Lojzi spet pada v depresijo. Stara je že 85 let in drugače je vitalna, le bolezen jo ves čas ovira. Drugače pa je prijetno poklepetati z njo, tako domača je in vse me razume. Pa tudi moli veliko zame in za nas vse.
Danes je v mestu cvičkarija, pa ne grem, ker se mi ne da peš, z avtom pa ni kje parkirati, pa še policajev se bojim in tega, da bi se napil. Torej dovolj razlogov, da ne grem. Kličem Natašo, pa je ni doma. Poklical jo bom jutri zjutraj.
Laura mi je rekla, da se ne smemo smiliti sami sebi. To je primerjala jami brez dna, v katero lahko samo toneš vedno globlje. Jaz pa se rad pocrkljam in malo potožim Bogu. V resnici pa mi ni nič hudega. Hrana je, postelja je, dom je, ljudje so. Tudi svoje delo imam vsak dan in delam res to, kar me veseli. Največ volje imam do plasiranja svoje poezije. Mislim, da mora med ljudi, zato pripravljam toliko knjig in ostalih objav. Danes sem klical urednika literature v Rasti Ivana Gregorčiča. Bil je zelo prijazen in mi je povedal, da bo objavljenih kup mojih haikujev in tri daljše pesmi iz knjige Beli krog. Tudi s patrom Felicijanom sem se pogovarjal, rekel mi je, naj več gibam in diham, pa še opozoril me je, naj kaj objavim v reviji 2000 ali še kje. Zdaj razmišljam, če bi poslal Hvalico lepoti v objavo, pa še Andreju Arku na RTV Slovenija za literarni nokturno. Nekaj mi pravi, da bi bilo to dobro. Imam njegov e-mail in mu bom kar poslal.
Popoldne sem razmišljal o Bogu in ugotovil, da je on sveta, čista, preprosta, velika ljubezen in seveda oseba. Vse je iz nje in vse se vanjo vrača. Včasih sem imel drugačne predstave o Bogu. Dostojevski pa je napisal, da ljudje sploh ne vemo, kako močno vpliva na nas to, kako si predstavljamo Boga. Nekje sem bral, da je najboljša nepredstava o Bogu. Sveto pismo pa ga imenuje Gospod, kot nekaj najbolj samoumevnega. Jezus govori o Očku, ki nas ima neskončno rad in je resnično dober, rad vidi, da ga prosimo in da ga imamo radi ter smo mu vdani. Ljubosumni bog ne mara, da malikujemo kaj drugega. A Jezusov odnos je najboljši. Največja in prva zapoved vse pove. Bog je resničnejši od našega sveta in samo on bo na koncu ostal. Ustvaril nas je iz ljubezni do stvari in vse stvari, tudi nas, bo poklical nazaj k sebi.
Z Ljubico sva včeraj odprla sveto pismo in vrstice so nama spregovorile, da Bog rad odpušča grehe, ker ima rad usmiljenje. Vedno bolj mi postaja jasno, da mi bo Bog res odpustil vse grehe, če mi jih že ni. Ponižno ga prosim za to in delam vse vrste pokore. Ljubica mi je dala vedeti, kako naj molim. Tisto, za kar se borim, kar si želim, kar se me najbolj tiče, kar mi je najbliže, za tisto naj molim. Vsak trenutek se da preživeti z Gospodom, pa če pri tem kaj čutiš ali ne. Saj je on vedno z nami, še bolj kot smo mi z njim. In da ne govorim o Mariji, ki intenzivno prosi za nas in nas spremlja povsod!
Vedno bolj se mi dozdeva, ali pa spoznavam, da me povsod in vedno vodi Bog. Nikoli ne bom pozabil Malči, kuharice in gospodinje pri župniku Cirilu v Šmihelu. Tolikokrat je rekla: Hvala Bogu, da me tako vodi! Popolnoma je zaupala v njegovo vodstvo. Tudi sam moram prositi za vodstvo, saj modrost sama ni dovolj, pa še bolj taka, revna je v nas.
V SP jasno piše: Kdo je, ki načrtno delo zatemnjuje? Seveda: Kdo pa smo, da bi smeli Božjim načrtom mešati štrene? Najlepše življenje in še najlažje je po božji volji. Zato je dovolj da se prepustimo, počakamo in spoznamo, kaj je tisto, kar je prav za nas. Človeški načrti in človeško delo propade, kar je božjega pa ostane za večno. Veliko merilo je tu vest. ki ji rečemo kar božji glas. Sam se veliko premalo vprašujem, kaj je po vesti in kaj ne, čeprav ves čas izpolnjujem neke principe in – res je – trudim se tudi izpolnjevati božje zapovedi. O vesti pa se moram še naprej vpraševati. Marsikaj ni prav.
Tako. Zdaj bova pa s Katarino prepisala moje in njene pesmi in jih pripravila.
2006-05-29
po kosilu
Zjutraj sem že eno uro inštriural, poklical sem Petrčka in patra Marka. Katarina je vsa vesela, ker bodo njeni haikuji objavljeni v Letnih časih. No, pa sem spet naredil eno veselje.
Pater Marko mi je rekel: Zaupati je treba. In ko sem šel spat, sem se ves izročil. To ni tako lahko, je pa prav prijetno. Ker je Bog ljubezen, se mu lahko popolnoma izročim in plavam v njegovem objemu. Ob dveh imam naslednjo uro inštrukcij in potem še dve. Zdaj grem, izročen Bogu, na pošto in bom oddal Milčku Komelju pesem o Novem mestu, pa še kuvert mi je zmanjkalo. Morda se bom za 20 minut ustavil pri Čričku. Sprehod pač.
2006-05-30
proti večeru
Zdajle sem prišel od črička. Spil sem dva špricerja in molil, da bi si spočil glavo. Danes in jutri pripravljamo mojo knjigo haikujev. Tako sem len, da se mi še pisati ne da. Učniki molitve. Bog me uslišuje, da si bom spočil glavo in telo, kar je ta trenutek najbolj pomembno.
2006-06-04
zvečer
Toliko se dogaja, da ne sledim vsemu. Moje notranje bogastvo spremlja vse in res globoko doživljam. Le spočiti se je treba. Danes so Binkošti in sem poslušal mašo po radiu. Že ves dan molim za Svetega Duha. Saj to je to, kar mi manjka. In ne samo meni. Bog Oče nas je ustvaril in skrbi za nas, Bog Sin nas je odrešil in ostal z nami, poslal pa je Svetega Duha, ki je najbolj z nami in v nas vsak trenutek. Deluje in nam daje darove modrosti, umnosti in tako naprej. Se pravi, da je ta tretja božja oseba veliko pomembnejša kot si mislimo. Nanj računam pri vsem, kar mislim, delam in želim, nanj računam, ko se pokažejo potrebe, telesne ali duhovne. Ti darovi so kot kruh, ki ga moramo jesti vsak dan. Danes sem tako umirjen. Sveti Duh je bil zame pravo odkritje. Zaupam mu in vem, da me bo vodil prav, tudi v težkih trenutkih. Spomnil me bo vsega, kar je pomembno za življenje in mi pomagal k sreči in notranjemu miru in spravi s sabo, drugimi in z Bogom. Danes deluje tako, da sem popolnoma umirjen in mi je prijetno, ne obremenjujem se, navsezadnje pa je še nedelja in ne delam nič posebnega. Lektorirati bi moral Beli krog, pa danes ne bom delal. Rajši bom počakal, da se lepo izteče dan in bom šel spat z mislijo in ljubeznijo do Svetega Duha, ki mi bo dal vse, kar res potrebujem. Zdaj se ne zanašam več na svoje razmišljanje, ampak nanj. Naj me vodi! Amen.
Jutri imam vse polno dela, ampak Sveti Duh mi bo pomagal, da bom vse opravil z mirom in ljubeznijo. Tudi skrbi, ki se mi vedno kopičijo, razrešuje zaupanje v Svetega Duha. Vse bo dobro. Ker je že dobro.
2006-06-07
zjutraj
Ob jutrih potrebujem dolgo časa, da pridem k sebi. Danes grem k Petrčku, pa ne vem, kaj bi mu potožil. Zadnje dni sem veliko delal in se dobro počutim. Tudi mami je kar dobro. Pripraviti moram tekst za Prešernov recital Juliji. In dva zoprna telefona moram urediti. Spal sem samo 6 ur in že vem, da bo to premalo. Težavo imam s strahom, ko je treba kam iti. Najbolje se počutim doma. Že zdaj imam tremo, ko bo treba iti na Razbore – tam imam promocijo moje knjige Košček neba med vejami. Vsako stvar tako napihnem, da me je potem res strah. Pa tu sploh ne gre za kakšne pomembne stvari. Važno bo samo to, da bom res tam. Včeraj sem vprašal sveto pismo, kaj naj s svojo notranjo napetostjo. Tako lepo mi je odgovorilo, da sploh ni potrebna. Človek je lahko sproščen, ker mu ni treba biti perfekten, saj ni nihče popoln. Jože Kumer dela moj portret. In včeraj je šla moja knjiga v tisk. Vesel sem in ponosen, ker bo to zares lepa knjiga. Nikoli se dovolj ne zahvaljujemo Bogu za vse, kar smo in kar imamo. Toda ni za obupati. Vsaj malo se moramo kdaj zahvaliti. Hvala, Oče! Hvala za knjige, za mojo sposobnost pisanja in mišljenja, čutenja in čustvovanja. Hvala za vse ljudi. Hvala za vse, česar se bojim. Hvala, da me posvečuješ po Svetem duhu in hvala, da me vodi. Hvala da mi ni treba biti vedno samo doma, da lahko hodim in vozim in da dobro urejam svoje stvari. Hvala za to lepo jutro in da ne trpim preveč. Hvala za dan, ki me čaka. Marijo prosim za pomoč in varstvo, Svetega duha pa za vodstvo.
Razmišljam, kako bi živel z manj bolečinami čez dan. Gotovo bi mi pomagala umirjenost in flegmatičnost, sprejetje samega sebe, pomiritev s svojo situacijo, zaupanje in pogum. Ampak do tega ni tako lahko priti. In ne čez noč. Že dolgo se trudim za spravo s seboj, pa gre zelo počasi. Sveti Duh pa zagotovo dela svoje, tisto, kar je najbolj potrebno zame. Naj se zgodi in dogaja njegova volja. No, to je pa odgovor. Moliti moramo, da se zgodi božja volja in se prepustiti duhu, da nas vodi.
Zdi se mi, da sem vedno nekoliko preveč ekscitiran, hočem reči, da preveč pazim na vse, kar se dogaja, in nase sem skoncentriran. To je neka pozornost, ki jo usmerjam vase in pri tem tako pazim, kaj si bodo mislili drugi ljudje. Pomiri se, fant, nič posebnega ti ni treba biti, prepusti se in uživaj življenje, ki ti ga je dal Bog! On ve vse in vse se bo na koncu razodelo, naše skrivnosti, grehi in dobra dela. Brez skrbi se lahko prepustim Duhu, da me vodi in da ureja svari bolje kot jaz. Lahko se za nekaj še tako trudim, nazadnje se stvar razreši, ko se sprostim in pride sama po sebi. Kdo pa more s svojo skrbjo dodati svojemu življenju en komolec? Da, mogoče gre pa samo za nepotrebne skrbi, ki si jih vedno delam na zalogo. Jezus nam je kot svojim učencem naročil: Ne skrbite! Moram se poboljšati in danes bom skušal živeti brez teh popolnoma nepotrebnih skrbi, ki me bolj ovirajo kot mi služijo. Nadomestil jih bom z zaupanjem in vzpodbujal se bom k pogumu. Šele zdaj se zavedam, da sem dolga leta živel v duhu nakopičenih skrbi in strahov, kot da ne bi imel vere, ki pomeni zaupanje. Zaupanje v Boga, njegovo vodstvo in varstvo je oblika ljubezni do njega. Saj vodi vse vesolje, pa ne bi vodil mene, ki sem samo ena majhna bakterija, človeček s slabostmi in napakami? Jezus je od nas pričakoval predvsem vero. Potem je delal čudeže. Zanašanje na svoje sposobnosti, skrbi in strah pa so čisto nasprotje vere in zaupanja.
Včasih se mi zdi, da sem tako pomemben! Pa se zelo motim. Generacije prihajajo in odhajajo, vsi se rodimo in moramo umreti. Nič posebnega ni nihče. In vsi smo pred Bogom enaki, razlikujemo se le po tem, koliko ljubezni je v nas in po tem bomo tudi sojeni. Zaman so vse razlike v rasah, verah, narodnostih, političnih pripadnostih, po spolu in po zdravju. Vse duše hrepenijo po Bogu, ki je ljubezen.
2006-06-08
zjutraj
Zbudil sem se čisto polomljen. Včeraj sem pil neko slabo vino. Mami je že vstala in se oblači. Težko prihajam k sebi. Danes nimam prav veliko opravkov, pa še ne vem, kako bi začel dan. Vsak dan si naredim spisek in potem ga izpolnjujem. Danes ni veliko napisanega, pa se bo gotovo našlo veliko tega, kar je treba ponarediti.
Pesmi ne pišem že lep čas. Morda zato, ker mi zdaj izhajajo knjige. Večkrat sem že slišal, da ustvarjalci težko pišejo v takem obdobju. V Rasti bo objavljenih precej mojih pesmi. Vesel sem.
Premalo gibam. Ko bi vsaj šel na kak sprehod – pa najraje sedim za mizo, kadim in delam na mapah s knjigami. Ne vem, kakšno razvedrilo bi si našel, da bi zraven gibal in globoko zadihal.
Marjanca gre danes v Dolenjske Toplice na terapije. Enkrat jo bom šel obiskat. S Cvetom se dobiva v petek. Dal mu bom 20 njegovih knjig aforizmov, ki sem jih uspel dobiti pri Bredi, on pa mi bo vrnil denar. Knjige imam že v avtu.
Zunaj je krasen dan. Danes si želim veliko miru in ustvarjalnosti. Samo eno uro inštrukcij imam in dobiva se z Ivanko. Šla bo k zdravniku in se bo še oglasila pri meni. Po inštrukcijah bom šel verjetno malo k Lojzi v dom.
Vedno imamo v življenju nek občutek stalnosti, pa se premalo zavedamo, kako hitro se vse spreminja. Zato je v trpljenju dobro upati in reči: Vse mine. In nam je že lažje. Včeraj zvečer sem Marijo vprašal, kaj naj delam. Rekla mi je: Pa malo moli. Potem sem eno uro ali še več molil s svojimi besedami in razmišljal prošnje očenaša.
Odprl sem sveto pismo in v vrstici je pisalo: Ali ne boste sprejeli opomina in poslušali moje besede? Res živim čisto po svoje, delam, kar mi ustreza in se mi zdi prav in potrebno, ne poslušam pa Boga, njegovega glasu, vesti. Danes bom prisluhnil svoji vesti. Opominja me, da čisto preveč kadim in zvečer predolgo gledam televizijo in lepa dekleta. Premalo gibam in skoraj nobene kondicije nimam. Strah me je že iti kam dlje, ker mi potem srce tako razbija. Tudi skrbi si delam preveč in preveč me je strah, kar pomeni, da imam premajhno vero in zaupanje. Premalo grem k Lojzi in premalo se zanimam za Tinco in za praktične stvari. No, na tej podlagi moram narediti sklepe. Kadil bom manj, šel bom na sprehod, odgnal bom vse skrbi kot nekaj nekoristnega in nesmiselnega, šel bom k Lojzi, na pokopališče bom šel prižgat svečko atiju, poklical bom Tinco, Najbolj se bom pa boril proti kajenju. To si bom zdaj prepisal v spisek opravil in vse izpolnil. Amen.
2006-06-08
popoldne
Začel sem na vso silo izpolnjevati svoje poboljšanje, pa me je kmalu ustavilo. Začela me je boleti glava in že dopoldne sem moral iti spat. Potem je bilo kosilo in po njem sem razmislil, kaj se mi je zgodilo. Seveda, zanašal sem se na svoje moči in ne na milost Gospodovo. Z vsem navdušenjem sem začel na novo, pa sem samo storil silo svoji naravi in si uničil dan. Zdaj sem utrujen in sem se odločil, da si vzamem dan dopusta. Katarina me je poučila, da je treba vsako stvar, ki jo začenjaš, začeti po lahko in postopoma. Spreobrnjenje res ni stvar enega dopoldneva, ampak vseh dni življenja, počasi in v miru in zagotovo.
Zdaj se bolje počutim, ker počivam in sem vse svoje moči naravnal na srednjo, fiziološko vrednost.
Popoldne je bila pri meni Ivanka. Zelo jo boli glava, že pet let, pa vsi zdravniki ne znajo pomagati. Res je uboga. Tako jo boli, da kaže že znake obupa. Danes sem jo poskusil prepričati, naj bo optimist, čeprav še sam nisem. Te besede tolažbe so tako majhne proti trpljenju, s katerim se srečujemo vsak dan.
Franci Koncilija je menda ustanovil skupino vdov in vdovcev. Morda bi tam našel kakšno dušo zase. Ampak danes sem tako utrujen, da bi vsako lepo nagnal.
Te dni sem res veliko delal. Pripravljali smo knjigo, imel sem precej inštrukcij in opravkov in prav ustreza mi, da danes malo počivam in se predevam po hiši. Spisek z obveznostmi sem zmečkal in ga vrgel v smeti. Zdaj bom počakal, da se odvrti dan po svoje. Ne vem, kaj bom še danes delal, najbrž nič. Včasih se spomnim soseda Sreča, ki ga kdaj vprašam, kaj dela. Vedno mi odgovori: Nič, kot da je to nekaj najbolj samoumevnega. Drugače je priden, ampak očitno zna počivati brez slabe vesti. Koliko se lahko naučimo od drugih! Bolj preprosti ko so in bolj neumni ko izgledajo, več modrosti imajo. Večkrat se spomnim Tinčinih modrosti, enkrat sem si jih še celo zapisal. Velikokrat reče: Kar bo, pa bo. In: Vse mine. In: Ni važno. Kaj potem.
Verjetno je velika modrost živeti tako, da vzameš dan pač takšen kot je. Jaz pa vedno nekaj načrtujem in imam slabo vest, če ne izkoristim dneva. Ati mi je vedno rekel, da je srednja pot najboljša pot. In tudi tu bo resnica in modrost najbrž nekje vmes.
Mami je pobrala perilo, ker se pripravlja k dežju. Tudi sam čutim, da bo dež. Utrujen sem in zaspan, nerazpoložen in len.
Klicala je Erika, če grem za nekaj dni v Podčetrtek v zdravilišče. Menda imajo tam hišico. Težko sem bom odločil, mami pa mi svetuje, naj grem. Kamorkoli grem nerad, ker imam doma najboljše udobje. In vedno se bojim, da se bom kje slabo počutil. Imam toliko bolezni, da je še čudno, da funkcioniram tako, kot mi uspeva ta leta. Zato se danes samo lepo zdravim in počasi puščam, da odteka dan. Priznati si svojo bolezen je tudi modro. Zaveš se, da ni treba, da si superman, malo se prepustiš zdravilnim silam v sebi in že je lepše. Sprostiš se in se zahvališ za vse, tudi za trpljenje in bolezen, ker je to tisti križ, ki odrešuje. Najraje bi šel malo spat. Vsako noč spim le okoli šest-sedem ur in to je zame premalo. Potem sem zaspan čez dan… Zdaj pa že po tem, kar pišem, vidim, da se res crkljam in morda je to v tem trenutku tudi najbolj potrebno. Dovolj sem delal in se trudil te tedne. To se je moralo tako končati. Narava zahteva počitek.
2006-06-09
proti večeru
Danes je pa res en obupen dan. Tišči me v glavo in v želodec, že ves dan se slabo počutim. Tinca je telefonirala in pravi, da je kriva luna. Menda so gojenci tam v domu tudi obupni. Jaz pa vedno krivim vibracije, ki krožijo med ljudmi. Tudi zebe me že ves dan. Nekaj mora biti v zraku. Kaj naj naredim, ko odlašam z recenzijo Brunu in lektoriranjem zbirke Beli krog? Nikakor se ne morem lotiti. Ne da se uiti. Sprejel bom za pokoro. In darujem za odrešenje.
2006-06-11
pozno zvečer
Nedelja je danes, k maši sem šel že včeraj zvečer, pa sem ves dan bolj počival. Treniram flegmatičnost in ležernost. Sprehajal sem se po Loki in mi je prijateljica rekla, da se ljudje mnogo preveč ženemo in sekiramo, življenje pa je tako kratko.
Počutim se dobro, saj sem kar nekaj hodil in kombiniral hojo s sedenjem v lokalih. Tudi Janez Demšar – duhovnik je zelo rad hodil po lokalih, slišim pa, da bo šel drugam, ker je nova škofija v Novem mestu in tudi Lap bo šel, za oba mi je žal. Kar odhajajo prijatelji. Morda je to usoda starosti. Tudi spat moram hoditi redno, včasih sem zvečer rekel: Danes pa ne grem spat. In sem delal celo noč. Tako lepo je bilo! Zdaj pa se moram naspati, saj me jutri čaka naporen dan.
Mislim iti v trgovino, potem moram urediti več stvari po telefonu, plačati račune in popoldne morda pride Jani, če ne, pa imam še tri ure inštrukcij. Upam, da mi bo dan minil lepo, mirno in brez hudega. Včeraj sem ves večer molil: Reši nas hudega! In danes je bil mnogo mirnejši dan.
Tako si želim miru, spuščenih vek brez vznemirjenja, dobrega občutka v trebuhu in v glavi. in če se umirim, vse to je. Res ne razumem tistih, ki iščejo vzemirjenj, na primer pri nogometu. Meni je najlepši mir. Nekje sem prebral, da je mir osebna izkaznica kristjana. Lepo je pomirjati, ampak najprej moraš najti mir v sebi. Blagor tistim ki delajo za mir, pravi Jezus. Mir z Bogom, z drugimi in s seboj. Nekje sem napisal: Majhne duše iščejo boja, velike pa miru.
Mami je šla že spat, jaz pa bi tudi rad zaspal v miru z Bogom in s sabo, pa še s svojo negotovo situacijo. Prosim Svetega Duha za vodstvo. Samo na Boga še računam. Pa tudi za zdravje ga prosim. Zelo ga potrebujem, a naj se v vsem zgodi njegova volja.
Če pregledam vest, sem danes lepo preživel dan. Narobe je bilo le to, da sem spet preveč pokadil in da nisem šel k Lojzi. Moram iti čim prej. Spet ugotavljam, da sem velik egoist. To ni dobro. Po drugi strani pa vsaj funkcioniram.
Nekega dne bom malo razbremenil hišo. Toliko navlake je povsod, znebil se bom precej knjig in drugega. Pa mape morava urediti z mami in sam moram urediti zdravila in podobno. V kuhinji še igra radio in prezračiti moram sobo, da bom spal v dobrem zraku. Svetega pisma danes nisem bral, se moram tudi od tega malo spočiti.
Tako posrečeno se mi zdi, da sem si sam naredil pončo. Nekega dne sem naredil vzdolžno zarezo v manjšo deko in kadar mi je hladno, to nataknem čez glavo. Zadnjič sem šel pred hišo v njem, pa sem bil kot kak tibetanski menih.
Gledam knjige, ki sem jih napisal do sedaj. Lepo. Še nekaj jih bo in jih bom dal na polico nad računalnikom, k Mariji. Naj moli, da bodo res koristne.
Zdaj bi bilo najbolj pametno iti spat, pa sem v grdi skušnjavi, da bi gledal erotični film. Na svoje moči se zdaj ne morem zanašati, prosim Boga, da mi da moči in odločitve, da grem spat ali pa da se zamotim s kakšnim delom.
Recenzijo Brunu sem napisal, mislim, da je zelo dobra in zgoščena, ne taka, kot jih pišejo komparativisti, ampak taka, kot jih pišemo pesniki. Kar odleglo mi je, ko sem izpolnil obljubo. Potrebuje jo do konca meseca, uredniki pa bodo povedali, ali bo natisnjena v knjigi.
Zdaj moram še pripraviti pesmi za objave – z Natašo bova dorekla, kaj gre kam. Natašo kličem že dva vikenda, pa je ni nikjer. Res jo potrebujem, da bova tudi dokončala izbor za CD mojih duhovnih pesmi. Tomi je že obljubil, da bo recitiral, Joži Prus pa da bo dala podlago zbora Novo mesto. Toni Merlin me opogumlja, jaz pa se bojim stroškov. Zelo jasno moramo doreči, preden gremo v snemanje.
Polona išče Bergerja, da bi režiral moj sonetni venec Hvalnica lepoti. Plesale naj bi plesalke Terpsihore. Upam, da ji bo uspelo. Glasbo naj bi dal Joe Dobovšek. Veselim se, da jo bom jutri poklical, ko se tako veselo odzove na telefon in mi da kar malo moči.
Tudi Beli krog moram še lektorirati. Najti moram pravi trenutek in mi bo uspelo. Ustvarjalec zelo težko lektorira svoje delo, to vidim tako, da pozabljam ob branju na napake, bolj gledam to, kaj je napisano. Ampak s koncentracijo mi včasih uspe popolnoma neprizadeto lektorirati tudi svoje stvari.
Zdaj pa res že postajam zaspan. Prosim še Boga za zdravje, uspeh pri projektih, za denar, za vse ljudi in za mir in dobro. Amen.
