SMRT ZVONARJA BOŠTJANA
Cerkovnik Boštjan se je počasi vzpenjal po vijugastih stopnicah v zvonik. Poznalo se mu je, da nosi osem križev. V rokah je žulil kratko pipico, katero je od časa do časa vtaknil v usta. Počasi je prišel do vrvi, odložil si je suknjič ter iznova nabasal pipico. Ko je tobak zagorel in je izpuhnil par oblakov dima, je ljubeznivo pogladil vrv in kmalu nato potegnil. Zvon se je zamajal in mila melodija je zadonela po okolici.
Ko je Boštjan prvi del zvonjenja končal, je težko sopel. Komaj je zmagoval veliki zvon. »Ne gre mi več tako, kot bi moralo,« je bridko pomislil. »Ej, Boštjan, star si že, star! Prišli bodo drugi, mlajši od tebe in oni bodo poslej zvonili z zvonovi, s katerimi si ti, Boštjan, skoraj petdeset let !«
Boštjan je bridko vzdihnil in zopet potegnil. Vso moč je zbral in zvonil je, da je zvon kar ječal. Toda kmalu je omagal. Težko je dihal. Lovil je sapo. Toda moči so mu bile popolnoma izčrpane. Truden se je sesedel na tla.
»Konec je s teboj, Boštjan. Zvonovi, tisti zvonovi, s katerimi si skozi petdeset let neutrudoma zvonil, so te zmagali!
Oh, zakaj sem star, zakaj?!«
Veter je zaloputnil okence v zvoniku. Boštjan pa je sedel na brunu in ugasle oči so kalno zrle v zvonove...
10.V.1937
TOMBOLA
V napol podrti bajti viničarijo Franckini starši. Francka ve dobro, kako slabo izhajajo; zato se trudi, da jim kolikor mogoče pomaga. Oče in mati sta večkrat na dnini. Zvečer prideta izmučena domov in Francka jima postreže s koruznim močnikom.
Kadar je očka posebno dobre volje, vzame Francko na kolena ter ji reče: »Ti ne veš, kaj je življenje! Poglej samo to,« pokaže ji žuljave roke, »vidiš!? Vse življenje sem delal, pa nimam toliko, kolikor sem imel izpočetka!«
Francka sicer vsega ne razume, – saj je le desetletna deklica – toda gotovo ve, da je očetu hudo.
Na kostanju pred cerkvijo se je blestel oglas. Z velikimi rdečimi črkami je bilo zapisano:
Vabimo vas na
VELIKO DOBRODELNO TOMBOLO,
ki se vrši v Mariboru, dne 29.jun.1937.
Nagrade so naslednje:
1. nagrada je pohištvo,
2. nagrada je moško kolo,
3. nagrada je žensko kolo,
4. nagrada je1000 kg premoga.
Vsaka tablica stane 2.50 din.
Francka je stala pred oglasom gotovo že pol ure. Večkrat ga je prečitala. Pred očmi so ji mrgoleli napisi: 1. pohištvo, 2. moško kolo, 3. žensko kolo, 4. 1000 kg premoga.
Že dolgo je Francka gojila željo iti na tombolo. V svojem predalu je še imela 2.50 din za tablico; toda nikoli ni imela poguma, prositi očeta, da bi smela iti na tombolo. Danes pa je bila trdno odločena, da pojde.
Dan je bil sončen – neznosno vroč. Po cesti je stopala s sosedom Francka. V roki je tiščala robček, v katerem je imela skrbno zavitih 2.50 din. Žejalo jo je, toda hitela je naprej, da jo je spremljevalec komaj dohajal. Vsa izmučena sta prišla v Maribor. Trg svobode je bil še prazen. Sosed je krenil v gostilno na »glažek vinčeka« – kakor je rekel Francki, – deklica pa se je postavila v bližino odra in potrpežljivo čakala več kot uro.
Slednjič se je pričelo.
Izvlečena je bila številka 36. Francka je preletela z očmi številke. Solze so ji stopile v oči. Te številke ni imela. Zraven stoječi fant se je škodoželjno smejal: »Viš, jaz pa jo imam!« Francka je molčala.
Kar zakliče klicar drugič: »68.«
Hvala Bogu! Francka je vsa iz sebe. Ima jo.
»39, 84, 90, 45, 80.«
Francka vsa žari. Kar črta. Samo še ena številka!
»89.« Nič!
Pač pa se prerije skozi množico mož. »Moja je polna!« je kričal. Dobil je prvo nagrado. Francki silijo solze v oči. Kot v sanjah posluša številke, ki jih klicar oznanja. Nič, nič! Sreča je opoteča! To je čutila sedaj tudi Francka.
Slednjič pa! »89,« zakriči klicar. Franckina številka!
Kot omamljena hiti proti odru. »Jaz, jaz, jaz imam polno!« komaj izdahne ter odda listič možu na odru.
»Res, drugo nagrado dobiš!«
Francka je dobila kolo.
»Nama vsaj ne bo treba hoditi domov peš!« je dejal sosed Janž, ko sta se vračala s Trga svobode, kjer se tombole vršijo. Posadil jo je na kolo in peljala sta se domov.
Proti mraku je pripeljala Francka kolo domov.
»Jezus, tega pa res nisem pričakovala,« je dejala mati.
... in spet je šinil žarek veselja v malo, raztrgano viničarsko bajto, naslonjeno na vznožje Kozjaka.
NA ČRNEM KONTINENTU
Spisal Slavko From, dijak v Spodnji Kungoti
Preden pričnem s povestjo, naj vam povem zgodbo Tomislavovega očeta.
Mate Djordjević (tako je bilo očetu ime) je bil Jugoslovan, doma iz Dalmacije. Po očetovi smrti je Mate prevzel posestvo. Leto nato se je oženil. Rodil se je otrok – Tomislav. Ko je bil sinček star pet let, je Mateju umrla žena. Djordjevića je ta udarec silno potrl. Prodal je posestvo, sinčka dal na dom svoje sestre, sam pa se je vpisal v francosko tujsko legijo. Kot legionar se je udeležil vseh kolonialnih vojn pod francosko zastavo. Izpočetka je bil vojak na kopnem, toda ljubezen do morja ga je vabila tako dolgo, dokler ni vložil prošnje za mornarsko službo. Kot dobremu vojaku ni bila prošnja odbita. Dobil je službo na oklopnici A12.
Vsled svojih mornariških vrlin (Dalmatinci slovijo po vsem svetu kot dobri mornarji) je hitro napredoval. Čez tri leta mu je bilo izročeno poveljstvo vojne ladje Le lion.
Ko so dnevi vojne vihre minili, je Djordjević stopil v pokoj. V mestu Mogador si je postavil lično vilo tik morja. Tomislava je sedaj vzel k sebi in že kot mlademu začel razkrivati svoje mornarske skrivnosti.
Tomislav, sin jugoslovanskega legionarja v mestu Mogador francoskega Maroka, je imel veliko veselje do potovanja. Vedno je koval načrte, da pobegne. Po cele dneve je preždel v svoji sobici in tuhtal načrte za pot. Slednjič se je odločil za naslednjo pot: z navadnim motornim čolnom bi se peljal iz Mogadorja na Kanarske otoke, ako bi bile razmere ugodne, pa še dalje ob obalah zahodne Afrike.
Ko so nastopile dolgo, nestrpno pričakovane počitnice, se je Tomislav odločil za odhod.
V svoj kovček je zložil vse najpotrebnejše stvari, ki jih je rabil za pot. Previdno, da ga ne zapazijo, je prišel do pristanišča. Naslonil se je na ograjo in opazoval pristaniško vrvenje. Ob pomolu so se zibale ladje vseh vrst. Parniki so prihajali in odhajali. Ob vhodu pristanišča sta se zibali križarki francoske republike.
Tedaj je priplul tovorni parnik »Rio de Janeiro« iz mesta istega imena. Zahreščali so žerjavi in sključeni pod težo bremena so stopali nosači iz ladje in nosili tovore v skladišče.
Tedaj se je Tomislav zgrozil nad nečloveškim ravnanjem nadzornika za izkrcavanje tovorov. Pretepal je sužnja (nosača) z bičem in kričal nad njim: »Seme cigansko, saj si zanič! Delaj, drugače boš videl, kaj sem jaz!« Ali od dela izmozgani suženj še stati ni mogel, ne da bi nesel tovor, ki so mu ga naložili.
Tedaj je pristopil Tomislav in iztrgal okrutnežu bič iz rok ter ga prelomil. Surovež je kar ostrmel. Na široko je odprl usta ter kakor odsoten strmel v dečka. Pravkar je mislil izsuti na njega svoje robate kletve. Toda Tomislav ga je prestregel s tem...
...da je vzel iz kovčka fotografski aparat in z njim odkupil sužnja. Rešenec je hvaležno poljubil Tomislavu roko in izginil med gručo ljudi.
Po končanem prizoru se je Tomislav napotil k prekupčevalcu s čolni. Po daljšem barantanju je kupil ličen, srednje velik čoln za ugodno ceno. Čolnič je gnal motor z več konjskimi silami. Na zadnjem delu čolna je bil prostor, obdan z nepremočljivim platnom. Služil je za shrambo in zavetišče pred dežjem, v najhujših slučajih pa tudi za ležišče. V ta prostor je zložil vso svojo prtljago. Ko si je za zadnji denar kupil gonilno sredstvo, je pognal motor, prijel za krmilo in se odpeljal nasproti velikim dogodkom svojega življenja.
Čolnič je z veliko hitrostjo rezal valove Atlanskega oceana. Mesto Mogador mu je vedno bolj in bolj izginjalo izpred oči. Tem bolj pa so se očrtavali na obzorju Kanarski otoki.
V bližini Tomislavovega čolna so letali v jatah galebi. Tomislav je imel priliko videti izvrstne zmožnosti galebov za letanje. Prav kot letanje izvrstno obvladajo tudi plavanje.
Kar je opazil Tomislav galeba, ki je skušal vzleteti, a ni mogel, ker je imal strte perutnice. S strelom iz puške ga je usmrtil.
Ni se še pripeljal sto metrov od kraja, kjer je ustrelil galeba, pa je ves prestrašen ostrmel. Čolnu je sledila riba žagarica, največja, ki jo je Tomislav do sedaj videl. S svojo koščeno ostjo je drvela proti čolnu. Pognal je motor in pričela se je dirka za življenje in smrt. Tomislav je krčevito pograbil puško, nameril – sprožil... nato pa z obupno kretnjo pognal motor do skrajnosti. Tomislav je sedel pri krmilu. Krmaril je z obupom, misleč, da mu zver še vedno sledi, in niti mislil ni, da jo je v resnici pogodil in da jo že mrcvarijo morski psi in volkovi...
Z nezmanjšano naglico je vozil naprej, naprej... Čolnič je odskakoval, se zibal in drvel mimo Kanarskih otokov...
Še nekaj kilometrov je vozil s takšno naglico, nato pa je čoln ustavil. Prepričal se je, da mu zver ne sledi.
V daljavi je opazil zemljo. Uravnal je čoln proti njej. Spretno se je umikal čerem, ki so bile posejane po obali. Srečno je pristal ob obali zahodne Afrike.
Previdno je pristal na kopnem. Vsakovrstna vprašanja so mu silila v glavo, ko je stopil na suho. Ali je kraj obljuden? Če je – kdo biva v njem? Itd. Ker se je večerilo, ni imel časa za ogledovanje. Bil pa je tudi že utrujen, zato je šel spat v čoln, zlezel v svoje skromno zavetišče na koncu čolna, vložil v puško nove naboje ter kmalu nato zaspal.
Ko se je sredi noči zbudil, je deževalo, bliskalo in grmelo, da mu je bilo pri srcu kar tesno. Sedaj je šele uvidel, kako izvrstno mu služi skromno zavetišče pred dežjem.
Bliskanju in grmenju pa se je pridružilo nekje v daljavi mogočno rjovenje leva – kralja živali.
Ko se je Tomislav drugo jutro zbudil, je bilo morje že mirno. Tu in tam je kakšen val vznemiril kot zrcalo mirno in gladko morsko gladino. Ob obrežju so se bohotile palme. Za palmami se je razprostiral gozd, po katerem so se vriščeč podile male opice. Zjutraj, komaj ob četrti uri je bilo, pa je kar mrgolelo ob obrežju živali, ki so si prišle hladit žejo. Tomislav je kar pridržal dih in opazoval. Rožičasti plamenec, etiopski termitoderec ter razne vrste opic so si že gasile žejo ter se hladile v valovih oceana. Čez nekaj časa so se živali začele razhajati ter kmalu nato je bil Tomislav spet sam. Brez pravega namena si je začel ogledovati morje. Kar opazi točko, ki se je vidno večala. Opazil je, da je čoln. Kmalu je jel razlikovati ljudi. Vsakovrstna vprašanja so mu rojila po glavi. Kdo so? Od kod? Kako so prišli semkaj? Kaj, če niso roparji ali tihotapci? Iz čolna je vzel puško ter jih v skrbi pričakoval. Toda kmalu je spoznal, da sta veslača dečka kot on, krmaril pa je kakšen osemdesetletnik. Pomirjen je odložil puško ter jih v radovednosti pričakoval.
Tudi oni so ga opazili. Izkrcali so se ter mu hiteli nasproti, nič manj radovedni kot Tomo. Kmalu so se podrobneje spoznali. Starček, pristen Škot – ime mu je bilo Jurij – je bil svojčas mornar. Vsled starosti je opustil težko mornarsko službo, si kupil precej velik čoln, s katerim je ribaril ter si s tem služil kruh. Dečka sta mu bila vnuka ter sta mu pomagala pri lovu. Oče Anglež se je bil oženil z Dalmatinko, in tako sta imela dečka prvi dalmatinsko ime Ivo, a drugi, starejši, angleško ime Charles. Tomislav jih je peljal k svojemu čolnu, ki je ležal zagozden med skalama.
Stari mornar ga je ves vesel opazoval. »V tem čolnu je prostora za dve osebi,« je dejal, »na vsak čoln dva, pa se že lahko jutri odpeljemo!« Tomislav je na starčkovo začudenje živahno ugovarjal, češ da je sklenil iti v osrčje Afrike. Toda mornar ga je na vse načine odvračal od njegovega naklepa. Živo mu je slikal trpljenje na poti, muke na kolu, kamor bi ga kanibali nataknili, ali pa tedaj, ko bi ga črnci cvrli. Toda nič ni zaleglo. Tomislavu sta se pridružila dečka, ali mornar je tiščal svoje, dokler se niso fantje vdali.
Pričela se je neznosna opoldanska vročina. Pogasili so si žejo z vodo, ki jo je imel Jurij v treh mehovih. Nato je Jurij odredil kratek opoldanski počitek. Po odmoru pa so pričeli popravljati razne malenkosti na Tomislavovem čolnu, ki jih sam pred odhodom ni mogel. Dečki so se mudili v gozdu, a Jurij je popravljal čoln. Kar se mu spodrsne in pade v morje. Na njegov krik so dečki prihiteli ter ga našli – mrtvega, ležečega na čeri.
Potegnili so ga na čoln ter ga kmalu nato s solzami pokopali. Pred jamo, na katero so naložili kamenje, so postavili lesen križ, na katerega je Tomislav vrezal z nožičkom v francoščini napis:
Tu je pokopan Jurij Valero,
škotski upokojeni mornar ladje M.
Po pogrebu so dečki, prežeti z raziskovalnim duhom, sklenili odriniti v notranjost celine.
Njihov načrt je bil: peljati se po neki reki, katere ustje sta dečka videla ob pristajanju, kolikor mogoče na severovzhodno stran celine. Po reki naj bi se peljali, dokler bi razmere dopuščale, nato pa bi izstopili ter odrinili peš naprej. Rečeno – storjeno. Tomislavova zapestna ura je kazala peto uro popoldne, pa je že rezal čolniček rečno vodo, medtem ko je stari Jurijev čoln sameval zagozden med čermi pod umetnim kritjem.
Vozili so se približno uro, kar se je reka zožila ter postala neplovna. V strugi je bilo nagrmadeno vejevje in kamenje. Izstopili so in čoln privezali, da se odpočijejo. Charles je sprožil misel, da bi se tu utaborili ter od tod delali vsak dan daljše izlete. Dečka sta predlog navdušeno sprejela. Čez pol ure so že marljivo pripravljali kraj, kjer bi naj prenočevali. V bližini čolna so si izbrali strnjeno skupino petih dreves. Tu so v višini metra in pol naredili iz vejevja gosto streho. Prav tako so zgradili iz večjih vej močno ogrado. V ta prostor so nanosili listja ter si tako pripravili varno in udobno prenočišče.
Ob mraku so se dečki zavili v nanošeno steljo ter sladko zaspali. Drugo jutro so po načrtu odrinili na pot. Hodili so precej hitro. Izogibali so se zaraščenih predelov. Ko pa so hoteli prekoračiti srednje veliko jaso, so kakor vkopani obstali.
Po jasi so ležale raztresene človeške kosti. Vse so pričale o grozodejstvih kanibalov.
Prvi se je otresel otrplosti Tomo. »Črnci, ljudožerci!« je hlastnil. »Res,« sta mu pritrdila presenečena dečka. Po daljšem molku je izpregovoril Ivo: »Pokopati jih moramo.« Fantje so se misli oprijeli ter začeli z nemajhno grozo nositi kosti na kup. Kar se je Charles sklonil ter z lahnim krikom pobral s tal droben zvežček.
»Dnevnik!« je skorajda zakričal.
Tomislav je priskočil k njemu ter mu razburjen iztrgal zvežček iz rok. Beležnica je bila pisana v angleščini. Tomo sicer angleški ni znal, toda iz zadrege sta mu pomagala Charles in Ivo, posebno prvi, ki je kot Škot govoril perfektno angleški.
Čital je ter prestavljal Tomislavu v francoščino najvažnejše odstavke.
Zapiski s prve ekspedicije
5. maja 1887. Zbrano imam karavano, ki šteje 70 glav (30 ljudi in 40 glav živine). Nadejam se uspeha.
15. maja 1887. Preiti smo morali puščavo. Več mož je omagalo! Zašli smo v peščen vihar. Deset ljudi in živali zasutih!
30. maja 1887. Ljudje so dobili mrzlico. Povrsti umirajo. Karavana šteje samo še 13 ljudi!
3. junij 1887. Hvala Bogu! Mrzlica je ponehala. Čeravno je trajala samo 3 dni, je zahtevala 7 žrtev.
17. junij 1887. Gorje! Vse izmučene nas je zalotilo preko sto črncev. Zapisani smo poginu. Ljudje padajo... poročnik Blum, Zečić... kar povrsti. Odhajam v boj.
Zadnje besede so bile nerazločno, komaj čitljivo pisane.
Naši dečki so se polni groze spogledali.
»Strašno,« je rekel končno Tomo.
»Sedaj pa je najbolje, da odidemo domov, a jutri vzamemo s seboj lopato, da ostanke nesrečnežev pokopljemo!« je spet dejal po daljšem molku Tomo.
Z neprijetnimi občutki so se dečki vračali v taborišče.
Naslednjo noč pa so dečki iz previdnosti izmenjaje se stražili. In ko so drugi dan krenili na pot, je Tomo še skrbneje nabasal puško ter jo na vsak sumljiv šum pripravil za strel. Ko so prišli do jase, se je Tomo, ki je hodil prvi, vrgel na tla ter šepnil zadnjima: »Pozor, poglejta na jaso!«
V tem hipu pa so začuli z jase nečloveške glasove. Dečkoma je kar zastal dih. Po jasi so skakali okoli ognja in na kol privezanega moža črnci ter tuleč opravljali svoje smrtne obrede.
»Ivo,« je šepnil Tomo, »prosim, hiti, kar moreš, v čoln po steklenico črnila in zastavo. Prosim, hiti!« Ivo ga je začuden gledal. »Našemim se,« je skoraj nestrpno dejal Tomo. Deček je razumel. Previdno je odšel. V daljavi kakšnih sto korakov od jase pa jo je ucvrl, kolikor je mogel. Čez četrt ure je ves zasopel in poten oddal nestrpnima fantoma črnilo in zastavo. Tomo je oboje vzel ter se previdno oddaljil. Za bližnjim grmom se je slekel ter se našemil.
Čez nekaj minut je stopil pred ostala dečka. Toda kakšen. Ni ga bilo mogoče spoznati. Na glavi je imel iz zastave narejeno fantastično pokrivalo. Telo si je počrnil s krivuljami in pikami. Tak je splezal na drevo. Še prej je naročil Charlesu: »Ko pričnem kričati, tedaj prični streljati. Ivo pa me naj na vso moč posnema v krikih. Toda Charles, pomni, streljaj samo v zrak!«
Naslednji prizor se je bliskovito odigral. Tomo je skočil raz vejo med plešoče črnce prav v trenutku, ko je mislil krvnik zadati s kijem ujetniku smrtni udarec. Med Charlesovim streljanjem, Ivovim vpitjem je mlatil Tomo ljubitelja človeškega mesa z gorečo rogovilo, ki jo je potegnil iz ognja.
Osmojeni in prestrašeni kanibali so se tuleč razbežali.
Dečki so ujetniku razrezali vrvi. Iskreno se je zahvalil za rešitev. Začudenim fantom je povedal, da je lord Udell, vodja ponesrečene ekspedicije. Z bolestnim nasmehom je dejal: »Presuh sem jim bil, pa so me ohranili za zadnjega!«
Lord Udell je bil Anglež. Mož z denarjem. Hrepenel je po dogodkih, kakršnih v Londonu ni mogel doživeti. In takšen dogodek, ki ga je skoraj plačal z življenjem, je bil doživel.
»Sir,« je dejal Tomo, »pripeljali smo se v malem motornem čolnu. Upam pa, bo vseeno prostora za vse štiri, da se odpeljemo. Približno 110 morskih milj (203,7 km) od tu morajo biti Kanarski otoki. Do tja se pripeljemo. Tam pa bo gotovo zveza z Mogadorjem.«
»Tako, tako,« je navdušen pritrdil lord.
Odšli so v čoln. »To je pa nekaj drugega kot moderne londonske spalnice!« je hudomušno dejal lord, ko so mu pokazali primitivno prenočišče. Lordovo veselje je doseglo višek, ko mu je izročil Tomo dnevnik.
Kmalu nato so se odpeljali.
Sreča jim je bila mila. Dohiteli so tovorni parnik Marina, ki je peljal kokosove orehe v Mogador. Kapitan, star, izkušen pomorščak, jih je vzel iz usmiljenja na krov. Ko je parnik pristal v pristanu Mogadorja, je četvorica krenila na Tomislavovo stanovanje.
Doma jih je oče z veseljem sprejel. Lorda je pridržal par dni v Mogadorju. Nato se je lord vrnil v Anglijo. Ivota in Charlesa pa je dobrosrčni Tomislavov oče posinovil.
Naslednje jutro so vsi jutranji listi prinašali vesti:
Tomo Djordjević se je vrnil. Junaštva dečkov.
Dvanajst- (Ivo), trinajst- (Charles) in petnajstletni (Tomo) dečki so rešili lordu Udellu življenje itd.
Ves naslednji dan so dečke nadlegovali časnikarji. Drugi dan so izšla po več strani obsegajoča poročila. Na ulicah so jih obsipali z vprašanji in pohvalo.
Leta so pretekla. Naši junaki so bili že visokošolci. Nekega dne je izročil neznan mož Tomislavu težak zabojček, rekoč: »Darilo.« Tomo se še ni mogel otresti začudenja, pa je že možak izginil. Tomo je pred Charlesom, Ivotom in očetom pošiljko odprl. V zaboju so se zalesketali dragi kamni in biseri. Tomo je razburjen odprl pismo, ki je ležalo na vrhu zaklada.
Čital je:
Velecenjeni gospod Tomislav!
Usojam si poslati majhno darilce za izkazano uslugo napram meni. Ne vem, če se še spominjate, ko ste kot deček odkupili sužnja – surovežu – lastniku tovorov na parniku »Rio de Janeiro«. Ta odkupljenec sem bil jaz. Moja povest je dolga. Na kratko povedano: prišel sem v roke brezvestnim lovcem na sužnje. Iz tega trpljenja ste me rešili Vi! Še enkrat iskrena hvala!
Vaš večni dolžnik.
»To pa je redek primer hvaležnosti!« ugotovi z zadovoljstvom oče.
Mladcem pa so od navdušenja žarele oči, saj so imeli bogata sredstva za potovanje v prihodnjih počitnicah.
Iz knjige Slavko From: LITERARNA ZAPUŠČINA, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi
