3je letni časi

v stari nočni hiši
cvilijo miši.
S škrbastmi zobmi bom obrala grozdje
in odšla k prvemu vrtnarju, da me oplodi.
Ljudje bodo nejasno plavali
pod oblaki n molili dolge nosove troedinemu Bogu,
da še ne bi kmalu umrli.
V kleti poletava krompir
in moti nočni mir dveh,
ki prekipevata od ljubezni.
Le daleč na vasi mizar pripravlja krste,
zaradi dolge vrste
ob koncu jeseni.

Kako lepo je na potnem telesu
otopeti od množice snežink,
ki se zaletavajo v zaledenela okna.
Ljudi ni, da bi grizli razpokano repo,
raje se plodijo za zastrtimi okni hiše
in mislijo na verajšnji pogreb.
Mihar ima vedno prav
in vrsta se počasi manjša.
Sanje o rumenih lampijončkih odplavajo
nekam daleč in topijo sneg.
Življenje počasi topli
in mizar pripravlja zibelke.

Včeraj sem bila pri zobozdravniku
in zakopala noge v zemljo.
Vse je tako kot lani
in zaman čakam na spremembo.
Stopam počasi, ker sem noseča,
od sadu pomladne zemlje.
Vse se topi in mizar je odšel na delovno izpopolnjevanje.
V vasi ni ljudi, in jaz požiram hiše,
da bodo začeli znova.
Pomlad ni ničesar vredna,
če se ne rodiš,
da boš lahko prižigal lampijončke na
tristo obratov

Zahlen! Ein scharfer Laut zieht den Blick des Oberkellners an, unmißverständlich. Und dieser weiß: eine Zeit geht zu Ende, das Reich um Tisch sieben wird aufgegeben; die Kolonne addiert; die Konsummation aufgerechnet; alles was da war in dieser plüschenen Nische aus Traum und Erfahrung ersteht in wenigen Zahlen noch einmal für eine Kurzzeit der Erinnerung: ein Großer Brauner und ein Kipferl zum Anfang, zum Lesen der Neuigkeiten in den Zeitungen, ein Paar Würstel und ein Bier für die Gier in der Mittagshitze, und ein Glas Wein hinterher, das war das überraschende Treffen eines Bekannten - und der Espresso zeigt den Einstieg in seine Geschichte an, nur ein Stück weit erzählt, der Rest flattert in den Strömungen des Unausgesprochenen. 17 Euro und 50 Cent bitte. Der Ober hat gerechnet und nachgerechnet und mit dem Schwung eines Tänzers den Strich gezogen und den Bleistift angehoben, den letzten Blick gesetzt, und abgerissen wird das feine, schmale Blatt, mit runder Geste gesenkt und auf den Tisch gelegt. Zahlen! Eine Welt wird aufgegeben. Die Epoche eines Nachmittags ist zu Ende.

Der Ober Theo, der meine Jugend- und Lehrjahre im Wiener Kaffeehaus begleitete, hat mir knapp vor seiner Pensionierung eines seiner Geheimnisse verraten: er wußte alle Kombinationen der bescheidenen Liste von Speisen und Getränken auswendig, er kannte die Muster seiner Gäste und was sie wert waren, ein Kaukau und eine Buchtel, ein Mokka und ein Slivovitz waren zusammen (damals!) immer siebenundzwanzigfünfzig, >aber der Gast täts mir ja ned glauben, und wo kämen wir denn da hin, wenn ich ihm des ned vormach.« Ich wußte es. Zahlen! ist eine Zeremonie. Scheinbar beliebig, locker, doch strengen Regeln folgend. Sie wird ausgelöst durch dieses scharfe, die Stille und Behaglichkeit – ja Unendlichkeit – abschneidende Wort: Zahlen! ein ausländischer Freund versuchte es mit einem »die-Rechnung-bitte,« aber keiner hörte ihn, niemand nahm ihn wahr, kein Ober und kein anderer Gast; es war ein Nichtsatz, ein Reden mit sich selbst, da hör ma lieber weg.

Zahlen! Ich und du. Ich gebe dir etwas nach festgefügter Formel. 1 und 2. Die Zahl ist das Wesen der Abtrennung. 1 bin ich und 2 bist du und 3 ist die da drüben. Abzählen. 1 und 2 und Ordnung schaffen, Reihe machen, und eins und zwei und eins und zwei und drei und vier. Abtrennung ist Deutlichkeit und Deutlichkeit ist Unterschied. Unterschied ist Spannung. Und eins und zwei und eins-zwei-drei. Ist Rhythmus, und eins und zwei, ist Tanz und eins und zwei und eins, zwei, drei.(1) Und Tanz ist Vereinigung oder Kampf und eins und zwei und drei mal drei ist neun - und einen setzen wir darüber zum Herrscher. Halt!

Gibt es weibliche Zahlen? Als Kind habe ich geträumt, die Drei sei eine Frau und die Sechs und die Neun, alle hätten sie runde Arme, wie die Bäuerin, die mir am Morgen die Milch ausschenkte, und die Eins sei ein Mann, ein Männlein steht im Walde, auf einem Bein, und die Sieben? auch ein Mann, ein schreitender Zauberer, einer, der die Geschichte vorantreibt, das Neue erfindet, nein! sagte meine Mutter, die Sieben sei Hexenzahl, ist Frauengeheimnis, 3 und 3 und 7, das sollten meine Ziffern sein, die klingen nach Sonne, die brächten mir Glück, geheime Lottozahlen aus Träumen geholt; auf dem Heimweg vom Brunnenmarkt ging meine Mutter in die Trafik und setzte manchmal nur eine Zahl, Ambo, 3 Schilling 50 für einen Schein. Die Lateinlehrerin kam jeden Morgen mit dem 13er zur Schule, mit einer verwunschenen Straßenbahn, die fuhr wie sie hieß, auf gut Glück bergauf und bergab und um die Ecken viele Male, und wenn es schneite, blieb sie stecken. »Wo der 13er scho wieder is,« da hörte ich die labyrinthischen Fahrten schon mit. Die Elf, sagt man, ist lustig, die Fünf gilt als freundlich, die Vier halte ich für fade und die Drei?

Die Drei ist heilig. Die Drei ist Glück. Die Drei ist Macht. Deshalb ist 3 x 3 Männersache. Die 10, so glaubte ich, sei eine Erfindung des Tschingis-Chan. 3 Männer sind stark, 3 x 3 Männer noch stärker, und einer führt sie an. Und wieder 3 solche Züge geben eine Meute, 3 x 10 sind 30 und 3 x 30: 90 und die 9 Anführer solcher Rotten bilden eine Führungsbande, den Kopf der Jagdgesellschaft, und einer steht ihnen vor. Macht 100. Vollständig ist das Regierungswesen. Es heißt Dezimalsystem. Dieses ist männlich und erzeugt Rüstung und Krieg. Das Dezimalsystem haben, wie wir wissen, die Inder schon verwendet und die Römer in der Kriegskunst zur Entfaltung gebracht. Aber was wußte Tschingis-Chan von den Römern? Er hat die Ordnung seines Heeres neu gemacht und steppenweit erritten. 0,1 ist 1 Anführer, der Eine von 10, die Spitze der Stärke. 1 Kämpfer, 1 Tod.

Die Null. Wer hat die Null erfunden – jenen größten Gedanken der Menschen: Das Nichts, das reine Nichts. Unendlich nicht ist die Null, unendlich oft ist sie in der 1 enthalten, 1 dividiert durch 0 ist unendlich. Was für ein Gedanke! Überwindung von Wald und Kämpfer und Tod – die Null! Aufstand gegen die Wirklichkeit gereihter Bäume ist der Begriff der Null und zugleich Aufbruch in die Un-Wirklichkeit. Das Bild von der Welt wird ergänzt um ihren anderen Teil, den Schatten des Nicht-Greifbaren. Die Menschheit löst sich von ihren Sinnen und taucht hinein ins Unfaßbare, will es errechnen, zählen, mit ihm schaukeln, es vorhersagbare Gestalt werden lassen. Gegen die Idee der Zahl als geheimnisvolles Ganzes, das uns nur als magisches Bild in die Seele sinkt, tritt Leibniz auf und nennt sie das Alphabet der Gedanken.

Was ist Zahl? Reihung. Fortschritt auf einer Geraden, Werte-Paare auf einer Ebene. Jede Addition ist möglich. Das Universum der ganzen, der natürlichen Zahlen. Wenn sich der Mensch damit aber nicht zufrieden gibt? Wenn er auch wegnehmen will, und zwar mehr als da ist, und diese Verminderung selbst festschreiben? Dann erdenkt er sich das Drehmoment der negativen Zahlen, erfaßt nun einen sichtbaren und einen unsichtbaren Raum. Jetzt will der Mensch aber die Brüche formen, dividieren und die Zahl mit sich selbst multiplizieren und wiederum die Wurzel daraus ziehen – was ist die Wurzel aus –1? und durchstößt somit die reelle Welt und schafft sich die unwirkliche Zahl.

Weiter buchstabiert der Mensch, will alles wissen, alles in Gedanken vollziehen können, ein paradiesischer Aufstand vollzieht sich im Kampf um die Zahl, ein ständiger Griff nach dem Apfel, dem Weltenball - und Abstraktion ist das Mittel. Was, sagt Leibniz, wenn ich eine Zahl erfinde, die beliebig klein wird, die unendlich nah an die Null sich anschmiegt, sie aber niemals erreicht? Das unendliche Spiel mit dem unhandlichen Unendlichen kippt in einen greifbaren Begriff – dx, die Differentiale. Der Unterschied an sich, beliebig klein sich vorzustellen, ideeller Punkt auf einer Kurve, eine feste Rechengröße, zurückgeholt heute hier und jetzt:(2) um die Aufholjagden des Marktes zu rechnen, Statistiken, wie der Aktienindex vorangehen wird, die Bevölkerung sich entwickelt, die Arbeitslosigkeit exponentiell ansteigt. Entziffert ist das logische Gesetz der Geschichte. Kurven schwingen in den Köpfen, schwimmen über Dächern, machen Membranen berechenbar, und Kräfte und Schübe und Dichtigkeiten. Bewegung im Raum, die heimlichen Wünsche des Käufers, alles wird berechenbar, in Reihen treten die Zahlen an, in Mengen. In Kurven denkt er nur noch, sagt Hawking, und berechnet das Undenkbare, das Verschwinden des Lichts: wie schwer ist die Masse einer Stelle im All, daß die Anziehungskräfte ausreichen, das Licht zu binden? Dort ist das Schwarze Loch, der Griff nach der Ewigkeit scheint gelungen, der Aufstand gegen den Geist Gottes. Die Gedanken der Menschen sollen überall hin reisen, alles erfassen und ins Beschreibbare bannen, erst Punkt und Gerade, dann Kurve, dann schwingende, schwankende Räume, Verkrümmung von Raum und Zeit. Halt! Bis man sie umklappt, die irrationalen, die reellen, die algebraischen und die transzendenten Zahlen samt der Quaternionen... in die Grundwelt von 0 und 1.

Dyadik, binare Ordnung. 0 und 1 und die vielfache Verbindung der beiden. Alles zieht sich zusammen in einen Kasten simpler Geräte, 0 oder 1, 1 oder 0, negative und positive Ladung, Billionen von Kombinationen gibt es, alle sind auf das Grundgerüst gerichtet, 0 und 1, ja und nein. Der Computer ist erfunden, rechnet, meldet und verknüpft. Gibt uns Nachricht, virtuelle Verbindung., millionenfache Vernetzung. Eine Basiserfindung wie die Buchdruckerkunst und der Webstuhl. Jetzt können wir zahlen ohne die bunten Scheine des Geldes. Keine Eingrenzung mehr auf das Lächeln von Clara Schumann auf dem 100 Mark Schein, nein, eine Karte der Erkennung genügt, ich bin ich, das ist mein Kredit, davon ziehen Sie bitte Ihre Rechnung ab, für einen hervorragenden Sauschädel, genossen mit Kren zur Neujahrsnacht auf der Wieden, Einübung für die Jahrtausendwende.

Im Minus oder im Plus, ich weiß nicht, wo ich bin, auf einem weiten Feld der Möglichkeiten schwebe ich, kann alles bezahlen bis zu einer Tageshöchstgrenze von....... das regeln mir die kleinen, unsichtbaren Nein-und-Ja-Orte auf einem Streifen, Zauberstreifen, geheimnisschwarz, sagt Nummern über mich aus, 3 und 3 ist meine eigene, ist meine schöne Zahl, PIN - Personal Identification Number, ich verschlüssele meine Geheimnummer als die Telefonnummer meiner bösesten Schulfreundin, keiner weiß es, außer mir, ewig eingebrannt der Name in mein Hirn, 3 und 3 und 7 und 9, Zahlen voll Kraft und Herrschaft, eröffnen mir einen Pfad ins Minus, das mich nicht bedrückt, sich gelegentlich ausgleicht. Auf einem Feld der Berechtigung stehe ich, minus und plus, und halte das Maß, das ich gelernt habe, Genuß bis zum Tageshöchstsatz.

In den Fünfziger Jahren hatten 10 Schillinge eine greifbare Wirklichkeit. Braun, klein und zerknittert, stellten sie folgende Rechenkunst dar: 10 Schilling für den Abend sind eine Straßenbahnkarte in die Stadt, eine Burenwurst am Würstelstand, eine Schachtel Austria 3 Zigaretten – und im Kaffeehaus warten, daß einer einem den Kaffee zahlt. Oder hungern, dafür aber im Kaffeehaus unabhängig sein oder zufuß gehen oder Zigaretten schnorren und nervös sein in den Pausen der Stille, da keiner was erzählt oder anbietet oder nur Nichtraucherinnen um die Tania Tschuppik(3) herumsitzen. Meistens entschied ich mich für Zigaretten kaufen und zufuß gehen – war selbst diejenige, die verschwenderisch anbot und neue Gespräche verband durch die Zeremonie des Schachtelklopfens und einen weißen Zeiger herausrutschen Lassens – der nach einer Pause des Schweigens und Nickens das Signal setzte zum nächsten Dialog und zur nächsten Menschenverbindung. Zahlen! Sagte ich dann stolz und der Ober Theo beugte sich herab und sprach: »3Schilling 50, das Fräulein.« Das war meins, meine Rechnung, mein Besitz, meine Zahl.

Währungs- und Bewährungswert – Zahlen! ist ein katholisches Konzept.... es ist wie beichten was man gehabt hat, gütig neigt der Ober Theo sein Ohr, mein liebes Kind, du hast dich deiner Fleischeslust ergeben, erst darfst du alles sagen und dann an die Arbeit gehen, zur Buße, zum Leben, bis sich ein neuer Grund angesammelt hat, daß du hier wieder zum Genuß deiner geheimen Sehnsüchte sitzest.... zahlen, welche Herausforderung sich zu entäußern, zu verraten, Scheine durchzublättern. Als ich früh im Leben eingeladen ward von jungen Knaben, die mutig ihre Brieftasche mit geborgtem Geld durchblätterten, einen Schein heraushoben und ihn dazu verurteilten, daß er abging, da erfaßte mich jedesmal ein schweres Trennungsweh, ein Abschiedsschmerz um die ungelebten Genüsse, die mit diesem Schein nun fortzogen, da er uns verließ. Zahlen! – ein protestantischer Begriff? Daß wir Buße tun für Essen und Genuß, indem wir in einsamer Not mit Gott allein abwägen, was es war, das wir vergeudet, und ob wir die Semmel unterschlagen sollen und mit fürstlichem Trinkgeld unseren Geiz wieder rechtfertigen? Zahlen! Ist der Begriff der Sühne, also der Gerechtigkeit, des Ausgleichs, jetzt zahlt für euer Schicksal oder das Schicksal zahlt euch heim, kommt nach hause und fängt euch dort. Zahlen! Jeder erhält seinen Wert vom Schicksal zugewiesen.

Das Geld, Sitz der Sehnsucht, Preis für Schwäche, ein altmodischer Begriff. Schon die Steinzeitjäger, Flintsteinsammler, die Magdaléniens im Perigord waren ihm ergeben, hatten sich vom reinen Tauschgeschäft befreit eins zu eins, Lederkochtopf gegen Steinschaber, nein, das Genie der Vereinfachung hatte schon gewaltet und das Tauschen auf die nächse Ebene der Erfahrung gehoben, in den Raum der unsichtbaren Werte, der Vereinbarung vieler Möglichkeiten, die in einer kleinen Schar gleichartiger Elemente stecken: Münzen? Nein, Muscheln! 10 Muschelschalen für ein Lederband, 20 für ein Fell, 30 bunte Hülsen voller verborgener Zukünfte, der Traum vom Geld. Welches Geld?

Seit der erste Held sein Siegel in den Rund drückte, ist Geld nationaler Besitz, soviel wert, wie die Macht des Gemeinwesens, aus dem es kommt. In Polen erhält man für 10 Euro: ein Kunstbuch, ein Schnitzwerk, ein paar Handschuhe. Das ist uns des Polen Arbeit wert, weniger als der Stoff, den er in Händen hält. Gefangen in ihrem Wechselkurs ist jede Nation, fein gestaffelt das Ansehen, hoch oben siedeln die Leitwährungen der Finanznationen Grand Seven, Stockwerke von Glas als Vision von Macht in Städtezentren. In Europa wird das Wechseln abgeschafft, keine fremden Gesichter mehr auf bunten Scheinen, ein Bild, ein Sinn wird uns umspannen, der Euro ist unser Siegelring.(4)

Was ist der Wert des Geldes? Der Augenblick einer Notierung auf dem Bildschim. Trinke deine Cola, Händler, und sieh zu, wie der Won verfällt, wie die Dezimalen abwärtsrücken, und mit jedem Punkt Verlust ist es eine Firma, die verloren geht, ein Vater, der sein Haus, eine Mutter, die ihren Goldring verkauft, heute in Korea irgendwo, morgen in den Amerikas. Wo ein kleiner Wind der Schulden weht, flimmern die kristallenen Schirme, zittern die Datenfelder, löschen sich und schreiben sich neu, unser Aktienindex sinkt, weil sich in Japan ein Minister verbeugt und seinen Irrtum bekannt hat, in New York fährt der Dow Jones zu Tal, globale Schuldumverteilung, weltumspannender Zusammenhang, die Schuldenlast der einen verschwimmt zwischen uns allen, keine Grenzen seh ich mehr, hier waltet die Bestechlichkeit und dort sind die Makler erschüttert, die Firma Bauer hat falsch auf den Dollar gesetzt, 1000 sind entlassen – ich erhöhe dafür meine Steuern und werfe sie auf die Waage. Ich bin Atlas, trage die Schuld der Welt auf den Schultern, zahle sie mit Steuergroschen.

Mein Debet ist abgetragen, dem Land Korea werden Milliarden erlassen, verschoben wird das Geld von einem Wert zum anderen, von einem Punkt auf der Zeitachse zum nächsten, stetig verändert sich die Zahl auf der Zeitgeraden, auf der Zeitkrümmung. Keiner kennt den festen Wert des Geldes, er verändert sich mit der Bewegung über Zeit und Raum. Was wird, wenn die Werte in alle Richtungen aufstreben, sich dehnen, pulsieren, vibrieren mit dem Atem der Geschichte, wachsen und schwanken und plötzlich stille stehen - wenn mit ihrem Stillstand die Welt fällt, ins Nichts fällt, weil kein Wert mehr ist....

Herr Ober, zahlen!

(1) In New York erzählt man sich folgende Geschichte über einen japanischen Dirigenten und Karl Böhm, nachdem sie den Kaiserwalzer um die Wette dirigiert hatten: Fragt der japanische Kollege, warum das bei Böhm halt doch noch anders - so echt - klinge? Erklärung Böhm: You conduct one two three, one two three. And I do one two and perhaps three!

2) Es muß allerdings wenigstens im kleinen vermerkt werden, daß vor Leibniz, Newton und Gregory schon einem schlesischen Märchenerzähler die Transzendenz gelang, in dem er folgendermaßen die Ewigkeit berechenbar machte: »In Hinterböhmen steht ein diamantener Berg, eine Tagereise in die Breite, eine in die Länge und eine in die Höhe. Einmal in hundert Jahren kommt eine Schwalbe, und wetzt ihren Schnabel. Wenn sie den Berg abgewetzt hat, ist die erste Sekunde der Ewigkeit um.«

(3) Die Tania Tschuppik war eine bemerkenswerte Frau, saß jeden Tag ab sechs am großen runden Pfeilertisch im Café Hawelka und wartete auf unerfahrene Jugend. »Wissen Sie eigentlich, wer ich bin,« pflegte sie die Neuen einzuweihen, nein? Ich bin Tania Tschuppik«, Pause, »Frau des Walter Tschuppik«, Pause, »Herausgeber des Prager Tagblattes«, Zorn und Verachtung ob der Unbildung der Nachgeborenen sammelte sich in ihrem Blick und dann kam mit schneidender Stimme. »Rilke, als Kind, ist auf meinem Schoß gesessen. « Das traf. Die Jugend blieb an ihrem Tisch und plauderte.

(4) In Baden bei Wien im Jahr 1997 saßen drei hellsichtige alte Damen neben mir auf einer Bank und sahen in das Treiben des Stadtplatzes. »Den Euro werden wir ja noch erleben müssen«, seufzte die eine, »was werdens denn dann machen, Sie mit Ihren großen Ersparnissen. « »I wird des so anlegen, daß mir no was bleibt, wenn der Euro vorbei is. Aber hörn Sie, was werden Sie denn machen? mit Ihre Aktien aus dem Hausverkauf und mit Ihre Wertpapiere sinds ja noch schlimmer dran, als i mit meiner Lebensversicherung!« »Ja,« sagt die dritte, »es kommt alles zsamm, schlechte Regierung, Sparpaket, Rentenreform. Deshalb wart i mit Gefaßtheit ab, weil im Jahr 2000 hamma vielleicht eh scho die Euthanasie bei die vielen Rentner, und dann brauch i den Euro nimmer erleben.

Pripis urednika:

Esej »Zahlen!« je izšel kot 116. tisk Edition Mariannenpresse, Literaturhaus Berlin leta 2006 (ISBN 3-926433-30-2) v 80. arabsko oštevilčenih izvodih, 20. izvodih z dvema vloženima litografijama in 20. rimsko oštevilčenih izvodih. Stavek je napravil Jens Prockat, opremo Albrecht v. Bodecker, ki je prispeval tudi litografije, tiskal pa je Reinhard Scheuble v Witzwortu.

Publikacijo lahko naročine na http://www.ditha-brickwell.eu

IL GESTO CREATIVO

Il gesto creativo
fa vedere lontano
mentre dialoghi afoni
si frangono dentro,
come melasse schiumose,
come risacche di rimorsi.

Il gesto creativo
rincuora.
Le illusioni attendono,
livide,
che tramonti imminenti
si mutino in albe.

MORTE

Stringo ancora
l’ombra del mio ieri
mentre vacilla ogni certezza.
Calda è l’aria della sera
e odorosa di malva.
Non mi chiedo
se è stato il caso
il destino
un accidente.
Ora il silenzio fa male.

MIA MADRE

I colori riflettono
trasparenze adamantine.
Brevi ansimi e poi nulla.
Ed ora che faremo
senza i suoi occhi gentili?
Dall’alto, sulla tela,
sussulti di rosso scarlatto
esitano e poi colano.
Mia madre
che travasa geranei
a primavera,
la vedo
cullare il suo tempo
in attesa, paziente,
di uno scambio d’amore
rammendando calzini.

JAZZ

Tutto quello che ho dentro
profondo risuona
e più mi appartiene.
È un ritmo di jazz
che si tende, si espande.
Levigate carezze
a lungo sospese,
miraggi accampati
tra volute di avana,
fantasmi che avvolgono,
come veli,
sirene.
Ti osservo assentire
partiture tracciate
su tele stantie,
segnali che inquietano,
scuotono,
in un ritmo di jazz.

DRAVA

Ti guardo mentre scorri,
sinuosa,
vestita di saio e di mota
dopo un temporale.
Le fronde dei salici
accarezzano i cigni.
Drava,
vestita di cielo
ti ho vista, la sera,
furtiva,
rubare riflessi
da una riva in festa.
Ancora,
dal fondo del tuo letto,
ritornano,
vorticando tra gorghi,
sussurri di amanti.
Drava,
dicono che il tuo colore
È lo smeraldo.

POLVERE

Giramondo, terrena realtà.
Abbarbicata a passi frettolosi,
a giri di vento,
a tutto e a niente
in vortici di trionfo,
sale, si impenna,
poi ricade,
svuotata.
La polvere ci appartiene,
ci attraversa,
ha il colore
dell’incanutimento,
ma è senza età.
Domani rincorrerò un rigagnolo
dopo il temporale.

ISPIRAZIONI

Territori inesplorati
le ispirazioni.
In essi mi allontano
senza voltarmi indietro.
Lascio tracce generose,
sussurri pigmentosi,
unguenti per sudari
di iuta e di lino.
Inseguo sogni
con puerile certezza,
intrecciando canestri
di vento.

ARTE

Arte,
evasione, stordimento,
alienazione.
I colori annaspano
in isole di solitudine
trascinandosi,
ciechi con ciechi,
per mano,
su tele bruegheliane.
Creativo,
come un dio greco,
spargo gocce di miele
su poveri sogni
e sorrido.
Una lacrima
di sacro pigmento
si allarga,
sul pavimento.

SONO UN SOFFIO ESAUSTO

Sono un soffio esausto,
un liberato lamento
di fragile alieno.
Sono polline sospeso.
Datemi un varco
nel bianco silenzio
della terra di nessuno.
I colori sgargianti attendono
tremando, nei baccelli inguainati.
Un’idea,
come squillo di tromba
segnale di lotta.
Graffi,
fendenti che segnano
e poi spruzzi vermigli
si alternano a livori di morte.
Lo scontro è irruento
il gesto vacilla
si ferma, confonde.
Ecco,
nel pensiero di un’eco
intravedo un possibile approdo,
un riparo di luce.

MARIO ALIMEDE, GRAFIKE IN POEZIJA

Likovni umetnik Mario Alimede iz Pordenona je obiskoval Mednarodno grafično šolo v Benetkah, poklicno pa se ukvarja z ilustracijami in grafičnim oblikovanjem za različne založniške hiše in oglasne agencije. V prvi vrsti je torej grafik, ki se posveča tako klasičnim kot digitalnim tehnikam, kar pa je v precejšnji meri razvidno tudi iz njegovega slikarskega opusa. Slikovno površino prične zapolnjevati z izrisovanjem likovnih objektov in prostorsko-kompozicijskih silnic v tehnikah oglja, oljne krede, pastelnih svinčnikov, grafita ipd. Poglavitne oblikotvorne konture so praviloma nekromatične črne, simbolizirajoč življenjsko dramo, ki pa si jo ljudje radi obarvamo v prijetnejše, kromatične odtenke. Slednje simbolizirajo večje barvne ploskve v obliki tektonskih mas, ki jih dopolnjuje še z grafizmi v smislu dodatnih kontur ali intervencij v obliki šrafiranja. Alimedejeva dela so praviloma asociativno abstraktnega značaja s prikrito objektno in barvno simboliko. V tem oziru izstopajo v novejšem času bogati odtenki rdeče barve, ki po eni strani simbolizira življenje, po drugi pa smrt. Avtor ima pojav rdečega kolorita kot neke vrste reakcijo na vse več krvavih dogodkov, ki spremljajo naš vsakdan. V večini primerov gre za specifično, samo Alimedeju razumljivo kriptografijo. Pogosto se pisana sporočila na slikovnih površinah, kot je na primer »ribe vedo, kam gredo« ipd., nanašajo na kakšno od osnovnih avtorjevih tematik, kamor sodijo vprašanja, kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. Posebej se posveča problematiki časa v smislu minljivosti in propadanja ali pa obravnava arheološke ostanke in korenine v pomenu avtorefleksije ali psihoanalize duše. Mario Alimede se v posebnih okoliščinah vendarle izraža nekoliko bolj eksplicitno, kot je to, na primer, storil na likovni koloniji LIJA LENT 2004 v Mariboru. Prvi vtis, ki ga je v Mariboru prevzel, je bil dramatični pogled na naraslo, gostorjavo, grozeče tekočo Dravo med sprehodom čez stari most. Reka ga je tako očarala, da ji je posvetil celo pesem, ki jo je v obliki letrizma kompozicijsko vključil v slikovno površino: »Drava, oblečena v nebo, videl sem te zvečer, tatinca, izmikati odseve praznujočega obrežja.« V središče slikovne kompozicije je izjemoma umestil diagonalni prostorski križ v obliki človeškega lika, ki z razširjenima rokama izrašča iz dravskega mostu, povezujoč med seboj različne kraje in svetove. Človeški lik tako očitno pooseblja umetnost, ki ima zgodovinsko nalogo miroljubnega združevanja nasprotij. Tokrat predstavlja izbor najnovejših grafik v sodobni eksperimentalni tehniki bakroreza na matricah iz pleksi stekla, lesa in kartona ob asociativno abstraktnem oblikotvorju z dinamično ekspresivno gesto, sfumaturami in izrazito globinsko prostorsko iluzijo.

Mario Berdič

Iz zapuščine

Učiteljica je rekla: »Do prihodnjič napišite, kaj želite postati.« Osmošolka je napisala, potem ko je dolgo tuhtala: Kaj nameravam postati, še ne vem. Sicer pa zanesljivo vem, da ne bi marala postati pisatelj, sploh pa ne pisatelj ženskega spola, ki se mu pravi pisateljica. To utemeljujem med drugim tudi s tem, da pisatelji, najsi so ženskega ali moškega spola niso več tako v čislih med ljudmi, da bi jih lahko vzdignili nad druge tako sloveče ljudi, na primer popevkarje, nogometaše ali košarkarje. Nekoč so prihajali zelo do izraza in so se uvrstili med naše znamenite ljudi, o katerih se učimo v šoli.

Danes namreč srečaš na cesti pisatelja, ki se v ničemer ne razlikuje od navadnega Zemljana. Nosi polne vrečke kot čisto navaden povprečen nakupovalec in se še spomni ne več, da bi po vseh pravilih moral biti lačen ali žejen, kot so bili pisatelji nekoč (in o čemer smo se učili v šoli).

Takega pisatelja, se pravi pisateljico, imamo v našem bloku. Je popolnoma navadna oseba, nosi čevlje številka šetst, temno krilo in bluzo z visokim ovratnikom, zmerom se ji mudi, zato bolj teče kot hodi, kadar hiti v službo ali iz nje, saj kot sodobna pisateljica brez službe ne bi mogla shajati, kakor na primer Ivan Cankar, ki je umrl 1918 razmeroma še mlad.

Pri tem, ko tako hiti, je pisateljica našega bloka nesrečna, kadar jo zaustavi eden od nesporazumov sodobnega časa: dvigalo, ki se zmerom pokvari, saj je potem prisiljena iti v svoje šesto nadstropje peš. Ker je po sili okoliščin – doma ima namreč dobre jedce – oprtana s torbo ali dvema, ji dvigujejo te neskončne stopnice tlak in tedaj se ji je bolje ogniti.

Včasih jo naskrivoma opazujem in začenjam verjeti, da enda edinole velja staro pravilo, da pisatelji nikoli ne zlezejo na zeleno vejo in jih spremljajo same težave, ki so trle pisatelje nekoč. Pisateljica iz našega bloka sicer ni zabredla v stiske stare sorte, ki so trle pisatelje nekoč, saj se ne vdaja pijači, ni nesrečno zaljubljena v kakšno Primičevo Julijo moškega spola, ne stavi na loteriji, kot je Simon Jenko, niti je niso doma silili v zoprn poklic, kot se je dogajalo nekoč. Vendar pa moram pripomniti, da ni varna pred zaprekami, ki so nasploh glavna značilnost v življenju pisateljev. Menim celo, da ji ni bila prihrajena nobena nevšečnost, izhajajoča iz njenega pisateljevanja.

Prva takšna nevšečnost so pretenke stene našega bloka. Resda je to problem sodobne stanovanjske graditve, s čimer pa ni rečeno, da bi bil kaj prizanesljivejši od tistih problemov, ki so kvarili življenje pisateljem v preteklih časih. Tanke stene namreč prepuščajo sleherni zvok, in kadar pisateljica piše na pisalni stroj, kar je za sosede zanesljivo zmerom ob nepravem času, nastane neprijetno razburjenje v petem, četrtem in šestem nadstropju, kamor najbolj jasno prodirajo njeni udarci po tipkah.

»Za vraga,« rentači levi sosed, ki ima sicer navado naravnati radio ali televizor na najmočnejši glas, pri čemer se požvižga na tanke stene in celotno soseščino, »za vraga vendar, naj ta ženska udriha po tem stroju takrat, ko mene ni doma, saj tega ni mogoče prenašati!« Skuša se razelektriti s šilcem žgane uvožene pijače i dolži pisateljico, da bo zaradi nje nazadnje še alkoholik.

»Kaj hudiča ji je tega treba, ko ima redno službo« robanti desni sosed, ki ima stalne pevske vaje ob spremljavi gramofona, ker je še danes ta dan neomajno prepričan, da mu je kos edinole pokojni Fjodor Šaljapin. Razločno razlaga celemu stopnišču, da ga klopotanje pisalneg stroja ovira v njegovih umetniških izlivih, in dolži pisateljico, da še ni postal velik pevec.

Sosed zgoraj ni nasilen. Redno namreč vadi v svoji sobi namizni tenis in nabija na vso moč, tako da se nevarno trese lestenec nad psateljičino glavo. Rad pa kljub temu zabavlja čez pisateljico, zlasti če to poteka ob ponujeni čaši nesrečnega možnega alkoholika, ali koga drugega, ogroženega od udarcev pisalnega stroja.

Sosed spodaj pa trdi, da se bo treba pritožiti in zahtevati nadomestilo za ukradeni mir v bloku.

So pa še težave drugačnega značaja. Kajti ko pisateljica piše, pogosto prezre, da se v njeni kuhinji dogajajo čudne stvari, nepojmljive: mleko nenadoma prekipi, ričet se na vsem lepem prismodi, skratka nobena jed nima razumevanja za pisateljičino pisateljevanje. Najhuje je, če se prižgo buhteljni, ki so njena kuharska posebnost, ampak zgodi se tudi to. Nasprotno je z jajci, ki imajo to lastnost, da se ne marajo skuhati v mehko, pač pa postajajo bolj in bolj trda. Seveda pisateljici ne bi smelo biti niti malo mar tega, kajti umetnost je umetnost.

Ker pa je pisateljska srenja dandanes smrtniška, je pisateljica zaradi vsega tega žalostna in se ne zna dvigniti nad te reči. Na srečo je njena soseda gluha nos pa ima dober. Včasih jo rešuje tako, da pobuta po pisateljičinih vratih in zadeva je rešena – kolikor toliko.

Ker so vse dobre ali sla stvari tri, naj napišem še nekaj o tretji vrsti nevšečnosti, ki kalijo življenjski mir pisateljici in so – po moji presoji – najhujše vrste sploh. Z njimi je namreč tako, da se jim ne more postaviti v bran, kar prilepijo se nanjo in se je držijo kot klop, kratkomalo njihov ujetnik je. Zaradi njih ne more na pomenek s prijateljico, ne more v gledališče, na izlet, na sprehod ali kamor bi jo vleklo. Kajti naj bi jo katera teh reči še tako mikala, mora se ji odreči. Takoj jo namreč zbode pri srcu in ji pravi: Ne moreš. Saj moraš napisati še poglavje romana! Kdo bo pa pisal? Čaka te tudi črtica za radio. Navdihnjenje je neizprosno in terja svoje! Gorje, če bi se mu uprla!

Kadar snuje novo pripoved, ki jo je čisto osvojila, ji mora posvetiti sebe celo. Mora se odpovedati želji, ki spi v njej. Postane zelo ranljiva in ne kaže ji drugega, kot da sede spet za pisalni stroj, se nagne nad tipke in skuša zadostiti, kar jo spremlja dan in noč, noč in dan. Ne preostane ji drugega, kot da spet sede za pisalni stroj in skuša zadostiti temu, kar jo spremlja brez prestanka. In tako se znova potopi v svoj svet in zaživi s svojimi junaki, z dogajanjem, va plaha in v dvomih, ali bo zmogla ujeti vse to občutljivo ustvarjalno tkanje v svoje besede in stavke, poglavja. Zaradi večnega spremljevalca, hotenja in bojazni v enem, ne more biti svobodna, sprijaznila se je s svojo zavezanostjo pisanju.

Naj zaključim svojo nalogo z ugotovitvijo, da tega jaz ne bi zmogla, zato sem se odločila postati karkoli drugega, le pisateljica ne.

Pripis:

Dala sem pisateljici to nalogo v branje. Čeprav ve, da ima vsakdo pravico do lastne presoje, odnosa in ocene, ni bila ravno zadovoljna. Ni pa mi zamerila. Kako naj bi mi tudi, saj sem njena najljubša hči.

VEDUTA

samo si
čut, mehak pogled,
čist naklon bivanju,

raste
posvečenost časa,
veduta iz pozabljenega

zdaj, krila iz ustnic
se dvigajo do Jezika –
obstoje

ŠEPET

slediti, slediti z
bližati
nič

ne vem, ne vem,

šepeče, ne
bolj od nekod,
skozi kosti,

vleče

magnetni fluks,
vokal ječanja,
brezkončni

KROKUS

z ognjenim te
navznoter razcveta,
z mraznim

po hrbtu navzgor,
gor, gor, hropeš,
saj te že

scela prežema
krokus, zrak-
glasba, ta okus,

to opojno jutranje
stanje stvari
in nestvari

ZEV

v zastalem gibu le
típ zraka, jezik je
plazma,

v prsih zev,
zvezde vriskajo
zamanskost,

nemost postaja
agregatno stanje –
tu

se vdira čas, vate,
ves,
po licih se cedi

sentiment, sam si
s svetom in
nihče ne ve za ta kres

BRIS

globoko, še globlje
v modro, v črno,
od teže senc
neumljivo,

z zrakom zvezano,
medzvezdnemu
zavezano,
z lokom pogleda

v žametnem,
v mraku, v ledenem,
po brisu lastnem
sega, ta hip

STIŠJE

Feriju Lainščku

večeri se, megla
lega v nižave,
srhljiva
nedolžnost snega,
kdo ne bi z blesticami

oplemenitil oko,
ob tej uri, tu nekje
že spijo
breje srne,
medlo trepajo

vaške laterne, toplo
ledene (v tem stišju
bo srež izmil,
kar bo zaman klicala
bleščava dneva)

TIHO NALETAVA
SLED

to hkratno znotraj in zunaj,
ko tvegaš glas
in Vse je
slutnja na blazinicah prstov,

žalobni čut
podrsava do skrajnih meja
prisotnosti,
do vzvišene norosti
pristnosti,

srh,
tako dobro je
poseči v metabolizem neskončnosti,
ta omamni hip čarovnije
biti,

odprta tišina dehti
dotik,
zasaja svoje v tvoje
in že ji slediš,
beseda

(prek roba
kipi
vztrepetalo obzorje, ko sanje pretakaš,
Počasnež, vzemi me
s seboj)

Čeprav se že napoveduje jesen, so dnevi vroči in noči soparne. Zato dolgo bedim. Slišim osamljene korake zadnjih sprehajalcev pred zaključkom sezone, brnenje koč, ki se odpravljajo na ribolov, mrmrajoče glasove domačinov pred krčmo in nazadnje le še pljuskanje morja ob vznožju mojega doma. Zdaj že lahko rečem mojega. Toliko časa sem že tukaj, da so me vzeli za svojo tudi domačini. Hiško, ki kot orlovo gnezdo čepi na bregu nad morjem, sem podedovala po neki mamini znanki brez otrok. Zaljubila sem se vanjo, v zaliv in ljudi, in ostala.

Sprva sem še odhajala, tudi za dalj časa. Zdaj pa nič več.

»Vstani,« slišim tik ob ušesu.

»Pa saj sem komaj zaspala,« zamrmram.

S težavo odprem oči. V sobi je temno. Šele čez čas začnem prepoznavati znane predmete: omaro, mizo v kotu, okno, priprta vrata na teraso, skozi katera se prebija tanek pramen svetlobe, in seveda posteljo, na kateri ležim zdaj že povsem budna. Pri nogah nekje mora biti halja. Vedno jo položim k nogam. Z rokami drsim po odeji. Otipam jo. Povlečem jo k sebi in smuknem vanjo. Z nogami iščem copate. Ni jih. Pa bi morali biti. Še tipam, potem pa se bosa odpravim proti kopalnici. Dotik hladnih ploščic čutim kot nekaj novega, sicer že doživetega, a pozabljenega. Zato grem počasi. Da doživim vsak dotik, vsak premik, vse do kopalničnih vrat.

Odprem jih in prižgem luč. Svetloba mi jemlje vid. Nekaj časa mežikam v podobo dekleta v ogledalu. Razmršeni kratki lasje, čutne ustnice, bela, preveč bela koža in velike temne oči.

Na polici pod ogledalom ni glavnika, zato si poravnam lase kar z roko. V predalu vzamem kopalno brisačo, ugasnem luč in grem. Pravkar ohlajene podplate mi sedaj ogrevajo še vedno tople ploščice terase.

Nekje spodaj slišim plivkanje morja. Hiše v zalivu čemijo pogreznjene v spanec. Svetloba vzhajajočega meseca riše dolge sence uličnih svetilk na bele skale ob vodi.

Kamnite stopnice, ki vodijo do plaže, se svetlikajo in me vabijo. Mene pa je naenkrat strah strmine in številnih stopnic. Zato stojim. Dolgo. Zelo dolgo.

Končno se premaknem. Previdno stopim na prvo stopnico, pa na drugo in tretjo. Zbada me v podplate. Vsak kamenček me zaboli, vsako zrno peska čutim. Morala bi obuti copate. Le kam sem jih vtaknila?

Še zadnja stopnica. Oddahnem si. Na dobro znani mali plaži sem. Na tla položim brisačo in sedem nanjo. Skala je še topla. Greje me. Strmim v iskrice na vodi. Za mojim hrbtom v rahli sapi šepeta oleander, pred mano tiho valovi morja.

Nekdo se me dotakne. Zdrznem se. Nisem ga slišala prihajati. Ozrem se, on pa počepne k meni, se smehlja in me vpraša:

»Greva?«

Ne odgovorim. Samo pokimam. Njegovi močni roki me dvigneta. Tesno se ga oklenem, ko zabrede v vodo. Na hrbtu začutim hladen dotik. Moj »uš« ga spravi v smeh. Spusti me, da pljusknem in me vso zalije. Zdaj se tudi on požene z glavo naprej v vodo. Plavava. Z dolgimi zamahi reževa vodo. Drug ob drugem sva, pa spet vsakksebi. Loviva se, prijemava, prepletava, potoneva, izplavava. Ničesar, razen morja in naju, ni. S smehom in pljuskanjem razbijava tišino in motiva spanec hiš, mimo katerih drsiva. Znova in znova zaokroživa po zalivu, dokler utrujena ne obleživa na skali.

Na roki čutim njegovo toplo sapo. Z jezikom pobira slane kapljice s kože. Spreletava me na tisoče iskric. Prepustim se njegovemu ljubkovanju in ga gledam. Tako kot sleherni dan. Pa vendar drugače. Tudi on je drugačen v soju mesečine. Zato ga tako gledam. Skeniram ga. Posneti ga moram. Zelo natančno. Sleherno potezo. Za pozneje.

Vlažni telesi se lepita. Izginjava. Plima naju odnaša, dviga pa spet vrača na obalo, kjer končno obleživa brez besed. Le dihanje, globoko, sproščujoče.

Ko odprem oči, ga ni več. A ga še čutim. Njegove močne roke se me še vedno dotikajo.

»Nazaj moram,« si rečem. Le s težavo vstanem in obstanem pred stopnicami. Spet začutim tesnobo. Bom zmogla vse te stopnice? Toliko jih je in tako visoko se dvigajo. In moja soba je tako zelo, zelo daleč.

Z največjim naporom se pomikam proti vrhu. Utrujena sem in noge me neznansko bolijo. Komaj, komaj se privlečem do vrha. Oddahnem si. Samo teraso še prečkam, sobo, in že sem v postelji. Moji postelji.

Zbudi me sonce. Skozi priprte naoknice se krade. Slišim ropotanje posode, drsajoče korake gospodinje, klice ribičev, ki ponujajo sveže ribe. Zadiši po svežem kruhu in kavi. Lačna sem. Zjutraj sem vedno lačna. A malo moram še počakati. Zdaj zaslišim njegov »dobro juto,« in »še spi?«

»Mislim, da ne,« odgovarja gospodinja. Počasi odpre vrata in pokuka v sobo. Vstopita. Njegove modre oči se prijazno nasmihajo, ko se mi bliža. Skloni se. Z eno roko me prime pod koleni, z drugo pod hrbtom, jaz pa mu ovijem svoje okoli vratu. Dvigne me na voziček. Še nasmeh in že ga ni več. Gospodinja me potisne v kopalnico. Pomaga pri umivanju. Ko se češem, mi pridrži ogledalo. V tisto nad umivalnikom se ne vidim. Zajtrkujem na terasi. S knjigo v roki se potem ves dan potiskam sem in tja in iščem senco. Do večera. Ko me spet dvigne z vozička in me položi v posteljo.

ZRAK RASTANKA

Kolodvorski zrak
poput šečera
miriši
po neopranom ženskom spolovilu
Ljubio bi je
i da nije tako lijepa
mislio je
Ona dolazi iz daleka
da se zajedno poklone križevima
Ali nije siguran
da če doči
Kolodvor se več ispraznio
kada se i on zaputio
prema gradu u tami
Nikada ne če saznati
zašto nije došla

NOČNI ZRAK

Nad tamnim jezerom uoči noči
zrakom se šire
zelene zrake zalazečeg sunca
nočni zvuci
mirisi voda
truleži i smrti
Na površini pluta
napušteno tijelo Kreolke Negre
koje se zabjelasalo u tami
zadnji puta
Tihi tok jezerskih voda
nosi lišče različnih boja
a u tamnim lugovima
slijeva i sdesna
jednako šumi
nočni povjetarac

KAVANSKI ZRAK 1

Zrak u maloj kavani u predgradju nije za ptice
Smrdljiv je i zadimljen
A ja od njene stidnice koju gledam netremice
Za dugih noči kao halucinacijom progonjen
Zrak je u maloj kavani neprirodan
A zaobljeni donji dio trbuha te besramnice
Tako je prirodno opušten
Da ga moraš gledati neprestance
Zadnjica je šira od ramena
A bedra jedva uža od polukugla na stražnjem dijelu tijela
Nad stidnom kosti i na listovima
Traperice su zategnute kao jedra puna vjetra
Ima sitnu glavu i ruke tako malene
Da jedva obujme vinsku čašu
Koju mi pruža s osmjehom
Po kojem znam da ne če održati obečanje

10. 10. 2006

ZRAK NAD RAVNICOM

Zrak je nad ravnicom težak od duhova predaka
Konoplju su potopili u toplo riječje slaba toka
U kojem voda seže tek do lanenih košulja
Ulovljene štuke več su povješane pod zabatima
Legla je na postelju
Gola, znojna, neobrijana
Jednu nogu je ispužila a drugu u koljenu savila
Na trbuhu i bedrima vide se tragovi barskih pijavica
Svi oblici njena tijela nalik su blazinama
Miriši po ustajalim vodama
Kroz prozor dopire vonj balege i urina
Nisu se obazirali na cijenu ljubavi
Disali su kao da se guše
Pod težinom zraka nad ravnicom bez granica
Po kojoj rijetki jahači neosedlanih konja
Hitro odmiču prema dalekim stanovima

KAVANSKI ZRAK 2

Kada je ušla u café
Nije mogla znati da je odljev njegove zamisli
Ima kosu poput crne kacige
Da se rodila prije dva tisučlječa
Ime bi joj bilo Kleopatra
Boju očiju ne razaznaje
A nad gornjom usnom vidi sjenu
Tijelo joj je dugo vretenasto
A križa ukrašena tetoviranim očima divlje mačke
Miriši kao da je netom iz mora došla
Zamišlja da je s njom u spoju
Što ga zrak več ne razdvaja
Kad je otišao i nju je odnjeo u svom srcu
A ona ne če nikad otkriti
Da nije došla slučajno u mračni café u predgradju
Kao što je u ovoj pjesmi zapisano

26. 10. 2006

ZRAK BEZ MIRISA I BOJA

Svoju boju imaju sve stvari, biča i biljke
Svi sveci i svetice
Ponajprije bogovi*
Zrak pak je bezbojan kao svjetlost i tama
Prozor več obasjava večernja zora
Istih je boja kao aurora
Zrak u sobi miriši po jabukama
U prostranome vignju zadnja klada dogorijeva
Na plavom čilimu leži Aljona
U zlatne lance okovana
I ona je boje boga
Karnata je ružičasta
Poput ženskoga tijela Isusa Krista
A u zrakopraznom beskraju nočnog neba
Sveudilj svijetle plinovite zvijezde
Bojama bogova

______
* Hvala, Yves! (Yves Klein, slikar, ustanovitelj gibanja novega realizma in začetnik konceptualne umetnosti.)

ZRAK U RIMSKIM KATAKOMBAMA*

Susreo ju je u katakombama
kamo se zaputio zadnji puta
Nisu znali odakle su došli
Ima kožu ispod koje se proziru plave žile
Koje teku svojim putovima
I oči boje zemljanih grobova mučenika
U katakombama niti zraka nema
Ta su se dva progonjena stvora
Primila za ruke
Da izidju gledati zvijezde** na rubu nebesa
Jer je za njih samo noč bila stvarna
Vječni je grad bio u tami
Pa več nisu znali
Da ih put vodi
Kroz akacije u cvatu
Prema Frascatiju

14./15. 11. 2006

_____
* Kalistove katakombe
** Hvala, Dante!

GROBLJANSKI ZRAK

Več je bio sumrak
Kad je došla na groblje
Da ga se spomene
Tamo je često dolazila s njime
Da oplijeve grob i posade cviječe
Često su se ljubili pod križem
Ali njega nema više
Mnoga su ljeta prošla
U tami pokraj raspela
Sada se nazire samo njena silhueta
Vjetar sa stabala kida zadnje lišče
I raznosi po grobovima
Zemlju natapa jesenja kiša
Stazama se vuku crne mačke
Zrakom prhne pokoja ptica
A kasno cviječe u sumraku gnjije

19./20.11.2006

LAKOČA MORSKOG ZRAKA

Sreli su se na žalu
I zaputili stazom duž obale
Putem su jeli nanare i alge
I pili vino iz Kolana
Nisu znali kamo idu
Više su se puta prali u moru na obali bez sjena
More i njeni sokovi istoga su spoja
No ni more nije moglo sprati sluz s njihovih ruku
U spoju dvaju tijela
Mislili su samo na svoja spolovila
Gledao je njena ledja, drägu, more i otoke u daljini
Vidio je ovna na skali i ždrebicu u plitkoj Saplunari
Ali nije znao kamo ona gleda
Pod težinom tjelesa i lakočom morskog zraka
Njene noge sigurno su tonule
U živi pijesak prostrane uvale

18./19. 12. 2006

ZRAK NAD RIJEKOM*

Rodila se iz ikre negdje iza Urala
Gdje su sve rijeke velike
Mirisala je po zraku sjevernih ravnica
Zimi su se ljubili na zaledjenoj rijeci
Obujmila bi ga nogama oko bokova
U prolječe su trčali goli po livadama
I davali jedno drugom u visokoj travi
Rijeka je tada puna štirjuna**
A njena usta mirišu po kavijaru
Ljeti bi se u spoju valjali u žitu
Najesen je zrak nad rijekom več studen
Vonja po ribama iz obilnih voda
Na sebi je imala samo njegovu košulju
Ljubili su se tako vazdan i svugdje
A onda je iznenada otišla zauvijek u daleku neku zemlju
Više nikada nije spomenuo njeno ime***

12. 12. 2006

_____
* Prosila ga je, da napiše to pesem.
** Jesetre.
*** Spomni se samo leta črne burnice.

CRKVENI ZRAK

Kada je stupio u crkvu nakon mise
Več ga je čekala u apsidi
Zrak je mirisao po tamjanu i vosku
Kroz vitraže je prodiralo slabo svjetlo
Koje je obasjavalo njeno tijelo
Netko je prebirao po orguljama
Podigao ju je na ljuljačku pod kupolom
napravljenu od užadi za zvona
Nadnaradne je veličine poput Krista tajnog otkrivenja
Njiše se i gleda freske raznih uprizorenja
Progona, vjenčanja, stvaranja, svetaca i
zmajeva, paleža, kupanja, blagovijesti,
rastanka, pribijanja, žrtvovanja, skidanja,
silovanja, koncerata, ljubavi, splavarenja,
prisega, blagoslova, berba, rodjenja, izbavljenja,
spasenja, doručaka, šetnja, bitaka, gozba, plovidba,
kockanja, poziranja, oplakivanja, smrti,
spavanja, pejsaža, obožavanja, radosti,
kažnjavanja, žetvi, dvojba, ludosti, pobuna,
otmica, prividjenja, madona …

28./29. 12. 2006

ŠALJIVA PJESMA O ZRAKU U AUTU

Te se zimske večeri
vozio autom po snježnoj mečavi
Brisači su več jedva uklanjali snijeg
sa šoferskog stakla
Od tisuča pahuljica odbijalo se svjetlo farova
u obliku mnoštva strelica

A onda je najednom
skoro več zaslijepljen od te bjeline
ugledao nekog stvora
kako stoji na rubu bankine

U tom trenu nije mogao znati
da ga na tom putu neka žena čeka
Bila je u kaputu
od krzna američkog crnog medvjeda
i u crnim čizmama s visokim petama
za njene krupne noge s malo pretijesnim sarama

Zaustavio se na benzinskoj pumpi
da cigarete, viski i gorivo kupi
A kad se vratio u kola
neznanka je več bila posve gola

Sjedi raširenih nogu
kao violončelistica bez instrumenta
koja čeka da zasvira na znak dirigenta

Ima tako velike ribi nalik oči
da ga vidi premda naprijed gleda
Na radiju su začudjeno slušali Ouvertureu
iz Bachove svite u D-duru
a zatim drugi stavak Air*
Nakon što su se bez ijedne riječi
preselili na prostrana zadnja sjedala njegova Evasiona**
na njenu se toplu tijelu
još topio snijeg koji je izvana donijela na sebi
Lizao ju je onako mokru uzduž i proprijeko

A kad su se iz poezije vratili u zbilju
upravo je završavao Larghetto***
iz Vivaldijeva koncerta za dvije violine u a-molu
Mislio je
Sviraju samo za njega i za tu neznanku golu

_________
*v glasbi arija, napev; zrak
** beseda pomeni izmikanje, beg, utaja; sicer tip avta Renault
***v glasbi ne tako počasi kot Largo (počasi), vendar počasneje kot Andante (zmerno počasi in enakomerno)

4.-5. 6. 2007

EDINO SREČANJE

Srečanje s krvjo in
Topli dnevi kot le občasna pošiljka svobode
Pozaba slike,
ki ni bila vročena.

Preroki s postaj,
želijo slo in tkejo niti
Kopljejo, odstirajo;
mlad si, večno nor in sam

Vsako jutro vstaneva in se zapodiva
za Jazi,
za tistim, kar nikdar ne pride

Pa veva
Med tistim in tem je praznina,
je vedno bila

NA DRUG DRUGEGA OLTARJU SANJ

Na drug drugega oltarju sanj
sva se prerekala za kruh
in si udarce podajala navzven
Se pretvarjala, da letiva brez njih

Ko je spregovoril v tebi,
si se odela v vero
Ko je pokleknil,
si si zakrila obraz

Nisva se udinjala,
a tudi spregovorila nisva;
sama
si zbežala v globine

NIKJER ME VEČ NI

Dolge mesece se ne zgodi nič.
Potem se neke noči zgodi vse.
Stopi v njegovo sobo,
se uleže poleg njega.

In joče.
Dolgo, neslišno joče.

Zasmeje se potem,in reče:
Oba sem izgubila. Nikjer več me ni.

V ljubezni,
reče,
ni ljubezni

OBRIŠI MU SOLZE

Poglej v obraz pod ledom,
povej kdo sva
V obličju
plavajo imena

Vračaš se, odhajaš
Sprašuješ
Začetki,
določaš jih znova

Poglej v obraz pod mreno
navideznih življenj
Kdo joče tvoj jaz;
obriši mu solze

TVOJE IME

Ti pa stojiš tam.
glavo sklonjeno imaš,
proč opazuješ
Nekaj praviš, ne slišim..

zamaknjena v svet praviš,
nočeš rešitev;

nobenih rešitev.

odšla si v stopinjo noči

Odeta z ogrinjalom
si se poljubila

ODLOŽENI ČAS

Nisi vedel, praviš. Nisi hotel videti.

Pa ti?

Izbruha lastnega spomina se bojiš,

zgrabi te, včeraj bi pohitel k njemu

Odbiješ se in zmagaš,
prispeš na svoje cilje
Prepozen si za sanje, prezgoden si za smrt

Tisti vmesni, odloženi čas

Končne in izdelane,
prijateljsko samoumevne pokrajine svetov te obdajajo
Stare in nove banalnosti;
nove in obnovljene skrivnosti...
To so iste pokrajine, pokrajine ljudi

Časa pa se zdi preveč

Kot bi nam vsako jutro nekdo..
… kradel imena

1.

Kos belega kruha
leži v torbi.
Lahek je, da pozabljam nanj.
Dala mi ga je mama.
Pritekla je za mano
in mi ga z vdanostjo, ki jo komaj zdržim,
z ljubeznijo, pred katero lahko le klečim,
dala v roke.
Mama.
Ob rojstvu si spletla krono
iz belega kruha
in mi jo dala na glavo.

Ne teci za mano z belim kruhom,
bel kruh je že moja dota.
Z njim se ne morem nasititi.
Druge bi želela,
a jih ne morem nahraniti.

2.

Ljubezenska

Ti bi prišel iz gozda
z drvmi.
Jaz bi pristavila vodo v kotel.
Rekel bi: Žena.
Jaz bi rekla: Mož.

3.

Žensko telo – na razprodaji!
Poceni je, zares poceni,
po delih za kovance ga prodam…!

Ne se bat, ni slaba roba!

Na ti jezik,
pa ti izvoli…
oh, tak lep gospod
bi si lahko privoščil…
A date vi več?
Kaj bi raje, stegno ali pljuča?
Prsi, mozeg, vratovino?

Ah, ne se bat,
ker je poceni,
zlomila se je hrbtenica,
rebra so se združila
v prijateljski objem,
kolena se poljubljajo z lobanjo…

Res nizka cena,
usta, vidite to linijo smehljaja?!…
še niže vam spustim!
Srce, po kosih,
če želite…
dajte, kupite ga…

4.

Mlad duh v starem telesu.

Star duh v mladem telesu.

Kaj je huje?

5.

Nektar tega dne
se pretaka onkraj šipe.
Za zenicami se pretaka
slina.
»Naj vdre že enkrat
sladka gošča
in stekleno kupolo prebije,«
moleduje človek.
Človek s plitko sapo
in porcelanastim okostjem.

6.

Še včeraj…
dan tako lep od revščine,
vode, mila, komaj preživetja.
Danes bogatija je barva oči.
Črvi namesto šarenice.
Greh, o Bog,
je moja krvna skupina.

7.

Tudi vesolje je utrujeno.
Zato je človeško življenje -
le en vzdih vesolja.

8.

Jutro je najboljše.
Še nič umazano od ljudi.
Same kletvice čez dan…
…dan je velika preizkušnja.
Ali ljubezen res samo spreminja obliko
ali odteka vstran?
Večer je čas za strast, za kes, za žal.
Noč je popkovina k jutru.

9.

Sladek občutek
objema maternico.
Maternico – lubenico.

10.

Morska deklica
plava tako silno,
da prehiti vse ladje.
Mornarji se ranijo,
ko mečejo mrežo nanjo.

Morska sirena
plava tako počasi,
tako pri dnu.
Sidra jo obglavljajo.

11.

Kako da laboda ne zebe
na beli januarski reki…
Ima mrzlo kri,
pa mu je voda topla?
Ne,
samo sam
ni nikoli.

12.

Pusti,
nežno pusti,
da te smrt poboža po licu
za časa življenja.
Večkrat.
Zapri oči.
Umri.

13.

Kadar srce oblizuje jezik,
se iz ust širi omamen vonj po krvi.
Le resnica je krvava.

Le krvav jezik se
sme poljubljati s krvavim.

14.

MOLITEV

Dragi Jezus,

primi me za ramena,
me dvigni
in pomoči v sveto vodo.

Kronico nauka
mi daj na glavo.
Krona bi bila pretežka.

OBLJUBA ZA OBZORJEM

Žametna noč
se je spojila
s črno zemljo.
Milijarde zvezd…
Mamljivo hladna gladina je morja.

* * *

Tvoja ladja
pa kot iz povesti
iz davnine
pluje v pristan.

* * *

Poslal besede si mi v vetru,
ki jih sliši le nekdo.
Jaz pa čakam,
kot da nič ne pričakujem.

* * *

V sen zaziblje me čarobna zvezda.
V sanje slišim tvoj korak.
Ko prebudim se,
zazrem v azurno se gladino
in zagledam te,
odetega v belo svilo.

* * *

Kakor jaz zreš
v to gladino,
kot da več me ne poznaš

* * *

Kot obljuba za obzorjem.

KOT NEKOČ

Velika rogovila pred menoj
spremeni se
v bel skelet.

* * *

Neznosna moč vročice
švistne skozi telo.
Pomislim, da sem umrla.
Objamem kamenje pod seboj.
Živim, galeb moj.
Hvala, da si z menoj.

VODNIK

Prikazoval se je
v inačicah.
Na sivi gladini,
pod sivim nebom.
Kot bela senca,
v vodi pred menoj.
Kot temna jadra
nad razbitimi čolni.
Kot srebrn blisk strele.
                     Da plesne korake kaže mi,
                     je rekel…

BITJE

Mislil je njegove misli.
Začutil je dotik,
ki ga ni bilo.

* * *

Dolgi črni nohti.
Ogljeno črni lasje.
Bele silhuete
na vseh straneh neba.

* * *

Šelest kalije skozi veter
Ves lep,
ves blizu in daleč.

MORJE

Na dnu morja
počiva božje oko.
Poljublja ga sonce
in oko sonce prav tako.

* * *

Slutnja prikrade
v srce se premočno.
Prelije solze.

* * *

Prekliče jih bučanje morja.
                     Za vedno.

MORJE

Lahno prepuščeno telo,
val zarije v kopno.
In kot odpoljub rajske ptice,
kot oddotik ljubega,
vzame ga nazaj
                     v globino.

LJUBEZEN

Pogled počiva
v smaragdno globino.
Barve prizrcalijo.
Trenutek se ustavi.
Deja-vu vtke
blažen spomin.
Kot modrina tvojih oči.

GREH

Ves star
V razpeto rjasto pripet.

* * *

Ves greh, grd in lep.
Vsako sekundo prerojen.
Ves strt, a režeče vprežen vsak dan.

* * *

Pozabljen,
a navzoč.
Vsakdanji,
a skrivnosten.
Prepreden v veličastni mit.

* * *

V meso ujet.
Pod kožo krvav.
Pred bogom pozabljen ves zal.
A pticam veselim
jasen kot beli
dan.

V LESOVJU, OB IZVIRU

Dolge, dolge trepalnice
ozek,ozek obraz,
srnin vrat,dolgovrat
in ustn ice jagodno rdeče,
jagodno rdeče, polne sreče
obetale so grad,
užitka po1n,
prepoln naslad,
dobrot in nežnih,
rahlih gibov,
zaplat presončnih za trdnjavo,
za trdnjavo krhkih,
srečnih dni,
šumečih v lesovih,
v lеsоvih s suho, umazanorumeno travo,
božanski postelji,
ki čakala je na naju...
med dlani ujel sem tvoj obraz!

OBSEDENKE,

navihanke, brbljive lepotičke,
mičnе neznanke, videvam vas, razmišljam na glas,
smejem se, varljive ptičke,
smejem, kar raztrgati mе hoče, vznemirja ves ta čаj,
ko so povsem pri tleh zapodile se lastavice nagajive:
iz oblakovje pršilo, ves bukov priklamal je Ložni izza njive.
Veste, strnišče rеžе podplate dо krvi.
Pomislim, zajamem sapo, da mе ne bi vrglo v zrak,
vznak, da mogel videti ne bi kresničk oblak,
korak k meni, doživel njih dotik,
bližino in toploto,
vznemirljivi krik,
besede spravljive;
dotaknem se žice električnega pastirja,
dаlеč naokoli ni človeka, vetrič pomirja,
narahlo mе strese, misel na vino, vetrino, kaj vem,
obsedenke, ozrem se preko rame, ostro, naglo,
hinavsko capljajo, boginje brezčasja, norice ,
misli moje bleščice.
Priapu v zahvalo žlahtne trnice.

NE DOHAJAM SE

Metulji so lebdeli, majceni, drgetajoči, pisani, vsi drugačni...
Jastrebi, viharniki, uničevalci, nerazumno drzni, vsi hrumeči...
Izginili so, odplahutali, odšumeli...
Bastard: na skednju spočet, izrodek, križanec, preklet...
otet že zdavnaj je presoji namišljenih avtoritet.
Planem v tek. Zdaj lahko.
Ne dohajam se: tako hitim, da ne vem, kam grem.
Vleče mе v svet, mika radoživosti nered.
Mika mavrična sopara prepletajočih,
drugačnih, hrumečih, da bi lahko zavpil:
poberite se.
Da bi porogljivo prhnil: lе zakaj sem čаj zabil;
Spet ne vem, kam grem, čеmu sem...
Misli, ki so mi na voljo, so razdejane.
Sivо роdrоčjе med mogočim in pričakovanim.
Меd lažjo in resnico.
Kdaj že ujel sem tisto bedno,
obupno se tresočo ptico?
Ljubezen moja, kako prhnila je v zrak!

MED REDKIMI HRASTI

Sredi vinskih goric, nedаleč оd mojega hrama,
nebogljene, gorce zvežene,
se mi je, zablodelemu, zahotelo vriska,
opojnega vriska veselja,
ki bi zatohlino pregnal in razveselil debiče.

Ostal sem brez misli spokojne.
Izginila je: brez tolažbe resnice.
Ponudili so mi, kot križanemu, pelin.
Na to se požvižgam, оdveč so stekla bleščečа,
ogledala imenitna in bogato izrezani okviri.

Zdaj meglovje sili med trse in obliva oči,
za zenicami se skriva, tik роd lobanjo.
Rosa odpovedi mečka dekletu obraz,
misel togo stiska v dlaneh –
koliko sem vanjo presanjal in zgrešil poti.

Мed hribi tam dаleč, gozdnata zibel na zahodu,
in blizu obenem: gozdarjeva bajta se skozi smrečevje svetlika,
je zdajci zapelo.
Mogočno, otožno, tesnobno in zrelo, zrelo…
(kar bolelo je, stiskalo v grlu)
in hkrati razdajajoče, bridko bogato veselo.

Ne dolgo in glas je izzvenel.
Мed redkimi hrasti na kamnitih robeh
je рesem umrlа. Ро rebreh se je vlаčilа samina.
In trta, jaz pa hrasti samotni, оd nekdaj mogočni,
smo se izgubljali v rodovitni gluhoti.

Na laseh, sever se nebrzdano vtaknil je vanje,
začutil sem njene roke dotik. Si?
Moj bog, kako težko opravilo, to tkanje,
vezenje, to posiljeno krojenje,
naloženo kot greh, osama, blodnja in upanje v zdravilo?

Govoričice, blodnice оd včeraj, spodrsljaji
nespečnih deklin s temnimi kolobarji
роd оčmi, staruhov s protinom in nenehnimi skrbmi
so kot neugnani sever nabirale zmrzal na temne obrvi
postave krhke, ki se stiskala je v zavetju hrastov, prihodnjih dni.

Takrat, tako šine nafta iz vrtine,
objel sem deželico dо gozdovja, prostran pogled in ljub.
Odtrgal sem se in zarjul, zavriskal ko kopač med trsi.
Zavriskal vsem in vsakomur navkljub:
tako se opravi spoved in prejmeš obhajilo.
In, sredi redkega hrastovja, dokončaš pokoro.

Ni jokala. Zdrznila se je, razdrobil v črepinje pogled.
Kot bi zbala se vriska, odmevajočega оd hrastovja.
Kot da se vanjo prikradel je greh. Norost!
Izhojena je pot med trsi, natančno vije se med polji.
Negotovo tipa. Ne ро svoji vooji.
Zdaj nisem prost: vnovič sem zavriskal!

ŠIROKO ODPRTE ОČI

Мed skalne škrbine, роd modro nebo,
sem se zalezel, s strahom dotaknil ostrice,
vršne lepotice in se razpršil (v meglice)
Po brezpotjih, utrujen, nor v goro,
(obrobje ni bilo nevljudno, tujcu gorko)
otroško začuden
s široko odprtimi оči
v rododendron cvetoči,
plavček sramežljivček,
vsenaokrog v kamne čudоdelne,
ptice, ve sc sonatin, trilčkov in rondojev,
hroščke bleščeсe, če že ne zlate,
v slapove divjake
in macesne davnih dni orjake,
sem legel, žmrknil in se raztopil v sonce,
Ikar in žalik žena obenem
in izginil med svetlice ро globelih prepadnih.
Brezpotje in ruševje so negodovali,
škratje раsli sitnobo,
vršine mašo zadušnico za brate so brale.

DOBER VEČER, GERTRUDE STEIN,

gospa, ki je uživala v gibanju drobnih valov na obali Antibesa!
Res lep večer, gospa, neugnanost uživanja je cenjena in brez
sprenevedanja vodi v nebesa.
Tako minljiv in neugnan, s sарiсаmi posejan, kako divje, očarljivo,
vznemirljivo, hotno, nepredvidljivo, za črto, kjer se stikata morje
in nebo.
Ganljiv večer, gospa, počutim se svobodno, ljubi so mi
pripovedovalci,
čudaški geniji, imenitna sorta, srajce, ki jih ne spraviš v noben
predal.
Nič ne de, strinjala se bova, da ob inteligenci in seksu kaj več ta
brkljarija,
ki jo ljubko in nenavadno pozorno imenujemo življenje, ne nudi.
Dober tarok, gospa Gertrude Stein, vendar je treba paziti,da ta
traparijа
ne ponikne onkraj svetlobe, žarenja, saj veste, obvladati je treba
kralje, dаme, kavale, škise in pagate in ostalo žlahtno družbo,
ki vzbudi v človeku slasti, ljubezen dо zgodb. Življenje je zgodba.
In zgodbe je treba povedati tako, da te bodo cen iii.
Ceniti seveda ne pomeni cenika, menuja, kalkulacij,
prej ovnovo (tudi kozlovo) glavo, večno (ne)spravo z naravo,
zavedanja, dа je včаsih koristneje sprejeti, kar se nam zdi
resnično,
četudi ne moremo dokazati, kot se v nedogled prepirati z
bogom,
ki smо ga osmislili, vendar zaradi tega ne bomo doživeli ovacij.

V večeru, ki je tih in že ubit, je, gospa Gertrude Stein, prav lahko
ponavljati za divjakom s kozlovo glavo, da je svet preklet…
Galebi so namreč že odleteli, sonce porinilo gobec v vodo,
slišim plivkanje, оd dаleč kolovratenje, klatenje nečesa z
drevesa,
večer kot večer, gospa in svet kot svet.
Nihče vas ne sili, da ga razumete.
Da ga ljubite.
Ga vzamete za svojega.
Vsaj sliniti se ni treba okoli njega!

HIŠA SRC

Veter piha
moji lasje
plešejo
tvoj smeh
nezni trzaj
v kotu
tvojih ustnic
vtis
moj spomin
gledam proč
tvoje strmenje
ostaja v spominu
zmeda
toplina tvojih rok
ob mojih
moje utripanje
tvoj dih
moj vrat
moje ustnice
trepečejo
poljub
Eno!

Sanaa, Jemen, 3. junija 2007

ŽIVLJENJE OBTEŠE

ŽIVLJENJE OBTEŠE, prebada, zlepi
razpre, diši
oblikuje krila ljubezni

Življenje obteše nos
zamrači oko
primaže klofuto
in se ti NORO SMEJI

ŽIVLJENJE GNETE, zgnete trde, oglate stvari
da postaneš lepa, načičkana ŠKATLA

ŽIVLJENJE OBTEŠE nos
primaže KLOFUTO
življenje GNETE v mehko TESTO

ŽIVLJENJE PREBADA
da se TESTO splošči, upogne
In vidimo starca
razžaloščenih oči

ŽIVLJENJE OBTEŠE v SONČNO KROGLO

STRAŠNA SVOBODA

Sem SVOBODEN
Opit od dolgih vrvi
sem poln STRASTI

Kako težko je biti brez KLETKE
brez OČETA, ki te kroti kot ŽIVAL
Kako težko je biti brez TIROV ravnih pred sabo
kjer je dovolj le da pristopiš
se vsedeš in gre civilizacija naprej

Sam sebi moram narediti KLETKO
sam moram narediti svoj TIR
sam moram brzdati svoje STRASTI
Res, veliko delo je MOJA SVOBODA

KAOS

V mesu se DVOBOJUJEJO
ostri MEČ, JEZA in NEMOČ
Vedno manj svetlih je trenutkov
vedno ožji je OBROČ

Noge pogrezajo se v blato
ki vleče vase...
šele tu spoznam
kaj je resnična SREČA
Vem, da je to moja LUČ in VESELJE
Pozabim na moč in bolest

Šele v ostrini groze in teme
spoznam svoj GLAS
ki je moj in domač

V KAOSU

Zgubljen, iščeš pot
do LJUBEZNI, svetle ZVEZDE svoje

In vse BRNI
kot da iz oblaka ČEBEL si
in kot da vsaka išče svojo lastno pot

Le eden je, ki druži vse
v TELO in DUŠO
ki ljubi bolj kot VSI
ki je kot DIAMANT iz kosa enega
In vseeno ti ponuja roke
da sreča se s tvojimi SANJAMI

V nori ples slasti te vabi
ples prepleta nove živosti

STAR si
Kot CIVILIZACIJA
ki postavila te na noge
Gledaš v SONCE
ki govori: »LJUBI«
Takrat vstane ROJEV STO
Umiraš živ
A čebele, ki so odšle
gradijo SONCE novo

Kar ostane pa razpiha VETER
kot PRAH na vse strani

JETNIK

Kako naj čustva dozorijo
če sem ves ZMEDEN
če ne vem NE KOD, NE KAM

Ko lahko le molim in upam, da bo bolje
Ko vidim napor tistih
ki me prezirajo

Kam naj pobegnem
kam naj se zatečem

Obdam se z bogastvom SLASTI
Pretežko je sestopiti v ŽIVLJENJE
                  preveč bi trpel

DUŠA IN TELO

DUŠA ga ljubkuje, raziskuje
mu svetuje, dan na dan
Išče najboljše poti
a tako hiti

TELO pa kot iz zgodovine
vleče svojo SLUZ
a edino ve za pot STVARJENJA TELES

JAZ pa sem nekje vmes
med TELESOM in SVETOSTJO

DUŠA telo muči s pedantnostjo
TELO davi dušo z nesramnostjo
in se bijeta v dobi KAOSA

In ko spoznaš, da DUŠA je kot SLAVEC
ki sladi življenje
jo daš v kletko in ji rečeš BOG

V nočeh se ji prilizuješ
ko ji rečeš poj, lepše bom zaspal
Zjutraj odpreš kletko in ji rečeš:
»ODLETI, TI VEŠ ZA MOJE KRIVDE, KI JIH
                                                               NI«
A ker noče odleteti, grabiš meč
ji kažeš nage babe, ritno odprtino
da se je znebiš

STAROST

Ko si otrok rasteš proti zvezdi
ki jo imaš pred sabo
Rasteš nežnih prstov in iskrečih oči

In potem vsak dan bolj čakaš
na KAMNE STAROSTI
Na vsakem posediš nekaj let ali dni...
misleč, da imaš prav

In ko se kot starec ozreš po poti nazaj
vidiš dolgo vrsto KAMNOV
svojih dvomov in upov
zaradi katerih si se zopet podajal na pot

Za trenutek se ti utrne da si MLAD
zopet staviš na ZVEZDO, ki jo imaš pred sabo
in v svojem srcu

Nato se strezniš, pogledaš kamen
na katerem sediš in prebereš napis: »PREPOZNO«

In zopet misliš, da imaš PRAV

OSTI SMISLA

Naj bo OST DREVO
naj OST tudi ČLOVEK bo
tudi, če vsi listi odpadejo
naj vsaj en LISTIČ raste
na vrhu krošnje
da KORENINE smisla se dotipajo

Smo kot GLAVE, ki spreminjajo svoje KORENINE
zato v življenju sanjamo
navidez nemočni smo
saj v podzavesti VOJSKE se premikajo
in bitke bijejo
a vse bolj ZALJUBLJENE POSTAJAJO

Dobivamo PEČAT LJUBEZNI

Ciklus iz zbirke »Stvarjenje«

BREZ

Nešteto tankih, že nevidnih niti,
na njih planeti, zvezde, sonca
in v njih – esenca vsemogočne biti –
ljubezen, brez začetka in brez konca.

MODRI SIJ

Iz notranjosti žari
modri Zemljin sij
pod tančicami
rahlo zgubane kože.

Skozi vulkanske oči
vre soj Ognjene rože
v srce noči.

Ne vem: ga sije Sonce
globoko v Zemlji,
ali ga prižigaš Ti?

PAHLJAČA UPANJA

Zastor dežja,
prozorne kaplje
pojejo z vzdihi neba.
Kako počasi drsi čas pod oblaki,
kot da bi mesečina pozabila oditi
in bi se strdila v sivobelo lečo,
nekje vmes med Soncem in Zemljo,
kjer bo vztrajala do noči!

Toda tam zadaj,
za svetlobno kopreno,
odmevajo zlate eksplozije,
kakor slutnja novega gospodarja,
ki se vrača v to zatemnjeno sfero.
Prišel bo v sijaju in blišču,
posul nas bo z zlatom,
nad nami bo razprl
pahljačo upanja
in nove vere.

PROSTOR

Nevidno zarisana pot.
Po njej se žareča gmota
kotali skozi brezno,
preluknjano s premicami,
a neštetokrat neizmerljivo.

Eno je meriti razsežnosti,
drugo jih je zarisati v prostor
in potisniti ognjeno kroglo
vedno znova na njeno pot.

Eno je pošiljati v prostor
nebogljene, nesvetleče sonde,
drugo je doumeti nedoumljivo.

Eno so te besede in njih zven,
drugo pa je njihovo neuresničljivo
hrepenenje po dotikih sonca.

SONČNI SLI

Sončne sle smo odposlali
Vse vesolje razsvetliti,
Razvozlati zlate niti,
ki jih nismo stkati znali.

V daljne in neznane kraje,
Že od nekdaj misel tava.
Mati, čudežna narava,
Ki nam jemlje manj, kot daje,
Gleda, ko so se s postaje
Sončni vlaki odpeljali,
Z njimi pa ljudje, živali
In rastline tisočere.
V daljne, čudovite sfere
Sončne sle smo odposlali.

Tu pri nas, kjer vlada zmeda,
Kjer nam zlo je luč vsakdanja,
Kjer človeštvo se priklanja
Sli nasilni, kakor čreda,
Ki se sebe ne zaveda,
Tu, pri nas, so znameniti
Modreci ugotovili,
Kaj storiti, in sklenili
Svet zdivjani umiriti,
Vse vesolje razsvetliti!

Šli so najboljši med nami,
Tisti, ki srce jih vodi
K dobri, milostni usodi,
Tisti, ki si znajo sami,
S čuti, mislimi, rokami,
Vsak odgovor izboriti,
Ki nas hočejo rešiti,
Ki namesto nas jih žene
Najti vozle zapletene
In razplesti zlate niti.

Mnogo sonc v vesolju sveti,
Tisoče bogov nam vlada,
Cela kozmična armada!
Nam, ki nočemo verjeti,
da smo tam, prav tam spočeti.
K njim smo naše sle poslali,
Da jim bodo pokazali,
Vozle kozmične usode,
Niti zemeljske zablode,
Ki jih nismo stkati znali.

DEŽELA HARMONIJE

Ko črna noč izgine,
čarobni konji poletijo,
odpeljejo v višine
prezlato sončevo kočijo.

Na njej so naloženi
sijoči, čudežni kristali,
zeleni, modri in rumeni,
smaragdi, jaspisi, opali …

Pršijo iskre pod kopiti
in sinji kočijaž prepeva
si o deželi čudoviti,
ki čaka nanj na koncu dneva.

Pod mavrične oboke
beži modrikasta ravnina,
zajeta v misli pregloboke
uhaja iz spomina.

Tam daleč, kjer krojijo
nebeški pajki svojo prejo,
planejo besno nad kočijo
in jo razkosajo, požrejo.

Edino še lesket omamni
zdaj iz čeljusti svetih sije,
zdrobljeni dragi kamni
v deželi harmonije.

ZA ZVEZDO

Ko razžariš, ustvariš dan,
s svetlobo sinjo razprostreš
čez noč sijoči pajčolan.

Zvečer razgrne ga Nekdo,
ki je nad Svetom gospodar
in ti Njegovo si oko.

Ko utoneš v črni Raj Nebes
in tvoja Luč me ne slepi,
odpre nešteto se očes.

Za vsakim skriva se obraz,
Zvezde so njihove oči
in tam, na dnu, se skrivam Jaz,
za Zvezdo, ki še ne žari.

KO ZASAJAŠ LJUBEZEN

z mrtvila senc
izluščiš odseve
kozarci zazvenijo
slepečo luč beline
in šipe zadrhtijo
prebodene z žarki
prašni drobci zaplešejo
s tem sladkim zrakom
še gore se približajo
sijoče pod ledeniki
in ceste se bleščijo
kot bi imele gladino
drevesa so vzburjena
vsi smo razgaljeni
vsi te občudujemo
ko zasajaš ljubezen
v življenje

ULICA

Ulica poje.
Ulica opeva ljubezen,
ki je lepa kot roža,
nežna kot metuljček,
sladka kot čebelica,
poskočna, prešerna.

Z mrakom pada mrak.
S hladom pada hlad.
Ulica molči.
Pevci ne pojejo več.
Zmečkano cvetje leži po tleh.
Ulica boleha.
Ulica hrope.

SLUTNJA

V njih ni toliko moči,
da bi stisnili zobe in pesti in
vprašali,
zakaj nas nimate radi.

Očaki so modrovali,
ljubezen je velika družina,
ljubi in sovraži,
slutnja ni prava,
slutnja je goljufiva.

MOJA TIHA LJUBEZEN

Poklicala te je stara ura.
Obsedela si na fotelju, s ključem,
ki odklepa vsa vrata, ki pozna
psiho človeka.

Zagospodarila si nad menoj,
me učila pisati in brati,
a jaz sem te hranila z domačo solato,
uvoženo papriko, z lipovo skorjico.
Z dna temeljev si potegnila srebro
in blato.

Ko si posrkala poslednje kaplje,
prekopala polja in poti,
si odšla, poezija.
V meni si pustila praznino.
Lučka v višavah je ugasnila.
Nobena zvezda ni posvetila nad mano.

Enkrat vse mine.
Ko sem čisto sama,
te kličem, poezija,
moja tiha ljubezen.

MLEČNE CESTE

Neslišno drse
neznane jeklene ptice,
rišejo mlečne ceste
na jasnem nebu.
Nevidno, molče
spuščajo na zemljo.
svetle ceste,
svetel strup,
svetla, svetla prihodnost

NE BERI MOJIH PESMI

Ne beri mojih pesmi, če te
niti slutnja ne more zvleči
v dneve, ko se rojevajo
vse dobre smrti;

ko brez dežnika stopiš
pod katran življenja,
ki se zliva s temena po ramah
in vzdolž vsakega vretenca;

ko se skamni radost giba
in kretnja ne najde volje do premika,
a vsa jutra cvokotajo znotraj
in nobena trepalnica

ne pozablja hišo iz vžigalca;
ko se omožiš z grenkobo glasu
na vogalu svetlega grla
in modri smrti ponujaš

zloščena usta,
kod pocenjena kurba,
ki jo gloda rak življenja,
pa rdečo kredo stiska med prsti

in sanja o lepotah sarkofaga…
Ne beri mojih pesmi, če nikdar nisi
v poznih urah vračal pobegle
regratove lučke v usodo zelenega morja,

kjer zvezde ne zavračajo nič, kar je
iz njihovega drobovja. Ne beri… če nisi,
če že niti s slutnjo ne moreš priti…
Ne beri, zaman ti bodo.

VOHAM TVOJ NOŽ

Po ročaju iz hieroglifov
iščem odsotni vonj
navzočne smrti,
nujnega za harmonijo
onečaščene ljubezni
in golega krika
na žrtvenem oltarju.

Diši mi tvoj nož.
Je nekaj mongoloidne
slasti v tej smrti.
Je nekaj praizvorne
strasti v odiranju kože
in mrazu, ki raste
iz globine vzdolž noža.

Je neki opoj
v dlani črne prsti,
ki zatiska usta,
ko pod srpom
Meseca, čez odkos
temačnih senc
gomazi bližina daljave.

Je nekaj mongoloidne
slasti v tej smrti;
je nekaj praizvorne
strasti v razgrinjanju kože,
ko slutnja iz sebe pojde,
da se poimenuje
po strdku z vrha noža.

TEBI JE LAHKO

Od nekdaj si bil morje.
Turkizna globina, polna
samo svojih planktonov,
ki v nočeh odsotne mesečine
razgrinjajo lesketajoče mreže,
v katere se lovijo sanje
ki se vodno začenjajo v dvoje,
in daleč, daleč
od katerekoli obale.

Tebi je lahko s tistim licem
iz čudežne pene
in z glasom pritajene sirene
očarati otroka, ki nosi krono
v peščenem gradu
in militi pore sanjaču,
ki zatopljen v puh galeba
ne sliši ničesar,
kar bi lahko bilo iz krika.

Tebi je lahko …

Ti imaš svoje meduze
in vse moje solze.
A jaz, okamnela,
golega obraza
in razklanega drobovja,
se borim z burjo in z jodom,
ki ima tvoje roke,
ko mi, mogočen, ponoči prideš,
da me zopet vsrkaš vase.

V NAMA TLI

Ne poglabljava se v snov iste reke.
Zadostuje že,
da lahko mečeva kamne,
ti v moje i jaz v tvoje
bleščice razigrane zarje.

Ne upava si,
globlje od kolena,
spustiti v popolnost
njenega objema.

In srečna sva,
si dopovedujeva.
Neskončno srečna
sredi popka golega Meseca,

kjer sanje najdejo zavetje
in mirno klekljajo jeklene čipke
za najine zelene roke
in sajaste nohte.

Ne upava si potopiti več,
kot za eno dolžino
zavihanih trepalnic
v plitvino osojnih zenic.

Ne. Nikoli globlje.
Nikakor. Globlje so mreže,
v katerih vrejo okostja
oglodanih rib.

Izstradala sva jim vid
in zdaj naju gledajo
s steklenimi očmi, negibno
in skoraj nežno brezčutno.

Ni groza, a niti čudenje ni
tisto, kar nama odpira usta.
Le tli kanibalski ogenj
in grlo bruha dim.

Znotraj tli... Bojiva se
za peno pod jezikom,
ki čaka na zdrobljeni
česen in peteršilj.
Lačna sva, oba ... Zelo, zelo lačna ...

IZ OGLEDALA

Jutra,
ko me je veter
okopal v pelodu
češnjevih cvetov,
pripravljajoč me
na srečanje
z lastno neumnostjo,
se spominjam
po smehljaju rose
na lokvanju
in kačjem pastirju,
ki je zaprepaden
nad mojim pogumom
negibno
obstal v zraku.

Ne morem pa
(čeprav bi rada)
pozabiti žabo
pod nogami,
ki je s skokom,
daljšim od razkoraka,
skočila v krik
zelenega teloha,
od katerega mi,
še danes v glavi poka,
in nikakor da se spomnim,
kam in po kaj sem šla,
niti odkod sem privlekla
tisto, ki mi meketa
iznad umivalnika,

ko v njenem mleku
namakam žulje
od prehojenih sanj.

SI, POVSOD SI,

v vsaki luknjici gumba
in v vsakem šivu srajce,
ki jo jutro ogrne,
še preden noč odvleče

zamujene sanje izpod odeje;
si v lakoti onemogle kukavice,
in molku iz vretja
pod skorjami drevja;

si, v vzdihu,
ki drobovje stiska,
ko pesem hlipa
in polzi navpična nota…

Si, o, si,
v kljubovanju vstajanja,
ko vedno znova shodim
in grem k izviru svoje reke,

skozi vrbovo šibje,
skozi listje,
ki mi podtika tvoje zenice,
da se spotikam ob lastne žile

(najpogosteje tam, kjer iz tebe vase zrem).

KORAK… DVA

Od tam do tukaj je blizu.

Dva koraka po žerjavici
vzhajajočega zatona,
dokler se še plazi
Rimska cesta,
polna najinih zvezd
iz slutenj votlih besed.

Od tam do tukaj,
v enakomernem koraku,
kolona mravelj,
v kateri zavest
sem vtisnila mrk sonca
in sedaj iščejo varnost
v osami moje postelje.

Od tam do tukaj je tako blizu,
pa zopet nič na dosegu…

Še zmeraj se zleknem
z odpeto kožo
v zibanje tvoje mreže.

Ne tolažim oči,
poteptane z vidom sanj
ne bojim se za med hlipanja
(polna ga je vsaka zarja),
ne vem le, kam bi dala prste,
vijolične od krvi zadnjih borovnic
in groze (ne)dotika ustnic,

sedaj, ko me zebe daljava,
kjer beseda nima mesta,
vse znotraj, pa koprni po bližini.

OPROSTI

Danes me je strah lastnega jezika,

zaradi strupa v zobu tvojega modrasa,
ki sika izpod kamna sredi prsi
in odrto kožo tišči pod mojo pazduho.

Danes so mi zrasli tvoji podočniki
in z lahkoto bi grizla,

zaradi žene, ki se hladna ziba
in nosi pas okoli vratu,
ko pase sanje z otroške blazine;

zaradi mrtve matere Rukije,
ki sem ji hotela odnesti rože
na neobstoječi celjski grob;

zaradi sestre Beise,
izgubljene nekje med policami
napol temne knjižnice,

in zaradi bostonskih sinov,
ki tepejo žene
z balkanskimi pestmi

in v zenicah vnukov
blatijo uglednega očeta,
globokega, kot bolgarska voda,

o da, danes bi z lahkoto grizla,

tudi zaradi kraljevskega veličastja
izkušenih ruskih zdravnikov
in črnega ivja sibirskih zim,

ki se širi po polju moje razkrojene kože,
pod katerim se utapljajo
aprilske šale v kapljah dežja,

ki nikoli več
ne bodo samo brezosebne
kaplje dežja. O, da…

danes me je strah mojih ust…

Polna so hrustanca lastnega uhlja.
Danes bi te tudi s pesmijo lahko ubila
sredi Tartinijevega trga…

O,čaj se hladi na terasi piranskega Teatra
in sonce se že namaka v oranžni bonaci…
hmm, oprosti… nimam časa.

ODHAJAM,

vendar ne zaradi vremenske napovedi.
Od začetka spremljam razvoj dežja
v nabreklem trebuhu oblaka
in, za milo voljo, ne, nisem presenečena!

Odhajam zaradi detelje,
ki iz roga mrtvega jelena
z votlim jezikom slame
pripoveduje o radosti (ne)obstoja.

Odhajam tudi zaradi mreže
udomačene pajčevine,
ki prekriva jajca
v gnezdu kukavice.

Odhajam, vendar ne zaradi groze
zlomljene breze. Vem da čas raste
z rokami z balzamnimi prsti
in z usti polnimi drobcenih zvezd.

Odhajam zaradi poteptanega smehljaja rose
in globokega okraska debelega podplata.

Eh, ljubezen moja, kaj bo s teboj,
boš lahko ostal sam s seboj?!

PESEM MOJI PESMI

Počesana,
s polnimi usti
neprežvečenih let
spodobno molčim.

In ti..?
Tebe zavrača svet,
ki mu na kazalcih
tvojega jezika
pošiljam
oranžno slutnjo
udomačenega pekla.

Normalno je,
da tako priklenjena le name,
med kostmi
oglodane ljubezni,
povsem po človeško kričiš.

Z enako negotovostjo
gledava v isti nož...
Hip, ki lahko sproži večnost,
je neizogibna smrt,
ki tiči v tej
neobljudeni sobi,
in čaka na izid...

Še ugibava, ljuba moja,
katera od naju
se bo spremenila
v milega rablja.

Oče nam nikoli ni pripovedoval o svojem domu. Pravzaprav nam nikoli ni nič pripovedoval. Malo je govoril, pa še to o vsakdanjih opravilih. Tudi spraševal nas ni veliko. Včasih, mama je rekla, da je pijan, je govoril dolgo v noč. Nisem razumela veliko, vem le da je govoril o vojni.

Oče je imel v kotu poleg velike stenske ure za steklom obešeno prelepo majhno žepno uro. Mama je rekla, da je zlata. Nekoč sem jo snela in jo gledala. Imela je rimske številke in precizno gravuro na pokrovu. V sredini sta bili vgravirani začetni črki očetovega imena in priimka. Kazalci so mirovali. Kazali so deset minut do dvanajste. Oče je ravno vstopil in mi dejal:

»Pusti uro, to ni zate.«

»Kdo ti jo je dal?«

»Birmanski boter.«

»Zakaj stoji?«

Oče ni odgovor, molče jo je pospravil nazaj.

»Od kod je doma oče,« sem včasih vprašala mamo.

»Iz Krajne.«

»Zakaj ne gremo nikoli na obisk babici in dedku?«

»Ni jih več.«

»Kaj pa domačija?«

»Tam je brat z ženo, ata je bil deseti in so po smrti staršev z njim grdo ravnali. Zgodaj je moral od doma.«

Enkrat na leto, na dan mrtvih je oče vzel dve sveči in nekaj krizantem in se odpeljal s kolesom.

»Na grob staršev gre,« je dejala mama.

Vsi mi ostali člani družine smo šli po babico in potem s košaro rož na pokopališče. Prvi je bil vedno na vrsti grob pravega dedka. Imeli smo namreč še drugega dedka. Pozneje so k prvemu dedku pokopali posmrtne ostanke strica, ki je padel v partizanih na Štajerskem. Babica je dala postaviti spomenik in poleg dveh slik umrlih je bila na njem tudi njena slika. Večkrat sem jo vprašala:

»Zakaj je na spomeniku tvoja slika?«

»Da bo pripravljeno, ko bo tako daleč. Pa tudi nič ne škodi, če šolarji, ki obiskujejo grob vedo kdo je partizanska mama.«

Neke sobote je dejala:

»Jutri greva v Krajno obiskat sina Franca in tvojo sestrično. Sin Franc, moj mrzli stric je bil od drugega dedka. Veselila sem se, da bom spoznala sestrično. Od avtobusne postaje sva imeli še pol ure hoda. Vsi trije so se naju zelo razveselili. Babica je prinesla za Miciko bonbone in rdeče blago z belimi pikami.

»Tako velika si že.«

»Jaz nisem poreden otrok, sem pridna deklica,« je zdrdrala Micika. Sedela je v kotu in gledala Proti koncu obiska je prišla k meni in ko sva se začeli pogovarjati je bilo treba na avtobus.

»Zakaj ne pride Micika k nam,« sem vprašala.

»Saj bi res bilo dobro, da jo damo za par dni med otroke,« je pristavila teta. Stric se je strinjal.

»Ko bodo počitnice, jo bom pripeljal s kolesom. Preveč resna je za svoja leta. Tu naokrog ni nobenih otrok.«

»Kje pa je doma oče?« sem vprašala babico na poti na avtobus.

»Tam na hribu,« je babica pokazala s prstom na s slamo krito hišo.

Prehitro sva prišli na postajo, zato je babica predlagala, da spijeva kokto v gostilni. Komaj sva sedli je prišel gostilničar, da bi naju vprašal kaj želiva.

Ko me je zagledal je začudeno vprašal:

»Ali ti nisi od Šalamonovega Lujzeka?«

»Kako pa veste,« se je začudila babica.

»Ali je niste nikoli pogledali. Celi Lujzek je.«

»Tega nisem nikoli opazila, se je čudila babica.«

»Moj prijatelj je bil v mladosti. Skupaj sva hodila po gostilnah. Še to prazgotino na čelu imam zaradi njega. Bilo je tisti večer, ko je bogati kmet Šinko prinesel v gostilno njegovo zlato uro in jo zalučal vanj:

“Poberi svojo uro in da se nikoli ne približaš moji hčeri, ti capin.“

Ura je padla med plesalce. Vedel sem koliko Lujzeku pomeni in sem jo pobral. Nisem vedel, da jo je dal Kristini. Pri tem me je nek plesalec močno brcnil v obraz. Potem je prišla vojna in smo se razkropili. Srečala sva se na pokopališču, ko je bil že poročen.«

»Kaj pa je bilo s tisto punco?« je bila radovedna babica.

»Poročili so jo z nekim bogatim vdovcem, odselila se je na Štajersko.«

»Babica, ata še ima tisto uro,« sem ji povedala v avtobusu.

»Nikomur je ne da. Enkrat sem jo vzela ven iz vitrine pa je bil zelo hud. Celo neki Avstrijci, ki so prišli na obisk, so mu zanjo ponujali lep denar, pa je ni dal. Še mama ga je nagovarjala pa zastonj.

»Čudno, da je ni hotel prodati za dobro ceno,« je modrovala babica.

Uro sem še velikokrat občudovala.

»Ko bom velika si bom kupila podobno,« sem razmišljala.

Čez veliko let, ko sem bila že od doma in sem se vračala le na obiske sem še vedno videvala uro na istem mestu. Nekoč, ko sem odhajala, me je oče poklical nazaj iz dvorišča. Sama sva bila v sobi. Stopil je, odprl steklena vratca in vzel uro.

»Vzami jo, vedno ti je bila všeč. Ne potrebujem je več.«

»Saj ni treba, vem da ti veliko pomeni.«

»Rad bi, da jo imaš za spomin.«

»Pa srečno pot.«

Stisnila sem uro in s prsti pobožala gravuro na njej. Tolikokrat sem jo občudovala. Ko sem jo na avtobusu pogledala, se mi ni več zdela tako lepa.

»Tam je bilo njeno mesto,« sem razmišljala.

Nekatere stvari so tako lepe le na določenem mestu. Če jih prenesemo drugam, del lepote izgine. Tam v vitrini je čuvala očetovo skrivnost, zato jo je pustil, da je mirovala ves ta čas. Še danes njeni kazalci kažejo deset do dvanajst. Takrat je bilo konec nekih sanj.

POTONIKE

Binkoštnice prekipevajo v polnem cvetju. Radodarne perjanice cvetja je sam dobri duh izbral za svoje znanilke. Največjo skrivnost vsega živega razodevajo, radost in podarjanje. Tonejo morda hitreje zato, ker iz zvrhanih čaš razsipavajo svoje bogastvo?

If si po svoje razlaga življenjske simbole, vidi jih v rožah, v drevesih, v oblakih. Včasih razmišlja o svojih skrivnostih, v duši jo zaboli, prebudijo se najskrivnejše misli, ki nikoli ne potonejo.

Potonike še tisto leto niso cvetele. In četudi bi cvetele, njihovega cvetja tokrat ne bi videla.

If in Tobi sta postala slepa in gluha za naravo, a kar je še hujše, slepa in gluha drug do drugega. V čudno odmaknjeno stanje sta se pogreznila. To je bilo v času, ko so težka dogajanja prihajala z vso silo in nista našla izhodov, nista jih več skupaj iskala.

Otrdela sta in onemela.

Tobi je bil po naravi močnega značaja. Že v mladih letih se je srečeval z mnogimi težavami. Svoji mami je bil prava opora. If je imela popolno zaupanje v Tobija. Tudi v času, ko so se življenjske spremembe nevarno zasukale.

Premalo sta se pogovarjala. Oba sta bila potrebna besede, razumevajoče in tople, stiska, ob katerem zadrhtijo usta kot cvetni list in oči zableščijo.

Tobijeve oči so postale trudne in prazne, vidi jih zdaj, a takrat jih ni videla.

Bil je dan, o, kakšen dan! Bili so dnevi, razrvani, odžagani dnevi kot podrti štori. Njuni drevesi sta se nevarno nagibali. Nista se naslanjali druga na drugo, da bi jima bilo lažje. If je bila kot štor.

Še danes ne ve, kako je Tobi spravil velik štor v avto in iz njega in videla je le, ko ga je kotalil po travi navzgor. If ni priskočila, da bi mu pomagala. Stala je na mestu in gledala nekam mimo. V resnici se je počutila kot štor, to je Tobiju tudi odkrito priznala. V štoru vidi še vedno takratno prispodobo.

Les je že potemnel, deževje ga je spralo. V travi leži in počasi razpada. Počasi in zanesljivo prhni na mestu, koder ni nikoli raslo drevo.

If se spominja, da jo je Tobi vprašal, če bi imela štor.

»Štor?« je odsotno ponovila.

»Ja,« je rekel Tobi s suhim glasom.

»Zakaj bi ga pa imela?«

Beseda mu je zastala v grlu, zastalo je upanje, zastal je ljubezen.

Ni se zazrla v Tobijev obraz, ko je zasopel počival na štoru, ni se mu približala, ni se ga dotaknila z roko, s pogledom.

»Blago senco ti poiščem, glej, s cvetnimi listi pokrijem tvoje čelo, pobožam tvoje uči.«

Potonike nagnejo težke glave do tal, s cvetnimi listi pokrijejo zemljo.

Kako Franci najde v Emanueli svojo veliko ljubezen, ta pa ima z njim svoje načrte, o katerih še noče govoriti.

Prebudila sta se v deževno jutro in naročila zajtrk v posteljo. Hrana jima je teknila in hitro izginjala s pladnja. Nič čudnega po tako divji noči, ki je zagotovo ne bosta pozabila tako hitro. Končala sta z zajtrkom in pila še kavo. Pogledovala je skrivnostno proti njemu in njene oči so tiho spraševale.

Poljubil jo je in rekel:

»Pripravila si mi nepozaben večer. Imel sem kar nekaj deklet, nisem še doživel nečesa tako lepega!«

Spet jo je poljubil in skrila sta se v postelji.

Pod odejo je zašepetala:

»Prosim te, pojdi sam v podjetje in daj takojšno in nepreklicno odpoved. Naj ti plačajo preostanek, potem pa pridi, ker greva nato po opravkih!«

Stisnil se je k njej in rekel:

»Točno tako bom storil!«

Brez oklevanja je izpolnil želje svoje izbranke. Najbolj zanimiva je bila reakcija v podjetju, saj tako elegantnega in uglajenega Francija niso poznali. Posebej jih je begal pogled skozi okno, kjer se je bleščal kot nov rdeč mercedes benz cabrio, s katerim se je pripeljal.

Na kratko je direktorju in lastniku podjetja povedal, da daje takojšnjo odpoved, da odhaja na drugo delovno mesto v drugem kraju. Njegov nastop je bil tako prepričljiv in samozavesten, da je dobil ves denar in še odpravnino za vodstvenega delavca.

Priklonil se je, pozdravil in odhitel iz tovarne.

Po njegovem odhodu je dejal lastnik pomenljivo zbranim:

»Zapomnite si: Binder bo prišel še daleč, zelo daleč, to vam zagotavljam!«

Ni se motil. Mladenič je našel svojo dekle, ki mu bo pomagala na več kot uspešni poti.

Emanuela se je komaj skobacala iz postelje, ko je vstopil France. Izročil ji je denar, povedal kako je uredil v podjetju in da je dobil tudi odpravnino.

Pogledala ga je in rekla:

»To je vendar tvoj denar!«

»Kar je moje, je tudi tvoje, kar spravi ga,« je rekel in jo poljubil.

Spet je v njenih očeh zaigral tisti skrivnostni lesk, ki ga Franci ni znal razvozlati, pa to tudi nobenega smisla ne bi imelo. Vdal se je v usodo in nič ni kazalo, da mu je bilo žal.

»Počakaj me v restavraciji, takoj pridem, samo uredim se, dragi!«

Navadil se je že, da pač nima smisla ugovarjati. Emanuela je bila preveč bistra in predober strateg, ki ga je bilo najbolje poslušati. Odšel v restavracijo, naročil pivo, sedel in skozi okno opazoval vrvež na ulici. Kmalu je prisedla prišla še ona, tudi sama naročila malo pivo - italijančka.

Franci je uganil, zakaj ni želela, da ostane z njo. Bila je na novo urejena, tudi lasje so bili speti drugače. Njegov pogled je govoril sam zase. Opazila je pogled in na ustnicah ji je spet zaigral skrivnostni nasmeh.

Sedla sta spet v avto in Franci je vprašal:

»Kam se peljeva?«

»Pelji na Gries Platz in tam nekje parkiraj!«

Pospešil je in kmalu sta bila tam.

Izstopila sta, se odpravila proti centru in vstopila v banko. Uslužbenci so se klanjali. Eden od njih ju je peljal v posebno sobo in rekel:

»Spoštovana gospa Werner, direktor bo vsak trenutek prišel!«

Res, direktor je kmalu vstopil, pozdravil, poljubil roko Emanueli,podal roko Franciju, sedel in dejal:

»Na uslugo sem vam, spoštovana gospa!«

Pogledala ga je uradno in rekla:

»Gospod Holzapfel! Ta gospod, ki sedi tukaj, Franc Binder, lahko razpolaga ter upravlja z vsem mojim premoženjem in denarjem. Napišite pooblastilo za to in ga izročite gospodu!«

»Takoj se bo zgodilo, spoštovana gospa!«

Odhitel je urejat zahtevano dokumentacijo.

Uslužbenka banke je postregla s pijačo. Franci je popolnoma ravnodušno sprejel povedano. Niti sanjalo se mu ni, da je postal eden od najbogatejših ljudi v bližnji in daljni okolici. Zaposlitev v Emanuelinem podjetju je bila namreč le krinka, da Emanuel ni bilo potrebno s komerkoli na dolgo in široko z njim razpravljati. Bila je pač diplomat.

Direktor se je vrnil in izročil listino Emanueli. Ta jo je pazljivo prebrala, se nasmehnila s kotičkom ust in jo zadovoljna podpisala.

Direktor je en izvod vložil v usnjen ovitek in ga izročil Francu. Ponudil mu je roko in rekel:

»V zadovoljstvo nam bo sodelovati z vami, spoštovani gospod Binder.«

Poslovila sta se in nadaljevala s potepanjem po mestu. Ustavita se v majhnem baru in naročita kavo.

Medtem ko sta srkala kavo ga je Emanuela pogledala v oči in ga vprašala:

»Dragi, si sedaj zadovoljen, ko si postal milijonar?«

Pogledal jo je začudeno in rekel:

»Eh, nehaj me hecat.« Zamahnil je z roko in dajal vtis, da mu je prav malo mar za denar!

Ona se je nasmejala:

»Točno tak odgovor sem pričakovala od tebe, saj tebi denar ne pomeni nič. Živiš od danes na jutri, zadovoljen si in skromen ter se obnašaš impulzivno. Tukaj je verjetno ravno ključ tvoje uspešnosti!«

Bežno jo je pogledal in odvrnil:

»Ne filozofiraj, prosim, draga!«

Oba sta se prešerno smejala, nato sta vstala, se odpravila se proti avtomobilu in se odpeljala proti domu…

Pričakal ju je Herbert, ki je poskrbel za avto in prtljago, in zaljubljenca sta veselo odhitela v hišo.

V salonu sta skupaj sedla zofo:

»Kosilo bo čez petnajst minut!«

Obrnila se je k njemu, ga poljubila in se zamislila.

To je opazil Franci in jo je vprašal:

»Kaj premišljuje moja glavica?«

»Mami, bova kupila novo hišo v mestu!«

»Lepo od tebe. Veš, da bi me tudi ti lahko predstavila svoji mami!«

»Moje mame ni že petnajst let, dragi!«

»Moje sožalje, ja zakaj ji boš pa potem kupila hišo?«

»Oh, ti tepček, na tvojo mamo mislim vendar!«

»Majo mamo?« se je oglasil začuden Franci?

»Ja, tvojo mamo!«

Prišla je Heidi in rekla:

»Madamme, kosilo bi servirali.«

»Pojdiva, izvoli,« reče nežno in ga pogladi po laseh!

Preselila sta se v jedilnico. Strežnica Heidi je hitela in servirala kosilo. Po mamljivih vonjavah je Franci ugotovil, da hiša premore tudi dobro kuharico. Užival je v hrani. Pila sta kot ponavadi rdeče vino. Ko ga je Franci nalival izbranki, je slučajno opazil letnico na steklenici - 1921. Pogledal okoli sebe, videl, da sta sama, in rekel:

»Tako staro vino pijeva?«

»Seveda, dragi,« se je ona le nasmehnila.

Po končanem kosilu sta sedela na terasi, pila rdeče vino. Počasi sta srkala žlahtno kapljico in kramljala o splošnih in nepomembnih stvareh.

Po dnevu, ki ga je preživel, Franci ne ve, ali je tič ali miš, vprašati pa ni hotel.

A Emanuela ga ni hotela begati.Popolnoma ga je razumela. Tudi ona je bila ne tako daleč nazaj zelo revna, a to je bila že druga zgodba. Gledala je Francija in počutila se je blaženo.Počutila se je ženska in zdaj je tudi verjela, da je to prav zares tudi postala. V skritem kotičku njenega srca je bila le še ena želja, postati mamica. Toda to je skrivala in je ni mislila tako hitro izdati svojemu izvoljencu.

Njeno razmišljanje je prekinil Franci:

»Jutri bi šel v službo. Lahko bi mi pokazala, kje je to«

Spet tisti pogled in:

»Dragi, saj ni potrebno, da delaš, denarja imava dovolj! Namesto tega lahko greva na potovanje!«

»Ne pride v poštev, hočem delati in pika!«

»Tudi ta odgovor sem poznala, že vnaprej, dragi!«

Cesta k tovarni se je počasi vzpenjala, v križišču sta zavila desno in po dveh kilometrih se je prikazal lesno-predelovalni obrat. Zgradba je bila velika in vidna že od daleč..

Veselil se je novega dela.

»Franci, lej, tam na vrhu je tvoja pisarna,« je pokazala z roko Emanuela.

Malo sta še postala in se razgledala naokrog. Nato sta se odpeljala.

Približevala sta se vili. Molk je iznenada prekinila Emanuela in rekla:

»Ko prideva domov, boš vzel knjigo in se naučil vse o prometu, motoroznanstvu. Napravil boš vozniški izpit. Prijavila sem te za naslednjo sredo popoldan, jasno!«

Tako iznenada je padlo po njem, da sploh ni mogel spregovoriti, le prikimal je in molčal kot grob.

Emanuelo je zaskrbelo, ko je videla, kako molči in je žalosten, zato ga je pobožala po laseh in mu dejala:

»Ljubi, ne skrbi, zelo dober voznik si in izpit boš opravil, kot bi trenil, verjemi mi!«

Spet ni mogel reči nič, le prikimal je in molčala sta. Doma se je lotil učenja. Učil se je do pol dveh zjutraj naslednjega dne. Emanuela je odšla spat sama in bila je prva noč brez divje ljubezni. Dolgo ni zaspala in jezila se je sama nase, da ima tako strupen jezik. Tudi Franci je malce kuhal zamero. Seveda je bil sam kriv za to. Zaspala sta in se v spanju tesno privila drug k drugemu.

Prebudil se je zgodaj. Odprl je oči in se zagledal v ljubljeno bitje ob sebi. Vzpel se je na komolec in jo poželjivo motril. Bil je prepričan, da trdno spi. A spet se je motil, kot že tolikokrat.

Počasi je odkrival Emanuelo. Želel j videti, v kaj je oblečena. Oblekla je perilo iz hotelske predstave. Tiho jo je občudoval, Emanuela pa se je trudila in igrala, da trdno spi. Sklonil se je bliže, jo nežno poljubil na čelo in trebušček, nato je pogledal njen obraz in rekel sam zase polglasno, skoraj je stokal:

»Kako te imam rad, najdražja moja!«

Poglavje iz daljšega besedila »Nemirna rekal«

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
REVIJA MENTOR
Štefanova 5, p. p. 1699, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel.:+ 386 1 24 10 500, 2410 516
e-pošta: dragica.breskvar@jskd.si

Ljubljana, maj 2007

NATEČAJ ZA NAJBOLJŠO SAMOZALOŽNIŠKO KNJIGO V LETU 2006

Revija Mentor, ki deluje v okviru Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, razpisuje natečaj za najboljšo leposlovno knjigo, izdano v samozaložbi, z letnico 2006. Najboljši avtor bo dobil za nagrado grafiko akademskega slikarja Karla Pečka, ki jo bo revija podelila na sklepnem delu Festivala mlade literature Urška 26. oktobra 2007 v Slovenj Gradcu. Poleg tega bo avtor nagrajen še z udeležbo na tridnevni literarni koloniji JSKD maja 2008 v Sežani.

Natečaj je namenjen vsem avtorjem, ki so lani sami izdali pesniško zbirko ali prozo, napisano v slovenščini, in so v celoti sami plačali zanjo vse stroške ali so del stroškov za tisk dobili s pomočjo sponzorjev.

Knjige (1 izvod) je treba poslati na naslov JSKD, revija Mentor, Štefanova 5, 1000 Ljubljana do 10. avgusta 2007. Rezultati bodo znani do 15. oktobra, objavljeni pa bodo na spletni strani www.jskd.si. Knjige bo izbirala posebna žirija, ki jo bo vodil pisatelj in dramatik Goran Gluvič.

za revijo Mentor

Dragica Breskvar, urednica

Prof. Dr. Ferk & Partner d.o.o.
Management consultants

Na tiskovni konferenci v Poslovnem klubu hotela Piramida so bili v petek, 29. junija 2007, v okviru razpisanega literarnega natečaja na temo Ljubezen do domovine, svojega kraja, družine, sosedov, drugačnih ljudi… razglašeni zmagovalci ter podeljene nagrade najboljšim literarnim prispevkom.

Prispevki so bili strokovno ocenjeni s strani najplodnejše mladinske pisateljice gospe Janje Vidmar ter pisatelja, komediografa in politika gospoda Toneta Partljiča.

Nagrado 500 EUR za najboljše literarno delo vseh sodelujočih avtorjev je prejela Katja J. Gorečan iz Dramelj, nagrado 500 EUR za najboljše literarno delo avtorice generacije 1990 pa Una Mršić iz Prebolda.

Dobitnikom nagrad ter prav tako vsem finalistom iskreno čestitamo.

Seznam finalistov literarnega natečaja

POEZIJA

Katja J. Gorečan, 1989, Dramlje: »MOJ ROM«
Klavdija Žalec, 1990, Črnomelj: »SREČNA LJUBEZEN«
Marjana Lapajne, 1991, Vipava: »LJUBEZEN«
Patricija Močnik, 1989, Ljubno: »HREPENEČE SRCE«
Luka Pregelj, 1990, Ajdovščina: »SLOVENIJA«
Samo Tomc, 1989, Črnomelj: »NESKONČNA«

ESEJ

Una Mršić, 1990, Prebold: »LJUBEZEN DO DOMOVINE, DOMAČEGA KRAJA, DRUŽINE, SOSEDOV, DRUGAČNIH LJUDI«
Mia Primorac, 1988, Maribor: »RESNIČNA ZGODBA O (PO)SMEHU IN JOKU«
Sara Težak, 1990, Ptuj: »LJUBEZEN«
Beti Mikuž, 1991, Col: »MARTINA IDENTITETA«
Nika Škorjanc, 1989, Oplotnica: »MALA ZGODBA NOREGA SVETA ODŠTEKANIH«
Špela Kalan, 1989, Naklo: »BENCINSKA ČRPALKA«

Izdavačka kuća »Alma« iz Beograda i književni časopis »Maajan« iz Tel Aviva (www.maayanmagazine.com) organizuju paralelne konkurse za kratku priču. Tri najbolje priče s »Alminog« konkursa biće prevedene na hebrejski i objavljene u petom broju časopisa »Maajan«, dok će tri najbolje priče s konkursa časopisa »Maajan“ biti prevedene na srpski i publikovane u »Alminom« zborniku sa sledećeg konkursa.

Šalju se do tri neobjavljene priče ne duze od 15 redova (900 znakova). Nema nikakvih tematskih ili žanrovskih ograničenja. Priče, odštampane u tri primerka, potpisuju se šifrom, a razrešenje šifre dostavlja se u zasebnoj manjoj koverti, gde se navode i osnovni podaci o autoru (datum i mesto rodjenja, zanimanje, književni rad, saradnja sa časopisima, objavljene knjige, adresa, telefon, e-mail adresa...). Žiri će dodeliti I, II i III nagradu. Priče, potpisane imenom i prezimenom, mogu se poslati i elektronskom postom, i u tom slučaju ne učestvuju u konkurenciji za nagrade, ali će biti objavljene u zborniku – ukoliko to svojim kvalitetom zavredjuju.

Radovi se salju na adresu:

»Alma«
Molerova 62-A
11000 Beograd

ili

almabg@sezampro.yu

Konkurs je otvoren do 25. avgusta 2007. godine. Objavljene priče neće se honorisati.

Sve informacije o konkursu, nagradama, predstavljanju knjige i sl. biće objavljene na sajtu

http://www.alma.co.yu.

Djordje Otašević
»Alma«

Daniel Fogel
»Maajan«

Rogaška Slatina (Dijaški dom), 22.–26. avgust 2007

Poletna literarna šola Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti ima za seboj že skoraj tri desetletja uspešnega dela. Gre za seminar in delavnico hkrati, ki predstavlja nove literarne poti v slovenski literaturi, se ukvarja z vprašanji literarne in bibliotekarske vede pa tudi z veščinami pisanja, interpretacije umetnostnih besedil in nastopanja. Namenjena je širokemu krogu ljubiteljev literature – tistim, ki se z njo ukvarjajo poklicno (učitelji – mentorji šolskih glasil, literarnih krožkov, bralnih značk; šolski in splošni knjižničarji itn.), pa tudi ustvarjalcem vseh generacij.

TEME

Peter Kuhar: Pokrajine s senco
Najnovejša slovenska poezija v zbirkah, izdanih v obdobju 2006–2007. Analitičen pregled produkcije na temelju približno 80 del. Skupne značilnosti in posebnosti poetik posameznih avtorjev ter izpostavitev najbolj tipičnih primerov. Predavanje in pogovor, izhodišče zbirka Marjana Strojana Pokrajine s senco.
Peter Kuhar, slavist, novinar, prevajalec

Andrej Makuc: Esej kot temeljitejši razmislek (tudi) o literaturi
Esej kot posebna literarna zvrst od svojih začetkov do današnjega časa s poudarkom na delih znamenitega pisca Michela de Montaigna. Seminarski del: pisanje esejističnih prispevkov o slovenski literarni noviteti (skupinsko in individualno).
Andrej Makuc, profesor, pisatelj, esejist, režiser

Liljana Klemenčič: Knjige berejo, mar ne?!
(Bibliotrčna drža med invazijo rumenih komunikacij)
Kako biti bralec v času nebranja, kako preseči funkcionalno slabopismenost in bralni populizem ter »tržiti« zahtevno branje? Katere so novosti v javnem bralnem interesu in katere literarne poslastice si lahko privoščimo?
Liljana Klemenčič, v. knjižnična referentka, vodja mladinskega oddelka Knjižnice Ivana Potrča Ptuj, avtorica bralne značke za odrasle, poletnih bralnih teras, pravljic z jogo ...

David Bedrač: Se da pisanja literature naučiti?
Literatura in ustvarjanje le-te buri duhove skozi vso človeško zgodovino. Ali je literatura res zaprt, znanstveno dorečen sistem, ali pa je to izražanje svobode v najširšem pomenu besede? Se da pisanja literature naučiti? S čim in kako najti pravo ustvarjalno pot? In kako k resnim, dolgočasnim literarnim pojmom pristopiti na drugačen, bolj zabaven način?
David Bedrač, profesor, pesnik, mentor literarnih skupin, avtor novega priročnika o pisanju Brez uteži

Branka Bezeljak Glazer: »Prevajanje« dramskega besedila v gledališki jezik ali od besede do situacije v odrskem prostoru in času
O strukturi, situaciji, prostoru in času ter ekonomičnosti besed in dialoga pri pisanju dram. Osnova za delavnico bodo besedila Drage Potočnjak (Za naše mlade dame; Hrup, ki ga povzročajo živali, je neznosen) in Emila Filipčiča (Psiha).
Branka Bezeljak Glazer, profesorica, režiserka in gledališka pedagoginja

Robert Titan Felix: Literarna delavnica
Raziskovali bomo konflikt in »komunikacijo« med formalnimi zakonitostmi, ki jim literarno besedilo mora zadostiti, in lastnim glasom (lastno izkušnjo). Literatura namreč pretežno črpa iz osebne izkušnje, ki pa je lahko tudi past, v katero se nemalokrat ujamejo pisci.
Zapis je vedno potujitev izkušnje, vendar pa ta potujitev ni nujno odklon, ampak so formalne določitve besedila samo način komunikacije z drugim, z bralcem. Literarna predelava izkušnje je vedno postavitev izkušnje za drugega. Kaj upoštevati, da s preveč sebe v besedilu ne izgubimo bralca, in da s preveč bralca ne izgubimo sebe. Formalna urejenost ni kletka in lastni glas ni ptič, v njej ujet.
Robert Titan Felix, pesnik, pisatelj, esejist, urednik

VEČERNI GOSTI

Marjan Strojan, pesnik, prevajalec in urednik literarne redakcije Radia Slovenije, dvakratni Sovretov nagrajenec za prevode (Beowulf, 1993, Miltonov Izgubljeni raj, 2004), dobitnik Veronikine nagrade za poezijo (zbirka Parniki v dežju, 2000).

Andrej Makuc, pisatelj, urednik, esejist, avtor več proznih knjig: Oči (finalist za nagrado večernica), Spominjam se --- a že, Norci …

David Bedrač, pesnik, esejist, avtor treh pesniških zbirk: Neskončnost, Poezija pomolov, Pesmi v šipi.

Draga Potočnjak, gledališka in filmska igralka, pisateljica (predvsem) dramskih besedil (deset je bilo že uprizorjenih), mentorica dramske igre. Večkrat nagrajena za igro in svoje drame. Med drugim Grumova nagrajenka 2007 za dramo Za naše mlade dame.

Robert Titan Felix, pesnik, pisatelj, esejist, avtor petih pesniških zbirk in štirih romanov. Dvakrat nominiran za nagrado kresnik za najboljši roman v preteklem letu (Sekstet – soavtor, 2003, Sanja in samostan, 2006).

STROŠKI

Šolnina za vse dni seminarja znaša 60 evrov, za posamezen dan pa 25 evrov. Udeleženci, ki se bodo prijavili do 20. julija 2007, bodo imeli 10-odstotni popust pri šolnini.
Sklad bo po prejemu prijavnice poslal udeležencem predračun s položnico. Šolnino je treba poravnati pred začetkom seminarja. Prijavnica je nepreklicna, šolnino povrnemo le na podlagi zdravniškega spričevala.

PODATKI O PRENOČIŠČIH

Prenočišča in prehrano smo rezervirali v Dijaškem domu Rogaška Slatina na Steklarski ulici 1 (tel. 03 818 20 29). Cena polnega penziona znaša ca. 21 evrov (če bo udeležencev več kot 15, pa še nekaj centov manj) na dan. Storitve plačate na recepciji Doma z gotovino ali naročilnico.

PRIJAVE

Prijavnice sprejemamo do 16. avgusta 2007 na naslov Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD), Štefanova 5, 1000 Ljubljana (za poletno literarno šolo) ali po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si.

INFORMACIJE

Po telefonu: 01 2410 500 ali 041 281 956, po e-pošti: dragica.breskvar@jskd.si.
Spletna stran: www.jskd.si (literatura)

Vodja seminarja
Dragica Breskvar, prof.
samostojna svetovalka JSKD za literarno dejavnost

Tajnica
Mirjana Arko

Prijavnica

Prijavnica

URNIK

Sreda, 22. avgust
11.00
Uvodni pogovori
11.30 – 13.00
Liljana Klemenčič: Knjige berejo, mar ne?!
16.00 – 18.30
Peter Kuhar: Pokrajine s senco: najnovejše slovenske pesniške zbirke
20.30
AVTOR NA OBISKU: Marjan Strojan, pesnik in prevajalec

Četrtek, 23. avgust
9.30–13.00
Andrej Makuc: Esej kot temeljitejši razmislek o literaturi
16.30–18.30
Andrej Makuc: Esejistična delavnica
20.30
AVTOR NA OBISKU: Andrej Makuc, pisatelj, esejist

Petek, 24. avgust
9.30–13.00
Branka Bezeljak Glazer: »Prevajanje« dramskega besedila v gledališki jezik
16.00–18.30
Delavnici
Robert Titan Felix (literati)
Branka Bezeljak Glazer (mentorji)
20.30
AVTORICA NA OBISKU: Draga Potočnjak, igralka in avtorica

Sobota, 25. avgust
9.30–13.00
David Bedrač: Brez uteži - O »poučevanju« pisanja literature oz. mentorstvu v literarnih skupinah
16.00–18.30
Delavnici
Robert Titan Felix (literati)
David Bedrač (mentorji)
20.30
AVTORJA NA OBISKU: David Bedrač, Robert Titan Felix

Nedelja, 26. avgust
9.30–12.00
Literarno dopoldne z avtorji PLŠ (literarna delavnica in branje)