Ilustratorka Ančka Gošnik Godec je začela ustvarjati v času, ko se je ilustracija pri nas šele uveljavljala. Tej veji slikarske umetnosti se je docela posvetila in – med vidnimi predstavnicami pravljičark – pod vplivom tedaj modernih svetovnih tokov in novih pogledov na ilustriranje ter vse razvitejše reprodukcijske tehnike izjemno prispevala k razcvetu knjižne ilustracije za otroke in mladino. Žar njenih likovnih stvaritev je neminljiv.

Pri začetnem ustvarjanju Ančke Gošnik Godec je bil nujen (in dobrodošel) vpliv sočasnih umetniških gibanj v slikarstvu in grafiki v tedanjem mednarodnem prostoru, čeprav se je bilo dosti težje dokopati do uveljavljajočih se novih pogledov na razvoj modernistične umetnosti ter v tej luči tudi do razvojnih smeri ilustracije, ene od tedaj vse bolj uveljavljajoče se veje likovne umetnosti. Oblikovanje slikovnega polja in likov v njem je bil vse od začetka njen izziv. Navdih za razumevanje oblik slikovnega ozadja in nastopajočih figur, za določeno uporabo barv in njenih simboličnih pomenov v zgodbi, za razporeditev prostora in upodobljenih likov v kontekstu s tipografijo za ilustriranje predloženih besedil ter ne nazadnje za zgradbo cele slikanice je – ne glede na trenutne umetniške trende – iskala v ljudski umetnosti. Prav zato so njene mehko humorne, tople, do detajlov natančne in hkrati pravljično ožarjene ilustracije izvirne, marsikatera zamisel zanje prihaja iz naše etnološke dediščine, pri svojih značilnih, otroškim očem nikoli nerazumljenih podobah za tuje ljudske pravljice pa se je poglabljala tudi v etnološke in arhitekturne značilnosti besedil, ki niso izvirale iz naše kulturne dediščine.

Knjižne ilustracije z njenimi liki so danes globoko usidrane v zavest bralcev več generacij. Pred 65 leti je narisala prvi osnutek pravljične junakinje muce Copatarice, o kateri je pokojna pisateljica Ela Peroci napisala eno od najbolj priljubljenih in prodajanih knjig v Sloveniji. Zgodba o muci, ki otroke na domiseln način uči redoljubnosti, je bila prodana že v več kot 160 000 izvodih. Glavni pravljični lik je najprej izdelala v ročni litografski tehniki za drobno kartonasto knjižico (1957), ko pa se je pokazalo, da bo zgodba doživela ponatis, ga je za veliko slikanico (1963) narisala drugače, v barvi, in bolj natanko sledila besedilu. Leta 1972 je zgodba dobila tudi gibljivo različico, televizijsko slikanico. Ob petdeseti obletnici rojstva ilustrirane pripovedke Muca Copatarica je Ančka Gošnik Godec leta 2007 za naslovnico revije Ciciban narisala novo, osveženo podobo. Pred dobrim desetletjem je nekaj časa celo razmišljala, da bi jo ilustrirala še enkrat¹ . Doma je imela že ogromno skic za morebitno novo verzijo. »Vendar lika Muce copatarice ne bi preveč modernizirala, saj je na neki način brezčasen, bi pa otroškim figuram nadela nekoliko bolj sodobne obleke, njihove sobe bi bile bolj podobne današnjim, zagotovo pa bi spremenila njihove copate.« ² S Perocijevo, ki se je v našo mladinsko književnost zapisala s sodobnimi, mestnimi pravljicami, katerih glavni liki so otroci, je pogosto sodelovala. Mnoge med njimi, kot so Muca Copatarica, Moj dežnik je lahko balon in Hišica iz kock, so v slikanicah nagovorile tudi otroke drugod po svetu, saj so izšle v številnih tujih jezikih. Knjiga Za lahko noč (Mladinska knjiga, 1964) je izbor njenih pravljic, ki jih je urednica Kristina Brenkova že ob prvi objavi označila za klasične, dopolnjena izdaja leta 2011 (v zbirki Sončnica) pa poleg prvotnih prinaša še ponatis izbranih pravljic iz zbirke Na oni strani srebrne črte (Mladinska knjiga, 1970), s čimer je zaokroženo predstavljeno pisateljičino najbolj ustvarjalno obdobje, obogateno z nezamenljivimi ilustracijami Ančke Gošnik Godec. Povezujejo ju generacijska pripadnost, medsebojno zaupanje, izjemen talent, zaupanje v moč domišljije in odprta pot do otroškega srca. In ne le otroškega.

Prva velika slikanica, ki jo je naslikala, je bila knjiga Vile (1960), avtorja Charlesa Perraulta. Med njenimi številnimi knjižnimi ilustracijami so poleg slikanice Muca Copatarica gotovo izjemne tudi Vorančev Levi devžej (1962), Rodarijeva Modra puščica (1967) in še danes nepresežene rezijanske pravljice Tri botre lisičice (1976), ki jih je zapisal Milko Matičetov, v katerih jih je ilustratorka z bogato domišljijo in izjemnim posluhom za otroke že tedaj povsem sodobno ilustrirala in opremila besedilo v veliki slikanici. Otroška leta številnih generacij so neizbrisno zaznamovale tudi ljudske pripovedi Zlata ptica, Mama Bršljanka, O treh grahih, Pastirček, pa tudi Dvanajst ujcev, Janček ježek, O povodnem možu in druge.

Pri ilustriranju je bila Ančka Gošnik Godec vedno zelo temeljita. Vselej je razmišljala o površini, ilustraciji besedila, zamislih posameznega avtorja ali ljudskih pripovedkah, a tudi o lastni natančnosti pri prevajanju besednega sporočila v likovno sporočilo. Zato ji je veliko časa vzela priprava slikovne podlage, saj je šele na kakovostni osnovi lahko začela snovati in uživati v poudarjanju alkimije besed, v tkanju posamičnih podob za vsako ilustracijo, v slikanju zgodb. Njeno delo je v veliki meri zelo povezano z naravo ne glede na to, ali v zgodbi nastopajo zmaji, vile, povodni mož, čarovnice ali muce, lisičice, bele kače in številne druge živali. Pravljično izhodišče ji je vedno ponujalo možnost za razmišljanje o kompoziciji ter barvnih, tonskih in prostorskih razmerjih. Pri realističnih podobah je v slike poskušala vnesti domišljijske svetove, saj ji je bila vedno všeč slikovita paleta barv. S posebno ljubeznijo je naslikala pripoved Gregorja Strniše Lučka Regrat (Mladinska knjiga, 1987), ko jo je ustvarjala, je imela regrat ves čas pred seboj. »Opazovala sem ga v njegovih različnih oblikah: močno nazobčane liste, listnato rožico, steblo, rumeni cvet, regratovo lučko, njegova številna semena … Hkrati pa sem veliko razmišljala, kako naj narišem Lučko Regrat, krhko, ljubko in minljivo, a izmišljeno deklico.« ³ Kajti, slikanica v besedi in podobi govori o posebni regratovi lučki, ki se odpravi v mesto, med ljudi, se opazuje v izložbah, da bi tudi sama ugotovila, kakšen je njen izgled. Dotika se ključnih življenjskih vprašanj vsakega posameznika. Pripoveduje o sprejemanju samega sebe, o tem, kako smo hote ali nehote vse življenje soočeni z ogledali soljudi. Za slikanico Polonce Kovač Zelišča male čarovnice (DZS, 1995, Mladinska knjiga, 2001) je morala natančno narisati čisto prava zelišča⁴ in jim dodati pravljične junake, ki se veselo sprehajajo med zelmi. Pri ilustriranju knjige Za lahko noč Ele Peroci pa si je lahko privoščila veliko več umetniške svobode.

Likovni medij Ančke Gošnik Godec zaznamuje predvsem barva, s katero ustvari razpoloženje poletja, jeseni, zime, pomladi, vsako po svoje z mehko, mistično svetlobo, ali skrivnostno tišino noči, žalosti in še raje veselja. Zanjo so bile v življenju od nekdaj pomembne vse barve, to pravilo je še posebej veljalo v njenem slikarskem načinu ilustriranja. Seveda pa je bila osnovna odločitev za določeno barvno kompozicijo vedno odvisna tako od besedila kot od ilustratorkinega razpoloženja, počutja in v tem kontekstu prevajanja literarnega nagovora v likovno podobo.

Za večje ploskve in ozadja ilustriranih podob je Ančka Gošnik Godec večinoma uporabljala velike in debele čopiče ter lopatice za nanašanje barv. Če pa je določena zamisel za ploskev ni zadovoljila, jo je poživila z očarljivo hudomušnostjo, jo posula s finimi detajli, jo prepredla z različnim poudarjanjem svetlobe, senc in na prvi pogled pri likih glavnih junakov ne vedno zaznanega humorja, a prav zaradi te prikritosti posebnega. V svetu njenih ilustracij ni prostora za konflikte, za temne plati in tegobe življenja. Njene ilustracije kažejo izrazito veselje do pripovedovanja čarobnih in nežnih zgodb, s posebej izpostavljeno milino in nedoločljivim hrepenenjem pa se kaže tudi navidezno realni svet s prepoznavnimi pokrajinami, živalmi in rastlinami.

Čeprav je že desetletja vrhunska slovenska ilustratorka, saj so ob njenih ilustracijah zrasli otroci več generacij, je morala prehoditi veliko stopnic, da je postala in ostala nepogrešljiva za generacije beročih otrok. Morda ji je res na kožo pisan latinski rek Prek trnja do zvezd, katerega sporočilo je, da si moramo vse, kar je vredno, prislužiti z naporom. Nobena vredna stvar ne pride kar tako, sama po sebi. Tako je Ančka Gošnik Godec ustvarila ogromen ilustratorski opus, a delo, vloženo v plemenite stvari, kot je približevati literaturo s svojevrstnim likovnim prevodom najmlajšim bralcem, ni bilo zaman. To je in je bilo njeno poslanstvo.

Ob stiku z umetnostjo, kar kvalitetne slikanice zagotovo so, se stkejo vezi, ki ostanejo za vse življenje. Več generacij otrok je s takim kulturnim bogastvom obdarila ilustratorka Ančka Gošnik Godec, ki ustvarja že več kot petdeset let. Risala in slikala je za otroške revije, slikanice, ilustrirane knjige, televizijske slikanice ali voščilnice. Pri svojem delu je vedno stremela z ilustracijami motivirati in navdušiti najmlajše, kar je lahko dosegla samo s prepričljivim in učinkovitim likovnim nagovorom. Otrokom je vselej poskušala ponuditi lepši in prijaznejši svet, svet naravnih barv v sozvočju z živopisnimi poudarki. V skoraj vseh delih, kjer so se pojavile njene ilustracije, se je mladim bralcem prikupila z razkošjem barv ter nevsiljivim humorjem. A njene ilustracije vabijo tako na širna prostranstva domišljije, duhovnosti, čudežev in skrivnosti, kot tudi v območje realnosti. Nikoli ni prav ničesar podcenjevala. Vselej je želela doseči čim bolj doživeto in mamljivo upodobitev tega, kar so ji ponujala predložena besedila.

Na kvalitetno slovensko ilustracijo so že od leta 1970 začele opozarjati tudi razstave del slovenskih ilustratorjev v Radovljici, tako je od leta 1982 nastajala stalna zbirka originalnih ilustracij v radovljiški Galeriji Šivčeva hiša. Prva ilustratorska razstava v (tedaj) novo urejeni galeriji je bila prav predstavitev ustvarjalnosti Ančke Gošnik Godec. Za stalno zbirko pa so (šele) kakšno leto kasneje od avtorice odkupili ilustracijo, ki je nastala ob presunljivem besedilu Pestrna Franceta Bevka (Mladinska knjiga, 1974). Ilustratorka je od nekdaj svoje zamisli podrejala učinkoviti pripovednosti naslikanih zgodb, zato ni presenetljivo, da je s podobami v težkih zamolklo zelenih in rjavih tonih poustvarila turobno razpoloženje pripovedi.

Z vizualno podobo ilustrator lahko nadgradi besedilo, kar doseže tako, da odpira nove prostore in gre v interpretacijo dlje od povedanega, globlje v pripoved. A zato se mora vanjo poglobiti, marsikdaj raziskati. Tega se je zavedala tudi Ančka Gošnik Godec, ko je leta 1976 v ilustriranje prejela rezijansko pravljico Tri botre lisičice, ki jo je za prihodnje rodove ohranil dr. Milko Matičetov: pripovedno izročilo je zbiral po različnih slovenskih pokrajinah, a najbolj je bil znan po raziskovanju Rezije, ki ga je povsem očarala in kjer je zbral več kot tri tisoč pravljic. Še preden je ilustratorka začela s slikanjem te pravljice⁵ , je želela Rezijo dobro spoznati, zato se je z njim dvakrat odpravila tja na izlet. V Reziji sicer ni bilo tako razkošnih hiš, kot jih je kasneje namenila trem botram lisičicam iz zgodbe, je pa dodala še vrata z barvnimi stekli, ki sicer niso posebej značilna za rezijansko okolje, a se ji je zdelo, da so primerna za njene glavne junakinje. Pri slikanju je uporabila motive iz pokrajine in elemente iz rezijanske arhitekture, predvsem strehe hiš in portale. A je v ilustracije vpela veliko detajlov, ki so se njej zdeli pomembni za ozračje pripovedi! Moderni fotelj je tam »zanalašč, ker so bile take frajerke«, pa tudi »takega avtomobila, kakršnega imajo lisičke, ni bilo nikjer, saj je imel kolo enega avtomobila, armaturo pa drugega« ⁶ . Kar potrjuje ugotovitev, da se v ilustracijah slikanic včasih pojavljajo tudi liki ali okolja, ki jih ni v besedilu ali so le nakazani. Še posebej to nakazuje osrednja dvostranska slika, kjer so stene dnevne sobe ene izmed lisičic poslikane z ogromno detajli, kar je ilustratorkino direktno vabilo gledalcu, prijazno in zvedavo igrivo kot otroška duša.

Odkar znamo ljudje govoriti, si pripovedujemo pravljice. V dolgih stoletjih se je preko ustnega in pisanega ustvarjanja številnih pripovedovalcev izoblikovala skoraj nepregledna zakladnica pravljic po vsem svetu. Tudi zbirka pravljic iz vsega sveta, ki jih je leta 1980 izbrala Kristina Brenkova za knjigo Zlata skledica, predstavlja svet v malem, ki mlade generacije bralcev znova in znova uči strpnosti med ljudmi, povezanosti z naravo ter utrjuje vezi s starodavno preteklostjo. Knjigo izbranih dvainšestdesetih pravljic je z vso pozornostjo do raznolikosti izročil iz vseh kontinentov ilustrirala Ančka Gošnik Godec. Pri založbi Mladinska knjiga je leta 2017 (ob ilustratorkinem 90-letnem jubileju) izšel ponatis knjige z atraktivno fantazijsko barvno ilustracijo, ki objema knjigo, posvečeno ilustratorkinemu jubileju. V knjigi je devet celostranskih ilustracij, ki večinoma z značilno simbolno barvo vsake posamezne podobe nadgrajujejo ozračje pripovedi. Če je pri teh barva tista, ki simbolno dopolnjuje bistveni del upodobljenega besedila, je ostalih 45 črno-belih risb lahkotnejša, a ne nujno manj izpovedna spremljava pravljic. Te so večinoma polstranske in ilustrirajo del besedila, vendar ne nujno glavni. Ponekod barvno ilustracijo vsebinsko dopolnjuje vinjeta (Perzijska pravljica) ali (pri daljšem besedilu) celo dve polstranski ilustraciji (Ruska pravljica). Večje, a ne celostranske, se bolj naslanjajo na vsebino pravljice (Turkmenska pravljica, Francoska pravljica, Sicilijanska pravljica …). Vse črno-bele ilustracije so dinamično razporejene po obsežni knjigi (368 strani), kamor so ritmično vpete tudi vinjete in celostranske barvne ilustracije. Obsežne ilustrirane knjige zahtevajo drugačen avtorski pristop k upodobitvam besedila kot slikanice. V črno-belo risbo s peresom in tušem je treba vložiti veliko več truda in imeti več znanja, kot če ilustrator ustvarja v barvah, z njimi je lažje doseči dopadljiv učinek. Ilustratorkino delo je bilo toliko bolj zahtevno, ker se je morala vživeti tako v pravljice starodavnih ljudstev iz vsega sveta, do romskih, rezijanskih in slovenskih, čeprav je za pravljico ustvarila (praviloma) le eno podobo.

Občudovanje ljudske umetnosti je v opusu Ančke Gošnik Godec nemogoče spregledati, vse življenje so ji bile še posebej blizu slovenske in tuje ljudske pravljice. V njenih ilustracijah se zrcali tradicija svetovnega, srednjevropskega in zlasti slovenskega pravljičarstva s številnimi podrobnostmi in domišljijsko intimističnim ozračjem. Pravljice so jo vedno vabile k njihovi upodobitvi, mehko poetično in v toplih zemeljskih tonih skoraj romantično je upodobila tudi slikanico o ježku Jančku, literarnem liku slovenske ljudske pravljice, ki govori o dečku Jančku, ki se je spremenil v ježa (Janček ježek, Mladinska knjiga,1982). S pridihom humorja so za zbirko Najlepše slovanske pravljice nastale tudi ilustracije za slikanico Lonček kuhaj (Mladinska knjiga, 2001)

Zelo pomembno pri ilustriranju je, da se avtor zaveda pomena dramaturgije posameznega besedila, iz katerega je treba izbrskati najbolj izrazite poudarke. Zgradba slikanice je zelo odvisna od tega, koliko ima ilustrator prostora na voljo pri svojem prevajanju besed v podobe. V tem kontekstu Ančka Gošnik Godec ponekod nadgradi besedilo le z drobnimi, preprostimi hudomušnimi domislicami, včasih pa splete celo svojo vzporedno zgodbo, kar je storila pri zahtevni zamisli za upodobitev besedila Polonce Kovač v slikanici Zelišča male čarovnice. V slikanici o skrivnostih zdravilnih zelišč nastopa čarovnica Lenčka, zeliščarka, njeno znanje pa s pridom uporabljajo številne gozdne živali (ko jih tišči v želodčku, se prehladijo ali želijo le pregnati molje iz zimskih oblek …). Razburljivo popotovanju po svetu zelišč je (vključno z recepti kot nekakšnimi vinjetami) z eno in dvostranskimi barvnimi ilustracijami naslikano nazorno, a hudomušno hkrati z liki, ki bi jih lahko celo prepoznali, če bi pobliže poznali člane slikarkine družine.

Leta 2011 je na 368 straneh izšla bogata antologija⁷ Zlata ptica: zgodbe in pesmi s podobami Ančke Gošnik Godec kot poklon založbe Mladinska knjiga avtorici vrhunskih ilustracij, s katerimi je od leta 1950 bogatila mnoge njene izdaje. Z njenimi neminljivimi podobami je v tej razkošni knjigi zbranih 29 ljudskih pravljic (19 je slovenskih), 15 zgodbic sedmih slovenskih pripovednic in pripovednikov ter 19 pesmic prav tako sedmih slovenskih pesnic in pesnikov. Med njimi so največje klasike otroštva več generacij, poleg ilustracij za slikanice Muca Copatarica in Lučka Regrat še Pestrna Franceta Bevka, Snežaki v vrtcu Branke Jurce in vrsta ljudskih pravljic, kot so Zlata ptica, Janček ježek, Povodni mož, Tri botre lisičice, Volk in sedem kozličkov in toliko drugih.

Dejstvo, da je kvalitetna besedila lažje ilustrirati, ker avtor v njem najde oporo, se je za resnično izkazala že pri nastajanju ilustracij za slikanico Lučka Regrat, ki je slikarki še vedno ena najljubših, a tudi mnogo kasneje pri igrivo izbrušenih pesmih Anje Štefan v veliki slikanici Iščemo hišico. Prva pesničina slikaniška zbirka pesmi s podobami Ančke Gošnik Godec je pri Mladinski knjigi izšla leta 2005 in leta 2013 še v pomanjšani obliki. Ilustracije pesmi so bile ilustratorki izziv, saj je med svoj tipično razpoznaven (etnološko preverjen) slikarski nagovor vpletla marsikatero za sodobni čas značilno podrobnost. Pesem, po kateri nosi slikanica naslov, je nosilna, tako je izslikana tudi spremna ilustracija, kjer družinica s tremi otroki sanja o hišici, v kateri bodo srečni. »Iščemo hišico, iščemo hišico / z eno kamnito stopničko do vrat, / z majhnimi okenci, starim balkončkom, / majhno kot kajžico, lepo kot grad.« Resda je hišica (tudi na naslovnici) naslikana prisrčno kot kajžica, ki je v našem zgodovinskem spominu ohranjena kot kulturna dediščina, a družinica, ki, s hrbti obrnjena proti gledalcu, navdušeno zre proti tej beli, v sam center podobe postavljeni hišici, učinkuje prav sodobno (frizure, oblačila, obutev …). Tudi pri drugih ilustracijah, ki nagovarjajo s pravljičnimi bitji in živalmi, postaja nekaj sublimnega v teh podobah realno, otrokovi zaznavi dojemljivo.

Epilog. Neizmerno bogat ilustratorski opus Ančke Gošnik Godec, v katerem so skriti svetovi pravljic, pesmi, ugank, a tudi povsem vsakdanjega življenja, ima pomembno mesto v slovenski knjižni ilustraciji. Spretno nagovarja otroški svet in tiste kotičke odraslega, ki so še polni vitalnega duha in želje po spoznanju. Tako kot ljudske pripovedi, ki jih je ilustratorka največkrat obogatila s podobami, tudi ona skoznje govori o človekovem odnosu do drugih ljudi, do živali, do bajnih bitij in do narave nasploh. Prav to pa dela njene vizualne pripovedi brezčasne.

Ančka Gošnik Godec

Rodila se 5. junija 1927 v Celju, kjer je obiskovala osnovno šolo. Med drugo svetovno vojno so jo zaradi prepevanja slovenskih pesmi začasno izključili iz meščanske šole, kar je ni oviralo pri nadaljnjem šolanju, ki ga je do leta 1944 nadaljevala na šoli za oblikovanje v avstrijskem Gradcu. Takoj po vojni je odšla v Ljubljano in se zaposlila v tiskarni Ljudska pravica, kjer je delala v risalnici. Po očetu je podedovala nadarjenost za likovno ustvarjanje. Leta 1948 je bila sprejeta na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in jo nekaj let kasneje uspešno končala. Najprej je ilustrirala za revijo Ciciban ter za publikaciji Pionir in Pionirski list (sedaj PIL), nato za revijo Kurirček (kasneje Kekec). Sledile so knjižne ilustracije za več kot 120 knjig. Pripravila je tudi okrog 20 televizijskih slikanic, med njimi sta Muca Copatarica in Mala morska deklica. Mnoge knjige z njenimi ilustracijami so prevedene v tuje jezike: v francoščino, nemščino, italijanščino, madžarščino, češčino, slovaščino, makedonščino in celo v esperanto. Svoje bogate zbirke ilustracij je predstavljala na številnih razstavah doma in v tujini in bila velikokrat nagrajena. Pomembnejše nagrade: Levstikova nagrada (1960, 1964), plaketa zlatno pero (Beograd, 1965, 1967, 1977), nagrada na razstavi najlepših knjig sveta, Leipzig, Nemčija (1965), nagrada knjižnega sejma, Beograd (1965), plaketa Zlata slikanica, Ljubljana (1975, 1980), nagrada Hinko Smrekar za življenjsko delo (1997), častna lista IBBY, Cartagena des Indias, Kolumbija (2000), Levstikova nagrada za življenjsko delo, Ljubljana (2001) in nominacija IBBY za Andersenovo nagrado, Santiago de Compostela, Španija (2010). Živi in ustvarja v Ljubljani in v Bohinju.

Pripombe:

¹ Alenka Teran Košir: »Ilustratorka, ki je narisala Muco copatarico, bi jo danes narisala drugače«, SiolNET, 23. 10. 2017.
² Sandra Krkoč: Ančka Gošnik Godec, ilustratorka: Včasih je navdih našla tudi v Playboyu, intervju, Dnevnik, Ljubljana, 29. 11. 2011.
³ Ibid.
⁴ »Kjer je opisana narava, si podob ne moreš zgolj izmišljevati. Naravo rada opazujem in jo rada tudi slikam. Ko sem ilustrirala knjigo Polonce Kovač Zelišča male čarovnice, sem rastline opazovala vsak dan. Včasih sem jih nabrala ter jih dala v vazo, da sem jih imela pred seboj. Marsikatero rastlino iz knjige sem utrgala kar izpred hiše v Bohinju.«
⁵ Leta 2017 je izšel že šesti ponatis slikanice, v kateri so lisičice so zelo priljubljene tudi zaradi teh bogatih, domala hedonističnih ilustracij.
⁶ Saša Bojc: »Ančka Gošnik Godec praznuje skupaj z Muco copatarico«, intervju, Delo, Ljubljana, 5. 6. 2017.
⁷ Ilustracije sta izbrali Irena Matko Lukan in Ančka Gošnik Godec. Spremni besedili sta napisali Anja Štefan in Judita Krivec Dragan. Obsežno Bibliografijo ilustriranih knjig Ančke Gošnik Godec je prispevala Petra Koršič. Knjigo je likovno uredil Pavle Učakar.

TERAPEVTSKI PES

Blagodejni terapevtski pes, zlati prinašalec
s srečnim otroštvom!
Blagodejna njegova dlaka, dihanje,
najblažje oči! Njegov tek riše zanke
po prostranstvih sveta. Njegova vdanost je zdravilna!
Iz kamnitega površja lune me bo prinesel nazaj s svojo čarobno močjo!

Naj poliže moje rane! Naj pove, kako prazni so naši strahovi. Naj pove primer!
Kako se je tretjina belcev pred 50 leti bala, da niso morda homoseksualno usmerjeni,
kako so se moški bali Boga, pisnih izpitov, posledic masturbacije.
In se zdaj bojijo dolgočasja in nepriljubljenosti,
da bodo pozabljeni ali napadeni.
In za vsemi temi banalnimi strahovi?

Naši strahovi so naše zgodbe.
Naši strahovi so globoka,
pregloboka emotivna jezera, vse prihaja od tam!
Noben strah ni prazen! Vsak lahko sesuje kemijo.
Terapevtski pes mimo besed vstopa v zgodbe, v njihov kemični korelat!
Pregloboka emotivna jezera. Globoka besedila strahu.

Blagodejni terapevtski pes usmeri moj pogled! Umiri moj pogled!
Spremljaj me skozi noč, do plamenčkov tulipanov.
Pokaži, kako se nad tulipani dviguje dim iz cigarete mojega sina Jašija,
nihče drug več ne kadi.
Odpelji me do antidepresivnih vrtnic!
Naj brezkonca voham njihov antidepresivni vonj!

RABIM STARO PESTUNJO

Rabim staro pestunjo
da bi me privila k sebi in brez besed tolažila:
Je že dobro.
Ve, da nočem, da me pomiluje : Sirotka moja mila.

Rabim staro pestunjo z velikanskim naročjem.
Staro pestunjo, ki ima navlečen
sivo moder pulover čez veliko oprsje.
Z majhnimi rjavimi dlanmi naj stopnjuje mojo varnost.

Naj mi da piti protistrup,
posadi naj me v svoje prostrano naročje, iz katerega ni mogoče pasti.
Od spodaj naj gledam njen osvetljeni obraz
in počivam v senci.

Ni važno, kaj je v mojem ali njenem srcu,
njena zanesljivost in stabilnost izvirata iz razmerja:
Petkrat težja je od mene.
In kako blizu
mi je njen predpasnik!

Samo staro pestunjo,
brez prej in potem.
Tolaži naj me v nedogled, ni neučakana.
Včasih zapoje: Glej zvezdice božje ali
Poslušajte vsi ljudje.
Le pripoveduje, ne dramatizira.

Prepovedi ne izreka z besedami.
»Ne« reče ponavadi tako,
da nežno dvigne svojo desno roko
in jo za par sekund zadrži v višini svojega srca
in tako nakaže, naj se zadržim.

SMRT, POT IZ VESOLJA

Smrt je skrivnostna kot zebra,
bolj skrivnostna celo kot žirafa.

Njenega zagonetnega vzorca ne prepoznajo niti njeni mladiči.
Njena snov bolj skrivnostna kot albini,
kot njihove bele trepalnice,
je vzvišena.

Sveta.
Ne moreš videti vanjo
kot močno zrcalo oceana je
ki se pekoče blešči.

Brezmejna je. Brez pasti.
Kot planet Zemlja je
za astronavte, ki se vračajo iz črnega vesolja.

Šele ko se vesoljska ladja zarije v ocean,
se pokaže njeno obličje,
čarobno
kot zagonetni vzorci smrek.

Šepeta:
Novorojenčki, posušite si lase,
pot je bila polna pasti.

LEVINJA

V času, ko se je rojevala civilizacija,
se je v Mezopotamiji religiozno talentiranemu pastirju
prikazala levinja v podobi stoječega človeka.

V tednu, ki je sledil,
jo je upodobil v osem centimetrski umetnini,
ki je čez 5000 let nekega bogatega Britanca tako navdušila,
da je bil zanjo pripravljen odšteti 57 milijonov dolarjev.

Kadarkoli bi jo Britanec pogledal,
je spremenila njegov pogled v meditativno zrenje
in preplavila njegove možganske mreže s serotoninom
in potem se je razjasnil njegov obraz.

Kot v zrcalu se je na njem prikazala podoba levinje,
ki se ozira preko leve rame,
s šapami, sklenjenimi na mišičastih prsih.

Levinja, ki moli, ne vedoč,
da ljudje tako povezujejo levo in desno polovico možganov,
da tako povežejo vse.
Da tako povežejo vse,
kot je, kot pred Velikim pokom, v pogledu levinje vse povezano.

POGOVOR Z MLADIM KOSOM

V nekem kempu, kamor se se pred morjem in skalami zatekla tudi drevesa
kot čreda ovc zelenih,
je moj sin Jaša govoril z mladim kosom.

Najprej sta skupaj pojedla zajtrk, kruh in sir, kupljena v zanikrni trgovini
Nato je kos pokazal, da bi pil še vodo,
ki je izvirala iz bledozelenega plastičnega kontejnerja.

Istega dne zvečer je prižgal svečo in ko je hotel upihniti vžigalico,
je upihnil obe, tudi svečo.
In takrat je nad njim začel krožiti netopir.

Pogovor z netopirjem je bil pravo razodetje:
Boji se samo zato, ker misli, da ko bo umrl njegov pritlikavi zajec,
bo umrl tudi on.
To pa ni res.

OPRAVIČILO DRAGIJU

Ko je bil Dragi otrok, se ni znal igrati z vrstniki.
Mama ga je oblačila v plašč z dvojnimi gumbi in zelo svetle čevlje
Mogoče bele.

Njegova mama je na glavi nosila pisan turban in se je zdelo,
da ko obeša perilo, ko pospravlja stanovanje, da čaka Dragija.
Ni hodil ven, razen v šolo.

Ko sva odrasla sem ga srečevala na cesti, preživljal se je s petjem v zboru.
In tam si je našel ljubimca in ko sem to izvedela,
me je nekaj trdosrčnega obsedlo in ga nisem več hotela pozdravljati.

Zdaj je to postalo neka bedasta navada. Namesto da bi prvič ko ga srečam,
stopila k njemu in mu rekla sori Dragi,,
Rada bi te spet pozdravljala.

PRED NEVIHTO

Še pred nevihto bi ženska rada razvozlala Joyceovo pesem,
še pred nevihto bi rada pobrala perilo.
Ki se še tik pred nevihto na vrtu suši.

Potem bo nastala zmeda. Čevlji v veži bodo podivjali. Prva pomladna nevihta
ji bo srce napolnila s tako radostjo, da se bo hotelo z bliskom pretrgati.
Morala bo zadržati dih.

Koledar se bo s sunki hotel strgati s stene, čeprav bo ostalo v sobi
tudi med nevihto suho.
Otroci bodo kot blazni dirjali okoli hiše, prah jim bo neslo v oči,
nebo bo z vso silo pritisnilo morje ob tla,
v vseh odtenkih bo zavladala svinčeno siva.

Tudi na trgu, čez katerega bo stekel otrok za žogo,
ki se bo zatekla v cerkev.
Ženska bo stekla za njim.
Na pragu se bo za hip ustavila, grobna tišina.

Ne bosta se ustrašila smrti iz preddverja tiste cerkve. Ustrašila se bosta šele,
ko bosta zaslišala svoje dihanje.
In potem bo otrok zaprosil žensko za roko.

SKALNI VRT

Skalni vrt vrt iz skal je moje srce,
skalni vrt negiben kot speči debeluh.
Njegove otečene noge v pretesnih supergah
Težek, bolj težek kot otroška travma.

V grlu se solze zbirajo
kot kaplje v izviru Soče.
Če še kdaj hočem videti svoje srce,
moram iti k izviru Soče.

Iz skalne votline sije svetloba
njegovih nevidnih
modrih prekatov.

ŽREBIČEK

Parki so polni globokoumnih pogovorov vran.
Kdo ve, če bi bile tako zgovorne tudi na podeželju,
kjer bi jim morda dih zastal
ob pogledu na žrebička, ki spi v senci svojih staršev.

Nastala bo huda vročina in sence bo pogoltnila zemlja.
Pravi trenutek, da na plan prilezejo največje skrivnosti
Kot recimo, zakaj jemo živali.
Zakaj se one žrejo med sabo.

Čeprav žrebiček samo počiva.
In nad njim plava spokojni
edini dobri brezbrižni prastari odgovor:
Živali bog in človek so eno.

DAR GOVORA, TISOČE BESEDI V DARU JEZIKA

Po kom imam dar govora,
ki mi ga je pripisovala teta Justa?

Morda po blagem pradedku,
ki se sklanja nad košaro kostanjev,
v gozdu obiskuje vodo,
ki priteče iz kapelice,
izdeluje čevlje z živo veverico v žepu predpasnika?

Morda po silovitem dedku,
ki je bil prepričan
da mora sam uravnavati svet, ki je s tečajev?

Morda pa moj dar govora
izvira kar direktno iz Svetega pisma.
Iz Duha
ki daje vsakomur, kakor hoče.
Ki je že davno tega razdelil darove
za vse vnaprejšnje prebivalce planeta?

Uvod v zbirko Matjaža Hanžka Osnutek, ki jo je izdal v samozaložbi leta 1972.

.

FILIPIDAS – TEKAČ V SPIRALI

Zdrobljena galaksija, zvezdni prah v zenitu na koncu polžaste promenade. Kakor stresi drobeče se energije v prsih tekača s plamenico v roki. Ob robu rastejo kipi v evolucijskem zaporedju, v zaporedju reinkarnacija – s plamenico v roki – teče proti galaksiji na koncu – na koncu evolucije – na koncu samega sebe. Filipides, maratonski tekač, z erupcijo v prsih, z eksplozijo izven prsi, škrlatno, purpurno, oranžno in modro. Na polžasti promenadi. Z zlato eksplozijo, ko strmijo vanj kipi, ki krotijo v aktivnem polžu, iz katerega se izvija oko. In erupcija leti proti zrklu z duhom, ki zapušča telo, leti v zenico, škrlatno purpurno, oranžno in modro, proti, očesu, ki ga obroblja zlati prah na galaktični veki. Na polžasti promenadi – kipi strmijo v tekača, kipi rotirajo na galaktičnem polžu – s plamenico v roki – zapušča svoje telo, da bi spregledal. Filipides v vlogi začasnega razsvetljenja v prvem dejanju razodetja – vidi polžasto promenado, identično galaksiji, z očesom v zenitu, s katerim gleda in vidi sebe v vlogi začasnega razsvetljena (in ne vidi svojega telesa, ki je ostalo na promenadi). V prvem dejanju – inkarnaciji razodetja.

IGRA – EKSTAZA

Kakor žrtvi sta bila, s poslanstvom na ogledalu ~ oltarju, z rezili v roki, kakor Adam in Eva na odru s poljubom, rezili v srcu. Bila sta edina potomca svoje vrste, edina potomca življenja, s krvjo oškropljena, kakor z ljubeznijo, oškropljena s smrtjo. Skozi ogledalo sta padala, skozi zrcalni hodnik, gibljive freske na stenah so govorile o zgodovini, rojstvo vesolja, o njiju in njuni usodi. Počasi sta padala, počasi sta se zbudila v krznu in v satenu kraljestva umrlih. Na oltarju sta se zbudila astralna na astralnem zrcalu, v ogledalu nad sabo sta se videla, sta se ljubila. Na odru, s poslanstvom, v zrcalih sta se pomnožila, v sebi umrla, iz sebe, svoje naslade, sta rodila nesmrtnost. Smrt je bila živa, umrla je njena preteklost, njena prihodnost, ki je bila včasih življenje. V krznu in satenu igra sedaj mnoge vloge, v astralnih zrcalih, lakirana je in odišavljena, z neštetimi maskami in kostumi – civilizirana je. Nesmrtna igra je, ki se s samo seboj igra, z ogledali, ki ne obstajajo, ekstaza sedanjosti je, ki traja, se ne izprazni. Nesmrtna je, kakor sanje o življenju, ki nikoli ne ugasne.

EKSPERIMENT

Morje sveč sije iz morske globine. Ponoči. Na ekranu. Človek stoji pred njim, igralec s svečo v roki. Veter na obali in megla. Pred ekranom. Zračni vrtinci se poigravajo z njegovo lasuljo, ali obleko, njegovo vlogo, nežni valovi, ko stopa skozi, zaplava v morju plamenov. V škrlatnem morju gori, raztaplja se kakor vosek in se ohlaja v vodi. Kakor abstraktna oblika se spaja s sliko, ki pleče po abstraktnem navdihu, ko se razobliči forma, se sama v sebi razkroji in se izniči. Sedaj je brez obleke, lasulje, telesa (vloge) brezvetrje duše, rentgen duhovnosti. Trajanje navidez večne sedanjosti.

Samo medli plamen v temi, njegovih astralnih očeh, ko se prikaže silhueta svetlobe na ekranu v studiu. Spontano se približuje m oblikuje, veter na obali in megla raztezajoča se skozi ekran. Pričakujejo jo–ga tehniki in avtor – umetnik. Pričakujejo ga znanstveniki, televizija, kinematografi, občinstvo V roki drži svečo, v roki drži pero in deli avtograme. Telo je zraščeno z dušo, obleka in lasulja s tkivom in on s svojo vlogo, s svetom.

JASNOVIDNOST

Človek je bil, ki je zrl v piramido samega sebe, iz njene konjiče v svoje ozadje. V globino je bil nagnjen, da bi videl nazaj skozi prostor, naprej, skozi čas. obraz računalnika, s katerim sta kreirala podobe na velikih ekranih. Igra je bila, ženska, programirana na zapeljevanje, smaragdnih oči ,žametnih gibov in njegovi odzivi, ko se je raztelešal – in spet utelesil na filmu. V Opoju ljubezni, mehkega šarma, se je predajal računalniški igri, ki je pronikala v njega, njegove globino, mrežastih nogavic, lakiranih nohtov, zahrbtnih namenov. Bil je stroj lastnih misli, ki se je vmešaval v program genetskega koda, da bi zaživel v liku človeka, po podobi načrta. Žametno in lakirano se je vrtel film v prihodnost, skozi vrh, piramide, iz katere je rastla obrnjena dvojčica proti nebu. V svoje ozadje, globino je zrl človek, nazaj skozi prostor, naprej skozi čas, ko se je rematerializiral iz filma, ekrana, v svojo sobo je padal v prihodnost. Bila je sedanjost, ko je letel proti nebu, se utelesil v reprogramirani jaz. Smaragdnih oči, žametnih gibov, se sprehaja sedaj po avenijah, nočnih lokalih, lakirano zapeljuje lepe, pametne, ali močne. Mehkega šarma, mrežastih nogavic zre v piramido, prozorno globino, nazaj skozi prostor, naprej skozi čas.

EVOLUCIJA

Na tleh je ležalo zrcalo z njegovim samovšečnim odsevom in okvirom orumenelega listja, ko je prišla zima in ga prevlekla z belo glazuro. Is zasnežene ploskve se je vzdigovalo drevo, zmrznjeno in otrplo, a hkrati drhteče v zastrtem upanju. Spomladi se je ledena gladina stopila, iz jezera je rastlo drevo življenja, bogato razvejano, s vsemi svojimi razvojnimi stopnjami. Poleti se je razcvetelo v človeka. Stal je pokončno na trdih tleh, odsev njega, ki se je samovšečno gledal v zrcalu.

SPONTANA REVOLUCIJA

Bila je peščena ura, ki to ni bila, bilo je ogledalo v grlu med zankama. Smejoča ženska, Civilizacija je ležala na hladni gladini s šampanjcem v roki s krznom ovita. Bila Je ura revolucije, z atmosfero nad ogledalom in vodo pod njim, a Civilizacija se je zabavala – na pol krznena, na pol gola z orgazmom v narcisoidnem odsevu. Bila je ura usode. Steklo se je topilo v nasladi, stopilo se je v spermo požirajočo žensko z nakitom in odišavljeno. Utapljala se je ljubezen s poljubom slovesa skozi grlo drseče v vodo. Poslavljala se je z mehurji zraka iz ust, ki so se dvigali proti gladini in se dotikali svojih odsevov. A telo je padalo proti dnu, proti nebu v ogledalu. Le mehurji, mehurji zraka in ženske duše so se srečevali s spermo v steklu, v grlu med zankama – toda bilo je dovolj, da se je rodil človek. Bila je ura revolucije, ko se je rodil gol, z atmosfero ovit – obložen v krzno, s šampanjcem v roki. A držal ga je drugače.

ZNANOST

V smaragdnem lesketu njenih oči je znanost, civilizacija odkrila odmeve velike eksplozije, v zlatem lesketu nakita je odkrila svoje poreklo.

Iz zlate eksplozije se je rodilo vesolje, življenje pod vodo, iz krakov erupcije so se razvile roke hobotnice. Komaj slišni morski tokovi so nosili razvejeni lovke, ko so se priseski razcveteli v pelod, liste in prašnike, v rožnato polje, ki so ga nosili tokovi vetra. V drobne girlande so se spletli cvetovi v njenem lasišču, ko je ležala v krznu, svilenih blazinah, opazujoč so v ekranu na stropu, skrivnostno s srhom naslade’. V smaragdnem lesketu njenih oči je znanost, civilizacija odkrila odseve velike eksplozije, v zlatem lesketu nakita Je odkrila svoje poreklo.

Tekst je bil objavljen v številki Čevljev, ki je izšla leta 1983.

LETNI ČASI

Cekin zlat je kot pomlad,
polna je rož, kot kakšen mrož,
pogledam v morje, je kot to nebo,
na njem pa vidim mavrico,
ki kaže toplo na poletje to.
Ojej, listi padajo,
najbolje, da kostanje pečemo.
Oh, snežinke padajo in to je slovo.

GALEBI

V jatah lahkotno
krožijo –
z bliskovito naglico
vse nižje v morje,
na valove.
Na obalo.
Se z Majo čudiva.
Galebi – bele ladjice.
Odletijo daleč
na pečine
v kamnita dupla.
Ptice miru.
Ptice širnih daljav
in bližine domov.
Dolgonoge bele
lepotice.

LESK TVOJIH OČI

Lesk tvojih oči bledi.
Ne ugašaj luči,
samo tvoja je!
Napajaj ogenj, v srcu tli,
v tvoji duši.
V globinah svoje duše
čutim ljubezen –
večne sanje.
Nihče ne sme ukrasti
upanja, sreče.
Živi, ustvarjaj,
izživi danost.
Lesk tvojih oči
so neskončna zrcala
pradavnine.

PRAZNIK ČEŠENJ

Oj, češnje hrustavke,
češnjev vrt,
oči se zaiskrijo,
lica vzcvetijo,
roka poseže, sto rok,
tisoč rok…
Neznanci so bili v hipu
moji znanci, prijatelji.
Sedanjost je preteklost,
preteklost
je prihodnost.
Morda le enkrat doživiš,
da poromaš na
Sveto Goro, Škabrijel,
se zazreš
v Sočo pod sabo
in veš, da si doma.
Zgodi se,
da zavriskaš v srcu
in ti je toplo.

STARKA

Starka stopa počasi.
Svetloba jo varuje.
Zrcali se ji v dlaneh,
na licih, v očeh.
Je mladost in modrost
in sprava z davnino.
Njena pot je pot miru.
Seje zrna blagosti,
zrna sonca.
Se klanja dihu zemlje
in spaja dušo v enost.

Skelenja

Tako močno me skeli všit rob teme.

Izruj mi ga, roka vzplamenela,
kost stoglava.

Potem pa ga,
kolikor hitro lahko,
odvrzi.

Kajti, kdor ga preveč dolgo prenaša,
tistemu se posušijo

vsi dotiki.

Tiste noči

ko sem izpil prav vse zvezde
in začel okrog sebe

sejati breztežno pomlad

sem se zapodil
v tvojo razdraženo noč

in ti ugasnil usta ter smeh

takrat resnično še nisem niti malo vedel
da bo že naslednje jutro

v tebi vzbrstelo popolnoma spremenjeno sonce

Pritajitve

iz usedline deveterih prostranstev
brezglasno huškneš
v gozdove
in čez čas še med ljudi ter njihove hišice

da končno postaneš pomlad

a tudi če medtem nehote zaideš
ker se nameniš kam daleč

nikakor ne pozabi

za teboj je raskav šepet zime
malo naprej - polno nebje skorajšnjega poletja
vmes - do kamnitih robov stradeža izpraznjeno prostorje

prihuljeno kot bi željno pričakovalo
svojega mesijo

Vonj dreves (na pomlad)

sleherni dan bolj gnetljiv
bolj radoživ

ko takole
nekam malomarno veje
čez srpaste grebene
naše pred kratkim nasedle vere

in se prav počasi razširja vse do nekdanjih bivališč
ter krpastih njiv

da se ne bi nikjer drugje zares udomačil
zgolj pri nas

zdaj

Zjutraj si poletje

globoko pod jezikom rastejo koraki

čim odpreš usta
ti skoznje
odtečejo širom vzkipele pokrajine

čudežno pomlajena drevesa
in rumeno tleča polja

a vseeno v tvoj dan kdaj vdrejo tista zmršena mesta
betonsko mrakobna
ki jim nikakor ne razločiš obraza

le hrbet

pa drugega več nič
čisto nič

da jih do jutra znova poseliš z barvami svoje prisotnosti

Razprostrte besede

Z lišajem nikdar docela scvetelih zvezd
lahno segaš v smer

mojega nekdanjega nebja.

Kako gosto si tedaj želim, da bi te lahko zadržal
v skromnih hišicah
vseh na široko razprostrtih besed.

A o tem
sploh ne spregovorim.

Zmeraj se mi namreč zdi, preveč rada le sveže molčiva.

Trajanja

natekla se je že brezmejna jesen

ko sem s kože dvorišča spraskal stopinje
čeprav nisem vedel čigave
sem njihove ostanke
obesil visoko pod strop svoje hiše

naj se posušijo

kajti še preden se zares razvname zima
jih spet vzamem v roke in iz njih sešijem svoje
bolj udobne ter mehkejše

da bi naposled vendarle trajale skozi celotno naslednje leto

LET

Sigurnost leta je neupitna
kad su nam krila dovoljno velika
i paperje dovoljno meko
Nesigurnost proizlazi iz košmara
Ruke nikad nisu dovoljno velike
Paperje smo davno izgubili
u fazi preobrazbe
Prodajući svoju nevinost
gubili smo mogućnost vinuti se
Zemlja je ljepljiva nakon dugih kiša
Laži su olovno teške
kod prvog izdisaja
S vremenom naučiš disati
pod pritiskom
Ne pitaš se koliko bari je potrebno za izdisaj
Znaš da si u blatu
Kal se lijepi za tabane
Noge su odavna bose
Ispod pazuha nosiš sjećanje
skriveno od isposnika istine
Ponekad ti se čini da su utezi na krilima oslabili pritisak
Pokušavaš zamahom uzletjeti
Širiš ruke i stavljaš masku
Ispod maske praznina
Neboder je visok
Bez lifta se ne možeš popeti
Ponestane daha
Ako nestane struje
kako ćeš se spustiti
Tražiš tragove paperja ispod pazuha
Pronalaziš sebe
Nova dimenzija iste stvarnosti
Let je moguć kad istovariš teret

UMJESTO PEPELOM POSIPAMO SE PIJESKOM

Rastačemo se poput zrelog vina
u krčmi na periferiji grada
Život je u pogrešnim cipelama
Miriše na nikotin i mokraću

Rukohvati se više ne koriste
Opasnost su užareni jezici
gutaju sve pred sobom
ostavljajući prazne duplje
i muk podijeljen na tvoje i moje

Sve više nas je beskućnika
čergarimo bez čerge
tražeći milostinju
Tvoje ruke su izbodene od trnja i kamenja
Na njima putovanja i bespuća
Stopala su žuljevita
Noći nemirne

Rastačemo se poput zrelog vina
na stanicama u vlakovima
I krila aviona su bolja od koraka
Od uperenog pogleda prepunog mržnje
Ima li vjere u vjeđama dječaka
ili tek strahu on prkosi
Oružjem prijeti sebi ili tebi

Uhvaćen olujnim rukama vjetra
miris zgarišta donosi pustinjski pijesak
Samuje žena skrivena od pogleda
Dajući dojku još nerođenom sinu
Strahujući za kćeri neželjene

Umjesto pepelom posipamo se pijeskom
a on se vrti u krug
i muk podijeljen na tvoje i moje

VREĆICA, RIBA I SUTRA

Izvukoše iz kontejnera kosti ribe
bijele igličaste
iz glave gledaju mrtve oči
more je zaspalo u njima
Na kontejneru visi vrećica
iz vrećice viri kruh
i konzerva
Na konzervi rok trajanja
Ne traje više vrijeme mira
ni vrijeme konzerve
U konzervi se goje crvi
Crvi su i u kontejneru
Mir je umro s mrtvom ribom
i morem u njenim očima

Nebom lete nevidljive riječi
sudaraju se i sakate
riječi gube smisao u dijalogu
Monolog je zauzeo pozornicu
Trule daske škripe od težine
izgovorenih laži
Obmana je fokus trajanja
Trajemo poput riba
Ogoljeli šiljati

Izvukoše iz grobova majke
Kloniraju njihovu djecu
Djeca imaju oči ribe
Mrtve u trenutku rođenja

Riječi gube smisao
smisao je biti prvi u rano jutro
Uzeti vrećicu s kontejnera
sjesti na klupu u parku
Promatrajući mačku kako glođe
bijele igličaste kosti ribe
pojesti ostavljen kruh i
konzervu upitnog roka trajanja

PROGNANA ŠKORNJA

Gliboko vu snegu
ostala je škornja
Pohabana i blatna
V jalovo blato je vgrezla
ilovaču lepljivu
na putu med živicom bodečom
i čkominom ledenom
Nogi je zdavnjaj prežmehka bila
Zuvala se po poutu
i črez rupu vu sari šljunek kosala
Krvavi je žulj na peti zdubila
Kag da je štela s ceste pobeči
doma ostati
a ne se po tuđini nemo klatiti
Gliboko vu snegu
ostala je škornja
Bez noge krvave puta ne najde
Same ju čemer od peska vu sari žegeče
Pod petom joj kilometri ceste
i bodečeg drota
zobi od cucki
i ljudska sramota
Ni par ju njezin vu snegu ne najde
zginul je v noči
kad cucke su drugi
huškali na nje

DIETE I STRAH

Strah
strah se vu kosti vrinul
Škripi kak staro drievo
pod severem v zimi
Lušči se kak kora
z debele bukve
Zatire smieh i radost
grebe po podu
kak stekla lisica
gda plien išče
Strah se pod strehe zavlekel
vu gajnke vu štale vu misli
Nie moči mam zaspati
vrti te kak veter klopotec
kak rieka vir
kak mati diete na vrtuljku
I diete se boji
išče sreču vu oku matere
a sreče nie
samo megle
i rosa se megli
i vusnice su bliede
ruke drhteče
Nekak je najbolje da čkomi
da se v kutu z novim medekom
igrati navči MESTE ŠIBIC GERDE RIEČI

Vužgali su hižu
Prve su ji
skurili obraze
onda roke
pa tielo

Vužgali su hižu
bez ognja
bez šibic i drieva
z riečima
z grdim riečima

Zgorela je
kak plast siena
kak papier

Meste ognja laži
Meste šibic gerde rieči
štere pečeju
gorše od ognja
i dougo boliju

Nie melema
šteri ih more smiriti

Bez obraza
su sedeli vu kmici
Bez rok
su pisali rieči
Bez tiela su
spali v isti postelji
vu drugem svietu

Vužgali su hižu
Stiha
Niemo

Teške ju je znova zgraditi

Pesmi o skladateljih, katerih obletnico
rojstva obeležujemo v letu 2022

Lahkotna utvara preprostosti
kot je privid mesečine
na rosni travi
Bosi koraki
neslišni
nevidne sledi
Nihče drug ne bo
zate Joseph Haydn
zapisal tvojih sanj o sitosti
zato naj se sliši tvoj klic
naj zveni tvoj ples
nič ne de če se lože posmehujejo
čez čas
tudi iz zarjavele pipe
priteče čista voda
Skladaj hlapec
tvoje skladbe so tekoče
mnogi se z njimi opijajo
a ti ne pij
ti moraš skladati
le to te obudi med žive
tvoje jabolko je strupeno
in sam boš moral prebaviti strup
Skladaj gospod
blaženost te je ošvrknila
tvoja nežnost je bila uslišana
nisi več bos in
trava je topla
nocoj
nocoj prisluhni
to vihra tvoje ime
to si sanjal
ko si potrpežljivo sklanjal glavo
tvoje note so za zmeraj
iztrgane iz temnega dna
Skladaj bogataš
vzemi si čas
sedaj imaš čas
doživel si svoj čas

Raziskovanje razsežnosti
dolbenje globin
klestenje višin
zvok je živ
kot glina
kot barva
zvok je mogoče oblikovati v neslutene
še neslišane oblike
ga obarvati v
pisane poteze prvinskosti
v neštete odtenke črnosti in sivosti
Niccolò Paganini zazna
odtenke prosojnosti
več nivojsko ukrivljenost
virtuoznost preprostosti
Njegov capriccio prežema
gorečniški duh
ostrejši zvok
številnejši so toni
gostejša je partitura
Dotik meje obzorja je hkrati
občutek dotika brezmejnosti
Isti sij zažari v očeh
isti ples misli
ista toplina občutka
z lokom po struni ali
z ostrim rezilom čez snežnost kože

Toplo zveni
tvoj napev
Ista glasbila so
ki so prej divjala skozi prerezane vratove
Vse je odvisno od misli
s čim je skladatelj prepojil zapis
kako je dirigent to razumel
kaj hoče spremeniti
kakšne svoje zamisli uresničiti
Glasbilo je predmet ustvarjanja
strune bodo zapele točno tako
kot zveni glasbenik
pihnjen zrak je obarvan
z odtenki glasbenika
A dirigent je tisti
ki želi slikati
zato si želi brezbarvnosti v orkestru
da ga lahko oživi
v zlato šumenje žitnih klasov
v živo zelenilo pomladnih krošenj
v neskončno modrino obzorja
Tvoje melodije
Gioacchino Rossini
so sočne
prijetno blagega okusa
lahko se jih pikantneje obarva
dodaja začimbe
zapeče močneje
Mehkoba zvoka pa je tista lastnost
ki jo dirigenti vedno zadržijo
Je kot cvet mimoze
ki spominja na tvojo tenkočutnost

Polzijo kaplje
v blagem dotiku ulične svetilke
V oblaku so bile same
strmoglavile so same
in pri tem pazile
da ne trčijo z drugimi
A stik s šipo je začetek sozvočja
na šipi so združene močnejše
zato polzijo in iščejo druge
da so lahko hitrejše
potem smuknejo na tlak
med fugami tekmujejo
Kako dolgo so nastajale
v mislih sestavljale dež
Claude Debussy jih v oblake
ni razvrščal
prepustil se je občutkom
kaplje so to naredile same
Kaplje sledijo občutkom
okrog katere kocke se bodo pognale
le kdo bi temu
lahko zarisal pot
Notno črtovje na šipi
se spreminja
vsak piš vetra pomakne črto
zapelje kapljo počez in
skladba zazveni čisto drugače

Z norostjo volka
ki plane v čredo ovac
so nakracane note v partiture
s strastjo ugrizov v tople vratove
z blaznostjo krvoločnosti v očeh
z zanosom zapisati vse
do zadnjega zvoka
ni več strune
ni dela strune
ki je ni zarezala ostrina loka
usločeno telo davi
čekani trgajo
zvoki strahu
cvilež nemočnih
renčanje skozi grlo polno tuje krvi
nagon je močnejši od razuma
prsti ne spustijo peresa
zver ne more prenehati
Igor Stravinski ne more prenehati
vsi vratovi morajo biti zdrobljeni
nihče se ne vpraša zakaj
kakor s krvjo zapisani
vsi toni morajo ven
v strune v membrane skozi ventile
To je pokol
to je blaznost
to so izbuljene oči
to so zlomljena peresa
a melodija teče naprej
melodija mora biti zapisana
Če bi se roka ustavila
prekinila tok
bi se volk zlomil
in postal plen
če omaga pred koncem bo plen
če preneha pred koncem bo plen
zato vztraja
edino tako preživi
Zjutraj je sneg pomendran
globoko prepojen z odteklimi življenji
čreda je mirna
nema
zapisano je

VOLITVE

V oklepih in okovih,
v krču pridržani
izdihani
oblasti predani.
Poslušno krotki
blago kritični
previdno zadržani.
Prilagojeno umni
in seveda povsem nekritično razumni
od tv-ja zaspani
informacijam zapisani
lepo vodljivi
da se »resnica« ne izkrivi.

In Rüstung und Fesseln,
in Krämpfen gehalten
ausgeatmet
sich der Macht unterworfen.
Gehorsam und sanftmütig
leicht kritisch
sorgfältig zurückhaltend.
Anpassungsfähig
und, natürlich, völlig unkritisch rational
schläfrig vom Fernsehen
informationsbesessen
gut führbar
damit die "Wahrheit" immer dieselbe bleibt - unantastbar.

In armour and shackles,
held in convulsions
exhaled
surrendered to power.
Obediently meek
mildly critical
carefully restrained.
Adaptably minded
and, of course, completely uncritically rational
sleepy from TV
information obsessed
nicely controllable
so the "truth" stays undestroyable

VESOLJNOST

Tok vije zvezdnatost okoli mojega prsta
tečem v kapljanju trenutka
kaplja kapljanja
vesolje vesoljevanja

The current winds the starryness around my finger
I flow in the dripping of the moment
The drip of the dripping
The universe of universing

Die Strömung wickelt die Sternheit um meinen Finger
Ich fließe im Tropfen des Augenblicks
Ein Tropfen der tropfung
das Universum der Universheit

ANGEL

soft colours of your breath

my soul is glowing

my beeing so ful of your presence

you are the only one

your words draw thousands of colours

your believe is the breath of universe

the presence of warming softening rainbow colours

you are me

as i am you

you are we

as we are all to you

your name is on my lips of religion

I bow to your presence in all of us

I bow to your power speaking through us

weiche Farben deines Atems

meine Seele leuchtet

mein Sein ist so erfüllt von deiner Gegenwart

du bist der Einzige

deine Worte malen tausende von Farben

dein Glaube ist der Atem des Universums

die Anwesenheit von wärmenden, erweichenden Regenbogenfarben

du bist ich

wie ich du bin

du bist wir

wie wir alle du sind

dein Name ist auf meinen Lippen der Religion

ich verneige mich vor deiner Gegenwart in uns allen

ich verneige mich vor deiner Macht, die durch uns spricht

tvoj angel

mehke barve tvojega diha

moja duša žari

moje bitje je tako polno tvoje prisotnosti

ti si edini

tvoje besede rišejo na tisoče barv

tvoje prepričanje je dih vesolja

prisotnost topline, ki mehča mavrične barve

ti si jaz

kot sem jaz ti

ti si mi

kot smo mi vsi ti

tvoje ime je na mojih ustnicah vere

Klanjam se tvoji prisotnosti v vseh nas

Klanjam se tvoji moči, ki govori skozi nas

ARABSKE PRAVLJICE

Jesen je čas za gobe.

Pomlad je za zobozdravnika.

Jeseni gremo v gozd nabirat gobe.

Spomladi greste k zobozdravniku zaradi zob. Ne vem, zakaj, a je res. Ne vem, kako je z zobmi, vem pa, kako je z gobami. Toda zakaj vsako pomlad naletimo na obveze pri ljudeh, ki so povsem neprimerni za takšen videz: pri izvožčkih, častnikih, kavarniških pevkah, sprevodnikih v tramvajih, rokoborcih, dirkalnih konjih, tenorjih in dojenčkih?

Ali ne zato, ker, kot se je posrečeno izrazil pesnik, »se razstavlja prvi okvir« in piha od vsepovsod?

Vsekakor pa to ni taka malenkost, kot se zdi, in nedavno sem videla, kako močan vtis pusti v človeku ta čas zob časa in kako močno doživlja spomin nanj.

Nekoč sem prišla mimogrede na obisk k staremu dobremu znancu. Za mizo je sedela vsa družina, ki je očitno pravkar zajtrkovala. (Uporabljam izraz »mimogrede na obisk«, ker sem že zdavnaj spoznala, da to pomeni preprosto nepovabljeno in da lahko prideš mimogrede na obisk ob desetih zjutraj ali ponoči, ko so vse luči ugasnjene). Prisotni so bili vsi. Mati, poročena hči, sin in njegova žena, neporočena hči, zaljubljeni dijak, vnukinja, gimnazijec in znanec s podeželja.

Še nikoli nisem videla te mirne meščanske družine v tako čudnem stanju. Oči vseh so gorele od nekakšne morbidne vznemirjenosti, obrazi pa so bili pegasti.

Takoj sem vedela, da je nekaj narobe. Zakaj bi bili sicer vsi tukaj in zakaj sta sin in njegova žena, ki sta običajno prišla le za minuto, sedela in se vznemirjala?

Verjetno je šlo za kakšen družinski škandal, zato se nisem trudila, da bi poizvedovala.

Sedla sem, v naglici so mi natočili čaj in vse oči so bile uprte v gospodarjevega sina.

»No, jaz bom nadaljeval,« je rekel.

Iz vrat je pogledal rjav obraz s kosmatimi bradavicami in tudi stara služkinja je poslušala.

»No, in že je bil tam, ko je drugič nataknil klešče. Bolelo je kot v peklu! Jokal sem kot beluga, on pa je vlekel. Skratka, vse je tako, kot mora biti. Končno ga je izvlekel ...«

»Povedala ti bom, ko boš ...,« ga nenadoma prekine mlada dama.

»In rad bi ... Nekaj besed,« reče zaljubljeni učenec.

»Počakaj, ne morete vsi naenkrat,« ga ustavi mati.

Sin dostojanstveno počaka in nadaljuje: »... ga izvleče, pogleda na zob, se otrese in reče: ‘Pardon, spet je napačen!’ in se vrne v usta po tretji zob! Ne, premislite! Rekel sem: ‘Dragi gospod! Če ...’« »Gospod, usmili se!« pravi služkinja pri vratih. »Pustite jim ...«

»In zobozdravnik mi reče: ‘Česa se bojite?’ - je odvrnil znanec iz dače. ‘Nečesa se je treba bati! Tik pred vami sem nekemu pacientu odstranil vseh oseminštirideset zob! Vendar nisem zmeden in ne rečem: ‘Oprostite, zakaj jih je toliko? Gotovo ni bil bolnik, gotovo je bila krava!’ Ha ha!«

»In tudi krave jih nimajo,« se je pošalil gimnazijec. »Krava je sesalec. Zdaj vam bom povedal. V našem razredu ...«

»Šššš! Šššš! ...« je sikalo okoli nas. »Ne prekinjajte. Ti si na vrsti pozneje.«

»Bil je užaljen,« je nadaljeval pripovedovalec, »in zdaj mislim, da je pacientu odstranil deset zob, ostale pa si je pacient odstranil sam ...! Ha ha!«

»Zdaj jaz!« je zakričal gimnazijec. »Zakaj sem nujno zadnji?«

»To je le zobozdravstveni bandit!« Znanec z dače je zmagal, zadovoljen s svojo godbo.

»Lani sem zobozdravnika vprašala, koliko časa bodo trajale njegove plombe,« je navdušeno povedala mlada dama, »in on je rekel: ‘Pet let, in ne potrebujemo zob, ki bi nas skrbeli.’ ‘Ali bom res umrla čez pet let?’ sem vprašala. Bila sem strašno presenečena. In se zgraža: ‘To vprašanje nima nobene zveze z mojo stroko.’

»Dajte jim proste roke!« razburi varuško pri vratin.

Pride služkinja, pobere posodo, vendar ne more oditi. S pladnjem v rokah se ustavi kot začarano dekle. Pordeči in pobledi. Vidim, da ima veliko povedati, a si ne upa.

»Prijatelj si dal je izruvati zob. Bolelo je kot v peklu!« je povedal zaljubljeni študent.

»Kakšna zgodba!« Gimnazijec je poskočil. »To je zelo, zelo zanimivo! Zdaj jaz! V našem razredu ...«

»Moj brat je želel, da mu izruvajo zob,« je začel. »Svetovali so mu, da je čez stopnice zobozdravnik. Šel je in pozvonil. Zobozdravnik mu je odprl vrata. Vidi, da je gospod zelo čeden, zato se ne boji, da bi mu izvlekel zob. Gospodu reče: ‘Prosim vas, izvlecite mi zob.’ Rekel je: ‘Rad bi, a ne morem. Ali res boli?’ Brat reče: ‘Res boli, samo izvlecite ga s kleščami.’ ‘S kleščami!’ Šel je pogledat in vzel klešče, velike klešče. Brat je odprl usta in klešče niso šle noter. Brat se je razjezil in rekel: ‘Kakšen zobozdravnik si ti, če nimaš niti instrumentov?’ In moški je bil tako presenečen. ‘Nisem zobozdravnik,’ je dejal. ‘Sem inženir.’ ‘Kako se torej lotiš puljenja zob, če si inženir?’ ‘Nisem se lotil,’ reče. ‘Sami ste prišli k meni. Mislil sem, da veste, da sem inženir in da ste le človeški in prosite za pomoč. In sem prijazen, zato ...’« »Meni pa je pulil zdravnik« je znova navdihnjeno vzkliknila varuška »Kakšen podlež! Zgrabil je klešče in v trenutku izpulil. ‘Daj, stara, polovnjak.’ Enkrat je obrnil – in polovnjak. ‘Prebrisano,’ pravim. ‘Niti pisniti nisem utegnila!’ On pa mi je rekel: ‘Kaj hočeš, da naredim,’ je rekel, ‘za tvoj polovnjak, da te štiri ure vlačim po tleh za zob? Vsi ste pohlepni,’ pravi, ‘in je dovolj sramotno!« »Za božjo voljo, res!« – je znova vzkliknila služkinja, ker je ugotovila, da prehod od varuške do služkinje gospodom ni bil preveč žaljiv. »Pri Bogu, vse to je res. To so živoderci! Moj brat si je šel pulit zob in zdravnik mu je rekel: ‘Ta zob ima štiri korenine, ki se prepletajo in rastejo do očesa. Za ta zob ne morem računati manj kot tri rublje.’ In od kod naj plačamo tri rublje? Smo revni ljudje! Moj brat je premislil in rekel: ‘Nimam pri sebi toliko denarja. Izpuli mi ta zob danes za poldrugi rubel. Čez mesec dni bom od šefa dobil plačo, potem mi ga boš izdrl do konca.’ Toda ne! Ni se strinjal! Hoče vse naenkrat!«- »Škandal!« je nenadoma pogledal na uro prijatelj iz dače. »Ura je tri! Zamujam v službo!«

»Tri? Moj bog, in moramo iti v Carsko selo!« sta skočila pokonci moj sin in njegova žena.

»Ah! Nisem nahranila babice!« se je hčerka razburjala.

In vsi so odšli, razgreti in prijetno utrujeni.

Toda domov sem odšla zelo nesrečna. Dejstvo, da sem si sama zelo želela povedati zgodbo o zobozdravstvu. Vendar mi ni bila ponujena priložnost.

»Sedijo kot Arabci ob ognju in pripovedujejo svoje zgodbe. Kaj bi si mislili o neznancu? Seveda mi je vseeno, vendar sem še vedno gostja. To je od njih nespodobno.«

Seveda mi je vseeno. Kljub temu vam želim povedati ...

Bilo je v oddaljenem provincialnem mestu, kjer ni bilo zobozdravnikov. Bolel me je zob in napotili so me k zasebnemu zdravniku, ki naj bi vedel nekaj o zobeh.

Šla sem. Zdravnik je bil dolgočasen, s povešenimi ušesi in tako suh, da sem ga videla le v profilu.

»Zob? To je grozno! No, pokažite mi!«

To sem storila.

»Ali boli? Kako nenavadno! Tako lep zob! Ali je torej boleče? To je grozno! Takšen zob! Neverjetno je!«

S poslovnim korakom je pristopil k mizi in poiskal dolgo zaponko – verjetno od ženinega klobuka.

»Odprite usta!«

Hitro se je sklonil in me z zaponko potolkel po jeziku. Nato je zaponko skrbno obrisal in jo pregledal kot dragoceno orodje, ki bo morda vedno znova prišlo prav, da se ne bi pokvaril.

»Žal mi je, gospa, to je vse, kar lahko storim za vas.«

Molče sem ga gledala in čutila, kako se mi rosijo oči. Mrzlično je namrščil obrvi.

»Žal mi je, nisem strokovnjak! Naredim, kar lahko!«

Zato sem to tudi rekla.

GROZLJIVA ZGODBA

Ko sem prišla k Sundukovim, se jim je mudilo, da bi nekoga pospremili na postajo, vendar me niso pustili oditi.

»Čez natanko eno uro ali celo manj bomo doma. Ostanite z otroki, saj ste tako redek gost, da se potem še tri leta ne boste povabili. Bodite z otroki! Kokosja! Totosja! Tulja! Pridite sem! Naj bo teta zaposlena.«

Tu so Kokosja, Totosja in Tulja.

Kokosja je bila videti čista, s prečko in naškrobljenim ovratnikom.

Totosja je čista deklica s kitko na čelu.

Tulja – debel mehurček, ki ga povezuje škrobljen ovratnik in predpasnik.

Spoštljivo so me pozdravile, me posadile na kavč v dnevni sobi in se začele ukvarjati z mano.

»Papa je pregnal Fräulein,« je rekla Kokosja.

»Odganjal je Fräulein,« je rekla Totosja.

Debela Tulija je vzdihnila in zašepetala:

»Plegnal!«

»Bila je strašna neumnica!« je prijazno pojasnila Kokosya.

»Bila je neumna! je dejala Totosya.

»Neumno!« je zavzdihnila debeluška.

»In oče je kupil delnice Lianosoia!« Kokosya se je še naprej ukvarjal s tem. »Ali mislite, da ne bodo padle?«

»Kako naj vem?«

»Ker nimate delnic Lianosova, vam je vseeno. Grozno me je strah.«

»Strah vas je! - Tulja je zavzdihnila in se zdrznila.

»Česa se tako bojite?«

»Kako ne razumete? Smo neposredni dediči. Če bo papa danes umrl, bo vse naše, če pa padejo Lianosovi, ne bo tako veliko!«

»Torej ne veliko!« je ponovila Totosja.

»Ne bo preveč!« je zašepetala Tulja.

»Dragi otroci, pustite svoje žalostne misli za seboj,« sem rekla. »Vaš oče je mlad in zdrav, zato se mu ne bo nič zgodilo. Zabavajmo se. Je božični večer. Imate radi strašljive zgodbe?«

»Ne vemo. Kakšne strašljive zgodbe?«

»Ne veste, zato vam bom povedala. Bi želeli?«

»Res je!«

»Hočem!«

»Hocem!«

»Poslušajte: v nekem kraljestvu, a ne v našem, je živela carica, čudovita lepotica. Imela je roke iz sladkorja, oči v barvi cvetače in medene lase.«

»Francozinja?« je Kokosja zavzeto spraševala.

»Hm... Verjetno je tako. Carična je živela in živela, ko je nenadoma zagledala volka, ki je prihajal ...«

Tu sem se ustavila, ker sem se tudi sama malo ustrašila.

»Pa pride volk in ji s človeškim glasom reče: ‘Princesa, carična, pojedel te bom!’

Carica se je prestrašila, padla volku pod noge in grizla tla.

‘Pustite me, volk, na svobodo.’

‘Ne,’ je rekel, ‘ne pustim te oditi!«’

Potem sem se spet ustavila in se spomnila debele Tulje: prestrašena bo in bo zbolela.

»Tulja! Ali nisi zelo prestrašena?

»Jaz? Niti malo.«

Kokosja in Totosja sta se prezirljivo nasmehnili.

»Veste, da se volkov ne bojimo.«

Bilo mi je nerodno.

»No, povedal vam bom še eno. Le ponoči naj vas ne bo strah. Poslušajte! Nekoč se je stara carica odpravila na sprehod po gozdu. Hodi, hodi, hodi, hodi, hodi, nenadoma od nikoder pride grbasta starka. Starka stopi k carici in ji reče s človeškim glasom:

‘Pozdravljena, mati!’

Carica se je poklonila starki.

‘Kdo si ti,’ reče, ‘babica, da hodiš po gozdu in govoriš s človeškim glasom?’

In starka je nenadoma izbruhnila v smeh, zobje so ji šklepetali.

‘Jaz sem,‘ pravi ona, ‘mati, ki je nihče ne pozna, a jo vsi srečujejo. – Jaz sem mati, vaša smrt,’ je rekla.

Vdihnila sem, ker me je strah stisnil v grlu.

Pogledala sem otroke. Sedijo tam, ne da bi se premaknili. Le Totosja se je mi je nenadoma približala (ja, dekle mora imeti boljše živce kot ti idiotski fantje) in me nekaj vprašala.

»Kaj ste rekli?

»Rekla sem, koliko je vredno tvoje krzno?«

»Huh? Kaj? Ne vem ... Ne spomnim se ... Ta zgodba vam ni všeč, kajne? Tulja, morda si zelo prestrašena? Zakaj ste tiho?«

»Česa se bojite?

»Starih žensk se ne bojimo.«

Žalostna sem. Kaj si lahko izmislim, da se bodo počutili nekoliko bolje?

»Morda ne želite slišati pravljice?

»Ne, res si to želimo. Prosim, povej nam nekaj strašljivega.

»V redu, v redu, v redu. Morda pa ni dobro strašiti Tulje, saj je še dojenček.

»Ne, nič, prosim, povejte mi.«

»No, tukaj je! Nekoč je bil star grof. In ta grof je bil tako hudoben, da so mu na stara leta zrasli celo rogovi.«

Totosja je potisnila Kokosjo in obe sta se z rokami pokrili usta in se zasmejali.

»Kaj je bilo to? Tako so mu zrasli rogovi, in ko so mu zaradi starosti izpadli zobje, so jih nadomestili divjaški kljunčki. Tako je živel in živel, stresal rogove in praskal s kljunom, zdaj pa je prišel njegov čas, da umre. Izkopal si je velik grob, ne preprostega, ampak s podzemnim prehodom. In ta prehod je iz groba vodil naravnost v glavno dvorano pod grofovim prestolom. Svojim otrokom je naročil, naj brez njega ne sprejemajo nobenih odločitev in naj počakajo tri dni po njegovem pogrebu. Nato je dejal, da bo videl, kaj se bo zgodilo.

Ko je grof umiral, je poklical svoja dva sinova in naročil starejšemu, naj izreže srce mlajšega sina in ga da v steklen vrč. ‘In potem,’ je dejal, ‘boste videli, kaj se bo zgodilo.’«

Bila sem tako prestrašena, da me je zmrazilo. Neumno! Izmišljujem si najrazličnejše strahove, potem pa si ne upam iti skozi temno sobo.

»Otroci, kaj počnete? Morda ... ne več?«

»Ali je to prava verižica, ki jo imate?« je vprašala Kokosja.

»In kje je vzorec?« je vprašala Totosja.

Toda kaj je s Tuljo? Ima zaprte oči! Zelo se je prestrašila!

»Otroci! Poglejte! Tulja! Tulja!

»Zaspala je. Odpri oči, to je nesramno.«

»Veste, dragi otroci, očitno ne morem čakati na vašo mamo. Pozna se, temni se in verjetno bi me bilo strah iti po ... po vsem. Povedal pa vam bom še eno zgodbo, sicer kratko, a zelo strašljivo.«

Poslušajte:

»Nekoč so obstajale delnice Lianosova. Nekoč so živele, živele, živele, živele, živele, živele, živele in nenadoma... padle!«

»Uf! Kaj se ti je zgodilo?«

»O, moj bog! Kaj je z njimi!«

Kokosja se trese kot trepetlikin list. Njena usta so izkrivljena ... Je to paraliza?

Totosja je vsa bela in ima široko odprte oči, hoče nekaj reči, a ne more, le z rokami v grozi odriva nekakšen strašni privid.

Nenadoma se iz Tulje zasliši obupan krik:

»Uh! Strah me je! Strah vas je! Uh, dovolj! Prestrašena! Strah vas je! Strah vas je!«

Nekaj je udarilo. Totosja je nezavestna padla na preprogo.

NORCI

Na prvi pogled se zdi, da vsi razumejo, kaj je norec in zakaj je norec tem bolj nor, čim bolj okrogel je.

Če pa mu prisluhnete in si ga pobliže ogledate, boste razumeli, kako ljudje pogosto zamenjajo neumnega ali neumno osebo za norca.

»Kakšen norec,« pravijo ljudje. Vedno nima ničesar v mislih! Mislijo, da ima norec v glavi prazno!

Pravi okrogli norec se prepozna predvsem po svoji največji in najbolj neomajni resnosti. Najspretnejši človek je lahko vihrav in deluje nepremišljeno – norec nenehno razpravlja o vsem; ko razpravlja, ravna v skladu s tem in ko ravna, ve, zakaj je ravnal tako in ne drugače.

Če boš imel za norca človeka, ki ravna nepremišljeno, boš naredil takšno napako, ki se je boš sramoval vse življenje. Norec vedno razmišlja.

Preprost človek, pameten ali neumen, bo rekel:

»Danes je slabo vreme – ampak kakor koli, šel bom na sprehod.«

Toda norec bo sodil:

»Vreme je slabo, vendar bom šel na sprehod. In zakaj bom šel ven? Ker je nezdravo ves dan sedeti doma. In zakaj je nezdravo? Preprosto zato, ker je nezdravo.«

Norec ne prenese nobene grobosti misli, nobenih nepojasnjenih vprašanj, nobenih nerazrešenih problemov. On je že zdavnaj vse razrešil, vse razumel in vse ve. Je razumen človek, ki bo v vsakem vprašanju našel rešitev in zaokrožil vsako misel.

Ko srečaš pravega norca, te prevzame nekakšen mističen obup. Ker je norec kalček konca sveta. Človeštvo išče, postavlja vprašanja, gre naprej, in to je v vsem: in v znanosti in v umetnosti in v življenju, in norec in nobenega vprašanja ne vidi.

»Kaj je to? Kakšna vprašanja?«

Odgovoril je in že zdavnaj odšel.

Norec ima tri aksiome in en postulat, ki mu pomagajo pri sklepanju in zaokroževanju.

Aksiomi:

1) Zdravje je na prvem mestu.

2) Če bi le bilo denarja.

3) Iz kakšnega razloga?

Postulat:

Tako mora biti.

Če prvi ne pomagajo, bodo pomagal zadnji.

Norci se v življenju običajno dobro znajdejo. Njihov obraz s starostjo zaradi nenehnega razmišljanja postane globok in premišljen. Radi imajo veliko brado, trdo delajo in pišejo z lepo pisavo.

»Soliden človek. Ne meša prahu,« pravijo o norcu. »Samo nekaj v njem je ... Preveč resno ali kaj?«

Potem ko se je naučil vse modrosti zemlje, prevzame nase težavno in nehvaležno dolžnost – učiti druge. Nihče ne svetuje tako veliko in tako vztrajno kot norec. In to iz vsega srca, saj je ob stiku z ljudmi ves čas v stanju hude osuplosti:

»Zakaj so vsi zmedeni, se vrtijo, se vrtijo, ko pa je vse tako jasno in okroglo? Zdi se, da jih ne razumejo, zato jim jih je treba razložiti.

»Kaj je to? Za čim žalujete? Vaša žena se je ustrelila? To je zelo neumno od nje. Če bi jo, bog ne daj, krogla zadela v oko, bi si lahko poškodovala vid. Bog ne daj! Zdravje je na prvem mestu!«

»Ali je vaš brat zaradi nesrečne ljubezni pobesnel? Preseneča me. Nikoli ne bi zblaznel. Zakaj bi morali? Če bi le bilo denarja!«

Osebno sem poznala norca, najbolj popolno okroglega, krožno oblikovanega, ki je bil specializiran izključno za vprašanja družinskega življenja.

»Vsi bi se morali poročiti. In zakaj je tako? Ker moraš za seboj pustiti potomce. In zakaj se morate razmnoževati? Ker se morate. In vsaka bi se morala poročiti z Nemcem.«

»Zakaj z Nemci?« ga vprašajo.

»To je tako potrebno.«

»Tako ne bo dovolj Nemcev za vse.«

Tedaj je bil norec užaljen.

»Seveda je mogoče vse obrniti na smešen način.

Ta je stalno živel v Sankt Peterburgu, njegova žena pa se je odločila, da bo hčerki dala v eno od ustanov v Sankt Peterburgu.

Norec se je uprl:

»Veliko bolje je, da jih damo v Moskvo. In zakaj? Ker bi bilo zelo priročno, če bi jih obiskali tam. Zvečer se usedeš na vlak, greš, zjutraj prideš na obisk. In v Sankt Peterburgu, kdaj se obiščete!«

V družbi so norci priročni ljudje. Vedo, da je treba damo pohvaliti in njeni gospodinji reči: »In vi ste vsi v krču.« In norec vam ne bo pripravil nobenega presenečenja.

»Rad imam Šaljapina,« se norec zaplete v pogovor. »In zakaj? Ker dobro poje. In zakaj dobro poje? Ker ima talent. In zakaj ima talent? Samo zato, ker je nadarjen.«

Vse je tako okroglo, tako dobro, tako udobno. Brez težav, brez težav. Ko ga potisneš, se odvije.

Norci pogosto delajo kariero in nimajo sovražnikov.

Splošno priznani so kot pametni in resni ljudje.

Včasih se tudi norec zabava. Seveda ob pravem času in na pravem mestu. Nekje na rojstnodnevni zabavi.

Zabava se tako, da pove šalo in nato razloži, zakaj je smešna.

Toda ne mara biti smešen. To ga v lastnih očeh spravlja na slabše.

Njegova vedenje in videz sta tako umirjena, resna in dostojanstvena, da ga povsod sprejemajo s častjo. Z veseljem ga izberejo za predsednika različnih društev, predstavnikov vseh interesov. Ker je norec spodoben. Celotna duša norca je, kot da bi jo lizal širok kravji jezik. Okrogla, gladka. Nikjer se ne zatakne.

Norec globoko prezira tisto, česar ne pozna. Iskreno prezira.

»Čigavo pesem ste pravkar prebrali?«

»Balmont.«

»Balmont? Ne vem. Nikoli nisem slišal zanj. Bral sem Lermontova. Vendar ne poznam nobenega Balmonta.«

Balmont je kriv, da ga norec ne pozna.

»Nietzsche? Ne vem. Nietzscheja še nisem prebral!«

In spet v takem tonu, da se človek začne sramovati Nietzscheja.

Večina norcev ne bere veliko. Obstaja pa posebna vrsta, ki se uči vse življenje. So napolnjeni norci.

Vendar je to ime zelo napačno, saj se v norcu, ne glede na to, koliko se napolni, ohrani le malo. Vse, kar vsrka z očmi, mu pade ven iz zadnjega dela glave.

Norci se radi imajo za velike originale in pravijo:

»Mislim, da je glasba včasih zelo prijetna. Na splošno sem velik čudak!«

Bolj ko je država kulturna, mirnejša in boljša, bolj okrogli in popolni so njeni norci.

Krog, ki ga sklene norec na področju filozofije, matematike, politike ali umetnosti, je pogosto za dolgo časa neprekinjen. Dokler ga nekdo ne začuti:

»Kako strašno! Kako okroglo je postalo življenje!«

In prekine krog.

Resnična zgodba, nastala v kratkem času po celi vrsti naključij

Knjige rada prebiram tako, da si izberem več del istega avtorja. Lansko leto sem prebirala romane irske pisateljice Maeve Binchy, oktobra je bilo na vrsti njeno – Škrlatno pero. Škrlatno? Pri nas redko uporabljena beseda. No, v tej knjigi je to nič več kot ime restavracije.

V petek zvečer, 8. oktobra (datum sem si zapomnila, ker sem posnela ekran na televizorju in ker je to rojstni dan mojega očeta), sem brala to knjigo, ko me je moj mož Bojan poklical, da gleda dober film, naj pridem, čeprav sva ga že videla – akcijski triler Potnik (The Commuter). No ja, saj rada gledam trilerje, akcijskih filmov pa ne: »Bom raje pri knjigi, itak jo moram vrniti v knjižnico.«

Čeprav najprej nisem hotela zapreti knjige, sem čez čas vseeno prisedla pred TV. Takoj sem se spomnila filma. V glavni vlogi (Liam Neeson) je Michael, upokojeni kriminalist …, ki hodi po vlaku gor in dol, išče neznano osebo s potovalko …., vmes vlak zaide v akcijske scene, … in končno opazi dekle, ki bere knjigo. – Škrlatno znamenje!

Glej no glej, spet škrlatno! Začelo me je zanimati in lotila sem se raziskovanja. Najprej sem prevrtela film nazaj, da se prepričam o tej knjigi. Junakinja si odpro knjigo položi na kolena: The Scarlet Letter, roman Nathaniela Hawthorna iz leta 1850, v Sloveniji pa so knjigo izdali pod naslovom Škrlatno znamenje.

In kadar o nečem toliko razmišljaš, je treba zadevi priti do dna:

»To knjigo moram prebrati. Šla bom v knjižnico in si jo izposodila.«

In sem šla. Vrnila sem Škrlatno pero, domov pa odšla s Škrlatnim znamenjem. Na naslovnici je ilustracija ženske z veliko črko A na prsih. Zahvaljujoč petkovemu naključju sem povsem nenačrtno prebrala delo klasika ameriške literature 19. stoletja, zgodbo o Hesterinem težkem življenju, ko je bila prisiljena na prsih nositi veliko črko A kot znamenje za svoje grehe.

Zadovoljna, da sem prebrala Škrlatno znamenje, sem šla čez nekaj dni v knjižnico to knjigo vrniti in si izposoditi več knjig enega avtorja. Odločila sem se za Ruth Rendell, na polici je bilo več njenih kriminalk. Prebrala sem jih šest in se pri vsaki čudila, kolikokrat se je pojavilo nekaj škrlatnega. Bilo mi je tako zabavno, da sem si zapisovala strani. Jeremy pripotuje v Kostariko in v popoldanskem soncu občuduje pobočje gore, poraščeno s škrlatnim cvetjem. Kriminalec Stanley v izložbi občuduje jaguarje in si zaželi »tisto škrlatno desetko«. Nato me poučijo, da so »ribezove jagode kot biseri belega žada, prepredeni s škrlatnimi žilami«. V naslednji zgodbi se obrne »ženska s prašičjim obrazom z rožnato zgrbančeno kožo in škrlatnimi ustnicam«. Nato najdem »oblake, bele kot kupi snega, ki so se nagibali čez škrlatnočrni kumulus.« Pa Iris, ki je preveč kadila »in kašljala tako močno, da je njen obraz postal škrlaten od napora.« V lepi hiši imajo »pohištvo iz škrlatnega usnja«. Benet je na steno prilepila drevo, ki ga je »okrasila z zelenimi, rumenimi in škrlatnimi rokami.« V zadnji Rendellini kriminalki se še enkrat pojavi nebo »rjavkasto škrlatne barve«.

Škrlatno me je spremljalo že tri mesece. Morda se pa samo meni zdi, da je beseda redko uporabljena. Povprašala sem več slikarjev, enakega so mnenja. Poklicala sem prijateljico Gabby v London, mogoče je pa scarlet pri Angležih bolj domač. Ne, tako je kot pri nas. Uporablja se za bolj svečane pomene, za cerkvena ali kraljevska oblačila da, sicer pa ne.

Zgodbo sem zapisala za v zbirko o naključjih in ji dala naslov Potnik. Res da je tole škrlatno vse iz knjig, toda te zgodbe ne bi bilo, če se ne bi tisti večer zaradi tega filma soočila z dvema knjigama s podobnima naslovoma – Škrlatno pero in Škrlatno znamenje. Niti me ne moti, da nekaj, kar nas začne zanimati, zato tudi večkrat opazimo. Nekateri pravijo temu navidezno naključje. Vendar je tudi za to zaslužen film Potnik.

Po študijskih dneh o pojmu škrlatno in starih Feničanih sem bila zadovoljna, lepo zveneča beseda mi je postajala vedno bolj všeč. Zgodbo sem zapisala in jo zaključila s stavkom: »Morda se pa še ni končalo.«

In res se ni. Naslednjič sem v knjižnici na pultu priljubljenih vzela knjigo A. J. Finn, Ženska na oknu. K izbiri me je pritegnil opis na naslovni strani, češ da je to Hitchcockovska srhljivka. Agorafobična Anna opazuje okolico skozi okno in je priča umora v hiši na drugi strani ceste, jaz pa sem priča nadaljevanja škrlatnih predmetov. Jane ima na bluzi škrlaten madež. V šoku steče Anna ven v dežju, opazuje, vidi »… tisti škrlatni plašč, …«. Spomni se nesreče, ko je armaturna plošča žarela škrlatno.

Te dni se povezujem s knjižnicami, če bi morda med bralci našla kakšnega novega avtorja in nove zgodbe o naključjih, saj jih še naprej zavzeto zbiram. Najprej želim vsako knjižnico vsaj malo spoznati, zato si ogledam njihovo spletno stran. Odločim se za knjižnico Makse Samsa v Ilirski Bistrici in takoj zagledam fotografijo priporočenih knjig za februar, naloženih kot stolp. Nekaj mi narekuje, da pogledam bliže. Zgornja knjiga je – Mark Sullivan, Pod škrlatnim nebom. Odločitev za naslednje branje je samoumevna. Tokrat je beseda škrlatno rezervirana za to, da veličastno pripoved o delovanju Pina Lelle med drugo svetovno vojno v Milanu in okolici začne in pripoved o njegovem življenju konča. Na drugi strani Pino v želji po lepem dekletu »požuga s prstom proti škrlatnemu, pretečemu nebu.« Na predzadnji strani pa Pino razmišlja: »Toda po vsem, kar sem doživel, pa tudi ko nebo grozeče škrlatno zažari, še vedno verjamem, da se moramo, če imamo to srečo, da smo živi, zahvaliti za čudež vsakega trenutka vsakega dne, ne glede na to, kaj je šlo narobe.«

Še preden sem do konca prebrala Sullivana, sem poklicala v naslednjo, to je Mariborsko knjižnico. Videla sem, da je na njihovi FB strani virtualna razstava Ančke Gošnik Godec, ki je tudi avtorica šestih zgodb v knjigi Naših sto naključij. Slovenija jo pozna kot ilustratorko, ne pa tudi po tem, da rada piše. O tem sem se pogovarjala z Majo Logar iz Mariborske knjižnice in izvedela, da ima Ančka ravno sedaj pri Literarnem društvu Maribor v njihovi galeriji RRRudolf razstavo, ki jo je pripravila Tatjana Pregl Kobe. Maji je bilo zanimivo, da sem tudi jaz umetnostna zgodovinarka, mene pa je najin pogovor vzpodbudil, da sem malo poguglala o kolegici. Srečali sva se samo enkrat, a vem, da je vsestranska. Pogledam v Cobiss in najdem njene – Škrlatne čipke.

Haiku poezije nisem poznala, sedaj pa sem si vzela čas, da sem o tej japonski pesniški obliki izvedela kaj več ter brala in razmišljala o pesmih, nekaterih tudi večkrat. Bilo mi je tako všeč, da sem razmišljanje o Škrlatnih čipkah delila s člani FB skupin Knjižni črvek in Bralni žarki. Urška Orešnik iz Logatca mi je namignila, da je v Cobissu kar nekaj knjig s škrlatnimi naslovi. Ne kar nekaj, našla sem jih 23, nato pa sem si nehala izpisovati. Če bom še katero prebrala, to ne bo več naključno temveč načrtno branje, še vedno pa posledica spleta naključij, ki so se vrtela okoli škrlata.

In vse to samo zato, ker sem tistega večera zaradi filma odložila knjigo Škrlatno pero, v filmu zagledala knjigo Škrlatno znamenje, v tem opazila simpatično naključje, nato pa se prepustila, da je bilo mojih zadnjih šest mesecev zaznamovanih s škrlatom.

Prej sem nabiral gobe sproščeno in počasi. Vsako sem si temeljito ogledal in šele, ko sem bil povsem prepričan o njeni užitnosti, sem jo odtrgal, očistil z nožkom in previdno položil v košaro.

Zdaj nimam nožka, nimam košare, gob si ne ogledujem več tako temeljito. Ko zagledam gobo, mi pulz čudno poskoči, nenavaden pritisk me prevzame, neka omotica. Takrat sedem in izvlečem zvezek in staro, a še vedno uporabno pisalo, in pričnem pisati – zgodbe, brez pravega načrta, premisleka.

In predvsem, predvsem teh zgodb ne želim končati.

Za nobeno ceno.

Nikoli!

Želim, da so boleče odprte. Kot rane, ki zevajo s papirja. Da so nezaključene, nedorečene, ne…, ne...

Da se šele zares pričnejo, ko jih neham pisati, ko jih odrežem in naredim piko. Tisto nasilno piko. Ker pika je najbolj nasilno ločilo, saj nenadoma zareže, zaustavi, zablokira.

»Hej!« ponovno zakričim in se sunkovito obrnem.

Zdi se mi, da mi nekdo sledi. Že več dni je tako. Po gozdu hodi za menoj in se skriva. Vsakič, ko slišim pokanje vejevja ali oddaljeno dihanje, se oziram naokrog, a videti ni nikogar. Zagledam veliko belo gobo.

V roki začutim tisto znano mravljinčenje. Nekakšen krč, ki se seli od vrha roke ter se na koncu – kot rečna delta – razveja v vseh pet prstov.

Pričnem pisati …

ZGODBA 1

»Zdaj zdaj bo …« je rekla Greta in prižgala cigareto. V zrak je pihnila dim, ki ga je veter takoj razkropil, kot bi sunil vanj. Potem je pogledala svojo hčer, ki je bila bleda in prestrašena, naslonjena na zid hiše. Dolge kodraste lase ji je vse bolj premetaval veter.

»Brigitka moja, vse bo še v redu!« je Greta vase potegnila novo dozo cigaretnega dima.

»Kaj pa če ne bo?« je vprašala Brigita, ki je postajala vse bolj in bolj bleda.

Veter je pričel še bolj pihati. Čez nebo se je raztegnil temen pokrov oblakov, ki so zatemnili pokrajino. Njihove barve so se prelivale od črne v še bolj črno. Vmes so se odpirale svetlejše lise, ki so bile obrobljene vijolično. V ozadju je neprestano pobliskavalo. Kot neslišna elektrika, ki je drsela po površini oblakov.

»Mama …« je polslišno še komaj izdavila Brigita. »Zelo, zelo me je strah …«

Ob teh besedah Greta ni rekla nič. V zrak je frcnila ogorek, ki ga je veter pobral s svojimi vse bolj divjimi rokami in ga zvrtinčil po tleh.

»Greva!« je zavpila Greta in Brigito potegnila za roko.

Stekli sta v hišo in zaprli vrata. Vklopili sta televizijo, a je samo »snežilo«. Na nobenem kanalu ni bilo več življenja. Črne in bele pikice so migljale in poskakovale kot živčne mravlje. Greta je vzela star radio in ga vklopila.

Vse je hreščalo. Signal je bil moten in kar naprej ga je prekinjalo. Tako so se slišale le določene besede in njihovi okruški: »Podn…ne razmer… suša … pomembno je, d… se navadimo na no… razmere … na novo re…nost … tako bo … in še huje … Zava…jte sebe in svoje …«

Zunaj je pričelo bobneti in tuliti. Radio je do konca izgubil signal. Samo šumelo je še v njem. Kot zunaj, kjer je grmelo, šumelo, bobnelo, tolklo, se vrtinčilo.

Brigita je hotela do okna, da bi videla, kaj se dogaja, a jo je Greta povlekla za roko.

»Ne! Ne k oknu, Brigita … V klet morava. Takoj!« je zavpila in povlekla šestletno Brigito po stopnicah v klet, ki sta jo zaprli. K vratom sta postavili staro železno omaro. Majhna kletna luč je vse bolj utripala. Nastajal je votel, boleč zvok, nekje med težkim odmevanjem in cviljenjem, ki se je slišalo ves čas.

»Mami …« je v joku izdavila Brigita in se privila h Greti, ki je pogledovala v strop, kjer je drobna žarnica vse bolj utripala.

Žarnica, ki je visela na krajši žici, se je pričela pozibavati, ko je naenkrat počila.

»Mami!« je zakričala Brigita. Greta jo je prižela k sebi. Njuno pospešeno dihanje se je prepletalo. Slišati je bilo, kot da ju bo vsak čas zadušilo.

»Joj, joj, joj!« je kričala Brigita, ko sta se znašli v trdi temi, zunaj pa je vse bolj in bolj tulilo, bobnelo.

»Brigita!« jo je v temi stresla Greta. »Umiri si! Brigita! Prižgala bom baterijo … Brigita, prosim …«

Še tesneje jo je objela. Brigita ni nič rekla. Kot bi se od težke sape in hitrega dihanja za hip onesvestila. Greta je potegnila baterijo iz žepa in jo prižgala.

Zdaj sta lahko razločno videli, da se vse trese. Omet kletnega stropa se je pričel krušiti. Z njega so padali okruški in bel prah, ki jima je silil v pljuča, da sta še težje dihali.

»Mami, kako me strah!« je kričala Brigita.

Greta jo je še močneje objela in ji na tiho zašepetala: »Vse bo še v redu. Še malo in bo mimo …«

Seveda v kleti nista mogli videti, da je tornado zunaj podivjano radiral drevesa, hiše, da je delal večmetrske luknje v tla, da je mlel listje in travo, kot bi jih žvečil. Seveda nista vedeli, da je sosedovo družino, ki je živela kak kilometer stran, odneslo v zrak.

Nebo je bilo prepredeno s strelami. Po tleh je padala toča, kot bi se z neba stresalo kamenje.

Njuna hiša se je pričela tresti. Stene so vibrirale. Zvok je bil tako močan, da sta si obe prekrivali ušesa, a to ni bilo dovolj – med prsti se jima je iz ušes ulila kri. Vse slabše sta slišali. Vse bolj in bolj je ropotalo, se treslo. Zaslišalo se je lomljenje strehe in sten. Tornado je snel streho kot za šalo in pričel radirati ranljivi beton.

Greta je Brigito poljubila na čelo.

Čutim, da je tu tista točka prekinitve.

Zgodbo moram končati.

Narediti nasilno piko na papirju.

»Zdaj pa mi je dovolj!« zakričim skozi gosto vejevje, kjer je spet počilo.

Stečem v smeri, kjer sem malo prej slišal korake in dihanje, ki se zdaj naglo oddaljuje.

»Kaj hočeš od mene? Kdo si? Zakaj me zasleduješ?!« vpijem med tekom, ki ga zmoti goba. Oranžne barve in nenavadne oblike.

Kakor se to zadnje čase dogaja med mojim gobarjenjem, se ustavim. Obsedim. Čas je za novo zgodbo. Vzamem papir, pisalo. V trenutku me preplavi tisti občutek …

ZGODBA 2

Jaz tega ne bi kar tako vzel …

KER SI STRAHOPETEC!

Mogoče sem res, samo …

SAMO, KAJ???

Kaj pa, če …

ODJEBI!

Domen si je dopisoval s prijateljem še ob dveh zjutraj. V desni roki je držal energijsko pijačo, ki jo je pravkar spil do konca.

»Marš!« je zavpil od jeze in prazno pločevinko je vrgel po sobi, ki je bila v celoti nastlana. Po tleh so ležale prazne pločevinke, zvezki in knjige, zmečkani papir, celo rolica toaletnega papirja se je svaljkala po sredini sobe. Domen je vstal in jo brcnil, da se je odbila od stene in padla v kot.

»Fak! Ne morem verjeti, da bo vzel …« je rekel sam pri sebi.

Vrgel se je na posteljo. Kar oblečen in ob prižgani luči je pričel dremati, ko mu je ponovno zabrnel telefon.

PRIDEŠ?

Domen se je predramil. Skočil je pokonci. Pomel si je oči, ki so se mu vmes že dodobra zlepile od zaspanosti.

Hm????

Ni vedel, kaj naj odgovori Andreju, ki mu je še kar naprej pisal sporočila, naj vendar že pride v park.

Prsti so mu samodejno zdrsnili po monitorju telefona in odtipkali tri besede.

Mogoče pa pridem.

Po tistem nekaj minut ni dobil odgovora. Andrej mu ni odpisal. Mislil ga je že poklicati, ko je prispelo novo sporočilo.

JA, PRIDI!

Domen se je izvil iz hiše. Njegova mama, ki je spala kot ubita, zadeta od analgetikov in antidepresivov, pač ni vedela, kaj se dogaja z njenim sinom. Ne podnevi ne ponoči. Domen je tudi sam večkrat vzel kako njeno tabletko. Takole za probo, eksperiment! Iz čistega dolgčasa. In ko je mama tako zelo zbolela, je on nehal spati. Skoraj nič ni spal. Včasih je malo zaspal šele proti jutru. Kar oblečen. Pravzaprav ni skrbel za svojo podobo, oblačila, higieno.

»Stari, smrdiš!« mu je rekel Andrej, ko je Domen prikorakal do od lune osvetljene klopi sredi parka. Oba sta se pričela glasno smejati.

»Ti nič manj!« mu je vrnil Domen.

Tudi Andrej je imel podobno usodo. Le da je bila v njegovem primeru mama tista, ki ga je zapustila in šla z ljubimcem v Kanado, oče pa je imel prometno nesrečo – in zatem je izgubil službo, voljo do vsega.

»Kako je foter?« je vprašal Domen in sedel na klop.

»Mah, saj veš … Zadet. Zdaj ima še neka nova zdravila. Proti tresenju ali kaj že … Veš, kako se mu tresejo roke, da mu moram jaz dati vse tiste tablete. Polno pest tablet. Trikrat na dan …«

»Ja, pri moji mami je tudi tako …« je šepnil Domen. »Kje pa so ostali?«

Andrej je zdaj prisedel na klop in ga pogledal skozi mrak.

»Samo za naju sem priskrbel. Ne morem kar z vsemi deliti, saj veš … In ker imam samo dve, sem povabil tebe. Moj najboljši prijatelj si …«

Domen se je pričel smejati. Boksnil ga je v desno ramo.

Andrej ni odreagiral. Iz žepa je potegnil dve tabletki trikotne oblike.

»To sta tabletki, Tornado se jima reče … Samo z vodo poplakneš,« je rekel poznavalsko, kot bi že kdaj vzel to drogo.

Eno tabletko je izročil Domnu, drugo je držal med tresočimi se prsti.

»Kaj pa če prej še kaj skadiva?« je vprašal Domen, ki ga je mikalo, da bi pogoltnil mali strupeni trikotnik, po drugi strani pa se je neznansko bal, kaj se bo zgodilo.

»Zdaj bova vzela tole,« je rekel Andrej, si dal tabletko v usta in z dolgim požirkom vode iz plastenke vse skupaj poplaknil v grlo.

»Na vrsti si,« je rekel in Domnu pomolil skoraj prazno plastenko vode.

Domnu je srce naglo razbijalo. Tabletko je dal v usta, naredil požirek in ta je zdrsnila skozi grlo v želodec.

Nastala je tišina. Nič nista govorila. Domen je gledal Andreja, Andrej je gledal Domna.

»Zakaj pa še nič ne prijemlje?« je vprašal Domen, ki je vmes pomislil, da bi šel do grma za klopjo in tabletko izbruhal.

»Bo,« je odgovoril Andrej.

Spet sta samo sedela in čakala. Zaradi lune sta se njuna obraza svetila.

»Andrej, pizda, to je ponaredek!« je še rekel Domen, ko je Andrej že vstal in – ne da bi kaj rekel – stekel z vso naglico na železno konstrukcijo mostu. Domen je klical za njim, ko je tudi sam začutil mrak za čelom. Hladna ekstaza ga je oblila po vsem telesu. Vstal je in stekel v drugo smer. Postavil se je na obrobje deroče reke.

Iz nahrbtnika potegnem plastenko z vodo in jo stresem. Nasmejim se, ko se spomnim na reko, na Andreja in Domna. Počasi popijem požirek ali dva, ko prvič, po vseh dneh beganja po gozdu, pomislim, da bi svojemu zalezovalcu postavil nekakšno past, ga kako prelisičil ali presenetil. Tudi zdaj, ta hip, čutim oči na tilniku. Nekje nekdo stoji in gleda in preži name.

»Kaj hočeš?!« zakričim.

Naredim še nekaj požirkov vode. Plastenko pospravim v nahrbtnik in sedim. Gobe, ki je prej rastla tu, ni več. To se mi sicer zdi nekoliko nenavadno, vendar glede tega nič ne napravim. Vstanem in razmišljam, kako bi presenetil zalezovalca. Nekaj v meni me kar naprej žene, da se moram premikati – »iskati gobe«.

Ko pridem na vrh gozdnatega hriba, se odpre pogled na drevesa, ki se razraščajo na vse strani. Kot bi stal v ogromnem gnezdu ali na glavi ogromne gobe, sestavljene iz drevesnih krošenj. Večkrat zaokrožim s pogledom, morda pa le najdem človeka, ki me zasleduje. A me isti trenutek premami velikanska goba, ki raste nekaj metrov spodaj. Takoj se odpravim tja. Obrobljena z divje rdečo barvo in belim krogom na sredini ogromne gobje glave me spominja na ustnice, ki objemajo mrzlo snežno kepo. To je tudi vse, kar me zanima o tej gobi. Ni potrebno dolgo čakati, ko me preplavi omotičnost in moram sesti. In moram vzeti zvezek in pisalo. Kot omamljen sedim in v roko se mi naseli enakomerna vročina, ki se plazi po vsej moji desnici. Pisalo zavihtim v položaj za pisanje, odprem novo, prazno stran v zvezku in pričnem pisati …

ZGODBA 3

»A prideš?« ga je vabila Tina v vodo.

Komaj triletni Tim je bil prvič na morju. Začudeno je zrl v premikajočo se vodo. Valove, ki so butali ob obalo in zalivali oddaljene skale, da je morska voda pljuskala na vse strani. Na rahlo je pomočil tri prste v morsko vodo in zanesel v usta. Pričel se je kremžiti in pljuvati, ker mu okus ni bil všeč.

»Ne v usta, Tim!« je v smehu rekla Tina, ki je bila že do pasu v vodi. »Ta voda je slana. Ni dobra!«

Zdaj se je za Timov hrbet privalil njegov oče, Tinin partner Peter in Tima dvignil k sebi v naročje.

»Pridita. Tim, pridi, z očkom bosta šla skupaj v morje …« je ponavljala Tina, ki je počepnila v vodo, da ji je segla do ramen. »Uh, kako je fino! Bomo skupaj plavali!«

»Pridi, bomo plavali. In kakšno ribico bomo ujeli,« je rekel Peter in se počasi spustil proti morju. Tim je opazoval Petrove velike noge, stopala, ki so prodirala po mehkem pesku in jih je vse bolj zalivala morska voda.

»Prav prijetno topla je!« je zaklical Peter k Tini.

Končno sta se potopila do te globine, da so se Timovi podplati malo dotaknili gladine vode. Zasmejal se je in noge pokrčil v zrak, kot bi si jih ne hotel zmočiti.

»Kar zmoči se, mali!« je vzkliknil Peter in s Timom sta se naposled počasi potopila do pasu v vodo. Zdaj se je Tina približala in zagrabila Tima za noge. Smejali so se in čofotali po vodi.

V zraku je pihljal nežen vetrc. V daljavi so brneli čolni. Eden od njih, na katerem je pisalo TORNADO, se je zelo približal. Potem se je sunkovito obrnil, da je za seboj pustil penast val, in se podal nazaj proti globljemu morju.

Tim je z dlanmi raziskoval morsko gladino. Se je dotikal. Opazoval bleske sončnih žarkov na njej. Se čudil premikajoči se vodi. Večkrat je tudi plosknil po gladini, da je počilo. Voda pa je špricnila vsem trem v oči. Tina se je malo oddaljila, šla je nekaj metrov dlje, proti globini, Peter in Tim sta še vedno čofotala v plitvinah.

»Ti je všeč, kaj?« je spraševal Peter svojega sina in gledal, kako uživa v vodi.

»Peter!« je zaklicala Tina v tistem. »Peter, nekaj plava tukaj!«

Peter je pogledal v smeri proti Tini, ki je, kot bi jo povlekel magnet v globino, nenadoma poniknila pod vodo.

»Mami se potaplja …« je pojasnil Timu, čeprav mu tisti klici malo pred tem niso zveneli ravno prijetno. Ko Tine nekaj časa še vedno ni bilo na spregled, ga je pričelo skrbeti. Gladina je bila še vedno nenavadno mirna, Peter pa je vedel, da Tina ni ne vem kakšna plavalka in da potapljanja, sploh tako dolgega, ne mara ravno najbolj.

»Tina! Ok, pridi iz vode!« je zaklical, a se gladina še vedno ni zganila.

»Tina, zdaj me pa strašiš!« je rekel in v tistem pogledal Tima, ki je zresnil obraz in prestrašeno pogledal očeta.

»Tina! Tina!!« je pričel kričati. Tim je planil v jok. Nekaj ljudi, ki so stali naokrog, so pričeli gledati, kaj se dogaja. Peter ni mogel dlje, v globino, ker je imel v rokah Tima, zato je z vso silo bredel proti kopnemu.

»Tukaj počakaj, Tim!« je zaukazal Timu, ki je moral stati na obrežju.

V tistem je v morje že planil reševalec iz vode in pričel z iskanjem.

»Tina!« je spet zakričal Peter, ko se je pognal v smer, kjer jo je nazadnje videl. Isto sta storila še dva moška, ki sta jo pomagala iskati.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašal eden od njiju Petra, ko se je ta med plavanjem zaustavil in panično pogledoval naokrog po gladini.

»Rekla je, da nekaj plava, potem pa …«

»Pomagajte!« je zakričal drug moški, ki je Tino zdaj vlekel na površje. Reševalec iz vode je takoj zaplaval v njuno smer. Tako sta ravnala tudi Peter in moški, s katerim se je še malo prej pogovarjal.

Tina je bila nezavestna. Obraz je imela ves otečen in pordel.

»Ojoj!« je zakričala neka ženska, ko so Tino vlekli iz vode.

Po vsem telesu je bila pordela, otečena. Ni dihala. Takoj so jo pričeli oživljati. Peter je dihal hitro in panično. Okrog Tine so se zbrali radovedni ljudje in govorili v različnih jezikih.

Petru je postalo v tistem trenutku, ko ga je turški zdravnik nekaj spraševal v polomljeni angleščini, žal, da so sploh šli sem, na turško obalo. Še dobro, da je bilo tu veliko Slovencev in eden od njih mu je pomagal pri sporazumevanju. Ko so Tino, ki so jo še vedno oživljali, dali v reševalno vozilo, je Peter pričel iskati in klicati Tima: »Tim!«

Reševalec je v angleščini vpil, da morajo iti, da Tina nima časa ...

»Moj sin. Samo njega še vzamem in gremo,« je rekel Peter in pričel tekati po obali.

Na tistem mestu, kjer ga je pustil, sta bila le še drobcena odtisa njegovih stopal. Ta je zdaj novi val morske vode ponovno nežno pobožal in do konca zbrisal sled, da je kdo tukaj kdaj stal.

»Tim!« je vnovič zakričal Peter, a otroka ni bilo nikjer.

Reševalno vozilo se je zaprlo in Tino so odpeljali proti bolnici.

Peter je tekal po plaži in gledal otroke, ki so se igrali s peskom in postavljali gradove, če bi bil Tim morda med njimi.

Ni ga bilo.

Stoji pred mano.

Samo nekaj metrov stran.

Med vejami, v grmu.

Negibno.

Temna pojava.

»Kdo si?!« zakričim tja, a se ne premakne. Zvezek in pisalo pospravim, vstanem in še vedno gledam v temno senco.

»Zakaj hodiš za menoj?« vprašam. Ne vem, naj se veselim, da sem si končno potrdil, da me res nekdo zasleduje, ali naj me bo strah.

Pogledam naokrog in v roke vzamem velik kos debele, odlomljene veje. Zalučam jo v tisto smer, vendar veji pregosta rast grmovja prepreči, da bi padla bliže ali celo v temno postavo brez obraza.

»Kaj hočeš?!« zakričim.

V tistem pričnem teči v smeri, kjer stoji temna senca. Ta se še vedno ne premakne. Ko sem že skoraj pri grmu, za katerim je skrita skrivnostna temna pojava, še vedno nič – stoji tam, negibna in obrnjena v isto smer. Šele ko stopim za grm …

»Senca …« šepnem razočarano, ko pričnejo v daljavi za mojim hrbtom pokati veje. Ena za drugo. Koraki se oddaljujejo. Nekdo mi je očitno sledil, mi dihal za vrat in zdaj teče v drugo smer. Utrujen sem od vsega skupaj. Sploh ne vem, kdaj sem zašel v ta gozd, kdaj sem pričel s takim gobarjenjem in hlastanjem za zgodbami, ki jim odrežem pol ali včasih še večji del telesa. Sploh ne vem, kako dolgo sem že tu in kako dolgo mislim še biti. In ne vem, zakaj mi sledi ta, ki se noče pokazati in me vse bolj živcira.

V tistem zagledam majhno gobo zelene barve.

Sedem kar na mokrotna gozdna tla, da mi vlaga mahov udari skozi hlače. Zazibljem se v vrtinec in še preden se docela zavem, spet pišem … po utečenem postopku …

ZGODBA 4

V čakalnici je Denis zmeraj pogledoval na uro in nestrpno mencal z rokami in nogami.

»Danes bova torej opravila …« si je rekel in vdihnil, kot da mu bo kdo čez minuto ali dve napovedal smrtno obsodbo.

»Pozdravljeni,« mu je rekla gospa, ki je prišla po stopnicah navzdol in mu pomolila roko v pozdrav. »Ste se pripeljali?«

»Sem …« je tesnobno prikimal Denis in skupaj sta se povzpela po stopnicah navzgor. Na steni, desno od vrat, je pisalo Ordinacija 1.

»Kar izvolite,« je rekla.

Govorila je z izjemno nežnim in napol tihim tonom. Le tu in tam je to nežno govorico zmotil žvenket njenih številnih zapestnic, ki jih je imela na obeh rokah.

Sedla sta. Ona na črn, on na bel sedež. Nastala je tišina. Ona je vzela list papirja in nanj nekaj pisala, on je živčno mencal sem in tja. Njegov pogled se je ves čas opiral proti oknu.

»Kako ste danes, Denis?« ga je vprašala naposled. »S katerimi čustvi prihajate?«

Denis je najprej globoko izdihnil in spet pogledal proti oknu.

»Vas moti? Spustim žaluzije?« ga je vprašala.

»Ne, saj bo šlo. Ampak ko gledam te veje, ki …«

»Razumem,« je rekla, vstala in spustila žaluzije. »Denis, kaj bi rekli, kako ste danes? Katera čustva ste prinesli s seboj, na svojih ramenih?«

»Strah,« je takoj odgovoril. »Vsekakor strah.«

»Še katero drugo čustvo?« ga je pogledala, potem ko si je nekaj zapisala.

»Mogoče nemir … stres … razočaranje … nemoč …« je Denis našteval svoja čustva, ki so prišla z njim v veliko prostorno ordinacijo. Potem je povesil glavo, oči si je prekril z desno roko in pričel glasno hlipati kot kakšen otrok.

»Denis, zaupati mi morate, da bova zadevo rešila,« mu je rekla, potem ko se mu je približala in ga nalahno prijela za ramo. »Dihajte, Denis. Dihajte, kot sva se učila …«

Veliko ordinacijo je zajelo dihanje, kot bi tudi stene naredile nekaj dolgih vdihov in izdihov.

»Pogovoriva se o vejah, tistih, na smrekah, ki ste jih malo prej tako nervozno gledali …« je rekla in sedla nazaj v svoj črn sedež, medtem ko se je Denis, ki je sedel na belem, počasi umirjal.

»Ne vem, gospa Metka, ne vem …« je rekel in ponovno sramežljivo pogledal v tla.

»Denis, kako ste se počutili, ko ste gledali te veje?«

»Grozljivo. To premikanje. Pričelo se mi je vrteti. Oblije me znoj, srce …« se mu je zataknilo v grlu.

»Kaj je s srcem?« se je nagnila naprej.

»Razbijati mi začne. In dušiti me začne. Telo mi preplavijo mravljinci. In po hrbtenici … kot bi se mi ulila ledena prha, ki se širi po vsem telesu. Potem … potem … se ne morem več premakniti … Gospa Metka, sovražim veter!«

Metka si je sproti zapisovala in ves čas spremljala Denisovo telesno govorico.

»Razumem. Sovražite veter … Ste kdaj razmišljali, zakaj potrebujete to sovraštvo do vetra?«

Nastala je tišina. Denis ni vedel, kaj naj reče. V nekem trenutku ga je preplavila celo jeza, zakaj mu vendar postavlja taka vprašanja.

»Potrebujem? Hm…« je naposled le izdavil.

Ona je še vedno zrla v bel list papirja pred seboj, medtem ko je trdno sedela na svojem črnem stolu.

Na belem stolu pa je postajalo nemirno. Denis se je nemirno presedal, trzal z levo nogo, s prsti je živčno opletal.

»Gospa Metka, te sanje, ne spim … Vedno znova …«

»Niste mi odgovorili, Denis. Zakaj potrebujete ta strah pred vetrom? Zakaj se bojite vetra?«

»Ne vem!« je zakričal Denis. Še sam ni vedel, od kod je prišla ta jeza. In sledil je plaz besed, kot bi se usule iz njega: »Vem samo, da se zbujam, ponoči, največkrat pa sploh ne spim. Bojim se, odkar sem videl film o uničujočem tornadu. Ste kdaj videli, gospa Metka, kaj napravi ta sila narave? Kako zmelje? Uniči? Zruši in ubije? Ko bo prišel …«

Metka ga je prekinila in mu zatem postavila še niz vprašanj. Šele dve uri zatem ji je ponovno potrdil, da danes želi to opraviti.

»Pripravljeni ste …« je rekla, zaklenila vrata, vse zatemnila in pričela z izvajanjem hipnoze. Denis je počasi potonil v posebno stanje, ona pa mu je postavljala vprašanja in ga previdno vodila po zavitih kanalih njegovih prestrašenih možganov.

»Denis, kaj vidite sedaj?« ga je vprašala, medtem ko se je on pričel zvijati, kričati in tolči na vse strani.

»Joj, tornado!« je kričal in naposled ga je vrglo s sedeža.

Metka je pričela z odštevanjem in s klicanjem Denisa, a ga ni uspela prebuditi. Vse bolj in bolj je kričal. V hipnozi je pričel metati stvari po ordinaciji.

»Denis, v redu je, z menoj ste, zbudite se. Vse je v redu. Denis!« je tudi Metka vse glasneje kričala.

»Zdaj me vidiš. Tu sem. Ja, jaz te zasledujem, že dva tedna hodim za teboj. Povsod ti sledim,« slišim nad sabo.

Zvezek je v njegovih rokah, pisalo leži nekaj metrov stran.

»Kdo si?« ga vprašam.

»A je to sploh pomembno?« vpraša in se nasmehne. »Veš, obstajajo pisatelji z dobrimi idejami in odličnimi začetki zgodb … in smo tisti, ki nam nekako ne steče. Ideje iščemo mesece, leta … In začetki zgodb, nekaj najtežjega je začeti. Ti pa stresaš zgodbe iz rokava, ideje, začetke … si pa eden tistih, ki zgodbe ne izpelješ v pravo smer. Tvoji konci so osupljivo dolgočasni. Zato tukaj nastopimo mi …«

»Vi?« ga vprašam, medtem ko vidim, da pobere pisalo in ga skupaj z mojim zvezkom pospravi v svojo torbo.

»Ja, mi. Veš …« se mi približa in me gleda z izrazom na obrazu, kot bi se mi posmehoval. »Cepivo, ki si ga dobil …«

»Cepivo? Kakšno cepivo? Kdaj?«

»To. Novo. Ni še dolgo na tržišču. Tornado se mu reče in odlično deluje. Stranski učinek je, da se izgubiš. Da iščeš, sam ne veš, kaj. Ti, recimo, gobe. In potem pišeš zgodbe, ki jih nisi zmožen napisati do konca. Koncentracija ti hitro pade, mi pa to s pridom uporabimo. Žal pa to cepivo …«

»Kaj?« ga vprašam in gledam, ko se počasi oddalji.

Še enkrat se obrne proti meni in se nasmehne: »Hvala za ideje in vse te začetke zgodb.«

Zatem odkoraka, jaz pa ves ohromljen ležim na tleh, preplavljen s težkimi občutki v prsih in z omotico, kot bi mi možgane vrtinčil tornado.

»Kaj ste mi vbrizgali? Kakšno …? Ka-kakšno cepivo … zakaj? Kaj bo z mano?Kaj bo vendar z mano?«

Drevesa nemo molčijo.

Vetra ni.

Niti sapice.

V daljavi prične rasti nova goba.

Pika.

TURISTIČNI VODIČ

Odpri vrata v staro mesto! Snemi pregrinjalo zgodovine in se zazri v sledove nehanj stotisočev ljudi. V kamne in skulpture so pisali svoja življenja, v knjige klesali svoje vzdihe. Torzo simfonije zgodb se dviga pred tabo, od njenega večglasja si ves zmeden, opotekaje povezuješ njene konce in kraje in ne veš, ali ti bo uspelo zaslišati osnovno melodijo. V ozadju čutiš, da si prišel v to mesto pravzaprav samo zaradi nje – da jo najdeš in razpoznaš, da izvlečeš žlahtno nit iz nepregledne preje, jo vzameš v svoje naročje in jo dooblikuješ. Vlakno, ki bo nosilo tudi tvoj pečat in ki bo v vezenini človekovih tisočletij pojasnilo tebi samemu in vsem drugim.

MESTECA

Mesteca so posejana po vrhovih hribčkov. Na daleč mahajo eno drugemu s svojimi rjavimi rokami in se pozdravljajo. Že stoletja dolgo. Imajo lep razgled in nekdaj jih je bilo vojaško težko osvojiti. Do njih še dandanes vodijo strme, zavite ceste. Vsak dan so prebivalci, hodeč po njih iz mesta in nazaj, trudoma plačevali ceno za varnost.

Grožnje in sovraštvo nam vsem otežujejo življenja. Paziti moramo na prigarane dobrine, da nam jih ne izmaknejo oboroženi prišleki. Hm, potemtakem sta pomanjkanje in lakomnost družno postavila ta mesteca gor na hribe. Velika je moč strahu, nedelavnosti, lakote in koristoljubnega kršenja pravil na račun drugih. In naposled vse to prispeva k slikovitosti krajine, v kateri so mesteca za turiste XXI. stoletja tako ljubko in posrečeno postavljena tako, da sežejo čim bližje odrešujočemu nebu.

SATURNIJSKE BANJICE

Gosta toplota termalne vode. Kako zadovoljni so obrazi ljudi, ki obdajo svoja ležeča telesa z njo! Postanejo nekako lažji, skorajda breztežni, tudi ne več pokončni. Obračajo se v poljubno smer, in sicer z lahkoto, kot zarodek v maternici – človeški ali živalski, ni pomembno. Vsem živim bitjem godita voda in toplota – tudi majhnim črvičkom, ki plavajo v vroči vodi rečice v Saturniji in se mastijo z odpadlimi delčki človeške kože. Užitek na kubik!

V SKALE VKLESANA BIVALIŠČA ETRUŠČANOV V SORANU

Imeli so srečo, da je vulkanski tuf kamnina, ki je ni težko dolbsti in oblikovati. Tako so si v njej zgradili izvotljena bivališča. In bili v njih poleti v hladu in pozimi na toplem. Leta so jim tekla, generacije so se menjavale, a odmaknjene in skrite lege Etruščanov niso mogle obvarovati pred silno vojsko Rimljanov. Zmagovalci so si nad bivalnimi votlinicami premagancev sezidali svoje hiše in votlinice uporabljali le še kot prostore za shrambo živil in potrebščin. In stoletja kasneje so na temeljih starorimskih hiš nasledniki zgradili svoje zgodnjesrednjeveške. Vse do danes traja to prezidovanje, dozidovanje, nadzidovanje … Generacije istonaselbincev se medsebojno navezujejo skozi stoletja in tisočletja – skupna so jim bližnja reka in gozdovi, rodna prst in prisojne vinske lege. In vsaka generacija od predhodne nekaj prevzame – izkušnje, črkopis, svetišča, mite, gene, morda tudi esenco ... in vsaka ustvari tudi nekaj svojega, doda k skladovnici človeške minulosti in njegovemu jagodnemu izboru svoj pribitek, povsem lastni prirast. Kaj povzemamo mi, sodobniki, iz pisnih in nepisnih sporočil prednikov? Mar sploh znamo razbrati ta sporočila? In kaj ustvarjalno svojega izročamo naslednikom, tistim, ki se bodo nekoč sprehajali med arheološkimi ostalinami našega vsakdana?

ETRUŠČANSKE POTI

V vulkanskem tufu so pred skoraj tri tisoč leti Etruščani zgradili predorske poti. Povezovale so njihova bivališča, naselja in svete kraje, tudi pokopališča. Vodile so pet, deset ali več metrov pod zemeljskim površjem. A stoletja deževij in povodnji, potresov in udorov zemlje so opravila svoje. Predorske poti so se sesule vase, tla nad njimi so se posedla in zemljino je čas odnašal navzdol, potiskal do strug potokov in rek ter po njih dalje, vse tja do morja. Danes so nekdanji predori odprti kanjončki z navpičnimi stenami, delo človeških rok in narave obenem. Ki pričajo, kako silovito zmore dolbsti čas in kako obsežne spremembe se dogajajo pred našimi očmi – vsak trenutek, vsako minuto in uro, skozi leta in stoletja nakopičene v neprepoznavnost nekdanjosti. Kar ostane od našega bivanja in truda, je lahko le občudovanje občečloveškosti in soustvarjanje spremembe. Lahko smo le slepi ali razgledani, spretni ali nespretni jezdeci na njenem valu.

PITIGLIANO – ŽIDOVSKI GETO

Včasih želi večina manjšino jasno zamejiti. In včasih hoče manjšina strniti vrste, da se v večini ne porazgubi. Ko se tovrstni hotenji srečata, se ne zgodi nič dobrega – ali malo tega. Ves čas se namreč napeto gledajo, ves čas so drug drugemu nespremenljivo ogledalo. Ali namišljeni krivec, ki je zmeraj pri roki, ko je potrebno – tako zelo nedvoumno določljiv in jasno razviden. Le tega oboji ne sprevidijo, da je zraka dovolj za vse, da obstajajo mnoge možnosti in da sploh ni udobno, če vztrajaš v eni sami istosti, obdani z zidovi do neba, kjer domujejo sebični, sprti bogovi, blagrujoči vsak svojo krvavo človeško armado.

VULKANSKI TUF

Njegova rjava barva priča o povezavi s človekom, o zemeljskosti slednjega. O tem, da le-ta raste iz preperele kamnine kot oljka ali vinska trta. In da rodi sadeže, v katerih se jasno odražajo lastnosti dežele. Predvsem kameninske, seveda. Kajti od spodaj, iz matere zemlje vse izvira. Sonce in dež sta povsod enaka, zemlja pa ima na različnih celinah, v različnih deželah različne barve. To se jasno izraža v njenih sadežih-otrocih, tudi človeških. Zrasli so z njo, z njeno krajevno barvo, v svoji krvi jo nosijo in šarenice imajo obarvane z njo. Preko tega so nezgrešljivi, neponovljivi. In zato tu, v južni Toskani, koža domačink nekje na dnu diši po tlečem tufu, ko jo domačini rjavo vonjajo. Ta predstava je za turiste razvidna le na površini.

MONTEMERANO

Na lenobnih opoldanskih uličkah starega mesteca Montemerano se je čas skorajda ustavil ... v kozarcu piva pod stoletno murvo na dvorišču ponarodele gostilne, v domačnosti hišnih vrat, obdanih s cvetjem. Počasi se premikajo koraki turistov med mačkami, ki poležavajo v senci. Zdi se, da se bo tu jutri dogajalo natanko tisto, kar se je že včeraj. Ali desetletja in stoletja nazaj. Sekunde so tu merilo za večnost in zdi se, da je Kristus iz mestne cerkve umrl včeraj. Kdor pride sem, si nevede kupi vstopnico za vnebohod v patinirano brezčasnost. Trdno in sipko kot kamen, iz katerega je sestavljeno to mesto in na katerem počivajo sanje njegovih meščanov. Skrbno in brezskrbno obenem.

O ODPOTOVANJIH

Kaj pravzaprav počnemo, ko odpotujemo v tuje kraje na počitnice? Mar zlevimo svojo družbeno kožo, se od znotraj prenovimo? Seveda, vendar se hkrati vedemo kot ptice selivke, ki odletijo prezimit v Afriko. Ali kot lososi, ki plavajo tisoče kilometrov čez ocean do rodnega drstišča. Morda je gibanje in sprememba tisto, kar je srž življenja in se z odhodom na poletno morje spominjamo selitve svojih prednikov iz Afrike. Ali vsaj iz Zakarpatja. Morebiti pa zgolj oponašamo Zemljo in obeležimo vsak njen nov obrat okoli Sonca s počitniško krožno potjo po delčku njenega površja. Kot čebele, ki na sončen dan odletijo na bližnji travnik in se pod večer z nabranim cvetnim prahom vrnejo v domače brenčišče.

Opomba: Zgornja besedila so bila napisana kmalu po enotedenskem popotovaju po južni Toskani v juliju 2014. Izjemi sta prvo in zadnje besedilo, ki sta bili napisani dosti prej, a v podobnih turistićno-potovalnih okoliščinah.

MOJA ZGODBA V REPUBLIKI KOSOVO

Rodil sem se v slivniku.

Mama je šla nabirat slive in je začutila popadke. Začela je vpiti:

– Rodila bom, rodila bom!

Pritekla je babica in tako sem se rodil v slivniku.

Babica in sestra sta jo odpeljali v hišo in babica je rekla:

– Kolikor vidim, bo zdrav!

Bil sem prvi sin.

Potem sta začeli iskati ime zame.

Na radiu je pel nek poklicini pevec po imenu Zenel. Zenel je bil na Kosovu tudi veliki partizanski albanski borec. Pomeni pa cvet. Ampak cvet sem samo včasih.

Šel sem skozi vse, kar zahteva islam od otroka. Tudi obrezali so me pri osmih letih. Šel sem v prvi razred. V šolo sem hodil z veseljem, hodil sem tri kilometre do šole in od vseh prijateljev sem imel najboljšo torbo s sliko Mirka in Slavka.

Igrali smo se zbijanje valja, neke vrste kriket in v tem sem bil najboljši. Izdelali smo si igračo sami. Druga igrača je bilo kolo od kolesa, ki smo mu naredili držalo in smo z njim tekali naokrog.

Šola se je imenovala Emin Duraku v vasi Vrnica in tja sem hodil do konca. Bilo nas je osem, pet bratov in tri sestre. Pokojni oče je delal v Tovarni dušika Ruše, bil je voznik žerjava. Ko je prišel na dopust, nam je pripeljal prvi televizor v vasi, EI Niš. Nekoč smo ulovili z anteno ročno risani film o mornarju Popayu. Rekel sem prijateljem, da lahko gledamo risanke, pa je vsak vzel svoj stolček in nas je gledalo televizijo 30 ali 40 otrok. To so govorili svojim staršem in so ti prišli vprašat, kakšen film je moj oče prinesel. Prišli so gledat dnevnik, ampak nas otrok niso pustili zraven.

Nekoč so prikazovali banko in sejfe z denarjem. To je videla babica in vzela sekiro, da bi razbila steklo in vzela iz televizije denar. Oče ji je zadržal sekiro in komaj smo ji dopovedali, da je to slika. Rekla je:

Jaz bi ti lahko kupila petdeset televizorjev, če bi mi pustil razbiti steklo in pobrati denar.

Morali smo odpreti televizor in ji pokazati, da v njem ni denarja.

ROMSKA ŽENITEV

Ćazim iz Kosova, selo Resnik, se je oženil po romskem običaju. Čazimov oče je spoznal svojega prijatelja Fejza in se je z njim srečal in mu povedal, da ima sina Čazima, star e 14 let, rad bi ga oženil s hčerho Hašima. Poslal je Fejza k Hašimu, da ga prosi za roko njegove hčerke za sina. Hašim je odprl vrata za njegovo hčerko in je privolil, da lahko pride s svojo ženo na dogovor in da lahko vidi njegovo hčerko, če je primerna za njegovega sina.

Čazim je z ženo prišel k Fejzu.

– V imenu boga smo prišli. Slišali smo, da imate hčerko za našega sina, če vaša žena, vi, moja žena in jaz soglašamo glede ženitve.

Fejza: To vam bomo povedali čez tri dni. Poslali bomo sla, ki vam bo to povedal.

Tretji dan je poslal Fejza prijatelja Čazima:

– V imenu boga vam sporočamo, da lahko pride družina prosti za roko naše hčerke.

Tretji dan je bilo veliko veselje pri Čazimu in so to slavili.

Sedmi dan se je družina s sosedi sestala pri Hašimu in ženske so si v posebni sobi ogledale bodočo nevesto, moški pa so se zbrali pri Hašimu in prosili za njeno roko.

– Prišli smo v imenu boga, slišali smo da imate lepo hčerko in vas prosimo, da jo podarite našemu sinu.

To se je reklo trikrat.

Hašim je rekel:

– Če ste prišli v imenu boga, vam damo našo hčerko za ženo vašemu sinu.

Natočili so malinovec v kozarec in najprej je pil iz njega Hašim in potem je dal piti Čazimu.

Potem sta pili iz istega kozarca še obe družini, Hašimova in Čazimova.

To je pomenilo, naj živita hčerka in sin v zakonu v ljubezni in brez prepirov.

Po desetem dnevu je Čazim s konji. trobentači (zurle in tupan) in družino prišel z vozom po snaho, da jo pripeljejo domov. Dali so piti malinovec družini in vsakdo je moral dati nekaj denarja. Največ je dal tisti, ki je nosil zastavo, bajraktar.

Nevesto so dali v kočijo, prekrito s preprogami, da je nihče ni videl.

Peljali so se domov k Čazimu in glasba jih je spremljala.

Doma je moral ženin vreči na svojo nevesto pšenico in rdeče bombone.

Snaho so pripeljali v sobo, kjer so bile samo ženske.

Ženinova babica je morala speči pogačo, v katero je dala denar in zlatnino. Ženin je šel s pogačo v nevestino sobo in spremljali so ga neoženjeni mladeniči. Zlomili so pogačo na njeni glavi in kdor je dobil denar ali zlatnino, ga je pokazal, povedal je drugim, potem pa ga je skril za svojo srečo.

Ženin je prvič videl svojo nevesto.

Ženin je dvignil pajčolan in je vprašal svojo nevesto:

– Kaj si mi prinesla?

Ona je morala odgovoriti:

– Srajco in spodnjice.

Vzel jo je v roke in se trikrat zavrtel z njo in jo spustil na tla.

Ženin je šel k očetu in materi in ju prosil, da mu oprostita vse, kar jima je slabega napravil do tistega dneva.

Potem se je odpravil z nevesto na prvo poročno noč.

Zunaj so čakale ženske, da sta se združila in ko je ženin odšel od neveste, so morale starejše ženske pogledati, če je bila nevesta devica ali ne.

Ko je bilo vse v redu, sta morala oditi k njenemu očetu skupaj in pokazati okrvavljeno rjuho, da je vse v redu.

Vsi so se veselili, od vsakogar sta dobila darila, denar, oblačila, in podobno.

Potem sta k ženinovi družini, čestitala, da je vse v redu in sta prinesla doto on ženine družine – pohištvo, rjuhe, zlatnino, posodo in drugo in tisti dan so se veselili skupaj ženinova in nevestina družina.

ROMSKI KRALJ V PANDŽABU

V Pandžabu je bil romski kralj. Vvladal je vsej deželi. Kar je rekel, tako je moralo biti. K njemu je prišel reven Rom, ki ni mogel plačati davščin in mu je rekel:

– Če vzamete meni, vzamete mojim otrokom. Na drugem svetu boste odgovorni za moje otroke.

Potem je kralj zbolel. Sklical je vse Rome in jim rekel:

– Jemal sem več od revnih kot od bogatih, samo mesec dni življenja me še čaka

Na dan svoje smrti je poklical sina in mu naroči, naj skliče družino, ker bo jutri umrl.

Prvi sin ga ni poslušal, drugi sin ga ni poslušal, sedem hčerk ga ni poslušalo.

Poklical je svoje vojake, dal jim je sklicati družino.

– Umrl bom.

Imel je vojaka, ki ga je imel rad kot svojega sina in ta mu je pripeljal vso družino skupaj. Zbrali so se v kraljevi dvorano in kralj je povedal vsem svojo željo:

– Draga moja družina, dragi otroci, smo eno željo imam, preden umrem. Ko bom umrl, me dajte v krsto in pustite moji roki zunaj, da vsi, naš narod, da ju vidi in da razmišlja, zakaj.

Največji sin se je razburil:

– Oče, vi ste kralj, tega ne moremo napraviti. Svet se bo smejal. ne verjamem, da boste umrli.

Hčerke in družina so jokali.

– Zakaj si to želite?

V tisti minuti je kralj umrl.

Sin ni hotel pustiti njegovih rok zunaj, da gledajo iz krste.

– Dajte oglas, da je kralj umrl in da je moj oče hotel, a njegove roke pustimo zunaj. Dam polovico očetovega imetja tistemu, ki bo vedel, zakaj je to storil.

Nazadnje je to vedel samo en hodža.

Sin je poslal vojake k njemu. Rekel je, da mu bo šla glava, če ne boš povedal resnice.

– Pusti me, da opravim pogrebne obrede, je rekel hodža.

Ves Pandžab je prišel na pogreb in se je smejal, ko je videl kraljeve roke zunaj.

Ko je hodža končal pogrebne ceremonije, ga je najstarejši sin vprašal, zakaj je hotel oče pustiti roki zunaj.

Hodža je rekel:

Kje je njegova žena, kje so njegove obleke, kje je njegov denar?

Sin je rekel:

– Tukaj

Hodža je rekel:

- Vidite, kralj je vsem vam želel reči, da je odšel na drugi svet praznih rok. Tudi mi bomo odšli kot on.

Beti, ženska poznih 40 let. Za sabo je pustila že dve zvezi. Zaposlena na upravni enoti. Čas korone in protikoronskih ukrepov. Ravnokar dobra dva meseca, odkar je šla na svoje. Svoboda? Življenje. Končno. Vsa ta leta čudnih odnosov in že v drugo materinstvo so v njej vzbudili noro željo. Zaživeti in iznoreti se. Biti svobodna. V postavnem telesu se je prebudila lolita Beti. Dala si bo duška. Življenje bo zajela z veliko žlico. Žlico razvrata in uživanja. Do sedaj je namreč živela trdo v okvirju morale in svojemu statusu primerno. Za javno uslužbenko se namreč ne spodobi živeti ... svobodno, kdaj pa kdaj tudi razvratno, in uživati v svojih neizživetih sanjah.

Ponavadi si lolite iščejo starejše, a Beti je iskala mlajše. Očitno je starejših imela že dovolj. Njen zadnji je bil namreč starejši, uslužbenec na upravni enoti in to kar nekaj let. Iskala je življenje, prigode, skrite užitke. Hotela je zaživeti in odkriti svet svobode, veselja. Veselja, ki ga je leta in leta pogrešala v zadnji zvezi.

Kot priseljenka, nekje iz Koroških hribov v večje mesto, ni poznala tu nikogar. Samo partnerja, nekaj ožjih sorodnikov in najbližje sosede. Zaprta vase ni videla dlje od svojih vhodnih vrat. Njen kolektiv je bil manjši, v manjšem kraju. Nekje na obrobju vsega. Zato je tudi v službi bila več ali manj ... sama. Zato je toliko bolj brskala in listala med fotografijami na družbenih omrežjih. Kot v kakšnem pregrešnem katalogu je iskala všečne obraze, jih opazovala in sanjarila o njih. Facebook je bil njen izhod v svet. Nov svet, v katerem bo našla to, kar išče. Poslana prošnja za prijateljstvo in že je stekla komunikacija. Poročeni, samski, potrebni in resni ... Iskala je in ločevala zrnje od plev. Naredila si je ožji izbor. To so bili potencialni kandidati njene sreče. Umetniki, boemi, postavneži, podjetniki, lepi na pogled ... sama pravzaprav sploh ni vedela, kaj išče. A želela je le uživati. Svobodo, dotike, užitke, smeh in skupno druženje. Vse brez obveznosti in vezanja. To so bile želje in sanje Beti. Na svojem profilu si je naložila nekaj novih slik. Dolgi valoviti temni lasje, zapeljiva očala, očarljiv pogled in poreden nasmeh nekje v zavetju črne čipke. Kaj bi še sploh potrebovala več, za zbujanje pozornosti lačnih samcev, tam na drugi strani. Začelo se je.

Njeni večeri in dnevi so postali zabavno zanimivi. Od umetniških pogledov, do vljudnostnih fraz, športnih podvigov, ... vsi so želeli le eno. Jo dobiti in osvojiti. Tipično moško razmišljanje, čim hitreje končati v postelji. Seveda ji je godilo. Toliko hvalospevov, lažnih komplimentov, izmišljenih pohval, vse to samo z enim ciljem, ki pa ga sama sploh ni želela videti ali prepoznati. V vsej svoji samovšečnosti je uživala kot še nikoli. Vso to hvalisanje jo je povzdignilo še višje v njenem ranjenem svetu. Ego se je pozdravil in spet je bila kraljica. Kraljica same sebe. Visoko nad vsemi. Samo ona v vsej svoji lepoti, glede na to, da ji vsi namenjajo samo presežne besede.

Sedaj je resnično uživala. Bila je kraljica moških vročih sanj. Usedla se je v njihove misli in velikokrat bila predmet njihovih fantazij. S svojim pisanjem jim je dala vedeti, da je njen svet svet čutnosti, dotikov, erotike in užitkov ... in moški so ponoreli. Vse skupaj jo je malo zmedlo. Sama namreč ni bila vajena toliko občudovanja in toliko hkratnih oboževalcev, ki so jo direktno vabili med zmečkane rjuhe. Še vedno jo je tu in tam zapekla morala in vest skromne javne uslužbenke, a hkrati jo gnala naprej želja po svobodi užitkov.

Naredila je ožjo selekcijo. Izbrala si je le nekaj potencialnih žrebcev, ki ji bodo še lahko pisali in bo med njimi lahko izbrala svojega pohotneža. Enega ali več. Saj ni važno. Življenje je treba znati uživati. Do sedaj je šlo namreč življenje mimo nje. Športnik, boem, bivši sosed, slikar in en kar tako. Zanimiv samo na izgled.

V svetu pisanja je bilo vse dovoljeno in Betise je izgubljala v orgazmih. Velikokrat je o tem samo pisala svojim oboževalcem, velikokrat pa ji je roka tudi kar sama od sebe zašla tja dol ... v naslado užitkov.

Sčasoma je bilo treba narediti preskok. Iti naprej. V pisanju je bila Beti že vešča. Tukaj je presegla in dosegla že vse. Sedaj je morala iti še naprej. V tem svetu. Tukaj in zdaj. Želela si je izkusiti vse te skrite želje in vroče misli še v živo.

Kavica, krajši klepet, obisk kakšnega novega prijatelja ... in spet je zaživela v svojem svetu. Na prestolu oboževanja in občudovanja. Bila je kraljica moških želja. Bila je izbirčna. Čeprav si je želela iti v skrite svetove užitkov s popolnimi neznanci, se je vedno ustavila nekje na pol poti.

»Ne morem, ne gre.«

In vse skupaj je ostalo pri vročih poljubih in dotikih ... Bila je pohotna kraljica, ki se je zadnji trenutek premislila in obstala kot kamen. Tukaj in zdaj. Kot da bi jo vedno znova predramila morala. Na koncu koncev je le bila javna uslužbenka ... njene misli pa tako vroče in umazane, da jih ne ohladi in počisti nobena pralnica.

Zato je kolebala. Biti ne biti. Iti ne iti? Želela si je, a hkrati se je bala. Pa tako si je želela. Želela si je čez vse to, o čemer je sanjala, pisala in delila med svoje oboževalce. Gorela je kot neizgoreta sveča. A hkrati je njen ogenj vedno trepetal v vetru lastnega strahu.

»Ne morem, ne smem. Ne smem se zaplesti ...«

Sedaj je imela le še ožji izbor svojih skritih ljubimcev. Bilo je poletje. Treba bo narediti korak še naprej. Zaživeti in se iznoreti ... do konca. Ogenj strasti v Beti je žgal kot še nikoli. Kolebala je med neznancem iz mesta in izgubljenim boemom iz Ljubljane. Umetnik in fičfirič. Zares dobra izbira za nekoga, ki deluje nazven umirjeno resno. Vse po črti morale.

Fičfirič je bil navaden jebič. Najbrž si je želel zgolj hitrega seksa in nič več. Umetnik pa ... sliši se tako vabljivo. Postaven mladenič, spretnih klavirskih prstov. Beti pozabi na jebiča in meni nič tebi, brez besed gre čez vikend v Ljubljano. Vikend preživi boemsko. Narava. Občudovanje božanja oči in prepotrebnih prstov, ki skrivajo le eno misel. Potegniti še samo eno črtico ... A to ni bilo to. Kar je Beti iskala ... sama je pričakovala veliko več, kot samo črtico na šotorskem platnu.

Razočarana je odšla nazaj, v svoj svet ... pusto mesto svojih želja. Ostal ji je še jebič. Ta je bil trmasto vztrajen, kot najbolj nadležna muha. Sploh ni odnehal. Nikoli. Zato mu znova nameni trenutek njenega časa in mu da možnost. Njegovih pet minut. Spet pride vikend. Izlet v naravo. Vikend nekje ob reki. Mir, samo zvezde in dotiki sreče. Bilo je lepo. Lahko bi bilo to. Kar je Beti iskala.

Bil je res nepozaben vikend.

Nato je bilo vse po starem. Življenje v mestu in vsi ti dvomi. Spet. Živeti, hoteti, goreti ali spet trpeti v svojem lastnem svetu vročih želja ... spet ... sama?

Bila je razdvojena. Razdvojena, kot še nikoli. Želela si je sreče in želela si je svobode. Svobode? Hotela je biti sama in hotela je deliti vse v dvoje. Le kdo bi jo lahko razumel? Na razpotju sama sebe je obstala. Tukaj in zdaj. Najbrž bi še kar stala, če je ne bi premaknil jebič. Ta nadležen tip, ki nikoli ne odneha.

Poskusila sta v dvoje. Pa nehala, ni šlo dolgo. Spet sta poskusila. Ni šlo. Pa spet in ...

Jebič se je trudil. V bistvu sploh ni bil jebič. Tako kot Beti sploh ni bila lolita. Vse to je bilo zgolj zavito nekje v domišljiji želja. Njenih, skrito vročih ... Jebič se je trudil, jo razvajal. Skrbel tudi za njenega otroka, kot da je njegov ... trudil se je po svojih najboljših močeh. Ona? Iz dneva v dan se je vse bolj zapirala. Zapirala v svoj svet. To ni bila več lolita Beti to ni bila kraljica vročih želja. Iz dneva v dan se je ohlajala. Jebič je samo tiho začudeno gledal in se čudil. Kam je šla vsa ta neizživeta strast, pohota in ogenj ljubezni ... . Vsakodnevna njena slaba volja in izgovori zaradi nove službe, ga niso pomirili. Nasprotno ... začel je premišljevati. Le kje se izgubila vsa ta strast in želje, ki so še živele nekje, še ne tako dolgo nazaj, nekje v zraku vročih besed, prepojenih z željo po še ...

Krut realen ta svet, sestavljen iz številk in decimalk. To je to, kar v resnici bogati Beti. Ji gre res samo za denar? Ali ne premore vsaj malo strasti? Ali pa je bilo vse skupaj zgolj poceni vaba, da si bo lahko delila življenjske stroške? Z nekom, ki ji bo nasedel na njene vroče besede in poželjive oči ...

Čeprav je njeno telo še vedno vitko napeto, dišeče po ... Kot telo najstnice, ki brsti in vabi. Njeni valoviti lasje kot morje neizživetih sanj ... in pogled skozi očala, ki premakne še kamen. Je sedaj v očeh jebiča zgolj preračunljivka in prav nič več lolita.

Žal je ostalo samo pri besedah in neizživetih sanjah ... obeh. Le da jebič tega ni vedel, kaj si v resnici želi »lolita« Beti. Tako preračunljivo preračunljivo je namreč vse skupaj zapakirala v svoj paket lolite. Le kdo bi pomislil na to? Najbrž še sama ne takrat ...

A tukaj in zdaj ... ji šteje le samo denar.

Med odraslimi na vasi, med ženskami najbolj, se širijo čudne govorice. Majda in Iva vidita, kako stojijo tri skupaj ob plotu pri cesti in tiščijo glave skupaj, poznata jih, večkrat koga obirajo, vedno iste opravljivke.

Ko prideta po cesti do njih in pozdravita »dober dan«, takoj utihnejo. Slišali pa sta od daleč, da so govorile o župniku, ki so ga premestili. Zato vpraša Majda svojo mamo pri mizi:

»Mama, zakaj so pa gospoda župnika premestili?«

»Kdo ti je to povedal?« vpraša mama najprej.

»Na cesti sva slišali, saj veš, od katerih. A ne, Iva?«

»Ja,« se oglasi Iva, »obe sva to slišali.«

Majdina mama malo pomisli in reče:

»Veš, Majdika in ti, Iva, velikokrat se v življenju zgodijo krivične stvari in dobre ljudi drugi večkrat oblatijo. Naš gospod župnik je zdaj v Selnici ob Dravi. Gospo Ano poznam, ona ga oskrbuje. In rojstni dan bo imel v kratkem.«

Majda je hitra s svojimi mislimi, hitro reče:

»Medve z Ivo bi ga lahko obiskali!«

»Ali ni to predaleč za vaju?«

»Saj sva že bili na Mariborskem otoku, od tam do Selnice ni tako daleč.«

»Ampak jaz nimam kolesa,« se oglasi Iva.

»Tvoj ata ti ga bo zagotovo posodil, še jaz ga bom prosila,« reče Majda.

Majda in Iva sta dobri prijateljici, skupaj sta v šoli in doma, sosedi so, tudi mami se dobro razumeta, kličeta se po imenih, vaščani se kličejo po priimkih. V spodnjem delu radvanjske vasi sta edini, ki hodita ob nedeljah v cerkev. Majda kliče Ivino mamo vedno »Ivina mama« in Iva reče vedno »Majdina mama.« Med počitnicami zamenjata večkrat kraj kosila, danes je Iva na kosilu pri »Majdini mami.«

Na začetku je bila Iva pri njih zadržana, ni bila sproščena tako kot doma. Majdino okolje se ji je zdelo gosposko, videla je razliko ne le pri hišni opremi, njena starša sta bolj preprosta. Ivina mama ne nosi belega predpasnika pri kuhanju, njene roke niso bele, raskave so od dela na njivi in na vrtu. Toda sedaj o tem ne razmišlja več tako kot prej, svoja starša ima še rajši.

Zadnje počitnice radvanjske šole preživljata, jeseni se bo začela drugačna pesem, je rekla šivilja, ki jima je sešila poletni obleki. Majda ima zelene pikice na belem blagu, Ivine pikice so plave. Ogledujeta se v novih oblekah, Majda je za glavo višja od Ive, kako lepa je v novi obleki! Njen obraz je nežen, oči temnorjave in bistre, take oči imajo srne, mali nosek so posipale rahlosvetle pegice, a lasje so še lepši, ko sonce posije nanje in se zableščijo kakor tista bakrena džezvica, v kateri Majdina mama kuha kavo.

Iva je svetlooka, take so tudi pikice na njeni novi obleki, lasje imajo barvo zrele pščenične slame, a vedno nove zamisli imata obe. Začetni čas njunih iger je minil, poletne radosti ob potoku, bil jima je kot morje in cesta z mehkim peskom kot obala. Pohorske obronke, kjer rastejo jagode in maline, robide in višje v gozdu borovnice, ne obiskujeta več tako redno. Sedaj rajši bereta knjige skupaj, nekaj strani bere Iva na glas, zatem Majda, posnemata nekatere prizore ali oponašata vaščane, svoje gledališče ustvarjata brez gledalcev.

Pred hišo zagledata Ivinega ateja. Ivi ni uspelo pregovoriti ateja, da bi ji posodil kolo, vztrajal je pri svojem. Zdaj poskuša Majda svoje sposobnosti in mu govori, kako hvaležna mu bo, še bolj pa gospod župnik, ki ima rojstni dan. Majda govori tako prepričljivo, da Ivin ata končno privoli in reče Ivi:

»Ampak glej, da boš pazila na kolo, saj veš, da ga rabim. Na zadnjem kolesu je guma že izrabljena in slaba, izogibaj se kamenju.«

Zvečer se peče biskvit. Prava slovesnost. Za gospoda župnika. Majdina mama stepa z vilico jajčne rumenjake, čisto penasti so že. Beljaki se stepajo posebej. Iva in Majda režeta orehova jedrca, »na tanko jih režita, na tanke lističe,« reče Majdina mama. Nazadnje pride vsa zmes v rebrasti pekač in čez krajši čas že prijetno zadiši v kuhinji.

Ob pogledu na pečen biskvit, dišeč in zlatorumen, da bi ga samo gledal, a kaj, gledal, v trenutku se Majda in Iva srečata s pogledi in brez besed vesta, kaj si mislita, njune oči govorijo.

Ob lepem, ne prezgodnjem poletnem jutru se odpravljata na pot. Darilni biskvit je lepo spravljen v pergamentnem papirju in še ovit s karirasto kuhinjsko krpo, na dnu srednjevelikega cekarja iz koruznega ličja leži steklenica vina. Majda in Iva sta v novih oblekah ob kolesih, občutki nečesa novega in lepega prevzemajo obe, ko jima njuni mami zaželita:

»Srečno pot! Pazita se!«

Tam nekje do brestemiškega zaliva je vožnja prijetna, ko se pa peljeta po hribu navzdol, naenkrat glasno poči kakor bi kdo s puško ustrelil. Ivino kolo leži v travi ob cesti, Iva stoji ob njem, k sreči se ji ni kaj hudega zgodilo. Zadnje kolo je ukleščeno in zvito, gumijasti plašč je navzven obrnjen, zračnica visi v njem kot prazno črevo.

Se dobro, da se pripelje mimo prijazen gospod, s kamnom večkrat udari po oviri, da je kolo spet vozno, zračnico in gumo pa vzame s seboj, ker nista več oporabni. Lepo se mu zahvalita in nadaljujeta vožnjo tako, da Iva sedi na prtljažniku Majdinega kolesa, z obema rokama drži pokvarjeno kolo, ki ropoče kot stara lokomotiva. Dokaj naporno je tako držanje kolesa, večkrat zamenjata položaje.

V Selnico prispeta vidno utrujeni. Gospa Ana ju prijazno sprejme in reče: »Gospoda župnika pa ni doma.« in še vpraša:

»Sta lačni? Pripravila vama bom paradižnikovo solato, malo počakajta.« Na domačem vrtu še paradižnik ni dozorel. Gospa Ana postavi skledo na mizo, zraven nje polno košarico kruha, »naj vama tekne,« reče prijazno. Tako hitro verjetno še težaški delavec ni pospravil sklede, gospa Ana se nasmehne in reče »pa sta bili res lačni.« Lepo se zahvalita, Majda reče:

»Zdaj morava na pot!« Iz cekarja, ki gaje postavila na omarico blizu vrat, vzame steklenico in reče:

»To je za gospoda župnika za rojstni dan. In lepe pozdrave od mame.«

»Kaj pa je tu notri v kuhinjski krpi?« vpraša gospa Ana.

»To, to pa neseva s seboj, da se ne bo pokvarilo,« reče Majda tako hitro kot bi se ji mudilo. Začudeno jo pogleda gospa Ana, ko odhajata.

»Pa srečno pot! Pridita še kaj!«

Ko se vračata proti domu, postaneta vedno bolj redkobesedni. Ob koruzni njivi obstaneta in sedeta v travo. Nekaj časa sta tiho, gledata v nebo kot bi od tam čakali na rešitev. Potem odvije Majda biskvit, naenkrat biskvit ni več takšen kot bi si ga poželeli. Ni več tiste želje kot sinoči, ko sta ga tako željno gledali. Vse je postalo drugače, namesto veselja občutita neko čudno sanjsko moro. Polovico biskvita sta pojedli, a v njem ni več sladkosti, ponujata druga drugi, »daj, vzemi še malo,« in »ne morem več, sita sem,« kakšna je vendar ta kazen, v trenutku se zavedata svoje požrešnosti, laži in prevare in vseh posledic, kiju še čakajo. Veselosti ni več. Osramočeno se počutita.

Iva Majdo potihem vpraša:

»Majda, to z biskvitom, si zaradi mene storila?«

Majda prikima, obe zajočeta.

Kakor dva potepuška tolovaja prideta domov. Majda pove vse po vrsti in n/se po resnici. Iva si ne upa pogledati Majdini mami v oči. Ko bi jo vsaj okarala ali oštela, ji ne bi bilo tako hudo kakor njen trpki glas:

»To pa ni lepo od vaju, Majdika in Iva, od tebe prav tako ne. Tega si res ne bi mislila od vaju.«

Ivi je zelo žal, rada ima Majdino mamo, spoštujejo, zdaj seji pa zdi, da je vsega konec. Kaj bo še z atejem zaradi kolesa, kar zvrti seji v glavi.

Iva nasloni bicikl na deblo marelice pred hišo, stopi v kuhinjo, pozdravi in reče tiše:

»Nesreča se je zgodila.«

»Glavno, da se tebi ni kaj zgodilo,« reče mama.

Ata stopi iz kuhinje in gleda bicikl, kot da ne bi bil njegov, zmajuje z glavo in reče: »Tega še Rafek ne more več popravit!«

Rafek popravlja vse stvari, tudi bicikle.

Že dolgo zadržanega joka Iva ne more več ustaviti. Zaradi vsega, kar se je zgodilo in zaradi ateja, ki zdaj nima kolesa.

– Pridi, da te napolnim! je polnilec pomežiknil bateriji.

– Ne zdaj, mu je sramežljivo odvrnila baterija. Si zaščiten? ga je naposled potiho vprašala.

– Sem! je samozavestno odvrnil polnilec. Imam varovalko, regulacijo napetosti, toka ... In če sem preobremenjen, se tudi izklopim.

– Oh, je zašepetala baterija. Pa imaš morda tudi zglajen tok, brez večjih nihanj?

– Imam, imam, je odvrnil polnilec. Moje vezje mi to zagotavlja!

– Oh, je spet vzdihnila. Primaknila se je k polnilcu in mu zelo nežno rekla:

– Potem pa pridi in me napolni!

– Do konca? je vprašal polnilec.

– Daj, do konca, je dahnila baterija.

PRODAJALNA HUMORJA

Gospodinje, tudi če se sredi noči spomnite na kaj pokvarjenega, me pokličite !Vaš serviser.

Za zaljubljenca je vsaka noč – velika.

Če je že padla šestica pri zobeh, naj še pade sedmica pri lotu.

To je bilo novo leto. Pod smreko sem nategnil Jelko.

Človek je nastal tako, da so si mali možgani zaželeli nekaj velikega.

Vsak kraj ima svojega posebneža. Vesolje ima – Zemljo.

Odprl sem prodajalno humorja. Resnih kupcev ni bilo.

Človek je čudno bitje. Takoj, ko nasprotnemu spolu pokaže, kako enkraten je, bi se –razmnoževal ...

Rodil sem se po devetih mesecih, vleklo se mi je pa kot celo leto.

Imel je tako visok standard, da ni mogel več dol.

Tanke stene so krive za mutacije! Delajo velika ušesa!

Za ribe je športni ribolov izlet na sveži zrak.

Amerikanci nikoli niso bili na Zemlji. To so posneli na – Luni!

Če ne bi bilo vse tako, kot je, prav, ne bi bilo tako, kot je.

Najmanj grešiš, kadar imaš v sebi mir. Mir pa imaš takrat, ko najmanj grešiš.

Večer je blažilec dneva.

V iskanjih sem dajal prednost svojim mislim, a bolje je utihniti in prisluhniti temu, kar ti hoče povedati Bog.

Bog nas ustavi in takrat nam da vedeti, da bo on bolje naredil kot mi.

Čakanje je velik dar: misli se urejajo, duhovi pomirjajo, rešitve nakazujejo …

Mistika je čisti realizem.

Že prvi dan v januarju sem rekel: Saj bo v naslednjem letu bolje!

Če ni greha, nimaš za kaj biti slabe volje. Križ je pa Jezus nosil prej kot ti.

Ženska »lepota« je kot trojanski konj.

Gospod, naše stvarstvo je najboljše, kar si si zamislil in naredil, saj ti sam ne bi hotel narediti česa pomanjkljivega ali slabega!

Principa moči med ljudmi Bog ne tolerira dolgo.

Počakaš. In resnica priplava v zavest.

Če se nekateri(e) zaletavajo vame, počakam, da se umaknejo vase, v to, kar so res.

Stvarstvo je velika dogodivščina ljubezni v vseh oblikah.

Ženske seksualno nadlegujejo in mučijo nasprotni spol podtalno, moški pa isto delajo nadtalno.

Kaj naj počnem s starejšimi ženskami? Vse so že prepojene s svojimi moškimi na vseh ravneh.

Včasih dobim občutek, da bi vsi radi samo še vladali in uživali.

Kako naj bom pameten za določene stvari, če nisem?

Včasih je treba samo počakati, pa se marsikaj uredi.

Zakaj bi se bali smrti? Saj bomo v nebesih prav tako ŽIVELI!

Greh ni potreben za zveličanje.

Če se Boga ne bojijo, se ga pa zagotovo še bodo.

Počakaj, da mine in se hudi duh razbline.

Verni imamo teologijo, neverni pa predvsem politologijo in erotologijo.

Zakaj bi moralo biti v prihodnosti boljše? Saj je že zdaj najboljše!

Naši okviri so naša svoboda.

Če človek naredi dobro delo, po tem ne more imeti slabega dneva.

Jezus ni dodatek mojemu življenju, jaz sem dodatek njegovi misiji.

Kako dobro je, če se umakneš in opaziš, da si s tem naredil še več dobrega!

Med prijatelji radi ugotovimo, da je vsakdanje življenje še največ vredno, če ni nič narobe.

Včasih se ukvarjamo s problemi, ki so bili že zdavnaj rešeni.

Rekel sem: Ne! Naj skače od veselja, da mu ni bilo dano grešiti!

Ugotovil sem, da se ne maram. Ampak svoje sovražnike, kar sem si, je treba ljubiti in moliti zanje, torej tudi zase.

Odstranjam trpljenje, namesto da bi ga sprejel, se zahvalil zanj in bil vesel.

Če ti je v glavnem do tega, da bi se dobro imel, si prevečkrat razočaran.

Mnogi se zatekajo v šport, zdravo hrano, kulturo, minljivo zaljubljenost, politiko, denar, naravo, imetje, pravice, zabavo, omame, užitke, različne tehnike in učitelje, kariero, poklic, družino, udobje. Odreši in ozdravi pa jih lahko le Jezus, ki je vedno z njimi, samo da ne vedo. In bi jim dal vse to.

Trpiš? Jezus je tudi trpel, pa mu ni zdaj nič hudega.

Samo Jezus je resničen. Vse drugo počasi eno za drugim odpade.

Kolikor globlje vase greš, toliko više se lahko povzpneš.

Na poti navzgor smo že zgoraj.

Živimo po Božji volji! Če hočemo uveljavljati svojo, preveč boli!

Življenje nas pelje naprej in nismo mi glavni vozniki.

Lahko si rečem: S tem si ne bom belil glave. Bog je veliko pametnejši od mene, pa mi bo on povedal.

Kadar kdo preveč govori, si mislim: nekoč se bo pa tole prav zagotovo ustavilo.

Če ne bomo starejši imeli še kopice želja, strasti, interesov, pričakovanj, strahov in načrtov, bomo lažje in lepše prešli na oni svet k obljubljenemu.

Kako, da nam bolezen včasih še bolj prav pride kot zdravje?

Prijatelj vidi moje napake, jaz njegove, večino lastnih napak pa ne vidiva ne on ne jaz.

Opazil sem, da mnoge ločenke in ločenci vse prav mislijo. Morda res. Samo prepozno.

Jezus je zame edina in najboljša izbira. Vse drugo, kar mi je bilo ponujeno, je padlo v mojih očeh.

S slabimi dejanji in mislimi, pa tudi s takimi besedami in sodbami se človek nikoli ne potrjuje, temveč z njimi izdaja svoje bistvo, ki je ljubezen.

Nekateri(e) vedo samo to, da imajo le sami vse prav. Pri tem se konča njihov intelekt.

Vse je Božje. Samo ljudje včasih nismo.

Ko bo spet huje na tem svetu, se bodo začeli ljudje veliko bolj oprijemati duhovnosti.

Če bi vsiljivki uspelo, da bi me poživalila, bi zagotovo poživinil.

Bolj ko se ima za pametno, slabše ji gre.

Nekateri upamo v resnična nebesa na nebu, mnogi pa poznajo samo tista nebesa med nogami, na mizi in na banki.

Starejši se radi pritožujemo, da veliko pozabljamo. Toda več ko pozabimo, bolje je za nas. In gremo naprej.

Kdor škodi drugemu ali drugim, škodi tudi vsemu svetu in najbolj sebi.

Bolje je sprejeti svoje križe in težave, kot razbijati stene okrog sebe. Svoboda brez križa pelje k praznoti in na rob norosti.

Če se ti rešuješ križa, križ ne bo mogel rešiti tebe.

Preden se naučiš živeti, že umreš. Zato je najbolje ravnati se po svoji vesti in prepričanju in po svoji najboljši volji.

Ko prideš v starejša leta, kmalu spoznaš, da se ne moreš imeti več za vsemogočnega. Marsikateremu svojemu načrtu se moraš odpovedati.

Če moje življenje ne bo šlo naprej tako, kot jaz želim, bo šlo pa tako, kot je prav.

Vsako trpljenje traja in se stopnjuje do neke prelomnice. Potem pride spoznanje.

Če sem vreden trpljenja, prav. Pa me pouči!

Če se preveč zapičiš v kaj, pozabiš, kako je življenje lepo in vse lepo gre mimo tebe.

Danes rečejo ljubezen evforiji, ki traja kakšne pol leta, potem pa svojo zablodo plačujejo vse življenje.

Če te napadajo nemirne misli v glavi ali nemirna čustva v srcu, vedi: samo notranji mir zares prihaja od Boga.

V starosti ne potrebuješ nobene posebne zabave, ker imaš dovolj težav že sam s seboj.

Nekateri(e) me spominjajo na ventilatorje. Bojim se prepiha.

Bog je bil prej Bog, preden je postal moj Bog.

Nobena stvar na tem svetu ni vredna nemira, strahu ali napetosti.

Bog nam včasih pomaga tudi tako, da nam kakšno dobrino odvzame.

Volitve bodo. Jaz bom volil LGBT, ker so še najmanjši grešniki.

Bogu je všeč notranji in zunanji mir. Meni tudi. Se bom potrudil!

Ženskam najbolj tekne, da moški trpijo zanje.

Boga prosimo, pa nam ne da ravno milijona na banko, temveč prejmemo še več: da nam Svetega Duha.

Dobro, da je vse minljivo, ker nekaterim stvarem ni in ni konca!

Vidim, da so mi moji križi še v največji blagoslov.

Erotika tudi v najširšem smislu besede ne more biti bog in ne odrešuje sama po sebi, ker je le-ta samo eden od mnogih Božjih darov.

Moje domislice so kriki moje bolečine.

Na Veliko noč in ob nedeljah praznujemo, ker se vnaprej veselimo večne sreče v Nebesih. Delo bi takrat samo motilo to našo osrečujočo zavest.

Ob jutranjih velikonočnih zvonovih sem začutil, kako nesmiselna je navezava na dobrine tega sveta in na ta svet.

Če bi Bog nameraval uničiti moje delo, mi ga sploh ne bi zaupal ne omogočil.

Nekateri živijo predvsem za to, da bi čim dlje živeli.

Če me nekaj v duši boli ali tišči, je zadaj prav gotovo nek vzrok. Tega je dobro razkrinkati.

Vsakdo nekaj ima in nečesa nima. Ni nekaj boljše od drugega, ker Bogu ob pravem času vse dobro prav pride.

Moja prijateljica je bila hudo bolna. Njen muc je ves čas ležal ob njej in kmalu umrl. Njeno bolezen je prevzel nase in ona je ozdravela. Ko mi je to povedala, sem ji rekel: »Glej, tako kot je tvoj muc umrl za bolezen tvojega telesa, je Jezus umrl za rane tvoje duše«.

Tisti, ki ne iščejo predvsem Boga, temveč druge stvari v življenju, ne najdejo ničesar. Vse drugo namreč prej ali slej nujno razočara.

EROS vodi v THANATOS. To dvoje kar naj imajo tisti, ki si tega želijo. Nekateri pa le prisegamo na AGAPE, ki je resnični VITA.

Med vojnami najbrž zelo trpijo ljudje, ki jim je najpomembnejše življenje na tem svetu, v večno življenje pa ne verjamejo. Imajo strah, da lahko vsak trenutek popolnoma vse izgubijo, tudi sebe in bližnje.

Nekateri pač ne znamo živeti na način, kot so si za nas zamislili drugi.

Vojne, mirna obdobja, dogajanja na svetu so samo okvir in kulisa. Resnične stvari se dogajajo v globinah duš.

Očitno sem včasih uporaben tudi za to, da drugi uživajo na moj račun.

Bog nam včasih da bombončke sreče, da bi (lažje) vztrajali na poti križa.

Nekateri(e) hočejo vse imeti, to izsilijo, naredijo novo katastrofo in so spet nesrečni(e) tako kot prej.

Do žensk nimam veselja, čeprav me obremenjujejo.

Partnerji še zase nimajo samoobvladanja, pa bi radi obvladovali drug drugega.

Če imaš svoj notranji mir in ne nasedaš vdorom in provokacijam sveta, vsaj veš, pri čem si.

Vera in zaupanje v Boga lahko človeka rešita iz mnogih kočljivih situacij.

Gospod, je res potrebno toliko hudega, da ljudje spoznamo, kdo in kaj sploh smo?

Kadar smo v stiskah, nam Bog še na drug način odpušča grehe.

Boriš se, urejaš, se trudiš, nazadnje pa vidiš, da nič ne moreš, ker si samo človek, in da vse (tudi po tebi) naredi in uredi Bog, ki te je dal.

Ob glavobolih se pošalim iz sebe: Naj mi kdo pove za koga, ki je napisal 60 knjig in ga ne boli glava!

Za začasne stvari nam je lahko skoraj vseeno: ali so ali pa jih ni.

Posvetnost, politika in erotika ne osrečijo človeka. Nujno vedno na novo razočarajo.

Nujno in najbolj je potrebno: včasih mirno sedeti ob Jezusovih nogah in ga poslušati.

Če si narediš piščal, si ti njen lastnik in upravljaš in se veseliš z njo. Ljudem pa mora Bog Stvarnik večkrat tudi na krut način pokazati, da je On gospodar vsega, kar je ustvaril, tudi nas.

Neka čustveno vsiljiva ženska mi je rekla, da sem pred njo zbežal v bolezen. Mislil sem si: Pred tabo bi človek zbežal še kam drugam!

Kadar mi kdo kaj potoži, se mi zdi, da je ves njegov problem v tem, da nima kakega hujšega problema.

Nimam prav. Naj me pa Bog vodi naprej, če me moja pamet ni zmogla voditi.

Res ne morem in ne smem tako neumno živeti, kolikor sem sam neumen.

Nimam izbire, če hočem na tem svetu narediti še kaj dobrega, moram že zjutraj obleči civilno uniformo.

Kadarkoli se nam zgodi kaj »slabega«, pozneje ugotovimo, da je bilo tisto dobro, če ne še najboljše za nas.

Zame je človek vreden toliko, kolikor je moralno vreden.

Pravijo, da zelo pošteni ljudje končajo tragično. A sam mislim, da nepošteni končajo še bolj tragično …

Vsa resnica je zajeta v tem, da je Jezus trpel in vstal in da z nami je in bo isto.

Vidim, da je Božja beseda meč, ki razblini in odvzame moč vsakemu hudemu.

Imamo življenje, ki je harfa, a nekateri ves svoj kratki čas brenkajo samo na eno struno.

Ne dotikajte se mojih krogov, tam so stvari zaprte, tam jih pere dež čisto zares …

Vojne, ki se bodo še ponavljale, potresi, poplave, virusi, begunci, vremenske spremembe skoraj brez vidne rešitve, o, Bog, kako smo te razjezili! Ti si nam hotel dati lep svet. Kdo še more reči, da ne potrebuje Odrešenika?

Če v čem ne vidiš smisla, lahko tisto mirno osmisliš, saj si kot človek tudi duhovno bitje.

Nedelja. Nikjer nikogar. Kako so vsi pridni, ko nič ne delajo!

Večkrat moramo malo počakati, da potem začnemo delati prave stvari.

Trpiš zato, da ne bi trpel drugače in še bolj. Zakaj bi menjal?

Vsak človek se nahaja sredi Boga, ker on zmore vsakogar od nas ljubiti najbolj …

8001
Misli prenehajo biti misli,
če jih ne realiziramo, napišemo.
Takrat so izreki,
napisani izreki:
zadnja spoznanja se nalagajo
na prejšnja, na izkušnje.
Neprimerno bi bilo
pustiti jih izhlapeti.

8002
Ne najdemo zadovoljstva sami v sebi,
zato ga iščemo naokrog.
Pogosto odidemo predaleč.

8003
Zadovoljni bi bili, če bi zase lahko izdali
svoj zakonik.
Ta bi bil tako zajeten,
da ga nikoli ne bi mogli prebrati!

8004
Ne se bati Boga,
ker je »bog in batina«,
je predvsem največja ljubezen!

8005
Obliž se na rano ne daje.
Nudi pa zaščito pri celjenju.

8006
Goljufija ni prevara, ta pa ne goljufija.
Skupen imata le hrbet.

8007
Če bi hudobec bil ženska,
bi opravil več.

8008
Jutri ni dan za to,
da bi nadomestil današnjega.

8009
Za zdravje moramo skrbeti,
ko smo še zdravi.
Bojimo se za zdravje,
takrat smo že bolni.

8010
Nekomu utišati klepet.
Najprej mu zastane dih,
šele potem neha klepetati.

8011
»Dobro jutro«, se izkaže sonce.
Mi pa mu niti ne odgovorimo.

8012
Ne moremo služiti
le sebi in Bogu.
Smo ljudje med ljudmi,
naša dolžnost je skrbeti zase
in za vse, ki so okrog nas.

8013
Nesreča naj bi bila v številki trinajst.
V številki šestindvajset gotovo ni dveh nesreč!
8014
Preskakovanje naših misli po možganih
vzbuja ideje.
Uresničene ali neuresničene ideje
pa dajo odgovor, če so prave.

8015
Vsako idejo, ki jo želimo realizirati,
moramo najprej obdelati.

8016
Naslada, ki se zdi še tako sladka,
pušča grenkobo.

8017
Dobrota je lahko varna osnova
za pošteno vračilo.

8018
Splet presenečenj se lahko zaplete
v štreno zmešnjav.

8019
Svoje lastne izkušnje iščemo naokrog,
pa jih ne najdemo.
Lahko na krilih svojih izkušenj
poletimo v svet!

8020
Na vprašanje naj bi odgovorili,
a smo molčali.
Molk je odgovor le takrat, ko molčimo,
ker zanj ni pravih besed.

8021
Srce v srcu je le takrat,
ko bijeta v istem ritmu.

8022
Če se nam ponudijo droge,
z odločnim »Ne!« ohrabrimo sebe,
mamila pa odslovimo.

8023
Ljudje, ki dobroto drugih
plačujejo z nehvaležnostjo,
svoje sreče ne bodo dohiteli.

8024
Svojemu srcu ne moremo velevati,
lahko pa smo mu hvaležni
za vsak utrip.

8025
Razbijanje srca ni prepir
v lastni hiši,
je le prikaz,
kje se pretiravanje lahko konča.

8026
Preden sedemo v vozilo, pomislimo,
ali nas vlečejo dolžnosti
ali samo naš motor.

8027
Goro, ki nam zastira razgled,
moramo zaobiti ali splezati nanjo.

8028
Ne potrebujemo višin ali globin,
da bi začutili svojo duhovnost;
nosimo jo v sebi.

8029
Strast je vsaka zadeva ali početje,
ki nas tako močno okupira,
da nas že obremenjuje.

8030
Sprehodi in gibanje v naravi
nas z njo istovetijo,
samevanje v zaprtih prostorih
nas omejuje.

8031
Česar ne zmoremo sami,
zmore kdo drug,
kar zmoremo mi, ni rečeno,
da zmorejo vsi.

8032
Bojevanje za demokracijo je tiranija,
ki ne pozna uspešnosti korenin
in debla in vej in listja ter plodov
poštenega zorenja.

8033
Vlada že preden zavlada,
hoče vladati.
Ko vlada,
bi vladala v neskončnost.

Iz zbirke Dometi 9, ki bo izšla pri kulturnem društvu Mariborska literarna družba.

DRAMA

LETO: 1967

PRIPOVEDOVALEC
PRASEC
NEVESTA (ŽENA)
VRAG
VAŠČANI
SVATJE
MIMOIDOČI, STATISTI
TUJEC

RAZJASNITEV OSEB

PRASEC:
Moško bit–JE. Skozi zgodbo zapazimo, da je Prasec samo-po-sebi-bivajoča bit. Razkritje njegove resnice in telesne skrivnosti se prikaže v polni meri ob njegovem plesu. Duhovno in umno gre za boj in njegovo resnico.

NAPOVEDOVALEC:
Besedotvorec – retorik – pesnik, tisti ki se najbolj spozna na govorjenje in dogajanje v drami. Duhovni sledilec.

ŽENA:
Žensko bit-JE. Razvita ženska z telesom in dušo. Z mikavno sposobnostjo in privlačnostjo. Niha med vrlino dobrote in moškim idealom. Srčna in primerna dama, voljna upravljati z moškimi čuti.

VRAG:
V človeški podobi. Pravzaprav božanskega počela. Biva, obstaja zaradi drugih ljudi. Umeva ljubosumje, prezir, posmeh, razvrat. Zanj je odločilnega pomena Praščev uboj tujca. Čustven zamik in poraz. Poraz Prasca.

TUJEC:
Antibit-JE. Umno in čustveno nasprotje urejene družbe.
Nedostojnega izraza v obnašanju. Ne sme pomeniti bolje od Prasca. Ko umre, izgine vsa resnica o njem.

UVOD V DRAMO

Pleše Prasec in se veseli, neznosno žena mu diši.
Njemu zdaj se ne mudi.
Hudič se v kotu mu smeji, mu ženo gleda, nagovarja tam ljudi.
A Prascu ni vseeno, je ranjen bil, srce – razbito ogledalo v vinu je popil.
In pleše svoj usodni ples.
Se mu ne mudi, le z ženo plesal bi vso noč, naj hudič se čudi
in dasiravno se smeji, ko gleda ga z ljudmi direktno v nos,
naenkrat ob obratu prasca hudič ob ženi zgine v noč.
Ljudje obkolijo prasca, ko prasec zamiži in v podobi zdaj moža se zavrti in pleše.
Vsi zamolčijo, le žena z grozo zakriči – »Ne njega!«.

PRVO DEJANJE

PRIPOVEDOVALEC:
Prasca pograbi neko zlo. Si misli, saj me ne bo vzelo, ali je pošteno ljubiti in imeti isto. No in to, kar vidi, so ljudje, začudeni in zgroženi. Tam v kotu pa namesto vraga sedi neki tujec. Vidno utrujen. Prehodil je od daleč. Nekje drugje je zgodbo gledal. Življenju se drugačnemu predal. Morda izgubil svojo domovino. In s prezirom gleda mu nevesto. Ji stoji ob strani. Nemara hoče ji povedati nekaj v svojem nerazumljivem jeziku … Ni ga razumeti, kaj govori. Le on razume, kar se mu posveti. Nemara je ravnokar z roko nevesti podprl roko.
Jo prime. To pa prasca dvigne na drugi strani. Nenadoma se sliši njegov glas. Ne­ma­ra krik – prej bojni spev. Nekako občutek imajo vsi prisotni, da ga je za nekoga zamenjal. Prihaja mu naproti.
Iz plesa se nenadoma njegovo gibanje spremeni v kruto dejstvo, da opravi nekaj, kar mu bo spremenilo življenje. Prihrumi k tujcu. Iz obleke potegne revolver in ustreli tujca tako od blizu. Tujec pade. Se zgrudi. Pošteno rečeno, Prasec iz plesa Vraga je zamenjal za Tujca. Žalostno pri vseh je to, da je mogoče mislil, da je ubil Vraga. Ali pa ga je ta obsedel. Sprva se ne vidi, ali je Vrag obsedel tujca ali njega. Slutnja ne boli. Prasca zaskrbi. Molče odvrže pištolo in odide z odra. Za njim pa svatje vsi.

Tema

V ZAPORU

ŽENA:
Jaz pa tvoja. Nemilosrdno zvesta. Le zakaj tako razmišljaš? Nisem in sem ta prava. Nekaj čudnega mi hodi po mislih. Včasih te čutim do onemoglosti, včasih popuščam, a vendar si mi vzor po strogosti. Ne bi bila rada tvoja bivša. Nimam nikogar. Le najino hčer vzgajam. Ji pripovedujem o tebi. Tako rada bi se igrala s teboj, tako rada te ima. In tudi pleše.

PRASEC:
(Zamiži in začne jokati.)

ŽENA:
In pravi, nihče atija mojega črnega odpeljati v nič. Spoznala bi te rada. Je samo­svoja, ponosna, zaščitena, preprosta, lepa, navdihnjena in poštena.

PRASEC:
Življenje je kruto, draga. Zavisi od tega, kar nesreča prinese v tvoje življenje od nedolžnosti, kateri pripadaš. Ostani nedolžna izven moje nesreče. Stran od mojega pekla. Nikoli se ne bom vrnil v domačo vas. Naj le ostanem takšen. Nobe­na vreča denarja ni brez dna.

ŽENA:
V stiski sem, tako sama. Pričakujem te z vsakim dnem in kdo so ljudje, ki so mi tebe vzeli? Zdaj sem doma v mestu, povsod te iščem – v vsaki stvari. Čistim cele dneve. Pa razmišljam o smislu. Nepredvidljivo je to življenje. To si mislim. Kje si, ko te iščem? Kje nisi, ko te najdem? Se smejiš? Jaz sem tukaj in ti si tam. Sama – sama – nekje – nekje.

(NEDELJA)

PRASEC:
Tradicionalno razmišljanje o usodi slovenskega naroda. Težek dan bo, –10 oC. Vzročno posledično in poslušanje o telesni kreposti žena. Sorazmerno začeto in aktualno negiranje nečesa, kar je in ni politično dovoljeno. Razpravljanje o vojni, ki pustoši ne povsod. Le danim okoliščinam pripetega k odločitvi. To sem jaz.
V zdravju in sreči sem tvoj! Draga žena pogumna.

PRIPOVEDOVALEC (s psom):
Čudovita. Malo zamišljena. Se vidi, da ljubezen nosi. Kaj ne vidite teh skrbi? Jaz sem hodil, vse tam do Trsta, da bi bil zbran. Se zbranost hoče družiti z nekom, ki bi mi le povedal, da je to normalno in v duhu časa. Vi mi poveste to, vi mi pravite to, vi razmišljate. Super voziček za 109,90 ¤.Vedno so bili ljudje, ki živali so ubili zato, da so se našli. Je tebi razumljivo? Ali? Ti si moja tajnica. Pes moj dragi, zavoljo tebe govorim. Naj se ve, da vsakdo z mize jesti sme. Naj pije se svoboda.

ŽENA:
Si slišal?

PRASEC:
Tebe?

ŽENA:
Si videl?

PRASEC:
To, kar vidiš, ne. In slišano spregledal. To, kar ni bilo zdaj, vidim, in vaše orožje, ki se blešči v svetlobi teh žarnic.

ŽENA:
Zdaj slišiš. To je važno!

PRIPOVEDOVALEC:
Naredijo sebi to kar njemu ni v ritmu. Zato nevesta v naročje mu hiti in vsi opazijo da mu ni tako blizu. Iz naročja roke drsijo kvišku. Naenkrat pa pogledi merijo v smer luči, kjer poči, kot bi počilo v lesu. Se približa mu nekdo in pravi … Modrost red in zakonitost. Praščeve poroke je porušena in omadeževana zaradi Vragove prisotnosti. Zaradi njega Prasec ubije Tujca. Najbrž ga celo za njega zamenja, kar ni očigledno. Do zadnjega plesa Vrag Prasca drži za argument ženine zvestobe. Pred zadnjim plesom ga – spusti. Zadnji ples je simbol Praščeve svobode in minljivosti – smrtnosti. In plesal bo dokler ne bo sam padel v svojo tišino.

MEDIGRA

ŽENIN:
Bržčas v časju. Modro v plavini. Brhkost v snu. Nežnost v debelini. Sva skupaj in tam. Vsak v svojem iščeva pristan. Ne iščeš ga ti, ne iščem ga jaz, ljudje zamolčijo.
V skupen poraz!

ŽENA:
Nisem videla. Nisem slišala. Le čutila sem neznosno nelagodnost in priča­kovanje, da končno poljubila bi te v obraz.

PRIPOVEDOVALEC:
Popisujem človeške usode in to, kar je nekomu komično, je nekomu tragično.
Zgodbe prijateljev popisujem in opisujem, jih postavim v ospredje ter dodam motiv. Odnos do ljubezni in usode je zame eno. Slovenec in Slovenka sta del umetniške besede. Slovenščina nas povezuje v medspoštovanju do drugih jezikov.
Razumeti pomeni drugačnemu prisluhniti, ga spoštovati in mu dati pravico, živi in pusti živeti.

DRUGO DEJANJE

NAGOVOR SAMOTE IN PUBLIKE

VRAG:
Jaz sem Vrag. Jaz sem vaš Bog. Moje je prekletstvo vaše zlo. Moški rod, izkore­ninjen iz moje besede. Vi me ne vidite. Jaz sem tam, kjer je moje vse peklensko zlo. Jaz sem vas ustvaril. Vi ste moji otroci. Prevaranti! Zlodeji! Kurbe! Tatovi! Lenuhi! Hipokriti! Hinavci! … Želite goreti? Pridružite se mi. Tako kot Prasec. (zase) A on je tako lep. A on je tako nedolžen v svoji skušnjavi. Vaša bolečina je moj navdih. Vaša kurbarija je moja inspiracija. Ne ljubite vi drug drugega. Vi ljubite mene. Zaigrajte to slovo, minljivost. Stop! Drhal čemerna. Kaj se čudite? Komu ste pomagali, če ne sebi? In sebi jaz sem sam kreacija. Kakšna odrešitev? Moje babilonske vlačuge. Vi ste moje zveste sluge. Dvomiš? Dvomiš v svoj obstoj? Si bogat? Si reven? Se razumeta vidva. Saj, kot veste, lačen sitega ne razume. Tako kot siti lačnega ne. Iz vašega strahu je zrasel moj znoj. V vašem denarju vidim pot do mojega cesarstva.

(Naenkrat, v zaporniški pižami, mimo Vraga, odetega v bogata oblačila, zasanjano obhodi Prasec – verjetnost je, da sanja.)

VRAG (komentira):
Angel moj, ki sanjaš. Le počasi. Ti boš moj junak. S teboj bova v vesolju skupaj ženila tvojo ženo. Naj bo jutro obsijano z soncem. In naj bo tvoja desnica moje ljudstvo. Moji podložniki pa bratje vsi. (slovesno) Tukaj ste vsi svatje narod svoj izdali. Svoje nerazumevanje meni prodali. Vsi vi ste moji prasci! (V ozadju zaigra ali se sliši Tartinijeva sonata ali violina). Vi ste moji mučeniki. Mučenice. Vaše redovništvo je moja sla. Moje zadovoljstvo. Moj užitek! Moji ljubi satanisti! Vi me molite in jaz vas vprašam, ste ateisti? Vam je vaš Bog kdaj pomagal? Seveda je! Ker jaz sem Bog za vas vse!

(tema)

V ZAPORU

(skupna kopalnica z več prhami) Iz bideja teče voda curkoma, pod vsakim tušem pa en zapornik ali več. Vsi stremijo k higieni svojega telesa. Povsod teče voda. Vse je v vlagi. Tudi v kotu, kjer je en tuš prost. Vendar je ves v fekalijah. Po stenah zaplate človekovih fekalij. Prav tja ob prihodu odide Prasec. Pogleda, kje bi se umil, nato mirno odide med fekalije. Je previden, da se ne bi zasmradil.

PRIPOVEDOVALEC:
Vidite, tu je moški svet. V redu nered. Tu začne se katastrofa. Prisotnost v odsot­nosti. Majhen svet, kjer vidimo nesmisel. Prasec je prišel, takšen bo tudi odšel. Utrujen od ljudi, ki ne razumejo skrbi. Kjer drug drugemu nihče ne pomaga. Prasci vsi! Takšni smo. Pomagajte mu vi! Kdor kogar ne potre­buje, ni naš. (med­tem prasec odide k bideju, se skloni k curku in je vesel).

PRASEC:
Vrag mi hoče ženo vzet! (nato odide)

(ŽENA NA OBISKU)

ŽENA:
Si naiven ali to norost je, ki te obseda? Zločine ti očitajo. Ampak jaz vem, da je to vse zaradi tvojega ljubosumja. Stari prerok bi rekel: so poti nazaj za spomine in ni poti nazaj za najino ljubezen.

PRASEC:
Takšni smo mi prasci. Piši ,draga žena! Piši o nas prascih.

ŽENA:
Je tvoja misel čista? Zakaj po tolikih letih ne verjameš moji zvestobi. Tvoja hčer piše! Jaz sem zaposlena.

PRASEC:
Pazi draga! Čuvaj mojo edino pravo sonce. Oh, hčer moja. Ona sveti! Za njo živim. Njeno srce poslušam. Samo zaradi nje živim.
Brez nje ne bi bilo mene. Verjameš ti meni ali komu drugemu? Si zvesta?

ŽENA:
Še zmeraj dvomiš. Ne, ne rečem, da nisem bila z moškim. A nihče ti ni podoben. Tebe spoštujem, njega ne. On me je pretepel.

PRASEC:
On je preklet. Le naj pride k meni. Komaj čakam. Idiot! Idioti! Idioti! Gamad primitivna. (Odloži očala. Med njima nekakšno steklo. Telefonska povezava. Govorita v slušalke. In se gledata vis-a-vis. Zdi se kakor morje. Odide mimo policaja, ta jo pospremi nazaj ven.)

DOGAJANJE V PRAŠČEVIH SPOMINIH

(GOSTIŠČE S KMETIJO NA VASI – NAD HIŠO SE VIDI POKOPALIŠČE)

PRIPOVEDOVALEC:
Tukaj je Prasec ves v naročju prijateljev. Je mlad kot biser v naročju matere. Se zdi, da se zaljubil je. A njegovo srce hrepeni. V ozadju se sliši, kako so zaklali odojka. Kriči in ves na zadnjih nogicah pleše svojo slutnjo, da se daruje za pojedino. Žival nekako kakor človek sluti! A barka ume pluti. Plovemo vsi. A vest njegova ta živalska čista, se žrtvuje in nikoli ne bo ljubil. Čutil kakor vi. Nekdo zdaj spi. Nekoga izsiljuje on, nekoga ti. Tukaj ona lepša je kot noč. Se sveti. Zato po pameti, saj nekdo nam preti.
Je zlodej to ali slišimo njegov smeh? Zdaj udaril Prasec je po šanku. Le koga je videl, prijatelji se gledajo med sabo, nekdo od njih mu vrže pepelnik. Tega zadene v zadnjico. Da se obrne. Molči. Ta mu skoči v obraz! Zaigrajo pesti! Le enkrat se živi in Prasec ves poražen odhaja proti grobišču. Najbrž ga je vse tako razhudilo, da je jezen. Ali pa ga muči kakšna drugačna ljubezen.

PRASEC:
To boste videli! (pokaže s prstom na sovaščane) Prekleti ste! Prekleti! Ta noč ni moje sonce. Ta noč je moja resnica. Tisto resnico hočem; odsekajte mi glavo! (Na pokopališču) Mar niso pokopani mrtvi? A njihov profil še živi? In ti, moj Bog si živ? Kje je ta dokaz? Samo verjeti. Se moliti. Je to vredno? Tam je moj ukaz, kjer je ta prelaz. So mrtvi naš vzgled? Ali je ukaz narave, da ne pelje več po isti poti? Da so poti, ki meni so nasproti. Tam zvoni in to jih moti. Tam igra harmoniko in meh njegov je moj obraz. Je slutil oče? Sem slutil jaz? Zdaj smisel je nesmisel. Več kot si zaslužim nočem. Več kot sem razumen – zdrav bi bil. Če več kot umem, smem povedati, da sem Prasec, zato zdaj ti si živ.

PRASEC, ŽENA

(Ga preseneti nekje med grobovi.)

ŽENA:
Oh predragi! Dober večer.

PRASEC:
Ni že noč.

ŽENA:
Noč. Noč. Tolažba gluhim na pomoč. Si videl glas ali slišiš videno. Je to poraz?

PRASEC:
Ne, to je mesec. Tam nekje, kjer tvoj je prasec. Sem tisti mesec jaz in tisti tvoj. Si videla koga? Kakšnega neznanca. Nekoga iščem povsod in morda je on ta tisti, ki spremlja me povsod. Si ti moj greh, draga.

ŽENA:
Jaz sem tvoja Saga. Bisaga tvojih misli. Usodi dve povsod in tvoje lepe misli.

PRASEC:
Kaj to sem jaz? Mislim Prasec?

ŽENA:
Ti si največji prasec. Ti si moja zgodba. Tvoj poljub je moje morje. Odprto, polno morskih psov, meduz. Orjaška skrivnost si ti.

PRASEC (ranljiv, previden):
Kaj za prasca me imaš? Si ti normalna? Se ti norčuješ iz mene.

ŽENA:
Nikoli. To je kreacija zvezd na nebu. Takšno leto je. Ne skrbi! Vidiš, tam je tvoja zvezda.

PRASEC:
Pa ti to verjameš? Nehaj ropati moje misli. To mislim, kar povem. A včasih mi sramotno je, kar sem povedal že. In sram me je, da včasih mislim to, kar si mi povedala že ti.

ŽENA:
Oh ljubi moj. Zato si moj. To je moj boj.

PRASEC:
Kako to misliš?

ŽENA:
Predstavljaj si, da sem ena tistih, ki potrebuje tekmico. Vojno z njo, ki te je zmedla.

PRASEC:
Nihče ni popoln. Jaz bom tvoj za vedno. Še smrtno kazen bi prestal za tvojo misel. Zgubljen sem bil. In to je dno, ki ga ti ne razumeš. Nočeš razumeti. Tvoje dno je veliko lepše, modrejše. Tvoj smisel jaz občudujem. Se ti zdim čuden?

ŽENA:
Ne sploh ne. Ko se čudiš, ko si neroden … Prav to mi je všeč.

(odideta v noč – tema)

ISTO PRIZORIŠČE

VRAG:
Jaz hočem več! Ta žena bo moja!

TRETJE DEJANJE

VRAG:
Ti si tam. Ti si sam. Jaz sem ti. Gledam te v oči. Kakšen si? Kateri jezik govoriš? S čim si me pritegnil? Si storil, da si me ubegnil. Zdaj si moj. In ko bodo vsi pozabili, bom tvoja priča. Ti ne veš, zakaj si dedič mojega pekla. Komu si izdal to nebeško cesarstvo. Kdo te je pregnal v moje varstvo. Te je kdaj sram dobrote? Skupaj bova jedla z moje mize. Potem boš maščevan. Jaz sem ga enkrat izdal. Njega. Jaz to znam. Glej, tu na desni so nedolžni otroci grešnih staršev. Iz roda v rod prihaja moje zlo. Ne misli si, da te ne poznam. Glej tu na levi izkušeni morilci, ki se zavedajo svojega zla.
Tu si na peklenskem sodišču. Tu sodim jaz! To niso nebesa. Tu so tisočletja pusto­šile nesreče. Tu so živali igrive. Tu goreči plameni so moja lepota. Jaz najlepši sem. In to je tvoja dota.

PRIPOVEDOVALEC:
Nekemu frizerju je nekdo ukradel toaletni papir. Vzrojil je v sebi. Kje naj ga iščem? Kje je toaletni papir? Njega vprašaj, mu reče nekdo ob tebi. Nekoč mu zginil je še sir. Sicer mu je bil ta živčni zlom nepotreben, a vaja dela mojstra. Tu je zdaj ta smisel. Je kriva ona, da je izgubil posel? In še danes ga zanima, le kdo je potreboval toaletni papir? Nemara kakšen tujec, emigrant, ali mu ga je hotel prodati nazaj, da bi se okoristil z njim. Najdi svoj dišeči sir! Če najdeš svoj sir, boš našel srečo. In pomni, ustvarjeni smo tako, kot si ne želimo sami.
Vendar zmeraj je nekdo, ki si želi, da smo drugačni. Naša majhnost, njegova sla. In skupaj bosta odšla. In vsi zdaj čakamo, kam bosta odšla? V oblak nevidnosti duha?

EPILOG (PRASEC, VES DRUGAČEN.)

PRASEC:
Jaz sem Prasec. Tukaj plešem in se veselim. Vaši vesti um in dušo tu pustim. Mi naročje njeno in telo je vzelo, tisti človek – zlo – počelo, ki nas v mamon vodi. Dobro se v slabo nagiba. Naj ta ples moj vaš bo znoj v uteho, ko se odločate vi, vrvohodci, za počitek in za streho. Jaz ne čakam, jaz ne spim, jaz kar mislim, to storim. Zame je ljubezen prava čista in prevara, tista čudna bit …
Zato pokažem vam še rit!

KONEC

Iz knjige Štirje komadi, ki je izšla pred kratkim pri Mariborski literarni družbi.

Ribnik pomladi, poleti, jeseni, pozimi

(Spomini neke race)

OSEBE:

ČOPKA
RAC
PRVA
DRUGA
TRETJI
ČETRTA
PETA
ŠESTI
SEDMI
OSMI
DEVETI
DESETA - njune male račke in rački
Opomba: Račkam in račkom lahko damo tudi imena, lahko pa tudi nekoliko zmanjšamo zasedbo, strnemo nekaj oseb.
Kuža PAZI
LABOD
GAŠPER
(NJEGOVA) MAMA

Dogaja se ob ribniku v različnih letnih časih.

1.

Ribnik, obdan z drevesi.

Nežno pljuskanje vode.

Žabe regljajo. V daljavi.

Frfotanje ptic.

Račke gagajo.

Nenadoma nekaj račjega vpitja v zraku, raca čofne v vodo.

ČOPKA: Pazi, kako pristajaš. Ne špricaj me po frizuri.

RAC: Nisem se mogel premagati. Beli in rdeči lokvanji. Tvoja vitka postava je drsela med njimi v neizmerni lahkotnosti, v sijaju zahajajočega sonca si se mi zdela prava kitajska mandarinka!

ČOPKA: Raje odleti za prijatelji … že tri kroge so naredi … kvakajo za tabo … srce se jim trga …

RAC: Kaj mi pomagajo prijatelji? Srce se mi trga, ker sem sam. Tisoč hribov in dolin smo preleteli … tisoče zasneženih gora … peko gozdov in mest in avtocest in zamrznjenih jezer smo iskali pot v tople kraje …

ČOPKA: Ne zdiš se mi ravno mlad. Kje imaš ženo?

RAC: Vse naše race je pobrala mrzla zima.

ČOPKA: Ne verjamem. Prišla bo pomlad in boš odletel. Tudi racmani niso več zvesti kot so bili. Gotovo je kje v daljavi kakšna raca, ki čaka nate?

RAC: Prisežem ti! Lisica jo je pojedla. Kvakici je drselo na ledu in ni pravočasno vzletela! Že tri leta jočem za njo!

ČOPKA: To je že bolje. Veš, v naših krajih cenimo spektakularne pristanke na črni vodni gladini ribnika, cenimo, da ti prijatelji gagajo nad glavo in te čakajo in čakajo, kaj si bil vodja tropa ali kaj? Kaj se ne morejo pobrati naprej brez tebe?

RAC: Kje pa! Razgledujejo se. Vsak bi si želel najti kakšno raco!

ČOPKA: Tu ni rac! Kaj si mislite, ta ribnik je poleti pravo kopališče v ponos turizma. Race, račke, labodi, vse izgine kar čez noč!

RAC: Tebe sem vseeno našel, kako ti je ime?

ČOPKA: Čopka.

RAC: Jaz sem Rac Skvik. Kliči me kar Rac. Če si zato, lahko malo zaplavava v krogu med lokvanji … sončnemu zahodu naproti?

ČOPKA: Sem zato. Samo, če bodo oni tvoji prijatelji nehali krožiti nad nama …

RAC: Ne skrbi zanje. Moraš se pa navaditi nanje. Čez nekaj dni bodo že prišli pogledat, če sem še živ.

ČOPKA: In kaj potem če ne bi bil živ?

RAC: To bi jih razveselilo ravno tako kot če bi me napodila. Prijetne race danes ne srečaš kar tako. Ker težko je biti raca v teh nemirnih časih. Vsak dan izjemni napori, tveganja … pa še toliko znanja si je potrebno pridobiti, da preživiš v tem vedno bolj civiliziranem okolju … ni ta ribnik malo premajhen?

ČOPKA: Nekateri mu pravijo celo jezero.

RAC: Celo čolne vidim …

ČOPKA: Turisti so naše edino upanje: odmetavajo plastične steklenice, tako nastanejo med trsjem pravi otoki, z malo sreče je mogoče splesti gnezdo …

RAC: Si že kdaj gnezdila? Imaš polno sladkih malih račk?

ČOPKA: S tem je nekaj problemov. Ko sem bila še majhna, nas je bilo polno, nas račk, mladi racmani so se obnašali, če povem naravnost, v polni meri neodgovorno!

RAC: Noben te ni maral?

ČOPKA: To ne, to ne. Ampak vsak se je naveličal, si je mislil, kaj mi bo ta račka, ko prinese voda jutri mimo še lepšo in tolstejšo račko?

RAC: In na koncu si morala sama sedeti na jajcih?

ČOPKA: Ko bi vsaj prišlo tako daleč! Še gnezda nisem spletla! Letos moramo začeti povsem drugače! Na trdnih temeljih bova zlepila plavajoče gnezdo! !

RAC: Ampak naj prej malo sprehoda proti sončnemu zahodu … da si ohladim zadek in sperem prah s kril.

ČOPKA: Po potovanju vedno pomaga kratka osvežitev, mar ne?

2.

Jutro na ribniku.

V daljavi žabe.

Ribice skačejo iz vode.

Trsje se pripogiba v vetru.

Razne race si pošiljajo sporočila med sabo.

ČOPKA: Če je gnezdo preveliko, ga lahko kdo opazi.

RAC: Če je premajhno, te lahko kakšen val odplakne.

ČOPKA: Imaš prav, Rac, najboljše je nekaj srednjega. S pravo mero bova v tej goščavi spletla nekaj ravno tako velikega, da se bo vedno znova zataknilo med trsje.

RAC: Ni tu kakšnih prav velikih ščuk ali somov?

ČOPKA: Rib je toliko, da se nenehno lovijo, divje skačejo iz vode, zaman poskušajo požreti druga drugo!

RAC: Vseeno bi rad vedel, kaj mislijo lokalne ščuke in somi o malih račkah?

ČOPKA: Samo to, da ji racman in raca nenehno opozarjata ne nevarnost in vodita v krogih v varna skrivališča med lokvanji!

RAC: Kaže, da bomo imeli poleti veliko dela?

ČOPKA: Za race ni počitnic. Razmnoževanje ali veseli ribolov - zdaj se še lahko odločiš!

RAC: Tolikokrat sem si govoril, da sem potreben oddiha, brez skrbnega čofotanja v toplih plitvinah, rednih piknikov z drobnim ribicami … slastnih žab in vodnih hroščev!

ČOPKA: Saj sem vedela! V življenju en moremo pričakovati ničesar, prav ničesar! Takšen si, kot vsi drugi!

RAC: Ne, ne, ne plavaj proč. Ne iz vode! Na drugi strani tudi čustveno življenje marsikaj odtehta!

ČOPKA: Zdaj se delaš prijaznega, kasneje boš pa odletel kdo ve kam!

RAC: Nikoli še nisem srečal race, kot si ti. Tako preudarne, tako vitke, tako zamišljene v račje uspehe, tako vnete v boju za nadaljevanje vrste! Ti si najlepše, kar se mi je kdaj koli dogodilo!

ČOPKA (razneženo): Počakaj, da mi boš pomagal valiti jajca! Počakaj, da se bova izmenjaval na srednje velikem, zanesljivem in trdnem plavajočem gnezdu!

(Romantična pesem. Idila. Nežna glasba).

3.

(Letni čas se zamenja. Voda v ribniku pljuska odločneje. Precej časa je poteklo. Ptičji glasovi. Žabe v daljavi. Ribe skačejo iz vode. Raca in njen racman sedita na jajcih, izmenično).

RAC: Deset jajc - ni to malo preveč?

ČOPKA: Če imaš suh zadek, vsekakor. Vendar si je mogoče pomagati. Razlezeš se kot umazanija po vodni gladini. Ni dovolj odgovorno splesti gnezdo. Potrebno je odgovorno valiti jajca.

RAC: V tej plavajoči utrdi se te je prav težko najti. Mogoče se bova drugič morala klicati in se bova tako izdala …

ČOPKA: Naredi se kot da te ni, te bom že našla. Samo malo rastlinic poiščem, da mi ne uplahne maščoba pod krili. Takoj, dragi se, se vrne k tebi v plavajočo utrdbo …

RAC: Kaj morem, ljubljena. Globoko sem vznemirjen. Nikoli še nisem valil deset jajc hkrati! Kar zanaša me sem pa tja po najinih bodočih račkah! Pa tako trde so!

ČOPKA: Tudi meni še nikoli ni uspelo znesti deset jajc. Tokrat se mi ponuja edinstvena priložnost! Tokrat nama mora uspeti!

RAC: Nekaj bi vseeno pripomnil: Če bova na tem ribniku imela jato divjih rac, bo življenje postalo neznosno!

ČOPKA: Neznosno je že zdaj. Samo da pride poletje, boš videl stotine kopalcev ob obali, otroci v gumijastih čolnih veslajo med trsjem, debeluhi se valjajo po lokvanjih. Vpitje je neznosno, žoge letijo v vodo in s številnih žarov na obali se vije dim proti nebu! To vse me zelo skrbi. Kako naj raca v tem prijaznem okolju sploh ostane prav zares divja?

RAC: Priletel sem tisoč kilometrov daleč, tak je pač moj življenjski prostor, našla sva se tukaj, ne misliš, da bova zdaj prikovana na ta ribnik? prav divje bova odletela kam na jug ali na sever, na vzhod ali na zahod, nebo in zemlja in mlake - vse to pripada nam, divjim racam!

ČOPKA: Dragi, povsem se strinjam. Midva sva divji raci. Samo kaj bodo najine račke? Ljudje v teh krajih so tako vsiljivi! In tako prepričljivi! Mimogrede se navadiš nanje!

RAC: Rad bi se navadil nanje! Ker na valjenje se bom bolj težko navadil!

ČOPKA: Samo potrpi! Prinesem ti najdebelejšo žabo!

4.

(Visoko poletje. Kopalci ob obali.)

Otroci skačejo v vodo.

Čolni se prevračajo.

Kačji pastir leta ob obali.

Tranzistor se oglasi … pa ga spet ni več slišati … potem pa spet ista melodija nekje drugje.

Nepopisno kričanje zelo številnih kopalcev in izletnikov! Odmevi vsepovsod! )

RAC: Počakaj, Čopka, počakaj! (Postane živčen) Ne moreš kar z malimi račkami med kopalci! Kaj pa če se ščuka skriva pod čolni! Kaj pa če turisti polovijo male račke?

(Deset malih račk plava v koloni za Čopko. )

Preštevajo se.

RAČKE: Prva - Druga! Tretji! - Četrta! - Šesti! Peta! Sedmi! Osmi! Deseta! Deveti!

RAC (Histerično): Niti prešteti se ne znajo, ti pa jih voziš na sprehod med kajaki in kanuji!

ČOPKA: Ata Rac je prava divja raca. Vznemirja ga civilizirano okolje. Zdite se mu premajhne za nastopanje v javnosti! Sicer pa pri vas nenehno pogreša znanje raznih račjih spretnosti! - Hudičeve račke, kdaj se boste naučile šteti do deset!

RAČKE (prestrašeno): Deseta! Sedmi! Peta! Osmi! Prva! Druga! Četrta! Šesti! Osmi!

ČOPKA: Osmi, oglasil si se dvakrat, zdaj, kot slišim, vas je deset, ampak to sploh ne bo držalo, ker "Tretji" se še ni oglasil!

PRVA (precej burno): Tretji vleče črva na površje, če mu ne boš pomagala, ga bo črv utopil!

ČOPKA: Kje se naj postavim na glavo ? (Se burno postavi na glavo in se potaplja): Boš pustil črva, butec, vidiš, da te vrže iz ravnotežja! Zakaj ne odpreš kljuna?

DRUGA: Ne more odpreti kljuna, mamica!

PETA: Ker bi mu črv ušel!

OSMI: Bom jaz zagrabil črva!

SEDMI: Ne ti! Saj ga že sedma vleče stran!

(Rac hrupno prileti po zraku).

RAC: Otroci moji! Račke plavajo na sprehod! Račke se ne potapljajo! Račke ne skušajo ujeti krapov, ščuk in vider! divje račke živijo divje, vendar varno in zanesljivo in dolgoletno življenje!

ČOPKA: A tako? Če ti znaš voziti račke na sprehod, potem pač ti vozi račke na sprehod!

RAC: Čopka, ne morem gledat tega strašnega prizora! V koloni po eden vijugate med lokvanji in otroci v plavalnih obročih! Mi smo vendar divje race!

ČOPKA: Ti, Rac, si divja raca, pa precej živčna divja raca, kot je vidite! Kdo pa kaj hoče nežnim milim račkam?

5.

Isti prizor, takoj za prejšnjim.

Na obali silno lajanje in sikanje.

Psiček je napadel laboda.

RAC: Kaj pa je to? Kaj pa je to? Kaj se dogaja z labodom?

PAZI (droben psiček): Misliš, da si velikan, ker raztegneš krila na dva metra? Hov? Ti si samo razpotegnjena raca, nehaj sikati, hov, če vidiš spodobnega plemenitega psa!

ČOPKA (od daleč): Poglej, labod se je postavil bran čuva svojega mladiča.

RAC: Neverjetno! Neverjetno!

ČOPKA: Čeprav je mladič poln črnega puha, zavaljen, dvakrat večji od psa in mirno plava dva metra do obale!

RAC: Strašni pes bo skočil v vodo in raztrgal drobnega mladiča! Strašno! Ne morem gledati?

PRVA: Mamica, zakaj tisti debeluh tam psička za uhelj vleče vstran?

(Psiček cvili)

Tretji: Mamica, zakaj je psiček nehal lajati?

PRVA: Mamica, zakaj je psiček nehal oddajati tako prijetne zvočne signale in zdaj oddaja tako obupne motnje?

DESETA: A ne, mamica, psički ne smejo loviti ptic?

SEDMI: Mamica, kaj so ljudje močnejši od živali?

TRETJI: Dve sestrici sta se skrili pod vodo!

DRUGA: Revici ne preneseta sikanja!

RAC (obupan, se jezi in ne neha jeziti): Moje male račke se skrivajo pod lokvanji, plezajo na lokvanje, padajo z lokvanjev in med lokvanje, skušajo se utopiti pred mojim očmi, so to sploh kakšne race? Kaj bo šele ko jih bomo učili leteti?

6.

Takoj za prejšnjim prizorom, samo na obali.

Kopalci. Vrvež.

LABOD (sika in recitira): Nikoli ne bo pritlikavi četveronožec raztrgal plamenite ptice! Kaj si upate, vi psi? Samo poleti pridete za kakšen dan, ne lovite niti rib, niti vodnih hroščev, še trave ne nabirate po obalah! Čemu sploh služite? Bevskanju?

PAZI: Kdo bo raztrgal tvojega mastnega mladiča? Mar jaz? Hov? Samo ti mi greš na živce, bela golazen! Zibaš se po obali, kot da si najlepši izdelek narave! Butasta raca si, pa nič drugega! Butasta bela raca! Izgini čisti dno ribnika, nažri se glist in crknjenih postrvi! Ne mi pripovedovati zgodb o lepoti beline in vitkosti!

LABOD: To so resne pripombe, gospod četveronožec! Samo da te kdaj dosežem, te bo s kljunom preklal na dva, tri dele, ti bom iztrgal dlako iz repa! Ti bom izpulil uhlje! Boš ti videl, kaj se pravi norčevati iz ptičjega sveta!

7.

Ob ribniku.

Takoj za prejšnjim prizorom, zdaj razgovor med račkami.

PRVA: Mamica, zakaj se je ata Rac potopil pod vodo nekam na dno?

ČOPKA: Sram ga je, prva račka, ker na obali četveronožec žali ptice, posebno še divje svobodne ptice, te najlepše stvaritve narave, te najvišje dosežke v razvoju živih bitij!

SEDMI: Mamica, Rac se bo utopil, če bi neprestano ril pod lokvanji!

DRUGA: Naj raje odleti kam v zračne višave, bo lažje izrazil svoja čustva!

OSMI: Mamica, zakaj pa je pes labodu rekel, da je samo butasta bela raca?

ČOPKA: Ker je labod pač butasta bela raca!

PRVA: Ampak mi nismo butaste bele race, kajne, mamica?

8.

Malo kasneje najde Čopka Raca nekje med lokvanji in pod vrbami.

ČOPKA: Vsaj pet račk bi lahko ti pazil!

RAC: Če pa se potapljajo!

ČOPKA: Samo na glavo se postavljajo. Opazujejo svet onkraj. Opazujejo neznano. Kaj če je nekdo mlada račka, ne sme biti radoveden?

RAC: Ni res. Potapljajo se!

ČOPKA: Tudi ti si se potapljal, ko si bil majhen!

RAC: Nisem. Mama mi je prepovedala!

ČOPKA: Tudi jaz sem jim prepovedala. Še repe jim populim včasih, pa še me ne ubogajo!

RAC: Draga Čopka, tako zelo te ljubim, tako zelo sem bil srečen, da sem ti pomagal valiti jajca! Ampak zdaj, zdaj, zdaj ne morem slediti dogodkom! Kako naj pazim vsaj pet najinih račk, ko pa vseh deset račk zvečer teka po obali in se nabaše s kruhom, ki so ga pozabili kopalci in z bonboni in slanimi palčkami, potem pa so male race pretežke, da bi se držale na vodi! Pa se kar lovijo za lokvanje in se mi pred nosom utapljajo! Huhuhuhuu!!!!!!!

ČOPKA: Dragi, račke bodo zrasle in odletele novemu življenju naproti, dragi, pokaži jim, kje najdejo zdravilna zelišča za boljšo prebavo, čuvaj račke, da jih ne ujame kuža Pazi in kaj šele Lisica Mica.

RAC: Rad bi. Zelo rad. Ampak se bojim odgovornosti!

ČOPKA: Star racman si! Z dobro naoljenim perjem drsaš po gladinah številčnih ribnikov! Kaj se boš bal desetih malih račk, ki komaj znajo šteti do deset?

RAC: Saj ne znajo! Saj zato se tako prestrašim! Če se katera skrije, se tako prestrašim, da sploh ne morem potopiti glave pod gladino, da bi pogledal, kje račka sploh tiči?

ČOPKA: Ah, kaj se boš izgovarjal, pet račk vzameš ti, pet račk vzamem jaz! Kar izberi si jih! Še bolje, katera gre z atom Racem, katera gre z mano? Postavite se v vrsto …

(Račke čebljajo in se preštevajo).

Račke: Prva! Druga! Osmi! Deseta! Tretji! Četrta! Deveti! Sedmi! Peta! Šesti! (Itd).

RAC: Vidiš, vseh deset jih plava v koloni po eden in vseh deset plava za tabo!

ČOPKA: Račke, to ne bo šlo! Tudi jaz imam pravico do počitka! Tudi jaz imam kdaj pravico, da se ukvarjam samo z nekaj manj račkami! - Ata Rac, ti vzameš male racmančke, jaz pa vzamem male račke! Odplujemo na pašo. -Čez dva dni se spet srečamo tukaj!

RAC: To je izkoriščanje racmana po raci! To je poseg v mojo osebno samostojnost!

ČOPKA: Prva, druga … četrta, peta, deseta …

RAC: Rački, kar lepo za mano! Tretji, šesti, sedmi, osmi, deveti! (Ponovi) Tretji, šesti, sedmi, osmi, deveti! Kaj naj delam s petimi malimi rački? Saj to je cel trop? Kaj naj letim z njimi na sever na tisočera jezera?

9.

Čez nekaj dni - lep sončen dan ob ribniku.

Koraki po poti.

Nekam manj turistov ali pa so bolj oddaljeni.

Deček in njegova mama prihajata po poti s kužkom Pazijem.

GAŠPER: Mama, poglej, račke!

MAMA: Tu ni račk!

GAŠPER: Mala račka plava ob obali in skovika!

MAMA: Ne skovika, ampak gaga. Izgubila je mamico.

GAŠPER: Poglej, kako velika riba se zadržuje v globini. Gotovo hoče pojesti tole račko!

PAZI (priteče in laja): Gašper, ne ukvarjaj se s tujimi živalmi! Grrr! Pa še pticami! Jaz, jaz sem tvoj kuža Pazi, kaj si znorel! Kaj si znorel, da boš lovil račko med lokvanji? Kaj jo boš nesel domov? Ti jo bo mama gojila v umivalniku namesto igrače? Grrrr! Hov! Hov! !

MAMA: Zdi se mi, da nama pazi skuša nekaj dopovedati.

GAŠPER: Naš Pazi ne mara račk! Kar steklino dobi, če zagleda račko!

MAMA: Pazi se, pazi! Da te račka ne oplazi!

GAŠPER: Mama, riba se dviga na površino, odpira usta in spušča mehurčke! Pojedla bo račko!

PAZI (laja).

MAMA: To je krap. Krap ne bo pojedel račke!

GAŠPER: Kako to veš?

MAMA: Vse življenje opazujem račke na robu ribnika, pa tudi krape, ki leno plavajo v globinah ribnika. Krapi ne marajo račk, verjemi mi! - Pazi, teči in poišči kakšnega laboda! Naj te labod posluša, da ne bom jaz oglušela!

GAŠPER: Danes sem hotel uloviti kakšno školjko!

MAMA: Kaj ti bo pa školjka?

GAŠPER: Školjko zagledam v vodi, odprta je, lovi hrano in diha, potisnem ji šibo v režo, školjka se zapre in jaz jo izvlečem!

MAMA: PAzi lovi labode, ti pa školjke, se ne bi zmenila in skupaj nabirala borovnice?

GAŠPER: Ampak, mama, osvojiti je potrebno morske globine!

MAMA: Ti preiskuj globine! Samo da ne nabiraš račk! In jih ne tlačiš v žep!

(Tiho gaganje).

PAZI (divje laja): Butec majhen, zakaj si stlačil račko v žep? Zdaj ne bo nehala cviliti! Hav! Hav hav!

MAMA: Kaj ti je, Pazi? Kaj ti ni dovolj, da si napadel pet labodov in štiri mačke in dva martinčka? Kaj hočeš zdaj še Gašperčka raztrgati? O ti hudičev pes, na vrvico te bomo dali pa bo!

PAZI (se znajde na vrvici in presunljivo cvili): Kaj se razburjam? Pač nesemo raco domov. Da, pa kaj, če je majhna in čivka? Če natančno pomislimo je tudi raca hrana!

MAMA: Zakaj pa tako čudno hodiš, Gašper?

GAŠPER: Nič čudno ne hodim, mama!

MAMA: Tako nenavadno racaš!

GAŠPER: Niti slučajno ne racam! Kako pa naj racam! Racaš, kot da imaš raco v žepu! To! Tako!

PAZI: Gospodarica, gospodarica, kako ne opaziš, da je tvoj mulc iztrgal račko iz naravnega okolja in jo stlačil v žep, pa zdaj račka brca in brca in kljuva, pa ker je še tako majhna, ne more iz žepa!

MAMA: Če natančno pomislimo, je kuža Pazi bevskajoča nadloga! Kaj mu je? Zakaj se ne more pomiriti?

GAŠPER (sam pri sebi): Če natančno pomislimo, je raca kosilnica za alge! Koristna za čiščenje stoječih in tekočih voda! Brez rac bi bilo naše življenje revnejše!

MAMA: Ojoj, labod se približuje! Krila širi! Sika!

LABOD (divje sika):

(Pazi divje laja).

PAZI: Jaz bom zbežal! Ne maram videti tega laboda!

MAMA: KAj ti je, pazi? Me boš potegnil v vodo?

PAZI (razlaga): Ta labod je norec! Njegov mastni mladič plava tam nekje po sredi ribnika, on pa sika! -

MAMA: Kaj je, Gašper? Si ti brcnil laboda? Zakaj je jezen nate, na Pazija pa prav nič?

LABOD: Boš vrnil račko? Boš pri priči dal račko nazaj v vodo? Tako te kljunem, da ti bo račka iz nosa padla!

(Strašen spopad s hrupom in z vmešavanjem raznih človeških in živalskih glasov se nadaljuje)

10.

Čopka plava proti sončnemu zahodu.

ČOPKA: Otroci moji, to je sončni zahod.

PRVA: Kaj je to sončni zahod, mama?

ČOPKA: To je nekaj, kar se primeri vsak večer, razen če ni megle in ne dežuje.

DRUGA: A če dežuje, potem sonce sploh ne zaide in kar sije?

ČOPKA: Ne, druga račka, če dežuje in je megla, potem sploh ne vidimo, kdaj je sonce zašlo!

PETA: Kako je to zapleteno!

DESETA: Zapleteno je, pa še ponavlja se!

ČETRTA: To je pa res preveč za malo račko!

ČOPKA: To je preveč tudi za veliko račka! Ampak kaj vidim, zakaj plava za mano šest račk?

OSMI: Jaz nisem račka, jaz sem raček!

ČOPKA: Kako si prišel sem?

OSMI: Hudobni deček me je pograbil za vrat, me otresel, me stlačil v žep.

ČOPKA: Ah, lažeš. Tvoj ata Rac tega gotovo ne bi pustil!

Osmi: Kako ne! Sploh ni opazil! Kar naprej je plaval!

ČOPKA: Kje so pa tvoji bratci?

OSMI: Ko je fantek pograbil mene za vrat, nobenega več ni bilo! Šesti se je skril na plavajoči otok, sedmi je zlezel na vrbo na robu ribnika, deveti je zlezel na čoln ob pomolu … tretji pa je kar tako zavil v napačno smer … .

ČOPKA: Jaz, nesrečnica! Izgubila sem pet racmančkov, pa še svojega dragega Raca! Kako se naj zanesem na moškega, pa če je še tako silen Racak! Ja, kako si se pa ti rešil, osmi raček?

OSMI: Labod je toliko časa sikal na Gašperčka, da je Gašperček ponor in me je stresel in me je zabrisal v loku, da sem čof! Treščil v vodo!

ČOPKA: Kje je zdaj nesrečni Rac? Kam ga je odneslo?

11.

Na obali.

Labod in Rac se srečata.

RAC: Labod, labod Belinko … si videl kje kakšnega račka?

LABOD: Enega sem pa res. Deček ga je vtaknil v žep! Tisti mali zoprnež s psom!

RAC: Joj, jaz nesrečnež! Še danes sem s petimi prekrasnimi malimi racaki plaval sem ter tja po ribniku! Ponosno in zadovoljno! Končno enkrat sem začutil ponos, da sem očka in vodja račje borbene vrste! Zdaj pa sem ostal čisto sam!

LABOD: To je pa neprijetno.

RAC: To je grozno! Čopka, moja draga Raca, me ne bo hotela več niti videti! Kje naj iščem male racake?

LABOD: Načeloma mora družina ostati skupaj. Načeloma. Kljub psom in hudobnim dečkom! Kljub lajanju in drezanju s palicami!

RAC: Kam je šel deček? Naprej po poti ob ribniku? Naj letim za njim?

LABOD: Pomiri se! Toliko časa sem sikal v dečka in njegovega psa, da je deček vrgel račka v vodo!

RAC: Joj, moj sin! Gotovo se je utopil!

LABOD: Po moje se ni utopil, saj je raca!

RAC: Kje pa je potem?

LABOD: Pač plava kje a okoli in kliče starše, kaj pa naj drugega počne majhen raček?

RAC: Poiskati ga moram!

LABOD: Hitro! Samo hitro, da ga ne najde lisica!

RAC: Hvala ti, labod!

LABOD: Ni za kaj, ni za kaj! Samo pohiti, racman! Lisice najdejo ravno najglasnejše!

RAC: Joj, joj, lisice … lisice …

12.

Čopka in račke plavajo v ravni vrsti.

Prva račka: Mislim, da me račke čutimo potrebo po obeh starših!

ČOPKA: Samo, da te ne slišim več za tistega nesrečnega Racmana!

DRUGA: Očka ni kriv! Naloga je bila prenaporna za njega!

ČOPKA: Pet malih račkov mi je izgubil! Tega mi ni nareidl še nobeden!

ČETRTA: Ampak saj jih je šel pogumno iskat!

ČOPKA: Temna noč se zgrinja na obalo, sonce je zašlo, hladen vetrič pihlja z gora, ljudje na obali so začeli peči čevapčiče, muzika odmeva preko ribnika! Kdo bo prenašal vse to, če so mali rački izgubljeni?

PRVA: Mama, pa saj je osmi raček sam priplaval!

ČOPKA: Aha. Potem, ko ga je deček stisnil za vrat, stlačil v žep in potem ko ga je labod komaj rešil! Veš, kakšna nesreča, če bi labod kljunil dečka in bi deček se prevrnil na rit in se prevrnil na našega osmega račka …

Osmi raček: Saj sem tu, mama, saj plavam z vami v koloni!

ČOPKA: Tiho … tiho … slišim kvakanje! Slišim gaganje?

Osmi. To je tretji!

PRVA: To je šesti!

DRUGA: To je sedmi!

OSMI: Ne, to je deveti raček!

ČETRTA: Kaj čakamo? Plavajmo pogledat, kateri raček je …

(Račke se prav dolgo in intenzivno iščejo po jezeru).

(Silen račji hrup in nekaj zabavne glasbe).

13.

Rac zelo otožen plava po ribniku.

RAC: Oh, ribnik, tebi je lahko: voda se preliva k daljnim obalam. Jaz pa čakam sam sredi črnega vodovja, čakam, da zagledam kje kakšnega dragega račka, račka pa nikjer nobenega … .

(Žabe regljajo v daljavi).

(Razni ptiči v zraku, tudi v daljavi).

(Kakšna riba skoči iz vode in trešči spet vanjo).

RAC: Kaj vidim? Raca v daljavi! Za njo pa v klinu plava ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset, enajst. dvanajst, trinajst, štirinajst, petnajst, šestnajst, sedemnajst malih račk! To ne more biti Čopka, moja draga čopka je imela zgolj deset račk! - Kako da imajo druge race po sedemnajst malih račk, jaz pa nobene? Kako to?

RAC: Pač tako. Nepreviden sem bil. Odletel bom za prijatelji v daljne kraje. Daaaa! Ne bo me več sram! Da, nikoli več me ne bo nazaj!

(Rac se sreča s klinom iz malih račk).

DRUGA: Mama, poglej, kako zamišljen racman plava tam po temni vodi.

PRVA: Vzleteti hoče!

TRETJI: Gotovo bo poletel v daljne kraje!

OSMI: In ga ne bo več nazaj!

ČETRTA: To je naš ata!

ČOPKA: Ni mogoče. Racman, ki izgubi pet mladičkov, se sam požre! Utopi! Raztrga se na drobne kose, da ga žabe lažje pogoltnejo!

13.

Ribnik, takoj zatem …

Račke priplavajo k Racu.

OSMI: Ata Rac, ata Rac, kako lepo, da smo te našli!

PRVA: Kje pa plavaš, da te ni nikjer? RAC: Kje pa naj bom? Izgubil sem račke, tretjega, šestega, sedmega, osmega, devetega …

ČOPKA: Šestega smo našli na plavajočem otoku.

DRUGA: Sedel je na plastenki sadnega soka!

PRVA: Sedmi se je skrival na vrbi ob bregu!

DRUGA: Deveti je zlezel v čoln, privezan na bregu!

OSMI: Mene pa je odnesel deček s psom …

ČOPKA: Osmega pa je rešil labod. Toliko časa je sikal na dečka … da ga je deček zabrisal daleč v vodo!

OSMI: In to naravnost na glavo!

PRVA: Vsi smo skupaj!

DRUGA: Plavamo v klinu!

TRETJI: Naučili smo se potapljati!

ČETRTI: In našli smo sladke koreninice!

RAC: Saj ne morem verjeti! Saj tu ste moji mali rački in račke … In moja draga Čopka! -Ampak zakaj vas je sedemnajst!

PRVA: To ti moramo povedati!

TRETJI: Gaga! To moraš zvedeti!

ČOPKA: Toliko račk se izgubi vsak večer, da zdaj njihove mame jočejo, ker ne vejo, kje so račke.

PRVA: Našli smo sedem račk! Zdaj moramo najti še njihove starše!

ČOPKA: Dragi Rac, boš znal najti kakšno raco, kakšnega racmana in kakšno prestrašeno raco in racmana skupaj?

RAC: Joj, kaj je življenje eno samo iskanje? Iskanje brez miru po ribniku v temi?

ČOPKA: Težko je biti raca. Težko.

PRVA: Kako težko je šele biti mala račka!

ČOPKA: Plavajmo v klinu in iščimo race in račke- …

RAČKI IN RAČKE: Plavajmo, plavajmo, plavajmo v klinu naprej!

ČOPKA: Dragi Rac, če hitro ne najdeva staršev od teh sedmih rac, bova jutri pazila sedemnajst malih račk …

PRVA: No, pa smo srečna družinica!

RAČKI IN RAČKE: Plavajmo, plavajmo, plavamo naprej!

16.

Ribnik.

Hladen veter.

Padavine.

LABOD: Minilo je poletje, prišla je jesen, listje je odpadlo z vej, sneg se je vsul z jasnega neba, ribnik je zamrznil … divje race pa so postale tako zelo domače, da se nenehno gnetejo v majhni mlaki na sredi zaledenelega ribnika … kdo bi si mislil, to so bile včasih majhne račke in majhni rački … zdaj so pa že vsi večji kot mama Čopka in ata Rac … in kako gagajo … še bolj mi gredo na živce kot kopalci poleti in turisti in njihovi kužki … težko je biti labod v teh težkih časih … težko je biti velika snežno bela ptica …

Konec

Tako kot vse knjige ima tudi knjiga »Milan Cunder, cena svobodomiselnosti«, ki jo je založilo Kulturno društvo Literarna družba Maribor na čelu z urednikom Marjanom Pungartnikom, svojo usodo. Knjiga, v kateri sta avtorja Tomaž in Juš Kšela popisala življenjsko usodo predvojnega učitelja na medicinski fakulteti, enega od prvih partizanskih zdravnikov, soustanovitelja popolne medicinske fakultete v Ljubljani, jetnika v nacističnih zaporih in taborišču, zapornika na Golen otoku in v Bileči ter po prestani krivični obsodbi iz zgodovine »izbrisanega« dr. Milana Cundra, je privedla do njegove sodne rehabilitacije ter njegovim »trem ne lahkim življenjskim« obdobjem dodala še »posmrtnega«.

Ker po naši zakonodaji nečaka dr. Cundra nista mogla sama na sodišče vložiti zahteve za rehabilitacijo, sta novinar Tomaž Kšela in odvetnik Primož Cunder 1. februarja 2019 vložila na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani zahtevo za obnovo postopka zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani iz marca 1950 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani iz aprila 1950. Podrejeno sta tožilstvu predlagala, naj vloži zahtevo za varstvo zakonitosti v primeru dr. Milana Cundra.

30.aprila 2019 jima je tedanji Okrajni državni tožilec sporočil, da njunemu predlogu ni ugodil, češ da »niso podane okoliščine, ki bi narekovale obnovo postopka«. Predlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa je skladno z določbo 412. člena ZKP odstopil Vrhovnemu državnemu tožilcu RS. Ta je »prišel do sklepa, da zahteve v tem primeru ne more vložiti«. »Zahtevo za varstvo zakonitosti je po sedaj veljavni ureditvi tega izrednega pravnega sredstva mogoče vložiti, če je od odločite vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za ugotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (gl. prvi odstavek 420. člena ZKP),« je pojasnil.

Za odločitev je prek zdravniških krogov izvedel izredni profesor za pravo človekovih pravic na Fakulteti za državne in evropske študije dr. Jernej Letnar Černič, ki je bil na portalu IUS-INFO 6. septembra 2019 kritičen do odločitve obeh tožilcev – okrožnega in vrhovnega. Okrožnemu tožilcu je očital, da je »pri svoji odločitvi zanemaril številne sodbe Ustavnega sodišča RS«, vrhovnemu tožilcu pa, da je nepravilno uporabil 420.člen ZKP, pri čemer je spregledal bogato sodno prakso Ustavnega sodišča o kršitvah človekovega dostojanstva in človekovih pravic. »V primerih krivično obsojenih v totalitarnem režimu bi moral biti vsakdo, ne samo družinski člani, upravičen vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ker gre za vprašanje uresničevanja človekovega dostojanstva v slovenski družbi, ki je tako individualna kot kolektivna vrednota,« je zapisal. Dodal je: »Vrhovno državno tožilstvo lahko na podlagi drugega stavka prvega odstavka 23.člena Zakona o popravi krivic spremeni svoje stališče in samo na Vrhovno sodišče vloži zahtevo za revizijo sodb…«

V knjigi »Milan Cunder, cena svobodomiselnosti«, ki je izšla jeseni leta 2021, je v prilogi »POST SCRIPTUM – NEUSPEŠEN POSKUS SODNE REHABILITACIJE« objavljena zahteva Tomaža Kšele in Primoža Cundra ter odgovora tedanjega okrožnega in tedanjega vrhovnega državnega tožilca, v opombah pa z njegovim dovoljenjem tudi omenjeni članek dr. Letnar Černiča iz portala IUS-INFO.

Zaradi epidemije covida 19 knjiga ob izidu ni bila javno predstavljena. Založnik KD Literarna družba Maribor na čelu z Marjanom Pungartnikom je predstavitev prestavil na leto 2022.

Kljub temu je 15. januarja 2022 v Nedelu izšla v rubriki »Priporočamo« predstavitev knjige »Milan Cunder, cena svobodomiselnosti«. Temu so sledile predstavitve knjige in priporočila za branje v različnih slovenskih časopisih in revijah, pa tudi odmevi v pismih bralcev v Sobotni prilogi Dela.

4. marca 2022 je novi Vrhovni (generalni) državni tožilec RS Drago Šketa po proučitvi kazenskega spisa v zadevi leta 1950 obsojenega dr. Milana Cundra sam vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču RS je predlagal, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožb za očitana kazniva dejanja.

24. marca 2022 je senat Vrhovnega sodišča RS v sestavi Branko Masleša (predsednik), Barbara Zobec, Mitja Kozamernik, Marjeta Švab Širok in dr. Primož Gorkič s sodbo v imenu ljudstva ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in sodbo iz leta 1950 spremenilo tako, da je dr. Milana Cundra oprostilo. »Ker torej obdolženi Cunder s svojim ravnanjem ni izpolnil znakov nobenega kaznivega dejanja, temveč gre le za izražanje stališč v pogovoru, obsodba pa je bila, kot je zapisalo sodišče samo, zgolj namenjena politični prevzgoji profesorja na univerzi, da bo le tako ‘zadostil pričakovanjem in postal dejansko socialistični znanstvenik’, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in obsojenca iz razloga po 1. točki 358 člena ZKP obtožbe oprostilo ter s stroški postopka obremenilo proračun.«

Tako je profesor anatomije dr. Milan Cunder, ki je bil med prvimi profesorji na popolni Medicinski fakulteti v Ljubljani, 74 let po aretaciji in fizični odstranitvi iz medicinske fakultete in Univerze v Ljubljani po črki zakona zopet postal častivreden mož. V strokovni in univerzitetni javnosti je bil dr. Cunder rehabilitiran že prej, za kar ima največ zaslug predstojnica Inštituta za zgodovino medicine pri Medicinski fakulteti v Ljubljani prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med. Med drugim je bila po njeni zaslugi leta 2015 publikacija ob razstavi v NUK-u ob 500.letnici rojstva začetnika znanstvene anatomije Andreasa Vesaliusa posvečena »anatomu prof. dr. Milanu Cundru (1908 - 1970), ki po politični diskreditaciji in zaporu na Golem otoku doslej ni bil rehabilitiran«. Univerzitetne učitelje, ki so bili odpuščeni zaradi politično-ideoloških vzrokov, je rehabilitiralo tudi vodstvo Univerze v Ljubljani že v času, ko je bil rektor dr. Jože Mencinger.

Včasih smo se proti zaplembam časopisov borili s sintagmo, da je »nad knjigo treba iti s knjigo, ne z represijo«. Tokrat je uspelo s knjigo spremeniti krivično sodbo sodišča.

Francisco Duarte Mangas: Mesto mrtvih knjigarn

Mesto: To je Porto, drugo največje mesto na Portugalskem, ki leži ob vznožju reke Douro, ki prihaja iz Španije, kjer se imenuje Duero.

Mesto je zajela kuga, vendar to ni peste bubónica kot na začetku 20. stoletja, temveč množični turizem. Hiše (ne samo) v središču mesta so bile prodane nepremičninskim špekulantom, stari prebivalci so se zaradi previsokih najemnin večinoma odselili, namesto njih pa se je zaradi poceni letov v mesto priselila »počitniška Evropa«.

Na ulici Rua dos Mártires da Patria (Ulica mučencev za domovino), ki je bila nekoč mirna ulica, zdaj pa na njej do zore vlada high life in s prvimi sončnimi žarki postane vidna celotna slika njene preobrazbe v smetišče, je prek Airbnbja prišla nova stranka. Ko hoče prvi večer zapustiti hišo, ga sosed z druge strani ulice nagovori na manj prijazen način: »Ne pozabi zakleniti vhodnih vrat! In ne delajte hrupa! V nasprotnem primeru bom poklical policijo!« Ko ga novi »gost« prosi, naj mu našteje restavracijo v bližini, ga prebode s posmehljivim pogledom: »Restavracija? Celoten Porto je krmilnica! Ali pa poznate frizerja, ki po 18. uri pospravi svoje glavnike in škarje ter prodaja šunko in vino?« Sosed, morda zadnji »avtohton« v hiši, še ne ve, da ima tokrat opravka z mirnim »dopustnikom«, ljubiteljem knjig s posebnim poslanstvom.

Tako kot za dolgoletne prebivalce velja tudi za knjigarne, saj so tudi te zaradi višjih najemnin izrinjene iz svojih prostorov ali pa ne izpolnjujejo več svojega prvotnega namena, to je biti prostor, kjer so na voljo knjige in kjer jih lahko v miru prebirate. Knjigarna namreč lahko umre tudi drugače, kot se je to zgodilo najznamenitejši med njimi, knjigarni Lello: zaradi svoje čudovite notranjosti se je spremenila v muzej, v katerega je treba plačati vstopnino in katerega »stopnišče služi kot sprehajališče za amaterske fotografe«.

Seveda je za smrt številnih knjigarn kriv tudi drug »duh časa«: kajti zaradi svetovnih tečajev »kreativnega pisanja«, interneta in vseh vrst tehnologij ni zdaj tisti, ki je bil prej bralec, postal pisatelj? Vedno več knjig in vedno manj bralcev - tudi to uničuje knjigarne.

S šalami, satiro, ironijo in globljim pomenom nas avtor v 20 poglavjih popelje skozi Porto, svoje mesto, ki je kot kača odvrglo kožo: Stara koža je postala nevidna, nova še ni povsem vidna; da se tudi mesta (morajo) spreminjati, ve ne nazadnje tudi »mož s čelado«, imenovan tudi »O Senhor Engenheiro«, v resnici pa arhitekt, ki je pred nekaj stoletji prišel v Porto iz rodne Toskane in nemalo prispeval k njegovemu baročnemu sijaju, zdaj pa ga skrivaj čuva kot angel varuh, ki morda lahko tu in tam prepreči najhujše.

Tudi on je človek, ki ljubi knjige, tako kot drugi liki, ki nas spremljajo po mestu Porto in katerih usode delimo z bralcem:

António, čigar knjigarna »A pulga« ne obstaja več in ki zdaj ustanavlja »confraria«, »knjižno bratovščino«.

83-letni sedanji lastnik antikvariata Livraria Academia, ki še vedno obstaja, čeprav le redko (tudi v resnici), in v katerem je že 70 let glavni gospodar; uradniku iz Lizbone pomaga tako pri iskanju sledi del pozabljene portugalske osebnosti kot zbiratelju vseh izdaj v vseh jezikih dela, za katerega se zdi, da po njem ni več povpraševanja: gre za Gorkega »Mati«, o kateri ve mladi zbiratelj veliko povedati antikvaristu.

Ta pa ima svoje srce za (domnevnega) tatiča knjig, ki nikakor ni »banalen zločinec«, temveč ga žene plemenito čustvo, da bi spravil v gibanje »ponižujočo negibnost metrskih polic in knjižnih hrbtov«. In ki je hkrati napisal pripoved »o človeku, ki jemlje knjige iz skladišč tišine«. Na primer v knjižnici Biblioteca Pública, kjer je »tišina knjig prevelika«. (To nas lahko spomni na neko dunajsko knjižnico, katere »čitalnice« ne služijo več bralcem, temveč raje študentom, ki brskajo po računalnikih).

To je strastna prošnja za domnevno »mrtve« knjige in njihove avtorje, domače in tuje, in ne le za tiste, ki so padle v pozabo ali so na poti v pozabo.

In če ima bralec poleg knjig rad tudi mačke, bo v vsakem jeziku z Manuelom Antóniom Pinom na pokopališču Agramonte z veseljem hranil brezdomne mačke ali poslušal brezdomca Leandra, kako jih zna sredi mesta obvarovati pred požrešnimi galebi.

Človek, ki ljubi knjige, tiste, »ki si zaslužijo mesto na rajskih terasah«, kot se rad izrazi 83-letni lastnik Livraria Academica, enega zadnjih antikvariatov v mestu,

In če bo pesnil tako še svet,
Bom mrtev izrekel vam smelo:
Na koncu bil sem vendar poet,
Čeprav jih je malo verjelo.
(F. Wedekind)

Pri nas poznamo Wedekinda bolj kot dramatika, zlasti po drami Pomladno prebujenje.

Res je bil v prvi vrsti dramatik, toda njegove pesmi niso nastajale samo mimogrede, so tudi del njegovega umetniškega hotenja, njegove ustvarjalne sile in celo lastne interpretacije v obliki kabaretnega songovstva. Nekaj prabitnega in modernega kaže pesnik ravno v tem.

Javno nastopanje avtorja samega ali drugega izvajalca vse do skupinskih nastopov poznamo že v najstarejših časih. Bila je doba, ko so zvok človeškega glasu (neartikuliran ali »magična« beseda, formula), ritem, mimika, gesta, spremljava z drugimi zvoki, gibi, plesi, in pa položaj — nastopajoči je bil v krogu, na vzpetini, v vzboklini ter je včasih uporabljal poleg maske najrazličnejše rekvizite — dajali sporočilu sugestivno obliko in funkcijo. To je bil celovit jezik, izhajajoč iz vsega bitja, tudi udeleženca — receptorja kakega sporočila. Ta nikoli ni bil pasiven, do zamaknjenosti se je udeleževal procesa. Pri tem ni šlo le za kulte božanstev, posebno obredje, ampak tudi za vrsto vezanosti na čisto vsakdanja eksistenčna opravila.

»Poezija je bila vedno tudi tako ali drugače »funkcionalna«, Čeprav skušajo posamezni avtorji in literarni teoretiki to zanikati. Še najintimnejša izpoved je bila izrečena ali zapisana, da bi jo človek slišal ali videl zunaj sebe, po možnosti sporočil drugim; že v tem je del zavesti o povezanosti z okoljem, tudi v socialnem smislu. Celovitejše čutenje odnosov do sveta in drugih ljudi, do družbe, razglabljanje o tem, torej povezovanje z razumskimi in moralnimi prvinami, je dalo to, kar danes pavšalno imenujemo družbena angažiranost. Vsekakor gre pri tem za več vrst in odtenkov take poezije pa za različne kakovosti.

Tudi srednjeveške moralitete in kasnejše poulične popevke pomenijo posebno obliko posredovanja in neke vrste družbeno angažiranost. Brecht ni zaman uporabljal naziva Moritat. (Beseda je domnevno iz Moralität).

Večkrat pa je Brecht tudi priznal, da je Wedekind nanj močno vplival. V nekrologu (Augsburger Neueste Nachrichten, 12. marca 1918) je zapisal: »... Nikoli me ni kak pevec tako navdušil in pretresel... Ni se mi zdel smrten... S Tolstojem in Strindbergom je sodil med velike vzgojitelje nove Evrope ...«

Seveda se niti Wedekind niti Brecht nista slepo naslonila na poulično popevkarstvo v smislu tradicionalnih moralitet in drugih zvrsti.

Pri teh je pač največkrat šlo za pesniško manj izdelano snov in obliko, njih vloga je bila s položajem — nastopajoči se je povzpel na stol ali klop (nemško Bänkelsang: Bänklein, thür. narečno Bänkel = klopca) — s patosom in s senzacionalno, napol pridigarsko vsebino moralnega ali političnega značaja, razburkati množico na trgu, tako tudi doseči prodajo natisnjenih pesmi.

Uglasbitev pesniških besedil s klasičnimi glasbenimi prvinami, kjer gre za ustvaritev glasbene umetnine, ponavadi močno zabriše literarne učinke; besedilo potisne v ozadje, da se izgubi veliko vsebinskih in ritmičnih pojavov, organizacijskih detajlov in celot. Spomnimo se npr. Goethejevih, Heinejevih ali Prešernovih pesmi. (Ob ponarodelostih se seveda kažejo nekoliko drugačna razmerja). Tudi v operah se to dogaja. Težišče doživljanja je preneseno na glasbeno področje, beseda ima v vseh ozirih podrejeno vlogo, čeprav docela ne ponikne in tu in tam vendarle močno podkrepi glasbo in celotni učinek umetnine. Toda pri tem se ne zavedamo vedno docela, koliko smo zgodbe ali izpovedi poznali že prej. Opere imajo ponavadi, ne glede na libreto, še dodatno natisnjeno vsebino; tudi druge uglasbitve doživijo kdaj posebno razlago ali branje ter interpretacijo besedil. Vse to so dokazi, da se pri takih transformacijah res spremeni pozornost in predanost drugemu umetniškemu mediju, manj smo povezani z literarnimi prvinami.

Drugače je to pri songih, šansonih. Značaj melodije je pri teh največkrat tak, da podkrepi jezikovne izrazne značilnosti z vsebinsko-oblikovnimi prvinami in celotami. Tudi to poznamo že od najstarejših časov, vse do guslarjev, meistersingerjev, pouličnih in kabaretističnih pevcev. Ljudske pesmi so prav tako večinoma obdržale težišče na besedilu, čeprav je pri njih zaradi nekaterih posebno vedrih ali ganljivih melodij včasih prehod v doživljanje na glasbenem področju očiten.

Pri songih dostikrat teče oboje vzporedno in navzkrižno ter se dopolnjuje. Dober primer za to so Brechtovi songi in pt. Wedekindovi šansoni. Melodija v njih je večinoma monotona, ritmično krepka, a podrejena besedilom, dinamično in intonacijsko poudarjajoč krajše ali daljše izpovedno-povedne enote, tako da pridejo tudi detajli močno do izraza. Seveda gre pri obeh za umetniško uspela ali dovršena besedila, česar pa pri mnogih pouličnih in kabaretističnih pesmih ni. Zato lahko vsako Brechtovo ali Wedekindovo pesem, ustvarjeno ali prirejeno kot šanson ali song, tudi deklamiramo in ima polni učinek. Način songovskega predvajanja je izbran kot namen, da bi slušno in vizualno večstransko in bogatejše učinkovali, kar naj čustveno bolj prebuja in miselno aktivira, pa četudi gre za odtujitev (kot jo povzroči Brechtov Moritat o Mackieju Messerju ali Wedekindov šanson Morilec tete}.

Wedekind je šel dostikrat v subtilnejši lirični ton besedila, a tudi v družbeno satiro. Brecht je tovrstno pesništvo stopnjeval v ostrejšo, bolj razgaljujočo socialno in družbeno obtožbo. Pri obeh seveda najdemo nekaj namenoma izbrane retoričnosti, grotesknosti in sarkastične ironije, čeprav sta bila tankočutna lirika.

Tako se je v njiju zgostilo, kar je dala nemška in evropska tradicija in so prinesle nove izkušnje. Jedki, grenki, včasih z melanholijo zastrti toni, so označevali občutja in družbene krivice kapitalističnega sveta na prelomu 19. in v prvi polovici 20. stoletja.

Mnogi Wedekindovi verzi niso izgubili aktualnosti in je verjetno ne bodo nikoli, saj izražajo Človeške individualne in družbene deformacije, ki se pojavljajo vedno znova, čeprav v različnih oblikah. V zadnji kitici pesnitve Pobožne želje pravi:

... In vseh nečimrnih malikov zbor,
Ki krije zdaj nam čisto luč podnevi
In ki mu človek vraževeren, nor
Pač noge liže v svoji strašni revi,
Naj končno pade! Pride naj nekoč
Živeči Bog iz bliska in viharja
In naj trpljenja prirojen obroč
Z maliki do uničenja udarja ...

Naj zveni to tudi revolucionarno, kakšen revolucionar v klasičnem političnem smislu Wedekind seveda ni bil. Ni bil niti zavzet privrženec ali ustvarjalec katerega od političnih programov: zaradi življenjskih stisk je včasih celo sklepal začasne kompromise. Toda bil je vendar revolucionar v duhovno-estetskem in miselnem boju za človekovo emancipacijo, ne samo politično in socialno, temveč celovito duhovno. Bil je pevec osvoboditve čustev, misli, socialnih odnosov. Ni gradil iz tako ostrega, konsekventnega dialektičnega spoznanja kot Brecht in ni zmogel tako silnih alegorij kot slednji zlasti v dramah, bil je bolj liričen, v satirah pa konkretnejši in neposrednejši pri napadih na osebnosti ter institucije. Zato si je tudi nakopal šestmesečni zapor. Tudi to doživetje mu je dalo bridko izkušnjo, ki jo je znal dvigniti v splošno spoznanje, kot kažejo verzi iz pesmi Pevčeva tožba:

... Štejte vseh jetnišnic dolga leta,
Ki jih povzročile pesmi so,
Se podobna zla dejanja všteta,
Tisoč let gotovo ječe bo ...

Družbeni in politično življenje pri Wedekindu ni ločeno od celovitosti človeka. Tudi kadar zaide na bolj racionalno področje, so stvari povezane z nagoni: polzavedno (oblastiželjnost, nasilje, pa tudi človekoljubje) in nezavedno (seksualnost, erotika). Iz teh podtalnih delovanj človekove duševnosti gradi večinoma ta pesnik. Nesvoboda mu ni le družbeni pojav, ampak tudi človekova individualna nemoč in moč; taki sta tudi lepota in groza. Individualno zlo pa je Wedekindu tudi družbeno zlo, in nasprotno. Tako je vendar tudi dialektik, v nekem oziru še izrazitejši, saj intenzivno prisluhne nagonom in iz njih razumu, pogojenosti in gibanju teh človeških pojavov. Zaradi tega je celoviteje družbeno angažiran:

ANARHIST

V smrtni uri ne nudite
Milostno bokala mi!
Z vročih ženskih ust pustite,
Da opoj nasrkam si!

Vi opijte se brez smisla,
Krvi mi ponikne tok.
Moj poljub pač ona čisla
Bolj kot kruh iz rablja rok.

Sina bo nato rodila,
Moj bo v srcu križ imel,
Bo, ker mati se solzila,
Dece vaše glave žel.

Preganjanje, tožbe ter zaplembe časnikov, revij, kjer je objavljal, vse to je delalo Wedekinda še privlačnejšega, »pikantnejšega«. Celo sito in skorumpirano meščanstvo je polnilo kabarete z njegovimi nastopi (zlasti münchenski »Die elf Scharfrichter«). Potrebovalo je dražljaje za svojo sluzavo inertnost, in te je lovilo iz verzov z erotično in družbenosatirično grotesko s prvinami pogovornega jezika. Humanističnih vizij, izraženih v verzih ali med njimi, pri tem publika največkrat ni slišala.

Morda nas danes, ko imamo za sabo velikega Brechta, po drugi strani pa vidimo in slišimo obilo kabaretističnih nastopov z dnevno ali kratkotrajno živečo politično satiro, s surovim humorjem in erotično pikanterijo, še bolj zanima, kakšen je bil Wedekind in kako pozvanja v naš čas.

Socialna in politična misel, upor proti vsakršni tiraniji in grdobijam, erotična občutljivost, vse je raslo s pesnikom in dramatikom že v njegovi družini.

Stari oče po materini strani je bil v letu 1843 revolucionar, iz zapora je ušel v Švico, kjer je zgradil kemično tovarno. Delavci in njegova družina so jedli v istih prostorih. Tudi pesnikov oče, po poklicu zdravnik, je bil privrženec revolucije, po njenem propadu se je umaknil v Ameriko. Kasneje se je — gospodarsko uspešen — z družino vrnil v Nemčijo, pisal članke demokratične vsebine, zato je moral oditi. Naselil se je v Švici, kjer je pesnik Frank Wedekind (rojen 1864 v Ameriki in so mu tam dali ime Benjamin Franklin) preživel svojo mladost. V čudoviti pokrajini, ob materialni brezskrbnosti, ob intelektualnem vplivu očeta in umetniškem daru matere (bila je igralka in pevka) je po naravi nadarjeni Frank gotovo dobil vrsto pobud za pesnjenje. Brezdušna Šola ga je odbijala, ni hotel šolskih uspehov. Na shodih s prijatelji pa je imel glavno in tehtno besedo. Bral in deklamiral je veliko svojih pesmi, večinoma ljubezenskih. Nekaj bridkega tona je vanje vsekakor vneslo vedno večje nesoglasje med očetom in od njega dvajset let mlajšo materjo. Ljubkost in vriskajoča sproščenost, omamna, na nagone vezana predaja ljubezni, se tudi kasneje prepleta s tragičnostjo. Socialni čut se je razvijal v pesniku vzporedno in prav tako prepletajoče se z erotiko. Stopnjeval se je in se povezal s političnimi spoznanji, ko je v Nemčiji živel od priložnostnih služb, od skromnih honorarjev za objavljena dela. Nekaj časa je bil celo sprt z očetom in mu je ta odrekel podporo. Po spravi in dedovanju precejšnje vsote je denar zapravil ob bohemskem življenju v Parizu. Vendar je pomenil Pariz zanj veliko človeško in umetniško obogatitev. Zlasti so ga navdušili kabareti in je kasneje sam kot avtor in nastopajoči pevec v Nemčiji žel velike uspehe. Potepuško bohemstvo, združeno s pridušeno družbeno satiro in subtilno erotiko, imenitno izraža pesem:

SEDEM VINARJEV

O ti Bog, mi je le malo —
Sedem vinarjev ostalo!
Kam bi revež naj jih del,
Kaj bi z njimi pač počel.

Kje, hudič, jih več dobiti,
Dvajset le, na ples oditi,
Pisan oder iz deska
Dvajset vinarjev velja!

Petnajst pa, da bi klobase
Kupil zopet enkrat zase!
Lačen sem tako zelo;
V slast klobase mi gredo.

Ah, deset jih le imeti
In si pivo zaželeti!
Majhni se kozarci le
Tu za ta denar dobe.

Ampak sedem, sedem celih
Vinarjev, pač s tem veselih
Plesov, piva ne, klobas
Plačat se ne da pri nas!

Svetuj mi, ti knez peklenski,
Zdaj sem v stiski nazarenski,
Saj v mošnji je poslej
Le sedem vinarjev kot prej? —

Modrec veliki napravi
Temne čarne kroge v travi,
Pljune zdaj na dve strani,
Čuj me, bednik, reče mi!

Če v neurju ti po poti
Revno dete gre naproti,
Črn pogled, črni lasje,
Ko mlade prsi ji zore.

Sedem vinarjev ji zdajci
Vrzi za ovratnik v srajci,
Kot angel, reci ji, da je,
Nato pa pusti jo, naj gre!

Boš vesel in ona hkrati,
Čustva mogel si ubrati,
Tudi jaz se bom odzval,
Dar in blagoslov ti dal.

Wedekind niti v pesmih, naj so še tako lirične, ni mogel zatajiti dramatika. (Tudi v tem se vidi podobnost z Brechtom). Mnogokrat nastajajo imaginarne ali resnične osebe, javljajo se dialogi ali kot dialogi organizirani monologi; veliko je opisov mimike, gest, tudi premikanja. Dramatičnost dosega pesnik tudi s posnemanji situacijsko posebno vezanih besed, njih tvorb ter skladenjskih zvez. In končno — šansoni so namenjeni nastopom; te je imel pesnik ob lastnem spremljanju na kitaro (tudi melodije je pisal sam), torej je bil neke vrste »igralec«.

Vemo, da je roman Dostojevskega Zločin in kazen do današnjih dni zapleteno literarno delo. Wedekind je uporabil temo in nekaj podobnih motivov v pesmi Morilec tete; vendar pesem ne izzveni v kesu in očiščenju pod kaznijo, marveč v mučni socialno-moralni in pravni obtožbi družbe. Pisana je tudi v svobodnejšem, razgibanem, na posameznih mestih natrganem ritmu, ki poudarja grozo dejanja in ranjeno, raztrgano mlado dušo. Ta se giblje med slo po življenju (v zvezi s tem po denarju), med občutki socialnih krivic do polzavedne groze pred dejanjem, do otopelosti in zopet z bolečino nad izgubo mladosti. Gotovo gre za patološko dogajanje in stanje; vendar je le-to prav tako patološkost družbe.

MORILEC TETE

Zaklal svojo teto sem staro,
Je že slaba ta teta bila;
Pri njej sem prenočil,
omaro in skrinje prebrskal do dna.

Tam našel zlate sem kope,
Našel sem papirjev še več,
Sem slišal, da teta stara sope,
Za me se nikdar meneč.

Zakaj bi trpela še reva —
Noč je bila vseokrog —
Zasadil sem nož ji v čreva,
Život njen bil je ves tog.

Denar na rame vzamem,
Še težje pa mrtvo meso;
Tresoč se, ovratnik objamem
In sunem zatem v klet telo. — 1

Zaklal svojo teto sem staro,
Je že slaba ta teta bila;
Vam pa, sodniki, za obvaro
Moje cvetne mladosti to ne velja.

Pesnik stopnjuje izraz v semiotsko-strukturalne enote povedi in v celotno zgradbo pesmi, ki ponazarja miselno-akcijsko-čustveno verigo kar najbolj drastično; tudi kasnejšo otopelost. Zaradi besedja in ritma učinkuje pesem ves čas hladno surovo. 2e poved >zaklal sem svojo teto« nas v hipu pretrese in navda s studom, kar se stopnjuje do zadnjih dveh verzov. Tudi ta dva, pa najsi v njih zazvenijo bolečina, obtožba krivic in otožnost, ne moreta prav zabrisati srha. Šele v nekakšnem daljnem odmevu iz tega votlega prostora se oglasi rahlo sočutje in misel o družbenih vzrokih za vse. V pesmi se družijo naturalistična neposrednost, zamolkla socialna kritika in nekaj sentimentalnosti, ob kateri se priduši krik po življenju.

Čeprav ni manjkalo negativnih kritik in celo zmerljivk na račun Wedekindovih pesmi in nastopov (nagibi so bili prav različni: od političnih do moralističnih in umetniško togo estetizirajočih), so vendarle veliki nemški duhovi dajali o njih dobre, celo odlične ocene. Ob smrti si je bila o pesnikovi vrednosti dokaj enotna vsa napredna nemška literarna javnost. Heinrich Mann je imenoval Wedekinda >enega največjih in najbolj privlačnih duhovnih pojavov predvojne Nemčije«. Njegov brat Thomas je že leta 1910 zapisal, da je bil Wedekind »v deloma senilni, deloma puerilni in deloma feminilni dobi edini mož.« V kabaretih je bil Thomas Mann navdušen nad sugestivnostjo verzov in nastopov Franka Wedekinda.

Zvočna podoba in ritem jezika ter glasbe pa pesnikova osebnost so poudarjali doživetja te lirike. Besedila z dvojnim, vendar podpirajočim se zvokom in ritmom, pa z vsebino povedi so ustvarjala tista plodna tla duhovne ogretosti, iz katerih lahko zrase razširjena misel v transferu. A tudi brez glasbe (vse niso bile prirejene kot šansoni) so mnoge Wedekindove pesmi sugestivne, nekatere pretresljive ali iskrivo duhovite.

Obrednost izpovedi, doživljanja in podajanja je ena od značilnosti Wedekinda. Pesnik je daleč od banalne čutnosti, kakor mu jo hočejo nekateri pripisati, čeprav ga močno preveva prav čutnost. V njej pa ne vidi le grobega senzualnega zadoščenja, niti brezčutne kupljivosti niti morebitne romantičnosti, ampak neke vrste zemeljsko čutno religioznost, tisto prvinskost, ki je iz živalskega postala človeška, je življenjski vir radosti, lepote, a tudi bridkosti in pogube. Obrednost je zemska, ne glede na nekatere nadzemske simbole. V pesmi Debitant pravi:

... V grmov tihih teh svetosti
Vzel sem, kot balzam vseh življenjskih ran,
Iz tvojih ust dar svet in spoštovan —
Večerje zadnje vir radosti....

Vsa ta simbolika samo priča, da gre za subtilnejšo erotiko, kjer se čutnost tudi prehlapi v eteričnost, v umetniško doživetje, ne da bi zaradi tega postala manj lepa in prvinska:

... Ne ponujaj ust mi milo,
Dekle, da poljubljam jih,
Njih, je dražesti obilo
Domišljije le navdih ...
(pesem Galathea)

Drugače intonirane kitice, čeprav gre povsod za tipično wedekindovsko subtilnost, izražajo močnejšo čutnost v vsej umetniški vsebinsko-zvočni podobi, celo z zvočnimi ponazoritvami slasti, izražujočimi se v geminacijah, kjer gre za efekte hlepenja, orgazma in hkrati jecajoče nežnosti, strahu pred čustvenimi in socialnimi posledicami. Izraz se kdaj tudi približa nižje pogovorni zvrsti jezika, tako najbolje ponazarja realno človeško čutno in socialno situacijo.

... To je pač le redka in zoprna stvar,
Zdaj vidim lik ti medleči.
Vzel-vzel-vzel-vzel vzel me boš tudi še mar,
Ko vidiš mi trebuh noseči? (pesnitev Felix in Galathea)

Tako se pri Wedekindu vedno prepletata domišljija in realnost, ki je pesnik ne zanika, a tudi ne zagovarja nereflektirano, nesublimirano. Proporci so različni, vedno znova se pojavljajo tudi socialni toni, vse do jedkosti in do skoraj peklenskega krohota, kot v pesmi:

LJUBEZENSKA PONUDBA

Le naj z ognjem se igriva,
Z ognjem v ljubezni blazni;
V sebi naj grebeč spoznava
Grde spake in golazni.

V srcu bestija izvira,
V njem hijene in šakali
Mrtvim ne dado še mira,
V njih z zobmi bi še orali.

Pusti te zveri vse zbrati,
Pusti nama jih dražiti,
Vrata vsa nato zaphati,
Se kraljevsko veseliti.

V nekaterih pesmih opazimo rahle sledove romantike, a prav tako naturalizma, ne da bi lahko besedila uvrstili v katero od teh slogovnih zvrsti; prepletajo se skoraj neopazno. Mnogi zvočni efekti — kot simbolika, povezana s semantično simboliko — spominjajo na impresionizem in simbolizem. Vendar je tudi v takih verzih več menjav s povedmi, ki so, če že ne čisto realistične, vsaj jasnejše, direktnejše, enopomenske. Tako so spleti semiotsko-skladenjske in fonološke pesniške kodizacije pod vplivom večmiselnih, predstavnih in estetskih silnic, so celovitejši, mnogoplastni. Pesmim (celo posameznim kiticam), ki govore o predanosti ljubezenskim lepotam in izžarevajo obilo čutno-čustvene nežnosti, slede Čutno bolj robate, v nekakšnem zvenečem hedonizmu intonirane pesmi, ali pa ironije z veliko sarkazma in mnogimi namigi na pokvarjenosti, nevarnosti in nesreče, ki prihajajo iz senzualnih erotičnih užitkov. Ena takih pesmi je vsekakor tale:

MLADENIČU

Dečko, ne predaj se slasti
In ne želi jabolk raja;
Z ženskih prsi krasne rasti
Skrb kaplja le in ostaja.

Hočeš v radosti navalu
Vrage bele te spoznati,
Revež, pač začel boš kmalu
Sam od žalosti kapljati.

Se pogumni elegani
Zgodaj trudne so pohabe,
Kdor vrtel se je v dvorani,
Hrom caplja v noč pozabe.

Nobenega dvoma ni, da ponavljajoči se izraz kapljati (v nemščini sta dva: tröpfeln, träufeln, zaradi začetne in končne alitemacije, delne asonance se je avtorju študije in prepesnitve zdelo bolje obdržati isto besedo) namig na spolne bolezni. (V nekaterih drugih pesmih je Wedekind kaj podobnega izrazil neposredneje). Slovenski glagol kapljati ustvari tudi asociacijo s kapati, ki razširi semantično vez do omenjenih namigov in še kam, hkrati pa se zvočno in pojmovno lepo veže na povedkovo frazo hrom caplja (v pomenu »je hrom in caplja«). Tudi nemška beseda trippeln v zadnjem verzu (tudi tu je avtor zaradi zvočnih efektov izbral glagol capljati) potrjuje Wedekindove namige. Prav tako se ujemajo s to tezo mnoge druge sestavine pesniškega konteksta (revež, trudne pohabe, hrom) in končno celota pesmi. Asociacij pa je gotovo še več, tudi na čisto čustveno področje uboštva, kapljanja (krušenja, upadanja, hiranja, hromosti, zavrtosti) itd. Tudi v tej pesmi vidimo, kako se prepletajo klasični »vzvišeni«, nekoliko obrabljeni simboli (jabolka raja) s čisto drastičnimi, skoraj naturalističnimi. Vmes so presenetljivi predstavno-miselni obrati, ki ostro zarežejo v razpoloženje, tako rekoč odtujijo. Vse to pa je odeto v dokaj tradicionalno, enakomerno verzno poudarno obliko z rimami. Več podobnosti s Heinejem in Brechtom je očitnih.

Tudi kadar govori Wedekind o drugih življenjskih užitkih, kjer je obilo slasti, bolečin, lepote in radosti, so prepletanja čutno neposrednega in sublimiranega izražena v vsebinski in jezikovni izpovedni celoti ali niansi, menjavajo se stopnjevanja in padanja, obrednost in svetost, seveda ne mistična (kljub že omenjenim in novim simbolom), ampak svetost zemeljske človeške lepote. Nekateri detajli kažejo pivsko vagantovsko pesnjevanje, tudi villonovski obešenjaški humor, vključno z ironijo ali s slikovitostjo simbolov evropske posvetne in cerkvene kulturne zgodovine, z registrom besedja iz njih. Pesnik jih uporablja vedno znova kot vsebinsko in jezikovno stilno preoblikovanje odnosov, kot posebne in trajne aktualizacije:

KAŽIPOT

Za pivca vode nisem pač ustvarjen,
To moje muze kažejo navade;
Le z vinom poje, brž pa v molk zapade,
Ko trebuh je brez kaplje zanemarjen.

Sovražnost večno sem prisegel vodi,
Nikoli ni čarobnih hlapov dala,
Ki v težkih sanjah vrejo iz bokala;
Kot kažipot ta večno z mano hodi.

Kot zvest tovariš vedno v meni biva,
Naravnost k vznožju templja me poriva,
Odpre pogledom mojim temna vrata.

Ko tipam, sveta celica je siva,
Se čutom posvečenost le odkriva,
Me zapeljati ni težko več, brata.

Wedekind je večinoma uporabljal ritem organizirano poudarjenih zlogov (klasični metrum), tudi rime, kot vidimo, celo sonetne oblike. A svobodnejši ritem je čutiti tudi v na videz najstrožje organizirani pesmi, zlasti pa privede do njega še melodija. Nemalokrat pa je pesnik svobodnejši in je prirodno vsebinskim poudarkom, (zlasti) ironiji prilegajoči se ritem nakazal v vsem besedilu. Tudi druge jezikovne zvočne efekte (aliteracijo, asonanco, epiforo, anaforo, geminacijo) je znal imenitno uporabljati. Včasih tega niti ne opazimo takoj, saj je ravno tu odmik od klasike očiten, prav tako v posebnih besednih (ne samo zvočnih, temveč še semantičnih) igrah, namigih. Formalni in vsebinski instrumentarij, notranji in zunanji ritem izpovedi segata iz tradicije v moderno dobo.

Ponazorimo to še z verzi iz Politične pesmi, z aluzijo na nadčloveka, n>a pojem, ki so ga nekateri Nemci tako bedasto razumeli ali zlorabili. Pesem je naperjena proti policijskemu režimu:

... In malikujem te pač, ker si višje ti bitje,
V nebesih izbrano za ljudstva nam kritje.
Nietzsche, ko je svojega nadčloveka želel,
V mislih je policaja imel...

Tudi ko pesnik sam ne bi govoril o vplivih nanj (Bürgerja, Wielanda, Heineja je dostikrat omenjal in deklamiral), čutimo v njegovih pesmih odmeve Bürgerjeve groteskno baladne jezikovne (zlasti glasovne) slikovitosti, Wielandov tekoči anakreontizem, Schillerjev moralni patos in jezikovni ritem, Goethejevo ljubezensko igrivost in resnost, Heinejevo melodioznost, ljubkost in jedko ironijo, njegove esprijevske satirične ekshibicije, Nietzschejevo vitalnost, njegovo jezikovno virtuoznost in magični ritem, pa francosko šolo galantnosti in duhovitosti.

Kljub temu Wedekind ni bil epigon niti preteklih niti sodobnih pesnikov, tudi ni bil učenec ali izrazit privrženec posamezne smeri ali šole. V praznem prostoru pa tudi ni visel; nastal je kot odsev časa, kulturnih, zgodovinskih situacij sodobnosti in preteklosti, močno segajoč v prihodnost, oznanjujoč dogodbe in občutke svojega časa, a tudi značilnosti nekaterih bistvenih človeških in družbenih pojavov, ki kot stalnice, variante ali spreminjajoče se silnice vedno okupirajo občutljivega človeka. Mnogo kulturnozgodovinsko in politično vezanega na ožje okolje, na minuli in že preseženi čas, tudi nekatere artistične nerodnosti in kabaretistične površnosti bo pač čas potisnil v pozabo, v literarnozgodovinske arhive. A pesnik je zapustil mnogo uspelih, umetniško in miselno sugestivnih, v več ozirih nas duhovno aktivirajočih pesmi. Vsekakor zanimanja vredna pesniška osebnost.

Pesmi in trije citati iz zbirk:
Frank Wedekind: Ich hab meine Tante geschlachtet, Heyne Verlag, 1967.
Frank Wedekind: Gedichte und Chansons, Fischer Verlag, 1968.

Dialogi 11, 1980, str. 672-681

Nedolžnost, akril na platnu, 80 cm x 100 cm

Navid Fadaee Nazer je slikar z močnim vsebinskim nagovorom, ki ga likovno prikazuje z nadrealističnimi in simbolnimi elementi. Barva je zanj močan izraz. Uporablja živahne, osnovne, divje akrilne barve, ki dajejo moč in življenje. Njegova iz resničnosti izhajajoča pripoved z nenavadnimi, mestoma fantastičnimi elementi prinaša občutja nemira in strahu, ki ga še vedno nosi v sebi. Vendar, presenetljivo, ne govori o svoji tragični usodi, ne o uporništvu, ječi, mučenju, ne o poti, ki ga je iz Irana pred štirimi leti pripeljala v Slovenijo. V vseh dvajsetih podobah je njegova vizualna zgodba zelo osebna, globoko podoživeta pripoved o trpljenju žensk v njegovi domovini in (tudi) drugod v svetu. O taki resnici govori kot slikar. To je njegov (u)pravičen upor. Ni le pobegnil iz dežele, kjer zanj življenje ni bilo več mogoče, temveč je tukaj dobilo poseben smisel: njegov protest je tokrat uperjen proti vsemu, kar nasprotuje spoštovanju žensk.

Pri ustvarjanju cikla slik, ki jih je poimenoval Krik pod oceanom , je Navid Fadaee Nazer deloma opuščal nekatere predmete, ki bi motili kompozicijo, ni pa motivom dodajal izmišljenih elementov. Njegovo slikarstvo je uglašeno na močno izpovedne motive, barvne vrednosti pa so prilagojene in premišljeno obravnavane z znanjem dobrega vizualnega ustvarjalca. Navsezadnje je k temu pripomogel tudi štiriletni študij na fakulteti v Teheranu, saj se je kot akademsko izobraženi filmski ustvarjalec spoznaval z osnovami vizualne umetnosti. Morda je temu najbližja črno-bela slika Koma, nekakšen avtorski kaligrafski zapis o svobodni poti, na katero se je, zbujen iz kome pred več kot desetletjem, podal.

Perilo na vrvi za obešanje perila bi bila lahko idilična podoba v vetru plavajočega opranega snežno-belega perila, če je ne bi obvladovala v sredino zgornjega dela obešena črna obleka, pod katero se kažeta okrvavljeni dekliški nogi. Mnoga Iranska dekleta, ki so imela pred poroko spolne odnose, raje storijo samomor kot bi bile izpostavljene strahu, da jih ubije lastna družina. Spodnji del slike Nedolžnost je pod rdečo črto prazen. Ničesar več ni. Koliko je vredna nedolžnost? Slika Posilstvo govori o dveh posiljenih ženskah in njuni kruti usodi: Zahra Kazemi je bila iransko-kanadska novinarka, v zaporu posiljena in ubita; Zahra Bani Yaghoub je bila zdravnica, ki jo je prav tako v zaporu doletela ista usoda. Dvodelna monokromna podoba, pri kateri se iz realistično izslikanega spodnjega dela obraza z obarvanimi ustnicami v belino neba dviguje množica nemo obtožujočih ženskih silhuet, je zgovorna. Ženski, upodobljeni na črnem ozadju na vsaki strani kode, si z rokami zakrivata oči. Na temnem ozadju slike Smrt človeštva je poudarjena rdeča barva, krvavo sporočilo: ameriško zunanje ministrstvo je leta 2016 objavilo poročilo o trgovanju z ljudmi, kjer je prikazano povečanje števila prodaje iranskih deklet in žensk v Dubaj in Kurdistan, ki so bile prisiljene v spolne storitve, v prostitucijo. In zgodba o poligamiji. Da Iranski režim še vedno izrecno spodbuja moške, da bi imeli več žena, je motiv slike Hiša iz kart. V modro silhueto povečanega obraza je kompozicijsko pretanjeno umeščena perorisba s podobo moškega, ki mu sledita dve ženski. Skozi razklan obraz se vije bela pot v lepo prihodnost, na laž pa to navidezno idilo postavljajo temne sence, ki jih je slikar umestni pred izrisane figure. Spolno diskriminacijo kaže tudi fragmentarna slika Živeti v senci. Na simbolnih pastelnih pasovih dvodelna kompozicija slike v sliki predstavlja željo in strah. Kajti, islamski kazenski zakonik predvideva sto udarcev z bičem za istospolno usmerjene ženske, nad njimi visi celo grožnja s smrtjo. Podoba ženske z dvema obrazoma je opomin na kruta dejanja konservativnih ekstremistov: oktobra 2014 so v mestu Isfahan s kislino napadli petnajst žensk, ki so sodelovale na demonstracijah. Dvodelna slika Kislina s poudarjeno ločnico kaže življenje (na rdečem ozadju) prej in (na črnem ozadju) potem, ko nad iznakaženo ženko še vedno visi grožnja v podobi zveri, simbola nečloveške krutosti.

Na dvodelni sliki Neda je upodobljena ena izmed žensk, ki so bile leta 2009 ubite na uličnih protestih v Teheranu. Ostala je v slikarjevem spominu, skupaj z okrvavljeno zastavo domovine, kot živa bolečina. S krvjo prelit zabrisan ženski obraz. Povsem simbolično (z britvico in metuljem nad vagino) pa je na veliki rdeči površini slike Živa rana prikazano množično pohabljanje ženskih organov v Egiptu, Etiopiji in Nigeriji. Iran je (še danes!) ena izmed šestih držav, ki v svoje kazensko pravo vključujejo kamenjanje za poročene osebe, če je s štirimi pričami dokazano, da so imele izven zakona spolne odnose. V centru podobe Kamenjanje sedi ženska z dolgimi, razpuščenimi lasmi, ki je obrnjena stran od gledalca. Simbolni atributi: poleg kamenja okoli nje so to oči, privoščljivo napadalne. Od daleč zre vanjo obtožujoča, poenostavljeno izslikana množica.

Slikarsko zanimiv je minimalizem podobe Bele srede, ki nazorno vizualizira razgibano zelen travnik, sredi katerega je visok svetleč stolp, vrh katerega ženska demonstrativno odvrže svoj hidžab. Slika simbolizira boj proti obveznemu nošenju hidžaba v Islamski republiki, ki je bila ustanovljena leta 2017. Iz računalniškega ekrana sneta podoba Enakost z zanimivo risbo in dvema nasprotnima barvama paradoksalno izpodbijata resničnost naslova slike. Slikar se zaveda pomembnosti svetovnih socialnih medijev, a tudi lažnih prispodob. Na monokromno rožnato slikarsko podlago sta v zgornjo polovico slike Pol Pot, ki se solidarno pridružuje množičnim protestom proti prepovedi splava na Poljskem, umeščena stilizirana simbola: kapljice lepljive krvi in znak strele, ki se vzpenja kvišku v smislu nenavadne diagonalne perspektive. Do zmage! Čeprav metaforičen, je motiv zlahka berljiv.

Pojav nasilja je odvisen od tega, kako družba nanj reagira. Lahko ga sankcionira in obsodi ter ga s tem ustavlja in zmanjšuje ali pa ga tolerira, spregleda ali minimalizira. Zato je nasilje družbeni problem in ne le individualen problem posameznice, ki ga doživlja. Nasilje nad ženskami je družbeni problem tudi zaradi posledic, ki jih prinaša. Pomaga namreč ohranjati neravnovesje moči med spoloma, neravnovesje v moči pa lahko vodi do zlorab in tako se, ob še vedno visoki družbeni tolerantnosti, nasilje nadaljuje. V svetu, ki dopušča fanatizem, pa so tudi zločini iz časti nad ženskami pogosti, v islamu so še posebej poudarjeni. Ženski bi, tako kaže slika Fanatik, najraje prepovedali vse. Prav te dni so Talibani v Afganistanu z odlokom zapovedali v skladu s šeriatskimi smernicami ženski zakriti svoj obraz, z izjemo oči, da bi se izognile provokacijam, ko srečajo moške, ki niso njihovi bližnji sorodniki. Pa še to, da je za ženske bolje, da ostanejo doma, če nimajo pomembnega dela zunaj. Tudi v Teheranu je hidžab obvezen, mlade žene brez tančic lahko živijo le v »zlatih kletkah« pod moško nadvlado, kar simbolično zgovorno kaže slika Hidžab. V takem svetu se dogovarjajo poroke deklic pri enajstih letih, ki premlade pri porodih pogosto umrejo (Smrt sanj). Tudi mnoge pravice žensk so v Teheranu močno okrnjene, ne smejo peti, ne koncertirati (Zaprtje), poročene iranske športnice se ne morejo udeleževati mednarodnih turnirjev brez dovoljenja svojih mož (Ujetnica), Iranke pa ne smejo niti na športni stadion. Slika Plavo dekle simbolno stilizirano prikazuje tragično zgodbo ženske, ki so jo v preobleki odkrili na nogometnem stadionu in se je zato zažgala.

S svojim slikarskim ustvarjanjem Navid Fadee Nazer že skozi naslov razstave sporoča širši javnosti, da Irank in Irancev, ki »kričijo pod oceanom«, nihče ne sliši. V njegovih delih je mogoče spoznati motive, ki aludirajo na probleme žensk v Iranu in v svetu, prizore, vezane na določeno problematiko ter na običaje v islamskem svetu, ki njihovo trpljenje vse bolj pogojujejo. Posamezne podobe predstavljajo ploskovit konstrukt, kar se kaže predvsem pri sliki Mati (govori o štirih poglavjih njenega življenja in njeni smrti), ki je možna zasnova naslednjega slikarjevega cikla. Na drugih se Navid Fadee Nazer odmakne v oblikovna poenostavljanja in preoblikovanja, v reduciranja na bistvene, izrazno najmočnejše elemente realne podobe. Tako je že v svojih začetkih prepoznaven po svojevrstnem načinu slikanja. Njegovo tragično občutenje življenja in s tem povezana slikarska pot, so zaznamovali predvsem – upor, izgon, empatija in nov začetek življenja.

Andrea Birmanac, BEŽNOST, Mariborska literarna družba, 2020

Pesmi Andree Brirmanac so zložene po abecednem redu. Triinštirideset pesmi, zvečine z izpovedno - raziskovalno tematiko. Podoba iz realnosti, s katero se pesmi začno, se kaj kmalu metaforično prelije v katero od avtoričinih pesniških pokrajin. Pesniški subjekt tako ni več avtorica sama. Skupaj s tistim, kar išče, postaneta nestvarno jutro, odgovor in vprašanje hkrati, dišeč veter iz daljav. Zlata žlica v žilah postane reka, peruti orla, v katerih se zgodi sinteza, združitev poezije in brezčasja.

Pesmi so zazibane v mir, v spokojnost predajanju dobroti, nekatere presenetljivo jedrnate v svoji sporočilnosti: »Kresnice / v trenutku največje otožnosti / tiho priplujejo mimo / in / prinesejo mir.« Zdi se, da je avtorica uspela najti izhode iz vrtincev, ki nam jih podtika življenje. Včasih je preprosto: »Ko široko razprem prste, / izguba / izpuhti. / Ostane mesto, / suho cvetje / in / modrost.«, (Lekcija). Ali pride samo od sebe: »Samota stke vezi / med samimi / in / zbira dobre duhove, // da na obrobjih / iščejo // bistvo stvari. <¸/i>«

Zagotovo gre za avtorico, ki ji bomo še radi prisluhnili. Njen prvenec Bežnost v sebi nosi mnogo pesniških zanimivosti, neke pesmi v zbirki pa so že povsem zrela poezija.

Varaždin, 7. 3. 2022

Plešimo!

To bi bilo kratko in jasno in udarno sporočilo vsem.

Včasih smo rekli – »...ker mi je všeč« – ko so nas spraševali, zakaj plešemo.

Danes pa mora biti vse še znanstveno podkrepljeno, da je dovolj prepričljivo. Kar je preveč vsakdanje – ni dovolj vredno. Zato pa dajmo, vzpodbujajmo drug drugega ... tudi če ne znaš plesati – pa si izmisli gibe! V Sloveniji je zelo veliko ustvarjalnih ljudi. Ples pa je v vsaki vasi. Kar je čudovito. V nas je velika želja po: izraziti svojo lastno substanco z gibi. V plesu.

Plesali so že pred tisočletji! Potem pa pomislim na mojo mamo, ki ni smela na plesne vaje – v 30-tih letih 20 stoletja! Bili so časi – ko se to ni spodobilo za žensko.

Zato se danes razveselim vsakega plesa ... tako skromnega kot razkošnega.

Kako lepo je, če mladi fantje skačejo in zamahujejo z rokami v plesnem zanosu!

Samo da ni telefonov v roki ali celo pušk! Povzamem iz otroške pesmice – če pa pleše fant – naj skače, vse potare – samo da ne igra igric na ekranih! Ko dekletu vrejo hormoni v puberteti – v plesu jih izživi, izrazi hrepenenje .. .jaz sem se šele pri 20 zaljubila ... prej ni bilo časa – ples me je celo zaposloval, izpolnjeval.

Čudovito je, da lahko plešeš s popolno neznano osebo – pa se bosta ujela brez besed in razlag!

Na kateri koli kotiček sveta greš – če boš zaplesal, te bodo vsi razumeli!!! Moja plesna učiteljica Živa Kraigher se je zavedala pomena plesa za osebnostno rast – zato je že pred več kot 50. leti napisala program za predmet Ples v osnovni šoli. Imamo glasbeni pouk, likovni pouk, telovadbo – imenitno bi bilo in koristno, če bi imeli še plesno vzgojo. Mogoče nekoč v prihodnosti, ko se bomo dovolj močno zavedali pomena plesa – ne le za sprostitev, za razvedritev, za zdravje – temveč kot pomoč pri razvijanju umskih sposobnosti. Kot pomoč pri osebni rasti. Kar je pisal že pred 100 leti indijski filozof Šri Aurobindo – umetnost je važna za razvoj naših možganov. Danes pravimo: »Pogovarjajmo se! » »Igraj se z menoj!«, »Zapoj nam kaj!«

V prihodnje pa bo čisto običajno, da bomo povabili Drugega – zapleši z menoj!

Justin Jauk – ŠTIRJE KOMADI, Kulturno društvo Mariborska literarna družba, JSKD, Območna izpostava Maribor, Maribor 2021

Slovenski dramatik, pesnik in nekdanji igralec Justin Jauk je pri Mariborski literarni družbi v Zbirki Prvenci objavil svojo knjigo Štirje komadi (2021). Vanjo so uvrščena dramska besedila Bar pri Čarliju, Lepa Vida, Ples prasca in Strah.

Drama Bar pri Čarliju se zgodi v štirih nočeh. Gostilničar Čarli in romski prijatelj Sabri na videz ne doživljati nič posebnega in usodnega, morda jima gre zgolj za preživetje, toda iz njunih dvogovorov je mogoče izluščiti filozofsko sporočilo, prepredeno z eksistencialno in nadrealistično naravnanostjo. Jauk omeni skrivnostno moč, ki vse spreminja ter odnose med ljudmi obrača v svojo smer; gre za to, da človek hoče živeti in ljubiti. Skrivnostna moč ljudi druži, z njo se rojeva lepota. Dramatik verjame, da je smisel zelo preprost, treba ga je kratko malo iskati, ga najti v kaosu, resnico približati izbranemu trenutku ter biti to, kar si, in biti to, kar nisi. Vsak človek po svoje obvlada svoj smisel. Najtežje se je naučiti spoštovanja, toda pri tem prizadevanju je treba vztrajati. Svet je žal daleč od resnice, vse preveč je laži. Ljudje se smejijo prazni besedi, toda prijateljstvo vendarle ni izginilo s površja Zemlje. Čarli in Sabri ga znata ohranjati. Ni še vse izgubljeno, upanje ostaja, upanje in tudi sanje.

Justin Jauk se je že pred leti poslovil od gledališča. V drami Bar pri Čarliju omeni, da so gledališčniki posebni ljudje. Ne da se jih opisati, pomembno pa je, da jih čuva sam Bog. Veliko jih živi na robu preživetja in vendar so pokončni in ponosni, tako rekoč veliki ljudje, omikani, dobri, srčni in predani. Avtor uporablja knjižno slovenščino, tu in tam pa tudi pogovorni jezik. Pisanje podkrepi z vzkliki, nekoliko preoblikovanimi hrvatizmi in aluzijami (na primer na romsko pesem Cigan, ampak najlepši in roman z istim naslovom, ki ga je napisal Kristian Novak in ga imamo v prevodu Đurđe Strsoglavec tudi v slovenščini).

Lepa Vida je poetična drama, v njej so elementi religioznosti, čustvenosti in tu in tam že skoraj patosa. Poglavitna naj bi bila svoboda, toda odločitve, pri katerih se protagonisti, zlasti protagonistke, ne ozirajo na druge, je na koncu treba plačati. Veljavo imajo tako duševna doživetja kot tudi telesnost. Drama je parafraza motiva lepe Vide – Jaukova Vida ima nekaj lastnosti »tradicionalne« Vide, nenavaden pa je njen vzklik: »Oh, saj sem samo ženska.« Je bilo njeno iskanje svobode in ljubezni zaman? Se je izničila? Jo je smrt svojcev dokončno določila in ji vzela prihodnost? Justin Jauk njeno samospraševanje podaja v izbranih in slogovno izpiljenih verzih, včasih tudi z rimo. Kdaj pa kdaj je načrtno starinski: zaimke in predloge postavlja za samostalnike ter pričara notranje napeto in vznemirljivo vzdušje. Avtor navaja tudi latinske izraze. V siloviti emotivnosti bi bilo mogoče prepoznati tudi sledi magičnega realizma.

Drama Ples prasca ali Vrag na vasi je svojevrstna igra absurda, postavljena v leto 1967. Uvodna razjasnitev oseb je filozofska: avtor omeni moško in žensko bit-JE, glavni lik Prasec je heideggerjansko samo-po-sebi-bivajoča-bit, besedotvorec je retorik, pesnik in duhovni sledilec, ženska niha med vrlino dobrote in moškim idealom, srčna je in voljna upravljati z moškimi čuti, Vrag je učlovečen in pravzaprav božanski začetek, bitje, ki obstaja zaradi ljudi in v njih izzove ljubosumje, prezir, posmeh in razvrat ter spodbudi zločin in poseže v življenje protagonistov v drami. Ima se za Boga in stvarnika, torej za vsemogočno bitje. Človeško zlo je njegov navdih. Avtor premika čas in sporoča, da je življenje kruto in nepredvidljivo. Prascu dovoli, da zapleše, in ta ples je simbol njegove svobode, minljivosti in smrtnosti. Osebe ostajajo odtujene druga od druge. Seveda bi lahko bilo tudi drugače. Jauk položi v Pripovedovalčeva usta naslednje besede: »Razumeti pomeni drugačnemu prisluhniti, ga spoštovati in mu dati pravico, živi in pusti živeti.« (str. 61)

V drami Strah avtor uporablja imena zgodovinskih osebnosti, vendar jih dodeli nove vloge in jih postavi v sedanji čas. Literarni liki se spet uveljavljajo kot neutrudni iskalci resnice in skrivnosti, zemljepisno se lahko pomikajo kamorkoli, nanje preži smrt. »Aluzija nastopajočih je zavest, v katero vstopajo ljudje z vsakdanjimi skrbmi. Dejavnost protagonistov je želja strasti, ki je breme, kakršnega nosi vsak izmed njih.« (str. 71) Božje ne more obvladati nasilja, vojna je neizprosno določilo življenja teh literarnih likov. Neprestano jih spremlja slutnja smrti, strah se je zajedel v njihove kosti.

Urednik in pesnik Marjan Pungartnik se v spremni besedi Poezija, ki sije skozi sloje zapisa spominja, kako se je Justin Jauk v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vključil v literarno delavnico, ki je potekala z mladimi avtorji neodvisno od vseh institucij. Jauk je tedaj vzbudil pozornost z izjemno predstavitvijo svojih besedil. Nič nenavadnega torej, da se je odločil za igralski poklic. Minila so leta, nekako sta izgubila stik, pred nedavnim pa ga je Jauk presenetil s svojim prvencem z naslovom Štirje komadi. Vsak njegov dramski tekst Marjan Pungartnik vidi kot kompleksno podobo s številnimi sloji – slojem arhetipom in motivom, ki je osnovni in izhodiščni, avtorsko osebnim doživljanjem sveta, organizacijo tega sveta, avtorskim lotevanjem in postopki pri obravnavanju teme. Seveda je slojev še več, med njimi tudi oblikovanje oseb, jezikovni vidik, politično dogajanje in psihični procesi. »Ko zložimo vse te sloje kot prosojnice, dobimo kompleksno, mestoma skoraj nepregledni, kompleksni, končni smisel besedila, ki je, presenetljivo, poetično estetiziran.« (str. 105) Pisec spremne besede se poglobi v vsebino, slog in sporočilo posameznih Jaukovih dram in odkrije rdečo nit, in sicer delovanje skoraj nedoločenega Njega, predmeta tihega in nesentimentalnega hrepenenja. Marjan Pungartnik meni, da to ni Bog, temveč je to On, postavljen znotraj človekovega bivanja in prej slutnja kot stvarna figura. Grmado poezije, zloženo v dramsko dogajanje, je vsekakor vredno brati, lepo pa bi bilo, če bi Jaukove drame uspele priti tudi na gledališki oder.

Žito

Žito

Žito

Žito

Žito

Žito

Klas

Klas

Klas

Klas

Klas

Klas

Klas

Klas

Klas

Klas

Klasje

Klas

Klas

Klas

Klas

Klas

Klasje

Klasje

Slak

Žito

Žito

Žito, klas

Žito, klas

Literarno društvo Sončnica Rogaška Slatina
Prešernova ulica 31, 3250 Rogaška Slatina

Datum: 12. 03. 2022

LITERARNI RAZPIS LD SONČNICA ZA ZBORNIK IX, 2022

Spoštovani,

živimo v svetu obilja materialnih dobrin, v svetu večnih konfliktov in vojn, večkrat manjka duhovnih dobrin, tistih, ki delajo ljudi in odnose lepše in boljše.

Literarno društvo razpisuje literarni projekt Kaj lahko naredim za boljši svet. Kako si zamišljate boljši svet, na katerem področju, kaj bi osebno spremenili, kaj lahko kot posameznik prispevamo k boljšemu sožitju?

Želimo, da bi ob članih literarnega društva svoje misli izrazili in zapisali še drugi, zato vabimo tudi osnovnošolce in srednješolce slatinskih šol, da sodelujete.

Literarne prispevke pošljite do 10. junija 2022 na naslov erna.ferjanic@gmail.com. Uvrstili jih bomo v naš letni zbornik, ki bo izšel v novembru. Predstavitev bo v knjižnici Rogaška Slatina, vsak avtor besedila dobi izvod zbornika.

Veselimo se sodelovanja in vas lepo pozdravljamo,

člani LD Sončnica Rogaška Slatina.