SIROTA JERICA
UBOGA JERICA
Srčno kri daješ
kragulju vsak dan,
nemo, brez upa.
Črni kragulji
padajo v brezno
vedno lačne globine.
Rabelj te čaka,
že glavo polagaš
na odru življenja.
Misel se ti utrne –
je greh pokopan?
KRIVA
Sem kužna,
umazana,
bedna nečistnica.
Strupen dih
iz ust mi uhaja,
ubija vse živo.
Koža je črna
ran brez krvi,
kuga tiči
v vsaki od njih.
Bežite od mene,
ne prihajajte blizu,
ne imejte usmiljenja,
bodite hudobni
strašni mučitelji.
Umreti ne morem.
Večnost je moja.
BELE ROŽE
Vezem, vezem rože,
vezem bele rože,
majhne bele rože.
Vezem razcvetele rože,
nežne drobne listke
na svilene čipke
v mreži sončnih žarkov.
Sedijo ptice na vejah,
ščebetajo si med seboj
o nevesti s pajčolanom
iz belih razcvetelih rož
v mreži sončnih žarkov.
PRIVID
Ljubim Te.
Slišim Tvoj glas
iz daljave.
Na obali sanj
bova trgala rože,
že razcvetele,
še vedno omamne.
V luninem siju
bova pobirala
bisere razsue.
Počasi bova stopala
po svetlem pesku
skozi čas nazaj.
Pohiti, ne odlašaj,
da zora privida
ne ujame!
Locutio 22 · 1. april 2004 · Letnik VII · www.locutio.si · ISSN 1580-4151