GRISCHA’S FEZ

To chop up cotton and read through a cookbook.
To be running behind and hang from your lower jaw.
I’m free to drink bottoms up. Ganymede

gets stuck in a summerhouse. And oh how flowers grew by the
pathways. Do you see how I lopped off their heads?
Do you see how I step on his scalp as an officer?

They poured streams of hot water on me to harden my
mustache. They peeled the enamel off Cassandra’s tooth.
By god, she marches over purple plums. She salutes and

keeps marching on the purple plums. A washed pot, if
you shine a deer in it, vomits craquellures back in your
mouth and eyes. King of the news, hitch up your sleigh, trample the taffeta

and yarrow. There are petals in the cups. They beckon to a feast
of the moon. Elongated horses are the hairstyle around
the moon. Giants fight over cards. The giants rake

leaves. The rakes may go, the sand remains, the rakes
may go, the earth remains. Bang! goes a rake handle, and hits
a giant in the head, because somebody stepped on the

rake tines. Doves are the tiles between cathedrals. Woodsmen
bend down, get up, bend down, the town hall is split on its
peak. A peacock takes pity on a lake. Replace

tooth with fake gemstone, woodsman with wooden
boat. Mists rampage in the comics. The horse is fond
of white. A beggar banging with a stick on the edge of

a bell has sand and rain pouring from his hat.
Gums are a cozy nest. Draw little jugs out of the clay. The Turks
made off with Srebrna while she drank at a well.

HONEY AND HOLOFERNES

I’ve invented a machine that, as soon as a goldfinch opens
its throat, starts dumping bags of concrete inside. Who licked the candies
into concrete, we don’t know. Who then brought

the concrete to life, we don’t know. The goldfinch sails. The goldfinch
sings. Where are you, Eugenijus? Racing across, opening
a hollow with your fingernails. You the pain of the contour, me

that of the train. Linda Bierds drives a car that comes
from the Tatras. The condor ripens the bird. My trousers smell like
gasoline. Do you see the pool? Do you see the pool? Do you see

the angel’s elbow? It led me to those cliffs arrayed
like Vikings. Zebras have scraped eyes.
Ibrahim, Drago and Miklavž are great guys.

Iodine boils a bird’s head. It dies in the mud. I
swallow bread. What did you see in the inner
darkness to earn it? A bifurcation for

both and the bent, silver-plated head of a
walking stick? Boxes of honey delivered
by parachute, which deer antlers

provided? Pythagoras is plunder. A cat licks
his ears all summer and winter. Pins directed
the blood flow of saints. Stones erode

on the shoals. I shove Diran’s head away from
the table. This clump is a tombolo. And that
pigeon on the plate. Mother of pearl. Gray head.

SAN PIETRO A CASCIA WITH MASACCIO

Radiant white pipe laughing deep down
in Jesus’s eyes, the glow is astonished, returns. Wet
bandage wrapped around your head, does it hurt? Fra Angelico’s
tongue is tin. The ants on it are the hills of
Tuscany. What was it that soaked Fra Angelico, nobody
before him had gotten so soaked. Lily pads grow out of the water.
Goat legs erase the copy. To flip, to stop, to drench
violence. To insert. To back up. To set down the toes, then the
heel. Not to look. To observe. To love the sun. Where is
the green from? Isn’t the light from the windows? Fra Angelico had
suede shoes, a suede arm. A butterfly swimming from the blueness of the sky,
a flower doesn’t tuck in its legs, only people
tuck in their legs. People sink into my heart
and are free. Fra Angelico poured the bucket on himself.

SCRUBBED SLAB, DARK SCREEN

What sort of icons? What sort of Rigas? What sort
of stelae? What sort of sheaf of trees? When does the oral cavity
consider where north is? When does it return
mittens? What comes between evaporation and
overheating? And what can we divide with a
tractor? The shooting of an arrow to its target? Can we
restore the gentleman who’s sixty
feet tall, displaying his bones at
O’Hare? We travelers provided the slabs of flesh.
Memory is made of reeds. Handbags never
rot. Lakes are leaned up on your chest. Otters
like statues stowed before birth. Fine. Heels
in the sand, but I see. It started with Popeye and a
furious Olive Oyle. Persepolis was already washed by Disney.

SO WE DON’T LOSE OUR VIRGINITY

Clay of silent diasporas, is water yellow
when the oar hits it flat? Where does
all the wool on the cliffs come from? Does the moon

send a compass? The color of feathers, of fur,
of skin and the heart’s rumbling under volcanoes
all depend on the place where its point is

set in. The court imitates of the river. Terry
had a sixty-foot-long tapeworm inside her.
That time the court won. We cut the tapeworm to pieces.

The pumpkin, the vessel, or more coarsely put, the body
was put together like a babushka--one cell
inside the other. The points of the seams smelled like

lemon. Then a hand began to stroke
the nipple. And side passages were opened
for the cavalries underground. That’s how

we discovered the field of torches, which
began mating with sagas. There was no more Captain
Bada. Suddenly we had the word

anitra. The innocents made themselves a necklace.
And so we lived. Once again the cooking
was done by Cassandras, lovely

apelike monsters from the Carpathians. A horse
kissed me in vitro. Giudita offers me
her neck. I’ve stopped making eights with my bike.

TRANS-SIBERIA

Every ball is a bloody, beautiful mask of powerful people.
We make up pretzels.
I always did like chickens.

O, slender fez, mildew perching on its fur.
The poet is an oafish celeb on a hood.
Of every wondrous power. On a hood.

I glance over my right shoulder and see
a lake with the canon bathing in it.
The marmots that shot past me weren’t

marmots. Come on, god, sail off to abstraction.
Stepfather! Your mouthful eats soup, you only see it.
Nem Keckeget arrives in Japan and jumps down.

Us Us darns stockings. Here are the teeth of the
iron comb that still remembers the station
and steam, but for Cendrars no longer matters.

The only thing now is that you can’t just
pleasantly say, »if you’d take off that shirt,
too,« the way Marci and Hudi said it to me.

WORD TO THE HUNTERS

How the birdsong volleys!
I walk on a stroller.

»Selfish little beast, writing your own
stuff, who do you think you are?«

Calma, calma,
non sono un cinghiale,
don’t shoot me.

Translated from the Slovenian by Michael Biggins with the author

DESZCZ, DESZCZ...

Nic nie wiem o ludziach, o szczęściu, o miłości,
bardzo późno nauczyłem się podstawowych rzeczy,
jak napisać list, jak zapalić ogień w piecyku,
jak przeboleć gorączkę, wściekłość, niepokój rozprzestrzeniający się we śnie,
potem gdy spotykałem kobiety,
mocno wierzyłem, że są zabawkami jedynie na chwilę,
nie dokuczałem im umyślnie, nie torturowałem,
nie były moimi cieniami, ani zacofanymi matkami,
aczkolwiek nie wiedziałem, aczkolwiek nie mogłem,
w jakimś deszczowym dniu umiałem kłamać tak dobrze, że sam w to wierzyłem,
wymyślałem to czy tamto,
jakieś zabawy w bajecznych zamkach, grę w ofiary,
i najważniejsze dla mnie było, że prowadzę tę grę,
że nie będę tym, który został zraniony,
szukałem kochanka i mnicha w sobie,
szukałem klucza, którym zamknąłbym te drzwi
szukałem szamanek, które czarodziejsko uwodziłyby morze,
na początku, wymyślałem głupoty,
kłamstwo za kłamstwem, zdradę po zdradzie,
szukałem ofiar,
żeby im wypić krew, zjeść duszę,
żeby była podobna do mojej,
urodzony w pustyni, prosiłem o deszcz,
tę cichą melodię deszczowych kropel, żeby na chwilę zapomnieć,
o zagubionych porankach, ostrzu w dłoni,
jak doszło do załamań, dramatów, ucieczek, porażek, biedy,
aż wreszcie przyszła samotność: deszczowa.

SŁOWO

Natasza powiedziała: idź się leczyć

Te nagie, śmierdzące słowa, schowane w nożach,
tęsknota niewypowiedzianego, milczące dni, dyskrecja,
zdrady i kłamstwa, czekanie, brak odwagi w psich oczach,
papieros na tarasie, zrozum, uszanuj i nie pytaj,
w małych pokojach hotelowych obcy grają ostatnią grę zapomnienia,
stopnie w milczeniu, rwiesz się, bierzesz oddech i idziesz,
płynący czas powtórek, uderza, aż do pełnego bólu,

SAMOTNOŚĆ

no, no, komentowała Natasza

To szalone dzwonienie w głowie,
ta naga niemoc,
wybacz mi wszystkie zdrady, kłamstwa i oszustwa,
nie mogę inaczej, stawiam i nic nie otrzymuję,
nóż odwracam ku sobie w dziedzictwie otchłani,
wściekłość pożarła poranne zorze,
w objęciach nowa maska,
stoję pośrodku zakurzonej drogi,
pieprzyć wyspy i pociągi,
zawsze na krawędzi, powracają przywidzenia,
deszcz,
deszcz,
sam,
sam.

DZIĘKUJĘ ZA KREW

połowę tego wiersza podarowała mi Natasza

Dno dna,
odblask groźnego nieba,
twoje kłamliwe słowa,
ociężałe myśli, puste,
śliska skóra żmii,
zakrwawiona ręka, która mnie dotyka,
nie, nie,
kamienie w twoich ustach,
nie mów mi o uczuciach,
twoje życie jest płytką rzeką,
każdy dzień nową maską, przebraniem,
nie, nie,
już wystarczy okrutnej gry, małych wojen,
w dłoniach naszych martwe sny,
słyszysz jak dąb pod siekierą płacze,
nie ma już słów, ani echa,
nie, nie,
dzięki za krew.

Wiersz z cyklu „Deszcz, deszcz...”

Z języka słoweńskiego przełożyła: Olga Lalić-Krowicka

Jožef Rožar je bil postavljen na svet nekega temnega četrtka popoldne po težkem porodu kot prvi in edini otrok ( in hkrati kot prvi in edini sin ) Rožarjevih.

Posebno rad je imel Rožar svojo mamo, saj je slovela kot mati po tem, da se je vedla do svojega sina res kakor mati. Najbrž je mali sin to čutil, ker je kakor iz hvaležnosti svojo prvo besedo, ki jo je v svojem življenju dal od sebe, izustil jasno in lepo: mati.

Na svoji materi je Rožar vse življenje zelo visel. Enako se je godilo njegovi materi, pomenil ji je vse.

Rožarjeva otroška leta na domači vasi so bila ravno tako brezpomembna kakor njegovo poznejše življenje ravno tam. Njegovo življenje mu je bilo predpisano: ravnali so z njim kakor s človekom. S šestimi leti je prišel v šolo in ostal tam tako dolgo, da je dosegel od države zahtevana šolska leta in nobene minute več. Niti trenutka. Nikoli se ni bolj trudil kakor je bilo potrebno, kar so potrjevala njegova, lahko rečemo, povprečna spričevala ob koncu vsakega šolskega leta. Nikoli ni kazal posebnega zanimanja za kakšno stroko, edino v svojih prvih letih se je resno trudil, da bi se pošteno, kakor rečemo, naučil brati. ( Nadučitelj, ki ga je poučeval, je rad slišal, da vsaj eden iz njegovega krdela glasno in razločno, čeprav ne preveč lepo, bere. ) Branja, računstva in pisanja so ga naučili im več res nihče ni od njega zahteval.

Po obvezni šoli je oče zahteval od svojega sina, da se nauči krušnega poklica, da mu ne bi segal še v naslednjih letih v žep.

Ker se je Rožar pri nedeljskem kuhanju v veliki kuhinji svoje ljube matere izvrstno izkazal, ga je oče poslal k v vasi znanemu mizarju.

Bil je tam in sploh v vsem svojem življenju tako brezpogojno brez pomena, da ga je mojster zamenjal s stranko, kljub temu se je izkazal pri delu razumen in še kar spreten. Sicer pa je bil kratkih prstov in dolgih nog. Njegova poznejša in z leti počasi razvijajoča se spretnost v rokodelstvu je bila zvita ko ovnov rog.

Tukaj pa ni mesto in tukaj ne utegnemo, da bi opisovali iz njegovega brezbarvnega življenja en dan ali celo cela desetletja, kvečjemu se lahko kratko dotaknemo nekaterih nepomembnih reči iz njegovega nepomembnega življenja.

Bilo je vedno bolj zgodaj, kakor je mislil. In zato je imel preteklost za izgubljeno.

Rožar v svojih štiridesetih, v vsakem oziru zdravih letih, nikoli ni bil pri zdravniku, pri mazaču ali pri ranocelniku.

Rožar ni bil kompliciran človek. Odkar ni več polegal nag ali v mokre plenice povit cmeroč se okoli, je vedno nosil okrog prsi in nog plapolajočo obleko. Kljub scefrani vrvi, ki jo je nosil zavezano okrog trebuha in hrbta, je plapolala njegova obleka tako rekoč na njem.

Nikoli se ni obogatil z revno zapuščino umrlih iz kroga bližnjih sorodnikov.

Očetove kazni v njegovi mladosti in še prej, v otroških letih, mu sploh niso škodovale ali pa samo malo, ker jih je imel vedno kot sredstvo za utrditev in jih je kot takšne čutil. Slastne krike bolečin je bilo mogoče izvabiti iz ust drugih sinov, on sam ni dal nič na otroško- otročje mučeniške himne.

V zrelejših letih je bila njegova neomejena moč v vsakovečernih pogovorih z zelo starimi in precej trepetajočimi ženskami iz bližnjega sosedstva. Govor je bil o Bogu in o ostalih ljudeh. Včasih so ga prekinili globoki vzdihljaji kakšne stare ženske.

Kakor dolgo so se mogli spominjati, se je Rožar vozil na šklepetajočem in napol zrjavelem kolesu po lepi pokrajini.

»Uporaba tiskarskega črnila na belem papirju« je bil spis, ki ga je nekoč izrezal iz nekega že takrat zastarelega strokovnega časopisa, da bi ga pozneje vedno in vedno spet bral z velikim veseljem in tudi z velikim zadoščenjem.

Razen enega vsebine polnega stavka (»Smrt bo še vse ljudi preživela.«) ni dal nikoli nič in nič omembe vrednega od sebe. Neki nad mislijo do pisanja začudeni sosed je vrgel domislico na papir in položil list v svojo črvivo nočno omarico, kjer ga je našel kmalu po njegovi smrti najstarejši sin in ki ga je župnik pri razuzdanih pogrebnih svečanostih med bučnim ploskanjem dal citirati in ponoviti množici, ki je niso mogli več zadrževati.

(Politično ali sumljivo Rožar nikoli ni deloval.)

Rožarjevo življenje bi se končalo izredno prazno in neprijetno dolgočasno, če se ne bi ravno mesec pred njegovim enainštiridesetim rojstnim dnevom pripetilo to in ono.

Ko je prišel zvečer (točno en mesec pred svojim enainštiridesetim rojstnim dnevom) domov, je stalo »mnogo policije« pred njegovimi zaprtimi hišnimi vrati. Že od daleč, Rožar je sedel še na svojem kolesu, mu je zavpil eden prišlih biričev, da čakajo nanj že dolge pol ure. Na Rožarjev odgovor, da o tem prav nič ne ve, mu je zavpil drugi uniformirani mož, ki se je Rožarju zdel kostimiran, v obraz, da jih to ne zanima. Da jih to nič ne zanima, prav nič. Rožar je mislil, da lahko iz teh besed razbere njihovo notranjo enotnost, ki mu kot osebi lahko samo škoduje. In bil je bolj ustrahovan kakor kdaj poprej. Komaj je slutil, zakaj so bili tu.

Najprej je mislil na ono malo nesrečo s kolesom, ki jo je pred leti nehote povzročil v bližini zloglasne gostilne, ampak rekel si je, da so ga zaradi te malenkosti že pred leti hudo po paragrafu in mu zaradi tega zdaj nič več ne morejo. Vsaj upal je, da se v tem ne moti preveč.

Potem so iztrgali Rožarja iz njegovega premišljevanja in iz tihega strahu. Neki stražnik ga je neprijazno vprašal, če jim ne bo odprl vrat in jih spremil v hišo, nakar je Rožar, že vidno razburjen, odgovoril, da mu bodo vendar dovolili, da nasloni svoje kolo na hišno steno. Nosilec uniforme ga je poučil, naj tega ne dela, ker bi kolo moglo njegovemu lepemu zidu le škodovati.

Ko je Rožar odprl vrata v svojo hišo kakor s ponarejenim ključem, so ga stražarji naravnost porinili v notranjost daleč razvejane hiše.

V kuhinji so ga, milo rečeno, nemilo porivali sem in tja in ga neprijazno vprašali, kje je bil dan poprej ob enakem času, kako dolgo je bil tam in zakaj in in in. Rožar ni odgovoril, ker res ni vedel, kaj mu hočejo, nakar je tako imenovana oblast začela brskati v njegovih omarah, v mizah, v skrinjah, v oknih in povsod drugod, torej po njegovem premoženju.

V neki omari je našel začuden birič velike vile in v neki drugi omari drug presenečen uniformiranec nabit revolver. Rožarja so kratko malo ustrelili.

Potem so šli, ne da bi dvignili svoje umazane kape pred mrtvim.

Pravzaprav bi morali napraviti videz, da gre za samomor.

THE IMPORTANCE OF BEING (EARNEST)

The night has fallen. Free to hunt again.
Deep are the shadows under the orange Moon.
Black is the panther that quivers under the skin.
Blood foams in my nostrils.
Splashing, water lures from afar.
Whose sinewy neck awaits the deadly kiss of jaws tonight?
Will the fight be long? Passionate? Artistic? Strong?

I’m gonna miss you at dawn, baby.
Faraway, faraway I’ll have to ride,
in deepest abysses I’ll have to hide
or the sun’s rays will scatter my ashes.

I’ll love you from the innermost sanctuary,
the very centre of being.
A dear memory of you will be buried
in my intestines.

Quick: I have to sharpen my nails, ... teeth!
Last glance at my reflection in the pond.
Here I come, beloved, foretold victim of tonight.
Your body tenses with incomprehensible excitement.

But you don’t know yet.

Go cherish your pastures for the last time.
Dream of your unconceived younglings.
This is the Day of Doom, sweetheart,
sweetspleen, sweetbrains ...
Go dance under the coppery light.
Embitter not your liver tonight. See you soon!

EURYDICE’S LOVE

As Narcissus, thou art son of a muse.
And to them thou singest.
Pestilence, but, torments the city,
as once in Oran.

It shall not be long and I will have
to follow Lenore,
sent to me in an eddy of fireflies,
cloaked with a mantle of darkness.

The only thing I am to await
is that the chain-like inevitability of fates
bring thee forth, Orpheus.
To redeem me with a cherubic miracle of sounds,
produced in the joints of thy fingers,
in the coils of thy pharynx,
in the curves of the diaphragm,
showing so beautifully on thy torso.

To take me to life again.

To eschew turning back
too early
in the horror
of the inverted womb of the tunnel.

For, if thou freest me not, wherefore the Sun,
wherefore thine harp
in the most elevated of the houses of the Lord,
before beasts silenced and universe petrified?

Thou singest to them, Orpheus.
And that is seemly.

Bad blood, however, corrodeth my body,
Persephone herself made me a bed beneath her throne.
All for thy sake.
For she knoweth that thou shalt come. Even twice.

She knoweth that thou shalt not
stand over the shell asleep
when Charon rows me to the door.

»And what didst thou do in Summer?«
termites that suck the marrow of our passions shall ask thee.
»I sang.«
»So, dance now!«

If thou wouldst only
not turn back,
Orpheus!
If only thine æsthetical curiosity,
stronger even
than thy yearning for me,
would not force thee into disobedience,
unpardonable to children of Light.

But who hath the right
to obliterate the legend
of those who are yet to come
in our stead?

TO MY PARAMOUR DU JOUR

I am a prostitute and a virgin,
silk shredded to rags,
tulip grown bitter,
mirror of the void.
My indigo lids, drowsy.
My henna-dyed hair, shiny with spikenard oil.
My nails crimson with the life force of the victims.
I am a whore dwelling in the shrine’s courtyard.
You want to love me — you pay your price.

Not that I want to earn from you;
it’s your wilful deprivation,
your sacrifice
that I yearn for.

You want to like me?
— Give away your job.
Want to worship me?
— Sell your home
and throw ducats in the ocean,
at midnight, off the shores of Deadman’s Island.

Send away your spouse,
cast away your life savings,
drown the kittens of your worldly desires,
shed your Armani suit
and come naked and empty-handed
under the moonbeams.

Then I may choose to love you,
while your passion devours my mystery.
Or I may well not.

Cruelty, you say?
— But, haven’t I told you all in advance?
And still something allured you,
the murky glimmer of the dead stone amidst the embers,
the altar in the cave,
where water has been dripping incessantly,
since the dawn of æons
and shall continue to drip
for æons to come.

I am a slut by nature,
gifted with a refinement you shall never dare comprehend.
I am the essence of (your) being,
your most profound desire.
And you are but a temporary reference in my value system,
a short-lived distraction.

I am your inevitable fate,
infallible utmost achievement,
and you are but fuel for my lantern,
while I am the Reason for the Universe.

You desire me more
than you love your soul,
your well-being and all transitory knowledge.

The charm works again.
You may approach now,
ephemeral one.

Pri nas je preveč ubožcev, ki se ukvarjajo s politiko in premalo politikov, ki se ukvarjajo z ubožci.

Še slednja zgodba uspeha se – upeha!

Ne maram primitivcev, bedakov, lažnivcev, dvoličnežev… Nič čudnega, da imam rad malo ljudi.

Moč intelekta ni merjena s pravili, pač pa meri pravila.

Še dobro, da delate za moj dobrobit! Kako bi krepaval šele sicer?!

Ljudje, ki čakajo, da se namesto njih izpostavljajo drugi, so izpostavljanja nevredni.

Vsem, ki jih skrbi naša bodočnost: Izboljšajte nam sedanjost!

Intelektualec ne sledi. On sledi pušča.

Misleči vladarji ne vladajo mišljenju.

Demokracija je svet povprečnežev. Povprečneži pa ne znajo voditi sveta.

Nestrpnost je strpna izključno do - sebe.

Absolutna resnica je metamorfoza absolutne laži.

Vladarji so ogledalo naroda. In ogledala ne kažejo lepših podob od resničnih!

Ni greh verjeti, dokler ne ugotoviš, da gre za dvomljivo početje. Greh je, ko ne ugotoviš ničesar!

Čemu je dal bog človeku možgane, če terja, da misli z njegovo glavo?

Šole so ustanove, v katerih večina bedakov dobi sijajnejši lesk. In le tu in tam posamezen dezertira.

Moda temelji na bedakih. In tudi bedaki imajo moda. Začaran krog.

Živimo v svetu meja in brezmejne neumnosti.

Navodila pišejo za ljudi, ki ne vedo. Ljudje, ki ne vedo, pa ne berejo navodil!

Bedak misli, da je pameten. Pameten prizna, da je bedak!

V svetu malih ljudi je naporno rasti.

Živite v sanjah! O življenju tako in tako samo sanjate...

Priznam, verujem. V dvom.

V poplavi domnevnih intelektualcev celo bedaki dobivajo na vrednosti.

Ni preprostih resnic. Preproste so samo laži.

Preveč je politikov, ki v okviru možnega izkazujejo nezmožnost.

Demokracija je sistem, v katerem majhni ljudje odločajo o velikih stvareh.

Preprosta dovršenost je lepota. Nedovršena preprostost pa – politika.

Kaj menim o slovenskih politikih? Mar ni dovolj palčkov že v Sneguljčici?!

Samo bebec je zadovoljen, kadar mu sledijo bebci.

Težje je krapa potegniti iz vode, kakor trapa na plano.

Ni neumnih težav. Težavni so neumni!

Samo v demokraciji zmorejo bebci pamet pretvarjati v norost!

Rad imam Človeka, ne maram pa ljudi.

Za seciranje tujih misli je potrebna ostrina lastnih.

Bog je milosten, pa dovoljuje pankrte pokopavati izven obzidja.

Če bi hotel verovati v boga, bi moral najprej verjeti ljudem, ki pravijo, da bog obstaja, a se hkrati obnašajo, kakor da ga ni!

Miselni razvoj terja negacijo verovanja. Verovanje terja negacijo miselnega razvoja.

Narava dela napake. Čemu le nam je podarila hrbtenico, ko pa se kot plazilci bolje znajdemo?!

Ni res, da politika kvari, pač pa pokvarjeni kvarijo politiko.

Rad vlada, čeprav ne obvlada!

Ljudstvo voli politike po lastni podobi. Potem pa upa, da bo kaj bolje!

Od nekdaj je imel kompleks majhnosti, pa se vzpenja na položaje.

Čim manjši je politik, večje spomenike si postavlja.

Mnogokrat pomislim, da bi se demokracija lahko preimenovala v bebokracijo.

Povprečen Slovenec ima pestro seksualno življenje. Ob vsem vladnem in parlamentarnem natepavanju!

Pametni vladarji so redki. Več jih je, ki skušajo vladati pameti.

Po naših vladah bi poimenoval krožišče v Tomačevem. Nenehno se zaletavajo v krogu!

Za naše politike so upokojenci tik pod vrhom liste državnih sovražnikov. Takoj za zdravo pametjo.

Ne prenaša drugače mislečih. Pardon – mislečih!

Idiot je, kdor misli neumnega spraviti k pameti!

Politiki so kakor zvezde. Svetijo na temni podlagi.

Oblast je ogledalo pokvarjenosti.

Težišče naše politike je v riti. Ameriški.

Pri nas je tako, da si danes zapisan, jutri pa – izbrisan!

Radiral je druge, popackal sebe.

Namesto Dneva OF je ostal le še – day off.

Bog pomagaj deželi, v kateri pridigarji pozivajo k seksu, manijaki pa pridigajo!

Politiki večinoma ne obvladajo lastnih otrok, bodo pa obvladali ljudstvo?!

Je uboštvo duha res boljša rešitev od brezboštva?

V časih nizkotnih politikov je načelnost kot stolp v Pisi – padaaaaaa!

Med našimi politiki je mnogo takšnih, ki dokazujejo, da znajo tudi cepci plezati.

Politik je čvekač, ki živi na račun tepcev.

Nekoč bomo imeli tudi pri nas modre politike. Ko jih bomo začeli pretepati...

Čimbolj ga gledam, manj ga vidim!

Dajte, zapišite se v zgodovino s tem, da oddidete iz nje!

V našem parlamentu ni pol pismenih! Je pa polovica polpismenih.

Kadar se bela politika dolgo packa, postane – črna!

V svetu, v katerem je vrednota pošteno imetje, je imeti poštenje za vrednoto slabost.

Absurd? Naši politiki gradijo sodobne avtoceste, da nas po njih hitreje peljejo v preteklost...

Zasluži si biti minister! Obvlada vse jezike ritolizništva.

V fari je far faranom – faraon! Z napako. Ni mumificiran.

Nekoč so zažigali čarovnice. Danes čarovnice zažigajo!

Dandanes nekateri obogatijo v nekaj letih. S specifičnim pojmovanjem poštenosti, seveda.

Na račun teh, ki letijo med zvezde po smrti, se drugi ozvezdijo že za življenja.

Palica ima dva konca in enega primitivca!

Napisali so uspešno zgodbo o uspehu. A malčki še vedno raje poslušajo Janka in Metko.

Politik živi od tujega prepričanja in lastne prilagodljivosti.

Med vsemi živalmi ne prenašam edino – dvonogih ameb!

Kako rad bi verjel v ljudi! Ko bi jih bilo toliko, da bi se splačalo...

Častne funkcije podlegajo nečastnim funkcionarjem.

Človek je čudno bitje! Več ko ima, več potrebuje. In več ko potrebuje, manj dobi.

Svobodo govora najbolje poznajo tisti, ki so jim zaradi govora odvzeli svobodo.

Čemu bi bedaku dokazoval, da je bedak, ko pa tako in tako ne bo dojel!

Če se klanjaš, gledaš riti!

Kdor prodaja svojo resnico, tiste prave strada.

Ljudje so izumili čas zato, da ga nikdar nimajo.

V bogastvu se izkaže revščina človeka.

Človek je premalo človeški, da bi bil Človeka vreden!

V brezupnem svetu je upanje sveto.

Kdor čaka dočaka, marsikdaj nevredno.

»Saj ti nisi hotel,« mi je Vesna zaklicala v slovo ob koncu poletja. Dolgo, precej dolgo so mi odzvanjale te njene besede. Kaj nisem hotel? Kaj ni vedela, da potrebujem samo ljubezen? Veliko ljubezni.

Bilo mi je težko. Vendar se je od tistega dne počasi vse nekako utirilo. Moj kumček Ejga se je vrnil k svoji ženi in otrokom, ter me prenehal moralno podpirati. Sam sem s pomočjo dobre malice in sprehodov našel samega sebe.

Pota z mojo šnavcerko Neli so šla preko Brola na obalo in po semedelski proti Žusterni in Rexu. Zdaj po odhodu Vesne se ukvarjam precej sam s sabo. Razmišljam o vsem mogočem in določam nekatere mejnike iz preteklosti. Obenem delam načrt, kako živeti naprej. Čas, ki ga prebolevam se mi zdi vse manj stresen. Biti nekoliko sam, je prav lepo.

Ponoči si je dal duška močan tramonto in naredil kar precej škode. Oklestil in polomil nekaj dreves, vrgel s streh kope, prevrnil smetnjake in tukaj ob semedelski je nekaj razbitin čolnov in jadrnic. Večinoma tistih plovil, ki so bila zunaj mandrača na sidrišču. Tudi ta plovila bodo popravili in srečno bodo spet zaplula in kasneje morda doživela še kakšno havarijo in ponovno zaplula. Z jadri ali brez. Samo do potopa ne sme priti. Če se potopiš in padeš na dno, si zares v pasjem lulku.

Bila sva ravno preko »kanala grande«, ko se mi je iznenada zgodilo. Bumf, šus v glavo. Razsvetlitev. Ideja o nečem novem. Podmorski izumrli svet v freska tehniki. Lebdeče ribe kot fosili, lupine školjk, ostanki amfor, mozaikov in še marsikaj drugega. Vse tako, kakor da bi čisto slučajno našel in odgrinjal.

»Ala Neli pot pod tace!« zavpijem, ter jo takoj ureževa nazaj domov. In nikoli več ni bilo tako kot je bilo. Doživel sem ozdravitev. No, ne prav . . . Ampak o tem v nadaljevanju.

In tako se na Brolu kljub vsemu čas ni ustavil. Klošarji še vedno zbirajo za svoj liter. »Imate kaj drobiža,« je njihovo geslo. Ob sobotah se že dolgo nihče več ne skriva. Poročajo se tudi cerkveno. Šipci še kar naprej potihem preklinjajo, ker se riž veselja tako neumno zagozdi med stare skrlje. Tudi Jehove priče še kar naprej nadlegujejo mimoidoče in oznanjajo kaj se bo zgodilo. Njihov konec sveta še kar naprej traja.

Ob tistem času, ko je prišlo pri meni do velikega poka, je moj Trg reveolucije že nekaj časa spet Trg Brolo.

Tisti nekdo, ki je nekoč kasneje z zanosom rekel: »Nikoli ne bo več tako kot je bilo,« ni bil tisti nekdo, ampak očka Kitajec iz romana »Zmajevo seme« gospe Pearl Buckove. In kako je bilo pred tistim in kako bo poslej, tega ne ve nihče.

Imel sem srečo, da sem te lahko gledal, ko se prebujaš z nasmeškom zadovoljstva ob koncu nočnih zgodb. Ko prvi žarki skozi škure črtasto razdelijo zlato okoli tvoje glave. In spet sem imel srečo, ko si želela, da moja dlan skozi spolzko svilo začuti vlažno potešenost na izboklini tvojega izvira. Srečen sem poslušal nerazločno šepetanje, ki mi je hotelo potrditi, da sem prav jaz tisti, ki sme gledati kako ti ustnice šepečejo tiho prošnjo po prvem jutranjem ljubljenju.

Verjemi mi, da potrebujem ljubezen. Veliko ljubezni. In zakaj, zakaj Vesna? Vsaka ljubezen naj bi trajala. Nikoli izpela.

Strah ali sram te je ljubezni najine, ko proti obali stopinja vsaka v odmev koraka boleče zazveni. Trganje iz Brola je tvoja pot. Pot brez povratka. Vse bolj gosta megla ujeta v laseh, da čutim mraz, tvoj hladen dih. In zbal sem se, da iz sivine poti ne najdeva. Prav od blizu sem te pogledal, ti pa si bila mrzla kot oko mrtve ribe in nisi videla kako sem zastal, zgrešil objem okoli tvojega telesa. Žalostno poslušal kako ni niti stopinja nobena več od naju zazvenela.

Zakaj Vesna, zakaj!? Kaj ti nisem rekel, da potrebujem ljubezen? Veliko ljubezni. Vesna, oh Vesna, povsem nekaj drugega sem hotel. Najin šepet okoli gležnjev, toplo znamenje na koži, jantar na livadi. Hoja brez besed je slast tišine. Tvoja mala roka je dogodek telesa, pričakovanje ljubezni. In želel sem te čim bliže morja, da boš vsa slana, vsa polna poletja, ko po tebi zdrsnem. To sem hotel za naju.

Na kamnih sva. Vesna je kot ponavadi zgoraj brez. Zaslišijo se razposajeni otroški vzkliki. Hitro si ogrne brisačo.

Mimo prideta vsa žareča fantič in deklica. Nekaj metrov za njima mlada starša.

»Dober dan!« zavpijeta v en glas.

»Kam pa kam, ježek?« se pošalim.

Dekletce nekoliko zastane. »Po hruške,« zažvrgoli in razposajeno steče naprej. Oba se še dolgo režita.

»Ti, včasih razmišljam, da bi bil ti super očka.«

»Misliš? Ne vem. Zdi se mi, da je moje že mimo. Pravzaprav, saj veš. O tem sva že govorila.«

Pogleda stran in potem, ko me pogleda naravnost v oči, je njen obraz zaskrbljeno resen. »Ne vem zakaj tako govoriš? Zakaj bi bilo prepozno? V najbolših letih si.«

»Leta, hm leta. Kakor se vzame. Pusti, se bova kdaj drugič pogovarjala o tem. Zdaj imam tebe.«

»Te lahko nekaj vprašam?«

»Ja, kaj bo dobrega, vprašaj.«

Na obraz pričara nasmešek, kakor da bi hotela ublažiti pomembnost vprašanja.

»Si tudi z njo, mislim s tvojo bivšo ženo prihajal sem?«

Vprašanje me resnično preseneti. O tem mojem obdobju nerad govorim. Z nikomer. Tudi z njo ne. To je pri meni siva lisa.

»Sem, nekajkratkrat. Ona ni marala intime. Najbolj je uživala v množici, na velikih kopališčih. Včasih sva se grdo sprla. Vsaki stvari, vsakemu predlogu je nasprotovala.«

»Kaj pa ljubezen. Si jo imel rad?«

»Pustiva to vse skupaj. Rad? Seveda sem jo imel rad.« Postanem rahlo nejevoljen. »Zakaj me to sprašuješ? Takrat je bilo vse drugače. Ni nama šlo. Nazadnje, tik preden sva šla narazen, sva bila na dopustu tam pod Kočno. Nekaj dni zaporedoma je kar naprej lilo. Nič drugega ni počela, kakor da je brala tiste broširane kriminalke in se držala, kot da me sploh ni. Tako, kakor da sem jaz kriv, ker dežuje. Pustiva zdaj to. Saj ni važno. Mogoče je bil res kriv dež.«

»Kakor v Bohinju, kjer ima dež mlade.« Se oba zasmejiva znani domislici.

»Ja, tudi jaz sem že to doživel. Dež na dež. In to vseskozi čisto na drobno.«

Čas nama je stekel in tekel. Skupaj sva že več kot dve leti. In to niso heci. Imava se lepo, kot da bi bila tista prava klasična koruznika.

»Ti, tale tvoj jurček, kar naprej raste,« se me dražeče dotakne, da še bolj vzbrstim, se postavim še bolj strumno. »Glej čisto lahko se mu zgodi, da se bo razjokal od žalosti. Ne, čakaj bom jaz. Ti bom . . . « Ne dokonča in se z vso eleganco povzpne name. Potem je šlo, oh potem je šlo vse naprej, dol in gor in dol. Sem in tja. Gunci bunci, hopsa opsa. Veselo do konca novim časom naproti. Vedno znova. Že dve leti in pol.

Iz kuhinje prinesem nekaj še dokaj svežih briošov in mleko. Sprva sem hotel, da greva nekam na večerjo. Vendar za to ne pokaže nikakršnega navdušenja. In ponovno greva z novim zagonom novemu času naproti.

Postanem utrujen. Fizično prijetno prazen, izvotljen. Leta so pač leta. Jurček je po vsej tej telovadbi samo še ovenel goban.

»Poslušaj, v petek bi šla lahko skupaj v Ankaran. Predstavljajo novo knjigo. S tvojim avtom sem mislil. Saj veš kako je z mano. Verjetno se bo zavleklo.«

Takrat, ko mislim, da bo spregovorila izmakne pogled in se zagleda proti stropu. Čakam. Ona pa še vedno ne reče nobene. Na sebi ima eno od mojih srajc. Njeni dolgi lasje so razsuti na vse strani. Ne vem zakaj dobim občutek, da zadnje čase nekako tehta vsako mojo misel. Vsak moj predlog.

»Kaj misliš? Povej, a greva?« ponovno vprašam.

Z obema rokama si seže v lase in si jih vrže prek ramen. Pogleda na tisti svoj poseben način, zaradi česar je v njenem glasu čutiti napetost.

»Ni šans, dragi moj. Spet bo kdo nakladal kako mi »ud zgora« sploh nič ne razumemo, nimamo pojma. Ne ga biksat. Eden tistih samozaložnikov, ki mu je uspelo dobiti kakšnega sponzorja.« porogljivo pihne in zavije z očmi.

»Saj ni važno. Ljudem je treba pustiti veselje. Tudi domorodce je treba razumeti. Jaz čisto v redu shajam. Se pa res najde kakšen, ki je tako malo nestrpen. Narod potrebuje nostalgijo.« Za nekaj časa zastanem, kakor da iščem nekaj česar bi se oprijel. »Danes gostujejo iz Gorice z enim ameriškim komadom. Greva?« čakam in se bojim, da bo ponovno odklonila. Vendar takoj pristane.

»Prav, zakaj pa ne? Pridi pome.«

Goriški ansambel je odličen. Čuti se tudi režiserjevo piljenje in gajžljanje. Odigrajo lahkotno, bleščeče. Tudi komad je posrečeno izbran in dobro preveden. Vse je perfektno, dognano. Pospremimo jih s solidnim aplavzom, da morajo večkrat na oder. Opazim solze v očeh Bine Matoha. Čudno, kako se je raznežil. Morda se mu je milo storilo zaradi nekih spominov. »Kdor ni nikoli zabijal žebljev v posvečene odrske deske, tega ne bo nikoli razumel,« me preblisnejo besede mojega starega. Jaz na srečo razumem. Vsake toliko me zagrabi in nekaj nas se zbere in odigramo kakšen štikelc po domovih za upokojence in bližnjih vaseh. Čeprav nikoli nisem prav siguren, da ljudje to potrebujejo. Bolj se mi zdi, da to počnemo za svoj lasten gušt. Štos je v tem, da smo že od deda naprej pri nas vsi zastrupljeni s teatrom.

Kaj me briga, če moja mama ne mara Vesne. Saj ne živi ona z njo. Ta njena nestrpnost se je pokazala tudi ob tej priliki. Dovolj zgovorno znamenje je, da naju ni nikoli povabila na kosilo. Njeni izgovori so vedno nedorečeno zamegljeni.

Prihod moje tete ustvari posebno vzdušje. Prišla naj bi z nekašno skupino »kulturne baštine«. Kar se mi zdi njena običajna finta. Odločila se je nekaj dni ostati na obisku pri materi. Seveda je glavni interes Trst. Najmlajša mamina sestra je polna energije. Polna debelega cekina. Od mene je starejša kakšnih deset let. Prezgodnja vdova s sinom, ki stalno živi v tujini in si je napraskal ogromno premoženje. To je moj bratranec, ki ni bil dober niti za rabutanje, ne za šport in niti za punce. Skratka, zguba. Velik pezde, ki je kasneje znal biti vedno ob pravem času na pravem mestu. Zdaj z doktoratom, ogromno hišo v najbolj snobovski četrti Londona, še eno hišo ki je nekoč pripadala grofu, najboljšemu prijatelju od Nobela in še eno »bajtico« na Long Islandu. Bratranec, ki že dolgo ne šljivi nobenega. Še najmanj pa tistih, ki so za njega nekoč švercali kavbojke iz Trsta. No, ta svet je že tako narejen. Da ne pozabim še velike jahte s katero se je pred leti prizibal v lucijsko marino. In vedel sem, da je še vedno pezde. Kapitan ladje je bila njegova švedska soproga, ki je držala v strahu njega, sinove in vso posadko. Jahto, na katero moja noga ni nikoli stopila, ker sem arogantno menil, da je kar se mene tiče dobra samo za scati v morje.

Tudi teti ni nič hudega. Govori se, da je prava bogatašinja. Na stara leta je do konca doštudirala samo zato, da bi imela večjo pokojnino. Obenem ji tudi sin daje precejšnje finančne injekcije. Na otoku s turisti baše lastne apartmane. V ogromnem stanovanju si privošči celo hišno pomočnico. Tako, da ima čim več časa za kompanijo s kartami. Obvlada vse svetovne jezike, veliko potuje in se giblje po vseh svetovnih metropolah.

Ko se pocmokamo, niti trenutka nočeta ostati pri meni. Na vsak način vztrajata, da moramo nekam na čevape, kjer imajo glasbo. Predlagam Žusterno in obenem namignem, da bi poklical še Vesno. Teta se spogleda z materjo in ta takoj odkima. Nekoč je rekla, da se ji zdi preveč svobodnjaška. Vrag si ga vedi, kaj misli s tem. Ne vztrajam. Zdaj ni čas za razpravo.

»Kaj boš ti tam s tremi babami. Ti se z njo dobiš skoraj vsak dan,« mi da odločno vedeti, da je ta zadeva za njo zaključena.

Tudi odklonita, da bi vozil. Teta zahteva naj pokličem taksi. Hočem jo prepričati, da bo to drag hec. Samo smeji se in ne reče nobene. Radovedno si ogleduje moje slike, gleda po knjigah. Čudno se mi zdi, da na sebi z razliko moje matere nima nobenih priveskov, nakita ali druge šare. Samo drag hlačni kostim in Guccijeve čevlje in torbico. Tudi parfum, ki ga komaj zaznavno širi okoli sebe, je verjetno drag in na poseben način tajanstven. Zaklel bi se, da mora biti Chanel 5. Sicer od parfumov ločim samo tiste cenene močne ali pa take fine, hinavsko tihe. Ona in moja mati sta od vseh edini naravni črnolaski. Z razliko, da so njene oči posebne barve. Take kot jih je imela babica.

Neli hodi za njo in jo ovohava. Mati mi večkrat pomežikne. Kakor da bi mi hotela povedati nekaj česar ne razumem.

»Veš, Silvija ti je polna šoldov. Ti bo kupila kakšno sliko,« še enkrat pomežikne proti meni. »Jeli Silvija, da ti tribaš kaj za onu tvoju sobu?«

»E vidi ti nju. Nisam znala, da ti je mater tako dobar menadžer. Uzela bi dvi. Jednu ču platit, a jednu češ darivat. Jeli da očeš? Ajde lipi moj, koliko ti vridi ova?«

Poznavalsko gleda sliko, kot da bi vedela, da je moja največja dragotina. V čudovito ročno izdelanem okvirju. Za njo so mi že ponujali velik cekin. Ne drobiž. Znan pisatelj jo ima na naslovnici svoje najnovejše knjige. Sklenil sem, da jo nikoli ne prodam. Zanalašč ji rečem nesramno visoko ceno.

»Ne, ona nije na prodaju,« rečem hladno kot špricer. Ko zasliši še ceno se prime za glavo.

»Asti boga,« naredi obraz, kakor da bi si ji zapičila ribja kost. »Pa nisi neki Picasso, oli onaj ludi Van Gogh. Vidi ti njega.«

Zunaj se zasliši taksi.

»Ajde bogati, več je doša. Gremo, drugi put ćete vas dva.«

Jedli smo še kar dobro, čeprav sem zelo razvajen, kar se tiče jedi z žara. Nista odnehali niti s sadno kupo in penino. Moja mlada teta hoče na vsak način z mano poskakovati. Od valčkov in polk me bolijo noge, ko ona še vedno vztraja. Gibčna kakor mlada lipicanka, da sem skoraj popolnoma ob sapo. Nenehno mi govori, naj pridem na obisk, da mi bo že ona kakšno zrihtala. Mama mi še naprej vseskozi naskrivaj mežika. Plačala sva skupaj z mamo, ker je teta brskala po torbici in zatrjevala, da ima samo devize. Krasno, tudi ona je brez vsakega drobiža. Ne vem, če je mama postala zaripla od penine, ali česa drugega.

»Čuj Silvija, a zakaj nisi prominila koju šoldu?«

»Asti boga, vidi ti nju. A di bi tribala prominit?« naredi teta zgrožen obraz, kakor da so ravnokar oropali. Nazaj gremo peš in pomagam jima pri dalmatinskih. Imamo se lepo. Res lepo, z izjemo, da sedaj v moji denarnici vlada precejšna suša. Jebela cesta, ti Dalmatinci so slabši od naših Gorenjcev. Za crknit. Poseben svetovni sinonim so pa tisti iz Brača.

Naslednji dan sta odšli v Trst. Spet s taksijem. Dio bono, kaj takega pa še ne. Mama je rekla, da zlepa ni videla takih zvitkov deviz. Teta bi jih kmalu zgubila na tleh enega od stranišč. Škoda, da se to ni zgodilo. Rad bi videl njene debele krokodilje solze. Ali pa črno za elegantnimi nohti, ko bi tam brskala po mešanici slovanskega in romanskega dreka.

Po slike ni prišla, čeprav sem vseskozi preračunaval kako jo bom čimbolj solidno olupil. Tako kot njen sin, večni pezde, ki je samo spraševal po ceni, kupil pa nikoli.

Med nama z Vesno prihaja do vse večje napetosti. Živčnosti. Ljubiva se in potem spet hitro nastopijo trenutki nelagodja. Njeno omenjanje Ljubljane mi poraja same slabe občutke.

Prav zdaj je eden takšnih trenutkov, ko se zastrmi v svoje roke. Zdi se, kot da bi ji dolge trepalnice zasenčile obraz. Dajejo ji nekakšen zastrt, koprenast videz, ki se ga kar nekoliko bojim. Potem se spet ponovi tisti njen poseben pogled. Kakor da je v nekakšni zadregi. Razlika je le v tem, da tokrat prižge cigareto in mogočno izpuhne. »Veš kaj, jaz bi najrajši odšla nazaj v Ljubljano. Res, prav resno mislim. Nočem biti celo življenje podnajemnica. Tam pri teti imam pol hiše. Tukaj mi samo najemnina požre precejšen del plače.«

»Daj no, kaj je zdaj naenkrat? Ne že spet! Saj sva o tem že govorila!« sem presenečen nad svojim povišanim tonom. »Kaj boš v tistem močvirju Vesna? Samo kakšni trije meseci so dobri, drugo je vse merda. Saj ne rečem . . .«

Gledam za njo, ko gre proti kopalnici. Njene noge so prekrasne. Dolge, vitke. V otroštvu se je ukvarjala z baletom, kotalkanjem in kasneje atletiko. Moja srajca ji pokriva polovico zadnjice. Vse na njej je v čudežni skladnosti. Lepa, ne prevelika zadnjica, visoki boki. Nekaj prefinjenega je v njeni hoji. Kakor da se sploh ne dotika tal. Zvita je. Verjetno čuti moj pogled in ljubko privzigne lase. Kot po čarovniji se prevzdigne tudi srajca in pokažejo se dve jamici na zgornjem delu. Kristus, kako sem zaljubljen v tisti dve jamici. Srečo imam, si rečem. Srečo, kakor da bi zadel sto milijonov.

Poskušam biti popolnoma miren ob njeni novici. Ona in jaz. Skoraj dve leti in pol že traja vse skupaj. Nikoli nisva nič načrtovala. Že na začetku sva se dogovorila, kašen bo najin odnos. Ljubezen. Prijateljstvo. Nobenih obveznosti. Zaradi vsega, kar se mi je že nekoč zgodilo, sem se v sebi odrekel vsaki spodbudi, da bi se še kdaj odločil za kaj bolj resnega. Nikoli več kot bik v zadrugo. Ne, zaenkrat še ne. Pa vendar je vse to najino več kot občasno muckanje. Tisti hopsi opsi, bumsala dumsala med nama je res nekaj posebnega. Obema v veselje. Ona je še mlada. Ima čas. Razlika med nama je precejšnja. Včasih dobim občutek, da si hoče ustvariti res pravo družino.

Ob vrnitvi sede globoko nazaj, se z zgornjim delom telesa nagne naprej, da se ji med nogami ustvari skrita nedoločljiva temna notranjost. Vabeča, vzpodbudno žgečkljiva. In veliko tistega kar sem malo prej razmišljal takoj prekličem. Vesna je res bejba. Prav mogoče, da bi z njo zaživel v kakšnem jarmu. Položim ji roko na notranjo stran svilnatega bedra. Gleda me zagonetno zamišljeno in komaj slišno spregovori.

»Veš . . .« umolkne in potem še tišje nadaljuje. »Ta mesec nisem še . . .«

»Kaj nisi še?« kakor mimogrede brez zanimanja vprašam.

Komaj zaznavno se nasmehne. »Ah nič, kar pusti. Nič takega. Maloprej sem razmišljala o tistem, ko rečeš, kako potrebuješ ljubezen. Ne vem, kaj je to za tebe? Samo fraza ali tole najino seksanje?«

»Poslušaj punca, tudi moji občutki so bili nekoč taki. Saj veš, da sem nekaj časa potreboval, da bi hodil nazaj v Šiško. Zdaj skočim pogledat, prevrtim spomine in sem spet dober. Tukaj sem se zdaj dokončno zarasel in sploh ne bi mogel živeti nikjer drugje.«

»Na, spet bežiš nekam drugam. Prosim, odgovori na to, kar sem te vprašala. Ljubezen, ljubezen, potrebuješ ljubezen. V resnici jo bolj rabiš bi rekla . . . in sploh ne veš kaj potrebuješ.«

»Vesna, jaz sem ti že povedal. Tale najin odnos . . .« hitro razmišljam kako bi ji najbolje odgovoril. »No, tako, kakor je zdaj med nama, je prav dobro. Saj sva se že na začetku zmenila. Meni se ne mudi nikamor. Sem rekel, da ne bi mogel živeti nikjer drugje. In ti, če hočeš . . .«

»Pusti. Poznam te. Ti bi z lahkoto živel kjerkoli.«

»Ni res. To je bilo včasih. To mesto je za mene nekaj posebnega. Tale moj trg, ta moj mikrokozmos čutim kot nekakšen del svojega telesa. Veš, zadnje čase večkrat razmišljam o državi in domovini. Ne glej me tako. Ne se zafrkavat. Zelo resno mislim.«

»Zakaj vedno preskočiš na drugo temo? Daj, ne filozofiraj. Ne mi bluzit. Kakšne veze ima država, domovina, pa vsa ta druga jajca?« skoraj jezno odmakne mojo roko. »Zame je to vse isti šmorn.«

»O, to pa ne, oprosti. Jaz imam točno pošlihtano. Ne, ni isto, kar oprosti. Država, hm, država. Gleda državo. Vsak režim, hočem reči vsaka oblast manipulira. Pred volitvami se narodu ližejo, poln gobec obljub imajo. V resnici se jim pa za narod fučka.«

»Tiho bodi. Eden prvih si bil, ki si tam na trgu podpisal. Tudi tebe so bila polna usta Demosa. Samo nehaj, veš. Za pol kranjske in dva deci se pri nas naredi, kar hočeš.«

»Takrat je bilo drugače. Domovina je tisto pravo. To je kot ljubezen. Z njo se rodiš. Ona je v tebi. Za njo ljudje tudi umirajo. To, ne pa država.«

Rahlo me boksne v prsi. »Lisjak si. Še vedno mi nisi odgovoril na tisto vprašanje. Prav, kakor hočeš. Ne vem kaj te je kar naenkrat prijelo. Kar na lepem te boli politika.«

»Nič politika, to je vse povezano. To o domovini mislim resno.«

Kakor nekakšno spoznanje se ji razsvetli ves obraz. »Vidiš, zdaj si me še bolj prepričal. Tokrat mislim resno. Ljubljana je mesto. Ima pravi mestni utrip. Tam si pri koritu. Saj sam veš. Tukaj se prav nič ne dogaja.«

»Veš kaj, meni dogajanje visi dol. Res imam rad ta kraj. Še rajši bi bil v kakšni čisto majhni kažupuli. Morda kje gor v Šavriniji. Nekaterim res zavidam, da so tam gor lepo na samem.«

»Vse skupaj mi gre na živce. Ni mi treba, da me kdo izkorišča? Ženska, kjer stanujem, je pravi zmaj. Niti luči ne smem prižgati. Takoj nerga. Njej vse kar naprej smrdi po čikih. Še z avtom jo vozim okoli. Niti enkrat ni dala za bencin. Mater, baba je res ubrisana.«

»Morda ne misliš, da te jaz izkoriščam?«

»Beži, no beži. Kaj me boš ti izkoriščal? Izkoriščam jaz tebe.« Z roko mi gre dražeče čez prsi in se spusti vse nižje. Njen poljub z rahlim ugrizom me takoj spravi v boljšo voljo. »Ti si čisto priden dečko. Čudovito priden. Posebno pa tale tvoj jurček.«

Vtaknem novo zgoščenko. »Daj ostani še malo. Narediva si še kaj za v kljun. Poslušaj tole.«

»Ne, ne danes. Kaj boš zdaj ob tej uri. Grem se skopat, umit glavo.«

Odlomek iz romana

Marjetice, glej … Lepe so in nabrala jih bom. Pa prav za v vazo, ki sem jo davi kupila na tržnici. Kako so lepe, moje prve letos. Od nekdaj imam rada marjetice, tako prikupne, majhne. Včasih sem vedele celo latinsko ime za te rožice, pa ne samo za te, še za druge. Tako hitro se vse pozabi, tako zelo hitro. Joj, kakšno srčkano vazico sem si kupila, modro, lepo. Bine bi jo takoj fotografiral, če bi vanjo postavila, ja, lilijo, kaj pa drugega – on in njegove lilije. Kar naprej sanja lilije. Pa vem zakaj, vem … Sam mi je pripovedoval zgodbo, kako ga je osrečila punca, ko mu je za rojstni dan kupila lilijo, ki jo je še dolgo imel v sobi v steklenici od soka; samo lilijo je imel, nje ne. Ona mu je ušla k nekem tipčku v Kranj. On pa je gledal tisto lilijo in najbrž vzdihoval. Ljubek norček. Vroče je, marec. Malo se usedem, tule na klop. O, dopust, še lanski. Kako mi dobro dene, tole sonce, tole pohajkovanje, otroka sta v šoli. Ja, dobro je, dobro. Vredno je živeti, vredno … Kar dosti sprehajalcev, ja pomlad … Glej ga, spet tisti zoprn starec, ki bo hotel govoriti. Smrdi po scalnini in levo lice ima bolj rdeče kot desno. Zdi se mi, da ga kar precej pije in da mu scalnina leze po nogah. Fuj, kako smrdi. Samo da se ne bo spet tukaj ustavljal, samo da ne … Pa prav sem gre. A naj se zdaj kar poberem in grem. Pa ravno usedla sem se. Joj, sem gre. Njegove sive oči so danes nekam bolj žalostne, pa vendar na nek način bolj čiste kot včeraj. Druge hlače ima, celo lahek pomladni staromoden plašč, pa časopis v žepu in sprehajalno palico z medeninastim obročem. No, poglej, obrit je, celo malo šarmanten je z belimi lasmi spetimi v čopek na temenu. Povsem drugačen kot včeraj. S palico drezne v neko smet, v nek škrnicelj in nekaj zamrmra. Odkimuje z glavo, da mu čopek poredno binglja. Mogoče je samo osamljen, to bo … Ampak včeraj je res bil tako neznosen, tako smrdeč. Sicer mi je voščil dober dan in nekaj navrgel o vremenu in o pomladi. Potem sem se delala, da me blazno zanima knjiga, ki sem jo vzela s seboj, da bi jo brala, pa če prav že leta nisem nobene prebrala. Nazadnje sem jih nekaj prebrala v srednji šoli, potem ni bilo časa. Služba, Bine, otroka. In starec gre sem, smehlja se, moram reči, da prijazno, povsem drugače kot včeraj. In zdaj vidim, da sploh ni starec, le nekoliko starejši, morda kakšnih sedemdeset. Obraz je še kar gladek, hoja pa prožna, palico pa najbrž ima kar tako, da daje vtis nemočnosti in spoštljivosti. Povezujem marjetice v lep šopek in trebim travo. Vrtim šopek v roki in se ne zmenim za hodca na poti. Morda sem malo nesramna in ohola, da takole odrivam ljudi, ki so najbrž potrebni besede, samo besede. Zdaj gre sem. Njegova senca že pada čez moja kolena in na moj šopek. Ustavi se ob meni, se nasmehne in reče: »O, marjetice, kako lep šopek.« Nekoliko stisnem šopek in dahnem: »Hvala« Celo nasmehnem se, sklonim glavo, si popravim dolge, zjutraj umite lase in zavrtim šopek v roki. »Oprostite, bi smel za trenutek sesti. Noga me boli. Doktorji pravijo, da je to neka dodana vrednost na mojo kadilsko preteklost. Hja, kdo bi jim vse verjel. Vem, sliši se vsiljivo, ampak, veste, tod mimo se sprehajam sleherni dan, pa prav na tej točki, torej na tej klopci imam odpočitek, tako nekako. Sicer je to javni park in javna klop, saj razumete, ne,« nabrblja in se nekoliko bolj upre na palico. Levo nogo res nekoliko bolj pokrči in v sivih očeh se mu vlačijo megle utrujenosti. »Pa sedite, saj se jaz odpravljam naprej,« rečem in hočem vstati. Ampak nekaj me zadržuje, nekaj le. V mislih vidim očeta: Prav take bele lase je imel, prav take. In tudi on je včasih smrdel po scalnini. Sedel je na tnalu, kadil in kričal na nas. Kmetija je šla navzdol, moj oče pa v grob. Skrival si je žganje vsepovsod, v hlevu, v senu, v drvarnici, pod grmovjem. Ja, saj res. Ko sem še kot deklica nabirala marjetice, sem našla steklenico načetega žganja pod leskovino. Prijela sem jo in jo vrgla na kamen v studencu. Razbila se je. In tisti pok je slišal tudi oče, ki je takrat tam blizu čistil obrobje travnika; sekal je grmovje, ki se je zalezlo v košenico. Kar nenadoma se je ustavil blizu mene, s klobukom postrani, ves moker v obraz od potu, nekoliko rdeč, z rokami uprtimi v bok in je kričal name, da naj pustim njegove flaše pri miru. In še je kričal, da nas bo vse pobil, da smo sama sodrga. In ukazal mi je, da naj grem k Nejčkovim po novo steklenico, da jo bo že prišel zvečer plačat. In sem stekla skozi gozd, spotoma sem porazgubila marjetice in mačice … Beli lasje … žganje … Molk se razdrobi. Pod prsti čutim vlago, ki jo oddajajo marjetice. Spomnim se, da bi jih morala zaviti v papirnat robček, da bi bile varno ugnezdene do doma, dokler jih ne postavim v vazico. »Veste, zelo ste podobni moji hčerki, zelo, res,« reče moški in se trudi, da se mu bi obraz razlezel v prijaznost. Posedite še malo, lep dan je in tu tako lepo greje.« Nekoliko bolj sproščeno se zdaj počutim. Temu je potrebna samo beseda, samo to. Vidi se mu, da je sila osamljen. »Veste, tudi moja hčerka je rada nabirala marjetice, ampak kje je že to, » se zamisli in pogleda v nebo. Pokrči obraz v bolečo kremžo. »Hodila sva na kmetijo v okolici Kamnika. Od tam je bila doma moja pokojna žena. Pa sva šla na pomlad na travnik in jih je nabirala, o, cele šope. Jaz sem ji rekel, da to ni prav, da rožice prav tako boli, ona pa ne in ne. V svoji sobi si je kar naprej menjavala cvetje, odvisno, kaj je pač raslo. In celo tulipane je kradla v parku, pa jih prinesla domov. Si morete misliti, kaj,« se je razživel in si nekoliko popravil lahek plašč. Danes je prijetno dišal, po britju, po dobrem parfumu. Naš oče se ni nikoli parfumiral po britju, nikoli. Navadno si je obraz oplaknil kar z žganjem, pa je bilo, in to ponavadi ob nedeljskih jutrih, preden se je namenil k maši, pa je vedno obtičal v gostilni. »Pač ima rad cvetje. Takšne smo ženske,« rečem, da obdržim nit pogovora. Zdaj se mi res nikamor ne mudi. In že dolgo se nisem spustil v pomenek z neznancem, pravzaprav zadnjih nekaj let sploh ne. Samo služba, otroci, Bine, prijateljice … »Bo že držalo, pa slone je imela rada, veste. slone, ja,« je vzdihnil. Še bolj je pokrčil prste na palici in stisnil ustnici. »Slone,« se začudim. »Ja, slone. Večkrat sem jo peljal v živalski vrt. Pa je ure in ure občudovala slona. Sanjarila je o tem, da bo nekoč jahala na slonu, da bo šla v Indijo, kjer imajo takšne slone s hiško na hrbtu. Hotel sem jo navdušiti za konje. To se mi je zdelo imenitno. Kar videl sem jo v belih jahalnih hlačah, lepo, ponosno … Na tisti kmetiji so takrat še imeli par konj, pa se jih je bala. Niti pobožati si jih ni upala, res. Kaj hočem, tako je bilo. No, sloni, sloni pa so jo res zvabili v Indijo. Sredi študija jo je mahnila v Indijo, pa je tam še zdaj, poročila se je tam, veste,« ves potlačen reče in skloni glavo. »Pa pride še kaj domov?« obzirno vprašam. »Ne, zdaj malo. Ko je umrla njena mama, moja žena, je bila nazadnje tu. To bo že dve leti,« zamišljeno reče in se pogrbi. Nimam pravice, da bi jo obsojala, res ne. Kdo ve, kako se je obnašal do nje, ko je bila še tukaj. Kar tako si najbrž ni izbrala bega. Kot sem si mislila, osamljen je. Naša mama pa, mar ona ni osamljena, ampak ona se ne zmeni za to. Ima vrt, ima kokoši, prašička, pa štrikanje. V nedeljo bom spet šla k njej. In najbrž so pod hišo tudi že marjetice, pa telohi, pa mačice. Vsako leto si jih naberem, nekaj za v pisarno, nekaj za v dnevno sobo. Tale mestni striček pa nosi svojo betežnjavo sem v park in najbrž komaj čaka, da se komu potoži, danes je našel mene. »No, pa je dosanjala slona, kaj ne,« nekoliko pikro rečem. Hudomušno me pogleda in se razleze v nasmeh. »Ja, pa ga je. Res je jahala slona s hiško na hrbtu. Živi na nekakšni farmi slonov, kjer se gredo turizem in ji gre dobro. Jezike obvladuje, saj jih je študirala in jih še. Joj, dva filmčka mi je poslala, pa na kupe slik. Vabi me, da bi tja prišel vsaj za pol leta, na toplo. Pa me ne vleče, res ne. Kar ne morem brez moje Ljubljane. Tu sem se rodil, tu mi je vse znano. Nekaj malega sem potoval, to ja, do Indije pa ne. Pa me ne vleče, res ne,« odsekano reče in se vzravna. »Mogoče si boste pa še premislili,« mu rečem in vstanem. »Opravki me kličejo, vi pa kar uživajte v sončku, ni kot indijsko, pa vendar. Lep dan še naprej,« rečem zavihram z lasmi in grem. Za trenutek se ozrem in vidim, da pokimuje in se razpušča po klopi »Na svidenje, pa še kdaj pridite tod mimo,« mi zapiči besede v hrbet. Pustim ga tam in grem na široko sprehajališče, kjer je že nekaj mamic z vozički. Bliža se enajsta ura dopoldan. Mudi se mi. Nasmehnem se ob misli, da bi bil na naši kmetiji velik slon in bi tacal po drobnih marjeticah …

II.

z mačjimi kremplji praskam po koži misli
brez priponk tipkam
sproščena
v gozdu živčevja
vabim vase, iz, da bi
preznojen egoizem
izsanjal vsak trenutek
skozi prozoren prostor
polagam opeko
v garsonjerah
prepognjenih besed nekaj drobcev sebe
tebe
njega
v enačbi izgubljene neznanke
z x-i prečrtam vsak dan
ki ga nisem opazila
koledar je simpatično čipkast
mi skozi okence
zunaj sije sonce
zašepeta soimenjakinja

X.

z begom sva se seznanila
že v rani
mladosti
hodila sva z roko
v roki žeton
ki ni hotel v ozko odprtino
gospoda v zelenem
cesta je bila
ulica mlečni želji
da bi objela v sebi vse
kar je sililo skozi
izgovorjene besede
utrujajo me
ko ujete v češnjo
zacvilijo
če vanje ugrizneš
in pljuneš peško
zraste iz nje drevo
ker so tla mokra
ker je polje še vedno pod blokom
ajdovih štrukljev
ki so vse bolj rahli

XXIII.

jutro na betonski ograji
z žabico
ko je deset let ednine srečalo večnost
na križišču isker
vsrkati temo in jo izpljuniti
žabica je odskočila
mimo
in me pustila samo
z lažmi
ki jih je v stopljeno steklo mladosti
vpihnila želja po besedah
z zavesami do polovice
so v zvezek z drobnimi kockami drsele
sekunde odmora
dokler ni zmaj
preobrazba je v naklonu stekla
v drobni dvoranici pod streho
zmlel vseh presledkov
naslednjih deset in trideset
potrpežljivih predalov
z ognjem
za očali
za s čela odgrnjenimi lasmi
v kapljicah voska
ki ploska
ki ploska

ČEKALA SAM

Kazivao si biranim riječima:
Da sjednemo u sjenu trešnje u cvatu,
oslonjene glave na ruci i da
oslušnemo samoću lijevim uhom,a
desnim tišinu i zavirimo s oba oka
nutrinu svoju.
Kazivao si: »Čitajte suvremenike,
umne knjige o pismenosti« i
da izbrušene misli postrojimo
u zakonitost pisane riječi
tad će se pretočiti u stihove...
Čula sam dobro naputke tvoje
I otad se stalno pitam:
Što da radim bez trešnje u cvatu?
Iz dvorišta moga,
Izrezana je za potpalu zajedno s korijenjem,
neznanjem o planskoj urbanizaciji i
nalogu suludog arhitekte...
U ludilu i kaosu samoće i tišine,
duša ne stanuje više na dlanu,
skrivena je u stisnutoj pesti,
stoga su i stihovi škrti,nedorečeni,
možda čak i s greškom.
Umjesto samoće i tišine, noćas
Ušima odzvanjaju kazivanja tvoja.
Stoga ću k tebi doći
Kad trešnje procvatu kraj tvoje kuće,
miomirisom i ljepotom svojom da
izmame čulnost tišine i samoće.
Moći ću tada ispisati stihove nove i
Podastrijeti pred tebe, po mom sudu,
Izbrušene misli svoje.

POKUŠAVAM

Pokušavam zaustaviti
Nemilosrdno vrijeme i dane
Što cure poput pijeska u pješčanom satu
I baciti u udaljeni kutak svemira
Da ne dopre do nas.

Pokušavam zaustaviti vrijeme, i
Zamrznuti naše zajedničke trenutke,
Jer neumitni rastanak
Ostaviti će velike praznine
Neizmjernu tugu, i
Dane osame…
Pokušavam…

Na prostirci od bijelih oblaka,
Obnaženog, uz
Zvuke melodija, nama znanih.
Cjelivala sam te,
Cijele noći,
Dok je titrava svijetlost svijeća
Plesala zavodljivi ples
Svjetlosti i sjena.

Rastrgana jutra
Nestrpljivo i izluđeno
Nestaju u
Vremenu
Umišljaja.

NA IZVORU

Na izvoru rijeke znane,
Gledali smo siluete naše,
U brzacima razbibane, koje su
U dijagonali
Mreškajući nestajale, i u
Neprekinutom ritualu
Ponavljanja, iznova
Od izvorišta.

STRAHOPOŠTOVANJE I LJUBAV…

Spram vode gajim
I ne znam
Da li zato, što
Si rođen u
Znaku Vode, ili
Zbog boje
Očiju tvojih, ili
Imena, što
Majka ti dade, ili
Zbog izvora Krke, u
Kojem se ogleda
Duša tvoja.

Strahopoštovanje i ljubav
Spram vode gajim.

ODAT ĆU TI

Odat ću ti
Malu tajnu, da
Me srsi prožimaju, dok
Mi pričaš, dok
Te gledam, a
Proljetni povjetarac
Milujući,
Vješto mreška, bistru
Površinu Krke.
Na svom putu,
Kroz dolinu, lapćući,
Krka priča priču.

u škrinju staru
pohranit ću vrijeme
i miris majke.

AKO ZNADEŠ

Ako znadeš priču
Mjesečevih mijena, na
Obali rijeke, tada
Me odvedi, u
Krašku jamu, kod
Postojne, u
Svibanjsko veče,
Ispričaj mi priču, o
Stradanju duše, na
Prvoj razini, gdje
Snivaju tisućljetne vode Slovenije.
Donesi i butelju vina,
Ptujskih podrumara, da
Nazdravimo priči,
Mjesečevih mijena, na
Drugoj razini, a na
Trećoj razini
Osedlat ćemo konje vrane,
Sjedinjeni, i u
Laganom kasu,
Otići u nepoznato.

PONEKAD

Ponekad poželim, da
Podijeliš sa mnom, svoje
šetnje u praskozorja, u
kućnom ogrtaču, dok te
polu snenog
pozdravljaju srne, i
onaj mali medvjedić, što s
majkom na pojilo ide, a
znatiželjni pogledi susjeda, ne
dosežu.
Ponekad…

Da li si noćas,
Bezbrižno usnuo, i
Uhvatio neodređenost
Vremena koje nestaje,
Dosljedno u noći,
Kao što je ova?

Crna vrana je
Noćas sletjela, na
Tvoje rame, gračući
Glasno i resko,
Ometajući tvoj san, a na
Ulici pustoj,
Zavezan o drvo, tužan
Pas zavija, na
Mjesec.

Sunce nad dolinom D…
Razmeće se blještavilom
Tvoje mi ruke nedostaju.

Tvoj osmjeh
Odzvanja u besanoj
Noći, poput bisera
Slučajno ispuštenih
Iz ruku
Po parketu.

Bez riječi,
i oproštaja,
Izšuljao si se
Iz života znanog.

Dani se lijeno nižu
Na kalendaru prolaznosti
I u niski satkanoj
Od snova, tek
Poneka riječ izrečena.

VEM

Vem, da je nekje blizu.
Le pohiteti moram.
Neustavljivo me vleče.
Spet se mi je to noč prikradel
skozi skremžena okna na blazino
in se mi naselil v razboleli spomin,
da so razcvetele češnje zadrhtele,
da se je zrak vrtinčasto zrcalil
na steni moje sobe.
Odbrzeti k njemu!
V galopu vranca.
Se povzpeti k njemu!
Škripaje.
Po vijugastih hrastovih stopnicah.
Vedno bliže.
Po vonj omamne kave
v njegovi študentski sobi.

ANDANTE

Pridi,
naučil me boš,
kako pojo trave,
kako se pluje
po toku navzgor
in kako lebdi na vodi.
Pokazal mi boš,
kako se kroti ogenj.
Sledila ti bom.

Pila bova zrak.
Ugriznila oblak.
Tišino nagovorila.
Pridi.
Skupaj bova zrahljala rezilo.

RUDAR

Stopil je v ris spoznanja,
da vsak zamah
mu novo kapljo
živega srebra nasuje,
ne vedoč, da krmaril bo
po sencah rovov,
iščoč svetlečega napoja;
pa je s tresočo roko
deval spat podobo
Jezusa v sebi
in z neizmerno vero
v balo svojih izkopanih iluzij
tiščal bokal pelina.

Srečali smo ga
v prsku srebrovega srha,
na utrinkih zgodovine,
in nad nevidnim dnom
njegove jame
so mu zvezde srebrni ples plesale.

NEPREDVIDLJIVO

Je potovanje skozi prostor,
ki nima ne začetka, ne konca.
Je hoja skozi vrata,
za katera ne veš, kam vodijo.
Je pretakanje krvi v drugega.
In je njeno iztekanje.
Nikoli ne veš, koliko je bo ostalo.
Lahko je gibanje telesa,
ki se nadaljuje v telo drugega
ali pa obstane.
Lahko je mutacija
tvojega obraza
skozi časovne izseke.
Je nabiranje koprene strahu
preko pomladnega popka
v upanju, da jo bo veter raztrgal.
Pisati o nepredvidljivem
je gledati zveri v žrelo
in se pri tem izogniti ugrizu.
Je hoja navkreber, navzdol,
vstran in naproti,
nikoli ne veš, komu boš v napoto.
So vse hoje resnice,
a na koncu poti se
resnica lahko razpihne
v nešteto drobnih semen
razdejanja.
To pa je zagotovo predvidljivo.

PIŠČAL

Posrkala so me usta časa,
nekje v mladem vetru so umolknila.
Zaman zdaj žvižgam na piščal.
       Naj preteklosti ukradem zvok,
               naj melodijo znova zaigram,
                       naj čas, ki raste za menoj
                               vznemirim?

Bolj ko piščal prislanjam k ustnam,
bolj se zven mi oddaljuje.
In piščal nemi.

VRATA

Masivna so.
Orehova.
Odpiranju v brezčasje
namenjena.
Skoznje vstopaš.
Skozi prehode minevanja.
S telesom obrnjen
proti stapljanju rjuh,
z vdihom, prodirajočim
v prekate prostorov.
Lev v lovu za plenom.
V sobo za enega,
brezprehodno,
brezzračno.
Da jo prepihaš.
Da jo vdihaš.
Da jo izpljuneš.
Potem se ozreš.
Za seboj puščaš sobo za dva.
Ječi.

GAMETA

Od nekdaj se gibljem
v prostoru med željo in dejanjem.
Med misli in strahove se pripnem.
Med tvojimi prsti sem sipka,
drsim ob pregibnih tipalkah
tvojih mečic.
Med plivkanje dlačic se ujamem
in drobno zaznavna kot sem
me z odcejalnika sanj
presipneš v bistvo.
Plamen sem, ki žge.
Lava kipeča.
Sem v tebi,
v sebi me ni.

Tvoj začetek sem
in svoj konec.

VRAČANJA

Kot listje z dreves odpada
tako se mojih otrok otroci
iz kraja svojih korenin
odtegnjeno, brez bolečin,
vračajo v moj dom,
da diha in kipi
v odmikanju prekratkih dni.
Potem odhajajo
kot mavrica v jasnini…
In jaz grem za njimi.
S tal pobiram koščke risbic,
igrarij in stolpe domin.
Trepetaje se zapletam v vprašaje,
bom še dolgo tako igraje
z njimi se lovila.

Obletavajo se jablane za hišo
in meni tiho je pod njimi.
Iz zemlje še dehti po rožmarinu
in v radost se širi,
kot mlado vino,
ta vonj po direndaju.

MOJE MESTO

Rja razjeda rove.
Dež spira srebrno prevleko.
Težki kamni se usipljejo z obzorij.
Prah sega v domove.

Ne poganjajo gomolji srebrnine,
ker ni luči, ki naj bi na dnu ostala.
Čez ognjišče ne seže več očetov glas.
Preščipnjena je popkovina.

Korak, ki nekoč je meril pohojene stopnice,
zdaj v temi je obstal
in odmev glasov iz globine je zamrl
na poti k srebrnemu studencu.

Kakor mrtveca poljub
se nate sklanjajo prihajajoči dnevi,
kakor razpokano srce
se, mesto, jočeš,
ko gledam presušene loke
tvojih zvezdnatih preprog.

Mesto moje,
zdrsnilo si mi iz rok.

ODREŠENIK

Zarezgetal si v Beetleheimu
in tvoja mlačna, drgetajoča plazma
se je (zame seveda precej nepremišljeno)
začela širiti navzdol.

Popkovina ti je visela z neba,
pa vendar je moralo tisoč dojencev
s svetlobo svojih prosojnih vek
plačati noremu kralju vstopnico
za ogled vnaprej izgubljene tekme
na tvojem čudaškem hipodromu.

Ko je na nebu prasketaje ugasnila
tista majhna, pokvarjena žarnica,
ki je trem čudakom pokazala pot
do tvojega zadušljivega, vlažnega hleva,
je svet za dve tisočletji in več
zajela gosta, čadasta tema.

In le tisti majhni, šklepetajoči biseri,
ki so si drznili zvončkljati v harmoniji
z nikoli povsem pozabljeno svetlobo,
so s komedijantsko smrtjo na grmadah
osvetljevali tvoja pritlehna načela.

Si res prinesel mir? In, če si ga res,
bi moral hkrati najbrž tudi poskrbeti,
da bi ga štrleča in neuka ušesa
tvojih dvanajstih sodobnikov
vsaj v neki minimalni količini
tudi pravilno razumela.

Nikogar nisi odrešil!
In (kjerkoli že si),
ne boj se mojega maščevanja.

Odpuščati sem se naučil
tisočkrat bolje kot ti.

STARA COMPRNICA JE RADA KAJ SMEŠNOGA NAŠTIMALA

V Gajiči je nigda svejta bilo dosta dicé pa smo radi odili fküper, ka smo si zgučavali, či je šteri kaj novoga zvedo. Najbole smo bill zadovolni, gda pri Gejtinoj cimpranoj iži nikoga nej bilo doma, ka smo lejko noreli, kak je komi bila vola. Fsi smo jako radi nastopali kak f kakšoj igri, dokeč so nej prišli domou starejši, ka so nas vö nagnali. Gejtina Mica nan je fsikdar največ prpovidavala, ka je mela pajdaše po celoj vesi. Rada je tak začnola:

»Poslušajte, ka san zvedila. Či ščete, lejko vörvlete, lejko pa tüdi ne. Ivanova Bara mi je povedala istino, ka gvüšno zna, ka tüdi v Gajiči živejo comprnice. Ve šče jij nišče nej vido, fsakši pa zna, ka so to take grde ženske, štere drügin liden delajo škodo. Vnoči odijo k ništernin ižan f štalo pa tan zacomprajo, ka krave nemajo več mleka. Ve bar poglednite mieko pri Lütarovon Marki. Tak je vodeno, ka je sive farbe. To so možaki napravile comprnice, ka ne bi kaj zaslužo. Lejko tüdi vidite, ka pri njij kokoši ponoči sidijo na jablanaj, ka tüdi neijma stvar nema méra na sedali pri štali. Nišče pa ne vej, kelko je tej strašnij žensk, ka se vnoči na meklaj jašejo visiko po lüfti, na zemli pa majo fsakši mejsec sestanke eli važne guče.

Zdaj van šče to poven, ka se je pred dobrin mejsecon zgodilo Gaborovomi Števani, šteri se je pelao f kmici z biciklinon z Brezvice. Bila je jako svetla noč ka je fsakši lejko vido drugoga človeka na kuniki. Na nebi so svetile zvezde, kak či bi šče one gledale, ka se godi na zemli. Števan je pomali vozo pa si šče vmes spevao staro pesen: Lansko leto san se ženo, adno mlado san si zeo... Bio je dobre vole, gda se ži pripelao do Nedelice. Naajdnok je začüto, kak težko klači pedale na biciklini. V tiston megnjeni je začno pijati močen vöter. Či se Števan ne bi stavo, bi gvüšno spadno z biciklinon vred v grabo. Komaj je enjao, je začüto, ka ga je nikak prijao za roko pa se začno dreti, zakoj se vozi vnoči, gda trbej doma počivati. Nikaj je ne gučao, samo si premišlavao, ka se tü godij pa ka do z njin napravili. Znao je, ka tü more biti več lidij. Te je zagledno, ka je adna ženska mejla v rokaj meklo pa se fčasi spomlo, ka tü morejo meti comprnice sestanek. Tüdi doma so njemi oča pravili, ka te strašne ženske more fsaksi človik pr méri pistiti pri njüvon posli, či nej, to njemi kaj slaboga fčinijo. Lejko njemi vnoči iža pogori eli mara pobegne vö s štale, ka je več nišče nemre najti. Fse takše strašne stvarij so njemi brodile po glavi. Ži Boga je proso, naj njemi pomaga, ka srečno pride k svojoj familiji.

Stara, najvekša comprnica je to poslušala pa se začnola dreti na Števana, ga spitavati, či je šteo nje napadnoti pa njin kaj fkrasti. Števan je po pravici povedao, ka je pošteni človik, ka fsakšemi želej dobro. Comprnica je pa to z levof rokof segnola f ceker pa z njega nikaj vö zela i dala Stevani v žepe. On je nikaj ne pogledno, friško je skočo na bicilklin, ka bi se kak najprlé srečao s svojof dečicof i njin povedao, ka je doživo. Doma se je spomlo, ka ma od stare comprnice gvüšno nikaj fajnoga. Segeo je v oba žepa pa le vo potegno nikaj mejkoga. Pomali je pogledno pa vido, ka v rokaj držij dvej konjskivi figi: adno velko, drügo malo méšo. Tak se njemi je zagnüsilo, ka je friško fse vrgeo na gnoj, ka so decica ne vidila, ka je dobo.«

Mi starejši smo se smijali, gda je Mica enjala prpovidavati; ništerni so pa pravili, ka bi bouše bilo, či bi Števani comprnica dala v žepe bilice. Ka pa vi pravite? Zamazane žepe bi möo pa spotrete bilice.

PRVI SLADOLED ZA DROGNO DEČICO

Šteri ste ži malo starejši, znate, kale se je svet spremeno. Nikaj je nej čüdno, či ništerni čedni lidje pravijo, ka je dosta stvarij naopak obrnjenij. Gda smo šče pa mi deca bili, te je fse inači bilo. Dosta nas je bilo pri fsakšoj iži, tüdi prinas, pa smo komaj cakali, či sta našiva dedek i mamca odišla kama na proščenje eli na senje. Fsikdar sta nan kaj küpila. Radi smo bili, či sta nan prnesla žemle, kakšega lecitarskoga konja, šifrice, medene pogačice, lecitarske bábike ... Mamca so nan šče kaj več küpili, če so meli v žepi kakše bačkare (drobiž), gda so odali bilice Recekovoj Veroni eli renkovskin kupinaron. Peneze so radi potrosili za »drogno dečico«, kak so nan dostakrat pravili. Mi fsi - njüvi vnükeci - smo dobro znali, ka so naša mamca najbole vrla ženska. Tüdi od so nej povedali, či smo se kaj bili s sosidovima dečkoma, Jančijon pa Štivijon eli se svajuvali.

F Törnišči je bilo senje ravno vleti, gda je bila najvekša vročina. Mamca so dedeka prosili peneze, ka bi na senji kupili oblijane lonce za mleko. Najjakšo posodo so fsigdar prpelali lončarje z Bogojine eli s Filovec. Radi so se štimali, kak majo fal velke pa male lonce, štere so ponüvali kupcon pa so po njij klonkali, ka ne bi što mislo, ka tržijo počene. Lidje, stari i mladi, so šamreli fküper z Nedlice, Gomilic, Lipe, Renkovec... Fsi so znali, ka je f Törnišči rada tisnoča, ka si feast nemreš fsega kupili, ka prle sfalij eli pa ostane šče najslabša posoda. Starejši kupci so si prebrali fse najbouše za fermanski mao, mlajši za proščenje eli krstitke, za mleko pa je bilo jako žmetno najti oblijane lonce. Mamca so komaj kupili, ka so nücali pa so te f pamet zéli, ka se ži začnolo oblačiti. Proti cintori se je ži fejst blisnolo i jako je zagrmelo, tresnolo je pa tak močno, ka si lejko cüo, kak svetomi Elijaši drnckajo kola po nebi. Mamca so se zusagali pa so se spomlili, ka so šče deci nikaj nej kupili. Po glavi njin je brodilo, ka pütrce ži majo doma, drugo pa ne vela kupiti. Zagnji med ženskami so šče bili pri lončaraj, gda so zaglednoli, kak se sladoledar pakiva z biciklinon domou. Friško so ga šče prosili, naj njin nadevle sladoled v najvekši lonec, ka do ga nesli domou drognoj deci. Z veseljon jin je naldao velko kroglo pa pravo, ka se šče bouše fküper držij kak vzimi sneg, gda najbole zmrzne.

Doma je bila nevola. Po velkoj iži je bilo fse razvlečeno. Dečica so brečala, ka bi ži mamca mogli biti davno doma, ka je dešč enjao i se je na nebi pokazala boža doga. Nikaj se njin je zgodilo. Te je pa Jožek začno kak najbole kričati: »Mamca idejo jako obklajeni. Dosta so fsega nakupili. Niti ne vemo, ka nan dajo. Gvüšno kaj dobroga i fajnoga.« Mamca so prišli jako zmantrani v velko gda so dečico zaglednoli. Fsi so se smijali, drli pa tak, ka grmečega boga niče nej cüo. Posodo so mamca djali na komen (klop pri peči), na sto pa postavili dugi oblijani lonec i nas fse pozvali: »Decica moja, fsakši si naj vzeme svoj loncek za mleko pa pride k stoli, ka nikaj fajnoga dobij. Nikdar san šče ne kaj takšega prnesla. Ve te vidili.« Gledali smo, ka je v lonci, pa drugoga ne bilo kak kmica. Mamca so nas vujska zdigavali, ka se njin čudno vidilo, ka smo postali tüu. Krej so nas zgonili, ka bi nan razdelili sladoled. Lonec so nagnoli, te so pa breknoli: »Jezuš, Marija! DeEica moja, sladoleda nega! Notri je zamazana voda, lejco tüdi cmer. Komaj vörvlen, ka se je to zgodilo. Neman penez, pa sladoleda ste šče nigdar ne jeli.«

Fsi smo nanč nej razmili, ka se je zgodilo. Tüdi mamci je ne šlo v glavo, ka je sladoled tak friško postao voda. Mislili so, ka prle pridejo domou. Ništerni so gučali, ka je lejko malo dešč šou v lonec, na šteron je ne bilo pokrvača. Najmlajša dečica so nikomi ne štela prpovidavati, kakši je büo prvi sladoled, ka so se njin te norca delali. Na senji eli na proščenji so pa ništerni komaj čakali, Li so njin mamca küpili sladoled. Tüdi dedek so dečico radi pelali k sladoledari, ka so oni meli največ penez v velkon bankaši f kovačnici.

NAŠ OČA SO RADI MELI SVOJO DECO

V Gajiči je bila takša navada, ka smo jako radi odili eden g drügomi povési, ka so nan starišje dostakrat pravili, di mamo pr sosidovij popek zakopani, ka nemremo sideti doma. Za fsakšnoga smo znali, kakšni gvant nosi za svetek i petek. Fčasi smo f pamet zeli, gda je möo šteri kaj fajnoga obledenoga na sebi, ka njemi je što poslao z Amerko eli je poerbao ad starejšij bratof eli sester. Penez so naši starišje ne meli, ka bi nan küpdvali nove gvante. Friško smo fse raztrgali, ka so nan mati dostakrat mogli krpati kakšo jankico, dečkon pa lače, ka smo se ob nedelaj redno preoblačili v oprane robače edni i drügi.

Pr našoj iži smo največ dela meli fsakšo soboto. Oča so poljáli kunik z vodof, ka smo lejko spucali fso nesnago. Z braton Ferenčekon sva pometala dvorišče i se kregala, ka nemava po pravici razdeljena, kelko naj šteri spuca. Te sva sigdar z meklami vlekla črte i določala meje za adnoga i drugoga. Liki nigdar sva ne ostala pr točnoj polovici. Proti večeri smo se koupali v velkij napajanskij škafaj, se škropili z mrzlof i toplof vodof, drli se pa tak, ka je dostakrat što mislo, ka smo se svadili i se bijemo. Fsi smo pa znali, ka v nedelo moremo iti čisti k meši z očon eli materjof.

Oča so se brili v velkoj iži. Na kvaki na dveraj so meli gor obešeni šörki soldački remen, po šteron so pomali vlekli britvo, gda je büo fain namazani z žajfov i vlažen. Fsa deca smo jako pazila, kak se brijejo i se smijala, gda se njin je po lici vidila pot od žajfe, ka so se ne sčista zbrisali. Te so se dostakrat obrnoli k nan, se zasmejali i pravili: »Deca, poglednite, či zdaj ne vidin vö kak fiškališ. Zdaj si šče moren zrezati nojete pa nišče f pamet ne zeme, či san jes kovač. Čiste roke man, čiglij težki hamer zdigavlen i ž njin kučen po nakvali.« Prle kak smo šli spat, so nas oča dostakrat pitali, či smo si spucali punčule i je djali pod komen (klop). Či so bili blatni, so se zosmejali, nas poglednoli i pokazali z rokof: »Deca, punčuli vas dajo lepo pozdraviti.« Te smo znali, ka trbej zeti v roke kefe i spucati svojo obüteo, ka de se svetila. Pred kmicof smo si šče navadno dol seli na klop pred kovačnicof i poslüšali, kak so regetale žabe od Gomilic do Nedlice. Vleti je bilo toplo po večeraj, pa so prigli po nas mamca (babica), ka naj idemo spat, ka mo fküper Boga molili. Fsi smo ži znali, kak se trbej »Bogi v roke dati« i za koga fse moliti. F posteli san šče jes dostakrat kcoj djala kakšo svojo molitev za pokojno düšico, ka me naj ne bi prišla težit, gda bi štela spati. Gejtina Mica je pravila, ka to lejko doživejo tisti, šteri za pokojne več ne molijo.

Med fso decof pr našoj iži san jes bila najstarejša pa san fsigdar rada loufrala po omaraj, gda me nišče nej f pamet zeo. Fčasi san tüdi kaj potrla, pa so mi mamca pomagali, ka svi zatafnjali i je ne prišlo vö, što je napravo kvar. Izda se šče pa jako dobro spomlin, ka je ajdnok nikák pozabo omar zaklenoti i jes san to f pamet zela. Friško san zadnola fse gvante premetavati, robače prekladati gor pa dal, ka je naajdnok fse bilo na adnon velkon küpi. Gda san štela nazaj skladati, to je z adnoga kota nikaj vöspadnolo. Gor san zeta i v roki mi je ostala lepa, nova kaštula. Ne san znala, ka je notri. Odprla san jo i komaj vörvala: bila je šker, s štero so se oča brili. Najbole se mi je vido zeleni glavnik. Postanjüvala san nemirna, ka san šče tak fajnoga glavnika nanč ne vidila narisanoga f knigaj. Prti sunci se je tak vidilo, kak či bi se mešali dve farbi: zelena i zlata. Komaj san fse to gledala, gda me je ži začnola mantrati sküšnjava. Ka naj napravin? Zakoj jes ne bi probala, kak se lejko češe s tak fajnin glavnikon? Na pamet mi je prišlo, ka so ga oča nücali samo za vekše svetke. Več san se ne mogla premagati. Roka se mi je trosila, gda san glavnik držala v roki i ga nesla v svoje goste vlase, spletane v dvej kitaj. Potegnola san ajdnok, dvakrat, te pa... Joj, ka se je zgodilo! Pou glavnika mi je ostalo v roki, drüga polovica je spadnola na tla. Groza i straj sta me začnola loviti. Ka de zdaj s toga? F toj nevoli san začnola drgetati i se trositi. Niti san ne vüpala misliti na to, ka oča napravijo z menof, gda f pamet zemejo, ka je glavnik potreti. To do takoj znali, ka san samo jes bila tak velka, ka san segnola v omari do kaštule. Takše strašne misli so se mi mlele po dečinskoj pameti i ži iskale tüdi rešitef. Naajdnok se mi je posvetilo: oba tála denen vküper, pa de glavnik tak vö vido, kak di se ne bi potro. To san tüdi fčinóla.

Naslegnjo soboto smo deca ravno tak norela po dvorišči kak preminočo. Naajdnok smo začüli odin glas, ka naj pridemo prod kovačnico i se fsi postavimo v vrsto kak pr soldakaj: najvekši de prvi, za njin pa meši. Cüli smo nikaj novoga. Jako pomali smo se riktali. Mene je nikaj stiskavalo pri srci i me ne štelo püstiti. Mislila san samo na to, ka se nikaj strašnoga zgodi. Oda so fsakšega pósebi poglednoli, kak se drži i či proved trepeče. Fsi smo bili tüo, gda so oda zadnoli: »Što med vami je dregao po mojoj kaštuli i mi potro moj zeleni glavnik? Naj san povej, ka itak se vö pride pa de kaštigani!« Nišče se nej geno, niti eden je ne spregučao. Fsi smo bill tak nemi, samo jes san f sebi zbirala moč, ka po pravici poven, Nikaj me je v guti stiskavalo, ka san komaj požirala sline. Zbrala san fse moči i komaj spregučala: »Oča, jes san to napravila. Mislin, ka kaj takšega …« Začnole so mi kapati skuze i me disiti. Gda so to oča vidili, so bili brez reči. Ne so mogli vörvati, ka san to naštimala jes, njüva najstarejša deklička. Naajdnok so se nagnoli proti meni, me prijali za roko i pred fsemi spregučali: »Barica, znaš, ka nigdar več ne smiš kaj takšega napraviti! Tüdi drügi naj majo na skrbi samo svoje lodinge (igrače)! Zdaj to nun kaštigao zavolo toga, ka si po pravici povedala. To je največ vredno, pa tüdi vidin, ka ti je žao za fse.«

Stali smo, kak či bi nas sto s kropon polejao. Tü pa tan se je šteri malo predevao na adno i drügo nogo pa čakao, ka se nikaj zgodi. Seglij smo se nazagnje pomali začnoli gibati kak puži po deždži i laziti nazaj na dvorlšče. Tüdi meni je postanjuvalo pri srci ležejše, ka san si globoko odejnola. Skuze so ne več kapale po licaj i san pomali vidila, kak se je sunce na nebi pripravlalo na novo, jakšo pot, na šteroj de obinjavalo fse lidij na zemli i njin talalo blagoslof za mir i srečo.

Vir: Drago Beton

PIŠČANČJI CHOP-SUI

se še spominjaš ognja
ki je objemal
tvoje mogočne prsi
te srkal v bele oblake
in kronal
v delikatnega poglavarja?

zdaj se ponujaš na pladnju
nič boljši od zeli
na kateri si v najboljših letih
brusil kremplje
in nanjo polagal
svoj možat blagoslov

baje si dosegel cilje
napredoval
postal zgled
svojemu čivkajočemu potomstvu

baje te bo užival
en in edini gospod
tvoje sanje
pa bodo ovite
v ocvrto banano

DIŠI TVOJE KRZNO

priznam gospod
diši tvoje krzno
sešito iz ducata pobitih čred
ki si jih prej skrbno pital
vezal v kanelone
in nahranil z njimi
njihove zabite sindikate

kje te lahko božam?
si skoraj ne upam
raniti svilnatih las
ki tako bohotno
krasijo tvojo krono
in safirne oči
izkopane iz najbolj globokih rudnikov
pod novo davčno upravo

priznam
me malce boli
si naduta vrtnica
ki pa najbolj zabode
ko jo zlomiš

MOJE MRAVLJIŠČE

zgradil si bom stolp
višji od babilonca
predramil bom bogove
ko jih bom bodel
v zavaljene svete riti

za temelje bom vlil
tono mrtvih bratov in sester
ki so padli v boju
z blatnimi škornji

stene bom postavljal
iz čistega apnenca
da bo višji od gora
in da bom bival
na sončni strani alp
in bom še vedno neviden

okna bom zalil
z jeklom
da mi ne bo več treba zijati
v zapite klope in ostale parazite
kako z rdečimi noski
zapuščajo sosednje zelenje
in nato zlivajo svoj ožgani urin
po svojih brenčečih družinah

zgradil si bom stolp
in splezal na vrh
da bom videl
če smo res
vsepovsod in nikjer

MUMIJA

ko bi le videli
tvoje hlastanje po krvi
ko so te ovijali v platnene ovoje
izpustili bi te
osvobodili
poslali nad sedmerico
prekletstev

gradil bi veter
iz piramid
in sestavljal sonce
z večnim peskom
zlate puščave

ko si še poosebljal boga
si nisi nikoli mislil
da bo tvoja sveta beseda
zoglenela v sinaj
in nil stekel v jordan
in boš v polsuhem snu
čakal na svoj delež
egipčanskega medu

NISO VEDELI

seveda razcefran golob ob cesti
simbolizira urbano
vendar niso prepričani
če bi ga vgradili v spomenik
ali pa kar preprosto pometli
v zakajena pljuča mestnega organizma
ki se zagreto stiskajo
vendar vedno bolj redijo
in nihče jih noče
čeprav jih vsak potrebuje

častijo pa svoje srce
lepo ga obnavljajo
in vstavljajo spodbujevalnike
da se ohrani kulturni presežek
že vrsto stoletij
staro za staro

in svoje nabrekle ude
ošabno dvigajo v nebo
tam si pač ne gledajo v pisoar
in več kot jih imaš in večji kot so
bolj si meščanski kulturen in praktičen

vsekakor pomemben
je kosmat stik z naravo
ki ni posebej čaščen
je pa nujno zlo da se utiša
ekofanatične bakterije

ne sme se pozabiti
na modernizacijo
tehnologije in mode
ki sta zahrbtni ledvici
če si brez ene
že trkajo posledice

najbolj nastradajo jetra
ki so pod konstantnim pritiskom
večletne socializacije

niso vedeli
kam vse to pelje
pa so volili župana
in živci so se spolitizirali

ZA ODROM

postal si slaven
človek
in tvoja igra
hit novega tisočletja
nastopaš v vsakem trenutku
srcu sanjah

showtime
človek
spet se kažeš
v glavni vlogi
pelješ tragikomedijo
do pretkanega vrhunca
opijaš začarano publiko
in rasteš
v ogledalu njihovih oči

konec je
človek
zadnji prizor
se razbije
aplavz se zdrobi
v prazno dvorano
za odrom
pokukaš v scenarij
nisi se zmotil
perfektno si odigral
še eno igro
in nasmejal
še eno publiko

DELO

sušim
obešam
oblake
pod temnim
nebom

potiskam
jih pred
seboj cel
dopoldan

čakam
da posije
sonce
v moje
potrto
srce

28. 11. 2009

LIST

rumen
jesenski
list
s stare
veje
češnje
nosi
veter
na balkon

jaz
se grejem
v toplem
jesenskem
zraku
v belem
naslanjaču

26. 9. 2009

LJUBEZENSKA II

ti me varaš
in prevaraš
da ne spim

ko te srečam
mi s pogledom
in besedo

obljubljaš
najmanj
raj

toda ne misli
da me boš
tako lahko dobil

11. 11. 2009

MEDO JE IZBRAN

medo je pesnil
in pesmi
predstavil
na regionalnem
srečanju

bil je izbran
za republiško
srečanje
prvič
mogoče
ne zadnjič

doma si
prepeva
da se ga
bo z veseljem
udeležil

toliko pesmic
je že napisal
in sedaj
se mu je
nasmehnila
sreča

medo
30. 9. 2009

SVEČA SVETI

Sonji

sveča
sveti
v sivi
dan
ko si
umrla

naša
delavnica
nas je
spet
polna

jesen
je doletela
tudi nas
na njej

nihče
nam
ne zlomi
iskrice
za literaturo
ki smo
jo delili
s teboj

6. 11. 2009

OBLAKI

polna
cesta
avtomobilov
na novem
asfaltu

sivi
oblaki
režejo
možgane
monotono

razstrelila
bom
oblake
in naredila
sonce

8. 12. 2009

PLAVI CVET

umetni cvet za rojstni dan

brez zemlje vode si v vazi

kupil mi ga je moj deda

plavi cvet kot je modra plemiška kri

4. 12. 2009

SIVINA

namesto snega lebdijo sivi oblaki

porezano
sadno
drevje
štrli v zrak

na balkon
prileti
siva grlica
edina

jaz pa
sanjam
o sneženju
iz oblakov

3. 12. 2009

TOPLA JESEN

tako topla
jesen je
letos
sonce
je na nebu
pridelki
so pobrani
snega pa ni

samo te
obrabljene
besede
imam
da to napišem

11. 11. 2009

V SOBI

pospravljava
črne oblake
soba je
polna oblek

nato stečeva
po sladoled
in skuto v
trgovino

nihče nama
ne bo
pomagal
nihče, ne,
moj medo?

SVEČKE ZA SRCE, KI JE ŽE DOLGO NAZAJ NEHALO BITI

(ali še vedno diham tudi zate)

Veš, še vedno te pogrešam ... Posebno, ko se zjutraj zbudim z nasmehom na obrazu, ki pa se hitro spremeni v namrščenost ob spoznanju, da so bile le sanje. V njih sva se smejala skupaj, tako kot včasih. V njih so tvoje oči prodirale vame in niso bile mrtve. V njih si veselo poskakoval z roko v moji, saj so tvoje noge bile krepke in zdrave.

Veš, včasih še vedno zajokam ... Ko na televizijskem ekranu zagledam umirajočega dečka, ki ga je bolezen potegnila v svoje kremplje in kljub neizmernemu upanju ljudi, ki so bili pripravljeni žrtvovati vse in še več, da bi ga obdržali pri življenju, on počasi izginja v neskončnost. Za njim ostaja le nevidna sled in trpka bolečina.

Veš, zdaj sem že velika. A še vedno rastem ... vsak dan, vsak trenutek ... Nikoli ne obstanem ... Morda me je strah, da bi ob postanku izgubila smisel za smer in se izgubila. Tudi to se zgodi ... a vedno najdem pot ... vedno preživim. Velikokrat se ob tem spomnem nate ... na tvoj neizmerni pogum, katerega sem tako zelo občudovala. Spomnem se tvojih besed, ko si govoril, da bo vse še dobro, čeprav je življenje v tebi počasi izgubljajo moč. Spomnem se tvojega nasmeha, ki je na tvojem obrazu vztrajal do zadnjega dne. Do noči, ko si za vedno zaspal ...

Kar dolgo sem potrebovala, da sem sprejela vlogo tiste, ki je ostala ... ki je preživela ... Ko sem gledala mater, kako se utaplja v bolečini ob izgubi dragega otroka, sem si zaželela, da bi bila na tvojem mestu ... Ti si vendarle bil pogumnejši, jaz pa le strahopetna mala deklica, ki se je zaprla vase, saj se je bala, da bi že najmanjša besedica vplivala na poslabšanje tvojega stanja.

Minilo je kar nekaj let, da sem ugotovila, da ima mami tudi mene rada in da je potrebovala le čas, da ti pusti oditi. Da sprejme kruto resnico, da te ne bo nazaj. In da sem tu jaz, ki jo potrebujem in s katero lahko deli svojo bolečino. Veš, uspelo nama je. Druga drugi sva ponudili roko, vstali in z roko v roki nadaljevali pot. Sprva s tresočimi se nogami in mehkimi koleni, sčasoma pa je postajal najin korak odločnejši ...

Veš, zdaj sem pogumna tudi sama. Spoznala sem, da sem lahko včasih tudi žalostna, jezna, obupana in nemočna, a da imam v sebi vedno dovolj moči, da ne obtičim ... da se ne pustim demonom, ki me hočejo pritisniti k tlom sredi ringa, kjer se odvija boj za obstanek. Ko tako nemočno ležim na tleh in poslušam štetje sodnika, bi se velikokrat najraje predala ... a nek nežni, a odločni glas me vedno požene kvišku ... in prekine odštevanje do mojega poraza. Na koncu je moja roka tista, ki jo sodnik dvigne kvišku.

Veš, poredko te obiščem na grobu, kjer počivaš, a vem, da mi tega ne zameriš. Še vedno mi hudo ob tem, ko vidim hrepenenje v materinih očeh ... takrat bi dala vse za čarobno palico, s katero bi te pričarala nazaj v ta svet. In tudi sama bi bila tako srečna, ko bi spet lahko pod svojo dlanjo začutila utrip tvojega srca ...

LIPA, društvo za izobraževanje v III. življenjskem obdobju, Domžale, deluje že dvanajsto leto. Od vsega začetka cveti tudi literarni krožek. Od skromnih šest navdušenih literatk, ki so si želele ustvarjanja in pogovorov o napisanih stihih, se je krožek razvijal in razraščal. Ob pisanju in prebiranju svojih del in spoznavanju naše in tuje literature smo rasli in se plemenitili. Bralcem smo se doslej predstavljali v naših enajstih literarnih zbornikih, izdali smo precej samostojnih pesniških zbirk, objavljali smo v revijah, na Radiu Slovenija, sodelovali na raznih literarnih natečajih in dobili kar precej nagrad in priznanj. Danes se predstavljamo v vaši reviji, kjer smo nekatere že sodelovale. Nekaj svojih pesmi vam ponujajo v branje pesnice Silva Mizerit, Iva Rejc, Mimi Vresovnik, Zlatka Levstek, Janka Jerman, Anica Kvas in Helena Ogorelec. Ostali pa kdaj drugič.

Zlatka Levstek.

PRAVLJICA

V pravljico se spreminja
vse, kar je nekoč bilo res:
plešoče sence na tihih poteh
in zlati odtenki zorenja na polju,
pogovor trav in krošenj
v zapeljevanju vetra,
gibka svetla steza
čez večerno morje,
sprehod oblakov čez modrino
utrinek, izgubljen
v večnost časa in prostora....

Vse je zdaj srebrna misel
in čipkast spomin,
zarisan v belo negibnost,
v neskončno samotno nevednost.

LIST V MEGLI

V samotnem drevoredu
tišino vzvalovi suh list.
Dih vetra ga pospremi,
ko zatava v jutranjo meglo.
In vse je spet tako kot prej.

Kot takle list odpadamo
v megleno negotovost in upanje.
In vselej je vse tako kot prej.

NAJIN PRVI SPREHOD

Najin prvi sprehod
med telohi
in objokanimi krpami
zadnjega snega,
med gibkimi sencami
v bleščavi
odhajajočega sonca.

Prijel si me za roko
in jo toplo stisnil.
Nič nisi rekel,
jaz pa sem slišala vse.

SIVA SLIKA

Nekaj
je zbrisalo barve
z mojega življenja,
zradiralo želje,
prečrtalo načrte.

Na sivi raztrgani sliki
je ostala negibna soba,
v njej portret starke
z očmi
čudno svetlimi
od upanja.

ZDAJ BI MORALA

Zdaj bi morala
skupaj odločati,
kdaj bova spet pozabila,
koliko sva stara,
in bova z roko v roki
šla zvečer ob morju
iskat vsak svojo zvezdo.

Ti si svojo našel -
kot Mali princ -
in ostal na njej.
Jaz pa ne morem več
na obalo.
Le album vedno
znova odpiram.
V njem ni zvezd.

PASJANSA

Med karte skrijem
čas in nemoč
in praznino dni,
želje, upanja,
pričakovanja.
Mešam, mešam,
nikoli dovolj.
Položim predse,
prelagam
s desne na levo,
z leve na desno.
Kdaj pa kdaj
se izide.
Tudi to je zmaga.

NE SMEŠ POGREŠATI

Ko onemijo koraki
in se spoznanje »ne morem«
razširi čez vse meje,
ko je telefon
tvoj sogovornik
in živiš s televizijo
in časopisi,
ko ti bolečina
privablja solze,
ki jih tajiš
pred sabo in svetom,
tedaj veš,
kaj si imel nekoč.
Ne smeš
razmišljati o tem,
ne smeš pogrešati
pogledov in besed
in rož in dreves
in trave in ptic
in vetra.
Ne smeš,
da lahko živiš.

OMOTICA

V brezbesedju rokovanj
je nekaj pošumelo.
V mimogledu črnih oči,
je tiho zaihtelo.
Dan se prevesil v noč,
v omotične je sanje,
nič veselja, ne spokoja
ni prinesel vanje.
Samo praznino, votel nič,
meglen spomin na neke čase,
ki so odšli.

Spet in spet
se kot kragulj, željan krvi,
zakljujem vase.

JESEN

Baročna krila jeseni.
V zlate gube oviti vrhovi.
Prvi vetrovi.
Šumeče listje otvarja jesenski ples.
Čas se resni.
Že jutri bo bela nevesta
popila sokove poznim cveticam
in bodo v mrakoben dan
samo še okna sejala
zlate pramene.

RIBNIK

Zrcalim misli v tolmunu
ob robu gozda.
kjer se drevesa klanjajo
odblesku oblakov
na divjih nebesnih poteh,
kjer je svoboda brezpogojna
in nihče ne razume ujetosti
v plitvo kotanjo postanega ribnika.

V TIŠINI
slišim svojo misel
kako stopa po stezi tišine
išče smisel samotnih poti
gredoč - vidi šumeti
         rečne tokove
         sliši brstenje
         popka razcvet
         ob kamen takrat
         se noga spotakne
         v tihost pomladi
         zajoka spoznanje

Z NASMEHOM
diham podeželje
med spečo travo
okrušek zvezde
hladi žarečo bolečino
pasji lajež grize temo
oster ovinek - postojim
šepet vesolja me objame
dišeča svetloba ustavi čas
iščem mir
vklenjeno svobodo Angelov

BEŽEČI ČAS
sredi dehtečega parka
molče zajemam sapo
vsakdanjih zmot
se izgubljam v pogledu niča
zazrta v bežeči čas
hladim razgreta stopala
v drobnem pesku strasti

PRIVID
pred očmi se mi smehlja
podoba njena
spletam bele ji lase
a ne vidim njenega pogleda
iščem njen obraz
ko razpira ustnice znan glas

Golo drevje miruje,
misli zeleno.
Zgodaj zagorijo
svetilke v parku.
Med vevericami
sveti tišina.
En sam droben
rdeč list
vihra dnevu naproti.

Iz črnega neba
nepretrgan slap.
Nič več bistra reka
kruši rušo,
lomi, uničuje.

Ko neha jokati nebo,
joče opustošena dolina.
Vsa podrta drevesa,
razmočena polja,
blatne stene praznih hiš,
scefrani plišasti medvedek.

Neprespana noč
se daljša v črno jutro.
Niti črna kava
ne pomaga.
Izguba kljuva.
Kos poje svojo melodijo,
kot da smo še vsi.

Omotična
od previsoke višine
se spuščam
na trdna tla.

Omotična
od obljubljenih obljub
se zbujam
v navadno jutro.

Omotična
od poljubljenih poljubov
se naslajam
ob knjigi spominov.

Čas ledenih rož.
Sonce brez moči.
Megla vara pogled.
V snegu ozka gaz,
meja med tu in tam,
izginja v nič.
Samoten popotnik
je le še drobna pika.

V pust dan
razpredam
puste misli.
Dolge lovke
se stegujejo
iz minulega
v novi čas,
trgajo sedanjost,
poglabljajo gube.
Pogled veni.
Oči potemne.

Pesek
do koder seže oko.
Puščava,
neizmerna sivina
in modro nebo.
Ob skali droben cvet,
nizek, tršat
razkazuje svoj škrlat.
Dovolj mu je
le kapljica rose.

Dan potemneva.
Modro jezersko dno
odseva luno.

LINIJA

Idilika je končana,
samoodpoved.
Na progi leži
vitko dekle.
Vlakovna linija
se ne ustavi.
Razklano upanje.

IZMIKANJE

Izmika se voda
v črne globine
in pridušen jok
čutne kemije.

PARK

Nestrpno čakajoč somrak,
na klopeh živahno razodetje,
park je služil za spočetje.
Zdaj mamice z vozički,
otroci narave, časa in razmer.
Ter Parka – boginja rojstev,
pije lipov čaj, čaka na poletje

SOMRAK

polegava dan
ovija se v medloto
skozi lino poeta
spokojno je zamrenjeno nebo
v somračju bližina
snidenja s temo

v samoti
drdrajo misli
naložene v prihodnost

rodoviten razum
rojstvo različnosti
roj razprav

V TIŠINI SLIŠIM SVOJO MISEL

lovim svoje misli
včasih je kot v panju
prerivajo se
stopajo na prste
da bi jim prisluhnila
jaz pa jih le štejem in
kot nebogljeno deco
učim strpnosti
da bodo vse prišle na vrsto
najprej izberem tiste
ki mi hočejo povedati
o veselih stvareh
da je tebi pri srcu toplo
da že veš kaj mi boš kupil
za božič in novo leto
da bomo spet letos
zbrani za skupno mizo
in si veselih oči brali
darila za celo leto
da bova šla po očiščeni zemlji
na sprehod
da nikjer ne bo lačnih otrok
da se nama bodo z neba
zvezde smejale
ko narava bo spala
sredi noči in ne bo hrupa
da jo nasilno budi
da mi boš stisnil roko
vso toplo in blago
in stopala bova pogumno
naprej v svet
vsak s svojo težo let
a v sebi prežeta
z neko posebno močjo

Ni se mi ljubilo izgubljati časa v postelji. Vzela sem brisačo in knjigo ter se usedla k morju. Ko sem se ozrla proti hiši sem videla, da je Anja vseeno prišla ven. Očitno je bilo tudi njej bolj všeč zunaj kot v sobi. Usedla se je za mizo na terasi. Pridružila sem se ji. Na mizi je imela vodo in dva kozarca.

- A to si pa še zame pripravila? sem rekla in pokazala na kozarec.

- Sem vedla, da ne boš tam sedela, če boš videla, da sem jaz tukaj, je odgovorila in se zasmejala.

- Fajn je zunaj, kajne.

- Ja super je. Čez dan lahko uživaš v vsaki sekundi, ki jo daje vzdušje na morju. Ponoči pa je nora zabava le nekaj minut stran. Kaj bi boljšega?

Nadaljevali sva debato o tem kje je katera preživela lanske počitnice in kako je bilo tam. Potem pa sva zaslišali:

- Hej punce, stoposto ste žejne. Sem videl, da ste prišle zgodaj zjutraj domov, se pravi da vas verjetno daje mačkasta žeja.

Ozrle sva se proti glasu. Med figo in apartmajem, katerega stena se je držala našega apartmaja, je stal moški. Videti je bil star nekaj čez trideset. V rokah je držal dve plastenki vode - Glej, glej soseda imamo, sem pomislila.

- Ni neke panike ampak če že nosiš … sem odgovorila, v mislih pa sem dodala: Kar prisedi, očitno ti je dolgčas če si kar tako prišel

Kot bi mi bral misli, je rekel, takoj ko se je usedel na klop poleg Anje:

- Vaš sosed sem. Prišel sem včeraj zvečer in mi je kar malo dolgčas, glede na to da sem prišel brez svoje ekipe. Ste samo ve tukaj ali vas je več?

- Še tri punce so z nami. Spijo, je bila kratka Anja.

- Pet bejb. Opa. Očitno je bil nad številom navdušen.

- Greste zvečer kaj proti klubom na plaži?

- Ja itak, kam pa. Drgač pa, jaz sem Anja in ona je Mirjam. Kdo si pa ti?

- Jaz sem Denis. Ravno se vračam s službene poti pa sem si rekel, da se ustavim za nekaj dni nekje na obali, na kakem otoku, da se malo sprostim.

V tem so prišle še ostale punce ven. Ko smo jim razložile situacijo in ko je bilo predstavljanje mimo, je Denis nadaljeval:

- Komaj sem našel tale apartma. Najprej mi ga sploh niso hoteli dat, ker sem sam. Sam so se premislili ko sem jim zagotovil, da finance niso problem in da lahko plačam kolikor pač hočejo imet.

- Me smo imele tudi težave, da smo našle tale apartma. Ampak na srečo se je v redu izšlo, se je oglasila Darja.

- S čim se pa ukvarjaš? je zanimalo Jasno.

- Vodim svoji dve podjetji. Posla je veliko, denarja pa tudi temu primerno. Jaz vedno pravim, da ni važno kaj se dela, važno je da je vedno dovolj keša, je bil sicer nazoren a niti najmanj konkreten on. Dodal je:

- Poleg tega pa velika večina žensk išče prikritega ali očitnega sponzorja. Briga jih lastna samostojnost, važno je, da je vreča polna. In jaz s tem nimam težav.

Tip je bil malo samovšečen in glede na to, da očitno ni imel ravno finančne stiske, je bil prepričan, da s tem ni nič narobe.

- Motiš se. Samostojnost, predvsem ekonomska samostojnost ženske je zelo pomembna, se je oglasila Jasna. Ravno ona, ki zna zelo dobro izkoristiti tujo denarnico, medtem ko svojo raje pozabi doma. Vse smo jo pogledale, jaz pa sem skoraj počila od smeha. Tudi Darja je bila blizu.

Kot bi imel zopet jasnovidni preblisk, je rekel:

- Dej mi sam povej, a ni elegantno, če greš ven in dobro izkoristiš pravilo, da moški plača vse? Ali pa če te tvoj moški preseneti s takimi ali drugačnimi darili?

Gledal je neposredno v Jasno. Ona mu je vračala pogled a komentirala ni nič, samo nasmehnila se mu je. Seveda, sama sebi pa že ne more tako očitno v skledo pljuvati.

Sledila je razprava o tem kako emancipirane so dejansko ženske in kaka naj bi bila vloga moškega v tej zgodbi. Tip je bil očiten primer moškega polnega denarja, ki je bil vajen, da denar uredi in kupi res vse. Zdelo se je, da je tudi pri nas naletel na plodna tla, vsaj glede na to, kako se je Jasnino obnašanje spremenilo, odkar je povedal, da je lastnik dveh podjetij in glede na to koliko pozornosti mu je namenila.

Lea je prišla na idejo, da bi lahko malo nazdravili. Na mizo na teraso je prinesla vodko, vino in sokove. Vsak si je zmešal, kar mu je pasalo. Ob kozarcih pijače pa smo grickali različne priročne priboljške. Nič zdravega vsekakor. Obdelali smo vse možne teme. Večer se je odmikal. Alkohol je naredil svoje. Debata je postala glasna in smeh je kar donel. Nekaj časa smo se celo igrali pantomimo. Na misel mi je prišlo, da smo se tu za mizo tako zamotili, da nismo niti šli več v vodo ali vsaj na plažo. Bilo je okrog pol desetih, ko sem rekla, da se grem uredit. Niso me dolgo čakali. Pri teh zadevah sem zelo hitra in praktična, urejenost je pač prilagojena situaciji, se pravi žuru na plaži in ne salsa zabavi v kakšni festivalni dvorani. Oblekla sem kratko rdečo obleko, ki se je vezala okrog vratu in je imela odprt hrbet, obuta sem bila v črne sandalčke. Zapestja so krasile moje jeklene zapestnice, na prstu na nogi je bil mali srebrni prstanček in na gležnju je bila »okoligležnjica«. Ne vem namreč kako naj poimenujem to zadevo, ki ni ne verižica ne zapestnica, saj se jo zapne okoli gležnja. Z makeupom nisem komplicirala. Maskara na trepalnicah je bila dovolj. Lase sem imela spete v figo. Dolgi so namreč skoraj do pasu in če so spuščeni, je pogled nanje sicer lep, a grejejo bolj kot katera koli odeja kar pa v poletnih vročih nočeh ni ugodno. Čez slabih dvajset minut sem bila že nazaj na terasi apartmaja. Kmalu po mojem prihodu so se tudi ostale punce porazgubile po sobah, da bi se uredile. Za mizo sem ostala sama z Denisom. Malo sva klepetala o različnih zadevah, o turistični sezoni, kje vse je že bil na potovanjih ... Nič pomembnega. Nič osebnega. Ugotovila sem, da spekter tem, ki jih obvlada ta dečko, ni pretirano širok. V naslednjem trenutku sem ugotovila zakaj. Po glavi mu je hodilo čisto nekaj drugega.

- Zelo lepa ženska si, je zinil neposredno.

- Hvala, sem se sicer nasmehnila a ostala sem nedostopna. Takih puhlic sem vajena. Včasih imam celo občutek, da je hodila večina moških na isti tečaj z naslovom: Kako pihati na dušo ženski in kako si v vsaki situaciji izmisliti kak kompliment?

- Ne, res. Iz tebe izžareva taka moč in karizma, v kombinaciji z zunanjostjo - super. Redko to vidiš.

Ta je šel sigurno tudi na nadaljevalni tečaj ne le na osnovnega, mi je šlo skozi glavo, rekla pa sem:

- Ne bi bila rada neprijazna, ampak ti me ne poznaš dovolj, da bi govoril o meni. Ampak vseeno hvala.

- In odločna! To mi je všeč! Glej ne poznam te ampak tak občutek imam, ko te gledam.

- V redu, no. Ampak če zamenjamo temo … A ste se kaj dogovarjali za danes zvečer? Kolikor sem razumela, gremo danes skupaj žurat.

Ni mu bilo ravno vseeno, ker sem zamenjala temo. Očitno si je obetal hiter ulov, ampak ne bo nič - take mediteranske galebarje poznam, a se je hitro znašel.

- Ja, gremo skupaj. Malo se bomo stisnili v mojega mercedesa, da ne hodimo z dvema avtoma. Še dobro, da se da od tukaj do diskotek voziti po samih stranskih poteh, kjer ni policije.

- OK, sam glej, da se ne zapiješ.

- O, ti si pa ostra in direktna.

- Sory, samo drugače ne znam.

- Sej je OK. Itak je OK, da te skrbi.

- Kaj pa te skrbi? Je vprašala Lea, ki je ravno prišla skozi vrata na teraso. Danes se je začuda hitro uredila.

- Mah nič posebnega, sam to, da bomo imele varen prevoz na žur in nazaj, sem se zasmejala, pokimala proti Denisu, ki je pomežiknil in prikimal, ter dodala:

- Grem še nekaj pijače iskat, vidim, da je skoraj zmanjkalo, pridem takoj nazaj. Odšla sem v apartma, Lea in Denis pa sta ostala za mizo. Vrnila sem se z vinom v eni in kokakolo v drugi roki.

- A, sama si. Se je šel tudi Denis zrihtat? sem jo vprašala. Sedela je za mizo in si lakirala nohte na nogah.

- Ja, mislim, da si v tem trenutku gelira lase, je malo poduhovičila in nadaljevala:

- Ampak ej, on …- Niti ni uspela do konca povedati, sem ji vskočila v besedo (kar sicer ni moja navada):

- On kar trosi komplimente.

- Ja, točno to sem hotela povedati. Kaj vse mi je malo prej povedal. Da imam lepe lase, da takih oči še ni videl, da mu je všeč moja sproščenost ... Mislim bla bla …

- Ja podobne cvetke sem tudi jaz slišala. Tip očitno misli, da se bo njegovo besedičenje že kje prijelo, še posebej v kombinaciji z denarjem ki ga ima. Kdo ve, mogoče mu tudi uspe pri kateri … Sem dodala pomenljivo in ji pomežiknila. Vedela je, o kom govorim. Kako ne bi, saj se je Jasna že ves čas obnašala sponzor-lovsko ne glede na to, da je govorila drugače.

- Mogoče bo res probala ujet priložnostnega konja v belem ali bolje rečeno srebrnem mercedesu. Ampak ne bomo preveč grobe. Sej tip ni napačen, pa tudi pokvarjen ne zgleda, samo misli, da je za vsako pupo dovolj le to, koliko ima na računu in probava pri vsaki po malem.

- Me prav zanima, kakšen vtis je pustil na druge.

Prikimala sem ji kot pritrditev, da to tudi mene zanima. Malo za tem je prišla k mizi Darja, za njo pa še Jasna in Anja. Pogledala sem okrog mize, cvet lepote. Vse urejene, dih jemajoče. Lea in Anja sta si omislili zelo kratke poletne hlače iz jeansa. Lea jih je kombinirala s temno sivim seksy topom brez naramnic in dolgo srebrno verižico, Anja pa s satenasto modro bluzico s kratkimi rokavi. Nakita ni imela, saj je bil svetleči saten dovolj. Darja je bila oblečena v kratko rumeno oblekico s tankimi naramnicami, ki se je ujemala z njeno zagorelo poltjo, lase je imela visoko spete, da se je med lopaticama lepo videl njen tatoo. In Jasnja … ja Jasna si je omislila ubijalsko rdeče črno kombinacijo. Oblečena je imela srednje dolgo črno krilo zanimivega kroja nepravilnih oblik, ki je lepo padalo po telesu. Majčka je bila rdeča, tesno oprijeta z globokim dekoltejem. Škoda le, da bi morala za to majčko imeti nekoliko bolj bogato oprsje, da bi majčka prišla res do izraza, ampak ni bilo slabo. Podobno kot Anja tudi ona ni imela nakita. Videla sem, da tudi ostale punce niso komplicirale z obutvijo. V igri so bili nizki sandalčki ali japonke. Za hojo po plaži od diskoteke do diskoteke visoke in tanke petke enostavno niso primerne.

Ko smo tako sedele na terasi, se nam je pridružil še Denis. Ko nas je zagledal, je izvedel kretnjo, s katero je želel nakazati, da mu je naš videz vzel sapo.

- Ja veš da … sem si mislila.

- Punce, super zgledate, ni pozabil svojih misli tudi ubesediti.

- Hvala. Tebi pa paše tale črna srajca na kavbojke, se je oglasila Jasna v svojem in našem imenu.

Res je bil njegov zunanji videz zelo urejen. Črna trendovska srajca znane znamke in kavbojke v podobnem stilu. Za moj okus je imel v laseh preveč gela. Preveč polikano je bilo videti in ni se ujemalo s stilom oblačenja. Ampak pustimo, tako ali tako ni nihče popoln.

- Dej usedi se, bomo še kaj spili, potem pa se lahko odpravimo, je rekla Darja in mu ponudila stol.

Miza je bila polna praznih plastenk kokakole in vode, steklenic in umazanih kozarcev. Neverjetno, da je šestim ljudem uspelo narediti tak nered na mizi. Vstala sem, da bi pred odhodom malo pospravila po mizi. Pridružila se mi je Anja. Ko sva prišli s polnimi rokami v apartma, je rekla:

- A veš, kaj me je spraševal Denis, ko sva za trenutek ostala sama? Rekel je, da imam zelo lepe poteze obraza, in je vprašal če sem kdaj razmišljala o manekenskem poklicu. Ampak to ni nič takega, je pač radodaren s komplimenti. Sam sem se pa pogovarjala z Darjo in je tudi njen nekaj podobnega nalagal.

- Tip se očitno ne more odločit, katera mu je najbolj všeč, sem se malo ponorčevala in nadaljevala:

- Z raznimi komplimenti je obsipaval tudi Leo in mene. Očitno čaka, da ostanemo same z njim, zato da se ne zameri kateri, če bi pred njo kateri drugi dal kompliment. Ampak hecno mi je, da si predstavlja, da se me ne pogovarjamo med seboj. Zanima me, če je tudi Jasni kaj govoril? Nič ni povedala. Mogoče svojo skrivnost želi obdržati zase, glede na to da je po njenih merilih tip dober ulov.

- Joj Mirjam, malo prestroga si do nje. Ni tako slaba.

- Saj vem da ni slaba, pač razmišlja po svoje in njen vrednotni sistem se vedno manj križa z mojim. Zadnje dni to vedno bolj ugotavljam in gre mi na živce. Ampak ni panike, jasno mi je da smo ljudje različni.

- Ja ampak je opazit, da imaš do nje nekoliko drugačen odnos kot do ostalih.

- Žal mi je, ampak ne morem drugače. Preseneča me tudi, da nisem že prej opazila določenih značajskih potez, ki jih ima. In če sem popolnoma iskrena … zdi se mi, da bi si glede na življenjske cilje Denis in Jasna popolnoma ustrezala.-

Anja je bila tiho nekaj trenutkov in mogoče je bilo tako bolje, saj je v naslednjem trenutku skozi vrata kuhinje, vstopila Jasna z dvema plastenkama v rokah.

- Ej, punce tale Denis je pa takoooo sladek, je skoraj zamijavkala. Me smo se za trenutek spogledale, ona pa je, ne da bi kaj opazila, nadaljevala.

- Maloprej sva bila sama pri mizi sama, ker sta se šli Darja in Lea na pomolček malo fotkat. Mislim, da sem mu zelo všeč. Rekel je, da bi šel zelo rad z mano na sprehod ob morju pod zvezdami, če se ne bi že dogovorili, da gremo skupaj. In da mu je zelo všeč, kako razmišljam in kako skrbim za to, da sem urejena. Joj, mislim, da se zaljubljam.

Anja je zavila z očmi v smislu:

- Uboga punca, niti pomislila ni, da to tvezi tudi ostalim.

Čakala sem, da bom videla, ali ji bo kaj rekla o tem, a je molčala. Predvidevam, da si je mislila, da je tudi z Jasnine strani tako kot z Denisove (očitno) vsa zadeva ne glede na besede o zaljubljenosti zastavljena zelo kratkoročno in minljivo. Molčala sem tudi jaz. Pomislila sem na to, da mora biti tip res malo naiven, da tako obsipava s komplimenti vsako posebej in pri tem niti ne pazi na to, da bi bil med izlivi pohval vsaki izmed nas kak večji časovni presledek. Očitno se mu zelo mudi glede na to, da se me pojutrišnjem odpravimo domov. Razmišljala sem, kaj je pravzaprav njegov cilj: da dobi katerokoli, da dobi eno za drugo ali pa bi dečko kar vse hkrati. Kakor koli, fant se močno precenjuje! Vseh trofej sigurno ne bo osvojil in svoji klapi ne bo mogel pripovedovati zgodb o neverjetnih orgijah, ki jih je izvajal na dopustu. Vsaj resničnih ne.

Iz razmišljanja me je predramil Jasnin glas, ki je še nekaj razlagala Anji. Rekla sem:

- Ne bi vaju rada prekinjala ampak mogoče bi bilo pametno, da se jim pridružimo na terasi. Se še malo usedemo, potem pa gremo itak naprej žurat.

Prišle smo ven, pri mizi so bili vsi trije. Denis je očitno prevzel vlogo zabavljača, saj sta se tako Darja kot Lea na ves glas smejali.

- Kaj je zdaj, družba. Še enega spijemo pa gremo, je predlagala Anja.

Požela je vsesplošno odobravanje. Ta večer sem si tudi jaz dala duška, ker nisem vozila. Okrog mize je šla še zadnja dobra runda pijače pred odhodom.

- Na dober žur! se je oglasil Denis in vse smo mu pritrdile.

- Če je že laskač vsepovprek, se pa vsaj trudi bit dober partymaker, sem si mislila.

Ko smo spili, se je Denis odpravil po ključ v svoj apartma. Odklenil je avto, da smo se me nabasale noter. Na sovoznikov sedež se je usedla Darja. Jasni to ni bilo čisto prav. Opazila sem to po bežni mimiki na njenem obrazu. Denisa je očitno dojemala kot svoj plen. Ampak trenutek je hitro minil. Kmalu smo pokale od smeha, saj smo bile štiri stisnjene na zadnjem sedežu njegovega mercedesa in to je bil prav komičen prizor ne glede na to, da nobena izmed nas nima ravno zajetne zadnje plati.

- Ste se udobno namestile? nas je v smehu vprašal Denis.

Skozi smeh smo mu pritrdile, zato je dodal:

- V redu, potem pripnite varnostne pasove, poleteli bomo.

In res smo skoraj poletele. Tip ni bil ravno umirjen voznik ali pa se je hotel samo malo postavljati pred nami. Tako agresivno je vozil v ovinke, da sem imela občutek, da smo na cilj prišle v pol krajšem času kot včeraj, ko sem vozila jaz. V bistvu pa nismo prispeli bistveno hitreje, samo način vožnje je bil tak, da sem imela občutek, kot da vozi zelo hitro. Parkirali smo skoraj na istem mestu kot včeraj. In žur se je zopet začel v Kateli. Punce sploh nismo prišle na vrsto, da bi častile pijačo. Denis se je očitno hotel pokazati v po lastnem prepričanju najboljši možni luči. Niti spile še nismo prejšnje pijače, že je nosil drugo. Jasna je zavzela vlogo mirne lepotice. Sedela je na stolu s prekrižanimi nogami se malo pogovarjala in opazovala okolico. Ter seveda skušala ujeti Denisov pogled. Anja ji je solidarnstno delala družbo, a je bila kljub temu malo bolj aktivna. Na drugi strani smo bile pa Lea, Darja in jaz. Mislim, da smo bile ta večer popolnoma zdivjane. Lea je zagrabila nekega Italijana, ki je šel skupaj s svojimi prijatelji mimo. Všeč ji je bil njegov klobuk. Bil je kavbojski. Vzela ga je in si ga posadila na glavo. Jaz sem vso zadevo fotkala. Seveda so v paketu z enim Italijanom in klobukom prišli tudi njegovi kolegi. Sledilo je fotkanje na tisoč in en način. Eden izmed fantov se je začel nevarno motati okrog Darje. Ona je bila še kar zainteresirana. A videti je bilo tudi, da se je v tem trenutku tudi Denis odločil, katero bi rad. Ravno je prihajal z novo rundo pijače. Ko je videl, da se je eden izmed tipov skoraj prilepil na Darjo, je hitro razdelil prineseno pijačo, nazadnje jo je podal Darji in ta trenutek izkoristil, da se je zrinil med njo in tipa, ki je kazal po njegovem mnenju očitno preveč interesa. Situacija je bila rahlo komična. Videti je bilo, kot da bi Denis čuval svoj harem. Skupina fantov, vključno z lastnikom kavbojskega klobuka, se je vljudnostno umaknila. Lei je bilo kar malo žal, očitno sta ji bila ali klobuk ali lastnik všeč.

Oglasila se je Darja:

- Denis hvala za pijačo, ampak zakaj si moral odgnati te dečke. Tale mi je bil čist všeč.

- Meni pa si ti všeč. Zato.

- Daj, ne zezaj, Denis. Sploh pa se jaz itak vedno držim načela, da se ne mešam s sosednjimi apartmaji, se je Darja na hitro izmislila pravilo in se zasmejala. Očitno je bilo tudi, da je Denis ni očaral dovolj.

- Upam, da nimate vse takega pravila.

Denis se ni pustil zmesti, saj izgubljena bitka še ne pomeni izgubljene vojne, še posebej če vidi kar pet teritorijev za potencialne osvojitvene pohode. Lov se je očitno zopet začel.

To noč smo obredli vse diskoteke, ki so bile na voljo na tej plaži. Povsod veliko ljudi. Zadnja postaja je bil Prince. Namestili smo se ob ograji enega izmed mostičkov, ki vodijo čez bazene. Z Leo smo se ravno hotele odpraviti po pijačo, vendar nas je Denis ustavil in rekel, da ta večer namerava biti on kavalir. Ne glede na to da smo vztrajale ni popustil. Odpravil se je po pijačo in ko je šel mimo Jasne, ga je ta na rahlo prijela za komolec, da ga je ustavila. Videti je bilo kot da mu želi naročiti, kaj naj ji prinese, a ni bilo to. Komaj slišno mu je šepnila:

- Jaz nimam takih pravil kot Darja.

Slišala sem jo samo zaradi tega, ker je stala takoj ob meni. Denis se je nasmehnil in odšel k šanku.

Na pitanje »Šta je prosvetiteljstvo?« Imanuel Kant 1784. godine u časopisu Berlinski nedeljnik daje odgovor: »Prosvetiteljstvo je izlaz čovjeka iz njegove samoskrivljene nezrelosti. Nezrelost je nemoć, da se služimo svojim razumom, bez nekoga drugog. Samoskrivljena je ova nezrelost, ako njezin uzrok ne leži u nedostatku razuma, već u nedostatku odlučnosti i srčanosti, da se njime služimo bez vodstva nekog drugog. Sapere aude! Imaj srčanosti, da se služiš bez vodstva v l a s t i t i m razumom! – To je, dakle, krilatica prosvetiteljstva.«¹

Prosvetiteljstvo se javlja kao pokret građanske klase i građanske svesti protiv verovanja, i dogmi srednjeg veka. Prosvetitelji se zalažu za moralnu i socijalnu jednakost svih ljudi. Nastaje u Engleskog, krajem XVII veka (Bejli), pa se naglo razvija u Francuskoj sa Monteskjeom, Didroom, Lametrijem, Holbahom, Helvecijusom, Kondijakom, a zenit dostiže sa Rusoom i Volterom. Za prosvetitelje čovekom um je organon sveta, kojim se nadvladavaju sve dogme, verovanja i, po njima, teološke i religijske zablude.

Akademija nauka u francuskom Dižonu je 1749. godine raspisala konkurs sa pitanjem: »Da li je obnova nauka i umetnosti doprinela poboljšanju morala?« Ruso se javio na konkurs sa delom Rasprava o naukama i umetnostima. U njemu je dao odrečan odgovor. Naime, Ruso smatra da nauke novog doba nisu doprinele poboljšanju čoveka i njegovih moralnih osobina. Naprotiv, one su doprinele čovekovom padu. Za Rusoa su kultura i civilizacija negacija prirode, koja je osnova prave čovečnosti. Zbog toga Ruso propoveda povratak prirodi. Indikativno je da on, pre dva i po veka smatra da je »savremena kultura potpuno lažna i štetna«, da se zasniva na predrasudama i zabludama, te da je kao takva daleko od čovekovog srca. Srce i dušu Ruso pretpostavlja umu i intelektualnosti, koji stvaraju zablude, iluzije i predrasude. Jedino prirodan čovek može biti srećan čovek, što je Rusoov ideal.

Akademija u Dižonu je 1754. ponovo raspisala konkurs sa pitanjem: »Koji je uzrok nejednakosti među ljudima i da li je ona opravdana prirodnim zakonom!« Ruso se ponovo javio: Ovaj put sa knjigom pod naslovom: O poreklu i osnovama nejednakosti među ljudima. Osnovno načelo je da je čovek po svojoj prirodi slobodan i razuman. Iz toga proizilazi da su svi ljudi jednaki i ravnopravni. Ruso se ovim idejama, s pravom, smatra patrijarhom modernog liberalnog doba. Njegova misao – »Čovjek se rađa slobodan, a ipak je svagdje u okovima«² – vredi za sva vremena i za sva društvena uređenja.

Kultovi razuma, znanja, slobode i rada su uveliko smanjili ulogu i uticaj, kako religije i crkve tako i aristokratije na ljude onog doba. Na ovaj način prosvetitelji pripremaju plodno tlo za ideje Francuske buržoaske revolucije.

Pavle Julinac, Zaharije Orfelin, Jovan Muškatirović, Jovan Rajić, Simeon Piščević, Dositej Obradović i mnogi drugi, znani i neznani, srpski prosvetitelji i racionalisti su svojim znanjima, naprednim idejama, prevodima evropskih pisaca u srpsku kulturu krupnim koracima uneli ideje prosvetiteljstva i duh racionalizma. Oni su srpskog čoveka upoznali sa antičkim i rimskim piscima Vergilijem, Plautom, ali i sa Petrarkom, Miltonom, Geteom i Šilerom. Poznavanje stranih jezika: latinskog, grčkog, nemačkog, francuskog, engleskog, pa i Srbima bliskog ruskog jezika, nam danas izgleda kao božji dar koji su posedovali a kojim su među Srbe onog vremena unosili napredne ideje.

Iako kod Srba početkom XVIII veka nije bilo pismenih ljudi, osim u crkvama i manastirima, pismenost se počinje javljati dolaskom stranih učitelja u srpske zemlje. Prema Lazaru Ćurčiću, 1726. godina se može smatrati važnom godinom za srpsku pismenost. ³ Naime, te godine je iz Rusije u Sremske Karlovce došao Maksim Suvorov i osnovao školu, a već 1727. je osnovao školu i u Beogradu.

Te godine je u episkopskoj štampariji u Rimniku (Rumunija) štampan bukvar Feofana Prokopoviča i time obnovljeno štampanje srpskih knjiga. U Rimniku je štapano ukupno pet knjiga od 1726. do 1761. Po Ćurčiću »Rimničke knjige« predstavljaju obnovu srpskog štamparstva i »utemeljenje nove srpske prosvete«.⁴ Ove knjige nisu bile poznate Pavelu Jozefu Šafariku, prvom srpskom bibliografu. Godine 1878. naučnoj javnosti ih je prvi otkrio Stojan Novaković, a tek su 1964. godine uvrštene u srpsku bibliografiju, navodi Ćurčić

Iste, 1726. godine su rođeni Zaharija Orfelin i Jovan Rajić, pored Dositeja naša dva najznačajnija racionalista i prosvetitelja. Njihov život i dela su duboko u temeljima novovekovne srpske kulture.

Na ovom mestu valja spomenuti jedno delo koje je manje znano ali kome pripada značajno mesto u srpskoj kulturi. Episkop budimski Dionisije Novaković napisao je 1741. godine Epitom ili kratkaja skazanija svjaščenago hrama, riz jego i t. d. Po Ćurčiću, »ta je knjiga, pre svega, prvi priručnik kod Srba, a istovremeno, to je i prvi srpski originalni udžbenik za srednje škole«.⁵ Za ovu knjigu je znao i Šafarik koji spominje Epitom pod rednim brojem 947. i 949. u svojoj Istoriji srpske književnosti⁶ Po Ćurčiću to je bila najprepisivanija knjiga kod Srba u drugoj polovini XVIII i prvim decenijama XIX veka. Pored ostalih srpskih krajeva ona je stigla i do Dalmacije. ⁷

Pored toga valja spomenuti i pisca prve srpske autobiografije u modernom dobu. Borivoje Marinković ističe kako se tek 1891. godine saznalo da pisac prve autobiografije na srpskom jeziku nije Dositej Obradović već »neki putnik« Partenije samovidec. Pravim imenom Partenije Pavlović, ovaj strasni putnik, episkop srpske crkve i pisac je oko 1745. godine u Sremskim Karlovcima pisao svoju autobiografiju. »Ovaj spis, uprkos svemu, ima određenu fizionomiju i poseduje formalne odlike zanimljivog književnog ostvarenja«. - kaže Marinković i dodaje: »U to, može se reći gluvo doba duhovnog života srpskog naroda pojavio se sasvim neočekivano, u ličnosti Partenija Pavlovića pisac koji je literaturi pristupio s novih i u svemu drugih pozicija i koji je uložio prve napore da je oslobodi prastarih tereta hrišćansko-teološke kulture. Značaj njegovih autobiografskih beležaka samo je u tome što su oni jedmnom za svagda prekinuli s dotadašnjom tradicijom...« ⁸

Na srpsku kulturu su sredinom XVIII veka uticali pre svega ruski pisci klasicisti A. P. Sumarokov (1717–1777), I. G. Rejhelj (1727–1778), N. N. Popovski (oko 1730–1760) i Lomonosov, koje čitaju Zaharija Orfelin i Simeon Piščević. Orfelin je čitao i ruske časopise iz tog vremena: Эžemesečniя sočineniя (1755–1764), Prazdnoe vremя v polьzu upotrblennoe (1759 – 1760), Nevinnoe upražnenie (1763) i Svobodnыe časi (1763).

U drugoj polovini XVIII veka na srpsku kulturu uveliko utiče nemačka filozofija i književnost. U školama se pored latinskog uči i na nemačkom. »Jedan od predstavnika srpskog Prosvetiteljstva, Stefan Vujanovski, prerađuje 1770. godine za potrebe srpskih škola gramatiku Johana Kristofa Gotšeda. Mirijevski prevodi u to vreme Felbigerovu Metodiku (1776), piše bukvar srpsko-rumunsko-nemački, a Sekereš prevodi Felbigerovu Čitanku (1777). Nastava u Karlovačkoj gimnaziji 1792. obuhvata nastavu nemačkog jezika u pripremnom kao i u svih šest razreda, pri čemu se čita Kampeovo delo Otkriće Amerike. Jezici nastave su latinski i nemački, a kasnije u XIX veku, upotrebljava se Adelungova gramatika nemačkog jezika. Srpski pitomci slušaju nastavu tokom XVIII veka i u Haleu, Lajpcigu i Getingenu ili po protestantskim učilištima Slovačke, gde su programi pod uticajem nemačkog prosvetiteljstva, pa je Dositej i u Modri privatne časove uzimao na nemačkom.« ⁹

Na Slovene, pa i Srbe u to vreme evropski mislioci počinju da gledaju sa verom u slovensku humanističku ulogu. Tome su svakako doprinele Herderove ideje o duhu naroda i Rusoove o vraćanju prirodi. Tadašnji najveći nemački orijentalist, o kome se danas malo zna, Johan David Mihaelis (1717-1791), profesor na univerzitetu u Getingenu »počeo je ukazivati na potrebu proučavanja i slovenskih tekstova Sv. pisma i pozivao slovenske naučnike da oni prvi započnu taj posao, te je na taj način i iz potereba teologije, nastao življi naučni interes za Slovene. Tražilo se izučavanje jezika tih naroda, o čijoj se prošlosti, poreklu, međusobnoj srodnosti, osobinama, rasprostranjenosti i kulturi nije ništa ili bar bvrlo malo znalo. ... Zbog toga u ovo vreme počinje razvoj mnogih naučnih grana, dotle nerazvijenih ili zanemarenih, javlja se mnoštvo putopisa o nepoznatim slovenskim zemljama, počeci beleženja folklora, narodne usmene književnosti, počeci filologije slovenskih naroda.« ¹⁰

Srbi prvo čitaju u originalu Lesinga, Vilanda, Herdera, Klopštoka, Šilera i Getea, a potom ih prevode na slavenoserbski jezik.

Uticaj engleske misli (filozofije i književnosti) je takođe prisutan, najpre u obliku prevoda sa nemačkog i francuskog, a potom i sa originala. Simeon Piščević je na nemačkom čitao Robinzona Kruso, Danijela Defoa, a Dositej Bekona, Džona Loka, pa Svifta, Česterfilda, Defoa i Ričardsona. On je čitao i engleske časopise: The Spectator, The Tatler, The Guardian, The Rambler i The Adventurer.

Gavril Stefanović Venclović je sredinom osamnaestog veka na srpskom narodnom jeziku u svojim propovedima svojoj šajkaškoj pastvi govorio o srpskoj i vizantijskoj istoriji. Što je po Miloradu Paviću dalo mogućnost da se od toga sastavi jedna istorija Vizantije. Ta mogućnost međutim nije ostvarena. Za naš rad je značajan stav da se Venclović družio sa Slovacima: »Zvuči gotovo kao legenda da se pored Venclovića u Đuru u isto vreme bavio vizantijskom istorijom Jan Tomka Saski, autor čuvenog dela Illyricum vetus et novum (1746), u kojem je prerađen i dopunjen opus velikog francuskog vizantologa XVII veka Dikanža«.¹¹

Dositej Obradović (po rođenju Dimitrije) bio je najveći srpski prosvetitelj i reformator. Rođen je u rumunskom delu Banata u mestu Čakovo (1742 — 1811.). Školovao se za kaluđera, ali je napustio taj poziv i krenuo na putovanja po celoj Evropi, gde je prihvatio ideje evropskog prosvetiteljstva i racionalizma. Ponesen takvim idejama radi na prosvećivanju svog naroda. Prevodio je razna dela, a potom je i sam pisao, dela prvenstveno programskog tipa, među kojima je najpoznatije Život i priključenija. Dositej je podstakao kulturno buđenje srpskog naroda, sa dubokom verom u borbu protiv dogmi i predrasuda, a u tome su mu pomagale vrednosti evropskog prosvetiteljstva i racionalizma koje je svim srcem prihvatio.

Nastojanja i borba srpskih pisaca tog vremena nije bila apstraktna i samoživa priča zarad zadovoljenja prizemnih potreba, već je imala dubok egzistencijalni motiv. Naime, srpski prosvetitelji su uvideli da se širi slojevi naroda moraju obrazovati, kako se ne bi asimilovali u moru drugih naroda i kultura. Potvrdu tome nalazimo kod Stojana Novakovića koji 1911. godine u svom tekstu Dositej Obradović i srpska kultura naglašava potrebu „da se ta stara, vizantijska kultura pomiri i dovede u sklad sa zapadnoevropskom, te da narod ima čim boriti se dalje za svoj opstanak među narodima“ . (podvukao N. K.) ¹² Stojan Novaković je dobro uvideo da se kultura i prosvećenost ne mogu same od sebe razvijati. Naime, tek po odluci cara Josifa II da se u carstvu počne iskorenjivati praznoverje i sve vrste licemerja, pa i ono religiozno otvoren je prostor za pojavu i delatnost prosvetitelja, pa tako i našeg Dositeja. Tako je Dositej ispevao u svojim Pismima Haralampiju čitavu pesmu caru Josifu. Dositeju su Josifove religiozne reforme poslužile da sroči svoj plan razvoja srpske prosvete. Taj plan je Novaković sročio u sedam tačaka. A one se mogu svesti na razvoj narodnog jezika, na versku toleranciju i na slobodu mišljenja.

Čini nam se uputnim na ovom mestu navesti misao našeg istaknutog mislioca Vladete Jerotića, koji povodom Dositejevog života i misli kaže sledeće: »U Dositejevo vreme, većina balkanskih zemalja pod Turcima gajila je ne samo silnu želju za oslobođenjem već i za tekovinama evropske prosvećenosti. Problem je bio i, čini se do danas ostao, u tome kako primiti evropsku civilizaciju a zadržati samosvojnost, što znači, kada je reč o Srbima, svoju hrišćansku, pravoslavnu veru, svoju istoriju i pozitivne duhovne osobine srpskog naroda: častoljubivost, pravdoljubivost, velikodušnost, duh slobode, čisto srce, trezvenost. Ne treba zaboraviti da Dositej Obradović nije bio samo kritičar narodnog života i običaja već je u svakoj prilici isticao one dobre strane srpske narodne kulture.

Čini se da je lakše govoriti o zapadnoj prosvećenosti nego objasniti suštinu pravoslavne prosvećenosti. Prosvećenost pravoslavnih naroda na Balkanu i u Rusiji razvijala se s prekidima, na preskok, uz mnogo praznina i nedovršenosti, a sve to uzrokovano teškom i često tragičnom istorijom ovih naroda. Razvoj filosofske misli na Zapadu, međutim, naročito pojava jednog Erazma, Fransisa Bekona, zatim Dekarta, Spinoze, Loka, sve do Kanta i Hegela zahvaljujući prirodnijem razvoju država u celini i održanom kontinuitetu pamćenja, što najčešće obezbeđuje i neophodan doživljaj identiteta u pojedinca, ali i naroda, kao da je obezbedio i povoljne uslove za razvoj razuma koji plodno sumnja, ali i uma koji kritički rasuđuje. Nesagledive su posledice prisutnosti ili odsutnosti skeptičnog razuma i kritičkog uma u većine pripadnika jednog naroda. Razmotrimo sada da li postoje neke posebne odlike pravoslavne prosvećenosti u odnosu na zapadnu prosvećenost.

O prosvećenosti razuma čoveka zapadne hemisfere i o prosvećenosti srca čoveka pravoslavne sfere življenja govori se uopšteno, nedovoljno jasno, ali ne i pogrešno. Ovu drugu prosvećenost ne treba tumačiti kao prenaglašenu osećajnost, burnu afektivnost ili opasnu iracionalnost življenja, već kao onu idealnu prosvećenost za koju izvorno hrišćanstvo ima srećnu izreku: Blago tebi ako ti razum u srcu počiva! Reč je, dakle, o uspešnoj i plodnoj sintezi razuma i srca, racionalnog i emotivnog, a dubinski psiholozi bi još rekli, svesnog i nesvesnog.« ¹³

Dositej Obradović je svojim životom i delom postavio temelje savremene srpske kulture. Pored knjiga toj kulturi su bili potrebni i drugi oblici ispoljavanja duha. U drugoj polovini XVIII veka kod Srba se počinju pojavljivati i časopisi uz pomoć kojih se sve više šire ideje racionalizma ali i predromantizma.

Periodične publikacije (novine, časopisi i kalendari) počinju se javljati i kod Srba u vreme prosvetiteljstva. Prvi je Orfelinov Slaveno-serbski magazin, koji je izašao iz štampe 1768. godine u Veneciji, u Tipografiji Slaveno-Grečeskoj Dimitrija Teodosijeva. Prema Živanu Milisavcu¹⁴ Orfelin je već 1766. godine pripremio kalendar u kome je bilo mnogo književnih priloga i prikaza ruskih i srpskih knjiga i najava za časopis. Program časopisa je predviđao tekstove iz geografije, istorije ekonomije i vaspitanja. Pisan je rusko-srpskim pismom. U časopisu su Orfelinovi radovi i ruski prevodi Teofana Prokopoviča. Pored prevoda objavljeni su i stihovi. Tako da se, s pravom može smatrati i književnim časopisom. Iza Orfelina niko nije stajao, a sam nije imao dovoljno sredstava da ga dalje štampa. Pored toga imao je svega tri saradnika. Ambiciozni Orfelin ipak nije mogao da nastavi izdavanje časopisa, tako da je izašao samo prvi broj Magazina.

Srpski pisac i prevodilac Emanuilo Janković (1758-1791) je u Novom Sadu 1790. godine osnovao knjižaru i štampariju i planirao izdavanje novina, ali za njih nije dobio dozvolu. Ovde valja ukazati »da su Srbi tražili osnivanje štamparije na saborima 1708, 1722, 1730, 1731, 1735, 1744, 1749, 1769. i 1790. godine.« - piše Lazar Ćurčić i dodaje: »Srbi su 1730. bili upućeni da štampaju u Trnavi, ali da to, razume se, nisu prihvatili, jer ta štamparija beše jezuitska, bosanskom ćirilicom, radi unijaćenja Srba i Rusina.« ¹⁵

Godine 1791. u Beču je izašao prvi broj časopisa Serbskija povsednevnija novini, koga su objavili braća Markides Puljo. Ukupno je izašlo 99 brojeva do 1792. godine kada se časopis ugasio. To su bile informativne novine, koje su, pored ostalog, donosile vesti o srpskim mitropolitima, saborima, događajima na ratištima, požarima, nepogodama, dvorskim skandalima, samoubistvima, raznim čudima. Zanimljivo je, da su se pored ostalog novine bavile i poljsko-srpskim vezama. ¹⁶ Zaista je fascinantno da, po tematici, ne zaostaju za današnjim novinama i časopisima. U Srpskim novinama je objavljivan i prvi feljton kod Srba, a to su bili delovi Kratke istorije Srba Pavla Julinca. ¹⁷

Stefan Novaković je u Beču 1792. najavio Slaveno-serbskija vjedomosti. Novine koje je izdavao tokom 1793. i 1794. godine. Štampane su građanskim slovima, a izlazile su dva puta nedeljno. U zaglavlju su imale sliku austrijskog dvoglavog orla, umesto junaka sa srpskim grbom koji se nalazio na zaglavlju Srpskih novina. Prema Živanu Milisavcu to je bio znak lojalnosti prema Bečkom dvoru. Vjedomosti su imale sličan sadržaj kao i Srpske novine, s tim da su donosile mnoge vesti o revoluciji u Francuskoj. Stefan Novaković je planirao da objavljuje knjižice o vaspitanju, o domaćinstvu, geografiji, istoriji i srpskim prosvetiteljima. On je čak planirao da te knjižice šalje besplatno pretplatnicima novina. U ovim novinama su objavljivani i stihovi Andrije Kačića Miošića. Jovan Skerlić navodi da su Vjedomosti u broju 74, iz 1794. godine donele Kačićeve stihove o Stefanu Nemanji. Po njemu to je bio jedini dalmatinski pisac koji je ostavio traga u srpskoj književnosti toga doba. ¹⁸ Novine su se bavile i prenumeracijom, pa su prikupljale pretplatu za Rajićevu Istoriju. ¹⁹

Po Marku Maletinu pravi početak srpske žurnalistike ipak počinje sa Dimitrijem Davidovićem i Dimitrijem Frušićem koji su 1813. godine u Beču pokrenuli izdavanje Novina serbskih iz carstvujućeg grada Viene, i koje su neprekidno izlazile preko sto godina. Godine 1835. u Pešti Teodor Pavlović pokreće Srpski narodni list, a 1838. Srpske narodne novine. »Otada pa do kraja svoga rada, do 1848, Pavlović je pretstavnik srpske žurnalistike.« Srpski narodni list je po Pavlovićevoj želji postao i »književni organ« u kome su srpski pisci objavljivali pesme, ali i priče i novele. ²⁰

Pored novina i časopisa potreba vremena je nalagala da se počnu kod Srba štampati i publikacije koje su nosile ime Mesecoslovi. Zbog potreba vere (sveci i praznici) ali i trgovine (vašari) počeli su da se štampaju Kalendari. Oni su imali u to vreme širok kulturni značaj. Evo šta o njima kaže Milorad Pavić: »Književni godišnjaci-kalendari bili su na granici XVIII i XIX veka češći od pravih časopisa. Orfelinov Večiti kalendar (u tri izdanja posle 1783), prava »enciklopedija znanja«, doneo je pored obimne Fizike, niz priloga iz oblasti školstva (popis univerziteta u Evropi), savete iz popularne medicine, i što je najvažnije, dopise o istoriji svetskoj i srpskoj. Slavenoserbski mesecoslov (Beč 1792), Novakovićevi Mesecoslovi (1794-5), Davidovićev Zabavnik (Beč, 1815-6,1819-21. itd) i Vukova Danica (1826-29, 1834), donosili su takođe priloge iz srpske istorije, predromantičke priloge sa istočnjačkom tematikom, klasicističko pesništvo i drugo, pri čemu se ovaj niz kalendara-almanaha pretopio sa pojavom Vukove Danice u časopise.« ²¹

Prosvetiteljstvo je u književnosti omogućilo pojavu klasicizma i predromantizma, bez kojih se romantizam ne može osvetliti. Potvrdu tome nalazimo i kod Milorada Pavića, koji kaže: »Što nas klasicizam i predromantizam i danas interesuju, razlozi su sledeći. Romantizam, koji je trajao gotovo do kraja XIX veka, ne bi se mogao shvatiti bez uvida u predromantička zbivanja u srpskoj književnosti, pa je u tom smislu predromantizam nadživeo u romantizmu svoje formalno gašenje i ostao od trajnijeg interesa. Klasicizam je svojim stalnim obnavljanjem ostao relevantna književna pojava u srpskoj književnosti tokom XIX i XX veka, pa se tako bez ovih stilskih opredeljenja ne mogu shvatiti ni protumačiti zbivanja i nastanak nove srpske književnosti kao celine. Od posebnog je interesa pitanje reprezentativnih književnih ličnosti, koje su udarile pečat početku ove književne epohe kao Dositej, ili poznim uspesima njenim kao Jovan Sterija Popović. Epoha koja počinje Dositejem, a završava se Sterijom, zaslužuje više no da bude svrstana u prelazno doba (kako je to srpska književna istoriografija činila), ali ne zato što bismo mi tako više voleli, nego zato što nas književnoistorijske činjenice upućuju u tom pravcu.« ²²

Miloslav Samardžić ukazuje na značaj slovačkih liceja na srpske predromantičare: »Za razliku od klasicista, predromantičari nisu imali veća središta na srpskoj teritoriji, nego su se više vezali za tranzitne centre. Najviše ih je obrazovano na protestantskim licejima u Slovačkoj, naročito u Požunu, dok su najveći broj knjiga objavili u Trstu blagodareći mecenstvu tamošnje bogate srpske trgovačke kolonije. Krajem XVIII i početkom XIX veka oko Dositeja Obradovića ovde se obrazuje tršćanska pesnička škola, kojoj pripadaju skoro svi predromantičari. Sem Dositeja, u Trstu su živeli i drugi predstavnici ovog stila: Jovan Došenović, Pavle Solarić, Vićentije Rakić, Vikentije Ljuština, Joakim Vujić, Jeftimije Popović i drugi. Napoleonovim osvajanjem Venecije (u kojoj je bila srpska štamparija) i Trsta, preko ovih pisaca u srpsku kljiževnost prodiru novi, romanski uticaji.« ²³

Za Jovana Skerlića ova književnost Srba u Austro-Ugarskoj je važna za celokupno srpstvo. On kaže: »tu se mislilo i pisalo za ceo srpski narod«, i tvrdi da duhovno-kulturni život u ostalim srpskim zemljama uopšte nije postojao, pa je tim više ova književnost značajnija. Po njemu »naše lokalne književnosti« - dalmatinska, bosanska, slavonska, pa ni srednjevekovna nisu uticale na razvoj književnosti kod Srba u južnoj Ugarskoj. On smatra da je srpska književnost ovog doba spontano ponikla. S početka je bila verska i konfensionalna a potom je postala svetovna i prosvetiteljska, pre svega zahvaljujući Dositeju, koji ju je uzdigao »na visinu jedne svetovne narodne i moderne književnosti«.

Skerlić zastupa ideju o diskontinuitetu srpske književnosti i smatra da epoha XVIII veka predstavlja »prvi, početni i osnovni period cele srpske nacionalne i savremene književnosti«.²⁴

Nakon ovoga, s pravom, možemo zaključiti: Da je doba prosvetiteljstva i racionalizma kod Srba postojalo, i u velikoj meri bilo razvijeno. Da je to doba stvorilo klasicizam i predromantizam u srpskoj književnosti. A svojim rodoljubljem, svetovnošću i okrenutošću ka širokim narodnim potrebama je rađalo i osmišljavalo nacionalnu svest kod Srba. Kada pogledamo širi društveni kontekst, kako evropski tako i srpski, sa revolucionarnim događanjima vidimo da je stvoreno plodno tlo za pojavu romantizma kao kulturnog pokreta koji će zahvatiti široke slojeve društva sa intencijom da donese preporod.

¹ Immanuel Kant Werke, Hrsg. von E. Cassirer, Bd IV, S. 169, Verlag B. Cassirer, Berlin 1913.

²Види у: Danilo Pejović, Francuska prosvjetiteljska filozofija, Nakladni zavod Matice Hrvatske, Zagreb 1982, 8.

³ Društveni ugovor ili načela državnoga prava. Napisao Jean Jacques Rousseau, preveo dr. Milan Gruber; Zagreb 1918, Komisiona naklada Hrvatskoga štamparskoga zavoda, str. 45. Опширније видети у: D. Pejović, Francuska prosvjetiteljska filozofija, 50-65.

⁴ Лазар Ћурчић, Српске књиге и српски писци 18. века, Књижевна заједница Новог Сада 1988, 72.
»Када је 1724. секретар београдско-карловачког митрополита Мојсеја Петровића, Владул (Владислав) Малеску, донео из Русије 255 или 400 буквара (Первое ученије отроком) Феофана Прокоповича, архиепископа и реформатора Петра Великог, које је на митрополитову молбу послао руски Свети синод, нико ваљда није могао очекивати ни претпоставити да ће само две године потом та књига бити прештампана за Румуне и Србе и да ће њеним издавањем бити обновљено штампање српских књига прекинуто пре осамдесет и осам година. У Венецији је 1638. Бартол Гинами штампао Псалтир, прву српску књигу са насловном стр. и нумерисаним листовима, као последњу књигу старог српског штампарства.« - Ћурчић, 63. Шире погледати у Др Дим. Кириловић, Буквар Теофана Прокоповича код Срба, Зборник МС за књижевност и језик, III, Нови Сад 1956, 19, 23.

⁵ Исто, 76.

⁶ P. J. Šafarik, Geschichte der serbischen Literatur, Prag 1865, 466. У Ћурчић, 77.

⁷ Vladimir Mošin i Milan Radeka, Ćirilski rukopisi u sjevernoj Dalmaciji, Starine, knj. 48, Zagreb 1958, 198, 206.

⁸ Боривоје Маринковић, О писцу прве српске аутобиографије у XVIII столећу. Књижевност и језик, XV, 4/1968, 49.

⁹ Милорад Павић, Класицизам, Књижевне прилике у време просветитељства, http://www.rastko.org.yu/knjizevnost/pavic/klasicizam/ Павић овде каже: »У Животу и прикљученијима (1783) Доситеј показује да је читао Гетеова Вертера, са којег је Доситејев пријатељ Секереш скинуо цензорску забрану у Аустрији, као што је први управо Доситеј преводио из познате Либескиндове збирке Палмово лишће, . »Критички принцип« Доситејев – његов метод слободног мишљења дугује према новијим истраживањима свој настанак поред Декарта, Спинозе и Лока, – Лајбницу. Доситејев секуларизовани морал дугује много енглеским философима али и Еберхардовом посредништву, а своје интерпретационе амбиције Волфовом херменеутичком учењу. Оно допире до њега већ у Модри 1777, где Доситеј слуша предавања према програму који је недавно публикован па се може видети да је обухватио и artis hermeneuticae regulas. И Доситејеви назори о језику имали су потпору поред осталог у немачким узорима (Фридрих II), а немачки извори понекад су му служили и као посредници према другим књижевностима (енглеској и француској, на пример у Мезимцу).«

¹⁰ Нада Ђорђевић, Допринос Јозефа Добровског упознавању Европе с нашом културном традицијом, Зборник за славистику, Матица српска 1973, 10.

¹¹ Милорад Павић, Историја, сталеж и стил, (језичко памћење и песнички облик) , Матица српска, Нови Сад 1985, 48.

¹² Стојан Новаковић, Доситеј Обрадовић и српска култура, У Доситеј Обрадовић, Дела, Издавачка кућа Драганић – Библиотека града Београда, Београд 2007, 363-370.

¹³ Владета Јеротић, Доситеј Обрадовић. Између православља и западне просвећености Извор: Дарови наших рођака 2, Сабрана дела, III коло, Задужбина Владете Јеротића у сарадњи са ИП Ars libri, Београд 2007.

¹⁴ Живан Милисавац, Историја Матице српске (I део, »Време националног буђења и културног препорода 1826-1864«), Матица српска Нови Сад 1986, 11-26.

¹⁵ Лазар Ћурчић, Тобожња унијатска штампарија у Трнави, Зборник Матице српске за књижевност и језик, књ. 19/III, 1971, 402-423.

¹⁶ Сербскија новини су бележиле и коментарисале и дебату у Сејму (тзв. четворогодишњи сејм), бурне прославе доношења, потписивања и проглашење слободоумног Устава од 3. маја 1791, понашање суседних дворова и напоре Сејма и краља Станислава Августа у смеру очувања пољске независности, па тако и конфедерацију у Тарговици и стављање краља на страну противника Устава. Види: Петар Буњак
Преглед пољско-српских књижевних веза (до II светског рата) , Допуњено и исправљено Интернет издање, http://www.rastko.org.yu/knjizevnost/poljska/. Тада су словенска питања била веома заступљена. Тако се идеолог словачког народног препорода Људевит Штур, у свом свесловенском заносу дотицао и руско-пољских спорова. »Рус и Пољак - говорио је он - морају се помирити у духу Словенства: и то се мора догодити, упркос непријатељу словенског имена који се припрема да обојицу сатре с лица земље.« У Risto Kovijanić, Vuk i Štur, Savremenik, св. 10, Beograd 1964, 331.

¹⁷ Јулинчева књига Краткоје в’веденије в историју происхожденија славено-сербскаго народа издата је у Венецији 1765. године. Настала је по угледу на дело словачког историографа и његовог братиславског (пожунског) професора Јана Томке-Саског. Павле Јулинац (1731 или 1732 - Беч 25. фебруар 1785) је био писац прве објављене историје Срба на српском језику. Не зна се где је рођен (вероватно у Сегедину, али може бити и Чуругу). Пореклом је из племићке граничарске породице, син официра Арсенија Јулинца а унук мајора Василија из Сегедина. Завршио је лицеј у Братислави. Године 1753. га је у Русију повео потпуковник Јован Шевић, један од предводника српске сеобе у Нову Сербију, где је започео каријеру војника.
Допринос српској науци рационалистичког доба, свакако је дао и Павле Кенгелац, по некима Кенђелац, (1766-1834.) аутор »прве српске јестаственице« - Јестастословијa, тј. Природописа, која је штампана у Будиму 1811. године. Кенгелац је био веома образован: знао је руски, француски, немачки, енглески, румунски, мађарски, латински, грчки и јеврејски. Кенгелац је пропутовао многе земље, а школовао се поред осталог на лицејима у Кежмарку, Братислави и Шопроњу. Ковијанић наводи да је у матрикули лицеја у Кежмарку записано 21. септембра 1786. године »Paulus Kengyeaz, Nagy Kikinda, Temenssiensis, graeci ritus non uniti, ignob (ilis) gramaticus«. Ристо Ковијанић, О Павлу Кенгелцу, писцу прве српске јестаственице, часопис Наука и природа, VI, Београд, св. 4, 1953, 167.
О Кенгелчевом знању и угледу Ковијанић је писао и у београдској Политици, у рубрици »Да ли знате?«, без потписа: »Када је једном Фридрих Велики посетио универзитет (у Халеу, прим. Н.К.), у име студената је с њим разговарао Павле Кенђелац, Краљ му је постављао разна питања на које је требало да се одговори вешто и по свим правилима реторике. Кенђелчеви одговори толико су одушевили Фридриха Великог, да је отпасао свој мач и дао му га рекавши: ‘Ево вам, колега, нека вам буде мој мач за успомену!’«. Политика, Београд 1955.

¹⁸ Јован Скерлић, Студије, поглавље »Значај XVIII века у историји српске књижевности«, Матица српска - Српска књижевна задруга, Нови Сад - Београд 1961, 29-39. Качић пише; »Na 1190. Bi za kralja Stipan Nemanić, sin rečenoga Nemanje.Na 1200. Simeon, sin Stipana Nemanića, bi kralj od Rašije i Dalmacije. Ovi osvoji mnoge banovine. I u to vrime Bosnom vladaše ban Kulin.« Видети: Andrija Kačić Miošić: Razgovor ugodni naroda slovinskoga, izbor. Интернет сајт http://dzs.ffzg.hr/html/Kacic.htm". ¹⁹ Јован Рајић је рођен у Сремским Карловцима 1726. године. Ту је завршио »Словенску школу« Емануела Козачинског, а затим у Кијеву духовну академију. Вратио се кући где је као наставник радио у богословско-учитељској школи у Карловцима, а затим у новосадској богословији. Касније се закалуђерио у манастиру Ковиљу, где је, као архимандрит, остао до смрти, 1801. године. Написао је Катихизис, више хришћанских историја, обредних књига и полемичких богословских списа. Најзначајније му је дело Историја разних народов, наипаче Болгар, Хорватов и Сербов. Писао је и књижевна дела: Бој змаја с орлови, Трагедија цара Уроша, прерада с немачког једне средњовековне збирке приповедака и две збирке пригодних и побожних песама (Во споминанију смерти и На господскија праздники).

²⁰ Марко Малетин, Теодор Павловић, Гласник историјског друштва у Новом Саду, VIII/1935, 372-396.

²¹ Милорад Павић, Класицизам, Књижевне прилике у време просветитељства, http://www.rastko.org.yu/knjizevnost/pavic/klasicizam/

²² Исто.

²³ Милослав Самарџић, Тајне Вукове реформе, Погледи, Крагујевац 1997, 107.

²⁴ Скерлић, исто, 39.

V okviru projekta 13. slovenski dnevi knjige v Mariboru – Ko te napiše knjiga 2010, ki ga prireja Mladinski kulturni center Maribor, razpisuje Založba Pivec natečaj za izvirno neobjavljeno pesem. Na natečaju lahko s po eno pesmijo, ki ne sme biti daljša od 60-ih verzov, sodelujejo vsi v slovenščini pišoči pesniki stari vsaj 16 let. Avtorja, ki bo poslal več pesmi ali predolgo pesem, žal ne bomo mogli upoštevati. Žirija, v kateri bodo poznavalci sodobne slovenske poezije, bo izmed sodelujočih izbrala štiriindvajset najbolj uspešnih avtorjev. Ti se bodo konec marca oz. v začetku aprila 2010 pomerili na dveh polfinalnih Pesniških turnirjih v Murski Soboti in v Celovcu. In sicer tako, da se bo polovica od izbrane štiriindvajseterice pomerila v enem, druga polovica pa v drugem kraju. Na obeh polfinalnih turnirjih bo strokovna komisija izmed dvanajstih pesmi izbrala štiri, dve pa občinstvo z glasovanjem, kar pomeni, da bosta tisti dve pesmi, ki bosta prejeli največ glasov občinstva ob štirih izbranih s strani komisije, napredovali v finale. Dvanajst izbranih pesnikov bo v soboto, 17. aprila 2010, s svojimi pesmimi, ki jih bodo sami interpretirali, sodelovalo na »PESNIŠKEM TURNIRJU« v SNG Maribor. Strokovna komisija bo izbrala VITEZA/VITEZINJO PESNIŠKEGA TURNIRJA 2010, ki bo prejel(a) diplomo, knjigo in denarno nagrado v znesku 500 evrov. Svojega nagrajenca pa bo izbralo tudi občinstvo. Vseh 12 finalnih pesmi bo objavljenih v zborniku in literarni reviji Rp./Lirikon21. Avtorji naj svojo pesem pošljejo na naslov Založba Pivec, Krekova 13, 2000 Maribor, s pripisom PESNIŠKI TURNIR 2010, najkasneje do 15. februarja 2010. Pesmi naj bodo podpisane le s šifro, v posebni kuverti, prav tako označeni s šifro, pa naj bodo avtorjevo ime, priimek, naslov, elektronski naslov in telefonska številka. Strokovna komisija bo 10. marca 2010 objavila imena štiriindvajsetih izbranih avtorjev na spletni strani Založbe Pivec ( http://www.zalozba-pivec.com) in v nekaterih tiskanih medijih. Dodatna pojasnila dobite na (nino@zalozba-pivec.com) ali po telefonu 02 250 08 28.

Založba Pivec

8. mednarodni natečaj za najboljšo otroško in mladinsko knjigo 2010 mestne občine Schwanenstadt v Gornji Avstriji

Od leta 1997 naprej poteka mednarodni natečaj za najboljšo otroško in mladinsko knjigo; v sodelovanju s furlansko občino Bordano Sulle ali delle farfalle e dei cigni, s študijskim centrom za mladinsko literaturo »Alberti« v Trstu, s Circolo Athena v Belpassu in Cataniji, z občino Belpasso ter Univerzo v Salzburgu (Institut za romanistiko) pa poteka v gornjeavstrijskem mestu Schwanenstadt za leto 2010 osmi mednarodni natečaj za najboljšo otroško in mladinsko knjigo pod naslovom NA KRILIH METULJA IN LABODA. Simbol metulja je povezan z mestom Bordano in simbol laboda z mestom Schwanenstadt.

Z natečajem želimo pritegniti mlade in manj mlade ustvarjalce na literarnem in likovnem področju; v poslani dragoceni otroški in mladinski literaturi odkrivati in nagraditi nadarjene ustvarjalce. Zato vas mestna občina Schwanenstadt prav prisrčno vabi k sodelovanju in sooblikovanju letošnjega tekmovanja.

Okvirna tema za leto 2010 se glasi:

Sanjam, da sem kot Robinson Crusoe

ali pa ...

Ich träume – vielleicht bin ich wie Robinson Crusoe oder wie ...

Sto sognando – forse sono Robinson Crusoe oppure …

I’m dreaming – maybe I’m like Robinson Crusoe or like …

Dela v besedilu in sliki naj se soočajo s klasično temo otroške in mladinske književnosti, s sanjami, domišljijami in pustolovščinami. Na teh področjih se izoblikujejo življenski obeti in utopije. Predvsem pustolovščina živi od izkušenj tujega, doživljanja sveta izven vsakdana in domačega življenskega kroga. Ob spoznavanju tujih kultur, dežel ali časov dobi lastna realnost nov pristop. S temi utopijami, ki so se razvile iz domišljije, je možno razmišljati o željah, upanjih in rešitvah problemov. Robisonade, potovanja po morju in eksotične pustolovščine privabijo literata, da se ukvarja s književnimi zvrstmi. Napisane knjige lahko obravnavajo življenjsko okoliščino človeka in živali, prav tako tudi svet domišljije. Izbor naslova je prost, nanaša naj se le na letošnjo okvirno temo.

K sodelovanju so povabljeni vsi interesenti iz mesta Schwanenstadt in okolice, iz vseh evropskih držav in vsi, ki želijo izdati ilustrirano otroško ali mladinsko knjigo ob upoštevanju okvirne teme. Dela naj bodo napisana v maternem jeziku ali pa dvo- oziroma večjezično. Po presoji mednarodne žirije sledi podelitev nagrad v soboto, 18. septembra 2010, ob 15.00 uri v Veliki farni dvorani v Schwanenstadtu. Ob začetku julija bo mestna občina Schwanenstadt objavila na spletni strani www.schwanenstadt.at odločitev žirije s seznanom nagrajencev. Nagrade bodo podelili sledečim oddelkom:

1. osnovna šola (ljudska šola) 2. osnovna šola (glavna šola, nižja stopnja gimnazije) 3. srednja šola, poklicna srednja šola, strokovna srednja šola, gimnazija (višja stopnja gimnazije, poklicno izobraževalna šola, strokovna šola, poklicna šola) 4. višja šola, višjestrokovna šola, izobrazbena ustanova za učitelje, univerza (študentje na univerzah, višjih šolah in pedagoških akademijah) 5. odrasli.

Višina nagradnega fonda znaša (po oddelku): za 1. mesto 333 €, za 2. mesto 222 € in za 3. mesto 111 €. Nadaljna nagrajena dela dobijo »Posebno nagrado žirije« ali »Posebno omembo žirije« in s tem denarno nagrado. Vsak nagrajenec dobi poleg tega še katalog z objavljenimi izvlečki nagrajenih letošnjih del.

Poleg tega določi žirija tisk in objavo nagrajene knjige, ki bo dostopna vsem interesentom in knjižnemu trgu. Tekmovalni seznam bo kot v prejšnih letih obsegal izvlečke nagrajenih knjig. Seznam je po podelitvi nagrad na razpolago na mestnem uradu. Tudi tekmovalne sezname za leta 2003 do 2009 lahko naročite pri mestnem uradu Schwanenstadt (cena 15 €). Po podelitvi nagrad ima mestni urad Schwanenstadt pravico do objavljanja seznama z izvlečki in knjige zmagovalca.

Rok za oddajo

Napisane in oblikovane izvirnike (originale) ali zelo dobre kakovostne barvne kopije pošljite najkasneje do petka, 18. junija 2010, do 12. ure na mestni urad Schwanenstadt.

Naslov: Stadtamt Schwanenstadt, Stadtplatz 54, A-4690 Schwanenstadt, Austria Izvirnike vam vrnemo na dan slavnostne podelitve nagrad. Za vračanje izvirnikov po pošti (iz tujine) nam priložite 15 evrov za poštnino.

Smernice oblikovanja:

Format: 21x21 cm; obseg (jedro): 18 do maksimalno 22 strani. Poleg tega naj bi bil ovitek v istem formatu. Posebno pozornost naj bi posvečali povezavi med besedilom in ilustracijami. Tako sta npr. besedilo na levi in ilustracije na desni strani. Besedilo in ilustracija pa sta lahko tudi na isti strani. Obseg besedila naj ustreza oblikovani knjigi. Pri otroških knjigah naj bodo v ospredju predvsem ilustracije in ne pretežno besedilo.

Knjige pa tudi lahko oblikujejo skupine ali šolski razredi. Ponekod bi bilo sodelovanje dveh oseb, pri katerem je ena oseba pristojna za besedilo in druga za ilustracije, zelo primerno.

Knjigi priložite dodatni list (priloga) s sledečimi podatki:

naslov knjige, ime in priimek (-ki) pisatelja/pisateljice (oziroma avtorjev), naslov, telefonska številka in e-mail, šola in/ali leto rojstva.
Pri šolskem projektu: ime, naslov in telefonska številka šole, razred, ime sodelujočih učencev, vodja projekta ali učitelja ter e-pošta odgovornih oseb.

Prosim, da priložite list s točnim seznamom vseh prilog oziroma vsebino pošljene ovojnice.

Kontakt:

V slovenskem jeziku se lahko javite pri:

dr. Peter Fantur, 9184 Šentjakob 174 b, Austria
telefonska številka: +43-(0)676-3879806
email: p.fantur@aon.at

Informacije v nemškem jeziku dobite s strani urada mesta Schwanenstadt pri:

Franz Gattinger, tel.: +43-(0)7673/2255-33
e-mail: franz.gattinger@schwanenstadt.ooe.gv.at

Koordinator projekta:

dr. Michael Aichmayer,

e-mail: michael@aichmayr.com

REVIJA MENTOR
Štefanova 5, pp 1699, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel.:+ 386 1 24 10 516, 24 10 500, 041 281 956
e-pošta: dragica.breskvar@jskd.si
Številka: 6117-9/1
Ljubljana, 21. januarja 2010

Revija Mentor

razpisuje
literarni natečaj za srečanje tujejezičnih pesnikov in pisateljev

»SOSED TVOJEGA BREGA 2010«

Tradicionalno srečanje (32. po vrsti) letos organizira Javni sklad RS za kulturne dejavnosti skupaj s svojo izpostavo v Piranu, in to 17. in 18. aprila 2010. Namenjeno je samo avtorjem, ki - ne glede na državljanstvo - stalno ali začasno bivajo v Sloveniji, pišejo pa predvsem v svojem maternem jeziku (ne v slovenščini).

POGOJI:

Avtorji naj do 10. februarja 2010 v izvirniku (torej ne v slovenščini) napisana dela pošljejo v dveh izvodih na naslov: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, revija Mentor, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, s pripisom »Sosed tvojega brega 2010«.

Obseg: proza in dramski teksti – do 10 strani (lahko tudi odlomki daljših tekstov), poezija – do 15 pesmi. Prevodi v slovenščino so zaželeni, niso pa nujni.

Vsak prispevek mora biti označen s šifro, v posebni kuverti pa naj bodo naslednji podatki: ime in priimek, naslov, letnica rojstva, poklic in telefonska številka, naslov e-pošte. Vsi navedeni podatki bodo uporabljeni samo za namene, ki jih obsega ta razpis.

Poslana besedila bo pregledala žirija, ki bo med vsemi poslanimi prispevki izbrala najboljše za državno srečanje (največ petnajst avtorjev).

Izbor literarnih besedil bo objavljen v reviji Paralele. Avtorji odstopijo svoja besedila za objavo brezplačno.

Državno srečanje Sosed tvojega brega 2010 bo v Piranu 17. in 18. aprila 2010. Javni sklad RS za kulturne dejavnosti ga bo pripravil skupaj s tamkajšnjo izpostavo JSKD. Na programu bo literarno-prevajalska delavnica s priznanim književnikom in prevajalcem, literarno-glasbeni recital s predstavitvijo najboljših avtorjev, predstavitev sodobne italijanske književnosti in novih knjig sodelujočih avtorjev.

Dragica Breskvar, urednica revije Mentor

Natečaj

ODDELKA ZA SLOVENISTIKO FAKULTETE ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER ZA NAJBOLJŠI DIJAŠKI ESEJ NA TEMO

»Istra v slovenski književnosti«

Oddelek za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Koper na Univerzi na Primorskem (UP FHŠ) razpisuje natečaj za najboljši izvirni esej na temo »Istra v slovenski književnosti«.

Avtor lahko obravnava bodisi literarna dela Marjana Tomšiča bodisi druga literarna dela, ki so nastala na področju Istre oziroma je Istra v njih prisotna kot motiv, tema ali s svojimi jezikovnimi plastmi. Esejska obravnava se lahko osredotoča bodisi na književni, jezikoslovni ali širši kulturni vidik. Besedilo naj bo napisano v slovenščini. Dolžina eseja naj ne presega 12.000 znakov s presledki. Prispevki naj bodo oddani v natisnjeni obliki.

Najboljši esej bo na podlagi izvirnosti, poglobljenosti in poznavanja predstavljene tematike izbrala komisija v sestavi prof. Jasna Čebron, doc. dr. Simona Bergoč in doc. dr. Marcello Potocco. Avtor/ica bo povabljen/a k predstavitvi na simpoziju o Marjanu Tomšiču, ki bo potekal 23. novembra 2010 v okviru Dnevov humanistike na Fakulteti za humanistične študije Koper, prav tako bo objavljen v digitalni publikaciji s prispevki s simpozija.

Udeleženci lahko sodelujejo samo z izvirnimi esejskimi besedili, ki so napisana samostojno ali pod mentorstvom srednješolskih učiteljev. Na natečaju lahko sodelujejo vsi dijaki, vpisani v veljavni srednješolski program.

Avtor s poslanim delom dovoljuje svojo objavo v digitalni publikaciji in se strinja, da je njegov prispevek v digitalni publikaciji lahko krajevno in časovno neomejeno reproduciran in distribuiran. Rokopisov ne vračamo.

Rok za oddajo izdelkov je 30. april 2010.

Besedila pošljite na naslov:

Fakulteta za humanistične študije Koper,
Oddelek za slovenistiko
Titov trg 5
6000 Koper

s pripisom: za natečaj „Marjan Tomšič“.

Besedilo naj bo označeno s šifro, v zaprti kuverti pošljite tudi svoje podatke: ime, priimek in šifro, ki ste jo uporabili za podpis prispevka; naslov, telefonsko številko, e-pošto ter podatke o šolanju/izobrazbi.

Nagrada za zmagovalni esej bo povabilo k nastopu na simpoziju in k objavi v digitalni strokovni publikaciji ter presenečenje v obliki knjižne nagrade. Drugo- in tretjeuvrščeni esej bosta nagrajena s knjižnimi nagradami. Vse nagrade bomo podelili na simpoziju.

Dodatne informacije dobite na naslovu: marcello.potocco@gmail.com.

PODATKI O MARJANU TOMŠIČU

V letu 2009 je Marjan Tomšič praznoval 70-letnico, saj je bil rojen leta 1939 v Račah pri Mariboru. Študiral je slavistiko v Ljubljani, že več desetletij pa živi in ustvarja v Slovenski Istri. Njegov bogat literarni opus obsega kratko in daljšo prozo za odrasle in mladino, radijske igre in dramska besedila ter satire in humoreske.

Še posebej prepoznaven je po t. i. »istrskem ciklu«, s katerim je na slovenski literarni zemljevid z močnimi in intenzivnimi potezami začrtal do tedaj v slovenski književnosti in literarni vedi malo znano istrsko literarno pokrajino. Regionalna pripadnost novel in romanov, ki so motivno-tematsko in dogajalno umeščeni v fizični in duhovni prostor podeželskega zaledja slovenske Obale, je razvidna že iz naslovov kratke proze: Olive in sol (1983), Kažuni (1990), Glavo gor, uha dol (1993), Vruja (1994), in romanov: Šavrinke (1986), Oštrigeca (1991) in Zrno od frmentona (1993). V teh delih se s folklornimi in fantastičnimi primesmi loteva pripovedovanja o življenju istrskih posameznikov v polpreteklem času – literarizira pojav istrskih pótovk, t. i. »Šavrink«, žensk, ki so v Trstu prodajale jajca in različne kmetijske pridelke, in vaških posebnežev, ljudskih zdravilcev, t. i. krstnikov, ki so imeli posebne sposobnosti.

Marjan Tomšič se z deli o Slovenski Istri umešča v tisti žlahtni niz slovenskih pripovednikov, ki so slovenski javnosti z literaturo predstavili slovenske primorske obrobne pokrajine, kamor nedvomno sodi tudi Ciril Kosmač (1910–1980), ki je prav tako del svojega življenja preživel na Obali, njegovo, tudi okroglo obletnico, 100-letnico rojstva, pa praznujemo letos.

Še več informacij o literarni ustvarjalnosti Marjana Tomšiča je dosegljivih na spodnjih spletnih virih.

www.drustvo-dsp.si/si/pisatelji/222/detail.html

www.capris-d.si/art/literature/MarjanT/index.html