Šla sem na Vzhod.
Na Vzhod, da bi srečala jutranje sonce.
Sonce, nov dan.
Poletne vragolije,
zapeljiva srca,
odpuščajoči veter,
čudež dneva,
sončni vzhod kot vzhajajoči kruh
iz oceanskih globin.
Gora čustev,
neizrečene besede.
Potovanje kot majhni valovi,
potapljajoči se v blišču,
neustavljiva moč,
ki se premika, sunki vetra,
veselje z Njim,
ki je ustvaril tebe
in mene.

Sreča se je vstala.
Napotila se je po poteh, ki so manj potovana,
svetila se je kot dateljnove palme po dežju.
Deževalo je na obeh straneh poti.
Potoki limoninih kapljic,
ki so padale v luže monsumskega deževja.
Čas, ki je stal ob rahlem vetru
srebrno, rumene in modre ribe,
sonce, ki sije skozi v svetlovijolični in zeleni barvi,
mavrica na novo rojena,
oddaljene senčne oaze, ki ščitijo
srečo na njenem potovanju
po poteh življenja.

Ljubezen
se je pretihotapila v sezoni mangovcev.
Vroče sonce, suha usta.
Rumeno rdeči sadeži in zeleni listi.
Eden mangovec, dva, tri, štirje,
kot sonce, ki se vzpenja više.
V sezoni mangovcev je
ta ljubezen v moji glavi.

pogled

Nihče ne vidi mojega nasmeška, ko ti ukradem srce. Znova se ozrem – nikogar ne vidim, nihče ne vidi mene, ko stisnem svoj novi zaklad. Ne premočno, da ga ne zdrobim, dovolj trdno, da začutim njegov zadnji utrip. Ššš… Slišim bitje svojega srca, ki je tvojemu vzelo moč, zato bije vedno močneje. Na moji dlani nemočno leži delček tebe – tvoje srce. Končno ti vladam! Vem, da si tu zame, vem, da si to, kar si, zame. Vse le zame, kako lepo! Drget spreleti moje omrtvičeno telo – srečna sem, ker ljubim. Ko te gledam, vse izgine – v neskončnosti se ljubiva le jaz in ti.

vstanem

Ob pogledu na tvoje hladnomirno telo ne morem mirovati. Ne smem zaspati, ne smem obstati! Udi so odreveneli – iztegnem roke in poskočim – počasi in tiho, da ne zmotim tvojega miru. Čutim, kako mi kri zaplapola po žilah, prevreta v grelcu me pogreje do zaledenelih prstov. Lica mi gorijo.

šum

In spet tišina… Kaj je to? Kdo me opazuje? Nalahno odmaknem zaveso in pokukam ven. Povsod tema. Blago zdrsne nazaj, zavalovi poleg tresočega telesa, ki se boji, ki se trese od nemira. Nisem sama? Nežno oddrsim do naslednjega okna, do naslednje zavese – povsod tema. Dihanje se ustavi, telo obmiruje, ostane tišina … Čakam. Utrip se upočasni, uho ne zazna ničesar več. Sama sem. Ne – sama SVA! Ti in jaz.

krvaviš

Pogled na tvoje nemo telo prevzame. To je vse, kar si v tem hipu – poražen trup brez srca … in okončine, katerih kri je zamrznila. Tudi moj novi zaklad počasi postaja hladen in brezčuten. Ne greje več, ne daje mi moči. V rokah držim tvoje nemo srce, izgubljeno v neznanem svetu je obupalo. Ostal je le še skupek tkiv, zvitih kakor volna v klobčič. Položim ga na blazino – kako ubog izgleda v tej belini … Krvav krik! Zadnje kaplje krvi v krogu pobarvajo prej brezmadežno blago.

konec

»Gospa, kje ste bili na večer uboja?«

Dvorana, polna ljudi, ki strmijo vame. Kaj želijo od mene? Ničesar jim nimam dati in tudi, če bi kaj imela, tega ne bi želela pokazati. Saj nikogar ne poznam!

»Gospa, odgovorite, prosim.«

Ozrem se za glasom, da vidim, kdo govori. Po praznem parketu med menoj in ljudmi odmevajo koraki – mož stopi predme in me čakajoč gleda.

»Kje ste bili tistega petka?«

»V petek …? Takoj po službi sem se odpravila domov. Želela sem počistiti hišo, da bi si privoščila vikend počitka.«

Mož postavlja nova vprašanja – nanje mehansko odgovarjam.

Pohištvo se je svetilo tisti dan, zadovoljna sem legla.

»Kdo vas je obiskal tedaj?«

Gledala sem film in zaspala od utrujenosti. Televizor je ostal prižgan.

zvonec

»Zdravo, draga! Kako si preživela dan? Oh, si pospravljala – lepo! Res si pridna, mala moja.«

Tvoj glas me zbudi iz nočne more, v katero me je zazibal film. Obraz je jasen, v svoji lepoti razkazuje vso čistost, ki jo premoreš. Si kot nedolžen angel stremeč k nebesom. Milina v očeh je vsak dan veličastnejša. Kdaj bo poletela?

»Kaj si že spala? Verjetno si močno utrujena. Takoj se ti pridružim.«

Nežen poljub, preden me pokriješ z odejo in izgineš v kopalnici. Zlat si … Lebdim v morju, ko ob sebi začutim toplino tvojega telesa. Mehko me objameš, tvoja roka potuje po mojih bokih, ustnice drsijo po vratu …

Obožujem te!

sen

»Moje sanje so bile, da bom na veke z njim. V dobrem, slabem, na zemlji, v nebesih! Veste, midva sva ustvarjena drug za drugega, od boga! Nikoli naju nič ne loči!«

Ljudje kar naenkrat vzvalovijo, burno šepetajo, nemirno krožijo z očmi. Koga išče njihovo ogorčenje? Kdo je ta grozni krivec?

»Mir v dvorani! Nadaljujte, prosim.«

Oči iščočih se počasi ustavijo na meni, hlepeč po odgovoru. Napadalen je njihov sij, branim se pred neznanim.

»V sanjah sem bila uboga Pepelka – revna in sama, čakajoč, da me nekoč le dohiti izgubljena sreča …

… misli bežijo, od mene vse beži. Jaz pa se približujem dnu brezna – ko pristanem v tvojih nežnih, močnih rokah. Kako lepe so te dlani, kako polne miru in utehe … Nikoli me ne spusti! Objamem in pritisnem svoje telo k tebi. Zdaj sem rešena, zdaj nisem več sama. Midva sva eno.

Ta misel me je prebudila. Ti pa si se smehljal za zaprtimi očmi, moj vročični pogled te ni zmotil v snu. Vstala sem in se ohladila ob odprtem oknu, skozi katerega je butnil mrzel oktobrski zrak.

Zaprem okno, zagrnem zaveso. Vnovičen pogled nate … Noro! Slepeča energija v meni zaneti ogenj – ljubim, obožujem te, želim si te le zase. Ti pa se še kar smehljaš – koga sanjaš, kdo te osrečuje? Ne smeš tega! Nikogar ne sme biti, nihče ne sme biti pred menoj. Nič ne sme biti med nama, saj sva eno! Nerazdružljiva sva – ti si in jaz sem ti. Ne smej se! Smeješ se lahko samo zaradi mene, spiš le zame, zame dihaš!

Stala sem poleg nočne omarice in nisem želela prižgati svetilke, saj sem še predobro videla angelski nasmeh.

Tvoje srce hočem – potrebujem ga, da bo bílo skupaj z mojim v večnost noči.

Zdaj te imam. Zdaj SVA …«

Zdi se mi, da slišim šum – obrnem se proti oknu, namesto njega je množica ljudi. Pogledam na posteljo, ki je izginila skupaj s tabo – tu so le lesena ogrodja stolov in klopi. Kje sem?

jutro

Vonj kave me počasi prebuja v sončen dan. Pripravim si zajtrk in tiho prelistam časopis, da te ne predramim. Vrata v spalnico so odprta – ko boš vstal, te bo čakala skodelica.

veter

Okoli vogalov hiše grozljivo zatuli. Na hišnem pragu koraki, ropot na vratih, naj odprem, me prestraši. Vlomili bodo! Dragi, pomagaj! Ničesar ne slišiš? Stečem v spalnico, obstojim …

sonce

Nebesni žarek sije na lisasto-rjave rjuhe, med katerimi tvoje truplo skriva ostudno iznakaženost.

spomin

Prikazen večera obstoji med nama. A tebe tu ni. Ti si angel rdeče podobe, ki slavi krvavo zmago nad mojim umom. Obkroža naju vedno več modrih angelov – so tvoji prijatelji? V tišini strmite vame, ki še vedno hlepim po včerajšnjih sanjah. Ni jih.

Povsod si ti, mene pa več ni.

Napasoh morske medvjedice
i legoh mirno na plažu
nisam mislio ni na šta
ni na Antu ni na Dražu

kad eto ti po vragu tebe
u liku kita i geparda
odmah se pretvorih u skočimiša
u Švabu i u Sefarda

a ti u zajedničko tržište
ostadoh ja bez gaća.
Evo ti predajem sablju
priznajem da si jača.
/.../

Ivan Slamnig - PROTEJ

Ako bih rekao da sam od malih nogu znao da ću biti pisac, lagao bih. Uostalom, kao što se vidi iz naslova, ako sam i bio, više nisam. To onda naravno znači da nisam znao ni da ću da prestanem, ali to je druga priča.
Ni to što sam vrlo rano naučio slova, nije me privlačilo pisanju i piskaranju, više žvrljanju, ali moje vaspitanje nije išlo za tim da u meni otkriva bilo kakve talente.

Poezija mi je uvek bila nerazumljiva, a lektira u prvim razredima osnovne škole mi je ogadila i prozu: više sam voleo slike u Bukvaru. »Dve Marije« Koče Racina i »Kako se kalio čelik« Nikolaja Ostrovskog su učinili da mi se i pri samom pogledu na korice neke knjige smuči.

Poslednji pokušaj da pročitam nešto ljudski, ili bolje reći dečje, bila je knjiga »Srce« Edmonda de Amičisa. To delo sam dobio na poklon, sa posvetom, od nekog đaka ko zna odakle, ne sećam se, ali takav je nekada bio običaj da učenici širom SFRJ poklanjaju knjige anonimnom drugu... E ta poučna knjiga mi je delimično ogadila i sam život. ?ednonog dobošara s? Sardinije ili možda Sicilije i danas sanjam, a život mi je podario istu sudbinu kao onom dečaku koji zamazanom i pocepanom odećom prlja nameštaj svojih domaćina a nije imao para ni za hleb ni za knjige.

Ne treba ni pominjati da me pismeni zadaci iz srpsko-hrvatskog nisu inspirisali ni na šta drugo osim na otaljavanje. Prvi čas mi je odlazio na ispisivanje naslova i datuma, da bih tek u poslednjih petnaestak minuta drugog časa nešto napisao, od bede, tek onako. Moji partizani i Nemci su uglavnom ličili na junake iz kaubojskih filmova. U trenucima očaja pomišljam da je Hajrudin Krvavac nekako došao do svesaka sa mojim pismenim zadacima i odatle pokrao ideje za svoje ratne filmove.

U godinama kada je ekonomska kriza dostigla vrhunac u onom patrljku zemlje, koji patrljak je ličio na »Trup« Ive Andrića, svako ko je imao manje od 80 godina i više od 80 poena na testu inteligencije žudeo je za stalnim iseljenjem u inostranstvo.

Dok sam imao utisak da svi oko mene imaju »nekog tamo« da im pomogne da odu, meni je preostalo da gledam slike dalekih bogatih predela sa svetlim supermarketima, finim potkrovljima, i rumenim i veselim čikama i tetama, i da nazirem debele novčanike u njihovim džepovima. U međuvremenu, da bih tom maštanju dao privid nečeg realnog, upisao sam se na novoosnovanu katedru za katalanski, retoromanski, oksitanski, galicijski, ligurijski sa đenovljanksim, i druge male romanske jezike na Filološkom fakultetu pod vođstvom doktora Grubiše Bajića. (U to vreme još nismo imali lektora za baskijski. A kada smo ga i dobili, čovek je greškom aktivirao eskploziv u naliv-peru i ne samo ubio sebe i dve čistačice i domara već je uništio i skromnu biblioteku naše katedre koju tek što smo dobili u vidu donacije od pretendenta na titulu nekog sicilijanskog ili sardinijskog kralja.)

Ko zna zašto, ali studije su mi krenule odlično. Verovatno je iluzija da ću s diplomom tih egzotičnih jezika kojima govore ljudi u zemljma sa najvišim standardom na svetu lakše pronaći put napolje, činila da sve što sam slušao na predavanjima odmah i zapamtim. Gotovo sve ispite sam polagao u junu. Ne samo da sam sa ogromnom voljom i prilježnošću koju nikada pre - ? bogami i nikada posle - nisam pokazivao, učio svaki podatak vezan za istoriju, slikarstvo, arhitekturu, književnost, muziku i politiku tih zemalja od ledenog doba, ranog Srednjeg veka pa naovamo, već sam samostalno istraživao gde god sam mogao. Postao sam deo nameštaja Gradske biblioteke.

I neprimetno, postao sam stručnjak za brojne književnosti i jezike koji ne zanimaju ni poštenu radničku klasu u tim zemljama; o seljacima da i ne govorim. Znao sam sve kraljeve Kaledonije, i monarhe Lombardije i potomke plemenite loze Vasalo sa Sicilije, naravno dok ih nisu zamenili frankofonski kraljevi, a imao sam problema da razlikujem neke Obrenoviće od nekih Karađorđevića. I ne samo to, već sam imao teškoća da razlikujem dobrog konja od lošeg političara, zbog čega tvrdoglavo insistiram da spomenik na Trgu republike zovem »Konj«.

Ogromnu radost zbog dobijanja diplome, ubrzo je smenilo stravično saznanje da od iseljavanja nema ništa. Naime, nakon tromesečnog turističkog boravka na razmeni studenata u Švajcarskoj, ostao sam, protivno svim savetima, da radim na crno kao čistač ulica u severnoj Italiji, Monaku, Galiciji i Provansi. Bio sam jedini đubretar diplomirani filolog na svetu. Niko nikada više nije skupljao lišće po parkovima i nabadao tetrapake po travnjacima i mučio se sa kontejnerima - koji su ponekad bili čistiji od naših samoposluga - a da je istovremeno po glavi premetao praktična ograničenja jampskog deveterca i versifikacijske probleme pri prelasku na akcenatski stih. Ali, imigracioni policajci Monaka, Švajcarske, Italije, Andore, Španije i San Marina uopšte nisu bili impresionirani mojim poznavanjem njihovih kultura i jezika. Kasnije mi je tek palo na pamet da sam ih verovatno postideo svojim enciklopedijskim znanjem i pokazao im koliko malo znaju o svojim domovinama s tako visokim standardom života. Deportovan sam po kratkom postupku.

Prevođenje se tako na prvi pogled pokazalo kao zanimanje, koje, ako ništa drugo, u izolovanoj zemlji bar daje priliku za rad u sopstvenoj sobi, a honorar i društveno priznanje koji, mislio sam, sleduju uz taj cenjeni i plemeniti ?????, bili bi uteha. Radost zbog prvog objavljenog prevoda trajala je oko mesec dana, i nije j? umanjilo ni to što nisam dobio obećani honorar. Jednostavno sam bio opčinjen slavom, koju sam, to se pokazalo kasnije, samo ja video. Honorari su stizali toliko retko da sam smatrao da radim besplatno. Dugovi su se gomilali. Pokazalo se da u jednom malom jeziku kao što je naš ne postoji makar ni solidarno zanimanje za druge »male« jezike, a časopisa je bilo premalo da bi u svakom broju objavljivali moje prevode, pod uslovom da uopšte redovno izlaze, što najčešće nije bio slučaj.

Tako je jedini izvor satisfakcije postalo samo prevođenje; Kantova ideja o bezinteresnom zadovoljstvu nije mogla da nađe bolje otelotvorenje na prelazu u novi milenijum; uživao ?am u tome da sam jedini ili možda jedan od dvoje-troje ljudi u celoj državi koji imaju pojma o piscima koje prevodim, o njihovim delima i književnostima tih malih jezika, često na granici izumiranja. Bio sam gord, sam sebi sudija, osećao sam se kao dobrovoljni izgnanik koji sa pust?g ostrva šalje, iz čistog ćefa, poruke u boci u obliku prevoda pisaca za koje ni u njihovim malenim državama nisu svi čuli. Sporadični odgovori urednika više nisu izazivali onu žar koju sam osetio posle prvih objavljenih radova, ali mi je pogled na policu na kojoj su se gomilali primerci časopisa pričinjavao nejasno kumulativno zadovoljstvo. Sa knjigama nisam imao toliko sreće. Naime, dve knjige koje mi je objavila jedna novoosnovana ad hoc izdavačka kuća, preveo sam preko volje (bilo mi je dosadnO), a urednik mi nije isplatio honorar. I ne samo to, već je taj medijski i izdavački kriminalac, nezadovoljan što sam odbio da badava radim i dalje, ostvario onu pretnju iz holivudskih filmova: više nećeš nigde raditi u slobodnom svetu! U verziji: više nigde u tranziciji!

Ali, već u prvom prevodu dogodilo mi se nešto neobično. Ili se meni samo činilo da je neobično. Naime, radnja priče me je ponela, poistovetio sam se sa junakom, tipičnim romantičarskim pripovedačom u prvom licu koji sa ironijom oštrom poput Supermenovog infra-crvenog pogleda, analizira mentalitet malog mesta. U jednom veoma dinamičnom opisu bala na kojem se plesala kvadrila, i dramatičnog događaja prilikom razmene partnera prepunom značenja, osetio sam da nešto fali. Požel?o sam da ubacim jednu rečenicu. Prosto mi se činilo da tu pristaje. Ne znam šta mi je bilo, ali dopisao sam rečenicu koje uopšte nije bilo u originalnom tekstu, napisanom još u prvoj polovini XIX veka. Možda je na tu moju impulsivnu odluku uticala i činjenica da je autor već odavno bio mrtav, kao i to da praktično nije bilo nikog ko bi mogao da kontroliše moje prevode. (Profesor Bajić je bio na nagradnoj ekskurziji romanista na Islandu, a Isidora Sekulović, autorka »Pisama iz Esperantije«, bila je zavejana u zimovniku na Andori). Prevod priče je objavljen i sve je prošlo bez problema. Moram da priznam da sam izvesno vreme čak i očekivao, ne bez nelagode, nekakvu reakciju; čiju, to ne bih umeo da objasnim.
Ako su kod Pirandela likovi tražili pisca, mene su tražili duhovi pokojnih pisaca kao i pseudonimi pod kojima sam objavljivao, čime se još jednom pokazalo da je Dubravka Ugrešić bila u pravu kada je, kroz usta jedne svoje književne persone, rekla »Ovde život piše romane a književnost nam je za kurac!«

Uglavnom, tekstovi koje sam prevodio su me inspirisali, imao sam utisak da tačno ulazim u tok misli autora ali i spisateljica, i uvek mi se dešavalo da naiđem na mesta gde sam osećao da pisac gubi nadahnuće, da nije na nivou; nije nalazio/ili nalazila, prave reči! To me je bolelo. Grehota je bilo, mislio sam, za taj tekst, a bogme, šteta je bila i za moju reputaciju, jer svako će misliti – u to sam bio uveren – misliti da je prevod loš a ne da je pisac zaribao! Tako sam počeo da pomažem piscima koje sam prevodio. Ulazio sam u likove, naročito ženske, i doživljavao svakojaka uzbuđenja. Dopunjavao sam mesta u kojima su, što sam mogao da osetim, pisali na silu, propuštajući da svoje delo dovedu do zasluženog vrhunca. I uvek bih ubacio bar jednu svoju rečenicu. Bilo je to nešto kao rediteljski kameo Alfreda Hičkoka, ili masonski šifrovani potpis koji su samo odabrani mogli da razumeju, u ovom slučaju samo ja.

U početku nisam ni bio svestan da sam se tako oslobodio inhibicije koja me je pratila od samog početka mog svesnog života – inhibicije pisanja. Ja nijedno pismo nisam bio napisao u životu. Uskoro nisam bio zadovoljan da dopišem samo jednu rečenicu. Počeo sam da dopunjavam radnju, da opisujem unutrašnji svet nekih likova koji su po mom mišljenju bili zapostavljeni, menjao sam završetke koji su bili nemotivisani, i već u šestom prevodu sam shvatio da sam napisao celo jedno poglavlje koje u originalu nije ni postojalo!

Uskoro nisam bio zadovoljan ni biografijama mojih pisaca i spisateljica, pa sam i njih ulepšavao, dodavao sam događaje u njihovim – mislio sam – nedostojno dosadnim životima, i izmišljao sam čitava dela koja su, navodno napisali. Nisam valjda mogao da dozvolim da prevodim knjigu čoveka koji iam amo jednu knjigu, ceo život je proveo u kancelariji za pisaćim stolom i nije se ženio niti ratovao?! Morao sam da mu pribavim bar jednu suprugu i dva razvoda, sabrana dela nažalost spaljena i zauvek izgubljena, službovanje u afrikanskom logoru i još jedno prekomorsko putešestvije s brodolomom i srećnim ishodom. Takođe sam mnoge pisce koji su vodili uredan život pretvorio u pijandure, neke i u sifilitičare, jer kakav je to pisac koji ne pije i ne puši? Spisateljice nisam mogao da ostavim samo sa dosadnim univerzitetskim karijermama, morao sam da ih – što je i inače moderno i politički korektno – pretvorim u lezbijke, feministknije, a neke sam pretvarao u radodajkei sakalude, dok sam druge stavljao u zatvor zbog političkih protesta i slično. Uglavnom sam ih proglašavao neurotičnim i samoubicama.

Tu sam međutim sam sebi natovario problem na vrat kada sam, zabuniviši se oko imena, jednu zdravu i čilu devojku u biografiji proglasio samoubicom, dok je ona, živa živcata nastavila da piše! Pod hitno sam morao da izmislim – sve inspirisan sapunicama – spisateljičinu sestru bliznakinju koja je naprasno otkrila talenat za pisanje kada je, kao sobarica na nekoj hacijendi, saznala u tv-vestima za samoubistvo svoje sestre.
Naši kritičari i publika koje nema naravno da nisu ništa primetili jer samo dve osobe znaju brazilski portugalski, pravi italijanski i retoromanski – profesor Bajić i ja.
Tu sam se, dakle, mnogo namučio, ali kada je ta nesmajnica, ta dosadna hiperaktivna spisateljica poginula u terorističkom napada na metro u Madridu samo godinu dana posle ataka na Njujork, mojoj sreći nije bilo kraja. Morao sam onda i bliznakinju da sahranim, što sam nepunih godinu dana kasnije sve pevajući učinio, plagirajući sudbinu Orijane Falači. Njen bolesnički dnevnik sam samo transponovao u neki oblik leukemije, a čak sam iskoristio i njenu knjigu »Pisma nerođenom detetu« u smislu da ova moja autorica piše nestalom mužu koji se – budući da je arheolog – skršio avionom u prašumama južne amerike. Bilo je lako ono obraćanje i tepanje bebi, pa još nerođenoj, prebaciti u obraćanje muškarcu, jer svi znamo kako se žene obraćaju svojim muževima, bar oni koji su iskusili makar jedan brak. Naravno da od toga ne bi bilo ništa da su naši prevodioci za italijanski dobri, ali kao što znate na primeru Umberta Eka, mi uopšte ne umemo da prevodimo sa italijanskog, a ja neću iz inata.

Kada sam konačno potpisao svoje delo vlastitim imenom, osetio sam istinsko oslobođenje. Moje ime je, ako to do sada nisam rekao – Jordan Mlatišumić – zvani deda Mlatko. Naime tako su me prozvali na studijama na Filološkom fakultetu, gde sam bio jedan od dvojice najstarijih studenata. Drugi je bio po zanimanju poštar, na anglistici. Ime se pročulo i ubrzo su počeli da mi se javljaju ljudi koji su se raspitivali o mom poreklu; najdirljiviji je bio susret sa hercegovačkim plemenom Mlatišumića. Pitali su me da li sam njihov i ja sam rekao...da. Bilo je lepo imati poreklo. Sažalio sam se na njih. Mada su najviše uticali ukusni prehrambeni prozvodi koje su mi doneli na poklon, pršutu, sir, kobasice. Od svojih sveže stečenih rođaka dobijao sam svinjske polutke i kajmaka i sira, i nikad se nisam tako dobro hranio kao tada, u vreme kada sam verovao da sam zahvaljujući književnom stvaralaštvu stekao i porodicu.

To je međutim kratko trjalao. Imam utisak da ih je neko slagao da ja nisam u vezi s njima, i oni su prestali da me posećuju i da šalju gastronomske specijalitete iz, verovao sam, mog rodnog kraja.

I, onda... kada sam pomislio da sam otkrio profesiju od koje ću moći da gladujem celog svog života, profesiju koja upravo pogoduje mom tipu ličnosti, što je inače dobro i za društvo, jer kad pomislim šta bih sve uradio da imam vlast, dođe mi da plačem pa da se radujem nad sudbinom ove planete, dakle, kada sam već mislio da sam pronašao sebe u spisateljskom pozivu, jedan san me je upozorio na opasnost koja vreba.

U tom snu ja sam se šetao ulicama Valensije iako su ulice ličile na Barselonu. Ko zna zašto je to bilo sumnjivo. Tako šetajući, prošao sam pored izloga jedne knjižare. U izlogu je bila moja knjiga. Prepoznao sam je po naslovu. Iako je naslov bio skroz pogrešno preveden. I kada sam hteo da viknem, »Pa nisam ja tako napisao!«, glasa nije bilo. Probudio sam se okupan u znoju kako kažu loši pisci koji se uvek ispomažu šablonima, ja ću zato reći, probudio sam se istuširan znojem.

Kako to da se do tada u svesnom stanju nisam setio te opasnosti koja vreba nad mojim delom? A šta ako neko mene krene da dopisuje kao što sam ja dopisivao druge?! Eto u snu ni naslov mi nije ostao pošteđen.

Istog dana, dok još nisam bio svestan odluke koju ću uskoro doneti, počeo sam kompulzivno da kupujem sve moguće rečnike. Prvo iz romanskih jezika, počeo sam naravno sa đenovljanksim, katalanskim i retoromanskim, pa sa malteškim prcoljkom od jezičića koji i nije zapravo romanski, pa sam nastavio sa baskijskim i umbrijskim dijalekatskim rečnikom severno-italijanskog.

Već sledećeg dana ni to mi nije bilo dovoljno i počeo sam sistematski da kupujem sve moguće rečnike, i malih i velikih jezika. Od Vide Ognjenović sam iskamčio svahili-norveški i norveško-svahili rečnik, a po Zaječarskim pijacama sam zapisivao umotvorine vlaških preprodavaca, i sedmog dana od tog zlokobnog sna, desilo se ono što je san i predvideo.

Primio sam pismo katalonske fondacije za promociju katalanske kulture, jezika, istorije a najviše književnosti. Tražili su autorska prava za moj roman o Don Kihotu sa Zvezdare. Koji je, što je posledica strujnih udara od juriša na trafo-stanice gore kod Kruševačke, onemeo i ogluveo, čime se kvalifikovao da postane moj alter ego.

Pismo sam čitao i čitao celu noć, i ujutro sam doneo odluku.
Više nijednu reć neću da napišem.
Jer imam važniji zadatak pred sobom.
Sve što sam do sada napisao moram što pre, dok sam živ i u snazi, da prevedem na sve moguće jezike na svetu.
Naravno počeo sam od egzotičnih romanskih koje sam poznavao, pa odmah potom prešao na španski, potrugalski i francuski, dok sam italijanski spojio sa latinskim, novolatinskim i rumunskim, a vlaški sam spojio sa kanadskim francuskim i švajcarskim francuskim dijalektima.
Razume se da ne bih sve mogao sam da uradim. Kada bih radio 24 sata dnevno, sam, trebalo bi mi 234 godine 7 meseci, 12 dana, 8 sati i možda 25 minuta da završim sav posao.

Ali dosetio sam se kako da sve to izvedem.
Naime, iskoristio sam prevodilačku mašineriju koja ionako radi u prazno, a nalazi se na dohvat ruke.
To je prevodilačka kafkijanska služba Evropske Unije, Ujedinjenih Nacija i UNPROFORA, UNMIKA, UNESCA itd...
Iskoristivši svoje poznanstvo sa profesorom Grubišom Bajićem šefom katedre katalanskog, galicijskog i retoromanskog, motao sam se oko visokih službenika UNMIKA, UN-a itd. Počeo sam non-stop da nosim plavu pletenu kapu na glavi.
Podmetao sam svoje tekstove, romane, priče, eseje, pesme, i davao na prevođenje pod svakojakim izgovorima, na primer da su to priznanja i izjave optuženih i osumnjičenih pred tribunalom u Hagu. Budući da je u mojim delima bilo mnogo klanja, ubijanja, mrtvih, ranjenih i masovno izginulih, bilo je lako to sve zamaskirati u ratna događanja.
Kako koji tekst prevedem na, na primer, nemački i arapski, ja to onda odnesem Brazilcima ili Ukrajincima u mirovnim trupama u Avganistanu i njima dam da prevedu na svoje jezike itd.
U Haškom tribunalu se verovatno čude kako to da odjednom ima toliko mnogo osumnjičenih iz južne Afrike, plemena Bantu (e tu sam imao teškoće da prevedem moju knjigu o Don Kihotu na Zvezdari!), ili indijanskih plemena iz brazilskih prašuma... Ali dovoljno je bilo da navedem da se tu možda krije podatak o mestu prebivališta Ratka Mladića i posao bi mi završili dok si rekao Mahti Ahtisari.

Tako se posao veoma ubrzao i ako nastavim ovim tempom do kraja 2023. godine prevešću sva svoja dela na sve jezike sveta.

Za pisanjem više uopšte ne žalim.
Za prevođenje nemam više vremena.
Drugi pišu istoriju o meni i za mene.

SNEG V POMLADI, Le Neigé

Nežni,
so dotiki tvojih rok,
ko sneg brusi oble griče.

Zavesa vzvalovi,
kot da bi skoznjo hotelo vdreti sonce,
lomeč si zobe,
ko hoče pregrizniti sleme kristalne gore.

Nežni,
so dotiki mojih rok,
ko ti zdrse preko hrbta.

Pretvarjajo se,
da gladijo gube na blagu,
izdajalski prsti pa šobijo svoje ustnice v poljub
in skozi svoje drobne nosnice
zajemajo omamen dih
tvojega telesa.

SNEG V POMLADI, Tlakovanje

S peto kujem tlak!
Z glavo kujem lase in
podkujem čebele.

S komolci tolažim mizo
in s krivino hrbta vlivam
upanje zdolgočasenemu naslonu
celulitičnega stola.

Z ustnicami poljubljam zrak
in konica nosu se ljubeče priklanja papirju,
ki vzdrhti od sreče,
ko se ga dotaknem z ušesom,
da bi mi lahko ljubkoval mečice.

Črke se razvežejo v
žuboreč tok šepetov,
modrina pljuskne
preko robov papirja
in oblizne možgane,
ki v grozi pokrijejo
svoje vijuge,
da jim hudournik ne zmede stopinj.

SNEG V POMLADI, Berlin - Alexanderplatz

Videl sem te že nekje,
strašno!
(Strašno, zakaj strašno Francek?)

Slišal sem tvoja stopala,
obuta v superge.
(Slišal, zakaj slišal?)

Tvoja meča sem tipal
in lizal tvoja zapeljiva kolena.
(Kolena, zakaj kolena?)

In pod popek sem zakopal svoj obraz,
da je pijano zdrsel k tvojim prsim.
V mehkih bokih sem
utapljal roke,
dokler se niso zadušile
in mrtvo obvisele
ob tvojih žarečih bedrih.
(Mrtve, zakaj mrtve Francek?)

SNEG V POMLADI, Urok noči

Urok noči,
spenjena ptica
medenih zvezd
in nevrednih ljubezenskih napojev,
zvarjenih iz žabje krvi,
netopirjevih oči
in dlak iz kozlovskega repa.

Poglej,
iz njenih ust sika žveplena sapa
in njena žival je že stara,
da komaj nosi njeno težo.

In ribe so zrasle,
akvarij je pretesen,
glave se dotikajo plavuti,
sirenine pesmi so odtekle
kot kri izza škrg.

(Le luske otrebim in ubijem leščavo.)

SNEG V POMLADI, Odsev

Če utihnem,
kdo bo govoril namesto mene?
Čigava ušesa bo božal glas,
ki bi moral biti moj.

Če zaprem oči,
kdo bo ljubkoval oči,
katerim je bil namenjen
moj pogled?

Če neham ljubiti,
kdo bo ljubil
mojo ljubezen?

SNEG V POMLADI, Sol

Poletna lepljivost mi mezi iz kože.
Okoli čela si zavežem ruto,
da ne bi kazal svoje stigme,
svojega poletnega obraza,
da privežem misli ob drevo.

Prižigam jim zadnjo cigareto
in pravim jim,
naj raje molče,
kakor pa da vame mečejo svoje
zadnje besede.
Ne verjamem jim!

Polne ste večnih,
obrabljenih modrosti!
Polne ste vsevednega ponosa
in zlivate se po moji koži v
majhne, smrdljive lužice.

Le voda ste,
z zelo malo soli!

MANTRA

Da vstopiš
skozi ta vrata
je treba
premakniti obzorje

Drevo obrniti
v senco
sadeža

In čakati
nepremično
z zlepljenimi vekami

Kakor mehko rezilo
svetlobe
ki gre skozi
globine
širnega morja
ne zavedajoč se
strahot
svoje čistosti

OGENJ NA VODI

(Peter Semolič)

Slišiš ga
v sanjah
kako vzplameni
in dolgo drhti
na temni vodi

Prinašajo ga valovi
severnih morij
prinašajo ga
puščice plamenov
ki v nizkem preletu
premočrtno zaplamtijo
telesa v čolnih

In ko se barva ognja
in barva zahajajočega sonca
povežeta v skladnost
silno zacveti
ogenj na vodi

In Haron skozi
zaveso plamena
začne seliti duše
v ledene prostore
onkraj
vikinških
prostranstev

NIMAM PROSTORA

To je težko povedati
nimam prostora
kjer bi lahko
brezskrbno
vznikale
nove pesmi

Lahko bi to bila
zapuščena klet
kjer bršlinke in pelargonije
počivajo
v svojih
nedišečih sanjah

Lahko bi to bilo tudi
na neuporabnem podstrešju
kjer se kopičijo
vse nepotrebne stvari
ki sladko dišijo
po ostarelih spominih
doma

Kjer te materinska beseda
še zmeraj
lahko presune
s svojo
trdoživo
krhkostjo

Nimam prostora za nove pesmi
morala si bom izmisliti
analogno domovino
svojih občutij
uglašenost z novimi obredi
in s pradavnim spominom
Morala se bom
izmojstriti
vsaj v dveh jezikih
tistem zamolčanem
in tistem ki mu še nisem
na sledi
kot preganjana žival
ki v kretnji lovca
zazna
lepoto
svobodne
smrtnosti

PRAH

Seseda se
v knjige
spominov
tudi džibuti
ki ga hranimo
v steklenih škatlah

Ki ga polagajo
neke druge
roke
znotraj stvarnih

Ki ga polagajo
tako jasno
kot gre
rez avre
skozi kožo
notranjosti mišic

V svetlih dvoranah
tujih ašramov
davne Indije
v potovanjih
številnih odprav
v višavah Nepala
je ta glas srebrn
poln silnih
hudournikov
lesketajoč se
od želje
za grlom
vseodmevnim
Šangri La,
Šangri La
dežela
izgubljenih
podzemnih senc
prah na
obličju sveta

REKA

Je
voda
ki
s trdimi
šumi
polni
pretočnost
tujih
zvezd

DVIJE SESTRE

G. J. Casanovi

Prvi su se puta sreli prije godinu dana.
Bila je večer.
Nazvao ju je jedan od njegovih prijatelja s kojima provodi večernje sate.
Ne voli biti sam.
Pogotovo navečer.
Tom su prigodom bili u Gambrinusu.
Došla je s mladjom sestrom.
Na mladju je sestru odmah bacio oko neki mladič koji je s prijateljem stajao za šankom.
Bilo je toplo.
Starija je sestra pila peninu a mladja koktele.
On pije vino.
Nakon možda jednoga sata sestrama je predložio da promijene kafič.
Pristale su.
Pošli su u obližnji Tildos.
Sestre su išle nekoliko koraka ispred njega.
Dostigli su ga mladič i njegov prijatelj. Mladič ga je upitao da li im se mogu pridružiti. Valjda je mislio da sestre poznaje otprije.
Mladiču je rekao da je to njegova stvar.
U Tildosu je bila gužva.
Tu zalaze studenti i zalutali gosti poput njega.
Sestre i mladiči su pili peninu a on vino.
Mladja sestra i onaj mladič ubrzo su se predali jedno drugom i strasno ljubili do rastanka.
Starija sestra i on su razgovarali, a nekoliko puta i zaplesali.
Bio je mjesec maj.
Pili su do zore.
Stariju je sestru uvjerio da nakon toliko ispijenih čaša penine nije pametno voziti.
Predložio je da podju k njemu.
Stanuje u blizini Čeligijevog stupa.*
Pristale su.
Mladiča i njegova prijatelja uspio se riješiti.
Sestre je smjestio u postelju.
Odmah su zaspale.
Kasnije je čuo da je veza izmedju mladje sestre i onoga mladiča bila kratka vijeka.
Sa starijom sestrom je u kontaktu sve do danas.
Uglavnom je dobar prema njoj.
Ne ševe se.
Nije siguran da zaslužuje njegovu pozornost niti vjeruje u sretan kraj ljubavi.

* Maribor je mesto stolpov. Razen Čeligijevega stolpa, ki simbolizira noč, zemljo, čas zorenja, kalitve in zarot, v Mariboru obstajajo še trije stolpi: Grajski stolp, ki je simbol jutra, zraka, čistoče in obljube; Židovski stolp, ki simbolizira poldan, ogenj, očiščenje, svetlobo in resnico; ter Sodni stolp, ki je simbol večera, vode, življenja in dobrote (Mirjana Koren (1997). Mesto stolpov).

VRIJEME UMIRANJA

To pesem posvečam svojemu prijatelju hrvaškemu skladatelju in dirigentu Igorju Kuljeriću (umrl 20. aprila 2006), napisal pa sem jo po smrti mojega drugega prijatelja avtomehanika Vladimirja Zimmermana (umrl 8. junija 2006). V pesmi aludiram na zadnjo opero Igorja Kuljerića Katarina Zrinski, o kateri sva se pogovarjala v zadnjih letih na Silbi, kjer je bil Igor doma, mene pa imajo tam za najboljšega »od fureštov«. Strahotna je cena te pesmi.

Spočitavaju mi, prijatelju,
da pjevam samo o erosu i smrti
Ta posvuda je
Na balkonu na drugoj strani zaljeva
Ima lik žene u spavačici
mokroj poput zastave na kiši
nošene vjetrom s juga
Lik djevojke na nadvožnjaku ponad ceste
Lastavice u lovorovoj šumi
Duhova predaka nad ravnicom
kojom pušu vjetrovi s Karpata
Heroine na rastanku
sa svojim knezovima
Strasne ljubavnice
koja zna što slijedi
Nisu joj vjerovali niti poslušali
Bila je razočarana
I žalosna
nakon zadnjeg pisma
Ustrajao si u svom vidjenju
Oprosti što ni ja nisam povjerovao
Bila je daleko
A onda je došla da jedem iz njezinih ustiju
Znao sam
Več me je prije pohodio angel
koji navješčuje vrijeme umiranja.

SLATKA SMRT

A. Modiglianiju

Gluho je doba noči.
S prozora gledam kako dolazi.
Korak joj je paradan
a ogrtač otkopčan.
Izdaleka se vidi da je naga.
Nikome ne ču odati njeno ime.
Prvi smo puta bili sami.
Sječam se da je rekla
"Pogledaj me!"
Nadamnom je stajala neka žena
raširenih nogu i pognute glave
gleda odozgo
preko svojih sisa
a on nju odozdo.
Armenka je crnih kosa.
Uzimala je samo zasluženo i darovano
a davala koliko bi dobila.
Nepravdu ti nanosim
kad god nekog nazovem kurvom
da ga ponizim.
Nikome ne ču odati tvoje ime.
Več je svitalo
kad joj je stavio ruku na ramena
i usnuo.

Dotakni se,
le pusti dotiku čutiti,
kar v raznolikem
misteriju isto drhti,
ozri se tja, kjer
koža globlje in tišje diši,
in ko zahoče srce,
dahni topleje v
praznino med dlanmi,

poišči me tam,
kjer se za druge končam,
ker morda ljubim,
morda ljubiš
in če ljubiš,
ljubi me celo,
edino od boga vzkaljeno,
le dotakni se,
videl boš kri v srcu živeti!

Tako sama,
ko v pepelnato bledi,
kar se je v žilah
rožnato spojilo

in se le za hip
čez robove življenja
kipeče razlilo,

tako sama,
ko reže se na dvoje,
kar se je v brezčasju
v eno porodilo

in se le za hip
trepetajoče po poti
bogov sprehodilo,

tako sama …

ZORA

Zora je gnjavaža koju prespavam uvek.
Noćne more se nje boje i zadah joj ubijaju
bajanjem. Kloparanje dana nikada ne najavljuje
pad, niti se peni u pojilu mozga. Dok ležim
budan, misli češljam kao lutkice
i smišljam sopstveni uspon. Žalosno je
kikotati se sebi u ogledalu ili najurenoj
ljubimici na papučici voza. Ljubiti treba,
a ne plakati uštrojen i bos. Zov prirode
te tera na to i laž ti spira razornu sa usana.
Moraš znati da svako ima svoj svet, kao nevinost
ili muziku ciklona u trbuhu. Vonj jutra nije vime
sneno da ti želje raspali i pupak ti obaspe pahuljama
i kapima ruma. Toliko puta sam rekao sebi
da ću zoru dočekati raspevan i nag, a sada
se stidim pred zebama i prepelicama koje me
pohode krišom. Oklop bih da imam roz
sa kićankom belom, jer sam nadmen i svojeglav
pre svitanja ako se ogledam u klozetskoj šolji
i krljušt noći spiram sa kapaka. U podne već,
ljubav doživljavam kao molitvu i pristupam
joj oprezno kao hrt. Nema reči runih, majstore,
ni misli kusih i milookih u zagrljaju. A kada
dođu izbacivači, radost me preplavi i postanem
noj. Perecu tada grickam oprezno i pupim pod
sunčevim zracima. Pakost me ne zatiče u dronjcima
i ne zavlači mi se pod kožu poput lososa da me
namami na plovidbu i greh. Nihilista sam postao,
eto, ližući zvezdane tufnice sa krovova dvorca
u koji ću ući kao viking i pustiti koren
da buja pod naslagama nadolazeće radosti
oglednih miševa i skretničara u delirijumu.

CVRKUT

U ovim godinama život je samo cvrkut
u zatvorenom svetu sobička
s pogledom na kosturnicu mamuta. Nemam
paranoju, ali osećam gađenje nad strahom lotosa
u ringu. Hodočasnik sam milosrdni
što gluvari po brežuljcima i među
palatama ratnih profitera. Gubavce će
opet spaljivati kao masne krpe
ili državne zastave.
To plaši nojeve i policajce koji
zabludom prelivaju svoju mahnitost,
kao ljubavnici na orgijama u Luvru.
Krateri na kontinentima su plod
crkvene dogme i preljube device.
Na pozornici putujućeg pozorišta
veštačku vilicu ima konjanik i lisice
srebrne, tatice. Plesačice ga zato
sendvičima mame, topot da mu oslušnu,
pre potopa, najavljenog davno.

KOMAD ILUZIJE

Dan metalnoplav s podmuklim treskom
bane i razbije mi san u koji bežim
zgađen nad svekolikim svetom. Lice mi se
diskretno razvuče u maglovitu grimasu
s kakvom mesečari dočekuju buđenje.
»Dobro«, kažem obično u takvoj prilici,
»nema više komada meni tako neophodne iluzije.«
Potom se obesim o iskeženu vešalicu
i rasporim se žiletom nekolikim
davno naučenim rezovima. Upotrebljeni žilet
kočijaški ispljunem. Vešalicu spokojno
vratim u ormar da na nju
okačim svoju frotirsku pidžamu. Zgužvanu
i ispljuvanu ali nezamenljivu kao rekvizit
za kratkotrajno bekstvo
u nedosežno purpurno kraljevstvo.

RIBNJAK

Ništa se ne talasa u jagodicama
mokrim od dodira kratkovidih bradavica
lanenog vetra. Pogled mi mili po
prostranstvu u kojem tamnuju bezvoljne ribe,
ćutalice u čijim je skamenjenim lobanjama
sačuvana mudrost izumrlih proroka.
Gledam vodu nad kojom tišina spokojno
žmirka kapcima gluve sovuljage. U čemu
je smisao bitisanja? Čujem kako se pita
vodeni pacov, pogleda uprtog u moju
Adamovu jabučicu. Njegova mokra dugodlaka
dolama čini ga sablasno groznim darom
bogova vode sa naušnicama od ribljih
mehura u svoj lepoti oktobarskog
popodneva. Zev mu je praznina u koju
će stati zimzelene zastavice
Nojevih potomaka i bolni odsjaji pivskih čepova.
On to zna i zato mu zenice plamte
poput upaljenih biblioteka u ponoć.
Znam i ja, ordenje mu zvecka u mošnicama
nalik buketu poljskih cvetova
izbledelih od čekanja
da se dogodi nešto.

DANAS SE ODRIČEM SVEGA

Odričem se danas svega što mi je u životu značilo
više od opuška na kiši i odlazim sa dadiljama da
nađem svetlu stranu malodušnosti u sutonu sveta.
To što sam pesnik raduje me koliko i ađutanta smeh
aždajice u sauni bogomoljca. Smisla više nema
u blejanju mudraca i njihovih sledbenika sa babunskim
glavama u akt-tašnama. Masa se valja ulicama i svršava
u jamama i trnju. Svetla su pogašena, a nuklearno je
doba i džinovska glad zeva danonoćno na namesnike
i skelete namirisane. Čopor traga za nasukanim ostacima
mikro - kosmosa u plićacima razuma, a tragovi mu smrde
na otkinute glave stenica i poljubac gubavca na
izdisaju. To nije predaja, već nadasve neizbežan
odnos prema agoniji nacije. Ljubazni su davno
okićeni voštanicama i oblepljeni selotejpom
i krep-papirom. Sad miruju pod uglancanim podovima,
truli do srži, patuljasti balegari istorije. Siroti
štićenici samozvane elite, koja je sramotu uzidala
u državni temelj. Živahni su samo proroci, dok
nemo opšte sa bubuljičavim uličarkama na mlečnim
pijacama i opustelim parkiralištima. Odričem se
danas svega što mi je u životu značilo više od
mirisa žene u prolazu, četkice za zube, boce piva
u trenucima očaja, dnevnih novina, rezervi
prezervativa, i odlazim sa dadiljama da nađem
svetlu stranu malodušnosti u sutonu sveta.

ŠTA ĆE BITI SUTRA?

Kada bih rekao sve što znam, eh, zrikavci bi
zacvokotali u eukaliptusovim lavirintima.
Pogledi pirata pali bi na spaljene plantaže
maka. Bolje je ćutati, sam u svojoj ljusci, kao biskvit
ili okađena noga slona. Toliko je bilo toplote
u lulama opijuma, toliko horizontalnih
hipohondara upakovanih u roze epruvete. Okolina
zaudara na jod i izvrnute kalendare. Stvarnost se
meša sa obrisima stolica na kiši
i postaje beduin u krastavim cokulama poštonoše.
Dokle čekati kikot sudbine u zaklonu od plišanih
kandži pauna? Meko je, i suviše meko, uzglavlje
od tisovine, pod temenom zlikovca. Čujem ga kako
diše u smrdljivim svratištima. Pepeljasta skrama
zadocnele večeri prekriva mu pipke i tera ga
na smeh. Rat je počeo pod zidinama kineske
prestonice. Đaci su u akvarijumima
i grgolje kao prutići mlade kruške. Šta će biti
sutra, znaju samo preparirane kune i latice
jabukovih cvetova u maju, kada trava ozeleni
i spremi se da prigrli mlada tela obesnih ratnika,
upokojenih na zatalasanim ravnicama Srbije.

POST

Kafu sam popio sam i prekršio testament.
Roba nemam jer caklim od mudrosti kao kreda
po tušem. Danima se mučim da te dokučim snu
što me razaraš i kradeš mi snopove paperja
iz intime. A januar je i ljudi su meki
od posta. Pobočno kače ikone po stubištu
i nariču spontano po učionicama i
grobnicama puma. Religija bednicima ne
daje moć niti spokoj daruje u kandilima
ali im duše sputava da ne trunu od zlobe
i nadanja. Izrodi su izrodi i vuku se
kejovima gradova u kojima je noćio pastir.
Vernici su liftboju pred vratima pakla dali
opuške i brojanice. Venu samo pomeni
na čireve i dizenteriju. Bosiljak štipa
oči mirom i nagoveštava stisak žbira u
uglu bolesničke sobe. Evnusi se klanjaju
podlo i jure na počinak. Kiselo je ruganje
skitnice večeras dok se klati modar. Jednoga
dana svi ćemo se smejati pitomo ljudima
u redovima. Odličja su uzaludna. Zato
izazivaju svrab i znoj pod rebrima. O, vi što
postite danas, mir podarite lupežima silnim
u palatama. Božja volja će vam otvoriti
oči da ugledate vrata raja u dolini
nadanja. Doboši suncokretovi ogluveće vam
u dušnicima. Aljkavi i okađeni zaronite
u pustolovinu gde vladaju fosilni despoti,
bradati i potkovani zlaćanim zakivcima.

VELIKI PESNIK

Zagledan u jednu tačku, razmišljam
o proteklom životu, nezadovoljan učinjenim
i zgađen pred onim što sledi. Obmanut
prihvaćenom vizijom uzvišenosti i značaja

onoga što radim doživljavam sebe kao nekoga
ko se nedorastao prihvatio ozbiljnog posla.
Težeći ka savršenstvu i shvatajući izazov
takvog odnosa prema životu, u sopstvenim

sam očima uvek bio samo putnik na početku
puta sa zavečljajem lepih snova pod miškom,
svestan da snovi ostaju samo snovi, a moj
odnos prema umetnosti iscrpljujuće traganje

za nedostižnim, koje mi oduzima zadovoljstvo
stvaranja. A onda sam čuo velikog pesnika
koji je, na radiju, govorio svoje stihove, prethodno
obasut panegiricima svojih ličnih kritičara.

U strogoj formi soneta, najobičnije razmišljanje
o slučaju kada bi mu Gospod podario drugi
život, a on ništa ne bi promenio, delovalo
mi je detinjasto, čak dotle da je to bilo

smešno. Veliki pesnik, svestan sopstvene
veličine, govorio je malim čovekolikim
nakazama sugestivnim glasom propovednika
svesnog magije svojih izgovorenih reči.

Shvatih tada svu ozbiljnost onoga što radim
i svu vrednost svojih pesama. Shvatih tada
svu veličinu samoga sebe, tako ništavnog
u sopstvenim očima. I rekoh sebi: »Budi ono

što jesi i oslobodi se vizije o savršenom
i uzvišenom, koje te teraju da se osećaš
kao zakržljalo dete na testu inteligencije«.
I tada prvi put osetih šta znači biti srećan,

biti zadovoljan, biti pesnik, ni
veći, ni manji od onoga što jesam.

FAKIR

Ogolele su grane badema i plikove
pustile da ih krase. Likove svetaca
raznose vrane, debele neme zagonetke.
Gase se vodnjikave oči dabra u medu.
Ko mlati bradavice kao šljive sagoreće
ranjen i gluv. Čistači nemaju nar
pod pazuhom pa da ga menjaju likujući.
Okove nose vračevi čedni i negoduju
glasno u delirijumu. Suvarak dogoreva
na panju. Nad njim retke ptice rasipaju
rosu sa napuštenih travnjaka i trafika
čutih. Četke se suše na prozorima
portirnica u kojima dremaju moleri.
Letke raznose zlodusi u civilu
i pevuše koračnice. Pumu sam video
sa licem žene na porođaju i shvatio
da je vime sveta bušno. Velikog fakira
prizivam noću, snove da mi ulepša dudinjama
belim i rikom kurjaka razneženog do suza.

INVAZIJA

Sunčani dan mi počiva na temenu,
a pesma sveta u grudima se pali.
Prijatelja nema u vagon - restoranima
i sve su partije šaha prekinute.
Melodije starih pesama godine su
sažčvakale. Zaboravljena žena ljubi me
pod lipom, dok vozači trube iz brzih
automobila, a veverice opipavaju nebo
njuškicama. Uski horizont vremena
posmatraju admirali otvorenih usta.
Zato se mora pričekati sa titulama
i topli dah pavijana zadržati na vratu.
Saosećati sa ljudima izaziva mučninu,
a izmoždene gospođe ljube svoje kućne
kerove u zadnjice vrele. Štapske sobe su
prvi stepenici kapitulacije. To znaju
saputnici koji u parkovima smišljaju invaziju
na koloniju pingvina
i tuljana dičnih.

DVOJNIK

To lice koje me gleda, ceri se
i šapće iz neposredne blizine,
nije moje lice. No, doći će preko
reda vojske surovih skitnica

sa napuštenih zgarišta biblijske
priče i okrenuće ga od istoka
odakle stižu hijene zlatnozube
i sjaje u tišini rovova gde su
se legli skotovi.

MILINA

Vene su reke nabujale od pomame
što kontinente hrane algama i
mesečevim kvascem. Gudure predu
glasno i vetrove puštaju kao

zaljubljeni lavovi. Pipke
prebijene u džepove skloni
nalickani zelenašu! Čemer
postoji ako ga osvetliš

suzom odbačene device. Pašnjaci
se povijaju smerno pred svirepim
tesarima i ne haju za plime
koje im otiske osmeha razvlače

bezgrešno. Setno lice ljubim
da bi zasjalo od miline.

PRAZNINA

Nema velikih misli posle ljubavi.
Praznina palaca ispod podočnjaka
i kaplje po belini zgužvanih jastučnica.
Zanat je to. Maestralno ili bedno
doticanje genitalija pod prismotrom
ciničnog ega. Spoj polulopti guzova
u pijanom magnovenju ili prisno njušenje
pomamnih životinjica pred svevidećim
okom Tanatosa. A koliko samo energije
treba da se probudi glad u mošnicama,
koliko godina sputavanih snova da
stisnute usnice raspukle drenjine
ne naprave prvi proždrljivi kez?

BESEDA

Gospod, za besedo te prosim,
da jo podarim ljudem
v trenutkih njihove stiske.
Besedo za samotne hodce
skozi pekel življenja.
Besedo za lačne tvoje bližine,
pogumno besedo v času kletve in obupa,
ljubečo besedo za trpečega otroka,
odločno besedo za tiste,
ki prezirajo tvoje ime
in za molk te prosim,
ko bi beseda utonila v praznino.

ISKANJE

Iskala se te v obrazih
mnogih ljudi,
se dotikala temnih strun
njihovih globin,
razpraskala stene svoje duše,
pila kaplje tvoje krvi,
se zaprla v tišino samostana,
da bi spregovoril
in utišal gorje dvomov.

V razburkanem valovanju
plime in oseke
si vrgel sidro
v moje žuboreče srce.

NA GORI TABOR

V črnem dnevu
si me povabil, Gospod,
na goro Tabor,
da me preiščeš,
me spoznaš
z zasutimi brezni duše
in se dotikaš ran.

Skozi tihoto večera,
molk noči,
si me prebudil
z rajsko melodijo
v novo spočet dan.

Zalesketal se je biser
na novo in
tanko zbrušen,
da komu da svetlobo
v temnih nočeh
in v molku juter.

ODRINI NA GLOBOKO

Za samostanskimi zidovi,
v tišini Vseobjemajočega,
si se naselil med nas,
stopil v našo samost
da nas zediniš
zase v večni čas.

S prvim žarkom si me pozdravil,
v psalmih in pismih razodeval,
s patene blagoslavljal
in se dajal v hrano
moji lačni duši.

V iskanju si me našel,
v joku tolažil,
se v molitvi dotikal
mojega spomina,
v pesmih prebujal radost.
Dan se je barval
s svetlobo vstajenja.
Postajam tvoj odmev.

POTOVANJE

Skozi labirint vsakdanjosti
iščem pot do Jordana.
Čakaš me na bregu reke,
onkraj puščave,
z rodovitnih polj mi prihajaš naproti.
Kot Mojzes dvigujem roke,
ko prestopam rubikon,
tvoj blagoslov me opogumlja.
Ne oziram se na opustošena polja,
vabi me bogastvo tvojih besed,
tudi v moj čas
tvoja dejanja odslikavajo
smisel bivanja.

Gospod, po tvojih sledeh
- od Kane do Golgote –
potujem svojo pot.

PREIŠČI ME

Preišči me, Gospod,
in spoznaj moje srce.
izkorenini ves plevel,
odstrani vse,
kar kazi tvoj načrt ustvarjanja,
naj bom voljna glina
v tvojih rokah.
Poisti me,
da v sebi obujam tebe.
Vstopi v mojo ljubezen,
v moj pogled,
da zrcalim tvoje besede,
odsevam luč
in sem zate
zvezda jutranjica.

PRED VISOKIMI ALPAMI

Pred visokimi Alpami
Na odprtem polju
Sveže preoranem
Diši pot
Pod podplati blato
Nekaj centimetrov bliže nebu
Modro lajša dihanje oči
Ščegetajoč leze na obraz
Nasmeh od povsod in nikoder
Me trga na drobne koščke
Ki skušajo skriti napisano
Ne gre

Gatti pove
Da je njegova soproga jezik
Ki mu jo od povsod ubijajo
Njega že ne

PEČ

Oče je rekel
Da lutke sanjajo
O življenju v lesenih kosteh

Krvave oči imajo
Od ognja
Vdihnjenega v križ

NASLONJENA NA MOST

Visim nad lesenim princem
Ki steguje roko k ljubici

Škripajoča artikulacija
Ne moti gledalcev

Ljubezen v gibu prebuja
Golobe pozabljenega gradu

KOS LESA

Balerina
Bledo olivne barve
Zre v zaprta vrata

Stari pianino
Težko diha
Prah ga boža

Deske
Marionetnega mostu
Šepetajo :

»bo zima kmalu prišla«
reče najbolj strohnjena,
»kos lesa bo vrednejši kot kdajkoli«

NEMI PLESALEC

Ali slišiš tišino,
Ko čisto potiho rečeš: tišina

Ali začutiš tišino
Ko ti seže pod kožo
S hladnimi prsti
Da vztrepetaš
In so ti lica rdeča
Kot da goriš

Si
Svetilnik v megli
Ki od daleč seva
Zvezdica
V daljnogledu
Rizoma

Nedosegljiva
Minljiva
Iskra
V svetlobi ognja

Gibanje pleše s teboj

Nisi vedela
Da si tako dobra plesalka

Prisluhni

1

razpon med tvojimi krili je bil prevelik
da bi lahko doumel resnico
površinskega tleska

pristaneš sredi stepe

skozi stopala
ti prodira vročina

in preden sploh zaznaš samega sebe
s prevelikim razponom
mimo tebe preide
oblak s svojimi stopinjami
slanih kapelj

2

skozi valove se prepreda pena
ki se čisti skozi tvojo na dotik
hrapavo kožo

izmišljena domišljija se pretaka
v tvoji glavi
in pravzaprav sploh ne veš
da bo tvoja zgodba objavljena
kot zgodba stoletja

da bo tvoja zgodba
zgodba ki je ne bo
nihče pozabil

stopinja neusmiljenega besedišča

3

kadar stopaš za mojimi stopinjami
vedno prične deževati

in če misliš da premagati steno
je nekaj samoumevnega

- potem dež ne bi več obstajal

na nebu bi se lesketala
množica neodtočene
mokrote

in vse bi bilo tiho

- za vedno

4

izhlapi skozi okno
spolzi in se preda

dotakne se bele kože
umazanih prstov

velikosti biti
bije in odbije

odtisne in pritisne

nalahno odide

se položi v tretji predal
in zaspi

5

čar poletja je

- da ti ob dotiku
po lizu spolzi
kaplja poželenja

- in da za tvojim pogledom
ostane samo rosa

6

prepleten s spomini se potopiš v njeno senco

ob stisku s potnimi rokami jo odstraniš
postaviš na drugo stran atmosfere
in padeš na tla

Vstajal sem ob pol osmih, pred večerom. Malo zgodaj za nočni šiht, a ravno prav, da se še v postelji razkadi nejevolja. Tudi nocoj bom izginil s kamaradi tristo metrov pod zemljo. Delo mora teči. Vsi moramo dati svoj doprinos. Več premoga - več energije! Vsak dan. Vsako dopoldne. Vsako popoldne. Vsako noč. Vse šihte. Do penzije.

V dolgih gatah, kljub avgustu, z lahti na kolenih in z dlanmi pod brado, se počasi spravljam k sebi. Ona me je zbudila z ropotanjem. Danes še posebej na glas. Vešda! Jezna je. Pili smo. Dva šihta me ni bilo. Ponoči v jami, dopoldne v gostilni. Popoldne v postelji. Ponoči nazaj na šiht. Pa kaj! Saj je bil petnajsti avgust. Plača!

Hm. Kaj bo za večerjo? Čežana in šmarn? Mmm.

Vstal sem. Odprl okno. Šum ugašanja dneva je pronical vame. Okoli vogala je prineslo vonj po čežani. Ja. Dala jo je hladiti na kuhinjsko okno. Mmm. Ve. Ve, da mi na mačka paše čežana. Ravno prav ohlajena. Da ni ne topla, ne mrzla. Mlačna. Mmm.

V kuhinji cimet in klinčki. Čežana je na oknu. Nič nisem rekel. Ona je gledala proč. Videl sem jo samo v rit, ko je šla ven.

Tišina. Cimet in klinčki. Čežano pojem. Pogoltam. Šmarna se ne dotaknem. Pacat je. Lahko bi bruhal. Samo - ne zaradi šmarna. Zaradi piva!

Ne bom je čakal, da ji rečem ‘adijo’. Naj se zmuha. Jutri bo že bolje in kmalu bo konec tedna. Za nočno pride dopoldanska smena. V torek ali sredo se bo proti polnoči stisnila k meni. Topla. Na mehko ziziko ji bom položil kraspavo roko, med nogami mi bo toplota dvignila kurca, da ga bom lahko porinil v kosmato in mokro pičko. V temi. Malo bova vzdihovala, ona bo zastokala. Potem se bova zvalila vsak na svojo stran in zaspala. Kot angelčka.

Saj bo prišel drugi teden, danes pa ne bom silil vanjo. Naj se zmuha.

Oblečem srajco, zategnem pas na hlačah, obujem ponošene šolne, primem jopo, potegnem kapo na čelo. Zunaj me pričaka kolo, nemarno prislonjeno na zid. Vržem jopo čez krmilo, zajaham bicikel in kmalu zavijem s ceste na bližnjico. Na stezo med njivami. Gume gladko tečejo po zbiti, zvoženi zemlji, obrobljeni s potlačeno travo. Pod manjšo vzpetino obstanem. Nocoj imam čas. Z obema rokama se naslonim na krmilo in porinem. Krvava rdečica na zahodu se je prelila v temno, zamolklo modrino. Začelo se je prižigati na stotine zvezd. Vsak pogled navzgor je razkril več žarečih pik na vse bolj temni podlagi. Črički in kobilice škripajo v travi. Toplota puhti iz zemlje in dviga gobast vonj.

Obstanem. Skozi nos potegnem sapo na vsa pljuča. Res sem zgoden. Porinem bicikel s poti, razgrnem jopo v travo in se zleknem nanjo. Pod glavo potegnem kapo in se zazrem v prešpikano črnino.

Zvezde. Vsakomur pomenijo kaj drugega. Potnikom so vodnice. Drugim so samo drobne lučke. Za trgovce bi bile najbrž zlato. In molčijo. Zvezde molčijo. A med škrebljanjem poletne noči so se mi pričele hihitati! Ko bi imel dolgo palico, bi potrkal v nebo in usule bi se name, kot zlati dež!

Kdo bi vedel. Zaradi vonja? Čričkov? Zvezd? Med nogami mi je pričelo kipeti in roka je odprla šlic. Prijel sem debeluharja. Potegnil sem ga pred ves nebesni svod ter ga počasi gladil. Mmm. Ko sem začutil seme, so se iz medenice zategnile tanke nitke naravnost v tiča, da je špricnil. Potem je zlezel vase in roka mi je omahnila. Zaspal sem kot angelček.

Bilo je trdo, ko sem se premražen zbudil, saj me zemlja ni več grela, temveč sesala mojo toploto. Zvezde se niso več hihitale. Žugale so mi. Ura je morala biti precej preko druge po polnoči. Trebuh je pričakoval malico.

»Hudič!« Dvignem zaroseno železje in zapeljem naprej proti šahtu. Mogoče bi raje pognal domov? Ne! Kaj bi si pa mislila? Da sem spet pil, namesto, da bi šel delat?

Pri vratarju je kazalo pol štirih. V jamo ne bom šel. Zdaj je prepozno.

Okence za razdeljevanje malic je zaprto s polko. Nikjer ni žive duše. Kaj naj rečem, da bom dobil dopust?

Ob petih zaspana ženska v beli ruti zaropota s polko. Poiščem blok za malico, se sklonim k lini, izberem par toplih kranjskih in četrt kile kruha. Zmlatim malico, nalijem čez dva deci kisle vode in nekajkrat glasno rignem.

Kaj naj rečem?

Ob šestih so prišli kamarati iz jame. Štajger je zavil v pisarno. Šel sem za njim. Ko se je obrnil, se je začuden zazrl vame:

»Od kod pa ti?«

»Če vam povem po pravici, mi tako ne boste verjeli.«

Premeril me je in čez obraz se mu je razlezel širok nasmeh.

»Najbrž da res ne!«

»Če bi mi lahko pisali za sinoči dopust… ?«

»Ker si tak kerlc, ti bom pisal kar šiht! Ti pa glej, da se ne bo ponovilo! Pa ženko tud’ porihtaj doma!«

Umaknil sem pogled, sklonil glavo in zagledal... Pod šlicem sem imel na hlačnici dva velika bela fleka. Hitro sem zapustil pisarno in spet zaslišal tisto hihitanje.

Odlomek iz daljšega besedila

Napol ležala sva vsak v svojem mehkem fotelju, oblečenem v temno rdeče usnje in nosečem očitne znake dolgega in mučnega življenja. Nihče ne ve kdo vse je že sedel v teh foteljih, menda so stari že skoraj sto let. Dupin jih je našel na eni svojih mnogih ekspedicij po starih gradovih dežele, ne vem sicer kako mu je uspelo jih ukrasti, mogoče kupit? Pravil mi je že celotno zgodbo o tem kako jih je dobil in dal urediti to prav posebno sobo kamor je postavil vse tri, ampak zgodba je dolga in skoraj nemogoče se je je spomniti, vsaj zdaj ne.

Sedela sva torej tam, zatopljena vsak v svoje globoke misli in svoj majhen opravek. On je ravno prebiral Sizifa, menda nek prispevek o političnih spletkah, jaz pa sem tiho puhal pipo in opazoval kako mehki oblački modro-belega dima počasi plavajo proti stropu in se zbirajo v gosto smrdljivo meglo, ki se bo kmalu odebelila in prispela do moje glave, »Okno bo treba kmalu odpreti«, sem si mislil in tega seveda nikoli storil.

Vzdušje je bilo moreče tiho in rahlo zatemnjeno, menda je bila že skoraj noč, spomnim se, da sva imela prižganih nekaj sveč, ki so metale mehko svetlobo, da je Dupin lahko bral. Dvignil sem glavo, ker se mi je zdelo, da nekaj slišim, a bil je le prizvok tekanja za opažem.

»Birgam je na robu propada,« se je Dupin nenadoma dvignil izza časopisa, »v kraljestvu se pripravlja na vojno. Tu piše, da je kraljica vsako leto bliže smrti, kar je verjetno res za vsakega od nas, in da se njeno zdravje nezadržno slabša. Včeraj naj bi cel dan preživela v postelji s hudim nahodom, menda je bila skoraj gripa.«

»Že v redu, ampak saj vsi kdaj dobijo gripo, skoraj nikoli ni smrtna. Je pač malce prehlajena, se bo že pobrala in kraljestvo jo bo čakalo, ko se vrne s potrebnega počitka.«

»Imaš prav, ampak tisti ljudomati, prežijo na vsako najmanjšo priložnost, da bi uprizorili puč in vrgli kraljevo družino s prestola.«

»Pa kaj si toliko proti tem ubogim ljudem, saj imajo prav, vrgli bodo tiranijo in vzpostavili državo, ki bo končno poslušala lastno ljudstvo in mu dala vsaj tisto majhno možnost, da odloča o lastni usodi. Baje, da bomo imeli tako imenovane volitve, kjer bomo sami izbirali glavne voditelje naših zadev.«

»Že, kako pa misliš bomo izbirali kdo je pravi za nas? Nihče se ne bo preveč oziral na skrite namene teh ljudi, kaj, še poznal jih ne bo nihče. Zdaj imamo kraljico, ki vodi vse pomembnejše stvari v državi, tiste lenobe, ki pa se ne znajo niti odločiti kdo je boljši, bodo nekaj premikale svoje odločitve, nihče pa ne bo za drugega vedel kaj počne. Na koncu bomo imeli različne dele oblasti, ki se kregajo sami med sabo, nihče pa se ne bo posvečal resničnim težavam.«

»Kakšnim resničnim težavam neki?«

»Kaj, a ti res nikoli ne bereš časopisa?«

»Ne, moram reči, da ne, dolgočasen je.«

»Seveda, ko pa ne razumeš, škoda možganskega tkiva, za tisto kar ga ti uporabljaš.«

»No, v glavnem, kakšne resnične težave?«

»Vojna, ki se nam neumorno bliža na primer.«

»Pa kakšna vojna, Dupin, zjasni se že enkrat, Tokrat se nisem spet pripravljen ukvarjati s tvojimi neumnimi ugankami in zavitimi vprašanji. A ne moreš vsaj enkrat na nekaj odgovoriti naravnost in razumljivo?«

»Ne. Zdaj pa me pusti na miru, puhaj svojo pipo in umri v nevednosti.«

Miš se je vrnila, neumna beštija, ne ve kdaj mora odnehati. Spominja me na nek strip, ki sem ga nekoč bral, bila sta miš in maček. Vsakič, ko je prišlo do situacije, da mačku ni bilo dovoljeno pod nobenim pogojem se poditi za mišjo, ga je miš tako dolgo maltretirala, da se je maček zlomil in se ni mogel več zadržati.

Isto mi je naredila ta uboga duša, ki zdaj teče v varno zavetje podpostelja. Kaj naj zdaj, po mačka moram in kaj bo potem? Miši ne bo več, maček pa bo zadovoljno predel v mojem naročju, ko bom zobal krekerje in grizljal sir. Ha! Končno bo ves sir zame, »Nič sira beštije kosmate, nič več ga ne bo za vas!«

No, da nadaljujem zgodbo ... pero se je posušilo, kam se je zdaj skrila tintnica. Ah! Tipično! S komolcem sem jo prevrnil, ko sem se prestrašil nenadnega vdora miši. Tudi to bom moral kupiti, ampak to je čisto na drugem koncu mesta od trgovine z ljubljenčki, bolje, da pojem še nekaj teh krekerjev preden se odpravim.

Z Dupinom sva vstala z naslanjačev in spomnim se, da sem od nenadne spremembe ozračja, okoli mojega obraza, v gosto meglo skoraj omedlel. Odšla sva na običajni večerni sprehod po mestu, edina priložnost za nakup novih zalog tobaka in drugih podobnih življenjsko pomembnih potrebščin. Dupin je ponavadi od svojih, meni nepoznanih, virov dobil časopis z datumom naslednjega dne, ki ga je potem vedno prebiral s skoraj versko gorečnostjo fanatika.

Zaklenil je svoje stanovanje in vtaknil ključ v skrit prostorček ob podboju, nespametno početje če povem po pravici, sam ne bi tega nikoli počel. Odpravila sva se po ozki tlakovani ulici proti glavnemu trgu. Nikogar nisva srečala, vse je bilo prazno in ker je bila Dupinova hiša na hribu se je razgled z ulice raztezal vse do centra mesta, bilo je čudovito.

Mlado jesensko listje je poplesavalo v južnem vetrcu in se nama vrtinčilo okrog nog kot bi se nama hotelo prikupiti, da bi se ustavila in prisluhnila neverjetni pripovedi neskončnega potovanja v hladnem vetru. Po temnih oblakih se je videlo, da se pripravlja na nevihto in veter je kar dišal po dežju in bučanju. Nebo se je zbiralo natanko nad centrom kot bi mi hotelo povedati, da je center res kraj kamor sem namenjen. Res je bil čudovit dan in le upal sem lahko, da se vrnem v toplo zavetje starega naslanjača še preden se dež usuje po Birgamu.

Cing.

»Kaj želita gospoda, pa prosim ugasnite tisto pipo, tu se ne kadi.«

»Hmm? Oh, oprostite, takoj jo ugasnem«, sem hitro utišal tobačni dim.

»Trgovina še vedno kot iz škatlice kaj? V glavi pa vlada tema?«

»Ah, gospod Dupin, pikri kot vedno?«

»Škatlico tobaka prosim, ta modro.«

»Seveda, to bo pet srebrnikov. Še kaj za gospoda Dupina?«

»Saj veste, da on nikoli nič ne kupi v trgovinah, vsaj ne neposredno.«

»Ne, ne bi se mogel ukvarjati s tako postranskimi stvarmi, jaz sem človek višjega intelekta, moj neumorni um mi ne dopušča, da bi se udeleževal črednih nagonov.«

»Ja, druge pa lahko pošiljate po svojih vzvišenih opravkih.«

»Potem to niso moji opravki.«

»Seveda, seveda, želita še kaj gospoda? Opravki me čakajo v zadnji sobi, torej ... ?«

Pustila sva ubogega prodajalca, da se ukvarja s svojo trgovino, ki mu predstavlja celotno življenje, dvomim, da je sploh kdaj že stopil iz njenega varnega zavetja. Priden delavec meščanskega razreda, boji se zapustiti znano okolje in stopiti novim izkušnjam naproti. Že oče ga je naučil kako naj skrbi za trgovino in kje naj si pridobi novih zalog, in njegov oče ga je naučil isto in njegov oče njega in tako nazaj nihče ne ve kako daleč. Celotna rodbina, ki se ukvarja le s to eno trgovino in dvomim, da jo je kdo sploh kdaj zapustil, morda niti ne vedo barve tlaka na trgu pred vhodom.

»Kakšnega mačka želite?«

»Oh, kakršnegakoli, samo, da zna loviti miši.«

»Vsi znajo loviti karkoli se premika, gospod.«

»To je dobro, kakšne pa imate na voljo?«

»No, imamo več vrst muc, za začetek, želite takega, ki bo še zrasel ali že dokončano verzijo živali kakršna obstaja pri enem letu starosti?«

»Dobro vprašanje, kakšna pa je pravzaprav razlika?«

»No, končani muci so navadno že malce mirnejši in obstaja manjša verjetnost, da vam bodo kaj uničili ter ne potrebujejo posebne prehrane za mladiče, kije malce dražja. Po drugi strani pa je mlada muca veliko zanimivejša in človeku hitreje prirase k srcu, tudi raje se igra z vami in vam bo celo življenje nekako bolj zvesta, zna se zgoditi, da se na vas naveže skoraj kot na člana lastnega tropa.«

»Nisem vedel, da se mačke lahko na kogarkoli navežejo, kaj niso za to psi?«

»Problem ni v temu, da se mačke ne navežejo na človeka, vendar v temu, da si večina ljudi ni sposobna pridobiti mačkinega zaupanja in naklonjenosti, kar se tega tiče so veliko zahtevnejše od psov, ki imajo veliko močnejši čredni nagon.«

»Se pravi so psi veliko podobnejši ljudem kot mačke. Mislim, da bom vzel kar odraslo mačko, nimam časa ukvarjati se z mlado nadebudnico.«

»Vi že veste gospod. Torej želite enobarvno, lisasto ali progasto žival?«

»Progasto.«

»Dobra izbira, gospod, kakšne barve progasto pa?«

»Vijolično zeleno prosim.«

»Ampak gospod! Čeprav, ne, mislim, da je ena taka nekje okoli. Ah, tukaj je, nekoč smo jo ponesreči zaprli v staro posodo za bencin in uboga mačka ga je vdihnila toliko, da se ji je za stalno spremenila barva dlake.«

»Vzamem jo, koliko pa hočete zanjo?«

»Ah nič gospod, ta je posebna, bi pa bilo lepo če nakupite za nekaj srebrnikov hrane, vsaj za prvih nekaj dni preden se navadi na vaše prehranjevalne navade.«

»Jem predvsem krekerje, ne vem če bi ji to preveč ugajalo, kar dajte mi za dva zlatnika hrane pa še eno mačjo posodo prosim.«

»Seveda gospod, z veseljem. Pa lepo skrbite zanjo«

Cing.

»No, gospa mačka, upam, da boš polovila vse tiste nadležne miši, ki mi kradejo sir.«

»Mhreow.«

»Mislim, da se bova prav lepo razumela.«

POD BREGOM

Tam gori pod bregom hiža stoji,
je s slamo pokrita,
da vodo drži.

V hiži je miza,
ob mizi je klop,
na njej sedi kopica otrok.

Si kruha želijo.
Se na mamo jezijo,
če ga premalo dobijo.

ŽRMLJE

V prikleti se žrmlje vrtijo,
koruzno zrnje drobijo.
Otrokom žganci dišijo,
si svežega kruha želijo.
Od hiže zbežijo,
če nič ne dobijo.

OD HIŽE DO HIŽE

Pohajam od hiže do hiže
in trkam na zaklenjena vrata.
Čakam, da ključ se obrne,
a noč prej na deželo se zgrne.
Tako hodim od zore do mraka,
do belega dne,
v deželi,
kjer so hiže zaklenjene vse.

V HALOŠKIH GORICAH

Zgodaj, ko še ni pomladi,
kot ponavadi,
so v goricah se zbrali
stari in mladi.
S škarjami v rokah
so rozge prebujali speče,
jim pesmi prepevali,
se veselili,
šparoni pa so se solzili.

VETER

Tak sem kot veter,
vedno vihrav,
hladen in oster,
redko šegav.
Nimam meja,
spomladi podiram kupe sena,
poleti božam gola telesa,
v jeseni tresem bogata drevesa,
pozimi natrosim kupe snega.
Tak sem kot veter,
vedno vihrav,
hladen in oster,
redko šegav.

PUNA HIŽA

Puna hiža je otrok,
ki letajo okrog in okrog,
vsak od njih je bosih nog,
da lažje leče naokrog.

Puna hiža je otrok,
v želodcu je le en obrok,
da lažje lečejo naokrog.

Puna hiža je otrok,
sliši se le jok in stok.
Šmrklji z nosa jim visijo,
nič za jesti ne dobijo,
zato kričijo in norijo.

SANJAM

Sanjam o mogočem in nemogočem,
o tem, kar hočem in kar nočem.
Sem srečen in nesrečen,
le čas je večen,
je tisti, ki nas preganja
in nove sanje naznanja.

STAROST

Leta hitijo,
s časom bežijo,
mladost jih preganja,
starost se jim klanja.
Leta hitijo,
lasje sivijo,
roke drhtijo,
se starosti bojijo.

BARVA GREHA- LUSTER PECCATUS

Neke peklensko vroče nedelje. Gledamo na 7 sob v stolpnici neznane ulice. Stolpnica je odeta v steklo, manjka ji tudi sprednja stena. Vsaka oseba je ujeta med preostalimi tremi stenami ali pa ujeta v zanke svojega razuma, ali pa če hočete nerazumna. Svet se zanje več ne zmeni, saj zanj ne obstajajo več. Osebe se, kljub življenju v isti stolpnici , še nikoli niso srečale. Druži pa jih veliko več, kot bi na prvi pogled utegnilo izgledati. Barva greha se je že zdavnaj zajedla v njih kože. Ni je več mogoče izprati. Ali pokora za grehe res vodi v nesmrtnost ali pa se znajdemo le v slepi ulici?

PRODITIO

Sedi na postelji,
vročina pritiska.
Roke mu zaudarjajo po zeleni,
včeraj je prodal dušo bogu brez oltarja,
zbudil se je bogatejši,
a revnejši za vse življenje.

VENENUM

Spil je jutranjo kavo,
si umil zobe in se odpravil do ovinka,
kjer bo prodal svoje dostojanstvo
za gram belega ledu.
Prah mu bo dal vse, kar si bo zaželel.
Vse do naslednjega dne
in dan za dnem, dokler…
Še se bo vračal na vogal vse do dne,
ko mu bo beli led zadal zlato rano.
Prah ga bo spremenil v prah,
na vogalu pa bo stala nova žrtev.

Interficio interfeci interfectum

Sedita za mizo,
tako blizu… a kot tujca, za isto mizo.
Bližina… a ju ločujejo prepadi.
Sonce pripeka,
vročina je nadvse moreča.
Videla ga je v dežju,
ko je pospremil ljubico do avta.
To je bilo včeraj.
Skuhala mu je najljubšo jed
ter jo začinila s podganjim strupom.
Pogladila je svoje rdeče lase,
ki so zaradi sonca žareli kot ogenj.
Krožnik je položila na mizo
in rekla:« Naj ti tekne, dragi.«

PARVOLUS

Živčno je pogledovala k oknu,
sonce je pripekalo skozi okna majhne sobice,
drobno dete je glasno jokalo v sosednji sobi.
Za jok se ni zmenila,
stopila je k balkonskim vratom,
začela je zalivati fuksije.
Nato je stopila k ogledalu,
na ustnice si je nanesla rdečo šminko,
stopila je k predalu, iz katerega je potegnila lak,
ki se je ujemal z barvo šminke.
Posvetila se je jutranjemu obredu,
dete pa je nenehno jokalo.
Živčno je prestopala,
nato pa vzela blazino in odšla k zibki.
10 minut kasneje se je vrnila,
da bi si uredila še nohte na nogah.
Po stanovanju se je razlegala smrtna tišina.

AURUM

Sedela je pred ogledalom.
Strmela je v odsev svojega obraza,
glavo je premaknila bliže,
opazila je nekaj zanemarljivo velikih gubic.
Nasmehnila se je,
saj je končno dobila denar za lepotno operacijo.
Pred očmi se ji je zavrtela deževna sreda,
ko je z nepokretno taščo stala na vrhu stopnišča.
Tik pred branjem moževe oporoke,
ki bi mimogrede vse premoženje zapustil materi,
je taščin invalidski voziček nepojasnjeno zdrsnil po stopnicah.
Teden dni po sinov smrti,
se mu je v družinski grobnici pridružila še mati.
Operacijo je prestala,
plačala zasoljeno ceno,
v ogledalih,
pa še vedno vidi gubice.

DIABOLUS

Včeraj je deževalo,
ko se je splazil k njej.
Trdno se je oprijemala odeje,
ko je odhajal,
ji je rekel, da se ni nikoli zgodilo.
Zjutraj je mati pripravljala zajtrk,
hči se je odločila, da bo materi zaupala grozote,
ki jih je preživljala zadnja 3 leta.
Mati se je sesedla na stol,
umešana jajca so se razmazala po oranžnih ploščicah,
ki so se ujemale s pohištvom.
Nato se je nenadno dvignila
ter hčerki prisolila klofuto,
rekoč:« Zakaj si ga zapeljevala?«

OCCISOR

Stal je pri vratih sobe, ki je vodila v klet,
sončni žarki so uhajali skozi zastore,
skrbno si je umival roke, da bi izbrisal vonj po krvi,
spet je pričel s poslanstvom,
zdelo se mu je, da ga je nekaj nagovorilo,
da ji je začel zanko okoli vratu vse močneje zategovati,
ni bil zadovoljen,
saj ni kričala in prosila za življenje,
kot prejšnja,
zato bo poskusil spet jutri,
ko bo vročina mogoče pojenjala.

Zadnja, osma vrata so zapečatena. Ključ se je že zdavnaj izgubil. Napis Izhod v sili je še komaj viden, saj iz tega kraja ni več izhoda. Vremenarji napovedujejo, da bo ponedeljek še kakšno stopinjo toplejši.Sedaj se vprašaj kaj boš storil, ko se bodo odprla vrata tvojega življenja. Boš lahko stopil skoznje ali pa se bodo zaprla, ker si tudi ti spoznal kakšna je barva greha?

1.

Blattlosigkeit deines Baumes lässt mich kalt und erstaunt:
War ich vergiftetes Wasser, war ich eine unfruchtbare Erde?
Oder war der Baum schon von kleinem an seines Lebens beraubt?

2.

Sind es die Züge des Schicksals die uns zu Kämpfern machen,
oder ist es nur die Natur in uns die uns nicht sterben läst?
Ist es der innere Glaube, der jeden weiteren Schritt bewegt,
oder bloß die Sturheit die in Fanatismus vergeht?

3.

Ist der in dir derjenige von mir
und du in mir, bist du diejenige von dir?
Sind wir beide in uns die Verschmelzung des Schicksals
oder ist jeder für sich das Einzigartige, geschaffen nur für diesen Glauben?

4.

Wieso haben Erinnerungen an dich so einen Sonnenblumengeschmack?
Ist es die Sonne in dir, die meine Welt mit schimmernden Anblicken bereichert,
vielleicht die dichte Glätte der Gefühle, die mich bestaunt?
Oder der schwere Vorhand verbleibender Kratzer in ihrer Sturheit so arrogant?

5.

Wieso der Blick in deinem gefangen bleibt und ungestört in Käfig deines sich gemütlich macht;
ohne Zwang und Drang ihn zu verlasen, ohne Angst im Angesicht deines zu verblassen?

6.

Sind die Ritter der Unruhe müde geworden?
Haben sie Schwerte der Kühnheit verloren?
Haben sie das Kriegsfeld der Liebe betreten?

7.

Sind es kleine Messerschmitts, die mich in deinem Auftrag angreifen?
Sind sie zu Wolken meiner Liebe geworden?

8.

Wieso dich eins gerade die Liebe zu einem Wundenzüchter meines Herzens machen lies?

9.

Kleine Kamelförmige Blutflecken markieren unseren Weg.
Wirst du ihnen zurück folgen um meine Vergebung zu erbitten?
Wirst du sie wegwischen um sie vor dir selbst zu verstecken?

10.

Sind es die Götter die uns den Glauben lassen?
Ist es der Glaube der uns die Götter gibt?

11.

Wieso wird es zugelassen, wieso erlaubt,
wieso sehen wir tattlos zu, wie das Leben vor unseren Augen verstaubt?

12.

Eins die Mahler von unseren Gefühlen sind wir zu Zeichner geworden.
Ist es die Farbpalette die wir aus unseren Händen fallen ließen ,
oder verlorenes Talent, das wir vergessen haben zu vermissen?

13.

Wieso dein Herz zu meiner Todeszelle geworden ist?

14.

Was bin ich für ein Mensch?
Ich hasse dich nicht, ich bereue nicht, ich habe nicht mal Freude mit Rachegedanken.
Wo ist meine Menschlichkeit geblieben?

15.

Was träumst du vor sich hin?
Was lässt du dir die Zeit vergehen?
Vorauf wartest du Mensch um zu geschehen?

16.

Ist es die Gemütlichkeit deines Blickes, die mich in sich zieht
oder der vertrauter Ton deiner Gedanken?

17.

Sind es die Erwartungen die meinen Weg weicher machen,
sind sie es, durch welche meine Schritte leichter erscheinen?

18.

Wieso rieche ich schon wieder den Liebesglauben?
Wieso liegt an meiner Zunge der Hoffnungsgeschmack?
Wieso suche ich in deiner Anwesendheit Versprechen?

19.

Was gibt es noch in deinem Körbchen liebe Lebensfee?

20.

Und die Traumlosigkeit meiner Nächte zehrt mich zu dir,
sind es die Träume in denen wir Liebenden sind,
oder sind wir der Traum, der geliebt werden will.

21.

Soll bloß die Lebendigkeit deiner Stimme mein ungetröstetes Leid erwecken?

22.

Sollen meine Wunden immer wieder von toten auferstehen?
Sollen sie das verstorbene Lied unserer Liebe immer wieder singen?
Sollen die Tränen meines Herzens für dich niemals aufhören zu fliesen?

23.

Wo ist die Sorglosigkeit meines Vertrauens?
Wo hast du sie begraben auf diesem Todesfeld des Erwachens?

24.

Sind es die Züge dieser Geschichte ein nie endendes Lied,
oder habe ich selbst dich zu Hymne meines Herzens gemacht?

25.

Die Erwachenslichter sehe ich, weit, weit vorne vor mir,
und ich bemühe mich ihnen zu nähern, sie in mein Herz zu lasen;
ist es schon zu dunkel darin oder gehen die Lichter langsam aus?

26.

Der Hoffnungsdurst läst mich mit trockenen Lippen hinter sich,
bin ich es nicht mehr gewöhnt oder habe ich einfach vergessen zu trinken?

27.

Bodenständigkeit meiner Träume macht mich Wach auch in meinem Schlaf -
habe ich vergessen aufzuwachen oder bin ich bloß so brav?

28.

Verschwommenheit meiner Träume nimmt mich mit sich hin,
lässt mich in ihre Verblassung stauen,
sind sie verschwunden oder in Realitätskrallen gefangen?

Ich stehe auf Boden, belasse es so sein,
mit beiden Füssen in der Lebenserde drin,
nur der Wind des Wandels dreht mich um und um,
und läst meine Bodenständigkeit allein herum.

Najhujše je kislo vreme s kislim dežjem.

Bil je petelin, ki je prezgodaj pel na plejbek.

Bog je najprej sebi brado ponaredil.

Dlje hujša, večji kup nesreče je.

Črnogorci niso lenuhi. So samo speče celice Japoncev.

Družine nezmernih pivcev najbolje poznajo rek: »In vino Caritas!«

Odkar sem zaljubljen v kuharico, ne morem jesti, ona pa je zato na smrt užaljena.

Američani po svetu širijo fast food strežbo po življenju.

Kdor si zob redno ne trebi, si jih iztrebi.

Za delitev in vladanje ni treba biti matematik, pač pa preračunljivec.

Naši dilerji pravice so zelo milostni z dilerji drog.

Motiti se, je človeško, nečloveško motiti se, je politično.

Politični »Kristusi« bi vsi od mrtvih vstajali, nobeden pa se ne bi dal na križ pribiti.

Na prvi pogled niti sokolje oko ne more (s)poznati kurjih možganov.

Je res revež, kdor noče dati podatkov o premoženju za nobeno ceno?

Dobronamerni ti ne bodo kar tako jemali mere.

Najbolj se cenijo najbolj ceneni ljudje.

Vsem, ki mi očitajo, da v življenju nimam kaj pokazati, naj povem, da nisem noben ekshibicionist.

Tisti, ki težko mislijo, so pogosto lahkomiselni.

»Kraljestvo dam za konjskega hlapca,« je dejala nezadovolj(e)na kraljica.

Nihče nima nič proti črnim ovcam, dokler dajejo zlato runo.

On je bil polihistor, ona polihisteričarka.

Ukrivljene hrbtenice ne bodo popravile izkrivljene zgodovine.

Militaristova puška ne bo nikoli pristala na življenje v koruzi.

SE LE ZDI

Pijan in krvav od ran,
in roke,
ki so te božale,
bohem moj,
te vračale v mene
in vase,
in usta,
v katera si prodiral,
ko si rabil več.
Toplo telo
v krogu fantazij,
in mesec se napolnjuje,
in polnim se s tabo,
duša moja,
moj svetel zakaj,
kot svila,
v nočeh,
ko si zaželim tvoje krike ob meni
Se zdi,
da sem te hotela,
bledeče telo,
ki je trpelo ob mavricah
in pesmih,
Se ti zdi,
da sem te hotela z vinom,
z naslado violin,
in ljubezni dehteče,
se zdi,
ob mizi,
pogrnjeni v divjini,
da me žene,
stran od tega uglajenega betona,
v pragozd,
v divjino med zveri,
kjer te hočem,
med tigri.

Se le zdi,

ko suhe oči rišejo tebe
in ko se orgije končajo,
te zradirajo.
V rdeče lune te vpenja
in z volkovi vpije,
predstavljaš me otrokom,
ki jih nočem.
Vzamem platno
in barve palete,
na tvoje obraze rišem deklico,
ki si jo hotel,
ki te še vedno pusti vroče glave.
Ne veš,
našla je limonino ljubezen,
a s Tabo hočem jagode.
Hlepi po njegovi vroči koži,
ne po tebi,
po kokteljih,osvežilnih, njegovih,
ob katerih je včasih,
kdaj javno,
kdaj skrivaj,
pasala doza trave.

Da ni dobro,
da je v moji roki,
rdeč magnum 75.
A jaz hočem še naprej grešiti,
jaz hočem še naprej ne znati,
koga,
Ko jo dviga k morju
in potem vzame sol s tvoje ustnice
na odprto ožganino,
zlito iz aorte.
Ko se prsti ne dotikajo več tal,
ko ne zaznajo listja več
in ko potres preplavi
vaze in slike
in vodna telesa,
in nebesa raznih dimenzij
ko zazibaš led v mrak
in dahneš mi svoj –
vem, da je bilo uzalud,
prišepneš še svoj standardni –
ljubavi moja,
in še –
daj, laži mi,
laži mi še,
med zavesami,
boli me kurac,
samo daj mi,
še zadnjič –
tvoj od sonca prežgani spomin,
zasadi v mene
nož boleče naslade
vlij me s sabo na pesek
zareži me,
z vetrom nasiti.

RADA IMAM TE STRMINE

Rada imam te strmine,
trdno naslonjene drugo ob drugo,
njihove upognjene hrbte
izžgane od poletnih pripek,
prebičane od viharjev,
in globoke soteske
v senci razvejanih hrastov,
že zdavnaj zarasle
poti mojih dedov,
kjer iz bujne podrasti
silijo kvišku
krivenčasti prsti
in zaman segajo
po odblesku sončnega žarka.

SPOZNANJE

Dež, veter in sneg
so bili sopotnik
mojih dni.

Prosila sem te
za sončni žarek –
samo žarek,
ki bi me ogrel.

Srage so pojile zemljo,
žulji so zamenjali
zlate prstane.

Novo jutro
me je objelo.
Lesket zorečega klasja
mi je podaril toplino.

HVALA!

Podari mi
samo teh pet
glasov.
Za roke naj
se držijo,
iskrenost naj veje
iz njih.

DARILO

Vrtnice vonj
napolnil je izbo,
prostor temačen
je oživel.
Cvet mi prinesel
je sonce poletja,
da me v hladni
bo zimi ogrel.

STARE ULICE

Stare ozke ulice
vijugajo po hribu.
Od pozabe zaprašene,
od vročine prepojene,
zobu časa prepuščene.
Grbaste, razpokane, sive - umirjene in modre – stare… ulice.

Pred naglico ljudi
pogreznjenih v vsakdanjosti
stare ulice so dobro skrite,
a zame prve v mislih porojene,
kamor grem zase v miru iskati resnice izgubljene.

Za obokom dvorišče, vodnjak,
po kamnitem stolpu vzpenja se slak.
Mlada rastlina v skalni razpoki je vzklila,
vsak dan krepkejša spontano živi,
skromno ceni srečo trenutka in majhne reči.

Kamnite obrtniške hišice,
lesena okna, vodnjaki, arkade, stebri,
stolpi, obrambno obzidje, skriti dehteči vrtovi,
stoletne lipe, napol porušen samostan, sinagoga, vegasta cerkev.
Med njimi stekajo se tlakovane ozke ulice.

Vsak kraj je priča tisočerim zgodbam,
ko dogodek mine, človek izgine…
Pripoved vklesana v kamen in les
v večnost priča, kar bilo je enkrat res.

Nekoč spet se uleževa pod stoletno drevo,
se zazreva v safirno nebo.
Okolje se zlije z nama v enotnost niča.
Midva iz dreves, drevesa iz naju, kamni iz kosti,
trava v laseh, listje v dlaneh,
reka je glasba, spremljava v strastnih nočeh.

VŠEČ SI MI…

… ker poslušaš rock’n’roll
… ker si sproščeno nor
… ker mi rečeš: »Mala, used’ se na motor, da se greva peljat gor in dol.«
… ker se rad smejiš preglasno
… ker ti je, še preden rečem kaj, že jasno
… ker sem lahko svobodna s tabo
… ker se ujameš v zapeljevanja vabo
… ker se lahko dotaknem tvojih dolgih las
… ker izgovoriš moje ime in drhti ti glas
… ker dopolniš moje glasbeno znanje
… ker mi gledaš v oči in izgubiš se vanje
… ker se mi tiho prikradeš v misli in sanje
… ker se znaš čuditi zvezdam in strmeti
… ker znaš napisati pesem in jo zapeti
… ker si vedno samo ti, en obraz, trezen ali pijan, svetel kot dan
… ker nisi zlata sredina
… ker goriš v rdečem ognju
… ker hodiš nag po stanovanju
… ker pokažeš mi hitrost v mirovanju
… ker me vzameš strastno, divje… nežno
… ker gledaš iste filme kakor jaz
… ker si ponosen na vse verzije mene
… ker je moja družba zate privilegij
… ker mi daješ prednost pred kolegi
… ker znaš skuhat kosilo in popravit računalnik
… ker si preprosto naraven v umetnem svetu
… ker rečeš »ljubim te« meni, svojemu dekletu
… ker nihče nate ne vpliva
… ker skupaj v travi leživa
… ker romantično skupaj noči prebediva
… ker drug drugemu dajeva smisel življenju
… ker vem, da takega kot si ti, nikjer na svetu zame ni.

Europazentrum - Europahaus Graz
Zinzendorfg. 1/I
8010 Graz
Telefon: 0316/38-48-38
Telefax: 0316/38-48-14
e-mail: mail@europahaus-graz.at

TEČAJ SLOVENŠČINE - ZAČETNI IN NADALJEVALNI

Poučevala bo mag. Tatjana Koren.

Vpisnina: 120,00 €

Tečaj za začetnike se pričenja v ponedeljek, 16. oktobra, ob 19.00 (traja po tri šolske ure) in končuje 22. januarja 2007.

Tečaj za nadaljevalne se pričenja v sredo, 18. oktobra, ob 16.30 (traja po dve šolski uri) in se končuje 31. januarja 2007.

Tečaj bo na sedežu Evropskega centra.

Vse informacije dobite na gornjem naslovu.

Obvestite o tečaju svoje avstrijske partnerje!

1. Revija Mladika razpisuje XXXV. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi

2. Na razpolago so sledeče nagrade:

PROZA
prva nagrada 350€
druga nagrada 250€
tretja nagrada 200€

PESMI
prva nagrada 200€
druga nagrada 150€
tretja nagrada 100€

3. Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov

MLADIKA
Ulica Donizetti 3
34133 Trst

do 1. decembra 2006.

Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani, ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset).

4. Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisatelj Alojz Rebula, prevajalka prof. Diomira Fabjan – Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Cenda ter odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.

5. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku – Prešernovem dnevu – na javni prireditvi in v medijih. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2007. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.

Rokopisov ne vračamo!

Prešernovo gledališče
Glavni trg 6
4000 Kranj, Slovenija
Telefon uprave 04/2804900
Faks 04/2804910
e-mail pgk@pgk.si
www.pgk.si

NATEČAJ ZA NAGRADO SLAVKA GRUMA

Prešernovo gledališče Kranj kot organizator 37. tedna slovenske drame objavlja razpis za

NAGRADO SLAVKA GRUMA
za najboljše slovensko dramsko besedilo
v višini 2.160.000 SIT (9.000 €).

Za nagrado Slavka Gruma tekmujejo slovenska dramska besedila, predložena strokovni žiriji v letu 2006, in nominirana besedila na 36. tednu slovenske drame.

Rok za prijavo je 30. november 2006.

Žirija bo nagrado Slavka Gruma podelila enemu, dvema ali trem besedilom v enakih delih.

Dramatiki naj pošljejo tipkopis besedila v petih izvodih na naslov:
Prešernovo gledališče Kranj, Glavni trg 6, 4000 Kranj, z oznako »za nagrado Slavka Gruma«.

RAZPISNI POGOJI

Avtorji poslanih dramskih besedil morajo posebej v zaprti kuverti obvezno predložiti tudi svoje osebne podatke: ime in priimek, naslov in poštno številko ter telefonsko številko.

Isti avtor lahko prijavi na razpis samo dve dramski besedili. Dramsko besedilo mora biti namenjeno gledališki uprizoritvi za odraslo občinstvo.

Avtorji lahko popravljeno ali spremenjeno različico dramskega besedila, ki je že konkuriralo za nagrado Slavka Gruma, prijavijo na razpis samo še enkrat.

Rok za prijavo dramskih besedil za nagrado Slavka Gruma je 30. november 2006.

S prijavo avtorji dovolijo organizatorju objavo imena in uporabo prijavljenega besedila v sklopu prireditev Tedna slovenske drame in se v ta namen odrečejo avtorskim pravicam.

Gimnazija Vič
Tržaška cesta 72
1000 Ljubljana

telefon:
ravnateljica: 423 – 54 - 31
tajništvo: 256 – 59 - 93
zbornica: 256 – 63 - 72
telefaks: 256 –14 - 80

Številka: 10/1-2006
Datum: 03/10-2006

RAZPIS SREDNJEŠOLSKEGA NATEČAJA ZA NAJBOLJŠI HAIKU
SEDMI NATEČAJ V SLOVENSKEM JEZIKU IN
ŠESTI NATEČAJ V ANGLEŠKEM JEZIKU

Gimnazija Vič Ljubljana in Cankarjev dom razpisujeta srednješolski natečaj za najboljši haiku v slovenskem in angleškem jeziku

Pogoji natečaja:

Dijaki lahko sodelujejo na obeh natečajih, vendar morajo biti haikuji za vsak natečaj originalni (nekdo, ki sodeluje na natečaju v slovenskem jeziku, ne more hkrati sodelovati s prevodi na natečaju v angleškem jeziku ali obratno).

Posameznik lahko pošlje največ pet še neobjavljenih haikujev. Oblika pesmi - trije verzi (po 5, 7, 5 zlogov) je priporočljiva, ni pa obvezna. Tematika je svobodna: trenutek, “slika”, podoba iz življenja srednješolcev, narave ali drugo ...

Izbrane haikuje naj šole, učitelji ali dijaki sami pošljejo v štirih enakih izvodih (na listih A4 formata) označenih s šifro, najkasneje do 15. decembra 2006 na naslov:

Gimnazija Vič Ljubljana
Tržaška cesta 72
1000 Ljubljana
s pripisom “za haiku natečaj - slov. (ali - ang.)”.

V pošiljki naj bo tudi zaprta kuverta, v kateri naj bo peta kopija (tudi na listu A4) z naslednjimi podatki o avtorju: šifra, ime in priimek, datum rojstva, razred, ime in priimek mentorja/mentorice, šola in naslov šole, E-naslov (če dijak nima svojega e-naslova, naj napiše e-naslov šole).

V pošiljki naj bo tudi kuverta z znamko in naslovom, na katerega bomo poslali obvestilo o izidu natečaja in datumu zaključne prireditve. Če haikuje pošiljate za cel razred ali za celo šolo, zadostuje ena kuverta za vse. Zaključna prireditev, recital in podelitev priznanj ter nagrad bo potekala v Cankarjevem domu v okviru prireditve Transgeneracije 2007.

Udeleženci natečaja se odpovejo materialnim pravicam, to pomeni, da ne bodo dobili honorarja za objavo pesmi v zborniku. Seveda pa obdržijo vse avtorske in moralne pravice.

Strokovna žirija bo podelila več nagrad. V posebni zbirki bodo poleg nagrajenih objavljeni tudi vsi dobri haikuji vseh udeležencev natečaja.

Vabila za zaključno prireditev, na kateri bomo razglasili najboljše, predstavili zbornik in podelili nagrade, bomo udeležencem poslali do konca februarja 2007.

Za tiste, ki bi radi zvedeli več o pisanju in zakonitostih haikuja, priporočamo 20.-21. številko revije Apokalipsa, kjer je poleg teoretičnih besedil tudi izbor japonskih, slovenskih in drugih svetovno znanih haiku pesnikov. Predvsem pa priporočamo številke revije "Slovenščina v šoli" 2/3 in 5/6 iz leta 2003, kjer sta članka o pisanju haikuja. Nekaj podatkov o haikju in dosedanjih nagrajencih je tudi na spletni strani Gimnazije Vič: http://www.gimvic.org/dogodki/

Vsako leto, med poslanimi haikuji, odkrijemo nekaj plagiatov. Nekateri so tako naivni, da pošljejo nagrajene haikuje s prejšnjih natečajev. Drugi so bolj zviti in poiščejo haikuje na internetu ali jih celo prevedejo iz angleščine. Prosim mentorice in mentorje, da opozorijo dijake, da je takšno početje neetično in nezakonito.

Z razpisom natečaja želimo spodbuditi pesniško ustvarjalnost srednješolske mladine in jim dati možnost medsebojnega spoznavanja in javnega predstavljanja.

Za kakršnekoli dodatne informacije o natečaju, pisanju haikujev (seveda so dobrodošli tudi vaši predlogi), lahko pišete na naslov:
edin.saracevic@guest.arnes.si

Koordinator natečaja:
Edin Saračević

Ravnateljica:
Irena Perenič

Zdruzenje ustvarjalnih ljudi na podrocju kulture Maribor organizira literarno vikend delavnico, v kateri bo tekla beseda o literarnem ustvarjanju, literarnih tokovih, nacinih pisanja, moznostih objavljanja in se marsikateri drugi temi povezani z literaturo.

ZA KOGA?

Za vse, ki imajo radi literaturo in tudi sami pisejo ter bi radi v ustvarjalnem okolju izpopolnili svoje literarne vescine, izmenjali svoja mnenja in pridobili nove izkusnje, ki jim bodo nedvomno pomagale v nadaljnjem literarnem ustvarjanju.

KDAJ IN KJE??

Delavnica bo potekala v soboto 25. in nedeljo 26. novembra v planinski koci Cojzarica na Mariborskem Pohorju.

KDO BO TAM??

Delavnico bo vodil vodja literarne sekcije ZULK-a Nino Flisar, urednik, pesnik in publicist. Literarni gost bo pesnik, prozaist in dramatik Zdenko Kodric, ki bo predstavil svojo literarno pot in svoje poglede na literaturo.

KOLIKO STANE??

Sama delavnica je brezplacna, placa se samo hrana in bivanje. Kotizacija, v katero je vstet polni penzion in prenocevanje, je 4.000 SIT. Za prenocevanje je potrebo prinesti s sabo spalko, rjuho in prevleko za blazino.

PRIJAVE?

Vsi zainteresirani se lahko za delavnico prijavite na ZULK, Oroznova 5, Maribor oz. 02 252 12 57 ali zulk@zulk.si. Zazeleno je, da na ta naslov posljete tudi kak svoj literarni izdelek.

Vabljeni!

Program:

Sobota, 25.11.2006

9:00 Zbirno mesto ZULK (Slomskov trg)
9:30 Odhod z avtomobili na Pohorje
10:00 Prihod in namestitev
10:30 - 12:00 Predavanje O strategijah literarnega ustvarjanja (predava Nino Flisar)
12:30 Kosilo
14:30 - 16:30 Analiza in diskusija o literarnih besedilih udelezencev (vodi Nino Flisar)
17:00 - 18:00 Literarni pogovor s pisateljem, pesnikom in dramatikom Zdenkom Kodricem
18:30 Vecerja
19:30 Literarni vecer udelezencev delavnice
21:00 Vecerno druzenje (predstavitev neodvisnih zalozb)

Nedelja, 26.11.2006

8:00-9:00 Zajtrk
10:00 Literarni dopoldan: pogovor o moznosti objavljanja literarnih del v literarnih revijah in v knjizni obliki ( predstavitev vodi Nino Flisar)
11:30 Odhod domov

ZULK - Zdruzenje ustvarjalnih ljudi na podrocju kulture
Sedez: Valvasorjeva 26, 2000 Maribor, Slovenija

Pisarna: Oroznova 5, 2000 Maribor, Slovenija,
Tel. stev.: ++386 (0)2 252 12 57
E-posta: zulk@zulk.si

Kontakti: Mira Mursic, Andjelija Trkulja, Andreja Cretnik, Mihael Rudl

Natečaj je namenjen vsem piscem, ki ustvarjajo v slovenskem jeziku, ne glede na starost, izobrazbo, državljanstvo in kraj bivanja.

Kratka zgodba ne sme biti daljša od 1000 besed.

Pomembno je, da se avtorji držijo razpisane teme. Zgodbe, ki se na nikakršen način ne bodo povezovale s temo, bodo izločene v predizboru.

Avtorji obdržijo avtorske pravice.

Avtorji izbranih zgodb pristajajo na brezplačno objavo svojih del v revijah, na spletni strani portala, v zbornikih in v antologiji.

Avtorji sodelujejo izključno s predhodno neobjavljenimi besedili.

Prispevkov ni mogoče spreminjati ali zamenjati po tem, ko so bili oddani.

Na enem natečaju lahko en avtor sodeluje samo z eno zgodbo.

Na natečaj se ne morejo prijaviti tisti avtorji, ki so na katerem koli od prejšnjih natečajev prejeli eno od prvih treh nagrad.

Odločitev članov komisije je dokončna.

Organizatorji si pridržujejo pravico, da ne podeli 1., 2. ali 3. nagrade v primeru, da komisija tako odloči.

Podatki sodelujočih članom komisije ne bodo dostopni. Tudi sicer s bodo podatki uporabili zgolj za namene natečaja.

Besedilo, napisano v Wordu (format .doc), pošljite kot priponko na naslov natecaj@spletnopero.si. V gornji rob besedila napišite svojo šifro, ki si jo izmislite sami in bo zagotovila nepristranskost pri ocenjevanju.

V besedilo elektronske pošte napištite šifro, naslov zgodbe, ime in priimek, naslov stalnega bivališča in telefonsko številko.

Člani komisije so: Alojz Ihan, Dušan Čater in Tatjana Kokalj.

Nagrade:
1. nagrada: 50.000,00 SIT, objava zgodbe, knjiga
2. nagrada: 40.000,00 SIT, objava zgodbe, knjiga
3. nagrada: 30.000,00 SIT, objava zgodbe, knjiga
4.-10. nagrada: objava zgodbe, knjiga.

Najboljše tri zgodbe bodo objavljene v reviji Mentor, v kolikor bodo ustrezale umetniškim kriterijem urednice Dragice Breskvar. Najboljših deset zgodb bo objavljenih na spletni strani portala.

Rok za oddajo besedila je 15. januar 2007

TEMA 3. NATEČAJA

Sredi popoldneva, sredi mesta, sredi ulice. Pogledal sem gor in dol, nobena smer ni bila prava. Ker nisem dobro vedel, kaj bi, sem nagonsko stopil do trafike. Ravno sem po žepih nabiral drobiž za cigarete, ko je končno zazvonil mobitel. Znana melodija je divje odmevala, ljudje za mano so nestrpno pihali predse in zavijali z očmi, in ko sem mobitel nazadnje le privlekel na plan, je mrknil. Prazna baterija.

(v odlomku lahko spremenite spol osebe)