PLASTIKA IN BOLŠJAK

Eno bitje zajema svet.

Iz zraka je pokrajina sveta; pradomovina
med Ahilom in današnjim jutrom.
Nebo je rdeče, sveže, jasno.
V daljavi strašne ceste stoletij
butajo v oko.

Počitek na plastični
uniformi enakosti. Kot bi v
deželo prišli sami bolšjaki in se dali
na prodaj za velike igre.
Ob poti
stotine upanj, milijone delavnic in
nemi hrušč
veselih otrok na kolesih.

Sredi tega sveta je srce, pasji hotel,
zgrajen z nemškim denarjem
in s pogledom na neobdelano ravan, kjer so
doma
pijane sence,
roji rasnih kobilic,
vertikala, ki je krog, in
zaprti časi.

Globoko od nekje, izza prostora,
poje ozvočeni muezin
o bureku, pici in božanskem džinsu.

TOČKA NIČ

Za zaprtimi očmi,
ne sen ne budnost,
le stanje sonca.

HIBISKUS, BAZAR, ALAH

Najbolj tiha pesem pravi: ne razdiraj človeku ali živali doma.

Na bazarju sedijo brezdomci, mladoselci iz zaledja.
Njihove vdolbine so pohlepne,
njihov kebab je suh, kruh votel.

Kot človek z rokami v žepi jih izzoveš:
ujemite kupca, ujemite kupca!
Tatovi trgajo znamke s polic,
v očeh se iskrita marmor in izračun,
smrt in napaka,
lakota in lastnina.

Pred razdrtim domom prelepo cveti hibiskus,
sam sebi v veselje,
trgovci ga ne opazijo več,
vsiljivcem služi za kritje,
meni je razdejal misli.

Kje Si?

ODPOVED SMEHU

Otročje dračje zasuje trg.
Mali Turki delijo smeh,
zavite glave moledujejo za potovanje v raj.
Beli tenis in
pes na verigi, ki je krajša od njegovega vratu.

                     Tam leži podoba pekla:
                     smrt kar tako,
                     življenje kar tako.

Pogledom blaženih se uleže
temna senca čez obraz: kupujejo
kebab in ližejo lokum.
Kdor se tu smeje je moj rabelj.
Odpovedujem se smehu, za vedno.
Treznemu mi gre na samoto,
pijanemu si ne zaupam in se raje umaknem,
otročje dračje pa tli v prazno,
kot ogenj kresnic v mladem sirku, davno tega,
ko smo gnojili zemljo s spermiji in je mlada traktoristka
orala njivo za božji kruh.

NA KONCU SE ZAMERIM VSEM

Še tistim, s katerimi nimam nič.
Hitim pisati, ker kmalu bo tu roj ptic
in bom potem moral mirovati v preži.
Ptiče rad gledam. Kot leteča srca so,
nepredvidljiva ogrlica neba.
Pišem:
Tu ni ptic, niti gnezd in
košatih ovnov, zalotilo me je v beli sobi –
na eni strani napušč za v nič, na drugi okno
v dvižni sistem, ki me bo malo kasneje
spustil v salon.
Tu ni ne boga ne hudiča, tu je človek
popoln gospodar. Tak na baterije
za en evro.
Ko se mi razkrije, se osorno ozre in sikne: Zamerim ti, da nisi z mano!

Nisem ga hotel žaliti, le da bi rože vedele,
da bi zrak razumel, zakaj ga vdihavam,
le da bi prostor bil tudi moj …

Naenkrat jih ima vse na svoji strani.
In vsi v en glas rukajo novo mantro: Zamerimo ti!
                                                           Zamerimo ti!
                                                           Zamerimo ti!

Teh glasov se ustrašim
in ponižno poizkusim: Dam se v ogenj, na tnalo, v olje …
rad bi umrl v vašo korist.

POJAV

Nenadoma so tu tudi
žlobudrava usta, ki prosjačijo za cunjice,
svilene trakce, pisane vrvice, zlate zapestnice …
Pojav je hipen;
od blage lahkosti do steklene verižice
je samo obrat telesa,
tik po bajramu, ko je v tla vkopanih
na stotine dilerjev,
ko luna sveti zaman, ker je svet odet v zlato.
Vsi so pristni in množični,
vsi so naraven pojav,
vsi so del galaksije.

DEDIČI

Na sveti zemlji sedaj taborijo
majhni, črnikavi, čokati.
Niso brez lepote. Dva, tri smehljaje
sem prestregel kot dar anonimnega srca …

Razkopavajo Ahilovo obalo,
marmorne kamne zlagajo v
nove palače, in trepetajo
v žalostnih trenutkih, ko sumijo v svoja dejanja,
ko v minutah, ki so jim na voljo,
opazijo minljivost in
zamenljivost.

IZPLAČAL SEM SANJE

Presenetil sem njeno
skrbno zlaganje tujih rjuh.

Nekaj je bilo v gestah,
osebno zavzetega, mehkega,
kot bi postiljala možu,
ki ga še nima,
kot bi sanjala o družini,
ki je še nima,
kot bi z ljubeznijo varovala dom,
ki ga še nima.

                     V dlan sem ji
                     usul bakšiša za tri evre.

PERGE

S kakšno lahkoto stotine nožic
preskakuje te kamne.
Vsi so označeni s časom in
večnostjo. Vzorci so tako jasni,
vijuge tako sveže, še v torzu
so skrite lepe okončine.
Steber brez dna in vrha –
ena sama sredica v mirujočem stanju.
Kako so nedotakljivi!
Ne pustijo v svojo dušo, sploh
se ne menijo za bliskavice, ki jih bičajo,
za začudene oči,
ki jih na novo gradijo.
Nekatera mesta nikoli ne umrejo.
Ostanejo mlada in živa, četudi se
kopljejo v jezeru ruševin in so ljudje že zdavnaj odšli.

ASPENDOS

Za hip se mi je zazdelo, da
na sceno stopa Sofokles, potem
sem se hitro streznil, saj v tako
odročnem kraju niso igrali niti bakanalij.
Sploh so bučen teater le kopirali
in je original bog ve kje.
Kasneje so ga predelali v
karavansaraj.
Potem je v njegovem trupu
žvenketal denar in čas brez vrednosti
se je točil kot albansko vino.
Goli trenutki v Platonovi špilji
so bili na ogled za osem evrov.

V zemlji se je ohranilo veliko neoskrunjenih stopinj;
čisto slučajno so preživele tudi
erogene cone.
Zgodilo se je tako, da že od Ata Turka naprej
po njih rijejo samo leteči stroji,
evrazijci s peacemakerji in Avstrijci z umetnimi ledvicami,
pravih ljubimcev pa manjka.

ANTALYA

Brez odtisa, dveurni postanek:
v WC-ju pol evra, na sprotnem bazaru tri evre za kartice
in pisano vrečico iz blaga,
nato v Kodak po film za tri evre in petdeset centov,
na klopci prizor z mačkom, ki brska po smeteh,
free,
v nadaljevanju smeh šolark na poti domov …
… živžav kot na Luni,
skok v kočijo in panoramska vožnja v hotel.

Antalya, Antalya tako sama in pusta …

Pesmi so iz zbirke »Antalya«

U Italiji, zemlji mog već dugogodišnjeg utočišta, više puta su me pitali o Aleksandru Hemonu, da li ga poznajem i da li sam čitao njegove knjige. Kažu mi da živi u Chicagu, piše na engleskom. Čitan je, veoma. I preveden, na mnoge jezike. Ponekad, kažu, navrača i u rodno Sarajevo. U godinama u kojim jesam teško mi je slijediti baš sve što se objavljuje koliko u ex Jugoslaviji, toliko izvan nje; naravno, na temu o bivšoj, mojoj i stotina hiljada onih koji već godinama ne žive ni u jednoj od novih država. Dugo sam već, dodajem, napolju. Kad se vraćam, unutra, tokom mog slučajnog turizma u Sarajevu, Banjaluci, Subotici ili Zagrebu, ne snalazim se ponajbolje u knjižarama. Mnogo je novih imena, jos više literature koja bi da tako bude shvaćena. Tako velim, u odgovor. A vec dugo obečavam da ću i ja, jednog dana, pročitati neku od knjiga tog mladog pisca.

Hemonovu knjigu priča (u originalu »The question of Bruno«, u italijanskom prevodu »Spie di Dio«, »Božji špijuni«, u izdanju torinskog izdavaca »Einaudi«, godina 2000), pozajmio u decembru prošle godine, u jednoj od biblioteka u Udinama. Slučaj je htio da sam tamo otišao zbog nekih djela Ive Andrića i Danila Kiša, na italijanskom. Hemonove »Božje špijune« počeo sam ćitati u vozu Udine-Padova, jednog zimskog jutra na izmaku prošle godine. U trenutku kad se voz zaustavio zbog kvara, u gustoj magli, bio sam stigao do 33 stranice, tj. do kraja druge priče u knjizi, »Život i djela Alfonsa Kaudersa«. Na toj stranici je ova fusnota o Ivi Andriću:

»Ivo Andrić, bosanac, jedini jugoslavenski autor dobitnik Nobelove nagrade. Godine ’41, kada je radio u ambasadi Jugoslavije u Berlinu, doprinosio je organizovanju susreta izmedju Hitlera i jugoslovenskih. političara kolaboracionista. Bio je džentlmen koji je napisao nekoliko romana o naćinima na koje ljudi ostaju zarobljenici historije. Na ceremoniji dodjele nagrade govorio je o važnosti mostova. U mladosti je bio medju organizatorim atentata na nadvojvodu.«

Tako, sa sedmogodišnjim zakašnjenjem, pročitao sam kako u »Božji špijunima«. Hemon ćitaocima, prije svega američkim, predstavlja ko je Andrić. Ne bih o pomenu Andrića u istoj priči. I mnogo ko medju onim koji sebe smatraju samo-i-samo čitaocima vjerujem da bi pomislio da je riječ isključivo o vulgarizaciji. Svejedno, ostaviću to pjesničkoj slobodi, u kojoj su našli mjesto, izmedju ostalih, Tito, Gavrilo Princip, Rosa Luksemburg... O onoj fusnoti je riječ. (A biće, već sam natuknuo, i o magli, kroz koju se voz kretao kao kroz neki gusti pamuk.) Čudi me, ako je čudjenje još uvijek neko svojstvo i dvonošca koji se naziva čitalac, da je ta fusnota prošla nezapažena koliko kritičarima, toliko poznavaocima naše literature u ex Jugoslaviji i u svijetu. (U zemlji mog stranstvovanja upoznao sam i poneke univerzitetske mandarine koji, na sam pomen Andrića, počnu govoriti u petoj brzini.) Svakako, onima koji nisu pročitali ovu Hemonovu priču, opraštam lako. A nadam se da će oprošteno biti i autoru ovog teksta, ako se dokaže suprotno. Dakle, da je reakcija bilo.

Zašto je Aleksandar Hemon posegnuo za metodom redukcije Andrićevog života i djela na komponente izdvojene i protumaćene na naćin njegove fusnote? To je učinio njegov editor a pisac je prihvatio njegov prijedlog? Ista pitanja uputio sam autoru, putem elektronske pošte. Nisam dobio odgovor. (Istina, u Italiji vec dugo živim i situacije kulture neodgovaranja, uslovljene postojanjem kasta i u kulturi, pa mi to nije neobično.) Možda se autor zastidio? Ne znam, ali dok to ne učini rado bih ga podsjetio da su o Andriću kod nas ostvarene i ozbiljne studije, napisani odlični eseji koji, izmedju ostalog, pružaju podatke i o autorovom životu. Niko od ozbiljnih autora koji su se bavili i bave se Andrićem (Karaulac, Lovrenović, da pomene samo neke) nije opservirao Andrića kao ikonu, niti lik koji treba biti pod nekom zaštitom. U »Znakovima pored puta« Andrić i o tome govori, na nekim mjestima čak eksplicitno. Da je Hemon, nekim slučajem, konsultovao barem Dedijera, ne bi napisao ni ono o atentatu. Tako bi saznao, i ne samo kod ovog istoričara, da je Andrić bio u pokretu Mlade Bosne, ali niti medju atentatorima, niti u najužem krugu organizatora. A da je Hemon samo zavirio, ako ne u knjige a ono barem u internet stranice, saznao bi da Andrić na dodjeli primanja Nobelove nagrade nije govorio o mostovima već »O priči i pričanju«. (Kažu mi da Hemon piše i predgovore za neka izdanja naših pisaca u Americi. I o Kišu, ćujem, da je pisao. O onom istom Kišu koji pred smrt piše vanrednu priču »Dug«,hommage Andriću. O onom istom Kišu koji je govorio o Adriću kao učitelju. No, možda je tajna i u činjenici da zapadni izdavači nerijetko traže samo turban ispod kojeg nema hodže. Koga se tiče da li je neko čitao i studirao Kiša, Andrića, Krležu, Crnjanskog, Selimovića? Knjiga je, u toj optici, prvenstveno za prodaju. Mušterije, izvolite! Sada, evo, imamo i friškog Andrića iz Hemonove radionice za američko i druga tržišta!)

Što se tiče Andrićeve uloge u Berlinu materijala ima dovoljno da opovrgne i onu komponentu, (kao slučajno) uvrh Hemonove fusnote. U toj story of Berlin, kako bi autor želio da je naglasi, može se naći i fakat da je Andrić, 25. marta 1941. bio službenik u ostavci. O humanitetu Andrića ćovjeka govore i istraživanja koja su pokazala da je nakon pada Poljske uticao na njemačke vlasti da budu spasene stotine poljskih intelektualaca. Treba li se podsječati svetih riječi o onima koji spasu jednog čovjeka? Što je, da se podsjetimo, isto kao da su spasili cijelo čovječanstvo. Ne vjerujem da je suvisno reći: Andrić nije bio Hamsun. Bio je, kažu, i džentlmen. O tome Hemon ne dvoji, ali ne spominje da je taj džentlmen, 1962. polovinu iznosa Nobelove nagrade polonio Bibliotečkom fondu BiH, a tri godine kasnije ostatak.

Vjerujem da bi samo autor »Božjih špijuna« mogao objasniti prave motive one fusnote o Andriću. Isto tako i svi oni eksperti koji su čitali ovu knjigu razloge svog ćutanja. (A možda bi nam sve ponajbolje objasnio Crnjanski? Upitan jednom zašto je za protagoniste Romana o Londonu izabrao Ruse, odgovorio je da je naša emigracija bila najbednija.) Mene začudjuje i sto je takva fusnota prošla kod izdavača koji nije bilo koji italijanski izdavač, vec Einaudi, kuća izuzetne povijesti. Ako je riječ o omašci, ni sve omaške nisu iste. No, da se vratim Hemonu. Znano mu je da, kako mi veli jedan moj prijatelj iz Milana, vrstan poznavalac skandinavskih literatura, da na Ibzena i Strindberga niko ne baca blato? Možemo li zamisliti pljuvanje faslifikatima po Geteu ili, recimo, Dostojevskom? Kritike svakako! Ali blato? Ko zna, možda se oko pisca na vrhu brda prodatih knjiga uhvati neka magla gušća od one u kojoj sam bio onog jutra? Poneko, u podnožju, plaši se da ne bi s tog vrha bio popljuvan? Istina, to bi trebalo da znaju bolje oni koji bolje poznaju takva brda. Utješilo me, na trenutak, kad je voz krenuo, da je barem magla padanske ravnice bila prirodna.

ŽENSKA FIGURA U OBLIKU SLOVA A

Podne
Točno u podne oglasiše se vesela zvona crkvena
Blagdan je Male Gospojine
Postavila se nasred sobe
i do gola skinula
Okrenula mu ledja
Raširila noge
Sagnula
I glede ga kroz vlastito medjunožje
On sjedi na taburetu cinober boje
I gleda prizor netremice
Njena figura ima oblik slova A
Na vrhu su dvije polukugle stražnjice
Raširenih nozdrva njuši
A on zamišlja kako jezikom
dira usne njene stidnice
Njene su oči lijepe
i kad joj glava visi naopačke
Pramenovi kestenjaste kose
padaju kao draperije
Na bedrima ima malo celulita
a na listovima ne predugih nogu
oblika pivske flaše
sjaji se koža glatka poput alabastera
Pregibi su koljena orošeni kapljicama znoja
kao u orgazmu nakon snošaja
Na jastučastim gležnjevima ima rupice
I s te se vidi razdaljine
da su pete meke i njegovane
Večer
Večer su završili u vožnji
po predgradju njenog rodnog grada
Jutro
Idučeg su jutra
u koritu presahla potoka uz cestu
našli tijelo nekog neznanca
A podalje u žitu
još hladnu od rose
tijelo mlade žene

1. in 2. avgusta 2007

ŽENSKA FIGURA V OBLIKI VELIKE ZAČETNICE V

Ko je izstopil iz avtomobila
in dvignil glavo kvišku
ga je že čakala na okencu mansardnega stanovanja
S tega mesta se vidijo modri hribčki v daljavi
s cerkvijo na najvišjem gričku
Počasi je šel po stopnicah v peto nadstropje
Vrata od stanovanja so bila odklenjena
V predsobi so ga čakale copate
v kopalnici spalna obleka
Ko se je prikradel v sobo
je že ležala na rjuhi
z razširjenimi nogami v obliki velike začetnice V
Ni še videl podobne sramnice
Vedela je da oprezuje za takimi prizorčki
Dišalo je po mehčalcu za spodnje perilo
S stopali z rdečimi nohti
se je naprej upirala v poševni zid podstrešnice
Da je lepa se razume
saj je bitje ženskega spola

* S to sliko bo zagotovo lažje umreti!

11. in 12. avgusta 2007

ŽENSKA FIGURA U OBLIKU SLOVA M

Morani, božici smrti

Noč
Nakon Božične noči
provedene u šlafcimeru njene majke
ostavila ga je da se odjene
Iz spavaonice je izišao u modru odijelu
pripravan za odlazak
Dan
Ali je dan imao neočekivan nastavak
U kutu salona
opet ga je čekala gola
u duboku naslonjaču njena oca
tako podignutih nogu na naslone fauteuila
da figura ima oblik velikog slova M
Scena ga spominje na izloge u amsterdamskoj četvrti Wallen
Sve je toga dana mirišalo po chat noiru
No otada se ta dva stvora više nikad nisu srela

Ideje so lahko gonilni stroj človeštva, toda samo v primeru, če so bolj humane od pravih strojev.

Zgodovinar mora biti zelo dober kirurg časa.

Vse, kar se plazi, še ni človek.

Ali se moralne avoritete in puritanci kdaj slečejo in pogledajo v ogledalu!?

Malim ljudem ni zadosti samo to, da lahko vsakemu podstavijo nogo, hočejo tudi vsakemu pogledati v oči. Zato se po padcu velikana še naprej plazijo.

Ni pravično, da tisti, ki bogatijo s prodajo alkoholnih pijač, nimajo nikoli mačka.

Kako je žalostno, da tisti, ki že imajo raj na zemlji, prizadevno delajo v glavnem na tem, da drugi užijejo samo pekel.

Tudi primitivci razumejo, da je ljubiti skrajno sebično dejanje.

Kanibali si povsem po svoje razlagajo geslo – s hrano do pameti. Najraje pospravijo pametnega človeka.

V sedanjem času šele razumem sliko boginje pravičnosti. Ko se približaš resnici, si zaveži oči.

Ne laži in ne zavajaj! je za politika in diplomata olajševalna okoliščina in ne zapoved.

Pustite jih, naj dovolj dolgo ostanejo na oblasti, tako boste ugotovili, kakšne vole ste volili.

Nekoč je Juda prodal svojega bližnjega. Danes pa je edini cilj vseh Judov prodati čim več nepotrebnih stvari svojim bližnjim.

Zmagovalcem se zdi najbolj pomembno, da po zmagi zrežirajo preteklost in napišejo svojo zgodovino.

Omejenim ne pomaga niti neomejena možnost pridobivanja znanja, saj ga lahko zaužijejo v omejenih količinah.

Več osebnega premoženja osiromaši tudi zelo nadarjene in inteligentne kapitaliste.

Tudi pri nas se nestrpni in agresivni demokrati, vse bolj nagibajo k diktaturi!

Ko so si napolnili lastne bančne račune, so nehali skrbeti za ostale komitente in banko samo.

Najbolj me skrbijo moji omejeni sovražniki.

Nobenemu bolniku usmiljenje ni zmanjšalo bolečine, junaku pa je usmiljenje ukradlo pogum.

Najbolj srečni in zadovoljni smo, ko bolečina velike ljubezni mine.

Nikoli z dobroto ne polačaj zlih ljudi, kjer boš postal neozdravljiv maščevalec.

Ljubezen brez skrivnosti in ustvarjanje brez radosti sta podobi enoličnosti.

Ni tako popolne in izrecne božje zapovedi, ki je ne bi mogli prekršiti božji služabniki. .

Sled, ki jo pusti , dobra beseda v votli glavi, je vedno prazen odmev.

Revnim in omejenim ne preostane nič drugega kot sovraštvo.

Odpuščanje je dolg proces pozabljanja, prej odpustijo tisti, ki nimajo trdovratnega spomina .

Če si želite, da so vaši potomci podobni papežem, potem bo človeštvo hitro izumrlo.

Veliki srečni dar je, če imaš vsaj nekaj samote in miru, brez besed in prisotnosti praznoglavcev.

V naši demokraciji je vse tako popolno in prav, da je med prvimi pokopana satira.

Nihče mi od politikov in ideologov noče zaupati, koliko ponavljan laži je potrebnih, da laž postane resnica.

Demokracija je neke vrste utopija, ki jo vsaka stranka ob vsakih volitvah želi izboljšati.

Vsaka prava ljubezen je čudež. Toda vsak čudež se pojavi poredko in ne traja predolgo.

Samotarstvo je prostovoljno puščavništvo, ki pa je boljše od ječe v dvoje.

Še vedno imam monopol na svojo izvirno neumnost.

Imeli so tako izvirno idejo in samo svojo pot, da nikoli niso izbirali lažjega pristopa do popolne laži.

Največji patrioti neskončno ljubijo domovino, ko odpotujejo na golf na rajske otoke.

Pri še tako demokratično dodelanem volilnem sistemu ni nobene garancije, da ljudstvo ne bo izvolilo bedaka ali povprečneža.

Ko politiki zaidejo in ne najdejo prave poti, jim ponavadi poiščejo pravo pot vojaki s tanki.

Lažje je narediti iz bedaka bogatina, kot iz bedaka pametnega filozofa.

Trdovratno so šli po svoji poti, in so dokončno zašli.

Dokončno so nas osvobodili dela in zdaj smo sužnji revščine.

Sanje so se uresničile osamosvojiteljem preden se je večina dodobra zbudila.

Bedaki najtežje prenašajo samoto, kjer ne prenesejo slabe družbe.

V demokraciji so izmislili stranke samo zato, da ljudstvo ne bi bilo enotno v boju zoper oblastnike.

Ko se odpravite v preteklost si vedno nataknite rokavice, da se ne umažete.

Človek od svojega obstoja išče luknjo v naravnih zakonih in je že pridelal ozonsko luknjo.

Če bi oblastnikom bilo kaj do ljudstva in njegovega blagra, ne bi živeli na njegov račun.

Ko krizni menažerji iščejo notranje rezerve, nikoli ne pogledajo v svoj žep z denarnico.

Muzikaličnim diktatorjem je najbolj všeč zven vojaškega orkestra.

Jutra so lepa, a vam vseeno priporočam, da zjutraj svojih ljubic ne gledate, temveč jih tipajte!

Ljudstvo si želi kamen modrosti, s katerim bi obmetavalo svoje voditelje.

Ne oznanjajte, da ste na robu prepada. Za vami se bo nabrala vrsta radovednežev, maščevalcev in zelo malo reševalcev.

Zanimivo je, da najbolj goreče vernike pogosto kar preprosto postavijo na grmado!?

Če bi že moral ljubiti javne uslužbence, bi raje ljubil javne uslužbenke.

Iskali so dlako v jajcu in so našli kondom.

Demokracija je pogosto neskončno manipuliranje s statistiko, posebej od oblastnikov.

Razvoj dogodkov je bil povsem transparenten. Vnaprej so določili zmagovalca.

Najboljši srčni spodbujevalnik je polna denarnica v levem notranjem žepu suknjiča.

Če se mladi učijo na napakah svojih staršev, skoraj zagotovo jih tudi ponovijo.

Brezdelje utruja samo tiste, ki ne razmišljajo o svojem delu. Sužnji dela pa so tako ali tako vedno utrujeni.

Neskončno zaupanje je prvi korak do prevare!

Izbranci ljubezni do domovine ne želijo deliti z nobenim drugim. Domovino tako objemajo kot mater. Strašno je, če se v tem krčevitem objemu pojavi sesalni nagon in začnejo cuzati, vse dokler mati ne omaga!

Tudi krščanski kapitalisti trdno verujejo , da je božja pravičnost v službi kapitala.

Takrat, ko so nam obljubljali, da bomo gospodarji na svojem, so pozabili povedati, da bodo gospodarji samo tisti, ki so to obljubljali.

Hvala bogu, da je možno zdaj izbirati med več malimi bogovi in mnogimi ideologi.

Vedno sem bil prepričan, da je od socialista do kapitalista samo korak. A nisem si mislil, da je tako majhen.

Bog jim je dal skoraj vse. To, kar je ostalo- so pač polastninili.

V tranziciji in kvizih pogosto uspevajo samo tisti s hitrimi prsti.

Bogati povzpetneži nočejo verjeti, da so do svojega bogastva prišli po neumnosti revnih. Še vedno zagovarjajo svojo podpovprečno pamet.

BOLEST

Potuj, žalost,
reži svoj korak
v uteho ega,
rajaj,
vriskaj
in raduj.
Z veseljem te gostim.
Jaz cinik
in sarkast,
naivnež in neumnež
te častim
in molim tvojo slast.
Bičaj brez sramu
in kolni na ves krik,
le preden še končaš,
razskêli se do konca.

Kaj je?
Ne moreš več?
Naj ti še pomagam?
Nikar mi zdaj ne tarnaj!
A da ti je žal?

No?

Bedno!

TANGO V ARENI

Najin ples
v kristalno zrcalni
dvorani ljubezni
motrijo tisočere oči.

Gibki silhueti
drsita poglede,
graciozne poteze
jemljejo dih.

V taktih menjave
solz in smeha
podobi vrteči
pogledom bežeči.

Na višku topota
naju med zvezde odnese,
končava v hipu
med razbita zrcala.

Osuplo občinstvo
k sebi prihaja,
midva pa v objemu
spokojno drhtiva.

MODROST

Ko bom začutil
krče svojega rojstva
in da se reka življenja
vame izliva,
če bom kdaj krike
marjetic uslišal
in kadar bom misli
modrecev pel,

takrat …

bom uvidel,
da zaman nisem živel.

BESEDE

Polno skledo besed
zalučaš vame
in jaz jih s tal pobiram,
nemočne in krvave.

V naročju jih pestujem,
tolažim, božam
in polagam
v zibelko večera.

Tišina,
a izza senc teme
zaškripa dvom noči.

Ti jih meči znova vame,
a jaz jih vse,
shranim in očuvam
za lepše čase.

Le v sonce
kdaj poglej!

NESKONČJE

Sama sva.

Čas iztočen
zapušča tiho sled
za nama.

Leživa
v nežnosti razpeta.

Globoko na dnu
posode časa
zajemava ljubezen.

Neskončna je
kot oči tvoje,
ki zrcalijo iskrenost.

Dotikava neskončje.

Tisočletja
izzvenevajo
minljivost.

Sama sva
in
najina ljubezen.

VRNITEV

Razseljeno
vpet med togo negibnost,
napol priprtim očem
bega soba
v meglene prikazni
oddaljevanj.

Zmanjkávanje.

Nočna kamela jezdi na senci,
jezik mlahavo liže sredico,
solze srbijo na sredi večera,
v kotu zmasiran pogled.

Ničesar ni tam,
še mrzlote ne čutiš.

Potem pa …

Izza priprte zavesti
prijetna bližina
z vonjem svežega bezga
počasi
s pajčevinastim glasom
prebuja prisotnost.

Kakšen krasen dan
sije v srce,
kar kriknil bi,
če bi lahko
zajadral na dahu
bližine.

Spet so dnevi
in noči.

SAM

NE VEM, KAJ MI JE,
AMPAK VČASIH SEM OBUPNO
SAM.
IN TAKRAT SE UKINEM ZA TRENUTEK,
DA VEM, KDO SEM
IN ZAKAJ, KAJ
NISEM.

IN ZATO
MORAM BITI KDAJ
TUDI
OBUPNO
SAM.

LJUBEZEN

Nekoč, ko

drevo mi odpusti
slabost človeka,

morje
mojo vest opere,

gôri
se tišina vrne

in če kondor
na moj jok pristane,

potem mogoče,
bom žarkov sonca
in mesečine lune vreden.

Takrat
me ljubezen
obnemi.

KOBILICA

Leto je,
odkar me je obiskala Kobilica.

Prav nedolžno
in na dah
jo je poslal nek prednik.

Skupaj sva odskakljala
v nek čudežni svet,
ki je postal
najin drugi dom.

Vsa doživetja,
ki so se izmikala do tedaj,
sva na krilih nosila,
ne da bi se vprašala,
če zmoreva.

Obračunala sva
z jezo,
veseljem,
žalostjo,
hrepenenjem,
pričakovanji,
zamero
in si prisegla,
da bodo čustva tista posoda,
ki se ne bo nikoli razbila.

Zvesta sva si,
četudi se včasih ne marava,
a ko si pogledava v oči,
veva,
da vidiva isto podobo.

In za nič na svetu
je ne zamenjava,
dokler bova živa.

A do takrat …

DAH

Bliža se
s počasnimi zamahi,
razvihteno,
kar po vrsti
ali pa naključno,
z nasmeškom
brezobraznim,
glasom
nemonemim,
vonjem po zatohlem,
zamolklega pogleda,
mežikajoč srhljivo,
leden požirek
znoja,
pogoltne kar na
dušek,
oči steklene
vrtijo se
z zamahi,
odkos mendra
pod sabo,
neustavljivost
približuje
v
zamah
poslednji,
ki ga
s
srhom

dahhhhhhhhhh

neeeeeeeeeee.

SVOBODA

Kadar cvetijo
zidovi na nebu,
v joku se travam
kolca na dež.

Dnevi drvijo
v tisočletja pozabe,
vsakemu jutru
zgodi se večer.

Neskončna daljava
osvobaja poti,
ki jih potujemo bogovom strasti.

KO ZAJOKAJO RIBIČI

Ko zajokajo ribiči,
je morje razgrnjena postelja,
pernica, napolnjena
z galebjimi kriki.

Tedaj pojdi zdramit
angele varuhe,
da ne utonejo v snu
tvojih noči.

Glej, ribiči jokajo,
na razgrnjeni postelji
čepijo kriki galebov.

Pojdi, pojdi jih dramit,
da ne zaspijo na perutih
spečih angelov.

Pojdi, pojdi dramit
angele speče.

SENENE KOPICE

Reminiscence na Poljsko

Senene kopice
stoje na požeti njivi
kakor sohe,
izklesane iz soli.

Zdi se, kot da se ta hip
zbudi iz stoletnega spanja
vladar dežele
širnih prostranstev.

Poznam ga,
njegov svinčen čas
je obtičal nekje
med bregovi Visle.

Slan čas,
slana gora in jezero,
slani rudarji in konj,
ki vprežen vrti težko kolo,

dokler ne omahne
pod njim,
da končno zagleda
bela nebesa.

In oni drugi rudarji,
tlakovalci jantarjeve poti,
speljane koder so šli
tvoji očaki.

Zakoplji pod prodnike
vse po smoli dišeče oči,
da se sprimejo s soljo
podzemnega jezera

in se zalesketajo,
ko nanje posije jutro,
ki predrami čas Kralja
dežele spečih kraljestev.

Tedaj izginejo
z obličja svete ikone
sledi, vrezane z vihtečimi
meči srditih konjenikov.

SIBIRSKA REKA

Lena, usahlih grudi, Lena,
stoji tam sredi reke,
ozira se za soncem, ozira
za studenci, ozira za vasmi.

Sonce tam ne vzhaja,
studenec tam doni,
vasi so v temí.

Lena, Lena, Lena,
kamenje ima,
kjer se je oko solzilo,
se zdaj kamen lesketa.

Lena, moja Lena,
kje so vsi, ki ne vedo,
kje teče tvoje mleko.

Lena hladnih ustnic,
ledeno vodo zre,
vanjo zlije tiho prošnjo
za pozabljene.

JEZDECI

Jezdeci:
v oklepih,
s kopji in ščiti,
jezdijo v noč.

Skozi reže šlemov
tema zre
na spokojne
poljane.

Drevesni očaki
so davi predramili
viteze speče,

da zasučejo
mavrični lok
v zibel nebesno,
kjer se ujame prah
iz odtisov stopinj.

Z njim pozlatijo si
ščite in kopja,
jezdeci,

jezdeci
v praznih oklepih,
mavrični jezdeci,
z zlatimi ščiti

zarežejo v noč.

KLEZMER

Ko bi mogli plesati
po sinjem nebu,
po oblakih,
skodranih v mrzlih sapah,

s tamburini v rokah,
da bi odmevalo
kakor grom
pred poletno nevihto

in bi jate vzprhutale
čez širno jezero.
O, ko bi mogli plesati
ob zvokih,

ki počasi, eno za drugo,
pobirajo stopinje,
dokler se ne izgubijo
v tišini ptic.

Ko bi le mogli plesati
ob bobnih,
ki utripajo v ritmu
sijočih oči.

Le kako,
le kako naj plešejo ti,
ki so z žalostinko
v tamburin sklenili
Rimsko cesto.

Kakor mlečna,
biserna sled
se vije navzdol,
po obličju temačnega svoda.

MINIATURE LJUBEZNI

I

Samo pesek in šumenje morja.
Dvoje teles kot da plavata v tišini
drgetanje kože in sonce potuje
po tvojem telesu.
Čisti pogledi. V tvojih očeh
se kopata veter in ljubezen.
Nasmeh. Ta nasmeh
bi zaustavil čas, vrtenje zemlje.
Školjke prisluškujejo večnim zgodbam
in jih hranijo.

II

Stopaš s koraki vetra
ki sanja svojo poletno obleko
veje dreves se upogibajo
ko greš mimo, ko greš mimo
šepetanje in spev
ki se dviga in lebdi
moje zavese, ki jih ni
se stresejo od slasti
in se znova vrnejo
in se znova vrnejo.

III

Mesec podarja svojo svetlobo
besede so blažje
in telo hoče, da ga boža
topla roka,
v kateri počiva obraz.
Zaprte oči sanjajo poljube.

IV

Kako krhka je tišina
skoraj brezmadežna in čista
tvoja roka na mojem stegnu
je vse, kar potrebuje ta trenutek
da se zazre v večnost
in mirovanje.

V

V tvojih prsih se skriva
zgodba, ki jo čutim
na dlaneh, na konicah prstov.

VI

Kratek je sen, ko se zbudiš v toplo jutro,
žarki sonca oplazijo tvoj nasmeh
in cvetje poje. Napev dreves in vetra.
Vstaneš. Kot iz svile tvoje roke
nežno potujejo skozi lase.
Če bi opazoval, bi se zdrznil v sanjah.
Na konicah prstov je zgodba o darovanju
teles in predajanje vetru in luni.

VII

Na peruti vetra vklenjena
a le tvoje razkrito obličje lahko pove
kje boš slekla obleko
skozi katero razprto okno
bo vel topel objem.
Na okenski polici so rdeča peresa,
ki jih spravljam pod blazino.

BELA JE BARVA LABODOV

Zdaj si sneg, bela in sveža
Dvoje rožnatih napak, kot stopinji
dve nabrekli stopinji kar veter odkriva.

Nežno odmikanje; sneg prši preko in stran
V oceanu telesa ne spominjaš sebe
Črne bilke prodirajo skozi težo vode
nekje vmes, nekje tam vmes.

Tvoje so noge in tvoje so roke,
v snegu mehko razširjajo
polzečo tišino,
ki te ne odstre,
ki te mora dotikat
prav kakor krhko skorjo beline.

Tvoji vranji lasje iz zemlje,
da jih pozibava veter kot krošnje.
Mehko se zibajo

Sonce topi.
In razgrinja se črna oblika telesa
Črne so prsi, vrat
Tvoj črni razpokani obraz
Te lepe črne oči

Vsa rasteš iz zemlje
in ti sonce neusmiljeno poka kožo

Rad bi te videl v snegu
Lepo ko ležiš v snegu

Moje trudne oči polne solz.

DEŽNE KAPLJE SO SE ZNAŠLE MED NAMI

Tako nekaj čistega je zvok
trobente ob pogrebu.
Njen glas zareže
v neskaljeno tišino
da bi prebudil neizgovorjene besede
ki z ustnic padajo na tla.
Pršeči dež, ki v strahu dotika
pajčevino miru med nami.

Nebo je čisto in zvok potuje daleč

Tančica miru lega na nas.
Ničesar nismo pozabili danes.
Trobenta nam podarja molk.
Molk brez sočutja
Zven je kot krogi v vodi
Smrt izgine in je čisti občutek
gora v snegu
širine, ki nas obdaja
v preji polne miline.

Zvok trobente se je zajezil v večnost.
Trenutek ko je telo vkopano v zemljo
kot bi ne-jaz plaval v oddaljenost.

Ničesar mimo golih teles
Hoja mimo zapuščenih imen
mimo gnilega jesenskega listja
mimo izsušenih teles ali prahu.

NIČESAR NI RAZEN ŠUMENJA VODE

Sama si
v soju zvezd
izgubila si oči
tvoj otrok pod ledom spi.
Tvoj pogled lebdi
v senci mrtvih sanj.

Sama si
kot je samota blažena
ko še telo bedi
in v tebi mrzle sanje
privid, ki krajša ti noči.

Tekal je po ledu
ko si ga sanjala
njegov dotik in močne roke
Razposajen po krhkem robu.

Lahko telo tone počasi
Tvoje noči so večne pajčevine
Lahko telo, ko led ga zakrije
Strašna in kruta noč te ovije
Prstki v tvoji roki nekoč
Ne menjaš noči, ne zmoreš vzeti ji moč.

PRVI KORAKI

Nauči me korake, da bova sama
Nauči me vrteti boke, da bova združena
Nauči me besede za veselje v tvojih očeh
Pelji me med ljudi
Kjer se izgubiva oba
Kot metulja v slepi noči
Kot bi skušala ujeti sence
Najinih teles, ki padajo
Kot listi z dreves v hladnem novembru

Nauči me poljubov na tvoje telo
Kot znoj poljublja tvoja stegna
Prav od konca do popka sveta
In nato tvoji vzdihi
Ali od sreče ali od užitka
Ne vem, veš ti?

Morda je to le najino
Na širokem polju
Posutem z rjuhami.

ŠEPETAM, KO GREM S PRSTI SKOZI TVOJE LASE

Položi roke na moj obraz.
Daj, poskusi zadržati ta trenutek
Da se toplota razlije skozi
Najini telesi. Brez odtegovanja,
Še manj bolečine.

Samo toplina in jasne misli,
Ki se sprehajajo in se srečujejo
V najinih očeh.

Vse preveč, vse premalo,
Vsak utrip, vsaka zaznava.

Pokrij me s svojimi lasmi
In ne dovoli, da odplavam
Brez slovesa.
O, jasnina, o tvoji žareči lasje,
Tvoje preiskujoče, vprašujoče oči.

Nasmeh podarjam, v zadregi,
Ker se odpira vsaka moja misel
Proti tebi.

Zaprl sem oči, ko si zaprla oči.
Vse je jutro, vse
Tudi žarki, ki se sprehajajo
Po tvoji mehki koži.

Velik je molk, daljši od večnosti
a če se zbudim,
želim, da mi kradeš odejo
in se zavijaš vanjo kot mačka
z navihanostjo v očeh
in nasmeh
in poljub, ki ukloni glavo
v popolno predanost.

V Butalah so nekega dne ugotovili, da nimajo več pameti. Resda Butalci zase nikoli niso menili, da so kaj posebej brihtni, toda tisti kanček pameti, kolikor so je imeli, jim je tu in tam vendarle prišel prav. Zdaj pa je izginila še ta sirotna pamet, kot da bi jo vrag pocitral. Preprosto se je vdrla v zemljo. Trume prebivalcev so se podile sem ter tja po Butalah brez pravega cilja, ne da bi vedeli kam gredo in kaj sploh hočejo. Organi reda so zatorej vzeli pot pod nogé in začeli iskati sledi za izginulo pametjo. Pretaknili so vsak kotiček, toda o njej ne duha ne sluha. Vse skupaj so nazadnje dali v časopis, kjer so opozorili na resnost položaja. Obvestilo o pogrešani pameti so poslali celo na občinske urade in v župnišča, kjer so ljudi pri nedeljski maši seznanili, da je v njihovi deželi zmanjkalo pameti. Prebivalce so pozvali, naj kakršno koli sled o njej takoj prijavijo najbližji postaji ljudske milice podnevi ali ponoči, saj je več kot jasno, da so po sredi nečedni posli. In ljudje so pričeli sumničavo pogledovati drug drugega, če morda kdo v svoji glavi le ne skriva kakšno zrnce pameti. Položaj je bil več kot resen.

Vrli možje, ki so bili zadolženi za pamet v deželi, so menili, da jo je nekdo ukradel in namenoma nekam skril, ali še huje, odnesel čez mejo in jo bo tam na črno prodajal za mastne denarce. Sakramensko, dišalo je po sabotaži ali celo korupciji, saj pamet ne more kar čez noč izpuhteti v zrak, kot da je nikoli ni bilo.

Ljudje so se vsak dan vse bolj čudno obnašali: v službo so prihajali že ob nedeljah ali pa sploh ne, ker so pozabili, kateri dan je, moški so si doma nadeli predpasnike in pridno kuhali in pospravljali, ženske pa so začele šariti po avtomobilskih motorjih in menjavati gume in cele dneve jih ni bilo doma. Nazadnje so jih pridni možje odšli iskat v vaško gostilno, kjer so popivale in otipavale natakarje. Doma so jih rotili, naj vendar malo pomislijo na svojo družino, posebej na otroke, ki brez materine ljubezni slabo uspevajo. Učitelj da jim je povedal, da se dekleta po pouku sestajajo in nato prirejajo tekmovanje v pretepanju, najboljša, pa si nato izbere kateregakoli fanta na šoli hoče in ta nato ubogljivo izpolni vsak njen ukaz. Oni dan so si upokojenci v domu priredili zabavo, glasno, da so ušesa bolela, so navijali rock, se zakajali in razgrajali do jutra. Nazadnje so morali celo zadevo spraviti v red policaji, ki so jih poklicali razburjeni sosedje, ker niso mogli spati. Starejši par iz doma pa je sedel na motor in oddrvel lepšemu življenju naproti. Župnik je pri maši namesto prilike iz Svetega pisma povedal pravljico o Rdeči kapici in možje so vse pogosteje hodili spat k sosedam, ker so pozabili, kje so doma. In nazadnje je župan začel hoditi naokoli v beli halji, ker si je jel domišljati, da je odrešenik sveta. Skratka, zmešnjava je bila velika in v deželi je zavladal kaos.

Zaradi vsega skupaj so se nazadnje sešli možje postave in se odločili, da ustanovijo preiskovalno komisijo, ki bo nepristransko raziskala, kdo je imel prste vmes. Staknili so glave in tuhtali, kako naj se lotijo zadeve. Kljub silnemu prizadevanju, se jim ni nič pametnega posvetilo. Vsak je mlel nekaj po svoje, nihče se ni z nikomer strinjal, niti poslušati niso hoteli drug drugega in na koncu so celo pozabili o čem sploh razpravljajo. Šmentana reč. »To bo najbrže zaradi izginule pameti,« so menili, in končno so se zedinili, da vsi skupaj ne premorejo pameti niti za eno celo glavo.

Torej bo treba hitro nekaj ukreniti. Kaj pa, če bi šli po pamet čez mejo k Tepanjcem. Ti je imajo gotovo v izobilju, saj jim trta rodi debelejše grozde in njihove hiše se dičijo z lepšim cvetjem okrog vrta, vsaj tako se vidi iz Butal, in na gasilskih veselicah njihovi vedno premagajo domače fante v pitju rujnega in jih nato še pomečejo čez plotove, ko bi sam vrag ne bil, in to na domačem terenu. Tudi v kupčijah so vedno bolj spretni od butalskih kramarjev, saj ljudje na semnju kupujejo samo tepanjsko blago, ker se zdi bolj imenitno. Z njim se nato hvalijo pred sosedi, ki se grizejo od zavisti. Tako vsi tekmujejo med sabo, kdo bo od Tepanjcev kupil več ali nekaj takega, česar sosed še nima. In medtem ko butalski kramarji kislo gledajo, se Tepanjcem lepo debelijo denarnice. Kdor ima veliko denarja, mu pameti gotovo ne more manjkati, tako so vedeli povedati že butalski dedje. Če bodo kupili nekaj tepanjske pameti, morda tudi sami obogatijo!

Butalski veljaki so ročno premetali svoje žepe in vrgli denarce na kup, jih prešteli in poskusili ugotoviti, koliko jim to nanese v valuti, s katero po novem trgujejo Tepanjci. Seveda jim je izračun delal težave, pa so menili: »Nič ne de. Če bo premalo, pa se bomo zmenili za obroke.« In so šli.

Stopili so kar do tepanjskega ministra, saj je vendar šlo za državno zadevo, in mu pojasnili položaj. Minister je zamišljeno kimal z glavó, ker se mu je težava zdela precej nevsakdanja, nato pa z gromkim glasom dejal: »Dragi Butalci, prav je, da ste poiskali pomoč pri svojih najboljših sosedih. Tepanjska pamet je dobra in imamo je dovolj, morda še preveč, zato vam jo z veseljem nekaj prodamo. Kar k najbližjemu mesarju stopite in naj vam jo navaga, kolikor je potrebujete, jaz pa se bom dogovoril z njim za nizko ceno, saj ne bi bilo prav, da se ljudi v težavah odira za denar. S svojimi sosedi želimo imeti dobre odnose.«

Butalci so bili veseli, da se je sam minister zavzel za njih. Malo so jeli razmišljati, da imajo mesarje tudi pri njih doma, toda tepanjska pamet je gotovo boljša kot njihova. Pol kilograma pameti na prebivalca bo dovolj, so menili, drugače bi ga ljudje zaradi preveč pameti začeli biksati po svoje, saj jih že sedaj komaj krotijo. Dragoceni tovor so naložili na voz, ki je pod težo kar zaškripal, saj so dobili dobre vage, in žvižgaje, zaradi odlične kupčije, odbrenkali proti Butalam.

Pa se je primerilo, da je ravno v tistem času prišel v Butale tujec. Slišal je za tegobe, ki pestijo prebivalce in se veselo ponudil, da jim pomaga. Deželica, da mu je na oko prav všeč, da slovi tudi po dobri kapljici in nekaj časa bi prav z veseljem živel tukaj.

Pa so rekli Butalci, da je prišel za streljaj prepozno, da so problem med tem že rešili, poleg tega pa tujcev ne marajo. Če že, bi imeli samo njegovo pamet, ostalega pa ne potrebujejo. Sedaj so pamet že kupili pri sosedovih čez mejo, ki slovijo po brihtnih glavah, in pravkar jo delijo med prebivalce.

»Res škoda,« je tujec skomignil z rameni, »če pa boste morda le potrebovali še kaj pameti, me pokličite, prav rad bom prišel,« in odpravil se je dalje pogledat k Tepanjcem, kakšna pamet neki raste pri njih.

Človeku lahko obrne življenje na glavo – obračanje besed.

Kvačkanja o nekaterih problemih bi bilo potrebno – sparati.

Čas briše spomine in piše sedanjost.

Besede izgubljajo svojo vrednost – v parlamentu.

Sijajno bi bilo posvetiti neosvetljene dogodke.

Tiktakanje novic navijajo novinarji.

Ptičja gripa preti tudi novinarskim racam.

Današnjim časom daje barvitost – rumeni tisk.

Ne bi bilo narobe, če bi rumenim stranem določili modro cono.

Tiha značilnost naših časov je njegova glasnost.

Pisanje za časopis ni težavno. Prejšnji dan je vse po radiu.

Iščemo globoko zakopane temelje slovenskega jezika.

Dobesedno dajte besedoslovju pogoje za obstanek!

Svoboda govora nam dopušča, da utihnemo.

Svoboda tiska je vedno bolj - omejena.

Besedni zaklad dobi svojo težo na ceniku leposlovja.

Preden je knjiga izdana, zamenja več poglavij.

Literaturi se čedalje slabše piše.

Literati vedno bolj pisano gledamo davek na knjigo.

Le kdo se boji za jezik s petindvajsetimi črkami?

Neresničnost govoric je v njihovem inovativnem preoblačenju.

Svoboda izražanja nam da pravico priložnostnega molčanja.

Ob neizrečenih besedah smo čedalje bolj redkobesedni.

Besedne stilske preobrazbe zameglijo njihovo originalnost.

Pri vožnji besed po tirnicah lahko katera iztiri.

Politična napoved: delne razjasnitve s kopičenjem velikih besed z možnostjo poslabšanja ob vetrovnih trenutkih.

Miksanje besed še ne pomeni, da bodo okusne.

Ob poplavah besed se najraje potopi v molk.

Oblecimo besede v plašč. Pomladi ga bodo itak slekle.

Marsikomu še ni jasno, da je potrebno misli zabeliti pred postrežbo.

Petje je dekoracija besed z notami.

Stolpnica ima toliko nepisanih zgodb, da ne gredo niti – v en blok.

Najglasnejše so neizrečene besede.

Kolikor ljudi, toliko jezikov. Po glavah pa je že povpraševanje.

Pri potokih besed je pomembna njihova bistrost.

Okopavanje misli privede do rožnatih vrtov spominov ali v osatov nasad.

Čistila so očitno premalo učinkovita za čiščenje umazanih besed.

Skrivnosti so kot peščena zrna – do prihajajočega viharja.

S prekuhanimi tiskarskimi črkami bi odlično polnili kartuše.

V razmišljanju je praznina, znana kot – govorjenje.

Tujci vertikalno iščejo partnerja za pridobitev državljanstva in horizoltano spoznavajo jezik.

Najboljši bralec, ki se je v šoli narave naučil pismenosti, je knjižni molj.

V najbolj skritem kotu človeških misli plete pajek svojo mrežo.

V miselnih vzorcih se vedno najde kakšna zanka.

Pri dveh ženskah je logično, da najmanj ena veliko govori.

»Motiti se je človeško,« razlaga radirka.

»Kam pa ti tako urno?« vpraša honorar davek.

»Ne pozabi me prebrati,« kliče beležka.

Aforizmi so iz zbirke LASKAVE OBLJUBE, POHITITE K FRIZERJU!, ki izide decembra 2007

IN SEDAJ NASTOPI ČAS BOLEČINE

V rosnih kapljah odseva mi obraz,
tiha melodija spremlja to polzenje,
topo zrem v daljave čas,
v srcu pa vre hrepenenje.

Že dolgo je tega, ko sem gledala tvoj korak,
odhajal si brez pozdrava,
v mislih imam tvoj pogled vsak,
razočaranje se razteza čez srce kot planjava.

Jokala bi, pa ne znam,
bolečina mi zapira pot solza,
zdi se mi, da se z usodo le igram,
s strupom, ki ga žalost da.

Leta bežijo in se igrajo z mano,
spomini pa vro na dan,
čeprav je že vse v pajčevino obdano,
občutiš, kako je solza vrelec slan.

In spet se te spominjam,
tvoj nasmeh in lep poljub,
vse slabo na stran odrinjam,
ne spomnim se več tvojih obljub.

In sedaj nastopi čas bolečine,
saj spominu ne pustim umreti,
da nemir preprosto mine,
da začnem na novo spet živeti.

NEIZPOLNJENE ŽELJE

Kako rada bi bila ptica,
ki leta v mili mesečini neba.
Rada bi bila veter,
ki se ovija okoli drevja.
Rada bi bila melodija,
ki prepleta misli in polni srce s prijetnim občutkom.
Rada bi bila ljubezen,
ki se zasidra nekje v globini samega človeka in ga dela norega.
Rada bi bila vonj vrtnic,
ki ti omami telo.
Rada bi bila pesem,
ki si jo nežno prepevaš.
A ti me spreminjaš v pesem bolečine,
v žalost in praznino.
Sem le gluh in slep človek,
ki se ne brani več usodnih udarcev.

NIKOGAR NI

Žalostno zro oči,
žalostno, kot so tihe, samotne noči,
ko ranjeno srce zaman išče ljudi,
ko trže se v prsih ljubezen, ki več ne tli.
Nikogar ni...

Ko zjutraj sonce zasveti,
ko prve ptice želijo glasno zapeti,
ko rosne kaplje začno blesteti
in veter ti šepeta na uho o samoti.
Nikogar ni...

Hodiš po ulicah mimo ljudi,
ne zmenijo se za tvoje skrbi,
vse tako brzi,
dan pa počasi tli.
Nikogar ni...

V noč zazro se žalostne oči,
solza po licu neslišno polzi,
roka na slanem licu drhti,
ljubezni pa ni, ljubezni pa ni...
Nikogar ni...

PRIMORSKI AFORIZMI

Pravijo da imamo Primorci vroč temperament. Nič čudnega, saj smo večino poletja obsijani z vročim soncem.

Primorci se najbolje počutimo ko odhajamo nazaj iz prestolnice na Primorsko.

Da imamo Primorci svoj dnevnik, ni nobena skrivnost. Še manjša skrivnost je, da so Primorske novice v kar veliki zgubi.

Primorci se kar naprej spogledujemo z Italijo in znamo boljše Italijansko kot ljubljanščino. In vedno, ko je kaj dražje, kupimo ceneje v Italiji.

Za Primorke pravijo, da rade dajo. Seveda ne vsakemu.

Na Primorskem ni prav veliko snega. Ko pa je, se ga preizkuša izven Primorske.

Primorska je edina pokrajina v Slovenji, ki ima morje. In za razliko od Ljubljanske morsko meglo.

Ne zaman pravimo, megla je v Ljubljani, v glavah Ljubljanske gospode, ki nam vlada, reže in kroji našo usodo.

Če vprašate Primorce, ne bi imeli nič proti glavnemu mestu Trstu, z enim pogojem seveda, da ga priključijo Sloveniji.

Večina Primorcev ima to srečo, da je bliže Italiji kot prestolnici. Verjetno zato nič ne pogreša Ljubljanskih nakupovalnih centrov.

Primorci težko razumemo, kaj nam pridgajo Ljubljančani. Če se nismo pustili makaronarjem, se tudi Ljubljančanom ne bomo.

USODA

Verjamemo, da usode ne moremo vzeti v roke, lahko pa z usodo sodelujemo!

Kdor živi na veliki nogi, nerad stopa z malimi koraki.

Živce imamo dobre, le naš vsakdanji kruh je vedno tanjši.

Slovenci radi varčujemo, a pri kruhu, naj stane kar hoče, ne bomo!

Vedno ko imamo občutek, da smo rešili vse probleme, pridejo nove težave.

Kam se naši vladi mudi z razprodajo državnega premoženja, kje je naš nacionalni ponos?

Sedaj ko imamo golo resnico, nam manjkajo samo še gola dejstva.

Predsedniški kandidati bojo obiskali skoraj vsako slovensko vas in mesto, za spomin pa bodo pustili svinčnike, kape in plastenke z vodo!

Usoda nam prinese ljubezen, ljubezen nam rodi otroke, da potem lažje plačujemo bančne obroke za otroške radosti!

Slovenci smo pameten narod, pa zakaj se potem tako politično delimo?

Pametna je bila, obračala moške, malce pomigala z joški, in računala za stroške!

Franci Kek rad prestavi državno mejo, položi optični kabel ali išče lečo – a kaj je to v primerjavi z golo resnico? Skrita kamera!

Samo še ta problemček rešimo, predno bo naslednja težava!

Srečni smo, pa znamo srečo deliti z ostalimi?

Kvaliteta nacionalne televizije se stalno izboljšuje, a mi tega nekako ne opazimo!

BLIŽINA

Dotika dlan se mojega obraza
in briše kaplje,
ki zbirajo se na blazini.

Mar brišeš mi mrtvaški pot?

Ne,
to so sladke sanje,
nosijo me k tebi,
tja,
v času za odhod.

Za beg?

Ne,
za pohod k zmagoslavju,
k zmagi nad samim seboj.
O, da si le moj!
Tukaj zadnja je postaja
in kaplje se suše
in jaz odhajam,
da pridem,
da boš moj.

BOG

Pomlad vabi iz sočne prsti blag smehljaj
in zelenina boža še rosni senčni gaj.
Veseli s pesmijo se mlada gozdna ptica
in z vonjem bogati krhka se cvetica.
Iz korenine teče sok.
Pozdravljen bodi, brezov log.

Vse raste iz Tebe,
dobri Bog,
vse,
vse je delo Tvojih rok.

NIČEVOST

Nič ni pesmic
ki bi žvrgolele,
nič besed,
ki bi prepevale,
nič dejanj,
ki bi plesala,
nič radosti pod milim nebom.

Razsežna je ta ničevost
tega majhnega sveta.

Nič.
Pa nič.
Pa še enkrat nič.

V pustem jarku ostaja bleda sled krvi,
cvetje drhti v turobno sivi zimi,
prašna cesta komaj še živi,
na njej vklesani v asfalt ostajajo spomini.

Razsežna je ta ničevost
tega majhnega sveta.

PRIHOD

Vrnila se bom v svilnato vijuganje prihodnosti,
s smehljajem povzpela se na ozare oblakov
in s serafskim glasom pela simfonije radosti.

Kerubi bodo vneto varovali misterij
in zbori nebeški bodo napeli strune
do bele severne vesoljnosti,
po širnem prostranstvu
doneč mojo hvalnico.

Zemlja bo odmevala od slovesnosti mojega
neskončnega potovanja
iz neznosne krivine večnega kroga
v svobodo puščice.

In angeli beli bodo moji zvesti prijatelji iz otroštva,
igrali se sladko igro nedolžnosti.

Vrnila se bom,
pričakaj me!

PRIJATELJEVANJE

V mojih prsih je Eolova harfa
z občutljivimi mavričnimi strunami,
tenkimi kot pajčevina,
nežnimi kakor pajčevina med srčastimi listi.

V mojih prsih zveni in milo poje,
prepeva zamolklo kot tiho morje,
votlo kot brezna globina,
visoko kakor molitev v Tibetu,
sladko kakor mleko svetlobe
v mojih stopinjah na tvojem snegu.

Brni,
zvoni,
ječi,
joka od sreče.
Prijateljica moja,
ta struna poje le zate.

ZAREZA

Ni prišla iznenada,
slutila sem jo,
s konico rezila me je
rahlo poljubila,
samo toliko,
da se je njen dotik razlezel v srh,
potem je prihajala v valovih
in puščala naplavine
in vsak njen dotik je bil globlji.

Zdaj je tu,
očistiti, izbrisati se je ne da -
zareze.

PRAZNINA

So nekatere hiše v praznini.
Bila sem v eni takšnih.
Praznina je nalezljiva.
Zaje se ti v želodec,
nato v kosti in ti ovije srce.
Občutiš težo in hlepiš po zraku.
In vendar sta prostranost in prepihanost
vrlini okolja, v katerem je gospodar zgradil to hišo.
Stene so prijazne, vabijo, da se jih dotakneš.
Izdajajo okus, namigujejo na razsipnost.
Toda stene so le ograja prostora.
Prostor naseljuje praznina.
Morda je prihod gostov prinesel polnino.
Razlegel se je smeh, usta so se razlezla v pesem
in zdravje je vršelo iz kozarcev.
Hiša je za nekaj ur zadihala v sozvočju.

KO SE SVET USTAVI

ko se svet ustavi in ura enakomerno odbija svoj tek,
ko tudi telefoni potonejo v mirovanje
in se nam zdi, da se je čas spotaknil
in se mu nič več ne mudi,
ko si izračunamo predelane misli
in pretehtamo dejanja pravkar minulega dne
in se nam zatisnjena ušesa sten
kot razglašene strune zazde
in ko se vsemu živemu
le še spanec poda,
ostaneva sama
samo midva.

PRGIŠČE

Svilo imam v nogah.
Veter v iztegnjenih dlaneh.
Vršenje v laseh.
Čutim, da lebdim.
Odneslo me bo.

Vem, da sem le prgišče v plesu zvezd.

NA SPOJ SVETA

Zvita v polžka čaka, da se noč razkolje.
Da mine to stanje.
Izpraznjenosti. Medlenja.
Da jo nekaj, nekdo premakne.
Se je dotakne, izstreli na plan.
V snop svetlobe.
Na rob ostrine.
Na spoj sveta.
Nehati ždeti, čakati.
Ne se zabubit.

Polžek se pretegne
in poljubi sled, ki jo je pustil za sabo.

POTEM

Vedi, najina prisotnost je kratkotrajna.
zato mi hitro povej,
                                 katerih besed si najbolj lačen
katerih obljub si najbolj sit
                                katerih voda si najbolj žejen
od katerih hlapov si najbolj potešen

nasitim te lahko z eno samo besedo
ne obljubim ti nikakršnih obljub
raje te odžejam z lastnim sokom
in potešim s hlapi nočnih meglic

potem bodo vsa vprašanja nepotrebna.

PRESLEDEK V ČASU

Samo nama je dan ta presledek v času,
da skozenj potujeva,
se rahlo odmikava in približujeva,
dosegava se
in predana prostoru in času
si kradeva sebe,
se praskava, stikava.
Preko prhkih sipin razbeljenih pušč,
skozi bolščeče puščice črepinj
se osupla prebijava med popke deviških vonjav,
blagega božanja in sladkih omam iz daljav.
Potujeva….
Neskončna je pot,
dokler jo ljubezen tlakuje.

Prišel sem

Prišel sem v ta čas, da postanem
človek, da iščem izgubljena nebesa, staro sliko,
iluzijo svojega obstoja, da gledam dneve svoje
umirati in da jočem za odhajajočim, ker se več ne vrne.
Veter, oblečen v modrino neba, me nese kot
cvetni prah. Poslušam žuborenje mračnega glasu,
čigar odmev se, pojoč na krilih nevidne sile, izgublja v
globino teme prostora,
Čas pleše, in pleše, dokler ne odpleše mojega
koraka …
             in takrat bo,
         bo …
… korak tujca je previharil, v smeri proti jugu, nekje
daleč v prejšnjem času, v smereh vseh vetrov,
spomnim se poti njegove.

Pustil je okamenel korak na poti svojega srca.
Žetev je končana, poletja je konec in on je …
on je … on je zapustil izvir žive vode, zapisan
v prsti zemlje, njegove besede pa lete kot veter,
noseč božansko ljubezen.

Prerok je okamenel …
Težka deževja izpirajo prah s poti srca njegovega.

Došao sam

Došao sam u to vrijeme da postanem
čovjek, da tražim izgubljeni raj, staru sliku,
iluziju moga opstoja, gledam dane moje umirati
i plačem za odlazećim, jer se više ne vraća.
Vjetar obučen u plavetnilo neba, me nosi kao
cvijetni prah. Poslušam žubor mračnog glasa,
čiji se odjek gubi u dubinu tame prostora,
pjevajući na krilima nevidne sile,
Vrijeme pleše, i pleše, dok odpleše moj korak …
a tada će biti ...

             bit će …
… korak stranca je protutnjao, negdje daleko
u prošlom vremenu, na strani svih vjetrova,
strani prema jugu, sjećam se puta njegovoga.

Ostavio je okamenjen korak na putu srca
svoga. Prošla je žetva, ljeta je kraj i on je …
on je … on je napustio izvor žive vode,
zapisan u humusu zemlje,
a njegove riječi lete kao vjetar,
noseći božansku ljubav.

Putnik je okamenio …
Teške kiše ispiraju prašinu s puta srca njegovog.

Čas

                           Čas, v katerem živim,
je obarvan s čudnimi, nejasnimi in nedoločnimi
barvami, zato marsikdo svoje barve ne najde.

Moja barva je pesem radosti razigranih ptic, resnosti
mravlje, zamišljenosti modrasa, strahu miši …

… prozorna lahkotnost vetra, sivina megle, drhtenje snežink.

Najbolj vesela, pisana mavrica jesenskih barv, najbolj
mokra barva pomladi, najtoplejša barva poletja,
najhladnejša barva zimskega ivja ...

A najmanj znana barva je cvetna pisanost moje duše.

             Utrgajte košček te pisanosti
             in okrasite nasmeh na vaših licih.

Vrijeme

                           Vrijeme u kome
živim je obojeno čudnim, nejasnim i neodređenim bojama,
zato mnogi ne nađu svoju boju.

Moja boja je pjesma radosti razigranih ptica, ozbiljnosti
mrava, zamišljenosti poskoka, straha miša …

… providna lakoća vjetra, sivina magle, drhtanje pahuljica.

Najveselija, šarena duga jesenskih boja, najmokrija boja
proljeća, najvruća boja ljeta, najhladnija boja zimskog inja ...

... najnepoznatija boja je cvijetno šarenilo moje duše.

             Uberite komadić toga šarenila
             i ukrasite osmijeh na vašim obrazima.

Veter

                           Veter naplavlja temne,
deževne oblake, ki se spuščajo na zemljo, in jo polnijo z
energijo plodnosti, ki izgoreva, okopana v žaru sonca, in
odnaša življenje z jutranjo meglo v temo pozabe.

             Prinaša previdno in počasi,
             a odnaša hitro, neopazno in za vselej.

             Kar prinaša, ponavlja,
             kar odnaša, neponovljivo prepušča pozabi.

Vjetar

                           Vjetar naplavljuje
                       tamne, kišne oblake,
                   koji se spuštaju na zemlju,
               puneći je energijom plodnosti,
           koja rasplamtava, okupana u žaru
                sunca, a odnosi život,
                    s jutarnjom maglom u tamu zaborava.

                           Donosi oprezno i polako,
            a odnosi brzo, neprimjetno i nepovratno.

                                         Šta donosi, ponovi,
                                                       šta odnosi,
             neponovljivo zaboravu ostavi.

Pesmi so iz zbirke »I zanese korak«, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi.

Neslišno zdrsi
osamljena solza
utopljenih fantazij.
Divja duša
dotakne se
sanj večnega.

Kuštravih las
priviješ me k sebi.
Brez besed
s praznimi obljubami.
Odpelješ me stran
v deželo sanj.

Izgubljena v megli
moliš in prosiš Boga.
Solze ti padajo
namesto besed.
In tvoj slikar
iz sanj
ti nariše ljubezen.

Želja še obstaja.
Poletela bi v nebo.
Občudovala bi lepoto.

Žejna tihega sanjarjenja trpiš s prazno dušo.

Iščeš izgubljeno.

Jaz, tvoj angel iz preteklosti prepevam ti pesmi svoje.

Popelješ me v svet greha.
Se sladkaš z menoj.
Spravljaš me ob pamet.
Neučakana! Zapeljiva! Gola!
Dotikam se te.
Kot popotnik v brezčasju.
Nikoli dosanjanih sanj.

Prišla si
kot satan
s svetlobo
angela
in ukradla si
ljubezen.

Še se iščem
v sanjah.

Žanješ cvetje svojih sanj, da se zaljubljene oči kot zvezde svetijo.

Tvoje telo opazujem od daleč.
Junak v kopalkah se dviguje.
V glavo prihajajo grešne misli.

Bilo je jutro…
Ali morda večer?
Pravzaprav se mu to sploh ni zdelo pomembno.

Ležal je v objemu mehkih svilenih rjuh in le droben kos je skrival njegova ledja.
S pogledom je preletel sobo.
Bila je majhna in prijetna.
Stene so prekrivale obledele rumene tapete, na katerih si lahko slutil nekoč moder vzorec. Starinsko pohištvo in umetniške slike.
Tu in tam debela pajčevina… kot bi pajki slutili, da je ta prostor zanje najvarnejši kotiček na svetu. Te sobe pač že dolgo ni nihče čistil.

In potem je njegov pogled obstal.
Nepremično je zrl skozi balkonska vrata.
Umazan fantič, ki se mu je predstavil kot »receptionist«, je vsaj v tem primeru govoril resnico.
Razgled je bil… pravljično nadzemeljski.
Skozi umetelni oblikovano ograjo si videl le nekaj palm, kakšnih deset metrov peska, potem pa… neskončno modrino oceana.
Nekaj mističnega je bilo v tej neskončnosti.
Kot bi Bog upodobil samega sebe – čudežnega, prevelikega, da bi se ga mogla dotakniti človeška domišljija in povsem spokojnega.

A danes se njegov pogled in misel nista utapljala v božanskosti oceana.
Ostala sta na balkonu.
Tam, kjer je bila ona.
S hrbtom napol obrnjena proti njemu se je naslanjala na železno ograjo in zdelo se je, da bo masivno ogrodje zdaj zdaj pokleknilo pred njeno lepoto.
Škrlatna dlan umirajočega sonca je nežno božala njen obraz, ki je žarel svetleje kot od božanske svetosti ožarjena obličja svetnikov.
Rahla morska sapica se je nežno poigravala z živo rumenimi lasmi. Drhteli so, kot drhti žitno polje, tik preden vanj zarežejo srpi žanjic.
Njene ustnice so bile bolj žametne in rdeče kot zreli makovi cvetovi.
Njeno telo je bilo mlečno belo in skrito pod tančico, ki je le poudarila, kar je bilo na njem najlepšega.
Bilo je preprosto popolno telo.
Fidija bi ga obsedeno prenašal v večni marmor, da bi Afrodita besnela od zavisti.

In gledal jo je, kot romar v ekstatičnem zamaknjenju gleda svetinjo.
Bila je njegova.
Stari bi rekli, da sta grešila…
On pa se je ob tej misli le prizanesljivo nasmehnil.
Z angelom pač ne moreš grešiti, kajne?
In… mar lahko greh preživi ogenj tako močne in neskončne ljubezni?
Ne, nista grešila.
Molila sta.
Tako čista in popolna ljubezen je lahko le molitev.

Obrnila se je in se mu nasmehnila.
V tem nasmehu je videl spokojnost in strast, večnost in norost mladostnikov.
Počasi je stopila v sobo in tiho zaprla vrata.
Tančica je zdrsnila na tla… kot tempeljsko ogrinjalo, ki se je nekoč pretrgalo na dvoje.
Legel je na hrbet in zaprl oči.
Želel je, da bi tisti trenutek postal večnost.

Pedra Almodóvarja je že od nekdaj zanimala ženska problematika. Spomnimo se samo Žensk na robu živčnega zloma iz leta 1987, filma Vse o moji materi ali pa zgodbe Kaj sem naredila, da sem si to zaslužila (1984). In letos ponovno, prvič po letu 1987, Almodóvar sodeluje z odlično Carmen Maura, ki v filmu Volver (Vrni se) igra mater Penélope Cruz (Raimunda) in njene filmske sestre Sole, ki jo upodablja Lola Dueñas. Pravljičnost družinskih vezi in neutrudne ženske solidarnosti in sočutja vladajo v Almodóvarjevi najnovejši fantazijski drami/komediji, ki očara ne le z izvrstno igralsko zasedbo, ampak tudi z izvirno zgodbo.

DELAVKE, MATERE, SVETNICE

Raimunda je mati, delavka, hči, žena in še kaj. Opravlja več del, da lahko preživlja svojo hčerko Paulo (Yohana Cobo) in moža Paca (Antonio de la Torre), brezposelno zgubo. Večkrat skupaj s sestro Sole obišče materin grob v vasici, kjer vedno piha hud veter in je statistično največ norih ljudi glede na število prebivalcev. Nenadoma umre Raimundin mož, istočasno pa Sole začne dobivati obiske matere Irene (Carmen Maura) iz onostranstva. Carmen Maura je bila dolga leta Almodóvarjeva muza, nato pa so se njuni odnosi (profesionalni kot zasebni) v 90. letih skrhali. Ponovno združitev, pomenljivo, prinaša prav Vrni se in Maura blesti v vlogi pokojne matere Raimunde in Sole. Lik, ki ga upodablja Penélope Cruz, močno spominja na pretekle Carminine vloge. Maura na primer v Almodovarjevem filmu Kaj sem storila, da sem si to zaslužila iz leta 1984 igra Glorio, mater dveh sinov in ženo taksista, katere življenje ni rožnato in terja izjemne napore, solze, celo pretakanje krvi. Podobno kot Gloria, si Raimunda prizadeva ohraniti družino, medtem ko se okoli nje ruši svet.

KAOTIČNOST SVETA, ŽIVČNI ZLOM IN KONČNI TRIUMF ŽENSKE

Že v Temnih navadah, filmu posnetem leta 1984, Almodóvar slika absurden portret brezciljnosti, spiritualne osame, moralnega propada, pa tudi iskanja odveze, smisla in čiste ljubezni v kaotičnem, hedonističnem svetu. Carmen Maura igra lezbično nuno. Štiri leta kasneje Mauro najdemo ujeto v bizarnem gejevskem ljubezenskem trikotniku v filmu Zakon želje, nepozabna pa je seveda njena vloga Pepe v Ženskah na robu živčnega zloma, farsi oziroma novodobni črni komediji. Maura je resnično postavila norme in jasne smernice njenim naslednicam, v zadnjih letih zlasti Penélope Cruz. Skupen imenovalec v vseh omenjenih filmih je, jasno, ženska, njena moč, požrtvovalnost in neusahljiva borbenost. Ne smrti, ne bolezni, ne trpkost delavskega življenja ne morejo uničiti humorja in upanja na dobljeno bitko z mlini na veter. In na take strune igra tudi Volver.

VRNITEV V LA MANCHO SKUPAJ S CARMEN IN PENÉLOPE

V Volverju Almodóvar torej uspešno prikliče vrnitev Carmen Maure, ki nekoliko spominja na znamenito francosko filmsko divo Jeanne Moreau. S temnooko Penélope pa sta se prvič srečala ob ustvarjanju baročno senzualne drame, mešanice klasičnih tragedij in trilerja, Živo meso leta 1998, kjer je igralka upodabljala nosečo Isabel, ki rodi na mestnem avtobusu in tako sebi in sinu Victorju zagotovi dosmrten brezplačni avtobusni prevoz, kasneje, v filmu Vse o moji materi (1999), je Penélope zopet noseča, le da je tokrat nuna, ki nosi otroka transvestita po imenu Lola. Da se je lažje vživela v karakter Raimunde v Volverju se je Penélope škropila s parfumom Cinema, torej kino, film in pripoveduje, kako jo film spominja na italijansko filmsko produkcijo 50. let. Svojo vlogo zlorabljene ženske vidi kot poskus nenehne borbe za ohranitev dostojanstva, pa tudi senzualnosti in seksualnosti ženske. Hkrati pa naslov filma označuje tudi Pedrovo vrnitev h koreninam, v rodno La Mancho, kamor postavlja del dogajanja. V provinci Ciudad Real, v osrčju Manče se je umetnik rodil l. 1949 in živel v tradicionalnem, patriarhalnem okolju, ki je strogo ločeval vloge žensk od poslanstva moških. Pogovori v filmu so v veliki meri navdahnjeni s pogovori, ki jih je imel Pedro s svojo materjo. Sam pravi, da gre za tipični castelianski govor, govor La Manche. Tudi pri obikovanju Volverjevih ženskih likov se je vrnil v mladost, k zgodbam, ki so ga zaznamovale, k podobam neorealističnih gospodinj italijanskih filmov 50. let - Sophii Loren, Anni Magnani ter Claudii Cardinale.

UMETNOST JE OHRANJATI NASMEH V BREZNU BEDE IN USODNOSTI

Almodóvar je eden redkih režiserjev, ki mu uspe, ne glede na globino brezna, v katero vrže svoje junake, v filmih ohranjati komično noto. Zna se, kot morda pred njim Jean Renoir in Billy Wilder, prepričljivo smejati v obraz tragediji. Tako ponuja nekaj neskončno boljšega od realizma. V Almodóvarii ali Pedrostanu sta vsaka soba in vsak vogal obarvana z živimi, bleščečimi barvami in slišati je mogoče zvoke starodavnega argentinskega tanga, Volver, ki ga je v 30. letih prepeval Carlos Gardel.

Spoštovani!

Na predlog Vasila Tolevskega iz Makedonije pripravljam Antologijo slovenskega aforizma.

Vljudno prosim vse, ki objavljajo aforizme ali so že izdali svojo zbirko/-e aforizmov, da mi pošljejo 5 tipkanih strani svojih aforizmov in polovico strani biografije s fotografijo na mail maja.david@triera.net ali na naslov:

Maja David
Dravska ul. 7
2000 Maribor.

Za domovino, s humorjem naprej!

Maja David – »MajChi«

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
REVIJA MENTOR
Štefanova 5, p. p 1699, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel.:+ 386 1 24 10 500, 2410 516
e-pošta: Dragica Breskvar, spletna stran: JSKD

Ljubljana, 3. januar 2008

Literarni natečaj revije Mentor za Festival mlade literature Urška 2008

Razpisni pogoji:

1. Sodelujejo lahko avtorji, stari nad 15 let, ki svojega dela še niso izdali (razen v samozaložbi) v knjižni obliki. Pošljejo lahko še neobjavljeno prozo (do 10 strani), poezijo (do 15 pesmi) in dramska besedila.

2. Prispevki morajo biti napisani s pisalnim strojem ali z računalnikom in poslani v treh izvodih, označeni pa morajo biti s šifro. Prispevkom naj avtorji priložijo zapečateno ovojnico z naslednjimi podatki: šifra, ime in priimek, domači naslov, izobrazba, poklic, starost, telefonska številka, elektronski naslov.

3. Vse poslane prispevke odstopijo avtorji za morebitno objavo brezplačno. Dela izbranih avtorjev bodo objavljena na način in v obsegu, ki bo ustrezal finančnim možnostim prirediteljev.

4. Revija Mentor poleg natečaja za mlade literate vsako leto razpiše tudi natečaj za seniorje (objavljen bo marca 2008). Vsak avtor lahko sodeluje samo na enem srečanju!

5. Rokopisov ne vračamo.

Potek natečaja

Vse sodelujoče avtorje bodo prireditelji povabili na eno od šestih medobmočnih srečanj spomladi 2008, ki jih bodo gostile območne izpostave Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.

Regionalna srečanja oz. kratke literarne delavnice bodo potekale od februarja do maja 2008 v Ivančni Gorici (za osrednjo Slovenijo), Sežani (za Primorsko), Metliki (za Dolenjsko in Belo krajino), Šmarju pri Jelšah (za Celjsko in Koroško), Škofji Loki (za Gorenjsko) in Ormožu (za SV Slovenijo).

Medobmočne žirije in državni selektor bodo med pravočasno prispelimi prispevki izbrali najboljše avtorje za nastop na medobmočnem in državnem srečanju. Državno srečanje oz. festival bo 24. in 25. oktobra 2008 v Slovenj Gradcu.

Nagrada

Najboljšemu avtorju bo revija Mentor natisnila knjižni prvenec, ki bo objavljen v zbirki Prvenke, predstavljen pa na naslednjem festivalu oktobra 2009 v Slovenj Gradcu. Avtorji bodo kot honorar poleg mentorske pomoči pri nastajanju prvenca dobili tudi sto izvodov svoje knjige.

Uredništvo si pridržuje pravico, da prvenca ne natisne, če bo menilo, da delo še ne zadošča kriterijem za objavo. V tem primeru bo izbor najboljših besedil objavljen v reviji Mentor in tudi honoriran.

Prispevke je treba poslati na uredništvo revije do 23. januarja 2008 (velja datum poštnega žiga) na naslov: Revija Mentor, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (za festival Urška), Štefanova 5, 1000 Ljubljana.

Za dodatne informacije pokličite po telefonu: 01/24 10 500 ali 24 10 516 ali pišite po e-pošti Dragici Breskvar.

Dragica Breskvar
urednica revije Mentor

NAGRADNI NATEČAJ ZA NEOBJAVLJENO IZVIRNO PESEM IN NASLOV »VITEZ/VITEZINJA PESNIŠKEGA TURNIRJA«

V okviru projekta 11. slovenski dnevi knjige v Mariboru – Ko te napiše knjiga 2008, ki ga prireja Mladinski kulturni center Maribor razpisuje Založba Pivec natečaj za izvirno neobjavljeno pesem. Na natečaju lahko s po eno pesmijo, ki ne sme biti daljša od 50-ih verzov, sodelujejo vsi v slovenščini pišoči pesniki ne glede na starost in stopnjo uveljavljenosti. Avtorja, ki bo poslal več pesmi ali predolgo pesem, žal ne bomo mogli upoštevati. Žirija, v kateri bodo poznavalci sodobne slovenske poezije, bo izmed sodelujočih izbrala štiriindvajset najbolj uspešnih avtorjev, ki se bodo konec marca oz. v začetku aprila 2008 pomerili na dveh polfinalnih Pesniških turnirjih v Velenju in Novem mestu. In sicer tako, da se bo polovica od izbrane štiriindvajseterice pomerila v enem, druga polovica pa v drugem kraju. Na vsakem polfinalnem turnirju bo strokovna komisija izmed dvanajstih pesmi izbrala štiri, dve pa občinstvo z glasovanjem, kar pomeni, da bosta tisti dve pesmi, ki bosta prejeli največ glasov občinstva ob štirih izbranih s strani komisije, napredovali v finale. Dvanajst izbranih pesnikov bo v soboto, 19. aprila 2008, s svojimi pesmimi, ki jih bodo sami interpretirali, sodelovalo na »PESNIŠKEM TURNIRJU« v Viteški dvorani mariborskega gradu. Strokovna komisija bo izbrala VITEZA/VITEZINJO PESNIŠKEGA TURNIRJA 2008, ki bo prejel(a) diplomo, knjigo in denarno nagrado v znesku 500 evrov. Svojega nagrajenca pa bo izbralo tudi občinstvo. Vseh 12 finalnih pesmi bo objavljenih v literarni reviji Rp./Lirikon21.

Avtorji naj svojo pesem pošljejo na naslov Založba Pivec, Krekova 13, 2000 Maribor, s pripisom PESNIŠKI TURNIR 2008, najkasneje do 15. februarja 2008. Pesmi naj bodo podpisane le s šifro, v posebni kuverti, prav tako označeni s šifro, pa naj bodo avtorjevo ime, priimek, naslov, elektronski naslov in telefonska številka. Strokovna komisija bo 10. marca 2008 objavila imena štiriindvajsetih izbranih avtorjev na spletni strani Založbe Pivec in v nekaterih tiskanih medijih. Dodatna pojasnila dobite po telefonu 02 250 08 28 oz. 031 335 873 (Nino Flisar, koordinator projekta).

Založba Pivec

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
REVIJA MENTOR
Štefanova 5, p. p 1699, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel.:+ 386 1 24 10 500, 2410 516
e-pošta: Dragica Breskvar, spletna stran: JSKD

Ljubljana, 3. januar 2008

Ljubljana, 7. januar 2008

Revija Mentor razpisuje
literarni natečaj za srečanje tujejezičnih pesnikov in pisateljev

»SOSED TVOJEGA BREGA 2008«

Srečanje organizira Javni sklad RS za kulturne dejavnosti in je letos jubilejno – trideseto! Namenjeno je samo avtorjem, ki - ne glede na državljanstvo - stalno ali začasno bivajo v Sloveniji, pišejo pa predvsem v svojem maternem jeziku (ne v slovenščini). Letošnje srečanje bo v Velenju od 11. do 13. aprila 2008.

Avtorji naj do 5. februarja 2008 v izvirniku (torej ne v slovenščini) napisana dela pošljejo v dveh izvodih na naslov: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, revija Mentor, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, s pripisom »Sosed tvojega brega 2008«.

Obseg: proza – do 10 strani (torej tudi odlomki daljših tekstov), poezija – do 15 pesmi, odlomki iz dramatike – do 10 strani. Prevodi v slovenščino so zaželeni, niso pa nujni.

Vsak prispevek mora biti označen s šifro, v posebni kuverti pa naj bodo naslednji podatki: ime in priimek, naslov, letnica rojstva, poklic in telefonska številka, po možnosti tudi naslov e-pošte. Vsi navedeni podatki bodo uporabljeni samo za namene, ki jih obsega ta razpis.

Poslana besedila bo pregledala žirija, izbor pa bo objavljen v reviji Paralele. Avtorji odstopijo svoja besedila za objavo brezplačno.

Državno srečanje Sosed tvojega brega 2007 bo v Velenju od 11. do 13. aprila 2008. Javni sklad RS za kulturne dejavnosti ga bo pripravil skupaj s tamkajšnjo izpostavo JSKD. Srečanje bo potekalo v dveh delih. V prvem delu (v petek, 11. 4. 2008, in soboto, 12. 4. 2008 dopoldne) bodo sodelovali samo avtorji (največ petnajst), ki jih bo izbrala žirija. Zanje bosta pripravljeni literarna in prevajalska delavnica. Organizator jim bo kril stroške prehrane in bivanja.

Na drugi del srečanja (od sobote, 12. 4. 2008, popoldne do nedelje, 13. 4. 2008) bodo vabljeni tudi vsi drugi avtorji, ki bodo poslali svoja besedila na natečaj. Zanje bo organizator pripravil program in strokovni del srečanja, stroške bivanja in prehrane pa bodo morali poravnati sami.

Vsebina srečanja: literarno-prevajalska delavnica s priznanim književnikom in prevajalcem, literarno-glasbeni recital s predstavitvijo najboljših avtorjev, okrogla miza o sodobni književnosti, o besedilih sodelujočih avtorjev in o položaju tujejezičnih avtorjev pri nas, predstavitve novih knjig.

Dragica Breskvar
urednica revije Mentor

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
REVIJA MENTOR
Štefanova 5, p. p 1699, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel.:+ 386 1 24 10 500, 2410 516
e-pošta: Dragica Breskvar, spletna stran: JSKD

Ljubljana, 3. januar 2008

Ljubljana, 10. januar 2008

POVABILO K SODELOVANJU Natečaj za najboljša osnovnošolska literarna glasila

REVIJA MENTOR vabi uredniške odbore šolskih literarnih glasil in njihove mentorje, da sodelujejo na natečaju za najboljša osnovnošolska literarna glasila. Na ta način bi se radi bolj seznanili z literarno ustvarjalnostjo otrok v osnovnih šolah in njihovimi objavami v šolskih glasilih in drugih literarnih publikacijah (zborniki, samostojne knjige posameznih avtorjev), hkrati pa dali avtorjem, mentorjem in šolam priložnost za posebno javno predstavitev.

Zanimajo nas najnovejša (samo literarna) glasila z letnico 2006/07 in tudi samostojne knjige učencev, ki so izšle od leta 2002 pa do danes.

Vse poslane publikacije bomo marca 2008 razstavili v Osrednji knjižnici Celje. Razstava bo ena od prireditev v okviru srečanja Roševi dnevi 2008 (gre za tradicionalni literarni natečaj za osmošolce in devetošolce – pripravljajo ga Javni sklad RS za kulturne dejavnosti s svojo OI Celje in Osnovna šola Frana Roša Celje).

Najboljša tri glasila bomo nagradili s knjižnimi darili, ki jih bomo podelili na osrednji prireditvi Roševih dni v Celju, in sicer 19. marca 2008. Isti dan bo potekala tudi okrogla miza na temo osnovnošolska literarna glasila.

Glasila in druge publikacije naj uredništva pošljejo do

5. februarja 2008 na naslov: JSKD, revija Mentor, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, s pripisom »natečaj za literarna glasila«.

Poslane knjige in glasila ne bomo vračali, ampak jih bomo shranili v knjižnici JSKD v Ljubljani in v Celju.

Dragica Breskvar
urednica revije Mentor

Ausschreibung des/der Stadtschreiberin der Stadt Graz für den Zeitraum vom 1. September des Vergabejahres bis 31. August des folgenden Jahres

Dotation/ Förderungsziel

Die Stadt Graz vergibt jährlich das Literaturstipendium „Grazer StadtschreiberIn“. Mit der Zuerkennung dieses Stipendiums ist die kostenlose Bereitstellung einer Wohnung im Cerrini-Schlössl am Schloßberg, jeweils von 1. September des Vergabejahres bis 31. August des folgenden Jahres, sowie eine monatliche Zuwendung von 1100 Euro verbunden. Im Einvernehmen mit dem Kulturamt übernimmt die Kulturvermittlung Steiermark die Betreuung des/der Autors/in.

Ziel ist die Förderung von LiteratInnen, die in ihren Arbeiten Innovationsfähigkeit und Gegenwartsbezug, ästhetische und sprachliche Qualität, Authentizität und künstlerische Eigenständigkeit beweisen. Ihre Anwesenheit in Graz soll dem kulturellen Austausch sowie der Interaktion mit der Literaturszene vor Ort dienen. Die StipendiatInnen erklären sich ausdrücklich bereit, während des vereinbarten Jahres mindestens acht Monate in Graz anwesend zu sein.

Von der Bewerbung ausgenommen sind AutorInnen, die bereits einmal die Funktion des/der Grazer StadtschreiberIn innehatten. Auf eine regionale Eingrenzung der Ausschreibung wird bewusst verzichtet, um sowohl für den interkulturellen Diskurs mit europäischen als auch außereuropäischen LiteratInnen offen zu sein. Allerdings ist der interkulturelle Austausch ein unverzichtbarer Ansatz der Stipendienvergabe.

Vergabekriterien

• kulturelle und sprachliche Affinität zu Graz
• Grundkenntnisse der deutschen Sprache erwünscht
• mindestens eine selbstständige literarische Publikation (nicht im Eigenverlag) oder fünf unselbstständige Publikationen in Zeitschriften oder Anthologien oder zwei gesendete oder gedruckte Hörspiele oder ein im Theater aufgeführtes oder gedrucktes Bühnenstück
• Bereitschaft, sich auf einen Dialog zwischen Literatur und urbanem Umfeld einzulassen
• Bereitschaft, über Vermittlung des Kulturamtes und der Kulturvermittlung Steiermark nach Maßgabe der Möglichkeiten durch Lesungen, Schulbesuche, Diskussionen etc. Kontakte zur Grazer Szene und Öffentlichkeit zu knüpfen
• Nennung einer konkreten Projektidee, an deren Realisierung während des Aufenthalts in Graz gearbeitet werden soll

Erforderliche Einreichungsunterlagen (6fach)

• Förderungsantrag (formlos)
• Lebenslauf
• Publikationsverzeichnis
• Publikationen: 2 Beispiele *) bei fremdsprachigen Publikationen zusätzlich Übersetzungsbeispiele
• Typoskripte (Umfang: 5 bis 10 Seiten Prosa- oder Dramentexte, 5 Gedichte in Originalsprache und deutscher Übersetzung)
• Projektskizze (ca. 2 DIN A4 Seiten) **)

*) Umfang: je 5 bis 10 Seiten Textproben – Büchersendungen sind nicht erforderlich
**) Angaben über eine konkrete Projektidee, an der während des Grazaufenthaltes gearbeitet wird.

Vergabemodus

• Ausschreibung
• Bewertung durch den erweiterten Literaturbeirat und das Kulturamt
• Entscheidung durch die zuständigen Organe der Stadt Graz

Einreichungstermin

31. März (es gilt das Datum des Poststempels)

Die Einreichung ist zu richten an:

Kulturamt der Stadt Graz
Stigergasse 2/II. Stock (Mariahilfer Platz)
8020 Graz

Kontakt:

Kulturamt
Tel.: +43/316/872-4901
kulturamt@stadt.graz.at

Call for applications for the "Writer of the City of Graz" scholarship for the period of September 1st (year of awarding) until August 31st (the following year)

Donation / Intention of Promotion

The city of Graz awards the "Writer of the City of Graz" scholarship each year. It includes the provision of an apartment for free in the Cerrini-Schloessl on the Schlossberg, from September 1st of the year of awarding until August 31st of the following year, and a monthly allowance of EURO 1.100,--. The Kulturvermittlung Steiermark will supervise the guest in consultation with the City of Graz-Department for Cultural Affairs.

The intention is to promote writers who show innovative ability and examination of current subject matters, quality in aesthetic and linguistic terms, authenticity and artistic independence. The residence in Graz should contribute to cultural exchange and interaction with the local literature scene. The scholarship holders explicitly agree to stay in Graz for at least 8 months during this period.

Writers who already have been "Writers of the City of Graz" in the past cannot apply again for this scholarship.

The submission deliberately does not provide any regional restrictions for the applicants, in order to make intercultural discourse between European and non-European writers possible.

Basic Requirements

• cultural interest in and linguistic affinity to Graz
• basic German language ability
• at least one autonomous literary publication (no private publishing); five published texts in magazines or anthologies; or two already broadcast or published radio plays; or one stage play already performed at a theatre or published
• cooperativeness for a dialog between literature and the local urban environment
• cooperativeness for participation in readings, lectures at schools, discussions etc. arranged by the City of Graz-Department for Cultural Affairs or the Kulturvermittlung Steiermark, in order to connect with the public and the cultural scene in Graz
• working out a proposal for a specific project, which shall be realised during the duration of the stay

Required Documents (six copies)

• statement of purpose (informal)
• curriculum vitae (resume)
• list of publications
• 2 different publications (plus translations if not published in German) *
• printed texts (5-10 pages prose or drama texts; or 5 poems in original language with German translations)
• concept for the proposed project (appr. 2 pages DIN A4) **

* Dimension: 5 to 10 pages text samples, sending of books not necessary
** Description of a concrete project idea to be implemented during your stay in Graz

Method of Awarding

• call for applications
• evaluation by the extended advisory board for literature and the City of Graz-Department for Cultural Affairs
• decision by City of Graz authorities

Deadline for Applications:

March 31st 2008 (valid is the date of postmark)

Applications should be sent to:

Kulturamt der Stadt Graz
City of Graz – Cultural Office
Stigergasse 2/II. Stock (Mariahilfer Platz)
8020 Graz

Contact:

Kulturamt
Tel.: +43/316/872-4901
kulturamt@stadt.graz.at

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
REVIJA MENTOR
Štefanova 5, p. p 1699, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel.:+ 386 1 24 10 500, 2410 516
e-pošta: Dragica Breskvar, spletna stran: JSKD

Ljubljana, 4. februar 2008

MENTORJEVA PROZNA DELAVNICA

Ljubljana, februar–marec 2008

Revija Mentor vabi na Mentorjevo prozno delavnico, ki jo bomo pripravili v Ljubljani februarja in marca 2008. Potekala bo enkrat na teden štirikrat zapovrstjo (po štiri šolske ure) v knjižnici Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti na Cankarjevi 5 (pritličje). Vodila jo bo pesnica, pisateljica in esejistka Lela B. Njatin. Delavnica se bo začela v sredo, 20. februarja, ob 17.00, končala pa v sredo, 12. marca 2007.

O delu:
Pisateljska delavnica bo pripomogla k temu, da se pisateljice in pisatelji utrdijo v literarnem ustvarjanju. Udeleženke in udeleženci delavnice si bodo med seboj predstavili svojo literaturo in se pogovarjali o vlogi literarnega ustvarjanja v njihovem življenju. Posvetili se bodo več fazam pisateljskega ustvarjanja: navdihu, izbiri motivov, odločitvi za prozno obliko, objavljanju in javnemu nastopanju. S preučevanjem zglednih del in izpopolnjevanjem lastnih veščin pisanja bodo nadgradili dosedanje pisateljsko ustvarjanje. Spoznali bodo načine analiziranja literarnega ustvarjanja in značilne prozne strukture. Pisateljska delavnica bo udeleženke in udeležence spodbudila, da zavestno oblikujejo lastno ustvarjalno pot tako, da bodo na njej izrabili svoje kreativne potencialne v prid svojim namenom.

O mentorici:
Lela B. Njatin je svojo pisateljsko pot začela tudi z objavami v reviji Mentor in udeležbami na srečanjih pod okriljem JSKD. Na začetku je pisala poezijo, potem pa kratke zgodbe, roman, pravljico, radijske igre in eseje. Njeno najbolj znano delo je roman Nestrpnost (Aleph 1987, ponatis 1991). Nagrajena je bila z zlato ptico in nominirana za večernico. Objavljala je v večini slovenskih literarnih revij ter v številnih tujih. Samostojne knjižne objave v tujini ima v češkem in hrvaškem jeziku, v angleščini, francoščini in nemščini pa so njena dela izšla v zbirkah več avtorjev. Organizirala je šole kreativnega pisanja revije Literatura v Piranu, vodila Trubarjev sklad in Center za slovensko književnost.

Skupaj s prijavnico naj udeleženke in udeleženci pošljejo:
- en stavek, s katerim označijo svojo literaturo;
- letnico, ko so začeli pisati;
- število literarnih enot, ki so jih že napisali;
- navedbo medijev, v katerih so že objavljali;
- eno lastno prozno delo, ki je po njihovi presoji najboljše*;
- eno prozno delo drugega avtorja, ki jim je najljubše*.
Navedejo naj tudi, kaj pričakujejo od pisateljske delavnice.

*Če prozna dela, za katera so se odločili, presegajo 30.000 znakov (brez presledkov), naj pošljejo odlomek, dolg največ 10.000 znakov (brez presledkov). S seboj na delavnico naj prinesejo papir in pisalo.

Stroški in prijava:
Izpolnjeno prijavnico pošljite na naslov: Revija Mentor, JSKD, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, s pripisom »za prozno delavnico« do 17. februarja 2008.

Kotizacija za delavnico znaša 45 evrov (DDV je vključen). Plačate jo po položnici, ki vam jo izstavi JSKD.

Dragica Breskvar, prof.
samostojna svetovalka JSKD za literarno dejavnost in
urednica revije Mentor