Vabilo na petindvajsetletnico osnovnošolske valete je bilo enako kot vsakih pet let. Jih je vedno dobival, a nikoli šel. Je brez veze hodit gledat tja gor med brege stare frise in obujat nekakšno nostalgično historijo otroštva in se zraven zapijat. To zadnje pa je itak bilo zakon. Si izpadel fin, še bolj pa blesav, če se ga nisi nažrl. Mu je eden s katerim se je kdaj pa kdaj še srečal v mestu, pravil, da so se ga spet nažrli do amena, so na koncu vsi obležali v tistem kmečkem turizmu, po tleh, po sekretih, so jih zjutraj kot vreče krompirja spravljali iz hiše na sonce, da so prišli k sebi. In ne samo dedci, je z ženskami bilo isto, so ene praznile flaške še hitreje, sto na uro so se nalivale. Moral bi biti poleg, mu je pravil, se noben ni premaknil domov do desete ure, jasno, naslednjega dne...
- Ne, je odkimaval tistemu frendu, nisem imel časa, sem bil dežuren v službi, se ni dalo nič zamenjat, saj veš, kako je to..., se je vlekel ven. Kot vsakih pet let. Pa se mu je jebalo za vso to pijanko, je bil vesel, da ga ni bilo poleg. Vse te reči, najprej fino tipanje z besedami potem pa še s čim drugim, mu je bilo poznano, je v mestu bilo isto, na službenih štosih, so tudi tam padale maske po dveh, treh urah, se je takrat šminka razmazala, puder pa stopil. In so potem eni pizdili nad življenjem, nad sabo in celim svetom, drugi pa so se napol cmerili kot kakšne babe. Zaradi tega jebenega življenja. Ha! Mu zdaj res ni bilo treba, da vse to še enkrat gleda tam gori, v eni izmed neštetih variant, ki jih je že dal skozi. Je tudi sam pil, ni bil nobena izjema, a se je vedno pobral med prvimi izza mize, odmahnil z roko v pozdrav, ali pa še to ne in izginil. In da zapravi dva dni, prevozi dvesto kilometrov v eno smer, da vse to vidi - ne, ljubčki moji, me ne dobite zraven! Mogoče enkrat, mogoče, si je govoril, a zdaj še ne. Ni šans.
Tokrat se je odločil in odšel. Petindvajset let je pač en mali vek za človeka, je bil radoveden, kaj se je zgodilo s temi ljudmi v tem času, so še vsi živi, kako jim gre, se tolčejo ali prerivajo dalje skozi življenje, marsikaj ga je zanimalo, in to pošteno, si ji po vseh teh letih zaželel videti stare frende okoli sebe. Nič, pa grem gor, še kaj napravim pri domači hiši in vidim ta štos, si je rekel. So zdaj eni že sigurno drugi ljudje kot takrat, jih ne bom prepoznal več, ali pa oni mene ne, tudi jaz nisem več isti, leta napravijo svoje, mater, da napravijo...
K hiši je prišel že dopoldne. Je takoj videl, da je eno okno razbito in je stena zevala kot z človeška faca z iztaknjenim očesom. Mogoče veter, mogoče kakšna žival, si je rekel. Ali pa kamen, ki ga je kdo zafasal s ceste. So tudi taki ljudje. Pa nič, bo steklo dal ven in ga nadomestil z drugim. Je imel šipe v hiši, rezervne, vedno pripravljene za takšne reči. Se je to dogajalo še kar pogosto.
Vsa okna je moral odpreti in vrata na stežaj, je znotraj bil duh po plesnivem. Stara hiša, skoraj pol leta se noben ni taknil vhodne kljuke. Je vse bilo isto kot zadnjič, malo pred Veliko nočjo, ko je bil pri hiši: časopis, ki ga je pustil na mizi v kuhinji, dve prazni steklenici piva v veži (je bila tema, ko je odhajal in ju spregledal), in suhe rože v sobi zataknjene za tram. Pet let so že tam in še bodo. Se jih ni nič dotikal. Kot materine sobe ne. Na drugi strani veže je, postelja postlana, nad njo slika Device Marije kupljena enkrat na enem romanju na Ptujsko goro, pozlačeni okvirji rjavijo od vlage, ki nažira tudi Devico, je zdaj že čisto vsa rumena, samo en velik rumen flek na steni. Vse je isto, se nič ni spremenilo od tistega dne, ko so mater odpeljali na pokopališče, stol je še tam, rožni venec in napol zgoreta sveča. Bi moral to pospraviti, vreči ven in skuriti za hišo, se je vedno tako delalo za mrliči, pa ni. Takrat ni zmogel, si je rekel bom drugič, pa je potem še parkrat prišel k hiši, a se nikdar nič lotil. Pa naj bo, si misli, me ne moti, itak ni več nič vredno, je za vreč smeti, posteljo, cunje v omari (so najbrž že strohnele), je vseeno, če vržem zdaj ali čez eno leto. Mogoče čez dve, se nič ne mudi. Prespim tam čez, na svoji postelji, so prav iste rjuhe kot pred pol leta, jih malo prezračim pa bo. Za eno noč, za tistih par ur do jutra, ko bo spet izginil od tu. Ni mogel dolgo ostajati, mu je hlad lezel v telo in še v tistih nekaj urah, ko jih je prespal v hiši, se je v temi zbujal in potem prisluškoval orehu, ki je s svojo krošnjo tolkel ob streho (obžagati bi ga moral), včasih je zaropotalo po podstrešju (miši?), proti jutru pa sta se po cesti v dolino zapeljala dva avtomobila. In to je bilo vse.
V tistih urah do večera je najprej zamenjal šipo na oknu, potem pa pokosil koprive okrog hiše. So si lastile prostor, isto kot mlado slivje, ki je kot ponorelo poganjalo po vrtu. Eno je bilo že veliko, debelo za prst ali dva in ga je moral posekati s sekiro. Koprive je pustil kar tam, da segnijejo, slivje pa je zvlekel na kup za hišo. Spomladi, ko bo počistil še brajde in drevje, bo vse skupaj skuril. S tisto rečjo v hiši. Ja, res bo enkrat moral napraviti nekaj reda v hiši in okrog. Se hiši pozna, da v njej ni nikogar, bi moral včasih le samo strešnik na slemenu zamenjati, pa bi bilo, bi ne zamakal dež, ki se je v jeseni in spomladi zlival po strehi in curljal pri dimniku nekje noter, da se je na zidu v kuhinji naredil flek in ta je vsako leto večji. Se čuti vsa ta vlaga, ki prodira v hišo skozi razpokano zidovje, razbite šipe ali preluknjane strešnike. Gre hiša po poti tiste od Pintaričke, se je tista že zdavnaj sesula sama vase. Iz ilovače so bili zbiti zidovi in pod dežjem so se stopili kot mast na soncu.
Po malici, sendvičem in flašo piva, kar si je prinesel iz mesta, je šel do sadovnjaka. Nekaj dreves se je od pomladi sem posušilo, bobovec pa je preobilna letina preklala na pol in zdaj je v zrak štrlel samo vrh, en kos krošnje pa je z jabolkami vred gnil na tleh. Kot bi človeku odsekal roko, tako je izgledalo. Bi drevesu moral pomagati, še pred enim mesecem bi ga rešil, podprl vejevje, zdaj je bilo prepozno. Bo spomladi videl, če bo preživelo. Spomladi. To ga je pomirjalo, pomlad je daleč in do takrat mu ni bilo treba ničesar napraviti. Pa niti ni imel pojma, ali se bo pomladi sploh še pojavil na bregu. Že zdaj ne bi prišel, če ne bi bilo tistega vabila na obletnico in nekakšne radovednosti, ki se je skrivala za tem.
Brkljal je okrog dreves in si jih ogledoval, dokler ni začutil mokrote v čevljih. Večer je že bil in rosa je lezla iz globače gor po bregu. Čas, da se odpravi do gostilne. Deset minut je imel do nje, peš je šel, je vedel, da mu bo ponoči koristilo, ko se bo vračal domov, da se mu malo osveži glava. Je tudi v mestu rad hodil zvečer na sprehod, da se nadiha miru in oddahne od celodnevnega laufanja sem in tja. In še na flašo piva je šel. Skoraj redno. Je bilo to eno malo razkošje, ki si ga je privoščil, le če je imel čas in če ni bil preveč zbit. Včasih je poskušal poskati kakšno zvezdo, pa ni bilo nič videti, nekaj zaradi megle, ki je stalno visela nad mestno kotlino, drugič pa zaradi luči. Tu, na bregu, kjer na kilometre daleč ni nobene javne razsvetljave, so zvezde bile vedno odlično vidne. Še kot mulc si je rad ogledoval zvezdno nebo. Potem nič več. Petindvajset let mrka. Nocoj bo spet prilika.
Pride med zadnjimi, za njim se prikaže le še ena, Jožica. Sta enkrat sedela skupaj v klopi, je že pozabil v katerem razredu, in zdaj spet dobita skupni prostor za mizo. Pozdravi zbrane, se rokuje z vsakim. Jih vse prepozna, jim niso izginile poteze z obraza, posebej tiste okoli oči in same oči, to je tisto, kot prstni odtis, bi človeka po tem prepoznal čez sto let, če bi seveda toliko živel. Drugače pa v teh ljudeh vidi svoj odsev, vseh tistih petindvajset let se vidi na njih. Pri nobenem ni življenje šparalo, mater da ne! So tudi trije že manjkali, jih je odpihnilo s tega sveta. Je zdaj prvič zvedel za njihove zgodbe.
Drobno in pegasto Miro iz vasi na drugem bregu, je rak položil pri štiriintridesetih. V treh mesecih so ji našli bulo v glavi, jo slikali, takoj operirali - mogoče iz radovednosti, ha! - in potem odnesli na britof.
Ivan, stalni cvekar, ki pa se je na koncu leta vedno nekako izvlekel, se je zacingal eno jutro na jablani pred domačo hišo že pri petindvajsetih. Več ni zdržal v tem življenju, se ni oženil, delal je v fabriki v mestu in razen pijače kaj več ni poznal. Ni pustil nič za sabo, nobenega pisma, le režal se je še mrtev na štriku celemu svetu v ksiht. Jebite se! Ja, je to bilo njegov stil v šoli, se je vedno režal, ko so ga učitelji povlekli iz klopi. Kar cvek mi dajte, jim je pravil in se režal. Mu je bilo vseeno. Ni cvikal ne učiteljev, ne svojih starih doma. Katerega drugega je foter premlatil, da se po tri dni ni mogel prikazati v šoli, a njega ni nikdar. Je bil njegov stari droben možic, ga je bolj Ivan pretepal, kot on njega. Odvisno, kateri je bil bolj trezen, potem je tisti namlatil drugegega. Ženske pri hiši ni bilo, Ivanovo mater je ciroza pobrala par let po njegovem rojstvu.
Janko je bila zadnja žrtev, je o tej nesreči pred enim letom celo sam prečital časopisu, a ga po inicijalkah ni prepoznal. Delavec J. C., ki je padel v bazen tekočega aluminija. Spodrsnilo mu je na lestvi, nič drugega, ni bil pijan, kje pa. Iz žareče mase so dobili ven le kosti s kosi napol zažganega mesa. Kakšno polovico človeka, nič več.
- Pij, so ga silili stari kolegi, zdaj nisi v mestu, v službi, zdaj se ga lahko nažgeš, pizda, kako dolgo se nismo videli, so si kimali. Kristus, kako teče ta čas! Pij, človek!
Pa je pil, ne veliko, a pil je in trkal s kozarci rizlinga na levo in desno. Vse je isto, ti obraze okrog njega, isti nasmehi in mimika kot petindvajset let nazaj, se nič ni spremenilo, se še zdaj pogovarjajo o tistih nekaj letih, ko so jih kot mulci prebili skupaj; petindvajset let ni nič, je pogled nazaj še bolj jasen kot zdaj, ko si ogleduje ljudi za mizo skozi oblake cigaretnega dima.
- Ti ne kadiš? ga vpraša Jožica poleg njega. Sama prižiga čik za čikom.
- Ne, odkima. Nikoli nisem prižgal. Je to bil refleks na dejstvo, da mu je stari umrl za pljučnim rakom, sigurno, tega se je zavedal, a Jožici je to bilo brez pomena razlagat.
Jožica. Deset kilometrov je imela do šole, v zimi in poletju je hodila peš.
- Kje zdaj živiš? jo vpraša. O drugih je tu in tam kaj že zvedel, drugo pa so mu povedali zdaj, o njej pa ni imel pojma. Še vedno je bila ista, suha in lasje so ji bili še bolj slamnatimi kot svojčas v šoli.
- Doma, pove. In da si las in nohtov ne farba, doda. Ni nobena gospača. Za to nima časa ne denarja. Negovati mora moža, je na vozičku že štirinajst let, je padel enkrat pod traktor in mu je zmečkalo hrbtenico. Do takrat sta že imela dva otroka, prvi zdaj že služi in prinaša v hišo nekaj denarja. Ja, zdaj se lahko živi, par let nazaj pa je bilo hudo, so imeli samo moževo invalidnino in tisto, kar so pridelali na fleki zemlje okoli hiše.
Jožica je vesela in zadovoljna. Vsako leto pride na obletnico, je ne bo zamudila dokler je živa, se reži. Tu se je vedno meso, meso pa ima rada. Doma pa je na mizi samo ob nedeljah, pa še ob kakšnem svetku.
- Na, vzemi moj kos pečenke! ji ponudi. Mesa ne je, zaradi holesterola se mastnega izogiba. Rajši bo samo zelenjavo.
- Prav, reče Jožica in si naloži njegov kos na krožnik. Meso nareže na drobne koščke, potem napika z vilico in počasi melje s čeljustmi. Trije zobje ji manjkajo v čeljustih, sekalci, denarja nima za nove, pa ni nič hudega. Malo jo moti, a se da živeti.
- In njegovi zobje - jih ima še svoje? jo zanima.
Prikima. Potem ga njenega vrtanja reši Miro na drugi strani mize. Miro je privatnik, po starem je prevzel odkup gob, z njimi dela import-export, kupuje na Madžarskem in v Jugovini, prodaja pa Italijanom. Pa ne samo gobe, še marsikaj drugega znajo povedati ljudje. Spodaj v grabi pa ima trgovino s špecerijo. Iz treh vasi z bregov hodijo k njemu kupovat. Mercedes zunaj je njegov.
- Kje delaš? hoče zvedeti. Majhen je, že plešast in oči mu stalno begajo sem in tja. Je slišal preko mize, da mu je mobitel stalno zvonil in je hodil ven v hodnik se nekaj pogovarjat. Dela posel še nocoj. In zdaj ga gleda in preiskuje, najbrž nekaj malega ve o njem, pa veliko tudi ne.
- Na občini, v pisarni, nič posebnega, mu pravi. Pove mu svoj rajon posla.
Miro kima, si memorira. - Se bom kdaj oglasil, ko bom šel mimo, obljublja.
Jasno, Miro že ve, je že zdaj skalkuliral njegovo pozicijo. Če ga bo rabil, ga bo imel na vratih. Vzame si njegovo vizitko in zatakne v žep srajce. Velja, Miro, velja! prikima. Potem Miru zazvoni telefon in mora spet na hodnik. Biznis, reče vsem okoli in se zrine izza mize.
Večerja je mimo. Ponujeno kavo odrine in se dvigne. - Grem, reče tistim bližjim za mizo. Sem zmatran in jutri moram zgodaj nazaj v mesto. Se še kaj vidimo, čez pet let pa itak! Adijo!
- Ne serji, se zdaj še ne hodi domov! ga je probal zaustaviti Ivo. Sta bila iz iste vasi in svojčas lovila ribe v potoku, po celo poletje sta se naganjala za njimi, pa bi se še, a je odšel v mesto. Petindvajset let njegova noga ni več zagazila v tisto vodo. Ivo je zdaj poročen, dva mulca ima, delat pa hodi v Nemčijo. Na črno, tri mesece po gradbiščih okoli Hamburga, pa spet en mesec doma. Imajo eno fleko zemlje in se še s tistim zajebava, on pa njegova žena. Ostani, mu pravi, ostani za boga milega, si še kaj povemo, spijemo, stari frend...
- Ne, odkima, moram domov; kdaj drugič, Ivo, še bo priložnost, se kaj oglasim pri tebi pri hiši...
Mora domov. Ga nekaj tišči v glavi, je mogoče to vino, samo tri kozarce ga je spil, a ga zdaj dreza po možganih. Ni več vajen pijače, res ne, se je moral otepati siljenja in zdravic, je pri vsaki zmočil le usta in odložil kozarec, ker če bi vse spil, bi zdaj ne bil več pri zavesti. Je videl sošolca Mareka, kaj mu je naredila, je obležal še pred polnočjo, ga je položil šnops, ki ga je vlival vase kot vodo.
- Marek, pij raje vino! so mu ostali prigovarjali, on pa jih je gledal kot kakšne marsovce s svojimi velikimi vodenimi očmi. Je prišel že zadet v gostilno. In jih ni jebal, nobenega. Je pil dalje svoje, prižigal čike in to je bilo vse. Ga ni prepoznal, je samo kimal in mu tiščal pred nos pijačo. Marek, prekla v šoli, prekla pri štiridesetih. Živi sam in pije non stop. So mu lani morali živino odgnati iz štale, kravam po en teden ni dal nič za jest, je povedala Darja, ki je iz iste vasi. Marek, ki je hotel za pilota, pa je ostal doma na zemlji, je bil edinec in je nekdo moral delati pri hiši. Sta mu pa stara dva hitro umrla, eden za drugim sta odromala na britof, in Marek je ostal sam. On in pijača.
Zamahne z roko v pozdrav vsem. Odide. Zunaj ga pričaka trda in negibna noč, se v tišini nič ne zmaje, še najmanjši list na drevesu ne, noben cucek ne zalaja po bregu, se je vse ustavilo, kot bi zamrznilo, pa je samo bolj sveža septembrska noč. Tema je naokoli, pod nogami le asfalt, položen s samoprispevkom pred tridesetimi leti, ko so mislili, da bo po bregu šla nekakšna vinska cesta, bo kar drlo turistov naokoli. Pa nič, je asfalt zdaj luknjav, ga je voda sprala in izpodjedla, a ga ni človeka, ki bi uredil jarke in odtoke ali pokrpal luknje. Je ta voda, ki jo prinašajo pomladna in jesenska deževja, čudna reč, sicer čisto elementarna zadeva, pa vendar; odnaša v grabe zemljo iz goric, da ljudje preklinjajo, ko jo spravljajo nazaj gor. Sto in sto let je isti štos, voda izpira ilovačo in pesek, polni z njima globače, ljudje pa kot kakšne mravlje svoja jajca spravljajo to ilovača nazaj gor. Enkrat so s koši na ramah, zdaj s traktorji. Je to edini napredek. Seveda, tu je še asfaltna cesta, kolikor jo je še ostalo. Jo voda odnaša, centimeter za centimetrom, kot da je na cesti krivda za to, kar se dogaja po bregu.
Kakšna simbolika je v tem, je premišljal, ko je tipal s stopalom naprej, da se ne polomi na teh dobrih pet sto metrov do hiše; nas ta voda v resnici hoče rešiti pred našim propadom, besno nažira to cesto in jo kolje z vsakim dežjem, to čudo napredka in dar nekdanjega socializma, da mogoče zapre pot vsaj nekim, ki še životarijo tu. Jim preseka odhod: Evo, ljubčki moji, kam boste pa zdaj šli, a? Cesta je bila tista, ki je zvlekla ljudi z brega, bi ne odšli, če ne bi bilo ceste v dolino, asfalta po katerem se lahko enostavno pripelješ v dolino in nazaj, je bila to dobra vaba, psihološka finta, če dobro pomisliš. A ko si enkrat doli, je konec, se tam je fini kruh in hodi po lepih pločnikih, pomladi in jeseni pa se ne gazi po blatu, kot se je enkrat tu. Voda je na strani teh ljudi, si pravi, a tega ne vidijo; ko je reka poplavljala po grabi in so se vasi s polji vred utapljala v blatni kaluži, so hiše in ljudje na bregu bili na varnem. Ljudje so gledali dol, se čudili, vodovje se jim je zdelo kot morje, o katerem so čuli govorit, da je ogromno, da mu ne vidiš konca. In njim je krompir posajen na ozkih in strmih rebračah ostal, jim ni zgnilil kot onim v dolini. Je tudi to nekaj, ha!
Voda je na strani teh ljudi, jasno, jih hoče obdržati vsaj nekaj tu. Odrezati pot v dolino in pika. Še mrtvim hoče preprečiti odhod. Kolikokrat je krsta po kakšnem močnem deževju plavala kot kakšen čoln, ko je voda zalila izkopani grob. Kot da oni svet hoče krsto z mrličem vred izpljuniti iz sebe, je izgledalo. Se še spomni nekaj takih prizorov, se tega ne pozabi kar tako.
Pogleda v nebo; ne, nocoj ne bo deževalo, sigurno ne, so same zvezde, kamor pogleda; se bleščijo kot konice nožev. Ha, se je dobro spomnil primerjave. Noži. Če bi se spustili z neba, bi vse lepo prešpikali. Bi ga pribili na to cesto kot Kristusa na križ. In bi moral sem priti res en Kristus. Koliko hiš je na teh ovinkastih petsto metrih - deset, petnajst? Skoraj vse so mrtve, gledajo v svet s preluknjanimi šipami na oknih, kot človeške glave so, ki so jim izkopali oči. Tiste, za katerimi sveti luč, so še ljudje, ki noter dihajo in živijo, pa spominjajo na Marekov blodni pogled. Jim je usoda zapisana v tem pogledu in upognjenih slemenih hiš. Za okni starke žebrajo očenaše, starci pa vlečejo svoje čike, kašljajo in pljuvajo v posode s pepelom. Dokler ne pljunejo zadnjič. Vejo, da bo enkrat zadnjič.
Petindvajset let se že vrača po tej cesti in vsakokrat je manj hiš, za katerimi bi še svetila luč. Pri Filipovih so izgubili edinca, dvajset let je imel, ko je padel s strehe. Hiša je zdaj prazna že deset let, voda jo grize skozi razpadlo streho, je stara dva nista nikdar več prekrila na novo. To je bila nesreča, to s Filipovim, a Pintaričko je pobrala pljučnica eno pomlad. Pri šestdesetih. Je živela sama celo življenje, za sabo ni imela nikogar in njene hiše več ni. Zrušila se skupaj, kot bi otroška roka zmencala zidovje, zdaj pa je tam goščara slivja. Človek gre po cesti, pa sploh ne ve, da je tam bila hišna številka. Je bilo to že pred več kot tridesetimi leti, še smrkavec je bil in hodil v šolo po teh klancih. In kolikokrat je kot otrok tekel mimo te hiše, se je bal, da se bo na črne šipe prilepil bledi obraz mrtve Pintaričke. Je skoraj doživel olajšanje, ko se je zidovje sesulo.
Pri Sovičih je še luč. Zaenkrat. Petdeset let imata, sta ostala na zemlji, imata celo dva otroka. Eden je na vozičku, multiskleroza pri petnajstih, starejša hči pa v zavodu. Je nekaj narobe z njo, skoraj ni človeško bitje, grize in laja kot pes, jo morajo v zavodu imeti zamreženo. Jo je enkrat videl, ko so jo pripeljali domov na dvorišče in je pobesnela. Ampak o tem ni za govorit, bi moral priti k njim Kristus, da jih reši malo trpljenja. Se staršema vse to vidi na licih; Tona, gazda pri hiši, je trd od pijače od jutra do noči, Malika pa je starka, zvita skupaj kot kakšna sedemdesetletnica. Pa jih ima petdeset. Tiha in vedno mirna, je sprejela trpljenje že na tem svetu.
Hiša naprej je od Barike. Ostala je na bregu, sama z enim mulcem. Pri petindvajsetih ji je moža zgazil vlak v dolini. Je bila nesreča ali pa je sam skočil na tire. Sta se res kregala pri hiši, ali pa je vsega bila kriva pijača. In njegova stara dva, ki sta ga ščuvala proti ženi. Pritepenki iz Haloz, jalovki. Nista mogla imeti otrok. Po moževi smrti pa si je Barika našla delo v fabriki v mestu, se preselila v eno prazno viničarijo in v dveh letih rodila mulca. Čigav je, nikoli ni povedala. Fant je zdaj že dedec, hišo je zgradil na novo, se oženil, dva otroka sta v družini. Edina hiša s toliko dece na bregu. Bo preživela, familijo od moža sigurno, je zdaj tam živa le še stara, osemdeset jih ima in je na koncu. Petindvajset let je mimo, a se še vedno mrzita. Ena drugo. Ji ne bo šla na pogreb, pravi Barika, ji je napravila preveč gorja, se to ne more odpustiti. Sta onadva poslala njenega Marjana v smrt, pod vlak. Ne, ni mogla biti nesreča, prekleto da ne!
Pavel pri hiši pod cesto se je tudi sam fental. Spil strup za podgane, mišnico, se odvlekel v šumo in tam v eni globači izdahnil. Pa ni šlo na lahko, so ga našli vsega obgrizenega, sam si je obgrizel prste po rokah, v takih mukah je umrl. In se ne ve zakaj. Zdaj sta doma še žena in sin. Štirideset let ima ta edinec, pa še v življenju najbrž ni povohal nobene ženske, niti na pet metrov ne. Kot bi se jih bal, teh žensk, tako je izgledalo pri njem. Se bo z njim rod končal. Bo še ena luč v oknu ugasnila.
Majcnovi so sami odšli z brega, vse prodali in zdaj živijo v grabi, v hiši v novem naselju. Pet minut do trgovine, pošte in avtobusne postaje. Vse po asfaltu. Luksus. Njihova cimprjača je zdaj vikendica enemu tipu iz mesta. Parkrat na leto se prikaže z neko družbo, imajo piknik, poflika šipe po oknih, in to je vse. In ni edini. Še nekaj hiš je takšnih, se kdo od lastnikov prikaže vsake toliko časa, po cesti iz grabe se pripelje, prevetri prostore in odide še isti ali pa drugi dan. Kot on. Je z njegovo domačijo isto.
Hiša je v temi, prime za kljuko in skuša odpreti vrata; se sploh ne zave nesmiselnosti te kretnje. Pa kaj misli, da je odklenjeno? se zave. Pa saj je zaklenil, ko je šel od hiše, ključ ga še tišči v hlačnem žepu. Odkleniti bi prvo moral, to...
Na drugi strani zaškrta ključavnica. Vrata se odprejo. Majhna postava se odmakne od vrat, mu naredi prostor. Mati. Jo prepozna takoj.
- Si že nazaj? Sem te čakala, mu pravi.
- Ti? se ne trudi niti pošteno začuditi.
- Nisem mogla spati, pa sem bila malo še pokonci, pravi.
- Saj ne bi bilo treba, je tu blizu, si mogoče slišala muziko, so nam eni trije še celo igrali...? sprašuje.
- Saj ni nič, le spati ne morem, me tu nekaj boli v prsih, kaže. Zdaj je malo boljše...
- V temi si? Zakaj ne prižgeš luči? reče.
- Je že v redu tako, ne rabim luči, odkima. Slabo vidim in čitati več ne morem, za kaj drugega pa luči ni treba.
Bleda je in suha v lice, isto kot takrat, ko je ležala v svoji sobici. Zadnji mesec je preživel z njo; iz bolnice je hotela domov, je bila že odpisana za ta svet, je to dobro sama vedela, je hotela še malo zadihati ta zrak, ki veje po bregih in diši po zemlji, je bila pomlad, vse je brstelo in hotela je skozi okno gledati na slivje, ki je cvetelo. Je gledala to slivje, kako se razcveta in ga dež in veter spirata ter odnašata, da je izgledalo včasih kot da naletava sneg, tako je bilo. Pa je na koncu bolj malo vse to videla, bolečina jo je zdelovala, v napadih jo je kar metalo kvišku. Držal je njeno telo, kot dete je bila lahka, in čutil, kako jo krči stresajo. Ko je krč popustil, se je zrušila nazaj med rjuhe. - Si še tu, ga je takrat spraševala. Se ji je meglilo pred očmi, še pri dnevu ni več dobro videla.
- Še sem tu, ji je pravil.Ti kar zaspi, si moraš oddahniti, si zmatrana...
Držal jo je za roko, koščeno in mrzlo, je odtekalo življenje iz nje. Ga je vsako minuto bilo manj. A zdaj stoji pred njim, kot da ni nič bilo, da ni mimo celih pet let, kar so jo odpeljali na pokopališče.
- Čakaj, da te primem, jo prosi. Jo hoče prijeti za roko, potipati, se prepričati, da je vse tisto pred petimi leti bila megla ali dim, ene moreče sanje iz katerih se zdaj prebuja. Steguje roko k njemu, jo hoče prijeti, ve kakšna mora biti na dotik, koščena in raskava, jo bo zdaj stisnil, prav zdaj - stegne roko, v prazno, se megla zvrtinči, zgine obraz, ruta in lasje, ki silijo izpod nje, ničesar več ni.
- Mati, mati - ? zastoka. Opoteče se kot pijan in ujame na steno. Obraz nasloni na mrzel omet, voha plesnivost, ki diha iz zida. Prižge luč in stovatna žarnica ga zaboli v možganih. Je prehuda svetloba za to uro, za to noč. Je okoli vse prazno, nikogar ni, se mu je malo zabledlo ali kaj, je na steni le ena velika fleka, za človeško glavo je velika, je omet zaradi vlage odpadel, tri leta je že tako, in zdaj zija ta glava v njega. Ničesar ni, zunaj v vetru tolče oreh ob streho in spodaj v grabi skovika sova. Ne, žive duše ni naokoli, najmanj kilometer daleč.
Prime se za glavo in odide v kuhinjo. Iz shrambe privleče steklenico šnopsa, tistega kot ga je takrat ponujal pogrebcem. Ga manjka ena tretjina, nič več. Je prašna, se šnopsa potem ni več dotaknil. Iz kredence vzame kozarec in si ga natoči. Polno. Mu je zdaj vseeno, napil se bo, napil do amena. Jasno. Tako je to.
