1. november 2012XV. letnik
Kozo, krikne Krikom ispriča mjeru Svoje gluposti
Jarčeva šutnja Od svih priča o njemu Više govori
Licem se mreže Nepoznate adrese Poznatih misli
Zakopčani U vlastitim lažima Lažno mole spas
Nije nam lako Oni me zaglupljuju Ja njih jednako
Pročitah mnogo Ipak ostadoh gladan Jezika pjesme
Tlom zaborava Skakuću plave oči Bježe od nći
Curetkov nemir Kad nada budi sjetu Liči djetetu
Kad pjesma plače Na zasadama smijeha Mre nešto jače
Lovim svoj spokoj Kroz mrake nevremena Bez ulova sam
Koza, krikne S krikom izkaže mero svoje neumnosti
Jarčev molk od vseh zgodb o njem največ govori
Po licu se mrežijo neznani naslovi poznanih misli
Zapeti v lastnih lažeh lažno prosijo za rešitev
Ni tako lahko Oni me poneumljajo in jaz njih enako
Prebral sem mnogo In vendar ostajam lačen jezika pesmi
Po tleh pozabe skakljajo modre oči Bežijo red nočjo
Nemirno dekle Ko upanje budi otožnost je podobna otroku
Ko pesem joče po nasadih smeha umira nekaj močnejšega
Lovim svoj mir skozi mrakove nevihte Brez ulova sem