DOBER ČLOVEK

Grobarji zgledajo skoraj vsi enako. Grčavi, srednje rasti, na glavi jim večno čepi zamaščen klobuk, ki ga snamejo le, ko se zravnajo v napol skopani jami in si privoščijo minutko odmora. Z velikim robcem si brišejo lasišče ter od potu premočen trak na notranji strani klobuka. Lasje so redki, temnokostanjevi. Ljudje se jim po navadi posmehujejo. Posmeh pomešan z gnusom, prezirom in rahlo grozo. Grobar Jože Mežnar pa je bil čisto drugačen. Dolgo je bil tovarniški delavec, ko pa mu je mati zbolela in kmalu zatem umrla, je ostal na vasi in skrbel za malo kmetijo. Vas v kateri se odvija zgodba, z Jožetom kot glavnim junakom, ni velika. Na vzpetini za vasjo stoji graščina, ki so jo pred dvema desetletjema restavrirali, okrog nje pa se je stisnila vas. Trg, avtobusna postaja, malo vstran cerkev, župnišče, šola, skratka vas ni nič posebnega, takih je po Sloveniji kolikor hočeš.

Ko je umrl Grmekov Polda, vaški pijanček in grobar, je Jože Mežnar stopil na krajevno skupnost in se ponudil, da prevzame njegovo delo. Ljudje so bili zadovoljni, ko so na oglasni tabli lahko prebrali, da je Mežnarjev njihov novi grobar. Jožeta so imeli radi. Miren in priden človek je bil, le redkokdaj so ga videli v gostilni kadarkoli je bila v vasi prostovoljna akcija, je bil Joža zraven, na sestankih se je oglašal malokdaj in če se je, potem so bili to pametni predlogi ali pa pripombe. Kar pa so vaščani najbolj cenili pri Jožetu, je bila njegova dobrota. Jože je bil možak z zlatim srcem. Ponavadi ljudje izkoriščajo take ljudi, pri Jožetu pa še največjemu brezobzirnežu ni prišlo na misel, da bi ga izkoristil. Najbrž ni bilo človeka, ki bi mu Mežnar kdaj odklonil pomoč, prenekateremu revčku je nanosil drva in vodo v hišo in nihče še ni opazil, da bi Joža kdaj brcnil psa ali mačko, se znesel nad živino, kar je za kmete nekaj čisto običajnega. Šel je na vse pogrebe in potočil solzo za vsakim umrlim.

»No, sedaj me ne bo več strah umreti, ko je Mežnar naš grobar, » se je skušal pošaliti veseljak Bertl v gostilni Vrtačnik. Pa se nihče ni zasmejal njegovi pripombi. Prav zares, vsem se je zdelo nekako pomirjujoče, da bo na zadnji poti zanj poskrbel Jože.

Novi grobar se je lotil nove službe tako, kot so vsi pričakovali. Na pokopališču je vladal red, suhi venci in oveneli šopki se niso več valjali okrog prenapolnjenega zabojnika, potke h grobovom so bile posute s peskom, tla v mrliški vežici čista in pod razpelom vedno sveže cvetje. Jože svojega dela ni opravljal le vestno, temveč z vsem srcem. Svojci in prijatelji umrlega so jasno čutili, da je Mežnarju resnično žal za vsakim preminulim. Kako spoštljivo se je vedno nagnil nad krsto in še zadnjič popravil mrliču vzglavje, tiho in s solznimi očmi zaprl pokrov krste. Nikoli se mu ni zgodilo, da bi s komolcem zadel v kakšno vazo in prevrnil cvetje. Sam je pomagal nosačem, da je truga zdrsnila v jamo neslišno, mehko in če je opazil, da je kateri od nosačev pregloboko pogledal v kozarec, ga je mirno a odločno odslovil in nerodnežu ni padlo na misel, da bi se uprl. Ko je stari Kolmaničevi umrl mož in ni imela nikogar, da bi ga umil in preoblekel, je prišel Jože in opravil vse, kar je bilo treba in Kolmaničeva je kasneje pripovedovala, kako jezen je bil, ko mu je hotela plačati uslugo. Teta Megličeve Pavle bi romala v zadnje počivališče brez pogrebne godbe, če ne bi Jože iz lastega žepa plačal muzikante. Ko ga je župnik Ornik zaradi dobrih del pohvalil pred farani, je Jože sramežljivo sklonil glavo in zrl nekam v svoj klobuk, ki ga je imel poveznjenega na kolenih.

Petričeva Zlatka se je rada pogovarjala z Jožetom. Delala je v vrtnariji, kamor je prihajal po cvetje in po prst. Ponavadi sta sedla na klopco pred cvetličnjakom, skuhala je kavo in potem sta kramljala o tem in onem, dokler ni Jože naložil stvari v malo prikolico mopeda in odbrnel proti svoji vasi. Kmalu so ju ljudje videvali na pokopališču, kjer je Zlatka pomagala Jožetu pri urejanju cvetlične rondele pred mrliško vežico. Včasih je ostala pri njem čez praznike in vsem v vasi se je zdelo imenitno, da njihov grobar prijateljuje z vrtnarico, saj so vedeli, da bo na pokopališču odslej še več cvetja. Potem pa je prišla usodna sobota, ko so se vse stvari zelo čudno obrnile.

Bilo je nekega petka v januarju, ko se je Zlatka odpravljala v mesto, kjer so se zbrali njeni sodelavci, da se skupaj odpeljejo v Kranj na sindikalni izlet.

»V soboto bomo pozni in se ne bom mogla pripeljati k tebi. Vidiva se v nedeljo, »se je Zlatka obrnila k Jožetu, ki jo je spremljal na avtobusno postajo in se tesno zavijal v plašč.

Tisto noč sta v mrliški vežici ležala dva mrliča: Ivo Crnčki, sezonski delavec iz Hrvaške, ki je po jesenski trgatvi v vinogradih Agrokombinata kar ostal v vasi in se naselil v izpraznjeni sobici bivše kuharice, ki je delala v restavraciji v gradu. Že dolgo je bolehal za razpadom jeter, običajno boleznijo delavcev Agrokombinata. Mežnarjev mu je večkrat stisnil kakšnega stotaka za pivo ali brizganec. Smilil se mu je možak, ki je živel daleč od svojega kraja, brez prijateljev, saj ga vaščani kot tujca nikoli niso sprejeli medse. Fajfarjeva Angela je trpela zaradi hude sladkorne. Nazadnje jo je Jože videl v začetku jeseni, ko se je privlekla do trgovine, da si nakupi nekaj živil. Zanjo je tu in tam poskrbela Regina, šolska čistilka, ki jo tudi našla mrtvo v postelji. Ta petek si je Angela z Ivom Crničkim delila mrzlo mrliško sobico pri pokopališču za vasjo. Jože je sedel na klopi ob steni, si brisal solze in zrl v žolta obraza obeh nesrečnikov, ki sta v medlem soju sveč zgledala še bolj upadlo.

Zlatka in ostali sindikalisti so se vračali iz Kranja prej kot je bilo domenjeno. Po radiu so slišali vremensko poročilo, ki je napovedalo snežne zamete, zato so pohiteli z vrnitvijo. Ko pa so prispeli v mesto, se je izkazalo, da z vremenom le ne bo tako hudo. Zlatka je na avtobusni postaji zagledala znanca iz Jožetove vasi, ki je bil na poti domov in ker je bilo še zgodnje popoldne, se je brž odločila, da prisede v njegov avto in se odpelje k Jožetovi hiši pod pokopališčem.

Segla je v torbico, izvlekla ključ vhodnih vrat in jih tiho odklenila. Po prstih je tiho stopila do vrat dnevne sobe in pritisnila na kljuko, da preseneti svojega ljubega. V prvem trenutku se sploh ni znašla. Sobo je medlo osvetljevalo nekaj sveč in nasproti ji je zavela mešanica vonja po vosku in krizantemah, ki so se v dveh vazah belile skoz mrak. Pri mizi je nejasno razločila dve postavi sklonjenih glav. Potem se je ena zravnala in se dvignila.

»Prisedi, Zlatka,« je komaj prepoznala Jožetov glas, ki je bil stisnjen in hripav. Segla je k stikalu za luč, pa je bil hitro pri njej in jo zgrabil za roko.

»Pusti luč. Sedi k nama,« jo je povabil k mizi. Če bi prižgala luč bi lahko spregovorila, je pomislila. V prostoru nabitim z gostimi vonji, pa kot da so se ji v trenutku zlepile glasilke. Ubogljivo je sedla k Jožetu in čakala, da človek poleg dvigne glavo, da ga prepozna. Jože je poiskal njeno roko in jo stisnil.

»Natoči nam vina, Zlatka,« je z gibom glave pokazal na steklenico in kozarce na sredi mize.

»Natoči ga Ivu Crnčkemu, ki ga od jutri nikoli več ne bo ne poskusil ne videl,« se je Jože sedaj skoraj spustil v jok. Človek na sosednjem stolu se še vedno ni ganil.

»Nihče v vasi ga ni maral, Ivota iz Hrvatske. Hlad, ki ga jutri čaka ne bo nič hujši od tistega, ki ga je trpel v naši vasi. Vendar naj mi nihče ne reče, da odhaja na boljše. Zemlja mu bo ploščila ude, otrpnil bo v ledenem spoznanju, da se bodo vanj zalezli črvi in ga raznašali še globje v zemljo. Si lahko zamisliš grozo, ki ne traja uro ali dve, temveč leta in desetletja in vse zime in vse zime...Otrplost, ne spanje...« je hitro in mrzlično razpredal z gostim, kašastim glasom in obraz se mu je v mraku mokro svetil od solz.

»Moja mama je na smrtni postelji kričala od groze:«Ne v to ozko jamo, ne v to globoko jamo, ne v to globoko jamo!!«V zadnjih trenutkih na tem svetu je zaslutila, kaj jo čaka – večna groza, zime brez konca in kraja...,« je drvel Jožetov glas v histerični stacatto.

»Tisti večer, ko je umirala, sem se odločil. Vsi bi se morali tako odločiti...Treba jim je pomagati, ne bi jih smeli puščati samih v mrtvašncah, olajšati jim je treba noč pred večno grozo, pred zimo brez konca in kraja. Treba jim je povedati, da vemo kaj jih čaka, da nam je zaradi tega hudo,« je majal z glavo in si divje trl brado s palcem. Zlatko jelo dušiti, v izbi je postajalo vse bolj zagatno, kot da je Jožetovo sočutje, ki je drlo iz njega kot smolast tok, zadobilo tudi vonj, vonj po grenkih mandeljnih. Nenadoma je vstal in stopil k sklonjeni postavi za mizo. V tistem trenutku, ko se je dotaknil ramen sedečega, je Zlatka dojela, kaj se pravzaprav dogaja in znoj ji je polil hrbet.

Jože je z mehkim gibom dvignil Crnčkemu glavo in mu potisnil k ustom kozarec. Zlatkine oči so se sedaj že privadile na poltemo in lahko je razločila njegov bledi, izpiti obraz z redkimi sivimi brki, ki so se namočili v vino. »Jože, Jože!« je slišala samo sebe javkniti z glasom stisnjenim od gnusa in zmedenosti. Ni se zmenil zanjo, še bolj je nagibal mrličevo glavo, da je vino v rdečkastem potočku teklo po bradi in kapljalo na mizo.

»Popij še ta zadnji kozarček, Ivo, » je prigovarjal Jože z zamolklim glasom zaradi zamašenega nosu. »Nisem ju mogel pustititi v mrliški vežici tam zgoraj, saj razumeš, » se je za trenutek obrnil k Zlatki in nato s težkimi koraki človeka, ki ga pritiska k tlom brezmejna žalost, stopil k divanu v kotu, ki je bil v popolni temi in odgrnil pregrinjalo s Fajfarčinega trupla. Popravil ji je črno ruto, ki ji je zlezla na koničast nos in si počasi odpel pas na hlačah.

»Nikogar ne bo, ki bi jokal za teboj, še Regina ni imela časa, da bi poiskala tvojo zagmašno ruto,« se je skoraj srdito oglasil.

»In nihče več ne bo legel k tebi. V jami bo mrzlo. Nocoj pa te ne bo zeblo,« je nato pomirljivo dodal in se spravil k njej na ležišče. Zlatko je val gnusa odlepil s stola, pognala se je do vrat. Ko je iskala kljuko je še slišala drobne sunke divana ob steno in Jožetov pridušen glas ob Fajfarčini glavi.

PRAVA LJUBEZEN

Pongrac se mi včasih smili. Suhljat, krivonog fant, ki mu nič ne gre od rok. Kadar se med malici šalimo, se reži na vsa usta za vsako malenkost. Potem pa poskuša še sam povedati kak vic, pa se mu vse sfiži. Razgret od pripovedovanja se ozre po obrazih svojih prijateljev, v njegovih očeh je brati obupno željo, da bi se njegovim šalam nasmejali. Mi pa stojimo tam in le s težavo spravimo skupaj medel, prisiljen smeh. Pongrac je eden najslabših šaljivcev. Vendar ne odneha, znova in znova ga zanese, veselo si popravi hlače v pasu in začne:

»Fantje, pa tega ste že slišali?« Nihče ga ne povabi na pijačo, ne na nogomet ob nedeljah. Smili se mi Pongrac, pa se včasih žrtvujem in mu rečem

»Pongrac, greva na pivo k Mikiju?« Najprej se dela, kot da premišljuje, če bi šel, kot da nima časa. Pustim, da se gre svojo igrico ponosa.

»Ja, pa bi se res prilegla steklenica piva,« pravi potem in tako posediva za šankom kakšno uro, včasih tudi več. Potrpežljivo poslušem njegove zgodbice o puncah, ki baje prihajajo k njemu v samski blok.

Najraje govori o neki Danici, katera da kar živeti ne more brez njega, pa o pohotni kuharici v neki tezenski menzi, ki mu ponuja celo avto, če se odloči zanjo. Pa saj ni samo Pongrac poln pravljic in prigod o ženskah. Večini mojih prijateljev ne roji po glavi nič drugega kot ženske, ženske...Za Pongraca natančno vem, kako je z njim. Nobena Danica ne prihaja k njemu ob sobotah in nobena kuharica se ne poteguje zanj. Ostali prijatelji pa res poskušajo zvleči v posteljo vse, kar nosi kiklo. Ko prihajajo v ponedeljek na delo, včasih celo zaznam vonj po ženskih sokovih, ki zaveje iz mednožja njihovih slabo umitih teles, ko razkrečenih kolen sedijo med odmorom in si prižigajo cigareto. Pravzaprav se mi smilijo vsi, ne le Pongrac. Kaj pa oni vedo o ljubezni, o pravi ljubezni. Kaj pa oni vedo o ženskah, o teh tolmunih, v katere samo padaš in padaš. O njihovih sto in sto vonjih, o barvah, o brezštevilnih kotanjicah, o pregibih, vdolbinicah njihovega telesa. O teh duplih, kjer ždijo krasne vonjave. Le najti jih je treba znati. Človek bi potreboval sto let, da razišče dišeči relief njihovega telesa.

Ljubim Mimico. Vem, da se bo vrnila k meni. Kmalu bo ugotovila, da ni moškega, ki se v njeno telo poglobil tako raziskujoče kot jaz. Jaz sem stopil v središče njenega telesa in pustil, da me opljuska z vsem, kar jo označuje za žensko.

Vsi drugi so površni, kot slepci in gluhci se rinejo v žensko. Stiskajo in grabijo kot revmatiki z okornimi prsti, hropejo in se potijo, brizgajo in odpadajo v vlažne rjuhe. Smrtni spanec jim suši izpraznjena telesa, dokler se spet ne zarijejo, nabrekli in oglušeli od krvi, ki jim skoz vrat udari v betico.

Mimica se bo vrnila. Spoznala bo, da je Sonja vse prej kot njena prijateljica. Vedno ji je potiho zavidala, da ima moškega, ki ji lahko da vse. Spoznala bo, da je Sonja le nesrečna zavistnica, ki ni mogla prenesti, da ima neka ženska to, o čemer lahko ona samo sanja.

Mimico sem srečal v trgovini, kjer je delala kot prodajalka. Kupoval sem suknjič in kravato. Še sedaj vidim, kako polaga predme sivozelen suknjič, poravnava žepe z vajenim gibom kratkih, debelušnih prstov. Ko stegne roko, zapokajo šivi njene bluze pod pazduho in začutim zdrav, močan vonj po njenem potu. Ozko, temnomodro krilo se ji zajeda v zajeten pas in ko stopa mimo mene, slišim prasketanje nogavic, ko se drgneta krepki stegni druga ob drugo. Ko jo poprosim, naj mi k suknjiču pomaga izbrati kravato, stopi k stojalu, kjer visijo v pisanem slapu kravate različnih vzorcev, malce nagne glavo, da se ji koder kratkih kostanjev las prilepi na vlažno kožo vratu. Nekajkrat globoko vdihnem, da me presenečeno pogleda in že potegne s stojala kravato in mi jo pokaže.

Tisto noč sem jo sanjal. Vlažnih dlani mi je ponujala prezrele češnje. Skoz prste se ji je cedil rdeč sok, jaz pa sem klečal pred njo in z usti prestrezal kapljice. Čez dva dni sem šel v trgovino in jo povabil v restavracijo.

Stanovala je pri svoji ostareli teti, ki se ni čisto nič upirala, da se je Mimica že po mesecu dni najinega poznanstva preselila k meni. Svoje stvari je prinesla v dveh kovčkih in treh kartonastih škatlah. Stopal sem za njo po stopnicah, ko je v tretje nadstropje do mojega stanovanja nosila še zadnjo kartonasto škatlo. Zakaj ji nisem pomagal? Ne, nisem nevzgojeno govedo, ki lahko mirno gleda otovorjeno žensko. Sploh ne! Ko sem odprl vrata svojega stanovanja, sem ji nežno vzel škotlo iz rok in še preden je končala stavek:«A, tukaj torej stanu...?« sem jo potegnil na kavč v dnevni sobi in ji jel počasi odpenjati gumbe na obleki. Pritisnil sem čelo na njen vrat in čutil, kako mi potoček njenega potu moči lase. Bila je zadihana od hoje po stopnicah, vsa v sokovih od nošenja težkega bremena, taka, kot sem jo hotel imeti. Hotela se mi je izviti iz objema, odrivala me je in skoraj v paniki ponavljala:

»Moram se umiti, počakaj, moram se umiti...« jaz pa sem lebdel v puhteči sferi njene zvezde in se opijanjal, da me je v grlu skelelo.

Pregovoril sem jo, da je pustila službo, v predmestju sem kupil košček zemlje, da jo je lahko obdelovala. Njivica je bila kakšne štiri kilometre od mojega stanovanja in skoraj vsak dan se je tja vozila s kolesom, ki sem ji ga že v začetku priskrbel. Ne in ne ona ne spadava med kdove kako zgovorne ljudi. Ko sem se popoldne vrnil z dela, sem jo ponavadi našel za štedilnikom. Tako zadovoljna je bila videti, ko je dvigovala pokrovke in poskušala jedi. Stopil sem ji za hrbet, jo zagrabil za široke boke in jo obrnil k sebi. Dlani in prsti so ji dišali po česnu, zeleni, kolerebi in peteršiljevih vejicah. Z eno roko je mešala zelenjavno enolončnico, jaz pa sem z ustnicami raziskoval dlan njene druge roke. Slankasti okus potu med prsti, raskavost hrbta dlani in vonj česna, ki se zarije globoko za kožico okoli nohtov.

Počasi je razumela moje želje in jim stregla. V začetku bivanja pri meni me je včasih pričakala oprhana, opranih las in nadišavljena. Solznih oči je sedela na divanu, ko sem molče sedel za mizo, segel po časopisu in odklonil hrano. Čisto na kratko sem ji nato zvečer pojasnil, kako drugače in lepše dišijo lasje kakšnih deset dni po pranju. Duh, ki veje iz lasišča, je eden glavnih vonjev, po katerem se sploh lahko prepoznavamo. V zadregi je sklonila glavo, jaz pa sem jo poljubil na tilnik, da ji pokažem, kako sem prepričan, da me je razumela. Prhal sem se dvakrat na dan in jo sprejemal nase z vsem kar lahko nudi zdravo, razkošno žensko telo. Krotka in mehka me je čakala za štedilnikom, z mastnimi madeži po koži na čelu, sencih in bradi, z rahlo kiselkastim zadahom, ko sem jo poljubil, še preden sem slekel suknjič.

Morda se sliši bogokletno, vendar slepota zame nikoli ne bi pomenila kakšne večje nesreče. Vid me je v mojih romanjih po njenem telesu začenjal celo malo motiti. Vonj brez vida je popolnejši, polnejši, dojemanje vonjev bolj razburljivo. Opišem naj vam, kako diši žensko stegno ob pregibu, kjer se vanj zajedajo spodnjice, pa jamica pod kolenom, presredek med ritnicama nekega poznega poletnega popoldneva, rahlo vneta koža pod težkima dojkama? Kako je njena koža teden dni pred menstruacijo po vonju komaj prepoznavna? Nič nama ni manjkalo, Mimici in meni. Moja ženska je vedela, da ima zanesljivega, varčnega in resnega moškega. Jaz nisem kot bedasti Pongrac in drugi, ki po gostilnah zvračajo pelinkovve in drug drugemu tvezijo svoje zgodbice o ženskah. Jaz ne posedam ob sobotah in nedeljah pred televizijo in ne praznim steklenic piva ob gledanju raznih športnih prenosov. Moj hobi je moja ženska. In Mimici bi bilo še naprej lepo, če ne bi bilo Sonje, njene zavistne prijateljice, ki lahko le sanja, da bi kdaj dobila moškega, kot ga ima ona, moja Mimica. Mimica se bo vrnila. Vem, da se bo vrnila.

Tistega dne sem se ravno vrnil iz službe, sedel sem za mizo in jo čakal, da se vrne iz mesta, kamor je šla po blago za zavese. Ko sem prebral že skoraj ves časopis, se je prikazala na vratih – in z njo Sonja. Koščata, temnih las in ostrega pogleda, se je zrinila mimo Mimice in mi pomolila desnico.

»Sonja je zamudila vlak za Poljčane, pa bo pri nas popila kavico, da ji mine čas do naslednjega,« je Mimica izdavila opravičujoče in takoj sem vedel, da jo je Sonja po svoje prisilila, naj jo povabi v najino stanovanje.

Počasi sem preganil časopis, vstal in z mirnim glasom rekel: »Seveda, Mimica, le postrezi ji s kavico,« ter sedel v naslonjač pred televizorjem.

Po tistem dnevu ni bilo nič več tako, kot sem bil vajen. Postala je čudna. V kotičku njenih ust se je pojavilo nekaj trmastega. Nič ni rekla, le ustnice je šobila na neki poseben način. Trma se je naselila tudi vrh njenih ličnic. Ko sem ji ob večerih sedel naproti in jo opazoval, jih je večkrat spreletel hladen drget. Zaril sem obraz pod njeno pazduho, da se kot utrujena žival naužijem vlažnotoplega miru, pa je kar otrpnila od nelagodja. Nekega popoldneva, ko si je pripravila velik obložen kruhek z mortadelo, sirom in kislimi kumaricami in sem segel za njeno desnico, da si ponesem k ustom njene mastne prste ter jih počasi obližem, je s kratkim in hitrim potegom odmaknila roko ter jo skrila za hrbet.

Dvignil sem glavo in jo mirno vprašal:«Mimica, povej, kaj ti je? Kaj je s teboj?«

Z drobnim, drgetajočin glasom je izdavila:«Ni prav, kaj delaš z menoj.«

»Kaj ni prav, Mimica?« sem poskušal ujeti njen pogled.

Osuplo sem gledal v njen mehki trebuh, ki se je od razburjenja sunkovito dvigal po belo bombažno majico, v jamico popka, ki je delala senco na njej. Jamica, kamor je skrivnostna žleza telesa iztisnila roso najbolj vznemirljive esence. Mir na mojem obrazu jo je opogumil, da je zdaj spregovorila brez zatikanja, vendar z očmi, nekje daleč proč od mene.

Ni ji bilo prav, kar sem delal z njo. Da ne bi smel ob sončnih jutrih postavljati na okno kozarca z njenim urinom in gledati, kako sončna svetloba razslojuje motno rumenino. Da nihče pozimi na okensko polico ne nastavlja kroglic človeškega blata, da bi ptiči ponesli pod nebo delčke njegove ljubljene ženske. Da bi se vsakomur zdelo čudno, če bi izvedel, kako se prevleko za blazino polnim z njenimi lasmi in sramnimi dlakami. Ali poznam koga, ki bi si vnete oči spiral s slino svoje ženske? Kdaj bo smela končno zamenjati posteljno perilo? Se pogosteje prhati? Da je dvakrat na mesec pač premalo. Ali sem opazil izpuščaje pod njenim trebuhom, vlažno vnetje med bedri? Zakaj ji skrivam zobno pasto? In res mislim, da za umivanje zadostuje droben košček pralnega mila? Da je Sonja skoraj bruhala, ko ji je povedala, da sem z njeno menstrualno krvjo hotel zalivati begonijo.

Drugi dan, ko sem prišel iz službe, Mimice nisem več našel. A vem, da se bo vrnila. Spoznala bo, počasi bo spoznala, da ji nihče razen mene ne more nuditi velike, prave ljubezni. Lahko si dobi kakšnega Pongraca, takih površnežev je kolikor hočeš. Vrnila se bo, moja Mimica. Spet se bom kot nestrpen popotnik podal na spoštljivo romanje po njenem neskončnem, mehkem telesu. Toliko poti me še čaka.

ROKA

Okno je bilo priprto in drevo, ki je z vrhom ene veje segalo skoraj v notranjost sobe, je v sunkih vetra otresalo dežne kaplje na pločevinasto okensko polico. Na vzorcu tapete je skušal spet zaznati pretrgani obris gole ženske, postavljene na vse štiri. Imel je poln mehur, ki mu je kot velika kožna melona, nabita s tekočino, pritiskal na dno trebuha. Odbrcnil je odejo k vznožju postelje, en copat je tičal nekje pod časopisi, drugega je nabasal mimogrede in se zagnal proti stranišču. Ko se je vrnil v sobo, je s tal pobral hlače in pulover, ju potegnil nase, odtaval k štedilniku ter iz njega očistil pepel. Z vedrom v eni roki in košaro za drva v drugi, se je potem odpravil na dvorišče, v drvarnico. Zazeblo ga je, ko je skušal odpreti vrata lope, sluzasta in težka od vlage. Moral jih je privzdigniti, da so se odprla do polovice in se takoj nato spustila v ogrebek razmočene zemlje. Dišalo je po vlažni žagovini in skoz špranjo med dvema razmaknjenima opekama na strehi, je na tnalo kapljal dež. S sunkovitima potegoma gor-dol je iz nje izvlekel sekiro. S kupa je pobral grčasto leseno klado in jo poskušal postaviti pokonci. Nekajkrat mu je padla na tla, tako da jo je moral podržati z roko, da je lahko usekal. V trenutku, ko se je sekira spustila, je začutil, da je veliko težja, kot je pričakoval. Roka mu je spolzela po gladkem ročaju in bolj začuden kot zgrožen, je zagledal svojo, v zapestju odsekano levico, katere prsti so se še vedno oklepali klade, napol prevzdignjeno, kot da za trenutek počiva. Rahlo je trzala pod gostimi brizgi krvi. Zakrilil je naokoli, da se je krvava kapljična sled sklenila okrog tnala v skoraj perfektnem krogu. Zajavkal je od groze, se mislil najprej pognati proti vratom, ko so mu skoz zavest zdrvele slike iz stare zdravniške knjige, po kateri je brskal, ko je še bil doma. Ranjenci do pasu goli, si skoraj spokojnih obrazov zategujejo pas nad krvavečim štrcljem. Hitel si je z eno roko vleči pas s hlač, levo pa je tiščal med stegna, da je kar čutil, kako hlačnici postajata vse težji od krvi, ki mu je curljala iz zapestja. Drvarnica se je nagibala sem ter tja, se polnila z rdečkasto meglo, ko si je z ustnicami pomagal zategniti usnje okoli zapestja. Nizko se je sklonil nad štrcelj, da mu je kri v drobnem brizgu oškropila oči. Ko je curek nato presahnil le v nekaj kapljic, se je opotekel na dvorišče in tam zdrknil na kolena, čisto blizu stare gospe, ki je kriknila, da je pes ob njej prestrašeno odskočil, zatem pa začel obotavljaje nategovati vrvico, da bi ovohal človeka, ki je mirno obležal na zemlji.

Ko se je čez nekaj tednov vrnil iz bolnice, je skoraj vsak dan posedal ob oknu, da mu je sonce grelo tanko, občutljivo kožo na štrclju in brazgotino, ki se je vijoličasto svetila. Prijatelj mu je prinesel električno pečico, da si je tu in tam ogrel sobico, zlasti ob večerih, ko je bilo še precej hladno. Vedel je, da bo nekega dne vendarle moral v drvarnico. Že ob misli na tnalo in spolzki ročaj sekire, mu je postajalo slabo.

Z nekaj brcami je zravnal kupček zemlje, ki se je nabral ob vratih in jih odprl.Tla drvarnice so bila na debelo posuta z žagovino, nekdo je tnalo obrnil na glavo, na tleh je ležala nova sekira. V želodec se mu je naselil nelagodni občutek, da je moral za trenutek počeniti. Potem je bolj začutil kot zaslišal, kako se je za praznim, rjavečim naftnim sodom, nekaj zganilo. Nekaj se je poskušalo splaziti vstran. Drgetajoč po vsem telesu, je pogledal za sod. Bleda in trepetajoča, se je k sodu stiskala njegova odsekana levica. Ko se je sklonil k njej, je na njeni hrbtni strani opazil potno roso. Tisti hip, ko jo je hotel zgrabiti, se je odlepila od soda in se kot gola petnoga žival spretno zagrebla v žagovino. Zgrabil jo je pod kupčkom in jo dvignil. Trdo stisnjenih prstov je utripala v njegovi desnici, kot da v njej pulzira srce. Stlačil jo je pod jopič in odsunil vrata.

Dajal jo je spat na majhno blazino ob svojem vzglavju. Ponoči se je prebujal in jo pokrival. Trajalo je več tednov, da je nehala trzati od strahu, ko se je je dotaknil. Dolgo je trajalo, da se je sprostila, se obrnila na hrbet in mu dovolila, da jo je s sredincem desne roke gladil po blazinicah njene dlani. Počasi je stegnila prste in jih nato ponovno mehko upognila, kot da tone v rahel dremež. Včasih se je ponoči celo primaknila k njegovemu licu, skoraj dobrikajoče, domače. Ko se je zvečer vrnil domov, sedel za mizo in jedel, jo je opazoval, kako leze na knjižno polico. Potegnila se je nekaj centimetrov navzgor, malo počivala, se s palcem spet trdno oprijela roba police, potegnila za seboj še ostale prste, dokler ni splezala prav na vrh, se tam zleknila in se leno ponudila, da je položil svoj obraz v njeno, od napora vlažno skodelo dlani. Nekega dne je ugotovil, da si zna odpreti vrata. Našel jo je na hišnem pragu. Ležala je na sončni lisi kot dremava mačka. Z mešanico groze in jeze jo je pobral, jo odnesel v stanovanje in jo grobo postavil na mizo.

»Nikoli več ne napravi tega! Nikoli več!« je sopel vanjo razburjen.

Vedel je, da ji je najbolj všeč, kadar se je dotakne z desnico. V hipu so se prsti obeh rok prepletli in tako je moral včasih tudi po celo uro sedeti z rokama v naročju, kot da pestuje dvoje zaljubljenih bitij, ki sta zaspali v ljubezenskem objemu. Včasih se je levica pritihotapila pod desnico, jo z nežnim sunkom preobrnila na hrbet, nežno drsela po njenih pregibih, drsela vzdolž njih, da ga je spreletaval srh. Ko je odhajal od doma, se je levica pognala k vratom in se naslonila nanje, kot da mu hoče zastaviti pot, ga prisiliti, da ostane. Kot da z nevidnimi, prosečimi očmi zre gor k njegovemu obrazu. Ne bi se čudil, če bi se nenadoma oglasila s pridušenim cviljenjem, kot mlad pes. Začuda nikoli ni pokazala niti najmanjšega zanimanja za ostanek levice, za štrcelj s svetlovijoličasto brazgotino. Kot da mu nikoli ni pripadala, kot da nista bila eno. Ni vedel, kaj mu pravzaprav pomeni: del njegovega telesa, ki je srhljiv način zaživel lastno življenje, a je na ganljiv način navezan na ostali del telesa, ali nekakšno eksotično žival, razvajeno, predano in včasih svojeglavo.

Jemal jo je s seboj v kopalno kad. Udobno se je zleknil v vodi in jo, ležečo na dnu kadi, opazoval, kako postaja nežnorožnata. Dvignil jo je in si jo položil na kolena, skoz priprte veke opazoval milne mehurčke, ki so se ujeli med njene prste, se svetili in poganjali mavrične končiče in nato ugašali v drobne svetleče bucike. Potem se je oprijela prstov desnice, jo potegnila navzdol, na dno in legla nanjo. »Kot morska mehkužca med parjenjem,« je pomislil. Ko je desnico čez nekaj časa nežno povlekel izpod nje, je obmirovala na dnu kot užaljena samica. Dvignil se je iz vode in levico položil na brisačo. Koža na konicah prstov je bila nagubana od dolgotrajne kopeli. Popivnal je vlago z nje in potem so šli spat. V postelji je čutil, kako se je zganila na svoji blazini, prek njegove glave našla pot navzdol k desnici in legla nanjo.

Potonil je v eno izmed svojih absurdnih sanj, v zamotano zgodbo, v kateri je moral reševati zapletene kombinacije drobnih znakov, kar so ga nenadoma sunili na površje tenek jek budilke na nočni omarici, tresenje in dva sunkovita udarca ob posteljno stranico, visoko nad njegovim vzglavjem. Še preden se je zbral, da bi segel k stikalu nočne svetilke, je padlo po njegovi desnici, stegnjeni na blazini. Mesto, od koder je priletel sunek, je bilo dobro izbrano, udarec natančno usmerjen in silovit. Ko je zarjul je od bolečine in se zavihtel s postelje, je čutil, da je nekaj težkega zropotalo na tla. Potem je, še vedno rjoveč, udaril s komolcem po stikalu in zahropel v norem začudenju, ko je zagledal na tleh sekiro in malo vstran levico, kako mastna od krvi, mukoma vleče k vratom odsekano desnico, ki ji mlahava venomer drsi iz vlažnega prijema.

ČAS
Vajeti spustim,
čas je oddrvel
z mojim pogledom
… po kriku se je
vrnil le odmev.
++++++++++
Vsi vozli so v pričakovanju neznosnih bolečin,
za tolažbo ostaja počasnost skozi ovinke …
že zdavnaj izrisanih ostankov preskakovanja.
To je neučakanost usode drobca mehkobe,
ki se razkazuje razkosanemu naključju sanj.
++++++++++
Vse je videti
kot klic nujnosti
in rahla senca
usihanja na
drugi strani skal.
++++++++++
Zagotovo so
nekje časovni
zamiki … vesla
ostajajo še
neobjeti klic.
++++++++++
Zdaj je že čas za
izkazovanje
nihanja vena,
ki se je nežno
potuhnil v globel.

KRIK
Upogibanje
nakopičenih
poslednjih besed
razpada sredi
usihanja mnenj.
++++++++++
V tujem zavetju se ponuja mehkoba brstenja.
Brezvetrje razpadanja skisane domišljije
postaja delež pozabljenosti sredi vrtinca.
Presenečenje se je že prekvasilo – uživaj!
Odlij tisto kar curlja čez posiljeni zlati rob.
++++++++++
V mehkem navzkrižju
se ponujajo
ostanki molka
kot zamegljena
usedlina dna.
++++++++++
Vse se počasi
namotava na
zarjavelo žrd,
ob tem ostaja
zavest na dlani.
++++++++++
Zaključek čaka
vaba križanja
sredi ozare
in kot priboljšek
curek žlahtnosti.

CEV
Razkosana sla
vsiljeno hlipa
v odtočni cevi.
Zagon poloma
se rahlo maje.
++++++++++
Opuščeno presenečenje privablja zablodo.
Treba bo obrniti usmeritev stegovanja
in potešitev prestaviti na zmehčan prestol.
Povsod so še ostanki spakovanja nad pretvezo,
čeprav je to gola nuja preživetega časa..
++++++++++
To je samo del
obreda, ko se
pričakuje sij
ustoličenja
na sončni jasi.
++++++++++
Trgatev slasti
se spogleduje
s spopadanjem sil
zunaj dosega
razkazovanja.
++++++++++
Stara gomila
izgublja zagon
stihije, zato
se sesedanje
ponuja bedi.

KLIC
Nekaj pozabe
je zradirano
in del premosti
rahlo ukrivljen
v molitev molka.
+++++++++++
Sesipanje pričakuje odtise tujih sledi,
čeprav še vedno primanjkuje zaobljenost klica
in iscelivanje nakopičenih sprenevedanj.
Kot dobrohotnost se vsiljujejo premikanja žic,
ki sproščajo upočasnjene zvene prerokovanj.
++++++++++
Na razpolago
so zvedavosti
razmikanja sil
v razpotegnjenost
starih korenin.
++++++++++
Sesirjena nit
ostaja nema,
pri tem izgublja
na delu teže
in ravnovesja.
++++++++++
Vse razdalje so
neobdelane,
čaka se na skok
trd(n)osti uma
zunaj vidnosti.

VZGLED
Zanikrnost se
šopiri v lopi,
pričakuje vzgled
našemljenosti …
v večernih urah.
++++++++++
Jutro je že zdavnaj pobralo vse svoje ostanke,
nekje na sončni jasi drugim prodaja zvedavost
… ne izgubljajte misli, ko se ozirate v prazno.
Povsod so še mikavnosti poljubov preteklosti …
ne hitite, še je vse na svojem mestu – čaka vas!
++++++++++
Počasi se čas
izteka v tarčo
… le po zaslugi
dobrih strelcev in
nasmeška muze.
++++++++++
Ne pozabite
na namakalne
sisteme, ki so
ostali sami
v tuji puščavi.
++++++++++
Mogoče se vam
sreča nasmehne,
glejte, da boste
imeli bele
zobe in nasmeh.

VONJ
Zagledal sem se
v tuje zrcalo,
jezik nehote
trka po zobeh
rad bi se gledal.
++++++++++
Danes bom na sprehod šel peš, misli bom pustil doma.
Poljske poti obrobljajo drobne bele rožice …
Spomnim se na bikca Ferdinanda – ovohavam jih!
En od prašnih kolovozov me pospremi na jaso …
obkrožen z zelenim drevjem, telo poboža travo.
++++++++++
Sonce se dviga
v nadglavje … gleda
kaj danes imam
pod pokrivalom
… snamem ga v pozdrav!
++++++++++
Iz molka gozda
se zasliši zven
votlosti hrasta…
lakota detla
išče kosilo.
++++++++++
Tudi mene že
vabi pregrizek.
Z noge na nogo …
do domačega
praga … vonj z mize.

ZDAJ
Speljal sem korak,
bilo je to zdaj …
danes poslednje
potovanje, ki
ga prežvekujem.
++++++++++
Zaspanost se je vlekla kot ostanek drobovine.
Gola neučakanost sama nemo okrog skaklja,
za uteho se zaspanim pevcem pesem dobrika,
ko vznemirjenost na plitvini že zjutraj skovika
in puli ostanke prebliskov, ki se še kesajo.
++++++++++
Navaditi se
bo treba na jok,
čeprav v žepih ni
brisalcev za nos …
solze so lepe!
++++++++++
Vzpodbujaj grajo,
mogoče te bo
slišala javnost
že pred večerom
… preden gredo spat.
++++++++++
Kmalu bo jasno
tudi navzočim,
da se peš daleč
pride … tudi bos …
saj si vsemu kos!

ŽELJE
Drobce prepusti
zapeljevanju
prerekovanja
… veliko lažje
skopni trdota.
++++++++++
Preoblikovanje spodrezanosti moleduje …
ob razpadajočem poskusu zadnje vzcvetelosti.
Ni vsaka žalost stopila na begavo tehtnico,
zahrbtnosti se je vsiljevalo zadnje razkošje,
potem so se prižigale samo rdeče luči.
++++++++++
Razpirjane so
poslednje želje
… ostaja vnema
za odtekanjem …
poklekni, če smeš!
++++++++++
Molče se sezuj
in se zavedaj,
da te gledajo,
tudi, če imaš
zaprta okna.
++++++++++
Vsa nakladanje
komaj opazno
zvišajo težo …
počakaj na kes
… pri tem uživaj!

Kot gimnazijec sem bil fasciniran z opero, s prijatelji sem hodil na operne predstave v zagrebško Narodno kazalište, kjer sta pela dva Slovenca, Gostič in Mario Šimenc, imenitna tenorja; pomnim slednjega v glavni vlogi v predstavi Ero z onega sveta. V enem prizori je moral skočiti z visokega kupa sena na tla; pevec je bil možakar obilne postave. Ko je zgrmel na gledališke deske, je zadonelo, kot bi strela udarila v hišo. Na stojišču, smo navdušeno zaploskali, medtem ko se je naš ideal Mario nerodno pobiral s tal. V naslednjem hipu je tako čudovito zapel s svojim angelskim glasom, da smo pozabili na njegov spodrsljaj.

Očeta sem prepričal, da me je vpisal v glasbeno šolo znamenite profesorice gospe Bašićeve, mame mojega prijatelja Relje Bašića, ki je pozneje postal eden najbolj uspešnih zagrebških igralcev.

Moje navdušenje za opero ni trajalo dolgo časa, po kapitulaciji Italije leta 1943, sta mama in brat Boguš odšla v Trst, čez nekaj mesecev sem odpotoval za njima. V Italiji sem pozabil na opero in na glasbene ure, moji novi prijatelji, pretežno Italijani, so me navdušili za bolj pomembne reči, kot so bile operne melodije; sprejeli so me v antifašistično organizacijo, o kateri sem že pisal.

Moje skromno znanje o glasbi sem izkoristil šele čez leta, ko sem se prvič v življenju lotil režije opere. Kolega komponist Darijan Božič, kateri, je sodeloval pri mojih gledaliških predstavah, me je kot direktor Ljubljanske opere angažiral za režiserja znamenite Straussove opere Cigan Baron. Nikoli doslej se nisem kot režiser tako vestno pripravljal za postavitev dramskih besedil, tako kot sem počel za moj operni debut. Hodil sem na vse glasbene vaje orkestra in posameznih solistov, glasbo, ki sem jo poslušal, sem se naučil na pamet, ker je bilo moje branje not pomanjkljivo. Največ težav sem imel z ritmom petja, ki je počasnejše kot ritem govora, moral sem se prilagoditi opernemu dialogu, ki se razlikuje od dramskega, ki je bolj realističen. Opera zahteva stiliziran pogovor na odru.

Dodaten trud se mi je obrestoval, predstava Cigana Barona je bila uspešnica, doma in na gostovanjih.

Z direktorjem Božičem sem se dogovoril, da bom napisal besedilo za otroško opero, ki naj bi jo uprizorili v prihodnji sezoni, ta je bila posvečena svetovnemu dnevu otrok. Navdušeno sem se lotil pisanja za ta zame nov izziv, sicer sem veliko pisal za otroke, ampak libreto je bil moj prvi poskus.

Čez nekaj tednov trdega garanja sem sporočil kolegu Božiču, da je moj eksperimentalni libreto v glavnem že domišljen, z drugimi besedami sem mu obljubil, da bo moja operna stvaritev pravočasno nared. V programu Ljubljanske opere so za prihodnjo sezono napovedali krstno izvedbo otroške opere Pet Pepelk.

Slovenski pregovor se glasi: Ljudje obračajo, ampak Bog obrne. In tako se je zgodilo tudi v mojem primeru, novodobni Bog, se pravi minister za kulturo Jožef Školjč, je prevzel vlogo Vsemogočega in mojo prvo opero črtal s programa! O tem me vnaprej sploh ni obvestil. Res pa je, da sem to izvedel od vedno dobro informiranih vsevedov. Po naključju sem srečal ministra na ulici, pobaral sem ga, kdaj mi bo odgovoril na prošnjo. Odgovoril mi je, da bodo moj primer obravnavali v kratkem! Možnosti sta dve, ali me je eden izmed uradnikov ministrstva kar sam črtal iz seznama, druga možnost je, da gospod Školjč name pozabil.

Ta zgodba ima, kot vse naše zgodbe, svojo preteklost. Iz moje pestre preteklosti bom obnovil zgolj drobno epizodo. Kot generalnega direktorja RTV so me kar dvakrat odstavili, prvič že po šestih mesecih, ko so zamenjali Svet RTVeja, drugič pa približno po poltretjem letu, češ da sem dosegel starostno mejo za upokojitev. V obeh primerih je šlo za politični ukrep.

Ne glede na mojo politično upokojitev sta me poklicala po telefonu najprej Marjan Podobnik, podpredsednik takratne slovenske vlade, in profesor Šuklje, visok vladni funkcionar osebni prijatelj predsednika vlade dr. Drnovška. Oba sta mi sporočila, da me predsednik vabi naj prevzamem položaj ministra za kulturo v vladi.

Obema sem naročil, naj se v mojem imenu zahvalita predsedniku za njegovo zaupanje, zavoljo katerega sem ponosen, ampak da zavoljo slabih izkušenj iz bližnje preteklosti – v mislih sem imel, kako arogantno so me kar dvakrat zapored vrgli s direktorskega položaja v RTV – imam zaupanja v politiko. Seveda sem že takrat gospoda Drnovške spoštoval, ker je osebno tvegal in tako postal celo predsednik Jugoslavije, čeprav je slovenska komunistična partija na ta položaj predlagala svojega človeka, najbrž jim je ta bolj ustrezal po partijski liniji. Ampak ljudje so se najbrž prvič v socializmu drugače odločili, uprli so se partijskemu diktatu.

Dr. Drnovšek je predlagal mene za ministra za kulturo, preden je na ta položaj imenoval Školjča, ki je bil že takrat na levici zelo perspektiven, saj je pozneje bil celo predsednik Slovenskega parlamenta. Domnevam, da je vedel za predsednikov prvi izbor, saj ga je Drnovšek čez nekaj dni izbral za ministra za kulturo.

S tem, da je Školjč odklonil sofinanciranje moje otroške opere, mi je seveda dal vedeti, da politično neopredeljeni slovenski pisatelj, ki misli drugače kot on in njegova politična stranka, ne more dobiti državne podpore za delo, ki so ga strokovnjaki pozitivno ocenili.

Taka miselnost bo gospoda Školjča slej ko prej pripeljala v slepo ulico; menda že na zadnjih volitvah ni bil izbran za člana državnega zbora. Njegov političen angažma mu bo najbrž omogočil, da si zaradi tega še ne bo moral poiskati nove službe, kot nekateri njegovi kolegi. Morda pa se bo vsaj za hip zamislil, da ljudi njegove generacije in še mlajši, ne bodo več zatirali oči pred resnico.

In za konec te kisle humoreska, še zanimiv podatek. Moje besedilo Pet Pepelk sem z majhnimi popravki prilagodil gledališkemu odru. Kot gledališka igra so bile moje Pepelke bile kar nekajkrat uprizorjene v tujini, tako je gospod Školjča nehote prispeval pri uveljavitvi slovenske kulturo, za katero je bil sicer uradno odgovoren, a se žal ni zavedal, da je bila naša kultura skoraj vedno – o tem žal priča slovenska zgodovina – navzkriž z našo kratkovidno politiko.

VOJAK

Nekoč je živela granata.

Ko je umrla, jo je pospremil na njeni zadnji poti.

V zahvalo ga je vzela s seboj. Daleč sta šla. In ko je svetloba, osvobojena oblačnega prstana, zatipala po njegovi razmesarjeni intimi, se mu je bit z eksplozijo razpršenih atomov razlila onstran izkustva zavednega. Krvava in mezeča polovica mu je plivkala ujeta v glavi, drugo polovico pa so blatni škornji raznosili v neko drugo prihodnost.

Roke so mu drgetale. K sreči od njih ni ostalo prav veliko. Le toliko, da jim je bila smrt na dosegu. In agonija je bila po dolgem času, enako kot spoznanje, možna tudi na podlagi čistega uma. Konec pa tako ni pomenil drugega, kakor navadno barantanje z bogom.

V njegovem očesu se je zrcalil odsev rova, nič širšega od prazne hulahopke. Napolnil ga je s svojim mesom. Prepustil ga je tistim, ki mu bodo zlezli pod kožo. Odsev rova je zaudarjal po obljubi moči. Po zadahu prepričanja o smrti, sinhroni v svoji neizogibnosti in tišini. Živeti kadar koli, a umreti le enkrat, je pomenilo obljubo za neko novo večnost orožja.

V drugem očesu mu je steklenel spominček. Pod koščkom zrkla je razpadal posušen cvet in mlečni zob, zavit v papirček davno polizanega bombona. Pa saj še tega ni vedel, kaj pravzaprav sploh počne v svoji zgodbi.

V poteptani zavesti mu je dremala zloženka raznoraznih podob, nanizana v raztrgano, nesmiselno kompozicijo samote in ko je lebdel negiben, s telesom navzgor, je bila praznina okrog njega polnejša kot kdajkoli poprej življenje.

Sunki mrzlega vetra so se mu zaganjali v tisto, kar je ostalo od obraza. Bilo je grdo, toda ne dovolj grdo za nebo, ki se mu spogledljivo ogledovalo v osteklenelih očeh. Nobenih zrcalc ni bilo, sploh nikogar, ki bi sonce spet postavil na noge.

Verjel jim je, da lahko živi kadar koli, umre pa samo enkrat. V resnici je bilo prav nasprotno. Toda eno spoznanje še ne prinese resnice.

V vlažno, mastno zemljo se mu je odkotalila odtrgana glava. Dokaz absolutnega ravnovesja med materijo in univerzumom.

Preden je umrl, ji je pokazal sredinec.

Nekoč je živel vojak.

KONEC

BOŽJI MANDAT

Mojemu bogu se je danes zjutraj iztekel mandat. Dovolj dolgo sem prenašala njegovo odsotnost. Zato mi olika, ki predstavlja bistven razloček med razumom in bitjo, nalaga, da ga brez možnosti povračilnih ukrepov zabrišem skozi vrata. Tisti del mene, ki je kdaj pa kdaj zlezel vanj, se sicer upira nenadni deložaciji, a tudi tega bom naučila kozjih molitvic.

Sklenila sem namreč, da se zaradi ravnovesja med ponudbo in povpraševanjem dokončno poslovim od vere v boljši jutri. Nihče mi ne bo zapovedoval, kako naj životarim, da bom v onostranstvu smela nadaljevati s tem mučnim in neokusnim bivanjskim nesmislom. Celo sedaj, ko čakam na zadnjo odvezo, ki mi jo še dolguje, se mi nenehno vsiljujejo metafore o velikem kupu blata, imenovanem življenje, v katerem je toaletni papir edina svetla reč. In tole naj poistovetim z večnostjo? Lepo vas prosim!

Priznam, da ima moj bog vse, kar potrebuje dober stvarnik: medijsko pozornost in ustvarjalno domišljijo. Knjiga o njem še vedno sodi na prvo mesto najbolje prodajanih knjig v vsej zgodovini, toda jaz imam njegove sedemdnevne ustvarjalne revščine kljub vsemu poln kovček. Vse, za kar bi bilo vredno živeti, je skril v osmi dan. Za človeštvo je izposloval eno samo ničvredno simboliko konca, ker ta menda daje vsakemu obstoju edini smisel. Kje so alternative, hudiča?! No, slednji je že ena od njih. In zato ne bom dovolila, da me božje izginotje potre bolj, kot je nujno potrebno za moj ustroj! Človek sem in moja dolžnost je, da svet uničujem! Nekaj dela me vsekakor še čaka.

Pred menoj leži prihodnost, ki jo nameravam pokopati z vsemi častmi. Moj bog me je silil k spoznanju, kako zelo je izid moje subtilne biti odvisen od harmonije z njim, četudi je sam odmaknjeno ždel v tistem svojem priročnem raju in se vsake toliko odtočil name. In tako v neskočnost večnega! Toda zgolj od spoznanj in sponzorstva se ne da živeti!

Soočenje z železniško postajo, na katere tirih leži povožen smisel mojega življenja, me ni pretresel. Konec konec me dan za dnem povozi kdo, ki sploh ne verjame v železniški promet. Zato se sprašujem, kdo na tej stopnji planetarne zavesti si mi drzne kratiti pravico do novega postajnega načelnika?!

Nočem več posrednikov med svojimi lastnimi pregrehami in menoj! O trpljenju nočem več razglabljati z zanesenim navdušenjem! Nemara je prav zato napočil čas, da si priznam tistih sedem naglavnih grehov, tistih sedem znakov neadekvatne adaptacije, in zavrnem stvarjenje po tuji podobi. Napočil je čas za Pavlova in rutino kozmetičnih operacij! V tej rafinirani večnosti je še cel kup božanstev, ki čakajo, da pridejo na vrsto.

Kaj še reči, preden ga zavržem kot kup govna? Smrt je zmaga duha nad materijo in blablabla.

Zato naj obvelja prepričanje, da sem boga prodala na dražbi. Pardon, Boga! Nekdo ga je moral. Četudi me bo zapustil in zemljo vzel s seboj.

Bog je mrtev, naj žive bogovi! Mogoče bo kdo od njih človeštvu podaril celó kakšno boginjo, ki se razmnožuje z delitvijo.

MENTALNI PRECEDENS

Živel je gospod, ki je izgubil svojo podobo. Lepega dne, ko je sedel na straniščno školjko in se prepustil črevesni poeziji, je preprosto zdrknila z njega in pljusknila v odišavljeno vodo, zaradi dezinfekcijskega sredstva turkizno kot morje na turističnih prospektih. Plop, je naredilo, ko se je potopila na dno školjke. Gospod je seveda mislil, da je štrbunknilo nekaj drugega in si je globoko oddahnil, ker se je nenadoma počutil lažjega.

Vstal je, si skrbno obrisal odtis straniščne deske z aure in odšel ven. Med potjo se je dotikal svoje zadnje plati in premišljeval, kaj neki ga tako zelo veže in vleče k tlom. Natančneje, v greznico mestne kanalizacije. Svoje dni se je navduševal nad izkopavanjem elementarnih resnic, spoznal, zakaj je Diogen raje ostajal v sodu, z lastnim fenomenom superzavesti je celó pristal na mrtvi točki, toda sčasoma za svoje indice v zvezi z mislecem kot gibalom človeških odpadnih substanc ni več našel pravega veselja. In ker se je šele pred kratkim vrnil v devetdeseta, se mu niti sanjalo ni, kakšna pravila veljajo za lastno neprirejeno podobo.

Hodil je in hodil, dokler se ni znašel na obrežju reke, v katero se je iztekala mestna kanalizacija. Odišavljena voda, zaradi dezinfekcijskega sredstva turkizna kot morje na turističnih prospektih, se je zdela nekako čvrsta in steklena, kakor vrsta barvnih oken, položenih v umetelno izdelane okvire struge. Nagnil se je daleč nad steklo, čevlje je pustil za seboj. Za hip je ugledal svojo podobo, kristalno jasno obličje, toda rečni tok je bil močan, okna je odnesel s seboj. In tedajci ga je spet nekam pritisnilo. Če so reko sestavljala okna, nič večja od njegovih težav, je bila vsaj prezračitev v obratnem sorazmerju z velikostjo njegovega izvora smradu.

Pogledal je v okna in se takoj prepričal, da ni nobenega sveta v njem. Le tisto skrpucalo neba in zemlje okrog njega je štelo. Zatorej je sedel v reko, razbil nekaj oken v valove in se prepustil črevesni poeziji. V gibalo človeških odpadnih substanc ga je zarezal mraz. Toda podoba je bila tam in ko jo je zagledal, se je močno prestrašil. Človek gospod v razkuženi reki opravi svojo primarno človeško potrebo in pod površjem zagleda mrliča, to je bilo proti vsem pravilom!

Previdno se je razgledal okrog sebe. Je kdo opazil, da ga ni? Kako veliko škodo lahko utrpi človek zaradi izgube lastne podobe? Nikoli se ni kaj prida ubadal z njo. Že ob sami misli nanjo ga je v kosteh obšla slutnja nečesa mrzlega, brezkrvnega in odvratnega. Toda šele sedaj, v strugi te ledene steklene reke ga je zares nehalo zebsti.

Legel je vanjo in zaprl oknice. Po njem je zapljunkalo turkizno morje. Plop, je naredilo, ko je potonil na rečnato dno. Njegova podoba gospoda je poletela kvišku in zafrfotala nad odpadnimi življenskimi substancami.

Globoko si je oddahnil. Nenadoma se je počutil lažjega za celega gospoda.

DIHÁJ

V dih
za prvi utrip

trepetaje
vzame sapo,

ob dih
je vzdih

v razlitju
sreče,

na vdih
je dan

v pričakovanja
stkan,

umirjen vdih
pomirja duh

v ritmu
enakomerno,

vse bolj globoko
in vse hitreje,

en vdih,
izdih,

v dih,
iz dih,

dihaj,
dihaj,

vdihni,
daj,

izdihni,
zdaj,

še en
močan

in

jokaj,
jokaj,
jokaj …

POTOVANJA

Leživa
zakopana v poljube,
stene še stokajo
včerajšnje vzdihe.

Rada potujeva
v pokrajine sonca,
vedno se vračava
v kraje mladosti.

Nešteto čudes
z nama uživa,
stotere podobe
izginjajo v prah.

In ko vrnitev
naplavi počitek,
družno se skupaj
razlijeva v strast.

OSTRASTIBREZPRESLEDKOV

Polnalunamenosi
sečudnopočutimtedni
ktebimevleče
tvojvonjmeomamlja
nekajvzrakudiši

tegledamiskrivo
vešdasemvnet
počasisedvigneš
mojduhtisledi

zabliskneva
sesprimeva
menjavevrtiva

totraja
intraja

o …

ČOLN

Izpod čolna pravic
brzijo zamahi resnic.

A zdaj naj pa človek
vsako sapico vdahne,
ne da bi kihnil
oblake neviht.

Kaj naj na slepo
bolšči v tunele
prikritih podob
in poti brez luči?

A ne,
dragi moji!
Po toliko preplavanih juhah
in padcih z Marsa in Lune
se kot maček na noge ujameš.

Malokdo ve,
da je čoln,
ki drvi proti slapu,
prazen,
a nič ne de,
jaz bom še pravi čas

skuhal čaj.

DAVNINE

Daljave bližin
ne potrebujejo poti,
da bi našle
cilje.

Davno pred nami
so za nas
zapustile čas

v trajanja ...

OBRED

Ogenj,

kres vestalk
na jasi brez obzorja,

mistični glasovi
v brenčeči indijanščini
ječaje dvignjenih frekvenc,

počasni takti
na udarcih debel
duhovom zemlje
na kolena dvigajoč ves gozd,

v viharje razdivjana
glasba
plesa, krikov in vonjav
vrtinčasto stopnjuje
hurikan obreda,

ki kar naenkrat,
ne da bi sploh kdo ukazal
ali pa poslal urok,
nepričakovano
brez pravega razloga
odreže v

tišino.

NEDOPUŠČANJA

Prav zdajle se odpravljam jokat.

V suho strugo
nočnega porečja
bom izpustil
slap gorja.

Dolgo bo vse tiho,
a prav hitro vstane
prva bilka sonca
v razlivanja.

Ob tolmunih
razdivjanja,
ob obrežjih žalosti
me nosi sem ter tja.

A bo vse prepozno,
že davno sem utonil
v globino
nedopuščanja.

TAKO ZELO

Zadnje čase
sem truden
samega sebe.

Noči tečejo začarane kroge,
medtem ko se dnevi
hihitajo v pozabe,
v gozdu je stiska
prezebla sadove,
za praznike se predniki
v grobovih budé.

Vonjave mladosti
dehtijo v plesen,
ljubezen življenja
sorodstvo zapušča,
mati je sama
in umira očeta,
v gori spominov
album gori.

Celo življenje
sem pred sabo potiskal,
drugim obljubljal
in sebi tajil,
premraženih čutov
se v samoto zatekam,
lahko bi še ljubil,
a si ne dovolim.

V željah si kurim,
da srce mi ne zmrzne,
v noč se odpravljam,
da le ne zaspim.

Tako zelo
jezen
na samega sebe.

BLIZU,
tako prekleto blizu,
da si kradeva
prostor,
sapo,
celo misli.
Umaknem se.
Samo včasih.
Samo malo.
Toliko,
da ostanem
na dosegu roke.
Toliko,
da v praznini,
ki se votli
v tišino,
ki preglasi
lastno dihanje,
zaslišim tvoje smrčanje.
Na dosegu roke
ostajam.

MURVIN LIST
za sviloprejko,
za nitko
v vzglavniku,
za poglede,
besede,
za svilnati lesk
vsakdana.
Drobcen list
za svilen kokon,
v katerega
se bova
skrila.

OB POTI
pozdravljam korake,
vabim v hladno naročje,
zelenim,
rdim,
se zlatim,
slečem
in gola tulim
po praznih poteh,
dokler ne prikličem
zelenega jutra,
pozdrave
in korake,
ki iščejo pot,
ob kateri stojim.

»Nič nisi zamudila,« mi navržeš naslov svoje zgodbe, ki jo boš pletel med decembrom in marcem. Nato pridejo Marčeve ide in bova nazdravila s Cezarjem. V lepo trebušatem kozarcu, za prst napolnjenim s pekočo vsebino. Skrbno ga bova srkala in se delala, da je ravno pravšnje temperature. Kot vsako leto. Nič ne bova govorila. Zima te naredi svojega.

Nič ne čutim. Nič ne čutiš. Primeš me za roko in poglobljeno preučuješ členke na hrbtni strani dlani. Rekla bi ti, da se niso spremenili, le za deset let so starejši. Mogoče je guba več, ni pa nujno. S kazalcem jih božaš in paseš svoje misli drugje. Zaboli me. Skušam se rešiti tvojih potnih lovk, pa spet ne vem, kam naj odložim rokavčke. Najraje bi jih obdržala, da se ne utopim. Tako je, ja. Občutek, kot da se utapljam. Znova. Dokler še diham bi ti rada povedala, da sva že itak vse zamudila in da sem predvčerajšnjim odvrgla vstopnico za nocojšnjo predstavo. Že videno, déjà vu. A se ne lotim tvojih žepov. V njih je zagotovo kaj tujega. Preprosto pozabim da je še nekdo. Narišem nasmeh in natočim smeh v grlo. Igranje mi leži. Vstopiš v igro, a želiš le statirati. Tako si laže izbereš svojo vlogo.

Praviš mi, kako je bilo na smučanju. Vse dolge proge na Dolomitih presmučam s teboj, pa nimam pojma zakaj me sploh vlačiš po steptanih prostranstvih. Nisem del tvoje zime. Sploh mi nisi kupil vozovnice, zato ne morem slediti markacijam. Obvisim na vlečnici, kot polomljena smučka. Ti pa bi še bordal. Ti pa si še bordal! Poslušam te z napol priprtimi vekami, da ne vidiš oči, ki slabo prekrivajo begajoče misli. Ki se hočejo odtepsti stran. Ne misliti. Misliti na to... Na tisto… Zapodim jih stran in jim priporočim drugih snovi. Naj jih žvečijo, naj se ukvarjajo z vrati nad oblaki, ki ne vodijo v nekaj.

Ko si odšel v Italijo, sem v trgovini z rabljenim blagom kupila ponošeno obleko. Nekoč je bila posebej lepa, a gotovo ni iz kaj prida blaga, kajti pod pazduho je blago svetlejše. Zagotovo se je tista, ki jo je nosila, v njej zelo potila. Mogoče je tudi smrdela. Ne vem. Obleka mi je padla v oči, ker je visela bolj v kotu. Med vsemi drugimi oblekami, nošenimi samo enkrat in dišečimi po čistilnici in sredstvi za ohranjanje navideznega leska (verjetno takšna sredstva obstajajo, če pa ne, bi veljalo razmislili o njih), sem jo opazila ravno zaradi njene preprostosti. Trgovka je rekla, da mi odlično stoji. »Stoji,« je rekla, čisto zares. Jaz pa sem želela, da bi se mi prilegala. Ampak kdo ve, mogoče je trgovka mislila prav to. Njen nasmeh je že govoril tako in če bi se našminkala bi izgledala skoraj kot prijazna trgovka, ki mi bo prodala ponošeno obleko. Kljub vsemu sem jo kupila in jo doma znova pomerila. Ni mi tako pristajala kot v trgovini, a doma pač nimam takšnega ogledala, kot ga imajo v trgovskem centru.

»Nič nisi zamudila,« ti skušam popraviti občutek, da si bila nekam odrinjena in za nekaj prikrajšana. Pravzaprav sploh ne vem, zakaj to počnem! Preidem v neko bedasto opravičevanje. »Pizda zahojena!« bi najraje rekel na glas, pa resnično nimam energije, da bi močil svoj robec s tvojimi solzami. Poznam te. Le delaš se, da se držiš najinega dogovora. Le zato vztrajaš pri tej maski, da ne bi pokazala kako si prizadeta..Pa ne toliko od tega, ker sem šel, kot zaradi tega, na kakšen način. In seveda s kom! To te bo najbrž razcefralo tako te žre! Ampak ne smem pozabiti da to ne bi bilo v tvojem stilu. Odvreči masko popolne svetovljanske trape in preprosto povedati, da si ljubosumna ko pes. Ne kužiš, da bo vedno tako. Mene ne boš ujela na svoje finte, niti me prepričala, da mi nudiš popolno svobodo. Te igrice si prihrani za svoj peskovnik. Točno vem, kaj te mede in kaj hoče doseči. In me blazno zabava, kako se pri tem najbolj trudiš okoli lažnega razumevanja. Ne trudiš se razumeti, trudiš se kako kazati, kot da razumeš. Ja, pozabi, zlezla bi mi v vse čelne reže, čim bi zaprl oči. Mi predihala misli, da se v desetih letih ne bi več spoznal, če bi se pogledal v ogledalo. Bistra si punca, bistra, ampak jaz sem bolj bister od tebe in tudi to boš morala požreti, če boš hotela še naprej biti moja dama. Ne veš dekle, da te rabim za kliše, za videz, za to prekleto malomeščanstvo, ki se ga ti tako oklepaš, da sploh ne vidiš izza svojih gubic okoli oči, ki si si jih pred kratkim zgladila v Stylingu. Ti kar daj! Samo ne pričakuj, da bom pokrival tvojo igro samo zato, ker je tvoj scenarij tako priročen za vse oblike prilagajanja. Mogoče sem v njem, mogoče ne, to bova še ugotovila, punca moja in do takrat bodi vesela, da sem sploh zavil iz avtoceste.

»Na avtocesti, sem zamudil izvoz,« si še dalje neutruden popisovalec, jaz pa hočem misliti na svojo ponošeno obleki, ki sem jo nosila ves ta čas. Dan za dnem. Še danes. Šele prej sem jo obesila v omaro. K drugim ponošenim oblekam iz vseh teh let. Šele prej, ko si se vrnil.

Objameš me in mi roko položiš na dojko. Lastniško. Malo mi je neudobno, a ne toliko, da bi se odmaknila. Malo mi je lepo, a ne toliko da bi mi mokro zlezlo v hlačke. Zato jo samo ne navdušeno prenašam, kot bradavico na mezincu. Od nekdaj jo imam, a ne iz otroštva. Bradavico. Sprememba kože ali sluznice, bojda. Ali pa sem se je nalezla od koga drugega. Bradavice so prenosljive. Preprosto, kot se nalezeš prehlada. Samo da je bradavica ostala. Enkrat sem si jo dala lasersko odstraniti, v napadu popolnosti, a se je hrabro borila. Moja bradavica in se obdržala na svojem mestu. Naj ji bo, naj živi in diha z menoj. In naj posluša, kako je v carinskem pasu na mejnem prehodu Italija – Slovenija. Prav ji je.

»Na avtocesti sem zamudil izvoz« opazujem tvojo reakcijo. Bog, kako me zabava mimika tvojega obraza. Ko skušaš prikriti, kaj si v resnici misliš. Ja, skoraj bi zamudil izvoz, moje misli so bile vse prej kot v tvojem objemu. Z Zoranom sva uživala še zadnje skupne trenutke. V Val Sarentinu je bilo res fantastično. Vreme, bi kot zadnji adut odvrgla, če bi preostalo ne bilo v redu. Tako pa so bili Dolomiti kot iz kičastih turističnih razglednic, ki jih pošiljaš nevoščljivim sodelavcem, najin apartma pa hišica Janka in Metke. Samo, da je bila čarovnica doma, daleč za kilometri avtoceste. Da me je čarovnica čakala doma. Smešno je prijeti tvojo dojko. Po tem... Pravzaprav imaš lepe dojke, vedno se mi dvigne, ko so vzburjene. Čutim te, da bi se najraje izmaknila, pa se seveda ne boš. Obvladana si do popolnosti. Neprizadeto obvladana. Ja, čutim, da si že na konju, samo prvi trenutek te je vrglo iz tira. Zdaj pa si že na svojem, obvladana, odločena, skulirana. Če je kaj bilo, si že pospravila v omaro. Ja, najbrž bom tam spet našel obleko in najbrž te bom vprašal od kdaj je tam. Ampak za zdaj samo mirno prenašaš mojo roko na tvoji dojki in jaz čutim, da se mi kljub vsemu dviguje, da mi bo poželenje kmalu napihnilo gate. »Pizda zahojena,« bi spet najraje rekel, kajti res nekaj čutim do tebe, čeprav sem te že dvainpetdesetič pozabil, zapustil in najbrž tudi tolikokrat prevaral, pa se iz nekega kurčevega razloga vseeno slinim okoli tvojih jošk.

»Tako je prišlo, da nisem mogla zraven!« zaščebečeš kot slavček in obrneš razplet zgodbe v povsem nov konec.

Ne spomnim se, da bi te prosil, ali povabil, bi ji lahko iztrgal scenarij iz rok, pa nekako nimam moči. Sploh ne potem, ko zavzeto pregleduješ fotografije, za katere sem se zares potrudil. Pa ne zate, bejbi, ne zate, čeprav se greš zdaj neko igro in občuduješ kompozicijo, pa detajle, ki da sem jih ujel in dinamiko na smučišču. »A, res«? bi ti najraje iztrgal fotografije iz rok, pojma nimam o kaki dinamiki! Spomnim pa se drugih dinamik in užitkov, ki pa jih nisem fotografiral, pa ne zaradi tega, ker bi se bal, ampak zaradi tega, ker si preprosto nisem vzel časa za bedasto škljocanje. Drugače pa...ja, kar nekaj kadrov bi veljalo ovekovečiti. Me prav zanima, če bi potem še zadržano prikimavala in sukala fotografije, kot da bi še vedno upala, da boš na zadnji strani ujela svojo podobo. Ne morem si kaj. Sama si si kriva. Izzivaš s svojim sprenevedanjem zato ti ga omenim. Zaradi tega, da postavim stvari na svoje mesto, ti navržem njegovo ime. Otrpneš. Se nevede skrčiš v vratu in ramenih. Nekaj časa še zdržiš. Štejem. Stavim, da bo sledilo tvoje vprašanje, še poredno bom preštel do dvajset. Šestnajst in že je tu! Sem vedel! Škoda da nisem stavil! Čutim oblike tvojih ustnic, in predstavljam si tvojo šobo, ko mi obrnjena stran od mojih oči nasipaš svoj jok v grlo.

»Tako je prišlo, da nisem mogla zraven« se zaradi ne vem česa in v imenu koga, opravičuje moj glas, čeprav mi um tiša glasilke.

Zavzeto kimaš in mi daš vedeti, da mi odpuščaš. Najbrž mi odpuščaš vse. Lahko je odpuščati človeku, do katerega ne čutiš nič več. Veš vsaj to, da do mene ne čutiš nič več? Ali pa si se tako osredotočil drugam, da niti za čustvo naveličanosti ni prostora.. Ne trudi se, v poglavju 61. Velike knjige o ljubezni pravi, da nas sprijaznjene s spremembami osvobaja. Verjemi, velikokrat sem prebrala to poglavje in vsaj trikrat sem ga razumela. »Nehajmo zahtevati, da bi bilo naše življenje drugačno, kot ta trenutek je.«

Še sreča, da sem v knjigi prebrala tudi druga poglavja. Sploh poglavje 86, tega je bilo zares vredno prebrati, ampak ne bi zdaj o tem. Poslušam te in tvoj zavzeti glas me znova nosi po smučinah. Nekaj si pozabil tam, ali te še vedno kaj išče po mondenem Val Sarentino.

Kažeš mi fotografije. Nasmehe ovekovečene v trenutek. Trzljaje ustnic za vedno otrple v dokončnost fotografije.

Čakam, pričakujem, vem da bo prišel trenutek. Končno ga omeniš. Tako, navržeš ime. Kot da ni važno, kot da sploh ni važno. Zoran! Vedela sem da ga boš omenil! Tokrat je torej Zoran! Njegovo ime mi zareže skozi pore kože, skozi maščobo, mišice, žleze, skozi krhkost prsnega koša in se ustavi nekje na površju srčne mišica. Dalje mu ne dovolim. Nikakor. Zakaj pa sem prebirala Veliko knjigo o ljubezni in poglavje 86 v njej! Še dalje vadim obrazno mimiko, priprte oči in nasmeh v zabolelem krču razumevanja. Wikipedija, stran tri. Ubranim se misli. Napodim jih preko naslovov brošur in izrezkov iz časopisov. Ne rabijo kril, da letijo mimo zavedajočega. Porabim zadnje črnilo, da ne napišem, kar bi potem obžalovala. Moj nasmeh je nenadkriljiv in moja čustva so severno od srca. Bolj severno ne bi mogla biti, ko ledenijo skozi prazno prizmo. Prevračam miselne vzorce in zibljem zibelko nekega otroka. Pomirim ga z znano uspavanko. Zapojem jo še sebi, tako potiho da ne me ne bi slišal, ko mi praviš, da si naredil v enem dnevu 79 km prog, Zoran pa še nekaj kilometrov več. Ne misliti na Zorana! Ne misliti na Zorana! Ne misliti… si ponavljam in si pojem uspavanko.

»Je šel Zoran v Val Sarentino skupaj s teboj?«

Ha, pa si le! Nisi več vzdržala, kaj! Sem vedel, da se boš zlomila. Seveda me ne boš vprašala, če sem bil z Zoranom v postelji. Tako daleč se ne boš spustila iz preprostega razloga ker nočeš resnice. Zato takšno ohlapno, mahedravo vprašanje, da bi se še čevelj razjokal. Če je šel Zoran z menoj? Saj ni važno če je šel z menoj, važno je, da je z menoj bil! Podnevi in ponoči. Še zlasti ponoči, punčka moja. Je neprijetno? Nočeš podrobnosti? Seveda ne, raje cefraš cofke na copatkih in ravnaš pentljico. Tudi prav! Ne mislim ti praviti kako je z Zoranom fantastično v postelji. Najbrž nočeš slišati kako mi z vsakim moškim bolj pride kot s teboj. Kako se mi ni treba dokazovati koliko in kako in kako dolgo bom imel trdega, ker je trd do kraja in kolikor hočem. Kapiraš? Do kraja in kolikor hočem. Ja, tudi s teboj hočem pa ne zato ker bi moral. Včasih niti ni potrebe da bi igral, to ti priznam. Ampak drugače...meni je prav! Lahko tudi po tvoje!

Je šel Zoran v Val Sarentino s teboj?« mi kljub avtosugestijam moj lastni glas prevpije misli. Slišim ga, preden ga lahko utišam. Uspavanka ne pomaga mojemu umu. Noče slediti vabilu noči. Noče zaspati, grebe v čudne nivoje, skuša odgnati Rimljane in Grke in sodomizem. Naredim kratek prelet zgodovine Grkov iz vadnice. Tako v glavi, zaradi treninga.

»In če bi šel?«

Tvoj glas preide iz igranja čarobne piščali, na zvok marimbe. Še vedno nežno, a za odtenek previsoko. Vprašujoče? Bolj kot barva krivde! Veliko preveč barve krivde.

Nočem vedeti. Ne zanima me. Spet mislim na svojo ponošeno obleko, ki zdaj visi v omari. Kako sem jo nosila ves ta čas, ko te ni bilo. Obremenjena sem s ponošenimi oblekami. Nosila sem jih v otroštvu. Soseda je bila starejša in bogatejša od mene. Predvsem me je bolelo tisto, da so sosedovi bogati, (za moja merila, ki pa so bila takrat merila mojih staršev). Sosedova se je hodila igrati k nam in jaz sem hodila k sosedom, kadar je dovolila mama. »Da ne bodo rekli, da se vsiljujemo,« je skušala biti ponosna v nepravem trenutku. A krati je od sosedovih prejemala obleke zame in za mojo sestro. Bile so lepe obleke. Take, ki jih ni bilo mogoče kupiti v bližnjem mestu. Ponje si moral drugam in sosedovi so hodili po obleke drugam. Res so bile lepe obleke. Ampak nekaj jim je manjkalo. Takrat tega nisem vedela, samo občutila sem nelagodje. In imela občutek, da vsi vedo, da nosim obleke, ki mi jih je podarila sosedova deklica. Pravzaprav niti ni bilo tako pomembno. Takrat so vsi nosili obleke drug za drugim in kasneje sem si dala predelati eno od maminih oblek. Takšno iz mehke volne. V tisti sem se počutila dobro. Ni me bilo strah, da bi sošolci rekli, da nosim ponošene obleke zato, ker sem revna. Takrat nisem vedela, danes pa vem. To, zakaj so mi bile sosedine obleke tako tuje. Hladne in nelagodne. Četudi so mi bile prav, se mi niso prilegale. In tudi mi ni nihče rekel, da sem lepa v njih. Zdaj vem zakaj! V sosedinih oblekah nisem bila jaz. V njih je bil drug človek. Druga jaz.

Ampak moja ponošena obleka v omari mi pristaja. Trgovka je rekla tako (rekla je, da mi stoji) in tudi meni se zdi tako. Četudi ni bila narejena zame, sem se v njej počutila dobro. Nisem bila jaz, ampak počutila sem se dobro. Je bila ženska, ki jo je nosila pred menoj lepa? Je bila srečna v njej?

Sosedovo dekle ni bilo srečno. Ko je dopolnila šestnajst let, je pobegnila s šoferjem kamiona, ki je mimo njihove hiše vsak dan vozil pesek. Zgubila se je. Najbrž je bilo okoli nje preveč navadnih stvari. Nič novih oblek. Šofer ni imel drugega kot polne kamione peska. Ne vem kje je zdaj sosedovo dekle. Obe sva se izgubili. Ona v svojih, jaz pa v oblekah drugega človeka.

Nekaj mi govoriš. O Zoranu. Da je tvoj najboljši prijatelj. Da vaju veže skupno delo. Menda tudi skupni interesi. Več kot to. Več kot skupaj popito pivo. Tvoj glas ostaja zunaj mojega uma. Nočem vedeti!

Počakala bom marec. In da mi naliješ Cezarja iz trebušaste steklenice v trebušast kozarec. Upam, da ga boš spil z menoj. Kljub vsemu upam, da ga boš spil z menoj. Saj bo že marec. Zima te naredi drugačnega. Vsako leto te pobere sneg. In Zoran, ali Peter, ali Ivan, ali Marko, ali Bojan! Sami najboljši prijatelji. Vsako zimo drug najboljši prijatelj! Prijatelj? Ne zanima me!

»In če bi šel?« se mi glas kljub vsemu obarva na krivdo. Prekleti stereotipi, krščanstvo ali kdor že, ki je stigmatiziral homoseksualnost. Da ne govorim o Hitlerju. Ker je bil sam peder, je skril svojo usmerjenost z žrtvami. Svojimi bivšimi ljubčki. In prekleti vsi, ki se skrivamo za babami. Da si lahko utrgamo izlet stran. Da si jaz lahko utrgam izlet. K sebi. K tistemu kar sem v resnici. Še slabše kot peder. En preklet biseksualec! Raje nočem vedeti, kaj zdajle misliš, gotovo slaviš svojo zmago. Saj sem tu pri tebi in če si kolikor toliko tisto, za kar te imam, potem čutiš mojo trdoto. Ja, res si lahko vesela!

»Na kaj misliš?«

»Na obleko v omari.«

Torej res!

»Si si spet kupila obleko?«

»Ja!«

Vprašanje je res čisto retorično in boga molim, da sploh ne boš odgovorila nanj. Res nočem slišati tvojih misli!«

»Novo?«

To sem pravzaprav vprašal popolnoma brez veze. In predvsem nočem niti slišati pravega odgovora.

»Ne, ni nova, a mi pristoji?« rečeš po žensko.

Seveda po žensko! Preklete ženske! Vaša nadutost in nečimrnost, s katero bi še v trenutku Apokalipse razorožile vse štiri jezdece. In poleg tega si kupuješ še ponošene obleke. Da mi ja na vsak način daš vedeti. Na ves tvoj prekleti, ženski način, ki me spravi ob vsako dostojanstvo. Hijenovsko se smejiš, ko trgaš mojo skrivnost pred temno luknjo dvoličnosti. Seveda, druga obleka! Kako simbolično. Kako do kraja pronicljivo in podlo.

»Zakaj si kupuješ ponošene obleke?« se zjezim in razpnem objem. »Vedno, ko grem na smučanje s prijatelji, si kupiš rabljeno obleko!«

Seveda vem, ni mi treba, da kaj rečeš in res nič ne rečeš. Na nek način sem ti hvaležen. Do druge zime.

»Zakaj si kupuješ ponošene obleke?« se zjeziš in razpneš objem. »Vedno, ko grem na smučanje s prijatelji si kupiš rabljeno obleko!«

Ne bi razumel. Zakaj tudi. Še jaz komaj razumem. Da le tako lahko sprejmem. Tebe in sebe. Najino igro življenja. V obleki drugega človeka.

Zgodba se je med 125 uvrstila med osem nominiranih na natečaju DSP in revije Sodobnost v letu 2008, dlje pa ni šlo…

HVALNICE

On, ki je svetloba vseh svetlob,

zvezde, mesec, sonce so mu vdani,
kar ON ukaže, tam ni tegob.
Veda, silna moč so tod znani.

Divje vode in vsi veletoki
hitê, da izlijejo se v morje.
Vse te vode pojejo Njemu o zvestobi.
Daleč, daleč je obzorje.

Ptice, da lete, imajo krila.
Njemu pojejo slavo.
Njemu, ki resnico nam odkriva,
Njemu, ko govori besedo pravo.

Ti, ki si pesnik vesolja,

v Tvoji trtni piščalki je skrita
svetlobna godba, ki plava na valovih vetra.
Ti, na katerem gojim svoj up.

Ti, ki si Pesnik vesolja.
Tvoji odposlanci – oblaki z novico,
plujejo preko žejnega polja
in osrečujejo z grozečo govorico.

Ti, ki si pesnik vesolja,
v rosnem jutru pojo Tebi v čast
vse trate in rožice celotnega okolja,
o blagohotnem soncu gre daleč glas.

Široko razpetih peruti

poje ptica veselo pesem.
Psalm razkošen do omamnosti,
je priznanje Tebi, moj Gospod.

Drevo, ki ponižno sprejemaš
udarce in darila.
Trdovratno se upiraš vetru in zimi,
a rad gostiš ptico v krošnji.

Vse predolgo je trajala ta mrzla tišina,
beli vrisk drobne marjetice,
je preglasil temen glas.
Kajti vesel veter je napovedal pomlad.

Butara travniških rožic že ima

ovele cvetove, kajti poslavlja se pomlad.
Živo rdeči cvet oznanja zorenje žita.
Taka je Tvoja volja.

Blagoslovljena moč je nastala,
s stropa je zažarel lestenec zvezd.
List razcvetele lipe je strepetal
ob klicu nočne ptice.

Demoni izgubljajo svojo moč
ob beli črti na vzhodu.
Seme so vse daljše in daljše.
Drobna ptica visoko v zraku pa hvali NJEGA.

MISLI

Da delo ceno ima

modrosti bodi vdan.
Do sočloveka si brez zla,
še DUH ti bo čislan.

Narava ti je za vzor,

življenje daje voda.
Ponižnost naj ti bo idol,
za zlo tod ni prostora.

Požrešnost je hudo zlo,

mnogim manjka vsakdanji kruh.
Daritev ti jača DUH,
v nebesih pa plačilo bo.

Če človek na nič vezan ni,

ne z jezo – ne radost.
Če zlo in dobro doživi,
ta dosegel je modrost.

Ko človek se vsem željam odpove,

in brez grabežljivosti dela.
Tuje mu je »Jaz in moj«.
Bogata sta mu Duša in srce.

Duh, telo ima v oblasti,

želje po imetju ni.
Z delom telo vzdržuje si,
doseže vsak dan višje časti.

Kdor v skladnosti živi,

tiho blaženost doživlja.
Svojih grehov se znebi,
Nemir v srcu se umirja.

Če misli ti nemirne so,

na stransko pot zablodijo.
REŠI TE – trdnost in pogum,
spet obvladal bo razum.

Si ne stalen ne umirljiv,

trmast, divji silovit,
posnemaš veter neulovljiv,
si redkokdaj kruha sit.

Človek, ki daruje dela sad,

je skromen, ne omahuje,
je čist, se ne napihuje,
ni zloben in odpušča rad.

Kdor misli samo na korist on oblast,

ponižnosti noče spoznati.
Daritve so mu tuje,
njegov sebični DUH se ne umiri.

Če zlo z ljubeznijo plačuješ,

mirna ti je misel.
Za plačilo ne sprašuješ,
življenje tvoje ima smisel.

Kadar ljubiš s čistim srcem,

miselnost ti je popolna.
Dvigneš se nad svoj jaz,
ni ošabnosti, ni pohlepa niti zla.

NA OLTARJU LJUBEZNI

Je uslišana molitev?

Je vzdih težak – moti spanje.
Je trepet srca. To niso sanje,
je sla potešitev.

Oko ni zazrlo jutranje lepote.
Uho ne sliši, ko zraven dan naznanja,
za dar narave ni srčne toplote.
Ljubezni ni! Kruto srce – se ne uklanja.

Stopil se je v srcu kamen,
šepetala je trava,
igrali so murni.
Bila sva ogenj, bila sva plamen.

Visoki bor v temno noč kipi,

arkada zvezd v očeh širine.
Kot starke so grmi jelš doline.
Fant pa spet k dekletu hiti.

Me vabijo ustne tvoje,
me vabi češnje sad.
Zbudile so se sanje moje,
me vabijo tvoje oči polno nad.

Odprl se vrtnice cvet,
zdramil se je plamen,
v tišini v prelestu zvezd.
Se bo stopil v prsih kamen?

Slišiš dragi, skovik spet snubi,

gozd šepeta! Skrivnostni je šum z uroki,
spet ujeli sta me tvoji močni roki
in branila se ti bom s poljubi.

Mnogo sanj. Opoj slasti,
pridi dragi na ples v mesečini.
Ujeta v okove fanta sem pasti,
da odžejan plamen bo na blazini.

Neslišno leze noč med vrbe.
Ljubezni ni! Le sanje gredo v dim,
med tihe sive grbe.
Sam! Morda! S šepetom govorim.

Iz zbirke Ti, ki si pesnik vesolja! (pesmi sadhane), ki je z ilustracijami Angele Prem izšla tik pred pesnikovo smrtjo.

NAZAJ:

V aritmijo zla
skritega v lažni ljubezni.
K nekomu, ki ne razume;
v blaznost ljubosumja,
kričeče zamolčanih misli.
V trpljenje samo...          Za-
Zavoljo dveh modrih oceanov
oči in črnih slapov barv
padajoč ti prek ramen.
   Nikoli več.

NAŠ VEK...

Besed se sladkih izrečenih že sem naveličal,
ki obljubljajo mi med, gradove nad oblaki,
za pomoč brezmejno sem prevečkrat slišal,
ko te besede votle, resno prenehal sem jemati...

Obljub od vse povsod postala že je moda,
ko vsak prijateljstvo ponuja tja do groba,
A ko uzreš jim v lice, prava jim je prispodoba,
Splahnel nasmeh, besed sladkih njih podoba...

Nič več prisrčnega nasmeha, stiska rok,
pogled odsoten, ga je vzel morda urok.
Življenje teče, si v težavah utira pot,
ko vsak le nase misli, besedi jemlje moč...

Na cestah neranljivi krajšajo življenja nit,
se siromaku krajša pot, njegova bit !
Napuh kot kuga širi se, ni videti meja,
morija vojn, smodnika, nespravljivega sveta.

Pogled bi srčen marsikoga spravil, spreobrnil,
dostojanstva, miselnosti mu spet nazaj bi vrnil,
ko z roko v roki, brez besed v slabem ni omagal,
nekoč ko od daleč ni le s prstom neprizadeto kazal.

Le kriv denar, človečnost počasi v nas umira,
pehanje za bogastvom pred seboj že vse podira,
narava pa počasi,vendar temeljito se maščuje,
nje moč strahotne, jo čutimo, se proti nam bojuje...

ZVEZDNI UTRINEK

Tu sem, da ti pokažem zvezdo,
Tisto, ki ima najlepši sijaj,
Tisto, ob katerih te zvoki mesečine popeljejo,
Popeljejo v sanje na vsak košček sveta,
V tvoj svet lepot tisočerih barv, zvokov,
Tam, kjer se počutiš varnega,
Kjer si daleč od vsega kar ti ponuja dan,
Morda se boš v sanjah pogovarjal,
Čutil prisotnost tistih, ki te imajo radi...
Jih zaželel ob sebi začutiti.

Toda, mar ni utrinek na nebu čaroben ?
Nekako kot mavrica neštetih barv po dežju ?
Ko zasije sonce, ki te polni z lepim ...
Ko te brezmejno prevzame.
Kakor ljubezen vodi v mislih tja daleč.
In če si zaželiš nekaj lepega,
Če boš hotel, si zaželi tisto, saj veš...
Kar bi zaželel tudi drugim,
Kar pričakuješ tudi od njih...
Tisto, kar je skrito na dnu srca.

KAVICA

Tudi tisti dan sem šel na kavico, sam...
To sem počel večkrat, zaradi ljudi, sebe.
Nekako se počutiš da si v družbi drugih.
Pri sosednji mizi zagledam starejšo gospo.
Najina pogleda sta se srečala...
Lahko prisedem k vam, me je vprašala..
Prikimal sem, misleč, imel bom družbo...
ko je s tresočo roko vzela svojo skodelico kave,
Veste sama živim, hčerka me obiskuje poredko,
Vnuk pa je v tujini, naprej študira,
Ponosna sem nanj, tako rad me ima...
Ko prihaja mesečno domov me obišče,
Vselej, tudi rož mi prinese, ne pozablja me...

Kot dvoje svetlih kristalov v očeh se je zasvetlikalo,
Redko kadim mi poreče, enega vas bom prosila.
Že po prvem vdihu zakašlja...malce posrka kavo .
Saj vas bi povabila k sebi na kavo, pa mi soseda nagaja,
Vedno ima tako glasen radio, da same sebe ne slišim,
Njen pes pa laja ponoči in podnevi.
Moje mucke je vse prepodil, tudi goste.
Počasi sem spil svojo kavo, ter jo pozdravil.
Zaželel prijeten dam.Vstala je ter se rokovala,
Saj vas bom spet tu srečala, bova skupaj ...
In odšel sem, razmišljajoč o psu.

SLOVO JESENI

Odhajaš, vem, čutim....
Odhajaš negotovo kakor da bi oklevala,
Slovo kot da ti je težko, da želiš še ostati.
Oba veva, da je prišel čas slovesa.
Prijetno je bilo s teboj.
Ko si prišla si nas obdarila,
povabila v družbo, z nami prijateljevala...
pogled na tebe nas je prevzel,
bil je poln pričakovanj, tvoje topline...
zapeljiva kakor si, kot da bi bil zadnji obisk,
vsa si se nam prepustila, nas obdarila,
tvoj prihod smo želeli, polni pričakovanj,
tistih, ki nam jih vselej izpolniš.

Zdaj, ko pa odhajaš polna čudovitih barv,
ko postajajo jutra hladna, meglena, neprijetna,
ko je noč vse daljša, pa vemo,
da je čas tvojega odhoda...
hvala ti za vse kar si nam dala,
za prijetne sončne žarke,
za tvojo podobo, ki nas bo krasila,
vse do takrat ko bo sneg pobelil prekril polja,
gozdove,vinograde, vrhove gora, naše kraje..
ko bodo čudovite barve listnatih preprog zginile,
ko bomo ob darovih narave pomislili na tebe,
se na tebe spominjali kot na nekaj čudovitega,
nekaj lepega draga jesen...

VODNJAK

Res je, imam te rad....
Vsakokrat, ko se nagnem k tebi,
čutim poželenje ... tvoj dotik.
čeprav hladno kot si ...
Nekako se ti ne morem upreti...
Že od daleč hitim proti tebi.
Ne zato, ker si moj življenjski sopotnik,
zato ker te potrebujem,
ker si mi vir nenadomestljivega...

Tvoja čistost, naravna danost,
neusahljiv vrelec mi daje moči,
me osveži, me pomirja,
si nekaj nepogrešljivega,
me pomirjaš, čeprav brez okusa,
brez barve in vonja, hladna...

Želim, da ne presahneš,
da me razveseljuješ,
da se ohraniš tudi rodovom,
takšna kot si, čista nanadomestljiva,
čista voda iz vodnjaka,
vir življenja, našega časa,
naših prednikov, prihodnosti.

POSTOJ IN PRISLUHNI

Prisluhni tišini, ki govori,
ko v jesenskem meglenem jutru v gozdu,
polzi po listju rosa kot solza,
nato pa ti drevje nasuje listnato preprogo,
ki jo jemlje čas, minljivost.
Le šum listja po katerem hodiš bo govorilo...
toda ko obstane tvoj korak, se ustavi tvoj pogled,
bo slišati kapljanje rose, tvoj dih, utrip srca.
In ko več ne bo slišati utripa tvojega srca,
se bo rosa spremenila v solze,
gozd bo jokal za teboj...

Drugo poglavje

Danilo se je. Iz kuhinje je dišalo po kavi. Kot vsako jutro ga Mila tudi tistega jutra ni budila, čeprav so se po njenih mislih vso noč vrteli koluti možnosti reševanja vnuka in družinskih časti. Mirka je predramila misel, da je vso noč prebedel ob mizi, ki jo je zapustil kot najcenejši kos lesa, ki ga drvar zmeče v nek kot, da bi ga družina smela pustiti izgoreti do konca njegovega bednega, eno namenskega življenja. Med vzhajanjem sonca se je prebujal tudi njegov dan. Nov dan, v katerem je bil odločen napisati novo zgodbo. Zgodbo z namenom. Zgodbo, od katere bo imel kdo lahko še korist. Zgodbo, ki bo osvetlila srca tistih, ki dotlej niso želeli razumeti najočitnejšega. Četudi se moje pobožne želje ne uresničijo za časa mojega življenja, morda … pa kdaj kasneje, se je prepričeval. Upanje umre zadnje, rada reče njegova babica.

Mineval je tretji dan odkar je odposlal tisto žigosano pismo. Žig je pritisnil na ovojnico, da ne bi zavrgli njegovega pisanja, saj predsednik zagotovo vsak dan prejme na tisoče podobnih. Nanje njegove tajnice ali administratorji, morda pa celo svetovalci, odpišejo s standardnim dopisom z vsebino, ki odgovarja na zastavljena vprašanja in ob koncu vsebuje še pripisano skromno zahvalo za poslano, z željami na najboljše. Njegovo pismo ni bilo takšno, dragi svetovalci, tajnice ali administratorji. Nesti bi ga morali njemu, vašemu predsedniku, ki bi ga moral sam prebrati in, če je res tako dober vodja, nanj osebno odgovoriti in svoja stališča tudi opisati. Še vedno je človek, preprost človek kot vsak od nas. V pismu ga ni naslavljal s spoštovani ali gospod predsednik ali kako drugače. Naslovil ga je z dragi prijatelj, ker je on enako kot ostali ljudje vendarle prijatelj. Preden je vzel v roke pisalo in vnovič obrisal z mize zapadli prah, se je trudil zbrati svoje misli in ideje, ki jih je želel deliti z njim. Predobro je vedel, da lahko pismo roma v koš, zato je želel določene stavke, ki so sevali veliko večjo moč kot ostali, dodatno podčrtati in odebeliti. A končni pisni izdelek, vsaj prvi napisani, je bil precej podoben zmazku, ki bi ga načečkal kak dohtar. Previdno je prepisoval besede in šele v drugo ugotavljal, kako ponosen je lahko na svoje iz srca ubesedene ideje, misli in želje, svoje iskreno hrepenenje, če ne celo upanje na boljši svet. Izrazil je svoje največje strahove, v želji, da bi jih on, ki ima moč vseh moči v državi, preprosto izbrisal, rešil mnogo boga boječih, poleg njega, seveda.

»Dragi prijatelj,« je začel pisati svoje prvo pismo predsedniku, kot bi ga nesel Ganges proti nič hudega mislečemu dvestometrskemu slapu,
»ne vem točno, zakaj vam pišem, vendar mi po glavi brenčijo róji misli, ki mi ne dajo miru. V srcu sem zaslišal žuborenje ideje, tihe misli, ki mi je velevala, naj se vendarle obrnem na vas, saj me boste zagotovo poslušali. Naj preidem k bistvu svojega pisanja. Kot verjetno sami najbolje veste, saj ste prepotovali mnogo sveta in spoznali ogromno ljudi, svet je postal nezaslišano materialističen. Ljudje se pehamo za denarjem in drugimi z njim povezanimi dobrinami, čeprav ne vemo natanko, zakaj. Po drugi strani se šopirimo z idejami, ki so jih razvili in z nami delili vzhodnjaki, ljudje, ki so svoja življenja posvetili študiju svetih knjig, v katerih so, kakor zatrjujejo, zapisane najsvetejše resnice našega življenja, človekovega obstoja. Sprašujem se, ker sam ne vidim posebnega izhoda iz te, po mojem skromnem mnenju brezizhodne situacije, ali je morda postala ta resničnost, v kateri živimo vsi ljudje, - predvsem imam v mislih nas, zahodnjake - tako resnična, da niti tega več ne ločimo, zakaj obstajamo in v kaj rastemo iz semena, ki je na samem začetku vzklilo iz čiste ljubezni. Prav ta je bila edini razlog za naš obstoj in tako bi moralo tudi ostati. Vendarle tudi tu vidimo razkol misli in srčnih želja, saj se človek brez kakršnegakoli dvoma obrača k prodajalcem ljubezni in tistim, ki jo znajo umetno ustvariti. Ta ljubezen je plastična tvorba, ki nikoli resnično ne zmore zadostiti potreb našega srca. Spoštovani prijatelj, in ne bodite užaljeni, ker vas imenujem prijatelj, saj je to izkaz mojega najglobljega spoštovanja do vas, povejte mi, prosim, ali imate vi, ki v največji meri predstavljate nas, ljudstvo, državljane države, ki ji predsedujete, po vašem mnenju voljo, hrabrost in moč, da vodite misli današnjega človeštva, čeprav nas je manj kot mnogih drugih narodov po svetu, v pravilnejšo smer – smer, ki bo temeljila na glasovih človeških src? Morda ste pomislili, da so srca tako zapacana, tako odtujena od resničnosti, da bi morda bil moj predlog rešitve povsem nemogoč. Takoj vam lahko povem, da po mojem prepričanju ni tako. Sama nagnjenost ljudi k povsem drugačnim načinom življenja izkazuje veliko željo vseh nas po grobi spremembi sedanjega načina življenja.
Bilo bi predrzno zahtevati od vas odgovor na to pisanje, vendar od predsednika vendarle skromno pričakujem kak glas.«

Kar ga je precej dolgo mučilo, ni bilo od tega sveta, ker se je neko popoldne preprosto prebudil iz prijetnega dremeža in se presenečen ustavil ob misli, da je vsak dan njegovega življenja skrbno načrtovan. Misel je nato podala naslednjo misel, ki je predvidevala, da takšna navidezna predvidljivost njegovega življenja sploh ne more biti napačna, saj je kot takšna zagotovo vnaprej predpisana. Premišljeval je, da je njegova naloga torej živeti. Vendar pa je ta živeti nedvomno pogojen tudi z okoljem, ki ga do neke mere določa. In v tem je videl problem, v okolju, ki je človeku podano za njegovo življenje. Podano? Prepričeval se je, da ima pravico izbire, saj je svoboden človek, ki vsak dan, vsako uro in vsako minuto svojega dihanja prosto odloča o svojih poteh. Lahko ugasne luči ali jih pusti prižgane, lahko pa je le Sonce in sveti tako zase kot tudi za druge. A kdo bolje kot predsednik bi znal odgovoriti na takšno vprašanje? Odgovor mora najti in ga predati kot najsvetejšo ikono, je ekstatično vpilo njegovo srce, saj je od tega odvisna usoda vseh src, ki jih vodi in jim predseduje. On je naša vele-ovca! On je tisti, ki ima v rokah vse niti, ki jih lahko spretno vleče kot vleče njega Vesolje za nos, dolg kot so dolge vse laži, s katerimi smo zrasli, s katerimi živimo in katerih konca še sami ne poznamo.

Ko je dokončal cigareto, je odcepljal do kuhalnika, odstavil vrelo vodo in jo prelil v bel čajnik. Počakal je nekaj minut, da je bil darjeeling pripravljen, in si postregel. Mila je bila v standardni poziciji, čakajoča na zadnji svit. Čaj je pil počasi, da bi mu ogrel zmrznjeno telo, in se gugal v svojem gugalniku. »Si kdaj želela drugače živeti, babi?« ji je rekel. Ljudje živimo v isti hiši, je premišljeval, ne da bi tri dni zapored spregovorili več od pozdrava in rutinskih Hvala, Kdaj bo kosilo?, Smem v kopalnico? »Dokler nisem spoznala Jurija, sem dan za dnem sanjarila o bogatih možeh v uniformah. Vsak večer sem srčno molila, da bi mi nekdo vendarle poslal kakšnega poveljnika ali načelnika okraja, pa ga zlepa ni bilo od nikoder,« je pripovedovala z mehkobo v očeh, kot bi se spominjala dni, ki so ostali zapisani le na papirju njenih desetih dnevnikov, ki so zaprašeni obležali v eni od lesenih omar predsobe zatohlega stanovanja. Mirko je z orlovo pozornostjo opazoval življenje njunega stanovanja in zaslutil, da je zrak za trenutek obstal v vonjavah, ki so se širile po sobi, in razširil je nosnice, da bi ga zajel čim več in ga obdržal v sebi kar se da dolgo. »To so bili zame težki časi, dragi moj. Potem sem nekega dne v parku, ko sem se sprehajala kot kakšna ranjena srna sredi vročega julijskega večera, spoznala Jurija. Sedela sem na klopi, eni tistih, ki stojijo ob fontani, saj veš, in opazovala pare okoli sebe. Jokala sem in prosila za ljubezen. Nato je pristopil do mene in vprašal, če sem sama. Njegove zelene oči so bile kot pomladanske trave. Lase si je počesal na prečo in nosil je bež laneno obleko. Nikdar ne bom pozabila njegovega nasmeha v tistem julijskem večeru. Sami angeli so ga morali poslati. Rekla sem mu, Seveda!, in tako sva se začela družiti. Večer za večerom sva se sprehajala po Ljubljani. Rešil me je predilnice in mojega šivanja ter zatrdil, da mi v življenju več ne bo treba sesti za šivalni stroj, da bi zaslužila denar za živež.« Vem, Mila, vse to poznam, je bil razočaran nad njenim pripovedovanjem. Želel je slišati, da ni edini, ki je dvignil roke nad današnjim svetom, in da se mu ni zmešalo, saj se je počutil tako samega, razžaloščenega zaradi praznine človeštva.

Tako nesmiselne so se mu zdele Miline izrečene besede in v enakem nesmislu so Mirku znova minevali dnevi. Njegove misli so tekle kot reka sredi nedotaknjene narave in on je mirno pil svoj čaj, v upanju na odgovor na vprašanja, ki so se mu postavljala kot temeljna za nadaljevanje njegovega življenja. Nato je prišel peti maj, ki ga je šele sedmega maja obarval na koledarju z rdečo barvico, da bi ostal zaznamovan. Tistega dne ga je obšel zanj neobičajen občutek, da se bo sončno peto-majsko jutro razvilo v čudovit dan. Misel, s katero je obarval svoj zajtrk, ki ga je pripravil sam, je z vso močjo zaobjela vso njegovo zgodbo življenja in jo povzdignila na višjo raven, kjer je človek srečen v svoji preprostosti. Prepričeval se je, da je tisti danes znova dan, ko lahko napiše nove zgodbe. Tudi tak je bil, da bi lahko kupil letalsko vozovnico v neznano ali pa povabil neznanega soseda v kavarni, naj prisede, da bi malce poklepetala. In tako je žarel, da bi premikal gorovja severnih Andov in nič manj enkraten ni bil, da ne bi tudi tistikrat poljubil trav, ki so božale njegove nežne noge. Mila je začudeno opazovala novozrasla krila svojega vnuka in skoraj panična premišljevala, kaj bo storila s psihologom, za obisk pri katerem je morala preklicati vse svoje stare prijateljice in se celo ponižati, saj je ena od njih spala z njenim pokojnim Jurijem. No, vsaj ona je bila prepričana, da jo je položil saj česa drugega od zapeljive cipe, kot je bila v tistih časih Jelka, ni bilo moč pričakovati. Sklenila je počakati bo še kakšen dan, potem pa bo odpovedala psihologa, če se ji bo vnukova psiha zdela sprejemljiva za v svet. Mirko se je v tistem kot pomladanski potok po nevihti žuborečem jutru sprehodil do študijske sobe in opazoval, v kakšnih vibracijah se kopa njeno veličanstvo Miza. Bil je še april, ko jo je okronal z vsemi kraljevskimi častmi, ker je postal bogaboječe bitje, saj ni upal obrisati niti prahu, kaj šele zagnati vso strojno tehnologijo in kaj napisati. Za stroje mora biti biološka ura pravšnja, je bil prepričan. Papirus, na čigar pravnuke danes nekateri pišemo v ustvarjalno navdihujočih trenutkih lastnega dolgočasja, je zanj postal Kralj vseh monarhij. Tako je njegova študijska soba postala pravcato svetišče, kamor se je zatekel, kadar je bila žalost prehuda, da bi jo zanikal, se je branil ali jo celo tolažil. Življenje, ki ga je živel, ni bilo prav nič drugačno od tistega, ki ga živi sleherni od nas in ki ga je živela tudi Mila. Preprosto življenje je bilo, polno vzponov in padcev. Različnost, v kateri se bahamo vsak s svojimi talenti, unikatnimi izdelki, podedovanimi vrlinami in izučenimi obrtmi, je le navidezna. Poimenovanje resničnosti je izmišljotina, ki jo je potrebno zanikati v njenem vseobsegajočem bistvu. Takšnemu razmišljanju bi se Mila režala, kot bi srečala samega Hudiča, saj ni spoznala bistva Mirkovih globokih misli, hkrati pa je ostala ujeta v zgodbi telenovele Njegovo izgubljeno srce o nesojeni ljubezni hlapke Angeline in gospodarjevega sina Juana, za katera je pletla svoje zgodbe in se nikdar dovolj načudila udarcem usode, plehke gospe, ki se je nemalokrat poigrala tudi z njenim težkim življenjem. Tistega danes, godovala je Katarina, se je Kraljica bohotila v sijaju mahagonija in blišču čistoče. Mirko je mirno obrisal prah z nje, da bi zadihala zakajen zrak, ki ga je napolnjeval s svojimi neekološkimi izpuhi cigaretnega dima.

Tako je mineval šesti dan, odkar je njegovo pismo romalo v poštni nabiralnik. Naslovnik, ki je bil navadno prezaposlen za branje vsega prejetega, je prepustil delo svojim zaupanja vrednim pomočnikom, ki so pošiljko odnesli v košari do nedoločene pisalne mize, jo odprli in preleteli njeno vsebino. Potem so po najboljši vesti presojali, ali bi moral takšno pismo prebrati tudi predsednik ali zadostuje le vljudnosten odgovor v stilu Bog se te usmili. Mirko namreč ni vedel, da Andrej na drugem koncu Ljubljane ždi v svoji zamračeni sobi na gugalniku, kadi svojo pipo in prebira ljubezenska pisma svoje ljube, ki ga je zaradi rakastega usahlega telesa že pri dvainpetdesetem letu starosti zapustila samega v tem neprijaznem svetu, kjer še berač ne zmore več kislega nasmeha, ko na Čopovi prosi kruha. Čakal je predolgo, da bi ga ne prijela sitnoba. Namreč, Mirko je od nekdaj sovražil čakanje. Počutil se je, kot bi ne bil izpolnil pričakovanj in bil vreden branja Spoštovanega. Morda je storil napako, je premišljeval, naslavljajoč ga s prijateljem. Nemara je bil nekoliko prevzeten, ko je zapisoval misli, ga je prežemalo razumsko razmišljanje, izvirajoče iz v egu ukleščenega srca. Vztrajen pač Mirko nikdar ni bil. Njegove prošnje za izdajo pesniške zbirke, ene in edine v kateri je uspel zbrati svoje povprečne pesmi, so na založbah kljub znanemu priimku romale v koš, uredniki pa so čakali, da Mirko dozori in pokaže tisto, česar je bil trg v tistih časih tako lačen. Erotike! Mirko je bil prav tako preponosen, da bi pisal znova. Enkrat zapisane besede izzvenijo v bralčevi glavi močneje, kot bi odzvanjale pri drugem ali tretjem branju, se je (lahko rečemo neuspešno) tolažil. »Takrat človek dopušča svojemu razumu racionalizirati, analizirati, secirati, kritizirati, saj zapre svoje okostenelo tretje oko. Branje je kot človekova rast. Otroške duše zaznavajo tudi druge dimenzije bivanja in naravno dane duhovne razsežnosti, a kasneje, podvržene sistemskemu zatiranju domišljije, ki to sploh ni, tega niso več sposobne zaznati. Tako je tudi z branjem. Vrstice, ki so zapisane, ne povejo zapisanega bistva - to se skriva v praznini papirusa oziroma njegovih pravnukov,« je povedal enemu od literatov na predstavitvi Žanove pesniške zbirke z naslovom Tišina miru. »Kot umetnik si lahko privoščiš nemogoče ideje,« je v jutru zatem razlagal Mili, ki je želela slišati vse o tistem pesniškem večeru, kamor ga je napodila, da bi se malo pomešal med velike ljudi in spoznal kakšnega urednika, ki bi mu prišel naproti. Mila ga je, kot je bilo v njeni navadi, želela iz oblakov umetniških iluzij potegniti nazaj v realnost, kjer bi sicer moral živeti in se hraniti. Počutila se je tako nemočno, ker ni znala pomagati mlademu človeku izteči začaranega kroga neuspehov, a si prav tako ni dopustila prekiniti njegovega veselja, tako nenavadno žarečega obraza v meglenem majskem jutru. Še vedno je bil maj, tako je, ko je Mirko svoji babici razlagal, da si ob pisanju pesmi svoje življenje predstavlja kot krožnico, v kateri se sprehaja dan za dnem. Ta krožnica naj bi bila zarisala meje njegovim dejanjem in mislim, čeprav ni bil prepričan, do kod jih oblikuje sam. Proizvod njegovega uma so bila po njegovo tudi vsa namišljena poveličevanja njegovega obstoja, majhnega bitja, ki je posebno, kot so vsa ostala. Mila je le nemo poslušala in se že krivila ob mislih na prihodnje dni, ko se bo vnukovo stanje zagotovo spet poslabšalo. Človek je sedaj nesmisle razlagal še s posebnim žarom sreče na obrazu, z vznesenostjo otroka, ki so mu starši kupili novo kolo. »Trenutek, ko začenjaš ljubiti tisto, česar pravzaprav nikdar nisi imel in po čemer si ves čas potiho hrepenel, vesolju uhodi pot, da zmore ustvariti prav vse. Čudovita skrivnost te magije je v neomejenosti domišljije, saj vseobsežnost nima meja, zato nihče ne more želeti vsega, kar svet ponuja,« je končal z opisom svojega namena obstoja na tem planetu. Zemlja se mu reče, si je potiho mislila Mila, in ne Mars, dragi moj.

Po dvorišču se je premetaval pesek. Upajoč, da je prišlo pričakovano, je odhitel proti vhodnim vratom, Mila pa je le dvignila pogled z ekrana in se spraševala, od kdaj se teče po pisma zavrnitev. »Morda pa si je fant končno našel dostojno oboževalko?« je od samega presenečenja rekla sama pri sebi. Minuto zatem je Mirko na dvoriščnem pesku že držal v rokah njegovo pismo. Vohal ga je, da bi zrl v daljne dežele, ki so jih tipale blazinice njegovih prstov, in včasih bi se bil temu čudil. Zdelo bi se, da je zblaznel. Le sit je bil čakanja na njegove besede. Le utrujen je bil od neskončno dolgih misli, ki se niso želele odplaziti v svoje temne votline, od koder so splezale na površje njegove zavestne pameti, ki sicer verjetno sploh ne obstaja. Odprl je ovojnico, se naslonil na bližnjo brezo, ki je v tretjem letu življenja poganjala prelepe čolničaste liste, ki pa so v tistem času odpadli v novo življenje ter nemarno obležali na tleh, čakajoč na nekoga, ki ne bo brezbrižen kot je množica ostalih ljudi.

»Dragi prijatelj!
Najprej se vam moram posebej zahvaliti za vaše pismo. Nikdar še nisem prejel pisma, iz katerega bi sevala tako pristna iskrenost in hrepenenje po spremembi, ki ga tudi sam dan za dnem občutim. Posebej ponosen sem na ideje, ki jih skriva vaše pisanje. Nisem prepričan, ali sem pravi naslov za iskanje odgovorov na vaša vprašanja. To vam iskreno priznam, saj sem povsem preprost človek, ki ga, podobno kot vas, muči neskončno vprašanj. Podobno kot opravičujem sebe, tudi vam povem, da se smete spraševati o smislu vsega človeškega početja in povsem na mestu so krvave besede, ki jih namenjate sedanjosti. Ozavestiti morava, da živiva v prehodnem obdobju velikih sprememb. Te prinašajo dobro, v kar morava iskreno verjeti in se ne le prepuščati upanju. Vsa dogajanja v naših življenjih se zgodijo s posebnim namenom, ki je usmerjeno v rast vsake bilke v tem širnem gozdu. Sleherna bilka mora preživeti čas, ki ji je bil v davnini našega pomnjenja namenjen, in takrat šele bo usahnilo upanje, z njim pa tudi dvomi in hrepenenje. Usahnile bodo želje in z njimi krvoločnost ter strah. Prevladalo bo popolno dobro – čista ljubezen, v katero morava z vsem bitjem verjeti. Današnji svet je iluzija, tega se dobro zavedate tudi sami, vem. Ta iluzija, prav tako kot so starodavna ljudstva verjela v navideznost vesolja, ki naj bi bilo le preluknjano črno platno, skozi katerega je sijala božanska svetloba, ki še danes vodi človeka na pravilnejše poti, je namenjena učenju. Ne glede na naravo prihodnosti, dragi prijatelj, ohraniti morava vero v obstoj Enega, dobrega in čistega, kot je izvir potoka v deževnem gozdu. Veste, jaz sem le eden izmed mnogih, in vsak od nas v sebi nosi moč in hrabrost spreminjati svet po njegovi volji. Dokler tej volji botruje razum in je človek prepuščen vsem oblikam in stvaritvam izpod njegovih rok, plodovom domišljije, znanosti in hlepenju po višjem in najvišjem, po večjem in fantastičnem, dotlej se bodo misli pod površjem bistrile in iskrile, se pojavljale kot pobožne ideje. In dotlej, do padca sedanje duhovnosti, o kateri tako vzneseno pišete, bomo ljudje trpeli, kakor nam je namenjeno. Vsak trenutek morava izkazovati sočloveku najin pogum in moč izražanja iskrivih misli, za katere nisva prepričana, od kod in čemu prihajajo iz ust. Besede se v nevednosti izgubljajo, a tudi to naju ne sme odvrniti od prepuščanja toku biti. Ta tok naju bo, če le zaupava v njegovo neizmerno dobronamernost, naplavil na otok čiste, preproste ljubezni.
Do takrat bodite.
Vaš Andrej«

Pismo je skrbno zložil ter se vrnil v stanovanje. Med koraki po stopnicah je premišljeval, kako veliko ima povedati predsednik, ki pravzaprav sploh ni predsednik temveč prvotno Človek. Mila ga je pričakala z rokami na pasu in vprašujočim pogledom. »Torej, kdo ti piše?« ga je naposled vprašala, ne da bi pričakovala razumljiv odgovor njenega vse bolj odbitega vnuka. »Oh, babi, nihče pomemben. Ne poznaš ga, zato nima smisla razlagati,« ji je rekel, potem ko ga je že skrbel jezik, da bi ji povedal za njegovo pismo samemu predsedniku. Kako ponosna bi bila nanj, če bi vedela, da mu piše sam poveljnik države! Vendar pa bi bil Mirko nemara razočaran, saj je bila predsednikova žena prav tista Jelka, cipa, s katero je njegovo babico prevaral major Jurij, in Mirkove sanje o predsednikih brez napak, povišanimi na piedestale jutrišnje brezhibne prihodnosti, bi se razblinile kot padla rosa v svežem pomladanskem jutru.

Takole potekajo naši pogovori v poletju 2008:

Imamo obisk. Gospod, mamin brat, upokojen, vdovec, izumitelj, radovednež. Pravim mu genij - on pa me nazaj zafrkne-bolj sem eugenij. Kar naj bi pomenilo nesrečnež.

Rad pove kako šalo.

1.V vlaku vpraša potnik sopotnika: Si lahko slečem nogavice, mi je noga zaspala. Seveda, izvolite, odvrne sopotnik. Čez čas pa: Se mi zdi da vam je odmrla...

2.Mojemu stricu so morali operirati ledvice. Po operaciji se je kirurg pomenil z bolnikom: Da bi lahko opravili operacijo, smo vam morali odstraniti eno rebro. Moj stric pa: Kje pa je Eva?

3.Ob 9h zjutraj si je nekje na fronti, v Ukrajini, kot nemški vojak, pripravljal hrano-kos kruha, menažko...čepeli so v strelskih jarkih.Kar ga nekaj oplazi po roki. Pogleda: rdeča tekočina polzi proti zapestju. Prva misel-joj, uro mi bo zmočila. In si hitro sname uro, da se ne pokvari. Potem malo bolje pogleda, kaj je to-aaa: kri. Dobro. Od kod? Si odviha rokav-aha, strelna rana. Drug preblisk-zame je konec vojne. Pospravi kruh, in vse drugo v torbo, vzame puško, vstane in pokončno gre v zaledje. Mimo njega švigajo rafali...a on samo misli, kdaj gre vlak, in kdaj bo že doma pozdravil domače. Pa ga ustavi višji čin - Halt-nazaj! Ne morem, sem ranjen. V redu - pojdi tja in tja, na obvezanje potem pa nazaj. In šele potem, ko so mu očistili rano in ga obvezali, je padel v nezavest.

Ja, moj stric pravi, da je analitik. Star je 84 let in imel 25 operacij in prijavil nekaj izumov, tudi o tem, kaj narediti, pri sončnih celicah, da ne pride do kondenzacije...Je 100 invalid. Ima še polno idej, tudi o tem, kako v Dalmaciji ukrepati, kadar so požari...a kaj, ko nima denarja, njegove ideje pa so preveč preproste in premalo profitne za državo...nihče se jih ne loti, ker smo navajeni dragih, megalomanskih projektov...kjer ni interesentov, ni interesa...

4. "Zakaj pa se vsi čudijo, če iz rokava stresem vse številke, emšo, davčno...?" Hja, stric M, ker to ni normalno, ga zbodem. A pol sem pa abnormalen - ali pa izvanreden, me veselo pogleda. (stric namreč živi na Reki, kjer ima družino)

5. "Če me zjutraj gledaš, kako se oblačim, je isto kot če bi gledal Hudinija, ki se skuša rešit vezi..."pravi hudomušno, ko mu mama ponuja majico, da bi jo imel namesto srajce z gumbi. Roke, dlani, komolec, noge...joj, kaj še vse ne, ima namreč od raznoraznih nesreč in bolezni v zelo omejenem delovanju. Je pa tudi dobra stran, kadar si počešem zadnjico, se ne morem zmotiti in jo nesti v usta...hoče odnesti nekaj korisi od svoje nesreče.

A je ohranil veder značaj, ki ga je verjetno prinesel na svet v genih in se ni pustil usodi, da bi mu tudi duha zatrla.

6. Stric, vsi pravijo, da sem jim všeč, a me noben ne mara. Mu pojamram. - Ni druge, kot da se postaviš pred ogledalo in se cel dan ogleduješ, kako si fejst. Odvrne počasi, brez takta in me svetlo gleda v oči.

7.Veš, kaj je boljš od seksa? -Hm. Umetnost?- Ne. Glivice na nogah. -A? - Ja, bolj žgečka in dalj traja.

8. 8.8.2008, Lj: Nevihta je, grmi, bliska se.Toča pada, stric pa mi razlaga, da bi morali raziskati, katere frekvence ustvarjajo oz pospešujejo ustvarjanje ledenih kristalov in katere frekvence jih omejujejo. In potem bi jih osredotočili in jih poslali v nevihtni oblak in tako preprečili točo. Pa se nihče ne ogreje za te zamisli. Ker bi bilo treba v laboratorijih to preizkusiti, raziskovati, pa zato ni nihče zainteresiran. Kdo naj to financira? Kmetje? Vinogradniki?

Bister, razmišljujoč, rad se pošali, predvsem na svoj račun...in ves čas mi skuša svetovati:ne tako, daj sem, ti bom jaz pokazal, kako to zalepiti, kako to urediti, izračunati itd...Spomin ima tako svež, pripoveduje slikovito in duhovito!

Še za nobene vice se nisem toliko nasmejala, kot takrat, ko mi je opisoval vse svoje operacije in nesreče!

Ker vse zabeli s humorjem, tako pač je, pravi. In tako sredi poletja, ko normalni ljudje uživajo morje, plaže, gore in reke...mama, stric in jaz sedimo v hladnem Lj. stanovanju in poslušamo življenjske zgodbe, ki so že skoraj anekdote. Ti dogodki so doživljajski trenutki osebe, s katero smo bili 40 let skregani. A kaj, ko življenje vse preobrača. Kar je bilo ljubo, postane sovražno, kar je bilo odtujeno, se spet zbliža, kar so bila nebesa, je zdaj sodišče in kar je bilo nekoč nerazumljeno, postaja danes dojeto.

...ker prisluhnemo, poskušamo razumeti, doumeti, sprevideti, na novo odkriti. Hja, skoraj da - spreobrniti.

Njegov motto: Koristi na kvadrat, kar ti je ostalo - se pravi, če si telesno hendikepiran, uporabljaj vsaj možgane...

Poskušala bom najti kak mali snemalni kasetofon. Ta človek je živa legenda in vse kar pove, je vredno, da se ohrani... (ima pa tudi veliko priznanj in odlikovanj za svoje patente-tudi v tujini) lpjasna

P.s.: tekst je stric odobril, se pa tudi sam že pripravlja, da bo enkrat napisal spomine - ko bo imel njegov vnuk čas, da mu pripravi ustrezen program na računalniku, ki bo sam poiskal datume, ko se bo stric spomnil kakega dogodka, ga časovno opredelil in ga dodal že napisanim v tem obdobju) lpjk

KAKO BO ČLOVEK POJEDEL LJUBEZEN

Potem bomo razstrelili zemljo
Njeno bežno travo in vse kar
jo je nekoč pokrivalo
Potem bomo izvedeli resnico
Ki ni nikoli bolela Tisto resnico
ki se je nevidna kot vlaguča
oblačila po cestah V kričeča
posekana drevesa in izpila kri
še zadnjemu poštenemu
človeku

Potem bomo razstrelili zemljo
Potem bomo rekli Zakaj nismo
vedeli Potem bomo rekli Toliko
bi lahko spremenili Sklenili mrzle
dlani prebodene kot prekrižana
stopala s skrivnostjo stoletij
Če bi lahko spremenili A nismo
spremenili ničesar
Ne neba nad Ouarzazatom kjer
so umirale zvezde Ne letečih trupel
ki so mrtva omahnila pod streli
tistih ki so se bali samih sebe

Potem bo človek pojedel
ljubezen Človek ki ne bo nikoli
kriv Človek ker ni bil nikoli lačen
Bo pojedel samega sebe
kapljajočega z dreves in
oddaljenih vesoljskih postajališč
In rekel Ali veste
Ali veste Da smo s svojimi
kosmatimi rokami zadavili
zrak Ki je brlel kot nežna duša
postaranih morilcev

Nekoč smo zadavili svoje
nedolžno kriminalčevo življenje
potem ko smo razstrelili zemljo
To kroglo prašnega kamnoloma
Nebo nad Ouarzazatom
kjer so umrle vedno iste
a neprepoznavne zvezde
Pripravljene deliti skrivnost
Skrivnost o tem
Kako je človek s svojimi
kosmatimi rokami pojedel to
čemur je pravil Ljubezen

UROK PREŽIVELEMU PRVOBORCU

Prežarčiš zrak Ustaviš tok V dvoje
rok vliješ moč Razdalj in zvezd
vrtov in cest Predeneš meč Odpiraš
sod Začutiš rob Izruješ zob

Urok za boj urok za znoj Urok zaté
urok zamé Urok za vse ki sem drvé
ki jejo zrak ležijo vznak Za nas ljudi
Za sto čudi Ko vzameš loj in les in
gnoj In moj obraz in njen poraz
In tvoj naboj njegov poboj Za belo
smrt je česen strt

Previješ trak poližeš mrak Zadaneš
pest za mirno vest Pet gumbov v
dlan šest črnih vran Sto babjih dlak
milijon kloak

Zamešaš v stroj Zategneš roč Cedi se
gnoj in kri in znoj Začutiš rob ko zmelješ
zob Predeneš meč Napolniš sod Zalepiš
les Ustaviš tok Urok za boj Ta gost opoj
Pomeni rob in zob za zob Pomeni krik
odprt uboj
Izpij to moč
Izpij napoj

STVARI KI PREBIVAJO V DREVESIH

Od nekoga drugega prihaja glas
Ki ne zdrži Gib ki se ne bo nikoli
ustavil Glas ki molči in ga ne boš
imel nikoli za namišljen stišan
glas
Prihajajo gibi ki preprečujejo
Večeri ki ne bodo nikoli obarvani
Prihajajo gibi ki zavezujejo
Vedno isti a zamaknjeni gibi

Zavezani smo stvarem in ljudem
in večerom In vedno iste nevljudne
stvari so zavezane nam
Našim visokim posekanim
drevesom Stvarem ki prebivajo
v drevesih Koliko je v nas tujega
in koliko nas prebiva v drugih

H komu se nenehno vračamo
H komu se privijamo v sanjah
Kot slepa zaustavljena misel
Kot stvari ki prebivajo v drevesih
Med tvojo in mojo podobo neke
velike izmišljene pomladi
Stvari ko zavezujejo
Stvari ko prebivajo v drevesih

Postajam ti Postajam tvoje slepo
razmršeno telo
Pobiram smeti iz tvojih ran
Ko zabadam zrak v tvoje
veliko pikolovsko oko
Postajam tvoje začasno
pribežališče Tvoje začasno
posekano drevo
Postajam kar sem že bila
A ne utegnem spet postati

Vse imaš
A postajam nevidna kot bolečina
V tvojih zrcalno postavljenih
strahovih
V tvojih spotegnjenih očeh
Nimam časa počiti
Se zviti v svojo neuporabno
posušeno pesem
Posušeno kot drevo stokrat prevrteno
na svoj milostni bledolični začetek

Sem stvar ki prebiva v drevesu
Med tvojo in mojo korenino
velike zaustavljene pomladi
Zavezane temu kar sva ko nisva
več Stvar ki zavezuje
Stvar ki prebiva v nekem posušenem
narobe obrnjenem drevesu
Sem polž sredi vase obrnjenega
morja H komu se nenehno vračaš
H komu prosiš v svojih starih
poplavljenih ljubeznih

Stvari ko zavezujejo
Stvari ko prebivajo v drevesih
Na svojem milostnem bledoličnem
začetku
posušenem kot oko

stokrat
tisočkrat izvrtano

Tenka je črta,
tenak je glas,
tenka sem jaz
in moj bledi obraz,
tenka kot strok
nekoga,
ki je ob joj,
tenka kot tok
solza prek rok.

Naj svet nariše
mi uro iz sreče,
naj veter izbriše
mi pajčevino
iz duše,
naj dež mi izpere
tlako s telesa,
naj šopek mi vrže
bela nevesta.

Valovite sanje
in v šal
zavite misli,
zakajeno stanovanje
in noč,
ki sili skozi špranje,
in luč,
ki v razprostrto roko
sega v črno temo.

Bodi voda
za moj mlin,
bodi smeh
na mojih ustnih,
bodi kapljica dežja,
bodi kamen sreče
v moji roki,
bodi plamen
sred polen,
bodi moja
druga koža.

Potolažim se
s srcem iz lecta,
ljubezen ponuja
okovana ptičja peresa,
skozi šivanke uho
si napeljem
nit hrepenenja
in z njo izvezem
dotike vesolja.

Brezbarvni nasmeh
je razpraskal omet
moje biti,
v steklene posode
so legli metulji,
let je bil lep
in daleč obzorje,
vsak korak je odveč,
skovikajo sove.

Ljubi me,
kot bi ljubil
razlito črnilo,
v nizu spoznanj
ni nič popolno
in nič minljivo,
svoje okruške srca
vežem z lepilom
glasba igra,
mi čutnost zaziblje
duha v izobilje.

Po pisani preprogi
zakotalim svoje
zeleno veselje,
v trenutkih ljubezni
sreča vzcveti
kakor makovo polje,
z lasmi si zastrem
pogled na sence,
v noči je svet
bleščeč kakor sonce.

SAMO NA NOGE BI SE RADA POSTAVILA

Danes ni nikogar doma, sama je, ves dan je pred njo. Pa tako lep dan in ura je šele deset. Vrag naj vzame to bolečino, pomisli, te bom že kako premagala. Ko je prišla iz bolnice, je še po stanovanju rabila oporo. Prejšnji teden pa je po ulici prišla že do križišča, včeraj prav do gozdička. Kar šla bom, sklene.

Začetek maja je, jutra so še hladna, ne sme se sedaj še prehladiti, pomisli, zato pod trenirko obleče še žabe. Sedi le na robu stola, na levi polovici, bolno nogo le z težavo malenkost skrči. Poti se od napora, a ji uspe. Obuje športne copate, čez trenirko še vetrovko, v žep papirnate robčke in mobitel in že je trdno odločena, da gre tokrat sama na sprehod.

Hiša je visoko pritlična, pa mora zato premagati šest stopnic, da pride na dvorišče. Prestopa jih eno po eno, z obema rokama se drži za ograjo. Zamika jo, da bi po zdravi nogi kar skočila na spodnjo stopnico, a se ob tem sama sebi le kislo nasmehne.

Ko je pred hišo in so vrata zaklenjena, se na klopci še malo spočije. Sredi delovnega tedna je, ulica je prazna, tudi otrok še ni iz šole. Sama je, ves pločnik je njen. Vsakega koraka je vesela, trudi se, da ne bi šepala. Srečna je, rešili so ji življenje. In obljubili, da bo s koraki tako kot nekoč.

Po ozki stezici se napoti v gozd. Ne spomni se, kdaj se je nazadnje tu sprehajala. Čudno, pomisli, tale potka bolj spominja na tekaško stezo, tako je izhojena. Kmalu ne sliši več brnenja cestnih strojev, šmarnice in vonj mahu jo popolnoma prevzame. Pogleda na uro. Skoraj celo uro je že na nogah. Malo se bo usedla na tisto podrto bukev tamle, da si malo odpočije, sklene.

Tišči jo lulat, pa pomisli, da mora to opraviti še v gozdu, do doma res ne bo zdržala.

»Težko bom stala na eni nogi, bolje bo, da se naslonim na tisti hrast,« razmišlja. Napoti se dva, tri metre stran od stezice proti goščavi.

»Tu bo kar dobro,« ugotovi. Zdaj se skuša sleči. Skupaj rine trenirko, žabe in hlačke čez boke, ob tem zadene ob rano na bedrih. Strahotno jo zaboli, premaguje bolečino, nuja pa je čedalje večja, ona pa tako slabotna in spodnjih hlačk še vedno ni spravila čez kolena, le kako naj sedaj še počepne? Stoje pa tudi ne more! Ne zdrži več, voda kar naenkrat teče iz nje; stiska, tišči, skuša prekiniti, pa ne gre. Da bi zaustavila, stisne noge, prepozno, urin že teče po nogah in se vpija v povoje. Nekaj sekund ne čuti ničesar, pravzaprav čuti mokro toploto. Nato pa naenkrat rezko, ognjeno bolečino, kot da bi ji rano resnično posipavali s soljo. Urin je zmočil vse povoje, razlil se je po rani in zdaj sploh ne ve več, kdo je, kaj se dogaja, samo od bolečine bo znorela. Oblije jo znoj, na silo skuša počepniti, toda preslabotna je, počepa na eni nogi ne zmore, oprijemlje se hrasta, ne more se držati pokonci, ne more čepeti, pade, sesede se.

Konec je, vsa je mokra, na golo sedi na tleh in znorela bo od bolečin. Vsa obleka je mokra, lepi so okrog nog. Čepe in sede, zverižena v nemogoč položaj, išče z rokami oporo v hrastu, toda zdaj jo izdajo še roke, ne zmore se dvigniti.

Obsedi, kri kaplja iz povojev, rana se je spet odprla. In boli, kot sam hudič! Bes, jok, solze, nemoč! Pomisli na mobitel, pomisli, ali naj kliče na pomoč, toda saj sploh ne ve, kje v gozdu pravzaprav je. Počasi, počasi se ji misli zbistrijo. Ne bo se smilila sama sebi! Najbolje bo, da vse sleče, potem pa nazaj na golo kožo obleče le trenirko. Začne si sezuvati copate, skoraj je že sezuta, ko…

Nenadoma se zraven nje pojavi velik pes, kaj pes, velikan, nemški ovčar! Pes obstoji, gledata se iz oči v oči, pravzaprav pes je velik, ona na tleh, zato ga gleda navzgor. Psov se boji, tokrat jo ni strah mrcine, samo gledata se.

Tedaj pa preblisk: ta pes ima lastnika, nekdo bo prišel za njim. V naglici se skuša pokriti, toda vse se še vedno lepi okrog gležnjev in ona še vedno gola sedi na tleh. Časa ni več.

Za velikimi pasjimi očmi strmi v njo presenečen moški obraz.

Spozna ga. Po vseh teh letih! Tudi on njo.

Misli se vrtijo daleč nazaj v otroštvo. V skupno pot v šolo, v hojo po ograjah in drevesih, v rabutanje jabolk, v prvi kino. Hipec spominov je prekinil lajež psa.

»Je vse v redu s tabo?« izreče čisto preprosto.

»Ni,« odgovori, samo to in nič več.

Solze jo oblijejo, kar tečejo, iz nemoči, zato, ker je tu pred njim tako razčlovečena. Rada bi mu rekla, naj je ne gleda, naj gre naprej, a namesto tega čez nekaj trenutkov zašepeta skozi solze:

»Samo na noge bi se rada postavila …«

FOSIL

Skozi balkonska vrata spalnice prodira prva svetloba, dani se. Počasi odpira oči in pogleda v novo deževno jutro. Nato jih ponovno zapre, roke spusti ob telesu. Hipna misel jo spreleti, ni misel, je ena sama strast. Toplota v prsih je vse močnejša, bradavice se napenjajo. Pogleda na levo, vidi, bolj začuti, umirjeno in sproščeno moško telo. Nobenega glasu, nobenega smrčanja. Samo dihanje, enakomerno, pomirjeno.

Pod odejo je tako prijetno toplo. Bližina jo vznemirja. Njena roka počasi drsi in išče njegovo. Najde jo, topla je in mehka, ljubeča in svilnata. Z drhtečimi prsti jo ponese na svoje ustnice. Samo dotik, še brez poljuba, in že se odzove. Mirno, brez izraza na obrazu, zaprtih oči jo poboža po drugi roki. Buden je, istih misli. Ve, da bo prevzel.

Boža jo po dlaneh, prstih, vsak prst posebej. Z roko drsi po njeni navzgor, preko ramen do vratu. Počasi, kot da je vsa krhka, se je dotika. Pri vratu se za trenutek ustavi, kot da se ne more odločiti ali naj nadaljuje po licih ali na ušesih. Odloči se za ušesa. Njegova roka je še vedno nežna, počasna, žametna. Nato drsi preko njenih oči, nazaj čez lica do njenih ust. Poljubi mu roko v dlan med palcem in kazalcem. Čuti, kako drhtita. Poljublja jo na zaprte ustnice, na opojni vrat, na odprte oči…

Njuni telesi se počasi gibljeta v istem ritmu, pa nato vse hitreje in hitreje, zdi se, da ne razpolaga več sama s sabo, staplja se z njim skozi kožo, skozi dih, povsem se prepušča praznini, komaj da se še zaveda. Želja je večja od življenja, pred njo je nevihta, nato spontani krik, občutek polnosti, pripadnosti.

Pogleda ga. Ni se začudil njenemu kriku, le blago jo je gledal. Z njim je vedno toliko ljubezni, kolikor jo potrebuje. Srečna je!

* * *

Kaplje oktobrskega dežja škrebljajo naprej, v daljavi se sliši pisk, vlak prihaja na postajo. Sosed, vlakovodja, svoji hčerki vedno zatrobi, in to je znak, da mora iz postelje.

Tušira se, uživa v nežnem curku mlačne vode, vrže pogled v ogledalo. Mimogrede opazi nove gube in že hiti v spalnico. Le kaj naj danes obleče? Čaka jo naporen dan. Pri odprtih vratih omare se odloči za moder kostim z dolgim krilom, zraven se lepo poda črtasta bluza. Zapenja bluzo, hiti nazaj proti kopalnici, pri ogledalu ji zastane korak. Modrček! Prozoren je in zdaj se vidijo bradavičke. Ponovno se sleče, po predalu išče drugega. Le kje je tisti iz Lisce, saj menda ni umazan? Ne najde ga, odloči se za body. Zaveže si še šal, z obleko je zdaj zadovoljna.

Za frizuro ima le pet minut časa. Oprani lasje štrlijo na vse strani, skuša jih popraviti s figarom. Ne gre, še vedno so neukrotljivi, vzame navijalko, jih navije in pomisli, kako tega v avtu itak ne bo opaziti, pred službo jo pa sname. Saj ne bo prvič! Še dobro, da se je prejšnji teden pobarvala, med svetlimi prameni zdaj ni videti sivih las.

Ličenje je po vseh teh letih ena sama rutina: krema, puder, črtalo, maskara, šminka, kapljica parfuma. Zopet hiti proti dnevni sobi, tam je sinoči odložila nakit. Ura, prstan, poročni prstan, verižica, broška.

Pogleda roke, nohti so lepi, lak se ne kruši. Žile na rokah malo izstopajo, starostnih peg še ni!

Pred omarico za čevlje malo postoji, nato se v hipu odloči za modre salonarje z visoko peto. Zdaj so spet v modi koničasti, trdi so in tiščijo, toda saj bo v glavnem sedela, razmišlja.

Vse je steklo kot vsako jutro!

On ima službo uro kasneje. Skuhal je kavo, ve, da se ji mudi, zato je pripeljal avto iz garaže, sedaj bere Delo. Prime jo za roko, jo ponese k ustom in poljubi dlan. Kako je to pomirjujoče!

Nič ne omenjata, samo »adijo« in že zaklepa vrata.

Čez deset minut parkira pred službo. Sname navijalko, pogleda v ogledalo, nato po parkirišču. Klub vsemu je med prvimi.

Pisarno ima v prvem nadstropju na koncu hodnika. Teče po stopnicah, skoraj jih preskakuje. Hiti, gleda napise na vratih in vmes razmišlja: na saldakontih so pridne, a imajo preveč dela; na plačah med mesecem samo klepetajo, potem je pa hudo; blagajničarka je vestna, a po značaju počasna; v likvidaturi so več v drugih pisarnah, kot v svoji; z delavko na glavni knjigi ima srečo. Z enim pogledom opazi vse.

Odklepa pisarno, z eno roko odlaga torbico, z drugo vključi računalnik. Včeraj je doma še pozno v noč pisala zadnje pripombe, sedaj mora to še natisniti. Liste sproti jemlje iz tiskalnika in še enkrat vse preleti; vsa je že v poslu, blok, mapa, svinčnik in že hiti proti sejni sobi. Pogleda skozi vrata, še pol sedežev je praznih, zato se odpravi nazaj proti pisarni.

Na drugi strani sejne sobe je čajna kuhinja. Tam si delavke vsako jutro skuhajo kavo. Korak ji zastane, nek čuden občutek jo preganja; še malo postoji, zaloti se, da pravzaprav prisluškuje.

Smeh, pozna ta smeh, to je tista iz likvidature, vedno modno oblečena in modno prebarvana. Kdo je drugi glas, ne razloči, pravzaprav je več glasov, vmes ropot skodelic, odpiranje hladilnika. Nenadoma jo prešine: o meni govorijo!

Smeh, še več smeha, nato pa odločno zarezano vprašanje:

» Kaj se naša stara še ne misli spokat v penzijo? «

Ropot skodelic je prenehal, vrata hladilnika so ostala na pol odprta, njej je v hodniku zastal dih.

»Ah, pozabi! Vsi naši šefi so fosili. Naša pa celo misli, da brez nje ne zmoremo!«

PREBODEN LABOD

Nekaj grenkega
leži
v meni.

Morda zato,
ker so štorklje
odletele.

Morda zato,
ker hrastu
mojemu
iz krošnje
vsak dan
zbledeli list
odpade.

Črv
slači kožo
z debla.

Morda zato,
ker v golih vejah
ni več sape
in pod drevesom
nagnjenim
labod preboden
leži.

POTUHNJEN MRAK

Megla reže
v srce.

Njen šepet
prši roso
v novi dan.

V mojem domu
sonce
prekmalu je zašlo.

Potuhnjeno s
vame plazi
mrak.

RADA BI TI POVEDALA

Besede,
ki si mi jih poklanjal,
je pobelil čas,
jih ogulil,
spremenil v neuporabno šaro.

Rada bi ti povedala,
da so izgubile težo,
strast.
Postale nevidni fluid,
ki vstopa in izstopa
iz nesnovnega telesa.

Fluid,
ki prodre
v krogotok krvi,
v zadnje špranje spomina.

Ugnezden
na dnu mojega življenja
živi v meni.

Približaj se
mojemu telesu
s tisto svetilko,
ki je včasih močno gorela
v tebi,
in boš videl vse tiste besede,
še so žive,
tlijo v meni,
le prižgati jih je treba.

Tvoja zapuščina
nedotaknjena
čemi
kot skarabeji
v piramidi.

Rada bi ti povedala,
a se beseda
ne odlepi z jezika.

UKRADENI DROBEC

Vrč.
Na spolzki ploskvi vsakdana.
Vem.
Na robu razjedanja časa se krušijo drobci.
Na prepihu vetra.
Zarana.
Ko zemlja še spi.
A vrč kar tam še stoji.
Z jutranjo mano napolnjen
s pritajenim zvokom šepeče v nov dan
in noče priznati, da
kdaj potihoma ukrade
kak drobec nazaj.

HČERKI

Ko si rosa , sem tvoja steza,
narahlo ti slikam daljave,
ko si kapljica,
te sprejmem v svojo strugo
in ko v reko narasteš,
sem nemirni čoln na njej.
Ko se razliješ na jug ,
tudi v meni zahrzajo konji.
Ko sever te vabi,
mi kri ledeni,
a ko domov ti srce poželi,
se v meni stihi budijo,
tedaj vem, da prav
sem uhojala tvoje poti.

TEŽKI KORAKI NEKE DVOJINE

Težki koraki na razsežnem pogrinjku asfalta
odnašajo misli – bog ve kam
v odmevu enakomernih udarcev se
prepletajo skrbi današnjega dne
podobe spečih bregov mimo beže
nabrane v nešteto korakov
se domače dotikajo vidnega polja dvojice očes
Potuhnjeno sonce razpošlje dlani
in na asfaltu zariše
dve sklenjeni senci

PTIČ DALJNIH MORIJ

Pritrkljal je čisto blizu.
Otresel kaplje z belih kril
v blato plitvine,
polne tujih odtisov
in strmel vame.
Mi je prinesel sporočilo o šepetanju morja?
Morda odmev materine pesmi?

Karkoli že-
pobožal me je z blago sapico svojih kril
in potolažil moj nemir-
pelikan daljnih morij.

BREZ BISERA

Včasih sem školjka brez bisera.
Melodijo , ki jo morje polni,
razbesnevam naokoli,
da se sesedajo stene obalnih pečin.
Navržena nanje se v svoji izpraznjeni notranjosti
ne prepoznam več.

O, kako bi mi takrat
dobro del curek sveže studenčnice!
Razpotegnil bi svoje kaplje
preko moje zdelane lupine
kot virtuoz na klavirju,
poravnal robove
in me ponovno upesnil.

VSE JE V ZRAKU

Vse je v zraku.
Migotanje sopare, ki se je otresla z oblakov.
Sopenje meglic, ki so se stekle z bohotnih hribov.
Brenčanje čebel, ki so nasukale svoj gosti ples.
In zavijanje moskitov.
Najini telesi lebdita ,
prestreljeni od belih lis dolge svetlobe
in pregneteni od udarcev noči,
ki so prekratke, da bi vrnile moč izkrčenim žilam.

Prasketanje kresnih plamenov se umirja.
Le vetra sva žejna.
Le dotikov sva lačna.

S pogledi pobožava najine veke
in nasnujeva tanke niti novih sanj.

MEMENTO MORI

Pelji!
Pritiskaj!
Pospeši!
Bela gospa se smeji na trasi.
Za peklenske ovinke ji ni mar.
Ljubi direktnost.
Useka in poravna.
Obvladuje naše kratkotrajno bivanje.
Tu in zdaj.

Od nekod tam doli
pa iz neskončno vrtljive osi prihajajo
izpeti zvoki nokturna,
dehtijo vrtnice,
šumijo kraška prostranstva,
gorske sape pogašajo tlenje
in zamolkli zvonovi Sv. Antona
odzvanjajo avemarijo.

Za vse moje.

NOKTURNO

Mesec se je prevrnil na naju
kot bi ga brcnile otroške noge
in moj krik po toploti tvojega telesa
je prečesal prostor.
Oblaki z obrazom noči
so utonili v svežnju objemov.
Brezbrižnost se je razpirala
med najine srebrne poljane,
da se je čas spotikal ob njihove ograje.
Od nekod so valovili
blago zveneči toni razpoloženjske glasbe -
uganke zvoka in pavz -

dih poletne noči je pobožal sklepno dejanje.

MOJ KRAJ

Ko ob zimskih večerih
stara platana ob cerkvi zažari,
na hribu pa grad ponosno
v žarometih zablesti,
čar nekdanjih časov v Lendavi
spet zaživi!

Spomladi vsa zelena in sveža vzbrsti,
zdi se, da kot mladost
neučakano nekam hiti.

Kamor seže oko, zelene ravnice,
vmes nove ceste, gozdovi,
in novi rondoji.

V poletni vročini utrujena in dremava
rahlo zaspi,
jeseni pa odeta v zlate barve
skoraj nori!

Pisani hribčki pod okriljem Trojice
vsi v znamenju trte – kraljice.
Njen nakit – sladko grozdje
na toplem soncu medí se.

Tujec, ti misliš, očaran,
da si vstopil v predverje raja,
vendar to so le slike
mojega kraja!

JESEN V GORICAH

Vijolična modrina
jesenskega neba...
S ponosnih, starih trt
veter otresa suhe
cekine.

Tu in tam osamljen grozd...
Jantarne jagode plaho
mežikajo v medlem soncu.

Pod mojimi nogami listje
neslišno šepeta s
voj poslednji
pozdrav
poletju.

PREKMURSKA VILA

Zamolklo zlati lasje
kot valujoče klasje,
v katerega se zapletajo
mavrični metulji
večnosti;

oči, brezdanje zelenilo
panonskega studenca,
tako lesketajoče in
pričakujoče...

Ustnice, zakrivajoč skrivnosti
njenega bistva,
odsevajo mogočen lesk
bisernega jezera

– magično sanjska prikazen,
ovita v meglico
rojevajočega se dne.

LE EDEN IZMED MNOGIH SI UJETNIKOV

Le eden izmed mnogih si ujetnikov,
ujet v vek ponavljanja omame.
Le besede pravih duš te drame,
da spomniš svojih svetlih se utrinkov.

Nihče ne bo ti dal, kar si ti si vzel,
odrinil daleč si na stran vse to,
kar dano je v življenju ti bilo,
kar rad nekoč, kdo ve kdaj, si ti imel.

Ni ona ti na pot bila poslana,
da ti ponujaš glumo ji ceneno,
ni del nje tvoja krvaveča rana.

Ko popusti omama te zlagana,
ti v spominu le oko je njeno
in beseda njena v dušo vžgana.

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
Revija Mentor
Štefanova 5, p. p. 1699, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel.:+ 386 1 24 10 500, 2410 516
e-pošta: Dragica Breskvar

Ljubljana, 9. januar 2009 Revija Mentor
razpisuje
literarni natečaj za srečanje tujejezičnih pesnikov in
pisateljev

»SOSED TVOJEGA BREGA 2009«

Tradicionalno srečanje (31. po vrsti) letos organizira Javni sklad RS za kulturne dejavnosti skupaj s svojo izpostavo v Lendavi, in to 18. in 19. aprila 2009. Namenjeno je samo avtorjem, ki - ne glede na državljanstvo - stalno ali začasno bivajo v Sloveniji, pišejo pa predvsem v svojem maternem jeziku (ne v slovenščini).

POGOJI: Avtorji naj do 5. februarja 2009 v izvirniku (torej ne v slovenščini) napisana dela pošljejo v dveh izvodih na naslov: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, revija Mentor, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, s pripisom »Sosed tvojega brega 2009«.

Obseg: proza – do 10 strani (lahko tudi odlomki daljših tekstov), poezija – do 15 pesmi, dramski teksti – do 10 strani (lahko tudi odlomki). Prevodi v slovenščino so zaželeni, niso pa nujni.

Vsak prispevek mora biti označen s šifro, v posebni kuverti pa naj bodo naslednji podatki: ime in priimek, naslov, letnica rojstva, poklic in telefonska številka, naslov e-pošte. Vsi navedeni podatki bodo uporabljeni samo za namene, ki jih obsega ta razpis.

Poslana besedila bo pregledala žirija, ki bo med vsemi poslanimi prispevki izbrala najboljše za državno srečanje (največ petnajst avtorjev).

Izbor literarnih besedil bo objavljen v reviji Paralele. Avtorji odstopijo svoja besedila za objavo brezplačno.

Državno srečanje Sosed tvojega brega 2009 bo v Lendavi 18. in 19. aprila 2009. Javni sklad RS za kulturne dejavnosti ga bo pripravil skupaj s tamkajšnjo izpostavo JSKD. Na programu bo literarno-prevajalska delavnica s priznanim književnikom in prevajalcem, literarno-glasbeni recital s predstavitvijo najboljših avtorjev, okrogla miza o sodobni književnosti in o besedilih sodelujočih avtorjev, predstavitve novih knjig.

Dragica Breskvar

urednica revije Mentor

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
Revija Mentor
Štefanova 5, p. p. 1699, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel.:+ 386 1 24 10 500, 2410 516
e-pošta: Dragica Breskvar

Ljubljana, 9. januar 2009

Literarni natečaj revije Mentor

Festival mlade literature Urška 2009

Razpisni pogoji:

1.
Sodelujejo lahko avtorji, stari nad 15 let, ki svojega dela še niso izdali (razen v samozaložbi) v knjižni obliki. Pošljejo lahko še neobjavljeno prozo (do 10 strani), poezijo (do 15 pesmi) in dramska besedila.

2.
Prispevki morajo biti napisani s pisalnim strojem ali z računalnikom in poslani v treh izvodih, označeni pa morajo biti s šifro. Prispevkom naj avtorji priložijo zapečateno ovojnico z naslednjimi podatki: šifra, ime in priimek, domači naslov, izobrazba, poklic, starost, telefonska številka, elektronski naslov.

3.
Vse poslane prispevke odstopijo avtorji za morebitno objavo brezplačno. Dela izbranih avtorjev bodo objavljena na način in v obsegu, ki bo ustrezal finančnim možnostim prirediteljev.

4.
Revija Mentor poleg natečaja za mlade literate vsako leto razpiše tudi natečaj za seniorje (objavljen bo marca 2008). Vsak avtor lahko sodeluje samo na enem srečanju!

5.
Rokopisov ne vračamo.

Potek natečaja

Vse sodelujoče avtorje bodo prireditelji povabili na eno od šestih regijskih srečanj, ki jih bodo gostile območne izpostave Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Srečanja oz. kratke literarne delavnice bodo potekale od februarja do maja 2009 v Ivančni Gorici (za osrednjo Slovenijo), Sežani (za Primorsko), Novem mestu (za Dolenjsko in Belo krajino), Šmarju pri Jelšah (za Celjsko in Koroško), Škofji Loki (za Gorenjsko) in Lenartu (za SV Slovenijo).

Regijske žirije in državni selektor bodo med pravočasno prispelimi prispevki izbrali najboljše avtorje za nastop na regijskem in državnem srečanju. Državno srečanje oz. festival bo 16. in 17. oktobra 2009 v Slovenj Gradcu.

Nagrada

Najboljšemu avtorju bo revija Mentor natisnila knjižni prvenec, ki bo objavljen v zbirki Prvenke, predstavljen pa na naslednjem festivalu oktobra 2010 v Slovenj Gradcu. Avtorji bodo kot honorar poleg mentorske pomoči pri nastajanju prvenca dobili tudi sto izvodov svoje knjige.

Uredništvo si pridržuje pravico, da prvenca ne natisne, če bo menilo, da delo še ne zadošča kriterijem za objavo. V tem primeru bo izbor najboljših besedil objavljen v reviji Mentor in tudi honoriran.

Prispevke je treba poslati na uredništvo revije do 26. januarja 2009 (velja datum poštnega žiga) na naslov: Revija Mentor, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (za festival Urška), Štefanova 5, 1000 Ljubljana.

Za dodatne informacije pokličite po telefonu: 01/24 10 500 ali 24 10 516 ali pišite po e-pošti: Dragica Breskvar.

Dragica Breskvar

urednica revije Mentor

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
Revija Mentor
Štefanova 5, p. p. 1699, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel.:+ 386 1 24 10 500, 2410 516
e-pošta: Dragica Breskvar

Ljubljana, 22. januar 2009

Natečaj za najboljša osnovnošolska literarna glasila

Revija MENTOR vabi uredniške odbore šolskih literarnih glasil in njihove mentorje, da sodelujejo na natečaju za najboljša osnovnošolska literarna glasila. Na ta način bi se radi še bolj seznanili z literarno ustvarjalnostjo otrok v osnovnih šolah in njihovimi objavami v šolskih glasilih in drugih literarnih publikacijah (zborniki, samostojne knjige posameznih avtorjev), hkrati pa dali avtorjem, mentorjem in šolam priložnost za posebno javno predstavitev.

Zanimajo nas najnovejša (samo literarna) glasila z letnico 2007/08 in tudi samostojne knjige učencev, ki so izšle v tem času.

Med vsemi poslanimi glasili bo žirija, ki jo sestavljata profesorja Miha Mohor in Dragica Breskvar, izbrala tri najboljše, vse publikacije pa bodo marca 2009 razstavljene v Muzeju novejše zgodovine v Celju. Razstava bo namreč ena od prireditev v okviru XXI. Roševih dni 2009, tradicionalnega literarnega srečanja za osmošolce in devetošolce, ki ga vsako pomlad v Celju pripravljata Javni sklad RS za kulturne dejavnosti s svojo Območno izpostavo Celje in Osnovna šola Frana Roša Celje.

Nagrade bomo podelili na osrednji prireditvi Roševih dni v Celju, in sicer 26. marca 2009. Isti dan bo tudi otvoritev razstave vseh poslanih glasil, seveda s poudarkom na nagrajenih.

Glasila in druge publikacije naj uredništva pošljejo do 15. februarja 2009 na naslov: JSKD, revija Mentor, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, s pripisom »natečaj za literarna glasila«.

Poslane knjige in glasila ne bomo vračali, ampak jih bomo shranili v knjižnici JSKD v Ljubljani in v Celju.

Dragica Breskvar
urednica revije Mentor

V okviru projekta 11. slovenski dnevi knjige v Mariboru – Ko te napiše knjiga 2008, ki ga prireja Mladinski kulturni center Maribor razpisuje Založba Pivec natečaj za izvirno neobjavljeno pesem. Na natečaju lahko s po eno pesmijo, ki ne sme biti daljša od 50-ih verzov, sodelujejo vsi v slovenščini pišoči pesniki ne glede na starost in stopnjo uveljavljenosti. Avtorja, ki bo poslal več pesmi ali predolgo pesem, žal ne bomo mogli upoštevati. Žirija, v kateri bodo poznavalci sodobne slovenske poezije, bo izmed sodelujočih izbrala štiriindvajset najbolj uspešnih avtorjev, ki se bodo konec marca oz. v začetku aprila 2008 pomerili na dveh polfinalnih Pesniških turnirjih v Velenju in Novem mestu. In sicer tako, da se bo polovica od izbrane štiriindvajseterice pomerila v enem, druga polovica pa v drugem kraju. Na vsakem polfinalnem turnirju bo strokovna komisija izmed dvanajstih pesmi izbrala štiri, dve pa občinstvo z glasovanjem, kar pomeni, da bosta tisti dve pesmi, ki bosta prejeli največ glasov občinstva ob štirih izbranih s strani komisije, napredovali v finale. Dvanajst izbranih pesnikov bo v soboto, 19. aprila 2008, s svojimi pesmimi, ki jih bodo sami interpretirali, sodelovalo na »PESNIŠKEM TURNIRJU« v Viteški dvorani mariborskega gradu. Strokovna komisija bo izbrala VITEZA/VITEZINJO PESNIŠKEGA TURNIRJA 2008, ki bo prejel(a) diplomo, knjigo in denarno nagrado v znesku 500 evrov. Svojega nagrajenca pa bo izbralo tudi občinstvo. Vseh 12 finalnih pesmi bo objavljenih v literarni reviji Rp./Lirikon21.

Avtorji naj svojo pesem pošljejo na naslov Založba Pivec, Krekova 13, 2000 Maribor, s pripisom PESNIŠKI TURNIR 2008, najkasneje do 15. februarja 2008. Pesmi naj bodo podpisane le s šifro, v posebni kuverti, prav tako označeni s šifro, pa naj bodo avtorjevo ime, priimek, naslov, elektronski naslov in telefonska številka. Strokovna komisija bo 10. marca 2008 objavila imena štiriindvajsetih izbranih avtorjev na spletni strani Založbe Pivec (www.zalozba-pivec.com) in v nekaterih tiskanih medijih. Dodatna pojasnila dobite po telefonu 02 250 08 28 oz. 031 335 873 (Nino Flisar, koordinator projekta).

Založba Pivec