Prihajam iz Raja in po ulicah sivega mesta sem na poti domov. Drveči avtomobili, obdani z valovi teles, prsti, ki se izogibajo sten in - oči, ki strmijo v tla. Jutro, ki v mojih očeh ne rešuje nikogar od ničesar.

Postajam cesta, noge se izogibajo preprek in presenečenih obrazov.

Kdo si ti, ki me ljubiš?

Hodim naravnost in prečkam ob nasprotni luči.

Prihajam iz Raja in sem kot nova, prerojena oseba. Kot tisti, ki poljubljajo veselje in živijo večno v sončnem vzhodu.

Rajski prah se še vedno drži mojega telesa in oblek. V mojih ušesih odmeva tišina ušes in tišina src. Kakor vode vinogradov na pomlad, ki umivajo telo, puščava čisto dušo. Duša se prazni v puščavo, da postane svobodna in hrabra. Da se lahko spoprijema z neskončnim prostorom in razišče praznoto za puščavsko praznoto.

Iz Raja sem prinesla 33 barv. Tja sem potovala z avtobusom. Bilo je vroče. Nekdo je poslušal glasbo, drugi so gledali filme, nekatere spali.

Ko sem dospela na cilj, sem bila izčrpana. Moji lasje do dišali po avtobusu.

Raj je bil brez ljudi, avtomobilov, brez hiš, brez dima in brez zvoka. Tamkaj ni bilo trgovin. Samo ena plesalka – jaz - ki sem se dotikala modrega morja, polnega živih bitij. Vso noč sem hodila po njihovih kožah, kosteh in školjkah in - nisem bila utrujena. Zvok morja in galebov sem poslušala celo noč. Svetloba lune je odpirala moje oči v nebo polno zvezd.

Zvezdnato nebo me je zabavalo in skale so me izzivale.

Hodila sem šest ur in zrak je postajal hladnejši. Luna je izginjala in sonce se ni vzšlo. Prižgala sem ogenj iz suhih vejic. Ležala sem na rdečem pesku in se valjala po zelenem. Moje noge so bile oranžne in lasje rdeči.

Zbudila sem se čez dve uri. Jutro je napočilo. Vidim barve. Prejšnja noč je bila prijetna. Nisem vedela, po kakšnih skalah sem hodila in kakšne barve so šle mimo. Tla, pokrita z velikimi in majhnimi skalami, kamenčki vseh oblik in odtisi, ki označujejo živo zgodovino. Tla Raja, ki so pokrita s telesi želv, polžev, jelenov in sov. Vsi mrtvi sveta so slikali raj.

Vstala sem, si zmočila noge, pogledovala skale. Obala je bila moja molitvena preproga. Presunilo me je in začela sem recitirati poezijo. Jokala, se smejala, plavala, božala zemljo, poljubljala vejice. Vrtela sem se po Raju, ljubila z mnogimi ljubimci, poljubovala vodo, zemljo, sonce, rastline, in barve.

Poslovila sem se in vrnila z letalom.

Prispela sem domov.
Gledano z okna sta nebo in tla iste barve.
Taksiji so malo bolj rumeni in drevesa malo zelenejša,
no, malo bolj zelena.
Pobrišem sivi prah z mize in tal.
Različne zemlje Raja dam v različne skodelice.
Vaze in vrče napolnim z vodo.
Pobrišem tla, ki so brez odtisov.
Iz torbe vzamem školjke in kamenčke in jih postavim naokrog.
Škoda, da tukaj ni dreves.
Napolnim košaro, ki sem jo kupila v vasi blizu Raja, s sadjem.

Tukaj je še vedno sivo.

Rumeno vlečko obesim na steno v kuhinji. Ni živečih. Odprem okno in vidim avtomobile kako zavijajo. Igram zvok morja, ki sem ga posnela v Raju. Očistim kopalnico in se oprham.

Po polnoči je in še vedno hodim. Ne morem prenehati hoditi. Zvok avtomobilov in letališča je zadušljiv. Še vedno hodim. S severnega okna gledam v temo mesta Sane in gore Nujum. Luč ali sonce je v vsaki hiši. Tudi v mojem srcu je sonce. Vroča sem. Žarim.

Mislim na pesnike, ki leta predejo besede - kot sviloprejke.
Leta sonca, ki temo sijejo.
In kri dežuje namesto dežja.
Blato in lava dosežejo usta.

Bilo je med murvami upama, ko je oko odkrilo gibanje med vejami besed s svilenimi vlakni. Ne, ne bomo popolnoma goli, ko bomo postavljeni pred lesketajočo svetlobo resnice.

Odprem okno. Ne tako svež zrak mesta krtači moj obraz. Čutim, kot da sem v naročju mesta, objetega z jasnostjo, obrnjenega proti nebu.

Zrastejo mi krila. Skočim in pristanem na gorski verigi. Nebo pozlati. Srebrna luna se valja po planoti. Sonce vzhaja. Razširim roke in objamem sonce.

Sana’a, Jemen, 27. julija 2008

Za leto dni starejša

Eden od razlogov, da je bil oče Moosberger jezen na nas, je bilo tudi to, da smo se morali oglasiti na policiji in se prijaviti.

Storili smo to po dveh dneh bivanja v velikanski kmečki hiši, ki je z eno stranjo gledala na polja in griče za vasjo, z drugo pa na domače dvorišče. Oče Mosberger ni šel z nami. Rekel je, da se bo s policaji že dogovoril. Bil je pomemben človek v kraju in mu je naš prebeg gotovo zmanjšal ugled.

Na policijo smo šli v drug kraj, peš. Pot je šla čez potok, mimo gramoznice, čez glavno cesto, po kateri je bilo kar nekaj prometa, potem pa po blagem klancu navzdol do trga, kjer je v kotu stala policija.

Nekaj časa smo stali pred zgradbo, kakor da nabiramo pogum – oče, mama in jaz. Kakor da je to tista prevratna točka, od katere ni poti nazaj. Jaz poti nazaj nisem videla in tudi mi ni bilo mar zanjo, oče in mama pa sta najbrž tehtala vse tisto, kar jima je oče Moosberger povedal v tihem, a kar razburljivem pogovoru v kuhinji.

Potegnila sem očeta za rokav in rekla:

»Gremo, da nas ne bojo ljudje čudno gledali...!«

Kakor da se je nekaj časa oče upiral, potem pa se je zlomil in stopil naprej. Prav slišala sem, kako je škrtnilo v njem, ko se je premaknil.

Vse je pravzaprav steklo zelo gladko.

Govorila je mama. Hlastno, kakor da je hotela v najkrajšem času povedati vse, da bi razbila dvome o nas in naši navzočnosti tam pri njih.

Najprej je bil policaj en sam, potem je iz pisarne prišel še drugi, potem pa so poklicali po telefonu še tretjega. Bili so prijazni. Vedeli so, da smo Moosbergerjevi. Vedeli so vse o nas.

Hčerka? Ja, tukaj je.

»Kaj si rojena?« je vprašal mene in ne starša.

V hipu me je spreletelo. Zdaj ali nikoli.

Povedala sem mu, da sem za leto starejša, kot sem bila v resnici. Ne trinajst, štirinajst.

Oče je imel roko na mojem ramenu in čutila sem, kako mu je trznila. Mama se niti ni zavzela za to, kaj sem rekla, brskala je po torbici in vlekla ven robec, ker je jokala. Ne vem, zakaj je jokala, toda vsa je bila usmerjena na svoj jok. Tako me je preslišala.

Policaj je z bistrim pogledom šel čez moj obraz in nič drugega.

Pogledala sem očetu v obraz in videla, da je bil bled.

Ne vem, kaj mi je bilo v tistem trenutku, a počutila sem se veliko starejšo. Toliko starejšo, da lahko rečem, koliko sem v resnici stara. Bila sem starejša od tistega, kar sta mislila oče in mama, veliko starejša. Tisti meseci v šoli so me napravili takšno. Hotela sem pustiti za sabo vsakršno šolo, v kateri bi morala poslušati učitelja in mirno sedeti v klopi, ko mi tvezijo to in ono.

Za trinajst let sem govorila nemško kar dobro. Morala sem, če sem hotela razumeti, kaj se pogovarjata oče in mama. Morala sem, če sem hotela razumeti, kaj je dedek Moosberger govoril očetu in materi v kuhinji.

V policijsko postajo sem prišla trinajstletna, ven sem odšla s štirinajstimi.

Se nadaljuje

Tistega vročega dne v poznih sedemdesetih sem zakorakal iz otroštva v odraslost. To sem storil s pogumom, ki so ga nekateri označili za nepojmljivo predrznost, nevede, in le v enem segmentu zrelosti.

Dotični korak mi je prinesel številna spoznanja. Najbolj neprecenljivo je bilo tisto o Pravici, prelestni deklici prevezanih oči. Ugotovil sem, da revica ni le slepa, ampak tudi gluha kot noč.

Letovali smo na Stenjaku, kakor Slovenci pravimo otočku Sv. Jeronima v bližini Pule. Osnovnošolcev nas je bilo ogromno, saj je bilo to znano otroško letovišče. Mi, domovci, smo takšne počitnice doživeli prvič. Imeli smo se čudovito, če izvzamem modrice, ki sem jih prislužil od vzgojitelja. Deležen sem jih bil, ker sem pred tem z njimi tudi sam okrasil razvajenega mulca iz naše skupine, ki je teden dni dobesedno prosil zanje.

Sedel sem na obali in strmel na Brione, na najbližji in največji otok Titovega carstva.

»Tja grem, k Njemu. On bo razumel,« sem rekel sošolcu, ki je strmel v daljave skupaj z mano.

»Kam?« je vprašal.

»K našemu Titu,« sem rekel med skokom v morje.

»Počakaj, s tabo grem!« je zakričal in skupaj sva odplavala v smeri našega predsednika. Pred nama je bil vsaj kilometer naporne vodne poti, ki sva jo v tišini premagovala meter za metrom.

Bila sva utrujena, vendar nisva imela kje počivati. Malo čez polovico je začel prostovoljec težko loviti sapo in obupano kriliti z rokami.

»Utonil bom, utonil bom!« je kričal.

Ni mi preostalo drugega, kakor da ga pospremim do plavajočega svetilnika, ki se je kakor otok odrešitve prikazal pred nama. Zasopel se je oprijel varnostne ograje plastičnega balona, na katerem je bil le nekaj sto metrov do najinega cilja zasidran svetilnik.

»Astmo imam,« se je opravičeval zariplega, vijoličastega obraza in prestrašenih oči, »ne bi zdržal niti metra več.«

Zameril sem mu, ker me ni predhodno opozoril na možne težave in s tem ogrozil najin podvig. Po drugi strani pa sem spoštoval njegov pogum in lojalnost, kar je utrdilo najino prijateljstvo.

Pridal sem ga seznamu spoznanj, ki je začel nastajati ravno tisto poletje po končanem šestem razredu.

Sam sem nadaljeval plavalni maraton in le nekaj ducatov zamahov me je še ločilo od obale. Tudi meni je zmanjkovalo moči in sape, povrhu tega pa sem se moral občasno potopiti in se tako skriti pred vojaškim patruljnim čolnom, ki je kolovratil med otokom in svetilnikom ter stražil obmorski pas.

Prostovoljec, ki se je neumorno drl na pomoč, je dobil prevoz s civilno barčico, sam pa sem bil prisiljen dvigniti glavo visoko nad vodo, saj je kontrola plula preblizu in zbal sem se, da me zagrabi vijak motorja.

Opazili so me, jasno, to je bilo njihovo delo.

Zvlekli so me v čoln, vprašali po imenu, zanimalo jih je tudi, od kod sem. Kam jo maham, je bilo jasno, zakaj, pa vojske ni smelo zanimati.

Patrulja, ki se ne sme oddaljiti od začrtane poti, je gotovo javila, da se pri svetilniku nekdo pretresljivo dere, kmalu zatem pa, da imajo na krovu še enega saboterja.

Čoln, ki je mojega prijatelja odpeljal na Stenjak, se je vrnil pome. Kaj so vojaki povedali čolnarju Barbi, ki je skrbel za Stenjak, mi ni uspelo zvleči na ušesa, sem pa kasneje ugotovil, da vsekakor nič takšnega, kar bi mi koristilo.

Z obale nas je opazovala množica malih občudovalcev, ki je čakala svojega junaka, mojo malenkost, kakor sem bil napačno presodil.

Morda so me res, vendar je nadaljnji razvoj dogodkov pokazal, da za junake z zmago v eni bitki vojna nikakor ni končana.

Vzgojitelji našega doma, ki se jim je pridružil Barba, odgovoren za otok in prestopke razposajene mladeži, mi niso postavili niti enega vprašanja. So pa poskrbeli, da so postarane modrice na mojem telesu dobile mlade, družbo pa so jim naredile številne buške. Kazen, ki je še sledila, je imela zgolj moralni učinek, za čofotanje po morju tako nisem bil sposoben.

Medtem, ko so se za druge otroke nepozabne počitnice nadaljevale, sem jaz obtičal v sobi, osamljen, prebuškan, pozabljen. Slednje je prekinila Titova varnostna služba, ki je poslala k meni predstavnike, da razčistijo, kaj se je kuhalo v glavi dvanajstletnika, da si je privoščil nekaj tako predrznega. Saboterski napad na varovane Brione je bil tudi napad na našega najdražjega vodjo in celoten družbeni sistem.

V širnem vesolju sta obstajala samo dva dobrotnika, k katerima bi se obrnil po pomoč ali razsodbo. To sta bila tovariš Tito in ljubi Bog. Ker je bil drugi predaleč, prvi pa pred mojim nosom, sem se pač bil napotil k bližnjemu.

»Hotel sem do predsednika Tita, da mu razložim, kakšna krivica me je doletela. On bi razumel in se potegnil zame,« sem pojasnil agentom, ki so si vse pridno zapisali in taisto pojasnili Barbi in našim vzgojiteljem, preden so pridobljene informacije prenesli v Udbo, druge tajne službe in v mojo kartoteko.

Barba, ki je edini razumel, da sem vsem le nastavil ogledalo, je naslednje jutro prišel k meni v sobo.

»Je res, kar si povedal policistom?« je vprašal.

»Res. Nikoli ne lažem,« sem rekel.

Z malo besedami sva na barčici odplula v Pulo in odšla na tržnico, kjer sem se po mili volji najedel sadja, katerega koli sem si zaželel. Popoldne sva izlet zaključila z razkošnim kosilom. Praznični dan bi bil veliko lepši, če bi me kosti manj bolele, pa vendar sem užival privilegij, kot sem ga le lahko. Med vrsticami se mi je opravičil in žal mu je bilo, da je sodeloval pri trdih vzgojnih prijemih, ki sem jih bil bogato deležen.

Zame je bilo letovanje končano. Ko smo se vrnili s kolonije v zavod, me ravnatelj zavoda niti okaral ni. Od nekdaj sva imela sklenjen tihi pakt o nepovzročanju težav drug drugemu in lahko rečem, da me je imel na nek način rad. Znal je z mano in če sem mu kaj obljubil, je to držalo kakor pribito.

Obljubil sem mu, da nikoli več ne ušpičim kaj tako neumnega, neodgovornega in nevarnega. Obljubo sem izpolnil, resnici na ljubo pa za kršenje ni bilo več prave priložnosti. Do konca osemletke morja nismo več videli.

Tistega vročega dne sem spoznal, da mi je kljub navidezni oddaljenosti ljubi Bog bližje kakor tovariš Tito.

O Pravici pa svojega mnenja do današnjega dne nisem bistveno spremenil. Spoznanju, da je slepa in gluha, se je z življenjskimi izkušnjami pridružilo še eno: Pravica je vlačuga, ki da tistemu, ki plača več.

In od takrat, ko sem bil še naiven in mlad, se je tudi ona postarala za dobrih štirideset let.

TVOJA

Milim
raznježena
rubovima tvojih usana

i postajem pjena,
dahom tvojim
ispunjena.

Ulaziš
u džennet
moga vremena,

bez glasa prianjaš
uz korijen
zrelog mi klasa

i bivam kolijevka
na rukama
tvojih htijenja,

uzbibana, otvorena,
iznutra, izvana
tvojim sjemenima

ONE ŠTO SU GRLILE

Dok trepnuh,
nestadoše
mi ruke
u zavrzlami
đavolskog kola

i ja nemam više
bijelih dlanova,
kao jutro, što prilazi
plaču trave
i obećava promjene.

Mogu samo nadnijeti
lice nad čatrnju
bistre vode
i promuljati
krmeljavi pogled,

prije nego što uzlete
zagrcnute ptice,
što će mi pjev utrobe
raznijeti
u ravninu nigdine.

PRIJE TEBE

Prije Tebe su danima padale kiše
i s pločnika su nestali svi moji tragovi.
Krov je škripao u naletima vjetra,
a procurila bi i pokoja kapljica,

i ja sam se snalazila kako sam mogla...
Obično sam podmetala dlanove,
a pokatkad i očne duplje, ukoliko nisu bile
zatrpane pepelom utrnjene vatre.

Prije Tebe bila je riječ
i život je pisao neki svoj nokturno...
Oktobar je isčupanom kosom
prekrio osmjehe i zavukao golo tjeme u mene;

ali takvo je bilo vrijeme..,
padale su kiše i samo tako se moglo,
svijajući se jedno uz drugo,
probijati kroz to živo mrtvilo.

Uglavnom, sve je imalo neki smisao,
pa i ona cijevčica, ispod poklopca čela,
kojom sam vezala plućna krila
za kućište kamenog sata,

u kojem sam ustrajno mjerila
pritisak memljivog zraka
u svrhi bivanja između
uzdaha i izdaha.

Ne znam zašto baš danas prizivam sjećanja
na sva noćna kupanja u čistoj soli mjesečina,
dok sam bijela i gola mogla proći
kroz sva slova i spokojna u svoj glas leći.

Čudno je, tek sada znam, kako je jednostavno
bilo to ustajanje u gvozdene korake...
Imala sam oktobarsko rame i ekvatorske ruke,
koje su se znale osloniti na praštanje...

Ali to je bilo prije Tebe.

A NI OPROSTI NE ZNAŠ REĆI

Baneš iznenada, dok sklupčana na kauču
zurim u jednu tačku na zidu,
ni široku, ni duboku,
samo blisku mome mraku.

Baneš, upravo dok savladavam teoriju puzanja,
očarana tehnikom crva, i dok ushićena
modernom metodom misaonog usmjeravanja,
uvjeravam pršljenove da su zapravo

trešnjeve koštice, otporne na zube,
i da je u njima sjeme žalosne vrbe,
koja će, s proljeća, gostiti plemenite rode
i militi tokove, kad se snjegovi otope i kad...

A ti, tek tako baneš, bez kucanja, upravo
dok se voljnim pokretom vežem za grč koljena,
i nije te briga što mi je glava od ove tačke manja
i što me sve više kroz nju nestaje,

i nije te briga za neispranu žalost
skorene maramice, što mi grebe vjeđe,
kojima pokrivam zjenice, da ne vide
koliko sam ludo privržena

podsmjehu sopstvenih sjena
iz lijevog ćoška mog plafona.

NOĆAS TE IŠAPTAVAM

Noćas te išaptavam
tek hiljadu prvim imenom,
koje ti pripada
po kuglici iz smotuljka
rodnog lista, koju vadim
iz sopstvenog uha.

(Izrod sam roda sanjalačkog
i kažnjava me mjesečina
klečanjem na kukuruzu sna...)

Noć je i tama seže dalje
od svjetlucanja zadnje zvijezde,
a koljena, koljena su ona
što najduže pamte otvaranje zore
za četiri prsta
i prvi vrisak sunca

iznutra.

I USPUT SE UČIM

Perem i gulim jabuke, za tebe.
Mislim, kako je dobro da znaš
kakve smo iznutra,
prije nego što zagrizeš.

Strpljiva sam s kapima na tvojim usnama,
dok razmišljam o zahvalnosti
čistih košulja, koje će skliznuti
pod kaiš tvojih pantalona.

Siguran si u moje ruke, ništa manje nego
u svoje zube, i ne čudi me što ti prija
putanja mog jezika, koji se spušta s jednog
i penje na drugi vrh tvog prsta.

Do peta mi se rastegla kožna kecelja,
ali ja sam sve zadovoljnija
vještinom svojih izučenih koraka
i hvatanjem ispljunutih koštica.

Ti ih ne jedeš, a ja sam negdje pročitala da su dobre za pamćenje…

ALI TO NEMA VEZE S PLESOM

Izbrusila sam
sve prijetnje samoća.
Izglancala do sjaja.

Praznu polovinu stola
popunjava posušeni buket
sa davnog rođendana.

Dišem sa zidovima,
što pamte iste dodire
i odriču se pjesmama,
koje dave milim notama.

Čak sam navikla oči
da ne gledaju u sat
sa poklopljenim kazaljkama
i kažem – u redu je, uhvatila sam ritam;

ali to nema veze s plesom.

ŽENSKI AKT NA ŠANKU

O kelnerice, moja kelnerice
Znaš li da je kafič naše svetište,
kazalište, čistilište, zadnje utočište
Piti daj, kelnerice

Neki se neznanac u kafiču
zanimao o njemu iz kurtoazije
Što je i čime se bavi
»Voajer je, fetišist, imitator, sanjar, opsjenar, pijanica!
Po nagnuču i broju ispijenih čaša vina.«
– umjesto njega odgovorila je kelnerica
Daj još rundu u to ime

Kafič se ispraznio poslije ponoči
Na šanku leži gola kelnerica
Ispružila se koliko je duga i široka
a koža njenog tijela
onako izbliza osvijetljena
u okolnom mraku noči i crnih ogledala kafiča
kao papir je tanka i bijela
Spiritistička seansa tek što nije otpočela

OD DOMA

na črnem
usnjenem
stolu se
križ kraž
podijo
oblačila

tam so
moje
hlače
in bluza
medov
pisan
komplet

letiva
v mesto
na avtobusu
naju obletavajo
ptiči
sivi
in pisani

v kljunu
nosijo
razglednice
kupljene
v papirnici

V RAZMISLEK

prisilili so
naju k psihiatru
kot vedno

že zopet
naj jim
naštudirava
predstavo

kot da jih
ne gane
najino življenje

toda prisila
je sredstvo
brez trajnosti

ODŠLA
BOVA
ZA VEDNO

DEDKOV DAN

oblačno jutro
toda z medom
morava v mesto
bliža se dedkov dan

ne bi naštevala
njegova leta
toda čez čas
jih bo imel devetdeset

meda dam v nahrbtnik
grem na avtobus
poleti jih je
zelo malo

odpeljeva se
v mesto

prispeva
greva naravnost
v trgovino
kupiva mu vodo
za po britju in
ustno vodo

skromen je in
si ne želi več

kupiva še nekaj
za naju in se vrneva
s prvim avtobusom
domov

celo na kavico
pozabiva …

NIHČE

naju ne sme
več prisiliti

v neplačano
umsko delo

v nerazumljiv
pokoj

v nesprejemljivo
invalidnost

ne, moj medo,
da je to res

POŠTARSKI BLUES

vozil je
pošto s
kolesom

dolga
leta pozimi
in poleti

ne več
mlad
je odšel
v pokoj

sedaj
stoji
ob cesti

nikamor
ne gre

ne ve kaj
je imel
mlad
misli
zdravje

blues
minulega
poštarja

1

Sanje so se uresničile osamosvojiteljem, preden se je večina dodobra zbudila.

Bedaki najtežje prenašajo samoto, kjer ne prenesejo slabe družbe.

V demokraciji so izmislili stranke samo zato, da ljudstvo ne bi bilo enotno v boju zoper oblastnike.

Ko se odpravite v preteklost, si vedno nataknite rokavice, da se ne umažete.

Človek od svojega obstoja išče luknjo v naravnih zakonih in je že pridelal ozonsko luknjo.

Če bi oblastnikom bilo kaj do ljudstva in njegovega blagra, ne bi živeli na njegov račun.

Ko krizni menažerji iščejo notranje rezerve, nikoli ne pogledajo v svoj žep z denarnico.

Muzikaličnim diktatorjem je najbolj všeč muzika vojaškega orkestra.

Jutra so lepa, ampak vam vseeno priporočam, da zjutraj ne gledate svojih ljubic, temveč jih tipajte!

Ljudstvo si želi kamen modrosti, s katerim bi obmetavalo svoje voditelje.

Ne oznanjajte, da ste na robu prepada. Za vami se bo nabrala vrsta radovednežev, maščevalcev in zelo malo reševalcev.

Reformatorji najbolj pogosto računajo na to, da se pri njih ne bo nič spremenilo na slabše.

Najtežje je ljubiti svoje bližnje, ki so na oblasti.

Moj Bog! Zakaj jim kar naprej odpuščaš, da nas vodijo v grešno potrošništvo!

Težko je ostajal zvest samemu sebi, ker je bil dvoličen.

Takšno brezmejno veliko število demokratov v državi prenese edino anarhija.

Ko so prišli na oblast, so najprej adaptirali svoje pisarne, hiše, vikende in svojo zunanjo fasado, zatem so začeli spreminjati ljudstvo.

Tisti, ki morajo pljuvati v roke, ne rabijo še sterilizirati delovnega orodja.

Izvoljenci ljudstva se obnašajo tako, kot da so od boga izvoljeni!.

Za dober dialog so potrebni najmanj trije.

Postal je glas ljudstva in se je drl na vse pretege.

Ko demokrati pri nas začnejo kopirati tirane, veliko ljudi postane podobna prebivalcem albanske Tirane.

Najprej so kmete naučili globoko orati in potem so jih vse zagrebli

Zmagovalci pišejo zgodovino za nazaj in vnaprej.

2.

Za sedanjost in prihodnost je najbolj pomembno, da nam nalijejo čisto vodo.

Nesmrtna ljubezen najdalj traja, če se zaljubiš v več žensk hkrati.

Zaradi varčevanja so v demokraciji ukinili delovna mesta dvornih norčkov.

Za sprejemanje ljubezni od bližnjega je treba plačevati v javni hiši kakor tudi v cerkvi.

V državi je preveč resna situacija, da bi dovolili še tiskati satirično humoristični časopis.

Najlažje prodaš svojega bližnjega povsem tujemu človeku.

Bil je neskončno ploden ustvarjalec, dokler ljubica ni razglasila vsem, da je povsem impotenten.

Mnogim nam na koncu ostanejo najbolj zvesti prijatelji – male živali.

Ironija je, da bivšim kapitalistom vračajo premoženje bivši obogateli komunisti.

Komunisti so zagovarjali odmiranje države, demokrate pa skrbi odmiranje ljudstva.

Kar naprej nam se ponavljajo stari dobri časi. Očitno prihodnost zamuja.

3

Sprašujem se, če je socializem bila sama revščina, kako je v tako kratkem času nastalo toliko bogatih dedičev socializma.

Na pogrebih najbolj glasno jokajo tisti, ki največ zapuščine pričakujejo.

Ne dovolite, da se satiriki streznijo.

Demokracija je tako dragocena, da iz leta v leto raste proračun za vojsko in policijo.

Na ruševinah socialističnih temeljev je zgradil svoj kapitalistični imperij.

V času računalnikov je vse več tistih katere preprosto poradirajo.

Največji patrioti so tisti, ki imajo največje bančne račune v tujih bankah.

Sovraštvo ne pusti, da odpuščanje prodre v srca ožaloščenih in tiranov.

Svet sovraštva ne naseljujejo samo trdobučneži, temveč tudi trdosrčneži.

V srcu maščevalcev je vedno strup, ki škoduje najmanj dvem osebam.

Zahrbtni ljudje– moški ali ženske– niso vedno za našimi hrbti, temveč so korak pred nami.

Bedniki duha pogosto postanejo kralji v majhnih omejenih kraljevinah.

Zavist pomaga zavistnežu do velike količine zlobe.

Neznana prihodnjost človeku ni nikoli tako nejasna, kot so določena obdobja preteklosti človeštva!

Neskončna ljubezen do bližnjega pripelje do neskončnega ljubosumja.

Še tako zagriženi patrioti sprejmejo bogatega okupatorja, če od istega pričakujejo lastno kotist!?

Kanibali so se zavarovali pred zgodovino, saj jim zgodovinarji ne morejo izkopavati dokazov.

4

Med bedaki je dvorni norček kralj.

V politiki velja vzpon na oblast isto kot pri alpinistih vzpon na vrh gore. Lepši je razgled v dolino in bližji si bogu kot narodu.

Psi, ki lajajo, ne grizejo, ljudje, ki se režijo, iz krohota preidejo na ugriz .

Manjša nevarnost je, če padeš s konja, kot če padeš na kolena pred tirana.

Dandanes bi Kristus na križu rekel, moj bog, zakaj si jim dopustil.

Prvi razkorak žensko pripelje do prve zmage.

Devištvo je valuta, ki samo enkrat devalvira.

Mnogim je razum ovira na poti do uspešne kariere.

Za reveža je bič božji – inflacija.

Če bi bila starost modrost, potem bi vsi mi starci umirali od možganskega naprezanja – kapi.

Osamosvojitelji so dokazli, da beseda lahko denar postane.

Tisti, ki zgodaj vstajajo, dobivajo majhne plače.

Pogosto se nam zmagovalci povzpnejo na glavo namesto na zmagovalni oder.
Ko si naberemo dovolj izkušenj in znanja, postanemo za mladenke in delodajalce nezanimivi.

1.

Pesem ne sme postati
oglata pripoved
v zamolčanih ostenjih jezika:
plešasta starka
pod plahto gnijočih oči!

Ker takrat, kadar jočejo rože,
se majhna, izmišljena luna
tiho premika med smreke,
med sajasta bruna spomina,
da se umedi do noči.

V njenih ožarčenih ustih
se plašno premaknejo zvezde
nerazložljivih besed,
da se v obrobju večera
zapišejo same od sebe
z nedoumljivo pohoto
v star in izrabljen račun.

2.

Kje so ugasla ognjišča,
ki skrivajo
sence v zamolklih tolmunih očesa:
metafore dneva,
ubite v plazmi strasti?

Pod mehkim obokom lobanje
se lomim, prebičan od smeha,
s citati vrhunske obsodbe
in s tihim, lanenim okusom
v svojih grozljivih zobeh!

V mojih molčečih zapiskih
so skriti previdni prividi
pred rojstvom ubitih otrok,
zaznamovanih s križem pozabe,
ki običajno ponikne
in se ob drugem času
pojavi na novi golgoti.

3.

Kot preperel pergament
je šinila
skozi srhljivo sočivje večera:
zapoznela ptica,
tankonoga, osivela prepelica!

Za mojim drobljivim zobovjem
je legla v izbo pohote
med jalove sunke vreščanja:
z otožnim, kosmatim pogledom
nad gnezdom razjarjenih muh.

V njene ošiljene boke
je planil baržunast nasmeh
mojih ohlapnih ostrog:
spočela sva sivkasto jutro,
ki se je še pred poldnevom
sprevrglo v izjemno smrdljivo
in gluho polarno noč.

4.

Zamolkli častilci malikov
zanikajo sence
z izgovori žepnih zrcal:
nerodni tatovi
z rokami v božji lastnini!

Ko se upogibajo stene
vročih podzemnih zakladnic,
se plaho umaknejo vase,
med svoja zveneča imena,
kjer z verzi oblepijo smrt.

Tam tiho mrmrajo zakletve
počasnih, izpraznjenih ur
pod srpast nebesni obok:
da bi zatajili menjavo
spolzke in črne krvi
za neprepoznavno samoto
odprtih, a slepih oči.

PLESDOM

Ko se zvečeri
in ko v kaminu zagori,
iz radia melanholija Brahmsovih sonat
po stenah polzi -
takrat se prostor veča.

Takrat se dih poglobi.
Čist tja nizko,
v drobovje zdrsi.

Je le spomin, ki tako živi?
Al’ je še dah živ?
Kaj v meso mi leze?
Kaj širi dušo, da se izpolnijo trenutki, da sem tako jaz?
Je znani spev – sama, sama –
– večno živ?

MESTNO KOPALIŠČE

Koreografija

Rumeno obsijan
galeb
v morskem odblesku
zahajajočega sonca.

Pohajam po Kopru.
Posedam po parkih.
Azil je sesedanje
duha,
ko iščem kruha in iger.
V tem srečam Vuko.
Vzmah njene roke, elegantno koščene,
nakaže let morske
ptice.
Kultura? Kultura?
To je … kult … to je – oplemenitenje človeka.
Vzklik iz osemdesetih na Ra Študent.
Zazveni v meni v novem tisočletju...
Plesalka ob meni ni starka! Prežene dvom, da je svet moj dom.
Tudi grdota je lepa, ko je
ljubezen.
Si z njenim sinom izmenjava dovtip.

GOSPA

Sedem zvečer, zadnji dnevi septembra
… ista gospa ob istem času
na istem mestu se enako oblači,
ravno zlezla iz morja –
mestno kopališče
koprsko.

»V vodo, v vodo!«
Ista gospa priplava bliže.
Sedim na skali in pomakam palec v morje.
Danes je še malček mrzleje kot zadnjič –
kopališče je isto.

Koper, sept. 2007

DOMA

V kotanji plitke Dragonje
ležim.
Kamen, komar … žvrgolenje, šumenje –
šele nič te določa.
Brez doma je svet tvoj
stol.

avg. 2005

DOLINA DRAGONJE

Suha struga reke.
Preostala voda pod skalo –
nudi zavetje par ribam.
V njeni zapuščenosti iščem svoje
zatočišče.
Brez doma je ves svet naš
azil.

avg, 2007

POD KOŠTABONO:

Idila, iščoče telo našlo
mir na skalah reke.
Pozno poletno toploto vpija
željno.
Noge hladim v tolmunu, umirjeno plavajo ribe naokoli.
Nenaden švsc! Vodna kača drži v gobcu zadnji del
ribe.
Jaz gledam, riba hlasta, kača golta.
Čas teče.
Premaknem nogo, kača zgine, riba obleži v blatu.
Frcnem jo – tudi riba trzne,
odplava.
Tudi jaz odhajam – nazaj v azil.
Vizija idile je bila
iluzija.

sept, 2007

JESEN VONJAM

v zapuščenih terasah pod Fjerogo.
V pregnanstvu vidim več ljudi in
živali
pridejo k meni in
rastline se me dotikajo.
Kaj, če se ne bom več želela vrniti?

Ljubljana, konec sept. 2007

V NOVEM TISOČLETJU STRESEM STARE PESMI IZ SEBE

RAD
… rad imeti: greni, medi …
žlahtni.

ŽALOST
… bolest izostri občut:
trava je drugače zelena,
nebo je modrejše,
veter boža lice,
duh dušo.

SE UPAŠ?
Vase stremeti,
ko najbolj duša
ječi?

ČUSTVA
so zadoščena;
Potrebe zadovoljene;
Sla potešena;
Strast ugodno rešena …
Praznina.
Jaz votlo odzvanja, puščoben, v drobnih rečeh
cvileč.

TU, V TEJ TESNOBI
brezmejne širine osvobojenosti
čutim. Je rojstvo?
Ne vem. Je to ljubezen, ki nikogar
ne potrebuje!?

VZDIH
Navdih iz teže leze.
Samo iz težke duše
lahko-tno
duh prileze.

AURORA
Ob zori: zarja se dela,
luna svetlobo
na čarobno dvorišče lije,
burja me osveži,
celica v glavi novo misel
rodi.

MATERIAL
Telo brez plesa
je kepa mesa.
Zahteva in cvili.
Duh brez poezije je
brezoblična dušna gmota.
Za vratom nam čepi,
srce nam teži.
Korak zaplete.

V sladkem naročju
potuhnjeno upam,
da me moj umetnik ne opazi.
A ustvarjalni čut
mi kaže
njega brezup.

SAMOTA
Edino naročje,
ki te omogoča.
Vsa ostala so
pocasta.

ISKALA
sem se, v zraku zalebdela …
Brez tebe sem sebe hotela
začutiti.
Takrat, takrat sem te najbolj
čutila.
Se vate stekala, te ovohavala, plazila se za tvojimi
mislimi, čustva lovila kot žival.
Bila sem snov : tvoji odtiski, odbleski, so me polnili…
Je bilo sploh kaj resničnega…

PREPOZNAM
Samo pri meni se vase obrneš.
Se zdrzneš.
Včasih drzno obstojiš,
včasih v grozi
zbežiš.

Iskala
   sem se v drugih – našla
   v sebi

NIKOLI VEČ

Nikoli
   več
te ne pozabim,
Zdaj, ko sem te
celo
okusila – samota, edina moja.

Nikoli, nikoli več
   te
   ne zapustim,
Zdaj, ko sem te
   cela
izkusila. Samota, družica moja.

Znova
Ko bo suhi svišč
tvoj občut
spet pritegnil – ti bo
blišč
občutljivo dušco žgal.
Da zbežal stran boš,
Sam.

DRUGI

Nekateri kar so.
Jaz pa ves čas
dvomim, če sploh
sem.
Karkoli.
Nekateri samozavestno
Hodijo, dvigajo glavo, mahajo z rokami…
besede količijo.
Jaz povsod lazim, tipam, omahujem, se spotikam,
okoli voglov šnofam, pobliskavam z očmi, jih priprem,
si jih zastiram, pogled povešam.
Ljubi z zastirko pokriva drevca.
Jaz si z dlanmi zakrijem trebuh.

ŠAVRINIJA

Dol, prek teras, skozi gozd
prideš na jaso.
Tam doli je
kraj,
kjer spet najdem svoj ritem.
Svojo barvo
   odkrijem,
svoj vonj zaznam, moje potrebe mi tu krojijo
lastni gib,
   moja misel mi narekuje,
svoja čustva berem.

Misel hoče biti neskončna.
O, ne - dam ji začutiti,
da tudi ona ni
vse.

Ko telesa ni,
Se duh veseli.
Sapo zajame,
prsni koš
razširi – kar ga je,
se hahlja.

Besedo uveljavim
v ogromni količini časa.
Ko je prostor, zazveni.
Šele odzven
Da stavku pomen.
Zvenenje je dušni ples besed.
Zazveni vsebina
v občutku.

VIHTETI

V ihtenju se ihta prelevi v nevihto.
Iz sladke sreče steče potoček.
Odnaša osamo.
Prinaša samost.
Ta mi gosti prisotnost sebe. Bit »TISTEGA«,
Gosta bit.
A ne biti Tisto.
Sova se oglaša.
Življenje, ko teče vate neposredno, ima tisti okus iz otroštva.
Ko se Drugi lepi nate zaradi močnih čustev, se uhhhuu sove drugače sliši.
Štiri metre dolg oblak nad griči – dolžina steklene južne stene v moji sobi - je na isti višini z mojo posteljo. Od BelvedErja do Sečovelj.
Jutro se me drugače dotakne, v tej gostoti mene. Samota vedno znova rojeva intimo.
Vsakič ena nova zasebnost.
V ednini je tisoč in en doživljaj intime.
Dvojina je samo ena.
Prisebnost je osebnost v osebi.
Kako počasi leze ta občut iz globin - v sebi vztrajati bit sebe.
Zažrem se v svojo sladko gmoto.
Ko se nažrem sebe, grem v samoto, da se lažje prebavim.
Da postane nič čimbolj zaželjen.
Jasna Knez, jesen-zima, na poti od Koštabone do Rokavcev.
Od Padne do Sočerge. Od Hrvatinov do Škofij.
Od studia do podstrešne sobane

O TAM

… dopolnilo – mašilo

Tragika je lepa,
ko se ji upamo predati.
Bolečino dojeti, brez strahu,
da se v njej izgubim!

Žalost je bogastvo -
če si jo drznem doživeti.
Je užitek,
ko nam širi
zavest.

Lepo je bivati z vsem
kar je.
Le v sebi v samoti
je samost
   plodna.
Le tu je preživelo
   na novo doživeto.

Ta trenutek je neskončen –
jaz pa večni vir.
Ta trenutek –
je vse res.
Naslednji hip je –
vse kot tihoten kič.
Vse ali nič –
pa je nagačen (p)tič.

Bližina me sladka.
Daljava me prebuja.
Stik omamlja - odmik trezni.
Dotik veže ... premik odvezuje ...

OSVOBOJENA DOTIKA

                                             Osvobojena dotika postajam lahkotna.
Svojo težo cenim. Nosim sama -
               ljubim zavezanost njej.

Ljubiti je: ceniti, nositi, potrpežljivo.
Ljubeznivo skrbeti za svojo težo.
Vztrajati, ko te vleče na dno - tam so tvoje
   korenine.
Brez njih ne dosežeš - nebo.

Lebdiš-ne tu, ne tam.
...prijetno je -z iluzijo privzdignjenosti
obdan.

jasna, dec-jan 04/05

EKOLJUBEZEN

V hiši v Rokavcih - vse polno spominov...
ko kukavica se oglasi in zunaj rosi,
hrepenenje se zbudi...polna sebe,
le v sebi upe budim;
                                                                                 duh se zmedi in občepim, obsedim...
Tavajoč po zemlji, travi, kamniti cesti...do roba grmičevja, kjer sva ljubila se, v blagi Istrski zimi...nasmeh, vzdih, sto okusov ljubezni v samoti; ne pokličem,
                                                                                 ne vračam se...ker sem se dosegla,
sem spet tu, v sebi.
Zadostna - okušajoč biodiverziteto samotnih okusov
                                                                                 ljubiti...koliko razsežnosti je v tem občutju!
Kako lepo in slastno je ljubiti samotne okuse ljubezni.

ŽELIM BITI S TEBOJ

Želim biti s teboj
ko bo dež namakal zemljo.
S teboj bi se rodilo toliko lepega.
Nekaj, kar še nisem slutila.

Bodi nežen, ko prideš,
pusti besedam, da utihnejo. Pusti lasem,
da ti nagajajo in potem me
objemi
in ne daj, da me bo zeblo. In nesi me s seboj
kamor greš.
In pojdi daleč na
skalnate
obale.

1972

TAM DOLI

V sebi zajamem tišino.
... razlezem se vanjo -
v njej preverjam svoj nič.
... da mi danes zadošča ta okleščena scena
golega bivalnega trenutka -
glasba, hiša, žival in jaz.
... da mi godi, ko me poželjivost grizlja,
in ne ljubega vroča usteca ... ko počasi skrepenevam v želji!
... po dotiku duše, kože, pogleda, molka ljube osebe;
a obstanem v tej tesnitvi - raje kot v potešitvi.
Ko mi odrekanje nudi tak prežitek, kot nudi običajnemu človeku
izpolnjeni užitek.
Sem nora? Je tak jaz kot vsak, ki se zmore preseči?

ZAHVALNA PESEM

Zadnji četrtek v novembru,
ko ležeta na zemljo mraz in mrak,
ko listje z vej sesuje se, z drevesa,
ko je zunaj hladen, vlažen zrak,
ko že pozabljena poletja so gorkote
in petje ptic in čričkov glas,
nenadnih gromov in neviht
in nenavadnih hrepenenj --
drugačen čas
med nas
prišel je
in v sleherno slovensko vas,
kjer opustela,
zdaj samotna polja,
že dala so svoj sad in žita klas.

Žit, koruze in krompirja že debele kašče
so in v kleteh nabrekli sodi vina,
ki lesketa se zdaj pred nami,
na sonce zlat spomin,
kristalna rosa presvetljenih juter,
spokojnih dopoldnevov sončnih
in večerov tihih,
prej ko zima spet opomni vas,
in jaz v stihih,
kje, o kje!,
je še mračni marčni čas!

Še prej
meglà, oblačnost, burje šum po krošnjah,
pa bližnji sneg morda,
mehkoba,
ki padel po vrheh bo in utišal svet –
v sebi se vendarle spomin ohranja,
ne le spomin, prav snov in lesket,
ujeti sončni žarki,
beg belih oblakov preko popoldanskih neb.

Ker s temo jeseni, zime,
v resnici
ne presahne ta
svetloba in toplota,
in kar kot siva smrt se vidi časa in narave,
metafora je s črno smrtjo sprave,
je zmota nas ljudi,
je le začasen zimski sen,
ki nam ga pošlje večen Bog.

On nas za tren iztrezni,
že zdaj,
da spomni nas na naš memento mori,
predno odpro se na koncu tudi nam –
nebeški dvori.

Res.
Kmet bolje ve,
kako vse po porodu plodnem rado spi,
umakne vase se
in ždi;
tako drevesa, polja in dobrave,
senožeti, rožice in trave,
srnjad v gozdu in vsi čudeži narave,
v brlogcih svojih zajčki vsi, lisice,
veverice, jazbec, jastrebi in prepelice
v gnezdih
ter sem ter tje
še en pozabljen list
se vda,
ne viden v gozdu,
sam,
zvrtinči se
na tla:
zunaj ob okna, čuj, brbot dežja,
v ognju pa prasket lesa,
od vej, po strehi, po žlebovih,
da,
sem rekel,
morda,
že prvi
sneg.

Čas za zahvalo torej,
misel na smisel in
spokoj,
še predno na Rakov povratnik navpično sonce
nam sporoči najkrajši dan v letu,
a že potem, ko prve slane sled,
tri mesece pred snegom v zametu
ter gole veje vkovane v ledeni žled
nam dajo vedet spet,
kako se spat
odpravlja svet.

Zahvalni dan,
ko se zakuri krušna peč,
da v njo purana po šegi novosvetni dajo leč,
puritansko žrtev in indijansko –,
bogú poletja.

Rdečekoži domorodci, prijazni,
napadalni Siouxi¹ ne,
oni iz dobrodušnega plemena Cherokee, ²
angleškim puritancem
po begu od nas,
od starega sveta, Evrope, dali so
purana, krompir, koruzo in tobak,
sadove kontinenta,
ki sicer tak,
star po zemsko šteti dobi,
a mlad po odkritju,
zdaj tudi nam tu,
kjer celo hiša, v kateri ste,
starejša je,
kot tam sta ustava in država –
pogrinja z vsem tem obloženo mizo.

Pred prvo slano pobereš šipek, hibiskus,
plod divje vrtnice,
a brusnice ne,
dokler je ne pobeli prvi pravi mraz,
s sladkorjem
jo prevri, z žganjem prelij
in že imaš cranberry sauce, ³ namaz,
in bučke zlatorumene, squash, ⁴ za nas
ponudi k obloženi puri,
ko sedemo na toplo, za mizo,
za zaprte duri.

Zbrani v tej sobi, hiši,
ob topli peči, tukaj,
drug z drugim, skupaj,
le kar!,
zahvalimo morda se Bogu
in morda naravi,
za plod poletnih dni,
za dar
v kruhu, mesu, sadju, zelenjavi,
da z zvenom vinskih čaš
še strastnemu bogu Dionizu na oltar,
ker zven in zvon njegov sta glas,
vohu, tipu, okusu in očem
še sluh dodan navzven, vsekdar,
predočimo,
kar pamet sicer ve,
a česar se srce tako,
tako zelo!
boji.

Da namreč za življenjem Thanatos,
smrt,
v temo in hlad brezdanjega vesolja
tu nad nami
nas mrazu izginotja izpostavi,
v ukrivljeni prostor, v katerem čas,
na zemlji naš ječar in gospodar,
tam kar ne teče več,
stoji.

Tam, kjer se nič ne dogaja,
kjer človek vsak sam
v neskončno večnost se poraja,
spet,
kot je bil prej,
nič,
a zlit z vsem,
kar je
in sploh kdaj je bilo.
In vsem,
kar bo.

Tja gremo vsi,
od tam smo mi,
ki tukaj zdaj,
kakor pač že
in vsak po svoje
z ljubeznijo, skrbmi,
morda pa radoživo v sebi poje,
čisto preprosto smo,
živimo.

Tja gremo vsi.
Za tren pomislite na tiste,
ki so že odšli;
če so vas imeli radi,
z molitvijo v srcu svojem,
in ne sramujte solze skrivne se v očeh.
Ker zdaj so vsi tu,
med nami
in njihov duh
neprepoznan
kot medle megle tu čez hrib, ravan
se giblje nad vodami.

Življenje napor volje,
izgnano iz nebesa,
od celote Biti
ločeno je stanje
duha in telesa,
začasen čuden red,
iz česa,
če ne iz sonca,
porojeno iz čudesa,
zanj pravih ni besed:
rojstvo, gibanje in preminutje --
pred njim zaslon, meglà, zavesa.

Jesen umiranje, razpad je,
entropija,
resnica o nečem, ki prav na dnu,
morda pa prav o tem samotnem snu
je
prebujenje –
zato vsa nostalgija,
povratek s čolnarjem večnim tiho čez vodo,
v Had,
domú.

Nihče od nas ne ve,
od kod smo tu,
pravzaprav – če sploh? –
in če,
čemú,
zakaj,
še najmanj pa
do kdaj.

V dnevih turobnih teh spet pripoznamo,
kot po ljubezni strastni, bežni,
da od poletja,
je, kot od nje,
ostal spomin le nežni.
In kakor ljubezni,
tako pesem,
ki več ne prikliče želje,
vendar nas med besede in vrstice pelje
s kozarcem v roki vina,
ena od konsolacij svetga Avguština.

Zato z razlogom in s pravico,
v svoji tu začasnosti,
s pravico sveto
na te tolažbe
in še druge,
od pesmi skromne poučeni,
in brez tuge,
za prelest hvaležni,
ujeto v zlato vince rujno,
v pomisli na novo rojstvo
in na vigred bujno,
kozarce dvignimo – in čujmo:

Ko v rokah vina čašo zdaj držimo,
hej!,
predno ga k ustnam damo,
ovejmo se v dnu srca,
da že oddavno se poznamo
prej
in da četudi čisto noro
v časa tej prevladi,
v begu pred smrtjo
vsi drvimo,
da smo se že nekoč
nekje,
ne vemo kje,
imeli radi.
Da budni smo
in da ne spimo.

Tako.
Samo v naklonjenosti in ljubezni
prepoznamo sebe, druge, kraj,
od koder smo prišli
in kamor vrnemo se vsi,
nazaj v Celoto,
v prvotni raj!

Strmec nad Črnim vrhom, nov. 1991

¹ izg. »Suji«
² izg. »čerokii«
³ izg. »kranberi sos«
⁴ izg. »skuaš«

ČEŠNJE

pustiš mi
za zvrhano
skledo
najbolj zrelih
živo rdečih
češenj
spominov

češnje imam rada
od spominov pa
ne želim
živeti

v skledo gledam
nekaj dni
potem pa razsipam češnje
po mizi

ena po eno
jih vse pojém
z vsako jém
vsak najin prizor posebej

sita češenj
in izstradana
spominov
spokojno ležem
in nič več mi ne diši
po
zapeljivem sadežu

potem pride pomlad

dovolj je prvi
češnjev cvet
in vem
da
je
bilo…

DANES ME NI

danes me bolijo kosti
čutim da imam
zastrupljeno kri
danes mi srce skoraj ne utripa
v ustih imam okus pelina
danes me snubi hudič
v peklu so vrata odprta

MEJE MOJEGA SRCA

vsake toliko
preizkušam
meje svojega
srca

najprej se odločim
da se me ne bo
dotaknilo

uživam
sleherni trenutek
kot
da ni del
realnosti

on ravna
z menoj
lepše kot
s princesko
ne obstaja nič
razen

naju

naju

ki se prilegava drug drugemu
kakor
da bi bili
najini telesi še pred
spočetjem
ustvarjeni za to
da se bosta
točno takrat
točno tam
srečali

vsaka misel
ki se porodi
njemu ali meni
se ujema z naslednjo
ki se bo utrnila enemu

še tišina je tako intenzivna
in hkrati tako
zgovorna
da zagotovo vem
da ni zgolj
naključje

to vem tudi zato
ker ob njem
ne želim
biti nihče
razen
najbolj resnična
jaz

potem odideva
vsak v svoje mesto
in svoje življenje

najino pravljico
shraniva
v najini sobi
sredi prekrasne vile
zgrajene kot nalašč
za to da hrani skrivnosti

vonj pustiva
na brezhibno beli rjuhi
vse misli in želje
ostanejo ujete na
mehkem vzglavniku iz perja
ki je bil priča
vsega izrečenega
in še bolj vsega
zamolčanega

potem se zbujam
z neverjetnim
zbadanjem v
srcu

še enkrat
se prepričam
da meje mojega
srca

niso

meje

mojega

razuma

IGRALI SO

igrali so cigani
tisto lejpo
muziko
tisto v šteroj
čüješ ravnico
tisto v šteroj
violijna
güčij od žalosti
tisto na štero
pleše cejla oštarija
na štero
zapravin še
zadnji pejnez

te pa iden

čakat novo roso
poslüjšat friško
travo
pa ležat ta
ge negda
sva se mejla
radiva

PONEKAD

ponekad nestaneš
nema te
tako jednostavno
poželiš
da nisi tu
i odlutaš

čekam
znam te
znaš i ti
da nečeš predugo
u međuvremenu
pratim mjesec
pokušavam naučiti šah
želim otjerati miris dima

nije tuga
ipak ne shvačam

STARI GRAD

gotovo uvijek
dok šetam
gradom osjećam
miris dosade
smiruje me pogled niz
rijeku
uznemiri
osvrt stranca

tek onako
da vodim neki dialog
smišljam priče
o ljudima iza prozora
i zamišljam život ispod svijetla

dođem do
kraja ulice
pa se vratim
još jednom
i ponovo

i onda muzika prestane
prozor se ne zatvara
ali se gasi svjetlo

moram da idem

no

iako s mirisom dosade
za nemirna će srca
i nestašne duše
stari grad uvijek biti
inspiracija
za
još jednu noć

TRAVANJ

ponekad
je bol tako potpun
da čak
i ne osjećam
tjelo

sa neke daljine
promatram
suze i grč koji prožima
bit

na nebu ugledam
jednu jedinu zvijezdu
nije još mrak
i nebo je crveno plavo

tako je ljepa
da joj ne želim
kvariti radost

vratim se u tijelo
uvjerena
da sam barem noćas
netko

tko
nije
ja

Motto

Se ustavi rdeča kri,
črna se pa ne.
Se zapira rdeča rana,
s črno se umre.
Je roka, ki zadaj
smrtne rane le.
In je noga, ki zahodi
enega in vse.

Med prenekaterimi izročili, ta obstajajo ali kot materija ali kot duh, je najbolj neznan ali o njem ni govora, tekst o Jožefu Egipčanu. Jaz sem naletel nanj v neposredni bližini svojega rojstnega kraja, in sicer kot da se nahaja v pogleski cerkvi, v lasti angela pogleske cerkve. Seveda je mene klicalo tja oboje: rokopis o Jožefu ali angel sam. Kako daleč sem prišel, bo razvidno iz gradiva, ki se ponuja v branje kot kronika.

Najprej gradivo o Jožefu in potlej srečanja z varuhom pogleske votline.

Beseda Jožef je kvantni skok iz zastrte lokalne forme v tako imenovano občestvo. Pojasnilo: ulica ali tola je iz uljnjakov, trg je iz tršev ali kar thresholdov, oikos ali ekonomično vzdrževan prostor je iz čokov. Eo ipso: Jožef je skupščina posamičnih kupčkov; ti kupčki so: siba gotsko, župa balkansko, kibuc izraelsko.

Glavni motiv tega pisanja je ugovor, da Jožef Egiptovski ni zgodovinska oseba; torej: ali ne-ša ali ne-več in okinčan s pomeni –

– srebrnoroki,
– zlatolasi,
– sovjeoki,
– zaročen z morjem,
– kukavičji,
– Nyse,
– s prazno mošnjo,
– celo kastriran, kar je na faraonovem dvoru običaj,
– Senvosretov,
– Ezavov in ne Jakobov,
– mali Ildabaot

Temeljno vprašanje bodi: kako da so se Izraelci, kar je Jakobovi, preimenovali v Judove, in ne v Jožefove, ki jim je rešil in ohranil življenje? Da o Rubenu ne govorimo, ta je bil prvorojenec Jakobov, in je Jožefu rešil življenje, ko ga je Juda hotel pokončati.

Jožef je Sinuhet, seveda kot Zanfat, o Sinuhetu so zgodovinska zagotovila, v tem poenotenju jih je deležen Jožef-Sinuhet. Če podkrepim trditev ali ugotovitev:

– oba v istem času,
– oba na faraonovem dvoru,
– oba umanjkata, eden v ječi in drugi na begu,
– oba povratnika in modreca,
– oba faraonu poklonita Palestino ali deželo Jaa,
– oba naga, Zanfat pred Sulejko in Sinuhet na vrtu kot faraonov dvojnik.

Z nagoto so povezani še Nuh, Janez Evangelist, ples sedmerih tančic in Adamova groza. Beseda kseno v Zanfat in Sinuhet zbudi pomislek, kako sta združljiva navzkrižna pomena:

– ploden hebrejsko,
– kseno tujec grško

Združuje ju beseda zet ali zent. Se pravi, da je konec porok med družinskimi člani, in hči je več kot sin. Torej zet kot snaha. Gradivo dalje: besedi Zanfat-Sinuhet pridružujem njene odmeve Jozafat-Sinaj, Nahšon-Zahej, Jozve-Nahšon, Šinah, Henoh, Ježibaba, tanetjer, Neter, nitro, Nofra-Senvosret, Jafet, Jatobe, Sinbad, zombi. Povedna je tudi kitajska boginja Lune Sanče, ona biva zdaj na Zemlji in zdaj na Luni. V zvezi s faraonom Senvosretom: Zanfat-Sinuhet je lahko njegov dvojnik ali dvojček, ali po Senvosretovi smrti enostavno on, njegova zamenjava..

Smo torej v dimenziji Jožef. –

– Je binarij Zanfat-Sinuhet, še s prevršbo v Josip in Jožef, Hudičev narek? Da se dokončno obleti moč Jakobove lestve?
– Je bil Bog Jakobov tudi Bog Jožefov?
– Juda kot argonavtski Ida in ob njem naivni jožefinski Jazon?
– Vloga keliha v Sv. Pismu.
– Sedem let v Sv. Pismu.
– Potek dogodkov ali zgodovina stornira pomen Jožefa oziroma Jožefov, bodisi si Marijinega bodisi tistega iz Arimateje ali Justusa.
– Ali Jožefove sanje namigujejo, da bo znal napovedovati mrke?
– Pa spet: čigav je sploh izvirni Jožef? Lahko da ni Jakobov. Ali pa je kar silak pri reki Jabok, in se je boril z Jakobom in bil tostran premagan?
– Je Jožef navjot, se pravi, da ne umre? Torej jožefinski saepe ali pogosti, zanfatski ali sinuhetski navjot in še sinhit karma, karma preteklosti!
– Bi lahko govorili o dvojnem, celo trojnem Jožefu?
– Je bil Jožef mumificiran?
– Nofra-Senvosret je lahko samo vladarski naslov, kot so neguš, salomon in slovanski Samo kot sam, to je gospodar?

Zanfat-Sinuhet je lahko iztočnica v novo razumevanje tako književnosti kot zgodovine, pri tem so vsaj zame vpadljivi recidivi: Jozve-Nahšon, Zahej na sikamori in merovinško-habsburški habitat do Egipta.

Pripoved bi lahko začel tudi takole: jaz povzpetniški loncman vamp hudičov! Stojim pod pogleskim hribom kot romar, berač. Duh hriba me vabi in hkrati odganja. Kako naj torej zaupam moči, ki je hribidajalec in hkrati takoj hribojemalec! Zato samo stojim in čakam. Kot v projekciji nečesa z vgrajeno napako, namreč: je ta hrib z mano vred na napačnem kraju v napačnem času? Pa vendar – kot da bi bil ta angelski studio nastežaj odprt! Sliši se glas, kot iz viharja: pridite in poglejte! Prihaja angel, z odpustki in odvezo za vse. Nekaterim bo tudi blagre obljubil.

– Grem k angelu, mu pravim.

– Le pojdi!

– Je ta pot zanesljiva?

– Le pojdi!

– Sam? Smem?

– Le pojdi in poglej!

Me vabi in vodi slepi potnik iz mojega jaza ali temne noči duše? Le pojdi, to je ves napotek. Angel? K angelu?

V mirujočem gibalu vesolja je skrita kamrica. V njej nekam pozabljeni pisec Metatron, in v rokah še kar drži samo-načrt in samo-osnutek pogleskega hriba, kot da ta tostran še ne obstoji. Iz tega sledi, da so med Poglesci in Metatronom prekinitve, namerne in – kot da to sploh ni pomembno, se godijo stvari in reči, ene kot nož v hrbet in druge kar tako! Zablisnil je moj sedemkratnik, in ugasnil, pa sem postal sam sebi še bolj tuj, ne kot Tina, temveč Breztina, Zatina, Izzatina, Ohtina. Kar slišim povabilo: vrni se k meni! Iti za glasom, ko ne veš kam, se mi ni zdelo tvegano, in zdaj sem tukaj, kot iz nič poklicani. Patina in Pratina, kot da mi nista v napotje.

Baje v pogleskih rovih živi nova človeška rasa. Na nizkih nogah in celo štirinožna. Da je tod tudi več zasutih mostovžev, ki so povezovali skalo s skalo. Da je pogleski angel o tem nekaj nekaterim govoril in celo pridigal! Od daleč gledam še v pogleski tepežni dan, ko vaščani zavzamejo škofovo vilo in duhovnega pastirja ponižajo v tlačana. Oh, dobro, da nisem res zraven, zavzdihnem. Od nekod butne vame otroški glas: gospod pisec je svinčnik izgubil, kdor ga najde, naj ga da nazaj! Pa pomislim – sem jaz ta pisec? Ali bom tudi tekal okrog hriba kot starozavezni prerok in bodo rekli:

– To je novi pismonoša.

– To je atlet, prišedši iz antike.

– Ne ne, to je legendarni večni Poglesc.

Kajpa pogleska ura, pogleska noša, mora, rasa, krvava botra – bom prerasel vse to, kot da mi nihče nič ne more. Saj res, nekdo vrtnari na pogleskem hribu, in ko ga prašam, kje se pride do pogleske cerkve, položi prst na usta in zmaje z glavo, češ, preveč sprašuješ. Kot da mu moram plačati v njegov zahvančnik. Pod pazduho stiskam Tinov rokopis. Rokopis v nastajanju. Ta okolica me taji. Pa tudi jaz –

– Kaj ti?

– Seveda tudi jaz.

– Samo ti?

– Povračilno.

– Kaj?

– Da ne bom hotel poznati pogleskega hriba.. Ti Poglesci, delajo trušč, treskajo z vrati in so trčeni; sleherni od njih v rokah drži ali nož ali metlo, ali ključ ali jabolko. Pa ga poznaj hudiča! Kakšna tekstohlimba in koliko tekstočivk! Kljub potoženemu in povedanemu ali prav navkljub ostaja pogleski hrib v namizni velikosti vsaj zame sveti Najdigrič. In bodo bedeli ob mojem tekstu in si ga bodo podajali iz rok v roke kot skruno besedilo. Oh, bo kdaj pogleski hrib izjavil: ta človek ve, kaj piše! Ta rovtarska poetika! Moj težki jaz pa miruje. Delanje pogovora z ljudmi in strahovi? Oh, mojih osem žalosti!

Se po pogleskem hribu res pase goveji konj? Ali pa laški? Spet vrišč: Kdo je? Nihče, odgovorim. Kako nihče! Kaj si pa ti! Saj me ni. Predvidevam, da so me ti tekstodržci nekoč že našli v neskončnosti, s poizvedbo _

– Ali še pišeš?

– Še.

– O kom ali čem pa?

– O rodnem pogleskem griču.

– A ja?

– Ja.

Pogleski grič, ne blagrujem te, čeprav so me nekoč, ali v sanjah ali kje drugje, obstopili trije duhovi in me silili, češ – blagoslovi svoj rojstni hrib! Pa ga nisem. Zato pa izkušam, kaj je zamera in vse to. Sedežni red hribov je z gledišča človeka nesmrten, pride pa včasih povelje, iz nič, češ, hrib, pomakni se ali više ali niže, tu je prostor za drugega.

– Poslušaj, človek, novo tisočletje je samo po sebi zakrament časa.

– Sem jaz prišel iz teme noči tvoje duše?

– Duhove vedno nekaj skrbi. Ker se bojijo, da se vaščani ne bi pobili med seboj.

– Bo spet deževala kri?

– In bo snežilo kamenje.

– In bo hrib z vaščani ulomek –

Pa stopi čezme nakaza in me pohodi.

– Vodo?

In bova živela srečno do konca svojih dni!

– Čaj?

Mar Lahi spet gradijo pod hribom progo? Ali ne vidijo, da je zgrajena?

– Kavo?

Tihožitje z molkom, delcem mrtve prirode? zdrževanje tega trenutka je boleče.

– Mošt?

Reka Jabok? Je izvirala pod pogleskim hribom, presihajoča daleč stran?

Žganje?

Poslušam, z vsemi nameni, med dvemi živalmi, z dvemi novimi člani, pa se sprašujem, kateri jezik je to. Kot da je med nami vedno več Nezemljanov!

– Nektar?

Ko slišim hudičov glas, predme padi in me moli, me spreletita dva sunka, namreč – v katerem jeziku pa naj molim, da bo vsem prav, in še to: moli kot čarodelna palica Odisejeva in spet Mozesova, kot da jp podajata prav na pogleskem hribu drug drugemu! Delal se bom, kot da nič ni, in kot da se nikoli ni nič zgodilo, kvečjemu kot tekst, če se le da romantičen.

– Kri?

Hr, hri, hrib, hribhrib, hribhribhrib – z besedo zlogi so vsaksebi. Glasovi so med sabo tujci, pa le – Sem bolj kanih kot angel pogleske cerkve. Osmi od sedmerih evangelistov, in bolj izobčeni angel kot enakovredni. Ker sva torej oba prekleta, Jaz kot Primožev in ti kot garjav letnik, smeva tudi midva prekleti, in kogar bova, bo zaznamovan, mi pravi angel pogleske cerkve. Naj jaz zdaj terjam klavne in celo človeške žrtve! Gospod, a vi ste pa s tistega hriba, mi pravijo ti in oni. Jaz sem, kaj pa potlej! Nič nič, samo – Tale samo. Ja, tale samo! Za kateri stereotip pa vseskozi pravzaprav gre:

– hriba,
– vaščana,
– resonance štirikratnega

Kar bi bilo lahko tudi takole:

– Da je hrib ali padel ali priplaval od zgoraj, z neba;
– Da so nekateri vaščani direktni potomci jamskega človeka;
– Da je štirikratnost postopek, kako napredovati v tetraktizi ali pa je res le dokaz nadomestljivosti<

Pogleski hrib (položaj podganar, kozel, človekov kastrat) nesojen, ves v lesah, v mojih sanjah podoben atrijski cerkvici in ne le sam sebi, to je zaganovcu in štalci. Vendar: hrib požre hrib. Vsi so zato spodrecani. Kdor me že gledaš, me kot tujca, ne po imenu, kajti lastno ime mi je tuje, kot bi ob mojem rojstvu šlo le za poskusno poimenovanje. Seve sem ob vse to, kar ime ali nomen in pritikljaj prinaša.

Škofov krajevni municipij z urbarjem, slednjič pogorišče – kje, kdaj? Hišno ime cundrč namiguje in še votlinica z naravno kapelico, da so to nevredno zemljišče, z ruševinami škofove vile, poklonili vaščanu, ki je zadobil hišno ime, in slednjič priimek, pogorelec ali cundrč. Ti pa niso ostali zvesti Cerkvi, in so jih izgnali, na njihovo cundršte ali pogorišče naselili uvožene Tirolce, ki so hočešnočeš dobili hišno ime in priimek Cunderč. Kaj je to: po ulicah gor in po ulicah dol za kolovoz, ki pelje k cundrškim! (Je peljal, zdaj ga opuščajo in se bo zarasel.) Je hrib hribolovec?!

Nevidni receptorji hriba doživljajo nadležne prišleke z dežele kot mrčes. Slišim šepet, razlagalnega, o resonanci zgleda, da je tale pogleski hrib eden od štirih, sprejoj! Kje neki pa hranijo ali skrivajo Trubarjev rokopis – lubi moji Poglesci -?!

– Dobro jutro.

– Dobro jutro.

– Kdo je reditelj pogovora?

– Prakokon Zemlje.

Ti, sleporojena doba, česa nisi hotela videti! (Vsak sme biti kdajkoli, kjerkoli in s komerkoli, pa kaj potlej!) Tu je vse hitro ob moško prednjo kožico.

– Dobro jutro.

– Saj je že dan.

– Dober dan.

– Dober dan.

– Kdo je reditelj pogovora?

– Sužnjelastniški red je.

Ti, gluha doba, česa nisi hotela slišati! (Tudi če dobi suženj svojega sužnja, pa kaj potlej!) Tu si hitro ob kožo, odrt.

– Dober dan.

– Saj je že večer.

– Dober večer.

– Dober večer.

– Kdo je rediitelj pogovora?

– Doba tlačanstva je.

Ti, nema doba, česa nočeš govoriti! (Tlačan in zemlja imata enake čute, po obeh hodijo, pa kaj potlej!) Tu si hitro ob pamet.

– Dober večer.

– Saj je že noč-

– Lahko noč.

– Lahko noč.

– Kdo je reditelj pogovora?

– Med Poglesci in ljudožerci si.

Ti, pobiti in skrknjeni čas, česa nočeš živeti! (Človek na sto načinov je svetovna uspešnica, pa kaj potlej!) Tu si hitro ob svojo reciklažo.

– Lahko noč.

– Saj je že jutro.

– Razlog razloga za hrib, po katerem tavam, mi ni znan. Zato pristajam na razlog brez razloga. Ta je tu kot dan, zlepljen iz slepih rokavov minut. Kaj pa hrib v izgnanstvu?

Na izzahribu živim, v izzakraju in izzačasu, v njegovem videzu kot obsojeni in izobčeni, čeprav niti ne vem, kdaj sem tako usodno zatajil resničnost in svojo uresničitev v njej. Drugje je vse na vse na veter, tu pa na skrivnostni pogon, tudi jaz. Viseči hrib z betlehemsko votlino? Ena noga prehiteva, druga pa zaostaja – kako naprej? Dobro, da nisem desetorojeni, ker bi me pojedli.

Pod črto: hrib na gosjih nožicah in pozabljeni institut Jožef! Prvo dozdevanje dogodkov: s pogleskega hriba kličem dan za dnem hudiča, ki tudi pride. (Gospod nadučitelj iz prihodnosti mi bo zasadil nož v hrbet. ) Ni nerazumljivih in razumljenih dogodkov, je samo: hoja za dogodki. In hrib je na vozel obrnjena poveznjena cula, polna okostnjakov. Pogleski skolopsi, sinovi gruntarjev in hlapcev, ki prenočujejo s telicami in žrebicami, čez dan kažejo jezik in vse drugo, tujcem in drug drugemu, ponoči pa –

Prepir med duhovi:

– Si ti angel?

– Jaz sem angel.

– Si ti pogleski angel?

– Jaz sem angel pogleske cerkve.

– Ti nisi angel.

– To ti je ušlo z jezika.

– Kako da te niso kot lutrovca razudili, obesili, sežgali?

– Da bi potlej poglesko cerkev zasedli brganti ali po poglesko bizgeci in brceti!

– Iz poganske dobe?

– Iz večnosti.

– Kot sva tudi midva.

– Tako je, tudi midva.

Bo zona stresla hrib in ga razvalila? Božji srd in srh? Ker ga bodo vaščani Poglesci prevzeli izključno v svoje roke. Jaz pa sem po mnenju gorenjskega ućiteljstva iz garjavega letnika. Državi nevarnega. Se zato vračam na rodni pogleski hrib, ker me je svet izpljunil in brcnil stran od sebe? Sprememba spremembe: Angel je Nufarsin in ne Ufarsin, kar pomeni nevredni. Namembnost namenov: Če živim le v tvojih sanjah, me zbaruješ. Jaz ne v tvojih, ti pa v mojih. Lahko pa da je vse skupaj tudi drugače. Sem, kar sem. So moje mere kot tvoje. A moji spomini in skomine niso tvoji in tvoje. Moja kronika ni tvoja. Moj nastop je bolja učna ura zate in za poglesko vas kot pa zame. Torej: mere angelove so mere človekove. Vendar primerljiva nisva. Zadnji od moje vrste je več kot prvi od tvoje. Pred mano se ne kleči. Lahko pa klečiš namesto mene. Čemu me torej zbaruješ, kdo da sem in kaj, od kdaj do kdaj, čemu, če sem pa več kot ti? Oh ta pogleski angel, ima res nekaj ostrine Jožefa Egiptovskega, zaznam njegovo zrenje, ne pa še njegove svetosti. Vendar vem, zvem, se zavem, da ne stojim le pred Trubarjevo votlino, temveč tudi pred votlino Odolam, ki je še Magdalenina votlina. Vem, da se bodo ti podatki, ki so me zasuli, sčasoma dokončno razodeli in potrdili kot resnica. Sam Varuh votline mi bo priča, in me ne bo tajil. Vendar: blagor njim, ki niso z nama. Drugo dozdevanje dogodkov: Priteče vrstnik, ki pove, da bo na Jeričevem skednju verouk, vem, da me bo na poti spremljal pogleski protoangel, in se tega razveselim. (Gospod nadučitelj iz prihodnosti mi bo zasadil nož v hrbet.) Razmišljam, če gre za genski odmev, sindrom, rodovnik, buditeljski tekst ali sam,o za krošnjarski cekar. Pa angel ne hodi v štero kot vaški dečki, nikomur ni šmiro in opravičevalni kalk v praznih marnjah. Pravi mi:nisi edini, ki me je srečal in videl. tako mi je povedal tovariš angel. On, ki je doktorski angel, meni pa pravijo pes hudičov.

– Nisi vedel, da sem te spremljal sedemletnega čez Knafelčov breg do Jeričevega skednja, kjer je imela Jeričeva Cvetka verouk.

– Nisem vedel, zdaj pa vem, povej mi še, kako da je Jeričev skedenj moral zgoreti.

– Kot je zgorela vaša nedolžnost.

– Tak je nabor skrivnosti, angel kot vsebina in angel kot oblika. Kaj se še godi?

– Nič, tu je večnost.

– Gluh prostor.

– Brez odmeva.

– Si ti desetnik med svojimi? V rokavih pa skrivaš kamna tumim in urim.

– Preveč vidiš, vedi pa, da bi ta dva kamna v človekovih rokah postala eben.ezer ali ita-kitik, brez moči. To ti še povem, nekoč je bivala tu pri meni merovinška devica, prav ona me je posvarila pred škofovim vikendom v vasi. Leglo oglednikov in ovaduhov, ni čudno, da se je vnel in zgorel, predpodoba Jeričevega skednja. Moja votlina pa je ostala.

Gledam, prvo vojaško urjenje otroka na pogleskem polju, oh, ubogi deček med podganami –

– Zavidam ti, ker si človek.

– Človek?

– Tudi jaz sem bil človek in prevzeten fant.

– Je pa podganar z njimi in jih ščuva drugega proti drugemu v zvonki rimi..

Prekinitev vojaške vaje in: tod je ponoči povodenj, Panonsko morje pljuskne iz nič. Iz zapisnika vojaškega pogonjiča: ne boji se podgan, in bo prej podganar kot vojak. Je pač iz gorjanskega garjavega letnika. Tretje dozdevanje dogodkov: Otroci se gremo sveto mašo, pa nas prvo babše z metlo razžene. (Gospod nadučitelj iz prihodnosti mi bo zasadil nož v hrbet.) In že obredni štiftarji kupčkajo s polnoletnimi pogleskimi dečki, češ – ali boste grajski ali otoški respotniki ali pa samo Trubarjevi ministranti?

– Orodje sem Gospodovo.

– Ne kliči ga po nemarnem.

– Saj ga ne.

– Kako da ga ne! In kako si našel moje stopinje, da zdajle hodiš po njih!

– Saj jih nisem. In ne vem, da hodim.

– Ne veš?

– Ta prostor je obrnjen navznoter, kot rokavica ali črna luknja.

– To je prostor, ki beži pred teboj in se ti izmika.

– Kot prihodnost.

– Kot usoda.. :

Nekaj hudega se je zgodilo, prav to, čeprav ne zdaj. Tako je razmišljal tudi duh ledenika, ob umiku pred trideset tisoč leti. Angel pogleskecerkve, ti si mi povedal, vse mi povej.Če te prosim. Ja Stari! Kakšna sreča! Ljudje pa ne vedo, kaj govorijo. To pa je razmišljanje razmer samih, res pa je, da še ne izrednih. Angel, kot oppositum gorjanskemu Juriju si Sončica. Oppositum blejskemu Martinu si Valentin. Ob mevkšarskem Miklavžu si pogleska Lada. Nedvomno si obogatitev prostora. So po svetu še podobni angeli? Si izmenjujete pošto? Kot sanje, načrte, dano v roke čudežnih kurirjev? Njihovi angelski jeziki in hudičevo škripanje z zobmi naju, kot zgleda, moti oba. Tebe angela in mene človeka, ki govorim stavke s hudičevim naglasom. S pečine Tabor, nad nama, slišim noč za nočjo kovače in ključarje deviških pasov in njihovo vabljenje: tedite vos! Četrto dozdevanje dogodkov: Otroci se gremo zdravnika,ki vadi potrebne preglede. (Gospod nadučitelj iz prihodnosti mi bo zasadil nož v hrbet.) Song o Bohinjbledu, otroški zbor ustvarja grund za milo ujemanje slišanega, druščina tujcev poseda ta prostor z namenom, da skliče mrtve in jih posname na fonograf, ne pa da prizna, namreč ecce, angelus!

Je takih votlin, kot je tvoja, več, in so med seboj povezane s podzemnimi hodniki, ki vodijo celo skoz nekaj pogleskih hiš, kot skoz ječe? Zato te gospodujejo vasi ali pa rojevajo blagorojene in blažene? So ob najinem pogovoru že kje zamahnili, tebi enaki, z roko, češ, že spet nekaj meša! Kot da ne ve; o, vem, vem! Šel sem mimo več vaških straž in slišal pa videl marsikaj! Rekli so mi celo: kdo si ti, da se vračaš, razumevanje in dojemanje našega angela je zanj in za nas žalitev. Ponižanje na tvojo nizko stopnjo. Rajši odganjaj namesto nas z božjo gajžlo grimščarske jagre in blede trubadurje.

Gledam: drugo vojaško urjenje pogleskega otroka na pogleskem polju; deček med kačami – ovile se bomo okrog tebe in te zadušile! Kar! Kar? Birade mojo srajco, hlače? In prekinitev vaje. Pa je ponoči tod polno romarjev, ki obiščejo kostnico dinozavrov. Iz dnevnika pogleskega vohuna: ne boji se kač, in bo prej kačar kot vojak.

Se bo zaradi mene zgodila ulica? Kaj je to – biti pri angelskem kruhu? Ali kaj je angelov mir, ki mi ga daje? Peto dozdevanje dogodkov: Otroci, gremo se šolo, in izberemo najslabšega, da ga lahko tepemo. (Gospod nadučitelj iz prihodnosti mi bo zasadil nož v hrbet.) Kmetu v vasi pa je povrgla svinja prase s človeško glavo. Angel, ga bodo kamenjali ali častili po božje? Najbrž ga bodo osmi dan kastrirali.In bo blagoslavljal in se rval z vaškimi fanti, če preživi otroške bolezni. Menda bo on smel govoriti, ko jaz ne smem, namreč, da se bodo iz orlovega prehoda vrnili kraji, teksti in ljudje, in bodo izpodrinili naše.

S kom pa se pogovarjam? z nekom, ki tudi ni. Hodim po cesti,ki je ali še ali več ni. Rže ob poti imajo obraze obžrte od bolh in lišajev. Vem, to je evropska cesta, neuresničeni zločinski načrt, ker bi peljala naravnost skot tvojo votlino. Kako da jaz smem po njej, peš ali na nekakšnem oslu!.Na skrivaj sem bil v vasi boter nekaterim nedoseženčkom. Zdaj pa stojim pred vrati v poglesko cerkev, ta so spremenljiva: zdaj nihajna zdaj zavare; zdaj lesa zdaj vereja; zdaj skala in spet so zabita; zaklenjena in odklenjena; priprta in sneta. Zdelo se mi je celo, na tej ne-poti, da teče pred menoj čarovnica, gola, ušla je z grmade in išče azil pri angelu in me prosi za srajco. Češ da jaz kot moški smem biti brez nje. V sidrišču duhov si, ji pravim, tu smo vsi goli in oglodani do kosti.:

Moj dragi angel, si ti Jožef Egiptovski, porečem. Pa tisti rokopis o njem, je berljiv v glagolici ali v cirilici? Sem, kar sem, mi odgovori duhovno bitje, vendar ne zviška. Šesto dozdevanje dogodkov: haha, zacveti trgovina s sužnji. (Gospod nadučitelj iz prihodnosti mi zasadil nož v hrbet.) V vasi pa je čez noč tretjina prebivalcev oslepela, tretjina oglušela in tretjina onemela, pa vprašam angela, kdo in kako je grešil. Ti hribovci v izgubu, babji pokrovčki, kako naj grešijo, se angel namrdne. Kaj pa Primož? Trubar? Večkrat pride. Od ondod? Tzu posedi, in ker ni vernikov, odide. Gledam, tretje vojaško urjenje otroka na pogleskem polju. Deček med spoloverci –

– Ti si dobesedno naše torišče.

– Kje je njegov držaj ali roč, da ga ne najdemo?

– So ti spoloverci prijazni licemerci?

– Eni tudi.

Prekinitev vojaške vaje, a ponoči je tod semenj s sužnji. Iz dnevnika pogleskega vohuna: šifra, palindrom (Magu žal se v jamo komaj vesla, žugam); je iz garjavega letnika. Opažam, da sem jaz, pisec, distančnik med tem svetom in tekstom, ki je neki drugi svet. Je in ni podoba. Saj gre za tekst osupljive nevednosti. Vrtino v nič. Gledam, četrto vojaško urjenje otroka na pogleskem polju. Deček med mrhovinarji –

– Surovega te bomo obgrizli.

– Kot jabolko?

– Haha!

– Bi ga iz kože djali dečki zorni, dečki zali!.

– Haha.

Prekinitev vojaške vaje, a tod ponoči srečaš stražarje z nožem med zobmi. Iz zapisnika pogleskega vohuna: šifra, palindrom (In sena danes ni). Je iz garjavega letnika. Še hujše spoznanje – če že pišem tekst, je to tuji. In sem predniku dolžan, da pišem ga zastonj, da pišem ga zaman. Tekst? Kaj pa če tekst sploh ne obstoji? In ga preprosto ni. Pisec pa samo opleta okrog svojega svinjaka in spreminja misli prašičev v nadomestne ne-še-besede? In zdaj naj oblečem uniformo, vrženo predme , češ: obleci tole, da boš naš pisec! Ali naj ostanem v civilu, in bodo rekli, to je tukec in ne pisec. Na voljo mi je še tertius, da kot mali Izaija begam naokrog čisto gol, in bodo reklisaj je le slačimož.. In sedmo dozdevanje dogodkov: okrog mavzoleja in njegove mumije praprebivalca, lahko tudi Jožefove, vdirajo v dogodek pomisleki in človeške čenče. (Gospod nadučitelj iz prihodnosti mi bo zadal nož v hrbet.) In tu so pogleski horeji in kureti, ki se gredo skeč –

– Jaz sem škof Matej.

– Jaz pa graditelj tvojega dvorca.

– Jaz pa požigalec, in bom vilo zažgal.

– Jaz bom bežal s pogleskega hriba.

– Jaz pa za tabo.

– Jaz se bom pa režel.

– Jaz sem pa iz Egipta poklicani, samo ne vem, kako mi je ime.

– Gledam, še eno vojaško urjenje otroka na pogleskem polju!

– Deček med Turki!

– Nočemo se pričkati, te hočemo oličkati!

– Se boš šel rokovnjača?

– Vedomca?

– Otrok sem še in verjamem v pravljice.

– UH, prekinitev vojaške vaje in – tod se bodo ponoči knajpala okoliška dekleta, če bo angel to mirno gledal, kako zapeljujejo mladoletne fantiče.

– Iz zapisnika pogleskega vohuna: lahko bi ga vtaknili v najbližji harem. Saj je iz garjavega letnika, lepotec.

Visim kot kosa v drevesu ali osir v šperah na mirnih parnah ali kot mokra celtna, vržena čez late v brani.

– Pusti ga, naj visi.

– Ali visi?

– Saj vidiš, da visi.

– No ja, pa visi.

– Si ti njegov prijatelj?

– Ne, vampir..

– Novo usodo mu izročam.

– Aha, usodo.

Kot da je moja usoda v tujih rokah! Mrzli pisci, to je naša usoda, da drsimo proti izbrisu. Teksti se otresajo naših imen kot konj, ki se paha. Nobene zvestobe ni med piscem in tekstom. Kaj bi pa ti sploh rad! Kot da ne vem, do česa mi je. Ne bodi smešen, tako in tako me boš prodal kot na semnju všisanega telička. Res je. Tako je to. Pa spet: jaz sem tekst desetnik. Posvoji me!

– Te tvoj pisec ni vreden?

– Pa kaj!

– Kaj bom pridobil s tabo? Če izdaš svojega pisca, boš tudi mene. Posvojitelja.

– Moj pisec me zapira v predal, jaz bi bil pa rad javen, razglašen.

– Nič ne bo, ker si napisan v neki krevljici.

– Kaj pa če sem jaz rokopis o Jožefu!

– Poslušaj, jaz sem senca angela, kaj si pa ti, revše!

– Jaz sem to, za kar se imam.

Je tekst del abecede ali poštevanke? Sploh pa tekst tukaj ni tisto, kar so hoteli nam poslati kot darilo od ondod. Podobo svoje podobe. Vse zemeljsko s človekom vred je le popačena slika predloge. Je zato tudi v tem tekstu neodstranljiv cilj – prikriti in ne odkriti, ubiti in ne rešiti. Kaj je bil namen onih tam, pa ne bomo nikoli zvedeli. Tekst sam se tudi pretihotapi sem ter tja in se nekam nazaj domov vrača. Bil sem tudi borilec s tekstom, in me je udaril po ustih, češ: nisi mi dal ne vsebine ne oblike. Prav zato me nihče ne spozna.

Zunaj na polju sem srečal tri modre., ki so vrtali vame., če kaj vem, kje je bil to noč rojen in povit v štručko tekst, da ne vem, sem jim dal vedeti. Škoda so brundali skoraj grozeče, in sem dojel, da so v resnici morilci. Vsaj eden izmed njih je bil iz dneva, ostali pa iz tisočletja. Gledam, šesto vojaško urjenje otroka na pogleskem polju. Deček med votanovci.

– Poln lojtrnik nas je, v lojtrniku iz megle.

– Si se šel bandita v pogleski gmajni?

– Ne, otrok sem še, nisem vstajnik.

Prekinitev vojaške vaje in – tod se bo ponoči podila divja jaga centavrov. Iz dnevnika pogleskega vohuna: bo za kurirčka na obe strani; je iz garjavega letnika. In spet, kot da je nekdo zatrobil, za obzorjem. Z ladje. Modrim? Meni? Pa spet zagrmi, pa ne vem, smo pred nevihto ali že po njej. In nad koga gre huda ura, nad modre ali nadme! So prišli modri izbrisat stavek, ki sporoča: vaših tisoč let za en moj dan! Navedek je največ, kar človek sme vedeti. Razodetje moti le hudiča. Tekst, ki ga ne najdemo, naj bo preklet. Slišim s hudičevega dvora. Kaj lahko povem od tega svojim bližnjim, da bodo ali da ne bodo v strahu!Sicer pa tudi takole: v vseh tekstih je en sam, neštetokrat izmaličen in izropan pratekst, ponižan do razumljivosti in uporabnosti in do mnogoterosti. Samo podobe dogodkov in sence čutim poleg miru. Hitijo mimo mene, ker me imajo za pisca, skoz lečo njegovega trenutka, ki je poznan kot tekst, bodisi napisan in bodisi nenapisan. Zaradi mnogoterih možnosti ondod – tako oseb in dogodkov – zaskomina tostran, njeno edino razsežnost, razsežnost Jožef po mojem poimenovanju, vsak tekst pa je nov pregrešek, izzivanje celo konca in samoukinitve. Roko na srce: tostran ne ustvarjamo, ampak rušimo in morimo. Gorje vsem tekstodržcem! Sporočilo narekuje vreči napisano med mrhovinarje, ki pač vse požro in bi tudi tvojo knjigo. Resnica, ki se ponuja: pisec je vampir, in zasluži glogov kol. Kdo že to pravi in kdo o tem vztrajno molči?!

Vse gre skoz tekst. Območje, kjer kontrola kontrolira sebe in kjer mir sam sebe miri. Je pisec teksta sploh tekstu ljub? Kaj se potlej dogaja na način mučnega miru? Kdo ali kaj je pisec, koliko več kot lastnik pisala! Gledam, sedmo vojaško urjenje otroka na pogleskem polju. Deček med vrstniki iz vasi.

– Znebimo se tega zajedalca.

– Te uši!

– Te sramne uši!

– Vrstniki smo nabriti, jeznoriti, srboriti.

Prekinitev vojaške vaje in – tod bo še gorela grmada z vaško čarovnico, če bo angel dovolil. Iz dnevnika pogleskega vohuna: kdor ga bo ubil, bo tudi ubit. Ni pa treba, da v tem življenju. Pobiti je iz garjavega letnika.

Če srečam teto Meto, poglesko beračico, in mi reče, plet grem k Tratovcu, tedaj vem, da sem v preteklem času. Če pa grem po evropski cesti, vem, da to šele bo. V sedanjosti za nas vse: ne prestol ne oltar, zgolj jasli. Hudič posluša in skomigne z rameni, češ: pogleski posli.

Primož, osebno, sopiha v hrib; hej hej, kampakam! Prinašam vam vest o Jezusu. O Jezusu? Bog je govoril z mano in mi naročil, naj zapustim zmote. V osladni svetlobi zatečen – vsakdo ga lahko in sme ubiti. Primož kot prečastiti gospod ali samo naravni pojav? Novi varuh pogleskega praga? Kot slovenski sneguljček, trnuljček, pepelček in vse troje kot egiptovska Tahutijeva trula! Iz vasi se pa sliši tale žalostinka –

Ti, ki sem ti v breme,
pomisli, koliko jih nosim jaz bremen.
In da sel teme me
objema kakor svoj stržen.
Pa ko snemam venec rožni
s tvojih vrat in izrekljivih rok!
In ko bi se za psalm domotožni
spet rodil, čeprav tako ubog!

Sel Jožefa Srugega s popisanim listom v ustih med zobmi. Ne ve, komu naj vroči ukaz, da je treba poglesko cerkev podreti. V osladni svetlobi odkrit – si ti židani gospod ali samo povzpetnik? Sel kot žandar ali tudi derivat zgodovine? Prišedši iz jantarja ali bolje: iz naftalina. Iz vasi se sliši tale žalostinka –

Pa ta noga moja, noga čudna,
noga za v kamen, ko je tema!
In roka moja, za čez pas, oči, nebudna,
ko tujcev me preveč pozna.

Jaz sem glavni štiftar, pripeljal bom še deruge, zagotavlja človek, gol in bos, podoben sodobnemu nudistu. V osladni svetlobi na sonce djan, si ti ti zaostali goloriti Argonavt in povodni mož brez močvirja=! Bičarji kot igralci v orgijah ali tudi vloge v naših baročnih izletih= Bomo natrti s česnom in čebulo, da bomo varni pred steklimi duhovi? Iz vasi se sliši tale žalostinka –

Ta tujec, kdo je?
Slišim za seboj.
Naj suhe skorje gloje!
Kaj hodil bi z menoj.
Pa obešal se na mojo kljuko
vedo manj boječ.
Sedal z mano v isto pruko,
v mojo postelj hodil leč!

Pripeljali vam bomo zvon želja, vidimo pa, da gre vaša jamska cerkev v globino in višino. V osladni svetlobi samozvani mežnarji – ne potrebujemo zvona želja, ker nimamo želja, saj to ni res in ni mogoče. Želja je pogoj za uspeh. Samooklicani mežnarji in ključarji pogleske cerkve ali samo božje/hudičevo orodje= Ti mežnarji, ne bi rajwe streljali z možnarji, kot pa pritrkavali in zvonili vesoljni cinklet! Iz vasi se pa sliši tale žalostinka –

Angel, ki z zvonika
je dolga leta kazal vreme,
v mojih sanjah se spodtika –
ali sem ti v breme?
Nisi, nisi, zatrjujem,
kot se meni zatrjuje.
Pa to je le predujem
za vse, kar se obema zamolčuje.

Mi smo votanovci in bi vašo votlino preuredili v svet mavzolej. V osladni svetlobi bolj rokomavhi in rokovnjači kot kadeti – kaj čvekaš, mi smo žreci boga Votana, in kaj boš ti revše, ki še svojega boga in njegovega preroka Jožefa ne poznaš! Votanovci kot samo soldati ali tudi srebrnodlaki in zlatoudi? Se oblačijo v žegnane uniforme, hkrati pa se gredo golobe miru! Iz vasi se sliši tale žalostinka –

Ti, ki sem ti v breme,
na poti v zadnjo pesem, njen refren,
čeprav gori, le žge me
iz niča vznikli stenj.
Je plamen in je plamen
na oltarju in v očeh.
Pa naj zadiši ciklmen
iz stare mrtve knjige o ljudeh!

Mi smo rudarji in bi kopali v vaši jami, ker bomo našli kovine in premog! V osladni svetlobi deželni paraziti – boste iz cerkve pregnali angela, ki že zdaj toži: vi bivate v zidanih hišah, jaz pa v zatohli jami! Kopači kot delavci ali tisti z lestve, prej Jakobove kot ravbarske oziroma narobe! Boste kopali v večni aorist in ne v skalno prst! Pozdravljeni torej! Iz vasi se sliši tale žalostinka –

Oh, na oni stran potoka
se druga pesem poje.
Brez človekovega vzroka,
za angelske postroje.
In za bogkov blagoslov.
Sem komu v breme?
Bom pa le prišel domov
z angelom, ki vrača se na svoje sleme.

Vidim, Martina Luthra, preoblečenega v berača, kako počasi rine čez pogleski hrib, k Primožu. Pa ga ni več tam. So tudi duhovi v zmoti? V osladni svetlobi se sliši hehetanje hriba. Hriba izza njega? Odjaz, doti, izzaon? Brezmi? Kdo to razume! Jaja, to pa je nekoristno z neprijetnim, bo rekel bralec teh strani, in bo še dodal: sem mar jaz pisec? Stvari se pa uresničujejo odložene v pozabo. Ta tekst bo najbolj živ, ko ga nihče ne bo več bral. In še zaslišim poočitajoč glas: ta tvoj hrib je za luno, s tabo vred. Blagor obema, odvrnem. Blagor Poglescem, ki raje berejo razglase z deske sred vasi kot pa Jožefov rokopi, pripet ali nalepljen nekam v sinje.

Me vaške straže zaustavijo –

– Si spet na našem mulo pasel!

– Na srenjskem, na srenjskem.

– To je vse naše.

– Nisem vedel.

– Tvoja oslica pa tudi govori.

– Tudi.

– Tudi?

– Bo pri tem tudi ostalo?

Iz nič zaveje odmev otroške igre: gospod prošt je otok izgubil, kdor ga najde, naj ga da nazaj! Nazaj? Toda komu?

Na tem hribu z izgubljenim vodoravnim in nedoseženim navpičnim še zadnji padec v eno od preteklih življenj - sem nevesta, spremljana od očeta in ženina na grad, kjer bo gospod ali njegov grajski namestnik uveljavil jus primae noctis; tak bo konec prostora in njegovega časa. Zaradi slamnatega rodu.

Ima angel, in tudi jaz, dvojnika? Pa se vse to godi njim, dvojnikom? Na hribu dvojniku. Samo Jožef je verjetno en sam.

– --Še tole vidim: zgrne se gruča Poglescev v votlinsko cerkev kot v Agarto, in pogleski angel jim bo za Maetrea, ob koncu sveta.

In še me preplavi sporočilo, če že ne kar izročilo –

– Kdor prosi, mu jezik odpade.

– Kdor trka, mu prsti krvave.

– Kdor daje, se mu roka posuši.

– Kdor spremlja, bo ob srce.

– In ga kamnajo.

– In ga razudijo.

Kdo koga? Angel Hudiča ali Hudič ubogega Poglesca? Je to ena od ravnin pogleskega trilomka? Je to dimenzija Jožef Egipčan? Po kosteh čutim angelski ožig. Kajti kljub mojemu prizadevanju bo pogleski hrib prizadela zdajzdaj ponovitev egiptovskih nadlog.. Angel dodaja: naj bo preklet, kdor te preklinja, prekletega. In še: Naj zazdaj nihče ne ve, kako poteka bistrahor-tibo tega branja, vsi naj mislijo na busrofedon. In še:

– To ljudstvo bo vselej ravnalo po človeško nečloveško.

– Ta tvoj tekst v ranah ne bo nikoli zaceljen.

– Nihče žal ni kot rojen za življenje, tudi tekst ni pisan za branje. Eno pa za gotovo vem: dva Poglesca, štirje hudiči.,

Duhovni sli prinašajo v poglesko cerkev poročila, iz katerih smem luščiti samo vprašanja, odgovori pa lahko počakajo v tako imenovani neskončnosti –

– Bo za pogleski kot glavna egiptovska nadloga Jožef sam, nespoznan in prezrt?

– Bi se vas odkupila, če bi vsakega prvorojenca poimenovali Jožef?

– Je v vasi že rojen otrok, potomec krokodila Sebeka?

– Je bližnja Radovna prosluli Jordan?

– Bo Jozafat tukaj, v izsušenem blejskem jezeru?

– Kakšen nadstandard zgodovine, če že ne nature!

– Je oglasni stenčas v vasi prava konkurenca zamolčanemu rokopisu o Jožefu?

Naj bo Jožef nova količina? Nov poklic in stan? In Putifarjeva Sulejka .- reinkarnacija Hudiča 20. oktobra 2006?! Bojno polje je odprto. (Jožefov sindrom se je odrazil kot aksiom v Dianinem Egipčanu.) Me je spet zaneslo? In je prav, da o tem bolj molči kot govori skrivni rokopis o Jožefu in ne jaz ali kdor koli v javnosti, ker se bo sicer Jožef-Dajalec darov docela obletel.

Skoraj bi pa zanemaril najvažnejši podatek: Antizanfat alias Antizahej bo prekopal celo Evropo, da bi našel Jožefov kelih ali gral, ki ga je apostolom podaril Zahej, naklonjen Jezusu. (Zahej kot Zanfatov ali Jožefov reinkarnat.) Kako nepomenbna bo v tem toku dogodkov pogleska alineja Egiptovskega, in z njo vred za nekaj časa rokopis o njem! Da le ne bi kopali tudi v pogleski cerkvi, saj njen angel težko prenaša hrup!

Rokopis o Jožefu se začne, to smem povedati, z domnevo, ki je izjava in opravičilo hkrati, namreč: Jožef oziroma Zanfat je lahko samo-odmev brez dogodka in človeškega zaledja, bil pa je že dogodek brez odmeva. Zato je zdaj oboje, čeprav za naš čas potrebuje za eno kot drugo dokaz. Dokazi pa nas odmaknejo od resnice in spoznanja že zato, ker nam, kot Jožefu, odrekajo enkratnost in poslanstvo.

Čudna dodatna vprašanja:

– Se je Jožef v Evropi odločil, da bo neandertalec, ali pa se je pridružil Pontom?

– Ali Jožef v Evropi uvaja sužnjelastniški red?

– Je, kot pravi legenda, podlaga za našega Jožefa faraon Pjopi, kot je v navadi – dvojni, Prvi in Drugi, več stoletij pred Zanfatom, in: ki ne umre!? (Pjopi ali Pepi je tudi črkovno Jožef.)

– Je bil Dianin Egipčan prehitevanje razglašenja Jožefovega v današnjem času, in zato obsojen na neuspeh!?

– Vendar do iz Egipta poklicanega sina mora priti! Hudič se je reinkarniral 20. oktobra 2006; kje si, Jožef? Pridi podpisat rokopis o Jožefu! Pa kam te vabim! Vsak tretji s pogleskega griča ti bo ukazal: predme padi in me moli! Mar zategadelj odlašaš? In ne prideš z egiptovskim vrabcem na rami? Z vrabcem? To je vrabec, ki izbriše kraj in zanika čas in prekliče cele rodove. V Egiptu je svoje opravil.

– ?

– !

– ?!

– !?

Kaj da bodo Poglesci rekli? Nič, postali bodo mutci. Tupatam še kdo psoglav; in bo samo lajal.

– ?!

– !?

Nekaj me prisili, da bom zaplesal – ne vem še, kaj in kako, vem pa, da ne prizemljen, temveč stoječ na nekakšnem kozlu, ki me nosi stran in nazaj, v poglesko cerkev. In pomislil bom, že večkrat je bilo tako: to je efiptovski in Jožefov kozel, ki jahača in sebe lepi v konjunkcijo centavra. (Pogleski očevidci bodo mislili: to je Hun, derivat zgodovine. Ne ne, grimščarski je!)

Angel, jerob pogleske cerkve, še ti kaj povej! Ali je res, da Poglesci že kopljejo najgloblji vodnjak na svetu, in na griču Tabor, v katerega je ujeta tudi pogleska cerkev, ne da bi vedeli zakaj in čemu, jaz pa vem – da bo vanj vržen ali Jožef ali ti ali jaz, ali pa mi vsi trije. Molčiš? Ali pa je moj samogovor del rokopisa, in brezpredmeten, del rokopisa, o katerem se mi vsaj zdi, da ga govorim. Lahko pa da govori manuskript mene, in da me brez njega sploh ne bi bilo!?

Sem omenil angelu, če ne bi v rokopisu česa spremenil, pa je odvrnil: »Kar je napisano, je napisano!«

Gorje pa Evropi, ko bo vodnjak spregovoril, proti ljudem. Ko bo Zgodovina Irhaela alias Fotima hotela iz njega zajeti ž i v o bistvo in bo naletela na okostje. Hrib s Taborskim vrhom bo strmoglavil in se skotalil v bližnje Blejsko jezero, ki bo pa tudi nenehno upadalo.

Tek na mestu, čez ovire, čez samega sebe?

Da, da, kar je napisano, je napisano, in kar sem smel izdati, sem povedal. (Bo kdo obrnil ta rokopis na njegovo hrbtno stran? Jaz ga nisem. Ne vem niti, sem bil prezgoden ali prepozen.) (Sporočeno mi je še tole: klaviatura c, d, e, f, g, a, h, c je odzvok časovne skale, ki je: vodnar, devica, tehtnica, rak, dvojčka, strelec, bik, devica.)

Če se vrnem k besedi cundrč! Ki pomeni poglesko pogorišče. In bo prejkoslej tudi vesoljno. Cundrč kot želeče / ukuhno / cintor in z izboljševalnimi arrhetoni in refleksi L / N / TR –

– oseba: miles, vojnik, stratos;
– rastlina: loza, vino, trta:
– žival: wallach, sponde, tragos terc:
– obleka: plaža, mantel, modrc:
– hrana: mleko, pinc, butter:
– kraj: lopa, konta, truja:
– čas: ples, tanz, čindara:
– bog: Pepelka, Feniks, Cynderella

A kaj je vse to proti tvoji besedi Zanfat, Jožef moj, če se poigram po prej predloženem modelu, te vabim v vzorec takole: zali fant / Zanfat / tretji v kraljestvu.. Seveda se boš uprl, saj si Jožef Egiptovski in ne Jožef Pogleski. Seveda imaš prav, mene še niso obkljukali, vsaj ne tostran, in kako naj se potlej sklicujem samo – nase! (Me boš tudi ti zatajil? Potlej boš zares tapral Poglesc!)

Še tole – si ti meni tole zapisal ali jaz zate, če ni kakšen tertius enemu od naju ali obema namenil tale epitaf:

Kravce pasel
nedorasel;
v zemljo položen;
brez vesla
v muke gesla;
ne več zimzelen..?

Besede se vračajo v prah, iz katerega so kot človek vzete. Mar že?

(Posvečeno angelskemu Poglescu Mihaelu Bregantu)

KJE SI

Labirint v ulici,
pot samote.

Ranjenec v krvavem potu obraza,
brez izraza.

Pijem turško kavo,
za zabavo.

Strastni simboli se vrteti začno,
kje, kje je nekdo?

GLOBOČINA BOLI

Beseda vodi,
kar naprej blodi.

Vesoljni orkester marseljezo igra,
trobenta, bas in bariton,
tvorijo zračni eskadron.

Živopisano bitje se lesketeče,
peklenski sloj,
liftboj.

MINUS DESET KRAT TRI

Svetloba na prosojni strehi sveta,
soba dva krat dva.

Plamen nebo razsvetljuje,
ledeni ples se nadaljuje.

IZPOVED

V breznu slasti,
črno steklen pogled skovan.

Kričim, se razdvajam,
turobno jutro osvajam.

Ima vse to kakšen smoter,
zvezdni oblak zarjovi.

Senzibilnost dvaindvajsetih svetov,
trop volkov.

ZVEZDNI PRAH

Petinšestdeset milijonov,
osemstoosemdeset tisoč krat
obvrtena galaktična žoga
cvetočih deklet,
zradiran monoet.
Pride in odide
pod rožnato kožo,
v nebeško ložo.

PESNIK

Poetu daj, da se izpoje, ne da bi v globel ga pahnil,
težko bi spet v življenje novo pesem vdahnil,
ko iz brezna pot iskal bo, v bolečinah mah si utiral,
ne daj, da s pesmijo v verzih svojih bi umiral...

Ko nova pesem se mu v mislih utrne, v verzih zaživi,
Je kot iz jutra svetel sončen dan, okoli tebe se stori,
Ne išči sebe v njem, ker pesem svojo poje,
saj pušča v miru vse, mu sveto, kar je tvoje...

Ni pesem se rodila, da ti bi menjal ji besede v mislih,
le puhla glava, sprevržene so želje redkih tistih...
Ko išče tak napake, kaj malo mar mu ogledala,
da v njem iskal bi sebe, kaj narava mu je dala...

KRIK I

Dan kot vsak drug...
Pozno popoldan je bilo.
Nenadoma je krik pretrgal monotonost dneva,
Krik, se je kot strela z jasnega pritihotapil,
v vsej svoji moči udaril med nas.
Ključi od avtomobila so padli v jašek poleg avtomobila.
Krik, ki je prizadel samo enega,
druge pa nas spravil v smeh, prebudil...

KRIK II

Dan kot vsak drug...
Pozno popoldan je bilo.
Nenadoma je krik pretrgal monotonost dneva,
Krik, se se je kot strela z jasnega pritihotapil,
v vsej svoji moči udaril med nas,
krik matere, ki so ji povedali o nesreči sina
ki je prizadel njo, nas pa se je dotaknil,
krik, ki še odmeva...

KRIK III

Dan kot vsak drug...
Pozno popoldan je bilo.
Nenadoma je krik pretrgal monotonost dneva,
Krik, se se je kot strela z jasnega pritihotapil,
v vsej svoji moči udaril med nas,
krik nezanega dekleta, ki je postala ženska,
ko se moč ljubezni spremeni v bolečino,
glas, ki nas je opomnil na minljivost časa...

Vnuku Denisu iz Male Kaniže v Murski Soboti...

Ni želje mi večje, da slišim tvoj glas.
Kot dete, otrok, še bil tvoj korak.
V solzah proseče rotil tvoj je jok –
Pustite me k njemu, saj sem otrok...

Usodna beseda, ki imela je moč,
mi vzela je tebe, odšel sem v noč.
Le tamkaj na sliki ti vidim v obraz.
Nič te ne izbriše, ne dnevi, ne čas...

Je tvoja ročica, otroška ti dlan,
Mene iskala v temen svoj dan,
si z jokom iskal me, občutil gorje...
spet stisnil te k sebi bom nekega dne...

Pozabljam, oproščam, zdaj rane več ni.
Le nekaj je v meni, te videt želi.
Veš, tisto, kar meni osreči srce,
kar naju veže, izginit ne sme...

Veter je zapihal,
dvignil se je prah.
Ležim v postelji.

Ko ptice zapojejo,
se jutro prebudi.
Komaj odprem oči.

Drevo je padlo,
žage so utihnile.
Jaz se bom gledal.

Pes je zacvilil,
pozdravil gospodarja.
Žalostna sem.

_________________

Slovar slovenskega knjižnega jezika besede haiku še ne pozna, njegov rezervni slovar, Pravopis slovenskega jezika, pa je napravil haiku moškega spola in po njem se sklanja haiku – haikuja in najbrž tvori tudi množino haikuji. Angleški slovarji (a ne vsi) omogočajo tudi nepregibno rabo, se pravi za množino haiku ali haikus. Glede na kratkost (hai-ku, rusko hok-ku) in glede na naglas, ki je na prvem zlogu, je skoraj razumljivo, da se v slovenščini ta beseda ne bi sklanjala. Slovenci so besedo haiku poštajerščili in ga izgovarjajo z obilnim i – ha-i-ku, kjer je i naglašen, ali poljubljanščili, kjer je po vzoru kakú (kako) naglašen prav ú. V slovenščini ima ta stvar še en neprijeten prizvok – zaradi končnice ú pride do avtomatske maskulinizacije (po vzoru menú [ko se tako izgovarja], emú, uhú, intervjú, kanú, kengurú, tatú, tú in podobno). Vprašanje je, če lahko nove besedne pridobitve kar tako nategnemo na kopito starih mehanizmov, ki moško v dvojici moško/žensko postavljajo avtomatsko na prvo mesto. Če že ne more biti srednjega spola, je lahko vsaj ženskega. Pesem je na koncu koncev ženskega spola in to ne brez razloga. Iz teh razlogov smo pustili v naslovu nepregibni haiku.

STARE ZGODBE

Še nekaj, kar je z leti skoraj zbledelo - spomin o babici in še zadnja njena iskrica, ki se ji je prilepila v nepoznanem prostoru. Ta je bil poln sonca v temi in poln trpljenja na svetlobi. Začela se je nova pesem o njej, ki je živela pred mnogimi leti.

Hram, stari hram, a grajski hram, poln dobrote in lepote, ki sta ga obdajali z vseh strani: z ene strani vinogradi, z druge gozdovi, z ene prelepi pašniki in z druge spet cvetlični vrt. V njem je upravljala babica Marija, ki je mlada ostala brez staršev in je skrbela za svoje brate. Pomagali so ji sluge in služkinje, ki so opravljali težja opravila. Ptice selivke s severa in juga so se tamkaj ustavile in pletle venec ljubezni s poetičnimi junaki. Do zore so se pesmi zlivale v poezijo, ki jo je pozneje pravljični junak nosil babici na pladnju. Bila je svetleča, z belimi čipkami posuta, nežna, ljubeča poezija.

S pladnja so spregovorile čipke:

Tvoje svetle rjave oči
kot jesenski list v noči šepetajo.
Zapeljive so, a se ne dajo zapeljati.
Temni rjavi lasje so spleteni v debelo kito
nad visokim čelom.
obraz podolgovat,
nos majhen, ozek, eleganten.
Ustnice majhne, sijoče, zaželene za poetičnega junaka.
Značaj strog.

Ali je mogoče, da se v tem nežnem krhkem bitju pretaka hladna kri, se je vprašal Robič, premožni pesnik iz daljnega sosedstva.

Kako bi vpletel ljubezen
med njene lase,
kako bi ji poljubil nežen jaz obraz,
kako dobil bi cvet Marijin jaz?
So to sanje moje,
ali sem to res jaz?

Prišla je pomlad. Nežne dežne kapljice so kapljale po Marijinem nežnem obrazu. Potihoma sem izvlekel iz žepa robček in ji obrisal čelo. Pogledala me je, a jaz sem jo strastno poljubil. Zagrmelo je. Od strahu se me je tesno oprijela in se stisnila k meni, potem pa me s svojo nežno roko močno udarila po licu. Ni me bolelo. Njeni dotiki so bili le kot grom med dežnimi kapljami, ki me je pobožal v tem srečnem deževnem trenutku. Ko sem prišel domov, sem se pogledal v zrcalo in videl na svojem obrazu cvet, Marijin cvet, ki so ga vtisnile njene nežne roke. Pred menoj se je pojavil list, zraven njega gosje pero in črnilo, ki je na hitro zacvetelo po papirju kot čipka Marijinega cveta.

Marijini starši so se trudili in mi hoteli v vsem ustreči. Najraje bi me oni posvojili kar brez Marijine privolitve. Po dolgem času truda so starši le s težavo uspeli Marijo nagovoriti, da se poroči z menoj.

Najprej se moram Bogu zahvaliti,
nato pa še se v cerkvi poročiti in za večne čase njej zvestobo obljubiti.
Bo ljubezni cvet Marijin zacvetel
ali se bo trnjev venec vso življenje okoli mene vel.

POROKA

Marija je imela prijatelja duhovnika. Stanoval je v isti hiši in se je lahko tako o težavah večkrat posvetovala z njim. Prepričal jo je, da ima čvrsti golob v rokah večjo moč kot beraška ovca brez rok. Grenka zgodba na papirju na začetku brez humorja je postala pozneje kot pravljica iz davnine z majhnimi junaki. Molila sta, oba sta molila. Na kljuki sobnih vrat je nemo čakala bela obleka in cvetni venček je sedel na polički. Le v roko ju je treba vzeti in si ju nadeti, je žalostno dejala Marija.

Prišel je trenutek, ko se je morala obleči in iti s svojim izvoljencem pred oltar. Zvon v cerkvi je že oznanjal, ko je prihajala iz vseh strani gospoda na kočijah in z njimi manj premožni. Tudi zvesti psiček Rolfi se jim je pridružil. Cerkev je bila velika, okrašena s podobami. Na desni strani je visel križ. Marija se je žalostno zagledala vanj. Čeravno so cvetlice v prostoru zaplesale in godci zaigrali svatovsko pesem, so težke solze zalile Marijino lice ob času, ki naj bi bil slovesen.

V glavi ženina so rojile misli:

Kaj napisal bom doma za ta trenutek, kaj?
Objel bom le kapljo dežno na papirju
v sončnem dnevu,
ki srečo trosi mi v naročje.

ZAČETEK NOVEGA ŽIVLJENJA

Začela se je žetev. Vroči dnevi so bili utrujajoči, zato se je morala Marija potruditi s svojimi pomočniki, da bi bila žetev ob pravem času opravljena. Utrujena je legala pozno zvečer zadnja k počitku.

Zopet so strasti zaigrale v pesniški duši njenega moža, hotel se je je dotakniti, jo objeti, poljubiti, a obrnila mu je svoje rame, na katerih se je videl madež cvetnega prahu. Ves trud je bil zastonj. Utrujena je brez oblačila zaspala, le pokrila se je s tanko modro rjuho. Tako je bilo dan za dnem. Čeravno je ob trdem delu denar počasi kapljal v vreče, se je pesniška ljubezen počasi začela sušiti. Do pozne noči je z gosjim peresom krasil papir z ljubezenskimi poljubi in se nalival s penino starega muškata. Družinski prijatelj župnik je opazil, da se okoli pisatelja vijejo temni oblaki. Poklical je njega in Marijo ter ju podučil o skupnih zakonskih dolžnostih. Rekel jima je: Kmetija je velika in morata imeti potomce, ker z leti ne bosta mogla več sama s svojimi slugami vse to opravljati.

Njegove besede so do neke mere zalegle. Počasi so se začeli rojevati otroci. Bilo jih je šest. Pravi cvetovi: štirje fantki in dve punčki.

Prvi je prišel na svet Aleš. Že od malega so ga začeli privajati na skromnost in poslušnost. Ko je bil čas hranjenja, je hitro prišla mati Marija z dela in ga nahranila s svojim mlekom. Previla ga je v krpe, ki jih je sama napravila iz starih rjuh. V poznih nočnih urah je morala oprati umazane krpe, da bi jih lahko zopet imela za naslednji dan. Mali Aleš je dobro napredoval, saj je pol leta pil mamino mleko. Čeravno je bil nagle jeze in trmast, mu je mama večkrat prizanesla. Oče ga je le strogo pogledal izpod gostih obrvi in fant se je pomiril. Pozneje se je razvil v lepega, zrelega in prijetnega fantička. Všeč so mu bili konji, in hlapec Joka je moral varovati Aleša pred njimi. Večkrat je prišla, sosedova Mima, da se je malo poigrala z Alešem. Na žalost se je vedno z njo rad prepiral, čeravno je imela ona prav. Očetova pesniška duša je opevala le Aleševo trmo, ko se je mama Marija jezila in ni imela veliko časa za takšne igrice.

Oče Aleševo trmo opisuje:

JUNAK MOJ

Trma ti je v glavi,
nagajivost v zadnjih petah,
kot morski val
zalivaš svojo žrtev,
ko v laske Mimine spustiš roko,
jo vlečeš,
nedolžno gledaš,
potem kot jagnje nagajivo, zvito,
obračaš svoj pogled,
se ji smejiš,
ko varaš vse gledalce.
Oh, oh, uboga Mimi.

Ko je prišlo leto naokrog, že je prišel na svet drugi otrok, tudi fantek. Dobil je ime po starem očetu Hajnrihu. Ko je dopolnil drugo leto, je začel počasi nerazločno govoriti. Mati Marija je bila zaskrbljena, saj skoraj je težko razumela, kaj ji je hotel povedati. Zmeraj se je držal mami za krilo. Ko je mati kaj pospravljala, ji je hotel vedno pomagati. Stisnila mu je v roke kuhinjsko krpo in on ji je marljivo pomagal brisati prah. Ni se rad igral z otroki, ker se še ni znal dobro sporazumevati. Tako se je najraje sam igral v naravi, pobiral je razne kamenčke, trgal cvetlice za svojo mamo. Kadar je bila najbolj utrujena od vsakdanjega dela, je dobila šopek. Mati Marija ni vedela več, kam naj s tolikimi šopki, a se je hitro domislila.

Dejala mu je: Če odtrgaš rožicam glavico, ostanejo le nekaj časa pri življenju, potem za vedno ovenijo.

Hajnrih se je zamislil in dejal: Mamica, če bi odtrgali meni glavico, bi jaz tudi ovenel!

Ja, ja, sinek tudi ti bi ovenel.

Ko je oče vse to slišal, je dejal: Ta fant bo sposoben za kmetijo, močan je, pa tudi poslušen.

Ko je oče ob večernih urah začel pisati, se je fantek naslonil na mizo in dejal: Oči, a pišeš, kako sem mamici prinesel šopek. Tebi bom šopek samo narisal, ker je mamica dejala, da rožice ovenijo, če jim odtrgaš glavico.

Oče je molčal in pisal:

Tudi mene glavica boli,
ko polna je merlota,
strupenih plinov,
otrok moj.
Ne veš še ti
za bol in bedo,
ki nas je znašla.
V molčečih dnevih
me samo opija,
trobi žarek sreče iz neba,
v tišini nočni,
se igra
z menoj
samo
poeta.
Ko tvoj šopek
zacveti
narisan na papirju
fantek moj,
zaziblje me
v pozen sen.

Zopet je minilo leto in pol, ko je mati zaskrbljeno čakala na svoje mesečno perilo. Zaman je čakala. Ko je nastopil deveti mesec, se je rodila črnolasa deklica.

Oče je dejal: si kot mlado drevo, ki je pognalo korenine v tej hiši. Mati, saj ti bo še v veliko korist, ko bo izrasla.

Punčka je bila močna, zelo hitro je napredovala. Psiče s kodrasto dlako k, ki so ga imenovali črni volkec, jo je naučil delati prve korake. Vsi so se vrteli okoli male princese, le brat Aleš je bil ljubosumen in se ji je z veliko težavo približal. Gledal jo je postrani in rekel:

Si mala polulanka, samo delo imajo mati s teboj. Si prava Micka.

Pa naj bo Micka, je dejal oče.

Sedaj so bili že trije otročički, za katere se je moralo skrbeti in tudi drugega dela ni manjkalo. Hlapec Jaka in služkinja Jula sta jima pridno pomagala. Ko je mati Marija že bila na koncu z močmi, ji je sin Hajnrih narisal šopek cvetlic in jo potolažil, da bo ji on priskočil na pomoč. Oče si ni hotel mazati rok z nobenim delom. Vedno je le bral in ob večernih urah pisal.

Sedaj je pisal o svoji Micki zali:

Lepota njena
v naročju mojem
kot cvet trobentic
trobi na srce mi,
bu, mu, baba, deda,
nežno se igra z rokami,
ko temni biseri v očeh
hoteli bi še več mi spregovoriti,
dušo mojo
z razumom napojiti,
z zdravilnim čajem
me ozdraviti.

Po enem letu počitka je štorklja zopet spustila v zibelko majhnega fantiča Frančeka. Bil je živahen in vedno nasmejanega obraza. Aleš mu je dejal, ti pa moraš biti muzikant, ko se tako rad smejiš. Ker ni rad jedel, se je oče večkrat jezil na njega. Pa tudi drugi prijatelji so mu govorili, tvoj fant je pa nedohranjen. Mater to ni motilo, dejala je, bo pob pač majhen! Tudi drevesa so različna, ena so majhna, druga pa velika. Ko je dopolnil tretje leto, je postal okrogel kot žogica. Ker je imel dolge črne lase, je bil vedno počesan na stran. Micka mu je večkrat naredila rep. Zopet se je oglasi Aleš in dejal: sedaj si pa kot kobila z dolgim repkom. Večkrat je prišel na obisk sosed Tonč. Dejal je: ti si pa fejst fant, samo puška ti še manjka, pa bi bil pravi soldat. Franček ga je z svojimi temnimi očmi pogledal in se je začel na ves glas jokati. Šment, kaj sem res videti kot kakšen robot, da se me še otroci bojijo, je dejal. Otroci so malega Frančeka potolažili in ga oblekli v Mickino obleko. Okoli vratu so mu zvezali pentljo in mu dali v roke majhno košarico. Hajnrih je dejal, sedaj pa lahko greš v gozd po gobe, naš mali princ. Seveda so se začeli vsi na ves glas smejati, še oče, ki je bil vedno resen in zadržan, se je pošteno nasmejal.

Mir!
Pokora moja,
oče je dejal.
Kot čmrlji
v ušesih mi šumite,
okrog okrogle mize
se lovite, smejite,
oblekli ste Frančeka
v Micko zalo,
pentljo cvetno
okoli vratu
mu dali.
Naj cvetje to
prepeva njemu pesem
da princ naš,
Franček je to pravi.

Še ni minilo dve leti, ko je zopet zajokala punčka. Gospod župnik je bil zelo vesel, ko je slišal, da sta dobila hčerko. Če mi dovolita, je dejal, naj ji bo ime Ema.

Ime mi je zelo všeč, je dejala Marija, saj je kratko in mislim, da bo tudi ona zadovoljna z njim.

Oče si je bolj ogledal hčerkico je dejal: Kako nežen in lep obrazek ima, jaz jo bom pa imenoval Lilija.

Hitro je napredovala in zrasla v pridno in marljivo punčko, kakršno bi si vsak le želel. Šola ji ni delala težav. Čeravno je bila najmlajša, je starejši Micki in bratom priskočila na pomoč.

Prvo mesto pri očetu je sedaj zavzela Lilija. Oče je takoj opazil, da mu bo ona s pisanjem na veliko sledila.

Kot duh v senci mi bo govorila, je dejal, kadar bom kaj dal na papir in kadar bom kaj moral odviti iz njega.

Na papirju črke
noge so dobile,
od veselja
smejijo se,
skačejo,
ko srečen očka
Lilijo opeva
s črkami na listu.
Za vsaki tanki listič njen,
njej pesmico nariše.
Slika njena,
belo zdaj cveti,
kdo ve,
nekoč, ko bode ovenela,
bo od Lilije cvet
prepeval pesem to.
Iz cveta žalost
bo iz strun zvenela,
ko duh na nebu,
Liljin cvet
bo plaval
med spomini.

Ko sta zakonca že mislila, da sta zaključila s potomstvom, se je nekega lepega jesenskega dne zgodil čudež. Zopet je Marija v najlepšem mesecu, septembru, ki je poln jesenskih darov in čudovitih portretov v naravi, povila še zadnjega fantička. Dala mu je ime Maks.

Oče je vprašal Marijo, zakaj ravno ime Maks, ko pa imamo toliko lepih domačih imen? Ona ga je pogledala in nato žalostno dejala: saj so pa vendar prve tri črke mak, ki je poln rdečih spominov. Ponosna bom na ta naš cvet, ko se bo razcvetel, zažarel z ljubeznijo do svoje družine in do svoje domovine.

Oče se je zamislil in rekel: Vsakdo, kdor resnično ljubi, zelo trpi. To pomeni, da bo ta naš fant s tem imenom moral še veliko pretrpeti. Kaj pa črka s na koncu maka, je radovedno vprašal Marijo. To je pa repek na koncu, ki pomeni srečo.

Imaš prav Marija, je dejal. Vzel je v roke svoje pisalo in začel pisati.

Vidim že oblake sive,
gozd in vse kar okoli njega je,
vidim že rdeči mak na polju,
ki cveti in krvavi,
ko svojo ljubezen nam deli.
Vidim dom, plodove cvetne,
trud njegov in pesem sreče.
Vidim harmoniko, njegov nasmeh,
vidim, vidim rdeči mak,
ko trpi
in odcveti
ljubezen sreče.

Mati jih je ljubila, skrbela je zanje in jih pripravljala za nadaljnje življenje. Oče se je dalje utapljal v strupeni tekočini, ki je počasi razjedala njegovo notranjost. Njegove pesmi so zbledele. Bral jih je, bral, le sebi bral.

Dejal je:

Še zadnji up
uničil mi je strup,
in zadnji up,
odplaval je v neznano.
Od šestih cvetnih spevov
se bom moral za vedno posloviti
in pero gosje
enemu od njih
bom moral zapustiti.

V jutranjem svitu pesnik zadnje sporočilo piše,
da pero svoje gosje
svoji mali Liliji nariše.
Od daleč mi nekdo prihaja,
to mati v belem oblačilu pesem riše,
na glavi ji je krona s cvetjem vsa posuta,
vzame me za roko,
k sebi vleče
in duša plane z njo
v smrtno melodijo
in odplava daleč stran
od mojih šestih cvetov.

Žalost je zavela po hišnih prostorih. V Mariji se je prvič v življenju do moža prebudila ljubezen, ki so jo z njim za vedno zakopali. Šest cvetov se je stisnilo k njej. Žalostno so poslušali očetove zgodbe o junakih, ki jih jim je brala mati. To so bili junaki iz raznih krajev naokoli, ki so še tako drobno čipko poezije ovijali v papir in mnogi od njih so tudi končali z opojno strupeno tekočino, ki jih je spodbujala k delu.

Mala Lilija je vzela v roke pero in pisala, risala jabolko rdeče, grozd zeleni in hruško, vse te dobrote, ki jim jih je oče zapustil in z grenkim vinom jih zalil.

Zdaj je pela Lilija njemu, samo njemu:

Kje je svila, mama,
da napravim čipko
in ovijem v njo
to našo bolečino skrito.

MIR MIR MIR
kot klozet papir

KDOR IMA V ROKAH SREDSTVA
    INFORMIRANJA IMA MOČ
To je ta grozna ironija našega stoletja
Doživeli smo to že v oseminšestdesetem
Skozi sito cenzure liberalov
ni prišla niti najmanjša informacija
sploh pa ne diskusijska polemična izjava
In zdaj še nam v dvajsetih leta pomrejo tisti
ki imajo vseeno
ker imajo maslo na glavi
glede nas manjvrednostne komplekse
in bi bili zdaj menda zato sposobni
privoščiti publiciteto nam
Na njihovo mesto bo stopil trop
pobesnelih mladih kolaborantov
ki morajo svojo kolaboracijo z nečim zakriti

POJDEVA NA IZLET MOJA DRAGA
Vzameva dežnike in pojdeva na izlet
    v neznane krajine
od koder se težko kdo vrne
Pojdeva na izlet po sami ravnini
da te srce ne bi bolelo
Imam že zamišljen izlet
kjer se gre pravzaprav samo s hriba

NOČ ZA NOČJO PIJEM
Kdo te je capek pozval
na tale underground festival

TUDI SEM SEDAL NA STOPNICE
GOSTILNE
– a zdaj imam capka
zelo bolnega doma

Tudi sem pil do okamenitve
– a zdaj imam capka
zelo bolnega doma

Tudi sem slačil plašč in srajco
– a zdaj imam capka
zelo bolnega doma

Tudi sem bil prepričan da je mogoče
    naše pogoje prelomiti
– a zdaj imam capka
zelo bolnega doma

Tudi sem verjel da čez deset let
– a zdaj imam capka
zelo bolnega doma

Tudi sem računal na to
    da bom nekoč postal poznan
– a zdaj imam capka
zelo bolnega doma

Tudi sem vedel da ne bomo ostali brez odziva
in tudi se je go zgodilo
– a zdaj imam capka
zelo bolnega doma

NAJ NA TO PSIHIATRI GLEDAJO STROGO
pijem da bi zatrl svojo tesnobo

Potem mi bežijo verzi vsak na svojo stran
Zakaj bi moral biti zaradi psihiatrov posran?

Ker z narkomanijo ne preživim deset let?
Kdo pa bi hotel dalje gledati na tale svet?

SEM ŽRTEV ZASVOJENOSTI
toksikomanije
Lahko bi bilo to hudo
a je stvar komedije

Pijem pivo jem tablete
vseeno komajda usnem
Zjutraj prodam prazne flaše
Julija mi hilfa v tem.

JAZ BEDAK PIŠEM! ZAKAJ SE NE PREDAJAM
    NARKOTIČNEMU SPANCU?
Ko se v tej deželi tako nič ne da storiti.

KOT POLJUBČEK TOPLEGA
v rit me grize domovina
seveda me prežvekuje
ko tu v čistem strahu hodim
nag po parnih kopališčih.

Prevod je iz miniaturke SBIREČKA, ki je izšla pri založbi MAT’A, Praga, iz leta 2000. Kolikor mi je znano, je to prvi prevod tega avtorja v slovenščino. Z njim se poklanjam temu plemenitemu divjaku ob njegovi nenadni in njemu lastni smrti.

ÖRÖK TÁVOZÁS (VEČNO ODHAJANJE)

Tudtál a kék szemekről,
A hangos harmonika-együttesekről?

Nem,
mert csak bajt és félelmet
hintettek szét az emberek között.

Egyesek védekeztek,
mások csak elmentek.

Csodálatra méltó
ez a játék.
Csodálatra méltó.

Gyerünk a hangos
harmonikák után!

KIÁBRÁNDULÁS (RAZOČARANJE)

Semmi sem maradt a világból.
Csupán a fehér lovak hallatlan világa
osont be a paradicsomba.

Mögöttük lépdelek
és a költészet
utolsó lapját olvasom.

ÁTVIRRASZTOTT ÉJJELEK (PREČUTE NOČI)

Kacsáznak a hangoskodó kalózok
és elvesztik a bölcs utódokat.

Sötét az emlék útja,
fehér gazellák ülnek rajtunk.

Átázott kabátok
lógnak a kávéházban.

Mindentudóan ömlengnek.
Keserű már a honvágy.

A hamutálcák kiürülnek,
ha azokat simogatják.

Koraiak az átvirrasztott éjjelek.

Prevod v madžarščino: István Dabi
Cveto Preželj: »Uspavani pekel«, Založba Obzorja, Maribor, 1989

Das Zimmer erinnerte an ein Ei mit angeschlagenem Rand. Durch die Spältchen, Rißchen, Löchlein blickte der Himmel. Hellblau, mit weißen Flecken. Dünn ausgeschüttetes Eiweis. Der Tisch stand auf einem Bein, eines Leoparden, einer Schildkröte? Rund umher aber blaß rosige Kissen mit Vogelmotiven. Die Sonne schien heiß. Als sie mich groß und rosig durch die Gaze der Decke anblickte, verdichtete sich alles umher in ein Schwarz. Es schien mir, daß ich falle, in die Tiefen, in die Bodenlosigkeit, dann in meinen Kopf, dann ins Eingeweide.

Als ich schon dachte, daß ich nirgendswohin mehr fallen kann, öffnete sich ein neuer Grund, der Boden zog sich weg, ein neuer Kreis des Abgrunds, mit glühender Asche und mit furchtbar klebrigen Wänden, der Mund trocken, violett. Dann ein Flimmern, ein Funkenflug, zuerst ein Pünktchen, das sich langsam, kaum erkennbar, vergrößert, dann ein Kreislein, ein Kreis, ein Zerreißen der regelmäßigen Konturen und wieder ein Ei mit seinem gelben Dotter.

Noch nie in diesem Zimmer, hinter diesen weißen Wänden, unter der zerrissenen Decke mit dem Blick auf den Himmel. Und auch vorher erinnerte ich mich an nichts. Ein unbeschriebenes Blatt, kleine Risse, schon ein trüber Kanal. Als ob ich gehen und träumen würde, indem das Meer immer größere Wellen antreibt. Immer näher ein entferntes Wasser, ein furchtbar blauer Himmel. Ich senkte meine Augenwimpern und begann zu schwimmen.

Es klopfte. Einmal, zweimal. Dann entschiedene Schritte im Flur und wieder ein Klopfen, ein dünnes Hüsteln, ein Ruf: »Karliina, Karliiina!« Doch ich war im Ei, umgeben von weiß bemalten Wänden, eingetaucht ins weiche Gewebe des Eiweißes. Ich wartete. Ergeben, ruhig. Es wird mich nichts dazu bringen, daß ich aufstehe, die Schuppen ausziehe und vom Gesicht die warme Maske (ein wenig schleimige) abnehme. Durch die Finger gleitet das Licht, es prallt von ihnen ab, ich steige ins Licht, lege es mit großen Rudern bloß, weich, flüssig steige ich in die Tiefen um.

Nein, ich werde nicht an den Wänden herumirren, es gibt doch keine Tür, keine! Es gibt keine Fenster, keine!, mit dem Eiweißfleisch werde ich mich zudecken wie mit einer Decke und werde einschlafen. Zu mir fliegt ein Schmetterling mit einem zugespitzten Gesicht und mit gelben Flügeln, von denen ungeheure Schatten quirlen.

Wieder ein Klopfen, jetzt schon ungedulgig, drohend: »Karlina!« Ein Knirschen im Türschloß, das zischende I zerreißt den Raum, in großen Bauschen löst sich von mir das Eiweiß ab. Ich bin im gelben Kleid, das aschenfarbige Haar reicht mir über die Augen, lange sehe ich nichts. Doch ich höre: die Tür öffnet sich, durch die Gaze der Decke flimmern die Sterne (milchige, glückliche!). »Komm, gehen wir!«

Er ist in ein kariertes Sakko und eine schlotterige Hose gekleidet, in einer Hand hält er den Spazierstock, in der anderen eine Rose. »Da hast du!« Ich trage sie zum Gesicht, die Nasenlöcher öffnen sich lüstern. Doch die Blume ist aus Papier, eine ausgezeichnete Fälschung, ein kariertes Blatt, vom Spiegel, verhängt mit einem weißen Umhang, gleitet ein Schmetterling. Ich laufe dem Ankömmling nach, er ist weit vor mir, ich kann ihm nur wegen des gleichmäßigen Schlages des Spazierstockes folgen. Mein Körper wird beharrlich in kleine Stücke zerschnitten, die sich zusammenkleben, zu irgendeinem Knäuel auseinanderwachsen (ich? mein?). Ich rolle, wälze mich, hüpfe, reibe mich an deiner rutschigen Stiege (Feuchtigkeit, Moos), mit der Hand auf dem kühlen Geländer und schlafe wieder ein.

Noch einen Augenblick vorher duftete es nach gemähtem Gras, gegen den Himmel quirlten Wolken von Glühwürmchen (Glühbirnen, weiße Begräbnislichter), nasse Schlingpflanzen klammerten sich an meine Knöchel. Lief ich, ging ich, kroch ich? (Die Nacht ist aus Glühwürmchen, an ihnen diesseitig werde ich lesen.) In die Handfläche schob er mir ein Blatt mit einem seidenen Pfeil: »Jetzt gehe!« zuvor hielt er mich an der Hand und küßte meine Stirne mit schrecklich nassen und großen Lippen (mit einem Wachsstempel, der Mund aber is ein Rachen). Waren nicht immerfort irgendwelche Hände an meinem Hals, und klammerten sie sich nicht daran mit einem dünnen Strang? Oder war das schon Beklommenheit, die durch die Finger trat (Ja, gerade aus dieser wunderbaren Grasebene!) und mit Tausenden von Grashalmen auf meinem Körper zu kribbeln begann, sich in meinem Hals verankerte? Die Glühbirnen glühen, von ihnen rieselt das brennende Licht herunter, ich kann aber nichts lesen, weil auf dem Blatt nur Pfeile sind. (Hier weiter und noch hier, nur mir nach, noch ein wenig und noch auf die andere Seite. No, no.)

Dann war ein Wald. Von den Blättern glitten Tropfen, ich schwamm durch die Spinnennetze wie durch einen dichten Himbeerschlaf. Der Boden fing an einzusinken, der klebende Schlamm klammerte sich an die Füße, kaum konnte ich sie bewegen. Dann glitt ich auf den Boden, und darunter war noch ein Boden, ein tieferer, kühlerer (immerfort ein dünnes Rieseln des Regens, der Funken, der Tränen). Dann ein Saal, verwachsen mit Efeu, ganz allein.

Auf den Tischen an den Wänden gab es in kleinen Sträußchen ausgestellte Blumen, vorne erhob sich eine Bühne, verhangen mit dicken Vorhängen. Der Raum war reglos, lautlos. Ich setzte mich auf den Boden, shob den Kopf auf die Knie und schloß die Augen. Durch die Erinnerung glitten die Bilder unzusammenhängend, ausgerissen aus den Träumen, in denen du viel läufst, aufgescheucht zurückblickst, stehenbleibst und wieder weiterspringst in eine neue unbekannte Richtung. Dann unterbrach die Stille ein dünner Schall, ein Fliegen-, Gelsen-, Hummellaut, ein ins Bodenlose geworfener Laut. Ein Klappern des Glases, ein Trommeln unter den Füßen, ein tierisches Heulen der Sirenen. Auf die Bühne springen Männer, ins Schwarze eingehüllt, hinter ihnen Männer, eingehüllt ins Rote. Sie stellten sich jeder auf seinen Platz und blieben einen Augenblick stehen. Keine Muskel zuckte, die Augen in etwas versunken. Dann Musik, eine wilde, asiatische, über den Saal rast ein Rudel verwilderter Pferde. Und eine tiefe, allumfassende Stille.

Durch die ruhende Luft (Saiten, glatte, gespannte) wallt ein Laut auf, der Raum glänzt von den Schwüngen der Messer, die Männer drehen sich im Kreis, Tausende von Lichten schimmern silbern auf, sie stürzen aufeinander, Schreie, Schnaufen, Schläge, Zerreißen der Kleider, von Zeit zu Zeit hebt sich die Messerschneide in die Luft, im ruckhaften Schwung läßt sie sich ins warme, zitternde Fleisch herunter, in langen Schlucken trinkt sie das Blut (das heiße, brennende), das sich hinter den hölzernen Griff schüttet, hinter den Hemdsärmel und weiter, tief in den Körper, breit auf den Boden.

Ich schließe die Augen, ein wenig hebe ich die Hand, der Körper wird leicht, mit unsichtbaren Schritten rücke ich die Luft auseinander, ich reise aufwärts, gegen den Himmel, hoch, höher und schlafe im Flug ein. Und ich träume lange, unruhig, vom Heim, das irgenwo weit ist, aber gewiß am Ende dieses Fluges, vom weiß-gelben Zimmer mit der Decke statt des Himmels.

Das Erste, was ich erblickt habe, war eine Fliege. Eine große, schwarze, die gegen die Wände stieß, immer schneller, mit immer stärkeren Stößen, und dann auf den Boden fiel. Die schnellen Urzeiger glänzten. Halb drei. Von irgendwoher( aus den Öffnungen in der Decke) kam ein starkes Licht mit einem schmalen Strahlenbüschel unter der Decke, und einem breiten auf dem Boden. Ich saß im Lichtkegel, noch immer im gelben Kleid, nur die Hände waren keine Flügel mehr. Sie lehnten am Körper, kraftlos, gebeugt, wie irgendwelche fremde, unbekannte Wesen, die von irgendwoher (wer weiß woher) in meine Welt kamen, daß ich sie wieder als meine annehme, ihnen zu leben erlaube.

Das Licht war milchweiß, als ob mit ihm vom Himmel der Schnee flöße (oder war es so wegen des eiweißartigen Staubes, der rigsumherr wirbelte). Durch das Zimmer flog ein Fasan, wirklich?) Im Traum? Die Zeit war schneeartig funkelnd, der Raum gebadet im Weiß-Gelben, mit Wüstensand, den der Wind aus irgendwelchen fernen Landschaften brachte. Ich rückte zu einem Knäuel zusammen, horchte auf das gleichmäßige Ticken der Uhr und auf das Klingen des Tones a, vergiß, vergiß.

Leichte Schläge. Als ob jemand mit einem Stab schlagen würde (und ein Klang, ein Klang!). Zuerst so weit, daß ich mich darum nicht kümmere, ich träume weiter, horche dem Moos zu, das weich den Körper verwächts, dem Licht, das zittert und fein klingt (noch immer a, a, a). Dann ein so starker Schlag, daß sich das Trommmelfell spannt und daß auf mich Stücke mit scharfen Rändern regnen, die stechend die Haut treffen.

Die Welt um mich bröckelt ab, ich werde mit Schildkrötenschalen überschüttet, braungraue Flecken. Ich decke mir das Gesicht zu, lege mich auf den Bauch und warte, daß sich alles zerstört, daß ich zugeschüttet, erstickt, verbrannt werde. Kleine flimmernde Bluttröpfchen decken die Teppiche und Wände zu (Sand, Wüste, ewige). Dann knallt etwas. Ich spüre einen warmen Atem. Über mir steht eine Frau mit zerrauftem Haar, mit einem Vogelgesicht, von dem ein gekrümmter Schnabel ragt, statt der Hände zieht sie schwere schuppenartige Röcke mit sich.Triumphierend lächelt sie und zeigt mir die Schuppen (Glas, Stahl). »Ich habe dich geboren.« Dann packt sie mich mit dem Schnabel an und trägt mich aus dem Zimmer, ich schlenkere mit Armen und Beinen, doch sie ist stärker als ich, von ihr weht ein Duft nach Lavendel und Pech, sie stößt an Zweige, an irgenwelche schrecklich lange Arme, wir ebnen uns den Weg durch die immer kühlere Luft.

Hier war einst ein Dorf, davon zeugt die Aufschrift mit großen roten Buchtstaben, zerbrochen (Farbe, kein Blut), jetzt gibt es hier nur Trümmer, durch die leeren Fenster stößt der Wind, auf dem Boden liegen Leichen, im Fleisch wimmern Fliegenschwärme, der Regen spült das Blut aus und verwandelt die Landschaft in ein Unterwasserland, wo statt der Fische Leichen schwimmen. Zwischen Algen und umgekehrt stehenden Bäumen ist ein Märchenschloß, mit der Sonne auf dem Dach und mit Himmbeerfenstern, auf den Regalchen blühen Nelken, die Wände sind mit Efeu verwachsen.

Durch die Tür schwärmen Kinder, sie halten sich an den Händen und tanzen, danach besteigen sie Schaukelpferde, blasen in die Windrädchen, erzählen sich Geschichten. Ich nähere mich ihnen: »Wie seid ihr hergekommen?« Als ich das Mädchen mit einer blauen Masche berühre, wird es immer kleiner, bald bleibt mir in den Händen nur ein Seidenband. Die anderen Kinder drücken sich in einen Ring um mich und schauen mich reglos an. Jetzt sehe ich: einige sind ohne Augen, andere ohne Arme, das Mädchen im Kurzen baumwollenen Rock hält sich am riesigen Bauch. Auf den Rücken haben sie kleine Haken, wie jene Spielzeuge, die aufgezogen werden, bis sie sich nicht zu bewegen beginnen. Über uns beginnt es zu donnern. Große Flügel machen Shatten und werfen auf uns Kügelchen in verschiedenen Farben. Die Kinder zeigen auf diese mit de Fingern und tanzen, immer schwungvoller, immer heftiger, dann fallen sie uf den Boden herum und heulen wie aus einem Munde, das Wasser färbt sich rot, rot.

Die Ballone fliegen immer tiefer. Ich habe rote Hände, die Süße gleitet zwischen die Lippen, ich schlucke sie und erbreche mich, den Himmel zerreißt ein Blitz. »Ich dürfte dich noch nicht ausbrüten,« lächelt über mir die Frau mit dem Schnabel und zeigt mir hinauf, in die Höhen, woher ein immer stärkeres Dröhnen kommt.

Es klopfte wieder. »Karlina! Karliiina!« Stärker. Noch einmal. Noch dann, als sich die Tür öffnete und im Zimmer eine vorabendliche Kühle zu wehen begann, rührte ich mich nicht. »Ich möchte gerne schlafen.« C »Karliiina!« Diese Stimme war weich, weiblich, leicht vorwerfend. »Wir waren doch nicht für heute verabredet... Du weißt ja, die Projektion des neuen Filmes. Steh doch auf.« Ich wußte, daß es keine Verabredung gab, doch es zwang mich etwas in ihrer Stimme, daß ich mich in eine Pelerine einhüllte und nach ihr taumelte.

Wir gingen noch nicht fünf Minuten, als mich eine Blondine im weißen Kostüm mit einem glatten (katzenartigen) Gesicht auf einen Stuhl in der letzten Reihe setzte und mir ermunternd zulächelte. Erst jetzt erblickte ich vor mir lange Reihen von Sitzenden und eine weiße Leinwand. Aus den Lautsprechern begannen die Sirenen zu heulen un begleiteten dann die ganze Projektion des Filmes.

Im Vordergrund ein Mann, eine Frau und ein Mädchen im rosa Kleidchen. Im Hintergrund altmodische Möbel, eine Tonwase mit Eibengewächs, ein Fenster, ugehängt mit Spitzenvorhängen, schaut auf die Straße, die sich im fernen Punkt des Himmels verliert (einem glühenden, vorabendlichen).

Ein Kuß. Die Frau rückt ein wenig nach hinten, als ob sie nicht die Berührung mit der Uniform ertragen könnte. Ein Nervenzucken auf seinem Gesicht. Das kleine Mädchen wirft Kußhände zu und ist immerfort zwischen Weinen und Lachen. Vor dem Spiegel rückt sie ihre rosa Masche gerade. Ich werfe mich zur Tür und versuche etwas zu sagen (das Licht des Scheinwerfers ist ungewöhnlich stark). Das Mädchen gibt mir die Hand und bringt das Entlein in Ordnung. »Wo wird es jezt schwimmen?« Das Heulen der Sirenen wird immer stärker.

Die Zuschauer stehen nervös auf. Wir beide laufen ihnen nach. Der gelbe Pfeil schimmert im Dunklen, die Detonationen sind immer stärker, ins Gebäude bricht das Wasser. Ich hebe das Mädchen zu mir, die Menge wimmelt vorbei. »Wir zwei gehen anderswohin, nicht wahr?« Sie stellt mehr fest, als ob sie fragt. »Freilich,« erwidere ich ihr, »dort gibt es keine Pfeile.«

Ein Klopfen auf die Wände. Eine kauzartige Stimme (eulenartig, weiblich) ruft: »Schlag doch, zerschlage!« Ich mache nichts, höre dem Regen zu und ergebe mich. Ich falle in warme, ein wenig stickige Daunendecken der Nacht. Jedoch schon kleine Risse, die Schale halbiert sich. Das Licht ist so stark, daß ich zuerst nichts sehe, vor den Augen schwimmt es mir. Dann die Vogelfrau, die mich zu sich lädt (gebieterisch, herrschsüchtig). »Komm, so viel von allem muß ich dich lehren.« Ich sammle Eierschalen, ich versuche sie zusammenzustellen. »Aber ich möchte gern zurück, verklebe!« Die Frau lacht auf und zeigt auf den Spiegel. Darin ist noch eine andere Frau, eine Verkleinerung der größeren. Mit Flügeln und Klauen statt der Finger.

Ich schließe die Augen und schwinge mit den Flügeln, langsam und ungelenk erhebe ich mich. Über mir eine breite aufgeschlitzte Blache, durch welche man den Himmel sieht. Ich bin schon ganz nahe, ich rücke die Fetzen auseinander, die von der Decke schlottern, das Sonnenlicht nimmt mir den Atem. »Karliiina! Die Sonne wird dich verbrennen, laß dich herunter,« mahnt mich ein fremder, immer kleinerer Vogel weit unter mir.

Wärme überströmt mich, die Flügel bewegen sich mit immer größerer Leichtigkeit. Luft, Luft!

Prevod v nemščino: dr. Mirko Križman

ZILJSKA NOŠA SKOZI ČAS

Na razstavi v Bruslju je središče pozornosti posvečeno nošam z Zilje, ki so postavljene v središče razstavnega prostora.

Ziljska dolina je okoli 90 km dolga doline reke Zilje od Šmohorja do Beljaka na Koroškem in meri okoli 530 km². Dolino s strmimi pobočji in širšim večinoma ravnim dnom je izoblikoval Ziljski ledenik, ki se je pri Beljaku združil z Dravskim ledenikom in zapustil veliko morenastega gradiva. Ziljska dolina je najzahodnejše ozemlje prvotne poselitve Slovencev ki so še v 19. stol. popolnoma prevladovali na podeželju, le na bolj industrializiranem področju Podkloštra jih je bilo manj.

Ziljska dolina je kulturna pokrajina in skozi preteklost so prebivalci razvili svoj način življenja in dolini vtisnili svoj pečat. Posebnosti Ziljske doline so kisli, mahovnati travniki, struga reke Zilje ali pa cerkev sv. Martina, ki kraljuje visoko na skali, od koder je lep razgled po dolini.

V času in prostoru, kjer je večina slovenskih Ziljanov opustila svoj materin jezik in kjer prav kot drugod po svetu izginjajo prvine starejše ljudske kulture, pa se je še vedno ohranila starejša, v prvi polovici 19. stoletja pri slovenskih Ziljanih izoblikovana narodna noša. To nošo je pac treba videti. Sestavlja jo množica posameznih delov, tako da je že samo oblačenje posebno doživetje. Vsaka Ziljanka in vsak Ziljan se veseli prvega vaškega žegnanja, ko lahko obleče nošo in jo ponosno pokaže občinstvu

Pogovor z gospo mag. Martino Piko-Rustia, vodjo Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik iz Celovca in mag. Uši Sereinig, strokovno sodelavko inštituta o razstavi v Bruslju in posebej o Ziljskih nosah

Preidimo kar na stvar, prihajate z Bruslja z razstave slovanskih noš, na kateri so razstavljene tudi ziljske noše. Bi nam lahko povedali o tej razstavi, kdo jo je organiziral, kakšna je bila priložnost, zakaj ravno v Bruslju in koliko časa bo trajala?

5. junija 2008 je bila Kraljevem muzeju umetnosti in zgodovine v Bruslju odprta razstave, na kateri je na ogled tudi dragocena kulturna dediščine z Zilje, in sicer ziljske noše, ki jih je za prvo veliko slovansko etnografsko razstavo leta 1867 v Moskvo peljal Matija Majar Ziljski.

Za Majarjevimi nošami se je izgubila sled. Leta 2001 jih je v Ruskem etnografskem muzeju v St. Peterburgu zasledil zgodovinar in šolski nadzornik dr. Teodor Domej iz Celovca. V letu 2007 so v St. Peterburgu ob 140-letnici prve etnografske razstave pripravili tematsko razstavo z izborom 21 restavriranih noš iz prve razstave, med katerimi so štiri ziljske.

Pod okriljem Foruma slovanskih kultur, ki je bil ustanovljen leta 2004 v Ljubljani in katerega naloga je ohranjanje in razvijanje kulturnih vrednot, tradicij in vsebin držav, kjer živijo Slovani, se je porodila zamisel o razstavi slovanskih noš v Bruslju za casa predsedovanja Slovenije Evropski uniji. Milena Domjan, predsednica Foruma slovanskih kultur in pobudnica ideje je k sodelovanju povabila Bojano Rogelj Škafar, direktorico Etnografskega muzeja v Ljubljani, in dr. Jurija Fikfaka iz Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU.

Slednja sta želela razširiti prvotni koncept razstave v smislu sodobnega razumevanja kulturne raznolikosti in medkulturnega dialoga.

V Ruskem etnografskem muzeju v St. Peterburgu so pri postavitvi razstave v Bruslju sledili prvotnemu konceptu, zato je Etnografski muzej v Ljubljani pripravil spremni katalog, v katerem sta objavljena članka Jurija Fikfaka o Majarjevi narodopisni dejavnosti in Janje Žagar o vlogi oblek in kostumov. Sodobno slovensko narodno nošo v Bruslju simbolično predstavljajo lutke v gorenjski noši.

Slovenija je prva slovanska država, ki predseduje Evropski uniji, med težiščne naloge pa je uvrstila tudi promocijo slovanske kulture in kulturne dediščine. Že 30. maja so v Bruslju začeli šestdnevni festival slovanskega filma, ki ga sta ga slovesno odprla slovenski film režiserja Janeza Lapajneta Kratki stiki in film o Matiju Majarju Ziljskem režiserja Andreja Mlakarja. Film o Matiju Majarju z naslovom »Izgubljene iluzije« vrtijo tudi na razstavi slovanskih noš v Kraljevem muzeju.

Slavnostno odprtje slovanske etnografske razstave 5. junija je olepšal koncert slovanskega mladinskega komornega orkestra. Ob slavnostni otvoritvi so spregovorili predsednica Foruma slovanskih kultur, Milena Domjan, stalni predstavnik Slovenije pri EU, Igor Senčar, nadalje direktor agencije za kulturo in kinematografijo Ruske Federacije in predstavnik stalne misije Ruske Federacije pri EU ter direktor Ruskega etnografskega muzeja. Soorganizator večera je poleg Kraljevega muzeja umetnosti in zgodovine v Bruslju bil tudi Slovenski etnografski muzej v Ljubljani.

Na razstavi v Bruslju je središče pozornosti posvečeno nošam z Zilje, ki so tam postavljene v središče razstavnega prostora. Okoli njih so postavljene noše drugih slovanskih narodov, ob straneh pa razstavno dvorano krasijo še stare fotografije ziljskih noš.

Ziljske noše v Bruslju tako v pisanem svetu jezikov in kulture vzhodnih, zahodnih in južnih Slovanov ter slovanskih manjšin v raznih državah Evrope predstavljajo dragoceno slovensko kulturno dediščino.

Razstava bo na ogled še do konca junija, ko bo Slovenija predala predsedstvo Evropski skupnosti v druge roke.

Povejte nam o Ziljski noši in posebnostih?

Vsaka noša je v svojem bistvu obleka, bodisi vsakdanja ali praznična. Podoba ziljske noše, ki je še danes v uporabi kot značilna ziljska noša pri ziljskem žegnu se je oblikovala v 19. stoletju v spodnji Zilji. Spodnja Zilja je takrat bila dolina s slovensko govorečim prebivalstvom. Zato so se za to nošo do danes ohranila poimenovanja »svenščə gvant« ali »svabencla«.

Tudi v ziljskem muzeju v Modrinji vasi (Gailtaler Museum Schloss Möderndorf) nošo spodnje Zilje predstavljajo kot »Windische Tracht« (noša Slovencev). V 20. stoletju se je uveljavilo za nošo poimenovanje »Zlanka«.

Ziljska noša je zbujala pozornost predvsem zaradi izredne lepe ženske noše in tudi zaradi kratkega krila, izpod katerega se pri plesu pokažejo spodnja krila in pa čipke spodnjih hlač.

Že Matija Majar Ziljski je na prvi slovanski razstavi v Moskvi z ziljsko nošo zbudil veliko zanimanje in priznanje znotraj slovanskega sveta. Danes je ziljska noša v zavesti predvsem kot del ziljske lokalne kulturne dediščine in kot širši del koroške kulturne tradicije. Prvi rej (ziljski ples pri žegnu) in ziljska noša sta ostala tudi v zavesti in repertoarjih folklornih skupin v Sloveniji kot del slovenske kulturne dediščine. Rekli bi lahko, da je ziljska noša posebna zaradi svoje lepote, njena posebnost pa je tudi v njenem kulturnem sporočilu, saj se tudi preko noše ohranja zavest in vedenje o slovenski kulturni dediščini na Zilji.

Pa še o razvoju Ziljske noše:

Ziljsko nošo skozi čas je podrobno predstavila dr. Marija Makarovič v knjigi »Slovenska ljudska noša v besedi in podobi – Zilja«, ki je izšla leta 1991 v Ljubljani. Ugotovila je, da so že v 18. stoletju pisci opazili, da je ziljska praznična noša nekaj posebnega, zato je bila deležna več opisov kot noše v drugih predelih.

O noši je v 18. stoletju npr. pisal Balthasar Hacquet, ki je posebej opozoril na izredno kratko krilo ziljske ženske noše. Hacquetove opise je bistveno dopolnil in popravil Urban Jarnik, ki je leta 1813 prispeval tehten opis in razpravo o ziljski noši. Jarnik je tudi eden od redkih, ki je opozoril na razlike v vsakdanji in pražnji noši.

V 19. stoletju so se pri ziljski noši pojavile nekatere spremembe. Takrat je tudi nastala podoba noše kakor jo poznamo danes. Pri moški noši je npr. v 19. stoletju izginila nabornica pri srajci, telovnik ni bil več rdeč, temveč rožast, suknjič ni bil več rjav, temveč temnomoder ali temnozelen, v modo so prišle svilene in rožaste ovratne rute, pod klobukom pa so moški začeli nositi dolgo svileno čepico, zaključeno s čopom. V navadi so bile modre nogavice in nizki čevlji, nositi pa so začeli tudi do kolen ali čez segajoče čevlje. Pri ženski noši se je sredi 19. stol. uveljavil rožasti predpasnik, namesto prejšnjega, ki je bil modre barve. Ženske so nosile bele nogavice, v modo pa so prišle nogavične podveze. Uveljavila se je naglavna ruta, ki je nadomestila prejšnje posebno pokrivalo »pintl«. Tudi prsna ruta s posebnim načinom zavezovanja je postala običajna. Novost je bila še posebno spodnje krilo, ki je bilo prirejeno za ples. Ženske so začele nositi visoke ženske čevlje, namesto vezenega pasu se je uveljavil usnjeni pas, na katerega so pritrdili razne okrasne trakove.

Skozi čas so se pri ziljski noši uveljavile nove barve, novi materiali in novi (rožasti) vzorci. Proti koncu 19. stoletja pa so se tudi Ziljani začeli oblačiti po novejši modi, ki je bila krojena pod vplivom preprostejše, po mestih in trgih značilne oblačilne mode.

Nošo iz 19. stoletja pa so Ziljani ohranili za posebne priložnosti, kot je to npr. ziljsko štehvanje.

Kdo jo nosi in ob katerih priložnosti?

Ziljsko nošo danes nosijo mlada dekleta in fantje ob ziljskem štehvanju. Pravilna priprava ziljske noše je zelo zahtevna, saj je treba nošo pripraviti na poseben način. Šele tako ziljska noša zažari v vsej svoji lepoti. Nošo je treba med letom tudi primerno shraniti.

Posebej so Ziljani ponosni na starejše podedovane noše, ki seveda izstopajo med kupljenimi. Danes noše kupujejo tudi otrokom, ki jih oblečejo pri štehvanju. Na Čajni (Nötsch) pa tudi že prirejajo posebno otroško štehvanje z namenom, da že mlade seznanijo s pomembnostjo bogatega ziljskega izročila.

Do druge svetovne vojne so bile v navadi tudi poroke v noši. Matija Majar Ziljski je na slovansko razstavo v Moskvo leta 1867 poslal šest noš, ki so med drugim predstavljale ziljsko poročno skupino in sicer nevesto, ženina, mendirarja in družico. V Majarjevi pošiljki je bila še stara noša poročenega Ziljana in noša »jezdeca« pri štehvanju. Tako že Majarjeva pošiljka v Rusijo iz leta 1867 predstavlja priložnosti, ob katerih so Ziljani oblekli praznično ziljsko nošo.

Nekaj o delih noše, barvahj, ogrinjalu, nakitu, pričeski?

Ziljska noša je sestavljena iz mnogih delov, ki so se skozi čas tudi spreminjali.

Deli moške praznične noše so danes bela srajca (srajšče), telovnik (pruštah) z vrsto srebrnimi gumbi, nad telovnikom je svilena ovratna ruta (moščə canetel, židovc) čezenj pa temen jopič (lajbič). Usnjene (irhaste) hlače do kolen so pritrjene z naramnicami (havštre). Pokrivala so čepica s čopkom (cipfla) in klobuk, k noši spadajo še nogavice in moški škornji, ki segajo čez kolena.

Deli ženske noše so bluza (valšpat), spodnje hlače s čipkami, ki so zadaj odprte. Nad njimi je spodnje krilo »rajuc«, nad tem pa še »untərfat«, nadaljnje spodnje krilo in pa bočni dodatek »hanzəlč«. Nad spodnjim krilom je »ras«, to je krilo z životcem, in seveda predpasnik, včasih tudi dva (burtah). Naprsna ruta (canetəl) je speta s sponko (medenca). Nogavice so dvojne, popacə in štendafrə, pod kolenom pa so podveze (pantlni). Obuvala so visoki čevlji, lahko so tudi nizki. Žensko pokrivalo je nekoč bilo »pintl«, danes je to ruta. Najlepši del noše pa je s pavjimi ali gosjimi tulci vezen usnjen pas.

Nekoč so imela dekleta lase spete v dolge kite, ki so jih nosile zvite na glavi. Danes pričesko skrijejo pod ruto, pričeske pa so seveda prilagojene vsakokratni modi. Nakit je zelo skromen. Barve noše so različne, predvsem je to pisana noša. Domačini poudarjajo, da so pisane barve, ki značilne za nošo in vezenine spodnje Zilje, nemško govoreči pojmovali kot »windische Farben« (slovenske barve).

So kakšna verovanja povezana z nošo?

Marija Makarovič v svoji knjigi navaja nekatera verovanja, ki so bila povezana z nošo. Tako so na primer ženske kupile svojemu možu srajco, ker bi se menda potem bolje razumel z njo kot pa s taščo. Ponekod tudi ob petkih niso prali, ker so verovali, da oprana obleka privlači strelo. Na Zilji je še znano trunšvanje, to je vedeževanje na starega leta dan. Trunšvajo tako, da pod klobuk položijo predmet, potem pa po predmetu ugibajo o prihodnosti.

Se ziljske noše še danes izdelujejo, kdo jih izdeluje in kje jo je moč kupiti?

Ziljske noše še danes izdelujejo na Čajni (Nötsch), pasove pa izdelujejo na Tirolskem. Noše izdeluje tudi koroška domovinska ustanova »Kärntner Heimatwerk«, ki ponuja dva tipa ziljske noše, in sicer nove noše izdelane po vzorcu noše iz 19. stoletja in novokrojene moderne noše, ki so nastale na podlagi ohranjene ziljske noše iz 19. stoletja.

Nove ziljske noše kupujejo Ziljani, ki nimajo podedovanih noš ali pa so stare noše ponošene. Kupujejo jih tudi otrokom. Nove noše nabavljajo tudi koroške folklorne skupine. Domačini opažajo, da pri teh novih izdelkih noš manjka znanje, kako je te noše treba obleči, kako jih pripraviti, shraniti ipd.

Na Zilji še danes pri žegnu, štehvanju in prvem reju oblečejo večinoma podedovane noše, na katere so zelo ponosni in jih hranijo kot družinske zaklade. Zato je podedovana noša seveda nekaj izjemnega, dragocenega, kar ni moč kupiti.

Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik je pred kratkim prejel tako izredno dragocenost. Gospa Mirjana Vevar, vnukinja Jaka Špicarja, je 18. junija 2008 v Kulturnem domu v Pliberku Slovenskemu narodopisnemu inštitutu Urban Jarnik izročila v varstvo in hrambo komplet ziljske ženske noše in 1 komplet ziljske moške noše iz zapuščine Jaka in Marice Špicar.

Jaka Špicar, koroški Slovenec, se je rodil 1884. leta v Skočidolu v Zgornjem Rožu. Pred skoraj sto leti je po Sketovi povesti dramatiziral Miklovo Zalo.

Ziljska dolina je kulturna pokrajina in skozi preteklost so prebivalci razvili svoj način življenja in dolini vtisnili svoj pečat. Povejte nam o Ziljski dolini, v čem je ta posebnost?

Življenje prebivalcev ob Zilji so v preteklih stoletjih oblikovale naravne danosti, ki so se bistveno razlikovale od drugih pokrajin južne Koroške. Pokrajini je dala svojstven pečat reka Zilja in njeni obširni močvirnati travniki, ki jih Ziljani imenujejo »ogi« (logi). Do popolne uravnave rečne struge v drugi polovici 20. stoletja se je Zilja v spodnjem toku v neštetih ovinkih »lepo zlivala« od ene strani doline do druge. Ovinke Zilje so po ziljsko imenovali »vankə«, najdemo jih tudi v besedilih za »šapanje« (tepežkanje).

Fantje so namreč dekleta, ki so jih peljali v prvi rej pri štehvanju, med drugim tepežkali takole: »Šipa, šapa, šipa, šapa, da boš meva təkaj panku, čokər ma Zila vanku« (... da boš imela toliko pankrtov, kolikor ima Zilja ovinkov). Na Zilji je še živa šega, da grejo fantje na predvečer nedolžnih otrok (27. decembra) šapat dekleta, ki so jih isto leto peljali za žegen v prvi rej. Dekleta jim ob tej priložnosti podarijo srajco.

»Vanki« Zilje so nastali ob največji naravni nesreči v zgodovini južne Koroške, in sicer ob potresu leta 1348, ko se je odlomilo južno pobočje Dobrača. Odlomljene plasti so zasule več vasi in zajezile Ziljo, ki je narasla v veliko jezero. Šele počasi si je Zilja spet začela izkopavati novo strugo v obliki velikih meandrov. Ostala je močna zamočvirjenost tal. Zamočvirjenost tal so v naslednjih stoletjih pospeševali še veliki vršaji, obilni nanosi hudournikov iz stranskih grap. Nanosi so segali daleč v dolino in ovirali odtok Zilje. Zato je tekla počasi, v velikih ovinkih od ene strani doline do druge.

Nastali so obsežni močvirnati travniki ob vodi, za govedorejo in poljedelstvo neprimerne površine s kislo travo. Prebivalci so jih začeli izkoriščati za intenzivno konjerejo, in sicer Noričanov. Še pred prvo svetovno vojno so v krajih z najobširnejšimi močvirji ali »ogi«, v okolici Ziljske Bistrice in Blač, redili 23 do 39 konj na 100 ljudi.

Z rejo Noričanov so Ziljani zasloveli daleč naokoli. Izreden gospodarski pomen je imela reja Noričanov v preteklosti, pred izgradnjo železnice v Ziljsko dolino (1894). Takrat so Ziljani kot »žamarji« (tovorniki) in furmani (vozarji) prevažali razno blago daleč preko mej na sever in jug. Na furmanstvo in tovorništvo spominjajo tudi ziljske ljudske pesmi, kot npr. Moj puəbəč bura v vašče gəré (Moj fantič vozi v laške goré), Žamar mə čriəz Ture bura (Žamar mi vozi čez Ture).

V nemških virih iz 15. stoletja se ziljski žamarji pojavljajo tudi z oznako »Windische Säumer« (slovenski žamarji) in oznako »Säumer an der Gail« (žamarji na Zilji).

V stikih z oddaljenimi kraji, kamor so tovorili, so se srečevali Ziljani s tujimi jeziki, spoznavali so nove oblačilne sestavine in druge kulturne prvine. Zato je že takrat bil na Zilji opazen vpliv splošne evropske preprostejše oblačilne mode. V času razcveta dejavnosti so dosegali »žamarji« in »furmani« v primerjavi s prebivalci drugih družbenih plasti v istem okolju razmeroma visoko življenjsko raven. Med drugim so to kazale tudi njihove stanovanjske hiše in gospodarska poslopja. Poleg slovenskega materinega jezika so govorili nemško, nekateri tudi italijansko. Dogradnja železnice je pomenila konec furmanske obrti na Zilji. Od zadnjega desetletja 19. stoletja so se začeli Ziljani prav zaradi tega izseljevati v tuje kraje, predvsem v Ameriko.

Čeprav je zamrlo furmanstvo, Ziljani še vedno gojijo Norike. Tako spremljajo konji prebivalce Zilje že stoletja in še vedno imajo do njih tako kot v preteklosti poseben in spoštljiv odnos. V središču pozornosti so zlasti ob štehvanju.

Poleg bogato ohranjenih šeg in navad se je na Zilji do danes ohranilo posebno ziljsko narečje z arhaičnimi jezikovnimi oblikami in izrazi ter nekaterimi jezikovnimi značilnostmi zahodnih Slovanov.

»Tam kjer teče bistra Zilja – se po dolini lepo zvija, tega kraja jaz pozabim ne« – kjer moja zibka tekla je – je samo ena od ziljskih pesmi. Koliko posebnih običajev je še ohranjenih, način kako se ohranjajo, kdo skrbi za to?

Na Zilji so ohranjeni številni posebni običaji, saj so prav zaradi njihove posebnosti bili deležni večje pozornosti že v starejših zapisih in tudi današnjih razpravah. Omenili smo že, da je dr. Marija Makarovič leta 1991 napisala temeljno študijo o ziljski noši, ki je leta 1992 izšla tudi v nemškem jeziku. Krščanska kulturna zveza je pripravila tudi posebno razstavo, ki je bila na ogled v raznih krajih Koroške, Primorske in Slovenije.

Ziljski svatbi je posvetila pozornost mag. Helena Ložar Podlogar v knjigi »V adventu snubiti – o pustu ženiti / Svatbene šege Ziljanov«. Knjiga je izšla pri inštitutu Urban Jarnik leta 1995 in predstavlja ziljsko svatbo v starejših zapisih in današnji obliki. Ziljski svatbi je posvetil pozornost tudi Lajko Milisavljevič, ki je leta 1976/77 z Mešanim pevskim zborom »Rož« iz Šentjakoba v Rožu predstavil projekt »Vascit pr Zile«. Z glasbenim projektom je opozoril predvsem na bogastvo ziljskih svatbenih pesmi. Leta 1996 je Lajko Milisavljevič z zborom »Rož« izvedel projekt »Oj, tan stoji na lipa«, v katerem so se posvetili pesmim ziljskega žegna, štehvanja in prvega reja.

Ziljska pevska skupnost »Singgemeinschaft Oisternig« je leta 1999 ob 50-letnici obstoja pripravila poseben simpozij z naslovom »Hochzeit an der Gail – Svatba na Zilji«, na katerem so v središču pozornosti bile tudi slovenske ziljske svatbene pesmi. Leta 2004 je pevska skupnost »Singgemeinschaft Oisternig« pripravila zelo zanimiv simpozij o ziljskih mrliških pesmih z naslovom »Sterben müssen wir alle – Umriete murma vsi enkrat (Umreti moramo vsi)«.

Naš inštitut – to je Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik – je v letu 1999 izdal zgoščenko koroških koledniških pesmi z naslovom »Eno pesem hočmo peti – Koledovanje na Koroškem«. Zgoščenko je pripravil Lajko Milisavljevič, pokojni vneti zbiralec ljudskih pesmi, ki je posnel avtentično gradivo pri raznih koledovanjih na Koroškem. Na Zilji se je ohranila posebna vnebohodna kolednica. Otroci ob vnebohodu hodijo po hišah in zaželijo dobro letino. Ta običaj je znan le v Zahomcu. V nekaterih krajih Zilje se je ohranilo še koledovanje otrok na predvečer svetih treh kraljev, ki jih spremljajo tudi perhte, nadete v kožuhe in masko, opasane z verigo in kravjimi zvonci.

Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik in Krščanska kulturna zveza že pripravljata zbirko ljudskih pesmi iz zapuščine pokojnega Lajka Milisavljeviča. Lajko Milisavljevič je v Ziljski dolini posnel nad 500 enot. Ob snemanju ljudskih pesmi je Lajko Milisavljevič dokumentiral tudi pripovedke ter šege in navade pri štehvanju in ziljski svatbi.

Največje bogastvo na Zilji – to je slovensko narečno bogastvo – pa je na žalost v primerjavi z drugimi sestavinami kulturne dediščine na Zilji bilo najmanj raziskano. To je huda vrzel, ki jo – če bomo še čakali – ne bo mogoče več zapolniti.

Duhovnik z Zilje Urban Jarnik, narodnoznanstvenik in slavist, po katerem nosi ime tudi vaš inštitut je leta 1813 opisal običaj štehvanja. Bi nam na kratko opisali običaj štehvanja?

V Slovenskem etnološkem leksikonu je Helena Ložar Podlogar o štehvanju zapisala, da je to kmečka oblika rimske viteške igre (kvintane). Štehvanje je konjeniška igra ki jo prireja fantovska skupnost – konta v posameznih vaseh oz. farah v Ziljski dolini, vsako leto ob žegnanju ali na binkoštni ponedeljek (Zg. in Sp. Bistrica). Štehvovci jezdijo neosedlane okrašene težke ziljske kobile (moare). Med dirom z železnim količem (štehvan, kovleč) zbijajo na drog (štebeh) nasajen sodič, čebrič (bariglca), ki je v treh pasovih ovit z leskovimi obroči. Zajezdi se ponavljajo toliko časa, dokler ni sodič razbit. Sledijo zajezdi za obroče, ki jih mož ob štebhu sproti pobira, posameznega podrži štehvovcu, da bi ga med dirom nasadil na kovleč.

V ziljsko nošo oblečene dečle podelijo štehvovcu, ki se je najbolj izkazal, kranclč. Možu ob štebhu zaupajo njegovo ime in ta poskrbi, da zmagovalec na svoj kovleč med dirom ujame kranclč. Sledi prvi (visoki) rej pod lipo z značilnimi obrednimi pesmimi in plesom.

Praznik žegnanja se začne s sveto mašo, pri kateri so navzoča tudi dekleta in fantje v značilni ziljski noši. Po maši fantje pred cerkvijo zapojejo ljudske pesmi med katerimi so splošno znane ljudske pesmi in značilne ziljske pesmi. Po maši se pri družinah zberejo povabljeni sorodniki in prijatelji na prazničnem kosilu, katerega sestavni del je značilna ziljska »čisava župa«. Glavni del praznovanja – štehvanje – se začne proti popoldnevu s sprevodom muzikantov, jezdecev in deklet, ki se skupno pomikajo na kraj štehvanja. Štehvanje privabi danes poleg domačinov, znancev in sorodnikov tudi vrsto turistov iz domačih in tujih krajev.

Ko zmagovalec prejme kranclč se sprevod fantov in deklet pomakne do plesišča (navadno je to vaška lipa), kjer fantje in dekleta zapojejo obredno pesem »Bug nan dajte n dober čas« in odplešejo Prvi rej (prvi ples) ali Visoki rej (praznični ples). Nato pod lipo zapojejo ljudske pesmi in s tem obred štehvanja zaključijo.

V 50. letih 20. stol. se je štehvanju posebno posvetil Niko Kuret, ki je iskal njegov zgodovinski okvir in poskrbel za snemanje filma (sinemaskop), ki je v Firencah na festivalu dobil prvo nagrado. Kuret je pripravil scenarij za resno filmsko produkcijo, hkrati je film o štehvanju najboljši dosežek na področju tedanjega slovenskega etnografskega filma.

Rezultat Kuretovega raziskovanja je njegova knjiga Ziljsko štehvanje in njegov evropski okvir (1963).

Povejte nam se o inštitutu Urban Jarnik, o vasem delovanju, o načrtih ...

Sistematično raziskovanje etnološke dediščine na Koroškem že poteka 25 let. Krščanska kulturna zveza je leta 1983 med svoja delovna področja sprejela zbiranje in proučevanje narodopisnega blaga na Koroškem. Z ustanovitvijo narodopisnega oddelka pri Krščanski kulturni zvezi je etnološka dejavnost močno narasla, zato se je Krščanska kulturna zveza odločila za novo obliko organizirane etnološke dejavnosti na Koroškem.

Leta 1992 je Krščanska kulturna zveza sprejela pravila Slovenskega narodopisnega inštituta URBAN JARNIK in ustanovila inštitut. Maja 1994 je bilo ustanovljeno Narodopisno društvo URBAN JARNIK, ki je odslej pravni nositelj Slovenskega narodopisnega inštituta URBAN JARNIK.

Inštitut se posveča etnološkim raziskavam, v katera so vključena tudi zgodovinska in jezikovna vprašanja. Težišča inštitutskega delovanja so terenske raziskave, priprava publikacij in znanstvenih srečanj in občasne razstave. Arhivska dejavnost in avdiovizualne dokumentacije dopolnjujejo etnološko raziskovalno dejavnost na dvojezičnem območju Koroške.

Program je izredno razvejan in sega na vsa področja etnološke kulturne dediščine. Med večjimi projekti je bila serija »Tako smo živeli – Življenjepisi koroških Slovencev«, v kateri sta Krščanska kulturna zveza in inštitut Urban Jarnik izdala 12 knjig življenjepisov koroških Slovencev.

Inštitut Urban Jarnik dokumentira življenjske zgodbe, krajevno zgodovino, društveno življenje, družbeni in gospodarski razvoj, arhitekturno dediščino in bivalno kulturo, nošo in oblačilno kulturo, šege, zdravilstvo, pripovedništvo, ljudsko pesem, otroške igre, narečje, jezikovno situacijo in etnično identiteto koroških Slovencev.

Inštitut se tudi vključuje v razne raziskovalne projekte drugih ustanov in v čezmejne projekte. Stalnica so Zablatnikovi dnevi, ki jih inštitut organizira letno v spomin dr. Pavletu Zablatniku, ustanovitelju in najpomembnejšemu narodopiscu koroških Slovencev v 20. stoletju. V okviru Zablatnikovih dnevov je inštitut Urban Jarnik pripravil med drugim tudi simpozije o Urbanu Jarniku, (duhovniku in narodnem buditelju, po katerem je naš inštitut poimenovan), o Pavletu Zablatniku, ki je med ustanovitelji inštituta in o Josipu Šašlu, pravniku in narodopiscu iz Slovenjega Plajberka.

Simpozij o Matiju Majarju Ziljskem je leta 2002 ob 110-letnici njegove smrti potekal na Karlovi Univerzi v Pragi. Takrat smo tudi blagoslovili Majarjev novi nagrobni kamen na Olšanskem pokopališču v Pragi, kjer je Matija Majar pokopan.

Pred nedavnim pa nas je pot zanesla še v Bruselj, kjer smo stali ob Majarjevih nošah iz 19. stoletja, ki so ob koncu predsedovanja Slovenije Evropski skupnosti našle v pot v prestolnico Evrope – v Bruselj.

Bi še kaj dodali, kakšno misel, željo:

Dodala bi le še ziljsko pesem iz zapuščine Lajka Milisavljeviča.

Zila ma wanče
mpa potə maja ride;
čej je moj fantəč,
da təkə dowgə na pride!

Prav lepa hvala za pogovor.

Sana`a, Jemen 26. junija 2008

Pogovarjala se je Irena Knehtl

Mozirje, 25.–28. avgust 2008

Poletna literarna šola Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti ima za seboj že tri desetletja uspešnega dela. Gre za seminar in delavnico hkrati, ki predstavlja nove literarne poti v slovenski literaturi, se ukvarja z vprašanji literarne in bibliotekarske vede pa tudi z veščinami pisanja, interpretacije umetnostnih besedil in nastopanja. Namenjena je širokemu krogu ljubiteljev literature – tistim, ki se z njo ukvarjajo poklicno (učitelji – mentorji šolskih glasil, literarnih krožkov, bralnih značk; šolski in splošni knjižničarji itn.), pa tudi ustvarjalcem vseh generacij.

TEME

Barbara Korun: KOT DA ME NI (predavanje)
Najnovejša slovenska poezija v zbirkah, izdanih v letu 2007.
IZREČENO IN NEIZREČENO V POEZIJI (delavnica)
Kaj je dobro izreči in kaj ne v okviru izpovednosti? Kako deluje neizpovedljivo?
Barbara Korun, profesorica, pesnica in pisateljica, lektorica v SNG Drama

Irena Samide: MUZE SE MUZAJO (predavanje)
O razmerju med ustvarjalci in njihovimi muzami ter o vprašanju, kaj se zgodi, ko muza spregovori; kakšen je bil glas muz v preteklosti in kako zvenijo danes; razmislek o vlogi avtorjev in avtoric v institucionaliziranem kanonu.

AVTORICE IN NJIHOVA BESEDILA (delavnica)
- pogled nazaj (prve pesnice in pisateljice; problem vrednotenja);
- pogled od zunaj – pogled od znotraj (o zapeljevanju, nelagodju, vznesenosti, vznemirjenosti in še marsičem: delo z besedili sodobnih avtoric).
Irena Samide, profesorica, prevajalka, asistentka za novejšo nemško književnost na FF v Ljubljani

Tomaž Gubenšek: TEHNIKE GOVORA (delavnica)
(Sproščanje govornega aparata, dihanje, ogrevanje, vaje za artikulacijo, osnove slovenskega pravorečja, interpretacija literarnih besedil).
Tomaž Gubenšek, univerzitetni diplomirani igralec, docent za odrski govor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo; ukvarja se tudi z znanstvenim raziskovanjem gledališkega govora

David Bedrač: KRATKE IN DALJŠE PROZNE VRSTE (predavanje in delavnica)
Kaj je prozno besedilo? Katere prozne vrste je dobro poznati? Katere so v današnjem času še posebej zanimive in aktualne? Katere zakonitosti jih obvladujejo?
David Bedrač, profesor, pesnik, avtor priročnika o pisanju Brez uteži

Ana Perne: AKTUALNO GLEDALIŠKO UPRIZARJANJE MED TEMATIZACIJO POLITIČNEGA IN DRUŽBENO ANGAŽIRANOSTJO (predavanje in diskusija)
Predstavitev uprizoritvenega dogajanja na slovenskih gledaliških odrih ob osredotočenju na sklop izstopajočih pojavnosti v aktualnih režijskih oziroma ustvarjalnih pristopih. Na primerih nekaterih odmevnejših uprizoritev zadnjega časa pri nas (kot so denimo avtorske postavitve dramskih besedil režiserja Sebastijana Horvata) bo v razmislek ponujeno vprašanje o političnem in političnosti gledališča danes, v navezavi s tem pa podan vpogled v tematska polja, ki zaposlujejo teatrologe, in na drugi strani še v tista, na osnovi katerih svoje gledališke svetove gradijo dramski pisci. Prerez dogajanja bo na ta način dopolnjen s pregledom aktualnih pisav za in o gledališču oziroma (širše) uprizoritvenem področju. Predstavitev bo odprla diskusijo, ki se bo usmerila k raznolikim obstojem gledaliških zapisov.
Ana Perne, univerzitetna diplomirana dramaturginja, gledališka kritičarka in publicistka

Miha Mohor: MENTORSTVO MED DVEMA SKRAJNOSTMA: OD OBČUDOVANJA DO POLAŠČANJA (predavanje in delavnica)
Kaj je pravo mentorstvo mladim ustvarjalcem? Različne oblike in metode mentorskega dela z mladimi.
Miha Mohor, profesor, avtor in soavtor mnogih učbenikov, beril in strokovnih besedil za slovenski jezik, avtor knjige Glasovi mladih (o šolskih glasilih), ki bo izšla oktobra 2008 pri JSKD

VEČERNI GOSTJI

Meta Kušar, pesnica, esejistka, publicistka, avtorica petih pesniških zbirk (Madeira, 1993, Split Everything, 1997, Svila in lan, 1997, Ljubljana, 2004, Jaspis, 2008).

Vida Mokrin Pauer, pesnica, pisateljica, esejistka, avtorica desetih pesniških zbirk za odrasle in otroke (Mik, 1988, Pasti v slasti, 1992, Narcisa v vodi, Jezik v ušesu, 1991, Krili v kletki, 1997, Mačke so modre: za najstnike od 9 do tam okoli 120 let, 2000, Lesketanje k-res-nič-kam, 2002, Modrice, 2004, Poezija, 2005, Veselje: za otroke in odrasle, 2006, Upoštevaj kvante!, 2008; soavtorica dveh satiričnih pisemskih romanov (Trio Tripičje, 1997, Triritke: Spolitika, 1999).

STROŠKI

Šolnina za vse dni seminarja znaša 60 evrov, za posamezen dan pa 25 evrov. Sklad bo po prejemu prijavnice poslal udeležencem predračun s položnico. Šolnino je treba poravnati pred začetkom seminarja. Prijavnica je nepreklicna, šolnino povrnemo le na podlagi zdravniškega spričevala.

PODATKI O PRENOČIŠČIH

Prenočišča in prehrano smo rezervirali v hotelu Benda v Mozirju (Loke 33). Cena tridnevnega paketa – polpenzion – je 90 evrov v dvoposteljni sobi ter 114 evrov v enoposteljni. Storitve plačate na recepciji z gotovino ali naročilnico.

PRIJAVE

Prijavnice sprejemamo do 17. avgusta 2008 na naslov: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD), Štefanova 5, 1000 Ljubljana (za poletno literarno šolo) ali po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si.

INFORMACIJE

Po telefonu: 01 2410 500 ali 041 281 956, po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si
Spletna stran: www.jskd.si (literatura).

Vodja seminarja
Dragica Breskvar, prof.
samostojna svetovalka JSKD za literarno dejavnost

Gostiteljica
Ivana Žvipelj, vodja OI JSKD Mozirje

1. Revija Mladika razpisuje XXXVII. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi.

2. Na razpolago so sledeče denarne nagrade:
PROZA
prva nagrada – 400 €
druga nagrada – 300 €
tretja nagrada – 250 €

PESMI
prva nagrada – 200 €
druga nagrada – 150 €
tretja nagrada – 100 €

3. Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov MLADIKA, Ulica Donizetti 3, 34133 TRST, do 1. DECEMBRA 2008. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani (oziroma 30.000 znakov), ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset). Tekste lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslov: redakcija@mladika.com

4. Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisatelj Alojz Rebula, prevajalka prof. Diomira Fabjan Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Cenda ter odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.

5. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku – Prešernovem dnevu – na javni prireditvi in v medijih. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2009. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.

Rokopisov ne vračamo!

5.9.2008 – 15.12.2008
Organizator: Fotografsko društvo VENO PILON Ajdovščina
Pokrovitelj: Fotografska zveza Slovenije, št. 18 / 08
Agroind Vipava 1894 Vipava
Pipistrel d.o.o Ajdovščina

STROKOVNA ŽIRIJA

1. Tanja Cigoj, umet.zgod.
2. Oskar Karel Dolenc, MF FZS, M FIAP
3. Matjaž Prešeren, fotograf

KOLEDAR NATEČAJA:

- sprejem del do vključno 15.12 2008
- pregled in izbor od 17.do 20.12.2008
- poročilo o žiriranju do 27.12.2008
- razglasitev rezultatov – otvoritev razstave petek, 16.1.2009
- trajanje razstave od 18.1. do 15.2.2009
- vračanje del do 15.3.2009

NAGRADE:

A tema TRTA IN VINO

1.nagrada: proizvodi pokrovitelja Agroind v vrednosti približno 120 EUR
2.nagrada: proizvodi pokrovitelja Agroind v vrednosti približno 90 EUR
3.nagrada: proizvodi pokrovitelja Agroind v vrednosti približno 60 EUR

in priložnostne nagrade dobitnikom diplom

B tema LETENJE

1.nagrada: storitev pokrovitelja Pipistrel v vrednosti približno 120 EUR
2.nagrada: storitev pokrovitelja Pipistrel v vrednosti približno 90 EUR
3.nagrada: storitev pokrovitelja Pipistrel v vrednosti približno 60 EUR

in priložnostne nagrade dobitnikom diplom

Skupna vrednost nagrad znaša približno 750 EUR

UDELEŽBA NA NATEČAJU

Na natečaju, ki je organiziran v skladu s pravili Fotografske zveze Slovenije, lahko sodelujejo vsi ljubiteljski in poklicni fotografi s stalnim prebivališčem v Sloveniji in Slovenci iz zamejstva.

Dela, s katerimi so avtorji že sodelovali na našem natečaju, bodo izločena iz žiriranja!

TEMI NATEČAJA MED NEBOM IN ZEMLJO 2008

A tema – TRTA IN VINO

B tema – LETENJE

Temi vsebinsko in tehnično nista omejeni, zato pričakujemo na natečaju dela, ki bodo zajemala vse od pokrajinske do eksperimentalne fotografije.

Pri temi VINO pričakujemo posnetke trte, pridelave in predelave grozdja in vina in vse kar je povezano s trto in vinom; v temi LETENJE pa dela, ki prikazujejo vse v zvezi z letenjem - letala, balone, ptice, žuželke in vse kar je povezano z letenjem .

SODELOVANJE NA NATEČAJU

Udeleženci lahko na natečaju sodelujejo v obeh temah s po šestimi fotografijami z barvnimi in/ali črnobelimi fotografijami, ocenjevanje pa bo ločeno v obeh temah.

Format fotografij je lahko največ 50 x 70 cm (velikost okvirja) Posamezne fotografije, ki so manjšega formata, morajo biti nalepljene na paspartu velikosti cca 30 x 45 cm.

Udeleženec natečaja mora za potrebe predvajanja na otvoritvi razstave, izdelave kataloga, predstavitve na otvoritvi razstave in na internetnih straneh društva dostaviti poleg fotografij še le-te posnetke v digitalni obliki in to obvezno v formatu JPG velikosti največ 1024 x 758 pix in velikosti datotek manjših od 500 Kb. Digitalnih medijev ne vračamo !

Pri opremljanju fotografij naj udeleženci upoštevajo določila tega razpisa. Vsaka fotografija naj bo označena z naslednjimi podatki: ime avtorja, naslov dela, zaporedna številka in oznaka teme – A ali B. Na fotografijah morajo biti podatki navedeni vidno na hrbtni strani. Napisani podatki se morajo ujemati s podatki v seznamu poslanih del na prijavnici. Del, ki ne bodo pravilno označena, žirija ni obvezna obravnavati oziroma sprejeti.

K poslanim fotografijam avtorji priložijo v zaprti kuverti, označeni z avtorjevim imenom, izpolnjeno prijavnico, seznam vseh poslanih del ( označenih z zaporedno številko, naslovom-imenom posnetka ter oznako teme ), podatki o avtorju ( ime in priimek, naslov, telefon in e-mail) in kotizacijo.

Kotizacija za sodelovanje na natečaju je 10 EUR, ki jo vsak udeleženec natečaja priloži k prijavnici.

NASLOV IN ROK DOSTAVE

Udeleženci natečaja morajo svoja dela poslati ali osebno oddati na naslov:

Fotografsko društvo VENO PILON Ajdovščina,
IV. Prekomorske brigade št.1, p.p. 108,
5270 Ajdovščina

in to najkasneje do ponedeljka, 15.decembra 2008. Osebno lahko oddajo svoja dela le v ponedeljek, 15.decembra 2008 med 12,00 in 15,00 uro na isti naslov ( nad Lavričevo knjižnico v Ajdovščini ). .

Fotografije morajo biti oddane oziroma poslane skupaj z zaprto kuverto v embalaži, primerni za vračanje, označeni z napisom FOTOGRAFSKI NATEČAJ MED NEBOM IN ZEMLJO 2008.

RAZSTAVA IN PODELITEV NAGRAD

Razglasitev rezultatov natečaja in podelitev nagrad bo ob otvoritvi razstave, v petek, 16.januarja 2009 ob 18,00 uri v veliki dvorani Vinske kleti pokrovitelja Agroind Vipava 1894 Vinarska cesta 5 v Vipavi. Razstava bo tudi letos postavljena tako v Vipavi ( od 16.1. - 31.1.2009 ) in tudi v Ajdovščini ( od 1.2..-15.2.2009 ).

Avtor se z izpolnjeno prijavnico strinja z določili tega razpisa.Vse odločitve žirije so dokončne in nepreklicne. Udeleženec dovoljuje organizatorju natečaja uporabo poslanih fotografij izključno v promocijske namene natečaja.

OSTALO

Prijavnico za naš fotografski natečaj dobite tudi na internetni strani društva www.gmh.si/fotovenopilon

Organizator se obvezuje, da bo s poslanimi deli ravnal pazljivo, ni pa odgovoren za poškodbe ali izgubo med transportom.

Vsa poslana dela bodo udeležencem natečaja vrnjena do 15.3.2009. Dela, posneta v digitalni obliki, se ne vračajo.

Dodatne informacije dobite na telefonu 041-478-243 ( Jadran Hreščak ) .

Ajdovščina, 5.september 2008
Št. dop..301 / 2008

Organizator:
FD VENO PILON Ajdovščina
Predsednik:
Jadran Hreščak univ.dipl.inž.gr.

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
Štefanova 5, pp 1699, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel.:+ 386 1 24 10 500, 2410 516
e-pošta: dragica.breskvar@jskd.si, www.jskd.si
Ljubljana, 9. september 2008

Prevajalska šola Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti ima za seboj dobro desetletje uspešnega dela. Gre za praktične delavnice, v katerih udeleženci ob pomoči mentorjev individualno in skupinsko prevajajo besedila iz sodobnih tujih literatur. Namenjena je mladim prevajalcem, dijakom, študentom tujih jezikov in drugim, ki jih zanima literarno prevajanje. Pogoj za udeležbo je dobro poznavanje tujega jezika in materinščine.

Udeleženci bodo tokrat prevajali literaturo iz štirih jezikov: nemščine, italijanščine, angleščine in španščine.

ANGLEŠKA DELAVNICA

Posvetili jo bomo dvema avtorjema, ameriškemu pisatelju Davidu Fosterju Wallaceu (rojen 1962) in kanadskemu književniku Leonardu Cohenu (rojen 1934). Wallaceova kratka zgodba Dekle s čudnimi lasmi je sodobna, še posebej zanimiva zaradi socialne razplastenosti jezika kot tudi zaradi nenavadne, lahko bi rekli bizarne teme, ki odraža stanje v ameriški družbi pred slabimi dvajsetimi leti. Nasprotno od tega sta Cohenov jezik in tudi sporočilo dosti bolj vzvišena. Avtor v kratkih, največkrat niti stran dolgih proznih odlomkih nagovarja višje bitje (ki je lahko bog, učitelj ali muza oziroma vse skupaj), naj mu nakloni milost, da bo lahko spet pel. Čeprav gre za prozne zapise, je jezik izrazito poetičen, govorica pa privzdignjena, himnična oziroma psalmična.

Vodi: Jure Potokar, prevajalec in publicist. Prevaja predvsem iz angleščine, včasih tudi iz hrvaščine. Med drugim je prevajal Henryja Millerja (Kolos iz Maroussija), Josifa Brodskega (Vodno znamenje), Leonarda Cohena (Lepi zgubljenci), J. M. Coetzeeja (V srcu dežele, V pričakovanju barbarov), Gorea Vidala (Myra Brackinridge), Dona De Lilla (Beli šum), Jacka Kerouaca (Na cesti), J. G. Ballarda (Trk), Richarda Flanagana (Smrt rečnega vodnika), Joža Horvata (Molitev pred plovbo), Jonathana Franzena (Popravki), Alana Hollinghursta (Linija lepote), Melvina Burgessa (Džank, Dama – življenje kuzle, Tista reč in Krvava pesem) Salmana Rushdija (Harun in morje zgodb, Satanski stihi) in Orhana Pamuka (Sneg in Istanbul). Publicistično se ukvarja predvsem z vrednotenjem sodobne popularne glasbe, tekste o njej (še zlasti o jazzu) pa redno objavlja v Poletu in Dnevniku.

NEMŠKA DELAVNICA

V prevajalnici za nemščino bomo skušali preseči prostor, čas in literarne žanre. Poezija, proza, pismo in esej: skorajda neznana vroča pisma iz časa romantike bomo postavili ob bok sodobnim opisom ljubezenskega (brez)strastja, vzpostavili bomo dialog med péto, govorjeno in pisano besedo, pretresali razlike med visoko literarnim in pogovornim zvenom: prevajanje za različne izkušnje in okuse.

Vodi: mag. Irena Samide, asistentka za novejšo nemško književnost na Oddelku za germanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med drugim poučuje prevajanje iz nemščine, vodila je mnogo prevajalskih delavnic, prevaja sodobno prozo, mladinsko književnost, esejistiko, dramatiko, igrane in dokumentarne filme, ukvarja se tudi s teorijo in zgodovino prevajanja.

ITALIJANSKA DELAVNICA

V italijanski delavnici se bomo posvečali predvsem prevajanju proze, v katerem se bomo poskušali ob klasičnem romanu italijanske književnosti Lessico famigliare (Družinski besednjak) Natalie Ginzburg, izjemne, jezikovno inovativne in prevajalsko izzivalne, čeprav slovenskim bralcem skoraj popolnoma neznane pisateljice. Kot običajno bomo za popestritev (in za boljšo kondicijo) prevedli tudi kakšno pesniško besedilo – letos iz zakladnice poezij tržaškega avtorja Umberta Sabe.

Vodi: dr. Martina Ožbot, izredna profesorica za italijanski jezik na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, ki je magistrirala in doktorirala iz teorije prevajanja. Pri raziskovalnem delu se ukvarja predvsem s teoretskimi in zgodovinskimi vidiki prevodnega posredovanja besedil; obenem ureja zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev ter prevaja iz italijanščine in angleščine v slovenščino in obratno.

ŠPANSKA DELAVNICA

Mojster kratke proze Julio Cortázar se z bralcem ves čas poigrava, ga omreži in z najrazličnejšimi pripovednimi triki potegne v tkivo svojih zgodb: meja med resničnostjo in fikcijo se zabriše, pripovedovalec se razcepi v množico pripovedovalcev, zlije z literarnimi osebami in nepredvidljivo prehaja iz ene pripovedne ravni v drugo. Na letošnji delavnici se bomo zabavali in si hkrati razbijali glavo ob zgodbicah, ki jih odlikujeta Cortázarjeva glavna aduta: razposajen humor in neizčrpne jezikovne vragolije.

Vodi: asist. dr. Maja Šabec, asistentka za špansko in hispanoameriško književnost na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani. Prevaja iz španščine in francoščine. Iz španščine je med drugim prevedla roman Pet ur z Mariem Miguela Delibesa, izbrana prozna dela Jorgeja Luisa Borgesa in nekaj dramskih besedil (Hiša Bernarde Alba in Neugnana čevljarka Federica Garcíe Lorce, Benetke Jorgeja Accameja, Hribovke Juana Radrigána) .

NAČIN DELA

Udeleženci bodo večino besedil dobili že pred delavnicami, da jih bodo lahko (v grobem) prevedli doma. Na sami prevajalnici bodo skupaj z drugimi prevajalci in z mentorji iskali najboljše rešitve in pripravili »skupen« prevod.

Večerni dogodki: pogovor s prevajalko in pesnico Miriam Drev, predstavitev knjige Odsvajanja sodobnih nemških avtoric, ki so jo prevedle udeleženke Prevajalnice 2007, nastop glasbene skupine Vruje. Delavnice in vse spremljevalne prireditve bomo pripravili v Srednji gostinski in turistični šoli Izola (SGTŠ), Ulica prekomorskih brigad 7, 6310 Izola.

STROŠKI

Kotizacija za prevajalsko šolo znaša 54 evrov (DDV je vključen). Sklad bo po prejemu prijavnice poslal udeležencem predračun s položnico. Plačati jo je treba pred začetkom šole, potrdilo pa prinesti s seboj. Šolnino povrnemo le v primeru bolezni na podlagi zdravniškega spričevala.

Za bivanje in prehrano poskrbijo udeleženci sami.

Nekaj sob smo za vas rezervirali v Srednji gostinski in turistični šoli Izola (SGTŠ). Cene: 25 evrov za polpenzion na dan. Turistična taksa v ceno ni vključena. Vse dodatne informacije za bivanje dobite po tel. 041 639 216 ali po e-pošti branko.miklobusec@guest.arnes.si.

PRIJAVE

Prijavite se lahko do 25. septembra 2008 na naslov: JSKD, Štefanova 5, 1000 Ljubljana (za prevajalsko šolo) ali po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si, kjer lahko dobite tudi podrobnejše informacije o programu prevajalske šole (tel. 01 2410500, 2410 516).

Delavnice za posamezni jezik ne bomo izvedli, če bo prijavljenih manj kot pet udeležencev.

Razpis je objavljen tudi na skladovi spletni strani: www.jskd.si (literatura).

Soorganizatorica in gostiteljica: :
Zvonka Radojevič
vodja OI JSKD Izola s sodelavci

Vodja prevajalske šole
Dragica Breskvar, prof.
sam. svetovalka JSKD za literaturo in
urednica revije Mentor

Prijavnica

Kaj je PESNIŠKA OLIMPIADA?

PO je projekt idejne voditeljice Vesna Roger Lužnic, rojen pred devetimi leti s pomočjo Kluba Koroških Študentov in JSKD-ja OI Dravograd, zasnovan je na treh pesniških delavnicah, literarnem nastopu in predvsem druženju, spoznavanju in kaljenju najboljših avtorjev s priznanimi in uveljavljenimi pesniki – mentorji delavnic.

PO je namenjena dijakom in študentom, ki pišejo poezijo in si želijo obogatiti svoje znanje o umetnosti pisanja literarnih del, se seznaniti z različnimi tehnikami in slogi pisanja, se družiti z mladimi ustvarjalci, z njimi deliti pesniški navdih, se postaviti v vlogo poslušalca in ovrednotiti svoje pesmi in pesmi drugih ter se predstaviti javnosti.

Z nami so skozi leta delili pesniške užitke mentorji: pesnik Marjan Mauko, Dr. Artur Štern, Andrej Makuc prof., mag. Marija Kolar, kritik in urednik Mitja Čander, pesnik Jurij Hudolin, urednik in pesnik Robert Titan Felix, vsestranski Marjan Pungartnik, Uroš Zupan, Zoran Pevec in mnogi drugi. Na plano so potegnili najbolj skrite in talentirane ustvarjalce, ki jih danes že najdemo na knjižnih policah. Med njimi je tudi Gašper Bivšek, Jasmina Cigrovski, Primož Karnar,..., ki so bili izbrani za najboljše avtorje Pesniških olimpiad.

Letošnja mentorja pesniških delavnic bosta, Blaž Prapotnik (pesnik in urednik) in Ivo Stropnik ( pesnik, mladinski pisatelj in urednik ).

Če si želite druženja z nami, prisrčno vabljeni na edinstven in že tradicionalen pesniški dogodek v slovenskem literarnem prostoru.

JSKD OI DRAVOGRAD IN KLUB KOROŠKIH ŠTUDENTOV
v sodelovanju
z Mladinskim centrom in ZKD

razpisujejo

9. PESNIŠKO OLIMPIADO

v Dravogradu, 15. in 16. novembra 2008

RAZPISNI POGOJI:
- srečanje je namenjeno študentom in dijakom s statusom (ob prijavi priložite potrdilo o vpisu)
- kandidati naj organizatorju pošljejo izpolnjene prijavnice in v vpogled priložijo deset svojih pesmi (lahko tudi preko elektronske pošte)
- pesmi naj bodo natisnjene na A4 formatu (čistopis) vsaka pesem posebej in opremljena s priimkom in imenom (v dveh izvodih)
- izbor snovi, tem in motivov pesniškega snovanja je docela v avtorjevi domeni
- žirija bo najizrazitejšega avtorja nagradila, nagrajeni bodo tudi vsi udeleženci PESNIŠKE OLIMPIADE s knjižnimi zbirkami

Organizator si v primeru večjega števila prijav pridržuje pravico do izbora udeležencev na osnovi strokovne ocene poslanega pesniškega dela.

Organizator si pridržuje pravico do spremembe programa zaradi morebitnih tehničnih ali drugih tehtnih razlogov.

Za vse izbrane kandidate bodo organizirane tri pesniške delavnice, literarni nastop, prehrana in prenočišče. Mentorja delavnic sta Blaž Prapotnik in Ivo Stropnik .

Simbolična kotizacija znaša 5 € in potrjuje udeležbo ter se povrne s podelitvijo knjižne zbirke.

Kotizacijo bodo izbrani kandidati nakazali s plačilnim nalogom, ki ga bodo prejeli skupaj s programom Pesniške olimpiade po pošti.

Prijavnico, potrdilo o vpisu in izbor pesmi naj kandidati pošljejo najkasneje do 7. novembra 2008.

Prijaviti se je mogoče tudi preko spletne strani Kluba Koroških študentov na: www.klub-kks.si ali pa ne elektronsko pošto robert.preglau@jskd.si .

Idejna voditeljica in org. PO:
Vesna ROGER LUŽNIC

Vodja JSKD OI DRAVOGRAD
Robert Preglau

JSKD OI DRAVOGRAD IN KLUB KOROŠKIH ŠTUDENTOV
v sodelovanju
z MC Dravograd in ZKD Dravograd

PROGRAM 9. PESNIŠKE OLIMPIADE 2008

sobota, 15.11.2008

9:00
Pozdrav in sprejem udeležencev PO v Mladinskem centru Dravograd
(Robert Preglau)

10:00 - 12:30
Pesniška delavnica pod vodstvom mentorja Iva Stropnika ( pesnik, mladinski pisatelj in urednik ). Na temo: Nate mislim, votlina v glavi (Slovarjenje melanholije in radoživosti)

13:00
Kosilo v gostišču Lovski Rog v Trgu

15:00 – 17:30
Nadaljevanje pesniške delavnice z mentorjem Ivom Stropnikom in Blažem Prapotnikom (pesnik, urednik). Na temo: Nate mislim, votlina v glavi (Slovarjenje melanholije in radoživosti)
v Mladinskem centru

18:00
Večerja v gostišču Lovski Rog v Trgu

20:00
LITERARNI VEČER v KOMPLEX-u na Ravnah (odprt za javnost).
Predstavili se bodo vsi udeleženci PO. Predstavila se nam bosta tudi mentorja skozi svoje literarno ustvarjanje in svoje začetke.

Večer bo popestren z avtorsko glasbo Blaža Prapotnika - Blažev »žegen«

nedelja, 16.11.2008

10:00 – 12:00
Zaključek pesniške delavnice v Kompleks-u, pod vodstvom mentorjev Blaža Prapotnika in Iva Stropnika na temo: Kako prodreti s svojimi deli v javnost, kje objavljati, kako do pesniške zbirke pri založbi,…

12:30
Zaključek in podelitev knjižnih nagrad vsem udeležencem PO in razglasitev zmagovalca PO 2008

Organizator si pridržuje pravico do spremembe programa zaradi morebitnih tehničnih ali drugih tehtnih razlogov.

PO je za vse izbrane prijavljene kandidate brezplačna (delavnice, prehrana, nočitev ).

Kotizacija 5 € se povrne s knjižno nagrado.

Idejna voditeljica in org. PO:
Vesna ROGER LUŽNIC

Vodja JSKD OI DRAVOGRAD
Robert Preglau

Prijavnica