od kod in kam
se sprašujem zaman
a vem le –
da mi je lepo
zakaj in kako
se sprašujem zaman
telo se je znotraj
zažarelo
naj le ostane tako
ne sprašujem se zaman
se počutim mladega
pri srcu mi je vroče
SONČNICA
zagotovo vem
da tvoja razcvetelost
ne prenese mraza
zagotovo vem
da ob tebi sem nekdo
ki ne zapravlja časa
zagotovo vem
da s tabo moj vsakdan
spreminja se v okras
zagotovo vem
kaj ljudem pomeni
nasmejan obraz
MISEL NATE
bodi prijatelj
ne bodi osvajalec
svetuje misel nate
bodi svetel lik
ne bodi spomenik
narekuje misel nate
bodi radodaren
ne bodi malomaren
me povzdiguje misel nate
bodi posvetitelj
ne bodi skrunitelj
me zavezuje misel nate
OGRLICA
milina tvojih ustnic
slonokoščena belina vratu
v ogrlico lepo se je zlila
in pretočila v moje oči
gledal sem ogrlico
od sijočih lesenih korald
z amuletom na prsih
ki hrani usodo
srečala sva se
ko sva izgubila
najljubši bitji v vesolju
hvaležna dediča sva
njihovih zagovorov v večnosti
večne ljubezni v najinih srcih
TVOJA KOLENA
ko si mi s telefonom na ušesu
v kuhinji sedela naproti
čutil sem vse kar si prebolela
a vseeno ostala vzravnana
ljubezniva in zapeljiva
tvoja kolena v pregibu
so bila čudovito uglajena
izžarevala so lepoto
tvoje umetnosti
ves red in nered
tvojega ateljeja
odsev tvojih kolen
sem shranil v svoje srce
kot dragocen vrelec ljubezni
priznam da sem metulj
ki iz čistega veselja
obletava slike
SPREMENJENJE
Ruthi Podgornik Reš
vzela je s sabo vse stvari
brez katerih si ni predstavljala vsakdana
in se odpeljala v visoke gore
smučala je z zaupanjem v naravo
v katero se je vedno rada zatekala
s fotoaparatom v roki
z veliko radostjo in nasmehom
je poslikala bledi mesec nad jelkami
okrašena z ljubkimi snežinkami
umita v jutranji zarji
je na smučeh odhitela smrti v objem
pustila svojo senco daleč za seboj
in doživela je spremenjenje
njena oblačila so postala bela kot luč
obraz ji je zasvetil kakor sonce
SONCE NA OBZORJU
zbudim se
z mislijo na sončnico
in zagledam sonce na obzorju
umivam se
zaljubljen in sanjav
v žarkih sonca na obzorju
občudujem
najljubšo umetnico
v nasmehu sonca na obzorju
pozdravljam dobrotnico
hvaležen za vse kar mi privošči
v toploti sonca na obzorju
SKUPAJ SVA
skupaj sva
čeprav daleč
drug od drugega
skupaj sva
čeprav v računalniku
ni tvojega odgovora
skupaj sva
ker mislim nate
iz dneva v dan
skupaj sva
saj ob sebi
čutim tvoj vsakdan
DOZORELOST
ne obremenjuje me
število let
iz dneva v dan
je svet vse lepši
to niso dnevi
mladostne ponorelosti
ne razmišljam
o morebitni zapoznelosti
prepuščam se
medeni dozorelosti
DONAČKA GORA
donačka gora je moj pogum
veselo oznanilo iz otroških let
spodbuda pri odhodu daleč v svet
znamenje zvestobe domovini
klic po osebnostni višini
ne pridem na vrh donačke
natovorjen z odvečnimi rečmi
pod samim vrhom srečam dobre ljudi
okolje zanimivejše od sebičnosti
nazdravljam v imenu sprostitve
na donački gori
me tolažilno preraščajo roke
noge se iztegujejo v vrhove
od daleč slišim ubrano valovanje
romanja iz zgodovine v pravljico
SRNJAK
po nekaj deževnih dneh
sem v hladnem oblačnem jutru
stopil iz tople spalnice na balkon
sanjavo pogledal na dvorišče
in v nepokošeni visoki travi
zagledal mladega srnjaka
s široko odprtimi očmi
skoraj nisem mogel verjeti
v čudežno jutro igrive navzočnosti
pod visokim češnjevim drevesom
je zares bil ponosen srnjak
na balkonu pa divjak
žival je vedela kako in kam
naznanila mi je da nisem sam
skupaj sva opravila jutranjo molitev
priklicala sončno osvetlitev z obzorja
potem pa nadaljevala svojo pot
on proti gozdu jaz v svoj kot
STRNIŠČE
po najinem srečanju
in vseh lepih besedah
je ostalo le bodeče strnišče
po najinem pešanju
in vsem lepem vedenju
je ostalo le kamnito perišče
po najinem urjenju
in vsem lepem potenju
bo morda ostalo tiho žarišče
DREVO V SUŠI
ob sliki na razstavi
valoviti karton
in čipke v koreninah
so njegova vzgonska moč
temnomodra obarvanost
podzemeljskega vpitja
ob prepletajočem se
vejevju kartonskih krošenj
se v žareče višave vesolja
vzdiguje komaj zaznaven
oris prikupne slikarke
PESEM Z AKROSTIHOM
edina si in takšna le ostani
resnična si popolnoma iskrena
narava tvoja se je razcvetela
in vsakogar prisrčno bi objela
fajansa tvojih barvnih tihožitij
enotno zbrano ustvarjalno bitje
resnica ki ljubeče bi veljala
jasnina ki pokonci bi držala
a zdaj je vse tako kot mora biti
napolnjen kelih bom pač moral spiti
in se z grenkobo v srcu pomiriti
čeprav hudo se zgodaj bo buditi
enak enakega težko zavaja
v očeh ostala bo le temna slika
in jaz na sliki pričujoča pika
OB KOZARČKU CVIČKA
ljubljena moja
ne pridem nikoli več
na obisk presenečenja
ob kozarčku cvička
ti pošiljam le utrip
srca ljubečega
ljubljena moja
ostala boš večna luč
v kmici mojega pešanja
ob kozarčku cvičeka
ti pošiljam le utrip
srca ljubečega
ADVENTNI ČAS
srečal sem ženo
z mrtvo rožo in pol srca
se ji od blizu zagledal v obraz
v tolažbo slišal glas njen mili
in vstopil v adventni čas
vzljubil sem ženo
z mrtvo rožo in pol srca
občudujem ta okras neba
naravi zvest in spokorjen
z vonjem trave prepojen
rad imam ženo
z mrtvo rožo in pol srca
čeprav sem daleč od nje
in dobro vem da nisem njen
počutim se kot prerojen
KAR ŽELIM NE DOBIM
kar želim ne dobim
in si potem na tihem mislim
da se je tako pač moralo zgoditi
ker si drugače ne bi mogel
želeti česa lepšega
kar želim ne dobim
in si potem na tihem mislim
da se ne splača gristi in žreti
veliko bolje je malce otožen
pohiteti v sanje z mozartovo
eine kleine nachtmusik
kar želim ne dobim
in si potem na tihem mislim
da se ne bom več slepo zanašal
o vsem bom zbrano in resno premislil
in se pohlevno sam vase stisnil
OSTAJAVA PRIJATELJA
kako lepo se je začelo
naenkrat vse je zablestelo
kako hitro je leto odletelo
kako hudo me v srcu
čutenje zaskelelo
kako boli tvoj otožni glas
kako grozi ta najin kratek čas
ne bo več obetajočih sestankov
opojnosti jesenskih poljubov
poželenja ostankov
ostaja le tiho spoznanje
da vzgon življenja je iskanje
in je za naju nekaj največ vredno
da ostajava drug drugemu
prijatelja za vedno
