba svoja; začne se in konča, le akterji so več ali manj vedno isti. Tiste, prve zgodbe, so precej površne in nedorečene, z nedoločenim začetkom in brez pravega konca se prepletajo med seboj. Vse postane bolj jasno kasneje, ko je bilo treba v šolo. Nisem je maral, bila mi je nujno zlo. Moj dotedanji svet sta bili ulica in obala, ne pa štiri stene in učiteljica pred tablo! Že od samega začetka sem bil upornik, ki nikakor ni hotel postati ubogljivo kolesce šolskega sistema. To me je neštetokrat drago stalo, tako doma kot v šoli.

Punčka in njena varuška sta odšli in malo po tistem so se razšli tudi otroci. Morda pa so se le preselili drugam, med ulice ali na obalo tam zadaj, za Punto. Ta del mesta, je postavljen na rtu, ki se konča s cerkvijo in polkrožnim svetilnikom, ki je še najbolj podoben srednjeveški utrdbi. Povezan je s cerkvijo in vmes je zvonik, ki je nekaj posebnega. Okrogel je, njegov vrh je podoben kroni in je brez ure, je pa zato precej velika sončna ura na pročelju cerkve.

S seboj imam majhno usnjeno torbico, takšno, da jo lahko obesim preko ramena. V njej je poleg raznih drobnarij nekaj; moj zaklad, ki ga skrbno čuvam in me spremlja povsod, že dolga leta. To je majhna, črno bela fotografija, ki mi na nek, samo meni znan način, pomeni okno, skozi katerega vidim v preteklost. Brez težav se preselim v tiste čase, ko je bila posneta. Na njej je devet fantov, otrok, pet jih stoji in štirje pred njimi čepijo, kot nekakšno pomanjkljivo nogometno moštvo so videti.

Bilo je v drugem razredu osnovne šole. Po pouku nisem šel naravnost domov, ampak kot po navadi, na obalo. Tam se je vedno kaj dogajalo, ali smo se šli kakšno izmed mnogih iger, ali se je nabijala žoga. Ravno sem prišel iz ulice, ko me je nekdo opazil in poklical: »Pridi še ti, se bomo slikali!« To je bilo takrat za nas nekaj povsem nenavadnega, fotografiranje. Odložil sem šolsko torbo med skale in se pridružil ostalim, ki so se že razporejali, kako se bodo postavili pred kamero. Dogovorili smo se, da bom mi, starejši, stali, tisti mlajši pa bodo pred nami počepnili. Pravzaprav je tako odločil tisti, ki nas je fotografiral, Romanov oče je bil to in mi smo ga samo ubogali 

Zdaj držim v rokah fotografijo, vzel sem jo iz torbice. Pozorno jo opazujem, kot da bi je ne videl že najmanj tisoč krat. Bilo je zgodaj jeseni, ko je bila posneta. Na njej smo vsi v kratkih hlačah, zagoreli in kar je najbolj očitno, so naši lasje, svetli, pobeljeni od poletnega sonca in morja. Na levi strani so skale, na desni je v ozadju viden del cerkve. Ozrem se in pogledam na cesto. Ravno tam smo takrat bili fotografirani, nekaj metrov pred kamnito klopjo, ki je že zdavnaj ni več, a ob tlakovanem delu obale je lepo videti, kje je stala. Vidna sta dva svetla betonska pravokotnika. Romanov oče je počepnil ob njej, se s komolcem naslonil nanjo, da bi imel bolj mirno roko in pritisnil je na sprožilec. Tega se spominjam, kot da bi bilo pred nekaj trenutki. Še zdaj si lahko prikličem iz spomina kovinski zvok mehanizma kamere, ko se je zaslonka razprla in spet zaprla, saj smo bili vsi na smrt resni in tiho kot ribe v morju. Takšni smo tudi videti. Nihče ne gleda naravnost v objektiv, ampak tja nekam v tri krasne. Eden mlajših se ozira v starejšega brata, ki stoji in jaz strmim v tistega dečka, ki je poleg mene. Človek bi pomislil, da nam je bilo nerodno pred kamero in res je bilo nekaj takšnega. Nihče se ni zavedal, da bo na fotografijo ujeta stotinka sekunde in da bomo na njej ravno takšni, kot v tistem momentu, ko je Romanov oče sprožil zaslonko.

Fotografijo nežno vtaknem v kuverto in njo spravim nazaj v torbico. To noč sem slabo spal. Tako je vedno z menoj, preden se kam odpravim, na daljšo pot. Sedenje na tej skali mi postaja počasi odveč. Imam občutek, da si redki mimoidoči napačno razlagajo mojo prisotnost ravno tukaj. Ko bi se tako kot oni sprehajal po obali, bi bil za njih neopazen, tako pa je očitno z menoj nekaj drugače. Čas je, da se premaknem nekam drugam, a kam? Najbolje bo, da se naredim nevidnega, da se spremenim v turista, ki zvedavo tava okoli in mu je vse kar vidi, prvič, nekaj enkratnega, nepozabno doživetje…

Malo se bom sprehodil, potem pa grem nekam na kavo. Potreben sem nečesa, kar me lahko malo poživi. Spomini so krasna zadeva, če je človek razpoložen zanje, če ni, ga utrujajo in se jim preprosto odpove. Noče o njih razmišljati. Z menoj je danes drugače, ker sem z določenim namenom prišel v mesto, ravno zaradi njih in preteklosti, s katero se lahko soočim samo tu, kjer se je začela.

Zlezem s skale na tlakovano obalo, si obesim preko ramena torbico in se napotim okoli svetilnika na drugo stran, kot smo včasih rekli, zadaj za Punto. Hodim počasi ob skalah in se poskušam domisliti, kje so danes tisti otroci s fotografije. Težko je. Za dva vem, da v miru počivata pod cipresami nad mestom, in ostali? V tem mestu ni bilo nikoli prave bodočnosti za vse, ki so v njem odrastli. Od vsake generacije je le peščica ostala v mestu. Drugi so se razbežali na vse štiri strani neba, vzel jih je svet. Z nami ni bilo nič drugače. Le za enega sem prepričan, da je ostal v mestu.

Pred menoj stoji ogromna zgradba, hotel, in pred njim je široka in dolga betonska ploščad, plaža. Ta bajta je realsocialistična spaka, ki sploh ne spada sem! Prej je bil tu velik prazen prostor, naše igrišče in na desni strani je sameval kompleks starih, pol podrtih hiš, v katerih smo se šli vojne in podobne igre. V tisti prvi, veliki stari bajti, ki je bila najbližja morju in je bil nekoč mlin za oljke, so v naših časih imeli čez zimo Ljubljančani v njej spravljene jadrnice. Sem je občasno prišel Cirkus in včasih so bili organizirani nastopi folklornih skupin, saj je prostor bil namenjen letnemu gledališču.

To neumnost so zgradili, ko sem končal osnovno šolo in takrat nisem več pogrešal preveč našega igrišča, saj sem bil že prestar za otroške igre. Postopoma sem začel odkrivati novo življenje, življenje starejših fantov, kjer so se počele povsem druge stvari. Svet odraslih mi je postajal vedno bolj domač. Redno sem že kadil, občasno pil in začel zahajati v slaščičarne, kjer se je zbirala takratna mladina. Ena je bila na obali, blizu kjer sem takrat stanoval. Reklo se ji je »Pri Ferkiju«, kot je bilo ime natakarju, ki nas je navadno stregel. Danes je tam gostilna in pojma nimam, kdo je lastnik, ne kdo zahaja vanjo. Verjetno bo, da ne poznam nikogar.

Levo, za hotelom je mogočen velb, skozi katerega se zaide v labirint mestnih ulic, od katerih, poleg ostalih vodi ena k cerkvi nad mestom, ena na nasprotno obalo in ena na glavni trg tega dela mesta. Tam pod velbom, kjer je bila nekoč Mariotova klet in je njegov stari oče, ribič, šival mreže, je danes prijeten majhen bife. Tja grem na kavo.

Nekdo stoji poleg šanka in se pogovarja z mlado natakarico. Mladina … Današnji svet je precej spremenjen od tistega, v katerem sem sam doživljal mladost.

»Eno kavo z mlekom bi, pa usedel se bom tja,« rečem dekletu in grem k mizi, ki je v kotu poleg vhoda. Slišim kako aparat za kavo šumi in oddaja določene zvoke, ki pomenijo, da para pod tlakom gre skozi sito, na katerem je odmerek mlete kave. Pod njim je dekle postavilo skodelico in vanjo se počasi nabira kuhana kava. Prijetno diši prav do mene, ki sedim nekaj metrov stran.

»Lina, zdaj pa moram starega peljat k zdravniku, ne počuti se dobro. Se oglasim kaj kasneje,« se poslovi mladenič in odide skozi vrata. Malo je manjkalo, da nisem fanta vprašal, kdo je tisti, njegov stari… Natakarica, Lina ji je ime, sem pravkar zvedel od mladeniča, ki je odšel, postavi na pult majhen pladenj, nanj položi podstavek in skodelico, poleg pa še žličko in vrečko s sladkorjem. Potem gre izza šanka, s pulta pobere pladenj in ga postavi na mizo, pred mene. Nekako domače mi je vse skupaj. Lina je podobna nekomu, ki sem ga nekoč poznal, vsaj zdi se mi tako. Ali je to samo zaradi tega, ker sem že tako dolgo na svetu in sem imel v tem času opraviti z mnogo ljudmi, od katerih so si nekateri podobni, po videzu vsaj. Kdo bi vedel?

Počasi mešam z žličko kavo, da bi se sladkor enakomerno raztopil v njej. Ob tem premišljujem, kje se je zares začela moja zgodba, kdaj sem pravzaprav začel živeti. Velik, prelomni dogodek zame je bil, ko sem spoznal Vilija in Rikja. Bila sta dve, tri leta starejša od mene, ravno dovolj, da sta vedela in počela že vse, kar sam še nisem nikoli. Srečal sem ju tisto zimo, ko so odprli to veliko škatlo, ki se ji je reklo »Hotel Punta«. Na videz sem ju poznal že nekaj let, a sem bil kar nekaj časa še premlad za njuno družbo.

Poleg vsega ostalega, kar Hotel mora imeti, je bilo v njem tudi šest stezno kegljišče. A kar je bilo še bolj važno, je bil šank, ki je obratoval skoraj vedno vsaj do ene zjutraj, uradno pa do polnoči. Večina mestnih gostiln je bila po deseti uri zvečer že zaprta in vsa golazen, ki ji je še bilo do pitja, se je po tej uri zbrala v Hotelu. Vse mogoče tipe si lahko srečal tam, predvsem takšne, ki se čez dan niso nikoli družili med seboj. Na enem koncu šanka se je pelo, nekje v sredi so pijani glasno debatirali, na drugem koncu so se kregali in včasih tudi stepli. Takšno je bil vzdušje. Najraje sem sedel ob kegljišču, imel pred seboj pivo, počasi sem ga pil in opazoval, kako ljudje podirajo keglje. Bolj malo je bilo treznih…

Odneslo me je nekam v preteklost, pa bi skoraj pozabil na kavo pred seboj. Še enkrat jo premešam. Gostov ni in Lina se za sosednjo mizo kratkočasi s križankami.

»Kako vam gre?« jo vprašam.

»Veste gospod, križanke rešuje šefova žena in kar ne zna pusti meni, a nisem preveč nadarjena, tako, da mi mine čas malo rešujem, kar ona ni znala…«

»Nisem mislil križanke, ampak na vas in tako na splošno sem vprašal, kako je v tem mestu…«

»Aja, nisem vas takoj razumela, oprostite. Ni slabo in hvala bogu, da je zime konec. Zdaj bo kmalu spet več ljudi, vi ste že eden takšnih, turist.«

»Lahko bi se reklo, da sem res turist v svojem mestu…«

»Kako pa to? Ali ste kdaj živeli tukaj?«

»Otroštvo in mladost sem preživel tu.«

»Neverjetno! Ampak se vas ne spomnim…«

»Saj je skoraj nemogoče, da bi se. Premladi ste,« ji odvrnem in odpijem malo kave. »Ali lahko kadim?«

»Brez skrbi, saj ni nikogar. Takoj vam prinesem pepelnik,« in gre za šank. Prinese ga in postavi na mizo.

»Bi mi delala družbo,« ji ponudim cigareto. »Ne hvala, ne kadim.«

»Pridna punca,« se šalim, »nekaj pa bi lahko popila z menoj.« Prižgem si cigareto. »Bi, en sok?«

Natoči si ga kozarec in se zopet usede h križankam. Opazujem jo. Ne bi ji dal še dvajset let, to se pravi da še rojena ni bila, ko mene več ni bilo v mestu.

»Kako pa kaj šola?« jo vprašam in se počutim ob tem precej neumnega. Starejši vedno sprašujejo mlajše o njihovi šoli, kot da so sami doktorji znanosti… V resnici pa jih je bila več kot polovica pod povprečjem, z menoj vred.

»Končala sem lani srednjo ekonomsko, dela zame nisem dobila, pa sem pristala za tem šankom… Letos se bom vpisala na faks, pa kar bo, bo!« samozavestno odgovori. Ne bom več drezal vanjo, le nekaj jo bom še vprašal, preden se poslovim:

»Če grem po tej ulici, ki pelje k cerkvi, pridem najprej do travnika. Ali so še vedno tam dve ali tri klopi?«

»Seveda so, takšne zelene. Dober spomin imate.«

»No potem pa vas zapuščam. Plačal bi in grem do tistih klopi…«

Poslovil sem se od prijaznega dekleta in vzpenjam se po krivi ulici proti cerkvi. Kmalu sem prišel do travnika in res so ob poti še vedno tri zelene klopi. Nikogar ni in si izberem srednjo, kamor se usedem. Zdaj sem tu, kjer sem hotel biti. Pred menoj se razprostira ogromen Tržaški zaliv in nad njim Kraški rob in daleč v ozadju so vije venec gorovja, Julijci in levo od njih italijanski Dolomiti. Krasen razgled je odtod. Mir je nikogar ni, ki bi me motil pri mojem odhodu v preteklost. Kam naj se preselim? Riki in Vili sta dve ključni osebi, ob katerih sem preživel res burno mladost, zato bo najbolje, da se odpravim tja, v prvo polovico sedemdesetih, ko se mi je zares začelo dogajati življenje …

HIPIHAUS

Tako smo dali ime tisti utrgani bajti, v kateri je živel Vili sam, pravzaprav nikoli sam, vedno je bil obdan z zgubami, med katere se je mirne duše štel tudi sam…

Dobrih pet let smo preživeli skupaj, se imeli fajn ali pa ne in bilo nam je zares vseeno kaj bo z nami naslednji dan. Bili smo jedro »Hipihausa«, kot se je reklo tisti začarani Vilijevi bajti. Ostali so prihajali, odhajali…, kdo bi si zapomnil vseh, ki se klatijo po železniških postajah? Včasih nas je bilo kot cuckov, ko se gonijo. Drugič pa dva, trije v nebo vpijoči in polni idej kako bi lahko bilo, če… Ja, tisti »če« je bil vsako jutro prisoten!

Jutra so bila vedno nekaj neverjetnega. Preživljali smo jih pol živi, mačkasti in nori od žeje, podhranjeni in zdelani kot stare kante. Naše sence so tavale po bajti ter iskale čike ali požirek pijače, ki je morda ostal na dnu kake flaše… Nekega jutra skozi pipo ni pritekla voda kot bi morala. Peklensko žejen sem se spomnil na kotliček v stranišču. Ostali so še spali. S kozarcem v roki sem stopil na školjko, da bi prišel do vode, pa se je pod menoj pokora stara polomila, dobesedno je razpadla. Dokler nisem nabavil nove, je sranje odpadlo…

Včasih sem pomagal fušat neki vodoinštalaterski stari mami. Ta stari možakar mi je zaupal in super sva se razumela. Pravzaprav me je imel rad. Tako kot vse ostale, ki so mu pomagali praznit steklenice in čarat po bajtah kopalnice ali kaj podobnega. Rade volje mi je odstopil rabljeno, staro školjko. Dobro smo jo zalili.

Jutro se je začelo kot po navadi, precej prezgodaj: »Pizde, kdo je posvinjal kuhinjo!« je rjul Vili v temo – bos se je znašel tam sredi kozlanja. Šel se je lulanje v pomivalnik, ker je bilo stranišče nadstropje nižje in predaleč zanj. Luči iz obzirnosti do ostalih ni prižigal – pravzaprav so jo odklopili, kot se spodobi, če nihče ne plačuje položnic.

Stane, ki je večkrat iz bara namesto domov zataval v Hipihaus., se je zadrl iz sobe: »Ti fuk na roke delan, če ne boš tiho, bom vstal…, koji kurac pa delaš ti tu, kdo si?« Šlo se je za nekoga, ki mu je delal družbo v postelji. Pero: »Da vam mater socialistično, a bo mir al ne, kurbe, še šest ni pa že serjete! Vili, ti pa vrži pokonci Mikija, če ga najdeš v tem pajzlu. On je imel orgije z Miro po kuhinji. Jebovas, nič ne vidim, prokleta banda zapita, kje so moje kafbojke?« Tudi poleg njega je nekdo spal in sam bog ve, če sta vedela drug za drugega.

Tisto zimo sva se imela rada z Marto. Čeprav sem si jo delil z drugimi in fasal od nje nesramne uši, sva se še pa še dobro razumela. Picajzov in triperja nismo nikoli stradali. Scanje se je spremenilo v križev pot, spanje pa v non-stop praskanje in čohanje tam kjer bi ga ne bilo treba. Perota so imele tiste iz lekarne rade. »Ima veze v farmaciji,« smo rekli. Nabavljal je strup za živalski vrt našega mednožja: »Hg mast za tri, štiri ude,« je tiho dejal farmacevtki in bajta je bila za en čas rešena vsega hudega. Gordana je v spanju smrčala in škrtala z zobm. »Dihur pijan, krava debilna, skozi zaprto okno te vržem, kot mačko,« jo je nadiral Vili. Bila je edina, ki se ga je tu pa tam usmilila in dala noge narazen, ko ji je zadet težil v mednožje.

»To mesto je utrgano, mi pa zgubljene duše. Kaj nam preostane, kot da smo to, kar smo?« sva se delala pametna z Vilijem. On je bil v postelji, jaz pa sredi sobe na jogiju. Kadila sva vsak svoj joint in pila sinočnje postano pivo. Kot dva mala bogova sva se imela. Ničesar nisva pogrešala, razen tistega, kar sva sanjala. To so bile čisto preproste sanje: o pijači, seksu in denarju. Če je kdo sanjal o hrani, tega navadno ni omenjal. Vsaj jaz ne…

»Vso to bando bom eno jutro zmetal iz bajte, pa bo mir. En je bolj gnil od drugega. Ko imajo keš ni nobenega blizu, pol pa ti prinesejo litr in mislijo da je vse OK. Mamu jim klošarsko! Kaj se spet režiš, kreten. Kam si potegnil včeraj črto iz kavarne, a? Z Marjanom sta zginila na kilo in potem sta gospoda šla lepo v bar. Vili pa naj se jebe, a?«

»Bolan sem za umret. Ne pijem več, manj ja. Ampak sam si včeraj cel dan sanjal o baru, pa te potem zvečer ni bilo nikjer.«

»Ne seri!«

»Pa če si bil, bi ti mene videl, jaz sem bil koma. Od Marjana sodelavec je imel rojstni dan, se je oženil, ali dobil sina, ali pa nič od tega, lahko da je imel samo turnejo in se je izprsil s sto rundami. Ne vem kje vse. Natakar me je na koncu vrgel iz bara, ker sem tam na stopnicah zaspal. Klasika!« sem ga potolažil in se ves čas režal.

»Kako pa je bilo s tabo?« mi ga je uspelo s težavo sredi smeha nekako vprašat. Mačka preganjam namreč s smehom!

»Budala! Za vama je prišel Jože s pol litra slivovke v žepu in, jebi ga, misli si kaj je ratalo. Par piv sva popila povrh in odneslo ga je sto na uro! Po starem. Drl se je kot žival, po trgu je ustavljal ljudi, bulil v njih kot zaklan vol, norišnica v malem, stara je prišla po njega in meni, ki sem ga čuval, da ga kdo ne nalomi ali da se sam kje spet ne razbije, pomisli, meni je ta zmaj babji vse živo preklel. Kot da sem ga jaz nalil. Nora glava! Ob enih sem bil potem že doma. Pero je prišel malo za menoj z nekim čudom, ki se ima menda za žensko. Nekaj časa sta se matrala in težila drug drugemu. Nadrl sem ju in zaželel lahko noč, pa je bil pol mir. Tebe pa nisem več slišal. Kdaj si se narisal? Aja, sveč ni več, jebemti. Zrihti danes kakšno, pa neki za žret ne pozabi nabavit. Greš v port čistit mreže, a?«

»Ja-vol, a za ženu zna se…«

»V šolo se mi ne da. Ko jo jebe!«

»Saj si že finito la comedia za ta letnik. Neopravičenih ti sploh več ne pišejo. Sem govoril, ni dolgo tega z Blanko. O tvojem sranju, ki ga imaš s tvojo šolo je rekla, da te tam nič preveč ne pogrešajo. Sicer pa itak to veš. Vsak dan visiš za šankom s tisto gimnazijsko bando.«

»Ti! Pazi, kako se izražaš o mojih frendih! In še to: da ni mene in njih, bi pol manj doze požrl in trave predihal! Da ti bo to jasno enkrat za vedno!!« se mu je brez veze dvignil tlak.

»Kaj sem pa tako važnega izjavil, da noriš?«

»Za koga se pa imaš, ščene pubertetniško! Še osnovne šole nimaš, kot se spodobi, pa boš ti meni o…«

Res je. Osmi razred sem ponavlja, ker mi ga prvič zaradi ‘neprisotnosti’ niso priznali. Takšni časi so bili, kaj morem…

»Ne bodi zdaj ti preveč pameten za svoja leta. Dobro veš, kako je bilo lani z našo šolo v hipihausu. Sam sem komaj spravil skupaj osmi razred. Šenkali so mi ga, samo da se me rešijo. Riko je zasral pomorsko na celi črti, Cota, Niko in kaj vem še kdo vse je bil v Novi Gorici, vsi so zafukali tisto elektro čudo od šole, da Fišerja, ki po moje sploh ne ve kje je tista šlosarska šola v Ljubljani, na katero se je vpisal, ne omenjam. Ti pa tretji letnik, ki ga zdaj kao ponavljaš in o katerem si lahko samo misliš, kako ga boš nekoč končal, ko boš velik in pameten, nekoč…«

»Ti pizda, samo tiho bodi! Da ni bilo mene in Rikija, bi ti vraga imel danes osnovno. Kdo te je vsako jutro teral v šolo?« Začel se je režat in vedel sem zakaj. Ta dva kretena sta mi zatežila, do nezavesti, in to samo takrat, ko sem zjutraj v postelji imel družbo. Mojanaj prejšnjega večera je navadno še spala, ko se je začelo: ‘Aufšteeen!! Še nisi pokonci, piccolo, domovina te kliče v šolo, si napisal nalogo, pa ušesa si umij…’ je nalašč tulil Vili.

»Kje ima ta naš fantek torbo, da vidim, če sploh piše naloge,« se mu je pridružil Riko.

»Ne boš je našel. Frajer jo pušča v šoli ali pa spodaj v kleti. In pol si bo izmislil, da se je tega od naju naučil, mamu mu…« Itd. In vse to sta mi počela iz same hudobije, da se le nama z žensko ne bi bilo treba imeti še malo rada, preden bi vstala…

»Zdaj vstanem, grem na pivo, potem pa na pomol. Ti pa se jebi in zgnij v tej svoji postelji, … Madona je danes hladno!« Treslo me je, ko sem se spravljal v pajaca.

»Ob desetih pride moja Ines. Prinese kilo in bog ne daj, da kdo pride noret v hišo. Ne odprem niti Kristusu, niti moji mami, pa če se nariše iz groba, nima šans!«

Dva tedna ima že naš Vili punco. Tak čudež narave, da bi si težko izmislil takšnega. Ampak za njega je svetnica, ker je on njej všeč. Ko sta sama, se ga zalijeta in potem se igrata mameate. Pred par dnevi je Pero nehote stopil v stanovanje, ker je zjutraj, ko je norel ven pozabil pol orodja. Vili vrat po tistem, ko je k njemu prišla njegova ljubezen, ni zaklenil. Kasneje je Pero za šankom povedal, da svet kaj takšnega še ni videl! »Vili je nag, stegnjen na divanu smrčal, ona pa v gatah sedela v fotelju. Brala je tisto noro knjigo ‘Polentarska polica’ in se kot blesava režala sama sebi. Mislim, da me sploh ni registrirala in povem vam, da nima slabe fizike, ampak tista njena fasada… Na mizi je bila kilska flaša, v kateri se je svetilo še za tri, štiri prste slivovke, ki sem jo v momentu uničil vase. Da se mi ni mudilo nazaj malat,« je še dodal, »bi ji za hvalalepa pokazal, kako se mi na Štajerskem parimo!«

Ubogemu Viliju verjetno ni uspelo to, zaradi česar je prišla deklica k njemu in je vso svojo potencialno energijo zabil v alko … Star štos, nova budala!

Njuna lovestory se je končala tako, da je nekega dne njena mati našla Vilija pred Kinom. Ravno takrat, ko je bilo tam spredaj ful raje. Začela se je nanj hudo tulit. In to po italijansko, hrvaško in malo slovensko:

»Naj se mai piu ne spomni imeti kaj z njeno hčerko,« je vpila, »ker ga bo tožila, barabo, zapito, huligansko i.t.d..«

»Če bi bil njen mož še živ,« je rjula, »bi ga obesil za tisto, kar ima med nogami … Ravno na njeno hčerko se je spravil, sram naj ga bo, prasca nevzgojenega!«

Punca je špricala pouk in se fejst imela z Vilijem. Staro so poklicali v šolo, naj jim razloži, kako je mogoče, da je njena hčerka iz odličnjakinje lahko postala takšna sramota za šolo. Utrgalo se ji je, ubogi mami! Doma je izgnala vse hudiče iz hčerke, tudi Vilija, za katerega je zvedela med torturo. Na videz ga je poznala…

Vili zaradi tako velike sramote, kot mu jo je napravila ta spoštovana gospa pred polovico mesta, v živo, ni vedel lep čas nič drugega, le še to, kako priti do trgovine po dozo in domov v posteljo. In to zgodaj zjutraj ali pa popoldne, tik preden so štacuno zapirali. Da ja ne bi koga srečal, tako ga je bilo sram! Najmanj teden dni je bil v ilegali in se bal biti trezen…

Vsi v mestu, ki nimajo kaj bolj pametnega početi, so komentirali: »Napil in posilil jo je. Sama mu ni dala, vsaj prvič ne… Tako urejena punca! Ma ne! Zadrogiral jo je, saj so v tisti njegovi hiši non-stop narkomanske orgije, kurbajo se vsi počez, da se ne ve kdo s kom! Pred barom so ga videli z njo. Zapito in zadeto jo je prodajal Italijanom, pes pokvarjen! Če bi se moje tamale dotaknil, ga križam na licu mesta, ali pa utopim sredi pristanišča, prekleto seme Adamovo, maledetto figlio di putana! Ti hipiji so satanovo delo. Župnik je nekaj govoril o njih v nedeljo pri pridigi. Mi je povedala žena, da je po maši videla bando na travniku za cerkvijo. Sedeli so v krogu, vsi iz ene cigarete kadili tisto drogo in pili vino. Dve mladi sta bili zraven in prav čudno sta zgledali, a nobene ni spoznala. Je pa ena igrala na kitaro in lepo pela… Ne vem kako to, da je danes mularija tako drugačna, kot smo bili mi, ko smo bili mladi? V soboto smo se ga na šagri napili, šli zafrkavat punce iz sosednje vasi, se včasih fajn stepli in v nedeljo šli k maši. To je bilo vse. Nobena kurbarija nam ni hodila po glavi! Čez teden smo delali ko mušoti. Prvič sem šel z žensko spat, ko sem bil v Napoliju pri vojakih. Dvajset let sem imel in malo pred vojno je bilo… S putano! Ni me sram priznat, ker drugače ni moglo bit, če nisi bil oženjen. Vsako nedeljo je šla naša compania bella v kažin in plačal sem dve liri za pol ure… Danes pa ti ima mula šestnajst let in je miracolo, če je še vergine… Kam smo prišli! Jaz pa poznam očeta od tiste barabe. Težek kurbir in sin je zato ista pašta!«

Takšne štorije so se slišale od pametnih ljudi po ošterijah, ulicah, na pomolu in še kje. Vse to Viliju na čast! On pa je doma, dan na dan krvavi pot potil. Zdaj zadet, zdaj mačkast…

Neko jutro se je Edra, italijanska potniška ladja, ki je vozila med Trstom in Pulo, ter se je vmes ustavila tudi v našem portu, med pristajanjem zabila v pomol in s premcem zradirala naš lep rdeč svetilnik. Megla je bila kriva, da Vili naenkrat ni bil več zanimiv za šankiste in ostala gobezdala. Zdaj so na veliko srali čez Italijane in ko bi imeli oblast, bi bila pri priči najmanj vojna zaradi pijanega kapetana, krmilarja in oficirjev, ker ‘se točno ve’, kako je prišlo do te sabotaže in Italijani bodo za to mastno plačali!

Komaj sem prepričal Vilija, da je obsednega stanja zanj konec. Bil je tako ubog, da sem moral v gostilno k Jožetu po liter domače malvazije. Moj sosed je bil. Med sezono sem včasih pri njemu delal. Mara, njegova žena je bila sama v gostilni. Imela je veliko srce in razumevanje za nas iz Hipihausa. Vino sem dal kuhat kar pri njej v kuhinji. Medtem sem iz moje bajte prinesel termos. Vilija je kuhano vino spravilo iz postelje, a je bil še vedno videti tak, kot bi pod tank padel… Nekako sva prišla po strmih stopnicah na ulico. Potem pa počasi do glavnega trga.

»Greva v Delikateso na pasulj brez. Sto let že nisi nekaj toplega imel v sebi. Častim, če ne dela Mirjana. Če dele ona, nama bo dala na lepe oči. Kadar me prosi, ji prinesem škart ribo za njene mačke. Moli boga, da je v službi. Nam ostane keš za pijačo pri biljardu!«

»Če ti nisi utrgan! Že cel teden nisem žrl. Želodec imam kot pingpong žogca. In ti bi mene rad s pasuljem nafutral! Da crknem! Saj škode ne bi bilo velike, ampak vseeno si blesav…«

»No pa tatarski…«

»Še eno tako pa te bom na gobec! Kaj si pil preden si prišel k meni… O ti svinja zadrogirana!! Šele zdaj vidim, kakšne oči imaš. Semaforji! Ni čudno, da si tako brihten. Mater, bi mi pasalo zdaj par dimov. Imaš kaj boljšega od alkota, tako za zdravilo?« mi je zapihal na dušo. Medtem sva že prišla do Delikatese. Zunaj je stregla Mirjana.

»Ima boga,« sem pomislil po srbsko, ko sva se usedla za mizo na koncu vrta. Kmalu se je narisala pred najino mizo.

»Dvakrat pasulj brez mesa, dve pivi in bodi tako dobra pa vse skupaj napiši na moj račun,« na koncu sem ji pomežiknil in ona se mi je nasmejala.

»Sedaj pa ti bom povedal nekaj o mojih rdečih očeh. Ko sem se vračal od Jožeta in ti nosil kuhano vino, takrat ni šlo drugače, kot da sem moral mimo Markove kleti. Tam notri se cele dneve nekaj dogaja. Nič hudega sluteč sem vstopil in na vsem lepem se mi je med prsti znašel joint in to tisti iz velikih papirčkov.«

»In ti si nato potegnil tako močno, da se ti je zakadilo iz ušes! Joj, kako ti je bilo hudo, piccolo!«

»Sicer pa nič lažjega ni, kot pojesti to kar sva naročila, pivi pa vzameva s seboj, da ne bova prišla k Marku praznih rok.«

Svojo porcijo sem pospravil tik-tak. Viliju pa ni in ni šlo. Še potiti se je začel. Morda pa pasulj res ni bila najbolj posrečena dieta po enem tednu stradanja. Dovolj bi bila kakšna močna goveja juha, ampak zdaj, kar je je. Vase je spravil z veliko muko nekaj žlic hrane in nato je odnehal.

»Sem ti rekel, da me bo pasulj spravil na drugi svet!«

»Pusti vse skupaj k vragu! Sedaj se pobereva v Markovo klet če je tam še kakšna dobra duša, ki se naju bo usmilila s kakim dobrim jointom. To pomaga in ko si zakajen lahko izprazniš zvečer ali pa ponoči hladilnik kot nič.«

Vili me je pisano pogledal:

»Ti idiot, ali veš da v Hipihausu že nekaj let ni hladilnika! V njem je obutev, teniske in zimski škornji in še kaj podobnega bi se našlo«

»Zdaj pa počasi pojdeva. Glede plačila se ne razburjat, ker bo Mirjana vse uredila!«

Lepo, počasi in kulturno sva v petih minutah prikolovratila do Markove kleti. Ravno so pričeli z vžiganjem predpotopnega Motto Guzzi. Vsi prisotni so preklinjali. Ves dopoldne so šraufali, zdaj pa jih je motor pustil na cedilu.

»Elektrika ga jebe in nič drugega!« je strokovno ugotovil Marko, »treba bo v Trstu na kakšnem odpadu stakniti kak alternator. Ni druge!«

»Prav imaš, Marko. Usedimo se vsi skupaj tam na tiste prazne zaboje, da se dogovorimo, kako naprej. Najprej pa bi te prosil, če bi enega zvili. Za Vilija se gre. Saj vsi veste, kakšno sranje ima že cel teden dni. Zdaj je v takšnem stanju, da niti jesti več ne more, toliko se je presekiral«

»Tomi, pojdi domov po tisti Ivanov shit! In da si mi takoj nazaj!«

Tomi je bil najmlajši, najbolj prebrisan in najbolj iznajdljiv. V desetih minutah se je vrnil. Mark je, kot je to naredil dopoldan, zvil eno veliko raketo, ki je potem dvakrat šla naokrog preden smo jo do konca uničili. Po tej dimni terapiji se je Viliju stanje vidno popravilo. Še smejal se je na račun mojih bolnih izjav. Od nekod se je našlo nekaj denarja in Tomi je odšel po pivo. Zdaj smo se imeli že napol božansko. V takšnem stanju sem se spomnil, da poznam neke ljudi iz sosednjega mesta, ki imajo takšne motorje, a so v nevoznem stanju. Morda bi se pa splačalo stopiti do njih. Bilo bi mnogo bolj enostavno, kot tavat po tržaških odpadih.

»Ma ti si genij. Kako da se sam nisem tega spomnil?« je dejal Marko in me potrepljal po ramenu, »štos je v tem, da tudi sam poznam nekaj tipov, ki imajo takšne ali pa podobne stroje. Verjetno bi se pri komu kaj našlo za naš motor.«

Zdaj sva se z Vilijem lepo zahvalila in poslovila. Pred nama je bil še kako dolg dan! Sam bi moral v pristanišče pomagat čistiti mreže, a se mi ni dalo.

Z Vilijem sva se odločila, da greva danes na turnejo. To je pomenilo, da morava najprej nabaviti pijačo. Dvolitrsko steklenico belega in liter radenske. Denarja sva imela še nekaj in ko sva ga dala na kup, sva ugotovila, da nama ostane ravno še za cigarete in dve pivi. Ko sva vse nakupila, sva se odpravila na hrib nad mesto. Tam je nekakšna razgledna točka in tam sta tudi dve leseni klopi. Usedla sva se na eno in za začetek odprla vsak svoje pivo.

»Madona santa, kako paše to pivo.«

»Meni pa se zdi, da je tako zaradi tiste rakete tam pri Markotu,« sem dejal.

»Prav imaš! Če se ne bi zakadil tako kulturno, bi še vedno bil bolan.«

»Zdaj lahko tukaj sanjava najmanj dve uri; pravzaprav pa je čisto vseeno kako dolgo bova tu. Dozo in čike imava, razgled je enkraten, vse je kot v pravljici!« sem naglas pomislil.

»Se popolnoma strinjam,« reče Vili. Zaenkrat nama še ni bilo do kakšnega pogovora na nivoju, ker se še nisva dovolj ogrela. Pivi sva popila in zdaj je bilo na vrsti vino. Pila sva ga kar iz steklenice in to s profesionalnimi požirki. Ko je bila steklenica do polovice prazna, sva vanjo vlila radensko. Od tu naprej sva pila beli špricer. Najin IQ se je sedaj že predramil iz mačkaste otopelosti.

»To je zares prekleto mesto, ali pa mi ne znamo živeti v njemu!« je začel Vili.

»Saj ni tak hudo, le ljudje so vedno bolj čudni. Lahko bi rekel, da se oni spreminjajo mi pa ostajamo isti!«

»Tudi to je res. Mesto je polno fac, ki jih prej nikoli nisem videl. Pravi mali Balkan postaja ta kraj!«

»Zgleda, da drugače ne more biti. Veliko se jih je odselilo in še več se jih je priselilo in tu ni kaj pomagat.«

»V celem mestu je morda še deset takšnih, kot sva midva. Vsi ostali so takšni, kot da so prišli z Lune. Sicer pa konec koncev, kaj me vse to briga! Cigarete imava, pijače je tudi še za silo, torej je zaenkrat vse O.K. Sediva na klopi in uživajva – kaj nama pa manjka?«

»Nič!«

»Mene včasih zanima, kako dolgo bomo še lahko tako živeli, da se nam jebe za vse skupaj…«

»Če bo zdravje, bo vse, se reče, a jaz mislim, da so naši časi že počasi končujejo…«

»Kaj hočeš s tem povedat?«

»Riki je že pri vojakih, drugo leto grem jaz v partizane, če bo vse po sreči in kaj bo ostalo od Hipihausa… Sam boš! Riki se je zaklel, da gre po vojski na barko in zanj je takšnega življenja iz dneva v dan konec. Treba si bo izmisliti nekaj drugega.«

»Zdaj prihajajo mlajši na vrsto, da nadaljujejo našo tradicijo, a so precej drugačni od nas… Že to, da se zajebavajo z iglami, je eno veliko sranje…«

Še kakšno uro sva tebatirala o vsem, o naši prihodnosti, ki se ni kazala ravno v rožicah…

In Hipihaus je danes samo še zgodovina. Preprosto - potekel mu je rok trajanja. Vsebine ni bilo več. Nekateri so odšli po svetu, drugi v partizane, in nekateri so postali družinski možje in nekaterih ni več, ker so pomrli! Ko sem se vrnil od vojakov sem takoj zaznal razliko med menoj in Vilijevo družbo. Ni res, da sem jaz v vojski postal kaj pametnejši. Ti ljudje tukaj so postali med mojo odsotnostjo drugačni! Vili se je npr, družil z zelo mladimi frajerji, za njih je predstavljal nekakšno kultno osebnost. In to mu je odgovarjalo. Finančnih težav ni imel, vsaj takšnih ne kot prej. Dejstvo je da Hipihausa dejansko ni bilo več. Tudi sam sem začel delati. Občasno smo se ga še nalili tu pa tam in to je bilo vse, kar je še spominjalo na tiste naše čase. Vili je pred svojim koncem staknil še bolezen, ki ga je v nekaj letih pobrala. Kmalu za njim je zaradi prometne nesreče odšel tudi Riko. Pero se je občasno še prikazal v mestu, vendar je bil to sedaj popolnoma drugi človek. Tudi jaz sem se spremenil. Vse, kar se mi je nekoč zdelo super je bilo zdaj le še posrečena neumnost…

Prvi del mojega življenja je ostal za menoj in tako je prav. Ni mi žal niti enega dneva, ki sem ga preživel v Hipihausu. To je bil nekakšen sprejemni izpit mojega življenja.

Uspelo se mi je spomniti nekaj iz tistih časov. Z kaj več bi potreboval veliko časa, a ne mislim in ne morem še ure in ure sedeti na tej klopi. Pred seboj imam še eno pot in potem se vračam nazaj odkoder sem prišel. Nekam me še vleče, moram tja, čeprav se tam ne bom imel ne vem kako lepo, a bolj zaradi nekakšne dolžnosti, se bom zdaj odpravil na mestno pokopališče. Veliko zgodb se je končalo ravno tam in mnoge sem pospremil na njihovo zadnjo pot. Včasih po malem zavidam tistim, ki jih ni več…

Cesta je tlakovana in zelo strma, preden se pride do mestnega obzidja. Pred tem sem šel mimo glavnem mestne Cerkve, o kateri bi lahko pisal knjigo, kaj vse se ni tu dogajalo, a to je zgodba, ki jo ima vsaka generacija, jo doživi in preraste in potem ni več zanimiva. Prvi cigaret, prva ljubezen in prvi zmenki, prvi litri pijače, prvi joint in prvi akordi na kitari… Vse to je zaznamovano s to našo Cerkvijo nad glavnim trgom.

Klanec me je pošteno zdelal. Pokopališče je na križišču, kjer gre ena cesta naprej v hrib in druga se spušča k jezeru. Vhod je velik portal, nekakšna ogromna vrata skozi katera se pride na oni svet. Rikijev grob je najbližji in grem najprej do njega. Koliko novih obrazov na majhnih slikah me spremlja, skoraj sami znanci… Grob je lepo urejen, videti je, da nekdo še po tolikih letih skrbi zanj. Za Rikija je bilo usodno, da je bil ob nepravem času na nepravem kraju in je tako doživel vnebohod. Škoda ga je bilo, bil je dober prijatelj. Z vžigalnikom prižgem svečo, ki je tam in se poslovim se od njega.

Vili leži čisto na drugem koncu pokopališča. Ko pridem tja me najprej preseneti, ker ga ni tam, kjer bi moral biti. Pravzaprav ga ni nikjer, hodim tam okoli in se poskušam spomniti, kje je njegov grob, a vedno bolj sem prepričan, da se je zgodilo to, kar se sicer dogaja vedno, če nihče ne plačuje za grob. Prekopali so ga in na njegovem mestu počiva zdaj nekdo drug. In tako je naš Vili ostal še brez groba…

Po ulici se spustim v mesto in potem grem proti avtobusni postaji. Čez pol ure odpelje avtobus. Kadim in čakam. In to ti je življenje, razmišljam; najprej otrok, potem mladenič in potem… S pogledom drsim po mestu. Ali ga bom še kdaj videl? Saj to sploh ni važno, v meni bo vedno njegova podoba, kot Vilijeva in vseh, ki jih že zdavnaj ni več:

»Lepo se imejte in se vidimo v prihodnjem življenju, če bo vse po sreči…« še rečem, odvržem čik in vstopim v avtobus.

KDO SEM

Še danes in še dva dni in potem prosta. S to mislijo se dvignem iz postelje in ta ista misel me spremlja, ko pod posteljo z levo nogo iščem copate, ko se v kopalnici mažem s kremo Q10 in ko v kuhinji pijem svojo prvo kavo. Moje delo ni tako slabo, ne razumite me narobe. Pri blagajni lahko sedim, kdaj kakšna stranka tudi poklepeta z mano. Recimo o vremenu. Če je sonce, rečeva recimo, ja, danes je pa lepo, ja, škoda zapravljat čas tu not. Če je dež, rečeva, danes je pa grozno, ja, ni za it ven. Potem pride še kakšna znanka, povprašam jo po otrocih, pa ona mene vpraša po otrocih. Rečeva si recimo, ja, ta mularija, samo televizijo bi gledali, delali pa nič. Sploh pa imam Meto in kdaj sediva ena poleg druge, recimo ona pri štirki, jaz pri petki. Pa tudi drugi so fajn. Z Borisom se vedno presmeješ, Klavdija tudi ni slaba, edino Jasna, ja, Jasna je pa ena prasica, tako bi rekla moja ta mala. Jaz bi jo grdo pogledala, ona pa meni nazaj, ja, če je pa res! Vem, da bi imela prav. Jasna je res prasica. Vedno si zrihta, da ima najdaljšo malico in da ji ni treba zlagat tistih ta težkih reči, sokov in tetrapakov. Vedno jo najdeš kje pri paštetkah, kjer klepeta s kom, vmes pa strese par paštet na polico. Ja, Jasna je taka. Vse to mi gre po glavi, ko sedim za blagajno. Stoli, ki jih imamo, so že stari, čisto znucani. Šefici smo že stokrat rekli, da bi jih mogli zamenjat, pa vedno samo pokima, potem pa ni nič iz tega. Po televiziji slišiš vse živo o nekih spremembah, o pravicah delavcev, vidiš vse tiste ljudi s transparenti, ki štrajkajo, in si misliš, lej lej, nekaj se dogaja, mogoče pa se bo kaj spremenilo. A pri nas ostaja vedno isto. Ja, tudi šefica je prasica, taka kot Jasna. Meta mi pritrdi, ja, itak, obe sta prasici, da ju ni večjih, samo šefica je šefica in si lahko privošči, da je prasica. Kaj pa Jasna? Od kje njej ta pravica? Govoriva kar na glas, medtem ko štepam kruh, pa jajca in mleko, Jasne itak ni blizu, je najbrž kje pri paštetah. Tudi šefice ni. Je šla v toplice. Spomladanske počitnice za šefico. Če ne je na delu v redu, ne razumite me slabo. Malico imamo dvajset minut, kdaj petnajst, če je gužva. Samo da zmečeš nekaj vase, popiješ še kavo, drugo kavo v dnevu, potem pa v skladišče. Danes ni dosti ljudi, je lepo vreme, najbrž se kje sprehajajo ali pa pijejo kavo na soncu. Z Meto greva do kavomata. Tam se nama pridruži še Mateja, ona je v trafiki. Prinese časopis. Pijemo kavo, si prižgemo čik in čvekamo. Danes smo lahko bolj počasne, šefice ni, pa še ljudi je bolj malo. Pa naj še Jasna malo dela. Zasmejemo se in Meta se kot vedno zasmeje tako, da glasno potegne zrak skozi nos in je slišati kot prašič. Sem je že navajena. Mateja lista po časopisu. Pokaže nam sliko, na njej je moški v elegantni obleki, z gostimi lasmi. Takšnih moških me tri ne vidimo dostikrat. Kar malo strah te je, ko tako gledaš sliko. Pod sliko piše njegovo ime, Mojmir Mrak, potem pa še pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec. Ja, vse to piše. Mete nič več ne zanima časopis, Mateja gre nazaj v trafiko. Pusti mi časopis in potem stojim tam s časopisom v roki, čik je že zgorel, kavo sem že spila. Še enkrat preberem, imena sploh ne vidim, samo še pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec. Nekaj klikne v meni. Meta me preganja, ugasne čik, odvrže lonček, pridi, nazaj bo treba, lej, je že vrsta. Nič ne rečem, pusti me tam, s časopisom v roki. Preberem še enkrat, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec. Potem zvijem časopis, zložim ga trikrat in zatlačim v žep uniforme. Prevelik je, kuka mi ven, ampak nočem ga dati stran, potem ga hočem še enkrat prebrat. Zdaj znam že na pamet, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec, in to si ves čas ponavljam, kot kakšno mantro, ko nalagam tetrapake na voziček, ko peljem ven in ko zlagam tetrapake na polico po datumu, novo zadaj, staro spredaj, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec. Pri hladilnikih je mraz, zmeraj je mraz, tudi ko je zunaj čez trideset stopinj, ti v hladilniku čisto zmrznejo roke. Zmeraj si rečem, vzemi rokavice, potem jih vedno pozabim. Na drugem koncu vidim Meto, je pri jogurtih. Jogurti so najbolj zajebani, ker so majhni, in potem ko si eno uro v hladilniku in ti zmrznejo prsti, ti začnejo vedno padat iz rok. Potem je pa štala. Potem je treba poklicat Jovano, to je naša čistilka. Jovana vedno preklinja, ko se jogurti razbijejo in mora čistit. Reče recimo jebemti mater, jogurti jebeni, pa sploh ne reče tebi, reče nekam mimo, nekam proti metli. Preklinja še potem, ko gre proč s svojim vozičkom. Po navadi, ko sva z Meto tako na nasprotnih koncih, jaz pri mleku, ona pri jogurtih, si vedno kričiva čez sladolede, seveda, če ni šefice. Danes ni šefice, jaz pa je ne pokličem. Še vedno zlagam tetrapake gor in v glavi imam samo eno, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec, in ne gre mi v glavo, kako je lahko en človek toliko stvari, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in še kulturni delavec. Kakšen človek je to? In kaj sem jaz? Kaj bi pisalo pod mojo sliko, Sonja, prodajalka? Sonja Babič, prodajalka. Spraznim voziček, v skladišču si naložim nove tetrapake. Dodam še sladolede, ker mleka ni več. Ko grem iz skladišča, vidim Jasno, spet je pri paštetah in klepeta. Nek moški je z njo. Če bi jo videla moja ta mala, bi rekla, lej jo, kurbo. Jaz bi jo grdo pogledala, ona pa meni nazaj, samo poglej jo, reči, da ni res. Njeno krilo je danes res kratko. Le kaj ji bo mini krilo na delu? Pri sladoledih je še bolj mraz. Spet se jezim, ker nisem vzela rokavic s sabo, jutri si jih daj v torbo, Sonja, si rečem, ne, že danes, takoj ko prideš domov. Meta je še vedno pri jogurtih, tudi ona me ne pokliče, lahko da tudi ona kaj razmišlja. Jaz še vedno mislim na moškega v časopisu. Potem Meti pade jogurt na tla in rata štala. Gre poklicat Jovano in potem se na skrivaj smejeva, medtem ko preklinja. Ne, saj ni tako slabo tu pri nas. Končno je ura štiri. Slečem uniformo in jo zatlačim v torbo, zraven časopisa. Še vedno sije sonce, prav prijetno mi segreje roke, ko grem domov. Pred blokom srečam Janeza, Janez je z drugega, jaz sem v četrtem. Ja, soseda, kaj bo, reče, ko priteče mimo mene, jaz pa nazaj, ja, nič kaj dosti, kosilo, potem posoda. Ma soseda, reče, lejte kakšno vreme, treba je ven, na sonce. Jaz pa nazaj, ja, kdo bo pa kosilo za ta malo skuhal? Pomaha mi takole z roko in že ga ni več. Grem gor, malo bolj počasi, držim se za ograjo, danes je bil res dolg dan. Samo, da ga je konec, zdaj še dva dni, potem pa nedelja, prosto. Doma ni še nobenega, samo kup cunj za obesit in posoda še od večerje. Mine me volja, takoj ko jo vidim. Sedem na kavč, skozi okno sije sonce, počasi gre že dol. Iz torbe vzamem časopis in obrnem na trinajsto stran. Zagledam se v sliko in potem še enkrat preberem, Mojmir Mrak, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec. Potem pomislim, ja, jaz bi lahko bila Sonja Babič, mati, gospodinja in prodajalka. Saj ni tako slabo. Drugi dan pomislim, še danes in še jutri in potem prosta. Ko sem popoldne pri sladoledih, se spomnim, da spet nisem vzela rokavic.

GRAVIDA

Le lučka ob postelji je gorela, ko je prišel. Bila je še vedno v svetu sanj, ko mu je vsa kremžljava in zaspana odprla okno. Zunaj je bila topla poletna noč, zvezde na nebu so utripale in utripalo je njeno srce. Samo zanj. Spustila sta se v igro, ki obstaja že tisočletja – pravzaprav odkar obstaja človek –, ampak tisto noč sta jo odkrila čisto na novo. Dlani so bile še mehkejše kot prej, kakor bi ptica s svojimi snežno belimi perutmi drsela po njeni koži. Ustnice so bile še bolj polne in žejne in pile so, kakor bi bilo od tega odvisno njuno življenje. In čeprav je bila ona še v cvetu svojega deklištva, je tisto noč v sebi začutila brstenje ženskosti. Medtem ko je on s svojimi rokami drsel po njenem telesu in s svojimi ustnicami iskal njena najbolj žareča mesta, je ona skozi rahlo razprte oči z začudenjem opazovala, kako njeno telo zori. Bil je moški njenega življenja in ona je bila njegova ženska in to je bilo edino pomembno na tisto poletno noč.

Ko je cvrčanje škržatov spodaj na dvorišču malce potihnilo in ko se je dihanje v njeni sobici umirilo, sta si prižgala cigareto. S konicami prstov je še vedno božal kožo na njenem hrbtu, medtem ko je ona opazovala žareči ogorek cigarete med svojimi prsti. Nikoli prej ni tako z užitkom vdihnila dima. Čutila je, kako se ji je dim razlezel po celem telesu, jo pomiril in v njej ustvaril harmonijo. Naslonila se je nanj, da je lahko čutila vsak delček njegove vroče kože, in zaželela si je, da bi se urini kazalci ustavili. Da bi sonce nikoli ne vzšlo in da s svojo rumeno svetlobo ne bi naredilo resnice jasno vidne. Da bi lahko za vedno ostala skrita v temi in tudi pred resnico, ki se je neizbežno približevala. Kakor bi bral njene misli, je vzel njen obraz v svoje dlani in na njene ustnice pritisnil še zadnji nočni poljub. Še gola, zavita v rjuhe, je sedela na postelji, ko je on že splezal čez okensko polico in izginil v poletno noč. Minilo je nekaj minut, preden je opazila prvo svitanje in zaslišala prvo ptičje petje. Ozrla se je na prazno posteljo in pogledala svoje telo. Nič več ženskega ni bilo na njem. Bilo je prazno in hrepeneče, kakor vsak dan.

*

Kljub hrepenenju je bilo naslednjega dne vseeno nekaj drugače. Gorela je. Ko je stala pred umivalnikom, se izogibala svojemu odsevu v zrcalu, ki ji je govoril praviš, da ne boš nikoli več, pa narediš zmeraj isto, in ko je roke potisnila pod ledeno mrzlo vodo, je z nekim nelagodjem, a hkrati bolj mirna kot prej, ugotovila, da v njej nekaj gori. Sprva je bilo kot sveča, ki gori le s svojim šibkim plamenom, skozi dan pa se je plamen razplamtel v kres, kakršnega je hodila s starši gledat kot otrok. Ni važno, koliko vode je spustila po svojem grlu, nič ni moglo pogasiti ognja v njej. Porabila je ogromno energije, da je prikrila gorenje in se pretvarjala, da je to le še en običajen dan. Ko je čutila oči na sebi, je pospravljala, prelagala stvari, da jih je lahko zložila nazaj, skratka, nekaj počela, da se slučajno ne bi kdo ustavil na njenem obrazu, za katerega se ji je zdelo, da pove vse. Pregrešila se je, spet in spet, kljub vsem obljubam drugim in sebi, in vse skupaj je peljalo le še v večje hrepenenje. Po njegovih dlaneh, ki so edine znale prijeti, stisniti, pobožati – čeprav v resnici drugih sploh ni poznala –, in po njegovem vročem telesu, ki ji je služilo kot ščit pred samoto in praznino, in po njegovih ustnicah. Ali se res lahko poželenje meri z zrelostjo telesa? Pravili so ji, da je premlada, da bo le eden izmed mnogih, a v sebi se jim je le smejala, ker niso vedeli tega, kar je vedela ona. Niso čutili, kar je čutila ona, ko je ležala pod težo njegovega telesa, ki jo je včasih že dušila, ampak ne bi se izmaknila za nič na svetu – raje bi ostala tam mrtva pod njegovim telesom, kot pa da bi se morala še enkrat ločiti od njega.

Sčasoma se je privadila na gorenje. Vročina jo je spremljala, kar koli je že počela in kjer koli je bila. Torej lahko gre tudi ven. Morda pa ne bo nihče opazil, da je danes drugačna, in morda ne bo nihče pomislil, kaj je vzrok tej drugačnosti. Pripekajoče poletno sonce je za nekaj časa ublažilo gorenje v njej in čutila je le pekoče žarke na svoji razgaljeni koži. Nalašč se je tako oblekla: poletna oblekica je frfotala okrog njenih meč v rahlem vetrcu, naramnica ji je spolzela po rami navzdol in počutila se je skoraj tako kot prejšnjo noč, ko je skrivaj opazovala, kako njeno telo zori. Če bi jo zdaj videl … Če bi jo videl takšno, v vsej njeni lepoti, mu ne bi bilo mar, ali sije sonce ali sveti luna. Morda bi ga le enkrat lahko imela tudi pod svetlobo, pa čeprav skrita na kakšnem poscanem stopnišču. Če bi jo videl … Stopila je s ceste na pločnik, bil je le korak, ampak kako velika razdalja je bila med prej in potem. Sanje so se razbile, kot bi po njih udaril s kladivom. Kakor stekleni delčki so se ji vsule pred noge in zastala je. Zastalo je njeno srce, ko je zagledala tisti tako znan obraz, ki pa je bil videti tako tuj pod sončno svetlobo in tako daleč proč od njenega srca. Z lahkotnim korakom, kakršen je bil še hip prej njen, je prišel mimo nje. Držal jo je okrog ramen – blond lasje, puhel izraz na obrazu, zaljubljene oči. Pogledal jo je, sprva malce zmeden, nato je ujel svoje ravnovesje in stopil odločno mimo. Na ustnicah se mu je zarisal nasmešek Saj ti nisem nikoli nič obljubil. Veter je ponehal in zdelo se ji je, da sonce iz sekunde v sekundo močneje žari. In medtem ko sta onadva že prečkala cesto in ko se ji je zdelo, da so minila leta od prejšnje noči, je še vedno stala na mestu. Razbiti koščki so še zmeraj raztreseni ležali pred njo in bilo jo je dobesedno groza stopiti naprej. Ne, ne, ne naprej, nazaj hoče. Nazaj v tisto poletno noč. Za vedno naj ostane tam!

*

Rekli so ji, da v njej nekaj raste. Novo bitje oziroma, s strokovnimi besedami, zarodek. Ampak ni jim verjela, saj je vedela resnico. Tisto, kar je v njej gorelo, je bila njena ljubezen. Rasla je in se napajala z njeno življenjsko energijo. Izčrpalo jo je, zmogla je le še nekaj korakov do kopalnice. Zunaj je bilo skoraj štirideset stopinj, ona pa je dneve preživljala globoko pod odejo. Nekdo je ves čas hodil k njej, ji nekaj govoril in jo skušal pripraviti do tega, da gre naprej. Ona pa je z vso močjo zatiskala svoje oči, da ne bi videla žareče svetlobe, da bi bila le tema, kjer bi se lahko laže pretvarjala, da je spet noč in bo prišel on. Ponoči je nastopila pomirjujoča tišina, ko se je za kratek čas le vrnila v življenje. Prižgala je lučko, legla na blazino in čakala. Včasih se ji je zdelo, da sliši njegove korake in videla ga je že pri oknu, kako se ji smeji. Oprosti, ker nisem prišel prej. Vse mu je odpustila, da jo je le spet vzel v svoj objem, legel nanjo in da je lahko bila njegova. Vsaka pora na njenem telesu je dihala hrepenenje. Raztegovala je svoje telo in ga spet krčila. Bolelo jo je, in bili so trenutki, ko si je želela zbežati iz svojega telesa. Nanj jo je priklepalo le še njeno hrepenenje. Noro hrepenenje. Včasih ni niti več vedela, ali ni mogoče le prišel. Nato se je je polastila groza ob misli, da bi zaspala in zamudila njegov prihod. Zato ni več spala. Oči je imela široko razprte in gledala je proti oknu. Ves čas proti oknu. In čakala, da bo prišla njena odrešitev.

*

Ko je sonce že nehalo izgubljati svojo moč in ko so se dnevi krajšali in so postajale ulice nastlane z odpadlim listjem, je še vedno čutila gorenje. Le da zdaj ni več spominjalo na kres, na plamene, ki bruhnejo visoko v nebo, hip pozneje pa ostane le še žerjavica, po kateri hodijo ljudje – tako je videla enkrat na televiziji. Njeno gorenje je zdaj spominjalo na ogenj, ki je vztrajno gorel z vedno enako močjo. Takšen ogenj, kakršen gori v kaminu. Ko je bila še majhna, je vedno opazovala babico, kako je v peč polagala še in še polen, da ne ugasne, je rekla. Tudi vanjo je nekdo polagal še in še polen, da ogenj ni nikdar ponehal, niti ko so zunaj za oknom drsele snežinke. Vsaka snežinka za nekaj, česar ni več. Katera je njena? Oklepala se je velike okrogline, ki jo je nosila s seboj, kamor koli je šla, kakor da bo s svojimi rokami preprečila, da se nekega dne izprazni. Ko pa so ji ga položili v naročje, je presenečeno spoznala, da ne čuti praznega trebuha. Tista mehkoba v njenih rokah je nadomestila vse, po čemer je njeno telo hrepenelo celo poletje. Še hip prej zaprte so se njegove očke nenadoma razprle in vanjo je pogledala vsa modrina sveta, ki je kakor ocean pogasila njeno gorenje.

KAVA, MIAMI, DOBRA RIT

Obesila sem ga ponoči, nekdaj-človeka. V aprilskih nočeh se je, kljub toplemu soncu čez dan, kar shladilo. Ampak hitro sem se ogrela. Okrog vratu sem mu nataknila zanko, nekdaj-človeku. Zlezla sem na stol, da bi vrv potisnila okrog trama pod streho, a ga še vedno nisem dosegla. Zato se zlezla na mizo. Vrv je bilo čisto enostavno potisniti okrog trama, težko je bilo potem nekdaj-človeka potegniti dovolj visoko, da je visel pod streho, približno meter, meter in pol od tal. Kar precej sem se namučila. Obesila sem ga nekam na sredino, na levi je bilo osem, na desni pa devet miz. Tako ga bodo lahko vsi videli, nekdaj-človeka, sem si mislila.

Prva je prišla že zgodaj. Sonce ni še niti pokukalo izza hriba na drugi strani reke, ki je z nenavadno hitrostjo tistega dne drvela skozi dolino. Odklenila je vrata, nesla ven pepelnike, vključila radio. Kmalu je prišla druga.

»O,« je rekla prva.

»O,« je zaspano rekla druga.

Zunaj se je nekdaj-človek rahlo pozibaval v jutranjem vetru. Glava nekdaj-človeka je slonela pod čudnim kotom, okrog vratu se mu je navzgor in navzdol od vrvi izrisal moder trak v širini štirih centimetrov. Oči nekdaj-človeka so otopelo gledale nekam navzdol, proti lesenim tlom, od katerih je korakanje obeh natakaric glasno odmevalo dol do brega reke. Nekdaj-človek je še močneje zanihal, ko ga je natakarica odrinila, da je lahko prišla še do miz na desni strani terase. Potem je šla spet not in skuhali sta si kavo.

Nekaj minut po tem, ko se je sonce prikazalo izza hriba na drugi strani reke in osvetlilo streho, pod katero je visel nekdaj-človek, se je pripeljal avto. Ven je stopila mlajša ženska s cigareto v ustih in torbico v roki – ponaredek Dolce&Gabbana. Ko je šla mimo miz, so njeni koraki glasno odmevali – nosila je visoke pete. Sedla je za tretjo mizo z desne, tako da je morala mimo nekdaj-človeka, visečega izpod strehe. Ni ga odrinila, le malce se je upognila v pasu med korakom, da se mu je izognila. V pepelniku je ugasnila cigareto, si položila torbico-ponaredek v naročje in si prižgala novo. Druga ženska je prišla, ko je tista s torbico-ponaredkom ravno otresla pepel v pepelnik.

»Ojla, a si že dolgo, sori, je bila gužva, saj veš. Da niti ne govorim od norcev na cesti,« je dodala, ko je še hodila proti mizi. Z levo ramo se je zaletela v nekdaj-človeka, da je močno zanihal na vrvi. Modri trak na vratu nekdaj-človeka je postajal vijoličen. Ni se zmenila za to, popravila si je lase, odvrgla na mizo avtomobilske ključe in čike in sedla na nasprotni stol.

»Ni panike,« je rekla tista s torbico-ponaredkom, »nisem še naročila.«

Prišla je natakarica. Vzela je pepelnik z enim ogorkom in ga zamenjala z drugim.

»Meni eno belo kavo in kozarec vode,« je rekla prva.

»Meni pa črno,« je rekla tista s torbico-ponaredkom, »in malo vode.«

»A ne boš bele kave?«

»Ne, imam eno dieto. Ne smem mleka.«

»Veš kaj se je včeraj zgodilo? Škoda, res škoda, da te ni bilo.«

»Kaj?«

»Nežki je en tuljo ponudil denar, da gre seksat z njim.«

»Ma ne se jebat.«

»Ja, smo skoraj crknili od smeha.«

»In kaj, je vzela? Me ne bi čudilo, če bi.«

»Ja, hvala enako. Naredila je celo sceno. Delala se je užaljeno, ma saj veš, kakšna je Nežka.«

»Hja.«

»V glavnem, skoraj bi se poscali od smeha. Potem je rekla Andreja – saj veš, ta nova. Prej je delala v Parku.«

»A, tista z rdečimi,« je rekla prva in z levo roko pokazala na lase. »A ni ona hodila s Primožem, tistim z bmw-jem?«

»Ja, ja, z njim. Pismo, je dober,« je rekla druga.

»Ne mi pravit. Preden je bil z Andrejo, je hodil s Petro, saj veš, valejko. Sta bila skupaj približno eno leto, polovico od tega pa se je dajal dol s Špelo, mojo frendico, saj veš.«

»Ma ne! S tvojo Špelo? Ne moreš verjet.«

Prišla je natakarica, se med potjo s pladnjem zaletela v nekdaj-človeka, a vseeno varno na mizo odložila najprej večjo skodelico, potem manjšo skodelico in dva kozarca vode. Pepelnik je bil zdaj že poln ogorkov, ampak ni ga zamenjala. Nekdaj-človek je še vedno nihal sem ter tja, ko je šla nazaj not, tako da se je z nogo skoraj dotikal stola, ko je zanihal na levo. S praznim pladnjem je stopila za šank.

»Ne da se mi več,« je rekla prva, umazane skodelice je zlagala v pomivalni stroj.

»Ne mi pravit.«

»A mi daš še tiste tri kozarce?«

Prva se je stegnila čez umivalnik in prijela vse tri kozarce naenkrat.

»Pizda, spet se noče vklopit,« je rekla druga.

»Kaj?«

»Ma ta blesav pomivalni stroj.« Brcnila je v stroj z nogo.

»Zdaj bi bila kje v Parizu,« je rekla prva in se s komolci naslonila na pult.

»Magari,« je druga rekla. »Čeprav meni je bolj všeč kakšen Miami.« Prižgala se je zelena lučka in pomivalni stroj se je zagnal. »Dobri tipi v dobrih avtih, z dosti keša.«

»Ja, da bi si jaz dobila enega takega. Potem mi ne bi bilo treba več niti z mezincem mignit.«

»Lahko bi šle, a?«

»Kam?«

»Ja, nekam, kamor koli, proč od tuki.«

»V Miami?«

»Nove stranke,« je drugi pomignila skozi okno.

Z desne sta prihajala dva mlajša moška. Šla sta mimo mize, za katero sta sedeli ženski, potem še mimo nekdaj-človeka. Prvi moški s sončnimi očali je pridržal nekdaj-človeka, za nogo ga je držal, da je drugi, ki je tudi imel sončna očala, lahko šel mimo. Sedla sta za peto mizo z leve, potem pa je prvi rekel: »Kaj pa, če bi šla še malo naprej, da ne bova tako blizu,« in z glavo pomignil na nekdaj-človeka, ki je zdaj nihal še močneje in se vrtel okrog svoje osi. Ko sta se presedla, je natakarica že prišla do njiju. Prvi je naročil pivo, drugi kavo.

»Poglej si to ritko,« je rekel prvi in se obračal za natakarico.

»No ja, sem videl že boljše,« je rekel drugi in pogledal po terasi. »Na primer tisto.«

Prvi je pogledal v isto smer.

»A ne dela tista v Perli?«

»Obe delata. Črna in blond. S črno sem že, zdaj me čaka še blond.«

Zasmejala sta se in obe sta se ozrli v njuno smer.

»Kreten,« je rekla prva.

»A greva?« je vprašala druga. Ugasnila je čik in hkrati sta vstali.

»A se vidiva jutri?« je vprašala prva.

»Jaz sem popoldne, ti?«

»Nočna.«

»Potem se slišimo za kavo.«

»Okej.«

Obe sta odrinili nekdaj-človeka, ko sta šli mimo. Njuni koraki so glasno odmevali v dolino. Sonce je bilo zdaj že višje na nebu. Streha, pod katero je visel nekdaj-človek, je sijala v sončnih žarkih. Malce pozneje sta odšla še oba moška. Reka je še vedno z vso hitrostjo drvela skozi dolino, tudi še potem, ko so koraki na lesenih tleh že davno odzveneli. Snela sem nekdaj-človeka izpod strehe. Odvezala sem vrv, da je glasno telebnil na tla. Potem sem ga odnesla nazaj, kjer sem ga dobila. Nima smisla.

Melodrama

Nastopijo:

MADDY
BOBBY
COACH
MAMA
BIANCA
SAMANTHA
DOKTOR FISCHER
SESTRA ZOE
MIKE STRUMMER

I.

ON

1. PRIZOR

Ordinacija doktorja Fischerja.

Ordinacija doktorja Fischerja prej daje vtis nobel pisarne kot zdravniške ordinacije.

On sam sedi v belem delovnem plašču za veliko mahagonijevo mizo in razglablja, udobno zleknjen v usnjen naslonjač.

Nasproti njega sedi Bianca, ki je v resnici moški, oblečen v žensko, a to tako uspešno, da ga je komaj razpoznati, in v roki neodločno drži nalivno pero. Pred njo (rekli bomo ‘pred njo’, ker se počuti kot ‘ona’) je odprta zajetna mapa in na njeni levi cel kup plastičnih škatlic, najbrž napolnjenih s kakšnimi zdravili.

DOKTOR FISCHER Glejte, gospodič Rudolph ...

BIANCA (ga prijazno opomni) Raje mi recite Bianca.

DOKTOR FISCHER Ja, seveda ... gospodična Bianca. (nadaljuje kjer je ostal) Vem, da gre za en zajeten kup denarja, ampak trenutno vam je tako, kot da ste v tem telesu samo podnajemnik in plačujete najemnino zanj brez kakršnega koli haska – ga hranite, negujete, lepšate, kakor koli skrbite zanj – ampak nekako vaše pa ni, kajne. Če pa pogledava tale kredit, je res, da se za nekaj let zavežete, da vas bo vsak mesec nekaj stalo, ampak telo bo vaše, ali ne, in v njem se boste počutili kot doma. In denar bo dobro naložen. In uživali boste. Navsezadnje za to gre v življenju, kajne – za uživanje. Jaz na primer igram golf in plačujem klubsko članarino za pet let skupaj. (pokaže z roko število pet) Pet let skupaj! To so ti popusti na količino ...

BIANCA (ji že malo preseda doktorjevo razpredanje) In če neham plačevati?

DOKTOR FISCHER Preprosto – vzamejo vam nepremičnino.

BIANCA (se prestrašeno zdrzne) Mislite ...?

DOKTOR FISCHER Ha! (se nasmehne temu pomisleku) Ste morda mislili, da vam vzamejo nazaj spolovilo?! Bejžite, no, kaj pa bi s tem? Saj nismo mesnica.

Doktor odkritosrčno pogleda Blanco čez mizo in se ji toplo nasmehne. Bianca odmakne pogled dol k pogodbi in jo pogumno podpiše.

BIANCA Izvolite. (jo odrine od sebe s tistim posebnim izrazom na obrazu, kakor da je naredila nekaj velikega)

DOKTOR FISCHER (zadovoljno) No, pa je odpravljen še zadnji pomislek.

Bianca vstane in prične zlagati škatlice v torbico. Tudi doktor vstane, se stegne preko mize in vzame mapo, jo skrbno zapre in položi v predal.

DOKTOR FISCHER Torej ... Hormone imate ... pridno jemljite. In jutri se lahko vidimo. Sestra Zoe vam pove še ostale prikupnosti.

Se Doktor pošali in pokaže z roko nekam proti vratom, za katerimi je najbrž omenjena sestra. Bianca se nenadoma ustavi v svojem početju, kot da bi se šele sedaj zavedela, kaj vse ji to prinaša. Pogleda doktorja in ta ji radovedno vrne pogled. Bianca iztegne roko.

BIANCA Hvala gospod doktor – vi ne veste ... (od ganjenosti ji zmanjka glasu)

DOKTOR FISCHER Ja ...?

BIANCA (požre cmok in pove) Vi ne veste, kako se je roditi v napačen svet. To je, kot da bi ves čas dihali ogljik, a rabite kisik.

DOKTOR FISCHER (dobrohotno ji strese roko) No, no, gospodič Rudolph, še malo in za vas bo veliko, veliko kisika.

BIANCA (vsa iz sebe dahne hripavo, bolj moško) Hvala ... (in se takoj popravi še po žensko) Hvala.

DOKTOR FISCHER Vendar se zavedate – za varianto, za katero ste se odločili, ni povratne vozovnice?

BIANCA (si oddahne) Hvala bogu.

Doktor ji bodreče prikima. Bianca si čez rame obesi torbico in se odpravi s tisto značilno pozibavajočo se hojo ženske, ki se zaveda svoje privlačnosti.

Že odpira vrata, ko doktor zakliče ...

DOKTOR FISCHER Naslednji!

Maddy se pojavi na vratih, kot da je že komaj čakal, da bo na vrsti. Koketno se spogledata z Bianco, ki gre mimo njega. Obstoji med vrati in se obrne za njo.

DOKTOR FISCHER (ga povabi) Stopite naprej.

Maddy zašepa notri. Nogo ima v kolenskem delu v opornici in jo trdo vleče za seboj. Še enkrat se ozre nazaj.

DOKTOR FISCHER (dobrodušno) Zaprite vrata, no, kaj ste se pa zataknili?

MADDY Ta ženska ... tako znana mi je …

DOKTOR FISCHER Ah, kdo pa ne pozna Rudolpha.

MADDY (nič mu ni jasno) Rudolpha?

DOKTOR FISCHER (se spomni) Aja, seveda – njegov estradni nadimek … to je bil Rudolph Kleiner alias Bianca.

MADDY (presenečeno) Seveda! To je ona! (in zmedeno) Mislim ‘on’.

DOKTOR FISCHER Še bolj seksi je kot na televiziji, kaj.

MADDY (se zdaj zave, da je poželjivo gledal moškega – pravzaprav ne ve, kaj bi rekel) Lepo je … oblečen …

DOKTOR FISCHER Ja, to pa zna. Seveda tudi mi veliko pripomoremo k temu. In pravijo, da ima zelo oster jezik. Ta njena oddaja je gledana bolj kot moja.

MADDY (se nasmehne) Jaz sem pa mislil …

DOKTOR FISCHER Ja, ja, marsikdo tako misli. Sicer bo pa v kratkem uradno postal ženska. Na isti dan vaju imamo na sporedu. (nekoliko zaupno prišepne) Dobil bo eno lepo špranjico.

MADDY Kaj tudi to počnete?

DOKTOR FISCHER Seveda! Vam pokažem katalog?

MADDY Ne nikakor, ni treba …

DOKTOR FISCHER Vse sorte počnemo. Lepota je večen boj! In mi vas oborožimo, da greste tja ven in triumfirate! (vzneseno) Triumfirate!

MADDY (ima nekoliko slabo vest) Veste, jaz tega ne bi rabil, če ne bi bilo res ...

DOKTOR FISCHER (melje po svoje) Moj oče je bil eden pionirjev lepotne kirurgije v tej državi. Prvi je uvedel korekcijo vraščenih nohtov. Že zgodaj mi je pripovedoval, kako so v Indiji že 600 let pred našim štetjem izdelovali lončene nadomestke nosu, ki so jih takrat za kazen na veliko rezali. 600 pred našim štetjem! (ga ta podatek očitno navdušuje) S kožo s čela so jih pokrivali – brihtno, kaj? Ampak, da bomo moškim vstavljali maternice – tega niti on ne bi mogel predvidet. Veste, to je sedaj najbolj moderno.

MADDY (se počuti nekoliko neugodno ob tem) Aja …

DOKTOR FISCHER Pomislite, notranji organi sami prilagodijo prostor nanjo. (se mu vidi, da je to zanj res pravi čudež narave) To je, kot da bi kaj takega že pričakovali.

MADDY Ja. (pokima z glavo in nekaj reče, bolj da sploh kaj reče) Ljudje imamo radi spremembe.

DOKTOR FISCHER Srce ostane isto. Karakterja ne moremo zamenjati. Izvolite, sedite. (ga povabi)

MADDY (sede) Hvala.

DOKTOR FISCHER Ja, ta moj očka. Vsega nekaj let pred upokojitvijo pa je začel še homoseksualce operirat. Res je, na vse se prilagodimo – kot ti naši organi. No, dajva midva raje začet tisto, za kar sva se zbrala. (vzame v roke kartoteko, nato pogleda Maddyja) Maddox Logan, če se ne motim?

MADDY Kar Maddy mi recite.

DOKTOR FISCHER Prav, gospod Maddy. Saj vas poznam – uspešen športnik. (prodorno pogleda v Maddyja)

MADDY Upam, da še.

DOKTOR FISCHER Kar brez skrbi, brez skrbi. (se vrne h kartoteki in ležerno nasloni nazaj) Imeli ste torej kar čedno prometno – predrta ledvica, polomljena rebra, zdrobljena koleno, prelomljena stegnenica in ostala vam je ta grda brazgotina ...

MADDY V izložbo sem letel.

DOKTOR FISCHER Ja, steklo naredi svoje.

Maddy trpeče prikima.

DOKTOR FISCHER Ampak so vas lepo zakrpali. Danes torej greste domov ... Pa ne bi bilo bolje, če bi ostali v oskrbi, vsaj še toliko, da mi opravimo svoje?

MADDY (mu to ne diši preveč) Saj jutri pridem nazaj.

DOKTOR FISCHER No, saj vas razumem. Dom pogrešate. Gotovo vas bodo veseli. (gleda v kartoteko, bere in kima) Ja, ja ... ja ... najprej vam bodo na oddelku odstranili opornico, potem pa pridete sem. Vse je toliko lažje, ker vas praktično pripeljejo iz sosednjega trakta. Tam je kirurgija.

MADDY Vem, ja.

DOKTOR FISCHER Seveda, ja.

MADDY (nekoliko s strahom) Samo eno noč še prespim, so rekli.

DOKTOR FISCHER Brez skrbi, ne bomo vas mučili. Pri nas je to samo rutina. Lahko vidim to vašo reč? (vstane in stopi izza mize)

MADDY Seveda. (vstane)

DOKTOR FISCHER Semle, če stopite, prosim.

Maddy stopi k njemu in sleče hlače – vidimo le njegovo golo zadnjico. Doktor se skloni in pogleda brazgotino, nato Maddyja.

DOKTOR FISCHER Ste imeli pa srečo. Še malo, pa bi šel svaljek?

MADDY Svaljek?

DOKTOR FISCHER Saj veste – vaš veliki ponos, khm, khm … (si zakašlja v roko, kakor, da mu je nekoliko nerodno izrekati takšne besede) Brazgotina pa je res grda. Ste dolgo ležali?

MADDY Dva meseca.

DOKTOR FISCHER Aha, se spomnim iz časopisov – sredi končnice ste morali odnehat. Z vami bi bili prvaki.

MADDY (žalostno – gotovo je to že neštetokrat slišal) Ja … (nato zaskrbljeno, upajoč, da bo končno vsaj to moro odpravil) Pravite, brazgotina …?

DOKTOR FISCHER Brez skrbi, gladka bo kot dojenčkova ritka.

MADDY Imate doma dojenčka?

DOKTOR FISCHER Ne. Imam pa rad njihovo kožo.

MADDY Ženim se veste in ne bi rad …

DOKTOR FISCHER (se pošali) Madonca, saj se ne boste v kratkih hlačah! (se sam sebi zareži in gre za mizo, nato pomirjujoče ... ) Brez skrbi, do poroke bo kot kopalnica.

MADDY Lahko oblečem hlače? (si hoče potegniti hlače gor)

DOKTOR FISCHER (ga ustavi) Samo moment, malo vas še porišem.

Maddy ga vprašujoče pogleda.

DOKTOR FISCHER (v pojasnilo) Moram označit teren. (vzame iz mize flomaster, gre k Maddyju, počepne in začne zarisovati) To se bo v nekaj dneh spralo – brez skrbi.

Maddyju je neugodno – še posebej, ko si doktor pomaga še z drugo roko.

MADDY A ne gre drugače?

DOKTOR FISCHER Sprostite se, no – moram natančno označiti.

Enkrat na hitro potrka in že je notri sestra Zoe.

SESTRA ZOE Gospod Doktor?

Doktor sprva šine v zrak, kot da je počel nekaj nedovoljenega in tudi Maddyju je nerodno, a doktor hitro pokaže zadovoljstvo nad sestrino prisotnostjo.

DOKTOR FISCHER O, sestra Zoe – ravno prav. Bi tukaj malo prijeli, da lažje zarišem, prosim.

MADDY Ali je to res nujno potrebno? (mu zdaj pa res že ni več prav)

DOKTOR FISCHER Kaj se boste sramovali? V bolnici smo, ne pa v cerkvi. No, sicer pa jih je dandanes tam še najmanj sram kaj takega držat. Sestra ...

Ji namigne, ker je zaradi Maddyjeve pripombe ostala ob strani in čakala. Ona pristopi, se skloni in poprime. Iz Maddyjevega obraza je razvidno, kako mu to ne paše, a pač potrpi.

Doktor in sestra opravita svoje in se zravnata.

DOKTOR FISCHER (sestri) Kaj ste hoteli?

SESTRA ZOE Ta pacient ... (pogleda v kartoteko in prebere ime) Rudolph Kleiner – ne vem ali hoče zadržati svoj penis ali ga lahko pišemo v škart?

DOKTOR FISCHER Ali ni označeno? (ji pokuka preko roke v kartoteko)

SESTRA ZOE Ne.

MADDY Lahko oblečem hlače?

DOKTOR FISCHER Ja, vi kar. (mu namigne, nato sestri) Sem najbrž spregledal. (razmišlja) Mogoče bi ga želel kot spominek? Za vsak slučaj naj bo formalin pri roki.

SESTRA ZOE Še vedno ga lahko pred posegom vprašamo.

DOKTOR FISCHER No, pa dajte. (se strinja)

SESTRA ZOE Bom javila naprej, jaz sem od jutri na dopustu.

DOKTOR FISCHER Ja, seveda, sporočite prosim.

Sestra Zoe odide.

MADDY Je to vse?

DOKTOR FISCHER (mu prikima) Vse. Zaenkrat. Samo hormone vam še predpišem.

MADDY Kakšne hormone?

DOKTOR FISCHER Za lepše celjenje. Pojutrišnjem zjutraj se najprej javite na kirurgiji, potem vas bodo že oni spravili semle.

MADDY (ne da mu miru – še enkrat nemirno vpraša) A je to težek poseg?

DOKTOR FISCHER Sem vam rekel – rutina – čisti blitzkrieg, boste videli – še posebej, ker bo odprtina sveža. Nimate kaj skrbet. Saj nismo mesnica.

Se Doktor Fischer nasmehne svojemu pacientu in ta pomirjen njemu nazaj.

MADDY Hvala doktor.

Tema.

2. PRIZOR

Slačilnica športnega kluba

COACH, BOBBY, MADDY

Slačilnica športnega kluba je opremljena kot vsaka slačilnica športnega kluba – omarice, klopi, obešalniki, posterji, porisana tabla, vhod v tuše itd.

Bobby stoji pred odprto omarico in se oblači za trening. Coach je ob njem in mu ves v žaru na veliko kaže in razlaga.

COACH Glej, Pedersen, ti samo nakažeš v levo, samo nakažeš, potem pa sunkovito potegneš v desno. In komolec moraš imeti tu – tu, si razumel!

Se skloni v prežo in dvigne Bobbyjev komolec v višino svojega obraza. Ta zavija z očmi – najbrž mu Coach že neštetič razlaga te stvari. Coach to začuti.

COACH Si z mano Pedersen?

BOBBY Ja, Coach. (naveličano prikima)

COACH Mali, jaz ti življenje rešujem. Si videl, kaj se je zgodilo Loganu.

BOBBY Samo, on je imel prometno nesrečo.

COACH Pa, ja! O tem ti govorim!

Coach od izvrstnega prebliska kar poskoči in v žaru govora pljune sogovornika – ta se skrivoma obriše.

COACH To je kot prometna nesreča, ja – ko si v duelu … Ampak ti ne smeš pustit, da te ven režejo gasilci, moraš naprej, do konca, do svojega cilja, do zadetka, do zmage! Razumeš mali?

BOBBY Ja. (prikima) Izogniti se mu moram, vmes pa ga čimbolj poškodovat.

COACH Pa ja – bravo! Za to gre!

Ga, izredno zadovoljen z odgovorom, pljune in gre spet v prežo ter si ob obrazu namesti njegov komolec.

COACH Važno je, da, ko ga napičiš, zadeneš arkado, to svinjsko boli – če se mu vlije kri, pa itak čista zmaga. Pozabi na taktiko! Danes je šport samo nasilje ... nad telesom, nad umom … nad nasprotnikom, nad žogo, nad rekviziti – in če ne zmagamo ... (tukaj malo počaka, da bi njegova poanta čimbolj zadela) nad našimi zvestimi navijači! Pedersen – mi smo odgovorni! Odgovorni – do kluba, do navijačev, do sponzorjev ...!

Odprejo se vrata in tam stoji Maddy.

COACH Logan?

BOBBY (vesel, da ga vidi) Maddy!

COACH (poduhoviči, bolj da skrije ganjenost in zaskrbljenost) Glej ga, prekletega invalida!

MADDY (zašepa k njima) Coach, Bobby – fantje so rekli, da sta še tukaj. A imata individualnega? (se pošali)

COACH (se kar razjezi) Drek! Drek je vse skupaj! Ne me spominjat! Kaj je s to tvojo taco – boš celo življenje kripl?

MADDY Jutri mi dajo ven vijake, potem bomo pa videli.

COACH Gori so mi rekli, da lahko že z jesenjo računam nate.

MADDY Do takrat bom najbrž že nared.

COACH No, le glej, klicali so iz reprezentance.

MADDY (hlepeče) Res? To bi bilo super!

COACH Res, res. (mu prikima) Vrni se mali, rabimo te. (mračno se spomni) To končnico smo lepo zasrali brez tebe. Morali bi bit prvi.

BOBBY (hoče pomagat) Bomo pa v novi sezoni.

COACH (ga grobo ukine) Drži raje, Pedersen! Ti si moje največje razočaranje!

Bobby slabe vesti skloni glavo. Maddy se mu bodreče nasmehne. Coach nenadoma položi Maddyju roki na ramena in nepričakovano ganjeno reče ...

COACH Saj veš, kaj sem obljubil tvojemu staremu. (v glasu ima solze, potegne smrkelj) Ta klub ni bil nikoli prvak. Tudi midva s tvojim očetom sva morala takrat odnehat v končnici. Rad bi že enkrat to doživel, razumeš!

Ga strastno strese in se obrne proč, da si obriše oči. Maddy vprašujoče pogleda Bobbyja, češ, kaj je Coachu, a ta le skomigne z rameni, češ, tudi on nima pojma. Coach se odpravi iz slačilnice.

COACH (z drhtečim glasom) Grem delat ...

Pri vratih se ustavi in obrne. Na njem ni več niti sledi prejšnje ganjenosti.

COACH Ti je res skoraj utrgalo klobaso?

MADDY Res, res. (se mu nasmehne) Milimeter, Coach, milimeter in šlo bi vse premoženje.

COACH (si oddahne) Uf, hvala bogu. (pogled usmeri na Bobbyja) Si predstavljaš Pedersen? Milimeter in naš šampion bi bil baba. (zaničevanje se mu zariše čez obraz – nato nahruli Bobbyja) Potem bi imeli tukaj dve babi!

MADDY (se bolj pošali) A brez … ‘klobase’ ne bi mogel več igrati?

COACH (smrtno resno) Si nor! Lahko bi šel samo kroglo metat za Romunijo – kot en prekleti operiran transvestit! Fuj!

Za seboj zapre vrata. Maddy in Bobby se spogledata in prasneta v smeh.

MADDY Je spet pljuval?

BOBBY Celega me je zalil. (se obriše)

MADDY Ja, dandanes je šport še samo nasilje – (oponaša trenerja) nad telesom, nad umom, nad nasprotniki!

BOBBY Si ga prekinil, hvala bogu.

MADDY Kaj pa nasilje trenerja nad svojimi varovanci?

BOBBY (zdaj tudi on oponaša trenerja) Tega ni! So samo reve, ki ne znajo prenesti dobrega treninga! (mimogrede pljune Maddyja)

MADDY Pljunil si me! (se skozi smeh obriše)

BOBBY (mu vrže v obraz) Reva!

Znova se zakrohotata in objameta – prisrčno stisneta drug drugega na prsi.

MADDY Bobby …

BOBBY Maddy … stari moj … (se odmakne in premeri prijatelja od nog do glave)

MADDY (smeje) Kaj je?

BOBBY Shujšal si.

Maddy skomigne z glavo in rameni, češ, kaj morem. Sedeta na klop ob omaricah.

BOBBY Pogrešal sem te prijatelj.

MADDY Ja ... (vzdihne) Tudi jaz tebe. (se razgleda po slačilnici) Pa vse to ...

Bobby razumevajoče položi svojo roko na njegovo. Tako za trenutek obstaneta v času, ganljiv trenutek prijateljstva. Nato se izpustita – nekoliko nerodno jima je. Bobby prvi povzame …

BOBBY Staremu se meša brez tebe. Goni nas, kot da je to njegovo zadnje prvenstvo.

MADDY Saj bom nazaj za novo sezono.

BOBBY Kaj veš, to ni enostavna poškodba. Koliko šraufov imaš?

MADDY Eh, pustiva zdaj to. Ti povej raje, kako si, kako gre trening?

BOBBY Saj ti pravim – goni nas kot idiot in ves čas se spravlja name. Pravi, da sem čisto popustil, odkar te ni. Danes so te izpustili?

MADDY Ja. (prikima) Ampak grem še za dva dni nazaj.

BOBBY No, če boš do sezone nared, bo res super.

MADDY Ja – praktično samo prespim čez vikend. Pa brazgotino mi bodo spedenali. Zdaj je taka kot Grand Canyon.

BOBBY (se zareži) Kot Grand Canyon – ha, ha, ha! Morava se kaj dobit – pogrešam te tvoje fore.

MADDY Do poroke žal nič.

BOBBY (si ne more pomagat, da se mu nejevolja ne zariše čez obraz) Aja, to …

MADDY Menda ja prideš?

BOBBY Ja, nisem pozabil.

MADDY Moja priča si.

BOBBY Samantha ...

MADDY Kaj je z njo?

BOBBY Odkar si z njo, sva bila skupaj samo na treningih.

MADDY Saj veš, da me zdaj veliko bolj rabi, ko začenja igralsko kariero.

BOBBY Saj ni samo zdaj – že od vsega začetka je tako.

MADDY Kaj pa moj rojstni dan?

BOBBY Kakšen je to rojstni dan z brezalkoholnim pivom in tofu hamburgerji.

MADDY Ma, saj veš, da ne maram alkohola.

BOBBY Spremenil si se, odkar si z njo.

MADDY Daj, no, nič se nisem spremenil, samo malo sem se ... prilagodil.

BOBBY Saj ni edina vrhunska manekenka. Pa še ona je kriva ...

MADDY (ga slabe volje hitro prekine) Nočem govoriti o tem. (hitro da mračne misli na stran in prijatelja znova radostno objame okoli ramen) Stari, daj, razumi, jaz to žensko ljubim, vegetarijanka gor ali dol. Veliko mi pomeni, da jo osrečim. In veliko mi pomeni, da se vidva razumeta.

BOBBY Kaj pa ti ... si srečen?

MADDY Ko bom poročen bom najsrečnejši človek na svetu. Imela bova cel kup otrok in ko bo božič, si ne bomo kupovali daril – denar bomo zbrali in obdarovali otroke v sirotišnici.

BOBBY (se ponorčuje) Vau! Nisem vedel, da si tako newageovski. (nato tudi on prime prijatelja okrog ramen) Stari, če boš imel na poroki kotlete in pravi pir, bom tudi jaz najsrečnejši človek na svetu.

MADDY Velja!

BOBBY Velja!

Veselo udarita five.

MADDY Aja – pa še nekaj moram vedet. A bosta na poroki dva ali ...? Saj veš, zaradi razporeda.

BOBBY Piši zame dva.

MADDY O, še vedno sveže.

BOBBY Sva v sedmih nebesih, v sedmih nebesih! (se pretiravajoče poheca in z rokami zaprhuta kot nekakšen razposajeni angelček)

MADDY (ga prijateljsko pod rebra) No, le glej, da ne bom kmalu jaz komu priča!

BOBBY (nenadoma izbruhne, da ga kar požene s klopi) Eh, mater, kaka priča! Te babe se ne morem rešit!

MADDY A ni kot v sedmih nebesih?

BOBBY Bolj kot v ta zadnjem peklu. (nesrečno) Joj, Maddy, ta baba je vse nasprotno, kar sem mislil. Je posesivna, tiranska in egoistična! Ves čas me preverja, kje sem, kaj delam. Vse ve – kdaj končam trening, kdaj serjem, ščijem … me voha, če sem pil alkohol.

MADDY (zmaje z glavo) Ne bi si mislil, da je Sophie takšna.

BOBBY O, je, je – seveda je. Še hujša je.

MADDY Pa prekini madona!

BOBBY (mu zašepeče, kot da je ona kje tam in lahko sliši) Hoče, da neham trenirat.

Maddy ga začudeno gleda, ne more verjeti, kaj si prijatelj dovoli prenašati.

BOBBY (mu prikima) Ja. Si lahko misliš. (obupano) Ne vem več, kaj naj naredim!

MADDY Daj, no, Bobby! Kje je moj iznajdljivi prijatelj?! Ženske si menjaval bolj kot spodnje gate!

BOBBY Vse sem že poskusil. Izmislim si, da imam drugo, pa je že na okenski polici. In potem ji spet vse sorte obljubim, da ne skoči. In kako je ljubosumna! Mami me niti za rojstni dan ni smela poljubit. (pove osramočeno) Še udaril sem jo.

MADDY (tega ni pričakoval) Udaril si jo?

BOBBY (v stiski) Saj me je sram, a ni šlo drugače. Verjemi, Maddy, ni šlo. Itak me vsi postrani gledajo zaradi tega, ne me še ti ...

MADDY In – kako je reagirala?

BOBBY Pravi, da bosta ljubezen in spoštovanje že prišla nazaj sama po sebi.

MADDY Kaj za vraga si se sploh spečal s tako babo!

BOBBY Razvajala me je Maddy! Saj veš, kako me je razvajala. Že od prvega dne. Zdaj pa mi je vsak njen dotik prava muka in ko slišim njen glas, mi je, kot da bi me kdo z bičem oplazil.

MADDY Eh, daj no, stari, izmisli si kaj.

BOBBY Ja, kaj? MADDY Kaj vem – kaj slabega o sebi.

BOBBY Kaj? Da sem peder ali kaj?

MADDY To, ja. Pa da si veliko mlajši v resnici, da imaš nezakonske otroke in to.

BOBBY (mu to nekoliko razjasni obraz) To ni slaba ideja ...

MADDY Da občuješ s psi in takšne. (pove bolj za šalo kot zares)

BOBBY (se razveseli, da kar švigne s klopi) Ja, to bi pa znalo ratat! Rekel ji bom, da obožujem ovce! Če bi lahko kakšna z nama živela.

MADDY Ni treba pretiravat Bobby.

BOBBY (vidi novo upanje) Super! To pa je nekaj! To bi pa šlo! Najbrž misli, da sem tista čisto ta prava partija zanjo – saj veš, mlad, uspešen športnik.

MADDY (se pošali) Uspešen? BOBBY Ej, če se je res rešim, potem pa naredim taki žur, da bo v cajtengih! Mogoče bom pa v soboto res prišel sam.

MADDY Bomo vseeno za vsak slučaj pisali dve osebi.

BOBBY Ja – imam nagledano že eno novo. Super! (si zadovoljno mane roke, nato se spomni ... ) No, daj zdaj, pokaži!

MADDY Kaj?

BOBBY Ta tvoj Grand Canyon.

MADDY Joj, te res zanima? Ni ravno nekaj za gledat. (ne ve, če je to pametno)

BOBBY Rad bi videl, ker najbrž pretiravaš, kot vedno.

MADDY Pretiravam?! (ga to izzove, zato vstane) No, pa ti pokažem, da ne boš rekel, da ‘pretiravam’.

Maddy spusti hlače tako, da spet vidimo le njegovo zadnjico. Bobby se postavi predenj, da si ogleda.

BOBBY Uuu, grdo. To ti je ja moralo vse razcefrat, mater! Steklo, kaj – grdo, grdo ... (je pričakoval, da ne bo lepo za videt, a je vseeno presenečen)

MADDY Sem te opozoril. A brez skrbi, na plastiki mi bodo to spolirali – do poroke bo kot kopalnica.

BOBBY Če ne bi vedel, da si imel prometno, bi komot mislil, da je to od tofuja. Kdo ti bo delal?

MADDY Tisti neki Doktor Fischer, ki ima oddajo na teve.

BOBBY (se ga spomni) Aha – hud model, ja. Sem gledal. Ta še iz mozolja naredi joško.

MADDY Saj ti pravim ... še manj kot milimeter in bi šel celoten paket.

Odprejo se vrata – notri pogleda Coach.

COACH Kaj počneta?

Bobby in Maddy hitro skočita narazen, kot da so ju ujeli pri prepovedanem početju.

BOBBY (nerodno) Maddy mi je pokazal ...

COACH (stopi naprej in uživa v situaciji) Kaj sta si kazala?

MADDY Nisva Si – ampak sem Mu – kazal – Brazgotino.

COACH Pa saj nista več deset!

MADDY Saj si nisva ... (se hoče nekaj izgovorit, a seveda kaj hitro spozna, da ga Coach zafrkava) Eh, Coach! (zamahne z roko in se nasmehne)

COACH (smeje Maddyju) Zvečer pridem k vam in bom mami povedal, kaj sta počela.

BOBBY (se tudi nasmeji in poduhoviči) Dolgo že nisva.

COACH (ga nahruli) Pedersen, ti mali hinavski pacek! Ne vem, kaj imaš ti za duhovičit! Zgini že ven iz te smrdljive slačilnice in mi za začetek rukni petdeset sklec, da se oddolžiš soigralcem, ki te že pol ure čakajo na igrišču!

BOBBY (vstane in hoče nekaj reči) Coach ...

COACH (ne popušča) Ne ti mene zdaj po moji funkciji! Dvigni že to rit, ker če ti jo bom jaz, boš tudi ti rabil šivanje! Marš ven!

BOBBY Ja, že grem. Adijo Maddy – se vidiva po plastični. (in nato steče ven)

COACH (spačeno ponovi) ‘Se vidita po plastični’. (pozdravi Maddyja in gre) Adijo mali. Upam, da naslednjič ne boš več kripl. (izgine skozi vrata)

MADDY Jaz tudi ... Adijo Coach. (reče nekako melanholično za njim)

Obstane in se razgleda po slačilnici. Vzdihne. Pogreša ‘vse to’. Tema.

3. PRIZOR

Maddyjeva soba.

MADDY, SAMANTHA, MAMA

Soba mladega moškega, ki še vedno živi pri mami. Vse sorte ostankov otroštva in predmeti iz sedanjega življenja. Na steni njegov poster.

Maddy v pižami spi v postelji, ko odpre oči, je nekoliko iz sebe.
Vstopita Mama in Samantha, ki nosi skodelico.

SAMANTHA (veselo) Vitaminski napitek za junaka!

MAMA Skupaj sva ti ga pripravili.

Sedeta vsaka na svojo stran postelje – Samantha odloži skodelico na omarico in ga poljubi. Maddy zasope, si obriše potno čelo in se nemirno presede.

SAMANTHA (zaskrbljeno) Kaj pa je?

MADDY (je še v svoji nočni mori) Sanjal sem, da si hotela obleko za 15 000 dolarjev.

SAMANTHA (se nasmeji) Za 15 000 dolarjev? Toliko cela poroka ne bo prišla.

MADDY (si zato oddahne) Vem, ja. (in se takoj spomni) Si dobila vlogo?

SAMANTHA Bojo poklicali.

MADDY (navdušeno) Veš kaj je to, da bi zaigrala ob Miku Strummerju – to je preboj v prvo ligo!

SAMANTHA Ne se zdaj obremenjevat s tem. (ga potreplja po roki in nato dlan obdrži na njegovi)

MAMA (svojo dlan položi na njegovo drugo dlan) Zlato punco imaš, Maddox, upam, da to veš. Samantha ti je z neba dana.

Se s snaho razumevajoče pogledata.

MADDY Zato jo pa ženim. (se obema nasmehne) To čisto zlato.

Maddy prime Samanthino dlan in jo nežno pogleda v oči, nato tako pogleda mamo. Začutimo trenutek povezanosti.

MADDY Vesel sem, da sta vedve ob meni in da končno lahko prespim doma.

SAMANTHA In da ti ni treba kupiti obleke za 15 000.

Z Maddyjem se temu nasmejita.

MAMA (zaskrbljeno) Ti je res bilo treba na trening?

MADDY Kako pa veš?

MAMA Albert mi je povedal.

MADDY Hja, Coach, ja. On mi je rekel, da sem invalid.

MAMA Gotovo se je šalil. Pa ti res ni bilo treba takoj iz bolnice tja.

MADDY Saj nisem res invalid, no! Malo sem jih šel pozdravit.

SAMANTHA Kaj pravi Bobby – prideta oba? MADDY Ja. Še vedno mora biti z njo.

SAMANTHA ‘Mora biti’?

MADDY Ja, ‘mora’ – malo se mu je zakompliciralo. Ti bom potem ... (ji namigne, da ne more zaradi mame)

MAMA (a ta ima svoje misli) Revež, že jutri mora nazaj.

MADDY Mama, nehaj že ravnat z mano, kot da sem mali otrok.

MAMA Zame boš vedno moj otrok.

SAMANTHA (pomirjujoče) Mama, ne skrbite, to je praktično samo za en dan – gre za rutinski poseg, ta glavno je že mimo.

MAMA Kaj pa, če se kaj zakomplicira?

MADDY (zavije z očmi) Joj, mama ...

MAMA V bolnici se vedno kaj zakomplicira. Spomni se očka.

MADDY Očka je imel smolo.

MAMA Očka je imel whiskey.

Nastane nelagodna tišina. Samantha se hitro potrudi, da jo odpravi.

SAMANTHA Imam sliko obleke.

MADDY Vau! Daj pokaži!

MAMA Grem. (vstane)

SAMANTHA Mama Logan, kar ostanite, nič naju ne motite.

MAMA (milo pogleda Samantho) Hvala ljuba deklica, a moram pripraviti za obisk. Vama bo pa tudi pasalo bit malo sama. (se odpravi)

MADDY Mama. (jo ustavi)

MAMA Ja?

MADDY (strogo) A je Coach zdaj res vsak večer tukaj?

SAMANTHA (hoče omiliti Maddyjev ton, bolj potiho ga opozori) Maddy, no.

MAMA (stopi k postelji in resno pove sinu) Maddox, ti veš, da je Albert del družine. S tvojim očetom sta bila najboljša prijatelja.

MADDY (ljubosumno) Ampak prej ni hodil k nam.

MAMA To še nič ne pomeni. Brez skrbi sin – nikogar nočem gledati ob sebi, kako se stara, že sebe težko gledam.

Maddyju v trenutku postane žal svoje predrznosti.

MADDY (reče tiho – iskreno, iz srca) Oprosti, mama. Samo ... (išče besede) novo mi je vse skupaj. Saj se bom privadil.

MAMA Albert je dober človek. Vedno je skrbel zate kot za svojega in nikoli ni zameril očku.

MADDY (bi še razpravljal) To je res, ampak ...

SAMANTHA Pst. (mu položi prst na usta) Počivaj.

MAMA Spij napitek.

SAMANTHA (vzame skodelico in mu jo ponudi) Ja, Maddy – skupaj sva ga naredili.

Maddy kujavo vzame skodelico. Pije.

SAMANTHA No?

MADDY Dober je.

MAMA Me veseli. Skupaj sva ga naredili.

Mama odide. Maddy neha pit in poredno vpraša ...

MADDY Kaj sta napitek skupaj naredili?

SAMANTHA (ga žugavo pogleda, vzame skodelico in jo položi nazaj na omarico, nato nežno očitajoče) Maddy, tvoja mama rabi malo družbe. Jaz imam čez dan shootinge in potem še igro, le med vikendi sem utegnila kaj priti. Brez tebe je bila čisto zbegana.

MADDY (mu je žal prejšnje sitnobe) Ja, saj vem. Malo novo mi je vse skupaj – v bolnici pa mi tudi ni nič omenila.

SAMANTHA Ni te želela obremenjevati. Greva zdaj na lepe reči. (vstane in gre iz torbice vzet revijo)

MADDY (se privzdigne v postelji) Obleka!

SAMANTHA (se nasmeji njegovi vnemi) Ne vem, kaj si jo tako zelo želiš videt.

MADDY Hočem, da si najlepša!

SAMANTHA Pa ti veš, da to prinaša nesrečo.

MADDY Zraven tebe ni nesreče.

SAMANTHA (se nekaj spomni – najraje ne bi, a se zdi kot, da mora to povedat) Razen prometne ...

Oba obstaneta ... Nekaj neizrečenega za trenutek ostane v zraku – neka sled nelagodja. Samantha nenadoma zajoče. Revija ji zdrsne iz rok. Eno roko dvigne k obrazu, da bi se zaščitila pred jokom – obrne se stran.

SAMANTHA Oprosti ...

MADDY Glej, Sam, ne sekiraj se ... Vsakemu se lahko zgodi.

SAMANTHA A ne tako po neumnem.

MADDY Lahko bi ti skočila na obraz in bi bilo še slabše.

SAMANTHA Lahko bi umrl.

MADDY Lahko bi oba umrla. In še kdo. V bistvu sva imela srečo.

Bridko zajoče in se vrže v njegov objem.

SAMANTHA O, Maddy, zaradi tega ne morem spat!

Maddy jo nežno dvigne. Prime jo za lica, jo gleda v oči ...

MADDY Sam, pozabi. Zdaj je kar je. Jaz sem pozabil. Jaz ti itak nič ne zamerim. Tako je zgleda bilo usojeno. Tudi tista kobilica ni nič kriva. Kmalu bom okreval in kmalu bova poročena. In kmalu bova imela otroke. (jo izpusti)

SAMANTHA (si obriše solze in se mu ganjeno nasmehne) A bomo za božič zbrali denar in kupili darila za otroke v sirotišnici? MADDY Ja, vso to newageovsko sranje bomo počeli.

SAMANTHA (se narejeno razjezi) Ti pacek! (in ga smeje nežno ‘natepe’)

MADDY (smeje) Še poročena nisva, pa me že tepe! (nato resneje in s pravo željo) Daj, zdaj pa pokaži!

SAMANTHA No, prav. Sam si boš kriv.

Vzame revijo in polista po njej, ko najde pravo stran, mu jo pokaže.

SAMANTHA Tole.

MADDY (mu je zelo všeč) U, ta je huda, ja! Kako je lepa! Kaj je to? Dior?! (je presenečen)

SAMANTHA (smeje) Seveda.

MADDY (že malo zaskrbljeno) Koliko pa ...

SAMANTHA (kar ona konča vprašanje) Stane? Ah ... (se dela brezbrižno) ... ne več kot 30 000.

MADDY 30 000? Zdaj vidim, da so bile moje sanje lepe.

SAMANTHA (se neha napravljati in se nasmeji njegovi zaskrbljenosti) Smotko – nič ne stane. Posodijo mi jo. Poslovna izmenjava.

MADDY Aja?

SAMANTHA Kaj ne vidiš kdo jo nosi?

MADDY (pozorneje pogleda v revijo) Ti ...?! Ja – pa res! (se nasmeji) Sploh se nisem zavzel. Kakšna si, komaj bi te prepoznal.

SAMANTHA Saj me nisi. A brez skrbi, na najini poroki bom čisto najina, samo najina. (se stisne k njemu) Taka, samo tvoja ... (se zateče pod njegovo ramo kot majhen ptiček)

MADDY Želel bi, da imaš razpuščene lase – to mi je tako lepo.

SAMANTHA Še kaj?

MADDY In podvezice.

SAMANTHA Vse zate.

Poljubita se. Potem Maddy odloži revijo in v neki novi brigi pogleda proč. Samantha to takoj začuti.

SAMANTHA Kaj pa je?

MADDY (slabe vesti) Saj bi ti jo jaz kupil, a odkar sem poškodovan, sem na pol plače, pa premij ni ...

SAMANTHA (ga prekine in nežno poboža) Saj vem ljubi, saj vem. Ampak kaj je to takega, glavno je, da začneva – vse ostalo bo prišlo samo po sebi. Zaenkrat je za vse poskrbljeno. Nobenih skrbi, samo odštevanje dni.

MADDY Nisem ti bil v nobeno pomoč.

SAMANTHA Ti samo čimprej okrevaj, da mi boš na poročno noč v pomoč.

Se strastno prižame k njemu in ga hoče zgrabiti za mednožje, česar se Maddy zelo ustraši.

MADDY (krikne) Ne! (in ji izbije roko)

SAMANTHA (vsa iz sebe) Aja, oprosti, čisto sem pozabila.

MADDY Ti oprosti – malo sem še ... alergičen tam.

SAMANTHA Ja, seveda, kakšna trola sem. Oprosti.

Samantha ga nežno poljubi na čelo. V tem vstopi mama.

MAMA Otroka ... ? (ji je neprijetno – drži plastično škatlo in ne ve, kaj bi z njo) Oprostita – nisem vedela, da ...

MADDY Mama, saj nič takega ne počneva.

MAMA (zmedeno) Ja, seveda ... saj nisem nič takega mislila.

SAMANTHA (vstane in smeje poduhoviči) Prehitro je še za tisto – šparava za poročno noč.

MAMA No, saj ne rabim vsega vedet. Potrkati bi morala ... Tule ... (položi škatlo na nočno omarico ob postelji) Čistilne robčke sem ti prinesla, ker si rekel, da se še ne smeš umivati ... tam.

Ji je nerodno. Za hip tudi mladima – prešerno se spogledata. Maddy pohiti z besedo, da pomaga mami iz zadrege.

MADDY Mama, hočeš videt Samanthino poročno obleko – Diorjeva je?

MAMA Bom potem, zdaj imam mast na štedilniku. Hotela sem vprašat ali bosta vidva tudi prežganke? Delam jih za Alberta.

MADDY Meni ni, mama. Boš ti Samantha?

SAMANTHA Rade volje bi, a moram zdaj nazaj. Samo oglasila sem se. (pove Maddyju) Zvečer imam studio. Če ne bom preveč utrujena, se še enkrat oglasim. Drugače pa se vidiva v bolnici. (ga poljubi)

MADDY Po operaciji.

SAMANTHA Po operaciji? Saj niti operacija ni.

MADDY Rutinski poseg. Na poroki bom že plesal. (malo zamiga)

SAMANTHA Le glej – te držim za besedo.

Mu hudomušno zabiča in se odpravi.

SAMANTHA (poljubi mamo na lice) Adijo mama, pazite mi ga.

MAMA Adijo Samantha. Brez skrbi. Ti pazi na cesti. (nežno vzame njene roke v svoje in jih za trenutek podrži)

MADDY (se spomni) Kaj pa revija?

SAMANTHA Tebi sem jo prinesla. (se vihravo odpravi in se na vratih še ustavi, da pomaha) Čao! (in že je ni več)

MADDY (norčavo za njo) Čao!

MAMA No, Maddy, ne norčuj se. (mu gre popravit odejo)

MADDY Joj, mama, hecam se.

MAMA (občudujoče) Ta punca ima energije.

MADDY Mama?

MAMA Ja?

MADDY A ima Coach rad tvoje prežganke?

MAMA Pravi da.

MADDY A se bosta poročila?

MAMA Maddox, ne sprašuj neumnosti. MADDY (se nasmeji) Lahko bi imeli dvojno poroko.

MAMA Joj, Maddox, glej, da boš svojo izpeljal tako, kot treba.

MADDY Kako to misliš?

MAMA Lahko se kaj zakomplicira.

MADDY Daj, no, mama, s tem svojim kompliciranjem! Nič se nima za komplicirat. Življenje je lepo.

Položi si roke pod glavo in se ves zadovoljen zazre v strop.

Mama si neha dajati opravka s posteljnino. Zravna se in gleda sina. Nato se zdrzne in povoha v zrak.

MAMA No, zdaj pa se mi je mast zažgala.

MADDY (pogleda mamo) No, pa se ti je nekaj zakompliciralo. Zastor.

Se nadaljuje v 61. številki.

Vraz je ustrajavao na glasovnim i gramatičkim posebnostima domaćeg narječja, što će svoju valjanost doživjeti tek dvjesto godina kasnije, unutar društvene i političke tvorevine koja je mnogo šira od sveslavenstva.

Stanko Vraz bio je najmlađi od šestero djece, a rodio se prije dvjesto godina, 30. lipnja 1810. Otac mu je bio općinski školski nadzornik, pa je i on 1828. položio učiteljski ispit. Po svjedočenju suškolarca Frana Miklošiča, najznačajnijeg slovenskog slavista 19. stoljeća, Vraz je već u gimnaziji pisao slovenske stihove. Zajedno s Miklošičem odlazi 1830. na studij u Graz. Prvu godinu završio je uspješno, a u drugoj nije položio nijedan ispit. Htio se prije svega afirmirati kao slovenski pjesnik, zapisivao je domaće narodne pjesme i napjeve, studirao svjetsku književnost, pratio noviju europsku liriku Goethea i Byrona te strastveno čitao Prešerna i Mickiewicza.

Budući da je tvrdoglavo ustrajavao na nekim glasovnim i gramatičkim posebnostima domaćeg štajerskog narječja, nije bio baš omiljen kod Prešerna i uredništva Kranjske čbelice. Bio proglašen maltene narodnim odmetnikom, a danas se upravo te posebnosti materinskoga govora itekako vrednuju, pa su tako, prije tri godine, materinski govori humskog i bednjanskoga kraja proglašeni posebnim nematerijalnim kulturnim dobrom hrvatske kulture, a vjerujem da će nematerijalnim kulturnim dobrom slovenske kulture biti proglašen i Vrazov prleški (ljutomerski) materinski govor. Prema tome, Vraz je ustrajavao na nečemu što će svoju valjanost doživjeti skoro dvjesto godina kasnije, tek u ovo naše vrijeme, unutar društvene i političke tvorevine koja je mnogo šira od sveslavenstva, unutar Eurospke unije i suvremenog europejstva.

Za vrijeme ljetnih praznika 1833. namjeravao je otputovati u Ljubljanu da se dogovori u vezi s pravilima svog narječja, ali ga u tome preduhitri hrvatski preporoditelj Ljudevit Gaj, koji se tih dana, na povratku iz Beča, zaustavio u Grazu i pozvao Vraza na suradnju u svojim novinama za koje je upravo dobio dozvolu. Umjesto u Ljubljanu, Vraz je krenuo u Hrvatsku (Krapina, Samobor). U Hrvatskoj, naravno, nije našao rješenje za svoje narječje, ali su ga zato oduševile pripreme za izdavanje novina i časopisa te preporoditeljska uzavrelost mladih iliraca.

Po povratku iz Hrvatske u Graz htio se opet afirmirati uz Prešerna, kao suradnik Njemačko-slovenskog rukopisnog rječnika za koji je marljivo skupljao domaće riječi. Htio je na svaki način dati osobni doprinos stvaranju slovenskog jezika, a njegovu pažnju osobito je privuklo Čopovo »objektivno viđenje« književnog jezika, pa mu je 24. siječnja 1834. pisao kako je voljan sporazumjeti se s urednicima Kranjske čbelice o jezikoslovnim pravima narječja. Čop je odugovlačio s odgovorom, a Vraz je u međuvremenu otkrio u Janu Kollaru »slavenskog proroka i spasitelja« koji je odgovarao njegovim revolucionarnim snovima. U svoje političke budnice počeo je unositi nove riječi koje je smišljao po češkom uzoru. No dosta brzo odustao je od tog pothvata te nastavio s pisanjem političkih i ljubavnih soneta na slovenskom jeziku s prleško-zavičajnim vokalizmom.

Za vrijeme ljetnih praznika 1834. Vraz je najprije otputovao u Ljubljanu. Tu se doduše sreo s objektivnim Matijom Čopom, jezikoslovnu pomoć nudio mu je i Miha Kastelic, čak je i s Prešernom našao neke dodirne točke, ali po pitanju poezije njihovi su putevi išli različitim smjerovima. Prešern je u poeziji vidio prije svega sredstvo za kultiviranje čovjeka i naroda, a Vrazu je poezija služila kao poziv na narodni preporod i sveslavensko udruživanje. Budući da nije dobio odgovor na pitanje o jezikoslovnim pravima narječja, žurno je otputovao u Zagreb i Krapinu. U Hrvatskoj se najprije sprijateljio s mladim političarom i književnikom Ljudevitom Farkašem-Vukotinovićem. U rujnu 1934. u Krapini se pobratio s Ljudevitom Gajem koji mu je obećao da će novi književni časopis Danica objavljivati priloge »ne samo vu Hrvackom, nego i vu drugih ilirskih narečjah«. Pa ipak, još uvijek se nadao da će mu Miha Kastelic objaviti pjesme u Kranjskoj čbelici.

U srpnju 1835. poslao je za Kranjsku čbelicu nekoliko zapisanih narodnih pjesama, jedan sonet, odgovor budućim kritičarima te tri pjesme napisane u istočno-slovenskom duhu i slogu. Čekao je poziv iz Ljubljane, ali ništa od toga. Sredinom kolovoza 1935. umjesto u Ljubljanu otputovao je u Krapinu, Ljudevitu Gaju koji je odlučio svoje Novine horvatsko-slavonsko-dalmatinske i Danicu preimenovati u Novine ilirske, kao glasilo Ilirije, domovine Hrvata i svih južnih Slavena. To saznanje Vraz je popratio odlukom da će odsad na svakih deset slovenskih pjesama napisati jednu »po obćem illyrskom«; tako je svoju romancu »Micka i Marko« prepjevao na ilirski i dao joj naslov »Stana i Marko«. Povrh svega, u Samoboru se zaljubio u Juliju Cantilli.

Po povratku u Graz odlučio je nastaviti studij prava, ali ga sredinom rujna 1835. ugodno iznenadi vijest da mu je u Danici objavljena pjesma »Stana i Marko«, i to s potpisom S. V., Ilir iz Štajera. Miklošič mu je odmah predbacio otpadništvo, a i svi članovi Slovenske družbe u Grazu, takozvani slovenopoliti, bili su uznemireni. Podršku mu je davao jedino Slovenac Štefan Kočevar, kojemu je to bio naprosto dokaz slovenske spremnosti za suradnju s hrvatskim ilircima.

Ovdje želim posebno istaknuti veliku ulogu koju je u Vrazovu životu imao Štefan Kočevar, liječnik, narodni preporoditelj i političar iz Podčetrtka i Celja. S Vrazom se upoznao 1832. u Grazu i ostao mu je prijatelj i dobrotvor do kraja života. Pratio je njegov rad, novčano ga podupirao, zauzimao se za njega. Kočevar se vatreno zauzimao za bolje međusobno poznavanje slavenskih naroda, osobito Slovenaca i Hrvata.

Vrazovu suradnju s ilircima ili Hrvatima ne mogu nikako oprostiti neki Slovenci sve do danas. Tako je prije nešto više od tri godine, početkom 2007., ljubljansko Delo objavio prijedlog da se u Ljubljani i Ptuju promijene imena trgova nazvanih po pjesniku Stanku Vrazu kao simbolu navodnog hrvatskoga kulturnog imperijalizma. Delo je, naime, objavilo pismo jednoga čitatelja koji upozorava na neriješena granična pitanja s Hrvatskom i tvrdi da je Slovencima ilirizam, koji je predstavljao Vraz, nanio »goleme štete«, jer se on zauzimao za zajednički ilirski jezik zbog čega su kasnije u kraljevini Jugoslaviji Slovence tjerali govoriti »srbohrvaško«.

Takve jednostrane osude Stanko Vraz zaista nije zavrijedio. Nažalost, jugoslavenska indoktrinacija desetljećima je udaljavala i otuđivala Hrvate i Slovence. Udaljavala ih na taj način što su Slovenci u višim razredima osnovne škole učili ‘srbohrvaščino’, što znači srpsku ekavicu, koju su potom u jugoslavenskoj vojsci samo učvrstili. Zato su na susretima gospodarstvenika, ali i političara i znanstvenika sve do 1990. sa svojim hrvatskim partnerima razgovarali ili slovenski ili srpski, a nipošto hrvatski! Poslije 1990. ti su se odnosi bitno izmijenili. Slovenski gospodarstvenici, političari i znanstvenici nađoše se na susretima s hrvatskim kolegama u velikoj neprilici zbog svoje ‘srbohrvaščine’. Često sam imao priliku vidjeti kako se slovenski sugovornici muče s hrvatskim izgovorom, vidjeti i slušati njihovo nelagodno ispričavanje zbog duboko usađene ekavštine. Takva ispričavanja obično bi završavala u mučnoj tišini koju sam na lijep način uvijek pokušavao prekinuti s podsjećanjem na Franca Prešerna, na njegovu rečenicu iz pisma Stanku Vrazu: »Sjedinjenje svih Slavena u jedan književni jezik ostat će po svoj prilici tek pobožna želja.«

Čast i slava Francu Prešernu! Ali dužni smo odati i veliko poštovanje Stanku Vrazu koji je prvi u Hrvatskoj pokušao živjeti jadovit život književnika od zanata. Danas bi se vjerojatno osjećao i potpisivao ne kao »Ilir«, nego kao »Europučanin iz Štajera«, baš kao što se osjećamo mnogi Slovenci i Hrvati u prelijepom slovenskom Štajeru i Hrvatskom zagorju. U travnju 1837. Vraz je pitao Prešerna bi li mu mogao objaviti nekoliko balada i pohvalu ilirizmu. Najavio mu je svoj literarni almanah i molio ga za suradnju. Prešern je nekoliko mjeseci kasnije odbacio Vrazovo očekivanje da bi mogle slavenske književnosti revolucionarno djelovati na sudbinu naroda. Vraz se u studenom iste 1837. godine uzvišenim riječima zahvalio Prešernu za pomoć te mu ujedno bezobzirno poručio da se definitivno pridružio ilircima, budući da njega i urednike u Ljubljani nije mogao pridobiti za reformu književnog jezika u smislu sinteze između središnjeg i istočnog vokalizma te da je općenito prestao pisati na slovenskom jeziku.

Danas je Stanko Vraz nadasve zanimljiv u svjetlu prekograničnih projekata Europske unije. Poslije velikog početnog oduševljenja novim državama na prostoru bivše Jugoslavije možemo i moramo staloženo i iskreno ljubiti svoj narod i djelovati za boljitak svoje države, što je osnovni preduvjet i jamstvo poštovanja svakog drugog, ponajprije susjednog slovenskog naroda i države. Hrvate i Slovence ne mogu ubuduće zbližavati nikakva oduševljavanja sveslavenstvom, nikakve parole o bratstvu i jedinstvu, pa ni parole o europeizmu, nego ponajprije i povrh svega čista istina i istinske vrijednosti naših naroda i država na svim područjima čovjekova življenja i stvaralaštva.

Komisija literarnega natečaja Mladike, ki se je sestala v petek, 28. januarja 2011, na sedežu Slovenske prosvete v Ulici Donizetti 3, je obravnavala 125 prispevkov v prozi in 99 ciklusov pesmi, ki so v roku prispeli na uredništvo revije. Komisija je po temeljiti razpravi in oceni dospelih prispevkov podelila sledeče nagrade:

PROZA

Prvo nagrado prejme novela Vse Vasilijeve zime. Avtorica novele je Mira Ribič iz Maribora.

Drugo nagrado prejme novela Popotovanje z Almo. Avtor je Roman Kukovič iz Trbovelj

Tretjo nagrado prejme novela Dedijeva hruška. Avtor je Janez Jurič iz Bukovja pri Dravogradu.

Komisija priporoča za objavo še novele: Formula nevidnosti Igorja Pisona iz Trsta; Tanka, mehka, čudovita vezenina Anice Zidar iz Mokronoga; Presenečenje Jasne Jurečič iz Saleža pri Trstu; Lipka Marinke Miklič iz Novega mesta; Domov Marije Mercina iz Nove Gorice; Kšeftarca Darinke Kozinc iz nove Gorice; Literarni večer Davida M. Terbižan iz Ljubljane; Fil Neže Kravos iz Ricmanj pri Trstu

POEZIJA

Prvo nagrado prejme cikel pesmi. Avtorica je Nada Lomovšek iz Domžal.

Drugo nagrado prejme ciklus pesmi Naši ljudje. Avtorica je Marija Švanjcer iz Maribora.

Tretjo nagrado prejme ciklus pesmi Trenutki za spomin. Avtor je David Bandelj iz Gorice.

Komisija priporoča za objavo še cikel pesmi Ide Semenič iz Podnanosa; cikel pesmi Tatjane Križmančič iz Bazovice in cikel pesmi Žalostna setev Borisa Pangerca iz Doline.

Podelitev nagrad bo v ponedeljek, 7. februarja, ob 20.30 na Prešernovi proslavi Slovenske prosvete in Društva slovenskih izobražencev v Peterlinovi dvorani, Donizettijeva ulica 3, Trst.

Obema našima članicama, prvonagrajeni Miri Ribič Turičnik za prozo in dr. Mariji Švajncer za poezijo čestitamo.

Revija MENTOR vabi uredniške odbore šolskih literarnih glasil in njihove mentorje, da sodelujejo na natečaju za najboljša osnovnošolska literarna glasila. Na ta način bi se radi še bolj seznanili z literarno ustvarjalnostjo otrok v osnovnih šolah in njihovimi objavami v šolskih glasilih in drugih literarnih publikacijah (zborniki, samostojne knjige posameznih avtorjev), hkrati pa dali avtorjem, mentorjem in šolam priložnost za posebno javno predstavitev.

Zanimajo nas najnovejša (samo literarna) glasila z letnico 2009/10 in tudi samostojne knjige učencev in učenk, ki so izšle v tem času.

Med vsemi poslanimi glasili bo žirija, ki jo sestavljata profesorja Miha Mohor in Dragica Breskvar, izbrala najboljše, vse publikacije pa bodo od 24. marca do 23. aprila 2011 razstavljene v Osrednji knjižnici Celje. Razstava bo ena od prireditev v okviru XXIII. Roševih dni, tradicionalnega literarnega srečanja za osmošolce in devetošolce, ki ga vsako pomlad v Celju pripravlja Javni sklad RS za kulturne dejavnosti s svojo Območno izpostavo Celje in Osnovno šolo Frana Roša Celje.

Knjižne nagrade bomo mentorjem nagrajenih besedil podelili 24. marca 2011 popoldne na odprtju razstave v celjski knjižnici.

Glasila in druge publikacije naj uredništva pošljejo do 1. marca 2011 na naslov: JSKD, revija Mentor, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, s pripisom »natečaj za literarna glasila«.

Poslanih knjig in glasil ne bomo vračali, ampak jih bomo shranili v Osrednji knjižnici Celje in drugih matičnih knjižnicah.

Dragica Breskvar
urednica revije Mentor

V času Vseslovenskih klekljarskih dni, ki bodo s svojo bogato vsebino ponovno zaznamovali žirovski etnološki in turistični utrip med 25. aprilom in 3. majem 2011, klekljarsko društvo CVETKE iz ŽIROV razpisuje

2. literarni natečaj v poeziji ali prozi z naslovom OBRAZI

Rok za oddajo je 2. april 2011

na mail:

cipka.ziri@mail.com

ali na naslov:

DRUŠTVO CVETKE
GREGORČIČEVA 26
4226 ŽIRI

Besedilom, ki jih pošljete na mail, dodajte šifro in pripis »Čipkarski natečaj«

Besedilom, ki jih pošljete po pošti, priložite zaprto kuverto s svojimi podatki: ime in priimek, naslov, telefonsko številko in elektronski naslov.

Najboljša dela bodo nagrajena z zlato, srebrno in bronasto čipko.

Klekljarice pa bodo pripravile še več dodatnih presenečenj.

Izbrana besedila bodo objavljena v elektronskih in tiskanih medijih.

Nagrade bodo podeljene na literarnem večeru, na katerega bodo povabljeni vsi sodelujoči, v petek, 29. aprila 2011, ob 18.00 v Muzeju v Žireh.

Prešernovo gledališče Kranj kot organizator 41. tedna slovenske drame razpisuje delavnico dramskega pisanja pod naslovom PSIHODRAMA, ki bo potekala v okviru 41. tedna slovenske drame. Delavnica bo v Prešernovem gledališču Kranj potekala med 21. marcem in 25. marcem 2011. Namenjena je mladim dramatikom, ki jih zanima psihodrama in ki bi radi izvedeli, kako tehnike psihodrame uporabljati pri kreativnem dramskem pisanju. Delavnico bodo vodili gledališki režiser in pedagog na AGRFT v Ljubljani Tomi Janežič, beograjski psihiater in vodja Inštituta za psihodramo v Beogradu dr. Vladimir Milošević ter psihodramatičarka in ter hrvaška dramatičarka Lada Kaštelan.

Prijave sprejemamo vključno do 11. marca 2011 na elektronski naslov pgk@pgk.si ali na naslov: Prešernovo gledališče Kranj, Glavni trg 6, 4000 Kranj, s pripisom: Prijava na delavnico dramskega pisanja PSIHODRAMA.

Na natečaj revije Mentor je letos prispelo 89 publikacij s prispevki osnovnošolskih avtorjev, največ iz osnovnih šol, dve z območnih izpostav Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in ena iz vzgojnega doma.

Žirija, ki sta jo sestavljala profesorja Miha Mohor in Dragica Breskvar, je med poslanimi glasili, zbirkami in samostojnimi knjigami izbrala šest publikacij za nagrado, še deset pa za posebno pohvalo.

Posebej velja poudariti, da so vse poslane publikacije kakovostne in da odražajo sodobno delo pri pouku. Z njimi se kar nekaj šol povezuje v medšolske, državne, celo mednarodne projekte (naj posebej izpostavimo večletni prevajalski projekt OŠ Kapela, ki ga vodi Živana Safran), nekaj je dvo- ali celo večjezičnih, eno glasilo (Flashback) je v celoti napisano v angleščini (OŠ Jožeta Hudalesa, ureja ga Aleksandra Žnuderl), kar kaže na dobro poznavanje tujih jezikov že v osnovni šoli.

Težava pri pošiljanju publikacij na razpis revije Mentor je bila samo ena: mlada uredništva in njihovi mentorji so spregledali pridevnik »literarni«. NAGRAJENA GLASILA

OŠ Košana, mentorica Cecilija Pavlovič
Dvanajst unikatnih avtorskih domišljijskih slikanic učencev 1. in 2. razreda z izvirnimi ilustracijami, skrbno urejenih.

OŠ Franceta Bevka Tolmin, mentor Jože Štucin
Nagrada za natečaj za osnovnošolski haiku, večletno »pionirsko« delo na tem področju, v katerem sodelujejo vse slovenske šole pa tudi že nekatere tuje.
Dve zbirki haikujev s slovenskih osnovnih šol (Dajte nam danes naš vsakdanji mir; Haiku. Hajaku. Haikik. Haki. Hak. Ljudje smo svobodni)

OŠ Simona Jenka Kranj, mentorica Andreja Molan
Glasilo Vaje: tematsko glasilo, posvečeno »sreči«, o kateri so pisali vsi – od prvošolčkov do devetošolcev, ampak na poseben način. Najmlajši so prispevali nadnaslove (»Sreča je, da pada sneg.«, »Sreča je, ko dobiš poljubček«, s katerimi so začeli novo temo), starejši so o tem pisali literarne prispevke vseh zvrsti.

OI JSKD Mozirje, izdajateljica Ivana Žvipelj
Glasilo Studenček
Dobro urejeno »medšolsko« glasilo z izbranimi literarnimi besedili vseh zvrsti.

OŠ Dušana Muniha Most na Soči, več mentorjev
Glasilo Mišelovka 1 in razredna povest Radovedni medved Polde
Nagrada za literarno dejavnost na šoli: za dobro literarno glasilo in razredno povest. Skrbno tematsko urejeno (lastno ustvarjanje, interpretacije, itn.), dobri literarni prispevki, posebej poezija.

OŠ Jurovski Dol, mentorica Vlasta Kavran
Glasilo Šolski žarek: žanrsko in tematsko pestro literarno glasilo, poleg poezije in spisov objavljena tudi dramska besedila, otroški eseji itn., skrbno urejeno in dobro oblikovano. POHVALJENA GLASILA

Zaradi izvirnosti in pestrosti otroških literarnih prispevkov, pozitivnih vplivov šole in dobrega uredniškega koncepta izrekamo pohvalo še naslednjim 10 glasilom:

OŠ Tabor Logatec, mentorica Barbara Facija
Glasilo Žvrgolač
Dobro urejeno tematsko literarno glasilo, posvečeno stereotipom, rasizmu in diskriminaciji.

OŠ Mirna Peč, mentor Matej Burger
Spletno Glasilo Prvi koraki
Vsebinsko bogato spletno glasilo z močnim poudarkom na literaturi.

OŠ Pivka, mentorica Bojana Božič
Glasilo Krpanove sledi
Zvrstno pestro, lepo urejeno literarno glasilo z dobrimi prispevki.

OŠ Antona Globočnika Postojna, mentorica Martina Kuzman
Iz Postojne do Črnega morja
Skupinsko domišljijsko potovanje, dobro ilustrirano.

OŠ Mirana Vilharja Postojna, mentorica Magdalena Svetina Terčon
Čudežno potovanje
Domišljijska zgodba v verzih z izvirnimi ilustracijami v slovenskem jeziku in angleškem prevodu kot rezultat sodelovanja treh krožkov – literarnega, likovnega in prevajalskega.

OŠ Primoža Trubarja, PŠ Rečica, mentorica Dragica Radojevič
Začarani žrebec najde prijatelja
Domišljijska zgodba več otrok z otroškimi ilustracijami.

VIZ II. OŠ Rogaška Slatina, mentorica Matejka Tirgušek
Blaž Pažon: Nova ribica v šoli
Dobra avtorska slikanica, ki so jo ilustrirali avtorjevi sošolci.

POŠ Rovtarske Žibrše, več mentorjev
Drobtinice s planin
Duhoviti, igrivi literarni glasili na temo barv in številk.

OŠ XIV. divizije Senovo, mentorica Simona Šoštar
Glasilo Utrinki (dobro literarno tematsko glasilo, posvečeno raziskovanju vesolja)

Vzgojni dom Veržej, mentorica Kamila Kramarič
Glasilo Razmišljanja
Dobro glasilo, zvrstno raznoliko, v ospredju socializacija, teme o zaupanju, ljubezni, prijateljstvu.