Pri pisanju me zanima brezčasnost. Ob tej programatični misli me vselej začudi le nehotena asociacija: ponavljajoča se slika preproste in estetske ročne ure v moji glavi. Seveda mi poleg tega pride na misel znamka. Morda mi pravi lastna, notranja instanca, da takšno skoraj klasično stanje ni mogoče, ker si ga ni mogoče zamišljati.

Brezčasnost je zame tisto stanje, ki shaja brez tehnike in njenih pomožnih sredstev. Konkretno in na primer mislim s tem roman, ki je lahko epski brez opisovanja in vpeljave motornih vozil, telefonov in seveda tudi ur. Mislim torej na roman, ki pripoveduje o življenju, o strahovih, o občutjih, o upanjih in morda o razočaranjih, ki pa ni nikoli odvisen od tako imenovanih modernih dosežkov.

Franz Kafka se je precej približal tej predstavi v »Gradu«, pravzaprav ji je bil »pravljično blizu«, če pomislimo na njegov »globoki sneg«, na »najšibkejši žarek luči« in na »slamnjačo«. Na žalost celo Kafka preseže ta prostor s svojim vprašanjem: »Kaj, tudi telefon je bil v tej vaški krčmi?« Kakor da bi natančno vedel, kakšne neprilike povzroča literaturi, seveda ne sprašuje samo retorično po tem značilnem predmetu in nam o gostilni še ironično pove: »Bila je odlično opremljena.« (Kdo bi lahko spričo te vpleljave tehnike v svetovno literaturo še resno trdil, da je bil Franz Kafka brez humorja. Ta pisatelj je tudi na mnogih drugih mestih v pisanje vključil tehniko. Dal ji je svoje mesto. Kdo ne bi ob tem pomislil na »Aeroplane v Brescii« in predvsem na okrutno tehniko v »Kazenski koloniji«. Minuciozno in vizionarsko secirano... Da, vizionarsko! Videno ali nasprotno s strahom pričakovano na začetku prejšnjega stoletja, izpeljano dvajset, trideset let kasneje.)

Franz Kafka je prvi odločilni pisatelj, ki je tehniki dal prostor. In ponovno bi se lahko vrnil k pojmu, ki označuje brezčasnost, h klasiki, glede na to, da bi tehniko lahko še bolj natančno razdelili na klasično in na moderno. Kafka je – dobro zavedajoč se – vpeljal citate moderne tehnike. Klasična tehnika se je razširila davno pred mojstrom iz Prage. Prvi, ki je pisal o kolesu, je v literaturo dejansko vplejal nekaj novega.

Dolgo pred literaturo je bila na svetu tehnika. V prvotnem pomenu besede dela vsakega uporabnika za umetnika, za umetnika obrti, ki določeno vsoto pravil pripelje v takšni meri do cilja, da dobijo smisel in življenje v običajnem pomenu olajšajo.

Določen postopek ali metoda lahko vplivata na uporabo, ki kar sama od sebe sproži vzklik, da je tehnika čudo ali pa njeno nasprotje, namreč bojazen pred nevarnostmi. Da bi tendenčno prišli v pozitivno smer, bo nujno potrebna absolutna uporaba trikov. Kakšna paralela s pisanjem, bi lahko pomislili. Doseganje posebnih rezultatov terja – tako tukaj kakor tam! – pravilno izvajanje veščine.

Vendar pa tehnika potrebuje prostor, da lahko eksistira. Ta že obstaja ali pa ga je treba ustvariti. Postavlja se torej fizično ali filozofsko vprašanje, pri čemer meni – in to naj omenim samo mimogrede – bolj odgovarja razmišljujoče oziroma tisto, ki obravnava bit.

Pred prostorom in njegovo prvobitnostjo – odvisno od načina gledanja – je lahko obstajala praznina, neizpolnjeno na sebi, če se poslužimo filozofije. In po nastanku nekaj obsežnega z določeno zamejitvijo ne oziraje se na to, ali je napolnjeno z vsebino ali ne.

Tu nastaja priložnost in možnost, da tehniko naravnost vsadimo v prostor. Kar same od sebe se mi ponujajo nekatere besede: Ne brez razloga manevrski prostor. Tudi vmesni prostor vedno ostaja. (Nepredstavljivo, da bi bil svet brez teh prostorov!) In naenkrat se znajdeš sredi raziskovanja vesoljskega prostora – v dobesednem, literarnem pomenu. Ustvariš si neko prostorskost, ki ti dobro dene.

Če se zdaj spomnim brezčasnosti, moram ugotoviti, da danes ni več mogoče definirati prostora brez časa. Čas brez prostora je že zdavnaj skupaj z neko slavno formulo (za vedno?) naredil zavoj v vesolju, pri čemer mi ni znana forma ukrivljenosti. Brezdvomno bi bilo zanimivo vedeti, kako se čas krivi v prostoru. Razen tega nas radovednost vodi še dlje. Nadaljnje možnosti za razmišljanje se odpirajo z vprašanjem, ali naredi čas svoj zavoj v manevrskem prostoru ali v vmesnem prostoru. V trenutku se domislim številnih osenčitev teh opcij. Pravi užitek bi bil, razmišljati o času v prostoru. In to bi bila, pošteno povedano, miselna hoja brez poroštva. Pot bi bila mogoča, le cilj bi ostajal neznan ali sploh nedosegljiv.

Na tej točki se v najboljšem primeru počasi prične literatura. Po takšnih poteh se polagoma podajamo v »Kazensko kolonijo«. Prepričan sem, da tja nikakor ni mogoče prispeti z načrtom v roki. V tem prostoru ni več nobenih kažipotov. Kdo neki bi jih sploh kdajkoli postavil in kdo našel. Edino raziskovalec prostorov, zagotovo ne Kafkov nedosegljivi in neposnemljivi zemljemerec. Razdalja do tega kažipota bi bila v vsakem merilu večkratno dlje (ne daljša) kakor od gostilne do »Gradu«. (»Grad« je hkrati ključna beseda na razcepu, na katerem jezik ne igra več nobene vloge. Tukaj se misli spuščajo tako globoko, da ne potrebujejo nobene artikulacije. Mogoče jih je občutiti ali skoraj občutiti in morda samo dobrodejno.)

Vendar pa to stanje ni nekaj zaželenega. Prostor bi bil tako napolnjen, da za literaturo ne bi ostalo nobenega kotička. Nič ali ničesar. Literatura pa živi od manevrskih ali vmesnih prostorov. (V tem smislu je bil Franz Kafka eden največjih raziskovalcev vmesnih prostorov in razen tega ali poleg tega obstajajo tudi raziskovalci manevrskih prostorov; tudi zemljemercev in pomočnikov pri pobegih ne smemo povsem pozabiti.)

Z eno od teh kategorij bi bil rad v sorodu. Zahteva po najvišji bi bila predrznost, do najgloblje (ne najnižje) nikakor ne čutim pripadnosti, ker so za kaj takšnega moje naklade malce preskromne.

Vendar pa ima zagotovo sleherni razred svoja lastna načela poštenja pri celokupnosti svojih pismenih izrazov, to pomeni, da je na voljo celoten razum. V ožjem pomenu gre za lepega duha, če se smem izraziti malce klasično. Poleg tega so pred časi oblikovali samostalnik, ki je zaobsegal vse, ki pa – vsaj meni – še danes ne zveni staromodno. (Enako dobro ga lahko izgovorim kot zapišem in ga ne zatajim. Nič manj tudi ne podpiram svojih pridevnikov in glagolov. Niti tega ni bi mogel reči, kateri so mi ljubši.)

Celotna ljubezen do besed in Besed pa ostaja skrita, če človeku – tako ali drugače – manjka tehnika. O tehniki, ki nekoga naredi za umetnika v današnjem pomenu, tu ne bi zgubljal besed. Pač pa o pripomočkih, ki so potrebni.

Moj veliki literarni svetnik je popisoval zvezek za zvezkom. Za svoje vplivno pisanje ni potreboval veliko moderne tehnike. Človeka, kakršen je bil on, bi verjetno odbila. Nepredstavljivo je udarjajoče ropotanje nekega tako imenovanega pisalnega stroja v njegovih nočeh. Kako bi lahko na takšen način nastala čez noč neka »Sodba«. Pred koncem bi jo stroj že tisočkrat naravnost razbil.

Obstaja še veliko raziskovalcev manevrskih prostorov, ki si jih ne morem predstavljati čepečih poleg tako imenovanih strojev. Takšna misel bi bila nespoštljiva. (Tako zame ne bi bil nikoli predstavljiv poleg stroja občutljivi avtor Valentina Sorgerja!) Za pisalnimi stroji sedijo kvečjemu pomočniki pri pobegih, ki namesto pokrajinskih prostorov raje ustvarjajo harmonične fantazijske jame.

Kaj pa jaz sam? Na koncu moje poti sme obstajati in čakati tehnika. Tam jo tudi neobhodno potrebujem. Prej pa bi bila brez funkcije ali enostavno na napačnem mestu.

Rad se spominjam, s kakšno vnemo sem pred približno petindvajsetimi leti uporabljal pisalne stroje s kroglasto glavo. Prvič si lahko na papirju pokazal, kdaj si mislil normalno ali kurzivno. Na začetku se mi je zdel sleherni nastajajoči tekst temeljen, tako mlad sem bil. Napredek v enem delu tehnike je vplival na drugega. Še danes rad postavljam dele teksta v kurzivno stanje. Ta možnost je kakor nekakšno olajšanje.

Od moje naslednje revolucije še ni minilo veliko časa. Dolga leta sem v svojem prostoru zavestno zavračal uporabo elektronskih aparatov, ki obdelujejo tekst. Zdaj pa prepričano uporabljam laptop, ko sem neki zgodbi prišel do konca.

Pišem – »kakor že od nekdaj« - najprej črnobelo ali zelenobelo na papir, da se domislice lažje prelivajo skozi črnilo in da ne moti kakšen šum. Nazadnje pa mi pridejo prav možnosti programa. Svojo zgodbo lahko dobesedno predelam, obdelam, jo v kakršnikoli obliki iztisnem, spravim, nekatere dele lahko izbrišem ali označim, lahko mislim kurzivno ali poudarjeno in se resnično veselim sleherne na novo odkrite virtualnosti kakor otrok. V tem smislu lahko tehniki zapojem samo himno.

Če se nato na podlagi tehničnih možnosti predajam neki določeni brezčasnosti, za sedanjost ne more nič bolj vsiljivo poskrbeti kakor telefon, ki zazvoni.

NACHBARGEPLAUDER

Die Wawi-Basl führt die Leiter auf die Gassen,
sie wird bestimmt auch keinen Luftschnapper vorüberlassen,
bis dieser nicht erstattet den Kurzbericht.
Die Wawi wischt sich mit der Schürz’ übers Gesicht.

Die Herrischen, die wissen nichts von dieser Welt.
Der Nachbar Martin, der weiß wo’s fehlt...
and auch die Lina-Basl versteht das Weißeln gut,
der Nachbar ‘Gang hat wieder a Blümele am Hut.

Und jeder sieht: der Kalk ist nimmer weiß
and »a der Pinsel is a Scheiß...«,
die grüne Farb ist wert: »neama a Laus«,
mir setzen uns and reden uns mal aus.

Es wird bald regnen and es naht schon Mitternacht,
der Vollmond über Wolfsbergs Wälder lacht,
über die fröhlich’ Nachbarn, Mann and Kind,
das Schnapsglas kreist, »dass unsre Tant bald wieder kimmt«.

VOLLMONDNACHT IN WOLFSBERG

Der Mond erweckt den Zauber dieser Nacht,
die Dichterseele schreibt die Worte, eh’es gedacht,
ein Hund bellt heiser im Schatten einer Linde,
der Nebel wird ins Dorf getrieben von dem Winde.

Vor meinem Fenster führt die hohle Gasse bis zum Bach;
auch da und dort ein Licht, die Leute sind noch wach,
der Silberschein des Mondes gibt keine Ruh,
vom Stall ertont das unruhig Gestampf von Pferd und Kuh.

Und jetzt steht unter jenem Fenster die Gestalt
von einem Mann mit Ohren eines Wolfes, und bald
erblicke ich Konturen auf der weißen Wand des Hauses...
ich schließe meine Fenster bebend und mit Grausen.

Es sind zwei Wochen, seit ich ausrief jene Worte:
»Ich dichte nimmermehr!« Ich wusste nicht, dass an dem Orte,
wo Linden duften und der Vollmond küsst die Erde,
ich immer wieder schreiben und dichten werde.

GEWITTER AUF 1000 METERN HÖHE

Es blitzt und donnert in der Ferne schon,
der Wind reißt an den Himbeerankern und dem Samenmohn,
und immer näher kommt die Herde mit dem Geläute,
der Hühnergeier schnappt sich rasch noch eine Beute.

Touristen klopfen an das Gassenfenster schnell,
es stört sie nicht des Hundes warnendes Gebell.
Sie fürchten sich vom Rauschen des finstern Wald,
es gießt der Regen Ströme in den Dorfbach bald.

Die reichen Neubesitzer schließen die Tore fest,
nicht mal die Schwalben bauen sich dort ein Nest.
Die Bauern offnen Scheun’ und Einfahrt weit:
»Kimmt eina, ihr uarmen Städteleit!«

VERSPRECHEN

Wenn die Lerche wieder steigt
aus dem Kornfeld, welches reift,
trillernd ihre süßen Lieder,
komm’ich wieder, meine Heimat,
komm ich wieder.

Und die Lerche sang ganz weit
in dem Kornfeld, das schon reif,
schmetternd ihre Sehnsuchtslieder.
Ich kam wieder, traute Heimat,
ich kam wieder.

Ah, die Lerche singt nicht mehr,
well die Felder kahl und leer.
Doch ich trag in mir die Lieder
und ich komme immer wieder,
immer wieder...

HEIMAT, DEINE WEGE

Heimat war das Elternhaus
mit dem schönen Blumengarten,
wo das ewig Bienesummen s
schläferte den Müden ein;
Moos wuchs zwischen dem Gestein
und es rauschte in dem Brunnen.
Man erzählte sich auch Sagen,
die heut mit dem Haus begraben,
dass an jener Feuerwand
man noch sehe eine Hand
eines Heimkehrers von weit;
Unruhig waren die Nächte der Zeit.

Eigentlich ist alles Sage
was zur Heimat mal gehörte:
Duft des Waldes, der betörte,
Wiesen blumenreich und weit,
Glockenklang zur Vesperzeit,
Plauderstündchen spät am Abend
und der Ernten reiche Gaben.

Heimat, schenk mir noch die Wege
Zwischen Autolärm und Müll,
die ich immer wieder gehe.
Lass mir Denkkraft und Gefühl,
damit einen Mohn ich fände,
den ich dir in Bücherspende
als ein Lesezeichen gäbe;
Lass mich stets gehen deine Wege!

WALDRAIN AM CRIVAIA-SEE

Für Freundin Gerda,
Besitzerin des Ferienhauses in Bolnovat

In den Baumwipfeln bläst kein Wind.
Kein Autohuppen, kein schreiendes Kind.
Auf der Alm dort ein blank-weißer Stein,
Ein Findling der Hohen, vergessen allein.

Johannisblüten, sonnig, am Waldesrand,
gesäht von keiner Menschenhand,
und jetzt ein heftiges Klopfen aufs Brett.
Wer wird hier gerufen und wozu geweckt?

Ein Bellen der Hunde, fern und heiser.
Vielleicht gibt es unten Menschen und Häuser...
Ein Hirte ruft jetzt seine Schafe, ein Pfiff,
der Mann hat seine Herde im Griff.

Dasselbe Bild seit tausend Jahr,
derselbe See; das Wasser dunkel und klar.
Die Zeit wird anders gemessen hier.
Der Raum wirkt unendlich, ohne Feinde und Gier.

DIE FRAU DORT

Meinen Feinden

Schau, die Frau dort spielt nicht Schach
und spricht niemals von Weh und Ach;
Lenkt nicht mal einen Wagen,
versteht nichts von Soll und Haben.
Schau, die Frau dort schreibt nicht auf E-Mail
und ist doch immer in größter Eil’.
Sie sagt »Bratkartoffel« und nicht »Pommes frites«
und tanzt nicht auf Lambada-Hitt.
Ah, die Frau dort regt mich auf;
sie nimmt keine Schwächen der Menschen in Kauf.
Sie urteilt und will keine Fehler vergeben.
Man befurchtet, sie wird noch lange leben.

ODE AN MEIN TEMESWAR

Du bist seit einer Ewigkeit eine befreite Stadt;
von dem Mongolensturm befreit und glücklich nach den Kuruzenstürmen auch zuversichtlich.
Ah, von dem Türkenjoch, vom Herrn von Savoyen so schon befreit,
dass man 10.000 Janitscharen ziehen lies mit Beute und mit Fahnen,
die nicht geneigt. Stolz, wie es sich ziemt Osmanen.
Befreit von all den Sümpfen, modern barock mit Stromzufuhr und Straßenbahn.
Du Westlichste im Osteuropawahn!
Auch von den Österreichern, von den Madjaren warst du befreit,
selbst von dem König; doch auch die Sowjets zogen heim.
Du wurdest niemals kleiner, empfandest keine Pein.
Man sagt, du hast die Diktatur bezwungen
und dass du dir den alten Namen neu errungen.
Du willst »klein Wien« auch weiterbleiben,
selbst wenn an jener Schwelle alter Dome
bald Minaretten laut verkünden und anstatt Renaissance und Jugendstilpalais,
die vielen Türmchen und Balkons in rosé-gelé dich zieren.
Du bist meine befreite Stadt, die stets gewinnt und nimmer wird verlieren!

ICH HÄNG MEINEN HAKEN ANS BRETT

Ich häng meinen Haken ans Brett
der Engeln, womit sie schlittern nett
über die Wolken des Himmelzelt’.
Dann kann ich dichten und träumen,
die Sorgen aus dem Weg mir räumen.
Ich häng den Haken ans morsche Brett,
dass ich aus dem Elterhaus gerettet.
Damals haben die bösen Leute gewettet,
ich würde nimmer ich sein, auch nicht mehr nett.
Ich habe mir wieder eine Behausung gebaut
und spreche noch immer so überlaut.
Na ja, ich habe zwei Häuser der Eltern verloren,
der Sohn zog mittellos in den Westen - war nicht auserkoren,
und doch habe ich Meines getan;
Hab Bäume gepflanzt, ein Kind in die Welt gestellt,
ein Zuhause gebaut, mehr als 5 Bücher geschrieben
und hab um mich geschlagen und mich heisergeschrien.
Ich häng meinen Haken ans Brett.
Es ist nicht mit Siebenbürger Tulpen geschmückt,
die vor dem Frühreif im Mai gepflückt;
es ist nicht bemalt mit hellblauem Enzian
des Montaner Banats, als Mutter mich trug am Arm.
Ist es ein Engelsbrett oder das morsche vom Elternhaus?
Egal. Ich sperre ab und gehe nach Haus!

DAS STIEGENHAUS
(oder: Was, wer, wo eine Heimat?)

Wer braucht hier, wer, was, wo Heimatland?
Man braucht nur ein Stiegenhaus.
Jeder zieht hier, wann immer, ein und aus.
Einzug mit morschem Bett und schuppigem Waschtisch auch.
Ausgezogen wird mit 3 Autos aus - dritter Hand - Gebrauch.
Die Trockenkammer ist eine Loggie
für Liebende, die mal in Spanien, mal hier.
Im Sommer sind zu empfehlen
die Bänke im Park nebenan...
Wem geht wer, was an?
Auf dem Parter wirkt alles leer.
Der Ingenieur soll ein Haus wo haben,
er zahlt aber Steuer und alle Gaben.
Auf der Belle-Etage sitzt die Banaterin,
bei der brodelt’s im Gehirn.
Sie hort die Callas und den Walzerkönig Strauss,
und schaut stets nach Bäumen und Blumen aus.
Man weiß auch, dass sie mehrere Sprachen spricht.
Die Frau muss vor’s Gericht!
Am zweiten Stockwerck ist der Teufel los?
Ah nein, ein Freudenmädchen bedient die Kunden bloß.
Nach Mitternacht, gleich nebenan
schlägt die Roma-Frau den Roma-Mann.
Man weiß nicht, ob auch der Vater die Mutter trifft
Oder die Tochter mischt an dem voodo Gift.
Und ach, am 3. Stock ist der Heimkehrer hier,
er nahm gleich zwei Fremde ins Quartier,
die an dem Motor des Awitos reparieren.
Es wird da noch Vieles passieren.
Der Blick der »blauen Buben« von ganz oben
droht keinem mehr vom unteren Boden.
Jeder lebt nach eigener Fasson,
Wir sind doch Europäer, seit hunderte Jahren schon.

DER NACHBAR GEORG

In welchem Land sitzt dieser Gheorghe jetzt?
fragt meine Tante halb entsetzt.
Du meinst den Gyuri aus der Nebengasse?
Der macht jetzt die Computer-Klasse.
- Der Gyuri? Der hat schon seine Vierzig bald,
ein grüner Ast im Winterwald.
- Ah nein, springt jetzt die Oma ein:
das ist der Georg, er bemalte meinen Schrein
mit Tulpen, Täubchen und ein’ Herz,
ah, er erzählte manchen Scherz.
Mir ist es duselig zumute:
Ich weiß nicht mehr, ob Gheorghe, dieser Gute,
dann plötzlich Gyuri wurde bei seinen Tanten
und jetzt ist er der Georg bei Anverwandten.
- Das ist mal so, ruft Ilusch-Tante aus,
die das Register führt für jedes Haus.
Gheorghe war er nach dem Vater lonesco,
Gyuri nach seiner Mutter Ildiko.
Jetzt will er nach Passau zu seinem Glück
und wählte den Georg wieder zurück,
denn im Matrikel des Herrn Dechant,
ist er als »Georg« doch bekannt.

REQUIEM

Der Februar weint auf allen Gräbern
im Temeswarer Friedhof der Vergessenheit,
die Raben schlafen in den Thuja-Bäumen,
der Engel an dem Eingang gähnt vor Einsamkeit.
Zum Glück die Glocken in der Innenstadt
jetzt lauten. Herr Pfarrer, schon im Kirchgewand,
eilt aus dem Beichtstuhl schneller als gedacht
und alles ist so festlich und mir bekannt.
Der Priester spricht von steinig’ Wegen
für jene Menschen, die in die Ferne ziehn,
doch auch für jene, die aus einer Heimat
hierher vor vielen Jahren gekommen sind.
Der hehre Mann spricht jetzt den Namen
der besten Mutter, die mir wohlbekannt.
Es scheint als ob die Mutter Gottes lächle
und strecke mir entgegen die holde Hand
und es ertönt hoch vom Altare
die Orgel und ein Ave-Maria-Lied.
Ich weine wie in jenen bitt’ren Jahren
und beuge in Ehrfurcht und Erinnerung das Knie.
Wir bleiben Kinder unsrer Eltern ein Leben lang
und sind ein Ball in unsres Schicksals Hand.
Wir Starken, die am Zeitbild untertänig weben...
wie furchten wir die Dunkelheit und steinig’ Wegen!

GEWITTER AUF BANATER HOHN

Grünwald, der Hund, schleicht in die Einfahrt,
die Schwalben verlassen die Nester nicht.
Man hört das Rufen der Hirten ganz nah’,
die Schafe am Berg stehen jetzt dicht.

Jemand zieht die Glocke im Turm,
ihr langes Lauten heißt: »Leit, es gibt Sturm!«
Damen mit Sonnenhut, doch ohne Schirm,
bitten die Wawi urn Patschen und Kirm.

Schwarz sind die Wolken, bedrohlich der Wald.
»Tante, geben’S obacht, jetzt kimmt ter Blitz bald!«
Feuer vom Himmel, Wasser in Strömen,
ein lautes Krachen, dann folgt das Drohnen.

»Sei ma nit traurig, morgen gibt’s Sonn.«
Oben am Felsen erhebt sich der Mond.
Alles blüht wieder, was müde dalag,
Gott feiert mit uns den Marientag.

AN DIE WOLFSBERGER WALDER

Wer hat dich wachsen lassen, du hoher Wald?
Wer hat dein Werden und dein Sterben in Gewalt?
Warum sind deine Pfade die schönsten, die ich sah?
Das Silber deines Bodens, der blaue Himmel sind dir nah.

Dein Rauschen hat schon manchen Künstler tief beglückt:
Der Maler greift zum Pinsel, der Dichter seinen Bleistift zückt
und jeder feiert dich, Iässt sich berauschen,
die Musiker die Semeniker Walzer bei dir lauschen.

Ganz jungen Schrittes begeb’ich mich in die Gemeinde.
Der Heuduft weht entgegen mir von meiner Almweide.
Du streust mir deine Tannenzapfen im Sonnenuntergang,
ich grüß dich immer wieder und steh’ in deinem Bann.

na vsak vrh trenutka
položim kamenček

ki premore
belo mavrico

trepeče mežika z rosnimi očmi
počaka na sončni žarek

kako lepo je biti kamenček na vrhu trenutka

moja dva sta odšla v kino
jaz gledam skozi okno
poslušam pomladne ptice
potujem

tudi k tebi

težek pomladni dan
ptice posedajo po debelih vejah
mačke počivajo

včeraj je sijalo sonce
danes je toplo
a sivo

skozi besede prijateljice
so do mene pripihali velenjski bogovi
slavček je slavček

glej
in sonce ti pokaže jezik

dvigniva krilo
ujemiva se
kot da je dan drugačen

kot da ni nič res
kot da so vsi ti megleni trakovi
sladkorna pena
ki se nama je ujela v lase
ko sva nerodno spodrsnila v kotel
pred blokom
kjer so včasih prodajali ribe

vili je bil ta prvi

dvigniva krilo
modro krilo
z rdečo kapico na prsih

slišim ptico
ne poznam njenega imena
ti ga poznaš
a tebe ni

slišim ptico
ker si

počasi začenjam vedeti
da ni kaj

vse je kar je
in drugače ko zaprem eno oko

kdo

danes je oboje hkrati
bobo

utrujena je posadka mojih besed
prepoln metro
v vozljih hrbtenice je gneča

iz nje raste
zlo

klovni z lutkami pod podplati
cepetajo po odru

brez senc
se utaplja umetnost

v enaidvajseti prestavi hitrosti
izgublja okus

knor je nor

na steni visi list
siv list na sivi dlani

večkrat stopim skozenj
na drugo stran slikarja

skupaj popijeva zeleni čaj
in pomočiva palici v reko

loviva semena
pod gazo

če ne bi bila semena naslikana tako skrbno
bi verjela

da se bo mezinček
nekega dne vrnil domov

veronika se uči slovensko
vsaka beseda je polna dinamita

veronika reče jean-pascala je ženska
v drugem sklonu

smejiva se
in upava
da jean pascal najde hišo

hiša
maison

je veux retourner à la maison

po neurju posije sonce
po besedah pade čaj

PESEM, NAPISANA SREDI OGROMNEGA TRGOVSKEGA CENTRA, MEDTEM KO NEKDO RAZLAGA O BLIŽAJOČI SE INVENTURI

Iti do konca, to je smisel.
Do konca zbrisati pulte,
do konca preračunati zneske, cene, popuste,
do konca odpreti parfum in ga namestiti vase,
do konca naviti glasnost tega, ki se pogovarja s teboj,
do konca polic iti,
se obrniti in iti do konca in potem spet nazaj,
do konca pojesti jogurt na degustaciji,
ki ga ponuja naveličana študentka s črnim pulijem,
do konca zapetim prek vratu in prsi,
iti do konca vrste z močnim rdečim mesom
in biti dokončen kot kri, ki vstopi v življenje
in do konca vztraja
in na koncu izteče v luč nekega drugega očesa.

In ponovno iti, do polic z rokavicami,
in si jih natakniti do konca, vsak prst posebej –
vsak noht, vsak členek mora biti tesno
v življenju ene rokavice.

Do konca se opravičiti trgovki,
ker si prevrgel polico s pločevinkami,
premalo je reči le: oprostite ali ni bilo nalašč,
potrebno je dodati tudi besedo konec …

In ob tej besedi pomisliš,
da bi bilo dobro tudi tej pesmi narediti konec,
jo morda zadaviti,
prepičiti, da bi stekla kot zrak po lupini lista,
jo morda obesiti.

Še najbolje pa bi bilo, če je sploh ne bi napisal.
Najbolje bi bilo, da jo vsak, ki je vzdržal z branjem do tod,
skoraj do konca,
vrne nazaj domov, v maternico,
jo zbriše od zadaj naprej, od zadnje k prvi črki …

In potem lahko trgovka z lahkoto zapiše rezultat inventure:
TEM BESEDAM JE ŽE ZDAVNAJ POTEKEL ROK!

GOSTILNA NAKUPOVALNEGA SREDIŠČA

Zdi se, da je vse prav sestavljeno:
zrak je gosto pivo, luč žganje,
po hrbtenici navzgor teče najtemnejša kava,
prostor je sestavljanka tvojih oči.

Ti si prvi gost.
Ti si drugi gost.
Ti si tretji gost.

Ti si edini gost.

In natakar si tudi ti.

V tvojem kozarcu je do konca zmanjkalo bližine.

KO SE POVABIŠ NA KAVO

Povabiš se na kavo. Sam si. Sam sediš.
Sam gledaš v poln prostor.
Nekdo te pozdravi. Vpraša, kako si.
Dobro, odvrneš. In gre naprej.

Na trepalnicah čutiš rob večera,
pajka, ki plete čas …

Še nekdo gre mimo. Zdravo, reče. O, zdravo, odvrneš. V nogah čutiš kri in pozdrav.
In v glavo.
Visoko v najdaljši čas ti ležejo mehki, osamljeni lasje,
na zrak gostilne v največjem trgovskem centru vesolja.

Pogledaš v skodelico –
kava te že dolgo in vztrajno pije …

BISTVO ŽIVLJENJA JE MAKE-UP

Na začetku kreme skočijo nate. Vse se odprejo. In te zalijejo.
Najprej postrgajo s tebe zunanjo plast bivanja.
Potem tečejo. Po telesu. Kot beli traktorji po rjavem polju kože.
Mozolji pokajo kot vrelci sreče. Rjave pike se redčijo.
Madeži požrejo belo bombo kreme, da jih raznese.
Kreme se sprehajajo čezte. In se zaletavajo v izpuščaje.
Vse izginja. Vse se peni v smetani kreme.
V ušesa zleze polž, ki pograbi vse gube tvojega obraza
in jih z velikimi rokami vleče za seboj v polžjo hišico laži.

In potem se ponovno pojavijo madeži, izpuščaji, mozolji in gube.

In celo življenje tavaš od police do police
in iščeš pravo kremo zase
in se vedno bolj bojiš, da je ne boš nikoli našel …

PLASTIČNA VREČKA

Sediš na klopi v velikem trgovskem centru.

Na desni stoji velika plastična vrečka za smeti.
Zdi se, kot bi edina razumela tvoj položaj.
Premakneš drugo nogo in desno oko in prvo roko.
Leva roka ti počiva v vseh rokah trgovskega centra.

In za tem odpreš odprtino za vprašanja v telesu
in se vprašaš z njihovo notranjo steno:
Kako bi se bilo zadušiti v tvoji lepoti, vrečka?
Kako se zamotati vate? Nikoli priti notri in nikoli ven?
Kako bi bilo umreti kot vrečka? Biti mrtev kot vrečka?
Kako ležati v plastiki in misliti, da se še nisi rodil?
Da se sploh ne boš rodil? Nikoli?
Da boš vedno tako … nekje … vmes … nikjer … nikoli?

In vrečka gleda umirjeno v tvoj nemir
in te raziskuje
in brska po najmočnejši govorici tvojega življenja:
smeteh, ki si jih doslej odvrgel.

DOLGČAS PRI TRGOVINI, NA SONČNO NEDELJO, KO POSTANEŠ KOT OBESEK ZA KLJUČ

Danes nimaš več česa delati. Tu že ne.
Sédi na rob cvetličnega korita, ob trgovini,
in si odžagaj dan, tam, kjer je začetek noči.
Odžagaj ga z rokami – žagami bistva.

Potem sédi in glej, kako se temno in svetlo mešata,
kako se izenačita, kako zravnata v ravno ploskev občutkov,
kako je tvoje levo oko belo, desno črno,
kako si čedalje bolj in bolj podoben jin-jan obesku za ključ,
ki ga uporablja nekdo velik in razsežen
in zelo majhen in povsem neviden.

V TRGOVINI, NA LADJI, NIKJER

Kako bi bilo sesti v hladilnik s sladoledom
in se igrati velike ledene ladje, ki pluje po trgovini?
Kako bi te gledali kupci, kam bi dali roke, vtaknili oči?
Kaj bi naredil direktor, kaj trgovka, česa ne bi naredil nihče?
Kako bi bilo mečkati sladoled, ki bi ti prebil hlače s sladkim ledom?
Kako bi se smehljal, kako bi mahal in metal lučke skozi svojo norost
ljudem naravnost v zaprte, vroče in zatohle ustne tunele?
Kaj bi rekli, če bi sploh kaj in kako bi, če bi, polizali divji led življenja?
In kam bi priplul s tako ladjo? V katerem pristanišču trgovine bi te čakale
lisice? Kdo bi ti jih nataknil in kaj bi ti takrat rekel –
Aretirani ste zaradi uporabe ladje? Ugrabitve sladoleda? Metanja ledu?
Izkazovanja norosti? Čofotanja po keramičnem morju trgovine?

Kako bi bilo sesti v hladilnik s sladoledom
in se igrati velike ledene ladje, ki pluje po trgovini?
Kako, se vprašaš globoko v svoji dušni jami,
in iz hladilnika, z nasmeškom, vzameš najmanjšo lučko –
tako majhno, da je tako rekoč sploh ni!

KIT V KONZERVI

In je šla, skozi okus, harpuna
in ti preluknjala jezik
in te je zapeklo
in tistega kosa kruha nisi nikoli namočil v olje
in pomazal z njim po nekoč toplem kitovem življenju.

JOGURT NA POLICI

A na polici začutiš, kako hladen je jogurt,
ki te stisne in te zalepi na svoje telo,
na stegno z belim ledom.

Tako ti je –
da se potegneš notri,
skozi lonček.

In hladilnik te zamrzne
v nekaj,
kar je tukaj in vmes.

KAMERA, KI ŠKRTA NA STREHI TRGOVSKEGA CENTRA, MEDTEM KO GLEDAŠ SEBE V IZLOŽBI IN SEBE ZA IZLOŽBO

In si se povabil v kamero. V glavo je šla cev
in se zlila od tebe k tebi. In še enkrat vate.
Globoko oko se je zahihitalo v črevo.
Kosti so škrtnile v obraz, izrisan v izložbo.
Skozi kabel si šel, povezan z vesoljem,
ki ti je spremenilo kodo oči in kodo ust in kodo rok
in pisknilo z napravo za elektronske cene.

In si se približal. In prišel v kamero.
Po dolgi cevi si šel v dolgo cev.
Z nogami si se držal za tla, z rokami si hodil po žepih krvi,
ki je tekla iz kabla v tvoj kabel in naprej,
dokler se ni vse povezalo v tipkovnico vesolja,
dokler niso pognale zelene dlake iz zemlje travnikov zunaj,
dokler tvoje življenje ni dobilo oblike epruvete,
v kateri je počival ogromen napis trgovine:
NA TEM PLANETU SO BILE PRVE KAMERE!

SNEMALEC

Približaš se nekomu.
Snemaš ga. Snema te.
Približaš se. Približa se.

In med snemanjem drug drugega sploh ne opazita,
da vaju snema še milijarda skritih snemalcev
in da vsi nastopate v isti oddaji.

KIRURG

In si se nenadoma ustavil in približal pacientu:
na tleh je ležal krhek lonček z razlitim jogurtom
in razparanim pokrovčkom.

In si rekel v pričo vseh:
»Jogurtov lonček se je vrgel s police. Samomor. Ne diha. Belo krvavi.

Znakov življenja ni več. Čas smrti: sedem, nič, nič, v belem jutru,
po temni noči, z glasbo Nirvane iz zvočnikov trgovine …«

MRTVAŠKA URA

Greš. Ura bo devet. Zunaj je kri.
V tebi je kri. Med mejo in mejo je.
Samota se prelije po nočno.
Zvočno. Gosto. Lepljivo.

V trgovini, na koncu ulice,
stoji zadnji košček življenja.
K tebi pride, kot kolibri,
in te opraši z občutkom jame,
v kateri boš ležal kmalu.
Negibno. Mirno. Gosto, v trd kamen.

Na koncu se boš razredčil z življenjem nekoga,
ki bo obiskal tvoj grob,
položil nakupovalno vrečko nanj
in rekel:
»To je bil tvoj zadnji nakup.
Ničesar nisi kupil,
ničesar prodal v življenju.
Pravzaprav te nikoli sploh ni bilo …«

DAS GLEICHGEDICHT

Gleich und gleich
gedichtet sich gern,
dichtet,
verdichtet,
vergedichtet sich
gleich.
Gedicht.

RUSALKA

pleše
na vodi
pod vodo
ob vodi
na rolkah
vrti se
in pleše
trpi
dokler
je povodni mož
ne priklene na dom in štedilnik.

HE.IM.AT V

Wurzeln brauchen Erde,
um zu wachsen, zu verwachsen.
Und da ich keine Erde zum Einsetzen habe,
lebe ich im Niemandsland.
Zwischen den Welten.
In Zwischenwelten.
Dazwischen.
Zwischen den Ländern.
In Zwischenländern.
Dazwischen.
Zwischen den Staaten.
In Zwischenstaaten.
Dazwischen.
Und Europa hilft dabei kein bisschen.

MORDERN

Ein Fahrrad, so blau.
Im Krieg.
So blau.
Und so weiß.
Und so braun.
Und so rot.
Ein mordernes Fahrrad.
Das Fahrrad eines Morderns.
So blau und so rot und so weiß und so braun.

RESJE JE

Res je,
da resje rase.
Res je,
da je resje res lahko lepo.
Res je,
da resje res je.
Res je,
da resje zares je.
Res je,
da resje zares rase.
Res je,
da je resje resje.
Resje lepo.

NEKAJ SE JE PRELOMILO

Nekaj se je prelomilo
v času
stari časi
in novi
prelom stoletja
je vendar prelom časa
čakati
čakati na spremembo
ki je
in vselej bo
prelom, ki je
ki je hkrati
zlom

ENTZWEI

Wir zwei waren
einmal eins
nun sind wir zwei
entzweit.
Entzweit durch die Zeit
die Zeit, die gebrochen ist
entzwei gebrochen,
zerbrochen ist.
Wie der Spiegel,
der deine Seele zusammenhält

niemals wird sie wieder ganz,
denn aus eins wird zwei
und
zwei bleibt zwei.

IN MEINER FREMDE

Eine heitere Note,
die mir vom vierten Stockwerk entgegenwinkt
herab in den steinquaderschweren Hof
den mein Vergnügen erfüllt
den schneeweißgebleichten Schürzen der Kellner im Wind
in Gedanken zu folgen und sie
als Symbol der Leichtigkeit meines Seins
zu betrachten.

Geborgen in dieser Fremde
verspeise ich. mit Vergnügen
alle Tassen und Gläser, Flaschen und Schalen samt Inhalt,
die mir ein günstiger Wind
vom Buffet herüber entgegenweht.

So richtig satt bin ich erst dann,
wenn mir die ersten Regentropfen,
den Blick meiner Augen trüben
und die Tafel mit der Aufschrift
»with love from me to you«
in meinem Herzen jene Gestalt annimmt,
die es mir leicht macht
über alle Tischtücher hinweg zu lächeln.

SUMMERTIME IN THE CITY

Mein Träumen erwächst mir
aus dem Gewirr der Stimmen die mich umgeben
SUMMERTIME IN THE CITY
und ich fühle mich losgelöst im bequemen Regiestuhl
auf dem Weg in die Tiefen meines Bewusstseins,
dessen Untiefen sich sanft in den Wellen von caffè corretto wiegen.

Aufblickend wird mir gewahr die Fülle lustvollen Treibens
an den Tischen, die an mir vorüberziehen.
Ein tiefer Atemzug und ich bin mitten unter ihnen.

ZEITLOS

Die Stunden fließen mir aus der Hand
und verklingen im satten Grün zu meinen Füssen.
Ich klinge und singe lautlos,
den leisen Rufen folgend,
deren Ursprung und Herkunft
ich nicht zu deuten vermag.

denn sie erklingen ebenso lautlos in mir,
über mir, im Geäst der Olive,
deren Stamm mir als Lehne dient,
ihre Wurzeln als Kissen.

Im Blick meiner sehmüden Augen
bin ich entbunden dem Schrei achtloser Möwen
an den Gestaden meiner Erinnerung.

SEE SAM

Wie einen Tautropfen des Morgenlichts
über dem See
dessen leicht gekräuselte Oberfläche
sich über mir wölkt
empfange ich die Girlanden Deiner Liebe
und erhebe erwachend mein Haupt
aus dem Algengeflecht
das den Blick mir verdunkelt
in endlosen Nächten

MEIN GRÜNER WEG

Ich lasse mich treiben eine grüne Wand entlang
die mir endlos erscheint
und den Atem nimmt
und in ihren Vogellauten ertrinkt.

Auf sandigen Pfaden leuchten meine Gedanken
aus dem Quarz zu meinen Füssen geboren.

Versunken ins Gras meines Wollens
verströme ich Weizen und Bienenduft –
im Wogen der Blätter im Wind
entgleite ich meiner Pizzaschwere.

VALSE SOLEIL

Aus dem Gewirr der Äste, Blätter und Blüten
schneit es Libellen
deren Flügelwirbel, Fische, Muscheln und Anemonen
über die nahen Zäune weht.

Im Nachbargarten angekommen
verfällt alles in Schlaf
dem ein Erwachen folgt
welches in seiner Undurchdringlichkeit
weder Licht noch. Land zu unterscheiden weiß.

Ich aber strecke die Beine zum Himmel
und vollende den Sonnentanz auf meinen Fingerspitzen.

TRAUMTAG

In meinen Tagtraum verwoben
ausgeliefert den weißen Wolkenballen
fließen meine Gedanken über die Baumrinden
nach oben
erreichen die Segel der Kronen
und entweichen, schillernden Libellen gleich,
dem Zugriff der reifen Vogelzungen.

Meine Rechte entgleitet mir
und all die niemals ausgesprochenen Worte
purzeln mir aus dem Mund
und verlieren sich. durch das Gitter zu meinen Füssen.

Ich bin sprachlos beglückt
als mein Kugelschreiber, die Fensterscheiben missachtend,
ohne Schaden zu nehmen
auf meinen Schultern landet.

TUCH DICH FREI

Die blauen Tischtücher
die den Tisch für sich allein beanspruchen
rollen mir entgegen
sodass ich alsbald von ihnen bedeckt,
im Schrein der flatternden Vogelzungen
dem Ruf der verbrannten Erde zu folgen vermag,
um ihn weiterzutragen
bis zweimal die vier und dreimal die drei
in einem total ausgeglichenen Verhältnis

Zaun Mauer Stall Kuh Ochs und Hund
zu einem himmelwärts befreienden Jubilate
ermuntern.

DER GELBE MORGEN

Das Lied der Sparren am Dach verklingt
wenn der gelbe Morgen die Baumwipfel streift
und ich, versunken
im Meer meiner Gedanken
vom Startplatz ins All
meines Inneren abhebe

MEIN TISCH TAG

An meinem Tisch bläst der Wind
eine Wolke von roten Bleistiftspitzen
über das lustvoll sich. wölbende Briefpapier
so dass ich ans Ende des Tages gekommen
leise und dennoch erfüllt vom Traum der Giraffen
mir reichlich Abschied gönne vom Apfelmus
welches in schwarzen Tassen schon lange
mich belauert mich bedroht

Ein blasser Tag
an den Abgrund der Tiefe festgezurrt
entlässt mich nur ungern
Ich aber lache dem späten Glück entgegen
und versinke lächelnd im Sahnehäubchen einer Wiener Melange

Odlomek iz mladinskega pustolovskega romana Vaške punce

Tuni se je zdela sobota v začetku prava polomija. Večje katastrofe si skorajda ne bi mogla zamisliti, če se v drugi polovici dneva ne bi vse skupaj zasukalo nekam čisto drugam. Nekam, kar jo je popolnoma prevzelo…

Ampak, nikar ne prehitevajmo stvari, pojdimo lepo po vrsti.

Že ko so z mamico in atijem oprtali nahrbtnike, vreme ni bilo ravno obetavno. Megla je tiščala k tlom, nad njo je bilo slutiti trgajoče se oblake.

»Vi kar rinite nekam v planine,« jih je namesto jutranjega pozdrava ozmerjala zlovoljna Marneja, »prej ko slej se boste vrnili mokri ko cucki.«

»Pa kaj je s to punco?« je vprašal ati, ko so se oddaljili od hiše. »Jo pa ja nisva tako vzgajala, Marinata. Ali pač?«

»Pusti jo, saj veš, kako je. Menda imata z Julijanom spet krizo.«

»Kriza gor ali dol! Tako se pač ne obnaša! Ko smo bili mi mladi…«

»Očka, nehaj no s tem. Ozri sem raje malo navzgor. Zgleda, da nam vreme ni preveč naklonjeno,« je rekla Tuna, da bi speljala pogovor v druge vode. Vedela je za hude srčne težave, ki jih je trpela Marneja zaradi Julijana, fanta iz Maribora, kamor je njena sestra hodila v šolo. Vedela je več kot kdorkoli drug. Več kot očka (on itak ni ničesar vedel), vedela je tudi več kot mami. Bila je edina, ki ji je Marneja v visoki meri zaupala svoje srčne težave. Spomnila se je njune dvojne sestrske prisege…

»Prisezi, da ostane med nama vse, kar ti kdaj povem!« jo je lani poleti zarotniško potegnila v temen kot sestra.

»Prisežem!«

»Nisem prepričana. Prelahko si izgovorila to besedo. Skorajda ti ne verjamem.«

»Le verjemi. Prisežem. Še enkrat. Prisežem, prisežem, prisežem!«

Marneja je bila nekoliko trenutkov tiho.

»Nisem povsem prepričana,« je dejala. Saj si v redu punca, ne rečem, ampak…«

»Kaj zdaj,« se je takrat ujezila Tuna, »okej, bova pa naredili tako, da mi boš vedno v življenju lahko verjela.«

»Kaj bova naredili?« je vprašala Marneja.

»Potrdili bova najino sestrstvo.«

»Kako potrdili?« Marneja jo je dvomeče gledala.

»Boš že videla. Prinesi iz kuhinje tisti mali nožiček.«

Marneja, čeprav štiri leta starejša, je ubogala. Najbrž jo je prepričal čuden lesk uporništva v Tuninih očeh.

»Zdaj pa glej,« je dejala Tuna, ko ji je sestra izročila nožič. »Dobro glej!«

S hitrim potegom si je zarezala v levi palec. V trenutku se je na površini kože pojavila kapljica krvi.

Marneja se je zgrozila. Česa podobnega sama ni bila sposobna storiti.

»Iztegni roko,« je dejala Tuna in še preden se je Marneja zavedala, je že začutila skelečo bolečino. Široko odprtih oči je opazovala, kako se tudi na njenem kazalcu nabira kapljica sveže krvi.

»Takole, zdaj pa posesaj mojo kapljico,« je ukazala Tuna in pritisnila prst na sestrine ustnice. Obenem je sama polizala kri, ki se je nabrala na Marnejinem prstu. Še celo nekoliko ga je stisnila, da se je kapljica povečala.

»Temu se reče zaveza bratstva ali zaveza sestrstva,« je teatralno izjavila in se obliznila. »Tako so delali že Indijanci v knjigah Karla Maya. Zdaj sva res pravi sestri in pred mano ti ni treba več ničesar skrivati. Ne bom te izdala.«

Marneja še ni prav prišla k sebi, ko je Tuna še dodala: »Nisem vedela, da imaš tako sladko kri. Lahko bi jo popila tudi pol litra.«

Po tistem prelomnem dnevu je Marneja zaupala Tuni vse. In čeprav sta si bili po značaju zelo različni, je vedela, da je ne bo izdala. Njuno sestrstvo je bilo s tem nenavadnim indijanskim obrednim običajem dvakrat potrjeno…

Po uri hoje ni izgledalo nič bolje. Megle so se še vedno podile čez obronke Pohorja, pripodile so se tudi na Kozjak in turobno zavijale okoliške hribe. Le ko so se bližali cerkvici sv. Pankracija, so se oblaki deloma pretrgali in skoznje je na trenutke posijalo medlo poznoaprilsko sonce. Ko so se povzpeli na stolp, ni bilo pravega razgleda. Razočarani so se spustili spet na trdna tla in jo ubrali po avstrijski strani naprej proti uro oddaljenemu Kapunarjevemu vrhu.

»Marneja je imela prav,« je že – najbrž desetič ta dan – positnarila Tuna. »Sama megla, nikamor ni videti. Nobenega razgleda. Še malo, pa se bo res ulilo. Kaj pa potem?«

Ati ni imel časa odgovoriti. Med vejevjem je zašumelo in prve debele deževne kaplje so – kot odgovor na Tunino nerganje – zašumele v listju.

Naša družba treh izletnikov je pospešila korak.

»Pohitimo, morda pa ne bo hudega,« je rekla mama. »Lahko pridemo do karavle morda še suhi. Če pa ne, pa bomo našli začasno zaklonišče pri stari, zapuščeni baraki. Nekdaj so v njej prebivali, danes pa je le še stara, razdrapana razvalina. Ampak, streha še drži, čeprav je že precej načeta.«

Deževalo pa je kar naprej. Ne sicer bolj, a deževalo je vztrajno in neprenehoma. Kmalu so dežne kaplje prebile varovalni listni oklep gostega bukovja, vedno pogosteje so kapljale na tla. Svojo pot so našle tudi na glavah naših popotnikov in se zlivale za vratove male družinice.

Komaj so prišli do stare, opuščene barake, se je usula prava ploha. Vedrili so, veseli, da so vsaj v tem trenutku našli primerno zatočišče.

»Kdo bi si mislil,« je dejal ati, medtem, ko si je oblačil suho majico. Pa vremenar včeraj ni ravno tako napovedal.«

»Je že, ati, je že, le ti ga nisi prav poslušal. Kakor običajno.«

»Tuna, kako se pa obnašaš,« je bila huda mami. Pomagaj mi raje, da pospravim mokra oblačila v nahrbtnik in pripravim suha tudi za naju. Drugače se lahko hitro prehladiva.«

Pa Tuna ne bi bila Tuna, če bi mirno sedela tamle pod kapom in čakala na lepše vreme. Njen nemirni duh ji ni dal miru, odrinila je vegasta škripajoča vrata in se skozi pajčevino prerinila v temačno notranjost. Najprej ni videla skorajda ničesar, a oči so se hitro privadile polmraka.

V notranjosti stare barake je bilo kljub špranjam, skozi katere se je videlo na prosto, precej zatohlo. Vendar pa je Tuno spreletaval negotov občutek. V zraku je vonjala poseben vonj. Nikakor ni mogla ugotoviti, kaj predstavlja ta vonj. Neka mešanica ognja, oglja in – morja. Res, nekaj v tem prostoru jo je spominjalo na morje. Slanost, ribe, školjke…

Tla v kolibi so bila iz zbite ilovice. Bogve, kdaj je kdo tukaj stanoval. Morda so bili to drvarji, ki so pred leti krčili les tu ob meji. Še v prejšnji državi, Jugoslaviji, tukaj ni smel nihče sekati lesa. Tu je potekal sto metrski obmejni pas, v katerem so se lahko gibali le graničarji, ki so hodili v redne kontrole ob meji. Po osamosvojitvi Slovenije so karavle opustele, vojska in policija se je umaknila s severne meje in kmetje, ki so bili lastniki teh gozdov, so spet pričeli s svojimi deli v gozdu.

»Da, verjetno so tukaj živeli gozdarji,« je pomislila Tuna. Pozornost ji je pritegnil kup oglja in pepela na sredini prostora. Približala se je in s palico pobezala po ostankih zgorelih drv.

»Ampak, da bi bilo tole pogorišče še od takrat,« se je čudila sama pri sebi. »Skorajda ne verjamem.«

Med ogorelimi koščki se je nekaj belo zasvetlikalo. Tuna se je sklonila in pobrala. Bil je zvit košček nezgorelega papirja. Razgrnila ga je in poravnala. Začudila se je, ko je zagledala okorelo pisavo, ki je skorajda ni bilo več mogoče razbrati.

»…išče za rtom… iran. Mario…« je prebrala pri slabi svetlobi in skomizgnila z rameni. To ji ni nič povedalo.

»Tuna, kje si? Gremo naprej, vreme se je uneslo,« jo je poklical oči.

»Takoj, saj že grem.«

Nagonsko je zvila listič starega papirja in ga vtaknila v zadnji hlačni žep.

Vreme se je res izboljšalo, zato so nadaljevali. Na Kapunarjevo karavlo so kljub vsemu prispeli dobre volje, z izjemo Tune, ki je – držeč se pač svoje ustaljene najstniške navade – spet vihala svoj občutljivi nosek.

Klemen je bil prav poseben fant. Tuna je to začutila takoj, ko ga je na karavli videla v družbi staršev in njegove sestre Taje. Starši, ki so se bežno poznali med seboj, so se zapletli v pogovor, Tuna pa se je pridružila Taji in Klemnu. Ugotovili so, da pravzaprav ne živijo preveč daleč drug od drugega in se čudili, kako da se niso srečali že prej.

»Letos gremo spet na morje,« je važno povedala Taja, ki je obiskovala peti razred devetletke. »Najbrž v Piran. Oči je dejal, da na Hrvaško pa že ne bo več hodil. Zakaj bi nosil denar na hrvaško obalo, ko pa nas itak ne marajo.«

»Kaj pa ti veš. Hrvati nam nagajajo zato, ker mi njim,« je poznavalsko in strokovno ugotovil Klemen, ne da bi trenil z očesom. »Če bi se mi lepše vedli, bi bili tudi oni drugačni do nas.«

Bil je leto starejši od Tune, hodil je v prvi letnik računalniške šole v Maribor. Tako je vsaj povedal. Poleg tega, da ji je bil zelo všeč, je v njenih očeh zrasel zdaj tudi v tem pogledu.

»To pa že ni res,« je bila užaljena Taja, »očka pravi…«

»Pusti ti to, kar očka pravi. Starejši nimajo vedno vsega prav. Če bi imel kako leto več in bi lahko jaz odločal…«

»Bi bilo čisto drugače, kajneda,« se je vmešala Tuna, prepričana, da mu bo všeč, če mu ponudi svojo podporo. A Klemen se je napravil gluhega, obrnil se je vstran in se delal brezbrižnega.

»Tudi mi pojdemo najbrž v Piran,« je izstrelila Tuna in poškilila proti njemu.

»A res?« je zažarela Taja, Klemnu pa so se vršički ušes pobarvali za odtenek temneje. Ali se je pa Tuni tako le zazdelo. V trenutku je pozabila na vse poglede, ki sta si jih v šoli med sabo na skrivaj pošiljala z Mitjem.

»Kdaj pa greste?« je vprašal na videz brezbrižno.

»Mislim, da v začetku avgusta,« je dejala Tuna in s pogledom poiskala mami.

»Mami, kdaj gremo na morje? Kajne, da v začetku avgusta?«

»Mislim, da. Tako nekako sva se pogovarjala z očkom. Sicer pa še ni nič dokončno.«

»Ja, ampak v Piran, kajneda?« je vzkliknila Tuna.

»Kaj res?« se je začudila Klemnova in Tajina mama. Potem se pa morda kje vidimo.«

»Morda pa res,« je prikimal še njun očka in stvar je bila že tako rekoč zapečatena.

Tuna je žarela. Srce ji je nemirno utripalo, počutila se je kakor v oblakih. Ni je več motilo, da se je sonce skrivalo daleč za meglicami, ni je motilo, da se je ohladilo in je veter postajal iz minute v minuto hladnejši in ostrejši. Gledala je fanta, ki se je delal brezbrižnega, fanta, ki se skorajda ni zmenil zanjo. A tudi njemu so v resnici lica rdela in v svoji čudni zadregi je bil še bolj zmeden. Tuna je slutila, da je jezen sam nase. Pa kako tudi ne bi slutila, tudi sama se je namreč počutila neskončno neumno. Obenem pa tudi nedoumljivo srečno in vznemirjeno.

BLIŽAJO SE POČITNICE…
In z njimi vse sorte neverjetnih dogodivščin

Naslednji dnevi in tedni so minevali kot v snu. Tuna je prvič v življenju začutila, da z njo nekaj ni v redu. Karkoli je počela, se ji je zdelo kakor v meglici. Kot bi lebdela med nebom in zemljo. Neprizemljena. Nekje v sredini med vesoljem in resničnostjo.

Bila je zbegana. Znašla se je v novem položaju, ki ga ni bila vajena in mu ni bila dorasla. Vsa nemirna pa je vendarle v dnu svojega rosno mladega srca slutila, kaj se dogaja. Slutila, čeprav vsega ni prav razumela.

Od izleta na Kapunar Tuna ni imela več miru. Prvomajski prazniki so minili, hodila je spet v šolo, bilo je napeto. Učitelji so bili slabe volje, učenci razdražljivi. Bližalo se je zadnje redovalno obdobje, ocene pa še niso bile zaključene. Resda Tuna ni imela posebnih težav, prav bi bilo le, da bi dvignila ocene pri matematiki in slovenščini, saj bi s tem pridobila več točk za vpis v gimnazijo. A glej ga zlodeja, naenkrat ji to ni bilo nič več pomembno. Kakor ji ni bil več pomemben Mitja, ki je v šoli vedno bolj pogosto križal njene poti.

»Tuna, kdaj dvigate ocene pri matematiki?« jo je nekega večera v maju vprašala mama.

»Eh, kdaj že? Mislim, da drugi teden,« se je zlagala in buljila dalje v televizor.

»Naslednji teden? Meni se zdi, da si zadnjič dejala drugače. Da pišete v petek. Ali se morda motim?«

»Zadnjič je bilo zadnjič! Se je Matka pač drugače odločila. Itak vedno spreminja svoje odločitve.«

»Ti že veš,« je rekla mama Marinata, »toliko si že zrela, da moraš vedeti, da je vse na tebi. Jaz te lahko samo opomnim, da ne pozabiš.«

»Saj bom, mami, saj bom,« je narejeno vzdihnila Tuna in preklopila na drugi kanal. Ravno se je pričela njena priljubljena španska nadaljevanka. Glavna junakinja je z zlomljenim srcem hlipaje slonela v naročju prijateljice.

»Ne mara me, vzel bo raje tisto lajdro. Pa tako sem ga ljubila, vse bi storila zanj,« je pisalo v podnapisih. Tuna skorajda ni potrebovala prevoda. Toliko teh mehiških nadaljevank je že videla, da se je ob njih skorajda samodejno naučila španščine.

Tokrat nadaljevanke ni veliko spremljala. Fizično je bila prisotna tukaj, v domači dnevni sobi, njene misli pa so plavale čisto drugje…

Hodila je po cvetočem travniku, polnem zrelih trav in dišečih rož. Metulji so se spreletavali s cveta na cvet in srkali sladki nektar. Bili so čudoviti, njihova kot dih tanka krila so se lesketala v soncu v tisočerih barvah. Tekala je za njimi in jih hotela uloviti. Posebej lep je bil velik, modrikasto zlat metulj. Igrivo je letal pred njo, dvigal se je visoko in se spet spuščal v svojem svatovskem plesu k tlom. Na vse načine se je trudila, da bi ga ujela. A tik preden ga je uspela prijeti, je odletel na drugi cvet. Zdelo se ji je, da se norčuje iz nje in jo izziva: »No, deklica, če si dovolj hitra, me pa ujemi.«

»Bom te, ujela te bom. In potem boš moj, samo moj. Kakor je moj tudi…«

Takrat ga je zagledala. Klemna. Ležal je, zleknjen na boku med cvetlicami in žvečil travno bilko. Levo nogo je imel nekoliko spodvito, desno je položil v travo, pazljivo, da ne bi ranil in pomendral lepih rožic. Njegov izraz na licu je bil tako odrasel, tako možat. Nasmehnil se ji je, izpljunil travno bilko in iztegnil roko proti njej…

»Se je ubožica že kaj pomirila? Joj, kako trpi. Takšni so moški, vidiš. Je njena prijateljica že ujela v mreže tistega s haciende?« je vprašala mama, ki se ji je pridružila pri gledanju.

»Ne vem, nisem bila pri stvari. Razmišljala sem…«

»Tuna, zadnje čase veliko razmišljaš. Večkrat se mi zdiš precej odsotna. Kaj je narobe s tabo?«

»Nič ni narobe, mami, le kaj bi bilo. Imam pač svoje skrbi,« je nejevoljno odvrnila Tuna in vstala. Vprašujoč in zaskrbljen mamin pogled je spremljal njen odhod. Zaprla se je v svojo sobo, se vrgla počez čez posteljo in si nadela slušalke. Prijetne, romantične melodije so se zmešale z mislimi, ki so zasanjano spet zaplavale na cvetoči travnik.

Junij je bil v polnem razmahu, šola je počasi zapirala svoja vrata. Učenci so odhajali domov, eni veseli in zadovoljni, drugi bolj kislih obrazov. Tudi profesorji so si očitno oddahnili. Zdolgočasenost z njihovih obrazov je izginila, prav videti je bilo, da so srečni, ko so končno spet dočakali konec pouka. Vezi in spone so padle z njihovih ramen, padle pa so seveda še bolj z ramen šolske mularije.

Tudi Tuna si je oddahnila. Šolske skrbi so ostale za njo, za njo je ostala tudi osnovna šola. Šolsko leto je zaključila z odličnim uspehom, čeprav je bila skorajda do konca ravno matematika tista, ki je odločala o tem. Pa Tuna je ujela zadnji vlak, potrudila se je in uspelo ji je. Prav dobra ocena v tem predmetu ji je prinesla tudi spričevalo, ki se ga ni sramovala. Z dobrim občutkom se je bližala domu, na tihem je bila vesela svojega uspeha in ponosna sama nase.

»Zdravo, mami, očka,« je zaklicala že s hišnega praga. Odvrgla je šolsko torbo na trosed v dnevni sobi, ni se potrudila niti toliko, da bi jo odnesla v svojo sobo. Danes je dan, ko si lahko privošči!

»Kaj smo pa danes tako dobre volje?« je vprašal oči, ne da bi dvignil pogled iznad časopisa. Ostal je bil doma, kajti zagnojil se mu je palec na nogi in zdravnik mu je priporočil, naj nekaj dni počiva. »Navadno nisi tako dobre volje. Si spoznala morda kakega novega frajerja?«

Očka pač ni mogel brez tega, da ne bi dražil svojo punčko.

»Kakega frajerja neki,« se je zasmejala Tuna. »Takih, ki bi bili meni všeč, ni na tem svetu.«

»Seveda ni,« se je vmešala mama. »Taki rastejo samo v vesolju. Brez korenin so. In od tam se spuščajo na izlet na Kapunarjev vrh.«

Cunami, ki se je začel nekje v nogah, se je širil v cikličnih krogih in dosegel Tunino glavo s svetlobno hitrostjo. Eksplodiral je s takšno močjo, da je presenetil njo samo.

»Pa kaj se gresta, vidva? Halo? Ali sta čisto ponorela? Me res ne moreta pustiti malo pri miru? Pa prav danes…«

Odvihrala je v svojo sobo in zaloputnila vrata za sabo. Niti torbe ni pobrala, pustila jo je ležati na trosedu, kamor jo je bila odvrgla. Očka in mami sta nemo strmela za njo…

»Vso zadevo bo treba nekako pogladiti,« je rekel očka. »Ne gre tako, da bi se danes, ko je zadnji šolski dan, kregali.«

»Se strinjam, kakopak. Ampak, ali nisi mogel malo brzdati svojega jezika,« je zavila z očmi mama Marinata. »Vedno pripraviš vse skupaj tako daleč, da nekomu prekipi.«

»Oprosti, ampak mislim, da pretiravaš! Včasih sem jaz tisti, včasih si ti. Velikokrat pa se mi zdi, sploh zadnje čase, da je to najina hči. Večkrat sem že tuhtal, kje sva zagrešila z vzgojo…«

»Nič nisva zagrešila z vzgojo. Kar spomni se, tudi z Marnejo je bilo težavno. Komaj se je izvlekla iz tistih let. Še danes ima svoje muhe.« Mama Marinata je bila stvarna ženska in je vedno razmišljala zelo trezno. Situacijam primerno, pač, seveda.

»Saj vem, seveda! Vedno imaš prav! Ne bova se sedaj zaradi tega sporekla še midva. Vendarle pa mi ni vseeno, ko vidim, kako se obnaša Tuna. Počutim se nemočnega, počutim se krivega. Nisem je znal prav vzgajati.«

»Prav si znal, dragi, ne obremenjuj se s tem. Tuna je zdaj pač v obdobju, ko je najbolj ranljiva. To zna trajati nekaj let. Videl boš, da se bo vse uredilo.« Mama Marinata je pobožala ata po glavi in se stisnila k njemu: »Sicer pa, spomni se, tudi nama se je v teh mladostniških letih dogajalo podobno.«

»Prav imaš, draga. Zaupam ti in verjamem, da ti žensko dušo poznaš bolje od mene,« se je vdal ata. »Zdaj pa greva do Tune, da nama pokaže zadnje osnovnošolsko spričevalo.«

Tuni se je medtem jeza nekoliko polegla. Ko sta ati in mami potrkala na vrata, je že skoraj pozabila na svoj izpad.

»Prišla sva pogledati tvoje zaključno spričevalo,« je dejal ati. »Prišla pa sva se ti tudi opravičiti. Veš, jaz imam včasih pač take neokusne izpade. Pa s tem ne mislim nič hudega.«

»Jaz tudi,« je priznala Tuna. Spet je začutila tisto značilno vročino, ki huškne v obraz. »Pa saj ni bilo nič takega.«

»Nekaj malega sva ti pripravila, ker si zaključila s tako dobrih uspehom,« je rekla mama in ji podala majhen zavojček. Z velikim pričakovanjem ga je Tuna razvila. V škatlici je bil lični toaletni pribor. Mama Marinata je dobro poznala svojo hči. Vedela je, da veliko časa preživi pred ogledalom. A kaj bi, verjetno tudi druga dekleta njene starosti niso nič drugačna.

»Hvala mami, hvala oči,« je vzkliknila Tuna in ju objela. Darila je bila resnično vesela. V mislih se je že videla, kako napudrana in odišavljena, z rahlo razprtimi živordečimi ustnicami gre mimo Klemna. Mimo njega, ki se vse čase dela, kot da je ne pozna. O, pa bo že videl. Vsi drugi fantje bodo gledali za njo. In ona bo izbrala tistega, ki stoji tam zadaj za Klemnom, prijela ga bo pod roko in odšla z njim. O, bo že videl, domišljavec domišljavi! Še žal mu bo!

jutro na gori
pisno prepredeni oblaki
šal boginje

sviloprejka
predem dan za dnem besede
v mehke štrene

na poti domov
iščem rožo ki odklene
najdeno srce

ljubila sem veter
še vedno se vrtinči prah
zakriva obraz

videz vara
kar ti vidiš sredi belega dne
moje oči ne

za menoj dan
ključavnica zaškrta v pozdrav
uspešen dan

KAPLJA

po žlebu
leze
mimo
okna

po strehi
jih brez
števila
hiti

midva
z medom
pa sva tako
žalostna

sonca ni
s sivega
temnega
neba

BEL OBLAČEK

midva
si bova
našla
bel oblaček

ta bo na
nebu za
naju
plaval

kaj bi
s temnim
oblakom
ta se prehitro
sprazni

ne, moj
tedibir
Rudolf

JAGODA

v rokah
držim
kozarec
jagodovega
soka

ga grejem
z rokami
in srkam
počasi

komaj
je pomlad
kot da
čakam
da zrase
pravi
sadež
v naravi
da ga
utrgam

SLABOST

kdo bo
naštudiral
najino
službico
medo?

da bo
imelo
najino
življenje
smisel

ta čas
pa kdo
bo izračunal
kako
dolgo
sveti
svečka
da bova
dobila
navdih

oboje
je nujno
potrebno,
ne, moj
prijatelj

MRAK

ni ideje
za pesem
ne za
učenje
prometnih
znakov

je samo
prelaganje
predmetov
posode
z enega
prostora
na drugi

in tudi
vreme
oblači
mrk

SIVINA

pred
seboj
preganjam
sivino
in mrčes
da bi
prišla
do metuljev
in svojega
neba

SKLOPKA

sklopka
kokodaka
pritisni
me do znaka

še stokrat
če bo treba
do znaka
nebodigatreba

RITKE

pomlad
je vzcvetela
vzbrstela

zvončki
telohi so
pokukali

kakor napol
nage ritke
nad računalnikom

mladine
manj mladih
in modernih

SMEH

meda
potiskam
v košari
do trgovine
Ana

kupim
za očeta
predpasnik
z dvema
žepkoma

da bi bil
v enem
smeh
v drugem
pa spanec

vračava se
domov
naju potiska
veter

NODI

v mestu
se je
utrgal
oblak

vse
barve
so izginile
ostlale
je le siva

nodi
se odpelje
po barvo
do mavrice
za mestom

sivo
mesto
prebarva
to zopet
zaživi
še lepše
kot je bilo

COPATEK

ni ga
nikjer
ga ni
copatka

naj hodim
bos
samo z
enim
ali naj
kupim
nove
copatke

ne
igrala
se bova
skakala bova
po eni nogi

PRŠICE

sesava
pršice
s preproge
in tal

pajčevino
sesava
po stenah
in stropu

sonček
spustiva
skozi
odprta

vrata
in okna,
in napiševa
tole pesem

SVEČKA

vanilijeva
svečka
dogoreva
v novem
steklenem
svečniku

daje nama
z medom
navdih

pesem
nastaja
pod prsti
na računalniškem
papirju

le bog ve
koliko
sva pretrpela
ko sva jo
sestavljala
sanjaje o
večnosti

DOTIK

En sam dotik zvezd,
en sam dotik prelestnih noš,
dotik njega in nje,
njunih skritih solz,
je folklora,
ples črnih in rumenih.
rdečih in zelenih
omreženih src.

LJUDSKI PLES

Z omrtvičeno roko
pomaham mračnosti jutra,
s pahljačo pahljam vonj
po smrti proti zalivu.
Jata labodov tam odstranjuje
mahovitost lagune.
Skozi otopele možgane
življenje spet svetlika
kot žarek izza oblakov,
hotenja po miru.

OVCE

S paše v hribih so me
premestili v lutkovno gledališče.
Zabavali so me do solz.
Nisem se vrnila v stajo,
postala sem lutka v ovčji
koži, s kito na glavi,
pometala je prah po odra.

Igrala sem vloge
plahe ovce.

Ko je zapadel visok sneg,
sem se zakopala v perušinko,
se oddaljila gledališču in
lutkam in sprehodom po
spolzkem ledišču.
Naj mi oprostijo,
pišem prošnjo za samostan.

MAGIJA BESED

jezik
že nekaj časa
razsaja
po duši

divji ugrizi besed
so pustili rane
in brazgotine
na plavajočem telesu
potrpežljivosti
in obstoja

srce
še naprej ostaja
zasužnjeno
z magijo govora

razum pa
potrpežljivo zbira
besede
in jih spreminja
v barve
in v črne koščke
molka
pred zaprtimi vrati
jezika

POLMRAK ODHAJAJOČE ZIME

pročelja blokov
zijajo
v okna
na drugi strani
spolzke ulice

drhteči prsti
premočene svetlobe
tipajo zrak
na topih vogalih
teme

vetrič šepeta
pomladne pravljice
obcestnim svetilkam

sence mimoidočih pokašljujejo med zaspanimi koraki

in srebajo vonjave
premoga
iz dimnikov

zgnetene
v polmrak
odhajajoče zime

ZA POL ŠTRUCE

modra tempera se je
razlila po nebesih
kakor pano
za razbeljeno sonce
na žici poldneva

bobnar je najavil
konec lova
na izgubljene duše
medtem ko srce
kakor srna
rine v pasti
obljubljene dežele

prolog pišem
romantični avanturi
osvajanja sveta
z verzi

pljuvam na pločnik
in po žepih premetavam
da zberem drobiž
za polovico štruce

zbiram tudi pokrpane
vreče poguma
in norega optimizma
da o tem življenju
napišem pesem
s srečnim koncem

RAZKOŠJE V TRAVI

Mihaeli

Izbrisala sem tvoje ime
iz vseh imenikov,
brez čustev sem
pustila praznino,
pridejo druga imena,
sem si dejala,
druge številke
in drugi naslovi,
drugi obrazi,
pridejo drugi glasovi.

V daljavi
sonce spet vzhaja
po mrzli zimski noči,
kar na nebu sije
nova zvezda.

A zaman:
v spominu ostaja tvoja slika,
vonj tvojega parfuma,
ostajajo izrečene besede,
med vrsticami prebrane,
misli, ujete v pogledu,
podarjeni nasmeh.

Vse to ostaja,
ko brišem te iz spomina.
Duša brezmočno ječi, ve,
da te nepreklicno več ni.

Udarjam na tipko
»cancel«,
ker vem,
da se nikoli,
prav zares več nikoli,
ne povrne
Razkošje v travi
iz šestdesetih let.

ONA MOLI

Zapuščena moli v samoti.
Popljuvana od svojih otrok,
matere in moža.
Prekleta od vseh,
ki jim je poklonila
svoje prečute noči,
božala njihove bolečine,
z usmiljenim
srcem na dlani.
Zapuščena od prijateljev,
ki so se širokoustili,
da so njeni prijatelji in
tistih, ki so živeli
od njene dobrote.
Danes moli samotna
v nezakurjeni sobi
ob skorji kruha,
ki jo je dal neznanec.
Njene oči so izjokale
vse solze tega sveta.
Ona pa kleči pred
njegovim obličjem,
še vedno moli,
in pravi:

Zdaj me Gospod uči ponižnosti.

Kako nizko mora pasti,
da bo Gospod
uslišal njeno molitev?

»Srečala sem Maričkino Marjano,« sem rekla babici. »Bila je skoraj bosa in oblečena v umazane obleke.«

»V tem mrazu? Tako je, če imajo otroci slabo mater. Po eni strani je kar dobro, da je starejša fanta dala služit,« je rekla babica.

Marjana je stanovala na hribu. Skupaj z mlajšo sestro sta živeli z mamo. Starša sta se ločila pred nekaj leti, kar je bil prvi primer za katerega smo slišali. Marička je trdila, da je bivši mož Janči nasilnik in pijanec. Moral je od hiše. Toda bil je tako odvisen od nje, da nikoli ni odšel iz vasi. Postal je prvi brezdomec. Poleti je pomagal pri kmetih in spal na podstrešjih. Pozimi ni imel kam. Hodil je od hiše do hiše, spal pa je ponavadi na našem hlevu v senu. Mami se je smilil, oče pa je vedno godrnjal, da ga bo nagnal.

Karkoli je Janči govoril, vedno se je končalo pri Marički in otrocih. Ti so se ga izogibali, saj jim je mati prepovedala stik z njim. Takoj ko se je približal hiši, je poklicala policijo. Zvečer je Janči ponavadi posedal pri moji babici. Dokler je imel denar si je kupil kozarec jabolčnika ali žganja. Ko denarja ni imel, pa mu je babica vseeno dala jabolčnik, pa še tisto, kar ji je ostalo od večerje.

»Siromak je,« je vedno rekla, ko je odšel.

Marička ga je tožila za preživnino, vendar je ni imel kje vzeti, zato so ga enkrat celo zaprli. Po dveh mesecih zapora v Mariboru, se je spet vrnil. Povedal je babici, da je v zaporu celo nekaj zaslužil in da bi to rad dal otrokom, pa se mu izogibajo.

»Že vem,« je rekla babica.

»Marija pravi, da Marijana hodi v šolo skoraj bosa, pa zima je. Škornje ji boste kupili.«

»Kako, če ne govori z mano?«

»Bom že uredila, vi boste dali le denar.«

Zvečer je odšel in babica je rekla:

»Jutri pripelji Marjano sem. Mami naj reče, da si ji pomagala pri nalogi.«

Tako sem storila. Babica je Marjani dala kos pogače in iz izbe prinesla raztrgano kartonasto škatlo.

»Sezuj se in stopi gor,« je rekla Marjani.

Marjana je sezula raztrgane čevlje. Nogi sta bili polni ozeblin.

»Ubogi otrok.«

Narisala je nogo na karton in dala Marjani dve cunji, da si je zavila ozeble noge.

»Pojutrišnjem spet pridi.«

Ko je odšla, mi je babica rekla:

»Jutri greva v Mursko, mislim kupiti blago za vaju z Ano. Bliža se Velika noč, pa še sešiti bo treba. Z mano pojdeš!«

»Kaj pa šola?«

»Bo že mama napisala opravičilo.«

Naslednji dan sva se z avtobusom odpeljali v mesto. Nisem vedela, da je babica medtem že dobila denar od Jančija. Najprej sva se ustavili v trgovini s čevlji. Zagledala sem tople škornje z rjavim krznom. Pokazala sem jih babici.

»Predragi so,« je rekla babica.

»So pa topli,« sem vztrajala.

»Kaj pa če kupiva cenejše blago za obleko?«

Babica je brez besed vzela iz cekarja karton in potem kupila veliko večje škornje kot je bilo narisano stopalo.

»Ali niso to škornji za Marjano?«

»So, verjetno edini, ki jih bo otrok imel do konca šole.«

»Preveliki bodo,« sem vztrajala.

»Jaz že vem, noga bo še zrasla.«

V drugi trgovini sva kupili še rožasto blago za mene in sestro.

»Greva še na toplo govejo juho,« je rekla babica babica.

V gostilni »Pri Zvezdi« so nama postregli z vročo juho.

»Počasi jej, da nama na bo potrebno stati na mrazu,« me je opozorila babica.

Dogovorili sva se, da jutri po šoli pridem z Marjano naravnost k babici.

Ko sva naslednji dan prišli, je bil Janči že tam. Marjana je kot okamenela obstala pri vratih. Stopil ji je nasproti s škatlo.

»Obuj jih!«

»Bojim se, mama jih bo vrgla stran.«

»Kar obuj si otrok, bom že uredila,« je rekla babica.

»Marjana se je obula, oči so ji žarele.

»Ko bom kaj zaslužil, ti bom še kaj kupil,« je rekel Janči.

»Tudi Micka nima čevljev,« je tiho rekla Marjana.

»Bom poskusil do naslednje zime.«

Babica je prinesla zapognjen list papirja in ga dala Marjani.

»To daj mami!«

Marjana je prisedla k očetu. Pogovarjala sta se. Potem je vstala in ponosno odkorakala z novimi čevlji.

»Kakšen list si ji dala?« sem vprašala, ko sva ostali sami.

»Pismo ravnatelja.«

»Kje si pa videla ravnatelja?«

»Nikjer, tvoja mama je napisala pismo.«

Popoldne, ko sem pisala nalogo, sem skozi okno zagledala, da k nam prihaja Marička. Ustrašila sem se, da je kaj narobe, zaradi čevljev.

Pozdravila je in mami pomolila pismo:

»Mi preberete, ravnatelj mi je pisal.«

Mama je brala z resnim glasom.

Spoštovana gospa Donoša, Sporočam Vam, da zelo slabo skrbite za svoje otroke. Ne da so umazani, Marjana je celo na pol bosa. Šola ji je kupila škornje. Če se ne boste popravili, boste otroke izgubili. Upam, da opozorilo vzamete resno in bolje poskrbite za svoje otroke.

Ravnatelj
Kišvalvi Geza

»Če pa nimam denarja,« je jecljala.

»Če bi Jančiju pustili videvati otroke, bi tudi on včasih kaj kupil. Jaz bi to opozorilo vzela resno,« je rekla mama.

»No ja, lahko mu rečete, da jim lahko kaj kupi, če ima kdaj kaj denarja. Samo domov naj ne hodi.«

Marjano sem večkrat srečavala. Vedno me je hvaležno pogledala. Pri babici sta se včasih sešla z očetom in tudi mlajšo sestro je pripeljala. Če Janči ni imel nič, jim je kaj dala babica. Opazila sem tudi, da njihova oblačila niso več tako umazana.

»Veš kako bi se morala glasiti druga božja zapoved?« sem nekega večera rekla babici. »Ne laži, razen za dober namen.«

Babica se je samo nasmehnila.

ŠEPET VAGINE

z mojo vagino
sva se znašli
na razpotju

hoče vedno več
sprejeti vase
šepeta mi
se dere in kriči

kaj si rekla
da obema hočeš dobro
kaj si rekla
da se bo vrnil
kaj si rekla
kaj si mu rekla
kaj si jim rekla

molči vagina!

FANT S SOSEDNJEGA HRIBA

znal me je ponižati
 ne z besedami in ne s kretnjami
                        ampak z ignoranco
                            tako da sem v mukah
                                       zaspala
in sredi noči otrpnila
            in se tresla
                   in z zmrznjenimi rokami
                                  šla jest čokolado
                                                 in se vrgla nazaj
                                                     na posteljo kjer sem
 se spominjala kako
                  mi je pijan ležal
                        v naročju in sem ga
                          božala po tisti
                                       njegovi nepogrešljivi glavi
tako lepi in čisti
       in nekdaj moji
            in si mi rekel da dišim
                             oh kako si želim da
ne bi pozabil
        mojega vonja
                da bi si ga vtisnil v spomin
                             in sem ti voščila za rojstni dan
tvoj dvajseti
  oh kako si že star
        starejši od takrat
              ko sva se imela rada
                                       si me objel in stisnil
                                            in sem z nohti šla skozi
                                                           tvoje telo da bi si zapomnila
 kako nežno kožo še vedno imaš
        in delavske roke od polaganja ploščic
                                       obrabljene in zlorabljene
                                                      od dotikanja drugih žensk
sva se ljubila kot otroka
         in kot starca in kot norca
                            in norca še vedno sva
                                      da se upirava drug drugemu

KAKOR KRUH IN VINO

imela bi te ob sebi
tvoje mehke drobtinice
in grizljala počasi
da ne izgineš

hranila bi te pod blazino
in sanjala o tebi kako
si skrita in nedosegljiva

in tvoja rjava skorja
ki me pušča v nezavedanju in
spraševanju čemu
obraz je trd in težak
ker si zame mehka
in lahkotnejša kakor zrak

in lepši so vsi tvoji koraki
le da ne odideš
in me pustiš trepetati

tvoje telo bi pomočila
v kozarec rdečega vina
lizala počasi in pazljivo
grenko kislo vendar čudovito

in vsak dan bi to počela
le kako se ti naj uprem
vsepovsod se mi pretakaš
in če te danes zamenjam
jutri umrem
kaj jutri
isti trenutek

si moj kos kruha v neizbežni lakoti
in neusahljiva količina vina
ko pride bolečina

ob tebi sem sita in pijana
nikoli sama

imela bi te ob sebi
resnica

POJEM TI GA NEŽNO

slika penisa in njegov profil
nagrbančen kakor goba
in ko ga zarivaš vame kakor
močno potreben maček ki je
zadnjič posiljeval mačko na balkonu

mi je tako lepo ko čutim bližino
tvojega telesa ki se drgne obme z vso silo in
hopsanje dojk v vse smeri ker ti paše
da jih samo gledaš kako se premetavata

in ko zadržuješ orgazem da bi nama skupaj prišlo
vdihneš in me pogledaš z očmi kakor palčico
ki čaka da bo zrasla največja med vsemi tulipani
na utrujenost nog in trzanje mišic pozabim
ko me pobožaš s svojo košato glavo

kot podložnik tvojega primem in ga začnem jesti
kot sladoled si rekel in kakor liziko
in spermo pljunem v koš ker pacek nisi jedel ananasa

POVOŽENA DEVICA

me boš ti zacelila
zarja iz vogala
in mi obrisala mokra lica
kakor pusta suša

gladki prijemi ko stopim izpod tuša
in me objameš
zmedeni pogledi
ker te poznam kot da bi bila moja duša
vate vklesana

in si moja vedno moja
povožena devica

SKODELICA KAVE

stisnila bi k sebi
neprespane moči
v velik hlebec in bi ga tiščala vase
dokler ne bi ozdravela

in moja posušena vagina
ki zapuščeno in zaraščeno čaka
na navdih in zakoreninjenje penisa

vase bi potegnila vse moške sveta
v sili hudič še muhe žre
in jaz bi požrla kogarkoli ki bi prišel

in potem ko spet prižigam si cigareto
in premišljujem na balkonu ki je tako
obrabljen od sedenja moje riti

si zamišljam da prišel bo tisti
ki mi bo dvignil nizko stopnjo
doseženih orgazmov

kakor mila in sramežljiva nisem
da bi se skrivala po sobanah in
čakala na podoknico ki je ne bo

rajši na balkonu čakam
da mi nekdo pade z neba
v naročje in me podre

z zavistjo opazujem pare
ki se mečkajo
nihče me ne povabi zraven
na kakšno skodelico kave
rajši sem sama in vedno bolj odprta
da se kakšen parazit naseli vame

MOJI MONOLOGI

zagrabi me molk in osama
najraje sem v tem sama
v tej brezbrižni tišini

na stolu moja rit in
pod njim se kadijo cigareta
ne vonjam smradu

s čopičem v rokah
in nedoločljivimi misli
rišem oči ki me gledajo

vonj s sosednjih njiv
ki preveva v moji sobi
me zatopi da zaspim

utopični bliski strohnijo
ko ugotovim
da le še danes zase živim

ne maram se pogovarjati
v teh dnevih niti črke ne upam
spregovoriti z nikomer

mar mi je besed in zvokov
ki pomenijo tako malo a tako
globoko ko spregovorim s sabo

REFOŠK

polij mi po prsih in
grizljaj bradavičke

ker vem da si želiš
mi prijeti moji dve mehki
blazinici in gnesti kakor stara mama
testo za kruh

in medtem ko mi ponujaš slino
potrudi mi s prsti vzdražiti vagino

in polij me vso z vinom
da bo pitje mojega telesa slajše

da ne boš več k njej hodil po žganje!

MOJ ROM

1.

v tistih letih
ko je svet še smešen in
dan traja celo noč

ko je biku kazanje rdeče barve
le vsakdanji most
čez katerega splezaš
do nepredstavljivih gora
sem bila lotosov cvet
rasla iz blatnega in umazanega dna
ribnika

sidharta bi bil ponosen name
zdaj ko sem prišla na površino

in mogoče sem takrat
imela v glavi preveč
tistega nepremišljenega

2.

v starih časih
ko je naša družina še
hodila na morje

in to so bili časi
ko smo se še za roke držali

zdi se kakor tisoč let nazaj

takrat smo se sprehajali mimo
vrtiljakov
vsega kiča ki sem ga
od nekdaj ljubila

in tam je slonela romska družina
zdeli so se mi bolj temni
živijo v večnem soncu
ki jih priložnostno ožge

slonel je on
temen in visok
in sem buljila vanj
kakor potrebni slon

in minilo je deset let od takrat
ko sem prvič zagledala njegov črni obraz

in vsako leto obujajo spomine
ter se mi smejijo

cigana si imela rada

Opoldne. Med široko nasičenimi ulicami, nekje pod težo ogromnih sivih oblakov živi on. Osamljen hodi med množico ljudi, ki hitijo po opravkih in ga niti ne opazijo, morda prav zato zanimiv. Zbegan in izmučen se preriva, da bi na cilj prišel pravočasno. Ve, da je napočil njegov čas in da se nima česa bati, ker se je na to pripravljal celo življenje. Nič mu ne bo vzelo trenutka, ko se bo zapisal v zgodovino, ko ga bodo vsi poznali. Po glavi se mu podijo misli o njegovih dneh samote in izolacije. Danes bo vse to pozabljeno. Vredno bo vseh razočaranih obrazov in vseh osamljenih noči, ki jih je preživel ob svojem delu.

Zelo blizu je svojemu cilju, še samo tri ulice in njegova nesmrtnost se lahko začne. Z malce sreče bo pravočasen. Ne potebujem sreče, si misli. Bolj pripravljen ne bi mogel biti. V bistvu bo sreča najmanj zaslužna za njegov uspeh, pač pa bo sam s svojo predanostjo svojemu delu poskrbel za to, da bo pustil svoj pečat na tem svetu.

Samo še teh petdeset metrov. Tako blizu je, da lahko že čuti kako se mu življenje spreminja. Od zadovoljstva prične teči. Na njegova usta se prikrade odkrit nasmeh. Začne razmišljati, kaj bo storil potem, ko ne bo več majhen, ko ne bo več spregledljiv...

Medtem po ulici pridrvi rešilec na nujni vožnji. On je tako zatopljen v svoje misli in navajen na izklapljanje zunanjega sveta, da rešilca sploh ne sliši in priteče naravnost pod njegova kolesa. Med svojimi zadnjimi izdihljaji pogleda naokrog. Vse oči množice okrog njega so uprte vanj. Prvič ga ljudje resnično opazijo. Nasmeh iz njegovih ust ne izgine tudi, ko umre ...

NASTOPAJO:

1. KAPITAN KLJUKA
2. GUSAR MORSKA KOST
3. GUSAR SIDRO
4. GUSAR MIŠEK
5. GUSAR MORSKA MAČKA
6. GUSAR BERTO
7. GUSAR HOBOTNICA
8. GUSAR MORSKI PES
1. MORSKA DEKLICA MIR
2. MORSKA DEKLICA SREČA
3. MORSKA DEKLICA VESELJE

GUSARSKI NAPITEK

RECEPT
Sok ene limone- za okus
Ena žlička ruma- za moč
En liter jabolčnega soka- vitamini
Ena žlica sladkorja- za razum

Vse dobro premešaš in po majhnih požirkih spiješ,
da postaneš neustrašen gusar!

I. PRIZOR

Vsi lutkarji so oblečeni v gusarje. Prvi nosi zastavo, druga dva neseta zaklad, ostali pa peljejo ugrabljene morske deklice. Vsi pojejo in gredo na ladjo.

Mi smo strašni gusarji,
pravi morski smo prijatelji,
ko zastavo dvignemo,
vse od nas beži.

Ko pridejo na ladjo, dvignejo zastavo in igra se prične z lutkami.

KAPITAN KLJUKA: (drži sabljo v zrak): Gusarji, kdo smo mi?

VSI: (v zboru odgovarjajo, samo en gusar pa se izmika in menca): Strašni gusarji, kapitan!

KAPITAN KLJUKA: Kdo smo mi?

VSI: (razen enega gusarja, ki zopet menca): Pravi morski prijatelji!

KAPITAN KLJUKA: In kakšni smo?

VSI: Da vse od nas beži (vsi planejo v krohot razen enega gusarja, ki se drži postrani)!

KAPITAN KLJUKA: Zagrabite to našo milo jero in naredimo iz njega gusarja!

VSI: (ga zgrabijo in ga mikastijo, gusar Mišek pa se izogiba in brani): Bums po tebi, še bums po tebi, da postaneš pravi, strašni gusar.

MORSKE DEKLICE: Pustite ga na miru, saj vidite, da joče.

MORKA KOST: Kaj, joče se!

MORSKA MAČKA: Ha, ha, hočeš robček, da ti obrišem nosek!

SIDRO: Le kaj bomo z njim?

BERTO: V morje ga vrzimo!

HOBOTNICA: Naj lepo plava za našo ladjo!

MORSKI PES: Če ga vržemo v morje, ga požrejo morski psi.

MORSKE DEKLICE: Pustite, nikar, pustite ga!

MORSKA KOST: Že vem kaj bomo naredili!

MORSKA MAČKA: Kaj, daj povej!

MORSKA KOST: Naj bo naš kuhar!

VSI: Tako, naj bo naš kuhar, kuharja tako ali tako nimamo.

SIDRO: Pa saj ne zna kuhati.

BERTO: Noben gusar ne zna kuhati.

HOBOTNICA: Pa saj on ni pravi gusar.

MORSKI PES: Noče biti morski ropar.

KAPITAN KLJUKA: Boš naš kuhar ali pa te vržemo v morje in naj te požrejo morski psi.

MIŠEK: (pogleda deklice, ki mu prikimavajo): Dobro, postanem vaš kuhar!

KAPITAN KLJUKA: Toda, če ne boš kuhal dobro in če ne bo vsak dan mesa, te pokončamo!

MIŠEK: Vse obljubim, vse obljubim, samo pustite me!

KAPITAN KLJUKA: Ti, gusar Mišek kuhat, vi gusarji pospravite naš zaklad, morske deklice pa privežite k jamborom.

1. DEKLICA: Pustite nas grdobe pri miru.

2. DEKLICA: Da se me ne dotakneš s temi umazanimi rokami.

3. DEKLICA: Fuj, grdobe kosmate!

Gusarji se prestrašijo in stopijo vstran. Zapojejo svojo slavno gusarsko pesem.

II. PRIZOR

Gusarji odidejo, na palubi ostanejo samo dobri gusar Mišek in tri ugrabljene deklice. Gusar joče, deklice pa ga tolažijo.

1. DEKLICA: Nikar ne jokaj!

2. DEKLICA: Me te naučimo kuhati!

3. DEKLICA: Ti pa nas boš rešil in nas spustil na prostost.

MIŠEK: Ve me naučite (plane v jok)!

1. DEKLICA: Zakaj se spet jočeš?

MIŠEK: Kako vas naj rešim, saj vidite kako so gusarji nevarni, strašni in vsi imajo ostre sablje!

2. DEKLICA: Nič ne maraj, saj se bomo že česa domislili!

3. DEKLICA: Nekaj nam že pade na pamet.

MIŠEK: In kaj jim naj skuham?

1. DEKLICA: Pripravi jim gusarski napitek!

2. DEKLICA: Da postanejo malo mehkejši.

3. DEKLICA: Morda se potem, ko bomo imeli več časa, še kaj domislimo.

1. DEKLICA: Vzami lonec in kuhalnico, da boš vse dobro premešal.

MIŠEK: Že iščem (tolče s kuhalnico po loncu).

2 DEKLICA: Tako, sedaj pa naprej. Dobro poslušaj.

3. DEKLICA: Vzemi 1 limono in jo stisni v lonec. To bo za okus.

MIŠEK: (vse kar mu naročijo naredi): Seveda, že iščem, tukaj, tako, samo še stisnem jo.

1. DEKLICA: Vlij v lonec skodelico ruma. To bo za moč.

MIŠEK: Kaj bom vlival samo skodelico, vlijem kar celo steklenico, saj vidite koliko jih je, za vsakega en lonček.

2. DEKLICA: Poišči, če imate kaj jabolčnega soka in dodaj en liter, da bodo imeli dovolj vitaminov. .

MIŠEK: Že imam!

3. DELICA: Tako, sedaj pa moraš dodati le še sladkor, za razum, da bodo prišli k pameti.

MIŠEK: (vsuje sladkor in meša): Sedaj pa imam vse pripravljeno. Jih pokličem (kliče gusarje na napitek)!

III. PRIZOR

Gusar MIŠEK: pokliče gusarje na napitek. Gusarji se sabljajo in z velikim hrupom pridejo na palubo ladje. Pojejo si gusarsko pesem.

KAPITAN KLJUKA: Stojte gusarji, takoj se ustavite! MIŠEK:- Pišek nas je klical, pripravil nam je napitek.

MORSKA KOST: In če napitek ni okusen, ga pokončamo!

SIDRO: Vržemo ga v morje, kot smo se dogovorili!

MORSKA MAČKA: Naj ga v morju požrejo morski psi, saj ni noben gusar.

BERTO: Strašni gusarji, strah in trepet morja, nehajte govoriti. Poskusimo kaj nam je naše dobro srce pripravilo.

HOBOTNICA: Tako je poskusimo, če je napitek tako dober, kot je dobro njegovo zlato srce.

MORSKI PES: MIŠEK: Pišek, zlato naše, daj sem, kar si pripravil, če ne te preizkusim s svojo sabljo.

MIŠEK: (prinese lonec in da vsakemu v pokušino): Pijte po malem in okušajte, da se vaša hudobna srca ohladijo in omehčajo.

KAPITAN KLJUKA: Kaj to slišim, kaj govoriš?

MIŠEK: Nič drugega, kot pijte strašni neustrašni gusarji.

MORSKA KOST: Daj sem, da prvi poskusim, kaj si pripravil. Mmmm, hmmm!

Vsi poskušajo drug za drugim, vsem je zelo dobro in hočejo še več.

SIDRO: Daj meni poln lonček, kaj toliko cincaš.

MIŠEK: Saj vidiš,veliko vas je in mora biti dovolj za vse, ne pa samo zate.

MORSKA MAČKA: Mmm, daj mi še, kako mi paše, to je za moj želodček!

BERTO: Mmm, kako je dobro. Ne bomo te vrgli v morje, ne bomo!

HOBOTNICA: (pije): Ne damo te morskim psom. Ti si naš najboljši kuhar na svetu.

MORSKI PES: Ko prodamo zaklad, ko prodamo naše morske deklice, bomo najbogatejši na svetu. Kupimo si cel otok.

KAPITAN KLJUKA: Postavimo si grad in bomo najhudobnejši in najstrašnejši gusarji na svetu.

MORSKA KOST: Vse ladje, ki bodo plule mimo, jih oropamo in jim zaplenimo vse zaklade.

SIDRO: Tebe pa postavimo za glavnega kuharja.

MORSKA MAČKA: Nalij mi še te dobrote, da se okrepčam.

BERTO: Zapojmo gusarji, polni smo moči, super napitek.

HOBOTNICA: Dragi, hudobni gusarji, kaj ne bi šli malo počivat, jaz sem tako utrujen!?

Vsi gusarji začnejo na veliko zehati in se naslanjati.

MORSKI PES: Odpočijmo si malo, zaspimo. Ti Mišek Pišek pa pripravi še več tega čudovitega napitka.

Gusarji zaspijo. Mišek jih z mečem pika in preizkuša, če so vsi zaspali.

MIŠEK: Drage morske deklice, vsi so zaspali, hvala vam, toda kaj bomo potem, ko se zbudijo.

1. DEKLICA: Naj te ne bo strah, jaz sem deklica miru, in če ne bom na prostosti, na svetu ne bo več miru.

2. DEKLICA: Jaz sem deklica sreče, če ne bom na prostosti, na svetu ne bo več sreče.

3. DEKLICA: Jaz sem deklica veselja in če ne bom na prostosti, nihče na svetu ne bo več vesel.

MIŠEK: Ojoj, joj. Kaj naj storim. Tako se bojim gusarjev.

1. DEKLICA: Nič se jih ne boj.

2. DEKLICA: Poglej, naredil si jim napitek in so vsi trdno zaspali.

3. DEKLICA: Ti pa nas moraš rešiti ujetništva.

1. DEKLICA: Naredimo načrt, kako nas rešiš!

2. DEKLICA: Poboljšajmo vse hudobne gusarje.

3. DEKLICA: Sedaj pa dobro poslušaj. Poberi vsem gusarjem sablje in jih zaveži.

MIŠEK: Seveda, takoj storim (jih zveže in pobere sablje).

1. DEKLICA: Odveži nas, ter nas reši.

Mišek jih odveže in jih spusti na prostost. Vse deklice ga objamejo in vsi štirje zaplešejo in si prepevajo.

VSE DEKLICE: Spustiš nas na svobodo.

MIŠEK: Seveda vas spustim, vse naredim kar želite.

IV. PRIZOR

Gusarji se začnejo prebujati in so strašno jezni, ker so zvezani, nato pa še ugotovijo, da nimajo sabelj.

KAPITAN KLJUKA: Takoj nas odveži in nas spusti.

MIŠEK: Še na misel mi ne pride.

MORSKA KOST: Lahko boš zopet gusar, če nas rešiš.

MIŠEK: Še na misel mi ne pride.

SIDRO: Spusti nas, pa ti ne bo treba kuhati.

MIŠEK: Nič ne bo iz tega.

MORSKA MAČKA: Če nas izpustiš ti damo zaklad.

MIŠEK: Nič ne bo iz tega.

BERTO: Kaj pa želiš?

1. DEKLICA: Da postanete dobri, da zavlada mir med vami in da nikomur ne storite nič hudega.

3. DEKLICA: Da postanete veseli, da ne boste hudobni in prepevate samo vesele pesmi.

2. DEKLICA: Da podarite zaklad revnim, da bodo imeli vsi otroci srečno življenje.

HOBOTNICA: Naj vam bo, samo spustite nas.

MIŠEK: In kako vam naj verjamem, da bo tako in da deklice spustimo?

MORSKI PES: Jaz sem najstarejši gusar, zato obljubim, da se poboljšamo.

KAPITAN KLJUKA: Tudi jaz obljubim v imenu vseh gusarjev, da bomo sedaj najboljši gusarji, da bomo pomagali vsem, ki so v stiski.

MIŠEK: No, če je tako pa vas izpustim (jih odveže).

MORSKE DEKLICE: No, pa da ne pozabite na nas, da ne pozabite, da je na svetu najpomembnejši MIR, VESELJE in SREČA.

VSI GUSARJI: Od sedaj naprej postanemo dobri gusarji.

Vsi skupaj zapojejo!

Mi smo dobri gusarji,
pravi najboljši prijatelji,
ko zastavo dvignemo,
veselje, mir in sreča z nami je.

KONEC

LEDENA

Bila bi hladna,
mrtvo hladna in ledena.
Bila brezbrižna,
neomajna,
pikra,
ne medena.

Da ne bi slutil.
Ne bi videl.
Ne bi čutil.

Vihar strasti,
ljubezni vzhajajoče.

In me ranil.

DANES

Danes bom oblekla črn plašč
in žalovala.
Gledala NE bom v nebo,
danes bom jokala.

In …
če po naključju čudnem,
pot mi boš prekrižal,
ujel melanholijo tega speva,
vem …
s pogledom toplim,
zmehčal boš ostre kote dneva.

ČE ...

Če bila bi tvoja ...

s poljubi telo bi ti odela,
vsako vlakno kože
z vzdihljaji
tople sape ti prekrila,

… če bila bi tvoja,
bi te GRELA.

KOT NEKOČ

Srečal me boš kot nekoč,
z dotikom otrpnil moje telo,
v plašč breztežnosti
tišine
nedotaknjenosti,
naju ovil,
brez časa,
nikoli prej
in potem,
pričaral boš sonce
s svojimi medvedjimi očmi.

BOLJ PRAZNA OD NIČA

Ne pletem več tvojih misli
in tvoj pogled se zazre skozme v daljavo.
Koraki ne postojijo
in besede so le besede.

Postajam bolj prazna od niča.
Del mene umira.

ENKRAT POTEM

Nekega dne se bova srečala.
Brez trepetajočih niti in umikajočega pogleda.
Sedela si bova nasproti in se smejala dolgo v noč.
Izlila ti bom resnico v razklenjene dlani.
Ostalo bo pogorišče in razgaljeno telo.
Ne bom čutila sramu.

Rekla ti bom zbogom.
S peresi semena, ki je ponovno vzklilo.

USPAVANKA

Nocoj bo čaša
misli prazna,
nocoj ne boš mi
kradel sanje,
zazibala se bom tišino,
ne bom ti dovolila vanje.

In noč bo mirna in spokojna,
jutro svilnato in sveže.
In moj korak bo spet lahkoten,
osvobojen bo tvoje teže.

ZA VEDNO

Zarisala ti bom vrtnice v
očeh,
z bujnimi cvetovi
in opojno sredico.
Pripovedovala ti bom
zgodbe,
o nesmrtnosti duha,
divji Afriki in skrivnostih Orienta.
Prepletla bom tvoje telo
v košaro poljubov,
jutranje prebujenih
in neučakano ognjenih.

Nikdar se ne boš odžejal mojih besed
in nikoli nasitil mojih dotikov …

MLADO CVETJE

Kot droben prah,
izgubljam se skozi tvoje dlani,
z novim jutrom …
čutim, kako minevam.

Prihaja pomlad.
V zraku je vonj po mladem cvetju.

NIHČE VEČ NE POSLUŠA POETOV

Nihče več ne posluša poetov.
Vsi poslušajo laži,
Vsi poslušajo, kar poslušajo vsi.
Morda se bliža konec svetov
A nikomur ni mar
Vsem je važen le še denar.
Svet sliši, a ne posluša.
Ignoranca se širi kot okužba,
V hrupu duši se naša tožba.
Morda apokalipsa kmalu pride.
Ne morda, zagotovo!
Zagotovo svetu da priložnost novo.
Bomo videli, če bodo potem poslušali.
Morda bodo pa znali
Poslušati, ko bodo sami kričali.

VIDETI SLEP

Zaprte oči,
Morda bi mogla jih odpreti.
Spoznati, kaj pomeni sprejeti.

Prižgane luči,
Čutim jih skozi zaprte veke
Kot svetlobo skozi zaveso prepreke.

Sence,
Tiha tema v svetlobi
Bolečina jih ugnobi.

Mislijo, da vedo,
Vedo, da jih ne slutim
A vsakič jih začutim.

In bojim se pogleda.
Pogleda nanje, ki živijo,
Pogleda nanje, ki trpijo.

Zaprte oči,
Veke trepetajo kot ptice
Kalupi prizadete norice.

Lahko bi bila kot drugi
Sprejela sence, postala ena od njih
Zbrisala slednji svoj stih.

A ostajam jaz.
Temni angel brez imena
Slepa, a ne brez pomena.

Prepoznam jih
Prozorne luknje v popolnosti
Neopazne pasti v nedolžnosti.

Navidezne maske
Pokrivajo tihe obraze bolečine
Skrivajo jo, dokler ne mine.

A mine ne nikoli.
Maske spoznajo napake svoje
A zanje prepozno je.

Upanje umira.
Maske postanejo laži
Mreža nečesa, česar ni …

KALIGRAFIJA

Pero se poljubi s tinto,
tinta poljub prenese na papir.
Roka ga vodi, dotik,
mirno in zbrano.
Izoblikujejo se črke,
besede,
pesmi.
Zavoj za zavojem,
črta za črto,
pika za piko.
V črni in rdeči tinti
z vonjem po tobaku
se izoblikujejo prvi stihi.
Nekje nad roko trzne veka,
misel se utrne,
skozi roko se prenese
na papir.
Rdeča tinta jo objame,
oblikuje,
uresniči.
Ogenj jo ljubi,
vname,
uniči.
In ko zmanjka črnila,
se sveča ugasne
v temo zavije nedokončane stihe.

KRIK

Neizrečeni dušeči zvoki
Iz môr, teme prihajajo
Pustijo ustnicam, da govorijo,
In so skriti
Ne upajo na plan
Toda požrešno rastejo
Se hranijo z bolečino
V nas naraščajo
Eden sam postane jim premalo
Želijo, da jih sliši svet
Prodirajo na plan
Počasi, a boleče
V joku na začetku
Nato skozi ustnice speče
Polnijo ušesa bližnjih
Eden za drugim izpraznijo
Dušo gostitelja
Napolnijo duše vseh, ki so blizu
Z bolečino
Dokler ne ustvarijo v vsakem izmed nas
Majhen krik, ki živi
Ki raste,
Ki se veča,
Dokler ne kriči cel svet
Ostanemo prazni, toda krik ostaja
V tisoč odmevih tisočerih ustnic
Dokler nas ne preseže
Se porazgubi v temi
In čaka, da ponovno nas napade …

NIČ IN VSE

Kaj je Nič?
Tema? Teme me je strah.
Mraz? Mraz lahko začutim.
Praznina? Praznina boli.
Izguba? Izgubiti pomeni imeti.
Konec? Konec pomeni začetek.
Kaj je Vse?
Prijateljstvo, ki zbledi?
Ljubezen, ki dogori?
Čustva, ki zavajajo?
Ljudje, ki odhajajo?
Glasba, ki utihne?
Glas, ki zavzdihne?
Dotik, ki se konča?
Nič ni nič in Vse ni vse.
Izgubljeni smo med njima,
iščemo enega,
najdemo drugega.
Vse je nič in Nič je vse.
Vedno so napake v popolnosti,
a ravno napake nas delajo ljudi …

PESEM

prišla si.
Prišla si, ko sem
oči s polkni sna pokrila.
Dolgo si na ta večer čakala,
ker prej te nisem poznala.
Sva skupaj sedeli?!
… se nisva sporazumeli.
Iz šepetanja si se predramila,
mi pozno v noč
z verzi kot zvezda svetila.
Ne spodobi se,
da te sprašujem.
Gledam za teboj,
ko nebo te použije.

NEDELJA ODHODA

ko v zraku zapleše praznični vonj.
Splazi se vame,
da začutim kako se suši samota.
Iz rok vzame zadnji košček.
Solza v strahu prebije opno.
Njena moč pri temenu odkrije izvir.
Spuščajo se počasi, do prstov na nogah.
Premakne se srce.
Odprem oči.

RIŠEM SANJE

Rišem najine sanje na mehko blazino
potiskano z drobnimi zvezdicami,
ki v sanje z nama zvečer odhitijo.
Veke na očeh se utrujene umirijo,
odpeljejo naju v pravljični svet.

Sanje usmerjava v energijo.
Iz ust šepetanje do najinih src,
čuti srkajo čarobne besede
na obrazu zasije rosna mladost.

Poljubi zaplešejo najlepšo melodijo.
Blazinice prstov po telesu drsijo
rišejo znane oblike potez.
Začutijo v valovanju balzam, harmonijo.
Z objemom vse niti oživijo,
zazvenijo v ljubezenski ples.

Revija Literatura ob svoji dvajsetletnici v želji, da bi pospešila zostritev vrednotenja, zjasnitev izrekanja in zgoščenost izražanja, razpisuje

NAGRADNI NATEČAJ ZA NAJBOLJŠI ROBNI ZAPIS LETA 2009.

Kaj je robni zapis? O tem bo razmišljalo več kratkih besedil v poletni številki Literature, vendar začnimo takole: je poseben žanr, ki ga najdete na zadnjih straneh te revije. Malce spominja na kritiko, vendar ji ne sme biti preveč podoben. Biti mora dobro povedan, slogovno prepoznaven in ker je zelo kratek, mora povedati prave reči. V bralcu mora zbuditi odziv na povedano in vtis o obravnavani knjigi. Meri naj okrog 1000 znakov s presledki vred (morda 300 več ali manj) V premislek naj tokrat jemlje knjige, izdane v slovenščini, z letnico 2009, ki sodijo na področje leposlovja, kulture in humanistike.

V natečaj bodo vključeni vsi robni zapisi, ki bodo prispeli na naslov LUD Literatura (robni zapis), Erjavčeva 4, 1000 Ljubljana, v petih natisnjenih izvodih do vključno 30. oktobra 2009. Zapisi naj bodo podpisani le s šifro, avtorstvo boste dokazovali s šestim izvodom, ko bodo izidi natečaja novembra objavljeni na Literaturini spletni strani www.ljudmila.org/ludliteratura.

V novembru bo komisija, sestavljena iz urednikov Literature, ki seveda na razpisu ne bodo sodelovali, izbrala 20 robnih zapisov, ki bodo nagrajeni z dvoletno naročnino na Literaturo, in enega, ki bo prejel nagrado 1000 evrov bruto. Nagrada želi z za literarno polje rekordnim razmerjem med evrom in znakom (1:1) povečati slovensko vrednotenje vrednotenja. Kolikor robnih zapisov bo zaslužilo objavo, jih bo tudi objavljenih. Seveda pa je povod vrednotenja zmeraj strast in nuja, zato preostali ne bodo honorirani. Rubrika Robni zapisi že vsa leta obstanka temelji na prostovoljnem udarniškem delu.

Veselo na delo!

MENTOR MEDANA

Ob tridesetletnici revije Mentor

Festival Dnevi poezije in vina v Medani je postal v dvanajstih letih delovanja sinonim za sproščeno in kvalitetno literarno druženje. Letos bo potekal med 25. in 29. avgustom. Spet bomo gostili 25 vrhunskih pesnikov z vsega sveta, večerna pesniška branja in koncerte pa bo spremljal raznolik kulturni program čez dan, znotraj katerega si bomo lahko ogledali številne predstave, filme, razstave, performanse in prisluhnili debatam na okroglih mizah. Letos bomo uvedli še novost – pesniški maraton Mentorjeva Medana, ki ga bo Festival pripravil skupaj z revijo Mentor ob njeni trideseti obletnici. Mikrofon bomo ponudili vsem, ki si želijo predstaviti svojo poezijo obiskovalcem in udeležencem festivala. Postanite del edinstvene atmosfere Medane!

PRAVILA IN POGOJI ZA SODELOVANJE

1. Mentorjeva Medana je namenjena vsem, ki želijo svojo poezijo predstaviti javnosti.

2. Potekala bo na zaključni dan festivala, v soboto, 29. 8. 2009, med 13.00 in 17.00 v Medani. Prijave bo do 29. 8. do 12.00 zbirala Jerneja Jamnikar (jerneja.jamnikar@zalozba.org).

3. Vsebina in forma poezije nista določeni, prav tako ne način interpetacije poezije.

4. Avtorji, ki se bodo udeležili Mentorjeve Medane, bodo imeli za interpretacijo pesmi na voljo največ 4 minute.

5. Pesnike, ki bodo brali na Mentorjevi Medani, čaka po branju kozarec vina, plaketa, ki bo potrjevala udeležbo na festivalu Dnevi poezije in vina, ter vstopnica za večerni dogodek.

PRENOČIŠČA IN PREVOZI

Če nimate zagotovljenega lastnega prevoza, vam priporočamo, da pridete v Novo Gorico z avtobusom ob 11.07 (odhod iz Avtobusne postaje Ljubljana 8.35), na avtobusni postaji vas bodo čakali naši kurirji s kombiji. Nazaj greste lahko isti dan ob 19.00 izpred cerkve v Medani (odhod avtobusa iz Nove Gorice je 19.45, prihod v Ljubljano 22.03)

V Medani je zagotovljeno brezplačno šotorjenje.
Več informacij v zvezi z Mentorjevo Medano:

Študentska založba
Beethovnova 9
1000 Ljubljana

tel.: 01 421 41 70
info@medana.org
www.medana.org
Kontaktni osebi: Jelka Ciglenečki, Jerneja Jamnikar

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
REVIJA MENTOR
Štefanova 5, p. p 1699, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel.:+ 386 1 24 10 500, 2410 516
e-pošta: dragica.breskvar@jskd.si, spletna stran: www.jskd.si

Ljubljana, 11. maj 2009

Literarna kolonija JSKD 2009
Medvedje Brdo pri Logatcu, 22.–24. maj 2009

Javni sklad RS za kulturne dejavnosti skupaj s svojo Območno izpostavo Logatec vabi na tradicionalno literarno kolonijo JSKD, ki jo tokrat pripravljamo v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti Medvedje Brdo pri Logatcu. Gre za intenzivne delavnice, namenjene ustvarjanju novih besedil in kritičnemu pretresu poslanih besedil, literarnim branjem, srečanjem z uveljavljenimi avtorji.

MENTORJI

Mentorja letošnje kolonije bosta Meta Kušar (pesnica, esejistka, publicistka) za poezijo in David Bedrač (pesnik, esejist, avtor priročnika o pisanju Brez uteži) za prozo. Petek popoldne bo namenjen kratki zgodbi. O njej bo predavala dr. Alojzija Zupan Sosič, docentka za slovensko književnost s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki se bo posebej posvetila sodobni slovenski kratki zgodbi.

PROGRAM

Poleg pesniške in prozne delavnice pripravljamo literarna branja, predstavitev Literarnega društva Zeleni oblaki iz Logatca, pohod in še kaj.

OBVEZNOSTI UDELEŽENCEV

Avtorji naj hkrati s prijavnico pošljejo še 3 pesmi ali kratko prozo (do 5 strani) oz. odlomek iz daljšega proznega besedila.

PRIJAVA

Prijave sprejemamo do 15. maja 2009 na naslov: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Štefanova 5, 1000 Ljubljana (za literarno kolonijo), po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si, lahko tudi po faksu 01 2410 510.

KOTIZACIJA

35 evrov (DDV vključen; plačilo po položnici, ki jo bo sklad izstavil po prijavi).

BIVANJE

Bivanje in prehrano smo rezervirali v Domu Medved, centru šolskih in obšolskih dejavnosti Medvedje Brdo pri Logatcu (15 km iz Logatca). Penzion stane 21,50 evrov na dan, polpenzion 17,50, nočitev z zajtrkom 15,50, kosilo 4 evre, večerja 3 evre. Turistične takse smo oproščeni. Vse sobe so štiriposteljne!

Dodatne informacije o koloniji dobite po tel. (01) 2410 500 (Mirjana Arko) ali 2410 516 (Dragica Breskvar) ali po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si.

Gostiteljica:
Tanja-Pina Škufca
koordinatorica JSKD
OI Logatec

Vodja kolonije:
Dragica Breskvar, prof.
sam. svetovalka JSKD za literarno
dejavnost in urednica Mentorja

PRIJAVNICA.doc