Za moje spomladanske zapiske je že skrajni čas. Pa kaj ko sem pod večnim pritiskom. Ne glede kako se trudim, se ne morem prav zbrati. Mogoče zaradi pozne ure, ki že vsebuje pomlad, ali pa preproste lenobe.

Ničesar ne obljubljan in tudi ne bom storila tega, kar je običajno – v tem času - storila moja mama. V vlažno tkanino je zavila žitna zrna, da se bo kaliko tisoč kalčkov. Žitna zrna, jaz vas bom dala kar v vrtne grede, ki vas bodo z ljubezno objele in vam šepetale zgodbe o lepoti in bolečinah življenja. Vi pa jih boste pazljivo poslušali. Potrpežljivost je dragocena vrlina.

Ko pa boste pripravljeni, se bo pričelo življenje in jaz bom gledala vase prste, kako poganjajo v luč skozi vlažno zemljo in sredi teme postajao zeleno zeleni. Upanje bo pognalo korenine v srcih, in potem bom vedela, da je zagotovo prišla pomlad.

Ne vem, če ste imeli kdaj občutek novega ali na novo. Gotovosti, prepričanja, ki ga čutiš z srcem. Zaupanje, iz osebnih izkušenj in ne pripovedovano od drugih. Iz tiste, ki se je porodilo v trenutku krize in dvoma. To odkritje je dragoceno. Ravnokar si preko krize in novo odkritje je kot najdeni zaklad. Še enkrat na novo! Toda tokrat razumeš in dojameš. Leto praznovanja odkritij starih ugotovitev in prepričanj. To osrečuje.

Pričenjam spomladansko čiščenje in odstranjumem spomine, ujete v oblekah in med vrsticami papirjev iz omar in predalov. Modra bluza z rumenim in belimi rožami, le kdaj sem jo nosila? Pred leti, ko sem bila mlajša in bolj brez skrbi, je čas stal. Pravzaprav sem jaz mislila, da stoji. Medtem so se šivi v tkaninah obrabili in gumbi so izgubili lesk. Bojim se. Bojim se razpadajočih tkanin. Zastrašujoče priče prehajajočega časa. Kako brezobzirno.

Iz zapiskov, zvezkov, dnevnikov in koledarjev dihajo sladki in grenki spomini. Besede se spremenijo v sive slike in ni več razlike med dobrim in slabim. Vse, kar delijo, je – preteklost. Ko bi le mogla biti sedaj s teboj. Vsakič ko se smeješ, mislim, da je res.

Mi se vam bomo nasmejali nazaj, nekdaj in nekoč in prav ničesar ne more biti lepšega. Proč hočem vreči stari kovinski kovček. Poslikan je z bledimi kupolami mošej. Ključavnica ne zapira več dobro. Kako se stvari ponavljajo … gledam sebe, kako vedno nekam hitim, nakupujem, kuham, jem in pišem … kot da to nisem jaz, nekdo drug je v mojem telesu in mu ukazuje, kaj naj počne.

To pomlad bo vse novo. Zofa ujame sončne žarke. Vrzi vse proč, si rečem. Postani lahka, si pripovedujem. Ampak to ni mogoče. Vsako pomlad je ista zgodba in iz začaranega kroga ni izhoda. Vreči stvari proč ni lahko. Izguba, skoraj kot izguba življenja. Prevevajo me dvomi. Če se znebim vseh teh stvari, bo svet potemnel. Vem, da je to vse skupaj iluzija.

Svet ne potrebuje naših spominov.

Tovarne za proizvodnjo spomina delajo s polno paro. Čistim prah vseh teh let, da bi bolje videla. Štejem ljudi, ki so prišli in odšli, in tiste, ki so ostali. Postavljam jih na mesta v prostoru spomina. Iz glavne ulice lahko vidiš, kako so hribi oddaljeni in zaviti v tišino. Rodovitni vzorci zemlje. Rjavi jezik večnega. Južni veter, ko marec prihaja – kakor pravijo – kot lev in zapušča kot jagnje. Parfum in črnilo. Sanje in upane. Rdeče in zlato. Te ceste, ta dežela. Ceste, ki se vrtinčijo iz križišča polne hiš. Dnevi premikajočega se sonca, soleil, sonne, sol, shams… Bungenvilije padajo z ograj, velika drevesa, katerih cvetovi spominjajo na čas pred rajem.

»Rabie«, pomlad, je z nami, v nas in povsod okrog nas, z našimi zmagami in porazi. Pozdravili smo jo v petek ob 9. zjutraj, ko je bilo enakonočje. Zemlja bo na novo zadihala. Čiščenje je samo pretveza, ničesar nisem vrgla proč. Prav ničesar.

Sana`a, Jemen, 29 marca, 2008

1.

Utrujeni in umazani otroci postanejo sitni in hudobni,
ne vidijo, kaj je dobro zanje.
Je to spoznanje?
Lepe ste, zadnje potonike, lepe kakor prve.
Z drobno, sladko roso potresete čute in
upanje se zgane na obrazu.
Lepota nas na drobnih valčkih pljuska k Bogu.
Nič hudega, če se nesmrtnost usipa na temno, mokro zemljo.
Prva vrtnica že razvija dišeče kodre.
Vse rože hodijo v središče. Vsak cvet roma tja.
Ob svitanju se krokar odžene s svetle trave
in prhuta, kakor bi moral kovter prhutati
skozi okno stare gospe, ki je bila
pol škrat in pol vrtnarica
in moja stara mama.
Življenje čisto počasi zbira nesrečo in toploto.

2.

Še zadnji vzgib in toplota se bo zvalila s hriba.
Usoda dvigne košare, kozarce, kupe.
Kupi kamenja stresejo Oljsko goro.
Obup je zgrešil za las. Za las?
Resnice so bolj drobne kot las in nevidne.
Bolj hitre kakor svetloba, ki z gore še ni prišla v tvoje srce.
Rečem ti, da Bog zlaga enostavno lepoto,
enako, kot raste iz pokrajin in davne gladine.
Ne verjamem v Boga, kakor ne verjamem v žareči vrt. Ker sta.
Temna švicarska gladina je tako položena pod Borrominijeve
bele planine. Ko jih pogledaš,
se ti začne duševno življenje bleščati.
Med novimi hišami človek ni nič vreden.
Zdaj marmor prej linolej, okus pa je ostal enak.
Zgodovina letnih časov trga žar s platan in lip.
Naši vladarji ne sadijo tibetanskih ceder.
Le kam so vpregli um? Vsem daje svobodna volja takt.
Ko talent s papirjem prikuje na papir in
z zidom filigransko zreže zrak. S pogledom
prekucne voljo, da se tresejo tla. Kako narediti,
da bodo pesniki vonjali svojo razcveteno
dušo v tujih očeh?

3.

Skrivnosti z evropskimi ključavnicami,
niso rešile Sankt Petersburga.
Njegova ogromnost je okamenela.
Pesniška duša močna plava v Nevi
in rešuje mrtve palače.
Kaj je Amerika položila na svoje srce?
Ime svobode? S tem praporom lahko uniči vse,
celo ime, če bi padlo na svobodo.
Evropski Duh se je izmuznil v Alzacijo.
A kje bo cvetel? S čem nas bo navdihoval?
Zlati valovi Rena nosijo samo barvo.

4.

Žareče, rožnate oblake iščem,
ki bodo dvignili besedo na Besedo.
Polili sveže medenjake z dišečo glazuro.
Našli vogale z ranjenci, ki so jih zbrcali fašisti.
Krvavijo, a se ne pomilujejo in ne ljubijo ran.
Polomljeni še vedno dvigajo besedo na Besedo. Dajo na besedo.
Kreda v njihovih žepih je mokra,
zato njihov rokopis ostaja neviden.
Hudič ima še vedno športno postavo, je gladko obrit in vljuden.
Nočem, da ga zamenjaš z dogo
ali s priložnostjo ali servilnim učenjakom.
Stojim nad tvojo dušo in te priganjam,
da bi priznal. Ne spustim te, ker tvoj molk ni stoična modrost.
Poznam te, poznam tvoje srce. Razlikujem steklene bisere od pilul.
Poznam topli zlati prah, ki zaceli nebo in živo grozo pahne v jaslice,
kjer jo povoha osliček, da se spremeni v jagnje.
Živo grozo spremeniti v jagnje! To grize. In pestunja, ki drema,
a je prišla varovat knjige.
Zaradi čarobnosti te pritiskam
ob sliko, ki jo zastrupljajo, ne zaradi vzdihov in solz,
ki jih ne morem več zadrževati. Ker so slavni izdajalci?
So ljudje? Še danes železne peči izgledajo kot Hudič.
Imajo njihovi prijatelji rogove?
Glineni kamini mi v lošču kažejo kdo sem.
Nikoli nisem pričakovala, da bi se zaradi sočutja izneveril
Božjemu ukazu.

5.

Teme, stil, žanri, poplave, prijateljevanje s komunisti,
če si bil v Parizu, Rimu, Berlinu.
In obratno.
Zakaj sem fašist? Komunistom v brk!
Pa roke v žep in brado gor! Si pobrisal umazani štedilnik
in vrgel kadilo na žarečo ploščo?
Resnično plačevati z dušo, ni enako kot mahati s Heraklitom!
Ko se v vrsto postavijo Plutonovi tranziti,
ne bo več pomembno ali ti vse verjamejo ali ti nič ne verjamejo.
Težke rjave sode vlačim po betonu,
med snegom iščem počasne noseče obraze,
ki jih plužijo v brozgo in led.
O mistiki pesnjenja in transu, iz katerega se kobacaš, molčim.
Res je, mana in nektar tečeta z rok pesnika,
ki strada sredi Londona. Vse neskladno –
igra paravana in knjižne omare in druge drobnarije –
in sveti večer na pragu.
To je hiša, ki ne stoji, čeprav je stokrat zavarovana.
Dolge, goste trepalnice, ki se razmažejo ob prvih pravih solzah.

6.

Grdobije mi ne smejo narekovati življenja.

ANA KARENINA V PIŽAMI

Ostala sem pred vrati. Nekajkrat sem v besu še brcnila vanje, nato sem sedla na mrzle lisaste stopnice in pihala v prst. Videti je bil zlomljen, skoraj pravokotno upognjen v nepravo smer.

Seveda jočem.Velika drama mojega življenja.Verjetno tudi on joče. Zjokal se bo in odprl in oprostila mu bom, in on bo moral oprostiti meni, in prijazna bova drug z drugim, in vse bo drugače, in jemal me bo resno in spet se bo zaljubil vame in jaz ga bom imela rada kot kakega hišnega ljubljenčka, kot našo dobrodušno Tačko.

Prisluhnila sem. Tišina na drugi strani je grozeče odmevala, nič hlipanja, stopinj obupa, praznjenja steklenic za tolažbo, šepeta specanja v mobi, nič. Potrkala sem, nežno, skoraj plašno.

»Ne bodi otročji. Spusti me not.«

Tišina. Grozeča. Ne me hecat. Obesil se ni, preveč egoističen je, baraba. Me takole vreči ven, Skoraj nago, izpostavljeno, ranljivo, sredi noči na stopnišče. Betonske, hladne. Žarnica ne gori, Non stop pritiskam na avtomat, svetloba, tema, in tema za vrati.

»Poslušaj«, rečem, »saj sva vendar odrasla. Pogovoriva se. Zebe me.«

Res me zebe. Preklete stopnice in ta socialistični blok. Že davno bi se morala odseliti, kupiti kako vrstno hiško, za začetek, ne pa vrata, ki pobirajo čenče in avtomat, ki ugaša in teraco, slabo mi je od teraca na tleh in vrat s kukali in polomljenih stikal in razstrosenih reklam v predverju. Prekleto, le kaj dela. Če ne odpre? Kam naj v pižami in prst neznansko boli. Kdo bi si mislil, tak neodloćen mečkač, pa me vrže ven in mimogrede zlomi še prst. Saj je vendar prav nedolžno, nič usodnega se še ni izcimilo. Samo na izletu smo bili in Timi je potem dvignil brado, takole pomenljivo in vprašal:

»A ti si v njega?«

Mojbog takole se zdaj pogovarjajo otroci. Racionalno krajšajo stavke. Ja, kaj pa vem, res ne vem. Robi me pač osvaja in meni prija. Nov samec v službi. Tako osamljen in prijazen in zaljubljen. Pravico imam do nežnosti in vznemirjenja in življenja.

Pri nas je tako postano. Vsak dan isto. Hrana in TV in cunje, same cunje, v košu, v stroju, zmečkane, odvržene, popackane in potem gore zlikanih, skladovnice do neba, z logotipi, z majčkenimi pomebnimi našitki, ki nas določajo. Za kozlat! A je čudno, če potem zvečer nočem? Telovadba brez metuljčkov v trebuhu, urnik, na pamet naučena lekcija. Jaz se ne grem.

Zelo me zebe, v pritličju koraki, pa ne, da gredo sem gor v tretje. Ne, odprta vrata v prvem, a zdaj se pride domov, slišim, bogve, kje se je vlačil, verjetno nič usodnega, pivska družba. Pa kje so vsi poročeni dedci, največ kar si upajo je prazniti kozarce in se ustiti. Besede. Kaka ritka. Gobcanje.

Vrata nasproti našim so se odškrnila, hlastno sem vstala.»Smeti sem odnesla,« rečem.«Me gospodinje, nikoli ne počivamo, saj veste in…« mencam in se sovražim, sebe, vse gospodinje in oprezujoče oči in ušesa za vrati in mojega novega sovražnika, za katerega sem mislila, še pred uro sem mislila, da je nekdo drug, drugače sem mislila.

»Vstopite«, reče »saj boste zmrznili, tu, na betonu.«

Mrzlično sestavljam primerno zgodbo, izgubljeni ključi, nenadna izguba spomina, kaka čudna bolezen, nekaj verjetnega za ohranitev videza male srečne družinice, male pridne gospodinje, male lažnivke .

»Za kavo je verjetno prepozno ali prezgodaj,« reče, »kaj močnega bi vam prijalo, tega pa nimam. To ni moja slabost, hvala bogu, nikoli niti kaplje alkohola. Ampak knjige, zasvojena sem s knjigami. Tudi danes, čitam in pozabim na uro in potem me zaloti jutro.«

Pogreznjena sem v naslanjač, na tleh je res knjiga, soseda pa toči vodo v kuhinji, zdaj je nastavila skodelici, gledam njen hrbet, drgnem premražena kolena, prst je rdeč, debel, postaja modrikast, preklet tiran, plačal boš, prisežem.

»Čaj bo v redu.« reče » Boli, kaj? Jutri pojdete k zdravniku. Saj ni prvič, kajne?«

Coprnica stara, čaju navkljub in odprtim vratom, da se takole vtika.

»Oprostite, vem, ne bi smela.« reče.

»Vaša mala Anja, saj je Anja, ne? Tako lepa deklica, mi je rekla ati in mama se tepeta, zato, oprostite, res. Čaj je topel. Prijal vam bo. Jaz ne vem dosti o življenju, vse le iz knjig, veste.«

Ti smrklja, kaj si bo še izmislil ta otrok, že od rojstva, prisežem, že od rojstva kot da ni moja. Njegova. Prva beseda ati, zdaj ati, vedno ati. Timi, moj prvorojeni, ljubljeni Timi je čisto drugačen. In kako je danes govoril z Robijem. Odraslo. Všeč mu je bil. Torej je bila Anja, lahko bi vedela, podlasica mala, ona. Jaz pa sem mislila prijateljice v narekovajih, naključno srečanje kake kolegice iz službe in je izvedel, da sem še, še vedno, vredna greha, kot rečejo.

»Oprostite še enkrat,« reče, »pustiva to, če vam je nerodno. Popijte čaj!«

Najlažje bi bilo jokati. Ali vpiti. Nočem biti prekleta ženica s cunjo v roki, računovodja, kontrolorka, nergačka, ki vzgaja, pobiralka nogavic in igrač, kuharica z zažgano hrano v pečici, garačka, ki se grebe za plačo v službi, nočem biti v vrsti, klonirana štiridesetletnica svojih znank.

»A dosti čitate?« rečem. Nekaj moram reči v zahvalo za azil. Jaz nikoli ne čitam, Upira se mi. Nekoč davno se mi je zamerilo, papir, nabuhlost, patetika.

»Ja, kot sem rekla, preveč morda. Življenje pa je tam, pri vas.«

Glej, glej, pa ne da mi zavida.

»Vi nič ne berete? Saj nimate časa, kajne?«

»No, morala sem. V srednji šoli, tiste klasike in to. Nesrečnike, Ano Karenino, Sestro Carrie.«

Še sama ne vem, od kod so se vzeli. Naslovi, odlomki, zabrisani. Stara je kar zažarela. Se presedla, vstala, nosila knjige, govorila, govorila, kratke vsebine, citati, anekdote. Naše najboljše prijateljice, ućiteljice življenja, take, kaj sem hotela.V pižami, z zlomljenim prstom, z zlomljenim zakonom in verjetno že dolgo zlomljenim srcem. Oprostite, tisti stavki iz knjig so me okužili. Nevede. Zahrbtno.

»Moja najljubša knjiga je Ana Karenina« je rekla zjutraj, ko sem spet prežala na stopnicah, pred nekoč najinimi vrati srečnega para, prežala, da si utrem pot, odločno, poberem Timija in tisto edino oblekco iz Prade in potem grem.

»Tako tragična junakinja, tako nesrečna, tako mila, ljuba in nežna.« je rekla.

Samo medlo se mi svetlika, to bo kak odlomek, kako Audrey Hepburn teče za vlakom, teče v dopetni črni obleki, tako krhka, zlomljena, izdana, teče pod vlak, sneži, mraz zarezuje v srčast obraz in oči se neznasko prazne zazrejo v gledalke. Poudarjam, gledalke.

Če mi ne da Timija? In če Robi? Kako je bilo?

Morda bom šla v knjižnico in si sposodila Ano Karenino.

ČOVEK SLEDEĆE EPOHE

Poznati beogradski boem i lutalica Radoš Terzić (Ivanovci 1931 – Beograd 1985) sredinom sedamdesetih i početkom osamdesetih godina dvadesetog veka »ušao« je i u literaturu na »velika vrata«. Ovog ortodoksnog, kako sam za sebe kaže, marksistu i nepriznatog »revolucionarnog« pesnika u roman je »ubacio« naš spisatelj Moma Dimić, već poznat po svom literarno-dokumentarnom nervu (»Živeo život Tola Manojlović«, 1966). Radoš Terzić je posredstvom Dimića »unišao«, kako bi sam rekao, u roman »Šumski gradjanin« (»Srpska književna zadruga«, Beograd, 1982). I ne samo da je »unišao«, već se čitav tamo zavukao. »Šumski gradjanin« je knjiga o njemu! Tako je, konačno, ovaj nepriznati, bespravno – kako gorko zvuči kad to sam za sebe kaže – revolucionarni pesnik, propovednik Marksovih ideja, izučavalac medicine i drugih teških nauka i zaljubljenik u Čeovu revoluciju (Če Gevari je posvetio podužu poemu pisanu u desetercu), dobio »svoj« roman i na taj način ušao u istoriju i pamćenje.

Pisac ovih redova poznaje i Dimića, autora romana, i Terzića, glavnog (anti)junaka romana. Sa Terzićem sam se upoznavao dva puta. Prvi put kada me je M. Dimić odveo kod njega, bilo je to negde krajem januara 1978, drugi put čitajući »Šumskog gradjanina«. I, zaista, Terzića ćete, ako vam je uopšte do toga, najbolje upoznati čitajući roman.

Moma Dimić mi je još pre tog januara 1978. pričao da piše knjigu o još jednom biću iz stvarnog života. Čak mi je pokazao fotografiju tog svog bradatog junaka u kupaćim gaćama-minimalkama sa belom štraftom preko sredine i s nekakvom knjigom u ruci. Verovatno zbog ovog rekvizita (knjige) izraz njegovog lica delovao je još uvek mladićki misaono dubok.

Uz tu sliku, Dimić je posedovao i vizit kartu junakovu na kojoj je pisalo : »Radoš Terzić, revolucionarni pesnik, hotel žparkž, Beograd«. Ime »hotela« nije bilo štamparskom greškom napisano malim slovom. Jednostavno, prebivalište čoveka sa fotografije bili su parkovi glavnog grada

Izrazio sam želju da se upoznam sa ovim stanarom parkova i da pokušam da napravim intervju sa njim. Medjutim, Dimić mi reče da je nedavno izmedju Terzića i njega došlo do žestoke svadje na moralnom planu. Naime, Terzić je zahtevao od svog »biografa« (ovu titulu je sam dodelio Dimiću) da mu ovaj u svom dvorištu još za života podigne monumentalni spomenik. Pošto »biograf« nije bio spreman da mu u tom trenutku tako nešto ispuni, Terzić se smrtno uvredio.

Posle dve godine, baš pomenutog januara 1978, obrem se ponovo kod Dimića. U razgovoru se ponovo dotaknemo pisanja njegovog novog romana. Nije se još pomirio sa glavnim junakom, ali je, u medjuvremenu, uspeo da napiše pet-šest poglavlja, odnosno priča romana. Ostatak je tek trebalo da se dopiše. Dakle, pomirenje je neminovno! Stoga odlučujemo da baš tog dana odemo do Terzića, na »ručak pomirenja«, kako smo kasnije krstili taj Dimićev novi, a moj prvi susret sa Terzićem.

Iz Mirijeva, sela na rubu Beograda, gde je Dimić nastanjen, krenemo autobusom do Trga republike. Sa trga pešice do Terazija, sa Terazija sidjemo u Balkansku ulicu. »Zar Terzić živi baš u centru Beograda? – pitam. – Šta je sa parkovima?« »Januar je«, odgovara Dimić.

I, evo nas: Balkanska 26. Stara četvorospratna kuća. Pored samog ulaza za stanare te kuće nalazi se prodavnica prehrambenih proizvoda. Dimić ulazi u prodavnicu i kupuje kilogram hleba. »Da nahranim junaka«, kaže… Penjemo se strmim, uskim, mračnim i prljavim stepeništem na sam vrh zgrade, na tavan. Prolazimo kroz neke zamršene, uske hodničiće, koji su, očigledno, proizvod mnogih daščanih pregrada napravljenih od strane ko zna kakve armije beskućnika. Stižemo do nekakvih zelenih vrata izdignutih iznad poda tavana. Kucamo i uskačemo u malenu, daskama ogradjenu prostoriju, jedva tri sa tri metra.

Prvo što sam ugledao bio je krevet. Na njemu ogromna ljudina zarasla u bradu. To je Terzić. Zista, podseća na Marksa! Levo od kreveta stoji jedna omanja, ali pozamašna žena (kasnije ću saznati da je to gospodja Reza) i na rešou bačenom na sred sobe prži ribu. Terzićeva pregrada-golubarnik nema prozore, tako da se od Rezine ribe jedva vidi i diše. Domaćin Terzić nas, naizgled, potpuno nezainteresovano pogleda.

ŽRTVA OSTATAKA KOMUNIZMA

Pošto se prihvatismo skronog obeda, počeh da snimam intervju sa junakom Dimićevog romana još uvek u nastajanju.

D: … Vi počnite… Pričajte… A ja ću kasnije da napravim uvod…

R: Radoš Terzić iz sela Ivanovaca kod LJiga … Pa, rodjen sam u seoskoj porodici kao deveto neželjeno dete i otada su potekle sve muke životne. U devetoj godini, kao nezavršeno djače osnovne škole, krenuo sam u svet, trbuhom za kruhom, kao sluga seoski da zaradjujem hleb… Služio sam gazdu devet godina. On mi je obećao da mi da zemlju ali da čekam dok odu Nemci, a kada su otišli Nemci onda je on rekao čekaj dok odu partizani. I tako sam uzalud služio i video da od toga nema ništa, jer sam već bio u omladini i SKOJ-u i znao da neće nikada partizani otići. Onda sam krenuo na dobrovoljne radne akcije, a odmah potom i na kovački zanat u Beograd… Budući da je bio Beograd razoren i nije imalo državnih preduzeća, bio sam prinudjen da učim autokovački zanat kod privatnika koji me je krvoločno i krvopijski eksploatisao do konačnog onesposobljenja, jer od teškog i napornog rada kičma je stradala i pršljenovi. Posle toga ležao sam u gipsu tri godine u Risnu i to vreme iskoristio kao svoj univerzitet – izučavanje marksizma i lenjinizma kao već tadašnji skojevac… i posle toga ostao sam invalid stoprocentni, a invalidska penzija nije rešena zbog nepriznavanja svog tog radnog staža slugovanja, šegrtovanja i bolovanja. Tako sam dalje nastavio izučavanje marksizma i iskovao sebe u revolucionara i revolucionarnog pesnika. Mada se vodila borba protiv eksploatacije čoveka protiv čoveka, ja sam bio žrtva tih ostataka trulih kapitalističkih elemenata, koji su, nažalost, ostali, a trebali su biti likvidirani ili u zadruge udruženi da im se ne ostavi pravo da nesmetano ekploatišu mlade ljude i uništavaju ih kao i ranije.

Kasnije sam nastavio svoju revolucionarnu izgradnju izučavanjem marksizma i lenjinizma, zatim i čegevarizma. Onda sam počeo da pišem revolucionarnu poeziju.

D: Kada već rekoste da ste počeli da pišete revolucionarnu poeziju, vi ste napisali jednu poemu koja se zove »Najvećem revolucionaru«. Ona je, u stvari, posvećena Če Gevari. Pa, hoćete li da nam nešto kažete o stvaranju te poeme?

R: Da! Hoću! Budući da sam izučavao kubansku revoluciju i ona me je neobično inspirisala, jer je zaista izvedena na jedan fantastičan način u takvom svetu Latinske Amerike, kapitalističke, gde su se pojavili takvi divovi kao što je Fidel Kastro i Če Gevara, koji je sebe uzeo da je profesionalni revolucionar i ostavio izvojevanu revoluciju, ministarski kabinet i pošao dalje u svet da izvodi svetsku revoluciju… Jer, u istoriji čovečanstva nismo imali čoveka takvog kalibra, takve snage i duha i takve veličine, idejne i moralne čistote, da krene iz zemlje u zemlju da diže revoluciju čisto socijalnu u klasičnom smislu marksizma i da se odrekne svega – porodice i sopstvenog života, i ta njegova moralna veličina, idejna čistota njegovog morala me je inspirisala da sam mu napisao himnu, ideološku odu, onakav kakav je bio, pa, eto, želim da vam je odrecitujem, jer sam je recitovao u Sali heroja, na dan njegove komemoracije, koja je doživela najveću slavu i uspeh i koju su svi zavoleli, pa sam tako, eto, i rešio da je odštampam, ali, eto, zbog svoje revolucionarne oštrine i zbog toga što sam je napisao u epu, u narodnom stihu, ne mogu je štampati o trošku nekog preduzeća, već moram u sopstvenom izdanju, ali mi je stalo jer sam zaljubljen u Čea zato što je ostao dosledam sebi. On je rekao da revolucionar mora da ostane onakav kakav je u revoluciji takav do kraja, a revoluciju treba gurati napred kao bicikli, jer ako se ne gura ona brzo pada i propada… I, eto, želeo bih da vam je odrecitujem, neka je, neka bude posvećena narodu…

Dubokim, promuklim baritonom, dva puta glasnije nego do tada: »ERNESTU ČE GEVARI… Najvećem revolcionaru ovog sveta«…. Govori čitavu poemu iz glave. Na nahtaksni pored kreveta, desetak bočica raznih lekova, dve ispražnjene i jedna do pola ispijena flaša piva i ostaci nekakve ribe koju je za sve vreme našeg razgovora, stvarajući nepodnošljiv mastan dim, pržila pozamašna i uporna gospodja Reza.

Recitovanje je, posle dobrih petnaestak minuta, završeno sjajnim usklikom:

»O, GEVARA, MOJ IDEJNI I DUHOVNI BRATE, I KAD BUDEM UMIRAO MISLIĆU JA NA TE!«

Posle kratkog, spontanog aplauza prisutnih, intervju se nastavlja.

JEDAN OD NAJVEĆIH USPEHA

D: Vi ne samo da se bavite književnošću, već ste i neke naše pisce inspirisali da o vama pišu. Naime, u knjizi Milovana Danojlića »Kako je Dobroslav protrčao kroz Jugoslaviju«, u kojoj se govori o nepriznatim jugoslovenskim pesnicima, vi zauzimate značajno mesto. Tu vas Danojlić pominje pod punim imenom i prezimenom i citira jedan vaš stih, po vašem mišljenju veoma oštar. Hoćete li nešto o tome da nam kažete?

R: Da! Hoću! (Posle svakog pitanja ovako počinje. Ovo »da, hoću« veoma glasno izgovara tako da se ima utisak da će odmah posle toga kao iz rukava dati odgovor na postavljeno pitanje. Medjutim, izmedju »da, hoću« i sledeće rečenice pravi vrlo dugu pauzu i duboko uzdiše). To mi je bio, da kažem, jedan od najvećih uspeha posle pisanja drugih u raznim novinama i časopisima. Ja sam doživeo da uidjem u istoriju književnosti kao revolucionarni pesnik baš u toj knjizi Milovana Danojlića, mojeg seljaka i zemljaka, i, da kažem, jedne vrste učenika. Samo, on je otišao drugim putem školaraca i profesionalnih pisaca, dok sam ja ostao kao revolucionarni pesnik, nepriznati gotovo, jer nisam stigao da objavim ništa svoje.

Taj stih je zaista samo jedan iz moje životne poeme isto tako velike kao ova o Če Gevari, a on je se zaista borio (misli na Danojlića) punih dvadeset godina da objavi taj stih – »Vreme za ugnjetače i ugnjetene promenilo se nije/ Treba nova revolucija da se diže/ i nova krv da se lije« – jer, zaista, bilo je velike borbe oko toga, ali, eto, zahvaljujući razumevanju i Javnog tužilaštva i ostalih, on je ostao kao jedino moje, da kažem, duhovno čedo objavljeno, koje je otišlo u javnost. Moram da zahvalim Milovanu Danojliću na tome, a, inače, žao mi je što nije mogla da ode cela životna poema i što, kao što navodi iz mojeg obimnog životopisa »Kako su me idioti uništili u životu«. Nažalost to ne mogu objaviti, jer sam proučavanjem medicine, pa i filozofije i psihologije i ostalih nauka, budući da sam mnogo voleo da čitam i izučavam, došao do otkrića bliskog kraja koji će doći usled najpodmuklije bolesti koju, nažalost, nisu shvatili, nisu hteli da shvate ti uobraženi lekari-grandomani, mitomanijaci, koji misle da sve oni znaju, a mi drugi pacijenti, ljudi, ništa. Moram da objasnim taj stih prvo iz one životne filozofije da svako zašto ima svoje zato i da dalje predjem na marksizam da uslovi prave čoveka – kako kaže Marks: »Sve zavisi od uslova, mesta i vremena.« Ja, kao skrhani sin radničke klase i socijalno-imovinski obespravljen, izučavajući marksizam, lenjinizam, kao i čegevarizam, vršeći psihoanalizu društva i sebe – jer, ja sam ortodoksni marksista i moj je pogled na svet marksistički – taj gnev, taj stid, kako je još i Marks govorio da je i stid impuls revolucionarnog žara, jer sam, na neki način, eto, na dnu društva, socijalni problem, a, po svojim vrednostima, unutrašnjim, intelektualnim i intiutivnim i kvalitetnim, ljudskim, trebao bih da budem na, da kažem, daleko većem nivou. No, nažalost, nije još uspelo, nije još marksistički, da kažem, primenjeno i stvoreni uslovi da se svakom da prema svojoj sposobnosti… Jer, ja sam bio još u detinjstvu i osnovnoj školi odličan i prvi djak, kao i dalje u zanatskoj školi, i bila mi je želja za daljim učenjem, ali nisam imao za to uslove, a niko mi ih nije hteo pružiti. Od porodice seosko-idiotske, nesposobne, pa do dalje, nažalost…

JUNAK OBIMNOG ŽIVOTOPISA

D: Recite nam kako živi jedan nepravedno nepriznati ortodoksni marksist i nepriznati revolucionarni pesnik.

R: Po tom pitanju moram da kažem zaista teške reči. Kao što Milovan Danojlić, moj zemljak iz Ivanovaca, navodi u toj knjizi kako se po jednom psiho-socijalnom, mislim psihoanalitičkom utvrdjenju vidi da se ti ljudi stvaraju, zbog tih faza nemoći u kojima ne mogu da dodju do izražaja, čak stvaraju i zločinci… A ja sam, zahvaljujući marksizmu, kao i drugim filozofijama, sebe u tom pogledu sačuvao na najvećoj moralnoj visini i nekako, po onoj narodnoj, da svak mora da nosi krst svoje sudbine… Ali, vrlo je, vrlo teško i moram da kažem da zaista treba da se pruži mogućnost ljudima koji se bave poezijom, pa iako nisu na nivou savremene proze, jer ona se svuda lansira, dok se ova, eto, narodna ne priznaje. Mislim da je to žalosno, jer odavna se priča da se ne vole odnarodjeni političari i tako dalje. Uopšte, problem taj otudjenja najveći je problem sveta, razumljivo taj problem je Marks najdublje obradio i ja sam ga dugo proučavao. Ta nemoć ljudska može da uništi čoveka, jer tu su dva puta: ili samouništenje sebe ili protest protiv tog društva. Mislim, ta nemoć, kao što znamo uopšte u istoriji ljudskog roda, stvarala je i bogove i crkve i ratove i… to sve može da se liši može da se nadje leka tome. Jer, danas vidimo te ljude kako se bore i kako rade i kako sami štampaju i kako žele da to poklone narodu oduzimajući od svojih usta, eto, kao što i ja sam gladujem da bi to štampao i poklonio narodu, jer vidim da narod to vole i traži, a ne mogu da ih ovako naštampam privatno na geštetneru ili fotokopiji… Mislim da treba dozvoliti, treba pružiti uslove i tim ljudima, narodnim pesnicima, zato što mi danas imamo, nažalost, dosta nepismenih, eto, koji još umesto potpisa stavljaju otisak palca, pa naravno da ne razumeju tu savremenu prozu. Treba da bude jedan blagi prelaz izmedju naivne poezije i proze. Mislim da bez rime, bez stiha, pesma nema svoju dubinu i toplinu i da se mora razlikovati od proze. Mada savremena proza ima široku moć izražavanja, ali gubi onu toplinu i dubinu i snagu narodne pesme. Mi znamo iz istorije da »pesma nas je održala, pesmi hvala«, a ja moram da dodam još i stihove: »U pesnike i hajduke ne ide se bez velike muke«. To je teška stvar koju malo ko može da razume, sem onaj ko piše. Ja moram da dodam da sam tu poemu o Če Gevari pisao u suzama devet dana kada je on poginuo i zato je i doživela najveći uspeh, pa, moram još i to da dodam, da je bila jedna od inspiracija studentskih demonstracija (1968 – prim. autora), jer sam je poklanjao studentima i tražili su štampajući na geštetnere, na principu Če Gevarine borbe, poštenja, čistote i revolucionarnosti, da se bude što doslednije revoluciji.

Zbog toga mislim i poručujem da treba narodne pesnike sačuvati od zaborava i treba im pomoći, jer oni dolaze do samouništenja, a to je tragedija. Danas su veoma, veoma skupe štampane stvari. Kao što znamo, milionska suma treba za jedan štampani tabak. Evo, ja već punih deset godina se borim da bi ovu himnu o Če Gevari odštampao i, eto, još nisam uspeo mada je vole i intelektalci i radnici, jer sam je pisao za široke mase.

REVOLUCIONARNI PESNICI – MISLIOCI

D: Recite nam koje jugoslovenske pisce cenite i zašto.

R: Ja, kao ortodoksni marksist, beskompromisni revolucionar i revolucionarni pesnik, cenim samo revolucionarne pisce i angažovanu književnost, jer književnost mora da bude angažovana, mora da ima poruku umetničku i da se svet menja u bolji život. Inače, apstraktnu književnost ne cenim, apstraktnu poeziju ne volim. Vidim da to mnogi ljudi čitaju, ali, ipak, nadjem, tu i tamo, bačenu knjigu ili knjižicu, što mi teško pada (Uzdah!).. Sada, razumljivo da cenim mislioce, budući da sam i ja rodjeni mislilac, obučeni i izgradjeni, i ozbiljnu književnost koja stvarno mora da ima svoje značenje. Izmišljenu ne cenim i stvarno ne znam čemu ona služi zato što smatram da u ovom svetu i u ovom životu našem ima dovoljno drama, tragedija koje treba opisati kao preživljene i doživljene, jer smatram da ono što je doživljeno to je najjače i sa ciljem da se menja u bolje, da to se više ne ponovi. Sad moram da ovde parafraziram misli Alberta Moravije, takodje marksističkog pisca, koji kaže da je uvek imala politika veći uticaj na književnost, nego književnost na politiku. Zbog toga, razumljivo, cenim revolucionarne pisce, pesnike-mislioce kao što je bio Andrić, zatim i Dobrica Ćosić i Bećković Matija i drugi slični pisci me zanimaju.

D: Šta najviše čitate?

R : Ja najviše čitam marksizam, lenjinizam, a zatim revolucionarne pesnike… (Moja bezuspešna upadica: »A od naših pisaca koga najradje…«)… kao što vidite u mojoj biblioteci Branka Miljkovića, revolucionarnog pesnika, i, takodje, iz medicine dosta čitam, iz filozofije i psihologije, sociologija me zanima i, eto, moram da kažem, moj prijatelj Radomir Lukić, koji takodje smelo piše, kao što znate, o sociologiji morala, kaže da je društvo tek u povoju, da su veliki ostaci kapitalizma, buržoaske psihologije i da je društvo bolesno koje treba lečiti kao što lekar leči pacijenta. Moram da mu odam priznanje kao što je on meni odao za ovu himnu o Če Gevari kada sam je recitovao i tražio da mu je dam, jer nije čuo jaču himnu i pesmu. Takodje, i on mi je odao priznanje da sam genijalac kakav se ne radja u sto miliona ljudi. Volim ljude iskrene, poštene, mudre, koji govore bez dlake na jeziku, jer nas marksizam uči da se uništi homo dupleks, taj dupli čovek, dvoličan čovek, koji se razvio kroz istoriju, nažalost, naopaku istoriju čovečanstva, kroz ratove, kroz špijunaže, kroz privatnu svojinu i novac, koje treba uništiti i uništiti tim homo dupleks čoveka, a stvoriti pravog, iskrenog čoveka.

Ja sam sebe izgradio u takvog čoveka i evoluirao za jednu epohu. Nalazim se na nekom pijedestalu Marksovog čoveka, ali, nažalost, tamo sam usamljen i tako nisam shvaćen i prihvaćen. A, takodje sam ostavio Marksu jedan stih, morao sam napisati: »O, kako je Marks genije bio/ kad je svoju misao stvorio/ da su prava, klase, novac i svojina/ za muzej starina/ i sa njima svaka državna mašina.« Ali, to su daleka vremena u koja sam ja svojom bogatom vizijom i intuicijom stigao i u tom ognju revolucinarnog žara, izučavanja, želje da se to ostvari, eto, sagoreo u svojoj, da kažem, punoj zrelosti.

PRELAZAK U PROFESIONALNU DEFORMACIJU

D: Rekoste na početku ovog našeg razgovora da ste bolesni, da ne možete više da radite. Čuli smo takodje da sve te pesme koje pišete ne možete da štampate, nemate novca za to, a izdavači neće da ih prihvate. Pa, od čega živite?

R: Pa, mnogi se za to interesuju, ali ja moram da kažem da živim apostolski, dakle ja sam jedna vrsta marksističkog apostola. Imam, recimo, ljude koji me cene, poštuju i vole i tako uvek me pozovu na ulici, ne mogu proći ni deset-dvajest koraka dok me neko ne počasti i, takodje, razumljivo, pita da li mi treba… Meni je to teško da primam. No, što se tiče moje skromnosti, ja najskromnije živim, jer skromnost je najveća vrlina, tako nas je još i veliki Lenjin učio. Treba skratiti želje, treba svoj ego korigovati, jer svo zlo čovečanstva leži u egu ljudskom koje je nezajažljivo i nema granice. To nas je još Niče učio, koji je zaista najdublje obradio ljudski ego. Marksizam neminovno dolazi kao najkompletnija, najuniverzalnija nauka i filozofija i ideologija, sociologija, ekonomija, politika, poezija, budući da je on bio sve to, da leči ljudski egoizam i da ga svede na najmanje mere.

D: Da li to znači da živite od marksizma?

R: To mi nije profesija, ali me ljudi cene i vole kao izvornog marksistu. Kao što i vidite, ličim na njega, pa me tako i zovu. Recimo, Milutin Čolić, naš poznati filmski kritičar, uvek me počastvuje kad je FEST da gledam besplatno i zove me jugoslovenski Marks… I drugi tako pametni ljudi i marksisti.

D: Da vam, kojim slučajem, odnekud padne neka velika svota novca, da dobijete od nekoga, da, recimo, nasledite bogatu tetku iz Amerike, da li biste u tom slučaju bili bolji pesnik, bolji marksist, ili bi vas, možda, to omelo u svem tom radu?

R: Mene nikakva sila na svetu, da kažem, od marksizma ne bi odvojila, jer sam sebe izgradio u takvog marksistu, revolucionara, koga ne bi mogla zaneti slava i novac. Samo mali duhovi padaju pod uticaj slave i novca. Pravi i veliki ljudi nikada sebi nisu dopustili da ih zanese slava i novac, već su ostali do kraja zaista pravi ljudi…

D: Živite u Balkanskoj ulici u Beogradu, u jednoj prostoriji ne većoj od devet kvadratnih metara. Ko vam je dao ovu prostoriju?

R: Da, to je, eto, kao što vidite, van kategorije stanova. Ovo je, kao što vidite, tavan i mansarda, kao što su živeli pesnici i umetnici ranije… Kako se to govorilo, ne znam, bliže bogu, pošto ja ne verujem kao marksist…

D: Plaćate li nešto za ovu prostoriju?

R : Da, to je simbolično malo, to je van kategorije stanova, jer se, što kažu, i volu i konju zidaju bolji stanovi…

D: Medjutim, ovde uopšte nemate uslove za stvaranje…

R: Sad nemam! To mi je najteže što ne mogu toliko mnogo da čitam, jer su me i oči izdale. A ko zna da li mi i dioptrija ovih pozajmljenih naočara odgovara. Osim toga, i ova najstravičnija bolest – kancer je metastazirao pa ne mogu da pišem, jer me bole ruke, pa moram da molim drugoga da mi čini tu uslugu. (Ovo je, najverovatnije aluzija na njegovog privatnog »biografa« Dimića).

D: Ovde imamo jedan primerak, to je jedan jedini primerak otkucan na pisaćoj mašini, ove vaše poeme »Najvećem revolucionaru«. Na kraju knjižice ispisano je nekoliko reči o autoru, tj. o vama, o tome šta trenutno radite. Ovde piše:«Trenutno je zaposlen kao junak u romanu u nastanku Mome Dimića »Babi Pupuška pre starosti«. Hoćete li da nam kažete nešto o tome, o tom radnom mestu… Kako je biti junak u romanu?

R: Pa, moram da priznam da je to, isto takodje, vrlo teško.

U NAJTEŽIM USLOVIMA

D: Nemate honorar za to?

R: Ne, zato što to nije gotovo, a, druga stvar, teško je sebe dokazati i iskazati realno, objektivno, sagledati realno stvari oko sebe marksističkim pogledom na svet, koji ja imam, pa, zbog toga, to je vrlo teško. Isto tako kao što je teško biti i slavan, jer tu čovek gubi u vremenu. Susreće ljude koji ga traže, mora sa njima da razgovara, a ja, budući da sam filantrop, da volim ljude, onda gubim takodje na vremenu, a, moram da priznam, od tih ljudi mogu malo da naučim, dok je moja nezajažljiva želja za znanjem.

Što se tiče samog junaka, to je vrlo teško pitanje biti danas, mada u svakom vremena moraju da budu i junaci u raznim oblicima i formama. Meni prilično teško pada što ne mogu da dodjem do potpunog izražaja, onakav kakav jesam, jer me u protivnom shvataju kao antijunaka, a ja sam iskovao sebe, na osnovu marksizma i lenjinizma, u čistog proletera, revolucionara, i želeo bih, kao takav, da se i dokažem, ali, kako je to Marks genijalno rekao da sve zavisi od uslova, mesta i vremena, ne mogu jer se nalazim u najtežim uslovima, u najtežim vremenima…

D: Ali ste ipak junak…

R: Idejno gledano, po mislima, jesam, jer imam smelosti da kažem šta mislim svuda, a to ljudi vole i cene, mada, moram da priznam, često dodje do raznih konflikta i posledica.

RAZGOVOR O LJUBAVI

D: U ovom našem razgovoru vi često pominjete ljubav i ističete da je ona nešto najplemenitije na svetu. Iza vas je skoro pet decenija života. Mora da imate bogato ljubavno iskustvo…

Samo što sam izgovorio ovu reč, gospodja Reza ciknu: »A, to ne može, Dragane, izvini, ali to ne može!«… Medjutim, Radoš, obradovan pitanjem, po svaku cenu hoće da da odgovor… Prepisujem sa magnetofonske trake tajno snimljenu prepirku…

Reza:…Šta tu lupaš…

M. Dimić (očigledno u nameri da izazove još veću svadju, staje na stranu gospoje Reze): …To je isuviše oštro…

Reza: Da…

M. Dimić: Pominješ prostitutke…

Radoš: Molim?!

M. Dimić: Pominješ tamo prostitutke…

Radoš: Pa, dobro, ja žoću…

Reza: Ma šta ti žoćeš! Daj ti lepo nemoj da zvrndaš, molim te…

Radoš:… jednu misao o ljubavi…

M. Dimić: Dobro je, završili smo, znaš…

Reza: Završi to! Kakvoj ljubavi, jebžo ti bog ljubav…

(Čuje se smeh petog čoveka koji se, u medjuvremenu, ušunjao u Radošev golubarnik. Taj peti imao je iskolačene oči, beretku na glavi, bio je pijan i to mu nije bilo dovoljno. Otpijao je ostatak Radoševog piva koristeći se novonastalom situacijom.)

Radoš (uporno, obraća se meni): Uključi!

Reza (nastavlja): Di može revolucionar da priča o tome, pa posle o ljubavi… i da zvrndaš tu… Je lž Nikola Tesla pisao o ljubavi?

Radoš (sigurno): Nije!

M. Dimić: Ne, on je isključiv. Kaže, nauka isključuje…

Reza: …Da, jeste…

Peti glas:… Isključuje ženu…

Reza: Onda, nemoj ti da brljaviš tu. Isključi to, brale!

(Opšti smeh. Smeje se i Reza. Medjutim, Radoš je mrtav ozbiljan i nekako frustrirano izgleda).

M. Dimić: Teško ženama ako se priča o njima…

Reza: Da, isključi to!

Radoš: Čekaj, bre…

Reza: Ma ostavi se ti tvoje gluposti, znaš! Nemoj tu da brljaviš ništa. Sad ja živim s tobom, mene ne smeš pomenuti, a i drugu ne smeš i, prema tome (obraća se meni), zaključi, dečko, to!

Radoš : … Ali, samo…

Reza: žAjdž, zinž ti, pa ću se ja čutž…

Radoš: Ćuti, kad ti kažem!

Reza: Ma, nemoj, sve ćeš zasrati, da izvinu ovi dečki. Nemoj, molim te, ja te molim…

Radoš: Ne, ne, žoću da kažem..

Reza: Ma, šta žšž ti da kažeš sade?!

Radoš: Kako sam se borio. Pusti, ćuti, kad ti kažem… (dalje nešto mrmlja, ali već pomirljivo i kao da je uplašen).

Reza: Ma, ne seri, kad ceo svet zna, bože me oprosti kad moram pred ovim ljudima tako… Mene ne smeš spomenut, a ni onu preda mnom…

Radoš: Neću da spominjem poimence nikog…

Reza: E, pa ne smeš ni mene!

Radoš: Ma, nemaš veze!

Reza: Mene ne smeš ni u kaki slučaju, ni, ni…

Radoš: Ne, ne, ja govorim marksistički…

Reza: Ma, idi ti, kaki marksistički…

Radoš: Da dopunim šta je hteo Marks…

M. Dimić (obraća se Rezi): Evo, vidite kakve mi ratove vodimo…

Reza (ne čuvši Dimića): Ma, ne, ne možeš ti kako žoćeš! Dragane, ne dam! I molim! Zaključi to!

I tako je ovaj veliki revolucionar, ortodoksni marksista, Marksov, Čeov i NJegošev fizički dvojnik, izgubio još jedan rat. O ostalim njegovim ratovima govori »Šumski gradjanin« Mome Dimića.

»Zum reporter«, Beograd, broj 833, 30. septembar 1982. godine

Odlomek iz knjige »Zapisi iz gipsa«, ki je izšla pri Ibarskih novostih, Kraljevo, 2007

KADMIZMI

Kako je žalostno, da tisti, ki že imajo raj na zemlji, prizadevno delajo v glavnem na tem, da drugi užijejo samo pekel.

Tudi primitivci razumejo, da je ljubiti skrajno sebično dejanje.

Kanibali si povsem po svoje razlagajo geslo, s hrano do pameti. Najraje pospravijo pametnega človeka.

V sedanjem času šele razumem sliko boginje pravičnosti. Ko se približaš resnici, si zaveži oči.

Ne laži in ne zavajaj, je za politika in diplomata olajševalna okoliščina in ne zapoved.

Pustite jih naj dovolj dolgo ostanejo na oblasti, tako boste ugotovili kakšne vole ste volili.

Nekoč je Juda prodal svojega bližnjega. Danes pa je edini cilj vseh Judov prodati svojim bližnjim čim več nepotrebnih stvari.

Zmagovalcem se zdi najbolj pomembno, da po zmagi zrežirajo preteklost in napišejo svojo zgodovino.

Omejenim ne pomaga niti neomejena možnost pridobivanja znanja, saj ga lahko zaužijejo v omejenih količinah.

Več osebnega premoženja osiromaši tudi zelo nadarjene in inteligentne kapitaliste.

Tudi pri nas se nestrpni in agresivni demokrati, vse bolj nagibajo k diktaturi!

Ko so si napolnili lastne bančne račune, so odnehali skrbeti za ostale komitente in banko samo.

Najbolj me skrbijo moji omejeni sovražniki.

Nobenemu bolniku usmiljenje ni zmanjšalo bolečine, junaku pa je usmiljenje ukradlo pogum.

Najbolj srečni in zadovoljni smo, ko bolečina velike ljubezni mine.

Nikoli z dobroto ne polačaj zlih ljudi, kjer boš postal neozdravljiv maščevalec.

Ljubezen brez skrivnosti in ustvarjanje brez trpljenja je podoba enoličnosti.

Ni še tako popolne in izrecne božje zapovedi, ki je ne bi mogli prekršiti božji služabniki..

Sled, ki jo pusti, dobra beseda v votli glavi, je vedno prazen odmev.

Revnim in omejenim ne preostane nič drugega kot sovraštvo.

Odpuščanje je dolgi proces pozabljanja,prej odpustijo tisti, ki nimajo trdovratnega spomina .

Če si želite, da so vaši potomci podobni vam, potem bo človeštvo hitro izumrlo.

Veliki srečni dar je, če imaš vsaj nekaj samote in miru, brez besed in prisotnosti praznoglavcev.

V naši demokraciji je vse tako popolno in prav, da je med prvimi pokopana satira.

Nihče mi od politikov in ideologov noče zaupati, koliko ponavljan laži je potrebnih, da laž postane resnica.

Demokracija je neke vrste utopija, ki jo vsaka stranka ob vsakih volitvah želi izboljšati.

Vsaka prava ljubezen je čudež. Toda vsak čudež se pojavi poredko in ne traja predolgo.

Samotarstvo je prostovoljno puščavništvo, ki pa je boljše od ječe v dvoje.

Še vedno imam monopol na svojo izvirno neumnost.

Imeli so tako izvirno idejo in samo svojo pot, da nikoli niso izbirali lažjega pristopa do popolne laži.

Največji patrioti neskončno ljubijo domovino, ko odpotujejo na golf na rajske otoke.

Pri še tako demokratično dodelanem volilnem sistemu ni nobene garancije, da ljudstvo ne bo izvolilo bedaka ali povprečneža.

Ko politiki zaidejo in ne najdejo prave poti, jim ponavadi poiščejo pravo pot vojaki s tanki.

Lažje je narediti iz bedaka bogatina kot iz bedaka pametnega filozofa.

Trdovratno so šli po svoji poti, in so dokončno zašli.

Dokončnoo so jih osvobodili dela in zdaj so sužnji revščine.

Ko je Bog počival po napornem ustvarjanju sveta, so tačas vse sprivatizirali.

SESALEC ZA PRAH

Sesalec za prah
udarja s čelom
v pohištvo,
ne pomaga,
da ga srdito
potegujem za povodec.
Zvlekel bi me ven,
po stopnicah,
hropel po pločniku
pred hišo.
Pred preprogo
se postavlja pokonci,
zvrača na bok.
Potem v brezglavem begu
pogleduje nazaj,
dokler ukleščenemu,
zavozlanega sapnika,
pod nizko polico,
ne stopim
na stikalo.

FUROR

Vonji se užaljeno podijo
za menoj,
nobeden se ne utegne
ujeti v gube
mojega oblačila.
Asfalt se žge
od moje hitre hoje,
ptice padajo z dreves
onemogle od petja,
ki mu ne prisluhnem.

VLAGA, KI KAPLJA ZA VRAT

Skrajni minimalizem
ko opolnoči vlečem senco za sabo
mi nerada sledi do mesta, ki mu pravim dom
se kujava vsaka s svojega konca

vesoljne razsežnosti med nama
mimo naju prazne temne hiše
in odsevi luči
policijska kontrola mad dvema korakoma
in vlaga, ki kaplja
z uličnih svetilk za vrat

vztrajno se oddaljujeva
vztrajno prestavljava
levo in desno polovico telesa.

ŽEPI TOPLIH SONC

Nasmehi,
pripeti na dolge volnene plašče
sredi snežnih zametov trosijo
poljube našobljenih ustnic.
Spotikajo se ob granitne kocke
in polomljene cerkvene ure.
S toplimi rokami krmijo oskubljene golobe.
Nasmehi
namesto gumbov in žepi toplih sonc,
ki jim uhajajo po ulici.

LUKNJA

Čisto blizu si zvrtal luknjo
In zdaj s prislonjenim ušesom prisluškujem
glasovom na drugi strani.
Donde stas?
Sledim samo dvigom in spustom,
brez orientacije nabiram glasove,
v naročje lovim zakrite besede,
ki so popadale kot zrela jabolka.
Tvoje misli ostajajo zgoraj,
med zelenim listjem.

NEKDO DRUG KRIČI NA SRAKE

Hodiš mimo z mislimi na povodcu,
namesto tebe nekdo drug kriči na srake,
ti nimaš nič z nočnimi kalilci miru,
ko zjutraj pridejo po smeti, tvoje telo spi.

NA SONCU

Zajemam sapo čisto blizu,
primerjam tvoje korake z mojimi.
Nit tvojih besed mi je ušla med zimskimi debli.
Čeprav na soncu, ne čutim vročine od zunaj,
znotraj je nekaj drugega, mlačno mehkega,
namesto meglice ustvarja agregatno stanje telesa,
ki se odziva na vse dotike.
Tudi tiste, ki se te dotaknejo samo v mislih.

KISLINA PO NAPORU

tisoč drobnih zakajcev se pretaka po telesu
neoprijemljivo zdrsljivo kujejo zaroto
mišična masa in kislina po naporu
glasno merim čas velikega poka
glas vibrira, veliki mmmmmmm
sili v ospredje in še dlje

danes se bom prebila čez
nevidno črto nabranih besed
poiskala jih bom in jih poimenovala z novo abecedo
lovila jih bom na mušje vabe
eno za drugo
si ogledala od blizu
ne bom odnehala
danes bom zijala z druge strani
izsušeno prazna in razpokana
bom kapljala skozi majhne luknje
telo bo spuščalo kot obrabljena blazina
nabrana lužica besed, ki jo popivnaš
in vržeš v smeti

NAMESTO SNEGA NALETAVA VRANJA TIŠINA

Naj ti zavrtim preteklik in prihodnjik.
Vrtiva se v istih krogih,
skozi iste zanke padava
v drugi svet,
milijon sekund narazen je razlog,
da ne padava skupaj.
Da se moje misli spogledujejo s tabo,
občasno.
Pogosteje iščem bljižnice,
pogosteje kramljam s požiralci senc.
In sneg (ki ga ni bilo)
me pušča ravnodušno,
nič blatnih madežev,
samo cestna sol, zažrta v temno plave kavbojke,
napoveduje vijugo prihodnosti.
Letos namesto snega naletava vranja tišina.
Počitnikovanje je pri koncu,
obstaja jug, ki je južneje od našega.

PADAM NAZAJ

Veš da bo čez pol leta vse čisto drugače
za nekaj stopinj premaknjeno navzdol
polno domotožja in skritih pomenov
vmesni čas kot zamrznjena slika
ničesar ne začenjaj na novo
vse staro čaka na naslednjo pomlad

včasih mi pomagaš odločiti se
zavihati rokave in hlačnice
in potem grem vedno sama naprej
ampak sem kot žoga na koncu
elastične vrvi za tvojim pasom
pošiljaš me v svet
in kot izgubljena pisma brez pravega naslova
padam nazaj.

ČAS ZA LJUBEZEN IN VSE OSTALO

Iskra ki vžiga in ugaša svetove
te posluša naskrivaj
kramlja z neznanci vedno ko zamuja avtobus
vseh malih slabo obiskanih postajališč
kjer je prostora za ostarelo gospodinjo in postavnega mladca

ni časa za brizganje nesmislov
je čas za ljubezen in vse ostalo

ne kažem zanimanja za premike v vesolju
umiranja malih in velikih zvezd
za nevarne snovi v velikih tunah
pašta je zvezda ki sveti najmočneje
ponavadi dvakrat na teden
nekateri bi temu rekli umiranje na obroke
tuna bi rekla da je umrla dvakrat
drugič v mojem želodcu

zadnje čase sem krhka kot porcelanasta punčka
prah kaplja z mene še posebno ko sije sonce
razpuščene kite ne pomenijo sproščenosti
lahko plešem v krogu in vadim tišino
ti pred vrata nosim mrtve mačke
ali spomladanske zvončke.

SPUŠČANJE LADJIC

In samo zato da ti bo ugodeno
bom čisto potiho gledala okrog sebe
bom spuščala ladjice po reki
pihala za vzpodbudo

vsi mimoidoči bodo moji navijači
navijali bomo vijake
globoko v rove globoko v nebo

vriskajoče vrane cefrajo naše nezanimanje za pogovore
odpuščajo tišino ampak hrup jim para perje
jim razteguje kljunčke, črno zloščene kljunčke
ki se svetijo v odsevih črno zloščenih čevljev.

NAJBOLJ POGUMNI

Najbolj pogumni med nami živijo za razseljevanje,
utirajo si majhne vijugaste potke
in jih razpletajo na vse strani.
Širijo obzorja, širijo srca,
da potem ne vedo, kam bi
z vso toplino, tišino in samoto.

AVGUSTA V HALBENRAINU

Lahko bi napisala pesem
Najprej zacvetijo na vasi rožmate magnolije
Mogoče pa ne in so to rumene forzicije
Poleti razmetani nasadi dišećih vrtnic večinoma rdečih
In ko se avgusta sprehajaš po ravnini med velikimi urejenimi domačijami skednji kaščami
Hlevi
pred mrakom on na grajskem dvorišču žonglira neko čudno indijsko igro
onedva sta malo preveč brezbrižna do svojega malega kristusčka
Wotruba leta tisoč devetsto tri intrideset
Koper ribiško gnezdo s frančiškanskim samostanom
Kjer se bije trd boj za prevlado med slovensko in italijansko inteligenco
V tem frančiškanskem samostanu na hribu
Ki ga moram na vsak način obiskat
Spozna italijanski slikarski manijerizem, figure, ki kipijo kot upor

Topfenstrudel je dober
In tista ki je lahko brigita če ne pa renata
Reče moja dva moška prideta pome
Pa je ne bom
Jaz lahko rečem
Kdo me čaka doma
Samo moja dva mačka

Lahko bi napisala še eno pesem
Pa jo ne bom
Študenje akademije so zelo prijazni in čedni
How wonderfull is the sunset from the castle
Reče nadarjeni Gerhard
In lastnica galerija in professor in Gerhard
Pravijo mojim slikam good paintings, very nice
Da vinci je bil čudežni otrok
Jaz pa nisem niti židinja
Leonarda z italijansko renesanso niti ne pogledam
Sama popolna popolnost
Mogoče se ne bom nikoli naučila risat
Kot lahko naučiš vsakega bosanca je rekel pokojni stari slikar
In ona kiparka mi je rekla lani super risba in sašo je rekel študentom
Glejte marinine risbe
Ampak to ni v tehniki ne vem od kod pride
In oni professor akademije je rekel
O ja kaj mi priporočate

da vinci in michelangelo
no in da vinci je naslikal
oznanenje
madono v skalni jami
ledo z labodom
portret dame s hermelinom
portret dame z biserno lasno mrežico
portret dame ki je lahko guinevre benci

krajine reke arno
študije vzpenjajočih se konj
alle geben die gottter ihren liebliengen alle
die unendliche freude

Taka genialnost ni zame
Klasično grško kiparstvo, schele in ekspresionizem
Milijoni brezposelnih idijoti lenuhi in tepci ki nočejo delat
To bo propad evrope
Slikice sem poimenovala
Akt v halbenrainu v spomin na ta osončen trg pred cerkvijo svetega miklavža
Solidago v spomin na mojega očeta ki je med vojno delal jesenske vence iz rumenega solidaga
Hundeleben v spomin na ljubkega hrvaškega mogoče pudla salzburške galeristke prijazne gospe achen
Gerhard da ne pozabim očarljivega študenta akademije
Nisem vedela kaj boljšega
En pa zaenkrat še nima imena
Je tak čisto fin v rahlo vijoličasto črtastem oblaku
Enkrat pred večerom me je izdelovalka nakita iz Gradca povabila na vino krekerje in sir
In izmenjali sva v dveh urah na grajskem dvorišču
Veliko novic in resnic predvsem tisto
all you need is love
povedala je da ima vedno mlajše prijatelje
in jaz sem ji lahko iskreno rekla da ji iskreno zavidam
da si želim tudi jaz kaj takega
potem sem šla na taglich frische marillenfleck v trško okrepčevalnico
iz vaškega sprehoda so me v sončenm zahodu pobrali v avto študenje
v gradu me je čakala knjiga o da vinciju ki sem ga spet zamenjala z michelangelom
kot na začetku poti kdaj je že to bilo
da vinci in michelangelo
dve koze bela in mlečno rjava
alle geben die gottter ihren lieblingen alle
die unendliche freude
Je koruza naenkrat še enkrat višja od tebe
Vročina z bližnje lene reke te zapre v soparno lupino
Tomorrow cold winther is comming
Je rekla Brigita
Mogoče pa je bila to Renate
minhenski par modelov je retro hipi
ona je oblečena v pisane cunjice z bujnimi dolgimi kodrasto frizuro

SUMMER MADDNESS

Zdaj je prišel ta težko pričakovani maj
Cvetoči rajski vrt iz srednjeveških fresk
Veter še hladen svež in poln morske vlage
Diši po ogromnih bezgovih cvetovih

Sem lahko morda še enkrat siva pastirica
In letim s tem vetrom ponorelim od veselega pričakovanja

Srednjeveško mesto za obzidjem
Med drevjem sekajo prepadi in previsi
In vmes zelena kača zgine v podzemlje

Zdaj končno je prišel prekleti raj
In v trgovskem centru za vogalom
Je vsak samo podoben nekomu
Ki sem ga že prej poznal

DALEČ OD PONORELEGA SVETA

Far from the madding crowd

Kaj pa ti tukaj vpraša simentalka
Vročina poldneva prižiga travo na pobočju
In rumena svetloba se smeje frfotavemu razkošju

V nedeljo že navsezgodaj je mesto opustelo
In daleč od ponorelih avtocest
Gozdnato zelena mehkost žari v poslednji sodbi

Cvrkutanje ptičev ritem čričkov in glas metuljev
To je zdaj ta bleščeče sladki junij
In junijska veduta brez ljudi postane past preteklosti

PES KI JE HODIL NA BUREK

Trije mladi črni cigani
Dve štorklji
Dve vrani
In pes ki je hodil na burek

V sredo je bil triindvajseti junij
Ves dan je drobno deževalo
In severni veter je prinesel november

Našel sem ključ vrata izhod
In sva odnesla iz kleti kosovni odpad
Štiri preperele gume dve od floride in dve od minija
Polno lesnih odpadkov med njimi
Zgornjo leseno ploskev ogromne delovne mize
Dve posteljni stranici z nogami
Dve pleteni košari
V večji luknjičasti je bil enkrat dojenček
In dolgo kartonsko škatlo za rože polno plačanih računov
S posivelim napisom Rasadnik Split

Ja sem rekel čednim ciganom
odnesli so iz kleti vse kose odpadne kovine
nazadnje jeklen gašperček z rori
z od rje razžrtim rastlinskim okrasjem
in na neobdelana umazana betonska tla
sta padli dve stari zbledeli pornografski reviji
na eni naslovnici je bil dolg zakrivljen rdečkast kurček
in na sredini druge je neka mladenka
kazala svojo luknjo med preširoko razkrečenimi nogami.
Spogledala sva se z najbolj čednim ciganom
In seksi cigan je rekel da jih zunaj čaka grajf

Midva sva odnesla na kup pred stolpnico
kar je ostalo
In zoprn prah je vse prekril
tudi škatlo starih računov

mogoče bi morala pustiti pornografski reviji sem rekel
In vrani pred bazenom s plavo vodo sta zakorakali par korakov naprej po zelenici
In bigel je šel pri rdeči luči po zebri na miklošičevo na burek

RANDEZ-VOUS Z VAMPIRJEM

Poletje je dobrotljivo
tisočeri jeziki vročine ližejo vlažno kožo
voda še ni onesnažena
in plaža v zalivčku je polna trušča kopalcev v pikčasti svetlobi

svetloba nad zalivom je belkasta od vlažne vročine
preživeli smo napad polžev in kitajcev
zdaj podnevi spimo in potujemo samo ponoči
in tisti drobni bledi galeb na odsekanem steblu v nabrežini
samo strmi proti zapadu

rastline še kar cvetijo
februarja beli tok zimzelenega jasmina
aprila rumena penina mimoz in forzicij
junija polna rdeča zora kamelij
in zdaj se utapljamo v vrtincih vonjav belih gardenij

že prvega avgusta je trup neslišne svetle ladje obkrožil muzejsko kavarno
odsev oranžnih plavuti je odnesel starleto v oranžno svetlobo
in debelušna blondina z zmrdkom vročine na obrazu je izginila iz pogleda

letošnje poletje je avgusta dobrotljivo
opolnoči pride kar po vrhnjem robu vrtne ograje
čedno zaliti črno beli espe

Gospodarici njegova srca, ženi nepoznanici

Toga zimskog dana
Krenuli su autom
prema kuči na obali rijeke
gdje je struga puna malih ada i gustiša
Među bedrima je grijala flašu Napoleona*

Znali su samo da vrijeme izmiče
svjetlosnom brzinom
prema bjelilu dalekih galaktika
i odnosi sve sa sobom
osim sječanja
Spominje se njenih zapljuvanih usana

Vidi je kako leži nauznak
na crvenu čilimu raspuštenih plavih kosa
Ruke je raširila u obliku slova V
a listove potkoljenica
nehajno razmaknutih nogu
savijenih pod pravim kutem
drži na otomanu boje starog zlata
tako da imaju oblik položenog slova L
Da bi se gledala u zrcalu
glavu je zabacila ustranu
Gornji dio lica prekriva mrežast šlaer
Oči je zasjenila bojom zelenom kao pistacije
Kroz korzet iz crnog tila
s prozirnim naramenicama
i crvenom bordurom na dubokom dekolteu
vide se sise, bradavice, pupak i ravan trbuh
Korzet završava povrh oblih kukova
a crne čarape učvrščene halterima
sežu do polovice bedara
bijelih poput turskog meda**
Bez gačica je pa se vidi da je obrijana
Njeno tijelo ima oblik slova X

Ali kako dodje
tako sve i prodje
Na njihovim toplim rukama
polagano se suši vaginalna izlučina
a koža sve sladje miriši
po bijelim kristalima vanilina
i suhim šljivama
koje su sami znali brati
za šetnji po vočnjacima

Na oproštaju je kleknuo
i oko bokova još jednom obujmio
Sluša
Utroba je nečujna i mirna

*Napoleon, vrsta francoskega konjaka
**Turški med, halva, orientalska slaščica, običajno bele barve

RAZBIJAM SE

razbijam se, onkraj razpoznavnosti, iz dneva v dan, da ne zmorem spoznati kdo
sem.
kot da bi bil večna implozija samega sebe.
in zato ohranjam vse svoje rutinske norosti; da prepoznam nekaj več kakor podobo
v ogledalu.
moje bistvo pa nastaja nekje vmes, opazujoč to dualnost, navidezno protislovje;
nesposobno zavzeti eno stran, zaradi čistega strahu
in spet - presojam te tri, nastane nov jaz in tako naprej do sedaj, kjer sedim
in premikam prste po
nareku tujca v sebi; ko izbruhne nova suma sebstva, ki ji je zdaj povsem
vseeno...
nočem več pisati, ne zmorem povedati nečesa, kar bi bilo večno, nihče ne more,
lahko te zgolj zamakne
za določen trenutek, vendar ako ga ne izkoristiš, ni tvoje početje vredno nič.
človek mora napredovati progresivno...

progresivno pa napreduje le naša neumnost. žal
in zaprem ta dokument

Milena Sušnik Falle

LEP JE MOJ JESENSKI ČAS

Lep je
moj jesenski čas,
ustavljen
v srečanju
s seboj,
v zaznanju
mehkobnega sijaja,
položenega vame –
... iz dni ...
v sluh potopljene
barve glasu,
shranjenih koščkov
misli in upov,
blažene čutnosti,
... ko je na mojem
tvoj obraz
gorel ...

Lep je
moj jesenski čas,
ranljivo krhek,
samotno dremoten –
... v teh dneh...
raztrgano deljiv,
čudežno sijoč,
vdihnjen trenutkov
negovane preteklosti,
dotaknjen besed
gluhih v tišini molka,
odmaknjen stvarstva;
... pestovan ...
v naročju nostalgije,
za ure hladne zime –
za zapolnjeno vrzel ...

ZA OKNOM

Kadar me prizor
na poulično razsvetljeno,
spečo vas
zbistri,
misli
poiščejo
besede noči ...

Spregovorijo
z idilo,
oči rosijo
vse do jutra,
ko se razblini
zadnji soj
obcestnih luči...

Zastrta okna,
obcestne luči,
odkar
objemava
jutra
vsak na svoji strani.

V PODVAJANJU

Veter,
zameten
med temne oblake,
modre kot lotos,
ohlaja dežne kaplje
padle na liste
nočnih lilij,
z rahlim pišem
razvnema vonj
polrazprtih cvetov,
enako nežno,
kot svetloba bliža temo –
enakonočju.

V stepah srca
Izvir življenja
brez leska lepotila
tesnobno teče,
izmiva marmorne obraze
iz sten imen,
odteka skozi telo
med vetrne savane
neumljive samote,
ki me je potrla –
med zatonom dni in noči,
v vrtincu dokončanosti -
v soočju.

SPROSTRTO ČEZ SEBE

Zimsko jutro
klešči votel čas,
prazen kot rokavica
iz snete roke,
vidno prepleten
s temo v svetlobi,
po plahutanju jate črnih vran,
tesnobno zaznan,
neobetaven,
odet v prah
mojih davnih
odljubljenih cest –
razdvojenih
v daljavi,
občutenih v telesu...

Začetek dneva
odpira vrata,
stopam vanj,
bledih ustnic
z ugrizi molka,
razprtih zenic
pričakovanja,
tekanja od ure do ure
do slasti večera –
ponarejeno pozlačene;
jutro modrost dneva,
stopinja iz stopinje,
vsebolj oddaljena,
zaznamovana
kot dovtip rane,
nikoli zaceljene v mojem mesu.

MED GUBAMI ČASA

Ko ne dosežem dan
v solčavi blagi,
s trnovim osatom
v ustih,
spontano ubežim
med zelene trave,
od pajčevinastih zidov
nesmisla,
davno osnulega
v prepričljiva
kesanja ...

... da neizmerljiva
višina časa
preveje namišljeno
dolino sonca,
s svetlobnim prahom razpiha
preizkušnjo stiske,
iz snovne duše izsesa
zamete mračne;
v čaru narave
zgladi lastna
spraševanja.

DŽANKI SE PREBUDI

Na mizi leži list koke. Preprost list je, kakor bi ravnokar po jesensko padel na prekleto mizo, s katere vedno znova zmečem vse na tla, da se lahko iz oči v oči gledam s svojim rajem. Ne gre drugače, si rečem vedno znova, iz tega ne morem več pobegniti. Ujela me je v past in nisem več dovolj močan, da bi se izkopal. Don Pierrino je obupal nad menoj. Ne preostane mi nič drugega, kot da odidem iz Sežane proti stari zanikrni sobi v hiši svoje sestre. Njen mož me gleda, kakor da mu bom ukradel še spodnjice, tiste ogabne, bele, z zelenimi pikami čez rit. Ne skrbi, Peter, takih spodnjic še peder ne obleče. Moji sotrpini v komuni samote so me gledali postrani, češ, niti toliko se ne potrudiš, da bi se lahko izvlekel iz blatnega jezera, v katerem plavaš in gledaš, ali je pod teboj videti kaj bistrejše ali ne. Dragi bratje in sestre, jaz nisem za v živalski vrt, jaz sem človek. Ne prenesem otipa jeklenih palic, ki mi zagrinjajo pogled na nebeško telo ženske paznice, ki mi z majhnimi obroki pogrete hrane za miši rešuje življenje. Življenje vredno vsakega vzdiha teh gnilih pljuč, zamazanih od turškega katrana, ki sili v od slasti razjedene nosnice tega bednega telesa. Je kaj drugega ostalo kot moje misli, kar je v njem še dišečega? So moje misli postale umazano perilo indijskih namakalcev v betonskih blatnih jarkih, kjer se pretaka motna voda med podganjimi iztrebki, med katerimi se kot otroci abecede ženam rojevajo nova bitja tega sveta. Novi Jezusi in Mohamedi. Novi bušizmi, hindizmi, beduizmi? Je to življenje?

Tu sem pristal, v jarku svoje prazne sobe, iz katere je sestra pobrala vse, kar je smrdelo po krvi in žilah, in pred menoj leži ta preprosti list, ki mi bo za hip olajšal življenje. Pravzaprav mi ga bo podaril. Moč za dihanje mi bo dal, kakor mama, ko mi je potiskala svoje prsi v gobec in me spraševala, če še nimam dovolj. Seveda nimam, mama. Za znova vedno pride nov znova, še ne veš? Tvoj kozarec se je splaknil v rjavi vodi iz emajlirane pipe, ki je zvenela kot ding budističnih menihov, od katerih si me zlobno odganjala. Naj se zberem, si mi rekla, draga mati, naj sestavim koščke svoje preklete puščave in jo zalijem, kot sama zalivaš svoje pelargonije, z materinimi mlekom večne ljubezni in omamljujoče zanikrnosti.

Zvijem list, ker mi je vseeno zanj, saj je zraven tista prava stvar, ki jo moram požreti, da se v petih minutah rodim – toliko namreč traja, da mi požene kri po žilah. Roke oživijo v drugi dimenziji in jaz plavam med delfini, ki mi pripovedujejo o svojih seksualnih doživetjih v vrzelih koralnih grebenov. Nad dnom niti veter nima moči, a skale, kot poznale bi skrivnost tega mojega vesolja, se upogibajo zamahom orjaških ork, katerih žrela pojejo blažene ljubezenske speve večne žalosti in veselja. Naj ne bo to trenutek, ki ga pozabiš, človek.

Kje ste, moji dragi bratje in sestre? Se vam gnusim ali smilim? Ne rabim potrpljenja niti dobre besede, kaj šele graje. Naj bo le bivanje. Bivanje v polni in ne v tej prazni sobi. Prekleta miza, da mora tu stati – kako sovražim predmete, ki brezdušno samo so in ne govorijo. Naj vsaj spregovori, če že naslanjam komolce nanjo. Mlahava je stala, ko sem porinil svoje premoženje med svoje in njeno telo ter se upognil, da bi občutil modrino telesa in vlažnost duha. Prekleto mlahava je ostala popolnoma mrtva, neuporabna – po gospodarju, ki je klonil toplini lesa in grobosti ljubezenske naslade.

In prekleti tulec beline, v katerem se sprehajajo dobre vile dušnega miru, odpri se, da te moji prekati posrkajo v doline mišičastega telesa. Seveda je mišičasto, drugačno ne more biti. Ogledalo mi pravi, da sem tako lep, kolikor si le sam zaželim.

»Poslušaj, se ti misliš urediti za obisk pri zdravniku? Danes imaš kontrolni pregled!« je hrulila že pred vrati, preden me je sploh uzrla. Še vedno sem božal tulec na ogledalcu. Ljudje vedno zmotijo ob pravem trenutku. Naj te kličem sestra ali sestrica? Torej, sestra, ne govori mi, da imam kontrolni pregled. Dobro vem, da ga imam. In jutro je namenjeno posvečanju – ne molitvi za boljši jutri, kakor to počnejo na mirovnih shodih, ampak sončnemu dnevu. Prekleta ženska, poglej me v oči.

»Si videla kaj drugega kot par umazanih hlač v tej sobi, ki si jo tako pedantno oskrunila? Ha? Pobereš mi vse, kar mi je bilo dragega, in zdaj me sprašuješ, če se bom uredil za dohtarja, ki me bo s prezirom označil za marginalca? Za mamilaša? Poznam jaz take! Bo kaj drugače, če pridem tja s kravato ali v umazanih nogavicah? Iz nosa bo pritekla kri in jasno bo, da sem črviv, ni od danes. Jasno?« sem jo davil z besedami in v mislih z rokami. Sorodstvo, to je šele božji dar. Ne človeška ljubezen, sorodstvo je tisto, ki te na koncu vedno sprejme z odprtimi rokami, da te zatiralsko ugonobi. Ker sámo nima dovolj življenja v sebi, da bi lahko iz sebe ustvarilo kaj drugega kakor morilce. Niti toliko me nimaš rada, sestra, da bi pogledala, da pred teboj skrivam ogledalo. Komu mar.

»Odvlekla te bom, če bo to potrebno, in Peter mi bo pomagal.«

»Je to grožnja? Mi groziš s svojim copatastim možem, ki manipulira s teboj, ker mu domov nosiš plačo, višjo od njegove, in te pretepa, da se prebujaš modrikasta, ker nima dovolj samospoštovanja, da bi se počutil tebi, spoštovana magistra Paličnikova, enakovrednega? Dobro si ga vzgojila in sebe prav tako. Upam, da naslednji splav ne bo posledica tega, kar čutiš do sebe.«

»Nisem jaz tista, ki je tu problem. Hvaležen bodi, da imaš kje spati. Marsikdo bi te takoj postavil na cesto, a jaz te nisem. Ne pričakujem nobene zahvale ali kaj podobnega, samo prosim te, da se sprehodiš z menoj do zdravnika. Brez prisile, zaradi sebe moraš iti,« mi je pihnila na dušo. Pri meni je duša že odšla na drugo pot, še nisi ugotovila tega? V prazne oči mi zreš in tega ne vidiš? Bog ti naj pomaga. Kako enostavno se sliši tvoj sprehod. Zdravniška podgana mi bo pomagala iti zaradi sebe do njegovega čez vrata segajočega repa. In če odgriznemo njen rep, bo ostalo kaj drugega kot teleskop? Tik-tak-tik-tak bo bilo moje lepo srce, a moje telo, malo preluknjano a v veliki meri črvivo zgnito bo govorilo zgodbo pogubljenega človeka, ki mu zdravilo za večno mladost ne bo prodano – za nobeno ceno.

»Pojdi ven, da se dostojno oblečem. Menda me ne boš gledala v rit, ko bom oblačil te italijanske cunje?« sem popustil.

Vedno je lahko dosegla, kar je hotela. Dobro si jo naučil, očka. Rojstvo, smrt, vse bo naredila po svojem načrtu. Najprej s pohvalo končati otroštvo, vmes nagrebsti kolikor možno odlikovanj in priznanj, vmes pohabiti fanta ali dva, ker mu tič ne vstane, sta bila še pred-pubertetniška, potem študij po izbiri očeta, matere ne, ker ni bila dovolj pametna, da bi znala odgovoriti na življenjsko pomembna vprašanja Kdo sem?, Kam grem?, Kaj bo nastalo iz mene?, Je potrebno oddati dve kopiji ali eno, študirati vse dneve in noči, žuliti črko za številko, za prebranimi kodami sestaviti zdravilo proti aidsu in končno, diplomirati odličneje od najodličnejših? Prva zaposlitev, kjer je stas bizarnejši od vprašanja zvoka, spremljajočega padec sosedovega hrasta, napredovanje v letu dni, vmes dokončanje magisterija, vzdih, izdih, zatem nenačrtovana nosečnost, zavoljo kariere po splavu oddan otrok, in danes, spoštovana Paličnikova, poroka ali koruza? Prodala si se kakor prvi francoski poljub. Vsaj mir mi boš dala, da bom lahko svojo sobo opremil, kakor bo meni ustrezalo. Spremenil jo bom v malo svetišče.

UVERTURA ODPADLEGA LEVEGA UDA

Začelo se je lansko poletje. Bil sem v dolgočasju. Namreč, moje srce se je odprlo šele, ko sem se vrnil s potovanja po daljni Indiji. Služba je bila nočna mora: po japonsko počasi sem moral tipkati in natančno prepisovati črke in številke v prazne kvadratke (za kar so me potem še kregali), ker nisem bil z glavo pri stvari ampak pri tem, kaj sem nazadnje napisal, in drugje – vedno v drugem svetu, vendar je ta navada prišla v kri šele, ko sem se vrnil na to, slovensko zemljo.

Pozabil sem se vam predstaviti. Sem Samo. Priimka vam ne zaupam, ker mi ne boste verjeli. Rima se na vse mogoče črke, a ni ga mogoče sestaviti le iz dveh besed, moč ga je le preoblikovati v marsikakšno zbadljivko ali histerično srhljivko. Me veseli. Sem malo nor, veste, zato ker so me otroci, ko sem bil še mali, klicali Lutka. Lu-tka. Med prvim in drugim zlogom te bombastične žaljivke je bil tak preskok glave in oči, da je bilo človeku jasno, da Lutko nekaj muči. Danes sem prepričan, da so prišle težave z menoj za mano, vendar jih takrat še ni bilo. Med Lu in tka ni bilo potrebno kazati nobenih prizadetih grimas, iz katerih se lahko privlečejo grozljivi gadi in paglavci z razčesnjenimi glavami. Prizadetost pride šele kasneje.

Iz samega samoljubja nisem postal niti lutkar niti igralec, čeprav bi to zlahka bil, ker moram iz dneva v dan spreminjati svojo masko, da lahko preživim. Imam pa eno pravo hibo. To ni tiste vrste jamranje, ko ljudje nekaj tožijo svojim prijateljem in jim težijo, kako težko jim je in da je življenje kurba. Jaz imam hibo z veliko začetnico, vendar do tega še pridem, ker se vam nočem že na samem začetku zasmiliti v dno srca. Zaupam vam le, da dno obstaja, vendar ne tam, kjer mi mislimo, da je. To misel so oblikovali razni antidepresivi in psihotiki, ki človeka zdravijo lastnih bolečin, ker ne obstaja več srce, ki bi se odprlo ranjenemu telesu. Misel je bolna in nobeno škropivo ne pomaga, da bi jo rešilo. Bolezen je prešla v vesolje in zvezde jočejo črne solze, ker ne vidijo izhoda. Ker je bog poslal na zemljo tudi nebesa, so hkrati z njimi crknili še angeli – to nas bo dotolklo, mene in vas, ljudje.

Blodim. Tudi to se mi dogaja, tako kot vsakemu izmed vas. Če se še niste zalotili, se še boste, ker niste mrtvi! Le mrtvi ne blodijo, vsi drugi pa. Ker vaše oči migljajo med temi blodnjami in ker sem tudi sam tisti, ki vas med temi vrsticami gledam naravnost v oči in v vaše tretje oko, mi verjemite, da vam popolnoma zaupam, tako kot lahko vi zaupate meni. Niste crknili in vi blodite vsak dan ali pa vsak tretji dan v tednu, mogoče pa le enkrat v življenju. Blodnja je tisto, kar rešuje naš um, da bi se požrl in sesedel v lasten gnoj. Gnoj je tisto, kar si naserjemo, ker smo pustili vnemar naše srce. Pa veste, kje je po mojem svetem prepričanju naše srce?

»Samo, kjer je naše srce?« me je ogovoril eden pred menoj stoječih v skupini ljudi, ki so z mano vred trpeli dihanje zraka na škrge – torej življenje sardele.

»Samó nad nami je, lebdi. Na kratko to pomeni, da se je odstranilo zavoljo lastne ohranitve.«

Ni pomembno. Pomembno je to, da ljudje danes poslušajo vsakogar za vsako ceno. Veste kaj? Če ste pričeli poslušati tole oslarijo, se lahko pri priči odstranite – ne mislite, da boste izvedeli kaj novega. Ne boste! Na tem mestu vas odrešim vseh grehov. Pojdite v jezi po naslednjo bukvico, ki vas bo odrešila lastnega sebe, ker meni ne boste govorili, kako težko je na tem svetu. Ni težko, prav preprosto je. Zakaj? Vam odgovorim, ko odvrtim naslednji kolut filma. Še pustili se boste prositi, kajne, da se vam sploh lahko kaj pove? Poglejte, vsi smo ljudje, obnašajmo se odraslo, kulturno. Igrajmo se z lego kockami! Jaz bom sestavil trato, vi pa lahko postavite nekaj konjev, jahačev, nekaj princev in princes – brez kralja in kraljice, prosim lepo, ker monarhija mora propasti, kakor tudi vse ostale družbene ureditve (je to znak, da smo po naravi rojeni za poljedelce in naravno menjavo?) – seveda pa mora biti zraven vsakega gradu tudi potok. Ob vseh gradovih mora žuboreti, saj če ni vodotoka, nima princesa, ki joče zaradi z zadnjo šiviljo na dvoru pobeglega princa, kam spuščati krokodiljih solz. Slednje so znak, da je z dvorom nekaj resnično narobe, ker mu vlada kuhar, ki lahko uravnava prebavne navade vseh na dvoru in ki na koncu koncev, ker je kuhar par excellence, vedno potegne daljšo paličico.

Dolgujem vam razlago za dolgočasje, katerega plod so bile prazne marnje, zapisane z belim črnilom na črni papirni podlagi. Človek se želi znebiti stresa, ker mu tako zabičajo vsi trije psihiatri, ki mu dajejo pomirjevala. Sam sem si raje naložil val šok terapij. Edini pravi šok je bil obisk jogijev pod drevesi. Če človek ne zna jezika, je Sizifovo težko dosegati višje stopnje razumevanja misli, ki jih jogiji pojejo skozi svoja od katrana zaprašena usta, pa vendar. Odšel sem sedet pod drevo na sredo majhne vasi Kirudale pri Kodagu, do koder sem del poti prehodil, del poti pa prepotoval na trupu rakete na industrijski oljni pogon. Uporabil sem oljčno olje, da je bila pot ekološko prijazna. Guru mi je rekel, naj se ne obremenjujem s stvarmi ob poti, temveč na njej. Jasno, imel je prav in to je najpreprostejša resnica, ki vam jo lahko ponovim. Med mojim modrovanjem o enosti in o vesolju je jasno in razločno pripomnil: »Ni je stvari, ki bi bila težka. Stvari so brez teže, le so. Človek si jih mora le znati vzeti.«. Ni bilo problema ob poti, ker ni bilo ljudi, ki bi me po zulujsko ali kamboško čakali s puškami in mi iz rok trgali denar in hrano. Na poti je bil, ker bi lahko podrl katero od svetih krav, ki so mirno sedele na cesti, ne da bi kdorkoli sploh videl, da je s sistemom nekaj narobe. Medtem, ko je sita krava sedela na svoji debeli zadnjici, je človek nedaleč stran stradal in v usta nosil zaprašeno seno ter ga z vneto potrpežljivostjo pajka, ki živi za pletenje svoje mreže, v katero bo ujel svoj plen, žvečil, da se mu je naredila slina in ni umrl od žeje. Lakoto človek nekako premaga. Verjemite mi, res jo. Ko sem se izgubil globoko v puščavi Thar, ker mi je ponoči, ko so zvezde svoj nebesni prah pršile na mojo spalno odejo, kamela z visoko usločenim hrbtom pobegnila neznano kam, daleč naokrog ni bilo nikogar. Samo je iznašel način, kako pretentati živali, da se družijo s človekom in z njim delijo hrano. Namreč, v puščavi je veliko hroščev in podobne golazni. Seveda, to so božja bitja. Božje ti prav nič ne pomaga, če lahko le nemo opazujoč sestradan bediš, ker že tri dni nisi jedel, pil pa le kaplje rose, ki so se proti jutru nabrale na plastiki tvojega nahrbtnika, in blodiš. Potem ti pod noge, k podplatom prileze neka golazen. Na koncu nožic ima majhne tipalke, ki žgečkajo pore na tvoji koži in te opominjajo, da prihaja nekaj, kar moti tvoj ljubi lačni mir. Njena pot se ne konča pod kolenom temveč nadaljuje vse do džungle, kjer najbolj smrdi in kjer je najtopleje. Trenutek zatem jo imaš v hlačah, na svoji sramnih dlakah čutiš njene tipalke, njeni majhni zobčki ter začetek prebavnega trakta se narahlo dotikajo najintimnejše kože, kjer se te nihče ne dotika na tak način, kot prav golazen. Ves njen obstoj je fantastičen – vsem se gabi in hkrati ima pred vsemi mir. Golazen se mora potruditi, da vzbudi pozornost, zato se priplazi z vso nežnostjo, kar jo zmorejo njene kosmate tačke in njene tipalke, ko ovohava opojne sokove človeškega telesa. Toplo ji je, le tebi je nekoliko neugodno, ker je na tebi stvar s trdim mrzlim trebuhom in kosmatimi zobmi. Spomniš se, da te je mama učila, da so tudi hrošči lahko zelo nevarni. Namesto, da bi se predal ekstazi hranjenja s hroščem, se ti dviguje od vse umazanije, ki jo po tvoru tvoje domišljije ta golazen nosi na svoji riti. Vsekakor se boš dobro zdrgnil in s krpico zgladil vse sramne dlake, eno za drugo, da se bodo svetile kot črni žima vranca na žgočem poletnem soncu. Vse je zelo preprosto. Podreš sveto kravo, kar te lahko stane življenja, lahko pa se ji izogneš in podreš le človeka. Oče mi je pravil, da je z golaznijo enako kot z ljudmi. Če jim pustiš dlje, dlje gredo. Seveda se z njim nisem strinjal, saj bi sicer odvrnil vsakega človeka, ki bi mi skušal kakorkoli pomagati – čeprav sem imel od vsake pomoči korist le jaz – drugi ne, ker se mi niso pustili dotakniti. Dotaknila se jih je le roka moje hibe, ne pa jezik, ki sem ga skril za zobe, ko sem skušal odgovarjati na njihova vprašanja o tem, kakšen je svet, ko postaneš drugačen. Drugačen je zanje pomenilo ne-normalen, normalen pa v mojem besedišču ne obstaja več. Ne obstaja, ker normalno nikoli ni obstajalo. Obstajala sta le bit in človek – bitje, kot je bilo ustvarjeno. Vse, kar je človeku nenaravno, torej odklonsko od standardnih vzorcev, v katere se oblačijo – škotska karirasta krila, sivo črtan velur, črni žamet ali vijolični saten –, bi lahko, če mi ne bi tudi iz grla odvzeli organov, zapel z visokim ce, tako pa lahko le zažvižgam na piščalko, ki mi jo mora nekdo podati k ustnicam, da lahko globoko vdihnem zrak in pihnem, kolikor le lahko. V prostoru zazveni predirljiv zvok, sodnik enemu od zelenih igralcev prisodi rdeči karton in gledalstvo se pobije. Tako je s krdeli. Krava vodnica pravi: »Idi na desno, stara moja Ica,« in Ica gre na desno. Se mala čreda zagovedancev obnaša prav tako? Seveda se! Jasno je, da drugače ne gre, saj smo bili kolektivno ustvarjeni, zato lahko le tako delujemo: kot kolektivna čreda brezmožganja. Da vas ne žalim, ljudje smo čudovita bitja, kakorkoli človek pogleda – nad nami se še vedno zgrinjajo oblaki, čistijo nas reke in hranijo nas gozdovi, čeprav se med seboj prav z njihovo uporabo pobijamo.

Dovolj. Bom kdaj drugič nadaljeval o šokih, brez katerih bom še vedno obsojen na pritlično življenje. Živeti v pritličju je prijetno – kot v krtini. Čakaš, da te pridejo iskat v luknjo, v zemljo spustijo malo izpušnih plinov in na plan moraš priti skozi zaprta vhodna vrata.

Moram biti svetel zgled, tako so mi rekli: naj koga poučim o tem, kako lepo je živeti, ko začutiš, da ti življenje steče po žilah. Veliko ljudi nima te sreče, da bi od dehidracije obležali v postelji, s kahlo ob strani in na nadlakti desne roke zrli v plastičnega roza metulja, ki v kri dovaja življenjsko energijo. Da sem preživel, o tem ni dvoma, sicer se ne bi mogel vsakodnevno naslajati nad ljudmi, a vendar. Veste, prehod za pešce je imenitna stvar, nekaterim stvarjenjem človeka bi res morali postaviti spomenik. To bi bilo sicer žalostno, ker bi zemljo prekrile velike skale, na katerih bi pisalo: »Hvaležen sem si, človek, da sem ustvaril prehode za pešce.«, zvezde pa bi se spraševale, kako je planet lahko čez noč postal tako geološko bogat. Bogat? Razbit!

»Zakaj si tako jezen na svet?« me vpraša mala blondinka. Krasotica je, na pogled stara tam okrog dvajset let, verjetno noge razteguje kot za stavo, doma pa starši ob večerjah ob svečah ponosno razlagajo, kako krasna je njihova Mina. Odličnjakinja, ki na mednarodnih glasbenih festivalih pobira nagrade, ker ima krasen glas, povrhu vsega pa vodi mladinski verouk. Za bruhat. Ne prenesem pogleda na popolne ljudi, sploh pa ni pravično, da ta dar ni bil podarjen vsem. Sam sem ostal grd.

»Haha«, se na kratko zarežim, »nisem jezen na svet, temveč na ljudi, ki ta svet vodijo,« sem ji odgovoril. Ne bom se spuščal v politične debate, saj nisem za to tu. Hotel sem povedati nekaj malega o svoji grdoti. Sem dvojnik notredamskega zvonarja, le da je on mirno hodil po svetu in na vsake kvatre malo zacingljal. Takšnim zvonarjem se piše enako kot golazni. Malo bolj se moramo potruditi za lepotice, za katere nam sploh ni, in prekleto se moramo boriti, da se komu ne zasmilimo. Notredamski zvonarji, rasa poimenovana po francoskem zvoniku, s(m)o prisiljeni ovohavati lastne gube, v katerih se kopiči vsa svinjarija, ki je kiparju ostala, ko je dokončno oblikoval modele lepote tega sveta. Lepota, v tem se boste morali z mano strinjati, je presegla vse meje človeškega razuma in prerasla celo mejo zdrave pameti, zato jo je danes moč najti tudi med povprečno grdimi primerki črnih račkov. Življenje vsekakor ni pravljica, draga blondinka z izrazitimi obrvmi in nabreklimi ustnicami, s katerimi se dotikaš nedovoljenih delov, kamor svetloba redko posije. Videla boš, kako močne smo lahko grdobe, ki jih z zaničevanjem spregledaš na ulici, po kateri se sprehodiš do svoje dolgočasne službe. Niti ozrla se ne bi, če bi zaklical tvoje ime, ti pa me sprašuješ, zakaj sem jezen na svet. Nisem, mala, jezen sem na ljudi, ki me pomilujejo; ostale iz dna srca ljubim in jim masiram stopala, udrta od brazd vsakodnevne hoje v visokih petah in ozkih podplatih. Vse za lepoto, dragi moji. Blodninka, crkni od prelestnosti, da boš videla, kako se počuti človek, kateremu čez obraz zapelje dvestotonski tovornjak, na katerem se prevaža napol crknjeno govedo in čreda ovc. Kosti niso dovolj močne, da bi zadržale dih, kaj šele, da bi se blagovolile upreti.

Fizični pojavi tega sveta postanejo zanemarljivi, če pogledamo, kakšna moč je bila dana človeku, da se je postavil na noge in zgradil svet, ki prekaša njega samega. Človek, tisti z veliko začetnico, je moj prijatelj. Vi, ki tu pred menoj sedite in držite v rokah šopke gardenij, ste moji najbližji sorodniki. Ljudje božji, če človeku podariš rožo, je to najlepši dar, ki ga je lahko prejel. Z njimi lahko prosto govorim, o čemerkoli želim, in če se dovolj potrudim, se mi oglasi še kdo. Kako že mama temu pravi? Zombiji. Moja babica, veste, se oglaša na ta način. Nisem nor! Pustite me; na kaj me še lahko privežete, saj sem negiben? Me boste poslali na novo terapijo, mi prali možgane, mi raztezali roke? V deželah za devetimi gorami in devetimi vodami sem že vse poizkusil. Z vso slastjo sem oblizal vse, kar so prinesli na krožniku. Jedel sem s psi in mačkami, nato z volkovi in jeguljami, da bi vedel, da je tisto, kar mi je bilo podarjeno, ko sem prilezel iz ene same gromozanske gube, še otipljivo, še vedno utripajoče. To človek pozabi, ne ve več. Kako že pravijo? Zadnjič sem nastopal v domu za ostarele. Gospod v prvi vrsti me je poslušal z odpetimi hlačami črtaste bolnišnične pižame. Spomnim se, kako je smrdelo po cipresah in ceneni kolonjski vodici, s katero se je polil, da bi naredil vtis na starejše gospe, ki so hodile s pomočjo hojce. Rekel je: »Veste, mladi mož, zdravja se začnemo zavedati šele, ko ga izgubimo.« Kdo bi to vedel bolje, kot jaz sam, vendar gospod ne ve, kako je občutiti življenje. Po mojih izkušnjah je enako kot pri drogah: droga ti da kratkotrajen užitek, a dolgotrajno odvisnost. Ne povedo le, da kratkotrajen užitek pomeni kratko življenje. Za kratek čas te ponese neznano kam, kjer se še nikoli nisi lovil niti se nadihal tistega zraka. Postavljen si v industrijsko halo ali pa na Fidži. Takrat je ves svet tvoj: zemlja diha točno tako, kot dihajo tvoja pljuča; trava raste tako, da se lahko mirne volje uležeš vanjo in zaploskaš, da ti ptiči z dlani žrejo semena. Življenje občutiš na tak način, da te ravno to zasvoji, ker tega tu ni mogoče občutiti. Razen …

»Razen kaj?« je pisknila blodninka. Pa daj, mala, pobarvaj si te lase, sicer te ne bo nihče resno jemal. Takšna je usoda blondink, razen če ne boš stresala dobrih šal na svoj račun. To ti bo pomagalo, vsaj meni je. Ko sem bil tajni agent, so vsi brili norca iz mene, ker sem bil pred tem dolgo časa opravljal delo policaja. Se hecate? Blodim. Verjetno pa je tako in mi zdajle nekdo sam pri sebi prikimava.

Veste, moja zgodba je pravzaprav zelo preprosta. V glavi imam par idej, druge prihajajo same po sebi. Želim vam povedati par pravljic in svojo grotesko. Brata Grimm sta lahko pisala pravljice, ko jima je bilo lepo postlano. Pokrit z žametno odejo bi tudi sam lahko pisal dolge pravljice s srečnimi konci. »In srečno sta živela do konca svojih dni.« Pri meni ni tako. Pri meni je konec živ. Ljudje hodijo, vidijo, slišijo, govorijo. Lasje jim rasejo in lahko žrejo, goltajo. Živijo, kot jim je bilo dano. Življenje, o tem bi vam res moral kaj povedati, a jaz ga začutim le za kakšen trenutek, dva, ko sem res na dnu, sicer pa le sem.

»Razen, če ga nisi občutil že prej. Potem te to tako omami, da ga občutiš še bolj, kot si ga lahko poprej.«

Danes res nisem razpoložen za pravljice, zgodbice in dolga pripovedovanja o tem, kako je lepo živeti. Ni lepo, sranje je in to lahko občutiš na svoji koži že, ko greš čez cesto – ne veš, ali bo čezte zapeljal avto, tovornjak ali kolesar.

»Želim vam veliko lepega na vaši poti,« zaključim. Saj nisem nebogljen, lepo vas prosim, ne strezite mi vode in ne prinašajte sladkega, ničesar nočem, dovolj je, da lahko samostojno diham, to je človeško. »Ne pozabite, ko delate z nami, notredamskimi zvonarji, da smo le ljudje in da tudi mi znamo dobro izkoristiti tisto, kar nam želite dati. Zgrabil bom vašo roko, če mi boste podali prst. Saj sem še vedno le človek.«

Objavljamo del besedila romana »V objemu svobode«, ki je izšel pri založbi Katr v Ljubljani leta 2008.

PORCELANASTA PUNČKA

Porcelanasta punča iz vitrine,
nihče ne vidi prave vsebine,
kaj skriva se za kalupom
lepe, mlade, nasmejane?
Srce krhko,
le še črepinje so ostale,
vsak si jo le ogleduje,
a nihče je noče zase
te pozabljene igrače.

PAJEK JE UMETNIK

Pajek je umetnik,
plete tanke srebrne niti,
začarane niti usode za nepazljive,
ko ujame se rosa tja
na vzorec iz srebra,
kristali vode v soncu se zablešče,
lepota pogube za nepazljive,
da ujame jih v strune,
ki igrajo na note strahu in groze,
smrti uboge žrtve zrejo v 8 oči,
boje se usode,
trepečejo v zadnjih trenutkih,
poljub pajka
- poljub je pravzaprav rešitev te groze,
po njem se hitro telo umiri,
pajek se igra to igro življenja v svojih mrežah,
ga vzame,
ta umetnik teme in brezupa,
vzame,
a hkrati udihne novo življenje,
življenje po smrti.

Kdo tke nam niti usode?
Kam ujame se človek?
Kaj so nevidne pasti?
Mar smo mi pajki?

OTOK

Spreletel me je hladen drget in vedela sem, da je čas, da pridem iz vode. Popoldanska ura plavanja v že rahlo hladnem morju je bila kar dovolj. Zlezla sem iz vode in po ostrih kamenčkih, pomešanih s školjkami odhitela do brisače. V hipu sem si nadela preprosto frotirasto oblekco, pograbila klobuk in japonke in kar bosa stekla proti v skalo vrezanim stopnicam. Oktobrsko sonce je že zahajalo in oslabljeni žarki so še zadnjič požgečkali bežeče martinčke, sivko in osat, ki je kjubujoče poganjal med kamnitimi razpokami. Stopničke so bile strme in ozke, zalivček v katerem sem vsakodnevno plavala pa majhen in skrit, da sem zanj vedela le jaz in gospa Snežana. In seveda Ruža, ki je bila poučena skoraj o vsem.

Na vrhu stopničk sem zadihana obstala, hladen veter mi je mršil lase in kot vedno sem se ozrla. Pogled je bil enkraten - visoka skala, na kateri sem stala, strmo pod njo skrit zalivček, nekaj korakov stran od pečine, skoraj nad prepadom pa ponosna, stara kamnita hiša, last gospe Snežane, nekdanje kapitanske hčerke aristokratskega videza in obnašanja. Stara vila je bila veličastna, 200 let stara kamnita zgradba z balkoni, kamnitimi strešniki, modro pobarvanimi okni z polknami in stebri, na katerih so molče ždeli kamniti levi svetega Marka, ki so jih izklesali nekoč imenitni trogirski mojstri kamnoseštva. Mogočno vilo je obdajal vrt, nekoč prelep in negovan, pol dišečih oleandrov in pomarančevcev, cvetočih vrtnic in najrazličnejših eksotičnih rastlin, ki so jih s svojih morskih poti prinašali moški člani te družine. Že praded je bil kapetan velike trgovske ladje, prav tako so bili pomorščaki ded, oče in strici. Vrt je obdajala visoka, kamnita in zaraščena, deloma kovana ograja z mogočnimi, dvokrilnimi vrati. Tudi tu so bili vidni simboli mogočnega nekoč pomembnega leva, ki je bil sedaj že rahlo zarjavel. Hitela sem skozi zaraščen in precej zapuščen vrt. Hladna sapica mi je prinesla vonj morja, sivke in rožmarina, ki je trdovratno vztrajal na vrtu in težki vonj zrelih, sladkih fig, ki so jih bila polna drevesa. Temnilo se je že, vendar sem še lahko jasno videla obris zapuščenega svetilnika, ki je stal kakšnih 20 metrov stran. Zaslišala sem oddaljen krik galebov, ki je bil podoben kričanju otrok. Utrujeno sem se nasmehnila in otožno pogledala naprej od svetilnika, kjer je samevalo pokopališče z majceno, belo kamnito kapelico. Od tam naprej se je otok nenadoma strmo spustil in ob obali, že skrito mojim očem in pogledom iz kapetanske vile je ležala majhna ribiška vasica, edina na celem otoku.

Tako torej - otok je bil majhen, majcen, daleč stran od turističnega vrveža, ladijske povezave nanj so bile redke in nezanesljive, tako imenovanega robinzonskega, svetilniškega turizma ni bilo, saj je bil svetilnik propadel in še vedno trdno v lasti gospe Snežane. Še preden sem vstopila v veliko verando, ki je nekoč služila kot sprejemnica z težkimi zofami in velikimi kitajskimi vazami, skozi temen kamniti hodnik v jedilnico, me je preplavil vonj po pravkar skuhani večerji. Tokrat je dišalo po čebuli, mesu, olivnem olju in origanu, ki je bogato zelenel na vrtu. V tej hiši se je kuhalo dobro, celo izbrano, na željo gospe Snežane se je morala miza zmeraj brezhibno pogrniti. Ruža je skrbela kolikor je mogla za vrt, predvsem za dišavnice kot so bazilika, timijan, sivka in origano. Te dni je prav ponosno polnila košare z figami ki so jih bila polna drevesa. Tudi oljke in pomaranče so bogato obrodile in Ruža si je z tem razkošjem dala ogromno opraviti. Bila je skrbna, tiha in nikoli ni vtikala nosu vame. Živela je doli v ribiški vasici, vendar ko ji je mož pred dvemi leti umrl se je preselila v vilo in v njenem levem krilu ji je gospa dodelila sobico. Tu pa tam je šla v vas k sorodnikom, predvsem takrat, ko je ladja s kopna enkrat tedensko pripeljala blago. Gospa ji je plačevala radodarno, zmeraj ji je kaj ostalo za njene nečake.

Vstopila sem v starinsko jedilnico, bogato opremljeno z pohištvom iz mahagonija, kitajskimi vazami, veliko mizo iz orehovine in čudovito izrezljano kredenco, polno Meissnovega porcelana. V kotu poleg kredence je stala čudovita stara figura zamorčka iz ebenovine, ki je z velikimi, belimi očmi in širokim nasmehom opazoval dogajanje za mizo. Na zidovih jedilnice so visele slike ladij, portreti pokojnih moških družinskih članov v kapitanskih in oficirskih uniformah, pražnje oblečenih, lepih žensk z rokavicami in klobuki ter prikupnih otrok v mornariških bluzah s kratkimi hlačami. Na eni od slik je bila pred vilo zbrana vsa družina s služinčadjo vred. Med njimi je plaho stala takrat še mlada kuhinjska pomočnica Ruža, ki jo je gospa Snežana obdržala do danes.

Pri mizi je sedela gospa Snežana, skrbno oblečena za večerjo, naličena in nasmejana. »Kakvo je bilo danas more, dušo?«, me je vprašala in me radovedno pogledala s svojimi drobnimi sinjimi očkami. Kljub devetdesetim letom je bila živahna, elegantna in uglajena. Razgledana, vajena visoke družbe in kratkočasnih razgovorov, je bila zame odlična družba. V teh letih po grozljivem dogodku, ko sem si bolj kot vse na svetu želela samote, mi je bila s svojo nevsiljivo prijaznostjo in potrpljenjem več kot v tolažbo in oporo. »Jedi mala moja, da se zagriješ!« mi je prigovarjala in elegantno dvignila jedilni pribor z ročajem iz slonove kosti. To je bil znak za Ružo, da je urno in tiho položila na mizo dragocen pladenj z vročimi, nekoliko nenavadnimi jedmi: telečje ledvice v gosti, dišeči omaki iz rdečega vina s črnimi olivami, brušeno stekleno skledo, polno kruhovih cmokov, ki so oddajali omamen vonj in se še kadili, oval poparjene blitve, oblite z olivnim oljem in česnom ter prelepo porcelanasto posodo, ročno poslikano z motivi sadja, cvetja in metuljev, napolnjeno s svežimi figami, medom, mandlji in sladkimi režnji svežih oranž. Sredi mize je stala kot vedno kristalna karafa z težkim črnim vinom, v katerega je Ruža že spomladi namočila cvetove rožmarina in kadulje. Kristalni kozarci so se morali svetiti kot dragulj – to je bilo prvo pravilo kuhinje gospe Snežane. Pri tem je neomajno vztrajala in Ruža je zmeraj poslušno ustregla njenim željam.

Pojedla sem hitro, vendar bolj malo in se že s poljubom poslovila. Kot zmeraj sem se odpravila spat bolj zgodaj in z njene strani ni bilo nikoli nobenih sprašujočih pogledov. Gospa je bila modra, saj je vedela, da moja duša rabi čas... Odhitela sem tiho po mračnih hodnikih in s kotičkom očesa opazovala nove in nove portrete na stenah: mladi, lepi starinsko oblečeni ljudje, spet slike ladij na razburkanem morju, lepa fotografija vile iz boljših časov pred vojno, sredi negovanega okrasnega vrta, polnega vrtnic, cvetočih oleandrov in mandljevcev. Skozi okna na hodniku je blago zasvetila polna luna. V soju biserne svetlobe se je kopala poslednja črnobela fotografija – nežen, črnolas fantek ob prelepi materi, očetu kapitanu in sestri Snežani. Oči so me zapekle in se napolnile s solzami, srce mi je močno razbijalo. Kot preganjana srna sem pohitela proti vratom na koncu hodnika. Skozi vroče solze sem zagledala še zadnji čudovit portret vitkega temnega moškega pri klavirju. Bil je On. Njegove otožne oči so gledale vame. Tople, skoraj žive. Eleganti prsti so lahno ležali na tipkah in skoraj slišno igrali prečudovito melodijo.

On – virtuoz na klavirju, svetovno znan pianist ki je igral na odrih v Zürichu, Londonu, Parizu, New Yorku. In jaz, njegova nadarjena učenka in oboževalka. On, sin ponosne kapitanske dinastije, ki se je izneveril družinski tradiciji in bili zaradi ljubezni do glasbe izobčen! Ko se je po mnogih letih slaven vrnil domov, na osamljen otok, sveže poročen z mano, ki bi mu lahko bila hčerka, ga je ogorčeni oče, ki je ležal takrat na smrtni postelji preklel, rekoč: »Ne želim te, morje naj te vzame, ti varietejski zabavljač!« Njegova umetniško nadarjena ljubljena mati, ki je poleg krutega očeta počasi hirala in kmalu umrla, bi se bridko razjokala, ko bi videla obup, žalost in razočaranje na njegovem obrazu. Podrl se mu je svet, njemu, ki mu je svet ležal pred nogami! Oče, ki ni priznal njegovega talenta in priljubljenosti, ga je zavrgel kot navadnega komedijanta. Morje, ki ga je oče ljubil bolj kot vse na svetu, kateremu je želel žrtvovati tudi svojega sina, je bilo tedaj krivo tudi njegove smrti. Nekaj dni po očetovem pogrebu se je spodaj v zalivu poleg mene med plavanjem utopil. Njegovega trupla ni morje nikoli naplavilo, vzelo ga je za zmeraj, kot je želel oče na smrtni postelji. Snežana, njegova mnogo starejša sestra, ki ga je ljubila kot mati, ki jo je že v otroštvu izgubil, je dolgo objokovala oba – očeta in brata. Eden je bil suženj, drugi pa žrtev morja. Mene je vzljubila prvi dan in z mano tiho in potrpežljivo trpela. Na moja nema vprašanja je večkrat dejala, da morje ne vrača rado izgubljenih zakladov. Usmili se le redko in to si je treba prislužiti. Nisem je razumela, vendar sem bila preveč apatična, da bi jo spraševala.

Kar v poltemi sem vstopila v sobo. Odprto okno je gledalo proti morju, ki se je svetlikalo v lunini svetlobi, zavesa se je zatresla v rahli sapici. Vonj po soli, pomešan z vonjem dišav, zrelih fig in rožmarina z vrta je za trenutek zavel skozi sobo. V glavi se mi je rahlo vrtelo zaradi vina kot vsak večer. Odgrnila sem skrbno postlano posteljo z baldahinom in izvezeno posteljnino in se kar oblečena ulegla. Na nočni omarici sem opazila vrč s čajem in skodelico ter nekaj mandeljnovih keksov, ki mi jih je kot zmeraj nastavila Ruža. Gospa Snežana je vedela, da dolgo v noč bedim in objokujem njenega brata.

Verjetno sem za trenutek zaspala, saj me je nenadoma zbudil čuden šum. Zazdelo se mi je, da sem skozi odprto okno zaslišala doli v vrtu tiho odpiranje velikih kovanih vrat. Smuknila sem k oknu, pogledala na vrt, obsijan z luno, vendar ni bilo nikogar. Luna je bila ogromna in je na tlakovano potko metala čudne, skrivenčene sence starih figovcev. V daljavi sem naenkrat zaslišala glasen šum morja. Valovi v zalivčku spodaj so zaradi plimovanja enakomerno udarjali ob rob kamnitih stopnic. Kot omamljena sem poslušala. Nenadoma sem si močno zaželela plavanja v hladni morski vodi! V glavi mi je šumelo in postalo mi je zelo vroče. Potreba, da odhitim dol k morju se mi je zdela življenjsko pomembna. Sunkovito sem se obrnila od okna, oblekla pleten pulover, stekla po hodniku mimo slik in portretov dol v pritlićje. Zdelo se mi je, da mi njegove oči vročično sledijo. Poletela sem čez verando, mimo kuhinje in mračne jedilnice in tiho kot tat skozi vrata. Kot duh sem stekla čez vrt in se pri kovani ograji še enkrat ozrla gor k vili. Zaprepadeno sem zagledala gospo Snežano, ki me je otožno gledala skozi okno svoje sobe z balkonom. Pomahala mi je in zazdelo se mi je, da me je za trenutek pogledala vzpodbudno, kot gledalci gledajo tekače maratona pred ciljem. Pomahnila sem ji v pozdrav in odvihrala dol proti robu pečine, kjer so se začenjale v skalo vsekane stopnice. Ko sem pogledala dol, se mi je kar zvrtelo. Srce mi je v sencih razbijalo in šumelo mi je v ušesih, da sem komaj kaj slišala. Temna globina je zlovešče zevala proti meni, spodaj se je penilo in bučalo morje in valovi so se zaletavali že v prve stopnice. Brez obotavljanja sem krenila dol v temo. Po nekaj stopnicah so se mi oči privadile na temo in v bledi lunini svetlobi sem videla obrise zadnjih treh stopnic. Sledila sem notranjemu glasu in pohitela dol. Morje me je že oškropilo, bila sem spodaj, z gležnji v vodi.

Morje se je naenkrat umirilo in v tem trenutku zagledam nekaj svetlega v vodi. V trenutku sem vedela! Leta žalosti in neskončnih vprašanj so bila kot izbrisana v sekundi. Bilo je truplo. Brez strahu in vsa vročična sem stopila do pasu v ledeno morje in ga povlekla bliže k stopnicam. V soju lunine svetlobe sem zagledala obraz. On! Bil je on! Nedotaknjen, spokojen, mlad kot tistega dne ko sem ga spoznala, je lebdel v vodi. Črni lasje do ramen so mu kot v lahnem vetriču valovili ob obrazu. V prelepih, temnih, odprtih očeh se je zrcalila luna.

Z muko sem ga zvlekla do prve stopnice in si ga oprtala čez desno ramo. Bil je leden in težek. Vedela sem, da bo skoraj nemogoče, vendar sem zajela sapo in pogledala gor k vrhu stopnic. V paničnem strahu sem otrpnila. Tam je stala stara Ruža in nekaj kričala! Veter je odnašal njene krike, vendar sem vedela, da jo je poslala gospa za mano. Počasi je lezla po stopnicah proti meni. Zbrala sem vse moči in s težkim tovorom na hrbtu prehodila še nekaj stopnic. Ruža je bila pri meni. Njene oči so bile polne groze, kričala je besede, ki jih nisem razumela in se ves čas križala. Slišala sem le valove, veter in svoje srce.

Z Ružino pomočjo sva ga zvlekle na rob stopnic. Tam sem se sesedla in krčevito, vendar olajšano zajokala. Za trenutek sem ga pogledala. Seveda je bil on. Na tenkem sredincu je še vedno imel poročni prstan, ki sva ga kupila skupaj in katerega dvojček je bil na mojem prstu.

Naslednjega dne se spomnim kot iz megle. Oblekla sem črnino in spokojno prišla dol. V verandi so me vsi bledi in z grozo v očeh čakali Ruža s tremi nečaki in stari vaški duhovnik. Gospa Snežana je mirno sedela na zofi, njen pogled pa je odtehtal tisoč besed.

Pogreb na starem pokopališču je bil kratek, a zame odrešilen. Nikoli ni z mano nihče od prisotnih spregovoril o truplu, ki je bilo tako nenavadno ohranjeno.

Kmalu je umrla tudi Ruža, ki je bila od tiste vetrovne noči še bolj molčeča. Čez nekaj mesecev ji je tiho sledila gospa Snežana in zdelo se je, da je s sabo odnesla neko nerazumljivo skrivnost.

OGLAS

Odločil se je, medtem ko je ura v zvoniku cerkve sv. Katarine odbijala poldne. S suhimi, dolgimi in od nikotina porumenelimi prsti je ugasnil na pol pokajeni cigaret, na dušek spil šilce vinjaka in kavico ter še enkrat preletel majhen, neopazen oglas v Lendavskih novicah: »Nujno zaposlim osebo (študenta...)za urejanje osebne dokumentacije in zapiskov iz zapuščine pokojnega moža. Plačilo ugodno, hrana in stanovanje zagotovljena. Datum nastopa takoj. Naslov: Prečna ulica 28 (zadaj za Spodnjo in levo od Ozke), Lendava. Podpis: I.S.

Da, to je moja priložnost, si je mislil. Možnost hitrega zaslužka in samotno, pisarniško delo, to je bilo nekaj zanj. On,večni študent primerjalne književnosti in filozofije, osamljena, romantična duša, čustveno razrvan in labilen je prav sedaj potreboval nekaj oprijemljivega in trdnega – službo! Dober zaslužek na roko je odzvanjal kot sladka melodija v njegovih ušesih.

Hitro je plačal in z vidnim poletom stopil iz prazne slaščičarne na Glavni ulici na s soncem ožarjeni pločnik. Odhitel je domov, pograbil nahrbtnik, zmetal vanj najnujnejše, ter se pred izhodom še enkrat zagledal v svoj odsev v ogledalu. »Od sedaj naprej bom drug človek » si je dejal in si popravil šop neukročenih las nad bledim, ozkim obrazom. Vročični lesk črnih oči, ki je ponavadi izdajal njegove osebne demone in strasti je nadomestila drobna iskra upanja, ki se prižge v očeh utopljenca, ki mu ponudijo roko rešitve. Ko je za sabo zaklenil vrata in porinil ključ pod raztrgan predpražnik, ga je v kotičku glave prešinila misel, da se več ne bo vrnil. Zamahnil je z roko in pohitel ven na vročo in prašno Glavno ulico.

Pozno poletni veter je na pločniku vrtinčil suho listje in cestni prah. Vmes je v vrtinčastem plesu poplesavala zmečkana, prazna vrečka čipsa. Pripekajoče sonce se je nagnilo že malo čez poldne in iz odprtih oken, ki so gledala dol na Glavno se je slišal prijeten žvenket krožnikov in vesel ženski smeh. Dišalo je po domači goveji juhi in dobrem madžarskem paprikašu. V želodcu se mu je zganila lačna zver in zarenčala, vendar jo je nestrpno utišal in pohitel naprej.

»Kje je le ta Prečna ulica ?« Vse do famoznega oglasa sploh ni vedel zanjo. Na prazni cesti je pri cerkvi na levo zavil sveže opran boljši avto višjega cenovnega razreda poln nasmejanih ljudi. »Še en lendavčan, ki ima gorice », si je mislil. » Ker je nedelja bodo najbrž imeli piknik.« Tudi on bi lahko imel takšno življenje, saj mu je dedek nekoč že brezuspešno nudil del goric. Raje kot to, je izbral to svoje samotno življenje, obsojeno na brezup in poraze.

Po nekaj korakih je iz bližnje Kančalove gostilne omamno zadišala ciganska pečenka s česnom, iz njene notranjosti je bilo slišati znano popevko. Kar vedel je, da prijazna lastnica pred vsakega gosta prinese košarico še vročih, zlatorumeno zapečenih perecov iz krušne peči. Za trenutek se jeobotavljal in pomislil, da bi vstopil, vendar se je odločil, da gre mimo.

»Najbolje, da poskusim tukaj. Če ne najdem naslova, bom pa koga vprašal«, si je dejal in odprl težka, visoka vhodna vrata, ki so vodila dol z ulice v Spodnjo. Objela ga je tema in njegove oči so se le težko privadile mraka. Nenadoma so izginili prešerni šumi z ulice. Po dolgem hodniku z lesenimi podi je skoraj tipaje stopal mimo nekaj vrat. V nos mu je šinill vonj večkrat pogretega segedina, postane kave in vina. Zaslišal je grob moški glas, vulgarno žensko preklinjanje in otroški jok.

Hitro je stopal naprej in se naenkrat začel spuščati po lesenem, delno pokritem prehodu. Deske pod njim so nevarno škripale, zaslišal je škrebet drobnih nožic, ki so se razbežale na vse strani. Zagledal je še ena vrata na svoji desni. Tišina. Ta je tu vladala očitno že nekaj dolgih let. Hlad je postajal močnejši, v zraku je lebdel težek vonj starih, vlažnih sodov in kislega vina. Pomislil je, da še nikoli v življenju ni tukaj hodil, ko je na koncu prehoda zagledal majceno, rahlo osvetljeno dvorišče.

Bilo je kvadratno, nad njim je zevala majhna oglata odprtina v strehi, tla so bila iz zbite, puste zemlje, vse naokrog zid iz vlažne glinene opeke in v njem ena sama, težka starinska vrata z železno kljuko. Ker so se mu oči že pomalem privadile na nenadno svetlobo, je na sredi dvorišča zagledal star vodnjak, ter neometane, vlažne in z mahom obrasle zidove. Tesno ob zidu je mukoma poganjal osiveli bršljan, ob nasprotni steni pa je kar zgledno uspeval grmič belladonne, zloglasne volčje češnje, ki se je krčevito vzpenjala k svetlobi. Na njej so se zbirali biseri vlage in se pred njim stekali v kapljo.

Nenadoma je v ta košček bede posijal sončni žarek in sedaj je bila slika še dosti bolj turobna. Pajčevine, polne izsesanih trupelc nočnih metuljev, strohnel, delno zidan okrogel vodnjak, vlažni zidovi, vonj trohnobe in hladnih kleti, vse to ga je neprijetno pahnilo v kruto resničnost!

Ves zmeden je pogledal proti koščku neba, ki se je odpiralo zgoraj. Sončni žarek se je umikal in v tistem trenutku je na vratih zagledal ročno napisan naslov: Prečna 28. S tresočo roko je hitro potrkal na vrata, ki so se takoj neslišno odprla. Začutil je, kot da bi ga nenadoma nekdo močno stresel!

Pred njim je stalo prelepo, sanjsko bitje. Vilinsko lepo dekle je bilo oblečeno v starinska oblačila. Bled obraz in oči kot brezdanje zelenilo gorskega jezera, ter ustnice, kot sveže nabrane gozdne jagode, je uokvirjal slap bleščečih, črnih las. »Gospa vas že čaka«, je prav potiho zašepetala in ves omotičen je krenil za njo, brez moči, da bi karkoli rekel, ali se predstavil.

Znašel se je v majhnem hodničku, v katerem je dišalo po čudnih zeliščih. Dekle ga je popeljalo v sobo, v kateri je gorela svetloba sveč. Zagledal je menoro, sedmerokraki svečnih, židovsko obredno svetilo, starinsko pohištvo, stene, debelo ovešene z zidnimi tapiserijami, svečnike, vaze, lestenec, poln prahu in pajčevine, ki že očitno dolgo ni bil prižgan. V sobi je vel močan, opojen vonj neznanega izvora. V kotu je stala postelja, delno zakrita s prašnim baldahinom nedoločljive barve in v njej je ležala drobna, sivolasa starka, ki bi ji lahko pripisal najmanj 100 let. S posušeno, mumijini podobno roko ga je poklicala k sebi in pristopil je kot bitje brez lastne volje, s suhimi usti in razbijajočim srcem.

»Saj sem vedela, da boš ti prišel«, je zaslišal tihi glas. Nenadoma se mu je v glavi zavrtelo. Ni vedel ali od močnega vonja ali strahu, ki mu je čedalje bolj hromil kosti. »Tam v kotu sobe boš našel skrinjo, polno zapiskov in beležk, za katere želim, da jih urediš in ohraniš«. Z muko je govorila in zdelo se je, kot da jo sliši že onkraj groba, z drugega sveta. »Izabela ti bo kuhala in ti po potrebi pomagala. Ona je moj angel varuh«.

Gospa je utihnila in kot da je utonila v globok spanec. Izabela, prelepa Izabela, ga je z rahlim dotikom roke vrnila v resničnost in ga odpeljala ven na temen hodnik. Odprla je vrata majhne sobice brez oken. Na stropu je bilo majhno strešno okno, v sobi pa miza s svečnikom in postelja. Izabela je z nežnimi gibi prižigala sveče in ga blago pogledala. »Gospa Stern ne mara elektrike«.

Neslišno je odšla in ga pustila zmedenega in osuplega. Vlegel se je na posteljo in v trenutku zdrsnil v hipnotičen spanec. Ko se je zbudil, se mu je zdelo, da so minili dnevi. Sveče so bile ugasnjene, v kotu sobe je bila skrinja, njegove obleke lično zložene na stolu ob postelji, skozi strešno okno je medlo svetila luna. Na mizi ga je čakala topla večerja: kostna juha, sveže pečen kos mesa v zeliščni omaki in bel kruh, ki je dišal, kot bi bil pravkar pečen. V steklenem vrčku poleg krožnika je bila voda, ki je imela čuden vonj, vendar ga to ni motilo, saj je kar planil po hrani. Zdelo se mu je, da je to voda iz vodnjaka tam zunaj na dvorišču, vendar se ni preveč vznemirjal.

Kmalu se je spravil k delu in v skrinji osupel odkrival vedno nova in nova presenečenja. Pokojni gospod Izak Stern, lekarnar in farmacevt, prvi Jud, ki se je naselil v Lendavi in je pred tem prepotoval del sveta, je v svojih zapisih odkrival življenje stare Lendave izpred sto in več let. Začuden je ugotovil, da je Stern osebno poznal člane lendavskih plemiških rodbin Bánffy in Eszterházy. Bil je pobudnik gradnje Krone in judovske sinagoge, saj so Judi v začetku imeli le majhno molilnico v stranski hiši odvetnika A. Wollaka.

Še bolj ga je presenetilo, ko je naletel na Sternove zapise o Krištofu Bánffyju, ki je l. 1603 s pomočjo meščanov in kmetov uspešno ubranil mesto pred Turki. V boju jih je zvabil v past, ter jih potisnil v močvirje, kjer se je večina Turkov s konji zadušila. Trupla padlih je po navedbah plemič dal pokopati na hribu nad gradom.

Ves zmeden je prebiral tudi o prvotnem gradu iz 13. stol., ki ga je dal zgraditi Bánffyjev prednik Hahót III, imenovan tudi »dominius de Lindau«.

Glava ga je neznosno bolela, saj mu misel, da je g. Stern tako dolgo živel, ni dala miru. V skrinji je našel tudi zvitke, v katerih so bile opisane skrivnosti zelišč in kamnin, razni recepti, listine in prepereli zvezki, ki se jih še niti ni dotaknil. Povsod pa je bilo razbrati, da se je mož strogo ravnal po petih Mojzesovih knjigah, imenovanih Tora in Talmudu, da so bile obredne zapovedi zanj brezpogojno obvezne, na sabbath pa je strogo počival.

Raziskovanje ga je potegnilo vase, vse se mu je zdelo nekako znano, vendar pozabljeno v megli spominov. Dnevi so minevali hitro, vrstili so se tedni in meseci, dokler ni izgubil občutka za čas.

Izabela mu je vsak dan vdano, a kdo ve od kod prinašala jedila. Vendar ga to ni preveč vznemirjalo. Zakopal se je v skrinjo in delal od zore do mraka. Prisegel si je, da bo prvič v življenju naredil nekaj do konca in to dobro! Počasi je sestavljal delčke spominov starega gospoda in se zlil z njim skoraj v eno. V redkih nočeh, ko je spal, je sanjal žive sanje in zjutraj so se mu v možganih risali davno pozabljeni prizori.

Vendar to ni bila edina skrivnost. Izabela je pred njegovimi očmi ugašala kot sveča. Njena lepota je počasi bledela in lasje so ji siveli. Že zdavnaj je v nočeh, ko je oprezal za njo opazil, da hodi z vrčem ven k vodnjaku po vodo. Hodila je kot v transu, s široko razprtimi, začudenimi očmi, kot da ne vidi nikogar.

Voda, ki jo je pil pri obrokih je bila neprijetna in jedka, vendar nikoli ni nič vprašal, le pil jo je vse bolj hlastno.

Nasprotno pa je stara gospa Stern postajala vse mlajša, vedno bolj podobna Izabeli. Z očmi, zazrtimi nekam v daljavo, je le večno ležala v postelji. In v tem čarnem svetu je kot v polsnu minilo nekaj let.

Potem pa je nekega dne že na dnu skrinje našel drobno orumenelo pisemce. Bilo je ljubezensko. Izabela, mlado dekle iz premožne judovske družine je že priletnemu Izaku izpovedalo ljubezen in vanj priložilo tudi svojo fotografijo. Pogled nanjo mu je vzel sapo, saj je na njej bila prav ta Izabela, ki mu je sedaj že vsa postarana in sključena stregla.

Ves trepetajoč je isto noč s hodnika spet zaslišal tihe korake, ki so kot zmeraj ponoči vodili do vodnjaka. »Ne bom je motil sedaj. Ko se bo vračala, jo ustavim«, je mrzlično premišljeval in vlekel na ušesa dobro znane zvoke škripanja kolesa in spuščanja zarjavele verige.

Vendar tokrat je bilo nekaj drugače. Izabela je pričela potihem prepevati otožno pesem v judovskem jeziku in čez nekaj trenutkov se je iz globine vodnjaka zaslišal zlovešč padec in pljusk vode.

V trenutku je poletel iz sobe in se znašel zunaj, na praznem dvorišču. Srce mu je razbijalo v sencih in iz grla se mu je izvil dolg, boleč krik. Stopil je do vodnjaka in kot okamenel pogledal vanj. Globoko spodaj, na mirni gladini vode se je zrcalilo nočno nebo s polno luno, ki je kazala svoj neprizadeti obraz.

Vroče solze na licih so ga pekle kot žerjavica in v nekaj korakih je slep od besa planil v sobo gospe Stern.

V sobi je pred prazno posteljo z obledelim baldahinom stala Izabela, visoka, prelepa, ista kot tistega dne, ko je prišel! Bila je mirna in spokojna kot osamljen labod na gladini jezera.

Gledal jo je nejeverno, kot da vidi prikazen in v tistem trenutku se je prav vsega spomnil. Pritekla mu je v objem in mu skozi solze zašepetala v uho:

»Izak, končno!«

BELA SLED

Prekrita s tančico spominov in časa,
veš še vedno bije.
Bila je Pol ona, za občutek celote.

Trenutki, kot ujeti v otroških željah,
ki čas jih vzame in nikoli ne vrne.
Bela Ljubljana, ki poje napev,
napev krošenj belih brez.

Neizmerno,
a ostaja le nezaustavljivo.

ALI ČUTIŠ?

Ostani z menoj, ko se ugasnejo luči
in ostali bosta le dve iskri,
vidni in večni.
Ko rešen bom poti
za stare slike življenja.

Zakaj človeku čas?
Zbita so načela
za prazne gugalnice greha.

In vsi te žalostni pogledi
ne vedoč od kje so nastali.
Milo molčijo, figure iz mesa
za utrip, ki del je sna.

ROŽE

Zagledal sem te in napotil se tja,
zdaj čakam, da obrišem črnilo.

Pogled in znoj.
Obstal sem pred mizo in nanjo položil cvetje,
dišeče jesensko cvetje.

Imel sem željo,
imel sem sibirsko kri.
In tisto noč so prišli
za trenutke bliskih slik.

Bilo vse prazno je
zdaj vidim blišč skozi prah časa,
to vse ostalo je.

dejavnost novodobnih kinematografov, v katerih zdolgočaseni čredi prikazujejo uspavalne komercialne filme, sem vedno preziral. a celo tako vztrajno preziranje se je znalo umakniti volji priljubljenih žensk za preživljanje prostega časa z neusmiljenim kritikom filmskih projekcij.
zadnje tako naključje je hotelo, da sem si ogledal trojo. k tej sintetični reprizi prebadanja ahilove pete sem spremljal simpatijo z otroštva.
film je v meni, kljub nekakšnemu paradoksalnemu precedensu, sprožil razmišljanja o moškem umiranju za žensko in domovino. namreč ti dve največji klasični moški ljubezni je povozilo zobovje časa, saj danes moški ljubimo le še sami sebe. po spolni revoluciji in evropski integraciji je namreč žrtvovanje življenja na teh dveh oltarjih postalo nesmiselno. ljubitelji viktorijanske definicije ženske in častilci slovenske suverenosti dehidrirani zahajamo v pustinjo svobodne spolnosti in globalizacije.
posladkan filmski produkt je bil sicer komaj dostojna retrospektiva homerjeve iliade. sedel sem med množico ljudi, ki za kritičen ogled spektakla verjetno ni dovolj dobro poznala epskega in zgodovinskega ozadja, da se filmski produkciji ne bi prepustila voditi za nosove. večjemu delu se morda niti sanjalo ni kakšen pomen je imela bitka za trojo, katere izid je malo azijo trdneje povezal z evropo.
navkljub nenehnemu sprehajanju po notranjosti je v meni ostalo dovolj prostora za postavitev nove, čistejše dispozicije. bila je misel nanjo. rodila se je predvidljivemu poražencu bitk z ženskami. ob nenehnih črnih mislih in pomilovanju samega sebe, je sedela dolgoletna simpatija in prijateljica sopranistka, ki sem jo poznal že drugo desetletje. še danes med božičnimi prazniki rad prisluhnem njenemu vokalu v izvedbi händlovega mesije 'in nahranil bo svoje črede kot pastir'.
še vedno je bila lepa kot takrat, ko sem jo prvič skrivoma ljubil in sem želel ukrasti njeno naklonjenost; toda kakršnokoli poželenje sem tokrat še čutil do nje, ga je platonično omejevanje spolnega občudovanja premagalo. čeprav bi, če se vrnem v preteklost, kljub svojim rosnim letom, do nje čutil tendenco do telesne manifestacije ljubezni, svojih občutenj pa z dotiki zaradi deške seksualne nedefiniranosti ne bi znal dostojno izpovedati, bi njeni mehki koži prstni odtisi pomenili kot dotik gobavca kateri izmed hčera olimpa.
orakelj v delfih je njeno ženskost posejal na polje te usodne ljubezni, a zaradi odhoda bogov zrna nikoli niso vzklila. do nje sem tako ohranil duševno podobnost, ki bi se v zrelih letih in ob pravi meri alkohola v krvi, lahko manifestirala v intimni izmenjavi telesnih tekočin. toda danes… naj bo prekleta! še je ostala v treznemu meni, poosebljeni žalosti in samoti, ta belina, ta svežina, mladost ter nedolžnost, ta angel brez kril ljubezni, ta helena izven homerjevega papirusa in petersenovega platna. posedovala je čistost, trdno kot ahilov meč in tega zaradi kovaških mojstrovin hefaista kot očeta nikoli več ne morejo načeti ne kerberovi čekani, ne zublji hadove najbolj peklenske lave.
v enakomernem dihanju je premikala prsi, sicer pa mirovala ob nervozni feromonski privlačnosti, ki me je silila v obup. ni vedela, da mi ni mar za projekcijo, in da jo skrivaj gledem. med opazovanjem njenega sem pozabil na svoje dihanje, se tega zavedel in ob podivjanem bitju srca komaj prikril sopihanje.
poročena ženska blizu tridesetih, katero bi ukradel njenemu možu in žrtvoval vseh svojih sedem osebnosti, da bi ustavil njegovo vojsko, si je morda zastavljala vprašanja o moji nervozi. bila je ženska za ljubezen. za heleno in parisa. zanjo bi dal vse svoje osebnosti, vsa življenja.
patrokla - ahilovega ljubimca.
menelaja - kralja šparte.
hektorja - prvaka troje in krotilca konj.
ahila - nepremagljivo poosebljenje slave in ekstaze.
priama - plemenitega očeta in kralja troje.
agamemnona - imperatorja zedinjene grčije.
odiseja - pustolovca, diplomata, kralja itake.
ko bi vsi pomrli, bi se v meni prebudil speči paris, resnična ankhova osebnost, večni mladenič, lokostrelec, častilec ženske lepote, erotik in pesnik, ki po padcu troje išče heleno. dovolj ima bojevanja; lok je razpokan, tulec prazen; pero polno. z njim išče ljubezen, ki jo bo lahko cenil do smrti.
s prijateljico solistko sva prijeten večer sklenila v koktajl baru. pila sva rdeče vino in uživala v dimu lahkih kanadskih cigaret.
»kakšen se ti je zdel film?« je dahnila vame, ko sem zrl v njen dekolte.
»storil bi vse, da bi dobil helenino srce.«

Alenka Korbun

GLAVOBOL

Ko me ne bí tako bolela glava –
včeraj si dejal, da sem ta prava.
Zdi se ti, da pod mojim korakom kamni cvetijo,
da se moj glas s klavirjem zlije v simfonijo.

Ušesa si živčno pokrijem,
da ne slišim več besed,
ki tako rade spreminjajo jezo v olajšanje,
ki so krive za kratkotrajno votlo upanje.
Nočem biti več naiven otrok.

Besede visijo v zraku med nama,
umažejo belo zastavo,
in ledena toča moje jeze ohladi
tvojo razgreto moško glavo.

Nisem embalaža z nalepko »Po uporabi zavrzite«.
Ko boš spoznal, morda občudoval
vsako majhno krhko ploščico v mozaiku,
me od tvojih besed več ne bo bolela glava.

POKOP

Na preveč topel jesenski dan
južni veter vrtinči rdeče rumeno listje,
lahkotno valujoča preproga se ziblje v zraku.
Toplota visi nad zemljo kot grožnja,
da bo naša prihodnost kratka, smrtonosna vožnja.

Preobrazba narave bo konec za nas,
jutranja rosa bo poniknila v tla za vedno,
ne bo se zibal več po poljih zlat pšenični klas.
Leden pokrov prihodnje dobe ščitil bo ranjeno Zemljo,
zmračila se bo sončna, zvezdnata narava,
iz nje bo komaj čez milijone let pognala spet zelena trava.

Sami sebe bomo žive pokopali
v osiromašeno strupeno prst.
Sami sebe smo žive zazidali v beton-železo
arhitekturnih čudes stolpnic.
Kdo od nas lahko še reče,
da je spal kdaj z odejo v travi,
strmel v bel pas Rimske ceste na nočnem nebu,
se zbudil svež od rose,
za začetek dneva namesto tuša v kopalnici
skočil v čisto, mrzlo jezero plavat z ribami?

SIVA STVAR

Ovija me v meglo;
koprena čudnih slutenj,
neizživetih izčrpljujočih sanj.

Same prazne blodnje
in ničesar, s čimer bi oznanila
živost svojega uma...
Kot bi ujela glasove norišnice
med štiri kvadratke
razpokane prazne dupline.

Očesne dupline se sesipajo vase
in poglabljajo v omot niča,
medtem ko se blodeča duša
razrašča v neimenovanem organu.

Črna se spreminja v sivo
med drsenjem v blaženo nevednost
brez zavesti;
v opoju uničenosti se hvaležno predam
omami mrtvih možganov.

Odlomek

Larisa se je oprezujoč v temi plazila skozi veliko sobano. Dolgo zloščeno omizje, ki se segalo vzdolž celotnega prostora, je odbijalo tisto nekaj mesečine, kar se je prebila skozi velika zamegljena kristalna okna. Na stenah so visele slike zdavnaj preminulih ravnateljev in pod njimi so se na dolgo in široko bohotile stare letnice. Larisa je za hip postala. Ozrla se je po prostoru in prisluhnila. Slišala je lahko le zamolklo bitje lastnega srca, le tu in tam je od teže, ki jo je prenašala, zastokala kakšna izmed starinskih knjižnih polic, nabitih z zaprašenimi knjigami, ki se jih že lep čas ni dotaknila človeška roka.

Tiho se je odpravila naprej do velikih lesenih dvojnih vrat z železno kljuko. Nežno je pritisnila nanjo. A najsi je bila še tako previdna, je kljuka izdajalsko zaškrtala. V prostoru, ki se je razprostrl za vrati, je prav tako vladala tema, le tu in tam jo je prekinila bežna mesečina iz prejšnjega prostora. Larisa je napenjala oči, a vse, kar je lahko videla so bili le temačni obrisi nekaj mizic in stolov, malomarno zrinjenih ob steno, ki so dajali vtis nekakšne temačne čakalnice. Tiho je stopila na sredo prostora in se začela ozirati naokoli, kot bi nekaj iskala.

»Si jo dobila?«

Larisa se je zdrznila, kot bi jo pravkar polili z vedrom mrzle vode, kosmat omot pa ji je padel iz rok in glasno pristal na tleh. Izza mlahavega ovoja se je prikazala stara zmahana knjiga, kar zvezek, z njenih platnic pa so se zlato zasvetlikale velike kratice P.U.O.I.. Larisa je že nekoliko prišla k sebi. Pograbila je knjigo in jo zavila nazaj v omot, nato pa se je srepo zapičila v mršavega fanta, ki je iz temačnega kota za vrati stopil v pas mesečine, ki se je prebila skoznja. Široko nasmejanih ust se ji je zarežal:

»Vidim, da si jo.«

»Ustrašil si me, Gregc,« je zagodla Larisa.

Gregc je bil vzdevek Larisinega prijatelja Gregorja, ki mu ga je najraje vrgla v obraz kadar je bila nanj jezna.

»Oprosti,« je šepnil fant.

Njegov glas se je hipoma spremenil. Sedaj ni več zvenel veselo in brezskrbno. Očitno se je v tistem trenutku bil pripravljen zabavati le, ko je lahko opazoval Lariso prestrašeno ali zaskrbljeno, kar je imel priložnost videti le zelo poredkoma ali skoraj nikoli. Larisa se s tem ni imela namena obremenjevati. Če je kaj narobe, si bo Gregor že sam razjasnil.

»Imaš luč?«

»Bolje, da tole pregledava kje drugje...«

Utihnil je in prisluhnil. Na sebi je začutil Larisin začuden pogled. Tiho je dejal:

»Ravnatelj je prišel. V svoji pisarni je, a je vseeno bolje, da greva drugam.«

»Ravnatelj?!« Larisa se je komaj zadrževala. »Kaj pa on počne tukaj sredi noči?«

»Ravno to sem jaz hotel vprašati vaju!«

Prijatelje sta se sunkoma obrnila proti koncu, s katerega se je razlegel globok glas. Nekaj je škrtnilo in oba sta oslepljena obstala sredi prostora ter bebavo mežikala. Ko so se njune oči končno privadile na svetlobo, ki se je nenadoma razlegla po prostoru, sta med vrati, skozi katera se je prej prišla Larisa, opazila skoraj gologlavo ravnateljevo postavo. Čez obraz se mu je razlezel zmagoslaven nasmešek.

»Kar za mano,« jima je pomignil.

S prekrižanimi rokami na hrbtu ju je povedel skozi prostor z dolgim omizjem, ki je sedaj odsevalo zlato svetlobo bogatih lestencev nad njim. Prišli so do vrat na drugem koncu prostora, na katerih je pisalo »prof. Boris Kladnik – ravnatelj«, in spodaj z vidno manjšimi črkami »Inge Majnik – pomočnica ravnatelja«. Možak je odprl vrata, Gregor ter Larisa pa sta mu tiho sledila v pomočnicino pisarno.

»Tole bi jaz prevzel,« je pokazal na omot v Larisini roki. Ta je vedela, da se nima smisla upirati. Knjiga je bila vendarle šolska last. Bila je besna na misel da je čudoviti načrt, ki sta ga skovala skupaj z Gregorjem padel v vodo, še bolj jezna pa je bila na ravnatelja in tako mu je omot karseda malomarno porinila v roke. Tega pa je to začelo samo še bolj zabavati in s široko nasmejanimi usti je upornikoma nakazal pot k vratom na levi.

»Kar v mojo pisarno, bi prosil.«

Prijatelja sta se osuplo spogledala. Nikdar še nista bila v njegovi pisarni čeprav sta pogosto dobivala ukaze naj se zglasita na pridigo v ravnateljevo pisarno. Toda ta ju je vedno pričakal kar v pisarni pomočnice in tako prijatelja prostora za njegovimi vrati nista videla svoj živi dan. Zaradi nenadne izjave, ki je nanju napravila tako močan vtis, sta oklevala in tako je ravnatelj kar sam prevzel pobudo ter jima na široko odprl vrata. Že zaradi same radovednosti, ki je Gregorja in Lariso pestila tako dolgo sta nenazadnje le vstopila v ravnateljevo pisarno.Nad prostorom, ki se razen velikosti - bil je namreč večji, ni kaj dosti razlikoval od prejšnjega, sta bila hudo razočarana. Dva stola, pisalna miza, udoben naslanjač ter nekaj omar in knjižnih polic še zdaleč ni spominjalo na velik sterilen laboratorij ali pa na bogato založeno zakladnico, kot sta si prijatelja prostor predstavljala. A še preden je ta mala siva celica s tem podatkom v glavah upornikov sprožila totalno razočaranje, je v njune kosti zarezal leden hlad. V pisarni je bilo namreč tako mrzlo, da so začela trzati kolena in šklepetati zobje. Le ravnatelj je vstopil lahkotno in nasmejano, kot hladu sploh ne bi opazil.

»Res mislim, da je že skrajni čas, da spremenita taktiko.«

Knjigo je odložil na mizo poleg nekaj kupov papirja, pisal in starega telefona, katerega slušalko si je nato prislonil k ušesu.

»Spet ne dela,« je zagodel.

Slušalko je odložil nazaj, nato pa se obrnil k prijateljema in jz premeril s strogim pogledom.

»Lahko sedeta, toda ne počnita neumnosti. Vedel bom...«

S temi besedami je zapustil pisarno. Prijatelja nista sedla. Gregor se je začel ozirati po prostoru in iskal reč, ki bi ju lahko izdala, Larisa pa je onemela. V nasprotnem kotu sobe je opazila nekaj, ali bolje nekoga, ki je pritegnil vso njeno pozornost. Na predalniku, visokem kot miza, je v oblazinjeni košari za živali zvita ležala snežno bela polarna lisica in izza svojega košatega repa mirno zrla v mlada obiskovalca.

»Ničesar ni.«

Larisa se je zmedla.

»A?«

»Zlagal se je. Niti kamere nima.«

Zmeden izraz na Larisinem obrazu se ni spremenil.

»Knjiga, Larisa, knjiga!« je Gregor počasi izgubljal živce, »Menda nisva prišla sem zastonj?«

Seveda! Ravnatelj je cilj njunih načttov pustil tik pred njunima nosovoma. V trenutku sta bila pri knjigi in vročično listala.

»Pekovšak, Pekovšak...« si je Gregor mrmral v brado. »Aha! Tukaj je.«

S prstom je drsel preko drobnih besed in številk v razpredelnici, ki so predstavljale šolske predmete, datume in ocene.

»Lepo, lepo. Dvojka pri kemiji, in - vau! - enica pri matematiki. To mu bo zavezalo jezik.« Gregor je bil vidno zadovoljen. Očitno je dobil kar je hotel.

Popis učencev osnovnega izobraževanja, knjiga, ki sta jo od časa do časa v roke dobila tudi drzna prestopnika, je vsebovala osnovne rojstne podatke, ocene, včasih tudi pohvale ali opomine slehernega posameznika, ki je obiskoval enega izmed 12 letnikov. S slabimi ocenami, za katere starši niti niso vedeli, sta prijatelja v šahu držala marsikaterega mlajšega šolarja, ugled pa sta zato uživala tudi med mnogimi starejšimi.

»Svinje terajte! ... «

Zvonki glas odmeva v ranem jutru. Pastirčkov glas je zgodnja budnica v kapelski vasi. Še nekajkrat zadoni. Gospodinje hitijo odpirat lese in ograde. Svinje se gnetejo na cesto, glasno krulijo. Ženske so zgodaj pokonci, čaka jih molža, za tem gredo krave na pašo.

Postavna ženska stoji ob lesi z zavitkom v rokah:

»Na, Rade, vzemi!«

»Dobro jutro! Bog plačaj, hvala,« pohiti Rade veselo in spravi malico v svojo pastirsko torbo.

Za pastirjevo malico poskrbi vsak dan gospodinja iz druge hiše, po vrstnem redu, kot stojijo hiše v vasi. Rade dobro ve, pri kateri hiši se peče boljši kruh. A deček je zadovoljen z vsem, kar dobi.

Njegova mati nima dovolj kruha za vse pri hiši. Rade je najstarejši. Ko so iskali pastirja za svinje, se je zdel vsem vaščanom prav on najbolj pripraven za to delo.

Pameten je in vesel, ubogljiv in prijazen, njega bomo izbrali, so sklenili kapelski vaščani.

Tudi njegova mati je imela prav, ko mu je rekla:

»Rade, s svinjami boš imel lažje delo, ubogljivejše so kot krave. Lepo ti bo na dravskem obrežju. Voda je blizu, in mlin. Rad postajaš pri mlinu. Ne bo se ti slabo godilo!«

Rade veselo zavihti z bičem, da zažvižga po zraku. Svinje v strahu zacvilijo in zdirjajo hitreje po cesti. Dobro poznajo ta žvižg. Ob njem se brž umaknejo z njive, kadar jih med potjo zamika koruza.

Rade stopa bosonog po prašni cesti proti dravskemu obrežju. Sončni vzhod naznanja vroč dan.

Svinje se pasejo, v rilcih imajo pritrjene obročke, da ne morejo riti po mili volji. Zato se pa izdatneje valjajo po rečnem produ.

V cerkvi se oglaša opoldanski zvon. To je za oba pastirja čas kosila. Rade zapiska na piščal. Od daleč se oglasi Draškova piščalka. Draško pase krave na višinskem travniku. Skupaj sta hodila v šolo. Zdaj imata šolo zunaj v naravi in pri živini.

Rdečelični deček okroglega obraza priteče s torbo na rami in veselo zlaga hrano iz torbe.

»Rade, beli kruh z rozinami!« se razveseli.

»Jaz pa imam klobaso!« zavpije Rade.

To je prazničen dan za oba! Malice so vsakdanja presenečenja. Bratovsko si jih delita med seboj.

Opoldanska vročina je za živino čas počitka, za pastirja pa čas igre. V plitvem zalivu zaplavata v vodi. Škropita se z vodo in se smejita. Ko se osušita, stečeta proti mlinu. Tam je vedno zanimivo. Melje se žito in koruza. Kmetje pripeljejo na vozovih vreče in zmleto moko spet v vrečah domov. Kmet podari dečkoma žakeljček moke.

Danes je res srečen dan! Mami si bosta moko delili in spekli kruh.

»Rade, ko bom velik, bom mlinar!«

»Jaz ti bom pomagal, Draško!«

»Rade, moram nazaj h kravam.«

»Se vidiva zvečer pri kapelici?«

»Ja, velja.«

Ob poznem popoldanskem dnevu, se Rade vrača z obrežja s svinjami proti kapelski vasi. Ko pridejo v vas, vsaka svinja dobro ve, od kod je prišla. Nastane gneča in vsaka urno steče proti vratom svojega doma.

VELIKI ZAKLJUČNI LITERARNI MARATON

11. slovenskih dnevov knjige v Mariboru – Ko te napiše knjiga 2008

Mladinski kulturni center Maribor in KID Kibla prirejata ob zaključku 11. slovenskih dnevov knjige v Mariboru – Ko te napiše knjiga 2008 VELIKI ZAKLJUČNI LITERARNI MARATON, ki bo v petek, 25. aprila 2008 v MMC Kibla, Ulica kneza Koclja 9, Maribor.

K sodelovanju na maratonu vabimo literate (pesnike, prozaiste, aforiste …), ki se bodo na maratonu predstavili s samostojnim nastopom v živo pred publiko.

Za sodelovanje na 5. velikem zaključnem maratonu je potrebno izpolniti prijavnico, ki jo najdete na spletni strani MKC Maribor na naslovu www.mkc.si (lahko pa kontaktirate MKC Maribor, da vam jo pošljemo po pošti ali v elektronski obliki, tel.: 02 300 2994, e-mail: ). Prijavnico je potrebno poslati po elektronski ali navadni pošti na naslov MKC Maribor, Ljubljanska ul. 4, 2000 Maribor, s pripisom VELIKI ZAKLJUČNI LITERARNI MARATON najkasneje do 4. aprila 2008. Obvezno je treba pripisati naslov in telefon, da bomo organizatorji udeležence lahko obvestili o vrstnem redu in času, ki ga bodo posamezniki imeli na voljo za svoj nastop.

Dodatne informacije daje programska koordinatorica 11. slovenskih dnevov knjige v Mariboru – Ko te napiše knjiga 2008, Petra Kolmančič po telefonu 02 300 2994.

Prijavnica

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
Revija Mentor
Štefanova 5, p. p. 1699, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel.:+ 386 1 2410 500, 2410 516
e-pošta: dragica.breskvar@jskd.si

Ljubljana, 21. marec 2008

REVIJA MENTOR

razpisuje

LITERARNI NATEČAJ ZA SREČANJE SENIORSKIH PISCEV
2008

Razpis je namenjen upokojencem in starejšim piscem, ki pišejo v slovenščini.

Pogoji:

1. Avtorji lahko sodelujejo s svojimi še neobjavljenimi pesniškimi, proznimi, gledališkimi in esejističnimi besedili, ki jih še niso poslali na dosedanja srečanja seniorskih piscev.

2. Obseg poslanega gradiva naj ne presega 10 pesmi ali ene avtorske pole (16 strani oz. 30.000 znakov) proze ali drame. Prispevki naj bodo natipkani, in to samo enostransko.

3. Vsak prispevek mora biti označen z avtorjevim imenom, priložiti pa je treba še kratko biografijo (ta naj se nanaša predvsem na ukvarjanje s pisanjem), točen naslov (tudi elektronski) in telefonsko številko.

4. Prispela besedila bodo prebrali strokovni ocenjevalci, ki bodo na medobmočnih (regijskih) srečanjih vodili pogovor o poslanih besedilih in literarnem ustvarjanju nasploh.

5. Medobmočnih srečanj bo sedem. Pripravili jih bomo junija, septembra in oktobra 2008 na Jesenicah, v Mariboru, Ajdovščini, Črnomlju, Ptuju, Ribnici in Žalcu; gostiteljice srečanj bodo Območne izpostave JSKD v teh krajih.

6. Izbrani avtorji z medobmočnih srečanj bodo povabljeni na dvodnevno literarno delavnico starejših piscev, ki jo bo JSKD pripravil skupaj s svojo izpostavo novembra 2008 v Šentjurju.

7. Izbor iz poslanih besedil bo objavljen v posebnem zborniku. Objav ne honoriramo. Prispevkov ne vračamo, zato naj avtorji obdržijo zase kopije.

8. Organizatorji krijejo stroške strokovnega dela srečanja in prehrane.

Dodatne informacije lahko dobite po telefonu 01 2410 516 ali 01 2410 500 in e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si.

Prispevke je treba poslati do 10. maja 2008 na naslov: Revija Mentor, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, s pripisom »seniorji 2008«.

Dragica Breskvar, urednica revije Mentor

»Languages from the Cradle« je Lingua projekt Evropske unije za zbiranje najbolj pogostih uspavank v sedmih evroskih jezikih – češčini, danščini, angleščini, grščini, italijanščini, romunščini in turščini, da bi utrdil jezikovno zavest otrok.

Kot del projekta bodo objavljene uspavanke na domači strani, bodo pa kmalu dosegljive tudi kot DVD, CD in knjiga z informacijami o spremnih dejavnostih o jezikovni zavesti, prevodi in pojasnili, tako da jih bodo lahko uporabile šole, vrtci ali tudi družine z otroki. Informacija o uporabi uspavank bo del projektnega izdelka.

Več informacij lahko najdete na projektni domači strani http://www.lullabies-of-europe.org

V projekt se lahko vključite na dva načina:

1. Tako da se naročite na projektne novice, s čimer boste obveščeni o napredovanju projekta,

2. tako da nam pošljete uspavanke. Vključili jih bomo na našo domačo stran, če bodo ustrezale kriterijem. Če vas to zanima ali potrebujete več informacij, nam, prosimo, pišite na naslov fyilmaz@lullabies-of-europe.org.

Zahvaljujemo se vam in upamo, da boste lahko prispevali k temu projektu.

Z najlepšimi pozdravi

Dr. Figen Sat Yilmaz
Email: fyilmaz@lullabies-of-europe.org
koordinator projekta
Çukurova University, Adana, Turkey

LIPS

Pričujoči akronim pomeni »Mednarodni laboratorij za eksperimentalno poezijo« (Laboratorio Internazionale di Poesia Sperimentale), ki bi moral pod pokroviteljstvom Univerze v Bologni ob moji nerazsodni pomoči in še pomoči Mattea Fantuzzija in Luce Pacija zagledati luč sveta 12. aprila 2008.

Namen laboratorija je mednarodno sodelovanje (za zdaj pri načrtu sodelujeta še Berlin in London) na pesniški ravni v vseh oblikah kontaminacije – prirejanje srečanj pesnikov raznih narodov in preučevanje, kako se razvija poezija v času multimedialne eksplozije. Zasnova LIPS trenutno predvideva workshop, ki se bo odvijal v jutranjih urah v eni od učilnic Univerze v Bologni. O workshopu bomo v kratkem posredovali natančnejše podatke. Glavni namen je razprava in izmenjava mnenj o najnovejši obliki samoprodukcije in prenašanje pesniške besede. Je nekaj takšnega kot »določiti pogoje«, v katerih lahko sami ustvarite in širite neko knjigo leta 2008, začenši z mrežo. A ne samo to.

Večer bo posvečen nastopom z osrednjo temo »poezija in kontaminacija« oziroma vse razne oblike, ki omogočajo poeziji, da se staplja z drugimi oblikami umetnosti in ustvarja nekaj novega. To pomeni – poezija in glasba, videopoezija, zvočna poezija, gledališka poezija, poezija in ples in vse ostalo, kar vam lahko pride na um.

Kogar koli izmed vas, ki ima ponuditi kaj podobnega in primernega, naprošamo, da se zglasi na moj naslov elektronske pošte:

il_ragazzo_immaginario@yahoo.it

V prihodnje bomo informacije še dopolnili.

V upanju, da se boste polnoštevilno pridružili pobudi.

Alessandro Ansunini

LIPS

Dieses Akronym steht für den Titel: Internationales Laboratorium für experimentelle Poesie (Laboratorio Internazionale di Poesia Sperimentale), das unter der Schirmherrschaft der Universität von Bologna und meiner ubesonnenen Hilfe sowie jener von Matteo Fantuzzi und Luca Paci am 12. April 2008 das Licht der Welt erblicken sollte.

Der Zweck des Laboratoriums ist eine Zusammenarbeit auf internationaler Ebene (bis jetzt sind Berlin und London an diesem Projekt beteiligt) auf dichterischem Niveau in allen Formen der Kontamination mit dem Ziel Treffen von Dichterinnen und Dichtern aus verschiedenen Ländern zu veranstalten und zu erforschen, wie sich Poesie in diesen Jahren der multimedialen Explosion entwickelt.

Der Ansatz von LIPS sieht momentan einen Workshop vor, der in den Morgenstunden in einem Vorlesungssaal der Universität von Bologna stattfinden soll und zu dem bald genauere Daten folgen werden.

Das Hauptanliegen des Workshops ist eine Diskussion und ein Meinungsaustausch über die neueste Form der Selbstreproduktion und außerdem über die Übermittlung des dichterischen Wortes. Irgendwie die “Bedingungen zu bestimmen” unter denen es möglich ist, selbst ein Buch des Jahres 2008 zu gestalten und zu verbreiten, beginnend mit einem Netzwerk, doch nicht nur das.

Der Abend soll Auftritten zum zentralen Thema “Poesie und Kontamination” bzw. verschiedenen Formen dienen, die es der Poesie ermöglichen, mit anderen Kunstformen zu verschmelzen und etwas Neues zu schaffen. Das bedeutet Poesie und Musik, Videopoesie, Klangpoesie, Theaterpoesie, Poesie und Tanz sowie alles andere, was euch in den Sinn kommt.

Ein jeder und eine jede unter euch, die etwas Ähnliches und Passendes anzubieten hat, ist eingeladen sich per E-Mail (auf Englisch oder Italienisch) bei mir zu melden:

il_ragazzo_immaginario@yahoo.it

Weitere Informationen werden folgen.

In der Hoffnung auf eine zahlreiche Beteiligung an der Initiative,

Alessandro Ansunini

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
REVIJA MENTOR
Štefanova 5, p. p 1699, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel.:+ 386 1 24 10 500, 2410 516
e-pošta: dragica.breskvar@jskd.si, spletna stran: www.jskd.si

Ljubljana, 9. maj 2008

Revija Mentor razpisuje

Literarno kolonijo JSKD 2008

Park Škocjanske jame, 30. maj–1. junij

Javni sklad RS za kulturne dejavnosti skupaj s svojo Območno izpostavo Sežana in Literarnim društvom Zlati čoln vabi na tradicionalno literarno kolonijo JSKD, ki jo tokrat pripravljamo v Parku Škocjanske jame. Gre za intenzivne delavnice, namenjene ustvarjanju novih besedil in kritičnemu pretresu poslanih besedil, literarnim branjem, srečanjem z uveljavljenimi avtorji, pripravi na javni nastop.

MENTORJA
Mentorja letošnje kolonije bosta pisateljica Lela B. Njatin za prozo in pesnik Jože Štucin za poezijo.

PROGRAM
Poleg pesniške in prozne delavnice pripravljamo pogovor z gosti, uveljavljenimi literati, predstavitev Literarnega društva Zlati čoln iz Sežane, ki praznuje deseto obletnico, ogled Škocjanskih jam in učne poti.

PRIJAVA
Prijave sprejemamo do 22. maja 2008 na naslov: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Štefanova 5, 1000 Ljubljana (za literarno kolonijo) ali po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si

KOTIZACIJA
30 evrov (DDV vključen; plačilo po položnici, ki jo bo sklad izstavil po prijavi).

BIVANJE
Bivanje in prehrano smo rezervirali na treh domačijah v Parku Škocjanske jame. Prenočišče z zajtrkom stane 26,40 evra na dan. Na eni od domačij bomo organizirali bomo tudi kosila in večerje (če bo zadosti prijav).

PODROBNEJE O DELAVNICAH IN MENTORJIH

PROZNA DELAVNICA

O delu:
Pisateljska delavnica bo pripomogla k temu, da se pisateljice in pisatelji utrdijo v literarnem ustvarjanju. Udeleženke in udeleženci delavnice si bodo med seboj predstavili svojo literaturo in se pogovarjali o vlogi literarnega ustvarjanja v njihovem življenju. Posvetili se bodo več fazam pisateljskega ustvarjanja: navdihu, izbiri motivov, odločitvi za prozno obliko, objavljanju in javnemu nastopanju. S preučevanjem zglednih del in izpopolnjevanjem lastnih veščin pisanja bodo nadgradili dosedanje pisateljsko ustvarjanje. Spoznali bodo načine analiziranja literarnega ustvarjanja in značilne prozne strukture. Pisateljska delavnica bo udeleženke in udeležence spodbudila, da zavestno oblikujejo lastno ustvarjalno pot tako, da bodo na njej izrabili svoje kreativne potencialne v prid svojim namenom.

O mentorici:
Lela B. Njatin je svojo pisateljsko pot začela tudi z objavami v reviji Mentor in udeležbami na srečanjih pod okriljem JSKD. Na začetku je pisala poezijo, potem pa kratke zgodbe, roman, pravljico, radijske igre in eseje. Njeno najbolj znano delo je roman Nestrpnost (Aleph 1987, ponatis 1991). Nagrajena je bila z zlato ptico in nominirana za večernico. Objavljala je v večini slovenskih literarnih revij ter v številnih tujih. Samostojne knjižne objave v tujini ima v češkem in hrvaškem jeziku, v angleščini, francoščini in nemščini pa so njena dela izšla v zbirkah več avtorjev. Organizirala je šole kreativnega pisanja revije Literatura v Piranu, vodila Trubarjev sklad in Center za slovensko književnost.

Zadolžitve za avtorje in avtorice:
Skupaj s prijavnico naj udeleženke in udeleženci pošljejo:
- en stavek, s katerim označijo svojo literaturo;
- letnico, ko so začeli pisati;
- število literarnih enot, ki so jih že napisali;
- navedbo medijev, v katerih so že objavljali;
- eno lastno prozno delo, ki je po njihovi presoji najboljše*;
- eno prozno delo drugega avtorja, ki jim je najljubše*.
- Navedejo naj tudi, kaj pričakujejo od pisateljske delavnice.

*Če prozna dela, za katera so se odločili, presegajo 30.000 znakov (brez presledkov), naj pošljejo odlomek, dolg največ 10.000 znakov (brez presledkov).

S seboj na delavnico naj prinesejo papir in pisalo.

PESNIŠKA DELAVNICA

O delu:
Pesniška delavnica želi pri pesnicah in pesnikih, ki se je bodo udeležili, poglobiti odnos do poezije, lastne in tuje. Predvsem z metodami skupinskega dela.

V pogovoru o pesmih, ki jih bodo udeleženci predhodno poslali, bomo spoznavali predvsem kvalitete in slabosti zapisanega, skušali predebatirati v pesmi obravnavano tematiko in poiskati boljše rešitve. Vsak avtor je sebi slab kritik, bodisi da je prestrog ali pa premil do svojih stvaritev, zato bo konfrontacija z drugačnim mnenjem osnova za korekcijo lastnega odnosa do pesmi. Pri tem bomo izhajali iz poslanih pesmi, v nadaljevanju pa bomo poizkušali ustvariti tudi nova dela:
- na spontan način (iz intimnega navdiha);
- na določeno (predpisano) temo;
- kot variacijo že napisanih pesmi (nekakšna vaja v slogu).

Ključ do boljšega pisanja ni samo izviren navdih, temveč tudi analitičen odnos do lastnega ustvarjanja. V delavnici bomo več pozornosti namenili torej tudi kritičnemu branju ter načinih, kako svoje pesmi prezentirati javnosti, kdaj to storiti in zakaj. V ta namen bomo spregovorili o javnem nastopanju, o objavah v revijah ipd. Ob sklepu delavnice bomo skupaj pripravili sklop najuspešnejših novonastalih del in jih pripravili za tisk v reviji Primorska srečanja.

O mentorju:
Jože Štucin se je rodil leta 1955 v Cerknem. Po končanem študiju se je v Tolminu zaposlil kot glasbeni pedagog. Študiral je tudi slovenistiko. Piše v glavnem poezijo, literarne in glasbene kritike ter ureja literaturo pri reviji Primorska srečanja. Je član Društva slovenskih pisateljev in vodja Literarnega kluba Tolmin. Pesmi objavlja v večini slovenskih revij, glasbene kritike piše za Primorske novice, Novi glas in Radio Koper, Dnevnik, literarne pa za Delo (Književni listi), Radio Slovenija (S knjižnega trga) in Radio Trst A. Do sedaj je izdal enajst pesniških zbirk, dvanajsta je v tisku, nekatere pod psevdonimom Regina Kralj. Svojo pesniško pot je začel pod okriljem »literarnega gibanja« revije Mentor. Večkrat se je udeležil Mentorjevih pesniških delavnic. Prve pesmi je začel objavljati v Dialogih, Primorskih srečanjih in reviji Mentor. Vodil je že več podobnih delavnic, predvsem za mlajše udeležence, lani pa tudi za pisce – seniorje. Zadnjih pet let je tudi vodja vseslovenskega haiku natečaja za osnovnošolce.

Zadolžitve za avtorje in avtorice:
Skupaj s prijavnico naj udeleženke in udeleženci pošljejo:
- tri pesmi, po možnosti raznorodne, kontrastne, tematsko različne;
- podatek o morebitnih knjižnih in revijalnih objavah;
- kratek življenjepis;
- kratek zapis (ne več kot deset vrstic) o svojem ustvarjanju: namenih, željah in ambicijah;
- kritičen sestavek (ne več kot deset vrstic) o svojem delu;
- navedejo naj, kaj od pesniške delavnice pričakujejo.

S seboj naj prinesejo papir in pisalo (lahko tudi prenosni računalnik) ter objavljene pesmi v revijah ali zbirkah, ki jih želijo predstaviti tudi drugim udeležencem.

Dodatne informacije o koloniji dobite po tel. (01) 2410 500 (Mirjana Arko) ali 2410 516 (Dragica Breskvar) ali po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si.

Vodja kolonije:
Dragica Breskvar, prof.
samostojna svetovalka JSKD za literarno
dejavnost in urednica Mentorja

JAVNI SKLAD RS
ZA KULTURNE DEJAVNOSTI
Štefanova 5, 1000 Ljubljana

Prijavnica

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
REVIJA MENTOR
Štefanova 5, p. p 1699, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel.:+ 386 1 24 10 500, 2410 516
e-pošta: dragica.breskvar@jskd.si, spletna stran: www.jskd.si

Ljubljana, 6. maj 2008

Razpisujemo delavnico:

TEHNIKE GOVORJENJA IN PRIPOVEDOVANJA

Ljubljana, 27.–28. maj 2008 (od 17.00 do 20.30)
Knjižnica Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Cankarjeva 5 (pritličje)

Vodi: BRANKA BEZELJAK GLAZER, prof. slovenskega jezika, režiserka in gledališka pedagoginja

Največkrat se ne zavedamo, v kakšni stresni situaciji se znajdemo pred vsakim nastopom. Pogosto pozabimo, da moramo s svojim nastopom, glasom in sproščenostjo doseči, da nam bodo poslušalci z zanimanjem sledili. Ob sproščenem nastopu jih moramo pritegniti tudi z zanimivim podajanjem vsebine oziroma z dobro interpretacijo besedila.

Namen – cilji:

Na seminarju bodo udeleženci preizkusili osnovni trening za obvladovanje svojega telesa, prostora in skupine (prilagajanje glasu). Seznanili se bodo z govornimi tehnikami ter metodami podajanja in interpretacije besedila, pridobivali spretnosti in veščine za ustvarjalni proces – analiza in govorna interpretacija besedila.

Oblike dela:

Udeleženci bodo praktično preizkusili metode skupinskih vaj ter sproščene improvizacije besedila in ustvarjanje pripovednih situacij.
Trajanje delavnice: 2 x 4 šolske ure
Število udeležencev: do 15
Kotizacija: 40 evrov (DDV vključen)
Kaj potrebujemo: Lahka in udobna oblačila in veliko dobre volje.

Prijave: do 20. maja 2008 na naslov: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, s pripisom »delavnica tehnike govorjenja«. Lahko tudi po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si ali faksu 01 2410 510.

Dragica Breskvar, prof.
samostojna svetovalka JSKD za literarno dejavnost in urednica Mentorja

ZDRUŽENJE USTVARJALNIH LJUDI NA PODROČJU KULTURE
Valvasorjeva 26, 2000 MARIBOR
pisarna: Orožnova 5, 2000 MARIBOR,
tel: 02 252 12 57,
email: zulk00@yahoo.com
www.zulk.si

VABILO NA STROKOVNO USPOSABLJANJE ZA MENTORJE DELAVNIC STRIPA

Združenje ustvarjalnih ljudi na področju kulture ZULK vas obvešča, da bo organizirana delavnica Snelkurs stripa za mentorje.

Strip se vse bolj uveljavlja kot medij v procesu izobraževanja in izražanju stališč, striparska subkultura pa se v SV Sloveniji le počasi razvija. Strip vzpodbuja razvoj ustvarjalnosti, posameznikove enkratnosti in njegovega domišljijskega sveta. Vsemu temu šolski programi pogosto ne polagajo dovolj pozornosti, zato je izvedba neformalnega izobraževanja s tovrstnimi vsebinami nujna.

Vodja projekta je Ciril Horjak sicer sodelavec Strip cora, ki že več let vodi delavnice stripa, riše za medije (npr. Sobotna priloga v Večeru) in izdeluje stripe z izobraževalno vsebino (npr. za informiranje sodelavcev gostinskega podjetja o higieni v kuhinji), je idejni in umetniški vodja projekta Temna stran mavrice – strip o odraščanju, ki ga je financiral ZZV Ravne na Koroškem.

Projekt Šnelkurs stripa je bil v letošnjem šolskem letu uvrščen v Katalog obveznih izbirnih vsebin in interesnih dejavnosti za srednješolce, kar je tudi eden izmad razlogov za izobraževanje mentorjev, ki bodo lahko pokrivali to področje.

Delavnica bo potekala v Kulturnem inkubatorju na Koroški cesti 18 v Mariboru, dne 8. 6. , od 8.30 do 18.00 ure, s pavzo za kosilo. V kolikor ste zainteresirani za delavnico oz. imate kakšna dodatna vprašanja, nas kontaktirajte na 02/252 12 57 ali zulk@zulk.si. Prosimo, da posredujete vabilo morebitnim zainteresiranim. Osnovni načrt izobraževanja je podan spodaj.

PODROBNEJŠI OPIS PROGRAMA DELAVNICE ZA MENTORJE

Delavnica bo trajala en dan, s pavzo za kosilo.

1. Del: Delavnica se začne s kratkim testom o stripu, kjer lahko vsak udeleženec spozna, koliko zna. Sledi predavanje o zgodovini stripa, stripovskem jeziku in stripovskem liku. Med predavanjem odgovarjajo na vprašanja, razmišljajo in ugotavljajo. Sledi jam-session: vsak risar naredi eno sličico in list poda sosedu, da nadaljuje zgodbo. Jamu sledi pogovor o zgodbah. Mentorji predstavijo, kako se v dialogu oblikuje zgodba.

2. Del: Udeleženci si ogledajo mini stripe domačih in tujih avtorjev in ugotavljajo kulturni pomen te drobne subkulture. Nato skicirajo in dodelajo stripovski lik, ki so ga izumili za svojo zgodbo. Ko končajo osnutek s svinčnikom, stripe dokončajo s tušem in peresom. Kratke stripe, ki so jih pripravili, udeleženci ob pomoči mentorjev zmontirajo in obojestransko fotokopirajo. Stripe spnejo in obrežejo, tako da nastanejo male striparske knjižice. Vsak udeleženec dobi svoj izvod skupnega izdelka. Vsak udeleženec delavnice prejme tudi knjižico »Najmanjša velika enciklopedija stripa«*.

Najlepše se vam zahvaljujem in vas vljudno vabim na izobraževanje Snelkurs stripa.

Lep pozdrav,

Polona Červek
ZULK, vodja programa.

* Najmanjšo veliko enciklopedijo stripa smo izdali leta 2006 ob zaključku delavnic Šnelkurs stripa. Avtor, Ciril Horjak, je v obliki stripa prikazal zgodovinski razvoj stripa, geografske značilnosti in ključne stripovske elemente. Predstavitev knjižice je bila v oddaji E+ na Kanalu A (16.11.2006) in v ruškem CEZAM-u (17.11.2006). Zanjo smo dobili številna naročila iz vse Slovenije in je (razen izvodov, ki smo jih prihranili za udeležence delavnic) že pošla.