27. aprila 2006

zvečer

Danes sem srečal Filipa Robarja v kavarni. Svetoval mi je, naj začnem pisati dnevnik in rekel, da bo verjetno dragocen. No, pa sem tu. Tudi sam si želim ob večerih vrniti k sebi in Bogu v mir in refleksijo. Toliko imam povedati, da vse knjige na Dolenjskem ne bi mogle vsega zaobseči. Zato sem sklenil, da bom kratek in jedrnat. Pa tudi pisanja bo manj.

Z Ivanko sva dobro uro sedela v kavarni, pa sva se pogovarjala o čisto praktičnih stvareh. Pojedla sva pizzo, nekaj popila in potem je šla. Potem sem srečal Filipa.

Doma sem odprl sveto pismo in prebral stavek: »Stojte trdno v Gospodu.« To bi lahko pomenilo marsikaj, zaenkrat pa je dovolj, če se prepustim počitku večera in pustim, da se mi umirita duša in telo. Tako lep večer je, če sklenem, da bom ta dan samo še počival.

Ob devetih ponavadi pride Katarina. Spoštujem jo, ker je tako naravna in ker naravnost pove vse tako kot je. Skupaj bomo počivali. Saj čutim utrujenost, skoraj kronično, Gospod pa rad vidi, da se umirim in se izročim valovanju vesolja, torej: počivam.

Zdaj bodo prvomajski prazniki. Rad bi si zadal kako nalogo za teh nekaj dni, ki bodo tako hitro minili. Vsako leto do sedaj sem se ukvarjal s svojimi knjigami, saj je bilo več časa. Letos pa imam te stvari dokaj dokončane, morda pa se motim. Na liste obveznosti si bom napisal besedo »knjige«, da bom jutri nesel mape v spodnjo sobo in jih urejal naprej.

Spomnim se, da je tudi moj pokojni ati pisal dnevnik. Nekaj malega sem videl, pisal je o meni in moji bolezni, pa se mi je uprlo. On je pač tisti čas videl drugače. Najbrž tistega dnevnika ni nikjer več Važno je, da je ati v nebesih. Večkrat se nasmehneva drug drugemu in on mi odobravajoče in spodbudno pokima.

Z mojim pisanjem je tako: Včasih se po njem tako dobro počutim, postanem vesel in kot da mi je vse jasno. Včasih pa postanem težak in žalosten. Verjetno bi moral potem tiste stvari izbrisati…

Danes sem Boga prosil za sopotnico in pomočnico v življenju. Spomnil sem se, da mi je Meti rekla, da se Marija spozna na te reči… Potem sem prosil Marijo.

Mesto je bilo danes čisto prazno. Seveda, saj je praznik. Filip mi je rekel, zdaj se spomnim, da ne more biti slučaj, da se po pol leta srečava v praznem mestu, ko ni nikogar nikjer, midva pa sva se skoraj zaletela drug v drugega…In ko se spominjam njegovih besed, mi prihaja na misel, koliko besed drugih preslišimo, kakšno miselno bogastvo se skriva v naših besedah, pa vse vzamemo tako bolj mimogrede. Nujno je, da se človek po dnevu umiri in malo premisli. To današnji dobi zelo manjka.

28. aprila. 2006

popoldne

Danes sem vprašal sveto pismo, zakaj sem kar naprej tako trpeč človek. Odprlo se mi je na strani, kjer je pisalo: Mislil sem, da so ubogi ljudje, pa se samo niso držali potov Gospodovih. Potem sem razmišljal, kaj delam v nasprotju z božjimi potmi. O, veliko… Hotel sem spet vzeti v roke vzorec za spraševanje vesti, ki je – en zelo dober - v molitveniku Kristjan moli. Pa so me klicali na kosilo.

Popoldne sem spal dve uri in pol, saj je vreme en sam dež. Morda pride zvečer Katarina in bova pripravila njene haikuje za objavo in jih poslala na Letne čase in Rast.

Zdajle sem dal kuhat kavo in se zmenil z mami za sestanek o gospodarskih stvareh. Kavo bom pa pil v svoji sobi, da bom lahko tipkal naprej.

Z mami sva imela sestanek in nabralo se je spet polno opravkov. Samo danes je petek, dan pokojnine in »gužva« v mestu, tako da bom vse preložil na jutri.

Deževen dan je in idealen za počivanje. Samo meni nekaj ne da počivati, sem še kar spočit in bom začel nekaj delati. Na spisku imam vse polno stvari.

29. aprila 2006

ponoči – zjutraj

Zbudil sem se od hudih sanj. Katarina spi v dnevni sobi in je nikakor nočem buditi. Kadim že tretjo cigareto in prvo kavo sem že spil. Nekam praznega se počutim, spal sem samo štiri ure in bi bilo najbolje iti nazaj v posteljo. Pa se bojim spet tistih hudih sanj. Jutra imam drugače rad. Tak mir je in človek je nekako svež. Spisek del imam že narejen. Saj pravzaprav mi nič ne manjka. Samo naspati bi se moral. Spet bom pogledal v sveto pismo – Bog ga je pisal tudi meni – kakšno vodilno misel za dan mi priporoča. Jezusovi učenci so bili proti nekomu, ki je v njegovem imenu delal dobro, ker ni hodil z njimi. Jezus pa jim je rekel: Ne branite, kdor namreč ni proti vam, je za vas. Tako vidim, da lahko tudi v posvetnem življenju živim za Jezusa, ni potrebno, da grem ravno v klošter. Jaz pač oznanjam Božje kraljestvo in veselo novico z poezijo. Strah me pa je, kako bom finančno preživel. Zaenkrat še gre, pokojnino bom imel pa zelo slabo. Zaenkrat bom še živel za poezijo in za svoj način oznanjevanja.

Tinca me je veliko naučila. Ob tehle mojih razmišljanjih bi rekla: Kar bo, pa bo. Ciril pa mi je rekel, naj si ne delam skrbi na zalogo. Navsezadnje pa: vse mine, kot pravi Tinca. Dejstvo je, da živim posvetno in da se moram tako tudi boriti. Se pravi, da bi moral kaj več zaslužiti denarja ali pa sprejeti svoje uboštvo. Prav bi mi prišla tudi pomočnica in sopotnica – za to pa molim. Še vedno lahko grem v klošter, zdaj pa sem tu. Hic et nunc: tukaj in zdaj. Morda si lažem, da živim duhovno življenje? Vsako jutro izgovorim molitev: Jezus, tebi živim, Jezus, tebi umrjem. Jezus, tvoj sem živ in mrtev. In: Moj Bog in moje vse. Seveda, saj nas vse drugo razočara, ali nam vzamejo, ali nam propade, ali je samo malik, ki nas udari nazaj. Naš Bog je ljubosumen Bog. Če je on na prvem mestu, je vse ostalo na pravem mestu. Jezus je tudi rekel: Ne skrbite! Borite se za božje kraljestvo in vse ostalo vam bo navrženo.

Včasih me precej tepe tisto atijevo priporočilo, naj vedno pomislim tudi na najslabšo možnost. Morda ga nisem dobro razumel. Zdaj vedno pričakujem, da se bo zgodilo tisto najslabše. Prevelik pesimist sem. Spovednik mi je rekel, da smo kristjani realni optimisti. Ja, to je lepo rečeno, saj se potem boriš za realne cilje, ki so tudi uresničljivi. Prosim Svetega Duha, da mi da realnega optimizma, da ne bom vsega gledal tako črno. Obhajajo me misli, da bom zbolel ali da mi bodo pomrli domači, da se bom postaral ali da bom reven. Joj, preveč kadim! Pa prav zdaj bi si rad natočil še eno kavico. Dal sem jo kuhat.

Kdor ni proti vam, je za vas, je rekel Jezus. In: Ne branite! Jaz ne znam in trenutno ne morem živeti drugače. Tukaj sem in živim kakor mi je dano. Že to je velik dar in milost!!!

No, pa imam vodilno misel: Živeti tako kot je in si ne delati utvar, da bi lahko bilo veliko drugače. Sprejeti dejstva in resnico tako kot je, kot priliko in ne kot muko. Moja svoboda je moja poezija. Realnost pa tudi ni tako črna. Beg tu ne pomaga. Kam pa naj zbežim, če sem tu in sem tu potreben? Če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu. In bolj bi moral biti hvaležen. Samo pritožujem se vse dni, namesto da bi bil hvaležen za vse, kar sem in imam.

Včeraj sem razmišljal, zakaj sem tako »bogi« kar naprej. V svetem pismu sem prebral, da so to taki, ki ne hodijo po božjih poteh. Potem sem vse popoldne premišljeval sedem glavnih grehov. Seveda. Saj ni čudno, da sem »bogi«. In če si bom hotel pomagati, se bom moral poboljšati.

Bolj ko si govorim, naj manj kadim, več kadim. Kar tako prižigam, kot da to ni nič. Osel! Kako naj se poboljšam, ko sem tako strasten kadilec? Ne znam obračunati s sabo. Potreboval bom pomoč. Ta je pri Bogu, ne pri ljudeh. A tudi po ljudeh nam Bog lahko pomaga.

zvečer

Danes bom šel kmalu spat, ker se jutri dobiva z Natašo. Rekla mi je, naj jo pokličem že ob 8h zjutraj. Dan je bil utrudljiv. Popoldne sva bila z mami pri Lojzi v Domu. Uboga je. Tam se šele vidi trpljenje! V SP sem prebral tale stavek: Strah Gospodov je kot blagoslovljen raj… Gotovo Bog ve, da si želim počutiti kot v raju in mi je dal vedeti, naj se bolj bojim greha. Popoldne nekaj časa nisem kadil in zdaj se res krasno počutim. V Domu sem srečal invalida Francija in sva nekaj spila skupaj. Rad ga imam, kar je tako preprost in pameten.

Zvečer bo Playboyev film. Že zdaj sem se odločil, da se bom boril na vso moč, da ga ne bom gledal. Zakaj bi grešil, saj bom danes tudi manj kadil. Res se moram bolj ogibati greha.

Za to pa si bom privoščil – kaj? Saj sploh ne vem, kako bom preživel večer. Sama bova z mami in te tri ure do spanja bi se rad čimbolj spočil. Človek se mora naučiti počivati. S tem imam že dolgo težave. Najraje dam noge na mizo in kadim in pijem rahle kavice. Obenem pa intenzivno razmišljam in molim. Ampak moram najti kaj drugega. Tri ure imam do spanja. Nočem jih vreči stran. Marija je v Medjugorju sporočila tudi lepo misel: V molitvi se boste spočili. Morda bi molil? Včasih sem delal molitvene ure, potem sem pa nanje kar pozabil. Imam zanimiv obrazec za te meditacije, pa ne vem od kod izvira. Ampak ne morem samo moliti. Najti si moram kaj, kar bi me razvedrilo in me umirilo po napornem dnevu. Premalo poznam meditacije in tehnike. Ena je avtogeni trening, pa nimam dobrega občutka, zdi se mi, da se po tisti seansi ne morem popolnima zbuditi. Ne zaupam tehnikam in meditacijam. Čisto v prazno pa tudi nočem vreči teh treh ur miru. Kar počakal bom, da minejo, in molil, naj se zgodi Božja volja. Obenem bom že kaj počel, pisal ali kaj.

Že dolgo si želim pisati eseje. Montaigne ima krasne in tako iskrene! Nejc Gazvoda pa je v nekem intervjuju rekel: Eni ljudje jemljejo antidepresive, eni se drogirajo, eni znorijo, jaz pa pišem. Tudi meni to pomaga. Bom pa pisal. Tone Kuntner je rekel: Ne pišem zaradi drugih, ampak zato, da s tem rešujem sebe…

Nekajkrat sem bil tako utrujen čez dan, zdaj pa sem se že spočil. Spet ne vem, kaj bi. Molim pa le: Zgodi se Božja volja!

30. aprila 2006

proti jutru

Celo noč sem molil in razmišljal. Nazadnje sem vse izročil Bogu in daroval svoje trpljenje v spravo za svoje grehe. Če je za optimista muka prilika in za pesimista prilika muka, je moje trpljenje prilika, da zadoščam za svoje grehe. Ni pa trpljenje edini način. So tudi dobra dela, življenje po božji volji in post, molitev, vestnost pri delu in vdano prenašanje vsakdanjih težav. Vsega tega sem se naučil v katekizmu. Mnoge knjige sem bral, nazadnje sem pa v katekizmu našel vse, kar sem potreboval.

Ugotovil sem, da je smisel življenja služenje.

Z Natašo sva zmenjena, da jo pokličem ob 8h, to je čez 2 uri. Skrbi me, kako bom funkcioniral danes, ko nisem skoraj nič spal. Zaupal bom Bogu z molitvijo iz SP: Vse premorem v njem, ki mi daje moč. Ne vem, zakaj se tako bojim trpljenja. Kar privzdignem se, in skušam mimo, pa bi se moral sestopiti, sesti vase in sprejeti, kar mi je namenjeno. In mirno počakati, da mine. Veselje in mir prideta kmalu potem. Če pa se z vsemi močmi izogibam trpljenju, postanem živčen, prestrašen in utrujen. Že dolgo imam v sebi misel: Sprejeti križ. To je edini pravi odgovor na trpljenje, ki pride. Tako je storil tudi Jezus in se ni izogibal in se bal. On je najboljši vzor, kako je treba sprejeti trpljenje. Saj ni vseeno, v kaj trpljenje obrnemo. Eni ga obrnejo v maščevanje, drugi v samopomilovanje ali cinizem, drugi ga sprejmemo za odrešenje sebe in sveta. Kdor ljubi, tudi trpi.

Danes ponoči sem pokadil najmanj10 cigaret. V kuhinji močno smrdi. Žal mi je, da sem tako neumen.

Petrček mi je rekel, da ni treba, da sem perfekten. Dovolj je, da sem to, kar sem. Že dolgo imam težavo, da bi rad ugajal ljudem in da se delam bolj prijaznega kot sem. Za to početje potrebujem dobro počutje, zato me prime prava panika, če se slabo počutim. Pri mojih letih pa se človek naveliča igrati, ker to preveč utruja. Navsezadnje pa je to greh proti 8. zapovedi, greh v vedenju. Nikoli se nisem znal obnašati pred ljudmi. Šele zadnjih 10 let, ko sem malo uspel na svojem področju, imam več samozavesti. Nekje sem prebral, da ima čisto srce tisti, ki govori kar misli in se vede kakor čustvuje. Meni to ne gre. Vedno sem nekako privzdignjen, zato sem pa živčen in napet. Morda je posledica tesnoba, gre pa predvsem za malo hinavščine in zato imam slabo vest, pa še trpim potem. Vprašati bi se moral, kaj imam od tega, da se pretvarjam. Na kratki rok nekaj več prijaznosti od ljudi, na dolgi rok pa sigurno samo škodo. Spet sklenem, da se bom obnašal v skladu s seboj. Morda zaradi te napake tudi toliko kadim.

Morda pa kadim toliko zato, kar sem kar naprej tako zaskrbljen. Pa jasno piše v SP,: Ne skrbite! In tudi piše, menda kar 365-krat: Ne bojte se!

Sprostiti se moram in se sprejeti, tudi če sem drugačen od drugih. Naj se pokaže, kaj je Bog naredil, ko je naredil mene.

Morda pa je moje kajenje neke vrste požrešnost: Kar naprej bi nekaj dajal vase. Kuham si kave, pijem bevande... Manjka mi nekaj drugega, ampak to je že psihoanaliza. Dejstvo je, da sem kar naprej nesrečen in trpim. Potem se pa tudi kar naprej tolažim. Spet isto: Sprejeti se moram s svojim trpljenjem vred. Ne si govoriti: Moram biti človek. Ampak: Smem biti človek. Cveto me je oplodil z marsikatero pametno. Ampak jaz zelo, zelo dolgo rabim, da lahko kaj sprejmem. Nekatere njegove misli se mi zazdijo resnične šele čez nekaj let.

Danes bova z Natašo uredila še dve moji knjigi, če bo Bog dal. Naj bo z nama, ko bova pripravljala mojo drugo knjigo haikujev in drugo knjigo sonetov. Dati jima morava tudi naslove. Pripraviti moram darilo za Natašo. Najbolje bi bilo, če opravim svojo vsakdanjo proceduro: Higiena, jed, oblačila, soba, jutranja molitev in telovadba. Namesto jutranje molitve bom napisal kako pesem.

4. maja 2006

zvečer Zdajle sem prebral v svetem pismu nekaj čudovitega: Svetilke se ne postavlja pod mernik in kar je skrito, je skrito samo zato, da se bo razodelo. V tem je skrivnost polnega življenja. Ničesar skrivati. Le molitev naj bo na skrivna, da jo vidi samo Bog in nam povrne. Nek pesnik, ki je bil bolan in je na koncu naredil samomor, je zapisal: Kolikor smo skrivnostni, toliko smo bolni. Ničesar skrivati. Vedno sem mislil, da moram vse, kar je v meni, skriti pred ljudmi in pred Bogom. Tako sem bil osamljen s svojimi skrivnostmi, veliko pa se jih ni niti dalo povedati drugim. Za komunikacijo sem velikokrat uporabljal poezijo. Ampak zakaj bi skrival, kdo sem, če me je Bog dal prav takega na svet? Tudi grehov ni dobro skrivati. Psalmista je Bog ozdravil šele potem, ko mu je iskreno priznal vse svoje grehe. Pa Bog že itak ve za vse, samo zaradi nas je dobro, da se izpovemo. Tako funkcijo ima spoved. Tudi psihologi ugotavljajo, da je spoved zelo pozitivna stvar za duševno in duhovno zdravje. Pripadniki drugih prepričanj pa to verjetno uspešno opravijo na druge načine.

Danes sem bil kar evforičen, saj sem oddal dve knjigi urednikom, srečal Polono Andromako, ki z njo delava projekt okoli mojega sonetnega venca Hvalnica lepoti, potem Damijana Šinigoja, ki sva se z njim pogovarjala o moji novi knjigi, ki naj bi izšla pri Gogi, potem me je poklical Tomaž Koncilija, ki bo strokovno pripravil mojo knjigo za Gogo z naslovom Nemir, potem sem se pogovarjal z Danielom Brkičem in mi je odgovoril, da je moj prevod uvoda v krščanstvo po Luku krasen, srečal sem tudi Valentina Bruna, ki mu bom napisal recenzijo in Jožico Medle, ki je slikala kar zunaj na dvorišču, na sončku. Popil sem 3 špricerje in se cel dan imel fino.

Še zdaj imam dober občutek. In misel se mi vrača na današnje poglavje o svetilki. Super. Ničesar, še posebno pa ne sebe, ne bom skrival. Pravico imam: biti. To mi daje toliko samozavesti!

Janez Gril mi je rekel, naj mu pošljem knjigo Po lahko teži hrepenim, da jo bo pregledal, da bo izšla pri Družini. Res je bil čudovit dan. Bog, velika hvala za vse dobro!

6. maja 2006

pozno popoldne

Sobota je in prosti čas imam danes in jutri. Vprašal se sveto pismo, kako naj se čimbolj spočijem ta dva dneva. Ponedeljek bo zelo naporen. Zanimivo, prebral sem odlomek o ženski hudobiji. Gotovo je, ne vem pa kako in zakaj mi škodi. Dobro sem jo izkusil v mladosti. Ena me je spravila v umobolnico, eno noč sem prespal celo v mreži. Zaradi drugih sem trpel cela leta. Je potem čudno, da se bojim žensk in – morda je počitek to, da iz sebe popolnoma izključim to trapasto parjenje. To je za mlade. Jaz pa bom star 50 let in moram pozabiti na te stvari. Saj od tega nikoli ni bilo kakšnih strašnih užitkov, škodilo mi pa je …preveč.

Današnja medijska spolnost je ena sama industrija in zaslužkarstvo. To spada v zakonske vode, tisti pa, ki so poročeni, tega nikjer ne razglašajo.

Razmišljam poglavitne grehe in med njimi je tudi nečistost. Čim manj tega, tem bolje.

Danes sem v kavarni srečal Erna Jazbeca, glasbenika in glasbenega pedagoga. Čisto rdečo glavo je imel, ker ogromno vadi oboo. Igra v več skupinah in orkestrih, pa pravi, da ima že vsega čez glavo. Sam sem se ravno tako počutil, saj sem si popoldne v spodnjo sobo nesel mape z neizdanimi knjigami, pa sem tudi sam zasičen s tem in nisem mogel niti začeti brati.

Zjutraj je bila pri meni na uri angleščine Mirjana, pa sva veliko klepetala o novi škofiji v Novem mestu. Povedal sem ji modro misel duhovnika Jožeta, ki je rekel: Vse se mora spremeniti, da bo vse ostalo isto. To je bila tudi najina sklepna misel glede tega.

Res sem utrujen in mami me kar razume in mi da mir. Spekla mi je zrezek in zdaj sem tu v sobi in pišem.

Dopoldne sem inštruiral, potem sva se dobila s Cvetom. Spet je toliko govoril! Ampak sam sem isti, samo poslušati je to težko. Cveto me je še vprašal, če bom popoldne kam šel. Pa sem mu kar povedal, da moram zaradi sladkorne bolezni vsake tri ure jesti, pa me potem nikamor ne mika iti za dalj časa. Rekel je, da naj pač kaj vzamem s sabo. To je pa res. Samo jaz sem tako privezan in navezan na dom! Najraje sem doma in kamorkoli mi je težko iti.

Ko sem bil v Gogini kavarni, me je klicala Ivanka, jaz sem pa ravno kupoval knjigo zanjo. Potem sva se pa pogovarjala in se smejala. Spil sem še špricer in šel domov.

Upam, da danes pride Katarina. Včeraj sva se ves večer smejala in pokala vice. Bolel jo je križ, jaz sem ji pa rekel, da jo boli ritni živec. Tudi nekaj dobrih vicev sva povedala. Danes zjutraj sem prebral v SP spet tisto vrstico, kot zadnjič: Mislil sem, da so ubogi ljudje, pa samo ne hodijo po božjih potih. Seveda sem potem razmišljal pot svetosti, ki je v molitvi, postu, dobrih delih, vestnosti pri delu in vdanem prenašanju vsakdanjih težav. Seveda hočem hoditi po poti svetosti, to mi je največji cilj. Jezus je rekel, da njegovo breme ni težko in se njegov jarem prilega. Svetost je v veliki meri preprostost.

Mami pravi, da pralni stroj ne dela. Zamenjal bom varovalko. No, pa je. Zdaj dela.

Danes so že ves dan plohe in na pol nevihte. Spet se maje vse drevje in pada dež.

Včeraj sem trpel v sebi in sem šel v posteljo. Molil sem z mislijo, da mora človek vzljubiti križ. Vedno bolj ga vzljubljam, čeprav je to morda ena najtežjih stvari v življenju. Kosovel - ali morda Cankar – je napisal: Kdor hoče ljubiti, živeti, ta mora poljubiti svoj križ. Toda brez vere – kar je zaupanje - in ljubezni in hvaležnosti do Boga to sploh ne bi bilo mogoče.

Kar prižigam cigarete. Šel sem še po bevandico.

Pišem, da mi mineva čas. Katarina pride ponavadi ob 9h in danes še ni sporočila, da je ne bo. Pač počivam, taka je 3. zapoved: Šest dni delaj, sedmi dan počivaj. Predvečer naslednjega dne pa zame spada že v naslednji dan. Jutri prideta Tinca in gospa mama. Jaz bom šel dol, počival in kaj prijaznega počel. Moram pregledati mape s knjigami in urediti moram zvezek za poezijo in blokec z založbami. Samo da ne bom spet toliko kadil! Nikakor se ne morem spomniti ničesar, kar bi zmanjšalo moje kajenje.

Morda bi jutri kam šel? Predvsem k maši. Bom že našel toliko moči. Potem je čisto drugačen dan. Maša me čisto predela in postanem vesel in se spet radostim življenja.

Jutri bom tudi naredil nov seznam obveznosti, čeprav imam ponedeljek obupno natrpan. Pa bo vse šlo skozi, zvečer bom pa spet počival. Imam zanimiv sistem: Grem po adresarju in se ob tem spomnim vsega, kar imam storiti. Nastane dolg spisek, ki ga počasi izpolnjujem, kakor mi da čas in počutje.

JAZ NIČ NE RAZUMEM!

Mama,
reci zdravniku,
naj mi ničesar ne razlaga.
Nič o tem,
kaj me čaka,
kolikokrat vse te tablete na dan
in koliko po potrebi,
kaj nameravajo z menoj
naslednje mesece,
kaj lahko pričakujem.
Mama,
jaz nič ne razumem!
Naj pove tebi.
Vzemi me domov,
Prihajaj k moji postelji
z grenko tableto v levici,
s kozarcem malinovca v desnici.
Obljubi mi prstanček,
če bom pojedla štiri žlice juhe.
Samo zdravnik mi naj ne govori
z resnim glasom, mama.
Jaz nič ne razumem!

30. oktober 2008

MODROST

Iz zataknjenih trenutkov
se tke usode mreža,
v neizsanjanih ljubeznih
najde se nemir.

Neodkriti nam svetovi
bežijo med spomine,
besede neizgovorjene
nemijo upanja.

Kadar sliši se
dihanje kamenja,
ko na vratu čutiš
dotik rezila časa,
postane razumljiva
preprostost bivanja.

Ne sprašuj več vetra,
katera jadra plove,
ne glej v luno,
ko je šla v mrk,
dotakni se mokrote vode,
da spočije se izmučen duh.

Vse, prav vse
dobi na koncu slavo,
ko s počasnimi zamahi
v smrt omahne vsa modrost.

SVARILO

Preseneti me z ljubimcem,
če bom dolgočasen,
v vrtu pusti rasti
travo čez in čez,
obleci se koketno,
kadar greš na delo,
za kazen kdaj zakleni
gumbe na dotik.

Ljubezen je svoboda,
ki si jo deliva,
na nebu koprnenja
naj ne bo meglè,
če se kdaj povzpnem
previsoko nad oblake,
takrat močnó zakriči,
pa bom v hipu dež.

Ljubezen je iskrenost,
zato si jo razdajajva.

O BOG

Dotiki pogledov
gole nature
jemljejo dih.

Vrtiva dan
med nevidne
poljube,
polni se nama
posoda ognjena.

Noč.

Poljubljam te
med utripom vročice,
sesaš me
napetega v lok.

O Bog,
pridruži se nama!

PIRAN

Okrog nevidnega vogala
zavrtinči tramontana
v dozdevanju
prešernega trenutka.

Sogled oči,
prizvok topline.

S terase,
polne dišečega šumenja,
gledam nekam
v dalj.

Prasketanje morja,
vrtinčenje besed,
rdeče vse od zarje,
tople kot srca utrip
z okusom nežnosti.

Čas,
le čas je z mano;
buta tja ob skale,
kjer se razprši
v trenutke
nepričakovane.

UTRINEK

Zvezda,
klinc te gleda,
kaj mi svetiš zdaj
v oko,
kaj me brigajo vse sanje,
ki pristanejo
na tvoje migotanje.

To ni fer,
da me takole rajcaš;
jaz na postelji ležim
rime zlagam in gorim.

Ti pa hladna,
nedostopna,
naenkrat se utrneš
in z utrinkom vred
vse želje mi zavrneš.

Briga me,
da veš,
še danes
gor na nebu
novo željo
si odgrnem.

ODPLAVLJEN

Stopinje škripaje
mesečino mendrajo,
valovi nežno sipé,
škržati budijo
zaspane strasti.

Na bok prevrnjen spanec,
v plitvino jutra
naseda.

Danes bo krasen dan.

Z nihaji spoznanj
se umirja vihar,
ki je v noči razdražil
ptici samotni.

Vzlêti galeb
s pečine gneva!

OBIČAJNOST

Ležim
v napol priprtem
mraku najinega otroka
in mu berem pravljico,
ki ga uspava,
preden obrnem
novo stran.

Ali ne bi bilo prav,
da nama on
zapoje svojo pesem
in midva
najdeva melodijo zanjo?

Samo odpihniva
tiste nepotrebne
nitke vsakdanjosti,
ki naju samo vežejo
v ničevost.

Ali ni že čas,
da prerasteva običajnost?

Ali ni že skrajni čas?

TO!

Dež,
ki spira prah
iz zlepljenih kocin,
ki mu nastavljam
celotno moje živčevje,
da me umije
umazanije.
Naj polzijo kaplje
pod pazduho,
v uho,
pod pas,
v medritnici.
Dež, izmij vso maščobo
poletnega znojenja!

To,
jebelacesta,
to mi deli, Bogec!

KAJ?

Kaj bivaš
med lebdenjem v medzvezdja?

Gola rojstva?

Zelene radosti?

Iskanja modrovanj?

Topot vizij?

Kroge upanj?

Osti izkušenj?

Izmozgana počutja?

Probleme vseh rešitev?

Ali pa nemara
le čas,
odmerjen
v tik tak
trenutka?

SANJE

Danes
se mi je pesem
razlila čez sanje.

V njej
nerazigrano otroštvo,
neizpite ljubezni,
mladost smrtno resna,
neizkušnje življenja.

Med igro v delu,
s prvim poljubom na tleh,
nedolžno prepozen
v izkušnjah spomin.

Na robu
prelivanja v jok,
med hojo po vrvi svobode
zadržujem
željá melodijo v krik.

Ves razlit
v mlaki solzá.

UTRINEK

Kaj naj šepnem
odmevom nesmrtnim?
Naj se ne nehajo,
če so spočeti?

Nasvete v veter,
ki jih raztrosi?
Obljube pribite
na srcá zadnjo plat?

Komu nazdravim
modrosti požirek;
tujcu v spomin
ali sinu v slovo?

Kako naj naenkrat
očeta pozabim,
kako naj skrbi
matere hlinim?

Ko bom odhajal,
zvezd ne ugasnem;
pustim jih v miru,
naj utrnejo se!

HIP

Preklete sekunde,
ki se pretakajo v minute,
da jih ure vlečejo za nos,
te pa v mesecih
minevajo v leta,
desetletje mine kot tren,
stoletje je tu, kot bi mignil,
samo naj mi še kdo ne reče,
da se tisočletje vleče v neskončnost,
ker bo prej cela era mimo,
preden ugotovimo,
da bo v hipu
vsega
konec.

Za umetnika ima čas drugačno dimenzijo.
Prostor dojema drugače. Človeka drugače vidi. Stvari so zanj drugačne ... besede drugače pojmuje.
Vse je Drugo. Še sam sebi je Drug.
Istočasno v njem potekajo vzporedna delovanja.
Vtisi tečejo v razne celice, predele – vsakega od njih po svoje razporeja, kopiči, potiska...kot panj je njegov organizem.
Brezčasnost, brezkrajnost – sta dve besedi, ki bi nekako okvirno, približno označili vsa ta različna notranja dogajanja.

Za umetnika je svet - dotik.
Je vse dotik.
Sam sebi je dotik ... ker ima sposobnost prehajati v sebe in iz sebe.
Včasih po mili volji. Drugič po svoji volji. Tretjič brezvolje, samodejno.
Skoraj avtomatično.
Ko je božjavolja – je presežek.
Takrat se zgodi.

Intenziteta doživljanja sveta se ves čas spreminja.Tako je včasih v največji zbranosti, drugič v opuščenosti do izgleda otopelosti.
Zamaknjenost – zagledanost, zazrtost – lebdenje, odsotnost.

Dvomesečni obisk v Sudanu pred 30. leti je dogodek v preteklosti. V zavesti je kot dotik.
Zarezan v duši je enkraten.
Majhen kirurški rez.
8 letno življenje ob nekom je tudi že preteklost. Včerajšnja.
Eno je daleč časovno, drugo še sveže, ravnokar dokončano.
Umetnik oboje dojema enako.
Kot dva dotika.
Ne glede na različnost v času, dolžini trajanja...izginejo vse opredelitve in oznake dobro, slabo, kratkotrajno, dolgotrajno, poučno, lepo...mehko, ostro.
Ostane dotik. Ki ga poljubno lahko začutim kot prijeten ali neprijeten. S čopičem po svoji želji barvam, prebarvam …
Ljudje, predmeti, doživljaji - vse ima isto važnost.
Vse je – le snov. Tematika.
Dotik je neizmerljiv. Neprecenljiv.

Najbolj divja ljubezenska noč je enako pomembna kot bežen obisk znanke.
Umetnik je obtežen s sabo, teži sebi in drugim.
Težak je za druge, ker je v njem in za njega vse važno. Ali pa nevažno, kot se pač porodi v danem trenutku.
Lepo je grdo, grdo je zanimivo – v svoji resničnosti postane lepo.
Bolečina je le neko stanje brez predznaka. Ni ne slabo ne dobro. Je nekaj, kar lahko opazuješ, proučuješ, te navdihuje, te nekam pelje, te nežno zapeljuje, te obnori.
Ker se sam odločiš in imaš moč, da odločitev izpelješ in znanje, da se udejani.

Če se bolesti prepustiš – se ji zavestno. Če dovoliš, da vpliva nate, je to hoteno. Tako si sam sebi mojster.
Ne iščeš drugo, izven sebe.
Joj, ne vzemi mi bolečine, ravnokar me je pripeljala do novega videnja.

                                   Uročen
Bol je urok.
Enkrat mu je navdih, drugič pokora - enkrat ga vzpodbuja, drugič hromi.

Psihiatri imajo velike težave z njim.
Kaj bi rad ? – Ne vem.
Kaj si želiš? – Nič.
Imaš kako vizijo ? –- Na miljone.
Katera ti je najljubša? - Vse so mi enako.
                 Pravzaprav niti ne. Niti ena ne. Ne vem.
Potrebuješ kaj? – Sebe.
Zakaj potem jočeš, če te kdo zapusti? Saj imaš sebe. –
– Z njim je sebstvo ušlo.
Ujemi se. Odveži se.
– Navežem se, ne morem brez.
Koliko jih je, brez katerih ne moreš? – Vsi.
Ampak človek božji, z vsemi ne moreš živeti! – Zakaj ne?
!!!!
Zakaj si živčen? – Na živce mi gredo.
Kdo? – Vsi.
Pa si ravnokar rekel, da brez njih ne moreš! – Ja, to je bilo pred minutko.
                                               Zdaj je že drugače, me je že minilo.
Ojoj. Moral se boš odločiti za nekaj. Poenostaviti, urediti. Selekcija. Lažje boš živel z drugimi in sam s seboj.
– Bom potem bolje delal svoje delo?
Ne vem.
– No, potem pa nič – daj mi nazaj moj kaos. Mojo bolečino. Daj mi nazaj vse te grozne ljudi. Vrni mi težave, pusti moje skrbi – tebi ne nucajo, meni so ljubše kot vse muze.

Ja, umetnik lahko terapevta privede do norije, ker mu take vrste človek uide iz vseh predalov, pade iz vseh okvirjev.
Ne paše v noben formular, ne ustreza nobeni opredelitvi, ne da se izmeriti, vsakič ima drugačno temperaturo, temperament.
Izmuzljiv je, spolzek, neoprijemljiv...
Skratka - nehvaležen objekt znanstvenega proučevanja.
Vsak znanstvenik obupa nad njim. Ker nobena analiza ne velja za dolgo, ne more ga secirati, vsi opisi pa so le začasne veljave. Nepredvidljiv, neopisljiv.

On je zrcalo in odmev, jek in kladivo sveta.
Je vse in nič.
Zato vsak najde svoje sanje v njem.
Vsak najde svojo vizijo v njem. Svoje izpolnjenje. Vsi ga imajo radi, a nihče ne bi živel z njim.
Ljubijo ga, a ljubezni mu ne morejo dati.

Ker umetnik ne ve, kaj bi s človeško ljubeznijo. Kaj bi s človeškim bitjem, nasploh. Če je Drug ob njem, ne ve, zakaj mu je sploh potreben.
Ko je ob tebi, imaš občutek, da je odsoten. Ko ga ni, čutiš, da je s tabo, da sta v duhu povezana.

Včasih se ti zdi, da ti je tuj, drugič ga začutiš bolj kot sebe.
Tako tudi umetnik dojema Druge.
Daje ljubezen, pa je nihče ne prepozna.
Znanca se ne bo razveselil, z neznancem pa bo naredil plesno točko, zaigral skladbo.
Potepal se bo z njim ves popoldan, prečul noč v zaprašenem kotu odsluženega bifeja ob cesti.
Domačim se bo izmikal, občasno pa na njih obvisel kot namočena cunja.

Ja , vsi smo nekaki umetniki – magari božji otroci.

1

ČEŠNJA

Okrog rdeče pomladi se bo ovila.
Do koščice ni daleč. Do koščice ni blizu.
V centru mesa je center. Od tam izvira.
Od tam njeno ljubkovanje zgodnjega jutra v sebi.
Pozni večer je tudi zakopala vase.
Pod toplo, rdečo kožo. Nastavlja se. In vabi.
In vpliva na sonce. Sonce jo posnema,
ko pada izza drevesa kot rdeča češnja
in se obesi na drevo. K njej.
In začutita drug v drugem podobno koščico.

2

BANANE

Banane raziskujejo. V šopih stojijo.
Ovohavajo skozi zelene nosove.
Dolge so kot afriški dan. Kot pesek,
ki ga nosijo za olupki. Pesek,
ki se je strdil v mehko belo srce.
Banane raziskujejo dneve, njihove premike,
ločitve, dihanje ljudi, ki baje bivamo.
Banane nas ovohavajo kot umirjeni psi.
Banane so na koncu rumene in
obenem umazane s krvjo. Zemlja krvavi iz njih.
Iz nosov se ji navzgor cedijo gosti, krvavi smrklji.

3

JAGODA

Kje pravzaprav si, jagoda, ko te plemeniti
žgano jutro? In kam?

Kam se ti nabira tema? Globača? Tvoj kis?
Kje se zmehča glava, ki leze vase?

Kam rasteš, jagoda, ko ti postaja jutro pretesno
in se nasloniš na čas? Na lastni prostor?
Na večer, ki to ni?

Kam počiš, ljubica,
ko ti tu zmanjka prostora?

4

LIMONA

Limona poči. V sebe. S sunkom.
S sunkom se zakotali. S sunkom špricne.
Po listih. Solze se cedijo v veliko zemljo.
In se vzpnejo nazaj.
Oko zapeče: naše in njeno.
In se sprime: naše in njeno.

Med njima je vse, kar je okrog njiju,
in kar je mèd in mèd in mèd.

Kaj je? Kaj?!

Da ni to, kar nam že vse življenje po tihem uhaja iz telesa …

5

LUBENICA

Rekla bi, naj se otroci hranijo s koščicami,
da bodo vzkalili,
naj ji nežne roke ženske operejo obraz od znotraj,
naj si moški operejo suha usta z njeno notranjo ranljivostjo,
naj ostanke položijo na zemljo,
na njeno telo,
ki je nastajalo,
medtem ko je rasla nazaj v maternico,
tja,
kjer je bilo tako,
kot bi ne bilo dovolj centimetrov.

In je bilo v vsakem milimetru
kilometre ljubezni.

6

JABOLKO

Jo pravilno bereš? Je lepo napisana?
Kako ji bo naslov – Jutro? Pena? Slad?
Kako jo boš obrisal, da bo? Da še vedno bo?
Zaljubljena in odprta? Kam jo boš dal –
Na mizo? Na omarico? V usta?
Jo upaš pregrizniti? Preklati? Ubiti?
Jo boš res preklal z vsemi zobmi,
da bo padla kot zdrobljena, hreščeča glasba,
kot človek, ki se je upognil iz prostora
in postal nikjer in nikoli več?
Jo upaš zabiti v čas? Izdreti iz lepote?
Jo suniti? Se sploh upaš dotakniti njene energije?
Njene ideje, ki jo nosi? Njenega, kar je njeno?
Ona je, jabolko, gladko, da vse spolzi.
Dosledno. In vedno. In večno.
Čeprav jo imaš, je nimaš. Čeprav jo držiš,
jo istočasno spuščaš skozi svoje središče.
In iščeš naslov – Pot? Dotik? Možnost?,
kako jo obdržati in kako pojesti,
ne da bi jo pri tem razdrl in ranil
in spremenil v kašo in bi se spomnil,
da bo čas nekoč to isto napravil s tvojim obrazom?

7

KIVI

Ta zelena, mučilna naprava s koščicami,
ta sadist z dlakavo skorjo, z nohti v očeh,
s konicami v koži, z iglami v grlu,
ta napeta piraja, ki plava v njem,
ki odgrizne jezik in ustno votlino in splava med žile
in nas žre od znotraj in nas do konca izprazni.

Ta stroj, ki ima v sebi taborišče okusa,
ki bo dal koščice v nas,
da bodo napadle
in posrkale svetlobo iz oči
in številke iz mišic
in mokri prah z dna kosti.

In te koščice, dolge nič centimetrov,
nam bodo kri zalepile nekega dne.

Globoko v zemljo.

8

ANANAS

Zakaj si se spojil? Zakaj se nisi,
prevrnil v lastne oči na primer?
Zakaj si oder? Se hočeš uprizoriti?
Do kam? Do zemlje? Čez obraz?
Prek svojih delov, ki sestavljajo odnose?
S katerim bitjem bi cvetel, če te ne bi srečala
usta, če te ne bi goltalo grlo, lačno in mlačno?
Si res hočeš do konca zapeti skorjo?
Biti nedostopen sadež, ki ničesar ne pozna?
Ker se noče poznati …

Zakaj si se spojil? Zakaj vse takoj prežvečiš?
Zakaj nas potem pljuvaš, kot da si ne zaslužimo?
Kot da si zaslužimo le trdi pljunek, ananasov kamen?

Slišiš, ananasek, zvonovi ti zvonijo?
Krsta je v tebi. Ti si v njej. Ti neseš njo, ona tebe.
Ti se ustaviš, ona te zatesni in potuje naprej.

Tako je to. Krste so vztrajne plesalke vesolja,
mi njihovi soplesalci – one izbirajo, s kom bodo na koncu plesale …

9

HRUŠKA

Imeti en sam namen: iti v njen ugriz
in se vprašati, kje in kako se začeti
in kdo je maternica komu.

Imeti en sam namen: iti skozi njeno toplo stran
in se segreti v njene olupke
in se zadržati v peclju, polnem življenja.

Imeti en sam namen: sebe spreminjati
in se pojesti s hruško
in se nenadoma s severa telesa glasno poklicati na jug.

10

MALINA

Mar ni življenje podobno malinam,
ki jih grmi pripnejo nase
in odpnejo nekega dne
in spustijo skozi odprte predale
zemlje?

In ti predali –
še nihče doslej jih ni uspel zapreti!

11

ROBIDA

Okus je blizu prostora, vonj blizu dveh življenj –
tvojega in tistega, ki te jé.

V tebi ni reda. Ni te, v lastnem mesu te ni, v tebi te ni.
Rada kartaš s svojo notranjostjo. S svojimi in njegovimi mislimi.
Kot domine padajo ideje na tvoji meji. Hočeš se skriti,
da boš kot najmanjša žilica v vratu. Utriplješ že tako.
Tako, da se spustiš. Z njim. Z jedcem, ki te jé, ki te občuduje, vonja.
In se mu zategneš med kosti, okoli hrbtenice mu zrasteš kot bršljan,
ki gloda tesnobo.
Ti si njegov strah, ker se ravno dovolj ne vidiš.
In se ravno dovolj vidiš.
Ponekod si, ponekod te sploh ni. Tvoji centimetri so bombe
v njegovih ustih, črte na dlaneh si mu posilila
in spremenila usodo, da je jokal s pritiskom dveh metrov,
s strastjo sedmih milj se je hotel ustaviti. Bi se moral. Bi se.
Pa se ni. Brizgnila si se mu med bele zobe, ko te je žvečil,
k sebi si jih stisnila, da so bila usta črtasta,
da je strahovita zebra stekla iz njih in nam uredila občutke –
nekaj res ni v redu, nekaj pa res ne!

In še nujno vprašanje:
Ali se črne robide v resnici sploh lahko žrejo,
in to z našimi belimi zobmi?

topla

tipam noč

na steni prehitre ure
pušča sled
rez

nočem spati

v pest razcvetele dlani
drobim sneg
diši po vetru z vrhov in zajčjih sledeh

nočem spati

v dolini objema
je senca priprtega nasmeha
budna
vsrkavam prijaznost topline

krhko spanje

dišijo sekunde
prelite v nihanje

ostati

azurna

skozi gozd plastičnih trakov
ki visijo pripeti na čelo neba
prodira azurna svetloba

vračam se

od včeraj nosim visoke pete
maham z rameni

nitke so vse sladkejše

na drugi strani mene je še ena lutka
ko dvignem levo roko pomaha z desno

kaj se zgodi
ko ležem in pozabim
da sem?

iz vdolbine na grlu
mi pije modro mleko
in se spočije
v naročju

z vejico rožmarina
zmleta v mlinu dlani
zadiši po zemlji

piškotnica

stepam jedro
razbite lupine

zračim beljakovinske sokove

vzhajano telo
stopica po žarečih blazinicah

mehkoba razjeda potrpežljivost

v skledi je nekaj prstov v maslu stopljenega sladkorja
in pikantno podnebje soli

kdo poliže mojo pesem
zadihana mislim prah žita

v lešnikovih piškotih
je nekaj gramov pomoči

pauline jih rada je
tudi drugi

včasih bolj
včasih manj

zapečeno

OBDOBJE TEME

Naše besede gredo mimo njih
kakor veter čez prazna polja.

Zakaj bi se jih dotaknile,
če ne poslušajo niti samih sebe?

Zrejo z zaledenelimi pogledi
in zbirajo denar ter moč,

kot da jih bo bogastvo opralo
in jim kupilo karto nesmrtnosti.

Želijo gospodariti z našimi življenji
in biti večji od univerzuma.

Z arogantnostjo premagujejo strah
pred življenjem brez smisla,

pri brezuspešnem iskanju odgovorov,
ki so v nas.

MOJ OČE

V deželi med življenjem in smrtjo,
kjer sta smeh in jok eno,
postane za trenutek vse brez pomena.

Ko so me dekleta zapuščala,
sem jokal…
vendar so bile takrat solze drugačnega okusa.
Zdaj polzijo počasi, kot da vedo,
da tu ni popravnega izpita.

Ampak njega ni strah!
Jaz sam se bolj bojim neminljivosti!

Kupil sem si nož, kot bi hotel izrezati
20 let očitanj,
ki so me oddaljila od samega sebe.

Gledal me je
in mi z nasmehom minljivosti
odmahnil z roko.

Molil sem, naj mine…
bolečina, ki se me je oklepala kot rak
in se hranila z mojim nezadovoljstvom,
ki se je kopičilo desetletja.

Ko jo bom sprejel,
bom sprejel tudi sebe!

LJUBEZEN

Ljubezen je čudna reč!
Ni je moč videti in ne slišati.
Nima ne vonja ne okusa …
pa vendar je največja začimba naših življenj.
Od popkovnice pa do
palice starčka – se razteza…
skozi naše življenje –
včasih s težavo,
včasih pa lahkotno kot pero.

Vsi si jo želijo.
Pesmi so je polne –
nekaj manj naša ravnanja!
Nekateri jo iščejo in je ne najdejo –
vse življenje.
Ona pa je povsod!
V naših pričakovanjih.
V našem hrepenenju.
V naših vzdihljajih.
V naših molitvah.
V naših radostih.
V naši domišljiji.
V naših vprašanjih.
Največ pa – verjeli ali ne!
V naših odgovorih.

Ljubezen je odgovor…
na vse kar boli
Odgovor na sovraštvo
odgovor na nasilje.
Je odgovor temí.
Odgovor vsem.
Z eno besedo – ljubezen je …
ODGOVORNOST!
Do sebe in vsakogar,
do luči in vesolja.

Zato nikar ne išči ljubezni – ves ta čas je v tebi!

SREČA

Mojega prapradeda so ubili Turki.

Na mojem dedku so Nemci v taborišču izvajali eksperimente.

Moji babici so Italijani zabadali igle v oči.

Mojega očeta je ubila žalost.

Upam, da bom jaz umrl od sreče.

Pesmi iz zbirke pesmi, ki bo izšla leta 2009.

PRVI DAN

Rad bi se prebil do tebe,
polizal …
vse tvoje strahove …
izsesal …
izgrizljal …
jih premaknil na jutri,
vsrkal,
otipal,
se nagledal,
osvetlil s sijem sveč
ali jih razblinil v tisoč vzdihljajev …
jih okopal z vonjem ...
ob katerem nabreknejo nozdrvi …
ko širim dolino med tvojimi obalami,
vzdrhtele brade in valujočega popka.
Ufff ...
Že misel na to …
da bi povohal,
odprl,
vsrkal,
izpil,
se nagledal,
segrel,
da se omehča,
pordi …
moja
malina …
da posije kot odprta sliva …
naj vse, kar gori, utripa in raste …
pojem z zalogajem gotovosti.

SEDEMNAJSTI DAN

Malo pozneje si me gledala
z razprtimi očmi ...
ko ti je resnica kapljala po obrazu.
Da,
ona lahko zaboli ...
lahko ti vzame sapo ...
lahko ti tornado zapleše v trebuhu!
Zaradi nje lahko stokaš ...
lahko kričiš ...
kličeš na pomoč ...
Da.
Lahko te zadene ...
nizko in globoko!
Lahko naletava kot slaba vest ...
ritmično ... v taktu ...
Če jo sprejmeš z odprtimi rokami ...
teče gladko ... polzi ...
Sicer lahko peče.
Najmočnejša je, ko je gola,
ko plapola.
Takrat je vznemirjena ...
čaka, da prideš ...
da prodreš vanjo
in jo preobraziš v nekaj božanskega ...
Nekaj globljega.
Nekaj močnejšega.
Kar te odpira.

Brezgrešno.

SEDEMINŠTIRIDESETI DAN

Najine misli privrvijo.
Z doživetjem se objemava.
Najina čustva bobnijo.
Topijo se besede.
Ljubi se.
Ljubi me.
Ljubi nas.
Kot Veliki tebe.
To je vse, kar imaš.

Zdaj!

Ker čez dve sekundi
pride prihodnost.
Ker čez dve sekundi
sedanjost postane preteklost.
In tega nikoli več
ne moreš spremeniti!

Položila je uspavano roko
okrog mojega pasu.

Pesmi iz zbirke EROTIC TRANSFORMATION, ki je izšla, leta 2007, v okviru založbe Goga iz Novega mesta in podjetja Informa Echo, ter s podporo Ministrstva za kulturo RS in Društva srbska skupnost. www.transformation-art.com

ILUZIJE

Odganjamo čustva
in mislimo, da smo pametni,
a ne razumemo!

Pokrivamo ušesa,
kimamo z glavami,
prepričani, da razumemo.

Poglede usmerjamo v bližnje in
daljne in pričakujemo, da nas vodijo.
---

Tudi jaz sem bil bolj ranljiv,
ko sem v vseh iskal očeta,
da prevzame moje breme.
---

Razpet
med željami in pogumom,
da vidim omejitve
svojega kratkega življenja.

V svetu neskončnih možnosti
potrebujemo distanco do sebe,
do glave in rok,
ki rišejo klice na pomoč ...

... Tistim, morda,
s katerimi sem izmenjeval
frustracije!

In katerih lastnosti nosim.
Želim si, da nekaterih stvari
ne bi storil. Pa sem!

Bom živel dovolj dolgo,
da ujamem odgovore in sprejmem
odločitve!? Ne vem!

Ali je konec igre
začetek realnosti!?

POMIRI SE, ČLOVEK!

Metek,
strela,
misel,
pogled,
luč,
zvok ...

Minevajo v meni dnevi,
hitro,
kot da jih povezuje le zvok
budilke.

Zaustavi se!
Stoj!
Sebi govorim.
Boljši si kot prej.
Pa vendar.
Čuti več.

Osvobodi radost.
Uživaj v trenutkih.

Ne dovoli,
da te angeli s trpljenjem
spomnijo nanje.

Pesmi iz zbirke TRANS-FORMATION 03, ki je izšla, leta 2003, v okviru podjetja Informa Echo, ter s podporo Ministrstva za kulturo RS in Društva srbska skupnost. www.transformation-art.com

AFIRMACIJA

Bilo je fenomenalno,
le jaz sem mislil,
da je to normalno.

Bilo je tukaj,
a nekako normalno
ni hotelo slišati
za fenomenalno.

Dodalo je,
da je normalno,
ker ni fenomenalno.

Fenomenalno je čakalo
in nekako normalno
čakalo nanj, da se sprosti.

Vendar normalno prav tako
ni hotelo, da bi fenomenalno
postalo normalno.

Normalno je, da normalno
ni hotelo leteti,
ker se otroci normalno
bojijo višine.

Normalno je v sebi
čakalo občutek,
da je fenomenalno leteti.

Oprosti, fenomenalno,
žal je bilo v meni
vse normalno.

Oprosti, normalno,
odločil sem se,
da pogled obarvam fenomenalno.

NASVET TIŠINE

Upočasni in našel boš.
Pusti in razrešil boš.
Občuti in videl boš.
Moli in šel boš.
Ne oziraj se in živel boš.

VALČEK

Da bi lahko ljubil,
moram prerasti.
Da bi prerasel,
moram razumeti.
Da bi razumel,
moram dojeti.
Da bi dojel,
se moram učiti.
Da bi se učil,
moram delati.
Da bi delal,
moram začeti.
Da bi začel,
moram želeti.
Da bi želel,
moram vedeti.
Da bi vedel,
moram videti.
Da bi videl,
moram ozavestiti.
Da bi ozavestil,
moram občutiti.
Da bi občutil,
se moram odpreti.
Da bi se odprl,
se moram sprostiti.
Da bi se sprostil,
moram verjeti.
Da bi verjel,
moram ljubiti.
Da bi ljubil,
se moram ...

Osvoboditi kroga misli
in začeti živeti tukaj in zdaj.

Pesmi iz zbirke TRANS-FORMATION, ki je izšla, leta 2002, v okviru podjetja Informa Echo, ter s podporo Ministrstva za kulturo RS in Društva srbska skupnost. www.transformation-art.com

Pesmi ob dnevu duhovnega zdravja

PTIČA

Ptič poje pesem k ljubi svoji
tudi ptica tam v daljavi k njemu hiti

In ko se najdeta
s krili se dotakneta
drug krog drugega vrtita
v oči se gledata
kot v mavrico zapredena

LJUBEZEN JE ENO

Ljubezen je ENA
zato ljubijo vsi
tako mravlje, kot ptice
kot tudi Ti

Le ona išče KOŠČKE SVETA
En je tu - si ti, a drugi morda na drugi strani neba

Zato te prosim
išči tudi Ti
svoje in za druge
te koščke zlata

ZVEZDA, KI JO IMENUJEM DUŠA

Zvezda v tebi gori
lahko je tvoje oči
lahko je prerok, ki te vodi
v konec noči

Kdor ne ljubi sebe
kako naj bi ljubil druge
Kdor ne ljubi svoje zvezde
kako naj bi vedel kaj je dobro in kaj ni

Je srečna, igriva
si ljubezni želi
Za njo meja ni
saj le začasno v tebi živi

Njeno življenje je prava skrivnost
ljubezen neskončna in polnost

Spoštuj jo, naj bo srčika tebe
- središče vseh tvojih ravnanj

Poveže v eno in Svet - v nov DAN

OGNJENI STOLPI

Bodite ognjeni stolpi
bodite veselje
bodite življenje
Bodite ZVEZDE na mojem NEBU

Saj ste SONCA
iz SONCA ste rojeni
in niste tema

PRISLUHNI BITJU SRCA

Svet je ljubezen
saj se sestavljajo posamezni koščki
Ljubezen je najbolj čudna stvar tega Sveta
Zato gredo STVARI skozi ogenj
se drobijo tako ali drugače v prvotni pepel
zato, da se med seboj poišče in najde izvorno.
Dopusti drobljenje
dopusti, da se iz pepela postavljajo najmogočnejše zgradbe
Toda risov zunanjosti ne občuduj
- prisluhni bitju Srca tega SVETA in bodi z njim eno

SVOJE OČI SPOŠTUJEM

Svoje OČI SPOŠTUJEM
se grozi odpovedujem

Hranim se s SVETLOBO
- radostjo, veseljem in dobroto
In tudi sam bi rad bil hrana drugim

Svoje OČI spoštujem
saj so del SVETA
Tudi TI spoštuj svoje
pa bova videla čudovitost OGROMNEGA

Svoje OČI spoštujem
Zato jih ljubim, malikujem
In ne pustim se speljati sladkobnim besedam
                     pred OLTARJEM

In prosim razkrij TI mi SVOJE
Dajva jih skupaj
Daj da se GLEDAJO, VIDIJO, ZAPLEŠEJO
in da gradijo tisto VEČ

MOZAIK

Mozaik naj se sestavi v eno
Še tako droben delček
lahko dopolni kristal, da postane neskončno trden
Velike stvari so tako povezane z majhnimi

Vdihni globoko
Naj skozi ZEMLJO zapiha veter
Veliko prostorov je v tebi
kjer se tisočletja ne zgodi ničesar

Globoko vdihni
Naj pride vate tisoč novih stvari
Toda naj bodo lepe in dobre zate
in polne slasti

Ko se dopolniš
začutiš srečo
postaneš bolj trden
Sreča gradi MOZAIK
kot roka NEVIDNA božje PREVIDNOSTI

MOJA HIŠA

Kaj si danes storil za svojo HIŠO
si ji umil okna, da bo š videl naokrog
si ogrel peč, da bo toplo
si ljubeč, da je v njej polno topline
Kaj storil si zase - za telo v katerem bivaš
si dejal mu dober dan, ljubi moj
z rokami zravnal razkuštrane lase
dejal mu hvala ker lahko v tebi bivam
Kaj storil si za svojo hišo?
Si postal mar cvet čudovitih vonjev

ROJSTVO SONCA

V ta prostor tu med nami
naj vsak daruje košček svoje dobrote
Kot da roža svoj med
ko na soncu razpre cvet
in se medi v pestičih…

V ta prostor tu med nami
naj vsak daruje košček svojega duha
da rodi se SONCE

ŽIVLJENJE SI ŽELI VEČ ŽIVLJENJA

Življenje si želi več življenja
zato ustvarilo mnogo je svetov
semen, ki klijejo in rastejo
in ti tam daleč, si SONCE
- te obožuje

Življenje si želi več življenja
in zato ga kronaj s svojim več
ponesi plamenico v vsako biljko
da bo še bolj živela

Prižigaj SONCA v očeh ...
v sebi
in povsod v tem širnem svetu
Življenje si želi več življenja...
in nasmiha se, ko gleda našo zibel
                     ZEMLJO

1.

LJUBEZEN NA (O)BALI

plašno in
brez dotika
si ježil kožo srca.

izpod vek
čez nasmeh
sta se srečali roki

šla sva po bližnjici
čez razdaljo
do naju

vonj po ljubezni
zatikava
v reže hrepenenja

občasno pobegneva
mlade trave
barvat v dvojino

na mozaik
srčne kože
mi pišeš pesem

v polnočnih labirintih
preganjava
goreče samoroge

s soljo telesa
orjeva njive
v prebujeno zemljo

v hrib
kjer se spomladanske
trave sanjavo
z rokami v nebo
dotikajo čarnega sonca
sva položila
najino mlado ljubezen.

pod iglasto streho gozda
me golo oblačiš
v bojne barve ljubezni

lepa sem
ko se dotikajo
najina ušesa

v temi
čez krila naslade
roso vabiva v dan

pet dni
sem vrba žalujka
dva znanilka pomladi

2.

POLNOČNE

Maslena jabolka iz sanj
mi polagaš na oči
in platnene kite noči
vežeš čez rame.
Da kakor včasih,
da kakor zmeraj,
da čisto potiho
stopim na umito nebo.
S koprenastimi oblaki
oblečem jutra v pesem,
sonce podtaknem med drevesa
in zaokrožim dan.

Zavesa vrbe
ti pada na lica
in ptice ne letajo visoko,
ko črni veter
podi viharje čez njive.
Ti pa pristaviš za kavo
in prebiraš ljubezen.
V okna se zaletava dež
in mokre zemljevide
riše vse do puhteče prsti
na kateri si pustil rahle odtise,
ko si se zgodaj,
že drugič,
vračal iz gozda.
Z napušča kapljajo obljube
in v hišo zanese prvi jesenski list.
Oblečeš toplejše hlače
in me pokličeš h kosilu.

Čisto kratki vdihi
so takrat,
ko dotike vpletaš v moje lase.
Čisto kratke sekunde
so takrat,
ko lepiš poljube
na pregrinjalo telesa.
Čisto kratke sanje
so takrat,
ko prepletava želje
za sadike juter.
Čisto predolge ure
so takrat,
ko sama sediva
vsak zase.
Čisto prehitro odhajaš…

3.

POBRANKE

Malo
in še malo
bolj
sva sama.
Malo ti
in malo jaz.

Kri-s-tal
zime
tisto mrzlo
zver v meni
potiska
v silno hrepenenje,
ko mi počasi
padaš čisto
dol na obraz.

Pogrneš me.
Nasmejano
še od prejšnje noči
in v tišini prve
jutranje kave
oblačiš časopis
in slačiš hlače.
Da še enkrat
stopiš čezme
na pravo stran
začetka dneva.
Utripam.

Na obronkih
rdečega mesta
je moja senca počasna.
V mislih še zmeraj
s tabo
mečka mlado travo.

Večer drhti v
hladu,
ko vročično
lepiva poljube...

Ko se oblaki
ob takšnih popoldnevih
spustijo med mlado travo
in dregnejo
v trenutne minute sveta,
(se dvigne srce
in naredi nebo žareče)
zaustavijo čas.

Čez zgodnja spomladanska jutra
raztegujem sence,
da hladna srebrna zima,
z rožami z ledenih oken,
boža neprespane sanje.

NEKDO, KI VEČ GA NI

Na pomlad
čakam,
da pride mimo
izza potopljenih let,
nekdo, ki več ga ni;
na praznik
brstečih tulipanov,
ko v duši otipam
zavetje tistih čutnih rok,
žarečih v mehkobi dotika,
nepreklicno samo mojih;
nedeljiv simbol sreče,
kot v venček povezana
bela omela,
viseča na vratih
vsakoletnega
božičnega večera,

Ćakam – skrivoma,
da pride mimo
nekdo, ki več ga ni,
z mehkimi stopinjami
po stezi znani,
kot da se bojim,
da prazen dan
ne bi zaslužil
polnega jutra;
v pričakovanju
sem kot deroča reka,
kl človeka nosi,
spodkopava tla,
neizprosno pogubljivo;
sončnost pomladne slike
slikovitih iluzij,
upanje dohiteva.

SAMOTA

Vzljubiš jo,
počasi,
ko postanejo
mnoge besede
speljane v molk
in pega duše
dobiva podobo
brez sanj.

Čakanje
jutra,
ki po noči
ne zažari,
kot dotik stvari
na izgubljenem mestu;
negotovost
v povojih čustev
za nov dan.

V SVITU

Kakor čas,
piš vetra,
včasih razneži
pomladni svit,
ko ob petih zjutraj
stopim na vrt,
da začutim svoje
spremenjeno bivanje
v poslušanju
simfonije dežja,
regljanja žab
ob bližnjem potoku.
žvrgolenja ptic
na robu gozda,
in pozabim
na neprespano
noč.

Daleč nad vasjo
snopi meglic
odžejanega jutra,
obrisi svetlobe
silijo na plan,
to je vračanje
v krog zatečenih
stvari,
zgodnje križanje
ganljivosti
z enkratnostjo,
utih glasu noči,
omotična sila
mokrega dne,
osupla blaženost
v odtenkih upanja –
utrujenosti razklenjen obroč.

VSE MOJE

Moje široke ceste,
razvlečene
pod izkušnjami,
nikoli dokončne
v padcih in dvigih,
se rogajo
z obrisi stopinj,
vidno odtisnjenih
v nerazpihanem usodnem
prahu.

Moja utrujena usta,
drevenijo
na valovih
morja nemira,
ki ga nisem
nikoli preplula,
navzeta
neukrotljivega
strahu...

Moji temelji življenja,
s hladom mnogih senc
zastirajo eno,
zdaj drugo oko –
podkrepljeni s pečatom
minevanja,
suličaste ostrine
v prepočasnem
razmahu.

UGAŠANJE

Luč je utripala in končno je popolnoma ugasnila.

MRLIČ

Sedela je za mizo. Hotela je napisati dnevnik današnjega dne. Skozi misli ji je šinil dopoldanski dogodek na cesti.

Gledala je skozi okno in videla moža, ki se je opotekel ob zidu sosednje hiše. Padel je. K njemu je priskočila ženska. Hotela ga je pobrati. Priskočili so še drugi. Ni mu bilo več pomoči. Ko je pripeljal rešilni avto, je bil moški že mrtev. Obraz moder, usta spačena, eno oko široko odprto, drugo napol priprto.

To, to je hotela napisati. Pa ni mogla. Preveč jo je pretreslo. Zdelo se ji je, da luč izginja, kot je izginjalo življenje onemu siromaku.

Nikoli ni tega napisala, kajti luč je nenadoma ugasnila. V temi se je odpravila v posteljo.

NOČ

Tema. Gosta, črna. Ozirala se je okrog sebe. Prav ničesar ni videla. Vseeno bi bilo, če bi imela zaprte oči. Pa jih ni imela. Prav na široko je buljila v tisto temno temo. Tipala je okrog sebe. Zaznala ni nobenega predmeta. Lebdela je v neki praznini. Hotela je naprej in premaknila se je. Nenadoma je začutila tla pod nogami. Šla je. Kam? Ko bi vsaj vedela, ali gre naprej ali nazaj. Poskusila se je spomniti, kako je prišla sem.

Ah, seveda, elektrika je mrknila! Hotela je napisati … Kaj je že hotela napisati?

Napenjala je možgane.

Tedaj je zagledala majhno svetlo piko. Večala se je.

Nekdo prihaja! Kaj hoče od nje? Zbala se je. Raje bi bila sama v tej neznosni temi. Zdaj je zagledala njegov obraz. Pomodrel, ves spačen. Eno oko široko odprto, drugo priprto. Natančno je videla, čeprav je bil daleč. V desnici je nosil veliko žepno svetilko. Ali jo je sploh opazil? Nekje ga je že videla. Saj ga mora poznati. Kje? Kdaj sta se srečala?

Hodil je proti njej in hodil, ona je hodila proti njemu, a nista prišla drug do drugega.

»Kdo stee?« je zaklicala.

»Teee!« ji je odgovoril odmev, da se je zdrznila.

Prihajajoči je molčal.

»Kam ste namenjeniii? Kje se gre iz temee?!«

»Niii!« … »Meee!« je odmevalo.

Prišlek pa, kakor da ni slišal. Še vedno je hodil naravnost proti njej. Njegova lučka je medlela. Zbala se je, da bo ugasnila, zato se je panično ozirala okrog sebe, da bi vsaj ugotovila, v kakšnem prostoru sta. Je to kakšna kraška jama? Je morda ogromna klet?

Ponovno je pogledala v spačen obraz prihajajočega. Tedaj jo je preblisnilo. On je! On, ki je danes umrl na cesti pred njihovo hišo.

»Že vem, kdo ste!« je kriknila. »Živite?! Niste umrli?!«

»Umrliii!«

Presneti odmev!

Podoba moškega je zatrepetala. Ali pa je samo zatrepetala njegova svetilka. Nato je izginil z lučjo vred.

Spet se je znašla sama v temi. Toda ta tema ni bila več tako intenzivna.

Odrinila je neke duri in se znašla v svoji sobi. Tudi tu je bilo skrivnostno temno. Edina svetloba je prihajala od brleče svetilke nad mizo. In tam je zagledala svoj dnevnik. Ležal je tako, kot ga je pustila. Poleg njega nalivno pero, kot ga je odložila. Stopila je do mize in sedla na stol. Opazila je svojo roko, kako je prijela pisalo. Čeprav je bila svetloba šibka, je neverjetno hitro zapisala:

»Srečala sem ga. Maloprej. V temi sem srečala človeka, ki je danes umrl.«

Tedaj se je pero ustavilo. Nečesa ni mogla razumeti.

Iz glave sta ji prileteli ptici. Ena bela, druga črna. V letu sta se lovili okrog nje in stresali s perutmi.

»Kako bi ga lahko srečala, če je pa umrl?« je zavreščala črna.

»Ne, ni umrl! Bil je živ in je prihajal k njej. Hotel ji je nekaj povedati,« je ščebetaje ugovarjala bela.

»Ne, mrtev je bil, ker ga je danes videla umreti!«

»Ne, ne, živ je bil, saj je prihajal k njej in ji je svetil! Vprašala ga je, kdo je, pa ji ni odgovoril!«

»Kako bi ji lahko odgovoril, če pa ve, da je mrtev.«

»Mrliči ne morejo hoditi! Živ je bil, živ! Živ! Živ!«

»Živ-žav, živ-žav…«

Vreščanje je utonilo v mraku. Nenadna tišina. Ptici sta odleteli tako hitro, kot sta prišli. Ni mogla ugotoviti, kam. Kar zmanjkalo ju je.

Vsa zmedena je sedela in pero v roki je postajalo težko. Tako težko, da ga je morala odložiti. Ne, ni mogla zapisati niti besede več.

Luč-brljavka nad njo je utripala. Zdaj zdaj bo zaspala ... Toda ne, ni ugasnila. Nasprotno! Dobivala je več in več moči. Svetloba se je bolj in bolj krepila … in … premagala je temo.

Dvignila je pogled proti žarnici. Luč se je spremenila v sonce!

ZRCALA

Stopinje v listju odšumevajo v dan. Jaz sem omara za zgodbe… Še ribnik sanja lansko luno, ki je bila drugače bleda, res, povsem drugače bleda. Zdi se, da ima nadih smrti, povsem smrtna je, da povsem, kot vse stvari; celo kamenje umira. Smrt, kaj pa je smrt? To je bela svetloba, ki požira ostale svetlobe. Stojim ob ribniku… Dva bela laboda se leno zapeljeta do roba ribnika. Nenadoma se mi zazdi, da se pogovarjata z vrbo, ki namaka liste v vodo. Pa se naslonim na trhlinasto ograjo. Zaziram se v svojo podobo. In se nasmehnem: taka je podoba bitja, ki sanja vesolje v skodelici kave. Očitno sem se spet pozabil obriti, uvidevam. Pogladim ščetinje pod brado in zazeham. Ugotavljam, da je na meni nekoliko preveč bledice; morebiti me je luna prevečkrat poljubila in na meni pustila pečat bledega hodca skozi labirinte ničevega časa. No, pa smo tam. Spet bom imel v glavi majhne vragce, ki mi bodo nastavljali zrcala. In včeraj, ko je deževalo, sem ugotavljal, da mi puščajo čevlji. Pa se nisem zmenil zato, res ne. Nosil sem optimizem po neznanih ulicah, res da sem ga oplemenitil s kuhanim vinom. Kuhano vino… strah pred kihanjem. Laboda se počasi obračata in zvijata vratova. Delata majhne kroge, ki lomijo zrcalo ribnika. Dvignem se in pomislim: to mesto je neprizanesljivo do moje zasebne patetike. Vse, kar zares počnem, je le noro sortiranje patetike v sebi. Ne trudim se, da bi jo izničil, ne; hočem jo le civilizirati. Ona me gleda… Odpirajo se njene oči, vsesavajo me; jaz pa trhlim in sem nemi snubec reke, ki divje tolče v kamnite boke mesta. Ne vem zakaj so me pred dnevi fascinirali kamni na obrežju. Sklanjal sem se in si ogledoval tiste sivobele odtenke in črte v ploščicah in jajčaste bele kamne, za katere sem si domišljal, da so jajca okamnelih ptic, ki so zaspale v tujih pravljicah. Tam, kjer sem bil zaplojen, tam so bili ostri kamni in orli… pa celo encijan. Oh, prepolna omara zgodb sem; stara škripajoča omara iz solidne orehovine. Ja, takšno omaro bi postavil na glavno ulico na nek burjast dan. Razprl bi vrata, odprl predale in veter bi iz nje trgal popisane liste. In ti listi bi leteli vzdolž izložb. Padali bi šolarjem pod noge in se nabadali na železne križe na pokopališču. In kakšni bi bili naslovi vseh teh zgodb? To ni pomembno.. Mar je že toliko ura? Nič več obveznosti, prav nič. Zdaj sem postal odvečnik z deklaracijo. Kapital hoče kupiti še moje zadnje življenjske sokove. Ne, ne bom jim uspelo. Hočem polnokrvno strohneti. In kaj bodo rekle njene oči. Morebiti bodo spet udobne zibeli za zelene tišine in jaz bom postal mah za božične jaslice. Res, njej sem najbrž še v veselje, sebi pa prav nič več. Preprosto, ne prenesem se več. Leta in leta tovorim s sabo to omaro zgodb. Čas bi bil, da jo odpeljem k mizarju, da jo predela v trugo. In potem bi me nesli v nove zarje. Dovolj imam tega ribnika, za danes dovolj. Po mestu se bom sprehajal. Saj res, v kopalnici še nimam zrcala. Počešem se kar tako, vidim, vidim pa se samo v tem ribniku. No ja, na kakšni izložbi se že najdem, pa tudi v lokalih je veliko zrcal. Hm, koliko zrcal: v avtomobilih, v lokalih, v trgovinah, v mestnih avtobusih, v vrtcih, v bolnicah, na vlakih, v ženskih torbicah… Zanimivo, človek se hoče kar naprej ogledovati. Gleda se in gleda, pa se ne vidi. Kako le, saj je samo mesena omara zgodb. In zdaj, kaj zdaj? Še enkrat bom moral naokrog, da se domislim, kaj naj bi počel. Najraje bi si odprl pločevinko piva. Ne, danes ne. Kaj pa če bi temeljito premetal omaro. Mogoče bi na dnu le našel nove čevlje, s katerimi bi stopil v prah novih dni. Sestavil si bom nov spisek zabav: zabavati srce, zabavati želodec, zabavati spolne organe. Kaj pa duša? Duša se zna zabavati sama. Pa mi v misli kapne ona. Take rdeče ustnice… In kako dolgo si jih je šminkala. To vedno počne v avtu, ko me odloži pred stanovanjem. Naravnava si ogledalce in se šminka. Ko je našminkana, ni nobenega poljuba več. Odpelje se v službo, meni pa ostanejo nepomite skodelice od kave in lastovke v zaprsju. Kaj se mi je danes sanjalo. Pozabil sem. Čas bo, da se vzamem v roke. Najprej si bom res moral kupiti zrcalo, si umiti lase in se obriti. Lasje mi izpadajo. Pa kaj, to je zdaj zakon minevanja. Trupla preteklosti smo, še preden zares umremo. Glej no, tam gre spet tisti starec, ki mi je razlagal, kakšni vlaki, da so včasih vozili, in kako da so bili razkošni vagoni, pa spalni vagoni in toalete z zrcali… Pa spet zrcala. Vse se začne zjutraj v zrcalu. Najprej si nadeneš masko dneva, potem pa vidiš, da si kremžava starajoča soha. Koliko obrazov premoremo? Jaz zagotovo samo še dva; enega zanjo, drugega pa za svoj egoizem, ki mi cvete v očeh.

Mesto je zavrelo: vse nekam hiti in se zaletuje.; še angeli se tam zgoraj zaletujejo. Nisem si mislil, da je zrcalo lahko tako težko. Stiskam ga pod pazduho in se drenjam v mestnem avtobusu. Taka je torej teža samoprepoznave. Pomislim, če imam kaj orodja doma. Ko sem se preselil, sem seboj prinesel svoje sanje: sanje o zadnjem objemu, o vati v glavi, o jezero, o labodih, o roki, ki ti gre skozi redke lase, o koščku čokolade na nočni omarici in vijolice… Prepustim se vožnji in pokinkujem.

Tako, zrcalo zdaj stoji v kopalnici. Gola žarnica sije nad njim in mi reže v obraz. Zdaj si bom lahko nadel jutranjo masko; ne eno, več si jih bom izbral, zdaj lahko. Odprem si novo steklenico vina. Prija mi ta črnina. Več kot jo spijem, bolj sem mehak. Zdi se mi, da sem se povsem razlezel. Kača postajam, kača. Len sem in razlezen, kačast… O, in zdaj se plazim v tuje gnezdo. Namesto oči imam dve kameri. Hopla, pa sem v nekem čudnem stanovanju. Povsod zrcala, o koliko zrcal in rdeč žamet. No, pa sem v neki čudni spalnici. Spet rdeč žamet in črna postelja, z vijoličastimi pregrinjali. In ženska… vsa v usnju, mislim v kratkem usnjenem krilu, visokih škornjih in z bičem v roki, pod njo pa, joj, komaj bi tistemu rekel moški; suho zmigljivo truplo in mlahavo mednožje, jajčka pa kot dva fižolčka. In ona ga biča, čisto zares ga biča. Rdeče proge se mu delajo na rebrih in na stegnih. Navijem se okrog lestenca in skoraj bi se zasmejal. Tipčku se počasi vzdiguje nabreklina med nogami. Ihte nagovarja svojo gospodarico, naj si ga vzame. Bo zdržal lestenec, me zaskrbi. Ugotovim, da je to dobra stara stvar, ki zmore takega kačona. Njena vijoličasta lasulja opleta in njen bič postaja bolj nežen. Zdaj se ona ozre gor, divje vrže lase nazaj in… O, ne…! Saj to je ona, njene oči, njene ustnice, njen pogled. Da to je ona, ki se je še zjutraj šminkala v avtomobilu, le da ima zdaj lasuljo. Smehlja se mi, smehlja. Odvrgla je bič in si pognetla levo dojko. Porednica, zdaj se z bičem boža po prsih in se zvija v bokih. Tip pod njo stoka, da bi bil vreden še več udarcev, da bi končno dobil njeno vročičko. Prosi jo, da bi se poscala nanj. Zašepeta mi gor: »Vidiš tega izgubljenca? Veliko plačuje za ta teater, veliko, ljubček. A vidiš to ničvredno truplo, ki bo brizgnilo seme med moje dojke, a vidiš to.? A ga vidiš, koliko dreka in blefa je v njem. Moj dragi kačon, najraje bi videla, da bi se mu splazil na trebuh in mu sikal v nesramni gobec. To bi ga še pobralo, tega pa nočem. In veš kaj je enkrat delal ta bedak, veš kaj? Name je polagal kose lubenice in me fotografiral. In v mojo semenožerko je polagal kavna zrna, si misliš…!? Včasih pa me samo opazuje v zrcalih. Oh, moj ljubi kačon, kar sedi tam zgoraj in me glej. Zvečer se dobiva, kajne?« nežno izšepeta. Ne vzdržim več. Splazim se nazaj sam vase. Spet imam v roki kozarec in pijem. Torej ljubim masko…? Še več vina se mi zahoče, še več. Na srečo ga imam doma. V želodec so mi vdrli črni močeradi, v glavi pa je njena vijolična lasulja in njene frnikolaste oči.

Zdaj vem, da se stvari lahko tudi temeljito spremenijo. Zdi se mi, da bom postal svetleči prah zrcal. O, saj imam zrcalo, me prevzame, imam ga! Grem v kopalnico in se zazrem v zrcalo. Bebasto se spakujem in se smejem. Pijanost se mi je najbrž sprevrgla v plemenito norost. In potem me prešine zavest, da sem že od nekdaj bil zasvojen z zrcali, da sem se kar naprej gledal, se česal in se smeškal. Kot najstnik sem dostikrat stal v starševski sobi in si ogledoval rit. Pa tudi onaniral sem ob zrcalu, tudi po večkrat na dan… Zrcalce zrcalce, povej, kateri največji bedak je zdaj? Kar pel bi, kar pel. Spodnje sosede ni, zgornji sosed pa je nek stari sitnež, ki bi spet naredi celo revolucijo, če bi le malo pokrulil. Moje meso ni več moj razum, prekleto, da ne. In tudi ti zrcalo mi lažeš. Zakaj mi lažeš? In kje zdaj tista z vijoličasto lasuljo. Nadel bi si jo na glavo in si ga pošteno ožel, takole, pred zrcalom. To bi bilo zabavno, če bi veter nosil takšne lasulje med bloki. In obrazi, tudi obrazi mrtvih sanjalcev bi lahko leteli skozi te betonske konstrukcije. V meni je danes praznik zrcal. Topim se v zrcalo, postajam zrcalo. Zdi se mi, da me je pogoltnil nek drug univerzum. Pogledam se spet v zrcalo in tem vidim pošast. Namesto oči imam dve vijoličasti, kroglici, ki skačeta ven in noter na nekakšnih pecljih. Čez čuden gobec se mi cedi oranžna slina. Namesto las imam nekakšne lovke, ki fluorescentno utripajo. Plešem, plešem v ogenj tujega srca. Smejem se in pljuvam mavrične sline. Postajam svetloba, ki se bo naselila na zrcalo. Leva roka se mi spreminja v čuden okrogličasti tolkač. Nenadoma se vzdigne in nameri udarec naravnost v zrcalo. V trenutku so izginile vse slike. V desni roki še vedno držim steklenico, leva pa me čudno ščemi. Počasi se zavedam, kaj se dogaja. Gledam, kako mi kri kaplja med razbitine v umivalniku. Več in več jo je in riše čudne rdeče rože. Kar nenadoma sem povsem trezen in paničen. Brcnem nekaj večjih kosov pod umivalnik in pograbim brisačo, da si jo ovijem okrog krvaveče roke. Še sreča, da je zdravstveni dom blizu. Zrcala v meni postajajo črna… Bojan Bizjak Zakawsky

ROKE

Dobro veš, kaj so delale roke, ti zveni v glavi. Na radiu si slišala to pesem, ko si se z avtom pripeljala nazaj domov, nazaj v majhno sobo, kjer je še dihalo otroštvo in te je čakal tvoj medvedek. Pesem ti je bila blazno všeč, pa si poklicala na radio in se pozanimala za izvajalca. In zdelo se ti je prav neumno, ker si to skupino celo poznala, ampak noč, ki je bila za teboj, ti je pustila nekaj spominskih lukenj. Pohitela si v kopalnico in si z vodo raznežila telo, ki je tako voljno čakalo, da ga vendarle položiš med rjuhe in mu privoščiš počitek. Živčni trzljaji so ga napeli v lok naslade, da si bila majhna bakla v neki temi poželenja. Dolgo si se gledala v velikem zrcalu in se sama sebi studila. Z roko si počasi drsela čez mlade sveže prsi, tako bohotne, tako napete, pa vendar ne ljubljene – no, ne prav ljubljene. Odštevala si naključne poljube in se spominjala njega, ki ti je poklonil toliko juter in … in potem je šel, samo čez ulico je šel, v bližnji bife in tam je delala neka nova študentka, s črno rutko okrog vratu in z očitno zapeljivostjo. In si šel, in si šel … meni pa je ostalo to čudovito telo, ta čudovita vaza za mesene rože ljubezni, za vroča nočna sprimljenja, za … in zdaj ga bom … Jezno iztisneš še nekaj pena na popek in pustiš, da se ti sceja na dlačje nižje in nižje, kjer je spala strast, nekoliko razvneta, pa ne potolažena. Z roko se dotiplješ do samega roba vročičnice in si jo prav počasi izmivaš z mlačno vodo. Tako si vedno delala, kadar je iz tebe mezelo njegovo seme in si bila vsa odžejana, nasičena in trudna, nocoj, nocoj pa si samo trudna. Voda pa teče in teče in joče s teboj. Saj ne veš več, zakaj ti silijo solze čez lica, ali je to zaradi šampona, ki ti je spolzel čez dolge lase na oči, ali je to zaradi njega, ki si mu dovolila, da je dihal na tvoj vrat, da se je slinil na tvojih prsih, da vpletal besede v tvojo noč, ki te je razdelila, da razdelila te je. Zdaj sta dve Manji, dve. Ena bo pridna študentka, tiha, ubogljiva; takšna, ki ob petkih popoldan in v soboto zjutraj pomaga mami pospravljati hišo, ki očetu pomaga v pisarni, če je treba, in tista druga, ki bo imela lasten denar, veliko denarja in bo potovala. Najprej Avstralija, najprej to. Počasi plahni noč iz tebe. Voda te umirja in veliko pene se ti je nabralo okrog nog. Nasmehneš se in si domišljaš, da si sedaj angel, ki stoji v oblaku. Mimogrede se spomniš dedka, ki ti je vedno govoril, da si angelček, in babica, ti je kazala neke stare verske knjige, kjer so bili narisani goloriti angelčki, ampak sami fantki, z majhnimi lulčki. Pa si nekoč vprašala babico, zakaj so samo fantki angelčki, zakaj ne tudi punčke. Pa je samo obstrmela in dobila še več gub na obrazu. Obljubila ti je, da bo vprašala župnika. In zdaj tacljaš po peni in si izmenoma drgneš stegni, ki sta ti zardeli. Najbrž bo to reakcija na novo milo, ki si ga zjutraj kupila in se z njim okopala preden si šla … Še enkrat spustiš nase mlačen slap vode in dogo izmivaš peno ob nogah, ki polagoma izginja v odtočnik. Sveže brisače ti objamejo telo ni popivnajo dišečo vlago. Lase si zaviješ v veliko brisačo in iz obešalnika vzameš frotirast plašč. Stlačiš se vanj in se prav počasi odpraviš v veliko dnevno sobo, ki je še dišala po čiščenju in po pomarančnih olupkih, ki so ostali v skledi. Očitno jih je tam pustil oče, ko si jih je zvečer lupil pred televizijo. To je pač njegov grda razvada. Namenoma pušča stvari kjerkoli, samo, da se potem mama usaja, pa brat ima tudi to navado, ta lenuh. Ima te, da bi pokadila cigareto. Tako mokra ne moreš ven na balkon, ker je zunaj še vedno hladno, pa čeprav je april. Ne, takšna res ne moreš ven, ker zdaj moraš biti zdrava, ker zdaj … Nič, gluhota v tebi raste, hitreje kot si pričakovala. Sesedeš v velik kavč, vzameš daljinca in menjaš postaje na televiziji. Čisto slučajno padeš v nek pornič, nekoliko pogledaš in takoj zamenjaš postajo. Ti porniči … vsi enaki. Na koncu moški spusti seme ženski na obraz in tiste koze se delajo, da pri tem uživajo. Ja, za denar vendar, za denar. In jaz, sem jaz kaj boljša. Ne, jaz si kaj takega ne bi dovolila. Ampak za visok honorar, hm. Kaj pa je tistih nekaj kapljic sperme, kaj … !? Manja, Manja, krikne v tebi. Vsa se zgrbne in spodviješ noge. Zdi se ti, da na novo utripaš. Da postajaš žarnica mestne razsvetljave, ki kaplja v skupno dušo. Vsa se prerajaš in na novo dočutevaš vsako vlakno svojega telesa. Odločiš se, da greš v svojo sobo. Televizija te ne zanima več Spomniš se, da je v omari še nekaj dobrega likerja. Počasi se splaziš do omare, ker si te je zazdelo, da slišiš mamo, kako kašlja v sobi. Veš, da njej ne uide noben zvok, še tako šibak. Prav potiho odpreš omaro, pogledaš po steklenicah, ki jih osvetljuje v omaro vgrajena lučka. Pa se ti oko ustavi na vodki. Spomniš se, da si zjutraj kupila pomarančni sok. Neseš si vodko v kuhinjo in si namešaš precejšno merico vodke in pomarančnega soka, tako blagodejno mrzlega, da bi utišal ogenj v tvojem drobovju. Pospraviš vodko in si odneseš pijačo v spalnico. Znan vonj te razneži. Odrineš velikega medveda in se sesedeš na posteljo. Postaneš težka. Nekam te vleče, nekam navzdol, med črne elipse, kjer je vse nič in je samo medla tema; kjer je začetek vsega in konec vseh začetkov. Drobna lučka na zvočniku pri računalniku zeleno sije v temo in ti si tiha, ovešena z nočjo, ki se ti je zajedla v vsako spominsko celico. Tako to gre, premišljaš, tako to torej gre … Brskaš po internetu, najdeš stran, kjer se lahko preko domače internetne kamere pokažeš, si sama postaviš ceno za določene erotične uslugice in potem čakaš na povabilo. Pa je presneto hitro prišlo, res hitro. Že drugi dan na netu, pa … Tipček je bil negovan, nesramno bogat, dišeč … In njegove roke, tista velika pega na levi roki in njegovi prsti. Spreten je, ljubeč, le nekoliko preveč nasilen. Najbrž hoče, da bi bila za denar njegova sužnja, najbrž to hoče. So tudi taki, vem da so, pa so tudi takšni, ki so radi uklenjeni in ponižani. Ja, tiste njegove roke, gladke, nežene. Saj sploh ni bilo tako slabo. Pričakovala sem, da bo kakšen preveč potreben tipček, ki ždi cele noči za računalnikom in potem si takole naroči žensko, tako kot pizzo. Kam je šel ta svet …? Ne bom se moralno obremenjevala, ne ne bom. Druge prodajajo svoj čas v tovarnah, v pisarnah, jaz ga ne bom. Jaz bom zaslužila ne sebi lasten način. Ampak vseeno. Če bi mama zvedela, kam sem šla in po kaj, bi … sicer pa kaj jo to briga. Saj sem ji povedala, da si želim v Avstralijo. In bom šla, šla bom pa konec. Vroče poletje, in neskončnost … Če bom tako delala, potem, bo dovolj le nekaj mesecev, seveda ne vsako noč, ko se mi bo zahotelo. Našel se bo kdo, ki me bo zadovoljil, ta me ni. Sicer so njegove roke napredale iz mene nekaj vzdihov, ampak je bil preveč poln semenja in se je prehitro iztočil na moj trebuh; noter ni hotel, češ, da mi ne zaupa, da sem rez vzela tabletko. Cepec. Malce staromodni cepec. Katera pametna ženska pa bi bila danes pripravljena na tak način izsiljevati moškega. No, najdejo se, ampak, če imaš tak cilj kot jaz, potem tako ne moreš, res ne! Mami sem itak rekla, da bom zdaj veliko več prevajala in da bo od tega kar nekaj denarja. In ona misli da res, da sem zato toliko časa v sobi pred računalnikom. No, kar naj misli, kar naj, saj se na računalnik prav nič ne spozna. Brat bi pa takoj vedel, če bi videl na kateri strani sem, ampak njega zdaj zanima samo tista ta nova, smrklja smrkljasta. Najbrž je z njim samo zaradi tistih dimčkov, najbrž bo to. Se mi zdi, da se prevečkrat dimčkata, ja. Njuna stvar. Mene zdaj zanima samo denar in Avstralija. Ljubezen, kaj bi z njo. Tipi so itak samo za trening seksa pa nič drugega. Mene je porazil Simon. Pokazal mi je, da sem lahko samo strastna bakla, pa tudi bom. Domišljavec. Pa bi lahko šel z menoj v Avstralijo, lahko bi šel. Saj sva se pogovarjala o tem, ampak potem je šel čez cesto v bife in … ta zgodba me ne zanima več. Prisrkuješ pijačo in čutiš, kako ti alkohol toplo objema možgane in te dela mehko in razpuščeno. Spet bi rada bila tista smrklja, ki je čakala fanta na avtobusni postaji z vrečko krompirčka in gledala mestne avtobuse, ki so vozili obraze v noč. In si ga čakala in čakala in dihala sapo v mraz. Potem sta se poljubljala po vežah, šla v kino, na drsališče … prišel je drugi in tretji in konec, in spet eden, pa konec srednje šole. Potem je prišel Simon, z negovano bradico in z močnimi rokami … debele prste je imel in vedno se mu je tako mudilo. Samo številke, procenti, dobiček in večni pogovori po mobilnem telefonu. Noč. Vodka reže trakove spomina na še manjše trakce, ki se zgubljajo v nekakšni poltemi, ki pljuska okrog glave. Stegneš se in vključiš radio. In spet je tista pesem.

In ti dobro veš, kaj so delale roke … Ostala je le želja, tako velika …

NETOPIRJI

Izposojajo si neskončnost…
V svetu, obrnjenem na glavo,
ti lezejo sumljivo tiho, za črni pas.
Kakšne znamke so tvoji možgani,
ko si na njih pripenjaš imena
bivših ljubimcev in ljubimk?
Na bolšjem trgu razprodajaš svojo dušo.
Po koščkih. Trikrat dražje. Ali s popustom.
Z rezervnim gumbom, če je treba.
Z grenkim priokusom v kotičku ust.
Z bednim trepljajem po rami.
Z razvozlavanjem usedlin.
Zaziblješ se z lasmi…
Po znanih stezah tiplješ, pomarančno gola.
Božaš se...
Oslinjena s sapo, ki jemlje strah.
Zapajčevinjaš sunke sivih slutenj.
Iz njih ustvarjaš lesk.
In ko zaspiš..
Te božajo…
Goli…

Netopirji.

DRUGA STRAN

Zaupala bi ti nekaj, česar nočem, da veš.
Pokazala bi ti kraj, v katerem te ni.
Rekla bi ti, da zapri oči, ne da bi jih zaprl.
Naslonila bi te nase.
Ti splezala po rebrih do neba.
Se s prsti spustila po vozlih na hrbtenici.
Ujela v svoj žep tvojo dlan.
Zgostila bi se na valujočem trebuhu.
Bi poslušala pretakanje črev.
Opazovala bi otroke onstran reke.
In mater, ki bere smse.
In bilko, ki teče nekam vrtljivo desno naprej.
Tako logično se zdi biti na drugi strani.

Starki rdeča torbica razpolavlja uvele prsi.
Vestalke rišejo rimske ceste na živi vodi.
Ljudje si puščajo enakomerne prostore,
zavedajoč se moči med koraki.
Vedno gre za razvozlavanje.
Za sive golobe, sive mačke in sive oči.
Gre za čik. Ki izgoreva tako počasi.
Gre za zgrešiti trenutek.
Ali ga ujeti. Ga narediti pomembnega.
Gre za ljubezen.
Ki prahasto kaplja po obrazu.
Gre za natanko sedem sekund.
In gre za tvoj lesk v očeh.
Ko ti rečem, da se ulegam s hrbtom na tla
sredi velikega parka. In gledam nebo.
Dan je danes tu zaradi tebe.

ZAPRI OČI

Če te vpraša, nekega dne, po njej,
reci ji, da pada v umetelno izvezene sanje.
Da njene besede plešejo tango.
Da je škatla s škrlatnim nakitom.
Ilovnato čelo in na ustih večni nasmeh –
za tiste, ki ga niso sposobni dajati.
Otrok, ki noče večera, porisanega s poševnim dežjem.
Ali s prestano spermo starega strica,
ko mu smehljavo sedi na kolenih.
Ostanek drevoreda premočenih misli.
In meridijan. Dišeči cvet limonovca.
A fusion of trance, dance and chilling vocals.
Reci ji, da je neizogibno. Tu in tam nedeljivo.
Poišči jo v očeh brezbrižnih.
Skači čez črke svojega imena.
Trajaj skozi spokojnost v ihtečem molku.
Reci ji, da stapljaš na pol razbita jutra.
Da tkeš drobec zgodovine na polomljeno vreteno.
Reci ji…
Da norim ni potrebno toliko poguma.

ODBLESKI

Včasih ni plohe besed za razgretimi vprašanji.
In ni zaklenjenih vrat.
Ali zaprtih oken, ko greš.
Včasih ti roke omahnejo ob telesu.
In bi jokal.
Tako … počasi bi jokal.
Včasih ni pogovorov ob točno tisti mizi.
Na točno tistem vogalu ob točno tisti uri.
Iz človekovega mesa in kosti se ne da narediti palače –
kot iz lesa.
Včasih ni nobene zgodbe.
In ni tiste pripravljenosti biti večen.
Ali minljiv.
Včasih ni poboža. Ali objema.
Je le jutro z rdečo pentljo.
In je dan.
Ki vstopa skozi ista vrata kot ti.

POD VEKAMI NEDELJA

Biti vesel.
Ko mrviš odslužene sanje.
Biti žalosten.
Ko s sklenjenimi rokami starec moli
k prvemu in zadnjemu bogu.
In tistemu vmes.
Biti čuten.
Ko dozorijo misli.
In postaneš spet omahljiv.
Biti molčeč.
Ko dišiš po tuji koži.
Z neznatno senco oči na obrazu.
Biti angel.
Ko si s hrbtom obrnjen proti severu.
In si deklica, ki sredi vode miži v nebo.
Jokati instant. V prahu. Obojestransko.
Odpreti druga vrata.
Skoznje stresti prah ustekleničenih solz.
Pustiti osmukan odtis nabreklih ustnic.
Na skodelici belega čaja.
Verjeti, da je vedno kirurgija.
Se spraševati, kateri človek je najlepši spomladi.
In kateri barvi si najbolj všeč.
Govoriti o preambulah in ibarskem nebu.
O eksponatu ligurskega kompleksa, karkoli že to je.
Biti rešitev svoje morfologije.
Biti večkrat nereligiozno smešen in brez strahu.
Se bojevati ob samem sebi.
Preusmeriti notranji misticizem v svet.
Zamisliti se v odlomkih.
Biti neminljiv pogled, oblikovan iz porcelana.
Se od nekoga posloviti veliko prepozno.
Zmrzniti jutranje zarje. Ali sončne zahode.
Ostati ob glasbi za duševne bolnike.
Posrkati pôt in odpraviti v srcu zgodovino in čas.
Biti norčavo vesel.
Biti majhen jazbečar v punčkinem naročju.
Biti nedelja v pasji glavi.

KOT DREVO V OBJEMU

e kdaj počutiš kot neoslinjena znamka na starem pismu,
ne da bi čutil misli tistega, ki ga bo bral?
Se kdaj počutiš kot pika nad vejico,
ne da bi vedel, kaj tam počneš?
Pomlad diši po belih tokovih in potu in listnih ušeh.
Po rojenem otroku in stiropornem metulju.
Dan je danes…
In ti si še vedno isti.
Ali bolj naguban.
Če nisi ti, je kdo drug, ki hodi mimo.
In se gre tebe. Ali nekega tujega sebe.
Sanje včasih umirajo ob robovih cest.
Kako glasno stikaš v sanjah?
Kako dolgo mora sonce sijati skozi kožo,
Da raztopi nekaj občutljivosti.
Ki se rojevajo kot siamski dvojčici.
In če jih prerežeš na pol, katere oči pripadajo tebi?
Je danes bolj resničen od včeraj ali jutri, beautiful Candy?
In kdaj izvem, da besede zaključijo pesem?
Ali zgodbo?
Ali nekega tebe?
Life is crazy, baby…

MEDICA

Kot bodoče središče boga
se kot medica tišine
zlepi na njena stegna.
Na usta ji padi kot prah iz metulja
in ji našminkaj obraz.
Kot pretekla točka niča se, pelin besede,
razlomi na pol čez njeno telo.
Na Venero se dvigni
kot dih netopirja v belo mednožje.
Potegni jo vase, v svoje podkožje.
Kot otroka jo primi za roko.
In jo odpelji domov.

GLICINIJA

Ogrizena košara in tri četrt lestenca.
Cvetovi glicinije, objete čez prepereli latnik.
Prhneče police, posute z vonjem minulega.
Neke oči iščejo točno tistega nekoga,
ki brez rokavic tiplje za pozabljenimi drobtinami
na razmajanem stolu.
Kot nadelani klošar prevrnjeno drema
in čaka dvosmernosti poti.
Najdeni spomini dišijo po domačih jabolkih.
Po ravno zakurjenem ognju v pečici za dva.
Iz steklenice se priliva petrolej med besedo ali dve.
Naj ne dežuje, ko se odkrije otožnost in brezmejnost tišine.
Naj ne strohnita neslišnost in neizprosnost.
»Kot da z roko razmikam morske bregove….«

MEMBRANA

Na stežaj odpri zatohlost večera.
Nalepi si nase nekaj skorje in listov in korenin.
Bodi brlenje in izklunjena točka v dlani.
Prepleti se nerazločno skozi lupinaste prste.
Bodi opolzek, ovlažen.
Bodi prebarvana luna.
In tisoč krajcev iz njenih nog.
Napetost v blisku in vmes jesen.
Ne moreš vame vbrizgati semen.
Ne moreš v meni spočeti otrok.
Ne moreš mi pod vekami zbledeti zime.
Ne moreš mi zajeziti celote.
Sredi mene si, toliko let nazaj, pustil smrti vseh šestletnih otrok.
Male svinčene vojake.
Keramične amorčke in opico, ki je igrala harmoniko.
In tisto drugo, ki si je v usta vtikala prst.
In torto iz peska v obliki jogurtovega lončka.
Navadnega, belega, s kockami belega sladkorja v njem.
In zdenka-sirček, ki me je silil na bruhanje.
In polakirane črne balerinke.
In živo rdeč lak za micene nohte.
Sredi mene si, toliko let nazaj, pustil prekinjeno bivanje.
Nekaj odpetih gumbkov na zguljenih hlačah.
Krčevito svileno nit, natrgano in ovito okoli razbolelih žalostink.
Prepleskal si dan.
In rodil neskončno pridevnikov.
Takih ropotuljastih, poplesujočih med čudne nujnosti.
Vendar ne moreš mi več razpreti naročja.
Premajhno postane za toliko okamenelih otrok.

ŽVENKET DLANI

V oči iz porcelana,
v negazirano pitno vodo, ki ne zmrzuje,
med črke črnih tipkovnic,
med omv sadnogumijaste bombone,
med vabila k vpisu jazz baleta,
med prireditve v oktobru,
med sprenevedanje in mlahavo naklonjenost,
med ranljivost in prestopnost…
Tja te dajem.
V dlani, ki žvenketajo,
v blagozvočnost prividov in fetuse iz koral,
v skopnelosti in zavrtinčenju,
v nazobčanosti in olajšanju,
v ponavljajočih ritmih in ovijanju v bršljan,
v izrezljanih mislih in izbočenih besedah,
v odtisnjenih poljubih in zagorelem obzorju,
med zastrtostjo in trajanjem,
med neodkritim in brezbrižnim vrtinčenjem,
med nevednostjo in jedkostjo,
v albumu preperelih sanj…
Tam te najdem.

OSTANE PODOBA

Brezčasnost – zate, ki se udejanjaš skozi pritajene klice.
Požiralnik – ki ukrivlja otrple ure v temo.
Kovinskost – v kateri gnezdijo preglasne besede.
Lahkotnost – kjer migotajo obnovljeni strahovi.
Predvidljivost – ki ne ugasne.
Ko odideš.
Ravnodušnost – ki razbija kljubovanje.
Moledovanje – da bi se zazrla v usnjene platnice tvojega boga.
Prostranost – v katero pada dokončni urok.
Drhtenje – ko se odstrejo zavese.
Stopicljanje – ob prgišču nemih pridevkov.
Ko odideš.

SREBRNA REKA

Zbrali so se po dolgih letih, da bi pričali o stvareh
ki so se pred dolgimi leti zgodile
letni časi, odjuga, različne vrste blata
razni organi in kuharski recepti, so bile njihove teme

naj povem; da so stali na bregu, tesno skupaj
in ponavljali: tam na drugem bregu so oni!

čeprav niso videli drugega brega
niso videli vode
niso videli drug drugega, kako stojijo na istem bregu
niti megle niso videli
imeli so občutek, da jim sem pa tja
nekaj ali nekdo odgrizne kos lobanje z možgani

takrat so rekli: to so bili oni tam na drugem bregu široke reke
zdelo se jim je, da govorijo sami s sabo
toda v resnici je z njimi govoril angel (karkoli naj bi to že bilo)
nič posebnega ni znal delati, bil pa je dober izpraševalec

odgovarjali so na glas, celo z molkom in solzami so se drli in vpili
a jih nihče ni slišal, seveda - drugi so bili na drugem bregu
široke srebrne reke

je bil to vojni zločin?
ja morda je bil, morda je bil…

veste okrog in okrog je bil gozd
njihove hiše pa niso bile, kakor naše ali angleške, nizozemske hiše
bile so hiše majhne vrednosti
in v njih so imeli železne predmete
in otroke, ki bi lahko zrasli in postali nevarni
če jim pokrademo svinje in krave se lahko zatečejo v gozd
in jejo zelenjavo, gozd jim je domač
spustili smo ženske in otroke
to je bilo največ, kar smo lahko spustili
za kak meter, ne več, potem smo vse pobili
kam pa naj bi jih dali?

nekateri so jim odrezali jezike, ušesa, spolovila, jih pojedli, posušili
obesili okoli vratu, toda vedeti morate, bila je vojna
zato to verjetno ni bil vojni zločin
tako ali tako pa niso prišli do gozda,
zato ne bo mogoče v gozdu odkriti trupel

ne vem, ne spominjam se, ker smo jih postrelili od blizu
morda so bili med njimi otroci
kar pa je malo verjetno, ker je bila vojna

morate vedeti v vojnah ni otrok
samo sovražniki so

spominjam se nekoga, ki je znorel od bitk, kjer si bil lahko ubit vsako sekundo
danes bi psihologi rekli, da je prevladal strah njegovega notranjega otroka
začel je bežati v napačno smer in takrat so bile vse smeri napačne
brez pomisleka sem ga ustrelil v glavo
bil je dober zgled za druge
da jim notranji otroci ne bi hodili po glavi

bila je vojna, te odločitve ne moremo preveč obsojati

ne vem več kako jim je bilo ime, katere narodnosti so bili
enkrat smo jih samo v enem dnevu postrelili osemtisoč

bili so premalo ranjeni in so se vrnili, je rekla ženska volk
tudi sama imam enega na računu, nisem oklevala
toliko naših so pobili, toliko nepoštenih golov so nam zabili

oprostite, s kom govorite, kdo sem jaz, je vprašal starec
kako, da sem preživel, če si bil lahko ubit vsako sekundo?

poslušal je angel, potem pa se je zazrl v mlado mati
in njenega triletnega otroka
v izstradanem mestu na robu fronte
ki sta skupaj izgledala stara sto šestdeset let, če ne več

potem sta prišla dva nogometaša z vedrom dreka
in jima dejala: jejta
dve posušeni lobanji v razcapanih rutah
sta se z zadnjimi močmi usedli, objeli in zajokali

drek, solze, smeh

deklica, ki je delala v klavnici, je imela več sreče
iz goveje krvi je pekla odlične omlete
ki so se zelo dobro kombinirale z brezovim lubjem

veste brezovo lubje je sladko, ne v resnici sladko, sladkobno
tudi jasminovi poganjki so odlični
veste, kaj vse se da jesti, koliko divje zelenjave raste med brezami!
paprike, lubenice, paradižniki, jagode

nekateri, ki tega niso vedeli, so poizkušali piti gnojnico
bilo jim je vseeno, rada bi vam rekla drugače, toda tako je bilo

veste, bili so ljudje, ki so jim štiri armade pobijale sorodnike
ker nikoli nisi vedel kdo je kdo, saj so bili vsi povaljani v blatu
vsakdo, ki je imel orožje, je bil gospodar na igrišču
ljudje pa so bežali na vse strani kakor kobilice

veste, nekoč so zvezali vse ljudi iz neke vasi in jih zažgali
kdo je lahko to storil, se vprašuje nekdo v ihti
bila je vojna, mu odgovori angel
kako je to mogoče, ne razumem
bila je vojna, ponovi angel
ni mi jasno, vztraja nekdo
angel je zadovoljen, videl je govoriti drevo v človeku

neha spraševati
pomisli: katerikoli pekel bi si izmislil
se je že zagotovo zgodil med ljudmi
in samo med ljudmi
zato si jih nima smisla izmišljevati
niti nima smisla med njimi razlikovati

ljudje na bregu ostanejo sami v svoji netihi tišini
z velikimi in majhnimi pokojninami
z urejenimi bradicami in lasmi

s pušeljci na mizah in ponavljajočimi mislimi
v oškrabanih lobanjah, ki so že desetletja nespremenjene
bila je vojna, mislim, da smo ravnali prav, jim odmeva

angel posluša, molči
miže gleda in z odprtimi očmi sanja

vsak njegov vdih je, kot vdih novorojenca
in vsak izdih, kot izdih umirajočega

od tod veter!

za ljudi, ki so umrli

za ljudi, ki se niso rodili

za ljudi, ki jih je polno vsepovsod

polne ulice, polna okna

a mesto je prazno…

NIHČE NE ZNA POIMENOVATI JUTRA

Nihče ne zna poimenovati jutra
ko je zalilo njeno vas

toda svetovna javnost je enotnega mnenja
da si teh juter ni mogoče niti zamišljati
dokler vsa dejstva ne bodo razkrita.

Ona, ki pa je ušla iz vagona
za v pekel
je videla.

Njena pamet, ki zdrobljena
visi iz drevesa
in si ne upa dol

je videla

kako so zvezana zrkla

vlačili za lase

skozi puščave smeha

in vanje streljali z minometi

in vanje metali nože
in vanje pljuvali.

Videla je smrt okrogle oblike

kruh brez rok

in jamo, ki je v dolgem loku tuljenja

bruhala smrad.

Njena maloletna pamet

od takrat gori

na veliki rdeči ploskvi

se ne premakne za centimeter

spi po cele dneve

in se v sanjah spominja

nožev brez ram

vratov brez obrazov

krvave meglice, lebdeče
nad njeno vasjo

in ne more dihati
ne more se smejati

niti brezna ust na svojem obrazu
ne more zapreti.

BESEDOLJUBJE

Berem črke,
Basni za otroke,
Bele sanje,
Babičino tkanje,
Brokatna svila,
Brezmejnost domišljije,
Bokal poln mladosti,
Bistvo skriva.
Branim svoje pesmi,
Brezmadežno rojstvo,
Blaženost objema,
Brstenje pomladi.
Barvam dneve,
Bisere nizam,
Bistrino morja občudujem,
Barko sonca snujem,
Bliskovito odplujem.
Belini nasproti,
Bogastvo v duši cveti,
BIT najdem kjer si Ti.

MISEL

Mogoče sem pozabil …
kar sem iskal,
kar znal sem želeti,
kar rad bi Njej dal.
Njen Nasmeh, ki pregnal je strah,
Njen Dotik, ki pozlatil je prah,
Oči, ki so skrivale radost metulja,
Prsi ustvarjene za rojstvo dragulja.
V Lase ujet čarobni sijaj lune,
Glas in pesem kot mandoline strune.
Dlani, ki ujamejo solze skrite,
Dušo, ki bere skrivnosti v tančice zavite.
Mandlji in med, ki so zbudili strasti,
in obris telesa, ki v spominu le tli.
Njo, ki sem jo v mislih narisal in v srcu spoznal,
Njo, ki bi zanjo dihal in sebe ji dal.
Rad bi spet znal,
se z roso umil,
v sončno jutro se z Njo prebudil.
Mogoče sem pozabil …
kar sem iskal,
zato bom spet sanjal,
kot nekoč sem znal.
Nikdar ne pozabi da znaš živeti sanje,
Da lahko letiš na krilih domišljije,
Da poznaš skrivnostne labirinte sveta,
Ne pozabi, da imaš dušo in srce, ki sanjati zna!

PRESELILA SEM SE

Preselila sem se ...
V dušo Nje, ki ima mlado srce,
oči otroka,
sanje Delfina,
svež nasmeh gorskih vetrov,
vonj vanilije, lase morskih tokov.

Preselila sem se ...
V dušo Nje, ki zna pripovedovati,
ki sanja ljubezen in jo zna spoznati,
v roke, ki so bisere negovale,
v prsi, ki so življenje dale.

Preselila sem se ...
V njeno dušo,
ki sliši in vidi, ki diha mladost,
nagubano kožo, sive lase,
drhteče roke a mlado srce,
preselila sem se ...
ne da bi vedela kdaj in kje,
dohitela me je,
smejim se ji,
spoznala sem njo, ki ji pravijo starost,
rada jo imam, ker sem živela mladost.

UNIKAT

Naj te zjutraj sonce objame,
Dobra Vila prebudi
in cvetje

zadiši

naj veter
novo pravljico napiše,
nasmehe

nariše

naj vsak dan
posejane želje
in večer naj žanje

veselje

naj spremlja korake,
kadar živiš svoje sanje
spoznaš najlepše

potovanje

je le Tvoje,
ne zavij s poti,
bodi in ostani TI.

21. STOLETJE

21:52
ON:
Zdravo lepotica moja, kako si nocoj?
Ha, ha, vidim, da sem te čitno očaral, skoraj hipnotiziral in odvzel sposobnost tipkanja!

22:11
ONA:
Ha ha ha, nisi, nisi. Ravno si izbiram kraj za mojo revitalizacijo. Kje pa si?

22:13
ON:
V neki pivnici ... z sex ponudbo in dobro kulinariko.
ONA:
Ja fino?
ON:
V Bajern greš ... ali na Kubo z črnci, pa dobra hrana ... Huni...
ONA:
Grem v osamo za mesec dni na post. Še 21 dni in hopla, izginem. Se zlijem z dimenzijo časa nekje, mmmm.
ON:
Hm, lepo se imej, hja super, no. Torej, adijo in super zlivanje ti želim, če bo kaj od tebe sploh ostalo.

22:16
ONA:
A se spet poslavljaš? Kam se ti kar naprej mudi?
ON:
Hm, kaj naj rečem? Nikamor kaj preveč, samo zdi se mi, da si se spet zaciklala!
ONA:
A res?
ON:
Čisto res!
ONA:
Kako pa to zveni? Drin drin drin drin. Tako?
ON:
Hm, ne vem, pojma nimam, tako da ...

22:18
ONA:
Zakaj pa praviš, da sem se zaciklala?
ON:
Ma brez veze, gremo dalje.
ONA:
V našem žargonu je to to.
ON:
Kakor po principu me ne štekaš in ko me vidiš ne pošlješ slike kar tako, samo za foro! Eh, ne razumeš...

22:20
ONA:
Moram?
ON:
Ne, če si faca to narediš iz čistega heca, tako pač ...
ONA:
Ha ha ha ... Ob mislih, ki pojejo tvojo podobo postajam svoja.

22:22
Črepinje so na mizi?
In karte za tarok v predalu...

22:23
Rdeča skodelica poklanja nasmeh...igriv, iskriv...
Odsev v ogledalu ti pomaha. Zmešan si.

22:24
Pokrčiš prste na nogah.
Veter odgrne zaveso in pihne pod vrata.
Mižiš v misli.

22:25
Uuuuu ... zavija čajnik v kuhinji.
Sem kot vsiljena pošta z leve strani spodaj!
Jaz!

22:26
(_)&
Pa na zdravje in čin!
ON:
Bravo, ex velja!
ONA:
Do malega prsta pohabljene tace medveda.

22:28
Western brenka na mandolino ob italijanski obali.
Konji si ližejo brke in mornar si tetovira drugo uho.
Sijoče stegno lepotice obleži na postelji, poslinjeni od soseda.
Same drobtine. Tudi miši že pijejo mleko. In mačke so lene.
Kot ti.
Ne odpišeš pozdravu v škatli ob steni. Omet je rožnat.

22:31
Gospod Ivan Svetilniški
Ob cedrah 19
Zgornje morje
Moja dežela
Sem napisala roman in ga zložila pod tepih. Odgrni ga, ko boš odhajal.
ON:
Hm...
ONA:
Čevlje pusti zame. Loščilo je v hladilniku.

22:34
ON:
Ti pa sliko za koga drugega!
ONA:
Na njem je rok trajanja.
Tvoj je že potekel?
Revije vozim v avtu. Najraje take za frizerje in za frizure.
Pa očala so najnovejša, po modi 60-tih.

22:35
Knof na hlačah je zelen. Se spominjaš? Odpirala sem ga prevečkrat.
In je padel. V kanal na spodnji cesti, levo od stopnic.

22:36
Tam rase še vedno bršljan. Skozi grobo opeko objema trdnost strukture.
Zajema zrak in svetlobo.

22:37
Vzpenja se višje in sanja dotik neba in lune.
Dotik dežja in sonca.
Če prepišeš te ubijem. S kijem v trebuh in po glavi.

22:38
Vzdihajoči pogledi ostajajo kot partizani po kotičkih. Bledi in zeleni.
Kamuflaža. Totalna.
Poznaš škržate?

22:39
Kam si spet padel?
Gledaš skozi okno v sosednje stanovanje?

22:40
Se ljubijo, kot ti ne? Ali jočejo ob rezanju čebule?

22:41
Gledaš luno. Gledaš v luno?
Zaupaj ji, kot otrok balonu!

22:43
IL FASCINO DELLA SCOPERTA
ALI

22:44
ON:
Sem ti že na začetku rekel, da ti je zaciklalo!
ONA:
FASCINATION OF DISCLOSURE
ALI
OČARLJIVOST RAZKRITJA
Potrebuješ še?! Koliko še manjka?

22:45
Velika začetnica morda?
Vejica?
Ali le majhna pika?
TOCCO DELLA VITA

22:46
Mucek kje si? Si luškan, tako na priprte oči, kot
BEAT OF LIFE

22:47
ali le utrip življenja si?

22:48
O D G O V O R I M I !!!
Mmmmbrrrrrrr ...
Se prede mi:
tebi

22:49
tebe
s teboj
ti
uffff, košarica je polna smeti

22:50
.............*********.........@
....***....***...***.....@
.*.*.*.*.*@

22:51
,,++,,,+++,,,,++++,,,,,+++++
Najdeš kaj zase?

22:52
A greva pod tuš?
Imam eno super spolzko olje, ki se še ne meša z vodo in ne gre umiti!

22:53
A si za?
Moj monolog je umrl....+

22:54
Zvonovi trobijo za pasom, po ulici ...

23:01
ON:
Hm in slikica je izdahnila pod oljem, ko ni mogla dihat.

23:02
ONA:
Točno.
Žalostno je še zadnjič nalepila smehljaj.
Tebi?
Ne meni?
Oh ... saj je vseeno zdaj.

23:09
ON:
Nič potem ...

SONCE

Prošnja medicinske sestre

V vesolju brezkončnosti domuješ. Zrnja življena trosiš Zemlji, temo izničiš, svetlobo daješ. Sonce, nasuj mi zlatega prahu, zmes ljubezni in toplote blage, da bom odžarjala, delila bolnim otrokom solze osušila. Ne odlašaj, v dlani mi ga natoči! Še svetlobe mi nalij v oči, da bom prižigala kresnice, privabila nasmeh na bledo lice. Temna preja naj te ne zasenči. Ozdravijo naj mlade sirote! Nagni amforo napolnjeno, zlij s prostranstva biserov dobrote!

ROMAN S KLJUČEM U AUTOROVOJ RUCI

Milan Jakšić: Crni dani za bele konje. Beograd: Medijska knjižara Krug, 2006.

Karlovčanin Milan Jakšić (Glogovo, Gračac, 1947) novo je ime srpske, ali i hrvatske, a možda još točnije one nepostojeće i teorijski nedozvoljive hrvatsko-srpske i srpsko-hrvatske književnosti jer svojim romanom Crni dani za bele konje (Beograd, Medijska knjižara Krug, 2006) upravo to paradoksalno potvrđuje. Uz dodatak da se svoj toj hibridnoj klasifikaciji može dodati i slovenska atribucija, pošto se najveći dio romana zbiva u Sloveniji.

Jakšić je bio poznati novinar zagrebačkog Vjesnika u kojem je surađivao još od 1969, dakle već prigodom studija na zagrebačkom Fakultetu političkih znanosti, kojeg je završio 1972. Od te je medijske kuće 1978. dobio Vjesnikovu I. nagradu »Zvonimir Kristl«, a 1991. i službeni otkaz. Potom je, uz barnumovski prosvjed Tanje Torbarine, trbuhom za zasekom, otišao raditi kao dopisnik Politike u Ljubljanu, da bi 2006. i od te beogradske kuće također dobio otkaz. Što za jednog novinara može predstavljati jači kredibilitet?

Roman nastaje literarizacijom vlastitih autorovih iskustava i to mu je glavna mana, budući da su i slovenska književnica i srbijanska redaktorica, kao njegove predčitačice, erotske dijelove romana ocijenile kao najbolje – a oni su, prema skrušenom priznanju samog autora, plod čiste imaginacije! Drugim riječima, da se manje držao svoje zadane životne fabule, Jakšić bi bez sumnje ostavio veći umjetnički dojam. Po mom neskromnom mišljenju, Jakšić bi kao vrsni reporter postigao mnogo više da je krenuo Goldstenovom linijom neposrednog svjedočenja s lica i naličja događaja pa umjesto romana napisao analizu djelovanja raspada Jugoslavije na Srbe u Hrvatskoj. Posebice stoga što uistinu ima vrijedna svjedočenja. Umjesto historiografije, odlučio se, međutim, za beletristiku gdje je, u maniri sekundarne politizacije, rekao doduše sve što bi rekao i u svojoj povjesnici.

Glavni je junak Nikola Mandić, zbog zametanja fakcionalnih tragova iz Karlovca premješten u Zagreb, zadržana mu je novinarska profesija, ali mu je hrvatski ili srpski ijekavski govor, kao i svim, osim slovenskim, likovima, za potrebe beogradskih izdavača, zamijenjen srpskim ekavskim jezikom. Roman počinje opisom potrage za snajperistima u zagrebačkim srpskim stanovima, koji iščezavaju zajedno s njihovim stvarima. Ozbiljnije stvari nastaju kad Nikola osobno prati oficire JNA i njihove stvari pri njihovom iseljavanju iz Hrvatske s pulskog aerodroma, gdje mu na povratku nestaje parkiran automobil, kojeg i u životu i romanu ipak nakon niza perturbacija pronalazi. Međutim, sredinom lipnja 1992. mu ga mineri, uz cjelodnevni monitoring policije, ipak miniraju: i u romanu i u životu.

Budući da su kao bivši borci NOB-a, Nikolini roditelji, Milutin i Dušanka, vezani za antifašizam a otac je bio i tzv. vojno lice u JNA, roman na momente poprima razinu ozbiljne i iskrene politološke problematizacije i elaboracije pogrešaka i pogodaka, dilema i bilanci srpskih partizana koji su odabrali – komunističku i hrvatsku stranu. Je li za njih nastankom ekskluzivne hrvatske države nastupilo vrijeme kajanja?

Potrebe za rekapitulacijom svog životnog puta i izbora nisu im dolazile iz nekih apstraktnih psiholoških razloga već iz svakodnevnog socijalnog i materijalnog marginaliziranja, zbog službene revizije prošlosti i devalorizacije sadašnjosti. Milutin se zdravorazumski pita zašto mu nisu godinu dana davali mirovinu, zašto ga kažnjavaju ako je bio vojnik pobjedničke vojske u Drugom svjetskom ratu i zašto, ako su pobijedili, njihovi negatori imaju podršku država koje su bile partizanske ratne saveznice!? Dušanka odbacuje teze što bi bilo da je bilo, odnosno da su svi Hrvati otišli u ustaše a svi Srbi u četnike čime bi onda ishod bio mnogo jasniji – Hrvati bi kao fašisti izgubili a Srbi kao antifašisti pobijedili – jer se tome ishodu suprotstavljaju »samo« povijesne činjenice. Koga okriviti za slom vrijednosnog sustava?

Nikola je realniji u procjenama da li se trebalo ići u rat zbog srpske ili jugoslavenske države jer, kako je kazao ocu: »Išao si u partizane jer si morao, a ne da Hrvatima praviš državu.«

Čitalac bi očekivao da će se takvi dramatični esencijalno/egzistencijalni dijalozi nastaviti, no oni se zauvijek prekidaju a nastavak romana se pretvara u emigrantski bildungs roman u kojem eros novih odnosa definitivno, potpuno s pravom, zamjenjuje thanatos politike. Redaju se i prepliću događaji iz novog života Nikole (rastavljenog s Natalijom s kojom ga veže strasna briga za sina Uroša i kćerku Milicu) u Sloveniji sa sjećanjima iz starog života u Hrvatskoj na taj način da se dramaturški interioriziraju u scene svakodnevnog života, koje funkcioniraju same za sebe. Puno sočnih dijaloga mnogih srpskih i slovenskih protagonista, na srpskom i slovenskom jeziku, imaju kazališni i filmski potencijal, posebice zbog centrifugalnosti multikulturalizma, budući da se u srazu dviju kultura uvijek jedna osjeća nostalgičnom.

Nekim Karlovčanima, koji su poznavali trgovca Duška iz Standarda, neće biti teško prepoznati ga jer su mu insignije ostale nepromijenjene, ali Crni dani za bele konje je roman s ključem i taj ključ drži Milan Jakšić. Samo on zna da je bosanski slikar Rade koji je iz Hrvatske 1991. najprije otišao u Beograd, a potom u Rim, zapravo slikar Mladen Karan iz Firence, koji kao mačo nad mačoima ipak najviše voli svog bosanskog psa i bosansku mačku jer su mu se djeca potalijančili ili, u romanu, pohrvatili.

Mnogo je svojih likova Jakšić uzeo iz vlastitog karlovačkog i ljubljanskog okruženja, zajedno s njihovim životnim pričama, što romanu daje na dokumentarnosti, ali oduzima na sižeu pa se ponekad čini kao da roman gubi perspektivu, budući da se s vremena na vrijeme koči anegdotama poput Nikolina brata Đure, zaokupljenog ljubavnom zgodom sa Slovenkom Julijom, ali i kulturnim šokom koji proizlazi iz tog odnosa, kako je feministkinja »ženska koja nema dlake na jeziku ako nije od komšinice«. Zatim se razrađuje uvjetovani seksualni refleks prema cicvari, sklonost mladih Slovenki prema crncima i tsl. Svježina romana se suši uvijek kada se cjelina romana derogira u izvanfabularnim pojedinostima.

Premda se roman brzo odvija, razvoj radnje najslabiji je dio romana, osim ukoliko ne tendira da bude roman u nastavcima, budući da se iz nje ne gube samo likovi, nego, pogreškom izdavača, i njihovi nazivi. Ali sve će popraviti ili prepraviti Europska unija, koja će mnoge izbaviti od njihovih nesigurnih identiteta kao što je 1998., u svađi Talijana i Austrijanaca, presudila da slovenski beli konji, lipicaneri – izvorno pripadaju Austriji.

FENOMEN HRVATSKE FENOMENOLOGIJE

Igor Mandić: NOTES. VUS 1968-1972. Zagreb: Matica hrvatska, 2007.

Gutenberg mi je svjedok da je VUS bio je prvi masovni medij ancien régimea, Igor Mandić prvi autorski kolumnist ili polemist, a njegov Notes medij unutar medija, metanotes nad čime je i sam povremeno stenjao. Ako po Nietzscheu moralizatorska etika izlučuje moralin, onda Mandićeva polemična kritika izlučuje polemin kojeg su morali ispijati svi oni željni javnosti na njegov račun. Fuga ili Figa Mandićiana tjerala je jezik za zube nekompetentnima ili pak provocirala mučko plaženje jezika kompetentnih. Taj uzimatelj slobode htio je svojim pisanjem preokrenuti poglede na svakodnevne stvari. I u tome je uspio, postavši klasik razdražujućeg žanra deklasiranja. Fenomen hrvatske fenomenologije, Mandić je i nakon 40 godina isti, što je i njegova najveća vrlina i najveći porok, ostavši homo bulla, čovjek koji muzira.

I dok su »pravi Hrvati« razvili samorazumljivu disciplinu sjedenja na dvije stolice, ne želeći se, radi održanja karijerističke ravnoteže zamjeriti ni vlasti ni naciji, I.M. je stajao i još uvijek stoji između dvije stolice jer je po duši i tijelu ekshibicionist. Privržen tragediji žrtvovanja književnih i novinarskih prijateljstava, nije se za nagradu dao navlačiti na komediju vječne mudrosti jer ga je sreća uspjeha redovito činila još nesretnijim. Površni su u njemu gledali hedonističkog demona analize, koji je formalnom logikom secirao pismotvorja drugih, ali je on svoj obrambeni hedonizam očitavao nietzscheanski kao simptom iscrpljenosti jer treba pisati zanimljivo o nezanimljivom.

Zbog toga je spas tražio u povećanju one njegove malenkosti što mu nije nikad postalo teretom, već promišljenim marketingom samopromoviranja i stvaranja IM brenda. Takvo je pozicioniranje pratilo i planirano ironiziranje po uzoru na Salvadora Dalija koji je nakon jedne teške željezničke nesreće u Španjolskoj zajokao da žali samo putnike prve klase. I za Mandića, kome je »samo do ironičnosti, a ne do podlosti«, ironija ima metodologijski i spoznajni karakter pa u Notesu piše o njoj kao soli duha i humornoj pronicavosti »što svakome mora biti na umu kako bi njome mogao zaskočiti svoje razmišljanje e da ga bi oslobodio od ‘duha težine’». Sarkastični kalamburi spašavali su ga od patetike pravednosti i od takozvanih sloboda nužnosti službenog svijeta, ali i učvršćivali u iluzionizmu pisanja, čega se nije oslobodio ni do danas, ostajući kreativan pod svaku cijenu, odbacujući ono Cioranovo geslo: »Razumjeti znači opstati slobodan od iluzija, a ne stvarati.« Čitati, pisati, publicirati, oknjižiti, promovirati – to je način života Igora Manića s čime se, bogami, nije igrati.

Ukoliko mu nisu ponudili veći honorar, Igor je Mandić uvijek pisao iz samozadovoljstva, žrtvujući i sebe da bi bolje pisao, a opet odbijajući robovati svom pisanju. Bio je vodeći ateist svoje polemizatorske religije, institucija koja je negirala institucije. Nije nikada htio jesti na tašte, pogotovo ne hostiju ma čije dogme. Svojim je autokratskim vitalizmom opasno svjedočio o tome da je i humani totalitarizam ipak samo totalitarizam – što je izricati u bilo koje totalitarno vrijeme velika građanska hrabrost. U pisanju uvijek drugačiji od drugih, odbacujući pravilo audiatur et altera pars jer je i ta »druga strana« u totalitarnim režimima uvijek bila ona jedna te ista strana, protežirajući pristup audiatur et tertia pars. Pod reflektore javnosti uvodio je, dakle, tu treću, subverzivniju stranu dijaloga, zamjerajući se slijepoj navijačkoj publici koja u pogibiji Radivoja Koraća nije željela vidjeti njegov grijeh. I prema demokraciji stvaralaštva se redovito odnosio kao izraziti demofob.

Ukoričeni Notes brevijar je rekapitulacije o kapitulaciji Mandićevih meta, ali i svojevrsni croceanski »Prilog kritici samoga sebe«. Njime je iz tjedna u tjedan kvario državnu, farizejsku i književnu javnost, držeći distancu jedino prema sebi što ga je u očima zakočene elite klasificiralo kao snoba. Ali, kako kaže Antonius Moonen, snob nema potrebe za sjećanjem, dok su Igorove potrebe slonoidne. Posluhnemo li Paula Valéryja, pravi snob »strahuje priznati da mu je dosadno kada se dosađuje«, a Igor je znao biti poprilično neugodan za onoga tko mu je javno dosađivao. Iz tih, samozabavljačkih razloga je i bio protiv komunizma i nacionalizma, budući da su ta gospodstva od krajnosti, rušila apsolutizam njegova personalizma. Kada je zlovolja lijevih i desnih prema njegovoj malenkosti počela jenjavati, on bi je vješto raspirivao, ležeći na ležalištu da je estetski ogriješiti se o »nepogrješive«.

U nekim osvrtima ovaj je vješto tesani Notes već procijenjen spomenikom hrvatskom novinarstvu, što bi bilo točno da Mandić nije Houdini koji bi se, iako često vezan svim mogućim crnolistaškim lancima, uvijek vraćao na površinu popularnosti. Notes je svjetionik hrvatske publicistike i novinarstva zato jer je ono što je Mandić tada demonstrirao kao novinarstvo postalo trend. Nakon Mandića, koji je desetljećima bio jedini kritičar svega postojećega, sada su to postali gotovo svi. Njegova kolumna od tri dijela, uzor je urednicima svih današnjih kolumni. Razlika je jedino u tome što je Mandić znao pisati književnim jezikom, a mnoge sadašnje zvijezde ni ne znaju da postoji i takav jezik, odani novinarstvu koje je on još 1969. konotirao kao »divljanje nacionalnih trač-baba«.

To i jest razlika između urednika kakav je bio Krešimir Džeba, koji je pred bika partijskog mnijenja gurao takve novinarčine i urednika koji na ponos tržišta i sramotu profesije preferiraju novinarčeke. Igor Mandić je rođeni golub pismonoša i njega se ne može imitirati tako da se golublje junoše uči letjeti prema zemljovidima i kompasima jer onda takvi pismonosci ovise o vremenu, a Mandić se znao vratiti na svoja polazišta ma koliko bila teška ta, u biti olaka, vremena oko nas.

Mandićev Notes sada je i knjiga koja demantira mitove preventivno lansirane njim samim, naime, da se on ne razumije u politiku. Jer se, kako pokazuju kolumne o tadašnjoj politici, Mandić prkosno odupirao hijerarhiji moćne gluposti, zagovarajući njihovo podvrgavanje mnogo legitimnijim, zdravorazumskim odnosima snaga, a zna se kako je bilo i ostalo pogubno služiti se comon sensom pri pisanju o politici, odbijajući lizati tanjure tadanje posne ideologije, bez obzira dolazila ona iz CK ili HKL-a, od žaltave etike Rudija Supeka ili don Jurine teonomije. Svoje vruće čitaoce hladno informira da ne postoji jugoslavenski narod i da ne prihvaćaju jednu jezičnu varijantu saveznog jezika. Napada Žanka i Oljaču, brani Šuvara i Smoju, ćevačiće i ražnjiće. Uvjerava da i hrvatstvo može biti pametno, a Hrvatska europska. Ovdje mladi Mandić prigrljuje mladog Krležu iz 1938., drmajući za ramena akademski izolacionizam tzv. visoke kulture, budeći ga ehom medijskih klasa, otkrivajući prvi svojim komunikološkim studijama sutrašnja značenja McLuhana i Eca.

Nakon ponovnog čitanja Mandićevih podlistaka jasnije je jedno: ne postoje nova ili stara vremena, postoje samo ljudi i njihove naravi, kojima nikakvo vrijeme ne može ništa. Vrijednost Mandićeva strojopisanja je u održivosti sižea kojim su te naravi orisane - što od Notesa čini sočnu literaturu.

Ma koliko se Igor teška srca pravio skromnim, spada među najveće hrvatske tekstualne tajkune. Naime, danas su u svijetu samo dvojca multimilijunaša izradila punu sekvencu svog genetičkog koda, što stoji 350.000 dolara, a ovim je sveskom Mandić zatvorio sekvencu svog tekstualnog koda na korist budućim mandićolozima jer su dobili zadnju kariku njegove opere omniae. Ukoliko se uistinu radi o zadnjoj karici jer njegov eudemonizam iliti »eumandićizam« izgleda ne prestaje cvasti.

tekmovanje v veščinah interpretiranja lastne poezije

MKC Črka, ki deluje pod okriljem Mladinskega kulturnega centra Maribor, razpisuje pesniško tekmovanje v veščinah interpretiranja lastne poezije pod imenom Pesniški vrtiljak. Tekmujejo lahko pesniki in pesnice, ki imajo dovolj hrabrosti, da se na odru pred občinstvom predstavijo s svojo poezijo. Morajo pa seveda imeti dovoljšnjo zalogo primerne ter občinstvu in strokovni komisiji všečne poezije, da se prebijejo skozi morebitne kvalifikacije in 4 kroge tekmovanja.

Pesniški vrtiljak se bo odvrtel v četrtek, 20. november 2008, ob 19. uri v klubu KGB v Mariboru.

Potek tekmovanja je naslednji. Če se prijavi več kot 10 kandidatov, se najprej izvedejo kvalifikacije, v katerih se vsak od kandidatov v maksimalno dveh minutah predstavi z dvema pesmima po lastni izbiri. Strokovna komisija in občinstvo z glasovanjem izberejo 10 finalistov. Strokovno komisijo sestavljajo Zoran Prevec, Borut Gombač in Lucija Stupica. Deset najboljših se nato v finalni preizkušnji najprej pomeri v treh disciplinah. Za vsako disciplino si morajo kandidati pripraviti pesem, lahko tudi improvizirajo. Discipline so naslednje: kratko in jedrnato – štirivrsičnica, rima ful štima – rimana pesem in smtrno resno o življenju – pesem z bivanjsko tematiko. Pesmi ocenjuje komisija in občinstvo v razmerju 50:50. Najboljši štirje po točkah po treh krogih se uvrstijo v veliki finale, kjer nastopijo v panogi imenovani Prosto po Prešernu oz. v improvizaciji. Publika izbere 5 besed, ki jih morajo kandidati v velikem finalu uporabiti v pesmi. Prvi trije po točkah prejmejo privlačne nagrade.

Nagrade so:

1. nagrada: enodnevni izlet na Dunaj za dve osebi (Turistična agnecija Sonček)
2. nagrada: 6 kart za predstave SNG Maribor (SNG Maribor)
3. nagrada: 6 kino vstopnic za Kolosej (Kolosej)

Nagrade za nastopajoče od 4. do 10. mesta sta prispevala Europark (praktične nagrade) in Terme Ptuj (karte za kopanje).

Prijavite se lahko pisno na naslov MKC Maribor, Ljubljanska ulica 4, 2000 Maribor, po telefonu 02/300 2994 (Nino) ali po elektronski pošti nino.flisar@mkc.si do srede, 19. novembra 2008.

* Postopek pridobivanja nagrad je še v teku, zato se seznam nagrad lahko še spremeni.

Revija Apokalipsa razpisuje

11. SLOVENSKI NATEČAJ ZA NAJBOLJŠI HAIKU LETA

Pošljete lahko šest neobjavljenih haikujev.

Izbira te »najčistejše, najkrajše in najbolj poetične« pesniške oblike ne bo omejena z metriko 5-7-5 ali s kako posebno tematiko.

Predvidenih je več praktičnih nagrad, najboljši haikuji pa bodo objavljeni v prvi številki revije Apokalipsa v letu 2009.

O rezultatih natečaja bodo nagrajeni avtorji osebno in javno obveščeni.

Haikuje pošljite v 4 izvodih, označenih s šifro, najkasneje do 15. decembra 2008 na naslov

REVIJA APOKALIPSA
Ulica Lili Novy 25
000 Ljubljana

s pripisom Za haiku natečaj.

Pošiljka naj vsebuje tudi zapečateno, s šifro označeno kuverto s podatki o avtorju (ime in priimek, naslov, telefon, poklic, starost).