Za naslovnice letošnjega leta smo izbrali strani iz revije »Čevlji«, ki je izšla v tej obliki samo v eni številki. »Čevlji« so bili sicer glasilo Mestne zveze kulturnih organizacij, ki jo je takrat vodil Janez Karlin, tajnik pa je bil Tine Varl. Izhajalo je občasno, ob literarnih srečanjih mlajših avtorjev. Za naslovnico je s črkami oblikoval čevelj Darko Golija.

A zgodba, o kateri govorim zdaj, je nekaj drugega. Iz delavnice, ki sem jo pred tem imel z nekaterimi njenimi člani, je nastala skupina, ki si je želela biti samostojna. Ko sem videl, da si želijo stopiti na lastno pot, sem jim dal ključ uredništva Dialogov in tudi »ključ« za urejanje »Čevljev«. Sestajala se je v podstrešni sobi v Unionu, kjer je bil sedež revije Dialogi. To pomeni, da je to moralo biti leta 1984 ali 1985. Soba je bila brez elektrike in gretja in morda je to botrovalo radikalnejšemu nastopu skupine. Preprosto so se razlaščeni vseh dobrin počutili svobodno. Bilo je v času razburjenja okrog Laibacha. Še vedno je Čevelj bil glasilo Mestne zveze kulturnih organizacij Maribor in sem bil uradno njegov urednik jaz. Nekega dne sta mi Marko Klasinc in mislim, da je bil z njim Borut Gombač, prinesel domov špegl za revijo, ki sem ga podpisal kot »odgovorni urednik«. Seveda sem vedel, zakaj mi je to prinesel – niso si upali prevzeti odgovornosti za to, kar so naredili. Preprosto so me testirali, če sem tudi jaz tako nor, da v vsem vidim kljukaste križe.

Pri »Čevlju« se je takrat zbiralo vse, kar je literarno veljalo v Mariboru. Medtem ko so bili starejši in malo manj stari (starejši - Gaborovič, Švajncer, Mevlja, Frelih in drugi na eni strani in peterica Partljič, Kramberger, Brvar, Jančar in Forstnerič na drugi) v nekem krčevitem klinču medsebojnega obračunavanja in niso dopustili, da bi obstajal še kdo drug, je nastajala generacija, ki je ni videl praktično nihče. Izjema sem bil le jaz, kar sem dokazal z objavo »33 novih« v Dialogih. Prepustil sem jim resnično svobodo, le rekel sem jim, da v sobi s svojimi svečami ne smejo nič zažgati. Tam so se sestajali, brali, imeli svoje prireditve popolnoma brez mojega nadzora. Zaupal sem jim. Nisem gledal, s kom se družijo, koga so pritegnili k sodelovanju, kdo tja prihaja.

Ali pa sem bil naiven in sem verjel, da bo stvar ostala v okviru srednješolske skupine. A vse se mi zdi, kakor da je bila ta številka igra, v katero so me možje iz ozadja hoteli vplesti. Morda. Mladi pesniki so kot lahko pokvarljiva skuta in hitro izdajo zaupanje. Morda se je komu od njih res zdelo potrebno, da me kompromitira. O tem mi daje misliti skrivnostno izginotje neke deklice – pesnice iz Maribora. Našel sem jo na drugem koncu Slovenije in ni si več želela stikov z mano. Tudi sovražnost, ki so jo pozneje razvili nekateri člani skupine do mene, je kazala na to. A lahko se motim. V ozadju je nekdo že ščuval, o tem sem prepričan, a to so bili otroci nove generacije, ki je gledala samo nase in so izkoristili vse za svojo korist. Nekaj pa je izhajalo tudi iz tega, da niso znali razviti svojih talentov.

Prav zaradi tega je lahko nižja kulturna oblast, ki jo je predstavljala takrat Mestna zveza kulturnih organizacij Maribor, tako zlahka, rekel bi z brezbrižno brutalnostjo, opravila s to skupino. Čez čas so me poklicali na predsedstvo Mestne zveze kulturnih organizacij in uprizorili malo »sojenje«, ker sem podpisal to številko. Seja je bila v tajniški pisarni v vogalni sobi Uniona in so bili za konferenčno mizo nizek kavč in naslonjači, tako da so zbranemu predsedstvu gledale nad mizo samo glave, kar mi je najprej padlo v oči. Zdeli so se mi komični kot prašičje glave na pladnju. In če bi lahko njihove oči ubijale, bi bil mrtev, s takšnim besom so me gledali.

Sporno je bilo pravzaprav vse – sorazmerno svobodno izražanja erotike (en prispevek je bil naslovljen z »Rada kavsam«), oblikovanje, sploh vsebina. Na koncu so prešli na to: »Kaj pa tisti kljukasti križi!«, ki jih seveda ni bilo. Ker nisem popustil in dopustil, da bi nastala nekakšna »krivda«, je sledila kazen – skupina ni več mogla izdajati glasila, vrgli so jih iz prostorov Dialogov. Lahko bi se izgovoril, da so mi to »podtaknili«, a to mi še na misel ni prišlo, solidariziral sem se s Čevlji in osmešil tisto ideološko ropotanje predsedstva mestne zveze.

V kazalu »Čevljev« so bili vpisani:
Dominik Solar
Borut Gombač
Geraldine Hrelja
Svetolik Djurković (mislim, da Andrej Adam)
Miha
Bojana Kunst
Dominik (Šolar)
Aleksander Peternuš
Renata Brumec
Darko Rozman
Marinka Poštrak
Vera Pejovič
Darja Hren
Andrej Gangl – Engelbert
Zala, Marko (Klasinc)
Srečko Šorli
Saša Škof
Zlatko Dobršek
Tomaž Brenk
Srečko Kalamar
Ksenija Robnik
Ivan Žižek
Doris Brunec
Bojan Dajčman

Številko sta uredila Borut Gombač in Marko Klasinc, oblikoval jo je Dominik Šolar (ØAK ART), odgovorni urednik pa je bil Marjan Pungartnik, ki je nastavil hrbet za nekaj, kar je bilo mogoče tudi samo pobalinstvo.

Tisoč let iz dna globin prišlo je in odbežalo.
Držim ravnotežje in ne padam.
Verjami, tisoč let imam in mlada sem.
Molčeča toda toliko imam povedati!

Zgodbe stare pripovedujejo o čarobnosti pomladi
in globinah med oceani!
Prečkam prvega, naslednji je še globlji,
Kapljico vode slišim, kako pada v ocean širok!

Pomlad je prišla s sijočim nasmehom in me našla v trpljenju.
Pomlad je klicala, toda jaz je nisem slišala.
Pomlad je položila cvetje in jaz obrnila sem se proč.
Kaj rože storijo za človeka ali njegove pare?

Pogledujem v zvezde z zemlje po kateri stopam.
Ni razlike med kopnim in morjem.
Enako je videti trpljenje in veselje!

Poletna noč, družba in jasmina venec.
Ali sploh opazijo lepoto lune?
Sonce, zvezde in neskončna modrina.
Saj ne misliš, da so ustvarjeni samo zate?

Vem za oči, ki sijejo lepoto.
Priporočam rože v mesečini kot zdravilo!
Le zakaj potem ljudje živijo v takšni revščini?

Življenje je čakalnica velika.
Sedeči drug ob drugem čakajo ljudje.
Njihov strah in bolecina sta enaka.
Delijo dolgočasnost, takšen je pač svet!

Hodim po nekem tujem svetu, vendar nisem odtujena.
Sama, toda ne osamljena. Se oddaljujem, ali se približujem?
Jaz, ki živim življenje večnega hrepenenja!
Kot potujoči vlak, vendar nikoli pripadajoč.

Sanaa, Jemen 25. novembra 2006

Družina bi morala biti trdnjava odprtih vrat. A pri meni je drugače.

Pod rubriko dom, fantom, je vedno čudna. Vrata so na široko odprta, ivanjščice so začudene nad svojo belino. Otrok, ki se igra na mivki je ves zapacan in umazan.

Pri petdesetih telo kaže znake načetosti, nič več ni tako, kot je bilo, bliža se jesen, oktober mesec je, še so barve in še listje na vejah, ki postajajo vse bolj gole. Samo ne, ni ti dovolj, da bi tam kjer živiš poskušal dajati in sprejemati, vsaj navidezno igral neko igro za dvojec brez krmarja, ne. Ne, iščeš nekoga, ki te bo imel veliko in veliko, če ne že brezpogojno rad, ki te bo oboževal, ki ti bo oproščal, te miloval in negoval, iščeš žensko, nekaj med nuno in kurbo, nekaj med svetnico in prešuštnico. Iščeš nek nov privid, še sam ne veš točno kaj in to v času jeseni, ko ti moč peša. Morda ravno zato, da bi dokazal, česar nisi mogel dokazati vsa ta leta, ki si jih izštel. Ne samo zato, ker takšne ženske ni, ujetnice svobode, ženske, ki bi bila tvoja sužnja, ki bi te slepo ubogala, zato, ker sploh ne veš zakaj jo iščeš. Kot da bi bil otrok, to dokazovanje sebi in svetu, kako te preganja, kako prekleto preganja.

Rad bi omejil čudaštva, ker ta igra po robu, stane, ogromno tega, strahove in tesnobo, težo, ki ti leži na srcu in ji ne veš razloga, ne bi rad več sam posedal v starem avtu, se oklepal volana in čakal na privide. Dovolj je bilo prehodov iz prve, na drugo in tretjo osebo, preskakovanj in prehajanj, dovolj pošiljanja pisem samemu sebi. Rad bi bil kdaj pa kdaj kot oblak v južnem vetru, kot vlak trdno na tirnicah, ustavljal bi se samo tam kjer je postaja, tista ura, rdeči loparček in čakalnica.

Samo ne gre, preprosto ne gre! Kot da je vse moje življenje en sam obrambni mehanizem!

Samo potem, požgana je trava kjer sta ležala, komaj vrne poljub, čimprej bi šla, kot moški je, popolnoma spremenjena.

Zapisane imaš tiste točke, oklepaš se jih, da se ti ne odpne in poletiš in poletiš. Recimo, ko slišim sosedo Katarino. Čez osemdeset let je sestavila skupaj in zdaj prihaja čas za plačilo. Še leto nazaj si jo videl kako kupuje pleničke, kako maha s tisto plastiko, kako ničesar ne skriva. Zdaj pa, ve,tista gospa ali kosa, da prihaja, ki vedno pride, ki nikdar ne pozablja, čuti v očeh in kosteh, da se njen čas izteka in zato kriči in kriči in kriči: nočem umreti, nočem umreti!

Včasih minevajo ure in ure, dnevi in dnevi, pa ne vem, če obstajam, ne zavedam se, če sploh živim. Kot da me ni, kot da je nekdo drug, ki se je naselil v meni, kot kakšna žival sem, ne herojska, mala, zajedalska. Neko neopisljivo ždenje in nemoč se prikradeta, sin sedi za stolom in se uči preklete ulomke, ki jih ne razumem več, če sem jih sploh kdaj.

Naj se še tako trudim, misli so raztrgane, moj otrok me sprašuje, jaz pa mu ne najdem preprostih odgovor. Ne vem kaj bi rad, da bo tudi on nekoč posedal v avtu me spraševal? Sploh ne vem kaj bi rad. In potem pride ona, nič več prepirov, nič več ostrih besed, odplavljeno je, to veslanje v dvojcu brez krmarja. Zdaj si lahko priznam, da je bila samo potreba, da je lažje, manj sam si, misliš na začetku. Priznam si, a ni nič lažje. Ta nemoč komunikacije, ko veš za nekoga kaj ti bo rekel, ko veš za svoje odgovore in vendar je zevajoča praznina. Ne vem kdaj se zgodi, ta oropanost, ta mraz in hlad, ki sta se v času rose naselila v srcu. Srce čutim, bije, udarja, bobna, kot vojščak je, to srce, ki v tihi grozi čaka. On zahteva, to ali ono. Včasih ji izpolnim kakšno od zahtev. Včasih sediva drug poleg drugega in mečeva besede v prazno. Veliko let je potrebnih, da se izgubi ostrina, da ni več tistih očitanj in pričakovanj. Nič več ne reče: nič nimam od tebe.

Spita v ločenih sobah, skupna miza komaj stoji in včasih se odpravita na sprehod. Počuti se ogoljufana, vse kaj drugega je pričakovala. Še takrat, ko je bila topla in noseča, še takrat ni bilo nobene bližine. Ne vem, morda je bilo odločeno že prej, morda je bilo vrojeno, ta nezmožnost imeti rad. Kaj je sploh pod rubriko: imeti rad? Imeti rad sebe. Zveni kot parola, zaudarja. Blizu tega, da odpuščaš. Komu naj kaj odpuščaš, saj ni ničesar, kar bi lahko odpuščal.. Srečala sta se in to je vse. Ni besed, ni dotikov, ni pretoka. Potem bi lahko govoril in govoril o krivdi. Krivdi česa? Ne more biti drugače kot je. Ona kuha. Ona šiva. Ona skoraj besno pospravlja po hiši. Hiša je stara, a obnovljena. V starih hišah ponoči straši. Niti žalostno ni več. To med vama. Stene hiše so debele in v sobah je hlad. Samo na eni strani so okna, tako, da ni nikoli prevetrena.

Neka tiha žalost je v hiši. Zdaj ima novo streho, nov obraz, a v duši je mraz in hlad. V duši te hiše. Na dvorišču so rože. Ona skrbi za rože. Skrbi za obleko, da je oprana in zlikana. Jaz ne počnem ničesar. V hiši je celo pes. Maltežan. Zmešan pes, ki se rad maščuje, če ne more iti zraven v mesto. Hiša stoji v vasi. Sosedje so znosni. Ob nedeljah hodijo k maši. Nič jim ne morem očitati. Njihovo življenje je premočrtno in čisto.

Tako na zunaj. V vsaki od hiš je kakšna drama. Dobro skrita, ponavadi dolgočasna drama, ki se ji reče življenje. Nikoli mi ne pomagaš pri učenju, reče sin. Kako ti naj pomagam, ko pa smo se učili čisto nekaj drugega. Sin je lahko po pet, šest ur za računalnikom. Dopisuje si. Ne preverjam ne s kom in kaj. Ona sedi pred hišo in kadi. Po desetih letih je spet pričela kaditi. Jaz vstajam pred njo. Obredi, kava in cigarete. Veliko dima in kašelj. Ne počnem nič. Igram športno stavo. Le redko zadane. Samo, ko ti dajo varljivo možnost, da lahko podeseteriš denar je zanimivo. Ker si naiven, kako bi lahko podeseteril vloženo. Samo teoretično možnost imaš. Kot takrat, ko se dva spoznata.

Vedno upata in verjameta, da bosta podeseterila svoja čustva. A možnosti za dobitek so zelo zelo majhne. Da, morda je zorni kot gledanja zgrešen, a tako malo jih srečujem, ki mi rečejo: dobil sem. Za koga pa rečejo, da ima srečo v življenju. In kaj je sreča v življenju. To, da žena hodi v službo, pere, kuha, lika, skrbi za rože* To, da imaš zmešanega psa, ki se slabo počuti v stari hiši. Pes močneje zaznava demone. Ko ponoči zaškripajo stare stopnice, tako čudno je. Ta goli, mrzli strah. Saj bi se lahko spomnil za nazaj, samo tolikokrat si ponovil, popravil, prežvečil. To, da nisi živel s starcema, to, da si se selil, to, da ni bilo nikoli. Nikoli. To, da bi začutil to toploto. Kot stara hiša si. Novo streho imaš, srce, ki bije, ki tolče, ki udarja in se bori. A hlad in mraz sta se za vekomaj naselila v tebi. Nič ne moreš, ni obrambnega mehanizma, da bi ju pregnal. Morda je prepozno, si rečeš, morda se da še kaj pokrpati. Samo zdaj, na pragu petdesetih veš, da se ne da. Morda imajo to nekateri za zrelost, to, da sprejmeš, kar ti je vsiljeno, kar si si vsilil sam. Ona priteče, vidno besna je: spet si pozabil, skoraj tuli. Ne vem kaj sem pozabil. Boštjan te je eno uro čakal pred šolo! Ona ne more razumeti, da komaj veš, da je sinu ime Boštjan. Lahko bi bil Andrej, Bojan ali Tine. Ona mu je izbrala ime. Če bi bila hči, bi jo klicali Brina. A rodil se je sin in k temu ni kaj dodati. Saj, včasih pride val nežnosti, gledam ga, kako trza z glavo in si popravlja lase, ki mu padajo na čelo. Moj sin, si rečem. Moja hiša. Moj pes. Moje jutro. Pravijo, da tam kjer je sovraštvo, tam je tudi ljubezen. To je samo ena od parol, ki ti pomagajo zapolniti čas. tam, kjer je tujost za hlad in mraz. Poskusi z nežnostjo se končajo še prej, preden so se dobro pričeli. Boštjan ali kako mu je že ime, bo šel. Že zdaj odhaja. Pozabljal bo, tako kot sem pozabljal sam. Sedel bo v avtu pred staro hiši in me klical. Ne vem, če bom prišel. Kaj naj bi jima rekel: nisem zmožen ljubezni, en sam obrambni mehanizem sem. Ker nisem več močan v parolah, ne da se mi več. Hlad in mraz me hromita. Ona je odnesla smeti. Ob sredah in sobotah pridejo po smeti. Letos je bilo veliko dežja.

Velika mesta so kot gozd, v njih se zlahka izgubiš. V bistvu pa, tam, med tistimi ulicami in uličicami, pod očmi semaforjev in reflektorjev, med premikajočimi se telesi, med izrazi mask na obrazih mimoidočih, si najbolj sam. lahko zapluješ, enako kot v gozdu, za hip, dva, se ti zazdi, da človeka od nekje poznaš, potem pa, ne moreš se spomniti, samo zamahneš z roko in greš naprej. V gozdu vidiš v prhlih čokih podobe živali, vidiš zveri, vijolična svetloba ti preko zavese vej slepi oči, ne najdeš in ne najdeš prave ulice, vidiš oči v grčah debel, prepričan si, da si nekoč že bil tu, a vendar ne moreš tega zatrdno vedeti, zamahneš z roko in se odpraviš do jase.

Vse večkrat se počutim kot zombi. Ne vem zakaj, a ne morem spati na istem mestu, kot da so stene hiše iz stekla in so streho naselile kače. Trenutek prebujanja je kot sekira, udari in je podoba, tako ostra, da zareže v oko. Več parol je, od vse je pod kontrolo, do drobcev zrcala, ki so zabodeni v nebu spomina. V nekaj sekundah se opotečem s postelje pričnem z enim od obredov. Kava in cigarete. Misli, razklane, razsute. Kdaj pa kdaj, selitve iz sobe v sobo. Stene so tanke in spomini obledele freske. Kdaj pa kdaj jim dodaš nove barve. Biti glasba, biti norec. V jutru. Včasih, ko se usedem v avto. Primem za volan, vem, da se ne bom odpeljal. Le kam bi se. Samo čakam, da kdo prisede. Kdo, ki je umrl. Recimo mama. Čisto enaka je, lahko bi se je dotaknil. Kako si krivičen, reče, samo slabo ti je ostalo, se ne spominjaš ničesar lepega? Kako hitro govori, sto kilometrov na uro. A moj stari ford escort se ne premakne niti za milimeter.

Mama, rečem, ti si umrla, nič več ne moreš, nič. Kako, da ne, reče, mar ne vidiš kako sedim poleg tebe, kako te nagovarjam. Vem, vem to tvoje nakladanje, prerokovanje, zdaj, ko je prepozno. Še in še bil lahko govorila, pa se ustavi tam sredi križišča. A si me imela rada? Kaj pa govoriš? Reče s tistim prepričljivim glasom. A pogleda me ne. Tako je, kot da nimava oči. Jaz in moja mama. Ne hodim na njen grob, že leta in leta, ker ne vem kaj naj bi ji povedal. Ker sem prepričan, da se moraš na grobovih pogovarjati. Vsaj tam, če že v življenju nisi zmogel. Seveda je neke vrste hinavščina, samo kje je pa ni, kakor se prikaže, tako tudi gre. Vedno mi je to počela. Ni je bilo, ko sem jo potreboval.

Ne bi rada umrla, ne bi še rada umrla! so bili kriki ostarele sosede Katarine. Vedela je, v kosteh je čutila, da prihaja njen čas za odhod.

V krošnji drevesa je zapuščeno gnezdo.

Vsi ti drobci, usipajo se mi v usta, zabadajo me v oko, tako malo je, malo. Kolikokrat sem se zbudil sredi noči in odšel k Boštjanu prisluškovat, če diha. Čisto preprosto, pokril sem ga, objel, se stisnil k njemu. Dokler lahko vodiš, prevladuješ, imaš oblast.

Otroci otrok, drevesa v drevoredu. Avtomatizem. Avtizem. Bengalični ogenj. Soba brez oken.Vraščeno, v sredobežnem krogu, v Dubrovniku, Krakovu, Dunaju.

Pod zavihki streh se skrivajo golobi. Male podganje oči oprezajo v kotu kleti. Zimi v krvi ni videti konca. Ni odrešitve. S težavo ustaviš avto sredi klanca. Ženska je napol gola in premočena od dežja. Kaj mi je storil, kako mi je lahko to storil?! Hlipa. Zvonovi, prisiljeno veseli obrazi in dež riža. Ne da bi hotel, ne, da bi si izbral, biti drugačen, zaznamovan. Z Boštjanom sediva v kino dvorani. Ko ženska na platnu utaplja otroka, mi močno stisne roko. Pa saj si sam hotel gledati ta film, mu šepnem. Ati, ati, samo nisem vedel, da je tako strašno.

Zrcalo laže, iz napak se ničesar ne naučiš. Ogenj v ustih, nemir. Jata zasmehljivih ptice te zasleduje. In ob uri miru in ob uri nemira. Elfriede pride na obisk neke zimske noči. Okna so slepa, vlaki stojijo. Boštjan je sam na železniški postaji. Ne more se braniti, hijene ga bodo raztrgale.Oče, reče, kako se napiše esej, esej o pravicah. V podzemlju je raj. Debeli, hladni zidovi, reče Elfriede. 1891, šepnem. Veš, nimaš ti hiše, hiša ima tebe, nadaljuje. Samo, sedeminsedemdesetkrat sem se selil, mar ni bilo dovolj? Mar nisi opazil, da je povsod enako, ptice, kače, hijene, zidovi, potovanja, sanje, ki smo jih zamudili, ljudje, ki jih nismo srečali. Praktično je, vse to čaščenje umrlih, nič ne morejo več. Slepa okna so molčala. Kakšen smisel ima vse skupaj? Vprašam. Nobenega, pišeš le zase, a odrešitve ni nikoli, reče in sede poleg peči. Odpne si gornji gumb na srajci. Nekoč sem poznal deklico, ki je risala konjske glave s svojo krvjo. Koliko nas je, samo poslušaj ti, ti je znano? Ali poznate to lepo deželo z njenimi dolinami in hribčki? V daljavi meji na lepe gore, ima obzorje, česar nima veliko dežel. Ali poznate travnike, njive in polja te dežele? Ali poznate njene miroljubne hiše in miroljubne ljudi v njih? Da!

Domovi so okrašeni s kostmi in lobanjami njihovih prednikov. V vodnjakih so naselili človeške ribice, po hribih ovce, vse naokrog veslajo dvojci brez krmarja. Elfriedin trpek smeh. Kaj pa netopirji. Potovati, čemu? Saj poznaš Pavle in Brigite. Ja, tisti lasje, ki se svetijo kot zreli, zloščeni kostanji na soncu. Gnusijo se Heinziji Birigitam in Brigite se gnusijo Heinzijem. Če nimaš sedanjosti, moraš poskrbeti za bodočnost in žensko telo je edini kapital, ki ga ima. To je bilo spet lepo občevanje, reče Elfriede.

Ne dotikaj se me, ne prenesem več, da se me moški dotikajo. Kakšen smisel ima to z besedami? Poskušam. Nikakršnega. Samo besede so starejše od oblakov, besede so starejše od kamnov, besede bodo preživele. Elfriede je tiho, zavije se v volneni pončo in se ziba naprej in nazaj. Hijene ne sanjajo, skoraj zašepeta.Ogenj je ugasnil, Elfriede je neopazno odšla. V daljavi svetilnik enakomerno utripa v noč. Pomislim na Lindo, na Aleša, Braneta. To noč so na leseni klopi mesta našli mrtvo klošarko. Zaspala je, ni se več prebudila. Dovolj ji je bilo, vseh selitev, prosjačenj in tavanja. Zvonovi so bili oviti v peno, nobenega glasu ni bilo od njih. Trda, laporna zemlja. Tisti avion, ki je odvrgel bombe je počival na morskem dnu. Raztrgano je, svoboda. Dnevni razpored. Kontrole ni več. Zrcala lažejo. Napake so samo modeli za ponovitve. Oče sina, sin očeta. Kaj mi ne boš pomagal? sprašuje Boštjan. Sredi trga so cigani postavili šotore. Noč, bela, zdrobljena. Nož v vodi. Rudnik. Tema. Beli čekani hijen. Pripravljeno je, vse bližje in bližje.

Morda nimam srca, morda so mi ga pobrali med selitvami. Kos za kosom. Dogaja se, da ne čutim več, kot kamen sem. na jaso za gradom. V Trst. Tri gole violinistke igrajo pod razpelom. V kotu kita česna. Boštjan me sprašuje kako se napiše esej o pravicah.

O pravicah. Pravica do svobode. Pravica biti pojeden. Pravica do pravice. Lisca ob pokopališču. Ciprese. Dež, dež. Gledam jih skozi okno, sprašujem se zakaj so se naselili v moje misli. Velika zabava je, veliko rož in sveč. Plešejo, vrtijo se vse hitreje in hitreje. Za ves zbor jih je, govorijo drug čez drugega, tako, da ne morem ničesar razumeti. Zjutraj sedim v starem fordu in kadim sedmo cigareto. Samo kontaktni ključ moram obrniti. V garaži ni več lastovk.

PUNČKA

Maja je prislanjala obrazek na šipo in strmela v snežinke; preden so polegle na tla, so se dolgo vrtinčile. V snopu svetlobe, kije lila s cestne obločnice, je bilo videti, ko da tam poplesavajo roji belih mušic. Maja se je toplo nasmehnila: kako prijetno bi bilo verjeti, da ob takih tihih nočeh hodi mimo hiš dedek Mraz, postaja pod okni in prisluškuje, če so otroci pridni. Kakor da so stene prozorne, vidi, kaj malčki počno, in si ve zapisuje. kaj pa kdaj se hudomušno namuzne, odobravajoče prikima ali potrto zmajuje z glavo. Kosmato kučmo ima, zdi se, da je narejena iz snežnih kosmičev; na košatih obrveh in brkih se nabira ivje. Njegove oči so vesele in dobre; toplo zro iz širokega obraza, ki ga ozarja zdrava rdečica. Potem si puha v roke in odštorklja v svojih velikih škornjih. Malce upognjen je in vendar je v njegovi hoji nekaj mladostnega. Mudi se mu naprej, križem po mestih in vaseh. Za njim ostajajo velike stopinje, k jih polagoma zamete sneg. Zjutraj je kakor z drobnim vzorcem popisan s sledovi ptičjih nožic in v soncu se leskeče, ko da bi bil posut s steklenim prahom; otroci skoraj pozabijo, da je po njem ponoči hodil dedek Mraz. Ko pa se zmrači, otroška domišljija spet prikliče dobrodušnega starca in malčki ga vidijo v vsakem zasneženem grmu. Stoji in prisluškuje sredi nočne tišine. kdaj pa kdaj zgrmi sneg z veje ali kristalno zazveni ledena sveča, ki se je odlomila z žleba. A otroci si šum po svoje razlagajo. Že so pri oknu, pritiskajo noske k šipi; sama ušesa so jih, oči so razprte, svetle so in čiste v hrepenenju in radostnem pričakovanju. Sneg zanje skoraj ni več sneg, je planjava iz sladkorne sipe, ki je v odsvitu luči pobarvana v najrazličnejših odtenkih.

V takšni pravljični noči roma iz kraja v kraj dedek Mraz, sestaja se s svojimi prijatelji, z živalmi in s škrati in se dogovarja z njimi o velikem pohodu, ko bodo na saneh ali tovornjakih križarili po mestih in vaseh. Vozila bodo otočki svetlobe, pod lampijoni bo zbrano spremstvo dedka Mraza. Prevažali se bodo mimo razsvetljenih oken in mimo pločnikov, kjer se bodo gnetli starši z otroki. Tudi odraslim bodo sijale oči, tudi v njih bo oživela trohica otroškosti, ki tli v njih kot iskrica pod pepelom. Kljub težkim skrbem, kljub bremenu let; iskrica, ki nikoli ne ugasne, sicer bi ne mogli sodoživljati radosti svojih otrok.

Letos se Maja ne bo dosti zmenila za slovesen sprevod dedka Mraza, kakor na krilih jo bo neslo domov, zakaj dobila bo lepo, veliko porcelanasto punčko; črnolaso, skodrano, v rdeči svileni oblekci na volane, s pozlačenimi gumbki in z belimi copatkami. Takšno, kakršno imajo njene sošolke Sonja, Darja, Nevenka!

Starši so se čudili, da si je maja kaj takega vtepla v glavo, saj je skromno, resnobno dekletce, hodi v drugi razred osnovne šole in ji ni do igrač. Zdaj pa jo je nenadoma obsedla tako zahtevna želja. Čudno, posebno še, ker je bilo slutiti, d v dedka Mraza več ne verjame. Pa kljub temu trmasto vztraja pri svojem; nehvaležno dekletce, ki jih ni mar, da bi si morali starši denar za drago igračo pritrgati od ust! Tako je mislil oče in če je Maja sitnarila zavoljo punčke, ji je nevoljen le samogibno prikimaval in stiskal ustnice. Zdelo se je, da se stežka premaguje, kajti najrajši bi hčerkico ozmerjal. Materine oči so bile polne vlažne mehkobe, ki ji je vsa žalostna obljubljala igračo. Počutila se je, ko da ji obljublja gradove v oblakih.

Maja si je na tihem večkrat hudo očitala, ker terja od staršev tolikšno žrtev. Imelo jo je, da bi se kam skrila in se razjokala. Mamin predpasnik je ves zakrpan, očetovi čevlji so razhojeni in puščajo, njen plašč je oguljen in že prekratek, oh nesrečnica pa trmasto žene svojo, da mora in mora dobiti punčko! Morda jo bo potem celo zasovražila, jo zavrgla, ker se ji bo ob pogledu nanjo oglašala vest, ali pa bo igračo prodala kakšni sošolki, pa četudi le za polovično ceno.

In vendar se kljub vsem očitkom punčki ni mogla odreči; ko da ji bo prav ta igrača nadoknadila vse neizpolnjene sanje otroških let!

Kakor senca je hodila za očetom in moledovala za punčko. Njemu je že presedalo, ni mogel razumeti, da si sicer tako razsodno dekletce še želi igrač. Mati, ki je rada govorila v prispodobah, je hčerkico zagovarjal in mu je pomenljivo rekla: »Preden se umakne zima, navadno še pritisne hud mraz.«

Maja se je polagoma, na tihem odpovedovala svoji dragoceni punčki in vendar je še prosjačila zanjo. Pri tem se je sama sebi tako smilila, da ji je šlo na jok.

Čudno, oče ni le namrgoden prikimaval, obljubljal jo je, z vsakim dnem zatrdneje, in njegove svetle oči so se iskrile. Tako je gledal, kadar se je za kaj odločil in to je vselej izpeljal.

Maja ga je večkrat zalotila, kako je brž nekaj zavil v papir in to zaklenil v knjižno omaro, če je nenadejano prihitela k njemu v sobo. Zaman je ugibala, kaj neki oče brklja; smukala se je okrog zaklenjene omare in skozi poslikane šupe kukala vanjo. Vprašati pa ni hotela, zakaj bila je skoraj prepričana, da bi se ji oče zlagal. Kar videla ga je, kako v zadregi menca in zardeva. Zasmilil bi se ji, zato ni vpraševala, slej ko prej bo izvedela. Potem pa je na to sploh pozabila, saj se je opajala z mislijo na čudovito punčko. Imelo jo je, da bi se v prekipevajoči hvaležnosti vrgla materi ali očetu okrog vrata in od ginjenosti zahlipala. Naposled bo vendarle dobila dragoceno igračo, ne kakor vsa leta le zavitek slaščic, barvaste svinčnike ali nekaj suhega sadja. Skozi rdeč, zelen ali moder celofan je videti, ko da je v vrečici bogve kaj, a ko je ovoj pretrgan, se utvara razblini. Leto za letom bridko, nemo razočaranje, iz srca izteka radost kakor kri iz prerezane žile. In potem se spoprijazni z mislijo, ki prekrije rano kakor hladilen obliž. Misel, da mora biti zadovoljna s tem, kar ima, ker žive v pomanjkanju, ker starši niso krivi, da je tako. Vedno eno in isto, vedno se mora Maja odpovedati, vedno mora Maja vse razumeti, kakor da ji ni komaj devet let, ko da ni še otrok. Morda ni več, že precej časa ne, od takrat, ko se je morala prvič čemu odreči. Potem je postajala z vsakim dnem bolj podobna materi, ko da je njena drobcena in majcena sestra, ne hči. O, letos bo drugače. Vsaj tisti trenutek, ko bo dobila lepo igračo, bo samo otrok, zakaj imela bo, kar si je tako neznansko želela in nič ne bo hotela misliti in vedeti, koliko to stane in kako je bilo pridobljeno. Otroci en tuhtajo, otroci le uživajo!

Maja je po pouku vso pot tekla domov. Zasopla je planila k očetu v sobo in mu obvisela okrog vratu. »Atek, pokaži mi punčko!« ga je prosila in hkrati ukazovala. Okleval je, ko da mu je nenadoma upadel pogum, da bi ji izročil darilo. Obiral se je, dolgo je odklepal knjižno omaro, kako da ne odpira s pravim ključem. Prsti so mu zatrepetali, ko je segel po zavojčku. Papir je bil bel, svilen, šelestel je kakor ovelo listje. Njune oči so se srečale, njegove so bile nekam plašne, zbegane. Oče jo je s pogledi prosil, daj ga razume, naj mu opusti… Zdelo se ji je, da ga je zapustila vsa trdnost in da v zadregi leze vase.

Maja je hlastno odpila papir; obraz ji je ugasnil, usta so se ji nakremžila v joku, v grlu ji je obtičal krik razočaranja in bridkosti. Iz papirja je pogledala glava lesene lutke, ki je spominjala na odurno pijano baburo z jetično rdečico na obrazu brez lic. Usta so bila kakor zevajoča rana, oči dvoje majhnih pack črnila; na hrapavem, mehkem lesu sta se razlili kakor na pivniku. Trepalnice, kolobarje redkih okornih vejic, bi jih bil bolje narisal vsak prvošolček. Namesto las je imela šop črne žime, ki je spominjala na majceno sračje gnezdo.

Spričo očeta je dekletce zadržalo solze. Stal je pred njo kakor krivec, s povešenimi očmi, nekam nebogljen in neznansko se ji je zasmilil. V hipu je vse razumela. Ure in ure je naskrivaj s pipcem rezljal leseno punčko, ker ni imel denarja, da bi jo kupil. Gledal jo je s srcem in ne z očmi, zato ni videl, kakšna je, zdaj pa je spregledal in se zavedel, kako jo je prizadel, ko ji je namesto lepe igrače podaril leseno spako. Brez besed se hčerkici opravičuje in prosi odpuščanja. Maja ga je ginjena krčevito objela. »Hvala ti, atek, saj ni grda, res ni grda,« je hlipajoče zatrjevala, da bi ga potolažila in se mu je skušala nasmehniti skozi solze. Nato je stekla k materi v kuhinjo, da bi ji pokazala punčko; kakor da bi jo ne poznala, kod aji ni v tihih nočnih urah sešila oblekco iz Majinega zbledelega rdečega predpasnika. Stežka je vdevala črno nitko v drobno šivanko in nemara med šivanjem utrujeno zadremala. Maja bi ji najrajši poljubila zgarane roke in mile, dobre oči, ki jim je pešal vid. Delala se je veselo. »Kaj ne da ni tako grda, kakor je videti na prvi pogled!« Nasmehnila se je, a po licih so jih spolzele solze. Mati ji je ujela obraz med dlani, dolgo jo je ljubeče gledala, nato pa vzdihnila: »O, moj dobri, dobri otrok!« Resno sta se objeli in zaihteli. Maji je odleglo, vzela je punčko v naročje, jo malce popestovala, potem pa jo je skrila v velik lesen zaboj pod umazano perilo; bilo ji je, ko da jo je zakopala v veliko grobnico. Nikomur je ne bo pokazala, saj bi se ji posmehovala vsa ulica. Pa ne samo njej, tudi očeti in to bi jo neznansko bolelo, zdelo bi se ji, da nedolžen stoji na sramotilnem odru in zlobneži kažejo s prstom nanj.

Popoldne so Majo obiskale sošolke in ji prinesle pokazat svoja darila. Maja jih je ogledovala s tihim občudovanjem in z grenko zavistjo, nato pa je na lepem zajokala. Oh, kakšna smola, jim je pravila. Dedek Mraz ji je prinesel lepo, prekrasno porcelanasto punčko, črnolaso, skodrano, z rdečo svileno oblekci na volane. Ko pa je z njo tekla po stopnicah, je padla in od punčke je ostalo le nekaj črepinj. Tako prepričljivo si je izmišljala, da je pri tem celo sama sebi verjela. Z obrazom v dlaneh je tiho ihtela in sošolke so jo sočutno gledale, ko je ždela med njimi kakor kupček nesreče.

KORENINA ŽIVLJENJA

Komaj se rahlo zmrači, se stara Tonica rada umakne v svojo sobo v prvem nadstropji prostorne hiše, odkoder skozi okno v daljavi vidi Žminj, grmado hiš, podobno presekanemu čoku sladkorja – njeno rojstno vas. S hvaležnim pogledom jo objame v želji, da bi jo ugledala tudi naslednji dan – saj ji je v tako visoki starosti vsak dan podarjen. Nemara prav zato skoraj vsak večer malone vzhičena in ginjena občuduje lepoto narave na samotnem posestvu, kjer je na Morićevi stanciji preživela šest desetletij… Ko bo spet pisala SEVERINU, mu bo skušala opisati lepote tihotnega večera… nemara so njegove predstave že zbledele ali pa ni nikoli gledal domačije, te korenine življenja, z njenimi očmi, sicer bi ne odšel… Tonica izbira besede, prede svoj nemi samogovor, v samoti se razcveta njena rana. V očeh se ji nabirajo solze, ko zre proti zahodu, kjer je nebo oranžnato, obrobljeno z lisami rezedno zelene barve, sicer pa vijoličasto-modro in prve zvezde so kakor drobni srebrni ubodi. Košati oreh pred hišo je pravcati listnati labirint in ptice vsak večer dolgo plahutajo, preden se umirijo v vejevju. Tišino drobe črički – povsod cri-cri-cri, poplava čirikanja, kako da so skriti po vsej hiši, celo pod posteljno odejo. Sence se zgoste, kakor nenavadne rože in lise, ki polze po stenah in grčastem podu, prelivajo se in razraščajo in soba tone v mrak, sčasoma pa jo zalije mesečina in predmeti so kot iz zelenkastega srebra. Tonica rada tako poseda pozno v noč, kjer nemoteno razpreda misli okrog enega samega vprašanja – kako prepričati Severina, da se vrne, dokler ne bo prepozno! Pogosto zasliši v globoki tišin približujoče se korake, ki pred vrati obstanejo, nato škrtne kljuka. Starkina hči ali vnukinja ali obe osupli stojita na pragu, ko v majavem naslanjaču ugledata Tonico v mesečini ali v temi bolj slutita kot vidita obrise starke, zgrbljene v dve gubi: kakor da se je potulila, molče strmi predse… Planeta k njej, zaskrbljeni, da ji nemara ni slabo… Tonica pa ju umri, češ tako laže diha kot leže, spati pa itak ne more, pa v temi razmišlja, privaja se teme, tudi v grobu bo temno… Že tri leta, odkar Severina ni bilo več domov, jo daje nespečnost in občasno jo obide nenadna slabost in svojci se zdrznejo. Prvi hip že pomislijo na to, da ji morajo prižgati svečo. Toda pri roki so vendar zdravila, vsi v hiši vedo, kje so njene kapljice, v pritličju v kuhinjski kredenci in prav takšne v njeni nočni omarici. Ko jih ji nakapljajo v kozarec vode, je pravcati obred. Potem sem pošljejo sporočilo v Rovinj zdravniku, ki je sošolec njenega najmlajšega sina. Ob pomisli, da se bo zglasil zdravnik, hudomušni veseljak, pa ji kar temeljito odleže. Kaj medicine, smeh smeh prinese, to ohranja zdravje! Zdravnik navadno pred njihovo hišo utrgacvetočo vejico oleandra in jo z galantnim poklonom izroči šjori Tonici ter muzaje se trdi, da jo je utrgal doma, ker je ves čas mislil nanjo. Starka, k ga je opazovala skozi okno, mu pomežikne in se zarotniško nasmehne, zahvaljujoč se za pozornost, ki ji tako dobro dene, takšni cavaleri so že iz mode… Vsak njegov obisk se sprevrže v majhno gostijo: omizje je pravcata galerija nasmejanih obrazov – otroških, mladih, starejših. Ko Tonica neopazno spravi zdravila, ko da jih je dobila kar tako, za vsak primer, vsa sijoča razživi. Kdaj pa kdaj si popravi pramen las, ki so na zatilju zviti v klobko in začuda še vedno pretežno rjavi – kakor da ne bi nikoli povsem osivela. Smeh in rahla rdečica – od veselja in kupice dobrega vina – ji zgladita mrežice gub: nihče bi ne verjel, da ji je petinosemdeset let, kvečjemu desetletje manj… Kose začne zdravnik poslavljati, ga še vselej preprosi, da ji kaj zapoje, kako operni napev. Kakšen glas! Tonica trdi, da je zgrešil poklic: v opero, v opero, ne v ambulanto! Kar zlahka ga pregovori, da ji zapoje: La donna e mobile iz Rigoletta, zakaj v mladih letih, kdaj je že to bilo v Trstu, le enkrat v življenju je prisostvovala tej operni predstavi.

Zdravnik ob slovesu dolgo pestuje v svojih dlaneh grčavo roko šjore Tonice, zdi se mu kakor žilava korenina Morićevega rodu. Tej stari vestalki njihovega doma nič ni moglo prav dož ivega: ne vojna, bolezni niti smrt… Pokopala je moža, sina, hčer, snaho, pravnučka… toda tole s Severinom si žene preveč k srcu. Utegne biti usodno v tako visoki starosti. Že zato, da ji je uspelo ohraniti takšno sožitje štirih rodov, ki žive pod skupno streho, že zato bi morala dočakati sto let! Zdravnik ji hrupno zatrjuje, da najbrž bo res tako, hkrati pa se mu stiska srce ob pomisli, da jo vidi zadnjikrat…

IGRA USODE

(odlomek iz daljše proze)

Andrej je psotavil kovček ob omar – kar zdrknil mu je iz rok – in se zgrudil v naslanjač ter zakopal obraz v dlani. Bil je neznansko utrujen, pa ne le od dolgega potovanja: kot skala na srcu – breme spominov ob vrnitvi v mesto, kjer je preživel mladost in kjer so se niti njegovega življenja tako usodno zapletle. Lahko bi si izbral udobnejši hotel, toda kljub ugodnemu gmotnemu položaju je ostal skromen, varčnost se je zajedla vanj jot rja v železo.

Kar dušila ga je tesnobnost, porojena iz občutka krivde – ob pomisli, da se bo jutri srečal z Minko. Po tolikšnih letih… Se je močno postarala, še bolj zredila, povsem osivela? V duhu je hranil njeno zbledelo podobo: debelušen, bledikast obraz, ki ga je spominjal na vzhajajoče testo, njene oči kot veliki rozini. Bila je poosebljena dobrota in vdanost. Krotka in pohlevna se je razdajala Andreju, bila je njegova senca, njegov odmev. Poročil se je z njo, ker mu je zagotavljala toplo gnezdo. Ni bil zaljubljen vanjo, imel pa jo je rad, zelo rad, zlasti še, ko mu je rodila sinka. Toda tiha radost družinskega sožitja je bila kratkotrajna. Njegovo življenjsko pot je prečkala Sabina! Andrejev samotarski, precej starejši brat Robert, zakrknjen samec, ki se je nenadejano vrnil iz Zagreba, se je naposled oženil. Redkobesednež, ki je v govor rad vpletal pregovore ali pa lahkonično odgovarjal, je o svoji življenjski odločitvi Andreju dejal: Ker Sabino ljubim, sem se z njo poročil, ona pa me ljudi, ker sem jo poročil… Podjetna in živahna ni bila lepotica, toda prikupna in mikavna. Andrej jo je spočetka le na tihem občudoval; postavna, vitka, lasje kot zrela pšenica soji segali do ramen, velike oči, svetle kot studenčnica, zobje – niz biserov.

Andrej je bratu zavidal in vse pogosteje se je oglašal pri njih, zlasti ob večerih. Sabina je bila zgovorna, nikoli ji ni zmanjkalo iskrivih misli in duhovitih domislic. In začuda vedno je imela časa na pretek. V domači halji morsko zelene barve – kakor sirena – je pogosto lenobno počivala, za urejeno gospodinjstvo se ni dosti zmenila, opravljala ga je tako rekoč »z levo roko«. Kosila, večerje – le redkokdaj ob določeni uri, kakor je pač naneslo. Izdatni obroki, izbrana jedila – ob koncu meseca pa sta se zadovoljila tudi z enolončnico, včasih za večerjo tudi s postanim ostankom od kosila. Toda krožnik z zlatim robom, srebrni jedilni pribor, v kristalnem kozarcu mineralna voda… Vzbujala sta videz in hkrati tudi sebe prepričevala, da sta se odločila za skromno jed, ker sta se preobjedla vsega dobrega. Andrej je rad pomagal Sabini, jo spremljal po nakupih: šalil se je, da je Atlant, kos e je z njo vračal, obložen z omoti. Ker je bil spreten in uren, je tudi v stanovanju opravil drobna opravila. Njegovo živo nasprotje je bil Robert – še žebelj zabiti mu je bilo odveč… Ves prosti čas je slikal: akvareli, pasteli, gvaši – tihožitja, krajine, portreti. Več slik je razdal kot prodal. V vseh ženskih likih je upodabljal Sabino v profilu, en face, sedečo – pa v gibanju, vso v tančicah – ko pleše balet. Ljubila je glasbo, predvsem klasično – Mozart, Beethoven, Brahms, Ravel. Imela je pravcato skladovnico plošč. Včasih je kot uročen poslušala glasbo, počivajoč na kavču s spodvitimi nogami, nenadoma pa se je pognala z ležišča in zaplesala – doživeto, dognano – zelo domiselne, učinkovite baletne improvizacije. Oba sata jo kar požirala z očmi. Razvneta je uživala kakor ujeta v mrežo Andrejevih toplih pogledov. Osvajala ga je – pravzaprav že osvojila. To si je želel in se hkrati tudi bal: počutil se je kakor na ledeni plošči, ki jo reka življenja odnaša – kar urno odnaša – od dotlej varnega družinskega pristana…

Srce se mu je paralo, ko je včasih Minka sredi noči komaj slišno hlipala pod blazino. Stegnil je roko in s prsti dolgo, božajoče brodil po njenih laseh, da se je polagoma pomirila. Tudi on ni mogel zaspati, včasih do svitanja. Znašel se je v precepu trpljenja… Tuhtal je in tuhtal, kako bi čim manj boleče uresničil neizbežno odločitev. Oči so se mu napolnile s solzami, ko je objemal srčkanega sina Borisa, ki ga bo le občasno obiskoval; sinko bo materi postal najbrž edini smisel življenja… Toda ne mroe drugače! Ob Minki je njegova ljubezen le tlela, ob Sabini je mogočno vzplamenela, z njo je prvič v življenju z vso silovitostjo izgoreval v nasladi. Po dolgem oklevanju se ji je predal, saj ni mogla več vzdržati v slepi ulici… V njej ne bo obtičala, življenje je kratko, neponovljivo, uveljaviti hoče pravico do sreče! Na tihem je zelo obžalovala svoj prenagljeni korak. Poročila se je z Robertom, da bi zacelila rano poraza. Njen zaročenec, oboževani inženir, jo je pustil na cedilu! Njemu na ljubo se je odrekla baletu, postala vestna uradnica, prizadevala si je biti, kar ni bila… Naposled se je zbal tveganja – poroke z njo, saj jo je bodoča tašča odločno odklanjala. Sina edinca, ki je odraščal in tudi pozneje živel z ovdovelo materjo, je seznanila z ustrezno nevesto. V samih presežnikih jo je hvalila, da bo vzorna žena, mati, gospodinja in razen tega je bila premožna dedinja! Robert se je preživljal kot tehnični risar v veliki tovarni. Komolčar ni bil, pač pa plah in brez zvez in zagrenjen, ker se še precej let po diplomi ni uveljavil v slikarstvu, kot se je bil nadejal. Sabina se je zbližala z njim, saj si je tudi on lizal rane prevarane ljubezni. Zelo ji je laskalo, da jo je občudoval. Kot saharski pesek dež je potrebovala prav občudovalca. Bilo je svojevrstno nadomestilo za naklonjenost občinstva, ki bi ga bila vsekakor deležna, ko bi bila postala balerina… Saj je Robertu hvaležna, da jo ljubi, toda njegovo močno čustvo spominja na vodo podtalnice, ki si iz globin ne more prav utreti pot na svetlo. Sabina, vedno željna naslade, ne zdrži več… Kako naj se sestradanec nasiti z drobtinami! Robert se ji je smilil, toda ne gre drugače. Več kot dlak na telesu ima brazgotin na duši: se bo pač sčasoma sprijaznil – že s kakšno! Sabina se je odločila. V povsem novem okolju – v Avstriji – zaživeti z Andrejem! Trdne obljube njene pred kratkim ovdovele znanke so jo zvabile v Gradec, toda kaj kmalu se je izkazalo, da so bile jalove…

Tolkla sta revščino, saj so bili priložnostni zaslužki skromni. Veliko denarja je pogoltnila že stanarina v pritličju stare hiše – skromna soba z enim samim oknom s pogledom na zanemarjeno tlakovano dvorišče. Andrej, obupan, ker je Sabina zanosila, jo je skoraj na kolenih rotil, naj se vrneta! Kjerkoli v Sloveniji se bosta znašla, si uredila skromen dom, pa ni hotela o tem niti slišati! Občudoval jo je in se hkrati bal – če je še čisto pri pravi, da si drzne kljubovati usodi in se v tako kočljivih okoliščinah sploh še zmore zvonko smejati…

Zgodaj je zapadel sneg, veliko ga je naneslo. Andrej je v ozkih ulicah v soseščini kidal sneg s pločnikov. Bližalis o se božični prazniki. Da bi prihranil za smrečico in priboljšek, je prinašal domov hrano s porte bližnjega samostana. Celo svoja očala je zastavil za skromno darilce Sabini! Nekega večera pred prazniki je v kavarni – v bližini velikega trga – prodajal šopek cvetic. Od bleščeče svetlobe vejnatih lestencev so Andreja ščemele oči. Plaho, s prosečim nasmehom je ponujal šopke redkim gostom. Nekateri so ga že z zamahom roke odslovili. Kar lezel je vas, ko se je potrt pomikal med mizami. Markantni, priletni gospod in njegov sobesednik sta plačala šopka z bankovcem, ostanek pa mu prepustila – kar precej denarja! Andrej, ki mu dotlej še nihče ni podaril šilinga, je bil ves zmeden. Roke so mu drhtele, od prekipevajoče hvaležnosti ni našel besed, velike oči lešnikove barve so se mu napolnile s solzami.

Ponudila sta mu stol, ob kavi in vinjaku so se Andreju odprle zapornice srca: ginjena sta ga poslušala. Markantni gospod, upokojeni pravnik, mu je dal posetnico. Naj ga obišče čez nekaj dni, ker mu je pripravljen pomagati. Bil je kveker in kot član te verske ločine je bilo zanj obvezno, da še do konca leta, torej že skorajda z zamudo, stori dobro delo! Telefoniral je v Toronto sestrični. Njena hči edinka se je dobro poročila, a se je daleč odselila. Z možem bosta samevala – prijazna starca – v prijetnem domu, ki spominja na hišice iz Andersenovih pravljic. Pregovoril ju je, da sprejmeta Sabino in Andreja! Prijetna, razgledana družabnica bo in za silo tudi hišna pomočnica, prikupni spretnež pa bo hišnik, vrtnar, šofer. In kot ekonomskemu tehniku bo dobrotnik, upokojeni geometer, že sčasoma našel ustrezno, morda celo donosno zaposlitev.

Kmalu je bilo vse urejeno: letalski vozovnici, čaka ju toplina domačnosti, stara gospa že šiva za Sabininega otroka…

Noč pred odhodom od vznemirjenosti nista mogla zaspati. Do svita sta ležala tesno objeta in Andrej je videl Sabino prvič jokati…

* * *

Po dvajsetih letih neskaljene sreče seje Andrej le stežka opomogel, ko je v avtomobilski nezgodi Sabina umrla…

Minka se je zelo veselila srečanja z Andrejem. Sprijaznila se je bila z usodo, pogosto mu je pisala, redno je pošiljal denar predvsem za Borisa in mu s pomočjo znancev našel donosno zaposlitev v Ulmu. Obiskala bosta Roberta: životari v prijetnem mirnem kraju na domačiji prednikov, ki so se ukvarjali z medicino in z glasbo… Arterioskleroza je opravila svoje – razen stare gospodinje nikogar več ne pozna… In včasih še kaj malega naslika…

Minkino tiho upanje – kakor nežna kal – bo nemara dozorelo v klas… Prijetne počitnice bodo zabrisale čas in razdaljo. Po obisku pri Borisu jo bo morda povabil v Toronto… Bi ostala začasno… morda stalno. Krog bi se zaključil v skupni jeseni življenja

I.

( 12.50 ) Nekaj temnega se je polastilo popotnika, sedečega na sedežu številka 64. To sem jaz, Gabriel Morowitch, violonist. Poročen, oče dveh otrok. Na poti v drugo mesto, kjer me čaka neka druga, skrivnostna ženska. Ta ni tako dolgočasna kot moja žena; ta me razume. Nič slabe vesti. Nekje v g-molu čutim krčevito trzanje vlakovih koles, ki še stopnjuje neprijeten občutek. Ha, ha, ha, ha ... Smeh nekje med nižaji. Prebral sem, da smeh pomaga proti stresu. Že nekaj časa se poslužujem te metode, a še vedno nisem povsem prepričan, da deluje. Kaj pa vem ...

(13.05) Tja, k njej, med tisto njeno mehko posteljnino.

Nato na kozarček vina, takšnega poceni, pa vendar dovolj močnega, da me bo pripravil na naslednjih nekaj ur z njo. Sprehajala se bova po parku in jaz se bom pretvarjal, da me drevesa in trave neverjetno zanimajo, v resnici pa bom skrivoma pogledoval proti njenim balončkom. Opazil bom, da se skozi bluzo sploh ne opazi, da je eden večji kot drugi. Vedela bo, da jo gledam, a je ne bo motilo; nikoli je ni. Iščem besed, ki ji jih bom izrekel ob prihodu; po glavi drsa samo Vivaldi. Samo Viva po imenu Valdi. Rdečelasec namesto besed rjavolaski, ki me vabi s svojim hrapavim glasom. Gledam skozi okno in med opazovanjem hiš nelagoden občutek nekoliko izgine. Nato se spet prikrade, skupaj z vonjem po hlevskem gnoju; oju, oju. Spet udarja Vivaldi namesto besed. Toliko let sem že pustil glasbi, da sploh ne morem več misliti brez nje. Najpogosteje začnem misliti v notnem črtovju, kadar se pogovarjam s svojo ženo. Kaj pa vem. Že dolgo me ne more več prenašati. Misli, da sem zmešan ali kaj takega. Pravi, da me nikoli ni doma, da za dom nič ne naredim in da mi violina pomeni več kot otroci. Res je, a tega ji nikoli ne bom priznal. Kdo pa misli, da je.

(13.20) Cis, dis, fis.

Počasi se me loteva spanec. Vedno se spravi name na vlaku, nikoli mi ne prizanese. Nekoč sem zaspal na stranišču in zbudil sem se šele, ko me je že pošteno zeblo v rit. Na žensko, ki me pričakuje na koncu moje poti, se spomnim samo še tik pred spanjem; nato pa tema, tema, tema, tema ...

Spet na pot? U1>Preseneti me Valdi, ki sedi na sedežu nasproti mene.

Kaj za vraga pa ti počneš v mojih sanjah?

Prišel sem lulat, nato pa grem spet drugam.

Kako to misliš – lulat?

Tako kot si slišal.

Bedasto se nasmehne in si popravi rdeče pramene. Šele takrat opazim ...

Nisem vedel, da se barvaš. Mislim lase.

Idiot. Seveda so pobarvani, kako si pa predstavljaš takšen lesk in svežino. Polly Colore, poznali smo jo že takrat, zdaj je samo embalaža modernejša.

A tako.

Nikoli si ne bi predstavljal, da bo kdaj ravno v moje sanje stopil Vivaldi in jih skušal poscati. Pa ravno moje. Kakšna čast.

Študiral sem tvoj koncert Štirje letni časi.

Res?

Res.

Ga znaš na pamet?

No ja, lahko bi rekli, da ja.

Da vidimo.

Stegnil sem se, da bi iz kovčka nad mojo glavo vzel violino, a me je ustavil.

Ne, mislil sem, na pamet. Kar tako iz glave. A znaš?

Lahko poskusim. Dis, ce, a, be, ges ...

Prekinil me je ...

Ne, nikakor.

Prepričan sem, da gre nekako tako.

Pa ni, saj menda vem, kako je treba. Sploh pa ni nižajev in višajev.

Morajo biti.

Pa jih ni.

Toda na začetku partiture lepo piše ...

Pusti partituro, kaj pa ti veš o njej ...

Slučajno jo imam zraven in ti jo lahko pokažem.

Pokaži.

Ne vem od kod sem na dan privlekel partituro, ki je v mojih sanjah zavzela nekam preveč ovalno obliko.

Vidiš, tu lepo piše. Vsaj kar se nižajev tiče ... In višajev ...

Res. Nisem si misli. Pozabljiv postajam. Se opravičujem.

Že prav, zdaj pa prosim, če greš scat drugam ...

Prav, pa grem. Nasvidenje.

Izginil je, kakor hitro se je prikazal, a vseeno mi ni bilo več do spanja. Prebudil sem se rahlo omotičen in sploh presenečen, ker mi je med spanjem moralo teči iz nosa. Vso brado sem imel mokro, žal pa nisem imel robca in sem jo moral obrisati kar z rokavom od srajce. Neverjetno, koliko je nascal tale Vivaldi, kar pri nosu mi je odtekalo ...

(14.26) Zehanje, aaaaaaaaaaaaaaaaaaaa, konec zehanja.

Nato se spet spomnim na njo. Njen mož je pisatelj. Ogromno knjig napiše, nato jih prodaja na trgu pred cesto. Ni razloga za zavist. Menda je napisal nekakšno uspešnico, pa je nikjer ni možno dobiti. Vse knjižnice sem že obhodil. Knjigarn pa ne, ker knjig načeloma ne kupujem, le kuharske, tu in tam, za taščo. Nekoč sem jo vprašal, zakaj ga ne zapusti, če je pa tako ali tako cele dneve na ulici na lovu za navdihom. Včasih pri kakšnem navdihu tudi prespi in ga poprej temeljito obdela. Nje to sploh ne moti. Pravi, da je njun zakon odprt in da je tako še najbolje. Onadva že vesta ...

(14.32) La, la, la, lera.

To nima veliko z violino se opomnim, ko se mi v glavo prikrade Seviljski brivec. Arija. Vsekakor pa sem že skoraj na koncu svoje poti, še nekaj metrov in prispel bom. Na šipah so se počasi začele nabirati dežne kaplje. Sranje, nimam dežnika. Medtem ko razmišljam kako nedostojno, neprimerno in sploh kako bedasto bom izgledal z violinskim kovčkom dvignjenim nad glavo, da bi se izognil dežnim kapljam, se vlak ustavi.

(14.38) Prihod.

Rahlo kobacavo se dvignem in odpravim proti vratom. Neroden sem, tako kot zmeraj. Opletam in maham z vso šaro, ki jo imam s seboj. Tokrat mi na srečo ni uspelo nikogar poškodovati. Aleluja, aleluja, aleluja .... and he shall live for ever and ever.

(14.40) Izstopim.

Naredim nekaj korakov. Pa, pa, pa, pam ... Beethoven se mi skoraj do nezavesti zažre v možgane. Nekoliko se mi zatresejo kolena, slabost me ovija v svoje brutalne prijeme. Ozrem se proti tlom od koder prihaja bistvo moje groze in zagledam nekaj mehkega, neprijetno smrdečega, pasjega.

(14.42) Začetek preklinjanja ...

(14.50) Konec preklinjanja.

(14.55) Dobrih pet minut porabim, da si s podplata odluščim smrdljivo drekalo.

Še vedno čutim oduren vonj nekje na zadnji steni lobanje, kjer je do zdaj ždel tisti temačen občutek izpred nekaj ur, ki se je zdaj taktično povsem raztopil v smradu. Nekdo bi rekel, da so moji instinkti naredili iz muhe slona. Vso to sekiranje za en smrdljiv pasji drek. No ja, konec koncev pa je tako velikokrat v življenju. Zmeraj nekaj preveč pričakujemo, nato pa se znajdemo do vratu v dreku. Tiste, ki pa se iz njega izvlečejo, je potrebno spoštovati. Zavedati se je namreč treba, da imajo za seboj veliko dreka. To ne velja za politike, ti ponavadi nimajo dreka za seboj temveč v ustih ...

(15.01) Ogromno časa še imam.

Lahko bi si poiskal toplo zavetje v kakšni poceni beznici, kjer bi se skril pred dežjem in pojedel kaj toplega. Karkoli ... Za 400 sit ...

(15.10) Nekaj časa še stojim, čakam.

Razmišljam v katero smer naj se odpravim. Počutim se kot kak debil, tako z dvignjeno roko, v kateri držim kovček z niti ne dragoceno violino. Nekdo mi je nekoč govoril o tem, da je moral zaradi zlomljene ključnice držati roko nad glavo skoraj 14 dni. Še sreča, da mu ni bilo treba nositi violinskega kovčka ...

(15.12) Zagledam gospo, ki ima namesto dežnika čez glavo poveznjeno plastično vrečko za nakupe.

Oddahnem si; nisem edin idiot v tem mestu.

(15.14) Zadovoljen se odpravim v najbližji bife.

Seveda v ritmu alpske poskočnice. Previdno čez cesto. Vedno grem previdno čez cesto, iz navade vse od takrat, ko me je na regionalni cesti zbil motorist. V a-molu. Zlomljeni rebri in pretres možganov. Od takrat sem zmeraj previden, že petindvajset let.

(15.22) Sprehajam se po pločniku in iščem kakšen topel kotiček za svoje glasbene komplekse.

Ustavim se pred vrati nekam sumljivo zanemarjenega lokala. Trenutek razmisleka.

(15.34) Vstopim.

Prostor me je še najbolj spominjal na menzo v kakšnem vaškem gasilskem domu. Nekaj takega. Sedem za z maščobo preplavljeno mizo, ki se že več mesecev ni pošteno nažrla detergenta.

(15.52) Sedim, dim, dim; sedim, dim, dim.

Valček, seveda. K meni prisede, v trenutku, ko sem si tega najmanj želel, bradata prasica. Merjasec. Neolikan, smrdeč. Rigajoč, prdeč. Nikoli nisem maral takšnih melodij.

(16.04) Odprte dlani še najbolj dišijo po pomladi.

Zamotim se, da mi ni treba misliti na prasca, ki sedi ob meni in mi greni prebavljanje tuninega sendviča, ki mi ga je uspelo naročiti. Ta kup dreka poseda tu ob meni, pije kavo, ki jo tako divje zajema z žličko in nato posreba z nje, da se mi je želodec že nekajkrat nevarno zatresel.

(16.10) Prvič danes se mi je prikazala svetla točka. Pika, pika, pikica.

O Happy day ... Merjasec se je rigajoče odločil, da je čas, da odtava po mestu in zagreni življenje še komu drugemu. Ta ta tam ... točno tisti trenutek, ko je vstal in se zamajal proti izhodu, se je na njegovem mestu prikazal rdečelasec Valdi.

Ti je uspelo, kaj?

Niti ne, težko sem ga prenašal. Ampak, kaj spet počneš tukaj?

Voham za koloradskimi hrošči.

Daj mir!

Dobro, potem pa sadim lubenice po asfaltu.

Prekleto želel sem si resnega pogovora ...

Ni mogoče ...

Zakaj ne?

Čez pet minut se moram prikazati nekemu tajvanskemu violinskemu virtuozu, ki še zdaj ne obvlada stavka Allegro ma Poco Cantabile.

Potem pa pojdi.

Saj grem ...

(16.47) Kako hitro postane človeka strah, ko spozna, da je svet čisto zmešan.

In da se mu prikazuje Vivaldi, kot nekakšen angel violinistov. To ni mogoče. Meša se mi. Potreben sem krepkega pelinkovca in dveh tednov dopusta. Lahko bi šel v toplice, ali pa nekam na morje.

(16.57) Gloria inelcelsis Deo ...

(17.30) Čas, da se odpravim k njej.

(17.55) Moderato cantabile.

Po mokri ulicah. Pred njenim vhodom nekoliko počakam. Iz navade morda. Morda zato ker ne najdem besed. Mrači se že, oblaki zastirajo nebo ravno toliko, da se zvezde vidijo le kot daljni brzljaji svetlobe. Spomnim se na ženo. In otroke. Nekje daleč zadaj za Mahlerjem.

MODROST

Kljuka na Ateninih vratih
se ne odpira
na pritisk odzunaj.

Pred njimi se le sezuješ
in po žerjavici petih ognjev greš
k šesti sobi zadnje Vestalke;

ta nima poda, ne zidov,
ne okna in ne vrat,
ki bi se lahko

zapahnila

NA MEJI

Si in nisi
kakor obris v vodi:

nepopoln v popolni svetlobi.

Če nisi – zakaj potem drhtiš?
Če si – vem zakaj molčiš!

In če nisi – povej, kako te lahko veter izniči?
In če si – potem vem zakaj ne ljubiš,

kakor ljubi zemlja…zrak… voda…

ODER

Precizno izbrana scena ničesar ne zagotavlja.
Visoke pete počasi
in brez zlobe pritiskajo vozle.

Le nepojmljivo dojemanje rdeče preproge
sili v ospredje medle notranjosti.
Na zavesi, ki insistira na koncentraciji vida,

je opazna sled ličila.
Vendar, kaj od Chanella
lahko izniči vonj pristnega.

PODPIRA TE MOLK

Nič dobrega ne pričakuješ
od okroglega meseca,
ko pes na verigi živca
koplje med žilami.

Z veseljem minule radosti
bi vanj vrgel krožnik,
pa se vendar, v tej temi,
ne moreš odreči edini medli svetlobi.

Z jezikom v pesti ga vabiš k sebi,
da ne zagrebe še globlje,
kjer le zagozdeni molk
še podpira zadnjo mozgovno kost.

RAVNODUŠJE ŽIVEGA PESKA

Vse manj je neba,
ki se ga spominjajo
pragozdni ptiči.

Kdo ve kam izginja
smeh bistrih vod
in kaj bodo pili otroci naših otrok?

Kdo ve v čigavi trebuh,
v čigave oči,
se bodo naselili klonirani škorpijoni?

O, Bog, rojena sem
milijon let pred tabo,
toda prepozno,

da bi se oprijela tvojih nog
zdaj, ko se pogrezam
v ravnodušje živega peska.

SAMOPREVARA

V obrambo
krhke slabosti

namakaš jezik
v sladke laži,

lepljive kot kaplje
ledenega dežja,

zaradi katerega se
zapira cesta

in možnost
prehoda...

SODNIK

Tukaj, kjer najpogosteje si,
izza oklepa od reber,
poigravaš se z vrvico časa

in gneteš vretenca,
ti starka in ti deklica,
zdaj si ribič, zdaj riba

na mizi edinega sodnika,
ki prisega, da o igri kameleona
ne more sodit brez predsodka.

KRATKO

Prikradlo iz uma
V bledih štrcljih
Se je zbrala beseda.

Odmevi iščejo
Izgubljene glasove
Od ust do ust.

Stojte, zablode!
Moja zvonko maršira…
Jo slišite?

Ograjena beseda.
Ko se napoti v višino
Odpade opora.

Kako veličastno!
V treh malih vrsticah
Izpisati se. * * *

Strnile so se misli
Vzdolž zvezdnega obzorja.
Ognjemet barv.

Praznovanje
Groze. Mrtvi žive
V snu pokopavajo.

Z zamahom roke
Izginjajo zvezde in svod.
Ukradena neskončnost.

Buden sem.
Iz omotičnih oči
pade zvezda.

Svetlobo sem pogoltnil.
In temo. Že zdavnaj.
Tavam po želodcu.

Bolj črno je bil
Od črnega. Kot resnica
V resnici pa laž.

Zvezdna horda
Vse bližja je pogledu
z mrakom zgoščenim.

Kozmos cvetja.
Pijane zvezde mešajo
Človeške usode.

Zven tisočev
Ali ene – Harfe.
Nismo prešteli.

POMLAD

Od zemeljskega prahu
V življenje in nazaj.
Enakonočje.

Sneta bunda
S pomodrelega Sonca
Trešči na tla…

Odviharil!
Skaljenost pred oknom
Svetloba razprši.

Po svetu zasijala
Iz zanesenega očesa
Pesnikova beseda.

POLETJE

Vročina se je razsula
Čez dlani brezkončnosti.
Po licu polzi znoj.

Mravlje rišejo
Nove zemljevide zardisuše.
Razpokana tla.

Krajnik neba
Se je razžarel s smrtjo
Zapadlega sonca.

Ogenj je treščil
Po golem kamnitem polju.
Hrib se topi.

JESEN

Septembrska noč
S prvim žarkom soca
S senco zadrhti.

Zlato (listje) so po polju
Zbrali vetrovi.
Drevje svisne.

V burji sence
Zapletejo usode
Svojih lastnikov.

Vznemirjen svod
Iz sinjega akvarela
postane plamen.

Jahači v diru
Zaparajo nebo.
Utrga se oblak… Poplava…

ZIMA

Zimska krajina
Se je ogrnila z dimom
Grlenih ognjišč.

Ob obali mraz.
Drhtavo kreketanje žab
Mlako zaledeni.

Pobelela pot
Razmeče sledi povsod,
Da ne zaide.

Zakašlja sneg
Pred ugaslim ognjem.
Pomladno jutro.

Popek drhti
Pod peresom, ki ga je ustvarilo.
Drevo pričakuje.

Japonska pesem
Daljna. Zbor cvetov
In odmev češen…

ENAKONOČJE

Zabliska obzorje
Iz globine je sončev sij
Obarval sanje.

Z oči sen
Ostal od včerah
Se je zabrisal.

Sijaj z višine
Ko se spuščaš v oči,
Te bolijo?

Mar je planina
Skrila zemeljska čudesa
Nabreklega dne?

ŽIVLJENJE (niz)

Za brezkočnostjo
Čarobno sliko Bog tke
Na svojih statvah:

»Zlato pregrinjalo
Se po vzgibih morja
Vrezuje.

V senci sonca
Kljuni cepijo svod.
Albatros drhti…

… zvit v lok.
Z izstreljeno puščico blisne
Do svojega plena.

Na obali mladiči
Iz gnezda skače
Že lačno.«

ČEŠNJA

Češnjo po zraku
Sem posejal. Nad Japonsko
Stih zadiši.

Na kimonu stih
In češnjev cvet. Spodaj zori
Srce bojevnika.

Prevod: Marjan Pungartnik

POTREBUJEM

Majhen prostor potrebujem,
kjer se ni nič spremenilo,
kjer se nič ne spreminja.
Noge nekega stola
se vdirajo v isto sled
na spranem lesenem podu,
drsijo vse globje.
Kredenca,
v njej jušnik prilepljen
na gladek vzorčast papir.
Poleg skodelice za kompot,
solnica
in leseni suvenir z avstrijskih Alp.
Mir z večnim vonjem
po kuhani govedini
in kumarični omaki.
Pozabljen zobotrebec
na karirastem prtu.
Madeži rdečega vina na sredi.

Jaz nujno potrebujem prostor,
kjer je že sto let vse po starem.
Potrebujem dolg počitek
na kuhinjskem divanu,
kjer lahko nemoteno
prisluškujem pomirjujočemu pretakanju
v lastnem drobovju.

JAZ, JAZ, JAZ...

Začelo se je pred petdesetimi leti.
Svet se me je naveličal
kot otroka in človeka.
Kakšna površnost,
kakšna plitkost.
Prvih deset let
so me ogledovali,
nagledati se me niso mogli.
Postavljali so me na pručko
v kuhinji,
da sem jim deklamirala Aškerca:
»Gorje ti Betulija, jutri, gorje...«
Vrtela sem se v karirasti oblekci
z volančki
pred svojimi tremi bratranci.
»Ta bo plesalka, ko bo velika,«
so se v pol zadregi režali
moji bratranci z Dravskega polja.
Strica sta me jemala v naročje,
me cukala
za redke lase.
Potem pa se me je svet naveličal.
Stvari tudi.
Koliko besa in truda,
da si ne polomim udov,
ko se spotikam
ob stolih, klopeh, policah.
Ob koreninah.
Koreninah dreves,
ki iznenada zrastejo ob poteh,
ko bežim od vsega
kar me izziva,
da onemoglo,
rdeča v obraz,
brcam kamenje,
ki me grize v tanke podplate
mojih najboljših čeveljcev.
Zaman ves trud,
moja prijaznost do živali,
do pohabljenih, odrinjenih.
Nič ni pomagalo prilizovanje,
podkupovanje,
ponižnost,
ki se je potem za vedno nastanila
v koščenih ramenih,
nagibu užaljenega tilnika.
Ravnodušnost
do mojih krvavih ran.
Tudi v sanjah!
Kdo je sploh opazil,
kako z nekaj hitrimi koraki
jemljem zalet
in se dvignem v nebo?
Letim, letim
in pred vsemi drugimi
vidim pokrajino,
kjer bom pristala,
ko me ne bo več.
Ko bom umrla.
Obračajo se proč,
jih ne zanimam
v svoji beli srajčici,
ko krožim
nad njihovimi glavami,
nad vrhovi pohorskih hoj.

In zaradi vsega tega
dvig globalne temperature
za tri stopinje,
zato se tope ledeniki
in oceani naraščajo
vsako leto za 0,8 milimetrov.
Svet se spreneveda,
kot da ne opazi
strahotne krivice,
ki mi jo dela zadnjih petdeset let.
Je mislil,
da bo šlo brez kazni.
In bolj ko se obrača
od mene,
bolj se tope ledeniki.
Zadnjemu butcu je lahko jasno,
da je vesoljni potop
pred durmi.

Prisiljen v gibanje… kot listič… nebogljen padajoč…od izsušenega mahagonijevega drevesa… ustvarjenega, da stroji močno … toda sedaj slaboten ... razpadel in umirajoč…minljive predstave… bolehen od slabotne zmage… močan vrtinec… kot turbina… sunek teže… Titanikovo sidro… toda brezmočen proti… človeku z meseca… prosto leteč… vzvišen duh… kot odpadajoči listič… zelen in blesteč od življenja… pokončna marjetica… lebdeča, potem vrtinčasta… dvigajoča se in potem padajoča… leteča, nato premetavajoča se… v močnih vrtincih… spremembe… ne najde miru… nesreče… istočanost napadov... snežni vihar in vročinski val… tsunami in tornado.. zrak, voda in ogenj… elementi življenja… osamljene solze… tiha odkritja… tropska depresija… boleči pobeg… utesnjeni kot… njeno rdečkasto desno oko… prosto padajoč… poškropljen… marjetica in list… zbujajoč telo in dušo…vstajenje vsega človestva… razlastitev žalosti… razlastitev veselja… odločni učenci… črni kot noč… oči brez čustev: prazne in votle… spremenjene v luči brez ognja… nič več razločarane… od potovanja v notranjost in vrnitve praznih rok… toda praznujoč ponovno odkritje duha… močnega poželenja… notranji mir…

NOVO ŽIVLJENJE!

POGOVOR Z ADELE RAMOS DALY

Pesnica, avtorica, novinarka in publicistka iz Belizeja

Zadja izdaja glasila »Polni trebušček«, posvečena očetom, je pravkar izšla. Zakaj naslov »Polni trebušček«?

Adele: »Polni trebušček« je izraz, ki ga v Belizeju pogosto uporabljamo. Izražamo zadovoljstvom nad apetitom: trebuščkom, polnem smeha, okusne hrane… vzpodbude za poezijo. Moja želja je, da bo vsaka izdaja zadovoljila apetite naših bralcev.

Vi ste tudi predsednica in gonilo društva pesnikov iz Belizje. Kakšno je vaše poslanstvo?

Adele: Kot predsednici in ustanoviteljici društva pesnikov Belizja mi je posebna čast, da spodbujam poezijo v Belizeju in poezijo Belizeja na spletu. Prisotnost na spletu nam daje možnost, da delimo naše talente, naše pisanje in našo ljubezen do literature z drugimi.

Kako gledate na svojo bodočnost?

Adele: Ko gledam svojo prihodnost, se vidim polno samozaposleno. Tudi ne samo za pisalno mizo in računalnikom. Želim si videti svet, dobiti več izkušenj o življenju, napisati več zgodb iz življenja v Belizeju, poezije – več poezije.

Kaj Vas osrečuje?

Adele: Moja sreča izhaja iz svobode početi to, kar osrečuje mojo dušo... Zanimivo, da me pisanje poezije vedno ne osrečuje, ampak prinaša potrebni mir.

Poezija, to si resnično ti. Belize pa se propagira kot turistična destinacija številka ena. Toda nič od tega »paradiža« ni zaslediti v poeziji, le močne družben teme, žalost, izguba!

Adele: Doslej je bilo objavljenih preko tisoč štiristo prispevkov o različnih temah. Ugotovitev odseva razpoloženje naših ljudi. Naši pesniki pišejo o temah, ki nas globoko zadevajo kot ljudi.

Hurikani, propad kokosovih plantaž, bombardiranje tujih vrednot, ideaj in vplivov. Toda tukaj so veliki posamezniki, dostojanstvo, močne vrednote…

Adele: Mi smo se zelo mlada skupina, stara komaj leto dni. Veliko nas je pisalo že prej. Kot pesniki se počutimo močni, ker imamo močan občutek pripadnosti, identite in ponižnost. Te vrednote in umetnost nas povezujejo s svetom. Mi želimo imeti pozitivni vpliv na svet. Želimo si svetu povedati, da obstaja dragulj, Belize, kjer ljudje različnega porekla živijo v ljubezni in se razumejo, kljub različnosti in vsakodnevnim izzivom.

Hvala za pogovor in veliko uspeha, Adele.

O BELIZEJU

Belize je skrivnostni dragulj, ki povezuje države Srednje Amerike in Karibov, je tudi država z manj kot tristo tisoč prebivalci. Številne razvaline potrjujejo, da so Belize naseljevali pred mnogimi stoletji z Indijanci Maya, katerih velika civilizacija je dosegla višek med 250 in 900 let p. n. š. Prva evropska naselbina je dokumentirana leta 1638 in takrat se je Belize imenoval Britanski Honduras. 1. junija 1973 je država spremenila ime v Belize. Neodvisnost je bila dosežena 21. septembra 1981. Belize je križišče različnih ras, glavne skupine so mestici, kreoli, yucatec, maya, mopan, garifuna.

Sanaa, Jemen, 22. novembra, 2006

PROZORNI KRISTALI JUTRA

V tem jutru
odsevajo v meni,
kakor v rosni travi,
prozorni kristali neke čutnosti...

Dan bo zanesljivo dolg.
Svetloba
ni barve tvojih oči,
zbledela bo
za vrati noči...

V tem jutru
potujem
nasproti mrakobnim potezam
večera...

Dan bo zanesljivo dolg.
Na grudih jutra
poseda zaslepljenost časa,
negotovost kljuva,
pričakujočo puščobo dneva...

PRELEPA ŽALOST

Prihaja čas,
ko begotni veter zaveje
nad polegle jesenske trave,
nerazdružljiv sopotnik
dolgih deževnih dni
ovitih v meglo,
viharno neučakan pred zidovi
kamnitih zidanic,
kjer najbolje zorijo vina...

Kjerkoli vpijaš vase
jesenski opoj,
bila bi trenutek tvoj,
kjerkoli potuješ
bila bi steza
za tvoje korake;
kjerkoli nosiš žalost na ramenih,
bila bi vedro nebo,
za tvoje oči najlepša modrina...

Prihaja čas
jesenskega navdiha...
... dozorelih sadov,
zoranih brazd,
obranih vinskih trt ;
ko leskeče utrinke
v zenici spomina,
ujete v začaran krog,
osvešča neizprosna bolečina...

REŠITEV

Trenutki stiske
v barvah razodetja
drobe nasmeh
usnut v oklep bolečine,
ko z njimi samotno obtičimo
na pragu obupa,
pogreznjeni v votlost
jasnine sonca,
v neskončni bojazni,
da bodo daljši
kot je dan...

Ljudje smo.
Mnogokrat...
... podobe krhkih vej
zlomljenih v viharju;
usločeni od razjede časa,
v sebi potemneli
od senc brezizhoda,
zaznamovani zloščenih stopinj
kalne polpreteklosti -
kot na silo oblečeni
v črn savan...

Vseeno kdaj,
skriti v stare zgodbe
vpletamo v sinji horizont
kose neba,
poljube zvezd,
da bi nekaj spremenili;
nehali jokati vase
se ne sušili;
v knjigi življenja
obrnili list resničnosti
na vedro stran...

nevarno zasidrani
v rasti negotovosti časa,
v upanju lepšamo vsakdan...

NEŽNA NOČ

Nežna je noč,
ko se sprostijo
misli za vabo
sanjam,
da ublažijo
težo utrujenosti,
počijejo v naročju privida,
da v duši manj boli...

Nežna je noč,
ko poženem življenje
z gibi zapognjenimi
v nemučenje sebe
in spreminjam temo
v svetlobo,
ki je dan ne zasledi...

Nežna je noč,
ko pestujem misli
iz časa neizdanih bolečin,
ko razlomim svet
toge opne samote,
samotna hočem,
da izkrvavi
v vstajenju jutra...

DEŽEVJE SE SANJA

Dežuje...
kot bi nebo krvavelo
čez strehe...

Deževje
se sanja
v plašč
zelenih polj...

Stoletna lipa,
samotarka,
rahlo v dežnih kapljah šumi,
skrivnostno ziblje misli
tistih,
ki več jih ni...

Deževje
se sanja
v plašč
zelenih dreves...

In ko pridejo dnevi
sonca,
hočem razumeti
le čar dreves
in
prijateljstvo vetra...

VLAŽNA SLED LJUBEZNI

V naročju vetra
sem pustila šepet
srebrnega hrepenenja...

Krvaveče dlani,
niso več nežne.
Izpili ste nežnost.
Pustite mi kri.

Za naročje vetra.
Tudi kaplje
grenkobe...

RANJENA DUŠA

Odšla bom tja,
kamor nihče rad
ne zaide...

Odšla bom,
med slikarje žalosti,
poslikala platno usode do kraja,
razlila jokajoče barve sanj,
morda mi bo lažje...

Tja greš,
z obličjem spremenjenim,
ko ti sreča uide...

UTRIP

Veliko stvarem,
neprepoznanih na cestah
svojega življenja,
nisem hotela vedeti imena...
zagledana vase,
slepo sledila razkrajanju časa...

Neustavljivo nosim
krivdo v sebi,
kesanje prepozno
med nitkami življenja polzi...

Milovanje minulega,
izgubljenega,
spleta dotrajano resničnost,
dotika se brezimnih stvari...

Neustavljivo nosim
krivdo v sebi,
krpam ranjeno dušo,
hrapavost njenih brazgotin boli...

RAZTRGANO GNEZDO

Trudna sem.
Nezadržano oddaljevanje časa
zarezuje v srce
hladno votlost.
Jutri je še daleč.
Jokala bi.
Pa sem nema.

Ne bi mogla več,
živeti s somrakom dnevov,
na razbeljeni ploščadi želja.
Predaleč so vsa včeraj,
preblizu vsa jutri.
Preutrujena sem
za vračanje.

NI

ničesar ni
pred mano

niti tebe
medo si ne
predstavljam
jutri

ničesar ni
pred mano

naj se
umaknem
tja kot
vedno?

dokler ne
bom zopet
močna

da uresničim
kar želim

ničesar ni
več pred mano

le pred očmi
mi vstaja
mamin obraz

lep in svetal
in vedno bolj
razumljiv

SONČNICA

Kot sončnica
obračam se za soncem
senca za menoj ne ve,
da mislim lepe le reči,
saj ne vidim nje,
zato je zame ni,
obrnem hrbet soncu,
senca pred menoj ne ve
za moje misli, vem le jaz
vem kar je zame prav,
kar meni všeč je, kar mi ni
nikogar, in ničesar ni
komur bi bila sodnik,
kar meni dobro, komu ni
ničesar ni, le ti, od zgoraj
ki obsiješ me opoldne
ti ne vidiš senc,
vidiš vse kar je in bo ,
le ti sodiš ali dobro
ali se zlo rodilo bo.

MALI IN VELIKI

Vi mali branite tiste,
ki jih veliki zaničujejo
Dajete roko tistim,
nad katerimi se zgražajo
Vabite k sebi tiste,
ki jih veliki preganjajo
Pomagate šibkim,
kjer le močni kaj veljajo
Izmikate se tistim,
ki vas hočejo okronati
Zmorete reči prijatelj tistemu
ki vas izroča sovražniku
Odpuščate tistim
ki so prekleli sebe in vas
Želite nebesa tistim,
ki jim veliki obljubljajo pekel
V svoje roke vzamete krivdo,
kjer si veliki umijejo roke
Žalujete, ko veliki praznujejo
Vstanete in odidete,
ko veliki mislijo,
da je z vami konec.
Hvala vam, ker ste,
po prepričanju majhni
hvala, ker ste drugačni

TAM POD VRHOVI

Pod vrhovi
nekje blizu zvezd
božam nežno z roko
Še neodkrito sled
česarkoli se oprimem
vse se v hipu spremeni
v čudežno zdravilo
razpre se nežen cvet
za rano, bolečino
očaki v krogu objeti
o večnosti modrujejo,
o krhki tanki črti mej,
življenj želja in smrti.
Čez brezna se nagibajo,
kot nitke prepredene poti,
ovita v meglice tukaj bi ostala
tako lep neoskrunjen, čist
se zdi mi tukaj svet,

V neokrnjeni tišini
Besede se pogovarjajo
Z bogovi tiho, zadržano
Čez nebo se vije bela sled
kaže pot iz temnih zmot
tam daleč pod vrhovi
bil bi tako miren grob
tam kjer ni mej
širokih cest.

ODHAJAMO

Odhajamo, gremo,
Kadarkoli, vedno,
znova in znova.
V avlo bolnišnice
za psihologijo.
H gospe, ki prihaja,
prihaja v sredo
na učno uro glasbe.
V roko stisne zvonček,
ukazuje, kako zvoniti,
nam nič ne pomaga,
preglašamo le,
bobnanje s prsti.

Gremo za njimi
Kadarkoli, kamorkoli
Res nič ne pomaga,
A jim slepo sledimo
kot čebele v tuje panje,
v sredo gremo,
na zabavo k norici
smehljajoči se gospe,
poleg mene siva bluza
gozdne veveričke
brunda nekaj, kakor
biti nor, biti nor
je nekaj posebnega.

Resničen je le
glas zvončka,
jasen, ne razlomljen
preglaša zamolklo
bobnanje prstov.
Zvonček odgovarja
prstom na vprašanja,
prsti odgovarjajo
gospe ki kaže nanje.
Nič ne pomaga,
le pošiljajo nas,
mi gremo,vedno,
znova in znova.

SRH

Mrtvo je mrtvo.
Nekaj tako dokončnega.
Telo spreleti mraz.
Koža postane kurja polt.
Tema ovije vso obličje zemlje.
Iz daljave odmeva pasji lajež.
Sliši se kot zadnje opozorilo.
Sprehodi posameznih blodnjakov.
Iščejo sanje v tem ali onem.
Poslednji vzdihljaj in …
Konec.

IZPLJUNEK

Igra z menoj
je dosegla vrhunec.
Izpljunil si me
kot gnojno sluz.
Našel si drugo posodo,
v katero boš polnil
svoje samopomilovanje.

NEVIDNO

Bežen trenutek
zaprtih oči.
Melanholičen spust
v globino
polno blažene lave
in prelite strasti.
Neprodušnost
dveh golot,
prepojenih z lastnim sokom
in prepletenih
z dotiki hrepenenja.

Ampak …
to je nekje
nekje … nevidno odprtim očem.

KONEC NEKEGA OBSTOJA

Spodnji del še potopljen,
zmožen vsrkavanja.
Čeprav na videz še sveže
in zlato-rumeno
povesi zlomljeno glavo.
Konec nekega obstoja,
moči ni več.
Korak za korakom
se prebuja trohnenje.

VOLKOVA

Navidezna prostranost,
gneča ljudi.
Med njimi dvojica.
On zatopljen v pogovor,
ona korak stran igra klavir.
Tako sta si blizu,
a hkrati tako daleč.
Čeprav telo pripada drugi,
njegovo srce pripada njej.
Sta kakor dva volkova,
ki se venomer iščeta,
se nagonsko privlačita.
Vsak skrivni dotik
razvname kri po žilah.
Hkrati pa se odbijata
in drug drugega
trgata iz sebe.

DIR

Galop v objemu morja.
Grive in valovi
v divjem plesu vetra.
Neukročena ljubimca.
Škropljenje izpod stopinj,
svatbeni riž
nad mladoporočencema.
Trenutek za tem
le odsev
belih konj.

VELIČJE

O mili bog,
ne obračaj nam hrbta.

Ne obračaj hrbta
brezbožnikom,
ki nam je tvoja prisotnost
v izgovor za vse bridkosti.

Ne obračaj hrbta
slabičem z votlimi dušami,
ki ne znamo živeti v objemu radosti,
raje se odenemo z oblastjo teme.

Ne obračaj hrbta
ljubimcem,
ki ljubimo proti tvoji volji,
čeprav je naša ljubezen globoka.

Ne obračaj hrbta
grešnikom,
ki ne čutimo tvoje podpore
in svojo krivdo valimo nate.

Ne obračaj hrbta
ubogim slepcem,
ki te nosimo nekje v sebi,
čeprav tega ne priznamo.

POLETNI ŠKRŽATI

Z utrujenih dreves
žametno pobiram
poletne škržate.
Naseljujem
jih v ušesa
in ponoči vetrovno
mrmram njihove napeve.
V spreminjajoče se trave
polagam nove prizore
za zgodnje jesenske
pravljične osnutke.

MARMORNI ODTISI

Brezbrižno mi
polagajo sence na
hrastovo kožo dlani.
Obrnjene v
sever jug
vzhod zahod
jih kuštrave pošiljam,
da se zarežejo
v debla prvih krtin.
Ne spim na hrbtu.
Tako ne puščam
marmornih odtisov
na puhteči zemlji.

ZALJUBLJENA

Topla siva megla
se je zdolgočaseno
vlekla mimo
visečih sledi
nedokončanih
ljubezenskih ugrizov.
In žabe v ribniku so,
poleg napisov v
koži dreves,
najglasneje regljale.
O sključeni ženski
in prijetnem gospodu,
ki jo je peljal pod roko,
ko sta na prvi
novembrski dan
preizkušala pohodniške čevlje.

NA ROBU VHODA

Midva nisva takšna.
Še posebej v mrazu ne.
Takrat oddava eno srce
prezeblim hrastom na robu
vhoda v srebrno zimo.
Midva znava preživeti.
Z enim srcem.
Se ogreti.

KO

Ko se oblaki
ob takšnih popoldnevih
spustijo med mlado travo
in dregnejo
v trenutne minute sveta,
se dvigne srce
in naredi nebo žareče.
Zaustavi se čas.

ZAROD

Na jesen pobiram
borove iglice
po tleh zaraščenih gozdov
V šopkih si jih vpletam
v lase,
da do pomladi
dozorijo nove,
ki jih podtikam
med mlado podrast.

LJUDJE ODHAJAJO

Ljudje odhajajo
(kot besede)
in ni sile
da zaustavi njihov korak.

Za sabo puščajo
prah na spominih,
ne pometejo zgodb
čez prag gnezda.

Ostanejo samo
madeži na srčni koži.

TIŠINA

Tišina je
zamrznjen čas
ki se odtaja ravno prav
za iskano besedo.

UTIRANJE POTI

Nekateri se rodijo pod skalo.
Z močno hrbtenico
in smislom za kamne.
Za njih mi ni težko,
imajo zagorelo polt
in bele bele zobe.
Svoje vegetarijanske duše
tiščijo v brezčasne razpoke.
Z rdečo prstjo
mažejo ceste.

ZAJTRK

Prve rezine
kruha
zjutraj
režejo v dlani,
ko te
drobim
v kavo,
čaj.

O PESMI

Obupno sem potreben
pesmi,
pa četudi brez rim.
Pesmi o ljubezni,
skriti,
hrepeneči,
prepovedani
ali samo srečni.
O žalosti,
smrti ali trpljenju,
mladosti
in radosti.
Zakaj?
Zato, ker je svet
brez pesmi
mrzel in leden,
ker so misli,
v verze ujete,
tople in
neskončne.

Pomislim nate
in začnem
pesem.

ONSTRAN

Turoben večer,
mrzló v izbi,
da zakurim v peči.
Počasnih korakov
pristavim za čaj.
Ogenj me greje, .
tresoča pa roka
skodelico boža.

Zagledan v plamene,
dremam spomine;
večina je budnih,
le nekaj jih spi.
Tik preden zasanjam
še žalosti duri
narahlo zaprem.

Mirno,
spokojno
razseljena vest
narahlo potrka,
po prstih vstopi
in vama obema
kamen s srca
odkotali.

Čas se že zdavnaj
je stekel,
a tvojo podobo
še vedno bedim.

ORHIDEJA

Cvet.
Neskončen opoj
razprto vabeč
začarano zasvaja
ptice.
Njih dotik
poraja žgečket
in močan kih.

OTROK V MENI

Obrnil sem
uro peščeno modrosti,
da poiščem otroka v sebi
in ga povprašam:
»Kam si se izgubil,
zakaj si odšel?«

Na postelji v temi,
diham samó,
ko k meni prisede
in me zajame,
pri Vesni prisežem,
da ne pustim ga več
proč.

Še vedno sva skupaj,
on me razume
in jaz ga živim.

HO

za gon
duha,
da um
zbudi

na mah.
za hip,
v srk
iztis

že že
že že
in še
in še

za stoj
in pisk,
a le
zamik

le trud
za bit,
ko čas
v iztek

za kaj
tako,
ni več
moči

da le
ne bo,
le tih
izdih

v

TI

ŠELESTENJE

V vetrovnem večeru
nama misli odpadajo,
približujeva voljo,
najprej vsaksebi,
sčasoma skupaj,
na krilih spokoja
spočenjava strast.

S prsti si iščeva
izgubljene sledi,
rahločutno prepletava
svoja občutja,
počasi popušča
čutom zavest.

Proti vrtincu drsiva,
sprva narahlo,
nato vedno močneje,
realnost izgublja zavest,
vse čutênje
topi se v enost.

Podarjava si naju
in
šelestiva v noč.

DEŽUJEM

Z neznancem
v srcu
praznim doživetja,
kriče molčeč,
raztrgan med spomine,
predramljen
iz grozeče more,
v oceanu žalosti lebdeč,
na poti v pekel stisk
in med skokom
iz pečin obupa,

me tvoj dotik
ujame

in odtlej,
v tisočerih koščkih,
dežujem kot
ljubezen.

NAMA

Našla sva se
na nenavaden način
ob prazniku,
med griči,
v zavetju noči.

Takoj na začetku
sva se dolgo iskala,
zmedenost mojo
in tvojo nemirnost
na koncu sva spela
v šopek cvetoč.

Sledijo
vsakdanjosti,
delo,
obdobja vojne – miru.

Moje srce se je na poti upehalo,
tvoje pa zdaj na novo dehti.

Iskrenost naju danes sooča,
jutri pa nove poti.

Tvojemu globokemu srcu zaupam
in
sanjam ...

MANIFEST

Pesem je ritem.
Pesem je tok
magnetizma besed.

Misel obtežena
s črno simetrijo
v belo sled.

Nezavedno,
ki uglaša Noč
v Dan.

Neubesedljivo
ubesedeno...
Dlan.

December, 2005

ČAS

Čas
ni rabelj.
Čas je samo
beg prostora
v vse smeri.
Ker Čas,
nikogar ne preganja,
ampak ga
lovimo mi.
A če bi
za hip obstali,
se umirili,
bi nas Čas
počakal sam:
kot neznatno
spreminjajoč se
prostor –
nič več,
nič manj.

Januar, 2006

SVIT

Sipka se v razpoke med dlanmi
pretaka teža suhih las;
v ležajih, kakor kotaleč spomin:
neodpisan čas.

Njegova senčna žila še naprej utripa
v jutranjem brezsnu:
kot sedemprstno topotanje
po duševnem dnu.

In za zaveso mraka – rdeča silhueta svita
plava po očesu kot lokvánj
in Feniks vstaja iz pepela
nemogočih sanj.

Marec, 2006

TVOJ OBJEM, TVOJ POLJUB...

Tvoj objem
iz cvetnega prahu!
iz zlatih vej!
in krošenj!

Tvoj poljub!
iz mokrih vlaken!
ust
in svile!

Še danes
ju vidim,
kako se sprehajata
z drugim.

August, 2006

nikoli ni kadila, a zdaj, ko čaka v tem bledem predprostoru, napeta od pričakovanj, jo je zagrabila želja, da bi nekaj počela z rokami… ve, da bi se počutila neumno s cigareto, ki je še prižgati ne bi znala, pa tudi če bi jo, bi se ji roka tresla in namesto da bi igrala samozavestno pumo, bi trepetala kot prestrašena muca, ki je ubežala smrti pred kolesi norega avtomobila. zato raje stoji ob oknu in gleda ven, zazrta vase, v svoje begajoče misli in zmešane občutke… ve, da jo bo razkril en sam pogled, ker že dolgo hrepeni po trenutku, ko si bosta stala nasproti in si brez besed povedala več kot šeherezada velikemu sultanu v dolgih urah tisoč in ene noči…

posluša nemirno trepetanje pulza, čuti hlad svoje kože, kljub oblačilom se zaveda, da je naga, da ničesar ne more skriti (zakaj pa naj bi skrivala?) in da boleče uživa, ker se je dotika ljubezen z veliko začetnico. ne more biti res, da on tega ne ve. ponovno se usede. razporek na krilu kaže lepo oblikovano nogo, ki se hoče pokriti, zaviti v varno tkanino, a se ta neutrudno upira njeni želji in drsi vedno bolj narazen in jo odkriva, in ga vabi, da seže dlje od roba, čez rob, tam kjer ni več tkanine, kjer je le koža, rahlo prepotena, z vonjem po njej, ki se širi po prostoru kot tleči ogenj. vsak hip bo tukaj… ali naj kar ubije to lažno pričakovanje naklonjenosti, naj ga kar ustreli z besedami: všeč si mi, kaj naj storim? neumna koza ali zmešana baba - nekaj takega bo pomislil ob tej izjavi. zbežal bo od strahu, saj so ljudje vajeni vsega samo izjav ljubezni ne -zato bežijo kadar čutijo, da gre za res in ostanejo, ko vedo, da je vse laž v katero hočejo verjeti. kdo bi to razumel, jaz ne. sigurno bo hotel biti vljuden, morda se bo celo nasmehnil in iz tega naredil dober štos, tako enostavno je to, kot če greš v banko po denar, pa ti rečejo: seveda, prinesite potrdilo, overjeno pri delodajalcu in dobili boste kredit, brez težav, a ti boš debelo gledal, ker rabiš denar, nujno, seveda rabiš tudi delodajalca, ampak, če ga ni, si raje poiščeš denar, ker brez denarja ne moreš kupiti znamke in ne kuverte na katero bi jo zalimal in ne papirja na katerega bi napisal kaj vse znaš in kaj vse si že delal in kako prekleto potrebuješ delo, če ne, se ubiješ ali utopiš v kozarcu alkohola… ne, danes nič več ni tako enostavno, še najmanj izjava ljubezni človeku o kateremu imaš spoštljivo dobro mnenje in si želiš, da bi ga on imel o tebi, čeprav do zdaj nisi naredil nič tako imenitnega, da bi te opevali v časopisih, da bi te pozdravljali neznani x-i med tem, ko ješ burek na miklošičevi ali čakaš v koloni pred semaforjem in si vrtaš po nosu. si nekdo, ki živi po svojih principih in nič več kot to, čeprav te vsake toliko časa vrže iz sedla kakšna svetovna neumnost ob kateri se počutiš strašansko pameten, a povsem sam, kot tisti zadnji modrec v znoreli vasi, ki je bil obsojen na smrt zaradi svoje nenormalnosti. kaj še imam razen tega, da stojim tu kot obsojenec na smrtno kazen in sanjam o cigareti, ki je ne bom prižgala, ker je nimam in je tudi nočem imeti, med tem ko se potim in čakam, da boš odprl težka vrata in me pogledal s svojimi strašnimi očmi, ti moj rabelj, ki bi lahko bil odrešitelj, a ti ne veš kaj se godi v meni, in morda te to niti malo ne zanima. če je temu tako, potem vzamem vse svoje besede nazaj, se ti nasmehnem kot prodajalec oglasnika, »lep dan danes, kajne?«, namenoma potegnem krilo z noge, dobro jo poglej, preden z njo brcnem svojo ljubezen skozi okno kot žogo, ki venomer zadene gol. moj smeh bo podoben žvenketu sesutega stekla, zmrazilo te bo, kot bi bil ob nastassji, ki sem jo, priznam, nekoč občudovala, kakšna ženska! in v tebi se bo nekaj premaknilo, elektroliza v možganih in srcu bo povzročila nabiranje anionov in kationov na pravih mestih, začutil boš tok, morda se bo zbudila tvoja moška sla, želja po osvajanju ozemlja, tuje je vedno bolj mikavno, hotel boš to trofejo, kar tako, brez obveznosti, saj je videti, da je ona tudi za to, svet se vrti hitro, kaj nam potem ostane razen spominov na neuresničene želje in hrepeneče sanje?

začel jo boš osvajati, njo, ki te je ravno odvrgla iz srca in vrgla na finto, iz strahu, iz nepotešenosti in potrebe, da ti pokaže, da nisi bog, čeprav te je hip poprej častila po božje in ti hotela žrtvovati in prižgati cigaret samo zato, da bi v dimu skrila svojo vročo željo po darovanju. vse si zagonil. igrala se bosta igrice, morda bosta za hip skupaj zaspala v omami, to ne bo tisto za čem tako hrepenita in se ga bojita, zato se vdata maščevanju do usode, ki je tako prekleta, da nam podarja sanje zato, da preizkuša naš ponos in pogum.

oba vesta, da šele potem, ko ponos zamenja skromna vdanost in popolna predaja, ko telo ljubi dušo tako kot duša ljubi telo, se lahko, nasičena ljubezni, uležeta na zemljo in preden njena postaneta, skupaj izdihneta: sladka smrt, ki si naju vzela večnosti v spomin in ljudem v opomin, ker ne verujejo v mogoče in pustijo, da jih omamlja zlo, ki ne rojeva ne sreče ne življenja...

kdor v ljubezen ne upa, naj si ne želi večnosti, ker si je ne zasluži.

Bilo je nekoč lepo mesto, daleč od hribovitih predelov, vinskih goric, daleč proč od morja, pa vendar tako blizu, da si lahko ob hladnih sobotnih jutrih vonjal omamni sveži gorski zrak, ki je prihajal iz zelenih planin in dišal po encijanu in planikah; da se je pozno popoldne iz goric, kjer so gojili vinsko trto, pod okno nadvse počasi, kot fina dama v kočiji, pripeljala meglica, polna raznovrstnih vinskih sort, ki je človeka omamljala in poljubljala njegova vroča usteca tako nežno kot bi to zmogla le čedna ljubimka, in naposled si lahko takrat, ko je bila glava trudna, slišal od nekod oddaljeno valovanje morja, v tvojih čutilih pa se je naselil dolgotrajen vonj po slanem. O, da bi lahko večno uživali to blaginjo!

Mestece je bilo obdano z visokimi svetilkami, ki so medlo svetile cel večer in za povrh še ponoči. Vsi so tu našli svoj prostor: sprehajalci v večernih toaletah, podeželski kavalirji, prijetno napravljena dekleta… Promenada se je vila naprej od teatra, kjer so poleg iger uprizarjali tudi glasbene drame; mimo mestne hiše, ki so jo postavili nalašč poleg jesenovega drevoreda; dalje preko dvorca, obdanega s čudovitimi marmornatimi fontanami, kamor so zahajale na klepet razne male ptice, vrabci in drozgi, ki so se okopali v topli vodi, nad katero je sijalo popoldansko sonce; le ena sama kapljica, ki je priletela iz vrabčkovega mokrega perja, se je staknila skupaj v mili valček s sončnim žarkom in že postala kristal. Ves ta sprevod pa se je končal pri vili, v kateri je živel Henry W., mlad kavalir temnih las in zalega obraza; živel pa je sam in kadar se mu je zahotelo, si je nadel klobuk in suknjič, vzel v roke palico in šel s sprevodom sprehajalcev nazaj v mesto. Da ni hodil sam, se je pridružil skupinici svojih ljubljenk in malih deklic ter poslušal njihovo čebljanje; to mu je to blažilo srce in ga spomnilo na lastno mladost, ki se je tako hitro oddaljevala. Bil je to odkritosrčen mladenič, vedno prijazen in celo malce vihrav, dasi pa to ljudi ni motilo.

Nekega toplega poletnega dne pa se je vendarle nekaj spremenilo v njegovem srcu. Tistega popoldneva je šla mimo njegove vile spet dolga truma sprehajalcev, a posebno pozornost si je zaslužila deklica, ljubka kot češnjevi cvetovi, z obrazom, da ga ni še nikjer videl lepšega. Hodila je mirno, a vznemirjena, ker se je prvič pridružila sprehajalcem. V eni roki je držala slamnik, v drugi pa belo vrtnico. Bila je neznanka, osamljena z vrtnico v roki in nihče ji ni posvečal nobene pozornosti; mimo nje so hodili, kot da sploh ne obstaja. Nato pa so se približevali koncu promenade in na drevesu je zapel ptiček; naključje je hotelo, da je ta deklica svoj ljubek obrazek obrnila proti drevesu, da bi poslušala to otožno pesem in se ozrla v okno, od koder jo je opazoval Henry. Rozalija ni prenesla Henryjevega pogleda, ki ji je povzročil rdečico na obrazu, da jo je kar žgalo v lica. Svoj obrazek je spet nagnila v stran in hodila naprej, kot da se ni nič zgodilo.

Vendar pa je čisto vsak dan, ko je sonce vstalo in se povzdignilo nad zelene planine, prihajala k vili, se naslonila na lesen plot in zrla v drevo, kjer je pela ptica svojo melanholično pesem. Henryja je povsem očarala in kadarkoli je prišla, je prenehal z umetniškim ustvarjanjem, zaprl je knjigo in prišel bliže k oknu. Njen obraz je bil skoraj bled in lica rožnata, ko si je ponesla belo vrtnico k obrazu in jo poduhala. Ko pa je drozg nehal peti, je odšla po isti poti nazaj in se do naslednjega jutra ni več vrnila.

Ta deklica je tako razvnemala Henryjeve čute, da ga je v trenutku zapustila vsa moč in je legel na posteljo in zaspal do večernih ur, ko je bila že visoko na nebu okrogla, zlata luna. Še takrat, ko se je prebudil, je bil ves zasanjan in ni mogel nehati misliti na Rozalijo, na njene blede roke in zardela lica. Naposled pa se je le odločil, da bo spregovoril z njo in ji je naslednjega jutra tiho sledil. Ni slišala njegovega počasnega stopicanja, samo hodila je naprej s sklonjeno glavo proti mostu. Tam, kjer je bila pot za k reki, ki se je ob zelenju vila proti neskončnosti in modrini neba, je zavila in se spustila po kamnitih stopnicah.

Henry se je skril za drevo in jo opazoval z veliko radovednostjo in vznemirjenjem. Nenadoma ga je postalo strah, srce mu je pričelo biti mnogo hitreje. Kmalu zatem sta prispela do kanjona reke; bledo modra voda je mirno tekla naprej, nekam v daljavo, od koder se ni nihče več vrnil. Pri sivi skali je bil v plitvini privezan lesen čoln, ki ga je Rozalija odvezala, sedla vanj in odplula navzdol po reki. Gledal je za čolnom, ki je kar plul in plul, nato pa na lepem izginil. Sonce se je še vedno bleščalo na gladini vode in rahel vetrič je zapihal, Henryja pa je sladek vonj zapeljal v omamo, da je legel na skalo in utonil v spanec. Trdno je spal in ni opazil, da ga vedno bolj vleče v vodo. Počasi, kot nežni zvoki violin, ga je miriada zvezd potegnila v vodo in ga vodila naprej, v tisto daljavo, od koder naj bi se nihče več ne vrnil. Reka je postala jezero in Henryja je naplavilo na jezerski breg. Zbudil se je in pogledal ves zmeden navzgor v nebo, pa je bila noč temna in ni videl ničesar. Zopet ga je prevzel tisti vonj po pomarančah in češnjah in zaprl je oči.

Ko se je prebudil, ni vedel, kje se nahaja. Nad njim je sijalo sonce in mu svetilo naravnost v oči; ozrl se je naokoli in nasproti jezera opazil na stotine visokih, črnih dreves. Postavil se je na noge in začelo ga je zebsti; zaman je iskal suknjič, ni ga bilo. Očitno ga je bil pozabil doma.

Nato se je obrnil in pred seboj zagledal Rozalijo, ki ga je gledala z milimi, modrimi očmi, v katerih se je lesketala žalost. Henry je segel z roko proti njej, da bi se dotaknil njenega ramena, pa je podoba zbledela. Segel je v prazno. Poskusil je v drugo in se dotaknil lica, pa ga ni bilo. Ljubljeno dekle je stalo pred njim, pa ga ni mogel niti poljubiti!

Kot otrok je sedel na pesek in se z glavo naslonil na kolena; zajokal je. Rozalija je sedla poleg njega in ga pobožala po laseh; Henry je čutil zgolj hlad, ki se je pritaknil njegove glave. Naposled se je vdal njenemu božanju in legel k njej v naročje.

»Zebe me,« je dejal s stisnjenimi ustnicami, že pri koncu z močmi.

Namesto njenih besed je slišal samo petje, petje ptice, ki je pela otožno pesem in mu je bila v tolažbo.

»Pojdi, odidi,« je rekel Henry ptici in slednja je poletela proti jasnemu nebu.

Ozrl se je v Rozalijin obraz; oh, ko bi bila resnična! Zakaj ne more položiti njene roke na svoje umirajoče srce!

Tih in poln solz je zavzdihnil in se poslovil… Rozalija ga je odpeljala s čolnom po jezeru v meglo, iz katere pa se ni vrnil. Postal je blodeča, osamljena duša, iščoč svojo ljubezen.

Danes še vedno stoji takšno mesto, ki je obdano z dišečimi vonjavami, vendar pa je zavito v srebrno meglo in ga ne moreš videti nikjer; lahko ga zgolj iščeš in upaš, da ga tvoje oko nekoč uzre, nekoč, v daljnih sanjah…

U mojoj sobi, poluosvetljenoj, uprkos sveći koja je gorela na stolu iznad moje glave, na kojem je, stolu, pored pomenute sveće zabodene u metalni kič–čirak, bilo još sijaset sitnica kojima se poreklo jedva znalo – ili se na njega, kao na potpuno i svesno, dakle namerno, zaboravilo – uprkos sijalici, tom mudrom izumu Edisonovom ili verovatnije Teslinom, sijalici od 100 sveća, poluosvetljenoj usled silnog dima stvorenog od cigareta marke zeta, bez filtera, trošenih te večeri, kao što su, uostalom, uvek bile, trošene u ogromnim količinama, u mojoj su se (takvoj) sobi te večeri, potpuno nenadano, otškšrinula (širom otvorila?) vrata i u njihovoj kutiji su se pojavile Cicine kolosalne grudiš kao da su znale da sam ih toliko priželjkivao, baš kao da su znale, one ili vlasnica njihova, da bolje nisu mogle da urade od onoga što su uradile, odnosno da se pojave te zadimljene, tužne večeri – nisu li i druge večeri bile iste? – u mojoj sobi, sobi iz koje nisam izbijao, i neću, sve od one večeri kada sam prvi put ugledao Cicine grudi. Pogledao sam gore, u lice Cicino, i shvatio da ja nju jedino po grudima poznajem, začudih se tom, za mene, novom licu Cicinom, – bio bih spreman, da nisam video poznate mi grudi, na zakletvu da nisam nikada video to lice, ili da je to bilo nekada davno, pre 100 godina, pa da se danas u ovo gnjilo veče, s obzirom na vremenski faktor, ne mogu setiti tog lica s – tim velikim, plavim (?) očima, osmehu, za koji je ona – u kolikoj je samo zabludi bila! – mislila da mnogo govori, da govori, recimo, koliko me voli, a da pri tome nije znala da su moje misli bile posvećene onoj dragoj mi, omrznutoj gospođici, koja je u to veče, dok mi se Cica, misleći da čini bogzna kakvo humano delo, osmehivala, bila u bogzna čijem i kakvom krevetu (kakva li je samo ta hiljadita soba, taj hiljaditi nameštaj, miris, da li joj taj hiljaditi sa uspehom iznalazi erogene zone ili, poput svojih neveštih prethodnika, doživljava fijasko, da li se čuje monotono otkucavanje vekerice, da li ih telefon prekida (?????). Da li onoj miloj mi gospođici kojoj predlažem, najponiznije i najskromnije, da izvrši akupunkturu mog jadnog i napaćenog srca smeta taj, novi, možda hiljaditi.

Cica, ta mila krava, čijim grudima ovde dižem spomenik – nije li to literarni ili kvaziliterarni spomenik sa lapidarnim natpisom: »Grudi Cicine oko kojih lebde mi uzdrhtale i libidinozne ruke«, sa tim, dakle, epitafom koji nedvosmisleno govori o tome šta su sve te grudi u stanju da prirede mojim rukama, tim koščščatim mengelama, Cica, dakle, ćuti i čeka me da izustim neku reč, neku misao, pa da ospe svojim izrazitim soprančićem –(čudnog li glasa, neočekivanog li glasa naspram tih ogromnih grudi!) – i ja znam, pouzdano znam, da naše (njene) reči, misli formulisane nepravilnim rečenicama sa bezbroj sinkopa, neće uznemiriti onu, već pomenutu, dimnu zavesu, koja je, usled očaja, stvorena u mojoj sobi, onaj pepeo koji je, kao u podnožju kakvog vulkana, recimo Vezuva, bio svuda posut po mojoj sobi, jer meni se ne govori, meni uzbuđdjenje ne da da govorim, ja nemam vremena da govorim već jedva čekam da se zagnjurim u te grudi i da tu i umrem, bez obzira na to što bih onoj kobnoj gospođici uskratio zadovoljstvo da izvrši akupunkturu jadnog i napaćenog mi srca. Kada je shvatila da nemam nameru da govorim, da ničim, osim očima, osim ispruženim mi uzdrhtalim rukama, neću da izrazim ono što ustvari osećam, počela je da se osvrće po sobi ni malo se ne čudeći tom lomu, tom sinkretizmu Sodome i Gomore, baš kao da je znala da sam ja takav, nemaran, aljkav, iako se pri prvom našem susretu nisam odao, dao na znanje sa kakvim ona, ustvari, ima posla. Zadovoljivši svoju radoznalost (?), počela je da prelistava prašnjave, olinjale knjižurine, koje su, skoro do plafona, bile poređane na stolu iznad moje glave, pa kad joj je, konačno, i to dosadilo stala je da me uporno fiksira, valjda pokušavajući da odgonentne značenje mojih ispruženih ruku. I – oh, srećnog li trenutka! – uspela je, shvatila je i počela da se svlači, ja sam, umesto nje, viknuo eureka, a ona, začuvši moj glas, čuvši nepoznatu joj reč, zastade, doslovno: ukopa se sa rukama iznad glave u kojima je držala ivice bluze koju je upravo počela da svlači, i onda – oh, užasa! – začu se njen, donekle izmenjen, soprančić, što je bilo normalno, jer joj je glava bila obmotana bluzom. Taj glas je počeo da ispunjava svaki ugao moje sobe, koji je, glas, činilo mi se, poremetio moju dimnu zavesu, uskovitlao pepeo i dim, sobu okrenuo naopako, uši mi, oči mi napunio pepelom...

... Međutim, misli odjednom prave drugu liniju. – Mislim uvek po liniji i mislim da je ta linija prava, tj. da nije ograničena nikakvim tačkama. Jedina tačka, a ako je jedina onda i ne ograničava, svih tih linija sam ja. Sve one prolaze, u manjoj meri, kroz mene i izviru iz mene, a desi se, ali to su, moram to da mislim, retki slučajevi, da neke od njih dodirnu svet, mada, po zakonima stereometrije, sledi jedna neminovnost po kojoj svaka od tih prava dodiruje svet, i ne samo svet. Sve prave su medjusobno divergentne, tako da je i ova po kojoj, bez ikakvog razloga, samo prividno i optički, to ako bismo kroz jednu tačku u prostoru provukli bezbor pravih, raznorodne su, ali meni neki demoni, koji imaju svoju specijalnu tačku sa svojim linijama, mrse sve to i ne dozvoljavaju da prenebregnem taj privid i da, jednom za svagda, pomirim te prave, stvorim neku komunikaciju medju njima, orodim ih, ako je to potrebno, a potrebno je. Ili je ovako bolje? Trudim se, koliko je to moguće, da one prave koje prolaze kroz mene, dakle koje ne izviru iz mene, urade samo to, tj. samo da me probodu, da me malo zaboli, da me, eto, pristajem, mnogo zaboli, ali i da odnesu ono ono što sobom nose, a ne da mi to ostavljaju, jer, na kraju krajeva, šta će meni to njihovo, nisam ja dužan da trpim to njihovo, neka me ostave na miru, neka me izbuše, neka od mene naprave sito, samo neka me ostave na miru.

Sećam se, jednom takvom dolazećom linijom prostrujala je kroz mene vest da je umrla moja majka. Pa, dobro, zar mora i to da me potresa? Samo sam jednom video tu ženu, rekli su: to je tvoja majka, uzvratio sam da mi je drago što su doneli jednu takvu odluku, za čije su posledice znali, znao sam to, znali su da „će to moje prvo viđenje majke biti registrovano tamo gde patim, da me upoznaju, greška: da mi predstave moju majku o kojoj sam se jedno vreme pomno raspitivao, jer, video sam, čuo sam da su drugu decu rodile majke, a kasnije, kada sam shvatio i kada sam počinjao da shvatam da oni ne pomišljaju da me obaveste da li me je neko rodio i, ako me je ipak neko rodio, gde je taj, kasnije sam, dakle, uvideo svu iluzornost mog raspitivanja o majci, pa sam i prestao da se raspitujem i da se pitam, naročito onda kada sam počeo da zapažam da se gotovo svi koje sam pitao o svojoj majci nekako čudno, reklo bi se pakosno, podlo smejulje. I kada bih se, onako krišom od svih, u sebi zapitao gde li je ta moja majka, činilo mi se da svi znaju o čemu razmišljam, činilo mi se da mi se svi klibe, da me izigravaju, tako da mi je, vremenom, i samo razmišljanje o majci bilo ponižavajuće, pa sam prestao i da mislim o njoj, zaključujući da sam i do tada mogao da živim bez nje.

U ono vreme čuo sam i za reč otac, pa sam stao i o njemu da razmišljam. Govorili su mi da je, ukoliko je tačno ono što su istoričali zabeležili, do sada samo jedna devica ostala u drugom stanju i da se ta devica zvala Marija. Bilo je to ihi–hi, boktepita kada, kazali su. Pre Hrista. Još su kazali da je od onoga dana kada se Hrist rodio ta devica prestala da bude devica, jer je upravo ona rodila tog Isusa, i otada su je više zvali Bogorodica Marija nego Deva Marija. Čak je i u ono vreme, govorili su, njen muž Josif hteo da traži razvod braka, jer je ona bila trudna pre njivove prve bračne noći, ali su, kasnije, dok je spavao, neki duhovi uspeli da ga ubede da je plod u utrobi žene njegove dar gospodnji.

Silno sam se bio posle tog saznanja zamislio. U prvo vreme sam mislio da sam ja tu onako, bez veze, sam po sebi. Kasnije da sam ja možda drugi Isus Hrist, ali sam, vremenom, i tu misao odbacio i odlučio da, ako ikada budem video svoju majku, da je pitam gde je i ko je moj otac. Samo da je to pitam, makar komedija dostigla svoju kulminaciju. I, kada su mi je predstavili, ja sam već onda bio u krevetu, umalo da je to i upitam, ali me je, u krajnjem momentu, nešto, onda neobjašnjivo, sprečilo da to uradim.

Danas shvatam da nisam hteo da znam ko mi je otac, zato što i bez njega može sasvim lepo da se boluje...

Da, draga moja gospodjice, poslednji potomak, muški potomak naše porodice, kome nije bila pružena prilika da produži svoj rod, jer, jadnik (srećnik?) nije znao da odabere pravi objekata (?), trune (?) u krevetu bez i najmanje nade na bilo kakav potomak.

Danas sam se, mila moja, probudio (?) sa oreolom nad glavom. Pokušavao sam da ga uhvatim. Avaj! Izmicao je, uporno izmicao. A hteo sam, ljubljena moja, baš vama da ga pošaljem da se sa njim nad glavom oglednete. Oreol, jedina moja, nije materijalan. Ja to znam. Znam još nešto, ali neću danas da govorim o tome, jer danas sam glup – danas sam srećan. Suština je postala očigledna. Bez ikakvog filosofiranja sam danas do nje došao. Napolju, kroz otvoren prozor se to sasvim lepo oseća, noćna kiša se isparava pod stidljivim, sasvim neuverljim zracima sunca, i to sunca proleća, tog godišnjeg doba kome se toliko prepuštam, kome dozvoljavam da me teliko umara. I ptice su se pojavile – otkud ptice? I razni zvuci koji mi apsolutno ne smetaju. Ali, draga moja gospodjice, vi ste neograničeni vladar.

Dozvoljavam da se isprljama. Biće noći!

U nedelju, aprila 1973.

Hvaležno sem nastavila lica vetru, ki je kar od nikoder zavel čez breg, kjer je bilo vaško pokopališče. Kakor sem bila hvaležna tudi klopotcu, ki je s klip, klap, klop do nerazumljivosti razsekal maziljen glas župnika:

»Praa ... h ... s ... i in v pr ... ah se povr ... ne ... š!«

Vsi smo dvignili poglede, ko je jata ščebetajočih škorcev zaokrožila nad nami in za hip zakrila jesensko sonce. Glej jih no, moje črne pernate pogrebce, me je spreletelo. Širok trak črne čipke s pozlačenimi robovi sonca je mehko in sinhrono valoval tam zgoraj. Kaj bi dala, da bi me ponesli s seboj, sem hrepeneče pomislila. Nekako trideset parov oči, ki me je pozorno opazovalo, me je spet prizemljilo.Gotovo so prišli vsi razen tistih, ki so bili na smrt bolni, na smrt pijani ali na smrt pretepeni. V tem, od boga pozabljenem kraju razen nedeljskih maš, tu in tam kakšne poroke, gasilskih veselic in pogrebov, ni bilo omembe vrednega družabnega dogodka. Vendar jim ničesar ni dajalo toliko gradiva za spletanje zgodb, kot ravno pogrebi. O nekaterih so šle pripovedi kar iz roda v rod.

Zagrizla sem se v ustnico, da se ne bi zasmejala. Kar slišala sem jih:

»Še veš, kako je tista Matilda, ki se je primožila na Hrastovo, v petih letih pokopala kar dva moža. In oba v jeseni ...«

Ja, v jeseni. Ko pri nas najlepše cvetijo oleandri.

Najprej nisem bila posebno pozorna na pogovor dveh žensk za seboj. Zagotovo nista hoteli, da ju slišim, pa kaj, ko so domačije tukaj druga od druge oddaljene pol globače in še tričetrt brega in si vse dneve kriče izmenjujejo novice in sporočila – potem je šepet po njihovo povsem razumljivo govorjenje.

»Ko so zagrebli Lojzeta, jih je prišlo več, se ti ne zdi?«

Seveda, sem pritrdila v mislih. Takrat so se privlekli tudi na smrt bolni, na smrt pijani in na smrt pretepeni. Z Lojzetom sva bila par, ki ste ga najpogosteje imeli v zobeh. On šofer, jaz mestna frajla. Nikoli me niste sprejeli, naj sem se še tako trudila in Lojze je seveda krivil mene.

»Ti, za kaj je pravzaprav pobralo Lojzeta?«

»Jetra so ga pobrala, so rekli ... no, saj je pil kot krava,« je bil odgovor.

»... Ja ... in tepel jo je kot vola, he, he ... je povedala sestra pri dohtarju.« Obe sta se pritajeno zahahljali.

Rumeni tisk po rovtarsko, sem ugotovila. Kadar me je tepel, niti glasu nisem izpustila, preveč me je bilo sram. Včasih pa sem vendarle morala v ambulanto po kak šiv ali longeto. Zaradi padca po stopnicah, seveda. Ti pa zavijaš kot cirkularka, ko te mlati tvoj stari, bi ji rada rekla, saj sem vedela, komu pripada glas.

»Moj je rekel, da jih je še premalo dobila. Menda se je na veliko gonila.«

Seveda sem se. Po gorici in njivi. Morda sem bila v prejšnjem življenju kmetica, saj sem Lojzetu sledila zaradi velike želje po kmečki idili. Za kmetico nisem več prepričana, zagotovo pa sem bila v vseh prejšnjih življenjih trapa. Z roko sem segla k čelu. Slišala sem šepet, ki se je širil med gručo.Verjetno so mislili, da bodo vsaj pri pogrebu mojega drugega moža dočakali nekaj teatra. Vdova vendar mora, ne glede na vse, pokazati primerno žalost, morda zavpiti: vode, vode! in omedleti ali pa se skušati vreči v jamo.

»Viiigred see povrrrne, vse se veeeseliii ...«

Spet me je grabil smeh. Pevci v črnih oblekah in belih srajcah so bili kot trop razglašenih pingvinov, ki so se iz petnih žil trudili priklicati vigred sredi jeseni.

»Kaj pa je bilo temu, Viktorju ali kako že? Ta menda ni pil,« se je nadaljeval pogovor za mano.

»Mogoče se mu je vnel žulj na riti – saj je baje vse dneve samo sedel.«

Kakšna obveščenost! Tako je, punci. Sedel, žrl, prav nič delal in živel na moj račun, sem jima pritrdila v mislih.

»A kdo ve, kako sta se spoznala z Matildo?«

»Tu okoli je prodajal nekakšne ortopedske pripomočke.«

Že to bi mi moralo o Viktorju nekaj povedati. V teh bregih so si ravnali kosti predvsem s pretepi, vse ostale tegobe pa je odpravilo ali naredilo žganje in nihče ni potreboval novotarij, katerih imena niti niso znali izgovoriti. Še zdravnika so potrebovali zgolj otroci, ostali le še za mrliške liste. Tudi vaški župnik je rekel, da jih tu ne daje v poslednje olje, ampak v poslednje žganje.

»Potem pa je menda kar ostal. In službo je pustil.«

Ker je čakal na boljše delo, ki bi bilo vredno njegovih sposobnosti, kot mi je govoril. Medtem pa se je redil na mojih plečih.

»Slišala sem, da si je začel sposojati denar ... kar veliko denarja ... zakaj le?«

Tudi to. Nihče pa ne ve, da mi je izmaknil denar od prodaje Lojzetovega kamiona, ki sem ga nujno potrebovala za obnovo hiše. Ko je povedal, da ga je vložil v neko denarno verigo, sem ponorela.

»Liiipa zeeleneela je, tam v dišeečem gaaaju ...«

Pingvini so bili že čisto zaripli in gotovo so si v mislih že gasili žejo z zapitkom, ki sem ga zanje plačala v gostilni. Bog jim požegnaj!

Danes si bom doma pripravila lipov čaj. Uživam ob njegovem vonju in okusu, ki mi lahko kadarkoli prikličeta simfonični orkester čebel, ki se medijo, ko cvetijo lipe. Moja moža nista bila sposobna tolikšne domišljije, zato sta dobivala drugačen čaj. Resda hudo grenak, vendar je Lojzetovemu čaju grenkobo skrila krepka merica žganja, Viktorjevemu pa medu in oba sta bila zadovoljna. Do zadnjega. Jaz še posebej.

»Ali ni čudno, da Matilda nima otrok, kaj praviš?«

»S tako ozko ritjo bi tudi ti težko rodila. Mogoče pa si je pomagala z oleandrovimi listi. Nihče v vasi nima oleandrov, razen nje.«

Čutila sem, kako mi je toplota šinila v lice.

»O čem govoriš?« se je začudil glas.

»Kaj ne veš? O oleandrovem listju je povedala soseda, ki je bila babica. Z njim so si nekoč ženske odpravljale plod. Zelo nevarna rastlina, ti rečem!«

»Le kdo bi danes še to počel, ne nori!«

»Molimo bratje ... oče naš, ki si v nebesih ...«

Oddahnila sem si.

»Amen!«

Le nekaj jih je pristopilo in mi izreklo sožalje. Tudi glasova, zdaj z obrazoma.

»Hvala, da sta prišli,« sem rekla. »Rada bi vaju povabila na čaj. Res. Takšnega čaja še nista pili. Z odlično viljamovko, seveda. Hranim jo za posebne priložnosti. Jutri? Prav. To bi mi veliko pomenilo. Saj razumeta ... tako sama sem in prav bi mi prišla ženska družba.« Gledala sem, ko sta odhajali. Brez besed in s topoumnima izrazoma na licih sta se izgubili za obronkom.

Seveda bosta prišli. Tega ne bosta za nič na svetu zamudili. Ne onidve.

Moji pernati prijatelji se se spet dvignili pod nebo in njihovo veselje do življenja je bilo nalezljivo.

Počutila sem se prav tako svobodno, le vzleteti nisem mogla.

PRAVLJICA

Podaj mi roko.
Naj te popeljem v pravljico.

Bosa se bova sprehajala po peščeni jasi,
pod prsti čutila svilene mehurčke,
razblinili se bodo pod najinimi stopinjami
in naju obdali z žametnimi trakovi.

Gola bova stopala po snežni preprogi,
se skrila v objem njene mehkobe,
nadela nase oklep ljubezni,
v njem prižgala bova ogenj strasti.

Zbujala se bova pod cvetočo češnjo,
postala tatova, ko polna bo plodov,
zaspala bova v tihem gozdu,
listnata odeja prekrila bo sledi,
da najina pravljica lahko znova se rodi.

Angela Fujs

RAZPRTE DLANI

Razprte dlani
sredi jutranje rose
lovijo svetlobo
vzhajajočega sonca.

Pod pajčolanasto modrino
plešejo hvaležne podobe
bogate žetve v sejalčevi jeseni.

Jože Kos Sine

BREZ

Včeraj sem razglasil avtonomijo češnjevega cveta. Naj ne bo šele radost ali žalost tista, ki bo v njem uzrla nežnost barv. In tudi nič drugega naj ne bo na njem kot le on sam - zaključen, popoln, nedotaknjen od dihanja drugih. Nič manjši ali večji od sveta, namenjen sebi in svojim. Onstran utrganosti ali obeta sadu, preprosto lebdeč sredi vrta in dneva. Neopažen, brez misli nase, prost povezav s poslanstvi. Nevpet v čas, odrešen vseh dogodkov koderkoli. Sprejemajoč naključnega gosta kot sapo, ki pač pride in gre, oblike one ali te. In kar se ob srečanju s prišlekom v tišini dogodi, naj bo le eden od odtenkov na paleti možnosti.

Naj!

Smiljan Trobiš

HVALA

Ne morem izreči besede: Hvala.
Zakaj sile nad nami delajo vse.
Morda so grški bogovi, ki se pogovarjajo o nas.
Morda so hindujske vede ki odločajo o usodah.
Morda so angeli in svetniki, ki nas vodijo.
Zato besede: Hvala ne morem izreči,
premalo je, da bi povedala,
kako veličastno bitje je človek.
In tudi če rečem: Hvala, je to le znamenje:
So to trpljenja in samopremagovanja?
Je to darovanje sebe za druge? Je prostovoljna žrtev?
Da, to znamenje je, ki se izteka iz neizrekljivega
in se vrača nazaj v neizrekljivo.

Milena Sušnik Falle

KOT MOLITEV

Sprašujem...
občutiš kdaj
utrip iz mladosti,
neslišno zaznaven
vezan v brezimno večnost,
kot drevo
in senca
prekrit
z rjo vsakdanjosti -
daleč od oči in srca
na drugem koncu sveta;
v pomladi, poletju,
jeseni, zimi...

Sprašujem...
zaznamovan
z objemom vdanosti,
osamljen nekje - kot jaz,
postojiš v pramenih sivih las -
pred ruševinami mostov
izgubljenih večerov
vstajajočih od daleč.
Sprašujem..
zakaj se v plamenu
časa brez vrnitve,
tvoja podoba
ne razblini...

Anica Horvat

HARFA

Poslušaj, Gospod,
moj glas,
s katerim te kličem,
izkaži mi milost
in me usliši.
Tvoje obličje iščem.
Vzemi me s seboj,
vodi me prek bolečine,
dogodkov, navdihov
v melodijo tvojih nebes.
Naj bom voljna harfa duše,
ki ljubi Boga.
Samo ti prebivaš
v polnosti
v globinah mojega bitja,
samo ti
mi daješ varnost.
Tvoja harfa sem.

Janka Jerman

SPOZNANJE

Na sprehodu
sem našla samo sebe.
Le kje sem blodila
ves ta čas?
Zagledala sem se
v zelenilu trave,
v barvah cvetov,
v razigranih oblakih,
zaslišala v zvenu vode,
v petju ptic,
začutila v vesolju.
Del vsega tega sem
in vse to je del mene.
Nič več nisem
in nič manj.
Hvala Ti, vsemogočni,
za to spoznanje.

Ana-Marija Pušnik

ONA MOLI

Sama zapuščena moli v samoti,
Popljuvana od lastnih otrok, matere in moža,
od vseh, ki jim je poklonila svoje prečute noči,
božanje njihove bolečine, s svojim srcem na dlani.
Zapuščena od prijateljev, tistih,
ki so se širokoustili, da so njeni prijatelji in
tistih, ki so živeli od njene dobrote.
Danes moli samotna v nezakurjeni sobi brez vode,
ob skorjici kruha, ki jo je poklonil neznanec.
Oči so izjokale vse solze tega sveta,
a ona še vedno moli, kleči pred njegovim obličjem
in pravi:
Zdaj me uči ponižnosti.

Vprašam se, kako nizko mora poklekniti,
da bo gospod slišal njeno molitev

Zlatka Levstek

RADA SEM TI NJIVA

Tvoja njiva sem.
V brazde trosiš seme,
Okopavaš, pleveš.
Iztrošene ne zapustiš.
Dognojiš in seješ znova.
Čutim Tvojo roko,
Tvojo skrb.
Rada sem Ti njiva.

Katarina Zadravec

KOT ANGEL

Kot angel si meni bil,
ko z bolečino, sama, strta,
pred leti, nisem več zmogla poti,
ko želela sem od tod oditi,
me tvoje so oči bodrile,
nasmeh, pogled, poguma mi je dal,
da želela sem v življenje dalje.
Dejanja tvoja mi čustva so budila
in željo po objemu nežnem
in želja, da živela bi v ljubezni,
vedno bolj v meni je gorela,
da želela tvojih sem dotikov,
želela, da vedel bi za čustva moja,
zato le zate pišem te besede.

Milenka T. Geiser

POVABI ME

Povabi me tja,
kjer poje srce
in ledene rože
tiho cvetijo na šipah.

Povabi me tja,
kjer prijeten hlad
objema telo,
tišina zaigra simfonijo,
svetloba igra
popolnost.

Povabi me tja,
kjer je čas izpral
zlo in grdobijo.

Hvala Ti
za dotik lepote…

Erna Hölzl

HVALA, DA LAHKO HODIM
SKOZI TVOJ VRT

Hvala, da lahko hodim
skozi tvoj vrt,
srečujem sebe in tebe
in vse,
kar je slabega
kdaj bilo.
Vprašujem se,
zakaj vsak dan
nisem toliko molil,
zakaj vsak dan
nisem toliko prosil,
zakaj nisem zmeraj
tako lepo pel;
ne zameri,
ni me bilo strah.

Dom omladine v Pančevu objavlja razpis za Zbornik poezije in kratke proze mladih z območja bivše Jugoslavije. Rok za prijavo je 10. februar 2007 Prijavijo se lahko avtorji med 15 in 27 let starosti ter ki pišejo v jezikih nekdanjih jugoslovanskih republik. Kandidat pošlje tri pesmi ali kratke zgodbe do 5 tipkanih strani, podpisane z imenom in priimkom, letnico rojstva, naslovom, številko telefona in po možnosti z elektronskim naslovom na naslov Dom omladine, Svetog Save 10, 26000 Pančevo, Srbija oziroma na elektronski naslov zbornikrukopisi@gmail.com. Rokopisi izidejo 30. maja 2007. Tistim avtorjem, ki se predstavitve zbornika ne bodo mogli udeležiti, bodo zbornik poslali po pošti.

Revija Sodobnost razpisuje natečaj za najboljši slovenski esej. Besedilo je potrebno poslati do 25. marca 2007 na naslov Sodobnost, Belokranjska ulica 5, 1000 Ljubljana. Besedilo je potrebno opremiti s šifro. V ovojnici z isto šifro naj bodo ime, priimek, naslov, telefonska številka, morebitni elektronski naslov. Avtor sme sodelovati z največ tremi ločeno poslanimi prispevki. Esej naj bo splošne oziroma literarne narave od 20.000 do 40.000 znakov. Avtor ne sme biti član uredniškega odbora revije Sodobnost. Zmagovalec prejme 1000 EUR, ki bo podeljena 23.04. na slavnostnem odprtju Slovenskih dnevov knjige na Kongresnem trgu v Ljubljani. Osem najboljših esejev bo objavljenih v reviji Sodobnost.

Revija Sodobnost razpisuje natečaj za najboljšo kratko zgodbo. Besedilo v treh izvodih je potrebno poslati najkasneje do 25.marca 2007, opremljeno s šifro, na naslov Društvo slovenskih pisateljev (za nagrado SDK), Tomšičeva 12, Ljubljana. Besedilom naj bo priložena ovojnica z isto šifro, vsebuje pa naj ime, priimek, naslov, telefonsko številko. Zgodba ne sme biti daljša od 30.000 znakov s presledki. Vsak avtor sme sodelovati samo z enim besedilom. Nagrada za najboljšo kratko zgodbo je 1000 EUR, ki bo podeljena 23.04. na slovesnem odprtju 12. Slovenskih dnevov knjige v Kongresnem trgu. Prvih sedem besedil bo objavljenih v reviji Sodobnost.

Kulturno društvo Integrali objavlja natečaj za izvirna dramska besedila. Dramska besedila ne smejo biti uprizorjena ali objavljena. Prijavijo se lahko pisci, ki niso imeli v slovenskih gledaliških institucijah uprizorjenih več kot dve besedili. Dramatiki naj svoja besedila in kratek sinopsis v elektronski obliki pošljejo na pre-glej@guest.arnes.si s pripisom Natečaj. Eno besedilo bo po izboru žirije uprizorjeno v produkciji Kulturnega društva Integrali in v koprodukciji z Gledališčem Glej. Žirija bo izbrala tudi tri besedila, s katerimi se bodo avtorji besedil udeležili delavnic v Novem Sadu. Besedila bodo v srbskem jeziku uprizorjena v Jugoslovanskem dramskem gledališču na festivalu Sterijino pozorje. Rok za prijavo je 12. februar 2007. Rezultati bodo objavljeni na spletni strani www.pre-glej.si v začetku marca.

Prešernovo gledališče Kranj, revija Sodobnost in British Council razpisujejo delavnice dramskega pisanja v okviru 37. tedna slovenske drame od 15. do 29. marca 2007 v Prešernovem gledališču v Kranju. Pisci naj v prijavi napišejo svoje ime, priimek, naslov, telefon, elektronski naslov in skupaj s pisno željo po sodelovanju priložijo še desetminutno zaključeno besedilo s sinopsisom ali sinopsis in nekaj izpisanih prizorov zaključenega celovečernega besedila ali besedila v nastajanju in kratek življenjepis. Prijavi naj priložijo tudi izjavo pripravljenosti plačila kotizacije v višini 40 EUR, za študente s statusom 20 EUR na transakcijski račun 01252-6030355612 s pripisom Za dramske delavnice. Delavnice bodo potekalo dva tedna v dopoldanskih in popoldanskih urah v angleškem jeziku pod vodstvom mentorja Jana van den Boscha. Ime drugega mentorja bo znano naknadno. Prijave sprejemajo najkasneje do 15. februarja 2007 na elektronski naslov pgk@pgk.si. Zaradi omejenega števila prijavljenih bo potekal izbor na podlagi poslanih besedil. O izboru obvestijo najkasneje do 1. marca 2007.

Kulturno društvo Mariborska literarna družba znova razpisuje natečaj za molitvena besedila/pesmi ob svetovnem molitvenem dnevu 2007, ki bo letos v petek, 2. marca (prvi petek v marcu). K udeležbi vabimo vse avtorje, ki jim je blizu tovrstno pesništvo.

Ne gre nam toliko za versko molitev kolikor za literarno obliko, ki sicer nima nobene formalne ali predpisane oblike, a je prisotna v mnogih besedilih kot nagovor Drugega v najširšem pomenu. Za molitveni položaj pa so pomembni še drugi vidiki – želja po absolutnem, po vsem tistem, kar se v življenju skriva, izriva, zanemarja, se mu posmehuje kot »nestvarnemu«, kar gre mimo tukajšnjih avtoritet, kar ni iz želje po koristi. Čeprav je v molitvenem položaju pomembno še občutje predanosti, stiske, nemoči, intimnosti in svečanosti, to ni razlog, da bi molitvene pesmi bile patetične – poiščimo v tem tudi možnosti za humor in duhovitost.

Vabimo vas, da se prijavite za nastop na prireditvi, ki bo predvidoma v petek, 2. marca 2007, ob 16.00 v Mariboru. Za prireditev boste prejeli posebno vabilo. Prijave bomo sprejemali na naš naslov

Kulturno društvo
Mariborska literarna družba
Partizanska 5
2000 Maribor
(razpis za molitvena besedila),
do 1. marca 2007.

Lahko pa jo pošljete tudi na naš elektronski naslov drustvo@kud-mld.si.

Natečaj ni tekmovalen, saj je tovrstnih natečajev je že veliko, ampak bomo pripravili zbornik natečaja, v katerem bomo objavili po eno od poslanih besedil. Udeleženci srečanja natečaja bodo prejeli dva brezplačna izvoda zbornika.

Maribor, 1. februar 2007

Radio Slovenija v sodelovanju s Slovenskim programom deželnega sedeža RAI za Furlanijo-Julijsko krajino in Radijskim programom regionalnega RTV centra Maribor razpisuje natečaj za izvirno slovensko radijsko igro za odrasle in otroke. Radijska igra za odrasle naj ne bo daljša od 50 minut, za otroke do 40 minut. Tematika je poljubna. Izbrana dela bodo dobila nagrado v vrednosti 2000, 1500 in 1000 evrov poleg avtorskega honorarja in dodatnega honorarja po tarifi RAI, nagrajene igre bodo namreč sprejete v slovenski program deželnega sedeža RAI za Furlanijo. Besedila v treh izvodih pošljite do 15.04.2007 na naslov: Radio Slovenija, uredništvo igranega programa, 1550 Ljubljana s pripisom Za natečaj in z oznako zvrsti. Nagrajenci bodo avtorstvo dokazali s četrtim izvodom. Izid natečaja bo znan 15.05.2007 v obvestilih Radia Slovenija, na teletekstu in spletnih straneh RTV SLO ter v slovenskih sporedih Deželnega sedeža RAI za Furlanijo-Julijsko krajino in Radia Maribor.

Proza:
Prva nagrada: novela »Vlak št. 4213«, Mateja Gomboc, Ljubljana.
Druga nagrado: novela »Kako se ti zdi«, Marija Šedivy, Gornja Radgona.
Tretja nagrada: novela »Pojoči konji«, Jože Klaučnik iz Ljubljane

Komisija priporoča za objavo še novele: »Sončnice«, Majda Senica Vujanovič; »Na obisku«, Manka Kremenšek Križman; »Gospod Z., viličar« Mateja Perpar; »Jesen življenja«, Nada Rink Arh; »Džanki po izbiri« Matej Poll; »Vsi moji otroci«, Marjeta Ratkovič.

Poezija:
Prva nagrada: cikel pesmi »O tem ne bomo govorili« Marice Škorjanec Kosterca, Ljubljana
Druga nagrada: cikel pesmi »Dren«, Milenka Strašek, Celje
Tretja nagrada: cikel pesmi »Jesenski list«, Helena Ogorelec, Trzin

Komisija priporoča za objavo pesmi Tanje Ahlin, Ljubljana, Lidije Golc, Ljubljana in Franja Frančiča, Padna v Istri.