Diham globoko črnino.
Obrisi hiš na dvorišču se le bežno slutijo.
Samo na nasprotnem balkonu se v noč nervozno vžiga cigareta. Ko se žar za hip zablešči, v ozadju zagledam silhueto ženske.

Zebe me.
Na prsih prekrižam roki in se nekajkrat hitro podrgnem.
Ko to ne pomaga več, odidem po jopič.

Pozneje, ko se vrnem na balkon, ugašajoči ogorek že elegantno jadra proti tlom, ženska pa je izginila.

Na dvorišču, nad katerim kraljuje balkon, se še zmeraj gosto pretaka noč, vtem ko se jutro nad menoj že polagoma prepleta v nebo.

Med tesno zraščenimi hišami drsi tišina.
Pod njo se zbirajo pijančki okrožja s svojo jutranjo steklenico, dan za dnem zadnjikrat.

Proč moram, ta tesnoba ponavljajočih se dni me duši.

In vendar ne morem ubežati, ne mestu ne samemu sebi.

Preostane mi samo tavanje po umetno zasajenih gozdovih, ob promenadah ukročenih rečic, čez udomačene travnike in mestne parke ali vzdolž tramvajskih prog, ki vodijo v predmestje.

Če se pozno poleti odpelješ s progo 15 do postaje Plovdiver Straße, lahko tik pred mrakom še uživaš v večernem vetru, ki prinaša podeželski zrak, težak od vonja sveže požete pšenice, zelja, ogrščice in plavic.

Na vsem lepem se na dvorišču prižge luč, glasno smejoč se nanj opoteče gruča ljudi, z eno roko se opirajo drug na drugega, v drugi stiskajo vsak svojo steklenico vina.

Mar nihče od njih nikoli ne zahrepeni po begu pred tem vsakdanom, ne bi nihče šel z mano ali si vsaj upal pomisliti na odhod …?

Pred hišo še zmeraj stoji moj avto, samo k Hannesu bi moral po ključ …

Dež se je v zgodnjih večernih urah zlagoma pobelil in na cesto se je splazil tanek sloj plundre.

Spet grem k njej, čeprav je od ločitve naprej pravzaprav več nočem videti, a očitno ji še zmeraj uspeva, da me ovija okrog mezinca.

Grenko pogoltnem svojo nedoslednost in se odpeljem.

Kot po navadi pridem prepozno, že zdavnaj je odšla. Tudi koncert v Calypsu, kamor me je povabila, se je gotovo že pričel.
Vsako leto tam praznuje rojstni dan.

Pravzaprav že od nekdaj sovražim klubske koncerte, a zdaj ne morem več požreti dane obljube.

Moram se osredotočiti na vožnjo, malo prej, v centru Stockeraua, sem zaradi zaviranja skoraj treščil v zid …

Bel jopič, modre kavbojke
saj punca menda ne bo

pes se požene
ona ga spusti

Stoj!

Zaviram,
leva noga pohodi pedal, kar še okrepi učinek

Kamera se sproži, zvrtijo se nesreče. Kot štiriletnik sedim v dedkovem avtu, gremo na morje, žandar nas ustavi in čez čas spusti naprej, peljemo se mimo dveh zmaličenih vozil, eno leži na hrbtu kot želva, okoli njega raztreseni sendviči, ptičja kletka z zdruznjeno skobčevko. Rez.

Moje prve nočne ure vožnje, zavijem v ovinek, neki golf je trčil ob drevo, ustavim, stečeva tja, vsepovsod kri in koščki razbitega stekla.
Vse hitreje se zaletavajo vozila, vse krajši posnetki, kri brizgne čez steklo, zakričim, roki me sunkovito odrineta od volana. Rez.

Ustavljam
Ustavljam!

Ustavljam!!

avto jo zgrabi
telo se odbije vstran
zakotali se k robu ceste in obleži

stojim
izstopim

pa saj bo menda?!
ali kdo prihaja?

žive duše ni, nobenih avtov, luči v oknih,
nekje neka mati, ki iz previdnosti
mogoče moram

Ja, reševalci, treba je poklicati
nikogar ni
torej jaz

pes je izginil
Odpeljem se.

registrska, zadaj je osvetljena,
kaj če kdo

Nasproti pelje avtobus, oddajnik ima,
torej lahko tudi on

Mogoče me je videl, ali registrsko, mogoče je kdo
Ne, samo dva potnika, par ...

Naj obrnem?

neprilagojena hitrost, hude telesne poškodbe,
odškodnina ali
smrt iz malomarnosti

Moram na koncert, sicer bodo vprašanja,
zamotim se lahko, dobim alibi

zadaj ni videti policije
prispem, nikjer parkirnega mesta, vsepovsod ljudje,
drugje moram parkirati,
mojo registrsko lahko kdo

Tu bi šlo

bliža se neki avto, gledajo, se obračajo,
iščejo mesto

Kar tu ga bom pustil.
Spet oni, parkirajo
seveda zraven mene.

Alibi, policiji bi lahko
naj izstopim
raje še malo počakam, radio … mega …
ne, kaseta, ne ta, tudi ne, tale.

Zdaj pa še kadijo, še zmeraj gledajo
mogoče moram
ne, preveč očitno, raje bom izstopil.
Samo mirno kri.

Moj jopič … še zmeraj gledajo …
ključi od avta, še zakleni.
Sproščeno!
Vzemi darilo

Še zmeraj ni policije.

Na dvorišču se ponovno prižge luč.
Tokrat je gospa Kuntze s Sepplom, ki se redno zabava na ta račun, da meče pokonci vso hišo.
Okoli druge ure zjutraj začne siliti na balkon, kjer ima svoje pasje stranišče.

Ko se naglušna mamka vrne v kuhinjo, začne ta pasja beštija tuliti in bevskati in ne da miru, dokler se ne prižgejo domala vse luči in se začno junaki v spalnih srajcah glasno pritoževati.

Potem utihne, zadovoljno pomahlja z repom in odtaca nazaj v stanovanje.

Nisem zdržal na koncertu, hlinil sem utrujenost, ji v naglici potisnil darilo v roke in se vrnil na Dunaj.

Sprva sem nameraval prenočiti pri starših v Hollabrunnu, a glede na situacijo se mi je zdelo bolje, da se nekaj časa ne kažem v bližini.
Je že kdo klical?

Povzpnem se po stopnicah, nekje zvoni telefon,
to zvonjenje, gotovo je moj.
Tečem po stopnišču, že drugič zvoni, tretjič,
še malo, pa sem tam.
Odklenem vrata, sežem po slušalki in otrpnem.

Kaj, če so oni?
Odrevenelo stojim, ne morem se premakniti, še dvakrat pozvoni, nato se vključi odzivnik.

Pozdravljeni,
trenutno ni nikogar,
prosim, če po pisku pustite sporočilo …

Kako bedasta fraza, saj se ti mora zazdeti sumljiva,
ta živčnost, zaletavost v glasu …

Zasliši se signal proste linije, nihče ni spregovoril.

So že prej klicali?

Na traku nobenega sporočila …

Sprva sem se ob vsakem klicu bal, da je policija, pod prho sem preigraval scenarije svoje aretacije in izreka sodbe, videl sem se v zaporu, kako čakam v vrsti za hrano.

Naposled nisem več zdržal in sem se preselil v Nemčijo, v Leipzig, kjer je že dolgo živel neki moj prijatelj iz šolskih dni.
Vsak drugi dan sem klical starše, ki so bili prijetno presenečeni nad nepričakovano pozornostjo in niso omenjali nobene nesreče ali policije.
Sčasoma sem se umiril, očitno me res nihče ni videl.

Ostal pa je film te nesreče, še mesece dolgo, vsako noč.
Začel sem se bati vožnje, zdelo se mi je, da nisem več dorasel dogajanju v prometu.
Vse redkeje sem sedal za volan, dokler nazadnje nisem opustil vožnje.
Kot vzrok za to sem napletel neko zgodbico o povoženi mački.

Bal sem se vrniti na kraj nesreče; že res, da me je zanimala usoda dekleta, a nevarnost, da bi me kdo prepoznal, je bila prehuda, bal pa sem se tudi, da je mogoče umrla.

Tako je ostala samo negotovost, ki mi je bila ljubša od bremena njene smrti.

V Leipzigu sem nadaljeval s študijem in sčasoma opustil stike s prijatelji z Dunaja in iz Weinviertla.

Zazvoni telefon.

Živjo, René.
Če grem na žur …?
… ja, zakaj pa ne.
Hm, ne, ne vozim, saj veš, tista mačka takrat,
daj, pridi s tramvajem, pa greva peš skozi park …
V redu, potem pa kar tam, si Nadjo končno …?
Okej, se vidiva …

Spet ena tistih vselej enakih zabav z istimi ljudmi, ki jih srečuješ ob takih priložnostih.
Površinsko laskanje, besedičenje, puhlice in večni rituali dvorjenja.

Utrujen sem.
Samo stol me še drži pokonci.
Utrujenost je tako huda, da je lažje obsedeti, kot da bi se dvignil na noge in odšel domov.

Nekako se mi uspe privleči do kuhinje, kjer na mizi leži nekaj izsušenih kruhkov, skrivenčenih kot slabo zalepljene znamke.

Vinske steklenice so se že izpraznile in se zarotniško kopičijo pod mizo.
Močna vodka iz bovle podžiga prste k pohajkovanju in povabljencem na obraz riše poželjivo hahljanje.
Meni pa z lomilnim drogom odpira lobanjski svod.

Sesedem se nazaj na stol ob oknu.

V nasprotni hiši na postelji sedi neka ženska, oblečena v črno obleko; počasi pije noč, ki se je raztopila v kozarcu.

Cesto je zasedla hladno zelena belina, sneg je zakovan v nepredušno ploščo.

Doma ga je obdala tišina.
Lepljiva omotica mu je upočasnjevala gibe, zavlekel se je v kopalnico, da bi jo izmil, a ni šlo.

Ko je končno ležal v postelji, ga je spet zajel vročični nemir, njegov stalni spremljevalec.

Televizor je izklopil že pred pol ure, na nočni omarici je ležala dolgo tega načeta knjiga. Še zmeraj je zaman čakal spanec.
Morda je bilo prevroče.

Skobacal se je iz postelje in odprl okno.
Kmalu so začeli postajati zvoki prebujajočega se mesta vse predirnejši. V enakomernih presledkih je slišal avtobuse in tramvaje, avtomobile delavcev iz jutranje izmene.

Izpil je nekaj vode iz kozarca ob postelji, bila je mlačna in postana, a mu je vsaj malo razmočila prašna usta.

Ko bi vsaj kdo poklical.
S pogledom je ošvrknil uro in se sprijaznil z mislijo, da ga ob petih zjutraj najbrž res nihče ne bo poklical.
Ozrl se je skozi okno, ob pogledu na belo obložene strehe ga je misel na sprehod hitro minila.

Skušal je zaspati ob enoličnem žlobudranju radia, kjer so že slavili začetek novega dne, vtem ko se je on še zmeraj mučil na pragu noči.

Zvoki pričenjajočega se dne so vse hitreje in vse drzneje švigali v sobo, in ko so začeli oblegati še posteljo, je spet zaprl okno.

Takrat je v resnici pozvonilo.
A še preden je prišel do telefona, je zvonjenje že ponehalo.

Zrak v sobi je postal tako nevzdržno suh, da mu ni preostalo drugega, kot da čez radiator razgrne mokro brisačo.

Iz brezvoljne navade je vključil računalnik, a ga je kmalu zatem spet izključil in se vrnil v posteljo.

Ura v zvoniku je odbila pet, ko ga je izčrpanost vendarle posrkala v globok spanec.

Zbudil ga je pljusk, v spanju je očitno prevrnil kozarec, ki je zdaj ležal na preprogi.

Zavzdihnil je, vstal in se oblekel.
Kot zver v kletki je begal sem ter tja. Hotel je proč, moral je, samo proč.

Brez posebnega cilja se je pognal iz stanovanja.
Pot ga je vodila v bližnji gozd.
Počez je tekel skozi podrast, dokler ni prispel do rečne struge in se odpravil ob toku navzgor.
Ker je bila njegova domača četrt pravzaprav otok, je moral samo slediti rečnemu toku.

Voda se je mukoma prebijala skozi blato in njeno lahno šumotanje mu je počasi pregnalo nemir, dokler ni skoraj radostno upočasnil koraka in začel uživati v naravi, ki ga je obdajala.
Kako dolgo že ni odšel teh nekaj metrov iz hišne krste.

Globoko je vdihnil svež zrak, počutil se je dobro, večni glavoboli so izginili.

Na lepem so ga obsedle divje misli, najraje bi se slekel do golega in skočil v reko, zaspal pod nebom, zaplesal okoli ognja.

Ob predstavi ognja je vzdrgetal, pozabil je, da je še zima; preklel je svoje sanjarije in pogled mu je ušel na prste, ki so modreli, na nizke čevlje, po katerih se je že vzpenjala zmrzal, ozrl se je naokrog, celo drevesa, se mu je zazdelo, so se zavlekla globoko za svojo skorjo.

Mivka na obrežju je bila trda od mraza. Ko je prečkal mostič, na katerem so sedele ptice, te sploh niso vzletele, ampak so le obrnile glave vstran.

Čutil je, kako se mu mraz polagoma in vztrajno zažira v glavo.

Misli so postajale vse bolj židke in nevoljne.
Zazdelo se mu je nemogoče, da bi še zmogel še en sam kilometer.

V tistem se je začel gozd redčiti in se naposled umaknil veliki jasi.

Mislil je, da sanja, ko je na njej zagledal bivalni voz, podoben cirkuškemu, ogenj in dva otroka, ki postavata ob njem.
Nedaleč proč je neka ženska krmila konja.

Kdo so ti ljudje?
Zakaj živijo tukaj, sredi gozda?

Otroka sta ga zagledala in mu stekla naproti.
Malo pred njim sta se ustavila in ga radovedno pogledovala.
Otroški pogledi so ga razkrinkali, je čutil, in obšel ga je nejasen strah.

Po krajšem opazovanju sta otroka zdolgočaseno odklamala nazaj k ognju.

Zmedeno je obstal in iščoč pomoči gledal proti ženski, ki ga po vsem sodeč ni opazila.
Še zmeraj je prigovarjala kljusetu, nato se je končno obrnila in ga ostro pogledala.

Oblečena je v pisano ogrinjalo, speto s širokim usnjenim pasom.

Roke upira v bok in me strogo motri.
Spet se me polasti enaka tesnoba kot prej pri otroških pogledih, le da je zdaj zraven še občutek, da me je pri nečem zasačila, kot da bi vedela, da sem na begu.

Zdrznem se in noge me same ponesejo tja, vprašam jo, ali se lahko pogrejem ob ognju.
Na kratko pokima in odide v bivalnik.
Otroka molče opazujeta ogenj, eden od njiju z debelo vejo dreza v žerjavico.

Podrgnem si dlani in jih razprem proti plamenom kakor ptič, ki na soncu suši svoja krila.
Ogenj me uroči, iz dima vznikajo arhaične podobe.

Zadiši po kavi, obrnem se in se iz oči v oči srečam z žensko, ki nosi dve puhteči skodelici.

Eno mi potisne v dlan in me s pogledom povabi bliže k ognju.

Molče stojiva drug ob drugem, otroci so izginili v bivalnik.

Deklica stoji ob zastoru in kuka v manežo, njen oče poplesava po napeti vrvi, se ziblje in slednjič ustavi, po vsej sili ga je hotela zadržati, zagrebla se je v njegove hlače, vso pot od bivalnika do zadnjega šotora jo je skušal otresti s sebe, a se ga je v joku in kriče oklepala, dokler je ni na očetov znak za roke krepko zgrabil krotilec in jo povlekel k sebi.
Prejšnjo noč je po dolgi bolezni umrla njena mati, skušal ji je razložiti, tesno jo je stiskal k sebi in tako dolgo bdel nad njenimi solzami, dokler ni verjel, da je zaspala, nato se je zgrudil vase, vso noč odrevenelo ležal na postelji in tiho hlipal predse, a kljub temu je hotel nastopiti, hotel je izvesti točko, to ji je bil dolžan.
Zdaj je navidez neomajno stal tam zgoraj, vedela je, da ga je strah, da si ne upa dalje, med gledalci je završalo, nato je napravil nov korak, še enega, zbral se je, stopil hitreje, skoraj bi mu uspelo, naredil je pirueto, a je vzel preveč zaleta, izgubil ravnotežje, otrpnila je, zgroženo je pogledal proti zastoru in v njene oči, za hip se je zdelo, kakor da stoji v zraku, nato ga je kot v počasnem posnetku povleklo z glavo navzdol, stekla je nazaj v bivalnik, slišala le še krike gledalcev, ki so jo zasledovali.

Oči ji posteklenijo, komaj opazno trza s kotički ustnic in se oklepa skodelice.
Nato počasi zmaje z glavo in se ostro in neprijazno zazre vame, da umaknem pogled v ogenj.

Dolgo se izgubljam v mislih, dokler nenadoma ne zaslišim krčevitega sopenja.

Obrnem se k njej, videti je, da so jo povsem zastrle sence.

Žile na rokah ji utripajo kot napete vrvi.

Prigovarjam ji, a me ne sliši.

Odpeljem jo v bivalnik, tema v notranjosti je skoraj nepredirna, v svečniku na mizi gori le ena sveča, poleg nje dve oljenki, v vozu ni elektrike.
Položim jo na posteljo, ki je ozka in brez rjuhe.

Večja postelja pod oknom pripada otrokoma, dve odeji, viseči s stropa, zamejujeta njen prostor. S pogledom se sprehodim po bivalniku – v lesenem okvirju staro slepo ogledalo, ozka miza s tremi stoli, peč, dve omari, napol zastekljena vratca ene od omar so odprta, v njih obrisi kozarcev in skodelic, impresionistična slika na steni, prazna polička in njena postelja, na katero se opirata dva kupa knjig.

Čez čas vstane in začne razpihovati ogenj v pečki, stekleno okence obližejo plameni. Prostor razžari svetloba.
Voz je podoben kovčku.

Vrne se k postelji in me vpraša, ali sem žejen.

Ne da bi čakala na odgovor, pobere s tal odprto steklenico vina, napravi dolg požirek in mi jo zarotniško poda.

Sediva si nasproti na njeni postelji, pijeva in si molče zreva v oči, kot da bi lahko na tak način uganila vse drug o drugem.

Čez čas pokuka k otrokoma, upihne oljenko izza njune odeje in se oklevajoče vrne.
Počasi vstanem, njen hvaležni nasmeh me pospremi k vratom.

Zunaj je brezmesečna noč, komaj kaj vidim, le s težavo se prebijam skozi gozd, dokler se ne prikažejo prve hiše.

Naslednji dan ga je vrglo pokonci zvonjenje telefona, sonce je bilo nizko in ura na zvoniku, ki jo je videl čez strehe bližnjih hiš, kadar se je vzpel na prste, je kazala tri.

Vklopil se je telefonski odzivnik, a nihče ni spregovoril. Vprašal se je, kdo je vendar ta človek, ki nenehno kliče, a nikoli ne pusti sporočila.
Opotekel se je v kopalnico in si čez glavo spustil dolg curek mrzle vode, nato je odšel proti kuhinji, omahujoče, skoraj bi že pritisnil na kljuko, a se je naposled samo obul in odšel ven.

Vračam se k njej.
Že od daleč zagledam otroka, ki sta si blizu voza postavila iglu in ga pravkar previdno polivata z vodo, da bi ga utrdila.

Odpravim se naravnost k bivalniku, in še preden potrkam, mi že odpre in me povabi noter.

Leživa na njeni postelji, sčasoma se prevali na bok in začne pripovedovati.

O Mazuriji, močvirski pokrajini, kjer se je rodila, o starših, babici, ki jo je komajda poznala.
Spominja se je samo iz nekih sanj, kjer sedi na improvizirani gugalnici med dvema drevesoma, babica pa jo smeje potiska, hitreje in hitreje, dokler se gugalnica ne izgubi med drevesi …

Z očetom je potovala čez močvirja. Plezala po drevesih, kradla jajca iz ptičjih gnezd, iskala race, ki jih je oče ustrelil. Vselej obdana z vodo in z vročico, zaradi katere starci poleti umirajo.

Ko je bila malce starejša, se je oče spet pridružil cirkusu, ki ga je bil po njenem rojstvu zapustil.
Po nesreči v cirkusu ni ostala dolgo, samo še nekaj let, trmoglavo se je upirala učenju še tako neznatne akrobatske spretnosti, zato je morala prodajati karte, krmiti živali, čistiti bivalnike drugih.

Iz dneva v dan ji je šlo slabše.
Ko so ji naposled hoteli odvzeti še voz, ni več zdržala, pozno ponoči, ko so drugi spali, je vpregla konja in odšla. Tavala je križem po Evropi in ob začetku zime prišla sem.

Med pripovedovanjem kroži z rokami, kakor da plava skozi spomine.

Ko neha govoriti, še dolgo molčiva, nato vstanem, se poslovim in odidem.

Od takrat sva se videvala vsak dan, ona je govorila, jaz sem jo poslušal, tu in tam prekinil s kakšnim podvprašanjem, z željo po dodatnem pojasnilu, ali pa sem speljal pogovor v drugo smer, najini vlogi se nista nikoli zamenjali, dokler se nisva nekega dne sprehajala ob reki, ravno je pripovedovala o življenju v Italiji, ko je nenadoma obmolknila in me ostro pogledala.

Sledil je plaz vprašanj; ko je uvidela, da ji ne znam dati odgovorov, ki jih želi, se je spet vrnila k pripovedi o sebi.

Le kako naj bi ji povedal, kako pojasnil vse to, kar je najino srečanje v tem kratkem času v meni zganilo, to, da sem se končno začel soočati z dogodki, ki sem jih tako potlačil, z nesrečo, da sem začenjal dojemati, da sem jaz sam tisti, ki se je vselej umikal pred življenjem, dokler mi ni skoraj zmanjkalo zraka …

Pa vendar nisva našla skupnega jezika, vse, o čemer sem govoril, se mi je v njeni navzočnosti zazdelo neumno in zlagano, včasih me je spominjalo na pogovore z očetom. Ko pa je spregovorila ona ali ko sva družno molčala, se je v meni gradil drugačen svet, vse je postalo intenzivnejše in bolj čarobno.

Ker je bilo že pozno, me je povabila, naj prenočim v bivalniku. Tisto noč dolgo nisem mogel zaspati, ogenj v peči je že zdavnaj dogorel, bilo je temno, spala je in mi položila roko čez prsi. Polagoma mi je uspelo utišati vsiljive misli in teža me je vsrkala vase.

Zbudim se prehlajen, v bivalniku je prava ledenica.
Vstala je že in podraži me, da jo je zjutraj vrglo pokonci moje hripavo lajanje.
Iz usnjenega mošnjička ob polici izvleče nekaj zelišč in mi pripravi čaj.

Nad paro, ki se dviga iz skodelice, se zima zlagoma tali; otroški iglu se seseda in se ga kljub občasno sveže zapadlemu snegu ne da več popraviti.

V tistih tednih je pogosto ostajal pri njej, mestno življenje je zanj skoraj izgubilo pomen.
Le tu in tam je na hitro pokukal v stanovanje, prebral pošto in plačal račune. Ko je bil odzivnik poln, je zbrisal klice, ne da bi jih prej poslušal, prekinil je stike z znanci in s prijatelji, po druženju več ni imel niti najmanjše želje.

Sploh si ni mogel zamisliti, da prej dolge tedne ni zapustil stanovanja, zdelo se mu je, da je zdaj z njeno pomočjo izplaval na svobodo, in vse to, ne da bi mu bilo treba bežati, tako rekoč pred hišnim pragom.

Navada skupnega preživljanja časa je polagoma preraščala v zaupnost, skoraj v plaho zaljubljenost.

Ko sta se bolj in bolj odpirala, se približevala, so se vse jasneje kazale tudi razlike med njima in zaslutil je, da nikdar ne bosta mogla povsem najti poti drug do drugega, a kljub temu si je lagal, hotel si je lagati in tudi njej je nenehno zatrjeval nasprotno, oba je prepričeval, da so razlike nepomembne, da šteje samo to, kar je zdaj in tukaj.

Na tihem pa je v njunem odnosu vse bolj razpoznaval nasprotna bregova, protipola, ki sta se zbližala v šibki točki, da bi drug drugega ozdravila.

Sčasoma je opazil, da so se spremenili tudi oni, vse nemirnejši so postajali, vzdušje vse bolj napeto, celo konj je begal sem in tja kot pes.

Vstopim skozi vrata voza; ko me zagleda, se obrne vstran, približam se ji, njen pogled zareže skozme in v ogenj, ki plapola v peči.

Sedem k njej, ji položim dlan na ramo, vztrepeta, me besno pogleda. Kaj je narobe?
Mislim, da je bolje, da nas odslej pustiš pri miru …

Vstanem.
Njena dlan pokrije mojo.
Stisnem jo, nato odidem, se še enkrat ozrem, a ona se je že zakopala v blazino.

Naslednji dan se vrnem, nasmehne se mi, kot da se ne bi nič zgodilo, molče se sprehajava ob reki, ki s hribov prinaša vse več blatne snežnice.

Želim spregovoriti, da bi prekinil tesnobno tišino, vendar mi samo položi kazalec na ustnice.

Ko sva spet pri vozu, me teatralno zvleče vanj.

Obstojiva sredi sobe.
Slovesno in pričakujoče me vpraša, ali bi jo spremljal.

Začudeno zmajem z glavo, morda ne slišim prav?
Kako dolgo sem hrepenel po tem – življenje, eno samo potovanje …

Obide me slabost, vse okoli mene se zvrti.
Začenja me dušiti.
Približa se mi, mi z rokama zdrsne čez rame in me objame okrog vratu.

Prijel jo je za roke in odrinil, se opotekel pol koraka nazaj, kot da namerava nekaj reči, a se je samo zasukal na petah in se pognal iz voza.
Tekel je, hitreje in hitreje, delal je zajetne in težke korake, in ko je že dolge ure ležal na postelji v stanovanju in tulil v prazno steno, se mu je še vedno zdelo, da beži.

Poleti se je vrnil na jaso in iz pogorišča, ki je bilo še zmeraj dobro vidno, izbrskal košček oglja.

Prevedla Ana Jasmina Oseban

ŠTIRJE LETNI ČASI

Obstajajo vsakdanje, povsem običajne stvari,
ki so mnogim skrivnosti.
Miroslav Antić,Govor

Neka terasa, blagi vetrc poznega poletja, neka miza,
na mizi steklenice piva, košček sira, cigarete, pepelnik. Prijatelj moj,
ti slikaj, jaz bom molčanje, nič več od kratkega človeškega diha
v tvojem tukaj, v katerem sem gost tudi jaz, skupaj z našim tamakajtamkaj.
Ki nad jezerom v daljavi lebdi, in sprehajalcem dobrim:
ne vidi nas niti nas ne sprašuje, od kod smo, niti kdaj smo prišli
niti zakaj smo tukaj, danes ne bodo slišali, da drugače izgovarjamo
besede, kako da so, dragi bog, njihove samo, kot so opozorila: zasebna lastnina –
ne hodi po travi, pozor – nevaren pes, pustite prehod prost,
prostor je pod nadzorom video kamere. Za črto obzorja – mesta,
v mestih so tudi uradi za tujce: Tako to gre od Adamovega časa.

Glej, molčim, moj prijatelj slika. Pogosto sestopa na dno duš,
na tej poti ga obrazi spremljajo, mnogi-mnogi, tudi sončni zahodi
daljnih otočij, katerih pesek, ki ga nosi veter,
šepeta vodam sanjanih azurnih morij, svetlobam davnih zor,
mrakom daljin in drobnim soncem spomina. Vem,
zdavnaj si pljunil banalnosti v obraz, lepotam laži trenutka. In okusu,
pokornemu večini. Ki je tehtnica vsemu – tako ljubezni kot veri
kakor upanju? Na tej terasi ni te prodajalne, pojdite naprej, vrli sprehajalci!

Na eni strani platna – ne, ni privid! – pomlad, mlade zelene steze in
sfumato opoldanskega vetra. Na sredini slike, glej, leto razplamtelo,
žita zore. Na obzidku, ob neki hiši – iz sanj – kuščar drema.
Bi se ožarjen oblak razletel po nebu? Na drugi strani –
ah, je to za oko privid? – že jesen prihaja. Morda tudi svet zunaj te slike
k pomiritvi koraka? Brez hitenja? Tirani postajajo ljudje? Po morju ne brodijo
ladje obupancev? Sence jeseni iz časa nekdaj molčijo. V globini –
že se zima pripravlja. Sneži, črnijo ptice po golih vejah.

Štirje letni časi?

Samo to? A že dolgo nam je znano, kako Krokar Zgodovine
preletava svet, z nekimi drugimi očmi senco njegovo na zemlji,
na edini, prepoznati znamo. In prisluhniti šumenju njegovih kril.

Naj še naprej molčim?

Prijatelj, naslikaj školjko
nad poljem zrelim, v njej naj zašumi vesolje! Taščico,
samo eno, ah, edino ob tistih črnih pticah.

In košček kruha na snegu.

Zugliano, jesen 2008

Prevod: Marjan Pungartnik

ČETIRI GODIŠNJA DOBA

Postoje svakodnevne, sasvim obične stvari,
koje su mnogima tajne.
Miroslav Antić, Govor

Jedna terasa, blagi vjetrić kasnog ljeta, jedan sto,
na stolu boce piva, komadić sira, cigarete, pepeljara. Prijatelju moj,
ti slikaj, ja ćutanje ću biti, ništa više od kratkog ljudskog daha
u tvojem ovdje, u kojem sam gost i ja, zajedno sa našim tamo-tamo.
Koje nad jezerom lebdi u daljini, i šetačima dobrim:
nit nas vide, nit zapitkuju odakle smo ni kad smo došli,
ni zašto smo ovdje, danas neće čuti ni da drugačije izgovaramo
riječi, kao da su, dragi Bože, njihove samo kao i opomene: privatni posjed –
ne gazi travu, pažnja – opasan pas, ostavite slobodan prolaz,
prostor kontrolisan video kamerom. Iza linije vidika – gradovi,
u gradovima i uredi za strance: Tako to ide, od Adamovih vremena.

Evo, ćutim, moj prijatelj slika. On često silazi u dno duša,
na tom putu njega lica prate, mnoga-mnoga, i sutoni
dalekih otočja ciji pijesak vjetrom pomican
sapuće vodama snivanih azurnih mora, svjetlostima davnih zora,
sumracima daljina i sićušnim suncima sjećanja. Znam,
davno si pljunuo banalnosti u lice, divotama laži trenutka. I ukusu
pokornom većini. Koji je vaga svemu – i ljubavi, i vjeri,
i nadi? Na ovoj terasi nema te prodavnice, podjite dalje, vrli šetači!

Na jednoj strani platna – ne, nije varka! - proljeće, mlade zelene staze i
sfumato podnevnog vjetra. U sredini slike evo ljeta razbuktalog,
žita zriju. Na suhozidu, uz kuću neku – iz sna, gušter drijema.
Oblak bi užaren da se rasprsne nebom? Na drugoj strani –
ah, to oku je varka? – jesen već stiže. Možda i svijet izvan ove slike
smirenju korača? Bez žurbe? Silnici postaju ljudi? Morima ne brode
lađe očajnika? Sjenke jeseni doba iz nekad, ćute. U dubini –
več zima se sprema. Sniježi, crne se ptice na granama golim.

Četiri godišnja doba?

Samo to? Ali, već odavno, nama je znano kako Gavran Istorije
nadlijeće svijet, nekim drugim očima sjen njegovu na zemlji,
na jedinoj, prepoznati znamo. I oslušnuti huj njegovih krila.

I dalje da ćutim?

Prijatelju, naslikaj školjku,
nad poljem zrelim, u njoj neka zašumi vasiona! Crvendaća,
samo jednog, ah jedinog uz one crne ptice.

I komadić hljeba, na snijegu.

Zugliano, jesen 2008

LE QUATTRO STAGIONI

Esistono cose quotidiane, del tutto comuni,
che per molti sono misteri.
Miroslav Antić, Discorso

Una terrazza, una brezza leggera di tarda estate, un tavolo,
con bottiglie di birra, un pezzetto di formaggio, sigarette, un posacenere. Amico mio,
tu dipingi, io silenzio mi farò, nient’altro che un breve alito umano
nel tuo qui, dove sono ospite anch’io, assieme al nostro là-lontano.
Il quale sopra il lago aleggia in lontananza, e sopra i buoni passanti:
quelli né ci vedono, né chiedono di dove siamo o quando siamo venuti,
né perché siamo qui, oggi non sentiranno neppure che in modo diverso pronunciamo
le parole, come se le loro fossero, mio Dio, solo avvertimenti: terreno privato –
non calpestare l’erba, attenzione – cane pericoloso, lasciare libero il passaggio,
spazio videocontrollato. Al di là della linea dell’orizzonte – le città,
nelle città anche gli uffici per stranieri: Così è, dai tempi di Adamo.

Ecco, taccio, il mio amico dipinge. Lui spesso scende in fondo alle anime,
in quel viaggio lo accompagnano volti, numerosi, e tramonti
di lontani arcipelaghi la cui sabbia dal vento smossa
sussurra alle acque di sognati mari azzurri, alle luci di albe antiche,
ai crepuscoli di lontananze e ai minuscoli soli dei ricordi. Lo so,
da tempo hai sputato in faccia alla banalità, ai prodigi della menzogna dell’effimero. E al gusto,
schiavo dei più. Il quale è misura per tutto –amore, fede,
e speranza? Su questa terrazza quel negozio non c’è, proseguite, bravi passanti!

Su un lato del quadro– no, miraggio non è! - la primavera, giovani verdi sentieri e
uno sfumato di brezza meridiana. Al centro ecco scoppia l’estate,
il frumento matura. Su un muro di pietra, lungo una casa – da un sogno, una lucertola sonnecchia.
Una nube infuocata vorrebbe esplodere in cielo? Dall’altra parte –
un inganno ottico forse? – l’autunno già arriva. Forse anche il mondo fuori da questo quadro
si avvia alla pace? Senza fretta? I tiranni diventano uomini? Per i mari non navigano
barche di disperati? Le ombre dell’autunno di un tempo, tacciono. Sullo sfondo –
già l’inverno si prepara. Nevica, gli uccelli nereggiano sui rami nudi.

Le quattro stagioni?

Solo questo? Ma, da tanto ormai, ci è noto che il Corvo della Storia
sorvola il mondo, con altri occhi riconoscere sappiamo l’ombra sua
sulla terra, l’unica. E tendere l’orecchio al sibilo delle sue ali.

Continuo a tacere?

Amico, dipingi una conchiglia,
al di sopra dei campi maturi, che in essa rumoreggi l’universo! E un pettirosso,
solo uno, ah, unico accanto a quegli uccelli neri.

E un pezzetto di pane, sulla neve.

Zugliano, autunno 2008

Traduzione del serbocroato: Alice Parmeggiani

AKVAREL

Divji kostanji dosegajo nebo
do vhoda se cela cesarstva razprostirajo čez
cesto gozdovi skrivnostni svetovi

pravi podvig
je kamenček vreči čez streho
starega dvorca

po nekdanjih stezah kakšen
kostanj se kotrlja
nekdanji zvonec v ušesih odzvanja
okna so razbili
kamenčki čas
gozd je postal kup
zmedenih dreves

POLDNE

sonce žge
na sredi
je zaboden križ
z belino para
kamen
črički pojejo
tišino migljajo slike
nejasni napisi
visoke ciprese
po nebu tavajo
amen

SANTOVSKI NOKTURNO

santovo je mesto starih babic v črnih oblekah
santovo je mesto klavcev svinj paprikaša in mastnih zgdob
santovo je mesto mojega sramu
santovo je mesto kjer so me vedno vprašali kako se
imenuješ in jaz sem odgovarjal pitan patetin
santovo je mesto babičinih gibanic
santovo je mesto, kjer mi je dedek
obljubil da mi bo
kupil kolo
če se naučim šokačko
ni mogel izpolniti obljube
santovo je mesto hrvaških grobov
santovo je mesto slavnih očetov
santovo je mesto mitičnih voda
nad katerimi
jeseni lebdijo
megle
in žerjavi lete
lete
lete

REQUIEM

ostali so samo papirji
dokumenti izvod
niso vedeli komu morajo dati besede
so bile na začetku

zvonovi so zvonili nekje
je lajal pes
brenčala je neka muha
avto je šel po cesti mimo
česa so se svetila
sonce se je igralo s kapljicami znoja
lastovka je odletela nad streho
vse manj je hiš
vse več je grobov
santovo se seli
na pokopališče
santovo
počasi
leti
v nebo

MOLITEV

gospejna cerkev angeli
zlomljenih kril
nekaj črnih rut
nekaj plešastih glav
nespretne besede lebdijo
brez korenov
brezkončna
tišina
samo muha
brenči nekje
v višinah

TIHOŽITJE

z bližnjega drevesa
sta skozi odprto okno
padla dva
rumena lista v
mojo sobo
že nekaj dni
ta dva lista počivata
na preprogi nočem
ju odstraniti čeprav
za to pesem nista
potrebna kot simbola jeseni
žalosti in minljivosti
ker sta to vendarle
samo rumena
lista

REKA

okno je okno
ni izhod v svet
morje je morje
ni brezkončna modrina
nebo je nebo deloma
ponekod oblačno
nevihte
temperatura okrog 20 stopinj
dež pada pada pada kako
mrak kakor mrak
na njen
oči na oči
v oknu
okno je okno sveča
trepeta v njej

DEŽ

rad imam dež
rad gledam dež
z okna rad imam
tistega lahnega
neslišno pada kot
rosa na vetrobran avta

rad imam tisto močno
ki tolče
po oknu
in v trenutku napravi
reke
na asfaltu rad imam
dež kjer se je pozneje
lepo sprehoditi
obleči pulover
hoditi mimo luž
vdihovati
svež zrak v oknu
sosednje zgradbe
nekdo gleda
dež
kaplje naju povezujejo
medtem ko gledava
dež

SUB ROSA

na rožnem trgu cvetni listi letajo
na rožnem trgu utvare krožijo
na rožnem trgu raste trnje
na rožnem trgu odcvetele maske

bobni balkan-ekspres
vije se naše kolo
hodijo čez našo besedo

maturitetni sestanki
pravijo kako je bilo lepo
a se je iztekel naš čas

na rožnem trgu srce hrvaško čuva
na rožnem trgu čas rože trga
na rožnem trgu strah preteklosti tava
rožni trg zapušča jata golobov

SLOVO

nebo je pritiskalo na nas
sonce je posijalo
čebelica brenčala
ptice so pele
cvetje je dišalo
množica je jokala

naj tre spremljajo tvoji
akacije
naj te spremljajo divji
kostanji
naj te spremlja tvoja
breza
in tista
srha z mohaškega otoka

naj te spremljajo
nenapisane pesmi
naj te spremljajo
neizgovorjene besede
naj te spremljajo
tišina in mir in spokoj in molk

JAMA

vse popoldne
sem metal vence
s tvojega groba
mama jih je počasi snemala
enega za drugim
in jama goltala goltala

počasi smo odkrili tvoj grob
sneli težko obleko
in pustili severnemu vetru
da te poboža tam
kamor naše roke več ne sežejo

in s krili vetra so poleteli
svetni listi izvil se je kakšen celofan
in odšli so po blagi dolini
kjer se mura proti soncu vijuga

MOLITEV

orgle odzvanjajo
zidovi lebdijo
v zraku sveče
se gasijo v mraku

križ se dviguje visoko

kamen pod
nogami
prah
na sandalih
molitve v solzah

nekje še upanje trepeta
nekje v višinah
nekje v naših dlaneh

OKRUŠKI BESED

v praznini lista
je zazvonila
beseda
težko se ločujem
od nje
ker takoj ko zapolni praznino
me vara
pušča me samega
in nemočnega

strah pred praznim papirja
smo prelili v črke
strah pred platnom
v sliko
strah pred kamnom
v skulpturo
strah pred tišino
v glasbo
strah pred samim seboj

zvezde več ne sijejo zato
ker so zvezde morje
več ne valovi zato
kjer je morje mesec
več nima ust in nosu
sanje postajajo vse bolj nestvarne
in okovan s tisoči zakaj
želim shoditi
po vodi

OKRUŠKI NESMISLA

ko se svetilke prižigajo
kup popačenih
ulic dobiva smisel
labirinta na nebu
reklame
rimska cesta je
asfaltirana v pajčevini
tramvajskih prog
čakam svojo
porcijo nesmisla

razbijam pločnik
s svojimi vsakdanjimi koraki
razbijam pločnik
čeprav poznam njegovo geometrijo
gnetem blato
čeprav ga pod kožo nosim
gnetem blato
čeprav me na zemljo veže
visim brezkončno

štirje zvoniki
kakor nemi
klicaji
parajo nebo
kup dežnikov
ga čuva
pred razpadanjem

ostanki pločevink
plastične vrečke
stoletni kamen
vonj soli
postajam mravlja
čakam nove
drobtinice

OKRUŠKI SAMOTE

v ledeni
samoti
so nocoj
potožili listi
na asfaltu brez odpora
stopile so se solze
v polnočni koncert
kanalizacije

nebo se je spustilo na
sence
v svečanem kasu so prihajale
snežinke in mi ukradle
sanje
ostal sem sam
na šahovski plošči sem ostal
da stopim sam brez želje

vrata zaprta
okna izbita
koščki stekla
se premetavajo
v pesku
kot riba
v mreži
usta so nema

OKRUŠKI KOŽE

neopazno
kakor megla
si se zavlekla
pod mojo kožo
me izžela
in odvrgla
kot limonino skorjo

večno se vozim
s tramvaji
vlaki
po izmišljenem voznem redu
in šele ko me znoj
oblije v tvojem objemu
samo tedaj sem gotov
da še vedno obstaja
zavora za nevarnost

porabila si
zame vse svoje imperative
in jaz sem pijan
od tvojih vonjev
prišel tja
kjer se besede končujejo

verjemi mi
nisem hotel zasesti
tvojega mesta
valovje me je naneslo
neke pomladi
ko se je sneg začel
topiti bolj zgodaj
kot ponavadi

Prevod: Marjan Pungartnik

MESEČEVA HČI

Stojte skupaj, a ne preblizu;
Ker stebri svetišča stojijo ločeno
In hrast in cipesa ne rasteta drug drugemu v senci.

Halil Gibran, prerok

Ne ljubi Mesečeve hčere,
in zapri okna ponoči,
da te ne obišče in
v skušnjavo spravi, dotike svoje
razpostre po mehki postelji.

Ne sledi Mesecu in
Mesečeve hčere ne ljubi.
Njena ljubezen
je stkana iz mesečevih men
Začarani lepoti in
varljivosti plesa svetlobe in sence
ne sledi v ogolelih brezovih krošnjah.

Ne ljubi Mesečeve hčere,
ker te njena igra
z zapeljivim plesom svetlobe in sence
po mračnih zakotjih
ne pripelje nikamor …
ali v globine večne,
kjer se goste vile in vilini.

A če se odločiš, spremljevalec
večne biti Mesečeve hčere,
odpri okna ob polnem mesecu.
Sprijazni se z usodo,
da samo tvoja nikoli ne bo.
Z rojevanjem novega dneva iz
postelje tvoje se bo izgubila.

Ne ljubi Mesečeve hčere.

V sobi
na mizi

pozabljeno
skodelico kave
samo
še Mesec
s svojo svetlobo
snubi

Popotnik,
si spakiral kovčke in
toploto našega prijateljstva?
Neodvrnljivo potovane
je zamrznil čas in
Misli.
Otožnost
je priplavala nad obzorje.

TI NE SLUTIŠ

Ti ne slutiš da
so naključna srečanja in
tvoji odhodi kakor
komet izginuli
v vesoljskem prostranstvu
pustili kaos v
mojih mislih.

Zakrpati je treba
razpoke vesolja.
Sončno bleščavo
v očesu zadržati,
ko te držim za roko
po Rimski cesti
tavati brez cilja in
po Mesečevi tirnici
z zvezdami
odplesati ples
srca.

V ČASU

V času
ki ni niti moj niti tvoj
težke besede so
visele … kakor
Damoklejev meč, utesnjena
v nedorečenosti, sanjam
potok … v
tisoč variantah,
iščem
tvoje toplo okrilje
in dolge sprehode
brez odvečnih besed.

V času
razdvojenosti
zapiram oči
a potok … ovit
v temni plašč noči
je spokojno
usnul. Takrat
si zaželim stkati mrežo
iz Mesečevih žarkov,
izgraditi Beusov
Most svetlobe
k tvojim očem.

V času
osamljenosti
potok … obsijan
v sončnih žarkih, ki se
gledajo v rosi
na travnih latih

in dišeča kava, zaslajena
s kolačem iz Tivolija
budita me.

V času
urečenega srečanja
odjeke tvojih korakov
čakajo srne
a potok … naslikan
v tisočih barv
in z omamno igro svetlobe
zrcali se
v mojih očeh.

POSKUŠAM

Poskušam zaustaviti
neusmiljen čas in dneve
ki curljajo kakor pesek v peščeni uri
in vreči v daljni kot vesolja,
da ne pride do naju.

Poskušam ustaviti čas
in zamrzniti naše skup ne trenutke,
ker bo neizprosno slovo
pustilo veliko praznino
neizmerno žalost
in dneve samote.
Poskušam.

Na pogrinjku iz belih oblakov
sem golega
ob zvokih znanih melodij
poljubljala
vse noči,
ko je trepetava svetloba sveč
plesala zapeljivi ples
svetlobe in senc.

Raztrgana jutra
nestrpno in obnorelo
izginjajo
v času
domišljije.

NA IZVORU

Na izvoru reke
gledala sva svoja obrisa,
v brzicah valujočih,
ki so v diagonali
mrežeč se izginjale
in v neprekinjenem obredu
ponavljanja, znova
iz izvira.

STRAHOSPOŠTOVANJE IN LJUBEZEN

gojim do vode,
in ne vem,
ali zato,
ker si rojen
v znaku Vode,
ali zaradi
tvojih oči
ali imena,
ki ti ga je mati dala,
ali zaradi izvira Krke,
v katerem se zrcali
duša tvoja.

Strahospoštovanje in ljubezen
do vode gojim.

IZDALA TI BOM

Izdala ti bom
majhno skrivnost,
da me spreletava srh,
ko mi govoriš,
in jaz te gledam,
a pomladni vetrič
božajoč
vešče mreži bistro
gladino Krke.
Na svoji poti
skozi dolino šepajoč
Krka pripoveduje pripovedko.

v staro skrinjo
bom shranila čas
in vonj matere.

ČE POZNAŠ

Če poznaš zgodbo
Mesečevih men
na obali reke,
povedi me
v kraško jamo
pri Postojni
na majski večer,
povej mi zgodbo
o trpljenju duše
na prvi ravni
kjer sanjajo tisočletne vode Slovenije.
Prinesi steklenico vina
ptujskih kletarjev,
da nazdraviva zgodbi
Mesečevih men,
na drugi ravni,
na tretji pa
bova osedlala vrane konje
in združena
v blagem kasu
odšla v neznano.

Prevod: Marjan Pungartnik

ZVIJEZDA NAD PONOROM

Uska varljiva nemirna staza
tek poneki stih
zaklon za pogled nad ponorom
duša u grmovima riječi
izraslim oko straha

Kako se dozvati sa onima
koji razbacani po danima i noćima
zovu

Osloboditi se sreće
objaviti se nad provaliljom
ostaviti glas vjetrovima
ili zaplakati

Radio javlja o teškoj situaciji
i televizija
utjehe i novine kasne
Kraj ili još jedno iskušenje
(na tom putu oznaka nema)

Govorili su o kružnom putovanju
a sada ćute
Potrošene zalihe

A prošlost stiže
tutnji
mjesečinastom krvlju svemira
koja se sliva niz kamenje i misli

Bježi luno luno luno
jer ako dođu cigani
napraviće od tvoga srca
đerdane i bijelo prstenje
čuje se vapaj pjesnika
koji nije uspio pobjeći

i zli glasi i zli dusi
oko rječitih grmova
i skamenjenog straha

Ti se prikradi
budi zvijezda nad ponorom
bježi u moju samoću
da te u njoj zaboravljam
sjaj po sjaj
riječ po riječ
ljekovita infuzija
kap po kap
red koraka red proplanaka

dok ne dođe sunce da mi tajne pretraži
da mi pretitra sne
i otvori provalije dana-udesa

Živi trag
u kamen zasađujem
da bi vrludava staza
bila turistička destinacija
koju će razgledati
digitalnim očima
skriveni iza crnih naočara
znatiželjni

Bježi luno luno luno
jer ako dođu

Sunce odrubljenog vrata zalazi
dovikuje iz Kruga Gijom
Ali to nije utjeha Apoliner
jer između sunca i tame
pitanja više i ne traže
svoje odrubljene odgovore

Ti se prikradi kao noć
da te u samoći pamtim
kap po kap
ispijajući svoju dušu
po zaboravljenim krčmama
opasnog svijeta

jer nije ovo ni šala ni zabava
ni ja ni nebo
ni uska staza
ni pjesma u kojoj opstajem
među ljudima-oblacima
i drugim argumentima
velike rasprave

Prikradi se tajnovitim putem
tragom istine
gdje su tišine od pamćenja dublje
životima i drugim pejzažima
tiho da se ne razbude
vjetrovi
po kojima pužem

pokušavajući da dohvatim istinu
riječima koje mi izmiču
i kojima se nevješto branim
optužen
za širenje neistina o sreći

ČEKAJUĆI VJETAR

Svako veče opomena
a noć slutnja
pa mi jutra bojažljiva
drhtava i nesigurna
pred veliki prasak
Ti pristavi kafu

Pod prozorima uzdasi
u trenu se ostvaruju i nestaju
ne mogu ih razabrati

Ti pristavi kafu
dok čekamo vjetar izdaleka
koji već ponekad prođe
potajnim mislima

SAMO DA PROĐEM

Zvijer sam
misao odbjegla koja luta
ovom velikom masovnom grobnicom
gradovima
piramidama zazidanih uspomena
Čekaj
To je moja sjena što te izaziva
mlada nedorasla opasnostima
koje me traže
Ja sam
ako me se sjećaš sveopšti zaborave
koji se hraniš lijepim zorama
noćima gorkim
osmijehnutim glavama
i slikama koje se u meni kriju
i bdiš
nad svakim uzdahom vjetra
nad svakom krivinom bola
Čekaj
da prođem brzo nečujno
dok prolaze i ostali pusti snovi

SERENADA

Znam da odavna nije u modnim trendovima
ali neki me uvjeravaju
da mi ova glava još dobro stoji
naročito blago osmijehnuta
pa je najčešće takvu iznosim
na balkanske vjetrometine
gdje zli dusi duvaju sa svih strana svijeta
i sviram na vlastitim tetivama
(jer čovjek je takođe instrument)
serenadu gluvoj sudbini

VEČERNJE PJESME

Rađamo se i šetamo
pokraj smrti-ponora
začuđeni slikama i glasovima
u mraku se dotičemo
sakupljamo misli-riječi
tu nekada pogubljene
A kad se neko od nas približi
hrabrimo ga: Ne brini
Ne boj se Svi ćemo

Život rijeka
ponornica
Oko nje se sakupljamo u večeri
odnekud nam znane
tu nam dođu prošli ljudi
a navrate i budući
pa joj tiho zapjevamo
pjesme koje rijeke vole

KRAJ SVIJETA

U mojoj glavi-domovini
tajnoj kovnici lažnog novca i bižuterije
lijepom zavičaju mnogih odnekug izbjeglih misli
snova i drugih mikroorganizama
i svega što bježi ispred
katastrofalnih svitanja
poplava zemljotresa
erupcija tajnih vulkana
ljubavnih i rodoljubivih
pobuna ratova nesvjestica
nesanica

Glava moja otadžbina
prostrani osunčani predjeli
koje sam dugo strpljivo za izbjegle nade
i razbuđene snove
skupljao po nevremenu
beznađu i bolu
sama
osmijehnuta na kraju svijeta

Za umrle na norveškem otoku

LJUDJE NA DRUGI STRANI

Ljudje
na drugi
strani,
prav tako
molčeči
in sprijeti
s samoto.
Ženske in moški
ob grobovih.
Sveža prst
bo skrila
mladost.
Prišel
je sinjeoki
plavolasec v uniformi,
brat z zlom,
in kar streljal.
Zadel je tisto,
česar
ni zmogel
sam.
Prestrelil
je sklenjene
roke
in zamaknjen
pogled.

OB GROBU

Slovo,
duhovnika
različnih ver.
Mrtvo dekle
iz družine
temnih oči.
Zbrali so se,
da ji ne bi bilo
samotno.
Bela krsta,
veliko pisanih
rož,
prsti,
ki se prepletajo
v molitvi
ali prošnji,
dlani,
ki bodo
ljubile,
ko se bodo
posušili
venci
na grobu.

MRTVA DEKLETA

Morilec
je imel
zal obraz,
poklical jih je,
dekleta,
naj se ne skrivajo
pred njim
in naj pridejo
bliže.
Tako lepemu
obrazu pač
mnogi zaupajo.
Zakaj neki
ne bi dekleta,
mlada
in lahkoverna,
zakaj
ne bi
prisluhnila
glasu,
ki vabi
in kliče?
Potem
so ostale
samo
prestreljene
obleke,
pod njimi
pa mrtva srca
in enkrat
za vselej
ubite sanje.

SKALE NA ROBU OTOKA

Skale
na robu otoka,
z belimi rjuhami
pokrita trupla.
Pod tkanino
mladi,
prsteno beli
obrazi,
strah
na mrtvi mladosti,
groza pred
nasilnim odhodom.
Bele rjuhe
ne morejo
popolnoma skriti
smrti.
Krvavi madeži
na svetlem
blagu.
Tako se jim je
hotelo
živeti,
tem zaprtim
pogledom,
kako veliko
pričakovanje
je bilo
v besedah,
preden so se
spremenile
v zadnji krik.

NE MOREM SPREMENITI TEH DNEVOV

Ne morem
spremeniti
teh dnevov,
nimam
čudežne moči,
da bi obudila
mrtva telesa.
Kar tukaj sem,
samo opazovalka,
v spačeni
in zmaličeni
zgodovini,
pred morilčevim
pogledom,
ki z ekrana
preži prezirljivo
in ve,
da bo sejal
smrt.

SVETLI OBRAZI

Treba je
ohraniti
spomin.
Ostanejo
svetli obrazi,
taki,
ki so gledali
naprej.
Videli so
zelene poti
in pod stopali
čutili
svežo travo.
Oči so se
strnile
s srečo,
zvedavo so
iskale
druge poglede
in svetile
v tistem,
kar se je
imenovalo
jutri.
Svetli obrazi
za temnim
dogodkom,
luč
na zaslonu
in na zmečkanih
časopisih.
Zlo v samici,
morilec,
ki je
ubil svetlobo.

BILA JE NAJLEPŠA

Bila je
najlepša,
visokorasla
in vitka.
Pšenični lasje
so pritegnili
njegov pogled.
Pomeril je
in najprej
ustrelil njo.
Upihnil je
njen pričakujoči
nemir.
Sprožil je
in zadel
razigrano lepoto
z vabljivim
telesom.
Za hip
je bilo tiho,
zemlja se je
usula,
svet je
postal
pošastno grd,
zatem so
prišli
na vrsto
še drugi.

FANT

Fant
se je rešil.
Strel ga je
zadel
v roko.
Tudi igrivi
prijateljici
sta bili
zadeti.
Trupli
sta padli nanj.
Topli
telesi,
ki sta želeli
živeti,
tako mehki
in živi,
dekliško
sramežljivi.
To ni bil
dotik strasti,
bila je
plazeča se
smrt,
čedalje bolj
hladna
in ostra.
Fant je ležal pod
življenjem,
ki se je
vedno bolj
ohlajalo.
Saj sploh
ni vedel,
zakaj se je
tako zgodilo,
ni mu bilo
jasno,
toda ostal
je živ.
Ker je zaigral
smrt,
se mu je
v veliki grozi
zgodil -
čudež življenja.

PLAVAJ, DEKLE!

Zdaj pa
plavaj, dekle,
plavaj,
reši se
na drugo stran!
Obračaj se
kot gibka riba
in premagaj
smrt.
Ne misli na
strelno rano,
voda sproti
izpira kri.
Plavaj!
Tudi tvoj oče
se je nekoč
rešil,
ko so vanj
merili ostrostrelci.
Zatem se je
zatekel
med blage ljudi,
zdaj pa nekdo
tukajšnji
hoče ubiti
tebe.
Plavaj, dekle,
in odpodi smrt!
Ne smeš se bati.
Morilci
so na dnu zavesti
podli in zavrženi,
vendar tudi
zveriženo nemočni.

UBITA SVETLOBA

Ne bomo
se spremenili,
živeli bomo
tako kot prej.
Samo
več žalosti
bomo pestovali
v teh urah,
ki nas
bodo težile.
Ostali bomo
prav takšni,
kot smo bili
včeraj,
odprtih rok
in obsijani
z okroglimi
besedami.
Stisk naših
dlani
bo dotik
sprejemanja
in darovanja.
Mrtvi obrazi
govorijo
o črnem zlu,
naš pogled
pa objema
svetloba,
ubita,
a še vedno
rahlo
sijoča.

SLANI STOLP

Si vedel, da morje stoletja odlaga
slane kristale na razbeljeno belino obalnih sten.
Trdno zalepljeni tam kljubujejo času.
Tako bi se lahko tudi ti prilepil name.
Zgradila bi najtrdnejši slani stolp ljubimcev.
Stebri bi segali v glineno dvorano najinega doma.
Nobena erozija jih ne bi spodjedla.
Vsak dan bi si iz kosa gline izdelala nasmeh.
Ti bi me utelesil v mehko bitje,
ki bi zadrgetalo ob najmanjši kaplji tvoje moškosti,
jaz pa bi te oblikovala v čvrsto gmoto moške mase,
ki bi se ponašala s skrivnostno močjo.
Izparevala bi ravnotežje predajanja.
Tako pa se najino slano ostrešje
pod taktirko kemičnih procesov postopoma topi
in midva, gola, glinena kipa si nisva več podobna.

V PREVARAN ČAS

V nekem trenutku sem se znašla na tvojem bregu.
Okamnelo pretakanje v žilah se je sprožilo v plaz.
Gomazenja v podkožju je bilo v hipu preveč.
Premočno so se zaganjali spomini
ob tlačilko mojega notranjega ravnovesja.

Nikoli ni bilo nič velikega med nama.
Nobenih stotnij rok in trebuhov,
poželjivih ugrizov in hlastnih stegen.
Samo nepotešenost in stiska,
samo dehtljive sanje.
Velike in pomembne stvari so medtem počeli drugi.

Bridko in stvarno se nama je utelesil čas.
Tisti, ki naju ne mara, ne vidi.
Ker naju ni. Ker naju je povozil,
kakor seme, ki je, pohojeno,
pravkar obnemelo in se ne bo nadaljevalo.

Pregnesti se morava.
Do stržena tura in se izdihniti.

OGLEDALO

Tako je naneslo, da sem ogledalo.
Kakšna čast!
Ljubim se, ko me ponosljaš v notranjost.
Grenkočutne sladkosti me obhajajo.
Kako se svetijo meziva tvojih oblin!
Ovijem te okoli pasu,
v boke te stisnem,
vse vešče dvomov ti prepodim.
Včasih se želiš skriti,
a vedno znova te privlačim.
Zakaj bi te bilo strah?
Tvoj tolažnik sem,
ko sikajo črna žrela iz tvojih kožnih gub.
Moraš priznati, da imam smisel za finese.
Kako da ne opaziš, ko ti pomežiknem,
kadar imaš postrani kravato ali odpet šlic.
Namesto dobrohotnega otipa
mi nameniš zgrbljeno čelo
in prhneš izpod pleše,
da se ti stresejo podočnjaki.

Bedna kreatura sem,
če nihče ne vidi mojega obraza.
Dahni vame vsaj svoje ime.

IME IMA 1

Beseda ima ime,
kakor ima oko solzo
in svetilka svetlobo.

Iskala sva jo.
Tekla za njo.
Bosonoga.
Skozi neprehodno goščavo.
Zasopla.
In sva jo ujela.
Sentimentalna in izrabljena
je hlinila, da naju ne pozna.
Potem sva jo ovila v kolut
in vrgla na platno.
Zdaj si jo vrtiva doma,
kadar nama zmanjka sedežev
v filmski dvorani življenja.

IME IMA 2

Beseda ima ime.
V ponvi zlih misli ždi.
Znotraj se peni,
zunaj je čvrsta.
Prasne iz vžigalnika
in zažge kakor kuga.
Rada se spozablja.
Dogaja se,
da nič več ne stavi na čast.
Še tisto malega,
kar je bilo pozabljeno,
ji ne uspe postrgati
z nagubanega časa.
V nočeh se mrko pase po sanjah.
V toplarnah strasti
je kakor kladivo,
ki usmerja udarce.
Včeraj sem ji posodila nasmeh.
Zdaj čakam,
če bo ob njem zatrepetala.

IME IMA 3

Beseda ima ime.
Skače čez kolebnico.
Raztresa šolske stvari.
Zaskorja se za prazen nič
in za vekami mehkih odej
skriva drobne skrivnosti.
Kamnu hoče v dušo.
Če jo je strah,
si kakor v Ninini zgodbi
poišče kritje za slonjimi ušesi.
Željna neštetih čudenj
se hrupno useda v lasten odmev.
Odkriva se,
dokler se nazadnje
iz poraztresenih niti
ne zvije v klobčič celote.

BUDNA TI V SEN PRINAŠAM

Sredi vpijajoče zemlje
se svetloba umika sencam.
Nehote postanem stezosledec.
Sredi zapisanih poglavij prehojenih poti
izstopijo fragmenti tvojega življenja:

nikdar izpeti toni stoterih odrskih glasov,
besedni tok, ki ti je sproti uhajal
in ga ne boš nikoli izrekla vnukom,
avtobus, ki bo brez tebe odpeljal izpred Drame,

zato, ker ti je bil preskopo odmerjen čas,
zato, ker so te sunki vetra iztrgali
iz naročja vsakodnevnih ljubkovanj.

Ne vem, kje danes sanjaš
in kam potuješ,
a čutim, da tvoja ljubezen
še oživlja svet,

zato, ker je nisi vso razdala,
zato, ker steklenice z mlekom še diše po tebi.
Budna ti v sen prinašam klice jutrišnjega dne.

EMENTALEC

Ne vem, kako naj pozabim na svoj izvor.
Sposoditi si obliko telesa menda ni greh.
Huje je, kadar malikujem svoje luknje,
razgaljam svoj okus in polegam svoj vonj.
V vsaki luknji je del mene.
Vselej drugačen.
Največkrat prazna, nična tvorba.
No ja, včasih se od drgnjenja členkov napnem
in takrat me zavoha sosedov maček.
Plesniva od prošenj dvigujem pogled.
A tam gori je dno.
Razkosana padam nazaj.

Ne boš me po kosih rezal.
Ne boš me za predjed degustiral.
Ne boš me v kuhinjsko krpo ovil.
Tvoj dotik pričakujem.
Odločen in hlasten.
Le tako lahko trajam.

NESPEČNOST

Vame gre …
Kepa na iztegnjenem traku noči.
Ogrnjena v mesečino pohablja sanje.
Težke sape dolbe do dna želodca.
S skalpelom odpira prsne rešetke.
Z ostrino očesa šari po drobovju.
Krvoločnež je, željan žrtve.

S preigranim akordom razuma
skušam prebujati dan,
a je daleč.
Predaleč je pesem,
da bi se ji predala
do tiste opešanosti,
ki je enaka predahu po ljubljenju.
Pa tako malo je bilo treba
in bi te imela na blazinici prsta,
vso mehko in voljno bi te položila
na brežino spanca.

KAOS JE UTIHNIL.

Tesna tišina utripa.
Štej.
Odložene vrečke.
Šumijo.
Štetje ne pomaga.
Znova in znova je ena na vrhu.

Kaplje besed ujete v nevednost
silijo čez rob.

Da, izdahnem.

TIHA PLESALKA

Vrti se.
Ne govori.
Njene modre oči, mežikajo.

ČAS

Spustila sem te,
da si odšel.

STRAH

Zvesta žival
O zvesta žival.
Radi jih imamo.

PREROK

Jaz sem tvoj mojster.

JOK

ob sveći
jočeva
ko dogoreva
plamen

kot da sva
izgubila
znane
ljudi

kot
da odhajava
od doma
za vedno

ko plamen
dogori
si obriševa
solzi

povsod rase teloh
toda ne vidiva ga
ne medo ne jaz

ŠTODI

Kaj je štodi?
Žival?
Rastlina?
Kemični element?
Neznani planet?

Kaj?

Je možat, če je virtus?
Je skrit,
zmožen učinkovati?
Samo potencialen
ali pa je dejanski?
Kako navidezen,
če pa obstaja?

Kako ne obstaja,
če pa je,
tudi če ga ni?

ČISTO NOVO

znašla sem
se v nekje
kjer se bo
iz ovinka
priplazila
strupena
kača
sploh
terena
ne poznam

samo sanje so

da bi sedaj
vozila svoj
avto ali kolo

za zaprtimi
zidovi
čakam
ali mogoče samo
lebdim

toda medove
oči so jasne
in ne obupajo

samo mrzla voda reke ve,
kaj nosi v sebi,
nabuhle obraze tisočerih utopljencev,
samo mrka globina vode posluša
njihov tožni glas in jok v strugi,
odnesla jih je, reka življenja,
odnesla s seboj,
in postala je reka smrti.

ljudje bežijo od njenih spolzkih bregov,
     ko zadnji opečnati zidovi zagorijo v zahajajočem soncu,
ljudje bežijo od njene usodno hladne vode,
     ko krošnje platan onemijo in potemnijo,
ljudje bežijo od njenega ledenega teka,
     ko dolge sence izhlapijo v črni mrak.

rumeno zasijejo okna v nemih stavbah,
in avtomobilske luči drvijo čez osvetljeni most,
medtem ko gluha reka premika mrtvo vodo
in tiho,
tiho izpodjeda opečnate temelje mesta.

zaviti v plašče po pločnikih
s kapami globoko na ušesih
ti ljudje
nekam tečejo in hitijo,
le da bi ubežali temni vodi usode
in svojim zrcalnim podobam v globini toka,
le da jih utopljenci ne bi uzrli takšnih,
nebogljenih in prestrašenih,
     tekati
v soju žarnic naokrog.

OAZA

Ležim pod odejo.
Slutim bližajoči se vihar.
Iz vetrne oaze bodo pridirjali kameleoni.
Spreminjajoč barvo mojega telesa
bodo v njem iskali sonca,
da bi dobili krila.
Nato se bodo zabubili na mojih laseh,
v katere je ovito moje presihajoče srce.
Vetrna oaza čaka.
A njih več ne bo nazaj.
Moje puščavsko telo jih bo posrkalo vase.
Željno novih barv jih bo pogoltnilo v vlažno globino mojega popka.
Nenasitno jih bodo požirale vse pore mojega telesa,
dokler se ne bodo zamašile
in povzročile peščeni vihar pod mojo odejo.

STOJIM NA NAJINEM BALKONU …

Jutranja peresa rišejo roževinaste vzorce
po mojih rokah, na katerih
odseva belina luninega sija.
Zadušljiv zrak plete labodje vence
iz mojih las,
ki odkrivajo belino mojega vratu.
Trpke sape dvigujejo rob svilene srajce,
na kateri se poznajo pritajeni kriki
jutranjih golobic,
ki gnezdijo pod nadstrešjem.
Zdrznem se - luna se razgalja na mojih ramenih.

PROLETARIAT

Plin mi uhaja skozi možgane.
Dovajajo ga komunisti, ki so v tretjem
razredu mojega trupla odvili ventil,
da bi končno zaplinili
to proletarsko golazen.
Hrani se s paštetami
in zbira pločevino vseh vrst.
V njej prodajajo sveže ribe na tržnici,
da zagotovijo obstoj sebi
in dravskim labodom.
Zvečer se sprehajajo
med kulturno zavarovanimi hišami,
ki so jim sofisti zagotovili večen obstoj
in relativno hitro pronicanje
urina iz državne blagajne,
saj so se jim ti, tretjerazredniki,
pravkar poscali na visoko baročni vrt
pod okriljem mestne garde.

JUNAK SVOJEGA ČASA

Ko so bogovi poslali prekletstvo nad ljudi,
niso pomislili na vzporedne svetove,
ki jih je predvčerajšnjim odkril neki pesnik.

Ker kdo bi vedel,
da bodo poslednji kačji pastirji v podrastju gozda,
kjer so se plazili čez noč,
našli samorastnika, ga posvojili
in mu nadeli ime Mojzes.

Tudi ni bilo naključje,
da je ravno takrat neka aleksandrinka
ob vodi prala plenice
in nehote rešila nekega
tebanskega fačuka.
Umila mu je ukrivljene nožice,
ki so bile prekrite
s sluzasto krvjo ranjenih živali.

Nato je odrasel v zamorca
in skupaj s Sinbadom celo življenje
iskal deželo svoje primorske matere.
Škoda le, da je priplul iz južne strani
in ni več zmogel presekati gordijskega vozla.
Vlada mu bo v spomin prepleskala ladjo,
sfingi pa postavila spomenik.

VEVERICE

Sedeli sva sredi posušenega ribnika in si z zlaticami barvali lica.
Nabirali sva klobučke neba in jih podtikali jutranjim pticam.
Smukali sva se okoli rogovile hrasta
in mu belili odmrlo tkivo,
s katerim sva zakrpali brsteče mladike.
Doma sva jih skrbno zavili v najin kožušček.
Nekoč si mi rekla, kako zelo si želiš jadrati med drevesi.
Vzela si klobučke in si jih nataknila na obe roki.
Nato si odletela iz klopčiča debla.
Nikoli več te nismo videli …
Samo kdaj pa kdaj se mi zazdi,
da iz drevesne dupline starega hrasta moli velik, košat rep.

NEIZTROHNJENO SRCE

Z ozeblimi prsti grabiš po rezilu zraka
z nogami opletaš okoli zelenega telesa
ptičji hibridi obletavajo tvoj mrhovinasti vonj
ponujaš jim široko razgaljena jetra
da ti jih izkljuvajo do zadnje celice
ker niso več zmožna prečiščevati tvojega pogleda
a srce zakrivaš z zelenimi rokami
hibridne ptice ne slišijo več utripanja
že zdavnaj si ga zakopala med stoletne korenine
le pretvarjaš se, da ga imaš
na krasu si nabirala zelene storže
in jih v obliki srca sejala na beli skali
vsak dan si jih zalivala s svojimi očmi
dokler ni zraslo novo, presihajoče srce
zdaj gniješ, od znotraj
od zunaj si le še telo z luknjastim srcem

Odpenjam škornje.
Doma sem.
Izpod vrat se odtrga
meine süsse,
kitara stoji na zaprašeni omari,
spominjam jo,
spreminjam,
a noče zazveneti,
kot takrat,
ko so cveteli jasminovi grmi.
Prosim te,
ne tetoviraj se!
Kozarce zlagam v piramido,
skoz tisto steklo ne vidim.
Drsi pod čvrsto kožo,
kri,
vroča,
plahni iz telesa,
ko porivam skrinjo,
zlagam domine in
postavljam ceno.
Zmoti me dretje tvojega greha.
Prekleto,
zakaj ga ne vzameš v naročje?
Plahnim,
kuščarji in kače
slačijo telo na epitafih
in jih brišejo.
Kot senca prihaja,
prihajajo vate,
ne zaznaš se.
Vročina je
zbita z ledeno prho
in tvoj maj se plazi po trati pokošenih marjetic.
Zreli obrazi,
zaprašene oči,
ko noge otrpnejo
in se spomnijo.
Polagal si ploščice na travi,
vlažni od rose,
v molitvi so obstrmeli slavci,
trdi od zemlje.
Tvoj otrok je lačen.
Ubijam živali,
branim se gnusobe.
Nekdo je gnile rože sadil na tebe,
po tebi.
Vonj smrekovih iglic,
sonce nad strastjo soli,
ugaša.
Obrežje napolnjujejo sline iz gobcev morskih medvedov,
ti plešeš salso z njmi,
požirajo te,
z repom mahajo proti tebi.
Jahaš lastovke.
Tako jasno je obzorje.
Andale, andale.
Amore, perqe?
osladnost se liže s krvjo,
ki je morala steči,
da je dobil dokaz.
Naslonjen na tvoj utrip;
dokaz, da si predal,
da si dal,
da je iz tebe zrasla. Amore …
Gott hat Dich geschickt.
Wie könntest du doch?
barbika …
strgana,
poleg kozarca,
ki jo je porezal.
Tista plesišča še dišijo po naju,
pogrešajo naju.
Divje plese kot kamilica
na stokrat oblizano rano,
neodrešeno od viharjev
in sladostrastja.
Mein letztes Wort.
Sei doch mein Engel, bitte …
Ko je napolnjeval telefon,
se je vrtelo,
plesalo,
kot tam –
za zaprtimi vrati.
Džankiji,
igle,
dilanje.
Obujem škornje.
Pospremiš me na zadnji ples.
Žabi v mlaki so odpadle oči.
Sol sem posipala na Berlin.
Ampak …
še vedno si neznansko …
v svoji roza odpeti srajci.
Berem Kersnika,
naslednjič nemško antologijo,
ki me spomni,
da je bilo potrebno,
da se zliva v zadnji.
Vinski griči in
daljne oaze.
Vleče nase erotiko morja in galebov,
ljubi se z ustnicami,
ki izsušene od njega dobivajo kri
in jo zaradi vetra izgubljajo.
Ljubi me izven telesa,
slači me izven sveta.
Drhtim …
Želim biti večna s Teboj.
Tvoj West silver je padel na blazino.
Zrak je postal sladek.
Tako nežno …
tako zadnje sladek.

PRVI SNEG

Zbudim se v tišini zgodnjega jutra.
Medla svetloba mi skozi zastrto okno
boža zaspani obraz.
V vas prihaja mraz.

Bele snežinke objemajo zaspane bregove
in se lepijo na slamnato streho.

Črne vrane preletavajo bele poljane,
Srnjad riše zimske poti,
dokler se vas ne zbudi.

NEZNANEC

Kdo si, neznanec, ki motiš mi spanec,
Ne vem ti imena.
Obraz tvoj mi je tuj,
tuj sem jaz tebi.
Ti zame ne veš,
čeprav greš po isti poti.

Kdo si neznanec, ki hodiš za mano.
Tvoja senca me straši.

Kdo si neznanec,
ki se mi izmikaš.
Z mrakom izgineš,
z jutrom odkleneš nov dan.

Kdo si neznanec,
mojih blodenj je konec.
Midva sva se razšla.
Ostala sva tam, kjer sva bila.
Kdo ve, kdaj se bova spet srečala.

Kdo si neznanec,
ostani tam, za zmeraj,
v večni temi.

OSTAL BI RAD

Ostal bi rad to, kar sem, in tu, kjer sem.
Ohranil rad bi mlada leta,
saj ne vem, kaj se mi še obeta,
svet naj se nikar kar tako ne konča.

Ne bi rad ostal kot roža brez cveta,
na katerega ne prileti noben metulj.

Ostal bi rad večno mlad.
Tu, kjer sem,
to kar sem,
in to, kar imam rad.

DOMA JE RAJ

Živel je gospodič,
mlad in lep.
Bil je bogat,
vse na svetu imel je rad.

Po svetu je hodil,
Največkrat blodil.
Srečo je iskal,
se za soncem oziral,
slikarjem poziral,
tuja vrata odpiral.
Sam ne ve zakaj,
le želel si je v raj.

A po dolgih letih je prišel nazaj,
si rekel je,
doma je raj.

LJUBIM …

Ljubim zemljo domačo,
nebo in sonce na njem.

Ljubim zvezde in luno,
ki pazi na nje.

Ljubim ljudi, ki tukaj živijo,
ljubim gorice in pisane ptice,
gozdove in njihovo šumenje,
ki nam obeta dolgo življenje.

Ljubim hišo domačo,
poti iz otroštva.
Ljubim noč brez luči.

Tvoja senca me straši,
ko se mi spi.

MAMI IN OČETU

Nekoč sta živela,
zdaj ne živita več.
Umrla sta.

Odšla sta tiho, brez slovesa.
Najprej mama,
potem še oče.
Zdaj skupaj in v miru počivata v domači zemlji.
Ob smrti sta mi bližje kakor prej.
Stopila sta vame in tu sta še zdaj.
Oba nosim vedno s seboj.
Moje življenje je prepleteno z njunima.
Ni ju več.
Le boleč spomin.

Če umre ta spomin
umreta tudi onadva z njim.

POMLADNI

Pomladno sonce
na steni sobe pase
sončne zajčke

Do neba
že diši po pomladi
vmes jate sinic

Odsev jutranjih žarkov
v dlaneh nosim zlato zibko
v njej tvoj obraz

Čakam pomlad
suhi vratovi zelja
med motovilcem

Pod mojim oknom
pase jutranja megla
kilave žarke sonca

POLETNI

Dremavo popoldne –
oblak si praska hrbet
ob vrhove smrek

Skoz strgane hlače
kaže nebo modro rit –
nevihta je mimo

Naravnost v srce
pest suhega peska.
natančen met.

JESENSKI

Pusti september –
nebo je leglo na gozd
ves čas dežuje

Drevo v megli –
sivi akvarel krasi
ošabna šoja

Oblak iztrese
jato sivih poljskih vran
spet je oktober

Sonce predrami
roj srečnih komarjev
večer je še daleč

ZIMSKI

Dimnik nosi
klobuček postrani
spogledljivec

Sedem pod nulo
na strehi se prestopa
prezebla vrana

Izza stolpnice
me pričaka klofuta
zimskega sonca

Zimska odjuga –
na našem vrtu zrase
polomljen dežnik

LOOKING BACK

Emma is looking through a battered old album. Did her well proportioned figure, huge blue eyes and blond curls only appear in her photographs? How could she fail to see how beautiful she was? Her husband, Paul, looks invincible with a protective arm around Emma’s shoulders. This handsome, tall, broad shouldered man has always been by Emma’s side. People believe that they are a perfect match.

Only Paul and Emma know the demons that are hiding behind their smiling faces.

Are all living things hiding their vulnerable underbelly with everything they are; are living things an army protecting life; are they like Emma looking for an exit from confusion, fear and guilt? Is life just an obstacle race in which one must overtake in order to be? Emma was jumping and ducking all her life; she was making instant on the spot decisions without considering the consequences. There are always consequences. Emma is on the run from the destruction she caused. She decides to search for the evil that caused the awful chain of events. She needs to repair the past so her sins will not be revisited upon her children. She has to help her son, Simon, who was an unwilling and vulnerable participant in the choices she made. Did Simon become who he is because Emma made wrong turns when she did not know any better?

Emma has no right to demand answers from Simon now; she never took time to listen when he had things to ask her. She was busy keeping Paul happy; when Paul was not happy he made sure nobody else was. Paul had to come first. Simon was never first to anyone.

Right and wrong was never clear to Emma. What was right in one place was very wrong in the other; public right felt wrong in private; what seemed right to her was condemned by others. Right and wrong constantly changed as those in charge changed places.

Emma wanted to find a clear division between the good and the bad but she realised that she was not in charge and was destined to just follow the leader even when the leader changed his spots. Only the rich and the strong have a measure of freedom. They create laws that give them the freedom to be who they choose to be. The rest just toe the line to survive. Emma perched herself on the fence between right and wrong; she leaned now one way and then another in order not to fall. She tried to go with the flow but her swimming seemed all against the stream. Paul is a strong swimmer; Emma feels safe beside him but she wants to swim on her own, unassisted. Maybe it is too late to learn how to be a separate person; she is performing the best she knows how but she is never sure what Paul will say. Paul was always an all knowing adult while she remained an obedient child.

Everything seemed just right when Emma was in love with Janez; they were both young people of an equal value judgement. She soon realised though that the two of them had no chance of proving the righteousness of their love. They were not in charge. The law of the jungle prevailed and the stronger survived. The weak die or pine in the vulnerable underbelly.

Emma and Janez only knew that at that moment in time they were happy. Could they have perpetuated that happiness? Can one achieve an ultimate happiness and safeguard it for eternity? Does happiness evaporate or die or turn mouldy? How can one measure happiness? Can one become happier when one is already happy? Would greater wealth or love or loveliness provide greater happiness? Is love of the beautiful providing greater happiness than the love of the ugly? Can poor have as much happiness as the rich? Can common be as happy as precious?

Is safety and security the same as happiness?

Emma always did as she was told. Was obedience her duty or she obeyed in order to survive? Was obedience a virtue or a sign of weakness? Emma twisted through the maze in the hope that one day she will find the exit and start again. Her goal has always been to become a good person; she wants to know and accept herself before she can expose her life to a friend.

JUDGEMENT DAY

I beg you, Kim, talk to me.

I am not talking to paedophiles, Emma’s ex daughter in law announces to the crowd of the busy shopping mall. Emma looks around and the bulging eyes of strangers drill into her. Thank God nobody knows her.

Kim, Emma pleads, forgets that I am Simon’s mother. Let’s just do the right thing for our children.

Don’t ever come near my children again. Kim’s words are icicles breaking in the winter morning. New dawn has broken.

You know that I love your children. Let’s talk like mothers do.

Talk to your paedophile son, Kim’s words cut into Emma’s pain.

Don’t do anything in anger. You will see things more clearly in time, Emma tries to reason.

I will not be happy until your son is dead, says Kim grabbing the hands of her children pulling them away.

Emma wants to strangle Kim for wanting her son dead; her Simon who was so adored by everyone.

Simon loves you and the children. Talk to him. Emma lunges after the family she lost.

She wants to scoop Kim and her children into an enormous embrace; she wants to wrap them in a blanket of love until they all felt safe and warm and loved and a family again. Safe against the world.

Mia is eight and she shoots careful glances from Emma to mummy. She loved to cuddle in bed with Emma as she listened to the stories of long ago. Emma was a little afraid that Kim would be jealous because Mia loved to be with her.

Dean is twelve; his eyes are focused on his shoes, his arm has superficial cuts from the wrist up to his elbow; his lip is trembling. Poor babies; Emma wants to stop their pain.

Stop it, Kim; stop it before it is too late, Emma whispers after the disappearing children.

Kim has thrown Emma’s son Simon out of the house. After an argument she told the police that Simon yelled and threatened her. He has always been a control freak, said Kim. Children are scared; I am not going to put up with him.

Police had to make sure that children were safe. Simon had to get out of the house he has just finished building. Dean and Mia cried for daddy. Kim told everybody that Simon had a girlfriend on the internet so she packed his bags. She told the children that daddy does not love them.

Kim never mentioned abuse until after their divorce Simon applied for custody. Kim is a child abuse protection officer. She knows that nobody would grant custody to the man accused of any kind of child abuse.

Kim wants custody so she can take Simon’s house and money, says Paul. Women always invent stories to punish men. She wants to keep the children so Simon will have to pay for the rest of his life.

Emma is afraid; in her youth nobody heard of paedophiles. It just never happened. The bitch is telling lies, says Paul. This never happened where I come from.

How do you know, Emma asks, hoping that he is right and Simon is innocent.

Boys talk about these things and nobody ever heard about it. It just never happened, Paul assures Emma.

Sex never happened in the olden days; only sluts had sex, Emma remembers. Sexuality was only hinted at when a girl had been named a slut. Men boasted about their conquests while women had to guard their virginity. The names of the procreation organs were whispered because they were dirty swear words. For lovemaking men used the words that no decent girl should ever know. Coarse language was never heard of in Emma’s company. Nobody saw people kissing or touching.

Emma wonders if people are the only animal ashamed of sex. All societies are obsessed by sexual prohibitions.

Paul has never been a little girl. How would he know? Who would boast about abusing little girls? Or boys. Emma hopes that Paul is right. She prays to God with all her heart that Simon is not a pervert.

At the custody hearing Dean chooses to live with his father; the judge says that he is old enough to make his choice. Dean tells Emma that this is the happiest day of his life. Mia is to visit Simon at weekends. Mia also wants to stay with Dean and their father. Mia always wants what Dean has. She is fighting until she gets what she wants. Mia is a difficult child. She screams until her wishes are granted. She is determined to keep her family together.

Simon rents a room from a newly divorced friend Eva. Simon and Eva cry on each other’s shoulder because they miss the shoulder they used to cry on.

Mia hates the fact that her broken family no longer cuddles together. She runs away from her mother and comes crying to her father. She finds her dad in bed with Eva. Daddy is cuddling a stranger who took him away from her family. Mia runs away and hides in the shed. Simon and Eva search for her, they beg her to come back and they will explain. They promise her whatever she wants. Covered with an oily rug Mia crouches behind Simon’s tool-bench. She is holding her breath; she wants to punish them all for disrupting her life. She will make them pay.

Kim sends the police and they return Mia to her mother.

Mia tells her mum about dad’s woman and Kim tells her that daddy never loved them. He loves that slut woman. Did he touch you, did he rape you? Tell me how he touched you. Over and over until the story becomes a part of Mia’s memory.

Men are dangerous. Spiders. Did daddy show you his penis? Did he try to put it into you pee-pee? Did he touch your bottom?

Mia loved cuddling in bed with her parents but now she learned that her daddy is a spider under the rock. Daddies must not touch their children. Men are dangerous.

How is a little girl to tell which spider is dangerous? Little girls only know what people tell them.

Mia stays with Emma for a day. She has a pain in her stomach. Emma gently presses on Mia’s tummy to find out where it hurts. Emma suspects appendicitis so she tells Mia to ring her mother.

Kim collects Mia and tells her that Emma is also an abuser. Did she touch you? She has no right to touch your tummy.

Didn’t Emma wipe Mia’s bottom so many times? Didn’t Emma shower her and dress her? It never occurred to Emma that she had no right to touch her granddaughter. Are women also spiders?

The lessons of generations follow Emma. The whisperings of the old women are warnings for all little girls. Touching leads to sex. Sex is sin; sex was the forbidden fruit from the beginning. Eve seduced Adam. Women who have sex are dirty sluts. Men are hunters; men use women and discard them. Men only want one thing. Women are snakes who seduce men; women are home wreckers. All gods forbid sex and seduction. Cover up, hide, keep your knees together. Men are hunters, women are hunted.

Run, run little girl.

Emma always knew that the punishment was coming. It was only a matter of time for God to act. Emma ran to the end of the world but in her pocket she carries her sins with her hankie full of tears. In the other pocket are her dreams. Emma is leaning to the side where sins are pushing her down.

Emma has to pave the dirt road she walked and remove the obstacles that tangled themselves into nightmares. Emma has to confess; she must empty the bottle of mistakes she made as she walked into the unknown. She has to return and become a soft spring wood again so her dad could make a flute and play music on it.

It is a vicious cycle, people say, when a child of an alcoholic becomes a drunk. The judges are lenient to criminals who have been abused as children. Maybe even God will forgive.

Dean was five when Emma found him in the shower scrubbing his bottom. The red circles around his anus were burning him, he said.

What happened, Emma asked.

Nothing, said Dean moving away. Was he already aware that touching his bottom was not right?

Mark drew with red fluoro on my bottom, Dean finally admitted.

Mark’s family were Simon’s friends. They arrived together to spend a weekend with Paul and Emma. Mark was thirteen years old.

Don’t tell mum, said Emma to Dean. She did not want to worry children’s parents and spoil their holiday. She scrubbed the red colour and put Vaseline on the burning entrance to Dean’s anus. It never entered her mind that something sinister was happening. Boys will be boys. There is no danger for boys; they do not have to cover their knees. Why did Dean let Mark draw into his bottom? Emma wrapped the sweet little boy in a blanket and held him. He was trembling. He must have been cold.

Everybody told Emma to be a good girl, to obey and be grateful. Nobody ever told her to be careful; nobody told her that there are men who like to touch little girls. Nobody ever mentioned that boys can be in danger. Nobody ever mentioned sex. Keep your legs together and cover your knees. Cover it up, wash it away. It never happened.

When Mark recently came out as a homosexual, the memory of those red rings began to bother Emma. Where does play ends and sex begin? When does a loving embrace turn into a sinful filthy sex? When does a child begin to feel his sexuality?

Emma sits with her grandson Dean on the riverbank. She tries to find out what happened in her son’s family.

I am so sad that your father’s reputation has been tarnished. Your mum told everybody. Emma cannot even put into words what people are saying about Simon. She hopes Dean will tell her.

What about my reputation. Everybody knows, Dean whispers towards his shoes. His lips are trembling. The cuts on his wrists are slowly healing. Emma is afraid to look into Dean’s pain.

Did your father do anything bad to you, Emma asks looking at the river.

No. Dean’s eyes are turned away. Emma doesn’t dare put words into his mouth. She has no words for the unspeakable; she cannot ask if Simon raped his son.

Emma read in the newspaper that the high court judge was accused of looking for boys on the street. This respectable husband and father; this society’s role model who decides between good and evil, goes into the night to pay some street urchin who will satisfy his urges in some public toilet. What makes the judge risk his family, his job, his reputation? Are sexual urges the source of all evil? Are they stronger than the judge? Was the judge born like that; did he have no say in how he behaved? Are some people born bad by an accident of nature like people crippled in other ways? Is a psychopath to be pitied like a blind person or a homosexual born in the wrong body or a person born dumb? Where does badness begin? Is everybody born with the ability to choose bad or good? If one is not born bad, one must will oneself to be bad. Is it possible to act against self will? Is the will of the body stronger than the will of one’s mind? Is this irresistible will the original sin people are trying to overcome? Is the original sin the life force making one do things against one’s better judgement?

Are fear and guilt natural consequence for wanting to be somebody? Is Emma who she was born to be; is she acting according to god’s will or her own? Is she to be pitied or condemned?

Law is the safety net. As long as people act according to the law everybody knows where they stand, says Emma’s friend.

But law only protects one in public; it is god that sees what is done in the darkness. One cannot trust those who don’t believe in god. Emma knows that she did not act according to her faith; she would be excommunicated if people knew.

Emma knows that she is grasping for straws as she tries to find an excuse for her son’s behaviour. She hopes that Paul is right and Simon did nothing wrong.

Kim just wanted to get rid of Simon so she invented the accusations, says Paul. She never mentioned abuse during the divorce proceedings. She just wants Simon to pay for the children while they are under her control. She wants to punish Simon.

Watch your arse, Kim yelled after her son Dean as he went home with his father.

Why did Dean choose to live with his father if Simon abused him? Why did Mia want to live with her father if Simon was a spider?

How could Emma expect five years old Dean to know better than to let Mark draw circles into his anus? How many little boys and girls?

Emma blames herself; she should have known but nobody ever told her that men like to write on the virginal pages of a girl; men love young girls who don’t know. How young? How unknowing does a person have to be? Do they want untouched or untouchable. Are men afraid to be compared to those before them? Are they afraid that they are not good enough?

Everybody knows about sex these days. They get it from television, says Paul.

Do men try to snatch the girl’s unknowingness at ever younger, more vulnerable age? Are men trying to turn boys away from the girls who seduce?

People are afraid to be affectionate; touching children can be misinterpreted as abuse. Especially male teachers and fathers and stepfathers. Emma is sad for children whose bodies and souls are never touched; who feel that they cannot hug and laugh and cry because being who they are and feeling as they do may be inappropriate. The lines between abuse and love are invisible.

Emma used to pray for the evils to go away. Now she hears that even priests as God’s representatives are abusers. There is nowhere to run.

Everybody is on the lookout for child abuse. The law is very hard on child abusers so wives who want to get rid of their husbands invent stories of abuse. Children are gullible, says Paul.

It is good that children are finally liberated by the safety net of the law, says Emma.

The law will never stop the perverts, says Paul.

Emma became a bad girl, a bad wife, a bad mother. She smokes behind the shed. She doesn’t have friends because she does not dare share her shame. Secrets are bad. Life is a curtain slowly uncovering its secrets. Sex has nothing to do with love. Jesus loves us without sex. Sex turns you into a slut. Virgin Mary died a virgin. Do only virgins become saints? Are all men searching for virgins?

Suicide bombers kill because their leaders promise them virgins in heaven.

Mia does not come to visit Simon anymore. Will Emma ever see her again? What dirty secrets does she have to hide? Is there anybody who is not hiding secrets?

Is Simon like that judge searching for children on the street? Are Emma’s grandchildren paying the price for Emma’s sins?

Will Emma ever know about Simon’s sexuality? Will Emma ever know why this is happening?

Emma decides to face the retribution for her sins. To pay the price. To confess. To see what really happened.

How many generations will have to be punished for Emma’s sins?

How many times will Simon have to be punished? Whose sins is he paying for? She knows that she always abandoned him in his hour of need. She was scared that Paul would reveal her sins.

Emma wants to remove every blemish from her son.

She wants to expose the nightmares that keep her awake at night.

FAIRYTALES IN THE VALLEY OF TEARS

By education most have been misled, because they so were bred. The priest continues what the nurse began and thus the child imposes on the man Dryden

And they lived happily ever after, said Emma’s father most nights before her soul transcended into the playground of Happyeverafter. Her father’s fairy tales left a blueprint on the pages of her first awareness; the prince kissed a sleeping beauty and she blossomed and married him to live with him Happillyeverafter. The big bad wolf and the monster evil were destroyed in the end; the wicked witch lost her wand power and the good triumphant and lived happily Everafter.

Mum counterbalanced dad’s fairytales with a strong doze of Jesus and the saints who all waded through the valley of tears before they settled in the paradise forever. The lives of saints were recipes for desirable behaviour that led to Happyeverafter. The saints were heroic beautiful people who accepted their cross and carried it courageously; they never questioned the reasons for suffering; they trusted that God in his wisdom will eventually pay everybody according to their deeds. Mum reminded Emma that there are visible and invisible crosses for everyone to carry so one best accepts it and carries it. God apparently never gives you a cross you cannot carry. Mum and Emma sang hymns to the glory of God every day. Emma liked to comb and plat mum’s long hair while her mum spoke of the wonders God created for her. Mum promised that God will never stop loving Emma as long as she confessed her sins and promised not to sin again. Emma decided to become a saint to please God and her mother.

Emma believed that being good was the same as being obedient. Diligent and generous were extra contributions to obedient but obedient was the key. Obedient girl was always called a good girl. Children have to obey the grownups who provide for them and protect them against the evil. The evil was a part of every story Emma’s parents told her, but the evil never won in the end.

Emma is still waiting for the prince to kiss away the evil that turned her into a monster.

When Emma grazed the cows she imagined the Virgin Mary appearing to her like she did to those other shepherds in Fatima. She looked into the morning mist with the longing for the Virgin to visit her with an important message.

Mum read Fatima stories to Emma until she felt that she personally knew those innocent children seeing the virgin beyond the hills. Lourdes became Emma’s destination. Joan of Arc was her hero. Emma loved the purity and great sacrifices of the saints. She knew that there was the reward waiting for those who suffered. She thanked God every day for giving her a chance to serve him in preparation for the everlasting life in a paradise.

Emma wondered if the tree of knowledge with its shiny forbidden fruit is still in the paradise. Was it perhaps destroyed after it served its purpose? It was the reason people serve time in the valley of tears before they enter the Everafter and live in joy without shame or guilt. Is heaven beyond dirt and pain and sin and punishment?

James and Emma were five when James turned his eyes to Emma and said: Emma, I love you. They were holding hands as they strew petals in the procession of Corpus Christie. The fields were covered in spring, the sun shone on people’s faces. Hymns were sung; love was everywhere. God was holding them in the palm of his hand. Emma wanted to embrace the universe.

I love everybody, added James. Emma also loved everybody during that Corpus Christie procession. Everything seemed right, birds were nesting, bees were buzzing, flowers were blooming and children loved. That is all there is, the blossoming, the courting and the nurturing. Emma wonders if James still loves everybody. Maybe he doesn’t love at all. Maybe he was too generous with love. Maybe love like flowers dies a natural death. There are no boys like James now.

Emma once found the face of Jesus on the grain of wheat; she later saw him in the host of her first Holy Communion. Jesus was also looking down through the new growth of the tree branches covering the road. The spring sun created a golden crown on God’s head and the birds sang his glory as they busily procreated. Emma felt tears of gladness as she peered through the spring growth into heaven.

Ever since her first communion Emma became acutely aware of her every sin. She regularly confessed and repented to cleanse herself for Jesus who suffered because of her misbehaviour. Emma unburdened herself in that dark confessional so she could receive Jesus in the communion. She revealed to the priest her every evil thought because she knew that god already knew them all. The everlasting fires of hell scared her less than the pain she caused Jesus.

Emma made novenas for the happy last hour on earth which meant that she had a guarantee of receiving a holy communion before she died.

Jesus was the only sinless man and his virgin mother was the only woman not contaminated by sex. Emma adored both. Life was a preparation for the birth of Jesus who was later killed to take away her sins.

Emma was the fruit of her parent’s parenting so to speak; she knew nothing else. Her mission was to make them proud so she aimed to become at least a saint if not a princess. Emma actually felt destined to become a saint. Female saints were virgins or nuns or martyrs. No happy go lucky girl ever became a saint.

Emma was given a name of a saint who was an example of good life. Saint Emma was a countess who chose poverty for the love of Jesus. She was born rich but gave her possessions to the poor. Emma was nothing like her patron saint of course; she was born poor and was always too scared of poverty to give away things. It must be wonderful to give and make others happy but one must first have things before one can give them away. Poverty by itself does not bring popularity or sainthood. One must first have a name for their gift to mean something. Things are so much easier if one starts with the name because it could take a lifetime to make a name for oneself. Most people never do.

There are rich and those that want to be rich, said Paul after he made a shrewd business deal.

You think that people are greedy, said Emma.

Everybody is greedy, said Paul. Nobody is poor by design. The poor just cannot figure out how to get rich; they are either stupid or lazy. The poor are for sale; if I don’t buy them somebody else will.

There should be a law, Emma stammered.

The rich design the law to suit them, says Paul. The rich are on the A list, wanted and adored by those who would like to be rich.

Everybody knows how the rich became rich, argued Emma.

Of course they do but they still love them because they are who they are.

Emma still likes to dream of the Everafter before she wakes up into the valley of tears which one has to wade through. She remembers very few tangible events from her childhood and they probably were of no great historical value; like that time during the war when someone gave each one in her family a lolly. Mum only pretended to suck on hers. Days later she produced her almost un-sucked lolly and cut it into little crumbs for her children. Emma remembers the flowery smell of that boiled lolly. That was how mum was.

Once when mum was chopping the ingredients for the stew dad leaned over her and said: Life is pot of stew. We drop in everything we have then we stir it to extract the juices and blend the flavours.

Mum gave dad the wooden spoon to taste this life-stew and dad said that it was good.

Dad made toys and whistles from young spring wood; he played tunes and imitated birds’ calls. He sometimes made up stories in the dark of winter evenings and Emma listened, mesmerised by his words.

Close your eyes so you can see the magic land. Walk lightly into the world, said her father, because the world is constantly changing. The events will eventuate because of you and despite of you. Let them pass and change. Don’t be afraid when things go wrong because bad experiences make us enjoy the good ones.

Things changed in my lifetime beyond recognition, said dad and his voice seemed far away. They will change in yours even more. There is a reason for everything that happens; accept the reason and what happens. Change as the world changes, but hold onto the magic land within where your favourite blossoms are kept. Nobody can ever take your magic land away from you, dad said. Emma can still hear his voice as he lulled her away into the magic land of sleep.

Emma wonders if dad’s words follow anybody else as they follow her. Maybe he spoke them for Emma alone. Maybe he had nothing else to give her so he offered her the legacy of a magic land.

Emma’s childhood ended at the age of seven. After the war dad stopped telling stories and her mum did not sing anymore. Emma does not remember ever again speaking to her parents. Their silence separated them; she never knew them during her growing up and then she left for good.

Emma wonders what memories her children carry from their growing up. Who knows what their children will remember in the changed future. One only knows one’s own memory. Emma knows nothing about things Mum and dad dreamed about; she was too busy with her own dreaming. She was that young sapling storing up the melodies of life. People impressed their knowledge and wisdom on Emma and she soaked new experiences like a sponge. The more Emma became like them the more people liked her. In the end Emma became just a tangled web of everybody’s ideas. She closes her eyes to recreate the images of people who loved her. She revisits what might have been before she falls asleep most nights. As Emma wakes up she tries to make sense of what is real and what is just the mixture of her other identities.

Is Emma’s real life an illusion? Is she only a reflection of people she travels with? Are her words only an echo of the words others speak? Is her life only a story others tell? Does she only live her real life in her magic land hidden under a smile?

Was Emma a part of God’s plan or just an inevitable outcome of her parent’s procreation activity? Who programmed her thoughts and feelings? Is there a divine element directing her life? Are people around her causing her sleepless nights or are they also sleepless as a response to the same changes in the cosmos?

Time is running out; somebody should invent banks to save time while waiting for the prince. If at first you don’t succeed try, try again, mum advised. Emma let the ugly sisters try to seduce her prince because she knows that in the end he will find her and know with unmistaken certainty that Emma is the one he has been waiting for.

Mum told Emma about the guardian angel; dad told her about the fairy Godmother; one of them is bound to rescue her and rejoice seeing her and her prince riding towards Everafter. In her enchanted kingdom Emma closes her eyes to see more vividly the vision of Jesus or of a prince or of her guardian angel. Or Janez.

She is still waiting for her prince to kiss her into being who she was meant to be. In the meantime Emma does what Emma has to do to keep the peace in her family. It is easier to dream about the prince that way. Wrong princes stopped with her on the way; they keep each other company while Emma waits for the magic of the real prince. It does not really matter who is there waiting with her.

Janez was the prince of Emma’s blossoming; he lives on the other side of the mountain, in the valley of tears on his own way to a paradise; he is passing through time until they will meet again. He is perpetually dreaming of their reunion. He is just a thought away ready to resume the only real loving they both ever knew. Emma rewrites the scenarios of their meeting. He is begging her to return and hopes to live with her happily Everafter. Whenever Emma wants him he is ready to follow with all of the romance they experienced when they were both seventeen. They would stare into each other’s eyes and time would stand still. They would look at the sky and see God light up the stars for them.

Emma doesn’t want Janez to come just yet; she first has to deal with the people who are waiting with her. She cannot afford to be rescued yet; she has to get rid of all the dirt and build a white road towards the sunset.

Janez and Emma parted prematurely; their romance is in suspense. Janez has no power to interfere with her waiting. Emma never has to wipe the dust from their shiny togetherness. Janez and Emma remained two children in a fairytale; their love can overcome obstacles of life and death. There is no urgency or fear; they are free of anger and jealousy; they live in love.

Emma always wanted to be special, picked first, applauded, ordained, and decorated. Just being there was never enough. Just being seemed an empty existence. Receiving a prize was never good enough; it had to be the first prize. Do all people long to be the chosen ones? Is everybody forever seeking recognition; does everybody longs to be picked first? Once someone said, that she was ambitious. His words stayed with her. Ambitious people never relax; they work harder; they ignore obstacles; their eyes are firmly on the first prize.

Is everybody always longing for the precious? Do they live in fear of losing whatever makes life worth living?

Emma wonders why is survival so important. Who is she surviving for? Does God want her to repeat the yesterdays and yesteryears until her energy runs out? Is her goal to reach an incredible high old age; does Emma really want everyone to become tired of her extended dying? Would anyone know if Emma missed out a day, a year or a lifetime?

Is someone glad that Emma is still surviving? Is she running for her own enjoyment? Does she enjoy the repetition? Is there a purpose in dusting and the wiping? Who is she shining her surfaces for? Who is she saving for? Is life a delusion? Are dreams real? Is Emma alive while she keeps sustaining her body or when her body retires and her soul wanders where it pleases? Is the person sleeping next to her more important than the one her soul plays with while her body sleeps? Is anything Emma does worth doing? Is anything worth thinking about?

People these days try to merge the idea of God within the idea of intelligent design; they long for God even when they believe in the evolution and the Big Bang. Who activated the Big Bang? Is there intelligence behind intelligence? Time before the beginning of time; is there time after the end of times? What can one see from the edge? What is beyond the black hole? Who created God? Emma can see the evidence for evolution but she also needs the mystery of God. As long as people need God they will keep creating him/her in their own image. God within is the only undisputable miracle maker. God is protecting people against the evils of sex and greed.

Emma has been running all her life hoping to come first. She is tired of running; she is no longer sure where she is running and what she wants to be; or if she wants to be anything at all.

The less loveable Emma becomes, the more she needs love.

So many things called love,

So many lovers

So few loved enough.

VOICES FROM THE PAST

Emil was a hero of Emma’s childhood. Ten years old barefooted boy seemed to Emma enormously big and brave and responsible when she was only six. The hay was stored for winter so the cattle could wander in the paddocks to graze the last growth of the grass before the winter set in.

The war ended and there was an air of excitement.

Emma followed Emil as the first sun-rays glistened, caught in the morning dew on the weeping willows along the river. The ground was still white from the first autumn frost. Her feet, bare, muddy and wet, trembled and her hands were blue from cold. Emil carried a tin with burning charcoal in it. The meagre smoky warmth blew in Emma’s face. Emil was going to make a fire so they could keep warm and roast chestnuts for breakfast. He gathered twigs from the nearby forest while Emma looked after their cattle. Emil and Emma blew into the red coals to keep them alive until the twigs dried and burst into flames. Their faces touched in the smoke that brought tears to their eyes. One morning Emil took her hands and rubbed them between his to warm them up. Emma remembers that moment because she suddenly felt changed and a uniquely separate person. That was the dawn of her self-awareness.

Emil told Emma that he had a dream of them being married. They didn’t know what to do with the dream so they left it untouched. Emil’s home was in the forest and he had to pass Emma’s house wherever he went. He whistled as he passed because he knew that Emma would be watching from somewhere; they were not allowed to speak because it was a well known fact that Emil was a bad boy; Emma’s parents ordered her to keep well away from Emil. He was poor and nobody respected his family. He often ran away from home and joined nearby gypsies in the bush; his mum called him from their home on the hill down into the valley so all the villagers could hear her. Emil, Emil! When he did not answer she called out Jurko, Jurko. Jurko was a Gypsy name and people laughed at Emil and his mother. Emil knew that Emma never laughed at him. Other boys were scared of Emil because their parents also warned them to keep away. Emma felt safe when Emil was near. Could love be recognised at this age? Is love what binds people so they feel protected against the world?

Are moments of love the only thing worth remembering? These tiny snippets of Emma’s life were unplanned and unexpected but they left memories while everything else was long forgotten. Emma remembers other painful moments, of course, but she pushes them into the subconscious.

In her secret places Emma hides the words that told her who she is; the words of love she listens to again and again and the words of hate visit her in her nightmares. Most words were spoken carelessly but they attached themselves to her and she cannot rub them out or paint them over. Emma is afraid that one day someone will discover her secret hiding places and think less of her.

Emma was too young to know why kids called her family chickens but she knew that ‘chickens’ was a call to war for her adored brother Rudi, who was old enough to fight for their family’s honour. Rudi began a feud with the children of a nearby village and when they came to fight him he ran home. The nickname chickens stuck to their family like dog-shit to a shoe. Emma was marked for life by the name some little boy gave her brother. Emil never called Emma chicken.

Sticks and stones will break your bones but words will never hurt you, mum tried to reason. That was the biggest lie. Forget sticks and stones but words won’t let you sleep at night. Words will sing into your nightmares. The mud will stick. It will smudge the clean blueprint. Poor and stupid and weak carry the words of shame like a bag of manure around their necks throughout their lives. Until they end up in jail or hospital or grave. Most try to hide or escape. Some laugh it off with a hollow bravado while their hearts bleed. Shame can never be deleted. It can only be scattered around like manure. Or be buried under. Don’t lie about sticks and stones. Emma has no scars on her skin; they are well hidden in her secret places.

Mum’s brother, uncle Miha, was an embarrassment to Emma’s family. He dropped out of school to become a peasant farmer. He knew nothing about farming. He used to sing at night with Emil. Their voices full of longing floated over the valley under the starry sky. In her heart Emma was singing with them. The world was awesome and the future was promising.

Everybody laughed at Uncle Miha because he said that God and angels appeared to him. He made up songs and stories and that was not appropriate for a grown up peasant. This was unforgivable. How could the stupid man shame them so? Emma hated uncle Miha but she listened to his singing because there was magic in his words and in his voice in the silence of the night.

If Uncle Miha was rich he might have been called an eccentric or maybe even a clairvoyant but village people considered him mad. Not dangerously mad, of course, but just someone to laugh at. Emma hated being related to the man who had a knack for interpreting dreams but wasn’t able to provide a decent living for his family. Mum’s family was never good at making money.

Miha was to become a priest but he failed some exams; Emma asked him why he did not try again but he said that life is too short to repeat things. Emma never really knew her relations or why they did what they did. Emma loved uncle Miha best in some part of her but in the main part she was ashamed of him because he made her ashamed of herself.

Emma’s parents seemed all knowing, ordinary and necessary to her; they were like the air she breathed; it seemed natural that she had parents to feed and discipline her. Emma had nothing to compare her parents with until she started school in 1946; at school she learned that her parents were far from perfect; other children knew that; teachers and other parents knew it as well.

At twelve Emma left home to study in the city. Emil wrote her a letter but other kids snatched it from her hands and read it out aloud laughing at Emma. The words Emil wrote were not poetry and his writing was poor but Emma knew how they both felt. Emma did not answer his letter and never saw Emil again; she was ashamed of her misguided feelings for the bad boy.

Years later Emil killed a man in a fight; he ended in jail. Everybody was right, of course, Emil was a bad seed. Thank God nobody remembered that Emil and Emma loved each other. They were only children and that does not count. Loving without kissing and cuddling is not real love. Other boys tried to snatch a kiss and a cuddle with Emma but she only felt the fear of their violence.

Emma knew that city kids felt superior to the village kids. City people aspired to reach heights while a peasant only aimed to feed his family. Emma suspected that even Tito did not like stupid superstitious peasants who were clinging to the land ownership and to God. Tito, their supreme teacher, told students in no uncertain terms through their teachers not to listen to their superstitious parents because there really is no such thing as god. Any enlightened person knew that to believe in god was madness. Going to church was a no-no in the city. God was ever present inside Emma, of course, but in the city she had to hide him where her fear and her shame were hiding. Dogs smell fear. Kids are much like dogs. Kids were the enemies of Emma’s childhood.

Private property was a smelly sin hanging onto Emma’s new socialist skirt. Unbeknown to her peers Emma’s skirt actually came from American relations after the war. Having anyone in America meant that one was contaminated by the west and so a threat to the brotherhood and equality. Emma’s mum carefully unstitched the American dress; she washed and ironed the material before she made Emma’s socialist skirt.

In the city school was a boy Jake who played a violin; Emma admired him and envied him the opportunity to play. Someone said that Jake was belted by his father if he didn’t practice enough. Emma wished to become a musician; she would practice however long it would take. She imagined herself playing next to Jake; her parents would be so proud. The boy liked Emma but she did not feel good enough to be his friend so she admired him from the distance. Susan, Emma’s classmate, played a piano; she was as popular as Jake. One day they came to school red faced and changed. Everybody knew that they kissed. They became a couple. Emma kept a distance. Emma was definitely not good enough.

Emma was ashamed of her parents and ashamed of her shame; she felt tainted with an indelible mark of inferiority. On holidays in her village Emma marched to the village church in the shoes from her American aunt. Her dad cut the high heels so Emma could walk on the stony dirt road. Village boys who used to run after her to hurt her and pull down her pants now became shy and subtle and friendly; they brought flowers on Emma’s window at night and called her name. Everybody forgot about chickens. Emma heard mum whisper to her sister that boys are only after one thing. Sluts get used to it and can’t stop. Like a sow in the paddock of corn. They can’t be stopped.

There were whispers about Milena who was caught with a boy in the hay. She became pregnant and the long court case followed to determine the paternity. Pregnancy meant shame and poverty and sin. Milena became an outcast.

Emma became scared of the image of a sow not being able to stop eating corn; she would never become a slut. Sex meant sin and shame and poverty.

Emma overheard her aunt prepare her bride daughter for the married life. Keep your husband happy, she said. If the man is happy everybody is happy. Emma also heard people whisper that her cousin had to get married; she proved that she loved her boyfriend by letting him do it; she should be grateful that he still wanted to marry her.

Emma keeps on running. Run, run for your life; all people run for their lives. The hunters and the hunted run. Emma is not a strong runner but she runs, afraid to be left behind. Nobody seems afraid of Emma. Her claws are well hidden in her furry paws. People look at her fur and silk; the things Emma owns distract them from who she is. Money covers the dirt. Emma is the only one seeing what is underneath.

People remember hunger and poverty of the war but Emma only remember her shame.

The images appear unannounced to interrupt the time present with smells, sounds, and colours of time past. The memory does not care about chronology; it does not care who it hurts. Memory is a circle repeating itself. Dance, monkey, dance! Particles of atoms dance; the stars and the planets dance perpetually; the universe is in motion. There must be a reason and a purpose for it all. Emma is constantly rotating in her own orbit, judging the outside by the hot core of her being. The lava is looking for cracks in the surface to erupt with hot fires and destroy the tranquillity but Emma hold its poison in, so not to destroy what she cultivated on the surface.

Emma smiles a lot. People like her sunny disposition so Emma firmly maintains her fragile serenity. Some things are too dangerous to be exposed. It is exciting to skate on the thin ice but Emma has to step lightly.

The colours of the past are brushed on the canvas and the picture is emerging. Brush, brush on. Strangers apply their favourite colours on Emma’s canvas. The painting is almost complete; huge strokes cover the details best forgotten; one cannot take away a single layer without destroying what became her landscape.

Emma keeps repairing her tangled web. The spider and Emma are in constant motion. Worry, worry, mother spider! Weave, spider, weave.

Emma searches for happy memories. They are all connected to love. She decides that Janez was her only real love. They walked to school together and he opened the doors for her. He was proud to be seen with her. He wasn’t like village boys who wanted to pull down her pants to laugh at her. For the first time Emma felt respected.

Emma often thanks the Almighty for the universe and her life; she talks to the Almighty of no particular name or fixed address because she is afraid to thank the wrong God. Or to give the right God the wrong name. Emma always had a well hidden admiration for god. Are people like Olympians carrying a torch for a certain distance? The ultimate distance one’s mind can travel is from the beginning to the present; the ultimate place Emma can reach is here and now. The circle closes wherever Emma is. God sees and knows everything, said her mother. You cannot hide from God. Her childhood God is becoming ever more remote as Emma searches for him with suitcases full of wrongdoing.

When Emma feels small and alone she remembers that she is a minute part of something unimaginably awesomely times and endless. She has to play her tiny part in the enormous drama that goes on. She knows that every tiny part holds the whole together while changing through the will of one power. I am, she whispers to the stars. I am a significant particle of the Alpha and Omega which represents my wholeness.

Emma sometimes looks at the night sky and pretends that she is one of the infinite number of stars floating in the unknown.

Emma wonders if people are afraid of death or of the afterlife where there will be no place to hide? Is God going to tell everybody what Emma has done and how Emma was running and hiding in her earthly existence? Does god really knows how many hairs are on her head? Does the supreme power know everything she is? Will everybody’s fear and shame be out in the open? Will they all laugh at her until Emma burns into nothingness? Will Emma get a chance to defend herself in a place where God sees and knows everything? Will he reveal all her badness and weakness and fear to her enemies? Will there be enemies in heaven? Will Emma be ashamed in her nakedness? Can one be more ashamed than Emma was when people called her names and laughed at her?

Sticks and stones, my foot.

The splendour of Emma’s blossoming reappears with the few people who touched her on her way. They are the only real people. Millions of people dance every day on crowded streets without seeing each other. Nobody will notice when Emma finally passes on the flame and dance her last. The eternity will chug along without noticing that the torch changed hands. Nobody really comes first or last; the circle closes to make sense of itself. It makes no difference if one is the beginning or the end.

Time is the healer and death conquers all. RIP is an order nobody can ignore. Rest in peace, enjoy the freedom, the run is over, the trophy is waiting. Mistakes will be forgotten; sins will be rubbed out.

Zares ne maram nekaterih stvari, ki so na sploh preverjeno cenjene in veljajo za sinonim dobrega okusa. To so umetelno pohabljena in skrivenčena drevesca, ki so jih kot vrhunec hortikulturne umetnosti bonsai uvozili iz Japonske; lovske razstave s trofejami po stenah-izbuljene umetne oči na odrezanih glavah srnjadi, rogovje, okovano s srebrnimi okviri in epitafi, kdaj in kje je bil eksponat ustreljen (v žargonu »uplenjen«.) Ne maram tudi vseh vrst žrebičkovih carpacciov na posteljici iz rukole, ker je to »in«, malih in velikih kozic v receptih in na pladnjih, ne maram požrtij po pogrebih, ne alternativ med govejo in gobovo juho v velikih belih jušnikih. In seveda praznih in polnih nakupovalnih vozičkov v veleblagovnicah z obrednim ropotom od delikates, mesa, zelenjave, francoskega kruha, sirov in dežele jogurtov

Ne maram sprenevedastega smehljanja in opičjih objemov z navideznim cmokanjem »mvuf, mvuf mvuf«, svetlolasih glamuroznih misic, pevk in voditeljic kdo ve česa, ki jih ob slavnostnih priložnostih zasleduje v debele šale ovit skuštrani novinar z mikrofonom, da bi izbruhale svoje duhovite odgovore na tehtna vprašanja, kako jim je bila všeč nocojšnja predstava ali razstava ali katero knjigo so pred kratkim prebrale. Odgovorile bodo, da je bilo famozno, fantastično ali fenomenalno … v osnovni šoli so za domače čtivo prebrale vsebino Jurčičevega Desetega brata ali Cankarjeve Skodelice kave, nekatere pa pred zaključnim izpitom morda celo obnovo Kafkove Metamorfoze …

Ne maram prežvečene in napol prebavljene literarne klasike tistih treh izbranih knjig, ki jih morajo maturanti obvezno poznati, da bodo iz nji napisali esej. Vsako leto ponudijo založbe utrujenim dijaškim možganom pomoč za branje, ki učinkuje kot laksativ in dristilo, zaradi katerega bodo prihodnji inženirji ali ekonomisti za vekomaj zasovražili branje razen tehničnih navodil in borznih indeksov. Branje je izguba časa – torej denarja.

Ne maram izjemnih kulturnih dogodkov; državnih in kulturnodnevnih proslav, kjer se politični veljaki in obetavni gospodarstveniki z zastonjskimi vstopnicami dostojanstveno pretegujejo na bolj ali manj udobnih sedežih v dvorani in med posameznimi točkami pomembno, a zadržano ploskajo, ljudstvo pa na kakšnem Trgu svobode ali na Tromostovju lahko gleda predstavo po displayu, natepava burek ali nostalgične čevapčiče, pozimi pa se še naceja z razredčenim kuhanim vinom. Črnih mask k sreči ni mogoče gledati pri Konjskem repu na daljavo, prijazni mediji pa poskrbijo, da slišimo odgovore izbranih gledalcev, ki tekmujejo v izvirnosti, kako bi izdavili svojo prevzetost in globoke občutke nad čudovitimi kostumi Alana Hranitelja in seveda glasbo, ki je sploh čisto nekaj posebnega, ta Kogoj je bil res izjemen; pri tem si ravnajo zasedene hrbte. In v bližini ni nobenega otročaja, ki bi vzkliknil: »Kralj je nag!« In koliko jih je med odmorom ušlo iz gledališča? Vsi občudujejo in razumejo svetovno priznano Globokarjevo glasbo, ker je zares globoka.

Ne maram ljudi, ki se spoznajo na vse in o vsem razsojajo: od literature, glasbe, zakonodaje, dobrodelnih akcij, javnega nastopanja, mode, kulinarike in smučanja. Prav vseeno jim je, če se razkoračijo na pogorišču tuje nesreče, saj so izjemno dobri, plemeniti, usmiljeni – in morajo biti vidni.

Ne maram nobenih mavričnih gibanj, belih in črnih obročev in rdečih noskov. Pač ne verujem vanje. In česa poleg kaviarja še ne maram? Fotografij slavnega Warhola z Marilyn Monroe vred in slik Friede Kahlo.

Vse moje druge odgovore, povezane s sedanjim političnim trenutkom, lahko preberete v najnovejši Cankarjevi drami »Za narodov blagor«. Vanjo je zajet naš čas z eno razliko; petelinji boji med politiki niso bili tako usodni, matična država Avstroogrska je bila vsaj na prvi pogled še trdna.

»Pa kaj bi jaz dal za eno pošteno roko, da me potreplje po rami in drugega nič ne da mi, samo lep pozdrav in pošteno roko!«

Kdo je že to napisal?

OPERACIJA ŠARK

Hja, že mogoče, že mogoče … Ali pa tudi ne.«
Višjega inšpektorja je težko prepričati.
Strogo zaupna tajna številka na stenskem koledarju .
Vožnja s prižganimi rotacijskimi lučmi in sireno je carska.

Višji inšpektor Tresoglav je živčno bobnal s prsti po mizi. Videlo se je, da ga je vse skupaj vrglo iz tira. Sploh pa je bil močno v dvomih. Ni vedel, ali naj mulcema verjame ali ne. Zgodba je bila neverjetna in je mejila skorajda na znanstveno fantastiko.

»In tako pravita, da bi bila to tihotapska mreža? Hja, že mogoče, že mogoče … Ali pa tudi ne.«

»Kako da ne? Saj sva vendar na lastne oči videla,« je poskočila Tuna, kot bi jo pičila osa.

»In na lastna ušesa slišala,« jo je dopolnil Klemen. »Menda nama boste ja verjeli.«

»Hm, verjeli, ja. Lahko bi, lahko ne bi. Pa da se vama ni slučajno nocoj to sanjalo?« je usekal naravnost.

»Sanjalo? Ja, meni se je delno tudi …« Tuna se je ugriznila v jezik. Skorajda bi se izdala. Če bi višjemu inšpektorju povedala za svoje sanje, v katerih je našla zlati ključ rešitve, bi bilo vsega takoj konec. Ožigosal bi ju za sanjača, kdove, morda bi ju vrgel celo za rešetke. In potem bi nemočno čepela v zatohlem, temačnem zaporu, medtem ko bi zlikovci od zlikovcev () nemoteno opravili svoj dobičkonosen in zločinski posel. Kaj opravili, opravljali bi ga verjetno še naprej, vse do konca svojih bednih dni.

»Kaj delno tudi?« je napel ušesa višji inšpektor Tresoglav. Spet je začel bobnati s prsti po mizi, kar je nakazovalo povečanje njegove vznemirjenosti.

» … Meni se je delno tudi zdelo, da boste to vprašali,« se je izmotala Tuna. »Že takoj, ko sem vas videla, sem vedela, da tako inteligenten vodja, kot ste vi, ne bo kar tako čez palec verjel takšni neverjetni zgodbi. Sploh pa ne temu, da je navadna punca, kot sem jaz, razvozlala uganko.«

Višji inšpektor se je ob teh besedah pohvale vzravnal, prsi so se mu napele in od neke čudne lagodnosti si je nehote pogladil brke.

»Zato pa vam predlagam, da gremo vsi skupaj v zaliv. Vzemite dva svoja moža, potopili se bomo in s Klemnom jima bova pokazala podvodne zanke in obroče, kamor pripnejo tihotapci svoje vrvi.«

»Hja, ni neumen predlog, ni neumen. To sem hotel ravnokar sam predlagati.« Višji inšpektor Tresoglav se je vzravnal še bolj in se še bolj izprsil. Že na pogled je bilo videti, da je zrasel vsaj za dva centimetra. Poblisnil je s pogledom po svojih sodelavcih v pisarni.

Menda so pa ja slišali!Tukaj, v tem prostoru, je bilo ravnokar govora o njegovi inteligenci!

Če jo opazi tak otrok, potem se mi mora videti že na zunaj, in to na daleč, je pomislil.

Da bi podkrepil svojo pamet, znanje in veščine ter neustrašno junaštvo, se je važno odkrhnil in na glas dejal:

»Hotel sem predlagati, da, a z majhnim popravkom. Ne potrebujem nikogar od svojih ljudi. Prepričal se bom na lastne oči. Vse za domovino!« Sklonil se je k Tuni in Klemnu in nekoliko tiše dodal: »In danes je ravno pravi dan, malo osvežitve se mi bo tudi prileglo.«

Vstal je in se hitrih korakov napotil proti izhodu.

»Nekaj časa me ne bo, gremo v zaliv,« je še dejal svojemu pribočniku. »Če bo kaj nujnega, me pokliči na mojo strogo zaupno in tajno številko. Saj jo imaš?«

»Imam, imam. Vsak mesec, ko obrnem list, jo spet prepišem na zidni koledar. Glejte, tamle je zapisana,« je hitel pribočnik. A šef je le prikimal zamahnil z roko v pozdrav.

Na dvorišču je višji inšpektor Tresoglav za trenutek obstal. Nekaj časa je tuhtal, nato pa spet zamahnil z roko in zamrmral: »Zidni koledar, ja …«

Sedli so v avto in se odpeljali do obale. Višji inšpektor je parkiral kar na pločniku.

»Delamo v dobrobit našega naroda,« je pokomentiral svoje dejanje. »Ko ne bomo na nujni nalogi, bomo tudi mi dosledno upoštevali predpise.«

Kmalu so bili v skrivnem zalivu. Višji inšpektor je kar zijal, saj tega zaliva še ni videl, čeprav se je že od vsega začetka nahajal v njegovem rajonu. Pravzaprav bi se lahko reklo, da je bil celo malo užaljen.

»Od kod se je pa tale vzel?« se je čudil. »Najbrž ga je morje ustvarilo pred kratkim.«

»Verjetno res. Pred kakšnim tednom.« Tuna se je uščipnila v stegno, da ne bi planila v glasen smeh.

»Če je šlo najprej na bencin, potem na nožni pogon, bo šlo odslej na ročni,« je oznanil Klemen. »Čolna žal nimamo.«

»Lahko ga priskrbim, to je najmanjši problem,« se je takoj ponudil višji inšpektor.

»Ne bo treba, bomo kar zaplavali.«

Odvrgli so vrhnja oblačila, pri čemer je imel višji inšpektor nekaj več problemov, kakor Klemen in Tuna. Sneti je moral kapo, odvezati kravato, sleči srajco, pa majico, sezuti čevlje in nogavice, na koncu še hlače in spodnje hlače, ki jih je zamenjal s kopalkami. Slednji opravek je seveda naredil diskretno za grmovjem. Vse skupaj je bilo videti precej smešno, Tuni se je zdelo, da se za migetajočim grmovjem skriva vohun, ki opreza za njimi.

A inšpektor le ni bil taka zguba, kot sta mislila naša junaka. V vodi se je izkazal, bil je gibčen kot Neptun, rimski bog morja s svojim trizobom. (♆) Še Klemnu je vzelo sapo, ko je videl njegove plavalne in potapljaške sposobnosti. To mu je tudi odkrito povedal.

»Rojen sem ob morju, kot otrok sem veliko časa preživel ob in v vodi,« se je pohvalil višji inšpektor. »To mi še dandanes prav pride.«

Na mestu, ki sta si ga zapomnila Tuna in Klemen, so zajeli sapo in se spustili pod vodo. Inšpektorja sta vzela medse in ga usmerjala na desni konec školjčišča. Lepo je bilo videti podvodne vrvne zanke in ostanke vrvi, ki so bile privezane nanje.

»Ne morem verjeti,« je ponavljal višji inšpektor Tresoglav, ko so na površju spet zadihali s polnimi pljuči. »In to se dogaja meni pred nosom, meni, ki sem strah in trepet vseh lopovov daleč naokoli.«

»No, nama zdaj verjamete? Se strinjate s trditvijo, da vse to nisva le sanjala?«

»Seveda se! Pri treh krščenih ’šarkih’, morskih psih,« se je pridušal. »Da, operacijo bom imenoval Shark, morski pes. Takoj se vrnimo na postajo. Tuna, če si pravilno dešifrirala sporočilo, se bodo nocoj v naši mreži premetavale velike ribe. Jaz, morski pes, jih bom zmlel za večerjo. Pod nujno moram alarmirati naše kolege na severovzhodu države.«

Skobacali so se iz vode in se oblekli. Tuna in Klemen sta se čudila, kako hitro je bil višji inšpektor v uniformi.

»V vojski je bil zelo pomemben čas, v katerem si se opravil v popolno bojno pripravljenost. To smo redno trenirali,« je dejal ponosno. »Slačenje ni bilo tako pomembno.«

»Res se nam mudi, zlikovce bo treba prijeti,« je dejala Tuna in pogledala na števec v avtomobilu. Pa za to ni bilo kakšne posebne potrebe, kajti višji inšpektor je že vključil sireno in modre luči. Imenitno je bilo videti, bilo je prav carsko, kako so se jim drugi avtomobili umikali in jim odstopali prednost. Na postaji so bili v nekaj minutah.

»Bodo že videli, kaj pomeni delati za mojim hrbtom. In to prav v mojem rajonu,« je grmel višji inšpektor Tresoglav. »Pribočnik, takoj me poveži s policijsko postajo na Koroškem, ki je najbližje kraju predaje. Vidva, draga moja, pa lepo domov. Obvestil vaju bom, ko bo vse skupaj končano.«

»Ampak …« je zinila Tuna.

»Saj se še nismo …« se je uprl Klemen.

»Nič ampak, nič, nič. Popoldne je vajino, pojdita na plažo, sončita se in lenarita. Zaslužila sta si. Jutri se vidimo.«

Višji inšpektor Tresoglav ni trpel ugovora. Našima junakoma tako ni preostalo drugega, kot da sta zapustila veliko belo stavbo.

»Veš kaj, Klemen. Veliko sva doživela zadnje dni. Saj ima inšpektor prav. Utrujena sem, da komaj stojim na nogah. Rada bi se naspala.«

»To je že tvoja druga dobra ideja danes,« se je široko zarežal Klemen. »Tudi sam se bom ravnal po njej.«

»Dobro. Če ne prej, se vidiva jutri zjutraj.«

»Le odpočij si. In lepo sanjaj. Pa ne o tihotapcih. Adijo!«

»Adijo! Hej, Klemen, o kom pa naj sanjam?«

Klemen ni odgovoril. Naredil se je, kot da je ne sliši več. A Tuna je dobro vedela, kakšen bi bil odgovor, če bi ga fant le spravil iz ust …

Odšla sta vsak svojo pot, v deželo sanj, kjer ni nobenih zlikovcev, lopovov in tihotapcev. No ja, vsaj nocoj jih ne bo, kajti nahajali se bodo čisto drugje, v pravem, realnem in ne virtualnem svetu.

Na glavni policijski postaji v Piranu pa je z bliskovito naglico stekla strogo tajna akcija imenovana ’Šark’ – morski pes.

PAJKOVA MREŽA

Da bi bil rum močnejši od vode? Ah, kje pa … to pa že ne bo držalo.
V temnem gozdu ob tabornem ognju ...
Pod svetlečimi žarometi dokončno v zasedi sklenjen obroč.

Po prašni makadamski cesti proti Kapunarjevi karavli se je majal star terenski avto. Hropeč se je zaganjal iz ovinka v ovinek, šofer za volanom je grdo preklinjal. Dan se je nagibal h koncu, sonce je tonilo za obzorjem. Bolj ko se je cesta dvigala, slabša je postajala. Ko je avto zapeljal mimo karavle, se je spremenila v čisto navaden, luknjast kolovoz.

»Klinc pa taka zapufanadržava,« je bentil Mario in se trudil obdržati vozilo na poti. »Lahko bi vsaj do karavle položili asfalt, naprej pa tale kolovoz razširili v normalno cesto.«

»Seveda, vse to v luči dobrososedskih meddržavnih odnosov, kajne?« se je posmehnil Stevo, »ali pa nam na čast. Lahko bi nam priskrbeli tudi helikopter, da se ne guncamopo tem razdrapanem terenu. To se za nas, gospodo, vendar ne spodobi.«

»Spet sta si v laseh. Hujša sta kot otroka. Drugič bom resno razmislil, koga vzamem v ta posel,« je zagrozil Ante. Iz toka pod pazduho je potegnil pištolo in skrbno preveril, če je nabita.

»Če se vama ne da malo potrpeti za to, kar dobita na koncu, tudi prav. Veliko jih je, ki bi tak posel zagrabili z obema rokama.«

»Dobro, dobro, šef, saj se samo malo šaliva, da čas hitreje mine. Nič ni tako katastrofalnega. Bomo že pretrpeli.« Mario se je ustrašil Antejevih groženj. Tudi Stevo je utihnil in tako so naslednjih petnajst minut molčali, zatopljeni vsak v svoje misli in skrbi.

Avto so parkirali nedaleč od barake. Nalomili so smrekovih vej in ga zakrili, da ga niti vešče oko ne bi opazilo na razdalji, večji od dveh metrov. Nato so se odpravili v barako.

»Skoraj bo devet,« je pogledal Ante na uro. »Dogovorjeni smo ob enajstih. Do takrat imamo še čas, lahko se malo sprostimo.«

»Sedimo v kot na tole vejevje. Zanetil bom ogenj, da ne bomo v temi. Saj mrzlo res ni, čeprav smo nad tisoč metri. A ogenj mora biti, bolje se počutim.«

Stevo je nalomil dračja in zanetil ogenj na sredini barake. Ravno na mestu, kjer so bili ostanki kurjenja še od prejšnjih obiskov. Pihalnik je odložil na tla poleg sebe, tako, da je bil obrnjen proti izhodu in ga je imel vsak trenutek na dosegu roke. Iz bisage, ki jo je prej hranil pod sedežem v avtu, je potegnil steklenico ruma. Nagnil je in žgoča tekočina je zaklokotala po njegovem grlu. Pil je jedko tekočino, kot da pije vodo.

»Madonca, se prileže po napornem dnevu,« je oživel, ko je spet zadihal. Oči so mu v trenutku osteklenele kot hipnotizirani kači. Ponudil je pijačo Mariu.

»Enkrat lahko potegneš, več pa ne. Samo to nam še manjka, da nas nazaj grede ustavi policija, mi pa s pijanim voznikom,« je dejal Ante. »Mario, pazi, vse je odvisno od tebe.«

»Saj ne bom več, šef, en požirek pa mi tudi ne bo škodil.«

Odpil je z dolgim požirkom in ponudil Anteju. Tudi ta je, v nasprotju s svojimi besedami, krepko nagnil in steklenice kar ni mogel odtrgati od ust.

»Hohoj,« se je spuntal Stevo, »to je rum, ne voda.«

»Nič dosti močnejši ni,« je positnaril Mario. »Od žeje me bo pobralo.«

Stevo ga je krvavo pogledal. »Tako se pa nismo zmenili. Sam sem ga plačal. Bomo poračunali pri dobičku.«

»Lahko kar zdajle,« se je zarežal Mario in od nekod privlekel zamaščene karte. »Časa je še dovolj, lahko vržemo eno igro. Tisti, ki izgubi, kupi jutri drugo flašo.«

Stevo je bil takoj za to. Pritegnila sta še Anteja in kmalu so bili vsi trije globoko v igri. Še dobro, da so bila tla iz poteptane ilovice, drugače bi se njihovo udarjanje s pestmi slišalo globoko v dolino.

Zunaj, v mesečni avgustovski noči, pa so se medtem dogajale pomembne tihe stvari …

~ ~ ~

Ob tri četrt na enajst je Ante odvrgel karte. Prižgal je zadnjo cigaro in se pretegnil:

»Grem pogledat, kaj je novega. Naši prijateljčki z druge strani meje bi se morali počasi prikazati.«

»Ti kar poglej. Upam, da bodo kmalu tu in da končamo to zadevo. Utrujen sem že.« Stevo je mastno pljunil in potegnil še zadnji požirek. Prazno steklenico je zalučal v sosednji kot. Ni se razbila.

Ante je stopil na zrak. Nebo je bilo jasno, zvezde so živo mežikale z neba. Globoko je vdihnil in zajel mešanico opojnih vonjav, ki jih lahko ponudi le neokrnjena gorska narava sredi višinskih gozdov. A ves zdravilni opoj je uničil takoj zatem. Globoko je potegnil dim iz cigare, da je v temi ves zažarel.

Z avstrijske strani sta se iz doline počasi bližala dva snopa zasenčenih luči. Premikala sta se v cikcaku, poplesavala zdaj po smrekah, zdaj po nebu. Nič boljših cest nimajo v to divjino, je pomislil. V dolini ja, tam že. A tu zgoraj, tu je pozabljeno na vse.

Luči so se približale in se ustavile v bližini. Poklical je tovariša. Na kratko so se pozdravili s prišleki, besede so bile redke in niti ne preveč zaželene. Tudi razumeli niso drug drugega. Le Ante je za silo lomil nemški jezik.

Odmetali so veje s terenca in pretovor se je pričel. Posamezni zaboji so romali v smeri Avstrijcev, od njih pa v obratno smer drugačni, bistveno težji. Le, da je teh bilo precej manj.

»Daß is alles. Ist im Ordnung?« (»To je vse. Je v redu?«)

»Ja, gut. Auf Wiedersehen. (»Ja, dobro. Nasvidenje.«)

Ante in predstavnik prišlekov sta si segla v roke. Tedaj pa se je zgodilo …

»Stoj! Roke kvišku! Hände hoch! Takoj, sofort!«

V naslednjem hipu so barako in njeno okolico osvetlili močni žarometi. Z vseh strani so iz podrastja vstajali do zob oboroženi specialci z naperjenimi puškami.

»Roke kvišku, sem dejal,« se je zadrl poveljujoči. Ne bom ponavljal še enkrat. Drugače se boste že čez par sekund cvrli v peklu.«

Tihotapci so bili tako presenečeni, da niso niti pomislili na kakršenkoli odpor. Poslušno so dvignili roke in se pustili razorožiti. Pobrali so jim vse, Mariu, ki ni imel pištole, so izza škornja potegnili dolg, ukrivljen gusarski nož.

»No, odslej se ti ne bo treba več pritoževati,« mu je Stevo še uspel navreči, ko so jih specialci z obeh strani meje trdno povezali. »Nikoli ti ne bo več treba voziti po teh kolovozih.«

Odlomek iz zgodbe Zlati ključ, ki bo v kratkem izšla pri Mariborski literarni družbi

DAN 2 121002 NOČ 221002

ljudje so ali obupno prazni ali pa te napolnijo   eni lahko za celo življenje

prvo lahko pozabiš prave nikoli  no ja vsaj nekje v notranjosti tli in potem jo nenadoma obudi spomin slika dogodek obisk nekega kraja srečneži z njimi žive del življenja le redki do kraja

v knjigi življenja je prostora za malo pravih    a le tisti pravi nekaj pomenijo ti plemenitijo srce zapolnjujejo praznine   vse ostalo je fasada  izgubljanje časa   kraja bogu dni najdragocenejše spustiš v sanje   namišljene in prave  jih tam čuvaš kot največji zaklad   in jih zavestno ali kar je še bolj dragoceno v sanjah obiskuješ    in ti potem še nekaj časa zapolnjujejo življenje

morda pa eni verjamejo v posmrtno življenje in nebesa da bi se združili z njimi ki jih žele in sanjajo     in ena posebna kamra je za tiste ki si jih v življeju užalil   jim storil kakšno krivico   jih prevaral ali celo ogoljufal       neprestano nekaj planiramo pa smo kdaj sklenili da bomo do konca poskušali popraviti vsaj nekaj krivic ki smo jih povzročili

včasih je tako malo treba za srečo drugega   prijazna beseda majhna pozornost   odkrit odgovor izbran dotik   zaupljivo vprašanje   kanček skrbi in sreča drugega je lahko tudi tvoja

ste se kdaj pustili navidezno sleči psihoterapevtu   saj ni treba v živo

preberite košičkovo psihoanalizo cankarja   berite počasi in naj vas ne bo sram če v njej najdete sebe ali koga od bližnjih    človek bi kdaj s svojo najožjo družbo moral na psihoterapevtsko seanso in se teden dni pogovarjati s sabo in ostalimi

zakaj se premalo pogovarjamo prave stvari         ali nas niso naučili kaj se je vredno pogovarjati in o čem       se morda bojimo pogovarjati   celo z najbližjimi   in koliko šita trosimo skozi usta za pravo besedo ki je lahko samo ena pa nam zmanjka časa volje poguma     gremo se shujševalke  izrekreirali bi zadnjo kapljo znoja   zmišljujemo si nemogoče zabave    vleče nas v ekstremne aktivnosti   potovali bi po svetu zakaj se ne odločimo potovati po sebi in do sebi najbližjih    dobrine niso sreča   sreča se skriva v zadovoljstvu besede razgovora zaupljivega pomenka zaljubljenega ščebeta in šepeta  v neizgovorljivih trenutkih sreče biti ob tebi  odkrivanju skritega in zakrivanju očitnega

vsak slovenec ima kak svoj dalmatinski zaton ali skriti jadranski kotiček   bolj je samoten lepši je     mojemu je ime valun   kot mali val   valček   in čez hrib so lubenice s prekrasnimi plažami   kot nalašč za očiščenje duha in telesa kot na glavo obrnjena šmarna z grmado   tam greš  dol in prideš na rajsko plažo   ki jo res včasih posvinjajo kopalci a se kar sama očisti   in  najlepša je tista pot navzdol in navzgor pa čeprav pri 30 v senci    enkrat smo med potjo kar omedlevali v najhujši vročini a kar ti ostane je en prekrasen poletni spomin za hladne zimske dni in vsa akumulirana energija pripekajočega sonca in razžarjenih kamenčkov bele plaže   in vsi sončevi odbleski  ki se lomijo v skoraj kristalni vodi   in nad tabo čepijo štiritisočletne lubenice  orlovska utrdba takrat najvišje kulture  danes zaspano in odmirajoče zadnje počivališče starcev in stark ki na dan spregovore nekaj težko razumljivih besed in sem pa tja prodajo kak ovčji sir in flašo rakije     idealno letovanje za malo odštekane a za prave uživače nepozabno

spomnim se pravega surfanja v kuvajtu hotel sas na plaži je bil surf pa sem se mlad in nor in poln moči pognal na en vetrovni džiro špricalo je na vse konce in veter je bil pravi da sem se obesil do gladine   zvečer so mi v hotelu povedali da so tam zelo močni in nevarni tokovi in tudi kak morski pes a smo bili tedaj tako mladi in brezskrbni

ko ti življenje iztrga nekoga s katerim si živel zdi se ti celo življenje je kot bi ti odtrgali del srca    sprva misliš in se tolažiš da so le moreče sanje a se potem še nekaj časa zbujaš in najprej pomisliš na bolečino izgube     fasada igra neprizadetost ker te tako uče  a srce je ranjeno in ne bo nikdar do kraja zaceljeno  in srečni so ki umirajo mladi in jim ni treba trpeti ob izgubi dragih    take bolečine te plemenitijo   v srce sekajo krivice ali hudobije ki si jih morda nenamenoma storil umrlemu   in ti je žal za vsak trenutek ko te je pričakoval a si v svojem uživaštvu in nemarnosti pozabil na njega    in ti ostanejo samo njegove velike in vprašujoče oči ko si spet prišel     tako težko sem te čakala   kje si bil

in se potem karte  premešajo in si potem ti na potezi   in čakaš koga da pride od kje

in ko nisi več ljubljen postanejo tudi tvoje oči velike in čakajoče

pravi prijatelji ti ostanejo na koncu     a je ta igra kot izpiranje zlata  lahko je sito na koncu tudi prazno   in se potem vprašaš kje na poti sem jih izgubil   sem jaz kriv

so bili res pravi prijatelji če te pa zdaj morda na cesti spregledajo  sem jih izbiral na pravih krajih     ali pa so moji prijatelji tisti ki jih prej sploh nisem imel za take

meja med prijateljstvom in ljubeznijo do nasprotneg spola je lahko zelo tanka

morda je prav v tem skrivnost ljubezni   ali pa je to meja kjer se loči gola strast od prave ljubezni    ali pa je morda prav največja strast vrhunec in zadnje udejanjanje odnosa in prijateljstva do nekoga morda bodo lahko kdaj čustva merili in lakmusirali   plavo za prijateljstvo rdeče za ljubezen    in se boš testiral koliko si zaljubljen in boš okoli nosil lovegeigerjev števec ki te bo opozoril da te katera v bližini ljubi ali čuti do tebe prijateljstvo   eden naglavnih grehov genetike je da kemija že uravnava spolno in ljubezensko življenje milijonov    pa ne mislim revčkov ki ne morejo brez viagre ampak tistih ki s pravo dozo česaržekoli uravnavajo svoj libido in jakost užitkov   ali se spreminjamo v čredo pohotnih kozlov in potrebnih koz ki se parijo za vsako ograjo

in mislim na prepotena alkoholizirana ekstazirana prešvicana telesa v diskojih ki se zvijajo samo enemu bogu v radost in pohoto

prava svoboda pisanje je v barvah     barve izražajo počutje in prava umetniška svoboda je tudi v banalnih stvareh    pa v kletvicah pa v seksu   zakaj slovenčkom ne pustijo brati prešernovih okroglih prešern je simbol poduhovljenosti nacije   torej naj bo impotenten

torej naj ne piše o pičkah    prešerna bi citiral v pinki barvah   samo tako si prestavljam obarvane mokrocvetočerožcepoezije   cankar mi je bil zmeraj siv pa malo črn    pa ne zamorjen   v mladih letih sem ga recitral na proslavah  pa zdaj vidim da ga sploh nisem poznal    pravzaprav nisem vedel kaj je hotel povedati ker so nam ga v šoli servirali za potrebe dnevne socpolitike    če bi šlo skozi pri urednikih bi vsak dan pisal v drugih barvah   v računalništvu je to pisofkejk    glede na razpoloženje in temo  pa vsaka tema s svojo sliko ljudi ne kot okrasek ampak dokumentacija   naj ga vidijo   pa zakaj bi se matral opisovati neopisljivo lepoto na primer   naj jo poslikam če je ne znam narisati

vsakemu pisatelju svoj digitalni fotoaparat s vsaj trikratnim zumom in 5 milijoni pikslov

pa naj pišejo in škljocajo   boste videli naslednje leto kaj prinesem na smartkartici z morja

DAN 061202

Vrata prva pogled   vem da veš da sem te videl vso   med nama ni bilo skrivnosti   pogled je bil začuden in sramežljiv in negotov    ali res smem tako nenadoma vdreti v skrivnosti tvoje intime    ležala si postrani   tvoj pogled je bil odsoten   bila si gola a sem te slačil kos za kosom   vsak delček tvojega telesa ne vem zakaj si se mi zdela ogromna

če pa si bila tako krhka in ranljiva   tedaj sem bil prvič sam s teboj čeprav na tisti plaži nisva bila sama   zbežal sem v valove in hlad morske globine sol na ustnicah je imela okus po tebi čeprav ga še danes ne poznam obraz si skrivala v knjigo  tvoji lasje so bili izprani in neurejeni in želel sem jih pobožati se spomniš da si takrat nepredvideno dobila menstruacijo    ko si ležala na boku ti je pricurljal tanek potoček krvi

vrata druga pogovor    beseda je zarezala kot oster nož   izrečena v šali    se tako resne zadeve kot je ljubezen sploh lahko tako neresno začnejo   večina vprašanj ni dobila odgovorov a sva oba vedela da sva nekaj spočela    se mi zdi da sva oba skoraj šepetala da naju ne bi slišali galebi    sva se morda spominjala nekih brezveznih pisem desetletja nazaj    menda jih še hraniš    potem je beseda stekla kot hudournik   tekmovala sva kdo bo bolj neposreden  nenadoma med nama ni bilo več pregrad   pogovarjala sva se o drugih a mislila na naju    ko sem postal nenamerno predrzen si se nenadoma umaknila       si se ustrašila    si tedaj zaklenila tudi srce    potreboval sem mesece da si se spet vsaj malo odprla   a školjka si zame še vedno

vrata tretja  dotik     vem da je bil ukraden v trenutkih tvoje slabosti   po licih so ti tekle solze  še danes ne vem zakaj sem ti jih izvabil   nisi se branila   omamil me je vonj tvojega telesa in solz    saj vem da si le domišljam da mi je ena kanila na roko  kako sem si ti jih želel popiti s poljubi a je bilo prezgodaj   vsi tvoji kasnejši dotiki so bili grobi izsiljeni kot poslavljanje ali možato rokovanje  se me tako braniš    ne veš kolikokrat sem se te v sanjah in željah dotaknil pobožal po vratu   najraje te božam ko si krhka   tako nežno se te dotikam da sploh ne čutiš   če bi vedela kolikokrat je bila tvoja podoba v mojih objemih

vrata četrta poljub   ki ga ni bilo in ga ne bo nikoli

vrata peta vzamem si tvoje telo  v sanjah in ko si v bližini     če bi takrat merili privlačne sile med nama bi instrumenti ponoreli ljubim te ko navidez sramežljivo nagibaš glavo v stran     od nekdaj si mi všeč v črnem   la femme fatale   nikoli ne boš moja a si že od nekdaj   včasih bi rekli da nama je tako usojeno    zato se pogovarjava o izletu na luno  ker vema da tam ne bova nikoli in da boš samo tam moja za vedno

Boli

Bolečina, ki je ne morem izbrisati, hrepeni po mojem srcu. Želi ga ukrotiti, ga prevzeti. Ga skleniti v svoje verige in prevzeti oblast nad njim. To pa bije samo, z močjo strasti se izogiba in – ljubi. Čeprav boli. Čeprav je bolelo že včeraj in bo bolelo jutri. Ljubi to bol, a se je boji. Ljubi samo misel na ljubljeni dotik, ki pa bo pustil grob spomin. Živo rdeča, zelena, modra in temnovijolična nakaza bo še nekaj dni krojila moj izgled. Ah, saj bo kmalu mimo in bom spet lahko nosila kratke rokave. Nihče ne bo vedel…

Zver je ukročena. Ne boli več. Zdaj niti spomina nanjo ni več. Koga gleda njegovo oko? Kdo posluša njegov glas? Komu izkazuje svojo nežnost, kakor meni njeno nasprotje? Kje je njegova hladna sapa in njegov divji utrip? S kom se smeji on, ko jaz tukaj sama jočem? Ko hrepenim po zvoku njegovih trdih korakov po stopnicah pred vrati, ki jih tako nestrpno odrine, kadar pride. Njegove oči – nemirno preiskujoč prostor, dokler me ne najdejo. Roke – ki grabijo za mojim telesom, dokler me ne dobijo, dokler si me ne lastijo.

Telo je mehko, ne more stati. Kri kipi po celem telesu in mede čute, ki ne poznajo odgovora in ne vedo vprašanj. Njihova naloga je, da čutijo. Čutijo bolestno bol, ki jo širi nemirna kri dokler ne prevzame nadzora nad mesom nemočnega telesa. Mišice se upirajo, a morajo popustiti in spet se v krčih zvijam po mrzlem parketu, ki ga grejejo vročične solze mojih oči. Toda tudi solze so nemočne – niti kruto srce ne usliši njihovih prošenj. Oko zadrhti, porodi se še ena solza, ki nalahno zdrsi po nosu in na robu obstane. Drget telesa ustvari drhtenje te drobne kapljice, ki se ob vsakem sunku malo premakne. Pade čez rob – ne leti, ni svobodna – pade! Ne more preprečiti svojega konca, ko se nje drobci razletijo po tleh in poniknejo v nič. Tedaj je očesu lažje… Ali je lažje tudi srcu?

S solzami zaspim

Ponavljajoč vzorec Trpljenje, jok in upanje jo spremljajo vsak dan. Njena koža je polna temnih lis, ki jih skrbno skriva pred znanci. Znanci, ki jih ni veliko. Mednje šteje nekaj sodelavcev in še manj starih prijateljev, s katerimi se že dolgo ni videla. To je njen svet: dopoldne delo za tisto malo plače, ki ji zagotavlja preživetje, in samotni popoldnevi v enosobnem stanovanju. Zvečer ne hodi v družbo. Zakaj? Saj še sama ne ve.

Če jo kdo kam povabi, pravi, da ima majhno hčerko, za katero ne more dobiti varstva tako pozno. Vsak ji razumevajoče pokima. Seveda, ženska v zgodnjih tridesetih z njeno plačo in brez moža … To vsi razumejo. A ne razume se sama. Že res, da nima moža, toda zakaj laže, da ima hčerko, ko pa je že skoraj šest let sama na tem svetu? No, skoraj sama …

Pred temi leti ji je bilo lepo. Tega se spominja ob redkih večerih, ko je njeno srce mirno. Dnevi smeha in ljubezni! Sprehodi v veselju in brezdelju, z roko v roki z moškim, ki ji je obljubil življenje. Ki je skrbno sledil spremembam njenega trebuha in poskočil ob prvi brci, ki so jo začutile njegove tople roke.

»Naj bo punčka ali fant, da bo dober nogometaš, že vem!« se je prešerno nasmejal.

Na njenem obrazu je bil vedno nasmeh. Kadar je pod prsmi začutila bolečino, so ji vse skrbi izbrisale iskrice sreče v njegovih očeh.

»Vse bo v redu, Sonček moj. Tukaj sem.«

Splavila je, njega ni bilo več

Prišel bo Mora priti. Ker me ljubi. Vem, da me. Ko bo odprl vrata, me bo poklical. Nato bo sledil mojemu glasu, dokler me ne bo našel. Na njegovem obrazu bo sladek nasmeh, ki ga hrani samo zame. Ne bo me pozdravil – poljubil me bo. Ne bo me vprašal, kako sem – objel me bo …

Ponudila mu bom pijačo, sladico, karkoli. On se bo usedel za mizo in me gledal. Čutila bom njegov pogled, ko bo opazoval moje gibe. Toplina tega pogleda me bo vabila k njemu. Ko mu bom sedla na kolena, me bo stisnil k sebi in mi nežno, kakor otroku, prigovarjal:

»Ne glej tako žalostno. Kaj nama ni lepo? Rada se imava in kmalu bova za vedno skupaj.«

Jezim se. Saj ne gledam žalostno - saj ne morem čutiti drugega kot ljubezni, ki jo je v meni zanetila bit njegovega srca. Njegova roka bo ukročena počivala na mojih laseh, dokler je ne bo spreletel lahen drget, ko bo v mojih očeh poiskal privolitev, me vzdignil v svojem naročju in me odnesel v sobo.

Tam mi bo dokazal svojo ljubezen

Ni prišel

Ona pa ni izgubila upanja. A ko je poskušala zaspati in je ugotovila, da je sama, so se njene misli spomnile opravičila.

»Žena ga ni pustila. Zato ni prišel.«

Prišel je naslednji dan. Ko je vstopil, jo je poklical in jo poiskal. Poljubil jo je in objel. A s tem poljubom ji je ranil ustnice. In objem njegovih rok ji je vzel sapo. Bila je nemočna. Strl je njene sanje, ko je z mize zabrisal njeno edino vazo in si jo na silo vzel.

Gladila je pordelo kožo, on pa je zaloputnil vrata in odšel

Zakaj

Dejal je, da me ima rad. Bil je odkrit – povedal je, da je poročen in da ima otroka. Da imata z ženo krizo, a se bo potrudil po najboljših močeh, da njun zakon ne bo propadel. Nato je sprevidel svojo nemoč. Ker tako ne more živeti, se bo ločil. Od takrat sem mu stala ob strani, on je to cenil in mi celo izpovedal ljubezen. Rekel je, da je to tisto pravo in da se bo sedaj boril le zame.

»Kaj je narobe?«

Ko je naslednjič stopil skozi vrata, v njegovem pogledu ni bilo iskric veselja, temveč plamen obupane jeze. Vpil je name, da ženske nismo vredne tega sveta. Vse, kar znamo, je izkoriščanje moških.

»Kaj ti je storila?«

Vedela sem, da je za vsem njegova žena in njuna ločitev. Želela sem mu pomagati v teh težkih trenutkih. Takrat pa so se tej šele začeli. Spomnim se le še gnusobe v njegovem pogledu, nato me je udaril. Prvič. Močno. Tega pritiska nisem zmogla, na kolenih sem klečala in jokala. On pa se je smejal mojim solzam.

»Trpi! Drugega nisi vredna …!«

Ležala sem na tistem parketu, ko me je prvikrat posilil. Tam sem ležala, ko ga že dolgo ni bilo več.

Spet je prišel. Z rožami in dolgim opravičilom. Žena je najela dragega odvetnika, s katerim sta mu postavila nevzdržne pogoje. Edina rešitev pred propadom je, da naprej živi z ženo, kakor da se ni nič zgodilo.

»Potem bom spet začel postopek in se bolj pripravil. Malo potrpljenja in bova lahko skupaj, za vedno.«

Bila sem srečna, oba sva bila srečna. Nisva se videla pogosto, a je bilo takrat toliko lepše. Nato se je znova ponovilo

Ni mogla reči ne »Sama sem kriva,« si je ponavljala, ko je jokala.

Ni se spraševala, čemu. Že pred leti ji je povedal, da ni vredna življenja, če lahko tako hladnokrvno ubije nedolžno bitje. Vendar je živela naprej. Pustil jo je samo. Drugega si ne zasluži, je verjela. Mrzla leta sivine je končal on. Lep, pameten, poln življenja in ljubezni le za njo. Pozabila je vse, spet je sanjala. Kako krut je bil padec v realnost.

»Trpi! Drugega nisi vredna …«

Spet je vedela, kar je že skoraj pozabila. Plačati mora vendar uboj. Ponižno je sprejela svojo kazen.

On pa je divjal in se ni umiril. Žena ni popustila. Vzela mu je vse in ostal je brez hiše in družine. Bil je zlomljen, kar je bilo vidno vsem, ki so bili v stiku z njim. Podpirali so ga kot bolnika, on pa ni opazil tega usmiljenja. Ni si priznal, da je poražen. Verjel je v svojo moč. Edini.

Le drobna bilka, ki je verjela v njegovo ljubezen, je bila priča tej moči. Veter je pač močnejši od nje, ki se počasi lomi. Kdaj se bo prelomila?

»Nisem splavila!«

V tišini njene sobe odmevajo vročični kriki.

»Mrtev se je rodil!«

Znova je sama. Ne ve, da so minili dnevi, odkar je s posušenimi solzami legla v posteljo. Ni zmogla več niti joka. Zaspala je. Njene sanje so se končale. Vročica je iz njene podzavesti črpala blodnje preteklosti.

»Nisi vredna!«

»Kriminalisti so identificirali truplo. Izjava znanca: Ni več zdržal…«

Bila je srečno mlado dekle, ko je spoznala svojo prvo ljubezen. Takrat je žarela od ognja, ki je tlel v njej. Ta ogenj pa so z zamahi na silo ugasnili. Zdaj jo razjeda drug požar. Kdo bo pogasil tega?

»Nisem morilka!«

Tišine ni več. Šumenje blaga spremljajo vzdihljaji nemirnega bitja.

»Nisem kriva.«

BLODNJAK

Ravno sem lupila česen s katerim sem želela izboljšati omako iz gosjih jetrc, ko se prikaže na vratih Lot in mi reče:

»Preljuba Sara, oditi bo treba. Zbežati pravzaprav. Ponoči bo Bog spremenil Sodomo in Gomoro v prah in pepel.«

Malo je manjkalo pa bi se urezala v palec. Nož, ki sem ga držala v roki, je imel skrhano rezilo, za kar je kriv Lot, ki je najbolj nepraktičen moški pod soncem,a tisti trenutek to ni bilo pomembno. Ozrla sem se čez ramo in jezno zmajala z glavo.

»Kakšne neumnosti pa spet klatiš?« sem ga ustavila sredi besede. Obe dekli, ki sta mi občasno pomagali pri hišnih opravilih, sta bili odsotni, zato sem bila lahko predrzna.

Lot v dolgi zeleni halji, ki jo je imel, kot običajno, prepasano z usnjenim pasom, se je negotovo popraskal po dolgi beli bradi.

»Že sinoči je bilo v templju sila vroče. Saj sama veš, kakšen je Izak, tokrat se je ta norec zapletel v prepir z Najvišjim. Drznil se mu je brati levite in mu očitati, da ni prav, ker namerava uničiti v obeh grešnih mestih tudi tiste, ki so živeli zgledno življenje.«

Med poslušanjem sem nehote prikimavala.

»Mar se strinjaš z Najvišjim?« je bil Lot presenečen.

»Kje pa! Še zdaleč ne. Vi, moški, bi uničevali svet po dolgem in počez, če se ljudje ne obračajo tako kot bi si vi želeli. Kako naj ženske rojevamo vedno nove otroke, če pa vi razmišljate le o tem, kako bi jih pobijali?!« Ob tej sprevrženi logiki je Lot zaprl usta in se popraskal za ušesi.

»Lačen sem,« je naposled dejal. »Kaj bo dobrega za kosilo?«

Medtem ko je besedičil o grehu, se je obara že zdavnaj skuhala in preden sem jo postavila predenj skupaj z velikim kosom kruha, ki ga je davi spekla soseda Sara, se mi je jeza zaradi topega noža pomirila..

»A veš, da bodo pri Sari zibali?« sem rekla mimogrede, medtem ko sem na ogenj naložila novih polen.

»Beži no, beži,« se je zasmejal Lot.

»Sara je stara kot zemlja, in kot vem, tudi Abraham ni več v najboljši kondiciji.«

Ker mu nisem odgovorila, se je nagnil nad skodelico in vmes, ko je v sladko omako namakal koščke koruznega kruha, nekaj mrmral o ženskah, ki bi lahko počele kaj bolj koristnega kot nosile čenče od vrat do vrat.

Mračilo se je že, ko zagledam dva angela, ki sta se spuščala z oblakov. Lot je spal pred vrati, niti se ni umil, kar legel je in ga je zmanjkalo. Pravzaprav je smrčal, da se ga je slišalo daleč naokoli. Po obilici česna v hrani se mu je to redno dogajalo.

Dregnila sem ga pod rebra:

»Vstani, obiske imaš.«

Na široko je odprl oči, sprva se je v njih jezno zabliskalo, ker je mislil, da ga budim tja v tri dni. Potem pa je le zagledal obiskovalca, ki sta se mu približevala, zato je pogoltnil svojo sitnost, ki jo je zavoljo pomanjkanja spanca rad otresal in se z rokami, sklenjenimi na prsih, vdano priklonil z obličjem prav do zemlje.

Angela sta ga pozdravila, rekoč:

»Vstani, vzemi ženo in hčeri, ki sta še doma, da po nepotrebnem tudi vi ne umrete, ko se bo bog znesel nad mestom.« Lot se je, logično, vnovič uprl. Kaj se ne bi. Kar nekaj cekinov sva odštela za popravilo ognjišča, mizar nama je ravno prejšnji teden stesal novo posteljo in najmlajša hči se je v templju, pri pismoukih, učila branja in pisanja, kar tudi ni bilo poceni.

Prvič, po dolgem času, sem bila ponosna na moža, ki je sicer zelo redko komu dokazoval, da ga je kaj v hlačah.

Stala sem za vrati in poslušala angelsko pregovarjanje.

»Lahko jim je, ko bog skrbi zanje,« me je črvičilo.

Moja praktična narava se je z vsem bitjem upirala razdiralnim revolucionarnim korakom.

»Kdo bo pa nama z Lotom dal kakšen cekin, da si bova kje drugje postavila hišo, jo opremila? Kdo bo možu ponudil novo službo in kdo bo v tujih krajih oženil hčerki, ker ju nihče ne bo poznal?«

Ne da bi dosti razmišljala, stopim na prag in besede so mi kar same letele iz ust:

»Vesta kaj, draga angela, tega mešetarjenja mi je pa že zadosti. Božja poslanca, gor ali dol. Ali vi, tam zgoraj, v nebesih, nimate drugega dela, kot da gledate na zemljo in čakate, da ga bo kdo med nami kaj polomil? Verjemita, čez glavo vas imam! Pošljite v tri krasne tiste lajdre iz Sodome in Gomore, ki mešajo glave poštenim moškim, takoj vama zaploskam. Prav tako lahko obesite sredi trga trgovce, ki navijajo cene, pa bankirje, ki dražijo kredite in duhovne, ki mi pridigajo o morali, sami pa se na skrivaj plazijo v hišo pregrehe. Nihče, kdor je pošten, ne bo niti z očesom trznil.«

Od presenečenja sta onemela in njuna angelska obraza sta se za spoznanje pomračila.

Lot je zardel kot kuhan rak. Videlo se mu je, da mu ni bilo všeč, da sem se vmešala v pogovor.

Angela sta sklenila roke v molitev.

»Stori, kar ti je naročil Gospod,« sta še dejala Lotu in izginila.

Mož si je oprtal culo na ramo, prijel hčerki za roko in mi pomignil.

Od jeze sem bridko zajokala.

»A ti veš, koliko obare je še ostalo v loncu?«

»Že mora biti tako prav,« je tiho in s sklonjeno glavo odgovoril Lot.

Besno sem stekla v hišo in zmetala v razgrnjeno ruto vse, kar se mi je zdelo vrednega. Nataknila sem si uhane in nekaj ogrlic. Lonec, v katerem sem kuhala za družino, je bil pretežak, da bi ga vlačila s seboj.

»Če bi ženske vladale svetu, ne bi počele toliko neumnosti,« se mi je utrnila misel, ki se je nisem in nisem mogla znebiti. Še zadnjič sem s pogledom objela hišo, v kateri sta se rodili hčerki in v kateri sem, v dobrem in slabem, preživela desetletje in pol.

Bili smo že zunaj mesta, nogi sta mi krvaveli ob ostrem kamenju, kajti v naglici sem pozabila na opanke, ko sta se ponovno prikazala angela in nas priganjala.

Eden od njiju je stopil do mene in mi rekel:

»Ne oziraj se nazaj; ne ustavljaj se tu in ne za onimi hribi. Bodi ponižna, zavedaj se, da bog dobro ve, kaj je dobro zate. Poslušaj Lota, svojega ljubljenega moža, da po nemarnem ne izgubiš življenja!«

Po pravici povedano, še bolj me je razjezil. Lahko je njemu, dvigne se v zrak in ajd, že je na drugi strani dežele. Kaj pa jaz?! Zaradi tiste presnete Sodome in Gomore si bom po nepotrebnem obrusila pete. Pa še ob lonec sem. Da bi ga vrag pocitral!

Gledala sem v tla in godrnjala. Mož je bil preplašen in tresel se je od strahu, kajti ni bil vajen, da bi se upirala Njemu, ki nas je vodil in ljubil.

»Ne oziraj se čez ramo,« je še enkrat ponovil angel, me ljubeče pogledal, pobožal z dlanjo, ki se je bleščala v soncu in me pustil samo.

Na kraj pameti mi ni padlo, da bi ga ubogala. »Lahko gledam kamor hočem in kadar hočem,« sem trmasto zavpila za njim.

Ko je sonce zašlo, je Gospod stresel nad grešnima krajema žveplo in ogenj z nebes. Razdejal je obe mesti in vso pokrajino, tudi vse prebivalce teh mest in rastlinstvo tega dela zemlje. Seveda je kratko potegnila naša hiša in moje ognjišče in moj prelepi lonec iz bleščečega bakra.

Hrup, ki je ob tem nastajal, je bil zlovešč. Votel, bobneč in na tone peska je preplavilo nebo.

Upočasnila sem korak. Strašno me je mikalo, da bi se izneverila angelom in za en sam droben trenutek poškilila preko rame. Na vsak način sem želela videti, kaj se zgodi tistim, ki se uprejo božji volji.

»Da si ne drzneš!« je v grozi vzkliknil Lot, ko je videl, da sem se ustavila.

Toliko neumna pa le nisem bila. Jaz že ne! Moškim nisem zaupala niti toliko kot je črnega za nohti. Poznala sem njihove igrice, o, še kako dobro poznala! Taki, ki so z enim zamahom uničili mesto, se ne bi pomišljali streti tudi ene uboge, vedoželjne ženske.

Culi, ki sem ju držala v roki, sem spustila na tla.

»Kaj počneš, ženska?!« je zastokal Lot, »mar ne veš, kaj nam je bilo ukazano?!«

Skomignila sme z rameni. To, da sem bila poročena z moškim, ki je navajen le ubogati, ni bilo ravno prijetno.

Iz žepa sem potegnila ogledalce. Čuvala sem ga kot največjo dragocenost, ki me je spremljala skozi leta odpovedovanja. Zmeraj sem ga imela pri sebi, čeprav ga nisem smela uporabljati. Ogledalo je bilo, če je bilo verjeti Lotu, darilo samega vraga.

Počasi sem ga dvignila v zrak, a le toliko, da sem lahko sledila temu, kar se je dogajalo za mojim hrbtom.

Ob tem, kar sem videla, sem se zgrozila. Mesto, kjer sem prebila celo življenje, je bilo v ruševinah, po peščenih sipinah pa je ležalo brez števila ožganih in zoglenelih trupel.

Lota je skoraj kap, ko je opazil moje početje.

Planil je name in me podrl na tla.

»Nase kličeš prekletstvo,» je zakričal, tresoč se po celem telesu.

Nasmehnila sem se.

»Nisem prekršila božje zapovedi, a sem kljub temu vse videla, dragi moj,« sem sladko zašepetala in mu ovila roki okoli vratu.

Ni se zmenil za moje nežnosti, godrnjaje je vstal , pri tem pa je pazil, da je bil njegov pogled uprt naprej, v stezo, ki se je vila po kamnitem pobočju.

Deklici sta bili preplašeni, sedeli sta v pesku in jokali.

Tedaj pa je močno zagrmelo in sredi puščave, kjer smo bili, se je zaslišalo tuljenje viharjev in rjovenje volkov. Iz ogledala, ki sem ga še zmeraj držala v roki, so pričela polzeti solna zrnca, ko so padla na tla, so se z neverjetno hitrostjo stapljala druga v drugo in tvorila stebre, ki so kipeli visoko v nebo.

»Vidiš, tudi ti bi se spremenila v solni steber, če bi se ozrla,« je dejal Lot zlovešče.

Zasmejala sem se in ga z dlanjo pogladila po licu. Toda strahu mu nisem mogla pregnati iz oči.

Da ne bom dolgovezila: ko je prekletstvo Sodome in Gomore minilo, smo se vrnili v puščavo. Tam smo zgradili hišo, odprla sem trgovino in pričela prodajati sol.

Pri oblasti sem dosegla, da so mi podelili licenco in moram reči, da mi je posel kar šel.

Sem in tja sta prišla naokoli tudi angela, saj veste, katera, da se ne bom ponavljala.

Rekli smo kakšno o vremenu, božjih načrtih in Sodomi. Pravzaprav sta bila kar prijazna, zlasti eden od njiju, tisti, ki je imel modre oči, mi je postal kar simpatičen.

Z Lotom se mi ni dalo več prepirati. Ko je ukazal, da bomo molili, smo pokleknili in ga ubogali. Drugače pa sem ga pustila pri miru, da je živel v svojem svetu, kjer je pisal knjige, se pogovarjal z Njim in živel po njegovih zapovedih.

Nad menoj je Bog, očitno, dvignil roke. Prepričana sem, četudi o tem nimam kakšnih dokazov, da mu je bila moja iznajdljivost všeč. Podjetnost pa menda tudi.

Pol stoletja po Kogojevih ČRNIH MASKAH je v Frankfurtu nastajala dihana kvadrofonska elektronska opera CARMILHAN, naslonjena na pravljico Wilhelma Hauffa Steenfollska votlina (Die Höhle von Steenfoll).

Takrat 30 letni skladatelj Janko Jezovšek Jizou praizvedbi v okviru Graške jeseni (Steirischer Herbst, Graz 1975) ni mogel udeležiti, ker mu je to preprečila jugoslovanska armada.

Jezovšek je na to temo delal šest let. Prvotno besedilo gledališkega dramaturga je bilo skoraj popolnoma spremenjeno. Glasbeni osnutki so v začetku še upoštevali navaden operni stroj in predvideni so bili razširjen klasični orkester, zbor, solisti, plesalci, pantomima, lutkovno gledališče in živa krava. Med nadaljnjim razvojem se je ansambel zmanjšal na protagonista igralca, njegovega nemega prijatelja in pol krave.

Avstrijski pisatelj in psiholog Helmut Eisendle (1939-2003) je z nasveti bistveno pripomogel k redukciji osebja in na koncu je opera ostala brez pevcev in brez glasbenikov.

Elektronika je od vsega začetka igrala glavno vlogo. Osnovni akustični material izhaja iz dihanja, riganja in nekaterih besed ter dveh govorjenih stavkov enega človeka. Ta oseba začenja v živo in njeni takoj posneti zvoki se vračajo preko zvočnika - mono> stereo> kvadro.

Fiksna ideja ribiča, ki bi rad obogatel z zakladom potopljene ladje CARMILHAN, kulminira v njegovem zadnjem kriku; vrže se v »hudo luknjo« in njegov padec ponazarja dvojni protismerni zvočni vrtinec, ki izgine v ultra in infrazvoku.

Teh zadnjih osem minut je končno zares opera, ki je nastala iz notranje nujnosti vsebine dogajanja, torej je v tem pogledu prva prava opera v zgodovini glasbe.

Izvedbe opere CARMILHAN (Musikhochschule Köln, Marburg an der Lahn, Lauterbacher Pfingstmusiktage etc) so možne v najrazličnejših okoliščinah, n.pr. tudi v gostilnah...

Kdor je prebral pričujoči tekst pa je svojo (najboljšo!) verzijo pravkar slišal v svoji domišljiji!

Avtor o Kogojevem delu, razen Ježevega izdaje pesmi za mladino, ni vedel skoraj ničesar. Toliko bolj ga zanima letošnja postavitev nepoznane mu opere, ki ima očitno nekaj konceptualnih stičnih točk.

CARMILHAN - OPER IM KOPF

Ein halbes Jahrhundert nach dem umfangreichen expressionistischen Opernversuch Schwarze Masken des slovenischen Komponisten Marij Kogoj, entstand in Frankfurt am Main die geatmete quadrophonische Oper Carmilhan, angelehnt an das Märchen "Die Höhle von Steenfoll" von Wilhelm Hauff. Der damals 30jährige, aus Slovenien stammende Tondichter Janko Jezovšek - Jizou, konnte der Uraufführung beim Steirischer Herbst in Graz (1975) nicht beiwohnen, weil die jugoslawische Armee dies wegen seiner Wehrdienstverweigerung verhinderte.

Jezovšek arbeitete sechs Jahre an diesem Thema. Die ursprüngliche dialogreiche Schauspielfassung eines Theaterdramaturgen wurde zunächst vollends zusammengestrichen. Die musikalischen Skizzen berücksichtigten anfänglich noch die übliche Opernmaschinerie und somit zählte ein vergrössertes Orchester, Chor, Gesangssolisten, Tänzer, Pantomimen, Figurentheater und eine leibhaftige Kuh zu den Ausführenden, nicht zu vergessen der Dirigent!

Der österreichische Psychologe Helmut Eisendle (1939-2003) hat mit seinen Ratschlägen wesentlich zur Reduktion des Personals beigetragen und am Ende blieb die Oper mit nur einem Protagonisten, ohne analog musizierende Vokalisten, ohne Instrumentalisten und einer halben Kuh und findet einzig im Kopf des Patienten statt.

Die Elektronik spielte in diesem Werk von Anfang an die Hauptrolle. Das akustische Ausgangsmaterial geht vom Atmen, Rülpsen sowie einigen Worten und Sätzen eines einzigen Menschen aus. Diese Person beginnt live mit Arbeitsgeräuschen. Es wird ihr Atmen aufgenommen und sofort über Lautsprecher wieder eingespielt - mono > stereo > quadro.

Die fixe Idee des Fischers in der Geschichte, durch den Schatz des versunkenen Schiffes CARMILHAN reich zu werden, kulminiert in seinem letzten Schrei; er wirft sich in die Höhle und sein Fallen veranschaulicht sich im Gegensog drehender Wirbel, die im Ultra- u. Infraschall verschwinden.

In den letzten 8 Minuten erklingt die wahre Oper, die im Laufe der Erzählung aus innerer Notwendigkeit entstanden ist, also die erste wirkliche Oper der Musikgeschichte?

Die Aufführungen der Oper Carmilhan (Musikhochschule Köln, Marburg an der Lahn, Lauterbacher Pfingstmusiktage etc) können an beliebigen Orten aufgeführt werden, also auch in Gasthof-Hinterzimmern... Beim Lesen des Konzeptes entsteht im inneren Ohr des Lesers gleichzeitig dessen beste Hör-Fantasie!

Jezovšek kannte das Oeuvre von Kogoj nur durch einige hochinteressante Kinderlieder. Der Inhalt des Stückes von Leonid Andrejev (1871-1919) ist im Grunde auch nur eine Ein-Man-Tragödie. Die diesjährige, bisher vollständigste Inszenierung des dreistündigen Werkes anläßlich der Europäischen Kulturhauptstadt Maribor wurde in Zusammenarbeit mit den beiden slovenischen Opernhäusern realisiert.

Prijetno vznemirjenost čutim, ko še skrbno obrišem prah na regalu v dnevni sobi. Vse mora biti na svojem mestu. Rožam v vazi spodrežem stebla in menjam vodo. Lončnice zalijem, prah na velikih listih difenbahije in filodendroma pobrišem z navlaženo vato.

Sem kaj pozabila? Sladoled čaka v zamrzovalniku, jagodni sok se hladi v kuhinjskem hladilniku. Poravnam še zavese in stopim na balkon. Gledam, če znani avtomobil že zavija na naše parkirišče. Ga že zagledam. Srebrni štirikolesnik se počasi ustavlja. Vsak čas bo pozvonilo in prišla bosta gor, pomislim. Z roko si grem nervozno skozi lase, pogladim si krilo in čakam. Glasno pozvoni. Pritisnem na domofon:

»Prosim?«

»Odpri vrata. Prihajava.«

»Odpiram,« rečem z veselim glasom.

Sedaj premagujeta stopnice. Saj jih ni veliko. Zvonec pri vratih zapoje in že na stežaj odprem vrata. Oče in sinek, oba malce zadihana, nerodno stojita pred vrati.

»Vstopita,« ju povabim naprej. Oče, moj bivši mož, narahlo porine fantka naprej v predsobo. Mali me nezaupljivo gleda. Njegove vranje črne oči me preiskujoče ocenjujejo. Kdo je ta ženska, sprašujejo.

»Dober dan!« pozdravi oče, mali pa je kar tiho.

»Dober dan,« odzdravim.

»Kako ti je ime,« ga vprašam, čeprav vem.

Mali je tiho. Oče si pogladi brke:

»No, povej, kako ti je ime!«

»Ne!« je odločen mali. »Ti povej!« se obrne k očetu.

»A ne znaš sam povedati?« se spet oglasi oče.

»Ti je muca popapala jezik?« se pošalim.

Hm, kakšna trma, si mislim. Jaz bi mu jih že napela, če bi bil moj otrok. Saj res, lahko bi bil moj otrok. A takrat, to je že bilo pred leti, sem se odločila, da ne bom imela več otrok. Dva je čisto dovolj za povprečno slovensko družino, sem rekla možu. On pa si je želel tri otoke. V času, ko je večina parov imela zgolj enega otroka, je on sanjal o treh. Neumno! Kako jih pa naj toliko spraviva h kruhu, sem mu dopovedovala, saj država nima nobenega posluha za otroke. Vrtec je pošteno drag, da ne govorim o oblačilih in obutvi. Pa hrana. Ne, jaz že ne bom imela treh otrok! sem zaključila to dilemo. Potem sem nekje prebrala, da bodo moški dobili kontracepcijske tablete. Ko sem mu to omenila, se je posmehnil, da jih on že ne bo jemal. Kar ti jih jemlji, je bil sarkastičen. Morda pa bom še kdaj oče. Zasmejala sem se in mu pokazala, da ni pri pravi pameti. On, da bi imel še otroka s katero drugo?! Ne, to že ne pride v poštev. Saj je poročen, ima dva otroka.

Mali ne pove svojega imena. Stopita naprej v dnevno sobo. Sedeta na kavč.

»Bosta sladoled?« vprašam.

Malemu se zaiskrijo očke.

»Ja, prosim. Kakšnega imaš?«je radoveden.

»Čokolado in vanilijo,« pohitim.

»Jaz bi jagodo,« se namrdne mali.

»A boš jagodni sok?«

»Ne, jagodni sladoled,« vztraja mali.

Kako nevzgojen otrok, si mislim. Se vidi, da je edinec in mu v vsem ustrežejo. Moja otroka, pravzaprav najina, nikoli nista trmarila, če sem jima ponudila sladoled. Vsakega sta se razveselila. Ta mali fantek, no, njegov sin, pa si domišlja, da mora biti po njegovem. In če pomislim, da bi bil on lahko moj sin. O ne, ne bi mu dovolila takšnega obnašanja.

»Kaj si boš zdaj izmišljeval,« se oglasi oče. »Saj si slišal, da nima jagodnega sladoleda.«

Končno se moj bivši enkrat strinja z mano, potegne z menoj, ko je bil prej vedno proti.

Stopim k zamrzovalniku in vzamem iz njega banjico s sladoledom.

»Poglej, takšen je,« mu pokažem sladoled.

»Dobro,« se vda mali.

»Boš tudi ti?« vprašam svojega bivšega.

»Bom, prosim. Dve kepici.«

»Meni pa tri,« se oglasi fantek.

»Bi kavo?« se obrnem k bivšemu.

»Pa bi. Ta pravo, turško. Ne nescafe!«

»V redu. Bom skuhala.«

Naložim sladoled v steklene skodelice, na krožniček priložim male žličke. Tudi na rožaste serviete ne pozabim.

Stopim k štedilniku, pristavim džezvo za kavo. Presneta voda, kako počasi se segreva. Ne maram prave kave. Predolgo se kuha. In meni običajno ne uspe skuhati dobre turške kave. Voda v kotličku takoj zavre, samo prelijem jo čez nescafe in je že gotova. Ampak on hoče pravo kavo! Vedno je želel piti pravo kavo. Sladko. Presladko zame. Pravili so: sladka kava – sladko življenje. Res ga je imel. A zdaj ima menda še slajše. Skuhala mu bom tako sladko kavo, da se bo kar vlekla. Kaj že pomeni grenka kava? Aha, grenko življenje! Je bilo moje življenje z njim res grenko? Pravzaprav ne. Le ohladila sva se drug do drugega. Ali se bo ohladil tudi do nje? Presneto! Premalo sem pazila na kavo in bušnila je preko roba na ploščo štedilnika. Hitro sežem po krpi in popivnam rjavkasto brozgo. Nerodno mi je, da sem tako nerodna. Pa kaj! Zakaj pa hoče tako kavo, ki je jaz ne znam skuhati. Jezim se nanj, da noče piti nescafe. Tako enostavno ga je skuhati. In še dober je.

Slišim, da mlaskata s sladoledom. Fantek ne omeni več jagodnega sladoleda. Drugič ga bom kupila. Če bo še prišel na obisk. Pa kaj bi sploh hodil ta otrok k meni na obisk. Saj ima svojo mamo in očeta. Ne potrebujem ga! Odveč mi je. Tako trmast otrok. Samosvoj. Le zakaj ga je danes privlekel s seboj? Da bi ga spoznala? Da bi videla, kako lepega in pametnega sina ima? Tretjega otroka! Naj ga kar ima in se postavlja z njim.

»Kavica,« zapojem in postavim džezvo z dišečo kavo predenj na klubsko mizico.

»Mm, kako diši!« se dobrika bivši in me prijazno pogleda. Tako kot v prvih dneh najinega poznanstva, ko me je osvajal.

»Mleka še vedno ne piješ h kavi?« vprašam, čeprav vem, da ga ne pije, da razbijem tišino.

»Ne, ne pijem ga,« reče.

»Še sladoleda,« me proseče pogledajo črne očke.

»Dobiš, če mi poveš svoje ime,« sem zarotniška.

Mali me gleda, ne reče nič. Zdelo se mi je, da sem že prebila led, a čutim, da je trši, kot je bilo videti. Naredi šobico in me nepremično gleda. Črnina njegovih oči se svetlika od želje po sladoledu.

»Prav, dobiš tudi, če mi ne poveš,« se vdam.

Njegovo skodelico za sladoled odnesem v kuhinjo in vanjo zvrnem kepico sladoleda. Pravzaprav mi postaja žal, da nimam jagodnega sladoleda. Tudi jaz ga imam rada. Raje kot vanilijevega.

»Izvoli,« postavim sladoled predenj.

»Hvala,« tiho reče.

Spomnim se, da imam sveže pečeno rulado, skočim ponjo v kuhinjo in jo postavim pred gosta.

»Hm, rulada!« zagostoli moj bivši. Nikoli se ji ni mogel upreti. Pravil je, da znam speči najboljšo rulado s čokoladno kremo.

»Ja, za posebne prilike in posebne goste,« se pošalim in jima naložim sladico na desertna krožnika. Posebej ponudim stepeno sladko smetano.

»Jaz ne bom,« reče mali.

»Bom pa jaz tvoj kos,« se takoj ponudi njegov oče.

Mali vstane s kavča in se ozira po dnevni sobi. Sprehaja se. Vse je novo zanj v tem prostoru. Od daleč gleda knjige, okrasne predmete, kristalne kozarce in vaze. Pogled mu zastane na sliki deklice in dečka njegovih let v srebrnem okvirju. Pogleda me in hrepeneče reče:

»Rad bi imel sestrico!«

»Saj jo imaš,« hitim razlagati. »Vsak čas bo prišla iz šole,« pojasnim. »Tudi bratca imaš,« mu razodenem skrivnost, zaradi katere je prišel k meni na obisk.

Njegove črne oči postanejo še večje, v njih se zasvetlika nekaj podobnega solzam, ko mi čisto tiho zaupa:

»Anže sem.«

Jaz pa bi ga najraje objela. Kot da je moj tretji otrok.

Iz knjige Pocestnik, ki izide v januarju 2012 pri Mariborski literarni družbi

MARIONETA

Kolena na tleh. Dlani začutita toplino. Moji roki se s prsti polagoma, rahlo in boječe zarijeta v rjuho. Ti stojiš, mirno in zbrano. Strmiš vame. Moj pogled se izgubi nekje v globinah. Črno, zeleno, črno. Zeleno. Da, zeleno, ki opaja um. Kri drvi po venah. Srce buta ob stene kot blazen zapornik, ki grize železno kletko. Hoče ven, ven na sonce, prostost in vrelo svobodo.

Začutim toplino. Bližino. Na rami krvav madež. Roko primakneš. Vrat. Lice. Držiš obraz in ga oplajaš s skelečo bolečino. Primakneš me. Zamakneš. Premakneš nekoč trden obelisk, ki je hotel paradiža. Dišiš po sivki in soncu. Senca se nagne. Komaj še vzdržim pod zelenimi žarki. Nepremičnost … Rada bi padla. Rada bi se sesedla. Ne muči me. Samo nehaj. Povesi pogled. Odkorakaj stran. Ne trpinči že tako brazgotinastega srca, ki si nikoli ne opomore od vrtinčenja. Ne zamegljuj že tako slepega uma. Pusti.

Vetrič vztrajno buta ob robove ustnic. Zelena skeli moje oči, dotiki režejo lica. Ustnice in vonj po pomladi. Nežno, da želim umreti. Robovi so spolzki. Zijam v prepad. Zavrtiš čas, zatemniš sonce, ustaviš dež. Ustvariš trenutek. Pred očmi se mi temni. Blazni zapornik ruši stene in barikade. Olivna polt prekrije zvezdnat svod. Režeš srce, seciraš kožo, trgaš misli, grizeš meso. In bedni zapornik se zavrti v dolgi rdeči obleki, ker je svoboden. Izsesaš razsodnost.

Ponovno je ostala le marioneta. Sama. Moral si bit bog. Ko se krvave rane zacelijo, se vrneš z ostro britvijo in soljo. Marioneta pa topoumno čaka.

UROK MORJA

Slišim pljuskanje valov ob robove zavesti ko nekdo ubira zadnje note šansona. Tiho, zapeljivo, umirajoče. Blodim po skritih mestnih kotičkih. Kot pijanec se utrujeno spotikam ob robove. Hočem priti. Le da ne vem, kam. Noč hlasta za cestnimi svetilkami, golta jih. Ljudje bežijo v varna zavetja dvojine ko sence stopicljajo naokrog v mrtvaških prtih. Telo me ne uboga več. Hočem se sesesti v zanikrno temo, a srce hiti naprej. Zvezde trkajo na mejo razuma. Megleno vidim temo. Ugašajoče luči pustim daleč za sabo, ko mi šepet uroka kaže smer. Prsti se zarijejo v vroč obalni pesek. Mrzel neizprosen veter zbistri zavest, razum in srce: sveto trojico. Volja skoraj klecne. Valovi me vabijo do roba in naprej. Tja! Urok nočnega neba trga misel nate in sili v globine. Naprej v tihe skrivnostne valove. Opotekajoče hodim v njihovo zavetje. Tebe ni. Morje bo oživelo duha, pričaralo srečo in mirno srce. Vonj soli se poigrava z lasmi. Voda objema gležnje, ko udari ogenj v telo. Srce se zaustavi in kolena klecnejo. To je torej konec. Počasi padam. Lasje plapolajo proti luni in obleka zašumi ob sunku vetriča. Na robu zavesti slišim oddaljen krik groze. Približevanje upanja, vendar srce ve, da je prepozno. Ujameš me v toplo naročje. Tako znano zavetje polno hrepenenja. Počasi ugašam. Pogled najde pogled. Duša najde dušo. Sre najde dom. Naj veter zbriše grozo in trepetanje tvojih oči. Prišel si. Ujel si me. Morje moči obleko in terja dolg. Čas je, da grem. Sedaj lahko odidem. V tvojem naročju sem varna. Valovi pljuskajo ob robove zavesti in jo počasi, a vztrajno brišejo. Srce trepeta, nežno razpada. Zadnji pogled. Edini dih, ki ostane, izhlapi. Srce obstane. Zadnji ton šansona odjekne v temno noč. V tvojem naročju sem varna.

UGH, THE ANNOYANCE

Kako blesavo je, ko te zagrne nevihta. Temna in smrdljiva. Črni oblaki zameglijo pogled, strele presekajo srce, grom razčetveri razum in megla zaobjame dušo. Ko misliš, da si na dnu pa le še toneš, globlje in globlje. Le še kratek pogled na svetlo nebo brez oblačka in sinjo, vabljivo morsko gladino, presvetljeno z žarki, ko te požre tema na tvoji poti v nenasitno brezno nesvobode. Siliš na površje, hočeš zraka in svobode, svetlobe in sveta, pa te zafukana sila vleče in vleče in vleče … Čutiš želodec, ki se obrača v centrifugi notranjih organov, v pravi koktejlski brozgi. Oči silijo iz jamic zaradi pritiska, srce, ki mučno crkuje, bije počasneje … Mrzle kapljice teme se ti v jebeni globini zarijejo v pore in pikajo, režejo, secirajo, vlečejo organe in mesarijo telo. Pa vseeno skušaš priplavati ne površino, se odriniti, zamahniti .. A vse, kar vidiš, so mehurčki zraka – tvojega zadnjega utopljenega, namerno udušenega krika – ki bodo našli pot na površje

MCDREAMY

Mar ni hecno: babe gledamo pocukrano TV produkcijo in McDreamyja pa mislimo, da nekoč in nekdaj, v določenem trenutku, čez par mesecev, mogoče (in s tem mislimo definitivno, zelo verjetno še ta teden) pa bo prišel eden. Tako mislimo. Prav spontano bo. In se bom v rdeči obleki z belimi pikami podila s starim biciklom čez zelene travnike (travniki, ki vas hočem, travniki). Ah, pa vse te rože in sonce in veter v laseh in zraven on. Z nasmehom do ušes, otroško igrivostjo in vonjem sonca. Ma ja, in bo ostal, ne? In vedno bo zraven. Vedno. Pa te bo držal za roko, ko padeš, šepnil na uho nežne besede poezije, ko bo vse obrnjeno na glavo in vsako pomlad te bo peljal na cvetoči travnik. Alora pupa! Daj, zresni se. (Veš, poznamo tri variante – v najslabšem primeru ga bo po buči trofla kriza srednjih let in bo odplaval kamor mu bo godilo, če seveda traja do srednjih let.) Je že tako, da ostanemo sami. Od nekdaj. Lahko upaš, pričakuješ in sanjariš – nič ne rečem, vse lepo in prav – le da se moraš zavedati, da čepiš v svojem smrdljivem kotu z mislijo na pomladni travnik ter rdečo obleko z belimi pikami.

VAL LJUBEZNI

Včasih naše malomeščansko življenje pretrese nenaden val. Tiho, čisto pri tleh pride izza vogala, se vzpne nadte in te podre, izpodbije, onemogoči in pretrese. S premočeno obleko se počasi vzpneš nazaj in na obrazu, nekje pod zaveso mokrih las ti zaigra igriv nasmeh: srce je prosto, divje in spet živo. Telo je lažje, duša plava nekje med oblaki, ti pa letiš … A vendar: zde se tako narobe, hkrati pa tako prija komaj zakrpanemu srcu in razdraženi duši … Svet se sesuva in gradi, jezik se zapleta in odpleta, misli plavajo, zatavajo, hkrati pa so osredotočene samo na eno … Na mediteranski olivni ten, kretnje rok, obliko dlani, zaobljenost ram, mamljivost zagorelega vratu, ki kliče po mehkem poljubu, objemu zapestja, drsenju tople dlani po krivulji hrbta, temnih ustnicah in živemu jantarju. Na pogled, ob katerem pozabim dihati, ob katerem srce ponori, pljuča se stisnejo, drobovje prepeva visoki c, oči se zarosijo, roke odrevenijo in ustnice zatrepetajo. Tako pravljično in čarobno … Saj se zmeraj najdem na tem kraju, a s tabo še nisem bila tu … Ne na tak način: ne z letečimi mislimi o tebi in le tebi. Ne s pretkano domišljijo prepovedanega sadeža in najino dvojino. Pa vendar: prepusti se toku … Misli na oči, pogled in tako pričaraš raj. Morda se nekje med zlato in jantarjevo sanje uresničijo.

BREZ BESED

Brez besed bova našla se nekje. Razpetost med Virginijo in Ferijem. Bum, bum, bum, bum! Srce še vedno bije … Zakaj le? Čas teče. Preklete iluzije, Preklete sanje. Preklete misli. Prekleta pričakovanja. Vrv okoli vratu, trzanje nog. Glava se bo odkotalila z vratu po preprogi po cvetoči zeleni preprogi in telo bo tavalo naokrog kot križanec med Esmeraldo in Frankensteinom. Ljudje so omejeni. Vsi smo prazni. Puhli. Puhloglavci. Nič več Poljubljene. Drobne morske kapljice bodo polzele po vratu in hrbtu. Valovi bodo pljuskali, Atlantik žuborel. Ko bomo posušeni in zaljubljeni. Samo moj cvetoč travnik je samo v moji glavi. Minatti. »Travnik v glavi, si pri pravi?« Oh, že dolgo ne. »Samo, da si zdrava, bubika.« »Srce naprodaj, srce, zelo ugodno, gospa! Po najnižji ceni!« Lahko ga skuhate, prerežete s svinčenim rezilom, lahko ga obtolčejo kamni, razparajo strele, zdrobijo čustva … »Gospa, zelo trpežen material, veste!« No love, no glory. No hero in the sky. Grde grimase, slane solze in srčni krči po navadi naučijo lekcijo. Svet mavričnih barv. Ti me pa zbudi za prvi maj, boš? Dvajset, enaindvajset, dvaindvajset … Ah, že zamujam čas.

BUKVE IN BOŽIČ

Všeč mi je tukaj. Sredi mrzlih, bleščečih, belih zaplat, obsijanih s spokojno svetlobo. Ob opojni toploti, ki te ovije in prisesa pogled na igro živih plamenov. Zraven okroglega, mehkega črnega kupa, ki se te vztrajno tišči in prede med sladkimi sanjami o mleku. Pod temnim nočnim nebom, posutim z dišečimi piškoti, med prazničnimi lučmi in vonjem po cimetu, klinčkih in toplini. S pogledom, s kotičkom očesa, pripetega na zamegljeno nasprotje zelene in rdeče. Ko kosmati beli kosmi padajo z neba. Med bližino kosmatinca in prebujanjem nosnic z vonjem muškata še spomin na tople roke, zaobljene dišeče rame, ustnice z okusom temne čokolade. Sedenje ob živih plamenih postane spokojno in popolno. Brez vprašanj, slabe vesti, srčnih zarez in obžalovanj. Vonji, igre svetlobe, šumi snežink in predenja povzročajo omedlevico in nestabilnost hrepenenja zaznav. Pa ravno ko roka elegantno konča potezo po gibkem mačjem hrbtu, sveča nežno zaprasketa, luči zasvetijo in bela odeja pade s smrekovih vej, zaspiš.

Vesel božič.

Opažam, da smisel za humor razvijajo le še pijanci, a v slabo jim štejem, da – kadar so pijani – govorijo le še o seksu. Torej nekakšen seks na eks.

Da veste: aforizmi imajo nekakšno poetiko, ki so jo privzeli od Butalcev. Po mojem najboljši aforizmi prihajajo ravno iz Butal, kar v nobenem primeru ni naključje. Ravno nasprotno.

Ko izklopimo razum, šele odkrijemo pravo bogastvo domišljije. Pesniki bi to poimenovali – zadetost od boga.

Smejati se in hkrati jokati: to znajo le nadpovprečni ljudje.

Med pametnim in norim ni razlike – vsi smo pametni norci.

Metafizika je mrtva – gremo jo kropit.

Če bi misli ubijale, ne bi bili potrebni mesarji.

Modrost te nauči pravilno ravnati vi življenju, bolečina te za to priuči.

Laž je opravičljiva samo takrat, kadar je koristna.

V vsakem žalostnem človeku je nekaj humorja.

Paradoks je uporabljal že Jezus. Mnogi mu to še danes zavidajo.

Če bi Šiva znal šivati obleke, bi jogiji ne hodili na pol goli.

Če je znanje iznajdba povprečnih, pomeni, da je 99 ljudi povprečnih.

Ideja o nadčloveku degradira boga.

Če hočete očarati ljudi, pišite o ljubezni, pravici in miru.

Ni denar pokvaril človeka, ampak pohlep po denarju.

Jutranja paranoja je zaradi puščavskega noja.

V vsaki resnici je nekaj laži in v vsaki laži je nekaj resnice. Zato resnica ni pristna.

Zdravje je toleriranje bolezni ali povedano drugače – nihče ni več popolnoma zdrav.

Zgodovine ne pišejo ljudje, ampak si zgodovina zapisuje ljudi.

Grobar je edini človek, ki se preživlja s smrtjo. Nekoč bo še obogatel.

Kar godi množicam, še ni zanesljivo dobro.

Psihične travme so le posledica naše prevelike občutljivosti.

Čeprav je smeh trivialen, je lahko tudi individualen.

Pot do boga je dolga. Nekaterim opešajo noge, preden ga najdejo.

Pisati zanimivo o vsakdanjih stvareh – to je odlika sodobne literature.

Inteligentni ljudje so proti nasilju.

Čas je za evidentiranje norosti, zato – na zdravje!

Še črni humor je lahko bel.

Atomska bomba je največja sramota za človeštvo.

Nekdanji bogovi so se spremenili v ribe. Zdaj živijo v vodi.

Tudi ko govori iz nas sovraštvo, smo lahko popolni.

Dober sovražnik je lahko boljši od slabega prijatelja.

Po smejanju najlaže spoznaš človeka.

Pešajo mi noge. Najbrž zato, ker sem preveč pisal o ljubeznil. Obljubljam, da več ne bom.

Iskanje jaza se konča pri sosedu ali – povedano drugače – nihče ga več nima.

Ste že kdaj pomislili, kako dati ime svoji norosti?

Če si nor, še ne pomeni, da si neumen.

Izživljati se nad mlajšim od sebe je sakrilegij.

Tudi od smeha lahko zbolimo.

Za smeh je treba plačati, jok je brezplačen.

Če je tvoj falos daljši od dveh centimetrov, si zanesljivo idol vsake poštene ženske.

Veličina se kaže v napredku.

Če so ateisti povzdignili svoj glas, so ga zato, da bi še enkrat križali Jezusa.

Domoljubni fotoesej

Kulturno-gledališko društvo Reciklaža vas vljudno vabi k sodelovanju na vseslovenskem literarnem natečaju »Akakij Akakijevič v plašču sodobnosti«, s katerim obujamo v življenje literarno mojstrovino Plašč, nastalo izpod peresa ruskega pisatelja Nikolaja V. Gogolja.

Vsebina in namen natečaja

Ni naključje, da je novela Plašč večno aktualna, med drugim tudi zato, ker ima vsaka doba svoje Akakije Akakijeviče. Tokrat iščemo novodobnega Akakija, ki naj nastane izpod vašega peresa. Preberite torej novelo in upodobite osebo, ki bi ji zaradi načina življenja in idealov lahko rekli sodobni Akakij.

Pošiljanje prispevkov

Vaše besedilo in šifro pošljite v štirih izvodih v A4 kuverti, v katero vstavite še manjšo zaprto kuverto z vašimi podatki: ime, priimek, šifra, starost, naslov, elektronska pošta in telefonska oz. mobilna številka.

Besedila pošljite najkasneje do 13. februarja 2012 in jih naslovite na

Kulturno-gledališko društvo Reciklaža,
Nad jezerom 3,
2235 Sveta Trojica,

s pripisom »Za literarni natečaj« .

Smernice pisanja

Dogajanje naj bo postavljeno v današnji čas, prostorska umestitev zgodbe pa je poljubna. Žanrskih omejitev ni.

Pogoji za sodelovanje

Edini pogoj je, da se seznanite z Gogoljevo novelo Plašč.

Dostopnost prevoda novele Plašč

Prevod je najhitreje dostopen na naši spletni strani, obstajata pa še druga prevoda, ki ju dobite v knjižnicah.

Dolžina besedila

Besedilo naj s presledki obsega najmanj 6000 in največ 8000 znakov.

Zaključek natečaja

Zaključek natečaja bo aprila v Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Poskrbeli bomo za organiziran prevoz, izlet po Sv. Trojici, kosilo, kulturni program in prijetno druženje.

1. nagrada za najboljši prispevek:
prenosni računalnik v vrednosti 500 evrov
poklanja NOTERA

2. nagrada za najboljši prispevek:
bon za božično potovanje v izbrano evropsko prestolnico za dve osebi
poklanja LešnikZemljič

Dve knjižni nagradi za prispevka, ki bosta literarno tako ali drugače izstopala:
Dama s psičkom: izbor kratke proze, novel in povesti Antona P. Čehova
poklanja Študentska založba

Nagrada za vse udeležence natečaja:
knjižna izdaja vseh prispelih besedil!

Strokovna žirija

DR. AKSINJA KERMAUNER (1956) je v Ljubljani rojena pesnica, pisateljica, učiteljica slovenščine in profesorica likovne umetnosti, učiteljica slepih – specialna in rehabilitacijska pedagoginja. Zaposlena je kot mobilna učiteljica na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, poučuje pa tudi na Pedagoški fakulteti v Kopru. Napisala je precej člankov o slepoti in slabovidnosti, s slepimi učenci uprizarjala 4 mjuzikle, z njimi posnela zgoščenko in videospot z naslovom Ljubezen na prvi dotik, izdala 20 knjig, med njimi znanstveno monografijo Na drugi strani vek ter dve tipni slikanici za slepe otroke. Je aktivna članica Sekcije za mladinsko književnost na Društvu slovenskih pisateljev in podpredsednica Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije. S svojim delom, knjigami ter nastopi v medijih in na konferencah po Sloveniji in po svetu skuša razbijati stereotipe o slepih in slabovidnih. Njena dela so bila deležna kar nekaj priznanj, domačih in tujih.

MATEJ KRAJNC (1975), univerzitetni literarni komparativist, član Društva slovenskih pisateljev in Društva slovenskih književnih prevajalcev. Ukvarja se s pisanjem avtorske poezije in proze ter s prevajanjem opusov pesnikov-glasbenikov in starejših tekstov epskega značaja iz angleščine, nemščine, italijanščine in francoščine (mdr. Alexander Pope: Ukradeni koder). Njegova prevajalska bibliografija šteje blizu trideset samostojnih prevajalskih in soprevajalskih knjižnih naslovov, avtorska pa blizu petdeset samostojnih knjižnih naslovov poezije, proze in strokovnih monografij o zgodovini glasbe. Ukvarja se tudi s kantavtorstvom (Izštekani, Sobotna noč, Kantfest, Festival šansona ...), publicistiko in strokovno esejistiko s področja prevajanja in verzologije. Živi in ustvarja med Ljubljano in Celjem.

BREDA RAKUŠA-SLAVINEC (1962) je bila od leta 1994 do 1998 strokovna sodelavka v Zvezi kulturnih organizacij Lenart, od leta 1998 naprej pa je vodja izpostave Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, in sicer v Območni izpostavi Lenart. Svojo poezijo je objavljala v literarnih revijah Mentor, Locutio, Sodobnost in Dialogi. Pisala je tudi za literarno prilogo revije Mladina. Leta 1994 je izdala samostojno pesniško zbirko Pajčevine, čemur je leta 1996 sledila še izdaja literarne kasete Simeon, potem pa se je s kulturo začela tudi profesionalno ukvarjati. Med drugim je več kot deset let organizirala mednarodni lutkovni pristan na območju Upravne enote Lenart in v Občini Lenart vodila literarno skupino. Kratko obdobje je bila tudi dopisnica Večera, Nedeljskega dnevnika in Dela. Danes živi in ponovno literarno ustvarja v Benediktu v Slovenskih goricah.

Sodelavci

Idejni pobudnik in vodja natečaja je predsednica Kulturno-gledališkega društva Reciklaža Sara Špelec, diplomirana rusistka in primerjalna slovanska jezikoslovka ter podiplomska študentka na Oddelku za etnologijo, kulturno in socialno antropologijo.

Soorganizator natečaja in oblikovalec spletne podobe je zastopnik društva Tine Dolžan, diplomirani inženir in mladi raziskovalec v LMSE na Fakulteti za elektrotehniko.

Pri oblikovanju projekta je sodelovala tudi Aleksandra Surla, študentka ruskega jezika in književnosti ter primerjalne književnosti in diplomantka na Oddelku za prevajalstvo.

Za strokovno plat natečaja bo poskrbela tričlanska žirija, katere del so Aksinja Kermauner - pisateljica in pesnica, Matej Krajnc - pesnik, pisatelj in prevajalec ter Breda Rakuša - Slavinec - vodja JSKD Lenart in pesnica.

Za grafično podobo natečaja je poskrbel Zvonko Pušnik - profesor likovne umetnosti.

Nagrade so omogočili naši sponzorji: Notera, Lešnik & Zemljič in Študentska založba.

Gogolj-Plašč

Društvo slovenskih pisateljev in revija Sodobnost razpisujeta natečaj za nagrado Slovenskih dnevov knjige za najboljšo kratko zgodbo.

Nagrada znaša 1000 evrov in bo podeljena ob izjemni pozornosti medijev v navzočnosti predsednika Republike Slovenije, ministra za kulturo in drugih uglednih gostov na slovesnem odprtju 17. Slovenskih dnevov knjige v Ljubljani. Nagrajeno zgodbo in šest nominiranih besedil bo objavila revija Sodobnost. Poslana besedila bo ocenjevala tričlanska žirija.

Avtorji, ki želijo sodelovati, naj pošljejo s šifro opremljena besedila v treh izvodih najpozneje do 10. marca 2012 na naslov:

Društvo slovenskih pisateljev
(za nagrado SDK)
Tomšičeva 12
1000 Ljubljana.

Besedilu naj v posebni zaprti ovojnici (označeni z isto šifro) priložijo svoje podatke: ime in priimek, naslov, telefonsko številko, lahko tudi elektronski naslov. Zgodba ne sme biti daljša od ene avtorske pole (30.000 znakov s presledki). Vsak avtor sme sodelovati samo z enim besedilom.

Revija Sodobnost razpisuje natečaj za najboljši slovenski esej leta 2012. Zmagovalec bo prejel nagrado v znesku 1000 evrov; podeljena bo v navzočnosti najvišjih predstavnikov slovenske kulture in države na slavnostnem odprtju 17. Slovenskih dnevov knjige v Ljubljani. Do šest najboljših esejev (vključno z nagrajenim) bo objavljenih v reviji Sodobnost

Besedila, ki jih bo ocenjevala tričlanska žirija, je treba poslati v treh izvodih do 10. marca 2012 na naslov:

Sodobnost
Suhadolčanova 64
1000 Ljubljana.

Besedila avtorjev, ki ne bodo upoštevali vseh pogojev, bodo izločena.

Pogoji so:
a) besedila je treba opremiti s šifro
b) v posebni ovojnici, označeni z isto šifro, je treba priložiti ime, priimek, naslov, telefonsko številko in morebitni elektronski naslov
c) esej naj bo splošne oz. literarne narave; strokovnih esejev z opombami žirija ne bo upoštevala
č) avtorji smejo sodelovati z največ tremi prispevki, ki morajo biti poslani ločeno
d) avtorji ne smejo biti člani uredniškega odbora Sodobnosti
e) eseji ne smejo biti krajši od 20.000 in ne daljši od 40.000 znakov s presledki.

Nagrada vsebuje tudi honorar za objavo eseja. Za objavo predlagani eseji bodo honorirani.

Internationaler Kinder- und Jugendbuchwettbewerb
der Stadtgemeinde Schwanenstadt
Auf Schmetterlings- und Schwanenflügeln

Razpis »Na krilih metulja in laboda«

Mednarodni natečaj za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt v Gornji Avstriji:

10. mednarodni natečaj za najboljšo otroško in mladinsko knjigo 2012 mestne občine Schwanenstadt v Gornji Avstriji

Od leta 1997 naprej poteka mednarodni natečaj za najboljšo otroško in mladinsko knjigo; v sodelovanju s furlansko občino Bordano: Sulle ali delle farfalle e dei cigni, z občino Sacile/Furlanija, s študijskim centrom za mladinsko literaturo »Alberti« v Trstu, s Circolo Athena v Belpassu in Cataniji, z občino Belpasso ter Univerzo v Salzburgu (Institut za romanistiko) pa poteka v gornjeavstrijskem mestu Schwanenstadt za leto 2011 deveti mednarodni natečaj za najboljšo otroško in mladinsko knjigo pod naslovom NA KRILIH METULJA IN LABODA. Simbol metulja je povezan z mestom Bordano in simbol laboda z mestom Schwanenstadt.

Z natečajem želimo pritegniti mlade in manj mlade ustvarjalce na literarnem in likovnem področju; v poslani dragoceni otroški in mladinski literaturi odkrivati in nagraditi nadarjene ustvarjalce. Zato vas mestna občina Schwanenstadt prav prisrčno vabi k sodelovanju in sooblikovanju letošnjega tekmovanja.

Okvirna tema za leto 2012 se glasi:

Kocka je padla na srečno številko 10 – Številke, simboli in figure…

Številke imajo močan simboličen značaj in so sestavni del naše kulture. Imajo funkcionalen, čudežen ter pravljičen pomen. Ob 10. jubileju mednarodnega literarnega natečaja za najboljšo otroško in mladinsko knjigo naj bo številka „10“ kot biblična ali pravljična številka v ospredju. V središču naj bo pustolovščina in nekaj čudodelnega, ker se dejansko številka „10“ ne da vreči. V tem primeru dobi igralni in domišljijski svet poseben pomen. Simboli in figure so tesno povezane z razvojem človekovih kultur. Pomembni so za realnost in sanje. Številke, simboli in figure lahko igrajo osrednjo vlogo in pripovedujejo o njihovem svetu oziroma o njihovem pogledu na svet. Povezani so z matematiko, s fizikalnimi zakonitostmi, z antropologijo, domišljijo in s pravljičnim svetom. Tema opozarja na meje med domišljijo in realnostjo.

S številkami, simboli in figurami zaznamujemo naš svet. Preko njih se izoblikujejo tudi misli in besede.

Izbor naslova je prost, nanaša naj se le na letošnjo okvirno temo.

K sodelovanju so povabljeni vsi interesenti iz mesta Schwanenstadt in okolice, iz vseh evropskih držav in vsi, ki želijo izdati ilustrirano otroško ali mladinsko knjigo ob upoštevanju okvirne teme. Dela naj bodo napisana v maternem jeziku ali pa dvo- oziroma večjezično. Po presoji mednarodne žirije sledi podelitev nagrad v soboto, 22.9.2012, ob 15.00 uri, v Veliki farni dvorani v Schwanenstadtu. Ob začetku julija bo mestna občina Schwanenstadt objavila na spletni strani www.schwanenstadt.at odločitev žirije s seznanom nagrajencev.

Nagrade bodo podelili sledečim oddelkom:

1) osnovna šola (ljudska šola)
2) osnovna šola (glavna šola, nižja stopnja gimnazije)
3) srednja šola, poklicna srednja šola, strokovna srednja šola, gimnazija (višja stopnja gimnazije, poklicno izobraževalna šola, strokovna šola, poklicna šola)
4) višja šola, višjestrokovna šola, izobrazbena ustanova za učitelje, univerza (študentje na univerzah, višjih šolah in pedagoških akademijah)
5) odrasli.

Višina nagradnega fonda znaša (po oddelku):
za 1. mesto 333 €
za 2.mesto 222 €
in za 3.mesto 111 €.

Nadaljna nagrajena dela dobijo »Posebno nagrado žirije« ali »Posebno omembo žirije« in s tem denarno nagrado. Vsak nagrajenec dobi poleg tega še katalog z objavljenimi izvlečki nagrajenih letošnjih del.

Poleg tega določi žirija tisk in objavo nagrajene knjige, ki bo dostopna vsem interesentom in knjižnemu trgu. Tekmovalni seznam bo kot v prejšnih letih obsegal izvlečke nagrajenih knjig. Seznam je po podelitvi nagrad na razpolago na mestnem uradu. Tudi tekmovalne sezname za leta 2003 do 2011 lahko naročite pri mestnem uradu Schwanenstadt (cena 15 €). Po podelitvi nagrad ima mestni urad Schwanenstadt pravico do objavljanja seznama z izvlečki in knjige zmagovalca.

Rok za oddajo:

Napisane in oblikovane izvirnike (originale) ali zelo dobre kakovostne barvne kopije pošljite najkasneje do petka, 22. junija 2012, do 12. ure na mestni urad Schwanenstadt.

Naslov:

Stadtamt Schwanenstadt, Stadtplatz 54, A-4690 Schwanenstadt, Austria Izvirnike vam vrnemo na dan slavnostne podelitve nagrad. Za vračanje izvirnikov po pošti (iz tujine) nam priložite 15 evrov za poštnino.

Smernice oblikovanja:

Format: 21x21 cm;
obseg (jedro): 18do maksimalno 22 strani.
Poleg tega naj bi bil ovitek v istem formatu. Posebno pozornost naj bi posvečali povezavi med besedilom in ilustracijami. Tako sta npr. besedilo na levi in ilustracije na desni strani.
Besedilo in ilustracija pa sta lahko tudi na isti strani. Obseg besedila naj ustreza oblikovani knjigi. Pri otroških knjigah naj bodo v ospredju predvsem ilustracije in ne pretežno besedilo.
Knjige pa tudi lahko oblikujejo skupine ali šolski razredi. Ponekod bi bilo sodelovanje dveh oseb, pri katerem je ena oseba pristojna za besedilo in druga za ilustracije, zelo primerno.

Knjigi priložite dodatni list (prilogo) s sledečimi podatki:
- naslov knjige, ime in priimek (-ki) pisatelja/pisateljice (oziroma avtorjev), naslov, telefonska številka in e-mail, šola in rojstno leto.
- Pri šolskem projektu: ime, naslov in telefonska številka šole, razred, ime sodelujočih učencev, vodja projekta ali učitelja ter e-pošta odgovornih oseb.

Prosim, da priložite list s točnim seznamom vseh prilog oziroma vsebino pošljene ovojnice.

Kontakt:

V slovenskem jeziku se lahko javite pri:
dr. Peter Fantur
A-9184 Šentjakob 174 b
Austria
telefonska številka: +43-(0)676-3879806
email: p.fantur@aon.at

Informacije v nemškem jeziku dobite s strani urada mesta Schwanenstadt pri:
Biljana Juric
tel.: +43-(0)7673/2255-19
e-mail: biljana.juric@schwanenstadt.ooe.gv.at

Koordinator projekta dr. Michael Aichmayr, e-mail: michael@aichmayr.com

Sodelujejo lahko dijaki, študentje in ostali mladi avtorji, rojeni po letu 1980 (vključno z navedeno letnico).

Besedila pošljite do 1. maja 2012 na elektronski naslov literarno.jezikoslovna.revija@gmail.com .

Poslanemu elektronskemu sporočilu pripnite dve datoteki v MS Word formatu; v prvi datoteki naj bo prozno ali dramsko besedilo, označeno s šifro; druga datoteka naj vsebuje isto šifro in osebne podatke pisca: ime in priimek, naslov, telefonska številka, elektronski naslov, datum rojstva, status (npr. dijak, študent …).

Najboljši trije avtorji bodo prejeli strokovne knjižne nagrade, ki jih podarja Knjigarna Filozofske fakultete Maribor, njihova besedila pa bodo objavljena v 5. številki revije Liter jezika, namenjeni mladi slovenski prozi in dramatiki. Po mnenju komisije se lahko objavijo tudi nenagrajena besedila, ki so primerna za objavo.

Prejeta in ustrezno opremljena besedila bo ocenjevala tričlanska komisija v sestavi:

Denis Škofič (študent slovenistike, pesnik, urednik za prozo in kritiko pri reviji Liter jezika),
Lučka Zorko Titan (pesnica, prozaistka in performerka),
Robert Titan Felix (pisatelj, pesnik, prevajalec, urednik za literaturo pri reviji Dialogi).

Založba Pivec razpisuje natečaj za najboljšo izvirno neobjavljeno pesem, na njem lahko s po eno pesmijo, ki ne sme biti daljša od 60-ih verzov, sodelujejo vsi v slovenščini pišoči pesniki, stari vsaj 16 let. Avtor, ki bo poslal več pesmi ali predolgo pesem, bo izločen. Žirija, v kateri bodo poznavalci sodobne slovenske poezije, bo izmed sodelujočih izbrala štiriindvajset najbolj uspešnih avtorjev. Ti se bodo konec marca in v začetku aprila pomerili na dveh polfinalnih turnirjih. In sicer tako, da se bo polovica od izbrane štiriindvajseterice pomerila v enem, druga polovica pa v slovenskem mestu. Na obeh polfinalnih turnirjih bo strokovna komisija izmed dvanajstih pesmi izbrala štiri, dve pa občinstvo z glasovanjem, kar pomeni, da bosta tisti dve pesmi, ki bosta prejeli največ glasov občinstva ob štirih izbranih s strani komisije, napredovali v finale. Dvanajst izbranih pesnikov bo v soboto, 21. aprila 2012, s svojimi pesmimi, ki jih bodo sami interpretirali, sodelovalo na »12. PESNIŠKEM TURNIRJU« v Mariboru. Strokovna komisija bo izbrala VITEZA/VITEZINJO PESNIŠKEGA TURNIRJA 2012, ki bo prejel(a) kovano vrtnico, knjigo in denarno nagrado v znesku 750 €. Svojega nagrajenca pa bo izbralo tudi občinstvo. Vseh 12 finalnih pesmi bo objavljenih v zborniku in literarni reviji Rp./Lirikon21.

Avtorji naj svojo pesem pošljejo na naslov

Založba Pivec
Krekova 13
2000 Maribor

s pripisom PESNIŠKI TURNIR 2012, najkasneje do 15. februarja 2012. Pesmi naj bodo podpisane le s šifro, v posebni kuverti, prav tako označeni s šifro, pa naj bodo avtorjevo ime, priimek, naslov, elektronski naslov in telefonska številka. Strokovna komisija bo 12. marca 2012 objavila imena štiriindvajsetih izbranih avtorjev na spletni strani Založbe Pivec (www.zalozba-pivec.com) in v nekaterih tiskanih medijih. Dodatna pojasnila dobite na (nino@zalozba-pivec.com ali po telefonu 02 250 08 28.

Založba Pivec

Revija Apokalipsa razpisuje

14. MEDNARODNI NATEČAJ ZA NAJBOLJŠI HAIKU

Pošljete lahko največ šest neobjavljenih haikujev. Izbira te »najčistejše, najkrajše in najbolj poetične« pesniške oblike ne bo omejena z metriko 5-7-5 ali s kako posebno tematiko.

Predvidenih je več praktičnih nagrad, najboljši haikuji pa bodo objavljeni v septembrski številki revije Apokalipsa v letu 2012. O rezultatih natečaja bodo nagrajeni avtorji osebno in javno obveščeni.

Prispele haikuje bo ovrednotila mednarodna žirija v sestavi: Edin Saračević, Silva Trstenjak in Alenka Zorman.

Haikuje pošljite v štirih izvodih, označenih s šifro, najkasneje do 15. marca 2012 na naslov

REVIJA APOKALIPSA
Ul. Lili Novy 25
1000 Ljubljana
s pripisom Za haiku natečaj.

Pošiljka naj vsebuje tudi zapečateno, s šifro označeno kuverto s podatki o avtorju (ime in priimek, naslov, spletni naslov ali elektronsko pošto, telefon, poklic, starost). V primeru pošiljke na elektronski naslov: revija@kud-apokalipsa.si, pa pošljite dve ločeni priponki označeni z šifro – v eni naj bodo haikuji, v drugi pa podatki.

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI
Štefanova 5, 1000 Ljubljana
T: 01 24 10 516, F: 01 24 10 510
e-pošta: dragica.breskvar@jskd.si
www.revijamentor.si, www.jskd.si

Ljubljana, 25. januar 2012

Revija Mentor

razpisuje literarni natečaj za srečanje

»SOSED TVOJEGA BREGA 2012«

namenjeno avtorjem, ki – ne glede na državljanstvo – stalno ali začasno bivajo v Sloveniji, pišejo pa predvsem v svojem maternem jeziku (ne v slovenščini).

POGOJI

Avtorji naj do 15. februarja 2012 v izvirniku (torej ne v slovenščini) napisana dela pošljejo v dveh izvodih na naslov: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, revija Mentor, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, s pripisom »Sosed tvojega brega 2012«.

Obseg: proza in dramski teksti – do 10 strani (lahko tudi odlomki daljših tekstov), poezija – do 15 pesmi. Prevodi v slovenščino so zaželeni, niso pa nujni.

Vsak prispevek mora biti označen s šifro, v posebni kuverti pa naj bodo naslednji podatki: ime in priimek avtorja, naslov, letnica rojstva, poklic, telefonska številka, naslov e-pošte. Vsi navedeni podatki bodo uporabljeni samo za namene, ki jih obsega ta razpis.

Poslana besedila bo pregledala posebna žirija, sestavljena iz poznavalcev literature posameznih jezikov, ki bo med vsemi poslanimi prispevki izbrala avtorje najboljših besedil za državno srečanje (največ petnajst avtorjev).

Izbor literarnih besedil bo objavljen v reviji Paralele. Avtorji odstopijo svoja besedila za objavo brezplačno.

Državno srečanje Sosed tvojega brega 2012 bomo pripravili 14. in 15. aprila 2012 v Mariboru. Na programu bodo literarne in prevajalske delavnice, predavanja, literarno-glasbeni recital izbranih avtorjev, predstavitev novih knjig sodelujočih avtorjev in gostov.

Vsi na natečaju sodelujoči avtorji bodo junija 2012 še enkrat povabljeni v Maribor, in to na literarni maraton manjšinskih avtorjev.

Dragica Breskvar, odgovorna urednica revij Mentor in Paralele

Sežana, 24. januar 2012

Dragi literarni sotrudnik (damam ponižno opravičilo, ker bo dopis v moški obliki),

znova je pred nami Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, ki ga v Sežani s pomočjo literature že dolgo nismo kovali v zvezde, zato smo se odločili, da to storimo letos.

v petek, 10. februarja 2012, ob 20.00

Literarno društvo Zlati čoln Sežana,
Združenje književnikov Primorske,
Kulturno društvo Vilenica Sežana
ob pomoči Mladinskega centra Podlaga Sežana

pripravljamo odprto literarno branje v Mladinskem centru Podlaga v Sežani (vhod skozi steber nasproti glavnega vhoda v Kosovelov dom Sežana).

Iz srca te vabimo, da na srečanju tudi ti prebereš svoje besedilo (pesniki največ tri pesmi, ostali največ 5 minut). Lahko pa prebereš tudi besedilo koga drugega, a v tem primeru moraš imeti avtorjevo dovoljenje za javno izvajanje. Če pa si tudi glasbeno navdahnjen, seveda lahko v Sežano priromaš s svojo kitaro, harmoniko, piščalko, mehom, pozavno, oprekljem … ali s seboj pripelješ koga, ki bi bil pripravljen večer tudi glasbeno obarvati.

Ogledali si bomo še TV film Marka Sosiča V meni prevrat iz leta 1995, posnet ob 90-letnici rojstva Srečka Kosovela.

Iz čisto evidenčnih razlogov te vljudno prosimo, da svojo morebitno udeležbo sporočiš Davidu Terčonu na tel. št. 040 568 144 ali e-naslov david@kosovelovdom.si . Prijava ni obvezna, pa tudi branje ne, tako da si vsekakor dobrodošel med nami. Poskrbljeno bo za kakšen kozarček (če imaš kakšno steklenico odveč, jo lahko kar s seboj prineseš), poleg branja pa od tebe pričakujemo dobro voljo, klepetanje, obujanje spominov in kar je še takšnih prijemov, ki pomagajo ustvarjati prijetno in nepozabno vzdušje.

Že vnaprej najlepša hvala za prijazno udeležbo! Veselimo se srečanja s tabo in te lepo pozdravljamo.

Predsednik LD Zlati čoln
David Terčon

Predsednica ZKP
Magdalena Svetina Terčon

Predsednik KD Vilenica
Vladimir Mljač

BESEDNE NITKE, IZ KATERIH SE SPLETAJO UMETNINE

V času Vseslovenskih klekljarskih dni, ki bodo s svojo bogato vsebino ponovno zaznamovali žirovski etnološki in turistični utrip med 26. aprilom in 2. majem 2012, klekljarsko društvo CVETKE iz ŽIROV razpisuje

3. literarni natečaj v poeziji ali prozi z naslovom: METULJ JE POLJUBIL CVET

Rok za oddajo je 2. april 2012 na mail: cipka.ziri@mail.com

ali

naslov

DRUŠTVO CVETKE
GREGORČIČEVA 26
4226 ŽIRI

Besedilom, ki jih pošljete po elektronski pošti, dodajte šifro in pripišite mail, na katerega vas v primeru, da ste uvrščeni med najboljše, o tem tudi obvestimo.

Besedilom, ki jih pošljete po pošti, priložite zaprto kuverto s svojimi podatki: ime in priimek, naslov, telefonsko številko in elektronski naslov.

Najboljša dela bodo nagrajena z zlato, srebrno in bronasto čipko.

Nagrade bodo podeljene v petek, 27. aprila 2012, ob 18.00 uri, v Muzeju v Žireh, na literarnem večeru, na katerega bodo povabljeni vsi sodelujoči.

Da si osvežimo spomin na leto 2011:

Na Literarnem natečaju Obrazi, nakar še drevesa, je sodelovalo 68 literatov iz vse Slovenije. Pesnikov je bilo 35, selektorica Ana Porenta pa je za najboljšo izbrala pesem z naslovom Obrazi - Ane Balantič, ki je zanjo prejela zlato čipko. Dolgo sem čakala je pesem Sonje Votolen, ki je pristala na drugem mestu, Helena Ogorelec pa si je prislužila bronasto čipko.

Prozna dela je prebirala pisateljica Cvetka Bevc, s svojimi Obrazi pisateljev in pesnikov pa jo je najbolj očaral Franjo Frančič. Druga nagrada ni bila podeljena, saj je ostal avtor prispevka anonimen, tretjo nagrado pa je šla v roke Idrijčana Dareta Likarja.

Nagrade sta podeljevala pisatelja Vasilij-Vasko Polič in Andrej Rezman, za glasbeno spremljavo dogajanja je poskrbel Martin Ramoveš, organizacija literarnega natečaja pa je bila v rokah Milene Miklavčič.