MALIKOVALKA

Z milo kretnjo si je odstranila osamljen pramen s čela. Pravkar se je vrnila iz dežele na robu, ki je na njenem obrazu zapustila sled notranje svetlobe. Veke s kot las tankimi žilicami v barvi španskega bezga, je do polovice poveznila čez rahlo izbuljene šarenice v barvi olupljenih grozdnih jagod. Manetova paleta. V razmerju njenih zrkel in vek se je skrival svojevrsten paradoks. Kot premajhna nogavica, v katero otrok potisne stopalo. Morda gladke, nabrekle veke niso premogle dovolj prožnosti. Ali pa so zrkla tičala v preplitkih duplinah. Njene oči se preprosto nikoli niso zaprle. Skozi trepalnice ji je uhajala ostra, šilasta reža bledomodrikastih beločnic. Morebiti se je zavoljo tega zdelo, da se dobrika. Presojne veke, posute s plazom drobnih žilic so delovale ranljivo. Trepetale so v iskrenem, polnokrvnem oboževanju, kjerkoli se je že pasel njih pogled.

Bila je odlična. Čutila je poglede, ki so obstali na njej.

V deželi na robu, ki jo je pravkar zapustila, je izrekla je kup neumnosti. Srce ji je udrihalo kot kovaško nakovalo. Udušilo je vsakršno sled spomina na pomen besed. Ostali so pogledi. Kot lahna koprena so zaplahutali okrog njenih mrzlih udov in jih ovili v mehko, vatirano naročje. Vsi so strmeli vanjo. Gledajo jo, torej je!

Nekje v njej so se razpela jadra. Vanje se je uprl veter. Z jasnim nasmeškom in široko razprtimi očmi je zaplula skozi prostor, strastna oboževalka njegovih del, segla v hladno, vlažno roko in jo pokroviteljsko stresla. Veter si je izboril topel piš skozi njene nosnice. Tujec, ki je prišel v njihov kraj razkazovat sadove svojega dela, je ponižno prestrezal skorjice pozornosti. Mehka, topla, slastna sredica je veljala olupljenim grozdnim jagodam, ki so za delček sekunde prepozno zagrnile zaveso težkih vek. Pretreseno je strmel vanje. Nemogoče, njihova porogljivost je bila gotovo le igra medle svetlobe in sence, ki se je kot gost dim valila po kotih.

Nekoč, pred davnimi časi je med neko drugo likovno razstavo stopila vanj in obiskala njegovo deželo. Nekoč, pred davnimi časi je kupila njegovo sliko, jo obesila v svoji sobi in v sliki obiskala vse dežele sveta. Potem se je preselila v deželo na robu. Vanjo je potovala skozi vse ljudi sveta in se ponavljala v njih.

Toda, bil je le tujec.

Vse prisotne je pozvala k aplavzu. Tujec se je olajšano nasmehnil. Vljudnemu ploskanju je uspela vdihniti vrhunec z ovacijami. Vanjo je skoraj hvaležno upiral vlažne oči.

Domov je pritavala izmučena, toda potešena. V čevljih je padla na materino čipkasto posteljno pregrinjalo, priprla oči in zaspala kot ubita. Ostri svetli reži sta obstrmeli obrnjeni v strop, kot bi pripadali življenju nekoga drugega. V deželi na robu ni nikoli vladala gneča. To noč se je vanjo prikradla s pomočjo cenjenega cenenega skladatelja.

Ostri, svetli reži sta pripadali življenju nekoga drugega.

Zjutraj se je zgrozila nad rjavimi madeži, ki jih je s čevlji posejala po dragoceni tkanini. Dežela na robu je bila polna težke, mastne zemlje. Opravičujoče se je plazila po pregrinjalu, točila solze in se grbila pod materinim mrzlim pogledom. Čutila je, kako ji lastno telo kopni kot umazane zaplate snega za hišo, medtem ko je mati rasla, se pela po vseh treh zidovih in nad vrati kot podivjani bršljan. Po stropu se je razlila kot madež pijače na debeli preprogi. Iz dežele na robu je uspela v svoje sanje popeljati mater. Mater, ki je ležala pod težko, mastno zemljo.

Zacvilila je kot miš in levico stisnila v pest. Z razkrečenimi prsti desnice je tipala za robom časopisnega papirja. Izmikal se ji je. Pod blazinico sredinca je začutila neznatno žgečkanje. Z nogo se je uprla v steno in se odrinila. Z dlanjo je zabredla med upogljive, gladke stranice. Rešitev je pozdravila s kratkim, predirljivom krikom. Časopis je stisnila pod komolec in ga med vstajanjem trdno priklepala k boku. S pogledom je začudeno objela sobo. Obledela fotografija v srebrnem okvirju je počivala sredi kupa neprebranih knjig. Njena mati je zmagoslavno kazala zobne prevleke. Nihče si, je govoril blag pogled njenih oči.

Hlastnila je po časopisu in s prstom drsela po mastnih črkah. Na umazano belih presledkih je ostajala bleda, siva sled. Potem jo je našla. Kratko notico o literarnem večeru. Mlada pisateljica bo predstavila svoj prvenec. Debelo harmoniko potopisnih utrinkov iz dežel daljnega vzhoda. Spet bo potovala po češnjevih vrtovih. Posedala v senčnem gledališču. In preniknila v svoj lastni origami.

Blazinico prsta je oslinila in pritisnila na drobne črke. Časnik je bil svež. Na prstu ji je ostal odtis granitno sivega jajca. Do zadnjega členka je romal v topla usta. Začutila je vonj po železu in obraz ji je prežemalo skoraj živalsko režanje. Potovala bo. Z mladimi, negotovimi in neuveljavljenimi umetniki je bilo preprosto. S potnimi dlanmi so se oklepali šopa listov, na katerih je počival odtis njihove intime. Z očmi so prestrašeno streljali po redkih obiskovalcih in nezaupljivo motrili spodbudna prikimavanja in vljudne smehljaje. Niso verjeli vase. Pozornost jim je bila v breme. Zatorej jim je s svojim nastopom omogočila tisto, po čemer so naskrivaj hrepeneli. Ob strastni oboževalki so se pogreznili v nič. In potem se je strastna oboževalka pogreznila v njihova življenja. Sama je smela prepotovati vso divjino, ki jo je civiliziral vrtinčast prah izpod neštetih podplatov.

To je najraje počela. Se potikala po sledeh, ki so jih utrli drugi.

Tlesknila je z jezikom in pohitela k omari. Tako dolgo se je zdelo, odkar se je okopala v pozornosti. Iz zatohle globine je na plan privršala materina tančica. Ozki čevlji s petkami, ki bi prebodle še tako trdovratno površino, so vklenili njene zverižene prste in pred zrcalom se je v novo prigodo odvrtela vzravnana, zajetna ženska s sivimi prameni, ki so kot pajčevina prepredali težke, črne lase, na temenu zvite v eleganten vozel. Obiskovalcem bo vzelo sapo.

Tisto noč se je v njej prvič nekaj zlomilo. Kot bi se podrl oder, na katerem je stala namesto drugih. Kot bi ne vodila nobena sled več v deželo na robu. Uspešen večer in ducat parov zvedavih oči nista mogla potešiti lakote v njej. Hotela je več. Za soočanje z materinim blagim pogledom sredi srebrnega, rezljanega okvirja z drobnim akantnim nizom je potrebovala več kot le ukradeno pozornost. Drobno sluzasto žival z neskončnim žrelom in ostrimi, šilastimi zobmi, ki je počivala v njenem drobovju in z nekakšnim pričakujočim tiktakanjem bombe goltala dogodke, spomine in upanje, je morala nasititi z dokončnostjo. Odpotovala bo. Materi bo gotovo ugajalo. Materi je zmeraj ugajalo, če si je znala škodovati. In, o Bog, nihče ni znal tega bolje od nje!

Misel, da bi uprizorila dokončen razkol z resničnostjo sredi kupa zaprepadenih obrazov, se ji je porodila ob branju dolgega časopisnega članka. Velika gledališka umetnica bo v rodnem mestu predstavila Svojo zadnjo vlogo v svojem zadnjem življenju.

Strastno je zavzdihnila. Končno bo s svojim stopalom pomerila sled velike ženske!

Dobro se je pripravila na svoj zadnji nastop. Žal zaradi nesrečnega spleta okoliščin svoje vloge ni mogla vaditi vsak večer ali jo obnavljati pred ogledalom, le skrbno je lahko izdelala njeno sleherno podrobnost in upala, da bo s ključnim vrhuncem nazadnje le pregnala materin blag pogled iz svojega življenja.

Zadnje popoldne je obstala pred omaro in preudarno izbrala kose oblačil. Valilnica v smrt, je pomislila in si nataknila širokokrajen klobuk, ki je metal ovalno senco na njen obraz in zakrival njen pogled. Omogočila jim bo vpogled v svojo smrt. Dostopa v svojo dušo ni nameravala omogočiti nikomur.

Dobre tri ure pred začetkom predstave, oziroma bolje rečeno pred njenim koncem, je na pritlikavo okroglo mizico v dnevni sobi postavila visok kozarec z vodo in dve steklenički, zvrhano polni drobcenih rumenih tabletk. Na svetleče zloščeni površini so štrleli kot trije nagrobni spomeniki. Do prihoda taksija je vanje nepremično upirala svoj pogled.

Zadnji večer je po malem gledališkem odru dostojanstveno plula velika gledališka igralka. V svojo zadnjo vlogo v svojem zadnjem življenju je vnesla vso potrebno veličino poslednje skromnosti.

V prvi vrsti jo je izpod vek s kot las tankimi žilicami v barvi španskega bezga spremljala gospa v senci širokokrajnega klobuka, ki ni nikomur omogočal dostopa v dušo, skrito za olupljenimi grozdnimi jagodami. Nenadoma je vstala, se opotekla med stoli in v svojo zadnjo vlogo v svojem zadnjem življenju v svoji zadnji deželi na robu vnesla svoj zadnji obup.

Gledajo jo, torej je! Utrujeno si je odstranila osamljen pramen s čela. Bled obraz, po katerem je lil mrtvaški pot, ji je ožarila notranja svetloba. Srce ji je izkočilo iz prsi in se izgubilo daleč v labirintu neznanih dežel. Spanec ji je legal na oči. Pogled vseh je bil uprt vanjo. En sam dolg in pričakujoč pogled.

Pozdravljena, dežela na robu! Bodi mi mehka, ti težka, mastna zemlja!

Potem je veliki zvezdi na gledališkem odru z glave padla lasulja. Zahropla je in se opotekla čez osamljen stol.

Mrmranje v njenih ušesih je potihnilo. Zbegani obrazi obiskovalcev so se sklonili nad veliko gledališko igralko, ki jo je v njeni zadnji vlogi v njenem zadnjem življenju na odru izdalo srce.

Nekdo drug ji je ukradel zadnjo pozornost, za katero je žrtvovala vse, nekdo drug ji je ukradel smrt, jo je spreletelo preden je sledila srcu v labirint neznanih dežel.

Ostri svetli reži sta obstrmeli obrnjeni v strop, kot bi pripadali življenju nekoga drugega.

MARIBORSKI ZGUBOBLUES

Spreminjam v človeka z ogabnimi higienskimi navadami. Pravzaprav jih opuščam. Vsega je kriva država. Moja tovarna je padla s tečajev. Žena je že vložila tožbo za razvezo zakona in kot vzrok navedla neznosen smrad, s katerim se trmasto upiram sistemu, čeprav je vsakemu Mariborčanu znano, da ti država hitro prežene veselje do miljenja pazduh. Vendar soproga ne deli mojega protestnega biološkega prepričanja. Zaradi prezračevalne agonije je staknila nevarno pljučnico in me po čudežnem preživetju presenetila s šokantno izjavo, da se je šele v bolnišnici nadihala svežega zraka. Po priporočilu zdravnikov se je preselila k mami, meni pa je vodstvo v naši tovarni za praznik dela podarilo delovno knjižico. Zaman sem navajal naraščajočo brezposelnost kot prepričljiv razlog za razširjanje svoje nove usmrajevalne religije. Gospodje na giljotini so si omislili plinske maske in me prijazno podučili, da se lahko kot tehnološki višek s svojo novo religijo priključim Zvezi (majhnih) Zelenih.

Tako s smradom mojega telesa osamljeno zmrzujeva doma. Zaradi neplačanih položnic so mi odklopili vse vitalne funkcije z besedami, da se morda naslednje leto znova srečamo. Vsega je kriva država! Moje življenje je izgubilo smisel, le prostora za smrad imam končno na pretek. Na Zavodu za zaposlovanje sem omedlevajoči svetovalki zagotovil permanentno umivalno kulturo, ako mi zagotovi službo, pa me je le opozorila, da moram ohraniti delovne navade, in tako zdaj vse večere prebijem ob vrtenju pornografskih filmov.

Za nameček pa so se pomanjkanju higiene uprli tudi moji gnili zobje, ki jih je dotlej samo še hudič držal v dlesnih. Seznamu krivic, ki sem ga naslovil na vlado, sem tako dodal še odškodninski zahtevek za novo protezo. Kajti asistentka naše obratovalne zobne ambulante, kamor sem se zatekel reševat svoj zadnji zob, me je že med vratnimi podboji opozorila, da zobozdravnik počiva. Tako sem moral poslušati njegovo smrčanje, ob katerem je premetavalo časopise na hodniku. Nazadnje sem skupaj z ostankom nekega davnega kosila pred zobozdravstveno ordinacijo izbezal na plan še poslednji razmajani kočnik in zdravnik, ki mu je moj smrad pregnal veselje do spanca, se je usajal, naj se odstranim, ker v svoji čeljusti ne premorem ničesar, kar bi ga utegnilo zanimati, za nameček sem pa sploh brezposelnež, taki pa zob itak ne potrebujejo.

Danes so me z obratno utemeljitvijo odslovili tudi z Skupnosti za zaposlovanje; ljudje brez zob nimajo možnosti za zaposlitev, ker njihov neestetski videz prispeva k padcu delovne storilnosti.

MARIJA

Marijo so lepega dne vsi pustili na cedilu. Psa je povozil traktor, ki ga je njen oče peljal na njivo. Zaradi pasjih črev, ki so ponesnažila dvorišče, se je tako razburil, da je zapeljal v sosedov hlev, se prevrnil s traktorjem vred na svinjak in pod seboj pokopal ne le sebe in sosedove svinje, temveč tudi sosedovo ženo, ki je v svinjsko korito zlivala pomije. Soseda je od šoka izdalo srce, traktorju pa je odpovedal motor. Veličastnega pogreba štirih trupel (pes si je posmrtno spoštovanje pridobil s plemenito potezo - s pomočjo močnega naliva je svoja čreva odpral naravnost v jašek za odplake) se je udeležila vsa vas.

Marija je na sedmini iz hvaležnosti do žalujočih, ki so s primerno količino domačega vina štiri duše pospremili na zadnji poti, pripravila slaščico, imenovano šarlota. Ugibanja o nesrečnem naključju, ali so se bakterije salmonele skrivale na jajčni lupini ali v samem rumenjaku, so nazadnje preostala le peščici gibanja zmožnih vaščanov, ki je med preganjanjem glavne protagonistke komaj utegnila preorati svoje njive.

Marijina mati je odtlej v sveti grozi vsako nedeljo skupaj s svečami, molkom in rožnim vencem romala k prižnici njihove vaške cerkve nahrulit župnika za Gospodovo izdajstvo. Površno pritrjena proteza ji je šklepetala v ustih in ji poudarjeno spodnjo ustnico, ki je v mladosti osvežila marsikatero moško fantazijo, sploščila v polico za zgoščenke. Župnik je župnijo prevzel pred letom dni. Njegov predhodnik je svojo dušo Gospodu nadvse primerno predal kar sredi ribolova. Kakršna koli konsultacija o vnetih pripadnicah rimokatoliške vere v vasi je bila zaradi tragičnega naključja izključena. Zato je mladi župnik med njenim gorečim proteznim šklepetanjem marljivo delil odveze v spovednici. Odkar je prevzel župnijo, je število grešnic nevarno naraslo. Na mestnem župnijskem uradu so bili resnično zaskrbljeni.

Da se zaradi kaosa zgoraj spodaj pripravlja nova tragedija, je Marija zaslutila ob črni mački, ki je vsako nedeljo pred mašo skočila s sosedovega skednja in jo tik pred materinimi gojzarji z visoko dvignjenim repom mahala sem ter tja čez cesto. Marija se je zbegano zakopala v stare bukve o vražah in urokih in mater najprej potihem, nato pa vedno ostreje svarila pred novo bližajočo se nesrečo. Žal je njena mati gojila zmotno prepričanje, da so redni protesti v vaškem župnišču doprli tudi do božjih ušes in da je zaradi njihove pravično usmerjene pozornosti varna pred opletanjem hudičevega repa in kopit. Tako se je lepega dne podrl temelj, na katerem je počivalo njeno prepričanje. Mesarjev konj je iz neznanega vzroka (dasiravno mu je v vrečo ovsa prav takrat smuknila črna mačka s spodrecanim repom) zarezgetal, se vzpel najprej na zadnje, nato pa na prednje noge, z zadnjim desnim kopitom treščil Marijino mimoidočo mater naravnost v obraz in ji z švistajočim repom obrisal kri pod nosom. Marijina mati se je prevrnila v dehteče konjsko govno, kakor je bila dolga in široka, in nepomično obležala. Vstala ni nikoli več. Okrog nje so kot zlovešča znamenja obležali razmetani molek, rožni venec in kup dišečih sveč, ki so imele končati kot nov prispevek k odstranjevanju zatohlega cerkvenega vonja.

Po materinem pogrebu je ostala Marija (velika) sirota. Z očetovim jermenom za hlače je zvezala kup starih bukev in jih neko popoldne odnesla v župnišče. Mlademu župniku so ob bogokletnih teorijah najprej vstali lasje. Potem mu je ob pogledu na Marijine impresivne obline vstal talar. K sreči je Marija, ki je izžarevala milino in pripravljenost japonske gejše, svoje knjige in svojo teorijo junaško stiskala prav k prsim, sicer bi se ognjevito prepričevanje utegnilo preseliti tudi za korno pregrado. Ubogi župnik se zaradi svojega poslanstva še ni utegnil seznaniti z dejstvom, da je okrog Marije zmeraj vrelo od moške pozornosti, sicer bi kaj kmalu pogruntal, da se je Marija spričo nje vedla kot redovnica na nedeljskem sprehodu.

Pač pa bi imel marsikaj pripomniti na dejstvo, da se je Marija, ki je pod svojim impresivnim oprsjem odkrila skrito notranjo moč in jo pričela predano usmerjati v izražanje nenavadnega življenjskega nazora, sklicevala prav na vpliv vaškega farja. Prerokovanje madam Lenormand, ki je francoskemu cesarju Napoleonu Bonaparteju prerokovala cesarstvo, ko je bil od cesarske krone oddaljen približno toliko kot ameriški črnec od svojih afriških korenin, bi se ob Marijinem hipertoničnem vraževerju zdelo kot spodnja okončina Touluose-Lautreca ob vznožju Himalaje.

Njene boke, pripravljene za rojevanje, so pokopala leta obsežnih študij o drobcenih zelenih pajkih, znanilcih finančnih izboljšav. Močne noge so ob podrobnem preučevanju južnoameriških urokov, ki človeka obvarujejo pred življenjem nekoga drugega, skrepenele v zemljevid razvejenih žil na kitastih mečih.

Z odliko je opravila izpite na tečaju transcedentalne meditacije in ne nazadnje svojega duhovnega voditelja podučila o resničnem pomenu medvretenčne čakre. Kot vneta slušateljica se je udeležila številnih predavanj o indijski filozofiji, prisotnosti budizma v ameriških gospodinjstvih in potrebi astroloških natalnih kart na evropskem političnem prizorišču.

Čez nekaj let je črna mačka romala na dno lestvice. Vodilno mesto je pripadlo razkrečeni lestvi. Katerikoli lestvi. Leseni, kovinski, veliki ali majhni, taki za domačo uporabo ali zidarski. Lestev je prevzela oznako črnega krokarja in mrhovinarja. Prvič se je prerinila podnjo, ko je v bolnišnici ležala njena prijateljica. Še isto noč je preminila na operacijski mizi, ker se ji je razlil slepič. Prijateljici, ne Mariji. Marija je postala pozorna nanjo (na lestev, ne na prijateljico), ko je v velikem obokanem prostoru mestne pošte na lestvi stal elektrikar in popravljal stropne luči, njej pa so med zamaknjenim bolščanjem v njegove lučke izmaknili denarnico in čeke. Zagnala je vik in krik, ki ji sicer ni povrnil čekovnih blanketov, utrdil pa jo je v prepričanju, da bo morala pripomočku za vzpenjanje in sestopanje posvetiti več ezoteričnih uric.

Torej se je temeljito seznanila z njegovim, oziroma njenim ustrojem, se sprehodila skozi zgodovino nastanka in se po tehtnem preučevanju dokopala do spoznanja, da je lestev nadvse smrtonosna priprava. Ne le za tistega, ki na njej stoji, temveč tudi za vse druge, ki spolze pod njenim grebenom. Lesene naprave se je pričela skrbno izogibati. Ugotovila je, da ni dovolj, če se ogne podhodu, tudi mimohod je zlahka povzročil nesrečo ali dve. Dovolj, da je pozabila nakup v trgovini ali da ji je nekdo zastrupil hrčka.

Jutro njene smrti se ni ponašalo s kakšnimi posebnimi oznakami, po katerih bi se dalo sklepati, da bo do prihodnjega dne daleč, neskončno daleč. Kot ponavadi se je pred vrati pokrižala, pljunila čez levo in potem še čez desno ramo, za hip zaprla oči ter se s cekarjem napotila v trgovino. Vaška trgovina je stala na vogalu, ob stičišču občine in gasilskega doma. Le še križišče jo je ločilo od njenih žemljic, cikorije in dnevnega časopisa.

Pred občino se je razkrečena šopirila orjaška lestev, ki jo je okobal zajahal pomočnik organizatorja za družabne prireditve. Napenjal je sloko telo in vrvico, razpeto med občino in osnovno šolo, krasil z velikonočnimi pirhi iz lepenke. Bližal se je največji cerkveni praznik.

Marija je razprla oči in pohitela na drugo stran pločnika. Dlan je tiščala k prsim, ki so se ji razburjeno dvigale in spuščale. Zaradi obnavljanja osnovnošolskega pročelja so se v nadstropja vili zidarski odri, po katerih je sem ter tja tekalo nekaj zidarjev in tesarjev v belih kombinezonih. Železni podporniki so jo potisnili k robu pločnika. Visoka, z apnom in barvo popackana lestev se je pred njenimi očmi pela v nebo kot tista Jakobova iz Svetega pisma. Da, da, religija je prepredena s tematsko simboliko!

Zvrhano vedro malte je zaropotalo, kot bi se nebo zvrnilo na zemljo. Z gležnjem ga je v globino sunil vajenec, ki je hitel na malico in je njegovo vsebino po nerodnosti zamešal, preden mu je delovodja naročil odstraniti malto in pripraviti cement. Če bi se na Marijino glavo poveznilo zgolj vedro suhega cementa, bi morda preživela. Tako pa je z vedrom na glavi kot Pločevinko v Čarovniku iz Oza treščila v kovinski podporni drog, se zvrnila po tleh z globoko rano na temenu in obležala.

Pred njenimi razprtimi očmi se je v nebo iztezala lestev in ji ponujala svoje stopnice v nebesa. Vidiš, kako dobro je, da sem se ji izognila, jo je spreletelo, tik preden je utonila v večni pokoj, lestve pa res prinašajo nesrečo.

zweiundfünfzig schritte - fiftytwo steps - dvainpetdeset korakov

(auswahl/selection/izbor)

wind treibt die geister
in silbernen tropfen glitzern
hexengesichter

wind drives the spirits
in silver drops glitter
the faces of witches

veter preganja
strahove - v kaplji seva
začaran obraz

der poet verschläft
den winter im baum - worte
taumeln leis ins laub

the poet sleeps through
the winter in the tree – words
reel hushed into leaves

pesnik je prespal
zimo v drevesu - misli
tavajo v listju

fülle des jahres
doch in der erinnerung
ein duft nur bleibt noch

copiousness of the year
but in the mem’ry
only a scent remains

obilje leta
toda v spominu samo
nek vonj ostaja

nasses schneetreiben
frühling taut in die seele
gefroren das herz

moist whirling of snow
spring melts it’s way into the soul
the heart frozen

vlažno pada sneg
pomlad se v dušo topi
srce je hladno

lausche ins inn’re
aus dem holzigen stamm
führt saft der rebstock

eavesdrop on what’s inside
from the wooden trunk
comes the sap of grapevines

prisluhni vase!
olesenelo steblo
je še muževno

die füsse im eis
doch mit den elstern am dach
fliegen die träume

the feet in ice
but with the magpies on the roof
the dreams fly away

noge so v ledu
toda s srako na strehi
letajo sanje

halt fest den drachen
der wind hat keine kraft mehr
doch die schnur ist dünn

hold the kite tight
the string is thin – but the wind
has hardly any strength

pridrži zmaja!
veter nima več moči
a vrv je tanka

fünfzig schritte - fifty steps - petdeset korakov

(auswahl/selection/izbor)

die schwarzen vögel
spotten auf baumgerippen
den winterstürmen

the black birds
perched on the skeletons of trees mock
the wintery storms

te črne ptice
na mrtvem steblu v zimi
viharjem v posmeh

im fensterrahmen
hängen die bilder der welt
die ich nicht kenne

in the window frame
hang the pictures of the world
which I do not know

v okviru okna
visijo slike sveta
ki jih ne poznam

wie lang ist die nacht
ein mensch im bett, ein andrer
schnarcht und schnarcht und schnarcht

how long is the night
one in bed, another one
snores and snores and snores

kako dolga noč!
ta v postelji bedi - drug
pa smrči, smrči

kleine schritte im kiesgarten - stopinjice v peščenem vrtu

(auswahl/selection/izbor)

brücken spannen sich
doch du läßt deine spuren
im schlamm der ufer

mostovi se pno
a ti zapuščaš sledi
v blatu obrežja

im leeren gewand
ohne sinne vergeblich
die vogelscheuche

prazna obleka
brez čutov stoji zaman
ptičje strašilo

beim morgenmahle
die schöne konkubine
versteckt die füsschen

zjutraj pri kavi
glej lepa konkubinka
skriva nožice

symbolworte zu den einzelnen haiku in japanisch kaligraphiert
die kaligraphien sind bildnerisch umgesetzt und komponiert für den mechanischen
lochstreifenautomaten »lochomotive«, querflöte und percussion

translated by christina ascher
poslovenil janko jezovšek-jizou

REVOLUCIJA

Zdaj, prijatelji, ni več časa za liriko!
Ugrezamo se v nevidnem močvirju
Queteletovih velikih števil.
Celo preroki ne napovedujejo več
s prostim očesom vidnih brezen,
v katerih temo padamo, padamo, padamo...
Med dvema ogledaloma so skopnela vaša varna otroštva.

Kaj torej?
Kako pred plitvo mondenostjo rešiti zgodovino prihodnosti?

Med padanjem skozi brezna si oglejte solitrne stalagmite!
Iz strahu pred prazno prihodnostjo
se je v stebre strdila sol zemlje
brez volje do moči.

A iz česa boste zdaj postavili barikade vi,
ki bi jurišali na abstraktne Bastilje,
če pa ste ujeti v lastnih
iz nevednosti nevidnih ječah?

Kdaj se je že izplaknila vsebina iz vsega,
kar ste imeli za trdno,
ugaša staccatto ritem institucij,
granit polzi kot hladni pot po čelu civilizacije.

Ki bi vas osvobodila resnica,
je ni v delih,
katerih vsota je le del statistične resnice o Celoti.
Komur se ne sestavi v glavi,
mu preostane samo še kemična brizgalna.

Pozno v noč naj gore luči v vaših kabinetih
in svit naj vam bo svet!
Pripravite tudi svoje sinove!
Ko bo Bastilja spet vidna,
boste zmetali svoje granitne kocke
in spet bo slišen švist giljotin.

10. 10. 1997

SOBOTA, KO SO ZAPRLI KNJIŽNI SEJEM

Šla sem na knjižni sejem,
da bi kupila zbirko ljubezenskih pesmi,
malo staromodnih,
z vonjem po čarnih travah,
s ščepcem romantike,
naveličana izproženih penisov,
razkrečenih mednožij
in drugih razmnoževalnih organov
v slovenski poeziji.

Ko sem prišla do parka,
kjer je bil knjižni sejem,
so delavci pravkar nalagali na kombi
še zadnje premočene stojnice.
Vse knjige, tudi tiste o ljubezni,
so pred tem že odpeljali na varno
v skladišča ali v tovarno papirja,
da jih bodo predelali
v puhaste rumene ali rožaste rolice,
odišavljene s parfumom La Coste.

Po pločnikih se kotalijo bele čipkaste žogice
potrganih snežnih kep,
in rahlo poskakujejo v vetru.
Iz razbitih regratovih svetilk
se rešujejo drobni srebrni padalci
in lebdijo nad reko.

Nelepa ženska nosi v privzdignjenih rokah
slovesno monštranco modrih in zlatih perunik.

Sredi trga igra dobrodušno pihalna godba
v rdečih uniformah z zlatimi našivki,
otročiči se kobalijo iz svojih vozičkov,
da bi se dotaknili poskočne koračnice.

Klošarji se še bolj kot navadno
smilijo sami sebi
z mokrimi vinskimi nasmeški.

Nenadoma je okrog mene
vse polno Jazov in Tijev,
vendar si še nismo rekli besede.

Nebo spet prekipeva od razkrite modrine,
nad razburkanim vrčem mesta
se penijo beli oblaki.

O che bello! Bellissimo! pravijo turisti.

V soboto dopoldne,
ko so zaprli knjižni sejem.

Hočeš-nočeš: tu je. Tuji ljudje, tuja hrana, tuje navade, tujost drugih načinov razmišljanja, čustvovanja… Tako, kot nismo Slovenci že od večno tukaj, na tem ozemlju, ampak je bil točno določen čas, ko smo prišli, prihajali, točno določeni kraji, odkoder smo se izselili.

Seznam vrednot, ki je vladal in bil običajen pri tedanjih naseljencih, katere smo srečali, spoznali, se morali z njimi soočati, je bil verjetno drugačen od vrednot naših prednikov. Ene smo sprejeli, druge zavrgli, tretje prikrojili, četrte ignorirali…In čas je tekel, reke so tekle, pojavljale so se nove zvezde, planeti so se razvrščali zdaj tako, drugi dan spet drugače.

Usoda nam je določena, naše poti so znane jasnovidcem, a bog v vseh verstvih sveta nam ves čas prišepetava /šepetalke v gledališčih so božje odposlanke/: svoboden si, svobodno voljo imaš, hodi, hodi, a glej, kako boš hodil. Pa tudi – pot je lahko mišljena metaforično, kot smer. Se pravi – vsi gremo v isto smer, proti telesnemu izničenju, a steze, ceste, hojnice, si lahko utiramo in gradimo sami.

Kdo vlada

Grški filozof Epiktet pravi, da je gospodar sužnja bolj zasužnjen od svoje lastnine.

Moja plesna učiteljica pa se je jezila, kadar nisem zmogla dati vse od sebe: ti si sužnja svojih čustev, kako boš kdaj kaj vrednega ustvarila, če ti vlada trenutno razpoloženje?

»Svoga tela gospodar«, film o tem, koliko smo mi sami gospodarji svojih življenj.

Tujci med nami

Slovenci so od nekdaj potovali po svetu. Prostovoljno, pod prisilo, rade volje, malodušno, navdušeno…

Zdomci, izseljenci, pregnanci, razseljeni…

Tako se dogaja tudi drugim narodom. In se znajdejo v naši deželi. Drug drugemu smo si tujci.

Ja, seveda: tuje nam je strah vzbujajoče. A zakaj se dojenčki ne bojijo tujega obraza, ki se sklanja k njim nad zibelko ? In zakaj se nekateri otroci tujca bojijo, drugi pa ne ? Nekaterih tujih oseb da, drugih ne ? V nekem obdobju njihovega odraščanja da, v drugih ne? To so prave snovi za proučevanje, prava tematika za razmišljanje, ne pa tujstvo kar nasploh in počez in vsevprek.

Jaz sem se z osebo, tuje krvi, tuje rase, druge barve kože, objemala, bila tesno telesno in duševno povezana, moja znanka pa si je umila roke po rokovanju s temnopoltim Afričanom.

Slovenka, v drugi polovici 20.stoletja.

Datelji, pomaranče, ananas – celo fige, so bili v mojem otroštvu /49 letnik sem/, eksotika, ne vedno na voljo, le za Novo leto. Kakiji niso avtohtono sadje na Primorskem. Slive so prinesli Turki, pa orehe, mandlje, tulipane so Nizozemci prevzeli iz Orienta.

Ko so v Amsterdamu kahle še zlivali skozi okno iz 1 .nadstropja, so v kraljevstvu Z Afrike, imeli narejeno in urejeno infrastrukturo...

Nevednost je bolj zastrašujoča kot tujost.

Neznanje nas dela ozke.

Šele sposobnost premakniti se na drugo točko gledišča, nam odkrije nove razsežnosti tujega.

Vzrok-posledica

Televizija je bila revolucija; najprej blagoslov, pozneje, ko so se razmnožile risanke in filmi in reklame, pa pokora. Danes je dejstvo in v nekaterih družinah starši odločijo, kdaj se zapre, kdaj pa je kaj vrednega za pogledat. Brez odvečnega razpravljanja in parlamentiranja.V drugih domovih pa Tv škatla terorizira z zvočnim in slikovnim bombardiranjem ure in ure. Kdo je kriv, odgovoren? Tv ali družina? So odnosi tisti, ki so važni in ključni za kvaliteto življenja in sobivanja? To se je treba spraševati. Zavest, osveščanje, način življenja, pridobljene navade, razvade – to nam kroji naš vsak dan, ne tujstvo kar tako.

V šestdesetih, sedemdesetih, se je ples pojavljal v baletnih kostumih, v ljudski noši, v večernih oblekah za družabni ples. Izrazni umetniški ples je izpostavil telo, počutili smo se goli, čeprav so bili materiali debeli in kroji do vratu zaprti.(Kako sem sovražila tista groba, komaj elastična blaga, iz katerih so nam šivali drese, ki so nam žrli kožo in ovirali gibljivost !)

Ko smo se začeli javno pojavljati na odrih, je bil marsikomu naš ples tuj, odbojen.

Da je to zviranje po tleh neestetsko. Seveda, lepota poetike klasičnega baleta je: lahkotno, harmonično, simetrično gibanje po prostoru. Tuja mu je miselnost sodobnega plesa, ki hoče izražati vse, kar doživlja in prestavlja človekova duša. Ker plesalec nima maske, niti slikovitega kostuma, le telesu prilegajoč dres, mu telo samo pooseblja grozo, strah, gnus. Ne igra teh duševnih stanj, telo gre v to stanje, s svojo dušno substanco.

Ples-znanec duše

Moja plesna učiteljica, prof. Živa Kraigher, me je verjetno zaznamovala za vselej:

«Pojdi ven iz svoje kože. Vživi se v veter, v rožo! Bodi hrepenenje, igrivost, trpljenje…!«

Ure in ure, tedne, mesece, leta. V tem poskušanju, v procesu nastajanja novega plesa, novega psihičnega stanja, do tedaj meni tujega, tu se je zgradila moja drža, moj odnos do okolice, do drugih, do sveta, ki je včasih blizu, včasih daleč. Domača ali tuja glasba, pesem, narava, svetovni dogodki, politika – vse je enakovredno vzbujalo v nas, njene učenke, zanimanje. Krepilo je našo vedoželjnost, našo radovednost pa ohranjalo živo.

Za mene je zato vsaka tuja drobtinica izziv, da se preverjam, kdo sem, da razmislim, si še želim biti, kar sem nekoč bila, kaj je to, kar se je znašlo pred mano.

»Nič človeškega mi ni tuje«, pravi filozof.

Tisti sosedov Janez, slovenskega rodu, jezika, navad…,ki navija ceneno pop glasbo tipa-»sem srečal pastirico, pa sem si jo privoščil…«, ali pa podobno neprebavljivo besedilo, v angleščini, italijanščini, mi je gotovo bolj tuj kot Refet iz Skopja, Albanec, igralec v gledališču, ki je cele večere prečepel pred lino /za prezračevanje/ v zidu stavbe, kjer so se odvijali koncerti klasične glasbe. Ni imel denarja za vstopnico. Opravljal je fizična dela in vzporedno študiral na igralski akademiji. Ljubitelj klasične glasbe, ljubi sodobne teatrske poetike in različna avtorska iskanja, strasten občudovalec in bralec Kadareja, Albanskega pisatelja, živečega v Franciji. Za spomin mi je podaril kaseto z živim posnetkom koncerta, ki ga je imel Jan Garbarek z E. Webrom v Skopju. Pisalo se je devetnajstodevetdeseto. Preživljal je sebe in mamo, oče pa je bil 8 let zaprt zaradi verbalnega delikta. In tako mi je čepeči Albanec v duši domač, Slovenec s svojo lajnasto popevko v soseski, pa tuj.

Reši se, kdor se more

Pravzaprav pa je prišel čas, ko se ne bi branila parole – Tujega nočemo, svojega ne damo. A se je s časoma izrodila v – tujega ne razumemo, svojega ne cenimo. Srce me boli vsakič, ko opazim, da kake stare hiše ni več. Enega starega kozolca, stare kašče, črne kuhinje, stare kamnite hiše…Vsaki dan sem na cesti- v avtobusu, v vlaku- imam ogromno priložnosti videti zanemarjene lepe primerke slovenske stavbne dediščine. Materialna kultura nekega naroda izginja. Vsako minuto pade kak kamen iz nabuhle hiše, ta vikend se bo spet en dimnik sesul. Kostanjčani, povejte že no, enkrat, če si upate, na glas, kaj vas tare . Tista lepa hiša, sredi mesta, ki je pod Unescovo skrbjo, 10 let sameva. Naj, a da vsaj ne bi propadala. Pa tisti, priseljeni ali domačini – s Krasa, iz Istre, ali z one strani Slovenije! Ki si želite rešiti, kar se še rešiti da.

Vsi so otopelo tiho, brigajo, brigamo se zase.«Da še vam ne bo kaka priletela, če se boste usajal in vmešaval«, je zadnjič policist zasikal mojemu prijatelju R. iz Puč, ko je ta pripomnil, da brez potrebe in predolgo udriha po človeku, saj je ta že na tleh, pa še samo eno polivinilasto vrečko ima pri sebi. Obmejna policija je imela spet dober ulov. Enega suhcenega, malega SriLančana so zasledili.

Prestolnica

Ogabni zabojniki, betonska korita polna pločevink in drugih smeti, središče Ljubljane je marsikje neokusno pozabljeno…Slikar S.J. me vodi okoli, in mi razkazuje zanemarjenost. Potem pa še jaz njega peljem na ogled razstave likovnih izdelkov otroškega vrtca, v izložbah Maxija. Pocukranost, uniformiranost, šablonsko ponavljanje istih vzorcev, le druge barve, nikjer otroške igrive različnosti. Niti enega nerodnega, a izvirnega in samosvoje narejenega izdelka. Ki bi pričal, da so tudi današnji otroci ustvarjalni. N e le pasivni potrošniki in uživalce že obstoječega. Otroci živijo v svojem, umetno zgrajenem svetu, okna so prilepljena z rožicami in snežinkami, da se ja ne vidi real world, ki je zunaj, daleč, neprijazna resničnost, ki jo je treba olepšati. Naj rišejo zmečkano embalažo za pivo ? Saj niso dadaisti.

Zamejstvo

Veliko sem delala v Avstriji, pri Koroških Slovencih. Tam otroci ves čas nekaj okrašujejo, rišejo, barvajo, kamenčke, papirčke, škatlice, polno okrasnih predmetov je okoli njih, hiše, vrtovi- vse kot iz škatlice, rože, zelena travica, lesene klopce…a nikjer nikogar. Kje pa so vsi, sem spraševala Ajdo, ki je hodila k meni na plesne vaje.«Doma«. Pa saj je sonček in čudovito dober zrak in ptički pojejo…pa toplo je? « …a ti pa nimajo kaj delati, da posedajo pred hišo«, bi se zmrdovali sosedje, če bi kdo zunaj križem rok sedel. Njim bi bilo to tuje. Nekako sočutno do svojih sosedov je tale odgovor 10 letne Avstrijke, slovenske narodnosti.

Sicer pa je pri Štikrovih v Šempetru vedno polno ljudi, domačih, tujih, tudi otroci znajo slovensko, rožansko, nemško, angleško, še italijansko…Marjano va sestra je poročena z Burkincem. Njuna številna družina živi v Rimu, kjer Afričan dela pri FAO. Tudi on zna: svoj jezik, francoščino, italijansko, angleško, mal po nemško, pa tudi rožansko. Hec ga je slišati – meni je že rožansko narečje tuječudno hecno!

»…il faut poser sa main sur une ´epaule e´trange`re
pour calmer sa faim de proximite,…«
Ivan Minatti

Demokracija

Pravijo, da si moral včasih imeti rdečo knjižico, če si hotel, da spadaš v smetano družbe, danes pravi Kiti, da so jim na vabilu za podelitev diplom iz filozofije napisali, da morajo biti -kako že – ! tako in tako oblečeni. No vidite, saj je sprememba, le tisti »moraš« bo vedno ostal.

Jaz ne vem, v komunizmu sem bila boemka, oblačila sem se v obleke od stare mame, nisem delala kariere, bili smo pionirji, avantgarda, na robu, a letno gledališče Križanke je bilo polno, ko je oddelek za izrazni ples na srednji baletni šoli, imel svojo letno produkcijo.

Leta 1984 je M. S., iz Avstrijske Koroške, študenta, pevca, igralca, ustavil policaj sredi malomeščanskega Celovca, in mu svetoval, naj se lepše obleče. Imel je na sebi hlače, pisane barve. Niti strgane ne, niti grde – samo malo bolj živahne od večinskih. Važno je, da si na zunaj urejen in uglajen. Tudi to je /bila?/ Evropa. Marsikateri Koroški Slovenec, z globokimi slovenskimi koreninami v današnji Avstriji, pa se je počutil kot tujec v lastni domovini. J.M., koroški pisatelj, je bil dolga leta brezposeln, ker je hotel uveljaviti pravice do uporabe materinega jezika, ki mu jih zagotavlja avstrijska ustava.

Troublemaker, so ga zmerjali. Skrajnež. Zakaj se ne asimilira? Pa to mu ni všeč, pa ono, kar naprej piše protestna pisma deželnemu glavarju, na radio, v časopise daje vsako figo, ki se njemu ali sorojaku zgodi. Naj gre dol, v Jugoslavijo, če mu Avstrija ni dovolj dobra. So ga sodržavljani naganjali. Vsi so se ga bali: tu dol in tam gor.

Pred leti, ob priliki svoje osemdesetletnice, pa je dobil državno avstrijsko odlikovanje – tudi za pokončno hrbtenico.

Socialistični časi

20 let nazaj mi znani Slovenski filozof ni verjel, da se po cesti še slišijo pripombe, če greš s človekom črne polti po cesti. »…pa ne v Ljubljani!« Je bil nejeveren.

In tako so vsi lepo spravljeni: otročki v lično urejenih sobicah v VVZ, cvet slovenskih arhitektov sedi na kavici v kavarni in občuduje baročno Ljubljano, akademiki vseh vrst pišejo umne in gladko berljive, všečno tekoče in domišljene filozofske teze in antiteze, vsi so varno in dovolj daleč od banalnega vsakdanjika. Srečni v svojem svetu. Verjamem, da bi ga radi zavarovali, obvarovali. Da bi bilo tako prijetno, varno, kot v tisti lepi, domači /oprostite, meni ta dialekt zveni tuje/, slovenski ljudski pesmici »…dere sen ja mali bia, te je lu¨štno blo. Kolco sam po hiš potaka, varva mačkico…« Pesmico smo imeli radi, ker je bila poskočna, nabrita, znali smo jo na pamet, šestdeseta so se pisala. Tuje mi je zvenela, eksotično, tudi zato mi je bila všeč. A italijanščina, pravzaprav, tržaški dialekt, v katerem so se pogovarjali moj oče, teta in njuna mama, mi je zvenela domače…Ampak bila sem ganjena, da je fant varoval svojo mucko.

Meni, mestni frajlici se je kazalo slovensko podeželje ljubko nežno. Počitnice pri sorodnikih na Rakeku, Podkorenu – počasen, miren, urejen tok vsakodnevnih opravkov. Stare, negovane hiše, povsod si šel brez skrbi, ni bilo avtomobilov, tihota pokrajine, bivanja – brez Tv, računalnika, kina, bifejev z bučno gleasbo, kasetofonov…Ja, se strinjam, »daj, daj, srček nazaj…« kot poje naša domača: dajte mi nazaj korenček moje mladosti, domače maslo od putermana, ki je prihajal na dom in jajčarice z domačimi jajci, celo banane in datelji so imeli drug okus.

Pa nunski vrt sredi centra, kjer je zdaj Maxi, Cankarjev dom – z vsemi košatimi drevesi vred bi rada spet imela. Pa obe vrbi na križišču današnje Slovenske in Aškerčeve. Pa visoko smreko in veliko staro hišo na vogalu Tobačne ulice, ki nas je varovala pred hrupom iz Tržaške. Pa mestno vrtnarijo, med gostilno Pod lipco in Dramo.

Ko so ob rimskem zidu posekali cel drevored topolov, češ, da korenine ogrožajo zid, so obljubili, da jih bodo nadomestili z drugo, manjšo vrsto, pa niso.

Prišel je čas, ko je treba in bo treba vedno bolj, braniti in varovati kvaliteto vsakdanjega življenja, strpne medsebojne odnose, in uveljavljati slogan – kako preživeti s čimmanj predmetov, besed v tri dni, hrupa, mimogrede – krompir brez dodanega Mpk je absolutno boljši…V času, ko nas s severa pritiska hajderjeva, z juga islamska, iz radia in Tv pretežno ameriška kultura – se mora Slovenija z vsemi domačimi in tujimi ljudmi skupaj, boriti za novo človeško kulturo.

Osebno, avtorsko. Mladina iz slovenskih vasi se šola v večjih mestih, redki bodo prevzeli delo na polju, na zemlji. Za oljke ali trto poskrbeti, se bo še našel kdo – ostalo pa se ne splača več.

Suša, polno novih bolezni, kupljena semena in sadike so slabotne. Pa še: paradižnik, grah, česen – vse to je tako poceni, iz Italije, Holandije, komu se še ljubi garati na zemlji?

Prepadi

Ko imajo prosto, gredo mladi v gostilne, diskoteke, v kino, na koncert, v mesto. Manj jih gre na sprehod ali na izlet v naravo. Po drugi strani pa se vedno več ljudi z visoko izobrazbo vrača ali odhaja na podeželje, kjer izumljajo in razvijajo nove načine sobivanja z naravo, z domačini, izumrli zaselki oživljajo, podeželje bo imelo novo, drugačno podobo v prihodnosti. Če bo tu in tam štrlela kaka pagoda ali mošeja, kak indijanski tipi – še vedno ne bo tako grozno, kot so betonske, iz umetnih materialov narejene novogradnje. Brezdušne, kjer so ljudje ujeti v trde, gladke ploščice, marmornata tla, popleskane stene z barvami, ki ne dihajo, ostre robove, neonske luči, nagrmadeni okrasni predmeti v kredenci... Na sredi pa ljudje v velikanskih naslanjačih gledajo televizijo – ob eni meji italijansko, ob drugi avstrijsko, ob tretji madžarsko, ob četrti hrvaško, v Ljubljani satelitsko ali kabelsko. Ko so mi zadnjič učenke rekle, o, videli smo vas na Tv, sem si mislila, ene par pa le gleda tudi naš program. Lepo. Vzpodbudno. Think pink, Jasna.

Kot da bi bilo včraj, pa je 50 let mimo: v Ljubljani, na Mirju, kjer sem preživela otroštvo, smo se ure dolgo igrali na cesti in fucali dinarje po zarisani avtocesti Lj-Zg-Bg ! Mogoče smo se le enkrat umaknili avtu. Pa vozovi s konji so vozili, pogumni smo se vsedli zadaj na štango in se peljali do konca ulice. Vile so bile obdane z vrtovi, celo malimi njivicami! Gradaščica v bližini je imela naravno obrežje, zemlja, trava, beli kamenčki, ki so vedno bolj zeleneli proti vodi, na robu pa že čisto obrasli z mehkim mahom. Idila sredi mesta: potoček se vije čez plan…Vse je bilo na dosegu: šola v stari Fabianovi dekliški šoli, plesne vaje nasproti Nuka, nastopi v Križankah, Drami…

Kamniti sarkofagi v kupoli za rimskim zidom, pokriti s kamnitimi debelimi pokrovi so nam burili bujno otroško domišljijo. Le kaj je notri ? Človek, zaklad, duh…? Danes raje ne zavijem tja, potem, ko sem videla, kako je vse odkrito in razbito. Adijo otroške fantazije, vse je iluzija! Pa so bili gospodje arhitekti takrat že študentje.

Danes je vse to tuje: Za hišo ni več vrta z gredicami sadnim drevjem in vrtnimi utami, ampak garaže, ali betonska plošča za avto. Vse to v množini, seveda. Potok je postal mestni kanal…tuje, tuje je vse.

Včeraj tuje – danes domače

Evropska lutnja se je razvila iz arabske, ki so jo Mavri prinesli ob naseljevanju Španije. Harmoniko tudi niso Slovenci prinesli s seboj iz svojih prvotnih domovanj. A je sčasoma postala tako domača, da si brez nje ne moremo zamisliti tipične slovenske vaške veselice.

Trebušni ples je del tradicije nam tuje kulture.«Je to barski ples, je to del striptiza?« so me na začetku plašno spraševale interesentke za moje prve redne tečaje orientalskega plesa v Sloveniji pred 11.leti. Danes se mi hvaležno izpovedujejo ženske iz Dolenjske, Primorske, Štajerske…to je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo, že dolgo sem iskala nekaj, da bi sebe drugače začutila,…Občutenje ženskosti, ženstvenosti, ki jo učenke doživijo v tem specifičnem plesu, je dolgo spalo pozabljeno in zanemarjeno v njihovih dušah. In ples, ki je enovitost duše in telesa, jim je to spet omogočil – in to s pomočjo prepleta sodobnih in orientalskih principov gibanja.

Nova zavest

Je take vrste dojemanja in sprejemanja tujega že lahko nova alternativa prihajajočemu obdobju globalizacijskih procesov? Sposobnost razpoznavanja, razločevanja, izbiranja – to bo ključnega pomena v novi dobi, so nas ezoteriki in drugi misleci opozarjali že dolgo nazaj. S tenkočutnostjo se da iz različnih niti splesti nov pulover. Pregledati, kaj je preživelo, kaj je preživeto, kaj tujega je napredno, primerno, kaj je navlaka, balast, ogrozitev obstoječega vrednega…Kaj domačega starega oohraniti, kaj je za muzej in kaj za odpad. Pri Giuliu v Trstu sem pila Fructalov sok, Italijani ga zelo cenijo, v marsikaterem domu v Istri in Krasu pa kupujejo cele zaboje poceni suco di…Arancia, Ves dan je odprt Tv, neki osladni italijanski programi, kjer je vse dolce in fantastico in nališpano in nasmejano. Kako je pogrošnost nasilna!

Da bi se stvari dobro prodajale, se trudijo narediti še vse bolj kičasto. Treba je preživeti. Potem se bomo šele spraševali kaj in kako.

Nič nimam proti, če kdo posluša tuje Ra programe doma, npr. ali v službi, kjer se kolektiv strinja. Ampak! Ob 6h zjutraj, pri zajtrku, v slovenskem hotelu sredi Ptuja, ko se pripravljam na nastop v šoli, in ko hočem v miru in tišini použiti svoj obrok – da se tu razlega rezka germanska govorica…

Lokali po mestu, kamor gremo na kavico po delu, oddajajo hrvaške lokalne programe, v hotelu nemško…Na slovenski obali slišiš italijanske za vsakim vogalom.

Pa še zadnja cvetka: Leta 97/98, sva s prijateljem ostala na cesti s pokvarjenim avtomobilom. Na dolenjki,15 km iz Ljubljane. Bil je že mrak, on je ostal pri avtu, na levi, ob cesti, jaz sem šla štopat na drugo stran, nazaj v Ljubljano. Gost promet, vozniki sami ali v dvoje, same domače registracije; noben ne ustavi. Važni frajerji, zagledani vase in v svoje avte. Sama ženska ob cesti zvečer – sumljivo. Banda je sigurno za prvim grmovjem.

Končno ustavi avto. Poln. Šta je, treba nešto, bencin, alat? Zdomci, iz BiH. Ne, v Lj moram, po avto, mobijev še nisva imela. Žal jim je, da me ne morejo dati v avto. Odpeljejo.

Štopam naprej. Nič. A čez čas spet ustavi avto. Spet poln in – ne morem verjet – spet iz Bih

».Gdje češ?« Avto je poln prtljage, gastarbajtarji, že novodobni, povojni. Ni problema. Trije izstopijo in prelagajo prtljago iz sedežev v prtljažnik in na streho. Najmanj 15 min se zamudijo. Potem se stlačimo vsi not in še zavijejo v Ljubljano, da ne bi preveč pešačila. Dolgo pot imajo za sabo, še daljšo pred sabo. A človeško bitje pred njimi jim je važnejše. Iz Bosne so, hrvaške narodnosti…nema posla…težko je…treba pomoći, zaraditi za nove kuće…

No comment.

Edino Pascal bi lahko kako rekel za zaključek. A konca ni, seveda, ker je edina stalnica v življenju – sprememba:

»Razum ne more dojeti pota srca.«.

Koštabona-Ljubljana, 2004

ADAGIO

Mehki zvoki valujoče glasbe
so kot trepet plamena sveče,
da kakor dobra duša sveti v temi.

Je kot parfum, ki zaznamuje bitje,
ki sem v spomin ga večni hranil,
je kot skrivnost nedoumljiva.

Globoko se naseli v dušo,
tudi oko mi rahlo orosi.
Še v dimljah čutim ga kot željo,
da prebudi življenje do krvi.

Če bom ga srečal v Benetkah,
mu ne bom pustil umreti.
Adagio potoval bo vame,
dokler bom vedel,
da srce duhu daje energijo
in glavi ne pusti ukazovati tam,
kjer sanje so svobodne ptice.

LJUBEZENSKA

Ljubezen ni zvezdnata noč,
tudi ne čričkov pesem,
še manj sladkost lepih besed.

Ljubezen ni dišeč pomladni dan,
ne šumenje jesenskega listja,
tudi snežinka ne, če ti sede na nos.

Ljubezen je notranji glas,
ko čutimo, kako nam srce razbija,
ko slišimo, kako se nam duša smeje.
Ko nam solza spolzi po licu,
pa nismo žalostni.

MISEL

Misel pride vate,
tiho kakor mesec na večer,
pa zvezda, da nam pomežikne.

Potem je v tebi,
da te spomni,
kako čas teče vate,
kako brez nas vesolje je brezkončen nič.

Odgovoriš ji z molkom,
ki v tebi biva,
pa z novo mislijo,
ki v tebi se rodi.

Tako razumeš tudi zvezde,
ki tkejo pajčolan noči.
Šele ko sam utihneš,
ti tudi drugih molk spregovori.

POLJE

Po zraku veter je zavel,
pomladne vlage sled zariše
iz zemlje vonj globoke brazde.

Čez polje ptica prileti,
za ravno črto obzorje se rodi.

Me večnosti skrivnost prevzame,
ki nad brazdami lebdi.

Da bi neskončnost razumel,
izmeril sem razdaljo, čas,
pa nisem našel tiste črte.

Zato se vedno znova vračam tja na polje.
Tam veter je neskončna pesem
in hkrati upanje, da meja nisem jaz.

NOVO JUTRO

Po noči, ki je segla do neba,
se kraljevsko jutro prebudi v soncu.
Ko odide tišina,
nastopi srce.
Kar ga je še ostalo.

Pođite u selo pred vama i naći ćete
privezanu magaricu i uz nju magare.
Odriješite ih i dovedite k meni.

Matej 21, 1-2

Prošlo je skoro punih pet stoljeća otkako su 22. siječnja 1506. godine, prešavši Alpe i 700 kilometara dug i naporan put, švicarski vojnici umarširali u Rim. Da bi se zaštitio od neprijatelja, papa Julije II unajmio je svoju privatnu vojsku. Papinska švicarska garda, najstarija i najpoznatija aktivna vojska na svijetu održala se punih pola milenija. Najmanja neovisna država na svijetu bila je spremna za proslavu te obljetnice.

Dva gardista na straži čekala su jutarnju smjenu. Gusta ljepljiva magla, neobična za ovo doba godine, prekrila je Trg. Sv. Petra.

- Čudna neka magla jutros – reče Urs.

Stajao je ispred stražarske kućice. Nakratko, prislonio je na zid dugačko koplje, skinuo s glave sjajni metalni šljem okićen crvenim perjem i prstima istrljao znojnu kosu. Baš mu je godilo.

- Da, glupa magla, samo da je sutra ne bude. I da nam Sveti Otac poživi još malo – odvrati s druge strane mračnog prolaza Moritz.

Zaogrnut crnom pelerinom ispod koje se nazirala tradicionalna plavo žuta gardistička odora stajao je ispred svoje kućice i ogledavao se oko sebe. On je svoju helebardu držao u ruci. Onako tamnoput više je sličio Arapinu nego Švicarcu. Još su neko vrijeme razgovarali, a odjek njihovih glasova gubilo se u prostranstvu široka trga. Magla se polako dizala otkrivajući debele tupaste kamene stupove koji su okruživali veliki centralni egipatski obelisk.

A onda su ga primjetili, čovjeka s dva magarca. Obmotan u grubo pamučno platno sjedio je mirno na leđima manjeg magarca dok je veći strpljivo i pognute glave stajao malo podalje. Bio je tamnoput i bradat, crne kratke valovite kose i visok. Stopala u kožnim sandalama skoro su mu dodirivala tlo. U lijevoj je ruci držao palminu granu, a desnom se pridržavao drvena samara. U prohladnom i maglovitom jutru izgledao je nestvarno, kao prikaza.

Gardisti s čuđenjem izmjeniše poglede. Svašta su do tada vidjeli, no ovo je bilo zaista vrlo neobično. Vjernici su u Vatikan dolazili odasvud tako da ih njihovo poimanje i pokatkad neobično prakticiranje vjere nije moglo iznenaditi, ali ovo? Urs slegne ramenima pa brzo dohvati helebardu i stane u stav mirno. I Moritz preko puta zauzme isti stav.

Čuvanje straže bilo je tradicionalno strogo pa se oni, kao pravi profesionalci, vojnički ukrute jer više nisu bili sami. S vremena na vrijeme bacili bi pogled ispod oka. Čovjek je tamo i dalje mirno sjedio na magarcu.

Prošlo je sedam i magle je nestalo. Okupan suncem trg se pokazao u cijeloj svojoj veličini. Časne sestre, njih pet-šest u grupi, žurile su preko trga. S golubovima pojaviše se i prvi turisti. Ugledavši čovjeka i magarce prilazili su mu vadeći fotoaparate. On je i dalje, kao nijema atrakcija, mirno sjedio i smješkao se. Kad bi mu se neko približio pozdravio bi ga pristojno se naklonivši. Ljudi se sve više okupljali tako da ih je do deset sati bilo već oko stotinjak. Bilo je tu pripadnika svih rasa i podneblja. Fotografirali su osobenjaka i magarčiće, glasno komentirali prizor, a nekoliko ih se i smijuljilo. Onako mršav i polugol, smiren i nasmiješen, izgledao je čak pomalo i komično. Jednostavno, nikako ovdje nije pripadao, nije se uklapao.

Kada je oko jedanaest sati napokon sjahao i, vodeći životinje polako krenuo ka stepenicama i ulazu bazilike sv. Petra, bio je to znak za stražare. Jedan od njih izvadio je maleni radio prijemnik i javio zapovjedniku što se događa. Naravno, bilo je nedopustivo u crkvu pustiti nekoga tako, najblaže rečeno, oskudno obučena, polugola. I još k tome s magarcima.

Dočasnik je javio kapetanu koji je pak o situaciji hitno obavijestio bojnika Elstermanna, glavnog zapovjednika garde. Ovaj je kontaktirao dežurnog dočasnika i zapovijedio mu da pripremi četiri gardista. Onda je nazvao doglavnog tajnika, biskupa Baranella i obavijestio ga o događaju. Biskup mu je dao instrukcije i zapovijed da za svaki slučaj obavijesti policiju pa mu naložio da s gardistima hitno krene prema bazilici. On sam telefonirao je dekanu kardinalskog zbora, kardinalu Strassingeru i izvjestio ga o slučaju. Ogrnuo je pelerinu i žurno se uputio prema ulazu bazilike. Spor ali vrlo efikasan, crkveni se mehanizam pokrenuo. Pokrenuli su ga čovjek i par magaraca.

Bazilika Sv. Petra svakako je jedna od najljepših građevina na svijetu. Tu je grobsamog Sv. Petra, po kojemu je i dobila ime ali i posljednje počivalište svih dosadašnjih papa. Tu je Michelangelova Pieta okružena prekrasnim pozlaćenim kapelicama i još ljepša bogato oslikana kupola. Tu su i Sveta vrata koja je papa otvorio za sve hodočasnike.

I baš je tu zapovjednik Elstermann s četiri vojnika prepriječio put čovjeku koji je na povocu vodio magarce. Ovaj je zastao i nešto rekao, pa mu ispružene ruke ponudio palminu granu.

Žamor okupljene gomile zamijeni tajac. Čovjek ponovo pokuša ući, no stražari mu prepriječe put. On priveže magarce za jedan od metalnih kolutova na velikim vratima, pa opet krene prema ulazu. Kada ga vojnici ni tada ne propustiše okrene se gomili i krene par koraka prema njima. Svjetina se povuće do ruba stepenica.

Prošlo je dvanaest i kako je bila subota velik ih se broj, sada već oko tisuću, okupio uokolo. Vidjevši da se nešto neobično događa i ostali turisti i hodočasnici s trga prilazili su bliže.

Bio je to vrlo neobičan prizor. Na vrhu širokih stepenica bazilike sv. Petra stoji visok mršav čovjek zaogrnut u bijelu halju. U jednoj ruci drži palminu granu. Šareni namrgođeni stražari tik iza njega, a par sivih magaraca mirno stoje svezani za Sveta vrata. Tada čovjek digne ruku.

Svjetina se umiri, nastane tišina.

Kada je progovorio nitko ga nije razumio. Govorio je nekim nepoznatim jezikom. Njegove su tamne oči šarale okupljenim mnoštvom.

Pa ipak, iako ga nitko nije razumio svi su pažljivo slušali. Njegov je glas bio mekan i blag ali čvrst. Isprva, govorio je tiho, tako tiho da su ga samo ljudi u prvim redovima mogli čuti. Kako je govor odmicao glas mu je bivao sve snažniji i grublji. Ponavljao je poneku riječ i po nekoliko puta, a grleni je izgovor pratio živom gestikulacijom ruku. Izgledalo je kao da pjeva i dirigira u isto vrijeme. Ljudi su slušali kao hipnotizirani, bez riječi. I odjednom, kada je govor dostigao vrhunac čovjek se okrene i pokaže prstom na baziliku. Povikao je nešto tako snažnim glasom da su slušatelji u prvim redovima preplašeno ustuknuli. Onda je naglo zašutio.

Stajao je tako skoro pola minute. Spustivši raširene ruke zaokružio je opet onim svojim blagim pogledom po okupljenoj svjetini i ozbiljna lica okrenuo se magarcima.

Predstava je završila.

Uz uznemiren žamor ljudi su još neko vrijeme stajali, pa su se polako počeli razilaziti. Uto, pojave se karabinjeri. Prišli su zapovjedniku Papinske garde. Pridružio im se i biskup Baranello. Onako nizak i debeljuškast, uspuhan i crven priđe uniformiranoj skupini. Nešto su se dogovarali, a onda svi zajedno krenu prema čovjeku koji je baš odvezivao životinje.

- Gospodine, morat ćete poći s nama – reče mu policijski kapetan s visoka, autoritativno i strogo.

- Shalama alakh – odgovori čovjek mirno. Bio je za glavu viši od svih prisutnih.

Bilo je očito da ga čovjek ne razumije. Kapetan nevješto proba i na engleskom, ali bez rezultata. Nepoznati ga je samo mirno promatrao. Onda policajac izda zapovjed podređenima. Oni preuzmu životinje od čovjeka u halji, a njemu za svaki slučaj staviše lisčine na ruke. Nije se opirao. Ljudi uokolo ravnodušno su promatrali.

Nekoliko ih je okinulo još par fotografija, a jedan Japanac snimao je digitalnom kamerom. Polagano su se razilazili. Ništa osobito nije se događalo i više nije bilo interesantno. Turisti i hodočasnici sada se okrenuše brojnim malenim prodavaonicama vatikanskih suvenira; svetih sličica, krunica i filatelističkih maraka.

Dva policajca povedoše sapetog čovjeka do parkiranog automobila, a preostali ostadoše čekati naručeno vozilo za prijevoz životinja s hipodroma. Jedno se dijete otimalo i plakalo dok ga je majka odvlačila od magaraca. Gore, ispred Svetih vrata, na mjestu gdje su stajale privezane životinje, ostala je samo poveća hrpa balege i odbačena osušena palmina grana.

- I? Kako je sve to skupa završilo? – upita dekan.

Vitak i žustar, za svojih sedamdeset godina, izgledao je puno mlađe. Biskup Baranello ispriča sve što je znao, u detalje.

Na Prefekturi nisu našli nikakve podatke o njemu. Otisci prstiju ne postoje u kartoteci. Isto tako niti Interpol nije pronašao ništa o njemu. Stvarno, izgleda kao da je pao s neba. Svašta sam do sada čuo i vidio, ali ovo..

- Gdje je on sada?

- U bolnici.

- Kojoj?

- Villa Armonia Nuova, to vam je u..

- Znam, znam! A zašto tamo?

- Pa, jedino su ga tamo i mogli smjestiti. Slušajte, ne zna se tko je, odakle je, govori nekim nerazumljivim jezikom, vele aramejskim. Nema nikakve dokumente i sav je nekako čudan. Pa, ne može se pustiti da takav šeta Rimom.

- Tko je tamo glavni na psihijatariji?

- Doktor Leonardo Nudi, razgovarali smo prije pola sata.

Kardinal je bio vidno zabrinut. Šetao je po prostoriji gore-dolje a onda se okrene biskupu.

- Hoću da me svaki dan izvješćujete o stanju tog neznanca. Poduzmite sve kako ništa od ovoga ne bi došlo u medije. Znate i sami kakvo je zdravstveno stanje Svetog Oca. Sada nam najmanje trebaju još i neki skandali. Pratite sve što se događa i ako saznate nešto novo odmah mi dojavite - okrene se i izađe van.

U tišini bazilike sv. Petra, u udaljenom uglu malene kapelice klečao je kardinal Strassinger. Molio je za zdravlje Svetoga Oca, no znao je da su molitve uzaludne. Teška bolest i godine uzele su svoje. Glavom su mu prolazile stroge protokolarne obveze koje predhode i koje dolaze smrću vrhovnog crkvenog poglavara te izborom novog. Čekali su ga brojni sastanci, razgovori, dogovaranja i pregovori. Dosadni i nasrtljivi novinari već sada su se raspitivali tražeći i najsitnije detalje, nastojeći iščačkati nešto posebno i neobično. Nešto što prodaje novine i podiže gledanost televizije. No, u smrti vrhovnog poglavara Katoličke crkve nije bilo ekskluzive. Postojala je samo tradicionalna konklava, protokol o kojem se sve znalo, do posljednje pojedinosti, sve osim samog imena. Samo će jedan od 115 kardinala zarobljenih u Sikstinskoj kapeli biti izabran u povijest.

Nakratko, sjeti se i nedavnog događaja s čudnim strancem. Par dana ranije iz bolnice javiše da je iznenada umro. Službeno izvješće govorilo je o kontraindikaciji na terapiju usljed koje je došlo do zastoja rada srca. Međutim, na osobno inzistiranje, doznao je pravu istinu. Biskup ga je izvjestio da je terapija ustvari bio tretman elektrošokovima i da srce pacijenta nije izdržalo.

Kardinal se prisjeti noći kada mu je Baranello javio o iznenadnoj smrti neznanca. Ni sam nije znao zašto, ali učinilo mu se da je u njegovu glasu osjetio olakšanje. Sjeti se i čudnog nestanka neznančeva tijela.

Kako je uopće moguće zagubiti mrtvo tijelo, kako mrtav čovjek može samo tako nestat, pitao se. Ipak, tu noć neće zaboraviti niti zato jer je strašno nevrijeme poharalo Rim i okolicu. Nevrijeme kakvo se odavno ne pamti.

Temeljit i pedantan, nikada ništa nije prepuštao slučaju. Puno toga u toj priči bilo mu je nejasno i neobično, pa odluči kad-tad pozabaviti se time podrobnije. Sada, morile su ga sasvim druge brige.

Prekrstivši se ustane, podigne pogled na prekrasno oslikanu kupolu bazilike. Visoko gore u sredini, zlatnim slovima latinskim natpisom pisalo je: Ti si Petar - Stijena i na toj stijeni sagradit ću Crkvu svoju i tebi ću dati ključeve kraljevstva nebeskog.

---

reka teče

mož stoji ob bregu
gleda vodo
gleda slike
ki jih nanjo riše nebo

za hip je pozabil
da lovi srno
za hip je pozabil

pozabil je

z rame je za hip odložil težko torbo

---

noč je mirna
okno je odprto
zavese dihajo

v temi se ziblje
po mislih pluje

lepota dneva

---

vrvohodec z razprtimi rokami
hodi
nad mestom

veter mu šepeta nekaj česar ne razume
a njuni telesi zvenita v dvoje

nad mestom
pod nebom
v objemu lune

---

na morju na hribu v podstrešni sobi
po prašni poti po metroju
po cesti na kolesu
sam v dvoje v troje
v parku
pod drevesom ob Savi
pod prsti
na balkonu
na betonu na travi
s kresnicami s telohi z orli s čebelami
z glavobolom
pod snegom
na barskih stolčkih v kuhinji pred pomivalnim strojem
v leseni hišici
pod senikom s srnami
na travniku v topli reki pod kamnitim mostom
v avtu
v dvorani
sledovi beli sledovi
so brez besed
so
daleč nad nami
povsod njihov prah na konicah prstov
po licu po bradi
po mehkem po morju po hribu po
morju po hribu
po morjupohribu
mo po ju pi hi bu
mmm ibu

ibu

---

srebrna nit poje

---

to imaš

MEMORANDUM TINA UJEVIĆA

Prosanjario sam graciozne zvijezde,
svetinjska nebesa, vjere i olakšanja,
sad damari mitova i depresija jezde
mojom glavom u ambicije i saznanja.

Afirmisao sam u ambisu pakao Danaida,
jednoličnu lutnju za carstvo opoj pića,
kroz sanjarije izbičevano grešnik kida
vene i pije krv – širinu moga bića.

Životna dob klonula je, a ostarila nije,
bludno se lomi ritam u ostavci Boga;
noći su moje mane, danima truju zmije
o voljo! žrtvo u raljama opustošenoga.

U kojoj smo sferi vidljivi i časni,
da l’ smrti trajnoj il’ životnoj ćudi?
Potražimo ipak novo Spasenje! Jasni
bit će smjerovi i golgota u grudi...

1985

PRIVILEGIJ DUŠE

Snati duša dar ljepote u cvijeću,
eterične talase blaženih saznanja,
pticu što romori vječnom umjeću
iz demonskog vida što traumu klanja!

Slikovito je proći zavičajem:
škola, crkvice toranj, lugovi i rijeke
nailaze spontano onim istim sjajem
kao stara doba mladosti daleke.

Dugine boje dugaju visinama,
plava je Bosna, zvjezdan je pratim
beskrajnom snu, opet bih tišinama
da mogu s pjesmama mitingovati.

1985

UŽALJENO ZRCALO

Je tu. In zdaj. V posmeh
minljivosti spoznanj
zrcalne slike stanj
spočetih v svetlih dneh.

Z nesmehom kaznovan
pogled, ki išče v smer
nemira venomer,
ko se potaplja vanj.

Nevredno teh oči,
kjer biva angel – zver.
V samljivosti dejanj

zro daleč onkraj, kjer
storijo se stvari
brez žalostnih iskanj.

FAROS

nekje na jugu tri
trdnjave
v neznanem loku
mostišč
povezane s potmi
vsakdana
molče simboli palme
sanjave
v zavetju marmornih
svetišč

listje starih dreves
trepeta
zašumi
v vetru pijanem
morje brezkončno
svojo skrivnost
šepeta
valovi

TRETJI

Je strah, ko tli v očeh
izsanjanih želja
sled sonca, ki v nočeh
preteklosti, morda,

nekoč kot princ, ves bel,
zaklet in raztešen
razsodnost je odvzel
in ji podaril zven

svobode, ki umori?
Sta razplamtela strast
in groza iz noči

izpolnjeni kontrast
pristankom na čereh,
prisotnih v bledih dneh?

ŠESTI

Je mar zaradi zla
(ko vzide novi dan,
razžaloščen od sanj)
začaran v boga,

prejasen, krut in slep,
zarezan v srce,
da bo vzneseno lep
tam v poznem mraku dne –

zagledan v nebo,
prisluškujoč vodam,
ki s časom v krog teko-

v nasprotju vsem željam
izpel svoj zadnji stih
zamaknjen, sam, pretih?

USPAVANKA

Male deklice zvečer
ne morejo spati.
V srcu budi se nemir
in zasanjanost hkrati.

Vse polno utrinkov
iz oči jim iskri,
spomini odtenkov,
ki jih zdavnaj več ni.

Zato so poredne. In ker
ne da se jih ugnati
jim moramo venomer
pravljice brati,

s poljubom zapreti oči,
da jim katera izmed misli
prek daljnih prostranstev
spet kam ne ubeži...

PETI

Se bo razprla kdaj
v mrak strnjena zavest?
In mirnost svetih mest
še vrne se nazaj?

Ne bo več spraševal
neba za pot do zvezd
in s prahom daljnih cest
ne bo več potoval.

Saj če zvezda utrne
se in znova vrne
ves žalosten spomin

prečutih dni, noči –
ne vrne se strasti
sled plaha globočin.

PASTEL

z vonjem sivke prepoznani
prsti rišejo dotik
na obraz v naročju

v plamen sveče v vrt neznani
zro izčiščene oči

okna kletke so priprta
daleč onkraj drugi svet

nič mi ne govori
da ne zmotiva tišine
in v trenutek ujet pogled

DRUGI

Je kratkih čas noči
in kraj, kjer vsak premik
se spremeni v dotik
in nič je ne boli.

Ko princ si zaželi
občutkov iz daljav,
kjer so vršanja trav,
mu plaho podari:

tam v gostem mraku tem
mu reče »Tvoja sem...«
in kito svilnih las

si nežno razpusti,
da sproži čutov plaz,
po čemer koprni.

PSALM

Popolnoma se zavedam zrele teže jezika
in sprejemam posledico,
če bom odlomil pečat.

Ne morem te seznaniti
z največjo zahtevo / odpovedjo,
če naj sledim vzvišeni brezznamnosti meja

Nobenega tvojega odhoda
ne morem preprečiti,
če naj bom s tabo v vsakem novem prihajanju.

Zamaknjenemu od otrplosti
spričo odsotnosti si ne znam dopovedati,
da je le igra svetlobe in senc,
telesa in duha.

Misli, besede. Pogledi, dotiki – vse,
kar razpostaviva vmes,
preko česar sva si blizu,

da je razsvetljujoči fluid bližine
že skoraj zaznaven-
so le črke ene in iste zaveze.

Neponovljive.

PRVI

So mesta, kjer nje smeh
postane le odmev,
resničnosti odsev
doseže jo na tleh;

so kraji mraka, kjer
jo ne doseže čas
in vsak neznan izraz
postavlja venomer

v sij dogorelih sveč,
kjer lunin je zaton
edina priča sreč –

dokler ne pride on
in tak pogled dobi,
da nehote vzdrhti.

VARAŽDIN 1984

Vležne so ceste varaždina
mrak se spušča nad starim gradom
vse poti vodijo na eno mesto
vsako vračanje zmerom isto

name kaplja dež in ga vpijam
hladen veter je pozdrav od doma
če je hladno in če kaj rabim
kako mi je in kdaj se vrnem

hotel turist in mrk pogled vratarja
še telefon in spet točilni pult
nekaj tovarišev je brez denarja

nič jim ne manjka zime ni več
natakar še enkrat isto prosim
utrujen sem že od igranja

KDO VE

kako stečeš v beg kako v vetru
korak ko meriš razdaljo k meni
kako se drživa za roke kdo ve
če greva do konca pomola

kako v čolnu kako zibajoč morje ki po njem drsi kdo ve
kako me objameš poljubiš
in zvonki smeh ko te žgečkam

kako dotik pozneje za njim
poljub ki naju v eno spaja
kako blodi roka kdo ve

čoln kako plove mirno kdo ve
kam plove čoln tiho
kako čuti morje kdo ve

POBEGLI METULJ

Kje počivajo metulji,
ko je njihov let končan?
So na listu ali v cvetu
polnem svetlih sladkih sanj?

Kam odide hrepenenje,
če trenutka mine čas?
Kdo razlagal bo pozneje,
kaj je šepetal na glas?

Ko poljubljam prašne sanje
tam prebivajo besede...
Tam je varno skrito vanje

od metulja koprnenje.
Tiho, plaho in brez teže,
neizpisan prazen list

POVOJNA PRIJATELJA

Sedela sva na okenski polici. Ulica pod nama je bila prazna, kako tudi ne, saj se je noc počasi prevešala v jutro. Alabasterna luna je bila najina edina družba, in zdelo se je, da sva tudi midva edina človeka, ki ji krajšata pozne nočne urice. Pogledal si me, se nasmehnil in vdihnil se en dim najinega magičnega zvitka, potem pa si mi ga podal nazaj. Tudi jaz sem potegnila dim, dva, morda celo več in ogorek vrgla skozi okno. V tišini bi skoraj slišala odmev njegovega padca. Zopet si me pogledal in tokrat pogleda nisi umaknil. Dolgo me nisi gledal tako. Pogled. S tem pogledom si me že gledal nekoč, a se nikakor ne morem spomniti kdaj. Ko sva prvič pila kavo sama nekega poletja v Ljubljani? Morda takrat, ko sva prvič srkala vino pri tebi doma? Ko sva se prvič sporekla zaradi moje preteklosti, katera je zmeraj visela v zraku, ki sva ga dihala? Ali si me tako gledal, ko sva na najin zadnji skupni večer sedela na klopi pred tvojimi vhodnimi vrati? Nikakor se ne spomnim, kdaj si mi namenil ta isti pogled, ki je prebujal spomine na davno minulo življenje. Otožnost se je znova prikradla v moje misli, kot stari upokojeni tat, katerega dobro poznam, a mi zmeraj znova odnese kaj iz stanovanja, ko pride na obisk. In ker sem vedela, da me raje gledaš dobro razpoloženo, sem nahitro preusmerila najino pozornost na neko zabavno anekdoto, ki sva jo poznala. Anekdoto iz istega minulega življenja. Tako. Smejiš se in jaz se smejim s tabo in prazna ulica končno ni več prazna. Kako lepo, skladno odzvanja najin smeh. Pogledam v prijateljico luno in zdi se mi, da se tudi ona smeji z nama. Rada bi ti povedala, da te pogrešam. Da pogrešam najine noči na okenski polici, najin smeh, s katerim preglasujeva vsa tista tiha čustva in misli, ki naju vežejo, ker najin smeh je tako skladen. Edino, kar nama nikoli ne dela preglavic. Smeh. Takoj, ko bi kateri izustil prvo besedo, bi se skladnost spremenila v prerekanje, prerekanje v nesporazum, nesporazum v kričanje in dretje, dretje v rane, ki se ne celijo, in te bi povzročale neskončno bolečino...Poznaš to? Koliko ran si mi že zadal, in kolikokrat sem jaz uspešno zadela tarčo? Dvomim, da bi se lahko preštela. Tako sedaj sediva v tej skrivnostni svetlobi in se smejiva, ker sva oba osramočena poraženca v tej najini vojni, ki sva jo bila zaradi nekih prozornih idealov, katere sva brezglavo branila. Zaman. Dva ostarela vojaka, z nasprotnih strani, ki po desetletjih vsiljenega premirja zvračata kozarce skupaj v edini vaški gostilni. Dva povojna prijatelja, ki s smehom zakrivata svoj sram. Obsojena eden na drugega, ker naju najina druženja spominjajo na zločine, ki se nikoli ne bi smeli zgoditi. Morda pa se sestajava, da bi neko razumela. neko. Trenutno razumem samo najin smeh prijatelj. Najin skrivnostni smeh.

SONČNICE

Kot zmeraj sem ga čakala. Bilo je poletje. Pravijo temu indijansko poletje? Ko se vročina umakne jesenskemu dežju, pa vendar je dež se daleč. Zopet ista razpadajoča se železniška postaja nekje v južni Istri. Večer. Nekakšno melanholično vzdušje. Zgodnje jesenski večer v južni Istri. Bi lahko bilo ne melanholično? Ronhill light.Ena cigareta za drugo. Ravnokar so sporočili, da ima vlak zamudo. Tudi tokrat? Predvidljivosti je težko ubežati. Začenjajo me boleti stopala. Sem si morala obuti te čevlje? Lepota,ah...Zanj je treba biti zmeraj lep. Najlepši. Saj je tudi on zmeraj lep. Se bom pa usedla. Minila je ura. Odložim časopis. Dolgočasi me, namesto da bi mi krajšal čas. Cigaret. Prvi, drugi... Pisk. Vlak iz Ženeve prihaja na 3. tir. Tudi tokrat. Tretje leto zapored. Odvržem čik in vstanem. Globok vdih. S prsti mečkam belo krilo. Vlak ustavi. Preverim svoj odsev v njegovi pločevini. Lahko bi bilo bolje. Ampak zdaj je prepozno. Težko diham, srce bije hitreje in hitreje. Nisem več prepričana, da bom preživela. Gledam v tla. Kako me je prepričal? Žvižganje. On je. Sončnice. Je končno ugotovil ali se mu je zgolj posrečilo. Lanene hlače, srajca, slamnik. In isti kovček. Lesen. Iz leta 50. Zakaj tokrat deluje drugače? Tako drugačen je, čeprav so vsi detajli isti. Odloži kovček na tla in mi poda sončnice. Nasmejim se. Saj so vendar cisto posušene. Iz ženevske tržnice, samo zate. Sem uganil? Ker sledijo soncu? Ta njegova francoščina. Prav njegova je. Nič ne rečem. Objamem ga. Sezujem se. Zakaj zmeraj dobiš to sobo? 232. Celo rjuhe dišijo isto. Zakaj me tako gledaš? Sprašuješ. Ker si se spremenil. Zehaš. Solzijo se ti oči. Vseč mi je. Kot bi tako zelo hotel spati, da že jokaš. Tokrat objameš ti mene. Dišiš. Seveda sem se spremenil. Govoriš...Kar naenkrat te ne razumem več. Niti besede. Zakaj mi govoriš vse to? Ne razumem!!! Smejiš se. Kri. Bele rjuhe so vse krvave. Iščem svoje belo krilo. Tudi tukaj je kri. Spet težko diham. Srce mi bije zmeraj hitreje. Obujem sandale. Lovim ravnotežje. Pogledam se v ogledalo. Nasmeh. Lahko bi bilo bolje. Vrnem se k postelji. Tudi zdaj si lep. Vsa ta rdeča kopel te je pomladila. Smejim se. Predvidljivost. Vzamem sončnice in grem.

MMMMMMMMM

kako prisolil bi ti
en poljub v mraku,
pa čeprav mi praviš,
da jih je preveč,

oooooooooo,

z zobmi bi strgal
ti obleko,

šeeeeeeeee,

z ugrizom zaznamoval
tvoj vrat,

uuuuuuuuuu,

počasi se spustil
s poljubi bi na gričke,

daaaaaaaaa,

vzdihljaji nežni
prerastejo v krik,

kooooooooo,

tvoji boki
zanihajo v ritmu,

uuuuuuuuuh,

napeti koži,
kako donita svoj tam-tam,

mmmmmmm,

najraje bi
utonil vate.

NEVIHTA

Napotim se vate,
naskrivaj obiščem cvet,
rahel vzdih,
opoj draži,
dotik vršička
sapico zavzdihne,
vzdihe vzvalovi,
vršanje vihar napoveduje,
močnó in še močneje,
nevihta razdivjana
zamolči vzkrik

silovito plapolanje,
gon vršanja,
grom
in naliv nenaden

polagoma nastaja
le tišina,
umirjen cvet drhti
in zapusti me dih.

TAVANJE

Tu sem,
na veselja zvezdi
prižigam svečo,
pokleknjen na
klice vesti.

Ni noči,
le temà,
ni dneva,
le svetloba,
hrup tišine,
podoba v razblinu.

Bežeč pred sabo,
zadihanih dražljajev,
lovim poslednjo
neizprosnost.

Dogoreva čas trpljenja
in
bolečine plamen
me utihne.

POHITI

Odžejaj se z vodo,
da prej je ne zmanjka,
globoko vdahni,
dokler še lahko,
ne plaši
lune na nebu
in ne izzivaj
sonca v zenitu.

Pomisli na pande,
prispevaj vsaj voljo,
ne skopari z darovi,
za praznik zapoj,
ko izteče se čas,
bo vsega premalo,
vse se še da,
ni še prepozno,

zasmili se Bogu.

Lektorirala: Petra Gabriel

Človek se maje.
Veje so moje meje.
Monogamija.

Maj je vkorakal.
Kava diši po smrti.
Kam sva dala srp?

Srepeče sope.
Skokovito skačejo.
Snop sreče sije.

Mrliči v jarku.
Smisel v nesmislu - jok.
Črvi v moki.

Libido pada.
Podirajo se meje.
Smoter umira sam.

Srne na morju.
Obzorje v mavrici.
Sodišče sveta.

Presveto telo.
Prašno v steklovini.
Krepajo muhe.

Majavi koli.
Bruhanje ognjenika.
Konec življenja.

Medvedje šape.
Kožuhasta mehkoba.
Potop črepinj.

Svet ni svetilnik.
Svetloba ni skisana.
Simetrije ni.

Specialno mislim na vas; s tistim njenim čudenjem nad življenjem, s katerim želim ustreči njeni misli o zgodbi, ker jo iščem jo tudi najdem, ki mi bo pokazala in označila poti po Štajerski, po preljubi domovini.

V super trgovini se moja zvedavost spreminja v zmedenost, ki se s tvojo odsotnostjo še povečuje; kakor da sem zabredel v čas in ti si se lahko skrila za najmanjšo polico z neskafejem in paradižnikovo omako v pločevinki. Ne zaslutiš moje stiske, jaz pa bi rad, da je to zate razumljivo, da se ne oddaljuješ od mojega telesa, ki čaka z vozičkom polnem nabavljene robe…

V tej stari hiši iz leta I92I od datuma materinega rojstva, kajti stolp je bil zgrajen protipotresno; ta stolp, ki je bil narejen za ognjemet, še iz tistih časov, ko smo brez izkušenj študirali, kakšen je pravzaprav pravilni poljub z žensko in se spričo tega žalostili v srcu, kajti to je bila žalostna zgodba srca postavljena nekam v ozadje, od koder se ni dala pojavljati s svojo jasnostjo in je čemela v zapletenosti težkega rebusa ter resnice, da je ne bo nikoli dojel kot brat, ki je s pepelnatim obrazom sarkastično postavljal pravila igre, katerih smisel je obtičal v nepojasnjeni razdalji oziroma neskončnosti njegovih pravil o izhodu te igre, v edinosti smrti, ja, tako bomo šli, pravi, enkrat za vselej!

To je bil njegov vesoljski dež, zgubljeno bitje v vesolju, z vlago na stekleni šipi, ki je preprečevala vdreti v komandno kabino, to je bila ura, ročna kvadratna ura, nad katero sem obupal; ni hotela kazati, ker ji je življenjska doba minila, tako je rekel urar, ostarela je in bilo mi je žal, da je končala pot skozi čas…

Navzlic pozabljivosti sem hotel razkriti varljivo in srhljivo stanje možganov in celega telesa, hotel sem se prepričati, če moj brat B. K. ni obnemogel od samih preteklih tednov, bodisi v bedi, ki je vznemirjala in burkala družinsko razpoloženje, bodisi v tihem molčečem stanju, ko je hotel razkriti, če ni nasedel kamnu, ogromni skali, štrleči iz struge… Moja žena bi rekla, da je vse to obupno za prenašat.

Dragi moji prijatelji, gosti in kolegi prišel sem molčati, ker ne vem, kaj naj bi rekel, čeprav moja notranjost ropota od življenja; tako sem prepričan, da je v meni hrup, ti si pa omenil, da ničesar ne slišim, da sem gluh kot top, kajti v molku se mi je razkrilo, da sem glasen, kakor vsi udeleženci konference zdravega življenja in mentorice Atene, ki je predstavljala pedagogiko, kako naj se z njimi poistovetim, čeprav nisem spregovoril niti besede, kajti ostali udeleženci razkrivajo probleme strelskega društva, ki so poznani tudi meni, zato jim prepuščam iniciativo, da so prvi in jaz drugi. Ta drugi, drugo mesto, je moja odločitev, je maska posvečenih, hočem reči, da sem se poenotil z njimi že zdavnaj in seveda je to gorčično renčanje, tiho govorjenje, ki razkriva mojo molčečnost, ki pa bi jo rad spremenil v silovito tuljenje pa mi vest in stroka tega ne dovoljujeta…

Mogoče pa se ti možgani krčijo in širijo v glavi, pravi brat.

Pazi, bodi pozoren, imam ga na muhi!

Treba je bilo sprožiti napravo in takoj slediti njenemu učinku. Zadetek, ki je osmišljal njegovo telesno stanje, kakor padec ptice, njegovo vražjo posesivnost orožja in sproščujoče duše, da je zadetek v črno sprožil v višave zgodbo, ki pa jo je moral vsakokrat obnavljati; to je bila ena nadležnost v njegovem iskanju prastare duhovnosti Slovenije, v njeni ruralnosti, prostor nekje na podeželju, ki se razlikuje od mestne v kupe zložene opeke, ki je tako ločevala mesto od province in z njo talina duhovnosti v loncu, v tistem, v katerem je z vsemi močmi poskušal izenačiti smisel liričnosti pokrajine in hladnega razuma mestne arhitekture.

Tega, bratje in sestre, ne preučujte, ker se ne izplača, ker od tega ni nobene koristi, ker boste obnemeli, prišlo bo do popačenja in ne boste več mogli govoriti… Jaz pa, aha. Pri tebi je denar. Kar vzemi ga draga moja. Z obiskom ga boš povrnila, zato ga ne odklanjaj. Vzemi ga že zaradi tega, ker posel še ni plačan in ne odvračaj ga s svojimi rokami, saj veš tisto, da čisti računi pomenijo dobro prijateljstvo…V teh ljudeh mojega kraja, ki želi postati malo mestece, je duhovno bogastvo, ki pravi, da vrni toliko denarja, kolikor si ga izposodil, majhna vsota z majhnim vračilom, velika vsota z večjim vračilom pa smo dogovorjeni.

Ta posel z denarjem je kot moj pes, ki je lajal v sušilec za lase.

Ko sem iskal pot, sem se žrl. Korakal sem po njej, narejeni iz grušča in jekla in razmišljal o ceni revnosti, katero moram plačati; to je eno stopnico nižje od bogastva, torej, če bi zadel eno stopnico nad revščino, bi bil bogat. Tako pa sem zgrešil in ostala je samo bolečina v gležnju, v levem kolenu, v komolcu in zapestju, v neznosnem glavobolu, ko so mi navajali datume, od katerih sem postal potrt, zato te dragi moj brat iščem v predelu kratke zgodbe, čeprav si govoril, da te ni treba razgaljati (upravičeno), toda jaz ti hočem razkriti, celo dopovedati, da nisem nikogar podcenjeval, , tudi tebe ne, ampak sem govoril, da bi bila tvoja duša pogumna in da tvoja zgodba nebi razkrajala knjižnih besed, , tudi mene, ki hočem le to, da bi razumeli materino tiho trpljenje in njeno življenje. Ti si v vsakem oziru svobodnejši do logičnega dojemanja družinske zgodbe, ko v vsemu poskušaš dati razumnejša pravila neke medsebojne povezave in da sem dal glavo v karanteno, to je bila moja strahopetnost, misleč, da sem vas ujel v zavisti in neplodnemu kritiziranju, hotel sem vas dati v album z fotografijami in v knjigo kronike naših src. In zdaj bom imel tiho pokoro, ko sem bil vtisnil vaša imena v veličastne almanahe, spise, v inkubator dane vaše besede, ko sem v bistvu zasledil siv obraz v zrcalu s tistim prepričanjem, da bo vsa ta izdaja slast in streznitev duše…

Ne bom te prosil odpuščanja niti utaje imena v moji zgodbi, kajti posvariti bi te moral pred kritiko, ki se je umestila v moj rokopis;namreč, zbolel sem in to je bila adekvatnost teorije o iskanju kamna modrosti in grala, slednjega ne išči, ampak poišči tisto resnico, ki te bo osvobajala pred nečimrnostjo množice, kajti zanašati se boš moral na lastno srce in možgane in rekel si ob tej izdaji, oziroma spraševal si se, kam je zginil paket s stotimi knjigami in seveda od kod izbruh nočnih sov, ki so skovikale njeno pesem ob lovu na miši, o vsebini drobnih knjižic, katere informacije so se vračale iz ust nočnih postopačev, ki so poskušali analizirati knjigo med nočnim bedenjem, ko so se zakrivali v plasteh mestne megle… Nikogar nisem mogel sumiti. Vidim ga, kako razreže debele vrvice z obroča in jezo mladih umetnikov, pribitih na križ.

Povprašal si se, če ni to črna magija, ko takole nanašaš med na mrtva stopala, kajti tebe B. K. ščiti družinska morala; pravi, da je to povezano z maščevanjem in z zgodbo, ki jo izluščiš iz src ljudi in njihovega molka in pripovedujejo v enigmi, ki razkriva laž v odnosih med posameznikom in množico, ki tej skupnosti zadovoljuje načelo, da je množica dejstvo, nek katalizator (prikazovalnik), o nesreči in sreči posameznika, ki dela napako za napako. V zaporedju jih kaznuješ s knjigo o pustošenju src in drobovja, ko se dviguješ nad njimi in jim hočeš dopovedati, da se motijo o družinski idili, o interpretaciji dobre besede pri razkrivanju dobrote na materinem obrazu, ki je trdila, da se zgodovina ponavlja v ciklusih pa naj bo to teorija romana ali kakšna drugačna oblika zgodbe v šolskem učbeniku.

Govorimo o zatiranju članov strelskega društva, tu ne govorim o lovcih ali kakšni policijski formaciji v napadu, ampak govorim o dveh zamaskiranih ljudeh, ki sta na lastno pest streljala v okensko steklo… Tako se približujeta ali se spet oddaljujeta v točkah na koncu zemljišča tvojega vrta, kjer smo se pogovarjali o smrti in sem se spraševal, kdaj se bo povrnila povratna informacija. Včasih se ta asociacija na njo pojavi par ur pred dejstvom, drugič jo čakam po več dni, včasih pride k meni po dolgih letih kot razodetje, tragično razkrivanje ponavljajoče se zgodbe, pri kateri se sprašujem, če bo ta moja nova moč pojasnila strah pred realnostjo kot smrt ali kako drugo obliko kontrasta, kot sta lakota in sitost ali diabolična dan in noč.

Ne morem reči, da je moja mati uživala srečno življenje, ko je nekega večera rekla, da bo odšla v neznane kraje; to ni bilo uresničljivo, ker ji tega preprosto nismo dovolili. Spraševali smo jo, kdo nas bo prehranjeval in oblačil. Mati je zaman govorila o preljubi domovini, o njeni raztresenosti, o razkošnem zelenilu dreves, prepletenimi z večbarvnimi trakovi, kajti nje se je držala revščina in samo revščina.

Da bi rešila enigmo svojega življenja, je poskušala življenje spremeniti tako, da bi prišla v dotik z vsakdanjimi pojavi njenega obstoja v tistem smislu, da bi radikalno spremenila samotni obstoj, brez moške naklonjenosti o sreči in skromnosti, ki je vplivala na njene besede, kako naj spremeni mizarjevo (očetovo) vražjost, da se nebi pri tem sama pogrezala v neko atmosfero krotkega, ubogljivega življenja.

Zato mati organizira pojedino leta tisoč devetsto tri in sedemdesetega, na zimo, februarja, ta častnost in slava mojega mrtvega očeta, ker drugega izhoda ni bilo več, na katero pa se nihče ne odzove, navkljub vabilu, torej takoj po očetovem pokopu… Vse je bilo pripravljeno. Narezan pršut, slanina, domača salama, sir in kruh ter pijača vino in hruškov liker;vse to v avli, za dve mizi širine in dve mizi dolžine velikim prostorom, pogrnjenim z belimi prti, da bi bila pojedina častna in primerna za žalostno slavje očetovega odhoda v večnost…Ta predčasna sedmina nikogar ne gane, izognili so se ji tudi sosedi in bilo je tako, da se je ni nihče dotaknil, da niso prišli na prigrizek, da bi dojeli veličastnost hrane ob slovesu in da bi mat dala sebi slavo, ki bi naj prišla z žalujočimi.

S tem dejanjem – gostijo – je hotela prikazati sebi in svoji družini ime, častnost in samozavest in konec koncev tudi majhno slavo, hotela je, da bi jo razumeli v trudu in prizadevanju, da bi se jim zahvalila, ki so jo spremljali pri moževem odhodu v večna lovišča in razumeli, da se je želel v nebesih nastaniti ob kotlu za žganjekuho in da bi hkrati okrepila lastno samozavest in željo po gostih, da bi se v čim večjem številu udeležili pojedine po očetovi smrti.

Ne vem natanko, kolikokrat so se te hrane dotaknili sosedi, meni se je zdelo, da so se nekam poskrili, šli po opravkih, navkljub hudi zimi, hrana je ostala večinoma nedotaknjena in jo je mati potem znosila domov; niso dojeli bede te hiše in naslednji dan pred potovanjem sem napravil požirek hruškovega likerja iz čudovite steklenice zlate barve.

Dragi moji bratje in sestre, jaz tu in vedno govorim o naših starših, predvsem matere, ki ji zdaj ob mojih petdesetih letih posvečam pozornost ob njenih dejanjih o življenju, o njenem koncu, o smrti, dragi moji bratci in sestrice, o družinskem študiju, o izviru lepih besed ob pokrajinskem pogovoru oziroma seminarju, ki se pojavi pri kavici in drugih vrstah počitka in meditacije vse v cvetličnem lokalu. To je bila materina velikodušnost in napaka hkrati; ta denar, ki ga jemljem od zdaj me spričo mladosti ali otroške zajedljivosti spreminja v drugačen svet in v tem prekršku, ki je moja stiska in čigar stiska se pojavi v zarobljenih bankovcih oblikuje stanje čudenja, ta njen denar, do katerega nisem imel pravice, me prisili v meditacijo o bogastvu staršev, dragi moj B. K. in žena pravi, ko sledi zgodbi, da je vse to obupno za prenašat …

- In mi; njuni sinovi in hčere? S čim naj jima ustrežemo?

V tej zvijačnosti staršev, ki se odlikuje za njegovim odhajanjem nekam njemu znanem cilju! Materi je zadoščeno, povem bratcu. Lahko smo ji hvaležni za skrb, da nismo goli, da imamo oblačila in hrano…

Predvsem sem hotel dati očetu besedo; najprej ga izloči iz družine, pravi mama, kajti on je daleč stran od nas in ne more pomagati, tako je bilo najboljše, pri vzgajanju hčera in ne more razumeti ponovnega razpoloženja, ker on, ki je pameten kot bog, zaplodi enajst otrok-sedem v prvem zakonu in štiri v drugem.

Jaz pa vztrajam, da imajo slike lise sivine. To je posledica mešanja barv na platnu, (menda ga ja ne boš poučeval o slikarstvu) in ne na paleti, kjer lahko barve zamešamo tako, kakor si jih zaželi srce in oko.

Odlomek iz istoimenskega romana-pesnitve, ki bo izšel pri Mariborski literarni družbi

STVARNIK IN VETER

Vrvenje mesta spominja na mravljišče.

Hitim po pločniku. Majica se mi lepil na telo in nervozno poglejujem na uro. Umikam se pešcem, ki prihajajo naproti, vijugam. Pač početje brez haska, saj ne pridobim prav veliko. Toda to počnem instinktivno. Ali iz navade.

Naproti mi prihaja mladenič v počasni, zibajoči hoji. Njegova majava hoja ne izdaja prave smeri in v naglici ugibam, kam se bo umaknil. Moja napačna odločitev in zaletiva se.

»Oprostite!« reče.

»Je že v redu,« odvrnem in odbrzim naprej.

Pogled mi v naslednjem trenutku pritegne dekle, ki na drugi strani ulice hiti v isti smeri kot jaz, morda deset korakov pred menoj. Na hitro se odloči in kljub visokim petam s presenetljivo naglico prečka cesto. Tako se znajde pred menoj in sledim ji.

Lepa postava, dolgi črni lasje ji padajo na ramena in plapolajo kot zastava v vetru. Bleščeče bela bluzica in kratko črno krilo, bogato nabrano. Krepke prsi silijo navzven in nedrc jim preprečuje namero. Tega kljub naglici ne morem prezreti.

Moje misli prekine sunkovit veter, ki se zvrtinči okoli dekleta in ji visoko dvigne krilo.

Čudovit prizor, ki me preseneti v popolnosti.

Lepa stegna, zaobljena zadnjica in temno rdeče čipkaste hlačke, vse to vabi oči.

Obstanem kot vkopan in opazujem prizor pred seboj.

Neznanka za trenutek obstane, hipoma z levico popravi krilo in se obrne. Samo nekaj korakov za seboj zagleda mene, kako strmim vanjo.

Velike temne oči me prebodejo, se zmehčajo, medtem ko ji na ustnicah zaigra očarljiv in topel nasmešek.

Počutim se neprijetno, kot tat, ki ga zalotijo na delu.

Opazi mojo zadrego.

Srce mi objame prijeten občutek, še vedno stojim kot pribit, medtem ko dekle odhiti naprej in se izgubi v množici.

Pogledam v nebo. V mislih se zahvalim stvarniku.

TUDI VI ..., TUDI VAS...

Predirljiv pisk sirene, korak obstane. Ljudje se ozirajo.

»Hej, vi tam, samo trenutek!«

Zoran obstoji kot vkopan. Čuti, da mu je vsa kri stopila v glavo. Počuti se nelagodno. Pristopi varnostnik, surovo mu iztrga vrečko, v kateri je nakup.

Odrine ga:

»Stopi z menoj!« ukaže.

Brez oklevanja sledi uslužbencu v temno modri uniformi. Možak je prava omara. Kratko postriženi lasje. Sumničavega pogleda spremlja Zorana, ki stopa molče poleg njega, s sklonjeno glavo.

Prispeta v prostor, poln monitorjev. Na okroglem vrtljivem stolu sedi drug varnostnik in premeri prišleka od nog do glave.

»Ah, si dobil tička, Janez?«

»Hm, še ne vem!« odvrne grozeče.

Pokaže na stol v kotu prostora in se zadere:

»Sedi!«

Ubogljivo Zoran sede. Uslužbenca vsebino vrečke izpraznita na veliko mizo.

Varnostnik Janez zahteva:

»Kje imaš račun?«

Zoran potrto izvleče oguljeno listnico, išče po njej nervozno s tresočimi rokami. Ne najde hitro računa. Jezi se sam nase, ker je založil račun.

Varnostnika se spogledata in Janez reče osorno:

»Peter preišči ga!«

Veselo se loti neznanca, mu brska po žepih in ga tipa.

Medtem Janez od strani opazuje dogajanje, stoji vzravnano in razkoračeno. V roki drži walkie – talkie, s katerim se nevede igra. Manjka le še nemški ovčar in uperjena brzostrelka. Prepričan je, da je končno ulovil plen. Zoran je oblečen skromno, oguljen površnik in ponošeni čevlji govorijo sami zase. Tudi izraz na obrazu mu potrjuje domnevo.

Stopi bliže:

»A plačal pa si tole robo?«

»Seveda, gospod,« odvrne tiho in ponižno Zoran.

»Hm, kje pa, me zanima?«

»Pri tisti gospe, blagajna tri, sem plačal!« pokaže v smeri blagajne z roko.

»O, a res,« posmehljivo kima z glavo varnostnik Peter.

»Koliko si pa plačal?« nadaljuje posmehljivo.

»Ja, dvainšestdeset evrov, tisti gospe tam, za božjo voljo!«

Varnostnika ga gledata sumničavo.

Zoran si že nekoliko opomore od prvega presenečenja, vstane in energično reče:

»Res, navaden delavec sem. Tudi oblečen sem svoji plači primerno. Toda to blago sem kupil in pošteno plačal! Kar preverite tam na blagajni in me nehajte obravnavati, kot da sem zločinec!«

Zdaj sta presenečena varnostnika.

Janez prične ponovno obračati Zoranov površnik in brska po žepih. Seže z desno roko v notranji žep in glej – izvleče račun.

Varnostnika pogledata račun, stvari na računu in v vrečki se ujemajo. Celo znesek je natančno dvainšestdeset evrov in trideset centov. Kažeta razočaranje.

Peter začudeno glada zmečkan račun:

»Zakaj pa je alarm piskal?«

Zoran, ki je imel že vsega dovolj, jezno reče:

»To bosta pa za vraga ja ugotovila, takšna strokovnjaka, kot sta!«

Ponovno se lotita nakupa in po dobri minuti odkrijeta varnostno priponko na notranji strani dekliške bluze. Topo se spogledata.

Zoran pograbi kupljene stvari, obleče površnik in reče:

»Zreli ste za ...!«

Zavrti se na peti, stopi nekaj korakov, se sunkovito obrne in poskuša izreči nekaj, kar mu je kot nejasna predstava šlo skozi glavo:

»Tudi vi ..., tudi vas ...«

Stavka ne dokonča. Odide.

SEM S TEBOJ

Sem s teboj na poteh, ki jih pečatijo tvoji koraki,

božam debla, ki so vsrkala senco tvojih mimohodov,

ujamem lahkoten korak, ki ga ponujaš še neuhojenim potem,

dotikam se zemlje, ki ti prebičana od vetrov daje trdnost,

merim razdalje, da bliže se zdijo

in utrip upočasnjujem, da hranim ga zate

in ko se vrneš, te bom posrkala v vrtinec,

vrezala v spomin vso melodijo gora.

ZA ZAVESO

Prostor v moji hiši je zato,
da ga napolniš,
miza v njem,
da jo obložiš
in okno,
da svetlobo nosi in temo pestuje,
in za zaveso skrite so pasti,
še muha na polici ve,
da ti lahko nemir natrosi

utišaš morebiti muho,
odstreš zaveso, da svetlobo in temo
ti po prostoru razdeli,
potem pospraviš mizo,
k oknu jo primakneš
in se sesedeš v praznino

BELEMU LISTU VRNJEN SMEHLJAJ

Naj resnici podarim laž
naj ljubezni narišem drug obraz
naj veter ne božal več moje bi kože
naj v vrtincu naslade več ne bi ugledala rože
ne, stokrat, ne…
danes podarjam belemu listu vrnjen smehljaj

NOČ

Noč je pribežališče zbeganosti,
je sidrišče pticam selivkam
in je toplota nekih srečavanj.
Noč je najvišja točka dneva ,
ko se zvrtinčene podobe pojenjajoče
svetlobe zlijejo v somrak.

Noč je tudi gnezdece tvojega srca.

ČAS OPRAN

Čas, opran za nezmotljivimi zidovi,
v razpoko peha pogreznjene sanje
in topot srca se skozi prosojnost žil prebija.

Sposojene postelje, v bleščavo beline odete,
iztegujejo svoja jadra za petjem škrjancev,
še stari gramofon ne iztisne več melodije.

Tam se grmenje zveriženih nebes
in plahost poletne pripeke prilegajo vsaki noči.
Tam je čas opran.
Ni naglice, a tudi umika ni.
Le težka žalost lega na oči.

VIBRACIJE

Preden me spanec zasidra v mrežnico sanj
prihaja šepet izgubljenih trenutkov -
kako naj se skrijem mednje -
dotiki preminulih mi ponujajo svežnje prsti,
a vem, da so moje korenine še prešibke,
preveč vihravo jih razvejajo oživljene strasti
v to noč na mehki blazini,
ki komaj čaka,
da posrka vse grmenje nakopičenega dne,
poravna premike,
usloči obokane misli
in pomiri hrapavost vibracij.

Preden me spanec zasidra v mrežnico sanj
v moj prostor vstopiš tudi ti
prijatelj.

ZA MAJHNE LJUDI

Čas opran v skodelici za majhne ljudi

                   prehitro mimo zbeži

                           in pride drug,

ki s širokim zamahom čaka

na velike kot si ti in kot še boš,

           da položi ti dobrot

                 in kdaj pa kdaj

                       kaj grenkega

                               v koš.

MATERI

Neizprosno briše čas spomine
barve zrisane na kožo
brez vonja po pomladi so zbledele
roke moje so le prosojni zrak
za tvoje veje
in sence izpod oblakov
ovijajo ti korenine
še žalosti nekdanje je čas,
ki nas lušči in sivi,
posrkal vase
tu na koncu se razblini tvoja rast
s preostrimi udarci udriha čas

BISERČKI

Biserčki,
ki jih z muko ustvarimo,
rodimo na plano,
se z njimi igramo,
jih ljubkujemo in gojimo,
jih v posode znanja položimo,
biserčki,
ki nadomestijo vse bisere sveta,
so pri nas doma,
dokler se ne odkotalijo.

VEZ

Nariše se z jutrom,
objame srce,
svetlobe natrosi,
da vzdigne te v zrak,
nihče je ne vidi zares,
le sam veš, da tu je,
da trajna je vez.

Tomaž Švagelj LORD MELDRUM

LORD MELDRUM

Lord Meldrum je zagotovo zvezda Britanskega tv humorja.
Tudi ko strežnica Mabel razobeša Lordshipove gate.

Nekaj smo se pa od lorda Meldruma naučili, da nenazadnje tudi lordi grešijo?

Da grešijo, o tem ni dvoma. Dvom se poraja o njihovi aristokratski zvestobi.

Zvestoba lorda meldruma je neverjetna. Zaradi nezvestobe je pripravljen celo svoje strežnike povabiti na piknik.

Da lordi dobro plačujejo, o tem se poraja manjši dvom.
Ni pa dvoma, da plačujejo po hierarhični lestvici.
Ste zvonili, mylord?

Da je steklenica Lordshipovega vina velikokrat vrednejša od mesečne plače butlerja, ta pa je močna. Ni dvoma – lord zmerno plačujejo!

Lordovim ne gre nikoli slabo. Ko pa jim gre na slabše najprej odpuste najvišje po hierharhični lestvici.

Lordu Meldrumu in njegovemu bratu Tediju se gre nasmejati. Nekoliko manj Lordshipovim služabnicam v težavah.

Butler Stokes je bister butler. Kljub veliki bistrosti se mu pri kuharici Lipton glede poroke z njo malce preveč zatika.

Gospodična Popy ljubi strežnika Tweltrisa. A ker strežnik Tweltris verjame v nemešanje aristokratov in plebejcev, je kar naprej deležen nerodnih situacij z zardevanjem v družbi z gospodično Popy.

BOB HOPE

Ne izgubite upanja, zakaj, dokler boste upali, bo upanje pred vami!

Če ne veste, kaj je to upanje, pričnete upati.

IZPELJANKA MURPHIJEVEGA ZAKONA O OBJAVAH:

Upanje na vaš literarni knjižni prvenec je premosorazmerno vašim literarnim pričakovanjem.

Kaj bi svet brez upanja. Kdo bi potem sploh še na kaj upal?

Stvari gredo na bolje, če pa gredo na slabše, potem upajte, da bodo šle na boljše.

Veliki komiki so vedno produkcija neumnosti majhnih politikov.

Če politično grešite, ljubeznivo obljubljate zvestobo in finančno lobirate – potem ste zagotovo pravi Slovenec!

Pravi Slovenec bi moral brati časnik Slovenec, pa raje bere Slovenske novice.

Kakšna je razlika med vašo nogavico in dnevno novico?
Preprosto ta, da v vašo nogavico ne morete stlačiti vseh dnevnih novic.

Dnevne novice se razlikujejo od tedenskih. Tedenske od mesečnih. Mesečne od letnih. In lokalne od globalnih.
In preverjene od nepreverjenih. Temu se reče: zgodba o novicah!

Če imate dobro novico, jo obdržite zase, če pa imate slabo, jo vržite v koš.

Zato, da nekaj upate, potrebujete upanje. In ko upanje že imate, potrebujete še ljudi, ki bodo vašim upanjem verjeli!

Upanje je vera v boljši jutri! Kaj pa če je bil že danes dober dan?

VIHARJI NOČI

Bogovi ne marajo imen.

In ne boginje. V nje očeh
zaslišim volkuljo lastnega otroštva. Oči, ki čakajo imen.
Bolščali so. Bolščali prvi in bolščali drugi. Gledali v »da« in »ne«.
In vedeli.
Ne prežene ju svetloba, morda prežene jih le grom viharjev.

Viharji.
Razbesnijo se, ko najmanj pričakujemo, v njih se prepoznamo in izginemo nazaj v skupno noč.
Mnogi v temi ne prikličejo več lastnega plamena. Pa ves čas ždijo poleg,
povsem blizu ognja.
Postanejo jaz, ki jaz ne more biti.
Nemo in gluho, s priprto iščočimi očmi iščejo odsev svoje podobe v drugem, tavajoč med besedami blišča, ihtavo iščoč pomene.
Vsakič znova pa se pod nogami
odpre isto brezno.

POT V SREDIŠČE LABIRINTA

Mesto, kjer se svet vse prevečkrat je končal in spet začenjal. Dež.
Polzenje solz po licih teme. Posoda srha.
Z belim pregrinjalom si jo prekril tiste noči,
se s tresočimi konicami prstov dotaknil njenih rosnih vek.
V zameno si dobil
črn klobuk in zemljevid poti
v središče labirinta.

Odšel si potem.

Po cesti vzroka si se odpravil v dolino sanj.
Odpotoval na pot brez cilja, odvrgel ogrinjalo
na spomine jutra. Prisluhnil tišini z mesečino obsijanih gričev,
spraševal starce, molčal, ko ste nemo opazovali čas. Pozna jesen, gozd njihovih obrazov, ki so te ljubili in obnemeli, ko je prišla tvoja pomlad. Štirikrat ste si podali križ, se poslovili in zapeli, da verjamete v ljubezen. Eden njih
te je v snu presenetil z vprašanjem, če boš ob zori odšel tja,
od koder si odšel. Nisi odgovoril tistega večera, odvrnil si pogled,
ga odložil na črti obzorja in prisluhnil žuborenju misli.
Meglicam nad tujo strugo.

Svet se je vrnil potem.

Ti pa si priprl vrata. Ne maram še,
si rekel, vrnem se v gozd. Laže je, si rekel,
dokler se vračaš v gozd.

KAKO Z BESEDAMI ZDROBIT TIŠINO

Jaz vem,
si rekel, kako z besedami zdrobit tišino.
Odšel kričat na obronek gozda. Iskat rok, morda delit poljubov. Ugibat,
ali bo padal dež ali bo sijalo sonce na dan tvojega pogreba. Se spraševat,
ali boš še zmogel dovolj molka,
ko bodo pokopavali vsa tvoja trupla.

Risal si poti. Valil kamne. Se smehljal tihi brezbrižnosti sveta.
Trepljal po ramenih tiste, ki so odvrgli plašče in klobuke, se oprijeli zvezd
in odvihrali v sredico niča.

Strah te je bilo, večkrat.
Togotnosti usode. Vpletanja lastnih žarkov v pramene tujih sanj. Drsel si v globine in
se iz njih vračal. Iskal njo in štel izbrance.

Ni ti včeraj umrla mati in jutri je ne bodo pokopali. V danes
si se zbujal vsako jutro, ob zarji vsakega večera
pošiljal dim bogovom.
Tiho klel in kričal o otroštvu, živel z zgodbami in namesto njih,
vmes pa vse preveč potrpežljivo
čakal konec prvega poglavja zgodbe.

Opazoval si sebe, svet in druge. Se tako kot oni včasih klanjal oblastnikom, se
vračal, odhajal,vztrajal.
Vse v želji še enkrat uzreti zenico začetka.
Reči:
Dovolj. Spet hočem biti nihče.

PESEM 1

na meji ednine krik gradi mi artefakt tišine
in stotere prozne rime dolbejo v obup sipine
peklu pojejo volkovi v zamegljenem ogledalu
cvrejo v solzah se sledovi, če jih je sploh kaj ostalo
v zenitu aritmije srce brez telesa bije
brez moči so rožmarini v gnili zemlji domišljije
reciklirani utrinki vlečejo izbire niti
žrejo druga drugi misli bistvo bistva svoje biti
in če sonce ne bi žgalo in ogrevalo golote
bi umrla v prahu mraza, v črepinjah te samote

PESEM 2

rezki klic bom zakopala
v podkožja molk pognala
brez vesti ostem lagala
če bi zmogla, če bi znala

znova sama bom ostala
slečen sem ovoj razdala
pelerino sem prodala
zdaj v nalivu bom zaspala

TVOJ PORTRET

V vzporednem vesolju visi tvoj portret.
Obdaja ga meni neznani obstret.
Tak mojster, kot bil je lahko samo Bog
pod lici izrisal čaroben je lok
in ustnice barve kot jagodni rod:
zaobljene, sočne poljubu povod.

Žal pa v galeriji pravil strog je kod:
kdor slik se dotika, naj hodi drugod.
In tudi če s prsti po platnu zdrsim,
le dve dimenziji v pokušnjo dobim.
Približaj se mi, za en srčni utrip!
Morda potlej slika postala bo kip.

VENERA

Mala, komaj rojena
iz morske pene vsakdana
črnooka je Venera
dih prepozno poteptana.

Njena drobna silhueta
s svetlobno katarzo obdana
v bizarnem boju potopljena
na belo dno je oceana.

V gibu je krčevita,
ko tone v brezcilje podana
in hkrati se znova prebuja
pravično, a skopo razdana.

Sirena ne bo več jokala,
ker ve, da bila je iskana,
ne bo več v toksinu ostajala
revna in nepriznana …

Festival kratke priče KIKINDA SHORT – verzija 3.0
25. – 29. jun Beograd/Kikinda
slogan festivala: PRIČAJ MI....

Kikinda short je jedini festival kratke priče u Srbiji i ove godine se održava po treći put. Osnovni cilj festivala je afirmacija književnog žanra koji najviše odgovara modernom ritmu života.

Učešće je najavilo više od četrdesetoro gostiju iz devet evropskih zemalja. Pored pisaca, na festivalu će učestvovati i prevodioci sa b/h/s jezika, urednici časopisa i kritičari, dakle svi oni koji mogu da pomognu afirmaciji i umrežavanju stvaralaca kratke forme

Pri izboru gostiju konsultovani su respektabilni pojedinci i institucije. Tako je na primer troje britanskih autora preporučilo uredništvo www.theshortstory.org.uk, sajta kom podršku pružaju Radio BBC i Arts Council.

Festival će se održati u bašti beogradskog SKC-a (25. i 26. jun) i u bašti Narodne biblioteke »Jovan Popović« u Kikindi (27. i 28. jun). Pored pisaca, organizatori najavljuju i nekoliko konecrata, performansa i prilike za neformalno druženje sa piscima.

Autori KIKINDA SHORT – verzija 3.0 su Martin Wanko, Ann Cottenn (Austrija), Faruk Šehić, Damir Šabotić (BiH), Roman Simić, Olja Savičević Ivančević (Hrvatska), Gabor Virag (Mađarska), Agnieszka Klos, Joanna Rozsak (Poljska), Svetlana Žuchová (Slovačka), Polona Glavan (Slovenija), Biljana Ćućko, Bojan Babić, Zvonka Gazivoda, i Marko Šelić - Marčelo (Srbija).

Zemlja specijalni gost trećeg KiIKINDA SHORTA je Velika Britanija odakle stižu Clare Wigfall, Paul Ewen i Peter Hobbs.

Zbog prošlogodišnjeg zahteva za čitanjem na bis ponovo dolazi Melina Kamerić iz BiH, kao predstavnik sweet 60’s generacije pozvan je Vule Žurić, specijalni gost kritičar/pisac je Nenad Šaponja koji dovodi gosta iznenađenja dok je domaćin festivala kikindski pisac Srđan Srdić.

Tokom jeseni biće objavljena i zbirka priča svih učesnika festivala.

Dosadašnja dva festivala predstavljena su u Mađarskoj i Sloveniji, dok su tekstove o utiscima sa festivala objavili bečki »Litertur und Kritik«, segedinska »Fozssilia« i sofijska »Altera«.

Organizator festivala je NB »Jovan Popović« iz Kikinde a koordinator projekta je Srđan Papić.

KULTURNO DRUŠTVO NEMŠKO GOVOREČIH ŽENA »MOSTOVI«
KULTURVEREIN DEUTSCHSPRACHIGER FRAUEN »BRÜCKEN«
Barvarska ul.5
2000 MARIBOR
kulturno.drustvo-mostovi@triera.net

Maribor, 26.05.2008

RAZPIS ZA SODELOVANJE PRI ZBORNIKU
»VEZI MED LJUDMI – ZWISCHENMENSCHLICHE BINDUNGEN 2008 «

Kulturno društvo nemško govorečih žena »Mostovi« v okviru izvajanja svojega društvenega programa razpisuje natečaj za sodelovanje pri zborniku »Vezi med ljudmi – Zwischenmenschliche Bindungen« 2008. K sodelovanju vabi tiste, ki želijo s svojimi literarnimi besedili prispevati k sporazumevanju in širjenju kulturnega sodelovanja v evropskem duhu v kontaktnem prostoru z nemškim jezikom. Namen razpisa je spodbujanje nastajanja izvirnih besedil v nemščini in prevajanje izvirnih slovenskih besedil v nemščino.

Natečaja se lahko udeležijo člani društva in drugi zainteresirani iz Slovenije, simpatizerji društva, ki pišejo v slovenščini ali v nemščini, s svojimi izvirnimi neobjavljenimi besedili v prozi ali poeziji. Poslano besedilo lahko obsega do 200 verzov poezije ali do 8000 znakov s presledki pri prozi (dramskih ali dokumentarnih besedilih in esejih) v elektronski obliki (MS Word ali Open Office) na naslov elektronske pošte društva (kulturno.drustvo-mostovi@triera.net) do 30.avgusta 2008.

Teme besedil sicer niso omejene, prednost pa bodo imeli prispevki na temo Štajerska in Maribor, njuna sedanjost ali preteklost ter življenjske izkušnje v tem delu naše domovine. Upoštevali pa ne bomo prispevkov, v katerih je izražena kakršna koli narodnostna, verska ali druga nestrpnost. Edini kriterij pri izboru besedil bo njihova kakovost.

Strokovni sodelavci društva bodo poslana besedila pregledali in iz prejetih prispevkov izbrali po strokovni presoji tista besedila, ki bodo objavljena v dvojezičnem, slovensko-nemškem zborniku »Vezi med ljudmi – Zwischenmenschliche Bindungen« 2008. Zbornik bo izšel ob koncu leta 2008.

Društvo bo krajše odlomke iz besedil uporabilo pri predstavitvah zbornika izključno na kulturnih prireditvah.

Predsednica društva:
Veronika Haring

RAZPIS
za literarno delavnico kreativnega pisanja (poezija)
v nedeljo, 29. junija 2008, ob 12. uri
na gradu Prem

Vabimo Vas na literarno delavnico kreativnega pisanja, ki bo potekala v okviru prireditve Premska srečanja. Delavnica namenjena poeziji bo trajala 2 uri in jo bo vodila Patricija Dodič. S seboj prinesite obilo dobre volje, navdih, pisalo, beležko ter morda pesem avtorja, ki vam je všeč in bi jo želeli prebrati.

Udeležba na delavnici je brezplačna. Prijave sprejemamo do 20. junija na naslov:

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
Območna izpostava Ilirska Bistrica
Bazoviška cesta 26, p.p. 58, 6250 Ilirska Bistrica
tel.: +386 5 711 00 90
fax.:+386 5 711 00 91
e-pošta: oi.ilirska.bistrica@jskd.si

Vsak udeleženec naj do 20. junija pošlje tudi pet svojih pesmi na zgornji naslov ali direktno vodji delavnice na e-naslov: patra69@gmail.com

Prisrčno vabljeni!