Objema me zelena noč,
čutim jo, ljubim
s svobodno mislijo,
občudujem in se čudim.
Jaz in ta zelena noč,
bitje v bitju,
Stvar s svojim Stvarnikom.

Mir je,
poslušam ga,
jutro je,
a je tih večer ...

Zajezi moje misli, Bog,
v topel mir,
daj mi čez vse
veliko spoznanje,
dokler se ne nagne večer!

Sklenil je roke,
poravnal duha
v svojih laseh,
izdihnil nemir
vsakdanjega
in se tiho spočil
v misli na Stvarnika.

Gledam ta čudoviti svet
in tak mir plava nad njim
kot ob stvarjenju.
Sence tiho počivajo.
Ljudje spijo v svojem počitku.
Nič ne moti tihega vrtenja
zemlje skozi vesolje.
Z menoj si
in poslušaš strune moje kitare.

V preddverju
večnosti
živimo,
v dvomih
in bolečinah srca.
Izgubljeni čas
se vrne;
v zrcalnih podobah
se v prizmi duše
dotakne Boga.

Kamorkoli greš,
naj s tabo mir
in tvoja bolečina
govorita,
da je tvoj cilj
modrina
in tvoja pot
z neba prelivajoča se
sinjina.

Konec je
le zemeljsko slepilo,
ozreti se v nebo
je edina prava pot,
najlepši dnevi
so bili neba darilo,
edini konec je začetek –
in tam je Gospod.

Slišiš čas,
podoben tišini,
podoben temi,
podoben
drevju v mesečini?
Stoji,
a daje in jemlje
trenutke,
nazadnje še sam
izgine
kot reka v megli.

V topel večer žari mesečina,
skozi okno nosi pozdrav z neba.
Utrujen si
in s teboj bolečina umira
od dobrote utrujena.

Trepet v prsih,
iz krikov stkan;
sila topla, ki si našla
pot iz globin v višine!
Harmonija, ki mi poješ
hrup in šepetanja –
Tvoji roki se predajam,
srečen kot v najlepših sanjah.

Ne morem z glasbo.
Ne morem s plesom.
Ne morem s sliko.
Le besede imam,
veliko besed
in prazen list
in sebe,
ko ti hočem povedati,
da te imam rad.

V tiho noč se zazrem,
pod svodom so le oddaljene luči
in drevje lahno šelesti.
Vse spi in noč, kot da očiščuje,
da bo jutri nov dan
vzljubil ljudi –
saj po zemeljski temi lahko ostane
le, kar je Bog namenil večnosti.

Več modrosti je v drugih,
kot je premorem jaz,
a plavamo po isti strugi,
različna sta le duša in obraz.
Ista reka je za vse na zemlji čas,
za vse je milost prebogata
in vse razdvaja nas
navezanost na lastni jaz.

Jasen, čist je in bogat,
eno v mnogem
in vse zajema,
radost dni
in upanje večernih nad,
najlepši ogenj, ki tišino vnema,
jok dojenčkov,
pesem neba in trat,
ujet v naša srca,
ki jih od zunaj objema.

Svetloba se izvije
iz teme,
použije rože,
jih zamakne
v svet,
poln kipenja
modrih travnikov
brez konca.

Kadar ni teme
in so zrcala čista,
skozi nepremičnost
sije sonce
v pričakovanje
Njegovega prihoda.

Ko sem sam, se velika knjiga
mojih misli in molitev razcveti
in po poteh spoznanj se vračam k sebi.
Takrat sem jaz. Takrat si Ti.
Ti, nespoznavni,
ki vame tiho zarisuješ svoj obraz.

Toliko ljubezni čutim,
tudi zase,
da se dvigam
pod luno te noči,
ki naj ne mine!
Saj beseda se razbline,
ko začutiš
Jaz ljubezni,
ki prihaja
iz tišine.

Njegove roke
trde so,
a mehke,
če duša v nove
se pokrajine odpre.
K njemu se
in k sebi vračam,
drugo pa vse
kot popotnik
pride in gre.

Tiho lega mir na oči,
nekaj v prsih se premika –
ali pa … žari …
Morda je to ljubezen,
ki je niso ugasnile
dnevne luči.
Zdaj lahko zaspim.

Rad bi tiho srečo v sebi imel,
tiho srečo,
ki nihče bi je ne mogel vzeti,
ki ne mine z urami ne z veki,
tiho srečo,
ko z Njim bi ljubil in živel.

Ne na zunaj,
naj v srcu
se globina temna
spremeni –
v svetlo,
mavrično nebo,
ki bo sijalo
iz duše in iz oči!

Vse, kar ni Bog,
mora umreti;
in umira,
da bi živelo.
In mora trpeti,
da bi našlo izvir –
v času, ki pripelje
vse živo nazaj.

Kot molitev me ujame
čisto nebo.
Izdihnem s strastjo
iz sebe vse,
kar je v meni težko
in z Njim poletim.
In si rečem:
Glej, kako lahak
lahko živim!

V višave hoče duša poleteti,
biti svobodna in radostna,
in le prijateljstvo jo more oteti,
da se odtrga od dna.

Ljubezen našel sem, kot mora vsak,
vsak mora vsaj nekaj ljubiti,
pozabiti sebe, iz sebe iti,
takšna naša je preizkušnja, tak je naš oblak.

Ljubezen, ki jo daš,
ujame dušo in se vrne,
zakaj ta je edina,
ki moč angelov lahko obrne
v radost tistih, ki jih ljubiš …

Eno si,
ko je mir bogat,
ko vse krog tebe zaživi,
ko raztresaš misli v prostor,
in jih najdejo sli – nebeški angeli,
da bi jih nosili okoli
in se vse v tebi sprosti.

Vedno so pogledi naši čisti,
le oblaki v njih svoj Jaz gorijo –
rdeči so, a ko se v modro spremenijo,
kot Ti v našem jazu zazvenijo.

Tvoja melodija mi prinaša spev tišine,
polne svetlobe kakor tisoč sonc,
kakor da je vsa en sam svetel ton,
vrača se domov v svetle globine.

Kje so meje svobode,
ki iz naših src ječi, kriči?
Mar niso ograje
le izmišljene podobe,
ki rastejo
iz navezanosti in strasti?

Prepevam, ginevam, smrti več ni,
vsak atom je le čudežno prerojenje,
vse, kar je, je na poti v vstajenje,
luč je le brlela, ogenj zdaj žari.

Bog, s tabo hočem biti,
najti tisti sveti mir,
ko koščki se sveta razbiti
ujamejo v svetal večer.

Mir,
ko minejo vsa
pričakovanja,
ko hrepenenja
najdejo
zadnji izvir ...

kiši jutarnje
na mokrom lišću bijeli se
pero galeba

od zamaha do zamaha
stara lepeza sve je
živahnija

skok skakavca
s balkona - nije mi dao
da ga pomilujem

I

S pisalom
potegneš črto
čez list,
da zakrvavi.
Prisloniš se
in zaznaš učinek nastajajoče pesmi.
Njeno pokrajino objameš
v celoti
in potem ugotoviš.
da si na neki drugi strani
lista.

II

Iz razpoke v listu
se dvignejo
zvočne stopnice ustnic –
po njih (s)teče življenje
kvišku,
tekočina dneva se vzpenja,
(44 stopinj Celzija je)
življenje s prsti podrsava skozi lase mesta.
Sonce, dehteča guba neba,
je vse bolj bronasto:
kot kupola, ujeta v daljavo,
v konico pisala na mizi.
Iz notranje razpoke lista,
na zunanjo mizo,
bodo privrele črke.

III

Črkon poči.
Črke se razlivajo vodoravno: s ž i k u h t r š t v f l i …
Kapljajo,
navpično:
d
g
k

t
m
.
.
.
Pršijo skozi mala in velika vesolja belega:
a                              k         s o

s                                                            g

        š        u                                      l z

Potem se zberejo v pesniku,
lijaku navdiha,
in se razširijo v pisalo.

IV

Konica pisala
cveti v kupolo.
Pod mikroskopom pesništva
je neskončno polje cvetov.
Napeti so
in v beli zrak lista
se dvigajo
in spuščajo
in celijo razpoko v listu.
Črke se združujejo s cvetovi.
Pisalo utripa v žile,
ki zapisujejo pesem.

V

Roke oblakov se dotikajo
bronaste kupole,
ko je bel list še vedno na mizi:
miza je ploščato nebo,
po katerem pesnik orje z očmi
in poskuša razumeti sonce.

List na mizi je zelo oddaljen
od oblakov na nebu,
oblaki na mizi so zelo oddaljeni
od lista na nebu –
a je vse dovolj blizu,
kot je eno vesolje dovolj blizu drugemu.

VI

Če bi počilo pisalo,
medtem ko piše pesem,
bi bilo,
kot bi počile prsi pesniku,
ki napenja dan
in ga približuje noči
s tolikšno silo,
da spraska vso tèmo svoje biti
izza mehkih vek.

VII

Prsi iz črk tipa,
ko se z rokami
upogne k vejicam
in jih polaga na jezik
pesmi.

Potem steče
v stožec sebe,
naga in radostna,
z lepotično piko
na levem gležnju,
in utone v roso črk –
vsakič ko se razpre
v konico pisala.

VIII

Po papirju steče dolga poved in se kar noče zaključiti in ne upošteva roba;
šele pri podpičju pade
v prepad
in se upeha
na dno
same
sebe.

IX

Zbližano je:
pesnikovo bivanje z oblaki,
oblaki z bronasto kupolo …

Črke tečejo kot maratonci,
ki mahajo skozi vročo migljanje zraka.

Pesem se kliče.

Pesem se sliši.

Pesem se zapisuje navznoter.

Z lista se plaho zbriše senca
in zapusti sobo
kot milozvočno kadilo ritma.

X

Navdih se je raztegnil.
Odprl.
Planil.
V bele plasti lista se širi.
Ptica razpira peruti kupole
in sestavlja popoldan.

Črke so zrele,
da si jih pesem zloži na telo
in jih pesnik odtrga
s krošnje pesmi …

Bralcu jih dá,
ki jim bo z očmi
na konicah zob
predrl belo telo.

TIŠINA

Samo tišina
in bela sled na jeklenem nebu;
moje razparano srce.

Sonce krvavi na ostrih stolpih
neke tuje dežele.

Vsi prijetni zvoki zamirajo
v meni.
samo tišina.

RAVEL

Korakajo zelene vojske;
slišati je flavto,
bobne,
jok daljav...

Prihajajo;
o, prihajajo v ritmu
svojih korakov,
v ritmu bobnov.
v ritmu flavtine
slavčkove pesmi,
zelene vojske prihajajo!

Korakajo;
vihrajo prapori,
prapori visoko vzdignjeni,
zeleni prapori zelenih vojska;
in opija glasba
in rojevanje
in prihod
in bat!

Korakajo zelene vojske
in pred njimi se vrata sama
odpirajo.
Vsa vrata sveta!

Korakajo zelene vojske;
ihti bolečina v prsih.
Zaželim...
Koraki...
Naj še traja!

MOJE ŽIVLJENJE HUASKARAN

Moj grob, Sahara.
To nisem več jaz.
Tukaj vetrovi drugače vlečejo;
polni prahu, stiskajo in vrtinčijo
kamen, človeka, pesek,
zemljo samo.
Moj grob, Sahara.
Kratka je zora pred nami.

Moj sen Ganges.
Ko me deževje uspava,
ko me bogovi kličejo,
me Indijančeva roka
trosi vsako noč.
Tako s staro zavezo obstoja
smrtniki kronajo neko prvotno ljubezen
do večnosti.
Nosijo me reke,
potoki;
nosijo me sejavci v dlaneh,
sejejo...
Postajam nesmrten
z vsakim zrnom
in ostajam v vsaki kaplji,
v vsaki iveri...

Raznesen s svetlobo,
stopljen, zdrobljen, raztreščen...
in slišim zateglo psovko,
molitev,
kletev Velikega čarodeja;
kot da bi tudi on rad z mano.
Moj sen Ganges.
Kratka je zora pred nami.

Moje življenje Huaskaran.
Ne, nikoli ne bojo ukradli
tvoje velike ptice...
Poslušam, kako gre čas mimo mene,
zaprem oči in začutim;
tako je nastopil čas obreda
Sle in Ponosa,
čas novega porajanja na palubi
neke ladje smrti, ki plove...

Pritaknili so baklo
in me počasi sežigajo
na grmadi prihodnih ploditev.
Je kdo srečnejši od mene?
In ni solza
in ni tožbe
in ni žalosti...
Samo sreča
in ščepec pepela v stegnjeni
Indijančevi dlani.
Moje življenje Huaskaran.

Prevedel Franci Zagoričnik

ALO GOSPOD
vi z vodno trajno ja
prijazno prosim a sem
prav prišla
a ne stanuje pri vas
že od decembra lani taka sivkasta
ko svet mivkasta matrona
kaj pravite
kako ne veste
kako a ne bi radi videli
kdo vse se skriva v onihle sedmih sosedovih
kaki kantah hehe
potem pa prosim pejte tja
kar zdaj potavhat
pa vso srečo
no no
rileks
rabatno rebro stavim
da dobri boste tudi brez
kolonjske tekvandoja trikoja
a da naj takoj
odjebem pah
mater ste sitni
se res niste v mali šoli učili
da onale monstruozna madam cele dneve tedne vikende
densa ob obkoljenih paprikaših krompirjih lubadarjih in pravkar
kompostiranih marjeticah mojstrsko jih
pestuje jim s svojimi poroznimi prsti piska
pogrebne kancone se zraven
igra monopoli poker gnilo jajce pare petre pane in ostale
abrakadabrce artistično lično hočem reči resnično
kdo bi jo sploh prenašal v lastni
ali sosednji bajti
ah seveda
ni riba
raca
itak
tudi ne

ja ja
saj pravijo
da k dvema
dosanjanima decijema
drtidensing ironije pa ja
ne znam zares zeh ah kot da
nisem enih salamensko satenastih
333-krat kokodaknila kam
naj naganjajo penaste prikazni
ki me imajo pripopano
na nemih očeh od koder
lahko lokam le klavrno
namočene mačice
in namrščeni
nič
hk
hk

aj
pa sem vas
no no
kaj zdaj jamrate
saj pravite
da radi bi vedeli
kako onale misteriozna madam
se nosi a ne
a niste lani brali v rdečih novicah
da baje je prima pjevačica
pijanka pretepačica pač
prava možača
ampak po pravici povedano
ne vem
nisva se še srečali
iz oči v oči
sicer pa
ne vem
ali bi jo sploh
prepoznala veste zaradi vdora vode
strahu stenic so se mi sinoči snela
zrkla zakotalkala so se
daleč daleč
stran
med kremenaste kalanke korodirane menda
na moratorijih tega mojega
mnogo mnogo preveč
prepadnega palatuma
molle

aa
ne ene mrvice
ne ene nemarne ranice
ne ne nočem
mencati kantabile torej naj
do konca kandelabra listam le
madridsko modri dim
in razna razrahljana polkna pha zakaj sploh
ste sedemkrat rekli da me motri obraz
prostran kot strelna stena ste smodnikasto rekli
naj ga prec popraskam aha kar tako
za zraven
za medeni dan
za roza menico no
kar mimo mozolja pepelkica prejokcana ohja saj
oprezno mozgam ninenaj zmajmataj ampak
a res ne veste
zakaj zataknjenim perjanicam
ni mar za sumoseanse
z resnico

morda bi
zimzelenega zajca
pepitasto polenovko
streho starodavne barke
z marmeladnim bazenom
XXL limonado lakubanjara plus
lento kraljica kameljega kelnarjenja po svoje
pa pet pred dvanajsto postane normalno
da te je pje pravkar knokavtirala
protokolarna palmohidroza hja
zdaj grickam golobje
jekce pekce da
prec pomaga
pravijo

po par reprizah
in osmih meandrih limanja
na narasle marmelade
mlade mandragorine pomade
organske posode pralne sode
manganske gele gasoline trojne
aspirine oo-ooopa spet potonem ker
a vam manjka kaj kolegica draga dajte dajte
drmajte igrajte slepe piraje raje
z mesnatimi kamilcami mhm
markiranje baje izjemno
pomirja pravijo oja ja
pa ja
ajd v pitalnik
pipika

mar
marsejski kostanj in cigara ne
pisneta pretentata planeta
ko me mika da bi
se sesedla
in snedla
strda
do daske

psst
s poetične perspektive
so sanje zmeraj
zanesljivo zastonj
s patetične perspektive
pa gre predhodno
posedovati prekaljene
goreteks glušnike

se mi
ne sanja
do kam naj igram
reverdyjevega kanibalskega
baskervilca
a na samo
srečo
lahko kolebam med
kventiaksom in standardnim ad hoc
ovratnikom s cmokajočimi gumbi
a la lagerfeld
le da bi bilo bolje premolkniti
zaradi kroničnega kolcanja
sanj
kajne

da bi brez bremen
sesekljala sanjsko knjigo
sem si nemudoma
odplaknila korenine
in odpihnila jezik
a namesto
kako letim
kasneje gledala
kako kravlam v kennedyjevem
sestreljenem aeroplanu 737 MAX 8
CG bi do kraja premolknil
nad neomikano mano
in ne bi bil
edini
kakor koli
ponavadi pred pristankom
pojem emper neoprane špinače
in vsak zadnji
zavesljaj odsanjam
z amoled rokavčki
za zobmi

vik in krik
nad kosmatim kositrnim zrakom ko
med dresdenskimi balerinami aha natanko tam
za ravnokar razsekanimi kronicami brez
enega samega samcatega
postanka plavam
zeleno krastačo

marnje o pompejih prepodim
s seciranjem prismojenih pancet
v svojih prenapetih petah prikimam
ni mi mar za m.rothka in mokasin №16
sredi smrekic in malinovca moram
samo svečano snežiti
pocinkane črke
pravim jim
pierrotove porcelanke celo ko
mimogrede densajo po nedeljski preslici
in neosipanih pavjih peresih
pomrznjena za njimi gazim
poredkoma izdam
kam ali zakaj
ker valda le lazim iz ene
prosojne papirnate temnice
v sosednjo prenajedeno jebenti
300 sodrastih streh
babičinega krampa pa
avč

radiacija

vse to
med obema koncema
je eno

dimenzionalen prostor
brez posiljene težnosti
od kolebnic do piruete

drviš skozi izpuščanje
oprijemljivih točk
je vse manj

v loku ostane tetiva
odzvanja nekaj
v praznem

ptice letijo
strelec se vrača
ribnik je z vsemi miren
od sebe nihče ne daje glasu

noč se spusti najbližje
v vejah topla socvetje
v zraku mraz korenine
v sveči sten v glavi kri

v nabiralniku ovojnica
na planetu tvoj naslov
listek takoj se vrnem
na dežju na soncu
pod mavrico
černobil

Akvavivarij

Sredi nečesa te nekaj zmoti
(dodano kasneje)

po horoskopu sem neviden
organ, podoba ... tuje misli,
na nebu vselej in ponoči -
sem celo viden.
V bistvu sem kar periskop,
ker vedno, torej vselej, tudi
drugod najdem nekaj, kar
mi bi ustrezalo in v tem
pogledu, tehtnica moje
znamenje ni, na nebu,
za časopisom in tako
naprej. Ne tehtam, če
možnost obstaja, da
vesoljni potop znači

vse, kar je kopnega
pod vodo, je hkrati
vse kopno Zemlje.

naj sicer ne bi bil-
Vodnar mi je všeč,
vidite: zakaj samo
zato sem peri skp,
edina lega, možna,
edini prostor, ki ga
ni.

in je zaman vsaka
pesem
zaman

belo, pisano, vse stopinje,
občutljivo, bombaž, volna

sintetika

največje prijateljstvo

pušča nevidne sledi
pot ni zlagana, če je
nihče ne prehodi do
obeh koncev, hkrati

razkorak skupaj
kjer se znajdeš
je vodnjak idej
brez čebrička
brez kolesca
brez ročice
ali vse to
že ima
ideji

vrv
vzvod za
v nove sanje
sanke na verigah
psi in ledeni prepadi

homosomatski (haski)
jing jung jang
dvosled
štirinožni prijatelj

nisi pil iz te posode
ne ve kje si pokukal
ven nikogar ni da bi
vprašal ga v prazno

gravitacije naenkrat
ne poznaš si v naris
odtenek v zaobljubo
vsa globina je v tebi

nekdo te je izvlekel
zdaj je svet spetcel
pod teboj ni trpljenj
rešen tvoja ramena

sam sebi štuporam,
štorast mlaj pelikan
pesem za pod noge
polinom zobotrebci

4x4
šestnajst, en račun
avtomatično, kalkulator
naprimer ne more izračunat
sredine nepopisljivo dinamične

kjer se lahko vse zalomi
napredovanje omogoča
reduktor

... dobiva se pri glavi

potem jih začneva klicati
enako/ tudi tiste, ki jih ne
poznava/ obrise hrbtišča
drživa v eni roki/ drugam
list ne gre/ odstre/zastre

najin namen ni določljivo
sredstvo/ recimo, da leži
knjika/ že zaprta namigu
izvzema/ dejstvo, da ne-
moreva/ pogledati vanjo

ne pomeni imeti pravilen
pogled/ v, naprej se nudi
ne obema/ prazna, votla-
statično je/ drn> ostane-
kdo ta/ kje rameni stiska

čepe sem ena k tebi
manj

azil ust raci jadro nama šibra
davi carinka je dva zadržala,
bila sva midva na poti narobe
dvocevka enega 2krat zgreši

v vrsti sva na obeh
bolj

varna/ raztrgana v listih speta
razmerja/ pristajanja na nego-
to vos ti/ kripa zaman j škripa
volan gre v prazno/ podn gas

zdaj ji rečeva kniga, rečeva
ji pesmi, položiva jih v kruh
zdaj ji rečeva najej se tega
nekdo si izmisli rezino sira
s tako veliko luknjo, zdaj ji
rečeva kdaj bodo to znali

s tistim ta ples
ni vodi še
čim

prej nisva vsaki rekla tako
pesem

brez repa, ni vrat.
kje si začel/ brat?

Premagan si,

tako, da imaš
samo še vse*
rad.

Potem sem za vrati našel državo,
kjer ljudje niso znali govoriti svojega jezika, niti kateregakoli, kar sem jih srečal in že v tej cezuri življenja, poimenoval sem to kar, trenutek pod trepalnico, kjer sem bil, bil je vznikal sluh po novem in vseh, razen tem, tega ni bilo razumeti. Kot bi tiskarski stroj tiskal na istem mestu, nekako so govorili, ampak stisnjeno, nabito branje. Izšlo se je, kot pri denarju ni matematike, da več kot vse teče namazano, če se vsak dol razleze, bo glas še naprej uporabljal hodulji, kot na zobotrebcu ravnodušja obviselih
s pljuvanjem vzajemno
do tukaj
nisem pomislil kako postaviti vprašaj.
Na naslednji strani me je čakala kljuka.

m u r k a

na tvoji poti
senca izgine, očem
prikaže se gozd

pokopališča
ni, verjetno je od tu
še bolj napeto

ležiš izven senc
drevesa sadiš čez dan
neizrečena

s koraki si pot
nebo predstavlja noči
v tlorisu usod

molk, ogledala
okvirja za tišino
se zida brez vrat

z dotikom
arhitekture, za-te
upočasnijo?

Deblo spomina
za ... Nosiš, v krošnjah še ne
prežaganih sanj

jelenje rogovje
na steni
nanj rosi prah

cvetoče lipe.
en cvet sem shranil
v herbarij

Zvončki se
priklanjajo iz snega –
zebe jih

kokoš si prešteva
perje. našteje
do sto krat sto

divje race
v vodi. postavljajo
se na glavo

veter upogiba
tisočzrnati klas. vmes
za odtenek maka

planika se
nadihala ozona
in zdaj spi

lisičke v gozdu
rastejo v rdeče
mušnice

morske školjke
samo zavajajo
s svojo lepoto

golob iztrgal
golobu kos kruha
iz kljunčka

breza z lepotno
napako. namesto bela –
črna

mačka pije mleko
in je vsa popackana
po brkih

poletje. mak veselo
otresa svoje rdeče
oblačilo

opoldan. metulj
poplesuje kot lok
po stradivarki

slak splezal na ograjo.
trikrat prikimal
v vetru

pomlad.
goloba na strehi
se kljunčkata

filozofija in ljubezen
in zvončki s porcelanastim
nasmehom

april, kar naprej
dežuje uboge ptice
ubogi metulji

šiva spi v orjaškem
tulipanu in tudi
v sanjah meditira

avtobusna postaja
in avtobus
z brki

polob v ušesu
gruli petnajsti
kvartet

Poletje –
s soncem ozvočena
simfonija

NA DNU NEBA

Ne vedoč kaj prihaja
hodim po tej zemlji
dal si mi ta nasmeh
dal si mi to ime
še preden sem vedel
sam zase
tako daleč še nisem bil nikoli
ta veter
ti travniki
bodo za zmeraj v meni
odzvanjali
v zenitu sonca.

Skozi tvoje okno
se vidi del Ljubljane
ki sem ga zmeraj opisal
kot najbolj »ljubljanskega«
pa čeprav se ne vidi Tromostovja
Tivolija ali Križank
v oči bode le razgled
na hrbte Kamniško-Savinjskih Alp
nikoli ti tudi nisem mogel razložiti
kaj je na tem tako »ljubljanskega«
morda ko zvečer
skrčen ob oknu in cigareto v roki
spremljaš še zadnje trole
polne pijanih sanjačev
s čeli naslonjenimi
na umazane šipe
prelepljene z reklamnimi oglasi
kolesa pa jih vozijo
nazaj v realnost
v predmestja
kjer jih bodo že zjutraj
enačili s pedofili
in heretiki
morda je najbolj »ljubljansko«
prav to
sveži prišleki
nenehno prihajanje in odhajanje
mladi umetniki
polni neizkrivljenega navdiha
in prepričanja
da je Ljubljana
»the place to be«

Ne(hote) sem postal
mojster v odljubljanju
puščanju stvari nedokončanih
gnetenju strahov
in vem da sem ti napisal
že preveč ljubezenskih pesmi
in ti nikoli povedal
da si mi bil takrat všeč
in me kak dan za trenutek ali dva prešine
kaj bi lahko bila
če bi bilo takrat drugače
in bi meni bilo malo manj mar
kaj bi si ljudje in predvsem ti
mislili če bi si upal reči
rad te imam
in potem me spet prešine
da morda ni prav
da se izmikam
življenju
da ne bi rabil
čutiti
zavrnitev in bolečine

ko bom naslednjič stal
pred Severnim morjem
bom galebe hranil
v tvojem imenu.

V meni se pripravlja na dež
ker tebi ni do dvojine
opolnomočeno strmiš vame
in mi na tvoj asertivni način
dopoveduješ
» vedel si v kaj se spuščaš
ne bodi tak posesiven otrok«

celota
pokajoča po šivih
si obuje čevlje
in zakoraka v svoj pravilen svet
polovica
ki potrebuje objem
spolzi vase.

NEXT, PLEASE

Zdi se
kot da sem
nasedel
samemu sebi
da sem zmožen
živeti
brez bergel
v tujih mestih
brez dreves in sonca
brez parkov in klopi
nikakor ne ustrezam svojim idealom
izpred desetih let
prerasto sem malega oportunista
ne ljubi se mi več
kimati in smejčkati
neumnim kravatarjem
sluzastim pedom medom
ki bi raje videli kaj drugega
kot pa mojo novo pesniško instalacijo
še zmeraj pa se tlačim
v te pretesne kalupe
ker to je pač the way to go
v začetku pač malo potrpiš
malo manj ješ
malo več delaš
malo manj spiš
malo tesneje zapiraš oči
in se kdaj skloniš tudi nekoliko nižje
kot bi si zares želel
psihiatri morajo tudi od nečesa živeti
in se sprašujem
če sem zares srečen
če sem zares jaz
med vsem tem
živim betonom
med 9 to 5 ljudmi
in nekako vem
da nikoli ne bom pripadal
nikoli ne bom eden izmed njih
naslednja postaja
Kings Cross.
NA POPOLNOMAA OBIČAJEN TOREK SE ZALJUBIŠ V SVETLOLASO BITJE

kdaj te še zmeraj čekiram na fejsu
te povabim na kak dogodek
in ti kdaj čimbolj bežno
postavim kako neumno vprašanje
ki ga odgovoriš v parih zlogih
in srčkom
nato zastokam in se ugriznem v ustnico
malo si očitam da sem postal taka buržujska pička
in nikoli ne izrečem ničesar preveč
na ravnost
in vse ovijam v oblake polne nesmisla
všeč mi je bilo
tako zelo
da si me v sekundi počekiral
kaj bi te res rad vprašal
in mi na vrat na nos
sredi Ljubljane
pritisnil poljub na lice
takrat se mi je zazdelo
kot da so se vse moje bedne maske
in prikrivanja
v sekundi stalile
začel sem se režat kot norec
klub temu da bi naju prodajalec
v sosednji trafiki najraje zadavil

in valda sem te potem počekiral
da imaš doma tipa
ki je moj frend
in se vnovič opomnil
zakaj vse izrečeno
ovijam v plasti
vljudnih laži
ker za vogalom
ko se malo odpreš
in si malo človek
zmeraj čaka
novi shitstorm

vseeno pa bom tvoje pegice
in butaste izjave
shranil nekam na varno
v spomin.

P.S. :Bayb, prosim pridi popravit kuhinjsko mizo, aja in tvoje nogavice sem doniral Karitasu. See ya!

Kdaj nam življenje ni naklonjeno
utrinki polni upanja
začnejo ugašati
v skodelici čaja
namesto solz
začne iz naših zenic
riniti plastika
in potem nas na en nič kaj poseben dan
prešine
da smo postali živo utelešenje
naše mame
očeta
odraslih ljudi
katere smo kot otroci
z vso silo zavračali
nekaj poročil
nekaj položnic
nekaj prepirov
nekaj zavrnitev
je bilo dovolj
da smo zastavili
otroško glavo
tiste drobne dlani
in razbrazdana kolena

morda smo od nekdaj slutili
da so stvari
ki nas bodo nekoč dohitele
nam izmile nasmeh z ustnic
in pristrigle krila

da je zima
že od nekdaj tlela
pod površjem.

UMETNOST REDKIH PODOB

Tarkovskemu

Končno umetnost redkih podob:
tihe, pragloboke meditacije o nas samih,
svet v nas okrog nas,
ogledalo miselnega vrta, njive ali lehe,
ugašajoči kajfež za nepotrpežljive,
mladost kot minulost izkušenj,
suho cvetje genialnosti,
vnetje miru in ljubezni,
preteklost, izbrana na novo,
razkošnosveže in počasne slike travnih bilk, sinhronosti vetra,
življenje na prostem v veselju,
odsev raznobarvja,
odsotnost zvokov, prisotnost tišine,
red, ki odsotnost je hrupa,
vezenina lepote,
rajske podobe Zemlje,
malo v velikem,
skrito v odkritem,
preprosto v popolnem, popolno v genialnem,
sanje tega kontinenta kot čuječen, resničen odraz,
svoboda plemenitih instinktov,
razum v toplem kolektivu emocij,
strah, ki spet vero rodi,
poti v Znano - z neznanci (tudi za neznance),
razkritje umetnosti: poezija brez vere, znanosti: potrošno veselje,
nostalgičen dih za nerazumne,
naglas, ki ga nosi globina na nas, okolje zgolj atmosfera,
govor, ki ščiti besede,
beseda, ki daje pomen,
pomen, ki razkriva Realnost,
žrtvovanje idej za Idejo,
žrtvovanje besed za Besedo.

BALADA O COVID-19

Se res dogaja: môra, distopija?,
je to res dialektika v zastoju,
le subjektivna pavza v večnem boju,
da si nabere novih sil morija?

Prekretnica, da gremo v novo smer?
Bo solidarnost zmagala nad strahom?
Oddih, ki v teku bo s finančnim krahom
spet zmagovalec, zdaj in venomer?

Ker smrt ni od včeraj, je ples do nebes,
za vse enak je virus, smo na isti ladji,
razslojenost je trepet in interès,

da bomo preživeli, s hrano ali brez,
čimbolj udobno. Tukaj so razlike.
A komu lažje je umreti? Tri pike …

bel papir pred mano
kdo bo zmagal
kdo bo zapolnil praznino
drugega

PRELESTNA JE POT PO TVOJEM TELESU

Prelestna je pot po tvojem telesu,
kakorkoli že potujem,
z rokami ali usti,
in ko se pridružiš tudi ti,
spet kakorkoli,
se najina pot
v ritmu dveh src
prevesi v noč, polno luči.
Vzameva si čas,
stopava peš,
s celotno dlanjo,
da občutiva tla pod rokámi.

HAIKU (#1)

Starka v kuhinji.
Z lončkom toplega čaja
gosti tišino.

HAIKU (#2)

Krepak severnik.
Odpihnjena daleč proč
moja zaspanost.

HAIKU (#3)

Razbohoten hrast.
Z enim listom zakrito
letalo v zraku.

HAIKU (#4)

Drobna snežinka.
Na dečkovem jeziku
okus vesolja.

HAIKU (#5)

Jesenska slana.
Popolnoma enake
zgrbljene trave.

HAIKU (#6)

Prihod poštarja.
Pri njem hitreje kot jaz
drobencljav vrabec.

HAIKU (#7)

Čedna mladenka.
Vonj parfuma si deli
z neznanim moškim.

HAIKU (#8)

Cepilni center.
Čakalno vrsto pred njim
preskakuje ptič.

HAIKU (#9)

Hladna bistrica.
Otroški mlinček na njej
zgolj v mojih mislih.

HAIKU (#10)

Čreda drobnice.
Njihov edini pastir
mrazeča sapa.

HAIKU (#11)

Prostran grm šipka.
Toliko žarečih sonc
med gostim trnjem.

HAIKU (#12)

Križ sredi vasi.
Složno si ga delita
Kristus in megla.

HAIKU (#13)

Majhno posestvo.
Tlakovana s svetlobo
steza do polja.

HAIKU (#14)

Gola jablana.
Ob bleščavih sadežih
zlata še sama.

HAIKU (#15)

Dom starih staršev.
Na stolu zraven mene
sedi toplina.

HAIKU (#16)

Pajek pri oknu.
V njegovi mreži ujet
samo moj pogled.

HAIKU (#17)

Nihajna ura.
Sredi stene prisotna
zgolj še kot obris.

HAIKU (#18)

Vaški studenec.
Pod težo zvezde tone
rjavkast list breze.

Kako naj vem, ali je prava, dana v veselju
Je bežna rešitev, v temi brezpotja
Kako naj bo greh, kar je lepota,
Je obljuba in prošnja, kar me dvigne v višave.

Si začetek in konec, luč si mi, ko tavam v temi
V strahu, da te izgubim, sovražim, se čutim izdana
Se vržem pred noge čaščenemu,
Da se v grozi obrne vstran, si zatisne oči.

Se darujem, ponižam, ali svoje ljubljeno bitje
Použijem do zadnje koščice, da jeziček na tehtnici se umiri
Merim moči, ko sem z njim, a priznam, se bojim,
da angelsko masko odložil bo črni devil.

Kadar odnese me tja čez oblake, čez vulkane,
tja do nebes, takrat, ko zadene usodna puščica
Se sladka beseda rodi, tako lepa je in strašna,
Ima dva obraza ima dvoje nasprotnih teles.

Beseda ljubezni, si začetek in konec
Le v tebi je luč in luč je tvoj dom
Je angelsko krilo ki te nežno pokrije,
Da je tisto kar rani, le črna senca tam nekje v daljavi.

* Relation to Vesna Milek

VETRČEK

Peterostišje

medo
v gozdu pod
smreko. mora lulat
hlače sleče. veter piha
v ritko

odložim slušalko

boleča praznina
se začne luščiti in vrteti
vedno hitreje
kot derviš
dokler ne obstane
v beli točki
v točki smrti

grenak okus sameva v ustih
v puščavi noči tavam
med sipinami spomina
za mano sikajo kače zakaj

prelijem se v glas
zajadram v veter
in zmorem iti preko
brez vprašanj in odgovorov

ujamem dihe žalosti
preden se zaklenejo vame
in me izsesajo

v glasu prebudim vso tišino
ki jo premorem
da vidim skozi sebe in zvezde
kar je večje in neoprijemljivo

odločil si se za svojo pot
ne boš podaljševal vdihov
stopil si iz njene sence
ki te je spremljala od otroštva
ko si izgubil besedo mama

prižigaš svoj ogenj
z ostanki svetlobe
išče vodnjake
samote in miru

v pešajočih korakih
je modrost sprejemanja
čeprav nimaš let starca
hodiš po zaraščenih travnikih
in nabiraš zeli za dušo

da boš pripravljen
prestopiti prag

ždiš na mestu ker so križišča same pasti
vsak okus je postan
ni več celice brez uteži
še srce brez sanj

lakomna praznina se zajeda v kosti
postajaš vedno bolj ji vdan
brez barve tvoje so oči
ko te obletava črni vran

in že prišla je v goste
polna je ukradene moči
pustila se je ujeti v tvojo mlado dlan
kot da je prijateljica a to ni
ne zmoreš preplavati na drugo stran
izrisati nove si poti

noč se vedno bolj zajeda v dan

nočeš dotikov
ker te bolijo
besede zavijaš v molk
izsušijo grlo
nabiraš meglo
z njo polniš kosti
spletaš dolge prste nemoči
loviš ravnotežje
vzameš oster nož
zarežeš v srce
z mrzlimi dlanmi mi
ponujaš kri

bolečino objamem
z vonjem kamilic

vsak dan znova odžalujem

drobim glas med roso
med pohojene cvetice in brenčanje čebel
v pleteno košaro pobiram sadje
ki ga je drevje mimogrede odvrglo
pogled pasem po senožetih
ki se goli dotikajo neba
čakam, da se nakapa voda
iz skoraj presahlega izvira
ob vznožju Gorjancev

spustim nemoč
potem lahko pridem k tebi
počasi zapuščaš privez
brez obžalovanja

prinesem ti tišino kamnov
in srne z mladičem
toda danes si se zabubil
vse spolzi v molk

usedem se poleg tvoje osame
je ne razumem
je ne znam objeti
odidem
s seboj odnesem nemir

nemir drobi spanec
zvoki telefona se
nenavadno glasno
odbijajo od ploščic
iz zadrgnjenega grla
ne spravim besed
le nemočno jecanje
se razmazuje po
mokrem obrazu
sem kocka ledu
ki se avtomatično premika
naprej nazaj
naprej nazaj
naprej nazaj

bolečina izgine
spokojnost ti objema obraz
droban je in tako lep
hlad se gosti v neizbežno

svetloba neznanih zvokov
se počasi vrti
še nikoli tako blizu
še nikoli tako brezmejno
nedoumljivost življenja

v dlani je ostala
toplina tvojega hladu

pepel se narahlo zavrtinči
na zeleno rumen mah
dišeč po zimi in dokončnosti
v zavetje molčečih smrek
temnih vil dolgih rok
in svilnatih gibov

spomini
pomešani s solzami in ihtenjem
sedajo na mrzle dlani
žalost spleta nevidno kopreno

počasni koraki
so vedno bolj zabrisani
ti ostaneš tam
sam
izza tišine

stopam
v tvoj pepel
rišem se in brišem
previdno ležem vanj
in pijem barve molka
izpojem zvezde
odmeve in dneve
nenačete pogovore

nadiham te v dlan
močno stisnem pesti

pretihotapim te v noč
iz levega prekata
na ustnicah je grenko sladek okus
sokove življenja in smrti
počasi goltam
pretakaš se v moje celice
z močjo obarvaš korenine
da se globje in globje sidram v zemljo
izrastem v ravno deblo
v srebrno zelenkastih lišajih
se kodrajo napevi
oči se svetijo med ustjem vej
v kri zaklenem zvezde in mesec
da je noč še bolj črna
z lahkoto prestopava meje
in ko je čas
te samo zabubim
v levi prekat

SREČA

Sreča ima srečno in nasmejano lice. Srečno otroštvo … Ima zdrave zobe, sestro in brata, mamo in očeta. Ima vsako bitje na zemeljski obli, k igre za njo.

Sreča ima vse petke v šoli in trenira gimnastiko.

»Trenira« znane in neznane športe, igre na srečo. Vabijo jo na vse rojstne dneve, na vsa mogoča dogajanja. Sreča ima vedno sladoled in kino v četrtek. Sreča ni nikoli brez sreče.

Nikoli ne zamudi na avtobus in nikoli ne stopi v lužo. Toliko vsega najde, a ne izgubi nič.

Sreča ne živi tam, kjer ji mi določimo, da živi, ona se rada naseli, pojavi tam, kjer se jo najmanj pričakuje, a tako težko jo je zadržati tudi kot podnajemnico. Deložiramo jo po hitrem postopku, če ne gre vse po načrtih, sreča je na ulici, kot bi trepnili o očmi, z vsemi svojimi stvarmi: nasmehom, razpoloženjem in poletom.

Srečo vedno čakamo, namesto da bi jo vabili sami. Vedno mislimo, da se vsi kazalci na vseh urah sveta morajo pokriti, da bi prišla, a resnica je drugačna – rada se oglasi in rada se druži.

Morate jo klicati.

Moja sreča živi v moji družini, v njihovi brezpogojni ljubezni in podpori, prepiru in šali …

Moja sreča živi v mojih prijateljicah in prijateljih, v naših skupnih izhodih, razgovorih, deljenju koščka pizze …

Moja sreča živi v izpolnjevanju ambicij, živi tudi v trenutki, ko grem na predavanje, na ulici pa ni nikogar, dišijo jutranja peciva in slišim samo svoje korake in kamione za dostavo.

Včasih življenje poruši vse mostove prijateljstva med srečo in življenjem, a je treba vedeti, da sreča vedno lebdi nekje v bližini in sramežljivo čaka na naš klic.

S svojo pristopnostjo se nam zdi še bolj daljna.

A moramo se opogumiti in jo povabiti pa četudi na kavo, kdo bi vedel, morda od znanke nastane prijateljica za vse življenje.

HO JONDRE MOJ, NE BI KARKOLI

Jondre je bil kočijaž … Njegov gospodar je takšen, kakršen je. Nekoč je Bog pogledal tudi na grešne duše, za gospodarjevo pa si tudi vrag ni lomil nog … Jondre in njegov gospodar Ile, vas Kijevo med njima kot velikanska dlan stegnjene roke, ki ne daje, ampak jemlje, v figo krči prste … Služil je Jondre v precepu za kače, za kapljo življenja, zaživa mu je sonce trgalo kožo, gospodarju pa malo. Lačne oči niti polnih ust niso nahranile.

– Ho Jondre moj, ne bi karkoli!?

Nič se ni spreminjalo. Jondre je opuščeni most.

Edino voda se pod njim premika, teče …

– Ho, Jondre moj, ne bi karkoli!?

Prišla je Jondru velika noč. Pride okrog gospodar ponudit mu roko. A roka je bila … prazna.

– Danes imam veliko noč, gospodar!

– Je, Jondre moj, zate, ni pa zame!

– Ho, Jondre, ne bi karkoli!?

Raztegoval je Jondre dolgočasno mršave dni, z robom, kjer se dotikajo sprte obale dneva in noči, dokler ni kljusal konji čin z zadnjim trzljaje prevrnil skodelico noči. Raztegoval je Jondre tisto malo duše, ki je zaustavila v grlu, zavrela je kriv njem, reka je ponikalnica, ki sanja vroči poljub sonca … Razvlačil je Jondre … In prišla je velika noč tudi za gospodarja. Prinesel mu je Jondre lepo besedo, ki mu tukaj vrat ni odprla.

– Gospodar, danes imaš veliko noč!

– Imam, Jondre moj, imam, ampak ti ne! Ho, Jondre moj, ho ho! Ne bi karkoli!

Med veliko nočjo in veliko nočjo je v prostoru uokvirjen Jondre. Bolezensko suh konjiček, je senca, ki mu jo sonce za hrbtom meče. Med besedo in besedo, kjer se pričakujejo besede, glad usta zapira. Goltajo se dnevi, ljudje in muka ostajajo v grlu, in bolijo …

– Ho, Jondre moj, ni bi karkoli!?

POETIKA ŽIVLJENJA TEŽAKA

V slani osami senčnega otočka, burjastih sprememb – temnih burij davnih časov, harmonija dežele – težakov, trte in otočka.

Poetika življenja s trto in tekočim kruhom – vinom, z žejnimi sodi.

Kapitan zasidranega broda – otoček. Bodul. Posadko sestavljajo trta, oljka, osel in koza. Otrdelih rok, upognjenega hrbta. Gre na polje. Gre na morje z očmi, zakritih s težaško dlanjo, zaobsega s pogledom vsakdanjih, z dvignjenim prstom prisluškuje vetru, z bolečinami v kosteh čuti spremembo vremena.

Tek časa z mladimi, starimi, bolnimi in zdravimi oljkami. Žuljava roka otipava veje, rane … išče zdravilo. Prime se za hrbet, pod oljko poklekne, pogleda v nebo, vejam krošnje določa življenje, ker je oljka ustvarjena za rojevanje plodov.

Zvonjenje cerkvenega zvona gre skozi lino po otočku. Po morju. Brezglas motike. Vesla ne grizejo rok. Roke težaka v molitvi. Človek, Bog, Kamen, Polje in Morje … čipkam podobna krajina suhozid, brazde zaoranega morja. V znakih časa zgodovina življenja in obstoja. Vzdržuje ga Cerkev – duhovno hranišče, žila utripalnica. Poljedelec, olje in vino. Olje na krožniku – olje v leščerbi. Dim ognjišča se brani smrti.

Živi preteklost, bojuje se sedanjost in prosi za jok otroka na otočku. Gasi se dim za dimom ognjišč, in kakšna hrabra duša prižge nov ogenj, ko ji dajo moč dedje. Trma pred celim svetom, iz vrča pije vino, stiska svoje olje prvo mletje oliv in potiho poje:

Pod starim čičimakom

Ikarovska* preja:
poznam otroke, ki se
bojijo teme, otroke, ki
se bojijo senc;
poznaš sence, ki se bojijo
otrok!
Kdaj te senca preraste?
Kdaj otrok pozabi na senci?
Kdaj dete...?
Senca ne pozablja.
(* po »Ikarovem perju«)

Karmelit

V gospodinjstvu, v katerem se sprdeva skupaj, je tudi ogrevanje skupno.

Garje so se oprijele mucke, ji skazile belino, počrnile polža ob zapiranju lupinastega doma, se toliko dotaknile zmaja, da je pripravljen za odriv, in storile ptici madeže na rdečem puhu. A glavnina gorja se je kazala na področju, kjer sta prehajali druga v drugo interesni sferi počasnih in zapiralnih tendenc ter stalnih pripravljenosti na permanentno masakriranje. To področje, zaznamovano s starajočim se prebivalstvom, obremenjeno s študijem za sprejem na najvišješolsko ustanovo, poimenovano Hospic Yuniverzity, to področje je zapustil izkušeni vodja z imenom Rel. Vodilni položaj prevzame voditeljica z imenom Rdanpa. Njuna starostna razlika je prevelika, da bi starajoče se prebivalstvo ostalo enotno. Ker pa starajoče se prebivalstvo predstavlja tako rekoč največjo večino družbe, v kateri je pomlajevanje dokaj redek pojav, so se garje oprijele kot že dolgo ne. Rel na slovesnosti ob svojem slovesu poreče, da lahko z zadovoljstvom zre na lasten prispevek, ki naj ublaži posledice staranja, Rdanpa mu z zmagoslavjem, zagotovljenim z odpirajočo se prihodnostjo, povsem pritegne, zavedajoča se, da ji starost, ki ji je pravzaprav še mladost, zagotavlja, da garje ne pokvarijo videza in vtisa ob predaji vodstvene funkcije. Rel se drži svoje zaobljube, da s prenehanjem službe na vodilnem položaju odneha tudi na drugih področjih, povezanih s uslužnostjo do ljudskih množic. Povsem se umakne v zasebnost in odmakne od pretečih pojavov. Postane zaslužnik, kar mu omogoči, da ima končno mir pred vsem. Odpove se tudi dejavnosti, ki je bila priljubljena med odsluženimi kadri, svetovanju. O upravičenosti tega ni bilo dvoma, saj bi njegovi nasveti lahko imeli docela negativne prizvoke, posebej še ob navadi pri govorjenju, ko je sicer prepoznavno, a moteče izgovarjal določene glasove s posebej za nastope prirejenimi zategninami. Tudi v tem mu Rdanpa popolnoma nasprotuje. Je ljubiteljica jasnih kratkosti v izreki. Starajoče se prebivalstvo ob njenih na takšen način izrečenih usmeritvah občuti zastoj v teku časa.

Počrneli polž in ozeleneli zmaj si podelita področje, v katerem gorje gre v garje in gori k vsesplošnem pojavu ogroženosti. Grozeče področje, nahajajoče se v času prevzema vodstva, dopusti vdore višjih sil, ki jim je odhajajoči izvoljenec z imenom Raješ dal krila v dobi rdečopuhe ptice. Višje sile, predstavljene z nihajočimi zasloni in ekstremnofrekvenčnimi modulatorji, so izvoljencu Raješu dopustile odmik od starajočega se prebivalstva, saj je bil prepričan, da je prihodnost ljudstva, ki mu je služil, v prenovi omrežij, katere olastninjajo okupatorske religije. Ljudstvo, sestavljeno iz starajočega se prebivalstva in odhajajočega podmladka, mu je tako zagrenilo vladanje, da ga opusti. In ena od višjih sil, ki se polasti sovladarja, izbirajočega med mnogimi poimenovanji, Raješu omogoči vedenje, da vsemu temu ni dorasel, pa sovladarju mnogih imen prepusti odločitev med vladavino ljudstva ali strahovlado upravniških strank. Pa garje prineso gorje.

Da pa bi se vsaj posebej ali vsaj kdaj ukvarjalo z belo mucko...

Bela mucka je predivo časa prevzela od črnikastega polža, ki ji ga je pravzaprav prepustil, ko se je bil pozaprl v svojo krhko lupino. Bela mucka z lastnostjo, da se ji ne mudi, ustvarja videz brezskrbosti, celo trajnosti. Njena igrivost je smrtna, saj spoštuje člen o obratnem dokaznem bremenu. Osebe na dolžnosti naj dokazujejo svojo nedolžnost! Odpornost je začasna, upornost stalna.

Utrujanje snovi.

V trenutkih, ko razpoloženje ovira strnjenost enosti, je čas za drugotnosti, ob katerih se obnovi vse. Doprinos prezračevanju postane razvodnjevanje usedlin. Vanju, se reče: v zrak in ostanek, se s pihanjem povzroči, da sproščenost usedline postane zgled za splošno. Splošno izruje posamezno, presadi dotrajano tja, kjer zasedelost napetega prezre vse možnosti, vse še smiselne povezave. Up pušča zavist v zaležaninah, bojna sredstva povzroče tisti splošni prepih, gredoč v preplah: zdaj, a ne zadaj. In srhozor ugodi pogledu. Nastopi par, ki želi troje: videz, uvid, dvig s palcem na stran, kjer je rana v prostoru, kamor se ne pada prepogosto. In je...

… prostor; je razmaknjenost med znaki z znamenji, so presledki, oštevilčeni z udarci po črkah. Je utrujanje snovi. Nastopi trojka, žaleča sebe z ednino. Nadstropje više so tla. Nasproti podu je podstrešje. V hiši ni miru. Srhozorje zavda s svojo bližino na blizu, z ukanjem v sluhovod. Kako zapeti? S čim pripeti zaslon k obzorju... o! ti z zaraslim pogledom v daljavo.

Trudni očesci, duri v temini, zaplate na obrobju zrkla in še naštevki, ki pa ne veljajo. Utrujanje snovi. Utrnejo. Srhozorje prevlada. Do svita odstre čas, ko se sme izvajati trenutke, trajajoče dlje in pogosteje od dogovorjenega, od pripisanega, od smisla do zgostitve misli v sen.

Pripeti zaslon preti.
Pripeti zaslon preti.
Pripeti zaslon preti.

Spanja ni. Sanj ni. V snu so saje, v sajah hlepeče sence, v žicah tokovi podobnosti kot že prevečkrat tolikokrat. Utrne se pikica, trzneš še enkrat. Trn in zor. Roža na nartu. Pod pogledom vzcvetivo skoči na ustno nebo, kar zaneti kužnino in zmehča sinji glas v hropenje ter rjutje, saj je spomin na spočitost prekrit s pregretim pregrinjalom, ki se obnovi. Vzcvetivo.

In odpiranje vlog.

Lik nameščenke izpodrine podobo vešče. Podoba z likom ne pridobi, temveč postane obilna, obilnejša od lika, ki se potisne v ozadje, kar je vešči lastno. A tako lik kot podoba izražata ogorčenje nad lastno debelostjo in preobilnostjo, da se zdi, da ju tudi govoričenje odebeljuje. Dvojna vijačnica, preplet nameščenke in vešče, vsebuje tudi trak z nanosi slik, na katerih so posnetki vreč s kavnimi zrni, dozorelimi tako za setev kot tudi za saditev. Nameščenka se pripravi za poljsko opravilo. Vešča, potisnjena v ozadje, ni pripravljena na počakanje sončne svetlobe. Nameščenko njena umaknjenost ne ovira pri plemenitenju prsti, ko zatika zrna pod rušo.

Priteče nogometaš. Sledi mu nastavljalka, v rokah noseča osmrtnico. Izruvala je bila namreč brezlončnico, jo gnetla tako dolgo časa, da ji je bil lonec kar podarjen. Sprva kelih, zdaj vajin lonček, je porekel nogometaš, ko sta se mu nameščenka in nastavljalka pričeli zahvaljevati. Ruša je skupna, je še pripomnil in odtekel v dir. Zaustavilo ga je sušeče se perilo in mrčes, ki se je napajal na vlagi. Še dobro, da imam v bližini revmatičen enokolesnik, je pomislil in dodal, da je še bolje od tega, da ga je dal za nekaj časa na sončevo toploto, da vlaga, zadržavajoča se v vijakih, pobegne k vešči, vse spremljajoči. Kdaj se mi je ustavilo? bi se dalo pripisati vsesplošnemu samoizpraševanju navzočih, ki si odgovarjajo: ko je bilo potrebno lagati in z lažmi pretiravati.

Vešča odpleše s komarji in brenclji. A je le samopoimenovanka.

Pride po sklepalni sledi, naseli se v občasno stalno prebivališče, ki ga poimenuje za razpriljubljenstvo. Prične vzorčenje, za kar je usposobljena, s čimer poudari ris, vzorec brez konca, kaj šele začetka. Ima nit, vdeto v sence črne luknje. Z njo preučuje odbojnosti in privlačnosti, vzroke gibanju, smeri zibanja in gubanje. Prebivališče se nahaja ob trgu s kužnim znamenjem, zdaj znakom za poravnalne počepe. Pod njim napis: žarenje vžgane črke. Še niže: žig crklja. In pocrkljanka, pregnetena onkraj ugodja, dovoli, da se zgodi zalom časa. Vžganine, ki jih je prejela zaradi krivdnega razmerja s samomorilko, so ji najlepša napaka, s katero razveseljuje živeče. Ima se za vzgojiteljico pravnukinji. Prva beseda, ki njo nauči, je beseda napakanje. Naslednja beseda, ki sproži besede, postane težišče, ko si poreče: te že išče. A ne nujno samomorilka, njena navidezna preobraznica, in tudi ne njena stalno ponavljajoča se služba, kar ji povzroči ohromelost. Odzove se z obema stranema. Prva ji da izkušnjo, naslednja spomin, da je enkratna in le za enkrat. Toda ona bi se ponavljala, ponovno bila večkratna.

Že znano kakor tisto: po kolikem času gospod vdovec postane gospodična? Tega samopoimenovalka ni smela izvedeti. Bila je v primežu izrezkov, s katerimi se je ukvarjala med budnostjo v noči in dremežem ob dnevu. Izrezki so jo spominjali na zaostrovanje, ki ga je bila nasilno deležna od vsepovsod, a če je skrbno premislila, še največ iz okolice. Pojavila se je kot rezbarjeva žena, a je bila njena mačeha. O njej je vedela le: imela me je rada, le jaz nisem bila pridna. Po takšni izjavi jo je jelo strašiti. Strah se je pojavil na nosilcu. Bila je ustrahovalka na nosilih. Bila bo tarča smrtonoske, je nekako vedela.

A mačeha? Sestavljala je odhod za njenim svetlobnim telesom, saj je poznala čas, ki je potreben, da se v žice ujeto svetlobo pripravi do vidnega polja.

Torej je ta čas zamenjala s tistim in s spisom o starem...

… svojeglavem pismonoscu, prevažajočem se na dvokolesu s strojnim pogonom, ki se je poganjal po dovozu do nabiralnika. Odpeljal se je bil od svoje matere, s katero sta si izmenjala brizgalko, si pognojila slini s ustnično prevleko, da mu ustnici ne razpokata. Pismo, namenjeno očetu, ki je bil zadolžen za namestitev nabiralnika, si je zataknil pod plešnico, lasuljo, služečo mu tako za lasuljo kot tudi za čelado, obvezno za njegov poklic. Oče, očeladan s prav posebno zaščitno glavasto lupino, ga radosten pričaka. Vedel je, da mu hčerka iz prihodnje zakonske zveze sicer še ne odpiše, a pisemce svoje sopotnice mu je vedno koristilo. Želel si je razglednice, da se vsaj seznani z njenim siceršnjim pogledom na svet. Po izročitvi priporočenega pisma, ki ga je sinu podpisal brez posebnih pripomb, se zatopi v branje. Prebere, da se še žena, določena z zakonom o sobivanju, strinja z zadnjimi popravki predloga. Ovrgla pa naj bi osnutek pogodbe o razdelitvi pogledov na podnebne spremembe. Predlaga tudi zapopadek o odločitvi o prenehanju kajenja na tešče, a zraven doda, da je zapopadek več kot le primeren za nadaljnje dopisovanje. Po prebranem oče pogleda v sina, ki poznavalsko ocenjuje uspešnost pritrditve nabiralnika na delno prižagano drevo. Sam pri sebi si zapiše opazko o tem, da pa oče res zna izbrati pravo nosilo za nabiralnik: še komaj živeče, na robu izumrtja, drevo s posebnimi potrebami.

Namestitev nabiralnika je vsekakor prava odločitev. Oče se z njim molče strinja. Mora molčati, ko pa so pritiski s strani ločujoče se ženske, delno žene delno soproge, na meji vzdržljivega, saj mu pošilja sina, njunega več kot le posvojenca, s tako pomembnimi novicami, zapisanimi s skromno pisavo varčne in preudarne ženske. Pred njo se varuje le z mislimi o še ne zaplojeni hčerki, s katero se odpravi na plenilski pohod po odtujeni doti. Poklal bo vse. Požgal do temeljev. Prekopal grobove. Dodelil stanovanjske pravice njeni polsestri s po tremi ljubimci. Podelil vse občutke, ki jih je še gojil. Po vsem tem pa se v novi luči usloči pred hčerko in ji zapriseže zvestobo do naslednjič. Za takšne opolnomočene zamisli ga pohvali še sin, ki se tudi ponadeja slastnih deležev. Toda za zdaj še ni časa. Očetu ponudi v ovojnico zavit obilen ščepec tobaka, ki sta jo z materjo oslinila sinoči, pa se je kar dobro kazala, še zavita, še primerno vlažna, še uporabna. Oče pa, tak kot je in hoče ostati, mu namigne, da mu ni za kajo. In da so v življenju pomembnejša početja. Nakaže, da bo nabiralnik potrebno tudi pobarvati, da bo skladen z barvo drevesne skorje. Sin vse skupaj spregleda in prične obračati dvokolo s strojnim pogonom. Obrne pa se tudi lopatica v žarkovnem potisniku, s katerim veter usmerja svoje tokovnice proti smeri, v katero se odpelje pismonoša.

Oče drobenclja. Sin ovinkari. Mati izrojeva. Čas tečnari...

... v svetlobi črk.

Uslužbenka pri točilnici goriva sporoči, da ne more prižgati. Napis ni zasvetil. Kako naj opozori? spraševaje odda svoj glas v ugasle črke, ki naj bi sporočile, da se je pocenitev goriva krepko približala: zadnje zaloge! gorivo s pecivom! trajno goreče... Zatemnjeni očesi poskuša osvetliti s svetlobo iz zaslona, v katerega je buljila, ko ni bilo strank. Na njem prebere, da obstaja precejšnja verjetnost za zastrupitev zraka s prdci v premajhnih prostorih, v katerih so nameščene pomnilnice s podatki o šolskih načrtih za naslednje obdobje.

Naslednje sporočilce ji posreduje podatek, da je pecivo, s katerim si slajša plačano pričakovanje strank, delno strupeno zanjo, saj vsebuje snovi, na katere lahko da njeno telo ne bo izrazilo primernega odziva, pa se na podlagi tega sklepa o tem, kar že dolgo časa ugotavljajo nekateri opozorilniki. Ni se zmedla. Odvrnila je pogled na širokolistnato rastlino in ji prične peti. Rastlina ji posreduje občutje debelosti, kar je izraz okolja, v katerem uspeva. Uslužbenka ponovno usmeri pogled na zaslon. Ta ji sporoči, da je zvok, ki je prevladujoč, odmerjen s sto šestindevetdesetimi nihaji. Uslužbenka se ob tem podatku zgrozi. Potisne si levico ob predel, kjer se ji nahaja trtica, pa vrisne. Rastlina se odzove, a neslišno. Uslužbenka poskuša poustvariti občutje repa, a začuti hrbtenični splet. Še ko sem dala, so mi vzeli, hitro poreče vstopajočemu, iskajočnežu gorivo.

Bližajoči se jo gladko presliši. Potrebujem pravšnjo količino, ji zaupa. Za samovžig? jo zanima. Pa četudi, ji poreče. Črke ne gorijo, potarna. Torej..., dokonča. Sočasno se približata. Rastlina ovene in se posuši, da postane dračje s prihodnostjo. Spreten, kot je, izdela napis. Uslužbenka mu sporoči, da hišnih rastlin tako ali tako ni, saj so le zunanje. Izvijeta napis, ga umestita nad vhod, prižgeta svoji čustvi in odpovesta vse stranke, ki ne prinašajo daril.

Darilo...

… kot vmešavanje belozobke. Ženskarjenje ženskega. Vmešavanje se zgodi, ko nasede sanjanju vračev: zaštevek. Belozobka odžene prisotnosti pred mesečno čiščo, ki so posplošitve, porazporejene glede pomenov na spolnike: nasedek ali vračalnik; naročilo protiizstrelčnega ščita ali potovanje po napetostnih žicah; kratkotrajnice ali istospolnice. Belozobka obrača očesi, obrne pogled, odvrne pozornost. Nič več vas ni več, skonča. Kakor je navedeno, tako bo, poudari. Prisotnosti so naslednje: njihovost, kar se kaže za nekaj, kar povzroča belozobkin srbež; nihajnost, kar povzroča prelete črnic po nebesu; semenski pospeševalnik, ker ni navzoč. Belozobka pooseblja smrten strah in smrtino dostojanstvo. Smrtno vreteno pa narekuje točaste nevihte, spozabe ob dotokih tuje krvi in poslikave lastnih odslikav. Belozobka uporablja vse načine prisotnostnih spletkarjenj. Zapoznela rana se ne širi, vohun in ovaduh se ovohavata, ko belozobka češe obveze za prihajajoče rane. Zabrisnine so ji hrana, odškrtnine namaz. Nima izbire med strahom in sabo. Dvotelesje jo mika. Poimenuje se za Hurško Skurjenko. Pobota ne obeta. Tlakovci jo zmotijo kot spanje z večerom, kot lastno stanje, kot prevečnost vsega. Ogroženka ji je prispodoba, ki se ji prilega predse. Odzove se na pojem: tiskalnikovanje. Odziva se z odpovedjo sledov. Sledljivost ji ni lastna. Njen zavedek povzroča preplah. V zavleki pričakovanja... ji ni prispodoba. Ustrahovanje s posplošitvami ustavi s škiljenjem.

Droha z Zinkom.

Kar ju je vezala dvojina, so ob kar premnogih priložnostih na njo, na dvojino in na par, silila vprašanja: glede na kaj sta skupaj, kaj vaju druži, kako, da sta par? Droha odgovarja: združila naju je glasba. Sva brez posluha, dodaja Zink. Je kdo od vaju celo ob sluh? se je kot po navadi glasilo naslednje vprašanje. Mnogokrat, prizna Zink in Droha ga dopolni: posebej tedaj, ko sva skupaj; in zapojeva. Vprašanja so se stišala oziroma postajala glasovi v ozadju. Ospredje pa zazveni v pesmi, ki bi bila sila težko opredeljena za ubrano. Od kar sta par, jima ospredje zveni.

Ko se je kraljestvo oddaljilo...

…, se pojavi uporabnik splošnih spolnih uslug javnega zavoda, se prepusti obkrožitvi množice, nudeči mu pred ustnici podolgovate in v mehkobo zaobljene štrclje na žicah, da spregovori vanje: Spv! tu navzoči z zaskrbljenostjo spremlja vaše ukrepe pri povečitvi pravice do zasebnosti, zlasti še zahtevne in ustreznost terjajoče različne pristope do nesorazmernosti. Obkrožajoča ga množica za spoznanje rahlosti odmakne štrclje.

Oslinjene besede omadežujejo.

Pobudnik se ukvarja z nadaljevanjem, ko izusti: … vendar pa je bilo sprejeto besedilo o ukrepih resen razlog za skrb. Zamolčanega ne izusti. Odebeljeni štrclji se mu približajo. Opogumljeni nadaljuje, da bodo pridobljeni osebni podatki za povsem nejasno opredeljene namene, množično in na zalogo. Množično razumejo njegove izustke kot tako imenovano ribarjenje po podatkih brez vnaprejšnjega suma kršitve, ki tovrstnostim glede na sodniške ustaljenosti niso dovoljene. Vsaka oseba namreč ni že v prekršku, ko..., izpostavljeni ne najde pravih izrazov, pa četudi se še tako trudi. Štrclji niso zadosten razlog za odvečen trud ali napor v njihovi smeri. Sam pri sebi povzame, da država ne sme s svojim delovanjem ustvarjati vtisa, da je potrebno izbirati med zdravjem in življenjem ali človeškimi pravicami, česar pa štrcljem ne sporoči. Zadovolji se s prepuščanjem vprašanjem, ki se glase izza štrcljev.

Je to v nasprotju s samim bistvom temeljnih pravic? Ali te pravice sploh še pripadajo? Naj torej oblast spoštuje do te mere, da se ji lahko zaupa, ko posega v pravice le toliko, kolikor je to nujno potrebno za dosego ustavno dopustnega cilja?

Že pri drugem vprašanju se mu je zapletlo, tretjemu pa sploh ni več sledil. In naj jim odgovori? Da se izogne sam sebi, prav prisrčno prične govoriti o lepoti podeželske poljane, na kateri ni odvečnih štrcljev, saj je vse obrezano, pokošeno in urejeno. Sicer okoljevarstvenik po prepričanju, se le ne more ogniti poudarku na vrsti vsebinskih napak, ki jih vprašanja vsebujejo. Ne izpostavljajo namreč pravice do gradbenega dovoljenja, navrže.

Torej zakonito denarno poslovanje odpade? je bilo vprašanje, ki ga ni pričakoval. Po nasvet se obrne za sabo, a tam..., tam je mirovala le državna zastava brez nasveta. Pomisli na overjeno potrdilo o izobrazbi za posamezno zaposleno osebo, a kaj naj s tem? Pa prične: … kot veste, je možno, da je tak predlog pristal v zakonu, ki naj bi se ukvarjal s posledicami, a ni jasno; še bolj žalostno je, da v vladi očitno temu ni uspešno nasprotovala nobena stranka, še več, veliko večja verjetnost je, da bo predlog predmet ustavne presoje. Odločil se je, da jim je dopovedal dovolj.

A štrcljev je bilo vedno več. Prerazporedili so se sicer na daljšo razdaljo, kar pa mu ni prav veliko pomenilo. Še bo moral govoriti.

Gospodarski del vlade je na državni zbor naslovil pobudo, da bi za izredno pomoč v času stiske začasno namenili do enega odstotka lani zbranih nadomestil! jim je s privzdignjenim glasom namenil prikrito laž, že v naprej dogovorjeno s strani odsotne svetovalke. Povzdignjeni glas mu je omogočil rahlo sproščenost, pa je nadaljeval z zagotovilom, da je sicer zakon o upravljanju pravic uzakonil izobraževalne sklade, vendar ti v času ukrepov ne morejo delovati, so pa v javno korist. Ob zamolku, ki je po tem nastal, je preštel odebeljene štrclje. Do postav, ki so mu molele ožičene štrclje, pogled ni segel. Preveč si je dal opravka s ponovnim preštevanjem. A če bi podaljšal pogled, bi vsekakor opazil, da ga vsaj ena od postav prav zlahka prepozna. Je njegova svetovalka za obrazno nego in strokovnjakinja za izreko. Pridružila se mu je bila še v času prejšnjega sklica. Kot dopolnilno dejavnost je opravljala poklic zastavonošinje, kar ji je omogočalo, da mu je vedno stala v ozadju. A tokrat... Pogled je bil osredotočil nase prav tedaj, ko se je zagledal v zaslonu na steni v ozadju štrcljev in postav. Denarne posledice niso predvidene, saj naj bi bila vsa sredstva zagotovljena iz sicer osiromašenih virov, a nekaj bi se že našlo... je uspel zamomljati, kajti pogled nase oziroma vase ga je popolnoma prevzel. Prešel je na godrnjanje: budno spremljam vse, a kaj imamo o tega..., nadzorujem gibanje prebivalstva, toda namen, namen je izjalovljen..., uporabljam orodja za ozaveščanje, pa so znaki podatkovja..., kako naj se izrazim...: šibki! pribije krepko, da zmanjša godrnjanje, saj se zave o pomenu naslednjega sklica. Ob tem namigne svetovalki izza štrcljev, da naj vendar stopi na njej pravo mesto ob zastavi. Ker ni učinka, dvigne desničin kazalec in ji skorajda že ukaže, ko se zave, da je pa le na javnem mestu in ne v svojih prostorih. V izogib zadregi kazalec potisne v levi uhelj in si podroza v uho. Tudi ta gib je brez učinka. Svetovalka se ne premakne in tudi ne primakne k njemu, ki mu že zmanjkuje potrebnih misli in ustreznih izrazov.

Kraljestvo ni bilo nič bliže.

Svetovalka ob doumetju njegovega stanja prevzame pobudo in preusmeri štrclje k sebi, ko glasno izgovori, da je preizpraševanje o tem, če je odpoved osnovnim človeškim pravicam še jasna težnja izvršilne veje oblasti pravzaprav blatenje in, nenazadnje, omalovaževanje vsega, za kar si kot posameznica prizadeva že od tedaj, ko...

Postave ji približajo odebeljene in ožičene štrclje na razdaljo poldrugega sežnja. S tem ji dajo vedeti, da lahko nadaljuje, a le dokler si prejšnji govorec ne opomore do te mere, da skonča že začeto. Na kaj takega ni bila pripravljena. Kljub zastanku v izpeljavi zapletenega govorniškega napletka ji uspe dokončati začeto z učinkovitim nasmeškom. Štrclji se pred njo povesijo, postave povesele in sklic je končan.

Kraljestvo je blizu.

Perec.

Ena zaokrožitev velikega kazalca je manjkala na številčnici, ko se približa izhodiščnemu položaju, dvigne desnico in njen kazalec usmeri v prostor, šireč se od stopnišča stran. Ozadje, sestavljeno iz treh sklopov stopnic, se je končevalo z vrati v stavbo. Na vsaki strani sta mirovali zastavi, določujoči trokraki lik, ki je bil vhod. Kljub skrbno domišljenemu govornemu izrazu misli ni izustil nameravanega, saj je sledil smeri iztegnjenega kazalca, ki je kazal na orodje za spopadanje z nastalim vzdušjem brez obetov, da se kmalu konča. Brez uvodnega govora poda potrebna pooblastila le z gibom levice in nadzorovanje steče nadnje, nad mirujočimi v prostoru, širečem se pred njim na vse sprednje strani. Okužene posameznice,še mirujoče, so mu bile vdane po vladnem odloku o mirovanju in samooznačevanju, kar so izpolnile vestno in natančno: na telesni predel pod dojkama so imele pritrjeno barvno sliko njegove mačehe. Ni jim bilo lahko namestiti jo, še težje so sprejele dejstvo, da s samooznačitvijo tvegajo izločenje, a ubogljivost jim je bila ena od temeljnih vrednot. Nadzorovanje potrdi prisotnost s piskom. Prva vrsta mirujočih stopi za korak v stran, druga vrsta mirujočih tudi, a v nasprotno. V tretji vrsti mu kazalec desnice odkrije poddojčje brez slike. S pogledom v stran preveri, da se ne moti, ko se tokrat pozorno zazre prek kazalca vanjo. Namršči se. Godrnjaje poda izjavo, da naj se jo preišče. Tega ni imel pripravljenega, zato se domisli, da nameravanemu govoru vsaj v pisni obliki, ki sledi, doda pojasnilo. Snemanj ni dovoljeval. Mačeha se je namreč zadovoljila le s pisnimi izdelki. Neoznačenka, izpolnjujoča pogoje o začasnosti, nujnosti in sorazmernosti, se mu blago nasmehne, vsaj tako doume njen obrazni izraz. Poznal je take vrste nasmehov iz drugačnih priložnosti, pa sam pri sebi sklene, da ji omogoči še eno možnost. Iz notranjega žepa suknjiča izvleče podpisano mačehino podobo, stopi do nasmehnjenke in ji lastnoročno pritrdi označbo na ustrezno telesno področje. Povpraša jo še o nagibih za odsotnost označbe. Nasmehnjenka postane nasmejanka in ob tem sproži v približancu dokaj mešane občutke. Ozave se, da je tovrsten poseg nekaj, kar je temu okolju tuje. Mačeha mu je o tem dala dokaj medlo predstavo, saj se je tudi ona šele seznanjala z običaji, ki jih je uporabljala mirujoča množica pri poslušanjih. Nadzorovalo je sledilo vsakemu njegovemu gibu tudi tedaj, ko jih je ponavljal, kar je mačehi predstavljalo precejšnjo težavo pri razvrščanju. Oblastnica pač ni bila malenkostna. Smeh na novo označene je dosegel stavbino pročelje. Zastavi sta se za spoznanje stresli. Ko je dosegel izhodiščni položaj pred množico mirujočih, je ponovno usmeril desničin kazalec vanje. Tak položaj mu je bil najustreznejši. V tem položaju je najlaže ugotavljal krog oseb, ki so si bile v stiku. Mačeha mu je bila namreč zagotavljala, da so ugotovitve, dobljene s tem položajem roke, najzanesljivejše. Že je hotel pričeti s štetjem posameznih oseb, sestavljajočih množico, ko se ove, da ima drugačno nalogo. Pripravljen ima vendar komaj pregleden seznam določb, ki jim jih mora sporočiti še pred srečanjem malega in velikega kazalca na številčnici. Tedaj se med obema vratnicama pojavi rahla razpoka, povzročena s prepihom v stavbi. Zastavi komaj opazno vzvalovita. V hrbtu začuti pritisk. Morda je mačeha na poti sem, pomisli. Poskušal ji je že izkoreniniti to njeno navado, ki je mejila na razvado, da mu po določenem času prične slediti, toda uspeha ni bil deležen. Morda pa ni ona, še pomisli in se odloči, da preloži nameravano.

Poldnevje pritisne. Obetajoča zajezitev časa na njegovo prisotnost zgolj za kratko obdobje nekaj tednov, morda mesecev, lahko da v prihodnjih letih postane stalnica. Ta in podobna slepila za javnost so se stežka uveljavila. Mačehine pobude, da velikemu in malemu kazalcu na številčnici dodajo tudi mirujoči odbojnik svetlobe, ni bila sprejeta. Kazalo je namreč na precej oblačno vreme. Tudi trojka Rel-Raješ-Rdampa ni zagotovila strinjanja pri najvišjih plasteh odločanja.

Preostalo mu je le iztegovanje desničinega kazalca.

Za celovitejši pregled...

… dogajanj, ob katerih so osamitve postale nujne, se je potrebno seznaniti s časovno usklajenim potekom. Bodimo torej v pozornosti na številke, ki zagotavljajo določeno mero zanesljivosti! Prvi zaznani in ustrezno opisani primeri so bili trije ljudje, ki so prišli od zunaj, in so bili na hitro ugotovljeni pa tudi potisnjeni v osamitev. A šele naslednji primer je izhodiščni, saj je bilo pri njem dokazano stanje, ki vodi v zaskrbljenost.

To je bil čas, ko je Mesec prekril spočetno lego Sonca za deželo, v kateri so bila najprej izvedena obsežna opazovanja. V domala istem času je rdečkasto svetilo prekrilo spočetno lego najhitrejšega med počasnimi osončnimi svetili. Obe dejstvi sta vsaj pokazatelj, da je vladajoče obmesečinjeno in s tem dlje od reda in ustaljenosti, tisto prevratno pa vzpodbujeno in vsem na vidiku. Posledično sledi uspešno prikrito izredno stanje. Prevrat, ki se zgodi znotraj vladajoče poslanske skupine, sovpade s prvo uradno zabeležbo kužnine. A prvo ni drugo in drugo ni zadnje. Stanje prevrata postane stalnica. A izredno stanje ni prevratno stanje. Takšno stanje je le oblika vladavine, primerne za tisti čas. Takšna oblika vladavine pa je edina primerna za obvladovanje šireče se kužnine. To so zagotovila, ki jih sporoča prevratna skupina. Ostalo je kužno. Slede ukrepi, ki okrepijo tako vladajoče kot kužne.

V tem pogledu sta se novonastalim razmeram še najbolje prilagodila Droha z Zinkom. Droha, pripadnica vladajoče skupine, in Zink, prvi med kužnimi. Spoznala sta se bila na krvodajalskem srečanju. Droha daruje primerno količino mesečnine, Zink pa skromnejšo količino krvi za pregled. Sta v čakalnici. Droha pričakuje potrdilo, kar ji bo služilo za napredovanje, Zink pa čaka na izvid. V čakalnici sicer nista sama, a se pričneta obnašati, kot da sta. Droha ugodno zamrmra, Zink povzame. Droha se izprsi, Zink prekriža nogi. Droha ljubko zacmoklja, Zink dregne soseda s komolcem, češ: si že na vrsti za sprejem in odvzem? Sosed se ne odzove, Droha od mrmranja in cmokljanja preide na polglasno petje, Zink pa skoraj onemel prisluhne. Izza zavese stopi bolničar, se napoti k Zinku in mu izroči izpisek ter glasno pokliče varnostno službo z besedami: kužnež je tu! Zinkov sosed sunkovito vstane, zavzdihne in odhiti v sprejemnico; ostalo sosedstvo tudi. Le Droha obsedi. Od nekod potegne šop bankovcev in jih ponudi bolničarju, rekoč: privoščite si! Zink doume priložnost, prisede k Drohi..., ko v čakalnico pridrvi varnostna služba v popolni postavi.

Svoje sporočilo izrazijo na razumljiv način. Dejavno poslušanje in poskusi razumetja s pozornostjo na nebesednih sporočilih so spornosti, o katerih se razpravlja in se jih poskuša razrešiti. Pri vodenju se prevzame odgovornost in se prilagodi novonastalim razmeram. Razdeli se naloge in opredeli cilje. Bodi zgled! je prvo pravilo. Poskrbi, da ima skupina vse potrebno! je drugo. Tretje: ko pride do težav, govori, sprašuj in ponujaj rešitve! Nekak skupek vseh treh pa: dober vodja izboljša delovanje skupine, dobra skupina dejavno usmerja vodjo.

Bolničar prešteje bankovce. Poskuša opraviti dejansko samoopazovanje in najti tako svoje prednosti kot slabosti. Razmisli, kako naj vpliva na skupino. Učeč se na napakah, poskuša biti odprt glede svojih slabosti in tudi čustev. Hoče biti družaben in pri tem opazuje odziv drugih. Najde dobro razmerje med delom, osebnim časom in počitkom. Ostaja potrpežljiv, spoštljiv in spodbujajoč. Išče znake utrujenosti, izčrpanosti in nezadovoljstva. Spodbudi skupne dejavnosti, prizadeva si za dobre odnose. Javi se za neprijetne naloge. Ponuja in sprejema pomoč. Raje sodeluje kot tekmuje. Ko nastopi spor, ohranja mirne živce. Skupina si namreč mora dejavno prizadevati, da premaga ovire in doseže cilj. Zazdi se mu, da nekaj bankovcev manjka.

Vodja varnostne službe predlaga, da se Droha in Zink razsedeta. Oba z dvigom rok potrdita predlog in ga udejanjita. Bolničar namigne Drohi, da nekaj z bankovci ni, kot bi moralo biti. Droha jih doda, da je bolničar potešen in lahko nemudoma preide na svoje osnovno opravilo ter izvajanje delovnih nalog. Preide na vzdrževanje varnostnih proizvodov in proizvodov za nujne primere. Vodja varnostne službe ga takoj pohvali. Ve, da je naslednja storitev omogočitev dostopa do storitev za osebe s posebnimi potrebami. Bolničar sicer predlaga, da naj se najprej omogoči dostop do kmetijskih trgovin, vključno s klavnicami, in do prodaje semen, krmil in gnojil, vendar tokrat Zink glasno ugovarja, čemur se Droha priključi, kar vznejevolji vodjo varnostne službe, pa poostri nadzor do te mere, da postane tudi bolničarju žal, da je karkoli poskušal. Ukaže tudi odpravljanje neposredne nevarnosti za zdravje, življenje in premoženje ter prost dostop do javnih zelenic in drugih sprehajalnih površin. V čakalnici postane zatohlo.

Kot naročen se oglasi sprejemnik in na podlagi ustreznih iztočnic iz zgolj nekaj besednih zvez ustvari verodostojno besedilo, ki obsega več sto besed, a zapade v razširjanje lažnih novic, sovražnega govora ali še česa hujšega, kot je ščuvanje k zborovanjem, združevanjem in nasprotovanjem. Oglasilo k zmanjšanju zatohlosti ne pripomore.

Skupini se pridruži varuh. Vstopi dokaj potihoma, skoraj hinavsko, kar sicer ne sodi k njegovi ustaljeni pojavitvi, a tokrat se ima na sumu, da so v čakalnici posebne razmere. Najprej pristopi k vodji varnostne skupine in ga šepetaje povpraša, kakšno je stanje. Vodja mu polglasno odvrne, da je obvladljivo. Varuh sede še med razsedla Droho in Zinka in ju po istem pobara. Njuna odgovora se razlikujeta v bistvenih podrobnostih, pa se varuh obrne še k bolničarju, da bi on potrdil verodostojnost dobljenih podatkov. Bolničarju ni do drugega mnenja. Ve, da je popolnoma zadostil osnovnim potrebam, že ko je bil seznanil Zinka s stanjem njegove krvi. Varuh ne vztraja. Izrazi pa zaskrbljenost nad dejstvom, da je bil poskus predlagatelja, da tak poseg opraviči s pridobivanjem soglasja posameznice oziroma posameznika. Vse obvesti, da potekajo neupravičeni vpogledi v zbirke osebnih podatkov brez kakršnekoli pravne podlage. Zink takoj zahteva ustavitev vsakršnega postopka in morebitnega ponovnega pregleda krvi.

Oglasilo zapove razhod. Droha še poskuša nekaj v zvezi s postopkovnimi dodatki, toda nihče ji več ne prisluhne oziroma bolj malo ima od poslušalstva, tako da se zaveže k vzajemnosti in sama pri sebi sklene sporazum o poslušnosti. Spoznanje, da ji je Zink naklonjen, ji zadošča. Čakalnica zasameva. Zatohlost ji je edina vsebina.

Odlomek iz romana Pojanje

Še danes ne vem, kdaj in zakaj sem se ujel v mrežo, obvisel v temi, omejen na manjše gibe, obkrožen z vonjem po svežem, poslušajoč nerazumljive zvoke.

Del mene je bil prepričan, da sem jo opazil, ocenil kot lepo, zanimivo, kot že nekaj podobnih prej, se ji pazljivo približal, da bi ugotovil, kaj točno se skriva v njej, in naenkrat izgubil tla pod nogami, padel v njo. Drugi del mene je trdil, da sem v njej že od nekdaj, si želel iti v njo ves čas in tam nameraval ostati. Prepričanji sta se menjavali in spreminjali, in ker se nisem znal odločiti, kaj je prav ali bolj prav, sem poskušal najti odgovor s tehtanjem, kaj je manj in kaj bolj mogoče, naj jemljem to kot nagrado ali kazen, je res oboje, nič od tega, sploh kaj prav razumem ali sem v popolni zmoti, se je bolje vdati ali boriti …

Med iskanjem odgovorov sem izmenoma naletel na vznemirjenje, radovednost, strast, strah, hrepenenje, drznost, hotenje po več in drugačnem, in vztrajno ponavljajočo se željo po živeti, ki je ne razumem in je ne bom, dokler ne bom razumel smrti. Prepričan sem, da mi je življenje več pomembnih stvari pustilo prikritih, kot jih je razkrilo, in obenem naročalo spominu, da pomembna dejstva pozablja, drobna izpostavlja, vse zato, ker nam končne resnice ne more, ne sme razkriti, če pa že, ve, da je ne bi razumeli. Zato je tudi opis tega le delno pravi, ne čisto resničen. Kot življenje.

Zaslišal sem krik in občutil dregljaj. Zmeda, panika, na koncu šok. Do takrat sem slišal le ritmično utripanje mojega srca, čutil utesnjenost nepredirne mreže in videl brezbarvno meglico brez konca, naenkrat pa dobil neznano družbo, ne da bi vedel, zakaj in kaj hoče. Negotovost je prelomila misli na up in obup in moč čustev podvojila. Bilo je, kot bi se pravkar rodil, ne da bi vedel, kakšen svet me čaka.

Sledila je mučna tišina. Zakričal sem, zanihal. Moj krik je bil komaj slišen, nihljaj kratek. Začutil sem dotikanje, slišal mrmranje. Občutek utesnjenosti se je večal. Hotel sem ven. Glasno sem zarjovel, silovito zajokal in se začel divje otepati mreže. Zarezala se mi je v ramena, nogi, telo, me začela dušiti. Med silovitim premetavanjem sem odkril manjšo odprtino in skoznjo s skrajnimi napori izrinil del po del telesa. Obkrožala me je nejasna svetloba. Tla so bila daleč pod menoj in izgledala kot neravno sito. Nedaleč stran je stal ogromen človek, podoben duhu. Zdelo se mi je, da bi se me, ne glede na oddaljenost, lahko dotaknil, da vonjam njegov izdih, slišim njegovo mrmranje, čutim njegovo prisotnost. Zadihan, izmučen, viseč visoko nad tlemi, sem poskusil spregovoriti, pritegniti pozornost, dobiti pomoč. Izzvenelo je v neke vrste kričanje. Sklonil se je, dvignil vrv, na katero je bila privezana mreža, in stopil korak naprej. Postal je manjši, obris prijaznejši, senca svetlejša. Stresel je vrv in z njo mrežo in ni manjkalo veliko, da bi s silne višine padel na tla. Poskušal sem mu razložiti, da sem premajhen, da bi dosegel tla in preveč ranljiv, da bi preživel padec, on pa je po vsaki izrečeni besedi vrv stresal še bolj sunkovito. Po spoznanju, da vse močnejšega tresenja ne bom več dolgo vzdržal, sem začel izbirati med padcem na tla in vrnitvijo v mrežo. Med odločanjem, kaj od tega je manjše zlo, sem ga odganjal, rotil, opozarjal, na koncu v brezupu preklel njegovo početje in svojo usodo. Mreža se je umirila in začel se mi je približevati.

1 NA SITU

Velikan je postajal vse manjši, strop se je začel spuščati, tla dvigovati, in ko je bil že povsem blizu, sem z manjšim skokom dosegel tla.

Vzhičen in srečen, da sem osvobojen, sem mu poskušal steči v objem, a hitreje kot sem šel, dlje je bil, višje je bil strop, bolj bleščeča je bila svetloba in kotanje v tleh globlje. Postalo me je strah, da ga ne bom ujel, ne zvedel, kje sem, kaj me čaka, kdo je in kaj je me privedlo sem. Hotel sem se ga dotakniti, podoživeti vonj, čutiti njegovo prisotnost in zato začel panično teči. Med dirom sem naenkrat podrsal in se med padcem začel vrteti. Med vse počasnejšim vrtenjem sem zagledal skupino bitij z obrazi, ki bi jih pripisal pošastim. Eno je imelo otekel in rdeč obraz, drugo grozljivo upadle oči, tretje na obrazu vse polno brazgotin, četrto je izgledalo kot norec, peto je imelo bleščeče lase in zobe. Vsa so se drsajoče obračala za menoj, in ko sem zaradi slabosti zaprl oči, sem kmalu začutil hladna, spolzka tla. Oči sem odprl počasi in ugotovil, da so mi postala podobna. Izza mojega hrbta jim je v obraz sijal curek mavrične svetlobe in osvetljeval njihov smeh, veselje. Da bi pomiril prekipevajoče se občutke in razvozlal prepletene misli, sem se zazrl v nebo. Vse nazaj se mi je zdelo dvomljivo, brez smisla, vse nevarno nalezljivo, nerazumljivo. Potekalo je prehitro, bilo vsega preveč in zaželel sem si, da se ustavi, razgali, odgovarja, brez da se postavljajo nova vprašanja.

»Veseli se, praznuj! Posnemaj nas!« sem razbral iz smejočega se glasu. Hotel sem tja, k njemu, nekdanjemu velikanu.

»Ne zaveda se še, kakšno srečo je imel, da mu je uspelo,« je resen glas zvenel hladno. Zastokal sem pod težo nerazumljivega očitka o sreči ter se spraševal, o kakšnem uspehu govori, saj ne vem, ne kje sem ne zakaj sem tu.

»Da mu je? Je sploh kdaj komu?!« Piskajoč glas in oster dvom o smislu doživetega sta mi boleče prodirala v glavo, zato sem jo objel z dlanmi.

»Uspe ti pod pogojem, če veš, kaj hočeš, ne česa nočeš,« je zarohnel vzkipljiv glas. Vprašal sem se, kaj hočem in česa ne, in ugotovil, da še ne vem. Zaželel sem si velikanovega objema.

»Ah, kdor misli da ve, ne ve, da to hočejo drugi. Mi le kaj dodamo, preoblikujemo in si potem to prilastimo.« Miren glas je vznemirljive misli naredil pomirjajoče. Nisem in ne bom sam.

»Z eno veliko razliko, da nekateri dodajo malo, nekateri veliko, in da tisti, ki ne dodajo nič, govorijo o tem največ.« Rohneč glas se mi je zdel smešen, tema ponavljajoča se. Bilo je, kot bi se še naprej vrtel v krogu. Pokril sem si ušesa.

»Se ne bi … Zabavali … Pustili besede … Prehode …« Razločno sem razbral le kakšno besedo in po delih slišal smeh in krohot. Upal sem, da je velikan kje blizu, je spoznal, kaj čutim, me bo odpeljal stran, rešil zmede.

»Ne … Izpadel … Začetku … Na koncu …Obžaloval …« Cvileč glas je besede naredil neznosne in med vse močnejšim zatiskanjem ušes me je nekdo ali nekaj začelo potiskati stran.

2 V ROVIH

Spustil sem glavo in poskusil ugotoviti, kdo me potiska, kje je velikan. Videl sem nerazločen kaos nedoločljivih podob in med vzvratnim pomikanjem izgubil tla pod nogami. Med počasnim padanjem sem v strahu pred neznanim poskušal ujeti ponujene roke in hotel reči, da mi je žal, da bi se rad vrnil, ostal pri velikanu, če je potrebno tudi v mreži, a besede niso hotele iz ust, roke ne stran od glave.

Ne vem, kako dolgo sem padal, ne kdaj sem pristal. Ko so se oči navadile mraka, sem zagledal neke vrste rove, ki so se vili v vse smeri. Sem – tja, gor – dol. Eni so bili temni, drugi osvetljeni, nekatere je zastirala meglica, v nekaterih so se prelivale čudovite barve. Po njih so tekle, poskakovale, letele, drsele, se kotalile, plazile, vrtele igrače vseh vrst in oblik. Da bi se v miru odločil, kako naprej, sem začel iskati miren, slep rov. Igrače so me usmerjale v razne smeri in me opozarjale na pasti, kot je zamenjava konca in začetka rova, sprememba nagiba iz gor v dol, zožitev brez povoda. Med dajanjem napotkov so se igrale naprej in delovale, kot da se jim vse, kar počnejo, zdi skrajno zabavno. Pazljivo sem se plazil navzdol in navzgor, preko potokov, livad, tesnih prehodov, strmih klančin, vse, da bi našel kak slep odcep. Brez uspeha. Na koncu mi je začel slediti majhen helikopter, ki je v hitrih, nizkih preletih spuščal barvni dim z napisom »Bodi kot mi!« in se mi, ne glede na moje vse bolj odločno odganjanje, vse bolj približeval. Naveličan iskanja, ropotanja igrač, umikanja helikopterju in že skoraj brez moči sem legel sredi večjega rova in vdan v usodo čakal, da se zgodi, kar se mora. Naenkrat se je vse umirilo in nad menoj se je pojavila silhueta robota.

»Strahopetec. Vstani, nastavi prsa.« Povlekel me je za roko in poskušal postavit na noge.

»Nov sem. In še ne vem ...« nisem hotel vstati.

»Zdaj veš, kar je treba.«

»Izčrpan sem .«

»Izgovor.«

»Poigravali so se z menoj!«

»So brez izbire. Izgubili so značaj.«

»Se ves čas igrate? Je igra vse, kar imate?«

»Sčasoma boš zvedel vse, kar je treba.« Približal se je obrazu. »Že veš vse, imaš, kar te zanima?«

»Vem, da imam veliko časa za igranje.«

»Sem mislil, da si igrača.«

»In igralec. Le redki imajo to srečo.«

»Zveni zabavno.«

»V resnici je strašno resna stvar.«

»In s kom se igraš?«

»Z izbranci. Kot igralec lahko izbiram, s kom bom igral. Izberi igro.«

»Skrivalnice. Se lahko skrijem?«

»Če te najdem, se mi boš moral odkupiti.«

»S čim groznim, lepim?«

»Mi skozi spoved razodeti, kaj najbolj sovražiš! Skrij se!«

Zvenelo je kot dobra kupčija. Zabaval se bom in se obenem rešil slabih stvari, sem povzel, preden sem stekel. Zavlekel sem se v slep, temen odcep, ki sem ga zdaj z lahkoto našel, in se skril v najodročnejši, najtemnejši kot. Napeto čakanje, ali in kdaj me bo našel, in duhamorno premlevanje o tem, kaj mu razodeti in zakaj to hoče, ter vse bolj čuden položaj, podoben zapredku, so povzročili vse hujše ščemenje v trebuhu. Postalo mi je slabo. Trebuh se mi je napel kot žoga.

Med odpenjanjem hlač sem zaslišal njegov glas: »Imam te.«

»Samo da …«

»Najprej povej.«

»Ne bom vzdržal.«

»Prelomil boš obljubo in se nikoli igral.« Ob tem je dvignil roki visoko v zrak. »Za vedno ostal igrača!«

»Ne, saj bom, pozneje …« Zaradi vse hujših bolečin se mi je obraz popačil, jezik otrdel. Robot je spustil eno od rok in me prijel za uho.

»Igre je konec!« je povzdignil glas. Vsebina trebuha se je razlila po zadnjici in nogi.

»S tem se strinja tudi trebuh!«

»Govori. Izpolni obljubo,« je ukazal in me povlekel za uho.

»Sovražim biti tu!« Vlekel je še močneje. »V tem položaju!« Napel vse moči. »Takšen kot sem!«

»Sovražiš se.«

»Vse sovražim! Vse!«

Zbral sem vso jezo in bes tega dne ter se ga z brco v roko osvobodil. Tekel sem kot poblaznel, in ko sem ugotovil, da mi ne sledi, sem začel iskati vodo, da se umijem, izmijem smrad. Takoj, ko sem jo našel, so igrače vso vodo posesale, izpihale, preusmerile daleč stran ter se, tik preden sem prišel do njih, igraje razbežale. Zanje je bila to igra, zame nočna mora. Skril sem se v kotanjo, obsedel, si ponižan zaželel, da jih odnese voda, jim rove zasuje velikan in molil, da tega, kar se mi je zgodilo, nikoli nihče ne izve. Zvil sem se v klopčič in vse, kar sem hotel, je bilo zaspati in spati čim dlje.

3 NA VRTINCU

Prebudil sem se na dvigajočem se curku vode, ki me je po silovitem premetavanju izvrgel v nejasen preplet nevihtnih oblakov in vrtincev, ki so bili med seboj povezani in prepredeni s strelami in bliski. Stoječ na enem od vrtincev sem sredi silovite nevihte čakal na svoj konec. Si ga po svoje želel. Svet se mi je zdel skrajno krivičen in življenje neopisljivo grozno, nesmiselno in samotno. Premetavalo me je sem in tja brez moje privolitve, me omejevalo pri izbiri, kaj bom počel, drugim dovoljevalo, da se z menoj igrajo, poigravajo, me zavajajo in ponižujejo.

Prepustil sem se počasnemu vrtenju in med pripravami na skok v brezno vrtinca, to je v smrt ali odrešenje, na bližnjem oblaku zagledal lepo, vitko bitje. V siju nevihte je izgledala kot angel. Ujela sva se s pogledom. Stopila je na blisk in se ustavila tik pred menoj. Gledala me je v oči in vprašal sem jo prvo reč, ki mi je padla na misel.

»Zakaj sva se znašla na najhujšem kraju na svetu?«

»Ne skrbi. Vse hudo enkrat izgine.«

»Nočem čakati. Hočem stran.«

Dotaknila se je svojih plapolajočih las: »Zaželi si kaj.«

»Da nikoli več ne srečam igrač. Grozne so!«

»Tega niso počele tebi, to so počele zase.«

»Jih poznaš?«

»Vsi jih. In kot vsi, tudi one ne prenesejo, da bi bile v nesreči, osamljenosti ali žalosti. Same.«

»Robot je trdil drugače. Ga poznaš?«

»Že od nekdaj. Ni mu bilo mar zate, ve le zase.«

»Ni res. Hotel je, da se mu razodenem, spovem, se osvobodim svoje najhujše nesreče.«

»Da bi dobil nadzor, mu postal podrejen. Ujel si se v lastno past.«

»Nisem ga klical, vabil ...«

Na usta mi je dala prst. Okoli naju so začeli krožiti klovni in se mi posmehovali, se pačili, zmrdovali. Nekateri so bili na pogled vražji, drugi prijazni, eni imeli posmeh zloben, drugi lep. Njihov ples je bil vabljiv, pogled na njih odvraten.

»Pojdi!« je zavpil največji med njimi. »Tja, kjer je sonce,« so dodali drugi.

»Šele prišla sva! Ne veva, kje je!« sem zakričal, da bi preglasil bliske in grmenje.

»Ti. Ne ona.« Pogledal sem jo vprašujoče. Bliski so osvetljevali hladen pogled.

»Pojdi! Kradeš nam čas in ne znaš se smejati, kot se zna ona!« Vsi so se ozrli k njej. V razvnete občutke se je naselil dvom. Kdo je, kam spada, kaj hoče? Krog plesa se je manjšal, bili so vse bližje.

Prijela me je za dlan in jo položila na srce. Klovni so zavzdihnili, pogledal sem jo in vprašal. »Kaj hočejo od mene?!«

»Nemogoče. Da bi ne prišel.«

»Povej jim! Poslušali te bodo, ti verjeli, to sprejeli.« Bilo me je strah, da tega ne bo hotela, smela, ne zmogla.

V odgovor na to je v mimohodu njihovega plesa ujela enega izmed njih, ga objela, poljubila in začela lovit naslednjega. Klovn je začel teči po strelah in bliskih in se vesti, kot da bi srečal klovnojedca. Eden po eden so mu sledili in vpili: »Nesreča je prišla nad nas!«

»Zbežal je! Ker?«

»Je izgubil povod za posmeh. Ne skrbi, že jutri bodo pozabili na vse in ponovili ples.« Zvenela je, kot bi ne hotela povedati vsega, kar ve o njih.

»Se zavedajo tega?«

»Bi se, če bi se znali jokati, gledati v sonce, se smejati samemu sebi. Se ti zdim smešna?«

Zdela se mi je lepa, kot bi angel naj bil. »Ne, zdiš se mi lepa. Kot lutka. Si lutka?«

»Če to hočeš. Hočeš?«

»In kaj naj bom jaz?«

»Kar si želiš.«

»Saj ne vem… Biti srečen.«

Dotaknila se je mojih lic. »Kakšna imena daješ lepim stvarem?«

»Takšna, ki me spominjajo na lepe dogodke.«

»Najlepša stvar, ki si jo doživel?«

»Dotik v sanjah.«

»Ti boš Dotik in jaz Sanje.«

»In namen tega?«

»Dotik sledi svojim Sanjam.«

»V katero smer?

»Smer Miren zaliv.«

4 MED KLETKAMI

Skočila je na strelo, se oprijela bliska, me povabila, da se ji pridružim. Sanje to smejo, mene bi ubilo, vsaj ohromilo, sem v strahu obstal.

»Ne smem! Saj veš …«

»Zdaj veš, zakaj se človeku brez poguma zdi svet krivičen! Ker si ne upa biti njegov del, je le njegov sluga.«

Hotel sem zavpiti, da ni res, da je v nevihti vsak človek ranljiv, nemočen … a je glas odpihnil orkanski veter in nedolgo zatem tudi mene z njim.

Med lebdenjem sem videl, kako je izpustila blisk, odbila strelo in mi sledila. Hotel sem jo prijeti za roko, ji povedati, da ima prav, da je lepa in da si jo želim. Nevihta je v trenutku, ko sem se je hotel dotakniti, izginila in padla sva v megleno močvirje. Vstala je in se zagledala vame. Imela je upadel izraz in razmršene lase. Izgledala je kot padli angel.

»Tvoje oči! Drugačne so.« Dotaknil sem se jih.

»Utapljajo se v lepih občutkih.«

»Kdo te je poslal!?«

»Bog ve. Ali pa nihče.«

Objel sem jo in jo držal, vse dokler blato ni odteklo in se megla razkadila. Stala sva v eni od kovinskih kletk.

V neštetih kletkah, med seboj zelo različnih si, so postopali posamezniki, pari, družine in na njih stali veliki stroji, med njimi žerjavi, visoko na nebu ogromne luči. Čutila sta se hlad in nemir.

»Kaj bova?« sem vprašal opazujoč kletko.

»Poskrbela zase, kot to pritiče ljudem.«

Opogumljen od novih, neznanih občutkov, sem začel suvati v palice, da bi našel izhod.

»Odprta je!« je iz sosednje kletke zavpila ženska in nama pokazala, kako se odpre.

»Zakaj potem kletka?« sem jo vprašal in poskušal ujeti njen pogled, ki je tekal sem in tja.

»Da si odpočijemo od nas.« Žerjavi so se ves čas premikali, povzročali dim, luči prižigale, ugašale, spreminjale barvo.

»Ne razumem!?«

»Ugotovili smo, da smo, kar smo, šele ko smo s stroji!« je odgovoril moški v njeni bližini.

Sklepal sem, da me ni razumel ali ni poznal odgovora. Slišal se je vse močnejši hrup, ki se je približeval in oddaljeval.

»Pa žerjavi?«

»Žerjavi nas premikajo sem in tja. Koga postavijo višje, koga bližje, spet koga nižje, dlje od nas, tu in tam koga zavržejo. Odvisno od zaslug. Potreb. Sreče. Kdaj pride do pravih bitk. Vsi pač ne morejo biti na istem mestu in imeti istih stvari. Na srečo jih v glavnem skupijo luči.«

»Ker so nepomembne?«

»Ne, niso. So zato, da poudarijo, razsvetijo, kar je pomembno, zameglijo, če se je izpelo, je za na odpad.«

»Zveni kruto.«

»Ko se boš navadil, ti bo postalo všeč, ko ti bo všeč, ne boš več mogel brez tega.«

»Brez česa?!«

»Razumel boš, ko boš odrasel«, je dejala in zaprla kletko.

»Nočem tega! Hočem, da greva drugam.«

»Nimava kam. Vsaj ne skupaj.«

Zaslišalo se je škrtanje kovine in rohnenje žerjavov, ki so začeli premikati kletke.

»Zbeživa, dokler še imava čas!«

»Zmogla bova! Potrpi!« je dejala obupujoče nežno.

»Vse še lahko popraviva, spremeniva. Vse! Samo pojdiva!«

»Ne smeva, dokler je najina sreča odvisna od tega. Ko ne bo več, greva.« Nisem je razumel. Poljubila me je na usta. Čustva so izrinila misli, razuma se ni več dalo nadzorovati, njenemu angelskem telesu se ni dalo upreti. Karkoli sem storil, kamorkoli sem šel, sem se vedno vrnil k poljubu, dotiku, njenim očem.

Najino kletko so preselili bližje sredini in bilo je, kot bi živela sredi mravljišča. Vse naokoli sem ob vsaki priložnosti spraševal o smislu tega početja in od vseh dobil, po njenem mnenju, bogokleten odgovor, da je raj nastal iz pekla in ne pekel iz raja.

Pogovori po preselitvi so bili dolgi, začetek življenja težak. Motiv za vztrajanje je našla v stvareh, ki se bodo zgodile nekoč, nekje, zaradi naju.

Da bi čas do nekoč minil čimprej, sem mu poskušal odvzeti moč. Da bi moč poljuba ne zbledela, sem počel, kar se je zdelo prav. Počel, kar so počeli drugi, in si želel vse več in vse pogosteje.

Kletke so bile vse lepše, stroji vse večji, hitrejši in na nek še posebej uspešen delovni dan sem končno sprejel njihovo trditev, da je v besedah veliko laži, v zvoku strojev v glavnem resnica.

Da bi jo na to, kar je nekoč bilo in nekoč bo, redno opominjal, sem jo pogosto presenetil z lastno izdelano igračo ali sliko veselega klovna in jo vedno na novo iz srca nasmejal z ugotovitvijo, da z neba ob vsem lepem prihajata tudi hudič in orkan in celo midva. Na moje večno vprašanje, koliko bližje je najin nekoč, me je z nasmehom angela venomer prepričala: »Vse bližje. Ko bo blizu kot sva si midva, greva,« in me je objela.

»Kaj bi, vsega se ne da imeti, a brez nič se ne da preživeti,« je bil napis na enem od strojev, ki sem ga srečeval vsak dan, ne glede na to, da sem vedno izbral drugo pot do doma. Ko se je že zdelo, da ni več novih poti in da bom večno srečeval ta napis, sem nehote odkril pot, ki je vodila do pravljičnega gozda. Pravljičen sem ga poimenoval zato, ker sem edini vedel, zakaj obstaja in čemu je tam.

5 PAJČEVINA

Ne vem, kdaj točno sem zaznal, da sem obdan z nevidno pajčevino, ne kdaj sem dokončno dojel, da me nepopustljivo drži in neusmiljeno vleče naprej.

Vem le, da sem v duši vse pogosteje čutil rahlo podrhtavanje, ki se je sčasoma iz prijetnega ščemenja prelevilo v boleče vznemirjenje. Stvari okoli mene so se začele spreminjat. Prej raznobarvne, raznovrstne, večnamenske so dobile en sam predznak – temne ali svetle, uporabne ali neuporabne, smiselne ali brezpredmetne. Všeč mi je postala enoličnost, ponavljanje. Skozi gozd sem začel hoditi po isti poti, vse dlje sledil petju kukavice, vztrajno opazoval vrhove dreves in zato nekega dne nehote padel v jamo. Od takrat prosti čas v glavnem preživljam v njej. Med posedanjem opazujem grm, ki se s skrajnimi napori oklepa ozkega roba, in kuščarja, kako me med nepremičnim strmenjem gleda z vedno drugačnim pogledom. Dosežena spokojnost omehča pritisk pajčevine in enoličnost, prežeta z nedejavnostjo, razgalja njen nesmisel.

Bolj kot se trudim drugim razložiti moje odkritje ter jim skušam pomagati ubežati mu, manj jih zanima. Celo ona je vse bolj prepričana, da se mi to dogaja, ker sem obseden sam s seboj, a moje dodatne razlage o pajčevini časa bi bile odveč, saj tega kot angel brez časa, nikoli ne bi, ne bo razumela.

Ne glede na to ali ravno za to vse raje hodim tja. Vsakodnevna pot me napoji z blažilnim učinkom spoznanja, da vem nekaj, česar drugi ne. Naključne misli, ki jih zapisujem na steno jame, potrjujejo temu, kar počnem. Kuščarjevo obnašanje dokazuje, da je smiselno razkriti le, kar zanima druge, bledenje mladega grma pa me opominja, da bo nek dan nehal rasti, živeti. Ne zaradi njega, mene, kuščarja, njih. Zaradi pajčevine.

»Med umiranjem se bo razkrila laž, s smrtjo razodela resnica. Da boš lahko prepoznal laž in razumel resnico, boš moral ta čas preživeti ob njem.« Še danes ne vem, kdo in kdaj je izrekel te besede, a če bi ugibal, bi rekel, da jih nosim v sebi že od začetka.

Ne glede na to, da so me proglasili za nadležnega čudaka, jim tega ne zamerim, in čeprav se iz tega norčujejo, me to ne boli. Bolj me skrbi, ker ne razumejo niti tega, da je jama vrzel, resda neskončno majhna, ki omogoča vsaj delni, začasni pobeg pred vsem. Zavračajo moje sklepe in vztrajno ponavljajo, da lahko pobegnemo le na nebo, ker tam ni dokončnih meja in otipljivega konca. Vztrajam, da lahko dokažem, da je v jami to, kar iščejo na nebu, in da bodo to zagledali le, če bodo vse drugo spregledali. »Vse!« vsakemu posebej ponavljam. Smejejo se, zamahujejo in ker ne odneham, pristanejo, da pridejo opolnoči preverit, kdo od nas ima prav.

Noč v jami. Ni lune, nobenih zvezd, ne vidim grma, kuščar najbrž spi. Čakam. Nikogar ni. Pred zoro slišim korake. Sanje?

»Spet si verjel na besedo,« je zašepetala.

»Nisem verjel. Upal, hrepenel.«

S svečo si je osvetlila lase. »Kje je? Kako izgleda?«

»Najbrž za vsakogar drugače.«

»Na kaj si pomislil, ko se te je prvič dotaknila?«

»Kako ji naj ubežim.«

»Se je bojiš?«

»Ne nje, bojim se smeri, v katero nas vleče.«

»Mogoče je to edina izbira.«

»Potem je vse brez smisla.«

»Tako to vidijo tvoje oči.« Govorila je vse tišje. »Ne vse.« Zvenelo je, kot da jo je prvič nečesa strah izreči. »In ne …« Umaknila je svečo.

»Zvedel bom, ko bo umrl grm. Ti, ko bom umrl jaz. Drugi, ko …« Odšla je, vedoč, da ne znam dokončati stavka.

Bojim se samote in teme, zato začnem moliti: Verjamem, da čas ne teče brez pomena, da zavedanje ne obstaja zaradi kazni, smrt, ker si življenja ne zaslužimo.

Začelo se je jasniti, grm je še vedno živ in kuščar strmi vame rekoč: »Najdite že enkrat to! In že končno postanite ljudje!« Zdaj verjamem, da vse kar živi, govori.

Ne preostane mi drugega, kot da počakam na smrt grma, da se lahko vrnem. K angelu. Kot angel.

FÊRDO

Stanujem v Gregorčičevi ulici nad šiviljstvom in trgovino z zavesami na drugem nadstropju, v senci dveh velikih javorjev, Delal sem v Inštitutu za informacijske znanosti (IZUM) na Prešernovi ulici. V službo sem hodil ob osmi uri po Gregorčičevi, mimo Prve gimnazije, preko Trga generala Máistra, mimo Gradišča, Hutter bloka na Razlagovi ulici, do Prešernove ulice in po njej v smeri Piramide do Instituta.

Nekega lepega dne mi je na poti v službo ob gimnaziji nenadoma postalo slabo. Ustavil sem se in naslonil na steno zgradbe. U službo sem hodil v obleki s kravato, brez izjeme. Bil je pomladanski dan in se spomnim, da sem bil v lahkem svetlosivem balonskem plašču, ki ga sicer redko nosim. Mimo mene sta šli dve deklici. Opravičil sem se in prosil, da mi pomagajo. Ena je z neprikritim cinizmom dejala:

»Ha, ha, gospod je na vse zgodaj fajhten kak goba!«

In sta odkorakali naprej. Nista se ozirali name in moje težave.

Kmalu potem je, hvala bogu, stopil k meni neznan mlad človek prijetnega videza in me vprašal, kaj mi je in kako mi lahko pomaga. Odgovoril sem mu:

»Imam nek napad, srčni, možganski, ne vem! Prosim, pospremite me domov, če lahko.«

Mladi gospod me je, držeč pod pazduho, pospremil domov, odklenil stanovanje, me slekel in položil v posteljo.

»Oprostite, zdaj pa se mi zelo mudi, grem po otroka.«

Pozdravil je in odšel.

Bil je vulkanizer. Njegovo ime je Fêrdo (Ferdinand). Redno se videvava v avtomehanski in vulkanizerski delavnici, najmanj dvakrat letno.

Zdravnica mi je kasneje pojasnila, da je najbrž šlo za lažji tranzitorni ishemični napad, ki je podoben možganski kapi, le da ima blažje posledice. Nastane zaradi zmanjšanega dotoka krvi v možgane.

Fêrdo je Róm.

PRSTAN

Poročil se je nekajkrat, ta zgodba o prstanu pa je povezana le z njegovim prvim zakonom.

Nekega dne je soproga sedela za svojim Stutzflügelom, kratkokrilnim klavirjem marke Müller, in ga tiho povabila, naj se ji približa. Igrala je zelo redko, in sicer skladbe iz glasbene šole. Rada je imela etudo Za Elizo. Dvignila je sprednji pokrov. Prijela ga je za levo roko in mu s prstanca snela poročni prstan. Tedaj je prvič zagledal v kotičku na desni strani klaviature debel zlati prstan. Vzela ga je in ga nataknila na njegov mezinec.

»To je prstan moje mame. Leži tukaj že od njene prezgodnje smrti, torej več kot dvajset let. Nisem imela niti dve leti, ko je umrla. Bila je stara dvajset let, natanko kot jaz zdaj!

Od takrat je minilo približno deset let. Živeli so v novem stanovanju v sedmem nadstropju nekega nebotičnika. Pred selitvijo je prodala svoj Stutzflügel, on pa je kupil na obroke navaden pianino Petrof.

Tistega dne ga je dočakala na galeriji pred vhodom v stanovanje s pogledom na panoramo severnega dela mesta. Brez besed ga je prijela za njegovo levo roko, snela mamin prstan in ga vrgla proti garažam ob vznožju nebotičnika.

»Prstan je simbol ljubezni in zvestobe, veš!«

Kasneje se je večkrat poročil, vendar ga nihče nikoli več ni videl s poročnim prstanom.

KAKO JE LEPO ŽIVETI

Bila sem majhna, gledala sem skozi okno in sanjala, da bom postala pisateljica. Med sanjami in uresničitvijo sanj, je mnogo dejavnikov, ki zavrti in še naprej nenehno zavrti življenje, kot se jim zdi in zaradi teh ni vedno lahko svoje življenje usmeriti kot hočemo.

Svojih sanj nisem nikakor uresničila, toda nič za to. Zame to ni nikakršna frustracija. Nikakršen problem. Imam vse od življenja: tebe, sina, dom, tople odeje, tople obleke pozimi, lahke obleke poleti, hrane dovolj, vse sorte.

Hvala bogu ne doživljam ekonomske stiske. Delam prostovoljno in to me neizmerno gratificira. Nekaj let sem poučevala nemščino na srednjih in višjih srednjih šolah. Prisluhnila sem zelo pazljivo in pozorno učenkam, učencem, dijakinjam, dijakom in na podlagi njihovega znanja in kompetenc, skušala nadgrajevati bogastvo, ki ga je vsak izmed njih imel že v sebi. Ocene sem dajala, ker je to zakonsko potrebno. A najlepša ocena je bila za moje učence in dijake dejstvo, da sem nadvse cenila vsakogar, še posebno tiste, ki sem jim pač morala dati negativno oceno, petico ali štirico, ker nisem na noben način uspela doseči niti minimalnega razvoja zaklada, ki ga je negativnim ocenam navkljub vsak že imel v sebi.

Včasih mislim, kako v življenju včasih stremimo po nečem, hočemo absolutno nekaj doseči (saj je to prav!), hkrati pa izgubimo druge možnosti, ki so nam bliže in lažje izvedljive ter lažje dosegljive. Nič za to. Vse spada v življenjsko izkušnjo. Kako je lepo živeti. Hvala.

OLIKA

Mama me je učila olike. Ne spominjam se, koliko sem bila stara, najbrž sem bila osnovnošolski otrok, ko me je stalno vabila k temu, da moram biti vljudna. Vljudnost in ponižnost sta bili v moji družini zakona. Če si ju kršil, je pomenilo to zame neizmerno velik občutek krivde, ki mi ni dal miru. Svoji družini sem bila vedno zelo hvaležna, da me je k temu vzgajala, čeprav sem včasih v razvojni dobi imela velike dvome o učinkovitosti teh dveh elementov, ki spadata pod oliko in ki se jih je treba trdno držati v življenju, če hočeš kaj doseči. Žal ni tako. To sem spoznala kasneje. Je pač tako. Prideš do spoznanja, da to, kar ti je vcepila v tkiva družina, ni absolutno nikakor veljavno in bistveno, da dosežeš v življenju svoje cilje.

Gospod Marcel Petkovšek je bil učitelj in je redno, vsako nedeljo, hodil k slovenski maši v podlonjersko cerkev. Tudi jaz, mala deklica, sem hodila k maši, slovenski. Vedno sem občudovala gospoda Petkovška. Bil je pred mojimi otroškimi očmi poseben gospod, ki je imel svojevrstno gosposko eleganco; visok, postaven, resen, vedno zelo skrben, da pri slovenski maši vse poteka v redu. Kot deklica sem ga neizmerno občudovala. S svojo družino je tudi on stanoval v Podlonjerju, kjer sem na šanci v stanovanju ljudskih hiš bivala s svojo mamo, svojo nono in svojim nonotom. Imeli smo tudi ptička, rumenega, lepega kanarčka v kletki, ki je poznospomladi radostno čivkal in s svojim pogumnim in odločnim čivkanjem ustvarjal enkratno melodijo mojega otroštva, ki mi je nihče ne more odvzeti. Gospoda Petkovška sem morala vedno vljudno pozdraviti, ker tako pač dela olikana oseba. Skušala sem to storiti, toda mi je bilo zelo težko. Bila sem zelo sramežljiva, polna bojazni, da kaj narobe storim, da pozdrav napačno povem. Po zaslugi gospoda Petkovška sem kot starejša najstnica razumela, kako je enkratno potovanje z vlakom iz Trsta na Dunaj, v tem prekrasnem mestu delati in šudirati nemščino, ležati s prijatelji na krasnih travnikih v toplih avgustovskih mesecih.

KRASNO MORJE V PEDOČINU

Kako mi diši in mi blesti po otroštvu žuboreča lepota našega Pedočina. Tja k morju me je peljala na kopanje moja ljuba babica, s katero sem odraščala. Bila sem zelo majhen otrok, uživala sem že ob tem, da sem bila tam, v kraju, kjer je bilo za moj vsakdan zelo nenavadno: voda lepega morja, niti tako bistra, temu navkljub pa zelo vabljiva. Nona me je z vso nežnostjo, ki jo je imela v sebi, vabila k temu, da se jaz morju približam in da pridem v prijeten stik z morsko vodo. Ni mi bilo lahko. Bila sem sama z nono, v nobeni družbi nobenih otrok. Morda če bi bila z menoj prijateljica mojih let, najbrž iz razreda osnovne šole, bi se morda bila hitreje opogumila. Ni pa bilo tako. In niti želje po tem ni bilo. Imela sem vse. Zame je bila nona tam, v Pedočinu, moje vesolje. Kot pravzaprav je bilo povsod moje vesolje, kamor sem hodila z babico. In to je bilo meni zadosti, da sem bila srečna. Morala sem se naučiti plavanja. Dosegla sem po noninem vabilu morsko vodo, kjer sem imela pokrito telo, do pasu približno. Nisem si pa upala, nikakor ne, niti po babičinem stalnem vzpodbujanju, zaplavati. Moja nona ni plavala. Ni znala plavati. Bila je tam z menoj, pri meni. Čutila sem njeno bližino, ki je tako neverjetno prijetno odmevala v moji otroški zavesti, tam v Pedočinu, kjer je bilo vse veselo in žuboreče. Ženske, pogovarjajoče se s svojimi otroki, nekatere med seboj povezane, ob prijetnem živahnem klepetanju, ki me je tako neizmerno oplajal, da še danes uživam, ko prisluhnem takratnim pedočinskim časom. Samo poleti. Nikakor ne ob delavnikih. Kdaj pa kdaj. Kakšno soboto. Ko si je moja nona privoščila kratek premor od trdnih, zahtevnih službenih obveznosti, ki jih imela v tržaških uglednih družinah kot družinska pomočnica. Predvsem pa utrujena od velikih skrbi, ki jih je imela vedno za mojo majhno osebo, za njeno sedanjost, za njeno bodočnost. Stalno si je prizadevala, da bi sedanjost izbrisala preteklost te punčke, ki sem bila jaz, težko preteklost. Prav sizifovsko se je pojavljala kot mora v njenih trudnih spominih in s premlevanjem težila njen že zelo zelo težek vsakdan. Pedočin je pomagal, in še kako je pomagal!

CINZIA (izg. ital.: čincija)

Na Šanci je bivala tudi Cinzia. Bila je moja velika prijateljica. Občudovala sem njen vitalizem. Bila je nenavadno spretna in gibčna, jaz pa sem bila mirna in sem se premikala, kot se giblje majhna vijolica ob nežni jutranji sapici. Cinzia je dosti govorila. Govorila je v tržaškem narečju, zvenel je enkratno ob njenem sočnem in odločnem temperamentu, ki ga je kazala v pogovorih z mano, v igri, v gibalnih spretnostih, ki sva jih urili na dvorišču. Bila je meni kot otrok res enkratna! Na Šanci so se družili fantje. Tudi medve sva se družili in se zelo radi igrali. Žogali sva se, tako da je žoga vedno zelo močno odbijala z zunanjega hišnega zida na tla. Cinziina zasluga! Jaz seveda sem z njo govorila tržaško narečje, slovenščine Cinzia ni znala. Spominjam se, ko sva se obe hkrati z rokama držali za drog, ki je obdajal čez in čez naokoli trato – pred hišo,v kateri smo bivali mi – in sunkoma, s porivom glave navzdol, naredili imenitne prevale, še in še. V neskončnost! Bilo je tako lepo, da se mi je zdelo, da se mi po opravljenem prevalu utrne v duhu in v telesu novo življenje. Igra. Igra, ki te prevzame in ti omogoča, da se prerojevaš, da prerojevaš, stalno v nenehnem razvoju, svojo dušo in svoje telo. S Cinzio sem se kot otrok vsakič, ko sem bila z njo v igri in v družbi, prerojevala. Vračala sem se domov in nisem zaznala nobene teže nobenih skrbi, ki jih je imela vedno moja nona. Nikakor ne, ker jih ne bi bilo, temveč zato, ker jih jaz po prekrasnih trenutkih, ki sem jih doživljala s Cinzio, vsakič nisem nikakor občutila. Sploh ne! Izginilo je vse morje naše družinske žalosti, našega družinskega trpljenja. Bila sem vsa odmaknjena v psihično dimenzijo, ki mi je po zaslugi Cinzie, odvzela hipoma vsakršne sposobnosti opažanja skrbi, zaskrbljenosti, kakorkoli že, teže, vedno otipljive in zaznavne v obraznih potezah moje ljube none. Igra s Cinzio mi je pomenila doživetje situacij, ki so mi omogačale pridobitev otroške harmonije, kajti doma sta kraljevala žalost in trpljenje.

Ob Cinzii sem bila popolnoma razbremenjena, v mojeh očeh je sijalo sonce in v mojih ustih so cvetele marjetice.

OBVESTILO

Tisto jutro sem se odpravljala po opravkih z avtom, ker sem jih imela na oddaljenih lokacijah. Najprej sem šla po avto na eno izmed parkirišč modre cone v mestu, kjer imam kot meščanka, stanujoča na tej lokaciji, plačan letni parkirni abonma. Kljub temu, da je del tega parkirišča pred blokom, kjer stanujem, je tukaj prosto parkirno mesto na voljo le občasno, zato sem prejšnji dan parkirala malo dlje. To me vedno zoprno vznemirja .

Stanujem v centru in vsak prebivalec mestne okolice bi se najraje pripeljal z avtom do vrat trgovine, javne ali mestne uprave ipd. Nikakor se ne sme zgoditi, da bi storil kakšen korak več. Včasih krožim z avtom okrog mojega in sosednjih blokov kot čebela okoli panja, da najdem prostor za parkiranje. Pa ga ne vedno in moram pešačiti kar nekaj časa do doma. Nisem edina v našem bloku, sploh pa ne v soseski. To je med drugim cena bivanja v središču mesta.

Ostali ljudje, ki abonmaja nimajo, morajo namreč seči v žep za plačilo parkiranja le od 7.00 do 15.30. Ob popoldnevih, v nočeh, ob vikendih in praznikih pa so te obveze prosti. Parkira lahko vsak, ki želi. Parkirišča se zapolnijo in težave se začno. Dokler je brezplačno delovala mestna garaža, je še šlo, a občina si je premislila in odtlej je parkiranje za stanovalce, pa najbrž tudi za druge ljudi, zelo ovirano. Nimajo vsi denarja za drage letne karte; pritoževali smo se že, a je bilo kot bob ob steno.

Prišla sem do avta in, glej ga, vraga, na zadnjem vetrobranskem steklu avtomobila me je čakala nalepljena rdeče obarvana poštna pošiljka z napisom Sporočilo mestnega redarstva o prekršku. Najprej sem pomislila, da je pomota, saj nisem s parkiranjem naredila nobenega prekrška. Parkirala sem v boksu, pravilno, v modri coni, letni abonma je ležal na vidnem mestu na sprednji polici. Mogoče je le kakšen jezen občan prilepil sporočilo, namenjeno njemu, na steklo mojega avta? Razmišljam, kaj storiti. Nič ni nikjer kazalo, da bi bila nepričakovana pošta zame, saj ni imela naslova. Kaj če jo vržem v koš? Potem pa mi je nekaj reklo, da naj odprem brezosebno kričeče obarvano plastično ovojnico.

V njej je ležal kratek zapisnik z registrsko številko mojega avta in poziv za plačilo priložene položnice. Vzrok za prekršek: Parkiranje v modri coni. Podpisan je bil redar, seveda ni manjkal uradni žig. Sledilo je navodilo, da bom plačala polovico manj, če plačam tako, in pripis: »Ugovor ni možen!« Namenjeno je bilo meni. Torej sem s parkirnim abonmajem za modro cono parkirala v – modri coni! Vedela sem sicer, da je mož pred leti plačal za isti prekršek in si vrli redarji niso dali nič dopovedati. Njemu je sicer abonma padel s police na tla in ni mogel dokazati, da se je videl. Dobro, da sem pošiljko obdržala.

Odveč je pripomniti, da me je v tistem trenutku dvignilo skoraj do neba, kajti po mojem mnenju se mi je zgodila velika krivica. Abonma, zavit v plastično »obleko«, zaradi katere je precej težak, imam že deset let na sprednji polici avta, pod vetrobranskim steklom, torej na vidnem mestu in doslej nisem imela nobenih težav. Prepričana v svojo pravico sem takoj odbrzela v prostore mestnega redarstva, ki so vsaj dva kilometra iz mesta. Vsi opravki so morali počakati.

V recepciji stavbe, kjer je pisarna redarstva, me je pričakala gospa poznih srednjih let, strogega videza. Kar slutila sem težave, kajti ne maram ljudi, ki se držijo, kot da imajo v ustih limono.

Spustila me je v stavbo in po mojem pozdravu odločno vprašala:

»Želite prosim?«

Odločno, nič kaj ponižno sem odgovorila:

»Prišla sem se pritožit, ker mi je vaš redar pustil obvestilo o prekršku, ki ga nisem storila.«.

Nato sem na kratko razložila razlog za pritožbo. Kljub temu, da je pisalo na obvestilu, da ugovora ni.

Poslušala me je, a je komaj čakala, da me je vprašala:

»Kje ste pa imela abonma?«

»Na sprednji polici, tako kot vedno.«

»Ja, ampak to pa ni na vidnem mestu!«

»Kako da ne, saj se lepo vidi ven.«

»Vidno mesto je na sprednjem steklu, tam kjer mora biti vinjeta! Tja ga je potrebno prilepiti.«

»Če pa to nikjer ni razvidno. Na abonmaju piše, da mora biti v celoti viden skozi vetrobransko steklo, kar je, zato sem pač menila, da imam pravilno nameščenega.«

»Kaj je vaše mnenje, me ne briga. Važno je uradno, tako kot piše na abonmaju in, ja, da se prilepiti.«

»Glejte, jaz tega, da mora biti prilepljen, res nisem vedela. Rada bi zadevo lepo spravila skozi, ne da bi se prepirala, kajti sicer bom šla do konca.«

Omenila sem visokega uradnika za promet na občini, ki ga poznam. To pa je strogo uradnico vidno razbesnilo. No, to sem razumela.

»A vidite, da nimate interesa, da bi se lepo pomenili!«

»Saj ga imam, a tako težko se brzdam, ker se mi zdi, da se mi je zgodila velika krivica. Sicer pa najbrž redarji vidijo seznam abonentov, lahko bi pogledali v bazo podatkov računalniku preko pametnega telefona,« sem mirno odgovorila na provokacijo.

Stroga gospa se je posmehljivo zakrohotala:

»Le kako?«

»No, ja, pri tej sodobni računalniški tehnologiji ne bi bilo to nič nenavadnega,« sem tiho pripomnila.

A sem takoj uvidela, da je to spet preveč zanjo, saj je zajedljivo rekla:

»No, vidite, kje je vaš interes za spravo?«

Pomislila sem, da jim bo morda v nekaj letih v sedanji dobi digitalizacije le uspelo napisati seznam lastnikov parkirnih abonmajev, kjer bi lahko redarji pred izrekom kazni takoj preverili svoje »žrtve«.

Nazorno mi je pokazala, da je njen kisel, namrgoden obraz pogojen z neomejeno močjo birokratke. To sem slutila, kajti takšni obrazi mi vedno povedo, da je v ozadju neka frustracija. A tega nisem kriva jaz, čeprav z njene strani izgleda tako.

Potem pa sem se pa pri sebi zaklela, da bom zlezla v svojo lupino in se naredila nemočno, kajti to se vedno pokaže za učinkovit ukrep v podobnih situacijah.

Tiho sem rekla:

»Saj sem zainteresirana! Samo nervozna sem.«

Ženska je malo pomislila, nagubala čelo in mi nato velela:

»Pojdite po abonma, da vidim, če ga res imate!« In sem šla ter se kmalu vrnila.

Vmes je poiskala v računalniku fotografije mojega avta, ki seveda ni imel prilepljenega abonmaja na steklu, ampak je ležal na polici. Dokaz za strogo gospo. Iz zornega kota slikanja se tako res ni videl, če pa bi pa redar prišel do avta, bi ga pa, prav tako kot na steklu, zato sem umolknila. Birokrat ima vedno prav.

Pokazala mi jih je, rekoč:

»A vidite, nalepko z vinjeto pa imate prilepljeno na pravem mestu!«

Nisem si upala pripomniti, da je samo štirinajstdnevna in da je nisem tja namestila jaz, ampak mož. Imava vsak svoj avto, na mojem je le začasna vinjeta. Šla je fotokopirat moj abonma in mi dala v roke obrazec z naslovom Pritožba. Torej le-ta obstaja, čeprav je na obvestilu pisalo, da ni možna. Ker se pa malo le spoznam na zakone, vem, da jo zakon o upravnem postopku omogoča. Kje si pa še videl, da se človek ne bi mogel pritožiti? Ni logike. Potem bi birokrati šele pometali z ljudmi!

Napisala sem na papir, kar mi je ležalo na duši, a blago. Posula sem se s pepelom, da tega, da moraš imeti abonma prilepljen na sprednjem steklu, nisem vedela, zato sem ravnala, kot sem. In da mi je žal. Res mi je bilo. Teža kartonskega abonmaja, zavitega v plastiko, mnogo težjega od vinjete, me je zavedla. Nisem si predstavljala, da sodi tjakaj. Tudi tega nisem opazila, da ima lepilni trak, če odtrgaš povrhnjico.

Stroga gospa je vzela v roke izpisan obrazec, pripela s spenjačem zraven sliko abonmaja in me pogledala.

Vprašala sem:

»Ali gre zadeva še na kakšno komisijo?«

»Ne, zaenkrat se vam bo oprostilo, naslednjič pa ne.«

»Hvala,« sem dejala in pomislila na prihranjene evre, ki pri moji penziji niso zanemarljiv znesek.

Dejansko so bili glavno gonilo za moje posredovanje. Človek varčuje na vseh koncih in krajih, potem se pa zgodi kaj takšnega, nepredvidljivega in krivičnega iz mojega zornega kota.

»A mi lahko pokažete, kje je na kartici lepilni trak, da lahko takoj prilepim abonma na prednje steklo,« sem jo prosila, predno sem se poslovila.

In mi je. Zahvalila sem se in z olajšanjem zapustila notranjost stavbe.

V avtomobilu sem storila, kar je bilo treba, in sedaj se letni abonma veselo smehlja, nalepljen znotraj vetrobranskega stekla. Viden redarjem, tako kot so naučeni, in ostalim, ki ga želijo videti. Za slednje sicer dvomim.

A ko sem kasneje pogledala abonma od blizu, sem videla, da na njem ne piše, da je potrebno to reč prilepiti, ampak da velja le, če je v celoti viden skozi vetrobransko steklo. Z rdečimi in poudarjenimi črkami! To je pisalo tudi na pogodbi, sem jo šla pogledat, torej ni res, kar je ona na pamet govorila. Glede na vsebino stavka se da razumeti, da sem ravnala povsem pravilno. Hmmm ... kdo ima torej prav?

Sedaj res ne vem, ali sem jaz tako neumna in nisem doumela, da bi morala parkirni abonma prilepiti na sprednje steklo, čeprav nikjer ne piše, ali pa so res oni tako zelo togi birokrati, ki so spregledali bistven element pri vsej zadevi, to je obveščanje uporabnikov o nameščanju abonmaja. Pri tem je bistveno, da je precej »težak« in človek ne pomisli, da bi ga lepil na šipo, ker lahko pade z nje na polico.

Najbrž pa tako ne razmišljam edina. S tem se ne bom več ukvarjala, izkušnjo jemljem kot življenjsko šolo. »Z birokrati bodi vedno prijazna, oni imajo vedno prav,« sem zaključila misel in nadaljevala dan brez kamna za plačilo okoli vratu.

PROSIM TE …

V velikem trgovskem centru je Vladka v prostorni avli srečala starejšega moškega, slabotnega in z izrazito upadlimi lici. Za njim je hodila ženska, najbrž žena. Počasi je hodil z berglami. Pozdravil je in je odzdravila. Ni ga takoj spoznala in mu zato ni posvečala pozornosti. Potem pa jo je prešinilo, kdo je ta gospod.

Možakarja so času pred osamosvojitvijo v službi klicali Slinasti. A na skrivaj. Takšen vzdevek so mu dali sodelavci, kar je dalo slutiti njegov karakter. Sčasoma je postal mogočen veljak v njihovem podjetju in mestu, ki je v času socializma zelo uspevalo. Uspelo mu je sicer zaključiti le dva letnika srednje šole, kar pa je bilo dovolj, da je postal drugi človek med vodilnimi. Imel je očitno drugo pomembno znanje in veščine, ki so mu omogočali ta položaj. V istem podjetju sta delala tudi Vladka in njen mož, v večji organizacijski enoti, a na različnih delovnih področjih, zato so se poznali.

Udinjal in prilizoval se je v zvezi komunistov ter vseh tedanjih družbeno političnih organizacijah v podjetju in na občinskem nivoju. Pristajal bi mu vzdevek Lisjak, kajti izraz njegovega obraza je kazal poteze živalske prebrisanke. Dosegel je velik osebni in poslovni uspeh, soodločal je pri vseh pomembnejših odločitvah podjetja, tudi pri kadrovanju.

Svoj mogočni delovni položaj je velikokrat izkoriščal sebi v prid, in ne samo poslovno. Rad se je dobrikal lepim, mladim sodelavkam in jim obljubljal višji delovni status. Napredovanje na delovnem mestu si je sicer razlagal po svoje. Všečne ženske je rad spravljal med rjuhe. V intimi jim je obljubljal poleg nebes v postelji tudi nebesa v službi. Zaradi njegove suhe postave je krožila med sodelavci šala, da lovi ženske med členi radiatorjev. Pravijo, da kjer je dim, je tudi ogenj. Ni vedela, pri kolikih mu je uspelo, pa tudi ne, ali so nebesa doživela. Je ni zanimalo, statistike pa o tem nihče ni vodil.

Vladka je imela pred njim mir, ker je uspela priti do solidne kariere s svojim strokovnim delom in ambicioznostjo, poleg tega si takšnega početja nikoli ne bi dovolila. Počutila se je varno pred njim zaradi svojih stališč in položaja. Mož je imel vsakodnevni poslovni kontakt z njim in sta se ujela, tako je imela je dodaten občutek varnosti. Večkrat je doma omenila, kakšno srečo ima, da ji ni še nikoli težil. Zaposleni so namreč pripovedovali polno zgodb o njegovih tovrstnih aktivnostih.

Nekega dne so imeli službeno zabavo ob novem letu. Sedela je v družbi sodelavcev in sodelavk. Mož je ostal doma zaradi prehlada. Še dobro, saj je iskanje varstva za oba otroka tako odpadlo. V prostoru se je vila dimna zavesa, to jo je zelo motilo. A ob kajenje se tedaj ni nihče spotikal, čeprav se nekadilci, kot je bila ona, z njim niso strinjali. Na odru je igral manjši ansambel, različne zvrsti glasbe. Ljudje so plesali ali pa sedeli ob mizah in klepetali ob pijači. Oboje je počela tudi Vladka.

Razen dveh manjših motenj, ko sta jo nadlegovala pretirano nalita sodelavca, ni imela težav.

No, če ne omenja tega, da jo je eden izmed njiju med plesom dvignil visoko v zrak, rekoč: »Kako lahko in gibčno telesce imaš!«

Kot bi bila žoga za rokomet. K sreči jo je tudi ujel, da ni pristala na tleh. Se je pa ustrašila, lahko bi si kaj polomila. Možakar je bil močan kot bik in jo je v svojih šapah skoraj zmečkal. Hvaležna je bila, ko se je ples končal in se je lahko vrnila za svoje omizje.

Med odmorom je nenadoma pri sosednji mizi zagledala Slinastega, precej pijanega in v akciji lovljenja ženske za posladek po večerji. Naslanjal se je na svojo tajnico, ji nekaj govoril na ušesa, roka pa mu je begala po njenem telesu. Delovala je nemočno, a se je videlo, da ga je odklanjala in mu dajala vedeti, da se ne strinja z njegovim spolnim nadlegovanjem. Vladka se je čudila, da nihče od moških pri tamkajšnji mizi ni reagiral in mlade ženske zaščitil. Le kako se je lahko moški takole obnašal, četudi je imel visok položaj? So se ga bali? Končno je tajnica jezno vstala in odšla od mize.

Vladka je omenila sodelavki: »Kakšen pokvarjenec. Upam, da ne bom imela kdaj opravka s to gnusobo. Slabo mi je, že ko ga vidim.«

»Nikoli ne veš,« je dejala, se nasmejala in dodala: »Mene je že zalezoval, a je moj odpor zalegel. Vendar je bil takrat trezen, kadar pa je pijan, je nemogoč, saj veš, na samozavest vpliva tekoči pogum.«

Nato je Vladka na Slinastega pozabila, med igranjem ansambla je plesala s sodelavcem, ki je deloval nevsiljivo. Pogovarjala sta se o vsakdanjih zadevah. Spet je sledil odmor in po njem je prišel ponjo za ples – Slinasti. Če bi verovala, bi se pokrižala in prosila boga, naj ji pomaga. Tako pa je samo zavzdihnila in upala na najboljše, še vedno prepričana, da je zanj avtoriteta ter da je varna pred nadlegovanjem.

Začel jo je ogovarjati, jezik se mu je zapletal:

»Že dolg te imam na uču. Seksi ženska si. Imaš lepo postavo in zelo lepe prsi. Da o nogah ne govorim …«

»Hvala za komplimente, a jih ne potrebujem,« je Vladka poskušala situacijo nevtralizirati.

Glasba je bila poskočna, tako se ni mogel stiskati k njej. Pa saj mu ne bi dovolila. Možakar je imel še vedno koščeno postavo in velike izbuljene oči, morda je imel težave s ščitnico. Od pohote so sčasoma postale podobne žabjim. Še bolj so se izbuljile. Celotna pojava je delovala gnusno.

Opletal je z jezikom in se ji dobrikal, slina mu je tekla po bradi. Nekoliko se je opotekal. Poskušal se je nasloniti nanjo, a ga je odrivala. Količina alkohola je ovirala njegove motorične spretnosti, v možganih pa je podivjala spolna sla. Zanimivo, bil je slinastega karakterja in imel je povečano delovanje sline. Usklajeno.

Dejala je: »Oprostite, to me moti. Odnehajte, sicer bom šla s plesišča.«

Nič ni pomagalo. Zdel se ji je kot divji petelin, ki je v svojem dvorjenju slep in gluh za okolico.

Pokleknil je pred njo na tla plesišča in zajecljal, medtem ko jo je gledal navzgor:

»Meša se mi od tebe, punca, greva ven. Prosim te, rad bi se mečkal s tabo,« ter moledoval za seks.

Vseeno mu je bilo za poglede drugih sodelavcev, ko je izgledal kot kuža, ki prosjači za priboljšek. Takrat ji je postalo vse skupaj odveč, saj želje, da bi jo pustil pri miru, ni upošteval.

Hladno se je poslovila od njega, rekoč:

»Hvala, ne! Domov moram, nasvidenje,« in se mu skrila za točilni pult k sodelavcu, ki je imel do žensk nevtralen odnos.

Zdelo se ji je, da ima tam zavetje. On je videl situacijo na plesišču, poznal je Slinastega in njegov sloves, zato je takoj razumel, kaj je je v ozadju. Povedala mu je detajle in rekla:

»Lepo te prosim, zaščiti me pred njim. Rada bi se mu skrila.«

Ni mu bilo treba dvakrat reči, šla sta na drugo stran točilnega pulta in se pogovarjala o razmerah v podjetju. Bil je prijeten sogovornik.

A Slinastega njena zavrnitev ni odvrnila od namere. Iskal jo je in jo našel, pa čeprav ga je močno mučilo ravnotežje. A nagoni so mu očitno še naprej delali, sploh spolni, kljub konzumirani količini alkohola. Tedaj se je Vladka v hipu odločila, da pojde domov. Niti minuto ne bi več prenesla pogleda nanj. Kazalec na uri se je bližal polnoči, tako in tako ni več videla smisla, da bi še ostala.

Znancu je na hitro dejala:

»Rekla mu bom, da greva skupaj domov, če mi bo še težil, ti se pa potem vrni nazaj.«

In res, po hitrem slovesu od Slinastega, sta odvihrala skozi vrata. Niti pogledala ni nazaj v dvorano. Sodelavec je počakal, da je sedla v avto in ga vžgala. Pomahala sta si z roko in odpeljala se je v noč, proti domu. Tako je neprostovoljno zapustila zabavo, kar ji je sicer ustrezalo. Spoznala pa je na lastni koži, da moški tipa Slinasti nima nikakršnih zavor pri osvajanju žensk, nobena ni varna pred njim. Samozavest mu je najbrž krepil njegov doseženi položaj, dodatno pa alkoholni napoj.

Vladka ga je še srečevala, a ni vedela, je pozabil na dogodek na plesišču ali ne, kajti nič mu ni bilo nerodno pred njo. Obnašal se je, kot da ni naredil nič narobe, široko se ji je nasmehnil kot dotlej. No, vsaj maščeval se ji ni. Vladka neprijetnosti ni pogrevala, ukrepati pa tako ne bi mogla zaradi njegovega položaja v podjetju, čeprav bi na osvajalca najraje pljunila. Je pa o dogodku raztrobila sodelavcem in sodelavkam.

Ker je kasneje zamenjala službo, ga je videvala manj, če pa že, pa ne na službenih in sindikalnih zabavah.

Srečanje z ostarelim in danes nemočnim moškim iz časa, ko se je marsikje in marsikdaj zdelo spolno ter kakšno drugo nadlegovanje žensk skoraj nekaj normalnega, ji je obudilo grenak spomin. Ob njegovemu videzu in fizični šibkosti se je zavedela, kako življenje ne prizanese nikomur. Niti moškim, ki mislijo, da lahko dobijo vse, tudi vsako žensko, ki jim prekriža pot.

V ŠKATLO UJET TRENUTEK

Kot nemirna najstnica v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je Ana odraščala v družini izobraženih staršev. Na prvi pogled so izgledali kot srečna, srednje premožna družina z dvema otrokoma. A za stenami se je odvijala drugačna slika, saj je družina delovala disfunkcionalno. V osnovni šoli je Ana vseeno uspevala kot odličnjakinja z veliko umetniškimi talenti, kazalo je, da v življenju težav ne bo imela.

Vendar so se za časa srednje šole te nenadoma pojavile in to velike. Dobila je močne manjvrednostne komplekse, ki so ji otežili življenje. Zdelo se ji je, da je presuha, da ima trikoten obraz, da je nos malce predolg ... Ni pomagalo, da je veljala za čedno dekle z lepim obrazom in postavo, nogami ... ter da so ji ljudje okoli nje to večkrat povedali. A samo to, nihče je ni razumel ali celo ponudil pomoči, da bi se izkopala iz svojega morečega razmišljanja. Popustila je v šoli, doma so se vzgojni prijemi zaostrili. Oče je stopnjeval psihično in fizično trpinčenje, velikokrat neupravičeno. Dom ni deloval kot varen pristan, kamor bi se rada vračala.

Lase je imela izjemno lepe. Včasih so ji valovali na hrbtu, večinoma si jih je spela v dva »indijanska« čopa. Tudi zaradi njih so se fantje zaljubljali vanjo, lasje so delovali kot pika na i njeni čedni pojavi. Nihče ni videl morebitnih pomankljivosti, ki jih je zaznavala samo ona, a se tega ni zavedala. Prav tako je imela lep značaj.

Navzven se je zdela običajna najstnica. Rada je poslušala glasbo, se družila z vrstniki, zaljubljala in si celila rane, ko je zaljubljenost izginila. Ni zabredla v alkohol, za droge je samo slišala, kadila ni, za spolnost se je počutila premlado. Neizmerno je sovražila opijanje in omamljanje. Obstajalo pa je vprašanje, če so ji starši zaupali; glede na odzive zagotovo ne.

V veliki mestni plesni dvorani je obiskovala plesne vaje za standardne plese, in to ne po svoji želji.

Prisilil jo je oče, rekoč:

»Da ne boš toliko bézgala naokoli!«

A manjvrednostni občutki so kmalu pokazali, da je ta čas vržen proč. Zaradi pogledov, ki jih je videvala z roba plesišča, je na njem dobesedno zmrznila. Kljub veselju do plesa in morebiti celo talentu, je ni potegnilo v nadaljevanje plesne dejavnosti, ampak v prekinitev.

V istem prostoru so se večkrat izvajali mladinski plesi, ki pa jih je imela tako zelo rada. Odvijali so se v poltemi, ki je delovala kot ogrinjalo za njene težave. Na plesne korake se ni gledalo. Pomembno je bilo predvsem gibanje v ritmu sodobne glasbe. Mladi tako niso potrebovali prevoza v sosednja mesta, poznali so se med seboj, se družili. To je pomenilo sprostitev od mnogoterih najstniških težav. Tudi če ni imela očetovega dovoljenja, je na plese šla. Postala je zvezda stalnica.

Oče je robantil zaradi tega in jo kaznoval na način, kot je znal. V čustvenem izbruhu, grobo, s pasom, šibo ali roko, s klečanjem v kotu, zmerjanjem ... Ker ni imel vedno razloga in se je zdelo, da celo v uživa v nasilju, jo je zaznamovalo. Nastajala je velika psihična rana. A upornica v njej je vseeno vztrajala. Vedela je, da si občasno kazen zasluži, a drugačne oblike, ne pa, da jo je vse bolelo, da so nastale modrice, da je bila v zmerljivkah vse, samo človek ne …

Nekega dne jo je najprej surovo pretepel, nato pa grdo posadil za kuhinjsko mizo. Poiskal je velike škarje in zamahnil z njimi po zraku.

»Smrklja, kaznoval te bom, odstrigel ti bom lase!« je zakričal na ves glas.

Ana ga je rotila:

»Prosim, ne stori tega! Pusti moje lase pri miru, lepo prosim!« in jokala, kot bi deževalo.

A solze ga niso omehčale, še več, kot da so postale vzpodbuda za njegovo ravnanje. Kot peklenšček se je v trenutku začel izživljati na lasišču in ji grdo odrezal lase, njen ponos ter obenem kritje pred nezaželenimi pogledi. Če se je v šoli pred tablo sklonila navzdol, so ji lasje namreč skrili cel obrazni profil. Prav tako v družbi. Imela jih je za zaveso pred neželenimi pogledi. Tulila je od duševne bolečine, ki jo je prevevala. Počutila se je razčlovečeno.

»Na, žlehtnoba, zdaj se pa preganjaj naokoli, če lahko! Upam, da je to dovolj velika kazen zate!« se je drl na ves glas.

Dolgi, rahlo valoviti temno kostanjevi lasje, so kot slap obležali na mizi, kamor jih je oče vrgel. Ni gledal, kako je zarezal, zato je nastalo stopničasto postriženo lasišče. Ko je naslednji dan frizerka poskušala popraviti škodo, se je videlo, da je to zanjo težko opravilo.

»Kdo ti je to naredil, Ana? To je zelo kruto dejanje.«

»Oče.«

Ni več vrtala vanjo, saj je stanovala nedaleč stran in ga je poznala, tudi dogajanje za štirimi stenami, ki so prepuščale glasne zvoke. A zaradi njegovega visokega položaja in moči so sosedje molčali. Najbrž pa si je pa mislila svoje.

Ta dogodek je Ana težko prebolela. Odrezane lase je shranila v škatlo za spomin na trenutek, ko jih je na silo izgubila. Zdelo se ji je, da jo je zaznamoval za vedno. Kasneje jih je večkrat komu pokazala, a zadnja desetletja ne.

Ana je s prsti nežno pobožala svoj nekdanji naglavni okras. Koliko sreče in na koncu trpljenja se je skrivalo v njem. Oče tega dejanja ne bi smel narediti. Tako so delali Nemci z Židi, ko so jih na silo ostrigli v taboriščih. Lasje so bili so zaviti v vrečko, zraven je ležal šop sivke. Še vedno lesketajoči, kot da leta niso vplivala nanje.

Še dobro, da je iz tega črpala moč za naprej, z neomajno vero v lepšo prihodnost. Zadala si je, da bo v življenju uspela in ne bo pristala v blatu, tako kot ji je oče napovedoval. In v resnici je. Lahko pa bi se zgodilo drugače. Tega se zaveda, zato je hvaležna, da je postala zloraba v otroštvu gnojilo za njen napredek, tudi v tem smislu, da je postala boljša mama, kot je bil oče njej.

V vojski smo veliko govorili o tem, če je kdo veren. Komunistom je bilo prepovedano biti veren, oficirjem je bilo prepovedano biti veren, vojakom niso dovolili, da bi hodil v cerkev, tudi če so bili verni. Imeli so me na sumu, da nisem komunist in da s tem nekaj ni v redu. Kapetan Gregorič s Krasa me je dolgo zasliševal, kdaj sem postal član partije in če sem bil v kakšni njeni osnovni organizaciji. Zavil je z očmi, ko sem mu rekel, da sem član od 17. leta. A ni me vprašal, če sem veren.

Vedno sem s seboj nosil kakšno knjigo. Toni mi je poklonil lepo v usnje vezano knjigo iz začetka stoletja s pesmimi Giacoma Leopardija. V pismih sva razpravljala o pesmi Ginestra kot konceptu individuacije. Knjižico sem nosil v žepu in ob vsaki priložnosti sem se glodal skozi Leopardijev arhaični jezik.

Qui, su l’arrida schiena
Del formidabil monte
Sterminator Vesevo,
La qual null’altro allegra arbor nè fiore,
Tuoi cespi solitari intorno spargi,
Odorata ginestra
Contenta dei deserti …

Bal sem se sebe, bal sem se zase, ko sem bral: O il fiore del deserto. Ničesar ni bilo okrog mene, le svečani, tihi Leopardijev govor sem slišal. Samo tišina. Potegnila me je vase. Črke so bile drobne in so zahtevale veliko pozornosti.

Vojaki iz čete so me gledali, kako berem drobno v črno usnje vezano knjižnico in kako se mrščim. Kako se potapljam v razmišljanje, kako med odmori, namesto da bi jedel ali govoril z njimi, neprestano berem to knjižico.

Imeli smo osebne preglede. Preverili so nas, kaj nosimo po žepih. Kaj imamo v kaseti. Malo sumim, da je od vojakov prišel tudi namig, naj pregleda kapetan tudi mojo kaseto. Tam je na vrhu ležala kakor molitvenik oguljena knjižica. Kapetan se je kar vrgel nanjo. Zmagoslavno jo je dvignil v zrak in z grozečim hreščanjem v glasu vprašal:

»Kaj pa je to?«

Vojaki so otrpnili. Prišel je čas resnice. Sem veren ali ne.

Kapetan jo je odprl in ko je zagledal italijanščino, je bil prepričan, da je našel molitvenik v latinščini. Listal je s svojimi štorastimi prsti skozi njene nežne liste in naenkrat se mi je zdelo, kakor da je pred mano kakor gora.

»Poezija. Giacomo Leopardi. V italijanščini,« sem čisto mirno odgovoril.

Vojaki so začeli kihati.

»Mir!« se je zadrl kapetan. »Sam vidim, da je poezija. Ampak kakšna!«

»O ljubezni, o pomladi. In o ginestri, ki raste na Vezuvu …«

Vrnil mi jo je v roke in grozeče dejal:

»A ne bi bral kaj vojaškega?«

Izgubil je bitko. Šel je iz sobe besen. Vojaki so se tiho hihitali.

Odprla so se vrata in skoznje je pokukala kapitanova glava:

»Drugič te bom že dobil. Zdaj pa na krug, vsi!«

Zaprl je, nekaj časa je bilo tiho, potem pa se je razletel po sobi smeh. Privoščili so mu to. Kapetana niso marali, ker je bil Slovenec in ker je bil kar strog. Ni se dobro razumel z veseljaškimi poročniki in vsi so si želeli, da bi že odšel v pokoj.

A jaz sem ga imel rad. Za renčavo zunanjostjo je bil kapetan mehak, vljuden človek. Prisvojil si me je, ker sem bil neke vrste trofeja – nisem popival, nisem se izogibal niti vojaškim nalogam in niti drugemu delu. Znal sem hitro tipkati, znal sem delati fotografije in so me napravili za garnizonskega fotografa, celo nek priročnik za protokol s puškami sem sestavil iz knjig. V glavnem sem molčal.

Na svojih vojaških pohodih skozi Zagreb me je nos pripeljal v Tingl-tangl, nekdaj razglašen bircuz nekaj stran od Ilice. Našel sem ga po instinktu in takoj vedel, da je to moj kraj. Takrat so njegovi slavni časi, ko so v njem popivala velika imena hrvaške literature in poezije, že minili, postal je zatočišče za makroje, nekaj prostitutk, pijančke in nekaj literatov, ki so v soboto ali nedeljo ob 11. uri še vedno prebirali svoje verze. Od vse slave je tam ostala le Ružica Orešković, ki se ni zmenila zame. Srečal sem jo dvakrat ali trikrat, bil na branjih, slavnih zagrebških pesniških jutrih, ki niso napravila kakšnega vtisa name. Ljudi v Tingl tangl ni motilo, da sem v uniformi.

Pravzaprav sem tja prišel zato, ker so v džuboksu imeli dve pesmi, ki sta me ohranjali pri življenju – Dan ljubezni in Mississippi s skupino Pussycat. Prva je bila v otok v oceanu nesmislov, kar je zame predstavljala vojaščina in moj odhod s fakultete, popolnoma samotarsko bivanje na Koroškem, ki se je z vsem sovraštvom, kar ga je premoglo, obrnilo proti meni. Bila je melodija, ki me je izključila iz vsega. Druga, Mississippi, je bila moja tudi zaradi tega, ker je bila pevka podobna deklici, s katero sem se v Ljubljani pred vojsko nekajkrat sešel. Ni bilo preveč resno in na koncu mi je reka:

»Veš kaj, ne bom vojaška nevesta.«

Bil sem malo zaljubljen z drobno vojaško dušo. In sem poslušal: where lovers found the place they like to be … Love and understanding everywhere arround ... Mississippi rolling on until the end of time. Izgovarjala je me-e-se-se-pii. Zdela se mi je kot neka zaprisega.

Sprva sem v Tingl-tangl samo hodil poslušat ti pesmi, ne da bi pravzaprav vedel, kam sem prišel, potem sem postal del lokalne klientele. Z neko sestrsko ljubeznijo sta me posvojili dve. Prva je bila Mišela, ki je zbežala iz samostana klaris v Beogradu in se je, tako so mi rekli, preživljala z občasno prostitucijo, namigovali so tudi, da tudi z ženskami. Podarila mi je dvoje. Srbsko izdajo Baudelairejevega Cvetja zla iz leta 1974 z iztrganim delom lista, kjer je bilo neko posvetilo njej, v prelepem prevodu Nikola Batelina. In poročni prstan, baje ga je dobila ob vstopu v samostan, ker naj bi se poročila z Jezusom. Druga je bila Božena, Boža, Slovenka iz Brežic ali Krškega, model za pričeske. Le ko je odprla usta in si videl njene zobe, si vedel, da je tudi nekaj drugega.

Boženi sem posodil nek denar in ko mi ga je vrnila, sva šla na kosilo. Mislim, da celo v Lovski rog. Potem nisva vedela, kam bi šla, in mi je rekla, da bi rada videla zagrebško katedralo. Vojaki niso smeli tja, a to naju ni zadržalo, da ne bi stopila noter in si jo ogledala. Stala sva na prvi tretjini cerkvene ladje in Božena je, popolnoma osupla nad veličino in lepoto katedrale, glasno rekla:

»Au, u pičku materinu, to je pa nekaj!«

Slišalo po vsej cerkvi. Beli obrazi so se obrnili proti nama in raje sva odšla.

Nisem ji zameril. Božena mi je sama rekla, da se vozi s tovornjakarji od Jesenic do Đevđelije in si tako služi vsakdanji kruh.

Mišela in Božena sta bili moji zaščitnici v Tingl tanglu, angela tako rekoč. Vere pa ni bilo. Tudi nevere ne. Bili sta kakor tisti beli obrazi, ki so se obrnili k meni z Boženo v katedrali.

Ah, где эта улица, где этот дом…

Bili smo protiavionska obramba in smo šli na sredi junija na poligon – tam nekje na opustelih planotah Slunja smo imeli zaključne vaje, pred mojim odhodom iz vojske. Pripravljali smo se nanje ves maj, bilo naj bi tako, kakor bi bilo v stvarnem vojaškem življenju. Spravili so nas v tovornjake z vso opremo in odšli smo se na pot iz Dugega sela v dolgem konvoju. Skozi špranjo v celtni je krajina tekla pred mojimi očmi kot film, nemi film. Niso se me dotikali pogovori med vojaki, njihovo medsebojno otročje zbadanje. Bil sem skoraj deset let starejši od njih. Le ko je prišla naokrog steklenička s pretihotapljenim žganjem, so me potrepljali po ramenu in mi jo ponudili. Napravil sem solidarni požirek in dal naprej. Odsotno, ker me je pritegnila bežeča krajina. A moji kameradi so bili na to navajeni. Za njih sem bil učo, Janez, stari, in so me pustili pri miru.

Kmalu se je skozi špranjo odprla turopoljska ravnica z obilnim zelenjem, ki se je izgubljalo v megleno daljavo. Prišel je Karlovac in potem smo krenili med hribčke in po vijugavih cestah smo prišli na Slunj. Na planoti so vojaki postavili šotore. Dobil sem ležišče in obsedel na trati pred šotorom. Malo sem fotografiral in vojaki so se mi nastavljali, pozirali. Najraje so se nastavljali z brzostrelko na golih prsih.

»Še mene, še mene …«

»Bom proti koncu, da mi ne zmanjka filmov,« sem rekel. »Kje bi tu našel nove.«

Hodili smo na pohode. Mene so pustili, da hodim zunaj stroja in kaj fotografiram, jaz sem med travami iskal zdravilna zelišča in znane rože. Vmes se je spustil nad opuščeno krajino oblak in je deževalo. Dal sem si preko glave šotorsko platno in tišina pod njim je bila samo moja. Sladka samota, sladke misli, ki so šle skozi glavo kakor procesija. Da bi vedno deževalo, sem si želel.

Naš tabor je bil na nekem nekdanjem travniku. Še je bilo videti ostanke zidov hiše in gospodarskega poslopja, zaraslega v jelšah in bezgu. Za hribom, daleč, je bila neka vas. Rekli so nam, naj se ne oddaljujemo od tabora, a sem vseeno vzel fotoaparat in odšel za bližnji gozdiček. Tam je na zaraslem gričku, ki se je komaj kaj dvigoval nad ravnino krajine, stalo nekaj takšnega kot ostanek kapelice ali cerkve. Šel sem ob cesti, ki je bila zarasla z jelšami in ostrogami. Ruševina je stala sredi nekdanje čistine, ki so jo prerasli jeseni in lipe. A vendar je med njimi do nje vodila shojena potka. Na pragu se je grel modras. Pozdravil sem ga. Nekaj časa sva se gledala, potem pa se je nejevoljno odplazil. Kakor da bi odtekel studenček, se je zlil v travo. Bila je nekaj večja kapela, skoraj cerkev, na tleh so bili razmetani kamni, na stenah so bili vdolbine od izstrelkov, nad vhodom je bil omet še nedotaknjen in na njem so bile poslikani ornamenti. Tam pa, kjer je bil oltar, je bilo nebo cerkve prebito. Tam je nekoč stal zvonik ali stolpiček kapele. Oltarska stena je bila gola do opeke, le na dnu, nad poličko, ki je predstavljala oltar, je bilo še nekaj ometa. Na njem so bili ostanki slikarije, bose noge nekega svetnika ali kaj. Stopil sem proti oltarju.

Na polički je ležal čisto svež šopek iz travniških cvetlic. Bil je narejen skrbno in z veščino in na njegovo steblo je bila položena fotografija. Prikazovala je dete na parah. Imelo je sklenjene roke in v rokah molek. Deklica. Suhcen obraz je bil bled bled, obrobljen s krinčki iz voska. Bila je kakor Lukanova Jožica na fotografiji, ki smo jo imeli doma, in v oči so mi prišle solze. Nekdo je moral obiskovati to porušeno kapelo in moral je biti tam še tistega dne.

Pri vhodu se je prikazal naš kapetan in si odpenjal opasač. Vedel sem, kaj to pomeni.

Kapetan je bil presenečen, da me vidi tam. Pomignil sem mu, naj pride pogledat in on je samo površno pogledal šopek in fotografijo.

»Pojdi ven, da se lahko poserjem.«

»Ampak ne tukaj. Tukaj je kapela,« sem mu rekel. »Pojdite ven za zid.«

Malo me je gledal in me potem ubogal.

Šopek in fotografija sta v tej porušeni kapeli sijala kot čudež. Spomnil me je maminega naročja, ko se je vrnila s pogreba Lukanove Jožice. Stal sem tam in nepremično gledal prizor z rožami in bosimi nogami na razpadajočem ometu. Fotografija je bila kakor dlan, ki jo je nekdo pustil tukaj. Za tistega, ki bo prišel za njim. Napravil sem posnetek.

Videl sem, da je kapetan opravil svoje in odšel po shojeni potki. Pohitel sem za njim. Nekaj časa je bil čisto tiho, potem pa mi je rekel:

»Si veren. Našel sem te v kapeli.«

»Če bi me videli na pokopališču, bi verjeli, da sem mrtev.«

»Vlečeš se ven.«

»Najbrž bi bili verni tudi vi, če bi se posrali v kapeli.«

Do tabora je bilo še nekaj poti. Zamišljen sem šel za kapitanom. Šopek in fotografija na oltarju opustošene kapele sta me navdala z nečim, česar nisem poznal. Z ljubeznijo do roke, ki je napravila šopek, z ljubeznijo do spomina na mrtvega otroka.

Čez čas sem kapetanu rekel:

»Vera. Vera. Veste, vera je to, da položiš rože za mrtvega otroka v porušeni cerkvi. In da se tam ne poserješ.«

Obrnil se je k meni in zdelo se mi je, da se mu je za trenutek omilil obraz.

»Najbrž imaš prav.«

Največ, kar je štelo v vojski, je bilo to, da si dobil pomilostitev. To je pomenilo, da si dobil odpustnico iz vojske štirinajst dni pred koncem vojaškega roka. Kot nagrado. Kot priznanje.

Vojaki so mi rekli:

»Ne boš dobil nič. Janez ti ne bo dal odpusta.«

Z vaj sem se vrnil pred drugimi. Kasarna je bila prazna. Poklicali so me v komando in rekli, da me zaradi dobrega služenja vojske puščajo domov štirinajst dni pred časom. Podpisal je kapetan.

Niti posloviti se nisem mogel od svojih kameradov. Odšel sem iz vojske kakor iz tiste opustošene kapele na Slunju.

Domov sem se vračal z avtobusom iz Ljubljane. Peljali smo se čez Braslovče in se za dvajset minut ustavili v Šoštanju. V vrtnem bifeju ob postaji sem si naročil pivo. Popil sem ga in začutil nekaj podobnega kot Lancelot Biggs, vesoljski pilot, ko se je vrnil s hiperprostora v navadno vesolje – drsenje v snovnosti življenja. Začutil sem svobodo. Lep junijski dan.

Takrat je sedel k mizi naš šmarški župnik Škorjanc, ki ga v avtobusu v svoji zamišljenosti nisem niti opazil.

»Kaj si delal, da te celo leto nisem srečal?« me je vprašal.

Gledal sem njegov sladki obraz z zlatimi očali.

»Ah,« sem rekel, »učil sem zgubljena dekleta in oficirje vere!«

To razmišljanje, ki sledi, je, kot bomo videli čez trenutek, povsem nepolitično razmišljanje – tako rekoč münchenska lokalna zadeva – še manj: zasebna zadeva – v celoti gledano nič drugega kot razprava med umetnikom in goro vprašanj, pred katerimi so umetniki običajno nemočni. -- To razmišljanje pišem z gotovostjo, da sem še enkrat resno želel najboljše in da bom požel le smeh – neumen, nerazumevajoč smeh.

1.

V svojem atlasu najdem zemljevid: »Proizvodnja žvepla na Zemlji«. Kraji, kjer raste žveplo, so označeni z rumenimi in bolj rumenimi madeži. Izstopajo Sicilija, Havaji in Berlin.

Drug zemljevid: »Razporeditev plenilcev«. Cejlon je temno moder, skoraj črn, preostala Indija ultramarinska, Stellingen je komaj vidna pika. – Zgornja Bavarska sploh ni vključena, čeprav je to edina država na svetu, kjer levi še vedno živijo v divjini. -- Da, učenjaki!

Tretji list: »Grafična statistika ljubezni«. Glavna mesta: Odesa[B], Šanghaj, Buenos Aires; zvezde druge magnitude: Hamburg, Budimpešta; končno na triindvajsetem mestu: Paderborn, Hammerfest, Quebeck, München.

Kje so grafične statistike umetnikov? Če bi bile, bi bila Pariz in München na vrhu seznama. Večina najboljših nemških pesnikov, umetnikov in glasbenikov živi v Münchnu in okolici. Omenjam le Richarda Straussa (v Partenkirchnu), Slezaka (pri Tegernseeju) – v samem Münchnu: Samberger in Paul Klee (slednjega bi kot mojstra violine lahko omenili tudi med glasbeniki). – Ne bom več našteval münchenskih pesnikov. Med njimi je 133 z večno vrednostjo in 79 minljivih; Roda Roda, na primer, je kmalu tam, kmalu tam – večinoma tam.

Dovolj: kar zadeva umetnost, je München na prvem mestu.

Opomba:

[B] V Odesi: na prebivalca 0,5 zdravnik specialist.

2.

Včasih se zapletem v naslednje iracionalno hipotetično obdobje:

Predpostavimo, da bi se umetniki opogumili; kakšen bi bil njihov odnos do politike?

Sploh ne? Navsezadnje je politika največji problem današnjega časa. Politika je umetnost pretvarjanja energije skupin v veljavnost. Skupine so lahko države ali celo združenja držav (npr. antanta, ki jo je sestavljala Francija, ali centralne sile, ki jih je sestavljala Nemška ljudska stranka. -- Primer manjše politike: naš Kerschensteiner, Oberstudienrat, ki je v Reichstagu dolga leta zastopal münchenski okraj ~I~).

Bi se morali umetniki izključiti iz politike? Ali lahko? Nesmisel. Ali se ne veselijo in trpijo s svojim ljudstvom?

Vsekakor obstajajo nacionalne in nenacionalne umetnosti: glasba, slikarstvo, ples na eni strani in poezija na drugi. Kljub temu je sreča vsake umetnosti, da je vsaka umetnost povezana z blaginjo naroda: Wagner pomeni več Nemcem kot Francozom, Verdi pa predvsem Italijanom.

Homer, Shakespeare in John V. Jensen so nasprotni primeri. Vsekakor pripadajo celotnemu svetu. Toda ali bo Georg Queri Malgašem kdaj kaj pomenil? Tako spretno kot obvlada zgornjebavarsko narečje?

Lahko se oblikuje pravilo, ki dopušča vse vrste izjem:

Umetnik živi in umre s svojim narodom.

3.

Kdor se nikoli ni ukvarjal z astronomijo, kdor ne meri svoje usode nenehno, sekundo za sekundo, s širjenjem Mlečne ceste, je nezaveden.

Kdor se ne zanima za politiko, je osel – tudi če bi bil ezoterik.

4.

Pri vprašanjih evropske in svetovne politike mora umetnik slediti svojemu narodu. Če vidi, da so ljudje na napačni poti, lahko opozori, protestira. Na splošno mora biti v koraku s časom.

Ker nemški narod še ne vodi svojih zunanjih zadev, temveč ima le eno pravico: žalovati, ko gre spet kaj narobe, se bo moral umetnik na področju zunanje politike omejiti na goreče žalovanje. Hardens Zukunft izhaja tedensko; cena 2 ~M~ 50; ceneje z naročnino.

5.

Novo poglavje: Notranja, mala politika.

Vprašanje je, ali se umetnik počuti bolj kot človeško bitje, član celote, državljan – ali pa se želi ukvarjati z egoistično politiko svojega poklica, umetniškega poklica.

To je stvar okusa. Sem tujec in nisem pooblaščen, da bi se vmešaval v nemške zadeve, poleg tega pa sem, čeprav glede tega ne razumem niti najmanj, pripravljen ironično spoštovati načelo nevmešavanja.

Toda umetniki, ki imajo volilno pravico, plačujejo davke in so rezidenti? Menim, da bi se morali ukvarjati s profesionalno politiko, čeprav nekateri med njimi pravijo: »Počutim se kot človek.« (imen ne bom omenjal, saj so tako ali tako splošno znana).

Kakšno politiko mora umetnik voditi (pomagati voditi), če želi najprej uveljaviti svoje interese (in ne najprej interese ljudstva)?

Umetnost je razkošje. Umetniki so troti družbe. Kako odveč smo vsi, od Thomasa in Heinricha Manna do gospe Fourths-Mahler – o bi lahko takoj dokazali, če bi nenadoma stavkali eno leto; ves svet bi si oddahnil – zlasti založniki in gledališča. Vendar jim tega ne bomo storili. Jaz ne.

Umetnost je razkošje. V času gospodarskega upada je prvi na udaru, kar najbolj občutimo že nekaj let.

Umetnost je mogoče podpirati le v bogati državi. Večja ko je blaginja, lažje prevlada naključni pojav genialnosti. Povečanje življenjskega standarda bo najverjetneje uspelo v urejeni državi, kjer je malo poneverb, veliko varčevanja in daljnovidna vlada. Domovina umetnosti ne bo prihodnja država, v kateri so posamezni državljani dokaj enakomerno in zato zmerno obdarjeni z dobrinami, temveč tista druga država z neuravnoteženim premoženjskim neskladjem, v kateri nad velikimi delavnimi množicami kraljuje debela buržoazija in pretirano bogastvo posameznih slavnih osebnosti. V skladu s tem umetnik ni na strani malih podjetij ali celo na strani četrte, pete, šeste veje oblasti, temveč na strani kapitalizma – v našem primeru liberalne, včasih celo rahlo konservativne politike.

Inter arma silent Musae. (prevod za slikarje, ki ne poznajo latinščine: »Med rokami molčijo muze«). Umetnost uspeva v miru, v tihi, umirjeni blaginji. -- Vojna, vojna nevarnost, nemiri in volitve - ogrevanje duš ljudi - povzročijo, da se termometer v poročilu državne blagajne zniža. Umetnost pušča ogrete državljane hladne.

Umetnosti najbolje služi blagi absolutizem, neslišni državni stroj, namazan z demokratično mastjo. Bahač kot mecen, meščan in plemič kot poznavalec, delavec kot napol zadovoljen retorik - to je stanje, za katero si moramo prizadevati.

Republika ali monarhija? Ni razlike. Obstajajo takšne in drugačne monarhije: Anglija in Afganistan; takšne in drugačne republike: Švica in Haiti.

Umetnik, ki poziva k revoluciji, je neumen kot strela; lahko je fanatik s čudovitimi instinkti, ni pa politik.

Roka roko umiva: modri samodržec (ki se lahko imenuje Louis Quatorze ali Clemenceau, Hohenzollern ali Schulze) – modri samodržec bo spodbujal umetnost, kolikor je le mogoče, z veseljem bo videl, da njegovi podložniki služijo denar, kupujejo slike, se navdušujejo nad Rilkejem in Arthurjem Schnitzlerjem, postajajo bibliofili in si puščajo risati ex libris Willija Geigerja, Huberta Wilma in Georgea Grosza. -- Robespierre, Marat in Bakunin pa niso imeli ex librisov.

Umetnost seveda zajema vse pojave življenja – obstaja tudi borilna umetnost, umetnost barikad. Obstaja tudi meteorno železo. Kljub temu je industrija odvisna od plavžev, umetnost pa od miru.

Končno je bilo treba to povedati: Glasujte za Kerschensteinerja, če bo do tega spet prišlo!

Kot sem rekel, to ni moja stvar. In končno, to, kar sem povedal, ni moje mnenje.

Razgibana, akcijska igrica o srečanju otrok z bitje« s tujega planeta. Srečajo se nepričakovano, ko otroci spuščajo zmaje. Spočetka se drug drugega bojijo. Od daleč se ogledujejo. Ker pa je otroška radovednost močnejša od strahu, se počasi približajo nenavadnemu bitju, ki prileti z vesoljski« plovilom, To vozi samo na otroški smeh. Seznanijo se in vzajemno si pomagajo. Imajo se imenitno. Rožnati vesoljček je všeč celo debelajsi Frančiki, ki je izgubila zob, pa ji pričara novega, pa še čevelj ji zaveže. Otroci ugotovijo, da ni vse nevarno, kar je neznano in da je treba neznano spoznati. Nazadnje vse premami ljubezen do doma. Vesoljček jih popelje na izlet, nato se poslovijo s pesmijo o domu.

Osebe:

ROŽNATI VESOLJČEK

FRANCIKA

FRANČEK

JURE

TINE

(Raketa)

1

Otroci se lovijo in spuščajo zmaje

(Iz naselja razposajeno pritečejo otroci z zmaji.)

OTROCI (pojejo):

Zmaj tolovaj,
krila nas daj,
da se bomo
do neba spustili;
zmaj Poskakaj,
veter nam daj,
da bomo
v pravljico stopili ... ”

JURE (odloži zmaja): Pojdimo se lovit!

FRANČEK: Jaaaa!

JURE: Franček, ti štej!

FRANČEK (nerodno):JURE, jaz ne zna® šteti. Ti štej, Tine!

TINE: Dobro, bom pa jaz. Stopimo v krog! (Šteje v ritmu)

Kuža laja, pes smrdi,
starega deda srat tišči,
ko se kupček naredi,
pa se šteje en-dva-tri.

(Še hitreje)
En cigan po cesti gre,
čik pobere, ga poje…

(Premotijo jih Frančikini klici in jok.)

2

Frančika tečnari

(Bajsasta debelušks Frančika priteče k otrokom. Iz ust ji visi dolga nit, ki jo ima zazankano okoli piškavega zoba. Je hrestevka.)

FRANČIKA (jokavo): Uhuhuhu! Z vami bi se lada iglala …

TINE: Frančika, vrni se domov k babici! Premajhna si še.

FRANČIKA (vztraja): Babica se noče z mano iglati. Samo ajčka.

JURE (stopi k njej, jo potrese): Kaj bi rada tu?! Mi nismo društvo dojenčkov.

FRANČEK:JURE, pusti jo, se bo še bolj drla.

JURE (jo tipa): Pa polulana si. Oa.

OTROCI (jo dražijo): Frančka polulančka. Franca polulšnča .

FRANČIKA (neizrekljivo zajoče): Uhuhuhuhuuuuu, o o ohuhuhuaaaaara. .

JURE: Kaj tuliš kot sirena?

FRANGIKA (prime za nitko): Zobek me bubaaaa,

FRANČEK: Preveč čokolade ješ in ne umivaš zob.

FRANČIKA: Ko pa vedno pozabi, uhuhuuuu!

FRANČEK: Sinoči šla spat neumite in oblečena.

FRANČIKA: Ubuhbuuu, pozabila sema.

JURE (zapreti): Umolkni, ali te bom po riti!"

FRANČIKA (hlipa, utihne): S-saj sež že ti-tiho… .

JURE: Zakaj ti že tri dni visi nit iz ust?

FRANČEK: Mama ji je privezala zanko na zob, zdaj ga ne pusti izpuliti. JURE: Pridi! Mi ti izpulirao zob!

FRANČIKA: Ne. Pozabila sem sneti zanko.

FRANČEK: Jesti pa nikoli ne pozabiš , TINE:2ato pa ter naprej je, da ne pozabi. VSI (jo obstopijo»lovijo in zafrkljivo pojejo):

Vleci, vleci zankica
Frančinega zobčeka,
puli, puli nitkica,
luknjastega zobeka!

TINE: Joj, kako se ji maje!

FRANČIKA (se izmakne): Pustite me! Ne izpulite mi zoba.

JURE: Prav. Pojdimo se igrat, Tine, dalje štej!

3

Igra na travniku

TINE (šteje):

Avionček doli gre,
bombe spušča, gori gre,
kamor krogla prileti,
tara se šteje en-dva-tri.

(Razposajeno se lovijo proti gozdni jasi.)

FRANČIKA (veselo steče, a pade): Uhuhuuuu, buba…

VSI (jo zafrkavajo): Zobobolka - strahopetke! Daj nam zob!

FRANČIKA (ihtavo): Saj ne jočem zaladi zobeka . Vezalka se mi je odvezala. Stopila sem nanjo in padla.

JURE: Neroda, zavesi si čevlje!

FRANČIKA (vstane): Ko pa ne znam.

JURE: Ne znaš si zavezati čevljev?

TINE: Hoho, Jo slišite?

FRANČIKA (se znajde): Znata pa plezati na dlevo, da veste.

JURE: Daj, pokaži!

TINE: Splezaj na drevo, če res znaš.

FRANČIKA: Najplej mi zaveži čevelj.

JURE: Franček, zaveži Frančiki čevelj!

FRANČEK (zaveže, a negoduje): Spet moram jaz.

4

Frančika pleza in izgubi zob

(Otroci stečejo k drevesu. Frančika pleza nanj.)

FRANČIKA (junaško pleza) :Jaz pa sem vevelička. Poglejte se!

(Naenkra ji spodrsne in pade z drevesa)

Uuuuuhuuuu, ujujuuu. Ooooo… .

JURE (skoči k njej):Si se udarila?

TINE: Si si zlomila nogo?

FRANČIKA (neutolažljivo se drži za usta): Se hujše je…

JURE: Povej že vendar, kaj ti je!

FRANČIKA (kaže usta, iz katerih ne visi več nitka): Izgubila sem zobeeeeeeek!

TINE: Pokaži! Res je izgubila zob.

FRANČIKA: Sam se mi je izpulil, uhuhuhuuu!

PRANČEK: Tupika! Tri dni si stražila naokoli z zanko na zobu, ker ga nisi upala izpuliti, zdaj pa…

JURE: Zdaj pa jočeš , ko je zunaj. Smej se!

FRANČIKA: Zdaj imam luknjo. Klvavo.

TINE: Zrastel ti bo nov zob.

FRANČIKA: Hočem nazaj svoj zobek!

FRANČEK: Poišči si ga!

JURE: Takoj izgini, sicer te privežeš na zmaja! (Dvigne -zmaja) fantje, stecimo na jaso ob gozdu. Tam bomo spuščali zmaje.

FRANČIKA (odjoče): Zobek! Kje si?

5

Spuščanje zmajev pred gozdom

(Jure, Tine in Franček se spustijo v dir do gozda. Zmaji veselo plapolajo.)

VSI (vedro pojejo);

Zmaji plašni,
zmaji strašni,
zmaji drzni,
ukročeni,
hitri kakor
vse rakete,
zmaji gibki,
zmaji leni,
vsi papirnati,
leseni,
zaplešite pod nebo
pisano poskočnico.

FRANČEK (zatakne se mu zmaj na velikem drevesu): Joj, zmaj se mi je zataknil red veje!

TINE (se zazre na drevo): Kaj pa zdaj?

JURE (še spušča zmaja); To se zgodi samo nerodam. (Tisti hip s e tudi njegov zmaj zatakne na drevesu)

FRANČEK (privoščljivo); No, vidiš, zdaj si tudi ti neroda. Zataknil se ti je.

TINE (poskakuje z zmajem): Nerode, nerode. (Njegov zmaj pade na tla)

TINE (kot v opravičilo): No, to se lahko vsakemu zgodi, kriv je veter. kar naenkrat je prenehal pihati.

JURE: Pa res. Ni več vetra.

VSI (zrejo na drevo in se prijemajo za glave): Jozos na!

JURE (se premakne): Splezati bo treba gor.

TINE: Kdo bo prvi?

JURE: Tine, kar ti splezaj po zmaja!

TINE (strahoma) Jaz že ne bom. Imam vrtoglavico.

FRANČEK: Bom pa jaz. (Začne važno plezati) Potisni me, Juro!

JURE (ga potiska in bodri): Daj, močno se okleni! Ho-ruuuk! Stisni noge k deblu in se opri s podplati. Tako, ja! Ho-ruuuk!

FRANČEK (se ustavi, zagleda se v zrak): "Joj!

TINE: Kaj je?

FRANČEK: Ojoj! Nekaj se lesketa na nebu. Ne upam naprej.

JURE: Pa saj ne plezaš v nebo, ampak na drevo!

TINE: Mogoče pa vidiš dedka Mraza?

JURE : Dedek Mraz ob tem času?

TINE: Ja, mama mi je povedala, da bo letos priletel iz vesolja!

FRANČEK (se nekoliko spusti): Ojejoj! Približuje se.

JURE: Kaj sanjaš, mali.

FRANČEK (se hrabri): Mogoče je komu ušel zmaj,

TINE: Morda pa je balon iz cirkusa.

FRANČEK: Jaz gre® raje dol. (Se spusti z drevesa)

TINE: A vesta, kaj?

OBA: Kaj pa?

TINE: Ne vem.

JURE: Jaz pa vem. Pihajmo na drevo. Morda odpihneno zmaja na tla.

OBA Dajmo, pihajmo!

JURE: Pripravljeni. Pozor. Start!

VSI (pihajo): Sšššššššššššššš, pffšažžšššš …

FRANČEK: (otrokom): Vsi pihajmo! šE, še Močneje, da spravimo zmaja na tla. Pomagajte, otroci! Pššššššššššššošš, fffffffffff…

JURE (preneha): Nehajmo! Zmaj se niti ne premakne.

FRANČEK: O, ko bi bil vesoljska raketa! Z lahkoto bi snel zmaja.

TINE: Vesoljska raketa ... ? Vesta, kaj me zanima?

JURE: Kaj že spet?

TINE: Kaj delajo vesoljčki zvečer po risanki?

6

Nenavadno plovilo

(Naenkrat iz zraka zažari in zautripa modro in zeleno. Utripa čedalje močneje. Otrokom uplahne pogum.)

JURE (kaže v zrak): Prav zares nekaj plava po zraku.

TINE (zaskrbljeno): Lesketa se in brni.

(Nenavadno plovilo, raketa, se približa jasi. Otroci se počasi umikajo h grmu.)

FRANČEK (prestrašeno): Za trioglata oknom se premika nekdo, ki nosi svetlo, lesketajočo se kapo.

TINE: Mogoče pa je le dedek Mraz?

OTROCI (pomahajo izza grma): Zdravo, dedek Mraz… ! Si ti?

FRANČEK: Nekakšna kljunasta miš na dveh nogah je. In brez rok.

JURE: Bela kapica je.

(Raketa obstane v zraku; siči, škrta, žužnja in žari.)

OTROCI (se sunkoma umaknejo za grm): Ooooooooo. Gangsterji!

TINE: Ni res. Ampak kaj je?

(Raketa se spusti niže. V njej zarenči, zapoka. Iz nje se pokadi. Strašljivo poskoči.)

OTROCI (se stisnejo za grm): Joj, skrijmo se!

FRANČEK: To so strašni strahovi.

JURE: Daj no mir! Strahov sploh ni, do veš. Mama mi je rekla, do je strah od zunaj votel, znotraj pa ga nič ni. (Govori bodrilno)

FRANČEK:(pritajeno): Strahovi so, gotovo so strahovi.

TINE: Zmaj je – iz neke hude pravljice.

JURE (opazuje): Ne, raketa je.

FRANČEK: Podobna je hrošču - ali žuželki.

TINE: Ali vidita, da ima okrogla vrata?

JURE (strahoma): Ja, odpirajo se.

FRANČEK (preplašeno): Sta slišala, kako je zaškripalo?

TINE: Kadar vrata škripljejo, jih je treba namazati z naoljenim čopičem

JURE: Jih upaš namazati?

TINE: Jaz ne znan. Meni ker naprej teče po čopiču.

FRANČEK: Meni pa nikoli.

TINE( v zadregi): Vesta, kaj?

OBA (pričakujoče): Kaaj?

TINE: Maskirajmo se v drevesa.

JURE : Tako kot vojaki na TV, ko imajo vojaške vaje.

FRANČEK: Nimamo sekire, da bi posekali drevesa.

JURE: Si nor! Dreves ne smeš sekati kar tako. Na TV se vojaki skrijejo v zaklonišča, kadar so v nevarnosti. V bunker.

TINE: Tu vendar ni nobenega zaklonišča.

JURE: Smola,

FRANČEK (upajoče): Mogoče pa se nam ni treba skrivati…

TINE: Poglejta, ne premika se več. (Klati z rokami) Nevarnost je mimo.

JURE: Ne klati z rokami in počakaj! Tudi čebela te ne piči, če si lepo pri miru.

TINE: In kuža te ne ugrizne, če ga mirno božaš. f

FRANČEK: Brrr. Rakete že ne bi božal.

TINE (se radovedno dviga izza grma): Mene pa zelo zanimaj kdo je v tej raketi?

JURE: Pazimo! Nekaj rožnatega prihaja iz nje.

TINE (se spet skrije): Oooooo. To je kot v cirkusu hiša strahov.

7

Rožnati vesoljček stopi na tla

(Okoli rakete zautripa, ritmično zavije. Otroci se stisnejo drug k drugeau. Prestrašeno šklepetajo. Iz rakete pokuka rožnata prikazen. Nato se skrije. Čez čas se spet prikaže.)

VESOLJČEK: Gligligligligli, šššsššš, gligligligligli, šššššššš

JURE (v strahu se prime za glavo): To je rožnata žuželka.

FRANČEK: Psst. Dedek Mraz gotovo ni. Preveč je pisan.

JURE: In premajhen zanj.

TINE: Poglejta, malo je kosmat in malo zelenkast po trebuhu.

JURE: Ne , rožnat je! Joj, tri noge ima.

FRANČEK: In eno samo veliko roko s tresi prsti.

TIKE: Uh, iz rakete se spušča na tla.

JURE: Nekaj belega se mu je prižgalo na glavi.

FRANČEK: Če je tisto sploh glava. Ne vidiš, da mu je zrastla iz nje nekakšna antena.

TINE (ugotovi): To je Marsovec.

FRANČEK: Si že kdaj videl Marsovca, da veš?

TINE: Ne še, toda… .

(Vesoljček se spusti na tla s krili kot čebelica. Glava iu svetlo žari. Noge, roke in obraz so prijetno rožnati.)

VESOLJČEK: Gliglgi, šššš. .

OTROCI (so na trebuhih, umikajo se): Passst.

8

Srečanje rožnatega vesoljčka z otroki

(Plovilo povsem utihne. Vesoljček odskaklja naravnost proti otroškemu skrivališču.)

TINE (šepeta): Zbežimo, da nas ne ujame!

JURE: Prepozno je.

VESOLJČEK (se ustavi ob nenavadnih kozmičnih zvokih poskoči):Aaasa.

FRANČIŠK (se ojunači): Ni nevaren. Poglejta, pleše!

JURE: Môlči. Tudi Indijanci plešejo pred napadom.

VESOLJČEK (se ustavi, otožno iztegne roke proti nebu): Aaa-ta . Gligli

FRANČEK: Se je izgubil? Kliče očeta?

JURE: Si ga upaš vprašati?

FRANČEK: U, jaz že ne. Ti ga vprašaj, ti si glavni!

VESOLJČEK (se približa otrokom za grmom) :Ššoššš, gligligli…

OTROCI (se sunkoma odmaknejo): Oooooo.

VESOLJČEK (se prav tako sunkoma odmakne): Gligligligli…

OTROCI (zrejo vanj; zvedavost je večja od strahu, pa stopijo za korak naprej): Psssst.

VESOLJČEK (napravi tudi korak naprej, pomiga jim s tretjo nogo):Gli

OTROCI (skočijo pokonci):Bežimo!

VESOLJČEK (dvigne triprstno roko, na koncu prsta mu zautripa fluorescentna rdeča lučka, nekako začivka): Počakajte! Hoteli ste me vprašati, ali sem dedek Mraz, ali sem se izgubil.

JURE (si ga ogleduje):Kako si uganil naše misli?

TINE (strahoma): Si morda vesoljski morski volk?

FRANČEK: Nas boš požrl?

VESOLJČEK: Nisem vesoljki volk, pa tudi volk nisem. Sploh pa nimam želodca in ne jem.

OTR0CI(olajšano, a še vedno držijo razdaljo):Ooo, uuu, mmm… ?

VESOLJČEK: Vaša radovednost je močnejša od strahu. Zato vam povem, kdo sem.

OTROCI (stopijo nekaj korakov nazaj in čakajo): Kdo si?

VESOLJČEK: Rožnati vesoljček sem.

JURE (stopi korak naprej): Saj vidimo, da si rožnat. Kako ti je ime?

VESOLJČEK: Doma na moji rožnati zvezdi ne kličejo Škrip- Škrap. Zmanjkalo mi je gorivo za raketo in izgubil sem se.

VSI (stopijo k njemu, sočutno):Ubožček.

JURE: Meni je ime Jure.

TINE: Meni Tine.

FRANČEK: Jaz pa sem Franček in imam še miceno sestrico Francko.

VESOLJČEK: Vem, da jo imaš.

FRANČEK: Kako veš? Se ne delaš važnega?

VESOLJČEK :Frančika vas išče za gozdom.

JURE: Ne, šla je domov!

VESOLJČEK: Vem, kje ste doma. Zjutraj ste igrali na dvorišču gumi-tvist. Sosedje ste.

JURE: To je res, ampak…

FRANČEK: Se te lahko dotaknemo?

VESOLJČEK (naravno):Izvolite! Kar primite me, saj ne grizen.

FRANČEK: (sklene roke):Joj, mene je strah!

(Otroci ga spočetka tipajo oprezno in od daleč. Tudi vesoljček se malce odmika. Nato se drug drugega otipajo. Otroci prasnejo v smeh.

JURE: Le čemu smo se bali? Hahaha!

VESOLJČEK (zaskrbljeno):

Le smejte se, da se bo napolnila moja raketa in se bom lahko peljal dalje

OTROCI (se še bolj smejijo)

VESOLJČEK: Zakaj ste žalostni?

OTROCI: Hihihi. Veseli smo, ker smo te spoznali.

VESOLJČEK: Častna beseda, da niste žalostni?

JURE: Saj se vendar smejimo.

VESOLJČEK (zajoče); Uhuhuuuuuuu.

JURE (v skrbeh):S čim smo te razžalostili, rožnati Škripek?

VESOLJČEK: Uuhuhuuuu, saj nisem žalosten. Vesel sem, ker sem vas srečal.

OTROCI (se spogledajo in zmajejo z glavo): Ojej.

JURE: Ali na rožnati zvezdi jočeta, kadar ste veseli?

VESOLJČEK (potreplja Jureta): natanko tako. Bistra glavica si.

FRANČEK: In smejite se, kadar ste žalostni?

VESOLJČEK (kislo): Smeha ne poznamo. Ko bi ga poznali, bi imeli vedno polne rakete goriva.

JURE: Gorivo iz smeha?

FRANČEK: Ti nas zafrkavaš, kaj ne.

VESOLJČEK: Ne. Naša zračna plovila vozijo samo na otroški smeh!

TINE: Čudno. Naša letala pa letijo na bencin.

FRANČEK: Ni res. Avtomobili vozijo na bencin, letala pa na kerozin.

JURE (stopi k njemu): Pa sploh dihaš?

VESOLJČEK: Ne, jaz ne diham.

FRANČEK: Ja, saj potem se pa res ne moreš smejati.

VESOLJČEK: Pri nas začnemo dihati šole potem, ko umremo. Pa ti Jure?

JURE (v zadregi): Ne vem, še nikoli nisem umrl.

VESOLJČEK: Morda pa si, a si pozabil.

FRANČEK: Vi torej postanete po smrti mi, ker tedaj dihate?

VESOLJČEK: Mi?

TINE (tečno): Ne vi, mi!

VESOLJČEK: A, vi?

JURE: Od česa živite, ko ne dihate?

VESOLJČEK: Od svetlobe tako kot vi od zraka.

JURE: Tudi želodca ninaš?

VESOLJČEK: Namesto želodca imam tale želod, ta mi daje noč.

TINE: Joj, kako je lep. Tudi kapico ima.

VESOLJČEK: To ni navaden želod s vašega hrasta.

JURE: Ne bodi važič. Jaz imam električno železnico, pa nisem vežen.

FRANČEK (hiti pripovedovati): Jaz pa imam doma helikopter, pa tank, pa pribor za zdravnika, pa…

VESOLJČEK (se zavrti in pokaže drevo):Toliko vsega imaš, pa ne spraviš z drevesa niti papirnatega zmaja?

FRANČEK: Hm, to druga stvar. Previsoko je.

JURE: Ju mar ti spraviš na tla?

FRANČEK: Če ti uspe, ti napolnimo raketo z otroškim smehom, da se boš dolgo vozil.

JURE: Bi nas potem popeljal z raketo na izlet?

VESOLJČEK (poskoči): če Mi napolnite rezervoar, vas popeljem na izlet.

FRANČEK (nejeverno): No, zdaj pa pokaži, če si kos zmaju!

9

Vesoljček reši zmaja

(Vesoljček usmeri želod proti zmajema. Zaslišijo se čudmi zvoki.)

VESOLJČEK: Vidite, usmeril sem želod v zmaja. Zdaj samo še pritisnem gumbek želoda. Ho-hop!

JURE: Zares letita k nam.

TINE: Joj, kako lepo v krogcih prihajata. Spet se bomo igrali.

JURE (vesoljčku) :Vesoljček, bi se igral z zmajem?

VESOLJČEK (spravi želod): Bi. Prav rad.

FRANČEK: Na, vzemi mojega!

(Razposajeno spuščajo zmaje. Vesoljček dela vratolomne akrobacije z njim; skače po zraku, hodi po drevju.)

VSI (zapojejo):

Zmaji strašni,
zmaji plašni,
zmaji drzni,
ukročeni,
hitri kakor
vse rakete,
zmaji gibki,
zmaji leni,
vsi papirnati,
leseni,
zaplešite pod nebo,
pisano poskočnico. "

VESOLJČEK (Zaskrbljen vrne zmaja):K očetu in materi bi rad, pa nimam goriva za raketo.

JURE: Fantje, izpolnimo obljubo! Napolnijo mu raketo s smehom.

10

Polnjenje rakete s smehom

VESOLJČEK (dvigne roko, izproži prst, na katere« zautripa lučka):Pridi, moja raketica, da te napolnim za polet!

(Raketa se spusti na tla. Otroci jo občudujejo.)

JURE: Joj, kako je lepa!

FRANČEK: Še v nobenem filmu nisem videl tako lepe.

VESOLJČEK (usmeri želod v raketo, da začne valovati); Odprl sem prostor za smejalno gorivo. Izvolite!

OTROCI (se zgrnejo okoli rakete, žgečkajo se in smejijo):

Hahahahahahaha,
kdo se salo požgečka?
Hihihihihihihi,
meni strašno se sneji.
flehehehehehehe
smeh nam razvedri srce.

JURE (vzklikne): Smejmo se! Otroci, pomagajte se smejati, da bo imel vesoljček dovolj goriva in se bo lahko peljal domov! (Spakuje se)

VSI (se šegavo smejijo in duhovičijo, dokler od smeha ne popadajo na tla)

VESOLJČEK (se približa raketi in zajoče): Uhuhuhu, kako je to lepo. Zdaj bom lahko poletel domov... Še prej pa - otroci, brž v raketo, da vas popeljem na izlet!

OTROCI (navdušeno) Jaa, jaaa!

11

Vesoljski izlet

(Vesoljček usmeri utripajoči prst v raketo, da se odprejo vrata. Otroci se nadrenjajo okoli rakete.)

VESOLJČEK: Zmaje pustite kar tukaj*

FRANČEK: Jaz se bojim vstopiti v raketo.

TINE ga potisne notri): Ne bodi mevža! Škrip Škrap je naš prijatelj.

VESOLJČEK: Ti pa se ne bojiš, Jure.

JURE: Ne, kje neki! Samo rad bi vedel, ali nas pripelješ nazaj?

VESOLJČEK: Nočeš z mano na rožnato zvezdo?

FRANČEK (iz rakete): Jaz bi šel s tabo, ampak…

JURE: Jaz tudi - a imam najraje svoj dom.

VESOLJČEK: Ne bojte se, vrnil vas bom natanko sem.

(Vstopijo v raketo, vrata se zaprejo. Zasliši se posebna vznemirljiva glasba, svetloba zautripa, menjajo se barve. Skozi barvni oblak in glasbo se zvrtinči raketa v zrak in izgine.)

12

Frančika najde zmaje

(Frančika pri joče iz daljave in kliče fante. V rokah ima šope! rož za nabico.)

FRANČIKA (prihaja): Tine! Jule! Flanček! Zakaj ste se mi sklili? Na pomoč, po zlaku leta nekaj hudega! (Spotakne se in pade. Zavezuje čevelj, a ne gre) Flanček, zaveži mi čevelj ! (Vstane in opazi zmaje)

Joj, zmaje sem našla! Naše zmaje. Flanček ni odšel daleč. Kje je? Eh, saj ni važno. Iglala se bom z zmaji … . (Spušča zmaje in poje)

Zmaji stlašni,
zmaji plašni,
zmaji dlzni,
ukločeni,
hitli kakol
Vse lakete…

(Iz zraka go prekine šumenje, sikanje, ritmično zvočno zavijanje. Zabliska se, zautripa. V rožneti megli pristaja raketa.)

PRANČIKA(zakliče): Juj, Flanček, glmi! Daj mi dežnik. (Se skrije pod zmaje)

13

Srečanje vesoljčka s Frančiko

(Raketa pristane. Iz nje se vsujejo otroci.)

FRANČIKA (stoka pod zmaji): Ne pojej me, bauc!

VESOLJČEK (zakroži na tla po zraku kot čebelica): Pa smo tu.

JURE (zaneseno):Prečudovito je bilo.

TINE: Videl sem oblake pod sabo kot planine.

FRANČEK: Jaz pa sem videl mamo doma na balkonu . Klicala je: Frančika!

FRANČIKA (zasliši klic in začne pihati pod zmaji ter se premikati)

TINE: Poglejte, zmaji so oživeli!

JURE: Kdo se skriva pod zmaji? Jež?

FRANČIKA zleze na plan, steče k Frančeku): Flanček, kje je mama?

FRANČEK: Ne joči, avša.

JURE: Zakaj nisi doma?

FRANČIKA (se ustraši nenavadnega obiskovalca): Uh, Je to bauc?

JURE: Ne, to ja naš prijatelj rožnati vesoljček. Z raketo nas je popeljal na izlet v vesolje.

VESOLJČEK: Ne boj se, jaz sem Škiip Škrap z rožnate zvezde.

FRANČIKA (odskoči): Nisi hud?

JURE; Naš prijatelj je, tudi tvoj. Poglej! (se ga dotakne, ga boža)

FRANČIKA (ga poboža): Mehek si kot naša muca.

VESOLJČEK: O, kako lep šopek rož imaš.

PRANČIKA: Na, tebi ga dam! Za mamico bom pa dlugega nablala.

VESOLJČEK (občuduje rože): Pri nas pa ne rastejo rože.

TINE: Saj ni treba, ko pa ste rožnati.

VESOLJČEK: PRI nas so rožnati tudi veliki stebri in zlati rovi.

VSI: Zlato imate?

VESOLJČEK: Imamo več zlata kot vi vode.

JURE: Ali delate zlate prstane in zlate zobe za dedke in babice?

FRANČIKA (se prime za usta): Juj, noj zobek! Luknjo imam.

VESOLJČEK: Pokaži to svojo luknjo.

FRANČIKA: Na, poglej! Ni zobeka, ni-ni.

VESOLJČEK: Bi rada nov zob?

FRANČIKA (veselo): Ja, velikega, belega.

VESOLJČEK: Prav. K meni se obrni. (Uperi vanjo utripajoči prst) En-dva-tri, nov zob se že iskri.

OTROCI (obkolijo deklico in občudujejo nov zob): O, res imaš nov zob.

FRANČIKA (veselo zapleše): Hvala ti Šklipek Šklapek, hvala. (Se zaplete v vezalko in spet pade)

JURE (stopi k njej):Kaj je spet narobe, Franca?

FRANČKA (ne zajoče):Spet nem stopila no vezalko. Ko pa ne znam zavezat čevlja.

VESOLJČEK (usmeri prst proti njej): Čevelj bo takoj zavezan. Čira-čara, hopa-cupa. Pum. (Svetloba barvno zautripa)

OTROCI (se sklonijo k njenim čevlje«): O, pa res so čevlji zavezani.

FRANČKIA (vstane): Hvala za pomoč, Sklipek Sklapek.

VESOLJČEK: Malenkost. Malenkost.

FRANČIKA: Ostani pli Meni, da Mi boš vezal čevlje.

JURE: Ja, ostani pri nas, saj vidiš, da se že večeri . Spal boš v moji sobi.

TINE: Ne, pri meni bo spal!

FRANČIKA (prime Vesoljčka za roko): Pli meni boš ajčkal, a ne… .

VESOLJČEK: Rad bi ostal z vami. Toda še raje bi k očetu in mamici.

OTROCI (se kujavo obrnejo): Mamama.

VESOLJČEK:: ne jezite se.

FRANČIKA (se prva obrne): Jaz se ne jezim. Lazumem te, doma je najlepše.

VESOLJČEK (otožno) Lepo je bilo z vasi. Ampak moj rožnati dom je najlepši.

JURE (žalostno): Se boš še vrnil?

VESOLJČEK: Ne bo® pozabil na vas.

VSI: Tudi mi te ne bomo pozabili.

JURE: Z morja ti bom pisal razglednico.

VESOLJČEK: Kdor hoče, ga vzameš s sabo. Mama bo vesela.

FRANČEK (v zagati): Oh, ko pa tam ne dihate in ne jeste.

VESOLJČEK (Frančiki): Samo zato ne greste z mano?

FRANČIKA: Veš, tvoja mamica je tamle (pokaže gor), moja pa je tamle (pokaže proti naselju).

TINE: Kje je pravzaprav ta tvoja rožnata zvezda?

VESOLJČEK: Tamle je!

VSI (se naprezajo) :Ničesar ne vidimo.

JURE: Podnevi ne vidimo zvezd.

VESOLJČEK (jim ponudi napravo): Tu skozi poglejte, pa jo boste videli.

FRANČIKA (prva vzame napravo, zanosno vzklikne): Ujoj, kot v pravljici je.

FRANČEK (pogleda skozi): Prekrasen je tvoj dom. (Vsi gledajo skozi napravo in se čudijo)

14

Vesoljčkovo slovo

VESOLJČEK (stopi k raketi): Tudi sani je bila všeč vaša zemlje, ko sem jo gledal iz vesolja. Prelepa modra in zelena je kot balonček Še zlasti mi je všeč vaš smeh.

JURE: Pridi še kdaj, se ti bomo nasmejali v raketo, da bo veselje! S tem boš lahko letal sto let.

JURE: In prijatelje pripelji z rožnate zvezde.

FRANČEK: Ja, Te bomo predstavili v Mali šoli.

TINE: O, jaz hodim že v prvi razred osnovne šole.

VESOLJČEK (stopi na raketo): Hvala za povabilo. V slovo vas bom naučil lepo pesmico o domu.

OTROCI (primejo za zmaje): Skupaj jo zapojmo!

VSI (z vesoljčkom vedro zaplešejo in spuščajo zmaje ter pojo):

Moj dom kot zlato
sonce sije,
brez doma žalost
gre v srce;
se kot zastava
lepo vije
potka v mamine
roke -
rožnata potka
v očkovo srce.

Mama je moja
domovina
jaz žarek
razigranih lic,
moj očka, to je
domovina,
svobodna pesem
zlatih ptic -
rožnata potka
v mamine roke.

VESOLJČEK (pomaha jim): Zapomnite si: ni vse nevarno, česar ne poznamo, kar je drugačno od nas. Neznano je treba spoznati, Nasvidenje. Včasih poglejte skozi napravo rožnato zvezdo.

OTROCI (dvignejo darilo): Hvala za darilo!

VESOLJČEK: če boste dobro pogledali, me boste morda zagledali, kako vam maham v pozdrav: Radi imejte svoj dom…

(Vstopi v raketo. Pojavi se zelenkasto in modrikasto valovanje z zavijanjem kot na primer zavija drveči policijski avto. Zasliši se govor iz daljave. Vesoljček govori z domačimi.)

GLAS VESOLJČKA: Šššššš, gligligli. Tukaj rožnati Skrip skrap.

DRUGI GLAS (iz vesolja): Šššš gligligligli. Tukaj je tvoj rožnati dom. Brž prileti domov! Kje pa sploh si?

GLAS VESOLJČKA: Na Zemlji sera.

DRUGI GLAS: Kje je to? Kje?

GLAS VESOLJČKA: Zelo daleč je. In tu so čudoviti otroci. Moji novi prijatelji. Zmanjkalo mi je goriva, pa so mi do roba napolnili raketo s smehom.

DRUGI GLAS: Vključi raketo! Vodimo te domov.

(Bliski, hreščanje, žvižgi. Start rakete. Rožnata svetloba se izgublja v temi, ki zagrne raketo. Ta se lesketajoče izgubi v višavah.

OTROCI ( z zmaji tečejo za raketo in se izgubljajo v temo s pesmijo)

Srečno, rožnati vesoljček,
noč se spušča na Zemljo;
k mamici leti Škrip-Škrapek ,
tudi mi gremo domov …

KONEC

Maribor, 17. 9. 1985

Kaj je v imenu? Tisto, kar imenujemo vrtnica, bi z drugim imenom dišalo enako sladko.

Imena z neprostovoljno sugestijo ustvarjajo izjemno iluzijo. Naklonjenost ali razočaranje sta bila pogosto priznana, ker je na nas vplivalo ime prosilca; in naključna sorodnost ali naključje imena, povezanega s posmehom ali sovraštvom, z zadovoljstvom ali odporom, je delovala kot čarovnija. Toda dejstva, povezana s to temo, bodo pokazala, kako se je ta predsodek razvejal[20].

Sterne se je tega nerazumnega nagnjenja k presojanju po imenih dotaknil v svojem duhovitem opisu sistema krščanskih imen starejšega gospoda Shandyja. Wilkes pa je v Boswellovem Življenju Johnsona izrazil ves vpliv krstnih imen, celo v zadevah poezije! Dejal je: »Zadnji mestni pesnik je bil Elkanah Settle. V imenih je nekaj, česar človek ne more ne čutiti. Zdaj se Elkanah Settle sliši tako čudno, kdo lahko od tega imena pričakuje kaj več? Brez pomislekov bi dali prednost Johnu Drydenu pred Elkanahom Settleom samo na podlagi imen, ne da bi poznali njihove različne zasluge.«

Živahen kritik, ki opazuje nekatere ameriške pesnike, pravi: »Neki gospod Dwight je napisal pesem v obliki epa, njegovo krstno ime pa je bilo Timotej.« In nehote sklepamo, kakšen ep mora napisati Timotej. Sterne humorno nagovarja vse krstne očete, naj ne »Nikodemovega človeka ne spremenijo v nič«.

V tej opazki je več resnice, kot so morda nekateri pripravljeni dopustiti; in da močno vpliva na človeštvo, lahko pričajo vse dobe in vsa podnebja. Celo v barbarski dobi Ludvika XI. so čutili občutljivost glede imen, zaradi česar je njegovo veličanstvo izdalo odlok. Kraljevemu frizerju je bilo ime Olivier le Diable. Najprej mu je kralj dovolil, da se je znebil žaljivke, tako da ga je preimenoval v Le Malin; vendar izboljšava ni bila zadovoljiva in še tretjič so ga poimenovali Le Mauvais. Tudi to ni ustrezalo njegovemu namenu, in ker je bil velik dirkač, je nazadnje dobil odlok njegovega veličanstva, da se imenuje Le Dain, pod kaznijo, če bi ga kdo imenoval Le Diable, Le Malin ali Le Mauvais. Po Platinovih besedah je bil Sergij II. prvi papež, ki si je ob prihodu na papeški prestol spremenil ime, saj je bilo njegovo pravo ime Svinjska goba, ki se zelo ne spodobi ob pompu tiare. Stari so čutili enako naglico; med Rimljani so tistim, ki so bili poklicani v konjeniški red in so imeli nizka in vulgarna imena, ob tej priložnosti dali novo ime, da prejšnje ne bi osramotilo dostojanstva[21].

Ko je bil francoski duhovnik Burlier izbran za preceptorja Colbertovega sina, je menil, da je njegovo ime tako neskladno z njegovim novim poklicem, da si je nadel razkošnejše ime D’Aucour, po katerem je zdaj znan. Madame Gomez se je poročila z osebo z imenom Bonhomme; vendar svojega plemenitejšega španskega imena ni nikoli zamenjala za predpono poročenega imena v svojih romanih, kar je kazalo na preveč krotke ponižnosti. Guez (berač) je francoski pisatelj velikega slogovnega pompa; vendar je ob tako nizkem imenu čutil tako skrajno občutljivost, da je, da bi dal razkošju svoje dikcije nekaj avtoritete, prevzel ime svojega posestva in je dobro znan kot Balzac. Francoski pesnik z imenom Theophile Viaut je ugotovil, da je zaradi svojega priimka, ki se izgovarja kot veau (tele), izpostavljen neskončnim šalam manjših razumnikov, zato ga je tiho opustil in obdržal bolj poetičen naziv Theophile. Nekateri, ki so še vedno ohranili naravno navezanost na imena svojih očetov, a so se hkrati zgražali nad njihovo podlostjo, so v svojih latinskih delih poskušali odpraviti posmeh, ki so ga povzročila, z različnimi literarnimi prijemi. Neki Gaucher (levičar) si je izposodil ime Scevola, ker je Scevola, potem ko si je opekel desno roko, postal levičar. Tako se je tudi De la Borgne (enooki) imenoval Strabon, De Charpentier je prevzel Fabricijevo ime, De Valet je prevedel svojega Servilija, nesrečni gospod, ki je nosil ime Du bout d’Homme, pa je pogumno prevzel Virulovo ime. Francoski pesnik Dorat je imel pravo ime Disnemandi, ki v limuzinskem narečju pomeni tistega, ki zjutraj večerja, torej tistega, ki poleg zajtrka nima druge večerje. To ponižujoče ime je spremenil v Dorat ali pozlačen, vzdevek, ki ga je imel eden od njegovih prednikov zaradi svojih svetlih las. Toda s spremembo imena se njegova čustva niso povsem umirila, saj je njegova hči žal gojila nepremagljivo strast do učenjaka, ki mu je bilo na nesrečo ime Goulu; to je morski pes, požrešen kot morski pes. Gospa Disnemandi je seveda čutila močno privlačnost do gouluja; in kljub očetovim prepričevanjem je v tem zavezništvu še enkrat obnovila njegovo žalost!

Obstajajo nesrečna imena, ki zelo škodijo zadevi, v katero so vpleteni; na primer Dolgi parlament v Cromwellovem času, ki so ga v posmeh imenovali Rump, je vodil nek Barebones, prodajalec usnja. Kasneje so ga poimenovali z njegovim nesrečnim imenom, kar je še povečalo posmeh, ki ga je narod namenil parlamentu.

Včasih je pri izobražencih prevladovala navada, da so spreminjali svoja imena. S tem so hkrati pokazali svoj prezir do vulgarnih imen in svojo iznajdljivo erudicijo. Krstili so se z latinskim in grškim jezikom. To prikrivanje imen je sčasoma postalo politično in je papeža Pavla II. tako vznemirilo, da je zaprl več oseb, ker so uporabljale nekatera spremenjena imena in tudi nekatera, za katera niso znali navesti razloga, zakaj so jih prevzeli. Desiderius Erazem je bilo ime, nastalo iz njegovega priimka Gerard, ki v nizozemščini pomeni prijazen; ali GAR vse, AERD nature. Najprej ga je spremenil v latinsko besedo z enakim pomenom, Desiderius, ki jo je pozneje izpopolnil v grško ime Erasmus, po katerem ga poznamo danes. Slavni Reuchlin, ki v nemščini pomeni dim, je menil, da je bolj dostojanstveno dim v grščini z imenom Capnio. Italijanski zdravnik z imenom Senza Malizia se je ponašal tako s prevodom v grščino Akakia kot z deli, ki jih je objavil pod tem imenom. Eden najbolj prijaznih reformatorjev je imel prvotno ime Hertz Schwartz (črna zemlja), ki ga je elegantno spremenil v grško ime Melancthon. Vulgarno ime velikega italijanskega pesnika je bilo Trapasso; ko pa se je učenjak Gravij odločil, da bo mladeniča posvetil muzam, mu je dal melanholično ime, ki so ga dolgo poznali in negovali - Metastasio.

Huda imena bodo kljub vsej naši filozofiji boleče in smešno vplivala na naša ušesa in naše asociacije: nadležno je, da se mehkoba slastnih samoglasnikov ali hrapavost neizprosnih soglasnikov sploh povezuje s srečo človeka ali celo vpliva na njegovo usodo.

Igralca Macklina so omilili tako, da so v ime Macklaughlin vnesli prvi in zadnji zlog, tako kot so Malloch polepšali v Mallet; in celo naš vzvišeni Milton je v trenutku humorja in sovraštva do Škotov privoščljivo namignil, da njihova barbarska imena simbolizirajo njihovo naravo - in od človeka z imenom Mac Collkittok ne pričakuje usmiljenja. Vergilij si je v mladosti zamislil narodno pesem, vendar sta ga od tega kmalu odvrnili že grobost in ostrost starih rimskih imen, kot so Decius Mus, Lucumo, Vibius Caudex. Enako se je zgodilo prijatelju, ki je začel pisati ep na temo Drakeovih odkritij; ime junaka pogosto povzroči smešen učinek, toda eden najbolj nesrečnih glavnih junakov mora biti Thomas Doughty! Enemu od glavnih junakov Blackmorovega Alfreda je ime Gunter; tiskarska napaka bi lahko bila usodna za vse njegovo junaštvo; tako pa je videti žalostno. Metastasio se je znašel v enakem položaju. V enem od svojih pisem je zapisal: »Naslov moje nove opere je Il Re Pastor. Glavni dogodek je vrnitev Sidonskega kraljestva zakonitemu dediču: princu s tako hipohondričnim imenom, da bi osramotil naslovno stran vsakega dela; kdo bi prenesel opero z naslovom L’Abdolonimo? Poskušal sem ga imenovati tako redko, kot je bilo mogoče.« Tako res je, kot je jedki Boileau vzkliknil o nekem epskem pesniku njegovih dni, ki je pokazal nekaj spretnosti v kakofoniji, ko je izbral svojega junaka -

O le plaisant projet d’un poète ignorant,
Qui de tant de heros va choisir Childebrand!
D’un seul nom quelquefois le son dur et bizarre
Bend un poème entier, ou burlesque ou barbare.

(O prijetna zamisel nevednega pesnika, ki med toliko junaki izbere Childebranda! Iz enega imena se včasih trdo in čudno sliši cela pesem, burleskna ali barbarska. Art Poétique, c. iii. v. 241.)

V takšni množici je bil pesnik kriv, da je izbral Kralj Chilperic za ime svojega junaka Sir W. Soamesa.

Ta epski pesnik je opazil, da se je mesto pridružilo hudemu obrekovanju, zato je objavil dolg zagovor imena svojega junaka; vendar je bilo mesto neizprosno in epski pesnik je pozneje Childebrandovo ime spremenil v Charles Martel, za katerega so verjetno ugotovili, da ima nekaj bolj človeškega. Corneillova Pertharita je bila neuspešna tragedija, Voltaire pa njeno slabo usodo delno izpeljuje iz barbarskih imen, kot sta Garibald in Edvidge. Voltaire pri navajanju imen ustanoviteljev helvetske svobode pravi, da težavnost izgovarjanja teh uglednih imen škodi njihovi slavi; to so Melchthal, Stawffarcher in Valtherfurst.

Skorajda se obotavljamo, da bi verjeli temu, kar vemo, da je res, da lahko dolžina ali kratkost imena resno vpliva na um. Vendar zgodovina beleži številna tovrstna dejstva. Nekateri narodi so dolgo gojili občutek, da je v lastnih imenih določena vzvišenost ali ponižnost. Montaigne o tem pravi: »Neki gospod, eden od mojih sosedov, pri precenjevanju odličnosti starih časov ni nikoli pozabil opaziti ponosa in veličastnosti imen tedanjega plemstva! Don Grumedan, Quadragan, Argesilan, ko so imena v polnosti zvenela, so bili očitno možje drugačnega kova kot Peter, Giles in Michel.« Kaj bi si lahko obetali od imen Ebenezer, Malahija in Metuzalem? Španci so že dolgo znani po tem, da gojijo strast do dostojanstvenih imen, pri čemer jih čudovito navdušujejo dolga in obsežna imena; da bi jih povečali, jim pogosto dodajo kraje svojega prebivališča. Zdi se, da smo tudi sami navdušeni nad trojnimi imeni; avtorji nekaterih periodičnih publikacij si za svoj nom de guerre vedno izberejo trojno ime, kar jih pri bralcih nedvomno dvigne precej višje kot zgolj krščansko ime in priimek. Številni Španci so si dali imena na podlagi kakšnega pomembnega dogodka v svojem življenju. Eden od njih si je vzel ime kraljevega transporta, ker je v Italiji vodil infanto. Orendayes je dodal de la Paz, ker je leta 1725 podpisal mir. Navarro je po pomorski bitki pri Toulonu dodal la Vittoria, čeprav je ostal na varnem v Cadizu, medtem ko je francoski admiral Le Court vodil bitko, ki je bila v celoti v korist Angležev. Ljubljenec španskega kralja, velik genij in Farinellijev prijatelj, ki je izhajal iz zelo nejasnega porekla, je, da bi izrazil prezir do teh praznih in vzvišenih imen, prevzel, ko je bil poklican v upravo, ime markiz La Ensenada (nič v sebi).

Toda vpliv dolgih imen je zelo star. Lucian omenja nekega Simona, ki si je ob velikem premoženju nadel ime Simonides. Dioklecijan je bil nekoč, preden je postal cesar, preprosto Dioklej. Ko je Bruna postala francoska kraljica, se je zdelo primerno, da se v njenem imenu izrazi nekaj kraljevskega pompa, tako da se je imenovala Brunehault.

Španci so takrat morali čutiti nenavaden prezir do zelo kratkega imena, Fuller pa je v zvezi s tem zapisal prijetno dejstvo. Bogatemu državljanu z imenom John Cuts (katero ime je lahko bolj nesrečno kratko?) je Elizabeta naročila, naj sprejme španskega veleposlanika; ta pa se je hudo pritoževal in mislil, da ga je ponižala kratkost njegovega imena. Predstavljal si je, da človek z enozložnim imenom v veliki abecedi civilnega življenja ni mogel nikoli opraviti ničesar velikega ali častnega; ko pa je ugotovil, da je pošteni John Cuts pokazal gostoljubje, ki ni imelo v sebi nič enozložnega, je zastokal le ob izgovarjanju imena svojega gostitelja.

Obstajajo namreč imena, ki v družabnem krogu kljub vsej dolžni resnosti vzbudijo neškodljiv nasmešek, in Shenstone se je slovesno zahvalil Bogu, da njegovo ime ni bilo podvrženo besedni igri. Nekatera imena vzbujajo grozo, na primer gospod Stabback, druga prezira, kot gospod Twopenny, in tretja imajo vulgaren ali absurden pomen in so prepogosto predmet predrznosti domačih duhovnikov, kar povzroča razdraženost celo v glavah vrednih, a trpečih ljudi.

Z nekaterimi imeni se povezujejo prijetne ideje - in v literarnem svetu imajo dober učinek. Bloomfield je ime, ki je primerno in srečno za kmečkega barda, saj se zdi, da Florian opisuje njegov sladki in cvetlični slog. Dr. Parr je svoje prvo poznanstvo s pokojnim gospodom Homerjem dobil zaradi ustreznosti njegovega imena, ki se je povezovalo z njegovimi dejavnostmi. Naši pisatelji romanov in novel so posvečeni v vse skrivnosti imen, kar jih je stalo veliko bolečih izumov. O enem od starih španskih romanopiscev je zapisano, da je bil več dni v zadregi, da bi našel primerno ime za enega od svojih velikanov; želel je izklesati ime, ki bi bilo enako velikosti osebe, kakor si jo je zamislil v domišljiji; in mislil je, da mu je uspelo z vzvišenim in vzvišenim imenom Traquitantos. Richardson, veliki oče naših romanopiscev, je menil, da je ime sira Charlesa Grandisona enako popolno kot njegov lik, saj njegova junakinja zapiše: »Saj poznaš njegovo plemenito ime, moja Lucy.« Enako je čutil tudi za svojo Clementino, saj gospa Byron piše: »Ah, Lucy, kako lepo ime je Clementina!« Do imen čutimo določeno nežnost in osebe s prefinjeno domišljijo rade dajejo ljubeče ali žive epitete stvarem in osebam, ki jih imajo rade. Petrarca bi enega prijatelja imenoval Lellus, drugega pa Sokrat, kar bi opisalo njun značaj.

Zdi se, da so v naši deželi nekoč dame enako čutile poetična ali elegantna imena, kot so Alicia, Celicia, Diana, Helena itd. Pesnik Spenser je svojim sinovom dal dve tovrstni imeni; enega je poimenoval Silvanus po gozdnatem Kilcolmanu, svojem posestvu, drugega pa Peregrine, ker se je rodil v tujem kraju, njegova mati pa je takrat potovala. Lepa Eloisa je svojemu dečku dala nenavadno ime Astrolabus; ime se je navezovalo na zvezde, tako kot se je njeno ime navezovalo na sonce.

Ne vem, ali je imelo to ime Astrolabus kakšen znanstveni vpliv na sina, ne dvomim pa, da imajo lahko muhasta imena velik vpliv na naše značaje. Romantična imena so postala zelo razširjeno zlo med osebami, celo iz najnižjih družbenih slojev, in nedvomno bi se mnoge nesrečne lepotice z imeni Clarissa in Eloisa lahko izognile manj nevarnim imenom Elizabeth ali Deborah. Poznam osebo, ki ni preživela svojega življenja brez nevšečnosti zaradi svojega imena, povprečnih talentov in nasilnih strasti, ki niso v skladu z Antoninom; in neki pisec verzov morda ne bi bil pesnik in še manj ljubitelj pravega falernika, če ne bi bil njegov soimenjak Horacij. Američani s prevzemanjem rimskih imen ustvarjajo smešne asociacije: Romulus Higgs in Junius Brutus Booth. Ko je bila prvič ustanovljena bolnišnica za najdence, je bilo bolj smiselno krstiti najzmogljivejše dečke, ki so bili namenjeni za pomorsko službo, z imeni Drake, Norris ali Blake, po naših slavnih admiralih.

V življenju ni nepomembna nesreča nositi slavno ime, pri pisateljih pa je še posebej huda. Zgodovino, ki jo je zdaj napisal gospod Hume, ali pesem, ki jo je napisal gospod Pope, bi obravnavali z drugačnimi očmi, kot če bi nosila katero koli drugo ime. Sorodnik velikega avtorja si mora prizadevati, da ne bi bil avtor. Thomas Corneille je imel to nesrečno čast, da je bil brat velikega pesnika, in zaradi neprostovoljne primerjave so bile njegove zasluge precej okrnjene. Racinov sin je pisal s prijaznostjo, ki ni bila nevredna njegovega slavnega očeta; prijazen in odkritosrčen je dal naslikati svoj portret z očetovimi deli v roki in s pogledom, uprtim v ta verz iz Fedre, -

Et moi, fils inconnu d’un si glorieux père!

Toda tudi njegova skromnost je le še bolj izostrila puščico epigrama. O sinu nekega uglednega literata so nekoč z grenkobo rekli:

»To je bil njegov sin. Poskuša pisati, ker je pisal njegov oče,
in se s svojo duhovitostjo kaže kot bastard.

Med nekaterimi neprijetnimi posledicami, ki spremljajo nekatera imena, je tudi ta, da so nesrečno prilagojena nenavadni rimi; kako se lahko kdo brani pred to zlonamerno iznajdljivostjo duhovitosti. Freret, ena od nesrečnih žrtev Boileaujevih verzov, naj ne bi bil pomanjkljiv v svojih obnašanjih in se je pritožil, da je bil predstavljen kot pijanec samo zato, ker se je njegovo ime rimalo s Cabaret. Murphy si je nedvomno privoščil literarni spor s pesnikom in kritikom Dr. Franklinom, tako da je k imenu svojega tekmeca in kritika uporabil nenavadno rimo (envy ranking) »zavist, ki se je vmešala«.

Vraževerje se je vmešalo celo v izbiro imen in ta slovesna neumnost je dobila ime znanosti, imenovane Onomantia, o kateri so vraževerni starci odkrili sto neumnih skrivnosti. Tako so sešteli številčne črke v imenih, zato je bilo Ahilu usojeno, da bo premagal Hektorja, ker so bile številčne črke v njegovem imenu večje od števila črk njegovega tekmeca. Naredili so veliko domiselnih delitev in poddelitev imen, da bi dokazali, da so srečna ali nesrečna. Toda te norosti niso tiste, o katerih govorim zdaj. Nekatera imena so veljala za bolj ugodna od drugih. Ciceron nas obvešča, da so Rimljani, ko so zbirali vojsko, skrbeli, da je bilo ime prvega vojaka, ki se je vpisal v vojsko, dobro napovedano. Ko so cenzorji šteli državljane, so vedno začeli z ugodnim imenom, na primer Salvius Valereus. Za cesarja so izvolili osebo z imenom Regillianus zgolj zaradi kraljevskega zvena njegovega imena, Joviana pa zato, ker se je njegovo ime najbolj približalo ljubljenemu imenu filozofa Julijana. To domišljijsko vraževerje je šlo celo tako daleč, da so nekatera imena veljala za ugodna, druga pa za nesrečna. Vražjeverno prepričanje o ugodnih imenih je bilo tako močno, da je Cezar na svoji afriški ekspediciji ukazal neznanemu in oddaljenemu sorodniku Scipijev, da bi ugodil ljudskemu predsodku, da so Scipiji v Afriki nepremagljivi. Suetonij ugotavlja, da so vsi člani Cezarjeve družine, ki so nosili priimek Caius, umrli pod mečem.

Cesar Severus se je zaradi razuzdanega življenja svoje cesarice Julije tolažil z usodnostjo, ki je spremljala ljudi z njenim imenom. Ta nenavaden predsodek o srečnih in nesrečnih imenih je prevladoval v sodobni Evropi. Naslednik Adriana VI. (kot pripoveduje Guicciardini) je želel ohraniti svoje ime na papeškem prestolu, vendar je to željo opustil, ko je konklava kardinalov uporabila močan argument, da so vsi papeži, ki so ohranili svoja imena, umrli v prvem letu svojega pontifikata. Kardinal Marcel Cervin, ki je ob izvolitvi za papeža ohranil svoje ime, je umrl na dvajseti dan svojega pontifikata, kar je potrdilo to vraževerno mnenje. La Motte le Vayer resno trdi, da so bile vse neapeljske kraljice z imenom Johana in škotski kralji z imenom Jakob nesrečni: o usodnosti krščanskih imen imamo tudi uradne traktate. Vulgarno prepričanje je, da je vsaki ženski z imenom Agnes usojeno, da postane nora. Vsak narod ima nekatera imena, ki so povezana s tem ljudskim predsodkom.

Španski zgodovinar Herrera je zapisal anekdoto, v kateri je bila izbira kraljice v celoti odvisna od njenega imena. Ko sta se dva francoska veleposlanika pogajala o poroki med eno od španskih princes in Ludvikom VIII., sta bili kraljevski ženski imeni Urraca in Blanche. Prva je bila starejša in lepša in španski dvor jo je namenil francoskemu vladarju, vendar sta odločno dala prednost Blanche, saj sta ugotovila, da ime Urraca ne bo nikoli ustrezalo, in zaradi bolj melanholičnega zvoka sta, navdušena nad svojimi razgledanimi ušesi, odpeljala princeso s srečnejšim imenom, vendar manj lepo.

Videl sem krščansko ime nekega gospoda, ki je bil žrtev kaprice svojega krstnega očeta, ki se je imenoval Blast us Godly, kar bi, če bi bil namenjen za škofa, moralo dražiti verska čustva. Ne čudi me, da je eden od španskih monarhov zavrnil zaposlitev zdravega katoličana za svojega tajnika, ker je bilo njegovo ime (Martin Lutero) sorodno imenu reformatorja. Gospod Rose nas je nedavno obvestil, da je avstrijska vlada arhitekta z imenom Malacarne, ki mu po mojem mnenju ni bilo nič drugega kot njegovo ime, pred kratkim odstavila kot glavnega arhitekta - upajmo, da ne zaradi njegovega nesrečnega imena; čeprav ta vlada po besedah gospoda Rosea deluje po kapricioznih načelih! Znana je naklonjenost nekaterih do ohranjanja imen, ko je njihova rasa izumrla; za spremembo imena je bilo potem podarjeno celo bogastvo. Vendar je šla naklonjenost do imen še dlje. Camden ugotavlja, da podobnost imen »zaneti iskrice ljubezni in naklonjenosti med tujci«. Opazil sem, kako so osebe z nenavadnimi imeni zelo zadovoljne, ko se srečajo z drugo osebo z istim imenom; zdi se, da se takoj vzpostavi odnos, in vem, da so bile bogastva zapuščena zaradi soimenjakov. Izdelovalec okrasnih predmetov z imenom, za katerega je menil, da je zelo nenavadno, je po naročilu za gospoda z istim imenom zavrnil pošiljanje računa, ker še nikoli ni srečal podobnega, in raje plačal čast, da mu je služil za soimenjaka.

Med Grki in Rimljani so preučevali lepa in pomenljiva imena. Sam vzvišeni Platon je opazil to temo; njegovo vizionarsko uho je začutilo občutljivost imena, njegova vzvišena domišljija pa je bila navdušena nad lepimi imeni in vsemi drugimi vrstami lepote. V svojem Kratilu se zavzema, da bi imele osebe srečna, harmonična in privlačna imena. Po navedbah Aula Gellija so Atenci z javnim odlokom določili, da noben suženj ne sme nositi posvečenih imen dveh mladih patriotov, Harmodija in Aristogitona - imen, ki sta bila posvečena svobodi njihove države, saj so menili, da bi ju suženjstvo onesnažilo. Stari Rimljani so odredili, da priimkov neslavnih patricijev ne sme nositi noben drug patricij iz te družine, da bi bila njihova imena ponižana in bi z njimi izumrla. Evtropij navaja prijeten dokaz, da se narodno prijateljstvo utrdi z imenom; z mirovno pogodbo med Rimljani in Sabini so se dogovorili, da se oba naroda zlijeta v eno maso, da bosta skupaj nosila svoja imena; Rimljan naj Sabinom doda svoje, Sabini pa sprejmejo rimsko ime[23].

Stari so osebe in stvari poimenovali na podlagi nekega dogodka ali druge okoliščine, povezane s predmetom, ki so ga poimenovali. Naključje, domišljija, vraževerje, naklonjenost in pobožnost so izumili imena. Med starodavnimi ljudmi je bila pogosta in muhasta navada (ugotavlja Larcher), da so črkam abecede dajali vzdevke. Tako je bila hromi deklica poimenovana Lambda zaradi podobnosti s črko λ ali lambda, ki jo je imela zaradi svoje ohromelosti! Æsopa je njegov učitelj zaradi njegove izjemne bistrosti imenoval Theta. Drugega je imenoval Beta, ker je imel rad sladkorno peso. Tako je Scarron z neskončno dobro voljo namigoval na svoje cik-cak telo, ko se je primerjal s črko s ali z.

Učeni Calmet med Hebrejci opaža tudi vzdevke in šaljiva imena, vzeta zaradi telesnih ali duševnih napak itd. Enega imenujejo Nabal ali bedak, drugega Hamor, osel, tretjega Hagab, kobilica itd. Ženske so imele pogosto imena živali, kot Debora, čebela, Rahela, ovca. Druge zaradi svoje narave ali drugih lastnosti; kot Tamar, Palma; Hadasa, Mirta; Sara, Princesa; Hana, Milostna. Indijanci Severne Amerike uporabljajo vzvišena in slikovita imena; taka so Veliki orel - jerebica - Zora dneva! - Velika hitra puščica!

Pripombe:

[20]
V povezavi s to zanimivo temo je mogoče koristno preučiti Lowerovo delo »English Surnames; an Essay on Family Nomenclature".

[21]
Srečna imena, Ciceronova bona nomina, so bila večinoma izbrana v skladu s klasično maksimo bonum nomen, bonum omen.

[22]
»Plaut je menil, da je za prekletstvo človeka povsem dovolj, če nosi ime Lyco, ki naj bi pomenilo pohlepnega volka; Livij pa ime Atrius Umber imenuje abominandi ominis nomen, ime strašne napovedi.« — Nares’ Heraldic Anomalies.

Podpisana prof. Gema Hafner sem nekaj let v pokoju, petindvajset let sem poučevala v Mariboru na pedagoški gimnaziji psihologijo, filozofijo in pedagogiko, prej pa sem štiri leta delovala kot psihologinja na otroškem oddelku mariborske Splošne bolnišnice.

Literarno sem se začela udejstvovati leta 1947 v tržaški reviji Razgledi (urednik Franc Bevk). Objavljala sem pesmi in prozo v nadaljevanjih Babilon ob Savi (Krško med vojno, kjer sem dosti prej obiskovala osnovno šolo), potem sem obravnavala življenje v Istri za časa opcije (razmere sem poznala, ker je moja mama iz Istre, iz Rovinja). Lea 1952 sem v Razgledih objavila družinsko kroniko v nadaljevanjih Lominjski mogotci in V vinogradih gospoda Rugginija. V ljubljanski reviji Sodobnost je v nadaljevanju izhajal istrski motiv Kolonija (urednik Ferdo Kozak), v mariborski reviji Nova obzorja (urednik Jože Košar) teksta prav tako z istrsko problematiko Leta v senci (1955), Življenje se je ustavilo in Blaž Miklavc. Pozneje je v Dialogih (urednik Janez Švajncer) izšla obsežna novela Tihi pekel. Marjan Pungartnik, dolgoletni urednik Dialogov, je objavil več mojih pesmi ter vsakoletne prikaze Delovnih srečanj Društva slovenskih književnih prevajalcev. V tem društvu sem članica od ustanovitve, saj sem prevedla več romanov iz nemščine, italijanščine in hrvaščine. Za Cankarjevo založbo sem prevedla Spartak, Škrlatno rdeče mesto, Aladin v cadillacu, za mariborsko Založbo Obzorja Madžarska rapsodija, Ljudje v somraku in Zapečkarji, za zagrebško založbo Naša djeca pa Andersenove pravljice v treh delih in še štiri mladinske knjige.

V Večeru je v nadaljevanjih izšel moj roman Otroci cest o ljudeh, ki se niso znašli v povojnih razmerah in so se umaknili v Trst. Izhajal je leta 1954, objavil ga je v prilogi Večera urednik Ivan Dolenec, ki se je pozneje preselil v Kanado in se tam uveljavil kot pisatelj.

V Večeru so bili objavljeni tudi odlomki iz mojega romana Srce na dlani, ki še ni objavljen v celoti.

Zelo dolga leta sem stalna sodelavka kulturne rubrike Večera, pišem poročila o razstavah, ocene literarnih del (pesmi in proze) ter o pomembnih srečanjih in spominskih dnevih literatov. Leta 1993 je izšla moja knjiga Pol za šalo, pol zares zares, pesmi za mladino (ilustracije Viktor Šest). V pesniški zbirki Mozaik srca (subtilne ilustracije prof. Milena Pavlin-Houška), ki je pred izidom (izšla je leta 1999, op. ur.) so zbrane pesmi, objavljene v omenjenih revijah, v Obzorniku in raznih zbornikih (Loški razgledi, Bori ter Gregorčičev in Jadranski koledar), več kot polovica teh liričnih in refleksivnih pesmi pa je novih in še niso nikjer objavljene. Prizadevam si izdati te pesmi, saj če so raztresene po revijah, obtičijo tam kot v katakombah. Vsak besedni ustvarjalec pa želi, da njegovo delo živi, in to se uresniči le v knjižni obliki.

Gema Hafner

Leta 2019 bi morali Mariborčani dostojno obeležiti 500-letnico natisa najstarejše mariborske knjige Terumat HaDeshen, ki jo je napisal njihov someščan Israel Isserlein, Isserlein (Isserlin), Israel ben Pethahiah Ashkenazi Israel of Marburg

Israel Isserlein ben Petachia se je rodil 1390 leta v Mariboru na Štajerskem, umrl pa leta 1460 v Dunajskem Novem mestu v Avstriji.

Maribor je v 15. st. imel 1.600 meščanov, od tega med 150 do 200 Judov.

Israel Isserlein velja za najvplivnejšega rabina Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti druge tretjine 15. stoletja in zadnjega velikega rabina srednjeveške Avstrije. Z Israelom Bruno sta najpomembnejša nemška pisatelja halahične literature responsa v 15. stoletju.

Terumat HaDeshen je Isserleinovo najpomembnejše delo formata responsa, rabinskih pisanih odločitev v obliki vprašanj in odgovorov. Knjiga vsebuje 354 odgovor, število, ustreza številu dnevov lunarnega leta, na sinagogalne, ritualne in pravne teme. Večino vprašanj je postavil avtor sam, da bi raziskal, razjasnil in podal o njih uporabne halahične odloke in vključuje družinsko, lastninsko, kazensko in procesno pravo. Ti podajajo zanesljivo sliko o takratnem judovskem življenju.

Zgodovinarji in kritiki izpostavljajo odgovore (št. 341-346) o odmeri in zbiranju davkov, o odnosu do skesanega odpadnika (št. 198). Posebej zanimiv je odgovor (št. 197), posvečen problemu, ali Judje lahko prikrivajo pripadnost judovski veri, da se izognejo razkritju verske identitete v državah, kjer jim je prepovedano prebivati. Bil je uvidaven v primerih vdov, ki niso imele dokumentov o razporoki (agunah). V skladu s halaho se ženska ne sme ponovno poročiti, če ni jasnih dokazov, da je njen mož umrl ali nima predpisanega dokumenta o ločitvi (get).

Razen Terumat HaDeshen je napisal Pesaḳim u-Ketavim, ki vsebuje 267 odgovorov, od katerih se skoraj tretjina ukvarja z različnimi pravili glede zakonske zveze. Prvo delo je uredil sam Isserlein. Gradivo za drugo je po njegovi smrti zbral in uredil eden od njegovih učencev. Zbirka Pesakim u-Ketavim je objavljena skupaj s Terumat HaDeshen. Veliko njegovih odgovorov je objavljenih tudi v zbirkah odgovorov MaHaRiSh Izraela Bruna in Jacoba Weila, drugi pa so še vedno v rokopisu.

Responsa –שו"ת
Terumat HaDeshenתרומת הדשן
Author: Israel Isserlin

Sestavljeno v Wiener Neustadtu (1440. – 1460.). Napisal Izrael Isserlin (1390.-1460.), Terumat HaDeshen so odgovori in pisma, napisana rabinu in vsebujejo vprašanja. Rabin Isserlin je bil zelo vpliven v srednjeveški Avstriji. Terumat HaDeshen je pomemben vir prakse Aškenazev. Rabin Moses Isserles je uporabil Terumat HaDeshen kot enega izmed virov za svoje delo HaMapah, ki je razlaga razlik med sefardskimi in aškenazskimi navadami.

Del 1 vsebuje vprašanja, del 2 odgovore.

Vprašanja in odgovore 197 in 198 najdemo pod značnico Laws of Challah, New Grain and Forbidden Mixtures of the Vineyard, Zakoni Halahe, novo žito in prepovedane vinogradniške mešanice. Vprašanja in odgovore 341-346 pa pod Laws of Taxes and collections, Zakoni o davkih in zbiranju.

Izbrani viri:

https://www.chabad.org/library/article_cdo/aid/682520/jewish/English-Text.htm
https://www.sefaria.org/Terumat_HaDeshen?lang=bi
https://www.sefaria.org/Terumat_HaDeshen2C_Part_I.197?lang=bi
https://www.sefaria.org/Terumat_HaDeshen2C_Part_I.198?lang=bi
https://www.sefaria.org/Terumat_HaDeshen2C_Part_I.341?lang=bi
https://www.sefaria.org/Terumat_HaDeshen2C_Part_I.342?lang=bi
https://www.sefaria.org/Terumat_HaDeshen2C_Part_I.343?lang=bi
https://www.sefaria.org/Terumat_HaDeshen2C_Part_I.344?lang=bi
https://www.sefaria.org/Terumat_HaDeshen2C_Part_I.345?lang=bi
https://www.sefaria.org/Terumat_HaDeshen2C_Part_I.346?lang=bi
https://www.sefaria.org/Terumat_HaDeshen2C_Part_II.197?lang=bi
https://www.sefaria.org/Terumat_HaDeshen2C_Part_II.198?lang=bi
https://www.sefaria.org/Terumat_HaDeshen2C_Part_II.341?lang=bi
https://www.sefaria.org/Terumat_HaDeshen2C_Part_II.342?lang=bi
https://www.sefaria.org/Terumat_HaDeshen2C_Part_II.343?lang=bi
https://www.sefaria.org/Terumat_HaDeshen2C_Part_II.344?lang=bi
https://www.sefaria.org/Terumat_HaDeshen2C_Part_II.345?lang=bi
https://www.sefaria.org/Terumat_HaDeshen2C_Part_II.346?lang=bi

Glick, Sh. The Contribution of Responsa Literature to the Study of Halakha, Jewish Culture and History
https://www.schocken-jts.org.il/uploads/files/responsa.pdf

History of responsa in Judaism https://en.wikipedia.org/wiki/History_of_responsa_in_Judaism

Jelinčič Boeta, K. 2009. Judje na Slovenskem v srednjem veku. Ljubljana: Slovenska matica.

Schechter, S., Ginzberg, L. ISSERLEIN (ISSERLIN), ISRAEL BEN PETHAHIAH ASHKENAZI
http://www.jewishencyclopedia.com/articles/8339-isserlein-isserlin-israel-ben-pethahiah-ashkenazi

PRVI DEL

Avtor več del, filozof, astronom, astrolog, matematik, prevajalec, Herman de Carinthia, je bil eden najuglednejših učenjakov svojega časa. Človek, za katerega meje niso obstajale. .

Hermanova dela govorijo o razsvetljenstvu, ki naj bi dalo pot svetlobi, renesansi, in utrlo pot sodobni demokraciji. Namen tega članka - prvega tovrstnega - razdeljenega na poglavja - knjige - je rekonstruirati nekaj časa in kraje, kjer je Herman de Carinthia živel in delal.

KO ZNANJE NI POZNALO MEJA

Po propadu rimskega cesarstva se je začel, kot je splošno znano, temni vek, ki je trajal približno od konca petega stoletja do konca petnajstega stoletja in se je začela renesansa ali preporod. To obdobje je močno zamegljeno. Stoletja, ki jih označujemo kot »temni vek«, pa so manjkajoča stoletja v zgodovini. Znanosti in civilizacijam je bilo posvečeno le malo pozornosti. Nekako se je ustvarila slika, da je Evropa iz blišča antike prešla naravnost v deset stoletij teme in nato nenadoma, od nikoder, v preporod. Prav ta preporod je Zahodu dal moč in vodstvo, ki ga ohranja še danes. Evropa je dejansko doživela Preporod v dvanajstem stoletju in ne v tistem »čarobnem« obdobju tako imenovane renesanse, tj. od konca 15. stoletja do začetka 17. stoletja. Zgodovina znanosti kaže tako kontinuiteto znanstvenega napredka, ključni pomen srednjega veka kot tudi odločilni muslimanski prispevek - tisto obdobje »temnega veka« sovpada, in to natančno, z muslimanskim apogejem. Po smrti preroka Mohameda (PBUH) se je islam razširil v sosednje dežele. Do leta 750 so se muslimanske dežele raztezale od Španije do meja Kitajske. S hitrim razmahom islama se je razvila veličastna večetnična civilizacija. Muslimanska znanstvena revolucija se je zgodila prav v času apogeja islama. Med 8. in 13. stoletjem je bilo narejenih največ odločilnih znanstvenih izumov in postavljeni so bili temelji sodobnih civilizacij. Znanstveniki in znanstvena odkritja v tisočih, umetniška ustvarjalnost, velika arhitektura, ogromne knjižnice, bolnišnice, univerze, kartiranje sveta, odkritje neba in njegovih skrivnosti ter še veliko več. To je bil čas AlBirunija, Al-Khwarizmija, AlIdrissija, AlKindija, Ibn Sine, AlRazija, Ibn-Khaldruma, AlKazina, Ibn AlHaythama, AlFarabija, AlGhazalija, AlJazarija in še stotih znanstvenikov, ki so oblikovali sodobno znanost. Muslimani so prišli z novim pogledom, s smislom za raziskovanje starega. Evropa je lahko prevzela to temeljito preučeno znanje in mu dodala lasten pristop.

S špansko ponovno osvojitvijo nekdanjih muslimanskih mest, zlasti Toleda (leta 1085), so kristjani naleteli na obsežno muslimansko učenost. Adelard iz Batha, Robert iz Chesterja, Platon iz Tivolija, HERMAN DE CARINTHIA, Gerard de Cremona in drugi, mnogi judovski posredniki so iz arabščine v latinščino in hebrejščino ter lokalna narečja prevedli ogromne količine znanstvenih del. Teh več sto del je služilo kot temelj zahodne znanosti. Tako imenovani temni vek je bil lažji, kot smo navajeni verjeti, med domnevno sovražnima svetovoma križa in polmeseca pa je potekala stalna izmenjava znanja in idej. Skoraj vsi muslimanski odposlanci pri krščanskih velesilah so bili Judje in tudi skoraj vsa muslimanska trgovina je bila v rokah Judov. Poleg tega je bilo med muslimani le nekaj znanstvenikov Arabcev. Večina je bila Turkov, Irancev, španskih muslimanov, Berberov, Kurdov, torej nešteto ljudi in izvorov, združenih pod plaščem islama, ki je pomenil najbolj multietnično kulturo in civilizacijo.

Srednjeveški zahodni svet je temeljna grška dela spoznal in cenil prek del muslimanskih filozofov. Prevod arabskih različic Aristotelovega korpusa je pomenil kulturno prelomnico v intelektualni zgodovini zahodnega sveta. Oblikoval je prihodnost krščanstva in močno vplival na logiko ali naravno filozofijo. Zlasti na metafiziko, filozofijo religije, etiko in politično filozofijo. Muslimanski filozofi so s svojo analizo biti, na primer z delitvijo biti na kontingentno in nujno, opredelitvijo univerzuma in drugimi ključnimi metafizičnimi pojmi trajno vplivali. Govorjenje o »lastnostih« Boga je bilo v krščanski teologiji skoraj neznano. Ibn Sina je na primer pokazal, da je »biti« prva intuicija uma.

Za razliko od Hermana De Carinthia je njegov sodobnik Abu Rayhan Muhammed Bin Ahmed Al-Beyruni (973-1048) vzor misleca, ki je v svojem intelektualnem svetu znal uskladiti različne svetove znanja, od naravoslovja do religije in filozofije. Za razliko od Hermana je imel Al-Bejruni izjemno jasen mednarodni pogled. Oba sta si prizadevala odpraviti nesporazume med različnimi skupnostmi in zbližati človeštvo v pogledu na svet. Oba sta bila ključna akterja pri vzpostavljanju resničnih kulturnih stikov med različnimi rasami in narodi. Oba sta jasno povedala, da se mora človek, če želi biti pošten raziskovalec, osvoboditi vseh vrst predsodkov, sebičnih vzgibov in vseh vrst škodljivih elementov. Ko je Al-Bejruni želel izvedeti, koliko pšeničnih zrn je vključenih v šahovnico, je prišel do številke 8 446 744 073 709 551 615. AlBeyrunijeva natančnost pri določanju števila zrn pšenice v problemu šahovnice se odraža v njegovem zgodovinskem delu. Al-Beyruni je pozneje spremljal Mahmuda iz Gazne na znameniti odpravi v Indijo leta 1001. Tam se je naučil sanskrta in na podlagi domačih virov in lastnih opazovanj napisal Zgodovino Indije.

V nasprotju s sodobnimi učenjaki se muslimanski učenjaki niso specializirali. Na vsa področja znanja so gledali kot na eno samo. Morda je to najbolje ponazoril AlKindi, »filozof Arabcev«, najznamenitejši mož svojega časa, ki je bil v svojem obdobju neprekosljiv po znanju o starodavnih znanostih kot celoti. Kmetijstvo na Bližnjem vzhodu je bilo na primer v veliki meri odvisno od namakanja, zato je bila napisana vrsta pomembnih knjig o analizi tal, vodi in vrstah pridelkov, primernih za posamezna tla. Strast do novih rastlin, tako za hranilne kot za zdravilne namene, je privedla do obsežnega uvajanja rastlin: bombaža, riža, murv, agrumov, agrumov, češenj, ki so se pri širjenju z Vzhoda na Zahod prilagodili novim tlom in podnebju. Tehnika cepljenja je bila izpopolnjena, zlasti v severni Afriki in Španiji.

To verigo so oblikovali ljudje različnih jezikovnih, kulturnih in verskih okolij. Podobni so si bili le v tem, da so iskali odgovore na vprašanja: kakšna je oblika Zemlje, kako velika je, kaj jo podpira, kje se nahaja glede na sonce, luno in zvezde, kako lahko spoznamo svojo pravo lego na njenem površju in kako je mogoče to površje kartirati. Posledica tega je bil preporod Evrope od Italije do Nemčije in Nizozemske, ki se je kazal v izbruhu ustvarjalnosti v vseh oblikah, znanosti in umetnosti. To je bil čas Da Vincija, Kopernika, Galilea, Keplerja, Krištofa Kolumba, Magellana in mnogih drugih. Evropa se je industrializirala in lahko je osvajala nove dežele, ki jih je industrializirala.

Herman de Carinthia je avtor več knjig, med njimi »O snoveh«, »O padavinah«, »O kemiji«, »O astrolabih«. Zaslužen je za prevod več kot dvajsetih del iz arabščine v latinščino, med drugim za »Splošni uvod v astronomijo« Abu Ma’šara, Evklidove »Elemente« in Ptolemajevo »Planisfero«.

Perzijski astrolog Abu Ma’ašar (Abu Ma’ahar Ja’far Ibn Muhammed Ibn Umar Al-Balkhi) (787-88) je bil za srednjeveški Zahod najpomembnejši predstavnik arabske astrologije. Njegova dela so se v dvanajstem stoletju pogosto širila v rokopisih. Abu Ma’shar je imel močan vpliv na razvoj zahodne astrologije. Njegovi spisi so bili vzor astrološke prakse. Skoraj lahko rečemo, da je Abu Ma’shar vzpostavil standardno prakso srednjeveške astrologije. V astroloških spisih Abuja Ma’šarja je opazen tudi vpliv hermetike, saj njegova dela predstavljajo združitev sabijanskega hermeticizma, perzijske kronologije, islamske verske doktrine, grške znanosti in mezopotamske astrologije. On in njegov učitelj AlKindi sta imela pomembno vlogo pri prepoznavanju predpotopnega preroka Idrisa z Enohom in Hermesom. Abu Mashar in njegovi latinski prevajalci, med katerimi je bil tudi Herman de Carinthia, so imeli osrednjo vlogo pri prenosu aristotelskega filozofskega nauka na krščanski Zahod. Njegovo »Zgodovino magije in eksperimentalne znanosti« sta prevedla Janez Španski in Herman de Carinthia.

Abu Ma’ashar je vplival tudi na sodobno muslimansko kulturo, ne le kot astrolog, temveč tudi kot filozof. Skupaj s svojim učiteljem AlKindijem je bil del hermetične kabale, ki je ustvarila filozofski pregled znanosti in človeških prizadevanj, po katerem naj bi pot do Boga vodila skozi preučevanje njegovih sledi v naravi. Prav ta pregled je postal temelj arabske znanosti od 9. do 11. stoletja. Hermetični astrologi in magi so tako postavili doktrinarno zgradbo, v kateri so bile vse umetnosti in znanosti, vključno z etiko, politiko in ekonomijo, podrejene magiji, alkimiji in astrologiji, ki so bile edine podrejene Bogu samemu. Vse umetnosti in znanosti, ki jih je poznal srednjeveški človek, so bile prikazane za javno poučevanje kot izjava o pokristjanjevanju poti znanja.

Čeprav se Hermanovo ime pojavlja med prevajalci Svetega Korana, je bil prevod svete knjige kolektivno delo znamenitega Cluniaškega korpusa, ki zavzema pomembno mesto na področju islamskih študij na Zahodu. Prevod Robertosa Katnansisa je postal priznan kot vzor za poznejše prevode in je postal najpomembnejši vir za zahodnjake pri preučevanju islama. Izvod rokopisa tega prevoda v Robertosovi pisavi se trenutno nahaja v pariški knjižnici Arsenal. Kljub temu da je bil ta prevod pred drugo križarsko vojno podarjen založnikom svetega Bernarda in javno razstavljen, je dolgo časa ostal v izvirni rokopisni obliki. Glede na prepoved, ki je bila leta 1542 izdana v Baslu in po kateri bi bilo treba to delo izdati drugje, se zdi verjetno, da je bila ta knjiga leta 1542 res izdana v Zürichu.

Tasṭīḥ basīṭ al-kura, arabski prevod Ptolemajeve planisfere; oba izvirnika sta bila izgubljena, vendar se je Maslamovo delo ohranilo v latinski različici, ki jo je iz arabskega besedila naredil Hermann de Carinthia (1143) in je izšla v Baslu leta 1536 in v Benetkah leta 1558, ter v hebrejski različici.

KNJIGA KARANTANIJE

Karantanija, včasih tudi Karentanija, tudi Korotan ali Karantanija, je bila prva samostojna država starih Slovencev. Ustanovljena je bila v 6. stoletju in je trajala skoraj 300 let. Prvič se omenja leta 595 kot »Gorostan«, gorska domovina starih Slovencev, ki leži severno od Karavank. Poimenovana tudi Koroška, ki danes razmejuje suverene države Slovenijo, Avstrijo in severno Italijo ter grobo označuje zgodovinsko stičišče evropskega germanskega, romanskega in slovanskega jezikovnega območja.

Gre za pretežno gorato regijo, skoraj polovico jo pokrivajo gozdovi, pašniki, polja, vinogradi in sadovnjaki. V gorah se sliši klic kukavic in vztrajna zvočna podlaga za nekaj, kar se ne dogaja. Preproge masleno rumenih ranunculusov, ki zamenjajo bledo modre zvončke. Mreža dobro uhojenih pešpoti in vzvišena pokrajina, prežeta z vonjem jasmina in suholetnice. Modre silhuete gora v eni smeri in oddaljen pogled na Jadransko morje v drugi. Vsaka vas je brezhibno čista. Skrbno negovana zelenjavna polja in vrste čebule, ki tvorijo popolnoma ravne linije. S soncem obsijani gozdovi in alpski travniki, polni oblakov metuljev. Senožeti in jelenjad, ki se sprehaja po gozdu, zaznamujejo čar starih časov. Čudovite hiše, katerih okna vabljivo žarijo in katerih balkoni so polni cvetja. Pogled na čudovita gozdnata pobočja, vrhove gora in široke doline.

Preživetje gorskih in dolinskih prebivalcev je odvisno od lokalne zemlje, gozdov in polj. V Hermanovem času so bile Alpe poleg fizičnih ovir tudi mostovi med skupnostmi, ki so živele na nasprotnem pobočju. To gorsko območje je samostojna regija, .ločeno kulturno območje, kulturni vrhunec. Drobno integriran vzorec, ki se razkriva v medsebojni igri človeka in okolja, kar povzroča ljubezen do svojih gora, do tišine in občutka svobode. Kako človek doseže vrh gore in z njega uživa v širšem pogledu na svet. Od prazgodovine tudi pomembna prometna pot med Severnim Jadranom in Panonsko nižino ter drugimi točkami na severu in vzhodu.

Leta 952 je Karantanija postala Velika Nizozemska (952 - 1180). V naslednjih dveh stoletjih so marke napredovale v vojvodine. Karantanija je bila prvotno razdeljena na sedem vojvodin, med katerimi je bila tudi vojvodina Koroška. Karantansko pravo, Institutio Sclavenica, so bili družbeni običaji, ki so se prenašali iz roda v rod. V skladu s Institutio Sclavenica, karantanskim zakonom, je bil vojvoda Karantanije nadvojvoda lovcev. Nihče ni mogel imenovati vojvode, razen svobodni lastniki zemlje, svobodni kmetje, ki so jih predstavljali »homini boni«, dobri ljudje, v zapletenem obredu, v katerem je imelo vsako dejanje in oblačilo poseben pomen.

Kamniti prestol - trajnost, večnost, simbol božanskega značaja oblasti.
Palica v roki novega vojvode - žezlo.
Sveža voda - življenje.
Bik - kmetijska blaginja
Hores - vojska kot osnova državne strukture.
Sivi kosi oblačil - minljiva narava zemeljskih stvari. Siva je barva prahu. Predstavlja tudi vladarjevo dostojanstvo, siva vrvica na klobuku pa minljivo življenje, prav tako siv plašč.
Rdeča torba - duhovno bogastvo.

Franki so postopoma vsilili svojo prevlado večjemu delu evropskih narodov in Karantanija je postala sestavni del Svetega rimskega cesarstva. Z drugimi besedami, človek, kot je bil Herman de Carinthia, je oblikoval svobodnejši prostor za oblikovanje številnih vprašanj, kot je na primer večja neodvisnost in samoodločba med - takratnimi - silami. Morda je bil to osnovni cilj koroške zunanje politike, od koder je Herman izhajal, skrivni cilj pa je bila morda vključitev v območje političnega vpliva, v katerem so imeli Korošci prednost na področju trgovine. Karantanija je imela lokacijo, ki je bila ključni strateški položaj za nadzor trgovskih poti z Bližnjim vzhodom in Zahodno Evropo.

Gospodarstva severne Evrope so bila podobno povezana - posredno kot vlak medsebojno povezanih »zobnikov« - z monsunom Indijskega oceana, začimbami, tekstilom, ki so potovali po kopnem in po notranjih vodnih poteh do trgovskih sejmov severne Evrope. Drug sklop »zobnikov«, ki jih je poganjal monsun, je povezoval gospodarstva Indijskega oceana s Kitajsko. Benetke so bile do 9. stoletja del Bizantinskega cesarstva. Nikoli niso izgubile svojega polvzhodnega značaja. Čarobno lebdijo na površini lagune in ne pripadajo ne kopnemu ne morju. Zdi se, da Benetke nikoli niso v celoti pripadale evropskemu svetu, v katerem so bile šibko zasidrane. To je bilo mesto, ki je bilo v celoti posvečeno trgovini, s popolnim aparatom denarja, bankami, krediti in menjalnimi pismi - vse to je bilo za večino severne Evrope nenavadna skrivnost. Benetke so bile kot pomorska republika, posvečena mednarodni trgovini, anomalija v fevdalni Evropi, ki je bogastvo merila po zemlji in ne po denarju. Benetke so lahko izdelke, kot so sol, žito in blago, spremenile v zlato, zaradi česar so bili evropski trgi polni blaga iz Sirije in celo iz Indije.

Herman se predstavi kot »Hermannus de Carinthia«. Ime se nanaša na Veliko vojvodino Karantanijo, konfederacijo pokrajin, v kateri je bila Koroška. Druga omemba Hermana je »Hermannus Sclavus«. Tudi to ime se nanaša na Koroško. V 12. stoletju našega štetja so se na Koroškem naselili Bavarci. Bavarska nemščina je postala drugi jezik v tej deželi. Ko se je Herman predstavil kot »Sclavus«, je to pomenilo sklicevanje na slovensko govoreče prebivalce Koroške. Njegovo drugo ime »Hermannus Secundus« se verjetno nanaša na njegovo politično vlogo. V plemiških družinah, kot so bile hismske, tj. spanheimske, tudi sponheimske, je bilo povsem običajno označevanje Prvi, Drugi. Njegovo drugo ime je »Sclavus Dalmata« ali »Hermannus Dalmatia«. Vendar Herman tega imena ni uporabljal. Gre za sklicevanje na njegov rojstni kraj v Istri, takratni karantanski marki. Dalmacija je bila veliko bolj znana onkraj kot njegov rojstni kraj v Istri.

V pisnih virih je Herman († 1088) iz druge hiše Spanheim iz dinastije Karantanije, brat grofa Engelberta I. († 1096), ustanovitelja hiše Spanheim. Med descendenti Engelberta I. sta Henrik IV. († 1123), vojvoda Koroške (Karantanije), in Engelbert II , markiz Istrski (1107-1123), vojvoda Koroške († 1135). Herman de Carinthia, sin Engelberta II., se je morda rodil okoli leta 1107, ko je bil njegov oče imenovan za istrskega markiza. V uvodu svojega spisa »Liber introductionis in astronomiam« Herman navaja kraj svojega rojstva:

Istrie tres partes: maritime et Montana, in medio patria nostra Carinthia. (Osrednji del Istre, ki je takrat spadal pod Koroško,)

Kot Engelbertov sin je imel Herman Koroški več bratov in sester. Eden od njih je bil Henrik Koroški, cistercijanski menih, leta 1133 že opat v Morimondu v Franciji. Leta 1135. Henrik ustanovi nov samostan, leta 1145 pa postane imenovan za škofa v Troyesu v Šampanji. Okoli leta 1130 Herman obiskuje katedralno šolo v Chartresu, ki jo je ustanovil Teoderik (Thierry), najmlajši brat Bernarda (ok. 1085 - ok. 1150), platonističnega filozofa. Med njegovimi učenci je tudi Johannes de Saresberia Parvus (Janez iz Salisburyja). Po končanem študiju Herman leta 1134 skupaj s svojim sošolcem in prijateljem Robertom iz Kettona odide v Bizanc. Herman se ni obotavljal iskati znanja pri njegovem viru - pa naj bo ta še tako daleč.

Robert iz Kettona je postal znan kot srednjeveški teolog. Postal je arhidiakon v Pamploni. Peter Častitljivi, opat v Clunyju, je njemu in Hermanu naročil, naj prevedeta Sveti Koran v latinščino.

BIZANTINSKA KNJIGA

Bizantinsko cesarstvo, država naslednica Rimskega cesarstva, imenovano tudi Vzhodno cesarstvo in Vzhodnorimsko cesarstvo, čeprav takrat ni bilo predvideno, je delitev na Vzhodno in Zahodno cesarstvo postala trajna. Bizantinsko cesarstvo naj bi bilo deležno pomembnih sprememb in njegovih meja. Jedro cesarstva so sestavljali Balkanski polotok, grški otoki, Ilirija in Mala Azija. Bizantinsko cesarstvo naj bi postalo najbližja vojaška velesila v zgodnjem srednjem veku. Gospodarsko blaginjo je spremljala nova zlata doba v znanosti, filozofiji in arhitekturi. Cesarstvo, ki je postalo država, skoraj v sodobnem pomenu besede.

Naravo je bilo še vedno mogoče brati kot sporočilo upanja, zapisano z božjo roko, ki je bila zapisana v pisavi in neomadeževana, je ob prihodu v Bizanc pripomnil Herman Robertu. Toda za človeka, kot je bil Herman, je Bizanc predstavljal pravo nasprotje narave. To je bil kraj, kjer se je povsod pojavljal znak človeške prisotnosti. To novo odkrito spoštovanje pokrajine, ki jo je ustvaril človek, je vplivalo na njegovo nadaljnje pisanje.

Tistega leta so se v pristanišču Konstantinopola gnetli le še spomini. Tako obremenjeno z zgodovino, hkrati pa tako novo, tako po kamnih kot po ljudeh. Bizanc, ki ga je leta 667 pred našim štetjem ustanovil Grk Bizas Megarian, se nahaja v pristanišču na Bosporju, kanalu, ki povezuje Črno morje z Egejskim. Bizanc je bil v Hermanovem času veliko središče, v mesto so se zgrinjali muslimanski, krščanski, azijski in evropski trgovci. Bizanc, ki se je raztezal čez ozko Bosporsko ožino, je povezoval velike kopenske mase Evrope in Azije. Peneči se kanal, imenovan Bospor, je bil rešilna bilka mesta, celoletna avtocesta, po kateri so se po površini prevažali ljudje in trgovina. Močni in hladni tokovi viharnega Črnega morja se po Bosporju izlivajo v gladko Marmarsko morje. Marmarsko morje vodi neposredno v dvojno ožino Dardanele, ki se tik pod Trojo izliva v Egejsko morje in nazadnje v Sredozemsko morje. Točka starega mesta bi odločala o usodi sosednje trakijske krušne košare in nasprotne rodovitne obalne ravnice Anatolije. Bleščeče luči, melanž orientalske mentalitete in milostna gostoljubnost. Okcidentalni apetiti in ambicije, severni tempo in energija, južna zdolgočasenost in zadovoljstvo. Rimski akvadukt na bulvarju, povešena hiša, ki se opira na grške stebre. Ženske iz podeželskih vasi, zavite v črna oblačila, si odgrnejo tančice. Prodajalci vode s turbanom in kromirane okrepčevalnice. Piramide iz svile na blazinah iz brokata.

Z vidika varnosti Evrope bi jo Bizantinsko cesarstvo varovalo pred morebitnimi napadalci. Ob južnih obalah Sredozemskega morja se je raztezala velikanska država, ki je pokrivala celoten Bližnji vzhod in tudi Španijo, ki jo je iz novega mesta Bagdad upravljala dinastija Abasidov Islamskega cesarstva. Najbolj presenetljiv učinek te združitve Anatolije, Irana, Sirije, Iraka, Egipta, Palestine, severne Afrike in Španije je bilo odprtje prej zaprtih meja - meja, ki so bile politično, jezikovno in intelektualno zaprte od smrti Aleksandra Velikega v četrtem stoletju pred našim štetjem. Arabska beseda, ki se običajno prevaja kot »osvojitev«, ima tudi drug pomen, »odprtje« - futuh -, in to je bil dejansko učinek muslimanskih osvojitev. Padla je velika politična in kulturna meja.

Natančno opazovanje in sposobnost iskanja novih matematičnih rešitev za stare probleme sta bili dve glavni prednosti muslimanskih znanstvenikov v srednjem veku. Muslimanski znanstveniki so bili prvi, ki so izrazili dvome o številnih podrobnostih Ptolomejevega sistema. Muslimanski astronomi so prišli do podatkov, ki so bili v nasprotju s Ptolomejevimi. Ibn Hajtam je trdil, da ni pomembno, kaj je rekel Aristotel, in ocenil višino zemeljske atmosfere na 52 000 korakov - korak je približno en meter ali tri stopinje. Sprva so bili stiki med učenjaki s tako različnimi ozadji omejeni - zaradi pomanjkanja skupnega jezika. Toda ko je abasidski kalif Ma’mun zasnoval zamisel o Hiši modrosti, je arabščina že postala jezik mednarodne znanosti. To je bil eden najpomembnejših dogodkov v zgodovini idej. Grščina, ki je bila dolgo jezik filozofskega in znanstvenega raziskovanja, se je umaknila arabščini in zahodni učenjaki so prvič pogledali na strani Platona in Aristotela prav skozi prizmo arabščine.

Ma’mun je pisal bizantinskemu cesarju in ga prosil za dovoljenje, da pridobi izbor starih znanstvenih rokopisov, ki so bili shranjeni in cenjeni v bizantinski državi. Po prvi zavrnitvi je končno ugodil in Ma’mun je tja poslal številne učenjake, med katerimi so bili al-Hadžadž ibn Matar, Ibn al-Batrik, Salman, direktor Hiše modrosti, in številni drugi. Hiša modrosti je začela delovati. Za razliko od Bizantincev so muslimanom izročila - prerokova dikcija - dejavno zapovedovala, naj »iščejo učenost, pa čeprav na Kitajskem«. Oboroženi s temi prevodi in nekaterimi indijskimi deli se je začela velika doba islamske znanosti. Arabske različice grških besedil, pripravljene v Bagdadu v devetem stoletju, so kmalu začele krožiti po vsem islamskem svetu. Prevodi so bili revidirani, na njih so bili napisani komentarji, nastajala pa so tudi izvirna dela, ki so uporabljala naturalizirana besedila kot izhodišča.

Herman je opozoril, da je v raznolikosti hrane določena enotnost. Ena od njih je vseprisotnost riža, druga pa je kultura paradižnika, čebule, česna, oljčnega olja in olja v Sredozemlju. Zaradi prijaznega podnebja se skoraj povsod ali vsaj v bližini prideluje enako sadje - pomaranče, limone, grozdje, marelice, dateljni, fige. Kakovost v preprostosti, je opazil Herman, in čeprav je v ponudbi meze (predjedi) lahko 50 različnih toplih in hladnih dobrot, je lahko najboljša preprosta melona z belim sirom ali olivami. Še bolj na zahodu se razteza velika mreža rek – Evfrat, Tigris, Orontes in Jordan -, ki napajajo doline in ravnine Sirije, Libanona, Palestine, Jordanije in Iraka. Ta regija bi postala vegetarijanski raj s sezonskim sprevodom sadja in zelenjave, žit in dišečih zelišč. Tu izkazujejo spoštovanje do hrane, sestavin, pripravkov in tudi do dejanja prehranjevanja, pa tudi do jedca.

Sledi nadaljevanje

Marjan Pungartnik: Za zvezdno mizo, Mariborska literarna družba 2020, Spremno besedo je napisala Tonja Jelen

V svoji deseti pesniški zbirki nas avtor vabi v neznane daljave vsemirja, ki se približa človeku v poletnih nočeh kot nebo, posuto z znanimi zvezdami, kakor jih že od nekdaj opazujejo in razpoznavajo preprosti ljudje, povezani z naravo: Veliki in Mali voz, Bik, Severnica, Kosci – in kasneje, ko se nekdanjemu otroku vesolje razodeva v preimenovanju znanih zvezd: Meissa, Betelgeuse, Belatrix, Mintaka. Vedno znova pa pesniku vsa ta videna nebesna telesa odsevajo v ogledalu njive pod Pohorjem in mamine žetve ob polnem mesecu. To je domača njiva zrelega pšeničnega klasja kot sanje položena čez božje koleno.

Prvi skupini pesmi »Za zvezdno mizo« sledijo »Praške pesmi«, »Biti« in »Baladeske«.

Našel sem pot nazaj, zapiše pesnik v enem od uvodnih verzov. Ali ob tem misli na spremembo v svoji poeziji po zgodnjih zbirkah, v katerih sledi izzivalnosti modernizma in postmodernizma v slovenski poeziji? Ptičje petje, bližina in oddaljenost, obsojenost na slovo od vsega, kar je v otroštvu pomenilo varnost – nostalgično ugotavljanje, da nekdanjega trdnega doma ni več, ko praznina nemirna iz kota v kot tava, delo na polju, zlasti žetev, ima skoraj obredni značaj. V trenutkih obupa in domotožja brli drobna sveča ljubečih spominov na varno naročje: Dete, vzemi popotnico! šepetajo trudni tramovi strehe …

»Praške pesmi«, ki jih je navdihnila lepota slovitega evropskega mesta, pesnik doživlja kot brezskrbni sprehajalec po ulicah, ki so mu ljube in je z njimi življenjsko povezan. Škoda lásky, škoda ljubezni, ga prešine ob imenu znane gostilne, ki se kot refren ponavlja ob različnih asociacijah na to ugotovitev in z rahlo ironijo zazveni kot kavni avtomat: Škoda ljubezni, škoda moje mladosti, škoda.

Pesnik se sprehaja po mestu s šopkom venečih aster, še Vltava je razigrana : voda se tako široko in radostno smeji … Pozno popoldne v praškem predmestju oživijo slavni obiskovalci, ki jih je v svoji vili sprejemala nekdanja gospodarica, Marie Svobodová.

Zgodovinsko izročilo je navdihnilo pesem o predsmrtnih mukah legendarnega češkega junaka Daliborja, čigar usoda je prelita v opero skladatelja Smetane. Posebej pretresljiva je balada Dvojno življenje gospoda s Konopišta, besnega mučitelja in klavca živali, ki izginja po belem pesku niča v svet brez predmetnosti.

»Biti« je tretji ciklus pesniške zbirke: razmišljanje o identiteti osebnosti in rodu, ki se povezuje z zgodovinskim in verskim izročilom judovstva. Vendar prevlada spoznanje, da je posameznik samo točka v vsemiru: Vstal si in videl: nisi pleme, točka v vsemiru si. V osmih šestvrstičnicah v slovesnem slogu ritmiziranih verzov se kot psalmi zvrstijo razmišljanja o bistvu življenja.

Pesmi »Biti« povezuje dramatično prizadeto upodabljanje zgodovinskega spomina o pogromih in izgonih Judov iz raznih evropskih dežel, o trpljenju judovske družine in sovraštvu do vladarice Marije Terezije.

»Pozabljen v tem od Gospoda pozabljenem mestu« je koleselj slavnega učenjaka, rabina, Israela ben Petachia Isserlein, ki je svoje potovanje nadaljeval s kočijo in prepustil koleselj propadanju v mestu Marburk, katerega imena si nihče ni zapomnil. Koleselj je ob spominih na svojega gospodarja počasi umiral: Pravde, v katerih je gospod razsojal, so scurljale v pesek; iz Talmuda so stekle besede in se razblinile v nič. Tako se pač dogaja v mestu Marburk, ki ga je pozabil Gospod.

V četrtem ciklu, »Baladeske«, se vrstijo prizori in stanja, ki vzbujajo otožna občutja o minljivosti in poslavljanju od prijateljev: »Spet boš rekel – Sibarit« in »Senza ritornello«, »Literarni večer«, »Tatjana«, »Človek, ki mu je umrlo oko«. Mednje je uvrščena grozljiva podoba pobijanja in lirska meditacija o osamljenosti »Modra čajnica«.

Vračanje k začetku, svetu otroštva, se oglaša med baladeskami v pesmi »O stari pohorski čaši« in »Po praznovanju«, s podobo venca iz pšeničnega klasja, spominom na čas, ko greš z bistro studenčnico v vrču bos tja do žanjic.

Pesmi Zvezdne mize prevzamejo bralca z bogastvom vsebine, razsežnostjo miselnega in čustvenega razpona, z vživljanjem v umetnine, ki so del zakladnice svetovne kulture v poeziji, glasbi, slikarstvu, zgodovini in ljudskem izročilu. Z melodiko verzov in zvenom besed preseneča onomatopoetična Škržatova budnica.

V svobodnem verzu napisano poezijo odlikuje izbrana oblika – za slikanje skoraj idiličnih prizorov v »Praških pesmih« so značilne trivrstične kitice z daljšimi stihi in valujočo melodijo, pesmi, ki govore o nasilju, pa so nekitične.

Poezija ni preobložena z besednim okrasjem, metaforika je sveža, presenetljiva: Srp gre skozi življenje / z gladko ostrino … Sonce v kvadratnem risu bere pesem, ki se je nabrala v letnicah na obeljenih podnicah … zalaja pes, zalaja lovčevo / srce, v meglo ovito … Gozd me je objel prek ramen. Noč se je zlila v sladko strd.

V osnovno občutje, ki veje iz pesmi, se ponekod vključi bežna melodija znane popevke, verz nobelovca Seiferta ali pesnika Pupačića, primera z Malevićeve slike, naslov v drugem jeziku: »Škoda lásky«, »Senza ritornello«, »E’ morta Mariangela Melato«.

Med sodobno slovensko poezijo, ki za vsako ceno skuša biti angažirana in igrati družbenokritično vlogo ali si poišče varno zavetje absurda, se bojuje za ekologijo in neobremenjeno enakopravnost vseh vrst in stopenj, je poezija Marjana Pungartnika drugačna – samorasla, poglobljena izpoved o doživljanju sveta in vsemira, spoznavanju slabih in dobrih strani življenja, pesem, ki nas prijazno vabi za zvezdno mizo lepote.

Praviš:
Svet ni beznica
lopovov in žeparjev.
Samo čez polje se napoti
in stopi na nebo.
Vabim te k sebi,
da te posedem
za zvezdno mizo.

In kaj je po pesnikovem mnenju bistvo (bit) poezije?

Skozi srce gre, kar je skrivno, zamolčano, pozabljeno.

Svoboda je tudi to, kateri koledar si človek izbere. Tako sem si izbral za zbirčico Tutujka poje za žalost judovsko štetje in je v knjigi, ki je izšla leta 2004, vpisana letnica 5764. Pred nedavnim sem postal pozoren na to, da v Cobiss ni vpisana letnica po gregorijanskem koledarju z letnico 2004 temveč z letnico 5764. Vprašal sem klepetulje iz IZUM (klepetulje so zato, ker imajo okence za »klepet« in si ne dajo reči, da je to žargon, ki za resne institucije ni primeren), po katerem koledarju vpisujejo v Cobiss. Klepetnile so nazaj, da po gregorijanskem. Niso si dale doklepetati, da ni res, ker bi sicer bila knjiga vpisana po letu 2004, a ni. Šli smo naprej, k Najvišjemu. Tam je bil nek zelo resen gospod. Tudi ta zelo zelo resni gospod mi je zatrdil, da je knjiga vpisana po gregorijanskem koledarju, da pa je zraven zapisano 2004, najbrž po judovskem koledarju, kar je po tem koledarju 1757 pred našim štetjem. Letnico 5764 bo dosegel šele čez 4007 let. Šel sem k pomembni gospe v UKM in ji predlagal, da bi vpisali knjigo po gregorijanskem koledarju in ne po judovskem, pa mi je rekla, da je že prav tako, kot je vpisana. Da bo torej knjiga izšla šele čez 3990 let.

Verjetno se ne zgodi zlepa, vsaj ne poznam podobnega primera, da bi kdo izdal knjigo v takšni daljni prihodnosti. Zdaj mi je prav tako, ker je to znamenitost. Gleda vas iz daljne prihodnosti – kot spomenik knjižničarstvu in gospodu Cobiss.

Založniška hiša Feniks, Fondacija za kulturno in znanstveno afirmacijo in predstavljanje »Makedonija prezent« in Inštitut za znanost, alternativo, kulturo in umetnost – INAKU iz Skopja razpisujejo natečaj za prvi Mednarodni festival kratkih literarnih oblik. Festival se bo odvijal fizično in virtualno v čast 13. novembra – Dneva mesta Skopja. Sodelujejo lahko vsi avtorji iz Makedonije in tujine z enim neobjavljenim delom (poezija, proza, kritika, esej, drama). Avtorji iz bivše Jugoslavije lahko svoja dela pošljejo v svojem maternem jeziku, drugi pa poleg del v maternem jeziku tudi v prevodu v angleščino. Delo ne sme biti daljše od ene strani besedila. Literarna dela, podpisana s polnim imenom in priimkov, skupaj s kratko biografijo in fotografijo avtorja pošljite na e-mail info@feniks.net.mk s sporočilom v naslovni vrstici »Za razpis za kratke literarne oblike«.

V vseh petih kategorijah (poezija, proza, kritika, esej, drama) bodo izbrani najboljši avtorji, ki bodo prejeli tudi nagrado. Najboljša dela bodo objavljena v posebni izdaji kratkih književnih oblik. Natečaj traja od 1. avgusta do 15. oktobra 2021.

Izdavačka kuća Feniks, Fondacija za kulturnu i naučnu afirmaciju i prezentaciju "Makedonija prezent" i Institut za nauku, alternativu, kulturu i umetnost – INAKU iz Skoplja, raspisuju konkurs za prvi Međunarodni festival kratkih književnih formi. Festival će se održati fizički i virtualno u čast 13. novembra – Dana grada Skoplja. Mogu učestvovati svi autori iz zemlje i inostranstva sa po jednim svojim neobjavljenim radom (poezija, proza, kritika, esej, drama). Autori sa EX YU prostora radove dostavljaju na maternjem jeziku, dok ostali autori pored maternjeg jezika radove i sa prevodom na engleski jezik. Rad ne sme biti duži od jedne stranice teksta. Književni radovi potpisani punim imenom i prezimenom, zajedno sa kratkom biografijom i fotografijom autora, slati na mejl: info@feniks.net.mk, sa naznakom: Za Konkurs za kratke književne forme.

U svih pet kategorija (poezija, proza, kritika, esej, drama) biće izabrani najbolji autori koji će biti nagrađeni. Najbolji radovi će biti objavljeni u posebnom izdanju kratkih književnih formi. Konkurs traje od 1. avgusta do 15. oktobra 2021. godine.

Revija Mladika razpisuje 50. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno (ne v tiskanih izdajah ne na družbenih omrežjih) kratko zgodbo ali ciklus pesmi v izvirnem slovenskem jeziku.

Na razpolago so sledeče denarne nagrade:

proza

prva nagrada: 500 €
druga nagrada: 300 €
tretja nagrada: 250 €

poezija

prva nagrada: 300 €
druga nagrada: 150 €
tretja nagrada: 100 €

Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov MLADIKA, Ulica Donizetti 3, 34133 TRST, do 31. OKTOBRA 2021. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani (oziroma 25.000 znakov, Times New Roman ali Arial, 12 pt), ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset).

Tekste in gesla lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslov: redakcija@mladika.com. V eni priponki naj bo prispevek z geslom (v primeru več pesmi naj bodo vse pesmi v isti priponki), v drugi priponki pa osebni podatki.

Mnenje ocenjevalne komisije, ki jo določi odbor Mladike, je dokončno.

Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob Prešernovem dnevu na javni prireditvi in v medijih. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2022. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.

Inštitut za znanost, alternativo, kulturo in umetnost INAKU iz Skopja razpisuje natečaj za Mednarodni festivala »Bajka 2021«. Festival bo potekal online in ob fizični prisotnosti ob koncu decembra 2021.

Na natečaj lahko pošljejo avtorji pravljice in/ali ilustracije pravljic, ki so namenjene predšolskim otrokom in osnovnošolcem

Na natečaju lahko sodelujejo avtorji iz Makedonije in tujine z neomejenim številom svojih pravljic na prosto temo v dolžini od 1 do 10 strani A4 formata. Ni omejitve pri starosti avtorja. Udeleženci natečaja iz sosednjih držav lahko pošljejo pravljice v svoje maternem jeziku, medtem ko morajo avtorji iz Evrope poslati pravljice v maternem jeziku in v prevodu v angleščino.

Vse pravljice morajo obvezno vsebovati vsaj eno moško osebo – dečka ali žensko osebo – deklico ali obe osebi. V središču so torej otroci in vse dogajanje v zvezi z njimi. Kot glavne osebe morajo imeti pozitivne in negativne lastnosti, pravljice morajo biti nenavadne, sodobne, duhovite, originalne in poučne. Seveda morajo biti pravljice prilagojene otrokom. Cilj je ustvarjanje dveh otroških oseb – deklice in dečka, ki jih bodo potem ilustrirali in bo objavljena tudi nadaljevanka z njimi kot glavnimi osebami in njihovimi dogodivščinami v najrazličnejših situacijah.

Razen besedil lahko pošljete tudi ilustracije (barvne risbe, slike in tako naprej) deklice in dečka – glavnih oseb.

Prav tako pričakujemo tudi vaše predloge za imena glavnih oseb – deklice in dečka, izmed katerih bosta izbrani dve najbolj popularni imeni, ki bodo potem razglašeni za imena junakov serije tiskanih izdaj kakor tudi okrasnih in drugih darilnih predmetov.

Najboljše pravljice in ilustracije bodo objavljene v več knjigah (slikanicah) z glavnima moškima in žensko osebo/osebami, za katere bodo avtorji dobili nagrado – umetniško sliko in priznanje za najboljšo avtorsko pravljico in ilustracijo.

Pravljice, ilustracije in imena glavnih otroških oseb pošljite v času od 15. septembra do 1. novembra 2021 na naslov:

info@inaku.mk s pripisom »ZA FESTIVALA PRAVLJIC 2021.

Avtorji morajo ob pravljicah in ilustracijah poslati tudi svojo kratko biografijo in fotografijo na enak elektronski naslov.

Srečno!