Petdeseta številka revije je nekaj posebnega. Če gre še za revijo, ki je iz eksperimenta z on-line revijo zrasla v institucijo, še toliko bolj. Ko sem jo začenjal sestavljati, še v papirni obliki, sem imel v mislih objave za tiste avtorje, ki jih je Maribor spregledal, ki jih ni hotel objavljati – od revije Dialogi do takrat toneče založbe Obzorja, skratka etablirani Maribor in etablirana slovenska literatura. O anekdotah v zvezi z revijo sem že govoril drugod, naj tukaj ponovim. Ime smo dobili tako, da smo v Domu ustvarjalnosti mladih sedeli v nekje jeseni leta 1993, in si izmišljali revijo, predvsem pa ime. Za nami je bil že poskus, da bi to počela skupina mladih avtorjev, a se ni obneslo. Spominjam se, da je bil tam Tomaž Brenk (najbrž pa so bili tudi drugi – Bojan Schwentner, Andrej Adam, Boris Kuntner ...) in da sem vzel nek slovar in sem pokazal na naključno stran v njem – tam pa je bila beseda locutio.

Z revijo, ki smo jo fotokopirali, nismo preveč uspeli. Ni bilo denarja za rutino, ni bilo denarja za honorarje, ni bilo denarja za tisk. Že takrat, sredi devetdesetih, sem eksperimentiral na Geocities s postavljanjem strani in naša prva postaja je bila tam. Naslednja, nekoliko bolj razvita, z okvirji, je bila na Siol v okviru domače strani Mariborske literarne družbe. Leta 1997 je stekla kot »normalna« revija. Do leta 2003 je že tako narasla, da je bila za običajno tehnologijo okvirjev nepregledna. Takrat sem s pomočjo Marjana Šijanca prišel do postojnskega podjetja MV d.o.o. in njegovega lastnika Eda Milavca, ki je reviji dal sedanjo podobo in tehnično podporo.

Revija je rasla vsebinsko. Sprva smo bili res le »eskortna revija«, kot sem jo v šali imenoval, namreč revija, ki je spremljala avtorje pri njihovem vstopu v literarno življenje, toda to je bila le malo časa. Najprej so se povzpeli naši tedanji sodelavci na solidnejše položaje v literaturi (v mislih imam Janjo Vidmar), a začeli so prihajati tudi drugi, prav tako uveljavljeni avtorji. Pritegovali smo vse širši krog ljudi in smo trenutno najbolj mednarodna revija v Sloveniji. Podgradili smo jo z indeksom avtorjev, ki je danes več kot 750 imen. Hkrati smo začeli graditi kroniko literarnega dogajanja.

Naleteli smo seveda na popolno gluhoto. Bili smo med prvimi on-line revijami na svetu in ni pričakovati, da bi kakšen Cobiss ali kakšna knjižnica pokazala razumevanje za nas. Če danes povprašate za revijo v svoji knjižnici, je ne bojo našli. Rekli vam bojo (v lokalni varianti): »Tote revije mi neja poznamo!« Že leta si prizadevamo, da bi bila revija priznana kot enakovredna tiskanim, da bi jo vpisoval tudi Cobiss, a kaj ko imajo naše knjižnice zamrzle jajčnike. Moralo bi se zgoditi res kaj velikega, da bi evidentirali prispevek v on-line reviji.

Na gluhoto smo naleteli tudi pri financerjih, ker to pač po njihovem ni »pravo« založništvo.

Letošnji frankfurtski knjižni sejem ugotavlja, da bo leta 2018 digitalizacija prehitela tisk. Za zdaj po se podatkih, ki jih je z raziskavo pridobil sejem, le mali del publikacij proda v digitalni obliki, vendar pričakujejo podjetja bistven dvig prodaje že v naslednjih dveh letih. Tako mrzlično iščejo komercialne-ekonomske modele za to novo stanje. Samo petina od ekonomskih ekspertov je danes še prepričana, da digitalizacija ne bo prehitela tiska. Velikanska večina današnjih publikacij je že rojena v digitalni obliki in gre samo za to, da je tudi bralec sposoben branja.

S tega vidika opravljamo pomembno vlogo, ki je ne opravlja skoraj nobena naša javna institucija – vpeljujemo zaznavanje in sprejemanje digitalne oblike literarnih publikacij. In napovedujemo: kmalu tudi knjižnice ne bodo več kupovale toliko knjig, kot doslej, ampak bodo eventualno izposojale e-bralnike. Tudi zajemanje bralnine bo moralo slediti tej tendenci.

Pred kratkim sem imel (nedokončan, jasno, kajti inštitucija, kot je NUK, na te razprave ni pripravljena) disput o statusu in rabi elektronskega gradiva. NUK »prosti dostop« do digitalnih publikacij razume tako, kot ga razumejo na internetu razpečevalci elektronskih publikacij na črno. Medtem ko se DSP, ki je eden od najbolj divjih zagovornikov tiskane knjige, poskuša priključiti tožbi, ki so jo sprožili avtorji proti Googelu, ne vidijo, da je pri državni inštituciji, ki je zadolžena za hranjenje digitalnih publikacij, veliko večja nevarnost nelegalnega razširjanja publikacij. Izdajatelji morajo publikacije oddajati po zakonu. NUK ne samo da ne zagotavlja ustreznega varovanja, ne zagotavlja niti podatkov o branju tega gradiva. Še več - COBISS niti ne evidentira on-line objavljenih besedil.

Za čas, ko bo digitalna oblika publikacij prehitela tiskano, se namreč ne morajo pripravljati samo založniki, ampak tudi celotno okolje, v katerem nastajajo, se evidentirajo, se distribuirajo, berejo vse vrste publikacij (digitalne in tiskane) – šolstvo, knjižnice, COBISS, znanstvene inštitucije … torej vsi tisti, ki spadajo pri nas pod državno kulturo.

Slovenija v kulturi posluša lažne profete, ki ji prišepetavajo, da se naslednjih tisoč let ne bo zgodilo nič novega. Tu smo mi, avtorji, ki sodelujejo pri tem projektu, in mi v društvu in uredništvu, izjema: Nove stvari se dogajajo zdaj in pred nosom.

In vendar po podatkih z »bbclone« vidimo, da smo imeli od leta 2005 okrog 2.500.000 obiskov, revijo pa je bralo okrog 650.000 ljudi. Od tega 40 odstotkov v Združenih državah Amerike, Slovenija je s 36 odstotki in nekaj na drugem mestu. In še v Nemčiji, Italiji, Kanadi, Japonski, Koreji, na Hrvaškem, v Bosni, Avstriji, Srbiji, Izraelu in drugod.

Ob 50. številki smo sklenili, da bomo tokrat napravili obsežnejšo številko in smo povabili vse, ki so doslej objavljali, naj pošljejo svoja besedila. In tako smo tu.

Berite in sodelujte!

Izhajam iz generacije, ki je štela objavo kakšnega svojega umotvora v tisku, na radiu, filmu ali TV za neznanski uspeh in življenjsko srečo. Gimnazijec, ki so mu natisnili pesem, je takoj postal osebnost leta na šoli in so vsi profesorji našli dobro besedo zanj. Danes ima 70 gimnazijcev kakšno objavo na spletu, pa profesorjev to sploh ne zanima, razen če vsebina slučajno ni naperjena proti njim.

Zgolj kot zabavno anekdoto smo si razlagali obveznega Marxa iz Nemške ideologije, da bo prišel čas, ko bo lahko vsakdo »zjutraj na lovu, popoldne na ribolovu, zvečer bo poskrbel za govedo, po večerji pa bo pisal kritike.« Tisto zadnje opravilo pred spanjem se nam je zdelo prav smešno in povsem neverjetno, danes pa se cela Slovenija ukvarja s tem, kar se je v prav takšnem trenutku »pripeljalo« ministrici za kulturo v njen blog.

Vsi skupaj plavamo v nepreglednem oceanu vsakovrstnih objav: ene se zgodijo nezavedno, druge po sili razmer, nekatere iz hudobije, nekaj sto milijonov blogov pa ima natančno enak cilj kot sleherni časopis, le da nastajajo iz gole želje po sporočanju. Analitiki tega razvoja so se razdelili v dva tabora in eni slavijo zmago demokracije, drugi pa obupujejo nad propadom ekspertnosti. Slednji imajo stalno na jeziku Aldousa Huxleya, še bolj pa njegovega starega očeta T. H. Huxleya, avtorja »teorema o neskončnem številu opic, ki nabijajo po neskončnem številu pisalnih strojev in eni se bo nekoč slučajno posrečil Shakespeare«. S prihodom informacijske komunikacijske tehnologije so se možnosti za opičjega shakespearja zelo povečale.

Še precej več možnosti kot v leposlovju, imajo opice v glasbi in že George Bernard Shaw je za najbolj grozen kraj vedel: »Pekel je poln amaterskih glasbenikov!«

Neskončna lahkotnost objavljanja je omogočila nastanek t.i. »državljanskega novinarstva«. Al Saracevic, urednik San Francisco Chronicle, je na vprašanje o razliki med novinarskimi profesionalci in blogarskimi amaterji odgovoril zelo kratko: »Amaterjev ne zapirajo zaradi njihovih objav!« Amaterski žurnalizem je trn v peti medijske industrije, ki ji padajo naklade, gledanost, dohodki od reklam, prestiž novinarskega poklica itd.. Karizmatični Robert Samuelson iz Washington Posta je proti svoji navadi izgubil kontrolo in nahrulil »državljansko novinarstvo« da predstavlja »največji razcvet masovnega ekshibicionizma v človeški zgodovini.«

Andrew Keen, avtor zelo sveže knjige »Kult amaterjev: Kako današnji internet ubija našo kulturo in napada našo ekonomijo«, enega za drugim poliva z gnojnico vse projekte informacijske družbe, ki sicer veljajo za nesporne uspehe participativne ustvarjalnosti. Zanj je odprto-kodna Wikipedija tipičen primer, kako smo namesto utemeljenega diktata ekspertov, dobili nesprejemljiv »diktat idiotov«. Ne gre mu v glavo, zakaj je Wikipedija sedemnajsta najbolj brana stran na spletu, Encyclopedia Britannica, ki ima izza sebe 100 nobelovcev, 4000 ekspertov ter 300 zaposlenih urednikov, pa je šele na 5.128 mestu? Zato poziva vse univerze sveta, da se uprejo »internetnemu egalitarizmu« in preprosto prepovejo Wikipedijo. Za kronski argument je navedel neizobraženost njenega ustanovitelja Jimmyja Walesa, po poreklu kmečkega fanta iz Huntsvilleja, ki že na Univerzi Alabama ni kazal primernega spoštovanja do akademskih avtoritet.

Bolj zares je treba vzeti Jürgena Habermasa, ko pravi: »Cena, ki jo plačujemo za naraščajoči egalitarizem, kakršnega prinaša internet, je decentraliziran dostop do neredigiranih zgodb. Zato v tem mediju prispevki intelektualcev izgubljajo svojo moč, da bi se uveljavile kot žarišča.« To pač terja, da morajo intelektualci na novo premisliti svoj položaj, ki so si ga ustvarili v stoletjih prevlade hierarhičnega analognega tiska. Pri njem je veljalo svetopisemsko načelo »Božje besede«, ki meso postane, njeni sekularni glasniki pa so intelektualci. Ampak, njihove posvečene vloge jim niso ogrozili amaterji, pač pa strokovnjaki za odnose z javnostmi. Zaradi njihovih »pristopov« že dolgo ni več jasno, kaj je pri javni besedi resnica in kaj laž. Totalitarni ideološki konstrukti, volilne kampanje, poročanje z bojišč, »9/11«, 3000 vsakodnevnih reklam – vse to producirajo profesionalci, ne amaterji. In to zdržema že desetletja!

Pa poglejmo malo bolj natančno še sam internet. Amaterski blogi, ki tako živcirajo eksperte in medijsko industrijo, so v resnici v veliki manjšini. Prevladujejo kombinacije spamov in blogov, t.i. »splogi«, ki si jih izmišljajo profesionalni komercialisti in po oceni agencije Technorati predstavljajo že 90 vseh blogov. Ker samim komercialistom običajno hitro zmanjka idej, najemajo profesionalne blogerje, zato je na internetu vse več »flogov« ter »in-text« reklam. In kaj je naša proslula torkova Piramida na nacionalni televiziji? Temu po svetu pravijo »infomercial« in spet ni nič drugega kot kramarstvo, ki nima nič z amaterji.

Ubogi amaterji si na internetu izborijo le nekaj odstotkov prostora, pa še to spravlja profesionalne manipulatorje v skrajen bes. Bojijo se za svoje zaslužke, saj se dobro zavedajo, da je njihov profesionalizem na trhlih nogah in da ga lahko hitro »prečita« vsak amater. V resnici bolj kot na kakšnem profesionalnem znanju, gradijo na zvezah in neformalnih koristoljubnih združbah, ki pa se v kiberprostoru veliko težje ohranjajo kot v tradicionalnih pogojih medijske industrije. Njihova moč je v tem, da se za stare privilegije boji cela vrsta združb – uredniki, založniki, pisatelji …. politiki – in vsi noč in dan brusijo meče za obračun z amaterji.

Nič ne pomaga, svet starih profesionalcev se nepovratno poslavlja!

Poetic images from the desert

Yemen’s eastern and southern governorates, Al Jawf, Marib, Shabwa and Hadramawt surround the sands, the Al Rub AlKhali desert, or Empty Quarter, the great desert of Southern Arabia.

There the Yemeni governorates fade into winds, draught and barren stretches. Inside is more sand, both in surface and volume. And a more daunting landscape featuring high sand dunes.

A barren place, where rare blooming flowers are a sign of hot weather to come. Although here everything still bears the mark of the past, the area stood on an ancient trade route from India. A unique “island civilization” developed in the middle of vast sea of sand and rock.

Odor of camel clung from lamb fat and sesame oil. Scent of perfumed smoke, cardamon coffee was in the air. Not a bird, not a blade of grass, but great grandeur. A full moon which presides over the starts, and once foretold the destiny of nations. Roads here have particular significance, and in Arabia one of the most important rights is the right to passage.

I went there just in time to write down some oral poetry. And before man lost or gave up his battle with nature. The human strength and weakness, the only elements needed for a powerful and strong being the triumph.

Emotions

Oh, how my heart is being pulled because of Dhayjim, Like the rope is pulled over the roller. The emotions, I tried to repress, have burst open. Bitter is my cure. Even bitter herbs do not cure the hearts of those who love. Everything imaginable occurred to me all at once.

While my heart boiled over like a coffee in a pot made in AlAkhsa. Earth and sky I gobbled up. But for me it was not even chicken feed. I drank the oceans in one sip and swallowed the years. As clock of course wool, I threw the day around my shoulders, wrapped myself in the dark night, gathered the stars. A rider of month left since the summer. O God, send us a night where clouds are not dispersed by the wind.

Making good on their promise with floods. I climbed a rock, a lovely rock, where white dark – wringed falcons made their abode. O, my heart that is swept by the bowling winds, as foam and dust from the surface of a desert pool left by torrent.

O God, grant us a night with the promise of flashing lighting and heavy clouds that will bring rains from Al-Hazim, from Al-Jawf. Its violent gushes tear into the fine crests of the sand dunes. The joy of cultivators who will toil to irrigate their majestic palms from wells. And refreshing camels, weakened by far from water in the hot season. With necks as graceful as those of gazelles. Well covered with fat, their woolly hair coal-black with some silvery behind their ears.

The legs of camel are long, her color black and her neck slender. Heavy clouds rolling in the wake of other. A vast darkness, its flashes of lighting. The stormy mood and distant thunder, the blinding flashes, the lowering clouds. Wind scented with winter rain, pointing to the sand.

What news had they of those sands? She loves the man who is sent to draw the water. And he is fond of her. With the festive, swinging fait, she heads straight to the well. Her lips a mosaic of coral. Her neck like the gazelle of the garden. With her back against the date palm he watched her walk away. He saw her and that was enough. The camel troops were overwhelmed. O, God, he who knows the souls intentions secrets. For you, I ask a night stretching from the east, he promised. Flashes of lighting and ruling thunder are unmistakable signs. As soon as one cloud drifts away the next one follows in its traces and brings to blossom the wide empty vastness that they lay bare for so long.

Like a prince

Camels now appear dark like indigo. As slopes washed by the powerful rain. Like a prince who rides at the head of his army. When a host of nomads who view for the water at the well. A messenger, riding a camel from Oman. He winds his way through the rolling stony hills. Seen from a distance his silhuette is as fast moving object. He burns up the mils in the wide empty plains.

His legs paddling like a swimmier, his color is reddish, his ride magnificent. Though he is not flying, neither is he running. Like ships at sea hurling on the waves. His legs rocking. Is front parts curving down as gazelles on the run. Earth and the sky may heavy clouds release their rains.

Seaming curtains of rain are pouring down on the earth. Rains that irrigate the branches of palms and their yellow stalks heavy with burdens of young dates that are enveloped for protection. They irrigate the watering place of her whose curls are sprinkled with perfume.

The gray sheets of rain keep falling, the thunder rumbling in their rain. And the sky water splashes in the gullies of the sand files with pouring rains and lighting ripping through the dark. And flashes like the glittering steel of Indian swords while the clouds dip towards the crests of the sand-hills of a mountain socked with rain in heavy clouds.

Oh, rider of camel who travels the empty wilderness. Beware of places once inhabited by your beloved one. Like dreams at night, they seem to have never existed at all. When the sea surges – nothing has the power to contain it. Even the clouds above the hilltops are now swept up by the water. Above the clouds the freedom has a thousand faces to show.

Count the grains of sand in the dune. Ours is a journey of Ninety years. Grains are as pearl anointed with grace and beauty that cannot be bought, not even for princely sums. No price, no matter how high can be set for a thing so precious.

For us every grain in its soil is worth a fight. In war we glory once its gate is opened. Once two thousand tents in the desert drew water from our well. One day an enemy tribe took up position in the sand – hills. But the land is ours - not that of anyone else. And the sands seal off the well from which we drew our water.

Diptih

I

NA VERANDI RESTAVRACIJE

Tih tihcen dolgčas
zdrami svetli glavici
sredi odraslih.

Starejši boža
s povečevalnim steklom
dedove prste.

Veter je zganil
prtiček ob krožniku.
Zadiši drevje.

S čudežno lečo
mlajši spreminja oči
v dva modra kroga.

Veranda zginja
in vsi se spreminjamo
v tem popoldnevu.

II

SPOMIN

Gosto zelenje.
Ribnik se ga je napil.
Omahnil vase.

Ščavje migota
nad zelenčevim gradom.
Vmes lesket luskin.

Je zeleni mož
stegnil luskasto roko
čisto do tebe?

AUTUMN LEAVES

Their yellow luster changed to ocher,
then deepened to amber in colorful gleaming,
clear, burning orange and searing red,
there in that far off land that pulls at my heart’s
sad yearning; a land, my home, so long ago,
whose forests’ palette sheds autumn leaves
so much more intense than here, an amber more
amber, an orange more orange, a bright yellow
competing with the beating, heating sun.
The sun pauses much closer to the earth
than here, and the stars, more numerous
and low, more twinkle than here; the sky deeper
blue and darker black, and the moon, its smile
hovering over great cities and vast plains
with their red rocks, and the history
of millenniums; plains that do not end
when the sun goes down, but carry on
to the following days.

We roamed those plains,
you and I, together then,
and never to part, in that land, my home.
Now here alone, I see only yellow leaves
in autumn.

JESENSKO LISTJE

Njihov rumeni lesket se je spremenil v okro,
nato globoko ambro v barvitem žaru,
svetlo plamtečo oranžno in žgočo rdečo,
tam v tej daljni deželi, ki me prikliče stok v srce;
deželi, ki je bila pred daljnim časom moj dom,
katere gozdna paleta senči jesenski listje
močneje kot ta tu, ambra je bolj ambra,
oranžna bolj oranžna, svetlo rumena
se kosa s suvajočim vročim soncem.
Sonce zastane bližje zemlji kakor tu
in zvezd je več in nižje so,
bolj migotave kakor tu; nebo je globlje
modro in temnejše črno, in luna, njen smehljaj
lebdi nad velikimi mesti in širokimi
planjavami z rdečimi skalami, in zgodovino
tisočletij; planjavami, ki se ne prenehajo,
ko zaide sonce, temveč se nadaljujejo
v naslednje dni.

Hodila sva tam, ti in jaz,
skupaj tedaj, in za vselej,
v tej deželi, moji domači.
In zdaj sama tu vidim
le rumeno jesensko listje.

Prevedla Zdenka Hribar

WHITE BUTTERFLY

Remembering Cvetka)

White butterfly,
a fragile thing,
glides softly by.
Stunning
is her patterned wing,
and pure,
against the darkening sky.

BELI METULJ

Spominjajoč se Cvetke

Beli metulj,
krhki stvor,
nežno plove mimo.
S čarobno
potiskanimi krili
brezmadežen proti
temnečemu se nebu.

Prevedla Sandra Vida

NOBODY

Reporters described a homeless man, ragged,
nearly barefoot, pockets torn. A nameless,
unclaimed nobody. He had been seated
cross-legged on one of those pigeon-blotched
park benches encircling the square. Citizens
of concrete and glass scuttled past
and the summer sun scorched the pavement.

Police appeared after he toppled over,
like a beach chair in the wind. Someone screamed.
A dog barked. The stench no one noticed before
now kept bystanders babbling at a distance.

The coroner claimed the man had been dead
for at least two days. A petrified log.
He suspected a weak heart -- and an empty
stomach. Rigid fists still clutched the edges
of an outstretched newspaper as he lay sideways
on the ground.

I recall having sat across the square
on a shaded bench and noted tattered jeans
on crossed legs, shabby sandals and grimy fingers
gripping the daily news. I had wondered
what spellbinding story kept him from moving
or turning the page as I sat there,
eating my sandwich.

NIHČE

Novinarji so opisali moža brez strehe nad glavo, razcapanega,
skoraj bosega, z raztrganimi žepi. Brezimen,
nikogaršnji nihče. Sedel je prekrižanih nog
na eni tistih od golobov popackanih klopc,
ki obkrožajo središče parka. Prebivalci
betona in stekla so hiteli mimo,
in poletno sonce je žgalo pločnike.

Policija je posredovala, ko se je prevrnil kot zložljivi stol
na vetrovni plaži. Nekdo je zakričal.
Pes je zalajal. Smrad, do sedaj prezrt,
sili očividce nejeverno ostati na razdalji.

Oglednik je ugotovil, da je bil mož mrtev
že vsaj dva dni. Okamenel hlod.
Sumi šibko srce – in prazen trebuh.
Njegovi prsti so še vedno grabili
robove razgrnjenega časopisa,
medtem ko je bočno ležal na tleh.

Sedeč nasproti na klopci v senci,
se spominjam razcapanih kavbojk na prekrižanih
nogah, oguljenih sandalov in sajastih prstov,
ki se oklepajo dnevnih novic. Spraševala sem se,
kakšna fascinantna zgodba mu ne da migniti
ali obrniti strani, medtem ko sem tam sedela
in jedla svoj sendvič.

Prevedla: Sandra Vida

SPECTER

On pathways hiding Turkish bones
a cry, a moan
or faintest word
is sometimes heard
when wind is strong and I’m alone.
A haunting tone
spills through the air,
and floating there
in spooky remnants, tall and lean
a spirit’s seen
from history.
He beckons me.

SPEKTER

Poti s turškimi kostmi
zakrivajo
ta jok in stok
in tih šepet,
slišen le skozi veter kdaj,
ko sem sama,
tesnoben zvok
prereže zrak
in tam lebdi,
sloka prikazen, kot duh iz
zgodovine.
Namigne mi.

Prevedla Sandra Vida

AGEING

Place your bouquet
respectfully beside the coffin,
step over to the side,
count to two hundred
not looking at the mute remains
of someone you knew
as neighbor, friend, mother, brother.
Bow to the corpse,
cross yourself, if you’re so inclined.
Express condolences to the bereaved,
go home.

Just one more day
of increasingly many like it.

STARANJE

Položi svoj šopek
spoštljivo poleg krste,
stopi na stran,
štej do dvesto
in ne glej nemih ostankov
nekoga, ki si ga poznal,
soseda, prijatelja, matere, brata.
Prikloni se truplu,
prekrižaj se, če meniš, da je prav,
izreci sožalje domačim,
pojdi domov.

Samo še en dan
med vedno več podobnimi.

Prevedla Sandra Vida

PATRON OF THE ARTS

For a colleague

You wouldn’t give two hoots in hell
about the man otherwise,
as he saunters ’round
to inspect your work,
smiles and is ever so gracious.

You might write him off
as just one more gusher and warbler
whose »Oh, it must be wonderful
to know how to paint,« has piqued you
all the days of your career.

You might send him on his way
with a wisecrack otherwise,
but there’s money to be had here,
so be nice to him.
Otherwise, he’ll take it somewhere else.

POKROVITELJ

Za nekega kolega

Ob kaki drugi priložnosti
bi ga poslal k hudiču,
tega človeka, ki podrsava naokoli
in nadzira tvoje delo,
se smehlja in je tako priljuden.

Lahko bi ga odpravil,
kot še enega navdušenca,
čigar: »Oh, čudovito mora biti,
če znaš slikati,« razburi vse dneve
tvoje ustvarjalnosti.

Lahko bi ga s prisiljeno
besedo odpravil, če ne bi
igral vloge denar,
zato bodi prijazen z njim,
drugače ga bo odnesel kam drugam.

Prevedla Sandra Vida

LOST HORIZONS

The gruff call of gulls confirms this is no dream.
Though horizon is lost between water and sky,
I hear the splash. Salt-sharp and fresh, the smell
is the scent of sea.

Village folk stroll and chat with me on the beach:
friendly sailors and their sun-baked wives, hardened
to the sea’s cycles. We watch the surf scudding
to coastal breezes.

»Lucky there’s no south wind,« they say, "today
is mild, the tides are gentle. You should see the ocean
when of a sudden water swells up
and waves dash the shore.

»Foaming breakers crash our boats, tatter our nets.
There’s no fishing when clouds tumble heavy
as sleet and fog’s thick as chowder.«
I see only trinkets on the sand,

magic gifts of raging storms gleefully snatched up
by children, or inland strangers like me,
whose horizons are sometimes foggy as dreams,
shifting, like the sea.

IZGUBLJENI HORIZONTI

Prediren zvok galebov potrdi, da niso sanje.
Horizont je izgubljen med vodo in nebom,
a vseeno slišim pljusk, slano ostra aroma svežine,
to je vonj morja.

Vaščani postopajo po plaži in klepetajo,
krepki mornarji z zagorelimi ženami, utrjenimi
v ciklično plimovanje. Zremo v gladino,
razburkano od vetra.

»Severnega vetra ni, na srečo,« rečejo. »Dan
je mil in plima nežna. A morala bi videti
ocean, ko se naenkrat speni
in valove butne na obalo.”«

»Peneči valovi se zaganjajo ob barke, trgajo nam mreže.
Ko težki oblaki se podijo in je megla gosta kot ragu,
takrat ribarjenje odpade.«
Vse, kar vidim, je le šara na obali,

magični darovi besnih neviht, ki otroci
grabijo po njih, ali tujci kot sem sama,
katerih horizonti so zamegljeni kot v sanjah,
spremenljivi kot morje.

Sandra Vida

SYMBIOSIS

They looked like large, golden bubbles,
almost transparent. Dad plucked them
like a privilege, disregarding showers
of sticky-mites, blight rusting its greenery,
wire-restrained lesions in its trunk.
The plums decayed as they ripened,
one by one, but he guarded his trophies
year after year, deaf to our nagging.

Some connection must have taken hold
in the planting of it: an umbilical,
man-to-tree cord, a symbiosis of souls.
Perhaps he saw in its fruit the fountain
of youth, figured its longevity would slow
his own senescence. Still, his relief surfaced
when we toppled it and towed it out back
one day, when he was not at home.

SIMBIOZA

Bile so kot veliki, zlati mehurji,
skoraj prozorne. Oče jih je obiral
s ponosom, ne meneč se za točo
listnih uši, od bolezni zarjavelo zelenje,
poškodovano deblo, prevezano z žico.
Slive so gnile hkrati z dozorevanjem,
druga za drugo, a vendar je čuval svoje trofeje
leto za letom, gluh za naše nerganje.

Že pri sajenju je morala med njima
nastati neka vez, popkovnica, ki spaja
človeka in drevo, simbioza duš.
Mogoče je v njegovih sadežih videl vrelec
mladosti, čutil, kot da večnost drevesa
upočasni njegovo lastno staranje. Vseeno je
olajšanje privrelo na dan, ko smo ga podrli
in odvlekli, nekega dne, ko ga ni bilo doma.

Sandra Vida

MISSING BRIDGE

After a painting by Seid Hasanefendić-Trabzon

Though the view at first glance seems the same,
the other painter spotlights empty space
while mine erupts in pantomimes of spring:
a golden-ocher path divides the greens,
it tinges mirrored hills and plants the sun
on sprouting plains.

His tar-black planes blot out each canvas side;
an unlit sky streaks in between and forms
a dismal, unrelenting stream. Jagged
silhouettes zig-zag the split horizon
like teeth bared in a scream.

And though configurations seem the same,
their lines and shapes set down in common ways,
our paintings stand apart like cheer from tear.
My brush strokes sketch a stroll on sparkling grass,
his echo in destruction’s anguished groans,
a town destroyed, its bridge, a hollow scar.

Till then, I had no clue about Mostar.

MANJKAJOČI MOST

Po sliki Seida Hasanefendića-Trabzona

Čeprav je prizor na prvi pogled enak,
ta drugi umetnik izpostavi prazen prostor tam,
kjer je v moji sliki izbruh pantomime pomladi:
okrno zlata pot ločuje zelenici in prežema
odsevajoče hribe ter zasaja sonce
na brstečih poljanah.

Njegove katransko črne ploskve zabrišejo obe strani platna,
vmes švigne neosvetljeno nebo in tvori
mračen, neizprosen tok. Robati
obrisi vijugajo med razdeljenim horizontom
kot v kriku razgaljeni zobje.
Čeprav se obrisi zdijo enaki
linije in oblike zastavljene na podoben način,
se najini sliki razlikujeta kot smeh in solze;
zamah mojega čopiča skicira sprehod po travi,
njegov odmeva v tesnobi opustošenega ječanja;
mesto uničeno, njegov most le prazna brazgotina.

Do takrat nisem imela pojma o Mostarju.

Prevedla Sandra Vida

UNCONDITIONAL LOVE

His gifts reach out to me
like votive offerings: this bite
of ham, that bit of cake, a fishing trip,
a walk in the snow. He urges
me to enjoy what he enjoys.

But I am in no mood to share,
refuse, swat the presents away like flies,
upset at being forced to flaunt
my fussiness.

And yet he never desists. He never asks
why I am so finicky -- about food,
about offerings, about acceptance.
Year after year his coaxing nods cudgel
my disdain, my unwillingness to yield.

He could have given up on me.
Long ago.

BREZPOGOJNA LJUBEZEN

Njegova darila me dosegajo
kot votivno darovanje; ta grižljaj
šunke, tisti kos potice, ribiški izlet,
sprehod v snegu. Spodbuja me
uživati v tem, kar ima rad sam.

A meni ni do družbe,
zavrnem darila, odženem jih kot muhe,
jezna, ker me sili razkazovati
svojo sitnost.

Pa vendar nikoli ne odneha. Nikoli ne vpraša
zakaj sem tako zahtevna – glede hrane,
ponudb, sprejemanja.
Leto za letom njegovi spodbudni gibi tolčejo
moje zavračanje, pripravljenost ustreči.

Lahko bi bil obupal nad menoj
Že zdavnaj.

Prevedla Sandra Vida

O SLICI: SLIKARSKI MATERIALI I PODLOGE

Sudbini crteža ili slike odrednica je podloga. Čista opterećena
oznakama prvotnog života (omot paketa s natuknicama
poštanskog ureda, tiskanica sa zaboravljenim datumom),
mijenjana protokom vreme ili s nakanom i zamišljenim
sječivom odijeljena od tvarnog, ona ostaje prisutna u
zasićenju autorove građe.

Značenje pečatnog voska, uredskog broja naljepnice ili
Šrafure tiskanice određuje i ograničuje spoj nadzora i
»nehaja«, kojemu je izvor plastički osjećaj.

Kao što lopoč iz vode izranja tek s privagom dozrele ljepote,
Ravnopravno utkan u gradivo duhovnog svijeta, preoteti
Sloj podloge pluta otuđen i vidljiv nad vlastitim dijelom,
Opipljivim, ali prikritim naplavinama crtačevih strepnja,
Poput papirnatog zmaja tučanih nogu.

                                                  18. 12. 2001

O SLICI: SLIKARSKI MATERIALI - ULJE

Domašena i spojena vrhom kista, zrcalna simetrija između
Prostora šibljem poteza utisnutog u podlogu i pretijesnih
Prostora autorove duše, jamac je opstanka slike.
Čitljiv ili nečitljiv, križan i ispravljan, to je izravni zapis
Materialom, kojem moć prodiranja pruža fluidnost, a
Spoznatljivost oprost od obveze spram stupica skrivenih
U slojevitosti riječi.

                                                  25. 3. 2006

O CRTEŽU: CRTEŽ

Otkloni linija, skretanja ka previdenim biljezima zacijeljenih
Uboja, uz očuvan konačni smjer određenje likovne činjenice,
Otpaci su ispovijesti tijela i mutni sadržaj obremenjenog
Oblika.

Van jezika plastike ostaje zbroj zvani "prošlost", temelj
Zrelosti jedinke, nerazmrsiv zapletaj susreta, sukoba, potresa
I urušavanja izobličenih talogom vremena, ali suglasje tog
Sijela utvara, nedostupno analizi, samorodno i prenapučeno
Temelj je i logike crteža, nadređene ekzaktnosti bilo kojeg
Podrijetla.

                                                  16. 2. 2003

O CRTEŽU: STUDIJA I.

Tragom olovke, igle sapeti kožom, okom, drobi naslućeno.
Za nokat, za palac, brazgotinom žiga protegnuvši vlasništvo
Na dio snova i najmanji i na kratko, TU divlje kraljevati.
Ona je istrgnut grumen života, urez zaparan strminom
Usudom svakog.

                                                  20. 5. 2003

O CRTEŽU: STUDIJA LICA I.

Kroz kožu, u bljesku nazubljene kosti odrediti greben,
Hvatište podsmjeha ili grča, znaka provaljene utaje ponirućih
Sila, prostrte plohom veličine šake, a u čvorovima i račvanjima
Mišićnih struna, korijenje množine varljivih ispisa lica,
Zapetih preko trpkog i neumoljivo jednakog smiješka
Skeleta.

                                                  16. 7. 2003

O CRTEŽU: STUDIJA LICA II

Izza dnevne maske, kliznuti prepoznatim koritom, hrptom
I obalama zametenih vododerina, oltara čiščenja užegle
Krvi, tjesnacima sječenim mlazom vode, uz oštrice grebena,
Urezima obraza, meridijanima povijesne mape lica, crtanim
Bdijenjem i tjeskobom, nenadomjestivom građom na ljestvici
Istraživačeve strasti.

                                                  23. 6. 2006

PRIKLICATI PESEM

Pesem ni prijazni
udomačeni psiček,
ki ti priteče naproti,
če ga pokličeš
ali mu zažvižgaš
na sprehodu
v parku.

Pesem teka neubogljivo,
po svoje,
ovohava zemljo in travo,
in sama izbira trenutek,
za srečanje s tabo.

BALADA ZA MARIJO

Kar si odšla, Marija,
boleče misli
pohabljene
polegajo
pod macesni,
sivimi stajami vetra.
Oslepeli gamsi
iščejo
čudežno triglavsko rožo –
zaman.
V odmevih daljne nevihte
od daleč zveni
otožni refren naše pesmi:
Kam si šla, o, kje si?
V mraku tipam
zasute steze,
na sipkih melinah
naših korakov,
iščem goro
in njeno kamnito srce.

II

Težko je hoditi tako sam
s tvojim obupom
in tvojo molčečo samoto
težko je slediti
tvojim poslednjim spoznanjem
s spominom na tvojo
usodno zmoto
Škrlatica žari
kot pravljični grad
in murke diše
po omami
Gams je na begu
padel v prepad
globoko pod nami
Na belih okruških gor
se še vedno motno srebri
slanozor

VRVOHODEC

Kakor pri Nietzscheju se sprehaja
v enem od mojih zgodnjih časov
vrvohodec po napeti žici nad ulico
med gimnazijo in univerzo.
Nobene varovalne mreže
ni pod njegovimi nihajočimi koraki.
Le nekaj naključnih opazovalcev,
ki jim je skoraj vseeno,
kako se bo končalo
njegovo negotovo potovanje
nad cesto.

V rahlem drgetu
trepetajo
pod njim
nakodrani bresti:
Also sprach Zarathustra.

ZACVETELE JABLANE IN HRUŠKE

Ko zacvetijo jablane in hruške,
umirajo čebele;
njihova trupelca
razgrinjajo zlate preproge
po sadovnjakih.
Kordoni koruze
v zelenih uniformah
korakajo po ravnini
v ritmu nemških koračnic –
s pesmijo v novi čas.
Žita, ogrnjena
v sivo zelene vojaške pelerine,
plapolajo v strupenem vetru.

Nekdo je zasejal
nevidno ljuljko
in se zdaj škodoželjno smeje.

Kokolj, plavico in mak
je veter že davno odpihnil
na neke druge svetove,
vsiljivi škrjanci
s svojim cvrkutanjem
so za vedno odleteli
s te ravninske pokrajine.

Mož na rdečem traktorju
s škropilnico strupa proti plevelu
posluša CD Atomic harmonik.

IZVIRI

Reke tečejo vzporedno,
potoki presihajo sami vase,
dan se spreminja v zarasel močvirski travnik.
Ure stopajo s težkimi koraki navzgor.

Slatinski izviri
so majhna vilinja kraljestva,
želodki in bukvice
se s hojevimi storžki
igrajo gozdno šolo.
Pod brezami poležavajo
namesto škratov plastenke,
gozdni mož pri zajetju
popravlja vodovod,
Darinka, kraljica vil, govori po radiu
o poplavah in gozdnih požarih.

V Vragovi pušči
te na vsem lepem
zaustavijo
čudni mali človečki,
te poberejo
kot kakšno neznano gobo
in strpajo v svojo košaro.
A kmalu te spet odvržejo,
ko ugotovijo,
da si strupen.
Umni poljedelci zasipavajo izvire,
sejejo hibridne trave,
a ribnik iz globine temnikasto vstaja.

ROMARSKA

Pri Sveti Trojici zvonijo
Češčenomarijo.
Po okrušenih štengah
se vzpenjam visoko
k svetemu Roku:
prestradani zvesti pes
s hlebčkom kruha
se stiska k njegovemu boku.

O, sveti Rok je bil včasih
dober svetnik
za ljudi in živino;

sveti Rok ima na glavi
velik klobuk
in gleda
mimo mene
v dolino.

LJUBEZEN

Kakor skoz steklo sem videla svet.
Prašne so šipe bile in meglene,
slike za njimi blede kot stene,
obrisi življenja – kakor skelet.

Potem pa je Ona prišla.
Očistila šipe, da se zaiskrila
sta svet in življenje. Zbistrila
je spet moj pogled, razpršila se gosta megla.

Od svetle luči mi vid je jemalo;
srce je zapelo in zaigralo:
v njem se naselila je nova ljubezen.

Zdaj péstujem upanje, prej izgubljeno,
v jasni svežini spet pridobljeno –
svetloba razlita je čezenj in čezenj …

ODSEV

Prijazna sončna luč, odsev v potoku,
na bilkah svetla rosa trepeta
– in daleč noč na zvezdnem je oboku –
in ptičji let prek sinjega neba.

Prijazna luč ti še v očeh odseva
in solze sled se v mojih lesketa
in daleč žalost je od tega dneva,
ko sreče krilo v meni plapola.

In rada te trenutke bi ujela,
ki sama radost so in ljub smehljaj,
da z njimi bi do konca dni živela,

kot čutim, kot doživljam jih sedaj.
Vem, da oba bi isto si želela:
naj ti trenutki vrnejo se kdaj.

ZEMLJA IN NEBO

Jaz zemlja sem, ti si nebo.
Pošiljaš name sončne žarke
in vlivaš vame svojo slo,
kot ti vele boginje Parke.

Sozvočje dvojih sva teles –
nebo si ti in jaz sem zemlja;
jaz trdnost sem, ti čar nebes,
ta vej ju na vekove spremlja.

Pod tvojim sijem sem vzbrstela
in s tvojim mrakom zatemnela,
usodno zvezana s teboj.

Zdaj v strastnem sva nasprotovanju,
v idiličnem zdaj mirovanju
enotna, a vsak stvor sam svoj.

BREZ CILJA

Ko sem tedaj odhajala brez cilja,
v bridkosti mi bila je daljša pot.
Kot da z neznano grozo me pošilja
usoda v prazni in brezdušni svet sirot.

Še pomnim: rdela zarja je večerna,
prekrila čez in čez nebesni je obok.
A v meni kljuvala je bol predirna,
dušila v joku sem se kot otrok.

Kako lepoto čutim naj do tebe,
kot skupaj sva uživala jo prej?
Kako brez tebe naj živim odslej,

ko v prsih me skeli in grebe
pekoča bolečina? Kje najdem naj moči,
da sprejmem svet, ki v njem več tebe ni?

ŽAREK

V mraku, ko odščebetajo ptice,
nosi pot po koščkih le s seboj.
Topel veter mi objema lice,
v meni, okrog mene je pokoj.

Kot da božala nevidna roka
nežno bi mi glavo in obraz,
kot ljubkuje mati kdaj otroka,
kot da spet sem s svojim ljubim jaz.

V hipu vzdrami sila se spomina,
vsa drhtim, njegovo čutim moč.
Proč je mir moj, blažena tišina –

le bližina tvoja kot nekoč,
ko neznana mi bila e bolečina,
sveti mi kot žarek v temno noč.

RANA

Brišem patino s svojih spominov,
plast za plastjo …
Trgam trdo, debelo lupino,
grebem za jedrom pod njo:

»Kje so časi, ko odpoljubljal
si mi solzó,
jaz sem v tebi se skrila, ti si v meni se zgubljal
noč za nočjo?«

Gola, razbeljena in izpostavljena
rana v meni leži.
Dolgo bo treba spet, da bo zaceljena, da bo ozdravljena,

da znova krasto-lupino dobi,
da zopet bo varen pred mano spomin
in sama bom varna pred njim.

REŠITEV

Bila sem studenec, ki mu vir je usahnil,
in breza samotna, zamišljena vase,
cvetica uvela, sama kraj jase,
in ranjeni ptič, ki brez kril je omahnil.

Iz živega vira spominov zdaj pijem:
zdaj z mislijo tvojo spremljam let ptice
in s tvojim pogledom božam cvetice,
osamljen bor s tvojim sočutjem ovijem.

Zdaj z upanjem tvojim pozdravim svit dneva
in zarjo večerno, ki v naju odseva;
saj sebe tam iščem zdaj, kjer si bil ti.

S teboj otopelosti sem se izvila,
rešila ljubezni me tvoja je sila.
Zahvalje! Z menoj boš do konca vseh dni.

ili KOLIKO NAS ZBUNJUJE SAVREMENA ISTORIJA

Ermesu Dorigu

Kuća moje ljubavi
puna je bregova i pašnjaka satkanih od smilja
njen krov je kupola neba a svetiljke zvezda Severnjača
njena su vrata od vetra a prozori od pljuska kiše
kuća moje ljubavi puna je velikih planina
i otoka na koje sleću ptice senice.

Ketlin Rein, Kuća moje ljubavi*

jutro opet jutro u drugom kraju
onog jutra sjećam se hljeba doručkovah
hljeba iz pekare mog prijatelja (on je čitao knjige
ah knjige slabašne saputnike stvarnosti
njegove bile čudnovate sjenovitim
koprenama zaborava obvijene
a sanjao i snove nimalo tamošnje
u gradu koji tamo i sada podnosi ime magle
što obrise razmekšava svemu i isčezlom čak)

onog jutra

hljeb rumeno topal rskao ili reći mi htio
nešto (to nije nemoguće jer na predmetima
i na licima jos uvijek bilo prašine divne svjetlucave
prašine što varljivu čar davala
golotinji imenica i ponekom sporijem glagolu)

sa maslacem
(od mlijeka normalnih krava
mukale i zvono pod vratom nosile jadnice
cin-cin na okrajku evrope što na jedno staro
unakrst i poprijeko oplovljeno more gleda
na rubu ovovjekovnog ubrzanog vremena)

tada još uvijek stanovah u prošlosti
bješe li ili ne bješe pomalo tijesno u takvom stanu
to vam sad ne bih znao reći sad kad slike iz mog prije
vidim u crno-bijeloj tehnici nečeg-kao-memorija
i nepokretne u višebojnoj raskoši mog poslije
i još uvijek ne znam koliko nas zbunjuje
savremena istorija

tog jutra imadoh zaista mnogo godina manje
vjerujte mi
možda hiljadu ili dvije sada se zaista više ne sjećam
(u mom poslije ne uspijevam izbrojati
sve ne-ljubavi sve ne-sastanke ne-riječi ne-pisma
lakše bi mi bilo vodu u rešetu nositi
i go i obučen hoditi zemljom
zvijezde ko svice loviti
mrežama od mjesečine i modrih glasova
nego u naprstak moje prije u kojem vjerovah
savršenstvu mrežnjace tvrdo)

vjerujte mi
lakše je doticati ne-preobraženja
stablu reci dobar dan stablo ti si stablo još uvijek
ako me oko ne vara hvala ti stablo što korijenje
u zemlji imaš gnijezda i neba u granama
ptici reći dobro je što te vidim lakokrila
dobro je što ploviti umiješ nebeskim predjelima
mjesecu jedno anahrono laku noć

i čitao novine (sjećam se obećavale su izvjesno danas
i bolje sutra)
jutro bješe magleno usamljeno
pritisnuto sanjivim zidovima od brda
suženo medj glasovima neizrečenim
knjigama nepročitanim ćutanjima neprepoznatim
ono jutro (danas čestica ovog prisjećanja
slučajnog vjerujte mi u jednom drugom kraju)

u Bosni
nesumnjivo na snijeg mirisalo tih jutara
iz daljina tamo gdje planine ćute
visoko nebotično
čist vazuh blago zaobljeni vrhunci
azur neba pramenje oblaka
harmonija rekao bi neupućen putnik

onog jutra
sat zakucao neodmjereno
(ima i takvih jutara kad se predmeti vraćaju
sami sebi ah da ne zaboravim dovršavah rukopis
jedne knjige za djecu
mornar papirne ladje takav bješe naslov)
o svemu što se ne vraća ali zvuči lako

(težina valjda bješe unutar nečeg
tad nadolazećeg neslućena
ne ne reci valjda
u larvi naše godine nulte protezala se
hiljadoruka pod muklom lakoćom obrisa
sve bljedjih svijeta nekad znana meni)
ona

težina

i ne samo u pamćenju kažem
zazvoni telefon

ah
znači tako
treba uključiti te-ve saznati sve o dogadjaju
pada jedan zid ruši se zid zar samo jedan
glas s druge strane ćuti (iz slušalice
kao da šumi vaseljena u spirali školjke)
Berlinski zid kako ne razumiješ pa me kori
ja ti javljam o onom što jeste
ti uprežeš konje ironije u zapregu drugima nevidljivu
ništa zato kažem dobro je što pada zid
jeste veli glas dobro je da misliš drugačije
nego čas prije naravno da mislim kažem
(a čekala me ladja moja od papira)

ekran me prenese u pokretne slike
u masu u pokretu prema Zidu i preko Zida
u pad Zida (bješe to zid bez vrata bez prozora
čak i bez pukotina za poruke onih
koji bi da zaplaču) osjetih prašinu betona na jeziku
historija mnogi se ljube zaista kao što ljubi se
u životu ne samo na filmu
jedan istočni policajac daruje ružu
djevojci nekoj (rekao bih zapadnoj)
u povorci i maske i harlekin sa kapom
dvorogom višebojnom pozdravlja svijet
u velikom pokretu prema zapadu

dogovoreni Zapad plamtio od radosti pjenušavo
dogovoreni Istok nestajao i na način prenesenih slika
i na način prenesenog jezika kako ste
(kratka pauza jedan otac baca
dijete uvis) nikada bolje znate li
kako je u snu (kratka pauza jedna žena kleči)
čemu se nadate (sasvim kratka pauza
nebo nad Berlinom bezbojno ili ekran načas posta
crno-bijel) slobodi ah njoj slobodi
(u ekran se ubacuje neko neupitan) hoću na Zapad
jer tamo ima sexy-shop (nova kratka pauza
ekran pun tijela u pokretu) čemu jos se nadate
recite svijet nas sluša (jedno dijete
u krupnom planu ručicom pozdravlja Planetu)
ah sada (intervjuisani diše duboko)
sada ćemo moći kupiti sve

p.s. naivni ovog svijeta kad spavaju zaista spavaju
kad se probude zaista misle da su budni
tada nisam znao ni da zidovi jedamput srušeni
imaju moć letenja ni da zemlja pod čijim nebom
ugledah svijet može postati toliko važna
tako strašno važna strah božji da osjetiš na koži
i ispod kože
ni da tijesna može da postane ona
zemlja
ni da može da se suzi na promjer cigaret-papira ono
nebo
ni da ću izbliza vidjeti smrt atributa
njihove omirisati krljušti u raspadanju
i golotinju svijeta kojem bijahu profilaksa

nemoj o tužnom ni o besmislenom nemoj
jutro opet jutro vrijeme se preliva iz naprstka
(to proljeća ljeta jeseni i zime prolaze)
i dalje
u tvom zapadnom prozoru budi se
prizor

(neka bude istinit)

planine zelenkasta svjetlost nad bjelinama
sanjiva (usamljeni a laki snjegovi Piancavalla
u novembru) ti si u drugom kraju
ne zamjeri ništa istini zadatih kalendara
živi ovo jutro živi ovaj pogled
ne pitaj se kako ni zašto razvaline
zidova nekadašnjih lete
nove nalazeći patriae
a nit su ptice nit sanjari

(ah kad bih mogao zapitati
Ketlin Rein jedno malo-malecno
nešto o bregovima pašnjacima nebu Sjevernjači
vjetru pljusku planinama i otocima
na koje sleću ptice senice)

kad bih mogao

onog jutra
nisi ispljunuo prašinu iz sebe
sada te iznutra iz lavirinta grebucka

ipak

zemlja nebo

i dalje prizor

Zugliano, novembar 1997

*Prevod: Vojka Smiljanić-Djikić (u »1001 noć«, Radio-Zid, Sarajevo 1993.)

On-line časopis je jedna vrst čuda na koju se teško privikavaju oni s "tiskanim mozgom", vjerujući da je on samo za one s "digitalnim mozgom". Doima im se kao slaba rekompenzacija za neuspješno objavljivanje u "pravim časopisima" koje, iskreno, više nitko ne čita, ne prodaje po knjižarama i koji se zbog toga gotovo nigdje i ne mogu kupiti. Ali, mnoga su još vrijednosna mjerila i taštine sazdani na Gutenbergovom poretku i premda mu se već polako gledamo u leđa, još uvijek se razmišlja u tipografskim kategorijama.

Nedostaci tiskanog časopisa pred online časopisom ogledaju se u neredovitom financiranju a time i neredovitom izlaženju, što odbija čitaoce, u nedostatku prostora za njihov skladištenje, u teškoći retrospektivnog pretraživanja...

Prednosti online časopisa su u tome da slijede duh vremena a to znači da je on stalno na dohvatu ruke, da se u principu može aktualizirati svakoga dana, svakoga sata, da posjeduje impozantnu interaktivnost, osigurava brzinu pretraživanja, upoznavanja autora i tema. Prva pretpostavka za takvu uporabu je stavljanje takvog online časopisa među favorites, čime se stvara navika laganog svakodnevnog korištenja.

Nekada se mislilo da ono što nije objavljeno u novinama ne postoji, a onda se to stanovište prenijelo na televiziju, a sada se proširilo i na računalski svijet gdje postoje razne socijalne skupine poput facebooka i twittera koji je pak komunikaciju unutar neke kontingentne grupe doveo do minimalističkog apsurda. Locutio nudi dostojnu community s kriterijima intelektualnog okupljanja, drži nivo publiciranja, povezuje autore diljem cijelog svijeta na jedan suvremen i autentičan način, ne postavljajući zahtjeve nacionalnog cenzusa ili ideološke cenzure, ostavljajući im njihove jezike i forme, zbog čega već i nailazi na globalni odjek. Radi svemoći tražilica, online časopis je u stanju ponuditi njegovu prisutnost na svim lokacijama svijeta, što konvencionalni papirnati časopis nije na takav jednostavan i jeftin način bio u stanju.

Kako u sve to uvjeriti upravljačku svijest kojoj je posve razumljivo da subvencionira papirnate časopise suženog dosega, a ignorira pružanje podrške jednom takvom pionirskom slovenskom, a multikulturalnom i univerzalnom projektu kao što je Locutio? Treba subvencionirati kulturu otvaranja prema sebi i svijetu neovisno o mediju na kojem se ta kultura prezentira.

SE KESAŠ, KIBELA

Zdaj vem, odkod mi to
silno hrepenenje po zvezdah.
Nad tvojo glavo, mati,
sedmerokraka je sijala,
ko si me pitala
s prekletstvom sanj in čuvala
v črnem kamnu iz Pensinota.
Si vedela, da bo ravno
iz tega njenega sijaja
vznikla beseda nostalgija,
s katero me bodo vklenili,
privezali na kolono sužnjev
z isto čutnico brezupja,
na isti otožni koren
v globini očesne votline?

Si vedela, da se mi bo rja verige
kot materino znamenje
oprijela vratu in da ne bom
nikjer na poti skozi silnice
ozkega vsakdana srečala nikogar
ki ne bi računal na črno pogačico
mojega kolena? Si? Si vedela, mati?
Prime me, da bi zakričala
na ponorelega bobnarja,
ki mi v svetli komori srca
piše prolog, s katerim bo najavil
venenje vijolice, razcvetele
iz zadnje kaplje Njegove ustnice.

Prime me, prime,
da bi s tole četrtino belega nohta
izkopala seme adamovega jabolka,
ki si mi ga vsadila v beločnico,
ko mi je bila še mehka,
preden je okamnela v ta beli kamen,
iz katerega, glej, že hitijo,
da mi klešejo nagrobnike
za vse prihodnje dneve,
da mi izpulijo trepalnice,
da mi raztegnejo veke
čez milo ramo, ki sem jo čuvala
za obliž objema in za neka kasnejša
in povsem drugačna hlipanja.

Vedela si, mati, si, vedela si
tisti trenutek, ko si mi prerezala popkovino,
ko si me ločila od grive svojih levov
in povila v aprilska zelenila
da se mi bo na filigran prsi
zlil jesenski dež,
da bom zahlipala
v zadnji vijolični kaplji,
pomodrela in se skrčila
v tvojem naročju, mati.
Priznaj mi, preden zadnja ura
odbije polnoč, priznaj mi, vsaj to noč,
Kibela, mati mila, si se pokesala?
Se vsaj sedaj kesaš?

DAN BO ČUDOVIT

Obljubim,
ves dan bova poležavala
na modrikasti preprogi
in plavala, plavala
v vijoličasti mehkobi.
S čopičem iz bambusa
in živalske dlake
bova risala
pragozdno drevje
in živobarvne papige,
ki še niso slišale
zvena nobene besede.

Na izviru rdeče reke
bova s čutnicami
lovila jato belinov,
ki poznajo pot
nazaj v globino -
rožnato popkovino.
Spotoma se bova slekla,
znebila se balasta telesa,
zdrsela v vonj pristnega
korena in prepletena,
razpoznavno neločljiva
se bova ljubila, ljubila.

Obljubim, ne bom odprla oči.
Dan bo čudovit.

DVOLIČNEŽ

S poljubom
ji vdihne klico,
okuži jo z milino,
ki se razmnožuje
v vlagi očesne votline.
Prime jo za roko
in po tihem prešteje
korake od kuhinje
do balkona, in potem
ljubeče poklekne,
otipa ji ledvične čašice
in jo nežno, z verigo
obljube, priklene
na vrhkletno stopnišče,
ki se spušča navzdol,
v samo srčiko
besede ča-ka-nje.

In odide.

Vrata pusti odprta,
ključ obljube zatakne
za levi uhelj.

Ve, da je cesta čista,
da po njej bo hodila
le njegova resnica;
ve, da nebo
ne bo imelo
nobenega vogala;
ve, da ji slina besede
ne bo razžrla gležnja

in se smehljaje požene
za vonjem avanture.

DRAMOLET

Oglodala je
sadež joka.
Misli - zdaj sem varna,
rešena črvičenja
in potencialne gnilobe
znotraj.

Z drakonskim
jezikom ljubkuje koščico,
jo dviguje do neba
brez sončnega žarka,
in sesa, sesa, kakor
da bi bila sama grenkulja*.

S pritiskom od spodaj
meri zenitno globino
mehkega tkiva,
prodira v koren krika -
o, kako grozljivo
odmeva ustna votlina,

ko se kruši bolečina -
izoritmija v nosnice
seje slutnjo grafema
in krivulja krvi od zadaj
vrezuje tropičje
v sijaj podočnika.

Ne vem, ali bom sploh kdaj
videla konec.

PISALA BOM

Ko bom zmogla,
pisala bom o verigi
po kateri smo se spuščali
v kraterje istega meseca,
o strgani koži,
ki smo jo puščali
za vrnitev nazaj
v brezupje.
Morda bom spotoma
omenila kakšen grozd
svetlih zvezd,
s katerega smo lizali prah,
da se ne bi lepil za lesk
balzama iz ovčjega loja,
ki nam je ščitil telesa
pred gnilobo v mlaki
zbranega znoja.
Ko bom zmogla,
pisala bom tudi o tem
kako topo odmeva
šklepet praznega zobovja

(zanimivo bo,
jaz pišem slikovito in zvočno,
in vem, da je to le malo kdo slišal).

Verjamem,
da me bo to spodbudilo,
da potem napišem tudi nekaj
o zvenkljajočem drobižku
iznad fontane želja.
Verjetno bom takrat
omenila, da smo ravno tu,
v tem parku, dan za dnem,
z grenkobo fistula
zalivali svoja lačna grla.

Vendar nikoli, nikoli
ne bom črhnila
niti besede o tem,
kako smo se počutili,
ko smo z dlanjo tehtali
moko za pogačico,
ki nam je podpirala
klecajoča kolena, medtem
ko smo brisali kvas obupa,
ki je kipel preko roba
in kiselkasto zaudarjal.
Povsod.

Itak bi to razumel le tisti,
ki ne bere prav veliko.

NE ZDROBITA GA, PROSIM!

Gospodarica Usoda in gospod Bog,
glejta, sprejemam, kar moram; kar vajin je rog
predme nasul: preobilje krivic in grenkot in osamo,
ki mi bo družba do tja, kjer mi skopljejo jamo –

da, vse sprejemam, le kamen rubin mi pustita,
naj tu globoko, kjer v meni utripa, se svita
in lesketa še naprej – ne zdrobita ga, prosim –
počen je že – o še dalje naj v srcu ga nosim;

kamnova smrt bi bila tudi moja, to vesta,
drobci ranili bi žile mi, vsa rahla mesta ...
Gospodarica Usoda in gospod Bog,
glejta, sprejemam, kar moram, iz vajinih rok ...

NE GREM VEČ NIKAMOR

Nikamor ne grem več, nikamor,
za to nimam nič več moči.
Bolj sama, kot v zemlji je bramor,
sem srečna, če kdaj se zgodi,

da v svoji temí si privoščim
grizljanje ljubezenskih sanj;
če svoje zobe kdaj si loščim
z grizljanjem utvar, ki od ran

so varno odmaknjene vse
in v njih le sladkost se pretaka ...
Sem včasih verjela, da čaka
ta Zemlja, da zastor odstre

z obraza ji dlan mojih rok,
da vsa kakor zvezda zasije.
Zdaj vem ... Pa vendár iluzije
še srkam kdaj medasti sok. –

Nikamor ne grem več, nikamor,
za to nimam nič več moči.
Bolj same, kot v zemlji je bramor,
le kakšen me hip ne boli.

ODA HREPENENJU

O teci spet, sla hrepenenja,
mi v temno globačo srca.
Kot reka, prepolna kipenja,
zalij ga s slapovi srebra,

ga nežno, prelestno razsvetli,
vsegà valujoče oživi;
kot da bi ga angeli božji pometli,
kot ajde tenčica na njivi

naj vse se srebrno leskeče ...
Ne, ni je razkošnejše sreče,
kot čútiti slo hrepnenja.
O sla je še več od življenja!

MEHKA SNEŽNA RJUHA SANJ

Še leží v moji senčni globini
mehka snežna rjuha sanj.
Po njej prihajaš ti, moj edini,
vame zaljubljen, tako ljubeč do mojih ran.

Ti, ki ob meni boš ostal;
ne boš umrl, ne boš odšel.
Ti, ki ob tebi razpre se kot pav
moje srce in moja drugačnost postane napev.

Ti, ki moja ženskost ob tebi
tako zaželeno se čuti.
Ki kot monštranco držiš me k sebi
še v ljubljenja zadnji minuti.

Ti, ki se dam ti kot siromaku cekini.
Ti, ki ti z mano nov čas je dan. –
Še leži v moji senčni globini
mehka snežna rjuha sanj.

BOM KDAJ SI SPET UPALA?

Bom kdaj si spet upala strastno želeti,
da v meni se moški zgodi,
da v bokih kot luč mi zasveti,
kot ogenj me vso pozlati?
Bom upala spet kdaj želeti živeti –
želeti, da v duši, v telesu drgečem
od čudežne vrtnice v rdečem,
ki, nežna, kot črt uroči?
Ki vsa se do zvezd razdehti
in vse do najmanjšega bitja,
ta roža za dvoje ljudi,
ta čudežna roža vsezlitja.

DVE MAVRICI

Sedela sta na balkonu brez razgleda,
zaljubljenca, ki iskala sta se stoletja,
ona oblečena v njegovo kožo,
on ubežnik očaran nad njeno lepoto,
ukradeni trenutki, na razbeljenem soncu kačja koža,
morje sončnic in slepi metulji,
topel dež in ogenj kože,
ljubljenja brez razdalj telesa,
v njenih očeh zvezde,
hrepenenje v naročju samotne reke,
toplina tesnobe, prekletstvo časa,
krvava radost bolečine,
na bleščečem modrem nebu čarovnija,
dve mavrici v eni.

OSEM SEKUND IN POL

Nikoli vedel,
nikdar spoznal,
osem sekund in pol v zamahu pogleda,
njena čarobna lepota, bolečina v njenih očeh,
za mizo, s knjigo v roki, potopljena v mavrico,
neopisljiv občutek, da jo poznaš,
da si jo sanjal, da si vedel, da bo prišla,
popolna v vsem in vsa,
obraz boginje, metuljeva krila in drhtenje tal,
svet spremeni barve,
osem sekund in pol v zamahu spoznanja,
sladko nora bolečina,
novo je, ta ostri rez, strašni val,
ljubezeni blaznost.

VČASIH, VES ČAS, KO MISLIM NATE

Včasih, ves čas, ko te čakam, tako noro je,
tako boleče, ko prvič spoznaš pomen hrepenenja,
vem, vem, videla se bova malo,
ni druge,
včasih, ves čas, ko mislim nate, razsutje,
srce, srce, stari karminasti korci brez oken,
veš dragi, vsak svoj svet imava,
odmeva, odmeva,
včasih, prej, zmaju sem odsekal glavo v enem zamahu,
vse vem
in nič,
včasih, ko mislim nate, ves čas, zdaj,
ko sem prebredel reke, premagal prepade,
nič lažje ni, misel ne zmore dotika,
včasih, ves čas, ko mislim nate ne zmorem več rabljenih besed,
samo to,
lepo je, strašno,
boli, boli.

LJUBA, DRAGA

Kako strašljiva lepota,
v vsem mi pašeš,
prvi korak v objemu dežja,
srečala sva se v nekem drugem življenju,
ljuba, draga,
nikoli vedel,
nikdar čutil,
da bo tako težko,
da privid do blaznosti pogrešaš,
obraz, oči, lok bokov,
dišiš mi,
zame si popolna,
in meč,
v beli noči kot otrok se zibam,
naprej nazaj, nazaj naprej,
okovi jutra,
noro, noro,
kje si, kje si,
ljuba draga,
v objemu drugega noč za nočjo spiš.

KAM SO SE SKRILE VSE ZVEZDE?

Glej, prebudila si me iz sna,
začarala in odpoljubila more
iskal sem led v belem jutru,
upal, da pustiš vse in zbežiš z menoj v pogubo,
umrla bi brez sončnice, mi pišeš,
tvoje srce, telo in duša sta moja,
kot udarci sekire odmevajo besede,
ko te vidim srečno v objemu moškega,
ja ja, rečeš, imam ga rada,
ti ne moreš izgovoriti niti njegovega imena,
le nekaj dni po slovesu od temne vile,
na dan, ko se je rodila moja mati,
samo ena misel,
ubiti te, izbrisati iz spomina za vsako ceno,
slepi metulj se vrne iz vulkana,
samotnež za las se izogne prepadu,
ni lažje ni, nobene odrešitve,
ta strahovita bolečina, ta neznosna teža,
v želji po samo malem, malem, bežnem dotiku,
kam so se skrile vse zvezde?

NE MOREM

Moje noči,
v tvojih očeh,
ta krč,
ta blaznost,
misliti nate,
čutiti te,
biti s tabo,
ni zidov,
ni prepadov,
tvoja čarobna preproga,
tvoje noči,
v mojih očeh,
ta teža,
to hrepenenje
misliš name,
čutiš me,
izza prepadov,
sivka ne cveti več.

DVA SVETOVA

Na istem planetu živiva,
a v dveh različnih svetovih,
ti mirna reka,
ki premagala je ogenj,
gola, sredi dišeče posušenih trav,
jaz izgubljeni potepuški klovn, samotnež prašnih cest,
koža mladega, ubitega tjuljnja,
ti, v lovski koči ob ugaslem ognjišču,
glej ljuba, draga,
bledi, bledi najina skrivnost,
tiho, komaj slišno prihaja noč.

NI DRUGE

Ni druge, mi rečeš v smehu,
kot živeti skupaj v mislih,
saj veš, srce je osamljeni lovec,
kot grenki med
je najin sladki obup,
zaljubljenca v peklu nebes.

OSTANI Z MANO

Saj veš, ljuba draga,
ko zbrcajo te,
si zbrcan,
ko zapustijo te,
si zapuščen,
ko izdajo te,
si izdan,
prosim, molim,
to belo, belo noro noč:
ostani z mano.
Zaman.

SONČNICA MOJA, POVEJ MI

Iz pekla sem stopil na čistino,
punčka iz cunj se je preselila v žaro,
del mene je znova umrl,
a iz mavrice je zasijala sončnica,
ko te oropajo lepote,
jo s težavo prepoznaš,
potem ni treba veliko,
ropaš sam sebe,
ostanejo porušeni mostovi, prepadi,
izmišljene molitve, angeli brez kril,
v svetlobi jutra tvoja podoba,
klečim sklenjenih rok,
sončnica moja.

ODHAJAŠ

V naročju mi sediš,
visoko nad zalivom pekla,
ukradeni trenutki malih izdaj,
vsa mi dišiš po sivki,
po mehkobi jutra sladkih sanj,
srečni maj,
pokrajina en sam velik rožnati prt,
najina ljubljenja,
klic iz ugaslega vulkana,
slovo se bliža,
zapuščaš moj s trnjem in plevelom zapuščeni vrt.

T 13

S krvjo izpisano na nebu,
vidim te kako iztopiš iz taksija,
osem sekund in pol je mimo,
vijolično nebo in dež cvetja,
brez besed mi slediš v labirint naslade,
na sončni strani zmajevih črt,
lepa, strašno lepa,
sediš gola prekrižanih nog,
zobje orjejo kožo, omama divjih jagod,
dišiš po medu, v vsem mi pašeš,
razkrečena pod živaljo,
tvoja utripajoča brazda, sladka pozaba,
orgazmi pot v v vesolje,
ustaviti čas, ujeti zvezde,
ljubiti se in ljubiti,
vžgano v spominu zimskega vetra,
ljuba, draga,
nikdar, nikoli se ne vrneva.

POSILSTVO

Prvič jo je srečal v trgovini zelenjavo, kjer je kupovala krompir. Z desnim bokom se je prislonila k pultu, prsti desnice so se krčevito oprijemali vogala, da so se členki pobelili od napora. Levo nogo je imela rahlo privzdignjejo od tal.

»Da si jo spočije,« je pomislil. Tako je delala tudi mama, ko sta hodila po mestu in jo je v zdravo nogo zgrabil krč. Ženska je napolnila vrečko s krompirje in jo podala prodajalki. Stopil je za njo, ko se je napotila navzgor po ulici in nato zavila na avtobusno postajo. Sedla je na klop in vrečko odložila na tla. Zdaj jo je lahko gledal od strani. Bila je zasopla in na nosu so se ji nabrale kapljice potu. Odpela si je svetlomodro jopo in si poravnala krilo čez kolena. Segla si je pod desno nogo in si z vajeno kretnjo poravnala pregib proteze.

Kot otrok si je vedno želel, da bi začeli izdelovati proteze v naravnejši barVi. Mamina je bila rdečkastorožnata in kadar si je poleti nanjo navlekla nogavico, je bila njena hiba še bolj očitna.

Ženska je nosila svetlorjave nogavice in bele ortopedske sandale. Obuvalo na protezi je bilo manj izrabljeno, brez nagubanega roba na petah in razpokanega pregiba na vrhnjem delu. Ko je pripeljal njen avtobus se je v hipu odločil in tudi sam vstopil. Sedla je z vrečko obešeno na levem zapestju, da se ji je plastični ročaj zajedal v kožo. Stal je nekaj korakov za njo in opazoval potočka znoja, ki sta drsela za ušesi, po vratu. Gledal je njene redke nakodrane lase, vlažne ob ovratniku. Koža na zapestju ji je nabreknila in rahlo pomodrela, na ovinkih in ob zaviranju je vrečka nerodno zabingljala in se zadevala ob stegna potnika, ki je stal poleg nje. Izstopila je v naselju blizu gozda. Nekaj novih, nizkih blokov, dve do polovice zgrajeni stolpnici, gradbišče, ki se je vedno bolj zažiralo v gozd. Hodila je počasi. Ustavila se je pred samopostrežnico. Mislil je, da bo vstopila, pa si je premislila in kmalu zavila k najbližjemu bloku.Tam je stanovala, vedel je po tem, kako je že pred hišo segala po torbici, iskala ključ in vajeno odpirala vhodna vrata. Obrnil se je in se odpravil nazaj na avtobusno postajo. Predstavljal si je, kako spusti na hodniku torbico na tla, stopi v sobo in se zlekne v naslanjač. Drgne si stegna, polaga dlan na koleno, sezuje čevelj in slači nogavico. Ko odpne protezo, je koža na robu štrclja rdeča in vneta. Po levi nogi odskaklja v kopalnico, podrži brisačo pod curkom vode, jo ožme in si jo polaga na boleče mesto. Nato v sobi leže na divan in v olajšanju zapre oči.

Kadar je mama legla v dnevno sobi, izčrpana od hoje po mestu in stegnila razbolele noge po divanu, ji je snel protezo in prinesel mokro brisačo iz kopalnic. Spodvihala si je svileno kombinežo pod križ in zaprla oči. Koža na stegnih je bila mlečnobela, prosojna. Ko ji je ovil brisačo okrog kolena, ji je veke vedno spreletel rahel drget. Čez nekaj trenutkov, ko se mu je zazdelo, da je že zaspala, je naenkrat odprla oči in se zazrla vanj s kratkim pogledom, polnim nenadnega besa in nestrpnosti.

»V redu, v redu, zdaj pa le pojdi!«

Ta njena osornost ga je vedno sunila v želodec, pahnila nazaj, da je zadel v njeno protezo, prislonjeno k postelji in jo prevrnil.

Šepavka si je nabavila psa, majhnega temnosivega mešanca. Držala ga je na kratko in na sprehodu se ni niti enkrat nagnila k njemu ali mu rekla ljubeznivo besedo. Trdo, skoraj grobo ga je povlekla za vrvico, če je ovohaval kakšen grm ali grebel po travi. Na nogah je imela škornje in s pohabljeno nogo stopala še bolj togo kot v sandalih.

Ko je bil še otrok je imel doma mladega volčjaka. Le tri dni. Pes je prinašal čevlje s hodnika, jih stresal v zobeh, renčal in se vzpenjal po njem z mehkimi, širokimi tačkami. Ko pa je v divji igri po dnevni sobi prevrnil umetno nogo, je mati pobesnela. Bila je tudi prepričana, da ji je nogo celo nekajkrat pomočil. Volčjak je moral iz stanovanja, ne jok ne prošnje niso pomagale. Mama ni marala psov.

»Psi zaničujejo nas kriple. Prezirajo nas, ker nismo dovolj hitri zanje. Kaj pa misliš, zakaj je poscal mojo protezo?« je rekla tretji dan, ko ga je moral vrniti prejšnjemu lastniku. Zdaj je bil njen glas mehkejši, kot da se mu opravičuje, kot da ga skuša tolažiti.

»Gospodična Karla, jutri lahko pridete po sadike,« jo je z balkona sosednjega bloka poklicala neka ženska, ko se je iz službe vračala domov. Karla, Karla, je ponovil pri sebi, ko je stal ob kolesu na drugi strani ceste. Delala je v čistilnici zunaj mesta in zdaj je že poznal njene poti, čase njenih prihodov in sprehodov s psom.

Njegova mati ni imela ustaljenih navad. Želel si je, da bi jih imela. Pomirile bi ga. Zdravnik ji je rekel, da bi bilo dobro, če bi njegov dan tekel po ustaljenem urniku. To bi bilo pravcato zdravilo za nervoznega, občutljivega dečka z epilepsijo.

»Le kaj si misli ta bedak, kdo pa si danes še lahko privošči mirno življenje brez pretresov?« je robantila po stopnicah, ko sta odhajala iz ambulante.

Namazal si je kruh z maslom in šipkovo marmelado in pil belo kavo. V umivalnem koritu je še od večerje ležala neumita posoda, na mizi se je nabral kup napol prebranih časopisov. S Karlo so postali dnevi krajši, skoraj prekratki. Znal ji je slediti, ne da bi ga opazila. To ni bilo težko, saj se pri hoji nikoli ni ozirala, gledala je naravnost predse, na stran se je obračala s celim telesom. Morda ima težave s hrbtenico, je pomislil. Iz hiše je prihajala ob vedno istem času. Zlezel je v njen življenjski ritem, ga povzel. Prijal mu je. Ga pomirjal. Le za njen dnevni red ob nedeljah ni vedel.

Začelo se je že v soboto zvečer. Kot da mu drsi čez glavo ovratnica in mu počasi zateza vrat. V nedeljo popoldne se mu je zarezala v vrat, da je komajda prišel do sape. Po pokopališču ga je že neslo po strani. Roke so se mu tresle, da je na materinem grobu komaj vtaknil rože v vazo. Niti toliko moči ni imel, da odlil smrdljivo, od gnilobe zeleno vodo in nalil svežo. Vedno, vsako nedeljo se je bal, da ga vrže prav tu, na materinem grobu. Kljub zdravilu, kljub temu, da je dihal globoko in mirno, kot so ga učili na vajah sproščanja. Spomenik in zemlja okrog njega sta nervozno brnela. Če bo pogladil marmornato ploščo na belem pesku in skušal opleti travo med grmičema vrtnic, bo tako kot vsakič, ko je napačno presodil materino razpoloženje.

Bojazljivo, naskrivaj je pogledoval proti njej, čakal, kdaj se bosta njeni trdo stisnjeni ustnici vsaj malce razprli, obraz zgladil. Včasih se je zmotil, spregledal droben trzljaj med njenimi obrvmi, videl le tisto, kar si je želel. Ko je ležala na divanu, se je skloni in se z licem prislonil k njenemu čelu. V hipu je planila pokonci, pograbila protezo, ki jo je imela prislonjeno k vzglavju, ter ga sunila s plasticnim stopalom v želodec.

Tudi zdaj se lahko zgodi. Proteza bo udarila v pokrov krste in ni lesa, ki bi lahko kljuboval tako silovitemu sunku. Zadela ga bo naravnost v čeljust, mu jo zdrobila in ko se bo pognal v beg, vse do železnih vhodnih vrat, bo votlo donelo pod zemljo, lava njenega besa mu bo sledila tik za petami, ga prehitela, udarila na plan in mu prežgala obuvalo.

Njen večerni sprehod s psom je bil najdaljši. Zavila je na potko, ki je vodila skozi gozd do njiv.Pričakal jo je ob jelšah na koncu gozda.Skočil je pred njo, bolj kot ona, se ga je prestrašil pes. Zabevskal je od presenečenja in strahu. Obstala je, vendar ni dvignila pogleda.

»Kot ovca, ki nekako sluti, da se ji bo to nekoč zgodilo,« je skoraj jezno pomislil. Zagnal se je vanjo s tako silo, da je spustila vrvico. Pes se mu je zakadil med noge, odbrcnil ga je, da je cvileč poplesaval okrog njiju. Zavlekel jo je s poti in čutil, kako raste v njem krasna sila, ki se mu je pognala skozi telo, da ga je zaskelelo za nohti, neslo jo je še dalje, švisnila bi skozi gozd, smodila debla dreves. Podrl jo je na tla, pa ni niti zastokala. Spodvihal ji je dolgo krilo in segel po protezi. Ko je zvlekel z nje nogavico, se je pod njegovimi prsti oglasila plastika. Samo malo je zasopla, ko ji je dvignil nogo in pritisnil lice k njenemu hladnemu stegnu. Sunil je z ustnicami v meso, da ga je rob proteze oprasnil po bradi. Pes je zdaj utihnil, sedel je in živčno strigel z ušesi. Hlačke so se ji zataknile na jermenje proteze, a se je uspel zriniti vanjo. Jeknila je in s široko odprtimi očmi zrla vanj.

»Kdo se sedaj koga boji, ha?!« se je z neko veselo srditostjo zaganjal vanjo.

»Kdo se zdaj ko-ga bo-ji?!« ji je skandiral v obraz.

»Me boš brcnila, razbila čeljust, brcnila, razbila čeljust...brcnila, razbila čeljust, brcnila, razbila čeljust...?!« ji je kričal v lase.

Potem ga je nenadoma zvilo. Glavo mu je vrglo nazaj, zategnilo noge, stopala so začela grbsti v gozdno prst. Zdrsnil je na stran in glava mu je tolkla ob tla. Ženska se je dvignila in na pol čepe zrla v njegov obraz, v stisnjeni čeljusti, ki sta se čez nekaj časa razklenili, da se je iz ust pocedila pena. Tiho je poklicala psa in ga potegnila za vrvico.

SUHA USTA

Mama moje najboljše prijateljice Alme ve, kako zoprna stvar so suha usta. Vsak je že doživel, da so se mu kdaj osušila; v trenutkih nervoze ali po dolgem govorjenju. Ampak to, da se ti v ustih slina skorajda ne nabira več, da je jezik suh in hrapav kot smirkov papir, je nekaj povsem drugega. Na polici gospejine stare kredence vedno leži vrečka zelenih mentolnih bonbonov, nosi jih v žepu predpasnika. Največkrat jo najdem, kako sedi za mizo, rešuje križanko in glasno seslja bonbon. Alma ji mora večkrat pogledati v usta, kjer se ji pojavljajo razjede, ki jo pečejo in motijo pri jedi. Kadar o svojih suhih ustih potoži zdravniku, jo ta prijazno potreplja po rami in pravi:

»To je zaradi tabletk proti visokemu krvnemu pritisku in ker nosite zobno protezo. Kupite si kakšne bonbončke, pa ji pridno ližite. Pa dosti tekočine pijte.«

In ženička si znova kupi zavitek bonbonov in na silo pije prav nič dobro mariborsko vodo.

Težko je gledati ljudi, ki imajo suha usta. Človek ima občutek, da bo nesrečnež nenadoma obmolknil, ker se mu bo usnjat jezik prilepil na nebo ustne votline. Po televiziji sem gledala intervju z Margaret Thacher in skoraj bi stavila, da reva trpi kot Almina mama, zaradi pomanjkanja sline. Ko konča stavek, Tacherjeva zapre usta in iz žlez slinavk nekako pomolze redko slino ter si z značilnim premikom ustnic ovlaži zobe in jezik, da se ji ustnice ne bi prilepile na rahlo štrleče zobe. Gospa mi je pripovedovala o nekem znancu, ki mora že po nekaj minutah govorjenja popiti požirek vode, da lahko sploh nadaljuje. Almino pripovedovanje o tegobi njene mame ter pripovedi o sotrpinih, ki se jim zgornja ustnica v pekočih in suhih ustih lepi na zobovje, so me začeli že malce utrujati in vse pogosteje sem se zalotila pri razmišljanju, kako naj ji pomagam. Pa mi je Alma nekega dne vsa vesela povedala, da je zdravnik njeni mami predpisal sredstvo, ki se imenuje »umetna slina« in ki jo bo verjetno rešilo njene nadlege. Ko sem staro gospo neki večer obiskala, je s skrivnostnim izrazom na obrazu prinesla iz hladilnika plastično stekleničko z motno tekočino, kar pred mano naredila velik požirek in poganjala čudežno tekočino po ustih, da so se ji lica napela kot hrčku. Pa je bilo njenega upanja kaj kmalu konec. Že čez nekaj dni sem zvedela, da se ji je po umetni slini vnela ustna votlina in da je preostanek tekočine zlila v stranišče.

»Nič ne more nadomestiti naravne sline.« je žalostno potožila, ko sva se srečali na avtobusni postaji. Njene besede so me spremljale ves dan in ko sem hodila po mestu, sem opazovala zdrave meščane, kako sproščeno pljuvajo po mestnih ulicah, kot da se hočejo postavljati pred vsemi revčki, ki je v celem dnevu ne spravijo skupaj tako obilnega pljunka.

Problem Almine mame s suhimi usti me je obsedel, lahko rečem, da so se tiste dni moje misli vrtele predvsem okrog sline.

Pločniki mojega mesta so vedno izdatno popljuvani. Kadar zagledam gručo fantov, lahko pričakujem, da bo vsak izmed njih vsaj enkrat v petih minutah rahlo nagnil glavo na stran in bziknil slino, da podkrepi kakšno svojo trditev ali pa s pljuvanjem demonstriral svoj prezir do česa. Kadilci si zjutraj na poti v službo čistijo zasluzena dihala , se odhrkavajo ali, kot pravimi v Mariboru, »hraklajo«, da lahko sploh začnejo dan. Tisti, ki preživljajo zadnje dneve prehlada ali pa se jim je že »odprlo«, kot je to fazo prehlada imenovala moja mama, puščajo za seboj rumenozelene želatinaste kupčke izpljunkov, ki jih celo močan dež težko izmije.

Sprehajala sem se torej po pločnikih svojega mesta in zrla v galerijo nosnih in ustnih izločkov, tu pa tam s konco čevljev podrezala v kakšen poseben primerek, kot da za pljunkom iščem obraz tistega, ki se ga je znebil. In lahko rečem, da me ti sprehodi niso niti malo dolgočasili. Počutila sem se približno kot znanstvenik, ki je docela osredotočen na določen problem in instinktivno čuti, da je rešitev blizu in celo neverjetno enostavna. KO sem stopala mimo mesnice, je skoz vrata stopil mlad fant, malce postal, si privihal ovratnik usnjene jakne in pljunil. Malo je manjkalo, da bi pljunek pristal na na mojem čevlju. Fant je bil očitno z mislimi kdove kje in tega sploh ni opazil. S hitrimi koraki je zakoračil čez cesto, jaz pa sem obstala pred njegovim pljunkom – rahlo srebrnkastim penastim, takim, ki lahko pride le iz mladih, zdravih ust. Počasi je pena plahnela, za njo je ostala le še komaj opazna vlažna sled.

In nenadoma je bila pred menoj rešitev, genialna v svoji preprostosti, rešitev, ki bi pomenila olajšanje za Almino mamo in še za mnoge druge.

Nekaj dni sem zbirala plastične stekleničke, jih razkzžila in pripravila, da jih napolnim z dragoceno tekočino. Potem sem se odpravila na lov za darovalci. Ja, stopila sem k petim mladim ljudem, ki sem jih poznala iz šole, v kateri sem učila. Spomnim se, kako jih je zdravnik na splošnih pregledih meril z zadovoljnim pogledom in mrmral:

»Pravi korenjaki, pravi korenjaki!«

Kako sem ji pregovorila, da so s svojo slino napolnili plastično stekleničko? Rekla sem jim, da pomagam nekemu institutu za raziskave želodca, ti pa za svoje analize potrebujejo slino zdravih mladih ljudi. Za nekaj drobiža je mojih pet bivših učencev s slino napolnilo 150 mililitersko stekleničko. Niti eden ni postavil kakšno vprašanje o »inštitutu«, veselo so si stlačili denar v žep, jaz pa hajd domov s stekleničkami, katere so fantje napolnili v manj kot dveh urah. Kar dva sta mi povedala, da se je za zbiralce sline ponudilo še nekaj članov njihove družine. Seveda sem take ponudbe prijazno odklonila, zanimala me je le slina preverjeno zdravih oseb. Ne samo, da je akcija stekla kot po loju, tudi glede datuma sem imela srečo. Ideja s slino se mi je ukresala par dni pred osemdesetim rojstnim dnevom Almine mame. In katero darilo, bi moglo ubogo revo bolj razveseliti kot steklenička čudovitega leka?! Vedela sem, z vsem srcem sem vedela, da bo zdaj končno lahko zmetala proč tiste bedne mentolne bonbone.

Kot sem pričakovala, sem bila povabljena na praznovanje osemdesetletnice. Alma se je prikazala z ogromno orehovo torto, njen mož in sin pa sta slavljenko kar zasula z rožami in darilci. Ko je gospa odvila vsa darilca in mrmrala svoj standardni refren:

»Le zakaj ste si delali takšne stroške?« sem stopila k njej in prednjo na mizo postavila stekleničko. Vsi so utihnili in kot uročeni zrli vanjo.

»To, gospa, vam bo pomagalo. Nič več ne bo treba tarnati zaradi suhih ust,« sem ji rekla in ji potisnila stekleničko v roke.

»Kar tu pred nami boš vzela zdravilo,« je bila Alma odločna. Nihče ni vprašal, od kod zdravilo in kako vem, da bo res pomagalo. Moj glas, moja drža sta bila najbrž tako prepričljiva, da ni bilo dvoma, da pomeni tisto, kar podarjam stari gospe za njen osemdeseti rojstni dan, konec njenih muk. Ubogljivo je odprla stekleničko, jaz sem ji podržala jedilno žlico in vsi smo zrli v bistro, svetlikajočo se tekočino, ki se je počasi cedila na žlico.

»Zdaj pa se potrudite, da pride resnično do slehernega kotička ustne votline,« sem jo vzpodbujala. Ženica kar izpljuniti ni hotela vsebine tistih dveh žlic. Brbotala je z usti, da se ji je v kotičku ustnic pokazalo celo nekaj pene.

Potem smo pridno segali po narezku, ki ga je pripravila za svoj rojstni dan in pogledovali k njej. Bila sem povsem mirna.

Stara gospa je sedela pri mizi, molčala, bila nekako pogreznjena vase. Ko ji je Alma hotela postreči s torto, jo je z gibom roke odklonila, vendar nas to ni presenetilo. Vedeli smo, da je docela zatopljena na tisto, kar se dogaja v njenih ustih, da napeto čaka, če bo začel skoz sluznico pronicati dragocen sok, ki kot mazivo olji zobe, jezik in stene ustne votline. Uganili smo, da se noče prenagliti niti pri hvali ne pri graji. Čakali smo, da nam razodene učinek vsebine v plastični steklenički.

Ko je njen zet dvignil kozarec in nas pozval, da ga zvrnemo na zdravje njegove tašče, se je ta nasmehnila in na široko odprla usta. S prstom si je segla vanje in ga izvlekla, mokrega, da je kapljalo od njega. Zaploskali smo, ona pa je na dušek spraznila kozarec janževca.

Vsako jutro vzame Almina mama na tešče žlico sline, postoji ob oknu in čuti, kako ji blagodejna sluz polni usta. Nekaj stekleničk s čudežnim lekom sem podarila tudi njenim sotrpinom. Kot prerojeni so in toplo mi postane pri srcu, ko se srečamo.

Pogledajo me ter namesto pozdrava pomenljivo pljunejo predme. To je naš prepoznavni znak.

Njihov pljunek je lahek, penast, mladosten, da si še sonce ne more kaj, da se ne bi pogledalo vanj.

Zlata Volarič: Evino Jabolko

Zlata Volarič: Spomin

Zlata Volarič: Praznik

Zlata Volarič: Pegazi

VITICA

ne štejem objemov
v zelenem razkošju
hočem navzgor
ob napeljanih mrežah
iščem oporo
ko spletem svojo pot
pozabim na kresno noč
na vse svetnike
na gospodarje urejenosti
in zapovedane poti
vijem svoj venec slave
oprijemam se vsega
in vem da sem to jaz
ko rastem v nebo
ovijem neizrečeno
glasnost zamolčim
in utonem v tišino
v spirale vesolja
z zavoji navzgor

NAKLONI

Ležem
na pokošeno senožet.
Med nostalgijo
in tem zdaj.
Misel lebdi
med čustvom in razumom.
Vijuga po
izbrisanih poteh,
po mozaiku samote.
Ovija posušene brste
osamelca v rebri.
Usahli sokovi
hranijo le korenine.
Po nežnem naklonu strmine
pa se pretakajo
podarjene radosti,
ode življenju.
Ti več ne več,
da sva prejšnjo pomad
v senožeti ležala oba.

MED(I)ANA

uklonjen žarek v jutru
v rosi mavrica
pirueta konja v diru
obrat ptice v letu
dan zori v lepogleda

BALON

zaprta usta
govorijo vase
molče ječijo
neizgovorjeno
postaja veliko
napolni balon
premaga težnost
dvigne se visoko
v vakuumu kjer poči
odprta usta
kričijo v prazno

UJEMI

vonj časa
nihaj spomina
omamo
vina v čaju
vanj namoči kruh
zmehčaj
trdo skorjo
meri s koraki
stopi pod hruško
naberi šmarnice
in vrzi žogo
v tisto mlako
polno mresta
nikogar ne
bo poškropilo
sama si ob njej

REKVIEM

obišči me
pod kožo mi zlezi
naj te ne moti
uvela skorja
pod njo poišči
igrivost neona
skrite strasti
govori mi
ugani želje
v vejah osamelca
se pretakajo sokovi
zaplavaj z njimi
brez maske
brez diha
najdi me

VINJETA

ležem na valove
brez velikih amplitud
nežen nihaj me dvigne
v zgornjo polovico
peščene ure
potem se tri minute
pretakam navzdol
medtem ko jajce mehko
v usta nosim vprašanje
kdo je bil prej
kokoš ali jajce
vseeno mi je
kdo dviguje valove
kdo obrača peščeno uro
ne morem drugam
ležim na valovih
in čakam na svoje
mehko kuhano jajce

V OČEH ZBLAZNELO MODRA

Ali preneseno vesolje v vogale čisto zastonj.
Ko je znotraj prisoten še malokdo.
V dlaneh zblaznelo bela.
Ali prelomljeni žarek skozi gladino časa.
Ko si obračamo hrbet
In stopamo korak ali dva nekam za sabo.
In ne vemo, kaj bi s prostorom vmes.
V srcu kristalno črna.
Ali gmota gostih spominov,
V katerih nas še ni bilo strah objeti,
Si zaželeti dober, zares dober dan.
V duši ostanki nenavadnih modrin.
Ali oddaljevanja in bližanja.
Ali obratno.
Vse dokler ne postanemo sami sebi zatočišče.
Vsak večer.
Iz dneva v dan.

SESTAVLJANKA

Tako dolgo se že sestavljam
Vso sebe iz sebe vase zase zate.
Tako dolgo že lepim rane
Razmazujem brazgotine, da niso rdeče.
Tako dolgo si z mislimi polnim prostore.
Se obračam zdaj gor zdaj dol.
Tri minute trajem.
Kot peščena ura za kuhana jajca.
Pa me spet in spet obrača.
In se zlagam. Sestavljam. Spet in spet.
Vso sebe iz sebe vase zase zate.
Posvaljkana. Nagačena. Maoljena.
Kaktusna. Sesljava. Gomoljasta.
Preščipljena. Mrmrljava. Vohljava.
Ko sem končno cela,
Ti na vse lahko dogovorim
S pomladjo.

ALI IMA DEŽ OČETA?

In koliko so zasluzene anuitete tišine?
V rokah držiš kruh s posebno milino.
Usta ti vsrkujejo vrisk in vračanje in beg.
Telo ti vedno znova zatrepeta,
Ko si s strahom nagonsko režeš jutro.
Če bi se izvil, bi granit v tebi počil. Bi ozelenel.
Bi se dotaknil. Bi izhlapel.
Nihče ne ve, zakaj obraz obračaš stran.
Zakaj se ti trklja, zdaj sem, zdaj tja.
Medtem ko zunaj tiho stopinji ljubezen,
Spuščena – za uro ali dve – da zblazni.
Spet ti nekdo gladi mokro čelo.

PRIČAKOVANJA

Pričakujemo, da srce ne bo zgnilo med dvema šipama ob polni luni.
Da bodo obrazi zjutraj na novo prepleskani. Vsaj okoli oči.
Da se usta hitro odprejo in še hitreje zaprejo.
Potem ko tišini nadenejo svileno tančico čez telo.
Da se dlani belo razprejo,
Kot se razpeni nebo po nekajdnevni nevihti.
Da se telesa umirijo,
Ko v sebi nakopičijo strnjene besede,
ki jim ni ne konca ne kraja.
Pričakujemo.
In potem ne pričakujem več.
Slovesno si slečemo nadimke
In postanemo samo negotovo človeški.

MOJA MILA,
KAKO MEHKE SO OPEKE,
KO SE JIH DOTAKNE
TIŠINA TVOJE DLANI,

DA SE POGREZNEŠ
POD OBOKE
KAKOR V PERNICO
IN VSRKAŠ VASE

SLEHERNO BESEDO,
KI SE TESNO PRIŽEMA
H KORAKU
NEVIDNEGA PLESALCA,

KOT MODRA ROŽA
V VRANJIH LASEH.
ALI JO VIDIŠ? –
NE VIDIŠ JE!

LE DIŠI
KAKOR NA SONCU
POSUŠENA
POSTELJNINA,

NEŽNA,
KOT NOTRANJOST
TVOJEGA VZGLAVNIKA
IZ GOSJIH PERES.

»LE KAM SO ODLETELE
VSE TISTE BELE PTICE?«
MU TEDAJ SKRIVAJ
ZAŠEPETAŠ NA UHO.

ZASMEJI SE TI
IN NATO JIH UZREŠ:
VSE TISTE BELE
BELE GOSI,

ZATEM
SE DOTAKNE
TVOJE DLANI
IN TI POREČE:

»O, MOJA MILA,
POGLEJ:
KAKO LEP,
LEP JE TA SVET!«

ČRNA REKA

(Dolnja Bistrica v Prekmurju)

Si temna tekla za vasjo, za logom
skoz mursko dólinsko ravan;
v mrtvašnici ležal je z Bogom
mrtvak, ki se z valovi je boril zaman.
In Mura vzbujala je strah v otrocih in odraslih,
molče hodili smo po vasi sem in tja,
s pokopališča in grobov poraslih
je vela groza v vas in do neba.
Vse črno je bilo: mrlič in voda in nebo.
Še pozvačin je taval z navčki sam.
Kdaj bo na nas, na svet prišlo,
kar je v večerni zarji še bledó ležalo tam?
­Neskončna pa ravan in reka silna v njej
boleče rezali sta v nas kot bi rezkó zveneli;
in nekaj je z zateglim glasom reklo: »Glej,
ujeti ste in boste še trpeli!«
Srce je vpijalo pomladni cvet,
oko je zrlo v griče na obzorju,
tam  videlo zvonik, na nebni svod pripet,
in daleč, daleč ob pogorju
sijalo zadnje sonce je na vas.
V noči, polni zvezd in lune blišča,
še bolj je mislil vsak od nas
na tisto tam s pokopališča.

SVETLA REKA

(Prlekija, kopanje v Muri pri Veržeju)

Sončna, zlata, pisana ravan,
v daljnem krogu na obzorju griči;
je stopal z drugimi v korak droban,
na nebu letali ošiljeni so ptiči;
z družbo k vodi vsak je šel,
saj varno ni bilo v tej reki.
Kogar je tok močno zajel,
zmrazilo ga je kljub pripeki;
objem valov, deroča voda, mimo mlini
in kmalu strah: kam in pa do kod
bo nesla voda? Z levico pač veslá, z desnico vodo klini.
Tako se končno vrnil je na pesek in na prod,
kjer sonca vedno je bilo obilo.
Vse je zvenelo tiho, glasno, zrak nad peskom bil je kot opoj;
kamnov pok, z mlinskega kolesa bisere je lilo,
v očeh odseval je lučí njih soj,
peščene jase, gozda sence, listje kot safir,
za njim pa polja močni vonj. V sanjah kdaj Obir.
S poljan ščebet, a vik prej na obali mürski,
kjer Prlekije se razžarja dan.
Čeprav je videl fant že slap obirski,
mu duša je razpeta v to ravan.

ŠUMEČA REKA

(Mura s parkom in polji v Cmureku)

Ob griče stisnila se je tesno,
na drugem bregu poje o ljubezni ji ravnina;
nad vsem visoko boči se nebo
in zrak kristalno čist. V daljavi zre planina
na ta obmurski nežni svet,
še v prvotnem miru speči.
S pasom sinjim je pripet
vsak grič na Muro, valovi jih objemajo šumeči.
Marija Snežna blagoslov deli visoko
in sije daleč na ravnino.
Ganilo fanta je nenadoma globoko
in v roke vzame violino.
In sliši se zvonjenje kdaj z obeh strani
pa zlije se v valove, griče, polja,
vsak zven oči in vodo posrebri.
V nočeh srebro prihaja iz vesolja,
oko v krasoto lune zre, nenehne sanje
bude cvetovi, hrasti, smreke, žita
in gričev in gozdov in Mure valovanje.
Duša poje, violina in klavir tenkó zvenita,-
kot da bi vino teklo v čaše, v svet in glave.
Tam snuje fant, z lepoto prepojen,
želi razmišljati v pomladnih travah in pa v žametu otave.
In mimo teče Mura. V krog lepote in neznank tam svet je potopljen.

REKI TREH SVETOV

(Mura pri Brucku na Muri, izliv Murice, zrenje v tri svetove)

Dve mehki reki sta ob kamnu se znašli v objemu
in vsaka mnoge svoje zgodbe drugi pravi.
Je Mura večja, silnejša, kljub temu
se zdi, da se ob Murici za hip ustavi.
A vendar teče burno in obrne se ostro na jug.
Zdaj voda alpska združena gre dol v ravnine.
Prej čaka jo še temni, mirni gorski čar, kjer svet je drug.
Razpotje ob kolenu Mure je od pradavnine:
Murica prihaja od planin z vzhoda,
od koder vidi daleč valovita se ravan,
obdaja slutja Dunaja nas, trt stražarja, na obrobju svoda,
ko vzpnemo se visoko v gorski dan.
Na zahodu daleč da Salzburgu Mura roko,
na Koroško sred doline še srce zavije.
Ko Murico zajame Mura, se zazre globoko
vanjo, iz nje pač blesk in žalost vzhoda pije.
Murica pozdrave nosi Dunaja v Muro, lahnó
kot valček vije po dolini se tja do izliva.
A Murini valovi o rudarjih in drvarjih ji pojo
melodijo nežnejšo zdaj voda združena dobiva
in teče dalje proti mestu, kjer je na hribu strnjena kultura.
Grad in mesto vladavin sta mnogih davni priči.
Od tega mesta nosi zgodbe žalostne in vedre Mura
in zliva se v ravnino, ukloni se pred razprostranjenimi griči.
In kot da Mura mogla gričev spodaj ni predreti,
ob njih obrne se v kolenu spet tja proti vzhodnim krajem.
Tam pa, kot da iz valov besede slišali bi le šumeti:
»Vaša sem, drugačna sem in vodo, hrano, moč vam dajem!«
In tam so vonji polj in grozdja, godba orgel, gosli, že pozdrav iz Prlekije.
In fant nenadoma zdaj v dveh jezikih poje, moli,
šumeča voda se v srce mu, glasbo in v pesmi zlije.
S soncem in valovi Mura vsem ljudem da upanje tu doli.

REKA IN MOSTOVI

Zdaj vežejo obmurski svet mostovi, a brodovi so igrača pač države iste, druge.
Pohlep zdaj čez mostove hrope, tuli, blaznost, da lepo se služnost plača.
Mostovi lahek so prehod teles in duš brez hrepenenja in brez lastne struge.
Ta nosi sem in oni tja dobrote plehke; denar je vse in mastna krača.
Tok Mure pa pod mnogimi mostovi teče še kot nekdaj - prihaja in odhaja,
šumi otožno; sanjajoča Mura teče hitro, teče, valovi, a je v globinah zvesta.
Človek tam na mostu več ne postoji, mu voda duše več ne polni s sanjo, ki v  večnosti nastaja,
hiti na posel, po nakupih in v gostilno. Vse zveze so le hitra cesta ...
V nežnem šumu slišim čase z mlini, brodi. O Mura, zdaj samevajoča ti nevesta.
Ljubila si človeka, ki je plaval, sanjal, nežen bil ob tebi in gozdovih tvojih, bil je blage volje
in ostal je del prirode, čutil tvoje loke in nevarno ali božajočo, nežno vodo,
ni zaprl v okovje pločevine se, da bi od tam le bežno gledal vate in na polja.
Kaj šumeč nam praviš, Mura? Od kod do kod prinašaš strupa zase in za nas? Namakaš z njim prirodo?
So rekli, da mostovi dobro, hitro kraje vežejo, dobrine in ljudi.
Kako naj človek čuti, zbrano misli, ko ne ve, kam vodijo nas ti mostovi, kjer duše v avtu prazne so in vse hiti?
Mura veže od davnine krajev in ljudi usodo, bit prirode in človeka vso, blagrov in trpljenja čase
in nam o tem šumi. Ne slišimo drveč je. Pod mostovi Mura zdaj se bolna joče vase.

MOJA SENCA

O, poznam te dobro, moja senca. Ne boj se me.
Ko se opotekam po temnem hodniku zvečer,
me pokrijejo uroki
in veter mi prižene za družbo
prikazni s pokopališča.

In ko se utrudim si znova napolnim čašo
in se napijem opoja iz črnega brezdna.
A ne obupujem, moja senca.
Ob svitu se odprejo nova pota.
Ob svitu iskala bom nov dan.

V GOLEM POLETJU

Med razgretimi stenami knjižnice
se sredi starih senc
pogovarjam s kamnito muzo.

Sladka slutnja, ki me spremlja že od jutra,
spet potrka na vrata zaklenjene tajne.
Zeleni veter zunaj razsipava smeh.

V tem suhem golem poletju
so usta zaznamovana od poljubov.
Polomljene veje na vrtu jočejo.

Misel prežene udarec ure –
trinajst – oh, morda pride zdaj …

VZIDALI SO ME MED KAMNE

Vse je bila blodnja
nepreračunljivih misli.
Pogovor z nevidnim bogom,
ki ni razumel moje govorice.

Moja usoda je bila nema.
Vzeli so me od izvira.
Me vzidali med kamne.
In nihče ni slišal moje besede.

LJUBOSUMJE

Prepovem mu odpirati vrata,
prepovem mu trkati na okno.
Pokažem mu izhod na drugo stran
najinega časa.

»I could isolate, consciously, little. Everything seemed blurred, yellow-clouded, yielding nothing tangible. Her inept acrostics, maudlin evasions, theopathies - every recollection formed ripples of mysterious meaning. Everything seemed yellowly blurred, illusive, lost.« Vladimir Nabokov, The Vane Sisters

Ne verujem u natprirodne pojave, u sudbinu a ni u preklapanje sudbina^, u »znakove«, u postojanje »bele svetlosti« u kojoj se utapamo posle smrti i slične stvari. Zato vam sve ovo pišem trezno, preko volje, samo zbog toga što sam to obećao advokatu koji me ubeđuje da ću imati bolje šanse na predstojećem ročištu ako se i šira književna javnost upozna sa slučajem. Kažu da ovim putem moram da repliciram i njemu, uredniku, koji me je tužio sudu. Uzmite ipak sve ovo sa zrnom soli. Uostalom, pišem pod pretnjom čak i zatvorske kazne. A u zatvoru (i blizu njega) svako, ako je i verovao pre u neke vile i duhove, veruje samo u kalendar. A ipak, ja sam zbog neverovatne (pa i kalendarske) koncidencije blizu toga da dospem »iza rešetaka«. Naime, ovaj tekst koji vam predočavam, može biti uzrok mog utamničenja, a u svakom slučaju novčane kazne i gubitka mog književnog ugleda. Želim da i vi prosudite. Molim vas! Samo pročitajte, pa recite: jesu li moji tužioci u pravu, da li je ovo plagijat. Ja mislim da je reč o onom poznatom, da je napad najbolja odbrana, i da oni, optužujući mene, žele da sakriju sopstvene »pozajmice«.

Stanislav W. Spielmann:

PREVODILAČKI TESTAMENT

(upropašćeni roman o romanu o romanu...)

U proleće 2004. bilo se navršilo 6 meseci mog finansijskog zlopaćenja i dve godine od objavljivanja moje prve knjige prevoda. Oduševljenje zbog toga iščililo je i pre nego što je taj »najbolji čovekov prijatelj« ugledao svetlost dana, jer se lektura pretvorila u pravo mučenje, a i sam bih sada najradije spalio tu knjigu. Teši me to što čak i Sava Babić veli da svi prevodioci tako misle o svojoj prvoj knjizi. U vreme kada sam dobio priliku da potpišem svoj prvi ugovor, nisam još bio ni diplomirao na romanistici, prevodilaca za francuski i tada je bilo i sada ih ima dosta, i previše, pa se izdavač odlučio za mene - to sam shvatio tek kasnije – samo zato da bi uštedeo na honoraru i da bi mogao da me nagovori da potpišem da sam već primio taj novac, e da bi on mogao da konkuriše za neke dotacije. Koje su – i to sam docnije saznao – otišle na opravku njegovog auta koji je slupao na nekakvom privatnom izletu u Mađarskoj, ne čak ni na troškove štampe, a kamoli za moj honorar koji mi u celini ni do danas nije isplaćen. To što je ljubazni i napadno opušteni urednik prema meni bio u početku toliko snishodljiv, i što je s divljenjem spominjao moje prevode Préverovih stihova u novosadskim »Poljima« i de Nervalove »Aurélije« u čačanskom Gradcu, bila je samo fasada. Na to je mogao da se upeca samo gladni početnik, kakav sam ja tada bio. Uglavnom, ta prva knjiga prevoda možda je i uništila moju prevodilačku karijeru pre nego što sam je i započeo; reč je bila o francuskom hit romanopiscu, inače Rusu koji je tek u svojim kasnim dvadesetim dospeo u Pariz, i tu počeo da piše na francuskom.

U početku je nudio rukopise pod svojim imenom (Andrej Aljehin), ali Francuzi su mu sve odbijali čim bi videli da je on Rus. »Ma gde stranac može da piše na francuskom?«, kasnije je baćuška objašnjavao njihov rezon, čak i ne pokazujući zluradost. Kolosalna ironija se sastojala u tome da je taj »rezon« u stvari doslovna kopija fon Herderove teorije krvi i tla, u kojoj su teoriji Francuzi vrlo loše prošli, budući da im je jezik u takvom srodstvu s latinskim... Ali, to nije važno za ovo što ću vam ispričati. Samo da dodam da je roman francuski sto procenata, da se događa u Provansi i Parizu, i da niko ne bi mogao da pogodi da ga je napisao Rus koji dotle ni 4 godine nije sastavio na tlu Francuske. Ni Kundera ne bi mogao francuskije, s tim da se ovaj »moj« ruski Francuz morao da pomuči kako bi prevario izdavača. Eh da, ne rekoh li da je Aljehin – čuvenog li prezimena, zar ne? – da je taj Aljehin morao da izmisli francusko ime za nepostojećeg prevodioca! Izabrao je ime Noare (Noiret) i rukopis mu je prihvaćen. Izmislio je i svoj pseudonim, novo rusko ime – Makin – jer ko bi objavljivao prevode pisca koji loše piše na francuskom?!

Samo, izdavač je tražio i original. Aljehin je imao samo nekoliko dana da isporuči debeo tekst na »ruskom originalu«. On je to doista nekako i postigao, pišući uz pomoć kafe i aspirina tri dana i dve noći, i, ubeđen da je sve propalo, neobrijan, izbezumljen, izgužvan i umoran tako da je sav drhtao, predao je sekretarici fasciklu s ruskim tekstom. Kasnije je saznao da tu fasciklu niko nije ni otvorio. Stajala je na radijatoru (!) u kancelariji urednika edicije prevodne beletristike i skupljala prašinu i onda kada je u tu kancelariju svratio sa^m Makin da proslavi rekordnu prodaju tiraža prva dva izdanja. Trebalo je samo zadovoljiti formu. E taj francuski roman, pod naslovom »Provansalski testament«, dvostruko maskiran pseudonimom i krinkom izmišljenog prevoditelja, govorio je o sećanju prustovskog protagoniste ruskog porekla a francuske babe. Autobiografski do bola, jer je Aljehin tu pisao o svojoj rođenoj babi koja ga je učila francuski i pričala mu uspomene iz te zemlji.

Prevodeći tu knjigu, odmah sam se setio Nabokovljeve francuske guvernante koju je taj čarobnjak zajedno s džepnim šahom, kako sam kaže, »poklonio« Lužinu. Kao poznavalac Prusta po službenoj dužnosti a kao ljubitelj Nabokova u slobodnom čitalačakom vremenu, odmah sam opazio više nego jednu pozajmicu od trojezičnog Rusa, koji je - to malo ko zna - naučio engleski i francuski pre ruskog. Spisak pozajmica bi grubo sastavljen izgledao ovako.

Opis Rusije od pre II svetskog rata neobično je ličio na Nabokovljeve autobiografske opise emigrantskog Berlina, detaljna kritika sovjetskog režima bila je drsko preuzeta iz romana »U znaku nezakonito rođenih«, period karantina mladog azilanta je samo prerađeni odeljak iz Nabokovljevog remek dela »Poziv na pogubljenje«, a navodna sećanja francuske babe nikakve veze nisu imala s Francuskom, već su to prepisani opisi Amerike onako kako ju je Nabokov naslikao u »Bledoj vatri« i »Loliti«. Samo su imena mesta^ i planina promenjena, a toponimi su nasumično prepisani s neke mape južne Francuske i poput pogrešno nalepljene cene ili loše odabranog džempera kvarila opšti utisak o proizvodu odnosno odeći. Baba mu je bila obećala letovanje u Francuskoj, u Nici, i onda taj tako sladunjavi, presentimentalni opis letovališta, u kojem melanholični Rus pri pogledu na svaku kamenu kuću u sebi kuka: »Eh da je tu moja baka, kako bi se obradovala!« Ali, evropska čitatalačka publika pala je na to.

Kada je Aljehin u romanu došao i do rušenja Berlinskog zida, morao je da se pomuči, jer o tome Nabokov nije mogao da piše (kalendar!), i tu se tek moglo videti kako mu teško ide; tekst je bio na nivou pismenog zadatka na temu »Kako ste se osećali kada je pao ‘Zid’?«, a sve se svodilo na priče koje svi mi pričamo kada se desi zemljotres – svako pomene gde je bio u momentu kada se zatreslo; »baš tada« pomisli on, kad ono, trese se... Kao da je to bitno.

I ništa, taj davež od romana izvadio se na poentu, koja se mogla i uzdržanije isporučiti čitaocu umesto da mu se kutlačama prosipa pravo u lice tokom poslednja četiri poglavlja – poenta je bila u tome da kada je glavni lik konačno otišao u tu južnu Francusku, u tu Provansu večitog sunca iz priča svoje bake, u tu zemlju bucmastih domaćica koje kuvaju ukusna jela i mese madlene i gde se svuda oseća miris i naslućuje ukus devojaka vazda vedrih, zakikotanih i spremnih da legnu s pripovedačkim subjektom u seno, dakle kada je taj lik napokon došao na mesto sećanja svoje odavno pokojne francuske babe, naravno da se - razočarao. I taj nesklad između njegovih sećanja na tuđa sećanja i takozvanog stvarnog života (pih kako je to izanđalo i isfurano!) zadivio je i kritičare i čitatelje i eto bestselera.

Pa onda susret s nekom Ruskinjom, koja za razliku od njega nije imala ni babu Francuskinju niti je slušala bajke o zemlji galskih petlova, već je tu, kao izbeglica, mnogo pre stigla s mužem i detetom, i radila kao čistačica da bi tek nakon mnogih tečajeva postala kancelarijska službenica. Hvalila se u tom romanu naprednim sinom koji je vrlo brzo naučio francuski. Ona se rugala Aljehinovom prustovskom smotanom intelektualcu što voli francusku belu kavu a ne ruski čaj, zvala ga ja pokondirenim došljakom i na kraju mu je namestila igru, nagovorila ga je da ne samo pogrešno već i protivzakonito popuni jedan useljenički formular (on nije znao da je to nedozvoljeno, naivčina jedna), u tom formularu je on tražio neku novčanu pomoć na koju nije imao pravo – ali i ona sama je probala tako, glumila je nekakvu povredu na radu, valjda koleno, šta li, pravila se da hramlje. I tako je on nju slušajući završio u zatvoru! Da bi se onda na kraju ispostavilo da njegova francuska baba nikada nije niti bila u Francuskoj. I da je unuku pričala samo ono što je pročitala u knjigama dok je u carskoj Rusiji učila francuski kod najboljih profesora. Poenta je još banalizovana akrostihom, što je kopija Nabokovljevog postupka iz jedne njegove pripovetke iz Njujorkera, ne mogu da se setim naslova pa da me ubijete.

Knjiga je u mom prevodu prošla neopaženo, i ja sam jedva sastavljao kraj s krajem. Iz besa što nisam primio honorar, a najviše iz taštine što se knjiga ne prodaje, objavio sam i kritiku, malu, ništa posebno, u kojoj sam sasvim objektivno i dokumentovano ukazao na sve ove napred pomenute elemente plagijata u delu Andreja Aljehina odnosno »Makina«, to jest izmišljenog prevodioca Noarea.

I ništa, rekoh li proleće? E pa tu smo: jedino lepo što mi se desilo u tom periodu posle objavljivanja te knjige pod naslovom »Provansalski testament« jeste to što sam srećnim slučajem uspeo da iskamčim računar, jednu devedeset osmicu s preistorijskim ekranom »koji zrači«. I relativno dostupan internet, s tim u vezi. Iako samo u noćnim satima, zbog »dial up«-a koji je na dvojničkoj liniji danju bio praktički nemoguć. Ta veza sa svetom mi je omogućila da prvo dobijem ponudu da prevedem tekstove francuskih pisaca koji su došli u Beograd, Sarajevo i Zagreb na balkansko-francuske susrete pisaca pod nazivom »Prekidač«, ili Coupe-Circuit. Odlomci njihovih tekstova su bili prevođeni na sva tri C-B-S jezika, tako da je književnost imala i pedagoški karakter, što nije bilo čudno kada se zna da su nevladine organizacije sve to zamislile. Osim honorara koji je doista bio svetski, dakle 20 evra po kartici teksta, samo nekoliko meseci kasnije, već u jesen, usledio je i poziv jedne francuske nevladine fondacija koja nalazi volje i novaca da povremeno podržava (čitaj: finansira) i romaniste koji dolaze iz takozvanih malih jezika i koji tako pronose francusku kulturu i manje uređenim literarnim puteljcima. Bila je to nagrada za uredno isporučene prevode dela Francuza koji su tog proleća došli na Balkan.

Svake godine ta fondacija organizuje prevodilački seminar u Avinjonu, i to je pored pozorišnog festivala vremenom postao najvažniji kulturni događaj u tom starom gradiću. Premda je naglasak na seminarima po pravilu bio na inter-romanskim prevodima i očuvanju retoromanskog te negovanju oksitanskog, godine 2004. je briga za egzotične romaniste ishodovala projektom koji je trebalo da poveže ne bilo koje prevodioce, već one s područja nekadašnje Jugoslavije. Domaćin susreta je kao i obično trebalo da bude najpoznatiji živi stanovnik pokrajine (preciznije, on živi u Lurmarinu), Piter Majlo, po čijem je bestseleru »A Year in Provence« Ridli Skot evo prošle godine dve hiljade i šeste šeste snimio film s Raselom Krouom. Bilo je predviđeno da prevodioci s francuskog na C/B/S jezike za nedelju dana prevedu dodeljeni tekst, da ga u dogovoru sa samim autorom ispoliraju i da na kraju seminara pročitaju svoje prevode. Dolazak autora koji bi se tako oči u oči susreli s prevodiocima bilo je ono što je mene odmah oduševilo, ali budući da je to bio moj prvi izlazak u inostranstvo posle dužeg perioda teškog preživljavanja u tranzicijskoj zemlji, meni bi svaki poziv bio dobar čak i na buvlju pijacu u Belorusiju.

Nama, prevodiocima na srpski, zapala je knjiga Mari Dariesk Truismes ili »Priče jedne prasice«, o ženi koja se pretvara u svinju i u tome uživa. To spisateljici u stvari daje priliku da napiše antiutopiju, satiru protiv »trenda nametnute lepote, večite mladosti i savršenog izgleda«, koji trend liči na fašizam, i da stvori odu uživanju u hrani. Odlomak sam unapred bio dobio elektronskom poštom i štreberski sam i pre puta uradio prvu ruku prevoda i čak sve to stavio na flopi. Avionske karte su me čekale u ambasadi, poziv je uključivao sve plaćene troškove, pa čak i pedesetak evra za formular za vizu nisam morao da platim; šengensku vizu – istina samo za 8 dana – dobio sam lakše nego povlasticu za javni gradski prevoz.

Našao sam se tako u Avinjonu u grupi zemljaka i bivših zemljaka; bilo je tu četvoro ljudi koji su prevodili na hrvatski, a od Srba sam se zbog iznenadnih otkaza našao jedino ja. Da čitav seminar ne bi izgubio svrhu, mene su spojili s prevoditeljkom za bosanski, Milenom Grubež, koja je takođe ostala nesparena, jer je jedan Bosanac insistirao da je Hrvat, a drugi nije došao. Milena je inače bila iz Sarajeva ali je od 1990. živela u Francuskoj. Nije bila filolog po struci, već građevinski inženjer, ali tolike je godine bila tamo, da je već počela i da prevodi. Dugi boravak u inostranstvu je sasvim dobra zamena za studije filologije, to je već uvreženo mišljenje. Tako je odlučeno da ona i ja radimo prevod »zajednički« šta god to značilo, ali da na završnoj svečanosti svako ipak pročita svoju verziju, bosansku odnosno srpsku. U stvari, ideja je bila da se spisateljica Dariesk poštedi duplih konsultacija, što je bilo sasvim u redu. Srpska braća i sestre su dobila zadatak da prevedu odlomak iz »Vremena kolere« Silvije Žerman. (Organizatori su očigledno mislili da su izabrali prave sadržaje s obzirom na to odakle dolazimo, ako je suditi po naslovima.)

Oduvek sam sanjao o tome da živim u kući na jugu Francuske, pa sam se temeljno pripremio tako što sam pročitao knjigu »U potrazi za Sezanom«, u tečnom hrvatskom prevodu Tomislava Mihalića, jer je na žalost samo ta Majlova knjiga prevedena na neki od si-bi-es jezika. Uzbudljiva priča o falsikatoru, bivšem legionaru, i o tome kako se izgubljeni pravi Sezan meša s krivotvorenim delom... A Provansa na svakom koraku.

Sećao sam se i uspomena moje babe koja je odmah posle rata (onog Drugog, pa svetskog) išla u radnička odmaralište u Opatiju u organizaciji AFŽ-a, te tako prvi puta videla more. Bila je tamo s mojom drugom bakom, Slovenkom, i do kraja života one su uz smeh prpričavale istu zgodu iz restorana. Naime, naručile su juhu od rajčice. Nikad pre nisu čule za tu reč. Mislile su da je to ko zna kakva supa. Pa kad su dobile paradajz čorbu, umal’ nisu umrle od smeha. Ali dosta o mojoj baki.

Očekivao sam domaćine željne da ugoste pripitomljene i sirote krvoloke s Balkana i svakodnevne čestitke na tome što se nismo potukli već uljudno razgovaramo, i to povodom velike francuske literature. Očekivao sam da hrana bude na nivou onih predstava koje »svi mi« imamo o Francuzima, to jest da i poslovni ljudi troše na ručak po dva sata uz obavezno vino (a tek umetnici, pisci, mislio sam ja), da se sir jede za doručak ručak užinu i večeru, da je ljubav sve i svja i slično. U mejlovima koje sam razmenio s organizatorima već mi je bilo napomenuto da će dve domaćice biti s nama sve vreme, i ja sam već zamišljao devojke kojima je malo potrebno da padnu na tipičnu slovensku melanholičnu dušu. I toplo rana jesen Provanse, koja je kod Majla topla kao naše leto, festivali grožđa na koja će nas – mislio sam da se to podrazumeva – voditi svakoga dana, zatim pitoresksni dvorac renoviran po najvišim standardima, sve to sam imao u glavi dok sam te tople beogradske subote bio u avionu, koji je zatim sleteo u Beč, da bih ja tu preseo u drugi avion do Marselja, a odatle se malim lokalnim avionom, koji mi je ličio na igračku, prebacio do Avinjona, tada već po mraku, oko deset uveče.

Tu nas je, »nas« kažem, jer smo se svi okupili u isto vreme i prvi put pozdravili na aerodromu, tu nas je dočekala ledena kiša, tako reći grad veličine kukuruza kokičara koji mi je prvi put u životu noću i u jesen padao na glavu, tako da me je dobro izubijao dok sam u prtljažnik taksija uspeo da uguram svoju torbu. Stisli smo se u dvoja kola, nas šestoro mostova među narodima, i dve domaćice. Žaleći što nisam poneo bar rukavice, poplavelih usnana, pozdravio sam se s dve bucmaste, ma dobro, šta da ih sada štedim, debele žene (jednom bakicom, drugom koja bi mogla da mi bude majka). Zvale su se Sibila i Ženevjev. Ženetine.

Preko mejlova su mi, velim, delovale umiljato, seksi i sićušno, a ovde mi je Sibila, ona bakica, nalik vojnoj kuvarici iz filmskih komedija, ona mi je svojom snažnom rukom koju nije izula iz rukavice gotovo skrckala šaku, skočanjenu, promrzlu i crvenu od vetra koji me je lagano odevenog šibao po noćnom gradu. Obe domaćice su držale kišobrančine kojima bi mogle da prekriju fudbalski stadion, ali da ikog od nas ponude da se sklonimo, to ne. Naravno da sam na internetu mogao da se obavestim o godinama domaćica^, ali to mi jednostavno nije padalo na pamet. Iz protesta ih više neću ni spomenuti.

Umesto u »ukusno preuređen« dvorac, smestili su nas u paviljon nalik radničkoj baraci koja je godinama stajala na trgu Slavija. Uzalud sam se nadao večeri o njihovom trošku, ili bar dežurnoj kuvarici, koja bi nas dočekala toplim razgaljujućim obrokom, jer za razliku od stipsi Skandinavaca koji večeraju u 6 posle podne i kod kojih čovek ne može da kupi ‘lebac posle 12.00 već samo neka danska slatka tanka peciva od kojih si samo još više gladan, hedonisti Francuzi ne večeravaju pre 22.00, mislio sam ja, a veli i Majlo, ali i to se valjda promenilo u ujedinjenoj Evropi. Ništa od toga, ni sendvič nismo dobili, pa sam onako ukočen od hladnog vetra sam sebi ličio na nedovoljno odleđenog bakalara dok sam u hladnoj sobi iz putne torbe vadio izmrvljeni Štarkov keks »Pti ber« i parče čokolade »Najlepše želje« što sam srećom poneo od kuće. Uspeo sam naime da uguram u torbu dve kutije od po pola kilograma tog keksa i 5 puta po sto grama najbolje domaće čokolade, pa sam imao šta da jedem.

Sledećeg jutra, tokom kojeg sam već primetio prve znakove nazeba, kada sam bolje osmotrio gde smo smešteni, bolje reći deportovani, video sam da nema govora o domaćici kuvarici, udobnom smeštaju i kompjuterima na raspolaganju, s besplatnim internetom. To su bile doduše jednokrevetne sobe, ali s turskim veceom, i tušem koji ide uz to, dakle pogodnim za kupanje patuljaka ili malih pasa, a voda nikad nije bila toplija od mlačne. Umesto hrane su nam dali takav novčani iznos tako da smo u najboljem slučaju mogli da rastegnemo na po dva brioša i jedan baget dnevno uz porodično pakovanje riblje paste. Od besplatnog vina i zvanične večere nije bilo ništa. Jedino što je bilo na raspolaganju a da je bilo besplatno, bila je kafa, filter i instant, u maloj čajnoj kuhinji, koja je odavala utisak improvizovane bolničke ustanove tokom elementarne nepogode. Imali smo dva dana da napravimo sirovi prevod pre nego što nam se pridruže pisci, tačnije spisateljice.

Tu, kod prve jutarnje kafe, prišla mi je Milena Grubež, već spomenuta koleginica iz Sarajeva s kojom sam bio uparen, i pozvala me da prepodnevnu pauzu proštrapaciramo po gradiću u potrazi za espresom, njenom, pak, omiljenom verzijom crnog napitka. Ja sam sebe inače bio namirio s tri šolje filter kave i to mi je čak u izvesnoj meri popravilo raspoloženje.

Dok smo šetali, ja sam se odjednom pokajao što sam prihvatio poziv jer sam se setio da para nemam za bacanje a da bih je častio kaficom, pa makar i tim espresićem od pola gutljajčića, a što se od muškarca ipak očekuje. Kad me je ona odjednom ubola žaokom - komentarišući, onako bez ikakvog povoda, moje oduševljeno konzumiranje filter kave u kuhinjici prevodilačkog paviljona, rekla je:

»Ja volim espreso, a ne glumim tu nekog gospodina s tim filter kafama...!«

Kao i obično, ja sam uspeo da se naljutim tek sa zakašnjenjem od dve i po godine. Tek kada sam pisao ovu pripovetku o pripoveci, to jest. Tek tada sam se setio da je to bilo upućeno meni, a ja onako naivan ne setih se da odmah jetko repliciram: »A tvoj espresso, on ti je čobanska okrepa, šta li, to si, valjda, imala na svakoj livadi je li, gaduro?!« Ne, ja sam samo smerno ćutao, jer takva sam priroda, kad me neko nagazi u tramvaju ja gunđam u sebi i čekam da on to uvidi, kad me neko uvredi ja smišljam grozomorne osvete koje traže godine realizacije, šta ću, to je sve zbog moje slovenačke guvernante, pardon, bake s četiri razreda osnovne škole. A zatim me je koleginica Milena davila svojim mužem, bistrim detetom o kome je pričala kao baba o unučetu i kako brzo uči francuski, i jedva smo našli kafić u kojem je mogao da se popije taj prokleti espreso. Jer je bila nedelja, sve je bilo zatvoreno, našetali smo se, jedina dva ugostiteljska objekta koja su bila otvorena bila su indijska restoracija i taj café, L’entree des artistes, na koji smo naišli kada sam se već radovao da nećemo imati gde da potrošimo moje novce za glupavu kaficu koja se pije na kap, kao lek. Dok ja pijem kafu kao supu.

Ali, ona ga je ugledala, taj jeftin, gotovo prazan kafić, a u njemu samo jedan pocepan, depresivan klošar kome je konobar upućivao upadljivo prezrive i prekorne poglede kao da ga bruka u očima naivnih turista, kakvi smo mu se mi očigledno činili. Klošar je i previše polako pijuckao svoju kafu, molećivo gleduckao u vitrinu sa kolačima i balavio nad jednim svojim kolačićem, za koji je verovatno dao sve što je imao pa je, potpuno legitimno ako mene pitate, želeo što duže da ga iskoristi kao izgovor da posedi na toplom. Meni je odmah pošla voda usta za čamčićima od žeženog testa, čuvenim eclairs, punjenim šlagom i ukrašenim kandiranom višnjom, kriškom kivija, i štanglicom čokolade. Ali onda bih to morao da platim i Mileni koja mi već tada uopšte nije bila simpatična, pa sam ćutao. Milena me je ipak častila espresom, jer je odglumila da u stvari želi da se reši sitnog novca koji nema gde drugde da potroši. Kakva varka, to je bila samo navlakuša da me odobrovolji da joj dam da pogleda moj flopi koga sam onako marljivo pripremio već kod kuće. Tako sam za naprstak espresa, koji inače uopšte ne volim, pristao da postanem njen crnac, to jest da skupa ispravljamo moj prevod, koji će ona samo prilagoditi bosanskom jeziku. Naravno da je ispalo da sam ja sedeo i kucao, a da je ona bila inspicijent, suflerka, kao i glasna i oštra (naročito ako bi nekog bilo u blizini!) kritičarka mojih grešaka u prevodu – koji je, ponavljam, bio prva verzija! - dok je sve ono dobro jednostavno prisvajala kao da je to i njena zasluga.

Uspeli »smo« tako da sastavimo i radnu verziju prevoda o kojem je trebalo da diskutujemo sa spisateljicom. Bilo je nekih nejasnih mesta, ali za to su konsultacije i služile. Milena Grubež je sve vreme hodala prilično sporo i hramajući jer je navodno udarila kolenom o pisaći sto na radnom mestu, govorila je da ima i bolovanje, zahvaljujući kojem ju je šef i pustio na prevodilački seminar. Jer je to njoj ipak sekundarno zanimanje. Bez honorara ona ne prevodi. Ali, kada nije bila u grupi s ostalim jezikoslovcima već samo sa mnom – koga uopšte nije cenila već je odredila da će biti ovca za šišanje - onda je odjednom lako savijala nogu u kolenu i kretala se veoma hitro. Čak i stepenicama. To se moglo videti kada je, na primer, žurila da kupi nešto na rasprodaji u slobodnim popodnevima, kada smo svi pokušavali da skrpimo užinu od jadnog džeparca.

Ali, nisam to hteo ni da spominjem, mnogo više me je živciralo – ali tek na nesvesnoj razini, zbog svog finog vaspitanja i inhibicija nemam naviku da se odmah pobunim kad mi nešto smeta – dakle ono što me je istinski živciralo, bilo je to što se građevinska inženjerka po struci a dobro uhlebljena u kancelariji tako da može da tresne kolenom o pisaći sto i da dobije bolovanje a zatim da brzinom lakoatletičarke šopinguje i pije decilitre endemskih, folklornih espressa, dakle što se ona uopšte petlja s književnošću. To mi je neopozivo ličilo na polutanstvo, koje je našu socijalističku, istočnu privredu uništilo više od svega; poljoprivrednik se zaposli u fabrici, koju gleda kao tuđe, pogodnu za pljačku. Svoje imanje ima i neguje i voli, a iz fabričkog dvorišta krade žice, alat i odnosi rezervne delove. E tako mi je delovala ta Milena, dok uspeva da prevede tek pokoju reč između priča o jeftinim krpicama, pametnom sinčiću da joj unuk i ne treba, i dok ogovara sve i svakoga.

Eh, to ogovaranje. Kao tipična alapača, ona zahteva sudelovanje bez ostatka u tom tračarenju, a ako ga ne dobije, onda se uzdržani slušalac nađe između dve vatre. Tako sam i ja nadrljao: potpuno hladno sam saslušao glasinu da taj i taj moj kolega iz grupe hrvatskih prevodilaca »očajno prevodi« i da je ne znam kakav. A inače je čova sasvim okej tip, lepo sam se s njim družio. Dok sam, naravno, mogao od Milene da dođem do reči. Ali, već sutradan pošto mi je isporučila tu glasinu, taj moj kolega je počeo da se odnosi prema meni s odbojnošću koju sam razumeo tek nekoliko meseci kasnije: u mejlu mi je prebacio što sam za njega govorio da je loš prevodilac! Kada sam ga pitao odakle mu ta ideja da sam ga ogovarao, rekao mi je da mu je to rekla Milena Grubež. Eto, toliko o jezičarskom mentalitetu.

A ipak je ta šićardžijska spodoba uspela da mi smesti i nešto gore. Napenalila me je, tako da sam se namestio kao lane na pojilu okrutnom lovcu. Naime, na poslednjoj konsultaciji sa spisateljicom Mari Dariesk, Milena me je lukavo pustila da pročitam jedan pogrešno prevedeni idiom, da bi me onda pred Francuskinjom trijumfalno ispravila! A to je znala i pre. Nije mi to rekla tokom naših razgovora, već je želela da me vidi u neugodnoj situaciji. Nikada joj to neću zaboraviti, onaj pakosni osmeh koji joj se razlio po licu, da baš tako, ta istrošena metafora pogađa doživljaj, ozarilo joj se lice mojom mukom i neugodnošću, bio sam posramljen, a onda je ona hitro uskočila poput tužibabe i dobrog đaka koji lošeg učenika i druga iz klupe likujućim izrazom lica predaje na učiteljičinu giljotinu.

Dve godine mi se to sve kuvalo; još u paviljonu, noć pred povratak hteo sam Mileni da napišem pismo u kojem bih joj sve sasuo u lice; s papira, to jest. Po spisku. Pa sam onda godinu dana pravio različite verzije cirkularnog pisma u kojem bih objasnio težinu njene pakosti. I razotkrio glumljenje kod tobož povređenog kolena. I sve mi je to na kraju izgledalo kao da sam ja taj koji tračari, mada sam u stvari žrtva podle spletke.

I onda sam odlučio da to uprizorim u nekakvu dramu ili da fabuliram u priču. Postmodernističku, gde se stvarnost koristi kao deo fikcije, kao element pripovedanja, u priču kojoj se meša lično, autobiografsko, polemičko, esejističko, u priču u kojoj se raspravlja o pripovedanju samom, o literarnom postupku, o smislu i značenju istine, o citatu, pozajmici i plagijatu, o ulozi prevodioca kao dvostrukog iluzioniste koji izvodi trikove na najmanje dva jezika, te stvara delo koje se izdiže nad originalom... Uvođenje nepouzadnog pripovedača i pastiš dnevničke proze takođe se nametalo samo po sebi. U priču sam, dakle, hteo da pretočim ovo svoje iskustvo, u priču u kojoj se razglaba o šifriranju teksta, kao kod one Nabokovljeve priče, kako se zove, na vrh mi je jezika, pa o samoreferentnosti kao u analizi Pavličićevog »Večernjeg akta«.

A onda je, tri godine kasnije, došao novi poziv za seminar u Avinjonu. Naravno da sam se odmah raspitao za spisak učesnika. Da, na listi je bilo i ime Milene Grubež. Moja priča je dotle već bila objavljena, i, malo je reći, slavljena; dizana je u nebesa. Primerak časopisa u kome je moje čedo osvete bilo objavljeno poneo sam sa sobom, i namerno nenamerno poneo ga sa sobom na prvi doručak u čajnoj kuhinjici prevodilačkog paviljona, koji mi se u slasti dolazeće odmazde činio kao kraljevski dvorac. Seo sam odmah pored Milene i, tobož ležerno i slučajno spustio primerak novosadskih »Polja« pored ogromne šolje pune filter kafe. Neka mi sada kaže nešto o mom obožavanju te vrste kafe...! Tako sam mislio i zlurado se smešio.

Ali, i ona je pored svoje šoljice s nekom hladnjikavom instant kafom imala neki časopis. I ona se smejala, onako na svoj način, lopovski, uzdržano, ženski, pasivno-agresivno višeznačno, ali to je u njenom slučaju značilo preteći, kao da ima skriveni adut.

/.../

Dalje vas neće interesovati, jer se optužba za plagijat koju su mi smestili odnosi na ovaj deo priče.

Eto, videli ste. I šta se dogodilo? Zbog ovog što ste upravo pročitali, optužen sam za plagijat! Upravo mi je urednik koji mi je priču i naručio, smestio celu aferu. Da, trebalo je da znam da je u nekakvim odnosima s izdavačem Andreja Aljehina. To je očigledno bila osveta za moju kritiku »Provansalskog testamenta.« Kakva providna igra!

Dakle, gospoda urednik i dva-tri tradicionalistička kritičara u sprezi s kilavim »mimetičarima« našli su mi sledeće »krađe« (sic!):

Prvo, da sam čitav motiv razočaranja u Francusku preuzeo od Andreja Aljehina, i to iz upravo spomenutog romana koji sam ja preveo. Zamislite, ja da kradem od lopova?!

Drugo, da sam lik Milene Grubež modelirao po liku iz romana »Provansalski testament«, iako ta inženjerka iz moje priče doista postoji! Nisam ja kriv što je i ta Milena pričala o sinu, glumila povredu na radu i bila pakosna prema junaku Makinovog, to jest Aljehinovog romana. Ta podudarnost je stvar života, onog kontingetnog vremena iz teorije romana. Možete se pobliže o tome upoznati i u Poljima – br. 42, članak »Ritam romana« autora Edina Pobrića.

Kao treće, prebacuju mi da sam svoju baku iz AFŽ-a napravio previše sličnom Aljehinovoj francuskoj babi, iako sam jasno napomenuo da moja baba nije znala ni šta je rajčica a kamoli da je govorila francuski! Pa ni Nabokovljeva baba nije govorila francuski, već njegova guvernanta.

Četvrto, da sam opise južne Francuske prepisao iz romana Radoslava Petkovića »Put u Dvigrad« pa sam samo promenio toponime da je to u stvari Istra; a »dokaz« za to je samo fakat iz mog privatnog života da sam na primorju samo turista. I da sam onu opasku o tome da svako mora da kaže gde se nalazio kad ga je zadesio zemljotres prepisao iz tog Petkovićevog romana. A on je, molim lepo, štampan na ćirilici još 1979! Odakle im to?!

Peto, da sam izmislio sadržaj romana Mari Dariesk i da sam svojstva imaginarnog fašističkog društva prepisao iz romana »Pacolovac« Aleksandra Grina, odnosno adaptacije Ive Brešana za film »Izbavitelj« Krste Papića! A da sam samo u opisu debelih domaćica Izabel i Ženevjev koristio opise debelih žene iz romana madamme Darrieussecq. Što je potpuno netačno, jer posle susreta na aerodromu iz inata nisam hteo dalje da pominjem te debele lažne »kulturne radnice« – od one Sibile me i dan danas boli šaka – i što bih ja gladan opisivao njihova uživanja u hrani koju nisu delile s nama?! Ima to svoje zato, to što ih ne spominjem posle onog gradonosnog dočeka! Netačno je, kažem, ali kao ideja dostojno literarne obrade. Mislim da to niko do sada nije radio. Zamislite, prepričavate »Hamleta« u svom romanu a ono »Kralj Lir«, a osoba kojoj to prepričavate liči na Hamleta. I ima tri ćerke koje šalje na letovanje. Pa to je genijalno! Eh, kad nemam kritičara dostojnog svog dela!

Šesto, optužen sam jer su navodno »uočili« da sam onu svoju alegoriju o polutanima seljacima kao piscima koji ne žive punim srcem za književnost, e tu su ti kvazikritičari »uočili« da sam to preuzeo iz nekih tv-serija Dragoslava Lazića, a kritike u pogledu nemara u fabrikama da sam preuzeo iz satiričnih serija Radivoja Lole Đukića. E pa ljudi moji, nije ni čudo što nam književnost nazaduje s takvim »teoretičarima«.

Sedmo, a to me je vrlo zabolelo, potpuno pogrešno, kao »jedinu svetlu tačku« u mojoj pripoveci našli su onaj opis klošara u avinjonskom kafiću. Jer sam time, navodno, citiram: »osvešćeno pristupio otuđenom zapadnjačkom društvu i tako opalio moralni šamar Kunderi« (sic!), koji, eto, niti reč da bekne protiv »zala trulog kapitalizma«.

Pa to bi bilo da umreš od smeha da nije tragično po našu književnost, a bogme i po mene lično jer kako su se i Francuzi uključili u tužbu, može lako da se dogodi da završim čameći u zatvoru, na pravdi Boga! Osim toga, ja volim Kunderu.

Eto, molim vas, pročitajte vi još jednom ovu priču, njen veći deo – poenta vas ne zanima - pa recite, jesam li plagirao?! Onako, pošteno.

Samo virtualne erudite, junaci estetike, imaju strunu tananu i nabrušenu, adekvatnu za analizu mog ingenioznog, lepršavog – evociranju nepogodnog – uspeha.

S.W.S. (pseudonim)

Sedele so na klopi pred hišo in budno spremljale dogajanje pred počitniško hišico na njihovi levi.

»Goste pričakujejo.«

»Kako veš?«

»Ker sem ju zjutraj slišala.«

»Kdaj ti je pa to uspelo?«

»Ko sta se ve dve še lenobno pretegovali, sem se malo sprehodila. Tako mimogrede sem se ustavila pod oknom. Slišala sem ju. Okno sta imela odprto. Potem sem se povzpela malo više,

odkoder sem videla tudi del sobe.«

»Da te ni sram! Tako oprezati za ljudmi, ki te nič ne brigajo! No, in kaj si slišala?«

»Vse. Začel je on. Ampak že sinoči sem vedela, da se nekaj dogaja, ker ni prišel sam. Nje že dolgo ni bilo. Ko sem jo včeraj zagledala stopiti iz avta, sem takoj vedela, da to nekaj pomeni.«

»Nehaj nakladati in povej tisto, kar naju zanima.«

»Saj. Tako kot sem že rekla, začel je on.«

»Želite še kaj, gospa?«

»Hvala! Trenutno je to več kot preveč. Po zajtrku pa bi se mi mogoče zahotelo še kaj. Na primer, tako šarmanten gospod, kot ste vi.«

»Žal, danes za kaj takega ne bo časa. Saj veste, piknik za najine prijatelje pripravljam. Tudi tvoja pomoč bi mi prav prišla.«

»Sedela je v postelji, s pladnjem pred sabo. Z užitkom je srebala dišečo kavo, da o hrustljavi žemljici z maslom in borovničevo marmelado sploh ne govorim. Kar lačna sem postala.«

»Kdaj pa nisi?«

»Ne prekinjaj je!«

»Pa res. Zakaj me prekinjaš? Torej…«

»Večkrat bi morala priti,« jo slišim. »Resnično dolgo že nisem bila tukaj. Zavidam ti tiste skoke po službi sem gor, da prezračiš. Morala bi kdaj s tabo, pa sem preveč okupirana z vnučko, kuhanjem in jezikovnimi tečaji. Teh res nisem več potrebna. Pa me vedno znova pregovorijo. Poučevanju se kar ne morem odreči. Še sreča, da morava organizirati to srečanje.. Pri vseh sva že bila in zdaj je bil skrajni čas, da jih tudi midva povabiva. Saj si jih že nameraval, pa sem vedno prestavljala datum. Če sem čisto odkrita, sem rahlo sita teh naših srečanj. Na živce mi gre večno nakladanje moje bivše kolegice, koliko je stal dopust v Španiji in kako čudovito je bilo. Pa tisto njeno večno razpravljanje o frizurah, oblekah, dietah in kaj vem še vse. Zdaj je vsaj pri naši redni torkovi kavi ne poslušam več. Že nekaj časa ne prihaja. Po drugi strani pa jo razumem in po svoje jo imam rada. Celo smili se mi. Denarja ji ne manjka. Mož pa. Ta tvoj sošolec pa je vedno z doma.

Ono drugo, saj veš koga mislim, premalo poznam. Nikoli ne najdem prave teme za pogovor. Ona pa tudi ni kdo ve kako zgovorna. Vsako besedo je treba vleči iz nje. In tisti njen pogled. Nikoli ne vem, kaj misli. Kaj me sploh poslušaš?«

»Mislim, da je ni. Rezal je in sekljal, ropotal s posodo in tekal po kuhinji.«

»Si ga videla, ali le slišala?«

»Joj, si pikra. Sem že rekla, da sem kukala v sobo, kjer se je ona urejala, dokler se ni spet pojavil on. Tedaj je odvrgla tisto malo, kar je že navlekla nase, in se začela prav po mačje drgniti obenj. Čeprav jo je on opozarjal, da nimata časa, ker da mora paziti na bograč, ki že brbota, in da bodo kmalu prišli prijatelji, ni odnehala. Zvijala se je, se drgnila, ga tu in tam obliznila, mislim, da je celo predla. Dokler ni popustil.«

»Pa ju menda ja nisi opazovala do konca?«

»Ne. To bi bilo preveč. Vem le to, da ja svoje dosegla, čeprav bolj na hitro,« se je zahihitala.

»Sram te bodi!« Hotela je zamahniti proti njej, pa se ji je prav v tistem trenutku zakadilo skoraj mimo nosa. »Zakuril je,« je še dodala in se umirila.

»Vau, kakšen avto. In kakšna mačka.«

»Njega poznam. Je že bil tukaj. Ona pa, no ja. Ni taka mačka. Le mlada je. Premlada zanj, se vama ne zdi?«

»Nisi rekla, da je gospa ne porajta najbolj? Pa zdaj poglej! Kako se objemata! Prav prisrčno.«

»Daj no, ženski se poljubljata mimo. Moška sta s tistim, kako kaj, stara sablja, bolj pristna. Prisrčno pa je za me vse kaj drugega. To na primer.«

Vse tri se zastrmijo v ženski, približno istih let, le da se eni že na daleč vidi, da tudi na piknik v naravo prihaja v dragih oblačilih in da si je z gospodinjo in gospodarjem v zelo dobrih odnosih. Objemanja in poljubljanja ni in ni konec. Tudi moška se objemata, dokler prišlek ne reče:

»Poslušaj, dragi sošolec, kaj ni že čas, da nam z nečim postrežeš?«

»Aperitiv bo takoj tukaj, z bogračem pa nam bo postregel kuhar. Že od jutra ga kuha. Krožniki so na mizi, pribor je v škatli. Dobrodošli in na zdravje. «

»Tako, zdaj pa k mizi. Bograč prihaja. Moje dame, nikar ne sedajte k svojim možem.«

»Mmm, odličen je. Mu nisi nič pomagala?«

»Niti malo. Ob vsem, kar je skuhal in pripravil, mi je celo postregel z zajtrkom v postelji.«

»Nikar ne govori tega pred mojo gospo. Lepo te prosim.«

»Daj no. Imaš pa res srečo. Temu mojemu trapu se zdi kaj takega za malo.«

»Ti pa naredim marsikaj drugega.«

»Na primer?«

»Posesam stanovanje, te vozim po nakupih, na dopuste, poskrbim za vsa popravila v hiši.«

»Ja, ja, tako da pokličeš obrtnike.«

»Vesta kaj, fanta, jaz pa mislim, da malo razvajanja ne škodi, kajne, ljubica.«

»Tako mlado bi tudi midva razvajala.«

»Če bodo tako nadaljevali, se bodo še skregali. Poglej, kako besno gleda dama svojega soproga. Še dobro, da je ob njem mladenka. No, gospodinji pretirana pozornost njenega moža do dame tudi ni najbolj po godu. Vsaj po pogledih sodeč. Ima pa dobrega sogovornika, ki odvrača njene strele. Mladenka pa v zadregi molči, čeprav ji gostiteljev sošolec ves čas nekaj vneto pripoveduje. Ne, to ne bo dobro.«

»Grozno, kako si pametna. Vse vidiš, vse veš. Za znoret!«

»Bodi no tiho in jo pusti. Saj tudi ti paseš radovednost.«

»Že, že. Ampak, kaj si ob tem mislim, obdržim zase. Ona pa kar naprej utruja.«

»Danes ne bo nikogar nihče razvajal. Na pikniku smo. Vsi boste delali. Žena, prinesi predpasnike in razdeli žensko delo. Vidva pa z mano k žaru.«

»Če mi ne zamerita, bi jaz skrbela za pijačo in narezala pecivo. Včeraj sem bila na manikuri pa si ne bi rada uničila še svežih nohtov.«

»Dobro, me dve pa bova očistili in narezali zelenjavo. Kar pojdi v kuhinjo. Pridem za tabo, da ti pokažem, kje imam kaj.«

»Saj ni treba. Se bom že znašla.«

»Brez skrbi.«

»Kaj praviš?«

»Nič, nič, raje prisluhnimo tema dvema zunaj.«

»Je velikokrat pri vama?«

»Ne. Bili sva sodelavki. Spoprijateljili sva se in kmalu ugotovili, da sta najina moža sošolca. Prej smo bili kar pogosto skupaj. V gledališču, včasih na pijači, tudi na dopustu smo že bili skupaj. Lani. Na moževo željo. V hotelu po njuni meri. Če sem odkrita, se ga ne spominjam rada. Dopusta. Hoteli niso zame. Uživam v naravi, pod šotorom, s čim manj garderobe in kozmetike.«

»Zelo sta si različni.«

»Mogoče se tudi zato zadnje čase bolj malo druživa. Ampak, kadar smo tako vsi skupaj kot danes, je pa kar prijetno. Tudi pri vama je bilo lepo.«

»Hvala. Trudim sem. K sreči imam dobrega pomočnika.«

»Ne vzdržim več. Lačna sem od vseh teh vonjav. Grem.«

»Počakaj, saj sva tudi me dve. Ko bodo imeli vsega dovolj, bo ostalo tudi nekaj za nas. Še vedno smo bile povabljene.«

»Do takrat me bo konec.«

»Potrpi, še malo pa se bodo najedli, napili, nagovorili in razšli.«

»Kdo je za kavo? Vsi?«

»Jo bom jaz skuhal.«

»Rabiš pomočnika?«

»Kavo bo pa že sam skuhal, saj sva mu pri žaru ves čas pomagala.«

»Če že greš v kuhinjo, pazi na nohte !«

»Veš kaj!«

»Kava že prihaja. Znak za razhod.«

»Naj se tvoje besede uresničijo. Zares me od lakote kar črviči. Tega potuhnjenega oprezanja pa sem tudi že sita.«

»Če ne moreš vzdržati, pa pojdi.«

»Ne hodi! Glej jo, lisico!«

»Kaj, kje?«

Vse tri stegnejo vratove in se zastrmijo v odmaknjen kot ob ugaslem žaru. Gostitelj sklonjen čisti mrežo. Izza vogala se po mačje priplazi negovana gospa. Skloni se in ga poljubi na vrat.

»Si znorela. Kaj, če kdo pride?«

»Daj no, ne bodi taka mevža. Malo prej v kuhinji se pa nisi bal, da naju kdo preseneti?«

»Tam bi vsakega pravočasno slišala. Tukaj pa…«

»Dobro, dobro. Pa v torek. Tukaj.«

»Kot običajno.«

»Kaj si rekla?«

»Nič. Samo, kot običajno. Saj to ni nič novega. Po torkih »zračita« bajto.

»In nama nisi povedala? Kar sama si oprezala za njima? Nesramnica! Kakšna prijateljica pa si,« sta planili na njo.

Zamijavkala je, skočila s klopi, oni dve pa za njo, okoli hiše in po klancu navzdol proti vikendnici na levi. Z dvignjenimi repi so stekle do plastičnega krožnika, kjer jih je čakala grmada ostankov mesa in oglodanih kosti.

SEN

Tolikokrat se
v polsnu
obregnem ob tvoje
misli
potem jih
neskončno dolgo časa
vodim okoli
pošiljam v najvišje globine
vlečem v svoje notranje
svetove
na koncu
zavedem v naročje
luninega sijaja

ŠEPETAJ

Šepetaj mi
tiste besede
ko mi boš v snu
prihajala
naproti.

S pogledi
umiri norost
z ulice
vse okoli naju
presliši.

Kradla ti bom
kožo
z dotiki
plesala preko dlani
nevidno.

Ob trenutku
stika duše
bom
podarila minljivost
v spomin.

Vse okoli
ne premamijo
obleke
vonj naju
ljubezni.

POLET

Čez obraz
nežno potegnem
z belim perjem ptice
naježiš se
kot tisto hladno noč
poleti

Z ramen
nevidno umaknem
vse kar ostaja
na tebi
razprostrem po golih stegnih
občutim toplo

Po hrbtu
v upočasnjenem ritmu
plezaš s trepalnicami
od vratu do konca
kot zvezdni utrinki
vse se blešči
v glavi

S prstom
strastno poljubim
tvoje ustnice
sapa mi para tišino
nekje vmes
zlijeva se v eno

SKOK

Ti bi polagala roke
name
nezavedno
Jaz bi bežala
pred teboj
zavedno

Želiš si
bližine
celote
moje vroče notranjosti
smeh

Bežati
daleč stran
od tebe
na vso moč
to so vsi občutki
ki nastajajo
v meni

Ko se ti osladno
sprehajaš z očmi
po meni
riješ z mislimi
med moje prsi
Jaz z vso hitrostjo
gradim zidove
višje
od tvoje zmožnosti
preskoka

Ko ti razmišljaš
na kakšen način
padem
razširim roke
dvignem belo zastavo
glasno zakričim
da se predajam
tebi

Takrat nad tabo
spuščam železne roke
ki bi te
iztisnile iz kože
polomile
predrzne misli
dokončno

Ko sem jaz daleč
in moje misli
z menoj
potujemo neznano
v svet
tebi prevelik
obstaja meja
ki je ne moreš premakniti
skočiti name
preko

Blizu si
skoraj preblizu
ko bi te moje besede zmogle
oplaziti
tako močno
razrezati globoko
do lastne nerazpoznavnosti
na meji
sebe

Na koncu
te še vedno lahko
preberem
narišem
zbrišem
in znova narišem
če želim
pa veš
zmanjkalo mi je
prostora zate
v tem
svetu

GROZDI JESENI

KROG

Odišavljena z minljivostjo
ležem v posteljo,ko se zdani
padem v objem dnevu.

S

S kuhinjsko krpo,
pokrijem
testo iz besed.

V

Vozim se,
na kolesu
bolečih izkušenj.

S

S tipalkami metulja
me tipa
minljivost.

P

Pod temenom
štala. Rogate številke
mulijo slamo.

L

Listi pod stopali,
šeleste
berejo zgodbe.

Z

Z lepilom celote
korak išče odsev
v požirkih resnic.

DVE

Cesta v svet
neprebrana knjiga
doživetij.

Odprto okno
neprebrane novice
štiriindvajsetih ur.

POLETNO PECIVO

V KUHINJI

Včeraj in danes
kuhata čaj.
Jutri prilije limono.

IZ ZLATE DLANI

Pod zlato luščino,
velika ljubezen
majhnega zrna.

SAMOTNA NOČ

Drevo se zvija.
Tema ugrabi strelo.
Nikjer žive duše.

V ČAKANJU

Korak me čaka.
Izgubila sem misli.
Čas me štopa.

HRUSTLJAVI SNEG

Ne vidim kaj je
za belo steno. Veter
govori o mrzli noči.

SPOMINI

Plaši me daljni
klic jeseni, čakam te
s spomini na poletje.

PRIZEMLJENA

Splezala bi na rame Tisočaku
in zrla v oči Ozonu.
Noč je podarila Utrinek zvezde.

POSLEDNJIČ

Iz obzorja kipi,
mehka koprena.
Glej sonce si pere lase.

Nenadoma se je zgodil odhod. Od nekod je prišlo povelje. Začutili smo ga v srcu.

Ogromna množica, menda z vse Zemlje, se zgrinja na cesto. Hrumimo čez dolg most, pod katerim je bilo morje ali reka.

Vse je nekako mirno, tiho. Ni slišati ptic. Voda ne valovi, ne šumi, ne udarja ob obalo.

Kaj se dogaja?

Je bil komet, ki je udaril na Zemljo? Je bila vojna, ki jo je opustošila? So bile bolezni: aids, rak, kap, prašičja gripa? Je ozračje zastrupljeno, polno atomskega sevanja? Sonce še sveti, čeprav bolj bledo, umirjeno.

Pred nami se odpre prostrana poljana, dolga cesta, po kateri hitimo. Nek cilj nas mami. Ne vemo, kakšen.

Morda tisti, ki ga oko še ni videlo …

Nič me ni strah. Nekakšno zmagoslavno vzdušje je čutiti povsod. Neko pričakovanje.

Skoraj se ne poznamo med seboj. Ne vidim družinskih članov, ne sorodnikov, prijateljev in znancev. Tudi ne majhnih otrok. Oni so menda šli po kakšni drugi, krajši poti.

Ne vidim nobene prtljage, nobenih kovčkov, nahrbtnikov, cul, vrečk. Obleke so preproste, vsakdanje.

Na tej poti vse to ni važno. Nekaj drugega bo važnejše in tisto se bo odvilo na koncu …

Preplavljajo me čustva, marsikaj opazim. Rad bi si zabeležil, pa nimam s čim in na kaj. Sicer pa, pomislim, čemu bi tudi bilo pisanje, saj gre vse h koncu. Kdo bo pa bral.

Prešine me grenka misel, da bodo izginila vsa dela umetnikov, vsi dosežki znanstvenikov, vse knjige, slike in stavbe, vsa glasba …

Vse postaja nepomembno spričo dogodka, ki se bo odvil.

Vsi smo nekoliko zamišljeni. Postajamo vse bolj.

Na poti nekateri zastajajo. Kakor da skušajo oklevati. Nekateri se krepčajo ob njej, si kuhajo v lončkih na majhnih ognjih.

Skrivnostni glas nas vabi naprej, neki kompas, kakor ptice jeseni.

Pot postaja težja, hribovita, ni več tako ravna. Vodi nas navzgor, skozi goščave. Prebijamo se skozi gosto vejevje, da moramo paziti na oči.

Začelo me je zanimati, kaj bo onstran pogorja, na katero se vzpenjamo.

Morda se odpre pred nami ravnina, nekakšna dolina Jozafat, kjer naj bi se po Bibliji odvila poslednja vesoljna sodba …

Postaja mi nekoliko tesnobno, vsaj toliko, da se – prebudim.

V prijetnem občutku ugotovim, da sem še tu, da je vse normalno, da je še vse pred menoj, da imam še čas, da zravnam svoje notranje steze, da se pripravim na poslednjo pot, da odpravim motnje in napake, da po svojih močeh poskrbim za lepši in boljši svet.

Zbudil me je do konca navit motor, ki je brezglavo dirjal po ulici. V mislih sem preklela brezobzirno mularijo. Obrnila sem se v postelji in pogledala na uro. Rdeča številčnica na črni podlagi je kazala tri in petnajst minut. Super, še lahko spim. Zadovoljno sem si potegnila odejo čez ušesa. Zazdelo se mi je, da slišim zvonec. Zadržala sem dih, srce mi je bilo hitreje. Ustrašila sem se. Nekaj sekund sem mirovala in se prepričevala, da imam prisluhe, ko je ponovno pozvonilo. Tokrat močneje, daljše. Na široko sem odprla oči, sedla v postelji in čakala. Nobenega šuma ni bilo slišati ne v stanovanju ne pred vrati. Le redki avtomobili so vozili mimo. Nisem se oglasila. Tisti pred vrati ni več zvonil, ampak je z roko močno potrkal. Prijel je za kljuko in poskušal vstopiti. Za božjo voljo, ob tej uri, kaj hoče? Neslišno sem si pričela oblačiti jutranjo haljo in se bosa po prstih približevala vratom. Nisem upala odstreti kukala, saj sem se bala, da bi kdorkoli že je, to opazil. Ponovno sem se zdrznila, dih mi je zastajal. Kdo neki si želi ob tej uri govoriti z menoj, sem se spraševala. Gotovo se je nekdo zmotil in trka na napačnih vratih, ker je pozabil ključ. Ja, to bo! Najbrž je pomota, sem si vlivala pogum. Kaj pa, če ni in me hoče kdo oropati, ubiti? V mislih se mi je z veliko naglico odvrtela vsebina mnogih kriminalk. Od streljanja s pištolo, do umazanega posilstva. Pomislila sem celo, da nekdo išče zatočišče, da potrebuje pomoč. Jaz pa vsa zmedena še vrat ne odprem. Trepetala sem pred zaprtimi vrati od strahu in mraza, saj me je na mrzlih ploščicah zeblo v bose noge. Predstavljala sem si silaka grozne zunanjosti, neobritega, zanemarjenega kriminalca, mamilaša, ki mu je zmanjkalo cvenka za naslednjo dozo. Taki so posebno brezobzirni. Naslonjena na steno v veži sem si slikala, kako bi me neznanec udaril s kijem po glasi, takoj ko bi odprla vrata.

Čez čas ni bilo slišati ničesar več. Jaz sem pa še kar zmrzovala tam in si izmišljala kriminalne zgodbe. Počasi sem se opogumila in neslišno odprla kukalo. Na oni strani ni bilo videti nikogar. Le tema. Če bi kdo imel čiste namene, bi gotovo prižgal luč, sem si mislila. Morda se mi je pa vse le dozdevalo.

Vsa prestrašena in prezebla sem se odplazila nazaj v posteljo, zaprla oči in prisluškovala. Zaspati nisem mogla. Zjutraj sem vsa zmedena prepričevala samo sebe, da sem sanjala tako prepričljive sanje, kot da bi bile resnične. Jutro sem kot običajno pričela z močno, na hitro skuhano kavo, saj se mi je že pošteno mudilo. Podoba v ogledalu je kazala, da je za menoj težka noč. Zaupala sem kavi, da mi bo pomagala vzdržati naporen dan. Lovila sem zadnje minute in mrzlično iskala ključe. Ni jih bilo. Nemočna sem cepetala pred zaklenjenimi vrati. Pa saj to ne more biti res! Po dolgem, živčnem iskanju sem jih končno našla v čevlju. Ja, to je običajno mesto za ključe, kadar padejo z obešala. Vrata sem se težavo odprla, saj je na kljuki viselo nekaj težkega in je pri odpiranju s treskom zdrknilo na tla. Iz vrečke se je pocedila rdeča tekočina. Zadišalo je po vinu. V vinski mlaki je ležal šopek rdečih vrtnic z zataknjenim listkom:

»Lila, ljubim te! Ahac!«

Jaz pa sploh nisem Lila.

V glavi je bilo kot v brbotajočem kotlu. ‘Saj ni res. Nemogoče. Sem popoln realist, vedno sem bila. Brez domišljije. Kaj delam? Kam me nosi? To nisem jaz! Sanjam, samo sanje so.’ Nikoli še ni bila nervozna. Vedno mirna, obvladana.

»Gospa, prosim, vstopite.«

Vstopi, zapre vrata in ostane na pol poti med vrati in mizo.

»Sedite, prosim.«

Neodločno, skoraj plaho, gre do stola in sede. ‘Ne, to nisem jaz, še obnašati se ne znam več,’ je brnelo v mislih zaradi okornih gibov.

»Kako ste?«

Čuti pogled, vednar ji nekaj ne dovoli, da bi ga gledala v obraz. »Dobro. Ne, nisem. Ne morem več zdržat. Rekla sva, da bova danes poslušala posnetke s prejšnjih srečanj. Obupno se počutim.«

Njegov glas se je zazdel malo bolj oseben: »Zakaj? Ne marate sami sebe?«

»Ja, se. Zato nočem poslušat.«

»Se bojite, da boste morali spremeniti mnenje o sebi?«

»Ne. Saj to ni odvisno od mene. Pri tem si res ne morem pomagati.«

»Res?«

»Ne razumem.«

»Si res ne morete pomagati?«

»Seveda ne. Zato se pogovarjam z vami. Zato sem tu.«

»In bom jaz – kaj?«

»Vi mi boste pomagali.«

»Jaz bom pomagal, vi pa ne boste nič spremenili...«

»No, ne vem...«

»Kakšne so bile zadnje noči?«

»Neprespane. Vseeno nočem tablet. Potem ne bom vedela, sem dobro ali ne.«

»Danes imava več časa. Mogoče prideva do vzroka. Ste pripravljeni, ali bi se še malo izmikali s priročnimi odgovori?«

»Za nekatere bi raje videla, da jih ne bi bilo. Ne bom se več izogibala, oprostite. Čeprav boli...«

»Tam, kjer boli, je vzrok. Kruto, vem, da je kruto. Odpiranje ran je boleče.«

»Življenje teče dalje. Če ne polagaš preveč pozornosti, če ne premlevaš. Večina stvari se dogaja mimogrede, v glavnem nihče ni sploh pozoren kaj kdo reče ali naredi, zato se ne ustavljaš ob malenkostih. Udarci, tudi nizki, se dogajajo povsod. Se spotakneš, včasih padeš, vstaneš, greš dalje. Tako je.«

»Ste prepričani v to? Je res tako? Se dogaja življenje tako mimogrede, da lahko gremo naprej, brez ustavljanja, brez pogleda na to, kar se zgodi? Se vam ne zdi, da se nekje vsede in začne sčasoma tiščati?«

»Vedno sem gledala na čustvene izbruhe kot na nekaj zelo nezrelega. Tisti, ki nimajo vse prav dobro razčiščeno, se potem obešajo na razne ‘imam rad’ ali ‘nimam rad’, ‘prizadelo me je’, užaljenosti in podobne stvari se vedno privleče na dan, ko zmanjka razumnih adutov. Saj veste, miselnost v stilu latino limonad.

»Kaj vi nimate čustev?«

»V takšnem svetu že ne. Doma ja, s tistimi, s katerimi delim svoj prosti čas.«

»Tudi sedaj imate čustva.«

»Seveda jih imam. No, kot spodnje perilo, pač ne kažem vsem okrog.«

»Si želite, da bi vas imel kdo rad?«

»Seveda si. To je normalno, ne?«

»Kako se bosta pa spoznala, če boste vedno hladni, celo ledeni, z analitično razumskim odnosom?«

»Nisem hladna. Verjamem, da se to kar zgodi, ko se zagledata, ko je tisto pravo, se dogaja vse samo po sebi.«

»Mogoče. V idealnih razmerah. Vse planirate, najprej razmislite, tako področje pa prepuščate ‘da se kar zgodi’.«

»Ne vem. Nemočna sem pri tem.«

»Razmislite, tako, za domačo nalogo v prostem času, če ste res takšen realist, kot trdite. Na začetku najinih srečevanj ste me prosili za hipnozo, češ, da potem hitro in učinkovito rešiva težave. Mogoče reševanje le ni tako preprosto.«

»Delovanje človekovega uma mi je bilo vedno izziv, mogoče celo edino, kar mi zares še zbuja radovednost. Veliko tovrstne literature prebiram. Tudi takšno, z mejnih področij, kjer stvari niso tako oprijemljive in dokazane. Marsikaj je čisto razumno in logično. Vem, da se um lahko ujame v nekakšen krogotok, iz katerega ne najde izhoda. Večinoma se sploh ne zavedamo takšnega stanja in ponavljamo vedno iste napake, dokler ne spregledamo. Dolgotrajen in mučen proces.«

»Ja, ima smisel, kar pravite. Čeprav so stvari dosti širše, kot je to. Misli, čustva, način življenja, tako imenovani krogotok se ustvarja kadarkoli. Mogoče smo celo sestavljeni iz takšnih krogotokov. Ko vidiš enega, si že globoko ujet v drugem. Takšno je življenje, ne ravno kot avtocesta.«

»To je preveč pesimistično.«

»Ni definicij za rešitev življenja. Morate sprejeti to. Svoj lastni svet ne morete vnaprej določiti in gledati od zgoraj, kako teče vse po planih. Potem je človek prikrajšan za marsikaj lepega.«

»Najbrž res.«

»Pripravljam vas na potop v nek drug svet, drugačen. Tisti, ki ste ga skrbno spakirali in odložili med nekoristno šaro, ki je samo v napoto, če je razpostavljena okrog.«

»Močna sem, bom že prenesla.«

»Boste. Presedite se v fotelj, da vam bo bolj udobno. Bodite sproščeni, kot pred hipnozo, pripravil bom posnetek.«

»Zakaj ste vi pristali na to? Je to sploh prav?«

»Običajno tega ne počnem. Odločil sem se, ker je tako najboljše. Poslušali boste samo tisti najzanimivejši del. Zgodbo, ki jo pripovedujete.«

Glasbo, ki se je do sedaj neopazno razlivala po prostoru, je malo ojačal, da jo je še bolj prestavilo v čisto drugačno razpoloženje. Nekaj minut je bila samo glasba, nato se je zaslišal plah, nežen glas, tuj, da se je komaj prepoznala.

»Sem v prostoru, velikem, ne vidim sten. Vse okrog mene je polno cvetja, v različnih posodah, velikih in manjših. Cvetovi so vseh velikosti, sploh jih ne poznam. Vse mi je neznano. Ampak, kako vse diši. Tako prijetno diši. Rada bi ostala za večno med tem cvetjem. Barve, vse je živo, pisano, podobe se prelivajo, potem dobijo zopet trdno obliko.

Ženske prenašajo stvari, nekaj urejajo. Sedim in jih opazujem. Na tleh sedijo deklice in spletajo vence iz cvetov. Spretne in hitre so.

Slišijo se zamolkli udarci na bobne, enakomerni in počasni. Ženske se pogovarjajo, ne slišim jih, samo bobni, nekaj velikega se bo zgodilo. Redkokdaj takole kličejo, no, le enkrat, ko je sonce najvišje na nebu, takrat je slavje. Dolgo, težko pričakovano slavje, ki traja dneve, da tudi najmočnejši vojščaki že omagujejo in jih premaguje spanec.

To cvetje, tako lepo je. Ponoči sem bila na gori, iz doline so se slišali veseli, oddaljeni glasovi. Noč je bila čudovita, nikoli nisem še videla toliko utrinkov na nebu, kot da se tudi nebo pripravlja na slavje. Vznemirjeno, kot ljudje po dolini.

Prijetno mirna sem, ničesar ne občutim, nobenih bolečin, nič neprijetnega, vse je kot v sanjah, breztelesno. Tri ženske so pristopile k meni. Ena vliva vodo iz vrča na lepo, cvetlično tkanino, ki jo drži druga, ta da mokro krpo tretji, ki nežno briše moj obraz. Govorijo, pa ne morem razbrati besed. Zdaj so se lotile mojih las. Moje dolge črne lase češejo in gladijo, vpenjajo mi cvetne kitke. Obesile so mi dolg cvetni venec okrog vratu, lepo pada po moji dolgi, beli tuniki. Tako lepa je. Tudi na glavo so mi dale cvetni venec. Razmaknile so se na stran.

Prihajajo. Visoki, močni, lase imajo spuščene, da jih pokrivajo do pasu. Tako lepo se gibljejo. Nežno in odločno. Dvignejo me na nosila, nesejo, na obeh straneh so ljudje, tiho so, slišijo se le bobni, drugačen ritem je, napet. Čutim napetost, telo ne reagira. Dolgo me nosijo. Nosila so položili na tla. Z vsake strani se me dotakne roka, narahlo, vstanem, sledim, vodijo me po stopnicah navzgor, na obeh straneh stopnic stoje svečeniki, do velike plošče na vrhu stopnic, roke me dvignejo na kamnito mizo.

Ležim, okrog mize stoje svečeniki, izgovorjene besede so oddaljene. Svečenik za mojo glavo se pomakne na levo stran, z obema rokama drži... ne vidim dobro, vse je megleno, vse se preliva ... bodalo, dolgo, ostro bodalo, dviga roki z bodalom, spusti ... zopet dvigne, sedaj drži v okrvavljenih rokah moje srce, dviga še više, proti soncu, ki je sedaj najvišje na nebu. Zlivam se z zrakom, spodaj vidim njih, stopnice, ljudi. Odnaša me vedno višje...«

Joka krčevito, telo se nemočno stresa v krčih, iz škatle na kolenih sunkovito vleče robčke, mokre pa spuščala na kup v naročju. Glasba se še vedno zliva s prostorom. Noče, ni pripravljena odpreti oči in nadaljevati pogovor. Tako neumno, bedno je vse. Kako naj se prikaže komu pred oči. Saj ne ve, kaj zdaj. Vse je drugače, ne znajde se več. Tiste nočne more še vedno nimajo nobene veze z vsem, kar doživlja.

»Življenje je utripajoča, vroča kepa.« je zaslišala globok, žameten glas z druge strani sobe, »z njim se ravna pozorno in s pravim občutkom.«

Nesmiselno se je utrgalo iz nje: »Nisem jaz kriva!«

»Dobili ste to v svoje roke, zdaj, v tem trenutku. Možnost, da si daste priložnost, da zopet sprejmete tveganje in ponudite svoje srce na razpolago. Čeprav tvegate, da se bo zgodilo karkoli!«

drsim po stari Ljubljani
srkam spomine
iz tal kipijo
skozi prebolele podplate
v natikačih

spozabim se
nadenem si te na ramena
v popoldanskem soncu
da mi je vroče
vroče, s škatljo žgočih knjig v glavi

skrivnost je v paravanu
ki postaja z vsakim korakom
bolj prosojen

ozrem se
in te zaslutim pred seboj
vedela si

vidim te

kako stopaš po zelenici
bosa v beli obleki
potuješ

z mehkobo
v rdeči črti utrujenih oči

zelene bilke
ti oživljajo podplate
siješ

z žejo
rdeče črte utrujenih oči

gledaš dekliča
skače in žvrgoli
teka, ne da bi se balo

črte utrujenih oči

pletem trenutke
s prsti jih vežem med seboj
kita je bogata

gledam te v hrbet
lepa si postavna
zdi se, da se smejiš

a iz ogledala na drugi strani stene
me opazuje pepelnat obraz

pomaham ti
in glej
pomahaš mi nazaj

za pepelnatimi očmi
za hip zasije večnost

in Ljubljana je znova lepa

»Tulsidas, il poeta, camminava assorto nei pensieri
in riva al Gange, in quel posto solitario, dove
bruciano i morti.
Vi trovò una donna, seduta ai piedi del cadavere
del suo defunto marito, vestita in un sontuoso
abito da sposa.
Non appena lo scorse si alzò, gli fece un inchino
e gli disse:
- Permettimi, Maestro, che con la tua
benedizione segua mio marito in paradiso.
- Perché tanta fretta, figlia mia? le chiese Tulsidas.
- Questa terra non è anche di Colui che ha creato
il paradiso?
- Non anelo il paradiso, disse la donna.
- Voglio soltanto mio marito.
Tulsidas sorrise e disse:
- Torna nella tua casa, figliola. Prima che il mese
finisca, troverai tuo marito.
La donna tornò a casa con una radiosa speranza.
Tulsidas veniva ogni giorno da lei e le dava da
meditare pesnieri sublimi, finché il suo cuore non
fu colmo fino all’orlo dell’amore di Dio.
Non appena finì il mese, vennero da lei i vicini
e le chiesero:
- Donna, hai trovato tuo marito?
La donna sorridendo disse:
- Sì.
Incuriositi domandarono:
- Dov’è?
- Il mio signore è nel mio cuore, un’unica cosa
con me, disse la donna.«

Rabindranath Tagore

ARITMIA CARDIACA
Divagazioni

Vi assicuro di non essere
pazza. Vedo tutto lucidamente e
con esattezza. Non voglio morire
di fame. I crampi allo stomaco, credo, non mi
uccideranno. Sono stata colpita da paralisi
già da giovane. Talvolta desidero diventare anche
cieca. Taluni sono

convinti che esistono
momenti di pazzia come d’altronde esistono
momenti di gioia.
No, davvero non sono
pazza. Ti assicuro
di sapere che cosa
faccio. Vorrei dirti una cosa. Voglio dirtela,
ma non so come. Non è semplice. Come

spiegarti
in maniera semplice? Voglio dirti quello che finora
non ti ho detto. Non so da dove
cominciare. Voglio che tu sappia. Di averti, per esempio,
mentito
di continuo. Non avevo il coraggio di dirti
la verità. Invento
storie, favole, parlo come tutto fosse
vero. Pensavo che alla gente puoi dire semplicemente
ciò che è vero, ciò che pensi di pensare. E che dopo
qualche istante tutto è bell’e finito. La lingua

inganna. Ci sono parole che
tralasci perché hai paura che vengano
dal tuo intimo. Non sai più che cosa è tuo e
che cosa non lo è.

ISTANTI

Passavano
i minuti. Passavano
le ore. Passavano i giorni e gli anni. I decenni.

Gii istanti sono ricordi. Vecchie e logore
fotografie. Non potevo evitarli.
Passavano i minuti, le ore, i giorni, gli anni. Rieccomi
in un cerchio senza uscita. Lui ha dimenticato

che cosa succederà? È avvenuto
come tutto il resto. Che viene e
va. Sono gli dei a scegliere

l’istante. Affinché si adempia il sacrificio
di conciliazione. Non poteva andare
né avanti né indietro, ha detto. Perfino gli uccelli
hanno preso il volo. La gente è sparita. È sparito
il sole. Lui ha aperto gli occhi e mi ha guardato.
Direttamente nel mio intimo. Non li ha chiusi
più.

NELLA MIA CASA

La tua
confessione è affare
tuo. Non m’interessa. Prego? Hai detto che è anche
tua? Sì, naturalmente è
tua. Diamine. Proprio per questo non m’interessa. Forse
dovrebbe? Tu, creati pure un altro
nido e adornalo con nuovi
desideri. Sì, certamente è
tua. Fa’ quello che ti
aggrada. Perché sei ancora
qui? È notte

piena, satura. È tenebrosa
l’oscurità. Le barriere al buio non danno la possibilità
di vedere. Ma è possibile percepirle. Ti catturano. Sei
prigioniero. Tendi una trappola. Cadi in trappola. È
troppo tardi. Il largo fiume
scorre. Fluisce rapido tra le sponde. E
sotto i ponti. Da qualche parte sembra
largo. Da un’altra basso. Altrove
profondo. Talvolta
si distendono sopra
le nebbioline. Per nascondere
i vortici. Con il ponentino sul fiume si è scatenata
una tempesta. Che ha raggiunto la mia casa. La mia
casa. Le nuvole vi si avventavano contro qua e
là. Là cigolava una porta sotto l’impeto di una forza
folle. Del vento soffocato. Il fragore si faceva sempre più
furioso. Attraverso le fessure irrompeva con l’acqua.
Come l’acqua. Non potevo fare altro che
tapparmi le orecchie e gli occhi. Le luci
si sono spente. Mi sono
sdraiata

sul letto coprendomi
la testa e la ragione. Pian piano è subentrato
un gran silenzio. Cercavo di afferrare ancora qualche voce,
qualche gemito. Il vento e i lamenti sono diventati
smorzamento. Non si sentiva più
il freddo. Niente più si muoveva. Movimento. L’acqua scorreva
nel canale. Le foglie si sono fermate là, dove l’acqua vorticante
le doveva lasciare. Sono riapparsi i viottoli. Il clamore ha
colmato di nuovo lo spazio.

CRAMPI

I crampi si susseguivano sempre
più spesso. I muscoli si stavano irrigidendo e
dalla faccia traspariva la sofferenza e la paura. Il respiro era
ineguale. In un angolino della bocca apparve la saliva
rossa come il sangue. Le pupille si dilatarono. I suoni e le parole
risuonavano
incomprensibili. I passanti ragionavano. Ecco un altro che
non lavora. Un barbone. Allora piegandosi in avanti
riuscì a balbettare: Sono ancora vivo. Signora, signore, non
mangio già da qualche settimana.

I VAMPIRI

Mi raccontava
con voce sommessa, di essersi
alzato all’improvviso tendendo inquieto l’orecchio.
Pervaso da presentimenti.
Incominciò con lo sguardo a frugare nel suo giardino
su e giù. Aveva sentito distintamente
lo scalpiccìo. I passi venivano da ogni parte,
i rametti calpestati crepitavano,
le gocce della pioggia piovevano cadendo
giù morbidamente; la sabbia scricchiolava
e si sentivano dei gemiti. Gli uccelli svolazzavano
nell’aria bagnata. Nell’erba pullulavano i vermi, i millepiedi, i bruchi,
le pulci e le formiche tendevano le loro antenne,
i musetti, i pungiglioni; li tendevano verso terra e in
aria. Anche quelle cieche fiutavano il sangue. Gli insetti
si misero ad arrampicarsi sulle mie gambe. Sentiva che
lo stavano ispezionando in cerca di posti appropriati
per morsi e punzecchiature. Dall’umida e fastidiosa nebbia
uscivano bestioline alate. Planavano sull’umida pelle limacciosa
e stridevano con voce roca. Più si nascondeva, più
ne venivano. Talune nemmeno vedeva, le sentiva,
le avvertiva. Talaltre tremavano febbrilmente, negli ultimi
sospiri
gli cadevano addosso. Ficcavano i loro pugnali nella rosea pelle
nella speranza di assorbire almeno una goccia

di sangue che renderà possibile la loro
sopravvivenza. Il caldo

e fresco sangue dell’impaurita vittima notturna diventava
sempre più freddo. Era

destinato che dovrà morire. Si spostò
avanti.

Ah, gli dissi, non raccontarmi
favole per la buona notte!

FECONDAZIONE

Le spade mi stanno morendo
nel vaso. Sono una maledetta
masochista. Le più belle sono
di colore scarlatto. Assomigliano al sangue
che si sta coagulando. Assomigliano al primo amore
che è simile a un’agonia. Quando aggiugi a loro il rosso scuro,
sembra che di nuovo, un po’ prima di morire, si accendano
di una luce nuova, specialmente se il sole
le illumina. Nel vaso protestano in un estremo grido e
invocano: amami, non
dimenticarmi: Noi siamo le spade, alte, snelle, nient’altro
che eleganza. Viviamo per poter
morire. Moriamo per rivivere domani in
un altro mondo. In una luce
nuova. In tinte
nuove. In mezzo c’era
la fecondazione.

Ah, le spade non stanno morendo, mi sono detta.

CORDE MUSICALI

Tu che concepisci poesie,
niente bambini. Tu
che sognerai l’immortalità. Offriti a qualcuno,
a qualcuno cerca il riso infantile. Non temere,
ci sono più corde musicali –
non solamente due. Talune
sono accordate, le altre
stonate – eppure suonano, anche
se talvolta feriscono
il cuore. Il tempo è impotente, quando il mio
si allatta con il tuo. Volevo

dirti solo
questo. Non andare via e
sdraiati accanto a me. .

LA PADRONA

Montami e diventa
il mio schiavo. Ti darò
un nome. È la fine
della tua vita errabonda.
Ti darò un nome.
Sto diventando la tua maestra,
torturatrice e
allieva. Ti darò
tutto. Riscaldati accanto
al mio caminetto. Ti darò
tutto. Rimírati nel mio
specchio. Vieni e rimani

qui. Respira il mio
respiro. Spingi la tua verga
nel mio profondo. Affinché
io sparga in te il mio sangue.
Attingilo nelle tue mani e abbandona
l’idea di una fuga. Grida, mormora,
taci. Per me è lo stesso. Non
ascoltare le storie di amori
infelici. Addorméntati. Non temere
che io tagli la tua gola,
tu mio schiavo. Ti darò un
nome. Così saprai chi sei. Sii felice,
ehi, tu mio
schiavo! Oggigiorno
i tempi

sono diversi. Oggigiorno sono io
il padrone.

IL FIUME

Non piove ogni notte
così. Il fiume non è mai
pieno. No. Ma non mi chiedo più
perché
trabocchi lo stesso oltre
l’orlo.

SCORPIONE FEMMINA

Divento pazza e folleggiante
quando mi sussurri
nell’orecchio. Maledetto
incantatore. Certe volte ho paura di te e
della tua sanguigna rugiada. Ti pungerò prima
ancora che tu possa provocarmi del male
avviluppandoti
nelle mie
gocce. T’inviterò nella mia conchiglia e questa
conchiglia ti rinchiuderà nel mio mondo. La mia

lingua ha sempre più
sete. Perciò ti
leccherò. Ti leccherò come
una ferita. Ti spremerò. Come una cagna
ti leccherò. Ti strizzerò. Ti torcerò come
uno scarabeo. Ti stritolerò.
Sfracellerò. All’interno della mia tenera
conchiglia ti annienterò. Diverrai

il mio
cadavere, polvere. Diverrai mia proprietà, mia
proprietà. Con le gambe ti spezzerò le ossa.
Tutte le ossa. Succhiandoti con la lingua tutta la linfa.
Ti suggerò fino all’ultima goccia. Come una divinità cinocefala.
Triturato diverrai polvere e condimento. Conserverò
il tuo cuore per l’ultimo
giorno. Per il giorno in cui deperirà e morirà anche
il mio. Ti consumerò come un pasto. Dalla tua polvere
creerò nuove

conchiglie.

IMPRONTE

Il vento intanto
persistente
continua
a soffiare e a cancellare
le impronte dei miei piedi
nella sabbia.

STUPRO

Qui, proprio
qui mi hanno steso a terra
e sverginato
imbrattandomi
di sangue. Dicendo che sono diventata
una donna. La mia vita
è sgocciolata con le lacrime
attraverso i miei
occhi. E i miei sogni
sono morti. Mi hanno
consumato. E gli dei, questi
diavoli, erano dalla loro
parte. La vita

è piena,
dicono. La vita è dolce,
dicono. Anche la carne è dolce,
dicono. Anche quelli che leccano
il sangue. Quando la vita
t’insanguina.

DOVE

Le mie parole scritte
se ne vanno. Io stessa non so
dove. Gridano, ma non so
a chi. Si abbandonano ai venti, ma io
ignoro dove sono diretti. Questi
venti. La gente

si è smarrita nella
folla.

SIMULTANEITÀ

Restiamo noi vecchie e
vecchi. Ci esponiamo agli ultimi raggi
del sole.

                                 Disse soltanto:
                      Aspetto colui del quale
                                non conosco il nome

                                            Rabindranat Tagore

GEH! EINFACH GEH!

Rot in den Tag
schwarz in die Nacht
und gelb bei Fuß
wenn die Sonne lacht

Braun übers Feld
und blau in den See
nimm etwas grün
und dann geh!

NOCTURNE IV

Am Saum der Nacht
die durchs offene Fenster dringt
wandle ich
einem Tänzer am Seil gleich
über Sessel, Tisch, Schrank und Bett hinweg
ins verlorene Labyrinth der Sterne
die mir mit ihren Leuchtraketen
Löcher ins Bewusstsein schießen
so dass ich, unsanft genug
über Stiefel, Holz, Stein und Bein fallend
mich kaum wiedererkenne
vom nächtlichen Polster erdrückt
an die Wand gepinselt
in fahrigen Strichen

TASTEN STUFEN BLICKE

Zwei Tasten über dem Straßenrand
vier Stufen über dem Caferand
zwei Blicke durchs dunkle Glas an der Wand
UND WIEDER ALLEIN
verbannt in die Fülle von Lauten der Stille
die mich wie Nachtfalter umschwärmen
im Schall der strahlenden Luster dort oben
ihre Bedeutung verlieren
und sich sodann
im schmelzenden Schnee vor der Tür wiederfinden
ade!

BLÄTTER

Meine Schritte verhallen
im Wald der unbeschriebenen Blätter
vom Wind aufgewühlt
treiben sie die Allee entlang
bereit sich. den Gummiriesen
der vorwärtsstürmenden Autogondeln auszuliefern
um endlich. der Bibel Banal
unserer ins Endlose führenden Wege
ihre unleserliche Schrift zu verleihen

Ich aber geborgen
im dichten Kronenlaub einer Kastanie
singe das Lied
der ungeborenen Vögel
dem schützenden Nest meiner Laren
noch nicht entwöhnt

REGEN VOR DER SONNE

Regen vor der Sonne
und ein Schattengebirge von Stimmen
verhüllt mir den Raum
in den ich schwebend gleite
und dessen Hintergrund mir verborgen bleibt

Messer und Gabel des jungen Chinesen
mir zur Seite
klirren im Gebälk
der nackten Oberschenkel von Hornissen
die im Schwarm raumfüllend
das Echo von Winterstürmen
im Wonnemond erreichen
und mir als den einzig Unerreichbaren
sodann paarweise zu Füssen fallen

Meine Gedanken
in den Schnäbeln großer Seevögel verborgen
gleiten über das Meer unausgesprochener Worte
Und schon hat mein Herz
erhitzt vom Flügelschlag der Alraunen
im Moos der Anemonen
Ruhe und Unrast zugleich gefunden

ICH SEHE ZEIT

Ich sehe wie die Zeit
sich. über die grünen Glasaschenbecher
eilig davonmacht
und mir zuwinkt ihr zu folgen
ich. entledige mich meiner Winterstiefel
und falle ins Netz der Versuchung
die verlorene Zeit
wie ein Hummerbrötchen
samt Teller, Messer und Gabel
Tischtuch und Tisch zu verschlingen
um sie danach
wie das Ei des Columbus
zu neuem Leben zu erwecken
In mir und um mich,
vor den rotierenden Sägeblättern
des Abreißkalenders zu schützen

ABENDS MITTAGS

Als man ihn fragte
was er abends essen werde
war seine Antwort:
ein Stück Emmentaler und ein Joghurt

Als man sie fragte
was sie abends essen werde
war ihre Antwort:
ein mirror egg mit einer Variation von Blattsalaten
nach Art des Hauses
dazu Prosecco

Er war gerade achtzig
Sie wurde achtzehn

Er war zufrieden und ein bisschen glücklich
in seiner Pflegestation im Altenheim
Sie unzufrieden und nicht etwa glücklich zuhause
nahm ihr Abend und mittägliches Essen
im »KIPPSTEIN« allein bei Tisch ein

Er aß zu Bett im Beisein
der jeweiligen Tages und Abendschwester

GUTEN APPETIT BEI TISCH
MAHLZEIT ZU BETT!

AM ABGRUND DER GRÄSER

Dreimal so laut erklang es
durch die Scheibe am Fenster
im Raum war es still
einzig das regelmäßige Atmen
der Sesselbeine, Gläserschränke und Luster
erfüllte ihn

Das Knallen der Straßenkorallen
fraß sich in sein Bewusstsein
welches er, verstreut über die Damaszenerklingen
der türkischen Teppiche
wie ein Stück Rauch
aus den indischen Räucherbecken
genussvoll verschlang

Sein Erwachen über den Bildern
alter Meister
die ihn wie Schwalben umsegelten
war dennoch leicht und unbeschwert
einer Grille
am felsigen Abgrund der Gräser gleich.

PFEFFER AM TISCH

In meiner Erwartung
wächst über die Pfeffermühle am Tisch
mein Appetit nach den Pinienwäldern
am Gestade der azurblauen Spiegel
die mit dem aschergrünen Atem
der Strandpolypen konkurrenzieren.

Im Rauchgewölk meiner Zigarre
tauchen sie auf
die Männer vom großen Fisch
in ihren unsinkbaren Mondbooten.

Dem Blut der Anemonen verwandt
verwandeln sie mit kräftigen Ruderschlägen
den Horizont
in das gefällige Auditorium des Burgtheaters
heftig nach Atem ringend
und im selbstgefälligen Applaus versinkend.

Ireni

Suknica

U susačkoj je nošnji
Na glavi ima jirlandu²
Kosa joj miriši po ulju i ribi
Ispod bijele zabajke³ na faldice s naborom čipki
zategla je steznik
U zvonolikoj je suknjici
sa šarenom suknom rakamanom⁴
i mnoštvom bijelih kamizota⁵
u obliku krinoline s volanom
Obečala je da če podsuknjice skidati
jednu po jednu
da noč duže traje
Svilena tarvijerslica⁶ je ružičasto-žute boje
Struk opasuje ružičasta centura⁷

Anatomija

Ima krupne šake

Široke bokove
velik ravan trbuh
gornju polovicu bedara
pokriva mini krinolina

Na nogama dugim točno jedan metar
širokim koljenima
snažnim izbočenim iverima
dugim goljeničnim kostima
mišićima oblih listova
pravilno zadebljanim gležnjevima
s po dvije jamice
ima čarape crvene boje
a na ovečim stopalima i jakim petama žute postole⁸

Zadnje putovanje

Maestral⁹ je nakratko okrenuo na tramuntanu¹⁰
a potom na zapadnjak
Od naleta vjetra što ga zovu još i lebičada
ostao je bez jedara, jarbola, škerama, vesala

Brodolom je potpun
Tone
Zna da više ne če vidjeti balerinu sa Suska

Izvrnut čamac nošen vjetrom
Razbit če se o obale u daljini
a splavdenje završiti na žalima draga

Kad se digao zapadnjak
balerina je pošla da sa velih stijena
gleda barku svog dragana

Jedro u moru najednom nesta
Sada i ona zna
da njih dvoje više nikad ne če stiči
do pješčanih vala
na kojima su obeznanjeno ležali

Pred jutro se strmoglavila sa stijena

Pada poput šarena padobrana

Tijelo balerine sa Suska u svečanoj nošnji
mirno je plivalo na površini vale u zavjetrini
dok se suknica s mnoštvom kamizota
u obliku mini krinoline
nije natopila morem
i povukla ga u dubine

Fatamorgana

Suicanka ga čeka u luci
Zna da če doči

Ponoč več je davno prošla
a talasi uz obalu
trstika i bambus u klancima
trsje i bagremi duž otoka
oleanderi i krošnje murvi oko crkve Svetog Nikole u Gornjem Selu
šume od kasna smorca

Posvuda se širi vonj mravinca¹¹

Pješčani sprudovi blistaju
a uzburkano more iskri

Jedri južnom granicom Kvarnera
i misli na slatki okus njenih osušenih suza

Kažu da je Apsyrt¹² ukrao i razderao zlatno runo
a iz jednog od komada
koje je razbacao oko Cresa, Osora i Lošinja
nastao je i njen rodni otok

Tek je pod Grujicom¹³
a kampanel se več vidi izdaleka

Pred lukom bordiža¹⁴

U korčulanku¹⁵ je stupila koraka meka
kako to umiju samo ribarske kčeri
Zadigla je suknjicu i sjela na provu mokru od nočne rose

Dolje pod stijenama
čuje se šum crne poljarice¹⁶ gore u travi
i valova koji o stijene udaraju od pamtivijeka

Čamac izvukoše na pijesak Spjaže¹⁷
da preko otoka u daljini
gledaju Planinu¹⁸

Leže jedno pored drugog
no svak misli samo nase
kako u ljubavi odvazdan biva

Pred jutro podjoše put kapele Gospe žalosne
na grob njezine majke

Maribor, 6. junij 2009

¹ Otok Susak na jugozahodni meji Kvarnerja naseljuje majhna hrvaška endogamna skupnost in se tam ljudje poročajo izključno med seboj.
² Oglavje za nezasedeno žensko
³ "Kosula", bluza
⁴ Sukna rakamana, krilo
⁵ Spodnje krilo
⁶ Predpasnik
⁷ Svilen pas
⁸ Čevlji
⁹ Severozahodni veter, smorac
¹⁰ Severni veter
¹¹ Origano
¹² V grški mitologiji eden izmed argonavtov, Medejin brat
¹³ Svetilnik med Ilovikom, Silbo, Premudo in Suskom
¹⁴ Bordižati, jadrati cik-cak
¹⁵ Pasara, vrst lesenega čolna z otoka Korčule
¹⁶ "Crna poljarica", vrsta kače
¹⁷ Peščena plaža na otoku Susku
¹⁸ Velebit

Marko je bil srečen človek. Nekoliko preveč okrogel sicer, pa kdo bi se za to sekiral. On se že ni. Vsaj do tistega dne ne, ko je žena po dolgem popoldanskem sprehodu kar tako mimogrede navrgla:

»Da ga vidiš, sosedovega Francija. Sem ga srečala zunaj. Kak kerlc je! Pa kako postavo ima! Mišica pri mišici. Kako, da ga nisem že prej opazila? Tak je, kot bi ga iz kamna izklesal.«

Marka je opazka prav čudno vznemirila. Postrani je pogledal iznad časopisa (ravnokar se je bil namreč zavalil v fotelj po obilnem poznem kosilu), a ni rekel nič. »Najbolje je, da se delam, kot da sem vse skupaj preslišal,« je pomislil.

Čez nekaj dni je bila na TV sporedu drsalna revija. Njegova Rita, ki ji glede postave res ni bilo kaj očitati, je ob gledanju plesnih parov spet prav ponesrečeno zavzdihnila:

»A si ga videl. Kako jo suče. Najbrž niti šestdeset kil nima, pa ima moč, da jo vrže visoko v zrak in jo spet ujame na svoje roke. Le kako to, da drugim moškim trebuh nič ne zraste?«

Marko je prvikrat začutil neko čudno zvijanje v želodcu in grenka slina se mu je nabrala v ustih. Odtihotapil se je v predsobo in se postavil pred ogledalo. Imel je kaj videti! Vanj je zijala zamaščena moška kreatura. Trebuh je kot napihnjen balon visel globoko čez pas, prsi so bile udrte, vrat bikovski in dva debela podbradka sta polkrožno držala na njem debelo glavo z izbuljenimi očmi. In koža na obrazu! Živ dokaz zanemarjenosti in neurejenosti!

Marko se je zgrozil. Prvič se je zgodilo, da ga je njegova lastna podoba tako vznemirila. V negativnem smislu, seveda.

»Veš, Franci tudi teče,« je rekla Rita nekega dne, ko se je vsa preznojena vrnila v stanovanje. Marku se je zazdelo, da je zaznal nedoločen moški vonj, ko je mimo njega odbrzela v kopalnico.

»Ta neumni sosed,« je pomislil potihoma, »kaj le ima od tega, da se muči z brezveznim tekanjem?« Na glas pa je navidez brezbrižno vprašal:

»Kaj sta skupaj tekla?«

»No, nekaj časa res,« mu je odmev vrnil Ritine besede skozi zaklenjena vrata kopalnice.

Nekje globoko v Markovem srcu se je predramil dolgih let mirno speči črv ljubosumja. Njegova Rita da teka in trimčka skupaj s sosedovim Francijem? Bog ve, čez kakšne prepreke vse skačeta! In to kar naenkrat in takole, hopla, vsem na očeh!

Kje so časi, ko je Rita še tekla ob njem? Najsi se je še tako trudil, spomin je potegnil le zamegljene slike iz prašnih možganskih arhivov.

Ko je šel mimo ogledala, je nehote obrnil glavo vstran.

Ukrepi so bili takojšnji in radikalni. Najprej se je vrgel na ženske revije: Jano, Lady, Anjo, Našo ženo... Prebral je vse recepte za hujšanje, si jih izrezoval in skrbno hranil v poseben fascikel. Jedel je manj kalorično hrano, mučil se je z lakoto in vsako jutro nag stopal na tehtnico. Pozabil ni niti prej izprazniti mehurja in usmraditi kopalnice. Res je že po treh dneh zaznal spremembo; tehtnica je pokazala tri kilograme manj. Vesel nad tem spoznanjem je Marko proslavil; privoščil si je izdatno kosilo in tudi večerje se ni branil. Temu primerno pa je bilo tudi razočaranje naslednje jutro: vse tri kile so se kot po čudežu spet vrnile in se obesile nanj.

Po dobrih dveh tednih takšnega mučnega hujšanja je Marko obupal. Lačen je bil, da so se mu pred očmi prikazovale pohane piške, skoraj vsako noč je med nemirnimi sanjami pekel na ražnju lepe, okrogle svinjske kotlete. Ko pa se je ves preznojen prebudil, se je ponavadi odtihotapil do hladilnika.

»Nič,« si je rekel potem potihoma, »poskusimo še z drugimi načini. Saj jih je toliko. Ni vrag, da ne bi pomagalo.«

Hujšanje se je nadaljevalo, le da se je vsakih nekaj dni spremenil način. Najprej je Marko poskusil z zeliščnimi čaji mistra Džirla, nato z luno, nadaljeval je z akupunkturo in avtosugestijo. A hlače so mu bile vedno enako prav in tehtnica je kazala vedno enako številko. Kaj enako, zgodilo se je celo, da se je jeziček pomaknil za celo črtico naprej.

Rita ga je opazovala s prikrito skrbjo. Nekaj z Markom ni bilo v redu! Le kaj mu je naenkrat, se je spraševala. A najsi je še tako ugibala, odgovora ni našla. Odločila, se je, da napravi temu konec in da se enkrat z možem odkrito pogovori.

»Kako pa to, da si postal tako zagrizen pristaš vitkosti?« je vprašala Marka nekega večera, ko se je ves pobit privlekel od alternativnega bioenergetika. »Ti je morda zmešala glavo kakšna mlada sodelavka?«

»Pa ja, najbrž da, sodelavka,« je zagodrnjal v odgovor. »Morda celo kakšna soseda!«

Rita ga je gledala z nerazumevanjem. Kaj soseda, kakšna soseda? Spomnila se je na sosedovega Francija in naenkrat ji je šinila v glavo odrešilna misel.

»Marko, veš kaj sem se spomnila. Če že hočeš po vsej sili shujšati, pa prični teči v moji družbi. Boš kaj hitro izgubil svoj trebušček. Saj nekoč sva skupaj tekla, si že pozabil?«

Ne, ni pozabil, prav dobro je še vedel, čeprav so bile spominske slike iz tistih časov že zelo obledele. Kar milo se mu je storilo in hvaležen pogled je poromal v smeri Rite in njene ritke.

»Ej, sosed, ne boš več ti tekel za mojo Rito. Odslej bom raje kar sam,« se je razveselil v mislih. Na glas pa je nič kaj navdušeno dejal:

»Morda imaš pa prav. Kako, da se nisem že prej spomnil. Bom poskusil.«

Marko in Rita že nekaj mesecev tečeta. Rita naprej, Marko za Rito. Ali pa kar skupaj. Marko je izgubil trebuh, podbradki so izginili, koža na licih se je napela. Tek se mu tudi ne zdi več neumen in brezvezen. Spet izgleda spodobno in pred ogledalom nič več ne obrača glave stran. Zadovoljen je sam s sabo in ženi se oči zaiskrijo, ko se njuna pogleda srečata. Med vsakodnevnim tekom večkrat srečata sosedovega Francija. Zamahnejo si z roko v pozdrav ali zadihano spregovorijo nekaj kratkih besed.

»Franci, enkrat te povabim na pijačo,« mu v mislih obljubi Marko. »Pomagal si mi veliko bolj, kot katerakoli shujševalna kura. Nisi ‘dohtar’, a po tvoji zaslugi sem prišel do najboljšega recepta. Vendar tega ne boš nikoli izvedel.«

Tudi Rita ne bo nikoli izvedela, kako lahko črv ljubosumja v obliki posebnega recepta pomaga pri učinkovitem hujšanju. Pa saj to zdaj zanjo niti ni pomembno.

RIJEČ PO RIJEČ

Ostavljam riječi kao zmija kože
po zabitima i samoćama
ne pitajući ko stoji iza svega ovoga
i o čemu se radi

dok me i vjetrovi seoski podražavaju
zasipajući duše lišćem i snjegovima
i žalopojkama
kojima se po vremenu dozivaju

otvarajući prastare rane u mislima
preostalim iza vjekova gladnih i promrzlih
i divljih hordi koje još tutnje
šumskim potocima i krvotocima

Riječ po riječ zbijam u bedeme
gledajući kako pred neznanom silom popuštaju
obrušavaju se i prepuštaju me
drugim riječima

Riječ po riječ izgovaram ne bi li se međusobno čule
jer počelo je bezazleno bučno
a iza vrata prozora radosti iza ratova
tišina koja žudno čeka izgovorene

I kao staro vino pretačem ih
iz duše u dušu uvezujem ih u snoplje
prkoseći gladi koja se skriva
oko ovih njiva i oblaka

PREMA POSLJEDNJEM NALAZU

Prenaseljeni
kao u potpuni zaborav potonuli kontinenti
nestale civilizacije

odlazimo bez panike
jedan po jedan
s laboratorijskim nalazima u džepovima

A prema onom posljednjem
u mojoj krvi ima nekih suvišnih iluzija
i nema mjesta za nove uspomene

MRTVI GRAD

Grad je potonuo davno i duboko
uzalud ga trže turisti i vještice
skupljajući obalom
ugarke snova

Od grada su ostale rečenice
korovom okićene i samo ponekad
prigu šeni zvonik-vrisak izroni iz ovih riječi
koje razmjenjujem sa sirenama i vjetrom

UMJETNOST NEPRIPADANJA

Povodom Zbignjeva Herberta i njegove duše

Profesor izuzetaka
na putujućem univerzitetu
jer su sva pravila bila nepovoljna
a mnoga štetna

predavao umjetnost nepripadanja
važećim sistemima i poretku stvari
i držao vježbe iz pretvaranja
istine u nesreću

du šu je nosio na ramenu
obilazeći zamišljen varvarske opsadne logore
zabrinut za sudbinu svojih ruku
ako otpadnu od stihova

što se desilo dvije godine prije zaključenja vijeka
iz kojeg se uporno javlja

U KONCENTRACIONOM LOGORU

U koncentracionom logoru Planeta Zemlja
pjesma se ori
zapjevali prognani o sudbini
o dubokom snu o dalekom
plaču iskupljenje opravdanije svoje
sabirući puste misli prazne flaše i poglede
po smeti štima zaostalim od pamćenja
koje im je oduzeto na ulazu

PJESMA

To je pjesma nad kojom strepim
da se u vremenu me|u knjigama
me|u pogledima i mislima ne zaturi
da je ne opusto še samotnu
da mi s nje misao ne ustrgnu
sirotinjske joj ukrase ne raznesu
da od ove tuge ne naprave gume za žvakanje
kao što su onda moj bol
veselo propili oni koji su mi ga nanosili

POPIS IMOVINE

Ovo što ostavljam nisu ozloglašene metafore
samo riječi samo sadržaj zvuka
to je popis imovine:
nebo zalutalih ptica-snova
i dva groblja prijatelja

a tamo je rijeka koja teče
objašnjavajući nešto što shvatio nisam
a možda se to meni samo pričinjava
kao što se možda čini njoj
da ona stoji a da tečem ja

suza zaostala
na licu svijeta

NA MOJIH USTNAH

Na mojih
ustnah
vroč poljub,
njegova
polna
praznih
so obljub.
Zvezde
klati on
z neba,
jih tlači
v žepe
suknjiča.

Najlepšo pesem
poje
brez glasu.
Neslišno
pride,
brez besed
odide.
Ni več zvezda
in ne obljub,
ostane le
spomin
na vroč
poljub.

POIŠČI ME

Poišči me,
ko se boš dotaknil
zaprašene
knjige spominov.
Našel me boš med
ovenelim cvetjem,
ki si ga pozabil zalivati.

Poletni veter je odpihnil
poslednje upanje,
da se cvetje ne bi
prehitro usulo.

Pobriši prah s
knjige spominov,
ovenelo cvetje
vrzi v kanto
za biološke odpadke.

Človek sem, ki sanja.
Osamljen pesnik vesolja.
Angel neskončne tišine.
Mrtva beseda na papirju.
Globoko pokopan spomin.
Neslišen glas izgubljenega Boga.

Sovražim v sebi
poeta in norca
ko globina samote
boža fantazijo.
Človeka v meni.

Misli prihajajo skozi zavest.
Izginjam v sanjah čakanja.
Besede modrosti zbiram.
Brnenje v glavi me v nemir meče.
Diham, da živim kot ljubezen.
V izgubljenem času.
V sebi sem neskončen.
Iščem se v svojem imenu.
Smehljam se deklici.
Kot odsevajoča senca.
Osvobojene ptice iz kletke.

Svetloba v očeh.
Tišina v raju.
Dnevi norosti izgorevajo.

Tukaj
v nevednosti grešim.
Tukaj
v strahu izkušnje
sanjam želje.

Mir
kot neskončna
tišina vstopa
z dušo spominov
v mene.

Nor, pijan,
grešen sem v sebi.
Lepa, zapeljiva,
gola v mojem si spominu.

Prepuščen divjemu plesu
z močjo hudiča, v sebi vidim
izgubljenega človeka z mojo dušo.

V misli mi prihaja
tvoj poet,
kot senca potepuha.

Tišina me boža z zgodbo ljubezni.
Čakam, da postanem tvoj angel,
srečnega in nasmejanega obraza,
s poljubi življenja
ko v samoti jočeš.

OBRAZ

Obraz je človeku v okras.
Toliko kot svet zmore ljudi,
toliko je različnih obrazov.
Obraz je lahko šegav, prijazen,
lahko prava je prikazen.
Lahko je lep, grd, umazan, siv,
lahko je brazgotinast, slinast,
kozav, mozoljast,
ljubek ali okrogel,
fotogeničen,
ozek, širok ali podolgovat,
spačen od bolečin,
zguban od trpljenja in starosti,
užaljen in prizadet,
nasmejan od sreče,
rdeč od jeze,
bled od groze,
od sonca zagorel,
žalosten, vesel,
boječ in plah,
kisel in predrzen,
resen,
včasih tudi besen.
Nikar ne ocenjuj človeka po obrazu,
še manj po njegovem videzu.
Vsak je vreden spoštovanja,
pa čeprav ga slaba vest preganja.
Obraz je človeka izraz,
to njegov je izkaz,
to njegov je okras.
Vsak naj svojo podobo na ogled postavi,
in se pred ogledalo predstavi.
Prišel je čas, da mi tudi ti pokažeš svoj pravi obraz.

NOS

Nos je sredi obraza štrleči kos.
Je dolg, koničast, raven,
majhen ali velik,
navzgor zavihan,
od pijače rdeč,
od cigaretnega dima smrdeč.

Velik nos je moškemu v ponos,
je odraz moči,
ki spodaj mu visi.

UŠESA

Ušesa štrleča,
majhna, velika,
oslovsko pokončna,
viseča,
gluha in suha.
V zimi rdeča,
velikokrat speča in nečuteča.

OČI

Črne so tvoje oči,
ponoči jih videti ni,
tako se mi zdi,
kot da jih ni,
a vendar iz njih se smeji,
sonce iz njih žari.
So hrepeneče, čuteče, prijazne,
iskrive in nagajive,
vesele in žalostne, a tudi lažnive.
Takšne so tvoje oči.
Ko te ni, se mi zdi, da so hladne, ledene,
preplašene, trudne in zaspane.
Iščem tvoje oči, še preden luna zaspi.

KAČA

Velik krog
V majhni kocki

Mačjeoka
Sika karma
Zvija zanko
Tvojo znanko

Velik krog
V majhni kocki

V telesu utesnjenem
V orgazmu prepletenem
Črna kača
Strupenjača

Velik krog
V majhni kocki

VDIH - IZDIH

Podarjam ti svoj čas Mati Zemlja
čakam odgovor
Kristalna dvorana tišine
Luč znotraj srca

Podarjam ti svoj čas oče Vesolje
čakam odgovor
Maternica v
Orgazmu utripa
Kriči

Geni prazgodovine
vdih
odtekajo
Osvobojena reka

Končno lahko
Izdihnem

BREZE V VETRU

Ob oknu mi breze
žalobno šumijo,
le česa v samotni
se noči bojijo?
Saj niso samotne,
objema jih veter pojoč,
se v veje zapleta,
miri jih in poje vso noč.

Ko veter se zopet
v jutranjo tišino oglaša,
že vem, da mi svoje
jesensko darilo prinaša:
pred vrata natresel
mi z brez je zlató,
ki bom ga sprejela
s solzámi, z boljó.

MOLČATI

Bi vedno
morala molčati
in svojih čustev
se le bati?
Kar v dušo
se počasi je navrelo,
le vse pozábiti,
živeti ne bi smelo.

Zato sedaj ni več
vročičnih sanj,
niti praznih
ni pričakovanj.
Le prazni zame
so bili obeti
in v pravo srečo ni
mogoče več verjeti.

BLODNJE

Včasih človeku tako je,
kot da s temo bi sam hodil,
več črn in umazan
po blatu le blodil.
Vsak čut zakopal bi tedaj
v kotanje te črne,
da ga nesmisel življenja
s pozabo pregrne.

To so trenutki,
ko si utrujen in sam
in ne občutiš, da bi
lahko še drugam,
k drugim ljudem
usmeril korak
in ne na pot blodenj
v prežeči somrak.

ČRNA VRTNICA

Pred oknom mi je
vrtnica vzcvetela,
v ljubeči igri z vetrom
je drhtela,
priklanjala se mu
sijajna-bela,
vsa soba, trata je
od nje dehtela.

Mar veter je nocoj
pepel prinesel,
hudobno ga na
cvetje je raztresel?
Zdaj roža črna si
kot od pepela,
kako vsa črna boš
odslej cvetela?

Ni veter kriv.
Slutili pa smo smrt,
ki zame v črno
je odela vrt.
Boš, vrtnica, z menoj,
dokler ne mine
mi v srcu sled
poslednje bolečine?

KAM BI ŠEL?

Čemu tožili bi
in zopet vzdihovali,
saj dobro vsak že ve,
kako to bedno je,
če človek sam
po strmi poti gre,
a z njim v korak nihče.

Mar več naprej
ne moreš sam?
A kam bi šel drugam?
O, le navzdol,
saj tam nekdo te čaka,
da sam napraviš
še zadnja dva koraka.

Skril se je za zid. Srce mu je razbijalo. Naslonil se je na hladno steno in dihal je kot hripav stroj, ki ga bo vsak trenutek pobralo. Sledili so mu, to je bilo jasno. Vprašanje je bilo le, če v pravo smer. S koščkom očesa je pogledal proti zasledovalcem in videl, da tečejo v drugo smer. To! Zgrešili so me! Spet mi je uspelo!

Filipu se je vedno uspelo skriti. Že kot majhen otrok se je skrival za omaro. Pa za zaveso je stopil in rekel z otroškim: »Ni, ni, Filipa!«

Potem je prišel do novih idej; pa se je skril za zofo, v kopalno kad, pod kuhinjsko mizo.

A kako je bil jezen, ko ga je oče našel. Skrivališče, kjer so ga odkrili, mu ni bilo več zanimivo. Potem je iskal nova.

Tudi ko je šel v šolo, je nadaljeval s skrivanjem. V osmem razredu osnovne šole je pobegnil iz šole. No, tako so vsaj mislili. Pa so ga iskali. Najprej je ravnatelj nervozno obračal telefonsko slušalko in klical očeta. Potem je oče klical vse prijatelje, sosede, znance, … Nazadnje celo policijo.

Filip je medtem že nekajkrat veselo rignil. Skril se je namreč v šolsko kuhinjo in ko je kuhar zaklenil vrata, se je do sitega najedel in napil gaziranih pijač. V hladilniku je našel tri lučke. Pojedel je tudi te. In potem je obsedel. V želodcu ga je čudno napihovalo. V glavi se mu je vse razredčilo. Bolj ko je imel poln želodec, bolj prazno glavo je imel. Kot bi mu vsebina izparevala v obliki dima. Zadnja, tanka zavesa dima, kot bi jo bil videl, je hotela izpuhteti iz njega, ko se je prestrašen vstal. Hop! Zdaj pa domov …

Potem se je postavil pred vse, ki so ga čakali. Z rahlim nasmeškom na ustih. Oče je mahal po zraku, policaj je govoril v duetu z očetom. Njemu pa je šlo na smeh. Oče mu je primazal klofuto, najraje bi mu jo še policaj.

Filip je dobil kazen med počitnicami, ki so bile pred vrati.

»Med počitnicami nimaš izhoda iz stanovanja!« je zatulil Filipov oče.

»Zakaj?!« je vprašal Filip še vedno z nasmeškom na ustih.

»Kaj zakaj!! Še bolj bi te moral kaznovati! Pa ne smej se več … s takim trapastim smehom!«

Dneva, ki ga je doživel Filipov oče, ko naj bi Filipova medpočitniška kazen pretekla, ni najbrž nikoli pozabil. Vstopil je. Pozdravil, kot vedno, ko je prišel iz službe. Dvakrat zavpil. Vprašal, ali je Filip vse postoril, kot sta se zjutraj dogovorila.

»Filip, jebenti, zdaj pa nehaj s tem! Tisočkrat sem ti že rekel, da se nehaj skrivati! Filip! Filip!!«

Najprej je stopil v njegovo sobo. Prazno. Ni ga bilo – ne pod posteljo ne v omari. Šel je v kopalnico in pogledal v kad. Kot da je pozabil, da se Filip na kraje, kjer so ga že odkrili, ne skrije nikoli več. Pogledal je za vrata. Celo za pralni stroj in v stranišče. Nadaljeval je v kuhinji. Pod mizo … v vseh omarah … pod stoli. Celo hladilnik mu je prišel na pamet. Pa saj se je Filip tja enkrat že skril.

»Filip!! Filip!!!«

Glasilke so mu skoraj stekle na plano kot majoneza iz stisnjene tube. Prijel se je za glavo in krožil po stanovanju. Živčno, sem in tja. Na čelu so se mu svetile znojne proge.

»Filip! Filip, prosim, ne delaj mi več tega …«

Nadaljeval je … V hodniku. Z obešalnikov je zmetal vse plašče in obleke. Tu ga ni bilo. Potem so se mu pričele tresti roke. Pomislil je, da bo moral poklicati Filipovega psihologa. Že je hotel prijeti za slušalko, ko je zagledal …

Dvoje nog, ki sta stali za zaveso.

»Toda saj se na isti kraj ne skriješ nikoli več …« si je rekel in s sunkom odgrnil zaveso. Tam je stal Filip. Popolnoma tih, z velikim belim, popisanim listom papirja. Na njem je pisalo: Zdaj sem do konca skrit. V sebi. Notri sem. Nekje … Dvomim, da me boš ti ali kdor koli drug kdaj našel. Skriti se v sebe je najbolj zanesljivo!

Filip je šel po tistem na zdravljenje na psihiatrijo – na to in še več drugih; in nikoli več ni spregovoril.

Vse življenje se že potika od te do one psihiatrične ustanove. Do nedavnega, ko je zbežal. Še vedno ga iščejo, on pa z umirjenim dihanjem stoji za zidom. Spet mu je uspelo. Sklonil se je k zemlji.

V kotu, za veliko steno, so v travi poganjali prvi marčevski zvončki. Tako dolgo so bili skriti globoko, globoko v zemlji …

DEŽ

Veter je s potuhnjeno vztrajnostjo
zbiral oblake dva dni
danes sekajo oteženo svitanje
navpični sivi prameni
zeleni poganjki slive pred
kuhinjskim oknom vdano vpijajo
vase mokroto
da se
lahko hitreje poženejo
v nadaljnjno rast
čevlji že cmokajo
listi lapuha za drvarnico so
bleščeči
kjer je asfalt ceste zakrpan
se zbirajo luže nepričakovane
oblike
in kolesa tovornjaka jih vsakokrat
zbegajo v ponovno natekanje
vnukinja je ob dežju neuničljivo
dobre volje
smeji se mami ki v predsobi
srdito otresa dežni plašč
dan kljub temu zdrsi skozi
vodne pramene
večni spremljevalec čas že
riše prve okorne črke na
pergament večera.

TOLMUN

So ure ko gladina prestreza
drobne udarce dežja
takrat deček velikan udarja
po gongu preteklosti
zatem so rosna jutra ko
ribice pod gladino bodro plavajo
in je materina beseda mehka
praprot se približa
vzvalovljeni gladini
in smreke tipajo v bližino
sreča je takrat nezavedna
a prav zato občutena
tolmun je razkošen poleti
mladina se potaplja vanj
fantje kažejo moškost
v mrzli vodi
kmet se preudarno smehlja
ceni zdravje
neugnanost mladosti je tako
izvirna
da presune rutinirano psiho

TARZAN

Na gradbišču je opazen
z utrjenimi bicepsi zlaga tramove
v pravilno skladovnico
pigmejci iz pisarne so navdušeni
v tovarni opravi težje
inženirju z zaspanimi očmi razlaga
detajle iz primarnega načrta
noče iti za delegata
ker ni grafofil
amandmaji se ga ne dotaknejo
v potresu se pretrga od napora
tarzan sem
tarzan tja
lastna družina ga pogreša
zemeljski plaz odgrnem
s ceste
nadure so žulji na dlaneh
gostilničarji ga ne poznajo
ne sme shirati
mi vsi bi jedli presneto
tanke rezine kruha.

VRAČ

Mogoče je treba pričeti
s polaganjem rok
vzeti z otočkov tihega oceana
posebno redke trave
in natreti podpazduhi
drobnemu pastirčku
strmeč in nebogljen vihti piščal
v meglo med kravami
spomin je razklan in boleč
vsakih pet let je težje
zamikam se v samotne kote
da prikličem koruzno pogačo
iz rok nevidne babice
vrač postajam
sebi tuj
na račun temnih podočnjakov
obešajo na moj hrbet
nočni razvrat
z žganjem oblita jutra
naj ostanejo v zablodi
v želji priklicati se iz otroštva
se spopadam z askezo
življenje sije vame z vztrajno
toploto sedanjosti.

PESEM

S svetlimi gležnji pomladi stopam
v travo
opit s toplo a pritajeno željo
da bi prepoznal sebe
v ogledalu trenutka
samonikla samozavest postane
zmagovalka vseh bodočih juter
španski bezeg doprinaša cvet
v simbiozo prirode
stric zapelje z mercedesom na
prvo sveže rahljano gredo
s tujim akcentom govori očetu
o preredkih ograjah
svetli oker klobuka iz Kanade
naredi vtis na sosede
odrinem misel na jutrišnji dan
da mi danes ponudi
čimveč odtenkov zadovoljstva
Breda mi vsili z balkona
spominsko knjigo
sošolka z razmetanimi zobmi
dobro prvih sto let bom
vadil likovno obrt da bi
drugih sto let rožice risal
uporabim Prešerna
da se izognem
lastni pesniški skrajnosti

Moskva! Grad koji je toliko voleo Jesenjin. Grad iz kojeg je »poslao« čuveno »Pismo majci«, Tatjani Fedorovnoj! Sudbina ili KGB, još nije pouzdano utvrđeno, hteli su da veliki pesnik ne završi život u voljenom gradu. Smrt pesnikova dogodila se u Lenjingradu. Ipak, njegovi zemni ostaci preneti su u Moskvu. Grob Jesenjinov nalazi se na Vaganjkovskom groblju, jednom od bar dvadesetak koliko ih ima u Moskvi.

Da biste videli sve ono što turistički vodiči predlažu kao najznačajnije, u Moskvi morate da budete najmanje mesec dana. Pošto nisam imao toliko vremena na raspolaganju, za mene je i sama činjenica da sam u tom velikim i uzbudljivom gradu bila dovoljna. Borodinsku bitku, na primer, nisam video. Uostalom, čitao sam »Rat i mir«. Tamo je sve tako lepo opisano. Stoga, između bitke i Jesenjinovog groba, odlučih se za ovo drugo.

Pre odlaska na Vaganjkovsko groblje, uputismo se u Izmailovski park u kome se nalazi stari dvorac koji je sagradio otac Petra Velikog Aleksej. U samom dvorcu, ali u delu u kome su u vreme Petra Velikog bile pomoćne prostorije, čekaju nas naši ruski prijatelji Nataša i Anatolij Volnov. Nataša je tu iznajmila prostorije za svoju eksportnu firmu »Rezon«. Privatni biznis u Rusiji se zaista zahuktao. Ofisi se, eto, nalaze i u dvorcima.

Bračni par Volnov bio je prema nama vrlo predusretljiv. Čim smo pomenuli Jesenjina, ne govoreći još da bismo išli i na njegov grob, ponudiše se da nas odvezu na Vaganjkovsko kladbišče.

Bila je nedelja, 28. mart, dakle praznik. Na groblju mnogo sveta. U crkvi služba. Odmah na ulazu, blizu crkve, primetićemo grob Vladimira Visockog, glumca, pesnika i pevača. Visocki (1938-80) i danas je vrlo popularan u Rusiji. Taj bard iz pozorišta na Taganki, boem i buntovnik! NJegove ploče i kasete, na kojima, prateći sam sebe na gitari, vrlo hrapavim glasom peva protestne i tužne pesme, i danas se vrlo dobro prodaju.

Na Vaganjkovskom su sahranjeni još neki poznati ljudi: legendarni golman Lav Jašin, umetnička klizačica Ljudmila Pahomova, Jesenjinova prijateljica Galina Benislavska (njen grob je odmah iza pesnikovog), tu je i Igor Taljkov, disident, lep i po vlast neprijatan mladić koji je ubijen u oktobru 1991. godine... Konačno, pored svog sina sahranjena je i Tatjana Fedorovna, Jesenjinova majka. NJihovi grobovi se redovno obilaze. Na njima je uvek sveže cveće, neprekidno gore sveće...

Naravno, Jesenjinov grob je najposećeniji. Rusi neobično vole svog pesnika. Ali, uz ljubav se može nešto i zaraditi. Tako, pored samog groba, jedna žena drži štand sa Jesenjinovim knjigama i posterima, što je, svakako, dobro – i za nju i za posetioce. Tu ću sresti i dvojicu pesnika-samizdata, Olega Potockog i Borisa Subotinja. Oni neprestano govore svoje stihove. Oleg Potocki je na taj način već zaradio novac za jednu knjigu pesama i sada je na putu da, opet o svom trošku, štampa i drugu.

Primećujem da je spomenik Jesenjinu zamenjen. Naime, setih se jedne fotografije iz 1978. godine koja je objavljena u knjizi Sergeja Jesenjina »Rastaćemo se uz smešak nas dvoje« (»Sloboda«, Beograd, 1980, prepevao Slobodan Marković). Spomenik je tada bio od crnog meremera sa reljefnim, prilično neuspelim profilom velikog pesnika.

Od one žene kupujem knjigu »Tajna hotela Angleter«. Knjigu je 1991. godine objavio Eduard Aleksandrovič Hlistalov, policijski inspektor, koji je 20 godina istraživao šta se zapravo dogodilo te večeri, 27. decembra 1925. godine, kada je Sergej Jesenjin počinio samoubistvo u hotelu »Angleter« u Lenjingradu. Policajac Hlistalov opisuje mnoge događaje i citira mnoge zapisnike i dokumente koji upućuju na to da se Jesenjin nije ubio, ali ne uspeva da čitaocu to i dokaže. »Naš dug je, napisaće Hlistalov, da kažemo istinu o pogibiji Jesenjina i na taj način spasimo dostojanstvo i čast našeg nacionalnog pesnika.«

Hlistalov u svojoj knjizi pridaje veliki značaj Isidori Dankan, engleskoj balerini, jednoj od Jesenjinovih žena. I sam Jesenjin u svoj kratkoj autobiografiji, koju je napisao šest meseci pre smrti, kaže da je, zahvaljujući Isidori, »otišao u Ameriku prethodno prokrstarivši celu Evropu, osim Španije. Posle inostranstva, gledao sam na svoju otaybinu i njene zakone sasvim drugačije«. I, zaista, u Americi se dogodilo nešto što je na pesnika moglo navući mržnju i Amerikanaca i ruskih ideologa i partijskih rukovodilaca. Naime, Isidora je u Moskvu stigla polovinom 1921. godine. Ubrzo po dolasku upoznaće Jesenjina i za njega već pri prvom susretu reći da je anđeo. Tom prilikom će ga zagrliti i poljubiti. Bila je to ljubav na prvi pogled. Već 2. maja sledeće godine oni se venčavaju, a 10. maja lete u Evropu da bi krajem septembra otišli u Ameriku, gde ih je dočekala gomila novinara. Ali, njihova američka slava brzo će se ugasiti. Isidora je kritičarima postala troma i krupna, a Jesenjin je »nastradao« zbog svoje pesme »Zemlja nitkova« koju je napisao u Americi i u kojoj ismeva boljševičke vođe. Amerikanci bi, naravno, tu poemu zdušno podržali da pesnik nije u njoj optužio i Jevreje. Jevreji su, kaže Jesenjin, imali značajnu ulogu u Oktobarskoj revoluciji i uvođenju totalitarnog režima u Rusiji. Velikog pesnika odmah proglašavaju antisemitom. A pesmu je pročitao samo pred nekolicinom ruskih emigranata i osoba jevrejske nacionalnosti koji su njen sadržaj prepričali novinarima. Došlo je do skandala. Sve novine, i američke i evropske, napale su Jesenjina. Dvoje supružnika 3. februara 1923. godine napuštaju SAD i zadržavaju se nekoliko meseci u Evropi. Trećeg avgusta iste godine stižu u Moskvu. Isidora odlazi na Kavkaz. Trebalo je da ide i Jesenjin, ali je, pun optimizma, odustao od puta govoreći svojim drugovima da su ga pozvali u Kremlj da mu daju novac za izdavanje novina. Isidora mu neprekidno piše i moli ga da dođe, ali on ostaje u Moskvi. I tu je bio kraj...

U međuvremenu, do partijskih rukovodilaca stiže »Zemlja nitkova«. Ta ih je poezija prilično uznemirila. Izgleda da nije vredelo ni to što je Jesenjin nekoliko meseci kasnije, u januaru 1924, na vest o Lenjinovoj smrti, napisao odu glavnom boljševičkom ideologu. A, ko zna, možda se baš zbog te ode i ubio.

ÜBER ALLEN GIEBELN IST RUH
ALI NAGLO PROČ, NAPREJ!

Iz stanovanja
dol na cesto
in noter v mesto
gor na Schlossberg!

Na žalost hrup prometa,
sprehajajoči se ljudje
in pač zmeraj tvoj natis
v mojem srcu
brez odgovora
na mojem mobitelu.

Ne spomnim se,
kako sem prišla gor?
Tukaj ni več domišljije
tistih majhnih cest in ulic,
ki direktno sledijo v življenje
povprečnega človeka.

Zgoraj je čas,
je sonce,
sem jaz.

Samo ti manjkaš,
da lahko rečem glasno,
kar mislim po tihem.

Pokliči,
da vem,
ali še živiš!

OSMI OKRAJ SVETI PETER

A še veš?
Prvi majl sem ti poslala
dve minuti
zatem si zapustil moj biro.

Najine prve male domenke
si predložil na lihe ure.

Zakaj pet ali deset korakov na enkrat?
Zakaj ne tri ali sedem, dva ali štiri!

To je igra iz šolskega časa:
moraš dodati črke dveh imen
in rezultat je šifra sreče izražena kot številka

A misliš, da je v računjanju več resnice kot v čustvu?
In več uspeha?

MLADA VDOVA

in čas počasi teče
ko si preživela

und es war mir
ich wäre Tausende von Jahren alt

najin dom, ki bi ga bila gradila,
ostane nesmiselne sanje

najini otroci, ki bi jih lahko bila dobila,
bi te pogrešali

moje srce, ki si ga nosil,
ostane nedotaknjeno

najin vrt, ki bi ga bila razdelila,
bi postal divji brez tvojih urejenih rok

moje telo, ki si ga ljubil,
ostane pusto

und es war Müdigkeit
in jeder Pore
von innen heraus
bis in Kuppen und Spitzen
strahlend

Pred dvemi leti sem še imela srce
danes je na njegovem mestu knjiga
papir z navodilom za odhod.

EN TEDEN MED GRADCEM IN KOROŠKO

nedelja.
telefoniram mami in pomlad se začne.
modro nebo.
igram kitaro.

ponedeljek.
pregledujem besedila o ženskih stereotipih in dan je lačen.
stabilno razpoloženje.
jekleno nebo.
civilizacija je bolna pamet.

torek.
sedim v knjižnici in razmišljam o patriarhatu.
buden duh in utrujene kosti.
a so ženske ljudje ali projekcije.
ponoči sanje s teboj.
spomnim se na smeh.
dobre volje.
lahko bi ti pisala.

sreda.
dvakrat preberem tvoj majl.
lahek smehljaj.
boljše volje.
hud veter.
ne morem spati.
tako rišem psihedelično pesem.

četrtek.
peljem se proti domu.
sama nesem svoj kovček.
toplo srce in sentimentalne misli.

petek.
grem k zdravniku in kupim zdravilo.
z mamo po mestu diham mrzel zrak.
doma perem perilo zraven našega gosta v kopalnici.
poškodovan maček.
lep obraz.
pišem ti majl.

sobota.
spet sem doma.
pogrešam domovino.

BOG

ena beseda

kot poletni veter
topel in blag dih po ustni votlini

kot novozapadel sneg
živahen in lahek smeh na jezični konici

kot neposneto mleko
debel in poln okus v želodčni kislini

kot skrita bula
slučajna in dokončna smrt zraven dvomljive duše

POSKUS

Poletni večer
Spomladni veter ...

Darüber musst du schreiben,
solange ich noch lesen kann.

Ich will nicht,
dass du meinen Raum
verstimmst. Ko je vroče, je to slabše

Verstellst mir die Sicht,
zeichnest mir ein Morgen
am Reisbrett
mit so kleinen Zen-Bürsten.

Versuchst es auch mit Dazulegen
Ko je hladno, je to bolje
und Luft Wegatmen
mir vor der Nase
hin und her streichen

Was noch kommt? Kaj še?
Weiß ich heute noch
wie Hoffnung schmeckt,
durch Schleimhäute gezogene?

Ich will ein Leben
wie ein Wal
und endlich groß.
Neskončno

MISLI POD ČRTO

svoji liniji
sanj
vztrajno slediš

od daleč

življenje
z dotiki napajaš

upanje
v kaos pomenov
seješ

horizonte
velikih besed
v hrepenenje
odevaš

misli neubogljive
pod eno črto
zlagaš

a one še vedno
mežikajo
razmetane

po provokativni
nesramni belini
papirja

NOKTURNO II

plameni sonca
so vžgali
nebo izza zvonika

požar gasijo
oblaki

po pločniku
stokajo
mokri koraki

iz soseščine
lajež
vonj
po španskem bezgu
in praženi čebuli

večerne ptice
na nebu
z rokami dimnikarjev
rišejo noč

MUZA NA DOPUSTU

svinčnik v roki
kakor veslo
brez čolna

plujem
po praznini
črk

praskam omet
z beline
papirja

nočni psi
zaman čakajo
na kost

čas bulji
v urne
kazalce

muze pa ni

NESPEČNOST

močan piš nespečnosti
je razkuštral trepalnice
in odpihnil sen
s priprtih vek

skobec vesti
in grenkih spominov
je zasadil kremplje
v bitumen noči
v zaspane oči

tvoj obraz
moj dvolični angel
znova in znova
trepeta
vklesan
v temni marmor
spominov
ko vlažni prsti vetra
pred oknom češejo
črno grivo noči

po neštetih prežvekovanjih
do onemoglosti
prežvečenih dvomov
beločnico nespečnosti
so razklali
čekani zgodnjih ur
in razlili nje želatino
po dlaneh
jutra

svinčene sanje
na zrkla so padle
ravno takrat
ko je budilka
začela
parati ušesa

takoj je obmolknila
razbita
pod mizo

OSAMA

samota kakor megla
vdira v vene
in prazne
sobane duše

duši vsako misel
in jo meče
v temno brezno
svojega drobovja

odsotnost dogodkov
v sanje zaziba
želatinasti čas

na skodrani jasi
dolgočasja
kosci zraka
z navideznimi kosami
kosijo

od takrat
ko so orlu smeha
usahnile peruti
z alabastrom tišine
zalita ušesa
lahko slišijo
le zamolkle odmeve
korakov
pod listjem
sivega asfalta

besede na pragu
čakajo
da se odprejo vrata
da pretrgajo to
jeguljasto tišino

to tišino
ki vztrajno prihaja
sama sebi
naproti

IZTAKNJENO OKO

medtem ko papirna letala
plujejo
po reki
gnev bo kapljal
s solzami
iz oči

usoda bo krožila
kakor galeb
s kamnom v srcu

kakor nočni metulj
nad plamenom
sveče

bes in nemoč
bosta lajala
na mesečino

svoji vrani sem
iztaknil
oko

ZA NOVE BOGOVE

mladice zgodovine
so se razcvetele
a neke sence
kradejo smerokaze
iz labirinta spominov

na pomoč kličeš
dedala iz knososa
medtem ko tvoj
prebujeni ego
pometa
zasmetene stranpoti
vrnitve

odpiraš pore
na oleseneli koži
hotenj
a otrplo telo
postaja izvir
afroditine
duše

skrivnostna roka časa
v krošnjah
nove cvetove riše
in temne oblake
z devaninega obraza
briše

misli kakor čebele
romajo
s trna na cvet
in pelod upanja
nosijo plutonu
v svet
tvojih korenin

ti pa presunjen
od mrtvila puščave
v očeh
današnjih bogov
s kanglico vode
ustvarjaš oazo
za nove
bogove

PESNIKOV DOM

danes je četrtek
štiriinštirideseti četrtek
tega deževnega leta

štiriinštiridesetič
curlja skozi strop
štirje dežniki
nad tvojo mizo
in posteljo
niso zadosti

tvoje stare pesmi
ubesedene na papirju
razlivajo se
kakor modrikaste solze

na stol
kapljajo
in modri akvarel
slikajo
na zmečkanem prtu

poplava se bliža
leseni ograji okrog hiše
le nogavice na žici
v kotu
so suhe

zlom nebes
se zliva v globočine
tvojega zloma
ti pa mokrih nog
žejen
čakaš
na poplavo misli
na poplavo besed

v glavi suša

že štiriinštirideset dni
kapnila ni
ena sama beseda

STVARNOST ILUZIJE

V nič prestavim čas,
naj trenutek čuti večnost,
le en iz množice obraz
razbije vso povprečnost.

Z upanjem na straži
legam v ta pogled,
z ranljivostjo me draži –
potegne v svoj svet.

V nihanju prestopam
stvarnost iluzije,
premikam svoje meje,
da vsa razsodnost mine.

inspiRACIJA

Na bel papir
stresam drobtine,
dušo razgaljam –
načenjam spomine…
In črkam tako
vzamem del diha,
ko tlačim besede
v boleči del stiha.

UPANJE

V globine tvojih misli
naj zaplavam še en dan,
da usidram se med čute,
ko milini boš predan.

Iz razpoke starih časov
mi ponudi svojo dlan,
ko razparam se po šivih
in se v tebi prepoznam.

Še prepriča me in gane
sonce skrito za sivino,
ko popivnaš moje sanje
s svojo večno ironijo.

DEFINIRAJ MI SREČO

Natrgano dušo
tlačim v povoje,
sem reka brez struge –
grem vedno po svoje.

Je pot smerokazov,
predvideno stanje,
izberem pa tisto,
ki jo vodijo sanje.

Za danes in jutri
dam tretjino stoletja –
definiraj mi srečo
brez boja in vetra!

Reševal sem njegov problem in prišel zelo daleč – križem rok so drugi obtičali daleč zadaj.

Kdor skrbi samo za svojo ta zadnjo, bo ostal daleč zadaj.

Preskrbljeni smo s tegobami nepreskrbljenih.

Mi vidimo, kar ozkosrčni prezrejo.

Ob spregledanih lahko spregledamo!

Naša jadra žene vzgon vesti.

Ni nam škoda koristi drugih!

Mi upamo in si upamo!

Ko delimo dobro, se to množi!

Vsi za dobro, dobro za vse!

Drugemu v dobro, sebi v dobro.

Rešimo danes kožo drugemu, da bo jutri ostalo kaj od naše!

Izvoz in uvoz dobrega. Prostovoljstvo d. N. O.

Iz korenin dobrote v krila pomoči. Poléti z nami!

Dobra bit vsem v dobrobit.

Dobra misel gore premika.

Širimo belimo, ožimo temino.

Stojiš med darovalci krvi in krvosesi. Kam boš stopil?

Sanjam o deželi, kjer si skupno in posameznikovo podajata roki.

Zajemamo koščke vzajemnosti, polnimo morje skupnosti.

Veščina uvida – trdnost skupnosti

Uvideti – pristopiti – skrbeti

Ognjemet sebičnosti pušča za sabo požgano revščino, ki jo v svoja nedrja jemlje človeška dobrota.

Prostovoljstvo izvira iz širokoumnosti in sodelovanja, zato ga ozkoumnim in gospodovalnim še posebej priporočamo!

Do svétosti razsvetljenega sveta vodi le prosta volja.

Medtem ko čakaš, da bodo drugi storili kaj zate, lahko čas izkoristiš za to, da ti storiš nekaj zanje.

Naši mostovi se pnó čez kanjone razlik.

Naš portret? Tisoče lučk na svodu človečnosti.

Mi smo tisti, ki se spomnimo nate brez priložene položnice.

Milijon sebičnežev se razrašča naokoli – in ti sediš križem rok!?

Prostovoljstvo je način, kako podariti kilogram lastnega presežka najbližjemu lakotniku.

Mnogi nergajo »Manjka mi to in ono!«, redki pozivajo »Naredimo to in ono!«.

Ne moreš biti toliko neprostovoljen, kolikor sem jaz lahko prostovoljen!

Odkleni vrata ljudem, da ne boš zmrznil v lastnem lagodju!

Naša koža zmore čutiti mraz, v katerem živijo drugi.

Včasih s kom zamenjam kožo – takrat se zavem, da med samoljubjem in drugoljubjem ni razlike.

Živeti v svojem svetu iz svetov drugih

Ko mislim skozi druge, mislijo ti skozme.

Mi ali oni? Mi in oni!

Naša cesta je široka misel, smerokaz naš čut.

»Naše« sega onstran meje »mojega«. Na kateri strani si?

Zamisli se: že po eni uri bi lahko vsi skupaj opravili 6.800.000.000 ur dobrega dela!

Tisoč rok premakne skalo. Se boš pridružil?

DODATEK:

»Veselje, v katerem se ne moreš veseliti z drugimi, je samo polovično veselje.«

Hans Christian Andersen, iz pravljice »Stara cestna svetilka«

Pridi, v modro-belih oblačilih
široko se nasmej,
da zasije tisti jantar v tvojih očeh.

Jaz te bom čakala v rdeči obleki.
Peljal me boš v vinograd,
kradla bova grozdje,
hodil boš v breg pred mano
in mi podajal roko,
in se mi smejal.

Nosil mi boš vijolične jagode
v usta, s svojo močno
moško roko,
še zagorelo od morske soli,
grabljenja sena.

Gledal me boš razigrano,
z očesom, ki ne prenese dolgčasa,
kot mladenič,
ki ljubico prvič pelje v svoje kraje.
V srajci z zavihanimi rokavi,
ovratnikom, razprtim do prsi …

Rekel mi boš, naj si sezujem čevlje,
da naj s prsti brodim po travi.
Smejala se bova, ko nama bodo med prsti
zrasli šopki trave.

Stisnil boš eno jagodo in mi jo
vtrl v vrat, v dolgi sledi …
Bom dišala po jurki, omamno.

Metal mi boš sladke jagode
v visokem loku v usta,
Lovila jih bom in vse ujela.
S poljubom ti jih bom vrnila.
Za nagrado me boš do vrha nesel…
Tako čez eno ramo,
jaz pa bom cvilila in mahala z nogami:
Daj, spusti me …
Svet bo tekel v drugo smer, za mojim pogledom
bodo ostajale tvoje stopinje, od rose
mokra pohojena trava,
zmučkane jagode grozdja.
Vrti se mi!!!

Pel si boš neko pesem,
Mogoče …
Na vrhu me boš prijel okol’ pasu in mi pomežiknil,
da bom zardela kot mak.

Zasopihana se bova vrgla v travo.
Oba z rokami narazen.
Nekje se bosta našli.
In tako obstali.

Že velikokrat ji je kdo rekel, da je krivo premočno sonce, kajti njen obraz, roki, ki sta gledali iz rokavov so bili zagoreli, barva medu se je prelivala s temno rjavimi znamenji, ki jih je bilo polno, celo na vratu in prsih. Narahlo jo je obrnil k sebi, in njegova dlan je zdrsela po majčki, nežno se je dotikala gole kože, ki se je ponujala, kajti bilo je vroče in soparno, na sebi pa je imela komaj kaj obleke.

Še tisto, kar je zjutraj nataknila nase, jo je tiščalo in nerviralo, da bi se že takoj, ko sta za seboj zaprla vrata, najraje slekla, se ulegla na hladne rjuhe in ga gledala, ko je motovilil po kuhinji, se obračal k njej s prisrčnim nasmehom, gubice okoli oči so se mu rahlo poglobile, ko je nakremžil obraz v šegavo grimaso, a le za hip, toliko, da je bušknila v smeh, nehote zardela, medtem ko ga je gledala naravnost v oči, v katerih še zmeraj ni mogla ničesar razbrati.

Slišala ga je, da ji pripoveduje o počitnicah, ki jih je preživel nekje v Istri. Govori ji o obali, kamor zaide redko kdo, pa o valovih, ki se v barvi smaragdov belijo ob pečinah, mimo katerih se spusti gol, kajti neizmerno ljubi dotik hladne vode, ki objame njegovo telo, da ga potem vdano in strastno ovije v svoj objem.

Njegova roka je bila spet na njenih ramenih. Na silo je pogoltnila slino, kot da bi s tem želela odgnati nadležne misli.

»Ne boj se,« ji je rekel in se nasmehnil.

Zmajala je z glavo. Želela si je, da bi mu rekla, da se ne boji njega, ampak tega, kar čuti.

Prostor je preplavila Simfonija številka 40.

»Mozart?« je dahnila a le zato, da bi pregnala nervozo.

Prikimal je.

»Ga imaš rada?«

Počutila se je kot bi vnovič imela štirinajst let. Takrat je nekje dobila ploščo na kateri so bile štiri Mozartove skladbe, med njimi tudi ta simfonija.

Stric ji je dovolil, da si je izposodila njegov gramofon in potem je cele dneve ždela za mizo, naslonjena na nadlahti in poslušala. Nekoč jo je zasačila mama, zaplenila ploščo in jo vrgla v smeti.

»Moj bog,« je zašepetal zgroženo, ko mu je zaupala podrobnosti.

Njegova dlan se je za hip ustavila na njenem vratu. To je bil eden tistih nenadnih dotikov, ob katerih je po navadi izgubila tla pod nogami. Še dobro, da je na pol ležala na kavču, drugače bi se ji nogi zapletli med seboj in kdo ve, morda bi zgrmela po tleh kolikor je bila dolga in široka.

Najraje bi legla na hrbet in se mu prepustila, izmenjala z njim vroče poljube, škoda, ker ne bi dišali po slanem. S konico prsta se je dotaknil njenega nosu, potem pa jo je pričel nežno grizljati po ramenih, da je z zaprtimi očmi uživala.

Njegova pozornost ji je godila.

Razprl ji je ustnice in jih posrkal vase, potem pa jih je zaobjel še prsti, ter jih nežno gnetel toliko časa, da je narahlo kriknila in se nehote vzpela proti njemu.

»Povej mi en pameten razlog, zakaj sva tukaj,« je tiho šepnila in se ga oklenila okoli bokov.

Prijel je njeno roko in si jo položil na prsi.

»Še dobro, da si me spomnila,« se je zahihital.

Nagnil se je nadnjo in jo vnovič poljubil. Z jezikom ji je zaokrožil po rami, toliko, da je zaprla oči in se predala njegovemu objemu.

»Boš ti narezala paradižnik?« ji je zašepetal na uho.

Prikimala je.

»Potem bom jaz naribal sir in pripravil bučke za žar. Si za to?«

»Upam, da nisi pozabil prinesti peteršilja, česna in majarona….«

»Madona, nisem!«

Nagajivo jo je požgečkal po trebuhu, s prstom ji je obšel popek, poslušal je njeno hahljanje, pri tem pa je bil glasen in cmokajoč, nagajiv in radoveden.

Nebo je bilo sinje in sonce je bilo kot rumena krogla pripeto na nebesni obok.

Medtem ko je rezala paradižnik na štiri dele, je, sem in tja, pogledala skozi okno in imelo jo je, da bi pričela tiho prepevati.

Saj ni važno, kaj, nekaj pač.

Z vso vnemo je lupil bučko, vešče jo je držal na deski in ko je opazil, da ga gleda, je poredno pomigal z ritko, toliko, da je spet planila v smeh in zardela.

Ona je bila tista, ki je pripravila mizo, ker ni vedela, kje hrani jedilni pribor in krožnike, ga je nenehno spraševala in se smukala okoli njegovih ledij.

»Ko bom stara in belolasa, se bom spominjala današnjega kosila,« mu je rekla in on se je sklonil bliže, da mu je ponesla košček zlato zapečene bučke v usta.

»Hočem še tvoj prst.«

»Nočeš!«

»Hočem, sem rekel.«

Počasi in previdno, kdo ve, mogoče je pa ljudožerec, se je s kazalcem dotaknila njegovih ustnic, iznenada jo je zaščemelo v trebuhu, vzel si ga je, tako kot si je, malo pred tem, vzel njo, a ko je videl, da postajajo njene oči motne, ga je iznenada izpustil, roka ji je malodane omahnila na mizo, hehehe, se je zasmejal poredno in se s čelom podrgnil po njeni rami, logično, da mu ni zamerila, zakaj bi mu le, navsezadnje se mu je ponudila sama, da mu skuha kosilo, a on je njeno ponudbo vzel zares.

Toda njenih protestov, da bo pomila posodo, ni hotel slišati, v roki ji je porinil knjigo Dnevnik srbske gospodinje, usedi se in beri, ji je ukazal, da je, med smehom, ubogljivo sklonila glavo, sedla na kavč, spodvila nogi in mu pričela brati na glas.

Sladico, sladoled iz robidnic z malo sladke smetane, sta si privoščila čez kakšno uro in pol.

Na dojko, s katero se je, sem in tja, dotaknila krožnika, ji je nanesel žličko smetane.

Potem se je sklonil bliže in jo nenehno gledal naravnost v oči.

»Tako dobre še nisem jedel,« je nato dejal in se oblizoval.

Tomažu B.

Že danes vem več.
Ne morem jokati,
moje življenje
je prepolno.
Je preplitva voda,
ki te je odnesla
iz tega življenja
v novo.
Spet na novo tvoje.
Ostajam tu
in bom vztrajala
do konca.
Do roba
bom šla počasi
in potem
nežno in tiho
zlezla čez.
Potem se bova
spet nekje srečala.
Nekoč, ovita v
srebrne bisere
in škrlat.
Bova klepetala
kot sva takrat.
Mnogokrat.
Mnogo let.
Naju loči vsaj
še en svet,
ko tudi jaz,
brez sedanjega
spomina,
bom s teboj spila
še en kozarec vina.

AVTOPORTRET, ZNOVA

Imamo januar, znova
Imamo roman brez naslova
imamo januar brez pesmi
In Picasso ima sliko z naslovom Muza
Vprašam te komu je všeč

In imamo januar, znova
Trideset dni neke noči
Imamo Antares
bežečo najmočneje žarečo zvezdo
v ozvezdju strelca

Še gole veje neznanega drevesa
praskajo zrak neke zime, znova
In priročnik pravi
Temna stran meseca
tesnoba in panični napad

bodi len da boš uspešen
(ta je moja)
Andrej reče depresija ni bavbav
in psihiatri niso inkvizitorji na gradu Kieselstein

in nimamo ogrske, kifeljcov, gresa in govedine s kostmi

HVALNICA

Moje življenje
je hvalnica Bogu
za tisoče drobnih
in velikih stvari:

za preizkušnje in veselje,
za družino in samoto,
za zmage in poraze,
za kamenje na poti
in trnje med cvetjem,
za osvojene vrhove
in prijazne doline,
za bežna srečanja
in tista, ki puščajo sled.

Z vsakim korakom
sem ti bliže,
moj Bog.

PRIHAJAŠ

Prihajaš ob uri samote,
skrit v jagodah
rožnega venca,
v napevu psalma,
naseljuješ se v plašnem,
drhtečem srcu,
da osušiš besede,
mokre od solz,
in se me dotakneš
kot nasmeh poletja.

Čakaš, da te zaslutim
v bratu, sestri
mojega srca,
me zediniš
v prošnji za druge
in blagosloviš
moje dneve.

UMETNIK

Preoblikuj me,
ljubeči Stvarnik,
vzemi kladivo in kleši,
z dletom me dolbi,
kipar moj,
naj ne bom brezoblična gmota
ali mrtev kamen
v tvojem vinogradu.
Zase me ustvarjaš,
prepuščam se ti
in se ti predajam.
Oblikuj umetnino,
da bo kot biser sijala
v tvojih vrtovih.

SO-

Na tvoji poti sem
sopotnik,
sodedič,
sotrpin,
sosed,
sostanovalec,
soudeleženec
vsega, kar si.
Sodoživljam,
soumiram,
sovstajam,
soodrešujem,
soočam se,
sopremagujem,
sozmagujem.
V meni živiš
in jaz sem v tebi.

MILOSTNO JUTRO

Vonj jutra
kraljevo
zavaja dan
v odpuščeno –
da ne bi bolelo,
jokalo –
zvonilo tam,
kjer ni zvonov.

Blazine trave z dražem jutra
blestijo v soncu -
zadišijo:
majhna sebi,
čutno polzim vase,
da se kdo ve kje,
približam udarcu dneva -
bo milosten ali surov.

Polja tiho
na soncu ležijo –
občutek svetosti,
kot prvo obhajilo;
razodeto zunaj mene –
komaj verjetno –
zlepljeno z odtisi milosti jutra,
za neizogiben čas trnjevo negotov..

NA VSE DOREČENO

Rada bi povrnila
poletja ob morju,
ovila prazne roke
okoli bilk življenja,
ranjena s tesnobo,
v kretnjah časa
razčlenila vezi
vračanju preteklega,
kot bolečina v dvigu s padcem,
vzvalovala.

Rada bi povrnila
dišeče brstenje
v drevoredu kostanjev,
zleknila čut duha
pod spomenik,
nedosežen,
neviden,
ogorek puščobe
izničila -
razcefrala..

Rada bi povrnila
drobce idealov,
gube na obrazu
pustila v ogledalu,
osenčenem znamenitih spominov,
izprala prašno grlo duše,
s požirki možate lepote,
pod vrbo žalujko,
breztelesno počivala.

ODMAKNJENOST

Za okni enakomerno dežuje,
na ulici zamira zadnji top korak,
kapljica kapljico v naliv nadgrajuje,
nevihtna noč naplavlja tlak..

Ure utrujenosti telo odzivajo,
globoko sklonijo besede,
utrujene veke misli prezirajo,
um do jutra v spancu nasede.

Golobje belo jutro vsipa utečeno,
oči zbistri vajena svetloba,
uho po starem premleva zarečeno -
na isti zemlji pod obrisi nebesnega svoda.

OSIP

Življenje
na mojih ramenih
včasih zazveni,
kot brušen kozarec
rezan z diamantom -
na stičišču tistih senc,
ki potujejo z mano,
kot žeja
in glad.

Življenje
na mojih ramenih
včasih spodmakne
viseče dneve, poti…
tiste nepozabljene,
vrezane vase,
da v utvari pomislim,
kako meni poje,
zaljubljeni škržat.

Pisala so se petdeseta. Na obronkih majhne pohorske vasi, je živel star slikar. Vaški posebnež. Skromna lesena brunarica je bila njegov dom. S skodli krita streha je še komajda kljubovala dolgim zimam in nevihtam. Upal je, da bo klonil prej kot streha, zato o obnovi ni razmišljal. Bil je sam. Ženo mu je vzela bolezen, otrok pa nista imela.

Čeprav je živel dokaj samotno, je bil srečen. Njegov dom je obdajala neokrnjena narava. Bližnji potok mu je pel budnice in uspavanke. Živali so mu bile nadvse ljube. Srnjad iz gozda, ki ga je redno obiskovala, nagajivi detel, ki je ob nepravem času potrkaval na votlo deblo in plaha sova, ki je zaživela šele ponoči. To pa še ni bilo vse. V hiši so mu delale družbo majcene miši. Ni več štel, kateri rod je že to bil. Pomembno je bilo, da ni bil sam. Kadar se ga je lotevalo malodušje, je privlekel izpod postelje star lesen zaboj. V njem je bilo varno spravljeno vso njegovo bogastvo. To so bile stare, že zasušene oljne barve, steklenica razredčila, zapackana lesena paleta in par obrabljenih čopičev. Pravzaprav niso več zaslužili tega imena, saj so bili le še šop razcvetelih svinjskih kocin.

Že od nekdaj je po malem risal. Za dušo in za kratek čas.Vsi so poznali njegove do potankosti izrisane slike na elipsastih deščicah breze. Srebrno-belo lubje je nadomeščalo okvir. Motivi so bili vzeti iz narave: mogočne smreke, viharniki, potoki, živali, cvetje, domačije in še kaj. Slike so krasile njegov dom. Ni bilo več mogoče najti niti za ped golih sten. Zato je svoje stvaritve rad podarjal domačinom, v zahvalo pa dobil kaj za pod zob. Tudi prodal je kdaj kakšno.

Kljub starosti je bil bistrega duha. Redno je prebiral časnik in poslušal radio. Samo eno postajo je ujel, pa še ta je strašno hreščala. Za tiste čase je bila to velika pridobitev, zveza s svetom.

Tako je nekega dne ob koncu poročil ujel obvestilo o natečaju za najbolj izvirno sliko s pristnim, domačim motivom. Nikoli še ni sodeloval pri čem takem, niti priložnosti ni imel. Začel je premlevati in premlevati…V lopi je brž poiskal posušen, gladek kos deske, ki jo je dobil v dar od vaškega mizarja.

Narisal bo sliko in jo poslal! Prav zares! A moral je pohiteti. Da bo slika do roka dovolj suha. Kujavo aprilsko vreme mu je nagajalo. Ni dopustilo, da bi risal v naravi, drugače pa ni znal. Ko je tako zamišljen sedel za mizo in opazoval igro dežnih kapljic na oknu, se mu je posvetilo. Dobil je zamisel.

Hitro je zložil na mizo ves svoj slikarski pribor. Zadišalo je po razredčilu. Desko je najprej prebarval v belo. Za tem pa so pričeli nastajati nežni obrisi veličastnih smrek tam v daljavi, žuborečega potoka v ospredju in spomladanskega cvetja v deževnem jutru. Motiv je bil rahlo zabrisan. Prav tak, kot ga je videl izza lesene mize skozi umazano kuhinjsko okno. Delo ga je popolnoma prevzelo, pozabil je na ves svet. Dan se je že poslavljal in detel je nehal potrkavati, ko je čez lepote narave narisal še okvir okna s polico vred. Tudi na dežne kaplje ni pozabil. Kaplje, ki so nežno drsele po oknu. Vse je bilo tako, kot je videl, tako kot je znal. Sliko je skrbno položil na rdeče zloščena tla v kamrici. Morala se je sušiti. Zadovoljen si je pripravil skromno večerjo. V obtolčenem lavorju se je z zajemalko mrzle vode po mačje umil, še enkrat pokukal sliko in sladko zaspal.

Njegova prva misel zjutraj je bila slika. Bil je zbegan. O svojem delu ni bil več prepričan. Bo slika dovolj dobra za nekaj tako pomembnega, kot je natečaj? Da si ne bo le sramote nakopal. Ker ni bil učen, izobražen slikar.

Bos je stekel v kamrico k svoji sliki.A glej ga zlomka! Nekaj ni bilo v redu, nekaj se je spremenilo. Slika je bila drugačna. Pograbil jo je in odnesel k oknu, k dnevni svetlobi. Saj to ni moglo biti res! Na sliki so bili odtisi nog miške, ki je drobencljala po njej. Nekajkrat sem ter tja po še mokrih, lepljivih nanosih barv.

»Ko bi se le ujela v barve, packa mala mišja!« se je razhudil.

Pa to še ni bilo vse. Slika ji je očitno služila kot pladenj za košček suhega sira, ki ga je privlekla kdo ve od kod. Veselo ga je kotalila in drobila po sliki, mrvice pa so se zalepile na podlago.

Njegove oči so bile prazne, obraz kot maska. Slika je bila uničena in ves trud zaman. Odložil jo je na mizo in bil jezen nase. Miška ni mogla vedet i...

Ko so se prvi jutranji sončni žarki ustavili na sliki, se jim je pridružil tudi slikarjev žalosten pogled. Mešal je kavo ter srepo strmel v prazno. Izpod kredence je prišla miška. Gledala je v slikarja. Kot da se hoče opravičiti. Nenadoma ga je oblila prijetna toplota. Dojel je, da so sledi miške in mrvic prav tam, kamor se podajo – na okenski polici. Počasi je segel proti čopiču na razmetani mizi. Z umirjenimi kretnjami je risal miško. Pozirala mu je. Kot da se mu je želela odkupiti za vse. Zaživela je med stopinjami na okenski polici.

Sliko je še pravi čas odnesel na pošto. Z okorno pisavo je pripisal »MOJ DOMEK« in jo poslal.

Bila je izvirna in nekaj čisto posebnega. Kot je bil poseben slikar. Zmagal je na natečaju. Dobil je nove barvice in še nekaj denarja. Kdo ve, morda je miški kupil svež košček sira, sebi pa boljše čopiče.

‘Dolgo se že nisem imel tako lepo, da bi vriskal z nižav in višin, da bi skakal s padalom, znova in znova. Tako čudovito, da bi za to zamenjal vse orgazme tega sveta. Hvala ti, ljubi moj, da me vedno znova dviguješ nad svoja ramena, da vidim daleč in še dlje, prav tja do obzorja, kjer ni ničesar več, le Ljubezen. In ta nam je ušla, sem ti zapisal. Žal mi je, vendar je resnično.

Pošiljam ti novo fotografijo. Odslej boš prejel le po eno izbrano. Te dni težko delim s teboj vsako čustvo, ki me obišče, zato želim, da bi z menoj začutil le tiste trenutke, v katerih sem te najbolj pogrešal. Tvojo človeško roko, ki me je vedno stisnila ob pravem času, in tvoj pogled, ki me je potolažil, ko sem to najbolj potreboval. Brez besed, saj oba veva, da so besede prazne. Le dejanja štejejo.

O dragi moj Mile, kaj misliš, si bova sploh še kdaj lahko zaželela otrok? Kdo bi dandanes še želel ustvarjati življenje, ko je vse postavljeno na glavo? Kaj praviš? Si rekel, da vsak, ki življenje dovolj ceni? Menda ne misliš resno! Priznam, da na trenutke bolj od lastnega svobodnega diha pogrešam otroški smeh, a ko se spomnim, kaj smo prestali, se opomnim, da nikdar več. Vem tudi, da mi je sam Dulujgama pred leti, ko sva pohajkovala po Tergetu, rekel, naj se ne bojim smrti in naj se veselim vsakega dneva življenja, saj bom še mnogokrat zadihal zemeljski zrak. Si predstavljaš, da bi bilo vsakič znova enako? Nikdar, nikdar. Nikar!

Spomnil se boš, da sem ti nazadnje poročal prav iz Galnije. V Satelitih so policijske oblasti ubile 15-letnega najstnika. Nihče ni točno vedel, kje je ležal vzrok za takšno dejanje, vendar pa so bile posledice nepredstavljive. Sedel sem v hotelski sobi in se spraševal, čemu sem pravzaprav v tej državi. Saj veš, po nekem ključu sem se vedno doslej znašel nekje, kjer sem moral biti. Že vedo, zakaj. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Kolega z ausutorijske FRO me je poklical po telefonu, naj takoj priletim v okrožje Ixerschia, ker se dogajajo strašne reči. To je bilo vse. Ko sem prišel tja, se mi je zopet pred očmi odvrtelo vse, kar sem že tolikokrat videl. Nasilje. Oboroženi policisti proti oboroženim skupinam upornikov. Kar tako, iznenada, se je v ljudeh prebudilo sovraštvo. Moje delo ni pisati o tem, kaj se dogaja in zakaj, jaz imam le dvojno oko. Moje mora večkrat zamižati, saj je že slika, ki jo ujame objektiv fotoaparata, dovolj resnična za arhiviranje početja ljudi po svetu. Ko sem zagledal Hansa ležati na tleh z objektivom pod nogami enega od policistov, ki je mlatil nekega moškega, žal ti ne morem postreči z imeni in njihovimi življenjskimi zgodbami, tako bi bila stvar še hujša tudi zate, sem se zamislil, ali moramo dejansko pokazati dokaze bralcem po vsem svetu, vsako jutro, dan za dnem, da se takšne reči resnično dogajajo?

Takrat me je prešinila tudi čudna misel, da se nasilje mora zgoditi, ker ljudje ne poznamo drugačnega načina vpitja na državne oblasti. Postavili smo demokratične sisteme, ki omogočajo vsakemu posamezniku vplivati na svoje življenje in na tok dogodkov v njegovem svetu, a vendar smo se vnovič znašli v nekakšni turbulenci, iz katere letalo življenja ne najde poti. Svet je podoben tisti črni luknji, ki jo radi opišejo indijski mojstri kot delu vesolja, ki vse posrka in je Nič, ki je bistvo vsega, vsevedno in vseobsežno, v katerem biva On, ki nas poustvarja in rešuje. Pravzaprav pa je to čista laž. Če On resnično obstaja, bi tudi midva v tem trenutku skupaj premlevala, kako naprej.

Preminuli najstnik je tako postal izgovor ljudstva oziroma uporniških skupin, mladeži ki hlepi po spremembi sistema v državi, za nasilje. Izražajo ga tako, da prevračajo avtomobile, razbijajo luksuzne trgovine, državne ustanove in vpijejo besede, ki niso vredne nobenega človeka. Kot jaz tudi ti veš, da je nasilje le eden od mnogih obrazov strahu, kar pa smo si sami pustili vcepiti v naš um, tudi kolektivni. Ko sem ustvarjal eno fotografijo za drugo, razbita izložba, goreč avto, pobit policaj, goreča banka, leteče molotovke, vse to skupaj me je tako presunilo, da sem se naslonil na Hansa in mu dejal, kaj vendar počnemo prekleti fotoreporterji. Arhiviramo tisto, proti čemur se ljudje pred našimi očmi borijo. Nasilje vedno ustvarja nasilje. ‘Dragi Jan, kako pa boš drugače ustvaril reportažo? Kako boš ljudem povedal zgodbo?’ mi je rekel Hans.

Mile, bilo je kot v filmu, v katerem je glavni igralec jedel kosilo v palači s pozlačenim priborom in ukazoval po telefonu pobijati mrhovinarje.

Nato sva šla na pivo. Počutil sem se pobitega kot že dolgo ne. Počutil sem se tudi izpraznjenega, saj nisem več vedel, ali sem jaz bebec ali je svet postal nepredstavljivo tuj. Hans je mlatil svojo običajno kramo, kako pogreša otroke in ženin objem. Nemara se je odločil tudi, da bo odslej raje pokrival domač teren. Dobro zate, Hans! Kaj pa premikanje obzorij, o katerih si mi govoril pred leti? Njegova velika želja je bila razstaviti reportažne fotografije in jih predvajati ljudem kot nemi film. Sedeli bi v svojih avtomobilih na nekem griču nad Dionijem, on pa bi kazal diase o pobojih po svetu. Nasilje tu, bomba tam, naj ljudje vidijo, kaj se dogaja po svetu.

Bi bilo kaj drugače, če bi ne vedeli za vse hudo? Je to predpostavka, da bi mislili dobro?

Mile, si ti vedno mislil dobro? Si prepričan, da si, ko so klali najini družini, verjel v neizmerno dobro vsakega od nas? Je človek sposoben vzdrževati tisto ljubezen do slehernika, ki je vcepljena v meni in tebi? V človeštvu? Zakaj ne rečeš ničesar?

Socialna revolucija, ki se je odvila v Galniji, se je začela prav zaradi uboja mladoletnega fanta, ki se je znašel na napačnem kraju ob napačnem času. Nihče ne bo vedel, zakaj je umrl, danes to niti ni več pomembno. Ta smrt ni bila upravičena ali dovoljena, morala se je zgoditi. Mladenič je bil žrtveno jagnje in v svojem drugem življenju ponosno zre na dogodke, ki so se zgodili prav po njegovi krivdi.

Ljudje se niso le opomnili, da je bilo to dejanje zadnji odraz nasilja. Zavedali so se, da nasilje rodi novo nasilje, zato so krenili po drugačnih poteh. V Polennih, Skrivenu in vseh drugih večjih mestih zibelke antike so se zgrinjali milijoni ljudi, ki so postavljali spomenike sveč umrlemu mladeniču. Poleg so stale velike množice ljudi, ki so s transparenti mirno opozarjali državne oblasti, da niso več pripravljeni živeti v državi, ki je filozofijo obstoja zamenjala za prisilo preživetja. Na kakšen način hočemo doživeti prihodnost, so se spraševali ljudje, a do odgovorov niso prišli čez noč.

Ljudje so ohromili državo tako, da so nehali hoditi v službo. Niso več uporabljali javnih prevozov in v njihovih bivališčih so se izklapljale televizije. Radio je igral le na postaji Svobodna Galnija in na ulicah so se otroci igrali, moški so brcali nogomet, ženske so veselo pele pesmi osvobojenja. Nikomur ni bilo mar za Svedonijo, saj so se pobratili med seboj. V hudih časih še hudič muhe žre in tako so ljudje spoznali, da potrebujejo vse prej kot sovražnike čez mejo lastne države. Hrume ljudi so bežale pred rutinsko ujetostjo v tej državi in minil je le teden dni, ko je država pokleknila. Si predstavljaš, Mile, kako lepo je bilo videti, da se ob mraku ne prižigajo več luči na ulici, temveč se ceste polnijo s trumami ljudi s svečami v rokah! Da si boš lažje predstavljal, ti pošiljam eno fotografijo, ki sem jo posnel prav včeraj. O dragi moj, čudovito je vedeti, da smo ljudje eno, ko stopimo skupaj s srci.

Ta miren državni udar je vlado prisilil, da je odstopila. Tudi med njimi so bili izdajalci, torej takšni, katerih misel je podlegla večinski, da ljudje nujno potrebujejo spremembo. In ta je prišla. Praviš, kako se ljudje preživijo? Kakšen teden so družine že lahko preživele z zalogami hrane in vode, potem pa je tudi to presahnilo. No, ker smo ljudje po naravi iznajdljiva bitja, to tudi za Galnijce ni predstavljalo velikega problema. Možje so začeli na veliko loviti ribe, žene so obirale sadje in letne pridelke zelenjave ter ostalega, kar so imele na voljo. Tudi sam sem presenečen, koliko nam planet sam daje, pa ne jemljemo. Kolektivno, torej tisto kar sicer veliki trgovci jemljejo za lastno in preprodajajo po veliko višjih cenah, je postalo resnično last vsakogar, ki je karkoli potreboval. Človek se hitro privadi skromnemu načinu življenja. Kar spomni se najinih dni v puščavi Bar. Ničesar nisva prinesla s seboj razen nekaj litrov vode. Družina, pri kateri sva prespala, naju je hranila z zelenjavo, ki jo je enkrat na teden kupila od kmetov na vasi, sama pa prodala, kar je imela. Najin jedilnik so bile štruce kruha, nekaj zelenjave in sadje.

Ljudje se ne zavedajo, kako veliko jim ta planet nudi, dragi moj Mile. Ne zavedajo se, da vse kar potrebujejo za življenje, je ljubezen, ki pa je v njih samih in vse naokrog.

Srečal sem tudi Hansa, kolega s sosedske radiotelevizije. Ko bi tako bilo povsod, je rekel, in se v isti sapi čudil, kako je lahko prišlo do takšne prelomnice v državi brez enega samega izgreda. Mar ni že sam pojem državnega udara skregan z vsem, kar je Galnija doživela v preteklih tednih, je vprašal. Nasmehnil sem se mu in dejal, da naj se vendar ne sprašuje po pravilnosti poteka življenja, ko je tudi sam pripomogel k temu, da so milijoni sveč pospremili umrlega mladeniča na pot večnosti.

In veš, kaj je pri vsej stvari najbolj čudno? Brezvladje. Človek je prepričan, da bi po padcu sistema nastopila anarhija, a tu se je zgodilo prav nasprotno. Ljudje so svobodno zadihali in redki so, ki se jim je zaradi pomanjkanja pravil zmešalo.

Da bi bil le še ti tu, pa bi bila slika popolna.

Da bi le odplavala tukajšnja misel naprej po svetu. To je vse, kar si smem zaželeti.’

Odlomek iz avtorjeve knjige »Iks Ipsilon ali Konflikt na nikogaršnji zemlji«

KLOBČIČ

Jutro razpenja svoje svetlo ogrinjalo nad mojim domačim krajem. Komaj zaznam vrh cerkvenega zvonika, kajti rahlo rosi in ob tem se spuščajo nad stare mestne hiše prosojne meglice, v polmraku kot mrežasto pregrinjalo, rojeno pod spretnimi prsti klekljaric ali vezilj. Prva misel, ko stopim na balkon v zgodnji pomladni hlad, je: človekova poštenost je žal izgubila v spopadu s koristoljubjem in nepremišljeno gonjo po uspehu za vsako ceno. Ali bi obrnila medaljo in prebrala drugo plat? Minili so časi, ko je bilo treba v uspeh vložiti srce – odtrgati delček sebe, da bi bil prepričljiv …

Kakor se pred mojimi rosnimi očmi mesto potrpežljivo izvija iz vlažnih meglic, tako silijo iz mojega drobovja dvomi, stiske, tudi strahovi, predvsem pa kot mogočna, težka skala veliko razočaranje. In klobčič se začne počasi, obotavljivo, neustavljivo odvijati …

Sobotni večer. Spravljala sem se na občinsko svečanost ob našem kulturnem prazniku. Rada ga imam – praznik namreč. Vsako leto znova, kajti občutek, da je v njem veliko simbolike, da je to pomemben dan, je že od nekdaj usidran v meni. Vzgoja pač. Drugače gledam na stvari kot današnji mladi rod, ki spoštuje bolj kot domače ustvarjalce dobitnike oskarjev, tuje reperje, hrupno, pogosto povsem nedojemljivo glasbo – in tiste, ki se z odra najpogosteje odpeljejo kar na kliniko za odvajanje od takšnih in drugačnih drog. So kul! Vsakdanji človek, ki si prizadeva biti ČLOVEK in s svojimi močmi premaguje viharje življenja, je pa v njihovih očeh beden in »dosaden«. Kdor dela z mladimi, me bo bolje razumel.

»Ne ljubi se mi,« je dejal mož, ko sem ga opomnila, da rahlo zamujava.

»Daj no, ne bi rada šla sama!«

»Sama? Trlo se bo kolegic in dobrih znank … in prijateljica bo prejela priznanje za delo v kulturi … Prepričan sem, da niti za trenutek ne boš sama!« Moški!

Torej sem pohitela sama. Res se je pred mogočno stavbo že pol ure pred začetkom prireditve trlo ljudi. Za kulturni praznik je vselej polna dvorana že zato, ker nam gospod župan vsakokrat podari zanimivo gledališko predstavo ali koncert priljubljenega glasbenega izvajalca, nastop folklorne skupine – in seveda ni vstopnine, ki postaja v teh krutih časih vse večje revščine odločilen dejavnik. Pohitim v veliko avlo, v kateri se že drenjajo natakarji, ki pogrinjajo mize, razporejajo množico kozarcev, postavljajo velike posode s hladnim bifejem za pogostitev po prireditvi. Nekdo mi maha. Ina je – tudi sama kot jaz.

»Ej, se bova prerivali v duetu?« se zasmejem.

»Kako, da si prišla?« se čudi Ina. »Si rekla, da moraš spremljati devetošolko v Mursko Soboto na podelitev nagrade za poezijo.« Res bi morala, a dekličin uspeh ni bil presenetljiv, že vrsto let sodeluje na različnih literarnih natečajih, dobro piše, prav ponosna sem bila, da se je tako dobro odrezala. Čeprav – roko na srce- se mi njena pesem ni zdela nič posebnega. Morda zato, ker gledam na njeno literarno delo prepogosto iz perspektive odraslega.

»Pomočnica ravnateljice jo bo peljala,« sem pojasnila, »ker je tudi sama povabljena na prireditev. Ni potrebe, da bi šli obe. Mislim, da gredo tudi dekličini starši.«

»To je tudi zate priznanje, ne?«

»Tehtala sem, res bi morala pospremiti deklico na podelitev, če sem ji že mentorica, a se mi je zdelo pomembnejše, da sem tukaj, ko prejme prijateljica županovo visoko priznanje.«

Ina se začudi – ta nikoli ni na tekočem: »Kdo bo sploh nagrajen? Nič se ni šušljalo po našem majhnem mestu.«

»Anja vendar! Vsi ptički že čivkajo o tem!«

»Ne znajdem se na spletu, zdaj gre menda vse preko internetnih strani,« se posmehne sebi Ina.

»Že dober teden se ve, da se je župan končno spomnil na Anjo. Mislim, da si je zaslužila, da bi morala nagrado prejeti že pred leti … pred vsemi mladimi, ki so se že zvrstili na odru.«

Ina ni rekla ničesar. Prerinili sva se mimo mnogih teles, da bi si zagotovili čim boljša sedeža.

»Glej Anjo!« vzkliknem, vesela, ker jo vidim pred začetkom prireditve. »Pojdiva ji čestitat, ker po prireditvi ne bova mogli do nje … zdaj pa je krasna priložnost.«

Prerinili sva se do prijateljice, ki je vidno uživala v siju žarometov. Njenih pet minut slave. Od srca sem ji privoščila, jo objela in ji to tudi šepnila v uho. Še Ina ji je stisnila roko, potem so pa slavljenko že okupirali novinarji in lahko sva stopili v veliko, s stotinami belih ciklam okrašeno gledališko dvorano.

»Jezus, saj nimava kam sesti!« sem ostrmela. Dvorana je bila nabito polna, le še v prvih vrstah je bilo nekaj prostih sedežev, a povsod naju je pričakal napis rezervirano. Dijakinja – hostesa naju je usmerila na zložljive stole za zadnjo vrsto sedežev.

»Za koga pa imajo rezerviranih toliko sedežev, skoraj tri polne vrste …« sem se obregnila, a mladenka se je previdno izognila odgovoru, Ina pa se je usajala, da je to z rezerviranimi vrstami vesoljna svinjarija in da gre raje domov, kot da bi se dve uri matrala na zložljivem sedežu.

»Toliko potrpiva, da župan izroči Anji priznanje, potem odpeketava,« sem se strinjala z Ino. Kaj takega se še ni zgodilo. Prve tri vrste obeh strani parterja so bolj ali manj samevale, množica obiskovalcev je pa stala zadaj za 13. vrsto. Preštela sem: skupno okrog 100 rezerviranih sedežev!

»Se vračamo v železne čase, ko so spredaj sedeli veljaki, raja pa je smela zadaj stati?« zagodrnja starejši moški poleg mene. Na videz ga poznam, ne pa po imenu. Še več ljudi se začne polglasno razburjati. Vsa dobra volja me mine, Ina jezna vstane in se poslovi, rekoč: »Grem, zdi se mi ponižujoče! Jutri mi poveš, kako je bilo.«

Možak sede k meni in pokomentira: »Gospa ima prav, ponižujoče je do vseh krajanov. Na proslavi pred kulturnim dnevom bi si župan in njegovi ne smeli privoščiti takšne blamaže!«

Opazovala sem, kdo bo smel sedeti na rezerviranih sedežih. Prihajali so direktorji z družinami, politični veljaki, menedžerji, a tudi občinski uradniki. Hostesam so kazali kartončke, očitno potrdila, da smejo sesti na sedeže z oznako rezervirano. Najbolj sem osupnila, ko sem med izbranci zagledala šolskega hišnika z družino! Nikakor ni sodil v smetano našega kraja! Ga bom že izprašala, sem si rekla. Jeza v meni se je samodejno sprevrgla v smeh, ki me je vso prežel, da me je možak na Ininem bivšem sedežu začel zelo čudno gledati.

Prireditev je bila na solidni ravni. Pred velikim projekcijskim platnom sta moderatorja pripovedovala o lepotah in kulturnih znamenitostih domačega kraja, njuno pripoved pa so podkrepili čudoviti fotografski posnetki na platnu. Pripoved sta oplemenitila z recitiranjem verzov domačih pesnikov. Res lepo, preprosto, a učinkovito. Navdušilo me je.

Nato je župan posvetil minute Anjinim zaslugam na področju kulture. Že dolgo jo poznam in vem, koliko vsega je postorila, pa ne le v domačem kraju, tudi med zamejskimi Slovenci, posebno tistimi, ki životarijo v Porabju in se borijo za vsak forint.

Toda Anjin nastop je bil po tistem, ko je župan utemeljil, zakaj se je odločil, da jo nagradi z občinskim priznanjem za delo na področju kulture, zelo kratek, skromen in jedrnat. Zahvalila se je za priznanje, a nekako bledo je izzvenelo, ko je opozorila na probleme, s katerimi se ubada ljubiteljska dejavnost v občini. Kot da ji je bilo nerodno reči tiste kritične besede, ki županu gotovo niso bile všeč. Je pač tip, ki ima rad le dobro o sebi in našem kraju. Zasmilila se mi je, ker je sicer pomembne misli tako odjecljala, da niso padle na plodna tla.

Pomislila sem, kako »stolček« človeka spridi. Župan, čigar sinu sem bila štiri leta razredničarka, je bil še pred leti prijeten možak. Ko je prišel na roditeljske sestanke ali pogovorne ure, je najraje sedel v zadnjo klop, da je bil čim manj opazen. Redko kdaj se je oglasil. Zadržan, skromen tip, redkobeseden in vase zaprt. Pa zdaj? Petelin sredi gomile gnoja, napihnjen, ošaben, samovšečen – človek, ki se zaveda svoje moči, vpliva in dobro ve, da ima veliko niti, veliko vzvodov v svojih rokah. Tipičen malomeščanski povzpetnik! Ko me zdaj srečuje na ulici, pozdravi skozi stisnjene zobe, samo zato, ker sem bila nekoč razredničarka njegovega sina. A vselej imam občutek, da me najraje sploh ne bi pozdravil. Tako je to z današnjimi politiki in funkcionarji. Posedeš jih na stolček in se preobrazijo v kreature.

Kakor hitro se je dalo, sem se neopazno izmuznila iz dvorane. Ni bilo tako, kot sem pričakovala. Tista simbolika Prešernovega praznika, ki me je običajno toplo prevzela, se je tokrat nekam izgubila.

V nedeljo zjutraj sem našla med elektronsko pošto tudi sporočilo devetošolke Mimi o prireditvi v Murski Soboti. Z velikim navdušenjem je poročala, kako je svečanost potekala in kako prijetno je bilo prejeti nagrado. Čeprav je dobitnica že številnih priznanj na različnih področjih, je poudarila, da ji prav to veliko pomeni, ker tako rada ustvarja. Prijetno sporočilo. Lepo je, ko naši učenci dosegajo uspehe tudi na jezikovnem področju, saj se jim je, ker se šolajo na dvojezični šoli, le nekoliko teže uveljaviti med tistimi, ki usvajajo predvsem slovenščino. Čestitala sem ji in nedelja je bila res lep dan tudi zame.

V ponedeljek je Mimi prinesla pokazat svoje priznanje, meni pa lično brošuro s pesmimi, ki jih je strokovna žirija izbrala za najboljše v različnih kategorijah. Njena je bila najimenitnejša med soneti. Sošolci so ji čestitali in predlagali, da zapišem nekaj misli o njenem uspehu tudi na šolsko spletno stran. Seveda bom, sem obljubila.

V ponedeljek popoldan pa prvi šok!

Na prispevek v osrednjem slovenskem dnevniku me je opozoril mož, ko je po kosilu razgrnil časopis in ga najprej, kot običajno, na hitro prelistal.

»Glej glej, to pa je ocvirek!« je poudaril in obrnil časopis proti meni. Prebrala sem krepko natisnjen naslov: Priznanja – nočna mora nekega župana.

»Beri glasno, prosim!« sem ga spodbudila. Niti približno nisem slutila, kaj bom slišala. Šlo je za županovo priznanje Anji. Oglasili so se kulturniki in učitelji iz Porabja in z nekaj izjavami izničili Anjino dolgoletno delo ter ga pripisali drugi strokovni mentorici iz Slovenije. Žaljiv članek, že zato, ker ni bilo v njem ene same pozitivne misli o prijateljičinih zaslugah. Pa je res veliko let posvetila dvigu kulturnega vsakdanjika Slovencev onkraj meje. Kako lahko kaj takega sploh zaide na strani časopisa, ki ga prebira vsak drugi Slovenec? Brez tega, da bi kdo preveril obe plati medalje! Privoščljivost in duhovna revščina Slovencev sta res skorajda brezmejni!

»Vsak ima pravico napisati, kar misli,« sem rekla, «težko pa je popraviti, kar je zapisano, ko to ljudje že preberejo. Prvi vtis je najmočnejši. Dejstvo.«

»Anja bi se morala odzvati … nemogoče je, da bi šlo vse dobro, kar je postorila, v nič zaradi tega pisanja. Spodbudi jo, naj napiše svojo resnico!« je menil Jože.

»To je tako pritlehno, ne bo se hotela spuščati v pranje umazanega perila v javnosti … preko medijev. Ni takšna oseba, poznam jo.«

Kot da bi na daljavo čutila Anjino bolečino, kajti na članek jo je gotovo že kdo opozoril, sem vneto tuhtala, kaj bi lahko storil človek v tej neprijetni situaciji. Poklicala sem jo, a je bil njen mobilnik izključen, tudi na elektronsko pošto se ni odzvala. Zaprla se je vase in prežvekuje žaljivo pisanje v časniku, sem razmišljala. Anja je zelo ponosna in trmasta oseba. A je bila vedno borka. Ne bo se pustila! Kaj pa zdaj? Pomislila sem, kako zlahka očrniš človeka, z nekaj zamahi peresa po papirju izničiš njegovo dobro ime, mu zadaš brezmejno bolečino. Mediji imajo grozovito moč. Dejstvo.

»Stori kaj,« me je spodbujal mož. »Prijateljici sta!«

Šla sem trkat na Anjina vrata – ni odprla. Kaj bi lahko še storila? Soseda v bloku je vedela povedati, da jo je videla navsezgodaj stopati v vozilo. Nosila je potovalko. Torej je odpotovala. A kam? Nisem mogla nič. Človeku, ki noče pomoči, ne želi ramena, na katerem bi se lahko v miru zjokal, težko pomagaš.

Govorice so hitro preplavile naše podeželsko mestece. Komentarji so bili zelo različni: od odločne podpore Anji, ki ji je treba podržati hrbet v oporo, do posmehljivih besed o nerodnem županu, ki se mu je podeljevanje priznanj že drugič sfižilo. A ni bilo nikogar, ki bi vzel v roke pero in napisal odgovor avtorjem članka v Delu. Vsi smo čakali, da to stori Anja sama. Čakali smo – zaman. O Anji ni bilo ne duha ne sluha!

Po nekaj dneh se je oglasila iz Portoroža. Vzela je dopust, da bi prišla k sebi, je rekla.

V sredo me je presenetil nenavaden telefonski klic. Poklicali so me v tajništvo šole.

»Oprostite, da vas motim med poukom,« je začel prijeten moški glas na drugi strani linije, «a nekaj nepričakovanega se dogaja. Dobili smo anonimno pismo z obtožbo, da je vaša učenka nagrajeni sonet prepisala z internetnih strani.«

Zastrmela sem se v slušalko, ne vedoč, če prav slišim ali gre za zafrkancijo. Šolska tajnica je postala pozorna na dolg premor v pogovoru. Dvignila je obrvi, češ, kaj se dogaja.

»Me slišite?« je silil vame moški glas.

»Dobro vas slišim … da. A ne razumem, kaj mi pravzaprav govorite …«

»Pisec anonimke trdi, da je dekle večino pesmi prepisalo z interneta. Navaja tudi naslov spletne strani … preveril sem, ni iz trte izvito. Še naslov je identičen.«

Za trenutek sem imela občutek, da bom omedlela. Morala sem sesti. Tajnica se je zaskrbljeno zabuljila vame.

»Samo trenutek, prosim …« sem skoraj zaječala v slušalko.

»Razumem, da ste šokirani. A kot predsednik strokovne žirije, ki je izbirala najboljše prispevke literarnega natečaja, vas moram opozoriti na neljubo resnico, ki nam bo povzročila veliko nevšečnosti … žal tudi vam in vaši šoli.«

»Pa zanesljivo drži, kar trdite?« Besede sem z muko stiskala iz grla. Glasilke kot da so se mi zlepile.

»Preverite, presenečeni boste. Storiti moramo naslednje …« Na dolgo in široko je razlagal, kaj bo sledilo, a ni prišlo do mojih ušes. Potopila sem se v razočaranje. Bilo je tako veliko, da je presegalo moje sposobnosti hitrega dojemanja.

» … vsebino bom na kratko zapisal … na vaš elektronski naslov. Prav?«

»Vsebino … kakšno vsebino?«

»Pisma seveda, anonimnega pisma. Bo tako prav?«

»Menda že, če vi tako pravite,« sem zinila, čeprav mi ni bilo jasno, kaj pravzaprav želi od mene. To sem dojela, da je Mimi goljufala … ukradla intelektualno lastnino … vse nas je vlekla za nos … lagala je …

Kot kup nesreče sem obsedela s slušalko v roki. Tajnica mi jo je previdno vzela iz trdo sklenjenih prstov, s katerimi sem jo držala kot v primežu, kot da je zadnja rešilna bilka v tistem presunljivem trenutku. Bolelo je, začelo se je s kljuvanjem v glavi, potem pa s hitrim srčnim utripom, katerega sem se vsakokrat, ko me je doletel, na smrt prestrašila, misleč, da se mi bliža infarkt. Sledilo je neustavljivo drhtenje, proti kateremu si nemočen, ker ga na noben način ne moreš nadzorovati.

»Klical je tudi v ravnateljičino pisarno,« mi je govorila tajnica. Prinesla mi je kozarec hladne vode in mi ga potisnila v roko namesto slušalke.

»Ne more biti res …« sem rekla polglasno, bolj sebi kot njej.

»Pa je, ravnateljica je že preverila na spletu,« je bila neusmiljeno odkritosrčna ženska ob meni. »nekaj malega je sicer spremenila, a v glavnem je pesem prepisana. Na žalost.« »Moram se pogovoriti z dekletom!« me je prešinilo. »Nekje je napaka! Mimi ne bi prepisovala z interneta! Ni takšna oseba. Zaupam ji.«

»Nikar ne reci, da bi dala zanjo roko v ogenj!« me je presenetil ravnateljičin glas. Stala je za mojim hrbtom. Od kod se je vzela?

»Z jezika si mi vzela misel,« sem priznala. »pridna učenka je, zanesljiva, bistra, dobro piše, na veliko natečajih je sodelovala … kar nekaj priznanj si je že nabrala. Ne verjamem …«

»Preverila sem. Mislim, da je pesem res ukradena z interneta. Pridi in se prepričaj.«

Stopila sem za njo v sosedni prostor. Na zaslonu njenega računalnika je samevala pesem, za katero je bila Mimi nagrajena ob slovenskem kulturnem prazniku. Preletela sem znane verze. Ni bilo dvoma, pesem, pod katero je bil naveden datum december 2007, je bila do 80 odstotkov zajeta v Miminem sonetu.

»Ljubi bog, kaj bomo zdaj?« sem s težavo izdavila.

»Nikar tako panično! Zaradi tega se svet ne bo nehal vrteti,« me je mirila ravnateljica. Sedla je v svoj naslonjač in z gibom roke še meni ponudila stol. Samodejno sem se sesedla, kot bi bila brez lastne volje. Nekaj trenutkov sva obe strmeli v računalniški zaslon in begali po verzih.

»Več kot 3000 pesmi je objavljenih na spletnih straneh,« je glasno razmišljala, »kako neki je kdo odkril prav ta sonet, ki ni Mimin? Kako lahko človek v tej nepregledni množici besedil sploh ugotovi krajo, plagiat? «

»Zanima me, ali bo dekle priznalo. Si že govorila z njo?« sem tipala.

»Obe bova opravili ta nesrečni pogovor. Takoj jo pripeljejo sem.«

Molče sva čakali, da dežurni učenec pripelje Mimi v pisarno.

Niti trenila ni z očmi, ko me je zagledala. Sedla je in uprla pogled v ravnateljico. Čakala je, kot da res nima pojma, zakaj je morala priti na pogovor.

»Mimi, kaj slutiš, zakaj sem te poklicala?« je bilo ravnateljičino prvo vprašanje. Mimi je gledala zdaj njo, zdaj mene in odkimala. Tako nedolžno je delovala, tako lepo so se ji svetile kostanjeve oči, tako nežen je bil njen smehljaj … živa podoba poštenja in otroške naivnosti.

»Mimi, tvoja pesem … kje si jo vzela?« sem vprašala jaz. Veliko začudenje v očeh.

»Kako mislite … kje sem jo vzela? Napisala sem jo.«

»Nisi, Mimi, » ji reče ravnateljica, »prepisala si jo z interneta.«

Potisnila je pred njo iztisnjen izvod pesmi z internetnih strani. Dekle je bralo. Ni zardelo, ni se zmedlo, počasi in zbrano je prebralo pesem do konca.

»Torej? Še naslov je identičen. Pesem je ukradena z interneta,« je presekala tišino ravnateljica.

»Nisem je prepisala! Redko kdaj smem brskati po internetu. Niti vedela nisem …«

»Bolje bo, če poveš resnico, dekle!« sem jo prekinila. »Nihče ne bo požrl trditve, da lahko dve osebi napišeta enako pesem!«

»Nisem prepisala pesmi, res ne! Verjemite mi … zakaj bi storila kaj takega? Saj znam pisati!«

Še nekaj minut sva jo prepričevali, a ni se zlomila. Potem jo je ravnateljica napotila nazaj k pouku. Obsedeli sva, potopljeni v misli. Moje so bile zelo kaotične.

»Kakšna blamaža!« sem vzdihnila. Kljuvanje v glavi se je okrepilo in pred očmi mi je vijoličasto pobliskavalo. »Kaj je treba storiti zdaj?«

»Poslati moramo izjavo z dekletovim priznanjem krivde, vrniti je treba priznanji … njeno in tvoje … strokovna žirija bo pregledala dospele prispevke , razveljavila rezultat literarnega razpisa in znova premlela vso zadevo. Verjetno bodo skušali preveriti avtorstvo vseh poslanih literarnih del. Grdo!«

Razočaranje v meni je raslo, se raztezalo preko vseh razumnih meja. Solze so mi silile v oči.

»Pripraviti jo morava, da bo priznala svoj greh,« sem slišala svoj glas.

»Kako trdno vztraja pri laži! Če ne bi bila priča, ne bi verjela.«

»Otroka je pač zaneslo, se zgodi. A bodo mediji raztrobili vso stvar?«

»Anonimno pismo grozi z objavo v lokalnih medijih, torej se temu ne bo mogoče izogniti.«

Tuhtali sva, a se nama nič pametnega ni kazalo na obzorju.

Vsa bolna sem prišla domov in legla. Ves čas sem mislila na dekle. Kako bo vse to vplivalo nanjo. Ob ves dober ugled bo! Kako lahko nekdo, ki se ceni in ima rad svojo podobo, sprejme takšno sramoto? Na tako veliki šoli stvari ne morejo ostati skrite. Že čez dan-dva bo vse govorilo o primeru. Temu se ni bilo mogoče izogniti.

Naslednje jutro me je Mimi čakala pred učilnico. Bilo je šele nekaj minut čez sedmo. Prazni šolski hodniki so samevali. Vedela je, da me bo našla, preden se začne vrvež, preden bi bil kdo priča najinemu pogovoru.

»Dobro jutro, gospa učiteljica!« je šepetala in gledala mimo mene. »Oprostite mi, ne vem, kaj mi je bilo … tolikokrat ste rekli, da se goljufija ne splača … a jaz …jaz …«

Zahlipala je in se naslonila na steno. Jok jo je vso prevzel, ni in ni mogla nehati. Sedla sem na klopco in čakala. Kamen se mi je odvalil s pleč. Dobro je bilo, da se je odločila spregovoriti. Bog ve, kako hudo je bilo zanjo živeti s takšno lažjo skoraj mesec dni. Še dolgo je zdržala.

»Mi lahko oprostite? Vem, da sem vam nakopala veliko sitnosti …« je jecljala v joku. Nisem rekla, da ji oproščam. Nekako ni mi hotelo zdrkniti z jezika. Razočarala me je, ne vem, kako bova preživeli mesece do konca šolskega leta. Ne gre za otroško naivno igračkanje!

»Tako zelo sem si želela zmagati …« je še rekla in stekla po dolgem, praznem hodniku, kot bi tekla skozi tako pogosto prazen, pust vsakdanjik, v katerem ni ničesar, kar bi se ti smehljalo naproti. Razumela sem jo, a nisem imela moči, da bi ji to povedala.

Tako je to, ko se ljudje iztirijo! Stoje na balkonu razmišljam o bolečinah, ki sem jih prestajala zadnje dni. Ni lahko odpustiti, a mi bo že uspelo. Tudi Anja je odpustila in se trudi pozabiti. Njej je še teže kot meni. Če bi bila zdaj tukaj pri meni na balkonu … sredi meglenega, vlažnega jutra, bi se objeli in bilo bi nama laže. Včasih res potrebujem ramo, na kateri se lahko v miru zjočem in pozabim na človeško hudobijo, zavist, na vse, kar spreminja dobre namene v kalno gnojnico in pri tem ne dojame, da tepta najdragocenejše, dostojanstvo bližnjega.

KAMENČKI

Jih izbiram
na peščini.
Najlepši
so preluknjani.
Zeleni, oker
tenki in okrogli
za ogrlice.
Voda pljuska.
Val za valom brusi
pesek, rezko
kotrljanje .
Noga brede,
spolzka tla
do toplega skalovja.

PLATNENA STREHA

Zjutraj jo razpne Andrej.
Zasenči
omizje, ležalnik na
terasi.
Pod nami Piranski zaliv.
Z gladino mirno
leskeče se in vabi.
Barke v dalji,
krožijo galebi in
plavalci vzdolž obale
čofotajo.
Prinesem pladenj s
figami
in grozdjem za dobro
jutro, dober dan.
Trenutek
silne radosti poletja.
Z Majo in Andrejem.
Zvečer posedamo,
ko sonce tone v morje.
Andrej lovi
še zadnje živordeče
tone na papir.

TVOJI BIDEJI

Tam sem venomer
čista, dišeča.
Morje
se naseli vame.
Prijetna toplina od
vsepovsod.
Ne vročina.
Osušim se v hipu.
Zadišim po rožmarinu,
sivki.
Se pregrejem in zadiham
z borom
prerojena, čutna.
Začutim žensko v sebi.

ONA

Sedi v senci
na terasi.
Čaj si nataka
skodelo za skodelo.
Prede čas,
pestuje morsko peno.
Spodaj obala,
morje se kodra, sinje
morje do obzorja.
Sedi, sedi,
poletje se blešči.
Ne mara kuharije.
Se ne mudi!
Sin od nekod privihari.
Mami, lačen, lačen…
Veš,
sladoled bo dober in
trdi italijanski sir.

SPET ON

Dopustuje,
ponočuje
do jutra.
Le kod hodi?
Kaj počne?
Ne vpraša ga ona,
jaz tudi ne.
Zakaj je tako sam?
Potem je lačen,
tih,
skrivnosten.
Oči so žalostne.
Se zahvali,
uglajen.
Kako naj mu dopovem,
da je poletje,
da je še mlad,
da bela barka
čaka nanj.

PRIHAJA

Z oker kopalkami
se spušča
počasi v globino.
Ne burno, tiho.
Ga ugledam,
je zares ON, Andrej?
Zaplava, plava vedno
bliže.
Ne morem se mu načuditi.
Kot delfinček si,
se mu dobrikam.
In podmornica in že ga ni.
Dolgo, dolgo
se nekje mudi.
Si ribico ujel? ga dražim.
Ali morsko deklico?
Nekaj je v njem?
Le kaj?
Kaj ga ohranja?
Saj nima jate, tava,
a ni izgubljen.

LAČEN

Ne brani se krompirja,
ne polente,
trde skorje.
Zelena cikorija
mu tekne še in še…
Da romar je,
pove.
Obredel je počez in
v šir vse kraje.
Nahrbtnik
zvite role in odeje.
Za nebo,
za zemljo, skale.
Večni popotnik
tujih tal in
gluhih sten noči.
Spet rineš
v svet neznan?
Vabi te divjina?
Kot desetnik sem z
usodo svojo.
Nepripet.

MAJA IN SIN

Čemita skupaj.
Zdi se mi,
da so trenutki blaženi.
Da sta željna
drug drugega.
Vdana spokojnost doma.
Ure in ure sedita,
se selita
iz stola na stol.
Ona je ponosna nanj.
Kaj vse zna in ve!
Mu ustreže.
Ja, zahteven si!
Ga krca.
Oprosti,
za nekdanje tenke rezine.
Moj sin si! On
vstane,
ne mara biti utesnjen.

OČETOVA URA

Kazalci so obstali,
ko se je oče
poslovil
Samevala je dolgo.
Nekdo
jo je prebudil.
Morda
koraki sinovi in
materine brige.
Spet meri čas,
poje, godrnja in stoka
vse obenem.
V gluhi noči veter
tuli z morja.
Ura pomni.
Očetove besede in
poglede in nasvete.
Ura,
svetilka časa.

JUGO

Ne odneha
ure, dolge dneve.
Tuli,
buta v valobrane,
ladje.
Se usaja v strehe, v
nasipe.
Ne bojim se
zle piščali.
Trdo pljusne v
moj hrbet, boke. Se
oprimem še tesneje,
zaječim.
Me prebiča
topla prha, silna
jugova perača.
Še in še nastavljam
lice in uživam
v drži.

BITI UMETNIK
BI TI UMETNIK RAD BIL?

Biti umetnik ni privilegij, niti podarjena zastonjska karta v blaženo stanje ustvarjalnega zanosa.

                     Talentu, ki ti je bil dan ob rojstvu, si zavezan in to je tudi edina zvezanost, ki jo lahko umetnik prenaša v svojem življenju.Vse ostale, pa če so še tako koristne, sladke prijetne - so le kratkotrajna tolažba med eno in drugo totalno predanostjo stvari, za katero si zastonj dobil sposobnosti.

Stalnica je v umetnikovem bivanju le - odrekanje. Vsemu, kar ga odvrača od osnovne zadolžitve. Ki mu je v veselje in v muko, a je tudi edino, ki ga izpolnjuje.

Seveda ne potolaži dokončno, ne napolni za vedno - saj je po vsakem končanem delu spet na začetku, izpraznjen, sam, zapuščen, krhek, labilen, dovzeten za vse vplive, vtise...

Zelo veliko mi pomeni tisti "vmesni", nikogaršnji čas.

So ure in dnevi, tedni, ko delam - sama, ali v skupnem projektu z drugimi. Potem so ure in dnevi in večeri, ko se družim s prijatelji, simpatijami, ljubimci, sopotniki...tako si zadostim potrebe po druženju, po telesni in duševni hrani, čustveno lakoto potešim...

In tu naj bi bil rez - hop, pa spet nazaj k delu, samoti. Čarni krog enega in drugega.

Ampak poleg teh utečenih hojnic človeškega bitja in žitja - je še nekaj.

V mojem življenju je bistvene važnosti.

                     To je tako imenovano tretje obdobje: živeti nič. Biti nihče.

Rešiti se vseh vlog, ki si si jih privzel, ali so ti jih dodelili. Odložiti vse naloge, zadolžitve, obveznosti. Odreči se nazivom, vsakršnih opredeljenosti, zanikati danost.

Zavreči udobnost. Ne plesalka, ne mama, ne ljubica, ne prijateljica, celo niti ne ženska in v zadnji fazi - ne biti človeško bitje.

                     Pride čas, ko si zaželim biti le "nekaj".

Neko bitje, ki se prepušča vtisom. Nekaj živega, ki samo zaznava utripanje sveta.

Neosebno odčituje pulziranje slike na očesni mrežnici. Takrat mi je le to važno, da sem neka snov, bivajoča, skozi katero gredo ljudje, stvari, pojavi.

                     Sedim na zidu v Padni, Istra, za cerkvijo, pod mano je dolina, krošnje dreves, gričevje, nebesni svod v daljavi, prelet lastovic, žarenje zraka. In sem jaz, kot neobremenjeno telo, le kot zavest, gola, izpraznjena, brez spominov, brez danes in jutri in brez usmerjenosti v določenost česarkoli.

                     Na trenutke mi že uspeva, da se izvijem iz lastnega jaza.

Ta hoče - pod sladkim bremenom psihofizičnih dobrin - ves čas gospodariti nad mano.

Leze mi pod kožo, se plazi v mojo dušo in se mi na vse načine dobrika. Glej, tvoj sem!Vdan, hrepeneč po tvojem bistvu, po tvojem najglobjem jedru. Vabi mojo dušo, da se združita, da bosta v slogi močnejša.Terja enost.

                     A duša hoče biti samosvoja, po svoje frfotati, se družiti z različnimi drugimi dušami, se z njimi prepletati in se - od vsega odvezovati.

                     Včasih mi uspe: za kratek hip sem del tega ozračja, te gmote, ki ima svoj zvok, čeprav je tišina.

                      Kadar mi uspe odlepiti vse, kar se je na poti skozi življenje prilepilo name, doživim polnost z bitjo sveta.Tako kratek je še ta moment! A veličasten, za vedno se mi vtisne v zavest. V meni vzbudi občutek osamosvojenosti, prebujenost odmika!

Vtis vseodpuščujočega vala. Čutim radost dopuščanja, to me izgrajuje, daje smisel, da sploh sem bivajoča.

                     Ja, to je tisti čas, ki si ga moram tu in tam pridobiti zase. Da vsaj kdaj, zalebdim v brezčasju. V breztelesnosti. Jaz, plesalka, ukleta v telo.

Znotraj telesa leteti! Širiti volumen notranjosti.

                      Ko tega ne bom zmogla več doživeti, se bom dokončno pogreznila v temo potreb, želja, zvezanosti, nujnosti, obsedenosti.

Edino zavezanost temu stanju občasnega odmika, mi pomaga odvezati se od materialnega sveta, od čustev Drugih.

Slovenščina je čudovita: v njej se človek veže, povezuje, se zveže, se zaveže, se poveže, veze reže - odlično. Bogastvo odnosov in sikov.

Občutiti drugo telo, čutiti drugo srce, svoji duši sorodno poiskati - a biti ob vsem tem pletenju osvobojen. Le v duhu povezan. Nedosegljiv ideal?!

Trajanje prinaša pritisk. Neprestanost utruja, pravi Pascal. A za umetnika druge poti ni.

Pomagati si z drogo, uredu, če ti odgovarja.Omamljaj se, je pesnil Baudlaire.

Bivati sam s seboj, kar naprej živeti samo s sabo...to zahteva močno osebnost.

Živi znotraj, ne daj se speljati tujim vplivom, yes, Sri Aurobindo. Gostota bivanja s samim seboj prinaša neznosen stisk. A tudi oljke, grozdje, tubo - moraš stisniti, da pride kaj ven...

Nabiram se .Da, občutek imam, da se nekaj zbira. Čutiš kdaj , da se nabiraš?

Medim se, sočim. Slastna bom, prečiščena - ko bo čas za novo.

Plesna domačija, 2004

Med MORJEm in NEBOm

Nese me v časovno prostorsko prepletanje, ker je zame ves svet in vsa obdobja – včeraj*danes*jutri – samo en velik kotel, kjer brbotajo naše duše in se spreletavajo naši duhovi.

Kot pri avstralskih aboriginih: nihče nikoli ne umre, ampak vsi večno živimo skupaj: le v paralelnih različnih svetovih smo. Duh ni ne časovno ne prostorsko omejen.

                     Veselost je hipen mišični tonus, žalost pa neka posebna naprava, skozi katero vidiš sebe in druge v prav posrečenih, včasih grotesknih podobah.

Še največkrat sem v stanju zaprepadenosti, da ni življenje to, kar so mi nekoč rekli, da naj bi bilo.

Ves čas sem po malem presenečena, da ni to, kar se često ponuja kot slutnja, da je.

                                                                 Ples je moja ljubezen, pisanje moja strast, prestrašena opazim, da ljudi v tem mojem izboru ni...

Pa hčerka, mama, trenutni ljubi, prijatelji, ki me v nedogled poslušajo, mi nudijo vsakršna zatočišča? Pa dobrotna gospa, ki me je imela eno leto zastonj na stanovanju, ko me je moj partner vrgel iz hiše? In vsi ostali? Brez ljudi, ob katerih se brusiš, te ni, vendar. Nakovalo in brus nista moj izbor...

                                                                 Ti Drugi so danost. Radost, skrb, žalost... cela paleta čustev in stanj zavesti.

Ampak - samo ustvarjanje je lahko čista, višja ljubezen. Samo ustvarjanje je prava strast, ki ne mine, ko dokončaš stvaritev.

Samo v ustvarjanju prideš do nule.

Samo v njem se izničiš.

Samo tu zmoreš užitek niča použiti.

Le v njem je možna popolna predaja, predanost brez ene same misli, brez ene same zategnjene mišice.

V ustvarjanju se poza think-pink preobrazi v sink-in. Samo jezik naj ti pade iz zgornje čeljusti na spodnjo, pa si nared. Ker se pri tem spremeni tudi mimika obraza, se zdijo poteze trše. Besede otožnejše.

                                                                 Zato se pisanje istočasno zdi žalostno , a vseeno s pridihom prijazne sprijaznjenosti.

Celo vedre klepetavosti.

Samo ko ustvarjaš, se presežeš; malega človečka malo daš na oddih na polico ali v predal.

Samo z ustvarjanjem prideš do tistega sebe, katerega nikoli ne srečaš v vsakdanjiku.

Samo v ustvarjanju se zmoreš dokončno znebiti samega sebe.

Za hip odložiš vso kramo, ki jo vlačiš s seboj po neštetih potkah življenja.

Le tu je možen popoln oddih od samega sebe. Zato je tako privlačno ustvarjati: razbremenjen lastnih travm zalebdiš v prostoru, kjer so vse te tematike le zanimive zgodbice, travme pa postmoderna gledališka instalacija.

Ustvariti: frizuro, partituro, koženinček, koreografijo, podobo v glini...pogled v oči Drugega.

Ljubljana, avgust 2005

Jutro me z dlanmi dvigne k soncu,
sanje pobegnejo z oblaki v temo,
svoboda je privid, ki ga nosi veter,
tesnoben krik te povleče na dno.
V prsih razklanih sijala je luč,
ne ugasni je vedno, ko mimo greš,
drsim po lijaku, kjer vse teče v nič,
vmes te poljubim, ti okno zapreš…
Pogum in strah postala sta les,
počasi se bliža, slišim njen zven,
z rezilom na srcu, v rokah je dež,
kot mokra kraljica prihaja jesen.

Še začutim jadro,
ki se napne od hrepenenja,
da bi me odneslo v nek drug čas.
Še začutim strast,
ki odgrne svet kot posteljo in me povabi…
Še začutim dotik, ki je samo tvoj,
kot lokvanji, ki me objamejo
v jezeru belih poljubov.
Še začutim, nasmeh mladega jutra,
ki me igrivo prebudi med zlate metulje…
Še začutim strašen molk,
ki je prerezal srečo na temo in samoto.

Karta za v eno smer,
koraki preko dvojne črte,
misli prazne, brez namer,
oči navznoter so zaprte.
Danes čutim, jutri ne,
srečanja so tako bežna,
žalost tiho mimo gre,
samotna in breztežna.
Danes mi vseeno je,
praznina mrtva ziba čas,
dete je kot upanje,
čez noč le veter sivolas.
Ujame v krošnjo se brez vej,
brez poti, ki nekam vodi,
melje le kdor pride prej,
in ni mu mar kje hodi.
V prosojnem jutru obstojim,
vsa gola kot resnica,
nikogar več ne prebudim,
bolj zver kot lepotica.

Zarja, rožnato zaljubljena
odpira svetu pogled
prek zasanjanih meglic…
Sloko telo jutra
dviga temo proti soncu,
ki s svojim jezikom
raztopi njeno minljivo sladkobo
iz drobnih luči in mehkih rjuh.
Za trenutek
sem bila sredi poljuba
omamljena od sreče…
Razkošje norca,
ki bije v mojih prsih
in še vedno verjame,
da je ljubiti lepo.

Veter razmrši cvetove nevidnim rožam,
bos razlije barve po travniški rosi,
stopa po ohlajenih tleh s stopinjami neba,
sanjavo, kot igrivi pajčolan, ki prekirva golo planjavo,
drhtečo, željno novih ptic in stare pesmi.
Danes sem se vrnila za trenutek.
Čas ne nosi prstana.
Samo misel je zaročena s preteklostjo
in menoj, vonjem po kavi in teboj.
Svetloba odmeva skozi okno,
poslušam sončni šepet jutra.
Tako blizu.

BREZ BESED

Ko meso se več v svilo ne ovija,
ko kri molči in usta brez besed strme,
si sam v sebi in beda v tebi le zate ve.

Takrat molčim in vase grem,
da spet lahko začutim, smem
verjeti, tleti, se dotikati vseh,
ki kdaj bili so moja melodija.

STACCATO

Plesniva jutranja svetloba.
Od daleč krmežljavi žarek
junijskega sonca.
In popevanje lahkotnih dežnih kapelj.

Občutim, da nekdo me opazuje,
da mi krade mir,
da zabada trnje mi v telo.

Vtihotapil se mi je v drobovje
in z udarci krokarja
po njem zabobnal,
da odmevalo je vse do glave
in zvrtinčilo mi misli,
spleteničilo roke, noge
med vdihe in izdihe
bližajočega orkana.
Bil je sunek. Strahovit.
Boj kaosa in razuma.
Vse do vdaje.
Pomiritve.

Zdaj precejam solze,
znoj, izločke,
kot da poslednjo tvojo last
shranjujem zase, oče,
in se sprašujem,
kaj še ostane zate,
če oluščim zadnje
snetje najinega veziva.

ABSTRAKTNO

Kakšen je čas,
ki narava ga meri,
ne s kazalci,
v nikakršni smeri
neba in oblakov.
Je poln korakov,
hitenja,
pozabe kamnite obrabe
nekih stopnic?
Ali so čas le naše oči,
ki brez premic,
brez prave smeri,
utirjajo naše premike
in v zavihku časa
spretno utišajo krike?

TANKA

V pomladi cveti,
vanjo s sončnim prahom
v očeh, medeno,
brez smisla razsežnosti,
naboden metulj strmi.

ODRAŠČANJE

Od svojega koraka
vztrepeta
in plaho jekleni,
ne v moža,
v bitje tisočerih,
ki vsak mu
tkivo srca
in gorja
poda.

VZDIH

Všeč si mi v kavbojkah,
v azurno modri srajci,
z vonjem rosnih jagod brinja,
na ranču najine mladosti,
sežeš mi v kri,
vreteno misli
in dejanj poženeš;
vzdih z mehkobo
mačjega telesa
se iz mene
izvije.

Zjutraj nas mesec
spremlja, ogledujoč se
v temni reki

Hitro pade mrak
na samostan, ko sonce
zaide – februar

Mrzlo jutro,
pot v službo se zdi daljša.
A glej - sončni vzhod!

Žaba na žabi
spomladanska ljubezen
v ribniku

Medeni vonj
cvetoče slive me v
jutru osveži

Prijetna senca
pod lipo, ki je šele
ozelenela

Polno je belih
vetrnic v gozdu, ki
še ne zeleni

Ojej, je to sneg?
Ne, ob cvetoče češnje se
drgne veter.

Kamen v čevlju
sedem med vijolice
najde me muha

Glej jo – cvetoča
marelica steguje
veje k oknu

Kako smešen je
negibni oranžni muc
sredi marjetic!

Leseno telo
preluknjano od črvin
pod staro tepko

Stari samostan
svež hlad pod arkadami
zven vodometa

Popoldanski dež
je pregnal lastovice
v tiho cerkev

Stari drevored
pred vhodom v samostan
lipa ob lipi

Debela osa
na ostankih sadeža –
naj jo ubijem?

Zelena plesen
leze po krompirjevih
svaljkih – kosilo!

Kako poživi
modro sobo šop zlatih
in rdečih rož!

Polna izložba
knjig – gola ženska, nuna,
stara pesnica

Brez zvoka se v
vetrobransko steklo
zaleti metulj

Zvok ob trkljanju
drobnih korald na nitki –
tolažba duši!

Jutranja nega
obraza na vlaku – ah,
sladek vonj kreme.

Težka vrtna vrata so otožno zajokala, ko jih je odpiral.

»Ne pozabi na psa Jani, saj veš, kaj sem ti rekla. Mladega mešančka bi rada. Tisti z rodovnikom so predragi, pa še odporni niso tako kot mešančki. Od Ciganov ga boš poceni dobil. Pazi le, da te Ciganka ne ‘ugrabi’.«

»Že prav mama, dobila boš mešančka.« Pobožal jo je po laseh in stopil skozi vrata.

»Vsaj ne bom več sama ob večerih, ko se ti zabavaš z vrstniki,« je še žalostno dejala.

Ozrl se je po ulici, ki se je strmo spuščala proti veliki reki.

Sejem je bil kar preko reke, kjer cesta zavije. Če bi imel čoln, bi jo lahko kar tukaj prečkal.

Predolgo sem spal, je pomislil, ko je parkiral katrco pred sejmom.

Nekateri prodajalci so že pospravili blago. Obhodil je ves prodajni prostor. Psa ni nihče prodajal. Kupi sadja in povrtnine so se zmanjšali, na izhodu je Ribničan ponujal suho robo, deklica pa vrtnice.

Jani je pozabil na psa in stopil k dekletu. Že od daleč je občudoval njene dolge plave lase, ki so ji v nežnih valovih objemali ramena.

»Po čem prodajate vrtnice?« je prijazno vprašal in jo pogledal v oči.

»Po euro«, je tiho dahnila.

»So prave ali umetne?«

»Prave.«

»Kaj pa lasje?«

S presenetljivo hlastnostjo se je zazrla v tla in tiho dejala: »Tudi, a niso na prodaj.«

»Kaj pa poljub, koliko bi stal?«

Dekle je opazilo, da ji nagaja. Smehljaj ji je izginil z obraza, glas je potihnil sredi besede.

Jani je položil denar na mizo. »Lahko vrtnico izberem?«

Pokimala je.

»Kaj pa poljub? Če mi ne bo všeč, vam ga lahko vrnem?«

Za seboj je zaslišal hreščavi smeh. Obrnil se je. Sključena sivolasa ciganka, razmetanih konjskih zob in pergamentnega obraza, ki je po tržnici prodajala cigarete, je prisluškovala.

»Jaz ti ga prodam, meni ga zagotovo ne boš vrnil.«

»Bevsk«, je naredilo izpod mize. Jani se je sklonil.

O groza. Ni vedel ali naj občuduje črnega mešančka ali dekličine noge pod rožnatim krilom. Prijel je kartonsko škatlo in jo postavil na mizo.

»Kako je ljubek.« Mali ga je polizal po nosu. »Ga prodate, prav takega bi potreboval.«

Odkimala je: »Sama sem ga kupila.«

Visok temnolasi mož je pristopil k mizi. Nekaj je dejal dekletu v Janiju nepoznanem jeziku. Deklica je pokimala. Odšel je.

»Ste Romka?« je vprašal Jani.

Odkimala je.

»A psička mi res ne prodate?«

Odkimala je.

»Vrtnico pa vam poklanjam, ker sem vas nadlegoval. Ob štirih bom pri Jelenu,« je tiho dodal in odšel.

»Halo gospod,« je zaslišal za seboj. »Račun ste pozabili.«

Zamahnil je z roko.

»Moram vam ga dati, taki so predpisi.«

Vrnil se je, vtaknil listek v žep in odšel.

»Pa drugič,« je dejala mati, ko je prišel domov praznih rok. »Samo, da bo mešanček.«

Jani ni več mislil na psa. Ko je zaprl oči, je videl valove svetlih las, sanjave rjave oči pod temnimi obrvmi, sramežljiv nasmeh na ustih, vrsto belih zob.

Ta mačka me je čisto zmešala, ampak lepa pa je, lepa, je pomislil.

Že ob štirih je parkiral pri Jelenu. Dolgo uro se je sprehajal pred gostiščem in stiskal pesti, da bi prišla. Zaman.

Kaj si pa mislil cepec? Komaj te je spoznala in že bo izpolnjevala tvoje želje. Vrnil se je domov in poskušal zaspati.

Ob šestih se je prebudil, oblekel hlače in v žepu odkril račun za vrtnico.

‘Ne, ob šestih na mostu’, je pisalo na njem.

Zdrvel je po stopnicah in planil skozi vrata. Deset minut že zamujam, ne bo je več. Ko je peljal preko mostu, se je že vračala. Srce mu je razbijalo. Hotel je ustaviti, a mu je odkimala in s prstom pokazala na parkirišče.

Minuto za tem sta se sestala. Jani je žarel od veselja.

Ponudila mu je roko. »Maja« je rahlo zardela.

»Jani,« je odgovoril in ji nežno stisnil toplo desnico. Najraje je ne bi več spustil.

»Greva na pijačo?« pokazal je na gostilno.

Gledala ga je v oči in rahlo odkimala z glavo.

»Se kam odpeljeva?«

»Pojdiva raje na sprehod ob reki,« je dejala.

Spustila sta se z mostu na levo obrežje in počasi krenila proti toku.

»Oprosti,« je pričel. »Bilo je nevljudno, da sem te na tržnici dražil in napovedal zmenek. Ne bi bil presenečen, če ne bi prišla.«

Nasmehnila se je. »Saj tudi nisem prišla. Kar tako, če mi nekdo pomigne, nikoli ne grem. Z neznanim človekom sploh ne.«

»Pa si vendar prišla,« je vztrajal.

»Ne, ti si prišel ob času na kraj, ki sem ti ga napisala na račun, mar ne?«

»Pa vendar, z neznanim človekom?«

»Neznanim? Vem, kje stanuješ in da greš vsako jutro ob pol sedmih v službo, da živiš z mamo, očeta še nisem videla. Vsako nedeljo dopoldne pereš avto ob reki. Dekleta nimaš, vsaj obiskuje te nobena. Ob večerih včasih tečeš ob reki, zmeraj proti toku in se z njim vračaš. Leseno garažo si letos prepleskal v zeleno.«

Jani je obstal in začudeno gledal spremljevalko. »Od kod veš vse to? Si me zalezovala?«

»Oh, kje pa. Skozi okno sem te opazovala. Blizu stanujeva, le slabih sto metrov loči najina domovanja in reka seveda.«

»A tista rumena hiša ob rastlinjaku na desnem bregu? Naprej proti toku reke se pa širi romsko naselje. Večkrat slišim glasbo, smeh in pokanje.«

Pokimala je.

»Torej se ukvarjaš s cvetlicami?«

»Občasno pomagam materi in očetu. Letos sem končala ekonomsko, sedaj sem na praksi v turistični agenciji. In ti?«

»Delam v projektivnem biroju. Kako pa živiš v neposredni bližini Ciganov? Se ne bojiš, da bi te ukradli?«

Maja se je zresnila. »Nam še nikoli niso ničesar ukradli. Nekateri so prav prijetni sosedje.«

»Jaz jih ne maram. Ko sem bil majhen, me je mama zmeraj strašila z njimi. ˝Če ne boš priden, te bo ciganka ukradla.˝ Vedno sem se jih bal in ponoči gledal v reko, če bi kateri priplaval preko.«

»Si pa le zrasel in ciganka te ni ukradla.« Navihano ga je pogledala.

»Mene ne, toda ko sem dopolnil deset let, sem opazil, da je res, kar je rekla mati. Moj oče ni bil priden in ciganka ga je odpeljala. Od takrat ga redko videvam. Ciganov se ne bojim več, vendar jih ne maram.«

Maja mu tokrat ni odgovarjala. Besede so padale kot kamenje v reko. Pljusk, kolobarji in nobenega odgovora. Siva koprena molka ju je prekrila.

Jani se je vznemiril. Zdelo se mu je, da je molk njegov sovražnik, ki ga bo ugonobil, če ga ne bo pregnal.

Maja je prekinila morečo tišino. »Kakšno glasbo rad poslušaš?«

Govorila sta še o knjigah, plesu, taborjenju, filmih, gledališču in še o marsičem.

Sonce se je spustilo za griče in z rečne gladine pobralo tistih nekaj cekinov, ki so jo zlato obarvali. V večernem mraku je visel duh po španskem bezgu in valoval kot izbran parfum.

Jani poprej ni nikoli s takim zanosom občudoval narave.

Vračala sta se.

»Odpelji me do sejma,« je dejala, ko sta sedla v katrco.

Ob slovesu jo je nežno poljubil. Ni se branila. To je bil njun prvi poljub, ne še tisti pravi, le potaknjenec, ki bo moral še nekaj časa čakati, da bo vzcvetel.

Potem sta se skoraj vsak dan srečevala ob reki, hodila v kino, na koncerte, v gledališče, na plese. Pomlad se je že prevesila v poletje in vročina ju je zvabila tudi v reko. A ne za dolgo, zelo mrzla je bila. Raje sta se na obali predajala soncu. Ob toplih večerih sta se dolgo sprehajala in poljubljala. Daleč po reki navzgor sta šla in odkrila majhno zapuščeno kolibo, ki je nekoč ribiču služila za čolnarno. V njej sta našla pribežališče pred nevihto in si ga opremila za ljubezensko gnezdo.

Bila sta si zelo blizu in nenavadno bi bilo, če se v njem ne bi pojavil stari poželjivi Adam.

Nekega popoldneva sta pritekla do kolibe vsa potna in utrujena.

»Jani, okopajva se, da se ohladiva,« je zadihano rekla Maja.

»Kako, saj nimava kopalk?«

»Pa brez njih, te je sram? Saj sva sama, daleč naokoli ni nikjer nikogar.«

»Pa dajva. Dolgo tako ne bova zdržala v mrzli vodi,« je dejal in naglo slekel obleko in copate.

Previdno je stopal v mrzlo vodo. Pognal se je in se naglo obrnil na hrbet. Opazoval je Majo, ko se je slačila. Dolge valovite svetle lase si je spela na vrh glave, da jih ne bi zmočila. Bila je višja in lepša kot sicer.

Oh ta postava, ti lasje. Zmeraj sem si želel take plavolaske. Pravzaprav jo sedaj prvič vidim golo.

Počasi se je spuščala v vodo. Najprej do gležnjev, do kolen, do črnega trikotnega grmička, do pasu, do lepih mladih prsi.

Prišel ji je naproti, jo objel in poljubil, nato pa pohitel iz mrzlega objema na obalo.

Tudi Maja ni dolgo vztrajala v vodi. Zaplavala je in se vrnila. Spet jo je lahko opazoval, ko je nerodno stopala po spolzkem mokrem kamenju.

Nekaj na njej mu ni bilo všeč. Nekaj se ni ujemalo. Aha, že vem. Blondinka – črni trikotnik. S svetlečih dlačic so kapljale drobne kapljice in ji polzele po stegnih.

Pristopicala je na obalo in se ga oklenila okoli pasu. »Stisni me, hladno mi je.«

On pa je zamišljeno zrl v daljavo. »Si črnolaska?«

Vprašanje jo je zadelo v dušo. Naglo je z dlanmi pokrila črni trikotnik, toda bilo je prepozno.

»Si barvaš lase?«

»Kaj je to takega, vsa dekleta si jih barvajo.«

Resno jo je pogledal. »Res je, skoraj vsa, toda vsaka z določenim namenom. Kaj ti skrivaš pod barvo? Značaj, željo, laž ali poreklo?«

Zardela je in se pričela oblačiti.

»Ciganka si, mar ne?«

Molče je prikimala. »Da, po očetu.«

»Zakaj si mi to zamolčala? Aha, tisti Cigan, ki te je takrat ogovoril na tržnici je bil …..«

»Moj oče, da.«

»Ko sem te vprašal, če si Ciganka, si odkimala.«

»Jani, takrat si me vprašal če sem Romka.«

»Ah, daj no mir, saj to je isto,« je nejevoljno odvrnil.

»Ne, ni. Mi nismo Romi, smo Cigani. Ti si pa rekel, da ne maraš Ciganov.«

Jani si je zavezal copate in se pognal v dir.

»Jani, počakaj,« je zaklicala za njim.

Potlej se nista več dobivala ob reki. Reka je samevala in čeprav je enako oblivala oba bregova, je bil vendar eden na sončni drugi na senčni strani. Maja mu je pisala, ni ji odgovarjal.

V njenem zadnjem pismu je pisalo: ˝Me imaš vsaj še malo rad?˝

Tokrat ji je odpisal.

Sedela je v sobi in kot vsak večer gledala preko reke, da bi ga videla. V sosednjem prostoru, se je oče pogovarjal z znancem.

»Koliko?« je vprašal prišlek.

»Najmanj pet tisoč,« je odgovoril oče. »Kupuješ zase?«

Majo je pritegnil pogovor. Prislonila je uho na vrata.

»Uh, to pa je veliko. Saj je res lepa, ampak to je le preveč denarja.«

»Tri tisoč je zadnja cena.«

Udarila sta v roke.

»Pokliči dekle,« je dejal gost.

»Maja!« je zaklical oče.

Maja je opazila na komodi pismo. Janijeva pisava.

»Maja!« se je spet oglasilo iz dnevne sobe. Odprla je pismo.

»Maja, sem pridi!« Prebrala je samo dve črki: ŠE.

Odprla je okno in se splazila na vrt. Preplezala je ograjo in se spustila v tek. Sto metrov višje proti toku se je oblečena vrgla v valove. S krepkimi zamahi se je približevala nasprotni obali. Reka pa jo je vztrajno vlekla s seboj. Še nekaj zavesljajev in dosegla je levi breg. Stekla je po strmi ulici in pozvonila pri Janiju. Odprla je mama.

»Maja ti? Joj, kako si mokra. Pridi, hitro se preobleci.«

Pritekel je še Jani.

»Jani,« je roteče zaklicala Maja. »Jani, prodati me hočejo.«

»Kdo te hoče prodati?«

»Oče,« je dejala skozi solze. »Reši me.«

Mati je prinesla suha oblačila in Maja se je preoblekla. Spet je pozvonilo. Dva moška sta stala pred vrati.

»Joj,« je kriknila Maja in se oklenila Janija. »To je on, on me je hotel kupiti.«

Jani se je začudil: »To je vendar moj oče.«

»Da Jani, kupil sem jo,« je resno govoril prišlek.

»Ampak kupil sem jo zate, preveč sem te zanemarjal vsa leta. Če nisi imel moje ljubezni, imej vsaj njeno.«

Majin oče je položil kuverto na mizo. »To pa je kupnina,« je dejal.

Odšla sta. Maja in Jani pa v njegovo sobo.

Mati je obsedela za mizo: »No, pa bom le dobila mešančka. Tisti z rodovnikom so predragi.«

SKOZI ČAS

Potujem tiho skozi čas
in spotoma lovim spomine,
prešernost iščem, znan obraz,
besedo ljubo iz davnine.

A smeha, petja čuti ni,
podobe jasnost so zgubile,
beseda pisna rumeni
in topla dlan se je shladila.

Minljivosti skrivnostni svet
nerad v sedanjost se odpira,
zato spomin le v mrak cveti,
pod svetlim soncem pa umira.

KROGOTOK

Sonce vsak večer zahaja,
poslovi se in zaspi,
zjutraj pa ponovno vstaja
in spočito zažari.

K miru leže pamet vsaka,
da ji moč ne odpove,
duh stvarilen naj počaka,
da napolni se srce.

Kroženja so tista sila,
ki v naravi so doma,
za življenje pa pravila,
ki jih človek naj prizna.

MED PINIJAMI

Utrujen leže na zenit
nebeški potnik – poln krvi ...
Poslavlja dan se v mrak zavit,
počaka luno – in zaspi ...

Med pinijami vlada mir,
ko zlijeva se v toplo noč,
ljubezni listava brevir
in plah objem postaja vroč ...

Nevidni pajek mrežo splel
skoz rožni svet je do nebá,
Orfej pa v strune je zapel:
Srcé je sŕcu reklo da!

Iz zbirke »Nebine«, Likus, Maribor 2007.

PIŠEM PESEM

Sem lotil se pisanja,
rad napisal bi sonet,
razmišljam, tuhtam,
ni najti pravih mi besed ....

Zdaj pišem pesem pravo,
malo za dušo, spet zabavo,
da zapišem čuteče misli sveže,
morda zamrejo brez potrebe.

A kaj, s težavo jih izbiram,
preveč naokoli se oziram,
besede končno sem postavim,
že pišem, da jih ne pozabim ...

Že res, izpoved je gotova,
takšna pesmi končna je podoba,
besed je malo, niso všečne,
le ponekod, v rimi redke večne ...

Iskal bom spet navdih v naravi,
rojeva vsako leto se spomladi,
navdih morda bo spet ljubezen,
src strtih mladih kot bolezen ...

ROJSTVO JUTRA, POMLADI

Budi se jutro.
rodil se dan,
prebuja se narava,
pokukal zvonček je zaspan ...
med redkimi, še prvi, sam ...

Je mraz še,
sneg počasa se umika,
kopni lenobno, narava se prebuja,
sramežljivo zvonček ogleduje,
se s sončnim žarkom spogleduje.

Tam daleč slišim zvok,
nekje v gozdu pada drevje,
v tišino rohni, se oglaša žaga,
a redke ptice pojejo vabljivo,
rodila se pomlad bo, očarljivo,
se že brebuja, prisluhni, pomenljivo.

Bo sneg skopnel,
se trate bodo prebudile, ozelenele,
topel sončni žarek se k njim na pot podal,
v življenje pomlad prebuja, bo srca ogrel,
zimo pregnal bo, v svoj spomin jo vzel ...

FAŠENK ...

Že iščem sebi novo si podobo,
se spremenil bom v hudobo,
ljudem denarce bom jemal,
kar v svojo malho jih dajal ...

Jih je preveč, sem že oplel,
premalo prakse spet bi imel,
morda v politika se spremenim,
prihodnost lepšo, da ljudem delim ...

Nataknil si bom mašni gvant,
odšel v bife, zavzel bom šank,
se hvalil bom, naj vsi vedo,
so dobri časi, nam je lepo ...

Zavist v ljudeh se bo zbudila,
ob hvalah mojih razjezila,
se hitro bom od tam pobral,
še pravi čas, če bom le znal..

Vampirja masko si nadenem,
v ljudi okoli strah naženem,
otrok bo gruča se pognala v beg,
za masko moj bo skrit nasmeh ...

TISOČKRAT

Majska noč.
Kadar najmanj mislim,
telefon zazvoni, srce poskoči.
Slišim glas cimbal.
Duša se odpre,
prisluhne.
Skrivnosten nasmeh,
zapeljivost v očeh.
Je nežen, poljublja
roke, misli morda drugače,
kot povedano je?
Le zakaj se toliko skriva?
Ne bodi krivična,
mi srce govori. Poglej
ta otožen nasmeh.
Je res tako osamljen?
Včasih se mi zdi,
da imava mnogo skupnega.

NOČNI SPREHOD

Stopava po rosni travi.
V prsih nosim
toliko neizgovorjenega.
Bolečina kljuje.
Kje so beli metulji,
ptice mojih sanj?
Moje misli so kot
razpoke v bio lubju.
Iščem tvojo roko,
a jo umakneš.
»Gledajo,« šepneš.
»Le koga se bojiš,
svojih neporavnanih dolgov?«
Molk.
Na cilju sva.
Pod nama razsvetljeno mesto,
pod nama tisočero luči.
Za razpadlimi romanskimi
zidovi nagradiš moj nemir.

ODČARANJA

Mnogo vode je
odteklo,
mnogi dni, noči
brez spanja.
Sivi prerijski volk
zavijaš pod mojim
oknom, spati mi ne daš.
Odločiti se ne znaš,
morda nočeš, ali ne moreč.
Rada s tabo podnevi
ven bi šla, te podnevi
božala, objemala.
Sivi prerijski volk,
slišim, kako ubijaš
na vrtu ptice mojih sanj.
Včasih grabi žalost
mojo dušo.
Včasih čutim pomlad
na svojem vratu.
Takrat mi je lepo.
Sivi prerijski volk,
ne ubij vseh mojih ptic,
ne daj, da bodo moja
jutra brez poleta.

V mojem dnevniku se ne boste srečali s partizanskim borcem, ne kasnejšim pisateljem kvatrologije vojnega romana UKANA, tudi ne s kiparjem ekspresivnih skulptur. Prav tako ne s človekom, ki je stal visoko na tedanji družbeni lestvici. Pa tudi ne s plezalcem Triglavskih gora. Ti deli njegovega življenja so bili zame neka oddaljena reka, ki je nikoli nisem videla.

Pišem v sedanjiku. Kruto resničen čas! Zelo primeren za opis dogodkov in doživljajev v vojnih letih in v letih po končani Drugi svetovni vojni. Preteklik je mrtev čas sam po sebi. Saj še kolikor bolj je ugasnilo toliko življenj, propadlo toliko imovine, toliko domov razgnanih, toliko ljudi nasilno preseljenih. Bodoči čas? Vprašaj, zares. Kaj ti bo prinesel jutri? Tega se ni nihče povprašal. Bolje, da ni. Ozri se na včeraj, pa boš videl naslednji dan. Zatorej je edinole pomemben danes. Preživi ga! Vse je odvisno od tebe in mene in vsakega posameznika. Dar življenja je bila dragocenost. Obdrži to dragocenost, to je vse, kar imaš. In je velika radost nad življenjem. Vsak od nas se je veselil, da živi. Ne kako živi, samo da živi. Da živi ZDAJ. Preteklost, bodočnost – ukvarjati se z njima, pomeni ukvarjati se z dvema slepiloma, ki …

Zagreb. Leto 1945, 9. maj.

Konec 2. svetovne vojne.

Dnevi in tedni, ki sledijo, so polni napetosti in strahu. Mine maj. Še vedno ista napetost, strah z negotovostjo. Sredi junija dobiva z mamico policijsko prepustnico za potovanje v Ljubljano. Mamica hoče obiskati v Ljubljani grob svojega očeta, ki je umrl med vojno.

Konec junija. Se peljeva v prenapolnjenem vlaku za Ljubljano. Sediva na lesenih klopeh in gledava topo predse. Vožnja traja ure in ure. Ali stojimo na progi, ali se ustavljamo, pa spet naprej. Stalne policijske in vojaške kontrole. Vedno znova moramo kazati prepustnice. Sredi noči se pripeljemo v Ljubljano, kjer moramo izstopiti. Na ulicah tu in tam vojaki ali milica. Nikjer nobenega človeka – povsod gluha tišina. Mesto se zdi kot izumrlo. Hodiva mimo iznakaženih hiš. Ko z mamico prideva s kovčki v rokah do hiše v Ulici Sv. Petra 52, se ustaviva pred vhodom in potrkava. Stara mama odpre vrata in naju pelje noter. Čakala je dolgo in se bala za naju. Večerja se je že ohladila, a jo z mamico hitro pojeva, saj sva bili zelo lačni. Stara mama govori zelo tiho. Kmalu si zaželimo dobro spanje.

Drugo jutro z mamico spiva zelo dolgo. Pri zajtrku se nama pridružita dve mamičini sestri, vdovi, ki živita skupaj s staro mamo. tudi oni govorita tiho, kot bi se bali, da ju ne bi kdo slišal.

Teta Angela pa le pojača glas, ko nama reče:

»Špela, ne moreta si predstavljati, kako grozno je zabobnelo in ropotalo po vsem mestu, ko se je sprožila eksplozija. Skoraj vsi so brez šip. Mi imamo srečo, pri nas se nič ni poškodovalo … Saj je tudi ob tistem velikem potresu leta …., naša ostala cela, čeprav je stara čez 400 let tale kožarska hiša.«

Prekine jo teta Mica, ki vstane in se ji je očitno nem mudi. Mene ogovori z ostrim, resnim pogledom:

»Maja, da ne boš šla dol k Slavki, čeprav sta bili prijateljici pred leti. Če te ogovori, govori z njo zelo na kratko. Vsa družina je bila tabela med vojno. Slavkinega očeta so ustrelili pred kratkim, ker je bil domobranec. Ko je prišla svoboda, so vsi prišli na črno listo … Grem! Ne čakajte name. Do večera bom v Hiralnici. Napovedan je miting. Veliko bo dela v kuhinji!«

Toliko, da je to povedala, je že ni bilo več med nami. Zdaj se teta Angela usede čisto k meni in mi reče:

»Maja, nič si ne ženi k srcu, kar ti je naročila teta Mici. Ti se kar pogovarjaj s Slavko, če se srečata. Dol je bolje, da ne greš, ker danes nič ne veš na koga boš kje naletela. Nekateri ljudje imajo dostop povsod. … Špela, ne moreš si misliti, kako nas je prizadela ustrelitev Slavkinega očeta. Ta ubogi, dobri človek, ki ga je vse življenje teplo, od malih nog naprej! … Še ko je bil prav majhen, mu je umrla mama, potem je kmalu dobil mačeho, in zelo dobro mačeho, ki ga je imela strašno rada. In je tudi ta umrla. Nato je dobil naslednjo mačeho, ki pa ga ni marala. Nek duhoven je vdovcu Slanatu pripeljal dekle s kmetov, a ta se je hitro znašla po mestu. Znala se je tudi prikupiti po žensko, tako je postala ta glavna v hiši. Pomagala je Slanatu gvante šivat, a raje je sedela na njegovih kolenih. On jo je pa prav rad ujčkal in kar pred drugimi ljudmi. Ko je Slavkin oče malo zrasel, ga je ona takoj vtaknila v krojaštvo šivat, da njej ni bilo več treba. Čez čas je postala prav hudobna in fantu se je hudo godilo. … Naša mama so rekli enkrat: »Ima take oči, kot bi gledal hudič iz krogle!« … Pa veš, da naša mama nikoli nič ne opravlja. Menda je takrat Slanatovka na ves glas vpila, da so šli mama dol pogledat, kaj se dogaja … Ubogi Slanatov sin, edini otrok, se je hotel izšolati za stavca, pa je Slanatovka rekla ne in je ostalo pri tem. Pripomnila je: »Šiva naj, da bo kaj iz njega!« … Potem mu je pripeljala od nekod neko podeželsko dekle in ga poročila z njo. Tudi mladi Slanatovki se ni dobro godilo. Cele dneve je šivala v krojačnici in gospodinjila za vse. In še svoje otroke sama gor spravljala. Denarja je komaj kaj videla. Ker sta oba Slanata bila zelo cerkvena, so še sina tako vzgojili. Zato je šel v domobrance … Meni ga je zelo žal. Kadar pogledam Mat’ božjo nad posteljo, mi je hudo. Tako lepo jo je naslikal z oljnimi barvami na platno. Svete podobo so mu dovolili slikat. Imel je talent za slikanje. Čudovito lepe barve je znal naredit. Slikal je le ob nedeljah popoldne. Meni jo je naredil za poroko in kako se mi je dopadla … Maja, če se pogovarjaš s Slavko, samo v hiši, če sta sami. Da ne bi vedve z mamo imeli kakšne nepotrebne sitnosti.«

Moja mamica zastavi vprašanje, tudi ona še s tihim glasom:

»Povej mi, Angela, da so ravno njega ubili? Saj so vedno živeli Slanatovi v tisti borni hiši pod našo, in še zelo revno.«

Teta Angela odgovori:

»Čudne stvari so se dogajale med vojno tu pri nas, in se še zdaj, po svobodi. Nam se smilijo otroci, pa tudi ona, in tega še na glas ne smemo reči … Danes ti odbrusijo: »Prav jim je! Zakaj pa so bili na strani fašistov! Grozno je, da nimajo nobenih dohodkov. O podpori ni govora, saj so na črni listi. In če bodo res razgnali karmeličanke, se bo začasno prednica zatekla k njim. Ker je navajena na dobro postrežbo, jo bo že imela pri njih, a kar se tiče fine kuhe, pa dvomim. Vsekakor bo s prednico prišla še hrana, tudi kakšen denar. Saj veš, da cerkev že poskrbi za svoje notranje!«

Spet mamica Angeli:

»Ali mi veš razložit, zakaj je Mica, kako naj se izrazim, nekako živčna, nemirna. Takšna ni bila nikoli prej. Tudi ne v svojem mučnem, težkem zakonu. Vsekakor je spremenjena, odkar sem jo zadnjič videla. To je bilo januarja 1941, preden sem odšla za Antom v Beograd. Na hitro ti povem, kakšen križev pot sva prestala z Antom, ko so Nemci bombardirali Beograd. Tri dni in tri noči nepretrgoma, aprila 1941. Kdaj drugič to.«

Teta Angela žalostno pogleda mamico in začne pripovedovati:

»Mica zelo trpi, že dolgo. Začelo se je z italijansko okupacijo Ljubljane leta 1941. Kaj kmalu so začeli lov na heroja Tomšiča. Iskali so ga po vseh hišah v naši bližini in so aretirali vsakogar s tem priimkom. Italijanska policija je prišla tudi k nam in so pobrali Franceta in Marjana … O, da je Marjan ostal pri Frančiškanih! Kaj se mu je bilo treba spreti z njimi! Saj ni nič novega pogruntal, če se kdo dela drugače kot uči … no, in … so ju odpeljali v italijansko taborišče. Še pred tem so Marjana dali za talca, ker jim je eden manjkal. Ko so jih streljali na cesti pred zidom dvorišča poljanske ženske gimnazije, se je Marjan onesvestil in padel na tla. Takrat so videli, da ni ta pravi, saj je imel šele 14 let, … so ga s tal pobrali in dali nazaj v zapor … V Gonarsu sta bila nekaj časa skupaj s Francetom, potem so ju razdelili. Torej vsak je bil v drugem taborišču. Leta 1943, ob italijanski kapitulaciji, je italijanski oficir ustrelil Marjana. Pa ne v glavo, ampak v trebuh, zato, da bi se dolgo mučil v bolečinah, preden bo umrl … Ali ni žalostno! Uboga Mica! Marjan je moral kaj nepotrebnega reči oficirju v zvezi s kapitulacijo in to ga je stalo življenja in strašnega umiranja. Po nekem čudnem naključju sta Marjana našli dve Italijanki, ki sta ga pokopali in mu naredili grob in obvestili Mico o vsem. Šele po vojni je Mica dobila dovolilnico, da gre obiskat Marjanov grob. O, ti ubogi Marjan! … Bogvedi, kakšno bi si danes skuhal, ko mu je tako rada padla kakšna z jezika!«

Mamica ne more nehati jokati.

Čez nekaj dni.

Življenje pri moji dobri stari mami se je močno spremenilo. Nikakor se ne ujema več s tistim življenjem pred 2. svetovno vojno. To me vznemirja. Le zvečer, preden gremo spat, še vedno molimo, kot takrat. Skupaj molimo večerne molitvice in teta Mica vodi rožni venec. Ker večernih molitvic ne poznam in slovensko ne znam molit, samo nekaj mrmram, da sem v sozvočju z drugimi. Edino, kar je novo, da sedaj dolgo molimo za bratranca Marjana. Teta Mica in mamica klečita, ko molimo, stara mama, Franci in jaz pa sedimo na stolih. Ko smo gotovi, teta Mica prižge v spalnici spet luč v lestencu, kajti med molitvijo nam je svetila večna lučka v rdečem kozarčku ob sliki Marijinega srca.

Mamica sedi cele dneve v kuhinji pri stari mami. Najraje se pogovarjata sami. Dobre štiri leta se nista videli, tudi si nista pisali, ker to ni bilo mogoče. Teta Mica je kar naprej v Hiralnici in dela v kuhinji od jutra do večera. Zdi se mi, da stalno prihaja nek miting. Tega Angela ima več časa zame. Le pozno dopoldne in čez kosilo je pri svoji najmlajši sestri, ji pomaga kuhat, ker ima bolehnega moža. Tudi on je bil dalj časa v nekem zaporu med vojno.

Po desetih dnevih.

Moji zelo svetli trenutki so takrat, ko sem pri Nežki v trgovini. Nežka prodaja galanterijsko za gospo nemškega rodu, ki se je pred leti poročila z nekim Rusom, beguncem iz carske Rusije. ker je gospod Rus premalo zaslužil za spodobno življenje z družino, so gospejini starši najeli trgovinske prostore od moje stare mame. Gospa pride vsak dan popoldan za kratek čas v trgovino. Ona je fina, uglajena in zelo mila gospa. V njej ni nič hodobije, okoli vratu nosi dolgo biserno ogrlico. Jaz si predstavljam, da jo je dobila za poroko od svoje mame. Gospa ima tudi sina moje starosti. Nežka pravi, da se poleg znanja nemščine, ruščine in francoščine, fant uči še kitajski jezik. Ne vem kakšen jezik je to, sigurno težko učljiv. – Nežko imam rada že od nekdaj. Ni lepotica, ampak meni je všeč. Je zelo delovna. Če ni kupca v trgovini, entla obleke za šivilje. Šivalni stroj stoji ob steni nasproti vrat. Če ne entla, pa plete jopice s kratkimi rokavi in sicer iz volne od ponošenih, razparanih jop in puloverjev. Ker so volne raznobarvne, plete v progastem sistemu. Ko je jopica gotova, jo naštika prav lepo z raznimi vzorčki iz ostankov volne, to je z volnenimi nitmi, ki so bile prekratke za pletenje. Jaz si tako želim eno tako jopico, pa si ne upam reči. Nežka je zelo resna, poštena in pobožna. Stara mama jo ima rada. Vsak dan pogreje v kuhinji Nežkino kosilo, ki ga prinese s seboj v kanglici s pokrovom. V štedilniku vedno gori ogenj ali vsaj tli žerjavica. Nežko imajo zelo rade tudi njene prijateljice. Vedno je katera pri njej na obisku v trgovini. Na dom je ne morejo hodit obiskovat, ker Nežka stanuje v Črnučah, tam nekje ob Savi. One pa stanujejo v bližini trgovine. Nežka mora vsak dan ne vem koliko kilometrov prepešačiti, da pride od doma do trgovine. Zvečer pa spet peš nazaj. Gotovo je Nežka zelo zdrava! Kako je lahko srečna! – To, kar bom povedala, moram zelo potiho napisati. Vse prijateljice so klerikalke in tudi Nežka. Pogosto se pogovarjajo kaj takega, kar bi bilo bolje, da se ne. Ker bolj šepetaje govorijo, ne slišim vsega, kar si povedo. Da bi stopila bližje, se ne spodobi, ni vljudno. Same strašen stvari si pripovedujejo: spet so tega aretirali in bog si ga vedi, če se bo sploh kdaj vrnil, … onega so poslali v taborišče za nedoločen čas in nima nobenega stika z domačimi, nekega drugega so dali na prisilno delo za 24 mesecev, nekega tretjega pa v Bosno kazensko delat. One menijo, ta je še kar na dobrem, nek njihov znanec, katerega so vrgli iz službe, ker nima dosti zavesti, ker ni zgrajen, nekega sorodnika pa so ustrelili, ali pa ga šele bodo. Tudi Nežkine prijateljice imajo prepoved do dela, ker so klerikalke, so protidržavni elementi. Zdaj, v svobodi, je državljanska obveza, da vsako dekle dela, da je nekje zaposlena. Če si protidržavni element, pa ne. Ta čast do dela ti je v tem primeru odvzeta! – Kako različne so njene prijateljice: dvojčici sta nižje postave in čokati, ter zelo preprosti. Tista, ki plete puloverje za preživljanje, je bolj velika in vedno kaj pripoveduje. Ta četrta je pa zelo lepa, tako lepa, da se je ne morem nagledat. Zdi se mi, da ne spada mednje. Redko kdaj pove kaj, vedno pa zasanjano zre. Žal mi je zanjo, ker ima pokvarjene kolke. Čudno se ziblje, ko hodi. In vendar je tako lepa. Kako more biti klerikalka pri svoji lepoti! – K Nežki pride včasih tudi moj bratranec Franci, čeprav je Nežka za več let starejša kot on. Meni se zdi, da se Nežki dopade Franci, kar dobro skrije. Gotovo ve, da ne pride v poštev. Franci je lep fant. Je velik in možat. Ima lepe modre oči, visoko čelo in velnaste, goste lase, ki se bakreno svetijo, če sije sonce nanje. Nosi očala, a to ga dela še bolj imenitnega. Šepa, zaradi vojne, pa kaj zato. Ga saj ne bodo poslali v Bosno delat! Če se opira na palico lep fant, vsi ljudje na ulici postanejo pozorni nanj. Tudi Nežkine prijateljice ga rade gledajo. Franci in Nežka imata skupno delo. V prostem času naredi on lesene skrinjice, ki jih poslika z narodnimi podobami, a ona jih potem prodaja v trgovini. Vedno znova se pogovarjata, kako bi skrinjice bile še bolj lepe. Nežka ga dobro posvetuje. O, joj, skoraj bi pozabila! To moram zapisati. Ravno ko sta Franci in Nežka včeraj v opoldanski pavzi, ko je trgovina zaprta, pogovarjala zavzeto o skrinjicah, je prišla Slavka skozi stranska vrata v veži, da kupi pisemski papir. Pozdravili smo se z »Dober dan«, a nihče ni rekel nič drugega. Slavka se je mehko nasmehnila meni, jaz njej prav tako. Ko sta z Nežko opazili, je Slavka odšla takoj. Po njenem odhodu se je nadaljeval pogovor o skrinjicah. Ker mene nista vključila v pogovor, sem lahko razmišljala. Končno sem videla Slavko. To je že nekaj. Da sva si ljubeznivo nasmehnili, to je že več. In da sva si brali v očeh, da se imava še radi, to je pa največ. Ona je v svojih mislih čula moj vzklik: »Slavka – Kavka.« Odkar pomnim, sem ji tako rekla, kadar sem bila vzradoščena. Kaj pomeni beseda kavka, ne vem. Nekje v Sloveniji sem morala to besedo slišati. Ker se je rimala z njenim imenom, mi je očitno ugajala ta kombinacija. Ko naprej razmišljam, se spotaknem ob Nežki, da je bila tako zelo uradna s Slavko. ali se boji mene, ker sva z mamico dobili prepustnico za Ljubljano, ki je še vedno zaprta, kot je bila med vojno? Sigurno si misli, da sva na strani: »Smrt fašizmu in svoboda narodu.« Nikoli ne bom zvedela tega kaj si misli. Tudi Franci mi ne bo mogel povedati. Teta Mici bi me le ozmerjala. – Ali ni čudno, da tudi Franci ni kazal nobenega zanimanja z Slavko, čeprav je čedna deklica in je od mene starejša za celi dve leti. Vsekakor je bolj primerna zanj, kot Nežka. Morda se tudi boji črne liste, četudi je bil pred kratkim partizan. Razmišljam dalje, ko čakam na nove vzorčke za skrinjico. Kako lepo je, kadar je Nežka sama v trgovini. Tedaj smem pogledat v vsak predal, kaj je notri. Kajti vsi predmeti so lepo spravljeni v večjih in manjših predalih. Marsikaj zanimivega se hrani v njih. Ženski nedrčki me ne zanimajo. tudi svinčniki ne. Zanimive so predloge za beli ali barvasti vez na belem blagu, na primer cvetje, škratje, angeli. Še bolj zanimivo pa je, kadar Nežka po naročilu kupca prenaša predlogo na belo tkanino. Najprej položi blago na pult, nanj da nek poseben moder papir, na tega pa predlogo. Potem začne pihati v tanko cevko, katere spodnji konec se nahaja v steklenici s špiritom. Piha počasi, držeč cevko nad črtami vzorca. Ko je gotova, dvigne predlogo in na blagu je enak vzorec, kot je na predlogi. To se zgodi zato, ker so na črtah vzorcev majčkene luknjice. Kadar jo gledam, ko prenaša vzorec, sem vedno vznemirjena. Najraje pa si ogledujem pri njej razglednice, posebej tiste s cvetjem. Kupila sem si eno silno lepo razglednico: cvetoče roza vrtnice se na široko vzpenjajo po beli steni hiše in se razraščajo z množico bujnih cvetov okoli okna in nekoliko čezenj. Kadar se čutim daleč od Zagreba, gledam to sliko.

Poleg zelo lepih trenutkov, imam še najlepše, najsvetlejše trenutke. Ti najsvetlejši trenutki so opoldanske ure, ko pride Franci, moj najljubši bratranec, z dela domov. Po kosilu se usedeva na klop sredi ganka, s pogledom na ljubljanski grad. Takrat je sonce v zenitu in je ves grad s sprehajališči podoben velikemu gledališkemu odru. Na prvi dan mi je vse natančno povedal o Marjanu in kako mu je bilo hudo za njim. Povedal mi je tudi o sebi, kako je bilo v taboriščih, kakšni težki in dolgi marši so bili v partizanih. Kako so trpeli ob pomanjkanju hrane, trpeli za hudim mrazom v zimah. Potem stalna negotovost, ali mu bo uspelo ostati pri življenju, ko jih toliko pade in umre dnevno na bojiščih ali tudi drugje. Posledice strašnih naporov so mu oslabile zdravje, ga tako spodkopale, da so se mu izrabile kosti. Zato šepa in mora hoditi s palico. Mora pa vseeno delat, tako narekuje državljanska dolžnost. Ker težko hodi, ima dovolilnico za uporabo kolesa od doma do delovnega mesta in nazaj.

Moj dragi Franci! Tebe imam zares rada, ti pa mene. Kot majčkeno si me pestoval, kolikor sem se jaz sploh pustila. Ko sem malo zrasla, si se sankal pozimi z menoj, tiste dni, ko smo bili v Ljubljani. Takrat sem te klicala: Anci! … Anci! Toliko let je minilo od tistega časa. – In sedaj sediva na klopci na ganku, v hiši stare mame in si pripovedujeva in spet pripovedujeva brez konca in kraja. Včasih me nežno poljubiš in se stisneš k meni.

Sredi julija.

Teta Mica hoče končno vedeti, kdaj mislim že iti z njo v Hiralnico, ker vedno znova najdem kakšen izgovor. Izpraševanje se godi tokrat v prisotnosti tete Angele, moje mamice in stare mame.

Kmalu se one vmešajo v pogovor. Teta Angela ima svoje stališče:

»Mica! Pusti jo! Ne sili jo tja!«

Mamica pa:

»Angela! Ti vedno razvajaš otroke … Spomnim se samo, kako se je Janezek najedel fig, ko sta bila pri nas v Splitu. Zato Janezek ni mogel jesti kosila.«

Teta Angela:

»Ko je tako rad pojedel vse fige. Ko sem šla na barko ponje, me ni mogel pričakati. Ves čas se je prestopal z noge na nogo. Maja ga je morala trdo držati, da ni padel v morje.«

Mamica:

»Maja jih gotovo ni jedla!«

Teta Angela:

»Seveda! Maja pa ne. Ona tudi kosila ni mogla jesti!«

Nastane kratek premor. Nakar teta Angela povzame spet besedo:

»Namesto da bi mi bili hvaležni, da sem odpeljala Janezka v Split, ko je teti Mici Francelj umrl, mi zdaj mečete naprej te fige. Kako se je otrok popravil v Dalmaciji. Koštalo ni nič, jaz sem le fige plačala … Zakaj pa nebi fige jedel? … Saj so zelo zdrave.«

Mamica:

»Veš, meni se je neumno zdelo, da kuham po nepotrebnem. Prej bi povedala, da se boste najedli fig in ne boste kosili.«

Teta Angela:

»Špela, ti nikoli ne boš vedela, kakšno veselje ima lahko otrok do fig, če jih prej nikoli ni mogel pojesti več kot tri, ki jih je dobil za Miklavža. Kar vprašajte Janeza, kako je bilo s figami takrat v Splitu. Oči so se mu svetile in ves rožnat je bil v obraz.«

Teta Mica:

»Jaz mislim, Angela, da si šla kar rada v Split za pol leta. Vožnjo imaš zastonj po Žanetu na vseh vlakih. Otroke imaš tudi rada! Dobro si se imela in …«

Prekine jo stara mama:

»Dovolj je tega abotnega pogovarjanja. Raje počnite kaj koristnega, kakor da takole kradete Bogu čas … Vse ste užile veliko dobrega pred 2. vojno. Če bi ve morale, kot sem jaz morala, brez dohodkov, brez podpore in brez vsakršnega imetja spravit gor vas osem in še skrbet in negovat težko bolnega moža leta in leta, bi ne imele časa za nepotrebne pogovore … Mica, tebi bi opomnila, da malo razmisliš o Maji. Vsi vemo, da je bila tuberkulozna leta in leta in da je komaj preživela. In tak otrok, ki je bil stalno zalivan zaradi kužnosti, se ne more tako hitro odločiti za tvojo Hiralnico, kakor biti rada.«

Teta Mica:

»A k Nežki gre lahko vsak dan?«

Stara mama:

»Nežko dobro poznam. In Nežka gotovo ne sili vanjo! … Poleg tega stalno govorite o ubojih, umorih, aretacijah. lahko se boji Hiralnice, tam hirajo in umirajo ljudje. Morda gre Špela zraven … Zdaj pa konec! … Grem kuhat večerjo.«

Teta Mica:

»No, Maja! … Vse si slišala in povej, če hočeš iti z menoj?«

O, to čudno in meni tuje pogovarjanje, po malem tonem vanj in ne da bi se zavedala, odgovorim:

»Jutri dopoldne.«

Ves večer razmišljam o Hiralnici. Po eni strani imam Hiralnico v lepem spominu, vse do zadnjega leta pred 2. svetovno vojno, po drugi strani je dokaj morbiden. Kadar smo božičevali v Ljubljani, se je šlo k polnočnici v Hiralnico.

Stara mama je vsakokrat rekla:

»V kapeli je toplo in duhovnik ne vleče maše na dolgo in široko. Zato so bolj pobožne in verniki so lahko zares zbrani.«

Za Božič 1939 sem smela iti tudi jaz k polnočnici. Takrat je stara mama rekla:

»Za Majo bo ravno prav. Ni preveč ljudi in samo zdravi smejo iti k maši. Tudi ni nevarnosti, da se od koga kaj naleze … in toliko je toplo, da se ne more prehladiti. Nekaj božjega žegna ji ne bo škodovalo!«

Ker je hiralnica samo dobrih pet minut hoje oddaljena od hiše moje stare mame, smo bili kaj hitro nazaj. Prvič sem doživela božičevanje. Stara mama je narezala dobro orehovo potico, ki je pa jaz nisem jedla, ker sploh ne maram sladkih jedi. Potem je stara mama nalila ta boljše skodelice s pravim čajem, ki se mu reče ruski čaj. V vsako skodelico je kanila še nekaj kapljic Jamaika ruma. Ti dve dragocenosti: ruski čaj in Jamaika rum skrbno hrani v kuhinjski kredenci prav na vrhu. Samo za Božič po polnočnici se pije pravi čaj z Jamaika rumom.

Tisti morbidni spomin je povezan s koščkom groze. Že zgodaj sem vedela, da v Hiralnici živijo nune in stare ženske. Če katera umre, jo dajo odpeljat v mrtvašnico na koncu stavbe , z vhodom v Vidovdansko ulico, da bi ljudje prišli kropit. Tudi mrliči od drugod so ležali v svojih trugah v tej mrtvašnici.

Nekoč mi je teta Angela dejala:

»Jaz jih grem vedno kropit, … zdaj, ko si že večja, jih boš kropila tudi ti.«

Vse je šlo lepo, dokler ni nek mrlič imel odprte oči. To me je tako prestrašilo, da nisem mogla več kropit. Na tetino vneto prigovarjanje, sem šla kropit, če je truga bila zaprta. Bolj je bil zanimiv mrliški voz, ki je včasih že stal pred mrtvašnico. Kako sem ga občudovala, bil je resnično impozanten. Nad črno pološčenimi kolesi se je dvigala visoka steklena skrinja, dimasto obarvana. Črno oblečeni možje so vanjo položili trugo, tudi črno pobarvana z mnogimi okraski. Včasih je bila temno srebrna. Kočijaž, oblečen v svečano črno oblačilo, je že sedel na kočijaški klopi. V mrliški voz sta bila vprežena dva črna konja, ki sta imela na vrhu glave visoke črne perjanice. Lepo je bilo gledati ta voz, še posebej oba konja s perjanicami. Ko je furgon krenil, sva šli s teto za njim vse do velike ceste, kjer je nekoliko pohitel. Imeti pogreb je že nekaj lepega! Kropitev, postanek ob mrliškem vozu in kratko spremstvo, sva opravili kar spotoma, ko sva šli popoldan lučko očistit na pokopališču. Teta Angela ima še vedno zelo rada svojega moža Žaneta, zato gre vsak dan na Žale urejat grob. Tudi na Žalah kropiva umrle, spotoma. Ko končava na grobu strica Žaneta razne opravke: pristriči taht, priliti olje, zdrgniti saje iz šip na laterni, izpuliti travico, ki je čez noč zrasla, zaliti cvetje, in ko zmoliva nekaj očenašev za strica Žaneta in druge umrle sorodnike, greva še malo naokrog pogledat tudi druge grobove. Vedno pa morava zelo paziti, da prideva pravočasno skozi glavni vhod, ker se proti večeru zaprejo in zaklenejo vhodna vrata.

Danes je tu že tisti jutri! Čakam na teto Mico, da pride iz cerkve. Zanjo sem se morala lepo obleči. Na pražnje, kot za mašo v nedeljo. Sem razmišljala, katera obleka bo prava. Ta teta je zelo natančna pri oblačenju. Pri teti Angeli je vseeno, kaj imam na sebi, samo da je čisto in ni strgano. Odločila sem se za tisto z drobnimi cvetlicami na svetloplavem, tankem lanenem blagu. To obleko mi je naredila mamica lani, pa ne iz novega blaga, ker se ga ni dobilo med vojno. Razparala je svoje dolge hlače za na morje. Ker so bile hlačnice zelo, zelo široke, je lahko ukrojila obleko, dolgo do kolen. Iz zgornjega dela, ki je bil prišit na hlače, je naredila ovratnik. Blaga je bilo malo, na hrbtu ga ni bilo nič. Izrez okoli vratu je toliko globok, da se lepo vidi »Solzica«. Teta Angela mi je posodila ta obesek iz brušenega topaza v obliki kaplje, štiri cm dolg, v barvi surove svile z rahlim odtenkom limonine lupine. »Solzica« se mi je dopadla. Kako je dobra teta Angela! – Je že prispela teta Mica.

Pogleda me od nog do glave in reče:

»Vse je v redu, edinole »Solzico« moraš skriti pod ovratnik. Na sestanku so nam povedali: »V svobodi ne potrebujemo nobenih okraskov!« … Ali ti je teta Angela dala »Solzico«?«

Povem:

»Ni mi jo dala, samo posodila mi jo je in tudi verižico, do najinega odhoda v Zagreb. … Rekla je, ker je bil moj zlati nakit ukraden iz nočne omarice, kamor ga je mamica spravila, preden je odšla v Beograd. Stari oče ji je rekel, da je pri njem popolnoma na varnem.«

Teta Mica:

»Imeli smo nekajkrat hišne preiskave … Pojdiva!«

Po nekaj minutah hoje se oglasi tega Mica:

»Maja! Nič ne sprašuj v Hiralnici. Le na kratko odgovori na vprašanje … Pozdravlja se: »Smrt fašizmu, svoboda narodu!« Moški je tovariš, ženska tovarišica. Če rečeš gospa, gospod, si protidržavni element. Še nekaj: vsi radi delamo za miting.«

Ojunačim se in vprašam:

»Kdo je ta miting, ko vsi zanj delate. Ali je poseben tovariš?«

Teta Mica:

»Si res po zagrebško neumna. Pravkar sem ti ukazala, da ne sprašuj!«

Preden bi morali prečkati cesto, me ustavi teta in potiho reče:

»Da se boš prav obnašala! … Ali še veš, zakaj greš tja?«

Odgovorim:

»Seveda, da vem. Tam me boš predstavila gosp… tovarišici kuharici, ki mora kuhati za kazen, sicer bi ji odstrigli lase, ker se je med vojno družila z italijanskim oficirjem. Njena hčerka Vlasta zna že kompletno kuhati, čeprav ima samo 13 let. Ona ji pomaga vsak dan.«

Teta Mica:

»Tako je! … A da mi o tem ne črhneš niti besede!«

Za menoj je. Rokovala sem se s tovarišico kuharico. Rokovala sem se z Vlasto. Midve si nisva nič rekli. Nenehno vprašujoče sva se gledali. Tudi nasmehnili se nisva druga drugi. Nekaj naju je držalo narazen. … Morda to, da je Vlasta precej večja kot jaz, čeprav je mlajša. Njej sem se sigurno zdela premajhna, če sem starejša. Najbolj bo vesela takšnega snidenja brez besed moja teta Mica. Silno me je splašil kuhinjski direndaj v Hiralnici, tako da nočem iti tja nikoli več.

Približuje se povratek v Zagreb. Podnevi ne mislim toliko nanj, čeprav se ga veselim. Začudo pride zvečer domotožja kar samo po sebi, ko začnemo moliti. Čutim ga kot hrepenenje po domu, ampak v mislih se oblikuje čisto drugače. Sprva se misli prepletajo kot nitke, zatem se razpletajo, dokler ne ostane ena sama nit. – Že dolgo se ukvarjam z besedo klerikalka.

Kaj pove ta beseda, če slišim:

»Nežka je klerikalka.«

Ta beseda je meni tuja, ker na Hrvaškem ni klerikalk. Nerada pa vprašam po pomenu, da ne bom spet zabita Zagrebčanka. Na Hrvaškem imamo tudi kler, to so duhovniki, moški po spolu. Kaj če imajo v Ljubljani tudi ženske duhovnike. Tu je vse drugače, da se komaj znajdem. Potemtakem je Nežka duhovnica. Včasih res tako govori, kot kakšen duhovnik napram svojim prijateljicam. … Čudno, da za teto Mico nihče ni dejal, da je klerikalka, čeprav nas vodi v molitvah zvečer. Prav zdajle se mi je posvetilo! Seveda ne more biti klerikalka!

Pred nekaj dnevi je Nežkina prijateljica pletilja puloverjev šepetaje pripovedovala:

»Eno njenih tet, prava klerikalka, je videla zjutraj svojega sina v postelji njene nečakinje, ki stanuje pri njih.«

Vse štiri Nežkine prijateljice so se zgražale nad tem. Dale so prav teti, ko je vpila, kakšna nesramneža sta. Nežka je samo prikimala, rekla pa ni nič. Jaz bi jim rada rekla:

»Zakaj toliko razburjenja! Mogoče je tudi k njim prišel spat kak partizan, kot se je pri nas zgodilo.«

A sem se bala reči, da ne bom neumna zagrebška frajla. Na zgodbo sem pozabila, a sedaj, ko razmišljam o klerikalkah, mi je prišla na misel.

Zdaj pa o menjavi postelj pri stari mami. Ko sva prišli z mamico, sva spali v spalnici tete Angele. Teta Angela sedaj spi pri stari mami v XX očetovi postelji. Teta Mica in Fanci spita v svoji veliki spalnici. Po desetih dneh najinega prihoda sta prišla dva partizana na spanje. To se je moralo upoštevati! Z mamico sva zapustili tetino spalnico. Morali sva se razdeliti. Mamica je dobila divan v spalnici stare mame. Nastalo je veliko vprašanje: kam z menoj?

Prevzela me je teta Mici. Odpeljala me je v svojo spalnico, kjer je začela razglabljati:

»Kam s teboj? Na moj divan, ki je sicer tako lepo pogrnjen – ne trpim niti najmanjše gube – z zlato rumenim plišem še iz dobrih predvojnih časov, te ne morem dati spat. Nima debelega modroca. Brez modroca ni za tvoja pljuča. Lahko se mi prehladiš. … Tedaj me ubije tvoja mama. Veš kaj, drugega izhoda ni iz te zagate, kot da spiš med menoj in Francetom na najini postelji. Postelje so tople, ker zelo pazim, da so modroci precufani od časa do časa.«

Tako spim zdaj med obema in ne morem pasti na tla. Oba zgodaj zjutraj vstaneta. Teta Mica gre k zgodnji maši, Franci pa mora biti na delu že po sedmi uri. Ko se zbudim, kraljujem v dveh, še kako dobrih posteljah. Da mi nitka ne uide, moram takoj napisati, da teta Mica ni klerikalka. Dala me je spat poleg svojega sina. Če bi bila klerikalka, bi tega ne storila. Bolj prav bi se ji zdelo, da se prehladim in da jo mamica ubije. Kako je dobro, da teta Mica ni klerikalka!

Naslednji večer smo se že vsi zbrali na molitve. Le teta Mice ni, zato še gori ta velika luč. Vsake toliko priprem oči in glej! Začutim domotožje, ki se mi prikaže na mamičini obleki v lesketanju čiste svile. Opazim, da beneški lestenec izziva leske s pomočjo svojih ostro obrušenih kristalov iz stekla. Hipoma ni svetlobe in leski izginejo. Iz večne lučke počasi rdeča svetloba nekoliko prebarva mamičino obleko. Sedaj ima na sebi tisto obleko, katero je prav rada nosila poleti. To je bila edina obleka, ki jo je vzela iz zagrebške garderobe na morje. Za pozno popoldan jo je pogosto oblekla, za sprehode ob obali. Če je sijalo sonce, je držala v roki odprt bel, svilen parazol (senčnik) … Mamica je bila vedno zelo lepo oblečena, tudi doma. Kadar smo prišli v Ljubljano, so vsi občudovali eleganco njenih oblačil. Tudi gospodje strici … Mamica ni najlepša med sestrami. Bolj nizke postave je, zato pa uglašene. Je alabastrske polti, brez vsakršnega madeža, svetlečih zelenih oči in temno bakrenih las. Urna, živahna, družabna. Zato so ji šivilje rade šivale. Šivati si je dala le šiviljam v Zagrebu. Mamica meni, da samo ene znajo zares delati modele. V Ljubljani kupuje čevlje in klobuke, ki jih naredi modistinja Stana, katero imajo rade tudi vse moje tete … Za mamico govorijo, da se je dobro poročila. Zato je deležna velike spoštljivosti. Mamica je tudi zelo sposobna za življenje, mislim reči, za vse opravke. Kar je uradnega, opravi vse ona sama. Tik pred drugo svetovno vojno je imela že vse urejeno, da odpre tovarno za moške srajce. A je bil papači prestavljen v Centralo v Beogradu in tovarna ja padla v vodo in utonila v njej … Še nekaj posebnega imava skupnega: obe greva rade gledat v cerkvi poroko, in sicer nevesto in ženina. In kakšno obleko ima nevesta. Belo ali v barvah! Dolgo ali kratko! Pajčolan, samo malo na klobučku, ali pa je nevesta od nog do glave zavita vanj. Mamica si je za poroko izbrala fini žoržet iz čiste svile v barvi limone. Šivilja ji je naredila zelo lep model, povsem modnega kroja, tri četrt dolgo. Na glavi je imela klobuk brez pajčolana. Na XXX uporabno poročno obleko so spominjali beli nageljni, samo en par v šopku. – Ne molijo več, prižgala se je luč.

Teta Mica pride do mene in mi reče:

»Si zaspala! Hitro v posteljo! Jutri dopoldne se gresta s teto Angelo kopat na Ilirijo. Kopališče so odprli. Za kosilo bosta nazaj … Kopalno obleko dobiš od tete.«

Spet naslednji večer. Spancu se ne morem upreti, potom se v globok sen.

Predzadnji dan. Z mamico se greva odjavit in si dat žigosat potovalno dovolilnico. Groza!! Je nama nočejo žigosati:

»Tu bosta ostali. Kaj nas brigajo Hrvatje in Hrvatska … Tu je naša Slovenija in tu odločajo Slovenci! … Kar pojdita. Ne bodita nadležni, dokler smo še dobri z vama! Tovarišice!«

Zbegani sva. Sprašujeva se, zakaj naju ne pustijo domov? Skoraj jokaje prideva domov. Stara mama in obe teti strmita nad postopkom v uradu.

Teta Mica hitro reče:

»Počakajta! Poznam nekaj ljudi. Takoj grem, da z njimi govorim!«

Popoldne imava že žigosano dovolilnico. Kako si oddihujeva! Še preje pa zahvaljujeva teti Mici za veliko pomoč. Pozno popoldan šele pospravljava kovčke. Pri tem si mislim: nikoli več v Ljubljano, ki je sovražno nastrojena do naju. Stari mami, tetama in Francetu bova pogosto pisali. Še k Nežki se grem poslovit in ji povedat, kaj se je nama z mamico zgodilo dopoldne. Po večerji bova s Francitom še zadnjič sedela na klopi na ganku in se poslavljala za dolgo.

Pred spanjem tudi tokrat molimo. Jaz ne morem niti mrmrati, preveč se podijo v moji glavi različne misli. Ena za drugo, druga čez drugo. Od nekod prileti tretja, ki se u bran postavi četrti. Zarohni peta in ukroti vse ostale. Peta misel mi sporoči, da veljajo samo Slovenci, ki stalno živijo v Sloveniji. Poleg tega pa mora biti Slovenec prav pobarvan v »času zdaj«. Ko je bil čas druge svetovne vojne, je veljala bela prevleka. »Čas svobode« barva rdeče. Če je človek brez barve, je sumljiv za »čas«, lahko postane nevaren in ga je treba odstraniti.

Če naprej razmišljam, si rečem:

»Ti nisi Hrvatica in vendar zelo rada živiš na hrvaških tleh.« - Razmišljam dalje: »I, saj ogromno drugih Slovencev živi razsutih po vsej Hrvaški. Na tisoče jih je v Zagrebu. Po 1. svetovni vojni se je usulo, Slovensko Primorje, preko Slovenije h hrvaškim sosedom. Slovenija jih ni hotela sprejeti. Preveč so bili brez barve. Bili so, žal samo zelo Slovenci. S časom je začela Hrvatom presedati neskončna migracija. In ko je NDH (Nezavisna država Hrvatska) spomladi 194? vstopila v človeško zgodovino, so bili Slovenci na zelo slabem. Bila jim je že plat zvona v prvih mesecih. Nadbiskup Stepinec je moral dolgo pregovarjati svoje Hrvat, da opustijo sovražne ukrepe napram Slovencem na Hrvaške. Stalno je ponavljal, da so Slovenci katoličani, Židje pa niso. Namreč, Slovenci bi morali pripete trakove na rokavih s slovensko oznako, tudi spredaj na prsih in zadaj na hrbtu. Podobno kot so marali Židje. Vse to sem doživljala jaz tisti čas. Vendar se nihče do mene ni tako naduto obnašal, kot so se danes dopoldne slovenski tovariši do naju dveh Slovenk. Grenka so taka spoznanja. … Zdi se mi, da se je pretrgala miselna nitka. V zameno me začne ovijati nekaj mehkega, blagega in prijetnega.

Zadnji dan. Zgodaj zjutraj smo se zbrali v kuhinji. Prvič in zadnjič sedimo za mizo v polnem številu. Po zajtrku prva vstane tata Mica, ker je že čas za mašo. Po kratkem slovesu odhiti v cerkev. Čez nekaj minut vstane Franci od mize. Z njim se poslavljava bolj na dolgo. Še dlje se poslavljava midva. Jaz ga še pospremim do vhodnih vrat. Kar nas je ostalo, sedimo nadaljne pol ure ob mizi. Dvigne se stara mama in odide v shrambo.

Ko se vrne, postavi lepo potičko na mizo in reče:

»Za vaju in za Anta sem jo spekla. Imela sem prihranjenih nekaj orehov. … Nesita jo s seboj v Zagreb.«

Nato vzame zavojček s police na kredenci in ga izroči mamici z besedami:

»Tule notri je popotnica! Nekaj kruha in polpeti, tisti navadni. Včeraj vam nisem dala koščka mesa iz juhe, ker sem ga hotela prihraniti za polpete. Saj veš, še malo kruha, en jajček in ščepec majarona, pa jih lahko naredim. Težko je kuhati, ko je vsa hrana na karte in še te je bore malo. … En polpet prihrani za Anta. Steklenico vode bo nesla Angela, ko gre z vama na postajo. Da ne bosta žejni. Bog si ga vedi, kdaj bosta prišli domov!«

S solzami na licih se mamica zahvaljuje. Stara mama jo potreplja po rami, govoreč:

»Špela, nikar! Ni potrebno. … Dobro potujta, srečno pridita v Zagreb. … Lepo pozdravi Anta!«

Mamici tečejo vedno hitreje solze po obrazu. Stara mama jo resno pogleda, ter jo opomni:

»Najbolje je, da greste z Angelo takoj od tod. Morata dobiti prostor za sedet. Da ne bosta stali. … Meni se bo pa kmalu začela maša v Šentklavžu.« Nakar nama strese roko v slovo: »Bog naj vaju varuje!«

Komaj je stara mama odšla, teta Angela zapusti kuhinjo, a pride hitro nazaj. V roki drži krožnik, ki ga položi na mizo prav predme, ter reče:

»Na, Maja! Tole govejo solato pojej, da ne boš lačna šla na vlak. Zajtrkovala si zelo malo. Kuhano govedino s čebulo, oljem in jesihom boš sigurno pojedla. Ta govedina je darilo od tete Mihele tebi za odhod. Včeraj so se družinski člani složno odpovedali temu mesu, da ga ti dobiš. Jaz sem ga samo zrezala in čebulo narezala in oboje zabelila. … Vse lepo pojej. Kruh je še na mizi.«

Mamica se oglasi:

»Angela! Ti razvajaš Majo! To nikamor ne pelje! … Poleg tega je govedina v solati hrana za moške.«

Teta Angela:

»Kaj naj ti rečem, Špela! A ni lepo gledati Majo, da enkrat je z apetitom!«

Mamica je nekaj časa tiho, potem vstane in reče:

»Grem po kovčke, da bodo pripravljeni v veži. … Ko bosta gotovi, pridita v sobo, da odidemo.«

Ko gremo mimo Nežkinih vrat, vidim Nežko stati na pragu. Ji pomaham, ona tudi meni. Na kolodvoru se preriva množica ljudi v civilu. Tudi vojaštva in milice je vsepovsod. Vlak že stoji. Ljudje se prerivajo med seboj, da si preskrbe prostor za sedet na lesenih klopeh. Midve imava srečo. V srednjem kupeju pri oknu je bil še prostor za enega in pol človeka. Ravno prav za naju z mamico. Obe sva zelo vitki.

Sprevodnik nama reče:

»Hitro se usedita tja. … Kam se peljeta?«

Odgovoriva:

»V Zagreb.«

Sprevodnik:

»To bo dolga vožnja. Upam, da bomo pred večerom tam.«

Teta Angela stoji pod oknom našega vagona. Pravkar ima precej opravka z robcem pri očeh. Teta Angela je pravi angel. Naenkrat zaslišim butanje z vrati na vhodih v vagone. Kot bi jih zapirali. Takoj zatem kratek žvižg. Kolesa se počasi škripaje premikajo. Za hip se ustavijo. Nato začnejo teči. Skozi okno mahava z belimi robčki. Teta Angela pa nama. Njen obraz je videti žalosten, a čez nekaj trenutkov ga ni več.

FILM

Ogromna veka,
ki drsi po gladkem,
oblem zrklu,
ustavlja tik pred
ponovnim povratkom
svetlobo,
za tren počaka,
potem pa se spet
oddaljuje
in se zgrbančena
zloži na vrh
kot roleta.

In tukaj,
prav v tem trenutku,
se zgodi vse
ali pa nič,
dokler se kot
perpetuum mobile
spet ne požene
na novo.

Nastajajo slike,
ki jih poslane
v center,
le-ta zbira in
beleži vse,
kar se je zgodilo
v življenju.

Enkrat pa,
ko bo veka
obstala,
se bo tudi film
končal.
Za vedno
spravljen v
črni skrinji spomina,
ki bo počasi
končala
v
prahu.

SOBANE

Čisto potiho
primem za kljuko,
bosih misli vstopim
skozi oblak v sobane.

Na mizi
skodelica čaja diši,
sliši se škratov šepet,
zavese premika
lunina senca,
skozi priprta polkna
pa sonce žarke brli.

Svetloba me nosi
v nova prostranstva,
vsakič užitkom predan,
včasih zasanjan,
spet drugič objokan,
a vedno začaran
in noro prevzet.

In ko se vračam,
na mizo pogledam,
iz lončka se še vedno kadi,
narahlo potrkam,
neslišno izstopim
in vrata za sabo

trepetaje zaprem.

ZVER

Sedim v temi,
čutim, da je nekje
tam zunaj
lačna in besna
zver.

Drevesa krilijo
s krošnjami,
vonj po zatohlem,
čudna tišina
doni.

Čisto miren sem
v votlini
in čakam,
kdaj bo
s popadljivim skokom
šavsnila v temo,

a mene
tam
ne
bo.

BESEDE

Prve so zvoki
v joku rojeni,
med smehom in vriskom
veselo zveneči.

Sprva jih mati
zate ponavlja,
pogosto še oče,
ko nasvete naslavlja.

Bolj ko odraščaš,
si svoje izbiraš
in bolj ko si zrel,
le modre ubiraš.

Besede so hrana
duši telesa,
tešijo ljubezen,
a tudi bolezen.

BESEDE SO MISLI,
KI V SRCU LEBDIJO,
TISTE Z JEZIKA
PA NAJBOLJ BOLIJO.

NISEM MOGEL

Že dolgo je,
odkar sem zadnjič jokal,
a tokrat nisem mogel več
krotiti vseh teh solz.

Lahko bi se pretvarjal,
da je vse normalno,
lahko bi si laskal,
da sem pravi dedec.

Imel sem možnost
biti tiho
in ihteti,
skrit pred samim sabo.

Imel sem možnost
skriti se
med vsakodnevje
ničeve prihodnosti.

A raje jočem
vsako jutro znova,
pa čeprav samo za hipec
s požirkom čaja.

PRIVID

Dolga sončna pot
me je privedla do obale.
Modrina me premami,
da stopim na gladino.

Mizica se ziblje,
sam sem s svojo vodo,
poleg le kozarec
z limono prav na dnu.

Besede se valijo
kot oceana pena,
nežne in zdravilne,
sveže kakor sol.

Morje me posluša,
v naročju nežno ziblje,
v tolažbo butne včasih
na obalo večji val.

Sonce zdaj počasi
tone pod površje,
zarja me pospremi
do praga ulice.

Gledam za vogal,
če se kdo prikaže,
a le glas galeba
predrami moj privid.

Ko skoraj že odidem,
završi za mano,
gozdni veter dahne vame
in slanico z lic mi osuši.

SAMA

Besede
se nama zatikajo v grlu
in mukoma
zapuščajo srce,
z nerodnimi objemi
se pričakava,
negotovo se poslavljava.

Mraz v hiši
greje ti veselje,
mrak v kuhinji
sreba črno kavo,
veter zunaj
zaigra kdaj glasbo
in dež zajoka
na solzé poguma.

V svojih snidenjih
srečujemo november,
vedno znova je praznik
naš odhod

in

mene je samote tvoje
vedno bolj
grozljivo strah.

Lektorirala: Petra Gabriel

1.

Otrok, ki ga povozi tank, postane neužiten.

3.

Eksplozije fosfornih bomb nad mestom
žarijo močneje od idealov razsvetljenstva.

2.

Vojak, ki se izvali iz tanka
si želi obuti copatke.

5.

Reševalno vozilo odpelje po rdeči preprogi.
Zadaj samevajo štrclji.

6.

Zlatorumena koža obraza
in oči, kot iz karamela.

Na koncu bolniškega hodnika
se rojeva nepozabna svetloba.

4.

Junak se vrne domov.
Objem otrok
in kosi mesa v njihovih sanjah.

9.

Domišljija okostnjakov
se plazi, kot dim
po gladini diplomatskega parketa.

7.

Verniki žebrajo svete spise
in tulijo smrt v večerno zarjo.

11.

Žalost najde zatočišče v šotorih.

12.

Roka se dotakne peresa
in vojna potuhne.

ROJEN ZA BLIŽINO

Kako sem pozno ste spoznala,
zdaj vem, da si vsa dolga leta
bil mi svetilnik in obala,
zdaj sem v temì, v srce zadeta.

Veš, sanjam te, kako si z mano,
daljava zadnja ti je tuja –
kot da nikdar ne bo končano
življenje tvoje; da ponuja

ti srečo, ki s seboj te vabi,
ki vsa je kot omamno vino –
in ki nikoli ne pozabi,
da rojen bil si za bližino.

ŽALOSTINKA O PINKU

Jaz bi zapela žalostinko,
pa mi vse bolj pojema glas,
kaj kmalu bo utihnil Pinko,
ki je imel mogočen bas.

Nekoč razlegal naokoli
se je njegov prodoren glas,
sedaj pa stoka v težki boli,
pobegnil kmalu mu bo čas.

O mi bi psička še imeli,
čeprav častítljivo je star,
njegova leta smo prešteli
in se prestrašili: »Nikar

še ne odidi! Še so trate,
nekoč si se igral na njih,
sedaj pa vedno bližji zate
je, dragi Pinko, zadnji dih.«

Sedaj nas smrt le opozarja
na to, da Pinka si želi,
saj se ima za gospodarja
živali vseh in vseh ljudi.

Naš Pinko žalostno umira,
obliva ga že smrtni znoj –
zdaj smrt se z nami le prepira,
a s Pinkom bije zadnji boj.

POGOVOR Z MUCKOM

Ali veš, ubogi Žužek,
kam se Pinko je zgubil?
To je bil naš dobri kužek,
malo črn in malo siv.

Vsak dan si mu šel naproti
in mehkó si legal nanj;
vajina ljubezen v zmoti
ni bila, saj si vsak dan

vso dobroto in ljubezen
z našim kužkom le delil;
prilomastila je čezenj
bela žena, zdaj si živ

le napol. Zdaj vedno znova
ti le Pinka si želiš,
zaskovikala je sova,
naredila čezenj križ.

ČEŠNJA

odcvetela
je njena
veja na
mojem
balkonu

bila je
bela od
cvetov
kot sneg
pozimi

da bi lahko
tako belo
oprala
perilo
v stroju

veter
bo odpihnil
cvetove
obleka
se bo
umazala

pihnem
beli cvet
z dlani
in ga
poljubim

BESEDE

padajo
z jezika
na mizo
stol
tla

kot da
se odbijajo
od glav
neprizadeto
v prostor

meni
ki sem
jih izgovorila
pa puščajo
v glavi
igle
in nemoč

ČAJEK

pijeva
dober
čaj kot
mavrica

z okusom
po travnih
bilkah
mete

PESEM

lepo
je zapel
ptič
bil je
kot
krik
iz narave
kot pesem
večnosti

sedel
sem
in ga
slišal

čakal
sem
neskončno
dolgo
da se je
ponovno
oglasil

PESEM

napišejo jo,
je res?

napisana je,
ni res?

ti pa tuhtaš, kaj
je hotel napisati

na koncu ne veš,
če je prava

ali je samo
tvoja domišljija

če najdeš zrno
resnice

je pesem res
vredna pesmi.

CIGANČKI

na balkonu
sedi medo
na stolčku
s šilt kapo
v trenirkicah

gleda
cigančke
fante in
deklice
kako se
smejejo
kajti za
oblaki
bo sijalo
sonce

opazuje
jih in
snuje
pesmico

VRV

ciganke
obešajo
perilo
na vrv
za hišo

ko začne
deževati
tečejo
reševat
kar se da

male
ciganke
pa se
skrijejo
pred
nevihto

HLADNO

kot da
sva med
tjuljeni
in delfini
je hladno

toda ne
zmrzneva
ker se
imava rada,
ne medo

tako nama
je hladno
kot da
imava
modro
kri

SONCE

v glavo
mi ne
gre
sonce
je

le hladen
sladoled
ližem
cel
dan

odpiram
klimo
in tuš
sanjam
o morju

edina
moja
družba
moj
tedibir

on
le
ve
kako
mi
je

LEPOTA

sedaj
bi morala
že enkrat
verjeti,
da sva
lepa

sedaj,
ko več
ne sediva
samo
v knjigah –
ko je pred
nama
življenje

medo
in Tatjana

POD NEBOM GIBANJA

Pod belim prahom atomske bombe
v nevidnem gobastem oblaku,
ko se zrak nadaljuje v naša ukrivljena telesa
in se naše misli nadaljujejo v upočasnjen korak,
spuščam lok hrbteničnega kanala
da bi pristala v odmevu.
Ljubezen, ti, ki me nosiš s skrčenim
telesom in me nato tako nenadno zaustavljaš
pred izginjajočimi besedami,
me včasih spominjaš na človeka, ki visi na nitki
in čigar telo
v medlosti odnaša.

PLEMENSKA LJUBEZEN

Še najbolj utelešen ples
je v resnici ščit samemu sebi
kadar na svojevrsten način izgovarja indijanske besede
in ves trepetajoč na pomolu
vleče drugo telo iz vode, že napol mrtvo.
Pred takšnim morjem se lahko vsak zgrudi
in konča med neštetimi plemenskimi jeziki – dehidriran
kot vroča sol, ki jo razkrivajo obredno,
v znak hrepenenja po ljubezni.

BITKA NA TLEH

Prenehal si biti pesnik. Poln groze si se poskušal
izkopati iz shizofrene noči
in z bolečino telesa pridobiti na svojo stran
njeno divjo žival,
tisto, ki sprva ni hotela s tabo deliti
svojih pesniških ostankov.
Potisnil si se pod njena vrteča kolesja
in jo držal za nadlahti. Tako je ostala zvezana
zakoreninjena ranjenost človeštva,
ko si vlekel za njene konce
in vanjo položil še nekaj svojih kapelj.
Vodene noči si obdržal na tleh, pod zrcalom ran
si oblizoval svoje krvaveče prste
in obležal pod stropom,
zrušen v začetek lastnega obupa.

Iz pesniškega prvenca »UMÓMO«

DOLGČAS

Dolgčas razbija po bronastih vratih duše,
se lepi na prste,
se zaletava v šipe,
se obeša na bodeče žice,
piše vljudnostna pisma,
vino spreminja v vodo,
sanje v moro,
posteljo v kletko,
prijatelje v neudobne stole.
Dolgčas spreminja čas v strjen med,
iz nog naredi debla,
iz peresa svinčeno cev.
Razžarjeni z modrim plamenom zgorijo spomini,
pogovor postaja hoja po zmrznjenem snegu,
ki se vdira na pol koraka.
Dolgčas jagode posipa s pepelom
in ravne poti postajajo strme.
Dolgčas iz besed sestavlja križanke
in čuden šah, kjer si vedno kmet
in zaostajaš za eno potezo.
Dolgčas se vozi v rjavem vagonu po krožni progi,
ima vroče spolzke roke
in pesek v kolenu.

KRIV SI

Upam, da zgoraj »držiš položaj«.
Da se ne pustiš zlahka pretentati
iluzijam, ki jih ustvarja tvoj razum,
prepričan, da je kriv in da mora trpeti.

Nisi kriv, ker ne veš, kje si.
Nisi kriv, ker te je strah.
Nisi kriv, ker si odšel.

Ker si povsod, kjer je lepo.
Ker si skrit v soncu.
V valu, ki nosi.

Kriv si, ker sem s tabo prežet.
Kriv si, ker barvaš moj nasmeh.
Kriv si, ker te imam rad.

Kriv si.

(Za očeta)

ODGOVOR

Na vsa vprašanja
sem dobil le en odgovor –
življenje.

SRCE IN HIŠA

Srce je kakor hiša -
varnejša, kadar so okna zaprta,
vendar lepša, če so odprta.

SVEČANOST

Danes odpuščam –
razbijam temo z molitvijo,
uzrem sebe
v odsevu sveta
in svoje srce
na dlani sprememb.

ŽIVLJENJE

Življenje je raziskovalec –
plešoči metulj.

Samo jaz sem
včasih pajek –
pasivni snovalec
lastnih mentalnih mrež.

Pesmi iz zbirke pesmi, ki bo izšla leta 2009.

SEDEMNAJSTI DAN ...

Ujemi me!

Kot divjo žival.
Preganjaj me.
Zagrabi me!
Želim si, da me dohitiš,
da me potisneš na rob.
Da name naščuvaš pse.
Da mi populiš vso dlako.
Da me odpneš in stisneš.
Prikuješ, bičaš, mučiš,
izčrpaš, raztrgaš,
da se izživljaš …
S poljubi, pravilnostjo, pozornostjo,
smehom, toplino, humorjem,
pametjo, spretnostjo,
z nežnostjo, dobroto, milino, lepoto,
vrlinami, blagostjo, odločnostjo,
odgovornostjo, radostjo,
bližino, občutki, božanjem …

Z nepozabo.

V nacionalnem parku
ljubezni.

Pesem iz zbirke EROTIC TRANSFORMATION, ki je izšla, leta 2007, v okviru založbe Goga iz Novega mesta in podjetja Informa Echo, ter s podporo Ministrstva za kulturo RS in Društva srbska skupnost.

NAD

Višji ko sem,
manj me slepilo moti.

Dlje ko gledam,
vse glasneje slišim Eno.

Globlje ko mislim,
počasneje tečem dalje.

In ko plavam po dnu,
poletim v nebo.

Pesem iz zbirke TRANS-FORMATION, ki je izšla, leta 2002, v okviru podjetja Informa Echo, ter s podporo Ministrstva za kulturo RS in Društva srbska skupnost.

a href="http://www.transformation-art.com"www.transformation-art.com>

Dvorišče ob stanovanjski hiši sredi mesta je bilo ograjeno z visoko zidano ograjo, ob kateri so bile prislonjene lesene drvarnice, na zahodni strani pa se je končala z nizko zidano hišico. To je bila pralnica, kjer so pridne gospodinje prale perilo. Na vratih je bila črna tablica, kamor so s kredo zapisale, kdaj se je katera odločila za pranje in koliko dni bo uporabljala pralnico. Nad to hišico je stegovala sliva svoje košate veje, dobršen del njene krošnje pa je pokrival tudi dvorišče in dajal prijetno senco. Pod njo je bila klopca, ob njej rožna greda. Za drevesom na južni strani se je razprostiral vrt, ograjen z ograjo iz lesenih lat. Vrata vanj so bila vedno zaklenjena. Zahodno stran je omejevala hiša, na vzhodni pa je bila zidana ograja prekinjena z velikimi vrati, ki sta jih na obeh straneh krasila štirioglata kamnita stebra, pokrita z opeko, kakršna je bila na strehi hiše. Na enem je bila pritrjena zelena tabla z napisom Cvetlična ulica 14.

To dvorišče je bil pravi raj za otroke hišnih stanovalcev. Med seboj so se dobro razumeli, posebno Knupležev Igor in Urhova Silvica, ki sta bila najmlajša. Oba sta dopolnila šele sedem let. Rodila sta se tik pred drugo svetovno vojno.

Silvica je prinesla na dvorišče svojo punčko, ki ji je babica zašila pisane oblekice. Sedla je pod slivo na poleno, ki je štrlelo iz skladovnice drv, punčko je dala na klopco in jo začela preoblačiti. Igorček je tekal za lesenim obročem, ki ga je poganjal s palčko. Zraven je neutrudno brenčal: »Brrrr, brrrr …«

»Kaj se igraš?« ga je vprašala.

»Partizan sem in šofiram partizanski avto. Vidiš, kako podim Nemce?!«

»Jaz pa sem bolničarka in previjam ranjenega partizana.«

»Saj ni res! Vidim, da oblačiš otroka!«

»Ja, saj veš, da sem ga vzela k sebi, ker sta mu med vojno umrla mamica in atek.«

Igor je spustil obroč in se približal deklici.

»Res? Kako je pa ime tej punčki?«

»Anica je,« si je hitela izmišljati Silvica. »Moja babica ji je zašila oblekice. Jaz sem zdaj njena mamica, ti, Igor, pa bi lahko bil njen atek. Bi se tako igrala?«

»Bi! Veš, Silvica, ko bom jaz velik, bom dober atek. Moji otroci bodo imeli vse, kar bodo hoteli. Kupil jim bom lepe obleke, knjige z barvnimi slikami, kocke, jedli bodo žemljice in klobase, za rojstni dan pa bodo dobili torto.«

»Kje boš pa dobil toliko denarja?«

»Ja, zaslužil ga bom! Ko bom velik, bom hodil v tovarno. Delal bom pri velikem stroju in bom dosti zaslužil.«

»Res?« so Silvici zažarele oči. Potem bi se pa jaz kar poročila s teboj.

»Saj se boš, ko bova velika. Oba bova delala v tovarni, najini otroci pa bodo hodili v otroški vrtec. Blaž mi je povedal, da se tam tako lepo igrajo.«

»Veš, mene je mamica tudi hotela dati v otroški vrtec, pa so ji tam rekli, da me ne morejo vzeti, ker imam babico, ki lahko pazi na mene.«

Tako sta se Igor in Silvica še velikokrat igrala v zavetju domačega dvorišča.

Pozimi, ko so suhe slivine veje žalostno štrlele nad velikim kupom snega, ki ga je nametal hišnik, ko je kidal, sta si tam napravila sankališče. Potegnila sta majhne lesene sanke na hribček, sedla nanje in se spustila tistih nekaj metrov do hiše. Ej, kako je šlo! Igor je sedel spredaj, Silvica se ga je oklenila in že sta se peljala. Igor je bil do svoje prijateljica prav pokroviteljski.

»Veš, ko bom velik, si bom kupil kolo, tako kot ga ima gospod Boštjan. Ti se boš usedla na štango in te bom peljal.«

»Res?«

»Ja, saj sem ti rekel, da boš moja žena.«

Prišla je pomlad. Topel veter je odtajal sneg, sliva na dvorišču je vzcvetela. Čebele so brenčale okrog nje. Igor in Silvica sta jo občudovala.

»Kakor nevesta je,« je menila deklica.

»Ja, kakor nevesta. Veš Silvica, ko se bova poročila, boš tudi ti tako lepa.«

Soseda je pravkar obešala perilo na vrví, ki jih je potegnila po dvorišču, je slišala to izjavo in je prhnila v smeh.

»Oh, otroka, dosti žgancev bosta še pojedla, da se bosta lahko pogovarjala o poroki!«

Igor in Silvica sta hodila v isto šolo, v isti razred. Pomladi sta sedela na dvorišču pod slivo in pisala naloge. Poleti sta se žogala, skupaj sta skakala po pismu, ki sta si ga narisala, skupaj sta skakala čez kolebnico in skupaj sta sanjarila o morju, kamor nista mogla iti, saj jima njuni starši niso mogli tega nuditi. Silvica je to poletje izgubila babico in je bila žalostna.

»Veš, ko boš moja žena, bova šla vsako leto na morje,« ji je obljubil.

»Ja, tudi najini otroci bodo šli poleti na počitnice na morje,« je pristavila.

»Ja, tudi. Če ne z nama, pa jih bova poslala na morje s kolonijo.«

Zazdaj pa je bilo njuno morje samo domače dvorišče.

Po končani štiriletni osnovni šoli sta šla v nižjo gimnazijo in po mali maturi sta še vedno živela v sanjah, da si bosta nekoč izoblikovala skupno življenje. Njemu se je znižal glas in začel si je briti prvi puh. Stric mu je priskrbel službo v tovarni. Življenje se mu je izpolnjevalo tako, kot si je zamišljal. Ona je postala prava gospodična. Starši so jo dali v dveletno administrativno šolo, ker so želeli, da bi dobila službo v kakšni pisarni in da bi našla kakšnega dobro situiranega ženina. Z Igorjem sta se še vedno srečevala na dvorišču.

Nekega pozno poletnega popoldneva je Silva brala knjigo na klopci pod drevesom in se sladkala z zrelimi slivami. Vsebina knjige jo je tako pritegnila, da ni videla okolice. Tedaj ji je nekdo z rokami zakril oči.

»Saj vem, da si ti, Igor,« je uganila.

Ni se jezila nanj, ker je čutila do njega vedno globlja čustva. Njegove roke so se odmaknile in so jo objele tako strastno, da ji je knjiga padla iz rok. Stisnil jo je k sebi in se ji prisesal na usta. Toliko let ji je izpovedoval ljubezen in zdaj – poljub. Kri ji je bušnila v glavo. Pralnica je zaplavala in drvarnice, sliva je plavala in dvoriščna vrata so se na široko smejala. Prevel jo je neznansko lep občutek. Z vsem svojim bitjem je začutila, da je njegova. Kaj zato, če ju gledajo sosedje skozi okna! Kaj zato, če jo bodo zatožili staršem! Zanjo je edini fant na svetu Igor.

Od tega trenutka sta postala prava fant in punca.

Otroške sanje so se jima začele uresničevati. Pomladi, ko je cvetelo drevo na njihovem dvorišču, je Silva postala Igorjeva nevesta. Morala se je poročiti, ker je zanosila. Zaradi tega je morala pustiti šolo. To je bila velika sramota. Njena obleka je bila skromna, edini svatje so bili njeni in njegovi starši. A vse to njune sreče ni skalilo.

Naslednjo pomlad je v vozičku pod staro slivo na dvorišču spal dojenček. Zdrav, krepek fantek Rudi. Silva je prala v pralnici plenice, očka je delal v tovarni. Tudi Silva se je zaposlila kot tovarniška delavka. Otroka sta dala v vrtec. Bila sta pridna delavca, a živeli so skromno. Še štiri leta so se sušile na dvorišču Knupleževe plenice, kajti Rudi je dobil še bratca Romančka in Tinčka. Potem pa so stranke pralnico počasi opuščale, ker so se začeli pojavljati pralni stroji. Gospodinje so prale vsaka v svojem stanovanju.

Lepega dne so na dvorišču hiše v Cvetlični ulici 14 podrli eno izmed drvarnic in na njeno mesto postavili garažo, kajti Sardinškovi so si kupili fička. To so Knupleževi gledali! Igor in Silva sta imela le vsak svoje kolo. Njuni otroci in sploh otroci iz hiše so se odslej lahko igrali samo v skrajnem kotu dvorišča, kjer jih je še vedno stara sliva sprejela v svoje zavetje pred pripekajočim soncem. Skakali so gumitvist in pripovedovali so si, kaj so videli na televiziji. Potem so si avto privoščili še Potiskovi. Garaži se je morala umakniti tudi druga drvarnica. Ljudje v hiši so umirali, eni so se odselili, drugi so prihajali. Tudi Igor in Silva sta pokopala svoje starše. Otroci so rasli in se osamosvojili, onadva sta ostarela. Otroško igrišče so bolj in bolj osvajali avtomobili. Celo staro pralnico so porušili, da so pridobili prostor še za tri garaže. Dvorišče se je spremenilo v parkirišče, ki so ga asfaltirali. Nekoč mirna Cvetlična ulica se je začela dušiti v hrupu in izpušnih plinih. Po njej so drveli sem in tja avtomobili različnih znamk.

Ko se je Silva upokojila, sta ostali le še klopca in stara sliva, ki sta spominjali na nekdanji otroški raj. Težko je zbolela. Veliko je preživela po bolnišnicah. Delati ni več mogla. V največje veselje ji je bilo, če je lahko posedela pod slivo, čeprav zrak ni bil več tako čist kot včasih. Morda se je prav zaradi tega onesnaženja pol slive posušilo in morali so odžagati odmrle veje. Vrt na južni strani dvorišča je bil že zdavnaj pozidan. Tam je stala palača, večja od njihove stare hiše.

Silva pa je razmišljala o preteklosti in sanjarila o prihodnosti.

»Še malo in tudi moj mož bo postal upokojenec. Potem bo sedel poleg mene in pogovarjala se bova o otroških igrah, o svojih sanjah, o najinem prvem poljubu …«

Toda tega Knupleževa ni več dočakala. Jeseni, ko je zeleno listje na stari slivi zbledelo v rumeno in ga je veter odnašal najprej z vrha krošnje, nato še z ostalih vej, je skozi dvignjeno zapornico dvoriščnih vrat pripeljal črn avto. Štirje črni možje so ponesli svetlo krsto na hodnik. Kmalu za tem se je zaslišalo jokanje in hlipanje. Igor, njegovi trije otroci z življenjskimi partnericami in štirje vnuki so pospremili ženo, mamo in babico Silvo iz hiše, kjer sta z očetom preživljala najlepše trenutke svojega življenja. Še zadnjič so jo nesli skozi, njej tako ljubo, dvorišče. Zapornica se je spet dvignila in črni avto je počasi odpeljal med tistima štirioglatima kamnitima stebroma, pokritima s ploščato opeko. Na levem je bila še vedno pritrjena tabla z napisom Cvetlična ulica 14. Dvoriščno drevo je pomahalo odhajajoči. Odpelo si je rumene liste, ki so zaplavali po zraku. En je letel še daleč za črnim avtom.

Stare slive ni več niti klopce pod njo. V stanovanjski hiši sredi mesta živijo drugi ljudje, mlade družine. Njihovi otroci se ne družijo. Lesenih garaž ni več. Tudi zidane ograje ni več in obeh stebrov in sploh dvorišča ni več. Stara hiša se stiska med velikanskima poslovno-stanovanjskima blokoma. Pod enim je ogromna podzemna garaža. Iz nje in vanjo neprestano vozijo avtomobili.

LIPKA

Tisto leto je bila dolga zima. V neskončno so se vlekli turobni dnevi v mestu, sivi pločniki in umazan sneg so jo tiščali k tlom. Hrepenela je po pomladi. Potem pa je v začetku aprila le prišla prva resnično lepa in sončna nedelja.

»Pojdimo k našim na deželo!« je predlagala. Želela je videti starše, poklepetati z materjo.

Strinjal se je, njena triletna deklica je v hipu držala v roki plašček in ponavljala:

»Jaz tudi, jaz tudi!«

Vedno je bilo lepo priti v domačo vas. Mamina goveja juha in sonček pred hišo sta jih ogrela. Deklica je lovila prve metuljčke, ko je mama predlagala:

»Pojdimo do potočka, mogoče bodo tam že zvončki!«

»Jaz tudi, jaz tudi!« je ponavljala vnučka, se oprijela z eno roko svoje babice in drugo ponudila mamici.

Pri kozolcu so zavile proti dolini. Tri ženske, tri generacije, tako različne, pa vendar enake. Poznale so pot, vsako bukev, vsako korenino, vse mejnike. Dekletce je skakljalo na sredi, držali sta jo za roke, jo včasih zagugali, da je od veselja zavrisnila in govorila: »Še, še.«

Pri potočku se je zapodila za belimi cvetovi in jih nabirala in nabirala. Želela je vse potrgati.

»Saj je dovolj,« sta jo mirili.

Sklenila je, da ji bo zdaj povedala.

»Mama, še enkrat boš babica,« je rekla tam ob kupu belih zvončkov.

Materi je zastal korak, njene oči so bile polne materinske ljubezni, katere globin se ne da izmeriti. Prijela je svojo hčer za roko, jo stisnila, ni je objela, to ni bilo pri njih v navadi, le za roko jo je držala in rekla:

»Kako je to lepo! Kako sem vesela zate!« in oči so postale steklene od sreče.

Držali sta se za roke in še kar molčali, ko je deklica prinesla nov šopek in ju predramila.

»Pojdiva še malo naprej, ti bom še jaz nekaj pokazala,« je mati prekinila molk.

Na obronku gozda, v lipju se je mama ustavila. Tam je raslo deset, mogoče dvanajst mogočnih lip. Bile so raztresene po pobočju kot mogočne vladarice, pod njimi pa nešteto mladih, ki so iskale pot k soncu, prebijale so se skozi podrast in uživale prve žarke.

»Veš,« je rekla mati, »zdaj imaš v mestu hišo, pa nobenega drevesa. Vsaka hiša mora imeti svoje drevo. Hišno drevo prinaša srečo! Jeseni sem zavezala trakec na lipo, da bo zate, da si jo boš posadila v mestu. Poglej, tukaj je trakec!«

Obe sta se naenkrat zazrli v najlepšo lipo, na njej je bila velika modra pentlja.

Spogledali sta se, pa spet strmeli v pentljo. Bila je stara mamina navada, da je drevesa, cvetje, solato, vse, kar je nameravala obdržati za seme, označila z mašno.

Strmeli sta v modrino, ki je v soncu odsevala po celem drevesce, kot da je vse ena sama modra barva, modra pentlja je bila videti kot ogromen moder sonček, preplavila ju je ista misel, ki jo je mati izrekla na glas:

»Najbrž bo fantek!«

Lipo so pripeljali v mesto in jo posadili pred hišo. Bila je vrstna hiša, ni bilo veliko prostora, asfalt in parkirišče ter komaj meter široka zelenica med levim in desnim sosedom. V novo naselje so prihajali zaljubljeni pari, mlade družine in otroški smeh. Razumeli so se, urejali so svoje nove hiške, po vsej ulici sadili žive meje in hišna drevesa. Prinašali so smreke in belokranjske breze in njena lipica se je v družbi mladih dreves in razigranih otrok počutila nekoliko bolje, toda tisto leto in naslednja ni pognala novih poganjkov, kar mirovala je, kot da je obsedela tam na travi.

Oktobra, ko lipica še ni ovrgla listov, se je rodil fantek.

Ko ga je prvič peljala ven, je voziček postavila na trato ob lipi. Dvignila je svojega fantka in mu govorila:

»Poglej, tu si doma, tukaj je tvoja Lipka!«

Zdaj je prvič svoje drevesce tako imenovala, dala mu je ime, čeprav se tega takrat ni zavedala.

Potem je Lipki dala oporo, jo pognojila, pokrila korenine s smrekovimi vejami.

Lipka je prvo zimo v mestu preživela, spomladi je pognala majcene, komaj vidne drobne listke.

Otroci so skakali okoli vogalov, padali s koles, za ovinkom so prežali kavbojci in indijanci, na klopci pred hišo so se odrasli hladili s pivom.

Zdaj so pogosteje hodili k babici in dedku na deželo, nabirali rožice in jih sadili pod Lipko.

»Poglej,« ji je govorila, »pripeljali smo tvoje prijateljčke, da ne boš sama.«

Spomladi so zvončki pobelili trato, nato so se prismejale trobentice in za njimi bahave vijoličaste gospodične.

Šele v petem letu je Lipka prvič pognala metrske mladice, v sedmem letu je prvič vzcvetela, toda potem je cvetela vsako leto. Nabirali so cvetje za čaj, ga kuhali, se crkljali z njim.

Ves ponosen je nesel mali šolarček v šolo lipovo vejico, ko je učiteljica naročila, naj prinesejo različne vrste listov.

»Kako raste lipa?« je spraševala mama ob vsakem obisku.

Potem ene pomladi ni več vprašala.

»Kje je babica?« sta spraševala vnučka.

Odlomili so vejico razcvetele lipe in jo nesli na grob.

Otroci so rasli, pustili so kolesa in žoge v garaži in odhajali. V večja mesta, v velika mesta, v tujino, na študij, na delo. Tudi njeni so odšli. Resnih obrazov so se vračali za praznike. Pričakala jih je pod lipo. Ko so odhajali, je mahala v slovo in si za drevesom skrivaj brisala solze.

Lipka je bila njena cerkev, njena katedrala, imela je oltar in spovednico, mogočnemu drevesu je zaupala svoje strahove, pod drevesom je stala v največjih trenutkih sreče. Ure dolgo bi lahko poslušala šepetanje listov. Jeseni je strmela vanjo in srkala vase barve prečudovitih listov. Poznala je vse njene veje, razpoke, grče, vedela je, kje gnezdi lišček. Skrit v krošnji se je počutil varnega, žvrgolel ji je za dobro jutro in za lahko noč.

Lipka se je povzpela nad slemena hiš, poganjala se je za soncem, imela je korenine in imela je krila. Za sabo je pustila začudene breze, njeni listi so se poigravali, mešali in poplesavali po ulici.

Novembra je v šopek, ki ga je nesla na mamin grob,vedno vpletla tudi vejico lipe. Ko se je vrnila s pokopališča, jo je na cesti pričakala soseda:

»Cel dan že pometam, po celi ulici je nametano listje iz vaše lipe!«

»Danes je vetrovno, pa nosi listje vsepovsod,« ji je odgovorila, ni vedela, kaj naj drugega reče.

Vzela je metlo in začela pometati, najprej svoje dvorišče, nato še po ulici. Naredila je kupe listja in jih spravila v vrečo za smeti. Takrat se je pojavila druga soseda. Vstopila se je pred svojo hišo in jo nepremično gledala. Pokimala ji je v pozdrav, soseda ni odkimala, pa tudi pogleda ni odvrnila. Molče je nadaljevala, nato pa se je z vrečo listja napotila proti smetnjakom. Takrat je padlo:

»Le kako si lahko nekateri dovolijo, da s svojimi smetmi zapolnijo vse smetnjake?«

Nič ni odgovorila. Naslednje vreče z listjem je postavila ob smetnjak, drugo jutro jih ni bilo več.

Naslednje leto sta z možem pripeljala avtomobilsko prikolico. Nagrabila je vanjo odpadlo listje in skupaj sta ga odpeljala v bližnji gozd.

Junija je lipa obilo medila.

»Le od kje ste priletele,« je ogovarjala čebele, ki so brenčale v krošnji. Dišalo je po cvetju, včasih se je smejala, da po dežju voha lipov čaj. Potem pa je nekega dne, ko je pred hišo ravno zaklepala avto, pristopil znanec.

»Včeraj sem imel tu prometno nesrečo,» je povedal.

»Imel sem odprto okno in iz vaše lipe je priletela čebela v avto. Brenčala je, branil sem se, spustil volan in zaneslo me je na pločnik. Za samo zgago je ta vaša lipa. Pa tudi nevarna je, ko je tako velika,» je ugotavljal.

»Posekati jo bo treba!« je zaključil.

Potožila se je prijateljici glede lipe.

»Ne vem, kako boš rešila,« ji je zamišljeno in razumevajoče odgovarjala.

»Tudi meni je sosed težil, da se mu cvetni prah lepi po avtomobilu, da ni mogoče zunaj sušiti perila, da je jeseni preveč dela s pometanjem. Zaradi ljubega miru sem svoji brezi posekala.«

Sredi avgusta je imela dopust. Sedela je pod lipo, uživala pod hladno krošnjo, ko sta po ulici prišli znanki, povabila ju je v senco in še njima nalila hladnega čaja.

Klepetale so o gospodinjstvu, ko je ena ustrelila:

»Kaj pa molji, imaš kaj moljev v kuhinji?«

Ni imela moljev, le čemu zdaj vprašanje o moljih.

»Mi vsi jih imamo, kriva je vaša lipa. V cvetove, ki padajo na tla, se zabubijo ličinke moljev in se razmnožujejo. Od vas prihajajo molji po celi ulici,« je strokovno razložila.

»Posekati jo bo treba,« je dodala druga.

Obstala je kot okamenela, kot solni kip v dnevni sobi. Za trenutek se je zdelo, da bo spustila skodelico iz češkega porcelana na klepetuljo, potem pa jo je odložila na pladenj, pobrala še drugi dve, pustila klepetulji pred hišo in zaprla vrata za sabo.

Ni se želela prepirati, bilo je preveč brezsmiselno, da je za sosedove molje kriva njena Lipka.

Potem je nekega decembra zagledala pri sosedu tovornjak in veliko gozdarsko dvigalo. Podirali so jelko.

»Le kaj je njihova smreka kriva?« je pomislila.

»Previsoka je, pravijo, da ogroža ulico,« so ji razložili. Skupaj so stali tam in gledali odžagani panj in steklenih oči mahali za tovornjakom, ki je izginjal za ovinkom.

»Kot božično drevo bo krasila našo cerkev,« so povedali in bilo jim je lažje.

Spomladi, ko je skopnel sneg, so se na cesti pokazale izbokline, majhne in večje, da so avtomobili poskakovali po njih.

»To je od vaše lipe,« je strokovno ugotovila soseda.

Potem so prišli delavci, prekopavali so ulico in polagali kabelsko omrežje. Izkopavali so pesek, žagali korenine in jih metali na tovornjak. Gledala je skozi okno, v odžaganih koreninah je videla odžagane noge in roke. Bolelo je, skupaj z lipo je ječala.

Nekega dne se je na vratih pojavil siv gospod s cigareto v ustih. Novi sosed, pred kratkim so se priselili. S trdim in odločnim glasom je povedal, da so se lipine korenine zajedle v kanalizacijske cevi, da je zato sedaj treba vso kanalizacijo zamenjati.

»Nekako bomo morali to rešiti, mi bi radi na miren način, ampak vaša lipa res dela probleme!« je zaključil pogovor.

Ni mogla več, oči so postajale steklene, stekla je v hišo, stala za zaveso, gledala Lipko, se z njo pogovarjala, pravzaprav se je poslavljala.

»Lipka, hvala ti za vse!«

Lipka je šumela in dišala, ponoči je skozi priprto okno zadnjič natrosila listje jesenskih barv.

Spomladi, še preden je vzbrstela, so jo podrli.

Pred hišo in v njej je zdaj nekaj manjkalo. Pogrešala je svojo lipo in jutranje ptičke.

Tako zelo je pogrešala tudi odpiranje hladilnika, vedno zasedeno kopalnico, kar tako vržene športne copate ter razmetane knjige. Brez lipe in otrok je bila zunaj in znotraj sama in prazna.

Po ulici se je rada sprehajala. Novi rod je zdaj obnavljal hiše. Opazovala je plastične nadstreške in živo rdeče fasade, pred njimi pa afriške sekvoje, perzijske bukve in japonske češnje. Lipe, breze ali jelke ni uzrla. To zdaj ni bila več njena ulica.

Naslednjo pomlad je v svoji živi meji zagledala majhno lipico, in potem še eno in še eno. Kar rinile so se ven z svojimi srčastimi listi. Bile so ravne in zvite, košate in samo z enim steblom, majhne, komaj nekaj deset centimetrov in velike, skoraj meterske. Ni mogla verjeti svojim očem. Le kako, da tega ni opazila že prejšnje leto!

Tekla je v hiši po moder okrasni trak in vezala pentlje na majhne lipke, jih izkopavala, zavijala grudo v celofan in jih podarjala prijateljem.

Najlepšo je jeseni odkopala in jo posadila na domačiji, tam, kjer je nekoč stala njihova hiša in je dišalo po goveji juhi.

Večeri se in starka počiva na terasi. Veter ji lahno udarja v obraz, ki je bil nekoč lep. Sama je. V njeno avro se neslišno plazi misel:

»Vrnila si se, moja Lipka. Tudi moji se vrnejo, zagotovo se vrnejo!«

VONJ PO MIRI

Na Veliki Šmaren je Draga v novi hiši ob pomoči debele babice rodila svojo tretjo deklico. V mladem jutru se je čisto majhna kepica kremžila in stiskala k utrujeni materi. Mlada mamica se je zagledala v modre očke z nekaj svetlimi laski in pomislila na učiteljico, ki je vaškim otrokom tako potrpežljivo razlagala abecedo in poštevanko, jim popravljala naloge, se z njimi žogala, potem pa jih spet posedla v klopi in jih učila in učila.

»Tudi moji punčki bo tako ime,« je sklenila.

Iz mesta je prišla Pavla, teta brez otrok, ampak v resnici bolj prijateljica ko svakinja. Pospravila je sobo, oprala posteljnino, skuhala družini kosilo. Crkljala je deklico, z veseljem ji bo botrca, samo zanjo je prinesla veliko poslikano svečo, narejeno iz pravega voska.

V nedeljo so deklico nesli h krstu. Oče je nosil cekar s plenicami, stekleničko in krstno svečo, teta je drobila za njim s štručko v naročju. Do cerkve je bilo uro hoda, med potjo sta se izmenjavala.

»Kako ji bo ime?« je vprašal župnik, ko sta čakala v zakristiji.

In oče je povedal ime partizanske učiteljice.

»Ne bo šlo, tako je ne bom krstil. Če hočete Marija, ali pa nič!«

Obnemela sta tam v zakristiji, potem je oče odločil, da pa nič. Da bosta odnesla nekrščeno deklico domov. V dolini sta sedla v senco pod leskov grm in deklici ponudila čaja. Saj jo lahko neseva nazaj k enajsti maši, samo Draga naj pove, kaj naj rečeva župniku, sta se tolažila.

Doma jo je mati podojila in se strinjala, da jo neseta nazaj. Pa naj napiše oba imena, je bila odločena.

Nesla sta jo spet nazaj po isti dolgi poti in po maši ob enajsti uri so deklico polili z vodo, prižgali krstno svečo, župnik je odmolil, jo pokrižal in zapisal ime po svoji presoji. V nekaj minutah se je končal obred, s katerim so odločili, da je mala deklica odslej naprej kristjanka.

»Oh, kakšen križev pot zaradi enega imena!« je vzdihnil oče

V sedmem letu starosti so deklico pripravljali za prvo obhajilo. Mati ji je sešila belo oblekico, vsi robovi so bili obrobljeni s čipkami, spodaj je imela naškrobljeno »unterco«, prava mala gospodična.

Zvečer so ji laske navili na ličkanje, da bo tudi frizura v stilu, in na omari jo je čakala bela mašna iz enakih čipk. Celo noč se je premetavala, ličkanje jo je tiščalo, zeblo jo je v mokro glavo, sililo jo je na kašelj.

Zjutraj so jo zbudili pred peto, jo oblekli in uredili. Obula je Bata škornje, bele sandalce je mati nesla s sabo v cekarju. In spet po isti dolgi poti do cerkve. Mati je hodila prva, da ji bo kazala, kod naj stopa, da ne bo blatna. Steza, sicer bližnjica, se je vila med pravkar zoranimi njivami in kupi zemlje so bili raztroseni vsepovsod.

Deklica je zaostajala, mati jo je priganjala, ona pa je bila tako zelo zaspana in tako težko glavo je imela.

Nekako sta pridrobili do cerkve, se preobuli in vstopili. Iz sten in tal je vel hlad, ki se je mešal z vonjem prepotenih teles. Sveta voda iz krstilnika je zaudarjala po postanem in oster vonj mire in kadil se je zapodil v nos. Cerkev je bila že skoraj polna. Daleč spredaj, malo pred oltarjem, je videla svoje sošolke, ki so v belih oblačilih klečale na oltarnih stopnicah. Mati ji je prišepnila, da naj gre kar sama naprej, da sta že skoraj zamudili in da se maša že pričenja. Stopicala je po sredini cerkve, ljudje so se ji odmikali, korakov ni in ni bilo konca, pot po cerkvi je bila neskončno dolga. Bližala se je oltarju, od nekje se je za njo pojavil cerkovnik z lepo okrašeno kadilnico, jo vihtel na vse strani, da se je dvigal steber smrdečega dima in napolnil vso cerkev. Zrinila se je v vrsto, sililo jo je na bruhanje, pa je vendar še pokleknila, nato pa prijateljici zašepetala, da se bo malo naslonila nanjo.

Župnik je bral molitve, na koru so peli, po stenah so angeli igrali harfe, plamen na svečah je postajal vse bolj rdeč, zagledala je kadilnico, zdaj v rokah ministranta. Zaznala je mirto, a vonj dišečih tropskih dreves je bil zanjo premočan. Z zadnjimi močmi si je skušala zatisniti nos, a medtem je že padala in se zgrudila prijateljici v naročje. Sošolka se je nekako izvila izpod negibnega telesa in glasno zajokala. Otroci so se razmahnili, petje na koru je potihnilo, župniku je zamrla molitev.

Na kamnitih tleh pred glavnim oltarjem je osamljeno ležalo drobno belo telesce, ki je spominjalo na žrtveno jagnje, ki »odjemlje grehe sveta ».

Bile so dolge sekunde, mogoče minute, ko se je mati prerinila do oltarja, jo dvignila, vzela v naročje in skoraj tekla ven iz cerkve.

V farovžu se je začela prebujati. Zagledala je zguban mežnarjev obraz, v nosu je še vedno imela isti neprijeten vonj. Smrdelo je, ni vedela po čem, mogoče le po postanih in starih ljudeh.

Zaprla je oči, nato pa začutila mamino roko, ki ji je z mokro krpo hladila vroče čelo.

»Domov bi šla rada!« je poprosila mater.

Mati je bila drobne in krhke postave, pustila je cekar in s hčerko na štuparamo, ker drugače ni mogla, hitela proti domu. Mašna se je že zdavnaj razvezala in njeni trakci so plapolali za njima.

Očeta ni bilo pri maši, v cerkev je šel največ enkrat letno.

»Ne maram farjev,« je govoril, »z Bogom sem se pa že sam zmenil, brez njih.«

Prekrižal se je pred razpelom, pomolil na kakšnem pogrebu, v krščansko vzgojo hčera se ni spuščal.

Obvestili so ga o dogodku v cerkvi in zdaj je tekel naproti. Našel ju je v dolini pod istim leskovim grmom obe objokani od bolečin in utrujenosti.

Deklica je zgubljala zavest, se spet prebujala, cel dan jo je kuhala vročina. Naslednje jutro jo je oče na kolesu peljal k nunam v bližnji samostan. Imela je težko gnojno angino in otečeni mandeljni so jo dušili. Trajalo je tedne, toda nune so jo pozdravile.

Od takrat je oče večkrat zavil v samostan, navadno jeseni, ob trgatvi, kolinah. Nič ni govoril, le v cekar je sam nekaj naložil in rekel, da se bo malo popeljal naokoli.

Jeseni je šla v navadni obleki med običajnimi verniki prvič k obhajilu. V vrsto so se postavili najprej moški, za njimi ženske. Pred drobno dekletce je stopila obilna, visoka ženska in ji zakrila ves pogled. Za njo je stopala mati s taško čez roko. Vrsta se je pomikala počasi, duhovnik je blagoslavljal in delil hostije. Ko se je ženska odmaknila, je deklica pokleknila. Dobro se je počutila, toda ko ji je duhovnik položil hostijo na jezik, je na njegovih prstih zaznala tisti vonj po miri. Smrad ji je oblil telo, kolena so se ji zašibila in začela se je daviti, ko je hostijo skušala pogoltniti. Toda zdaj je bila mati ob njej, pomagala ji je na noge, ji ponudila robec. Da bo bruhala, je s kretnjo pokazala. Mati je v trenutku odprla svojo taško in tam pred župnikom je v njeno torbico bruhala slino in žolč in koščki izbruhane hostije so prekrili božje podobice v materinem molitveniku.

Vsa vas se je pripravljala na birmo, to je bil največji dogodek zadnjih štirih let. Med birmanci so bili otroci stari od deset do štirinajst let. Imela je komaj deset let, videti je bila kot droben otroček, njena sestra jih je imela štirinajst in bila je pa prava gospodična. Njej bo botra Slavka iz Kranja, Zaliki pa Lojzka iz Vozenka, so določili starši.

Blago za birmanski obleki je poslala sorodnica iz Amerike. Bil je to bel najlon, posipan z vzorcem drobnih roza vrtnic. Sosede so hodile gledat to čudo od blaga, ki se ne mečka, ga hvalile in občudovale. Mati pa se je trudila s šivanjem. Njena singerica ni bila vajena tako tanke tkanine, pa je bilo zato treba v mesto po posebno »tačko« in posebne šivanke. Iz amerikanskega najlona in izpod maminih rok sta po enem tednu nastali dve čudoviti birmanski oblekici.

Birma je bila na toplo junijsko nedeljo in ljudje so se trumoma zgrinjali proti cerkvi. Odmikali so se birmancem in jim dajali prednost. V cerkvi so fante in deklice razporedili v dve vrsti, na začetku najmlajše, na koncu največje, za njimi so stali njihovi botri in botre. Sošolke so se postavile na začetek vrste, Zalika s svojo botro je pristala skoraj na koncu, tik pred oltarjem. Vsaka birmanka je imela svojo botrco, le drobna deklica je bila sama.

»Kar postavi se v vrsto,« je rekla mati, »saj bo Slavka vsak čas prišla.«

Stopila je k Faniki in gledala k izhodu. Svojo botrco je videla samo enkrat in ni dobro vedela, kakšna je.

»Ni važno, samo da pride,« je razmišljala.

Prihajale so gospe, a se k njej ni postavila nobena.

Obred se je pričel, ministranti so zvončkljali, kaplani, duhovniki in drugi svečeniki so obkrožali škofa, ki je mahal z rokami in z donečim glasom birmal. Še vedno je bila sama, ko je škof in vse njegovo spremstvo končalo pri prijateljici.

Stopili so k njej, tedaj pa jo je ucvrla po sredi cerkve in pustila za sabo osuplega škofa. Vernikom je zastal dih, zvončkljanje je prenehalo, videti je bilo, kot da beži pred njim.

Ni bežala pred škofom, le tekla je na drug konec k Zaliki in njeni botri, ki ji je mahala, naj pride k njej. Teta Lojzka, kmečka ženska v ruti, jo je sprejela z blagim pogledom in nežno položila drugo roko na njeno ramo in v tistem trenutku je bila zanjo najlepša botrca v cerkvi.

Slavka je prišla do cerkve, ko je bilo že vsega konec. Bila je v svetlem kostimu, malo sivih las, lepo je dišala, le pod nosom in okoli ust so ji rasle dolge črne dlake. Da je imel vlak zamudo, da se je avtobus pokvaril, se je opravičevala in se tudi sama sekirala.

Darila ni prinesla. Materi je dala denar, češ, kar ti ji nekaj kupi, ko najbolj veš, kaj rabi. Ampak v ponedeljek se je v vasi pojavil pobiralec davkov in birmanski denar je odšel z njim.

Na birmansko slavje je prišel tudi stric Jože. Bil je veseljak. Vedno je imel s sabo harmoniko, raztegnil je meh in se predajal užitkom po trenutnem navdihu. Bil ji je všeč, ker je ni nikoli prezrl. Kadar je prišel na obisk, jo je pogledal v oči in ji ponudil roko enako spoštljivo kot odraslim. Zdaj je opazil, da nima darila. Nekje iz žepa je izvlekel ogledalce, ki je imelo na hrbtni strani sliko čutne brunetke in ji ga ponudil.

»Na! Zdaj si že velika, da se boš lahko kdaj pogledala! »

Ko je šla čez pet let v mesto na šolanje, je tisto ogledalce vzela s seboj, njeno obleko pa je mati pri naslednji birmi prešila za sosedovo deklico.

Po birmi se je ogibala cerkve, še po mnogih letih ji je v nosu ostal zatohel vonj kadil in postane svete vode.

Ob materini smrti je po dolgem času spet stopila v cerkev. S sabo je imela odišavljene robčke, tiščala si jih je na nos in zdržala. Bila je ponosna nase. Star župnik je na pogrebu o materi govoril zelo lepo.

Za očetom je bral mašo zadušnico novi kaplan. Najprej se je cerkvenega obreda celo branil, češ, da očeta in svojcev ni nikoli videl v cerkvi. Potem je posredovala soseda, korska pevka. Prepričala je kaplana, da je bil oče v srcu po svoje ves čas veren.

Krsto so postavili sredi cerkve. Mirin vonj se je mešal z vonjem sveč in zatohlim zrakom, na koru so peli » sovraštva v grobu ni ».

Ko so končali, je kaplan pričel svojo pridigo s Kristusovimi besedami:

»Vsi, ki ste žalostni, pridite k meni, in jaz vas bom potolažil! »

Oblile so jo solze, izgube očeta še ni pričakovala, slišala je župnikov stavek o božji tolažbi, videla je razpelo na oltarju, želela je svojo bolečino deliti z njim, toda pridige še ni bilo konec in sredi teh misli je zaslišala:

»Molimo za dušo rajnkih, ki svojih otrok niso krščansko vzgojili!«

Prisotno cerkveno občestvo je molilo, predane bogomolke so žlobudrale molitve za njo, ki edina v cerkvi ni šla k obhajilu. Zalivale so jo solze, zakramenta si ni želela, želela je le objeti in se nasloniti na krsto sredi cerkve.

Zagledala je božji prst. Župnikov kazalec je bil obrnjen proti njej in ji pretil kot v poslednji sodbi.

»Danes so med nami ljudje, ki ne hodijo v cerkev. V naš božji hram so prišli ob smrti svojcev. Ne spoštujejo svetih zakramentov, ne spoštujejo svetega zakona in raje živijo v grehu. To niso verniki in med nami nimajo kaj početi. Molimo za njihovo spreobrnjenje! »

Oči kaplana in vaških tercialk so se uprle vanjo, pričakovali so, da bo zapustila cerkev.

Svetohlinska molitev za njeno spreobrnjenje je parala srce.

Tam sredi cerkve je stala očetova krsta. Žaro bi vzela v naročje in zbežala z njo, tako pa je lahko le stopila iz klopi k očetu in tiho obljubljala krsti, rožam in vencem ter vsem spominom.

»Oče, ostala bom s tabo! »

Do takrat ni vedela, da lahko molitev človeka tako zelo poniža.

Neke pomladi se je v Baziliki Sv. Petra v Rimu iz skupine turistov oddaljila drobna postava. Negovana roka, na kateri so se le tu in tam zrcalile rjave starostne pege, je za trenutek zadrhtela. Prižgala je svečki, materi v spomin in očetu zato, ker je razumela, zakaj se je s svojim bogom raje pogovarjal sam.

RDEČI ŠAL

Marmor na obrazu. Vse je ulenjeno in potišano. Pregib roke, pa še enkrat in še enkrat. Stene so tiho, le sostanovalec nekaj govori o salami, ki jo je dobro jesti in užitkarsko rezati in potem še kaditi, pa spet malo počivati, pa spet jesti domačo salamo, pa jo rezati, takole, na oknu in gledati po vasi. Boš že nehal nakladati, boš nehal, pomisli Boro. Popoldanski počitek. In spet je razbita tišina, tokrat z nakladanjem o cigaretah. Kaditi. Boro se spomni, kako se je sam poloteval kaje. Davno. V neki drugi ustanovi s prav posebnim režimom. Otrok, ograja, vzgoja, klofute in organizirani sprehodi. In potem tihotapljenje cigaret. In tista noč v bolniškem traktu … Nekdo je pretihotapil cigarete in jih skril za nočno omarico. Navadna morava, ne, pravzaprav morava v oranžnem zavojčku, ja, tista znamka, tista … Imele so tiste cigarete že filter, imele … In smo jih kadili, se solzili, kašljali, ogorke metali pa kar skozi okno, pa zračili sobo. Strašen glavobol in slabost zjutraj in spet vročina pa povsem rumeni prsti. Kajpak je medicinska sestra vedela, kaj se je zgodilo. Naredila je dolgo pridigo o škodljivosti cigaret, bila pa je prijazna in ni dogodljaja prijavila vodstvu zavoda. Na srečo, ga ni, če ne – že tako je bilo dovolj težav. In počasi Boro preklopi na drug spominski sklop, da bi preslišal brbljavca na drugi strani sobe, ki kar naprej govori o tem, kako bi kadil, pa kdo ima na oddelku cigarete, pa kdo mu jih je že ponudil, komu jih je dolžan in komu bi jih lahko izmaknil, če bi se ponoči vtihotapil v njegovo sobo. Počasi se mu nasnuje cela usodna noč: vinska, mošt, vino, liker, mošt … besede … izmišljotine. In potem prihod domov, izguba spomina, denarnice, očal, razuma … Vrv, zanka, kljuka, ni šlo … Potem odhod v zdravstveni dom, takole sredi noči … Pijan, zrušen, mrtev … Mrtvec, ki hodi. In potem rešilni avto in sem gor, na oddelek za odrinjene. Takole, po koščkih, je sestavljal nesmisel v nek nov smisel in skušal vsaj malo zadremati. Pa ne, spet govor o salami, ki mu jo je podaril sosed in jo je rezal na mizi pozno v noč, ja, celo, da je pojedel. In še mleko s sladkorjem čez in potem slonenje na oknu in gledanje v poletno noč in kaja. Boro se skrči in skuša preslišati to zgodbo. Če bi bilo to drugje in bi bil drugačne volje, bi najbrž vstal in ga utišala, če ne drugače, tudi s pestjo. Pogleda na uro, še dvajset minut dovoljenega poležavanja. Potem pa spet samo hodnik in drsenje gor in dol. Spet bo moral poslušati stokanje starca v fotelju, tam so ga namreč privezali. Joj, tisto hripavo renčanje: sestra, mene lulat, sestra mene lulat, sestra mene lulat. In čakanja na večerjo, potem pa nekaj podrsavanja po hodniku in spet čakanje na dodeljevanje odmislekov. Boro se je uprl kemijski terapiji, pustil si je samo neko tabletko, ki jo jemlje že dvajset let, neko potuho za občasne srčne aritmije. Pa spet nekoliko pregiblje roke, ker ima občutek, da ga boli komolec. Ves je bil potolčen, na nogi pa se mu je ena rana gnojila. In se spomni, s kakšno nežnostjo mu jo je sestra zjutraj previjala, čistila, pa se prijazno pomenkovala z njim. Lepa je bila, lepa … Obraz potopljen v slap lepih dolgih svetlih las in nežne roke. Rojena za prepričevanje obupancev, da je vredno poskusiti živeti. Pomenkovala sta se o knjigah, o mačkah, ki se pozimi stiskajo ob stari kmečki peči, o klobasah, o holesterolu. Pogleda na mobilca, da bi se prepričal če je res toliko ura. Nekoliko je premišljal o možnosti, da bi poklical kogarkoli v zunanji svet, kjer teče življenje v še bolj norem fluidu kot tukaj. Če bi poklical prijateljico, tisto starejšo, bi se mu samo smejala in rekla, da je itak zdaj v pravi ustanovi, da … Ah, ne …! Če bi poklical pikapolonico, tako ji je dal ime, bi ga najprej nadrla, da ji je spet izginil, da … Ne! Nikogar nočem, nikogar. Sam sem v samoto zakovan, skoraj mrtev. Kako naprej, kako naprej in zakaj sploh naprej, zakaj le … kje je zdaj tisti prekleti smisel!? Mar naj vegetiram tukaj, v teh cunjah in poslušam te razrazumljence. Oni so srečni, oni se vsaj ne zavedajo, da jim je odvzeto veselje in trpljenje. Samo lebdijo, drugi pa poskrbijo, da sploh ne odlebdijo. Kakšno čudno vmesno stanje, res …! Če je to parabola življenja, se je tu spremenila v premico, ki se vleče v določeno in dokončno neskončnost. Še nekaj minut se Boro trudi, da bi odmislil zunanji svet in tega brbljavca za hrbtom, ki hodi od okna pa do vrat in govori in govori. Nenadoma se odpro vrata spalnice in bolničar naznani, da je konec poležavanja, da je treba ven. Stoji med vrati in rožlja s ključi. Brbljavec si z roko popravi potlačene lase, čohne brado in gre skozi vrata. Boro le stežka dvigne telo, še polno sladke trudnosti in se ogrne s frotirasto haljo. V glavi se mu lahno povrteva; zdi se mu, da se svet še vedno ziblje, da je vse majavo. Oprime se zidu in se odziblje vzdolž hodnika do velikega prostora, ki je jedilnica in dnevni prostor, kjer so udobni počivalniki. Drsi po hodniku in premišljuje o tem, kako bi se rešil te bednosti. Niti na kavo ne sme dol na dvorišče, niti to ne. Tretji, ne četrti dan že ta hodnik . Ko je na viziti vprašal doktorja, kdaj bo smel malo na dvorišče, na krajši sprehod, mu je rekel, da bo o tem razmislil. Bo razmislil, o moji svobodi bo razmislil!? Noro. Vrhovni upravljavec mojega življenja je zdaj.Ves zdruzgan se Boro odloži v naslonjač in pusti jesenskemu soncu, da mu zdrsne čez marmornati obraz, v katerega se je vklesala neka zaprepadenost, bržkone zaradi očitanja, da je hotel prostovoljno oditi v deželo večnih senc. Skušal je zbrano razmišljati o svojem početju, a so mu misli trgali kriki starca in vzdihovanje nekega drugega obupanca. Vstane in spet nekajkrat premeri hodnik, pogleduje na uro, pa se nasloni na okno in gleda dol druge srečneže, ki se lenobno sprehajajo po dvorišču, nekateri kadijo, nekaj pa jih ima v roki lončke s kavo. Kdaj bom jaz smel dol, kdaj !? Nekoliko si oddahne in si popravi izpran frotirast plašč. Tole je umiranje, tole … Tu si, ždiš, bedno. Če bi se dokončalo, bi se. Zdaj pa to, sranje. Nekoliko so se mu povrnile moči in bes. Ura je bila že taka, da so se tisti, ki so imeli izhod, nagrozdili ob izhodna vrata. Prišel je bolničar in jim odklenil. Odšli so. Boro je gledal za njimi in lezel vase. Jutri, jutri bom tudi jaz zunaj, prav gotovo, se je tolažil in se spet odpravil do počivalnikov, da se odloži.

Sonce, peščena pot in prvi izhod. Oh, življenje, glej, življenje. Sonce, dve kavi v glavi, sok v roki, časopis, samotna klop, park. O, kakšno življenje je to. Po petih dneh hodnika in postelje, končno!!! Dve uri do kosila. Če bi zamudil prihod, kaj bi bilo? Po pripovedovanju ostalih pacientov, bi najbrž dobil prepoved izhoda za nadaljnje dni. Take metode je pač imel oddelčni zdravnik. Vonj časopisa, vonj jesenskega zraka, o! Boro se je raztapljal na klopi. Do branja mu še ni bilo. Leno je opazoval dogajanje v parku. Mimo je pridrsalo nekaj zamišljenih pojav in neka debela ženska, ki ga je prosila za denar. Pa jo je zavrnil, ker je bila na tesnem z drobižem za kavo in časopis. Neznansko mu je godilo, da mu je sonce pojilo obraz s toploto in z neko pradavno kozmično vedrino. Zaprl je oči in se prepustil zvokom. Nekaj minut je bil v takšnem položaju. Potem so se neki koraki zagrizli na peščeno pot, ki je peljala mimo njega. Obstali so ob njem. Zavohal je cigaretni dim. Nekdo stoji in ga opazuje. Boro počasi skloni glavo in odpre oči; mavrica sonca mu utriplje v njih. Nekoliko starejši suhec, v ohlapnem vinsko rdečem bolniškem plašču se je ustavil ob njem. Levo roko je imel zataknjeno v velik žep, v desni pa je umetelno držal tlečo cigareto. Suh ozek obraz in strogo počesani siveči lasje, tako značilno počesani, tako … Mar tega poznam, se Boro zdrsne. Pa menda ni to, joj … Kadilec se nasmehne in čisto malo trzne z desnico, le toliko, da se nekaj pepela razsuje na pesek. »Boro, ti …« reče kadilec z raskavim glasom, a tako njegovim. Zdaj se Boro spomni. Jan, spotegnjeni Jan, ki je vedno nosil rdeči šal, do pozne pomladi. Ah, on tukaj. Pravzaprav nič čudnega … »Jan, ti tukaj,« se Boro odsmehne in se vzravna. Jan si da cigareto med tanki ustnici in mu poda desnico. Mrzla nemočna roka še nekaj časa počiva v Borovi potni dlani. Potem roka obstane v zraku. »Prisedi,« mu Boro reče. Jan pa kar stoji in nekoliko živčno potegne dim vase. »Ne bi te rad motil. Vem, kako ti je, vem … Človek pride sem gor, da bi se sestavil, pa rabi mir. Jaz sem že četrtič tukaj. Kaj vem, te depresije. Pa saj veš, saj veš … Ljubljana, a …?« reče Jan . »Ne, ne, nič ne motiš. A veš, da se nisem že štiri dni pogovarjal. Kar prisedi. Jebemti te nisem videl, uf, že petnajst let menda, a ne,« se Boro razživi. »Pa bo res,« reče Jan in se previdno usede na klop. Prekriža nogi in si popravi plašč. Potlevek cigarete odfrcne v travo in nekoliko pozibne levo nogo. Z obema rokama si pogladi brezhibno počesane siveče lase. Obraz je še bolj oster in izklesan kot v tistih norih letih. »Na katerem oddelku si?« ga mirno vpraša. Boro pokaže s prstom okno spalnice. Jan samo prikima in pomrmra: »Nikoli nisem bil tam, slišal pa sem, da so tam neki čudni starci, neki dolgoprogaši, mislim tisti, ki so dlje časa v takšnih bolnicah. Redko kdo ima tam prost izhod. Ni jih videti tu spodaj. Vidiš, jaz imam srečo; sem v tistem oddelku, ki mu pravijo kar hotelski. No, saj, če ne bi bilo tistih trapastih terapij pa nekih socializaciji, bi si človek res odpočil tu, tako pa, eh … ni pomembno, v petek grem domov, pa upam, da sem gor ne več. Kaj bi ti pravil, saj veš, življenje,« reče Jan in zapotegne obraz v bolečenost. »Tare nas, ja,« se počasi taja Boro in prelaga sok v rokah. Časopis zvije in ga zatlači v žep. »Si še profesor zgodovine na gimnaziji?« ga vpraša. »Ne, dve leti ne več. Od kar hodim sem gor, nisem več v formi, da bi še stopil v razred. Prej pa, ja, saj veš, alkohol, pa druge substance, potovanja, kaj bi govoril; preveč vsega je bilo, preveč. Zdaj delam za neko turistično agencijo. Pripravljam jim materiale za obisk raznih zgodovinskih znamenitosti, da imajo vodiči kaj brbljati. Včasih grem tudi sam z njimi in jim kakšno stvar razlagam. Ne rečem, dogaja se, ampak kaj, ko pa me včasih zagrne silna nemoč, res …« Boro je nekaj časa kar tiho, potem pa le reče: »Pa se ti res dogaja, fajn fajn.!« Jan se odkašlja in divje zavrti levo nogo v gležnju. »In ti, kaj je tebe sunilo sem gor?« Boro se zbira: naj mu povem, naj mu povem, grgra v njem. Ne! Štrik, noč, reka, most, pijan, na tleh, mobilc ne dela, denarnice ni, očal ni … Pa spet štrik, pa napis za slovo, pa … NE! »Ja, ne vem, nek zrušek, neka nemoč, nek strah. Nekaj so mi našli, nekakšno anevrizmo aorte in me rinejo na operacijo srca, jaz pa, saj veš, jaz pa doktorji, to ne gre skupaj. In to me je zablokiralo, vidiš, to me je sesulo,« Boro razpršeno reče. »Manj ko veš, bolje je. Saj tudi mene dajejo nekakšne aritmije in goltam neke tablete že deset let, pa kaj. Še najraje se umirjam s pivom, tako kot včasih, ko smo sedeli pod kostanji v Šiški in naročali vrčke piva, pa se žogali z dunajskim zrezkom. Vidiš, bili smo v raju, pa smo si prislužili ta pekel. Staramo se, staramo, pa nas morajo adaptirati, to bo. Oprosti, zdaj bom moral iti, ker imamo nadaljevanje neke bedaste interaktivne igre. Imel sem petnajst minut odmora, pa sem se prišel nakadit sem dol. Saj se bova še videla. Verjetno boš kar dolgo tukaj, če si na tistem oddelku. Te poiščem popoldan. Drži se, moram iti,« živčno reče Jan in svojo spotegnjenost hitro odnese po peščeni poti. Boro je gledal za opletajočo haljo, ki je kmalu izginila za grmovjem. Madona je shujšan, obraz pa, kot Kristus. In če bi si pusti še dolge lase, take kot je nosil včasih, ja, pravi Kristus bi bil, pravi. Saj je bil kar frajer na tisti gimnaziji. Tak, s čopom las, suh, postaven in pameten. Znaj jim je približati zgodovino, v to ne dvomim. Priljubljen je bil. Morda malo preveč teoretičen kar se komunizma tiče, no, celo fanatičen, ampak to je druga zgodba, ja. Šiška, balkon, glasba … Zgodba: Maj je bil, da maj. Tam čez cesto so rohneli motorji na stadionu za spidvej. Sedel sem na balkonu in se pripravljal za nek izpit, kaj že, aja fifizijologija rastlin. Nad mano pa večni komadi od Pnkrtov, še največkrat se je slišal komad, oziroma refren: Punca, punca, ne še umret, dej še neki časa žvet. Spet in spet Pankrti. In enkrat, ko je kadil na balkonu, ko je visel čez ograjo, sem ga videl, tisti ozek obraz in dolgi lasje. Začela sva pomenek, kar tako. Potem sem šel gor na pivo, pa še eno, in še eno. Jemal jih je kar iz gajbe, ki jo je imel v predsobi, ker sva tiste iz hladilnika že spila. Vmes sva pridno kadila in poslušala Pankrte. Pa sem ga vprašal, zakaj najraje sliši tiso – punca , punca, ne še umret. Postaj je tih, mrk. Potem je loknil pivo, me stekleno gledal in mi povedal, da mu je umrla punca, prav tu, v tem stanovanju, pred dvema mesecema. Sladkorna bolezen, inzulin. Pa si ga je neko jutro vbrizgala vsega, kar ga je imela doma, kar tako, kar na lepem … Že prej je oslepela, slepa je bila. In potem je zanosila, pa je prišlo tisto jutro. Bruhnilo je iz njega: Šel sem v gimnazijo, prvo leto mojega poučevanja, mlad prfoks, a štekaš. In sem ves dopoldan imel slab občutek. Ne vem, ne znam povedat, a sem slišal njen glas v zvočnikih v razredu, res. Klicala me je in povedala, da odhaja, pa da naj ne bom žalosten, ker da bi jo otrok v njej pri njeni bolezni itak ubil, ker da nima moči, da bi ubila samo njega. Zato da je ubila oba, da bom jaz odrešen trpljenja. In jo je odneslo … Pridem domov z veliko solato, tako, ki jo je imela najrajši. Pa jo najdem v sobi, mrzlo, tiho, z srečnim izrazom na obrazu. Koma, sladkorna koma in nasvidenje Jan. Solato sem vrgel skozi okno in hotel razbiti vse okrog sebe … Punca, punca, ne še umret, dej še neki cajta žvet …! Tako se je slišalo potem v naslednjih dneh. Spomnim se tistega dne. Policaji pred blokom, pa šepetanje sosedov, moj spotegnjeni nadstanovalec, pa ves poklapan razlaga nekemu inšpektorju kako in kaj. Ujel sem samo besede inzulin in koma. In golobi so cukali tisto solato na zasmetenem dvorišču, na travi pod našimi okni. Ja, za njo se je takrat dokončalo, zame pa … Boro pomisli in se pretegne. Pa si ni dal odgnati spominov, ne … Jaz in Jan. Koliko piva sva potem spila. No, vsak moj izpit sva pošteno zalila. Blodila sva po mestu in se vmešavala v debate o komunizmu in o ameriški demokraciji in o Stalinu. Jan je padel v neko noro ideologijo svetovnega komunizma. Sanjal je neko novo pravično družbo, nek nov utopizem. Kajpak si tega ni privoščil v gimnaziji, menda samo enkrat, pa je dobil opomin od ravnatelja, češ, da ni poklican, da bi dijakom trosil ideološka prepričanja. Ravnatelj mu je dopovedal, da so za to kvalificirani drugi kadri, v ta namen izšolani. Čez poletje sem se umaknil domov. Na jesen sem bil že spet v Šiški, zadnji letnik faksa, še en izpit, in potem … Potem pa pohodi v okolico Ljubljane, čudne gostilne, kislo zelje in pečenice, pa žganje in pivo. Na Katarini, tisto megleno nedeljo, o joj. Oblečena sva bila v nekakšne vojaške pelerine in šla v meglo. Kar nekaj časa sva hodila, vmes spila zalogo žganja, ki ga je on nosil s seboj v vojaški čutarici, pa sva prišla do neke gostilne in spet kislo zelje, ajdovi žganci in pečenice. Novembrsko nedeljsko popoldne. Pijana in krohotava sva se vlekla proti hribčku s cerkvico. Megla je že nekoliko odjenjala in se nagnetla v dolino. Prišla sva do cerkvice, kjer sva zalotila nek parček. Ostala sva sama. Pela sva, vriskala, joj. In potem se je on domislil, da je bila njegova punca strašno verna, da je verjela v angele, v kozmično stalno prisotnost duha in v take fore. Pijan je rekel, da bo nesel rdeči šal, ki mu ga je kupila lani za božic na zvonik, da bo lahko videla zastavo njegove zvestobe njej, samo njen, nepozabljeni … Jaz sem ga prepričeval naj ne nori, da bo padel dol in podobno. Pa ni odnehal. Po strelovodu je splezal na streho cerkvice, se nekako splazil do zvonika, tam nekaj časa preučeval, kako bi se potegnil gor. Jaz sem kričal, naj vendar zleze nazaj. Pa se ni dal. Spet si je pomagal s strelovodom in se je nekako potegnil do lin zvonika. Tam se je oprijel vmesnih stebrov in spet počival. Razrahljal si je rdeči šal in se pripravljal, da se potegne na ozko streho, ki je imela močno kovinsko okovje, nekakšno nizko ograjico. Nenavadno gibko se je vzdignil gor, se oprijel špice zvonika in zavriskal. Snel si je šal, ga z levico zamotal okrog križa na vrhu zvonika, ga zabodel na kovinsko špico križa in še malo potegnil, da je šal trdno obstal. Rekel je: Evo, Mojca, tuki maš moj pozdrav, še zmer te lubm, a vidš! Prav počasi se je začel spuščati. Jaz sem spodaj samo nemel in gledal. Sploh nisem opazil, da je čez mrtve trave prišla neka starka, vsa v črnem, s košaro v roki. Jan je bil še na strehi cerkve, ko se je starka začela križati, si popravljati ruto in nekaj momljati. Košaro je dala na tla in plosknila za rokami. »Za božjo voljo, kaj pa delate na strehi cerkve, pa tist rdeč šal tam gor. Ja, a se vam je zmešalo, ali kaj? Rdeč šal tam gor. Da greste tako žalit boga!!! O ti prekleta rdeča drhal, ti! A ni bilo še zadosti pobijanja pa poniževanja!? A zdaj boste pa rdeče zastave ali pa take cunje obešali na zvonike. O ljubi Jezus, kaj moram doživljat, kaj moram gledat. Bom milico poklical, pa jo bom! Da takole skrunite našo malo cerkvico, da vas ni sram. O Bog, ljubi Bog, pa če padete dol. Pa ste res čisto znoreli!« se je starka pridušala in mahala z rokami. Jan pa se ji je samo nasmehnil in ji rekel: »Mamca, samo šal od moje mrtve punce sem zavezal tja gor, da bo vidla, da jo mam še rad. Veste, ona je tud molila, pa še kako. In vem, da jo ma Bog rad, pa naj vid tist šal, da bo vedla, da jo mam rad.« Starka se je samo pokrižala, zamahnila z roko, pograbila košaro in se izgubila po vijugasti stezi. Janu je le uspelo, da je zlezel dol, sicer s porezano desnico, pa vendar, vse se je dobro končalo. Čisto na rahlo je potegnilo čez megle in zanihalo šal. Nenavadno, prej je bilo vse mirno, potem pa tisti sapič. Šal je žarel v soncu, ki se je prebilo skozi trgajoče se megle. Pijano sva se smejala tistemu šalu, on pa je zapel Bandera rosa, od Pankrtov, jasno. Še nekaj časa sva tam rogovilila, se smejala, celo zakotalila sva se po brežini navzdol do kolovoza. Pred nočjo pa sva že bila v Ljubljani. Ja, zgodba … je Boro domislil in se pretegne. Kar vroče mu je postalo. Razspasal si je plašč, pogledal na uro in, joj! Gor moram, sicer bodo kazni. Režim, prekleti režim, pa sam sem si ga naložil. Takoj moram gor!

Vse je v redu. Svetloba, postelja, celo brbljavec je danes nekoliko legel, se pokril in hlini spanje, tako kot vedno. Nekje je staknil tri cigarete. Kar naprej jih je preklada iz žepa pa v predal nočne omarice, pa nazaj v žep. Mrmral je, da jih ne sme vseh naenkrat pokadit, da je dan še dolg. Ampak zdaj je mir, zdaj leži in je tiho. Kakšno olajšanje. Pa ne za dolgo. Po desetih minutah se spet zbudi in začne samogovor o tem, kajo je zvlekel kolo, ki mu ga je nekdo podaril, v sobo in ga kar tam popravljal. Kakšni problemi, da so z ventili, pa s žico za luč, pa blatniki, pa veriga, pa ležaji, pa … cela znanost, rekel bi, da kar magisterij iz kolesa. Nekaj časa si vzame za premislek. Pa spet, kje je kolo dobil in za kaj ga je dobil. In da ima zdaj obljubljeno kolo od sestre, žensko sicer, ampak kolo pa vendar le. Kaj bi zdaj dal za spodoben popoldanski spanec, si Boro misli in si oddihuje od plaza besed, Joj, zdaj brbljavec celo vstane in začne svojo hojo od okna pa do vrat. Nekajkrat gre tudi ven, v toaleto, kjer se napije vode. In to seveda vsakokrat rzloži, da je pil vodo, da je dobro piti vodo, da je to dobro. Doma, da jo nikoli ne pije, doma ne, samo mleko ali pa oranžado, odvisno, kaj je. Če je salamo, potem pije mleko, če je kekse, potem pije oranžado. Boro se nekoliko razleze po postelji in si misli: O, sonce. Popoldan bom šel spet dol v park, ja spet. Življenje se začenja na novo. Zvezek imam, pisalo tudi. Šel bom do tiste samotne klopi in kaj malega zapisal. Čas bi bil. Popoldan, pravzaprav čez pol ure, saj je že pol treh.

Prišla je ura izhoda. Boro se je postavil v vrsto pri izhodnih vratih. Naslonil se je na zid in gledal ostale poklapance, ki so malomarno opletali s haljami in gledali nekam v tla, posmrkavali, zehali in kaj malega rekli. Prišel je bolničar, zvonil s ključi in jih posamično spuščal mimo sebe. Vsakega si je ogledal, kajti odgovoren je bil za njih. In ko je prišel Boro na vrsto, se je postavil predenj in mu rekel, da ne sme dol. Boro skoraj ni mogel verjeti. Spraševal je: »Kako, zakaj, saj sem bil dopoldan že zunaj.« Pa mu je bolničar razložil, da je tako naročil zdravnik, da je tak ukaz. Ves poklapan se je Boro umaknil od vrat in se odvlekel do prvega prostega počivalnika. Kar sesedel se je. Ukaz, ukaz! Mu je šumelo v glavi. Zdaj pa imaš. Vidiš, zdaj tisti domišljavec odloča kdo si, kaj smeš in česa ne. Hej, to ne bo šlo. Pa če bi naročil pikapolonici, da pride k meni na obisk z obleko, ki bi si jo v veceju navlekel pod pižamo. Ne vem, če bi me spustil na kavo, morda le, z njo seveda. Včasih naredijo tako izjemo, da koga spustijo dol v teh cunjah, kajpada. Potem bi šla v njen avto in domov. To bi bila rešitev. Pa naj imajo tukaj tiste kavbojke in srajco. Ampak kartica zavarovanja. Ah nič, bi pač rekel, da sem jo izgubil in zahteval novo. To bi se že uredilo. Takole pa res ne gre, takšno odjedanje svobode. Ampak zdaj nič ne pomaga, tu bom, do večerje, potem, spet čakanje na tabletko, vmes še merjenje krvne tlaka, ki bo spet povišan, kako tudi ne … In če bi rekle Janu, da pride pome. Ne, ne bodo mu dovolili, da me pelje na kavo, njemu ne. Kava, zdaj bi jo lahko pil doma na balkonu, če ne bi bilo teh neumnosti. Kako naprej. Štrik ... noro. Življenje, eh življenje … Pa spet pripeljejo v dnevni prostor tistega starca, ki se naliva z vodo. Zato ga privežejo na stol, da jim ne bi delal težav. Razložijo mu, da tako mora biti, da ima spet slabe izvide krvi, elektroliti in te fore … Ni dolgo trajalo pa je že začel: sestra, mene lulat, mama, sestra … doktorca …

Boro zdaj sedi v parku z nenavadnim nasmehom. V žepu ima odpustnico in čaka, da ga bo pobral prijatelj in odpeljal domov. Prijazni zdravnici je razložil, da ne prenese takih ustanov, da je bilo noro, kar je počel v tisti noči, da je že bil kot otrok v nekem zavodu, da … Ona mu je samo prikimavala in si popravljala ozek okrasni rdeč šal, ki se ji je lepo podal na modro zeleno bluzo in belo haljo. V eni uri sta se vse zmenila. Boro se še enkrat ozre gor, kjer zdaj brbljavec bržkone kadi v sobi. Domov, mar je to mogoče … Ozek rdeč šal …

SANJALCI

Peroni dnevov so se izpraznili in mape so zamenjale lastnika; mape, v katerih je popisano neko otroštvo, pa celo vsebnost soli v solzah; da, celo to so izmerili in popisali. In marmelada si je našla zatočišče v luknjastih zobeh. Pa še kaj. Jagodna zobna krema iztisnjena na ogledalo in spačen nasmeh bodočega samomorilca, ki so mu s tabletami odvzeli upanje na samodrešitev. Čez mostove so nesli upanja, podprta z univerzitetnim pridihom izobraženosti in bombe so odvzele mladost postarani ideologiji. Prekaljene oči so se navadile gledati nove reklame in nove zagorele noge na najljubši ulici, kjer se da videti tako lepe obraze, da pomisliš, da si res že onkraj vsega dobrega in lepega, ne pa mogočega. Če je res vse minevanje, potem je vse zaman; še sanje so samo usedlina, kavna usedlina v možganih, ki ti prerokujejo preteklost bodočnosti. Samota ni za volkove, ki so se civilizirali in ne žrejo več človeškega mesa, ampak ga samo izkoriščajo. Ja, svetli novi kapitalizem, ki liže pragove nadzemske sreče in ti nadene ovratnico dobičkonosnosti. Olimpijske igre so mimo sem ravnokar izvedel. Ah, bele vrtnice iz Aten. Ja, sedel sem na predpražniku in sem sanjal. Sanjal sem, da sem se vozil z grškimi starimi ladjami in da sem pesnil. Menda sem kar v sanjah pisal pesmi. In nenadoma sem bil nek polbog ali kaj. Daroval sem vetrove in prisilil žito, da je v enem samem tednu dozorelo. Tisti predpražnik je ležal v vrtu, pod lipo v nekem predmestnem zakotju, kjer so ležale injekcijske igle in je smrdelo po scanju in po starih kondomih. Tam sem takrat iskal nove oblike sobivanja, nove ideologije, pa sem naletel na same zavržene kreature, ki so imele to srečo, da so še biološko funkcionirale. In prav v tistem poletju je prišla preprosta razglednica iz Grčije. Nič posebnega, samo pozdrav. Pa se mi je zdelo, da je bil na razglednici vonj njenega parfuma. Najbrž se mi je res zdelo. Ali pa sem spet samo sanjal. Hm, Grčija!? Kamenje, olive, črno težko vino in modna parišča za tečne in razvajene snobovske turiste, ki mislijo, da so prav oni odbrani za večnost, da so takorekoč seme večnosti. Pot me bo izmučila, saj vem. Hočem tja gor, kjer golobi aristokratsko zrejo na mesto, in kjer bom našel nekaj sanjalcev. Ti so že zdavnaj zaloputnil vrata reklamam in udobju klimatiziranih gajb. Skoraj vsi so mlajši od mene in si pljuvajo v vsakdanjo skledo nezmožnosti. Ja, pa kdo jim je kriv, da so se znebili nadzorovanega kakanja in obetov. Zdaj samo še sanjarijo, kaj da bodo naredili in kje bodo pili in se na druge načine zadevali. Saj jim ne očitam, ker sem tudi jaz zadet, pa še kako zadet; od tablet, od sivečih las, od utopije, od zrcal v meni, od časa, ki me je pregnetel v nekoristno žročo žival, ki še razmišlja. In to je to; mislim, da bi si izmislil nove sanje. Mar je res pomembno, da si realen v sanjskem svetu. Tip, ki je z nekim letalcem obletel svet, je rekel, da je svet še vedno okrogel. Ja kakšen pa naj bi bil? Ha, svet, debela sanjajoča glava. Bog bo pa rekel, da se ni šaliti z njegovo kibernetiko, da on vse ve, pa ne pove vsega. Tako bo rekel, da. In spet bo poslal kakšnega preroka na kakšno goro – a zato tako rinejo v hribe, glej no; mar je tudi to programirano – in ta prerok bo rekel: bratje in sestre, prišli ste v luč, ki vas bo prenaredila. Zdaj boste nova civilizacija, zaznamovana z sanjami. Vse kar boste sanjali, vse se vam bo uresničilo. Sanje so informacija, sanje so napotilo, sanje so komunikacije njega z vami osebno. Praporščaki ateizma so si zavezali nove kravate in so se zaobljubili novim bogovom. Mi, ki smo sanjali zelene livade in konje in oblake, pa smo padli v navadne službe in smo se začeli utaplajti v holesterolu in alkoholu. Oboje je božje, oboje opaja, oboje je nuja, da te ni, ko te ni. In kako naj tem kavzihipijem dopovem, da smo včasih brenkali na kitare in udarniško gradili, recimo, vaško plesišče. Kako, naj jim povem, da smo brezplačno kopali jame za telefon in smo šli v delovne brigade nekam na jug. Kako naj jim povem, da smo letali v diskoteke in smo šlatali punce in se pijani ljubili v temnih vežah v starem delu mesta. Kako naj jim povem, da smo leteli skozi oblake neke prihodnosti, ki se je končala še preden se je zares začela. Krokarji politike so odnesli svetle gumbe iz naših uniform. Ti sanjalci ne vedo, da so zametek nekega propada.

Glej, a ni tam!? Pa je, pa je! Tipček je včasih sedel v udobni pisarni. Baje je imel celo svoje podjetje. Ja, pa ga zdaj poglej. Kinka na klopci in si nekaj mrmra sam sebi. Pravijo, da se je preveč zapil, da ni zmogel, da je bil prepošten, da ga je sesulo. In je prišel med nas, med profesionalne sanjalce, ki si upamo preštevati oblake in se smejemo mobilizarnima hordam zbeganih potrošnikov, ki ne vedo več, kateri reklami bi nasedli. Naše geslo je: živite eno življenje, dobite dve. Ja, glej ga. Melje s prsti in še kar naprej nekaj žebra, Čevlje ima brezhibno čiste, celo obleka je nekako usklajena z njim. Ne, ne bom šel mimo. Preveč bi me oblegal s svojo trmasto filozofijo, s svojo patološko zgovornostjo, ki mu je včasih omogočila, da si je ustvaril majčkeno bogastvo. Ja, dobesedno prigovoril si ga je. Na videz sem ga poznal že prej, saj je stanoval v isti blokovski soseski kot jaz. Menda je bil v majhni garsonjeri, jedel pice in pridno študiral, dokler, dokler se niso znašli tanki na Celovški in so ga potegnili v politiko. Takrat je že bil magister, če se ne motim. Moral bom po blatni poti okrog njega pa gor v breg. Jezi me ta moča, ta dež. Poletje je bilo kar v redu. Grizel sem lubenice in olupke veličastno metal v Ljubljanico. Domišljal sem si, da so to moje sanjske ladjice, ki vozijo mojo nečimernost nekam v daljave, kjer so ribe večje od domišljije. Pa res, kaj je bilo prej, ideja ali stvarstvo samo. Najbrž je še prezgodaj, da bi si lahko ogledal speče obraze sanjalcev. Zdaj so še spodaj v mestu in si nabirajo samoprispevke za alkoholno indoktrinacijo. Moral bi tja gor zvečer. Takrat poselijo sence in si odjemljejo bremena samozavedanja. Človek, kaj je že to? Prekleto sem zadihan. Preveč vlage je v zraku. Menda bo spet dež. Pa bi lahko v službi pogledal na tisto internetno stran, kam potujejo oblaki nad Evropo. Briga me. Sejem zelenja nad mano bo usahnil in kisla jesen bo lezla v kosti. Jaz pa bom z majhnim nožičem rezal debele hruške in ostanke metal dol na parkirišče. Nemarno, vem, da je to nemarno, ampak, tak sem. Butasto bom gledal po ostalih blokih in zehal v popoldneve. Spodaj pa bo mularija uganjala vragolije na rolkah. In Marija bo prišla dvakrat na teden, da leževa skupaj, da se nasitiva, da si poveva, kako zajebano je to življenje. Njen mož, da nič več ne zmore, da ga v službi tako pomolzejo… Njene velike preproste oči so me vedno zajele v neko odrešenje. Njena koža še vedno diši po sanjah, le, no, včasih kar preveč spije. Takrat se smili sama sebi in zganja moralni cirkus. Jaz pa jo tolažim, da je življenje preveč preprosto, da bi ga komplicirali s temi moralnimi olupki. Saj bi tudi jaz lahko zibal otroke in se naprezal, da bi lahko tekmovali z vrstniki: »Maji smo kupili nov računalnik. Ga pač mora imeti, zdaj bo študirala,« se mi je včeraj Marija izpovedovala. Seveda, seveda, se razume, nov računalnik… In kaj, diplomirala bo, če bo. In potem se bo postavila v vrsto na zavodu za zaposlovanje. Letala bo na razgovore, se urejala in obupno gledala oglase. Jo že kar vidim, res. Ja, čedna je, čedna. Kaj bi sanjal o tej lepoti. O, še nekaj ovinkov in bom zgoraj.

Mesto pod mano utripa in se utaplja v svoji ihti. Strehe, rdeče in rjave strehe in bakrena patina na zvonikih. Molitve so nekje v zraku, Bog jih analizira. Pa res, mar smo poskusna civilizacija? Vsa verstva imajo nekakšne cerkve in vse se zgleduje po raketah: zvoniki, minareti, stupe. Prihajamo iz uma, da bi um postali. Sanjam, cele dneve samo sanjam. Pa bom res samo še sanjal. Kupil si bom staro hišo nekje na podeželju, omislil si bom psa in vinski sod. Sedel bom na sončku, ga cuzal in se lenil. Potem bom težak in pripravljen za onkraj. Meni je dovolj teh map in teh večnih izpraševanj. Mogoče so mi vsadili kakšen čip v glavo in nadzorujejo tudi moje sanje. Mi smo najbrž nova civilizacija, civilizacija sanjalcev. Svoboda je le igrača usode, kajne? Pa jih res ni, nikogar ni. Sam bom moral pokaditi nekaj cigaret se nakašljati in si dopovedati, da je smisel v kosilu in v spanju. Odpočitek od hoje in sanj. Pa spet sanje in spet mape. Telo je le navaden kup dreka. Zavzemajo se za zdrav način življenja. Korenček in tek. Bedaki. Najprej se nažirajo, potem pa tablete za holesterol. Če bi imeli prave sanje, bi prav živeli. Tako pa si dopuščajo, da jim drugi vsiljujejo sanje. Joj, gobec me peče. Preveč kadim. Tamle je grad. To pa so bile sanje, imeti grad. In tisti ki ga je sanjal, ga je dosanjal. Zdaj so drugačni sanjalci. Kje ste moji sanjalci?

Nič, nazaj bo treba, dol med golobe in hrup in kavarne. Moj dedi mi je zmeraj govoril, da so vedno za teboj, da vse vedo, da vse zmorejo. In da te dajo v mape in v arhive. Noben sistem ne prenese sanjalcev, prav noben. In če bi svobodni sanjalci ustanovili svojo državo? Kako bi to bilo. Ah ne, utopija, utopija! Duha bom moral vaditi v potrpljenju in v popolni vdanosti telesu. Neskladje je v meni. Fiziologija sanj se mi je nekako zamašila. Nimam pravih sanj, nimam pravih vizij. Ne, zdaj grem dol in si bom kupil liter, ne liter, samo buteljko dobrega izbranega vina in bom skušal najti ulične sanjalce, da zapremo okna dnevu, ki nosi probleme. Problemi so samo v glavah. Nesmrtne so samo sanje in vesolje. Prah si in v prah se povrneš, tako pridigajo. Joj, in vesoljski sesalec te posesa v vroče žrelo novega nastajanja. Stari, lepo počasi navzdol, pa v trgovino. Graščaki so že vedeli, zakaj so postavljali te gradove na hribe. Kar je spodaj, je spodaj in bo spodaj. Zdaj so steklene palače in moderne zvijače za ubijanje. Ja, sposodil si bom sanje in se preselil v drug svet. Ta me dela bolnega. Včasih si želim, da bi bil samo breza, tiha breza. Jaz sem samo pešec v ozvezdju tujih sanj. Ja, ja, kar lepo po cesti navzdol. Tu se je kotalila naša mladost in prvi poskusi opojev in punce v rdečih trenirkah in štiriperesna deteljica v vratarnici, ko sem še delal, da sem si zaslužil za potovanje. Štiriperesna deteljica!? Kasneje sem jo sam našel na čuden način. Šel sem v antikvariat in sem kupil neko staro knjigo; nič posebnega, povprečen roman, ampak, notri je bila štiriperesna deteljica. Tisto knjigo še imam. Morda je že preveč knjig v moji zatohli jazbini, morda … Vse te knjige, to so tuje sanje. Herbarij sanj, tako …! In zdaj sem vitez sanjalcev. Dosanjali bomo nove ulice z novimi obrazi. Fluorescentne punce bodo nosile naše seme v nove galaksije in bomo pomnoženi z besedami in z mesom. Nekdo gre za mano. Joj, menda bom spet v kakšni mapi. Hitro, hitro dol, pa v ulice. Čimprej moram kupiti vino in najti kakšnega sanjalca, da uskladiva frekvenco sanjanja. Za trenutek se ozrem. Neko dekle teče dol. Trak ima v laseh in črne oprijete elastične hlače. Hoče biti vitka, hoče biti zaželena, hoče biti kar naprej idealen seksualni objekt. Njihove sanje niso naše, mi smo plemeniti sanjalci. Oddahnem si. Ne bo nove mape. O, kako lep dan, darovan sanjalcem na ulicah nekega močvirja.

KO SO ČEŠNJE CVETELE

Nemalo truda je bilo potrebno, preden je stara hiša postala nov dom, prijeten in poln starožitne ljubezni. Jano je hotel ohraniti vse tisto, kar bi izkazovalo tiste čase, ko so v vinogradu pod hišo še pele motike in so srpi želi pšenico in je kosa odrezala preveliko travo. Sam ni bil doma iz vinskih krajev, zato se je moral kar veliko poučiti o vseh orodjih in pripravah, ki jih je na kmetiji našel. Vedno znova ga je počudevalo vse tisto, kar je tu našel: stara bakrena škropilnica, razni sekači vej, pa stare zarjavele vinogradniške škarje, pa nekaj novejših, nožiči in noži, lopate, motike, že nalomljene in plugi, taki za v vinograd in tisti za v njivo, volovska vprega, dva razpadla vozova, celo star traktor je gnil pod vegasto lopo in nekakšna muzejska kosilnica, pa nekaj kos in še mnogo drugega. Vse je lepo sortiral, očistil, razvrščal po dvorišču, vse popisal, vsaj stvari za katere je zvedel imena od domačinov. Ni minil dan, da ni kakšnega starejšega možakarja pripeljal na dvorišče in ga spraševal po imenih orodji in priprav, ki jih je najdeval. Naravnost gorečno se je začel zanimati za stvari, ki so se mu odstirale. Blanka, biologinja in njegova žena, je sicer še vedno delala v Ljubljani, pa se je ukvarjala z lokalno botaniko in je vrt spreminjala v nekakšno cvetličarno. Zbirala je semena rož, ki so jih gospodinje same vzgajale, pa nekaterih avtentičnih vrtnin. Cele popoldneve je prebila med gredicami, plela, ruvala, premeščala, beležila v beležnico in vabila domačinke, da so ji prinašala nove in nove podsadke, semena in cele rože in zvrsti zelenjave. Kar nekako navadili so se na njuno stikljivost in na dva ovčarja, ki sta se hitro udomačila in prav tako rada stikala po okolici, česar lovci niso bili veseli, pa se je tudi to uredilo: oskrbela sta si povodca, pa je bilo. Dobro sta se vtkala v majhno vasico na Vipavskem, ki se je nagručila okrog cerkvice, bržkone, da bi se ubranila silovite burje, ki je včasih tako divje plesala, tako strastno trlinkala z naoknicami, da je bilo kar težko zaspati, če nisi bil tega vajen.Njuna dva otroka, sta se kar sprijaznila s hojo na šolski avtobus in z naravo, ki jima je ponujala nekaj več, kot pa je ponujal mestni park. To je bila njihova prva pomlad v tem novem domu. Prej so prihajali samo ob koncu tedna. Vse je bilo sveže in novo. Jano se je čudil opranem nebu, čudil se je zgodnjem odganjanju, cvetočim marelicam, pa celo prve češnje je videl že cvetiti med vinogradi na južni strani hribin, ki so se nanizale ob drugi dolinici. Rad se je sprehajal po tistih blatnih poteh in se naužival vedre modrine, ki je tako materinsko prekrivala celo dolino. Prejšnje dni je s seboj jemal ob psa, pa se je odločil, da bo raje hodil sam in s fotoaparatom. Te dopoldanske pohode je hotel imeti samo zase. Pozno v noč je delal, prevajal in pisal neke članke, s tem si je pač služil kruh. Dopoldneve si je to pomlad podarjal.

Prišel je na vrh, kjer še ni bil. Prepoten si je ogledoval valovitost pod seboj in grmičje, ki je že nakazovalo prvo zelenje. Na začetku aprila smo, pa že taka rašča, je pomislil in si obrisal potnino na čelu. Naredil je nekaj posnetkov in se zamaknil pod rob gozda iz katerega je dihala vlaga in nek prav poseben židek vonj prebujenja. Pod nogami je čutil težko mazavo zemljo, ki se mu je lepila na nerodne, nekdaj vojaške čevlje, ki jih je imela samo še za te pohode – niti čistil jih ni več, puščal je blato na njih, da se je strjevalo in skorjilo in sproti luščilo. Včasih se mu je zdelo, da so to plemenite kraste zemlje. Vsebolj je spoznaval svet v katerem se je vse rojevalo in umiralo v skladu z nekim pradavnim ritmom. Dolgo si je ogledoval mrlino starih trav skozi katero je bodla nova mehka zelena trava, pa gnijoče listje med katerim se je tudi že šopila nova trava. In to se mu je zdelo še kako zanimivo, prav to, kako se srečuje odmrlo z novim. Žena ga je poučila o lokalnih botaničnih znamenitostih, ki jih je tudi pridno fotografiral. Iz gimnazijskih let se je le bežno spominjal botaničnih poglavji pri urah biologije, saj so ga bolj zanimali jeziki in politika. Mislil je že, da bi pristal v diplomaciji, pa se mu je uprla hinavščina, ki se je zasesavala v stremuhe, ki so hoteli narediti diplomatsko kariero. Zdaj pa se mu je narava kar sama ponujala in ga sproti učila. In ko je takole skušal ujeti metulja v fotoaparat, se mu je pod nogami prikazala gručica njemu neznanih modrih cvetlic. Nežni modri cvetki so rahlo migljali v vetru, ki je vlekel čez greben. Pokleknil je, da bi jih ovekovečil. Ni se zmenil za vlažne madeže, ki so ostajali na kavbojkah, kadar je takole poklekal in fotografiral cvetje. Žena se mu je včasih smejala, ko je tako zaznamovan prihajal domov, otroka, še posebej pa sin Rajo, sta se mu posmehovala, češ da je poljubljal zemljo in da v naravi moli. Prej sploh nista vedela, da se v cerkvi včasih tudi poklekne, pa sta si nemara predstavljala očeta, da v naravi pokleka in moli. Ni se zmenil za te špikavice. No, ko sta šla nekajkrat z njim v naravo, in ko sta videla, kako kelkaje fotografira rožice, sta ob njem začutila neko spoštljivost do narave in sta se sproti učila, kako se kakšni roži reče. Zadovoljen s posnetkom na digitalcu se je vzravnal in pogledal vlažna madeža na kolenih. Čutil je hladino, pa se ni zmenil za to. Vestno je pregledal posnetke in jih nekaj tudi izbrisal. Ker se še ni povsem znašel v teh krajih, je s seboj nosil tudi zemljevid, s katerim si je pomagal, da ne bi zašel v globačah, kjer je domoval tako na gosto zraščen gozd, s tako trmastim podrastjem, da si le stežka prišel skozi. Na začetku se mu je nekajkrat zgodilo, da se je znašel med robidovjem in je ves popraskan prilezel na kakšen vrh. Odločil se je, da bo šel navzdol med vinogradi do naslednje vasi in potem peš po cesti nazaj domov. Ogledoval si je lesketavo reko Vipavo, ki je silila v zagrmovljeno obrežje. Na zahodu je videl Vipavski križ. Že nekajkrat si je obljubil, da ga bo vestno fotografiral, pa je naredil samo nekaj fotozabležb. Tam je čutil nekaj tesnobnega, neka srednjeveškega. Tiste majhne ozke uličice so ga plašile. Vse se mu je zdelo tako pretirano natesnjeno in zatohlo. Prav isto je čutil v Gočah, pa še kje. Kolikor so ga te vasice navduševale, toliko so ga tudi plašile. Ljudje so sicer odzdravljali, a se mu je včasih primerilo, da je kdo kar izginil v tesninah, brez pozdrava. Enkrat je hotel fotografirati spečo starko v starodobnem naslanjalu, pa se je od nekod prikazal možakar s palico in mu roteče rekel, naj pusti njegovo ženo pri miru, da jih ni treba nič slikat, pa naj se pobere. Od takrat je postal bolj oprezav.

Blatnjava se mu je lepila in mu počasnila korak. Motovilil se je med vinogradi, ki so že nabrekali in ihtavo srkali sokove iz težke zemlje. Oziral se je po cvetočih drevesih, da bi jih ujel v fotoaparat z očiščeno modrino v ozadju. Spustil se je na kolovoz, ki je zavijal okrog hriba nad zaselkom. In na ovinku je obstal. Stara velika češnja je razkošno cvetela in dobesedno kipela v modrino neba. Pripravil si je že fotoaparat, da bi jo zajel v neko elektronsko večnost, pa ga je zmotilo nekaj, kar ni pričakoval. Premaknil se je nekoliko v desno, da bi bolje videl. In res, pod drevesom je sedelo mlado dolgolaso dekle. Črni lasje so ji padali čez obraz in ji odvzemali pogled. Pograbljena je slonela ob deblu. Prislonil si je fotoaparat in si skozi teleobjektiv približal podobo pod češnjo. Zadrževal je dih in jo opazoval. Nenadoma si je vrgla lase nazaj in pogledovala proti vasi. Z neko nestrpnostjo si je zavihala levi rokov črne majice in se tolkla po bledi beli roki. Potem si je z vezalko prevezala žilo na nadlahti in si na hitro zabodla injekcijsko iglo. Zdaj bi lahko pritisnil na sprožilec in bi ujel ta trenutek. Pa ni. Zadregno si je oslinil ustnici in povesil fotoaparat. Tudi tu, tudi tu, že … se mu je zagrenkobilo. Spomnil se je refrena pesmi, ki so jo prepevali Pankrti : Ko so češnje cvetele, sm prvič vidu jo … Droga, zakaj … ? Odločil se je, da bo šel nazaj po kolovozu in si tako nekoliko podaljšal pot do doma. Spotoma je premišljal, kaj tisto dekle sili, da se sredi teh lepot drogira. Vsemogoče se mu je pletlo po glavi: šolski problemi, službe ni, ljubezen, starši … tako kot v blokovskem naselju v Ljubljani, kjer je prej živel. Zadevali so se v kleteh in na podzemnih parkiriščih, pa v parku, tukaj pa pod cvetočo češnjo. Še preden je prišel na planjave, je že slišal nabijanje zvonov, ki so oznanjali poldan. Nekako težak in prekvašen z videnim se je vlekel čez hrib in si slačil pretežko ohlapno majico. Sonce je že pošteno pripeklo. Še enkrat se je ozrl proti tisti mogočni češnji, ki je kukala izza hriba. In začel si je požvižgavati tisti refren pesmi. Na vrhu si je nekoliko oddahnil. Ja, ko so češnje cvetele …

PLES V BELEM

Na istem vogalu stojim in gledam zmazek luči na očiščeni ulici, ki diši po preteklosti. Sanje so vedno posledica preteklosti, vedno … Razhlajene noge si skušam ogreti s stalnim stopicanjem po mrzlem pločniku, ki nekoliko že ledeni. Prejle sem videl na velikem prikazovalniku, da kaže temperatura dve stopinji pod ničlo. Ja, december jaha na lučeh in kliče razsipnosti, naj se spremenijo v dobiček za elito, ki si izmišljuje nove in nove izžemalne taktike. Uf, kuhano vino, me prešine in grem v znano gostilno tam blizu. Spomnim se stare natakarice s tako mogočnimi rokami, s takimi hlebci za bluzo, s tako iskrenostjo v očeh, da si ji mimogrede pustil bogato napitnino. Pa takih ni več, vsaj od tistih časov ne več, ko so tod mimo vozile črne limuzine in so v vrtu posedali pomembni kreatorji drugačnega cesarstva. Logika je ista, le akterji so se zamenjali, samo malo. Vse je isto, le moji čevlji imajo premalo plasti, da bi me izolirali od mestnega talnega hlada.

Vino je bilo preveč kislo in s preveč klinčkov. V njem ni bilo zavarjene tiste iskrenosti, tiste pristnosti, ki se je v debelih stoletjih nalagala na te ulice in v hipu izginila v digitalnih orgijah sveta. Zdi se mi, da večer diši po pomarančah in po sveže umiti koži strastne samote, ki si je omislila erotiko, da bi zvabila ljudi v novo poslušnost. Mar naj štejem utripe semaforja in čakam, da bo mraz zalepil pore v spominu, ki mi v takšnem večeru sili v podčelje in me kljuva in trka in muči. Mi, samotni vitezi, smo izšolani, da nosimo meč lepote, da nosimo ogenj mestne ničnosti, da razumemo svet, a ni ga nam dano spreminjati in obvladovati. Darovano nam je seme preteklosti, da bi ga posejali na predmestne njive trpkih običajev. Nič ni močnega v teh begavcih, v teh krotkih potrošnikih, ki šumijo skozi mesto kot mlado vino skozi prazna usta starca, ki je videl že toliko sonc, da je pozabil temo v kleti svojega predolgega življenja. Mar ni danes prav tak večer, tak sajasto otožen, pa vendar poln veselega nemira. Tak je moja draga, prav tak je. Le da tebi tega ni več dano vedeti. Tvoja lepa usta so zdaj samo še drugačna snov in luč tvoje ljubezni se je skrila v vse te mestne luči. Tak večer je veš … tak, ko sva hodila od lokala do lokala in se grela z vinom in s poljubi. Takrat se mi je zdelo, da z vsakim poljubom zobljem češnje neke večne pomladi. Najine dlani so bile zlepljene in najine oči so žarele v decembrsko noč. Rdeče rokavice si sicer imela, a si jih nekje izgubila. In če se prav spomnim, sem potem eno našel na postajališču mestnega avtobusa, ko sem blodil čez nekaj dni tam, po tistih kotnjavah, kjer sva razobešala prt najine ljubezni, da bi bila na njem postrežena večnost. Ja, našel sem jo in ti jo prinesel, takšno, vso zasvinjano, pohojeno. In ti si se temu smejala, tako iskrno smejala ob kavi in v spalni srajci, pod katero si še dišala po mojem semenu. Rdeča rokavica, da … kot pozabljen cvet sredi snežne brozge. In v nekem lokalu si se nenadoma zagledala v nekega dolgolasca, pa čeprav sem tudi sam nosil dolge lase. Imel sem občutek, da te je oplazil njegov bič strasti. Čemela sta v kotu, pila pivo in modrovala o koncertu, na katerem smo bili v Hali Tivoli. Kateri bend je že bil … joj, njihova glasba mi še utripa v možganih, a ime … vem, spomnil sem se. Pa to ni pomembno. Ampak ti si s tistim tipom čvekala o sociologiji in o nekakšni novodobni mestni kulturi, jaz pa sem se delal, da me to nič ne zanima in sem se obešal na tvojo bundo in ti dihal v vrat. Pa sem šel na odtoček. In pridem nazaj in vidim, da sta si s tipom zamenjala žvečilna gumija. Hej, kakšna finta, zamenjava žvečilke. Finta pa taka. Žvečilka namesto poljuba, noro. Nekoliko sem potečnaril in te nagovarjal, da bi šla. Ti pa ne in ne. Dal sem ti ključe od stanovanja in se sam odpravil nekam v plundrast večer, prav tak kot nocoj, le da je takrat nemara bolj južilo in se je sneg jokal na razsvetljenih ulicah. Ampak čez kakšne pol ure sem te zaslutil za svojim hrbtom. Našla si me pred naslednjim lokalom, kjer sem prešel na žganje, da bi v sebi ubil starhoptenga ljubosumneža, ki je začel ženske dojemati kot posest ne pa preprosto kot erotični užitek in nič več. Majavo si se mi približa, prav nič več trezna. Razlagala si mi, da si tistega tipa videla že nekajkrat na koncertih, da hodi na isti faks, da … nisem te hotel poslušati in sem hotel svoj egoizem razprodati po mestnih ulicah. Pa si se mi zarinila v objem in mi zaslinila tisti tvoj strasten poljub, ki me je vedno prisilil, da sem zaprl oči in padal v metuljasta poletja v vročice, ki so tako pradavne, da jih razumu ni potrebno razumeti. Obšla te je ideja, da bi lahko obiskala prijateljico nekje v predmestju v najeti sobi. Celo številko mestnega avtobusa si se spomnila, celo to. In sva čakala na postajališču, se poljubljala, se malo kregala, se igrala bojevnika za ljubezen. Nekoliko si se celo jokala, mislim, da res. In sklanjal sem se nadte in ti odpoljubljal slane solze iz vročih lic, v katerih je gorela ljubezen, pa najbrž tudi alkohol. Le tega sva hotela še več. In sva šla v neko gostilno in spet pila. Pivo in sadjevec. Svaril sem te, da je to nevarna kombinacija, da rada spodseče noge. In si raje ostala samo pri pivu, pa sem zvrnil še tvojo merico žganja. Prešel sem v občutje, ko me ni bilo več. Čudni krogi so se mi vlekli skozi zavest in odnašalo me je v snežinke, ki so se zunaj začele usipati bolj na gosto kot popoldan. Zabredla sva po ulici. Pod ulično svetilko sva se ustavila in gledala, kako se snežinke usipajo mimo luči. Otročje sem jih lovil v usta in nekaj ti jih je sedlo na obrvi in na debele ustnice. Skušal sem jih s poljubi popivnati, pa so se takoj stopile in se pomešale s tvojo pijansko slino. Končno sva le pribrodila nazaj na stičišče ulic in do naslednjega postajališča, kjer sva čakala na avtobus, ki bi naju odpeljal v predmestje, k tisti tvoji prijateljici, ki da ima danes rojstni dan in imajo tam žur. Luči predmestja so se zredčile. Nesplužena ulica se je končala skorajda v temi, le na levi je res stala razsvetljena hiša. Ko sva prišla bližje, sva lahko slišala hrupno glasbo, ki jo je dušil sneg. Mene je pijanost že tako načela, da sem padal v sneg, se smejal in ga sproti grizel in sesal, da mi je le nekoliko blažil peklino v ustih. Žganje je dobro opravljalo svoje poslanstvo. In dvakrat si padla z mano v sneg, me objemala, se valjala po meni in me grabila za na pol trdega štrlinca. Smejala si se in se hotela ljubiti kar tam v snegu na temni ulici. Nek avto naju je otipal z lučmi. Šofer je ustavil in vprašal, če lahko kaj pomaga. Mislil je pač, da sva v slabem stanju, pa sva bila na robu žepnega raja. Nekoliko premočena sva nadaljevala pot do tiste hiše. Pa se je izkazalo, da je zgrešila ulico in smer predmestja. Zdaj se je spomnila, da bi morala v južno predmestje, midva pa sva končala v Črnučah. In iz tiste hiše se je še vedno usuvala glasba. Zdaj sva lahko videla, da so ljudje ob odprtih oknih, da pijejo, da se objemajo, da je žur. Predlagal sem, da bi se jim kar pridružila. Preprosto bi pozvonila in se jim pridružila. Ti pa si se branila in me vabila v nekakšen sadovnjak za hišo, kjer je bilo še vedno slišati glasbo. In sva šla med tista stara drevesa. Ugibala sva, kateri bo naslednji komad, kajti očitno so glasbo spuščali iz plošč na gramofonu. In potem je bil nek komad, ki je oba vzdignil v noro poplesovanje med debli. Vem kateri komad je bil, nek zelo dolg, od deep prrplov. Padla sva v sneg, se poljubljala in se stiskala. Pod puloverjem sem poiskal tvoje prsi in si grel roke na njih. Zagrabil sem sneg in ti ga stlačil na bradavičko, da je postal še bolj trda. Ti pa si vreščala in me do krvi ugriznila v ustnico. Odkrila sva barko med drevesi. Imela je odprta vrata. V notranjosti je dišalo po plesnobi. V temi sva padla na nekakšne stare žimnice. In potem, potem sva pustila strasti, da zagori z vsemi zublji. Padala sva v elipse starodavne radosti, ki nam je omogočila, da smo se že tolikokrat replicirali, da smo zdaj že večnost. Spremešala sva slino spermo in solze, se odžejala s poljubi in snežinkami, ki so zunaj prav potiho pisale belo simfonijo. Več in več je bilo snega na debelih vejah. Glasba pa je še kar lila skozi okna. Dišalo je po dimu in po kuhanem vinu. Očitno si imeli zelo močan žur. Še enkrat sva zaplesala med stara drevesa in padala v sneg. Ples v belem, sva si govorila, ples v belem … Pozno ponoči sva prišla domov, mokra, spravljiva, izljubljena, še vedno nekoliko pijana, a tako srečna, tako eno, da ne bi več zmogla biti dvojina, ki ubija.

Ja, moja draga, to je bil ples v belem, ki ga nisva več ponovila, nikoli več. In vidiš, nocoj spet malce sneži, redko, pa vendar, le mrzlo je bolj in led mi skorji srce, ko se spomnim, da so tvoje ustnice poljubljale steklenice, in tista ljubezen je bila usodna. V jeseni sem šel prav po tej ulici in v istem kiosku, kjer sva nekoč kupovala cigarete in časopise sem kupil nek povprečen čvekaški časopis, da bi imel kaj listati, ko bi čakal pri okulistu. In potem sem videl masten naslov, ki je povedal, da s v nekem stanovanju našli mrtvo to in to, v krvi … Že leta se nisva videla. Vedel sem samo to, da ti gre vse navzdol, da se pelješ onkraj. Nemudoma sem poklica prijateljico, najino skupno prijateljico, in jo vprašal, če se je to tebi pripetilo. Potlačen glas mi je iz oddaljenega mesta iz neke stolpnice povedal, da je res, da si odšla … koliko plesalcev si menjala, koliko noči si preždela v objemu tvojega edinega strastnega ljubimca, ki domuje v steklenicah, koliko? Odgovorov ne bom iskal, zdaj ne, ker me zebe v noge in vino popušča. Imam še nekaj opravkov v strogem centru, kjer sanjajo novi in novi obrazi in šumijo plastične vrečke, v katerih ljudje tovorijo nadomestke za ljubezen, ki sva jo midva tako rada zakvasila vsepovsod. Pa je odplesala s pomladjo je odplesala s teboj vred. Ko so češnje cvetele, si ti bila že pri drugem in polna njegove kalitve, ker si tako hotela. Ampak, moja draga, tisti ples v belem, tisti ples v belem … Še zdaj me zmrazi, ko zaslišim tisto glasbo, verjemi. In prišel bo čas, ko bova spet plesala, spet v belem, v beli svetlobi onostranstva …

GNILA PREVARA

Preveč modrosti
in
premalo prividov.