NEKAJ FOTOGRAFIJ S TOMAŽEM BRENKOM

Nasmejan...
na pogovoru Življenje je šola, v kateri nas tepejo

Drastično iskren pogovor, kjer je povedal tudi veliko stvari, o katerih piše kasneje v svoji avtobiografiji. Hotel je, da bi bili Dnevi knjige 2004 posvečeni njemu - in tako se je na nek način tudi zgodilo.

Na predstavitvi skupaj z Marino Bahovec, Markom Samcem in Rokom Vilčnikom (ki ga na fotografiji ni, ker je prišel pozneje) - bere iz knjige Spomin in vizija, ki je leta 2002 izšla pri Mariborski literarni družbi.

Z eno od lepih deklic...

V Sinagogi - na predstavitvi knjige Marka Samca FILISTEJEC

Manjkajo še fotografije s predstavitve knjige LSD 2x25

PRVO OBDOBJE

1 STAR SEM DVE LETI

Morda tri. Ljubezen svoje matere doživljam brezpogojno. Kot široko avro, ki me obdaja, kot sonce. Nekaj let kasneje se rodi brat. Sonce se razpolovi. Brata imam sicer rad, brat ima rad mene, toda najino sonce se z leti prav tako razpolovi.

2 RADOVEDNI OTROK

Nedeljsko jutro je posvečeni termin. Ko se v svoji sobi prebujam, prisluškujem kaj se dogaja v spalnici. Do katere mere sta ata in mama prebujena? V katerem trenutku se bom namenil v spalnico in se vlegel med njiju, da doživim tisto stopnjo ljubezni, katere si najbolj želim? Ko se mi neke nedelje posreči splaziti med njuni telesi v optimalnem trenutku, ju vprašam, če bomo v tem ljubečem položaju ležali tudi v grobu.

3 BARBARA

Star sem tri leta, na sosednjem dvorišču se kotalka Barbara, ki je stara štiri leta. Mama me spremlja preko ceste, da lahko občudujem Barbarine spretnosti in njeno lepoto. Po večerji, ki mi jo skrbno pripravi mama, poljubljam v svoji postelji blazino, na kateri se oblikuje Barbarino obličje.

4 STAR SEM 4 LETA

Morda tri. Prikazovati se mi začne zelo privlačna gola ženska, ki gori na grmadi. Deluje kot čarovnica, ki se ji približuje neka nuna (tako jo razumevam). Nuna prav tako gola, ima deviški pas, na katerega je pritrjen falus. Sredi plamenov demonsko žensko nežno, počasi, zelo ljubeče fuka. Deluje kot zmes medicinske sestre in odrešenice.

5 PRAVICA

Igram se na balkonu (različnim igračam - živalim pripisujem človeške lastnosti in ustvarjam odnose), toda mati me prisili, da se začnem družiti z otroki na dvorišču (z realnimi predstavniki človeške vrste). Špilam fuzbal. Mario je največji as na terenu, za svoja leta perfektno dribla in še boljše blefira. Vsak faul, ki ni faul, izpade kot faul, vsak gol, ki ni gol, se izkaže za gol. Nekega dne mi njegovo bleferstvo dopizdi, z golom, ki ni bil gol, se ne strinjam. Udarim ga v trebuh, končno se izkaže pravica.

6 VRTEC

Hodim v vrtec, življenje se spremeni. Vrstniki delujejo bolj odraslo in temu primerno bolj sposobno. Znajo si zavezati čevlje, kar dojame moja mati. Kadarkoli se vrnem domov z odvezanimi ali zavozlanimi vezalkami dobim focn. Mati moje umske zaostalosti (praktična inteligenca) nikakor ne trpi.

7 EMIR

Še vedno hodim v vrtec, tiranizira me Emir, ki je fizično močnejši od mene in bistveno večji barabin. Pol leta kasneje sem fizično močnejši jaz (ironija biološkega razvoja). Skupaj se znajdeva v prvem razredu osnovne šole, vlogi se zamenjata (ironija kronološkega razvoja). Maščevanje je sladko, toda nasilje iz mojega življenja nikakor ne izgine.

8 ALI

Ali je moj najboljši prijatelj in dober pretepač. Ali je moj idol. Pretepe ga Bogo, ki je predtem pretepel mene. Ali ni več moj prijatelj in ne več moj idol.

DRUGO OBDOBJE

9 VZGOJA

Osnovna šola je šarmantno življensko obdobje. Foter hoče narediti iz mene smučarja, matematika, fizika. Kadarkoli padem na kakšnem smučišču pobesni. S svojo smučarsko palico tolče po snegu in vpije – Vstani! Kadarkoli dobim slabo oceno pri matematiki, ali fiziki znori. Celo popoldne in do desetih zvečer se moram učiti, večerje se ne smem dotaktniti, dokler ne obvladam snovi. Mati disktretno molči.

10 VZGOJA 2

Slonim na oknu, krmim golobe, s komolcem ruknem v tegl, roža (brezvezna zelenjava), pade na tla, tegl se razleti. Mati popizdi, stisne mi focn, tri dni prepovedi igranja na dvorišču je kruta terapija. Pribl. teden dni kasneje me vzame v roke učitelj tehničnega pouka (zelo iskreno me sovraži). V beležnico mi vpiše nekaj slabega, kar morajo starši podpisati. Obnašam se zelo nonšalantno, kar učitelja zelo razjezi. Stopi za menoj, me prime za tilnik, moje telo dokaj brutalno upogne, najraje bi me zdrobil. Temu primerno me s vso silo z dlanjo udari po upognjenem hrbtu in izpusti. Znajdem se na tleh, opomin je podpisan, toda starši se odločno postavijo na mojo stran. Starši pripadajo komunistični aristokraciji, učitelji tehničnega pouka diktaturi proletariata. Starši me imajo spet radi, spet se lahko skoraj neomejeno igram na dvorišču.

11 IZGUBLJENE ILUZIJE

Igram se z lego kockami. Najprej gradim grške in rimske bojne ladje, kasneje srednjeveške gradove, še kasneje baročne palače. Koketiram s sodobno arhitekturo. Z bratrancem, ki je prav tako mojster arhitekture (od njega se učim) združiva lego kocke, v zrelih osnovnošolskih letih skušava zgraditi angleško bojno ladjo Prince of Wells (bratranec razpolaga z zelo kvalitetno fotografijo). Delo poteka obetajoče, dobivava se skoraj vsaki dan, toda zmanjka nama gradbenega materiala. Projekt opustiva, starši prepotrebnih kock ne nameravajo dokupiti (ne moji, ne bratrančevi), zdi se jim, da najin projekt nima dovolj prepričljivega smisla. Ideali se razgubijo.

12 KAPITALIZEM

Moja mladost je občasno lepa. Starša me znata potiho in nežno zbuditi, gremo v sosednjo državo. Neprijetno komunistično atmosfero bomo zamenjali s privlačno kapitalistično. Celo dopoldne ližem različne sladolede, na razpolago sta mi Mickey Mouse in Donald Duck, počutim se, kot da bi se nahajal v paradižu. Očetu in materi sem za izkustva še vedno hvaležen, čeprav mi kapitalistična mitologija 30 let kasneje smrdi.

13 PRIVLAČNOST

Dan v osnovni šoli. Prva ura. Učiteljica petja, ki pooseblja romanski tip erotične privlačnosti, mi stisne focn. Tretja ura. Učiteljica srbohrvaščine, ki pooseblja balkanski tip erotične privlačnosti, mi stisne focn. Peta ura. Učiteljica matematike, ki pooseblja germanski tip erotične privlačnosti, mi stisne focn. Ko pridem domov sem zmeden. Ne morem se odločiti na račun katerega focna bi masturbiral.

14 KATARZA

Foter mi že osem let grozi, da me bo pretepel s pasom, končno se namen uresniči. Foter doživi svojo katarzo, jaz svojo. Stari rituali so še vedno učinkoviti.

15 GLAVA

Edino, kar me zanima, je fuzbal, talentiran sem za desno krilo, toda foter mi dopoveduje, da nimam glave zato, da bi z njo tolkel po žogi. Fuzbal še vedno špilam, vedno boljši sem, v šoli vedno slabši. Foter me spet vzame v roke, osnovno šolo mukoma končam. Mati me vpiše na gimnazijo, čeprav ne razpolagam z ustreznim osnovnošolskim uspehom (veze). Spet sem najboljši fuzbaler, občudujejo me pičke in tipi, toda gimnazije nikoli ne končam. Foter očitno ni imel prav.

16 PSIHOLOG

Mati me v skladu s svojimi zvezami prepiše na neko drugo gimnazijo, fuzbal zamenjam za rock, šola me še vedno ne zanima. Vsak letnik ponavljam, razrednik svetuje staršem, da opravim psihološki test. Na sumu me ima, da sem umsko zaostal. Starši mu nasedejo, toda psiholog ne ugotovi ničesar, kar bi bilo prevladujočemu prepričanju v prid. Umsko zaostal se zdim samo še samemu sebi.

17 NEVERJETNO JE VERJETNO

Po novem imaš v srednji šoli na razpolago tri popravne izpite, kar se zdi večini ljudem nerazumno. Zdi se jim, da je takšen podvig neizvedljiv. Opravitev tovrstne naloge doleti seveda mene, ki nisem nikoli čutil ljubezni do učenja. Skoraj celo poletje preživim na lahkomiselni način, kar je tako v skladu z letnim časom, kot z mojim značajem. Učim se 16 dni, tri popravne izpite naredim, splošno mnenje uspešno demantiram.

Nekoč bo zgodovina vprašala o sobah, do katerih ni prišla svetloba. Medtem ko smo mi bili ta svetloba in luč…

Novice se vsiljujejo z neba, interneta, preko ust, melon, mangovcev, banan in v razpokah hiš. Mestne žice se tresejo z novicam in vetrič ponoči je imel oči.

Tišina in sence smrti.

Sprememba časa, sprememba moči, sprememba jezika, sprememba vode.

Ujeti v zgodbi, ki je bila in ni bila njihova. Ki se je začela kot poslanstvo in zatem zbežala kot prestrašen konj v anarhijo. Milijoni, ki gradijo eno ladjo za enega sanjača pod zeleno luno v neki poletni noči. Medtem ko so rože padale z rok. Blede ustnice niso začele molitve ob zori. Milijoni, ki pošteno delajo in ne sanjajo o smrti metuljčka ali žarečih jadrih.

Sprememba časa, sušenje duha in peresa:

Naše pesmi so brez barv.
Brez ugriza in brez zvoka.

Vetrovi so se obrnili proč.
Ne pojemo z glasovi gora, ne rišemo z barvami vetra. Bolečina nima globine in žalost nima okusa.

Dogodilo se je, da je otok Arabcev pobegnil, vzel s seboj palačo pripovedk in puščavo in gore njihovih oči, njihovih rok in njihovih src.

Nekoč bo zgodovina pripovedovala o ognju brez plamena.
O ulicah in hišah z vročino.
O iskri pred poletom.
O mrtvih, ki se dvigajo.

Nekoč bo zgodovina vprašala o sobah, do katerih ni prišla svetloba. Medtem ko smo mi svetloba.

Kako premagamo bolečino, da jo preložimo do naslednjega jutra ali zamotimo z igračko ali staro melodijo? Ji pripovedujemo zgodbo? Bo zaspala, če se ji smehljamo in pojemo:

Iz tisoč pristanišč prihajam in do tisočerih bom na poti. V mojih očeh je tisoč čakanj. Ni oblakov, ki bi ozeleneli moje želje.
In morje je razdeljeno na staro in novo.
Na puščavo tišine in preproge pokrite s tisočerimi košarami.

V času izgubljene resnice tam preko puščavskega vetra je milijon rož pohojenih pod nogami.

Sanaa, Jemen 11. maja 2004

ZAHVALA

Na križišču,
kjer se ustavi prvi korak,
se vsakdo vpraša:
Naj grem naprej,
v prihodnost z mavrico
sreče brez mej?

Levo? H knjigam za poklic?
Ostanem, kjer ni nič?
Desno - po svojo družino?
Da se bomo skupaj greli
in pesmi o uspehu peli.

Hitimo k soncu zlatemu
in z roso biserno okrašenemu,
z večerno zarjo obdarjenemu.

Iščem, najdem in
vzdihnem:
»Hvala Ti, Vzvišeni,
ujel sem srečo,
naklonjenost Tvojo ljubečo.

Napisano za vas.
Napisano za nas.
Napisano.

Z mislijo na vas.
Z mislijo na nas.
Življenje.

Kdo in kaj ste vi,
da pred vas kleče bi hodil?

Mar niso moja dela vredna,
da vprašali bi me po njih,
in če so primerna,
jih predstavili ljudem?

Štirje zbrani ob mizi,
v mislih različni, s spomini
na čase kratkih smo hlač.

Zdaj v letih smo, s slano v laseh
in vsakdo z nečim pod palcem,
smo milih besed.

Zdaj težko me je vzeti,
ker poln sem še mesa.

po smrti bo to laže,
vsakdo lahko bo vzel
del mojega duha.

Pijan sem večkrat bil,
dobre sem misli imel,
nikomur nič žalega storil,
življenje porival naprej.

Čas, mineval
in starost je prišla,
treznost nastala
je milost Gospodova.

Zdaj trezne sem glave,
smelosti poln,
življenje porivam
še lažje naprej.

MOJA PESEM

Nisem pesnik, ne cigan,
sem le človek za vsak dan.

Vsak dan za delo, za naprej,
za boljši jutri vsem ljudem.

KAJ BI BIL

Kaj bi bil, če duha ne bi imel.
Bil bi le zemeljski prah in vetru v napoto.

PRAZNA GLAVA

Prazna glava, nataknjena na vrat,
štrli v zrak, nima misli, ne idej – leni.

Je pa glava polna las in dišav,
za parado šem pripravljena.

ČUDAK SEM

Čudak sem, ker ne pojem z vami,
ker ne hodim za vami,
ker mislim drugače.
ker mislim po svoje, za Njega resnično,
za Njega pravično.
Vzgojen sem tako, da njemu je všeč
in v zadovoljstvo je meni ta svet.

SAD MOJ

Sad moj k Tebi se izteka,
o večnost draga!

Sprejeti moram Te, ker tako je dano.
Samo ne še zdaj, ko pišem, še čas je,
le pusti me zoreti!

SREČEN SEM

Srečen sem, ker pisati vem,
da lahko zanamcem povem,
kako je bilo, ko sem lahko
še pisal, tudi kaj narisal in
kaj iz lesa izklesal v veselje
sebi in komu, ki me je poznal.

Faksimile rokopisa Albina Podjavorška

KORAK JE ŽE ZAMRL

Korak je že zamrl. Le moj glas
v srca globini tiho izgovorjeni
se čul menda bo na stezici njeni,
ko tiho bo stopical k dragi v vas.

Pri Tebi se bo ustavil za ves čas,
odkril prepade duše globočine:
tja žar oči naj Tvojih dragih sine,
poglôbi vanjo ljubi svoj obraz!

Šel bom na pot: morda povratka ni.
Čim bolj med nama dalja se razpenja,
tem bolj drug k drugemu si vsak želi...

In nikdar težka želja ne prejenja,
srce pa srcu stalno govori:
Najtežja pot je cesta hrepenenja!...

24. 8. 1960

SONET

Ti davno veš, da nežno ljubim Te.
Podobo drago v svojem srcu nosim,
na Tvojo pot rdeče rože trosim:
Naj se še Tebi razcveti srce!

Kako Ti, draga, ljubo je ime?
Nekoč sem srečal - pomniš? - Te na poti
zamišljena si mi prišla naproti.
Odtlej le k Tebi moja misel gre.

Daj mi roko - in Te popeljem v svet,
predte lepoto Zemlje bom položil,
na vrh zasadil svoje duše cvet!

A Ti si daleč, daleč proč od mene:
za vedno bom pozabljen - Tvoj poet...
V pozabi pesem moja naj ovene!

Na Kalvariji, 28.7.1960

NE, NISEM BOG

Ne, nisem bog in nisem ne hudič,
le parkelj ubog slovenski:
jezik kažem in tuintam se za spremembo zlažem,
idejno nisem pa ne miš ne ptič.

Zares nikdar pomenil nisem nič,
iz zmede kake vendarle se zmažem,
v intrigah vedno se precéj izkažem,
v potrebi služim tudi kot birič.

Uboštvo je poklic pohlevnih duš,
nikdar si ne privoščijo pečenke,
obirajo kosti le suhih buš.

Le za veselje se ga iz zelenke
nažro pač nenasitno kakor uš;
potem pojo: vendar so pesmi grenke.

17. I. 1960

NOVEMBRSKI SONET

(M. N. R.)

V poljubu sladkem bolečino potopiva.
Umrl svet je. Midva le živiva.
Ti v meni vsa si, v Tebi, draga jaz,
in moj je Tvoj in Tvoj zdaj moj je glas.

Kramljam s Teboj in božam Ti obraz,
v objemu mojem močnem je Tvoj sladki stas:
drug k drugemu ljubeče le teživa,
v plamenu da mogočnem zagoriva.

Vendar: bojim se časa, ko mi daš rokó,
nožica Tvoja z moje bo poti krenila;
takrat - verjemi - res mi bo hudó!

Ko bova drug od drugega se oddaljila
in v srcih najinih bo vladalo slovo:
v spominih daljnih bova govorila...

SONET

Kako bi rad pozdravil Tvoj T. R.,
ki bi se z njim vsaj enkrat podpisala;
morda takrat bi iz srca mi dala,
kar Tvoj poet Ti piše venomer.

Glej, čas beži in bliža se večer,
a v dušah najinih bo luč sijala:
beseda moja Tvojo bo iskala,
odgovor Tvoj vsadil bo vame mir.

Tako v neskončnost daljnjo bova šla
kot eno bitje združeno v ljubezni
in srečna, srečna bodeva oba.

Pozdrav pošiljam lep Ti iz daljin,
po kterih blodim sam v samoti jezni,
in ljubim Te prisrčno T. A.

MIKLAVŽEVSKA

Vem, misliš, da sem parkelj, črn grdavš,
ki bom pobasal Te v peklá plamovje;
obhaja pa me skoraj le smehovje,
ker sem pri vsem le ubog hudič - Miklavž.

Doma brezposeln revež sem, brez kruha,
predse le beden prazno dlan molim
in lačen si čedalje bolj želim,
da v sili padla v golt mi vsaj bi muha.

Minil je lepi čas, ko brado sem imel,
nihče pred mano ne kleči več, moli;
saj drug modernejši je vlogo mi prevzel!

Kaj hočem? Smejem se usode smoli,
po sili z vsakim dnem sem bolj vesel:
zdaj Dedek v belem kaže se okoli...

1960

KAR JO POZNAM

Kar jo poznam, biló dekle je mično,
prej kite - zdaj pa nosi lepe kodre,
lepó so zrle me nje očke modre,
ko sem zapisoval ji red odlično.

Po letih srečam drago gospodično,
potapljam v njene se poglede bodre,
na vsak vprašaj dobim besede modre,
zadevava na mnogo točko stično.

Navajena prejemati prej petko,
podobna jo radost razveseljuje:
za vsak izpit dobiva zdaj desetko.

Ko si tako bodočnost lepo kuje,
nekdo za drago njo še bolj je vnet,
ko ob teh uspehih spet se z njo raduje.

29. 11. 1959

SPOMINČEK

Obiskal sem prelepe Studenice,
Dravinjsko polje, Makole in grad,
prišel mogočni Boč občudovat
poljčanske nepozabne sem gorice.

Ko v Tvoje drage ljubljene ročice
nabiral Cvetu sem za cvetom cvet
in ko motril sem Tvoj prelestni svet,
najbolj sem moral zreti v Tvoje lice.

Kako minil je nama sreče čas!
Besede mnoge sva spregovorila.
Še v duši mi zveni Tvoj ńežni glas.

Prelepih ur ne bova pozabila.
In ko sva se zvečer težko ločila,
ves živ ostal je v meni Tvoj obraz.

3. 8. 1959

DROBNI SONET

Ko Te pritisnem nežno na srce
in ko začutim nežne, sladke grudi,
ljubezni vroči se nikar ne čudi:
ob mojem Tvoje bije srčece.

Da večno bi držal tako v objemu,
čuj željo to! - Tvoj dragi, nežni stas,
poljubljal tople očke, Tvoj obraz:
predajva se oba trenutku temu!

Ker vse je le trenutek. Dolga pot
konča se; in ko bova se ozrla,
lepota se krog naju bo razstrla

in midva bova v krogu mala,
srečna držala za roke se in iz oči
sijala nama bo ljubezen, sreča večna.

PRELEP JE KRAJ

Prelep je kraj, kjer draga, Ti živiš,
od Tebe so še lepše lepe gore,
daj mi roko, z menoj da pohitiš
vesela tja med smreke, tihe bore.
Enkrat želel spet tja bi potovati,
ljubko pogledati Te, oj dekle,
in s Tabo dolgo, dolgo v noč kramljati...

13. 3. 1971

Z MENOJ

Z menoj
zreš
čudovit koroški svet...
Ubog sem sam
kot vsakojak
slovenski naš poet.
O, glej,
še todi našel nisem nič
navdiha!...
Pač čudno ni!
Saj zdi se mi,
da od Tebé
nevarna burja
piha!

Podvelka, 27. 7. 1967

SONET

Brez Tebe dolge, dolge bodo nočke,
kdo zrl medtem bo Tvoje ljube, drage očke?
Oblakom dovolim, sinjini modri,
valovi morja modrega še smejo kodri.

Glej, Tvoji glasi v meni ljubko bodri:
že govore o dežju, toči, sodri;
zdaj šele vem, odkod vse slabe točke,
ko dvigati želel sem tega speva ročke.

Sam govoril sem sam s seboj besede
in nisem doumel, da Ti nekje
zares za mene čuvaš srčece...

Zapel bom v noč; če vendar čuješ me,
tak spev naj ne povzroči v srcu zmede...
In grem naprej... Z menoj Tvoj srček gre...

17. 10. 1967

LJUBIM

Ljubim
Tvoj korak na mostiču
in Tvoje vesele kretnje
z zibajočimi se boki
in nepoznan mi še
smehljaj -
todá
že prej
sem pod nébesa oboki
skrivaj -
že prej -
kot si se zazrla
jemal
srce - o Tvoje drago srčece
v svoj zagrljaj! . . .

Podvelka, 27. 7. 1967

MED TABO IN MENOJ

Med Tabo in
menoj
ni mej:
rahló
mi se nasmej
in déj:
Če bodeš moj, bom Tvoja jaz,
Tvoj je že od nekdaj
mi drag
obraz!...

Podvelka, 27. 7. 1967

VODA

Ta duša je kot divja voda:
ta moja duša je kot voda ta,
ki skoz vekove skoz dolino isto
si tiri pota svojega srca.

In tu sem jaz z obrazom Njenim
in vsa ljubezen v meni zavrvi:
potujeva naprej nemirna, divja,
vendar spomin na Njo živi, živi!. .

Podvelka, 19. 7. 1967

POLETNO SLOVO

Ne moreš mi dati
roké,
saj ni te, saj ni te
doma,
pri meni je tvoje
srcé,
ki vpije, da me rada
imaš.

Grem mimo zastrtih
oken
in vem, da za njimi
stojiš...
Vse sanje so, prazen le
sen
in v srcu je žalosten
križ.

13. 7. 1970

PROTI NOVEMBRU

hodi misel
in vsepovsod srečuje
nežno pesem listopada.

Usoda
si sposoja te zapoznele
sape
in vrtinči list za listom
ob rosnem popoldnevu
k zadnjemu počitku...

Pride razkroj
in kemik kraka izza
oglov
in gleda formule raziskovanj
k rasti novega
rodu.

Zamišljen
grem naprej
za mislijo
in čutim
konec...

25. 10. 1969

NOVO LETO

trka
na Tvoje mehko
srce
in sprašuje o sreči
lanskega leta
in včerajšnjega dne.

No,
Ti se zaziraš
v pretekle
dni
in veš
in govoriš:
O, vsi
so res
srečni bili.

Potem pa molčiš...

4. l. 1971

ZADNJI DNEVI

hodijo v svate
našopirjeni v novoletni
direndaj,
ko se jemljeta konec
in začetek
in je konca
kraj.

In bo tisti začetek
kmalu kmalu
vzel slovo,
ko se mu bo zgodilo
zgodilo
zgodilo
prav tako.

Jaz
pa ostanem pri Tebi
vse dni,
ker mojih misli
nate
nate
nikoli konca
ni.

27. 12. 1969

ODGOVOR TVOJ

Odgovor Tvoj
je sladki Tvoj smehljaj:
saj
v srcih najinih
že zdaj
je maj..

Povsodi snežne
so poljane,
pred nama nežne
misli zbrane:
ne bova, draga,
se nikdar ločila,
beseda blaga
naju bo družila...

27. 3. 1969

MORDA ZAHREPENELA BOŠ

Morda zahrepenela boš
mi nežno malo misel sporočiti
takrat spregovori srce
in mora mi naproti priti
in brez besed si govorila bova dolge dolge ure
drug drugega poslušala z večera in do zore.

Tvoj govor bo presrčno šepetanje
odgovori presladke nežne sanje
o Tebi, ki si - nisi mojega življenja moč
in dan zato nikdar ne bo prehodil v noč.

TI BOŠ NA GAVDI

Ti boš na gavdi dobro se imela,
plesala in pela,
žvrgolela in kramljala,
tuintam se nasmehljala.
Jaz pa tule bom sameval,
Tebi drobno pesem peval,
o - da bi lahkó jo čula
v mislih name sladko usnula...

11. 6. 1966

O, KDO LEPE DNEVE DA NAM

O, kdo lepe dneve da nam,
one dneve prve ljubezni!
O, kdo da nam uro eno
lepih časov spet nazaj!

Tudi s to bo obnovljeno
lek ne pride k srčnim ranam.
Žal mi je za srečo zdaj.

O, kdo da nam uro eno
lepih časov spet nazaj!

1. 9. 1962

LEPA POMLAD

Lepa Pomlad k nam prišla je v deželo,
v Veliko noč je srcé zagorelo:
naj se v veselju razjasni Ti lice:
v mislih pošiljam Ti vsaj pisanice!

1961

PESEM

Kaj
vse bi dal,
da kakor včasih spet
s Teboj bi, draga,
kaj
kramljal...

KODERKOLI HODIM

Koderkoli hodim - Te pogrešam!
Nešteto spominnov je z menoj.
Odtod zrem po zamegleni Ljubljani
in pogovarjam se s seboj
o Tebi!

Nebotičnik

MISLIM NA DRAVO

Mislim na Dravo in ob Dravi mehko travo
in mogočne gozdove nad zeleno planjavo.
Tam nekje deklica draga prebiva,
zadnjih dni šolskih veselje uživa.

Včasih pogled prek Pohorja zaide,
meni v naročje nasmehne se, pride.
S tihim šepetom se poigrava
v dalji pa teče, šumi, šumi Drava.

K sebi privil bi Te, deklica draga,
spremil Te rad preko Tvojega praga
in Ti v smehljaj prekoval liček resni,
ko bi prebiral Ti smešne še pesmi...

IZ NEKEGA SONETA:

Sem srečen že, če slutim Tvoj šepet,
že, če Te iz daljave čutim priti,
in blagoslov je meni Tvoj pogled.

In blagoslov je meni Tvoj pogled,
tih govor, da imaš me malo rada:
takrat vsa teža z moje duše pada,
v trenutkih takih bi objel ves svet.

18. 12. 1959

SVETLI SO DNEVI OB SONCU

Svetli so dnevi ob soncu
a so še svetlejši
v sijaju
srca
srca
srca
in se zdi pesem
nežnih ptičic na cvetočem drevju
v sladki pomladi
sladka
slajša
najslajša.

Popotnik
Tvoj
prihaja mimo Tvojega okenca
od daleč donijo trdni
koraki
in čuti Tvoj
smehljaj
in mu je
Tvoj smehljaj
več kot sončni žarki
in petje nežnih ptic
in čudoviti cvetovi dreves
so mu le daljnji spomini
saj tu je
sreča
Tvoj nepozabni
smehljaj.

29. 6. 1968

nekoč

tako počasen
kot Počasnega Jutra sin

boš obljuba
izpolnjen trenutek

resnica čakanja
v stičišču sanj

jutranje
iz mladega mleka
sanje,
mleko jutra

v mlačno mlako
dneva
polagam korenine,
s prsti

na prsi prsti
vedno znova
mlečne
poljube

upeti
živce v prostor

sleherni foton
v verz

tako biti

klorofil,
neločljivo

koža-zrak

bloditi mesečinast
po kristalnih pokrajinah
ivja,

kapljati jecljavo lupino
v deviškost jedra
tišine,

mavrični dediščini speljati
davni šepet besede
dvojina

iz sanjskega petja
svetov
medijo svetovi
sanj

ki zaide, vzljubi
milo boleče
ime Njeno
samotno

vrabci
trsje, v koreninah

aprilska zarja,
spi

davnega utripa
nabrekla

meglena bit
množi možnosti

stokajo
otežene žile

motne

skozi razpoke
navirajo

globočine

ščebetanje
mrestečih besed

tu,
blizu

NIČ VEČ NE TAVAŠ

nič več ne tavaš
v sebi si božanska
v resničnem času samote

poslušaš ptico ljubezni
in sanjaš gospodarja noči
ki zveči tvoje srce

povsem gola v svetlobi
si planet upanja
z demonskim krikom

PRIMI ME ZA ROKO

primi me za roko
da pozdravim dan

da se kot slepec
s praznim pogledom
prepustim iluzijam življenja

da s strahom in molitvijo
z divjaškim krikom
zakričim v nebo

1991

razbili so te
in poteptali
nisi več človek

z ljubeznijo sovražiš
z molitvijo preklinjaš
sovražnika vidiš v bratu

žejen hodiš čez vodo
svetloba je vse bolj temna
postajaš vse bolj prazen in neumen

hudič je v tvojem domu
smrt se poigrava s tvojim življenjem
dneve svoje dneve

ponavljaš iz dneva v dan

v sebi čutiš da si zver
Boga si zapustil

razbit
od praznih obljub
roparskih barbarov
postajaš suženj
prepovedane svobode

V SVETLOBO JUTRA

v svetlobo jutra
prebudiš sanje
otroštva

igro
srečo
in veselje mi ponujaš

da sem majhen
v odraslem človeku
da svojo molitev

izgovorim
tebi
tebi

da podarim
svoje srce
in ljubezen

SANJAŠ SANJE

sanjaš sanje
na mehki blazini
in ne veš
da gledam zvezde
da poslušam
ptice noči
gluh in slep
v svetlobi lune
dišim na pomlad
na škripajoči postelji
izgubljenih spominov

IZGUBLJAM SE

sediš
in me gledaš
blesteče in prosojno

temne misli
me butajo s silo
v spoštljivi tišini

izgubljam se
v praznino spomina
k novim svetlobam

GOVORIL BI...

govoril bi...
a ne smem
in ne vem zakaj...

daleč si
in jaz živim
žalosten v sreči

dežuje
in jaz pozabljam
da ljubim te

enak veter
pod soncem
naju miluje

IZRECI MOLITEV

izreci molitev
in daruj ljubezen
da ujameš srečo

z nagim telesom
z lepoto zadavi
žalost z veseljem

nasmej se
in odigraj
svoje življenje

VERJAMEŠ

verjameš da ljubiš
tvoja vera so velike sanje
govoriš o občutkih
da samega sebe zasovražiš
v krvavo meso zasadil bi nož
in rekel bi da je to ljubezen

GOVORIL BI TI

govoril bi ti
o otroku z belim konjem
v mirni ulici z drevesi

govoril bi ti
o večno žejnem človeku
s praznim kozarcem ljubezni

Bio sam magla, ustvarih snove
Bio sam san, sanjah život
Bio sam život, i smrt me sretnu
Bio sam smrt, u zrnce se zdrobih
u zrnca magle, u zrnca snova
zrnca života i klicu smrti

Bio sam pijesnik, opjevah maglu
Bio sam slikar, naslikah snove
Bio sam sanjač, odsanjah život
Bio sam človijek, u prah se stvorih
Par nad kojim se magla vije
koji zapraši snove
život prekri tamom
a smrt načini viječnom.

Viječnost sam,
Uzdišem maglu,
Izdišem snove,
Sanjam život
i čekam smrt.

Ime mi je prah,
zato me je strah,
da me vijetar odnese,
od života odmakne,
da me pijesma ne dotakne,
magla da me orosi,
da me život pokosi,
snovi da me oboje,
drugi da me prisvoje,
rosa da me upije,
sunce da me istopi,
da me tama prejkrije,
zrno smrti ubije,
mrtav da ću ostati
da nikad neću kristal postati.

U tišini sivila
magla se razblinila.
Magla, to sam ja,
kristal koji raspada.

Možda put drugačija je,
obrnuta lađa,
možda magla je
kristal što se rađa.

Ime mi je rosa,
bojim se mrava
jer kraj mene spava,
da mi dušu popije,
pre no sunce zasije.

Ime mi je rosa,
bojim se sunčeva žarka,
da mi oči ispije,
i u maglu prelije.

Ime mi je rosa,
bojim se smrti,
jer ne mogu biser biti.

Ime mi je rosa,
spavam na mreži radaka,
u hladnoj dubini mraka,
dok kraj mene tama spava,
život mi produžava.

ATMOSFERA CAFFE

Prostor, ki ga nič ne omejuje.
Stene so opora in ne meja.
Morda pripelje sem te žeja,
a srce svobodo potrebuje:

Tu si bogastva nova snuješ,
spoznaš, da večji si, kot je telo,
in ko ti tukaj je lepo,
lastne tuje dežele prepotuješ.

In ko se umiriš, podaljšaš se v druge,
ki prav tako svobodo so prišli iskat,
izstopiš iz čarobne struge

uhojenih poti in začneš svoje misli brat,
v srcu je mir, pod stropom so luči,
misel nekaj lepega spregovori.

VZDUŠJE V CAFFEJU

Nad mizami počiva mir,
ki tih klepet ljudi ga ustvarja,
tu drug se drugemu podarja,
ko sonce tone in bo že večer.

Svobodni smo, ni več pregrad,
krčev sovraštva in zamer,
v srcu poleže se prepir,
vsakdo ima koga rad.

Zakaj lepo je, mir in red,
tako urejeno je vesolje,
med zvezdami je tih klepet:

Sproščeni svet – tako je bolje;
In vsakdo najde sebe spet,
ko sliši tih šepet vesoljne volje.

POČITEK V CAFFEJU

Sem svojo dušo grem spočit.
Utrujena je od vsakdanjega nemira,
lepih besed, razmišljanj in ozira.
Tu sem spet to, kar moram bit'.

Saj ne hodim sem se opivat,
ljubezen me dovolj omamlja;
duša tukaj ni več sama,
jaz hodim sem svoj mir uživat.

Udobno sedem in pozabim na telo,
pustim, da misli same se vrstijo,
med ljudmi mi vedno je lepo,

ko si pojem svojo lastno melodijo.
počivam, z mano je šepet sinjin,
in mir, in sem pa tja – bogat spomin.

VINU V CAFFEJU

Kot prijatelj nasproti mi prihajaš
v dneh, ko suša muči me,
ko prazno, tožno je srce,
z radostjo tolažiš me in napajaš.

Pogledam te v kozarcu in se veselim,
tvoja mlada moč me napolnjuje,
izbriše iz mene misli tuje,
ko te imam, še več dobim.

In prijateljujeva ob mizi polni,
steklenica polna obljublja mir,
dolg, iskren romantični večer

bo duši, od ljubezni bolni,
očistil upanja izvir,
da spet bo čista in polna - kot safir…

KAVA V CAFFEJU

Plavam po oblakih svojih misli,
Zemlja daleč spodaj je in tuja,
jutro le počasi se prebuja,
a moj svet ostaja enak in isti.

Srknem kavo, vse se v meni prebudi:
zagledam gozdnata pogorja,
lepota mi zasije izza obzorja,
počasi odprem notranje oči.

Kava toplo se razlije v drob,
tja, kjer srce toplino išče,
duša polna lepih je podob,

otrok sem spet in svet je igrišče…
V tem jutru ves sem darovan,
plavam na oblaku v nov dan.

PIVU V CAFFEJU

S tabo točim svojo žalost,
v mehurčkih se iskri,
pripovedujem ti skrbi,
a ti jih spreminjaš v radost.

S tabo čas počasi teče,
vdano sprejmem svojo pot,
mir je z mano in povsod,
to tihi so trenutki sreče.

In gledam v podobe svojih sanj,
ob tebi bolečine popustijo,
odvrnem se od iluzij in pričakovanj,

slišim čisto novo melodijo,
kljub trudu misli in dejanj
v meni plameni sreče zdaj gorijo…

UBOGA JERICA

Srčno kri daješ
kragulju vsak dan,
nemo, brez upa.

Črni kragulji
padajo v brezno
vedno lačne globine.

Rabelj te čaka,
že glavo polagaš
na odru življenja.

Misel se ti utrne –
je greh pokopan?

KRIVA

Sem kužna,
umazana,
bedna nečistnica.

Strupen dih
iz ust mi uhaja,
ubija vse živo.

Koža je črna
ran brez krvi,
kuga tiči
v vsaki od njih.

Bežite od mene,
ne prihajajte blizu,
ne imejte usmiljenja,
bodite hudobni
strašni mučitelji.

Umreti ne morem.
Večnost je moja.

BELE ROŽE

Vezem, vezem rože,
vezem bele rože,
majhne bele rože.

Vezem razcvetele rože,
nežne drobne listke
na svilene čipke
v mreži sončnih žarkov.

Sedijo ptice na vejah,
ščebetajo si med seboj
o nevesti s pajčolanom
iz belih razcvetelih rož
v mreži sončnih žarkov.

PRIVID

Ljubim Te.
Slišim Tvoj glas
iz daljave.

Na obali sanj
bova trgala rože,
že razcvetele,
še vedno omamne.

V luninem siju
bova pobirala
bisere razsue.

Počasi bova stopala
po svetlem pesku
skozi čas nazaj.

Pohiti, ne odlašaj,
da zora privida
ne ujame!

V SAMOTI

Napojila sem se
s tišino,
se odela v lepe,
prijazne misli,
nahranila svojo dušo
z mirom,
srce obogatila
z lepoto stvarstva,
oblekla prizanesljivost,
se osvobodila
z odpuščanjem,
celice napolnila
z ljubeznijo.
Z veseljem
odhajam med ljudi.

VSTOPI

Potrkala sem na vrata
svoje duše.
Nihče se ni oglasil.
Tišina.
Ne stanujem tukaj.

Raztresena sem med
vsakdanje opravke.
Blodim med bolečino
in hrepenenjem,
med puhlimi besedami
in mrzlim nasmehom.
Prazen vodnjak sem.

V tišini nemih sten
zbiram zablodele
koščke srca,
sestavljam prišepetane besede
in pijem iz keliha
Božje navzočnosti.

Morda se bom
že jutri povabila v globino
svojega vodnjaka.
Pridi! Vstopi! bom rekla.

OKNO SEM

Okno sem,
umazano in zaprašeno,
komaj bled odsev
velike Svetlobe.
Ogledalo
s črnimi lisami sem,
vrč v črepinjah,
mrzel kamen
na gori Sonca.

Prečisti me, Gospod,
umij mojo dušo,
zlepi zgubljene dneve
in v Tvoji luči
bom odprto okno
za Tvoj žarek
do ljudi.

BOLEČINA

Tišina.
Samo koraki
utrujeno jemljejo pot.

Ti veš,
Križani,
kako boli pogled,
skelijo
nemi udarci,
tihe obtožbe.
Ti veš,
kako težak je križ.

Srečala sem Veroniko
in Simona iz Cirene
poznam.

Pred mano je Sion
s svetlobo
obsijan.

BOŽIČNI VEČER

Božični večer je bil,
v zraku je dišalo po potici,
srce je trepetalo v sreči
in v želji biti skupaj.
Vse se je zlilo
v eno samo ljubezen.

In udarile
so trde besede.
Sreča se je razsipala kot frnikole,
sveta noč se je pogreznila
v tihoto.

Božični večer je bil -
in vsemu navkljub
je v naših srcih
zasijala luč.

Ljubezni ne moreš ubiti.

VELIKI PETEK

Danes sta si nebo in zemlja
tako blizu.
Danes je Tvoje trpljenje
odrešilo človeka.
Ura je tri.
Kaplje krvi so prepojile zemljo.
Hčere jeruzalemske so zajokale.
Simon se je vzravnal
in pogledal proti Golgoti.
Juda Iškarijot je preklel
svoje življenje.
V rimskem vojaku
je zaječalo srce.
Zvesti so se poskrili.
Mati je ostala pod križem,
presunjena s sedmimi meči.

Kod blodi moja duša?

KAJ JE LEPŠE

Ne vem,
kaj je lepše, Gospod:
Oblaki, ožarjeni z rdečo zarjo,
ali tihota
pred tabernakljem?

Slavim Te,
na neskončnem nebu.
Molim Te
v tihoti tabernaklja.
Enako si blizu
zenici moje duše.

POČITEK

V Tvojem stvarstvu,
Gospod,
v varstu Tvojih dlani
počiva moja duša.

V spreminjajočem se oblaku
razbiram Tvojo podobo,
v letu metulja
prepoznavam Tvojo roko.
Prisluškujem rahlemu
šumenju vetra
in v pesmi slišim
Tvojo besedo.

Ožarjena od žarka
neskončnega Sonca
živi moja duša.

Pesmi so iz zbirke »Zapisal si me v svoje dlani«, ki je izšla pri Slomškovi založbi, Maribor 2003

PER POEMAM AD ROSAM

Iz gredic bolečine,
iz ljubezni porajajoče,
iz lepote in sreče
in iz čistega srca miline se rodijo,
z dušo in srcem prepletene
kot niti nevidne tkanine.
Neokretne tkale so roke,
da stkejo oblačilo,
ki v njem dar,
na praznični dan,
položijo pred tvoje noge.

NE OBSOJAJTE

Ne obsojajte rok,
ki nevešče
skušale so dati.

Ne obsojajte nog,
ki ohromele
skušale so vstati.

Ne obsojajte srca,
ki nečisto
se je skušalo oprati.

Ne obsojajte ga,
ki brat
bi rad bil med brati.

VEČNOST

O večnost,
kaj storila si s trenutkom?
Ujela v svoj si ga objem,
podrla mu ograde,
naselila se v njem,
spomin odela v nemin.

DVOM

Bilo je nekaj
zakaj sem si želel,
modrina neba,
ali sonce za njo,
ali svoboden ptice let,
kril da bi letel.

Med nebom in zemljo razpet
za kar sem prosil sem dobil
in zdaj lebdeč
krog krošnje visoke krožim,
dvomeč,
sem res želel le letet´?

STRAH

Rotim te oblak,
ostani kar si
naj ne narastejo vode,
naj brana vzdrži.
Kdo more zadržati
kar pride z neba?
Le ti,
ki si zanj
sestopil na tla.

BLOD

Iščeš, tožiš,
tožen blodiš,
tvoj lastni krik
mre nespoznan.

Vpiješ, krožiš,
razsrden godiš
željam lažnim,
prevaran sam.

POČUTIM SE KOT DEŽ

Počutim se kot dež,
ki nekoč oblak pada na zemljo,
ne vedoč kaj bo,
rečni tok,
morski val,
ki od obale odbit
poln sile nesproščene
se zaganja pod nebo,
ali v puščavski prsti
od lastnega sonca izsušen,
v izpolnitve brezupu hrepeneč,
obsojen na nov krog.
Ljubim te, življenje,
in nudim ti svojega,
tvoj del,
da rešen samoločenosti spon
ujetost preženem
v preživetost svojih grobov.

ALI VEŠ?

Ali veš, kje si bil,
ko še vedno kril razpetih
padaš na zemljo?

Ali veš kje si,
ko teža resnic razodetih
kani streti srce in telo?

Ali veš kje boš,
ko boš odprl oči
in pred njimi ne-bo nebo?