Zgodba nekega para - prijateljstvo, ciklus Videz nevidnega, 24x24c,.mešana tehnika, 2021
Živim upokojen na koncu sveta,
molče uživam v osamitvi,
zategnem vrv na vratih močneje
in okna s praprotjo in koreninami zatlačim.
Moj duh se naravna na čas pomladi.
Ob koncu leta je v mojem srcu jesen.
Tako posnemam kozmične spremembe
in moja koča postane vesolje.
Po nekaj letih
sem se šel ostrič
sam.
Naša frizerka pravi
– meni se je zazdelo da ga pelješ
za roko in da bosta oba stopila
v delavnico.
Manjka, mar ne!?
– spraševaje trdi soseda,
ki je tudi sama pred kratkim
izgubila očeta.
Jaz pa resnično sem spet
nemočno dete
ki se je bilo nekje izgubilo
ko smo morali biti odrasli
v preteklih desetinah let
in skrbeti za očeta ki tega več
za nas ni mogel,
kakorkoli si je želel.
Minljivi kakor vsi in vse
je in smo
gremo naprej.
Do novega občutja smisla,
pa spet.
2. 2. 2021
Murphyjevi zakoni
so bili nedvomno
popularnejši od Newtonovih
v dobi odraščanja.
V bistvu se jih ne
spominjam vseh,
samo dam, če
naj nekajnekje
krene, bo šlo
nalašč tam, kjer ni potrebno.
Zadnje mesece, ko hočem
biti v pomoč
vse bolj dementnemu
in bolj bolnem osamljenemu
preostalemu staršu,
sem osmislil novo pravilo,
naj mi Murphy oprosti.
Namreč ko je oče miren v svoji sobi
jaz pa v toaleti poskušam
opraviti to, kar se
lepo imenuje velika
in ne mala potreba,
nekdo zvoni
ali je sestrična prinesla pečeno bučko
ali je Bahra prinesla domače
mleko, jajca in sir
ali se je hišni telefon
oglasil enkrat na večnost
ali nekdo berači.
Že odkar, bi nekateri rekli, številke 2
imam travme.
Na zvonik, ki
na poslu prekinja,
ne morem ne zaropotati
»Je! Počakaj!«
Vsem, ki potrkajo
ali pozvonijo v takšnih trenutkih
vnaprej opravičilo.
Na drugi strani se
morda, ko nekaj hočemo,
mora spodbuditi posel, da krene.
27. 12. 2020
Tukaj je čaj iz brusnice, oče,
dal sem noter tudi kandirane,
da ti bo boljši
in bo bolje deloval
da te ne žuli
urino-kateter.
»Bruhal bom od njega,«
pravi namrgodeni Džemo.
»Dal te bom v dom
in tam nekoga drugega
ko ti prinese
jesti in piti
greš na wc in se kopaš
zafrkavaj.
Gleda reklame
na TV, pije čaj
in pomirljiveje reče: »Dosti ga je.«
13. 12. 2020
Obsojen na večji procent
virtualnega od pravega
življenja čutim,
kako mi vse gre na živce:
algoritem s 25 prijatelji na
družbeni mreži
moram kopirati, a niti po naključju
forvardirati podporo obolelim
za rakom in poudarjanje
da je neki kraj mesto
in napačno sdpreminjanje tega mesta
skozi sklone, kar samo dokazuje malenkost
razglašenega »mesta«.
Disciplino ostajanja v koži
lastni namesto
izskakovanja vadim dan in noč.
Brati knjige in vice, poslušati
glasbo, naleteti na kakšen dober film
kakor to jutro z Garyjem Cooperjem in Rito Hayworth, pomaga.
Morda se včasih tudi popeljeva,
oče in jaz, z motorizirano sestro,
s katero se najlažje sprem
in potem naprej in bliže
v dementno stvarnost
fašističnih izjav
tistih, ki se košatijo
da so antifašisti, in bebavih odgovorov
na enake izjave,
neumnosti vseprisotne v meni.
13. 12. 2020
Oče in mi se že dolgih osem let bojujemo ali živimo z njegovo in našo demenco. Strahovi, nervoze, pozabljanja, spomini, vprašanja, odgovori. A vendar je oče v glavnem tukaj z nami in z nekim delom svojih čudežnih možganov in energije še vedno spremlja stvarnost, informacije o veseljih in žalostih, uspehih in nevarnostih se še vedno shranjujejo in spremljajo. Danes smo šli na kavo v popularni kafič v naši zgradbi, »šestico«. Tukaj se spomnim, da očetu nisem rekel, da je njegov kolega profesor Husein Bakalović, s katerim smo ne tako davno popili kavo, umrl.
Oče, umrl je tvoj kolega Husein Bakalović.
Prosim, nisem razumel.
Tvoj prijatelj Husein, ki je z mamo delal na Ekonomski šoli nekaj časa, podaril pa ti je knjigo, ki jo je napisal, je mrl. Tukaj sva z njim popila kavo nedavno …
A, Huso?
Očetove oči so se napolnile s solzami za mlajšim prijateljem … Rekel bi kdo, da ne razume in se ne spominja. Vsak dan ob očetu me uči, da nič ne smem podcenjevati in domnevati. Fantastična kapaciteta se skriva v človeških možganih. V srcu še večja. Naš Džemo je najboljši primer.
6. 9. 2020
Torej ne spremljaš facebook od devete zjutraj do triindvajsete ure, ker najprej nekaj delaš, potem pomagaš očetu, da se sprehodi do trinajste ure, ko je zanj fajramt, in da obidete grobove v Lipnici, kjer so ded, praded, pramama in prateta, potem obiščeš tetko, ki je nisi videl skoraj dva meseca, četrto se sprehodiš s prijateljico Almiro za uro po Dragodolu, peto bereš knjigo in poslušaš glasbo in dojameš ob triindvajseti, ko si se vrnil v virtualni svet, da nimaš pojma, kaj se dogaja – popadlo je nekega Vinka in se ga brani in napada, nekdo pripravlja nekakšne proteste, da bi spremenil svet in posebej BiH in ti je preprosto drago, da, glej, vsaj danes, nisi od tukaj iz virtualnosti.
9. 5. 2020
Danes nisem šel materi na grob,
a mislil sem nanjo.
Moram vsak dan misliti.
Tu je.
Danes nisem šel na tušanjsko pokopališče,
a mislil sem,
kako se mora samemu sebi
naročiti nagrobnik.
Nihče drug ga ne bo. Potem sem dojel,
da sem prvič pomislil na
pogreb, s katerega se ne bom vrnil
in kako je oče pametno
odkupil in rezerviral štiri grobna mesta
in je dal napraviti dva nagrobnika
pred petnajstimi leti.
Sestri in meni je pustil, da sama skrbiva zase.
Ni kar tako, za veliko je skrbel.
Lahko bi dal izklesati tudi dva druga nagrobnika.
Zdaj ko mu jih je petindevetdeset, se ne znajde najbolje.
Potem sem premišljeval, kako to
razmišljanje pretočim v humorističen
ali vsaj duhovit zapis.
Misija, da se življenje živi, se nadaljuje.
20. 2. 2020
Kako se imenuje tvoja mati, oče?
Naša mati?
Nimava iste mame. Kako se imenuje tvoja mama?
Moja mama?
Da, tvoja mama!
Hanif.
Dobro, nisi pozabil!
A kako se imenuje moja mati?
Tvoja mati?
Da, moja mati.
Rukija!
Nisi zadel. Čigav sem?
Hmmm, Muhamed, si to ti?
Nisem Muhamed. Rahmeti Muhamed je bil tvoj brat.
Se lahko spomniš, kako se imenujem?
Ti si Hasan, Hafizin mož.
Nisem.
Hočeš čaja?
Stalno pijem čaj!
Moraš zaradi katetera.
Daj, če že hočeš. Ne vem, kako bom, dragi Nihad …
In tako teče 33. Džemov dan, na katerega mu oblasti ne pustijo, da se sprehodi. Trudim se, da prinašalcem takšnih odločitev ne zaželim podobno globoko starost.
18. 4. 2020
Nekatere stvari so
skoraj prisilno na umu.
V osmrtnici berem,
da je umrla gimnazijska
prijateljica moje mame Samije,
Mira Vidić, neke2007
sta bili edini iz generacije
tuzlanske gimnazije,
ki sta teoretično lahko
organizirali proslavo
šestdesetletnice, a nista.
Čutim, da je odšel nekdo bližnji,
čeprav se ne spominjam gospe Mire
razen iz tistega, kar sem mimogrede slišal
od mame.
Na TV je Paskaljevićev film
»Zemeljski dnevi tečejo«,
v sosednji sobi moj
oče že uro in pol predava
publiki, ki jo samo on vidi.
Nocoj sem manj nervozen
in mu ne govorim »molči!«.
Na filmu upokojenci
pripravljajo program za proslavo
novega leta, jaz pa mislim
o tem, kako bom čez dva meseca
malo pobegnil do Dubrovnika
medtem ko se v Domu upokojencev,
iz filma, posnetega 1979,
slišijo arije iz Traviate in slovenske
partizanske pesmi, pomešane
s sevdalinkami, spravljam se
za pot na Reko in Opatijo
na književni festival
do prijateljev s prijateljicami.
Na filmu je prišlo novo leto.
Spočiti se je potrebno za jutrišnjo pot.
Življenje ne čaka.
7. 11. 2019
Hotel sem napisati pesem
»Izgubljajo se nitke«
v sobi, kjer prisluškujem,
če spi štiriindevetdesetletni
oče mirno ali pa prihajajo glasovi
od nekod iz soseščine
petdesetletne socialistične zgradbe.
Pozabil sem, kako se izgubljajo,
ko gledam novi intervju
s priljubljeno osemdesetletno pevko.
Izgubljajo se niti
ali so živci,
za katere nisem vedel, da jih imam,
zaigrali zumbo.
Izgubljajo se niti,
jaz pa se jih nikoli nisem naučil
dobro vdeti,
kakor se mora, v iglo.
Sicer pa, kdo še krpa nogavice?
1. 3. 2019
Ko bi se sle lahko
vrnilo v čas,
ko je oče reševal
bistvena vprašanja in administrativne
posle sinu, in da bi on
začel nekaj delati.
Ko bi se lahko spet tekalo
za starejšo sestro,
pa veš, da je ne moreš
dohiteti, ker je večja in starejša
in teče hitreje, tebi pa je spet drago,
da ne zaostajaš dosti.
Ko bi se lahko bilo
gotov biti v sebe
tudi ta triinpetdesetletni otrok
morda bi nekoč
odrasel sebi in tudi drugim.
Nič naključnega, a niti nemogoče.
25. 6. 2018
Da živim,
je dobrota večnega neba.
Z njim rešujem svoje zagate
in vznemirjenja sveta.
In nato se prepustim.
Rad bi se dvignil
nad nebo v modrine,
ki me ljubijo že zdaj.
Tu dovolj je zame
slišati besede,
ki me vabijo v raj.
Mir se je polegel
v nočno mesečino,
zdaj je trud brez pomena.
Kar se je slabega zgodilo,
nima več imena.
Vsak trenutek milost je
in pot v nebo.
Tudi če se nam ne zdi,
je vse osmišljeno –
pa čeprav z mesečino dolge noči.
Počakati je modrost vesolja.
Ko hitimo s svojo voljo,
je v nas nesmiselna norost,
a drugič tiho čakajoč
se spustimo v svetost.
Čiste misli
nam plodi nebo.
Kam bodo šle,
se bodo zakopale v zemljó?
Ne bodo duš oplajale?
V duhu nežno
in počasi čas krotim.
Vse presežno
govori mi,
naj še potrpim.
Spet verjamem v tihi mir,
ki le milost ga lahko daruje.
Srečen ga objamem,
kadar pripotuje.
Zvezde so migljale,
mesečina je kazala pot,
niso ustavile me skale,
čistina je bila povsod.
Dobre misli so modrost dajale.
Preteklost – iluzija, ki je ni –
spremlja me, a v nič hiti.
Ostala bo le luč,
ki mi vedno je svetila:
Postati človek, ki živi.
Vse me boli.
Trčil sem ob stene zmot.
Vdano čakam,
da od nekod
se prava misel porodi.
Misli se obračajo
v nebo.
Na zemlji
so zmote pravilo,
a se spreminjajo v mavrico.
Hvala za trpljenje,
ki po mojem nebu gre,
a še eno je nebo,
ki se mi odpre,
in najdem mir,
ko zame svet umre.
Med prijatelji neba živim.
Vem, da nas čakajo.
Ko trpim in delam,
vedno mi v pozdrav pomahajo.
Saj nad nebom ni tega sveta,
tam so svete duše, čisti ljudje,
a mi na zemlji smo prav taki,
kot je naše srce.
Tiho sejem mir v noč,
da bi se vse poleglo,
osrečuje me topla pomoč,
da bi v vse duše segla.
Vse premagala bo
tista nežna moč …
Ne razumem trpljenja.
V moč spreminjam ga
in v ljubezen.
Ostajam čist in trezen,
da bi z njim nekoč
priplaval do neba.
Kam hitijo duše,
k zvezdam ali k luni?
Ko noč je, slutijo,
da vse poti vodijo v nebo.
In čutijo, kje bo lepo.
Konec bo nov začetek
in odprlo se bo nebo.
Do takrat,
kot na gostiji svat,
v upanju bom živel
neminljivem …
V breznu je vnaprej vse izgubljeno,
a ko križ in nebo poljubljaš,
sveti luč v temo.
In vse spet vidiš spremenjeno.
Grdega ni.
Le dobro žari
v vesolju nepremično.
Smehlja se,
odrešuje in drhti.
Ko poleže se nemir,
oddahne si vesolje.
Spet košček bo
dobrotne volje
učil zemljó.
Odpovem se svojim strastem,
da bodo moje poti
čutile, da sem,
da že tukaj jih poznam
in da vsaj nekaj vem.
Trepetam pod sponami,
a nad menoj je nebo
tako zelo svobodno,
da sprostim dušo in telo.
Ne gre tako,
je prehudo,
nekaj moram spremeniti.
Morda danes le čakati,
da nebu se pustim nagovoriti.
Utrujen od besed
legam k počitku.
Še malo, pa bo svet zaspal.
Predajam se užitku ob misli,
da bo moj mir čist in svet.
Polegle so se sile dneva,
zdaj poljubljam svojo težo.
Bog vedno najde režo,
skozi katero ljubezen seva.
In odmeva in odmeva …
Sprejemam težo dneva,
da se posvetim.
V vdanosti ljubezen seva
v vsako misel,
ki v moji duši odmeva.
Debeli kuščarji
lenobno poležavajo med skalami
kamnitih sten.
Niti popoldanska pripeka
jih ne prežene.
Edino topla koža
tvojih prsi,
ki se lahkotno
dviga in spušča
ko dihaš od meni
reže z natančnostjo
ledenodobnega mrazu
skozi mojo utrujeno
melanholijo
poletja.
In prav paše mi.
Dež je čez noč spremenil
ulice in ozke steze mesta
v nagnusne mlakuže
polne žab in mrčesa.
Kasneje je sonce
prepojilo vso mesto
z zadušljivo soparo,
da skrivnosti, ni bilo nikjer več.
Krhke oči v ostrini
kislega znoja.
Postalo je smešno.
Te notranje krvavitve
ni mogoče zaustaviti.
Lepljiva sokrvica
kar teče od povsod
in poizkuša zaman
izprati ljubezen,
ki se je garjavo
zarasla v
vse moje kosti.
Geometrija tvoje strasti.
Drugačna moji.
Zakon naključja,
se preliva preko tvojih prsi.
Prišel si.
In pustila sem se.
Vedno sem imela rada.
Jesen med nama.
Tisti večer za katerega sem vedela,
da bo zadnji.
Trenutek,
ko si gol stal ob meni,
tvoja prihodnost ni pripadala nikomur
in si mi samo šepetal,
želim te še enkrat.
Jaz pa sem hotela reči le,
ostani.
Ostani.
Po vojni najprej sledi tišina.
Ječanja je bilo preveč.
Tedni.
Meseci tišine.
Nato nebo, nad tišino nekdanjih bojišč
počasi prekrijejo oblaki.
Temni so.
In prične deževati,
dokler ne izgine še zadnji vonj krvi.
Počasi, a vztrajno.
Dan za dnem.
Sonce prodira skozi težo
sedaj že izžetih oblakov.
Nato se razjasni.
A pod toplino sonca. In pod sedaj modrim nebom.
Je še vedno razorano bojišče.
Vidim ptice, kako priletijo.
Med njimi si ti.
Letiš nad menoj.
Jasno slišim tvoje peruti,
želiš pristati,
najti dom,
a na požgani prsti
je še vedno vonj smrti.
Igram križanko s svojimi čustvi.
Čakanje?
Zagotovo mi ni pod častjo.
ali morda?
Otrok sem, ki še vedno verjame.
Kaj pa če?
Ne bom te poklical, sedaj si na vrsti ti.
Olajšanje?
Sprejemanje, da te ni,
je tiha soba, tesna
kjer le redko najdem spanec.
Prebujanje?
Polno ptic je v meni to jutro.
Čeprav danes, mislim drugače:
Vsa svetloba v tebi,
katere ne morem pozabiti,
čeprav bi želel drugače,
se razliva vame,
z odločnostjo pekoče vročine sonca.
Moška čast?
Pot skozi gozd, do reke, ki teče in teče.
A vem, da je tudi:
Ne pokaži, ji da jo imaš rad. Ne zares!
In
»Ne prenesem več tega jebenega
ponižanja in sedenja
ves ta čas na klopi,
za katero vem, da ne obstaja«
Dvom?
Mah, nikoli mi nisi zvenel resnično!
A je večkrat tudi,
nikoli ne bo vrnila klica.
A vedno raje pomislim, da je:
Čas bo naredil svoje,
obrnila se bo,
in me videla, takšnega, kot v resnici sem.
Molitev?
»K nam moli Gospod, blizu smo…«,
je rekel Paul Celan.
A jaz vselej
raje molim tako:
»K nama moli Gospod,
tako blizu sva si« .
Nikoli nisem imel rad
meje spanca.
Tam me ves čakajo vsi,
ki jih želim pozabiti.
Nekateri prihajajo
in se vračajo v to sobo.
Samo ti ostajaš,
ves čas.
Ne razmišljam več o zakaj.
Morda le zato,
ker ne bi prenesel odgovorov.
Ali ker sem si ves čas preveč krat želel izvedeti zakaj.
Vsa ta prevelika želja po odgovorih.
in z njo strah pred njimi
je razrezala žile v mojem drobovju.
Ne vem, kako dolgo
lahko živi mladost v človeku?
Polna vprašanj,
ki me ohranjajo živega.
A, še vedno zrem v nebo
in takrat se spomnim,
da zvezde ne sprašujejo zakaj.
Zvezde niso iz toplega mesa
in lomljivih kosti.
V sanjah je vedno videla drevesa,
velika zelena drevesa.
Pod njimi je hodila z očetom.
Držal jo je za roko.
Bila so visoka. Segala so do neba.
Visoka stebla in dolge temne veje so prekrivale vso nebo.
Preden je nastopil globok spanec
so veje in stebla postala topla roka očeta.
Vedno si je želela sedeti in le tiho gledati svet.
Rada je imela ulice, trge in ljudi.
Le pogovarjati se ni želela.
Vedno je bežala pred njihovimi vprašanji in pogledi.
Tako rada bi stekla v objem, se privila na golo kožo prsi
in zaprla svoje oči, a ni mogla.
Bala se njihovih besed.
Zato je bilo vse, kar si je želela le tišina.
Začelo se je, ko je bila še otrok. Tedaj je prvič spoznala moč tišine.
Sedela v kotu kuhinje, na tleh.
Vedno, ko je slišala kričanje iz obrazov, ki jih je imela rada, se je tesno skrila v svoje telo, med roke in noge, da ni slišala več ničesar.
Bilo je v šoli, ko je ugotovila, da se ne potrebuje skriti v objem svojih rok, da ne sliši drugih ljudi.
Tedaj so jo poslali v neko zgradbo bele barve, stran od otrok, ki jih poznala prej. Ni vedela zakaj.
Zakaj ne more ostati med obrazi, ki jih je imela rada in mora stran.
Želela si je priti nazaj v svoj dom.
Hotela je zbežati stran od zidov, ki jih ni poznala, a tonila je globlje v tišino.
Minilo je več let.
Sedela je na klopi.
Ljudje so hodili mimo nje.
Po svoje ji bilo prav smešno.
Nihče je ni videl, tako tudi nihče ni videti njenih oči.
Tudi slišal je ni nihče.
Končno je bila srečna.
V njej je odzvanjalo le »ni me… ni me«.
Minevali so dnevi.
Bila je sama na klopi, po velikimi krošnjami, sredi popoldneva, ko so iz mesta odletele ptice selivke.
Zdelo se ji je, da je odhaja z njimi.
Enačbe v mraku sobe.
Bilo je jutro,
eno tistih, ko nisem vedel
kje sem odprl oči.
Nek neznan vonj je v sobi.
Vstati.
Moram vstati.
A ne najdem enačbe,
ki bi pokazala pot skozi ta dan.
Kakor ovel balon
odprem okno.
Snežilo je vso noč.
Belina,
mi je vedno bila draga.
Nato se spomnim,
da že ves čas vem.
Ta enačba
nima rešitve.
Saj veš,
povedal sem že večkrat.
S svojimi prsti sem rad risal pijane ulice.
Vesel sem bil,
kot otrok s kredo.
Le s svojim nasmehom,
sem vozil po njih.
Kaj drugega, tako ali tako nisem imel.
In potem si rečem: »Daj, pelji naprej,
tam nekje v daljavi so luči,
in ne obnašaj se tako otročje,
kakor, da bi bil zaljubljen.«
A na koncu priznam.
Še vedno slišim točno to,
kar želim.
Vse ostalo me nikoli niti ni zanimalo!
Šele čez čas se ustavim.
Predstavljam si te,
kako me čakaš.
Pač nekje.
Po svoje pa vem. Še venomer
nisem ozdravljen te obratne paranoje
in tako ostajam mlad, ko čakam.
Zate.
Ob vseh, ki se starajo.
Slišal sem, da je
okoli mesta je pričela
razsajati steklina.
Stekli so vdirali v mesto,
kakor podivjani psi.
In ob vsem tem bežanju
in grajenju zidov
sem pozabil,
da sem te jaz
v besu spremenil
v psa že pred leti.
Da lahko mirno lahko porušim
vso težko kamenja zidov
in stopim v cunjah gol
med steklo drhal.
Oba lahko greva, a veš?
In lahko zariješ
svoje zobe
globoko v moje meso.
Morda, se bom takrat spomnil
nekega drugega časa,
ko sva se imela še rada.
Pa vendarle ima vse svojo ceno,
tudi ta polovična rešitev,
ki se nekdaj
sploh ni zdela
tako slaba.
Biti le napol poti.
Čakati te.
A ta jebeni zasilni izhod,
ki me je zapeljal
z gotovostjo besed Odrešenika
me je vrgel
v tla.
In pustil praznega.
Še bolj kakor prej.
Nekoč.
Vem, da bo prišel ta čas.
Pozabil bom.
Vse, česar sedaj
ne morem.
Leta bodo prijazna.
Prijela me boš za roko
in rekel ti bom,
rad te imam.
Deževalo je vso noč.
Ulica je še prazna.
Skozi kopreno megle med strehami
vidim pomarančasto sonce.
Sveže sije, kakor spomin
zaradi katerega
nisem mogel spati.
V sanjah sem vedno videl drevesa.
Visoka drevesa.
Temne veje.
Segala so do neba.
Kriki ptic so vse močnejši.
Naselile v mesto.
Saj vem.
Vse preroške karte so
že davno padle
natančno jasno
in tisti prekleti Rubikon,
ki ga nisem imel jajc prebroditi tedaj,
ko bi ga moral
je že daleč za menoj.
Predolgo sem iskal
večkrat ponujeno odvezo.
Bežal pred silo,
ki premika sonce, zvezde,
vse nas.
Vselej le naprej.
Nikoli se ne obrača nazaj,
kakor se jaz,
že leta.
Vračam se pod
te temne veje
teh platan, kjer sva sedela.
Listje je pričelo padati.
Jesen bo kmalu.
Vse.
Prav vse.
Se bo vrnilo.
Ti in jaz.
Ta jebeni večer.
In ker vesolje nima konca
imam s tem problem!
Namreč,
končnost bi,
kot temna žival pogoltnila
in pozabila vse.
A vesolje je neskončno,
zvija se in rojeva
iz sebe v sebe.
Vse se samo ponavlja.
Tudi ti.
In jaz.
Razuzdano sonce
razliva svetlobo
skozi gosta
zavejta teme.
Skrivam se tvoji
postelji.
Toplo je.
Ne želim še vstati.
Razmaknem tvoje noge
zdrsnem vate
na blazini
sredi tvojih las.
Brez sramu,
kot znam
le pri tebi.
Razuzdano sonce,
razliva svetlobo.
Rumena je.
Preliva se preko
golih bokov
ko si v meni,
in ko te ni.
Samo minuto.
Ali dve.
Če ostala bi dlje.
Če pričel bi padati dež,
nekaj čez deveto
na ulico,
kamor se ti je tako mudilo oditi.
Če bi ostala.
Samo minuto.
Ali dve.
Dlje.
Me poljubila.
Na lica.
Za trenutek dlje,
kakor le v slovo.
In se dotaknila moje kože.
Ne bi več našel,
poti nazaj.
Iz ulice,
kamor je pričel padati dež.
Že leta poizkušam sestaviti vse te kose
življenja v sebi.
Nikakor ne pašejo v celoto.
Razbite,
nepovezane črepinje.
Lahko jih le pometem, kakor ničvreden prah.
Stresem v svoje dlani.
Poljubim vsako posebej
in dahem vanje nekaj,
kar je pred leti spominjalo na ljubezen.
Nato jih vržem proti širjavam neba,
kjer se bleščijo,
vsak posebej
kakor drobno listje jeseni v vetru
in pada.
Pravijo, da se bo sonce
v ranem jutru
ponovno rodilo,
dolge sence postale krajše
in temna drevesa
izginila.
Pravijo, da se bo sonce
v tem ranem jutru
ponovno rodilo
in morda z
njim tudi jaz,
in ti.
Nikjer nisem našel prahu samorogovih rogov.
Verjetno ga več ni.
Morda, ga nikoli ni bilo.
In moral sem najti nekaj drugega.
Hotel sem urejati vrt,
porezati dolge in težke veje dreves.
Prerasle so že vsa moja okna.
A nisem zdržal.
Melanholija je vendar sorodnik čakanja.
Hotel sem stran.
Kamorkoli. Daleč.
A moje telo je bilo pretežko.
V globoki anatomiji melanholije
je masa goste megle,
kot polje Higgsovega bozona
zlepi kosti v negibljivo gmoto.
Nato sem čakal.
Da spregovorijo oblaki.
Kakor so Jobu,
a bila je le tišina.
In nato se spomnim.
Melanholija je bolezen,
ki ljubeče gleda nazaj.
Zato se v hipu obrnem nazaj!
Daj!
Spremeni me že vendar
v mrtev steber soli,
kot Si Lotovo ženo!
Morda bo to edino zdravilo.
Nikogar ni že ure.
Pokrajina se povsem ujema z menoj.
Z zemljevidom pod mojo kožo
zarisanim že leta nazaj.
Šele sedaj si ga upam pogledati.
Zares pogledati.
Smer je prava. Vozim naprej.
Noč že dolgo ni temna.
Vse, kar je bilo nevarno.
Vse, česar sem se bal že leta.
Je postalo jaz
in nekje tukaj je mir.
Bršljan se vzpenja
preko preko zidu.
Čez čvrsto modro in zeleno listje
tečejo kaplje.
Deževalo je.
Bila je sveža pomladna noč.
Ulica je še prazna.
Kriki galebov so vse močnejši.
Na nekaj me
spominja ta kraj,
te visoke platane in kostanji
na trgu.
Skozi meglo čutim toplo sonce
na obrazu
in spomin
zaradi katerega
ne morem spati.
A je resnica,
ki ni ne pove prav vsega,
laž?
Ali je laž,
beseda, ki je zame resnica,
a jo ti razumeš
drugače?
Po svoje je prav čudno.
A sedaj povsem jasno razumem,
da je vse,
kar je v življenju
zares pomembno
spočeto z enako mero resnice,
kakor laži.
Kakor vse besede,
ki ti jih govorim dneve.
A poslušaj!
Pridi bliže.
Še malo...
Morda je edina resnica,
kjer ni laži,
ko slišiš utripanje mojega srca,
s porazom.
V imenu Očeta,
v imenu Sina
in svetega, kdo že ve koga.
Vsemirje
se slepo vrti.
Ura je nekaj čez pet.
Temno jutro konec novembra.
Poizkušam napisati
vse, kar ti nisem povedal
prejšnji večer.
In spoznal sem,
z nenavadnim veseljem,
da ima vse neizrečeno
vseeno svoje življenje.
Tako kakor vso vsemirje,
v imenu Očeta,
Sina
in svetega,
meni sedaj že povsem vseeno koga.
Kava je zavrela.
Črna je, kakor hladno jutro novembra.
In najino vsemirje živi.
Neizrečeno.
Slepo.
A se kar vrti
in vrti.
In še sam ne vem /i>zakaj.
Velki voz vstaja.
Nebo je temno.
Črno.
Modro.
Tukaj bi pustil vse.
Do koder mi seže spomin.
Mi ponujaš odvezo?
Nebo je črno.
Vem le,
do golega ognja,
kamor ne seže spomin,
bi pustil
da izgine vse
v temen pepel.
In odšel.
Seštejem ena in ena.
Vem, da je dva
in ne vprašam se zakaj.
Lepljivo soparno poletje je.
Dežuje že dneve.
In nihče se vpraša zakaj.
Pač, tako je.
Minilo je leto. Dve.
Neke v bližini bila je bila vojna.
Ali morda dve, ne spomnim se več.
A obema je bilo vseeno.
Minile so še jeseni.
Mnogo jih bilo.
Listje je padalo v umazane zime,
dokler ni sneg zadušil vseh ulic najinega mesta.
In bilo nama je vseeno.
Včeraj sem te videl ulici.
Za trenutek si obstala
in nato pogledala stran.
Zdelo se mi je, da ti je vseeno.
A sedaj ni pravi čas,
da se ustaviva?
Ni. In nikoli ne bo.
Pač, tako je.
A vseeno vem;
Vsi v sebi, povsem tiho živimo več življenj,
ki jih nikoli ne bomo.
In v njih nam ni vseeno.
V njih vsi iščemo temno morje,
ki bo z nas sprala bolečino
vsega,
kar nismo nikoli bili.
Vseeno, če je torek.
Ali je sreda.
In vseeno,
če se vsa prihodnost,
vase seseda.
Nekoč sem verjel,
da je ves čas
varno shranjen
v nekaj predalih moje sobe
in prijazno čaka name.
Tam sem hranil
nek prostor zate.
Stran od plenilske kuge časa.
Tedaj nisem vedel
kako se tehta resnica.
Zakon naključja,
s stoično natančnostjo
v vsej svoji moči
zaniha stran.
Tvoj ljubljen.
Osovražen.
Vedel sem, da je že vseeno.
A ostal sem, kot že tolikokrat.
Nekje blizu.
A vseeno predaleč.
To je edino, kar znam.
Res je. Vseeno, a je torek?
Ali sreda.
In dan za dnem
se vase seseda.
Bila je luč.
Ležala je pred mano.
Skoraj sama.
Topla in žarela.
Vse dni.
Se zarasla vame.
Vate.
Kaj vse sem naredili?
Ob tej zapuščeni
skrinji zaveze.
Bila je luč.
Žarela je.
Šla sva za njo.
Brez oklevanja.
Dvoma vanjo.
In oslepela.
Potrkavanje visokih pet.
Na zlizanih stopnicah se sezuje.
Stopala se stopijo s kamni.
Tuje vonje pušča za sabo.
Osladne besede.
Odvrže steklene dotike sramu
in oči ji preplavi mesečina.
Vse je na svojem mestu.
Mali in Veliki voz, Kočijaž,
Kasiopeja, Andromeda.
Njen presunljiv glas kot najfinejši pajčolan
drsi po hišah,
ki se brez sramu stiskajo ena k drugi,
po brlečih svetilkah pobešenih glav,
po noči, ki je brez obetov.
Za njo ostane prosojen odmev,
skrit v školjki ulice.
Zasopli koraki,
z bolečino v desnem kolenu,
se ustavijo na vrhu zlizanih stopnicah.
Glasen vzdih olajšanja.
Ne usede se.
Težko je vstati.
Odloži plastično vrečko,
vonj po ribah,
okus postane čebule,
brezizraznost dneva.
Otekle narti reši iz primeža
paščkov ponošenih sandal.
S prepoteno majico si obriše
pot na obrazu.
Nasloni se na zid.
Razširi roke.
V enakomernem ritmu
podrsava po hrapavem,
hladnem kamnu,
prepojenem s soljo.
Mrmranje zavibrira po kosteh.
Zbudijo se sence,
ovite v vijoličast vonj sivke.
Prisluškuje zgodbam
brez besed.
V razpoke oči
se spustijo zvezde.
Lahko gre naprej.
V praznino.
Počasi se primaje
z ugaslo cigareto v roki,
s praznimi vdihi na pomečkanem obrazu.
Na zlizani stopnici se spotakne in komaj ujame.
Zakolne.
Sesede se, na pol uleže.
Glava mu pade vznak.
Pogled se prilepi na jasno nebo,
ki se bliža s svetlečimi pticami.
Iz odprtih ust se mu cedi slina.
Nejeverno si mane oči.
Stegne roke ...
ptice odletijo.
Ena se vrne.
Z obrazom majhne deklice,
ki se spreminja v meglene poteze ženske,
od katere ostanejo samo usta.
Odpirajo se,
a ne sliši ničesar.
Smrdeč vzorec na hlačah
pika s tankimi, hladnimi iglami.
Po več poskusih mu uspe vstati.
Išče cigarete, a jih ne najde.
Kot ne najde svojih obljub
in dostojanstva.
Odvijuga naprej.
Oblečen zaspi.
Zbudi ga vreščanje galebov.
Prižge cigareto in čuti mir.
Šel bo v Vojvodino, da uredi zadeve.
Da naredi nekaj dobrega za hčer.
Preden ...
S kramo ob zidu, kjer odpada omet iz mivke.
Z okni z razpadajočimi polkni.
Z vhodnimi vrati, ki se ne dajo zakleniti.
S škripajočimi lesenimi stopnicami.
Z vonjem brezizhodnosti.
V hišo številka 19 zavijejo koraki noči.
Številka 1, 2 in 3.
Številka 1 v drugo nadstropje.
Jok in prepiri otrok dolgo v noč.
Nihče jih ne mara.
Številka 2 v prvo nadstropje.
Mož, cele dneve sam, v hudih bolečinah.
Ni denarja za zdravila.
Številka 3 v pritličje.
V temačno čumnato.
Brez obiskov.
Hiša številka 19 ni nikoli prazna.
Če odpreš vrata, ne vidiš konca.
Fasade so gluhoneme.
Polkna mižijo.
V vratih ne škrtajo ključi.
Plodovi pasijonk,
polni sončne svetlobe,
se raztreščijo ob padcu.
Posušijo se kot obljube
in pozabljeni dihi.
Ni vonja
po ribah in krompirju,
ni dovtipov, ki mehčajo kamen.
Ni sanj,
da barvajo v oblake.
Veter prinese
molk horizonta,
vlago in sol.
Nahrani oleandre,
da jim zrastejo
dolgi, okrogli uhani -
varuhi semen.
Pajčevinaste prikazni
posedajo na vlažnih kupčkih listja.
Svetloba se razkraja v kapljah.
V nerazločnem, komaj slišnem mrmranju,
v hladni zavesi neotipljivega,
se druga na drugo naslanjata
otožnost in melanholija.
Njeno okno
s kvačkanimi, poštirkanimi zavesami
gleda v horizont.
Ni zaprla polken ...
po ozkih, škripajočih stopnicah
je zadnjič stopala.
Zelo počasi.
Oči zaprem v rožmarin.
Porazgubim se
po vejah zveriženih borovcev
in beli peni valov.
Z lahkotnostjo
vetra se tihotapim
v slane razpoke skal,
med posušene odmeve galebov.
Okrogli gibi vzhajajo v zahodu
in se svetijo kakor luske.
Počasi param dan
in se potapljam v modre
prelive somraka.
Na dih, brez maske.
Vem,
da sediš na kipu.
Ko grem mimo,
nisi več tam.
Ne vem, kaj jo je prineslo
v avgustovsko popoldne.
Staro pesem.
Privrtinčila se je z vročim zrakom,
ki ga je veter prinašal z morja
in se mešal z odmevom japonk na razbeljenih kamnih;
z vonjem pričakovanja,
ki je bilo tako močno, da je bolelo
in ga ne bom več doživela.
Solza je brez sledu stekla pod kožo
in se na notranji strani ustnic,
v levem kotičku, zasušila v droben kristal.
Vsake toliko preverim z jezikom,
če je še tam.
prišel si v sanje
po več desetletjih
prijel si me za roko
nisem je odmaknila
hodila sva po oblakih
in rdeči zemlji
skozi sol in sončni zahod
preluknjala sva čas
robila sva ga s smehom
z mislimi
ki niso zatresle glasilk
z glasovi
ki so dišali po cvetovih oleandra
nabrala sva se v gosto
zelenkasto modrino
drobnih valov
prinesejo belIno razprtih jader
odplujem do obzorja
prelomim se čez njegovo čistost
in padam
ob zidu poletja
v valove
ki se lomijo
in nikoli ne prelomijo
v jato
vreščečih galebov
ki razrežejo sanje
v slan okus
ki riše vzorce na kožo
da zadrhti dan
v ožgano travo
med nikoli utrujene škržate
ki se razpojejo v tišino
v sparino
ki zavezuje dihe
in migeta okoli otokov
v rdečo zemljo
polno bosih stopinj
in radoživega smeha
obide me hrepenenje
stegnem roke
in razprem majhno dlan
ostanki peska
imajo okus lubenice
polutama kovitla
svjetlost u mrak
vjetar nemilosrdno šamara škure
i otvorene prozore
ulazi u utrobe kuća
da škripe vrata i podovi
tjera duhove
da plešu zajedno
po skliskom kamenu
kojeg su stari majstori
pričajući o ljubavi i ljepoti
pomno slagali
prokisla sam
osjećam kako nestajem
kako se sljevam
po ulici koja je procvjetala
i miluje toplinom starih grudi
gubim se
bez trzaja i suza
nije mi žao
što sam na izmaku
već zato što me niko neće pokupiti
kao školjku
jer neću zasjati u oku djeteta
koje bi me stisnulo
u mali prljavi dlan
i šaptao
uvijek ćeš biti moja
tako si lijepa
Odsevi neba v toplih zrcalih solin
so kot barve, pomešane na paleti.
Očarani nad seboj oblaki z višin
poljubljajo morje, da se pisano sveti.
Barvnih odtenkov blešči se nešteto
v okvirjih nasipov, ki ujeli so morje;
za oblaki še sonce, od krasote prevzeto,
kar čaka, ne gre za obzorje,
da ne bi prekmalu se izgubila
čarobnost poznopoletnega večera,
ko je igra svetlobe posrebrila, pozlatila
včasih tako siva in pusta solinska jezera.
Ta slika mi je ostala kot drag spomin
na topli večer, ko sva se poljubila
sredi neskončne lepote solin.
Iz duše sem barve na platno prelila.
Tvoja topla dlan
mi je postala zatočišče,
kot varen pristan
za ladjo, ki išče
zaliv miren, sanjav ...
Tvoja topla dlan
moči mi povrne,
kot žarek prižgan,
ko se zvezda utrne
iz vesolja daljav …
Tvoja topla dlan
me nežno poboža,
kot da se v sončen dan
razcvetela bi roža
življenju v pozdrav …
Tvoja topla dlan
razburka mi kri,
kot da bi speči vulkan
se spet prebudil
v ogenj vihrav …
Rada imam tvoje dlani,
saj te ljubim srčno.
S teboj ostati želim
in vse naj bo vedno tako,
kot je prav …
Sosed med trte – kot vsako leto –
klopotec postavil je spet.
In ko vetrič zapiha, nadvse zavzeto
njegov klipe-klope oglaša se v svet.
Na Gorci pa brat njegov večji stoji,
mogočna, velika njegova so krila.
Le ko močno zapiha, se oglasi,
sapica le ga ne bi premaknila!
Tako klipe-klope višje, hitreje
melodijo poznega poletja mali poje,
klip-klop pa počasi, nižje in močneje
spremlja veliki to pesem po svoje.
Včasih poje eden, včasih drugi sam,
ista pesem, a tako različna …
Ko pa veter je pravi tu in tam,
je melodija obeh zares odlična!
Ob pesmi tej žlahtno grozdje zori
in sonce sladi jagod sredice,
vse dokler se vrisk ne oglasi
in na trgatev gremo v gorice!
Lahko bi rekli, da je gospod Jože, sam se rad predstavi z imenom Jožef, češ da tako piše v krstni knjigi, spravljeni v starem župnišču, nekoliko čemeren samski moški, ki se ne zmeni kaj dosti za svet. Uslužbenec kot uslužbenec, vesten, v svoji mali pisarni preračunava bilance, se krega z mlajšimi uslužbenkami, ki slabo poznajo zakonodajo, kljub temu, da je vse dostopno na internetu. Ampak ne, gospod Jože, on je vse naštudiral, si zapisal na listke, ki jih včasih nosi tudi s seboj, in če je treba, takoj postreže z zahtevanim podatkom, členom, amandmajem, s številko uradnega lista. No, star še ni, nekaj čez štirideset let mu je. Bil je oženjen, pa ... Žena ga je zapustila, ker da je preveč nedružaben. Tak je res bil, nikamor ni hotel, na nobeno slavje, na noben ples, še na morje ni hodil, češ da lahko zboli za kožnim rakom. Strašno se je bal vseh bolezni. In prav sistematično si je zapisoval simptome in potem na internetu študiral, kaj bi lahko bilo. Ne, k zdravniku si pa ni upal, ker je domneval, da če greš k zdravniku, si pa res bolan. Skrbel je za prehrano, celo postil se je nekajkrat na leto, navadno na pomlad, potem sredi poletja, ko je tri dni pil samo vodo in še na jesen, da si telo okrepi za zimo. V pisarni je skrbel za zračenje. Če je že moral na sestanke k vodji oddelka, si je prej privoščil globoko dihanje pred odprtim oknom. Kavo si je prinašal v termovki, ni zaupal avtomatu na hodniku, ne. Sumil je, da v kavo namenoma spuščajo še kakšna poživila, da jih na ta način vodstvo podjetja drogira, z namenom, da se poveča agresivna storilnost. In z robčkom je prijemal kljuke, češ da se bakterije najraje lepijo prav tja in potem človek pomotoma prenese v bližino ustnic, nosu ... In če je katera od mlajših kolegic prišla k njemu v pisarno po listine, ki jih je urejal, je zahteval, da ostane v predpisani razdalji, če tudi je kovidni čas že zdavnaj mimo. Tak je bil. In če si ga videl na hodniku, je bil vedno urejen, kravata, srajca, suknjič je ostajal na obešalniku; poleti pa samo srajca s kratkimi rokavi, zlikana seveda in vsaj nekoliko ohlapnejše hlače iz lahkih materialov. Čevlji pa vedno, tudi poleti, očiščeni, moderni in udobni. Na obrazu je imel nekaj tiste prijazne svetlobe, dali bi se celo reči, da je zmogel šarmanten nasmešek, s privihanimi brki; te si je natančno negoval - vse je tako kazalo, da je nanje zelo ponosen. In kolegice so zatrjevale, da je gospod Jože še kar lep, eleganten, samo tako zelo zadržan, pust ... Še posebej Minka, ta je prav rada silila v njegovo bližino, ga klicala v pisarno za tak in tak podatek, za tak in tak predpis. Med malico je že poskrbela, da je šla v isti lokal, pa nikoli ni pokazal pretiranega zanimanja. Minka je bila sicer dve leti mlajša od njega, poročena, se je zdelo, da ne prav srečno poročena. Kolegice so vedele, da nosi v torbici antidepresive, da je včasih tudi malo na skrivaj pila, zdaj da je to zamenjala z antidepresivi. Poznalo se ji je to, poredila se je, zabuhla je bila v obraz, no, ne pretirano, le toliko, da so se ji gube utapljale v zabuhlini. Ni se dalo zvedeti, če gospod Jože sploh še goji kakšno zanimanje za ženske - nikoli ga ni pokazal, prav nikoli. Vedelo se je, da živi sam v vrstni hiši, ki sta jo z ženo kupila, ampak on se je preselila k ljubimcu v drugem kraju - tisti ima svojo veliko hišo in malo obrtno delavnico. Zdaj zanju vodi račune, prej pa je bila sodelavka - no, tako jo je tudi spoznal, pred dvajsetimi leti. Kot mladenič je seveda kazal razkošno zanimanje za ženske. Vabil jih, vozil v dobrem avtu - tega še zdaj vozi, redno jih menjuje, to pa. Mora biti novejši model, če tudi se nekoliko zakreditira, to pa. In kako pazi na avto, oh, to je cela znanost. Vsako soboto dopoldne ga pelje v avtopralnico, kjer doplača tudi notranje čiščenje. To največkrat naredi zgodaj, takoj ko odprejo avtopralnico, ker potem, potem je čas za njegovo strast; bolšji sejem. Ne da se natančno ugotoviti, kaj ga žene med strine - saj malo kupi, najbrž tudi zato, ker ima visoke higienske standardne. Če že stvari otipuje, ima s seboj rokavice. Pregleduje stare knjige, razne predmete; no, edino, kar je doslej kupil, je stara namizna svetilka, taka, ki meče zelenkasto svetlobo. In tisto si je dal doma v kabinetu na pisalno mizo. In pod svetilko je postavil ženino sliko. Na ta način je naredil mali oltarček, da je lahko občudoval mlad nasmeh, takrat še študentke, njegove bivše žene Anite. Spominjal se je, da se je slikala z rutko, ki ji jo je kupil v neki indijski trgovini v Londonu, ko je šel za nekaj dni, takrat še sam in celo zaljubljen - moral je iti, ker ga je povabila teta, že dolgo tam živeča, delala je na univerzi. Predvsem bi rad preizkusil znanje jezika in izgovarjavo, ker je moral po službeni dolžnosti komunicirati tudi s tujimi partnerji. Njegovi jutranji obredi so pač nekaj tako zelo njegovega. Ko iz usnjene torbe izvleče prenosni računalnik - sicer v službi uporablja službenega - ga da na sosednjo mizo, kjer je bila včasih tajnica, že pred leti odpuščena, ker ni več potrebe po papirni pošti in kar sam spravlja dokumente v fascikle; vladar je svojega reda. Potem poišče skodelico, si iz termovke nalije kavo - omenili smo že, da ne zaupa avtomatu na hodniku. Pri odprtem oknu stoji in srka kavo, ne glede na letni čas. In potem je pripravljen za spopad z bilancami in računovodsko zakonodajo. Malo po osmi začnejo kolegice pošiljati elektronska sporočila; le malokatera si upa osebno do njega, ker je včasih tako nasršen in hladen, da jim je neprijetno. Hvalijo pa njegovo brezhibno urejenost, modno obleko, svežo kožo - o, zato je pa res skrbel, saj je začel uporabljati kreme za moške, in tudi v salonu je že bil, si dal zmasirati obraz in hrbet, da. Stremel je k neki popolnosti, da bi v sebi našel harmonični mir, a zdelo se je, da je nemir vendarle prevladal, ker se je tako zaletavo zaganjal v delo. Če pa se le ni kaj ujemalo, so morale sodelavke osebno do njega. Mlada, novo pečena pravnica, si ni bila na jasnem v zvezi z nekim predpisom; seveda se je vedelo, kdo v hiši ve vse o podzakonskih aktih, pa so jo poslale v njegovo pisarno, brez najave, kar tako. Sreda je bila, dela čez glavo, ampak gospod Jože je imel sistem, zato ga delo nikoli ni prehitevalo. In potem se je oglasilo plaho trkanja. V trenutku se je zdrznil, dvignil glavo iznad nekega papirja, ki si ga je natisnil - raje je dokumente preverjal še na papirju kot na ekranu. Z neko ihtavo ležernostjo je rekel:
»Naprej« Hip za tem so se vrata počasi odprla, v stežaju je zasijala mlada nameščenka, s papirjem v roki. Njena obleka je bila usklajena, lepa bluza, krilo, lepo počesani rjavi lasje, skromna šminka, poudarjene trepalnice in vonj, vonj - ta ga je takoj prevzel, njen parfum je nosil neko pradavno sporočilo harmonije. Tudi sam je prisegal na dobro izbrano dišavo. Dolgo je rad izbiral moške parfume in vodice, tiste za po britju. To jutro si je natrl lica z novim parfumom. In je vdihnil, enkrat, dvakrat, zamižal in potem pogledal damo. Vedel je, da so pred dvema mesecema zaposlili mlado pripravnico pravne stroke, to je vedel.
»No, kaj pa bo dobrega. In, oprostite, mlada dama, kako vam je ime. Vidim, da še nimate službene značke. Niso vam je še dali, kaj?« je Jože rekel in si mimogrede popravil kravato, ki ga je kar malo tiščala.
»Jaz sem Lia, diplomirana pravnica. Zaposlili so me v pravnem sektorju, pripravnica sem. Trenutno delam na pogodbah za finančne aranžmaje, pa mi nekaj ni jasno. Ta pogodba se mi res zdi sporna. Rekli so mi, da vi poznate to področje, pa če bi hoteli pogledati to pogodbo. Nameravala sem jo Vam poslati po elektronski pošti, pa so mi kolegice v pisarni svetovale, da naj kar stopim do vas, da bo tako hitreje urejeno,« je Lia gostobesedila in kar stala, ne da bi zaprla vrata.
»Lia ste torej. Moderno lepo ime. Zaprite vrata in sedite, da bova miru preštudirala to reč. No, dajte sem,« je Jože zmehčano rekel.
Ko mu je podajala papir, je videl njene lepe, urejene nohte, dražestno pobarvane z ne preveč kričečo, temnordečo osnovo, z majhnimi bleščicami. In prsti, lepi, beli. Potem je dvignil pogled, se zagledal v njen sveži obraz, poln mile zadrege, v zelenih očeh pa je spala milost zrele ženske, ki vidi svetlobo zakrknjenega samca, polnega iluzij, da je svet ukrojen po načelih, ki se jih ne smejo kršiti. Na kratko se je odkašljal in se resnobno lotil pogodbe. Mrščil je čelo, dvakrat odkimal, se zašobil, potem pa papir odložil na mizo.
»Veste kaj, draga gospodična, to mi pustite. Čez kakšno uro, da bova natančna, zdaj je devet pa petnajst, ob pol enajstih pridite spet sem - takrat bom že imel izdelano mnenje in ga vam bolj dal tudi v pisni obliki. Takole na hitro, najmanj dva člena sta sporna. Tisti, ki je to pogodbo sestavljal, je površno prebral zakonodajna dopolnila za letos, zdaj smo že v maju. No ja, boste že ugotovili, da so v našem podjetju tudi taki, ki sicer imajo diplomo, ampak bi jim bilo treba dati še eno, tako, za površnost. Včasih sem še rohnel po hiši, zdaj pa vestno naredim svoje delo in sem tiho. Vodja službe je tisti, ki mora to urediti, žal pa nima vseh niti v rokah. Tako je to. Zdaj lahko domnevate, da pljuvam v lastno skledo. Vodja finančne službe bi moral stvari urejati, pa jih ne, ker ... No, ni pomembno. Moje je, da skrbim za bilance in tozadevno zakonodajno predpisanost. Saj so že predlagali, da bi bil jaz vodja celotne finančne službe, veste. Ne, rad imam svojo rutino, svoj mir. Delo opravim, potem pa,« jezavzdihnil. Nenavadno zgovoren je bil. Tega kolegice niso bile vajene. Po navadi jih je odpravil s kratkim: bom pogledal, dobiš napisano.
»Najlepša hvala gospod Jože. Se vidiva,« je Lia lahkotno rekla in oddišala. Ko je zaprla vrata, se je naslonil nazaj, prekrižal roki na kravati, globoko vdihnil, razmišljal in si šepetal: O Bog, ta vonj, ta vonj. Vprašal jo bom, kateri parfum uporablja. Pa je to spodobno, je pomislil. Ne, ne spodobi se, takole, za začetek. In obraz, oči, boki, lasje, vonj, ga je še kar vznemirjalo. Sunknil je stol nazaj, se energično dvignil in odprl okno. Gledal je zelenilo onkraj upravne stavbe, kjer je bil majhen park, zdaj bohotno zelen in nekaj rož je opazil ob žičnati ograji, kjer se ni dalo pokositi. Usedel se je in vestno prebral pogodbo še enkrat. S svinčnikom si je izpisal slabosti. Potem si je pritegnil tipkovnico in napisal mnenje in napotek, kako bi bilo treba pogodbo redefinirati. Tak je bil, najraje je opravil takoj in se potem spet posvetil svojemu delu. Neka rahločutna vznemirjenost ga je odtegovala od stolpcev s številkami; kar naprej je videval tiste zelene oči, ki so skakale med stolpce in ga mamile. Jezen je bil sam nase, da se je pustil takole sprovocirati. Zavedal se je, da je še vedno moški z vsemi potenciali. Bilanca življenjske energije, si je včasih dopovedoval, se mora na nek način uravnotežiti, ampak ... In tisti ampak se je tkal med bilančna stanja. Pogledoval je na uro, kakor da komaj čaka, da se spet pojavi Lia. Zdelo se mu je, da je čas kar obstal, da se nič ne zmakne. Uspelo mu je sestaviti bilančno poročilo za upravni odbor, več pa ne, če prav je imel v dnevnem načrtu, da bo še postoril to in ono. Ni zmogel, bil je odtegnjen sebi in svojemu delu. In spet se je naslonil nazaj, si pogladil kravato, jo še dodatno zrahljal, da je lahko odpel zgornji gumb srajce; rad je bil takole zapet, da je skrival poraščene prsi - samo enkrat je bil hudo razpet, tik pred avgustovskim dopustom, ko je že misli, da je večina sodelavk na dopustu. In prav takrat je v pisarno prišla s šopom dokumentov gospa Minka. In takrat mu je rekla, da ima lep ljubezenski tepih za srajco. To ga je ogorčilo. Nič ni rekel, le papirje je z možato jezo pograbil in si jih dal čez tipkovnico. Zdaj pa ta nervoza, zakaj, zakaj, se je spraševal in kar gledal po pisarni. Zaprl je oči, vzdihoval in se skušal osredotočiti, kaj bo še počel v tem drugem tednu v maju. Ja, bolšji sejem bo, spet bo. V soboto bom šel, tokrat takoj po osmi, ko začnejo. Zrcalo, zrcalo hočem. Tip iz Celja je rekel, da ga pripelje, da ima doma starinsko zrcalo s pozlačenim okvirjem. Tako, večje, okroglo, ki da je bilo včasih v znameniti meščanski hiši. Tistega hočem, si je rekel. Potem pa spet pogledal na uro, komaj deseta. Nejevoljno je odprl nekaj dokumentov in prelagal podatke v svoj sistem, da jih bo kasneje elektronsko arhiviral. Roka se mu je lahno stresala, kazalec miške je zaplesal. Kaj pa malica, ga je obšlo, mogoče bi pa ... Ob dvanajstih hodim v lokal, dobro kuhajo, zdravo in zelenjava je na izbiro. In kam hodi Lia? Zakaj pa se zdaj to sprašujem, ej. Tja hodim že peto leto, ker sem se prepričal, da držijo higieno na nivoju, tam, malo naprej, je sicer večja izbira, ampak ... Ne, ne tja me ne spravijo več. Enkrat je natakarica kar pretresla kruh v mojo košarico, ne, tega si ne dovolim. Kaj pa veš, kdo je kihal v tisti kruh, kdo ga je otipaval. In kozarci so bili vedno malomarno pomiti. Tukaj mi prinesejo mineralno vodo v steklenici, plačam pa kolikor jo popijem. Tako sem si izboril. In kruh prinesejo v mali vrečici, da, da ... Cena, ta me ne briga. Na srečo nobena od kolegic ne hodi sem, no Minka, ona ja, malo zaradi cene, malo zaradi rituala - vse se odvija bolj počasi. Zadosti časa je, vzamem si tričetrt ure. Itak imam preveč ur, nihče mi jih ne bo plačal, to že vem. Danes je na jedilniku rižota z morskimi sadeži in motovilec s fižolom, odlično. In če bi ... Kaj se grem, ej, kaj se grem. Če bi povabil Lio. Taka dama, zagotovo že zaročena. No, saj bi bilo le kolegialno vabilo, samo malo družbe. Ne, ne, ne, Jožef, tako ne gre, ne gre. Dama je mlada in ... A zdaj bi pa kar mlade dame osvajal, ja Jožef, daj no. Imel si ženo, pa je nisi znal zadržati. Mogoče bi pa vendarle, kaj? Jožef, kaj se greš. Obljubil si, da ... Pa tiste oči in relativna mladost. Če računam, potem jih ima tam 26, največ 27 let, kaj takega. Jaz pa krepko čez štirideset. Pa kaj. Ne, ne! In se je nemirno premikal s stolom od prenosnika do tipkovnice službenega računalnika. Zasebne vsebine je imel samo na prenosniku. In potem je spet potrkalo. Živčno je pogledal na uro, komaj dvajset čez deset, pa menda ne ... Možato reče, naprej. In v vratih se je pojavil direktor podjetja, zagrizen šestdesetletnik v eleganci in zatohli ukazovalnosti.
»Gospod Jože, bi mi prosim dali bilančno stanje za april. Veste, za kredit spet kandidiram. Vem, vem, dali ste ga že, vem, obravnavali smo ga na upravnem odboru, ampak potrebujem ta izpis kot verodostojen dokument. Pač, banka zahteva, saj razumete, kaj?« je direktor namlel in še kar držal za kljuko - ni v celoti vstopil; kar med vrati je opravil. In zakaj ni poslal tajnice, zakaj mi ni napisal na elektronski naslov. Me kontrolira!? ga je obšlo.
»Takoj, takoj, počakajte minuto,« je Jože rekel in že klikal po svojem arhivu. Sprožil je in printer je vdano natisnil zahtevani dokument, nekaj listov. Zložil jih je in jih spel. Vstal je in jih dal direktorju. Ta jih je le bežno preletel, kimal, si nekaj zamrmral, potem je pa le dvignil obraz in rekel:
»Vi ste pa res ekspert. Ja, odklonili ste vodstvo finančnega sektorja, škoda. Mogoče si boste še premislili. Na jesen bomo imeli reorganizacijo, dve delavki bomo odpustili, ker se je informacijska tehnologija posodobila in ni več toliko golega pisarniškega dela. Saj veste, da smo veliko vložili v to digitalno pisarniško tehnologijo. Tako to gre, v proizvodnji se stvari robotizirajo, morajo se tudi tu, kaj?«
»Bi se strinjal, gospod direktor. Na mojem področju smo maksimalno optimizirali programsko obdelavo podatkov. Saj veste, na začetku je bilo malo odpora, kolegice so s težavo sledile novim in novim programom, ampak tako je. Diploma je samo potrdilo, da si se sposoben učiti,« je Jože delal vtis.
»Hja, res, ja. Čas je tak, da se moramo kar naprej izpopolnjevati. Tako to gre. No, hvala, in razmislite, razmislite. Stavim na vas,« je direktor rekel. Slišal ga je še, kako je kašljaje odhajal po hodniku. Pokukal je za njim in videl, da prihaja Lia. direktor jo je samo ošinil in ji pokimal. Potem pa se je le ozrl za njo, saj ... Govori se, da je velik ženskar, no ... In je čakal Lio. Gledal jo je, kako stopa. Neka sladka mršavica ga je obšla. Na hitro sta uredila, skoraj hladno. Vprašala ga je, če je tisto bil direktor.
»Ja, to je naš direktor, ja. Neko bilanco je prišel iskat. Torej, gospodična Lia, imate vse napisano. Preštudirajte papir, če pa kaj ne bo jasno, me kar pokličite na interno 273. Mejl pa imate, v registru podjetja ga najdete, če ne. In ...« je premolknil.
»Ste hoteli še kaj reči,« je bila Lia mehko prijazna.
»No, mislil sem, če bi, mislim, kam hodite na malico?« je šel v napad.
»Na malico, saj ni še ura. Ob pol enih grem navadno, ko pridejo kolegice nazaj. Tja čez hodim, je najbližje. Rada imam solate in včasih špagete s paradižnikovo polivko. Vegetarijanka sem,« je prostodušno priznala. O, vegetarijanka, v mojem lokalu imajo vedno meni tudi za vegije, je premleval.
»In če vas povabim v moj lokal. Tam imajo meni tudi za vegije, veste,« je bi Jože naprezljiv.
»Kje pa je ta vaš lokal?« se je odsmehnila in se nervozno prestopala s papirjem v roki.
»Na koncu ulice desno, ob malem trgu. Seveda se peljem tja. Jaz si dovolim, da si vzamem malo več časa za kosilo. To mi moj status dovoljuje. Predvidevam, da je v vaši pisarni drugačen red. Poznam vašo predstojnico, brez skrbi, če bi zamudili nekaj minut, bi to jaz pojasnil. Verjemite, v upravi imam zadosti argumentiran status, da me ne napadajo,« se je kar bahal.
»No ja, malo spremembe bi mi koristilo. Kdaj bi pa šla?« je bila zdravo vdana in nemirna.
»Po vaši časovnici, ob pol enih bom na parkirišču. Moj avto je skoraj nov črn BMW, tretji na desni. Tam bom počakal,« je bil Jože povsem razdražen in že poten.
»Pridem,« je pokimala. Kačasto se je odzibala skozi vrata.
Minka ni mogla priti do sape, ko je zvedela, da je ta mlada, ta ... Strmela je v ogledalo na toaleti in si na novo nanašala šminko. Ugotavljala je, da ima še več gub v kotičku očes in podbradek se je odebelil - to bo od piva, se je tolažila. Vsak dan grem z Joži na pivo. Ona pije tako no, rekreativno, ker ... Saj, ti dedci. Tudi njen ga lomi. Že od jeseni, ko je obnovil domačijo staršev in vozi tja ljubico. Se je razvedelo, se je. In ta Jože, ta, dve leti sem mlajša od njega, pa ... Vedno tako zakrknjen, zdaj pa ... Kot vsi ostali, mlado pa mlado. Pa sploh ve, da ima ta mlada že izbranca, mladega politika, ki je visoko v tej novi stranki. A on to ve, da jo takole povabi na malico. Ah, v tisti restavraciji je vse tako sterilno, in ja, ja, za vegije imajo meni. Lia je vegetarijanka, bog se usmili. Meni pa tekne krača, pa pečenice, pa pršut, o ja, pa teran. V soboto grem spet na Kras. Marina me je povabila, ah, bo žur. Na, pa sem mislila, da bi jaz in Jože lahko vsaj seksala, če že ne bi gradila kaj večjega. Saj mu nič ne manjka, dedec in pol. In denar ima, hiško. K sreči nista imela otrok. Ampak njegova, ah ... To je bila zgodba, to. Zdaj pa ti pelje to zelenko na malico, joj. Mene ni povabil, ne. Jaz sem ga vabila, jaz, pa ... Oh Minka, tudi šminka ne bo več pomagala, konec je, konec. Joj dedci, dedci. Ko lezejo proti petdesetim, se jim pa spet meša, spet hočejo biti fantje. Ja, ja. Pa se boš kar vdala, daj no, si je govorila pred zrcalom in si popravljala pristrižene lase. Poiskala je kolekcijo pudrov, ki jih je tovorila s seboj, v veliki rjavi naramni torbici. Počasi si je nanesla plasti, jih skrbno razmazala, tako kot ji je svetovala kozmetičarka. In zmogla je celo nasmeh, za katerega je menila, da je še vedno vabljiv, da razoroži moškega, da je namig. Na hodniku je bilo zatišje. Kot da bi čakala v zasedi, kdaj bosta prišla mimo. Pa je bila ura že krepko čez eno, pa ju še ni. Samo da ... Da bi Jože kar peljal damo kam v predmestje v senčko ... To dela direktor, avtomobilski seks, ah ... Ne, ne Jože zagotovo ni tak, ne. Ja nikoli ne veš, skriva kača noge, skriva. Pa ju najbrž slišim. Lia se smeji, no ... In potem ju zagleda. On stopa sproščeno, brez suknjiča, malo zavihane rokave ima. Kaj takega, je Minka pomislila. In tudi kravata je zrahljana, vrhnji gumb razpet. In Lia zavije v veliko pisarno pravne službe. Jože pa gre proti njej, jo gleda in ji reče.
»Minka, kaj pa vi, še vedno na odmoru?«
»Ne, ne, samo malo sem bila na toaleti. Pa je bila dobra malica, vam je teknila, kaj. V taki družbic,« je bila Minka zbadljiva in se pri tem živčno prestopila. Sama j3e bila v drugem lokalu7,k kot da bi vedela ...
»O ja, rižota z morskimi sadeži in motovilec s fižolom in kozarec vina, pa kava, in celo omleto sem si privoščil, gospodična pa je bila osrečen s kosilom za vegetarijance. Ti mladi, kaj vem, vegetarijanstvo. Nisem za. Ampak vsak ima pravico, da si najde svoj način prehranjevanja, seveda, če nimaš kakšne diete. Jaz moram malo paziti zaradi žolčnih kolik, tako mi je rekla zdravnica po zadnjem pregledu z ultrazvokom. Baje ima malo šodra v žolčniku. Ja no, stroj se obrablja, se,« je bil Jože nenavadno zgovoren.
»Ah, dajte no, saj ste še mladenič, no. Ja žolč ja, jaz ga nimam več. So me že operirali. Pol leta sme bila na strogi dieti, na, pa sem zdaj spet prava požeruhinja. Se mi vidi, ne,« je Minka rekla in se pogladila čez obilne boke.
»No, če vam je tako prav, se ne ozirajte na druge. Bistveno je, da ste vi osrečeni, to je bistveno,« je Jože navrgel in že hotel oditi.
»Slišala sem, da se strastno zanimate za starine. Veste na Krasu so Italijani izropali te stare stvari. Zame, kjer je bila moja babica, nona smo ji rekli, je pa ostalo še veliko tega, kredence, stara miza, omare in veliko zrcalo v spalnici v češnjevem okvirju. In stenska ura, zelo stara, še teče, še. Vnuk jo navija, moj brat, ker živi tam v vasi. Moj ni vnet, da bi stvar obnovila, brat ima novo hišo, druga sestra pa živi v Kopru,« je zadihano nametala Minka.
»Zrcalo pravite, zrcalo vpeto v češnjevino. Veste kaj, če greste na Kras, ga fotografirajte kar s telefonom in mi sliko pošljite na moj mejl. Lahko to naredite? Ampak, kdo vam pa je povedal, da sme ljubitelj starin?« ga je zmedlo.
»Vaša soseda v vrstnih hišah. Pri frizerki vse izveš. Naneslo je tako pa tako, da delam tam pa tam. In potem je takoj navrgla, da vas pozna. Da vas videva, kako občasno nesete v hišo, kakšno staro reč. Nazadnje da ste nesli zelo star gramofon,« se je Minki razpiralo.
»O bog, saj to je huje kot obveščevalna službo. Ja res je, to je bilo v marcu, ja. Kupil sem ga na bolšjem trgu. Ja, seveda, soseda skrbi za vrtiček. Jaz sem po odhodu žene dal vrt zravnati, zdaj imam samo travo, to pa mi pokosi robotska kosilnica. Rad imam samo travo pred hišo, nobenih rož. Ne rečem, lepo je, če so, a jaz nimam potrpljenja, da bi jih gojil, nimam. No, pa poslikajte tisto zrcalo. Resen kupec sem, velja.« je Jože rekel in se zrahljal.
»Prav, prav,« je Minka zmehčano pomislila in se nasmihala na vroč, erotični način. Dečko, ti še ne veš, kaj zamujaš. Mlada ti tega na more dati v postelji kot stara levinja, ne. Če bi me enkrat okusil ... ji je pelo v očeh.
»No, zmenjeno. Se bova slišala, videla, kakorkoli. Kdaj greste na Kras?« Je Jože vprašal.
»V soboto. Vaš zasebni mejl še imam, pa vam pošljem. Bo prav tako?«
»Odlično, zdaj me pa čaka delo,« je trdo rekel. Spet je bil tisti stari Jože, trd, mračen in zavozlan. V pisarni je dolgo nemel v stolu in živčno trkal s prsti po mizi. Tale Minka, kakšna bi bila v postelji, je premišljal. Taka obilna, zagotovo vroča. Saj se ve, da je imela ljubimce, lovska koča, vikendi, tudi v kombiju s skladiščnikom - slišal sem te zgodbe. Ampak Lia - nje si ne predstavljam, za zdaj ne, da bi legal z njo. Zdi se mi krhka. Govorila mi je o neredu s pravnimi dokumenti, da bo rabila veliko časa. Sektor, ki so ji ga dodelili, je prej vodil Boštjan, ki se je popolnoma zapil, za seboj pa pustil to, kar je. Direktor ga je odstavil. Kar prišel je v njihovo pisarno, Boštjana poklical na hodnik in mu rekel, da je odstavljen. Da, da, tako to dela naš stari, tako. Vse nas lahko doleti. Lia je na poskusni dobi. Zagotovo jo bo vabil v predmestje, še vsako je. In v nos mu bo šlo, ko bo zvedel, da sem jo jaz prvi povabil - to je ja njegova predpravica. Vedno je bilo tako, vedno. No, upam, da se iz tega ne bo razvil kakšen neljub škandal. Vabljenje kolegic na malico je sicer splošen bonton, ampak.!? Jožef, kaj delaš, Jožef, ga je še kar nemirilo. In kozarec vina, zakaj sem si naročil kozarec vina. Poredkoma pijem, samo ob nedeljah, polovičko buteljke, včasih pa samo kozarec, danes je pa sreda in … In zrcalo. Zdaj sem pa v dvomih. Naj čakam na tisto iz Celja ali to. Bom videl, kako bo. Če bi bilo res lepo ohranjeno, potem. Ampak, kako bi izpeljali prevoz. Bi ga Minka sama pripeljala? Kaj pa če bi me vabila, da grem z njo, s to … In če bi … Tako, za vajo, spet … Koliko časa že nisem bil z žensko, že pol leta. Odkar je šla … In tako se mečem proč. Ne, ne, stanovitnost duha, stanovitnost duha Jožef. In če bi šel spet k maši. Mogoče bi me to umirjalo. Ko sme bil še otrok, s staro mamo, tisti njen, v usnje vezan molitvenik, dišeč po, saj ne vem, po čem je dišal. Še zdaj ga imam na nočni omarici. In notri so tri vijolice in list štiriperesne deteljice, že ves preperel, ampak je še. Naša stara mama je verjela, da nosi srečo. Mama, ona, ona je rekla, da se ne gre zanašati na sodbe naše Mire, stare Mire, ki smo jo oddali v dom, tam pa korona in konec … Pa jo bom verjetno še pogrešal, čeprav je že, kar tri leta je že. Kuhala je odlične mineštre, njen pire krompir … Kaj bo zdaj s tisto staro hišo. Starine … Mogoče mlinček za kavo, tistega bi vzel, pa morda svečniki. Ja, svečnike je pa imela, to pa. Šele kasneje sem izvedel, da jih je imela kot pripravo, če bi jo doma dali na pare, tako kot so to delali pred desetletji. Zdaj že dolgo ni več take navade, ne. Zdaj je samo žara v mrliški vežici, fotografija, cvetje in tišina. Cankarjansko vzdušje … In zrcalo, tisto … V Izbi, že polno črnih odrgnin, okvir pa napokan. Ne, ne bom ga vzel, tam naj bo. Bi bila pa lepa počitniška hišica. Ni mi jasno, kako so lahko bili v tisti hiši trije otroci in dedek in babica. Drugi časi so bili, drugi. Druga babica, Jana, ona je pa meščanka, še je živa. Ona pa je bila zaljubljena v mojega očeta, mlajši sin od dveh. In morda je zato tolikokrat šel k njej na kosilo, namesto na malico v samopostrežno restavracijo. Zdaj je v pokoju, ta, ta mali tiran. In kako je zdržal v tisti vasi, dokler nisem šel šolo, potem je najel stanovanje v mestu in začel graditi to hišico. Vse je moralo biti na svojem mestu, en sam red, računalniškega zanesenjaka. Med prvimi je bil, ki si je sestavljal računalnik, kasneje je resno delal programe, skrbel za obdelavo podatkov v veliki firmi, v nekdanji Iskri, kjer so razvijali tudi računalnike. Oh, kakšna zgodovina. In zdaj me vleče v spomine. Nič, delati bo treba. Še nekaj tabel moram spraviti v krožni prikaz za poročilo, ker bomo imeli v juniju veliko zasedenje vsek delničarjev in lastnik podjetja pride, gospod Arnold. O, ja, njemu gre, poleg tega ima še eno podjetje v Italiji, pa mislim, da je nekaj kupil tudi v Srbiji. No, ja … Namigoval mi je že, da bi jaz prevzel podjetje v Italiji, ker da dobro obvladam italijanski jezik in sem sposoben finančnik. Pa ja, v Torino bi moral, pa ja. Pritiskal je name kmalu po tistem, ko je zvedel, da sem se ločil. Ja, preprosta logika, sposoben, sam, brez zapletene družine, morda željan kariere. Figo pa kariera, moja hišica, moj mir, to je moja kariera, to! Ne, ne nikamor, na noben položaj, prav na noben. Jožef bo lepo oddelal svoje, popoldneve pa lepo na balkonu, malo branje, malo dremanje, zvečer pa kakšen film, sprehod, morda pivo v bifeju, to, to. In stoletje se bo obrnilo. Gremo delat.
V soboto okrog enajste je prišel domov. Lahko si mislite, koliko časa je spet zapravil za prebiranje na bolšjem sejmo. Seveda je tudi tokrat imel modre rokavice, prijemal predmete, se pogajal in skušal najti najugodnejšo ceno. In končno je prišel do Celjana z zrcalom. Pogodila sta se za dvesto evrov. Pomagal mu ga je omotati s kartonom, oblepiti – v ta namen je s seboj prinesel širok, rjav lepilni trak. Soseda ga je gledala, ko je iz zadnjih sedežev črnega avta previdno vlekel kartonasti zavoj. Počasi ga je dal na tla, nežno zaprl vrata, avto zaklenil in se razgledoval. Sosede ni mogel videti, ker je bil s hrbtom obrnjen k njej. Drugi sosed je ropotal s kosilnico. Pograbil je omot, ga z obema rokama nesel do vrat, tam ga je spet odložil na tla, da je v žepu poiskal ključe vrat. In je izginil. V mali veži si je oddihal in intenzivno razmišljal, kam z zrcalom, za začetek. Odločil se je, da ga bo dal na balkon v zgornjem nadstropju, kjer je bila spalnica in ne prav velika dnevna soba. Vestne se je preobul in si nadel natikače; na pomlad in celo poletje je v hiši nosil natikače brez nogavic. Nogavici si je seveda tudi sezul, jih privzdignil in ovohal – ta njegov čudna navada. Potem ju je nesel v kopalnico in pustil v lijaku, da bi jih kasneje prepral in posušil – tak ritual je pač imel.
Balkon je bil kar velik, širok; dovolj širok, da je bila tam okrogla bela kovinska miza in dva stola, v kotu pa stojalo za sušenje perila. Dokler je bila žena, so bile še rože na kovinskem trikotnem stojalu in tudi na ograji balkona. Vse to je počisti in pustil samo mizo, ograjo je tudi prebarval v belo, prej je bila zelena. Namenoma je izbral belo barvo, da se je vse ujemalo s stoloma in mizo. Na mizi je bil tudi prt, vaza; včasih je tja dal rože, ki si jih je kupoval v nakupovalnem centru, običajno ob sobotah. Previdno je prinesel zrcalo na balkon. Šel je po nož in počasi rezal trak in karton. Ko je bilo zrcalo osvobojeno embalaže, ga je dolgo samo gledal in sebe v njem. Jaz Jožef, si je rekel, tak, malo zgaran, bled. O ne, treba bo nove akcije, ja. Dolgo je razmišljal, kam z njim? In potem je dobil idejo: Na stojalo za rože ga bom začasno obesil. Spalnico bom letos prebelil, potem bi ga lahko dal tja ob omaro za obleke, tam je prostor. Šel je po čistilo in krpe. Vestno ga je očistil in ga pomirjen občudoval. Preveril je če ima zanko za obešanje, če prav je to že naredil pri prodajalcu; ugotavljala sta, da je to še star, trden način. In ga je dvignil, previdno nesel k stojalu, ga zataknil in se gledal. O, lepa dekoracija, lepa, si je v mislih rekel in se utrujen usedel na stol. Kakšna pozicija, kakšen okvir, kako odseva svetlobo. Ja, dobra stara reč, dobra. Kakšnih pet metrov oddaljenosti je na balkonu stepala preprogo soseda in švigoma pogledovala k sosedu. Vsi sosedje so zagradili balkone, da ni bilo moč gledati, kaj se dogaja, samo on ne, če tudi ga je žena nagovarjala, da bi zasteklili vzhodno in zahodno steno, on pa je bil vedno proti, češ, da mora biti pretok zraka in da ga en klinc briga, če sosedje firbcajo. On da je povsem normalen človek, in da so normalna vedenja pač normalna, da ne rabi skrivalnic. In je videla, ko se je sklanjala čez ograjo, da je obesil zrcalo. Začudena je obstala z iztepalnikom in si zašepetala: Oh, kdo je še kaj takega videl, zrcalo na balkonu. Čemu le? Potem je nadaljevala z udarjanjem, da je silovito tleskalo. On pa je kar sedel in si odpočival. Potem moram še v nakupovalni center, hladilnik je prazen. In kosil bom kar tam, nekaj bom že izbral, si je prigovarjal.
Ustrezalo mu je, da se je nakupovalni center okrog dveh že polagoma praznil. Sit in zadovoljen je hodil po razsvetljenem hodniku. Ni se mogel odločiti, kam bi najprej stopil. Imelo ga je, da bi kupil tudi novo trenirko in copate za tek – nameraval se je spet lotiti teka, tako kot pred leti, tik po študiju, ko je strastno skrbel za kondicijo. In pred športno trgovino je obstal. Nekaj ga je prikovalo. Če to ni Lia in njen … Glej no, pa sta, ona je, ona, nezgrešljivo ona. In jaz cepec sem imel iluzijo, da … Proti meni gresta, o bog, sem sta namenjena. Kaj zdaj, naj se obrnem in grem. Ne, to bi bilo strahopetno in nekolegialno. In sta prišla. Lia ga je pozdravila in mu predstavila zaročenca. Moral se je rokovati s tem človekom, z nadutim dolginom, oblečenim v kavbojke, v popisani majici in nek usnjen telovnik ali kaj.
»Kupujeva pohodne čevlje. Jutri nameravava v gore, prvič letos. Oba sva vneta pohodnika,« je Lia zgovorna.
»Tako. Jaz pa običajna sobotna rutina, nakup nujnega, pa na kosilu sem bil, ne da se mi kuhati,« je v zadregi rekel.
»Ja saj, za enega, ja. Meni se tudi ne bi dalo. Z Matejem sva si na hitro naredila špagete, on z mesno omako, jaz, saj veste, ne, samo s paradižnikom,« se je Lia nasmehnila in se prestopila.
»Ampak za pot v hribe je treba kaj krepkega,« je Jože rekel in se pri tem držal kot nekdo, ki so ga zalotili pri intimnih opravilih.
»Ja, jo bom že natreniral, brez skrbi. Počasi bo jedla tudi suhe klobase, bo,« se je oglasil gospodič Matej. V glasu je bilo čutiti arogantno samozavest in mlado moč gamsa.
»No, osebno menim, da že vsako telo ve, kaj mu prija. So energijski pripravki, ki zadostujejo, so. Spremljam to, kolesarji na primer,« se je Jože delal poznavalskega.
»Ja, ja za ekstremne napore so pripravki, so. Ampak za naju bo čokolada kar dobra pa vitaminski sok in veliko vode. Saj tura ne bo zahtevan, dve, tri ure, kaj takega za začetek. Je šele maj, v gorah je še sneg ponekod,« se je Matej razgreval in pri tem še bolj dokazoval svojo ponosno slokost.
»Srečno pot. In dobre čevlje izberita, sploh za take poti, ja,« jima je Jože rekel.
»Bova,« je Lia prikimala. Gledal je za njima, kako sta utonila v svetlobi športne trgovine. Opustil je misel, da bi tudi sam šel tja in izbiral copate in trenirko. Pohitel je v toaleto, da si temeljito umije roke, ker se je pač moral rokovati. Napotil se je do trgovine z živil. Iz žepa je vzel listek in sistematično nakupoval, kar si je zapisal, Ustavil se je tudi ob ponudbi piv. Tega ni imel zapisanega na listku. Naložil je šest steklenic izbranega piva, zavedajoč se, da bo moral steklenice plačati. Pa kaj, si je rekel, danes imam zrcalo, pa kašno. Ves čas je premišljal o Liji. Taka, taka pa na poti v gore, suha, no … Oh, nikoli ne veš, kaj vse se skriva v ljudeh. Ne moreš soditi samo po videzu, ne. O ja, zmore, mlada je, vidi se ji, da je v njej paket energije, vidi. In tisti njen, no … Saj ne vem, kaj dela, tega ne vem, ampak izžareva brezpogojno samozavest. Takih se ogibam, ne maram jih. Taki so po navadi politiki, teh pa, ne!
Pozno popoldan, ko se je naspal, je sedel na balkon in si dolgo ogledoval sosesko. Povsod mir, le soseda je nekaj plela na vrtu. Lahko je videl njeno, ne prav majhno zadnjico in razgaljen bel hrbet. Slišal je, da si nekaj prigovarja, morda preklinja; to je včasih slišal. Taka je pač bila, priženjena iz neke oddaljene vasi, sicer zaposlen kot uradnica v podjetju, kjer je delal mož, inženir elektronike. Žena je rada šla k njej na kavo, pa tudi soseda je včasih prišla, celo sosed, gospod Ivo, tudi on. Zdaj ga je manj videti, ker veliko dela v novi tovarni, nekje na Štajerskem, kaj vem. Ampak soseda, ta informacijski biro. Radovedna je, vse ve in vse raznese. Biointernet, to je ona, to. Zdaj, ko sem sam, navrže kakšno besedo čez vrtno ograjo, sprašuje pa ne, ker ve, da nisem pripravljen odgovarjati. Saj je poskusila, a sem bil ledeno tiho. Potem je odnehala. Njej, da bi razlagal, zakaj sva se pravzaprav razšla, njej. Bog ne daj, cela ulica bi vedela, celo mesto, se mi zdi. Ne, saj ima sojo teorijo, da sem težak in imam principe, pa da nisem družaben. To sem slišal, ja. Vinka, ta, ta moja sestra, mi je to servirala, to … Da se tako pač govori, da je govorila tudi z Andrejo, da … Ženske … Kaj ji je pa manjkalo? Nič, po pivo si grem, se je odločil. Po tretjem pivu ga je prijelo, da si je nazdravljal in se gledal v zrcalo. In glasno je govoril. Ni bil čisto prepričan, da soseda spodaj na vrtu ne sliši tega, ne. Ampak to ga zdaj ni več motilo, ne. Vzel je novo steklenico in se kremžil, gledal svoje spakovanje v zrcalo in rekel:
»Vidiš Jožef, zdaj sva sogovornika, zdaj sva dva. No, nazdraviva. No, Jožef, si videl kaj, kakšno okno sem kupil. In ti si na drugi strani. Na zdravje stari. Pa bi ti rad zaupal, veš, da sem včasih že mislil, da bi … Ah, saj ni pomembno. Babe govorijo, sem bil težak, principi in to. Jaz pa mislim, da si vsak zasluži, da ima svojo osebnost. Zdaj, če je druga oseba nekompatibilna s tabo, to je pač tako, ne. Kaj ti meniš. Prikimuješ, tudi prav. No, vsaj ti mi daš prav. Glej ti si Jožef, jaz sem Jože. In midva se najbolj razumeva, kaj? No, no, le kimaj, le kimaj. Ti bom zaupal, dobro, zdaj sem že pri četrti pivi, pa kaj. Služim, delam, življenje pa teče. Ja, sprašuješ, kaj me žuli. Ah ja, to, z ženskami. Ena mi je ušla. In te dni sem videl eno, veš, iluzija, veš. Sodelavka, mlada, pa … Ne, ne me prepričevati, da sem kozel, da se na tako mlade nimam kaj obešati. Ne boš me prepričal, porka duš!« je zakričal in tlesknil steklenico na kovinsko mizo. Sosedo je to skoraj prestrašilo. Ozrla se je gor proti njemu in gledala, s kom se pravzaprav prereka. Pa je videla, da noro bolšči v zrcalo in da tja govori, zrcalu. Odkimala je z glavo, si popravila trenirko, se sklonila in zgrabila na kup pocufan plevel. Zagotovo si je mislila: temu se je pa čisto sfuzlalo. Se ne čudim, da je Andreja šla, se ne. In je šel po novo steklenico. Teatralno jo je odprl, drugo pa potisnil pred zrcalo in zelo na glas rekel:
»Na, Jožef, pij, porka duš, pij. A nisva a? Jebenti no. Kdo bo naju jebal, a. Babe!? Ma ni šans, ti rečem, ni šans. Evo, ko bom to spil, bom pa še v gostilno šel. Saj boš šel z mano, a? Tako je prav stari, tako. Boga ni, hudič pa je. In ta je naredil babe. Brez njih ne moreš, z njimi pa tudi ne. Mene da bi komandirale, ma ni šans, ej, ti rečem, ni šans. Možakarja sva, jebenti!« Je spet zakričal in tlesknil s steklenico. Pa je nadaljeval: »Ko bo cajt, si najdem eno. Agencije in to. Kaj, kaj praviš, da je treba babe lovit na drugačen način, da imajo danes druge finte. Ma ja, daj no. Vse se nalimajo na videz, denar, dober avto in to. A misliš, da v službi ne mečejo oči name. Saj nisem slep. Minka ta, veš, ta se kar ponuja, samo, kaj vem, ni moj idealni tip, če sploh obstaja kakšen idealen tip. Če je lepa, je hudič. Če je uspešna sta pa dva. Če je mlada, no, to je iluzija. Kaj, kaj si rekel? A ja, to, ja, da ni vse v letih, ja. Pusti to, proti petdesetemu lezem pa nisem več v taki formi kot nekdaj. A veš, da sem hotel danes kupit copate pa trenirko. Ne, resno, no, če ti rečem. Začel bom spet teči, boš videl, boš videl. Najprej malo, potem več in več, dokler ne bom prišel na deset kilometrov dvakrat na teden. Boš videl, boš videl!« je hudo glasno zatrjeval.
Soseda ga je zdaj zgrožena opazovala. Odkimavala in ni vedela, kaj naj naredi. Človek je znorel. Pa če bi poklicala sestro, gospo Vinko. Ja ne vem, mogoče si bo mislila, da zanalašč stojim na vrtu, ga gledam in poslušam. Ampak človek blazni, tam gor pije, buli v zrcalo in sam sebi nekaj dopoveduje. Če je to normalno, ej!? Nič, poklical bom gospo Vinko.
Jože pa je še kar vlekel pomenek z Jožefom, zdaj se je že rezgetavo smejal, mahal z rokama, si kimal in kazal s prstom v zrcalo, rekoč: »Evo Jožef, kmalu boš tak kot jaz. Ja, ja, ti se držiš, ja. Ti si krščansko vzgojen, pošten uslužbenec, diplomirani ekonomist in strokovnjak tudi za finančno pravo, za bilance. Ja, seveda si. Ampak pozabljaš, da sem tudi jaz v tebi, to pozabljaš dragi moj. Ko se boš zavedal, da sva dva, potem bo lažje, kaj. Veš kaj, sranje tole pivo. Prešla bova na domači sadjevec. Še ga imam v hladilniku, tisti iz naše vasi. Johan ga vari. Prekleto dobra reč. Saj se ga spomniš, kaj. Praviš, da bova nora od tistega žganja. Kaj bova nora, daj no, samo malo, kako naj rečem, narkotizirana bova, taka, ja. In potem bova lepo šla v gostilno, pa malo večerjice in, stari moj, sobota je. Mogoče bova parkirala mojega črnega jeklenčka pred kakšno nočno luko, tam se zbirajo ribice, pleh pičke, saj veš, ne. Si za stari, si ne. Dobro, grem po sadjevec.« In je res prinesel dva kozarčka, enega je dal pred zrcalo, ga natočil, druge pa sebi. Najprej je vzel tistega pred zrcalom, potem pa še svojega. Trčil je, svojega na hitro spil, potem pa še drugega. Pačil se je in iz sebe izpustil zelo glasen aaaah.
»Madona, a se spomniš, ko smo enkrat bili tam pri Johanu, a. Rezal je suhe klobase, kuhal en tak, kaj vem, čuden napoj. Mešal je ena zelišča vmes, čakaj, kaj je že kuhal. Iz drnulj, ja. Baje en star recept nekje z Idrijskih koncev. Ma ja, tista reč mi ni teknila, klobase pa. Pa pivo smo žlampali, ja. Se spomniš tega. No, no vidiš, nisva še utrgana, ne. In potem sem šel k tisti, k Marici, ja. Pravili so, da je vaška strežajka za … Ma ja, saj veš, kako gre to na vasi, vse vejo. Hotel sme pač malo poskusiti, kako je z drugo, ker sem bil že štiri leta poročen. Saj veš, doma je vse pri roki in ja, vse poznaš, vse je rutina. No, pri Marici, baba in pol, malo, kako naj rečem, divja, grize, hrope, madona, je pa mašina to pa. Johan mi je rekel, da jih imela že … No, saj je tudi on že bil pri njej. Punca je prava ja, na pošti dela. Ti, Jožef, a veš, da sem šel potem k spovedi. A sem ti to zaupal? Glej, glih taka sobota je bila, ko sva šla k Johanu, en kredit sem mu rihtal, ker je bajto popravljal, streha, fasada, nova okna, take reči, ne. Ja, k spovedi sem šel. Še vedno je bil isti župnik, kot takrat ko sva k maši hodila z babico, ja. Mož je bil že star, previden, vsega vajen. Madona no, Jožef. Kaj, kaj smeješ se mi. Kar daj, kar daj. Ja, vem, zjutraj sem se kesal. Šel sem domov, mislim domov, v našo staro hišo, se oprhal kar z mrzlo vodo, se razkužil tam spodaj, ker nikoli ne veš, ne. No, potem sem si naredil močan zajtrk, skuhal sem si kavo in … In sem šel k maši, po dolgih letih. Potem pa še k spovedi. Gospodu sem povedal, tako pa tako, pa amen. Nič ga ni osupnilo, prav nič. Vedel je, da je gospodična Marica vroča in nestanovitna. Rekel mi je samo, da naj se izogibam takim priložnostim. Malo je bilo krivo pivo, malo tista žganja pri Johanu, ponujal je to in ono, spil sem kar nekaj kozarčkov. In lepa poletna noč je bila, taka, s polno luno, porka duš. Saj se spomniš Jožef. Z Marico sva se že večkrat menila, da pridem. In tisti popoldan sem jo klical, kar gnalo me je v našo vas in k njej. Vidiš, k Johanu je šel Jožef, k Marici pa Jože. Na, pa dajva še enga.«
In tako je šlo do večera, ko se je res usedel v avto in čisto počasi speljal. Soseda ga je začudeno gledala in se prekrižala. Po navadi je speljal energično, da so gume zacvilile, nocoj pa počasi, skoraj slovesno. Ne, ne, to se ne bo dobro končalo, ne. Poiskala je številko gospe Vinke in ji na hitro povedala, kaj se dogaja.
Nedeljsko popoldne je mrmraje odhajalo, ko se je Jože zbujal v lokalni bolnišnici. Pogledal je v bel strop, v cevke, v soseda, tudi v cevkah in s kisikovo masko. Kaj, za boga se je zgodilo. Ja, ja, Jože je kriv, Jože jo je skuhal. Pa sem mu rekel, da žganih pa ne, na, zdaj pa sem tu. Le kaj se je zgodilo? Nič ne vem, nič. Samo to vem, da sem šel v gostilno, do tam še, pa v nek klub, kjer sem se mečkal z eno žensko, pa potem, potem sem naročil dvojno vodko in potem, potem tema, nič več ne vem. Sestra, menda ena od višjih, ker je bila vsa v belem, je prišla do postelje in preverila, če je infuzija pravilno nastavljena, če vse teče kot mora. Obrnil je oči k njej, k zajetni gospe, in jo vprašal, če ona ve, kaj je bilo? Pa mu je povedala, da je prišla zjutraj, da so ji poročali, da so ga reševalci pobrali na nekem parkirišču in da je nekaj kričal, bruhal, javno uriniral in take. Da ima pač zastrupitev z alkoholom. In je obešenjaško rekla:
»Gospod, pumpa je preveč vlekla, pumpa.«
Obnemel je. Zašepetal si je. Vidiš Jožef, v kaj naju je spravil Jože, vidiš.
Popoldan ga je obiskala Vinka. Zgroženo ga je vpraševala, zakaj se je pogovarjal z zrcalom pa kaj da mu je. Ni ji kaj dosti odgovarjal, prosil pa jo je, da mu za naslednjič prinese radensko in malo zrcalce, ker da bi rad nadziral afto na spodnji ustnici – res se mu je naredila. In drugo jutro, na viziti, so mu pojasnili, da bo še nekaj dni na opazovanju, ker da so jetrni trsti slabi, da ima tudi povišan holesterol, neurejeno bitje srca, kar da je posledica silne opitosti, in neravnovesje elektrolitov, klasika pri zastrupitvi z alkoholom. Popoldan je že smel vstati. Šel je na toaleto, kjer je bilo večje zrcalo. Ko je odtočil in si umil roke, se je pogledal v zrcalo in rekel:
»O, Jožef, lepo, da si prišel na obisk, lepo. Sva ga srala, kaj? Ja, zrcalo nikoli ne laže ne, in ti tudi ne, Kaj?«
Prostranost, pred katero sem se znašel, je bila osupljiva. Raznovrstnost, ki jo je prevevala, je bila nedoumljiva. Delovala je povsem drugače, kot prejšnja enolična utesnjenost, v katero sem se deloma ujel, jo po svoje hotel, bil v njo položen, in iz katere sem po začetnem navdušenju odšel, prilezel, padel, se vzpel.
Kamorkoli sem se obrnil, je bilo vse polno stvari, ki jim nisem znal določit natančen namen in pomen. Nekatere so se zdele mehke in preproste, so se med seboj prelivale ter zlivale, kakor da so tam od nekdaj in so neločljiv del celotnega prostora, druge so delovale trdo in kompleksno, imele ostre robove, izrazite barve in oblike, ter delovale samozadostno.
Na začetku se je zdelo, da se ne glede na razlike med seboj dopolnjujejo, med približevanjem in natančnejšim opazovanjem pa začel ugotavljat, da so si po pomenu in namenu precej različne, in da v grobem delujejo, kot bi ne prihajale iz istega vira in navdiha. Mehka so se zdela ustrežljiva in vabljiva, trda hladna in nedostopna, preproste so me sproščale in dolgočasile, kompleksne zahtevale pozornost in zaposlovale misli.
Razkritje nesmiselnih in nedoumljivih razlik med mehkimi, spreminjajočimi se pojavami, in trdimi, kompleksnimi obstojnimi stvarmi, je začelo v meni ustvarjat praznino, me delit na pol. Hrepenenje in odpor sta se menjavala brez jasnega povoda, razpoloženje nihalo od ljubezni do sovraštva, počutje od upanja do obupa. Da bi ustavil vse močnejši tok menjavanja skrajnosti, sem si zaželel, da se čas ustavi, ali pa se začne vrtet v obratno smer, vrne v izhodišče, vse dokler ne ugotovim pomena razlik, in svoje vloge v njih.
Ne glede na vedno nove in nove poskuse, kot je moledovanje, prošnje, zahteve in ukazovanje sebi ter drugim, da se razlike začnejo manjšat, se je prostranost še naprej drobila, spreminjala obliko, razkrivala neprepoznavne oblike, prepoznavnim dodajala nove odtenke, zato sem se, da bi pobegnil pred pritiskom, začel na slepo potikat sem in tja. Svet, ki sem ga hotel osvojit, je začel osvajat mene.
Med brezglavim potepanjem sem vse, kar mi je prišlo na pot, opazoval povsem od blizu in neposredno, in primerjal s samim seboj. Mehke so bile nesimetrično razbrazdane in nagrbančene, se prelivale v bleščečih barvah, ločevale po ostrih vonjavah, se bohotile z različnimi zvoki in delovale izmuzljive. Trdne sem razstavljal, sestavljal, ugotavljal, kaj vse se da iz njih naredit, z njimi počet, in če sem katero po nerodnosti poškodoval, pokvaril ali uničil, so me posledice puščale neprizadetega.
Vlekel in vabil sem jih k sebi, se jih dotikal, izzival, navduševal, in se čudil, kaj vse v primerjavi z mano ponujajo, zmorejo, prenesejo, s čim vse jih je mogoče primerjat, za kaj vse uporabit, ne da bi dobil jasen odgovor, zakaj se določene odzivajo, spreminjajo obliko in glas, prihajajo in odhajajo brez povoda, spet druge delujejo, kakor da jim ni za nič mar, in se premikajo in odzivajo nepredvidljivo.
In da bi našel, odkril, ustvaril neke vrste zunanji red in notranji mir, sem jih začel ločevat v skupine. Na vroče in mrzle. Gnetljive in trde. Glasne in molčeče. Umirjene in nervozne. Kontrolirane ali neobvladljive. In ko je začelo zmanjkovat vidnih, logičnih razlik, sem jih ločeval po v meni sproženih občutkih. Premišljeno prijazne in prikrito sovražne. V osnovi naklonjene, po bistvu nenaklonjene. Vsakdanje in šokantne. Ljubeče in strašljive. Meni podobne in tuje. Zaželene in nepotrebne. In na koncu vse vmesne na silo razporedil na eno ali drugo stran.
Začetna brezmejna prostranost je s tem začela dobivat svoje meje, in jaz odkrivat lastne omejitve. Celovitost osupljivo lepe in neskončno zanimive pokrajine, je z določevanjem skupin, dokončno razpadla, ter me prisilila, da sem se začel ozirat drugam, onstran odkritega in znanega.
Blag veter je med iskanjem postal podoben prepihu, polnem mešanih dišav. Svetloba se je sestavljala v nerazločno lepe nianse, ki so se vedno drugače prelivale med seboj. Zvoki so se mešali in ustvarjali glasbo, ki se je zlivala čez tla celotne pokrajine, na obzorju pa so začele pojavljat nove in nove oblike, ki so delovale, kot da izvirajo iz drugega, posebnega sveta.
Različno visoki vrhovi so se bohotno razkazovali in strmeli v nebo, ter se zdeli privlačni kot magnet, jame mnogoterih oblik so zrle na vse izven njih, ter se skrivnostno ponujale na vpogled, in raznovrstne globeli, v katerih so se prelivale sence in barve, so delovale, kot da vabijo v vidne in nevidne globine.
Poti, ki so se vile do njih, so bile različne po širini, strmini, obliki in barvi. Poskušal sem odkrit, katera od njih gre naravnost tja, katera je najlažja, najlepša, vendar so se poti v daljavi tako nejasno zapletle, da jih nisem uspel ločit med seboj.
Prepletanje barv, vonjav, zvokov in oblik, je v meni sprožilo občutek blaženosti, in začelo se mi je dozdevat, da bi lahko poletel naravnost na poti, in po njih letel do ciljev, v samo osrčje na novo odkritih, prebujenih hotenj in želja.
Ideja o idealnejšem svetu nekje tam, drugje, me je obsedla, in me odnesla v tako močno opojno stanje, da čez čas nisem več vedel, ali doživljam življenje na zaveden ali polzaveden način, daleč izven sebe, ali globoko v sebi, so želje realne, nerealne, jih še obvladujem, ali pa so ušle izpod nadzora.
Prostranost je po odkritju poti in ciljev začela postajat nezanimiva in moteča, zato sem začel iskati izhod, vozlišče, točko, od koder vodijo poti do vsega, kamor sem hotel priti, in kjer bi želel biti, ne da bi se posebej oziral na pogoje in nevarnosti.
Občutek, ki je med ogledovanjem poti in ciljev začel izhajal iz porajajočega se prepričanja o usodni povezanosti ene izmed njih in mene, je postajal neubranljivo privlačen, ter se je s preigravanjem idej o tem, katere vse poti sem sposoben premagat, in kakšne vrste cilje lahko dosežem, vse bolj in bolj oblikoval v mističen okvir.
Kljub skrajnim telesnim naporom in robni psihični izčrpanosti, ki sta me postavljali v mejno nevaren položaj, sem se zaradi neustavljivega hrepenenja po odkrivanju razkritih poti in doseganju vabečih ciljev, brezkompromisno in trmasto prepričan v svoj prav, prebijal naprej. Pomikal sem se brez predaha, in dlje ko sem prišel, bolj sem postajal opijanjen od prepričanja, da je nekje tam, daleč stran, mogoče doseči prav vse.
Imeti, priznati si mejo, se mi je zdelo neumno in krivično, in doseči brezmejnost, edino pametno in pravično. Verjel sem, da se temu zaradi golega preživetja ne smem odreči, ter si to glasno ponavljal, ko so se me zaradi vse težjega in počasnejšega napredovanja, lotili neustavljivi dvomi.
Postajalo je vse težje. Psihično in telesno. Poti se kljub trmastem, na trenutke nevarnem približevanju, niso hotele dokončno razkrit in postat otipljive. Občutek za prostor mi je prišepetaval, da bi se to moralo zgoditi že zdavnaj, in logika načrtovanja narekovala, da se mi čas izteka, zato sem postajal paničen in ranljiv. Začetno trdnost in odločnost so dodatno šibile še bitke med vabljivo sladko potrebo po obstati, užiti trenutek, in se začasno, v imenu dolgoročne koristi, vdat omejitvam, ter med sanjskim hotenjem po igrati na vse, oditi, se iz tega izviti, uveljaviti svoj jaz, dati življenju lastno obliko in vsebino brez premisleka. in takoj.
Pokrajina je postala enolična, ponavljajoča se, in edina razlika, ki sem jo z napredovanjem zaznal je bila, da jo je začela preplavljat meglica. Vse gostejša in vse debelejša, in ni trajalo dolgo, ko sem bil poponoma ogrnjen v njo.
Po celotnem telesu se je začelo pojavljat občasno otipavanje in oprijemanje, podobno podrsavanju plapolajočih trakov. Tu in tam se mi je zazdelo, da me je kdo povlekel za uho, nos, me popraskal po glavi, me na kratko ujel za nogo, stisnil prste. Nežno dotikanje me je pomirjalo in mi vzbujalo občutek ugodja, trdi prijemi prebujali potrebo po pripadnosti in željo po povezanosti.
Poskusil sem jih ujeti, prijeti, si jih ogledat, povečat ugodje, a so se spretno izmikali in umikali, in me sčasoma začeli premetavat sem in tja. Dotikanje je postajalo grobo in pogostejše, vonj vlažen in podoben potu, meglica temna in strašljiva, kot so najtemnejše noči.
Sčasoma je občutek ogroženosti prevladal in me pahnil v neke vrste nenadzorovan položaj, v katerem sem v menjavanju jeze in ponižnosti preklinjal in molil, prosil in grozil obenem, ter nepopustljivo vztrajal, vse dokler se napol fizično in duševno mrtev, končno nisem znašel na platoju velikega razpotja, na katerem se je končevala prostranost, in se začenjal nov, izbran svet.
Nedoločljivo daleč stran se je razprostiralo vozlišče poti, ki so se z oddaljenostjo cepile na vse več krakov, izhodov, in v vse več smeri. Med seboj so se spajale in razkrajale v vse bolj kompleksne oblike, ter se zaključevale v oddaljenih gorah, jamah in globelih.
Majhen del mene se je želel vrnit na sam začetek, v omejen, varen in predvidljiv svet, iz katerega sem prišel, del mene ostati, si povrnit moči, še enkrat preverit prednosti, slabosti, in se šele potem odločit kam in kako naprej, toda hotenji po zmagi in prevladi, ki sta se razlili iz neznane globine v vse znane kotičke, sta me neustavljivo vlekli naprej, ne da bi vedel, ali hočem samo stran, kamorkoli, ali v določen, meni namenjen drugam. Poskušal sem se ustavit, obrnit, še zadnjič pogledat nazaj, toda zaman. Pamet mi ni sledila, nogam ne dovolila obstati, občutja se na prošnje ne več odzivala, ampak se posvetila oddaljeni, pričakovani slasti. Ja, od takrat naprej na poti nisem več sam, sem sam, s seboj.
Svet, ki sem ga zapuščal, sem zaradi nejasne meje med realnim in namišljenim, dojemal kot izumetničen in pretiran, neprivlačen, in svet pred seboj zaradi vseh nedoločljivih možnosti in raznolikosti, fascinanten, opijajoč in mamljiv, ob tem pa sem bil obenem žalosten in srečen, ne da bi točno vedel, katero od občutij je spadalo k čemu, in ne zakaj.
Med hitrim, brezkompromisnim približevanjem vozlišču poti sem presenečeno ugotavljal, da vidim in slišim vse čisteje in vse bolj razločno, na kar sem se odzival s stanji vse globje pomiritve in višjih vznemirjenj, ne da bi imel nad njimi nadzor.
Vabeče sladki svetovi so se tako vse bolj bohotno razkazovali kot mesto neverjetnih skrajnosti, ter zveneli kot prostor omamnih melodij. Njihove oblike so dobivale osebne, značajske poteze, in glasovi skrivnostno, sporočilno globino. Dojemal sem jih kot priložnosti, ki so me dokončno zasvojila, in razkritja, ki sem jih moral na vsak način osvojit.
Poti so se namenoma, tako se mi je zdelo, ponujale v vznemirljivo nevarnih zavojih, grozečih pasteh strmin, veličini preprek, vseh mogočih smereh, ter kopičile energijo v osupljivih križiščih, vse dokler se niso zlile in spojile s cilji, ki so se razkazovali in bohotili brez najmanjših zadržkov. Višave so delovale osvojljive, skrajne meje premagljive, večajoča se nasprotja znosna, in največja odrekanja v mejah pričakovanega. Vedel sem kaj hočem, kako to dobit, in predvsem, kaj s tem počet.
Trdno sem verjel, da bom sčasoma osvojil vse dosegljive mi, ne glede na to, če se bo treba prebijat skozi vse vidne in prikrite pasti na poteh, se povzpeti kam izjemno visoko na strmo goro, višje, kot bi bilo še varno, oditi v zelo oddaljeno in globoko jamo, globje, kot se po pameti sme, in se spustiti v najnižjo globel, nižje kot veleva previdnost.
Predstavljal sem si, kako bom odkrival nove, lepe stvari, se z njimi povezal, v njih in z njimi užival, se dvomljivim rečem spretno izogibal, se hrabro soočal z nepredvidljivostmi in nevarnosti, močnejše zvito premagoval, šibkejše pogumno odrival, in nepomembne neopazno zaobšel.
Preplavilo me je toplo, pomirjajoče zadovoljstvo, ki se pojavi, danes to vem, ko se ujamejo in uskladijo ponujene možnosti in lastna hotenja. Kot stanje, ko se hotenja zdijo uresničljiva, se skrito razkriva, ideje spreminjajo v prepričanja. Se popek življenja dokončno razpre, in iz njega vznikne sla po dejanjih in dokazovanjih.
Pod vplivom neustavljivo rastoče samozavesti in eksplozije visoko letečih idej, ki so med vrhunci pretiravanj že presegla čustvene meje in sprožala pomisleke, sem se lotil iskanja, ocenjevanja, in izbire najboljše poti do prvega cilja. Pri eni mi je bila všeč oblika, pri drugi prvi vtis, pri nekaterih enostavna linija, pri mnogoterih raznolikost krivin. En del mene se je oziral na izkušnje, drug na želje, tretji na morebitna prijetna in neprijetna presenečenja, in ko sem jih poskusil postavit v enoten okvir, in izbrat najprimernejšo, mi je dokončno izbiro preprečeval strah pred izbiro napačne, meni neustrezne poti. Predolgo za kratko življenje. Prekratko za velike cilje. Preveč enostavno za velike dosežke.
Ponavljajoče se prebiranje in izbiranje je mojo notranjost drobilo in trgalo, ter me sčasoma razbila v neke vrste mozaik želja in sposobnosti, hotenj in koristnosti, nians in razlik. Notranji glas mi je govoril, da se bom, če se bom hotel iz tega izvit, moral prisilit v divje, spontano, nepremišljeno dejanje, ki bo drobljenje in postopanje prekinilo na silo. Začel sem se kotalit, opotekat, vrtet, opletat z glavo, in se odvrtel vse do samega začetka prepleta poti.
Poti in cilji so dobili nove, njim lastne linije in oblike, kar jih je delalo še mikavnejše. Jasno se je slišal hrup popotnikov, kako se navdušeno prebijajo čez ovire, se veselijo prispetja pred cilj, jedko stokajo med zastoji in padci, govorijo s samim seboj, drug čez drugega, kaj jasno, kaj zmedeno, in večinoma eno in isto. In dlje kot sem jih poslušal in gledal, bolj se je zdelo, da sta njihovo početje in govorjenje namenjena meni, prihajajočemu, vključujočemu, kar sem doživljal kot všečno in kot strašljivo. Biti del nečesa se mi je doživljal kot lep občutek, postati del vseh, kot grozljiv.
Med zbiranjem in urejanjem nasprotujočih si vtisov, je do mene pritekel umazan in izčrpan fant, podoben dekletu, in na moj presenečen in vprašujoče oster pogled, v vidno vznemirjen rekel, da mora začasno drugam, ker noče in se mu ne da, upoštevat nepisanih pravil in neoznačenih meja. Želel sem ga natančno izprašat kup stvari, kot je, kdo je to ugotovil, kdaj se vrača, kaj bo medtem počel, kje točno bo in s kom, a mi je med hitrim slovesom napol odsoten dejal, da so stvari glede tega jasne in logične same po sebi, in da bi bil pogovor o tem zame škodljiv. Spremljam sem njegov, po moje nepotreben, odhod, in bil prepričan, da se bo moja pot v vseh pogledih razlikovala od njegove.
Dejanja prej in potem, sem si zastavil kot odločna, dobra, neomajna, od nikogar odvisna in nikomur škodljiva, odporna na vse možne vplive, in življenje kot enosmerno pot, zaradi česar bi glavnino časa živel srčno in srečno.
In tako sem, trdno prepričan, da so vse poti premagljive, in da je ni poti, ki bi me ustavila, se me podredila, me zadržala, krenil na potovanje brez načrta.
Na prvi od poti sem nepazljivo padel v jamo, iz katere sem se komaj rešil, ne da bi si dovolil sprejeti pomoč, v drugi sem se nerodno in nesrečno zaletel v steno, ki je nisem uspel podret, ne odkriti njenega namena, v tretji naletel na oglušujoč hrup, ki me je odpihnil nazaj, in me naučil, da besedam ne gre verjet, a sem, ne glede na vse slabše izkušnje, v iskreni želji, da dokažem svoj prav, poskuse stoično nadaljeval. Moj način potovanja večine ni zanimala, čemur sem se, zaradi izkazanega vztrajanja na lastnih principih, v glavnem čudil, manjši del njih pa se je ob mojih neuspehih zabaval na zajedljiv, ponižujoč način, zato sem, da bi pred samim seboj ubranil svojo odločitev, in pred njimi moje početje, postal neprizanesljiv in nepopustljiv.
Poln, napol razložljivih vtisov o poteh, grenkih spoznanj o bitjih, bolečih odkritij o prikritih pasteh, od ponavljanj izčrpan in razklan, zaradi nedoseženega užaljen, prazen, v usodo vdan, sem se, po še enem bolečem neuspehu, začasno ustavil, legel, prepustil toku. Čez čas sem med dremajočim strmenjem v megleno daljavo zagledal pot, ki je nisem videl nikoli prej, in ni bila podobna nobeni, ki so se vse dotlej, vile iz skupnega vozlišča.
Tla so se sama od sebe premikala naprej, in že sem se videl, kako me bodo nosila s seboj, občutek med zamišljenim napredovanjem pa postal podoben lebdenju, stanju, ko nisi na nič vezan, k ničemer prikovan, nikomur nič dolžan. Samo si.
Premikanje po poti je pred koncem postalo skrajno lahkotno in delovalo omamno, zato nisem vedel, ali se cilju približujem jaz, on meni, se približujeva drug drugemu ves čas, izmenoma, v intervalih. Prepletanje gibov, pogledov, premikov, svetlobe in zvokov, se je iz intervalov ,zlilo v en sam tok.
Skozme je zletel pretresljiv in osvobajajoč občutek, da sem naletel na nekaj, kar ne zna, ne zmore, ali ne sme spremeniti niti čas.
Prevzet od prelomnega odkritja, da obstajata tudi neke vrte ne pot in ne cilj, nekaj kar si še ne znam razložit, še nisem sposoben dojet, sem refleksno vstal, odskočil, pogledal naokrog, in se premeril od nog do glave.
Zavedanje, da sem živ in zdrav, sta se mi povrnila občutek nadzora in hotenj. Počutil sem se podobno kot na začetku. Le da sem dlje videl, več slišal, in lažje ločeval resničnost od sanj.
Ob gledanju na svet, ki sem ga zapustil, med poslušanjem glasov svetov, ki so čakali, in ocenjevanjem položaja, v katerem sem bil, je v meni zavladala misel, da sem nekoč to že doživel, imel, razumel, in potem izgubil, brez da bi vedel, ali mi je bilo odvzeto, sem zavrgel, pred tem pobegnil, bil pregnan. In stekel v edino možno smer.
Tresel sem se kot poblaznel. Najbrž zaradi spoznanj, na katere nisem bil pripravljen, in nemoči, ki je nisem pričakoval v tako neposredni obliki. Vse se mi je zdelo manjše in manj vpadljivo. Bolj enostavno in manj vabljivo. Poti, gore, jame in kotline bolj vsakdanje. Preizkušnje, ki so se obljubljale, in oblike, ki so se bohotile, se niso več zdele tako edinstvene in omamne.
Po vseh prevratih, plazenju in tekih, pol zavestih, nepojasnjenih pogledih, ostrih mejah in nerazjasnjenih obratih na začetih poteh, sem hotel najti pot miru in spokojnosti, stabilnosti in trajnosti. Najširša med njimi je delovala najbližje temu, zato sem se brezkompromisno podal na njo.
Med občudovanjem barvnih kontrastov trate, dreves, zemlje, mavrice in oblakov, sem zagledal v temne barve oblečeno žensko, ki je strmela v kup, na pogled raznovrstnih odpadkov. Delovala je zatopljeno navdušena in zadovoljna, brez razločno jasnega povoda. Približeval sem se počasi, večkrat pridušeno glasno zakašljal, ter napeto čakal odziv. Imela je globoke, umikajoče se oči, in zelo počasne, mirne kretnje. Sčasoma je opustila pogled, in se strmeča v tla, naslonila na kup, ne da bi razkrila, kaj si misli o meni in mojem prihodu.
Obožujem nove stvari, sem glasno rekel, in se ji približal že bolj odločno.
Globoko je zavzdihnila, in večkrat potrkala po odpadkih na način, kot da počne nekaj zelo pomembnega in smiselnega.
Ne vem kdo ste!, sem se zadrl,. Ni se odzvala. Ne kaj počnete! Uho je usmerila proti kupu, in z zanimanjem poslušala, brez da bi razkrila namen. Počutil sem se že skoraj vsiljiv, nezaželen, odvečen, čeprav za to od nje nisem dobil posrednega ali neposrednega namiga.
Ne vedoč kaj bi, sem pomahal, poskočil, in se napol v jezi odločil, da ji pred odhodom postavim še zadnja, neposredna in nedvoumna vprašanja: Me slišite? Vidite? Veste, da sem tu?, se je mogoče celo dotaknem, jo dregnem, a se je, preden sem vsega domislil do konca, naenkrat zravnala in spregovorila.
Ni veliko za povedat. Večina to opazi. In gre. Njene premišljeno usklajene kretnje, so se mi po vsaki izgovorjeni besedi zdele še za kanček bolj vabljive in privlačne.
Kje so? Kam so šli? Se še vrnejo? Trudil sem se, da bi zvenel radovedno in neposredno. Je kdo ostal? Se skriva? Zakaj niste na poti? Z hitrim nizanjem vprašanj in opazk, sem jo želel izzvati, jo iztrgat iz napol zmedenega govorjenja, predramit iz čudnega strmenja, in ničemur namenjenih kretenj.
Ne vem. Najbrž v vse smeri. Premerila me je od pet do glave. Radoveden si. Nepopustljiv. Do sebe. Drugih. Zagledala se je v nebo.
Imam razloge. Zaradi zadnjih izkušenj, bi rad zvedel, kaj me čaka. Se nanjo pripravil. Vzel sem si kratek predah, da bi videl, ali se bo odzvala. Ni se. In nadaljeval. Kakšna je. Ustreza načrtom. Moji smeri. Poskušal sem zvenet pomembno, a je zvenelo kot govorjenje kar tako. Kako bi jo opisali? Jo priporočate?
Ne vem veliko o njej. Tudi nočem. Ne, če ne morem zvedeti vsega. Zvenela je zdolgočaseno, kar me je razžalostilo, saj sem verjel, da sprašujem zanimive in pomembne stvari.
Vas osrečuje? Žalosti? Vsaj kakšen namig mi dajte! Namesto odgovora se je zagledala v pot, in me na pol prisilila, da si jo ogledam še enkrat. Široka, najširša kar sem jih videl, prijetna, da bi si prijetnejšo težko zamislil.
Ustreza mi. Vse bolj. In bolj. Obnašala se je, kot da ji ni mar za nasprotno mnenje.
Njen način govorjenja me je začel jezit, saj sem imel občutek, da mi noče pomagat, pa bi mi lahko. Njena drža sprožat odpor, ker je delovala, kot da zakriva stvari, ki bi se dalo jasno povedat. Zadržujete se. Govorite na pol. Neprestano tehtate. Česa vas je strah? Se česa sramujete? Govoril sem počasi, da bi bil učinek besed čim večji.
Zamisli si notranjost kupa. Njegove značilnosti. Med govorjenjem mi je namenila nežen nasmeh, ki me je nehote omehčal. Prvič sem začutil, da ji je mar. Možnosti, ki jih je imel…
Zdi se neuporaben. Odvečen. Si s tako neumnim krajšanjem časa, ne uničujete življenja? Mikalo me je, da bi ga razmetal, razkril vsebino, in s tem odgovoril njej in sebi, da bi se lahko začela pogovarjat o poti, meni.
Je končno stanje izrabljenega časa. Nekoč se ti bo zdelo pomembno. Zdelo se je, da se je ne da prizadet.
Manj pomembno od mojih vprašanj. Razen če mi s čimerkoli ali kakorkoli, ne dokažete nasprotno?! Nehalo mi je biti mar, na kakšen način kaj izrečem.
Stopi nanj. Del poti je. Njen najvišji del. Pokazala mi je mesto, kamor bi naj stopil. Ne bo ti zameril.
Ne razumem. Kdo bi zameril? Gledal sem jo presenečeno. Je kdo v njem? Vam zelo pomemben? Počutil sem se ogrožen, čeprav za to nisem imel smiselnega vzroka. Morali mi boste povedati kaj več. Biti natančnejši. Manj…
Vse kar vem, sem povedala. Očistila je mesto, kamor bi po njenem naj stopil. Ta, ki ve več, mi ni hotel povedat. Prepustil me je… Samo sebi. Pa vendar… Nisem jezna nanj. Ne več. Niti najmanj.
Zaključila je, kot da je s tem povedala vse, kar se je namenila. Podvomil sem v lastne odločitve. Da sem se ustavil. Se predal njeni nedorečenosti in skrivni privlačnosti. Še ne odšel. In prizadeto dvignil glas. Če je zvedel on, bi lahko tudi vi! Ni prav, da iščete izgovore pri drugih. Izven sebe! Ker če se ne odločamo sami... Poskusil sem ostat vljuden, in začel govorit splošno, ne da bi vedel zakaj. Nas ni. Smo še samo smeti.
Tu in tam komu deloma uspe. Dokler… Govorila je vse tišje. Najbrž bo najbolje. Da spremeniva temo.
Ravnokar ste me… Užalili. Nisem vedel, kako nadaljevat, da bi ne bil žaljiv. Ste me sploh poslušali? Slišali? Razumeli, kaj sem vas vprašal?
Sem. Prvič me je pogledal na dolgo in globoko. Več ti ne morem, ne smem, in nimam za povedat. Govorila je pomirjajoče, popustljivo, in prvič globoko doživeto. Nekoč boš razumel.
V dvomih ste, ker me ne poznate dovolj dobro! Samo to je! Sčasoma bo vse drugače. Prepričeval sem se, da mi bo postopoma, ko se bova zbližala, sama od sebe povedala vse, za kar pravi, da ne more, ne sme, in noče. Samo ostati da moram. Se ji predati. Ji pokazat, kaj, in kako čutim! Negotovost zaradi povedanega. Zmedenost glede poti. Nemoč pred njo. Počasi sem se ji približeval, in jo natančno opazoval. Dobil sem občutek, da me z nekom primerja. Zato sem jo poskusil navdušit. Vse do zdaj… Sem se počutil osamljen. Nerazumljen. Samo to sem vam še hotel povedat. Vi meni?
Ne priznavam izjem! Samo pravila. Govorila je s tonom, ki je sporočal, da je to ena od stvari, o katerih nima namena razpravljat.
Sem prvi, s katerim se tako brezčutno pogovarjate? Govorite to vsem? Molčala je, iz mene pa so besede letele kar same od sebe. Povejte mi najmanj, kar si še upate! Smete! Hočete!, sem ponavljal, medtem ko se je počasi oddaljevala.
Najtežje je, ko je vse pomembno. Najlažje, ko je pomembna ena sama stvar. V glasu sem prepoznal samo obsodbo in trpljenje.
In kakšen je moj položaj v tem?! Kaj me po vašem čaka?! Lahko ste prostaški, žaljivi, celo ogabni. Hočem čisto, kruto resnico. Ne glede na ceno. Molčala je, me opazovala, trudil sem se najti in izbrskat njena čustva. Nisem razumel, ali me z molkom vleče k sebi, me od sebe podi, se z menoj poigrava.
Kar iščeš, bi si ne upala najti. Začela je hodit vse hitreje.
Sledil sem ji, da bi jo ustavil, in jo objel, ter ji povedal, da imam občutek, da se iskanem približujem. In bil vnaprej prepričan, da bi na to rekla, da se na občutke ni dobro zanest. Zato sem ji poskušal na posreden način prenest vsaj nekaj bližine, ki sem jo čutil, in jo pogrešal. Kam greva? In zakaj?
Stran. Njen glas je izginil v vetru, in zdelo se je, da v njegovih močnih sunkih uživa.
Me slišite? Se vam zdim dober? Slab? Vi se zdite meni… Nisem je znal opisat na enostaven, logičen način.
Vse močnejši veter je odnašal besede. Dobri… Slabi… Bati se je treba… Tistih vmes… Ker ti… Ni nadaljevala. Kot da ni vedela, ali mi lahko zaupa.
Čas se nama je po vsem sodeč iztekal, zato sem jo skušal zadržat še vaj za kak trenutek. Je kaj, sploh kaj, kar bi radi, da se povrne? Pogledala me je presenečeno. Delovala je drugače. Pomirjena z menoj in mojo prisotnostjo. Vsaj ena majhna stvar. Bežen spomin, načrt, hotenje?
Približala se je mojem ušesu. Ne. Kar odgovori na vse. Ošinila me je s pogledom, in razorožila z nasmehom.
Samo tole mi še povejte! Na splošno. V nekaj besedah. Stavke sem izgovarjal med odseki mirnejšega vetra.. Kako je, ko se poznaš do najmanjše podrobnosti? Spoznaš koga do obisti? Da bi ne odšla, in me pustila brez odgovora, sem se oklenil njene roke.
Padeš. Skočiš. Si porinjen, na eno od strani. In se vse spremeni. Tudi konec. Sklonila je glavo in se mi dotaknila čela. Čutil sem, da ji ni vseeno za izgovorjeno. Slišano. Povedano.
Pričakoval sem več. Kot recimo… Naj še ostanem? Grem takoj naprej? Krenila sva v smeri vetra.
Delovala je, kot da je izgubila še zadnji razlog za govorjenje. In se od takrat naprej odzivala, brez da bi dala besedam smiseln pomen. Se premikala, ne da bi ji bilo mar, kam gre.
V navidezno brezizhodnem stanju sem bil za to ,da ostane, pripravljen izreči karkoli. Se motim? Imam prav? Govori! Povej! Govoril sem predrzno, odločno. In bi verjetno v tej smeri nadaljeval, če naju ne bi zajela in preglasila nevihta.
Ne vem več, kaj točno vse sva še počela po tem, ko je veter odnesel besede, ne kaj vse se je zgodilo, ko naju je premetavala nevihta. Spomnim se le, da se mi je zdelo vse doživeto vnaprej dogovorjeno in usklajeno, in verjel, da bi ne mogel naprej, dokler mi ne bi dovolila.
Doživetega nisem znal nikoli več sestavit in povezat z njo, ne izrečenega ponovit ali osmislit na novo. Od takrat naprej je spomin na njo, deloval vseprisotno. Tako močno, da je kot človek delovala vse manj resnično, in kot pojem, vse bolj otipljivo.
Nekje na poti, izgubljen v sestavljanju tez in vprašanj, ugibanj in trditev, med moledovanjem za razkritjem prelomnih stanj, usodnih preroditev, dokazljivih verovanj, ko sem omamljen od osvobajajoče širine, tekal sem in tja, nazaj in naprej, poskušal izbrskat obliko višav, slišati opis najnižje točke, sem naenkrat opazil, da je izginila. Ni mi povedala, kam naj grem, kje se naj ustavim, na tej njeni vse širši poti, niti se prikrito poslovila, ali mi skrivoma namignila, zakaj odhaja in kam. Glede na vse neodgovorjeno ali odgovorjeno le na pol, nisem ne mogel in ne hotel oditi stran, drugam, naprej, nazaj. Hodil sem sem in tja po najinih sledeh, da bi odkril kaj, kar sem prej mogoče spregledal, ocenil površno, zmotno videl, se vračal na mesta ustavljanj, da bi ugotovil, ali se je kaj spremenilo, obstajajo kakšne nove sledi, skratka, postal sem popotnik, ki se je ujel v prostor, in ga je ugrabil čas.
In med, ne vem katerim brezplodnim pohajkovanjem že, sem v eni od najbrž spregledanih zakritih kotlin, naletel na pol spečega moškega, ki je nerazumljivo momljal, se simpatično spakoval, in deloval, kot da se zabava. Njegov tanek trup je ležal na mehki, živobarvni podlogi, in bil delno prekrit s premajhno, belo trikotno odejo, iz katere so štrlele bose noge, ter imel nesorazmerno veliko glavo, pazljivo položeno na okrogel, premajhen vzglavnik. Njegov položaj in lokacija sta sprožala usmiljenje in odpor, izgled nelagodje, zato sem pogled umikal in izmikal vse dokler, ga nisem ustavil na črno beli sliki, skrbno položeni na njegova prsa. Ogledoval sem si jo z več smeri in iz različne bližine, najbrž zato, ker sem upal, da mi bo o njem kaj razkrila, ali mi vsaj osvetlila, kaj za vraga počne v blatni jami napol gol. Zabava druge, poneumlja sebe, išče pozornost, ima težave, ki jih ne vidi, ne zna rešit, ali pa je tam in takšen s samo njemu znanim in smiselnim razlogom? sem se spraševal. In ko sem se slike po pretirano dolgem ogledu dotaknil, kot da bi hotel zvedet, ali je prava, pritrjena, naključno odložena, mi je šepetaje, napol hropeče dejal, Jaz sem na njej. Praviloma bi odskočil, stekel vsaj malo stran, a mi je njegov sproščeno nagajiv glas, to preprečil. Zakaj?, sem ga brez premisleka vprašal.
Da zveš, kdo tu počiva, je zadovoljno dejal.
In ime?, sem ga resno vprašal.
Pogosto. Njegov glas je postal vesel. Tak obraz imam samo jaz.
Gotovo ste komu podobni?! Vsi smo si… V čem podobni. Bolj ali manj. Nasmejal se je na način, ki mi je veleval, da se s klepetavim govorjenjem smešim.
Dobro poslušaj! Mojega obraza se ne da pozabit. Zbrisat iz spomina. Dokončno opisat. Dokazano! Brez najmanjše debate. Kazalo je, da je izvabljati smeh, njegov premišljen in domišljen namen.
Skrivate se v jami in za sliko. Torej? Me hočete nasmejat? Prisil me je v igro, za katero nisem poznal pravila.
Nočem in ne pričakujem nič. Zato si jezen. Na oba. Ampak povem ti, ni vse tako črno. Nič je bel, ne črn. Daj, poskusi razmišljat o njem. Obnašal se je, kot da govori o veselih, lepih stvareh, ne pa o niču in smrti.
Razmišljam. Zabredli ste. Padli globoko. In vaš izgled... Poskusil sem se postavit iznad njegovih šal in mu pokazat, da sem spregledal njihovo bistvo, zamegljevanje.
Odzval se je radovedno, kot da se s povedanim strinja. Se kdaj vprašaš, kakšen bo tvoj obraz, ko boš mrtev? Med postavljanjem vprašanja me je radovedno opazoval, in ko ni dobil odgovora, nadaljeval. Pridi, in izkoristi priložnost! Že veš o čem govorim?
O strahovih. Poskušal sem mu sporočit, da mu nočem sledit. Vas je strah? Vas zato privlači in zanima?
Samo zato, da zveš ti! Ker si zaslužiš. Njegov glas je deloval zadovoljen na privoščljiv način. Vedenje. Ker… Na koncu je vse sila preprosto. Smrt neumnosti izniči, pomembno izpostavi. Nas obrne na glavo! Pridi. Preveri! Se vdaj. Zabaval se boš. Lahko počneš kar hočeš, le dotaknit se me ne smeš! Zvenel je kot norec, in začel sem se bati, da bom, če bom igral po njegovem, znorel še sam.
In se mu uprl. Ne mislim se vdat! Predat! Iti po vaši poti! Nikoli! Ker potem… Bistvo izgine. Ste dojeli? Zdel se mi je dovolj zdrav, da bi lahko vstal, zato sem začel pogovor jemat kot ruleto, v kateri zmagovalec dobi vse. Če bi vstali, ne igrali bolnika, bi se življenju ne posmehovali.
Ja, ja, to boš trobental, dokler ne boš ugotovil, da te glede bistvenih stvari nihče nič ne vpraša. Ne jemlji se tako resno. Ker bo potem še bolj smešno. Zvenel je, kot da me premaguje. Zdel se je srečen. Vesel. Olajšan.
Obnašate se, kot da vam je dovoljeno vse. Grozni ste! Mikalo me je, da bi mu ogrni, zagrnil noge, ki so delovale premrzle.
Strinjam se. Toda kaj hočem, če pa mi nič več ne morejo. Zdel se je prepričan v svoje besede. Priznaj, da te mika poskusit? Govoril je, kot da ve, kaj čutim.
Mika me oditi. Z ostrim glasom sem mu hotel sporočit, da mislim resno.
Noro je. Boš videl. Prideš? Pridi no! Ne bo ti, res ti ne bo žal!
Zašla sva. Predlagam, da pozabiva na vse izrečeno, in začneva znova. Ponudil sem mu roko, da bi vstal. Ni je sprejel. Nehajte se smešit! Ni se odzval. Rad bi vam pomagal. Govoril sem na pol proseče, in na pol ukazno. Ste se ušteli? Šli predaleč?
Pogledal me je hudomušno, in iskrivo. Podoben si mi. Škoda, da se nisva srečala že prej. Ko sem še bil poln tvojega življenja!
Med tehtanjem, kaj se bo zgodilo z menoj, kaj se bi lahko pripetilo obema, in kaj se dogaja z njim, sem ugotovil, kako razdvojen sem postal ob njem. Enako rad bi ostal, kot odšel. Še kaj zvedel, in na vse pozabil. Dvignil sem glas, kot da ga hočem zbudit. Počnete… Počnete to nalašč? Morate? Drugače ne znate? Povejte!
Kar vidiš, je resnica najhujše vrste. Samo to je. Bi se ji rad ognil? Ne boš. Jo ponižno sprejel? Neumnež! Deloval je, kot da pričakuje, da me bo s tem prepričal v svoj prav.
Ne poznate me… Zato je vse kar poveste in počnete… Nisem več našel besed. Strmel sem v njegovo telo. Opazil premrzle noge. Otrple roke. Bledo bel obraz. Grozen vonj. Upadle oči. Začel se mi je smilit. Je kaj, kar si želite? Po čem hrepenite?
Moja negotovost ga je vidno zabavala. Veš, kaj hočem? Da mi poveš, ali sem si na sliki še kaj podoben. Vidno vznemirjen je potrpežljivo čakal na odgovor.
Čas je, da končno grem. Poskusil sem se obrnit. Zadržal me je njegov odziv.
Daj, prosim, ne odidi! Ne, dokler ne ugotoviš kdo sem! V tvoje dobro. Njegovo govorjenje je imelo vse manj smisla. Meni v pomoč!
Če boste vstali! Da se razgibate! Pregrejete! Normalno zaživite! Začnete delovati resno! Hotel sem ga brezkompromisno izzvat, in mu s tem dokazat, da se nisem ujel v njegovo smrtno past.
Pogovor o tem je brez pomena. Časa ne teče nazaj! Nasmejal se je, in se, tako se mi je zdelo, oklenil slike, in napol zaspal.
Vsak nadaljnji poskus, da bi iz njega izvlekel še kakšno besedo ali kretnjo namenjeno meni, je bil zaman.
Najin zmeden, različno razumljen pogovor, njegovo nedorečeno in nedoločljivo stanje, smehi, v katere me je vabil, moteče stvari, ki sem jih želel pri njem spremenit, popravit, nejasen položaj na koncu, moje enoznačno odzivanje na izzive, ki mi jih je postavil, so me pahnili v posebno stanje, podobno globokem, odsotnem žalovanju. Počutil sem se melanholičen, ne da bi vedel, s čim se naj potešim, razvedrim, si povrnem prejšnje stanje. Bil radoveden, brez da bi razumel, kaj točno me še zanima, in katera vprašanja, bi rad še enkrat odprl, postavil. Izgledal drugačen, ne da bi našel eno samo pomembno stvar, za katero bi lahko rekel, da me je dokončno spremenila.
Bolj kot sem se mu hotel približat, manj sem ga čutil, in dlje kot sem ga gledal, manj sem si želel razumeti njegov položaj.
Med umikanjem in izmikanjem sem zagledal veliko križišče in razpoko, ki sem se je, ker sem hotel nekaj oprijemljivega in otipljivega, močno in nepopustljivo oprijel.
Prvi ogled razpoke mi je razkril, da se vije nedoločljivo daleč, in sega neizmerljivo globoko, natančnejše preverjanje okolice in robnikov pa me napeljalo na spoznanje, da sem naletel na razdeljeno pot, ki se mi je v trenutkih, ko nisem več vedel kaj in kako, razodela kot pravljična priložnost in sanjska možnost, za drugačen, zanimivejši, boljši način potovanja.
Vzrok za notranji dvom in razkol sem našel v neuspešnih prebijanjih po enojnih poteh, na katerih sem se moral hote in nehote borit in soočat s preprekami, skrivnostneži, čudaki, nepreverjenimi razkritji, nedokazanimi grožnjami, pobegi, pretvarjanji, predvsem pa njihovo posredno vsiljeno trditvijo, da se spreminja vse, le bistvo ne, bistva pa nismo sposobni spoznati.
Ponujena, razdeljena pot je imela zame v primerjavi s prejšnjimi pomembno prednost in odločilno sposobnost. Omogočala mi je živeti naenkrat dvakrat, na dva načina, potovati po dveh poteh vzporedno, izmenoma, zaradi česar bi se manj vračal, redkeje obstal, hitreje napredoval, in lažje zaobšel nepotrebno in nekoristno. Potovanje bi prilagajal sebi, in ne sebe potem.
Na osnovi daljšega ogleda posamične poti sem sklepal, da sta si v osnovi precej podobni, ter se razlikujeta le po nenatančno razdeljenih, raztrganih, prelomljenih stvareh, kot so strop, zgornja meja, tla, temeljne stene, ter posebnostih, kot so tam živeča bitja, ki so med delitvijo poti najverjetneje naključno ali namerno padla na eno od strani. Po do takrat videnem in spoznanem sem postal prepričan, da se bo od takrat naprej potovanje odvijalo po mojih načrtih, pravilih, željah, potrebah, meni v prid, in da bosta edini stvari, za kateri bom moral skrbet, pravilna izbira, in zadostna izkoriščenost obeh poti.
Prvi, vzporedni koraki po obeh poteh, so med pomikanjem nad razpoko delovali nevarni, a ko sem se naučil odmislit jo, ji ne dovolit, da bi mi odvračala pozornost, je potovanje postalo sladko in vznemirljivo. Počutil sem se kot vnaprej izbran končni zmagovalec, ki lahko izbira način in tempo sebi v prid in v svojo korist, ne da bi moral koga ali kaj pretirano resno upoštevat, se komu zagovarjat, za karkoli odgovarjat.
In ko sem v soju udobne predvidljivosti, začenjal skrajno uživat in se noro zabavat, so se med natančnejšim spoznavanjem ločenih delov poti začele kazat zelo pomembne, na pogled nepremostljive razlike, ki so hote ali nehote, začele spreminjat moj pogled in odnos do njih.
Vsaka od njiju je sčasoma razkrila povsem lasten značaj in drugačno energijo, kar ju je v njunem najglobljem, skritem bistvu, začelo delat posebni in drugačni, podobni enojnim potem. Odkrite razlike sem najprej prepoznal kot slabost, grožnjo lastnim načrtom, toda ko sem pretehtal še prednosti, sem v različnosti prepoznal priložnost, da podvojim užitek in dodatno razburkam zabavo. In da bi to dosegel čimprej ter izkoristil kar se da temeljito, sem ju začel doživljat in obravnavat na drug, nov način.
Levi sem pripisoval najbolj omamne zvoke, najnežnejše pozornosti in neustavljivo lepe kretnje, ter od nje z vsemi čuti jemal in hranil čutna pričakovanja do te mere, da se je potreba po pozornosti stopnjevala v višave, do brezmejnosti.
Na desni so me dokončno prevzele vabeče se krivulje in drzno mamljivi dotiki silhuet, ki so me, izmenjavajoče se, pripeljali do vse pogostejših vrhuncev, in zahtevali vse pogostejše uživanje ponujenih slasti preko meja, k skrajnostim.
Posledično sem se vse pogosteje izzivalno, kdaj celo premišljeno nevarno, nagibal na eno od strani, vse s ciljem, da bi kar se da temeljito postrgal vse ponujeno mi, brez da bi ob nenasitnem zadovoljevanju potreb in želja, razvil večje, močnejše predsodke, ali resnejše, trajnejše občutke krivde.
Zaradi vse drznejših pretiravanj, sem si vse pogosteje kaj zvil, poškodoval, odrgnil, povzročil bolečino, vendar temu zaradi nastajajoče odvisnosti po užitkih, namenoma nisem pripisoval večje teže, ali pa jim, da bi me ne ovirali preveč, namenoma zmanjševal pomen.
Prvič me je resno zaskrbelo šele po streznitvenem pretresu, neke vrste potresu, po katerem se je razpoka začela neenakomerno širit, in ko sem na neki točki presunjen in zgrožen spoznal, da so moje noge za vzporedno hojo po obeh poteh postale prekratke. Zavedel sem se, da bom moral od takrat naprej razpoko za menjavo poti preskakovat, ter se čimprej naučit izbirat in izbrat, po kateri od poti potovat in kaj jemat, ter kako dolgo na kateri od njiju ostat.
Varno preskakovanje in dobri časovni termini so zahtevali skrbno načrtovanje, natančno opazovanje, in premišljeno tehtanje, kaj vse bom v omejenem času na njej počel, od nje zahteval, dosegel, kako dobro jo izkoristil, in predvsem, kako se od nje okoristil, kar je spremenilo naš odnos v preračunljiv in ranljiv.
In čeprav je postajalo potovanje s preskakovanjem veliko bolj naporno, ter so se užitki s ponavljanji težav opazno manjšali, zaradi česar sem se kdaj pa kdaj celo ujel v premišljevanju, da bi pogostost preskakovanj zmanjšal, ali celo ostal na eni sami poti, sem se globoko v sebi zavedal, da mi v zameno za trud in izpostavljanje ta način potovanja še vedno vrača in nudi dovolj, mi zadostno poteši gon po zadovoljevanju in potrebo po napredovanju, da je smiselno in koristno nadaljevat na nov, nevarnejši in napornejši način.
Žal pa moja načrtna koristoljubnost in preračunljivo samozadovoljstvo nista imeli vpliva na to, da bi se razpoka ne širila še naprej, in bi sčasoma postala preširoka celo za varna preskakovanja, s pomočjo katerih sem do takrat lahko živel v vsaj delni izbiri, polovičnem raju, kot sem ga rad poimenoval.
Večanje razpoke sem v deliriju, v katerega sem padel po izginjanju izbire, poskusil ustavit s spajanjem tal, povezovanjem stropa, utrjevanjem skupnih temeljev, gradnjo mostov, iskanjem konca razpoke. Navkljub brezupnim naporom in skoraj ničnim, dosežkom, sem trmasto in neomajno nadaljeval, zakaj potreba za užitkih, nadzorom in izbiro, me je okupirala že vse do točke, ko me je že najmanjša misel na odpovedovanje ali odtegovanje napolnila s silovito bolečino in sprožila prepričanje, da brez tega ne morem, ne znam, nima smisla preživet, živet.
In ko sem po še enem od neuspešnih poskusov, nemočno strmel v robova, in premišljeval, kako ju še naj skušam povezat, koga vse še prosim za pomoč, pri kom iščem pameten nasvet, sem v odsevu svetlečega roba, zagledal sebe. Moje roke, noge, telo, gibanje in odzivanje, so se zdeli nepovezani, in skozme strmeč pogled, odsotno tuj. Obraz ni deloval kot del telesa, temveč kot kričeča notranjost, ki želi izskočit, zapustit telo. Videno sem, da bi se izognil soočenju z lastnim stanjem, najprej poskusil pripisat popačenem odsevu in utrujenim očem, toda ko sem si zaradi ponavljajočih se razočaranj resno omajal vero v lastno presojo, in si občasno dovolil slišat, kar so imeli o mojih odsevih v razpoki za povedali tudi drugi, sem dobil nič koliko enoznačnih in neoporečnih potrditev, da se odsev ne moti.
Ovedel sem se, da se bom v imenu ciljev in za cilje moral znebit, otrest, odreči izbiri, in s tem izgubil temeljni vir za hranjenje užitkov, temeljno sestavino dvojnega, vznemirljivega, neustavljivo privlačnega načina življenja.
Seveda sem, da bi se čim pozneje odrekel dvojnem, slastnem življenju, brezupno zavlačeval, iskal neobstoječ izhod, računal na nedosegljivo pomoč, in s tem nadaljeval tudi potem, ko so v robovih in na poteh začele nastajat nove, različno velike razpoke, ki so samo še poudarjale brezizhodnost položaja in dodatno jemale smisel početju. Počutil sem se zaveden, izdan in poražen. Šibek, nemočen, nepomemben, in prezrt.
Izgubljen v tavanju po lasnem labirintu, sestavljenem iz obsojanja vsega drugega in vseh drugačnih, sta me razkrita ošabnost in vznikla prevzetnost pripeljali do točke, ko je z ne ustavljivim množenjem in večanjem razpok na obeh poteh in v razpoki, položaj postajal nepredvidljivo nevaren in nenadzorovano kaotičen.
Med vse drznejšim preskakovanjem novi razpok, sem vse pogosteje padal, udarjal z glavo v tla, in po, ne vem katerem že padcu in udarcu v rob, v delni nezavesti, zdrsnil v največjo od razpok. Med padanjem sem si iskreno zaželel, da je nekje, kjerkoli že, nekdo, ki me pričakuje, in da obstaja vsaj eden, ki me razume. Mene. Poti in cilje. Ne vem, ne kdaj, in ne kako, sem priletel na tla, vem le, da je bila prva stvar, ki sem jo po počasnem ozaveščanju spoznal, da sem osamljen in sam, v roke usode predan.
Poti in cilji so delovali razgaljeni, grozeče blizu, na istem nivoju kot jaz, in razkazovali enoznačne lepote ter pošiljali monotone zvoke in enobarvne odtenke svetlobe, ki so se razlivali in prelivali preko mene in v mene, in nas povezovali na poseben, skrivnosten način.
Moja volja, da pridem do njih, jih osvojim, raziščem, je bila še naprej živa, le da zavestno postavljena v drug plan, izza vprašanj. Kakšna bo cena. Kaj v primeru, če ne bo vidnega napredka. Resne koristi. Novih razsvetlitev in dognanj. Če se bodo ponavljali stari, nekoristni vzorci. In bom še naprej neustavljivo hrepenel po izgubljenih, odtegnjenih užitkih. Predvsem pa, še vedno ne doumel in razumel razlike med živeti in zaživeti. Biti in umreti…
S strmenjem v nebo sem poskušal odkrit, od kod sem padel, z otipavanjem, kam sem priletel, s premišljevanjem, kakšne so možnosti, da zvem. Dokazi so bili skromni, možnosti omejujoče, počutje pa v nasprotju s tem, navdušujoče.
Nenadejano me je prevzel in osvojil občutek, da sem se nehote in nevede znašel na enem od ciljev, ki je na drugem mestu, kot sem si želel, in je drugačen, kot sem pričakoval. Takšen, ki veličino izseva nedvoumno in sam od sebe, ter je vsem na poteh že na daleč viden, magično privlačen, in izbran, kot edini možen.
Mi ga lahko kdo opiše? Nisem dobil odgovora. Ga sploh hočem?
Živel je mož, ki je prebival v gorah, v svoji samotni koči. Za svoje zanimanje se je posvečal plezanju in doslej je že osvojil številne vrhove. A vendar mu je eden od vrhov kljuboval. Odločen da prepleza ta vrh, se nekega dne odpravi na pot.
Tako prične plezati, nakar si na pol poti sam pri sebi izreče: »Kaj silim v to steno, na ta vrh, saj nimam tod kaj iskati. Vseeno si pri sebi oddahne in zada, da bo osvojil ta vrh, to breme. In res pride na sam vrh, kjer ga čaka prelep razgled in čudovito doživetje narave.
Tako vesel, da je osvojil ta vrh, si malo odpočije. Kljub vsemu pa mu notranji glas ne da miru in mu trka na prsi:
»Ob vsem tem , kar sem dosegel, nisem dočakal izpolnitve, in ves ta trud se mi zdi za malo zaman. Raje bi se umaknil v svojo kočo in se tam posvetil miru in življenju.«
In tako je mož prvič v življenju dojel, kaj to pomeni mir in tišina. Kljub temu, da je preplezal številne vrhove, si ni zadostil želje, in s tem sklenil, da se vrne v domačo kočo. Tam je nadalje tudi ostal in opustil plezanje ter v koči začel prebivati vse svoje dni.
Dejansko, kar pomeni življenje v Bogu. Saj je mož prejel in prepoznal, da lahko prejme mir in izpolnitev le preko Boga.. Tako je sprejel Jezusa kot za svojega vzornika, v čemer je prejel obilje in polnost življenja oz. se mu je dala božja milost in obljuba.
Haiku:
Ne hiti človek, raje se ogrni v samoto in tišino.
Spoznanje je dragoceno, zato se predaj tišini.
Ne misli, da boš opravičil svoja dejanja, če Bogu ne odmeriš svoje mere.
Bog se nam da razpoznati edino v tišini, kajti tam domuje.
Tišino boš zajel, kadar se umiri srce. V tem je stanje duha.
Mladenič se je s kolesom odpravil v park. Bil je čist običajen dan, in fantič je nesluteč sedel na osamljeno klop. Da si malo odpočije, si je vzel urico časa, da prebije na tej klopi.
Ko se je malo zatopil v misli in čutenje, ga je presunila narava. V življenju se je ta fantič ukvarjal z meditacijo, in ta prizor mu je bil pravšnji, da se je zamislil nad njim.
V nekem trenutku ga je zajela blaženost, spoznanje in od tod dalje si je zadal, da bo šel mirno po svoji življenjski poti. Ta namen ga je prevzel do te mere, da je v sebi začutil silno moč, ki ga je nagovarjala k tej »modri« odločitvi.
Ob vsem tem je začutil neko praznino, ki je bila v njem porojena v zanimanje. Ob tej misli se je spomnil prijatelja, ki mu je v priprošnji svetoval, naj se preda Kristusu. Tisti čas je fantič vedel, da mora sprejeti nase križ, ki ga izroča Kristus. Saj edino ob tem bo zadostil svojo najdeno izkušnjo po mirnem življenju.
Vse to ga je napolnilo z polno močjo in radostjo; tako odločen si je pri sebi trdno izrekel, da bo z vso vnemo sledil Kristusu in temu nauku. To dejanje je bilo v njem tako zagotovo, kot poprej še nobeno dejstvo. Tako se je trdno zavedel, da je našel tisto pravo pot, kjer bo udejanjil zaželeni mir. Ob tem se je počutil zadovoljnega, saj je ob neumornem iskanju sebi naposled našel rešitev.
Haiku:
Iskati mir je enako kot se predati božjemu.
Ego ponavadi skali mir. Bog ga verjetno poglobi.
Vemo, da je mir kot pot in življenje, zraven tega pa je tudi smisel.
V lepem sončnem jutru se je mož odpravil k reki, da tam prebije nekaj časa. Med sprehodom se je zatopil v reko in misli so mu odtavale, saj se je zastrmel v sam deroči tok. V tem začudenju je doživel ekstazo, kjer je občutil enost z reko.
Takrat je razumel, da je življenje zajeto v dihu, saj mu je ta polnost doživetja dala slutit, da sta človek in reka povezana v celoti, enosti. Začel je zavestno dihati in s tem se je povsem umiril. Spoznal je, da je življenje zapolnjeno v tem spokoju in miru. Od doživetja se je začudil in v srcu je razumel, da je duša lahko izpolnjena le, če se poistoveti z to reko, Bogom.
Ta izkušnja mu je dala odgovor na življenjski smisel, saj je v doživetju prepoznal svoj Jaz, Boga. Doživetje je bilo toliko popolno, da je zaradi duhovnega pomena svoj čas posvetil stanju tišine.
Resnično ti povem, da ti bo duhovnost spremenila življenje.
Tam, kjer je modrost in pot, je gotovo razodetje, ki ga daje sam Bog.
Bog ima smisel le takrat, kadar si v srcu z njim.
Pek je med gnetenjem kruha pomislil na pomen svojega dela. Med delom je kruh simbolno povezal z življenjem. Medtem se je zavzel nad dejstvom, da kruh uživa vsakdor, in to ravno iz njegovih rok. Počutil se je kot poslanec, ki ljudem omogoča uživanje kruha oziroma deljenje življenja. Ta misel, da kruh uživa vsakdor, ga je zaneslo na zamisel, da vsakdo kroji svoje življenje, se mu predaja in išče svoje rešitve.
Tako kruh postaja podoba življenja samega in postaja ikona vse- pričujočega. Kruh v tem primeru postaja božja mana in človek postane delo božjih rok. Samo življenje postane vzvišeno in človek si v njem pridobi pomen bivanja.
Pri tem mu je bilo dano izpolnitev božje zamisli in obljube; torej je sklenil zavezo z Jezusom, ki mu je postal kruh življenja in vsa radost.
Haiku:
Bog postane človeku smisel takrat, kadar se oseba zavestno spreobrne.
Doklej človek boš pital svoj Jaz, Boga pa zanemarjal.
Spreglej da si na poti Boga in zavrzi človeški nauk.
Živel je brezdomec, ki se je rad potepal naokoli. Bil je zelo svobodne narave in pri ljudeh je bil poznan kot prava prispodoba.
Tako je bilo, da je en lep večer prijetno ležal pod milim nebom in zrl tja v nedogled. Misli so mu tavale po onstranstvu in občutil se je zelo svobodnega. V sebi je našel spoznanje, ki ga je nagovorilo, da je dojel svoje bistvo v življenju. Takrat je razumel, da ničesar v življenju si ni treba prisvajati in da sama usoda poskrbi za človeka. Ta revež ni imel nikogar na svetu in ostal je brez vsake lastnine.
Vendar ta moment je bil zanj ovekovečen, saj je našel tisto, kar ga je zadostilo. Namreč sprijaznil se je s sabo in na svet gledal nekako oddaljeno, tako da sebe ni ovrednotil za pomembnega.
Dogodek se je vanj tako vtisnil, da se je začel zavedati svoje veličine: sprejeti dane okoliščine in se predati toku življenja. Postal je zadovoljen s sabo in ohranil je mir v duši.
Pri tem je vedel, da je ves smisel le pri Bogu (saj je bil pobožne narave); da prejema potreben kruh za preživetje, vendar smisel in pomen je našel v Jezusu, ki mu je postal vodilo v življenju. (Jaz sem pot, resnica in življenje)i
Vse to ga je navdalo z posebnim miru in v sebi je začutil življenjsko silo, kar ga je vodilo na razne poti. Tako osvobojen je dneve preživljal karseda »romantično« in z mirno vestjo gledal v prihodnost.
Pri tem je vedel, da je ves smisel le pri Bogu; (saj je bil pobožno naravnan), in da prejema potreben kruh za preživetje, vendar smisel in pomen je našel v Jezusu, ki mu je postal vodilo življenja.. (Jaz sem pot, resnica in življenje).
Haiku:
Sem le list vetru, metulj na cvetu, kot biser v morju.
Pot je pred menoj, a si oddahnem na bližnji jasi.
Skrb me prevzame, a misel na kozarec mleka mi ogreje srce.
Živel je mož, ki je bil po poklicu urar. Bil je mirne narave, saj je živel v tako primernem okolju. Med delom se je ponavadi zamislil. A tokrat je bil drugačne volje in zanj je bil to poseben dan. Bil je nenavadno vesel kot otrok in to mu je bilo pri srcu. Ob tem je postal sproščen in srečen, saj ga je delo posebej zanimalo. V tem mirnem okolišu in skrbjo do dela je postajal zadovoljnejši.
Tako je iz dneva v dan opravljal to obrt in ob tem doživljal venomer enako radost. Vedel je namreč, da si ničesar drugega želel in da mu to delo povsem odgovarja. S tem mu je zanimanje do obrti in vsakdanjega pripetljaja dajalo neizmerno zadovoljstvo in njegovo veselje je ob starosti postalo popolno. Spoznal je namreč, da je izpolnitev dela in okolja ter lastne narave tisto, kar je iskal v življenju.
Tako je pri vsem tem sklenil oz. nazadnje le doumel, da je milost in veselje po, ob srcu, kateri je pogojen z vzvišeno idejo o Bogu. S tem je mož sebi pridal razumevanje lastne biti v Bogu, kar ga je napolnilo Z Duhom.
Haiku:
Ne želi si ničesar, kar ni v tvoji naravi. Izpolnitev išči v sebi.
Najdi si primerno delo, da bi postal koristen.
Kadar se človek zave svoje omejenosti, mu je v pridih lastno zaupanje.
Živel je kmet, ki je preživljal svojo družino. Kot je znano, je imel dosti dela, kar mu je vzelo veliko časa. A tisto, kar mu je ostalo, je porabil za branje. Tako je živel leta in iz knjig črpal znanje in modrost.
To se je izkazalo za njegov prid, saj je mož z leti zaslovel med znanci za zelo razumnega in modrega moža. Postavili so ga za župana oziroma starešino med ljudstvom.
Naučil se je, da je vsako prizadevanje in trud poplačano, torej ni zaman. Iz tega je videl, da ljudje opazijo dobra dela in dejavnost pri človeku in ga za to tudi nagradijo. Z svojo lastno roko in trudom se je povzpel po lestvici navzgor in svoje pridno, dobrovoljno življenje ter delo kronal z slovesom.
Pri vsem tem je ta mož z izkušnjo in modro besedo razpoznal veličino in obstoj Boga ter luč evangelija, sveti božji nauk- Jezus. In to je bila krona njegove usode in življenjske poti.
Haiku:
Možnost se vedno najde, le čas si je potrebno vzeti.
Ustvarjalen mož si vedno kaj pripravi, da mu je čas po volji.
Četudi je dan poklapan, se je treba trudit in vzeti čas zase.
Neki fant je bil pastir na kmetiji. Kot je znano, pastirji radi sanjarijo pod milim nebom. Tako se je zgodilo, da se je lepega dne ta pastir ležeč v travi zamislil nad svojo romanco. Ljubezen, ki jo je takrat začutil do dekleta, je bila zanj preveč žarka.
Zasanjan in zaljubljen si je zadal, da si bo ustvaril lepo življenje. Načrti, ki so mu rojili po glavi, so mu postali vedno bolj dovzetni. Tako odločen je krenil na pot in raznih upov, kar bi mu življenje olepšali in spravili v red.
Ker je bil preprostega rodu in iz revne, pobožne družine je bil nagnjen, usmerjen k Bogu in tej pobožni zamisli. Kakor je z Njim živel in računal na vsakršno dobro pomoč, v katero je zaupal prek Boga. Ker je toliko zaupal in ubogal, je postajal vedno bolj preizkušan.
Z leti mu je uspelo, da si je ustvaril družino in se oprijel dela, za katerega se je v šoli priučil. V zrelih letih je fant zrasel v moža in se predvsem opiral na svoje srce ali zaupal v Boga. Postajal je zrelejši in modrejši, tako da si je na stara leta poiskal tudi razne konjičke. Zadovoljen s tem, kar je v življenju dosegel, je mirno tudi izdahnil. Še dolgo je bil poznan med domačimi, saj so ga ljudje marali in ga imeli za bližnjega, dobrega sočloveka.
Haiku:
Dovoli si vzeti čas zase, saj te lahko ugodno preseneti.
Najbolje je živeti in ustvarjati za sedaj, da te življenje ne pohodi.
Upati v dobro stvar je enako kot živeti za nekaj.
Živel je vernik, ki je imel družino. Kot takšen se je držal zapovedi in dane postave. Mislil je, da zna pravo vero izpovedati in je upravičen do ponašanja.
V sebi zaprt je izgubil občutek do soljudi, ni se zavedal in znal cenit niti svojih bližnjih. Namreč bil je preveč sebičen in Bog mu ni odprl oči, kajti ni zatajil samo sebe, temveč vse naokrog.
Zgodilo se je, da je bil ta vernik resda dober človek in Bog se ga je usmilil. Dano mu je bilo namreč, da je spregledal in v svojem uvidu sebi zaprisegel, da bo odsedaj pomagal in se trudil za bližnje ter soljudi.
V čemer je tičalo bistvo, je bil dar, ki mu je omehčal srce in mu omogočal, da je sebe ter ljudi gledal kot eno. Spoznal je, da je vredno le živeti, če se pomaga in tolaži sotrpinu, kajti vsakdo pride kdaj v stisko oziroma nadlogo.
Tako je dejansko po veri prepoznal ta neprecenljivi dar, vedoč, da je velik le takrat, kadar se razdaja za drugo osebo, stvar.
Haiku:
Kadar bi rad letel, pomisli na svoje peruti.
Odstrani svoje ogledalo, da boš videl stvari v pravi luči.
Čeprav si še tako zanesen, ne pozabi na svojega stvarnika.
Bolje je pridana božja beseda, kakor velik naprtan cekar. Bog ve, kar je najbolje zate.
Postaven učitelj se je vadil v preprostem življenju, da bi dosegel popolnost. Svoje čute je usmerjal v Gospoda in tako doživljal preporod. Sčasoma je dojel, da čutna naravnanost zapeljuje in potrebna je izkušnja z Bogom. Naučil se je, da je pozitivna plat življenja in hvaležen odnos do stvarstva, bivanja, prva in poglavitna stvar pri dojemanju Boga.
Iz teh izkušenj je svoje učenje dopolnil z molitvijo in petjem hvalnic. Tako se je ves predan zaupal v doživetje enosti z Bogom in črpal iz tega neizmerno modrost. V svojih letih je začel razumevati globlje spoznavanje sveta in razsvetljenja. S tem je dosegel intimnost in bližino vse- obsegajočega Boga, kar mu je ponudilo svojo radost.
Vedel je namreč , da bo s tem načinom odrekanja in predanosti doživel bistvo Boga. Živel je mirno in duhovno raven življenja ter si z izkušnjo modrosti in Jezusovega nauka obogatil svojo duhovno pot
Haiku:
Naravnaj svoje poti, kajti Božje oko se ne bo odvrnilo.
Če bi rad spoznaval Boga, začni prositi in se predajati molitvi.
Predaj svoje telo in duha, da boš zmogel razumevati Boga.
Mladenič, ki je hodil na visoko šolo, se je zraven pouka uril v modrosti. Bral je svete spise in osvajal razne kulture in filozofije. V tistem času je razpoznal Boga kot dejavnika resničnosti in stvarnosti. Spoznanja so ga vodile do raznih skrivnosti.
Prvo se mu je odprlo dojemanje življenja kot dar. V tem spoznanju se je naučil, da je ostal odprt in dojemljiv do božjih resnic. Tako je v tem rastel in v dobrem dojemal svoje življenje. Ves svoj trud je namenil k spoznavanju globljih resnic.
Dalje kot je vztrajno hodil je postajal vse bolj preprost v svojih predstavah. Kot oseba se je nagibal k svetemu in pričeval za Boga. V starosti se je posvetil hvaležnosti in prebiranju Svetega pisma, kar se mu je zdelo bistveno in s tem počastil Jezusa, slavil božje ime.
Haiku:
Imej vendar željo do učenja in kmalu si boš pridobil pamet.
Ne dvomi in kljubuj danim stvarem in Bog ti bo naklonil potreben mir.
Ne precenjuj daru življenja in vedno znova te bo navduševalo.
Poznan je bil fant, ki je bil zelo razposajen in vedrega duha. Svojo čilo energijo črpal iz življenja samega, saj je živel karseda preprosto in pošteno. Seveda je naletel na skušnjavo in nemir, a to je premagoval z redno molitvijo.
Njegov talent je bil ta, da je povsod in vsakomur vračal pozitivne misli in dejanja. Spoštoval je svet in ljudi okrog sebe ter s tem ohranjal svojo iskreno podobo. Ni se zapletal v razne marnje in govorice ter tako postal priljubljen pri ljudeh.
Povsod, kamor je prišel, so ga ljudje marali in mu izkazovali čast. Vendar se fant ni razvnel okoli te časti, saj mu je bilo mar, kar je božjega. Tako se je obvaroval prazne slave in svoje srce ohranil čisto pred hudim.
Svojo blagovest je zadržal zase, saj ni hotel, da bi postal nek oboževan idol. Le vzgled je ponujal navzven, kakor Jezus in mnogi so ga posnemali. Rad je pokazal ljudem, da je pravilno živeti dostojanstveno in si prizadevati za mir.
Haiku:
Trud se poplača, tako da vera ni zaman.
Nobeno življenje ni zaman, saj je kakor biser v morju.
Dosezi spravo in upanje ti bo v ponos.
Znanstvenik se je lotil zahtevnega projekta, a je bila slika uspeha zelo negotova. Porajal ga je dvom, saj ni vedel, kako mu bo uspelo. Tako je v ozadju zamolklo zašepetalo »zmogel boš, le verjemi«. Ta mož se je ob tem klicu odzval in res se je vpregel v delo. Zbral je vse svoje moči in v dobri veri zložil stvari v red. Projekt mu je šel kar dobro od rok, ali zaradi zahtevnosti je popustil.. Medtem je obupoval in tako zagrenjen skoraj povsem opustil nalogo.
Nakar mu je v prsih odzvanjalo, naj nadaljuje z delom. Tako opogumljen se je zbral in dokončno rešil stvari v svoj potek. Ob tem je bil zelo hvaležen in zavedel se je glasu, ki mu je prigovarjal, medtem ko je obupal.
Zamislil se je in dognal, da mu delo ne bi uspelo, če ne bi postal okrepljen. Edina razlaga je bila, da je ta moč, ki mu je omogočila samo izdelavo te naloge, izvirala od Boga. Ker je bil ta človek znanstvenik in kot tak nekakšen realen dogmatik, se je kljub temu zavedel pomena same vere in upanja.
S tem je zaključil, da brez tega ne bi zmogel in dojel, da je v življenju še kako potrebno pridobiti vero in upanje, navsezadnje pa tudi ljubezen. Spoznanje mu je odprlo oči, da je zagledal živo delovanje Boga. S tem uvidom je ta mož postal verna duša in vse bolj zaupal v Boga.
Na ta način se je torej ta človek spreobrnil in življenje posvetil ne samo svoji karieri, temveč tudi k spoznavanju nove resničnosti, ki mu jo daje sam Bog.
Včasih razvidimo, da do vere prihaja iz nekih podanih dejstev in ne samo iz prepričanja. Ali to dvoje daje človeku gotovost in spoznanje, da je Bog ujedinjen pri usodah, kar pomeni, da smo v božjih rokah.
Haiku:
Če je življenje ikona, polj je Bog posoda.
Ne zavrzi svojega Boga, da ne ostaneš brez blagoslova.
Vsak, ki se zavzema za nauk, bo prejel svoje plačilo.
Sanjav fant se je odločil, da bo v življenju sledil svojim ciljem. In tako je začel ustvarjati, da se je lotil življenja z vnaprej postavljenim vidikom.
A vendar se je zavzel za mirno pot naprej. V teh zrelih letih je predvsem premišljeval o možatosti in modrosti. Kakor se je ozr na prejšnja leta, je dojel, da je z predanostjo in upanjem dosegel razne cilje. Uvidel je, da edinole z vero in jasno začrtano potjo lahko posegel po svojih dosežkih.
Tako je venomer in tembolj zaupal v Boga, ter pri sebi sklenil, da bo ob zaupanju, naklonjenostjo in z lastnim trudom, v kolikor je to odvisno od božje milosti, sebi začrtal življenjsko pot in dosegel svoj cilj.
Iz tega je pridobil prave izkušnje, saj je znanje in vrline lahko črpal iz svojih doživetij.
Ne ustraši se zadanega cilja, saj vsaka pot je lahko omogočena.
Cilj je že skoraj dosežen, če imaš v sebi idejo.
Za pot je potrebna vera, kar ti omogoča pravo vizijo do cilja.
Vredno je človeku stopiti na pot, saj je to edina možnost do izpolnitve.
Človek se j e odpravil na daljno pot, da obišče sorodnike. Med potjo je premišljeval o svoji usodi in nadaljnjem življenju. Vse je skrbno premislil, da bi preko svoje zamisli zaslovel. Mislil je namreč, da bo s tem pridobil srečo in čast. Stvari so se mu poklopile, a rezultati, ki so mu prinašali uspeh mu niso zadostili njegovih želja in prošenj. Medtem je srečal duhovnega učitelja in mu zaupal svojo zgodbo, kako je iskal srečo.
Učitelj je nadvse rad prisluhnil in mu svetoval, naj se obrne navznoter, v dušo; da bo v sebi našel, tisto kar je iskal. Mož se je poglobil v samo stvar in uvidel, da je zgrešil na svoji poti pravo bistvo. Kajti, ko se je ozrl v svojo notranjost, je razumel, da se je ujel v predstave in okvirje same družbe oziroma da je ves svoj svet gradil pogojeno z družbeno veljavo, idolom. Tako je sebi pridobil idejo, ki mu je spremenila njegov nazor in dojemanja sveta, realnosti.
Takrat, ko je ločil um vstran družbene pogojenosti, se je mož duhovno osvobodil. S tem je zavrgel vso breme, ki si ga je nanesel skozi leta, verujoč v družbeni idol in cilj. Kot tak je razumel, da je vsa slava in uspeh, ki ga družba ponuja, nekaka naslada oz. hrepenenje lastnega Ega. Namreč s tem je mož izkoreninil blišč in bedo družbene dogme in sebi predpostavil drugačen, jasen pogled nad svet in svojo dušo.
Ker je zaupal v srcu, mu je Bog naklonil spoznanja Duha, tako da je mož postal povsem osvobojen od pogojene realnosti; in tako je ves predan služil Jezusu in slavil Boga.
Haiku:
Dokler človek bega za idealom in ne razvidi milosti, je vzpet med sabo in realnostjo.
Le osvobojen človek lahko dojame globine modrosti.
Odvrzi svoj Jaz kot pogrinjalo, da boš vreden nebeškega obhajila.
Mladenič se je mudil v službi, odkar je bil povišan. Njegovo življenje se je pletlo, a pozabil je na stare dni, ko je bil še povsem preprost. Tako se je zgodilo, da je zašel na stran poti, saj ga je usoda ponesla v svet glamurja in prazne slave. Namesto, da bi se ozrl za sabo in postal hvaležen za dosežek, ki ga je prejel, se je mladenič razpustil. Takšno življenje, razbrzdano in častihlepno, ponavadi človeka zavede in ga pogubi. Pozabil je na dni, kjer je tako vneto molil in se predajal vsakršnji dobri stvari.
Kmalu je prišel na slab glas in ko je uvidel, da se je zaman trudil in potonil, se je na mah spremenil. Pri tem se je odločil, da bo nekaj postoril pri sebi in tej nemili usodi. Spomnil se je svoje preprostosti in hvaležnosti do življenja, ki ga je predtem bival.
Tako je spet krenil na pravo pot in v sebi postajal pošten in iskren. Žalost se je spremenila v veselje in poceni zabava v pošten trud. Čeprav je v tem poslu utrpel veliko osebno škodo, se je sčasoma uredil do te mere, da je spet zaživel in zadihal svobodno. Pustil je staro prazno življenje in se oklenil k novemu, duhovno usmerjenemu življenju.
Spoznal je , da nobena čast in slava, ki jo ponuja zunanji svet, ne more in ne presega spoznanja duhovne zrelosti. Tako se je vrnil na pot molitve in posta, s čim je proslavil božje ime in njegov načrt za svojo dušo. S tem, da se je vrnil nazaj v red in sprejel Jezusa, je hvalil Boga, kakor ga je izpeljal iz prevratnosti.
Haiku:
Pot, ki je namerjena k dobremu, je okrepljena z božjim dihom.
Okleni se poti dobrega, da bo tvoj namen poravnan.
Vsem ravnaj dobrohotno in požel si boš vest, karmo.
Mož je bil preprost ribič in se ni oziral na druge stvari. A z leti, ko se je postaral, je sebe povprašal, kaj je pridobil z življenjem. Videl je, da mu je življenje šlo nekako mimo ter se ob tem zamislil nad seboj. V sebi se je spametoval in se odločil, da bo iz svojih doživetij razbral izkušnje in razne odlike.
Med tem premišljevanju in prepoznavanju lastnih idej in zamisli, je zelo dovzetno in predano zavzel zamisel o obstoju Boga. Ker je veljal za preprostega in ponižnega moža, je pri tem takoj doumel, da edino vredna in plemenita pot, bistvo in smisel izvirata iz veličine Boga.
Tako se je ta mož sčasoma zelo okrepil in pri sebi uvidel, da ima ob sebi dovolj izkušenj ter s tem lahko zaživi modro in krepostno življenje. Navdalo ga je z kretnjo, ki mu je življenje postavilo v jasno luč.
Na stara leta si je pridobil dovolj modrosti, da je postal priznan in spoštovan starec, človek. Tako lahko vidimo, da naj človek vztraja pri sebi vse do svoje starost in naj povsem in srčno zaupa v poti božje. Nakar mu to ponuja osebni izziv in soočanje z lastno usodo.
Haiku:
Ni se ti treba bati, kajti zmogel boš vsak izziv, če boš dovolj zaupal.
Išči sprva dobre izkušnje, da boš iz tega lahko pridobil pravo modrost.
Človek je miren in zbran, kadar mu okoliščine dajo legitimnost.
Bil je trgovec, ki je rad kupčeval in sebi nabiral bogastvo. Po veroizpovedi je bil Jud in tako zavezan s knjigo Biblije. A se je zgodilo, da mož ni vestno sledil nauku in ni bil poznavalec knjige Biblije. Tako mu je nekoč prijatelj predlagal, naj se oprime branja knjige Biblije. Mož je namig resno vzel in začel prebirati knjigo Biblije.
Čez čas se je mož v svojem dejanju povsem spremenil, saj je namesto, da bi trgoval in obiral ljudi, začel dajati in si pustil jemati svoje dobljeno blago. Naučil se je, da je bolje, če človek spregleda krivico, si pusti jemati in se poniža pred ljudmi, za blagor, ki mu ga daje Gospod. S tem, ko ni več trgoval za dobiček, je mož obubožal in se povsem zadostil z majhno mero, doto.
Njegovo življenje je postalo povsem drugačno, saj je ubožec bil poln vere in upanja. Slavil je Boga, saj ga je uslišal v prošnji, da je spremenil svoje ravnanje k božji slavi. Živel je preprosto, mirno življenje in svoj namen posvetil sebi in družini. Kajti družina mu je ostala edino, kar je pridobil in mož je bil s tem zadovoljen.
Po navdihu Biblije je mož postal bolj zgleden in pravičen in si tako povrnil dostojanstvo ter pridobil delež vere in milosti.
Haiku:
Vsako bogastvo je pogrešljivo, a božja beseda je zanesljiva.
Če te v svetu vodi slepilo, prosi Boga s srcem in dano ti bo zaupanje.
Ne zanašaj se na delo človeka, v tebi naj bo beseda, kruh božji.
Naj te različni nauki ne zapeljujejo, edino božja beseda ostane na veke.
Fant je bil lepo vzgojen, dobro izšolan, ni pa imel duhovnih manir. Ker se je izkazal za pametnega, se je v življenju hitro zavzel za duhovnost. Tako je počasi stopal po tej poti in spoznaval razne duhovne kulture, kar ga je vodilo v svet onkraj tega. V tem stanju je nabiral znanje in modrost, kar ga je krepilo in mu privzelo poseben značaj. Kajti vsega, kar se je priučil, je s tem duhovno zorel.
V zrelih letih je tako pridobival na samopodobi, značaju in se vestno poglabljal v molitev. Pričevanje mu je posredovalo neizmerni globoko duhovno stanje, kar ga je izgrajevalo. Spoznal je namreč, da mu je ves ta seženj koristil in ga izpopolnil. Z molitvijo in askezo se je venomer kalil ter posvečal svoj čas k zrelosti, prebujenju.
Na stara leta se je ustalil in težil k mirnem, spokojnem življenju. Dano mu je bilo, da je v milosti našel , tisto kar je iskal. Opravek je imel z rečjo, ki mu je prinašala blagoslov. Skozi življenje je tako uresničil svoje sanje, da je imel na svoji poti dovolj razsvetljenja.
Pri dojemanju vsakega blagoslova in razsvetljenja se je mož upiral na božjo milost in Jezusov nauk, ki je edini resničen in spoznaven v svoji skrivnostni veličini in lastni svojski biti, Duhu.
Haiku:
Duhovnost ni samo pojem ali abstrakcija, vendar je globoko vezano s človekom in je svet onkraj tega.
Edino molitev je pot do tega, čemur pravimo duhovna zrelost.
Bog nastopi tedaj, kadar se umakne naš Jaz, Ego.
Duhovnost ni povsem samo dobiček, postane izkustvo, kadar nastopi izguba.
Ne pravi sebi bom pridobil in zmagal, kajti v tebi je čutenje, ki ga lahko izrazi samo milost.
Pravičen mož se je pripravljal na praznik. Medtem, ko je vse okrasil in očedil hišo, je zadovoljen sedel na kavč. V tem trenutku je podoživel ves čas, ki ga je porabil za ta praznik.
Presunjen je spoznal, da je delo, ki ga je opravil, bilo v dobri meri zagotovljeno; in to mu je dalo nov zagon za vnaprej. Z zaupanjem je zrl v prihodnje reči in sebi pridal še trden značaj.
Te priprave na praznik so mu ponudile pravo osebno držo, s katero je zadostil svoje ravnanje. Ker je zaupal v samega Boga, mu je ta osnova in drža; mu je bilo v spoznanje, da lahko pravi cilj in željo doseže le ob božji milosti in vero v Boga. Kot pravičen mož je z dobro mero volje in upanja sebi omogočil lepo in mirno življenje.
Prav to mu je dalo vedeti, da je človek vezan predvsem na svojo samopodobo in na cel smisel, pomen božje zamisli.; in ga to hrani k dobremu delu.
Haiku:
Človek je nagnjen k dobremu in slabemu, vendar zaupanje mu utrdi pot.
Jezus je prišel na svet, da bi nam pokazal pot in upanje v prihodnje.
Človek naj upa v Gospoda, saj dar prihaja iz božjih rok.
Daruj sebe in svoje delo za dober namen , izkaži se za darežljivega.
Prebival je mož, ki je iskal čast in hodil po božji poti. Venomer se je trudil, da bi izpolnil božjo besedo in opravičil svoja dejanja. Pot, ki jo je izbral ta mož, je bila precej zagonetna in nedoumljiva. A vera mu je vedno znova odpirala oči in povsod je bilo polno blagoslova.
Tako je ta pravičen mož živel od svojih dognanj in se vedno znova veselil novih spoznanj. Marsikaj je že videl, a v srcu je razumel, da pot, ki jo mora opraviti, je odvisna od ljube milosti. Tako se je zavedel, da je milost, ki prihaja od Boga, tesno povezana z njegovo usodo; in da je Jezus sam tesno povezan z njim in svojim prepričanjem.
Odločil se je, da bo poglobil svoje duhovno stanje z molitvijo in postom. Sčasoma mu je to stanje odprlo srce in spoznal je pravo ljubezen, ki izvira iz življenja in človeku omogoča, da je pomirjen sam s sabo.
Opogumljen je v svet prinašal dobro in pravično, vselej iz srca. Vedel je namreč, da človek postane resnično dober takrat, kadar srce sprejme pravico in ravna iz dobrote. Tako je z vero dosegel, da je življenje posvetil k pravičnosti in služenju do bližnjega.
Haiku:
Išči prvo pravico in milost , drugo ti bo namreč navrženo.
Če bi si rad pridobil čast, išči raje spoznanje Boga.
Vsakomur, ki resnično poveličuje Boga, je dano, da prejme tudi čast.
Nekoč je bival mož, ki se je držal v samoti. Dosti časa je prebil v hiši, le redko se je odpravil na pot. Ždel je ponavadi za pečjo, ki mu je nudila svoj dragoceni čas. Rad je preživljal čas v molitvi in nenehno iskal pri sebi duhovni mir.
Zgodilo se je, da je nekdaj, ko je bil izven hiše, v svojem miru doživel pravcato spoznanje. Izkazalo se je , da je mož prešel v razsvetljeno stanje. V tem je spoznal, da je življenje od Boga in prav tako neprecenljiv dar. Spoznanje mu je razodelo najvišjo vrednoto- svobodo, na katero je človek navezan.
Bolj kot se je poglobil v dogodek, je dojel, da edino ta vrednota ima pomen v bivanju, saj mu zmerom daje stanje miru in nevezanost na samo naključje. Ravno to naključje nam usmerja našo usodo in nam preprečuje, da bi se zavedali osvobojenosti. Preveč je človek vezan na sebe, Ego in ne zna slutit povezave z stvarstvom, Bogom.
Le včasih se človek osvobodi te navezanosti in stopi ravnovesje z stvarstvom, višjo zavestjo. Tam lahko podoživi celostnega duha in okusi neposredno vez s svobodo in končnim mirom.
Namen razsvetljenja je v tem, da človek odvrže svoje predsodke in vzorce, ki mu jih je vcepila družba; s tem mu je namreč določila vnaprejšnjo držo, kako naj ravna in živi. Človeku je torej namenjeno, da spozna svojo pravo podobo, ki ima izvir v nedoumljivem in presežnem Bogu; kateri biva v odsotnem Jazu in se povsem spaja z srcem, duhom; zraven tega je potrebno, da človek sprejme sveti božji nauk in se popolnoma preda Jezusu.
Haiku:
Človek je vezan na svoj obstoj, duhovna narava mu preda višjo raven.
Duhovnost človeku preda pravo zamisel, v kateri se nahaja ključ do rešitve.
Oseba, ki se je odpravila na pot duha, je že našla pri sebi rešitev.
Živel je fant, ki je bil znan kot zelo nadarjen in vsi so ga imeli radi. Njegova posebnost je bila ta, da je imel zelo ostrega duha. Že kot mlad se je srečal z duhovno kulturo in dobro se je znašel v tem. Hitro je osvajal znanje in rad je prebiral vsakršno duhovno literaturo.
Pri tem je naletel na zamisel, idejo o bivajočem enemu Bogu, in ker je bil odprt, dovzeten je v tej zamisli prepoznal pravo vrednost in merilo, pravi smisel; kar mu je doprineslo razodetje vstalega Kristusa i njegovega odrešenja.
Tako je rastel iz leta v leto in v sebi dozorel v moža. Znanje, modrost, ki je skozi leta pridobil, je bilo zelo cenjeno, saj je mož osvojil res bogat zaklad, kar se tiče duhovne kulture. V tem se je mož res izkalil in ni je bilo stvari, ki je ne bi razumel.
Tako se je izkazalo, da je ta modrost, ki jo je mož s pridoma osvojil, bila v izjemno pomoč. Saj mu je ta pomoč koristila pri soočanju z usodo in izzivi. Zaupanje mu je vlivalo nove moči in z močjo si je mož utiral pot. Dokazal je, da je spoznanje še kako koristno in da je duhovna pot resnično zaželena ter dober namen za ljudi.
Tako je zasidran ostajal v Bogu in Jezusovi odrešenjski zamisli, kar mu je ta smisel vračal vso domeno in Duha.
Haiku:
Išči venomer zaupanje in dejanja usmeri v dobrobit.
Pouči se o iskrenem in vdanem služenju in pokazana ti bo pot.
Razišči in ne oklepaj se svojega Jazu, vendar izpolnjuj svoje zaobljube.
Mož se je zelo veselil praznika, saj mu je veliko pomenilo, da ga je lahko obhajal. Povsem rad je mož za ta dan pripravil potico, ki si jo je pravtako privoščil. Vse reči, ki so bile vezane na praznik, so mu bile pomembne.
Ta mož je namreč imel talent, da je življenje jemal odgovorno in dosledno. Življenje mu je pomenilo več kot jed in telo, saj je sebi prizanesel nespamet in dvoumnost. Vedno, ko se ga je loteval nemir, je vztrajno molil in tako sebi prizanašal lastno nesrečo.
Znal se je poveseliti in slaviti Boga, in tako vztrajati pri dobrih stvareh ter doživetij. Dnevi, ki so mu bili šteti, je preživljal v dobri meri, volji in na dan praznika je znal prisluhnit svoji duši. Tako vzradoščen je priredil domačim gostijo in k sebi privabil čimveč ljudi. Rad se je namreč podružil s soljudmi in jim izkazal čast ter dobrodošlico.
Izkazalo se je, da je mož postoril dobro kot ubogemu in revnemu, saj mu je bilo mar za soljudi. Vselej je v domačo hišo prinašal dobro voljo in ljudem odmeril svoj kos pogače.
Haiku:
Nauči se prizanesti, da boš mirno in dobro shajal.
Vedno pomisli na trpljenje ljudi in znal boš cenit svoje lastno življenje.
Ta svet in materija človeka zapeljuje, a Bog ohrani mir v srcu.
Zavzet učitelj postave se je uril v znatiželjnosti. Mislil je namreč, da bo z besedo obvladal svet in modrost. Ni vedel, da sama beseda sama po sebi ne prinese nič dobrega, če ni v skladu dejanja.
Ker je mož postaval po svoji nameri, je zapadel v svet pojmov in stvari. Šele, ko je mož očitno nasedel v svojem namenu, je uvidel, da je toliko bolj potrebno dejanje.
Ta reč ga je povsem spremenila in postal je bolj dovzeten za življenjske stvari. Počasi je začel pomagati in ustvarjati za boljše dni. Ves kreposten in v dobri drži je spreminjal življenje v bolj jasno in dorečeno luč.
Jasno mu je bilo seveda, da v življenju človek razreši stvari z glavo in nato z lastnimi rokami. Torej kot prvo reši stvar z razumom in nato udejanji zadevo z dejstvom.
Kajti, kdor se t stvarjo ukvarja le z mislijo in pozabi na samo dejstvo, le izpodkopava lastni temelj; saj je svet postavljen z motivom, ki je predano po dejstvu in doseženo po izkustvu.
Tako se je oprijemal luči Boga in evangelija, ter upravičeno služil in sledil Jezusu.
Haiku:
Svojo misel moder človek oplemeniti z dejanjem.
Kar je skrito v srcu razodene, razgali dejanje.
Modra odločitev se izkaže za jasno misel, dejstvo.
Živel je samoten mož, ki je svoj čas namenil k iskanju lastne sreče. Pot, ki jo je ubral, ni bila lahka, saj je mož v iskanju sreče prebiral precej literature. Namreč pot ga je zanesla, da je v tem iskanju srečal mnogo idej. Naposled je mož ob vsem tem zaslutil kot res pravo idejo, Idejo o živem Bogu.
Tako je mož začel odkrivati postopoma zamisel o Bogu. V tej zamisli je mož uvidel, da je tema kar zahtevna in pot vodi v navkreber. Vseeno mož ni dopustil, da bi se zavoljo tega vznejevoljil in ves predan posvečal svoj ljubi čas tej zamisli.
Leta so minevala in mož se je počasi utrjeval v spoznavanju sebe preko zamisli do Boga. Razvidel je, da ima življenje smisel, če človek nameni čas k razvoju lastne zamisli, integritete. Saj je mož le pravo srečo dognal le z resnico, ki prihaja od Boga. Ni se namreč ujel v človeške predstave in tako svobodno dojemal ves ta nauk.
Doumel je, da sreča prihaja z danim mirom in se pojma povsem dopolnjujeta, saj gre eno z drugim in sta na vsaki točki neposredno povezana. Tako je torej mož v iskanju lastne sreče razpoznal dovtipni mir, ki ga je povsem dopolnjeval in mu omogočal, da je mož ob tem lahko sebi prinesel dano srečo in potrebno gotovost, ki je možna le ob sprejetju Jezusa in nauka.
Haiku:
Ne hodi po svetu brez miru, saj je mir globoko vezan na dan obstoj.
Vedno, kadar boš hotel v sebi pojasnit položaj ali premotril stvari, se obrni na lasten mir.
Kadar Bog daje blagoslov, pomisli vendar na lastno srečo in mir.
Napake so sestavni del pismenosti!
Znanstvene teorije, ki ne bi vsebovala napake ni. Astronomske teorije imajo vedno neko napako, medtem ko so npr. horoskopi v zvezdarstvu (astrologija) »brezhibni« brez izjeme! »Napake so sestavni del pismenosti« je primer paradoksa, protislovne misli, ki pa vsebuje resnico. Obstaja subjektivna (veščina diskurza spoznavajoče osebe, subjekta, Zenon, Sokrat, …) in objektivna dialektika (Hegel, Engels, Marx, …)
Subjektivna dialektika je metoda preverjanja prepričanja z vprašanji z namenom razkrivanja napačnega prepričanja, ki lahko vodi k nadaljnjem iskanju resnice. Lahko gre za spretnost v razpravljanju (retorika) in prepiranju (eristika).
Hegel je razumel dialektiko kot ontološki proces, medsebojno nasprotovanje med tezo in antitezo, ki teži k razrešitvi oziroma sintezi v resničnem svetu.
Poseben primer je indijska dialektika. Pomembna razlika med zahodno in indijsko dialektiko je prisotnost dvoma. Indijska dialektika je zgrajena na argumentih, ne na paradoksih. Po indijski dialektiki obstaja možnost, da resnice ni mogoče spoznati ali da resnice ni mogoče opisati. Za indijsko dialektiko je bistven pojem verjetnosti, ki ga povezuje z logiko statističnega sklepanja.
Po Popperju stoodstotno točne teorije ni! Teorija je ovrgljiva, če je v nasprotju z opazovanjem. V ovrgljivi teoriji mora obstajati »napaka«, ki jo je mogoče uporabiti kot znanstveni dokaz proti tej teoriji. Newtonov zakon gravitacije je ovrgljiv in ga izpodbija stavek »Opeka je ob metanju padla navzgor« – kar je dejstvo, ki ga je mogoče opaziti, če na opeko deluje skrita sila, ki ni gravitacija, je pa močnejša kot slednja.
Ko berem svoje objavljene tekste, pogosto razkrijem nezaželeno število napak, se pa tolažim z mislijo, da so tudi napake nepogrešljiv sestavni del pismenosti.
Eno izmed takšnih napak sem naredil v odstavku članka, objavljenega v angleščini, v katerem opisujem vedenjsko teorijo depresije, po kateri je posebej pomemben mehanizem prežvekovanja (ruminating) poleg odvračanja pozornosti (distraction), in bi naj obstajali »prežvekovalci (ruminants) in »odvračevalci«, »motilci« (distractors). Pravilni stavek se glasi: »Ruminants are much more likely to become depressed than distractors.«
Pri prevajanju v angleščino sem napisal namesto besede »distractors« napačno še enkrat besedo »ruminants«! Osredotočeni bralec bo opazil to očitno napako. Hvala bogu, da besedilu sledi napotilo na vir, ki vsebuje pravilne informacije.
Psihologija pozna pojav, ki ga poznamo tudi iz lastnih izkušenj, da npr. pri računanju ali pri primerjavi kopije z originalom (fr. collationner iz lat.) najpogosteje delamo isto napako, ker jo popravljamo z iluzijo. Iluzija je v psihologiji čutna prevara, ki nastane zaradi nepravilne zaznave ali figurativno, bežne slepote.
Posebej delikatna napaka je postavljanje ločila na napačno mesto v stavku, kajti pomen stavka je odvisen od mesta, na katerega postavimo vejico.
Takšno z vejico povezano tipkopisno napako (tipfeler, nem. tippfehler) sem napravil v pripovedi »Rikke«, ki je bila objavljena lani v spletni reviji Locutio, v stavku: »Ko je bila stara šestdeset let so, Rikke odstranili maternični fibroid.«. Vejica bi morala biti za besedo »let«, ne za »so«!
Poglejmo si primer znanega latinskega izreka v latinščini : »Ibis, redibis, nunquam peribis in bello«, ki se tradicionalno pripisuje orakljem (lat. oraculum, prerokba, preročišče) iz Dodone v Epiru v severozahodni Grčiji.
Stavek pomeni: "Boš šel, se boš vrnil, nikoli v vojni ne boš pal."
Druga možnost je, da v istem stavku izpustimo vejice za besedo »redibis«, tako da se izrek glasi: »Ibis, redibis nunquam peribis in bello.«
V tem primeru stavek pomeni: "Šel boš, nikoli se ne boš vrnil, v vojni boš pal."
Pomen teh stavkov je odvisen od mesta, na katerega postavimo vejico. Podobna situacija se pojavi tudi znotraj naših možganov. Če v naših možganih mehanizma za prepoznavanje vzorca pomena mesta vejice ni, ne moremo zaznati bistvenih razlik med pomenom teh stavkov.
Konec sveta je predmet eshatologije (gr. éshatos, logia veda, znanost), dela teologije in filozofije, nauka o poslednjih stvareh, o smrti in koncu, končni usodi človeka in sveta, posameznikov, narodov in vesolja, prerokovanih v svetih spisih in mitologijah. Krščanstvo se ukvarja z usodo posameznikov in sveta.
V Prvi Mojzesovi knjigi (geneza) in zlasti v Evangeliju po Janezu je zapisano, da je Bog, ki se nahaja izven sveta, iz ničesar naredil Sina, logos. (Ex nihilo, nihil fit/Iz nič se nič ne naredi! Parmenid okoli 540-470 pr. n. št. starogrški filozof iz Eleja v Južni Italiji; velja pod predpostavko, da je materija nič.) Beseda se je učlovečila. Logos, sin Božji pa je stvarnik vesolja in povezave med vesoljem in ljudmi.
1V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. 2Ta je bila v začetku pri Bogu. 3Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. 4V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. 5In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. (Jn, 1-5)
Na koncilu v Niceji leta 325 je učenje, da je Sin božji (logos) istega bistva kot Bog, homoiousios s Bogom očetom, je bilo potrjeno v skladu z naukom o Sveti Trojici, ki pravi, da so Oče, Sin in Sveti Duh enake substance in večno koeksistentni. Homoiousios (gr. ὁμοιούσιος iz ὅμοιος, hómoios, »podoben« in οὐσία, »bistvo, bitje«) je v krščanstvu ključni izraz kristološkega nauka, sprejetega na prvem ekumenskem koncilu leta 325 v Niceji, po kateremu sta Bog Sin in Bog Oče iz iste snovi. Gotska plemena v Mali Aziji, Siriji, Trakiji in v zemljami okrog Črnega morja so ohranili monoteistično učenje o enemu Bogu (arijanstvo, po Aleksandijskem duhovniku Ariju, ki ga je oblikoval 318. leta n. št.), in povzročili doktrinarni razkol v krščanstvu. Koncil je obsodil arijanstvo kot herezijo, ki je kot rečeno učilo, da je Kristus več kot le človek, a ne popolnoma božanski.
S krstom prejme človek pravico do duhovnega življenja v večnosti.
5Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. (Jn 3,5) br>7Če pa se je Božja resnica povečala zaradi moje laži, v njegovo slavo, le kako me zadeva obsodba, da sem grešnik? (Rim 3,7)
Praktični kristjani verjamejo, da o usodi posameznika odloča cerkev: pravičnike čaka raj, grešnike in nekristjane »druga smrt« in pekel.
14 Nato sta bila smrt in podzemlje vržena v ognjeno jezero. To je druga smrt, ognjeno jezero. (Raz 20,14)
4Nato sem videl prestole: tistim, ki so sedli nanje, je bila dana oblast, da so sodili. Videl sem duše tistih, ki so bili obglavljeni zaradi Jezusovega pričevanja in zaradi Božje besede. Videl sem vse tiste, ki niso molili zveri in njene podobe in si niso vtisnili na čelo in na roko njenega žiga. Oživeli so in kraljevali s Kristusom tisoč let. (Raz 20,4) 8Toda strahopetci in neverniki, pokvarjenci in ubijalci, nečistniki in čarovniki, malikovalci in vsi lažnivci bodo dobili svoj delež v jezeru gorečega žvepla. To je druga smrt.« (Raz 21,8)
V Razodetju (gr. apokalipsis), ki je edina apokalipsa v Svetem pismu Nove zaveze je zapisano, da ta svet mora biti uničen!
Apokalipsa (gr.apokalipsis, odkritje, ki označuje zapisano skrivno razodetje) je literarni žanr o končnem uničenju sveta, ki ga najdemo v različnih kulturah. Večina apokaliptičnih spisov je napisana pod psevdonimi. Apokaliptična eshatologija se nanaša na uporabo apokaliptičnega svetovnega nazora za konec sveta, ko bo Bog sodil svetu in rešil svoje privržence. Apokalipsa pogosto vsebuje eshatološko gradivo. Jezusov krst v evangeliju po Mateju lahko štejemo kot apokaliptičen, saj se nebesa odprejo za goloba, ki predstavlja Božji duh, vendar v tem ni eshatološke prvine.
V knjigi Razodetje se omenja Harmagedon kot mesto, kjer bo prišlo do boja med dobrim in hudim, v katerem bo zlo poraženo. Predpostavlja se, da je pisatelj mislil na brdo Megido v dolini Ezdrelona. Nižina Ezdrelon v severnem Izraelu deli hribovita območja Galileje na severu in Samarije (na Zahodnem bregu, ki ga zaseda Izrael) na jugu. Ezdrelon je grška izpeljava hebrejskega Yizreʿel, kar pomeni »Bog bo sejal« ali »Naj Bog naredi rodovitno«, namig na rodovitnost območja. Ezdrelon je bil prizorišče številnih bitk v judovski zgodovini.
Razen v Knjigi Razodetje se elementi tega žanra pojavljaju tudi v evangelijih in skoraj v vseh pristnih Pavlovih poslanicah.
Edini jasen primer apokalipse v judovski Bibliji (Stara zaveza) je v Knjigi Daniel (glava 7-12), vendar obstaja veliko primerov v nekanoničnih judovskih delih.
Knjiga Daniel, poglavje 12
Poslednji časi in vstajenje
1Tisti čas nastopi Mihael, veliki knez, ki je postavljen nad sinove tvojega ljudstva. To bo čas stiske, kakršne še ni bilo, odkar so narodi, do tega časa. V tistem času bo rešeno tvoje ljudstvo; vsak, ki se najde zapisan v knjigi. 2 Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo. 3Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost. 4Ti, Daniel, pa ohrani skrivnost besed in zapečati knjigo do časa, ko bo konec. Mnogi jo bodo iskali, da se jim pomnoži spoznanje.«
Kdaj bo konec
5Jaz, Daniel, sem gledal in glej, druga dva sta stala, eden tostran obrežja reke in drugi onkraj obrežja reke. 6In rekel je možu, oblečenemu v platno, ki je bil nad vodami reke: »Kdaj bo konec čudežnih stvari?« 7 Slišal sem moža, oblečenega v platno, ki je bil nad vodami reke – imel je vzdignjeno desnico in levico proti nebu –, da je prisegel pri večno Živem: »V času, dveh časih in polovici časa; ko bo dovršeno razbijanje roke svetega ljudstva, se bo to vse zgodilo.« 8 Slišal sem, pa nisem razumel. In rekel sem: »Moj gospod, kakšen bo konec tega?« 9 Rekel je: »Pojdi, Daniel, kajti besede so prikrite in zapečatene do časa, ko bo konec. 10Mnogi se bodo čistili in belili in precejali, medtem ko bodo krivični ravnali krivično. Nihče od krivičnih tega ne bo razumel, le razumni bodo razumeli. 11Od časa pa, ko bo odpravljena nenehna daritev in postavljena gnusoba opustošenja, ostane tisoč dvesto devetdeset dni. 12Blagor mu, kdor čaka in doseže tisoč tristo petintrideset dni. 13Ti pa zdaj pojdi proti koncu in se odpočij! K svojemu deležu boš vstal ob koncu dni!« (Dan 12, 1-13)
Jacobsenova, ameriška strokovnjakinja za varnost in novinarka, Pulitzerjeva nagrajenka, opiše v najnovejši knjigi »Nuclear war: A Scenario« (Jedrska vojna: scenarij), objavljeni letos, strašljivo realistično scenarij, kako bi se začela tretja, jedrska svetovna vojna. ki bi jo lahko sprožil ICBM (intercontinental ballistic missile)1, pomotoma izstreljen iz Severne Koreje na ZDA, in ki bi trajala le 72 minut do konca sveta.
Za nadaljevanje scenarija sploh ni pomembno, zakaj ga je Severna Koreja izstrelila, ali ima ali nima jedrske konice. Polet katerekoli balistične rakete sproži usoden avtomatizem po osnovi desetletja stare doktrine jedrske vojne s povračilno izstrelitvijo. Deset minut po izstrelitvi severnokorejskega ICBM so ameriški poveljniki natančno izračunali njeno pot. ICBM bo že čez 20 minutah dosegel ameriško prestolnico in jo zravnal s tlemi. ZDA ne bi čakal in bi takoj sprožil povračilni udarec, da prepreči, da sovražnik sproži še več raket. Predsednik ZDA ima 6 minut za odločitev, kako se odzvati na pičico na radarju in začeti Armagedon. Da prepreči nadaljnje napade predsednik ZDA se je odločil izstreliti 82 jedrskih konic na Severno Korejo. Vendar pot medcelinskih raket proti Severni Koreji vodi čez rusko državno ozemlje. ZDA ni uspela obvestiti Rusov, da ameriške rakete potujejo proti Severni Koreji. Rusko vodstvo z namero, da prepreči uničenje ruskega jedrskega arzenala, sproži na stotine ICBM, ki v 30 minut dosežejo cilje v ZDA. Še pred tem se ZDA odzove z enako uničevalnim protinapadom (opcija Alfa) in se začne največje množično uničenje v zgodovini. Eksplodiralo bi na tisoče termojedrskih bojnih glav, ki so do 50-krat močnejše od jedrske bombe, ki je leta 1945 uničila Hirošimo)2 Svetlobni blisk bi bil večtisočkrat močnejši od Sonca. Zrak bi se segrel na 100 milijonov stopinj Celzija. V orjaški ognjeni krogli bi se ljudje, živali, hiše, drevesa, ceste, mostovi spremenili v pepel. Milijoni ljudi bi umrli takoj. Nastale bi ognjene nevihte, ki bi jih vrtinčili orkanski vetrovi in jih spojili v velepožar. Ljudje bi povsod goreli. Električno omrežje bi razpadlo. Neoporečne vode več ne bi bilo. Nikogar ne bi bilo, da pride na pomoč. Takšen pekel bi izbruhnil v stotinah mest severne poloble. Zaradi požarov bi se v ozračju dvignilo 150 milijonov ton saj in bi se temperatura znižala za 15 stopinj. Začela se bi jedrska zima, ki bi trajala 10 let, preden bi se ledena doba končala. Jedrska vojna po scenariju Jakobsenove bi predstavljala največjo globalno kataklizmo, odkar je pred 66 milijoni let na Zemljo padel asteroid in pobil vse dinozavre.
Prikaze knjige Annie Jacobsen so objavili vsi vodilni časniki v ZDA in v svetu. Pri pisanju pričujočega izvlečka scenarija o koncu sveta Jacobsenove sem koristil predvsem prikaz Olafa Stampfa »Noch 72 Minuten bis zum Weltuntergang«, objavljen v nemškem Der Spiegelu, 16/24 (12.04.2024) in v prevodu v slovenščino v tedniku Mladina od 19. aprila 2024.
Dokler obstaja jedrsko orožje, ki mu je imanentna uporaba v skladu z njegovo namembnostjo, kot bi rekel Martin Heidegger, nemški filozof, fenomenolog (čutni svet je pojav nespoznane »stvari same na sebi«), hermenevtik (razlagalec starih tekstov) in en izmed prednikov eksistencializma (»bivanje in čas je pred bistvom (esenco)«), obstaja tudi nevarnost konca sveta, ki nam grozi na podlagi le tega vzrokoslovja!
Elemente apokaliptične literature ima tudi knjiga Huga de Garisa »The Artilect War: Cosmists vs. Terrans: A Bitter Controversy Concerning Whether Humanity Should Build Godlike Massively Intelligent Machines« (Vojna artilektov: kozmisti proti teranom: ostra polemika o tem, ali naj človeštvo masovno proizvaja inteligentne stroje) iz leta 2005, v kateri poda scenarij, da je »giga« vojna med zagovorniki (kozmisti) in nasprotniki (terani) ultra-inteligentnih »artilektov« » (artificial intellects, umetni možgani, misleči stroji), ki bo povzročila milijarde smrti, skoraj neizogibna že pred koncem 21. stoletja. Sistemi umetne inteligence (misleči stroji) bodo zmagali in prevzeli oblast v družbi, potem pa nadaljevali kolonizacijo vesolja brez ljudi, zahvaljujoč tehnološki singularnosti, ki predstavlja domnevno prelomnico, po kateri tehnološka rast postane neobvladljiva in nepovratna (ireverzibilna), kar ima nepredvidljive posledice za človeško civilizacijo.
Hegel je v Uvodu v Filozofijo pravice z resignacijo zapisal: »Wenn die Philosophie ihr Grau in Grau malt, dann ist eine Gestalt des Lebens alt geworden, und mit Grau in Grau läßt sie sich nicht verjüngen, sondern nur erkennen; die Eule der Minerva beginnt erst mit der einbrechenden Dämmerung ihren Flug.« »Ko filozofija barva svojo sivino v sivo, tedaj se je življenjska postava postarala in s sivino v sivini je ni mogoče pomladiti, ampak samo spoznati; »Minervina sova začne svoj let šele ob mraku.«
Minervina sova poleti šele zvečer, t. j. prepozno, ko se je tisto, kar se je moralo zgoditi že izgotovilo. Toda se znanost o zgodovini lahko razume tudi drugače, ne kot »zgodovinopisje«, tj. opisovanje preteklosti, ki sestoji iz naštevanja kolikokrat je Platon bil v Sirakuzah, temveč kot vsestransko proučevanje zgodovinskih možnosti. Zgodovina pokriva »preteklost«, »sedanjost« in »prihodnost«. Preteklost ob tem nima kake posebne prednosti, saj je »mati« možnosti prihodnost in je v tem smisel napovedi kot vsebine apokaliptične literature, o kateri je tukaj beseda: da se vidimo v ogledalu prihodnosti.
1 Zgodovina razvoja ICBM
– Od sredine leta 1944 do marca 1945 je nacistična Nemčija uporabljala V-2 za bombardiranje britanskih in belgijskih mest, zlasti Antwerpna in Londona, ki so ga oblikovali Wernher von Braun in njegova ekipa. V okviru Projekt Amerika je von Braunova ekipa razvila A9/10 ICBM, namenjen za uporabo pri bombardiranju New Yorka in drugih ameriških mest.
– Po Drugi svetovni vojni so ZDA izvedle tajno obveščevalno operacijo Paperclip (operacija Sponka), v kateri so von Brauna in več kot 1.600 vodilnih nemških znanstvenikov odpeljali iz nekdanje nacistične Nemčije v ZDA, da bi razvili IRBM, ICBM in lanserje za ameriško vojsko. Razen raketne tehnologije projekt je bil usmerjen na sintetična goriva in medicino. Nekateri med temi znanstveniki so bili nekdanji člani in voditelji nacistične stranke.
– Ob koncu 1950. leta se je v sovjetski vojski začel uporabljati sistem taktičnih balističnih raket R-1.
– Prva medcelinska balistična raketa na svetu je bila sovjetska raketa R-7, razvita v času hladne vojne, med letoma 1957 in 1961.
2 Ob koncu druge svetovne vojne je ZDA avgusta 1945 odvrgel dve atomski jedrski bombi na japonski mesti Hirošima in Nagasaki.
3 božja številka
4 številka sveta (4 vetrovi, 4 strani)
7 (3 + 4) številka popolnosti
8 (7+1) številka večne blaženosti
3 ½ številka omejenosti Raz 12,14;
3 ½ leta = 42 mesecev označuje omejeno trajanje vladavine zla Raz 11,2; 13, 5
1260 (42 x 30) Raz 7, 5-8
1.0001 pomeni neizmernost Raz 12, 6
12 številka Izraela; 12 plemen; popolna številka
144.000 (12 x 12 x 1000) številka rešenih Raz 7, 4-8
6, 7-1, 12 / 2 šest, dvojno nepopolna številka (7 – 1), polovica od 12
666 označuje brezupnost »druge zveri« Raz 13, 8
Sveto pismo, Razodetje (kr. Raz), gr. Apokalypsis Sveto pismo
Raz 12, 14:
14 Toda ženi sta bili dani dve perutnici velikega orla, da bi odletela na svoje mesto v puščavi: tam naj bi se hranila čas, dva časa dva časa db. čase. in pol časa, daleč od kače.
Raz 11, 2:
2 Dvorišče pa, ki je zunaj svetišča, izpústi in ga ne meri. Bilo je namreč prepuščeno poganom, ki bodo dvainštirideset mesecev teptali sveto mesto.
Raz 13, 5:
55 Zvéri so bila dana usta, s katerimi je govorila objestnosti in bogokletstva. Dana ji je bila oblast, da to počenja dvainštirideset mesecev.
Raz 12, 6:
6 Žena pa je pobegnila v puščavo, kjer ji je Bog pripravil zavetje, Db. kraj, da bi jo tam hranili tisoč dvesto šestdeset dni.
Raz 7, 4-8:
4 In slišal sem število zaznamovanih, sto štiriinštirideset tisoč zaznamovanih iz vseh rodov Izraelovih sinov:
5 iz Judovega rodu dvanajst tisoč zaznamovanih,
iz Rubenovega rodu dvanajst tisoč,
iz Gadovega rodu dvanajst tisoč,
6 iz Aserjevega rodu dvanajst tisoč,
iz Neftálijevega rodu dvanajst tisoč,
iz Manásejevega rodu dvanajst tisoč,
7 iz Simeonovega rodu dvanajst tisoč,
iz Levijevega rodu dvanajst tisoč,
iz Isahárjevega rodu dvanajst tisoč,
8 iz Zábulonovega rodu dvanajst tisoč,
iz Jožefovega rodu dvanajst tisoč,
iz Benjaminovega rodu dvanajst tisoč zaznamovanih s pečatom.
Raz 13, 8:
8 Zver bodo molili vsi prebivalci zemlje, katerih imena že od začetka sveta niso vpisana v knjigo življenja Jagnjeta, ki je bilo zaklano.
Millerov2 izračun drugega prihoda Jezusa Kristusa
Zvezde bodo padale z neba (Mt 24, 29)
Čas drugega Kristusovega prihoda je najbolj jasno predvidel prerok Daniel.
Dan 8, 14
14 »Še dva tisoč tristo večerov in juter in potem pride svetišče do svoje pravice.«
Angel Gabriel razloži preroku Danielu prerokovanje preroka Jeremije in mu pojasni tudi njegovo videnje.
Dan 9, 23-27
Rekel je:* Ali Pojasnil je in mi rekel. »Daniel, zdaj sem prišel, da te poučim v razsodnosti. 23 Ob začetku tvojih prošenj je izšla beseda in jaz sem prišel, da jo oznanim; kajti ljubljen si. Bodi zato pozoren na besedo in doumi videnje:
24 Sedemdeset tednov je odrejenih za tvoje ljudstvo in za mesto tvoje svetosti: da preneha pregreha, se zapečati greh in se zadosti za krivdo; da se vpelje večna pravičnost, se potrdita videnje in prerok in da se mazili Presveto. Ali Presveti. 25 Vedi torej in razumi: od tedaj, ko je izšla beseda, da se obnovi in pozida Jeruzalem, do maziljenca, glavarja, bo sedem tednov in dvainšestdeset tednov; obnovljena in pozidana bosta trg in obzidje, Tako Teodotion, lat.; hebr. do maziljenca, glavarja, bo sedem tednov; in v dvainšestdesetih tednih bosta obnovljena trg in jarek. toda v hudih časih. 26Po dvainšestdesetih tednih bo maziljenec pokončan in nič ne bo imel. Mesto in svetišče bo razdejalo glavarjevo ljudstvo, ki pride. Njegov konec bo v poplavi in do konca bo vojna, prevrat in opustošenja. 27 Z mnogimi utrdi zavezo za en teden, in na polovici tedna odpravi klavno in jedilno daritev; na krilu Tj. verjetno na tempeljskem krilu; hebr. nejasno. bo gnusoba opustošenja do konca, ko se bo izvršila obsodba nad pokončevalcem.«
Leta 457 pred Kristusom so perzijski cesarji Kir, Darij in Artakserks (Ezr 6, 14-15) odločili obnoviti in pozidati Jeruzalem. Obnova je bila dokončana za 69 tednov ali za 484 let oziroma do jeseni leta 27 po Jezusu Kristusu. Leta 70. po Kristusu je bil Jeruzalem na novo razdejan.
Ezr 6, 14-15
14 Tako so Judovi starešine uspešno zidali dalje po napovedih prerokov Ageja in Idójevega sina Zaharija. In dokončali so zidavo po zapovedi Izraelovega Boga in po povelju perzijskih kraljev Kira, Dareja in Artakserksa. 15 Dokončali so hišo do tretjega dne meseca adárja, v šestem letu kraljevanja kralja Dareja.
Miller je na podlagi Mojzesovega in Ezekielovega ključa za konverzijo ugotovil, da 1 dan v simbolih prerokbe predstavlja 1 leto.
4Mz 14, 34
34 Kakor je bilo število dni, v katerih ste ogledovali deželo, štirideset, tako se boste štirideset let pokorili za svoje krivde, za vsak dan eno leto – da boste spoznali, kaj pomeni meni nasprotovati.
Ezk 4, 6
6 Ko te dokončaš, lezi še drugič, a na desno stran, in nosi krivdo Judove hiše; štirideset dni, po en dan za vsako leto, po en dan za vsako leto sem ti določil.
Torej, če je začetna točka za obdobje 2 300 let leto 457 pred Kristusom, in če se od 2 300 let odšteje 70 tednov, ki predstavljajo 490 let, ostane 1810 let. Če letu 34 po Kristusu prištejemo 1810 let dobimo leto 1844 kot čas drugega prihoda Jezusa Kristusa!
25. oktober 2019
Pripombe:
1 Hiliazem (gr. hilioi, tisoč, verovanje o tisočletnem kraljestvu božjem pred drugim prihodom Kristusa na Zemljo kot konec tega sveta (Raz 20). Z njim se bo končal svetovni teden (4 Zakaj v tvojih očeh je tisoč let kakor včerajšnji dan, ki je minil, kakor nočna straža (Ps 90,4); 8 Tega, ljubi, ne smete prezreti; pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan (2Pt 3,8). S stališča nekaterih krščanskih cerkva so heretične vse vere, ki vključujejo ta nauk. Gre za anticipacijo Einsteinove splošne teorije relativnosti: močnejša je gravitacija, počasnejše teče čas! Lahko si predstavimo »zvezdo« s tako močno gravitacijo, da je na njej 1 dan = 1000 let na Zemlji!
2 William Miller (1782-1849), ustanovitelj adventistov, ameriški kmet in baptistični pridigar. Ko je priznal, da je bil zaveden v izračunu, je W. Millerja in njegovo gibanje pred propadom rešila Ellen G. White (1827-1915), ki je preoblikovala adventistično gibanje v »adventiste sedmega dne« s poudarkom na soboti, ki se praznuje kot nedelja. Njena najbolj znana knjiga je The Great Controversy Between Christ and Satan: The Conflict of the Ages in the Christian Dispensation (Veliki boj med Kristusom in Satanom): Stoletni prepad med kristjani. Revija Smithsonian je imenovala soustanoviteljico adventistov sedmega dne Ellen G. White med 100 najpomembnejših Američanov vseh časov.
Roman iz leta 1940, a izjemno aktualen: to je »Doberdob«, avtobiografija Prežihovega Voranca)1,, literarni spomenik padlim na fronti, hkrati pa opozorilo generacijam preživelih na absurdnost velike klavnice prve svetovne vojne.
24. aprila 2024 – Božidar Stanišić
Doberdò del Lago (slovensko Doberdob) je občina na italijanskem Krasu, največja na planoti Doberdò, ki leži 5 kilometrov severno od Monfalcona in v kateri živijo predvsem Slovenci. Ob vznožju planote Doberdò leži v kraški depresiji istoimensko jezero. Od tod se tisti, ki se vozijo z avtomobilom, v nekaj minutah pripeljejo do Redipuglia (slovensko Sredipolje), kjer je spomenik padlim Italijanom v prvi svetovni vojni.
Med veliko vojno je bila planota Doberdob del soške fronte, kjer je po nekaterih ocenah izgubilo življenje med 200 in 300 tisoč vojakov na obeh straneh. Med vojaki avstro-ogrske vojske, ki so se borili na Soči, je bil tudi Lovro Kuhar (bolj znan pod psevdonimom Prežihov Vorancrojen v vasi Podgora pri Kotljah na Koroškem.
Skupaj z milijoni mladih moških iz revnih družin je bil Kuhar poslan na prvi veliki evropski pokol. Njegov avtobiografski roman Doberdob (1940) je literarni spomenik padlim na fronti, hkrati pa tudi opozorilo generacijam preživelih na nesmiselnost velikega pokola.
Opozorilo – z jasnostjo, primerljivo morda le s fotografijo – je namenjeno tudi današnjemu človeštvu. Opomin na okopno vojno. Toda kdo se še spominja literature, ki je med obema svetovnima vojnama odkrito govorila o nesmiselnosti vojne? Rad bi se motil, vendar več kot dve leti po začetku rusko-ukrajinske vojne v poplavi novic in komentarjev še nisem opazil nobenega poskusa, da bi potegnili vzporednice z okopnimi bitkami Velike vojne.
Vendar pa ne bi rad bil obtožen, da poskušam zgledati pameten (kot v tisti anekdoti, v kateri Bosanec reče sinu: »Bodi pameten, a ne preveč«) niti ne bi rad ponovil Krleževih besed, da (še vedno) danes nihče ničesar ne bere.
Skromno bi le poudaril: ni niti enega aktualnega dogodka, ki bi se – zaradi branja antimilitarističnih del, kot so Remarque, Dos Pasos, Duhamel, Hašek in Krleža – lahko ognil tistemu »razumevanju« konflikta, po katerem so vojne vedno obstajale in bodo obstajale.
Zdaj bom zaključil ta nekoristen oklepaj in se vrnil k Doberdobu.
Knjiga Prežihovega Voranca je kljub podnaslovu Vojni roman slovenskega naroda literarni dokument, prežet z univerzalnim pomenom, katerega drama daleč presega topografijo frontne in zaledne vojašnice. Voranc je preživel boje na fronti na planoti Doberdob tako, da se je predal italijanski vojski.
Sprva prepričan socialist, nato nasprotnik velike vojne, nato komunist (bil je med ustanovitelji jugoslovanske in slovenske komunistične partije) je čutil globoko krivico vojne, v kateri zadnji niso imeli interesa vzeti orožja v roke.
Zadnji?
Ko je Vorančev roman (končno!) izšel v italijanski izdaji [1] (Doberdò, Goriška Mohorjeva družba, 1998; prevod in opombe uredil Ezio Martin, str. 464), je založnik izbral podnaslov Gli ultimi nell’esercito Austro-Hungarico. Zadnji v vojski, a na prvi bojni črti fronte in pogosto prvi, ki so umrli. Ni jih več, na njihovih grobovih raste trava ali pa so postavljeni spomeniki, na katerih se poje »Slava vam«, nato pa se obeleži trenutek tišine. Zgodovina? Še naprej napreduje, ne da bi se ozrla nazaj.
Še ena digresija, oprostite mi!
Vrnimo se k našemu romanu-dokumentu. V nasprotju s Hemingwayem, ki je, kot je znano, napisal Zbogom orožje, potem ko je vdihnil le malo strelnega prahu, se Vorancu ni bilo treba zatekati k nobeni fikciji. O grozotah – resničnih – je videl veliko. Če bi bile izmišljene, mu ne bi nikoli uspelo obnoviti rokopisa, ki ga je v tridesetih letih prejšnjega stoletja zaradi življenja v skrivališču dvakrat izgubil.
Zato je geneza Doberdoba eden najbolj nenavadnih dogodkov v zgodovini evropske književnosti, kar prikazuje tudi zelo zanimiv dokumentarni film Martina Turka z naslovom Doberdob – roman upornika (Doberdob – roman upornika, 2015, 74’), ki riše Vorancov portret z literarnega, pa tudi političnega vidika.
Vorančev roman je obsežna freska življenja v vojašnici in na fronti. Eden od likov, Amun Mohor, je pisateljev alter ego. Prva dva dela knjige – Črna vojska in Doberdob – podajata sliko začetka vojne, priprav, prihoda na fronto in vojnih operacij. Tretji in četrti del – Lebring in Judenburg – spet v jasnem jeziku dokumentarne proze govorita o nezadovoljstvu in uporu vojakov, ki se konča s sodbo vojaškega sodišča in streljanjem upornikov.
Skoraj petsto strani tragično sugestivnega romana o nemoči posameznikov, pa tudi množic pred vojno, lahko bralca pusti brez diha in ga prisili v razmišljanje, s katerim pridevnikom opisati aktualnost tega dela. Absurdna aktualnost? Ponavljajoča se? Opominjevalna? Zaman?
Moj Voranc? Bil je tudi otroški pisatelj generacije po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji. Nekatere njegove kratke zgodbe so bile vključene v naše učbenike. V srednji šoli smo se učili njegovo kratko zgodbo Samorastinki. Z Vorancem, pisateljem za odrasle, sem se prvič srečal med študijem književnosti v Sarajevu. Imel sem srečo, da je bil moj profesor slovenske književnosti Juraj Martinović. Takrat sem prebral še dva Vorančeva romana, Požganico (1939) in Jamnico (1945).
Ne bi se rad ustavljal pri statusu, ki ga ima Voranc danes v Sloveniji, kjer zgodovino (tudi literaturo) pogosto pišejo revizionisti. Če bi bilo drugače, na Wikipediji mnogim sodobnim pisateljem dvomljive kakovosti ne bi namenili enometrskih besedil, Vorancu pa komaj 25 centimetrov (kdor ne verjame, naj vzame merilec v roko!). A ni važno, čas je gospod z nasmeškom, ki ne prizanaša povprečnim peresom.
Doberdob Prežihovega Voranca lahko samo priporočam, delo, ki ga je treba brati in se nad njim čuditi. Naj vas ne zmoti letnica izida, 1940.
Ta poklon Doberdobu bom zaključil z nekaj odlomki iz tega velikega literarnega dela. Najprej pa bom navedel odlomek iz Camusovih beležnic (april 1939 – februar 1942): »No, če pogledamo podrobneje, so imeli tisti, ki so šli v vojno leta 1914, veliko več razlogov za obup, saj so zelo malo razumeli, kaj se dogaja. Rekli mi boste, da zavedanje, da so bile razmere leta 1928 enako obupne kot leta 1939, ne vodi nikamor. To je le videz. Ker leta 1928 niste bili popolnoma obupani, zdaj pa se vam zdi vse zaman«.
Odlomki iz Doberdoba (prevod: Ezio Martino)
Z vsakim dnem je bilo Amunu jasneje, kako prav sta imela tovariša Holcman in Barfuss, ko sta trdila, da je bataljon zbirališče izmečkov avstro-ogrske armade. Bil je eden izmed prvih tako imenovanih kazenskih bataljo¬nov, posebna iznajdba vrhovne komande, ena izmed tistih mnogoštevilnih enot, ki so zbirale v svoj okvir brezštevilne nesrečnike raznih čiščenj, garnizijskih sodišč, kaznilnic, norišnic, ena tistih brezimnih enot, ki so pozneje splahnele na soški fronti v ognju italijanskih granat ali pa so jih v Albaniji požrli malarični bacili. V nobeni nasledstveni državi, ki hranijo zastave avstro-ogrskih linijskih polkov in častijo slavo polkov na ta ali oni način, se teh brezimnih enot nihče ne spominja. Bile so in ni jih več, čeprav so sto tisočem bile za grobarja ...
»Streljati, streljati!« Almerjev glas je bil spremenjen, hripav in ni mogel nikogar podžgati, ker je tako in tako vse streljalo. Sovražnik se je medtem popolnoma potuhnil; zato pa so ugotovili, da nad lijakom, nizko nad njihovimi glavami, kosi gost svinčen dež od vseh strani. Bili so obsojeni na ozki prostor, od koder ni vodil noben, še tako neznaten rov.
Znočilo se je. Italijanov ni bilo več na spregled, zato je stvar postala dolgočasna. Najdlje so prskali iz lijaka bivši zanesljivci. Mahoma se je Barfusu le zasvitalo:
»In če nam zmanjka streliva?«
Kako bi komaj čakal na to, se je oglasil tudi Janoda:
»Ne le to! Sovražnika tudi opozarjamo nase.«
Aler je uvidel, da imata oba prav, ter je zaustavil streljanje. Zdaj so čepeli v lijaku in prisluškovali kroglam, ki so žvižgale tik nad površino zemlje. Tako so ležali , dokler ni vprašal Holcman:
»Koliko je ura?«
To čudno vprašanje je pri nekaterih izzvalo porogljiv nasmeh. Segal pa, ki je iztuhtal, da se nad njegovo glavo križa ogenj pušk od treh strani, ga je jezno zavrnil:
»Ali ne vidiš, da tudi naši streljajo na nas?«
Tega se ni dalo več zanikati. Tedaj se je Rainer spomnil:
»Kje so le naši?«
Prvega so poklicali najmlajšega, Bosanca Davtovića. Preden je pokleknil, ga je premagalo čustov in z zvezanimi rokami je zaprosil popolkovnika Metnitza:
»Ali moram umreti tako mlad? Zakaj me ubijate?«
Metnitz je bil človek, je imel dovolj moči in se je zato opogumil ter odgovoril:
»Jaz ne morem nič storiti. Tvoje življenje ni v mojih rokah.«
Glas človeka je bil za obsojenca kakor balzam. Davtović je skoraj brezčutno sklonil s črno ruto zavezano glavo, potem mu je salva prevrtala možgane in srce. Njegova mlada kri je brizgnila daleč naokoli in oškropila bele rokavice rablja Lukešića.
Drugi je šel v smrt Štefanič.
»Tukaj sem!« je odgovoril z jasnim in močnim glasom, ko je ovditor zaklical njegovo ime.
»Odgovori hier!« se je zadrl avditor bolj iznenaden kot jezen.
Lahkih korakov in vedrega, nespremenjenega obraza je stopil Štefanič na morišče. Salva, ki je tudi njemu končala življenje, je bila že za spoznanje bolj raskava kakor prva, vendar je Štefaniča takoj stresel smrtni krč.
Tretji je prišel na vrsto Možina.
1 Edini prevod tega dela, ki je prišel dokaj zgodaj, je bil bolgarski (1956). Vse druge izdaje (nemška, angleška ...) so izšle v tem stoletju. Nasprotno je bila evropska recepcija drugih Vorančevih del, zlasti njegovih kratkih zgodb za otroke (in odrasle), hitrejša, kar dokazuje italijanska izdaja zbirke kratkih zgodb Mughetti, ki je izšla leta 1966. Eksistencialno in literarno pot Prežihovega Voranca – rojenega leta 1893 v revni družini v vasi na Koroškem – je nemogoče umestiti v okvire preprostega informativnega besedila. Govoriti o Vorancu pomeni tudi spomniti na zgodovino boja za pravice kmetov in delavcev v Kraljevini Jugoslaviji in s tem na zgodovino jugoslovanske in slovenske komunistične partije, v kateri je Voranc odigral pomembno in pogosto tragično vlogo, saj se je boril za človekove in socialne pravice, ki jih je komunistična ideologija običajno razlagala v dogmatičnem ključu. Bil je blizu tako imenovanemu partijskemu vodstvu, torej Titu in seveda Kardelju, pa tudi »tistim« v Moskvi, saj je bil aktivist Kominterne. Kljub temu je vedno skušal ostati zvest samemu sebi in ne pozabiti svoje preteklosti, ko je kot mlad delavec spoznal, kje in kako kapitalizem izkorišča posameznika in delavski razred. Prav tako je spoznal slabosti ideologije, ki jo je podpiral, zlasti vrzel, ki ga je ločevala od tistih, ki so se sicer zavzemali za socialno pravičnost, a so se vse bolj oddaljevali od ljudi. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so poleg že omenjenih romanov (Požganica, Doberdob in Jamnica) številne kratke zgodbe za otroke, pa tudi za odrasle, ki nikoli niso pozabili, da so bili otroci. Umrl je leta 1950. Poleg osnovne šole v Doberdobu ob jezeru nosi njegovo ime tudi več šol v Sloveniji.
Prevzeto z Osservatorio Balcani e Caucaso: Prežihov Voranc, l’attualità dolorosa di Doberdò
Milan Jesih pripada generaciji, ki je svoj eksistencialni obup izražala z mladostniškimi ekscesi (hudim pijančevanjem, škandali, s poskusi totalnega uporništva). Mislila je, da ji bo zahteva po absolutni svobodi dala občutje rešitve iz »grdega sveta«.
V poeziji se je ta odnos do sveta kazal v skrajnem avantgardizmu (tudi v prvih štirih zbirkah našega avtorja); besede naj ne bi več »služile«, ampak naj bi ustvarjale lastno resničnost, v dojemanju številnih manj nadarjenih pesnikov pa naj bi se preprosto osvobodile izražanja pomena. Jesihu je bilo sčasoma takšne drže dovolj, prelom je napovedovala že zbirka Usta (1985), potem pa je leta 1989 izšla njegova zbirka Soneti.
Ta zbirka je ne le s tradicionalno obliko, pač pa hkrati z izraženim smislom posameznih pesmi oznanjala, da je mogoče ustvarjati sodobno poezijo tudi z jasnimi izjavami v natančnem poimenovanju lastnih občutkov. Na začetku takšnega ustvarjanja je bil seveda še vedno obup:
Oblak krvave vate plava v dalji.
S samimi nohti se sveta držim.
Obup, porojen iz dejstva, da je, medtem ko ostajamo v gnusu do životarjenja v praznem vsakdanu (kot na primer v sonetu Ves dan sem živel ...), nemogoče v sebi prebuditi enako močna čustva, ki so nekoč v človeku resnično obstajala:
Nocoj to uro se mi zdi življenje,
kakršno je bilo – ljudje, imena,
dotiki, vonji – samo pozabljenje,
ves moj spomin pa pust spomin kretena.
Smeh pomnim, pomnim solze, tiho hvalo,
ki sem naklanjal jo ljubim ljudem –
ljubezni same pa ni nič ostalo:
spomin ni gluh ne slep, vendar je nem.
Od svojih zdaj imam samo grobove.
Še vem, da so me smrti prizadele,
a sveče v pišu časa dogorele_
feniksi niso, da bi vstale nove;
podobe prejšnjih dni so prazna usta
vsej lakoti, da bi obudil čustva.
Toda že kmalu se bodo v tej poeziji pojavili blagoslovljeni trenutki, saj se je avtor, v nasprotju s prejšnjimi duševnimi stanji, odločil, da jih sprejme, želi se jim predati, ker
tukaj zdaj je pravi svet: živim
v najgloblji srži dneva, združen z njim.
Takšna »združitev« seveda ni dana vsakomur. Lirski subjekt jo skuša doseči s spominjanjem ljubezenskih trenutkov ali pa z pronicljivim opazovanjem življenja običajnih ljudi, ki bi jim rad zlezel pod kožo:
kar je, je jaz: jaz, kar živi, živim.
Jaz se zarana k nebu vijem dim.
Toda znajti se v takim občutju sveta postaja sčasoma vse teže, že v drugi zbirki Sonetov, tako kot v knjigi Jambi:
Če bi življenje –. Če bi jasen smisel –.
Torej se melanholični toni vračajo
jaz spim, in nikdar naj ne pride dan ...
in hrepenenje, nenehno hrepenenje, da bi se iztrgali iz trenutkov brezupa:
O svetla, čista ura opoldneva!
Še blagih dni je daleč do jeseni.
Podobno je v zbirki Tako rekoč (2007), v naslednjih knjigah pa imamo vse bolj običajne slike življenja, brez ambivalentne napetosti prvih sonetov, ki so tako prevzeli bralce, in to ne le v Sloveniji. Najdemo lepe prizore, modrost zrelosti, iskrivo ironijo, v poznejših zbirkah je tudi vse več sarkazma in humorja (včasih, za moj okus, tudi neumnega) – a tu se moj izbor konča.
Spremna beseda k izboru pesmi Milana Jesiha Skorajda, Państwowy Instytut Wydawniczy, Warszawa 2022.
Poročilo
To je epifanična poezija, kot jo je razumel Czesław Miłosz: v hipu razkriva lepoto in bistvo sveta. Hkrati pa se, tako kot pri Miłoszu, navdušenje prepleta z bolečino, trpljenjem in eksistencialno tesnobo. Le da v teh pesmih prevladujejo sprejemanje, sprijaznjenost z obstojem in minevanjem ter celo vedro veselje.
V zbirki Skoraj je predstavljeno pozno delo slovenskega pesnika Milana Jesiha. Jesih se je rodil leta 1950 v Ljubljani. Pripada generaciji, ki je intenzivno iskala nove pesniške oblike, preizkušala možnosti jezika in se usmerjala v avantgardo. Sredi osemdesetih let je pesnik spremenil dikcijo - osredotočil se je na opisovanje sveta in ne na raziskovanje jezika ter začel uporabljati klasična izrazna sredstva, kar se je pokazalo že v naslovih zbirk: Soneti, Jambi. Pri njem je mogoče najti celo navdih pri japonskem asketskem haikuju.
Prevajalka in avtorica izbora Katarina Šalamun Biedrzycka poudarja, da zbirka, ki je predstavljena poljskemu bralcu, prikazuje pesnikovo silhueto iz določenega obdobja njegovega ustvarjanja, med letoma 1985 in 2013. Tako ni del iz časa, ko je bil Jesih zatopljen v avantgardna raziskovanja, vendar pa tudi ni pesmi iz poznejše faze njegovega ustvarjanja, brez ambivalence, ki je tako dragocena v predstavljenem izboru.
V Jesihovem ospredju je svet, viden, spoznaven s čutili, običajen. Kot v tej pesmi:
Nedelja je praznik, pozno poletje,
večer, ura neprekinjene tišine.
Moški so svoje žene že odpeljali v gostilno,
kar je bilo nekoč davno, je zdaj spet:
Svoj sir sem si na drobno narezal,
ki sem mu iz vrča natočil belo vino,
in vse, kar dam v usta, je dobro, ker, bastard, sem
popolnoma zadovoljen s tem, da sem živ -
⁕⁕⁕ (nedelja je in praznik ...).
V drugih pesmih vidimo hrastovo mizo, čoln, ki se ziblje v daljavi, cvetove azaleje, murve ... Podobe. Pa tudi okus sladkega grozdja, vonj po poljih, pesem slavčka. Vse to sestavlja predstavo o svetu. Navdušujoč ali vsaj tiho kontemplativen. Pojavlja se v epifaniji. V razkošju.
In tu, v tej rajski, arkadijski pokrajini, se pojavi bolečina - v spominu, v sanjah, v igličasti, negativni epifaniji, blisku, ki ne razkrije svetlobe, temveč temo druge strani resničnosti. V že omenjeni pesmi ⁕⁕⁕⁕ (Nedelja je in praznik ...) nadaljujemo z branjem:
In kam je od nekdaj odšla ljubezenska bolečina?
Kje so temne misli o dokončnosti?
Ali so v arkadiji izginile? A navsezadnje se vračajo v spominih. Resda je ta nekdanja bolečina prezrta, vendar ni vse izginilo:
Kjer so izginile misli o večnosti,
ki me zdaj spravljajo v smeh,
in vendar kot ljubimec iz preteklih časov,
zdaj je nostalgija zanesljiv predmet.
Potopitev v čutni raj človeku omogoča, da se distancira od preteklega trpljenja in dilem, toda ali je ta z ironijo obarvana nostalgija zgolj umirjeno hrepenenje ali je v resnici bodica spomina?
Ne zaupajmo preveč v pomiritev. Tu se pojavljajo strah, obup, smrt, grobovi, minljivost. Kot v kratki pesmi (haiku) o minevanju časa:
V njem je reka,
plava lesena račka.
Poletje se poslavlja. Od vnukinje, kako
se naredi iz babice?
Samo malo počakaj.
(Tam je reka).
Jesih se poigrava z dvoumnostjo. Na neki način bralca potegne v past idile, da bi ga nato udaril s pronicljivo podobo smrti. Pesem ⁕⁕⁕⁕ (»La bella donna ...«) je erotična, polna nežnosti, naslovljena na odsotno - le namišljeno, idealno (»katere ni med živimi ženskami«), ali obratno, na izgubljeno, mrtvo, za katero so ostali boleči spomini, sanje in praznina? Bolečina je prisotna v obeh interpretacijah, v slednji je navsezadnje nemogoče ublažiti, v prvi v obliki neuslišane želje. Ali pa kruta pesem ⁕⁕⁕⁕ (Kjer snežna zrna ...). Lep in miren opis veličastnega jelena se konča z verzom:
naenkrat strel švigne,
na prsih jelena se pojavi svetla krvava solza
za trenutek, preden pade na tla,
na prostem leti navzgor.
Da, tudi smrt je v Arkadiji.
Kljub bolečini, minevanju, smrti je vse podvrženo nekakšnemu vnaprejšnjemu redu. Morda je ta spokojnost (sprijaznjenost s senco) religiozno utemeljena, čeprav se takšne reference pojavljajo redko in diskretno (»Bojni oče tiho kliče / iz Ljubljane // z melodijo iz visokih stolpov«, »saj je pri tebi, Gospod«, »vsak božji dan jo malikujem«). Morda je način, kako obvladati svet, v poetiki - od tod klasične oblike, ritem, ne da bi se borili z jezikom, temveč si ga le podredili. Četudi je svet »trmast in neresničen«, »neploden, jalov, častitljiv, oddaljen, nezanimiv«, ko beremo o tem, da obstaja »tam, kjer se konča vsak Enkrat«, je navsezadnje pomembneje osredotočiti se na opojni Zdaj, ki bi ga po Koheletu lahko imenovali »čas užitka«, vendar minljivega, saj bo prišel tudi »čas obupa«.
Začel sem z ugotovitvijo, da gre za epifanično poezijo. Da, v njej lahko jasno vidimo sorodnost s poezijo Czesława Miłosza. Pravzaprav je v prevodu mogoče slišati njene odmeve. Pa tudi odmeve drugega poljskega pesnika, ki se je prav tako močno poigraval z ambivalenco navdušenja in obupa - Jaroslawa Iwaszkiewicza -, je mogoče slišati zlasti v melodiji teh pesmi.
Dodajmo še eno opazko. K izdaji Jesihovega izbora pesmi so dodane fotografije skulptur slovenskega umetnika Mirka Bratuše. Predstavljajo komentar in interpretativni dodatek. Na prvi pogled so vizualno težke (bron), ob podrobnejšem pregledu pa so videti krhke ali vsaj (keramika, porcelan) ranljive. V njih ni upodobitve elementov sveta (za razliko od Jesihovih opisnih pesmi), vendar je v njih moč ustvariti osnovo reda, ki se izmika obliki. Nekako poudarjajo tisto, kar je v pesmih boleče, moteče, težko doumljivo, po drugi strani pa s svojim videzom, teksturo in celo temperaturo posredujejo čutnost spoznavanja sveta, ki jo človek ob pogledu na te skulpture začuti v svoji domišljiji.
Dvojna epifanija in dvojno prebadajoča igla bolečine.
Prevedla Katarina Šalamun Biedrzycka
Poročilo
Sonja Votolen: Paradajz, mladinska kratka proza, slikanica, ilustracije Jana Pečečnik, samozaložba, Kidričevo 2023
Pred seboj imamo knjigo, ki je na prvi pogled slikanica – a ne povsem- Naslovnica je metonimična s skrivnostnimi zrnci, kar razumemo šele po branju. Tudi tipografija ni povsem slikanična, kajti otroku bi težko sugerirala, da obstaja nek medpomen, konotativni pomen, nek tipografsko normirani namig poševne pisave / italike ali z velikostjo pisave poudarjenih delov. Besednjak ni povsem slikanični, saj je, denimo, nervozno jezna nekaj, kar se da prikazati in tak psihologistični opis ne pove veliko. Klar nas skozi pripoved pripelje do epifanije o življenju, zato je v zgodbi protagonist. Namig pa, da ne bo šlo samo za anekdoto, dobimo že s tem, ko pravi, da je balon, ki se je razletel »umrl«. in ko se zaplete s paradižnikom, ki je bil namenjen za seme, spozna tudi cikel življenja – nekaj mora umreti, da bi se drugo rodilo. Da je življenje, ki ga predstavlja deževnik, nedoumljivo kar tako. Življenje je nekaj, kar ima smisel in ta smisel prihaja iz razlage sveta. V njem obstaja tudi čuvar življenja, pred katerim smo odgovorni zanj, v osebi babice. Tako je protagonist Klar, antagonistka je mati, in babica je nosilka smisla.
To je osnovna zamisel zgodbe. Sonja Votolen dramatično zaplete in razplete potek s številnimi drobnimi, pomenljivimi dialogi in izrečenimi mislimi. Dramatičen element je igra z imenom »paradajz« in »paradižnik«. Vse je prepleteno z osnovno linijo zgodbe. Nekaj je v njej čisto pripovedovalskih napak, da se ne drži zornega kota, pripovedovalec sega tja, kamor tretjeosebni pripovedovalec ne more seči, kakor da ne zaupa povsem odzivom oseb. Morda je to posledica poučevalske zamisli zgodbe. Ta tudi spregovori skozi usta protagonista tisto, kar bi naj ostalo implicitno in kar za otroka, ki še –lka, ni prav verjetno: »Vi ste življenje …« Toda to je davek na bralno naravo te zgodbe, ta pa prihaja iz ust odraslega. Pripoved z nekaj sececijske stilizacije.
Knjižna katalogizacija, ki jo najdemo na Cobiss, zavaja, kajti uvršča jo med knjige za ciljno skupino 5-10 let. Zagotovo že sam pojem slikanice v bralcu (tudi če gre za katalogizatorje) zbuja refleks redukcije bralstva na tisto, ki več ni posredovano z materjo (običajno, ne vem za veliko drugačnih primerov), zbudi se šolska kategorizacija zrelosti za slikanico. V tem primeru je to zgrešeno. Knjigo/zgodbo je napisala preizkušena pedagoginja, ki dobro ve (domnevam), da šola ob normiranju otrok normira tudi starše, da je torej lahko slikanica tudi nekaj, kar zbudi v staršu pojmovni svet, ki ga je v zgodbo vnesel avtor, še preden nastopi nekaj, kar imenujem izobrazbena zabitost, ko človek (šolar in odrasel) zaradi normiranega znanja avtoritarne šole, medijskih vplivov, pretežnega konzumerizma in tudi zmedene vzgoje ni več sposoben odkleniti literarnega dela in se ta spremeni v kliše ali družbeni vzvod.
Knjiga Paradajz vnaša v vsakdanji govor in v vsakdanje dogajanje eksistencialne prvine (smrt, življenje, smisel), ki morda niso dojemljive takoj, a lahko poženejo v življenje kdaj pozneje, ko se otrok prvič zavestno srečuje z moralnimi presojami, z odločitvami, ki so povezane z njegovo rastjo in so zasejane vanj iz zgodb in seveda – v otroštvu prebranih mu knjig.
Poročilo
Konec minulega leta je izšla nova knjiga Sonje Votolen. Poznavalci Votolenine literarne bere se sprašujejo, v katero zvrst spada to pisanje.
Avtorica Sonja Votolen pojasnjuje: »To ni pravljica, ni zgodba, ampak zgodbica za otroke in odrasle. Besedilo je namenjeno, glede na protagonista, otrokom od prvega razumevanja /zanimanja za branje, pa vse do odraslega bralca. Zakaj menim tako? Trenutno se trudimo biti t.i. samooskrbni, ljubiti in zaščititi naravo, spoštovati vsako živo bitje, ohranjati in skrbeti za okolje, otrokom želimo ponovno bolj privzgojiti vrednote, ki jih je sodoben čas in tempo življenja pomendral. Torej glede na vse to je sporočilo /poanta knjige, da je vsak najmanjši delček narave pomemben, živ, da tudi najbolj droben delček predstavlja življenje, da je del našega življenja, obstoja, četudi je tisti delček tako majhen kot seme paradajza. Gre torej za odnos do hrane, odnos med babico in vnukom, kar pa je že druga aktualna tematika- čuječnost do starejših, prenašanje izkušenj in znanj starejših na mlade.«
Dr. Romana Aniya Ercegović, dramaturginja in književnica, o novi Votolenini knjigi meni naslednje: »Zgodba je polna iskrivega humorja, nežnih rahločutnih doživljanj otroške duše, dramatičnosti, besednih in slogovnih inovacij. Na koncu nas obdari z modrostjo , ki bi jo moral slišati in razumeti vsak od nas in otrok v svojem odraščanju. Avtorica nam na katarzičen način skozi besede babice prenese modrost generacij. Spregovori o čudežu življenja, o tem, kako je vsak najmanjši delček narave živ in pomemben, četudi je tisti delček majhen zgolj kot seme paradajza. Klarov in predvsem mamin strah, da bo babica razočarana, ker je uničil najlepši paradižnik, ki ga je hranila za seme, se tako razodene kot iluzija. Nič se ne more uničiti, življenje se nadaljuje. Pradavna modrost o cikličnem prerojevanju narave, mojstrsko vtkana v zgodbo, razsvetli, vzradosti, prinese novo perspektivo in z njo novo lahkotnost bivanja. Knjiga Paradajz, avtorice Sonje Votolen in ilustratorke Jane Pečečnik, je subtilno tkanje občutkov, misli, mojstrsko prepletanje opisa dogajanja in notranjega doživljanja literarnih junakov.«
Avtorica knjige Paradajz je hvaležna svojemu nekdanjemu učencu Matjažu iz podjetja NICEHASH, ki je omogočilo, »da je Paradajz vzklil«, kot piše na zadnji strani.
Skupnost študentov 1968-1974
Urednik: Pojasnilo in povabilo k sodelovanju v Zborniku Skupnosti študentov 1968-74
Urednik: Priporočila sodelavcem zbornika
Tomaž Kšela: Zakaj zbornik o skupnosti študentov?
Božidar Brezinščak Bagola: Ljubljana v liričnem zanosu (1968 – 1974)
Srečo Zakrajšek: Bojkot predavanj na FNT oddelka za kemijo leta 1972
Andrej Berden: Primer Chaban Delmas in letak ob 30. obletnici OF
Janez Švajncer: Študentski poslanecv
Marjan Hrušovar: Reševanje socialno-zdravstvene problematike študentov
Lenart Šetinc: Srečanje povabljenih avtorjev zbornika »Skupnost Študentov 68-74« dne 21.6.2023 on 16.uri v Čolnarni
Marjan Pungartnik: Strah in velike oči, Anekdota o »konceptu« Tribune
Radivoj Pahor: Pesmi z barikad
Andrej Berden: Skupnost študentov 1968 - 1974 kot iluzija
Darko Štrajn: Skupnost študentov – država v preminuli državi
Dimitrij Rupel: Razposajena šestdeseta leta
Ludvik Škoberne: Prelomni časi
dr. Božidar Debenjak: Ostal je le spomin še
Marjan Pungartnik: En joint za Dolanca, Anekdota
Ciril Baškovič: Nastanek Skupnosti študentov
Lenart Šetinc: Burno leto 70/71
Aleš Sedmak: Študentska forma viva 1974
Peter Kovačič Peršin: Analitičen pogled na študentsko gibanje v 70-letih
Lilijana Stepančič: SOG – Sekcija za oblikovanje in grafiko
Bori Zupančič: Nekakšen »Še pomnite, tovariši!«
Gojko Stanič: Sprostitev svobodne politične misli
Tomaž Kšela: Skupnost študentov v obdobju »liberalizma« in v »svinčenih časih«
Mirjana Nastran Ule: Življenjski svetovi mladih in pojav uporniške mladine v šestdesetih letih 20. stoletja
Jože Šlander: Radio Študent - začetki – Prehod študentskega organiziranja iz ZŠ v študentsko skupnost v letu 1968
Franci Pivec: Čas za spremembe
Tomaž Kšela: Opomba k besedilu Francija Pivca Čas za spremembe
Dušan Pirc: Moja prigoda z Radiem Študent
Marjan Pungartnik: Neka klavrna anekdota
Sergej Lipovec: Od kod, kdo, kaj
Goranka Kreačič: O zborniku 1968: čas upora, upanja in domišljije – zgodbe študentskega gibanja 1964 ̶ 1974
Marjan Pungartnik: Prvi maj 1970 – Anekdota
Janez Koželj: Skupnost študentov 1969/70
Monika Žagar: Mi bomo spremenili svet
Marjan Pungartnik:Veliko razburjenje – Anekdota
Boštjan Zgonc: Od lektorja do glavnega urednika RŠ
Boštjan Zgonc: Univerza in Skupnost študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov
Pavle Zgaga: Študentsko gibanje in študentski tisk: primer Tribuna
Ciril Ribičič & Franci Pivec: Razvoj ideje in zakonodaje o študentu delavcu samoupravljavcu
Mirjana Jarc: Radio Študent - deset let potem
Marjan Pungartnik: Intervju z Gajem Petrovićem. Anekdota
Miro Kert: Študentsko kulturno-umetniško uruštvo Akademik Univerze v Ljubljani
Peter Gabrijelčič:Študentski projekt »Mariborska univerza«
Ervin Hartman: Spomini na prijetne čase pri Katedri
Vinko Avsenak: Nemirna Gerbičeva
Remzo Skenderović: Skupnost študentov Slovenije iz kota drugih univerzitetnih centrov Jugoslavije
Andrej Ule: Sodelovanje med študentskimi aktivisti in s študenti teologije
Mojca Šašek Divjak: Vključevanje ljubljanskih študentov arhitekture v študentsko gibanje 1968-1974
Dragan Bulič: Ostali so res lepi spomini
Marjan Pungartnik: Glasbeniki in njihovi štosi - Anekdota
Tomaž Kšela, Boštjan Zgonc: SŠ v prelomnem letu 1972
Mirko Bizjak: Akcijski odbori - največja »inovacija« SŠ
Cene Filipič, Tomaž Kšela: Izdajanje Študentskega dnevnika je bil izjemen podvig
Gorazd Sancin: Združenje študentskih pokrajinskih klubov – trdna opora Skupnosti študentov
Tomaž Kšela: Skupnost študentov v letu 1973
Tomaž Kšela: »Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo« - »otrok« Leona Šešerka
Darka Podmenik: Komune med utopijo in stvarnostjo
Monika Žagar: Noreli smo. O glasbi »tistega« obdobja
Igor Vidmar: Bilo je nekoč ... v Skupnosti študentov ali: »Being There«
Marko Morel: Zadnja leta Skupnosti študentov v Ljubljani in prehod v ZSMS
Uroš Dular: Zborovanje študentov in radio Študent
Marko Juvan: Slovenski literarni modernizem v študentskem gibanju »dolgega leta ‘68«
Darko Pašek: Trikrat glavni urednik Katedre – dvakrat po sili razmer »začasno«
Draga (Kosi) Kšela: Od nereda pri štipendiranju do družbenega dogovora o štipendiranju
Drago Pišek: Pomen SŠ MVZ v zadnjih letih obstoja
Marko Ruperčič, Alen Brkić, Marike Grubar: Razvoj študentskega organiziranja v samostojni Sloveniji
Anekdota
Profesor in poslanec Vojan Rus (Anthropos 1996 3-4) je bil ogorčen nad oddajo TV Slovenije, »Povečava: Študentsko gibanje 1968-1972« ki je bila na sporedu 2.2.1996 ob 21,45 (avtorica Majda Širca). Po njegovem mnenju je študentsko gibanje prikazano enostransko, kot študentska mladostna zabava (happening), kar je žaljivo in škoduje razumevanju razvoja demokracije v Sloveniji. V oddaji ni bilo po njegovem mnenju niti ene točne ocene velikega deleža študentskega gibanja - v sodelovanju z neodvisnimi poslanci v parlamentu - v tedanjem vzponu slovenske demokracije … Prof. Rusa je v omenjeni oddaji zmotila tudi pripoved o poteku študentskega protesta na Aškerčevi proti hrupu in prometu (kajti ves mednarodni tranzitni promet tovornjakov vzhod/zahod je potekal po tej ulici), ki je motil študijski proces. Protest je organiziral akcijski odbor, ki so ga sestavljali večinoma študenti iz FF, med njimi tudi člani vodstva SŠ Jaša Zlobec, Darko Štrajn, Bogomir Mihevc, Radivoj Pahor… Akcijski odbor je bil zadolžen, da pripravi program in izpelje zborovanje. IO SŠ LVZ (kot uradni zastopnik študentske organizacije) pa je javni shod prijavil pri oblasteh. Dovoljenje za shod je omejilo zborovanje na Aškerčevo cesto od Titove do Trga mladinskih delovnih brigad.
Na shodu se je zbralo presenetljivo veliko študentov (po različnih ocenah od 3000 do celo 7000!), program je bil zelo skromen, množica pa je, po koncu kratkih govorov in pesniškem nastopu Milana Jesiha, kar vztrajala, prof. Rus piše, da je opazil, da organizatorji v zadregi ne vedo, kako voditi shod dalje. V času, ko sta člana AO Darko Štrajn in Branko Klinkon formulirala zahteve shoda, je Jaša Zlobec prek ozvočenja pozval udeležence »gremo pred republiško skupščino!«. Protestniki so se počasi začeli premikati proti Titovi. A pohod proti skupščini ni bil načrtovan, zanj tudi nismo imeli upravnega dovoljenja. Milica je zapirala območje shoda na obeh straneh, grozil je spopad s študenti, ki so hodili proti Titovi. Da je šlo zares, je pokazal dogodek na Trgu mladinskih brigad, ko je po (oceni milice) preveč zagretih študentih fakultete za elektrotehniko, ki so se pomikali proti FF, padlo nekaj udarcev z gumijevkami (med njimi je občutil »pendrek« tudi študent Dušan Kumer). Na drugi strani pa so protestniki spustili zračnice na »marici«.
V omenjeni televizijski oddaji je Jaša Zlobec povedal, da je v imenu akcijskega zbora stekel do enega vodilnih policistov Pavleta Čelika in ga pregovoril, da bo milica v izogib spopada dovolila pohod do skupščine. V oddaji pa je bila popolnoma prezrta vloga prof. Rusa, ki v članku v Anthroposu opisuje, kako je skočil pred prvo vrsto kolone študentov – v kateri so bili agitatorji s podžiganji, da naj krenejo na skupščino ali na televizijo – in »začel kričati na glavne (študentske) vodnike, da neodgovorno žrtvujejo študente«, jih tako umiril, nato pa je poveljnika kordona pri Kazini prepričeval naj ne posreduje s silo.
Ne glede na to, da je organizacija shoda bila dolžnost akcijskega odbora, je vodstvo IO SŠ LVZ skrbno spremljalo dogajanje. Zavedali smo se odgovornosti: shod je prijavil IO, ki je seveda (poleg organizatorjev) nosil tudi odgovornost za potek zborovanja skladno s prijavo. Zato sem takoj stopil v stik z načelnikom ljubljanske milice Janezom Winklerjem, ki je nadziral dogajanje v policijskem vozilu blizu križišča Titove in Aškerčeve in ki je seveda že imel informacije o dogajanju od svojih sodelavcev. Izkušeni in pametni načelnik (ki je opremil enoto milice, ki je nadzirala shod le z gumijevkami brez strelnega orožja!), je takoj razumel zaostreno ozračje in je po posvetu po radijski telefonski zvezi z županom Mihom Košakom, omogočil pohod študentov proti skupščini. Milica je ustavila promet na Titovi pri Konzorciju in na Šubičevi, tako da je kolona po navodilih študentskih redarjev z megafoni, ki jih je vodil Bogomir Mihevc, skoraj nemoteno prišla pred skupščino. Organizatorji so pred glavnim vhodom v skupščino objavili sedeči protest (»Sit in«), po nekaj kratkih govorih se je shod mirno razšel. Vse tri intervencije so prispevale mirnemu izhodu shoda! Dejstvo, da ni bilo spopadov med takratno policijo in študenti – demonstranti, kaže na profesionalnost vodstva milice in zrelost študentskega gibanja.
O vlogi opojnih sredstev v študentskem življenju
Študent, star študent
se je v krčmi napil,
pozabil je uk,
sred blata leži,
se noro reži,
je prazna butica.
Branko Rudolf: Piu, piu, Žvegla potepuhova 59
Niso nas zaobšli. Niti mene.
V sobi študentskega doma na Titovi 102 smo februarja 1968 sedeli štirje – Drago, moj cimer, Matjaž in Boris, soseda. Matjaž je v škatlici prinesel ampulo speeda in začeli smo se pogajati, kdo bo to pojedel. Branili smo se in na koncu sem pristal, da jo bom pojedel jaz. Potem smo sedeli in pričakovali, kaj se bo zgodilo z mano. Nič ni bilo. Čez pol ure še vedno nič in čez eno uro prav tako. Neprestano so me spraševali:
»A kaj čutiš?«
Spraševanja mi je bilo zadosti in šel sem ven na sprehod. Zdelo se mi je mizerno, kakšne butle imam okrog sebe, da silijo vame s takšnimi vprašanji.
Šel sem daleč, do centra in nazaj, in edino, kar je bilo nenavadno, je bilo, da me je iz vsakega rdečega semaforja gledal hudič. A sem ga ignoriral. Kakšen hudič v rdeči luči semaforja neki! Brez veze. Ljubljana ponoči, prazna, lepa. Redki avtomobili so drseli po ulicah, bila je zima brez snega in zdelo se mi je, da vonjam pomlad. Februar. Tri ponoči.
Vrnil sem se v sobo po kakšni uri in pol. Še vedno so me čakali, posrani, da se mi ni kaj zgodilo. Takoj so me vprašali:
»A si kaj čutil?«
Nič. Samo slabe volje sem bil.
Rekli so mi, da sem imel bad trip.
Nobenega tripa ni bilo.
Bili so razočarani. Saj bi moralo delovati. A ni. Najbrž je to bilo zato, ker sem se v prvem letniku zastrupil s kavo. Pred izpitom iz politične geografije sem študiral do šeste zjutraj, potem pa sem si skuhal četrt litra močne kave. Po izpitu me je zgrabila tresavica, bilo mi je slabo, ves dan sem se čutil, kakor da sem poln bucik. Odtlej nič opojnega več ni vplivalo name.
Tako sem zgubil zanimanje za tripe in več nikoli nisem vzel niti enega. Za to, da vidiš hudiča v rdeči luči na semaforju, mi pa res niso bili potrebni.
Prvič sem kadil hašiš, ne da bi vedel. Javno. Pred kamerami. Kolega je napravil v mali dvorani študentskega naselja literarni večer. Sedel je do pasu gol sredi dvorane, pred sabo je imel nakovalo in je klenkal po njem. Okrog sebe je razpostavil podstavke z incense, ki je širil indijski smrad po prostoru. Bilo je omanja in ahanja, pa nekaj je celo bral, potem pa nas je posadil okrog sebe v krogu, nas povezal z nitjo in od nekod se je pojavila cigareta in sem jo kadil, čeprav še nisem kadil. Svetila je televizijska luč, kamera je brnela, mi pa smo sedeli tam in si v krogu podajali joint. To sem dojel, ker je imela cigareta v filtru luknjo.
V kleti na garderobnem pultu so drugi po večeru pokadili še kakšnega, jaz pa sem skrbno zbral čike in jih vrgel v smetnjak zunaj zgradbe, da ne bi kdo pobiral dokazov za njimi. Paranoja.
Naslednje dni sem šel na TV, kjer sem nekaj delal, in napadla me je sodelavka, s katero sem delil pisarno v svojem kratkem delovnem angažmaju tam. Držala me je za kravatlc in vpila name:
»Povej, kakšne tablete ješ! Povej mi, od kdaj kadiš hašiš?«
Napravil sem se neumnega. A vesoljna Slovenija je tiste dni videla, kako smo kadili joint na literarnem večeru, in nekateri so celo vedeli, za kaj gre.
Prijelo pa se me ni. Niti za čink, kot bi rekla Alenka, dekle Jožeta Konca. Res, niti za čink.
Dolgo nič. Nisem spadal v odjemalce imenitnega hašiša, ki je prihajal iz Afganistana, prekrasen, temen, iz Libanona, rekli so mu shit (pravzaprav po ljubljansko šid), ker je bil rumen in se je drobil in so namesto njega zlahka podtaknili kamelji drek, pa hašiš iz Tunisa. Iz prve roke je prihajal, najboljši. Ljudje so hodili okrog, na štop, in s sabo nosili v gatah, na trebuhu, v dvojnih dneh potovalk, kdo ve kje, tablice s hašišem, in potem delili radost z drugimi.
Haš je bil vedno nekje v bližini, samo seči je bilo potrebno po njem. Lučka, radijska tajnica, je bila specialistka zanj. Bila je suha, prsata, s palcem in kazalcem je v dlani držala smotko, kakor da je pimpek, in pri tem zdihovala in se pridušala. Ekipa z Gorkičeve je prihajala z njim. Ampak mimo mene.
Bila je tudi trava. Nekoč, ko sem študiral v NUK, mi je dal Saga mošnjo s travo. Šel sem ven in pokadil smotko. Njen prostaški vonj me je popolnoma osupnil. Ne, teh smrdljivih zelišč pa ne!
Na Tribuni je bil haš doma. Bil je privilegij tistih, ki so pisali, se ukvarjali z glasbo in slikali. Eni so jedli speede, drugi kadili haš, tretji pili, eni so jemali vse in uživali polno svobodo. Vrhunec je bil, ko je eden od naših kolegov obiskal svojega profesorja pijan (in verjetno je bilo še kaj) in mu je pokozlal stanovanje. S tem se je pobahal pred nami, ki nismo imeli te možnosti. Na Tribuni so bila dekleta, ki niso pisale, no, redko so pisale, a so bile lepe in bistre in so občudovale bistre, lepe in pogumne pesnike, glasbenike, slikarje s Tribune. Sama lepa dekleta, od katerih so nekatera pozneje napravile lepo kariero. In še zdaj slišim eno od njih, kako je stokala ob kajenju:
»Oh, čutim nirvano!«
Dekleta so bila pomemben del družabnosti. Vodile so nas tja, kamor zlepa nisi prišel. Nekoč so me povabile h Kostji, ki je živel v Cukrarni. Imel je prekrasen gramofon z magnetno glavo, in je bilo tam tudi kaj haša. Z nami je bil Bobi in kjer je bil Bobi, je bil zagotovo tudi haš. Zakrožil je joint, Kostja je dal na gramofon Easy Rider (ki je kasneje tako navduševal Štrajna) in poslušali smo:
Don‘t bogart that joint, my friend, pass it over to me!
Nataknili so mi slušalke na glavo, da bi slišal tisto čudovito prehajanje z ene strani na drugo:
Roooooll another one, just like the other one …
Bilo je imenitno poslušati, kako se glas rola z zateglim roooooll-another-one med ušesi. Nikoli zadosti. Tudi brez tistega dimčka.
Ko sem delal na Tribuni, sem poskrbel, da tega tam ni bilo. Nisem si mogel privoščiti, da bi dobili preiskavo in da bi policaji kaj našli. A kadili smo. Edi, likovni urednik, je bil dobro založen in nekoč smo šli s celim uredništvom na grad, tam kadili in se vrnili dol na Trg revolucije. Sedeli smo na kamnitih stebričkih in si podajali cigareto.
Zaradi mojega odnosa do hašiša so me drugi iz študentskega gibanja obsojali. Kako lahko ne maram hašiša, če je tako imeniten! In da jih obsojam za posebno joint mentaliteto.
Pavle, moj kompanjon s Tribune, je bil kmet. Njegovo puntarsko režanje je bilo skoraj nalezljivo. Kot kmet je hotel imeti tudi vse veliko. Še ženske so morale imeti velike joške. Nekoč me je povabil v Študentsko naselje in je tam napravil največjo smotko, kar sem jih kdaj videl. Dvajsetcentimetrsko. In skadila sva jo.
Vračal sem se peš skozi mesto in se v Supermarketu v kletnem bifeju zaustavil na matevžu. Mali bife, vedno poln, stali smo, ko smo jedli. Že ko sem ga jedel, je tisti hašiševski Guliver začel pritiskati name, pritlikavca. Prijela se me je neznanska tesnoba zaradi malega prostora in komaj sem zdržal v vrsti za plačilo, potem pa sem pobegnil ven in s sebe otresal tisto strašno težo.
Ta klavstrofobija je bila tudi edinkrat, ko sem kaj čutil od haša, kar ni bilo samo nekaj kot čokoladni priokus nekakšnemu dimu. Zadosti. Nisem bil klavstrofobičen in tudi nisem hotel biti. Šlus.
Nekoč sem se pozno vračal iz mesta proti našemu študentskemu domu. Bil sem dolgo na študentskem radiu, ker je bil to najbolj miren kraj, kjer se je lahko delalo do poznih ur, ne da bi kogarkoli motil s tipkanjem. Mislim, da sem pisal neko seminarsko nalogo, ker sem imel v pisarni boljši pisalni stroj. Na poti sem pri križišču Prešernove in Titove dohitel deklico z velikanskim, težkim nahrbtnikom. Ponudil sem se ji, da ji ga nesem. Nekaj časa me je nezaupljivo gledala, potem pa je le popustila, da sem prevzel njen nahrbtnik. Bil je res težak. Šla sva in se pogovarjala o marsičem. Prihajala je iz Londona, šla je domov in stanovala je v eni od ulic, vzporednih s Titovo, v lepi vili, ki sem jo v temi videl samo v obrisu. Ob koncu se mi je hotela zahvaliti in je iz velike škatle Nivea kreme izbrskala v staniol zavite tripe in mi je hotela dati kakšnega.
»Ne, hvala,« sem ji rekel.
Morda sem si želel, da bi jo kdaj še videl, in čeprav so naju pozneje vodile iste poti pisanja, se z njo nisem več srečal. Vedel sem, čigava je. Ni bila mačka, da bi jo pobral s ceste. Pozneje sem šel večkrat po tisti ulici, da bi jo po naključju kje srečal. A otmena vila je bila vedno zaprta, prazna. Tako me je s časom ta bežna zaljubljenost minila.
S Titove 102 sem hodil v mesto peš. Pri Gospodarskem razstavišču sem enkrat videl čez cesto nekaj, kar je bilo nenavadno tudi za Ljubljano – kot ranta dolgega, suhega človeka, oblečenega v cvetlično pisano obleko, z do srede hrbta dolgimi črnimi lasmi, ki so mu plapolali v vetru. Bil je Vojin Kovač Chubby, ki sem ga nekaj pozneje spoznal, mislim da ob OHO. Postala sva prijatelja. O njem je šel glas, da je poln drog, a nikoli ga nisem videl niti zadetega in niti pijanega. Ja, zgodbe o tem je znal pripovedovati in se je ob njih smejal. V njem sem našel samoizobčenca z neverjetnim duhovnim ravnotežjem. Hanžkovi knjižici (fotokopirani) Osnutek (edicija Gong, 1972) je napisal uvod, ki bi lahko bil epigraf temu besedilu, a se mi Rudolfov zdi bolj slikovit. V nekem bifeju, mislim, da je bila Plava laguna za Bežigradom, sva nekoč, že proti petinosemdesetem letu, sedla k dolgemu pogovoru, zadnjem. Nekaj predsokratičnega je bilo v njem in bil je daleč od tistega, kar smo imeli za študentsko gibanje.
Ampak.
Počasi sem se začel oddaljevati od te scene. Imel sem veliko dela. Če bi se zakadil in bi se me prijelo, bi izgubil celega pol dneva, tega pa si nisem mogel privoščiti. Zjutraj sem bil na predavanjih, opoldne delal, popoldne na predavanjih, zvečer na jezikovnem tečaju, ponoči študiral … Ob treh ponoči sem dal na gramofon zguljeno ploščo z Bobom Dylanom John Wesley Harding ali kaj drugega, poklical sem Ireno in Tatjano z gornjega nadstropja na čaj z mlekom, ob pol štirih smo šli spat, ob šestih in petnajst sem vstajal … Ni bilo prostora za haš.
Potem sem ga kadil samo še enkrat. Bil sem v vojski in prijatelji iz Zagreba, Srđan in kompanija iz komune nekje nad Ilico, so me povabili na koncert Franka Zappe v Kutiji šibica. Dobili smo se pred staro zgradbo Univerzitetne knjižnice, sedli smo na naslonjala klopi in pokadili joint.
»Menda ne boš šel na Zappo, ne da bi se zakadil,« so mi rekli.
Ne vem, ali je bil kriv tisti hašiš, da se me koncert sploh ni dotaknil. Razumel sem Zappove štose o gospeh in pudlicah, ampak muzika je šla čisto mimo mene. Morda sem bil že prestar za to, za te infantilne koncerte, kjer se pričakuje, da se bo odprlo nebo in bo sestopil dol goli bog. V vseh zapletih okrog fakultete, ledeni koroški atmosferi, kamor sem se zatekel, in v norišnici, kot je bila vojska, sem odrasel. Neopazno, z malimi koraki. Svet sem videl okrog sebe tak, kot je bil. Velika praznina je zijala tam, kjer naj bi bila moja prihodnost. Začel sem ceniti gramofon in ob njem samoto, ki je požlahtnila vsako muziko. Za sabo sem imel zvezo z muhasto Mirjam in nič niti sto kilometrov okrog mene me ni več privlačevalo. V zavest se mi je vtisnil film Kralj podgan, ki je bil napisan na talmudski rek, da moraš biti človek tam, kjer ni ljudi. Poskušal sem biti človek v norišnici.
Mnogo pozneje, toliko, da me skoraj ni moglo več prizadeti, sem zvedel, da se je lepa, pametna in svetovljanska sodelavka, za kratek čas moja sodelavka na televiziji, pred smrtjo zapila. Za ljudi z viškom intelekta in duha nista haš ali speed, ki jim morda odpreta okno v transcendenco, v višek, ki bi jim manjkal, oni morajo svoj višek utopiti v alkoholu. Ni jim treba snifati, da bi bili za nekaj trenutkov bistrejši, morajo teči dolgo progo omamljanja z alkoholom, da bi na koncu pristali v tunelu povprečnosti. In v provincialnih vzdušjih Ljubljane, ki vodi med mesti v ostankih kokaina v odpadnih vodah, je veliko takšnega pijanstva.
Govorim o zelo malem delu študentske populacije, ki so jim bila dostopna omamna sredstva. Bil je neke vrste avantgarda, ki se je vzorovala po Zahodu. Veljal si malo, če nisi bil v Amsterdamu in užil njegovo svobodo.
Študentje so se v glavnem zadevali z alkoholom, pivom, vinom, žganjem. V Ljubljani dobrega vina ni bilo, povsod so točili samo barbero in rebulo. Niti škropcev niso poznali. V Mladininem bircuzu smo napravili prvo učilnico za vino, študentje s Štajerske, kjer je trta rasla pred pragom. Študentje so oblezli vse gostilne – od Katrce do Brinja. Moji sostanovalci iz doma VŠPV so kupovali poceni vino iz korčulanskega vinotoča. Vinski sejem! Raj na zemlji! Za alkohol je bil denar vedno. To je bila za drugi, neelitni del. Nekaj najbolj obiskovanih lokacij: Koper, Mrak, Pod skalco, Rio, Šestica, Tavčarjev hram, Daj-dam, Bar Opera, Operna klet, Katrca, Kora bar, Kurilnica, Čad, Pod lipo, Unionska klet, Kolovrat, pri Figovcu, tudi pri Vitezu, Amerikancu, Starem Tišlarju in številni manjši lokali. Alkohol, v glavnem vino, je od vsega začeta univerzitetnega izobraževanja bil posebna kulturna disciplina. S tem so šle glasba, pesmi, tudi folklora … Nisem bil nikoli v tem in samo od zunaj sem temu sledil, vem pa, da je kult pitja kot neka kompenzacija za znanje (glej epigraf) tesno povezana s študijem, kar izhaja še iz grške dobe. Ne gre za moraliziranje, kar se mi zlahka pritakne, ko govorim o drogah. Tako pač je. Za moj letnik Tribune je Kostja Gatnik napisal kratek strip z besedilom: »Ne rabim elesdija, ne rabim marihuane, z eno flašo šnopca letim sredi Ljubljane.«
V Mariboru sem dobil sobo v depandansi pri parku. Preganjala me je čudna samota. Prijatelji iz Italije so bili daleč in kadar sem se napotil k njim, sem zaživel dan ali dva v nekem čisto drugem svetu. Z glasbo, z neskončnimi pogovori, s slikami, popolnoma neznanimi knjigami, s sprehodi po mestu, kjer so se prelivale brezkončne množice, z morjem v kotičku očesa, z življenjem, ki ga v Mariboru ni bilo.
V depandansi sem si kuhal sam in sem si na oknu v hodnik pred svojo sobo zasadil baziliko, origano, peteršilj. Dobival sem kar precej obiskov in med njimi je bil tudi Marjan, pri katerem sem si ustvaril nezasluženi sloves hašišarja. To pa res nisem bil. Nekoč mi je rekel:
»A imaš kaj trave?«
Šel sem ven, nabral nekaj suhega cvetja z bazilike, napravil sem smotko in mu jo dal pokaditi. Rekel mi je:
»To ima okus kakor majaron.«
In pozneje:
»Nič se me ne prime.«
»Prvič se nikogar ne prime,« sem rekel. »Moraš kaditi večkrat!«
Šele ko je pokadil do konca, sem mu rekel, kaj je kadil.
Potem je Nina, Marjanova varuhinja, vreščala name:
»Bodo ljudje res mislili, da imaš doma travo.«
Imel sem jo. Zeleno, modrikasto, neskončno, težko travo iz otroških let. Tam, kjer nisem bil več doma.
Ob 50-letnici leta 1968, študentskih gibanj in nemirov so me povabili, da napišem svoje spomine na čase po tem letu za portal MMC. Dolgo sem tehtal, če naj to tudi storim. Kadarkoli sem napisal kaj na povabilo, se je vse obrnilo v nove zamere in nova nasprotovanja, temu pa sem se začel ogibati. A ker sem imel v računalniku tekst o tem še od štiridesetletnice, sem ga izkopal in napisal na novo. Vanj sem vključil tudi nekaj stavkov iz tega besedila o uporabi omamnih sredstev. Previdno so me prosili, naj tega ne objavim. Zdaj odpravljam to svojo napako.
Pripomba:
Prispevek sem objavil že v Locutio 111 in zdaj samo podvajam dostop.
Kulturna dejavnost v tej smeri se je začela s sklicevanjem nekaterih kulturnikov: Milenka Matanoviča, Tomaža Šalamuna, Petra Vodopivca, Aleksandra Zorna, Marka Sloodnjaka, Matjaža Kocbeka, Jožeta Konca, Marjana Pungartnika, Jožeta Šlandra, Sreča Dragana, Davida Neza, Milana Dekleva, Milana Jesiha, Sama Simčiča, Borisa Cizeja in drugih. Sklenili smo sprožiti kulturni festival, teden na Cankarjevi cesti, ki se ni mogel posrečiti. (?)
Prva prireditev je bilo gostovanje elektronskega dueta Klustri, ki pa je imel to srečo, da so ga policaji razgnali, čeprav je pritegnil veliko poslušalcev in pozornosti.
Gostovanje BULULU, ki je bilo prav tako uspešno, posebej razgovor, ki je predstavi sledi. Publike je bilo okrog 750. Predstava v menzi študentskega naselja.
MARATON, ki bi bil prvi samostojni dogodek. Zelo uspešen.
Akademski večer za univerzitetne profesorje.
Underground filmi v kinu Vič.
Predstava Sama Simčiča v mali dvorani ŠN.
Filmi Wernerja Herzoga v Klubu poslancev.
Gostovanje teatra iz Barcelone, tri predstave.
Gostovanje Maratona v Mariboru.
Poleg tega je imela iniciativna skupina cel kup sestankov, na katerih se je razvijala ideja o ustanovitvi kulturne skupnosti. Mislim, da zapisniki ne bi pomenili nič, ker ne vsebujejo nobenih organizacijskih odločitev. Pripomnil bi, da je akcijo Festivala omogoči radio Študent organizacijsko in finančno.
Zadnje čase smo začeli misliti bolj politično in organizacijsko. Oblikovali smo programsko skupino, ki je izdelala (priloženi) program, ter organizacijsko skupino, ki naj bi izdelala postopek ustanovitve. Razen predloga statuta niso naredili nič, ker smo se sklenili povezati iz IO.
Za današnji sestanek pride torej v poštev predlog statuta in programa skupine, ki je izvedla Festival in ki misli še naprej delovati. Zadnja seja je dala tri sklepe, ki se nanašajo tudi na današnji sestanek:
- skupaj z IO oblikujemo skupino za pripravo skupščine,
- izdelamo kolikor toliko statut in
- začnemo vsebinsko debato o študentski kultur.
Verjetno bomo morali mnoge stvari začeti znova, zato bodo mnogi predlogi in sklepi znova predlagani in sklenjeni. Tisti, ki jim je do skupnosti, bodo še naprej sodelovali, zato množica sklepov, ki se nanašajo predvsem na reševanje tekočih zadev, nima nobenega pomena.
Predlagam samo, da bi omogočili nadaljnje delo skupini okrog Festivala, ki ima voljo in program.
DENAR: Pojasnil bo Jože Šlander.
Trenutno poteka kampanja za pridobivanje prostora: na Poljanah obstaja primerna dvorana za prireditve srednje velikosti.
Ker je bila kulturna skupnost predvsem delo, nismo toliko skrbeli za dokumentacijo. Pri organiziranejši obliki bi se dalo urediti tudi to.
(leta 1970)
Študentsko kulturno umetniško društvo KUD Študent je bilo ustanovljeno 21. maja 1964 na pobudo Zveze študentov Jugoslavije MVZ Maribor in študentov, ki so čutili potrebo po lastnem kulturno umetniškem razvoju in drugačnem preživljanju svojega prostega časa. Ob sami ustanovitvi je imel KUD tri sekcije, in sicer: študentski oder, pevski zbor in folklorno skupino, pozneje so se jim priključile še številne druge.
Zaradi dvoletnega višješolskega študija so se kmalu pokazale težave s članstvom. Velik osip je imel za posledico razpad oz. preoblikovanje nekaterih sekcij, kljub temu pa življenje v KUD-u ni zamrlo, temveč se je še naprej razvijalo. Tako, kot se je v mestu razvijalo višje oz. visoko šolstvo, se dokončno preoblikovalo v Univerzo v Mariboru s štiriletnim in tudi podiplomskim študijem, tako se je razvijalo tudi kulturno umetniško življenje študentov v mestu.
Akademski pevski zbor Maribor 1964
Pevski zbor se je po letih preoblikovanja iz moškega v mešani zbor, ob pomoči Centra za glasbeno vzgojo, leta 1969 preoblikoval v komorni mešani pevski zbor nato pa se ob intenzivnejšem nagovarjanju študentov po sodelovanju že leta 1970 ponovno preoblikuje v študentski moški pevski zbor, ki pa je bil številčnejši in je kasneje dosegel zavidljivo kakovostno raven. Leta 1974 se s pridružitvijo ženskega pevskega zbora iz Centra za glasbeno vzgojo Maribor in pevkami iz študentskih vrst oblikuje Akademski pevski zbor KUD Študent in tako ponovno in dokončno postane mešani pevski zbor. Leta 1975 se na predlog Univerze preimenuje v Akademski pevski zbor Boris Kraigher, ime dobi po velikem zagovorniku ustanovitve Univerze v Mariboru. Študentsko zborovsko petje je vse od leta 1964 vodil mag. Stane Jurgec. Leta 1991 se zbor preimenuje v Akademski pevski zbor Maribor, ki pod tem imenom deluje še danes. Nekaj pomembnih dirigentov: Stane Jurgec (1964-1974, 1975-1991), Simon Robinson (1994-1999), Jože Fürst (1999-2002), Zsuzsa Budavari Novak (2002-2012). APZ Maribor spada med najvidnejše zbore pri nas in tudi v Evropi, od leta 2012 ga vodi priznana dirigentka in skladateljica Tadeja Vulc.
V pevski sekciji KUD-a Študent od leta 1980 deluje tudi vokalna skupina Urban, v kateri nastopajo bivši moški člani APZ Maribor. Od leta 2012 skupino vodi Bojan Gorič.
Akademska folklorna skupina Študent 1964Folklorna skupina je pričela z delom takoj po ustanovitvi KUD-a in bila med najbolj aktivnimi sekcijami v celotni zgodovini organizirane študentske kulture v Mariboru. Začetki so bili težavni, saj je bilo potrebno urediti prostor za vadbo, poiskati vaditelje, nabaviti noše in organizirati glasbeno spremljavo. Ob velikem angažiranju članstva in posameznih vodij je skupina nepretrgoma delovala in se kakovostno razvijala v eno najbolj prepoznavnih folklornih skupin v državi. Eden bolj prepoznavnih vaditeljev in korepetitorjev v začetkih delovanja skupine je bil Vili Vrhovnik, na pomoč pa je priskočil tudi priznani baletni koreograf Iko Otrin. Skupina je z veliko zagnanostjo, tako članstva, kot vodstva nenehno kakovostno rastla, uredila noše, prostore, lastno glasbeno spremljavo in kot taka postala zelo prepoznavna na celotnem območju tedanje države. FS je do osamosvojitve izvajala plese vseh jugoslovanskih pokrajin, kasneje pa je delo usmerila v proučevanje in postavljanje novih koreografij slovenskih pokrajin in se tudi preimenovala v Akademsko folklorno skupino Študent. V tem času so se izobrazili tudi lastni koreografi in korepetitorji, ki so uspešno nadaljevali delo svojih predhodnikov. Posebej moramo poudariti velik doprinos koreografa Vasje Samca, ki je zrasel iz KUD-ovih vrst, se intenzivno izobraževal ter pustil bogat pečat v skupini in folklorni umetnosti v državi. V vseh teh letih pa so svoje plesno znanje na članstvo uspešno prenašali še: Neva Kovačič, Saša Krajnc, Bogdan Lesjak, Rastko Samec idr. AFS Študent je zastopala naše mesto in državo po Evropi, Ameriki, Aziji in Avstraliji, bila pa je tudi pobudnik in soorganizator Mednarodnega folklornega festivala Folkart, ki poteka že od leta 1989 v Mariboru. Festival poteka pod okriljem CIOFF (Mednarodno združenje folklornih festivalov). AFS in strokovni sodelavci so prejemniki Številni domačih in mednarodnih priznanj (Zlata plaketa ZKO Maribor, Zlata Maroltova plaketa ipd.)
V okviru AFS Študent deluje več skupin in pa skupina veteranskih plesalcev Bela krizantema.
V letu 1968 se je ustanovila likovna sekcija, ki pa je kmalu poniknila.
Konec leta 1969 je bila ustanovljena še športno plesna sekcija, ki je dosegala zavidljive, tudi mednarodne uspehe. V samem evropskem in svetovnem vrhu sta bila Branka in Marjan Lorger, pozneje pa še Anja in Davor Bonačič . Delovala je vse do leta 1976, vodil jo je Franjo Kozar.
Marca 1973 se je pod okriljem KUD-a ustanovil Veliki plesni orkester, ki ga je vodil Werner Ussar, na žalost pa je kljub dokaj veliki popularnosti že po dveh letih prenehal delovati.
Literarno dramska sekcija v kateri je aktivno delal tudi kasnejši dramski igralec Miloš Battelino, je leta 1973 ponovno obudila svojo dejavnost. Ob pomoči režiserjev Volodje Peera in Voje Soldatovića je delovala do leta 1976, ko je nastal gledališki premor. Na pobudo Bojana Jablanovca in ob pomoči Bojana Emeršiča ter Daria Varge študentska gledališka dejavnost nadaljuje svoje delovanje. Študentski oder se nato 1986 preimenuje v Oder Labirint, slednjega pa je leta 1990 nadomestilo Mladinsko gledališče Rusli. , KUD je z vsemi svojimi sekcijami, ne glede na dolžino delovanja, dosegel izjemnem kakovosten razvoj študentskega kulturno umetniškega ustvarjanja, za kar je prejel številna domača ter mednarodna priznanja, hkrati dostojno predstavljal mesto, univerzo in državo na številnih uspešnih nastopih, srečanjih ter tekmovanjih doma in v tujini. Skupaj z uspešnim lastnim razvojem posameznih sekcij pa se je v KUD Študent sooblikovala tudi vrsta mednarodno priznanih strokovnjakov na različnih področjih kulturnega udejstvovanja. Ob vseh uspehih ne moremo mimo velikih imen, posameznikov, ki so delovali na različnih področjih kulturnega ustvarjanja in sooblikovali študentsko kulturo v KUD Študent, kot je folklorni koreograf Vasja Samec, dirigenti mag. Stane Jurgec in Tadeja Vulc, igralec Bojan Emeršič, koreografinji sodobnega plesa Minka Veselič in Astrid Ussar in mnogi drugi.
Evropa se je med leti 1945, 1989 in 2015 bistveno spremenila, saj so bili v ospredju različni izzivi.
Po zmagi nad nacionalsocializmom je sprva prišlo do pomiritve in približevanja ob zapadni meji. V ospredju je bila demokratizacija in zagotovitev miru. Po padcu berlinskega zidu pa so imeli na Vzhodu in Jugovzhodu drugo zgodovinsko priložnost. In leta 2015 je migrantska kriza vrgla Evropo skoraj iz tira.
Toda na Zapadu se je najprej uveljavila Churchillova teza, da je treba potegniti debelo črto pod nasiljem druge svetovne vojne in ubrati pot pozabljenja. To pozabljenje je sicer ojačilo evropsko skupnost, a je šlo na račun žrtev holokausta. Šele leta 2000 je evropska zveza s takoimenovano stockholmsko izjavo določila, da je holokavst za članice EU obvezen spomin.
Da se je politika pozabljenja spremenila, je delo antiautoritarnega študentskega gibanja v zapadni Evropi: to gibanje je imelo vizijo za bodočnost, navdušejočo gibanje, osvoboditev iz apatije in okamenelosti in obnovitev kritičnega duha. V dobroimetje študentskega gibanja ’68 spada vsekakor tudi, da je obdelalo nacistično preteklost.
Zlom molka in odločna konfrontacija z generacijo starih nacistov z lastno preteklostjo polne krivde je bila zasluga tega študentskega gibanja. Toda ukvarjanje s holokavstom in usodo Judov je prišlo kasneje. V mislih so imeli najprej svetovno revolucijo.
Antiavtoritarno študentsko gibanje se je zasidralo tudi v Avstriji, sicer ne tako množično in temeljito kot v Nemčiji ali Franciji, a vendar. V Avstriji se je po letu 1945 poleg pozabljenja uveljavila tudi teza, da je država bila prva žrtev nacističnega režima in torej ni bilo potrebe samokritičnega spominjanja. Trajalo je do konca 80-ih let 20. stoletja, ko je avstrijski kancler Vranitzky leta 1991 v znamenitem govoru v avstrijskem parlamentu poudaril, da so bili Avstrijci tako žrtve kot tudi storilci. Od tedaj naprej poteka v državi temeljita razprava o nacistični preteklosti in politiki spominjanja.
To je imelo pomembne posledice tudi za slovensko manjšino na Koroškem. Če je bila manjšina po letu 1945 popolnoma izolirana, prestrašena in izpostavljena strukturnemu nasilju in asimilaciji, se je ta slika začela spreminjati. Pod vplivom antiavtoritarnega študentskega gibanja v Evropi se je tudi med slovensko študirajočo mladino na Koroškem začel razvijati duh upornosti. Pri nas je bil v ospredju neizpolnjeni člen 7 avstrijske državne pogodbe. Zato smo na začetku 70-ih let z napisnimi akcijami, ko smo krajevnim tablam dodajali slovenska imena, opozarjali, da manjšinske pravice niso udejanjene. Med drugim sem bil tedaj pred sodiščem zaradi kaznjivega dejanja povzročitve materijalne škode. To je imelo velik medijski in političen odziv. Zvezni kancler Kreisky in deželni glavar Sima sta hotela ta problem rešiti, oa sta doživela svoj Waterloo. S takoimenovanim »Ortstafelsturmom« so nemškonacionalne sile podrle z zakonom določene dvojezične table. Država se je ustrašila in sistirala zakon o dvojezičnih tablah.
Tedaj je nastalo v Avstriji solidarnostno gibanje za pravice koroških Slovencev. V vseh zveznih deželah so nastajali komiteji, ki so informirali o koroških Slovcencih, o njihovih pravicah in o partizanskem odporu. V komitejih so sodelovali levičarji, liberalci, liberalni konzervativci, predstavniki cerkva itd.
S solidarnostnim gibanjem se je védenje o manjšinah, še posebej o koroških Slovencih v avstrijski družbi močno razširilo. V tem procesu se je postopoma razvila zavest, da je Avstrija večetnična država in ne del skupnega nemškega jezikovnega in kulturnega prostora.
To je zelo pomagalo pri razreševanju odprtih vprašanj. Leta 2000 je na mojo pobudo avstrijski parlament sprejel ustavno določilo, s katerim se Avstrija priznava k zgodovinsko zrasli jezikovni in kulturni raznolikosti, ki prihaja do izraza v avstrijskih narodnih skupinah. Avstrija se s tem ustavnim zakonom obvezuje, da bo spoštovala in podpirala to raznolikost.
Bilanca antiavtoritarnega študentskega gibanja med koroškimi Slovenci je dokaj pozitivna, pa čeprav so se posamezniki potem odločali za različne politične frakcije: za socialdemokrate, za komuniste, za maoiste in trockiste in morda še kaj.
Seveda pa je tedaj igrala pomembno vlogo Jugoslavija. Mediji so na široko poročali o situaciji na Koroškem, jugoslovanska diplomacija je imela v odnosih z Avstrijo svojo temo. To je imelo tudi notranjeslovenske razloge. Za Slovenijo je bil izgubljeni plebiscit leta 1920 in propadla ideja o združitvi vseh Slovencev leta 1945 velika travma, ki je dolga desetletja bila (in je ponekod še danes) v ospredju v notranji politiki Slovenije.
Morda še nekaj misli o Jugoslaviji. V letu 1975/76 sem študiral v Ljubljani. Bil sem presenečen nad svežim duhom študentskega gibanja, nad razpravljanjem in odprtostjo tedanje družbe. To študentsko gibanje je bilo podobno našemu v Avstriji. Še posebej me je fasciniral živeti antifašizem v nasprotju z okostenelimi in včerajšnjiškimi verbalnimi izbruhi v Avstriji.
Nadalje me je fasciniralo gibanje neuvrščenih držav pod vodstvom Tita, ki je imelo velik vpliv na miritev odnosov med velesilama ZDA in SZ. Sad te politike je bila konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi, ki je prav leta 1975 v Helsinkih sprejela pomembne zaključne dokumente.
Vsekakor sem potem moral marsikatero oceno o jugoslovanskem sistemu relativirati in spremeniti. Marsikaj pa je ostalo. Vsekakor ne obžalujem svojega sodelovanja v antiavtoritarnem študentskem gibanju, veliko sem se naučil, pa tudi zagrešil nekaj zablod. Tako npr. sem bil preveč nekritičen do komunističnih sistemov in režimov in še posebej do totalitarnih ideologij.
Zdaj pa mi gre tako kot pokojnemu kanclerju Kreiyskemu, ki je nekoč dejal: Zgodovina se maščuje nad mladimi revolucionarji tako, da morajo v zrelejših letih nositi odlikovanja in frak.
Po maturi na I. Gimnaziji v Mariboru sem se vpisal na višjo pravno šolo v Mariboru. Že kot bruc sem se vključil v delo Skupnosti študentov (SŠ) na šoli. Največ energije smo posvetili temu, da bi na naši šoli uvedli študij prava tudi na drugi stopnji. Kljub temu, da smo o tem s pristojnimi veliko razpravljali in se pogajali, nam to v našem času (še) ni uspelo. Tako sem sam drugo stopnjo prava ob delo doštudiral na Pravni fakulteti v Ljubljani.
SŠ Mariborskih visokošolskih zavodov (MVZ) so v mojem času predstavljali predstavniki SŠ iz Visoke ekonomsko komercialne šole, Višje tehniške šole s strojnim, elektro, tekstilnim, gradbenim in kemijskim oddelkom, Višje pravne šole, Pedagoške akademije in Višje šole za organizacijo dela Kranj., medtem ko so Višjo stomatološko šolo leta 1970 že ukinili. Sam sem večkrat predstavljal SŠ Višje pravne šole na sestankih SŠ MVZ. Januarja leta 1974 so me na stalni skupščini SŠ MVZ izvolili za predsednika IO SŠ MVZ, to dolžnost pa sem opravljal do jeseni 1974, ko sta se na kongresu v Moravcih Zveza Skupnosti študentov Slovenije in Zveza mladine Slovenije združili v enotno družbenopolitično organizacijo mladih ZSMS.
Pred mano je bil predsednik IO SŠ MVZ Boris Kastivnik, ki je to funkcijo opravljal le tri mesece. Nasploh je bilo za SŠ MVZ značilno, da se je velika večina njenih aktivistov in funkcionarjev (vsi smo bili volonterji) hitro menjavala, saj je študij na višjih šolah skupaj z absolventskim stažem trajal samo dve leti in pol. Študenti se kot bruci v SŠ v glavnem še niso posebej močno angažirali, v času absolventskega staža pa so se že intenzivni pripravljali na izpite in diplomo, zato za delo v SŠ niso imeli veliko časa. Tako je bila večina aktivistov SŠ zares aktivna kakšno leto dni ali pa še to ne. Dalj časa je bila v vsaki generaciji bolj aktivnih le peščica študentov, ki so se nato menjavali na položajih v Katedri in IO SŠ MVZ ter Študentskem servisu, saj je izkušenih aktivistov SŠ vedno primanjkovalo. Razmere so se v tem pogledu nekoliko izboljšale po tem, ko so prve višje šole uvedle drugostopenjski študij.
Poleg tega na MVZ nismo imeli študentov družboslovja, ki bi jih vprašanja družbenega razvoja bolj zanimala tudi po strokovni plati. Zato je imela Katedra v svojem konceptu več let zapisano, da smo študentje v Mariboru »sposobni in dovolj močni za akcijo, za angažma, manj pa za filozofiranje in intelektualistično razmišljanje. Zato je naše angažiranje konkretno, jasno in funkcionalno.«
Ko je SŠ nastala, višje šole v Mariboru še niso obstajale deset let. Na njih je študiralo bistveno manj študentov kot v Ljubljani, med študirajočimi pa je bilo veliko študentov ob delu ali iz dela. V delovnih kolektivih, ki so jih na študij napotili, so že čakali, da se vrnejo. Takšni študenti za delo v študentski organizaciji niso imeli niti časa niti posebnega interesa. Poleg tega je v tistem obdobju na MVZ študiralo več izrednih kot rednih študentov.
Po drugi strani pa je bila v Mariboru, ki je bil največje delavsko središče v Sloveniji, toleranca oblasti do različnih javnih študentskih protestov in demonstracij minimalna. Vedno je obstajal nekakšen strah, da bi študenti utegnili spodbuditi delavce, da gredo za svoje zahteve tudi oni na ceste. Slabih petnajst let kasneje, leta 1988, je mariborsko delavstvo več ali manj spontano prišlo na ulice terjati svoje pravice. V nekaj urah je več deset tisoč delavcev zasedlo Trg svobode in središče mesta ter za teden dni praktično paraliziralo vse dejavnosti v njem od gospodarstva in prometa do politike. Očitno strah oblasti pred delavskimi nemiri ni bil iz trte zvit.
Kot predsednik IO SŠ MVZ sem minimalno toleranco oblasti do študentskih demonstracij okusil tudi na svoji koži. Ko sem ob neki priložnosti v krogu kolegov dejal, da bomo morali za dosego nekega našega cilja pač organizirati demonstracije, so me naslednji dan povabili na sedež državne varnosti v Mariboru, kjer so me, kot smo temu takrat rekli, »peglali«, ali se sploh zavedam, kaj bi lahko študentje z demonstracijami povzročili.
Okoliščine v Mariboru so bile v tistem obdobju takšne, da je eden od mojih predhodnikov na položaju IO SŠ MVZ Jože Zagožen večkrat rekel in celo zapisal, da je bilo študentsko gibanje v Mariboru samo odmev tistega v Ljubljani in Beogradu. Rekel je nekako takole: če so imeli v Parizu študentko »gibanje«, je bilo v Beogradu »banje«, v Ljubljani »nje«, v Mariboru pa samo še »eee«.
Res je, da študentsko gibanje v Mariboru ni bilo tako množično, pluralno in vsebinsko bogato kot v večjih univerzitetnih centrih, vendar pa je kljub temu bilo vsega spoštovanja vredno in je veliko prispevalo k izboljšanju študijskih pogojev, k razvoju visokega šolstva in univerze v Mariboru, k izboljšanju družbenoekonomskega in socialnega položaja študentov ter nasploh k demokratizaciji družbenega in političnega življenja v Mariboru in Sloveniji.
Na seji stalne skupščine SŠ MVZ januarja 1974, na kateri sem bil izvoljen za predsednika IO, je bila osrednja točka dnevnega reda razprava o novem družbenem dogovoru o kreditiranju in štipendiranju. Stališča mariborskih študentov so bila identična s stališči ljubljanskih kolegov in zelo splošna: družbeni dogovor, ki je predvideval dve vrsti štipendij — osnovno in kadrovsko — smo ocenili za nesprejemljiv, ker bi socialno diferenciacijo med študenti, proti kateri smo se borili, samo še pospešil. Hkrati bi družbeni dogovor v tedaj predlagani obliki pospešil odhajanje kadrov iz nerazvitih področij v gospodarsko močnejša središča.
Študentje smo se zavzemali, da bi se kadrovska politika uveljavljala s stimulacijami in nagradami, ki bi jih študentje prejemali poleg štipendij, ki bi bile za vse študente enake ne glede na študijsko usmeritev. Zahtevali smo, da pri oblikovanju novih predlogov sodelujejo tudi študentje, saj so njihova eksistenca in študijski rezultati odvisni od sistema štipendiranja, ki naj bi ga družbeni dogovor uveljavil.
Zavzemanje za izboljšanje ekonomskega in socialnega položaja študentov ter prizadevanja za razvoj visokega šolstva in ustanovitev univerze v Mariboru so bila rdeča nit našega delovanja tudi v naslednji mesecih vse do konca študijskega leta. Prizadevali smo si za izgradnjo študentskih domov in protestirali proti kršenju pravic naših narodnostnih manjšin v Avstriji in Italiji. Ukvarjali smo se s problematiko študentskega gibanja in študentske organizacije ter njene avtonomije, reagirali pa smo tudi na aktualne politične dogodke doma in v tujini. Marsikaj od tega, kar smo počeli, je zabeležila tudi Katedra.
Veliko pozornosti smo v SŠ MVZ posvečali tudi samoupravljanju študentov, saj smo si prizadevali, da bi s pomočjo odločitev samoupravnih organov na šolah prišli do uvedbe drugostopenjskega študija in do ustanovitve Univerze v Mariboru.
V pogovoru z urednikom študentske rubrike Katedre Mariom Vetrihom sem jeseni 1974 za bruce tako pojasnil naloge študentov v samoupravljanju : »Vsi študentje posameznega visokošolskega zavoda predstavljajo skupščino kot najvišji organ samoupravljanja študentov na šoli. Izvršilni organ skupščine je IO, ki koordinira delo svetov letnikov. IO je po navadi razdeljen na komisije po enakih merilih kot centralni IO SŠ MVZ. Študentje aktivno sodelujejo tudi v ostalih samoupravnih organih na visokošolskem zavodu. Povezanost med posameznimi izvršnimi odbori ni najboljša. Če bi iskali vzroke, moramo v prvi vrsti omeniti nezainteresiranost študentov za delovanje v družbeno političnih organizacijah. Nezainteresiranost študentov za delo v skupnosti študentov je že dolgoleten problem , ki smo ga skušali rešiti, a nam še sedaj ni povsem uspelo. Upamo, da se bo stanje izboljšalo, ko se bodo študentje začeli bolj zavedati tudi svojih dolžnosti, od katerih je prva sicer študij, naslednja pa bolj| ali manj aktivno sodelovanje oziroma povezanost s skupnostjo študentov in njenimi organi. S tem se bo nedvomno lahko izboljšalo tudi delo IO SS MVZ, katerega dejavnost je pač odvisna od zainteresiranosti širše študentske populacije.«
Poleg tega so predstavniki SŠ delovali tudi v organih šol in na ravni MVZ, SŠ MVZ pa je sodelovala tudi z družbenopolitičnimi organizacijami na ravni mesta in republike. SŠ je bila leta 1974 že uveljavljena samoupravna, sindikalna in družbenopolitična organizacija študentov (vse v enem), ki je imela v takratnem sistemu povsem določene naloge in obveznosti. Zato je imel IO SŠ MVZ že rednega dela čez glavo. Poleg tega pa so nam veliko časa vzele priprave na kongres ZSMS, ki so bile leta 1974 že v polnem teku. Sam sem bil član republiškega odbora za pripravo kongresa, člani IO pa so sodelovali pri pripravi dokumentov za kongres, pač glede na področje, na katerem so delovali. Člani IO so namreč vodili sedem komisij, ki so delovale v njegovem okviru. Šlo je za komisijo za materialna vrašanja, za stike, za idejno-teoretična vprašanja, za šport in rekreacijo študentov, za kulturo in za študijska vprašanja.
V pripravah za kongres smo sodelovali z IO SŠ LVZ (za njegovega predsednika je bil januarja 1974 izvoljen Boris Muževič, s katerim sva dobro sodelovala). Povezani smo bili v Zvezo Skupnosti študentov Slovenije. O njenem delu pišemo v posebnem članku. Ljubljanski in mariborski študenti smo skupaj nastopili kot ZSŠS takrat, kadar smo želeli dati kakšnemu našemu stališču ali zahtevi posebno težo, pa tudi kadar smo morali v pripravah na združitveni kongres vseh mladih študenti nastopiti enotno.
V okviru SŠ MVZ so delovale tudi študentske specializirane organizacije. Najvplivnejše so bile Katedra, KUD Študent in Študentski servis. O Kateri smo po tem, ko se kljub vabilom in prošnjam uredniškega odbora zbornika njene predstavitve ni lotil nobeden od njenih nekdanjih urednikov (več je žal že pokojnih), pripravili poseben zapis, v katerem smo nekaj o njej in o SŠ MVZ v obdobju 1968 - 1974 povzeli kar iz informacij, ki so bile objavljene v njej in v Tribuni.
Kljub temu naj na kratko izpostavim nekaj najbolj pomembnih podatkov oziroma mejnikov v delovanju SŠ MVZ v obdobju 1968-1974:
Na VII. redni letni konferenci ZŠ na MVZ decembra 1967 je bil za predsednika takratne Zveze študentov na MVZ izvoljen Branko Petan, študent VTŠ. 4.6.je je študentska organizacija na MVZ poslala slovenski javnosti in tedanji vladi javno pismo, v katerem se odrekajo napovedanim demonstracijam zaradi napovedane ukinitve Višje stomatološke šole, vztrajajo pa pri svojih zahtevah. 17.10. je plenum odbora ZŠ MVZ pretresel koncept nove organiziranosti študentov.
11.1. je letna konferenca ZŠ MVZ, na kateri se je Zveza študentov preoblikovala v Skupnost študentov, za prvega predsednika IO SŠ LVZ pa so izvolili Janeza Švajncerja, študenta PF.
Avgusta je izšla posebna številka Katedre ob cestni aferi, ki je dvignila veliko prahu – vodstvo ZK na univerzi je politično obsodilo »ožje uredništvo« Katedre, ki je jeseni kolektivno odstopilo.
22. avgusta so pripravili protestni zbor pred študentskim domom v podporo okupirani Češkoslovaški.
Na volitvah je bil v prosvetno kulturni zbor tedanje republiške skupščine izvoljen »študentski poslanec« Janez Švajncer.
Januarja je skupščina SŠ MVZ za predsednika izvolila Toneta Janšo, študenta VEKŠ
Decembra 1970 je SŠ MVZ organizirala proteste proti kratenju pravic slovenskima narodnostnima manjšinama v Avstriji in Italiji
9.1. je skupščina SŠ MVZ za predsednika IO SŠ MVZ izvolila Vilija Šaleta. Junija 1971 so Zadrugo študentov in dijakov preoblikovali v Študentski servis. Zaradi nepravilnosti, ki jih je v zadrugi odkrila tedanja SDK, so se v preiskovanje poslovanja zadruge vključili organi odkrivanja kaznivih dejanj. Primer je povzročil revolt v med študenti in v vodstvu SŠ, ni pa dobil sodnega epiloga.
24.2. je skupščina SŠ MVZ za predsednika izvolila Emilijana Kožarja, študenta VEKŠ. 8.4. je bila zaplenjena Katedra z naslovnic United pigs (ameriška zastava je bila izrezana v obliki prašiča).
21.10 je SŠ MVZ organizirala velike demonstracije v podporo Koroškim Slovencem s sloganon: »Koroški Slovenci – Mi smo z vami«.
Januarja je bil na skupščini SŠ MVZ za predsednika izvoljen Jože Zagožen, študent VEKŠ.
Februarja je bila 3.seja konference ZSŠS v Mariboru
Novembra 1973 je postal predsednik IO SŠ MVZ Boris Kastivnik, študent VTŠ
Januarja je bil na poslednji 13. skupščini SŠ MVZ za predsednika izvoljen Ivo Usar, študent VPŠ
Julija je SŠ MVZ poslala odprto pismo javnosti v zvezi s problematiko KUD Študent.
Oktobra je bil v Moravcih kongres ZSMS. Po njem so na MVZ oblikovali visokošolsko konferenco (VK) ZSMS, v Ljubljani pa univerzitetno konferenco (UK) ZSMS. Medtem ko so bili člani SŠ vsi vpisani študentje, je bilo v Mariboru spočetka članov ZSMS med študenti bolj malo Interes za družbenopolitično delovanje, ki med študenti že v času SŠ ni bil posebno velik, se je še zmanjšal. Kljub temu pa je VK ZSMS delovala še naprej na osnovi izkušenj in po podobnih vzorcih kot prej SŠ, tako da se po kongresu ni veliko spremenilo, o čemer piše tudi Drago Pišek. »Čeprav takrat Skupnost študentov ni več obstajala, pa sta način dela in izbira tem, s katerimi se je vodstvo študentske organizacije ukvarjalo, ostala enaka,« je zapisal. Tresla se je gora, v življenju in delovanju študentov pa se je spremenilo bolj malo. Kongres ZSMS je potekal dve leti po 3. konferenci ZKJ o mladih in po najhujših političnih diferenciacijah in političnih čistkah v državi. Politična klima se je do takrat že precej ohladila.
Pojasnilo k članku O Katedri 1968-1974 iz Katedre in Tribune
Zadnji del leta 1968 in prvi del leta 1969 je bila Katedra moj dom. Naneslo je tako, da sem se v času študija na Višji pravni šoli v Mariboru nekega dne z očetom, ki je bil novinar, pisatelj, uveljavljeni zgodovinar narodnoosvobodilne borbe ter pokončen človek, ki sem ga neizmerno cenil in spoštoval, sporekel v zvezi z načelnimi, ne osebnimi stvarmi. Po neusmiljeni izmenjavi mnenj in argumentov zanje je poskušal svoj prav uveljaviti z znanim argumentom avtoritete – »dokler boš jedel moj kruh, boš ravnal tako, kot rečem jaz«. Na to sem odgovoril, da raje, kot da spremenim svoje mnenje, pač ne bom več jedel njegovega kruha ter v hlačah in majici, ki sem ju imel na sebi, odkorakal od doma. Nekaj dni sem spal in jedel pri prijateljih, ki so moje ravnanje sprejeli z odobravanjem in občudovanjem, nato pa so mi našli zatočišče v prostorih Katedre v kleti študentskega stolpiča ob mestnem parku, kjer je bil v skladiščnih prostorih star kavč. Tako so postali prostori Katedre v času, ko je bil glavni in odgovorni urednik Drago Jančar, več mesecev moj dom. Ker sem bil na razpolago 24 ur na dan, so me imenovali tudi za sekretarja uredništva. Čez cesto v kleti drugega študentskega stolpiča je bil sedež IO SŠ MVZ. Ko sem se vselil v prostore Katedre, je bil njegov predsednik Branko Petan, ob izselitvi pa Janez Švajncer. Tako sem se znašel v središču študentskega dogajanja v Mariboru. Po diplomi septembra 1969 so me poslali k vojakom v Makedonijo. Ko sem prišel na dopust, sva se z očetom zbogala in zopet zaživela pod isto streho. K temu je prispeval komandant vojne oblasti, ki je podrejenim naložil, naj me pošljejo na nagradni dopust, vendar samo pod pogojem, če bom v Mariboru obiskal očeta. Za to ga je na prigovarjanje moje mame zaprosil moj oče, ki je slučajno ravno takrat prevajal enega od njegovih romanov v slovenščino.
Ko sem izvedel za pripravo zbornika o Skupnosti študentov, sem se odločil, da popišem, kaj se je v času rojevanja Skupnosti študentov v letih 1968 in 1969 dogajalo na Katedri in okoli nje, kjer sem preživljal dneve in noči. Za pomoč in sodelovanje sem zaprosil Tomaža Kšelo, ki je pisanja bolj vešč od mene, v tistih časih (1968/69) pred 55 leti pa je bil kot dijak I. gimnazije v Mariboru sodelavec in član redakcijskega kolegija Katedre. Povedal mi je, da si nama ni treba »razbijati glave« in brskati po spominu, ker o Katedri v tistem času veliko piše v številkah Katedre in Tribune iz tistega časa. Zato sva začela samo zbirati, kar je bilo že objavljeno v Katedri in Tribuni. Pri tem se nama je pridružil mlajši kolega Ivo Usar, ki je bil zadnji predsednik SŠ MVZ, saj kot član uredniškega odbora Zbornika o SŠ dotlej kljub številnim poskusom ni uspel najti avtorja za prispevek o Katedri. Usar je dodal še nekaj podatkov in zapisov iz Katedre o SŠ in Katedri v naslednjih letih in tako je nastal članek »O Katedri 1968-1974 iz Katedre in Tribune«. Vseh pomembnih prispevkov in njihovih avtorjev iz Katedre v obravnavanem obdobju v tem prispevku ni bilo mogoče omeniti, še manj vseh pomembnih dogodkov, ki jih je organizirala SŠ MVZ in o katerih je Katedra poročala. Pričujoči članek je tako samo »nepopoln skelet«, ki kliče po dopolnitvah. Še zlasti bodo dragocene dopolnitve nekdanjih urednikov in sodelavcev, ki so Katedro ustvarjali. Žal so nas mnogi že zapustili za vedno (Olga Čerič - Jančar, Ivo Rudolf, Braco Zavrnik, Nikola Šoštarič, Bogo Čerin, Igor Plohl, Slavko Gerič, Jože Zagožen in še nekateri).
Katedra v tistih časih ni bila samo študentski list, pomemben za študentsko gibanje, temveč je vplivala tudi na oblikovanje družbene zavesti med mladimi in nasploh v Mariboru, poleg tega pa je s svojo prilogo Obrazi ponujala možnost objavljanja mladim literatom, slikarjem, karikaturistom in drugim umetniškim ustvarjalcem. Zato je bila hkrati tudi vsega spoštovanja vredna literarna revija, v kateri so začeli objavljati mnogi danes uveljavljeni avtorji.
Študentsko organizacijo na MVZ je v nemirnem študentskem letu 1968, ko se je v Sloveniji rojevala Skupnost študentov, vodil Branko Petan. Kot lahko preberemo v Katedri (letnik VIII, št.4-5, december 1967) so bili na redni letni konferenci Zveze študentov mariborskih višjih šol 15. decembra 1967 v odbor ZŠ poleg Petana izvoljeni še Vili Glas, Drago Jager, Leon Jazbec, Janja Lovše, Mirko Kaluža, Julij Kavšek, Gabi Majcen, Marko Medved, Zlatka Novak, Ana Pavše, Jože Poglajen, Janez Pogorevc, Marjana Poljanec, Miran Potnik, Slavica Šumatič, Franc Žiberna. Za sekretarja odbora ZŠ MVZ so izvolili Marka Medveda.
Novoizvoljeni predsednik je v intervjuju dejal, da bo »treba napraviti marsikaj na področju samoupravljanja« in odpraviti forumski način delovanja, »žal pa nekih novih oblik si ne moremo izmisliti«. Ravno v njegovem mandatu so si nato »izmislili« novo obliko organiziranosti študentov – SŠ.
Pod Petanovim vodstvom je študentska organizacija poskrbela, da je Katedra postala štirinajstdnevnik.
Iz arhivskih izvodov Katedre je razvidno, da je bil v študijskem letu 1967/68 glavni in odgovorni urednik Katedre Darko Pašek, leto pred tem pa Slavko Pukl. Poleg Paška so novoletno številko na prehodu v leto 1968 uredili Olga Čerič (kasneje Jančar) (notranja politika), Drago Jančar (kultura in obrazi), Braco Zavrnik (srednješolska stran) in Ervin Hartman (humor), grafično opremo pa sta prispevala Ivan Premzl in Ervin Kralj. Stalni sodelavci so bili Vladimir Gajšek, Marija Švajncer ml., Miroslav Slana, Anti Gorjup in še nekateri. Za Katedro so pisali tudi tedanji srednješolci, zlasti gimnazijci, nekateri pod psevdonimom. Med avtorji se je na straneh Katedre v tem šolskem letu najbolj opazno pojavljal Jančar, ki je pisal tako o kulturi kot o politiki in številnih drugih študentskih in širše družbenih temah.
Kakšno je bilo v tistem času razpoloženje med študenti, je razvidno iz obsežnega članka Draga Jančarja »Buržoaziranje socializma« (Katedra letnik VIII, št.4-5, december 1967), s katerim se je avtor navezal na članek z enakim naslovom Rastka Močnika v Tribuni. Vprašal se je, kako preseči buržoaziranje socializma. Vladimir Gajšek pa je v daljnovidnem uvodniku »Leto revolucij« ob vojni v Vietnamu opozoril, da kapital in militarizem pehata svet v skrajno bedo. Napovedal je, da »bomo v letu 1968 nastopili študentje skupno z vsemi ponižanimi in razžaljenimi, ki se borijo za svoje pravice«.
Katedra (letnik VIII, št.6) je poročala, da so januarja 1968 v Kazinski dvorani v Mariboru pripravili literarni večer, na katerem so sodelovali Tone Partljič, Tone Kuntner, Franček Rudolf, Vladimir Gajšek, Miroslav Slana, Drago Jančar in Andrej Brvar, vsi sodelavci Katedre. Omenjeni so skupaj z Marijo Švajncer ml., ki je bila takrat še gimnazijka, v naslednjih letih dajali ton literarnemu ustvarjanju med mariborskimi študenti.
V rubriki Obrazi so v tem obdobju objavljali tudi Matjaž Hanžek, Vojin Kovač – Chubby, Juri Kure in še nekateri.
»V študijskem letu 1967/68 je Zveza borcev v Mariboru, ki je bila družbenopolitična organizacija, kritizirala nekaj Brvarjevih pesmi (Katedra, letnik VIII, št.6. ,februar 1968), češ da predstavljajo »globoko žalitev čustev, naporov, še bolj pa etičnih opredelitev« borcev NOV. »Ne moremo dopuščati, da bi kdorkoli ironiziral v sarkastični obliki naše napore v borbi in povojni izgradnji,« so zapisali. To je bil za tiste časa kar velik »politični« pritisk na študenta - avtorja in signal, da so realne razmere takšne, da lahko v Mariboru o umetniških in literarnih vprašanjih razsoja politika, ne literarna kritika. V »primeru Brvar«, ki je v Mariboru močno odmeval, sta avtorja javno vzela v bran partizan in spomeničar Lado Grad Kijev in Katedra.
Katedra je v okviru svojih možnosti spremljala tudi študentsko gibanje v Evropi. Februarja 1968 (letnik VIII, št.6.) je njen sodelavec iz Berlina A. Schreiner poročal o nemirih na nemških univerzah, ki so tako naleteli na odmev tudi med študenti in dijaki v Mariboru. Marca (letnik VIII, št.7) je poročala o študentskih nemirih na madridski univerzi in v Čilu.
V Katedri (letnik VIII, št. 9-10) je Jančar objavil pogovor s predsednikom CK Zveze mladine Slovenije Milanom Kučanom z naslovom »Odpraviti totalitarnost politike«, v katerem Kučan govori o notranji demokratizaciji Zveze mladine, ki jo je mogoče uresničevati, če se bodo »v njej kritično soočale pobude«. Kučan je govoril tudi o »boju mnenj« v organizaciji in »sočasnem odpravljanju totalitarnosti politike« na osnovi programa Zveze mladine. Skratka, tako kot ZŠ je tudi ZM v času liberalizma po gospodarski reformi, ki je po Kučanu »bistveno okrepila materialno bazo samoupravljanja« in v družbenopolitičnem življenju ustvarila »popolnoma novo klimo, osvobojeno neostalinističnih atributov«, iskala nove oblike delovanja.
Katedra (letnik VIII, št 9-10, maj-junij 1968) je objavila tudi obsežno nepodpisano poročilo z 8. konference ZŠJ 11. maja v Skopju pod naslovom »Skopsko sonce nas ni ogrelo«. Med drugim v njem piše: »V Skopju nič novega, še vedno nihče ne ve, ali je ZŠ sindikalna ali politična organizacija. Govorniki so hodili s frazami okrog vrele kaše. Kak smisel ima sprejeti statut, ki ga večina odborov, tudi če bi hotela, ne bi mogla uporabljati. Počasi se je treba sprijazniti z dejstvom, da so razmere različne in da mora vsaka enota izbrati svoj način dela, če hoče kaj doseči.«
V številki Katedre (letnik VIII, št. 9-10) junija 1968, ko se je v Ljubljani na velikem protestnem zborovanju študentov v Študentskem naselju 6. junija »rodila« Skupnost študentov, je Katedra na prvi strani objavila uvodnik Draga Jančarja »Naša revolucija«, v kateri je bil zelo kritičen do pasivnosti študentov v Mariboru. »Skojevske mladine ni več. To je razumljivo. Nerazumljivo pa je, da tudi nas ni več, da ni več slovenskih študentov, da je revolucija ostala samo še brezbrižna in sita čreda, ki se obrača po zvokih plenumskih, konferenčnih in komitejevskih popevk. Za socializem in samoupravljanje se borimo po svoje. Borimo se tako, da se proti ničemur in za nič ne borimo. Takšni smo. In takšna je naša revolucija. Usmiljenja vredna,« je zapisal Jančar.
Študenti junija 1968 niso bili revolucionarno razpoloženi samo v Ljubljani, temveč so se očitno »prebudili« tudi v Mariboru. V majski in junijski številki je Katedra (letnik VIII, št. 9-10) z velikimi črkami objavila vest, namenjeno slovenski javnosti in republiškemu izvršnemu svetu (danes bi rekli vladi), da so se študentje Višje stomatološke šole v Mariboru in predstavniki študentov na vseh višjih mariborskih zavodih zbrani 4. junija 1968 na množičnem sestanku, odrekli za 5. junij napovedanim demonstracijam zaradi predvidene ukinitve višje stomatološke šole, ker so menili, »da je v danem trenutku situacija takšna, da lahko povzroči ostrejše posledice«. Kljub temu pa se »svoji moči in zahtevam« niso odrekli, temveč so na vlado naslovili štiri zahteve. Zapretili so, da bodo demonstrirali, če jih ne bo uresničila.
V rubriki Periskop tik ob tem sporočilu pa je Katedra objavila drobno vest, da je bilo 5. junija na mariborskih ulicah mogoče »opaziti večje število miličnikov, opremljenih z radijskimi oddajniki« kljub temu, da so bile napovedane in odpovedane »mirne demonstracije.«
Dobra dva meseca kasneje, pa so mariborski študenti šli na cesto. 22. avgusta 1968 se je na shodu pred novim študentskim domom zbralo več kot tisoč študentov, mladih in drugih Mariborčanov, ki so »solidarno podprli napore češhoslovaškega ljudstva v borbi proti okupatorju«. Na shodu so govorili urednik Katedre Drago Jančar, Adi Žunec iz Tama, Josef H. iz Prage, danski študent Jeans Damagard in predsednik idejnopolitične komisije pri ZŠ MVZ Janez Švajncer, ki je ostro obsodil početje ZSSS in njenih zaveznic. (Katedra, letnik IX, št.1)
Prvo jesensko številko Katedre leta 1968 je uredil novi uredniški odbor, ki ga je imenoval odbor ZŠ MVZ na čelu s Petanom. Glavni in odgovorni urednik je postal Drago Jančar, v uredništvu pa so bili še Olga Čerič, Ivo Rudolf, Braco Zavrnik, Janez Gujt (srednješolci) in Bogo Čerin (fotografija). Jančar je v koncept med drugim zapisal: »Naš angažma je razsežen v veliko razsežnosti. Prva izmed njih je ta, da smo angažirani. To je naš prvinski angažma. Gotovo je, da pa gre tudi za čisto konkretne dimenzije. Na primer načelo pluralizma. Na primer načelo slovenstva. Na primer načelo samoupravnega projekta. Na primer načelo socialne enakosti. Na primer načelo prisotnosti v slovenskem kulturnem prostoru. Na primer načelo načela (ali načel).« Na koncu je Jančar povabil k sodelovanju vse, ki želijo sodelovati. V tem šolskem letu so na straneh Katedre objavljali poleg urednikov še Dušan Hedl, Tone Partljič, Vladimir Gajšek, Marija Švajncer ml. Miroslav Slana in srednješolci - zlasti Dušan Zbašnik, Tomaž Kšela in še nekateri. Nekateri srednješolci so uporabljali tudi psevdonime.
V prvi jesenski številki Katedre 1968 je študentsko organizacijo na MVZ predstavil njen predsednik Branko Petan. Takrat se je uradno še imenovala Zveza študentov Jugoslavije na MVZ, po Petanovih navedbah pa je imela dve interesni študentski organizaciji: Katedro in Kulturno umetniško društvo Študent.
Novo uredništvo Katedre je močno pozdravilo rojstvo Skupnosti študentov in načela, na katerih je bila zasnovana, zlasti njeno pluralnost. O tem pričata uvodnika Olge Čerič »Za načelo pluralizma« in Braca Zavrnika »Postavimo se okostenelosti po robu« v prvi oziroma drugi številki 9. letnika. Petanovo vodstvo študentske organizacije na MVZ je na svoji zadnji seji konec leta 1968 v skladu s statutom imenovalo še uredniški kolegij Katedre in poleg petih članov uredništva, sekretarja uredništva in tehničnega urednika s tajnim glasovanjem vanj izvolilo še Toneta Končnika, Mileno Šerugo, Francija Hedla, Tomaža Kšelo in Jožeta Henigmana (Katedra, letnik IX, št.9). Za sekretarja uredništva so imenovali Franca Filipiča ml..
17. oktobra 1968 je 5. plenum SŠ MVZ razpravljal o konceptu nove Skupnosti študentov. O živahni razpravi na plenumu je za Katedro (letnik IX, št.3) poročala Olga Čerič. Me d drugim je v poročilo zapisala:« Iz koncepta je razvidno, da je sestavljavce vodila težnja po izključitvi ZŠ od nekaterih družbeno političnih institucij (npr. ZM, ZK, SZDL). Tudi po mnenju nekaterih članov plenuma bi se študentje radi otresli varuštva vseh institucij, ki tako ali drugače avtoritativno nastopajo znotraj ZŠ. Idealna bi bila takšna skupnost slovenskih študentov, kjer bi se študenti (komunisti in nekomunisti) borili z argumenti (ne z avtoriteto) Uveljavijo naj se samo tisti, ki so sposobni zagovarjati in izpolnjevati svoja argumentirana načela.«
Poleg vodstva študentske organizacije in uredništva Katedre so bili v tistem času dejavniki v porajajočem se študentskem gibanju tudi še posebej aktivni posamezniki med študenti in dijaki, ki so samoiniciativno delovali med študenti in mladimi ter bili njihovi neformalni vodje (danes bi jih rekli »liderji« ali »vplivneži«). Še posebej so v tem pogledu izstopali na političnem in kulturnopolitičnem področju Janez Švajncer ml., Vladimir Gajšek, Drago Jančar in še nekateri, na športnem področju Mičo Smaka, Andrej Bergoč, Alenka Pipan in še nekateri vrhunski športniki, na glasbenem področju Alenka Pintarič in člani več »garažnih« ansamblov itd.. Svoje liderje so imeli tudi dijaki na nekaterih srednjih šolah.
V peti številki Katedre pozno jeseni 1968 (Katedra, letnik IX, št.5, 25.11.1968) je med študenti priljubljeni predavatelj Pedagoške akademije Zvonko Cajnko v prispevku »Vprašanja, pripombe« navedel nekaj kritičnih pripomb na račun Katedre. To je bilo pomenljivo, saj je bil Cajnko zelo politično aktiven v ZK na višješolskih zavodih. Mnogi so v njegovih dobrohotnih kritičnih pripombah videli opozorila ZK na MVZ. S kritičnimi pripombami se je oglasilo tudi nekaj drugih bralcev. Drago Jančar je nanje odgovoril in med drugim zapisal: »Moram pa reči, da me SITUACIJA (poudaril D. J.), ki vlada v tem sistemu, ne zadovoljuje. Kdor se namreč s stanjem sprijazni in pristaja na vse obstoječe, nima v politiki in procesu nenehnega presnavljanja družbe kaj iskati. Vloge apologetov naj igrajo policisti in vojaki, ne pa tisti, ki se udejstvujemo v družbenem življenju na način pristajanja na logiko dialektike in razvoja.«
Po poročanju Katedre (letnik IX, št. 9, 25.1.1969) je bila 11. januarja 1969 konferenca Zveze študentov mariborskih višjih šol, ki je sprejela predlog o reorganizaciji in vključitvi v »slovensko skupnost študentov takoj, ko bodo razčiščeni še organizacijsko-tehnični problemi, ki še ovirajo konstituiranje Zveze študentov Slovenije«. Za predsednika IO Skupnosti študentov MVZ so izvolili Janeza Švajncerja (vsi mandati v študentski organizaciji so bili enoletni).
V isti številki (letnik IX, št.9) je bil objavljen pogovor s predsednikom IO SŠ MVZ, v katerem je Švajncer povedal, da so koncept SŠ obravnavale in sprejele vse skupščine študentov na MVZ. Strinjal se je, da je v »konceptu še nekaj nepojasnjenih misli«, hkrati pa je izrazil mnenje, da študentje težijo za tem, da bi se v največji meri vključili v »naš samoupravni sistem«. »Trenutno se trudimo, da bi na bližnjih volitvah dobili čim več študentov v občinsko, republiško in kakšnega tudi v zvezno skupščino.« (Na volitvah je bil nato Švajncer izvoljen za poslanca v prosvetno kulturni zbor republiške skupščine – volitve v ta zbor niso bile neposredne na splošnih volitvah, temveč posredne, podobno kot so danes volitve v državni svet. Volilne postopke na posrednih volitvah je vodila takratna SZDL.) Na vprašanje o izstopu SŠ iz ZŠJ je Švajncer odgovoril: »Najprej se je treba vprašati sploh o potrebnosti ZŠJ. Ne vem, zakaj bi zaradi tradicije ali formalnosti vztrajali v neki organizaciji, ki je praktično skoraj ni. Če bo ZŠJ še dalje obstajala, je lahko to le kot neke vrste oblika povezave med posameznimi visokošolskimi centri. Beograjski koordinacijski organ bi moral popolnoma izgubiti forumsko zveličavnost, tako da bi politiko ZŠJ res krojili študentje.« Strinjal se je s tezo, da bi morali študentje kot zadnje sredstvo pri uveljavitvi svojih zahtev izbrati ulične demonstracije, ni pa podprl demonstracij zaradi demonstracij. Na vprašanje, ali bo demokratizacija v študentskih vrstah vplivala na demokratizacijo v ZK in družbi nasploh je odgovoril, da za demokratizacijo ne težijo samo študenti. »Mi smo le mogoče včasih najbolj glasen del vsega našega življenja družbe. Samoljubnost je lepa stvar. Trenutno pa naše avantgardnosti in vsenaprednosti ne bi ravno najbolj poudarjal. Pričakujemo, da bo naš koncept zaživel. Na papirju poudarjena načela še niso vse,« je dejal.
V študijskem letu 1968/69 je izšlo 16 številk Katedre (letnik IX) in posebna številka, namenjena brucem. Pred počitnicami leta 1969 je skupščina SŠ MVZ razrešila uredniški odbor in objavila razpis za člane novega. Na razpis so se prijavili Drago Jančar, Braco Zavrnik in Franci Hedl. Po cestni aferi pa je avgusta 1969 IO SŠ MVZ staremu uredništvu zaupal pripravo posebne številke Katedre. Po tem, ko je doživela »politično obsodbo« vodstva Zveze komunistov na MVZ in najvplivnejših predstavnikov političnega življenja v Mariboru, so od kandidature odstopili.
Posebna številka Katedre ob cestni aferi je izšla avgusta 1969 (Katedra, Posebna izdaja, Maribor, 9. avgust 1969). V uvodniku »Kje smo študentje?« je Janez Švajncer med drugim zapisal: »Letos je za poživitev počitniškega avgusta poskrbel zvezni izvršni svet (danes bi rekli zvezna vlada – op. avt.) s svojo odločitvijo, da ne bo predlagal mednarodni banki posojila za novo cesto v Sloveniji. To odločitev je zvezni izvršni svet sprejel ne glede na vse razloge strokovne narave, ki govore v prid novi cesti. Zvezna vlada se ni ozirala tudi na to, kar so po dolgih razpravah po vsej Sloveniji sprejela telesa, ki vodijo slovensko politiko – izvršni svet in republiška skupščina.«
Švajncer je nato zapisal: »Povsem jasno je, da je vsa slovenska javnost enotno nastopila proti sklepu zveznega izvršnega sveta. Nedvomno pa živimo v obdobju, ki je pomembno ne samo za mariborske, ki se oglašamo s to Katedro, temveč za vse slovenske študente. Med slovenskimi študenti je v zadnjem času postajalo vedno živahnejše zanimanje za slovensko narodno bitnost. Ta smer našega delovanja je pred javnost stopala v raznih oblikah: z razpravami o obstoju Slovencev na slovenski zemlji v zamejstvu, z obravnavanjem slovenskega gospodarskega in kulturnega življenja in ne nazadnje z obravnavanjem o snovanju svoje lastne slovenske Študentske skupnosti, ki ni samo korak naprej v narodni opredelitvi slovenskih študentov, temveč je bistvo v njeni vsebini. Tako je naše, študentsko stališče ob sklepu zveznega izvršnega sveta samo odziv kot na vsako drugo dejanje v naši družbi, ki po našem mnenju ni v skladu s samoupravnostjo republik in krepitvijo bratstva in enotnosti v okviru naše zveze. Študentje povsem podpiramo slovenski izvršni svet, ko zahteva spremembo sklepa zveznega izvršnega sveta. Naš slovenski odziv na omenjeni sklep ni nikakršno rušenje zveze ali tovarištva med narodi v Jugoslaviji. Sami se svojih odločnih stališč ne smemo ustrašiti in se spraševati, ali naš odločni nastop ne koristi ‘črni reakciji’. ‘Bratstvo in enotnost’ med narodi, prav tako pa tudi narodna zavest enega samega naroda se pokaže v preizkušnjah. Ta zadnji sklep zveznega izvršnega sveta pa ni samo preizkušnja za Slovenijo, temveč za Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Žal, da nam počitniško mrtvilo ne dopušča, da bi se srečali z mnenji svojih študentskih sotovarišev v drugih republikah. 13. avgusta se bo zvezni izvršni svet znova sešel. Kako bodo odločili? Sam pričakujem najboljše. Kajti glas vse Slovenije pa le mora tudi imeti svojo veljavo. Nastop vse naše samoupravne slovenske skupnosti ni nikakršno izsiljevanje ali pritisk na zvezno vlado. Kot vsi Slovenci tudi študenti ne pričakujemo, da si bomo priborili kaj tujega, ampak dobili, kar je naše.«
Jančar pa je zapisal: »Važno je, da v tem trenutku opozorimo, da reakcija slovenskih ljudi ni bila divjaška, paranoično razbijaška in razkrojevalna. Državljani socialistične republike Slovenije so reagirali odprto in dovzetno. Stvariteljsko in odgovorno. Posluževali so se vseh demokratičnih poti in samoupravnih kanalov, skozi katere je mogoče speljati svojo akcijo in dokazati svojo odločnost in zavzetost. To je hkratna zrelost in volja do razčiščevanja odnosov pri nas. In gotovo je bila reakcija in je bil ta odnos takšen zavoljo tega, ker se Slovenci dovolj dobro zavedamo zgodovinske nujnosti in pogojenosti, ki nas je pripeljala v zvezo z bratskimi narodi. To je dejstvo, ki se ga nenehno zavedamo in ravno zavoljo tega vnaprej izključuje vsak šovinizem ili nacionalizem emigrantske sorte. V trenutku, ko pa prihajajo pod vprašaj življenjski interesi slovenskega naroda, ko lahko ugotavljamo, da smo imeli, imamo in bomo imeli Slovenci vselej posluh za tegobe nerazvitih področij, kar smo v teh petindvajsetih letih nenehno dokazovali, da smo na druge jugoslovanske narode z resnično ljubeznijo navezani, vsaj toliko kot narodi na jugu na nas; v trenutku, ko ugotavljamo, da pa na drugi strani ta zveza, ki smo ji toliko žrtvovali, nima posluha za naše najosnovnejše potrebe, moramo funkcioniranje tako urejene federacije postaviti pod vprašaj. Vpraševati se je treba v vseh razsežnostih, na vseh področjih, pa naj bodo ta vprašanja še tako kočljiva in boleča. Krog našega vpraševanja in akcije naj se sklene šele tedaj, ko v nas ne bo več dvoma, ne nezaupljivosti, ne sumničenja, ne egoizma…To pa je tudi pogoj za zdravo in pristno življenje slovenske republike in jugoslovanske federacije, ki bi se lahko brez škode za trdnost in enotnost kdaj pozneje imenovala konfederacija z vsemi obeležji takšne skupnosti. In čas, ki prihaja, bo od vseh nas terjal veliko zrelosti, poguma, svobodnega duha in sproščenosti. Dejavno in ustvarjalno moramo biti udeleženi vsi. To je neizprosna nujnost. In odgovornost.«
Posebna številka Katedre je povzročila nemalo razburjenja v političnih krogih v Sloveniji in Jugoslaviji, čemur je botrovalo tudi merjenje moči med tedanjimi političnimi strujami (frakcijami) v slovenski in jugoslovanski politiki, za katere študentje nismo vedeli. To številko Katedre so v negativni luči omenjali celo na seji Izvršnega biroja predsedstva CK ZKJ na Brionih, nekaj kritičnih besed o njej pa je menda izrekel tudi Edvard Kardelj.
V prvi jesenski številki Tribune leta 1969 (Tribuna, letnik XIX, št. 1, 22. 11. 1969) je bilo objavljeno sporočilo uredniškega odbora Katedre o odstopu. V njem je pisalo, da je »uredniški odbor Katedre na svoji seji 9. 9. 1969 razpravljal o položaju, v kakršnem se je znašel po obsodbah lista, ki so prišle iz najvišjih forumov Zveze komunistov in po zadnji seji aktiva komunistov mariborskih visokošolskih zavodov, ki so mu prisostvovali tudi člani sveta Združenja mariborskih visokošolskih zavodov, člani stalne skupščine študentske skupnosti MVZ, člani komiteja ZK MVZ, direktorji posameznih visokošolskih zavodov, sekretarji organizacij ZK, predstavniki medobčinskega sveta ZK Maribor, mestnega komiteja ZK Maribor, občinske konference ZMS Maribor, občinske konference SZDL Maribor in nekateri drugi znani družbeno politični delavci«. V sporočilu je uredništvo Katedre najprej povzelo očitke, ki so bili na račun Katedre izrečeni na zgoraj omenjenem sestanku: »Udeleženci seje aktiva komunistov mariborskih visokošolskih zavodov so menili, da se v Katedri zbira le ozek krog pišočih študentov, ki ga predstavlja uredniški odbor v ožjem sestavu. Trdijo, da njihovih stališč in idej ni mogoče sprejeti in oceniti kot pozitiven napor k nadaljnjemu samoupravnemu socialističnemu razvoju. Katedra, po mnenju aktiva, ni bila kos aktualni problematiki študentov, zabredla je v posplošeno kritiko socialističnih načel, samoupravljanja, sistema naše demokracije, mednacionalnih odnosov, ekonomskega sistema, obstoječih političnih struktur itd. Številni sicer avtentični podatki so bili v listu tendenciozno komentirani tako, da so vzbujali vtis nacionalne nestrpnosti, gospodarske neenakopravnosti in dozdevnega zaostajanja Slovenije v njenem razvoju. Koncept slovenstva, kakršen veje iz Katedre, je koncept ekonomskega, kulturnega in političnega izolacionizma za katerega se zavzemajo včasih tudi nekateri ideologi izven naših meja. Na seji so avtoritativno govorili tudi o tem, da se je načelo pluralizma v Katedri izrodilo v načelo idejne zmede, načelo slovenstva v nacionalistično koncepcijo, kar baje dokazuje že samo paktiranje s Kocbekom in Pahorjem ter navajanje njunih citatov, načelo demokracije v načelo političnih špekulacij, o načelu samoupravnega projekta, ki ga je Katedra proklamirala, pa ni bilo ničesar zapisanega. Navsezadnje je Katedra tudi socializem ob agresiji na češkoslovaško prikazala kot hitlerjanstvo. Na podlagi takšnih in podobnih očitkov ter ocen, je politični aktiv sprejel stališča, v katerih je med drugim ugotovil, da se čuti poleg ostalih družbenih dejavnikov odgovornega, ker se z družbenimi sredstvi finansira tak časopis. Mnenja so tudi, da dosedanji uredniški odbor s svojo destruktivno politično usmerjenostjo ni upravičil zaupanja, ki mu je bilo ob imenovanju poverjeno. To velja še zlasti za njenega glavnega in odgovornega urednika (Draga Jančarja – op. avt.). Uredniški odbor je na svoji seji razpravljal razen o teh, tudi o drugih obsodbah, tistih iz najvišjih organov ZK, ki menijo, da Katedra širi idejno in politično dezorientacijo ter družbeni analfabetizem, o tistih mnenjih, da je Katedra premalo »študentsko« in »srednješolsko« angažirana in o očitkih, da uredniški odbor ne vodi dobre finančne politike, zlasti zavoljo tega, ker ne piše zgolj tako, kakor je v interesu tistih družbenih dejavnikov, ki list financirajo.
V nadaljevanju sporočila se je uredniški odbor Katedre opredelil do očitkov na račun Katedre: »Uredniški odbor je mnenja, da vseh teh očitkov in ocen ne more sprejeti, ker pomenijo totalno diskvalifikacijo. Postavljen je torej v takšen položaj, od koder ni več mogoče voditi enakopravnega in konstruktivnega dialoga. Poudariti mora, da ti očitki niso odsev mnenja širokega kroga bralcev in večine študentov. Uredniki menijo, da študentsko glasilo ne more biti zgolj »sindikalistično«, niti ne more biti apologet vseh odločitev, ukrepov in mišljenj oblastnih in političnih struktur. Vse zgoraj omenjene ocene pa a piori odrekajo možnost avtonomnega in suverenega izražanja in opredeljevanja do vseh bistvenih družbenopolitičnih, ekonomskih, kulturnih, itd. problemov naše stvarnosti v okviru zakonitih možnosti. Uredniški odbor je prepričan, da je naša družba že ustvarila ozračje, v katerem je možen strpen in demokratičen razgovor, ki ga pa vse zgoraj navedene ocene izključujejo. Uredniški odbor je mnenja, da pod pritiskom takšnih ocen in groženj svobodno in suvereno ustvarjanje ni mogoče, zato je sklenil, da kolektivno odstopi. V Mariboru, dne 19. 9. 1969«.
Sporočilo uredniškega odbora so podpisali uredniki Drago Jančar, Braco Zavrnik, Franci Hedl, Ivo Rudolf in tehnični urednik Marjan Žmavc, ki so pripravili izredno številko.
Pod sporočilom uredništva Katedre je Tribuna objavila obsežen članek Saše Šrota »Dileme študentskega tiska«. Šrot je bil član uredniškega odbora Tribune, poleg njega pa so bili v uredniškem odboru še Milan Dekleva, Stanko Hočevar, Jože Konc, Andrej Medved (odgovorni urednik), Jaro Novak, Marko Pogačnik (likovni urednik), Marko Slodnjak, Slavko Splihal, Tone Stojko (urednik fotografije), Marko Švabič in Dušan Tršar (tehnični urednik), lektor pa je bil Peter Kuhar.
Šrot je bralcem najprej pojasnil, da je Tribuna v celoti objavila sporočilo, ki ji ga je posredovalo uredništvo mariborskega študentskega lista. Stališča razširjenega aktiva ZK na MVZ (Tribuni so poslali tudi zapisnik) pa ni objavilo posebej, ker že sporočilo uredniškega odbora Katedre vsebuje povzetek njegovih stališč. »Kljub ustni obljubi predsednika IO SŠ MVZ, da nam bo tudi IO posredoval svoja stališča o nastali situaciji, pa le-teh nismo dobili,« je pojasnil Šrot in omenil, da sta pred Tribuno sporočilo uredništva Katedre objavila že tednika »Mladina« iz Ljubljane in beograjski »Student«. »Tako se želja in prizadevanja nekaterih, da sporočilo ne bi bilo objavljeno, ker da zadeva ‘ne zasluži tako široke publicitete’, ni izpolnila,« je zapisal.
Šrot je navedel tudi razloge za objavo: metode in način reševanja problematike, nastale v zvezi s Katedro, so bile po presoji uredništva Tribune – milo rečeno- močno vprašljive; menili so, da problematika, ki se je pojavila ob »aferi Katedra« ni nič kaj posebno novega in neznanega v praksi študentskega tiska, opozorila pa je na številna nerazčiščena vprašanja, ki presegajo ozke lokalne okvire; Tribuna ne more biti ravnodušna do razmer, pogojev dela in usode poleg Tribune edinega študentskega lista v Sloveniji.
Šrot je nato povzel kritike vodstva ZK na MVZ na račun Katedre (v šolskem letu 1968/69 naj bi na Katedri vladala »idejna zmeda«, pojavljale naj bi se »antisamoupravne«, »psevdorevolucionarne« težnje, šlo naj bi za »negiranje naše zgodovine«, za ceneno »senzacionalnost«, »antisistemskost«, »žaljenje in blatenje ZK«, »politično špekulacijo«, »umetno ustvarjanje generacijskega konflikta«, pozivanje na »antidržavno dejavnost«, direktno in očitno koketiranje s Pahorjem, Kocbekom in celo Žebotom(!), »podtikanje svoje reakcinarne zavesti kot naše zavesti«). Šrot se, kot je navedel, ni mogel otresti občutka, da se za napadom na Katedro skriva »popravljanje hude politične napake« vodstva ZK na MVZ, ki je bilo pred izidom seznanjeno z vsebino izredne številke Katedre ob cestni aferi, po tem, ko so o njej razpravljali na seji Izvršnega biroja predsedstva CK ZKJ na Brionih in ko je o njej dal svojo sodbo Edvard Kardelj, pa so jo poskušali popraviti na koži »najprimernejšega«. Šrot se je vprašal, kako so poverili izdajo posebne številke Katedre ob cestni aferi od skupščine študentov že razrešenemu uredniškemu odboru Katedre, če res drži vse, kar so o njem po izidu te številke povedali. Šrot je pod vtisom tega primera postavil pod vprašaj tudi metode dela vodstva ZK na MVZ, uporabljeno terminologijo in etiketiranje Jančarja (češ da je bil leto pred tem organizator študentskih nemirov na Višji stomatološki šoli v Mariboru) v luči izjav predsednika Tita o študentskem gibanju.
tiska
V nadaljevanju se je Šrot ob tem primeru lotil obravnave sistemskih vprašanj avtonomije študentskega tiska ter odnosov med izdajateljem in študentskim listom, pa naj bo izdajatelj SŠ ali univerza. Predstavil je tudi svoje poglede na to, kakšen bi moral biti odnos med ZK na univerzi in študentskim listom (ZK svojega vpliva ne bi smela uveljavljati kot institucija, temveč z neposrednim delovnim angažiranjem študentov komunistov in vseh drugih angažiranih napredno mislečih ljudi). Pod člankom je uredništvo Tribune objavilo pripombo, da s Šrotovim zapisom ne namerava začenjati polemike in šteje »zadevo za končano«. Poleg Šrotovega članka pa je objavilo prispevek dr. Vojana Rusa »Več ali manj demokracije«. V njem je med drugim zapisal: »Poleg ozkih struktur se res lahko najdejo nepoučeni posamezniki, ki bi, obupani zaradi težav, sklepali: le močna roka lahko napravi red, demokracija je vedno nared. Tak nevaren sklep bi imel lahko — če naj teoretsko predpostavimo, da bi ga kdo skušal uresničiti — tragične posledice.«
Katedra o pogromu zoper njeno »ožje uredništvo« po njegovem odstopu ni poročala nikoli. Šele dvajset let kasneje je objavila pogovor tedanjega odgovornega urednika Katedre Saše Dravinca z Dragom Jančarjem. (Katedra, letnik XXX, št.1, oktober 1989). Poleg Dravinca so bili takrat v uredništvu še Danilo Vezjak (glavni urednik), Jasmina Vidmar, Peter Tomaž Dobrila, Rajko Muršič, Darinko Kores-Jacks in Miro Lenič, predsednica časopisnega sveta pa je bila Dragica Korade.
Jančar je v intervjuju »novo« generacijo Katedre označil za Feniksa, ki nadaljuje prekinjeno kontinuiteto.
Jančar je v intervjuju med drugim dejal, da je pri Katedri deloval tri leta, »ki so po svoje zaznamovala« njegovo življenje, »recimo tako, intelektualni in človeški razvoj«. »Zdi se mi, da je bilo zame prav to obdobje pri Katedri ključnega pomena, ker je bil to čas študentskih gibanj in na drugi strani tudi čas splošne liberalizacije. In kdor se pri dvajsetih formira na tak način, se kasneje ne more več bistveno spremeniti,« je dejal Jančar. V nadaljevanju je dejal, da je »naša generacija rasla v obdobju sorazmernega liberalizma in je na različne načine prenesla ideje iz tistega časa tudi »na začetek osemdesetih, se pravi skozi sibirska sedemdeseta leta«.
Dravinec je Jančaju zastavil vprašanje: Takrat ste bili krivi, ker ste izrekli podporo Kavčiču in njegovi razvojni opciji.
Jančar je odgovoril: »Naše ideje v tistem času niso bile povsem jasno artikulirane. Šlo je za konglomerat zamisli v razponu od levičarstva preko funkcionalizma do nacionalizma. Zavzemali smo se za normalno neideološko funkcioniranje družbe. Z današnjega vidika je marsikaj, kar smo takrat počeli, nedolžno. Prelomnega značaja pa je verjetno bilo, da so naše ideje prihajale iz Maribora, kjer se je Univerza na nek način že ustalila. Z nami pa je dobila najverjetneje tisto, kar je za Univerzo najpomembnejše, samostojni študentski intelektualni angažma. Reagirali smo na stalinizem, ki je bil še vedno živ. Pri tem nismo imeli jasne ideje, kako naj se družba razvija. Bolj so nas zanimali konkretni dogodki. Vključeni smo bili v dogodke leta 1968 na romantično levičarski način. Zanimivo je, da smo se hitro razšli z idejami beograjskih študentov, ki so bile egalitaristične in so na nek čuden način po svoje povzročile tudi sedemdeseta leta. Sami smo se zavzemali za neko funkcionalistično varianto, ki pa se je morala zaradi stanja v družbi izkazati za protikomunistično, protidružbeno, protisistemsko…Popolnoma logično je bilo, da je sledil konec, kakršen je pač sledil. Se pravi, naše uredništvo je moralo odstopiti ob izdaji številke ob cestni aferi,« je dejal Jančar
Na vprašanje, kateri so bili mehanizmi, s katerimi so se jih pred dvajsetimi leti znebili, je Jančar odgovoril: »V kulturno in politično življenje Maribora in Slovenije nismo vstopili kot nasprotniki režima, ampak kot mladi, ambiciozni ljudje, ki iščejo uveljavitev z idejami, ki so bile bodisi originalne bodisi kompilacija različnih zamisli od drugod. Vse te ideje so nas ob stiku s konkretno prakso zmeraj trdega Maribora začele opredeljevati kot opozicioniste. Motili smo Univerzitetno partijo (….), motili smo raznorazne ljudi v mariborski politiki, ki so začeli razvijati vse mogoče teze o naših povezavah z emigranti. Odkrili smo Pahorja, ki je bil oefar, in to je bil dokaz, da smo povezani z emigracijo in tako naprej. Ob vsem tem smo bili zelo presenečeni, prav tako pa nas je to tudi formiralo, da smo sproti iskali odgovore na te konkretne situacije. Pritiski so bili podobni kot v minulih letih, torej, da se Katedra ne ukvarja dovolj s študentskimi problemi in s problemi Univerze, ampak se spušča na popolnoma politično področje, kar pa naj ne bi bila njena stvar…do skupinskega pranja možganov in ostalih poskusov. Nima smisla vsega opisovati, saj je praksa znana.«
»Skratka, klasični miselni model varuhov dobrega…,« je pripomnil Dravinec.
Jančar pa je nadaljeval: »Prinesli smo dinamiko, ki je tedanja družba, še posebej mariborska, ni bila sposobna prenesti. Naše ideje niso bile tako dobro formulirane kot so sedaj vaše (mislil je na tedanje uredništvo Katedre leta 1989– op. avt.), niti stalinizma nismo prepoznavali v vseh njegovih pojavnih oblikah. Predvsem nas je motila strahotno sklerotična, nedinamična situacija, v kateri smo živeli. Zreli smo bili, da bi nas dobra politika, ki zna manipulirati, vpeljala kot svojo lastno dinamiko. Ker tega ni bila sposobna, danes vidim, da je to zakonitost, je šla nad nas z represijo«.
Jeseni 1969 je Katedro začel urejati uredniški odbor: Bogo Čerin, Marija Frankovič, Danica Ingolič – Godec, Darko Pašek (glavni in odgovorni urednik), Igor Plohl in Dušan Zbašnik, kasneje pa so se jim pridružili še Vladimir Gajšek, Marjan Žmavc, Barbara Vidic, Davorin Kračun, Jože Marinšek in Jurij Kure. Katedra je pisala o izgradnji študentskih domov, o pripravah zakona o visokem šolstvu, o nerazvitih območjih v Sloveniji, o čemer je SŠ MVZ novembra organizirala javno tribuno. Poročala je tudi o pogovoru o vlogi slovenskega naroda v okviru jugoslovanske vseljudske obrambne vojne, na katerem sta na vprašanja študentov odgovarjala Rado Pehaček in Franc Tavčar- Rok ter člana CK ZKS Albert Jakopič Kajtimir in Bojan Polak – komandant štaba narodne obrambe Slovenije. Kot je poročal Janez Švajncer, ki je bil takrat predsednik IO SŠ MVZ in glavni organizator pogovora, sta bili v ospredju vprašanji o narodnih jezikih (slovenščini, makedonščini) v JLA, kar je bilo takrat zelo kočljivo vprašanje, in o vplivu moralno politične vzgoje. Katedra je pisala tudi o podaljšanju študija na PA in o drugi temah.
Na začetku leta 1970 je glavni urednik Katedre postal Jože Marinšek, odgovorni pa Slavko Gerič. Na skupščini SŠ MVZ 15. januarja, na kateri sta bila izvoljena, je Gerič predstavil načela svojega mandata: študentsko gibanje, samoupravni demokratični socializem, slovenstvo, razvoj visokega šolstva v Mariboru, gospodarski in kulturni razvoj severovzhodne Slovenije, kulturna enotnost v Sloveniji in pluralizem. Dejal je, da Katedra izhaja iz načel akcije, ne pa filozofiranja in intelektualističnega razglabljanja, zato je drugačna od Tribune, vendar se obe ustvarjalno dopolnjujeta. Delegate najvišjega organa SŠ MVZ je razburilo tudi dejstvo, da je Katedra poslovno leto 1969 končala z nekaj več kot 32 tisoč dinarji izgube. Sprejeli so sklepe, kako za tiste čase visoko izgubo sanirati s pomočjo sredstev iz republiške in mestne blagajne.
Na čelo IO SŠ MVZ so januarja 1970 izvolili Vilija Šaleta. V pogovoru po izvolitvi je za Katedro dejal, »naj bo kritična, naj bo polemična, vendar ima vse svoje meje«. Za načela SŠ pa je dejal: da so se za reorganizacijo odločili zato, da povečajo aktivnost študentov, torej se bodo ta načela tudi v bodoče odražala pozitivno. »Trdna stopnja organiziranosti je pogoj za uspešnost našega dela«.
Katedra je nadaljevala s pisanjem o aktualni študentski tematiki, veliko pozornosti pa je posvetila socialni diferenciaciji in oživljanju spomina na generala Maistra. Objavila je tudi protestno pismo mariborskih študentov proti raznarodovalni politiki slovenskih manjših v Italiji in Avstriji. Poročala je tudi o prvi regati študentskih osmercev visokošolskih zavodov Maribor, na kateri so sodelovali tudi osmerci študentov iz Ljubljane in Zagreba.
Na začetku študijskega leta 1970/71 je bil odgovorni urednik Katedre še naprej Slavko Gerič. Člani uredniškega odbora so bili Vladimir Gajšek, Tone Janša, Jože Marinšek, Žarko Golob, Igor Plohl, Dušan Zbašnik, Bori Zupančič, Mitja Žitnik in Marjan Žmavc.
Gerič je še bolj jasno formuliral svoj koncept (Katedra, 23.10.1970). Ponovil je načela iz začetka leta ter dodal, da so »sposobni in dovolj močni za akcijo, za angažma, manj pa za filozofiranje in intelektualistično razmišljanje. Zato je naše angažiranje konkretno, jasno in funkcionalno. To ni naša slabost. Nasprotno. Z obravnavo nekaterih konkretnih družbenih ekscesov in problemov smo se vključili v študentsko vrenje na Slovenskem in postali eden izmed njegovih prvinskih elementov.«
Katedra je pisala o kratkih stikih v upravljanju s študentskimi domovi, o samoupravljanju študentov, o problemih plačne politike, Jože Zagožen pa je odprl problem zemljiškega maksimuma, kar takrat ni bilo posebej zaželeno. Veliko pozornosti je Katedra posvečala tudi manjšinski problematiki in kršenju pravic Slovencem na avstrijskem Koroškem in v Italiji. Objavila je tudi manifest zasedene FF v Ljubljani ter pisala o študentskem gibanju.
Na začetku leta 1971 je bil na skupščini SŠ MVZ za predsednika IO izvoljen Tone Janša, za odgovornega urednika Katedre pa ponovno Slavko Gerič. Na skupščini se je, kakor je poročala Katedra (22.2.1971) razvnela ostra razprava o nepravilnostih v poslovanju Zadruge študentov in dijakov. V eni naslednjih številk je Katedra (22.4.1971) objavila obsežen članek »Nepravilnosti v zadrugi – postavimo se po robu nezakonitostim«. V njem govori o nepravilnostih v poslovanju zadruge, ki jih je ugotovila SDK ter o sklepih skupščine zadružnikov. V razčiščevanje nepravilnosti so se vključili tudi organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj, vendar primer, ki je povzročil veliko hude krvi med študenti in v SŠ, na sodišču ni dobil epiloga (ali pa vsaj ne takšnega, da bi ga zaznala in o njem poročala Katedra).
Na koncu študijskega leta je uredništvo Katedre bralce obvestilo, da so končno tudi v Mariboru dobili možnost za ofset tisk, kar so bralci lahko na spremenjeni likovni podobi Katedre opazili že sami. Tako je Katedra »po svoji tehnični in likovni urejenosti stopila v korak z ostalimi študentskimi listi.
V študijskem letu 1971/72 je bil glavni in odgovorni urednik Katedre Slavko Gerič, člani uredniškega odbora pa so bili Marija Frankovič, Vladimir Gajšek, Branko Gerlič, Žarko Golob. Miso Hochstatter, Davorin Kračun, Milan Lampe, Jure Mikuž, Leopold Petrovič, Darka Schmidt, Leon Senger, Branko Šalamun, Marjan Vraničar, Nevenka Vetrih, Jože Zagožen, Boki Zupančič.
Predsednik IO SŠ MVZ Tone Janša je v intervjuju za Katedro (25. 10. 1971) dejal: »Razvoj mariborskih visokošolskih zavodov pomaga tudi k pridobivanju ugleda mariborske študentske organizacije. Ustvarjeni so zelo dobri pogoji za odpiranje navzven, za sodelovanje s SŠ LVZ in ZŠJ. Predvsem je pomembno naše sodelovanje z ljubljanskimi študenti, saj bo le z aktivnim deležem študentov iz Maribora lahko resnično zaživela tudi Skupnost študentov Slovenije.«
Katedra je veliko pisala o Skladu za izgradnjo Maistrovega spomenika, o študentskem gibanju, o razvoju in reformi visokošolskih zavodov v Mariboru, o štipendijski politiki itd.
24.februarja je skupščina SŠ MVZ izvolila za predsednika IO SŠ MVZ Emilijana Kožarja, člani IO pa so bili še Dušan Najdič (podpredsednik), Gorazd Šoster (podpredsednik),Ivan Oman (sekretar), Tone Cerjak (predsednik materialne komisije),Edvard Pukšič (predsednik kulturne komisije), Bruno Roce (predsednik športne komisije), Ferdo Valenčak (predsednik pododbora internacionalnega študentskega servisa), Mirko Kustec (predsednik komisije za stike), Srečko Čarni (študijska komisija), Mira Rihterič (študijska komisija); Zdenko Mali (predstavnik VŠOD Kranj), Tone Janša in Janko Vitežnik (informiranje)(Študentski poročevalec št.1).
Kožar je v pogovoru za Katedro dejal: »Izvršni odbor naj bi ne bil po svoji funkciji nekakšen birokratski element, ki bi študentsko gibanje utesnjeval ali celo zaviral. Poudaril bi rad, da naj bo njegova naloga le v tem, da vodi in usmerja, in to le okvirno, študentsko gibanje, vendar si mora prizadevati, da se nikdar na razhaja z lastno bazo in da ne pride z njo celo v konflikt. Gre za enotnost vodstva in množice.«
SŠ MVZ so takrat sestavljali predstavniki študentov iz PA, VAŠ, VEKŠ, VTŠ in VŠOD (Kranj).
Glavni urednik Katedre je postal Davorin Kračun, odgovorni pa Jože Zagožen. Zagožen je dejal, da koncepta Katedre ne bodo bistveno spremenili.
Katedra je med drugim poročala o obisku CK ZKH Milke Planinc in njenem pogovoru z mariborskimi komunisti (Katedra, letnik XII, št11., 29.maj 1972). Po njenih besedah so hrvaški nacionalisti prevzeli parole ZK in manipulirali z nacionalnimi čustvi ljudi. Dejala je, da vseh študentov ni mogoče označiti za nacionaliste, ker to niso, dobro pa je, da so radikalni. Zato dogodki jeseni 1971 niso bili vprašanje vseh študentov, temveč neke grupacije, ki so jo nacionalisti med študenti formirali. O izključitvah pa je dejala: »Niso bili vsi, ki so izključeni ali zamenjani skrajni nacionalisti, čeprav je bilo mogoče med njimi tudi nekaj takih. Treba je bilo pač zamenjati tudi tiste, za katere nismo mogli biti trdno prepričani, da bodo sodelovali v Titovem kurzu«.
Na začetku študijskega leta 1972/73 je Katedro urejala le malce spremenjena uredniška ekipa. Glavni urednik je ostal Davorin Kračun, odgovorni pa Jože Zagožen. Člani uredniškega odbora so bili še Milan Lampe, Bogdan Lipovšek, Janko Vitežnik, Jože Reinsberger, Marjan Vraničar, Tone Čeh (srednješolci); notranja rubrika: Mirč Pestiček – urednik, Slavko Gerič, Gorazd Šoster, Mirko Kustec; kultura: Edi Pukšič -urednik, Marija Frajnkovič, Adrian Grizold. Lektorica je bila Sonja Rajzer, tehnični urednik Marjan Žmavc.
Na straneh Katedre se je že močno poznalo, da so višje šole preraščale v visoke ali pa so si za to prizadevale. V ospredju so bile teme povezane s prizadevanji za ustanovitev Univerze v Mariboru. (Leta 1969 je Višja ekonomsko komercialna šola - VEKŠ, ki je bila ustanovljena leta 1959, postala prva in nekaj let edina visoka šola v Mariboru). V Katedro je poleg študentov druge stopnje VEKŠ-a Dušana Zbašnika, Davorina Kračuna, Jožeta Zagožna, Branka Gerliča in drugih, pisal tudi Franci Pivec (zlasti o razvoju visokega šolstva in prizadevanjih za ustanovitev univerze), ki je prišel iz Ljubljane in se zaposlil na MVZ. Katedri je še naprej ostal zvest pesnik, pisatelj in publicist Vladimir Gajšek. Katedra je poleg študentskega lista začela pridobivati vse bolj tudi obliko strokovne revije, literarni del imenovan Obrazi pa je tako in tako imela že od nekdaj. Skratka, Katedra je postajala vse bolj zahtevno branje.
SŠ MVZ, ki je vseskozi podpirala zamejske Slovence v borbi za njihove narodnostne pravice, je oktobra 1972 organizirala velike demonstracije na Trgu Svobode v središču Maribora z naslovom »Koroški Slovenci, mi smo z vami!«. Kot piše Katedra (letnik XIII, št. 1, 21. oktober 1972), je študente razburilo, ker so nemški nacionalisti na avstrijskem Koroškem premazali na novo postavljene krajevne napise s slovenskimi imeni krajev. Na protestnem zborovanju, na katerem se je zbralo več kot tisoč študentov in drugih Mariborčanov, je govoril Jože Zagožen. Po končanem zborovanju so udeleženci krenili v povorki s transparenti po mestnem središču.
Katedra (letnik XIII, št.3, 9.decembra 1972) je objavila dolg intervju z dr. Vladimirjem Bračičem, kasnejšim prvim rektorjem Univerze v Mariboru (takrat je bil sekretar ZK na MVZ), o konceptu bodoče univerze. »Realizirali bomo koncept široke demokratičnosti,« je dejal.
Katedra (letnik XIII, št.4,11.januarja 1973) je objavila pogovor z delegatom na 3. konferenci ZKJ o mladih Slavkom Geričem (takrat je bil pomočnik sekretarja ZK na MVZ) »Študentski list bo ostal študentski«. Na konferenci sprejeto resolucijo si je razlagal tako, da je med drugim dejal: »Gotovo ne pride v poštev ustvarjanje enotne organizacije kot neke posebne družbenopolitične organizacije. To smo na konferenci zelo jasno povedali, tudi sam temu v celoti nasprotujem.« Na vprašanje ali obstaja možnost, da se tudi študentje združujejo na ravni republike in zveze, je odgovoril: »To ni samo možnost, to smo dolžni realizirati. Študentje se bodo na osnovi svojih specifičnih interesov, ki jih seveda ne moremo negirati, organizirali (…) na ravni oddelkov, letnikov, fakultet in univerz. Od tod pa seveda mora rasti povezava do republik in federacije.« Janko Vitežnik je ta del pogovora strnil: »Se pravi, da v Mariboru ne prihaja do bistvenih sprememb«.
Na začetku leta 1973 je bil na skupščini SŠ MVZ za predsednika IO izvoljen Jože Zagožen. Glavni in odgovorni urednik Katedre pa je postal Davorin Kračun. Katedra z novim predsednikom IO SŠ MVZ ni objavila intervjuja, saj so bila njegova stališča znana in publicirana, ker je bil dolgoletni urednik in sodelavec Katedre.
Na straneh Katedre se je že močno poznalo, da so višje šole preraščale v visoke.
Katedra je organizirala tudi čedalje bolj odmevne okrogle mize. Tako je v št. 8, letnik XIII, 24. aprila 1973 objavila zapis okrogle mize o samoupravnih odnosih v visokem šolstvu, na katerem so sodelovali profesorji in študentski aktivisti.
Katedra (letnik XIII, št.10, 5. junija 1973) objavila diskusijski prispevek Jožeta Zagožna na sestanku predsednika Skupščine SRS Sergeja Kraigherja s predstavniki mariborskega visokega šolstva 23. maja 197. Na njem je Zagožen brez dlake na jeziku (na)povedal, da se bo ZSŠS kljub Kraigherjevemu nasprotovanju in nasprotovanju predstavnikov vlade zavzela za ustanovitev Univerze v Mariboru in ne zgolj za krepitev MVZ.
V času javne razprave o novi ustavi je Katedra (letnik XIII, št. 11) organizirala okroglo mizo o »študentskem amandmaju« in objavila obsežen prispevek z nje.
Na začetku šolskega leta 1973/74 je bil glavni in odgovorni urednik Davorin Kračun, v uredništvu pa so bili še Nevenka Vetrih (sekretarka), Tone Cerjak, Milan Kerkez, Miroslav Rebrnik, Janko Siranko, Dušan Zbašnik, Drago Pišek, Edvard Pukšič, Boris Čerpes, Adrian Grizold, Igor Kramberger, Sonja Mihec, Ferdo Rakuša, Janez Rotman in Jasna Zbašnik. Marjan Hanl (tehnični urednik).
Katedra je objavljala vse bolj poglobljene in aktualne prispevke. O tem, da so študentje v Mariboru bolj sposobni za akcijo in manj za filozofiranje in poglobljeno razmišljanje, ni bilo več govora.
Katedra (letnik XIV, št.3, 16. novembra 1973) je Katedra pripravila okroglo mizo o vsebinskih vprašanjih organiziranosti mladih ter objavila zapis z nje.
Novembru 1973 je funkcijo predsednika IO SŠ MVZ prevzel Boris Kastivni. Za Katedro je dejal: »Mesto predsednika sprejemam v času razprav o novem samoupravnem konstituiranju visokega šolstva, razprav o novi organiziranosti mladih in v času priprav na kongres mladih, ki bo v začetku prihodnjega leta.«
Katedra (letnik XIV, št.6., 16. januarja 1974) je objavila seznam pomembnejših člankov, ki jih je objavila v letua 1973. Iz njega je razvidno, da je objavila celo vrsto tehtnih člankov, s katerimi je poskušala odgovoriti na dileme tedanjega časa, še zlasti na ekonomskem področju ter na področju razvoja visokega šolstva.
V mesecu januarju je bil za novega predsednik IO SŠ MVZ izvoljen Ivo Usar, študent VPŠ. Za Katedro je izjavil (Katedra, letnik XVI , št.8., ): »V tem času bo ena naših osrednjih nalog aktivno sodelovanje v pripravi novega družbenega dogovora o štipendiranju. Zavzeti se bomo morali za enoten način in kriterij podeljevanja štipendij, kajti sedanji načrt družbenega dogovora socialne diferenciacije ne odpravi, temveč jo samo povečuje. Tukaj se namreč postavi vprašanje kdo in kako bo štipendiral bodoče študente iz nerazvitih območij. Sedanji načrt utemeljujejo s tem , da bo dana osnovna štipendija, ki jo bo dobil vsak študent, študentje iz gospodarsko močnejših središč bodo lahko dobili kadrovske štipendije od domačih podjetij ter zavodov, tako pa se socialni prepad med študenti še veča. Posojila bodo ukinjena, saj veljajo pogodbe samo še do 30. septembra 1974. Žalostno je to, da ne bomo študentje plačani (štipendirani) za svoje delo in rezultate tega dela (študij, udeležba v raziskovalni dejavnosti . ..), temveč zato, da bomo potencialni strokovnjaki za neko delovno organizacijo. Čakajo nas še druge naloge s področja študentskega standarda in drugih dejavnosti, študentov, na primer status študenta, resnična enakopravna vloga študentov v raziskovalno izobraževalnem procesu, ki naj dobi tudi svojo formalno pravno potrditev v statutih šol. Pozornost moramo posvetiti tudi predkongresni dejavnosti in pri sprejemanju novega zakona o visokem šolstvu.«
Usar je dejal tudi, da se bo začela javna razprava o osnutkih resolucij, statuta in drugih dokumentov za kongres mladih Slovenije, na katerem bo slovenska mladina reorganizirala svoje vrste in ustanovila Zvezo socialistične mladine Slovenije. To bo v bistvu združitev Zveze skupnosti študentov Slovenije in Zveze mladine Slovenije v enotno organizacijo mladih.
Februarja 1974 je postal v. d. glavnega urednika Katedre Mik Rebernik in v.d. odgovornega urednika Davorin Kračun.
Julija 1974 postane Drago Pišek v.d. glavnega urednika in Mik Rebernik v.d. odgovornega urednika Katedre.
Katedra je leta 1974 ohranila koncept iz leta 1973. V št. 10., letnik XIV je organizirala okroglo mizo o osnutku zakona o visokem šolstvu in objavila obsežen zapis z nje.
Katedra (letnik XIV, št.11, 19.7.1974) je objavila tudi Odprto pismo javnosti v zvezi problematiko KUD Študent, ki so ga podpisali IO SŠ MVZ, Katedra in KUD Študent.
V isti številki je Katedra pred kongresom ZSMJ objavila prispevek Tomaža Kšele o takrat perečem vprašanju organiziranosti študentov v Jugoslaviji.
V Katedri (letnik XIV, št.12) je Jože Zagožen v udarnem članku »Obtožujem« obtožil izobraževalno skupnost in večino skupščin občin, da so njihovega neodgovornega odnosa do štipendiranja morali mnogi študentje iz šibkejših socialnih slojev opustiti študij.
Na začetku šolskega leta 1974/75 je bil v. d. glavnega urednika Drago Pišek, v. d. odgovornega urednika Mik Rebrnik. V uredništvu so bile še Mario Vetrih, Milan Kerkez, Janko Siranko, Mitja Žitnik, Boris Čerpes, Silvije Popovič in Ferdo Rakuša. Generacija urednikov in sodelavcev, ki je Katedri dajala pečat več let, se je poslovila (Dušan Zbašnik, Davorin Kračun, Jože Zagožen).
Mik Rebrnik je po ustanovnem kongresu ZSMS v Moravcih v Katedri (letnik XV, št. 1, 21. oktober 1974) napisal uvodnik »Kongres je končan, živela ZSMS«, v katerem je med drugim zapisal: »Imamo torej novo, enotno organizacijo mladih ZSMS, ki združuje mlade delavce, kmete in mladino na šolah vseh stopenj, in od katere dosti pričakujemo. Pričakujemo, da bo uresničila tisto, česar prejšnja organizacija ni bila sposobna. Delavska, kmečka in šolska mladina je izgubila zaupanje v prejšnji organizaciji, tako v Zvezo mladine Slovenije kot v Skupnost študentov Slovenije. Z novo organizacijo se zaupanje še ni povrnilo, povrnilo se ni niti s sprejetjem kongresnih dokumentov. Zaupanja v organizacijo ne bomo povrnili z besedami, ki tako zlahka postanejo fraze, pač pa s takojšnjim in konkretnim delom.«
Skupnost študentov je bila, rečeno malce poetično, kot nekakšna znanilka pomladi, ki jo je po nekaj sončnih in liberalnih letih pobrala nova zmrzal, vendar ni do konca zmrznila, temveč so iz njenih korenin pognali novi, še močnejši poganjki. Tukaj je zgodba o njej, ki terja še dopolnitve, saj je spisana na osnovi pomanjkljivih arhivskih virov in zapisov v študentskem tisku ter po spominih nekaterih njenih protagonistov, ki pa niso najbolj zanesljiv zgodovinski vir.
Družbenopolitično organiziranje državljanov v drugi Jugoslaviji je urejala zvezna zakonodaja. Po tej zakonodaji Zveza študentov Jugoslavije (ZŠJ) ni imela svojih organizacij v republikah in pokrajinah, temveč zgolj na ravni fakultet, visokih šol, akademij in univerzitetnih oziroma visokošolskih središč.
Na protestnem shodu študentov v Študentskem naselju v Ljubljani 6. junija 1968 se je po govoru Cirila Baškoviča (predstavil je zamisel o novi organiziranosti študentov, sklicujoč se na članek Francija Pivca »Provokacija za novo študentsko organizacijo«), ki so ga udeleženci shoda z aklamacijo podprli, tako rekoč spontano začela »rojevati« nova organizacija študentov, ki so jo poimenovali Skupnost študentov (SŠ). Sprva samoupravna in celo sindikalna je v nadaljevanju dobila tudi status družbenopolitične organizacije.
Po protestnem shodu v Študentskem naselju v Ljubljani se ideja o novi, bolj demokratični organiziranosti študentov ni hitro razširila samo med študenti v Ljubljani, temveč tudi v Mariboru, kjer so imeli takrat vidno vlogo: predsednik in sekretar odbora ZŠ na MVZ Branko Petan in Marko Medved, predsednik komisije za idejnopolitična vprašanja Janez Švajncer, glavni in odgovorni urednik Katedre Darko Pašek, člani uredništva Katedre Drago Jančar, Braco Zavrnik, Olga Čerič (kasneje Jančar), Vladimir Spjevak in nekateri srednješolci. Temu so botrovale tudi okoliščine, saj so bile zaradi agresije ZSSS na Češkoslovaško komunikacije med študenti in mladino v vsej Sloveniji izredno živahne. Mladi so iskali sistemske rešitve, ki bi pri nas onemogočile krepitev dogmatičnih sil, ki jih je agresija ZSSS ohrabrila.
V Mariboru se je kljub poletni vročini 22. avgusta 1968 na shodu pred novim študentskim domom zbralo več kot tisoč študentov, mladih in drugih Mariborčanov, ki so »solidarno podprli napore češkoslovaškega ljudstva v borbi proti okupatorju«. Na shodu so govorili urednik Katedre Drago Jančar, Adi Žunec iz Tama, Josef H. iz Prage, danski študent Jeans Damagard in predsednik idejnopolitične komisije pri ZŠ MVZ Janez Švajncer, ki je ostro obsodil početje ZSSS in njenih zaveznic (Katedra, letnik IX, št. 1).
Istega dne je potekal tudi shod v podporo Češkoslovaški v Ljubljani. Pripravil ga je odbor za boj proti okupatorjem Češkoslovaške, pri tem sta bila med najbolj aktivnimi študent elektrotehnike Pavle Kristan in tajnica študentskega vodstva Nina Pivec. Zbrala se je množica študentov, ki so svoj pohod končali v študentskem naselju v Rožni dolini. Pridružili so se mnogi drugi občani, po mnenju nekaterih udeležencev je šlo za zares množičen dogodek več tisoč ljudi, a brez udeležbe predstavnikov uradnih forumov. Tisk, ki je bil tiste dni poln objav o dogajanjih v ČSSR in odmevih po svetu ter doma, sicer o tem ni posebej poročal. Vodstvo takratne študentske organizacije je v tistih dneh podpiralo še druge aktivnosti v podporo češkim turistom, zlasti radioamaterji ŠOLT, ki so jim omogočali komunikacijo s Češkoslovaško. Študentje so podpirali češki poskus »socializma s človeškim obrazom«, ki je zajemal politično demokratizacijo z veliko vlogo kulturne inteligence in množične civilne družbe, z odprto možnostjo za nastop političnega pluralizma, ukinitev cenzure in izbruh odprte debate o vprašanjih družbenega sistema in razvoja ter uvajanje ekonomske demokracije, s poudarkom na podjetništvu, odstopu od rigidnega planiranja in celo uvajanju samoupravljanja. V KP Češkoslovaške so prevladala liberalna krila, njihova popolna kadrovska prevlada bi se skoraj gotovo zgodila na načrtovanem partijskem kongresu, a ga je okupacija prehitela. Konec avgusta je sicer bil sklican izredni kongres, z udeležbo prek 900 delegatov, a ta ni mogel več zavreti pritiska domačih dogmatskih sil, oprtih na oborožen poseg Sovjetske zveze in nekaj vzhodnih satelitov. Hkrati pa so študentje, kot mnogi drugi občani, podpirali pripravljenost Jugoslavije na odpor proti morebitnim (danes se ve, da zelo malo verjetnim) poskusom vojaškega pritiska na državo in v tem okviru tudi zamisel o izgradnji strukture vseljudskega odpora. Dobrih dvajset let kasneje je Slovenija v boju za samostojnost iz tega naslova razpolagala s kakih dvajset tisoč oboroženimi možmi!
Ideja o SŠ je do jeseni 1968 dobila domovinsko pravico tako med študenti v Ljubljani, o čemer piše Jože Šlander (Locutio, št. 126) kot v Mariboru. Katedra je že v prvi jesenski številki leta 1968 objavila uvodnik Olge Čerič »Za načelo pluralizma«, v katerem se je zavzela za uveljavitev »načela pluralizma idej in prepričanj«, saj težnja »po monolitnem mišljenju in čustvovanju grozi uničiti vsako ustvarjalno pobudo«. V isti številki je novi odgovorni urednik Katedre Drago Jančar predstavil načela novega uredništva – na prvem mestu je bilo načelo pluralizma (Katedra, letnik IX, št. 1).
V uvodniku naslednje številke Katedre (14. oktobra 1968) »Postavimo se okostenelosti po robu« je Braco Zavrnik poročal, da je prišel v javno razpravo koncept formiranja Skupnosti študentov (verjetno je imel v mislih uvodni govor predsednika ZŠ v Ljubljani Jožeta Šlandra na kongresu Zveze mladine Slovenije 22. junija 1968 in predlog reorganizacije organiziranosti študentov v Skupnost študentov v Ljubljani). »Sedanja organizacijska oblika ZŠJ je zastarela in neustrezna. Nadaljnje delo študentov mora biti demokratično in aktivno, zajeti pa mora slehernega študenta, ki bo lahko svobodno uveljavljal svoja stališča. (…) Gotovo je, da Zveza študentov Jugoslavije s svojo okostenelo strukturo ne zadovoljuje namena svojega obstoja. Glavne hibe sedanje oblike ZŠJ so predvsem v tem, da zavirajo aktivnost in odločanje širokega kroga študentov na podlagi svojih mnenj, hotenj in načrtov,« je zapisal. Opozoril je, da so študentje v Srbiji in BiH sicer izkoristili statutarno pravico in ustanovili republiško konferenco ZŠ, kar pa stvari ni bistveno spremenilo, ker so republiške ZŠ podrejene statutu ZŠJ (Katedra, letnik IX, št. 2) in organizirane po enakem principu kot ZŠJ.
Na začetku jeseni 1968 je bilo torej razpoloženje med študenti tako v Ljubljani kot v Mariboru naklonjeno ustanovitvi SŠ v obeh visokošolskih središčih in na republiški ravni. Kako se je ZŠ v Ljubljani reorganizirala v SŠ LVZ, je popisal Jože Šlander v članku »Prehod študentskega organiziranja iz ZŠ v študentsko skupnost v letu 1968« (Locutio, št. 126). Po njegovih navedbah je bil predlog reorganizacije v SŠ LVZ sprejet na skupščini 21. novembra 1968, na kateri so za prvega predsednika SŠ LVZ izvolili Cirila Baškoviča.
Po ustanovitvi SŠ LVZ in SŠ MVZ so se nadaljevala prizadevanja za ustanovitev SŠ Slovenije, saj so takrat glavnino vprašanj, ki so zadevala študente, urejali pristojni organi na republiški ravni, s katerimi so se predstavniki študentov pogajali oziroma vodili dialog. Tako so, kot najava Lenart Šetinc, leta 1969 stekle aktivnosti za ustanovitev Zveze skupnosti študentov Slovenije (ZSŠS), ki je postala prva »samostojna« republiška organizacija študentov v tedanji Jugoslaviji, saj je najavila izstop iz ZŠJ zaradi njenega izrazito forumskega in birokratskega načina delovanja. Ob tem je SŠ napovedala, da je pripravljena sodelovati v vseh aktivnostih ZŠJ, kadar se bo to izkazalo za potrebno. SŠ pravnoformalno izstopa iz ZŠJ ni nikoli do konca izvedla. Danes vemo, da bi s tem pod vprašaj postavila pravno podlago za svoj obstoj, o čemer piše Andrej Berden v članku »Skupnost študentov 1968–74 kot iluzija« (Locutio, št. 125).
Skupščina SŠ LVZ je po navedbah Cirila Baškoviča, Janeza Koželja in Lenarta Šetinca 23. 12. 1969 sprejela akt o ustanovitvi Zveze skupnosti študentov Slovenije – ZSŠS (Zbornik 70/71, str. 5), ki je povezala SŠ visokošolskih zavodov v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Akt je stopil v veljavo, ko so ga sprejele vse v njem navedene SŠ. V okviru zveze je v naslednjih petih letih zaživelo sodelovanje med SŠ LVZ in SŠ MVZ na več področjih: pri prizadevanjih za ustanovitev univerze v Mariboru, pri skupnem nastopanju v organih ZŠJ, pri akcijah za zaščito pravic slovenskih manjšin v sosednjih državah, pri urejanju statusa študenta, pri izboljšanju ekonomskega položaja študentov, pri razvijanju samoupravnega sistema v visokem šolstvu, pri akcijah študentov na manj razvitih področjih Slovenije, pri povezovanju študentskih pokrajinskih klubov, pri pripravi na kongres enotne organizacije vseh mladih po 3. konferenci ZKJ (ZSMS), pri ustanovitvi »Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo«, pri reformi sistema izobraževanja in na še nekaterih področjih. Zanimivo je, da je Radio Študent 22. 4. 1970, ko je želel (poskušal, sicer neuspešno) urediti svoj status z registracijo po zakonu o društvih, na dopisu s seznamom podpisnikov – ustanoviteljev radia v glavi navedel kot prijaviteljico »Zvezo študentov Slovenije«, ki pod tem imenom ni nikoli obstajala.
Študenti iz Ljubljane in Maribora so v času živahnega študentskega gibanja organizirali svojo SŠ na republiški ravni tako, da so zagotovili popolno enakopravnost študentov iz obeh visokošolskih centrov – iz Maribora in Ljubljane. V času, ko je med številnimi Mariborčani, še zlasti med tamkajšnjimi študenti, prevladoval občutek, da politično vodstvo Slovenije v razvojnem pogledu Maribor zapostavlja (avtocestna afera, odklonilen odnos do ustanovitve univerze v Mariboru itd.), so študentje v ZSŠS pokazali, kako se tem stvarem streže, da nima nihče občutka zapostavljenosti oziroma drugorazrednosti. SŠ LVZ je brez rezerve podpirala ustanovitev univerze v Mariboru. Tako Peter Gabrijelčič piše (Locutio, št. 127) o študentskem projektu »Mariborska univerza«, ki je nastal v Ravnikarjem seminarju na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Mimogrede: nekaj let kasneje, spomladi 1973, je Katedra (njen glavni in odgovorni urednik je bil takrat Davorin Kračun) organizirala zelo odmevno javno tribuno »Doklej bo Maribor zaostajal?«, na kateri so poleg študentov sodelovali tudi profesorji, gospodarstveniki in politiki iz Maribora (Katedra, letnik XIII, št. 11). SŠ je lahko takšna vprašanja javno odpirala brez slabe vesti.
Da razprave o morebitni neenakopravnosti partnerjev ne bi obremenjevale medsebojnih odnosov in delovanja ZSŠS, je bil njen uradni sedež tako na sedežu IO SŠ MVZ kot na sedežu IO SŠ LVZ. Pošta za ZSŠS je prihajala na oba naslova. Žiga ZSŠS ni bilo, ker sta njen žig predstavljala žiga IO SŠ LVZ in IO SŠ MVZ. Republiško konferenco ZSŠS je sestavljalo enako število delegatov iz SŠ LVZ in SŠ MVZ, čeprav je bila razlika v številu študentov v Ljubljani in Mariboru velika. Pobudo za sklic republiške konference ZSŠS je lahko dal vsak član, pobudnik pa je moral pripraviti gradivo. Po poslovniku je njene sestanke skliceval predsednik IO SŠ iz kraja, v katerem se je nato konferenca sestala. V praksi pa sta sestanke konference sklicevala predsednika IO obeh skupnosti – vabilo sta podpisala oba. Oba predsednika sta bila po poslovniku dolžna o njenih rezultatih oziroma sklepih obvestiti prvo skupščino SŠ LVZ oziroma SŠ MVZ. Delegacijo slovenskih študentov, ki se je udeleževala sej predsedstva ZŠJ, so septembra 1971 sestavljali (Informator 1971/72, str. 53): oba predsednika, Lenart Šetinc SŠ LVZ in Tone Janša SŠ MVZ, študentski poslanec Tone Remc in predsednik SŠ FF UL Darko Štrajn. Tudi v kasnejših letih sta bila v delegaciji slovenskih študentov v predsedstvu ZŠJ predsednika SŠ LVZ in SŠ MVZ.
Kljub takšni organiziranosti je ZSŠS delovala učinkovito. Njeno delovanje je potekalo tako, da sta se predsednika IO SŠ LVZ in IO SŠ MVZ posvetovala in skupno sprejemala odločitve, ki sta jih nato obe SŠ izvedli, seveda, če sta se z njimi strinjala oba izvršna odbora. Janez Koželj in Lenart Šetinc sta predstavnikom SŠ MVZ leta 1969 sicer predlagala, da bi ZSŠS imela predsednika, ki bi jo predstavljal navzven (prvo leto bi bil iz SŠ MVZ, drugo pa iz SŠ LVZ in tako naprej), vendar so predstavniki SŠ MVZ menili, da to ni potrebno. Njuno idejo so v ZSŠS uresničili leta 1973.
ZSŠS je bila dejansko aktivna samo takrat, kadar sta jo IO SŠ LVZ in IO SŠ MVZ potrebovala za bolj učinkovito izvedbo posameznih aktivnosti na republiški ravni. Tako se je leta 1971 aktivno vključila v razprave o ustavnih spremembah in predlagala dodatek k Ustavi SRS (»Prednačrt ustavnega amandmaja številka XXIXa«), ki naj bi zagotavljal študentom v načelu enak družbenoekonomski položaj, kot ga imajo po ustavi in zakonih delovni ljudje. Predlog amandmaja sta podpisala predsednika SŠ LVZ in SŠ MVZ Lenart Šetinc in Tone Janša. Amandma o »delovnem statusu študentov« je SŠ v naslednjih letih še večkrat dopolnila in spremenila tako, da je bilo jasno, da SŠ z njim ne zahteva za študente plač in vštevanja študija v delovno dobo, temveč izenačitev vseh drugih pravic študentov s pravicami delavcev, vključno s pravico do enakopravnega položaja v procesu samoupravljanja na visokošolskih zavodih.
Druga konferenca ZSŠS je bila 9. junija 1972 v Ljubljani. Na njej je sodelovalo 32 delegatov, ki so obravnavali status ZSŠS (uvod je pripravil Jože Korinšek), vlogo študentov v samoupravnem sistemu na univerzi (uvodničar je bil Tomaž Kšela), dva vidika znanosti – spoznavno teoretični in socialni (uvod je pripravil Leo Šešerko) in študentski amandma.
V času, ko so v Beogradu že pripravljali gradiva za 3. konferenco ZKJ, na kateri so sprejeli za SŠ usodno resolucijo, je Korinšek predstavil koncept SŠ kot družbenopolitične, samoupravne in sindikalne organizacije študentov. Poudaril je, »da mora študentska organizacija ostati naprej« in »da po našem mnenju kakšna druga oblika organiziranja študentov gotovo ne bi pripomogla« k večji aktivnosti študentske populacije v političnem življenju. Očitno je Korinšek že vedel, da se v Beogradu nad SŠ zbirajo »črni oblaki«. Na 2. konferenci ZSŠS so se več ur kresala mnenja delegatov, na koncu pa so sprejeli stališča in sklepe.
Konec leta 1972 (od 6. do 8. decembra) je bila v Beogradu 3. konferenci ZKJ o mladih. Z resolucijo, ki je bila objavljena 15. decembra v Komunistu, je konferenca članom ZK naložila, naj se zavzamejo za ustanovitev nove družbenopolitične organizacije vseh mladih oziroma za nekakšno »zlitje« ZMS in ZŠJ v boljšo ter v manj forumsko in birokratsko organizacijo, kar so nekateri (zlasti v ZM) razumeli kot ukinitev ZŠJ oziroma SŠ v Sloveniji. V resnici pa je bilo vodstvo ZKJ enako nezadovoljno z ZMJ in ZŠJ zaradi njune zbirokratiziranosti, forumskega načina dela in odtujenosti od članstva. Po tej konferenci so tako v IO SŠ LVZ kot v IO SŠ MVZ začutili potrebo po tesnejšem sodelovanju, saj so morali študentje v pripravah na kongres enotne organizacije vseh mladih, ki so jo kasneje poimenovali ZSMS, sodelovati na republiški ravni z RK ZMS. Zato so potrebovali močnejšo organizacijo na republiški ravni. K utrjevanju ZSŠS so prispevale tudi razprave o Titovem pismu in o sklepih 29. seje CK ZKS v vseh okoljih in na vseh ravneh, na katerih so »iskali« in odpravljali svoje slabosti ter se »diferencirali« od njihovih nosilcev (več o tem v članku Tomaža Kšele »SŠ v času liberalizma in v ‘svinčenih časih’«, Locutio, št. 126). Obstajala je realna nevarnost, da bodo kakšni »prenapeteži« iz SŠ ali izven nje v evforiji po Titovem pismu ZSŠS »obtožili«, da je »razpuščena oziroma anarholiberalna«, da sledi »zgrešeni teoriji spontanosti«, da »ne dela dovolj aktivno« itd., na kar je nakazoval tudi konflikt v SŠ MVZ na začetku leta 1973, o čemer priča pisna odstopna izjava tedanjega predsednika IO SŠ LVZ Jožeta Zagožna 10. 4. 1973 (IO SŠ MVZ njegovega odstopa ni sprejel).
Zato da bi utrdili ZSŠS na republiški ravni, sta predsednika obeh izvršnih odborov sklicala 3. republiško konferenco ZSŠS, ki je bila 22. februarja 1973 v Mariboru. Na njej je sodelovalo 58 delegatov. Na seji so govorili o marksističnem izobraževanju (uvodni govorec je bil Darko Štrajn), o ekonomski problematiki študentov v Sloveniji (uvodna govorca Jože Žlender in Tone Cerjak) in o aktualnih nalogah ZSŠS v zvezi z resolucijo 3. konference ZKJ o mladih (uvodni govorec Jože Korinšek).
Marjan Pungartnik je v Tribuni poročal, da so bila okvir konference »družbena dogajanja v zadnjem času (razredna diferenciacija in kriza družbene zavesti, ki iz nje izhaja), predvsem pa akcijska usmeritev naprednih sil po 3. konferenci ZKJ, kar se kaže predvsem v iskanju virov in posledic socialne diferenciacije, reafirmacije marksizma ter organiziranja mladine. V razpravi o marksističnem izobraževanju so se ponovila stališča, ki jih študentje zastopajo: marksizem se ne da reducirati na poučevanje, najmanj pa na vzgojo, saj je pogoj za njegov nastanek v prvi vrsti emancipacija človeka. Predstavnik Filozofske fakultete v Ljubljani je prebral stališče študentov o marksističnem izobraževanju. Obsežno interpretacijo zgodovinskega trenutka je podal Vladimir Gajšek. Razprava o socialno-ekonomski problematiki je vprašanje socialne diferenciacije še poglobila, saj je neustrezen šolski sistem vir dodatnih razlik, na univerzi pa se mu pridružujejo še številni drugi: nezadostno število stanovanj za študente, neustrezen sistem štipendiranja in kreditiranja, ki je recimo študente iz drugih republik postavil na socialno obrobje. Zahtevali so tudi, da moramo študij postaviti kot socialno pravico in ga s tem iztrgati izključni vladavini ekonomskih in drugih kratkoročnih interesov. Tomaž Kšela je poudaril, da je socialni status študentov potrebno povezati s projektom delovnega statusa, saj je predpostavka, da so študentje nosilci interesov socialne okolice, iz katere izhajajo, netočna. Jože Korinšek je govoril o izpolnjevanju nalog resolucije 3. konference ZKJ, zato so naloge študentske organizacije, da uveljavlja ustavna dopolnila, samoupravljanje, idejni boj med študenti, splošno ljudsko obrambo. Resolucija se pogosto obravnava delno, samo v smislu organizacijskih reform. Poudariti je treba predvsem programsko, to je vsebinsko sodelovanje, za kar obstaja veliko možnosti.« (Tribuna, letnik XXII, št. 13-14). Po široki razpravi so na seji republiške konference ZSŠS na predlog Žlendra in Cerjaka sklenili, da je predlagana zamrznitev štipendij zaradi gospodarske stabilizacije nesprejemljiva; da štipendije niso v skladu z družbenim dogovorom, ker je minimum prenizek, in da je sistem gradnje študentskih domov v Ljubljani in Mariboru neustrezen, kar najbolj prizadene študente iz socialno šibkih družin. Na predlog Lea Šešerka so podprli prizadevanja komisije za razvoj visokega šolstva pri IO SŠ LVZ za izvedbo analize o socialni strukturi študirajočih v Sloveniji. Ko so govorili o organiziranosti po 3. konferenci ZKJ, so se zavzeli za organiziranje študentov na univerzi in za tesno povezavo med SŠ LVZ in ZM v Ljubljani oziroma SŠ MVZ in ZM v Mariboru. Z mladimi v občinah pa naj se študentje povežejo preko študentskih pokrajinskih klubov. V tem smislu so pripravili tudi »Diskusijski prispevek k razpravam o organiziranosti mladih v naši republiki«, ki so ga dali v javno razpravo med študente. V živahni razpravi je študent in priljubljeni roker Marko Brecelj, ki je dobro poznal razpoloženje in zavest mladih, izrazil mnenje, da je treba upoštevati, da so študentje idejno zelo heterogeni, mladi v mladinski organizaciji pa neheterogeni oziroma monolitni. Zato je govoriti o tem, kako bodo komunicirali med seboj, utopija. Predlagal je, naj študenti pomagajo ozaveščati mladino, da bo spoznala, kje je bistvo problemov. V razpravi je bilo mogoče slišati tudi, da naj kongres enotne organizacije mladih prekine »tradicijo forumskega dela predsedstva mladine«. Delegati niso pozabili, da je SŠ izstopila iz ZŠJ zaradi njenega forumskega in birokratskega delovanja, enake težave pa so pestile tudi ZMJ.
Delegati 3. republiške konference ZSŠS so imenovali pet komisij: za idejno teoretično delo na čelu z Darkom Štrajnom, za razvoj in reformo univerze na čelu s Tomažem Kšelo, za socialno ekonomska vprašanja na čelu s Tonetom Cerjakom, za informacijsko dejavnost na čelu z Davorinom Kračunom in za organiziranost na čelu z Emilijanom Kožarjem in Borisom Muževičem. Na seji so delegati izvolili tudi sekretariat ZSŠS. Iz SŠ MVZ so bili vanj izvoljeni Tone Cerjak, Jože Zagožen in Emilijan Kožar, iz SŠ LVZ pa Jože Korinšek, Boris Muževič in Tomaž Kšela. Za predsednika sekretariata je bil do naslednje seje republiške konference ZSŠS izvoljen Tomaž Kšela. (Tribuna, letnik XXII, št. 13-14; Katedra, letnik XIII, št. 7) Februarja 1973 je tako ZSŠS prvič dobila svoje vodstvo.
Ker je zvezni izvršni svet (danes bi rekli zvezna vlada) kljub nasprotovanju študentov zamrznil štipendije, mu je ZSŠS 6. aprila poslala protest, ker ni upošteval, da je v Sloveniji področje štipendiranja urejeno z družbenim dogovorom. »Družbeni dogovor, ki smo ga sprejeli, pomeni zmanjševanje socialne diferenciacije v sferi šolanja, zagotavlja enako štartno osnovo vsem, ne glede na socialno poreklo, s tem skuša izboljšati porazno socialno in regionalno strukturo študentov in učencev ter preprečevati reprodukcijo slojev v naši družbi,« so zapisali. Zvezni vladi so predlagali, naj »sfero štipendiranja izvzame iz restrikcijskih ukrepov«.
Po vrsti 4. seja republiške konference ZSŠS je bila 12. junija 1973. Kljub temu, da je imela sekretariat, sta jo sklicala skupaj predsednika IO SŠ MVZ in IO SŠ LVZ. Na njej so obravnavali dotedanje delo ZSŠS in njenih organov ter sprejeli smernice za nadaljnje delo. Po večurni razpravi so podprli prizadevanja za ustanovitev univerze v Mariboru, vendar so v razpravi opozorili tudi, da ne sme postati zgolj »servis« gospodarstva. Podpredsednico izvršnega sveta (danes bi rekli vlade) dr. Aleksandro Kornhauser so zaprosili, naj pojasni svoje stališče do ustanovitve univerze v Mariboru, ki so ga razumeli kot odklonilnega (o tem, ali od nje zahtevajo ali prosijo za pojasnilo, so glasovali). Sprejeli so tudi dokument o nalogah SŠ v splošnem ljudskem odporu. Na konferenci so spregovorili tudi o nespoštovanju družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju in odločno zahtevali revalorizacijo štipendij v skladu s porastom življenjskih stroškov. Ker za spoštovanje družbenega dogovora ZSŠS ni dobila podpore niti od podpisnikov niti od RK SZDL, so se dogovorili, da bodo organizirali protestne shode študentov v Ljubljani in Mariboru ter sprožili širšo razpravo o štipendijski politiki. Predstavniki IO SŠ MVZ so opozorili, da bo zaradi konca semestra protestni zbor študentov v Mariboru težko organizirati.
Leo Šešerko je republiški konferenci ZSŠS predstavil prizadevanja za ustanovitev »Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo«, ki so jo delegati podprli. Obema izvršnima odboroma so naložili, naj projekt izpeljeta do konca in ukreneta vse potrebno za ustanovitev revije.
V zvezi s pripravami na kongres nove enotne organizacije vseh mladih so sklenili, da se bodo čez počitnice s predstavniki ZMS dogovorili o formiranju skupnega odbora za pripravo kongresa vseh mladih v Sloveniji in ustreznih komisij. Dogovorili so se tudi za oblikovanje študijskih skupin, ki naj bi začele pripravljati vsebinska gradiva o reformi univerze, socialno-ekonomskem položaju študentov, samoupravljanju v visokem šolstvu, prizadevanjih za ustanovitev univerze v Mariboru in o drugih vsebinskih vprašanjih za kongres. Poudarili so, da je v pripravah na kongres treba več govoriti o programu in vsebini dela nove skupne organizacije mladih kot o njeni organiziranosti. Dogovorili so se tudi za izdajo zbornika dokumentov, ki so bili v SŠ sprejeti od leta 1968 naprej (zaradi pomanjkanja časa, volje avtorjev in finančnih sredstev zbornik ni izšel).
Delegati republiške konference so namesto Toneta Cerjaka in Emilijana Kožarja, ki sta zaradi študijskih obveznosti odstopila, za nova člana sekretariata ZSŠS izvolili Borisa Kastivnika in Dušana Zbašnika, za predsednika pa formalno Jožeta Zagožna (za organiziranje dela v ZSŠS). Hkrati so dotedanjemu predsedniku podaljšali pooblastila in ga zavezali, naj ZSŠS še naprej predstavlja navzven v kontaktih z ZŠJ, ZMS, SZDL itd., saj bi predsednik iz SŠ MVZ moral sicer kar naprej hoditi v Ljubljano, kar bi bilo v tistih časih težko izvedljivo. Da, tudi takšni sklepi so bili v SŠ mogoči, saj so se predstavniki IO SŠ MVZ in IO SŠ LVZ o vseh skupnih aktivnostih korektno pogovorili in dogovorili, četudi včasih o vseh vprašanjih niso imeli enakih stališč.
ZSŠS je 18. junija 1973 poslala odprto pismo podpisnikom družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju ter slovenski javnosti. V njem je vse informirala o položaju, v katerem so se znašli slovenski študentje (prenizko ocenjeni življenjski stroški študentov; nerazumevanje in nezainteresiranost vlade, ZK in še nekaterih; nespoštovanje dogovora v številnih podjetjih; ekscesi študentov – nekateri so izrabljali neurejene razmere in prejemali več štipendij; štipendijo je prejemal tudi marsikateri otrok staršev z visokimi prejemki itd.) Kljub temu, da je bilo odprto pismo dolgo več strani, ga je v celoti objavil Študentski dnevnik (18. 6. 1973).
Med počitnicami leta 1973 je Katedra v sodelovanju z ZSŠS pripravila okroglo mizo o ustavnih spremembah in študentskem amandmaju, na kateri so iz Ljubljane sodelovali Jože Korinšek, Marjan Kovačevič in Tomaž Kšela iz IO SŠ LVZ ter Olga Krsnik iz UK ZKS, iz Maribora pa Jože Zagožen, Davorin Kračun in Dušan Zbašnik iz IO SŠ MVZ ter Milan Kerkez iz ZK na MVZ. Katedra je z okrogle mize objavila zelo obsežen prispevek – skoraj stenogram (Katedra, letnik XIII, št. 12).
Republiška konferenca ZSŠS je 10. oktobra 1973 v Ljubljani organizirala posvetovanje o osnutku ustave SRS in SFRJ. Pripravila ga je Valči Škerbec s sodelavci. V središču pozornosti so bili študentski amandmaji.
Maja 1974 je bila v Mariboru 5. konferenca ZSŠS (IO SŠ LVZ je vodil Boris Muževič, IO SŠ MVZ pa Ivo Usar). Beseda je tekla o pripravah na kongres ZSMS. Delegati so sprejeli »vrsto odločno postavljenih sklepov glede dela na področju organiziranja«, je v Tribuni zapisal Robi Kovšca (Tribuna, letnik XXIII, št. 23-24).
Tribuna je 22. maja 1974 pisala o bodočnosti SŠ. Avtor članka je bil Robi Kovšca, sicer član IO SŠ LVZ. Zapisal je: »Zvezni forumi, tako ZM kot SŠ, ki so bili največkrat nesposobni slediti pobudam republik, se tudi tokrat niso izkazali. Logika njihovega delovanja ostaja ista in nespremenljiva. Kljub vsem naporom in morebitnim dobrim nameram se v Beogradu ne zgodi nič, s čimer bi bili lahko zadovoljni. Organi ZMJ in ZŠJ do danes še niso našli skupnega jezika. To je potrdil tudi sestanek predstavnikov vseh republiških študentskih organizacij, ki je bil pretekli teden v Beogradu. Prisotni so se na tem sestanku seznanili z najnovejšim osnutkom statuta nove mladinske organizacije. Dokument še vedno vsebuje vrsto pomanjkljivosti, med drugim tudi takih, ki pričajo, da pisci teksta niso upoštevali nekaterih bistvenih in argumentiranih razprav, še manj pa stališča IB predsedstva ZKJ. V osnutku statuta ni opredeljen univerzitetni nivo organiziranja študentov, prav tako ni govora o republiškem in zveznem koordinacijskem organu za študente. Še vedno ne moremo biti zadovoljni z opredelitvijo kolektivnega članstva v novi organizaciji ipd. Samovoljo piscev tega dokumenta seveda omogočajo tudi nesoglasja med republiškimi študentskimi organizacijami. Ta so največkrat plod površnega gledanja na probleme in zato tudi neizdelanih stališč.« V nadaljevanju je Kovšca zapisal, da se tudi razprava o statutu ZSM v Sloveniji, ki naj bi stekla 1. aprila, še ni začela. »Dogovor o datumu slovenskega kongresa mladih je bil enostransko spremenjen s strani ZM. SŠ je bila do teh dogajanj, kakor tudi do raznih provokacij v dnevnem časopisju, zelo tolerantna. Morda je šla v svoji dobrohotnosti celo predaleč, toda poudariti je treba, da je to skoraj izključno posledica njene dobronamernosti. Vsaka stvar pa ima svoje meje, in tako je republiška konferenca Zveze skupnosti študentov Slovenije, ki je bila v sredo v Mariboru, sprejela vrsto odločno postavljenih sklepov glede dela na področju organiziranja. Sklepi se nanašajo predvsem na delo odbora za pripravo kongresa, med njimi je tudi tak, ki pravi, da se morata ZM in ZSŠ dogovarjati in iskati rešitve predvsem v okviru odbora. Tu naj bo res prostor za skupno delo. ZM je do sedaj vse preveč stvari urejala mimo odbora, ki je tako ostal brez smisla svojega obstoja. Tak način dela pa omogoča, da ena organizacija kaj lahko postane žrtev napak, ki jih dela druga.« (Tribuna, letnik XXIII, št. 23-24)
Kovšca je poročal tudi, da sta se »malo pozno in ne brez zapletljajev« SŠ LVZ in MK ZM v Ljubljani dogovorili »o bodoči organiziranosti v okviru nove mladinske organizacije«. Predstavniki obeh organizacij so sprejeli naslednje sklepe: univerzitetna konferenca ZSM v Ljubljani naj ima status občinske konference, ki se bo po delegatskem principu organizirala iz osnovnih organizacij na LVZ; univerzitetna konferenca naj se enakopravno z ostalimi občinskimi konferencami povezuje v mestu in republiki; v Ljubljani naj se formirajo aktivi oziroma klubi študentov, ki naj se delovno povezujejo v konference mladih v izobraževanju; ljubljanski študentje naj se kot občani vključujejo v delo osnovnih organizacij ZSM Slovenije v krajevnih skupnostih; občinske konference ZSM naj se s posameznimi visokošolskimi zavodi in akademijami dogovorijo o oblikah posvetovanja in sodelovanja. »Sprejeti sklepi so prav gotovo velik korak naprej in resnična podlaga za delo,« je zapisal Kovšca. Opozoril je, da »ostaja še vrsta odprtih vprašanj tako glede zveznega statuta nove organizacije kakor tudi vseh republiških dokumentov« (Tribuna, letnik XXIII, št. 23-24).
Od 27. do 30. maja 1974 je v Beogradu potekal 10. kongres ZKJ. Predsednik ZKJ Tito je na kongresu kritiziral ZMJ in ZŠJ, da mnoge svoje slabosti počasi premagujeta. Ocenil je, da v teh organizacijah še vedno prevladuje forumski način dela in da so še vedno prisotne tendence ločevanja intelektualne od delavske mladine. Prav tako je dejal, da bi bilo treba reorganizacijo mladinskih organizacij v Zvezo socialistične mladine čim prej končati, kar bi morale imeti v vidu tudi organizacije ZK v republikah in pokrajinah. (Od prvog do desetog kongresa SKJ 1919–1974, Privredni pregled, Beograd 1974) Nekaj Titovih kritičnih besed je povzročilo veliko nervozo najprej v vodstvih ZK v republikah in pokrajinah ter na zvezni ravni, nato pa še v vodstvih ZMJ in ZŠJ, kar je pospešilo priprave na kongres ZSMJ. V ZŠJ so bili denimo predsedniki komisij predsedstva ZŠJ iz republik in pokrajin, ki so dotlej volontersko opravljali svoje funkcije, s telegrami »poklicani« v Beograd, kjer so morali svoje funkcije začeti opravljati poklicno že nekaj dni po kongresu ZKJ. Tako so priprave na kongres ZSMJ na zvezni ravni potekale tudi v času počitnic in dopustov, vendar ne posebej intenzivno, saj so bile »stare navade« ZMJ in ZŠJ kot njuna »železna srajca«.
V drugi polovici avgusta 1974 je RK ZMS v Vikrčah organizirala večdnevno poletno politično šolo, na kateri se je zbralo 350 funkcionarjev in aktivistov ZM in aktivistov SŠ. Mimogrede: med funkcionarji ZSM je bilo veliko za tiste čase dobro plačanih funkcionarjev ZM iz občin in RK ZMS, vsi aktivisti SŠ pa so bili volonterji, ki so za udeležbo na seminarju žrtvovali svoj študijski in prosti čas (tako so potekale vse zelo številne aktivnosti v pripravah na kongres nove organizacije vseh mladih, ki so se vlekle kot »jara kača«). Udeleženci seminarja so razpravljali v glavnem o dokumentih za kongres enotne organizacije vseh mladih. O dolgoročnem razvoju Jugoslavije je govoril član izvršnega komiteja predsedstva CK ZKS Miran Potrč, o aktualnih političnih nalogah pa predsednik CK ZKS France Popit. (Katedra, letnik XIV, št. 12, 26.septembra 1974)
V Vikerčah se je v drugi polovici avgusta 1974 sestal tudi sekretariat Zveze skupnosti študentov Slovenije. Govorili so o štipendijski politiki, saj je del študentov ostal brez štipendij in kreditov, ker nekatere delovne organizacije in občine še niso podpisale družbenega dogovora o štipendiranju. Pretresli so tudi poročilo o delu ZSŠS v zadnjem obdobju za kongres ZSMS ter razpravljali o kandidatnih listah. Razpravljali so tudi o tem, da bo treba po kongresu ZSMS konstituirati osnovne organizacije ZSMS na fakultetah, šolah in akademijah ter sprejeti statute univerzitetne konference ZSMS v Ljubljani in visokošolske konference ZSMS v Mariboru, na kar so se začeli pripravljati. (Katedra, letnik XIV, št. 12)
2., 3. in 4. oktobra je bil v Moravcih 9. kongres ZSMS, na katerem so delegati ZMS in ZSŠS ustanovili enotno organizacijo vseh mladih ZSMS. Na njem je študentom po skoraj tri leta trajajočih razpravah, ki so na začetku kazale na ukinjanje organiziranosti študentov na univerzi, vendarle uspelo ohraniti čvrsto organiziranost na ravni univerze in visokošolskih središč.
Še malce simbolike: SŠ sta v delovnem predsedstvu kongresa zastopala predsednik IO SŠ LVZ Boris Muževič in predsednik IO SŠ MVZ Ivo Usar, ZMS pa predsednik in sekretar Ljubo Jasnič in Zdenko Mali. Na fotografiji, ki so jo objavili časopisi, je bil za govorniškim pultom pred njimi predsednik CK ZKS France Popit, ko je nagovoril delegate.
Resolucija in drugi programski dokumenti, ki so jih delegati na kongresu sprejeli, so vsebovali številna stališča in zahteve, za katere se je ZSŠS zavzemala že dalj časa. V dokumente, zlasti v resolucijo, so bila vgrajena tudi stališča iz 3. konference ZKJ o mladih, ki so bila usmerjena v reformo izobraževalnega sistema in ureditev statusa študentov in dijakov, v razvoj socialne države ter v krepitev ekonomskega in socialnega položaja mladine in študentov ter njihovega hitrejšega vključevanja v družbeno življenje in odločanje.
V naslednjih tednih so se organizacije SŠ preoblikovale v organizacije ZSMS v skladu z na kongresu sprejetim statutom ZSMS. Skupščina SŠ MVZ se je v VK ZSMS preoblikovala na seji 23. 12. 1974. Za prvega predsednika so VK ZSMS Maribor so izvolili Štefana Flisarja, za sekretarja pa Bojana Kovačiča (Katedra, letnik XV, št. 3-4). Skupščina SŠ LVZ se je preoblikovala v UK ZSMS Ljubljana. Za predsednika so izvolili Alojza Šketa, ki je bil pred tem med najbolj aktivnimi v SŠ LVZ. Skupnosti študentov na fakultetah, akademijah in šolah pa so se preoblikovale v osnovne organizacije (OO) ZSMS, s tem da so bili njihovi člani samo najbolj aktivni študenti, ki so se strinjali s programskimi dokumenti ZSMS in se vanjo včlanili. Ker so študentje ohranili čvrsto organiziranost na ravni univerze in MVZ, so ohranili tudi izdajateljske oziroma ustanoviteljske pravice pri Tribuni, Katedri, Časopisu za kritiko znanosti …, Problemih (tu je šlo za soizdajateljske pravice z RK ZSMS), obeh študentskih servisih in številnih specializiranih študentskih organizacijah, ki so združevale mlade in pomembno vplivale na njihovo življenje in osebnostni razvoj. Radio Študent se je ob pomoči IO SŠ LVZ še pred kongresom ZSMS registriral kot samostojen zavod. Za aktivne študente se dejansko po kongresu ZSMS ni veliko spremenilo, še manj pa se je spremenilo za neaktivne študente. Slednji so se včasih, razen v obdobju intenzivnega študentskega gibanja, bolj malo zanimali za delovanje SŠ, po kongresu pa so se bolj malo zanimali za delovanje ZSMS. Mimogrede: obe UK ZSMS sta znotraj ZSMS imeli pomembo vlogo, še zlasti kar se tiče vsebine dela. V Ljubljani je kmalu postal predsednik mestne organizacije ZSMS Marko Morel, mestne oziroma tedaj še občinske organizacije ZSMS v Mariboru pa Dušan Najdič, ki sta se kalila kot aktivista SŠ. Tudi v predsedstvu ZSMS in njegovih organih so bili nekdanji aktivisti SŠ zelo dejavni. Boris Muževič je začel svojo poklicno politično kariero v vodstvu ZSM Jugoslavije, kasneje pa je bil tudi Tomaž Kšela izvoljen za predsednika komisije za kulturo ZSM Jugoslavije – funkcijo je opravljal volontersko ob svojem novinarskem delu.
Velikih sprememb pa ni bilo tudi zaradi tega, ker je bil kmalu po kongresu ZSMS sprejet zakon o visokem šolstvu, po katerem so bili visokošolski zavodi organizirani po zakonu o združenem delu (visokošolski TOZD), študenti pa so postali enakopravni samoupravljavci (Peter Pal je v Tribuni poročal, da so na UK ZSMS zadnjo verzijo omenjenega zakona dobili 12. 3. 1975 ob 12. uri in 15 minut). Nova ustava in zakon o visokošolski dejavnosti študentom sicer nista priznala delovnega statusa (brez pravice do plače in priznanja pokojninske dobe v času študija), vendar pa so postali na fakultetah, akademijah in šolah enakopravni samoupravljavci. Tako so na fakultetah imeli po novem dve organizaciji – samoupravno (sveti letnikov in oddelkov, zbori študentov, fakultetni sveti itd.), v katero so bili po statusu vključeni vsi vpisani študenti, in družbenopolitično (OO ZSMS), v katero so bili vključeni samo politično aktivni študenti, ki so sprejeli njen program in se včlanili vanjo. Tako so imeli študentje po novem dve organizaciji, v katerih so uveljavljali tisto, za kar so se prej zavzemali preko SŠ. Nekaj težav so imeli samo s tem, da so se navadili, da so imeli po novem namesto ene na voljo dve organizaciji. Tako je denimo glavni urednik Tribune Jože Škrlj drugega aprila 1975 opozoril na »akcijsko nemoč« posameznih OO ZSMS na fakultetah, da bi delovale v svetih letnikov, oddelkov, na zborih študentov in v »nedeljivi in enotni samoupravi« (Tribuna, letnik XXIV, št. 12-13).
Marsikdo iz tedanjega establišmenta je pričakoval, da bo ZSMS podaljšana roka »trdorokcev«, vendar se vsaj na daljši rok to ni zgodilo: glede na razpoloženje in družbeno zavest med mladino in študenti je nova skupna družbenopolitična organizacija vseh mladih vse bolj in bolj sledila interesom in zahtevam mladine in študentov ter v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postala opora civilnodružbenim gibanjem med mladimi in v družbi nasploh ter vsem, ki so se zavzemali za demokracijo. Duha študentov in mladine, ki je pobegnil iz steklenice, ni bilo več mogoče z nobeno reorganizacijo »stlačiti nazaj«.
V šolskem letu 1963/64 sem se po zaključeni maturi na mariborski Drugi gimnaziji vpisal na Visoko šolo za politične vede (VŠPV), ki jo je partija (Zveza komunistov Slovenije) ustanovila komaj dve leti prej in takrat še ni bila članica ljubljanske univerze. Njeno ustanovitev so prej kot znanstveni narekovali predvsem pragmatični ideološki razlogi, tj., kako njene člane na vodstvenih mestih usposobiti za spopadanje s partiji ter do njenega razumevanja družbe in politike nenaklonjenim meščanskim, sovražnim idejam.
Po tistem, ko je konec leta 1958 oblast (beri: partija) zaplenila in prepovedala peto in šesto številko Revije 57, ki sta ji bili usojeni komaj dve leti življenja, je enako usodo doživela revija Perspektive, njeno življenje pa se je tudi hitro izteklo po štirih letih – leta 1964. Jugoslovanska partija je svoj »deficit« na področju »idejnega boja« zaznala že deset let prej ob izbruhu Djilasove afere, ko se njegovim zamislim o demokratizaciji ni zmogla ali znala zoperstaviti drugače, kot da ga je za dolga leta, tako kot tudi slovenska v primeru Jožeta Pučnika, oba poslala v zapor, moj poznejši dolgoletni prijatelj in Titov biograf Vladimir Dedijer, ki je kot edini med več sto člani CK ZKJ zagovarjal pravico Djilasa, da svobodno izraža svoje misli, pa je do konca svojega življenja ostal brez službe. Prvi dve leti študija omenjenega konteksta (še) nisem poznal, tudi nisem pričakoval, da bom med študijem – tam so me najbolj pritegnile mednarodne teme in že prej v času gimnazijskega študija udejstvovanje v Klubih OZN - in pozneje pri iskanju službe tudi sam padel v kake politične težave 1.
V tretjem letu obstoja VŠPV je ta odprla svoja vrata tudi večjemu številu tistih, ki smo prišli tja direktno z gimnazij ali drugih zaključenih srednjih šol, medtem ko so se prvi dve leti lahko na njo vpisovali izključno (starejši) kadri, ki so zadržali svoje plače na izpostavljenih funkcionarskih mestih, npr. partijski sekretarji ali funkcionarji iz Socialistične zveze delovnih ljudi (SZDL), ti so lahko računali s tem, da se bodo lahko po študiju vrnili na svoja prejšnja mesta in napredovali. Med nami je obstajal viden generacijski prepad, ki se ga je politično opravičevalo s tem, da bodo mlajši poleg sicer teoretičnega znanja pridobili tudi potrebne (politične) izkušnje in se na ta način otresli nepraktičnega »filozofiranja« ali da bi zašli na idejno sporna pota.
VŠPV so takrat na univerzi in nasploh v javnem mnenju imeli za »rdeči lemenat«, kar je po namerah ustanoviteljev tudi bil ali bi vsaj moral biti, če se pozneje ta visokošolska ustanova ne bi izneverila pričakovanjem njenih političnih »ustanoviteljev«, kakor se je to zgodilo sicer tudi na nekaterih drugih podobnih »partijskih šolah« po Jugoslaviji. Da je to tega moralo slej ali prej priti, je bilo mogoče pričakovati glede na študijsko še kar pluralno zastavljen kurikulum, ki je poleg »pravovernih« (marksističnih) predmetov vseboval tudi take, ki so posredovali spoznanja iz družbenih ved drugod po svetu, predvsem seveda na Zahodu.
Pri gostujočem profesorju Jožetu Goričarju, ki je sicer redno predaval na Pravni fakulteti, smo npr. spozna(va)li sociološke teorije od behaviorizma, sistemsko teorijo, (neo)funkcionalizma in druge; pri nestorju slovenske politologije Adolfu Bibiču, ki me je pozneje vzel za asistenta pri Zgodovini politične misli smo se seznanili s sodobnimi politološkimi idejami; pri Niku Tošu z najnovejšimi metodološkimi znanji in pristopi, ki bi jih našli na zahodnih univerzah; Zvone Dintinjana je v predaval tedaj v ZDA uveljavljeno politično ekonomijo, ki se je opirala na Samuelsona in Keynesa; prav tako so bila na enako zavidni mednarodni ravni tudi predavanja Vlada Benka in Ernesta Petriča s področja mednarodnih odnosov, verjetno pa sem še koga izpustil.
V resnici »rdeči lemenat« ni bil tako »rdeč«, kot se je govorilo, v kar sem se prepričal nekaj let pozneje, ko sem vpisal doktorski študij sociologije na Harvardu, kjer moje znanje s področja družbene teorije in političnih znanosti ni zaostajalo za ameriškimi in sošolci iz drugih držav. To mi je že prvo leto študija odprlo vrata do asistentskih (teaching-fellow) mest pri dveh renomiranih ameriških in mednarodnih sociologih Seymourju Martinu Lipsetu, ki se je izmenjal na predsedniškem mesti tako ameriške sociološke kot politološke asociacije, in Danielu Bellu, enemu od socioloških pionirjev na področju postindustrijske (informacijske) družbe, z asistentskim mestom sem se tudi izognil plačilu visoke šolnine na tej univerzi, ki bi jo sicer težko zmogel.
V drugem letu (1965/66) študija sem v Tribuni objavil več člankov o mednarodnih temah (vzemimo o državljanski vojni v Španiji) in tudi na druge, ki so imeli za posledico, da so me v univerzitetni študentski organizaciji, ne glede na to, da VPŠV takrat še ni bila članica univerze, izbrali najprej za predsednika mednarodnega odbora, eno leto pozneje pa še za odgovornega urednika Tribune. Leta 1966 je Univerza v Ljubljani, najverjetneje takrat edina med državami iz »komunističnega sveta«, sklenila sporazum o izmenjavi študentk in študentov z Združenjem kolidžev z Velikih jezer (Great Lakes Colleges Association - GLCA). V okviru te izmenjave je osem študentov in ena študentka 2 Univerze v Ljubljani za dva meseca odpotovalo v ZDA, kjer smo nekaj tednov poslušali predavanja na njihovih kolidžih, preostali čas pa so nam organizatorji omogočili, da smo obiskali več ameriških mest, na koncu pa je organizator v Washingtonu poskrbel še za srečanja s člani Kongresa in voditelji različnih študentskih in črnopoltih gibanj, med njimi Študenti za demokratično družbo (SDS) in Črni panterji (Black Panthers).
Večina teh srečanj ni mogla mimo krvave ameriške vojne v Vietnamu, ki je takrat polarizirala ameriško družbo. Ameriški politiki, s katerimi smo se srečali, so jo večinoma opravičevali, ne pa tudi vsi, medtem, ko so ji študentska in druga protivojna gibanja ostro nasprotovala. Ameriški pobudniki izmenjave med študenti iz obeh držav, ene kapitalistične in druge socialistične, so se nadejali, da bomo študenti iz zadnje države odnesli domov predvsem pozitivna mnenja o njihovi državi, ki bodo podprla demokratični razvoj po ameriškem oziroma zahodnem zgledu. Seveda smo v Ameriki videli in spoznali veliko zanimivega in koristnega, vendar je po naši vrnitvi domov vseeno ostal grenak vtis o nesrečni in tragični vojni v Vietnamu, za katero ni imela ameriškega vlada nobenega mednarodno pravnega ali moralnega opravičila. Vojna je namreč za seboj pustila najmanj tri milijone vietnamskih življenj, ki nimajo imen in preko 55 tisoč življenj mladih Američanov, katerih imena so izpisana na spomeniku v Washingtonu. Te vojne, kakor tudi drugih ameriških vojn, za razliko od druge svetovne vojne, tako v preteklosti kot pozneje (Irak, Afganistan, Libija, itd.) namreč ni bilo mogoče opravičiti kot »pravične«.
V študentski organizaciji ljubljanske univerze se je v tem času uveljavilo zavzemanje, da mora proces demokratizacije slovenske politike in družbe vključiti tudi področje zunanje politike oziroma mednarodnih odnosov, kar je pomenilo, da ne misli(mo) nekritično sprejemati državne politike na tem področju, sploh pa ne za naš okus njenega ne dovolj prepričljivega nasprotovanja vojni v Vietnamu. Prva priložnost se je pojavila, ko je poleti leta 1966 v tistem času največji živeči filozof Zahoda in Nobelovec Bertrand Russell napovedal, da bo zaradi »zarote molka« mednarodnih pravnih institucij in Organizacije združenih narodov (OZN) o ameriških vojnih zločinih v Vietnamu, neodvisno od držav in kot vest človeštva po zgledu nürnberškega ustanovil Mednarodno sodišče za vojne zločine (znano kot Russellovo sodišče), ki bo podalo na podlagi veljavnega mednarodnega prava pravično sodbo o tej vojni.
Kmalu zatem so se 15. novembra leta 1966 na delovnem sestanku pri Russellu v Londonu sestali prvi člani sodišča, med njimi Jean-Paul Sartre, Vladimir Dedijer in drugi ter se dogovorili o širšem sestavu sodišča, njegovih ciljih, pravilih in mestu zasedanj. Mene sta na sestanek povabila jugoslovanski disident Vladimir Dedijer, zahvaljujoč javnemu angažiranju študentske organizacije in Tribune pri podpori Russellovi pobudi ter zaradi mojega prejšnjega sodelovanja z Bertrand Russell Peace Foundation, na kateri sem se zadrževal eno leto prej na povabilo njenega predsednika Ralpha Milibanda 3. Ker sta Russell in Sartre visoko cenila jugoslovanski odpor nacizmu in fašizmu, sta Dedijerju prelagala, da poleg njega povabi v sodišče še koga od uglednih Jugoslovanov. Po vrnitvi iz Londona je Dedijer javno napovedal, da bo povabil Josipa Vidmarja, enega od soustanoviteljev Osvobodilne fronte (OF), ki se je tako kot vietnamska uprla okupatorju.
Na Dedijerjevo in razočaranje Univerzitetnega odbora Zveze študentov skupaj z uredništvom Tribune je Vidmar povabilo zavrnil z argumenti, ki so se nam zdeli nesprejemljivi in smo podali skupno Izjavo 4, ki je odmevala v širši slovenski in jugoslovanski javnosti. V njej smo zapisali, »da pravična vojna vietnamskega ljudstva zoper ameriško agresijo ne more vzbujati le simpatije, temveč tudi nesebična prizadevanja posameznikov, da bi z močjo argumentov in z moralnim pritiskom pomagali končati vojno«, in nadaljevali, da je »Boj posameznikov zoper prekleti zakon človeške zgodovine sicer počasen in subtilen, kljub temu pa vztrajen«.
Izjavo so omenjen akterji zaključili z ustanovitvijo Odbora za podporo Russellovemu sodišču za vojne zločine, ki smo jo v angleškem prevodu tudi posredovali njegovemu pobudniku Bertrandu Russellu. Ta se je kmalu zatem s posebnim pismom, ki ga je Tribuna objavila (14. 11. 1966) na prvi strani, zahvalil za podporo, pozdravil slovenske študente in preko njih tudi jugoslovanske; šlo je za edini tak primer podpore študentov Russellovi zamisli v svetu, v pismu je Russell zapisal, da se mu zdi slovenska podpora vietnamskemu odporu logična, ker ve, da ima majhen slovenski narod za seboj podobne zgodovinske izkušnje kot vietnamski pri njegovem dolgotrajnem boju za neodvisnost. Pozneje se je za podporo ljubljanskih študentov Russellovemu sodišču »oddolžil« tudi njegov izvršni predsednik Jean-Paul Sartre, ki je 15. aprila 1968 na srečanje z njim v Dubrovniku povabil štiričlansko študentsko delegacijo, ki s(m)o jo sestavljali Pavla Zupanc, Peter Vodopivec, Dimitrij Rupel in Rudi Rizman.
V vojni v Vietnamu, ki jo je vodila velika in močna država proti majhni, smo študentke in študenti prepoznali tudi potencialno grožnjo za našo svobodo, v Russellovi pobudi pa plod racionalnega spoznanja te resnice, ki sicer ne razpolaga z aparatom fizične prisile, temveč mobilizacijsko in moralno moč proti vsakršni agresiji v mednarodnih odnosih. Vidmar je resnici na ljubo sicer obsojal »divjaštvo ameriške soldateske v tej nesrečni deželi«, vendar je istočasno tudi menil, da obsojanje ameriških zločinov in protest zoper nje zadevajo predvsem »naše množične organizacije, npr. Zvezo borcev ali SZDLJ po svojih organih« in ne od države ločene in avtonomne skupine državljanov.
Ob Dnevu človekovih pravic 10. decembra je v istem letu Tribuna izdala posebno prilogo o ciljih Mednarodnega sodišča za vojne zločine v njej pa smo objavili še izjavo, ki jo je pripravil Marko Kerševan, z naslovom »Podpiramo vietnamsko ljudstvo v boju zoper agresijo«, pod katero so se podpisala številna vidna slovenska imena iz sveta znanosti, kulture in (liberalnega pola) politike 5. Podpise sva zbirala z Marjanom Svetličičem, v nadaljevanju pa so se pri pisanju in podpori Russellovemu sodišču angažirali Zofka Klemen, Franc Hrastar, Mitja Jermol in drugi študenti.
Po Vidmarjevi zavrnitvi članstva v Russellovem sodišču, se je Dedijer s soglasjem Russella in Sartra obrnil še na Nobelovca Iva Andrića in mednarodno uglednega beograjskega mednarodnega pravnika Milana Šahovića, vendar sta povabilo vljudno zavrnila. Prvemu se je zdelo neprimerno, da bi se pridružil kritiki Amerike, ta je obsojala Russellovo pobudo, ki je pri podelitvi Nobelove nagrade leta 1961 odigrala pomembno vlogo, medtem ko bi se moral drugi s sprejemom povabila odreči v istem času podeljeni ameriški Fulbrightovi štipendiji. Zanimivo je, da je ameriški senator William Fulbright v letih 1966-71 ostro nasprotoval vietnamski vojni in sploh ameriškemu militarizmu ter njegovi »aroganci moči«. Naj spomnim, da je leta 1971, v času mojega študija v njegovi državi, Fulbright na povabilo Staneta Dolanca obiskal VŠPV in imel tam odmevno predavanje.
Dedijer je po tistem člane Russellovega razsodišča obvestil, da mu ni uspelo pridobiti iz Jugoslavije nobenega od zgoraj omenjenih kandidatov. Ne da bi mi prej to povedal, je enostavno predlagal mene, najprej za svojega namestnika in pozneje za rednega člana, češ da si glede na podporo slovenskih študentov po njegovem »zaslužim«. Sam sem temu predlogu oporekal, češ da za to kot študent nimam potrebnih znanj, vendar so me drugi člani prepričevali in nazadnje tudi prepričali, da tudi sami niso izvedenci iz mednarodnega (vojnega) prava, temveč v bistvu porotniki, medtem ko bodo kompetentne analize in dokazni material o njegovem kršenju podali povabljeni vrhunski strokovnjaki. V resnici je bil edini član sodišča, ki je imel za to akademske kvalifikacije Vladimir Dedijer, ki je doktoriral iz mednarodnega vojnega prava. Iz tega naslova mu je tudi pripadla vloga delovnega predsednika ob Russellu kot častnemu in Sartru kot izvršnemu predsedniku. Sam sem mojo izbiro članov sodišča razumel predvsem kot priznanje študentski organizaciji in Tribuni, ki sta med prvimi podprli Russellovo pobudo.
Russell je na prvem sestanku predlagal, da bi se zasedanja sodišča odvijala v Parizu, vendar so se kmalu zatem začele zadeve zapletati. Francoska vlada je namreč zavrnila vizo delovnemu predsedniku sodišča Vladimirju Dedijerju, da bi tam s pomočjo francoskih podpornikov pripravil vse potrebno za njegovo delo. V istem času se je oglasil tudi Predsednik general Charles de Gaulle, ki je sodišču prepovedal, da bi zasedalo v Parizu ali kje drugje v Franciji. De Gaulle in Sartre sta v zvezi s tem vprašanjem izmenjala javni pismi, v katerem je prvi spoštljivo govoril o drugem za razliko od ameriškega državnega sekretarja Deana Ruska, ki je Russellovo pobudo grobo zavrnil češ, da se »ne bo igračkal s 94. letnim starčkom«. De Gaulle je sicer pokazal določeno razumevanje za Sartrova stališča do vojne v Vietnamu, vendar ga je na koncu vseeno vprašal, od kod so si ugledni intelektualci vzeli pravico, ki jo lahko podeli samo, da so se sami razglasili za »sodišče«?
Sartru na to vprašanje ni bilo težko odgovoriti ob dejstvu, da države, tudi Francija skupaj z drugimi v svetu in na čelu z Organizacijo združenih narodov niso prej »izkoristile« te pravice, da bi obsodile ameriške kršitve mednarodnega (vojnega) prava v očitno nepravični vojni v Vietnamu, in so nasprotno raje molčale. In to niti ne tako dolgo po tistem, ko so zmagovalci 2. svetovne vojne v Nürnbergu vojno, ki so jo zagrešili nacistični voditelji, obsodili za največji zločin proti človeštvu. Na koncu je Sartre generala vprašal generala, od kod izvira njegova pravica, da si je kot vojaški poveljnik francoskega garnizona v Alžiriji vzel pravico, in se uprl vichyjski, od nacistične Nemčije okupirani, državi?
V nadaljevanju so se člani sodišča odločili za Stockholm. Privrženost Švedov njihovim demokratičnim načelom in ustanovam je omogočila, da se je prvo zasedanje sodišča 2. maja 1967 v tem mestu odvijalo brez ovir. Pred tem me je Dedijer na povabilo švedskega predsednika Taga Erlanderja vzel s seboj v Stockholm, ko ta, pa tudi sekretar Olof Palme, ki je prisostvoval pogovoru, nista skrivala svoje naklonjenosti Russellovi pobudi. Na zasedanju v Stockholmu, o katerem je Tribuna pisala že naslednji teden 10. maja, 24. maja 6 pa smo tudi objavili dokumente z zasedanja. Na njih je Sartre še obširneje odgovoril de Gaullu in tistim, ki so dvomili v legitimnost Russellovega razsodišča, prav tako pa je tam ponovno podprl legitimni upor generala de Gaulla, ki se je v Alžiriji uprl svoji »državi«.
Naj povzamem njegov argument, ki je danes, ko zgroženi spremljamo množične umore (beri: genocid) nad palestinskim ljudstvom, ponovno aktualen: »Dejansko obstajata dva vira moči. Prvi je država s svojimi institucijami. Vendar pa bi se v današnjem času nasilja večina vlad bala, da bi se po sodnem uveljavljanju mednarodnega prava moglo tako sodišče nekega dne obrniti proti njim samim in bi se znašle na zatožni klopi. Nadalje, ZDA so za večino vlad preveč močen zaveznik. Katera od njih bi si prva upala zahtevati obnovo (nürnberškega, ki je bil zgodovinski precedens!) ponovna oživitev sodišča, katerega prvi izziv bi bil nujni nalog za proučitev vietnamskega konflikta?«. Po Sartrovem mnenju se je Russellovo sodišče rodilo iz spoznanja o potrebi po obstoju institucije za ugotavljanje in, kjer bi bilo to primerno, za obsojanje storjenih vojnih zločinov, vendar danes vlade niso podpirati take institucije. Sartre se je tudi dobro zavedal, da ni nobena država dala Russellovemu sodišču mandata in da je ta nastal iz mednarodnopravne praznine ter kot odgovor na klic svetovne civilne družbe ter vesti.
Če sklenem ta del, neposredno povezan z angažiranjem študentske organizacije in Tribune, z omembo, da se je Russellovo sodišče v različnih sestavah odvijalo tudi v naslednjih letih. Na primer, ko je leta 1974 v Linzu s podporo takratnega avstrijskega kanclerja Bruna Kreiskega obravnavalo in obsodilo politiko velikih držav o delitvi interesnih sfer leta, leta 1979 pa obsodilo agresijo Sovjetske zveze na Afganistan. Pri svojem delu je Russellovo sodišče zasledovalo univerzalne vrednote in se dosledno zavzemalo, da države spoštujejo mednarodne pravne norme in človekove pravic, pod katere so se podpisale. Kako na trhlih tleh so bile propagandistične kritike iz »obravnavanih« držav, najbolje dokazujejo njihove obtožbe, da so v primeru razkrivanja ameriških vojnih zločinov med vojno v Vietnamu Russellovo sodišče obtoževale za »protiameriško« delovanje, v primeru nasprotovanja vojni v Afganistanu pa druga stran za »protisovjetsko«.
O tem, da je bilo delovanje Russellovega sodišča trn v peti obeh oziroma vseh agresorjev in da so ga redno spremljale obveščevalne službe obeh omenjenih držav dokazujejo dokumenti ameriške CIE, s katerih je ameriška vlada po petdesetih letih umaknila oznako tajnosti, s sovjetskih oziroma ruskih pa bo na to treba dolgo čakati. Najbolj prepričljivo dokazilo o zgodovinski legitimnosti sodišča je zagotovo dejstvo, da je zadnji predsednik »nedržavnega« Russellovega sodišča Antonio Cassese pozneje postal tudi prvi predsednik meddržavnega sodišča, ki je sodilo za vojne zločine v Jugoslaviji. Gre za spodbuden in pozitiven primer, ko se je neka mednarodno civilna družbena pobuda razvila v meddržavno, čeprav nas danes, kot vidimo v primeru izraelsko-palestinske vojne, tu še čaka dolga pot. ZDA so namreč pripravljene uporabljati mednarodno pravo v primeru, ko gre za njihove sovražnike (Rusija, Kitajska), ne pa tudi v primeru, ko gre za njihove prijatelje (Netanjahu – Izrael) še manj pa seveda v primeru, ko gre za njene kršitve mednarodnega (vojnega) prava zločine. Enako seveda velja za drugo velesilo - Rusijo, kjer se ta zrcalna slika obrne.
V pričujočem prispevku sem se omejil na en vidik, čeprav sem, tako kot drugi kolegi(ce) na straneh tega zbornika, pisal tudi o notranjepolitičnih temah 7, ki so se posredno ali neposredno povezovale z mednarodnimi. Vse to je okrepilo siceršnje logično zavzemanje študentske organizacije v obravnavanem času tako za demokratizacijo svoje organizacije (skupnosti), kot tudi za podporo napredovanju demokracije v širši družbi. Vse to so občasno spremljala javno izražena študentska nezadovoljstva, o katerih smo pisali v Tribuni, ne nazadnje pa tudi osebna tveganja 8.
Glede prvega se lahko strinjamo z družboslovnimi spoznanji na tem področju, ki ne pretiravajo, da so se študenti zgodovinsko in komparativno gledano, redkokdaj zmotili. Kljub temu, da se praviloma nihalo zgodovine na neki točki demokratičnega razvoja ustavi in obrne v nasprotno avtoritarno (»svinčeno«) smer, kot smo to v našem prostoru doživeli na začetku sedemdesetih let v prejšnjem stoletju, ostajajo v družbenem humusu semena upora ali odpora, ki pozneje, pri nas v drugi polovici osemdesetih let, ponovno vzklijejo, nenazadnje, kot smo že videli v času prejšnje avtoritarne vlade, tj. tudi v družbi, ki je pred tem verjela v ireverzibilnost demokracije.
Opombe
1 Leta 1967 sem se prijavil na Tanjugov razpis za novinarja, vendar sem bil zavrnjen; njegov urednik v Sloveniji mi je pozneje zaupal, da v Beogradu niso bili navdušeni nad mojo kandidaturo zaradi mojega prijateljevanja z »djilasovcem« Vladimirom Dedijerjem in mednarodnih zvez, pri čemer je bilo mišljeno delovanje v omenjenem Russellovem razsodišču, mednarodni študentski kontakti v času, ko sem predsedoval mednarodnemu odboru in študijski obiski na tujih, pretežno zahodnih univerzah, nadalje, udeleževanje na Poletni šoli na Korčuli (Praxis), ki ji politika ni bila naklonjena in jo je pozneje prepovedala. Vseeno mi je pozneje, kot sem že omenikl, prof. Adolf Bibič ponudil mesto asistenta za Zgodovino politične misli na takratni VŠPV (današnji FDV), kar je utrlo pot moji akademski karieri, najprej na VŠPV/FSPN in v nadaljevanju na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
2 Mitja Meršol, Jaro Mihelač, Rastko Močnik, Franci Pivec, Marjan Svetličič, Milica Trebše, Alfred Železnik in Rudi Rizman
3 Ralph Miliband je v tistem času predaval politologijo na London School Economics and Political Science (LSE), na njegovem domu sem se večkrat mudil in tam družil z njegovima takrat še ne polnoletnima sinovoma Davidom in Edwardom; prvi je pozneje opravljal vlogo zunanjega ministra – med zadnjim obiskom kraljice Elizabete v Sloveniji, ko jo je spremljal sva se tudi srečala, drugi pa je bivši predsednik Laburistične stranke.
4 Tribuna, 26. oktobra 1966.
5 Dr. Aleksander Bajt, prof. na pravni fakulteti, dr. Mara Bešter, prof. na Ekonomski fakulteti, Peter Božič, književnik, dr. Bogdan Brecelj, prof. na Medicinski fakulteti, inž. Marko Bulc, politični delavec, dr. Franc Černe, prof. na Ekonomski fakulteti, Stane Dolanc, predavatelj političnih ved, dr. Franjo Dominko, prof. astronomije, dr. Jože Goričar, prof. sociologije na Pravni fakulteti, dr. Peter Kobe, prof. na Pravni fakulteti, Boris Majer, predavatelj filozofije, Ivo Marenk, študent agronomije, France Mihelič, akademski slikar, dr. Janez Milčinski, prof. na Medicinski fakulteti, Roman Modic, prof. kemije, Milan Osredkar, prof. fizike, Vladimir Pavšič – Matej Bor, književnik, dr. Stanko Peterin, prof. mednarodnega prava, dipl. iur. Krešo Petrovič, politični delavec na univerzi, Slavko Podmenik, predavatelj filozofije, ing. arh. Edvard Ravnikar, prof. arhitekture, Mitja Ribičič, politični delavec, Rudi Rizman, študent političnih ved, Branko Rudolf, kulturni delavec, dr. Rus Vojan, prof. filozofije, ing. Lojze Skok, politični delavec na univerzi, dr. Albert Struna, prof. na Strojni fakulteti, Marjan Svetličič, študent političnih ved, Bojan Štih, kulturni delavec, Rudi Turk, prof. na Biotehnični fakulteti.
6 Rudi Rizman, »Ius contra bellum«, Tribuna, 10. maja 1967. Tribuna se je istočasno z vietnamsko morijo s komentarjem na prvi strani pozneje odzvala tudi na avgustovsko vojno leta 1967 na Bližnjem vzhodu. Glej: Rudi Rizman. »Bližnji vzhod in mi«, 16. junija 1967.
7 V Tribuni npr.: »Ali je profesorjem kaj do študentov?« (22. marca 1967), »Tribuna in uporništvo« (4. 6. 1969) in v isti številki v zvezi z (p)odpiranjem dialoga s študenti teologije intervju s Francom Križnikom (4. 6. 1969); v Problemih pa »Študentski protest« (1969, št. 75) in »Intelektualci v politiki« (1969, št. 77).
8 Teh je bilo kar nekaj, naj omenim samo en primer: na začetku leta 1967 sem se kot odgovorni urednik Tribune moral zagovarjati pred osnovno organizacijo Zveze komunistov tretjega letnika VŠPV, ki jo je sklical prof. Ernest Petrič, ker sem v njej objavil zapis Hermana Vogla. Vogel je namreč povzel pisanje Borisa Pahorja v Sloveniji prepovedani tržaški reviji Zaliv o tem, da so slovenski komunisti »hote ali nehote izdali slovenski narod« in slovenske žrtve med vojno, ki niso padle za socializem, kot se je ta »razodel v taki obliki«, itd. Več starejših članov partije tretjega letnika je zahtevalo, da se me izključi z visokošolske ustanove in vzame Kidričevo štipendijo, zaradi česar bi se seveda moral posloviti od študija. Po burni »inkvizicijskem« sestanku se je prof. Petrič odločil »samo« za zadnji opomin. Naj v tem zvezi omenim še pogosto diskreditacijo, da je nekdo, ki se vključuje v mednarodne aktivnosti, praviloma »sumljiv«. Lahko bi navedel še več drugih primerov, vendar se bom omenil samo na naslednje. Ko sem sodeloval z Russellovim sodiščem so me prav tako poklicali na zagovor s pristojnim za mednarodne odnose na CK ZKS, kjer so mi »svetovali«, da bi prenehal s to aktivnostjo. To so »utemeljili« s tem, da stoji za Russellom v bistvu britanska obveščevalna služba z namenom, da si njihova politika zaradi podpore Ameriki pri njeni vojni v Vietnamu »opere roke«(!?). Seveda je šlo za izmišljeno trditev, za katero se do današnjega dne ni našlo nobenih dokazov. Russell je bil vseskozi in do konca svojega življenja upornik, to tudi, ko se je pri 94. letih odločil za pobudo o raziskovanju ameriških (vojnih) zločinov v Vietnamu. V prejšnjem režimu sem bil prav tako s številnimi drugimi družbeno aktivnimi državljani osumljen oziroma uvrščen med »anarholiberalce«, ki jih je spremljala Udba, kar je dokumentiral Igor Omerza v knjigi o Kocbeku. Naivno sem verjel sem, da bo z nastopom demokracije te prakse za vedno konec, vendar sem se uštel. Naj omenim samo dva primera: prvi se nanaša na tako zvano »pisemsko afero« iz leta 1994, ko sta v Oddaji »Utrip« takratni obrambni minister Janez Janša in Vida Petrovčič komentirala moje zasebno pismo akademskemu naslovniku v tujini, v katerem sem omenil »nikoli pojasnjeno trgovino z orožjem«. Ko sem ta primer prijavil Temeljnemu javnemu tožilstvu, je to od VO MO na Ministrstvu za obrambo zahtevalo, da se tam oglasim zaradi razgovora o »sumu storitve kaznivega dejanja izdaje uradne skrivnosti«, nadalje, »napeljevanju k temu kaznivemu dejanju« in »kaznivega dejanja vohunstva« (!?). Na vabilo se kot civilni državljan in kljub zapletenim grožnjam nisem odzval ali pustil preplašiti, kar je bil očiten namen odgovorne osebe, ki je »narekovala« ta poziv. Okrožna javna tožilka Barbara Brezigar, poznejša kandidatka Janševe stranke za Predsednico republike(!), je, kar sem lahko pričakoval, obe prijavi »uravnoteženo« zavrnila. V moji knjigi Izzivi odprte družbe sem objavil dokumente, med njimi tudi forenzično raziskavo strokovne službe Ministrstva za notranje zadeve, ki je potrdila sume o fizičnem odpiranju moje zasebne pošte. Nekaj let pozneje me je presenetil še moj prijatelj Dimitrij Rupel v času urednikovanja na Tribuni in tudi med študijem v ZDA, ko sva mu z Vladimirjem Dedijerjem, v tistem času je predaval na Univerzi Brandeis, pomagala pri vpisu na njen doktorski študij. V intervjuju za strankarski časopis 4000 omenil, da se je Rudi Rizman na Zahodu povezoval s »sumljivimi levičarji«. Seveda je bilo težko ostati ravnodušen do take trditve, ki je prišla iz ust tedanjega visokega funkcionarja v slovenski politiki.
Za nas študente s Primorske in Istre je bil študij v Ljubljani nekaj podobnega kot delo v tujini. Pri tem smo dobili svojo uteho v združevanju v pokrajinskih klubih. Naš Klub študentov obalnih občin je bil med najbolj aktivnimi kot smo takrat dejali, tudi v povezovanju z ostalimi primorskimi klubi, če ne drugače ob vinu in mortadeli. Nekateri z morja smo se bodro spoznali s tistimi s Krasa že prej v srednjih šolah, z Goričani in severnejšimi pa v skupnih delavnih brigad. Trdne vezi smo imeli tudi s študenti z one strani meje z Italijo, saj je meja razdelila ljudi, ki so se borili proti skupnemu sovražniku kar 25 let, celo sorodstva, v Ljubljani pa se je ta pripadnost skupni primorski samo še utrdila. Naši kolegi z osrednje Slovenije ali z druge strani rapalske meje v večini tega niso nikoli razumeli, in še sedaj ne, zato pa sem tudi napisal kar nekaj knjig, sploh pa Primorska dežela, Lebič: zgodbe pozabljenega eksodusa, Roža osapska, Prekomorci …
Že takrat sem opazil, da nas Primorce bolje razumejo drugi obmejni Slovenci s Koroške, Prekmurja in Štajerske, kot pa tisti osrednjega dela Slovenije. Takrat smo se med sabo pogovarjali, kako bi se morali z Mariborom povezati s tunelom pod Ljubljano ali pa viaduktom. Mogoče sem tudi zato se že takrat ogrel za idejo študentskega radia, ki je ob udaru popa in rocka ter okostenelosti Radia Ljubljana letela v oblake. Prva razmišljanja o tem sem zasledil že v našem Klubu študentov obalnih občin in to v mojem prvem študijskem letu 1967/68. Takrat se je za to idejo posebej ogrel predsednik našega kluba Peter Bekeš, ki je nato kot član predsedstva RK ZSMS to idejo tudi potiskal naprej. Pozimi v naslednjem študijskem letu nas je nekaj študentov novinarstva, ki smo imeli večje izkušnje s honorarnim delom na RTV, Delu in drugih profesionalnih uredništvih, tudi povabil na pravi pripravljalni pogovor nekega iniciativnega odbora za ustanovitev študentskega radia. Ne spomnim se vseh, dobro pa Vodopivca, s katerim sva bila skupaj v brigadi in je vodil goriški klub, Braneta Šturma, ki je bil navdušen nad radijsko tehniko in Borisa Muževiča, ki sta ga je bolj kot mene zanimala študentska revolucija in izolska rok scena. Govorili so tudi, kdo naj bi kaj vodil, pa me je ena oseba motila in sem se raje umaknil, kot da bi imel takega šefa. Decembra 1989 ga ni bilo več na seznamu in zato sem tudi prišel v že skoraj končane radijske prostore v 7. bloku ŠN. Boris me je prepričeval, da bi pomagal pri pripravljanju poročil in dnevnika, Jože Šlander, ki je postal direktor pa, da bi pomagal tudi pri oblikovanju programa. Redno delo v poročilih je bilo zame preveč obvezujoče, zato sem sprejel raje občasno poročevalsko delo.
Med tem sem pripravil tudi kakšno reportažo. Prva večja in skoraj eno uro trajajoča je bila za opoldanski enourni blok na božič 1969. Posnel sem jo tisto noč na polnočnici v Ljubljanski stolni cerkvi in pred njo. Z oddajo sem sprožil več odmevov, ampak bolj kot s tem, kar so mi govorili udeleženci polnočnice, z glasbo, bočnimi pesmimi, ki sem jih posnel kar v Stolnici. Če se spomnim, ni bilo toliko kritik, ampak predvsem veliko pohval, še največ za kvaliteto posnetkov, sploh petja. Odmevni sta bili tudi moji oddaji z manjšinci, prva z našimi slovenskimi študenti iz Italije in druga z italijanskimi z Obale in Istre. Tega Ljubljana, sploh Slovenija, ni poznala. Nek moj študentski kolega, kasneje dr. znanosti in politik je na primer ob sprejemu nekega italijanskega manjšinskega študenta v našo osnovno organizacijo ZK protestno zapustil sestanek in prav kričal po hodniku faksa, da bo pa on izstopil iz partije, ker smo vanjo prejeli »Italijana«. Pa takrat še ni.
Pritegnilo me je tudi enkrat tedensko redaktorsko delo v opoldanskem enournem programskem bloku, ki je bil pravi eksperiment novega radia. Tu smo se zelo lepo ujeli z glasbenim urednikom Rihardom Kislihom, Branetom in nekaterimi bralci, ki so si želeli postati voditelji programa. Rihard si je zamislil izredno uspešno kontaktno oddajo Glasbena skrinja, ki je bila neke vrste glasba po željah v kateri smo že takoj po klicu poslušalcev objavili njihovo zaželeno skladbo. Jaz sem imel tudi moj osebni mali prenosni magnetofon, pa sem zavezal mikrofona na telefonsko slušalko in začel snemati te želje, nato pa smo prestavili trak na studijski magnetofon in pogovor že čez minuto predvajali v eter. Braneta ta tehnična rešitev ni veselila, pa je čez noč razšravfal mešalno mizo in nanjoprelotalžice iz telefona, tako da sta to mojo vlogo prevzela voditelja v studiu in tako smo dobili prvo neposredno v živo vodeno kontaktno oddajo. Na to se je najprej odzvala publika, ki je prav ponorela in nato še uprava Pošte Slovenije, ki nam je hotela to oddajo ukiniti, saj so mi zatrjevali, da jim bo sicer ljubljanska telefonska postaja pregorela zaradi klicev. To povezavo telefona sem kmalu izkoristil tudi za živo oglašanje z odkritja kipa Jurija Vege v parku pri FE.
To je bil čas naše razmeroma uspešne študentske revolucije, ko smo dobili v republiški skupščini tudi dva študentska poslanca, mene pa je je Šlander prijavil v Republiški skupščini kot akreditiranega novinarja Radia študent, dobil sem izkaznico za vstop in gibanje po stavbi. Moram povedat, da so me v sekretariatu skupščine zelo lepo sprejeli, na razpolago so mi bili za vse informacije in mi omogočili da sem en njihov telefon celo odprl in se nanj priključil s krokodilčki da sem se lahko neposredno oglasil v naš program. Celo posneti pogovor sem spustil v eter. Spomnim pa se, da me je po neki daljši oddaji o aktualni razpravi v Skupščini, ki pa sem jo vodil iz studia poklical nek resen moški glas, predstavil da je z uprave za notranje zadeve in mi očital, da objavljam samo posnetke s študentskima poslancema, zakaj ne tudi s drugimi, sploh pa predsednikom. Pa sem mu odgovoril, da zato, ker smo mi študentski radio, ki ga zanima predvsem delo naših poslancev, o čemer pa Radio Ljubljana ne poroča, in ker imamo zelo omejen čas oddajanja. Pa je nehal in me nikoli več niso klicali.
To je bil prvi pravi radijski program v živo pa ne samo v takratni Jugoslaviji, ki je potekal brez kakršnih koli posebnih uredniških varovalk. To je bila tista novinarska svoboda, kakršno smo si jo želeli, o tem pa več v knjigi Radio kot Radio Koper. Program je postal tako sproščen, da sta voditelja, če se ne motim Tone Bertoncelj in Tatjana Vovk v živo povedala tudi to da sem se razšel s punco in da sedaj iščem novo, s katero bi se še to nedeljo poročil. Moj kolega Vlado, ki pa nato žurko ni bil povabljen, je nato v Anteni napisal, da je poroka v soboto sicer bila zelo vesela in živahna, vendar brez neveste …
Da tudi o tem se je takrat pisalo, škoda pa da se ni o čem drugem … Je pa danes prav, da napišem dogodek z nekega pomladnega dne leta 1970, ko sem se vračal z Radia Študent. Že ko sem se z avtobusne postaje bližal FSPN bližal našemi FSPN sem opazil našega dekana Vlada Benka, kako zelo zamišljeno hodi okrog zelenega otočka pred vhodom. Ko sem prišel zraven sem ga ogovoril, saj sva se dobro poznala tudi zato ker sem bil predstavnik študentov v znanstveno pedagoškem svetu faksa, in mu dejal naj ne bo v takih skrbeh, saj sem prej v skupščini slišal od nekega s cekaja, da on ni več na seznamu tistih, ki naj bi jih spravili s faksa. Pa mi je odgovoril nekako takole:
»To sem tudi jaz prav danes slišal, ampak sem slišal tudi, da ste sedaj vi na tistem seznamu.«
»Kdo, jaz?«
»Ne ti, ne. Vi študenti, ki ste tudi z Radiom Študent prevzeli iniciativo študentske revolucije od FF.«
»Bodo sedaj nas vrgli s faksa?«
»Ne, ne, le tu bomo morali odpreti poseben oddelek za oficirje JLA.«
»Kaj? Bomo sedaj imeli po naših hodnikih ljudi v vojaških uniformah?«
»Ne, gre za tiste oficirje, ki so v civilu, za kosovce. Tudi ti so oficirji, in naš CK je na to pristal, saj ima Slovenija v JLA premajhen delež oficirjev. Ti pa so še toliko bolj pomembni. Gre za neke vrste klin, ki naj bi ga zabili med vas študente in vaše gibanje.«
Na naslednji seji znanstveno pedagoškega sveta sem že slišal za predlog, da se ustanovi novi oddelek za dvoletno izobraževanje civilnih kadrov za Teritorialno obrambo, torej za našo slovensko vojsko, na seji sveta doma FSPN, pa da moramo prvo in drugo nadstropje stolpnice nameniti izključno tem študentom obramboslovja.
Jaz sem nato pred poletnimi počitnicami prekinil sodelovanje z Radiom Študent, a ne zaradi tega, ampak zato ker sem se moral med študijem sam preživljati z novinarskimi honorarji, Radio Študent pa mi je za vse delo skupaj plačeval le 4.800 dinarjev na mesec. Za primerjavo: novi Stop mi je samo za en članek plačal dvakrat več, Antena celo 4 krat in enolončnic brez mesa ali pomfrija z grahovo omako mi je bilo že dovolj, pa sem se poslovil od tega radia, saj mi je Toš ponudil za redno študentsko delo v njegovem inštitutu že skorajda pravo plačo, a ker me je bolj vleklo novinarstvo, me je čez eno leto Milan Merčun zvabil v uredništvo dnevnoinformativnih oddaj radia Ljubljana, končno pa Mario Abram na Radio Koper- Capodistria, kjer sem lahko po vojaščini z novim direktorjem Mirom Kocjanom uresničil svoj načrt iz diplomske naloge o ločenih valovih in samostojnemu slovenskemu programu.
Nekaj let zatem, ko sem bil že šef na Radiu Koper, mi je neki novinar povedal, da je on tako služil, da je predaval študentom obramboslovja na FSPN, saj nekateri profesorji jim niso hoteli, pa da ga je neki študent stalno »gnjavil« z vprašanji o Goebbelsu.
Časovni okvir zajema dogodke od pomladi 1968 do konca leta 1974, torej čas od neposrednih vzgibov in povodov za študentsko gibanje do časa, ko se skupnost študentov kot organizacija gibanja formalno utopi v novi Zvezi socialistične mladine Slovenije. Zapisi dogodkov se naslanjajo na doslej objavljene publikacije, na zapise v Tribuni in deloma Katedri tistih let ter na avtorske prispevke v tem zborniku. Namen okvira je olajšati pregled nad celoto obdobja in umeščanje posamičnih tematik v celoto obdobja, torej služi kot pripomoček za razumevanje gibanja in delovanje SŠ. Kljub navzkrižnemu verificiranju navedb je treba upoštevati, da seznam verjetno ne zajema vseh relevantnih dogodkov in da se pri posameznih lahko pojavi vprašanje verodostojnosti, zlasti kadar se viri ne ujemajo. Toda to je že stvar morebitnih kasnejših raziskav.
14. april, na letni skupščini Zveze študentov Ljubljanskih visokošolskih zavodov sprejete pripombe k statutu Zveze študentov Jugoslavije, v smislu večje avtonomije, na sestanku ZŠJ 1. maja v Skopju niso bile sprejete
Maj, začne delovati Gledališče Pupilije Ferkerverk (zadnja predstava, v tujini, avgusta 1975), s pesniškim nastopom Iva Svetine
29. maj do 5. junija, od reševanja nastanitvenih težav v ŠN do organiziranja študentskega zbora, velik vpliv študentov iz doma na Gerbičevi
3. junij, izbruh študentskih nemirov v Beogradu
3. junij, Franci Pivec, Provokacija za novo študentsko organizacijo, Tribuna, št.21, leto XVI
6. junij, zborovanje 3000 študentov v Študentskem naselju, udeležba podpredsednika Izvršnega sveta, aklamacija predlogu (C.Baškoviča), naj se oblikuje Skupnost študentov in loči od Zveze študentov Jugoslavije
Junij, dnevi po zborovanju, izstop 13 študentov iz ZŠJ
9. junij, govor predsednika Tita na beograjski TV
17. junij, Stališča študentov doma v Gerbičevi ulici o aktualnih družbenih vprašanjih, Tribuna
21. avgust, zbor študentov v menzi študentskega naselja objavil izjavo ZŠJ in UK ZKS o okupaciji Češkoslovaške
22. avgust, javni protesti študentov in drugih skupin proti zasedbi Češkoslovaške, v Mariboru in Ljubljani
Avgust, velika aktivnost ŠOLTovih radioamaterjev za pridobivanje informacij s Češke in za komunikacijsko pomoč češkoslovaškim turistom, ki so zastajali v Ljubljani
14. oktober, Braco Zavrnik, Postavimo se okostenelosti po robu, Katedra
23. oktober, Ivo Svetina objavi v Tribuni Slovensko apokalipso, sledi močan protest slovenskih kulturnikov z Vidmarjem na čelu
21. november, letna skupščina študentov LVZ, obravnava predloga novega koncepta študentske organizacije in imenovanje IO SŠ, predsednik C. Baškovič, nastop mandata 2. decembra
25. november, seja predsedstva ZŠJ v Ljubljani1
28. november, sporočilo vodstvu Zveze študentov Jugoslavije o samostojnosti SŠ2
17. december, zbor 300 študentov v ŠN, o zdravstvenem varstvu študentov in reorganizaciji ZŠ v SŠ: potrditev sprememb v organiziranosti študentov, toda zaradi nesklepčnosti skupščine 24. decembra statut Skupnosti študentov formalno ni bil sprejet. Šteje se, da gre decembra za čas nastanka Skupnosti študentov LVZ.
19. december, Marjan Poljšak in skupina 2000 ustanovijo klub IV. blok
13. januar, zborovanje 1000 študentov v ŠN o socialni diferenciaciji med študenti, z veliko aktivnostjo skupine IV. blok
14.januar, seja Predsedstva ZŠJ v Ljubljani3
21. januar, vodstvo UK ZKS poda maršalatu pojasnila glede izstopa SŠ iz ZŠJ
20. marec, v UL SRS objavljen Zakon o visokem šolstvu, ki uvede univerzo kot obvezno skupnost, študentom pa podeli določeno soupravljanje
Marec, skupina pri IO SŠ izdela skico desetih točk študentskega programa, a ni bila formalno sprejeta
13. april, volitve v skupščino SRS, v republiški zbor izvoljena kandidata SŠ LVZ Tone Remc in dr. Vojan Rus, v prosvetno-kulturni zbor kandidat SŠ MVZ Janez Švanjcer
16. april, teze za reformo univerze, delovna skupina pri IO SŠ LVZ
9. maj, začne redno oddajati Radio Študent
16., 20. in 23. maj, predstave Žlahtna plesen Pupilije Ferkerverk
4. junij, predlog minimalne študentske udeležbe v fakultetni samoupravi, izdelala skupina pri IO SŠ, Tribuna, št. 14-15, leto XVIII
19. junij, zbor študentov v ŠN, tematika materialni položaj študentov, zlasti v študentskih domovih
23. december, skupščina SŠ sprejme statut in imenuje nov IO SŠ, predsednik Janez Koželj, šteje se, da je SŠ pravno-formalno izgrajena, potrditev vstopa v Skupnost študentov Slovenije
14. januar, zbor študentov o materialnem položaju študentov
15. januar, skupščina SŠ MVZ, Janez Švajncer: SŠ je samostojno organizirana dejavnost, študentje so del mlade slovenske generacije
23. april do 25. aprila, akcija ob tretji obletnici fašističnega udara v Grčiji
13. maj, zbor študentov IV. blok in komunistov v podporo S. Kavčiču
14. maj, zbor študentov v ŠN proti sodelovanju Jugoslavije z grškim režimom
15. maj, demonstracije ob napadu ZDA na Kambodžo
15. maj, demonstracije 1000 študentov proti širitvi vietnamske vojne na Kambodžo
Maj, skupina študentov psihologije in pedagogike na FF izdela predloge za spremembe na univerzi
30. september, demonstracije proti obisku R. Nixona
10. oktober, skupina 2000 organizira demonstracije za Koroško ob 50-letnici plebiscita
7. november, začetek literarnega maratona na FF, med maratonom izidejo tri številke Biltena
19. november, začetek diskusij v okviru akcijskega odbora svobodnih študentskih tribun, na FAGG
19. november, Minimalni politično usmerjevalni program IO SŠ, Tribuna št.6
November, aktivacija proti političnemu procesu zoper beograjskega študenta Mijanovića
12. december, protestna manifestacija 8000 študentov in drugih občanov proti dogodkom v Trstu, zborovanje študentov na FF in pozdrav Titovi odločitvi o preložitvi obiska v Italiji
23. december, volilna skupščina SŠ LVZ imenuje nov IO SŠ LVZ, predsednik Lenart Šetinc
April, oktober, december, resno delo na tezi o delovnem statusu študentov, tri objave v Tribuni, 14. april anketa, 22. oktober Jože Konc, in 10. december Ciril Ribičič
10. februar, odprto pismo ZŠS oblastem glede politike zaščite Slovencev v zamejstvu
19. marec, študentska tribuna o informiranju, Strojna fakulteta, teze pripravil Pavle Gantar
23. marec, Marjan Poljšak preoblikuje skupino IV. blok v bolj politično Združenje za ohranitev narodne zavesti
26. marec, protestni shod 200 študentov pred avstrijskim veleposlaništvom
6. april, zbor študentov v ŠN – ureditev razmer v Študentskem servisu
14. april, zbor 3000 študentov na Aškerčevi v Ljubljani, vodilni letak Tehnika proti človeku ali tehnika za človeka
16. april, skupščina SŠ LVZ o reformi univerze
1. april in 17. april, v Tribuni št. 20 in št. 21, poteka polemika o organiziranosti SŠ, avtorja Lenart Šetinc in Darko Štrajn
16.april, tematska skupščina SŠ LVZ o reformi univerze
24. april, demonstracije proti obisku Chabana Delmasa, odprto pismo IO SŠ LVZ slovenski javnosti
April, Andrej Ule s krščanskimi krogi oblikuje Študentski klub za dialog
27. april do 29. aprila, letak Rdeča buržoazija, sledi sodna obravnava za prepoved, na sodišču kot predstavniki SŠ nastopili Andrej Berden, Marjan Pungartnik in Lenart Šetinc
13. in 14. maj, v Ljubljani tematska konferenca ZŠJ, tema ustavne spremembe in odnosi v Jugoslaviji
26. maj, začetek zasedbe Filozofske fakultete v Ljubljani, traja teden dni, povod kazenski pregon trojice študentov , vzroki gospodarsko razsulo, nedejavnost ZKS, senilne strukture na univerzi, nevarnost za svobodo govora, tiska in znanosti – Manifest objavljen, med drugim, v Tribuni, oktober 1971
25. maj, začne izhajati ciklostiran alternativni časopis SP – Slovensko podpodje, skupaj 12 številk do začetka junija
28. maj, izredna skupščina študentov FSPN v podporo zasedbi FF
17. junij, akcijski odbor pri IO SŠ LVZ s pismom oblastem nasprotuje kandidaturi Mitje Ribičiča
Poleti in jeseni afera 25 poslancev
8. julij, študentski poslanec Tone Remc vloži amandma na zakon o volitvah v predsedstvo SFRJ
8. julij, srečanje poslancev Toneta Remca, Ceneta Matičiča, Ivana Krefta in Vojana Rusa z vodstvom SŠ
6. avgust, sporočilo IO SŠ LVZ o akciji 25 poslancev
13. avgust, predsednik IO SŠ LVZ Lenart Šetinc nastopi na predsedstvu SZDL, Delo objavi nastop Brez skupščine ni demokracije,
10. september, Drago Babič v imenu SŠ nastopi na konferenci SZDL o aferi 25 poslancev
22. september, po sodbi sodišča Delo objavi popravek prispevka IO SŠ LVZ – Študenti dobili tožbo
Oktober, IO SŠ izda Zbornik dokumentov za čas 1970/71
23. oktober, na FF poteka študentski sejem, Jure Detela ustanovi študentsko cerkev
8. november, zaplemba Tribune zaradi objave pisma Pavla Kristana Titu proti njegovemu obisku v Iranu
11. november, letna skupščina sprejme spremembe statuta SŠ LVZ, imenuje nov IO SŠ, ki s tajnim glasovanjem izvoli Draga Babiča za predsednika, po njegovem odstopu tri mesece kasneje postane predsednik Jože Korinšek
13. november, nastane Gibanje 13. november, oblastno kvalificirano kot poskus alternativne partije
16. november, Mladen Dolar v tribuni o vlogi IO SŠ
22. november, govor Toneta Remca na plenumu Zveze študentov Zagreba
24. november, Mladen Švarc, Kriza študentske organizacije, Tribuna, št.6, letnik XXI
24. december, zaplemba Tribune zaradi objave članka Franeta Adama o univerzitetni partiji med CK in študentsko levico
December, štrajk hrvaških študentov, med levico in nacionalizmom
1. december, Tito v Karađorđevu odstavi hrvaško politično vodstvo
17. januar, Stališče IO SŠ LVZ proti odpoklicu poslanca Toneta Remca
3. marec, okrogla miza o reformi študija na FF
6. marec, odstop poslanca Toneta Remca (oktobra 1989 so bili rehabilitirani vsi poslanci, ki so sodelovali v akciji 25 poslancev)
12. marec, začetek bojkota predavanj na kemiji in kemijski tehnologiji, do 15. marca, ustanovitev internega glasila Informator
16. marec, študentje arhitekture organizirajo dogodkovanje na Vegovi v Ljubljani
16. marec, Jože Konc, Pasivnost in aktivnost, Tribuna, št.15
18. in 19. marec, seminar SŠ LVZ, predlog za uvedbo študentskega rektorja
24. marec, ustanovitveni zbor alternativne univerze, na FF, teze napisal Pavle Zgaga, prav tako program, na pobudo komisije IO SŠ (Darko Štrajn)
13. april, razprava IO SŠ o ŠS in samoupravi na univerzi, zahteva po enakopravni udeležbi študentov v vseh organih in reelekcijskih komisijah
April, maj, študentje fizike in matematike v Ljubljani izdajo vsaj enajst številk internega glasila List
12. maj do 14. maj, alternativni simpozij Vloga univerze v družbi, z udeležbo iz Zagreba in Beograda
17. maj, zaplemba Tribune zaradi članka Jaše Zlobca Povampirjeno oblastništvo, izključitev urednika Jaše Zlobca iz ZKS in razrešitev večjega dela uredništva
25. maj, mednarodna regata študentskih osmercev v Mariboru
Maja, odprt je Študentski center na iniciativo Zveze pokrajinskih študentskih klubov
2. junij, na Ohridu posvet ZŠJ o študentskem tisku, iz ZSŠ Marjan Pungartnik
5. junij, zaplemba Tribune zaradi neprejemljive Leninove karikature, zaradi pritiskov RIS predsednik IO ponudi ostavko, a soglasno ni sprejeta4
Pomlad, aktivnosti študentov arhitekture, glasilo AA, in ekonomije, glasilo Če
9. junij, skupščina ZSŠS o vlogi študentov v samoupravi na univerzi
16. junij, stališče UK ZKS o odgovornosti uredništva Tribune, zlasti članov ZK
Junija, javna tribuna na FF zahteva izstop SŠ LVZ iz ZŠJ, IO napove premislek
Junija, problemska konferenca ZŠJ o skrajšanju vojaškega roka
18. september, Titovo pismo – partija ne bo dovoljevala odklonov
22. september, IO SŠ se zavzame za ohranitev Problemov
7. oktober, protestni shod za izpolnitev državne pogodbe v Avstriji
Oktober, 29. seja CK ZKS terja odstop S. Kavčiča
30. oktober, odstop predsednika IS SRS Staneta Kavčiča
12. december, skupščina SŠ LVZ imenuje nov IO, ta za predsednika izvoli Tomaža Kšelo
25. december, SŠ reagira na predvidene restrikcije pri štipendijah in študentskih kreditih (Jože Žlender)
26. december, zaradi žalitve Tita in JLA zaprt Marjan Poljšak, do 31. marca 1973
5. do 7. januar, seminar SŠ LVZ v Čateških toplicah o konferenci ZKJ o mladih, dopolnitvah ustave, študentskem tisku in organiziranosti SŠ
Januar, protestno zborovanje proti agresiji na Vietnam
10. januar, SŠ LVZ predlaga predčasno volilno konferenco ZŠJ kot izraz nezaupnice v vodstvo ZŠJ, ob podpori Zagreba in Niša, a neuspešno
Januar, pobuda SŠ za študentsko tiskarno
15. januar, sestanek vodstev SŠ LVZ o ocenjevanju pedagoškega dela profesorjev
17. januar, razformiranje Mednarodnega odbora zaradi napak in ustanovitev komisije pri IO SŠ
26. januar, finančna in kadrovska prenova Zveze študentov za telesno kulturo
26. januar, IO SŠ sprejme sklep o izdajanju nove revije Časopis za znanost, domišljijo in antropologijo, dalje sklep o preoblikovanju Idej in ureditvi soizdajateljstva s Problemi
Januar, SŠ LVZ zahteva sprejem zakona o 70 popusta za prevoze študentov univerza - dom
Januar, SŠ začne z raziskavo o socialni strukturi študentov na univerzi v Ljubljani, vodi jo Leo Šešerko
22. februar, republiška konferenca ZSŠS oblikuje sekretariat, prvi predsednik Tomaž Kšela
27. februar, svet Tribune o očitkih, da je proti 29. seji CK ZKC
7. marec, SŠ LVZ ustavi ICCP program z ameriškimi partnerji
Marec, SŠ LVZ začne izdajati ciklostiran informator za vse fakultete
Marec, zbor študentov na PF in IO SŠ nasprotujejo pobudi ZKJ o zbiranju sredstev za gradnjo doma v Kumrovcu
29. marec, študentski pokrajinski klubi v Mariboru oblikujejo RK študentskih pokrajinskih klubov
16. april, izid dvojne številke Tribune, št. 17-18, analiza študentskega gibanja
April, poteka študentski teden s tribunami o položaju družboslovnih znanosti, drugi fazi ustavnih sprememb in ocenjevanju pedagoškega dela, glavni organizator Boris Vedlin
April, J. Korinšek, M. Pungartnik, B. Muževič in T. Kšela pojasnjevalno obiščejo študentske organizacije in časopise v Sarajevu, Titogradu in Prištini
April, skupščina študentov EF v Ljubljani razpravlja o delovanju akcijskih odborov
7. maj, predstavniki SŠ imajo pogovor s podpredsednico IS SRS Aleksandro Kornhauser o študentskem amandmaju
Maj, delujejo akcijski odbori za protest proti Kmečki ohceti, proti obisku šaha v Jugoslaviji in proti povišanju cen črnega kruha, demonstracije proti šahu Rezi Pahlaviju
Maj, Zveza študentskih pokrajinskih klubov izda brošuro o reformi univerze (Zoran Šoln)
Maj, 58 študentov II. Bloka v ŠN protestira zaradi vseljevanja azijsko-afriških študentov, skupščina tujih študentov zahteva kaznovanje podpisnikov, IO SŠ doseže umik podpisov avtorjev izjave
Junij, SŠ LVZ zahteva izdelavo projekta za novo CTK
20. junij, zbor študentov v ŠN o štipendiranju, SŠ pošlje dopis vsem podpisnikom družbenega dogovora
September, SŠ imenuje delovno skupino za pripravo kongresa mladih, v okviru projekta združevanja ZSŠS in ZMS, vodita jo Tomaž Kšela in Boštjan Zgonc
September, IO SŠ za pomoč Tribuni pozove profesorje in študente, naj se naročijo nanjo
17. septembra, začetek javne razprav v SŠ o ustavi SFRJ in SRS
3. oktober, javna tribuna o ustavnih spremembah
6. oktober, zbor študentov v ŠN v protest proti koroškemu protislovenskemu dogajanju v Avstriji
19. november, v Študentskem dnevniku objava 14 stališč v zvezi z organiziranjem mladih v Sloveniji
14. december, SŠ objavi predlog organiziranja študentov po 3. konferenci ZKJ
8. januar, zbor študentov na FF Ljubljana proti združitvi ZSŠS in ZMS
10. januar, volilna skupščina SŠ LVZ izbere nov IO, ta izvoli Borisa Muževiča za predsednika
30. in 31. januar, srečanje predstavnikov filozofskih fakultet Jugoslavije, načrt resolucije izzval sodni pregon šesterice, med njimi sta Darko Štrajn in Zalar iz Ljubljane
Maj, akcijski odbor FF organizira protest proti kmečki ohceti in festival Boom
Junij, SŠ LVZ zahteva izgradnjo 1600 študentskih postelj v ŠN
Avgust, večdnevna poletna politična šola aktivistov ZM in SŠ
16. september, IO SŠ razpravlja o pripravah na združitveni kongres ZMS in ZSŠS
Oktober, poteka operativno delo pri oblikovanju ZSMS na univerzi in pri urejanju statusa lista Tribuna
Oktober, ustanovi se Kulturna skupnost študentov (Golob, Kemperle, Strle)
2. do 4. oktober, združitveni kongres ZMS in ZSŠS v Moravcih, nastane ZSMS
1. januar, podpis Družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju študentov, tudi sad predhodnega prizadevanja SŠ
Opombe
1 Ta sestanek je naveden v poročilu vodstva ZŠJ za 9. konferenco leta 1971, v slovenskih virih take navedbe ni bilo najti.
2 Viri navajajo dva različna datuma, in sicer 28.11. in 28.12 1968, potreben bo vpogled v arhiv ZŠJ v Beogradu.
3 Ta sestanek navaja vir iz poročila ZŠJ, v slovenskih virih ni bilo najti navedbe, da bi bil sestanek v Ljubljani.
4 Navaja se tudi datum 26. maja 1972
V prvi polovici leta 1972 je izšla dvojna številka 111-112 revije Problemi Literatura z oznako »erotična številka«. Izid te publikacije je povzročil javni škandal. Glede tega je treba vedeti, da je v takratni državi vsa publicistika na področju kulture in družboslovno-humanističnih ved imela vidno vlogo tudi v širše razumljeni javnosti, čemur so botrovali politični označevalci, povezani z literaturo, esejistiko in z različnimi žanri znanstvene publicistike, denimo, na področjih zgodovine, filozofije, sociologije ipd. Z zornega kota dvajsetih let 21. stoletja, ko so tovrstne publikacije v širši javnosti komajda zaznavne in pretežno omejene na ustrezno kvalificirano ter zainteresirano občinstvo, si skoraj ni mogoče predstavljati, kakšne viharje v javnosti so lahko povzročile objave v takih publikacijah, če so, kajpak, zbudile pozornost budnih varuhov »idejne ustreznosti«. Cenzure sicer v tem času formalno ni bilo, so pa bile v mnogih primerih v takratni Jugoslaviji nezaželene objave »idejno spornih« vsebin deležne političnih obsodb in tudi prepovedi zaradi »vznemirjanja javnosti«. Če danes prelistamo omenjeno številko revije Problemi Literatura, težko razumemo, kaj je pravzaprav zakrivilo javni škandal. Naj pa poudarim, da revija ni bila niti prepovedana niti zaplenjena. Revija je sicer izhajala od leta 1962 naprej in je pravzaprav zapolnila praznino, ki je nastala po ukinitvi »sporne« revije Perspektive. V reviji Problemi je prihajalo do bolj ali manj notranjih nesoglasij in zamenjav uredništev. Izdajateljica revije je bila takratna LMS (Ljudska mladina Slovenije), v času nastopajočega »liberalizma« se je med izdajateljice vpisala tudi Zveza študentov. Ravno javni škandal leta 1972 pa je bil povod, da se je Izvršni odbor SŠ LVZ ovedel svojega izdajateljstva, saj je na mojo pobudo obvestil predsedstvo Zveze mladine, da se hoče udeležiti reševanja problemov v zvezi z revijo Problemi, in me je imenoval v sestavo posebne komisije (ali delovne skupine), ki so jo zadolžili za izdelavo predlogov izhoda iz zagatnega položaja revije. Kaj je bilo povod za javni škandal na podlagi hudih očitkov političnih instanc? Erotična literarna vsebina, ki jo je prispevala vrsta mlajših slovenskih avtorjev (Svetina, Medved, Kralj, Šalamun, Kermavner itn.) in več prevodov besedil Batailla, Burroughsa, Vergerja itn., seveda ni bila politično pomembna, v času mini kril, toplesa, »drznih« gledaliških predstav in filmov tuje in domače produkcije z »eksplicitnimi« prizori pa tudi ne ravno provokativna. Poglavitni razlog za izbruh obsodb, ki pa konkretnega razloga za »zgražanje« niso javno izpostavile, so nedvomno bila štiri pisma bralcev, katerih objavo je uredništvo časopisa Delo zavrnilo, nanašala pa so se na zapis Josipa Vidmarja K našemu trenutku, v katerem je avtor ostro napadel »dekadenco« in moralni razkroj v literaturi, ki je izhajala v reviji Problemi. Danes težko razumemo, zakaj je povsem dostojno polemiziranje Nika Grafenauerja, Tarasa Kermavnerja, Dušana Pirjevca in Rudija Šelige izzvalo oster odziv političnih instanc. Po »kuloarjih« se je širila nepreverjena govorica, da je užaljeni Josip Vidmar – med drugim takratni predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti – po izidu številke telefoniral Edvardu Kardelju ali morda še komu »v Beogradu« in opozoril na napade nase v Problemih. Iz »Beograda« naj bi nato zahtevali od izdajatelja, da uredi »situacijo« v reviji Problemi. V skupini, ki je analizirala »situacijo«, sta bila – spomnim se, poleg mene Aleksander Zorn in Peter Božič, kdo pa je bil na »pravoverni« strani, ne vem več. Naj bo kakorkoli že, s svojo udeležbo v tej skupini in s stališči v prid svobodi javnega izražanja, v katerih me je IO SŠ LVZ podpiral, sem pripomogel k preprečitvi hujših sankcij, nemara tudi ukinitve revije. Delovna skupina je po ostri razpravi kompromisno predlagala za novega odgovornega urednika dr. Rastka Močnika. V nadaljevanju so ustrezni organi obeh izdajateljic oblikovali Svet revije in kljub vrsti razhajanj, ki pa niso odmevala v širši javnosti, je revija nadaljevala svoje delovanje.
Preden je Skupnost študentov doletela združitev z mladinsko organizacijo v Zvezo socialistične mladine Slovenije (ZSMS), sta v oktobru in novembru 1973 organizaciji v Ljubljani in Mariboru sprejeli ustanovni akt Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo. To je bila posledica priprav, ki so stekle med skupino študentov družboslovja in humanistike kmalu po tem, ko je Univerzitetni komite Zveze komunistov Slovenije ugotovil, da je uredništvo štirinajstdnevnika Tribuna v študijskem letu 1971–1972 »nesposobno« za urejanje študentskega časopisa. V zadevnem letu je Tribuna preživela štiri prepovedi in zaplembe naklade, vsekakor pa je zanimivo dejstvo, da uredništvo ni bilo odstavljeno že po prvi prepovedi, ilustriralo popustljivost takratnih pristojnih eksponentov oblasti. Med člani odstavljenega uredništva Tribune se je potem začela porajati zamisel o ustanovitvi teoretske revije, »da bi imeli kje objavljati«. Kot član odstavljenega uredništva Tribune in hkrati član Izvršnega odbora SŠ LVZ sem predlagal študentski Skupščini sklep o ustanovitvi posebne teoretske revije za vprašanja teorije družbe in znanosti. Predlog je bil sprejet in tako je po formalni izvedbi sklepa v zelo skromnem tisku izšla prva številka Časopisa letnika 1973–1974 z glavnim urednikom Leopoldom Šešerkom. V tej prvi številki je izšlo šest člankov, katerih avtorji smo bili, med drugimi, tudi nekateri »nesposobni« uredniki Tribune, objavljena pa sta bila tudi prevoda na temo krize univerze in o kontra-kulturi. Revija je s prvima dvema številkama zbudila pozornost takratne raziskovalne skupnosti, kar pomeni, da je pridobila subvencijo. Revija je kasneje v procesih gibanj civilne družbe v osemdesetih letih odigrala nenadomestljivo vlogo in še vedno izhaja, ima mednarodno uredništvo ter status znanstvene revije.
V Študentskem naselju smo prebivali študentje iz cele Slovenije in metalurgi iz drugih delov Jugoslavije (posebni blok). Stanovalci naselja smo študirali vse razpoložljive smeri Univerze v Ljubljani razen medicine in FSPN.
Organizirani smo bili po blokih (svet bloka, predsednik in disciplinska komisija), v sindikatu stanovalcev študentskih domov in FORUMU.
V obdobju Skupnosti študentov sva bila Franc Ivanuša in Marjan Belič sostanovalca. Franc (Frencky) je bil predsednik FORUMA in Marjan predsednik sindikata in kot takšen član predsedstva Skupnosti študentov. V času opravljanja funkcij v sindikatu in Forumu sva bila tudi člana sveta zavoda študentskih domov. Funkcije sva opravljala v letih od 1969 do 1974.
V času bivanja v Študentskem naselju sem bil (Marjan) tudi predsednik kluba ptujskih študentov in prvi predsednik desetega bloka, Franc pa sekretar Mednarodnega kluba. Delo v tem klubu je pomenilo sodelovanje s študenti iz celega sveta in pomoč tem študentom preko sistema podajanja inštrukcij. Z nekaterimi smo postali pristni prijatelji. V klubu ptujskih študentov smo bili v veliki meri aktivni na socialnem področju. Za realizacijo zastavljenih programov smo se dobro povezali z vodstvom občine Ptuj. To sodelovanje je prišlo najbolj do izraza s prisotnostjo občinske delegacije na vsakoletnih skupščinah kluba, ki smo jih organizirali v mali dvorani menze. Vsako leto smo organizirali akademski ples, na katerega so bili povabljeni nekdanji študentje. Vrhunec smo dosegli z akademskim plesom v Kidričevem, na katerem je bil glavna zvezda Ivo Robič.
Aktivnosti sindikata in Foruma so se prepletale in so bile usmerjene v organiziranje in zagotavljanje pogojev za aktivno izvajanje študijskih in obštudijskih dejavnosti stanovalcev študentskih domov.
Osnova našega dela je bila bitka za standard študentov in s tem za povečanje kapacitet študentskih domov ter zagotovitev pogojev za bivanje v domovih tudi za družine, ki so jih ustvarili študentje v času študija. Posebna bitka oziroma sanjarjenje je bila borba za priznanje študija kot dela. Študij naj bo priznan kot delovna doba in kot takšen upoštevan pri pokojninski dobi.
Skrb za življenje študentov je bila izkazana tudi z ustanovitvijo komisije za izdelavo programa ureditve študentskega rekreacijskega centra pod imenom »Študentski tabor Ankaran«.
Za potrebe razširitve kapacitet študentskih domov v Rožni dolini smo zelo aktivno sodelovali pri izdelavi zasnove dokončne ureditve naselja na razpoložljivem zemljišču. Sestavni del le-tega je bila umestitev desetega in enajstega bloka ter telovadnice na tej lokaciji.
Ker je bil osnovni pogoj za sprejem v študentske domove dohodek na družinskega člana, je temu sledila socialna struktura stanovalcev. Ob pomanjkanju štipendij in drugih virov dohodkov je logično, da je postala zelo aktualna misel: Študent je delavec – študij je delo in bi kot takšno moralo biti sestavni del tudi pokojninskega sistema.
Organiziranost študentov stanovalcev študentskih domov v Rožni dolini je bila pogoj za organizacijo različnih tematskih dogodkov v menzi naselja, pri organizaciji katerih smo sodelovali.
Ob tem smo poskrbeli za zabavni in športni del življenja študentov v naselju. Organizirali smo plese v menzi naselja z udeležbo najbolj aktualnih izvajalcev, razstave v mali dvorani, disco klub v kleti četrtega bloka, Radio Študent. Organizirali smo tudi kiparsko formo vivo v naselju z udeležbo študentov likovnih akademij iz celotne Jugoslavije.
Zelo aktivno je bilo tudi študentsko športno življenje, ki je bilo nadgrajeno z organizacijo različnih športnih tekmovanj (mali nogomet, odbojka, košarka, namizni tenis in ne nazadnje vlečenje vrvi).
Ob veliko likovnih razstavah in literarnih večerih, ki smo jih organizirali v mali dvorani, smo organizirali razstavo NOTRIBIŠN. Na tej razstavi smo prikazali eksponate, ki smo jih nabrali po sobah naselja. Vrhunec razstave je bil prostorski prikaz študentske sobe. V to sobo je bila umeščena tudi postelja, na kateri je bila prikazana najbolj značilna študentska poza. Janez Dornik - Žan je ves čas trajanja razstave ležal v postelji in s tem postal največja atrakcija razstave.
Največ zanimanja je bilo izkazanega za plese v menzi Študentskega naselja. V menzi so takrat nastopale najnaprednejše glasbene zasedbe naše širše takratne domovine. V menzi je imel prvi nastop v Ljubljani tudi Vlado Kreslin.
Zaradi eksteritorialnosti smo normalno delovanje plesov, na katerih se je zbralo od tisoč do tisoč petsto obiskovalcev, zagotavljali z redarji – stanovalci domov. V veliki meri so te dolžnosti opravljali stanovalci zeniškega bloka.
V študentsko naselje so na plese prihajali tudi mladi iz cele Ljubljane. Dostikrat smo imeli probleme z dueli med raznimi »bandami« iz Ljubljane.
Zelo značilen in obenem izstopajoč dogodek je bil, ko je šef Šišenske bande v naši prisotnosti (večina Štajerci) dobro potrepljal po zadnji plati študentko iz naše sredine. Sledila je reakcija v smislu zahteve po opravičilu. To je bil maksimum za šefa, ki je skočil na prijatelja in mu raztrgal srajco. Ker je bila to prijateljeva najboljša srajca, je njenemu raztrganju sledila eksplozija. Ta je pomenila, da je prijatelj začel obdelovati šefa pri točilnem pultu (šanku) in ga obdeloval skozi celo avlo do terase. Tam je šef obsedel. Čez nekaj časa se je vrni do šanka. V trenutku smo bili pripravljeni na nadaljevanje »veselja«. Toda ne! Zgodilo se je nekaj nenavadnega. Vse prisotne nas je »častil« s pijačo. Od takrat dalje nikoli nismo imeli problemov z raznimi bandami na plesih v študentskem naselju.
Marjan in Franc - Frencky. Družabno življenje v naselju.
Primer sodelovanja z različnimi narodnostmi, ki so živele v študentskem naselju,. je bilo reševanje sporov med Albanci (Šiptarji) in preostalimi narodnostmi. Ti spori so narastli do nivoja, katerega zaključek je bilo fizično obračunavanje. Z direktorjem Kogojem sva poklicala na sestanek vodja albanske skupnosti v Ljubljani. Zaključek sestanka je bil, da postane območje študentskega naselja mirovno območje. Za potrditev tega zaključka je vodja albanske skupnosti podal »beso«. V naselju ni bilo več duelov, v katere bi bili vpleteni Albanci.
Narava bivanja (življenja) v Študentskem naselju v Rožni dolini in obiskovanje predavanj na fakultetah sta bila sestavni del mesta, ki sta iz nas naredila občane mesta Ljubljane. Ves čas je bila prisotna misel, da moramo biti občani mesta Ljubljane in občani okolij, iz katerih smo izhajali, in ne elita, zaprta v kampuse po vzoru angleških univerz. Torej popolno nasprotovanje elitizmu, ki so ga ves čas povzdigovala nekatera okolja.
Spoštovani ljubitelji fotografije,
Vabimo vas, da se pridružite ljubiteljskemu fotografskemu natečaju, ki ga organizirata Zveza kulturnih organizacij Slovenske gorice in Domače kulturno umetniško društvo Ernest Golob.
Natečaj, ki poteka pod geslom »Moj kraji v sliki in barvah«, odpira vrata ustvarjalnim posameznikom, ki so v svoj objektiv ujeli čarobnost kraja Sveta Trojica v Slovenskih goricah, raznolikost Slovenskih goric in lepote Slovenije.
Ivo Borko, Jože Marinčič, Jože Ornik
Pridržujemo si pravico do spremembe žirije v primeru zadržanosti članov. Zoper odločitev žirije ni možna pritožba.
1. Lepota kraja – Sveta Trojica v Slovenskih goricah (prvo, drugo in tretje mesto)
2. Lepote Slovenskih goric (prvo, drugo in tretje mesto)
3. Lepote Slovenije (prvo, drugo in tretje mesto)
Vsak udeleženec lahko pošlje največ 3 fotografije - po eno fotografijo v vsaki kategoriji.
Fotografije za izbor morajo biti poslane v digitalni obliki (visoka ločljivost, format JPEG/PEG) na naslov turizem@svetatrojica.si" do 26. maja 2024 pod naslovom »FOTO NATEČAJ MOJ KRAJ V SLIKI IN BARVAH«. Velikost posamezne datoteke ne sme presegati 2.5MB, dimenzija daljše stranice mora biti 3000 px.
Fotografije morajo biti brez dodanih umetnih obrob in brez vodnega žiga ali podpisa avtorja na fotografiji.
Fotografije naj bodo poimenovane: Ime in Priimek_kategorija in zaporedna št fotografije_naslov fotografije (PRIMER: Luka Kokol_Lepota kraja_Jutranji pogled na jezero (brez šumnikov)
Vsi sodelujoči avtorji bodo o rezultatih oziroma izboru fotografij za razstavo obveščeni na svoj elektronski naslov do 28. maja 2024. Informacije o poteku razstave bodo sproti objavljene na spletni strani https://www.svetatrojica.si
Izbrane fotografije morajo avtorji poslati v tiskani obliki, v velikosti 30x45 na fotografski papir (svetleč) na naslov Zavod za turizem Sveta Trojica v Slovenskih goricah, Trojiški trg 26, 2235 Sveta Trojica v Slovenskih goricah pod naslovom »FOTO NATEČAJ MOJ KRAJ V SLIKI IN BARVAH«.
<
Začetek natečaja: 24. april 2024 Zaključek natečaja: 24. maj 2024
Zavod za turizem Sveta Trojica, Trojiški trg 26, 2235 Sveta Trojica v Slovenskih goricah
Datum: 12. junij 2024 – 19. junij 2024 na razstavi »Moj kraj v sliki in barvah« Naslov razstave: Galerija Dani, Trojiški trg 5a, Sveta Trojica v Slovenskih goricah
Datum: Nedelja, 16. junij 2024 ob 16. uri. Priznanja za 3., 2. in 1. mesto v posamezni kategoriji. Razglasitev bo potekala na razstavi »Moj kraj v sliki in barvah«.
Poslane fotografije morajo biti avtorsko delo sodelujočega, za kar slednji prevzema polno odgovornost. Avtorske pravice ostanejo avtorjem. Z udeležbo na natečaju avtor zagovarja, da so fotografije njegovo avtorsko delo in da sprejema pogoje razpisa.
Organizator si pridržuje pravico do dela razstavi, objavi in kopiranja za potrebe natečaja oziroma dela uporablja za promocijo in predstavitev razstave »Moj kraji v sliki in barvah«, v medijih, socialnih omrežjih in tiskovinah.
Prisrčno vabljeni, da svojo ustvarjalnost delite z nami in pokažete lepote Svete Trojice, Slovenskih goric in prečudovite Slovenije skozi objektiv vašega fotoaparata.
Za dodatne informacije in prijavo nas kontaktirajte na Bojan Krejač 041/533-142 aliturizem@svetatrojica.si
Vsi sodelujoči avtorji bodo o rezultatih obveščeni na svoj elektronski naslov. Informacije o razstavi bodo sproti objavljene na spletni strani https://www.svetatrojica.si.
Locutio 129 · 1. april 2024 · Letnik XXVIII · www.locutio.si · ISSN 1580-4151