Matematika
je veda, ki ne potrebuje
filozofije.

peške peškice

ko jim dajaš ime
postanejo kot
poklicane da bi govorile
polovljene

ne spomnim se dosti
(imenujte to kot hočete
meni je to celo všeč: razredna amnezija)
samo da je oče najbolj to zemljo ljubil
in je molil in prosil svetnike
da bi mu pustili zanjo še malo živet
drobil je med prsti prah momljal in drobil

meni pa se zatakne v grlu kot višnjeva peška
ime kraja
brazgotine na jeziku
po zobeh-plotovih
v starih časih se je vračalo z vlakom zibaje

ni drugačnih vrnitev mi razlagajo
nekoč nam boš dala odgovor: vem
zdaj je čas pripovedovanja

stojijo postrojeni pred starim zadružnim domom
v rokah držijo cigarete 57 vidim tisto „57”
nad usti pa jasne neogorele lise
zdaj je čas pravijo
ker tukaj govorit je kot da zibaš

za tiste ki vejo boljše

sedala je za mizo in obraz je imela dobro se spomnim kot brezovo lubje
vsi so jo tu poznali
hiša ob cesti vsak ki gre čez most pogleda v okna
ljudje so radi pripovedovali da kadar je šla delat na njive je sina za ves dan zapirala v sod
ženske so ji vedno dajale kosilo ko pa so se obrnile proč
je iz žepa potegnila robec in zavijala

ampak jaz sem jo poznala že iz časa te brezaste kože in tedenskega teleprograma ki je ležal na mizi
strašno sem se bala ker je imela roke kot da bi mesila glino tako temne in hrapave

sedala je za mizo in babica ji je vedno kaj ponudila ko pa ji je nalivala z zajemalko kompot
je ona s krožnika zavijala v robec in jaz sem vedela da je za sina tistega ki je že sam postal oče

slišala sem kako so govorili da tu ni časa samo trajanje
če pa se kaj spreminja je to samo kot bi na zunaj
da je tu življenje taka zanka od mostu vzdolž ceste h križem
in dokler bodo oni živeli bo to samo v zanki

kadar kdo pravi
ni tega kraja vse to je mrtvo
mislim prav nanjo
ona je skrivala v ruto jaz pa sem risala s kulijem po obrazih v teleprogramu
s tušem po površini
ne pod kožo <

druga; bodičevje

skrivala je dlani v rokavih
prebodene z bodičevjem strniščem

kožo pa je imela kot pergament
njena koža je bila kot tista suha reka iz katere smo nekoč
polovili ščeneta in ji jih v rjuhah prinesli

strašno je jokala še bolj strašno kot mi
ko so tistega najmanjšega ukradli iz skednja

imam sramotečo me navado
iščem njen obraz v cerkvah

tretja žalostinka, barvanje

pobordovilo nam je prste in jezike
ko smo čepele v tistem ribezju
vse prestrašene da bo nekoč konec poletja

ko pa vendar nikoli nisem marala tistega trpkega okusa

božala nas je po laseh in govorila
ve ste moje kosmuljeve deklice
božala nas je po laseh in govorila

da bi me le takšne ne ohranile v spominu
božala nas je po laseh in govorila

kot da so me iz zemlje iztrgali s koreninami

jeziki

vedno najprej pljusk
gost moker in kalen
kot da bi kdo pljusknil deževnico iz vedra

potem drugi dosti tišji
zamolklo topotanje po steptani slami
sem in tja k steni in v kot

padlo je iz nje takšnole lepljivo in slabotno

zdravo je kadar sprednje noge grejo ven prve
na nogah pa zaspana glava
lepo ji je tam bilo
tej glavi
vroče kot v nedeljo, junija

leži tam tole
pokrito z nečim bleščečim sluzastim

babica ji je nekoč dala ime alaska
vprašali smo babica kakšno ime je to za kravo
ona pa je rekla ne vem lepo
in gleda tako kot da bi vedela da o njej

liže alaska svojega prvega telička
jezik ima dolg in skorajda škrlaten
kot pravi materin jezik
moja mama je vedno pravila
da je malim teletom lepo dotikat jezike
vtaknit roko v hrapavi gobec
ta pa potem to dlan sesajo in sesajo

gledamo ga čez prag
ne vstaja pravimo babici pa bi se že moral postavit
na lastna kopita suhe opotekajoče se noge
bo že vstal pravi babica saj vendar hoče živet
dve noči smo ob njima sedeli ko naj bi se rodil
pa ve da je zaželjen da je na svetu pričakovan

vsi so ga prihajali gledat in psi in ptiči
pravili so vzemite ga vendar proč od nje od te alaske
ona mu ne daje vstat takšna mati
babica pa jim je govorila pustite ga on je bolj njen kot od zemlje

Prevod iz poljščine: Katarina Šalamun Biedrzycka

GDJE JE NESTALA LJUDSKA DOBROTA

Tako bih rado ispjevao stihove
o ljudskoj dobroti
u ovim sumornim vremenima
sveopće materijalne i duhovne bijede.
Al’ zar nestade ljudska dobrota
i činima se rijetko iskazuje,
jer svatko se iz straha u ljušturu svoju skrio
pa ne diže glasa nego pritajen šuti
i na sebe sama jedino misli.
I kako o čovjeku,
o prijatelju da pjevam
kad se taj prijatelj nekad čovjek
potpunoma onečovječio
i ne odgovara na vapaje moje
kano da su tuđinski.
Niti ga ne zanima što mu imam za reći,
je li to možda kakva molba ili je tek obična potreba
da iskažem ono što me tišti
da olakšam dušu i utjehu nađem.
U začetku sam nemilosrdno odbijen
da ne bih sitnu korist il’ uslugu
zatražio od njega ili od onih
kojima sam nekad nesebično pomagao
i uvijek im na raspolaganju bio.
Ja nikada se pritajio nisam niti od koga krio.
Kakva li je to ravnodušnost
i bezdušnost zavladala
u ovim teškim vremenima
sveopćeg siromaštva duha,
u ovim vremenima lopovluka i otimačine,
u ovim teškim vremenima
bezočnog materijalnog bogaćenja
po svaku cijenu, pa i po cijenu prijateljstva.
Nema više sućuti , nema više skromnosti,
nema više milosrđa, nema više moralnosti
u ovom našem jadnom zemnom svijetu
i kako da pjevam o ljudskoj dobroti , o čovječnosti.
Bolje mi je pjevati o stablima i pticama,
o moru i oblacima, o kišama i olujama
o imaginarnoj ljubavi, o lađama i lukama , o neživim stvarima,
o smrti i o neugasloj nadi i vjeri u uskrsnuće i u život vječni.

Zagreb, 28. studeni 2012.

SNJEŽNE ASOCIJACIJE

Ostaci crnosivog snijega na pločnicima
i trgovima, na postajama i parkinzima
lagano kopne zajedno s izmoždenom
i obespravljenom klasom proletera,
(a uz budno oko dežurnih tv reportera),
koji više nemaju ni trunke snage da se bune.
I kao što je normalno da se stare fasade rune
u sveopćoj bijedi i besparici novoga poretka
tako je posve normalno da mali čovjek trpi i šuti
da radi i ne prima plaću u ovom trajnom poraću
il da ne radi a crkavica mu sigurna ipak stiže
manje-više na vrijeme desetoga u mjesecu.
Što se tu pak može
kad se nerješivi problemi množe,
zar se može kontra elementarne nepogode?
Uostalom, revolucije nikomu ništa dobra nisu donijele,
kao ni protugradne rakete ratarima.
Najbolje ništa ne talasati u idućem periodu,
nego samo strpljivo čekati sljedeći izborni cirkus.
A dotada će svi preostali bogataši propasti
i bankrotirati zajedno s državom.
I sve i sva bit će izravnano i ujednačeno
kao u ne tako davnoj besklasnoj utopiji
u koju su mnogi slijepo vjerovali.
Zagreb, 18. prosinca 2012.

ISKRENO ŽALIM

Svakoga dana žalim
zbog vremena uludo potrošena,
zbog života protraćena od mene luda.
Bilo je istina i korisnih stvari što napravih,
al’ bogme najviše tričarija i bluda.
Bilo je suviše straha od promašaja,
od javnih nastupa gdje često zaglavih.
Bilo je mnogo tuge i razočaranja,
stezalo me u grudima i mučila palpitacija
mog nemirnog srca vječno nezadovoljna.
Svakog dana žalim zbog krivoga izbora,
jer moj životni poziv nije diplomacija.
Na žalost ne bje ni onaj profesorski,
tu ne pomakoh se dalje od predavača.
A lijepo mi je govorila mati: doktoriraj sinko,
kani se sanja i poezije,
ta tko ju danas cijeni i čita.
Žalim što se ne potvrdih barem kao slikar,
pa makar i u najdubljoj očevoj sjeni.
Ali i za to ne imadoh dovoljno strpljenja.
Ipak najviše žalim što nisam operni pjevač,
I osrednji rado bih bio bez zrnca kajanja.
S epizodnom rolom sretan bih bio,
vjere mi i poštenja.
Na ljetnim igrama u svom gradu
bezbrižan bih nastupao
i klanjao se svojoj publici.
Iskreno žalim, žalim svakoga dana
zbog života protraćena zaludu.
A lijepo mi je govorila mati:
e moj sinko ne sanjari ,
ne sanjari i ne pravi od sebe ludu.

Zagreb, 19. siječnja 2013.

IZBAVLJENJE

Sedmi već mjesec protječe,
a ja utamničen i osokoljen smrću
proklinjem ništavnost ovakva življenja.
Zatočen i zakopčan u svom zdvojnom biću ,
zabravljen a neunižen ,nijem a neušutkan,
stisnut a nesužen, neokaljan a obrukan,
ovo malo životnosti što mi dotječe
duboko prezirem i bojim se
još trpkijih ogorčenja.
Sedmi već mjesec evo protječe,
a ja zarobljen u okuženu mraku, u bolnu grču
uzaludno iščekujem čas spasonosna izbavljenja.

Zagreb, 15.veljače 2013. PROPAST MLADIH ŽIVOTA

Beznađe se poigrava
s mladim životima
i njihovim slijepim vjerovanjima.
Ubija ih sadistički lagano,
ubija ih pohotno i na mah.
Bez trunke kajanja
ruši im zadnje razvaline pouzdanja.
Poniženi i obeshrabreni,
osakaćenih i krvavih nada,
Mladi bezglasno dozivaju upomoć.
Zauzdane pobune i ugušenog krika
osuđeni su na neumitnu propast,
na okrutnu budućnost koja sve srozava
i nikomu ništa ne obećava.
U birokratskim labirintima očaja
lupaju glavama o bešćutne zidove bez izlaza.
Oplakuju svoju nerođenu djecu
I proklinju maćehinsku zemlju
u kojoj rođeni su da ne nađu prava puta.
U golemu i pustu sirotištu tako žive i trunu,
opijajući se opijumom užasa,
sudbu odbačena pokoljenja proklinjući.

Zagreb, 2. svibnja 2013.

TEATAR

Režiseri došljaci s reputacijom
i neki novi naši mladci
iživljavaju se nad glumcima i publikom.
U silnoj želji da budu avangardni i originalni
od svakog komada naprave lakrdiju.
Od komedije sačine tragediju,
od tragedije farsu,
od ozbiljnog štiva neozbiljno i obrnuto .
Poruka navodno bezbroj,
I svaku valja pomno odgonetavati .
Ili je duboko plitka
ili je plitka do najdubljeg nasukavanja
u mulju gluposti.
Glumci se valjaju
i pjevaju na pozornici
izvodeći kojekakve žonglerske
i gimnastičke bravure.
Pljuckaju po podu i publici
uz svjetlosne efekte bez efekta.
Scenografi postaju minimalisti
zbog uštede na kulisama,
a kostimografi sve više vole golotinju.
Čas glumci pjevaju, čas pjevači glume.

Redari iz gledališta također malko glume.
Fotografi i kamermani
uredno ometaju publiku
za ulazaka i izlazaka.
Dobro prolaze oni odjeveni
u bermudama i potkošuljama,
svakom konformizmu usprkos.
Oni mogu preskakati preko sjedala
uz ovacije glumaca koji čekaju
na zadnji samilosni pljesak.

Zagreb, 17.lipnja 2013.

DRŽAVNA ADMINISTRACIJA

Ova nakaradno
ustrojena državna administracija
s parastručnjacima na čelu
pokušava me pretvoriti u parazita,
u nametnika najniže vrste,
u nemislećeg idiota,
u kukavna birokrata,
u beskrvnog beskičmenjaka,
čovjeka bez načela,
u slugu pokornog ,
u prignuto živinče,
u bezbojnog macaklina,
u nevažna prikumka,
u zapečaćenu šablonu,
u neraskuženu uš,
u prostaka bez samokontrole.
Ova dijabolična administracija
važna poput
kakve zabačene dijeceze
izaziva mi jutarnju dijareju
i lagano ubija zadnju mrvu
digniteta u meni,
raščlanjuje me na proste faktore,
dijalizira i paralizira,
nabusito me nacjeđuje
poput suha limuna.
I naposljetku me potpuno
neimuna i prsobolna,
uz razrješnicu,
sretno odlaže
u podrumsku ropotarnicu
da definitivno tamo i krepam.

Zagreb, 26.kolovoza 2013.

NE POSUĐUJEM VIŠE KNJIGE

Ne posuđujem više knjige
u Gradskoj knjižnici.
Kužne su i prljave,
a i ne snalazim se više
u poplavi novih naslova.
Aralica posvuda,
pet polica Aralica,
Krleža u zapećku,
Ne nalazim nigdje
Dragojevićev Negdje,
samo antologije pjesništva pradavne,
nove su ionako nogometno selektorske,
hermetika osrednjosti.
Prijevodi strane literature
su dobri za prste
jedne ruke polizat,
krimići su sladunjavi
s lako predvidivim završetkom.
Rado bih čitao naše kiklopaše
s golom spisateljicom
na nula celzijusa
i s povezom na jednom oku
makulopatskom.
Biblija je vječna,
ali mi je postala mučna
kao Sartrova mučnina
u doba obavezne lektire.
Nema više revolucionarne literature
u ovim pseudo revolucionarnim vremenima.
Tko to tamo korača lijevom,
desna, desna, desna,
pa u centar dezorijentiran od umjerenosti.
Nema više borbenih manifesta,
svi su postali nepodnošljivo pomirljivi,
osim mrtvih poeta avangardnih
koje prekasno hvale panegiričari
zbog njihove hrabrosti i životne bijede.

Zagreb, 6.ožujka 2014.

ZAGREBU S LJUBAVLJU

Zrinjevačka kamena poprsja velikana
u rano jutro spokojno me gledaju.
Obnoć dobrano su se isplakala
nad hudom sudbom unakažena grada
i pomalo umorna tonu u tupu apatiju.
Nakazni ljudi odsvuda pristigli
nepovratno su ga nagrdili
svojim nametnutim nastranim običajima.
Natkrovili ga svojom sebičnošću i isključivošću,
misle da su oni gospodari svih trgova i šetnica,
katastara i zemljišnih knjiga, bogomolja,
cijelog neba nad Zagrebom i njegove stratosfere.
Neotesanci naravno ne mare za tradiciju,
za prošlost i budućnost.
Njima je jedino po volji sadašnjost
kao njihova svojina, kao prčija
koju će prenijeti na svoje jednako
surove i beskrupulozne nasljednike.
Nama drugačijima uzaludna je svaka samotna
šetnja i nastojanje da živimo od ljubavi
i ljepote koja zanavijek neumitno iščezava.

Zagreb, 8.svibnja 2015.

ČEKAM TE

U bolnici il’ umobolnici, svejedno
čekam te na listi čekanja
u čekaonici zajedno se predbilježimo
na jeftino umiranje
čekirajmo se na vrijeme
da ne bismo kasno umrli
u krilu humanih i potplaćenih liječnika
čekirajmo se na vrijeme, molim te,
prije nego li sliste protekcionističke liste
nađimo se molim te pred zoru u KBC Rebro
gdje sjedit ćeš mi na koljenu
sve dok sestre ne otvore šaltere
da se zajedno rendgenski snimimo
od glave do pete dok su aparati još pospani
u bolnici il’ umobolnici, svejedno
nađimo se pa ćemo popiti kavu iz automata
i ugodno ćaskati o zdravlju državnog aparata
ako me slučajno ne nađeš oprosti mi,
to ne znači da sam definitivno odustao,
možda sam samo promašio bolnicu il’ umobolnicu,
ili sam pak otišao nekom doktoru privatniku
da utučem nešto ušteđevine
koju sam čuvao za crne dane
ipak predlažem bolje nađimo se
na kavici u gradskoj kavani
počastit ću te i kolačem ,
darovat ću ti jednu bijelu ružu
da ti pokažem da mi je stalo do tebe
odatle, s mog mobitela možemo lako
onako usput otkazati sve zakazane preglede
tako ćemo barem malko skratiti liste čekanja.

Zagreb, 16.veljače 2016.

OD KULTURE NIŠTA

Jadan li je svaki moj objed
U mračnoj podrumskoj kantini
Reda radi jedem, a osjećam jed
Jer baš nitko neće da služim domovini.

Ponekad za stolom pridruži se domar
Moj prijatelj Ivan Hercegovac
Vjernik je ko’ i ja, marljiv je i dobar
Jučer mi je popravio rasklimani stolac.

Al’ što će mi stolac na kom besposlen sjedim
U preustroju svakom ja sam suvišan broj
Od kulture ništa, zar sve manje vrijedim
I pitam se dokle ću ostati svoj.

Kad bih makar mogo’ biti polit diplomat,
Kabineta šef il’ kakav pravni savjetnik .
Imao bih drugi habitus i format
Ne bih vazda bio neutješni nesretnik.

Zagreb, 31. svibnja 2017.

Dugokosi beskućnik
popravlja crni kišobran
na ljetnom suncu

Dolgolasi brezdomec
popravlja črn dežnik
na poletnem soncu.

Ne vem, kaj me čaka.
Grem naprej
in se držim poti.

Sprejet
v razmerja časov
v razplet svetov zorim.

Približno
je odstranilo
psevdoabsolutno.

Oblaki
so rosa
na travi poletja.

Stvari
lahko ozdravijo
pojme.

Valovi hotenja
se razbijajo
ob skalah miru.

Puščam več prostora
nezavednemu.
Zadnji čas.

Drug človek:
Nova
razsežnost.

Košček modrine
med oblaki.
Bom prišel tja?

Primarno potrebo
je premagala
primarna motivacija.

Še metulj ni lahak,
če ga pogledam
s težo v sebi.

Še metulj ni lahak,
če ga pogledam
s težo v sebi.

Izgubljeni čas
se zgošča
v očiščenje.

Prepustiti se …
Težje je,
kot je videti.

Nevidne stene
služijo
redu.

Nikjer ptic.
Pa vse
žvrgoli.

Vračanja k sebi
počasi
uravnavajo ritme.

Vse delam
do popolnosti.
A le do pol.

Potrpim
s seboj.
Neverjeten mir.

Za koga
trpim danes?
In kdo zame?

Že je,
kar
še ni.

Roža
ti pomežikne.
In veš, da si na pravi poti.

Cilj sprehoda:
odsevi
v lužah.

Vrtnica v snegu.
Težko ji je.
A jo pustim cveteti.

Snežinke:
tišina,
ki beli z neba.

Zagledam stvar.
Razodene mi
resničnost vsega.

Sprejmem bolečino.
Spremeni se
v lagodje.

Prižel sem
tvojo krivdo
k svoji.

Sneg je prehitel
človeško etiko.
Vse je belo in lepo.

Kam
naj še pogledam,
razen vase?

Z daritvijo
iz svojih rok
vračam, kar sem.

MAJHNI SMO

včasih še manjši
kakor para
gosto lebdeča

okrog nas

pa vendarle nosimo
čvrsto zataknjeno
za ušesi

neomajno modrino našega nebja

POMLADNA MLADIKA

Na drevescu prostorja
se sramežljivo skriva mladika časa.
Presevna in zato čisto nevidna.

Toda, prej kot bo konec poletja,
bo preplezala še poslednje obronke nebja
ter postala glavna veja.

Takšna, ki neprenehoma razcveta nove poganjke.
Svoje drobne svetove.
Ter dneve.

Te prostrane dneve,
da bodo scela naselili meglične ure
vse do začetka prihodnje -

pomladi.

NARISANA ZEMLJA

Poslavljaš se s podobo prsti v rokah,
da ti nikdar
ne bi bilo potrebno zares oditi.

In vendar moraš toliko osončij lastnega prostora
še odkriti ter naseliti
ogromno mest svojega časa.

Toda, kolikor močneje bo narisana zemlja
tačas bledela,
toliko več je bo okoli tebe.

Precej bolj zveste.

OTOPELOSTI

S soncem na sredi hrbta
se klatiš po svetu, zvrhano polnim odmeva.

Ko pa ti vzide mesec
med latniki zob,
lahko končno hlastno odvržeš

svoj tovor

in skupaj z njim še naselja, ki si jih obiskal čez dan
ter sobane, kjer si prenočeval.

Šele takrat se zalotiš, da se vseskozi vprašuješ,
morda že nekam otopelo,
kam, za vraga, so izginili tako hitro -

prav vsi ljudje.

RAZBLINITVE

iz prišitih naborkov gozda
sem in tja zadiha kakšna skrita okončina zelenja
ali pa se odpahne neznatna zenica travja

ki ovohava postan zrak ter globoko dišečo pot po kateri prihajam

na večere

kadar iščem vsakič novo vejevje
da nanj izobesim splamenel tovor svoje kože

in se cel natrem s peskom
osenčenih podob

ter se poln rezkega okusa po mesecu dokončno razblinim

PREPOJITVE

Pred jutrom se zarijem pod roževino nebja
za prav vse
tiste zluščinjene trenutke,
ko še zmeraj plamenim kakor zemlja.

Tihobno.

Če pa kdaj pozabim na to, potlej sezi do mene.
Pregneti me z zrnjem govorice.

In iz požiralnika mi izderi
žejo po minulem,
dokler

preko večera popolnoma drugače znova ne zatlim.

si kot čebelja pesem

sladka bera iz nebes

v mladost nazaj hitim

gledaš, kar je že zdavnaj odšlo, vprašanja ostanejo

si v objemu časa ali trenutka

seme, posejano v jeseni, se spremenilo je v zeleno jaso

v dihu se ustaviš, se umiriš, brez teže

misli so vrtnarjevo naporno delo, so pajčevine v skriti kleti

v utripu časa, v veri

si sonce v mojem dežju

pridigar - potujoči voz govorjenja - pomaga, povezuje prijatelja

v mislih prihajam k tebi, mehak je tvoj objem

košara je bila, v njej slastna jabolka

spomin je podoben svetilki

na slami nihče več ne spi, le malokdo se še smeji

tihi grebeni počivajo, govore skrivnosti skritih skal

v svilo obdane resnice mladosti

vedno novi upi želenih poti

stopam bosa po strnišču

žarek teme je samo eno zrno

vodil si me po hodnikih neznanih

v zvoku piščali je trepetanje teles

predajaš se ognju

iskre k tebi hitijo

glas dotika si želi

safirji v tvojih očeh

modrina neba, safirji in ti

sem dimnik topel s teboj - naročje in dom

zvezde časa s teboj hite

veter je kriv, kaj je le vihral naokoli

mreže pajkov kličejo stihe

sanje so naplavina sporočil

le skovir se oglaša v družbi žab

mir v barvah mavrice

pod temnimi oboki so pajčevine v skriti kleti

misli so spirale tisočerih svedrov

po nevihti tiha tam stoji

nagajivo polziš preko golih žarkov

s tišino napolniš prosojne ročice

Ugasle oči
komaj rojenih ljudi,
rojenih pred rojstvom sveta,
so sledi za iskalce.

Naj izkrvavi bolečina,
naj ječí vse prekletstvo!
Prožni kot vzmet
se sprostimo vezí,
ki težijo in skrivajo dan,
ki je v nas.

O, prižgimo lučí
in mladega soka nalijmo
v razpokano dlan,
da bodo žita bogata!

Grobovi, ki tulijo v nas,
mar so večji od nas,
mar so mogočnejši,
kakor je mlada kri?

Nihče nam ne ubrani živeti
za mlado ljubezen.
Ne more je vzeti tiran,
ki je nameril kopja vanjo,
saj ni tako močan
kot mladost, ko brstí,
saj ni tako neugnan
kot smo mi, mladi ljudje.

Naj izkrvavi bolečina,
naj ječí vse prekletstvo!
Prožni kot vzmet
se sprostimo vezí
in plánimo,
kakor so zmeraj šli
pogumni ljudje.

O, prižgimo lučí!
Večno bo tulil obup,
če jih ne bomo prižgali.

OSAMLJENA PRIJATELJA

Ob prašni cesti drug ob drugem leživa
obrcana, razklana,
pozabljena in siva,
s preteklostjo zaznamovana.;
pa tako sama se zdiva,
izmučena, nebogljena,
obrabljena, izrabljena,
tam ob prašni, samotni cesti
dva prijatelja – kamen in jaz

V NEMIRU NOČI

Prozorno padajo angeli z neba,
da v tišini noči zaplešejo
in proti jutru pričakajo dan
in zaveš se,
da sanje niso bile zaman.

Potuhnjeno se plazijo v dan nemir,
zmešnjava, misli, prezir,
zavlačujejo neznane strahove v znane,
potrebujejo vedno več hrane.

Krmarijo med mislimi,
polomljenih kril zajočejo,
veliko neprehojenih poti,
malo moči,
nič več hrepenenja,
ostajajo samo gola, opustošena življenja.

Zamahne z nemirno nogo korak,
negotovo. V zraku obstoji,
tako – kar na mestu in
ugotovi,
da so mu skrili cesto

SKORAJŠNJA POMLAD

Skorajšnja pomlad in že toliko svežega trnja
in že toliko ranjenih duš
in tako mnogo razcefranih sanj,
ki nemočne zrejo v daljave pričakovanj.

Skorajšnja pomlad,
pa že toliko zatajenih solza,
toliko neizjokane bolečine,
gneva in mlačnega obupa,
ki s slutnjo gomazečega strahu prihaja jutri.

Pa bi se naj ustavil čas,
čeprav nelep,
pa vendar lepši, kot prihajajoči jutri,
ki omejuje, obremenjuje in vleče za lase
in, ki boli,
boli tako zelo, da te več ni.

KO PADE KAMEN

Ko pade kamen na mehko zemljo,
jo poboža in pozdravi s svojo trdnostjo,
ji obljubi večno zvestobo
in zemlja mu je hvaležna,
ker ni več tako sama.

Pade misel v brezmejno prostranstvo misli,
ga obogati s smislom misli same
še se ne udejanji in odhiti proč,
v gluho, temno noč
in ni je več in ne bo je več nazaj.

MEČEVANJE OGNJEV IN POSLEDIČNO - SREČEVANJE OGNJEV

Vrtnica ima v svoji sredini ogenj. Taka lepota je v njej. Taka strast do življenja, taka moč kljubovanja vsemu. Na površini svojega zaprtega cveta vsebuje koščke ledu, ki so šivi in puščajo ta cvet zaprt za zdaj, a v notranjosti plamti ogenj. Koščki ledu spolzijo s cveta, šivi popokajo in ognji v cvetu se razširijo na plano. Cvet se odpre. Ogenj lepote. Ogenj duha, ki se vonja. Ogenj pokončnosti, ki sega proti soncu. Ogenj k ognju. Koščki ledu pa spolzijo po steblu navzdol, zaobidejo trnje in se popeljejo po listih proti tlom, kjer se pri zemlji spremenijo v kapljico, ki bo nahranila to vrtnico. Da bo še naprej pokončna, da bodo še naprej divjali plameni v nji, čeprav je po videzu spokojna. Kje je torej meja med njenim mirom (na) zunaj in ognjem življenja v notranjosti? Odgovor je barva. Rdeča. Ki je ponoči črna in takoj zjutraj zbledela črna, morda obledela rdeča, torej siva. Siva, ki jo je razvodenil/razbistril nekoliko svit. In črna, ko so zgoščine zvezd in lune zbrane v njej.

DIFERENCA

»Differenca«, razlika, beseda s tem pomenom torej, taka z dvojnim »f«, ki samo še bolj na tak(šen) način poudari razliko med posameznostmi.*

Ravnina neba in ravnina zasnežene pokrajine se ne prilegata, ker je vmes – božja lestev. To je mavrica. To je gora. To je drevo osamelec.

NEPRAVILNOST SNEŽINKE POMENI NEPRAVI SNEG

V snegu je rdečina, kot da bi se razlezla kapljica krvi. In je lepota diamantov v nepravilnostih, umazanijah, ki so v njih. Ta kapljica je napaka v strukturi snega, to je napačna snežinka; snežinka z napako v sebi. To daje lepoto snegu, to daje karatnost kristalu, ki mu pravimo snežinka. V led ujet metulj z razpetimi krili; belina, ki je zaobjela metulja, ko premika svoja krila v ledu. Zato se blešči snežinka mavrično.

DVOJICA V PARU

Pustimo vrtnici, da se bo sama odprla svetu, nebu, soncu. Pustimo, da sama odstrani pajčevinaste koščke selotejpa, obliže, kapljice lepila, ki za sedaj še dovolijo, da je cvet vrtnice zaprt. Izdrli bomo iz ran trnje, bodice, in skozi njih napeljali nit(i), lahko je naš las, s katerim(i) bomo zašili rane. Na srcu. Tako se srce zapira, medtem ko se vrtnica odpira. Srce je spremenjena vrtnica. Je zaobjeta kri, ki se je strdila na zraku v podobi vrtnice. Kakšna je kri, njena kakovost, njena lastnost, vse to določa srce. Ki je tokrat bolnik, nebogljen(o), medtem ko je vrtnica še kako živa. In izid njegove volje do življenja - je ta vrtnica. Na koncu se ujameta v skupnem/na skupnem valu življenja: srce v notranjosti prsnega koša in vrtnica na zunanji strani, kot njegova kopija, kot njegova sled, kot njegov posnetek, pripeta na prsih kot znamenje praznika. Kot da slavimo življenje, z obema.

METULJ, UJET V KOCKO LEDU

Če prerežemo sneženo plast, vidimo, da ima v sebi nepravilnosti. Kakor da je govora o velikem diamantu, ki ima v sebi polno malih draguljev. Ena nepravilnost je ledeno srce, ki iz sebe izriva polno malih snežink, in jih na drugi strani sebe zopet sprejema. Tako snežinke na majhnih platojih krožijo med seboj. Kakor da je govora o premnogih telesih, ki imajo v sebi ledena srca, ki poganjajo ledeni lesket. Veliko sneženih mož leži v neki zasneženi površini in se držijo za roke, njihova ledena srca pa jih zaznamujejo/določujejo. Tako je v neki, na videz, na prvi pogled, neodzivni površini veliko življenja. Srca, ki poganjajo belo kri, ki je mavrica, ujeta v snegu.

VRTNICA, KI NI BILA ŠE PODARJENA, ZAKOLIČI PROSTRANSTVA

Mladenič, rada bi ti podarila vrtnico. Kot da je ta simbol, dvojni: razdalje in bližine. Trnje je za razdaljo in lepota cveta je za bližino. Dovolim si bližino z nagovarjanjem – pravim ti Ti, čeprav bi se morala najbrž vikati. Blizu sva si po kraju bivanja, toda razdalje so med nama. Po dejanjih, ki jih morava uresničiti. Toda po mislih? Morda sva si daleč, kot da je ogromno jezero med nama in midva stojiva vsak na svoji strani jezera. Voda je bistra, čista, toda ledeno mrzla. Zato samo gledava. Predel reke, ki je to jezero, ki nosi v sebi marsikaj, tudi lepega, toda nobeden od naju ne zakorači v jezero, ga ne preplava, ker je jesen, začetek zime. Če bi jezero zaledenelo, ne bi šla po njem drug do drugega, ker je led (pre)tanek. Morda je ravno dovolj debel, toda strah je, bojazen, da vsebujeva besede, drug do drugega, ki bi povzročile, da bi se na usodnem mestu led preklal in bi bilo po-tonjenje. V morje, tokrat jezero, nepravih besed. Toda bližina ostaja. Volja do bližin(e), osebe ali besed, ki naj bi si jih izrekla. Morda bo kdaj prilika; za sedaj samo zreva drug v drugega, vsak na svoji strani jezera, ki je že prešel v reko. Kmalu bo ocean, toliko časa že veva drug za drugega, toda besede bi lahko napolnile morje, roke bi se lahko podaljšale preko jezera – za/v stik. Toliko bi jih namreč bilo, ko bi spregovorila drug z drugim, o sebi, o drugem. Bilo bi predvsem veliko vprašanj in nato odgovorov, ki bi bili čisto drugi, ki se ne bi skladali s postavljenim vprašanjem. Ker takšna je dandanes komunikacija. Kratko, hitro, nepravilno. Toda vrtnica govori o razdaljah in bližini. Vrtnico bi ti podarila. To še vedno pomeni, da bom prešla vse razdalje, tudi preplavala morje nepravih besed, da si bom na koncu izdrla trn iz srca, ki je (i)z vrtnice, posvečene tebi. Bližina, ki je/bo sledila razdaljam. Ker razdalje morajo biti, da se potem lahko približaš. Kot da davek mora biti plačan; kot je treba plačati ceno, če hočeš imeti vrtnico. Ki nazadnje še tvoja ni. Toda domače so rane in str(n)jena kri. Brodenje po nji je boleče. Toda na koncu obstaja obliž za rane, ki jih zada trn vrtnice. Obliž, ki je tako nujen, kot je lepota cveta. Vrtnice. Ki bo približal strani jezera, ki bo za komunikacijo med obema. Srcema.

KAJ POMENIJO DOBRE SANJE ZA ŽIVLJENJE

Sanje. Ona stoji zvečer pred blokom in gleda od spodaj v najvišje nadstropje, kjer živi s staršema. Gleda v okno spalnice staršev, kjer je še luč in čaka, da bo ta ugasnila, da se bo lahko pre(-i)tihotapila domov, če ji bo to sploh uspelo. Toda pod oknom staršev je neko drugo okno, kjer živijo neznani sosedje. Nikoli jih ni na spregled, le izza njihovih vrat se porajajo negotovi šumi. In sedaj vidi tako od spodaj v njihovo okno in izza njega se kaže, da v njihovi sobi raste rastlina, ki je bogata po listih in po cvetovih. Ta rastlina raste kar pred očmi in je prerastla iz nedolžne rastline v mogočen grm, ki zaseda že ves prostor sobe. Listi so olivno zeleni in se svetlikajo, čeprav v sobi ni prižgana luč. Cvetovi so temno rdeči in se podajo olivno zeleni listov. Zgleda, kot da se cela rastlina vrti in v svoji osi vrtenja kopiči liste in cvetove. Kot da je ta rastlina bogato obrodila. Še najbolj je podobna grmičju hibiskusa. Ona bi to dejstvo (sanj) lahko vzela kot dobro novico se – to so dobre sanje in pomenijo, da se bo brez težav(e) pretihotapila v stanovanje, tako da naj njeni starši ne bi vedeli, kdaj je zares prišla zvečer domov.

POGLED KOT PRODUKT PAJKA

Oči. Kot da v njih domuje pajek, ki napleta mrežo tako, da do kamor seže pogled, je mreža, je pajčevina. Sulice žarkov, ki izidejo iz očesa in poti žarkov, ki pridejo v oko, napletajo med seboj pajčevinaste povezave. Pajek se sprehodi po njih in to omogoča pogled. Vse njegove širjave in globine. In trajnost.

ZAMRZNJENI TRENUTEK NA STENI

Na steni v dnevni sobi visi slika, gobelin. V trenutek je ujeto rumeno žarenje klasa žita, svetlikanje belih cvetnih listov velike marjetice, ognjenost rdečega maka, moder lesket plavice in drget trav, ki vsi rastejo na obronkih njiv. Ta trenutek valovanja v vetru je ujet v tem gobelinu. To je zaznala tudi babica in zazna vsakič, ko se njen pogled upre v to sliko, ko se usede na fotelj naproti in s pogledom skuša zajeti trepet časa izpred toliko let, ki jih njej ta gobelin ponazori. Trepet nekdanjega časa, ki se meri s sedanjimi koraki. Babico ta pogled vedno zapelje v mladost in ji pove, da vendarle ni zgrešila življenja, če primerja čas takrat in danes, ko je bilo vnukinji dano, da se je naučila izdelovati gobeline. Tako je babici podarjena mladost, znova, čeprav sedaj v starosti, mladost, ki se je je takrat, ko jo je (za)živela, ni zavedala. Sedaj se je (je) s pomočjo tega gobelina. Gobelin: ustavljeni (po)letni čas, zamrznjeni trenutek v ognju sedanjosti.

INVALID BREZ OPORNE PALICE

Drevo, lahko bi mu tudi rekli osamelec. V svoji rasti se vse bolj približuje tlom, zemlji. Kot da bi se vse reke, ki so se pretočile skozenj, skozi njegovo deblo, s kapljicami/po kapljicah dežja, hotele združiti z rekami, ki teko po tleh. Kot da bi nekdo zelo močan, tudi oblastno, kakor da brcnil v to deblo in ga naredil ranljivega, tako da se je pričelo upogibati in se vse bolj nagiba(ti) proti/k tlom. Kot da bi božja noga brcnila v najbolj občutljivo točko tega debla in bi bilo to usodno za njegovo nadaljnjo rast. Kaj se bo zgodilo s tem drevesom v prihodnosti? Dotaknil se bo tal, se razporedil/vzporejal po rasti z zemljo, se bo zakopal/vkopal vanjo, in na koncu bo ostal od drevesa samo še posamezni listič, ki bo pokončen stal iz zemlje. Sprva zelen; toda nazadnje bo tudi on porjavel, se zgrbančil in sprhnel v prah in tako od drevesa ne bo ostalo nič. Toda v tleh se bodo naredile razpokanine, ko bo vejevje podzemnega drevesa pričelo vleči od neke svoje notranje energije, od nekega svojega notranjega srca, narazen okolje, ki je okoli njega. Drevo v zemlji, drevo v tleh, stanje kot pri/po potresu. Sile drevesa so se usmerile pod zemljo. Tudi cvetov, tudi plodov. Toda njihov izid je, ali bo, čutiti tudi nad. Čeprav potem, po vsem.

KONCERT DREVES

Jesen na avtobusni postaji. Od vseh govoric, ki se srečajo tamkaj, je najglasnejša v duhovnem smislu govorica šumljanja ostarelih jesenskih listov v krošnjah redkih dreves, ki so še tam(kaj) v mestu. Ta govorica se dotakne posebno; kot je to lahna glasba po končanem napornem delavniku, ki spregovori o tem, da se je vredno truditi, čeprav včasih za (skoraj) nič. Nič vsakdana spremeniti v nekaj koristnega, čeprav ni poplačano v denarju, vsaj zadosti ne, toda je rast. Z delom, da se s to pesmijo tudi utrujenih dreves oveš/zaveš, da delaš nekaj dobrega zase in posledično v celotni verigi za ves svet, ko si utrujen po službi deležen te pesmi in ti daje ta potrditev, da bo naslednji dan, ki prihaja, še bolj utrujajoč po delu, toda zavest, ko boš stal po koncu dela na tej avtobusni postaji in poslušal jesensko pesem teh dreves, bo samo večja. Da si naredil nekaj dobrega in da si nečesa dobrega kot v povračilo deležen. Tiho šumljanje, ki te navdaja z upanjem, da bo nekoč bolje, samo truditi se je treba. Pa bo poplačano, pa bo ovrednoteno ustrezno. Tiha pesem, ki pravi, da je treba dati času čas. Čeprav utrujenih dreves, redkih pričevalcev tega rahlo neznanega časa, ki ga nekako ne znamo določiti; tistih dreves, ki so še (pre)ostala.

(KA)KO JE MAČKA ZVEDAVO NAŠLA PRSTAN

Prstan je na roki, na prstu, kar je podobno, kot da bi se mačka, ki je ustrezno majhna, ovila okoli prsta, kot da bi zvita v krog iskala svoj rep in bi tako gibajoča se v krogu zasedla okroglino okoli prsta. Pri tem je treba poudariti, da sta posebej izražena v okrasnem kamnu, ki je njena glava, njena uhlja, s katerima striže v smeri glasov, da se ne bi izgubila na prstu, na roki; da bi ujela naposled svoj rep. Posebej sta izraženi njeni očesi, ki se različno svetita: v temi, da kažeta pot sanjam. Podnevi: da se mačka v prstanu lahko hrani z zrnci prahu, snežink, da se napoji, ali pa s kapljicami dežja, ko roki lastnice tega prstana brodita po redih dežja ali snega. Lesket tega prstana je poseben; oči iz snežink, uhlji iz kapelj, rep iz prahu.

Rdečelasi šofer s sončnimi pegami je žonglersko zavrtel volan z glavne ceste med polja; zaradi dosluženih krmilnih vzvodov ga je moral skoraj za 80 stopinj zavrteti, preden so se sprednja kolesa usmerila v levo ali v desno. Z dosluženim avtomobilom je bil podoben hazarderju, a tolažil se je, da do obisti obvlada to staro zarjavelo ropotalo.

Med polji je šoferja popadel občutek, da vozi po nevarnih poteh čudakov, kajti daleč pred sabo je zagledal trop stavb, podobnih zanikrno postriženim ovcam velikankam.

Stavbe so bile ograjene z okrušenim obzidjem, a na robu polja je samevala napol sesuta vratarnica – kot da tam ne vznikne več življenje iz življenja in se iz nobene duše več ne zrcali večnost ...

Kdo je bil zavezan v vreči na zadnjem sedežu avtomobila, ki je sivega jutra peljal proti tej vratarnici in kaj je zrcalilo iz vreče, o tem kasneje.

Avto je ustavil pri dosluženi vratarnici, ko je vratar po zdrtem oglu otresal petelinčka, iz katerega so kapnile še zadnje kapljice urina sumljive barve, kot da ga pesti ciroza jeter. Zasvojen z vesterni je krmežljavih oči premeril razmajani avtomobil, kavbojsko segel za pas, kot da bo izvlekel pištolo, nato pa obstal kot kip.

Koga naj bi varoval za grbavim obzidjem, da se je držal kot bi polža jezdil: palačo škratov ali divjakov v prometu, laboratorij poskusnih zajcev, ječo za lopove in ubijalce, svetišče za vinoslužje, letovišče na do krvi zleščenih ploščicah, hujskalnico za lovske pse ali zverinjak candravih duš, igralnico za požigalce in tatove, zatočišče političnih osumljencev ali raj za uživalce mamil?!

Hm, mogoče so bili na drugi strani obzidja klošter, dušeslovnica, oaza sadistov in mazohistov vse v enem kosu, ali cirkus prekucúhov in duhamorcev, pred katerimi se še v peklu dela led. Vrag si ga vedi – v teh stavbah se je skrivalo vse to in še dosti več je izpod ovčjih krink puhtelo iz njih, kot da so ujete med Bogom in Ničem.

Kdaj pa kdaj je za obzidjem izza zastrtih oken presunljivo zarjovelo – ampak mesarji tod niso klali živine in tu ni bil živalski vrt.

Nenavadni vratar, ki se je najprej srepo zastrmel v star avtomobil, nato pa nekam navzgor, kot da bere z neba, je negibno zrecitiral:

»Vsak človek nosi v sebi svojo rjovečo zver in pohlevno ovco, toda kadar zver v človeku spi, dasiravno človek ne ve natanko, kje je, je angel; nekateri angeli, pravijo, so se Bogu uprli, postali so hudičeve zveri, ki pogoltno hlastajo ter si mefistovsko prisvajajo duše in imetja in takšni smo tudi ljudje – brez svoje volje položeni temu svetu na pladenj svetlobe in teme, kot da Bog manipulira z nami, saj nas ni napravil samo dobre, temveč nam je proti naši volji spustil v kri hudičevega črva, ki marsikoga razžira, ga vse življenje trpinči, da je včasih zamorjen kot bi bika molzel, in mu zlobci ubijajo ljubezen do bližnjega. Kdor pa je ubil ljubezen v sebi, brezbrižno tuja življenja pita z zlom in je zmožen zamoriti. Ampak angeli, pravijo, nimajo nič z upori in slabimi stvarmi, saj so samo dobri, vselej pomagajo človeku in ...«

»Amen!« ga je jedko prekinil čokati možakar na sedežu zraven šoferja.

Šofer podeželskega videza si je v zadregi pomencal oči:

»Aa? Res?« Več ni spravil iz ust.

Tedajci je vratar izza obzidja skrivnostnih stavb zaslišal pritajeno rogajoč hihot, ki ga je bilo takrat dano slišati samo njemu, kot da je za obzidjem križišče usod, kjer se sušijo v malto zlepljeni kupi senc razsutih svetnikov, shizofrenikov, pa negativna energija politikov in kriminalcev. Zaslišal je nnogoglasno mrgolazen, ki je skozi obzidje mrgolazila izpod plasti tišine, kakor da vladajo za temi zidovi namrgodeni demonski duhovi, ki ujedljivo prežijo na vse živo in mrtvo.

Halo? Le kakšen je ta svet?

Šofer je medtem v napetem pričakovanju gledal nizko meglo, ki se je nad zamočvirjeno pokrajino šele kasno dopoldne raztrgala v sivkastobéle cunje, katere so stežka predrli sončni žarki, kot da rezila žarkov vsako jutro s silo prebijejo deviško kožo obnebnega mednožja in razdevičijo nebo. Ampak kadar je sredi dopoldneva zlato rezilo sonca vendarle predrlo sivo mreno, se je za nekaj ur kot v odrešenje ublažila temačna naslaga; kadar pa je bilo oblačno in deževno, je pokrajina ostala ves dan zamegljena.

Zaradi megle in vlage nad bližnjo rečico, ki je na eni strani krožno spodjedala pokrajino ter se zlagoma izlivala v oddaljeno blatno reko, se je voda tod poredkoma zbistrila.

Za reko je prodnata planota brez leska strmolela v nebo kot slika abstraktnega slikarja; prek reke se je kot kletev izgubljencev raztezala puščobna sivina, za oddaljenimi prostranimi gozdovi pa so dremale gore, zavite v šale oblakov.

Šofer se je zdrznil:

»Smem naprej, ali ne?«

Za obzidjem, na vratih zaklenjenih celic, so kdaj pa kdaj zlovešče zaropotali zapahi, kot da se odpirajo in zapirajo giljotine krvnikov v faustovski zagrobni molk; kakor da je ta pokrajina s Faustom vred prodala dušo hudiču, ali kot da so tu, po judovski tradiciji ‘dibuk’, v telesih živih ljudi skrite duše mrtvih grešnikov.

Radiestezisti in mikrofiziki bi morda ugotovili, da okoli obzidja iz tal izmaličeno seva negativna energija; raziskovalni psiholog pa bi zaznal puhtenje negativne energije iz nekaterih ljudi. Samosvoj sivolasi fužinar, ki je živel na robu te pokrajine in se mu je včasih bledlo, je pripovedoval, da je vsega kriv studenec blizu njegove koče; studenec, katerega izvir se suče v levo in njegovi levi vodni vrtljaji burkajo iz globin zemeljskih silnic negativno energijo, zato so temu kraju nekoč rekli Studenec. Ker starec ni bil nevoščljivec, ki bi blagor drugemu že z očmi uničil in se njegova resnica ni poljubljala z lažjo, so mu ljudje verjeli, da se vrelčna voda tam ne suče v desno, ampak levo, in so se studenca izogibali. Voda, ki se iz izvirka suče v levo, namreč obremenjuje ljudi in živali s kvarno negativno energijo; desnosučnost vode iz vrelca pa na evropskem predelu zemeljske poloble prinaša pozitivno energijo in v človeku razširja zdravilna sevanja. Hm, morda pa je bilo za negativna sevanja v vratarju in okoli obzidja krivo nekaj docela drugega in si je starec ob studencu vse samo domišljal zaradi nekih drugih učinkov okolja.

Najsi je bilo tako ali drugače, negativna energija je udarjala iz celic na hodnike in dvorišče, kjer se je svet očitno vrtel bolj v levo kot v desno.

Kdaj pa kdaj je v celici kdo potlačeno zavzdihnil, toda sveta ni mogel zasukati v desno, kajti tod so v ljudi vtepali poslušnost kot slaščičarji sladkor v beljak in resnoba je kot britev visela nad glavami, da so bili prebivalci za obzidjem kot potrapáni kupi nesreče, ki so imeli poredkoma v gosteh smeh in vedrino, saj s silo vtepena poslušnost ni sladkor, ki bi se ob žvrkljanju raztalil v beljaku duha, ampak žge v prsih huje kot žvepleni prah.

Tudi čokatec s klobukom, ki je sedel ob šoferju, je zaslutil negativno energijo. Pogled mu je zaplaval na drugo stran polja, kjer se je okorelo motovilila prodnata reka, kot da razmišlja, kako naj čimprej odteče med zelenimi koleni hribovja, se na drugem koncu odrešilno združi z drugo reko, se svobodno odvijuga v daljave, morda v prostrano Črno morje in še dlje.

Z druge strani reke so izzivalno vabili v svobodo iglasti in listnati gozdovi neizmernih prostranstev; vabili so s pozitivno energijo, dasiravno še nobenemu pobegležu ni uspelo preplavati reke, kaj šele dospeti v zaklonišče teh hribov. Kljub temu so nekateri sotrpini izza obzidja poskušali uiti, četudi so jih znova in znova ujeli pazniki, ki so prežali nanje s strastjo slednih psov. Nič ne de, saj je bil cilj pobegležev v veliki meri tako ali drugače le sla po begu, ne sama rešitev.

Za oddaljenimi severnimi hribi so v megličastih šalih štrleli v zrak kot iz skute zgneteni in z apnom poškropljeni grebeni in skaline, ki so že od daleč zbujali strah, da je beg brezizhoden.

Vratar je vedel, da je bilo v sobe in celice za obzidjem skoraj nemogoče pritihotapiti pilo, kaj šele žago za železo, da bi si svobodeželjci skrivoma utrli izhod skozi okno, kajti nadzor je bil strog in tudi najbolj zakotni zidovi so imeli prihuljene oči in ušesa. Kadar je kdo vendarle odstranil železno mrežo z okna, ali mu je kako drugače uspelo zbežati, se je skoraj vedno opekel, kajti ubežnika so zalotili, ko je hotel zaobíti reko prek vijugaste ceste, po kateri so noro drveli avti in motorji, ali so ga izsledili s policijskimi psi. Nekateri z razsuto sedanjostjo brez prihodnosti pa sploh niso več silili ven, ampak so se kot kastrirani ščurki brezciljno prilepili na te zidove, ki so postali njihov brezdomi dom ...

Pogled nenavadnega vratarja se je naposled mrtvo uprl v podeželskega šoferja, ki je negotovo strmolel vanj skozi odprto okno šepavega ambulatnega avtomobila. Čudni vratar, do ušes zaljubljen v kavbojski film Zavijalci zvezd, se je zopet prijel za pas kot kakšen šerif, in kavbojsko zanosljal šoferju:

»Okay, man!«

Nato je bežno od daleč pogledal papirje, ki mu jih je presenečeni šofer molel skozi okno.

V naslednjem trenutku je vratar kot razsvetljen z žarki optimizma namignil šoferju:

»Odpelji že, da prej ne odpadejo kolesa tej kripi.«

Šofer ga je nejeverno premeril, spustil sklopko in nervozno pritisnil na plin, da je bila vratarnica naenkrat v dimu. In medtem, ko je avto po travniški poti peljal proti osrednjemu poslopju, si je kavboj zatisnil nos ter zavpil:

»Zamenjaj naluknjano izpušno cev, da ne boš še koga zadušil s tem starim krematorijem.«

Izza zamreženega okna v prvem nadstropju osrednje nadstropne stavbe je koščeni svetlolasec zagledal dvigajoči se dim razmajanega avtomobila. Bolj se je avto bližal glavnemu vhodu, siloviteje je svetlolasec za zamreženim oknom v tikih odpiral in zatiskal oči, da so se mu zarezovale vegaste gube po licu, čelu in okoli ust. Težkih korakov je drsal za oknom sem in tja, kot da vlači za sabo okove in vprašanje je, ali je jokal ali se je smejal. Za tem omotičnim obzidjem, za katerim so se križale enoumne tirnice, je ostal sam; vsi so odšli od njega, nihče ga ni imel rad, z njim ni ostal niti spomin.

V nadstropju za vrati brez kljuke so ravno takrat, ko je razmajani avtomobil prikrehal h glavnemu vhodu, dežurni ‘mojstri’ pilili z ‘električnimi pilami’ po njihovem mnenju zarjavelo zakrknjene človeške značaje ter iz njih pulili ideološke trne osebnosti. Pred skupno kopalnico, kjer so čakali vznemirjeni ‘obsojenci’, je neverjetno ostro smrdelo po lizolovi raztopini ter ožganih laseh.

Razmajani rešilni avtomobil je pred glavno stavbo nekajkrat trznil, kot da je to njegova poslednja vožnja, nato je utihnil.

Druščino, ki je imela jutranji sestanek v ‘komandantovi’ sobi, je premotilo rezko trzanje tega starega avta.

Komandant je raztreseno zaprl mapo z dokumentacijo političnega očrnjenca in komaj razumljivo izustil:

»Krščenduš, kaj naj storimo z njim? Bomo poslali še eno miš v kačjo luknjo, ali naj pošljemo kačo …«

Kolega, ki je trzal z glavo, je povzel:

»… kačo v mišjo luknjo, hočeš reči?«

Šef je spravil mapo v predal in zamomljal:

»Da, v sistem, da ga onesposobi s strupenim pikom.«

Nihče mu ni odgovoril, kajti druščina se je skozi napol zastrto okno zvedavo zazrla v čokatega širokoplečega možakarja v robatih hlačah, karirasti srajci in doma spletenem telovniku, ki je pred vhodom v stavbo izstopil iz avtomobila. Tujec si je z okorno roko naravnal klobuk. Nižje rasti, pasjih oči, orlovskega nosu, toda na pogled močan, je z eno roko odprl stranska vrata avtomobila, z drugo pa dvignil s sedeža domala prazno, toda skrbno zavezano, vrečo.

Vrečo je z mišičasto roko položil na tla pred avtomobil, si z drugo roko vnovič popravil ponošen klobuk kratkih krajcev ter se oprezno ozrl naokoli. Grenko ga je sporeletelo, da je življenje ‘jebena’ licitacija med rojstvom in smrtjo.

Počasi se je ploskoma popraskal po ritnici, kot da ga grize bolha, nato se je zravnal pred odprtimi vrati avtomobila kot divji mož.

V komandantovi sobi je kratkovrata ženska galičnega pogleda in preširokih ličnic radovedno pritisnila nos na spodnji rob okenske šipe in se začudila: »Kakšna dragocenost neki je v tistemle žaklju? Zlato ali kaj?« Ta gospa prekratkih debelih stegen in pretankih gležnjev je z galičnim pogledom izza okenske zavese pronicljivo motrila nenavaden prizor. Bila je ena tistih žensk, ki skrivajo svoje komplekse iz podzavestnih predstav, čustev, vplivov na duševno življenje, ki se poredkoma sprostijo, ki moške bolj sovražijo kot ljubijo, ki vase zaprte in nepotešene samke iščejo rešitev v umišljenih dobrih delih, v Jezusu ali Budi, ki jih navznoter domala vse prizadene in razmršči, ko pa pridejo do besede, odprejo zapornice jezika in uslužnosti, da se iz njih zaneseno prelijejo jezovi zatajevane energije – in potem ne znajo nehati, kot da jih je ena sama manična božja dobrota ali nezadržna sla. In če bi se v takšnemle zanesenem stanju ženska galičnega pogleda telesno združila z moškim, bi ga verjetno izmozgala v nedogled, kot da to počne prvič in zadnjič v življenju, zato se hoče do kraja izživeti. Stiha je hrepenela, da bi jo kdo poželjivo ljubil, da bi imela družino in otroke, ki bi jim pekla palačinke z marmelado, možu pa na cvetočem vrtu ribe in kotlete na žaru. Da, nekatere ženske so rojene za ljubice, nekatere za žene, ona pa je bila tip ženske, kakršne ujamejo v svoje štrene brezdelne barabe, da jih potem mozgajo ter brutalno izkoriščajo, dokler jim ne poči film.

Švigašvagasti koščeni možakar z gusarsko bradico in gostimi kostanjevimi lasmi, kuhan in pečen cinik, ki je preziral družbena pravila in konvencije in je bil neotesano odkrit, a tudi otesano pridobitniški, je žensko galičnih oči jedko piknil:

»Ej, mogoče je tam zunaj z vrečo tisti ropar draguljarne, o katerem je pisalo v časopisu. Morda ti prinaša zaročni prstan z dragulji in te bo zasnubil, da se boš naposled poročila!«

Kratkovratka galičnega pogleda mu ni ostala dolžna, ampak mu je zabrusila:

»Danes si spet žaljiv. Ali si se že ločil od žene in se mi v stiski rogaš, ali se še ločuješ, pa te to črviči?«

»Ugani,« se je trpko obregnil.

H gusarju se je obrnil možakar redkih temnih las, ki je zmerom kaj tuhtal. Bil je bledikava žvérca, in preden je začel govoriti, je zahrécal in zakréhal ter trznil z glavo proti ramenu. Obregnil se je:

»Utihni, gusar neotesani in ne žali naših žensk, da ne dobim ošpic! Ropar si analogno ti, ker skrivoma voziš ljudi od tod, da ti gradijo hišo.«

Komandant se je osorno sprehodil po sobi:

»Krščenduš! A je mogoče, da nekaj skrivate pred mano?«

Trzalec z glavo je vzhičeno povzel:

»Skrivamo? E, moj spoštovani šef, sploh me ne poslušaš!« Preroško se je obrnil k vsem: »V tej hiši se ne znate več ne pogovarjati in ne poslušati. Samo štritate se še. Toda beseda je odrešiteljica, ki očisti duha in oplemeniti razum, besede osvobajajo. Gusar, ti pa ne žali dame!«

Ženska hladnega galičnega pogleda ga je prijazno pogledala:

»Odrešiteljica že, ampak pozabil si na dušo. Samo oplemenitena duša osvobaja življenje, ki je prečudovita igra božje narave in kozmosa.«

Gusarski bradač se je grobijansko obregnil:

»Pazi, da te ne oplazi stres zaradi pomanjkanja bio energije v tvojih vesoljskih fantazijah!«

Trzalec je zacepetal v prvinskem nagonu:

»Duše ni! Razumeta?« In se je poglobil v svojo dvojnost, kar se mu je zgodilo večkrat v službi, pa tudi doma, na primer ko se je oblačil, ko je čepel na straniščni školjki, ali vrtel radijski gumb. V trenutku dvojnosti se je vpraševal, kakšen hudič se to naseleli v človeka in ga prevzame, da se več ne prepozna, se ne znajde, se išče in išče in včasih celo že pozabi, kaj išče, a še vedno išče in po glavi mu rojijo bedarije, ki se jih ne more otresti.

Premotila ga je ženska galičnega pogleda:

»Kolega, z zanikanjem duše zanikaš Boga. Duša je, da veš!«

Gusarski bradač je zagrmel:

»Pa je ni! Sta le duh in um, ki vzpostavita nova razmerja energije. Viri energije pa so: hrana, spanje, dihanje in umirjeno stanje duha. Samo to.«

Trzalec je trznil in glasno ritmično zadihal, kajti zanj je bil dih povezava med telesom in umom; prepričan je bil, da ima vsak ritem v umu tudi svoj ritem v dihu in lahko stres ukroti z ritmom dihanja. Njemu to sicer še ni uspelo, a bil je prepričan, da mu nekoč bo uspelo. Doslej je bil skorajda vedno preveč raztresen in se ni znal prav zbrati.

Ženska ga je premerila z galičnim pogledom:

»Poznamo take. Danes si brezbožni heroj – jutri boš po kolenih hodil okoli oltarja, ali pa ...«

Gusarski bradač ji je cinično segel v besedo:

»Ha, briga me tvoj jutri! Jaz gradim hišo ob reki danes. Ker ne dobim kredita in mi nihče ne pomaga, sem se moral znajti, kakor sem vedel in znal.«

Trzalec si je grobo praskal uho; praskal si jo je vselej, kadar je bil nervozen, da je imel včasih uho rdečo in do krvi pogrebeno:

»Pa kaj bi še rad, zastonj delavce, denar, in koga, ki bi ti zastonj jajca gúncal ali kaj?« Potem je spet zdrsnil v svojo dvojnost, kot da je tam samo še njegovo od praskanja pordelo uho, njega pa ni več.

Začudeni so zrli vanj, ko je odsotno mrmral:

»Telo je lahko tu, a tebe ni; si, pa ne veš, ali si tisti prvi ali si tisti drugi …«

Ženska galičnih oči ga je stresla:

»Zbudi se, spet te drži!«

Bradač ji je zadihan oporekal:

»Pustimo ga! Je prestar, da bi lahko še komu jajca poguncal.«

Šef skrivnostne stavbe je razprl popreje stisnjene oči, kot da bo vrgel iz njih dolge mastne lovke na gusarja:

»Krščenduš, nismo zato tu, da ti gradimo hišo z našimi plačami – in poslušamo tvoja zmedena filozofiranja.«

Odgovoril mu je:

»Za kredit sem prosil, ne za vaše plače in filozofiranja. Z družino stanujem v podnajemniškem stanovanju.«

Ženska galičnega pogleda je stresla do ramen segajoče lase:

»Imaš pa zato blizu v službo. Jaz moram vsako jutro dvakrat presedati iz avtobusa v avtobus.«

Komandant je zdaj še močneje stisnil tanke ustnice in zamrmral:

»Odobril ti bom kredit. Samo ne vozi mi več naših ljudi na parcelo, da ti kdo ne uide, ker bo potem spet javni škandal. Zdaj pa mir!«

Bradač je zakrilil:

»Ste slišali, kredit mi je obljubil?! Držal ga bom za besedo.«

Komandant je preslišal bradatčevo pripombo in pogledal skozi okno, kot da čaka na vrečo kokaina ali kaj:

»Krščenduš, kje je napovedana pošiljka?«

Šefu se je žvižgal kredit, saj ga ni potreboval, ker je imel na robu mesta veliko vilo in v njej ženo-služkinjo, ki mu je obdelovala vrt ter urejala dom. Žena je bila ena tistih žensk, ki hočejo biti podložne, ki uživajo, ko poslušno drgnejo tla pod moževimi nogami, ki so srečne, ko jih možje podrejajo, ki možem s slastjo ližejo noge, kot da jih to početje vzburi do spolnega vrhunca ali kaj.

Komandantu je bilo prav vseeno, kakšen je s krepkim trebuhom, z obrabljenimi zobmi in nikamor počesanimi kratkimi lasmi. Zanj je bilo poglavitno, da je nosil belo srajco s kravato, po njegovem mnenju simbolom šefovstva, in je spravil ženo na tla, kadar je na primer odkril, da je gumb na njegovi srajci slabo pritrjen ali je v jutranji kavi premalo ruma. Bil je popoln gospodar ženinega telesa in duha, njen nadčlovek.

Z drobnimi zalitimi očmi je zdaj ošinil nenavadno druščino ob sebi, kot da se je zbal, da je uganila njegove misli, ali kot da mu že preseda in hoče analitično točen odgovor, kaj se dogaja zunaj pred vhodom. Pri tem je ta dramatični figurež dajal videz, kot da hodi sam po tem svetu in so njegovi podrejeni podobni njegovi ženi …

Komandant je s skupino svojih figuric še kar stal pri napol zastrtem oknu in gledal čokatca pred odprtim avtomobilom. Nekoliko postrani je stiskal tanke ustnice, manj rdeče od rdečeličnega obraza.

Trzalec z glavo je postrani motril šefa in v sebi pomislil, da so nekateri taki že prišli na svet – kdo ve od kod, kdo ve iz kakšne ali katere samote, a tu so. Duhamorneži. Zavratno nam dihajo za ovratnik, hlinjeno vtepajo v nas svoje misli in dejanja in kdor ni trden, se mu lahko utrga zaradi njihovih morij.

Vsak človek ima najmanj tri duhamorce, gnjáveže ali duhažerce, je prešinilo trzalca. Ampak ta možakar ni bil zadosti močan, da bi se jih ubranil in je v mestu zahajal v vogalno gostilno nekdanje Schumijeve tovarne kanditov in slaščic iz leta 1876, okoli katere in v kateri je sumljivo dišalo po političnih limanicah in zarotah.

Da-da, nekatere so take napravili soljudje v jetnišnicah, taboriščih, bolnišnicah, kasarnah, vzgajališčih in dresurnicah, nekateri pa že od rojstva podlegajo zdaj tem, zdaj onim ideološki vplivom. Njim je posvečena ta knjiga, najsi so morilci, zaporniki, pravniki, hipiji, raperji, vojaki, homiči, duhovniki, ljubimci, kmetje, delavci, klošarji, ministri, glasbeniki, lopovi, grabeži, policisti, zoboderi ali dušederci, ali iz kakršnihkoli drugih razlogov niso zlepljeni z ljudmi, kot se zalepijo na primer veljavne znamke na pisma, da bi bili priporočeni za življenjsko poštno dostavo na pravo mesto in za pravo stranko ...

Šefov namestnik Korban, ki je bil že dolgo na heroinu, je zdaj skozi okno zdolgočaseno gledal star avto in čokatca z vrečo in naveličano zamrmral:

»Avto zunaj je menda pravi, pošiljke pa ne vidim. Odkrijmo, kje je, in ne stojmo tu kot lipovi bogovi!«

Verjetno se je Korbanu bližal čas za nov odmerek heroina, ali je običajni odmerek prehitro popustil pa bi moral vzeti močnejšega, ker ta opijev alkaloid povzroča zasvojenost, ki kliče po vedno večjih odmerkih, zato se je napotil proti vratom in prijel za kljuko, da bi odšel.

»Počakaj!« je zaklical komandant, ki se je ob namestnikovih besedah okorelo zravnal. Za svoj stolček se je malce zbal, kadar se je oglasil njegov namestnik, za katerega je vedel, da je bister; vedel pa je tudi, da si vbrizgava v žilo heroin. Ampak dalje potem ni vedel, kaj naj mu reče.

Tišino je pretrgal trzalec z glavo:

»Dr. Korban ima prav. Stopímo pogledat, kaj se dogaja tam zunaj!«

Komandant je poskočil, kajti ob imenu dr. Korban se je počutil kot da so besede vrela kri, ki se zlivajo nanj. Na zunaj se je delal brezbrižnega, v resnici pa se ga je nekoliko bal:

»Šli bomo, ko bom jaz rekel.«

Ob pogledu na šefa, ki se je zdaj vendarle zganil, si je trzalec priznal, da je ta njegov komandant podoben premetenemu kameleonu, saj s policijsko disciplino s podrejenimi za zaščitno kuliso drvi kdo ve kam, da bi obvladal red v tej zakleti stavbi, v kateri se za njegovim hrbtom zaposleni med sabo ravsajo in kavsajo kot kokoši za črve na gnoju. Sodelavce je skušal krotiti s silo. Bil je podoben kreaturam, ki ne vedo, zakaj je svet takšen, kakršen je in niti za milimeter drugačen. Pač je.

Ampak kdo so oni na robu sebe in na robu drugih, je zahrécal človek z redkimi črnimi lasmi, trzajoč z glavo proti šefu, in pri tem pomislil na dvojni vinjak v Schumiju!? Kdo so oni, ki samotno po robovih gozdov iščejo rdečo mušnico in dobijo privide, četudi mušnice ne najdejo in ne zaužijejo – ali pa posedajo na svojih stolčkih, zroči v rastoče daljave, kot na primer šef, ki se mu ni mudilo, kakor da razmišlja samo v mesecih in letih in ne v urah in minutah? To je trzalcu blodilo po glavi, ko je gledal šefa, pri čemer mu ni bilo jasno, je šef takšen zato, ker ima za zaščito na svoji strani mišičnjake in sistem, ali se je morebiti takšen rodil. Zato ni vedel, kdo vse lahko plane iz tega prikriteža.

Ko se je komandant zganil iz prežeče negibnosti, se je njegov namestnik Korban namrdnil:

»Adijo. Ne bom z vami žvečil prežvečenega dolgočasja.«

Korban je potem najprej odšel v ambulanto, kjer si je vbrizgal odmerek mamila. Nato je skozi stranski izhod zavil proti obzidju k trafikantki, ki je kuhala najokusnejšo dišečo kavico daleč naokoli. V trafiki je skorajda vedno našel majhnega dobrodušnega debeluščka, dr. Magajno, o katerem so govorili vse mogoče.

Komandant je napravil bliskovit gib, segel v žep belega plašča in izvlekel velik robec, v katerega se je umetelno koloraturno useknil:

»Krščenduš. Kam je izginil tisti kriminalec, na katerega vse jutro čakamo? Je res politično zašiti ptič?«

Tedaj je prihitela v sobo uslužbenka, ki je pred vrati vlekla na ušesa, pomolila komandantu papir in s prstom pokazala podčrtan stavek:

»Tule je, tule! Zunaj čaka in ima politično priporočilo. Šofer pravi, da je priporočilo pokazal že glavnemu vratarju pri stari vratarnici.«

Ženska galičnega pogleda se je začudila:

»Glavnemu vratarju? Pa saj pri tisti podrtiji že dolgo ni več vratarja!«

Gusar se je zakrohotal:«Hoho, verjetno ima šofer privide.«

Komandant ju je preslišal in pogledal papirje v svoji mapi, ki so prispeli že prejšnji dan po pošti:

»A, politično? Da-da, ga že vidim …«

Trzalec je povzel:

»Doslej smo prejemali politična očrníla, ne priporočila.«

Koščenjak z gusarsko brado se je medtem obregnil:

»Kaj ta kmet tam zunaj stoji s tisto vrečo, kot na smrt obsojeni brez duše?«

Odsotni šef je zmrmral:

»Duša je izmišljotina.«

Ženska kratkega vratu in galičnega pogleda se je uprla:

»Duša je! Bog ve. Jaz jo vsak dan čutim v sebi.«

Gusarski bradač je udaril:

»Ko bi ti, vsak dan čutila v sebi kaj moškega, bi spremenila svoje mišljenje.« Pri tem je zavihtel roko s skrčeno pestjo: »Tole: evo ti ga!«

Redkolasi trzalec z glavo je oporekal:

»No-no, ne tako žaljivo …! O duhu in duši, veste, so si izmislili različne teorije; nekatere religije zagovarjajo neumrljivost duše, druge jo zavračajo.«

Ženska galičnega pogleda je kot kakšna kriminalistična inšpektorica pribila:

»Spet sem vaju zalotila, ko nagnusno govorita! Duša je neumrljiva in večna, da vesta.«

Šef je začivkal:

»Ni je. So samo duševne bolezni.«

Redkolasi trzalec je vznemirjeno zakrécal, trznil z glavo v levo in desno in zasopel:

»Na šefovi strani sem! Naj ga nihče ne žali. Bogseusmili. Včasih pa mislim, da mogoče le je nekje nekakšen Bog.«

Ženska galičnega pogleda je povzela:

»No, vidiš, sam Bog te je razsvetlil. Dal ti je milost dojetja.«

Trzalec je povzel:

»Ampak kljub temu – zavest in samozavest nekateri enačijo z bivanjem duše, kadar gre le za širjenje duhovnega obzorja, za ozaveščanje.«

Ženska kratkega vratu je oporekala:

»Ne bodi led-krop. Bivanje duše ni materialno.« Pri tem se je obrnila na vse navzoče: »Razumete? Ali ste spregledali tistega ubijalca, ki je bil iz zapora poslan k nam, ker je dan in noč ponavljal: ´Ustavite vole! Moja duša trpi.´ Bog je govoril iz njega.«

Gusarski bradač se je zarežal:

»Tisti pikolovec, ki se je iz zaporniških vislic izmuznil v norišnico, je brez duše. Pametnejši je od policistov in psihiatrov, vam rečem. Vsak dan si izmisli novo zgodbo, samo da bi se izognil vislicam in bi mu napisali potrdilo, da je duševni bolnik.«

Ženska galičnega pogleda je ugovarjala:

»Vsak človek zasluži svoje spoštovanje. Tisti nesrečni ‘ustavite vole’ ni pikolovec, ampak je resno duševno bolan.«

»Nekateri,« je kot pribil gusarski bradač, »zaslužijo nespoštovanje in prezir – tisti vol pa krepke mučiteljske lekcije. Ni duševni bolnik.«

Šef je zamrmral vase:

»Krščenduš, ali ni vsak ubijalec po svoje že tudi duševni bolnik, četudi tega niti sam ne ve. Naš ima verjento ubijalske kromosome.«

Gusar se je zarežal:

»Hehe, naš šef bi vse morilce pital z elektrošoki. Ali ni cenejši električni stol in …?«

Prizor, ki se je medtem odvijal pred oknom, je gusarju zavrl besede.

Zunaj je namreč mišičasti paznik odklenil vhodna vrata v stavbo in trdo stopil pred čokatega podeželana z vrečo, kot da mu hoče reči: stoj mirno, tu sem jaz gospodar.

Kratkovratka je rahlo odprla del okna, da so zaslišali, kako je mišičnjak pred vhodom vprašal čokatca:

»Hej, vam je pobegnil ali kaj? Včeraj je eden pobegnil, pa so ga lovili leteči policisti in je nastal cel cirkus.«

Čokatec je pomirljivo odvrnil:

»Brez skrbi. Meni nihče ne uide.«

»Kje ga potem imate?«

Čokatec je potežkal vrečo:

»Ne bojte se, tu je, vam pravim.«

Varnostnik se je vznemiril:

»Kje, za boga milega?«

»Potipajte, spoštovani, v vreči je!«

Mišičnjak je potipal vrečo, se vzravnal in vprašal:

»Maček? Drogiran?«

»Človek. Politikant.«

Varnostnik je skomignil z rameni in mu namignil, naj stopi za njim v vežo.

Gusar v šefovi sobi je pripomnil:

»Sestradanega volka je ujel.«

Trzalec se je obregnil:

»Človeka. Nisi slišal?«

Komandant je oporekal:

»Politikanta, je rekel. Najhujši so majhni, suhi in pritklikavi.«

Mišičasti paznik, ki je prirožljal prek vhodnega praga v vežo z velikimi ključi na vrvici, je stopal trdo kot na mrtvi straži. Za njim je čokatec pasjih oči z eno roko odnesel vrečo v vežo.

Iz vežinega predprostora so vodili različni hodniki in vrata: k šefu, v prvo nadstropje, v ambulanto, v klet, na druge oddelke. Čokatec je nekoliko zmeden prislonil vrečo k zidu nasproti zasteklenih vrat in oknen ter se ozrl v močno zleščene kamnite ploščice na tleh, na katere je skozi okno sipala svetloba ter se odbijala kot sij reflektorja na gledališkem odru.

Mišičnjak je medtem skrbno zapahnil vhodne duri in pojasnil čokatcu:

»Iz varnostnih razlogov sem zaklenil, da kdo ne pobegne. Vedno so pripravljeni na beg.«

Čokatec se je samo popraskal in pogledal naokoli.

Šef v sobi si je naravnal kravato, stopil od okna k mizi, vzel z mize debelo nalivno pero, ga vtaknil v prsni žepek, stisnil drobne ustnice nad ovalnim podbradkom in medtem tehtal, kaj naj reče. Po premolku je oklevajoče zamrmral:

»Pojdimo pogledat, je v vreči, človek ali prase!«

Ker so mu vsi pritrdili, je obkrožen z varovalnim spremstvom odkorakal v sprejemno vežo.

Previdno se je ustavil meter ali dva od vreče, kot da se v vreči skriva do zob oborožen ropar.

S komandantom se je vdano ustavilo njegovo spremstvo. Stisnjenih oči je glavni premeril vrečo; pravzaprav sta zrli izpod njegovega čela samo dve očesni režici in kdo ve, ali je sploh kaj videl, ko je kar tako vprašal:

»Krščenduš, kje imate tega, tega…?«

Ženska s svežnjem papirjev je pogledala na papir in mu pomagala:

»Tega … no, tu je zapisano, tega: politikanta.«

Čokatec ji je pasje vdano prikimal, toliko da ji ni kot pes obliznil rok, nato pa vljudno pokazal:

»Da, spoštovani, tu v vreči imam politikanta.«

Kratkovratka se je začudila:

»Torej vendar politikanta?«

Trzalec je kréhnil in vprašal:

»Je vklenjen?«

Čokatec je zmagoslavno dejal:

»Ne bojte se. Zvezal sem ga.«

Komandant je ostro vprašal:

»Koliko jih je ubil?«

Čokatec se je začudil:

»Ubil? Še nikogar ni ubil.«

Gusarja je zanimalo:

»Je načrtoval državni udar ali kaj?«

Ženska z galičnim pogledom, ki je pomislila, da je čokatec absolutni vladar nad fantom, se je razčustvovano pokrižala:

»Jezusmarija, kdo ga je stlačil v ta žakelj? Koliko je star? Ali je že polnoleten?«

»Ne čvekaj!« je šef prekrižal roke na prsih, nato pa spet obmolknil.

V vreči se je nekaj zganilo in zastokalo.

»Oprostite,« se je zdrznila ženska galičnega pogleda, »ampak to je mučenje.«

»Kršenduš,« je povzel šef in premeril čokatca, »odveži vendar vrečo!«

Gusarski bradač se je jedko obregnil:

»Zakaj ga vozite v vreči kot jesensko krmežljavo prase?«

Čokatec je prijel vrečo in pogledal šefa:

»Še enkrat vas moram opozoriti, s spoštovanjem, Izidor je res nevaren.«

Gusar se je zarežal:

»A, tudi ime ima? Izidor atentator.«

V tem sta prihitela mišičasta varnostnika, za vsak primer. Zapičila sta pogled v vrečo, pripravljena na akcijo, kot da bo zdaj-zdaj planil iz nje terminator. V tem norem času človek res nikoli ne ve, s kom ima opravka.

Trzalec z glavo je medtem kdo ve zakaj pomislil na smrt. Je smrt samo magični prehod, skozi katerega mora priti človekova zavest? Se ti energetski procesi duha odvijajo v notranjosti človekovega atoma, ali zunaj njega, ali jih človekov razum v našem času sploh zazna in dojame, ali bodo potrebna še tisočletja, da se bo podzavest iz človekovih možganov preoblikovala v zavest?

Zaradi norih misli je trzalec zahrécal in trznil z glavo, tokrat na desno stran, nato pa pogledal na uro:

»Morda gre pri Izidorju za napačno ionizirajoča možganska polja, ki so značilna tudi za morilce in roparje.«

Kratkovratka je pridjala:

»V vreči fantu primanjkujejo nujni negativni ioni.«

Čokatec s pasjim pogledom je v tem odvezal vrečo, da se je vanjo bohotno usipala svetloba.

Močan sij, ki je prhnil skozi šipe v koščeni klobčič na dnu vreče, je fanta premaknil. Vanj je šinila svetloba kot vir oživljajoče kozmične energije, da je dvignil glavo iz nezavesti. V njem se je zganila neka popreje neznana energija, ki je kdo ve po kakšnem možganskem valovanju šinila kot ukaz v njegove ude, naj se premaknejo. Mogoče se je bil onesvestil zaradi brezzračja v zavezani vreči, morda zaradi izstradanosti ali pretepenosti, je v sebi modroval trzalec z glavo, ko je odprtih ust opazoval dečka-okostnjaka.

Za nekaj trenutkov je svetloba preplavila fanta, da se je ovedel in prešinila ga je uganka, ali je njegovo življenje samo še utopija, ali pa ima neki smisel v položaju, v kakršnem se je znašel? Ampak kakor se je bila misel v njem porodila, tako se je nerazjasnjena pogreznila nekam v puste zidove; ni je mogel zadržati, ker se mu je izmuzila.

Iz svoje razpršenosti je hotel fant poleteti, a ni imel kril; hotel je premakniti zidove in bregove, a roke so bile prešibke. Hotel je … Da, hotel se je spomniti, kdo pravzaprav je, kaj prepovedanega je komu storil, zakaj je tak in tu, a se je hotenje v njem nelagodno sesulo.

Je koga ubil, povozil, ali so morda povozili njega? So ga obsodili na doživljenjsko ječo ali kaj? V tem preblisku ga je še huje udarila v obraz slepeča svetloba in se z oknom ter zidovi zverižila, da je boleče zamižal.

Njegovo prizadevanje, da se zavé, da razširi svojo zavest in jo spet napolni z mislijo, se je zlomilo nekje v telesni nemoči… Kdo ve, kje so meje naše zavesti, ali je navidezno mogoče ali nemogoče? Bilo je mogoče, da so plemena jedla ljudi. Ljudožerci. Raziskovalci so se sredi puščave požrli med sabo. Zaradi lakote. Duhažerci pa žrejo duha. Duhovni termiti…

Naslednji prizor v veži ob vreči s fantom je bil tragikomičen: debeluhi in suhci, obritoglavci in praznoúhci in varnostna zijala so radovedno primotovilili iz prvega nadstropja in iz kleti, kjer so delali. Približali so se vreči. Debeluh je ugotovil:

»Živi okostnjak.«

Praznouhec je menil:

»Palačinka iz celuloida.«

Fantu v vreči se je na koncu suhega vratu premaknila mladeniška glava, obrasla z dolgimi razmrščenimi lasmi.

»Krščenduš,« se je šef obrnil k radovednežem, »ne prodajajte zijal! Pojdite delat kaj koristnega!«

Mišičnjaka, ki sta se najprej hotela pognati na vrečo, sta neusmiljeno spodila zijala, da so izginila tja, od koder so prišla.

Gusarski bradač je butnil v čokatca:

»Ste ga pa pošteno prebutali, kaj?«

Paznik je prizanesljivo vtaknil roke v žep:

»Najbrž je polomljen.«

Drugi mišičnjak je izvlekel cigareto iz srajčnega žepa:

»Ta ni več nevaren.«

Šef je zamahnil z roko kot dirigent pred začetkom uverture:

»Ven iz vreče z njim!«

Mišičnjak je fanta prijel za ramo in ga z eno roko dvignil iz vreče, da je zaškletetalo. Za drugo fantovo ramo je poprijel drugi silak, sicer bi se živi okostnjaček v vreči verjetno prelomil. Siromačeka sta prislonila ob zid, da se jima ne prevrne nazaj v vrečo.

Čokatec je izročil šefu posebno napotnico podeželskega zdravnika in priporočilo z uradnim žigom hribovskih političnih veljakov:

»Spoštovani, tu je dokazilo za sprejem.«

Šef je vzel lista, ju pozorno prebral, nato pa dejal:

»Priporočila smo prejeli že po pošti. Fant ostane pri nas.«

»Oh, hvala,« je olajšano zavzdihnil čokatec, »v hribih bi bil kmalu vse pobil.«

Ob pogledu na šklepetavi okostnjak so navzoči osupnili:

»Pobil?«

Gusarski bradatec je cinično rekel:

»Ta okostnjak? Ta je samo še za učilnico anatomije.«

Oglasila se je ženska z galično hladnimi očmi:

»Nag je in zvezan in…«

Gusar je bil ironičen:

«Ne vidiš, da je oblečen v cesarjeva nova oblačila.«

Šef se je obrnil k čokatcu:

»Odvežite fanta!«

Čokatec se je sklonil nad vrečo, da se mu je pri tem zadaj v hlačnem žepu zarisala pištola, ki jo je nosil zaradi varnosti, kot kakšen tajni policist, na hrbtu pa mu je karirasta srajca zlezla izza hlač.

Trzalec je pomislil, da je nevaren kmet, ne deček.

V zadregi je hribovec razvezal fantove na hrbtu zvezane roke in kot v opravičilo dejal:

»Morali smo ga zvezati.« Nato je močno stresel fanta: »No, zdaj pa le povej spoštovanim gospodom, kdo si…! Reci, krucifiks, da si politikant!« je razkurjen udaril z nogo ob tla.

Fant se je ob sunku zavedel belo rumene svetlobe. V delčku sekunde je s pogledom ošinil naokoli stoječe postave in zaznal ženskin galični pogled, paznika škrbastih čeljusti, ki je cingljal s ključi, pa zamišljenega trzalca z glavo; na koncu veže je videl nekaj stopnic niže robustna stara vrata brez kljuke; na drugi, zahodni, strani pa hodnik in malo naprej vrata z debelim mlečno belim steklom. Po tem preblisku se mu je spet prikradel mrak na oči. Postal je podoben nekoliko zviti človeški ribici pod reflektorjem; a ni vedel, plava na tej strani črte, ali je že na drugi strani.

Čokatec pasjih oči ga je napol jezno, napol obupano dregnil pod suha rebra:

»Izidor, reci jim že, da si konservativni politik!«

To dreganje pod rebra je sprožilo v dečkovih možganih valovanje pripravljenosti; ampak uspel je samo iznemoglo zacviliti:

»Poli-tikant…« Potem se je mahoma pogreznil vase.

Čokatec je povzel:

»Ali ste ga slišali? Sam je priznal, da je res politikant ...«

Nenadoma je fant kot iz ptičje perspektive zagledal spodaj pod sabo postave, ki so se sklanjale nad vrečo z njegovim okostjem, on pa plava visoko nad njimi. Gledal je svoj vrat, sestavljen samo iz suhih vratnih vretenc in goltanca, gledal svoje šibke kosti, ki jih je povezovala izpita bela koža, kot da so ga pripeljali iz vojaškega taborišča smrti na obglavljenje, ampak tisti trenutek ni čudil ne bolečine, ne strahu in ne radosti.

Kot bliski v bliskih so se mu zvrstili trenutki v trenutkih: fant se je gledal iz višine, kako mu rebra in hrbtenico podpirajo samo kolki s šibkimi kostmi nog; izlevil se je iz oklepa, se dvignil nad barvite podobe iz življenja, zaplahutal je s krili svobodne ptice, ki ne sprašuje, kam, ampak sledi notranjemu klicu narave …

Od kod je prihajal ta notranji klic? Kdo ve. Morda je res vse življenje zapisano v miceni človekovi verižni molekuli dezoksiribonukleinske kisline, ki je v resnici edina knjiga življenja in so v njej navodila za vsak telesni organ, za sleherno dejanje. Morebiti se vsebina naloži v tej molekuli spomina s pomočjo električnih impulzov v živih možganih, v mrtvih pa se izniči. Mogoče je prišlo v tej verižni molekuli zaradi določenih razlogov do izpada ali zamenjave določenih črk, zato fantovi telesni organi niso več prisluhnili navodilom …

Nekje od spodaj je fant zaslišal žensko z rentgensko hladnimi očmi, ki so ga rezko oplazile:

»Joj, fant umira, od lakote! Vi ga pa brezbrižno gledate.«

Besede so srhljivo udarile v fanta. Takoj za udarcem je vanj kot ptica priplahutal otroški glasek, da se je spustil iz višine – že v naslednjem trenutku je držal za roko krilato deklico z dolgimi svetlimi lasmi, z lasnicami spetimi v kito.

Krilata deklica mu je šepnila:

»Vse bo še v redu!« Njene besede so šinile vanj kot neizrekljivo slo po življenju, da jih je vsrkal skozi kožo in žile in so se razlile vanj kot vir življenja. Potem je sirotež nepričakovano izgubil deklico in njeno svetlo kito in svetlobo in jel padati v neznano.

Ga bo kdo ujel, da ne bo strmoglavil? Razumel je, da nekam odhaja, a ni vedel, kam. Ni več vedel, ali še diha in zakaj je treba dihati, mu srce še utriplje, stoji ali leži…

Vzgib nedoumljivega odhajanja je udaril v dečka kot klic iz rastočih daljav, kakor pomenljivo opozorilo, ki je odjeknilo v njem kot glasba z neke druge strani; glasba, ki je pripotovala skozi temne pokrajine in mračne predore, kjer se je preoblikovala prek kozmičnih odmevnikov in filtrirnikov v koncentrat opozorilnih klicev. Ni uspel opredeliti izvira odmeva, ker je njegov spomin postal podoben cvetu, ki ovene, in lúči, ki ugaša. V mrakobni praznini ga je samo še spreletelo, da je verjetno v zaporu, ker je morda pobil kdo ve koliko ljudi, a ni vedel, kje in zakaj; nato se je cvet spomina osul in luč je ugasnila ...

Ampak ravno tedaj, ko so spomin, luč in prostor v njem uplahnili, so skozi dečkove možgane kot v delčku sekunde prhnili minuli dogodki s hribov, kjer so se bili ljudje sprejemali s srci in je bila govorica srca pristnejša od govorice ust. V tem nepojmljivem in nerazložljivem vzgibu so se Izidorju izostrile slike v jasne barvite podobe iz življenja - šinile so skozenj kot zrežirane s filmskega traku na belo platno možganskega zastora.

* OPOMBA

V literarni zapuščini Miroslava Slana Mirosa je ostal neobjavljen roman Duhamorci (Barvarji cvetja – Izobčenci – Nesrečniki). Z njegovo soprogo Ivana Slana smo načrtovali marca 2020 v Literarni hiši Maribor spominski večer, a do njega zaradi obsedenosti s korona virusom ni prišlo. Zdaj izrabljamo priložnost, ki nam jo je dala, da je odstopila društvu nekaj njegove zapuščine, med drugim tudi omenjeni roman, in objavljamo njegovo prvo poglavje. Upamo, da ga bomo ob podpori javnih institucij roman objavili prihodnje leto.

PROFESORJI PLAGIATORSTVA IN NEJASNOSTI

Med najbolj nenavadne like v literaturi lahko uvrstimo tiste, ki se ne sramujejo javno razglašati njenih najbolj nečastnih praks. Prvi ponudnik tiskanih pridig, ki so posnemale rokopis, je bil, mislim da, doktor Trusler. Tisti, na katerega se nanašajo naslednje anekdote, je bil iznajdljivejši. Tako kot slavni govornik Henley je tudi on ustanovil svojo šolo. Zdajšnji predavatelj je odkrito učil, naj ne »posnemamo« najboljših avtorjev, ampak naj »krademo« od njih!

Richesource, bedni deklamator, se je imenoval »moderator akademije filozofskih govornikov«. Učil je, kako lahko oseba brez literarnih talentov postane ugledna v literaturi, in je načela svoje umetnosti objavil pod naslovom »Maska govornikov; ali način prikrivanja vseh vrst sestavkov; kratkih besedil, pridig, panegirikov, pogrebnih govoric, posvetil, govorov, pisem, odlomkov itd.« (The Mask of Orators; or the manner of disguising all kinds of composition; briefs, sermons, panegyrics, funeral orations, dedications, speeches, letters, passages«). O delu bom podal nekaj besed.

Avtor zelo pravilno ugotavlja, da vsi, ki se ukvarjajo z vljudnostno literaturo, ne najdejo vedno dovolj lastnih sredstev za zagotovitev uspeha. Za take se trudi in jih uči, naj na vrtovih drugih nabirajo sadove, ki jih njihova lastna neplodna zemljišča ne premorejo, vendar tako spretno, da javnost ne bo opazila njihovega ropanja. Tej umetnosti daje naziv PLAGIANIZEM in jo pojasnjuje takole:

»Plagianizem govornikov je umetnost ali iznajdljiv in enostaven način, ki se ga nekateri spretno poslužujejo, da spreminjajo ali prikrivajo vse vrste govorov, ki jih sestavljajo sami ali jih sestavljajo drugi avtorji, v svoj užitek ali korist; tako, da je celo avtor sam ne more prepoznati svojega dela, svojega genija in svojega sloga, tako spretno je vse prikrito.«

Naš profesor nadaljuje z razkrivanjem načina upravljanja celotne ekonomije dela, ki ga je treba kopirati ali prikriti, in sicer tako, da se delom določi nov vrstni red, spremenijo stavki, besede itd. Če je na primer orator rekel, da mora imeti pooblaščenec tri lastnosti in sicer »problematičnost«, »sposobnost« in »spodbudnost«; plagiator pa lahko uporabi »spodbudnost«, »sposobnost« in »problematičnost«. To je le splošno pravilo, saj je preveč preprosto, da bi ga lahko pogosto izvajali. Da bi bil ta del popoln, ga moramo narediti bolj zapletenega, in sicer tako, da spremenimo celotne izraze. Plagiator bo namesto izraza »poguma« uporabil izraz »sila«, »stalnost« ali »živahnost«. Namesto »poštenost« lahko reče »religija«, »čednost« ali »iskrenost«. »Sposobnosti« lahko nadomesti z »učenostjo«, »zmožnostjo« ali »znanostjo«. Lahko pa vse skupaj prikrije tako, da reče, da mora biti pooblaščenec trden, kreposten in sposoben.

Preostanek tega nenavadnega dela sestavljajo odlomki, povzeti od znanih pisateljev, ki so spremenjeni v nov način plagiatorja; njihove lepote pa se zaradi preobleke nikoli ne izboljšajo. Na predavanja tega profesorja je v mladosti zahajalo več slavnih pisateljev, zlasti slavni Flechier, ki je nanj naslovil verze!

Richesource je postal tako goreč v tem tečaju književnosti, da je izdal knjigo z naslovom »Umetnost pisanja in govorjenja ali metoda za sestavljanje vseh vrst pisem in vljuden pogovor«. Na koncu predgovora je bralcem sporočil, da lahko avtorje, ki bi potrebovali eseje, pridige, pisma vseh vrst, pisne prošnje in verze, sprejme, če se obrnejo nanj.

Naš profesor je imel izredno rad obširne naslovne strani, kar naj bi bilo za nekatere bralce zelo privlačno; gre namreč za običaj, ki ga današnji Richesourci ne pozabijo uporabiti. Ali obstajajo ljudje, ki vrednotijo »knjige« po dolžini njihovih naslovov, kot so nekoč ocenjevali sposobnost zdravnika po velikosti njegove lasulje?

Temu članku lahko dodamo še poročilo o neki drugi nenavadni šoli, kjer je profesor poučeval »obskurnost« v literarni kompoziciji!

Ne verjamem, da so tisti, ki so nerazumljivi, zelo inteligentni. Kvintilijan je upravičeno pripomnil, da je nerazumljivost pisca običajno sorazmerna z njegovo nesposobnostjo. Ker pa skoraj ni napake, ki ne bi našla privržencev, nam isti avtor poroča o retoriku, ki je bil tako velik občudovalec nejasnosti, da je svoje učenjake vedno spodbujal, naj jo ohranjajo, in jih kot pomanjkljivosti prisilil, da so popravili tiste dele svojih del, ki so se mu zdeli preveč razumljivi. Kvintilijan dodaja, da je bila največja pohvala, ki so jo lahko dali skladbi v tej šoli, izjava: »Ničesar ne razumem o tem delu.« Likofron je imel ta okus in je trdil, da bi se obesil, če bi našel človeka, ki bi razumel njegovo pesem »Kasandrina prerokba«. Uspelo mu je tako dobro, da je ta pesem postala kamen spotike za vse slovničarje, učenjake in komentatorje ter ostaja nerazložljiva vse do današnjih dni. Takšna dela Charpentier z občudovanjem primerja s tistimi podzemnimi kraji, kjer je zrak tako gost in zadušljiv, da ugasne vse bakle. Najbolj sofistično dilemo o »temačnosti« je postavil Thomas Anglus ali White, angleški katoliški duhovnik, prijatelj sira Kenelma Digbyja. Ta učenjak je pogosto taval po labirintih metafizičnih subtilnosti in postal popolnoma nerazumljiv za svoje bralce. Ko so ga obtožili za to nejasnost, je odgovoril: »Učeni me razumejo ali pa ne. Če me razumejo in ugotovijo, da sem v zmoti, me zlahka ovržejo; če me ne razumejo, je zelo nerazumno, da vzklikajo proti mojim naukom.«

To je vse, kar lahko človeška pamet predlaga v prid »nejasnosti«! Mnogi pa se bodo strinjali z opazko Gravina o pretirani izpopolnjenosti sodobne kompozicije, naj »ne mislimo, da smo dosegli genialnost, dokler nas ne razumejo tudi drugi«. Fontenelle v Franciji, in so mu sledili Marivaux, Thomas in drugi, je prvi uvedel ta subtilni način pisanja, po okusu naravnejše in preprostejša zavrnitev; eden od virov tako grenkih pritožb glede nejasnosti.

NASLOVI KNJIG

Če bi genialnega pisatelja vprašali, katera stran njegovega dela mu je povzročila največ preglavic, bi pogosto pokazal na naslovno stran. Radovednost, ki bi jo tam vzbudili, pa je mogoče najteže zadovoljiti.

Med tistimi, ki so očitno občutili ta neprijeten položaj, je večina naših piscev periodičnih publikacij. »Tatler« in »Spectator«, ki imata prednost pri dojemanju, sta naslove prevzela z značilno lahkoto; toda morda iznajdljivost avtorjev začne pešati pri »Reader«, »Lover« in »Theatre!« Naslednji avtorji so bili pri svojih naslovih enako nesrečni kot pri svojih delih; takšna sta »Universal Spectator« in »Lay Monastery«. Johnsonova bogata misel ni mogla odkriti primernega naslova in je že v prvem delu »Idlerja« priznala svoj obup. »Rambler« je bil ob izidu tako slabo razumljen, da ga je francoski novinar prevedel kot »Le Chevalier Errant«; in ko so ga popravili v L’Errant, je neki tujec nekega dne Johnsonu nazdravil in ga je nedolžno nagovoril z gospod »Vagabond«! »Pustolovec« ne more veljati za posrečen naslov; ni primeren za te prijetne miscellanee, saj je vsak pisatelj pustolovec. »Postopač«, »Zrcalo« in celo »Poznavalec«, če jih natančno preučimo, v naslovih ne predstavljajo ničesar, kar bi opisovalo dela. Kar zadeva »Svet«, ga je lahko dal le modni egoizem njegovih avtorjev, ki so menili, da je svet le krog okoli St. James Street. Ko je bil prvič objavljen sloviti oče recenzij, Le Journal des Sçavans, je že sam naslov odbijal javnost. Avtor ga je moral v naslednjih zvezkih ublažiti s pojasnjevanjem njegove splošne usmeritve. Radovednežem zagotavlja, da lahko v njem najdejo koristno zabavo ne le učenjaki in poznavalci okusa, temveč tudi najbolj skromni rokodelci. Angleški roman, objavljen z naslovom »The Champion of Virtue«, ni našel bralcev, vendar je pozneje doživel več izdaj pod srečnejšim imenom »The Old English Baron«. Mickleova pesem »The Concubine« ni našla kupcev, dokler ni dobila bolj delikatni naslov »Sir Martyn«.

Kot predmet literarne kuriozitete se lahko nekoliko razvedrimo, če pogledamo, kaj se v svetu dogaja v zvezi s tem pomembnim delom vsake knjige.

Judovski in številni orientalski avtorji so radi uporabljali alegorične naslove, ki vedno kažejo na najbolj puhlo dobo okusa. Naslovi so bili običajno prilagojeni njihovim obskurnim delom. Sposoben enigmatik bi se moral potruditi, da bi razložil njihove aluzije; saj moramo pod »Aronovim srcem« razumeti, da je to komentar na več prerokov. »Jožefove kosti« so uvod v Talmud. »Vrt orehov« in »Zlata jabolka« sta teološki vprašanji; »Granatno jabolko s svojim cvetom« pa je traktat o obredih, ki se ne izvajajo več. Jortin navaja naslov, za katerega pravi, da je med vsemi fantastičnimi naslovi, ki se jih spomni, eden najlepših. Neki rabin je izdal katalog rabinskih piscev in ga poimenoval Labia Dormientium, iz Cantic. vii. 9 (Salomonova pesem). »Kot najboljše vino mojega ljubljenega, ki se sladko spušča in povzroči, da usta zaspanih spregovorijo«. Ima dvojni pomen, ki se ga ni zavedal, saj večina njegovih rabinskih bratov govori zelo podobno kot ljudje v spanju.

Skoraj vsa njihova dela nosijo naslove, kot so kruh - zlato - srebro - rože - oči itd., dobesedno – vse, ki pomeni nič.

Afektirane naslovnice niso bile značilne za orientalce: Grki in Rimljani so pokazali boljši okus. Imeli so svoje Cornucopias ali rogove obilja, Limones ali travnike, Pinakidion ali tablice, Pancarpes, ali vse vrste sadja; naslovi, ki niso bili po krivici prilagojeni miscellanistom. Devet Herodotovih knjig in devet Æschinovih pisem je bilo poimenovanih z imenom Muza, in trije govori slednjega z imenom Gracije.

Sodobni fanatiki so imeli najbolj barbarski okus za nazive. Lahko bi jih našteli v tujini in doma. Nekatera dela so poimenovali »Vžigalice, prižgane pri božjem ognju«, eno pa »Puška kesanja«: zbirka odlomkov iz očetov se imenuje »Trgovina duhovnega apotekarja«: imamo »Banko vere« in »Božanski duh za groš«. Eno od teh del nosi naslednji zapleten naslov: »Nekaj lepih piškotov, pečenih v pečici ljubezni, skrbno shranjenih za piščance Cerkve, vrabce Duha in sladke lastovke odrešenja«. Včasih je v njihovi nenavadnosti nekaj humorja. Sir Humphrey Lind, goreč puritanec, je objavil delo, na katerega je jezuit odgovoril z drugim delom z naslovom »Par očal za sira Humphreyja Lind«. Drzni vitez je odgovoril s »Etui za očala sira Humphreyja Lindsa«.

Nekateri od teh nejasnih naslovov so zabavno absurdni, kot je na primer »Tri Jobove hčere«, ki je traktat o treh vrlinah: potrpežljivosti, trdnosti in bolečini. »Nedolžna ljubezen ali Sveti vitez« je opis gorečnosti svetnika do Device. »Zvok trobente« je delo o sodnem dnevu, »Pahljača za odganjanje muh« pa je teološki traktat o vicah.

Ne smemo pisati tako, da bi povsem zanemarili svoj naslov; pošten avtor pa bi moral imeti literarno spoštovanje, da bi imel vedno »pred očmi strah pred naslovno stranjo«. Naslednji naslovi so neprimerni. Don Matthews, glavni lovec Filipa IV. španskega, je svojo knjigo naslovil »Izvor in dostojanstvo kraljeve hiše«, vendar se celotno delo nanaša le na lov. De Chantereine je napisal več moralnih esejev, ki jih je, ker ni vedel, kako jih nasloviti, poimenoval »Vzgoja princa«. V predgovoru želi bralca prepričati o tem, da čeprav niso bili napisani z namenom obravnavanja te teme, jih zaradi naslova ne bi smeli obsojati, saj se deloma nanašajo na vzgojo princa. Svet je bil preveč preudaren, da bi se dal preslepiti, in avtor je v drugi izdaji priznal nesmiselnost, opustil »veličastni naslov« in svoje delo poimenoval »Moralni eseji«. Montaignova nesmrtna zgodovina lastnega uma, kajti takšni so njegovi »Eseji«, je morda prevzel preveč skromen naslov in ni dovolj razločevalen. Sorlin je zbirko esejev dvoumno naslovil »Sprehodi Richelieuja«, ker so nastali v tem kraju; »Atične noči« Aula Gellija so se tako imenovale, ker so nastale v Atiki. Gospod Tooke je v svojih slovničnih »Razmišljanjih o Purleyju« gotovo zapeljal mnoge.

Bahaški naslovni listi so bili nekoč zelo priljubljeni. Bili so časi, ko je bil svet črk prepreden s »palačami užitka«, »palačami časti« in »palačami zgovornosti«; s »templji spomina« in »gledališči človeškega življenja« ter »amfiteatri previdnosti«; »svetilniki, vrtovi, slikami in zakladi«. Guevarjeva pisma so osupnila oko javnosti s svojim razkošnim naslovom, saj so se imenovala »Zlata pisma«; za Voraginovo »Zlata legenda« je bil primernejši naslov svinčena.

Včasih so bili tako navdušeni nad novostmi, da se je vsaka knjiga priporočala z naslovi, kot so: »Nova metoda; novi elementi geometrije; nov pisar in nova kuharska umetnost.«

Da bi vzbudili radovednost pobožnih, so se nekateri pisatelji posluževali zelo smešnih domislic. Nekateri so svoje naslove oblikovali kot rimane odmeve; kot ta o očetu, ki je svoja dela izdal pod naslovom Scalæ Alæ animi; in Jesus esus novus Orbis. Nekateri so jih razdelili glede na časovno mero, kot neki oče Nadasi, čigar večji del del predstavljajo leta, meseci, tedni, dnevi in ure. Nekateri so si naslove izposodili iz delov telesa, drugi pa so uporabili nenavadne izraze, kot so: Pomisli, preden skočiš – Vsi moramo umreti – Prisili jih, da vstopijo. Zdi se, da se nekateri naši pobožni avtorji niso zavedali, da so smešili vero. Neki Massieu je napisal moralno razlago slovesnih himen, ki se pojejo v adventu in se začenjajo s črko O, in to delo objavil pod šaljivim naslovom La douce Moelle, et la Sauce friande des os Savoureux de l’Avent.

Markiz Carraccioli je prevzel dvoumen naslov La Jouissance de soi-même. Delo, ki ga je zapeljal epikurejski naslov o samozadovoljevanju, je bilo nenehno naprodaj pri libertinih, ki pa so v njem našli le zelo dolgočasne eseje o religiji in morali. V šesti izdaji se markiz zelo veseli svoje uspešne domislice; s tem je kaznoval pokvarjeno radovednost nekaterih oseb in morda prepričal nekatere, ki jih sicer njegova knjiga ne bi nikoli dosegla.

Če je naslov nejasen, vzbuja predsodke proti avtorju; pogosto domnevamo, da je dvoumen naslov posledica zapletenega ali zmedenega uma. Baillet obsoja knjigo Ocean Macromicrocosmic nekega Sachsa. Za razumevanje tega naslova bi gramatik poslal spraševalca k geografu, ta pa k naravoslovcu; nobenemu od njih verjetno ne bi prišlo na misel, da bi se obrnil na zdravnika, da bi mu sporočil, da ta dvoumen naslov pomeni povezavo med gibanjem voda in krvi. Leonu Allatiju je cenzuriral naslov, ki se mi zdi, da ni neumestno zasnovan. Ta pisatelj je eno od svojih knjig naslovil Urbane čebele; gre za opis tistih znamenitih pisateljev, ki so cveteli v času pontifikata enega od Barberinijev. Namig se nanaša na čebele, ki so bile grb te družine, Urban VIII. pa je poimenovani papež.

Napačna predstava, ki jo daje naslov, škoduje tako avtorju kot bralcu. Naslovi so običajno preveč razsipni v svojih obljubah in njihovi avtorji so deležni obsojanja; dela skromnih avtorjev pa, čeprav predstavljajo več, kot obljubljajo, lahko zaradi svoje skrajne preprostosti ne pritegnejo pozornosti. V obeh primerih je zbiralec knjig obremenjen s predsodki; spodbuja ga, da zbira tisto, kar si ne zasluži pozornosti, ali pa preskoči dragocena dela, katerih naslovi morda niso zanimivi. O Pinelliju, slavnem zbiratelju knjig, pripovedujejo, da so mu knjigotržci dovolili, da je v njihovih trgovinah ostal več ur in včasih tudi več dni, da je lahko pregledal knjige, preden jih je kupil. Želel si je, da z nekoristnimi nakupi ne bi poškodoval svoje dragocene zbirke, vendar je priznal, da se včasih ni mogel izogniti temu, da ga ne bi zaslepili veličastni naslovi in da ga ne bi zavedla preprostost drugih, ki jih je izbrala skromnost njihovih avtorjev. Navsezadnje mnogi avtorji v resnici niso niti tako nečimrni niti tako pošteni, kot se zdijo; saj so si veličastne ali preproste naslove pogosto nadeli zaradi težav pri oblikovanju katerega koli drugega.

Pri naslovih knjig je prepogosto tako kot pri slikarskih upodobitvah, ki jih razstavljajo skrbniki divjih zveri; na splošno je sama slika bolj presenetljiva in vabljiva za oko, kot pa je žival v njej kdajkoli bila.

* Iz Curiosities of Literature, 1792.

Nadaljevanje iz 110. številke

Vozil je Paol, po nekaj kilometrih vožnje sem ga nagovoril, naj spelje s poti, možakar nama je dal takoj vedeti, da ni prava pot. Pot se je začela vijugati med griči in bila res zapuščena. Vso pot do naselbine Šesoni okrog šestdeset kilometrov smo ob poti srečavali samo eno s kakšnimi s kakšnimi dvajsetimi kočami. Zraven tega še štiri osebe na kamelah, na povodcih so vodili natovorjene kamele. Najin domačin se je držal zelo ponosno, odzdravljal je in na koncu je tudi odgovoril. Med potjo sva imela tudi dve smoli. Predrla se je guma in to zelo grdo, saj je bila takoj prazna. Vzrok je bila delno suha, žilava rogovila korenine. Na plašču s strani je bila luknja za kakšne tri centimetre. Vzela sva rezervo in preluknjano za pikanje sva pustila za pozneje. Že ko sva bila na vozilu, sva zagledala štiri gazele. Nisva nič premišljevala, ampak sva oba streljala, seveda nič zadela, gazele pa so jo popihale. Tako sva vožnjo nadaljeval z dolgim nosom in skominami. Prispeli smo do naselja Sešoui, kjer naju je domačin zapustil. Kar sva si lahko mislila – njegovega zahvaljevanja ni bilo konca. Do križišča, kjer se je nahajala naselbina Kolba, ni bilo več daleč. V tem križišču bi morala priti spet na cesto, ki pelje s severa mesta Abeši na jug. Med potjo do tja sva doživela pretres negotovosti in strahu, kar je vredno omembe. Ko sva zapustila naselbino, je teren postajal boljši. Dolina se je širila in je bila bolj ravna. Po desetih kilometrih sva naletela na sledi obračanja vozila in sledi ognja. Širina medosne razdalje gum se je ujemala z najinim vozilom. To se pravi, da džip ni bil niti večji kamion ki jih imajo domači trgovci. To nama je dalo misliti. Stopila sva z vozila in si ogledala kraj. Popolnoma nepoškodovano kartonsko škatlo, prazno, na katero sva naletela, nama je pošteno odprla oči. To namreč ni bila navadna škatla, marveč škatla, v kateri se nahaja enodnevni obrok za vojsko. Francoske proizvodnje, prav takšno, kot sva jih imela tudi midva. V nadaljnjem iskanju sva odkrila tudi prazne konzerve. Odkritje nama je povedalo, da se je tukaj nahajala redna francoska vojska ali Čadska. Tujsko legijo sva izključila že zaradi teh ostankov, ki so značilni za redno francosko vojsko. Tujska legija je svoje ostanke vedno zakopala, ker so bile drugače hude kazni, od brc pa tudi do zapora.

Ni nama preostalo drugega, kot da sva nadaljevala v isto smer. Še prej sva se založila z dodatno municijo, vodo in pripravljenimi nahrbtniki. V njih sva imela še ročne bombe in vsak po štiri tromblone, ter hrano. To je bilo vedno pripravljeno za primer hitrega zapuščanja vozila. Posebej oprezno sva pot nadaljevala, saj sva bila pripravljena, da se raje spopadeva, kot predava, saj bi bilo isto, kot če bi oba padla. Vendar bi še vedno bila možnost, da uideva.

Vsa najina skrb je bila haman, ne da bi koga srečala, sva prispela v naselje Kolba in tako prišla na cesto. Tukaj sva tudi midva spremenila smer in se peljala na jug. Po sami cesti se je videlo, da je zapuščena in da že dolgo časa ni vozil tam avtomobil. Sledi, na katere sva naletela, so zavijale proti severu v kakšnih 100 kilometrov oddaljeno mesto Abeši.

Razen čred živine s pastirji in nekaj potujočih ljudi s kamelami nisva srečala.Področje je kakšnih dvajset kilometrov ravnine, kljub temu, da sva predrla prednje kolo. Ker rezervno še ni bilo popravljeno, sva to isto gumo snela in zapikala. Sčasoma je pot postala blago gričevnata, ob poti veliki gozdovi, vendar za vožnjo še kar primerno. Ob tej cesti sva srečala tudi največ divjačine. Dosti gazel, raznih ptičev, našemu zajcu čisto podobno, vendar dosti večjo žival, tudi neke vrste jerebic, le da so bile temne in sivkaste barve. Opazil sem v daljavi antilope, mislil sem poskusiti srečo s strelom. Paol me je prepričal, da sta to konja. Ko sta jo obe žvali ucvrle in sem ju lahko ujel z daljnogledom, sem opazil, da sta imeli manjše rogove.

Ura je bila že proti enajsti in to naju je tudi spodbudilo, da sva postala bolj oprezna. Najprej sva se lotila nekih ptičev. Po velikosti so podobne našim štorkljam, tudi na visokih nogah. Perje so imele temno, glavo lepo, z močnim kljunom, bolj račjim in okrašeno z rdečim grebenom. Ko je Paol enega ustrelil, sva po nogah videla, da ni kaj prida. Noge je imel dolge, obdane le s trdo, hrapavo kožo, ptič pa je imel zoprn vonj. Ko mu je Paol odrezal glavo, se nama je zdelo, da se je vonj še povečal, zato sva ga odvrgla. Pozneje sem izvedel, da ta ptič ni za jest. Ko sva se ukvarjala s ptičem, so se nama približale tri gazele. Teh živali nisem nikoli videl skupaj v večjem število, največkrat je bila ena sama. Oba sva ustrelila, zato se ne morem pohvaliti, da sem zadel jaz, a ena zadeta je padla. Spustila sva ji kri in jo naložila na avto. Sedaj nama je preostalo le še poiskati primeren prostor ob najini poti in pripraviti kosilo.

Nisva peljala daleč, ko sva tak prostor našla. Ob poti je bila usahla struga reke. Visoko drevje nama je nudilo zaklonišče pred soncem in pred pogledu z neba. Tukaj se je mudilo nekaj potujočih domačinov, ki sva jim odzdravila in kakšnih osem metrov d njih ustavila. V strugi reke je bila izkopana jama, iz katere je mlajša soseda z okroglim vrčem vlačila vodo. Stopil sem k njej, domačinka mi je ponudila vodo in čeprav je bila kar čista, je nisem pil. Pokazal sem ji, da se bom le umil. Približala sta se mi moška, ker je starejši govoril francosko, smo se lahko tudi sporazumeli. Dekle je natočilo vodo, meni pa je pustila poln vrč, kot ji je njen oče naročil. S Paolom sva se tako polivala in se dodobra osvežila, po končanem umivanju pa vrč vrnila. Lotil sem se ognja, Paul pa odiranja gazele. Pri tem početju o se domačini začeli nekaj pogovarjati in so gledali Paola. Imeli so kaj videti, ko se je mučil z gazelo in ni vedel, kako bi se je lotil, da bi bilo bolje. To je počel na dežni plahti, ki se da z lahkoto sprati. Možakar, s katerim sem se pogovarjal, je zapustil svojo družino in se nama približal. Ponudil se je, da nama gazelo spečejo oni. Nič nisva oklevala in mu prepustila napol odrto gazelo. Gledala sva, kako se je takoj lotil odiranja njegova žena ali kaj je že bila, in ti moški.

Domačinov je bilo šest, dva odrasla, en fant dvanajstih let, dekle nekaj starejše in žena srednjih let z majhnim otrokom. Nisva se več ozirala, kako in kaj delajo, skuhala sva kavo v obe posodi, tako da je je bilo za vse dovolj. Izvlekla sva še dve čutarici od petih, ki sva jih imela, in povabila domačina. Mlajši je odnesel tudi ženskam, se vrnil in smo se ob kavi in cigaretah pogovarjali, kolikor smo se lahko sporazumeli. Saj tudi midva nisva vedela dobro francosko, le toliko, kolikor sva se naučila v dveh mesecih. Cigaret domačina nista imela, zato sva jima šel škatel podarila. Zvedela sva, da so z juga, da so prodali čredo v Abešu in se sedaj s stvarmi, ki so jih nakupili, vračajo domov. Tudi za naju jih je zanimala, dala sva jim samo vedeti, da sva predhodnica, da nisva sama in da jih pride še več. Med pogovorom je minil čas. Žena je nekaj povedala možu, ta pa nama je povedal, da je meso pečeno in naj prideva ponj. Vprašal naju je, če ga naj razreže ali nama da kar celo. Paol mu je rekel, naj za vsakega od naju odreže kos, drugo pa naj obdržijo za sebe. S tem predlogom se ni strinjal in je dejal, da če je tako, naj stopiva k njim in in jeva z njimi., ker imajo že pripravljen riž in ga je za vse dovolj. To povabilo sva sprejela, saj sva videla, da ne bova zato v nevarnosti. Seveda orožja nisva pustila in sva ga vzela s seboj. Postavila sva se tako, da sva imela vozilo in vse pred očmi. Žena je razprostrla preprogo, spleteno iz neke trstike in tako smo posedli, še prej pa smo si umili roke. Riž je bil zelo okusen, kar začinjen, a z gazelo ni bil tako prepojen z maščobo. Domačini so ljubitelji hude paprike in jo dosti uporabljajo. Pridružila se nam je žena, hčerka pa ne, najino prigovarjanje ni nič pomagalo. Ukvarjali sta se z majhnim otrokom in potem sata pretakali mleko po vrčih.

Gazela je bil odlična. Jedel sem jo že v kampu, a tam ni bila tako dobra. Najedli smo se dobro, a gazele je ostalo nekaj manj od polovice. Sedaj je bilo potrebno to še zaliti in segel sem po čutarico. Možakarja sta me vprašala, če hočem piti mleko. Ker sem mleko že od nekdaj rad pil, se mu nisem odrekel niti ko sem zvedel, da je kamelje. Lahko rečem, da je bilo za žejo odločno, mali je bilo kiselkasto, zaradi česar je še bolj teknilo. Spil sem ga vsega najmanj liter, a tudi Paol ni zaostajal za mano. Napolnili so nama še dve čutari, da sva imela za pozneje.

Ura se je bližala že štirinajsti, vstala sva in se poslovila. Ženski sta se šele zdaj lotili kosila. Hoteli so nama meso dati s seboj, a midva nisva hotela, bila sva pošteno sita. Zaradi vročine in niti vedel nisem, kako se bo meso do večera obneslo, saj nam je bilo rečeno, da stare hrane ne smemo uživati zaradi bakterij. Hrane sva tako ali tako imela dovolj in nisva hotela tvegati.

Možakarja sta naju spremljala do vozila bolj zaradi radovednosti in tako sva nadaljevala svojo pot.

Proti večeru sva se približala najinemu začrtanemu odcepu s te ceste. Tu se je začela ponovno samo pot za pešca ali kamelo. Področje je bilo poraslo z visoko travo, le da trava ni bila zelena ampak rumena. Bili sta tudi dve naselji, vendar se ne spominjam imen. V trdi temi sva prispela v neko večjeje naselje in poiskala pot skozenj. Tudi tukaj sva s pomočjo domačinov takoj našla pot. Če so le razumeli, so vedno pomagali. Pri kosilu sva se naučila dve besedi – jaz grem (ava maši) po arabsko. Ti besedi sta nama veliko pomagali. Naselje sva zapustila za seboj in sva se začela ogledovati za prenočiščem. Čeprav sva bila glede varnosti gotova, sva bila vseeno previdna in gledala, da bi našla za vozilo primerno zavetje pod drevesom. Večerjala sva samo čokolado in še čaj sva si skuhala. Okrog naju sva travo očistila, da je bil prostor čist. Razprostrla sva šotorsko krilo in spalni vreči ter tako legla s puško ob sebi in z jermenom, omotanim okrog nog. Še sedaj se včasih čudim, kako da sva spala na tleh in ne na kamionu. Spala sva slabo kot vse noči, saj nama skrbi niso dopuščale sproščenega spanca. Za zajtrk ponovno kava, konzerve in čokolada, vse iz najine zaloge suhe hrane. Po končanem zajtrku sva temeljito pregledala karto in nastavila azimut na kompasu. Zdaj nisva šla več n a jug, že s ceste sva zavila na vzhod in tako nadaljevala pot. Pred nama je bilo še okrog sto kilometrov poti do meje. Ves dan sva vozila in le počasi napredovala, kolikor se spominjam, sva prevozila le okrog šestdeset kilometrov. Malo po odhodu sva naletela na jate jerebic. Odstrelila sva štiri, druge pa so se razbežale. Takoj sva jim spustila kri in jih grobo oskubla, drugo pa je skuril ogenj. Ker nisva imela tople vode, nisva pričakovala, da jih bova lepo oskubila.

Potovala sva slabo, bilo je dosti rečnih strug, teren se je počasi spreminjal, s poti nisva rada dosti zahajala, če se je le dalo. V eno od strug usahle rekel sva se čisto z lahko spustila, ven pa nikakor ne, ker je bil breg prestrm. Ker je ta struga bila v bližini naselja, so domačinke zajemale vodo. Čeprav sva se po strugi vozila levo in desno, je bil breg povsod prestrm. Ni nama preostalo nič drugega, kot da sva s krampom in lopato nakopala toliko roba, da je sta prvi kolesi začeli grabiti pod sabo, kar je bilo dovolj, da sva prišla iz struge. Potem za vozilo ni bilo več težav, z reduktorjem si zlezel povsod. Okrog dvanajste ure sva se ustavila in pripravila kosilo. Oba sva se lotila ognja, eden je poiskal in nabral drva, drugi pa zakuril. Nataknila sva jerebice na palico in jih tako spekla. Bile so zelo hitro pečene, o samem mesu pa raje ne govorim, ker se mi še zdaj pocedijo sline. Kokošje meso še daleč ni tako okusno, kot so bile te jerebice. Tokrat sva si za spremembo skuhala čas. Po kosilu sva pot nadaljevala.

Postanek sva napravila že na sklopu gorovja, čeprav na začetku, ki se razprostira kot nekak pas s severa na jug, in sva morala priti čez. Ker sva hotela še isti dan biti čez, se opoldne nisva dolgo zadrževala.

Čez dan sva srečala nekaj naselbin, a ljudi sva videla bolj malo. V tem predelu so živeli bolj boječi ljudje in če so naju videli, so že izginili, če so le lahko. To jim ni bilo težko, ker je bil tak že teren. Prav tako je ob naselbinah raslo nekaj takšnega kot koruza, le seme je bilo na vrhu na podolgovatem štrku. Obirale so jih žene in potem mlatile z nekakšnimi cepci. Tako so dobili seme, iz katerega so delali nekakšen ploščat in okrogel kruh, črno-rjav in neokusen, imenovan »eš«. Marsikje sva naletela na naselbine, ki so bile na sredi teh nasadov, da si ji komaj opazil. Štele niso več kot trideset kolib. Kjer so bile tri ali štiri, se je v bližini veno nahajala večja naselbina.

Pote se je vzpenjala med drevjem in kamenjem v jarkih tako, da ni očem nudila nič zadovoljivega razgleda. Samo vzpon je bil okrog trideset stopinj. Tako se je vleklo večji del poti. Počasi sva prilezla na vrh in za četrt ure ustavila, saj bi nama lahko motor zakuhal, ker je imel vodno hlajenje. Vzpenjala sva se ves čas z vklopljenim reduktorjem. Čas postanka sva izkoristila za ponoven pregled karte. Predvsem naju je zanimala najbližja naselbina, kjer se je nahajala vojska. V najini smeri, vendar v levo in nedaleč do meje je bilo Iliket, zato sva bila pomirjena.

Na vrhu je bila ravnina z redkim drevjem, tla so bila ožgana, z drobnim kamenjem in peskom, Takšna pot je bila kakšne tri kilometre in sva jo prevozila hitro. Pred nama se je ponovno dvigal hrib, pravzaprav jih je bilo s strani še več, bili so visoki kakšnih petdeset kilometrov. Pot je zavijala nekoliko v desno in se med dvema gričema začela spuščati. Tu sva vozila mimo nekaj kolib in obdelanih površin, posajenih s kruhovo rastlino. Ko sva ta predel prevozila, sta se griča vedno bolj približevala, pot se je začela navzdol z leve strani grape, ki sta jo napravila griča ob stiku. Videla sva, da je to res edina pot, a naju je skrbelo, kako jo bova zmogla z vozilom. Speljana je bila med drevjem in kamenjem, skalami, ki so se dale premakniti. Spravila sva se z vozila in i utirala pot z odstranjevanjem manjših skal. Potem je eden skočil na vozilo, drug pa nadaljeval s pripravljanjem poti. Ta naporna pot se je vlekla kakšen kilometer. Posekati sva morala tudi kakšno drevo, k sreči niso bila debelejša od petnajst centimetrov, drugo pa je bilo grmičevje. Pri tem delu so naju zmotili domačini, ki so prihajali iz doline. Imeli so pet natovorjenih oslov in eno kamelo. Pozdravili so naju in nadaljevali svojo pot. Ker sva pri srečanju že prišla iz najhujšega terena, sva jih brez ogovora pustila naprej. Če bi prišli prej, bi jih zaprosila za pomoč, kar bi, kolikor sem jih poznal, z dobro voljo tudi naredili. Sama sva se kar pošteno razgibala in tudi prask nama ni manjkalo. Začelo se je mračiti in preko najhujših zaprek sva se prebila. Pote je bila vozna brez odstranjevanja kamenja. Pred samim vznožjem hriba nisva hotela ustaviti, ampak šele čez kakšnih tisoč metrov. Še prej sva luči ugasnila in zadnjih par sto metrov vozila v temi ob mesečini. Na ravnini sva se med drevjem in grmovjem ustavila. Bilo je zelo redko. V daljavi sva videla odsev ognja na dveh nasprotnih straneh. Ker sva že ob spustu v dolino pred mrakom pregledala vso dolino in ugotovila, da ni nobene posebnosti razen velikega števila živine. Sklepala sva, da so to ognji pastirjev. Ov vznožju hriba z najine leve strani je bilo naselje, od katerega sva bila oddaljena kakšnih tristo metrov. Pravega ognja si nisva prižgala, na grelcu sva si skuhala čaj in ga precej popila. Tudi povečerjala sva, vsak po dve konzervi in nekaj čokolade. Tistega večera se nisva dolgo pogovarjala, zaspala sva hitro, vendar čuječe spanje, na kar sva se navadila. Skozi noč naju je nekajkrat prebudilo mukanje živine.

Zjutraj naju je prebudil nekakšen nenavaden ropot. Točno ne bi vedel opisati, kakšen je bil. Oba sva se prebudila in se zaskrbljeno pogledala. Vzela sva v roke puški in vsak na svoji strani vozila oprezovala. Ob trdi temi nisva ničesar videla, sva pa vedno bolj razločno slišala mrmranje. Domnevala sva, da se nekakšna skupina v bližini pogovarja, nisva pa vedela, kdo je. Vzpel sem se na vozilo in iz podolgovate škatle za sedeži vzel ročne bombe, nekaj tromblonov in še municijo, da je bila pri roki. Tako pripravljena sva čakala na svitanje. Pričakovala sva, da bova zagledala vojake, ne bi bila presenečena, če bi resnično bili tam. Že od samega začetka sva sklenila, da ne bova predala morebitnim zasledovalcem. Čim se je začelo svitati, sva videla, da se nama približujejo postave. Zakričal sem h močnim glasom nalt. Ob glasu so se ustavili. Kolikor sva lahko videla, so se nama približali samo z ene strani in v grupi. To besedo imajo tudi domačini za stoj. V naselji Ati so nas ob večeru večkrat ustavili, ko smo šli mimo bivališča čadske vojske in so prav tako zakričali. Ali pa so besedo prevzeli od Francozov. Ker se dan poraja dosti hitreje kot pri nas, sva kmalu opazila, da so to domačini, oboroženi le z noži. Na pogled je bilo okrog dvajset ljudi različne starosti. Vstala sva, saj sva se obenem pošteno oddahnila. Puške nisva več držala proti njim, zaklenila sva ju in spustila k nogi s kopitom na tla. V tem se je okorajžil možakar in stopil bliže. Začel je govoriti v francoščino, spoznal je najine uniforme, ker je v mestu Mongo imel opravke s francoskimi vojaki. Ostali so ostali na mestu, naju opazovale in se med seboj pomenkovali. Prišel nama je pojasniti, da so v naselju videli prejšnjega večera na hribu dve luči, ki sta se ropotaje spuščali navzdol. Ponoči se niso upali približati, a jim radovednost ni dala miru in so že pred svitom prišli v najino bližino. Večina med njimi še ni videla vozila, ker se tja ni pripeljal nihče, vse blago pretovorijo s kamelami. Njihovi radovednosti se nisva več čudila. Z najinim dovoljenjem jih je poklical bliže. Na petih metrih so se ponovno ustavili, pozdravili in opazovali z zanimanjem terensko vozilo in naju. Nisva mogla ugotoviti, ali jim je moški rekel, naj ne hodijo preblizu ali pa so se ustavili sami. Prižgala sva si cigareti in ponudila tudi njemu, dala sva mu škatlo, da jih podeli med njimi. Nisva še naletela na domačina, ki ne bi kadil, čeprav razen v večjih naseljih cigaret ni mogoče dobiti. Pričela sva si pripravljati zajtrk. Ko je možakar podelil cigarete, se nama je ponovno približal. Povabila sva ga, naj sede k nama in ga vprašala, če je razen naju videl še kje kakšne vojake. Rekel je, da jih že nekaj mesecev ni bilo tu blizu, pa še takrat so bili blizu meje. Pozanimala sva se za samo reko Kadjar. na meji med Čadom in Sudanom. Med pogovorom je Paol skuhal kavo in pripravil zajtrk. Ponudila sva jo domačinom, zraven pa še konzervo in dvopek. Po zajtrku sva pospravila, se poslovila in odpravila na pot. Naj pripomnim še to, da kljub včerajšnji slabi poti, ko sva pričakovala preluknjano gumo, vozilo stalo na štirih polnih zračnicah. Ta ugotovitev naju je razveselila.

Pot naju je vodila ob strugi reke, v kateri je bilo na nekaterih mestih še precej vode. Naletela sva na grede s paradižnikom, paprikami in čebulo. V teh predelih sva prvič naletela na čebulo v večjem obsegu, temu pa se bi bilo čuditi, saj je tu bila voda. Čebula je bila še čisto majhna, vendar skrbno vsajena. Grede so bile enake našim, vendar lahko poudarim, da v zelo ravnih črtah in čebula je bila nasajena zelo enakomerno. Da bi se peljala mimo in nobenega, ni bilo mogoče. Celo fotografirala sva se pri tem. Ko sem poskusil papriko, je bila zelo huda, paradižnik pa je bil droben in ne tak kot pri nas. Pri preizkušanju sem ugriznil tudi v nekaj, kar je bilo podobno papriki, vendar je bilo neokusno in tega nisva natrgala. Pozneje sem to jedel v Sudanu kuhano, bilo je okusno pripravljeno, čeprav je bilo sluzavo (bamija).

Z mislijo, da ne bova jedla samo konzerve, sva potovala naprej. Kmalu sva srečala tudi domačine, ki so na teh vrtovih delali. Vsa dolina je bila bujna zelenja in povrtnin. Ko sva se peljala mimo naselja, sva videla, da so domačili ob kolibah imel narezan paradižnik in so ga sušili na soncu, kaj pa so s tem delali, ne vem. Če sva hotela obdržati svojo smer, sva morala reko zapustiti, ker je zavijala vedno bolj proti jugu. Po štirinajstih kilometrih vožnje sva naletela na roj kobilic, to je bilo zdaj že drugič, da sem jih videl. Zdaj dosti več, vozila sva dobrih petnajst minut, da sva to nadlego pustila za seboj.

Sama pot je bila precej steptana od čred živine, mislila sva, da bova vsak čas pri reki, saj po najinih računih ni bila daleč več od pet kilometrov. Pred sabo sva videla visoka drevesa, ki so se vila od juga proti severu, zato sva bila prepričana, da je ta najina mejna reka pred nama. Vseeno pa nisva naletela na naselje, ki naj bi se nahajalo kakšen kilometer od meje. Sama struga je bila globoka, vendar preozka za pravo, v njej ni bilo vode. Ko sva pripeljala na vrh brega na nasprotnem koncu, je bila osem in petindvajset minut. Ustavila sva se in si ogledala okolico pred nama.

Nisva si še dodobra ogledala, ko sva zaslišala ropot pred nama. Prihajal je z leve. Ta glas sva zelo dobro poznala, bil je glas francoskega reaktivnega letala, imenovanega jaguar. Postalo nama je še enkrat bolj vroče, nisva potrebovala besed. Paol, ki je sedel za volanom, je vedel, kaj dela. Vstavil je v prvo brzino in potegnil v levo, deset metrov s poti pod košato drevo. Pre nama sem v oddaljenosti kakšnih dvesto metrov videl nizko leteči jaguar, toliko da je bil nad drevjem. Ustavila sva in oba gledala v smeri zvoka, ki se je oddaljeval. Po zvoku sva sklepala, da sta bila dva, čeprav sva videla samo enega, pa tudi iz prakse sva vedela, da en sam nikoli ne leti. Vozilo sva ponovno premaknila, pod bolj grmičasto drevo, ki nama je nudilo več zavetja. O nadaljevanju vožnje ni bilo govora. Maskirno cerado sva še dodatno maskirala, da je bilo vozilo zelo dobro skrito. S sekiro sva nasekala še veje in manjša drevesa in tako še s strani zakrila, da vozila ni bilo videti. Pobrala sva vse šaržerje in nekaj škatel municije, pripela dodatne bombe za pas, vzela vsak svojo torbo, pravzaprav nahrbtnik (mizeta), v katerem sva imela redenike z municijo, tromblon, še po dve čutari z vodo in hrano za teden dni. To je bilo v stalni pripravljenosti v primeru nenadne zapustitve vozila. V oddaljenosti kakšnih petdeset metrov sva se dobro skrila in sva imela avto na vidiku. Zdaj sva imela še skoraj uro časa, namreč ob takem preletu se avioni v tem času obvezno vrnejo iz smeri, v kateri so leteli prej. To je bil tudi glavni razlog, da vožnje nisva nadaljevala. Zdaj sva se tudi že malo pomirila, vzela sva karto in poskušala ugotoviti točno, kje sva. Bila naj bi ob strugi, ki je okrog štiri kilometre v zračni oddaljenosti od meje, pozneje pa se zliva v mejno reko Kadjar. Tako sva se na hitro pogovorila in vmes grizal kikirikije. Nisem jih še omenil, vendar to naju je to spremljalo vso pot, saj sva jih povsod dobila. Domačini jih gojijo dosti in čez celo leto jedo. Paol je ostal v skrivališču, jaz pa sem se s svojo opremo odpravil opazovat okolico. Pred drevesom, ki ni imelo preveč košatega vrha, sem se ustavil, si ga ogledal in ugotovil, da bi bil možen lep razgled. S puško na rami sem se po napornem plezanju povzpel na drevo.

Ni bilo zaman. Imel sem lep razgled. Natančno sem prečesal okolico z leve proti desni. Ni mi ušla prav nobena stvar, kakor daleč je segel daljnogled. Nobenih posebnosti, kar bi nama bilo v oviro, nisem videl, le nekaj domačinov ob čredi kamel in bivolov. Pregledal sem še tudi smer, od koder sva prišla. Ob vrniti je bil Paol že zaskrbljen, sam me ni bilo nazaj pol ure. Pomiril sem ga z novico, da ni ničesar videti, kar bi nama bilo v oviro. Čas se je bližal pol deseti. Oprezovala sva iz bližine vozila, kjer sva se zamaskirala. Nisva čakala zaman, priletel je prvi avion. Vendar tokrat ni priletel po isti liniji pred nama kot prej, ampak za nama. Preletel je teren, ki sva ga midva že prevozila, v približno enaki razdalji kot pred uro. Čez nekaj sekund je priletel še drugi, vendar ne tako blizu. Zdaj sva bila gotova, da naju niso opazili že v prvem preletu. V obeh preletih sva imela nekakšno vmesno točko. Ker meja ni bila več daleč in vedela sva, kaj naju doleti, če naju opazijo, sva raje počakala še uro in petnajst minut.

Aviona se nista več vrnila. Nisva izgubljala več časa in sva pot nadaljevala. Pripeljala sva se do domačinov, ki sem jih opazil prej. Spraševala sva za naselje Abiti, reko Kadjar in pot, saj na teh pašnikih nisi mogel prav ugotoviti, katera pot je prava. Pokazali s smer, midva pa še na boža, da bi šel z nama. Nekako smo se še hitro sporazumeli, brez težav smo po treh kilometrih vožnje prispeli na rob naselja. Takoj se je zbrala radovedna množica. Spremljevalca sva pusti la z vodila. Potrebovala sva novega vodiča, dala sva jim na znanje za pot do reke, vendar nobeden ni hotel iti z nama. Ni nama preostalo drugega, kakor da sva vzela v roke puško, pokazala na moža, ki je ob mrmranju vendarle splezal na kamion. Omenjal je reko in pa Sudan, verjetno se je bal, da bo moral z nama v Sudan ali pa je mislil, da sva s sudanske strani. Pot, ki nama jo je kazal, je bila dobro shojena. Prepredena je bila z mnogimi jarki vse do reke. Ob reki je bilo vse obdelano in posajena čebula, ki je je bilo zelo veliko. Ko sva videla širino reke, sva že o tem sklepala, da sva končno prispela na mejo. Vodiču sem z roko pokazal preko in rekel Sudan, tukaj, kjer smo pa stali, pa Čad. Tudi on je to ponavljal in kimal, sam pa je gledal, da bi čimprej zapustil vozilo. Ko je skočil dol, sva ga še zadržala in mu dala pet škatel cigaret in dve konzervi z enodnevnim obrokom hrane, po svoje se je zahvaljeval in jo mahnil nazaj.

Midva pa sva se preko čebulovega nasada podala preko reke. V glavnem je bila usahla, le tu in tam sva videla stoječo vodo, ki se je zadrževala v kotanjah. Pri prevozu struge sva za sabo pustila vidno in ugreznjeno sled kolesnic. Ob vzpenjanju iz struge na sudanski strani, so se domačini, ki sva jih videla, razbežali. Tudi v manjšem naselju v bližini nisva videla, razen enega mladeniča, nobenega. Njega sva vprašala za pot (šari). Razumel je in naju odvedel kakšen kilometer daleč. Prišla sva na vozno pot, ki se je vila od juga proti severu ob reki ali v njeni bližini. Značilno in za naju novo je bilo, da domačin ni imel sulice temveč dvorezni meč v nožnici iz koče. Nadaljevala sva vožnjo proti severu po tej cesti.

Po približno desetih kilometrih sva se bližala večjemu naselju, kjer niso bile samo kolibe, ampak tudi štirikotne hiše z ravno streho. Pred samim začetkom naselja sva morala prečkati še rokav pritoka h Kadjar. Takoj ko sva rokav prečkala in hotela zapeljati v naselje, nam je prišel naproti možak v zelenkasti uniformi in šilt kapo. Vozilo sva ustavila, on pa naju je nagovoril v angleščini in spraševal za potni list. Dejal nama je, da je policaj. Pojasnil sem mu, naj naju odvede do policije, da pasošev razen vojaških izkaznic nimava, a da sva francoska dezerterja. Povzpel se je na vozilo in kazal pot skozi naselje do stavbe, ki je predstavljala prostore policije. Tukaj so bili še štirje v enakih uniformah. Puški sva vzela s seboj in stopila v pisarno, kamor nama je prinesel stole. Povedal nama je, da bova trenutek počakala, da pride njihov šef, po katerega so že poslali. Njemu sem poskušal pojasniti najino stanje in poskušal zvedeti, kaj bodo naredili z nama. Takoj naju je potolažil in rekel, da naju Sudan ne bo izročil Čadu in niti Franciji, če midva tega nočeva. Tako sva se po teh dnevih napor in stalnega strahu končno oddahnila. Vprašal naju je, kaj bi raje, kavo ali čas, so nama prinesli kavo. Med tem pomenkovanjem in pitjem kave je prišel tudi njihovo šef policije, kot se nama je tudi predstavil. Ponovila sva vse najine žele in vzroke na kratko. Povedal nama je, naj prineseva vse stvari v sobo, ker morajo napraviti zapisnik. Ko sva privlekla vso opremi, s je pričel zapisnik. Ko sem končal s popisom opreme, sem oddvojil municijo, ročne bombe, tromblone s puško vred na stran in brez vsakršne zahteve to predal. Vse ostale stvari sem zložil nazaj v vrečo. Vse to ni dolgo trajalo dolgo in ko je bilo končano, sva dobila tudi jesti.

Hrane je bilo več kot dovolj, pečeno meso, neka omaka iz zelenjave, ki je bila podobna papriki, vendar je bila bolj sluzasta, a je bila zelo okusna. Potem kruh, pečen kot pri nas palačinke, vendar čisto na tenko in ga imenujejo hisela. Prinesli so nama tudi sadje, banane, mango, ki sem ga prvič je del in še sadež, ki ga nisem poznal. Po jedi sva se pozanimala, kje bi se lahko stuširala. Odvedli so naju v neko kolibo v zagrajenem prostoru s trstiko. Tu je bil velik vrš in zajemalka, s katero sem se polival in tako tuširal, se osvežil in preoblekel v sveže perilo. Seveda tudi kolega Paol ni ostal brez tega osvežila.

Zvedela sva, da se naselje imenuje Kouga Haraza, v seci sva sedela in se pogovarjala do večera. Malo pred temo nama je šef rekel, da naju bo odvedel na kraj, kjer bova spala. Odpeljali smo se v manjši garnizon z vojaki na drugem koncu naselja. Vozilo sva postavila v izkopano zaklonišče, v katerem je malo prej stalo oklopno vozilo. Vojaki so ga pokrili s tepihi, narejenimi iz neke vrste trstike, oficir nama je rekel, da je tako zakrito, da ga ne bi mogli videti, v kolikor bi preletel francoski avion, kot je dopoldne. Prenočila sva v kolibi, bili sta dve postelji z mrežo, tako da sva zaspala hitro in udobno

Zjutraj sva se zbudila in obiskal naju je oficir, kapetan in se predstavil za komandanta te vojaške enote. Rekel je, da je pravkar pripotoval iz Genene, okrog sto kilometrov oddaljenega mesta, ker so ga zvečer obvestili o nama. Dejal je, da bova po zajtrku odpotovala za Geneno.

Za zajtrk sva dobila pečena jajca in čaj ter temen pšenični kruh v štrucah.

Najino vozilo je ostalo v kampu, midva pa sva se odpeljala s sedmimi vojaki in Marirus Deutzem v to Geneno. V tem mestu sva bila nameščena v bližini kasarno. Bilo je več nizkih hiš, videti je bilo, da so zapuščina belcev, kot sva pozneje zvedela, angleške vojske, pravzaprav oficirjev. Na eni strani sta stanovala dva kapetana, na drugi pa midva. Bila sva zastražena, vendar sva imela prosto gibanje po zgradbi in pa v bližini. Kdorkoli se je približal, so ga vojaki odgnali, razen pooblaščenih in fanta, ki nama je nosil hrano.

Naslednji dan naju je obiskoval komandant mesta, polkovnik in nama povedal, da bova v kratkem odpotovala v El Fašir, glavno mesto tukajšnje province. Vendar se še ni vedelo, če bova šla z vojaškim konvojem ali z letalom, ki leti tja enkrat na mesec. Tukaj sva prebila od 20. novembra 1978 do 4. decembra. Čas sva preganjala s kartami, tudi radio so nama prinesli in sva ponoči lovil zabavno glasbo. Celo Ljubljano sem dobil v nedeljo ob 11. ponoči po tamkajšnjem času, našega priljubljenega Marjana Kralja.

Tretji dan najinega bivanja je proti večeru prišel komandant in nama povedal, da sta preletela mejo dva francoska helikopterja in bila trideset kilometrov v sudanskem ozemlju. Baje da so njihovi vojaki streljali nanju, vendar jima je uspelo pobegniti nazaj v Čad. Kot oni sva tudi midva domnevala, da so opazili sledove v redki in nama sledili.

Tukaj so naju zelo dobro hranili za tamkajšnje razmere. Vsak dan sva dobila veliko pečenega mesa, bilo je različno, tudi kamelje, najbolj sva veselila sklede pudinga, ki ni izostal niti en dan. Tako sva prebila dan, ki sva se priključila konvoju vojaških kamionov in odpotoval v El Fašir. Pot je trajala dva dni. Noč smo prebili v vojaškem garnizonu z vsemi potniki konvoja. Tudi najino vozilo so vzeli s seboj, vendar ga nisva vozila midva.

V El Fašir smo prispeli v popoldanskem času. Tudi tukaj so nama dodelili stavbo, kjer sva stanovala. Za stražo so se menjavali trije civili, uslužbenci njihove varnostne službe. Čas smo v troje prekartali, tukaj so nama tudi vsak večer prinesli steklenico šerija, njihovega proizvoda.

Devetega decembra sva sedla v vojaško letalo in poletela v glavno mesto Sudana Kartum. Takoj ko sva prispela tja, sva videla, da se je situacija spremenila. Odvedli so naju v emigrantski center na vrhu stolpnice, v katerih je imela varnostna služba pisarne. Tam so naju zaslišali vsakega v svojem jeziku. Vse do osemnajstega decembra sva čakala, kaj bo sklenilo njihovo vodstvo. Najine zahteve so bile ugodno rešene. Še isti dan sva vsak s svojim spremstvom odšla na ambasado in se tam pogovorila s predstavnikom, sekretarjem ambasade.

Po nekajdnevnem čakanju je Paol, Nemec, odpotoval v Nemčijo, jaz pa pozneje za njim preko Frankfurta za Maribor.

Toliko je za povedat, a sploh ne vem, kje bi začel, Nimam ideje, kako in kaj? Hudič je, da ne moreš uporabljati pravih imen, ker se lahko zgodi, da imaš probleme, ki znajo biti izredno hude narave, ker so posamezniki, o katerih bi rad pisal, agresivne narave.

Ime si lahko tudi izmisliš, a potem se mi stvar ne zdi več zanimive. Prav zanima me, kaj bo nastalo iz mene, če bom tako nadaljeval, kot to počnem zdaj. Namreč, izogibam se hudega in več ne počnem stvari, ki sem jih počel prej. Prej sem počel hudo in sem dobil počutje, ki ni vredno človeka, in zdi se, da bi zdaj moral dobiti tudi nekaj lepega. Ker sem finančno doživljensko preskrbljen, me ne obremenjuje to, de bi moral pisati nekaj, kar se je nekomu v glavo sprdnilo in to zato, da bi ena oseba možgansko masturbirala. Človek se mora sprijazniti z življenjem takšnim, kakršno je, ker fantazija zame trenutno nima nekega smisla in že to, da bo morda nekdo to bral, je izziv, ki ga ni vredno zanemariti zaradi splošne blaginje, ki morda lahko prinese nekaj boljšega in manj agresivnega, če že ne hudobnega. Napeljujejo me na kulturno sektaštvo, katerega vodja je oseba, ki nekaj razlaga in ne zna povedati nič do konca in se mu zdi neskončno zanimivo, da govori tja v en dan brez nekega zaključka ali repa. Če želi, naj kar sam uporablja svojo fantazijo, ker moja fantazija nekaj stane in tudi dolžnost države je, de pisanje sli pa umetnost financira, morda ne takrat, če je pisanje usmerjeno proti njej in morda tudi takrat. Potem ne umreš in se država okorišča z imenom za promocijo domovine, da bi pa nekaj delala, pa nikakor ne, ker morda nisi po merilih, ki družbi odgovarjajo. Nič nimam proti predsedniku ali papežu, ker tako mora biti, da ne bo nekdo mislil, da sem revolucionarno usmerjen, kar bi metalo slabo luč ne mojo osebnost, če je je še sploh kaj ostalo? Res je, da me marsikaj moti in bi rad vplival na dobrobit vseh in zato me tudi določene stvari obremenjujejo, ker nisem zadovoljen s tem, kar se dogaja v naši družbi. Ti, ki imajo denar, mislijo, da bodo za kaj prikrajšani, če bodo spremenili svoje obnašanje in počeli to, kar je za človeka dobro in priznali, da je to res, ne pa, da se trdovratno držijo svoje hudobije. Kaj bomo asfalt žrli, ko bodo prišli hudi časi?

Ne moti pa me toliko to, kot pa to, da ni nobenega spoštovanja v medsebojnih odnosih in priznanja, da ima vsak človek pravico biti priznan. In kaj mene zanima, če se literarni junak pogovarja z lobanjo? Ogromno je drugih stvari, ki jih je potrebno spraviti na plano in prav bi bilo, če bi nekdo, ki družbeno visoko kotira, prebral vsaj Sveto pismo, kar bi mora1 biti pogoj za napredovanje po družbeni lestvici. Tudi to, da nekdo nima šole, ne bi smelo biti pogoj za neupoštevanje njegovih pravic, ker tudi ta, ki nič nima je vreden prav toliko kot pa ta, ki ima. Mislim, da je bilo tega že ogromno napisanega in mi je zelo težko, ker ne morem iz svoje kože. Ker nimam družbenih vrlin, se izražam na te način, ker tudi, če se postavim na vodilni položaj, bi počel morda ravno to, kar počne zdajšnji predsednik, ker ljudje niso niti malo hvaležni za to, kar jim daš in te povrh še žalijo. Narobe pri človeku je to, da želi uveljaviti svojo voljo in sebe in vsak misli, da ogromno ve, pa čeprav nima za to osnove. Res je, de je dolžnost države, da poskrbi za blagor, a kljub temu moramo biti hvaležni za to, kar od nje dobimo. Zdaj pa daj narodu denar, če pa vse zapijejo. Morda bi poiskali druge cilje, če bi imeli denarja, veš?

Moti me predvsem to, kako se policija obnaša neodgovorno do terorja nad posamezniki in če imaš s kom probleme, je vse, kar ti rečejo:

»Brani se!«

Če nekdo nekomu grozi, je treba takoj ustrezno ukrepati, ker, če teroristu ne stopiš takoj na prste, postane še hujši in objestnejši in se počasi povzpne med oblastnike in takšna dejanja odobrava. Ljudje pa živijo v strahu in se skrivajo pred hudobneži, ki hočejo denar, če pa ne, ti grozijo s smrtjo. Resda z takšnimi ljudmi nimam problemov, vem pa, kako je, ker sem že doživel teror, ki ga vršijo posamezniki in ker jim niso takoj stopili na prste, so se finančno izredno okrepili. Vemo pa, da tisti, ki ima denar, ima tudi moč in več je denarja, večja je jeza. Sicer pa: Bog ima dolgo šibo in ogromno ljudi iz robe zakona je danes pod rušo, ker niso hoteli delati tako, kakor je dobro za splošni blagor in vsi tisti, ki še delajo tako, bi se lahko spreobrnili in tako ostal; pri življenju. Mislim, da iz te moke ne bo kruha. Vrtim se v krogu. Satan je razprl svoje kremplje in najtežje je biti človek in prenašati sočloveka, kar pa pomeni trpeti. Trpljenje pa prinaša bolezen in bolezen smrt. Kako dolgo bi lahko živeli, če ne bi žrli drug drugega? Maščevanje je božja stvar. Ni človeka, ki bi mu lahko zaupal. Zaradi takšnih stvari je tukaj droga in alkoholna tolažba, ki momentalno blaži bolečine, a jih no daljšem uživanju še poglablja. Kje je potem problem?

Ni strahu pred Bogom in zato bo nastal vsesplošni kaos, kar se čuti v zraku in blizu je čas ostre sablje, ki bo kosila vsevprek kot kuga, lakota ali meč in samo vprašanje časa je, kdaj? Kako se boriti proti satanu, ki ne zasluži, de ga pišem z veliko začetnico. Morda pa ima tisti prav, ki pravi, da naj pišem o nekem junaku, ne pa o sebi. Čutim še vedno odpor do tega, da mi nekdo suflira, kaj naj pišem? Bo že nekoč nastala zgodba in tudi junak se bo pojavil, če bo le Bog dal in če ne bo kaj prišlo vmes, kar je tudi mogoče, ker jaz naj ne bi imel kaj izgubiti, kar je tudi res in to mi je nekdo svetoval, kar pa ni najbolj primeren izraz za to. Najbolj pa. me obremenjuje to, da se verjetno ne bi zavzel za prijatelja, če bi bila zraven pištola ali nož. Strah me je al’ kaj?

Ne vem. Lepo bi že bilo. Potem pa te ranijo, morda celo ubijejo ali pa pretepejo. Pa takšen luš’n fant ko sem. In to po obrazu in že čutim udarce, kako me brcajo. Joj, prejoj! Upam, da ne bom imel priložnosti, da se dokažem, ker ne vem, če mi ne bo srce odpovedalo. Bog ne daj tega, čeprav bo to moja dolžnost, da ....

Lahko se tudi zaprem v sobo in počakam, da gre vse življenje mimo mene, kar bi bilo še najbolj varno in, o postelja, kako sladka si, postelja. Kako me je zadnjič en obritoglavec gledal iz limuzine in čakal, da ga pozdravim. Boš ti že še videl, si je mislil. Jaz pač ne bom nikogar brani1, ker to ni v dosegu mojega notranjega jaza, ki se podela, kjerkoli naleti ne podobne težave. Tako da se name ni dobro zanašat. Zato ne izgovarjajte imen svojih sovražnikov. Priden moram bit in lepo si izmislim junaka, ker jaz to vsekakor nisem.

Za očetom pa je prišla kazen za nezakonito prodajo lesa na hrvaško. Izdal ga je njegov zelo podkupljiv poslovni partner, ko je že sedel v zaporu, za milejšo kazen seveda. Ta uslužbenec je po prestani kazni odšel v Nemčijo. Oče je moral iti v zapor v Rogozo pri Mariboru in to je bilo leta 1956. Prvo je šel za tri mesece in to spomladi ko so sadili krompir. Čez poletje je lahko delal doma za družino. V jeseni pa je šel spet v zapor za devet mesecev. Za mlado žensko zelo naporno obdobje, posebej še, če ostaneš popolnoma brez denarja. Premajhen sem bil, približno star tri leta in pol, da bi se spominjal tega časa, mati pa pravi, da je bila to grenka izkušnja. Sama je morala poskrbeti za vse. Redno ga je hodila obiskovati v zapor. Oče je v zaporu, dobil zaposlitev in to obrezovanje dreves v sadovnjaku. Tako mu je čas hitreje mineval. Nekega dne na njivi v zaporu ni hotel delati, pa se je skril v slamo. So ga iskali, misleč, da je pobegnil.

Z mamo sva se odselila na viničarijo v Gradiško, saj ni hotela biti sama na žagi, kjer tudi ni bilo blizu njiv, ki pa so bile nujne za najino preživetje. Kupila je teličke, saj preživljanje z vinogradništvom ni prineslo denarja, ker je bila trta še premajhna. Imeli pa smo tudi eno kravico. Dajala je mleko, da saj s tem nisva imela težav.

Nekega dne, ko sva bila z mamo sama doma, je prišla k nama Tinka in je rekla, če bi nama lahko kaj pomagala. Tako jo je mama vzela za služkinjo. Tinka pa je bila pridna in delavna, krmila je kravo in jo zjutraj pomolzla, dobila je denar za mleko, ki ga je prodala v zbiralnici na državnem kmetijskem posestvu Lepi dol. Tisti denar, ki ga je dobila za mleko je bila njena plača.Za sproti hrano in ozimnico se je pridelalo doma, hrane za teličke pa ni bilo dovolj, bili so shirani. Nekaj kur in zajcev je zadostovalo za meso ob nedeljah. Tinka je bila je tudi varuška, ki je mene čuvala, saj se je mati razdajala na vse strani, delala je kot črna živina. Zelo rada je bila pri moji mami in tudi mene je imela rad. Tinka je bila pri nas samo tisti čas, ko je oče bil v zaporu. Spomnim se je le po njenem materinem znamenju, imela je veliko temno rjavo znamenje na obrazu. Zaradi katerega so se iz nje norčevali, ona pa si je na glas pela, namesto, da bi se jezila.

Tinka je bila samska teta, nikoli ni bila poročena, prav zaradi tega znamenja na obrazu je ni nihče zasnubil. Zaradi tega pa ni bila zagrenjena, prav nasprotno, vesela ženska je bila. Za delo je prijela ob vsaki priložnosti, saj se je preživljala tako, da je služila pri hišah, kmetih. Pa tudi moškim ni nasedala, tako, za eno noč. Kar se tega tiče, je imela glavo na pravem mestu, ni si delala utvar in ni sanjarila več o moškem svojih sanj. Bila je že dovolj stara, da je vedela, kako se tej stvari streže. Seveda bi se jo marsikateri moški hotel privoščiti za poslastico, kar takole za spremembo, tega pa ni želela. Preveč je bilo takih, za na hitro, je rekla, ona pa samo eno - škoda njenega dobrega imena. Zgoraj na bregu so bili Hrvati, pa je njihov Johan hodil dol k njej, da bi jo » popravljal », pa se mu ni pustila. Samo se mu je malo nasmehnila, to je bilo pa tudi vse in je odšel domov na hrib.

Eden je bil res bolj vztrajen, pa še všeč ji je bil, pa je popustila. Dobivala sta se vsake toliko časa. Poleti je bilo enostavnejše, saj so jima nudila zavetje visoke trave, zeleni gozdovi in dišeče trave, pa sta se videla večkrat. Bleda luna je skrbno skrivala njune skrivnosti. Eno obdobje je zelo uživala, brez skrbno je živela ljubezen, hotela jo je spiti do konca, kot da je vedela, da nič ne traja večno. Pa prav je tako, uživati moraš v trenutku, kajti naslednjega že lahko ni več. Strast je hudo močno čustvo, napolni te z energijo, ti da elana za življenje, premagaš vse ovire. Si najmočnejši, nepremagljiv, delaš pa tudi napake. Te napake so jo stale veze. Postala je nepazljiva, besede so ji same ušle iz ust, ko sta se srečala v skupini delavcev, kmetov, ni znala več dobro skriti hrepenečega pogleda. Vse prevečkrat ga je ogovorila, vse prevečkrat ga je dregnila, celo pobožala ga je, prijela za roko. Ljudje so začeli ogovarjati, napletati, pa se je možakar ustrašil. Prihajal je vse po redkeje po ljubezen, ni bilo več pravega žara, pa je tudi ona to opazila. Ljubezen se je končala jeseni. Trajala je le eno poletje, pa dovolj, da je spoznala vso naslado in trpljenje, vedela je, kaj je ljubezen. To pa tudi šteje, največ šteje v življenju ljubezen. Veste kako pravijo - ljubezen je življenje. Zato je res z lahkoto živela naprej, se nasmejala tem moškim, ki so jo hoteli imeti, celo zabavala se je in koketirala. Vedno pa je ob pravem trenutku odnehala, se umaknila, da je niso žalili ali napadali na samem.

Nikoli se ni zgodilo kaj takega, dokler že ni bila okoli petdesetih. Zalezoval jo je, na poti proti bratovi hiši, prišlek, ki je mislil, da jo bo zlahka dobil. Pot je vodila skozi gozdiček nad potokom. Ko je zaslišala šelestenja listja, da se ji nekdo hitro približuje, je pospešila korak, skoraj tekla je. Prišlek jo je ubral po bližnjici, preskočil potoček in počakal na Tinko za ovinkom. Naslonil seje na drevo, roke dal v žep in tiho čepel v zasedi. Misleč, da je zalezovalec odnehal, je Tinka stopala po poti naprej s počasnejšim korakom. Kar naenkrat se je pojavil pred njo, jo prijel za rameni in naslonil na drevo. Mesečina je obsijala njegov obraz, prepoznala ga je. Ker se je premočno upirala, jo je polegel na tla. Njegovo močno telo jo je pritiskalo k tlom in ji jemalo sapo. Z eno roko ji je držal roki, z drugo roko pa si je odpenjal hlače. Videla je, da gre za res. Ni ga mogla obvladat, njeno ječanje ni nihče slišal, ne tako daleč od vasi. Po dolgem ruvanju ji je zmanjkalo moči. Nemočna je obležala pod njim. Na obrazu je začutila slino, sapo po pijači in naenkrat ga je čutila v sebi. Začudila jo je trdota korenjaka. Za trenutek jo je zabolelo, potem pa je postala vlažna. Jezna skoraj nase, da se je tako izdala. Začudena nad sabo, da sploh tako razmišlja v tej situaciji. Pil je, pa vendar ne toliko, da bi onemogel. Poželenje po ljubljenju in to njeno upiranje ga je še bolj podžgalo, da jo je jemal silovito. Njegovi sunki so bili vse hitrejši, na enkrat pa se je ustavil. Začutil je njene solze na ustnicah, jih s poljubi popil, nato pa počasi nadaljeval s prodiranjem v njo. Takrat je vedela, da ji ne bo hudega storil, da jo ne bo pretepal ali ubil. Že samo s tem je bila pomirjena. Verjetno jo je to zmotilo in ga poljubila. Pozabila je na vse okoli sebe. Takrat se je ogenj razplamtel v obeh. Po dolgem strastnem poljubu sta se zazibala v ljubezenski ples. Seks je bil to, poželenje, ki vsake toliko še privre na dan, vdala se je temu občutku in prvič v življenju je kričala od naslade. Vedela je, da ta steza ni ponoči obiskana, da njenih krikov ne bo slišal nihče. Lahko se je predala brez zadržkov. Kar je bilo na začetku posilstvo, se je nadaljevalo v obojestransko zadovoljstvo. Pazil je, da ni prehitro končal, bil je pozoren. Ni bil nek grobijan, nasilnež. To se je zgodilo prvič, da je šel za neko žensko, ker jo je hotel imeti. Po nekajkratnih hitrih sunkih se je umiril in jo poljubljal, pa spet začel prodirati v njo dokler se ni njeno telo zvilo v en sam krč. Takrat je vedel, da lahko z vso silo prodre in jo vzame do konca, še in še, dokler tudi sam ni začutil prekipevanje in vrhunec naslade. Končal je, se zleknil poleg nje in jo ljubkoval. Poljubljal jo je povsod. Poljub v njenem mednožju je ponovno sprožil val strasti in naslade. Ni se in ni hotelo nehati. Jemal jo je, tokrat počasi in nežno, dokler sama ni hotela močneje in hitreje. Še nikoli v življenju ni pomislila, da bi bila ona zgoraj, tokrat pa je spretno spodmaknile svoje telo in se zavihtela nanj. Igro je vodila zdaj ona in kot ji je najbolj ugajalo. Prijel jo je za boke in jo sunkoma vodil k sebi, dokler nista zasopla obležala. Nekaj časa sta tako ležala. Nato sta si brez besed popravila oblačila in odšla svojo pot. Srečala se nista nikoli več. To je bil seks, ki je ovrgel njeno trditev, da se lahko ljubi le, če je zaljubljena. Pa privolila je, ne na začetku, kasneje, ko jo je minil strah, ko si je pridobil njeno zaupanje. Kako starejši človek rabi malo za zaupanje. Kako zna oceniti, kaj bo dobro in kaj ne. Pa ni tistega bedastega ponosa več, ki bi nas omejeval, ni ega. Pa ne omenjam tega le zaradi Tinke in tega dogodka, to se nam skoraj vsem dogaja, ego je pogubna stvar.

Drugače pa je bilo početje Švarca Pepeta. Pokvarjen do obisti je bil, znašal se je zgleda na otroke. Ni premogel kanček dostojanstva, trohice zavedanja o tem, kaj je prav in kaj ne. Prava žival je bil, le hodil je po dveh nogah in se delal, da je človek. Niso ga spregledali. Zakaj je bil poslan meni na pot, ne morem razumeti. Kaj niso bile že dovolj očetove klofute, psovke in zmerjanje, da sem cigan. Da sem ničvreden, sem poslušal že odkar se spomnim, potem pa še to. Ni čudno, da si nisem upal nikomur pogledati v oči, nabili so mi manj vrednostni kompleks že zelo zgodaj. In občutek krivde me je spremljal na vsakem koraku. Ko so nekje kaj pogrešali ali izgubili, sem mislil da vsi gledajo mene in me krivijo.

Saj ni čudno, ko pa sem vseskozi poslušal le obsojanje, veliko bolj še kasneje. Z leti se je to samo še stopnjevalo. Na žalost se je to dogajalo v domačem krogu.

Švare Pepe je že na žago hodil prositi očeta, da bi ga sprejel na delo in seveda ga tudi uradno prijavil kot svojega delavca. Vendar ga je oče zavrnil. Hodil je tudi v Gradiško, ko sva z mamo bila sama na viničariji. Ob eni priložnosti me je zvabil na podstrešje, ter me oralno posilil. Bil sem nebogljen otrok, star le tri leta in pol. Kje je bil bog takrat. Na podstrešju je bila majhna linica skozi katero sva gledala. Da je dosegel moj molk je zagrozil in rekel: » Ce ne boš hotel, bom poklical tega gospoda policaja, in mu naročil, naj te odpelje v zapor. Ravno takrat je šel mimo.« Tako sem tiho in žalostno gledal, kako je tisti gospod odhajal, med tem pa je tudi Švare Pepe končal. Pomagal si je na koncu z roko, je bil pa pravi pedofil. Nisem videl, le slišal sem, kako se koraki oddaljujejo in vedel sem, da me ne bo nihče prišel rešit. Tega nisem nikomur povedal, saj me je občutek krivde in sramu spremljal vsa leta. Kot da sem sam počel kaj hudega, kot da nisem sam žrtev. Že doma sem moral molčati, ne odgovarjati, starejši so imeli vedno prav. Nikoli se nisem uprl, pa še premajhen sem bil, da bi vedel, kaj sploh počne ta Švare Pepe. Grozno je sopihal, mojo glavo potiskal naprej, da sem se kar dušil. Najbolj grozen pa je bil strah, saj nisem vedel kaj bo naredil z mano. Še dolgo so me mučile nočne more, kričal sem v sanjah, pomočil sem se velikokrat, mati pa ni vedela vzroka. Kriv je bil največkrat mraz, hlad ponoči, pa vedno kaj novega.

Še na pamet ni prišlo materi, kaj se je zgodilo z mano. Pa tudi niso razmišljali o teh stvareh. Otrok je le otrok, o njegovem trpljenju se ni razmišljalo, kot da smo roboti, kot da nismo imeli srca in duše. Danes se več govori o zlorabi in trpinčenju otrok. Ne morem verjeti, koliko tega je na svetu. Najhujši so tisti, najbližje otroku, ki jim otrok zaupa, pa taki, ki so blizu hiše, poznani, nevpadljivi. Še v družinah se to dogaja, pa ženske, matere molčijo, le kdo bi jih razumel. Moški, kot da morajo imeti, kot da jim pripada potešitev, izven vseh razumskih meja, s komer koli, le da se jim zahoče. Lastnega otroka pohabiti za vse večne čase, nadeti mu krivdo, onesposobiti ga čustvovanja, pristnega čustvovanja. Le malokateri otrok se pobere iz te agonije sam. Posledice vedno nosimo s seboj, v kakršni koli obliki. Za dolgo pa najprej potlačiš ta grozen dogodek daleč v podzavest, kot da se ni zgodilo, posledice so pa tu. Vedenjske motnje, take ali drugačne te spremljajo skozi življenje, vzroka pa ne najdeš. Kaj ne najdeš, niti zavedaš se ne, da vzrok obstaja. Le tisti, zadolženi za to nekaj pametujejo, imajo svoje razlage za to, le malokdo pa točno ve, kako pomagati.

Soočil sem se z dejanjem, storjenim nad mano, pomagala mi je žena. Kar nekaj težav sem rešil s tem soočenjem z resnico. Spoznal sem, da ne nosim več sramu v sebi, ker nisem nič kriv. Ni me sram pred ljudmi, ker nisem naredil nič slabega, sem vreden spoštovanja. Ne povešam več glave, ker me žena spoštuje, moje mnenje nekaj velja. Posluša me, prisluhne, sliši me in vem, da sem na poti ozdravitve. Pozabi se to nikoli, to dejanje, se pa ne umikam pogovorom na to temo, na glas lahko obsodim taka dejanja brez neprijetnega občutka ali sramu. Še manj pa krivde.

Zlorab je več vrst, ne štejejo samo fizične zlorabe, dostikrat so hujše psihične zlorabe, trpinčenje, nasilno podrejanje. Šikaniranje pa sem na svoji koži občuti dosti kasneje, v službi, saj sem naletel na šefa delodajalca, ki ni imel dobre samopodobe, pa se je znašal nad mano, prav pa mu je prišla moja diagnoza. Preden prepoznaš tak odnos traja in traja, pa še drugi ti ne verjamejo, da lahko tako ugleden gospod počne kaj takega. Vedno je bila kriva moja bolezen, da imam preganjavice, da stvari in dogodke potenciram, pa ni bilo tako. To je bil prikrit mobing, ki pa se je končal, ko sem se ponovno poročil in me je žena poučila o teh stvareh. Zloraba otrok pa je najgrozovitejše dejanje in vredno vsake obsoje in preganjanja ter kaznovanje storilcev.

V moji mladosti se je spalo skupaj s starši, velikokrat. Takrat nisem razumel, zakaj sestra ni kar na enkrat hotela več spati pri očetu, to je bilo kasneje. Pa nisem pomislil kljub izkušnji, da se pa mogoče nekaj dogaja, nekaj kar jo je pregnalo stran. O tem nisem nikoli razmišljal, prej, v mladosti, pač pa sem povprašal mamo, kaj se je zgodilo takrat. Mati je stara, uboga, pretrpela je veliko v življenju, pa sem jo zadel še s tem. Prišlo je do zlorabe, ne do konca, če lahko tako rečem. Do otipavanja je prišlo. Mati je krivila pijačo, danes, kako pa je odreagirala takrat, ne vem. Tabu teme so tabu teme. Se ne spominja teh dogodkov več dobro, pa je mogoče prav tako.

Oče je začel piti, včasih veliko piti, le delo ga je napeljevalo v pijačo, je rekla mati. Hodil je okoli za posli, pa so mu ponujali vsi, ni se mogel upreti. Saj je pridno delal in na kup vlekel materialne dobrine, delati pa smo morali tudi mi že od mladih nog. Le da stoji hiša, da je nov stroj pri hiši, da je spet nova parcela, pa je bil zadovoljen. Seveda je morala mati vso to zemljo obdelovati, pa mi, malčki, po svojih zmožnostih.

Oče je po odsluženi zaporni kazni prišel domov v Gradiško. Prodal je teličke in kupil štiri krave, ki so dajale mleko. Od Groznega Švarca st. je oče kupil en breg za seno. To je bilo na drugi strani Rošpoha. Njegova žena pa je hodila pomagati, sušiti in spravljati seno. Mama je vsako jutro dojila krave in mleko s kolesom vozila različnim strankam v Maribor. Ena izmed strank ki se je pisala Vernik, je bila v Hutter bloku, imeli so hčerko Anico in se ji je moja mama tako priljubila, da jo je hotela imeti za botro. Čez leto dni ji je željo tudi izpolnila. Na zadnjem prtljažniku kolesa je bil prečno pritrjen nosilec za dve kangli mleka, ob levi in desni strani zadnjega kolesa. Ena kangla je držala deset litrov mleka. To je mama delala približno dve do tri leta. Ko je oče krave prodal, smo spet bivali v Rošpohu, na delo v Gradiško pa se je hodilo vsak dan peš, včasih s kolesom. Že od same poti si bil utrujen, potem pa je bilo potrebno še delati. Še dobro, da je imel dan samo štiriindvajset ur. Tako razmišljam danes, takrat pa je dan nekako minil, življenje je teklo mimo mene, marsikatere stvari se ne spomnim prav dobro, še manj pa občutkov.

Čeprav sem bil zelo majhen se spomnim dogodka, ki bi lahko bil tudi usoden za mene. Tiste čase so starši navadili svoje otroke, predvsem zaradi pomanjkanja denarja za obutev, da so hodili bosi. Tudi jaz sem hodil bos. Vsako leto sem komaj čakal, da bi bila Velika noč, ker le od takrat sem lahko hodil bos, pa vse do začetka oktobra, le če še je bilo dovolj toplo. Mama mi je rekla, da od Velike noči naprej je zemlja požegnana in zato lahko hodimo bosi. Za žago je bila velika lesena lopa, kjer je bil v sprednjem delu že nažagan in zložen les, ki se je sušil. Takemu lesu se tudi drugače reče lesni polizdelki. V zadnjem delu te lope pa je bil hlev za prašička, svinjak, nad tem svinjakom so bile prečno nameščene lesene late, na katerih čepijo kure, ko gredo spati. Da so pa sploh lahko prišle do teh prečk, je bila poševno prislonjena na svinjak deska, ki je imela prečno pribite letve, približno na vsakih sedem cm. To pa za to, da so kure lažje hodile po tej deski in jim ni drselo. Tu je tudi bilo več manjših zajčnikov za zajčke. Po domače se jim je reklo zajčniki, ki so imeli vratca iz lesenih okvirjev in čez pritrjeno mrežo iz žice. Sicer so pa vsi hlevi za domače živali bili takrat iz lesa. Na tleh v lopi je bila kar zemlja, da se ob deževju ne bi hodilo po razmočenem blatu, so na ozke poti položili deske. Te deske so bile pribite z žeblji. Po vsej lopi smo se lovili in skakali otroci iz bližnje okolice in jaz. Zgodilo pa se je, da se je tu pa tam kakšna deska obrnila tako, da je oster rjav žebelj gledal v zrak. Pri lovljenju in skakanju sem s peto leve noge stopil direktno na rjav žebelj. To še za mene ni bilo dovolj, tako da sem z igro nadaljeval in sem stopil še s peto desne noge na rjav žebelj.

Po nekaj dneh so se pete zagnojile in nastale velike bule. Ležal sem v otroški posteljici po domače kinder ped. Vročina se je dvignila že čez 40 stopinj in sem mislil, da bom umrl. Spomnim se, da sem mami govoril« umrl bom, umrl bom.« Ker je zdravnik bil v Mariboru, je bilo predaleč in tudi prepozno priti do njega. Zato je oče šel k enemu lovcu po smodnik, po domače pulfer. Mama je skuhala čaja, natresla vanj smodnika, nalila v skodelico in mi dala za piti. Ko sem popil, mi je padla vročina. Tako sem kmalu ozdravel. Golo naključje in odpornost telesa mi je pomagala pri ozdravitvi, pa bule na petah so se odprle gnojne rane so se počasi sčistile, res počasi sem prihajal k sebi. Danes bi rekli temu sepsa, zastrupitev krvi, in le od sreče je bilo odvisno moje življenje. Kako bedno je bilo včasih življenje, zaradi znanja in neznanja so naša življenja visela na nitki. Kako malo se je skrbelo za ljudi, bolj so skrbeli za živali, ker je bilo od tega odvisna usoda cele družine, posameznik ni veljal veliko. Danes se mi kar malo milo stori ob misli na to, a tako je pač bilo. Občutkov in skrbi staršev nisem nikoli poznal, vsaj ne dosti. Bili so večinoma tiho, sprejemali so vse to kot usodo, čeprav bi se dalo narediti tudi dostikrat drugače. Mislim, da je bila vse skupaj le bližnjica do razrešitve problemov, niso vlagali kaj dosti truda, da bi stvari izboljšali, olajšali kakšno zadevo tako sebi kot drugim. Pa ne morem reči da so bili preveč verni, da bi hodili v cerkev vsak dan in bi iz tega izhajala ta vera v usodo in boga. Nekoč so govorili, tako je želel Bog, vzel ga je k sebi, taka je njegova usoda. Lepo, da verjame vsak v nekaj, tako brezpogojno, tako slepo pa le ni prav. Poznate tisti rek »pomagaj si sam in bog ti bo pomagal« in to je res. V prvi vrsti si moraš pomagati sam, vse narediti sam, kar je v tvoji moči. Čakamo srečo, namesto da si jo sami ustvarimo. Naši niso znali drugače, tako se je včasih živelo, in njihovi starši so tako živeli.

Mama postane botra . Ko je minilo leto, odkar je spoznala Anico Hernik, ko je v Hutter blok vozila mleko, ji je Anica sama rekla:

»Tota gospa se mi dopade, jaz bi jo imela rada za botro.«

Anica ni imela prave mama, ampak mačeho. Mačeha ji je rekla, da gospo Marijo lahko ima za botro, če hoče. Anico je mačeha zapostavljala, ker pa je bila moja mama prijazna do nje, jo je vzljubila. Birma je bila v Stolni cerkvi. Ata je tudi bil zraven pri birmi. Doma pri Hernikovih, Aničinih starših je bilo kosilo. Kasneje sta ata in mama odšla domov v Rošpoh. Anica se je navezala na mamo in je mnogokrat rada prišla k nam na obisk, posebno še takrat ko smo živeli v Košakih in smo bili bližje Mariboru.

Ja, in rodila se je deklica, nov član družine, sestra, o kateri sem že nekaj govoril. Seveda sem preskočil več let. Sedaj pa lepo po vrsti. Sestra se je rodila 1957 leta doma, v Rošpohu . Oče je bil ta dan od hiše, po opravkih je šel. Mama je dobila popadke in sosedje so poklicali babico. Star sem bil štiri leta in pol. Nenehno tekanje sem in tja po hiši mi je dalo vedeti, da se nekaj dogaja. Da ima mama v trebuščku dojenčka, nisem vedel. To se otrokom ne govori, ne takrat. Poslali so me iz kuhinje na dvorišče, ko je prišla babica. Na štedilniku se je grel velik lonec vode, na mizo so zložili rjuhe, mamo poležali na posteljo. Več nisem videl. Rekli so mi, naj oprezam za štorkljo, ki bo priletela in v cekarju prinesla otročička. V slepi veri sem tekal od vogala do vogala in oprezal za ptico. Pa je nisem videl, le jok sem zaslišal iz hiše. Pri porodu je bila z mamo samo babica. Sestrico ti je prinesla štorklja, so mi rekli, jaz pa sem debelo gledal, saj štorklje ni bilo videti. V kuhinji je mati držala v naročju povito štručko, malo sestrico, ki je že zaspala. Dala ji je ime Regica, kar so seveda zapisali tudi pri krstu. Na to ime se je spomnila, ker je tudi soseda imela hčerko Regico. To je tista soseda, ki je imela oblačila za Miklavža in njegovo spremstvo. Po tiho sem se približal postelji, se zazrl v malo glavico, ki je imela že laske. Babica je odhajala, ko se je na pragu prikazal oče in mu povedala za hči. Razveselil se je kot že dolgo ne. Hči je bila njegova želja, ne vem, zakaj nisem mogel takrat razumeti tega pretiranega veselja. Ata jo je kar poimenoval Bača. Pozornosti nisem bil deležen nobene, ne tedaj niti kasneje. Samo mati me je obrajtala, zakaj, pa sem zvedel dosti kasneje, ko sem že odrastel. Seveda sem vedno čutil razliko v odnosu očeta do mene in sestre. Kaj točno je res, ne bom vedel nikoli, pa se niti ne ženem za to resnico. Saj pravi odgovor je odšel v grob z očetom. Moje domneve in mamina razlaga pa nista čisto potešile moje radovednosti. Mogoče odkrivam neko resnico, ki mora biti skrita, ki nikomur ne koristi.

Že ko sem se jaz rodil je ata kupil otroški voziček od gospoda, ki mu je šel za pričo pri poroki. Imam fotografijo na kateri stoji mama z Regico v naročju, ob mami sem jaz in se držimo vozička, fotografirano pred kuhinjskim oknom. Voziček je bil ovalen, pretežno lesen, bele barve. Kolesa so imela polno črno gumo, tam, kjer so bila kolesa pričvrščena na os, pa so bili pričvrščeni svetli pločevinasti pokrovčki. Streha vozička je bila tudi ovalna, povrh pa črno platno, ob straneh pritrjeno z neti, tako da se je dalo po želji odkrivati platno. Ta voziček je odslužil svoje čez nekaj let, saj smo se z njim igrali še potem, ko smo bili zanj že preveliki. Za igranje je služil. Sosedova deklica ga je rada vozila, nanj naložila vse mogoče stvari in jih vozila okoli po vasi. Hodil sem z njo, včasih, največkrat pa sem jo čakal doma. Bila je stara približno toliko kot jaz. Ime ji je bilo Silva in se je zelo rada hodila k meni igrati. Nekoč me je nagovorila, da se greva igrat nekaj posebnega. Peljala me je v stranišče, zraven žage je bilo, na štrbunk, tja sva se skrila, slekla in se igrala za ate in mame. Kako je bilo to videti, ko so naju zalotili ne vem. Spomnim se le, da sva se dotikala en drugega, s telesi silila en v drugega, da tako delajo njeni doma, je rekla. Pri igranju naju je zalotil moj oče in me fino pretepel z usnjenim pasom, da sem bil ves v modricah. Ni me vprašal, kaj sva delala, zakaj sva se slekla, v mislih je imel le odraslo razlago početja. Za naju je bila to igra, kar pač počnejo ata in mama v postelji. To igro je videla mala Silva in mi jo je pokazala. Že takrat sem dobil občutek, da je to igranje ate in mame zelo slabo početje, slabo početje na sploh, tudi za ata in mamo. Le zakaj to počnejo, če se zasluži tako huda kazen. Mogoče pa moji tega ne igrajo, sem si mislil, saj jih nihče ne pretepe. Samo mamo je oče včasih tepel, pa sem mislil, da se je igrala ata in mamo. Kaj več pa nisem razmišljal o tem, saj mali otroci ne vedo prav nič o odnosih med možem in ženo. Za nas sta bila le oče in mati. Eno grenko izkušnjo, travmo sem že izkusil pri treh letih. Ne da se primerjati tega in takratnega dogodka, pa vendar, s spolnostjo sem se soočil zelo zgodaj. Taki dogodki so me zaznamovali v življenju, pokvarili prve prave pristne odnose med moškim in žensko. Ne da bi imel problem z ženskami, problem sem imel v sebi, s pogledom na sam odnos. Že tako so pubertetniki in kasneje odraščajoči fantje polni sebe in polni hormonov, hitijo s spolnostjo, kot da bodo kaj zamudili. Zato se mi ni zdelo pomembno, ali je tudi dekle za takojšen skok v posteljo. Videl sem le svoje potrebe, da se nekaj dela in da sva prišla do postelje. Orgazem mi je bil poglavitni, danes pa vidim, da je vse kaj drugega prej potrebno pri dobrem odnosu med partnerjema. Vsako obdobje ima pač svoje dojemanje medsebojnih odnosov, človek raste in dozori, se uči celo življenje tudi na seksualnem področju.

Regico sem moral paziti jaz in ko je že dobro hodila, pa je nisem mogel kaj dosti loviti, saj se je večji del dneva potepala okrog sosedov. Imel sem dosti dela z njo in njenim beganjem po vasi. Na skrivaj se je izmuznila iz hiše ali dvorišča, bila je urna in prebrisana. Skrivala se mi je za vogali in po drvarnicah, kjer je našla tudi največ stvari za igranje. Največkrat je hotela po vasi sama, ne da jo nadzira starejši brat. Vem, da se vam bo slišalo vse skupaj čudno, takrat pač so bili kruti časi. Prepuščeni smo bili samim sebi, odvisni od malo starejših bratov ali sester. Ne spominjam se, kako je bilo drugje, pa vendar ne dosti drugače, saj smo se dobivali vaški otroci vsak dan in počeli stvari, ki so nam padle na misel. Še dobro, da smo ostali živi, zgodila se ni nobena tragedija glede na to nekontrolirano naše početje.

S sestro sva imela malega kužka, črno belega mešančka, s katerim sva se igrala. Tekali in lovili smo se ter valjali po tleh na travniku blizu gozda. Iz lesa izdelana kost je zelo prav prišla, vrgel sem jo, kot otrok misleč, da zelo daleč, a bilo je le nekaj korakov. Kužek je stekel za njo jo pobral z zobmi in mi jo prinesel nazaj. Še vedno imam fotografijo, na kateri smo fotografirani na travi pred hlevom jaz, kuža in moja sestra ter mama s prašičkom.

Dva dogodka pa bi se za mojo sestro lahko končala skoraj zelo tragično. Pozimi sem moral jaz paziti sestrico in spati z njo na kavču v kuhinji, pa sem jo preveč pokril in skoraj bi se lahko zadušila. Na srečo je pravočasno prišla mama, tako je preprečila najhujše. Ta dogodek je natančneje opisan že na eni od prejšnjih straneh.

Drugi skoraj tragični dogodek pa se je pripetil malo kasneje. Mama je utrujeno sestrico dala v mojo otroško posteljico, po domače se ji je reklo kinder-ped. Da bi mački bilo toplo, se je ulegla na sestrina usta in zopet bi lahko prišlo do zadušitve. Mama pa je mačko pravočasno videla. V grozi jo je zgrabila, odprla vrata ter jo vrgla čez prag na dvorišče. Mačke niso nikoli več smele biti v hiši, redno smo zapirali vrata in zvečer pregledovali sobo, da se ni kam katera skrila. Težko jih je bilo navaditi novega reda.

V Rošpohu smo večkrat imeli koline in to po navadi pozimi. To je bil domač praznik, saj smo se otroci do sitega najedli mesa in ostalih dobrot. Saj v tistih časih meso ni bilo pogosto na jedilniku. Ko so bile koline, je bila za malico pečena kri. Ta se je naredila po starem receptu: v posodo, v kateri je bila kri, se je prililo malo mleka, dodalo nekaj žlic moke in s šprudlom zašprudlalo, to se je reklo po domače, dokler ni nastala ravno prav gosta in še tekoča snov. To je delala mama in še tekočo zmes vlila v pekač ter v pečici spekla. V pečici se je kri malo dvignila. Tudi jaz sem jedel, ker mi je bila dobra pečena kri. Za kosilo je mama iz svinjskih kosti, katerim je dodala korenje in peteršilj, skuhala juho. Skuhala je tudi krompir in ga prepražila, stenstala, smo rekli doma. Zraven pa je še dodala veliko skledo zimske solate.

Mama je klobase in rebrca dimila doma. Mam je znala narediti tudi odlične prosene klobase, bile so sladke ravno pravšnje za nas otroke, naredila pa je tudi dobre krvavice. Brez dodane krvi pa so bile bele kašnate klobase. Vse to se je že naučila doma pri svojem očetu. Peč s kotličkom, po domače alfa, ji je prav prišla, v njej je navadno kuhala krompir, korenje, svinjsko peso, repo itd. Vse to je bila krma za prašiče. Alfo je pripravila za dimljenje tako, da je nagnila kotliček, ki je imel ob straneh tečaje in nad kurišče peči postavila narobe obrnjen zaboj za jabolka. V zaboju so bile prečke, na katere je obesila klobase in svinjska rebra. Dimila jih je tako, da je v peči pripravila ogenj, pazila, da se ta ni razplamtel in to tako, da je nanj dajala žagovino. S tem je dušila ogenj in bilo je polno dima. Spoznala se je na stvar, da je bilo ravno prav in kvalitetno dimljeno. Seveda je bila to prava improvizacija, saj prave dimnice nismo imeli. Mama je skuhala svinjsko glavo, ločila meso od kosti in meso na drobno narezala. Meso je posolila, popoprala in z njim napolnila svinjski želodec. Ko je bil želodec poln ga je zaprla tako, da ga je zašila z laneno vrvjo. Nato je želodec obtežila in pustila en dan tako, da se je stisnil. Tudi želodec je mama dimila. Delala je vse mogoče. Oboževala pa je tudi rože, za njih pa ni imela dosti časa, na žalost. Rasle so prosto po vrtu, le vrtnice ji je uspelo vzgajati.

Mama je imela posajene rože tudi v podolgovatem koritu, na okenski polici. Okno, ki je iz kuhinje gledalo na dvorišče, je na zunanji strani imelo polico, na kateri je stalo to korito. Kura je skočila na korito z rožami in toliko časa brskala, dokler ni lončeno korito zlezlo čez rob police, padlo na tla in se razbilo. Na tleh je bilo polno zemlje, lončenih razbitin in polomljenih rož. Oče se je ravno tisti čas mudil pri kmetih in se dogovarjal za posel. Po navadi so ga postregli z dobro jedačo in tudi nobenemu kozarcu vina in žganja se ni odrekel. Spil je vse kar so mu ponudili. Oče je bil hud, ko se je napil. Ko se je vračal v takšnem stanju domov je bil še bolj hud in pretepel mamo, ker ni takoj pospravila zemlje, lončenih razbitin in polomljenih rož. Ko se je napil, se je tepež pogosto dogajal.

Najlepši čas je bil, ko sva z mamo bila sama doma, poslušala sva najraje narodne pesmi, ki so jih predvajali preko radia. Narodno pesem, ki se jo spomnim od takrat je pesem »Tam kjer murke cveto in tam kjer ptički pojo.« To je bila tisti čas zelo predvajana narodna pesem. Še danes jo včasih slišim, pa ne na radiu, pač pa na TV, oddaje po domače. To so utrinki iz domače skrinje. Že takrat sem se navdušil nad glasbo in predvsem harmoniko. Kasneje sem to željo udejanjil.

Nekega dne so se iz Kamnice čez našo vas Rošpoh v Murgrabnu peljali v koloni vozov s konjsko vprego cigani. Ciganke so bile oblečene v živo pisane obleke. Lase so imele spete z ruto ali pa spuščene. Skoraj vse so imele dolge, skodrane lase, pa njihovi otroci tudi. Celo fantki so imeli dolge lase, pa umazana lička. Prav pogosto ciganov nismo videli na našem koncu. Za nekaj časa so se utaborili na jasi blizu potoka. Vozove so speljali v polkrog, tako da so imeli dostop do potoka, od zadaj pa se ni dalo priti v tabor. Cele dneve je bilo precej živahno v njihovem taboru. Radi so peli, imeli so celo posluh, pa plesali so radi. Za mene je bilo zanimivo zato, ker je imel starejši cigan harmoniko in je cele dneve raztegoval meh. Kar dobro mu je šlo. Bližje si nisem upal, saj je bil v meni zakoreninjen strah pred njimi. Nekateri so res izgledali hudi, predvsem nekateri mladi fantje so bili precej ognjeviti. Kaj hitro se je med njimi vnel prepir, so pa znali tudi udariti. Pa saj kakor hitro se je začelo vreščanje, se je tudi poleglo. Vreščale so stare ciganke, mlade pa so se spogledovale z mladimi fanti. Tudi zaradi tega se je vnel velikokrat prepir. To so znale povedati tudi vaške čenče. Ni jim bilo všeč svobodno življenje ciganov. V glavnem je bilo več družin skupaj, raznolikih starosti. Vedelo pa se je že na pogled, kateri je bil glavni, starešina so mu rekli. Nekako spoštljiv odnos so imeli do njega. Imeli so svoje zakone, svoj način obnašanja, čisto drugačne navade od naših. Za nekatera naša dekleta je bilo to mikavno, tako na skrivaj. Pa fantje so bili lepi, porjavela, naga kože jih je zelo privlačila. Še posebej Beno, mlad cigan, ki se je postavljal z lepim mišičastim telesom je popolnoma obnorel mlado Klaro. Na skrivaj ga je hodila gledat skozi grmovje, ko je hodil v potok lovit ribe. Kar z golimi rokami jih je lovil in uspešen je bil pri tem. Na sebi je čutil njen pogled, se ozrl in se nasmehnil. Zardevala je tam za grmom, pa zbežala hihitajoč se. Tudi njegovo oko se je zagledalo v lepo mlado deklico Klaro, nekajkrat si je privoščil celo sprehod po vasi, da bi videl, od kje prihaja. Postrani so ga gledali vsi moški, ker se je to ponovilo nekajkrat. Klara si seveda ni upala stopiti do njega, so pa seveda takoj vedeli, zakaj je ta fant tu. Ujeli so hrepeneč njen pogled, kam gre in na komu se je ustavil. Pa njegov široki nasmeh, Beno je imel lepe bele zobe, pa prešeren nasmeh, ki je prevzel mlado deklico. Starši so jo nagnali v hišo, bila je ravno prav stara za ljubezen, Beno pa tudi. Takih vezi pa niso odobravali, sramota je bila to za družino. Na dekle so zelo pazili, da se ne bi izmuznila brez njihove vednosti ven. Za vsak korak jim je povedala, kam gre. Njena prijateljica jo je celo obsojala, češ, kaj ga gledaš, on je cigan. Ne boste verjeli, ravno ta prijateljica je nedolgo za tem pobegnila s tem ciganom. Kako in kdaj sta se zapletla nihče ne ve. Samo enkrat so jo videli zgodaj zjutraj priti iz pašnika, pa so jo pohvalili, kako pridna je, da dela že tako zgodaj zjutraj. V resnici pa je bila ta noč njuna, z Benom sta se takrat ujela v ljubezensko mrežo, ki je odpeljala Zofko daleč stran. Starši so bili zelo osramočeni, saj je bila Zofka prva, ki je kamenjala Klaro in njeno simpatijo z mladim ciganom. Na hitro so se pobrali iz vasi, za seboj pa pustili opustošenje. Tudi na jasi ob potoku so pustili polno odpadkov, ciganska posla, so modrovali stari ljudje. Da bi odpeljali s seboj vaščanko, niso nikoli slišali. Vse je enkrat prvič, pa nič niso starši morali narediti, saj je bila dekle polnoletna in za stvar.

Za nas otroke je bil to trepet in groza, saj so nas starši plašili, da kradejo otroke. Po tem dogodku pa še posebej. Ukradli pa so vse, kar se je ukrasti dalo: kokoši in druge domače živali itd. Ukradeno so vrgli na vozove in peljali naprej. Mama je rekla, da res kradejo tudi otroke. Midva z Regico sva se skrila pod žago. Ko so se peljali mimo naše hiše so mimo grede ulovili kuro in se peljali naprej. Druge stvari je mama z dvorišča že prej pospravila, da jih niso odnesli. Še dolgo potem, ko so cigani že odšli, sva si z Regico upala priti na domače dvorišče. Kar neprijetne dogodivščine so zaznamovale moje dojemanje ciganov, nekaj slabega je ta beseda pomenila. Tudi kasneje se ni dosti spremenilo moje mnenje, saj so imeli vsi cigani, v mojem bližnjem srečanju z njimi, nekaj slabega v sebi. Vsa njihova navihanost, laganje, kraje so zaznamovale vso njihovo populacijo. Če si imel posla z njimi so te hitro okrog prinesli. To se je zgodilo tudi meni, ko sem bil v zrelih letih. Dosti, dosti kasneje se je moje mišljenje le malo spremenilo, saj sem srečal drugačne, z drugimi navadami in načinom življenja. Četudi so živeli v kolibah, odmaknjenih iz urbanega naselja, so se znali malo bolje vključiti v življenje in se približali našim navadam. Celo v šolo so začeli pošiljati svoje otroke. Danes je seveda popolnoma druga pesem, kot pred toliko leti, za tiste, ki se hočejo izobraževati seveda, pa delati. So pa povsod izjeme seveda. Ne da bi sodil, daleč od tega, opažam pač razlike med njimi, Romi.

Spomladi 1958 leta seje ata zaposlil v tovarni Marles, to je bila lesno predelovalna industrija, kjer so žagali les in izdelovali kuhinjsko pohištvo, ter Marles hiše. Njegovo delovno mesto je bilo merilec hlodovine. Dva delavca sta razlagala hlode, ki jih je pripeljal tovornjak, on jih pa je sprejemal in sproti meril dolžino in povprečni premer. Podatke je zapisoval v sprejemni list, nato je moral še izračunati koliko kubičnih metrov lesa je prevzel. Njegova vsakdanja pot je bila s kolesom, ob peti uri zjutraj iz Rošpoha, po naši dolini Murgraben, tako se je imenovala, pa preko Kamnico in po elektrarni Mariborski otok čez Dravo do Marlesa in po službi nazaj. Za pozimi je dobil zimsko bundo, hlače in rokavice. Zaradi očitkov, da preslabo meri hlodovino je, približno po enem letu samovoljno zapustil Marles. Očitno ni bilo to delo za njega, saj je bil navajen čisto drugačnega tempa in sam svoj gospod je bil nekoč. Težko se je bilo prilagoditi delu v skupini in biti podrejen delavec.

Mama je ves čas pridno hodila vinograd obdelovati, in ker bi morali deset let grozdje oddajati v zadrugo, zaradi kredita, da bi ga odplačali. Najprej pa sta s Francom toliko let truda porabila, da sta sploh vzgojila trto, da bi rodila grozdje. Se ji je za malo zdelo, da bo še deset let zastonj delala. Zato se je neke ga večera, ko je prišel oče iz službe z njim pogovorila. » Franc, če imaš denar, pojdi na Kmečko zadrugo in vprašaj, če lahko puf, to je po domače, oziroma kredit poplačaš.« In dovolili so mu, daje ata poplačal kredit. Mam je bila zadovoljna, da ni rabila več zastonj delati v vinogradu. Pa čeprav je vedno imel ves denar Franc.

Četudi sem bil majhen, nikoli ne bom pozabil miklavževanja. Soseda v naši vasi, malo naprej od Maličevih in Zajčevih, ne daleč od nas, je imela vsa oblačila in opremo za Miklavža in parklje. Maličevi fantje, ki so bili že večji, so se pri tej sosedi preoblekli v Miklavža in parklje. Po vasi so hodili in strašili otroke, posebej glasni so bili parkeljni, ki so ropotali s ketnami oziroma verigami. Ne vem zakaj je mama pustila vrata odprta, ali zaradi tistih nekaj bombonov, ki mi jih je dal Miklavž, vem pa samo to, da so me parkeljni na smrt prestrašili. Tako hudo sem se jokal, da me je lomil fras, to se je takrat tako reklo. Komaj sem prišel do zraka, dušil sem se in ves sem se tresel.

Za nas .otroke, je pa ostal v zelo lepem spominu tepežni dan. To je po krščanskem koledarju 28. december. Na ta dan smo lahko otroci natepli starejše ljudi. Odrezal sem si vrbovo šibo in šel skozi gozd na vrh hriba, kjer so živeli starejši sosedi. Simbolično so bili tepeni z mojo šibo. Navada pa je bila takrat takšna, da so otrokom dali na ta dan nekaj denarja- drobiža. Zelo sem si zapomnil to, da so sosedi tudi meni dali nekaj denarja, tokrat prvič. Saj niti ne vem, kaj sem storil z njim.

Blizu naše hiše, v Rošpohu, je pod vznožjem gozda bil majhen hrib, ravno primeren, da smo se otroci lahko sankali in smučali. Najprej sem imel sanke, da sem se na tem hribu pozimi ko je bil sneg večkrat lahko sankal s sosedovimi otroci, kasneje tudi oba s sestro. Ko se je ata vozil v Marles v službo sem ga prosil, naj mi kupi smuči. In res. V Mariboru je kupil pol metra dolge smuči in mi jih prinesel domov. Zelo sem bil vesel, saj sem že imel ene stare usnjene gojzarje oziroma planinske čevlje, doma. Na peti gojzarja so mi naredili zarezo, žleb, da sem si jih lahko takoj pripel z vezmi, ki so ji h imele nove smuči in jih na sosedovem hribčku preizkusil. Vezi so bile jeklene na vzmet, katera se je dala prilagajat po velikosti čevlja. Seveda so bili tudi prvi padci, vendar nič hudega. Kadar je na novo zapadel sneg, smo s prijatelji najprej učvrstili progo.

Spomnim se, da ga je enkrat zapadlo dober meter, šibile so se strehe, to pa za tisti čas ni bilo nič posebnega. Sosedje Zajčevi, kjer sta živela moja prijatelja Janko in Friček, so sneg rezali na strehi od zgoraj navzdol ob opeki. Saj se je ta že kar šibila pod težo snega. Po dolžini so najprej položili štrik ali jekleno zajlo po domače, ne vem več čisto točno. Na špic strehe, vrv je bila dolga in sta na tleh, dva krepka možaka vlekla vrv sem ter tja, kot da bi žagala sneg. Ko je bil sneg prerezan, je cela plahta snega zdrsnila na tla, najprej ena stran nato še druga in rešili so streho.

Učvrstitev proge je potekala z že vnaprej dogovorjenem postopku : s smučmi smo se postavili povprek hriba in tako prečno hodili gor in dol po hribu, dokler ni bila proga utrjena. Druga proga pa je bila z manjšo skakalnico že za bolj izurjene smukače in skakalce. Ko sem se jaz naučil že kar dobro smučati, sem tudi sam šel nekaj krat skočiti na skakalnico. Morate si mislit, nisem bil slab, saj me ni bilo strah višine. Odriv sem imel lep in s tem sem se lahko pohvalil pri deklicah. Da si ne boste mislili, skakalnica je bila malo večja kot kakšen večji greben na hribu, le malo smo vse skupaj učvrstili, pa smo že skakali. Mali smo bili, zato se nam je tisto zdela velikanka in dober uspeh je bilo ostati na smučeh po skoku.

Ob progi smo naredili ogromnega snežaka, zavili smo ga v šal, opremili z metlo in lončeno kapo. Korenčkov nos ni dolgo ostal na svojem mestu, kam je izginil, ne vem. Nadomestilo je bilo bolj klavrno, en lesen klinček, ki se je našel na robu gozda, je krasil našega možaka. Poimenovali smo ga Bučko, zaradi precej okrogle oblike, saj je bil podoben vaškemu posebnežu, hecnemu stricu, doma na koncu vasi. Bil je bolj kot tista ruska Baboška, okrogla in rdečelična, kot naš norčavi striček. Vsak dan je zganjal norčije po vasi, kot da nima drugega dela. Le pozimi ga ni bilo dosti videti, zato smo ga otroci malo pogrešali. In tako je prišla ideja o snežaku Bucku, malo smo ga kepali in tam je ostal zelo dolgo. Že prvi spomladanski žarki in prvi zvončki so bili tu, on pa je še vedno kljuboval, saj je bil okrogel. Pomagali smo mu pri življenju z dodajanjem snega, dokler ga je bilo še kaj. Tudi z obronkov gozda smo ga nosili, kjer je bila dolgo senca in se je obdržal. Počasi pa se je le sesedel, je bilo pa tudi konec zimskih radosti. Čakalo nas je novo obdobje, toplejše in dnevi so postali daljši za naše pohode po vasi. Ni pa sameval naš gozd, saj smo ga obiskovali tudi precej pogosto.

^*Objavljamo četrto poglavje iz knjige Bolečina, upanje in strast – resnična zgodba, ki je izšla v samozaložbi leta 2020.

NOVA OBLEKA

V gozdu je nekoč živel zajček. Zelo rad se je kotalil po pisanih tratah, grel na toplih sončnih žarkih, najraje pa se je občudoval v potoku.

»Moj kožušček je najlepši!« se je včasih rad pohvalil pred zajčjimi prijatelji. In res, njegov kožušček je bil srebrn kot mesečina. »Kaj se bahaš,« so mu oporekali drugi zajčki, »naši kožuščki so tudi lepi!«

Dnevi so minili. Trate niso bile več zelene. Slekle so svojo pisano obleko. Listi so padali z dreves, gozd je bil naenkrat gol. Lene jutranje megle so se vlekle po gozdnih poteh. Sonce se je redko prikazalo na nebu.

»Joj,« je žalostno ugotavljal zajček, »na travniku ni več cvetic.«

Dolgoušec je pogosto ostajal v svojem brlogu. Ko je bil zrak toplejši, je pokukal iz svojega skrivališča. Večkrat pa je zapustil svoj dom šele, ko je začutil lakoto. V gozdu ni bilo več dovolj hrane. Narava je bila skopa, travniki pusti. Bližala se je zima.

Nekega dne se je zajček prebudil, se pogledal in vzkliknil: »Dlako izgubljam, moj kožušček!« Kratkorepec se je začudeno začel opazovati. Najprej je pogledal desno, sprednjo taco, potem levo, nato je začel opazovati trebušček. Med srebrnimi dlakami je zagledal bele.

»Bel postajam!« se je prestrašil in zaskrbljeno pomislil: »Da nisem zbolel?!« Nekaj časa je opazoval trebušček, nato si je skušal pogledati rep.

»K potoku moram!« si je dejal, zlezel iz luknje in stekel na breg bistrega potoka.

Zajček se je plaho približal bregu potoka in pogledal gladino. Ni se motil. Med srebrnimi dlakami so mu začele rasti bele. »Joj, moj rep!« se je zgrozil, ko je opazil, da ima bel rep. Dolgoušec je buljil v svojo podobo, ki se je izgubljala v globokem potoku, nato se je razočarano vrnil domov.

Naslednjega dne je bil zopet pri potoku. Gledal se je in gledal. Bele dlake niso zginile. »Kmalu bom ves pegast,« je žalostno ugotovil in pomislil: »Vrnil se bom čez nekaj dni.«

Zajček je nekaj dni počival v svojem brlogu. Ko se je opogumil, je zopet šel k potoku. »Joj, sem grd,« je zajokal, »meni pristaja srebrn kožušček, sedaj sem podoben drugim zajčkom. Nihče me ne sme videti takega. Skrivaj bom iskal hrano.«

Star zajec, ki je v grmovju iskal hrano, je slišal zajčji jok. Približal se je bregu potoka in radovedno vprašal: »Zakaj jokaš?«

Zajček ga je žalostno pogledal in odgovoril: »Poglej, bel postajam. Moj lep srebrn kožušček izginja!« »Ne skrbi, nisi zbolel!« ga je potolažil stari zajec. »Kako nisem zbolel?!« se je čudil zajček, »dlako vendar izgubljam, poglej, še gol bom ostal!«

»Zima se bliža in menjuješ obleko,« ga je skušal pomiriti zajec. »Mi zajčki jeseni menjamo obleko. Zima je mrzla in poletni kožušček zamenjamo z zimskim, toplejšim kožuščkom.«

»Zakaj pa potem spreminjam barvo?« se je začudil zajček. »Bel postajaš, ker pozimi zapade sneg. Sneg je bel, s srebrnim kožuščkom se težje skrivaš pred zasledovalci,« je pojasnil modri zajec.

»Narava za vse poskrbi,« je ugotovil zajček. »Seveda,« je prikimal zajec, »zato ne jokaj!« »Ne bom več jokal!« je obljubil zajček in veselo odskakljal domov, saj je spoznal, da bo z belim kožuščkom pozimi varnejši in toplejši.

PRAZNI HLADILNIK

Vitko in plavolaso dekle v bundi in kavbojkah je zavilo z ulice na dvorišče stanovanjskega bloka. Položilo je težko nakupovalno torbo na tla pred pragom vhodnih vrat, pobrskalo v žepu nahrbtnika, našlo pravi ključ in ga vtaknilo v ključavnico. Ključ je zaškrtal in zarožljal. Najstnica je obrnila ključ. Mehanizem vhodnih vrat je deloval kot namazan, zato so se vrata odprla. Ni pozabilo pred hišo nakupovalne torbe, nabasane do vrha z dobrotami.

Mojca Mrak, tako ji je bilo ime, je smuknila v dvigalo v veži, pritisnila gumb, da je dvigalo urno švignilo po jašku navzgor do nadstropja, kjer je bilo njeno stanovanje. Vrata dvigala so se razprla in stopila je na podest odšla v stanovanje.

Slekla je bundo, jo obesila na obešalnik v predsobi, šla v kuhinjo in položila težko nakupovalno torbo na mizo. Domača muca je bila v hipu za njenimi petami.

»Mijav, mijav, mijav!« je moledovala.

Mojca je pogledala tigrasto muco, ki se je motala okrog njenih nog.

»Ne bodi nestrpna, Mica! Malo potrpi, da pospravim hrano v hladilnik, potem dobiš zvrhano skodelico mleka,« je dekle skušalo pomiriti muco, toda mačka ni prenehala mijavkati. Naenkrat je skočila na mizo in potisnila gobček naravnost v nakupovalno torbo.

»Ne, to ni zate,« jo je Mojca strogo pokarala, jo vzela v naročje in jo postavila na tla. »Tule počakaj in daj mir, razvajena muca!« je ukazala in odprla hladilnik, mačka pa je urno švignila in se znašla med njenimi nogami tik pred odprtim hladilnikom in gledala vanj.

Mojca je vzela mleko v tetrapaku iz hladilnika, zaprla hladilnik, poiskala skodelico in nalila vanjo mleko ter postavila skodelico na tla pred muco.

»Tu je tvoje mleko, neučakana muca,« je dejala Mojca.

Mačka se je približala skodelici, povohala belo tekočino, nato pa slastno pila, vendar je njeno pitje zmotil vonj šunke, ki jo je Mojca potegnila iz nakupovalne torbe in postavila na mizo.

Mačka je bila zopet v hipu na mizi tik pred papirjem, v katerem je bila zavita dišeča šunka.

»Šunka ni zate,« je Mojca opozorila radovedno živalco, vzela muco v naročje, jo pobožala in jo posadila na tla pred skodelico z mlekom ter strogo zabičala mački: »V posodi imaš mleko, zato bodi pridna in nehaj nagajati!«

Muca je pogledala dekle, povesila glavico in spustila jezik v skodelico, polno mleka, ter spila požirek bele okusne tekočine. Prvemu požirku je sledil naslednji požirek in naenkrat je bila skodelica prazna. Mucka je polizala z jezikom zadnjo kapljico mleka, ki se je še držala dna posode, nato je pogledala dekle in zamijavkala: »Mijav, mijav!«

Mojca je medtem pospravila vso hrano iz nakupovalne torbe v hladilnik, zato je sedela pri mizi in rezala žemljo, da bi si pripravila sendvič. Na mizi je namreč ostala šunka, ki ni bila več zavita v papirju, ampak je čakala na svoje mesto v sendviču. Plavolaska je pogledala muco in vprašala: »Ti bi rada šunko, kajne?« »Mijav, mijav, mijav!« je mačka odgovorila in proseče gledala Mojco, ki je stegnila roko, vzela košček šunke iz papirja in ga dala mački. »Ta košček je zate,« je dejalo dekle.

Mačka je najprej temeljito povohala šunko, nato pa okusno dobroto pospravila v želodček in potrpežljivo čakala naslednji kos šunke. Mojca se je prijazno nasmehnila razvajeni mački, vzela še en kos okusne šunke, jo dala muci in dejala: »Ta košček je še zate, potem pa daj mir!« Kos šunke je hitro izginil v mačjem želodcu. Mojca je zavila šunko v papir in jo spravila v hladilnik.

Mucka je ves čas opazovala dekle v kuhinji in čakala na naslednji kos šunke iz hladilnika, a hladilnik je ostal tesno zaprt. Mojca je počistila mrvice kruha z mize, spravila kruh v košarico, umila skodelico in odšla iz kuhinje. Muca je sledila dekletu in mijavkala, a šunke ni dobila od Mojce, ki se je lotila domačih nalog. Mačka je bila zvečer zopet pred hladilnikom, a Mojca se ni zmenila za šunko v hladilniku. Dekle je sedelo pred televizijo in gledalo priljubljeno nadaljevanko.

Ker ni bilo Mojce v kuhinjo, se je mačka opogumila in poskusila s taco odpreti hladilnik, a vrata hladilnika so ostala tesno zaprta. Mačka se je oddaljila od hladilnika in prisluhnila zvokom televizije, ki so odmevali v stanovanju iz dnevne sobe. Muca je zopet skočila na vrata hladilnika, se obesila nanje in s sprednjima tacama potisnila kljuko vrat hladilnega stroja, toda hladilnik se ni še odprl. V dnevni sobi je Mojca medtem zaprla televizijo in se odpravila spat, mačka pa je ostala v kuhinji in se postavila pod mizo ter počakala, da je bila v hiši popolna tišina.

Ko je bilo tiho v stanovanju, se je mucka previdno približala hladilniku, skočila na hladilnik in se obesila na kljuko vrat, ki so se odprla. Mačka je nato pogledala v hladilnik, opazila, da je bila šunka na nižji rešetkasti polici, stegnila taco, porinila šunko iz hladilnika na tla, izbrskala iz papirja šunko in jo pohrustala. Prebrisana muca je nato s taco potisnila vrata hladilnika, da so se ta zopet zaprla. Mačka se je nato spravila iz kuhinje, šla v dnevno sobo, legla na kavč, se zavila v klopčič na mehkih blazinah in zaspala.

Mojca je zgodaj prišla v kuhinjo in na tleh opazila zmečkan papir, se sklonila, ga pobrala in vrgla v koš za smeti. Gimnazijka je zmajala z glavo in se globoko zamislila. »Kdo neki pušča smeti za sabo?« je ugibalo dekle, a si ni preveč belilo glave. »Glavo imam kot škaf,« si je dejala plavolaska. Mačka je prišla za dekletom v kuhinjo. Muca se je držala najstnice kot klop. Ker je bila Mojca v kuhinji, ni mačka izzivala usode, zato ni skočila na kljuko hladilnika in jo močno potisnila, da bi se vrata hladilnika odprla.

Mojci se je mudilo v šolo, zato ni odprla hladilnika, ampak je šarila v omari. Najstnica je poiskala na polici brikete. Ko je našla mačjo pakirano hrano, jo je skrbno zvrnila v posodo, ki je bila v kotu pri oknu. Dekle je nato vzelo drugo posodo, v kateri je bilo še nekaj kapljic postane vode. Mojca je zlila vodo v pomivalno korito in odprla pipo. Curek sveže vode je napolnil posodo, ki jo je Mojca skrbno položila na tla pri posodici z briketi.

Plavolaso in sivooko dekle je nato zaprlo pipo, pogledalo mačko in pobožalo domačo živalco rekoč: »Bodi pridna, mudi se mi v šolo.« Mojca je bila pozna, zato ni pristavila kave na štedilnik, kot je imela vsak dan navado. Deklina je preslišala budilko. Mojčina mama je imela nočno izmeno v službi, zato se ni še vrnila domov, ata pa je bil na službenem potovanju, zato ga ni bilo doma. Mojca je bila samostojno dekle, ki je znalo poskrbeti zase, konec koncev »Sila kola lomi«, pravi ljudska modrost.

Dekle je vzelo nahrbtnik, obleklo plašč, si nadelo volneno čepico na glavo, preverilo imidž v ogledalu, ki je viselo na hodniku, in odšlo iz stanovanja ter za sabo zaprlo vrata. Mačka je ostala sama v stanovanju. Muca se je najprej sprehodila iz sobe v sobo, potem pa se je namestila na udoben kavč, se stisnila v kot na mehke blazine, zatisnila oči ter zadremala.

Dnevna svetloba se je širila po sobi in kmalu je zajela vsak kotiček prostora. Sončni žarki so plezali po kavču in kmalu dosegli kot, v katerem je spala muca. Nagajivi žarek je hudomušno dražil mucko, ki je naenkrat odprla okrogle oči in pogledala naokrog. Mačka je leno pretegnila kosti po mačje in skočila na tla ter se odpravila k oknu. Sedla je na pod in skozi okno opazovala ulico.

Avtomobili svetlih in temnih barv so bili v dolgi vrsti na obeh straneh ulice. Škatle iz pločevine so samevale, postrojene v vrsti kot vojaki na dvorišču kasarne. Parkirani avtomobili, tik ob robu pločnika, so čakali voznika. Ko je lastnik sedel za volan, je avto zapustil vrsto ob pločniku in prazna vrzel, ki se je nenadoma odprla med avtomobili, je prekinila zaporedje vozil na ulici in pokazala mimoidočim pešcem praznino sive ceste. Siva odprtina na ulici ni dolgo kraljevala med avtomobili, ker jo je kmalu zapolnil avtomobil, ki je našel prostor v zaporedju drugih štirikolesnih pločevinastih škatel.

Mimoidoči pešci so hiteli po pločniku in izginili v daljavi neskončne ulice. Muca je gledala na ulico. Njen pogled je lovil nekaj časa pešce na pločniku, potem pa avtomobile, motorna kolesa in avtobuse na cesti, ki so drveli mimo. Velika stenska ura je medtem premikala kazalce od številke do številke. Njeno enakomerno tiktakanje je od časa do časa zmotilo mačko, ki je usmerila pogled na uro, nato pa spet na ulico. Muca je leno zazehala in se naveličano odpravila spet na kavč. Mačka ni čepela dolgo na kavču, ker se je spomnila hladilnika v kuhinji, kjer so se skrivale okusne dobrote, ki jih je Mojca prejšnjega dne prinesla iz trgovine.

Muca se je odpravila v kuhinjo in se ustavila pred hladilnikom. Mačka se je spretno obesila na kljuko hladilnika, tako da je urno skočila v zrak in stegnila taci. Mica je zatem potisnila s taco kljuko s tako močjo, da so se vrata hladilnika odprla. Mačka je nato pokukala v notranjost hladilnika in hladen val mrzlega zraka se je razpršil po kuhinji in oplazil mačji gobček. Na krožniku, položenem na rešetkasti polici v hladilniku, je ležalo nekaj klobas. Mačka je stegnila taco in vrgla na tla klobaso, ki je bila na vrhu piramide drugih klobas, nato porinila vrata hladilnika, da so se zaprla, vzela klobaso, jo odnesla pod mizo in jo pospravila v želodec kot nič.

Ključ v ključavnici vhodnih vrat se je zavrtel in muca je takoj smuknila iz kuhinje, stekla v dnevno sobo in legla na mehko blazino naslanjača. Prebrisana mucka se je naredila, da je počivala na udobnem naslanjaču po mačji navadi.

Po hodniku so odmevali koraki in Mojca, ki je vstopila v dnevno sobo, je zagledala mačko na naslanjaču. »Aha, tu si, mucka,« je ugotovilo dekle, položilo nahrbtnik na mizo, odložilo plašč na kavč in pobožalo muco rekoč: »Danes je bil v šoli naporen dan, prava norišnica, končno sem doma. Prfoksi so težili in tečnarili.« Mačka je pogledala Mojco in dekletu se je zazdelo, da je muca razumela njene besede, saj je živalca po mačje odgovorila: »Mijav, mijav!«

Mojca je zvečer odprla hladilnik in opazila, da manjka klobasa na krožniku. Nekdo se je pogostil in mastil s klobasami, ko ni bilo gimnazijke doma. Plavolaska je zmajala z glavo in tuhtala. »Čudno, danes si nisem privoščila klobase z gorčico,« se je zamislilo dekle, vzelo jajce iz hladilnika in si pripravilo kosilo. Mojca ni več pomislila na manjkajočo klobaso v hladilniku. Minil je dan. Previdna mačka se ni dotaknila klobas v hladilniku, ker je bila Mojca doma.

Mojca je šla kot običajno v šolo. Ko gimnazijke ni bilo doma, je iz hladilnika zopet izginila še ena klobasa. Kraja klobas se je ponavljala vsak dan in kup klobas se je vsak dan manjšal, dokler ni samevala na krožniku v hladilniku samo ena klobasa.

»Nekdo krade klobase v moji odsotnosti. Kdo neki je tisti tat, ki se rad masti s klobasami?« je ugibala Mojca, ko je zvečer odprla hladilnik. Dekle je opazilo, da je bila posodica z mačjo hrano polna, skratka mačka se ni niti tistega dne dotaknila briketov v posodi. »Muca že nekaj dni pušča brikete v posodi, to se pravi, da ni lačna,« je razmišljalo dekle in zasumilo: »Da ni mucka tisti skrivnosten tat, ki odpira hladilnik in krade klobase?«

Mojca je sklenila, da se bo šla detektiva. Odkrila bo, kdo neki se je mastil s klobasami, ko je ni bilo doma. »Jutri bom v ribarnici kupila nekaj svežih in okusnih rib, jih spravila v hladilnik in počakala na skrivnostnega ljubitelja klobas,« se je odločila plavolaska.

In res, Mojca je šla v ribarnico, kupila ribe in jih spravila v hladilnik. Popoldne je ostalo dekle doma, a mačka se ni približala hladilniku. Nekaj časa je lenarila na mehki blazini naslanjača, potem se je sprehodila po stanovanju, se zopet vrnila v dnevno sobo in gledala skozi okno promet na ulici.

»Ti si zares prebrisana muca, previdno čakaš pravi trenutek za akcijo,« je ugotovila presenečena Mojca, ko je zaman čakala, da bi se mačka odpravila v kuhinjo k hladilniku. Mačka se je preselila zopet na blazino in obtičala na naslanjaču.

Mojca je odložila knjigo, ki jo je brala, in prižgala televizijo ter se naredila, da gleda oddajo. Ko se je mačka prepričala, da se je Mojca zatopila v gledanje televizije, je tiho zapustila dnevno sobo in se napotila v kuhinjo, kjer se je postavila pred hladilnik. Najstnica ji je skrivaj tiho sledila, a ni prižgala luči na hodniku in niti v kuhinji.

Mačka je naenkrat naglo skočila na hladilnik, se obesila nanj in s taco spretno porinila kljuko navzdol, da so se vrata hladilnika odprla. Na krožniku v hladilniku so bile ribe. Opojen vonj okusnih rib je zmamil mačko. Prebrisana in navihana muca je vrgla s taco ribo na tla in se lotila ribje dobrote. Mojca je v temi opazovala mačko, ki se je mastila s slastno pojedino. »Aha, takole kradeš iz hladilnika, prebrisana muca,« si je dejala Mojca, vstopila v kuhinjo in prižgala luč.

Mačka je zaslutila dekletovo prisotnost v kuhinji, zato je dvignila glavico, milo pogledala dekle in proseče zamijavkala: »Mijav, mijav, mijav!« »Ne boj se, mucka, ne bom te kaznovala, ker si sunila hrano iz hladilnika,« je Mojca pomirila muco, se nasmehnila navihanemu mačjemu tatu in prijazno pristavila: »Odslej bom kupila ribe ali klobase tudi zate in seveda ne bom pozabila nabaviti okusne šunke in niti slastne salame, ko bom šla v trgovino.«

In res, Mojca je prinesla iz trgovine domov nekaj več hrane. Domača muca pa je vedno našla v hladilniku nekaj zase. Dekle je dobro vedelo, kdo neki je tisti skrivnostni tat, ki včasih mojstrsko odpre hladilnik, ko ni plavolaske doma.

I

V socializmu so nas zaradi kritike oblasti klicali na informativne pogovore. V kapitalizmu se z nami ne želijo pogovarjati.

Iz sebe sem, odkar so moji otroci odšli … iz države.

V Irski mladim Hrvatom ponujajo posel. V Hrvaški jim ponujajo ustaše in partizane.

Ne splača se biti pameten v državi, v kateri se pamet kupuje po znižanih cenah.

Pri nas je postavljeno vse pravilno. Lahko je tistim, ki imajo vse. Težko je tistim, ki vsega …. nimajo.

Na začetku so me zavračali zaradi imena in priimka. Danes me ne sprejemajo zaradi izrečenega mnenja.

Ukinjen je delikt svobodnega mišljenja. Zato danes ljudje ne mislijo svobodno.

Politiki se za ljudstvo bojujejo v kabinetih. Ljudstvo se za svoje pravice bojuje na ulicah.

Najtežja ljudska kletev je: Malo znati – še manj imeti.

Včasih sta bila za srečo potrebna dva. Danes je preveč tudi eden.

Iskal sem delo vse do izpolnitve pogojev … za predčasno starostno pokojnino.

Če bi bilo vse po božji in ne po človeški pravici, danes ne bi bilo toliko krivic.

Zaklinjajo se, da so veliki verniki. A ne verjamejo niti sami sebi.

Vedel je, kaj ga čaka zunaj države. Zato iz nje ni odhajal.

Prišel je pravi čas šele takrat, ko se nam je zaustavila ura.

Pravi čas tiktaka biološka in ne zidna ura.

Posodobljena Marxova parola se glasi: Proletarci vseh dežel – jebite se!

Zakon se ne bi imenoval zakon, če ne bi bil na strani močnejšega.

Končno sem doumel, da nič, prav nič ne razumem.

Kdor s hudičem buče sadi, je pravi bučman.

Izvrsten človek je. Vedno je bil zunaj vrste. Nikoli v vrsti.

Kaj nam pomaga dobra taktika, če je pa cilj zgrešen.

Razlika med cerkvijo in državo je v tem, da ima cerkev ministrante, država pa ministre.

Skoraj nobena obljuba ministra za kmetijstvo ni padla na … plodna tla.

Vse obljube ministra za kmetijstvo so padle v … vodo.

Minister za zaščito okolja dela na visoki ravno. Njegova pisarna je na 13. nadstropju.

Minister pravosodja je z zakasnitvijo opral … pravo posodo.

Ministrica za izobraževanje ima visoko izobrazbo, naša izobrazba pa je v EU na nizki ravni.

Minister turizma je naklonjen a…van–turizmu.

Bivša ministrica za socialno politiko je zapustila socialdemokratsko stranko in je postala … socialni primer.

Minister financ na račun države in ljudstva dela za svoj … stran(kar)ski račun.

Minister za gospodarstvo ima novo devizo. Če se ne izvlečemo iz stare, bomo zagotovo padli v … novo krizo.

Minister za gradbeništvo je razveselil narod. Obljubil je, da bo do konca mandata končal nekdaj zdavnaj začeto … legalizacijo.

Minister MNZ je dobro zaščitil meje. Odprl je zahodne za izseljevanje in zaprl vzhodne za doseljevanje.

Minister uprave je imel prav, ko je obljubil reformo državne uprave in bistveno zmanjšal lokalno samoupravo.

Minister za zunanje zadeve v državi vedri, zunaj pa se … oblači. (V Sloveniji ministri le vedrijo, op. prev.)

Minister za zdrave uvaja nova pravila – zdravstvo je začelo državljane zdraviti brez zdravil – s Pfizerjem in Moderno.

Med politiki so tudi častni in pošteni ljudje, a jih ni dobro imenovati zaradi osebne varnosti.

Ljubezen je kup različnih interesov, zbranih na enem – emotivnem mestu.

Babica je dobro, bolj kot kdajkoli prej. Včeraj smo jo dostojno … pokopali.

Ko Dalmatinci merijo v sredo, redno zadenejo v … petek.

Kakor stojijo stvari, moja najboljša dela ne bodo nikoli napisana.

Raje vidim, da se o meni slabo piše, kakor da se mi piše slabo.

Samo slabi ljudje hitro pozabljajo to, kar je včasih bilo dobro.

Najkrajšo vedno izvlečemo … na koncu življenja.

Bolje je imeti dolge prste kakor kratko pamet.

Droga je opij za narkomane. Vera je opij za ljudstvo.

Vera je bila vedno cenejši opijat od alkohola.

Droga se pri nas ne prodaja v drogerijah, ampak na ulici, po kavarnah. (pred šolami in Europarkom, op. prev.)

Kralj je gol, pravi kraljica … ko se slači na nudistični plaži.

Zahod je nekdaj osvajal kolonije. Danes kolonije osvajajo Zahod.

Zaradi življenja se je … na smrt prestrašil.

Samohranilskim otrokom je najbolj žal Očeta domovine.

Nekaj tu ne štima. Potegnili smo krajšo, račun pa je še vedno prazen.

Tisti režimski pisec že leta ni napisal nič. Zato mu je država dala za nagrado donosno spodbudo.

Odkar smo vstopili v Evropsko unijo, so Hrvatom vsa izhodna vrata … na široko odprta.

Šele ko je napisal odprto pismo predsedniku, je pisec na široko zaslovel.

Na varnem so samo tisti, … kis o se dobro za-varovali.

Črke so mrtve na papirju, vse dokler jih ne preberemo.

Bog ni teist. Nima v koga verovati.

Bogu molijo samo tisti, ki od njega … pričakujejo kakšno pomoč.

Molitev je religiozno obžalovanje grehov vernikov.

Od vseh ur se samo biološka ne da popraviti.

Za žensko sem mrtev. Odkar se ne dvignem … pravočasno.

Če dobro pretresem z glavo, mi vedno nekaj pade na pamet.

Lopovi se bogatijo nezakonito. Države se bogatijo … v skladu z zakonom.

Sprejeli so ga z odprtimi rokami. Potem so za zmlatili z rokami in nogami.

Policija je lopove spremljala do pol poti. V drugi polovici … sem ji ušel.

Politiki so ljudstvu obljubili spremembe. Za zdaj so spremenili pohištvo v uradih in službene avtomobile svojih predhodnikov.

Nezaustavljivi so samo tisti ... ki so jim odpovedale zavore.

Ni res, da je bila prostitutka na policiji! Policija je bila na njej!

Če se ne bi vrnili na začetek, nikoli ne bi prišli do konca.

V mladosti sem bil oster. V starosti sem totalno zatupil.

Imam dve slabe strani. Ena je desna, druga je … leva.

Ne živimo v demokraciji. Živimo v teokraciji. Bog nam je priča.

Nisem slep, a nekatere ljudi vse manj vidim.

Imamo visok standard. Standardno smo visoko zadolženi!.

V Zagorju se od davnega govori ekavsko. Tam od davnega živi najmanj Srbov.

Tudi general Tuđman je nekoč bil na začasnem delu v Beogradu.

Stari Oče domovine ima spomenik pod Slemenom. Mladi Oče domovine je dobil spomenik poleg Sodišča. Vsakomur po zaslugah.

Medtem ko gradimo spomenike v domovini, otroci gradijo gospodarstvo v drugih državah.

Delam vsak mesec za banko. Plačujem dolgoročni kredit.

Banke so najučinkovitejši stroj za molžo Hrvatov.

Ta novi spomenik je vrhunski … zgrešek.

Pokritje imamo v blagu. Uvoženem, se ve!

Živimo kraljevsko – po tisti ljudski – Kralj je gol.

Kaj nam pomaga, da imamo svobodo govora, kos po pa ostali brez teksta in besed.

Starost ni nikakršna življenjska prednost. Starost je vedno bila samo smrtna prednost.

Uresničile so se mu življenjske sanje. Umrl je v snu.

Vse je šlo k vragu, ko se je zaljubil v – drago.

Za vsakim uspešnim moškim leži vsaj nekoliko neuspešnih žensk.

Kamor so šli Turki, je šel tudi mali Mujo. Na delo v Nemčijo, tako kot vsi pred njim.

Srečni ljudje nikoli ne igrajo … iger na srečo. Oni delajo … na gotovo.

Daj pet … pravi učenec učitelju.

Po vsakem prazniku ostanemo … prazni.

Kdor leti na krilih ljubezni, pogosto na koncu pada v … obup.

Nezadovoljni državljani dvigujejo prah tudi na čistih ulicah.

Če ne bi bilo ponoči, tega lopova nikoli ne bi ulovili med … spanjem.

V mladosti so nas učili pomniti. Na stare dni nas učijo pozabljati.

Jasno je, da sem drugorazredni pisec. A ni mi jasno, zakaj mi rokopise zavračajo tretjerazredni založniki.

Aforizem je kratek. Zato danes nima visoke cene.

Spoštovani občani in cenjene občanke! Z radostjo v srcu vam sporočam, da smo se včeraj po dolgih razpravah v parlamentu odločili, da se ukine obtok denarja. Do te odločitve smo prišli na predlog bank, zaradi stanja na trgu in sporočil državljanov in državljank, da je denarja vedno manj, dela z njim in zanj pa preveč. Tako smo se sporazumeli, da ukinemo menjalno sredstvo, denar, ki je veljal od praskupnosti naprej za temelj človeške družbe.

Od jutri naprej boste lahko dobili vse, kar potrebujete in ne potrebujete, brez plačila. Saj je tudi v Bibliji zapisano: Vsak si naj vzame, kolikor potrebuje.

S tem, dragi moji ljudje, ne bo več čakanja na bankah, v trgovinah pred blagajnami, na poštah in vsepovsod drugod. Ne bo več potrošniških kreditov, limitov, leasingov in zastavljanja. Tudi davkov ne bo več. Kar me še posebno veseli, je to, da se bodo trgovke spočite vračale z delovnih mest, da se bodo nehali prepiri s sindikati, da bodo upokojenci nehali tarnat in bodo tudi na dediščino več ne bo treba čakati njihovim potomcem.

Zato, dragi občani in občanke, trdno stojim za svojimi besedami. Jutri se neha gonja za denarjem, vse nestrpnosti, vsi konflikti in stresi, vse želodčne rane in kar je še človeških nadlog. Zato brez panike in hitenja. Vse, kar si želite, lahko od jutri dobite brez plačila.

POBOŽNOST

1. Ekspozicija

Po Drugi svetovni vojni smo šli na morje bolj redko med počitnicami, in sicer ko smo dobili kakšno primerno delo za mladeniče, stare 10-12 let, najpogosteje pomožno fizično delo po kuhnjah delavskih in otroških počitniških domovih na Jadranu. Sicer sva šla s starejšim bratom, ki se je nota bene vedel kot mlajši, a znal je biti zvit, jaz pa sem se vedno delal neodvisnejši, kot sem v resnici bil, k babici v »šokačko«¹ vasico Soljani, očetovo rojstno mesto v vzhodni Hrvaški pod rimsko cesto², na pol poti med Vinkovcih in Gunjo na Savi, mestecu nasproti Brčkem v Bosni.

2. Jutranja molitev

Babica je šla spat s kurami in je po tretji uri zjutraj že sedela na postelji, si razpletla številne kite in si česala sive valovite lasje, ki so bili tako dolgi, da so segali do tal in prekrivali celotno babičino telo. Bila je rimska katoličanka in je molila rožni venec vsako jutro brez izjeme, najmanj pol ure. Ob štirih je že hranila živino.

Jezus Kristus pravi⁵ »In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. ⁶ Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. (Mt 6, 5-6)

3. Apage satanas, izgini hudič

Neke nedelje je naju peljala babica na kosilo k vaškem duhovniku v Soljani³, prijatelju njenega pokojnega sina i najinega očeta.

Soljani so tipična »šokačka« »ušorena« vasica. Vse hiše z dvorišči in vrtovi so zgrajene v dveh vrstah vzdolž ene ceste, »šora« ⁴. Župnišče najinega gostitelja je bilo na isti strani »šora«, a vendarle slabe pol ure počasne hoje z zaustavljanji, klepeti z znanci in ogledovanji hiš, dvorišč,vrtov in rož.

Ravno je zvonilo podne, ko smo prišli do vhodnih vrat na dvorišče župnega dvora. Babica je odprla vrata in dejala »Izvolite dico⁵. Velečasni vas već čeka!«

»Kaj ti ne greš z nama na kosilo?« sva začudeno vprašala babico.

»Bognedaj!«

Hitro se je obrnila in odkorakala domov.

Kosilo je bilo nekaj posebnega. Glavna jed so bili golobi.

Stregla nas je lepa mlada duhovnikova »kuharica in gospodinja«.

Po kosilu smo si ogledali golobnjak v obliki stolpa na zgornjem delu zgradbe župnišča. Bil je poln golobov različnih vrst in barv.

¹ Pridevnik »šokačko« prihaja iz etnično-verskega poimenovanja »Šokac«, ki ga uporabljajo Srbi in Bošnjaki za Hrvate, ker se kot rimski katoličani križajo s »šako« in ne s tremi prsti kot pravoslavci.

² Na tej trasi so po Drugi svetovni vojni zgradili avtocesto »bratstva in enotnosti«, ki je povezovala Beograd, Zagreb in Ljubljano.

³ Ime Soljani je kuriozum. Ime se ne sklanja, si v Soljani, greš v Soljani, rodiš se in umreš v Soljani …

⁴ Šor, ulica, sokak, vaška ulica; sestoji iz dveh pločnikov, tlakovanih z žgano rdečo opeko, dveh jaških in širokega kolovoza. S kolovoza se k vsaki hiši gre prek mostu.

⁵ Babica je bila izrazita »ikavka«. Govorila je čòvik, dȉca, vrȋme, lȋp, …!

RESNICA IN SATIRA

Ločevati moramo dezinformacijo (disinformation), lažno, netočno ali zavajajočo informacijo, oblikovano, lansirano in promovirano z namenom povzročiti javno škodo ali dobiček, in lažno novico (fake news), od a) netočne informacije (misinformation), nenamerno napačne ali netočne informacije in od b) satire!

S kolego Britovškom sva leta. 2014 napisala referat za posvetovanje Društvo i tehnologija 2014. - dr. Juraj Plenković (Society and technology 2014) v Opatiji na Hrvaškemⁱ. Primere, o katerih bo beseda, nisva izrecno označila kot satiro z idejo, da na »licu mesta« v razpravi med drugim pojasniva, kako ljudje nimamo »posebnih rerceptorjev za resnico« in kako moramo si pri ugotavljanju resnice pomagati s tehtnim preverjanjem z analizami glede na konkretni kontekst. Tudi jezik nima vgrajenih filtrov resnice za razlikovanje od neresnice in proizvodov domišljije, ima samo jezikovna pravila! Vprašanje resnice na internetu je splošno prepoznano kot resen problem.²

Žal se posvetovanja nisva udeležila in je bil referat objavljen v obliki »delovne različice« brez konzultacij z nama. Napako je zasledil nek Britovškov kolega in naju opozoril na te lažne novice (fake news), saj je zgledalo, da primere satir lansiramo kot »resnice« v zgodbi o žvižgaču Edwardu Snowdenu.

Primer 1

Satiri so v mitologiji pohotni spremljevalci boga Bakha, satira pa vrst leposlovnega dela, zabavljica, ki smeši človeško neumnost.

Jorge Mario Bergoglio, Frančišek I. in prvi neevropski papež po več kot tisoč letih, je zelo hitro postal ljubljenec vernikov, pa tudi neverujočih in medijev. Bergoglio je v vseh pogledih papež presenečenj in spontanosti. Frančiškov načrt je navsezadnje cerkev od spodaj navzgor in neizgovorjena vojna napoved vatikanski kuriji.

Papež Frančišek lahko postane del moralne vertikale zahodnega krščanstva, katero tvorijo škof jeruzalemski Jakob, ki v najstarejšem spisu Nove zaveze, napisan pred jeruzalemskim zborom l. 49/50 zastopa socialno enakost v duhu govora Jezusa Kristusa na Gori, apostol Janez, cerkveni oče Sv. Ambrozij, Frančišek Asiški ter predvsem papeži Lev XIII., Pij XI., Janez XXIII., Pavel VI. in Janez Pavel II. Papež Frančišek se tudi sklicuje na naštete znamenite osebnosti Zahodnega krščanstva.

Papež Frančišek se je po nekem satiričnem spletnem viru takoj odzval na objavo razkritja Edwarda Snowdna z izjavo: »To, kar je Snowden naredil za trpeče množice, je nekaj, kar bi morali pričakovati ne od posvetnih svetnikov, kot so indijanska svetnica Kateri Tekakwitha ali od našega junaka Edwarda Snowdna - ampak od nas samih. Vsi imamo sposobnost biti svetniki.« »Vsi bi mi morali biti Edwardi Snowdni!«

Papež je baje ponudil azil Snowdnu kot gesto miru za južnoameriške katoličane, ki so utrpeli operacije CIA za odstranitev demokratično izvoljenih uradnikov z atentati in njihovo nadomestitev z fundamentalističnimi diktatorji, da celotno celino preobrnejo v plantažo Tretjega sveta.

Papež Frančišek je ponudil ne samo azil za odpadnika NSA in medijskega žvižgača Edwarda Snowdna, a ga je označil tudi kot svetnika.

Med verskimi strokovnjaki ni soglasja do Snowdena. Snowden je seveda še en prerok, ne pa odrešenik. Kristjani imajo preveč rešiteljev, poslanih od boga! Tudi sveti Frančišek Asiški je bil rešitelj sveta!

Vatikanski konservativci so napadli papeža, da počne nekaj, kar se v cerkvi imenuje »nepremišljeno dodeljevanje svetne časti« ter ga imajo za »norega« in tudi za žvižgača!

V istem viru najdemo, da je moskovski patriarh, vodja ruske pravoslavne cerkve, dal izjavo, po kateri je priznal Snowdna kot Mesijo in obsodil Obamo za neopravičene zločine proti človeštvu. (Kilgoar, 2013 Internet chronical http://chronicle.su/2013/07/10/snowden-granted-sainthood/)

Primer 2

Drugi primer zabavljice na račun prisluškovalne afere se nanaša na predsednika ZDA Baracka Obamo in Nobelovega nagrajenca za mir za leto 2009. Ob novici, da je Nobelov nagrajenec za mir, je Obama dejal: »Oboje sem, presrečen in globoko ponižen.« »Ne vidim je kot priznanja lastnih dosežkov, temveč bolj kot potrditev ameriškega vodstva v imenu želja ljudi vseh ljudstev.« Ob tem je še izrazil dvom, da si nagrado zasluži tudi sam. »Če sem odkrit, se mi ne zdi, da si zaslužim biti v družbi toliko osebnosti, ki so bile počaščene s to nagrado.« 1,4 milijona dolarjev nagrade je Obama razdelil v dobrodelne namene. (http://www.rtvslo.si/svet/nobelovec-obama-presenecen-in-hkrati-ponizen/214181)

Snowdena spletni in drugi mediji uporabljajo kot propagandni primer enega izmed izrazitih tujih sovražnikov ZDA, ki baje bistveno pomaga Rusiji v krizi, ki jo je povzročila odcepitev in pridruževanje Krima Ruski federaciji.

Na spletnem viru http://www.jayslagle.com/entries/general/snowden-leaks-obama-s-notes-on-ukraine-crisis so objavili ponarejen zapisek Baracka Obame, ki ga je baje imel pred seboj med srečanjem o ukrajinski krizi 4. marca 2014 v Beli hiši v Washingtonu, »razkril« pa naj bi ga temu viru nihče drug kot »vsemogoči« bivši agent NSA Edward Snowden, ki je sicer v tem trenutku kot azilant bival na letališču v Moskvi v Rusiji že slabo leto.

¹ Britovšek, P. in Šercar, T. M., 2014. Utjecaj obavještajne revolucije na razvoj informacijske znanosti, jačanje tendencija informacijskog totalitarizma in razvoj informacijskog prava [Elektronski vir] = Influence of intelligence revolution on the development of infomation science, strengthening the trends of information totalitarianism and the development of information law- Društvo i tehnologija 2014. - dr. Juraj Plenković [elektronski vir] = Society and technology 2014 - dr. Juraj Plenković : book of manuscripts. – str. 682-709. https://bib.irb.hr/datoteka/703746.DIT_2014_-_Dr.Juraj_Plenkovic.pdf

² Prva številka revije Ameriške varnostne agencije (National security agency (NSA)) The Next Wave za l. 2021 je prav posvečena raziskovanju prevar in uporabi znanosti za razkrivanje resnice (Deception Research: Using Science to Reveal the Truth)!

Spremna beseda zgodovinarja dr. Zdenka Čepiča v knjigi Tomaža Kšela: ZAČETEK KONCA, Poslednji intervju Jožeta Florjančiča, Kulturno društvo Mariborska literarna družba, zbirka Iz preteklosti 8, Maribor 2021

Dogodki ali kar celotno dogajanje, ki ga pogojujejo posamezni dogodki, v zgodovini označujejo in omejujejo neko obdobje. Temu dajejo značilnost ter s tem značaj in njegovo mesto v zgodovini. Glede na obdobja, ki si v zgodovini sledijo in v veliki meri vplivajo na naslednja, pa naj bodo krajša ali daljša, poteka periodizacija zgodovine. Zgodovino obdobja tako imenovane druge Jugoslavije (njena značilnost je bila socialistična družbena ureditev in temu ustrezen politični sistem ter federativna organiziranost države) je slovensko in tudi celotno jugoslovansko zgodovinopisje periodiziralo dokaj enovito v nekaj večjih obdobij, za katera je značilno, da jih je označevalo predhodno krizno dogajanje, običajno politična kriza, samo obdobje pa je bilo v znamenju spopadanja s krizo, in to običajno kot reforma obstoječega stanja. To velja tudi za osemdeseta leta 20. stoletja oziroma za deveto desetletje tega stoletja v Jugoslaviji.

Zgodovinska obdobja druge Jugoslavije (1943/45–1991) je mogoče glede na kriterije, ki določajo značaj nekega zgodovinskega obdobja, periodizirati tudi po desetletjih, čeprav se v praksi lahko zgodovino po desetletjih periodizira le redko. Zgodovina druge Jugoslavije pa je za to prav primerna. Dogajanja in procesi, ki dajejo nekemu obdobju značilnost in značaj, sicer običajno niso vezani na leta ali desetletja, ampak ta časovno presegajo. V jugoslovanskem primeru pa je takšna periodizacija po desetletjih povsem mogoča in opravičljiva. Tako so bila petdeseta leta čas uvajanja samoupravljanja (to je bilo posledica oziroma sredstvo odpora proti Stalinu), šestdeseta so bila v znamenju reform kot odgovor na krize (znani sta dve gospodarski reformi, mala 1961 in tista »prava« leta 1965, pri čemer sta se obe hitro izpeli in nista imeli učinka, kakršnega so želeli; znana je tudi reforma federacije z njeno dodatno federalizacijo, ki se je pokazala nato v ustavi, sprejeti 1974, a zasnove za nov pogled na federativnost so bile dane že v šestdesetih letih; reformiran je bil tudi obrambni sistem, ne nazadnje pa se je takrat Jugoslavija z odpiranjem meja odprla svetu, saj so njeni državljani lahko odhajali v svet, tako v zdomstvo kot tudi na turistične izlete in po nakupih). Sedemdeseta leta so bila obdobje stabilnosti in tudi razvoja ter razcveta osebnega in družbenega standarda, kar je sicer šlo v večini primerov na račun kreditov iz tujine in s tem zadolževanja. Kriza, ki jo je povzročilo nebrzdano zadolževanje in nezmožnost vračanja izposojenega denarja, pa je zaznamovala osemdeseta leta, zadnje desetletje druge Jugoslavije. Iz krize, ki je imela gospodarske razloge, se je razvila politična kriza, ki se je kazala kot kriza federativne organiziranosti države, ter prerasla v krizo odnosov med jugoslovanskimi narodi, ki so na osnovi pravice do samoodločbe narodov (ta vsebuje tudi neodtujljivo pravico do odcepitve) tvorili jugoslovansko državo. Osemdeseta leta, ki so se začela dejansko s smrtjo dolgoletnega jugoslovanskega predsednika Tita, so bila krizno desetletje, v katerem ni bilo mogoče najti rešitev za izhod iz krize (ali kriz) z reformami, kar je bila sicer dotedanja praksa v drugi Jugoslaviji, kajti za reforme ni bilo mogoče doseči dogovora, čestokrat niti dialoga med »nosilci« različnih pogledov, ki so izhajali iz nacionalnih interesov nacionalnih politik (te so postajale vse bolj nacionalistične) različnih delov skupne države, tj. republik kot držav, ki so tvorile zvezno jugoslovansko državo. Nepripravljenost na reforme (dejansko je šlo za nepripravljenost na pogovore o njih, kaj šele, da bi se o njih kaj dogovorili) je dajala slutiti oziroma vedeti, da je čas druge Jugoslavije minil.

Zgodovina Jugoslavije, katere del smo bili Slovenci od leta 1918 (tisto leto le mesec dni) pa do osamosvojitve slovenske države iz jugoslovanskega okvira in nastanka samostojne in neodvisne slovenske države 25. junija 1991, je sedaj definitivno zaključena in je zato primerna za zgodovinsko in zgodovinopisno obravnavo in oceno.

Jože Florjančič, politik (takrat se jim je reklo družbenopolitični delavci, njihova naloga in vloga je bila skrb za delovanje političnega in z njim povezanega gospodarskega sistema države, ki pa ga je oblikovala le peščica med njimi), v spominih na svoje delovanje kot republiški in zvezni minister za finance (takrat se jim je reklo republiški oziroma zvezni sekretar za določeno področje) predstavlja v glavnem svoje delovanje v času in prostoru, ki je za razumevanje vsega, o čemer pripoveduje, zelo pomemben dejavnik, saj se je jugoslovanska država takrat počasi sesuvala vase in so zanjo iskali rešitev. Florjančič predstavlja svoje spomine na čas prve polovice osemdesetih let (natančneje od sredine maja 1982 pa do novembra 1983), ko je bil minister za finance v jugoslovanski vladi (takrat se ji je uradni reklo zvezni izvršni svet), ki jo je vodila hrvaška političarka Milka Planinc.

Zatišje pred viharjem

Osemdeseta leta so se v Jugoslaviji začela z boleznijo in nato smrtjo jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita. Njegova smrt je postala simbolna in tudi stvarna prelomnica v zgodovini jugoslovanske države. Z njo se je začela njena agonija, ki je trajala ob vseh poskusih »zdravljenja« celo deveto desetletja 20. stoletja in se je končala z razpadom Jugoslavije. Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila nekakšna leta zatišja pred viharjem. Res pa je mogoče dati isto oznako tudi za desetletje pred tem, ki je bilo desetletje »blagostanja« (tudi ali zlasti na račun kreditov iz tujine) tako za državo oziroma njen javni sektor kot za državljane. Deveto desetletje pa je bilo v znamenju krize, na eni strani gospodarske, na drugi politične. Obe sta ostali nerešeni in sledil je vihar, ki je jugoslovansko državo odpihnil. Za jugoslovansko državo je bila bolj usodna politična kot gospodarska kriza, čeprav je bila slednja v določeni meri generator političnih razmer in razmerij. Politična kriza se je namreč kazala v slabšanju oziroma zaostrovanju mednacionalnih odnosov med nacionalnimi državami, kar so republike kot federalne enote federativne države bile. Šlo je za odnos med narodi in njihovimi državami, ki so bile dejansko konstitutivni dejavnik nastanka in obstoja druge jugoslovanske države. Politična kriza, ki je dobivala vedno večji izraz v nacionalizmu zlasti Srbov in njihove politike, se je sicer zaostrovala in dokončno zaostrila v drugi polovici osemdesetih let, zlasti proti koncu desetletja. V času, ko je kot zvezni funkcionar – minister za finance v jugoslovanski vladi – deloval Jože Florjančič, je bilo težišče kriznih razmer še na gospodarstvu, zlasti na financah. Jugoslavija je bila namreč zelo zadolžena, kar je bila posledica nebrzdanega zadolževanja v prejšnjih obdobjih oziroma desetletjih. Po grobih ocenah je jugoslovanski dolg do tujine, do različnih bank in denarnih skladov, v prvi polovici osemdesetih let znašal 20 milijard ameriških dolarjev. Dolg se je več kot potrojil v zadnjih desetih letih, zlasti pa v času vlade, ki jo je vodil črnogorski politik Veselin Đuranović. To je sovpadalo tudi s časom smrti Tita.

Vladi Đuranovića je maja 1982 sledila vlada, ki jo je kot mandatar sestavila Milka Planinc, do takrat voditeljica hrvaških komunistov, ki je to postala po »zlomu« t. i. hrvaške pomladi ali t. i. maspoka (množičnega gibanja za večjo veljavo Hrvaške in Hrvatov v Jugoslaviji ali pa tudi zunaj nje), ko je zamenjala karizmatično hrvaško komunistično političarko Savko Dabčević-Kučar, ki je politično padla zaradi podpore hrvaškemu nacionalizmu. Milka Planinc je aprila 1982 dobila mandat za sestavo jugoslovanske vlade, vlada pa je bila imenovana sredi maja 1982. Planinčevo so smatrali za jugoslovansko »železno lady«, ki naj bi rešila zlasti jugoslovansko gospodarsko oziroma finančno stanje. Njena naloga in naloga njene vlade, pri kateri na izbor ministrov ni mogla niti bistveno vplivati, saj so bili ti izbrani po republikah in »poslani« v vlado, je bila doseči tako imenovano stabilizacijo. Dosegla naj bi umiritev stanja, da ne bi šlo še na slabše. Vodilo vladi za dosego stabilizacije (šlo je za čas stabilizacije, kar je bila takratna politična krilatica) pa je bil obsežen stabilizacijski program (obsegal je kar pet debelih knjig), ki ga je pred tem domala dve leti pripravljala številčna komisija, v kateri je bilo nad 2000 članov in jo je vodil slovenski politik Sergej Kraigher. Vlada Milke Planinc naj bi na osnovi rezultatov in usmeritev tega »kolektivnega uma« rešila Jugoslavijo zlasti na gospodarskem in finančnem področju. Dogajanje je pokazalo, da pri tem vlada ni bila uspešna.

»Dežurni krivci«

V vladi Milke Planinc, bila je prva in edina ženska na položaju predsednika oziroma predsednice jugoslovanske vlade v vsem času jugoslovanske države, so bili po ključu predstavniki vseh jugoslovanskih republik, vsaka republika je »imela« štiri ministre, pokrajini, ki sta bili del Srbije, pa po dva. Vlada je s predsednico tako štela skupaj 29 članov. Ker je Makedonija »dala« le tri ministre, je Sloveniji v tej vladi pripadlo pet ministrskih mest. Ministrstva, ki so jih »dobili« Slovenci (ali Slovenija, saj so ministre za zvezno vlado »kadrirali« v Sloveniji – njen politični vrh jih je izbral oziroma odobril ter predlagal »mandatarki«), so bila dejansko med tistimi, za katera se je sodilo, da imajo težo po vsebini in po odgovornosti. Poleg notranjega ministra Staneta Dolanca so slovenski ministri imeli na skrbi ekonomsko-finančne resorje. Nekaj dni po imenovanju vlade Milke Planinc je bila tako v nemškem radiu Deutsche Welle dana ocena, da je Slovenija prevzela veliko odgovornost za celotno situacijo v Jugoslaviji. Podpredsednik vlade in minister za gospodarska vprašanja je bil Zvone Dragan, minister za finance Jože Florjančič (po njegovem odstopu novembra 1983 pa Vladimir Klemenčič), minister brez listnice, pristojen za notranje in mednarodne finance, Janko Smole (po Florjančičevem mnenju je imel med drugim nalogo nadzorovati njega in mu po potrebi pomagati) in Janko Česnik. Ob nastopu vlade so se v tisku pojavljale krilatice, da gre pri vladi Milke Planinc za »dežurne krivce«, za »ekipo odpisanih« ali »29 žrtvovanih«. Zadnji dve sta bili očitno pod vtisom takrat zelo popularne TV-nadaljevanke »Odpisani« oziroma »Vrnitev odpisanih«. Vsekakor je za slovenske ministre in njihove resorje veljala ocena, da gre za »dežurne krivce«. To se je v primeru Jožeta Florjančiča vsekakor pokazalo. Naloga te vlade, zlasti pa ministrstev, ki so jih vodili Slovenci, je bila, da rešijo, kar se je rešiti še dalo glede na gospodarske razmere, še zlasti pa glede na finančno stanje, ki je bilo zaradi zadolženosti, nezmožnosti vračanja kreditov in zato nezmožnosti najemanja novih posojil katastrofalno. Zvone Dragan, ki je vodil ministrstvo za gospodarska vprašanja, je ocenil, da je bila gospodarsko-finančna situacija na robu bankrota. Kako so se v vladi, predvsem pa posamezni ministri lotevali reševanja kaotičnega stanja jugoslovanskih financ, je predstavil poleg Jožeta Florjančiča v svojih spominih tudi Zvone Dragan.

Vlada brez moči

Jugoslovanska vlada je bila bolj ali manj brez moči, da doseže stabilizacijo, kaj šele, da bi krizo prebrodila in bi se krivulja gospodarskega in finančnega stanja obrnila navzgor, ker so tako v njej kot tudi v zvezni skupščini prevladovali interesi republik. Zvezna vlada je bila zaradi neenotnosti, vzroki zanjo so bili prav v prevladi interesov posameznih republik, iz katerih so bili ministri, neučinkovita. Parcialni, nacionalni interesi so prevladali nad skupnimi. Florjančičevi spomini kažejo to dejstvo in zaradi tega je moral predčasno, na željo ali zahtevo predsednice vlade, oditi iz vlade. Dregnil je v tako imenovane »zavožene investicije« na Hrvaškem, ki je pri Obrovcu zgradila veliko tovarno za pridelavo aluminija, kar se je izkazalo kot napačna gospodarska in finančna odločitev. Ni pa bil to edini Florjančičev »greh« kot finančnega ministra v očeh predsednice vlade ali ministrov iz drugih republik. V zvezni vladi je postal moteč, ko pri sprejemanju zveznega proračuna ni popustil pred po njegovem pretiranimi zahtevami Jugoslovanske ljudske armade (JLA), kar je bil neposreden povod za njegov odstop oziroma odhod iz vlade.

Vlada Milke Planinc je sprejemala čudne ukrepe z namenom stabilizirati gospodarsko in finančno stanje Jugoslavije, vendar ti čudni ukrepi (npr. uvedba depozita, ki ga je moral plačati ob izstopu iz države vsak, ki je odšel v tujino kot zasebnik, čez leto dni pa ga je dobil povrnjenega – s tem naj bi preprečili nakupovanje čez mejo in odtekanje denarja v tujino; uvedba bonov za nakup bencina; da bi potrošili manj električne energije, je vlada sprejela celo sklep o prepovedi oddajanja TV in radijskih postaj po 22. uri, vendar je nato ta ukrep preklicala; itd.) niso imeli nobenega posebnega učinka. Ti ukrepi so bili čudni večini jugoslovanskih državljanov tedaj, kaj šele da so čudni (ali nerazumljivi) sedaj, domala štirideset let kasneje. So pa ti ukrepi in tisti iz časa Đuranovićeve vlade (npr. vožnja avtomobilov na določen dan glede na parno ali neparno številko na registrski tablici; pomanjkanje določenih dobrin – pralni prašek, toaletni papir, čokolada; itd.) povzročili med državljani nemalo hude krvi in posmeha, še zlasti, ker vlada ni dovolila uvoza surovin (ali pa za to ni imela deviz) za proizvodnjo nujno in vsakodnevno potrebnih izdelkov za široko potrošnjo. Florjančič v spominih navaja, da se je on upiral takšni »politiki«, češ da ne bo imela pravega učinka. Glede depozita za prehod meje je predlagal (predlog ministrstva za finance vladi), da se polog, ki ga je plačal državljan, obrestuje, kar je bilo zavrnjeno, tako da je postal depozit dajatev, »izstopna vstopnica«, kar naj bi rešilo jugoslovansko državo in njen finančni dolg. Slednji naj bi po mnenju mnogih v vladi in državni administraciji, ki je od nekdaj bistven del izvršilne oblasti, nastal, ker so državljani kupovali potrošno blago v tujini, in ne zato, kar se je tam država nebrzdano in nekontrolirano zadolževala. »Florjančičevo ministrstvo« je z veliko težavo sploh ugotovilo, kje, kdo in za koliko se je zadolževal v tujini, pri bankah in skladih, npr. pri Mednarodnem denarnem skladu. Pri tem »odkrivanju« jugoslovanske zadolženosti so se morali poslužiti storitev inštituta iz Londona, ker je sami niso bili sposobni ugotoviti. Ne zaradi pomanjkanja volje ali sposobnosti, ampak jugoslovansko zadolževanje je bilo pravi gordijski vozel, ki so ga vezali različni interesi, tako republiški kot tudi lokalni.

Kot ministrstvo za mornarico v Švici

Ko je postal Florjančič minister za finance v zvezni vladi – o veljavi finančnega ministra in ministrstva nasploh v vladi Milke Planinc je iz lastnih izkušenj to primerjal s težo ministrstva za mornarico v Švici – je imel že dokajšnje izkušnje z vodenjem finančnega ministrstva. Res da v slovenskih vladah, kjer so bile razmere v primerjavi z vlado Milke Planinc in težo razmer, s katerimi se je ta morala spoprijemati, veliko lažje. Florjančič je bil, preden je postal zvezni minister, minister v treh slovenskih vladah. V vseh se je ukvarjal s financami. Nekaj mesecev, od spomladi do jeseni 1972, je bil finančni minister v slovenski vladi, ki jo je vodil Stane Kavčič. Ta je Florjančiča »potegnil« v vlado, ker ga je opazil kot strokovno in politično ustreznega, ko je Florjančič kot poslanec slovenske skupščine vodil odbor za družbenoekonomske odnose. Kljub temu, da je bil v »Kavčičevi vladi«, mu kasneje, ko je Kavčič politično padel in so v slovenski politiki prevladali tako imenovani konservativci pod vodstvom Franceta Popita, tega niso šteli kot politični greh. »Proletarizacijo« v jugoslovanski politiki ali psevdorevolucijo, ko je tradicionalnim ali pa konservativnim komunistom na oblasti uspelo izničiti tako imenovani liberalizem v komunistični organizaciji, ki je želel liberalizirati ali demokratizirati celotno družbo, je Florjančič preživel. Očitno ga niso uvrščali med liberalce ali kavčičjance. Minister za finance je bil nato tudi v vladi, ki jo je vodil podpredsednik v Kavčičevi vladi Tone Tribušon, nato pa tudi v vladi pod vodstvom Andreja Marinca. Leta 1975 je prosil za razrešitev s te funkcije, da je lahko zaključil študij ekonomije na Visoki ekonomki komercialni šoli in tako pridobil visokošolsko izobrazbo (diplomiral je leta 1977). Ministrsko funkcijo v naslednji slovenski vladi pod vodstvom Antona Vratuše je odklonil z argumentom odgovornosti za »razdelitev« mariborske občine na šest občin, kar je bila zahteva »iz Ljubljane«. Takrat (od 1977 do 1980) je namreč vodil mariborsko organizacijo Zveze komunistov Slovenije (Mestni komite ZKS Maribor). Nekateri označujejo to obdobje kot eno bolj uspešnih v razvoju Maribora, nekateri pa se ga spominjajo z nelagodjem. Še za življenja so mu očitali, da je zoper nasprotnike, zlasti dejavne na področju kulturnega ustvarjanja, namesto politično deloval represivno s trdo roko s pomočjo Službe državne varnosti (t. i. Udbe), kar je sam javno zanikal in v enem primeru poiskal uteho celo na sodišču. Kaj več bo o tem mogoče reči na osnovi gradiv iz arhivov, tudi »udbovskih«. V spominskem pogovoru o tem obdobju ne govori, saj je nameraval, kot navaja avtor pogovora z njim, pripraviti še pričevanji o svojem delovanju v slovenskih vladah in v Mariboru, vendar ga je smrt prehitela.

Po koncu partijskega funkcionarstva v Mariboru je v slovenski vladi pod vodstvom Janeza Zemljariča prevzel funkciji podpredsednika vlade, pristojnega za gospodarske zadeve, in ministra za finance, kar je ostal do vstopa v zvezno vlado Milke Planinc.

Spominska pripoved Jožeta Florjančiča, ki jo je podal Tomažu Kšeli, je posvečena bolj ali manj njegovemu ministrovanju v vladi Milke Planinc. Dotika se sicer tudi prejšnjih vlad, v katerih je deloval, vendar se glavnina njegovih spominov nanaša na delovanje v vladi Milke Planinc. Gre dejansko za zgodbo o Jugoslaviji v osemdesetih letih 20. stoletja, zlasti skozi zgodbe o razmerah na gospodarskem področju, s poudarkom na takratni investicijski politiki, zadolžitvah države, inflaciji. Florjančičevi spomini na to obdobje njegovega političnega delovanja, ko je bil minister za finance – bil je edini minister v vladah druge Jugoslavije, ki je prišel iz Maribora –, razkrivajo marsikatero skrivnost, ki je sicer uradni dokumenti ne razkrijejo. Florjančičevi spomini so zato dobrodošel vir za zgodovino in za zgodovinopisje, saj odkrivajo zakulisje in kolesje, ki se je vrtelo v smeri razkroja jugoslovanske države. To so sicer želeli rešiti, a reševanje, kakršno je potekalo, za vlado Milke Planinc in zlasti za resor, ki je bil za reševanje takrat zadolžene Jugoslavije, tj. ministrstvo za finance, kar v svoji spominski pripovedi razkriva Florjančič, ni moglo biti uspešno. Morda je bila volja, ki pa ni našla poti.

Spomini na delovanje v jugoslovanski vladi Milke Planinc, ki razkrivajo marsikatero tajno (ali potrjujejo védeno javno tajno), so za zgodovino in zgodovinopisje dobrodošel vir. Nasploh se je zgodovinopisje z osemdesetimi leti, predvsem s prvo polovico tega desetletja, ukvarjalo malo. Drugače velja za drugo polovico osemdesetih let, ko je bil poudarek na političnih razmerah in razmerjih, ki so bila v znamenju naraščajočega srbskega nacionalizma oziroma želje po centralizaciji jugoslovanske države ter odporu proti tem težnjam. Poleg tega pa je bil (ali je) poudarek pri preučevanju in prikazovanju tega obdobja predvsem na izraziti politiki, ki jo je imela organizacija komunistov, in v njihovih medsebojnih, mednacionalnih in medrepubliških odnosih. Kako so delovale takrat vlade – vladi Milke Planinc sta sledili do konca Jugoslavije še vladi pod vodstvom Branka Mikulića in nato pod vodstvom Anteja Markovića – ni zgodovinopisja niti pretirano zanimalo. Res pa je to na osnovi dokumentov, t. i. virov prve roke (kot se ti imenujejo v zgodovinopisju), domala nemogoče preučevati, kaj šele preučiti. Že zaradi obsežnosti gradiva, pa tudi zaradi načina, kako je to zasnovano. Zato so spomini, kakršne je podal Jože Florjančič, pomemben prispevek k poznavanju zgodovine Jugoslavije in njenega razkrajanja.

Spomini – pomemben vir za zgodovinopisje

Spomini zgodovinskih dejavnikov so vsekakor pomemben zgodovinski vir za zgodovinopisje. So t. i. vir druge roke, ki pa je glede na njihovo povednost – kljub temu, da so spomini tudi subjektivni, zlasti glede ocenjevanja ali precenjevanja vloge posameznika, ki podaja spomine – pomembno dopolnilo za razumevanje zgodovinskega dogajanja, ki ga dokumenti ne prikazujejo. Spomini sami po sebi tako niso še zgodovina, so pa pomemben prispevek k njenemu razumevanju. Velikokrat – to vsekakor velja za spomine Jožeta Florjančiča – ustvarijo spomini podobo zgodovinskega dogajanja ali dogodka bolj jasno in povedno.

Spominska pripoved Jožeta Florjančiča je tako dobrodošla za razumevanje obdobja, ki je bilo za državo, v kateri smo Slovenci živeli, usodno. O tem času in tudi o vladi, v kateri je bil Florjančič minister za finance, je predstavil svoje spomine tudi njegov kolega v vladi Zvone Dragan (Od politike do diplomacije, Ljubljana: Modrijan, 2018). Ti se razlikujejo od Florjančičevih tako po načinu, saj gre pri teh za spomine v obliki intervjuja oziroma pogovora, pa tudi glede osebnega odnosa. Dragan je v spominjanju mnogo bolj oseben kot Florjančič, ki bolj odslikava razmere, v katerih je kot minister deloval, kot pa svoj osebni prispevek. Tega obdobja se v svojih spominih dotika tudi Miran Potrč (Klic k razumu : spomini, Ljubljana: Modrijan, 2014), še eden iz vrst t. i. mariborskih političnih kadrov, ki je deloval tudi na zveznem, vsejugoslovanskem področju. V času mandata vlade Milke Planinc je bil vodja delegacije Skupščine SR Slovenije v Zboru republik in pokrajin Skupščine SFRJ, torej je bil v najvišjem jugoslovanskem zakonodajnem organu.

Florjančičevi spomini so žal nekakšen torzo. Spraševalec Tomaž Kšela se je namreč osredotočil na čas oziroma na dejavnost, ko je bil Florjančič zvezni finančni minister. Vsekakor je Florjančičeva spominska pripoved za to njegovo politično dejavnost zelo pomembna, vendar ne razkriva osebe in osebnosti v celoti. Kot navaja spraševalec, sta nameravala v nadaljevanju pripraviti pogovor tudi o Florjančičevem delovanju v slovenskih vladah in v Mariboru, vendar jima je za to zmanjkalo časa.

Florjančičevi spomini so dejansko spominska pripoved, ki jo je podal izpraševalcu Tomažu Kšeli. Tak način spominov, ko gre za intervju ali pogovor, je postal eden načinov podajanja spominov. Razlogi za to so različni, bistveno pa je, da spomini nastanejo oziroma ostanejo. Poleg resnično osebnih spominov, ki jih napišejo avtorji sami, pa so spomini tudi v obliki pogovora ali intervjuja, ko spraševalec vodi izpraševanca skozi pogovor in posreduje njegove odgovore na zastavljena vprašanja. Takšen način spominov pa kaže nemalokrat bolj značaj oziroma namen, ki ga ima s tem izpraševalec, ki vodi pogovor in mu daje usmeritev. Ta način spominov se je uveljavil pri nas v zadnjem času, npr. ko je generala Ivana Dolničarja spraševal novinar Jak Koprivc in je general razkril marsikaj o življenju in delovanju jugoslovanske vojske in njenega vodstva. (Generalov let : spomini generala Ivana Dolničarja, Ljubljana: Modrijan, 2006). Takšen način spominov so tudi spomini Janeza Stanovnika (Viharno stoletje : pogovori z Janezom Stanovnikom, Jelka Žmuc-Kušar, Ljubljana: Ustanova Franc Rozman - Stane, 2013). Je pa tovrstnega načina spominov še več.

Spomini se uvrščajo načeloma v zvrst dokumentarne literature. Niso literatura, literarno delo, niti niso pravi dokument. Spomini in dnevniki sodijo v zvrst književnosti, v t. i. spominsko književnost. Ta pa je zato tudi pomemben vir za zgodovinopisje. Gre dejansko za avtobiografske zgodovinske vire. Spomini so dokument časa, ki ga dokumentirajo skozi oči tistega, ki se spominja svojega življenja ali določene dejavnosti ali pa dogodkov, v katerih je sodeloval. Winston Churchill je za svoje spomine o drugi svetovni vojni sicer dobil Nobelovo nagrado za literaturo (1953), vendar tega svojega obsežnega dela ni štel za zgodovinopisje, ampak za prispevek k zgodovini, ki utegne biti koristen za prihodnost, kot je zapisal v predgovoru k svojim spominom (ki vključujejo njegove poglede in ocene) na drugo svetovno vojno.

Med spominskimi deli, ki se uvrščajo v t. i. dokumentarno literaturo, prevladujejo spomini politikov. Število znanih slovenskih političnih osebnosti, ki so napisale spomine, je precejšnje. To velja za preteklost, saj so prvi spomini slovenskih politikov že iz 19. stoletja, kot tudi za sedanjost. V svojih političnih spominih se tako slovenski politiki bolj spominjajo medsebojnih političnih in osebnih odnosov v strankarskem življenju in predstavljajo ter utemeljujejo svoje politične poglede in dejanja. Njihovi spomini kažejo na odnose v politiki in med politiki. Za zgodovino in za zgodovinopisje, ki dejansko oblikuje zgodovino, je to vsekakor dobrodošlo. Spomini in dnevniki tistih, ki so bili v položaju, da so lahko odločali in so predstavljali oblast, državno ali strankarsko, so pri bralcih zelo cenjeni, saj jim odkrivajo zakulisje, podrobnosti in tudi ‘pikanterije’ ter dajejo tako sodbi o zgodovinskem dogajanju osebno noto. To velja tudi za spomine Jožeta Florjančiča, ki je v njih (te je v intervjuju ali pogovoru zaupal Tomažu Kšeli) razkril »skrivnosti države« (parafraza po Dimitriju Ruplu), tj. jugoslovanske in tudi slovenske države v času, ko se je ta začela bližati svojemu koncu.

Bistvo spominov je, da so izraz osebnega pogleda avtorja na dogajanje, v katerem je kot aktivni dejavnik deloval ali sodeloval. Spomini so nekakšen spomenik, ki si ga avtor za svoja pretekla dejanja postavlja sam. So izraz njegovega pogleda na sebe, svojo vlogo in na razumevanje svojega sveta in svojega delovanja. Skozi spomine je, večkrat celo bolj kot avtorja samega v njegovem osebnem in intimnem svetu, mogoče spoznati tudi tiste, ki jih je avtor pri svojem delovanju srečeval, z njimi sodeloval ali so mu bili nasprotniki. Spomini namreč prinašajo orise, portrete in ocene zgodovinskih osebnosti, sodobnikov pisca. To velja v dobršni meri tudi za Florjančičeve spomine.

Spomini so običajno pisani v prvi osebi ednine in imajo jasno avtobiografsko usmeritev. Namen pisanja spominov, zlasti tistih, ki jih pišejo politiki, je predstaviti svojo resnico. Janez Drnovšek je tako naslovil svoje spomine na čas, ko je deloval kot član predsedstva SFRJ, Moja resnica (Moja resnica : Jugoslavija 1989 – Slovenija 1991, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996). Vsak pisec spominov razkriva svojo resnico in jo predstavlja in ponuja kot pravo, najraje tudi kot edino. Resnica pisca spominov pa je lahko drugačna od do tedaj že védenega oziroma podira že ustaljeno sodbo o nečem, kar se je zgodilo in pri čemer je imel avtor spominov aktivno ali pa le pasivno vlogo, je bil udeleženec ali priča. V spominski pripovedi Jožeta Florjančiča tega ni pretirano veliko.

Spomini – del splošne resnice, pa tudi past subjektivne resnice

V vsakih spominih je del splošne resnice (ne le resnice avtorja), kolikšen pa je ta del, pa je treba ugotoviti. Pri političnih spominih je to mogoče na osnovi dokumentov ali pa tudi s primerjanjem s spomini drugih avtorjev, ki se spominjajo istega dogodka ali dogajanja. Florjančičevo spominsko pripoved je vsekakor glede dejstev, ki jih navaja, mogoče preveriti (resda s težavnim delom, kajti gradiva jugoslovanskih vlad, pa tudi slovenskih, je v arhivih resnično veliko) in dokumentirati.

Spomini pa vsebujejo »past« subjektivne resnice, takšne, ki velja le za osebo, ki spomine podaja, in se lahko ne sklada z resnico drugih ali neko splošno priznano resnico oziroma znanimi in priznanimi dejstvi. Subjektivizem pisca spominov je ena od pasti, ki se je je potrebno ob branju (ali zgodovinopisni uporabi) spominov kot zgodovinskega vira zavedati. Glede objektivnosti spominov je zato velika nevarnost subjektivnost pisca (ali pripovedovalca). Spomini so namreč izraz subjektivnega pogleda avtorja na sebe v prostoru in času, kar vodi v pristranskost glede orisovanja sebe in svojega delovanja in v osebnostni pristop z olepševanjem sebe, mnogokrat z nekritičnim prikazovanjem sebe kot »centra sveta«. Florjančiču se je tej »pasti« pri spominih politikov v dobršni meri uspelo izogniti.

Spomini Jožeta Florjančiča, v katerih orisuje svoje delovanje kot ministra v slovenskih vladah, predvsem pa v jugoslovanski vladi, ki naj bi rešila jugoslovansko državo pred ne le gospodarskim, ampak splošnim zlomom – kar ji ni uspelo, čeprav je bila to zadnja možnost –, so kot vsi spomini, ki razkrivajo preteklost skozi sicer osebne poglede, dobrodošli. To velja tako za zgodovinopisje, ki se bo moralo ne glede na sedanji odnos do jugoslovanske države in njene zgodovine »spopasti« tudi z začetkom osemdesetih let 20. stoletja, časom, v katerem so se izostrili bistveni razlogi in pogoji za konec jugoslovanske države in s tem tudi za nastanek samostojne slovenske države, kot za vse, ki jih pritegujejo »skrivnosti države« oziroma politike. To pa je tudi namen spominov, zlasti spominov politikov, med katere se uvrščajo tudi spomini Jožeta Florjančiča.

* Besedilu smo za objavo v reviji dali nadnaslov.

Kdor se giblje v tržaškem svetu umetnosti, zagotovo pozna Avgusta Černigoja, umetnika, ki je vse življenje posvetil prodiranju v skrivnost ustvarjalnosti. Zdaj, ko je dopolnil 79 let, mu občina v palači Palazzo Costanzi posveča veliko »retrospektivo življenja«, v kateri so zbrani dokazi o njegovi zelo intenzivni dejavnosti, ki jo je od dvajsetih let nenehno razvijal na področju umetnosti. Razstava vključuje petdesetletno raziskovanje: pravzaprav bo konstruktivistična sezona v Ljubljani, ki sega v leto 1925, v prihodnjih mesecih v slovenski prestolnici predmet velikega spominskega obeležja. V Trstu so torej dokumentirana dela, ki jih je tržaški umetnik ustvaril od leta 1927, ko je s Stepancichem, Carmelichem in Vlachom z »revolucionarno« konstruktivno razstavo v mestnem paviljonu Giardino pubblica razburkal mirni svet lokalne umetnosti. Razstavo, ki so jo odprli v soboto v palači Palazzo Costanzi, kurirata Tullio Reggente in Edward Zajec iz muzeja Museo Revoltella.

»To petdesetletno obdobje smo opisali s približno sto slikami, risbami, grafičnimi listi in kolaži,« zapiše Reggente. Razstava sledi profilu delovanja nedvomno enega najpomembnejših tržaških slikarjev stoletja. Morda se niti Černigoj ni zavedal pomena dela, ki ga je opravljal, sliko za sliko, grafiko za grafiko. Dovolj je, če se ustavimo pri kakovosti njegovega figurativnega slikarstva v tridesetih letih (s tem mislim na portrete njegove žene in sina) in pri njegovem raziskovanju neoplastike v petdesetih letih, da bi razumeli, da je vse, kar se je takrat zdelo kot »oživitev« ali izum, ki je bil izveden zaradi zasebne raziskave, danes mogoče povzeti v strogo linijo, kjer se vsako dejanje zdi strogo posledična prejšnji.« Po zaslugi Reggenteja, tržaškega esejista in kulturnega delavca, so pred nekaj leti prišli na dan lesorezi in risbe, ki jih je Černigoj ustvaril za »Naš glas«, tržaško kovačnico slovenske kulture v dvajsetih letih 20. stoletja. Med njimi sta portret Srečka Kosovela in njegov avtoportret, ki sta z natančnim tehničnim pripisom konstruktivističnemu vzdušju, ki je spodbujalo delo v tistih letih.

»Kosovel je bil izstopajoč lik, ki pa je sogovorniku takoj posredoval zavest o svojem zlu. Bil je krhek, odmaknjen, zelo romantičen in ni ustrezal mojemu borbenemu duhu. Zato je bil do mene vedno v obrambnem položaju,« se spominja Černigoj. Ta njegov »borbeni duh« mu je vedno prinesel več neodobravanja kot odobravanja: znani so njegovi »besedni spopadi« z velikimi lokalnimi umetniki, ki so jih večinoma narekovala različna mnenja pri ocenjevanju in presoji. Malokdo se spominja Černigojevih mirnih razprav, skoraj vedno so bile to nasprotno ostre bitke »na nož«, v katerih je umetnik želel, da bi njegovo stališče prevladalo, »ne da bi pri tem zamolčal svoje besede«. Sam je našel dolg seznam »nesoglasij« s kritiki in slikarji: tudi z Bencom, ki ga je pogosto branil zaradi jasnosti njegovih namenov in vztrajnosti njegovega talenta.

Černigoj je zaradi tega zbadljivega značaja malce obseden z drugimi kolegi, tako zelo, da mu »Napad« velikokrat spodleti zaradi ... pomanjkanje nasprotnikov. Poleg teh osebnih vidikov pa ostaja umetnikova izjemna potrpežljivost pri nagovarjanju učencev: to je poklic, ki po koncu druge svetovne vojne postane nujen. S svojega mesta učitelja risanja je Černigoj svojo strast do umetnosti prenesel na stotine učencev. Je eden redkih učiteljev v Trstu, ki šolarje redno vodi na ogled mestnih galerij in z njimi v živo razpravlja o problemih lastne in tuje ustvarjalnosti. Njegov pouk ne temelji le na akademskem ponavljanju shem, temveč predvsem na poudarjanju vrednosti raziskovanja in pomena, ki ga je mogoče najti s poglobljeno analizo slikarskih, grafičnih in risarskih tem. Černigoj brani otroško domišljijo pred obveznostjo pripovedovanja, spodbuja jo k abstrakciji, ki učenca osvobodi vseh omejitev in ga usmeri k iznajdljivosti. V tem smislu je predhodnik, saj je od takrat to načelo uvajal na tržaški gimnaziji. Z leti so učenci rasli in se uveljavljali, nato pa so postali najboljši prijatelji Černigoja... Tržaška značilnost v šoli sledi - tudi v ustreznih razsežnostih - velikim izkušnjam »Bauhausa« v Weimarju: je edini tržaški umetnik, ki je obiskoval te mitske tečaje pod vodstvom nekaterih mojstrov našega stoletja. Černigoj se spominja Kandinskega, neprekosljivega ruskega slikarja, očeta abstrakcionizma in velikega teoretika razgradnje narativnih oblik: »Imel je držo plemiča, sledil je liniji psihološkega učenja, katerega cilj je bil globoko prodreti v probleme, s katerimi se je bilo treba soočiti, bil je velik v vseh svojih pojavnih oblikah in vsako slikarsko rešitev je znal primerjati s svojimi tezami ...«.

Kljub visoki starosti pa Černigoja dogodki, v katere je bil vpleten, niso pretresali: vedno je zelo jasno opisoval situacije in razloge, ki so ga pripeljali do tega ali onega dela. Svojo vrnitev k figuraliki iz tridesetih let utemeljuje s potrebo, da v pripovednem vtisu prebere drugačno resničnost, osvobojeno iluzij, ki jih je ustvarila tradicija devetnajstega stoletja. Še danes, pri častitljivih devetinsedemdesetih letih, se ne more odločiti, katero obdobje je bolj pristno njegovo: vsa dela, ki jih je ustvaril, ljubi z ljubeznijo očeta, ki enako ljubi svoje otroke. Njegov studio je prepoln map z risbami, grafičnimi listi in slikami, ki so zložene ena poleg druge, kar je jasen znak neprekinjene, nepretrgane dejavnosti. Morda je skrivnost njegove izjemne vitalnosti prav v tem, da se je znal v vsakem, tudi najtemnejšem trenutku svoje umetniške kariere obrniti na list papirja ali platno, da bi razložil svoj notranji nemir. Pravzaprav imamo občutek, da njegova ekstrovertirana patina skriva dušo, predano razmisleku in meditaciji. Več ur na dan preživi v svojem ateljeju v srhljivem in mitičnem ponavljanju faustovske podobe. Njegova večna umetniška mladost je plačana s tem, da mora biti vedno blizu barvam, »ready-made« (lesene površine, na katere je nalepil stare lesene tipografske črke in vsakdanje predmete), vrezilu in svinčniku. Pred dvema letoma je doživel hudo prometno nesrečo: na Viale Miramare ga je zbil avto, zaradi česar je dolgo časa preživel v lokalni bolnišnici. No, iz nje je prišel bolj živahen kot prej, z velikim paketom risb in z željo, da bi se boril in razpravljal o vsem z vsemi, nedotaknjeno...

Černigoj je torej mali jekleni mož, ki je premagal vojne in spopade, ne da bi izgubil sposobnost videti lepšo plat stvari: v dvajsetletnem obdobju je bil deležen fašističnega ovaduštva in »državne kulture«, ne da bi izgubil voljo do slikanja in biti sam s svojim navdušenjem in strastjo do umetnosti. Videl je, kako so okoli njega izginjale generacije umetnikov, od Kosovela do Carmelicha, od Spazzapana do Nathana in Bolaffia, ki so vedno prenašali baklo nečesa, kar, če že ne moremo imenovati avantgarda (»... grda in dvoumna beseda«, pravi umetnik), je zagotovo zaupanje v možnost, da se z novimi besedami in drugačnim besednjakom lotimo sestavljanja umetniškega sporočila.

Tržačan do dna je svojo slovensko matico uporabil za razumevanje nemškega in italijanskega sveta in je študiral v Bologni, Münchnu in Weimarju. V tridesetih letih je o sebi zapisal: »Zakaj sem šel v Nemčijo? Na to ne morem natančno odgovoriti. Morda zato, ker sem se želel prepojiti z duhom civilizacije. Nemčija pa mi je ponudila ogromno teoretičnega znanja, ki je prvi pogoj za vsako dejavnost. Zato se Nemcem zahvaljujem, ker so me vzgojili na evropski način.«

Pogosto in rad govori o svojih dveh »odraslih« sinovih. Prvi je učitelj fizike na Univerzi v Trstu, drugi pa je zaposlen v mednarodnih organizacijah v Ženevi. Še danes (in to je v njegovem značaju) se izogiba obveznosti sestavljanja bilance stanja. Po tej razstavi »petdeset let umetnosti v Trstu« bo v Idriji pripravil razstavo svojega konstruktivističnega obdobja med letoma ’24 in ’26: to bo še en »napor«, s katerim se bo soočil z enako zavzetostjo kot z vsemi drugimi razstavami. Reggente je zapisal, da se je Černigoj morda »bal postaviti v položaj, da bi rekel dokončno besedo, saj se je zavedal, da je vsak trenutek dejavnosti zanj sinonim za življenje, za študij pri odkrivanju tistega mitskega Feniksa, ki je umetnost ...«. Zato ni hotel pokazati svojih »skrivnih listov«, risb, ki jih je hranil in jih ni želel pokazati javnosti v »Costanzi«, za ta poklon, ki mu ga je izkazal Trst, hvaležen za priznanje njegove umetniške kakovosti in slave, ki se ji Černigoj očitno želi odpovedati, prepričan, da bo lahko rekel ... jutri, šele jutri, dokončno besedo.

Zagotovo je bil ogled razstave Avgusta Černigoja v Revoltelli eden od mojih največjih doživetij v Trstu. Od nje mi je v arhivu ostal izvod Il meridiano di Trieste - nova serija, kjer je bil objavljen gornji članek (leto I - št. 15 - 14. april 1977, str. 13) z njegovo fotografijo na naslovnici. Ponudil sem ga Univerzitetni knjižnici Maribor, kjer so mi ga z rahlim zmrdovanjem vrnili. Članek pa ni dokumentiran. Op. prev.

Moram začeti z anekdoto. Srečal sem kolega pesnika in ta mi je rekel:

»Se mi mudi domov, en pesnik, ki sem mu mentor, mi pride belit stanovanje!«

Vprašal sem se, zakaj mi je to rekel. Najbrž zato, da bi videl, kako dober mentor je. Čez čas sem ugotovil, da so prihajajoči pesniki zanj koristni tudi širše, da to ni bila anekdota, enkratni vzgib, ampak oguljen obrazec – če je potreboval kuhinjo ali je hotel samo namočiti svoje spolovilo ali karkoli drugega. Kot bi rekel Hašek: Ljudje so različno.

Na začetku 90. let so v Domu ustvarjalnosti mladih pripravljali literarno delavnico s Tomažem Brenkom. Za prijavo je napisal neko besedilo, ki sem ga potem moral spraviti v računalniško obliko, zato sem si ga tudi zapomnil. Napisal je nekaj takšnega: »Pungartnik izvaja klasične delavnice, moja pa bo projektna.« Razumel sem, da tako mora biti, nihče mu ne bi dal denarja za »klasično« delavnico, kot je Pungartnikova, ker je to pomenilo brez vsakih stroškov. Nekaj kasneje sem ga vprašal, kaj delajo na delavnicah pri njem, pa mi je rekel:

»Ma ja, iste pizdarije kot pri tebi, malo beremo in malo popravljamo.«

Tako sem postal klasik. Mentor klasik.

Mentorja sem našel v Odiseji. Predlagam vsakomur, da poskusi najti v konstelaciji Odisej – Penelopa – Telemah – Atena – Mentor razlago mentorske funkcije. Bilo bi preenostavno, da bi vam to dal v kapsuli. In to je tudi bistvo mentorstva, da namreč potisne z drobnimi namigi začetniškega avtorja tja, kamor bi sicer prišel, če bi bil radoveden, odprt, a pozneje. Morda tudi ne pride, zelo verjetno, a mentorstvo je to.

Mentor se srečuje z neobdelanim materialom. Skoraj divjim. Zdi se mi, naj bi bil njegov cilj spoznati in oceniti avtorja in njegov psihološki profil in ga ne poskušati spreminjati. Kajpak – vsi imamo radi nevprašljive učence, a kaj ko poezija s tem nima veliko skupnega. Z avtorji se mentor zaplete v odnos, ki ni nikoli profesionalen (tudi če je za to plačan) in ga ne moremo sankcionirati, če se avtor ne drži vaših priporočil ali zahtev.

Nekateri poslušajo, drugi ne, nekateri se strinjajo, drugi se ne strinjajo, glasno ali tiho. Lepo je, če imajo utemeljena stališča, ki izhajajo iz branja. Lepo je, če berejo, če se učijo. Veliko se jih zateče v varno hišo literature (poezije) za nekaj časa, za predah, in takrat mora biti vse po njihovo.Tudi poslušati jim ni treba nikogar. So vendar pesniki! In ko jih varna hiša literature ne zadovoljuje več, na vse pozabijo.

Mentorstvo se ne nanaša samo na delo z besedili, ampak zajema veliko širše delovanje. Njegova pripravljenost, kako daleč se spusti v delu, je odvisna tudi od udeležencev. Je recimo organizacija skupine, podpora pri njeni samostojnosti, učenje vloge avtorja, zagotavljanje javnemu uveljavljanju, blaženje konfliktov, ki nujno nastajajo tako v skupini kakor v odnosih z okoljem. Ena od vlog je tudi delo z besedili, če je potrebno ali če so ščitenci že primerni za to. Imel sem skupino, ki je z vehemenco in tudi z mladoletniško zahrbtnostjo ogrozila svoj obstoj s provokacijo s kljukastimi križi. Nekaj je bilo objestnosti, nekaj tega, da so v meni videli avtoritarnega rezervnega očeta, nekaj pa je bilo tudi podpihovanja s strani policije. Lahko bi se jim v tistem trenutku odpovedal, da so me zavedli, se obrnil zoper nje. Literatov se v adolescenci drži nezrelost. Ne znajo ločevati med osebnimi, iz nevzgoje izhajajočimi nagibi, in odgovornostjo, ki jo imajo do mentorja.

Da, mentor mora računati tudi na to – da bodo njegovi ščitenci zahrbtni, neodogovorni, nelojalni, narcisistični, izsiljivi, ker je to pogosta sestavina literatove osebnosti. Njihova lastnost je lahko tudi emocionalna in spolna nezrelost, histeričnost, tudi čisto navadna pokvarjenost, ko uveljavljajo svoje literarne impulze. Iz njih šele nastajajo ljudje, do takrat pa so lahko tudi navadne nedozorele beštije.

Ne skrivam, da ne zaupam preveč takim, ki mislijo, da pišejo dobro, naj so na začetku ali v visoki karieri. To so ponavadi ljudje, ki jih v pisateljski poklic ni pripeljala predanost literaturi, ampak so se hoteli predvsem uveljaviti.

Pisanje je nekaj, kar zahteva veliko več kot samozavest. A nekdo se razvije sam in mu je morda misel na mentorja odveč. Postati pesnik je neke vrste iznajdba, samo-odkritje, ki ne pride kar tako. Skozi otroštvo in odraščanje nam stojijo ob poti številni ljudje, ki v naše življenje vnašajo novosti in vrednosti z zgledom ali z dajanjem: duhovniki, učitelji, prijatelji in želeli-bi-da-so-naši-prijatelji, umetniki, različne socialne službe, društva, predstojniki … Pesniki nastajajo skozi interakcijo, včasih nehote, včasih zaradi prisile. Nastajajo kot distanca do podrejanja, ukazovanja. Kdo pravi, da moramo profesorjem verjeti vse – jaz jim glede književnosti nisem verjel četrtino, razen čisto golih podatkov. V literaturi in posebej v poeziji sem videl nekaj svojega, kar ni skladno s šolsko doktrino. Saj tisto, kar so mi dopovedovali, ni fizika. Saj literarna veda ni znanost, neka površna in samovolja veda je, ki ji takoj najdemo proti-vedo.

Za razvoj pesnika je morda najbolj primerno nenasilno okolje, ki spodbuja k nekonformizmu, k neomejenemu branju, pomembne so odprte ustanove, kjer ni podrejanja. Obstaja ob svetu prisile, včasih je zaprto le v njegovo sobo in le v miselnem svetu. Vedno je tam nekdo, s katerim se da pogovarjati, ki ga lahko kdorkoli karkoli vpraša, tudi za zelo osnovne stvari. Tam je tudi prostora za mentorje, tudi če nimajo v njem take formalne vloge. In na drugi strani – vsa avtoritarna okolja, te avstroogrske šole, spodbujajo beg, kar dostikrat poezija je, vase in v fiktivne prostore. Slovenija na žalost je takšna, polna provincializmov in malih despotov, ki vbijajo v glavo s palico. Slabši ko je pedagog, večji teror zganja. Hoče slišati samo tisto, kar je rekel on, z istimi besedami. Ne le v osnovni in srednji šoli, glavno pride šele na fakulteti.

Popravljanje. Koliko pesnikov zna popravljati, revidirati svoja besedila, sploh tistih povsem na začetku? Kako se naučijo? Koliko jih zna analizirati? Koliko jih ima uredniške izkušnje? Koliko se jih zna pogovarjati o svojih besedilih? Če vzamem nalivno pero in prečrtam nepotrebno, če mu predstavim pomanjkljivosti in izgubljene priložnosti, če mu povem, kaj je v pesmi dobrega (in prvo pravilo mentorja je, da vedno najde nekaj dobrega), počnem tisto, kar prihajajočemu pesniku razruši predstavo o sankrosanktnem avtorstvu besedila, o katerem čivkajo samo še provincialni učitelji. Seveda je laže reči: »To je zanič, prinesite kaj boljšega!« ali »Raje pojdite na sprehod ali pospravljajte, kakor da pišete pesmi.« Pravilo mentorja je tudi: Če ste že dobili človeka, ki se je pripravljen pogovarjati o svojih pesmih, ga poskušajte v poezijo tudi spraviti.

V literaturi sem že dosti dolgo, še od časov, ko so mentorji imeli »literarne krožke« po šolah ali kje drugje. Dve ali tri leta sem tudi jaz hodil v tak krožek, zunaj šole. Sestajali smo se v posebni sobi neke gostilne in vodil ga je nekdo, ki ni pripadal moji šoli. Njegova dobra stran je bil pogovor, slaba pa, da ni spodbujal k branju literature in da je vkalupljal. In vendar je pripeljal do prvih objav in nas je člane krožka vpeljal v javno nastopanje. V času študija tega ni bilo in mislim, da nismo niti potrebovali - vsak je bil odgovoren za sebe.

Pozneje sem v to padel. Delavnica se je oblikovala spontano in šele čez kakšno desetletje so se pojavile drugod. Nisem videl veliko delavnic drugih, ker sem opazil, da so postali tisti, ki so jih vodili, negotovi, ko so me zagledali tam. Najbrž so mislili, da hočem kakšno stvar od njih ukrasti ali da se pojavljam kot kakšna avtoriteta. So pa drugi prihajali k meni, čez nekaj časa odšli z gradivi in odprli svoje delavnice.

Iz tega izhaja še eno pravilo mentorja: Kar znate, dajte, nikar si tega ne prisvajajte. Bolje je, da drugi vedo za vaše mentorske skrivnosti, ker jih bodo uporabili sami in bo verjetno njihova delavnica zato boljša. Videl sem, velikokrat, da so povabili za mentorja v delavnice ljudi, ki iz najrazličnejših razlogov za to niso bili zreli: preveč so bili zagledani vase, s tem so hoteli nekaj zaslužiti, zaneseni so bili s svojim uspehom in so sklepali, da so vzorec za druge. Uspešni avtorji so sami zase argument in veliko nastajajočih pesnikov sklepa: Če prepričam njih, preskočim leta bojevanja za veljavo. Če se postavi zame uspešen avtor, menda ja veljam. Ja, veljate, ko hodite z večinskim tokom.

Mentor ni kritik, četudi vsi pričakujejo, da bo podal – morebiti prvo – kritiko pesmi. Kritika je javno vrednotenje končnih besedil, ne sodeluje v fazi, ko je vse še potencialno. A mentor tudi ni glasnik, kot ga poznamo iz spremnih besed k pesniškim zbirkam, ko je potrebno avtorja afirmirati. Mentor veliko dela opravi zasebno, na štiri oči ali pa v skupini (kar je običajno) z delavnico ali krožkom. Je pa zato lahko ostrejši od kritika z edinim razlogom, namreč da ga veže avtorjevo prihodnje pisanje. Če ga ne spravite na njegovo lastno pot, ki je prisotna v njem, niste opravili svoje naloge.

Sem mentor (no - bil sem), ki se naslanja samo na branje predloženih besedil. Nisem učitelj kreativnega pisanja, kar sicer človek postane nehote, ko je pred skupino avtorjev. Učitelj kreativnega pisanja je bolj vaditelj.Res sem spodbudil marsikoga, da je začel pisati, a nočem biti guru. Ni ene same mentorske metode, tudi pri enem mentorju ne. Veliko je odvisno od učenca. A delo sloni na skrbnem branju predloženega besedila (pesmi ali karkoli drugega). S časom se naberejo analitična orodja, ki pomagajo prepoznati vrednost besedila, tako da ne gre samo za občutek ali osebni okus. (To obravnavam v poglavjih o elementih literarnega besedila in o možnostih njegovega urejevanja.) A kako pomembno je branje besedil, sem se prepričal takrat, ko sem ob prevzemu urejevanja Dialogov našel v uredniških prostorih za meter neodprtih kuvert, ki so jih poslali predvsem mlajši, prihajajoči avtorji. Domišljavi uredniki (ki jih imenujem »mariborski sivčki«) so pogledali, kdo je poslal in z vihanjem nosu odložili na kup. Iz njega sem jih objavil triintrideset, za katere so me souredniki, ki so samo čakali, da se z zatiranjem dvignejo v nebesa, napadali in zmerjali, češ da sem izničil vse literarne kriterije. A iz izbranih se jih je kar nekaj kasneje lepo uveljavilo. Mentor namreč prostor odpira. Je vedno nasprotnik zaprtih skupin, kot so povečini naše literarne revije.

Držal sem se še nekaj naslednjih pravil mentorstva:

Delaj to tako, da te ne kupujejo.

Bodi mentor iz veselja in ne zaradi zaslužka.

Ne počni tega iz dobrote ampak iz ljubezni do poezije.

Nisi rezervni oče.

Bodi požrtvovalen.

Beri več kot tvoji učenci, vsaj poskusi.

Imej boljšo knjižnico kot tvoji učenci in tvoji nasprotniki.

Sledi delu svojih učencev.

Ne tekmuj z njimi. Tudi oni ne tekmujejo s tabo, ampak te uporabljajo.

Tvoja osebna izkušnja s pisanjem jih morda zanima, a ne preveč.

Kako se konča mentorstvo? S sporom. Kolegov si z mentorstvom ne pridobiš.

Vedno se veseli, če se kdo od izgubljenih učencev vrne. A tega si ne žêli preveč.

Ne sprejemaj njihove sovražnosti osebno. Ko se pojavi, si samo stari kozel, ki ga hočejo spraviti s svoje poti v uspeh.

Najboljši učenci so tisti, ki ne vedo, zakaj pišejo.

Predvidi trenutek, ko za ambicioznega začetnika postaneš sovražnik. Bodi za korak pred njim.

Ne pričakuj, da bodo učenci brali tvoja besedila. Bojijo se, da bi se iz njih kaj nalezli. Vse, kar jih v njih privlači, bodo zanikali. Bodo pa prepisovali. Tudi od tebe.

Ne boj se koga vreči iz delavnice.

Poskusi biti kolegialen. Med pesniki je kolegialnost nadvse redka in je ne marajo preveč, a je vseeno dragocena. S tem si drugačen od večine.

Piši drugače kot oni.

Pusti, da je kdo uspešnejši od tebe. Tega mu nisi dal ti, to je njegov dosežek.

Ne pričakuj od svojega mentorstva kakšnega koli priznanja. Sam si rinil vanj.

Vsakdo, komur si bil mentor, zelo dobro ve, kaj je dobil od tebe, a to skriva.

Z vsakomer ravnaj kot s pomembnim učencem, a ne tako, da se mu prilizuješ.

Ne oklepaj se zamer.

Ne bodi ponosen, če te kdo omeni kot svojega mentorja. Ceni, da si bil.

Poskusi biti nekdo, ki ga učenci ne bodo srečali zlepa. Zaradi sebe, ne zaradi njih.

Drugi mentorji učijo drugače.

Preberi vse, kar ti prinesejo, tudi če je napisano za odpadli podplat.

Pomagaj, dokler lahko in dokler je zaželeno.

Ogibaj se literarnih mudžahedinov (pojasnilo glej pozneje), ki zanetijo versko vojno.

Ko hočeš imeti svoj mir, zakoplji telefon tri klaftre pod zemljo in vrzi elektronsko pošto skozi okno. Njihov dan je petek, njihova ura po petnajsti.

Če si iskal mir, ga z mentorstvom ne boš našel.

Enkrat končaj. To pa tako, da vsakomur poveš naravnost vse.

Zapomni si anekdote.

In eno od pravil, ki ga moram podčrtati:

Nikomur nikoli ne reci, da je genialec. Srečeval sem mentorje, ki so to napravili zlahka, samo da bi se otresli samozagledanega avtorja. Morebiti resnično iz fascinacije. Morebiti iz zavisti. Kaj s tem storite? Morda je res dober, kot je bil Rimbaud, a iz njega bo postal ekscentrik in psihopat. Srečeval sem ljudi, ki so bili žrtve takšne čezmerne, lažno-mesijanske sodbe. Z njimi se je (kot nekakšno prekletstvo) zgodilo nekaj, kar je trajna psihična poškodba. Podobno se zgodi ljudem, ki zvejo za svoj (visoki) IQ. Zadnji genialec med pesmiki je umrl s Friedrichom Hölderlinom. Za vse, ki so prišli za njim, velja, da je genij romantična izmišljotina, ki se je napajala pretežno iz nacionalističnaga besnila.

Verjetno je takih pravil še več. Med seboj se nekatera tudi tepejo, a pomembno je, da je mentorsko delo uspešno.

Neka češka (praška) pesem pravi tako: »Ljudje moji, jaz imam rad pivo. Za pivo bi dal vse … Samo enkrat v življenju sem zbolel in sem moral k zdravniku. Ta mi je predpisal, da smem popiti le eno pivo na dan. Jaz pa sem ga pogruntal in sem k dvanajstim zdravnikom šel. Vsak mi je predpisal samo eno pivo, in tako sem jih svojih dvanajst imel …« (Lidičky já mám rád pivo)

Pri mentorstvu je velikokrat tako – če rečem, da nekaj ni prav, grejo ljudje k drugemu in ta mu reče, da je to prav in da sem znan kot slab mentor in da sploh ne vidim, kaj dobra poezija je. Med mentorji so približno enaki odnosi kot med pesniki.Tudi to je morda pot do boljšega pesnjenja. Včasih so se oglasili avtorji, ki so želeli samo eno – da jim povem, če je to, kar pišejo, prav. Postali so živčni, če so morali poslušati kaj iz literarne teorije, o drugih pesnikih in o vsem, kar dela pisanje poezije zanimivo. Rekli so: Ne potrebujem tega. Hočem le vedeti, če je to moje pisanje prava poezija. In so burno odšli.

Zgodilo se mi je, da je objavila članica literarne delavnice za starejše knjigo in kot mentor sem ji napisal odkrito, usmerjujočo, dobrohotno kritiko. niti ene negativne sodbe. Objavil. Ko sva se znova srečala, mi je rekla:

»Vi me morate iz srca sovražiti, da ste mi napisali tako svinjsko oceno.«

Sovražiti? Ne, naučil sem se ne sovražiti, a nisem se naučil v vseh teh dolgih letih, da se moram na daleč ogibati ljudem, ki v samozagledanosti ne poznajo kritike. V svoji veličini, ki je zgrajena na močvirnatih tleh hvaljenja in medsebojnega trepljanja, trosijo okrog sebe in za seboj strup. Hemingway je imel zanje naslednji stavek: »Vtaknite si to v r …«

V poeziji ni pravil, ni prepovedi, vse je dovoljeno. To je prvi, razveseljivi del poduka. Drugi, manj razveseljivi, govori o tem, da se tisto, kar se spodobi Jupitru, ne spodobi volom. Skoraj vsi smo na volovski strani. Vsaj nikogar ne poznam, ki ne bi bil.

Slike Barbare Kastelec kažejo zgodbo o tem, da bomo v prihodnosti, če bomo želeli ohraniti tisto eksistencialno dobro, morali iskati nove načine življenja, sožitje z naravo. Da se v času posebnih ukrepov zaradi že več kot leto dni trajajoče epidemije naša zavest ne bi zaprla v utesnjeno sliko sveta, potujemo v nerealne svetove domišljije viharne in umirjene kakor daljne luči, v vizije znanosti, v sporočila umetnosti. Iz zgodovinskega vidika je popolnoma jasno, da čas vedno vse postavi na svoje mesto. Vprašanja o prihodnosti človeštva in obstoju planeta, ogroženega zaradi hitrega tehnološkega razvoja, ekoloških težav, znanstvenih eksperimentov in genetskih modifikacij, pa bodo ostala. In tudi vizualni pripovedovalci, kot je Barbara Kastelec, ki bodo nanje s svojimi deli odgovarjali. Kajti, če ob pogledu v prihodnost prisluhnemo besedam pesnika Srečka Kosovela, je »v vsej umetnosti – seveda le v pravih umetniških tvorbah – nekaj absolutno večnega, skrivnost umetnosti in njenega bistva lepote.«

Barbara Kastelec se v svojem ustvarjalnem procesu večinoma drži načel konkretne umetnosti, a jo vse od začetka zanima predvsem notranji vidik podobe. Njene najzgodnejše slike so spominski fetiši, čas otroštva, iz podzavesti izslikane podobe želja in užitkov, ki pritičejo tej dobi, nežni, krhki, a vendar polni nenehnih prepovedi. Na ciklih velikih slik V kaj se zaljubljam, Lipov čaj in magdalenice ter Obljubljena dežela so vehementno izslikana samosvoja tihožitja, priklicana iz davno pozabljenih občutij. Glavni nosilci sporočila so predimenzionirane podobe različnih čokoladnih slaščic, lizik, vanilije, banane, sladoleda ali čilija, ter otrokom nedovoljeni fetiši, kot so cigarete in kava. Spomin na odraščanje je bila slikarkina prva postaja pri iskanju identitete v odnosu do drugih in do sveta.

Gobasti jedrski oblaki nedvoumno asociirajo na navzočnost atomske kataklizme, čeprav bi, seveda če bi vsebino povezovali s prejšnjimi cikli slik, podobe gob lahko razumeli tudi kot asociacijo na hrano. A ekspresiven cikel Atomske gobe nedvomno opozarja na posledice nepremišljenega ravnanja človeštva v zgodovini, na dan po jutrišnjem. Je hkrati spomin na drugo svetovno vojno, na grožnjo vsesplošnega uničenja, na dejstvo, da se zgodovina ponavlja, in opomin pred vsesplošnim uničenjem sveta. Ampak! Tu se začenja poznejša značilna slikarkina intervencija v vselej premišljeno izbrane osrednje motive. Pokrajina, v katero se ob centralno dominirajočih gobastih tvorbah zaziramo, je razsežna, osupljiva, spremenljiva in nenavadna. V njej se gledalcu kaže, da se morajo groza in bolečina, radost in užitek življenja v najčistejši obliki razodeti onstran razuma, v jeziku umetnosti, ki je hkrati tudi telo podobe.

Logično nadaljevanje slikarskih ciklov hrane (in v tem kontekstu tudi gob) so semena in pelodi. Okrogle slike v gvašu kažejo povečane školjke v morju, druga morska bitja, drobne rastline v imaginarnem, atraktivno mističnem prostoru. Pri več let nastajajočem ciklu slik Semena (2012–2017) so razpoznavna semena kopenskih rastlin upodobljena v izjemni povečavi. Slikarka jih dosledno poimenuje s pravimi latinskimi imeni v naslovu slike. Včasih določeno seme likovno povezuje s kakšnim drugim eksotičnim pojavom (ožigalkar, morska kumara, morski ježek, korale …), ki se asociativno lahko povezuje s semenom, ne da bi bil iz istega okolja. Če slikarka poveže dve bitji iz različnih virov narave na enem slikovnem prostoru slike, ima ta podoba v naslovu obe latinski imeni. Po eni strani ima táko združevanje skrivnostni podton, umetniški pridih in ustvarjalno zanimivo nadgradnjo, po drugi pa lahko pomeni opozorilo in nestrinjanje z genskim inženiringom in vprašanji poseganja v dedne lastnosti posameznih rastlin in živali. Za gledalca pa so to lahko samo pravljične podobe, ob katerih zlahka proniknejo v morski, navidezno nerealni svet.

Vsebina od leta 2018 nastajajočega cikla Rastlinske celice je znova hrana z različnimi lastnostmi, likovno zelo atraktivna, z močnimi barvnimi nanosi ekspresivna, pomensko pa nekoliko zavajajoča. V ospredju so razpoznavne podobe rastlin (ginko, tisa, soja, lipa, hibiskus, bezeg, soja, rdeči bob …), ki bi lahko delovale kot tihožitja s cvetovi, a je zgodba osredinjena pravzaprav na ozadja, ki (kot mandale) predstavljajo prerez (domišljijsko barvno dinamično obarvanih) stebelnih oziroma koreninskih celic. Predvsem gre pri teh izslikanih podobah rastlinskih celic za vprašanje realnosti in posnetka, originalne podobe in simulakra. (Skoraj) mimetično natančna povečana struktura snovi je izhodišče za ozadja njenih slik v akrilu, ki pomenijo vsebinsko jedro vizualne pripovedi. Te strukture so abstrahirane, končne podobe rastlin v ospredju pa stilizirane iz domala realističnih podob. Tako raziskuje odnose med barvo in obliko v prostoru posamezne slike. Pri tem avtentične umetniške izpovedi ustvarja na sofisticiranih razmerjih med podobami v prvem planu in izslikanimi podobami ozadja ter sočasnih prefinjenih svetlobnih prelomih.

Z veščino slikarskega mojstrstva hodi avtorica novih podob po mikrokozmosu in išče izvor življenja v njem, vztraja v samosvojih mističnih prividih in ostaja poštena pri razkrivanju najbolj skritih kotičkov svoje intime, svojih sanj in (za)misli. Njen od leta 2017 nastajajoči cikel slik Pelod s praškastimi delci kopenskih rastlin predstavlja informacijo o začetkih življenja na Zemlji. Na slikah različnih velikosti so pelodi breze, sivke, jelše, turške lilije, modre ciprese, banane, kalifornijskega zlatega maka in drugi vpeti v različne (pris)podobe vesolja. V teh prostranih ozadjih je dovolj preteklosti, sedanjosti in vizij, če se le odločimo vstopiti vanje. A četudi je imaginarna pokrajina ves čas tu, se nam njena nenavadnost ne razkrije na prvi pogled. Pretvarja se v slutnjo, da je v njej še dosti več. Vedno več. Celo vesolje.

V novo osrčje ekspresivnega sanjskega sveta Barbare Kastelec so se leta 2019 naselili sluzavci, večinoma mikroskopske praživali, sestavljene iz ene same celice, ki so se razvile pred (skoraj nepredstavljivo) 1,5 milijarde let. Nekatere (ne le tiste, ki so v sorodu z gobami in algami) je v mešani slikarski tehniki upodobila najprej na manjših in nato na okroglih slikah velikih dimenzij v novem ciklu Življenje: sluzavci. Kot priklic življenju so nastale serije bakterij in mikroorganizmov zemlje. Slike, podnaslovljene z latinskimi naslovi in slovenskimi podnaslovi, bi lahko bile znanstvene ilustracije, če jih ne bi v ozadju nadgradila z imaginarno pokrajino, ki se, čeprav jemlje dih, ne pretvarja s prepoznavnostjo znanih teritorijev.

Barbara Kastelec v zadnjem desetletju svoje umetniške zgodbe gradi na skladnosti kompozicije, ki vključuje prepletanje realnega in prostemu očesu nevidnega sveta, ter z vzpostavljanjem harmoničnega ravnovesja, s katerim ustvarja posebno mentalno ozračje. Njeno vizualno sporočilo v iskanju univerzalne prvobitnosti niha med osebnim spominom in neznanim, med znanostjo in šokantno imaginacijo, med zgodovinskimi dejstvi in presenetljivimi povezavami. Pri tem ji je pomemben tudi stik z gledalci, ki iz njene vizualne pripovedi luščijo sebi lasten pomen. In smisel. Slikarka naredi vidno tisto, česar naše oči ne zaznavajo, kar ni neposredno evidentno in je šele z njenim delom izpostavljeno pogledu in analizi gledalca. Te strukture in povečave delcev se kažejo kot izvorna vprašanja s področja znanosti in umetnosti, v delih Barbare Kastelec usmerjena k viziji prihodnjega obstoja človeštva.

1. Iz cikla Atomske gobe: TumblerCharlie, akril na platnu, 125 cm × 180 cm, 2011

2. Iz cikla Atomske gobe: Romeo, akril na platnu, 140 cm × 160 cm, 2011

3. Iz cikla Atomske gobe: Fat Man, akril na platnu, 110 cm × 150 cm, 2011

4. Iz cikla Atomske gobe: Priscilla, akril na platnu, 110 cm × 150 cm, 2011

5. Iz cikla Atomske gobe: Tsar, akril na platnu, 180 cm × 210 cm, 2011

6. Iz ciklka Pelod: Banana, akvarel in gvaš na lesu, 24 cm × 19 cm, 2017

7. Iz ciklka Pelod: Nypa fructicans - Mangrove Palm ( Areaceae ), akril na platnu, 110 cm × 200 cm, 2018

8. Iz ciklka Pelod: Pelod banane (Musa), akril na platnu, 80 cm × 150 cm, 2017

9. Iz cikla Rastlinske celice: Hibiskus, akril na platnu, 170 cm × 130 cm, 2019

10. Iz cikla Rastlinske celice: Datura, akril na platnu, 160 cm × 140 cm, 2021

11. Iz cikla Rastlinske celice: Hoya Carnosa, akril na platnu, 180 cm × 130 cm, 2019

12. Iz cikla Rastlinske celice: Banana, gvaš, 22 cm × 27 cm, 2018

13. Iz cikla Semena: Glottophyllum oligocarpum ( Aizoaceae), premer 140 cm, akril na platnu, 2015

14. Iz cikla Semena: Darlingtonia californica/Candylactis gigantean, premer 50 cm, gvaš na platnu, 2014

15. Iz cikla Semena: Scabiosa columbaria / Malo kingi, premer 140 cm, akril na platnu, 2014

16. Iz cikla Semena: Heckelia deflexa var. americana/Octocorallia: Alcyonacea, premer 50 cm, gvaš na platnu, 2014

17. Iz cikla Semena: Antirrhinum orontium / Echinochalina sp., premer 50cm, gvaš na platnu, 2015

18. Iz cikla Sluzavci: Trichia Botrytis, premer 20 cm, mešana tehnika, 2019

19. Iz cikla Sluzavci: Elaeomyxa cerifera, premer 170 cm, akril na platnu, 2020

20. Iz cikla Sluzavci: Badhamia Utricularis, premer 20 cm, mešana tehnika, 2019

21. Iz cikla Sluzavci: Stemonitopsis_typhina, premer 170 cm, akril na platnu, 2020

22. Iz cikla Sluzavci: Lamproderma »OVOID«, premer 170 cm, akril na platnu, 2020

23. Iz cikla Glive v Petuli: Cladosporium, beton in akrilna barva na lesu, premer 120 cm, 2020

24. Iz cikla Glive v Petuli: Horetaea werneck II, beton in akrilna barva na lesu, premer 110 cm, 2020

Rozika Močnik: Kamen v produ, Kulturno društvo Mariborska literarna družba, zbirka Mariborska literarna družba 73, Maribor 2020

Malo po novem letu 2021 je pri kulturnem društvu Mariborska literarna družba izšel pesniški prvenec dolgoletne članice Rozike Močnik, ki je sodelovala v literarni delavnici mentorja Marjana Pungartnika in objavljala svoje pesmi v Likusu, kasneje v Locutiu in raznih zbornikih, uspešna pa je bila tudi pri natečaju za kratko zgodbo.

Rodila se je pred drugo svetovno vojno na Rdečem Bregu blizu Lovrenca na Pohorju, učiteljevala je do leta 1991 po raznih krajih na Štajerskem in Koroškem, nazadnje najdalj v Mariboru, kjer tudi prebiva.

Pesniška zbirka Kamen v produ se po vsebini in izrazu dokaj razlikuje od pesmi drugih posameznikov, ki so začeli pisati v zrelih letih življenja z željo, da bi izrazili svoja čustva, in obudili spomine na minula leta mladosti.

Pesnica Rozika Močnik diha z naravo, opazuje in občuti njene najrahlejše vzgibe, vidne in slušne zaznave:

Tišino zmoti šelest v krošnjah jagnedov .
Česana volna krpa jasnino,
Sapa vetra prebudi klopotec, da zareglja, še leno udari in utihne.

S čopičem besed in nevsiljivih metafor ustvarja akvarele, ki vzbudijo v bralcu podoživljanje bežnih, spremenljivih vtisov pokrajine. O sebi in svojih čustvih spregovori posredno, skozi občutja, na poti, mimogrede: Posrkam lepoto trenutka.

S posebnimi detajli pooseblja dan, ki se težko prebuja, breg gori v jesenskem žaru, hripavo krakanje vran napoveduje zimo.

Prepričljivo, skoraj sanjsko zaživijo v naših predstavah podobe prekmurskih ravnic, prežete s svojsko panonsko melanholijo, kot jo občutimo v literarnih in glasbenih delih umetnikov, ki jih je ta pokrajina navdihnila :Miška Kranjca, Ferija Lainščka, Vlada Kreslina in drugih. O prekmurski ravnici govorijo pesmi Megleni akvarel, Melanholija megle, Prelet škorcev. V njih se povezujejo vidne in slušne zaznave:

Česana volna krpa jasnino, tišino zmoti šelest v krošnjah jagnedov … Lene megle namakajo noge v Muri …

Zamik v daljno preteklost oživlja verski zanos Judov v opuščeni sinagogi nekdanjih ljudi, ki so utonili v času V sloviti zgodovinski rotundi prenaša pesnica zgodovinska sporočila in spomin na nekdanje templjarje, ki so po sporni in vprašljivi preteklosti našli zavetje v teh krajih . Netopirji so pogubljene duše, ki krožijo okoli svetišča in plenijo. Poletijo tja do Mure in čez, proti Jeruzalemu, hribu v Slovenskih goricah, kamor naj bi se templarji zatekli in zgradili cerkev.

Svoj odmev najde v pesnici tudi povsem drugačna –kraška pokrajina z baladnim razpoloženjem v opuščeni kamniti hiši, ko prek gmajn divja burja, ki v molu bobna po vseh šipah in tuli v dimnik:

Plamen niha
Na ognjišču.
Včasih tli,
spet hoče kvišku.

Pesnica pove največ o sebi, ko se odmakne od prvoosebnega jaza, in najgloblja spoznanja izpoveduje simbolično v pesmih Zvon in Kamen,( ki je dal zbirki tudi ime.)

Njena domača pokrajina s spečimi spomini na otroštvo oživi v pesmih Skedenj z ostanki nekdanje domačije, predmeti, ki so izgubili smiselnost in rabo. Oda stari hruški je slavospev drevesu, ki se je razdajalo družini že pet rodov in je od vseh dreves bilo najbolj priljubljeno z lepoto svojega cvetja in rodovitnostjo.

Pesniška govorica te lirike je izbrana, prevladuje svoboden verz, z izbranim besediščem in slikovitim stilom. Nekaj pesmi, zlasti ljubezenskih prvoosebnih, je napisanih v tradicionalni vezani besedi z rimo, med njimi sta tudi soneta Domotožje in sonet, posvečen Prešernu.

Povsem drugačna- ekspresionistična je pesem Ob mariborskem gradu – z ostrimi črtami je izrisana značilna mariborska veduta z gradom in Jurčičevim spomenikom, ki se konča z dvosmiselno disonanco:

Na njem mož v bronu.
Ves zelen
Deseti brat

O sodobnem življenju govore pesmi z aktualno tematiko; zlasti Odtujenost vsebuje globoko osebno sporočilnost o oddaljenosti in brezčutnosti med ljudmi. Mit upanja, Kletev in Prazne roke spominjajo na programsko socialno pesništvo.

Kamen v produ se razlikuje od drugih kamnov v rečnem produ:

Deroča reka mi je gladila obraz,
In kamni so ostrino mi pobrali …

Tak je tudi knjižni prvenec Rozike Močnik, ki ne izstopa z izzivalno pesniško govorico, ampak z zrelim razmišljanjem o spreminjanju in minevanju v človeku in naravi, predvsem pa s pretanjenim odkrivanjem zastrte lepote.

Marjan Pungartnik, ZA ZVEZDNO MIZO, (KD Mariborska literarna družba; Maribor, 2020

Marjan Pungartnik, rojen leta 1948, pesnik, prozaist, urednik, predvsem pa poznan dolgoletni mentor mladim in starejšim ustvarjalcem, od katerih je kar nekaj njih našlo svoj prostor v literarnem vesolju.

Svojo najnovejšo pesniško zbirko ZA ZVEZDNO MIZO je zasnoval v štirih ciklih: ZA ZVEZNO MIZO; PRAŠKE PESMI; BITI; BALADESKE. Cikli niso kronološki zapisi, ampak označujejo tematsko zbrane pomembnosti iz avtorjevega življenja.

Prvi cikel, ZA ZVEZDNO MIZO, slikovito opisuje pesnikov odnos s preteklostjo, mladostjo, s spominom na mater, očeta, na opravila, na žito, žetev, opisuje odnos do lune, ki je, lahko rečemo, že začetek vesolja, gledano iz zornega kota naslova te zbirke. Avtor uporabi mnoge arhaične izraze in s tem pesmim doda noto izvirnosti (ostrivnik; koso kleplati …).

Domiselna je podoba z besedo »tristo« v pesmi ŠKRŽATOVA BUDNICA, ki učinkovito ponazori zvok škržatovega oglašanja in hkrati poveže njegov dolgotrajen razvoj v odrasel osebek, ko se more oglašati, z brezkončnostjo krogov rojstev in smrti.

V tem ciklu posebej izstopa pesem ZASPI, HODEC, ki razkriva pogled modreca in se dotika misli o smislu. In času, ki vse spira v vseenost. Pesem, ki bi lahko bila kjerkoli v tej zbirki, ali kakšni drugi knjigi, ne nujno pesniški.

Cikel PRAŠKE PESMI se v zbirki pojavijo kot presenečenje. Čeprav tisti, ki pesnika Marjana Pungartnika poznamo, vemo, da Praga zanj ni presenečenje. Tako slogovno kot arhitekturno so te pesmi drugačne. Kot bi jih s svojo širino in globino prepojila Vltava. Stare Praške legende, opevane na čisto svojstven način, nanje prislonjene kakšne avtorjeve izkušnje in »… Astre se usipajo na strehe, / za njimi se mrak usipa in za mrakom se sirena kot vrisk avtista / čez Vltavo zliva, dokler je mesto v krilu ne utiša. // …« Če kaj pristoji tej stari kulturi intelektualcev, se ji poda nazdraviti ji s šampanjcem. »Šampanjec z jeklenim odtenkom …«

Pesmi cikla BITI se berejo potiho, kot molitev. Iz globine brezna med zvezde, v sanje, v singularnost in spet nazaj v oblake, na travnike. Se vrne vase, »… sam sebi ladja in sam sebi voda in sam sebi nebo.« In če ne bi bilo poslednje pesmi, namenjene cesarici Mariji Tereziji, bi bil ta cikel resnično molitev. Tako pa ostaja slika krivic in trpljenja, brez možnosti izbire. Verzi v BITI izražajo pesem, namenjeno judovstvu, zaničevanem, preganjanem, zatiranem. Judovstvu, ki se ga globoko drži neko neizbrisljivo prekletstvo.

Cikel BALADESKE prinaša umirjenost. Kot bi avtor sedel za mizo, si v skodelico z zlato obrobo natočil čaj in odprl star album fotografij nekih njemu dragih trenutkov. Besedila dobijo polno oblikovno svobodo, tako so očitno v njem zapisana. S tihimi kretnjami se listajo te zadnje pesmi spominov in se druga za drugo vračajo nazaj na Legen, s staro pohorsko čašo: »Žarek zatrepeta v kapljah kakor skozi kozarce v jutru po praznovanju.«, (PO PRAZNOVANJU).

Pesniška zbirka ZA ZVEZDNO MIZO je knjiga premišljeno zloženih pesmi, ki so v svojih originalnostih na prvi pogled nezdružljive, a skupaj vendarle sestavijo enovito sliko življenja. Da, življenja. To je motiv, ki jo povezuje, ki jo spleta in veže vozle tam, kjer je bilo le to prekinjeno. Zato zapori in šampanjci, zato grobovi in smreke nad njimi. Zato zvezde, ki se v tej knjigi zdijo otipljive, čeprav so le nedoločljivo oddaljene metafore upanja. V tej knjigi avtor vesolje približa oblakom, travniku, ali celo žitu na domačem polju. Vsak pojem zase pomeni košček avtorjeve pogrnjene mize. V neki točki časa in prostora je vsak od njih obstajal. V to knjigo so se zbrali le zahvaljujoč poeziji. A tudi to ne bo dolgo. Čas vse lepo pospravi nazaj v neobstoj. Tja, od koder vse začne in kamor vse konča.

Varaždin, 5. marec 2021

Marica Škorjanec, NIKDIRDOM (KD Mariborska literarna družba; Maribor, 2020)

Pesniška zbirka NIKDIRDOM Marice Škorjanec je večplastno pesniško delo, posvečeno predvsem miselni poeziji, zgodbah o odnosih (tistih prijetnih in tistih neprijetnih), kot tudi zgodbah o odnosih, ki jih ni bilo, a bi za otroka morale biti. Iz teh izhodišč avtorica razvija realistične in imaginarne spomine, kar bralca zlahka preseli tudi onstran racionalnega dojemanja sveta, kar je pravzaprav ena od vrlin dobre poezije. Avtorica nas v tej zbirki vabi v prostore, kamor poezija tudi pripada. Ime zbirke NIKDIRDOM (nikjerdom) je dovolj zgovoren. To ime pravzaprav tudi potrjuje že omenjeno onostranstvo poezije. Zbirka je sestavljena v sedem daljših ali krajših ciklov, od katerih vsak cikel zase opisuje neko zaključeno obdobje ali občutje avtorice.

Tako prvi cikel PRAZNA RAVNINA sestavljajo kratke pesmi pretežno spominske tematike, skoraj zagotovo avtobiografske. Gre za strnjene vedute dogodkov, kjer lirski subjekt doživlja trenutke, ki se bodo trajno vtisnili v glino življenja. Zvečine gre za grenke zgodbe otroka, dekleta z obrobja, ki mu ni dovoljeno čustvovati. Za spomine, ki so samo avtoričini, ker jih tisti drugi, s katerimi jih je hotela deliti, niso želeli vase.

V ciklu POTOVANJE V NIKDIRDOM se odrine v domišljijo. Avtorica se dotika metaforičnosti namišljenih krajev, ki tako zanjo postanejo resnični. Prvič omeni glasbo, ki jo tudi globoko zaznamuje in ji obljubi zatočišče. Dogodki iz Luzerna, Pariza, širne Rusije, iz Krete, so zaviti v iluzionistične slike, svojstveno praznično obleko, nadeto realnosti. Vse postane lepše, resničnejše, potovanja so polnejša, kot so slike impresivnejše, če so uokvirjene v lepe okvirje.

Tako slikoviti so MARIBORSKI PASTELI in LJUBLJANSKE VEDUTE, lično začrtane poteze umetnice, brez odvečnih okraševanj in s pravšnjo mero čustvenih linij.

Cikel DOBER VEČER, MARIJA, ki je poimenovan po pozdravu znanca iz prve pesmi v tem ciklu, vrača pesniški subjekt v številne doživete čustvene izkušnje. Pa naj gre za nekoč drage osebe, drevo, vonj po jabolkih, grenak okus vermuta, čudežne, danes zaraščene poti, po katerih sta nekoč hodila dva, ali vonj trav, z okusom neke daljne nedelje ob reki. Skozi pesmi se pletejo imena in vonji mnogih, danes skoraj pozabljenih bilk, ki v avtorici brez dvoma uspešno oživljajo slike doživetih radosti in izgub v življenju.

Melanholija, ali prav nasprotno, presenetljiva živost napolnjuje pesmi iz cikla O TEM NE BOMO GOVORILI. Kategorično zaukazano, da so vsi pomisleki odveč. Ostra kritičnost, ali blaga predanost, se kontrastno menjujeta skozi opise sveta, ki ga avtorica dojema kot nekaj tujega, a nezadržno vdira tudi vanjo. In tako vsi postajamo isti. A o tem ne bomo govorili, pravi Marija Škorjanec, ko v istoimenski pesmi zapiše: »… // Sedaj imamo svojo državo / Sedaj smo v Evropi / Sedaj je vse v redu / sedaj se zapirajo tovarne / in kmalu ne bo več delavskega razreda / samo še glamur / O tem ne bomo govorili«

Zadnji cikel, KO SE TRAVE DOTIKAJO ZVEZD, je, kot je pri takšni poeziji tudi običajno, povzetek, sinteza, bistvo v knjigi izraženih misli. S hkratnim pogledom nazaj in v prihodnost Marica Škorjanec ustvari mistični lok življenja, ki ga ni več mogoče spremeniti. A ko se ga dotika, počne prav to, spreminja odnos do njega. In to je čudežno. Poseže v čas Keltov in davnih druidov in jih poveže z verzi o Rimski cesti. Tako intenzivno, da se pojavi tudi Jeruzalem. Bliže, kot bi si lahko kdorkoli mislil.

Varaždin, 6. 3. 2021

Erna Ferjanič: LOVILCI VETRA, sozaložništvo avtorica in Grafika Grazer, Rogaška Slatina, Celje 2020

Likovnica in pisateljica Erna Ferjanič, ki opravlja tudi številne druge vloge v Rogaški Slatini (in širše), je izdala obsežnejšo zbirko – stopetnajst pesmi, za katere se na začetku zdi, da so nekoliko dnevniško tipanje v pesniško materijo. Zagotovo je pesem, ki govori o spremljanju gledališke predstave zelo pomembna za zbirko in si zasluži v njej mesto, kjer bi bila poudarek – razkriva jo kot subtilno sledilko (in lovilko) besedila. V zbirko stopa skoraj negotovo, kakor da bi stopala v svet, ki šele nastaja. Obstaja zunanji svet, ki je proti koncu zbirke krajina, v kateri se ne najde, ker v njej ni ljubezni, ni prijateljstva, ni neposrednosti, sočutnih ljudi. Tisti notranji svet, v katerem je mogoče »nositi srce na dlani« raste iz izkušnje v izkušnjo, iz pesmi v pesem. Išče ga v stiku z naravo (»Gozd je mogočna katedrala«) in v iskanju sočuteče duše, najde ga v stiku z lepoto (»Človek išče lepoto«) in v svetlobi, predvsem pa ga išče v nekom, ki naj bi bil sposoben slediti njeni poti, ki bi hodil ob njej. Slutimo, da gre za vprašanje moške deficience, za ljubezensko razočaranje, a ni le to in tudi ne pretežno to. Podoba človeka, ki izhaja iz avtoričinega pojmovnega sveta, je šibkost, ne moč, je dvom, ne trdno prepričanje, je gibanje in ne statičnost. Vedno so tudi odprta vrata spomina (»s pogledi nazaj kliče spomine«) in zdi se, da tisti zunanji svet drsi kot na ledeni plošči nekam v nič, v samouničenje. Ta poanta je v zbirki zelo močna, a to ni neka angažirana poza, ni klicanje k nekakšni dejavnosti, prej je sodba, skoraj resignirana (»družbenopolitično vrvenje, / brez pravih ciljev tava v novi dan, / ga vodijo denar, pohlep in blišča lažnega slepljenje«), je diagnoza, ki je blizu tisti o prevladovanju pohabljenih ljudi, in pravzaprav ne-ljudi. Nasprotje med zunanjim in notranjim svetom je tudi v nasprotju med ustvarjalnostjo in konvencionalnostjo, kakor govori v eni od svojih programskih pesmih. Najbolj pritegnejo pesmi po petdeseti. V njih je uporabljena tehnika, da prikaže svet, kakor nanj sije sonce, ne slika sonca samega. Zlasti 58. pesem »Stojim na robu strmega podora«, prva kitica. To je Erna Ferjanič v najčistejši obliki. Lirične podobe brez želje po pripovednosti. Z zakritimi emotivnimi poudarki. Po polovici zbirka najde svoj ritem, ki se ob koncu spet vrne v tožbo nad svetom in morda za kanček premočno moraliziranje.

Pravzaprav je zbirka Lovilci vetra zelo avtorsko delo. Erna Ferjanič jo je opremila z lepimi črno-belimi fotografijami iz pretežno zimskega obdobja, kar govori o ravnovesju med belino snega in organsko snovjo, govori o moči obnove. Sama je tudi zapisala spremno besedo. Škoda je, da ni poiskala urednika, ki bi tematsko razčlenil zbirko in v njej izoblikoval celote. Zbirka uporablja v tistem spektru, kjer sodi o svetu, kar nekaj žurnalističnega besednjaka. Deseterec – enajsterec – dvanajsterec jo velikokrat zvabijo v sporadične rime (nefunkcionalne). Grafika Grazer je knjigo izdelala zelo dobro, edino, kar nekoliko zmoti, je sredinska postavitev pesmi.

Andrej Lutman: ZVRHAN ČAS, Kulturni center Maribor, Maribor 2020

Zbirka Andreja Lutmana Zvrhan čas kar ni hotela k meni. Založnik mi ni odgovoril na prošnjo, da mi jo pošlje v oceno, avtor je ni imel, in sem si jo moral sposoditi. Le zakaj? Zato. Preprosto zato.

Seveda me je zanimala spremna beseda Denisa Poniža. Hm. Razumem komplimente, ki jih pisci spremnih besed namenjajo knjigi, ko jo interpretirajo in jo priporočajo bralcu. A nekoliko sem podvomil o nekaterih trditvah, da namreč za razliko od »sporočilne« poezije avtor te zbirke jezik »živí«. Kaj to pomeni, ni jasno, kajti zagotovo jezika mrtvih ni. Jezik je nekaj, kar obstaja samo v komunikaciji. Tisti saussurejevski jezik kot sistem nasproti govoru je pač že zastarelo izhodišče.

Zbirka obsega cca 4800 besed (za primerjavo: Šalamunova Bela Itaka obsega cca 6100 besed) in preštel sem tudi t.im. neologizme v njej, ki jih je pri večji toleranci med trideset in petdeset.

Poskusil sem brati knjigo tako, da nisem iskal sporočil. To je približno nekaj takšnega, kot če imaš covid-19 in se odpoveš vonju in okusu hrane. Ali ima smisel brati poezijo, ki po Poniževo noče »sporočati«? Še kdo uživa v tem? Marijan Kramberger je že v začetkih sedemdesetih let rekel nekaj zelo grdega za tako poezijo, ki da je jezikovna telovadba. Nekdaj sem se navduševal nad Edith Sittwell, ki je znala pripeljati angleščino do vratolomne gibkosti s tem, da se je naslonila na postopke aliteracije in morfemske igre, rhyming und so weiter:

Munza rattles his bones in the dust,
Lurking in murk because he must.

Dobro, Angleži imajo tradicijo non-sense literature, ki se je posvečala posebej takšnim jezikovnim igram, tak je recimo Edward Lear in pozneje ves modernizem, ki se je zavil v elitizem, kjer do jedra pesmi prodre bralec le s pomočjo najbolj usposobljenih razlagalcev, ki so sposobni razrešiti zašifrirana sporočila. To torej ni nobena novost in nobeno odkritje. In to me je napotilo k drugačnemu branju Zvrhanega časa. Iskal sem humor. Če je humor »Premlado za umret, prestaro za pofukat …« … pa ni. Našel sem humor v skovanih besedah ženskega spola, v smislu »podolžnic in pokončnic«. A tako strašno izmišljene tudi niso, niti med neologizme jih ne bi štel, saj so to nominalizacije s pomočjo derivativnih postopkov. Njihova vloga je v Lutmanovi zbirki pretežno to, da so evfemizmi za tisto, kar on imenuje »pizda«. Prej so neke vrste ljubkovalnice. Ta sloj sporočilnosti njegove poezije je precej močan in gre od pokrajine, ki jo dojema kot spolni akt, do eksplicitnega »pofukat«. Cikel Suhe stvari je res vrh tistega »žívljenja« jezika, kjer v stoštiriinštiridesetih verzih sicer parcialno najdemo smiselne sintagme v obliki pretežno nepopolnih stavkov, številne so genetivne zveze, kopica abstraktnih besed, toda vse je bolj ali manj ekshibicija: »poraz, vzgon za izpuh por / premagane slike v odsevih plovil …« Nekaj besednih, nekaj glasovnih, nekaj morfemskih in aliteracijskih iger, a ne v obilici. Skratka skorajda dolgčas, če se odpovemo pomenu in pristanemo na to, da avtor jezik »živí«.

Po branju brez vonja in okusa je branje s smislom in sporočilom šlo lažje. Primerjava s Šalamunovo poezijo ni kar tako, kajti z njo ima skupno neko zelo »sporočilno« pesem. Spominja na tisto iz »Po sledeh divjadi«, kjer se Šalamun pritožuje, da so si fantje z najmanjšimi lulčki uredili eksistenco, on se pa pod kovter skrije, ko zvoni inkasant. To postavlja Poniževo trditev o tem, kako Lutman raje jezik živí, kot da kaj sporoča, v neroden položaj – tista pesem Odprto pisemce kot tožba nad položajem samozaposlenih v kulturi se končuje nekoliko patetično z »Naj vam ponudim svoje bolno telo? Za koliko in kolikokrat?« Bolj eksplicitna sporočilnost skoraj ne more biti. In tudi tista pesem Pesem:// sem sen, // se pasem po snu; ///gre sen v like / in pesem v slike je povsem sporočilna. Tudi Poved o tolarju je sporočilna, je morda le nekoliko zakasnel komentar o prehodu Slovenije na evro. Kdo se pa še spomni tistega slabo dizajniranega tolarja! Lepljenka kot davorija (davorija - iz časov ilirizma bojna ali budniška pesem, glej Jurančič) že z referenco na predalpsko poležnico in zlasti zaradi »predalpske poležnice« stopa v zelo komunikativen, sporočilni žanr satire. Pa še Svetlani dela konkurenco. Tako raste pred nami podoba prekmurskega dušnega realizma, toliko da ne nastopijo še Cigani oziroma Romi.

To tavanje od eksplicitne »sporočilnosti« do temnih, zabrisanih besedil je kot pojavnost evforije in depresije.

na pretek in nad štetje seže obilje
zaznamovano s stanjem maže za tek
blago, v bohotu in žvenketu množitve
je priklenjenost na snov špranja za stvari

Upesnitev teorije blagovne menjave? Poziv k razlaščanju razlaščevalcev? Žižkoidnost? Tudi to, tudi to.

Skozi vso zbirko teče neka aforističnost (»Z lastnino je / lepo sodelovati, ko je tvoja.«), definiranje (»Podtikanje: če bi ti, bi tudi jaz.«), analitičnost (»Vaba in past sta par v izmiku«), imperativnost (»Kar te dvigne, to pojej«). Kakor da so to spontani zapiski, ki se trudijo biti pesem in poezija, predpoetični teksti, ki vrejo iz delirija. Ne brez magičnosti, a ta je pretežno brez leska. Zdi se, da je zbirka narejena prehitro ali pa je imel urednik pretežko roko. Temu dodaja svoje še dokaj surova postavitev knjige, kjer je kazalo na začetku, kakor da gre za kakšen učbenik, knjiga je brez pomembnih estetskih vakatov, grafičnim elementom, ki so delo avtorja (in to je pomemben dodatek), nista dodeljeni avtonomnost in tehnična kvaliteta, narejeno je bolj kot quickie, spolni odnos na hitro.

Aleš Jelenko: Paralelna vesolja, Kulturno društvo Mariborska literarna družba, Maribor 2021

Poezija slovenskega pesnika Aleša Jelenka, avtorja več pesniških zbirk, strokovnih knjig, kratkih zgodb in dramskih besedil za mladinsko gledališče ter večkratnega nagrajenca za poezijo, je nekaj posebnega, lahko bi rekli, preplet filozofije, angažiranosti in lirične globine. V najnovejši zbirki Paralelna vesolja (Maribor, Mariborska literarna družba, 2021), ki jo je uredil, postavil in opremil slovenski pesnik, pisatelj in urednik Marjan Pungartnik, se kaže kot zrela pesniška osebnost, lirik z izjemno močjo in nezaustavljivim ustvarjalnim poletom.

Za moto svoje poezije navaja besede slovenskega literarnega kritika in urednika Aljoša Harlamova, češ da mora umetnost aktivirati k naporu, se s človekom spopadati, ta pa z njo, zadajati nizke udarce, biti grda in vabiti na skale. Človeka mora mučiti in ga razgaljati, se mu rogati in ga udarjati po glavi, nanj učinkovati kot antiklimaks in biti postkoitalna. . Kar nekaj neposrednih pobud Harlamova se uresničuje tudi v Jelenkovi poeziji. Priznava, da ima fobijo in tresavico, kot individuum je vpet v filozofijo in zaznamovan z zgodovino, lastno zavest občuti kot težo; pot do drugega je zanj težavna in strma, saj je na njej vse preveč pasti in ovir, toda jaz, ki se povzpne v jezik, pesnika ohranja in ga dviguje v višine. Na modri površini iskanja je njegova govorica, kot priznava, kdaj pa kdaj negotova, toda zapis (ne)gotova govorica potrjuje, da je treba upoštevati obe možnosti in najbrž gotovost prevladuje, vseeno pa se ima pesnik tudi za neizrečen fragment. Vpraša se, kakšen je njegov poklic, in si odgovori, da ga nima, vztraja pa kot artefakt po imenu Pesnik. Nase vleče delce, jih srka kot vakuum in implementira in tako nastajajo usedline, drobci pa pesnika razrahljajo v vzajemno enotnost.

Pomen besedne zveze paralelna vesolja je mogoče razbrati iz pesmi z istim naslovom, v kateri je predvidevanje o ničnosti možnosti, da smo sami. Kaj pa, če smo mi, nezemljani, za nezemljane pravzaprav prav tako nezemljani? Vse je v možnostih, da ljudje nekaj dopuščajo, je prepričan pesnik. Morda se zaradi neopaženih svetov izsuši vsa trdota resnice, toda resnica se avtorju zazdi nična, njegovo potovanje je brezciljno, zgodilo se bo, da bosta svet in jaz prešla v pozabo.

V avtorjevih pesmih je opaziti nekaj mračnega in pesimističnega. Ujet je v čas in prostor, v hipu zasluti, da vanj polzita nekakšna neulovljivost in vsiljiva nezaželenost, polaščanji, ki opozarjata na staranje. V rahlem tavanju začuti vrelec samote se zdrzne in pomisli, da je svet izgubil pogovor. Znajde se v krogu bega, pozabe in ednine. Njegov jezik ni jezik drugih ljudi, pravzaprav bi lahko bil neologizem. Dialog pogosto že v samem izhodišču ni uresničljiv. Pesnik se ima za človeka stoične drže, saj se je izročil samemu sebi in žveči esencialne snovi. Izpusti se na polje suverenosti in pri tem ne izključuje reda, takšnega, zdaj polnega, zdaj praznega.

Filozofija se poraja v eksistencialni stiski, bivanjski vidiki so ogrožajoči, nenehno se je treba spraševati, čeprav so odgovori znani že vnaprej. Poeta ogroža toksičnost, teža sveta tako močno pritiska nanj, da nasuje verze: »/ in zraste celota / iz zdrobljenega mehanizma, / individuuma, / se zlije v množico / neponovljivega trenutka. / Takrat / se vse izniči; / mehkoba endemita, / trdnost hitrosti / izven orbite … / Takrat / se izničim / jaz, / se izničiš, / ti.« (str. 28–29) Diha zemljo, ki pri tem vstopa vanj, čaka ga nedoločena prihodnost, v logičnem predvidevanju se zarisujejo besede in slike. Kot Descartes dahne: »Cogito ergo sum.« Toda sam misel občuti kot majhno in nebogljeno karikaturo, umeščeno znotraj nečimrne in pošastne babuške. Vse zenice so uprte vanj, vendar ga ne morejo videti, saj se poistoveti z zrakom in pri tem občuti žalost ednine. Diha v spreminjanju obstajanja in se znajde v zametku časa, ki je že izpuhtel. V slogovno izbrušenih stihih plavajo filozofske kategorije, vendar pa se pesnik iz pojmovnih in abstraktnih višin vrača tudi k telesu ali pa se potopi v sen. Ker ve, da je zadnja beseda vedno tišina, ga je strah smrti.

Zavezan je glasbi in se odziva nanjo z besedami: »Grizlja me, / glasba, / lomi in spaja / ude mojega telesa. / Toni mi češejo / lase; nevidna sila / potuje preko njih, / a tudi pulijo; / nasilno srkajo / mene v sebi. /« (str. 45) Le glasba diha v času in je pravzaprav isto kot čas. Ko izzveni, pesnika zaziblje v čisto temo.

Aleš Jelenko je tudi angažiran pesnik, vendar upornost, razbolelost in zgražanje nad svetom nikoli ne ogrozijo umetniškosti njegovega pesnikovanja, ne prevladujejo in ne zadušijo siceršnjega doživljanja in premišljevanja. Z vprašanjem v ležečem tisku, ali je mogoče, da pošast spet hodi po Evropi, parafrazira Karla Marxa. Zgrozi se nad človekom in podvomi o demokraciji. Prešine ga, da smo ljudje figure na šahovnici, še žica je dobila noge, se postavila in vzbrstela (vemo, kje je Slovenija obdana z žico, in tudi to, zakaj so jo postavili). Jelenko vidi v vsem tem stapljanje v materijo in porajanje prednihilistične produkcije. Ko zamahuje proti izganjalcem kulture, pravzaprav udriha v prazno in je pri tem resigniran, vseeno pa še vedno verjame v moč poezije, saj zapiše: »Vsaka beseda vsebuje / politično komponento, / ki ne nujno reagira / na družbeno klimo. / – Že zato je vredno / brati poezijo.« (str. 61) Če se politika razraste do neslutenih in grozljivih razsežnosti, jo poezija zmore vsaj delno zaustavljati ali pa bi vsaj rada tako učinkovala nanjo. Pesnik verjame, da črke niso le refleksija, temveč so poskus kreiranja prihodnosti. Za hip se odmakne celo od pesmi in vzklikne, da je treba napisati filozofsko manifestacijo za vzpon intelekta »Nič več intimizma / v našo kri , ne sme / se še bolj razredčiti. / Si se tudi ti preobjedel / besed? Besed, ki kapljajo / iz krošnje bananovca?«« (str. 68–69) Domisli se tudi tega, da poezija ni osebni ventil za sproščanje frustracij, temveč je neosebna in brezčasna pripoved, medtem ko izpoved, za kar jo imajo nekateri, spada med kozarce vina.

Poezija Aleša Jelenka je izrazno in slogovno bogata in domiselno inovativna. V njej je veliko besednih iger, avtor tu in tam ustvarja tudi likovno podobo pesmi, urejeno v geometrijske like ali v kar tako razmetane črke, ki so razvrščene druga nad drugo, nad njimi pa so dodane tri zvezdice v krepkem tisku. Poet besede razbije na dva dela, deli jih tako, da dobijo v novi vrsti poseben pomen. Del besede zapiše v močnejšem tisku. Uveljavlja onomatopejo in udarjanje zvokov ter je včasih načrtno dvoumen ali dvopomenski. Različna občutja zna upovediti drugače, izvirno in domišljijsko razkošno. Uporablja contradictio in adiecto in s tem kaže na razklanost sveta. Zapisuje tudi angleške, nemške in latinske besede ter se eksplicitno navezuje na druge pesnike – Vinka Möderndorferja, Johna Ashberyja, Miklavža Komelja in zlasti Srečka Kosovela (avtorjeva pesem ima naslov Še ena ekstaza smrti), implicitno pa pisatelja Milana Kundera. Aleš Jelenko ponudi tudi nekaj estetsko učinkovitih haikujev.

Avtor spremne besede z naslovom Zaslutiti krajino onkraj je pesnik, esejist in literarni kritik Muanis Sinanović, letošnji dobitnik kritiškega sita za pesniško zbirko Krhke karavane. Na začetku interpretacije Jelenkovega pesniškega sveta pravi: »Na periferiji slovenske poezije ter kulturne krajine že vrsto let vztraja avtentičen pesniški glas Aleša Jelenka: glas, ki prisluškuje samemu sebi, se s samim seboj bori, išče možnosti svojega izraza, obenem pa prisluškuje tudi svetu, svetovnozgodovinskemu trenutku.« (str. 99) Sinanović v Jelenkovem pesniškem postopku odkriva tudi podobnost z znanstvenikom, saj pesnik razkriva temelje človeško-vesoljskega ustroja.

Območna izpostava Maribor
Pobreška cesta 20, 2000 Maribor
T: 02 234 21 17 F: 02 234 21 12
e-pošta: matija.varl@jskd.si
www.jskd.si

Datum: 12. 4. 2021
Številka: 19MV09/2021

Osnovnim šolam področja izpostav JSKD Maribor,

ZADEVA: Literarni natečaj NAŠEL SEM PRIJATELJA

Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Maribor, Zveza kulturnih društev Maribor in Kulturno društvo Mariborska literarna družba razpisujejo v okviru Tedna ljubiteljske kulture 2021 literarni natečaj za osnovnošolce na temo:

NAŠEL SEM PRIJATELJA

1. O besedilih:

Pišete lahko o tem, kako ste našli prijatelja ali prijateljico med sošolci, v prostočasni dejavnosti, v širši družini, v soseščini, med živalmi (in rastlinami), med junaki knjig, v filmih, v stripih, med zgodovinskimi osebnostmi ali čisto preprosto - pri svojih starših. Zanima nas, kaj je za vas prijateljstvo, kaj pričakujete od njega in kaj lahko zanj tudi date. Besedilo naj temelji na osebni izkušnji ali na domišljiji. Ne šteje prijateljstvo na internetu, razen če je domišljijsko. Pošljete lahko zgodbo, pesem ali besedilo skeča v obsegu do 4 strani, napisano na računalniku. Obsega naj od 1600 do 1700 besed (vemo, da znate v programu najti števec besed) ali največ 10.000 znakov s presledki.

2. Kdo lahko sodeluje:

Sodelujejo lahko učenci osnovnih šol od šestega do devetega razreda. Na svoje besedilo napišite na vidnem mestu svoje ime in priimek, šolo, naslov šole in razred. Če je besedilo nastalo v sodelovanju s pedagogom/mentorjem, napišite tudi njegovo ime in priimek.

3. Rok za prijavo:

Rok za oddajo prispevkov za natečaj je 15. maj 2021.

Prispevek natisnete in pošljete po pošti na naslov:

JSKD, OI Maribor
Pobreška cesta 20
2000 Maribor

s pripisom: Literarni natečaj za osnovnošolce

in hkrati po elektronski pošti na naslov:

moica.iskd@gmail.com

Z oddajo besedila se strinjate:
– da se besedilo objavi v publikaciji z navedbo avtorja in mentorja
– da se udeležence in mentorje literarnega natečaja javno objavi v medijih in na spletnih straneh in socialnih omrežjih organizatorja

Prispevke bo prebrala komisija in med njimi izbrala do 30 takšnih, ki jih bomo natisnili v priložnostni publikaciji. Izbrani učenci bodo prejeli priznanje za izbor, vse sodelujoče šole in izbrani učenci pa bodo prejeli natisnjen zbornik.

Če bodo razmere dopuščale, se bodo izbrani avtorji srečali v Tednu ljubiteljske kulture 2021 (predvidoma maja 2021). Če to ne bo mogoče, bo prireditev ob koncu junija v okviru Slovenskih dnevov knjige ali preko spletnih aplikacij.

Veselimo se sodelovanja z vami!

Vabljeni.

Lep pozdrav!

Mariborska literarna družba, predsednik:
Marjan Pungartnik

JSKD, OI Maribor koordinator izpostave:
Matija Varl